Inštitut za novejšo zgodovino Ljubljana 2009 Žarko Lazarevi ć in Aleksander Loren či č (ur.) PODOBE MODERNIZACIJE Poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju ZBIRKA RAZPOZNAVANJA/RECOGNITIONES 8 Žarko Lazarevi ć in Aleksander Loren či č (ur.) PODOBE MODERNIZACIJE Poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju Urednik: dr. Žarko Lazarevi ć Tehni čna urednica: Marta Rendla Izdal in založil: Inštitut za novejšo zgodovino Za založnika: dr. Damijan Guštin Lektor: Tine Logar Oblikovalec: Andrej Verbi č Ra čunalniški prelom: Uroš Čuden, MEDIT d.o.o. Tisk: Tiskarna DTP d.o.o. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4)”18/19”(082) 338(497.4)”18/19”(082) 308(497.4)”18/19”(082) PODOBE modernizacije : poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju / Žarko Lazarevi ć in Aleksander Loren či č (ur.). - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2009. - (Zbirka Razpoznavanja = Recognitiones ; 8) ISBN 978-961-6386-17-3 1. Lazarevi ć, Žarko 247438592 5 Pregled vsebine PREDGOVOR 7 PODOBE ZGODOVINOPISJA Žarko Lazarevi ć: Identitetne zadrege slovenskega ekonomskega zgodovinopisja 13 GOSPODARSKE PODOBE Peter Vodopivec: Južna železnica in industrializacija 57 Janja Sedla ček: Regionalne razlike v Dravski banovini v tridesetih letih 79 France Kresal: Tiskarna Merkur – Tiskarna Tone Tomši č 1922–2003 112 Mitja Sun či č: Kdo je podjetnik? 133 Jože Prin či č: Modernizacija in gospodarski razvoj Slovenije 1945–1991 160 6 SOCIALNE PODOBE Andrej Studen: Delavstvo, alkoholizem in delavske gostilne v dobi meš čanstva 213 Andrej Pan čur: Judovsko prebivalstvo v Sloveniji do druge svetovne vojne 249 Mojca Šorn: V ljubljanskih šolah od aprila do osvoboditve 297 Marta Rendla: Oris osebnega in družbenega standarda v Sloveniji 1946–1991 318 Željko Oset: Vpliv modernizacije na oblikovanje slovenskega naravoslovno-tehni čnega besediš ča 350 PODOBE TRANZICIJE Nina Vodopivec: Modernizacija in tranzicija 377 Aleksander Loren či č: Slovensko podjetništvo v prvih letih tranzicije 403 POVZETEK 437 ABSTRACT 451 VIRI IN LITERATURA 467 OSEBNO KAZALO 495 7 PREDGOVOR Vsaka knjiga ima svojo preteklost. Tako tudi pri- čujoča. Je plod sprememb v raziskovalnem in instituci- onalnem okolju, ter sprememb na mati čni ustanovi. In na tem mestu je potrebno nameniti nekoliko ve č besed ozadjem, ki so v spletu okoliš čin privedle do objave te knjige. Pred desetimi leti smo z za četkom programskega financiranja v letu 1999 na Inštitutu za novejšo zgo- dovino oblikovali posebno skupino za raziskovanje go- spodarske in socialne zgodovine. Poslanstvo program- ske skupine je bilo, in je še, opredeljeno kot dolgoro čno in sistemati čno preu čevanje gospodarske in socialne zgodovine slovenskega prostora v kontekstu evropskih razvojnih zna čilnosti v 19. in 20. stoletju. V tem pristo- pu je bila, in je še vedno, edinstvena znotraj Slovenije. Izven te skupine, zunaj Inštituta za novejšo zgodovino, je tovrstnih raziskav malo, celo zelo malo, so sporadi čne in necelovite. Nedvomno je to na eni strani prednost, a hkrati tudi izjemno velika odgovornost. Velika odgovor- nost tudi zato, ker je skupina sorazmerno maloštevilna, kompleksnosti in razsežnosti raziskovalnega polja pa izjemno široke, tako v časovnih koordinatah kot vsebin- skih opredelitvah raziskovalnega podro čja. Oblikovanje programske skupine je sovpadalo z metodološkimi in vsebinskimi premiki znotraj zgodovi- nopisja v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stole- tja. Spremembe so bile mo čno o čitne na področju go- spodarske in socialne zgodovine, kar je omogo čilo usta- novitev posebne programske skupine. Z delom te sku- Predgovor 8 pine se je gospodarska in socialna zgodovina povsem etablirala ob drugih zvrsteh zgodovine. Vzpostavila se je kot samostojna poddisciplina histori čne znanosti, kar je pomenilo tudi zaklju ček procesa njenega konstituiranja znotraj slovenskega zgodovinopisja in intelektualnega prostora. V preteklih desetih letih se je njena sestava spreminjala, saj so odhajali starejši kolegi, prihajali pa mladi, zlasti po zaslugi programa »mladi raziskovalci«. Struktura skupine je danes uravnotežena, saj združuje več generacij zgodovinarjev, kar omogo ča ploden dialog, sproten in samodejen pretok znanja in izkušenj. Znotraj skupine tudi raziskovalno usposabljamo mlade razisko- valce in kolegico na doktorskem študiju, kar bo zaradi predvidenih upokojitev omogo čilo ohranjanje strokovne ravni in obsega raziskav tudi v prihodnosti. Ob tem je potrebno opozoriti, da bi morali v prihodnosti v še ve- čji meri poudariti interdisciplinarno naravo raziskoval- nega dela skupine, kar bo terjalo nadaljnjo kadrovsko širitev, ne samo zaradi pri čakovanih upokojitev, tem- več zaradi širjenja in poglabljanja raziskav. To je toliko bolj pomembno, ker je podro čje gospodarske in socialne zgodovine eno najhitreje razvijajo čih se podro čij znotraj evropskega/svetovnega zgodovinopisja in to ne samo po vsebinski plati, temve č predvsem po inovativnih meto- doloških pristopih in razvijanju novih analiti čnih orodij. Po zaslugi raziskovalcev iz te skupine je bil histo- ri čno obdelan nemajhen del slovenske gospodarske in socialne preteklosti, kar nameravamo v prihodnosti še poglobiti in celostno zaokrožiti. Hkrati so bili po zaslugi dela te skupine v slovenski prostor vneseni novi me- todološki pristopi na podro čju gospodarske in socialne zgodovine, lastni sodobnemu evropskemu in svetovne- mu zgodovinopisju. S tem je bil vsaj malo ublažen zao- stanek, ki ga na tem podro čju beležimo v Sloveniji. Po zaslugi raziskovalnega dela in rezultatov te skupine je omogo čena komunikacija in vklju čevanje slovenskega zgodovinopisja v mednarodno izmenjavo znanja in iz- kušenj. Po teh besedah, ki ozna čujejo vlogo skupine in pomen znotraj raziskovalnega prostora, je smotrno ob koncu nameniti nekaj prostora še predstavitvi našega dela. Raziskovalno delo, ki ga izvaja raziskovalna sku- 9 PREDGOVOR pina je široko in raznoliko v vsebinskem in časovnem oziru. Vse to delo je razvidno iz obsežne bibliografije skupine. Samo v zadnjih petih letih smo objavili krep- ko prek 400 bibliografskih enot. V tej številki prevla- dujejo izvirni znanstveni članki v revijah ter poglavija v monografijah, tako na doma čih kot tujih tleh. Potrebno je tudi izpostaviti rubriko znanstvenih avtorskih mono- grafij. V navedenem obdobju so člani raziskovalne sku- pine objavili kar 10 znanstvenih monografij. V vsej tej raznoliki paleti predstavitev našega raziskovalnega dela pa smo pogrešali skupen nastop skupine v eni mono- grafiji, ki bi predstavila vso pestrost naših raziskovalnih tem na enem mestu. In tako se je tudi porodila ideja za pri čujočo monografijo. V njej smo želeli predstaviti posamezne etape modernizacije slovenskega prostora v razsežnostih 19. in 20. stoletja. Vsebino smo razdeli- li v štiri poglavja: na modernizacijo stroke, gospodar- stva, socialnega življenja in podobe tranzicije. Na ta na čin zaobjamemo celoto našega raziskovalnega dela v histori čni perspektivi zadnjih dveh stoletij, od za četkov družbene in gospodarske modernizacije v obliki proto- industrializacijskih procesov do nedavne ekonomske in socialne ter vrednostne transformacije slovenske druž- be ob koncu 20. stoletja. Žarko Lazarevi ć Aleksander Loren či č Podobe zgodovinopisja 13 PODOBE ZGODOVINOPISJA V problematizaciji gospodarskega razvoja Slovenije v 19. in 20. stoletju velja poudariti, da gre za obdobje velikih sprememb. To velja za družbo kot celoto, a tu- di za njene posamezne podsisteme. Tudi gospodarstvo pri tem ni bilo zaradi vzro čno-posledi čne povezanosti nobena izjema. Slovenija je v tem času opravila epo- halen prehod iz agrarne v industrijsko družbo z vsemi socialnimi implikacijami v dveh razli čnih družbenoeko- nomskih kontekstih. Podajanje teh osnovnih kontur hi- stori čnega razvoja gospodarstva v Sloveniji v preteklih dveh stoletjih vzpostavlja vsebinski okvir raziskovalnih tematizacij. K temu je treba že na tej to čki pridružiti konceptualni kontekst razvoja gospodarskega zgodovi- nopisja na ravni stroke in umestitve znotraj družbeno- politi čnih razmer, ki se kažejo kot izjemno pomembne. V nadaljevanju tako nameravamo predstaviti le najbolj zna čilne to čke v prestrukturiranju slovenskega gospo- darskega zgodovinopisja o ekonomskih procesih 19. in 20. stoletja. Se pravi to čke, ki v retrospektivnem po- gledu pomenijo dodano vrednost siceršnjim dosežkom. Nikakor pa ni naš namen podati komentirane biblio- grafije zgodovinopisnih člankov, razprav ali monografij o gospodarski preteklosti Slovenije. Predstaviti name- ravamo torej transformacijo od tradicionalne zasnove k moderni konstrukciji histori čne znanosti. Na za četku tako postavljamo štiri trditve, ki opre- deljujejo nadaljnjo vsebino in predstavljajo ozadje, na katerem se je razvijalo slovensko gospodarsko zgodo- Žarko Lazarevi ć Identitetne zadrege slovenskega ekonomskega zgodovinopisja Poti emancipacije gospodarskega zgodovinopisja o 19. in 20. stoletju pri Slovencih 14 vinopisje. Prva trditev glasi, da je slovensko zgodovino- pisje glede na število raziskovalcev skromno. In znotraj tega majhnega števila aktivnih in pišo čih raziskovalcev je tistih, ki se ukvarjajo z gospodarsko zgodovino 19. in 20. stoletja, še toliko manj. Kakega druga čnega skle- pa glede repertoarja raziskovalnih tem tudi ni mogo če zapisati, saj je bil omejen na razli čne vidike industria- lizacije. Ne samo da so bile vsebinsko omejene, tudi v prostorsko-geografskem smislu je bilo enako. Ena te- meljnih zna čilnosti slovenske historiografije, ne da bi iz te opredelitve izklju čevali gospodarsko zgodovinopisje, je opredelitev referen čnega prostora slovenskega zgodo- vinopisja. Ta je bil v preteklosti in v aktualnosti zožen le na slovenski etni čni prostor. Druga trditev je interpretativne narave in izposta- vlja vprašanje definiranosti gospodarske zgodovine kot poddiscipline, kot specifi čne zvrsti znotraj histori čne znanosti. Dolga desetletja je bila gospodarska zgodovina na obrobju zanimanja strokovne javnosti. Povsem dru- ga če kot v primeru gospodarske zgodovine srednjega ve- ka, ki je bila deležna znatno ve č pozornosti, raziskovalci pa neprimerno ve č ugleda. V spletu razli čnih okoliš čin je k temu nekaj pripomogel tudi odnos vodilnih histori- ografskih avtoritet. V tem kontekstu so zna čilne besede prof. Frana Zwittra , ki je v polemiki z Rudolfom Bi ća- ni ć em sredi petdesetih let odlo čno odklanjal potrebo po posebnih predavanjih iz tematike gospodarske zgodo- vine z argumenti, da so te teme sestavni del siceršnjih u čnih vsebin. 1 Odsotnost specifi čnih gospodarskozgo- dovinskih vsebin na akademski ravni je prav gotovo prispevala k odložitvi uveljavitve gospodarskega zgodo- vinopisja znotraj slovenskega prostora in pridobitve sa- mostojne identitete znotraj slovenskega zgodovinopisja ne samo za čas raziskovanja 20. stoletja, temve č velja enaka ugotovitev tudi za 19. stoletje. Tretja trditev, ne presenetljivo, posega na podro- čje politike oziroma prevladujo če ideologije v Sloveniji 1 Rudolf Bi ćanić , Ekonomska povijest medju ekonomskim in historijskim nauka- ma. V: Kosov zbornik, Zgodovinski časopis 1952/1953, str. 820–825: Fran Zwit- ter, Gospodarska zgodovina kot znanost. V: Zgodovinski časopis št. 1–4, 1954, str. 169–172. Rudolf Bi ćanić , Još jedna rije č o ekonomskoj povijesti in Fran Zwitter , Odgovor. V: Zgodovinski časopis št. 1–4, 1955, str. 197–201. 15 PODOBE ZGODOVINOPISJA v drugi polovici 20. stoletja. Gotovo ne gre prezreti dej- stva, da je tudi komunisti čna oblast po letu 1945 kazala nerazumevanje in nenaklonjenost do gospodarske zgo- dovine. Ne samo na ideološki ravni, ko so morale biti v ospredju kolektivitete, temve č tudi na povsem prakti čni raziskovalno-prezentacijski ravni. Dejansko je podajala interpretacijski vzorec. Zgodovinarjem ni dovolila veliko manevrskega prostora. Zgovorna je anekdota, ki jo ve- do povedati starejši kolegi o letu 1929, ki je v partijski ideologiji veljalo za krizno kot posledica uvedbe šesto- januarske diktature. Ugovori zgodovinarjev, ki so brez interpretacije navajali samo dejstva, čeprav je tudi to že interpretacija – da je bila diktatura uvedena 6. janu- arja, da je bil borzni zlom v ZDA šele 24. oktobra, da je v Jugoslaviji gospodarska konjunktura trajala še celo leto 1929 in da je bilo glede ekonomskih kazalnikov to eno najbolj uspešnih let, ko je gospodarska aktivnost dosegla višek v celotnem obdobju med vojnama –, so bili ostro zavrnjeni. Skorajda se je zdelo, da zgodovinarji z navajanjem vrstnega reda dejstev zagovarjajo diktaturo in predvojno družbeno ureditev in da izkazujejo nera- zumevanje »zakonitosti« lastnega dela in histori čnega materializma. Zgodovinarji so pa č tr čili na komunisti čno razu- mevanje nedavne preteklosti. Zato se je povsem upra- vi čeno zastavlja vprašanje geneze partijske interpreta- cije gospodarske preteklosti pred letom 1945. Gre za preveritev vprašanja, ali je bila res izoblikovana za na- zaj z oblastnih pozicij in neprikritega komunisti čnega hotenja po monopoliziranju histori čnega spomina tako v interpretativnih odtenkih kot na selektivni empiri čni ravni. Legitimiranje sedanjosti je terjalo tudi ustrezno enostransko konstrukcijo preteklosti v skladu z ideo- loškim dojemanjem sveta in položaja ljudi v njem. Ne samo sedanjost, tudi preteklost je morala biti postavlje- na v marksisti čni epistemološki model razumevanja in interpretacije histori čne procesne dinamike. Prav goto- vo lahko zatrdimo, da so bili globalni okviri podani že v času med obema vojnama, o čemer pri čajo številna dela komunistično opredeljenih publicistov na temo social- nih nepravi čnosti znotraj gospodarskega kompleksa v času med obema vojnama. Prav tako je treba izpostaviti 16 interpretacijska navodila in priporo čila oziroma natan č- neje re čeno direktive organov komunisti čne stranke, ki niso dopuš čale dvoma. V tem pogledu je zna čilen Kar- deljev govor na gori čanski konferenci, v katerem je na temelju predhodnih tez podal shemati čni interpretativ- ni vzorec medvojne gospodarske zgodovine, ali, denimo, njegova poro čila centralnemu komiteju Komunisti čne partije Jugoslavije o stanju v Sloveniji. 2 Tudi v povoj- nem obdobju ni bilo odstopanj od tega vzorca. Zgodovi- narji naj bi samo dali potrebno strokovno legitimacijo. Zanimivo je, da se je v času po drugi svetovni vojni pojavila tudi literarizirana razli čica komunisti čne inter- pretacije gospodarske preteklosti Slovenije izpred druge svetovne vojne. Izšla je takoj po koncu druge svetovne vojne. Mislimo na delo priznanega slovenskega pisatelja Lovra Kuharja oziroma Prežihovega Voranca in njegov znamenit roman Jamnica, 3 ki je na sofisticiran na čin utrjeval predpisani ideološki vzorec pravilnega razume- vanja gospodarske preteklosti. Jamnico, kot sinonim Slovenije, lahko brez zadržkov opredelimo za prvo go- spodarsko zgodovino Slovenije o obdobju med vojnama, resda v romaneskni podobi, a vendar. Delo prav gotovo ni bilo naro čeno, saj je bil avtor viden in vodilen slo- venski oz. jugoslovanski komunist z izrazitim literarnim darom in kot kakovosten pisatelj je tudi ostal v literar- nih analih. Roman je bil napisan po temeljitem študiju predvojnih gospodarskih in socialnih razmer in lastne avtorske izkušnje. Hkrati pa predstavlja partijsko ko- munisti čno enostransko interpretacijo gospodarskega stanja z izrazito tendenciozno, celo pejorativno podobo gospodarskega stanja pred drugo svetovno vojno, z ne- prikrito tendenco izpostavljanja struktur in mehaniz- mov »krivi čne preteklosti«. Kot četrto trditev zapisujemo vtis, da znotraj go- spodarskega zgodovinopisja o 19. in 20. stoletju, kljub posrednim in neposrednim pritiskom, ki smo jih rav- nokar predstavili, ne moremo govoriti o uveljavljanju marksisti čne konceptualizacije zgodovinskega razvoja. Profesionalni raziskovalci so se temu skušali izogniti na 2 Edvard Kardelj , Zbrana dela, 1, Ljubljana, 1989, str. 320–364, 421–437. 3 Prežihov Voranc , Jamnica: roman soseske, Ljubljana, 1945. 17 PODOBE ZGODOVINOPISJA dva, enako u činkovita na čina. Na eni strani je šlo za zavesten umik v starejša obdobja, ki so bila politi čno manj občutljiva. Na drugi strani pa so se pri obravnavi gospodarskozgodovinskih pojavov iz novejše in najno- vejše dobe zatekli v deskriptivni pozitivizem in obravna- vo procesov, kar njihovim delom še danes daje vrednost v empiri čnem pogledu. Zavestno so se odrekli izposta- vljanju jasnih interpretativnih stališ č. Povsem razumlji- vo stališ če, saj se je zastavljalo pomembno vprašanje: Kako v ozra čju »partijske histori čne resnice«, časovne in predvsem čustvene »nedistance« relevantno ocenjevati oz. interpretirati gospodarski razvoj Slovenije v okvirih kapitalisti čne družbene ureditve in pri tem ohraniti za- vezanost profesionalni histori čni etiki? In nadalje: Ka- ko vrednotiti zasluge za gospodarski razvoj Slovenije in poslovne veš čine posameznih podjetnikov? In to tistih, ki so bili kot pripadniki gospodarskih elit v povojnih procesih komaj dvajset let poprej ožigosani kot »naro- dni izdajalci«, »brezvestni izkoriš čevalci, pijavke sloven- skega ljudstva in delavskega razreda«, »ki jih je doletela zaslužena kazen«, in s tem postavljeni zunaj zakona in zapovedano izklju čeni tudi iz zgodovinskega spomina. 4 *** Navedba teh okoliš čin je bila nujna, da se predstavi okolje in razmere, da spoznamo logiko in duh časa, kar je vplivalo na konstituiranje oziroma identitetno rede- finiranje slovenskega gospodarskega zgodovinopisja o 19. in 20. stoletju. Vsekakor je težko v enem zamahu z enozna čno trditvijo opredeliti razvoj slovenskega go- spodarskega zgodovinopisja v drugi polovici dvajsete- ga stoletja. Zlasti zato, ker to ni bilo enovito obdobje. Skušali ga bomo opredeliti v nekaj medsebojno pove- zanih zaključkih. Kot prvi sklep služi trditev, da se je slovensko gospodarsko zgodovinopisje kot usmeritev za čelo oblikovati v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Temu empiri čnemu dejstvu dodajamo konceptualno- 4 Na primeru ban čnikov je bila obravnava predvojnih podjetnikov ilustrativno pred- stavljena v razpravi Žarka Lazarevi ća , Slovenski bančniki in leto 1945. V: Ban čni vestnik, št. 10, 2002, str. 55–57. 18 metodološki poudarek, da se je slovensko gospodarsko zgodovinopisje konstituiralo na podlagi tradicionalnega deskriptivnopozitivisti čnega vzorca. Obe dosedanji iz- hodiš či ustvarjata podlago tretjega ugotovitvenega skle- pa, da čas resnih sprememb v konceptualnem in meto- dološkem pogledu prav gotovo predstavljajo devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Pri tem moramo tudi poudariti dejstvo, da je v vsaki predstavitvi razvoja zgodovinopis- ja nujno na konceptualni ravni lo čevati med 19. in 20. stoletjem ne samo zaradi razli čne narave in kontekstov gospodarskozgodovinskih procesov, temve č zaradi zgo- raj omenjene časovne in predvsem – kar se v zgodovi- nopisju novejše dobe kaže kot bistveno bolj problema- ti čno – čustvene distance. In ta brez vsakega dvoma ni bila vgrajena v prevladujo čo ideološko in interpretativno paradigmo zgodovine, kar je mo čno vplivalo na razvoj ekonomskega zgodovinopisja novejše dobe v Sloveniji. Znanilec nastanka posebne discipline znotraj zgo- dovinopisja, ki sliši na ime gospodarska zgodovina, se je že zelo zgodaj pojavil na obzorju slovenske histori čne znanosti. Pravzaprav še preden je bila ta sama konsti- tuirana in prepoznana kot taka. Oznaka znanilec v tem primeru ni mišljena v nobenem drugem pomenu kot po- zitivnem. Opozoriti namre č želim na osebnost in delo Ivana Slokar ja, 5 prvega slovenskega šolanega gospodar- skega zgodovinarja, ki je v povojnem času sicer obveljal za politi čno kontroverzno, a v vseh drugih pogledih izje- mno zanimivo osebnost. Tudi njegova življenjska zgod- ba je nenavadna za zgodovinarsko srenjo, v zgodovino se je zapisal z dvema temeljnima deloma. Prvo je pove- zano z zgodovinopisjem, ko je Ivan Slokar zgodovino in- terpretiral raziskovalno, drugi z aktivnim ustvarjanjem slovenske gospodarske zgodovine. Slokar je na dunajski univerzi študiral gospodar- sko zgodovino in pravo oziroma ekonomijo. Na obeh študijskih smereh je bil promoviran s temama iz starej- še gospodarske zgodovine avstrijskega prostora. 6 Nato 5 Žarko Lazarevi ć , Dr. Ivan Slokar – zgodovinar, geograf, pravnik ban čnik in izumi- telj. V: Ban čni vestnik, št. 4, 2002, str. 47–49. 6 Disertacija na gospodarski zgodovini je imela naslov Die Beziehungen Herzog Fri- edrichs von Tirol zu Kaiser Sigmund (1410–1437). Zgodovinarska disertacija je bila nato objavljena v reviji Forschungen und Mitteilungen zuir Geschichte Tirols und 19 PODOBE ZGODOVINOPISJA je sledilo temeljno, življenjsko delo na podro čju zgodo- vinopisja. Leta 1914 je izšla njegova knjiga o industria- lizaciji Avstrije za časa cesarja Franca I . (1835–1848). 7 Knjiga šteje skorajda 700 strani in še danes velja za eno temeljnih del na to temo. Tudi današnji avtorji jo še ve- dno citirajo, pa čeprav z današnjega stališ ča ne izstopa po metodološki inovativnosti. V tem pogledu ostaja ti- pi čni predstavnik in dosežek ravni zgodovinopisja svoje dobe. Odlika Slokarjevega dela je namre č izdatna doku- mentiranost, saj navaja veliko podatkov in virov. Z razpadom habsburške monarhije je Slokar »izgu- bil« tudi predmet preu čevanja. Namesto univerzitetne kariere, za katero si je prizadeval na Dunaju, ga je zane- slo na položaj direktorja Zadružne gospodarske banke v Ljubljani, ki je postala njegovo drugo življenjsko delo. Namesto podoživljanja zgodovine z reprezentacijami v pisani besedi je postal njen aktivni akter, soustvarjalec slovenske gospodarske zgodovine. Banko je vodil ves čas njenega obstoja do leta 1945, vmes pa je bil tudi predse- dnik slovenskega ban čnega združenja. Zaradi preudar- ne politike je banka hitro napredovala, navsezadnje je med vsemi bankami imela najvišji delež pri zajemanju depozitov prebivalstva. Njegov ugled kot ban čnika je ze- lo porasel. Izpostavljene funkcije pred drugo svetovno vojno in med njo so njegov položaj po drugi svetovni vojni izdatno slabšale. Z vsemi svojimi sposobnostmi in talenti je bil odrinjen na družbeno obrobje. 8 Razbremenjen drugih dolžnosti se je Slokar na sta- ra leta ponovno vrnil k raziskovalnemu delu, ki ga je opravljal v mladosti, in se znova lotil gospodarske zgo- dovine. V visoki starosti, z ve čjimi ali manjšimi zdra- vstvenimi težavami in kljub nekaj desetletij trajajo čemu premoru mu je delo gladko steklo. Tako je v osrednjih slovenskih zgodovinarskih revijah (Kronika in Zgodo- vinski časopis) v desetih letih (1954–1963) objavil kar štirinajst gospodarskozgodovinskih razprav iz razli čnih, Vorarlberg. VIII. Jahrgang, 1911. Na pravu pa je promoviral s temo Die industrielle Export Oesterreich-Ungarns und seine Einfluss auf die Handelspolitik der Monar- chie. 7 Geschichte der österreichischen Industrie und ihrer Förderung unter Kaiser Fanz I. 8 Društvo ban čnih zavodov Slovenije, Ob osemdesetletnici ustanovitve društva 21. december 1921, Ljubljana 2002. 20 predvsem starejših obdobij slovenske zgodovine. Napi- sanih, vendar neobjavljenih pa je ostalo še skoraj ducat njegovih razprav. 9 Izmed neobjavljenih je treba posebej izpostaviti raz- iskovalno tematizacijo oglaševanja v Sloveniji 19. stole- tja, ki se z današnjega stališ ča zdi še najbolj pomemb- na. Z modernim pristopom, z izdelano in zaokroženo za- mislijo je želel prek analize oglasov v slovenskih medijih predstaviti časovno dinamiko in strukturne spremembe industrializacije slovenskega prostora. 10 Delo je ostalo v rudimentarni rokopisni obliki, na ravni popisanega in v smiselne vsebinske celote razvrš čenega gradiva. Izo- stala je sicer analiza in postavitev v družbenogospodar- ski kontekst, a rokopis vendarle izžareva inovativnost in iniciativnost. Slokar je bil v tem času izjema znotraj slovenskega zgodovinopisja, kar si je lahko privoš čil, saj je deloval na obrobju, zunaj »uradnega« toka institucio- naliziranega zgodovinopisja. Obetavnim za četkom gospodarskega zgodovino- pisja moderne dobe, ki ga je zastavil Slokar s knjigo o industrializaciji iz leta 1914, ni sledilo nadaljevanje. Slokarjeva perspektiva slovenskega zgodovinarja iz du- najskega zornega je bila znatno širša, kot se je videlo in čutilo iz ljubljanskega pogleda. Raziskovalna omeje- nost na slovenski etni čni prostor je postala prej pra- vilo kot ne. In tako je preteklo pol stoletja, da je izšla knjiga podobnih dimenzij kot Slokarjeva iz 1914, a dru- ga čnih ambicij. Tako se prav zna čilno tudi na primeru gospodarskega zgodovinopisja kaže splošna zna čilnost slovenskega razvoja. Aktualni modernisti čni pojavi dol- go časa ostanejo osamljen, nekako sporadi čen vzklik, ne sledi jim proces. Ta čas pa se tudi stimulativna mo č inovativnih in modernisti čnih pobud povsem iz črpa, iz histori čne perspektive zdrsnejo na raven poskusa. Slovensko gospodarsko zgodovinopisje je tako sta- nje preseglo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. S polstoletnim zamikom je dobilo lastno nepretrgano pro- 9 Jože Šor n, In memoriam – dr. Ivan S lokar. V: Zgodovinski časopis št. 1–2, 1971, str. 103–106. 10 Kaledoiskop razvoja obrti in industrije na slovenskem ozemlju gledan skozi priz- mo reklame in propagande do razpada Avstrije, Rokopis, Ljubljana, 1964. 21 PODOBE ZGODOVINOPISJA cesno dinamiko, ki sega tudi v današnji čas. Začelo se je z dihotomijo, z identitetetno razdvojenostjo, tako zna- čilno za slovensko gospodarsko zgodovinopisje v kon- ceptualnih in metodoloških vidikih. Sredi šestdesetih let sta se pojavili dve knjigi, druga ob drugi sta izšli le v razmaku enega leta. Vsaka posebna in vsaka druga č- na, a za gospodarsko zgodovinopisje enako pomembna. Ena je predstavljala pogled iz Slovenije na Slovenijo, druga pogled na Slovenijo od zunaj. Ena je ostala na ravni poglobljene obravnave sicer velikega, a s stališ ča zgodovine kot kompleksa človeško-duhovnih in mate- rialno-naravnih razmerij manjšega problema, druga je prakticirala univerzalisti čno na čelo celovitosti. Naj najprej za čnemo s pogledom na Slovenijo iz ljubljanske perspektive. Za četek razvojne procesno- sti slovenskega gospodarskega zgodovinopisja je bil v Ljubjani povezan z zgodovino 19. stoletja. Doba tega stoletja je bila namre č ravno prav odmaknjena, da je ostala zunaj budne pozornosti »uradne interpretacijske doktrine«. Vsebinskega loka s Slokarjevim delom ni bilo, nadaljevalo se je, samo na videz presenetljivo, z agrar- no zgodovino. Natančneje z razpadom fevdalne agrarne strukture na Kranjskem in postopno komercializacijo in individualizacijo v kmetijstvu od srede 18. do srede 19. stoletja. V jedru zavidljivo obsežne doktorske raziskave je bil agrarnotehni čni prevrat s proizvodno moderniza- cijo kmetijstva in formalno-pravna defevdalizacija kme- tijskega sektorja. Na ravni miselnih konceptov je raz- iskava sodila v jedro doktrinarnega interpretacijskega vzorca, saj je vklju čevala dva sestavna elementa komu- nisti čnega pogleda na zgodovino in kmetijstvo: izvore in histori čno krivi čnost »agrarnega kapitalizma« ter »poglo- bitev in pospeševanje družbenega razslojevanja na vasi«, tako priljubljene politi čne floskule komunisti čne retori- ke. Če je v za črtanih časovnih koordinatah delo osta- lo v slovenskem gospodarskem zgodovinopisju zaradi ambiciozne obravnave enega stoletja prej izjema kot ne, pa je bilo druga če na ravni metodološke definiranosti. Marjan Britovšek je namre č apliciral, v skladu z duhom časa in seveda tudi stroke, metodološko konstanto in strukturo obravnave problemov. Njegove besede so bile jasne: »Delo je pisano s historijsko rekonstrukcijskega 22 stališ ča, dognanja pa so utemeljena s podrobnimi arhi- valnimi raziskavami.« 11 V skladu z neprikrito in prosto- dušno izraženim deskriptivno-pozitivisti čnim pristopom je delo v empiri čnem smislu ob čudujo če dokumentira- no. Je tipi čen primer pristopa, ki je dal slovenskemu gospodarskemu zgodovinopisju nekaj izjemnih del. Vzporedno z Britovškovo knjigo pa je nastajala še druga, vsestransko druga čna in znatno bolj ambicio- zna. Iz današnjega zornega kota je ni mogo če opredeliti druga če kot kontrapunkt, in to ne samo Britovškovemu delu, temve č tudi porajajo čemu se slovenskemu gospo- darskemu zgodovinopisju v času izida, a tudi kasneje. V New Yorku je bila namre č leta 1965 natisnjena prva slovenska gospodarska zgodovina izpod peresa Tous- sainta Ho čevarja . Ho čevarjevo delo je bilo plod povsem druga čnih okoliš čin, kot so jih doživljali zgodovinarji v Sloveniji. Kot ekonomist in zgodovinar je Ho čevar pre- življal profesionalno kariero na ameriških univerzah. 12 Miselni svet, koncepti tamkajšnje odprte akademske sfere in sproš čeno družbeno vzdušje so Ho čevarja za- znavno razlikovali od slovenskih zgodovinarjev. Tako je sredi šestdesetih let z vso mo čjo stopil v slovensko gospodarsko zgodovinopisje s sintetičnim pregledom gospodarske zgodovine Slovencev od zemljiške odveze do začetka šestdesetih let dvajsetega stoletja. Koncept njegove knjige je bistveno odstopal ne samo zaradi dela v tujini, temve č zaradi predhodne izobrazbe. Kot eko- nomist je Ho čevar v strukturo histori čnega koncepta in problematizacijo raziskovalnih poglavij vgradil reperto- ar in kategorialni aparat, ki ni bil lasten tedanjemu slo- venskemu zgodovinopisju. Ve činsko je temeljil na druž- boslovnih disciplinah, predvsem na ekonomski vedi. Obravnavo gospodarskega razvoja je sektorsko raz členil na kmetijstvo, industrijo in finan čni sektor in znotraj te- ga natan čno razlo čeval vzroke in posledice dolgoro čnih strukturnih sprememb. Že leta 1965 je natan čno raz- členil posledice slovenskega prestopa v jugoslovansko 11 Marjan Britovšek , Razkroj fevdalne agrarne strukture, Ljubljana, 1964. 12 O življenjski poti Toussanta Ho čevar ja glej: Stane Granda , Toussaint Ho čev ar (25. 6. 1927–21. 4. 1987). V: Zgodovinski časopis, št. 1, 1988, str. 129–131. Ivan Ribni- kar , Dr. Toussaint Ho če var (1927–1987) – v spomin. V: Ban čni vestnik, št. 5, 1987, str. 155. 23 PODOBE ZGODOVINOPISJA državo in spremembo relativnega ekonomskega položa- ja Slovenije znotraj jugoslovanske države vse do šestde- setih let prejšnjega stoletja. Težko je bilo prezreti, da je kot prvi povzel zna čilnosti razvoja in u činke uveljavitve druga čnega družbenega koordinacijskega mehanizma po letu 1945. Pri tem je z izpostavljanjem strukturnih zna čilnosti slovenskega gospodarstva uporabil povsem samosvojo periodizacijo, ki se je izogibala členitvi obdo- bja po letu 1945 glede na dinamiko politi čnih procesov in označevanja zna čilnosti posameznih period s popu- larnimi poimenovanji tedanje politi čne retorike. 13 Uporaba pojma »slovenska ekonomija« pri Ho če- var ju ni bila naklju čje. Je logi čna izpeljava njegovega velikega poudarjanja pomena nacionalnega v gospodar- stvu in tesne prepletenosti in medsebojne pogojenosti ekonomske in kulturne sfere v konstituiranju Sloven- cev kot posebne etni čne skupnosti. Po njem naj bi šlo za dve plati istega procesa. Podrobno in prepri čljivo je to tezo predstavil v dveh razpravah na temo etni čno- sti in gospodarskega razvoja ter ekonomskih determi- nat pri oblikovanju Slovencev kot modernega naroda. 14 Ho čevarjevo izhodiš če se je izkazalo za upravi čeno, saj ni malo primerov, ki potrjujejo pogojenost nacionalne/ kulturne emancipacije z ekonomsko. 15 Od sodobnejših raziskav velja omeniti primer Lužiških Srbov, pri kate- rih je ekonomska emancipacija povsem izostala. S pre- hodom prebivalstva v industrijski in storitveni sektor v dobi velikih strukturnih gospodarskih in socialnih sprememb 19. stoletja so kot etni čna skupnost posto- pno zdrsnili na raven folklorne kuriozitete. 16 Ho čevar je torej odpiral vprašanja, ki jih v Sloveni- ji niso mogli ali smeli, in pri tem imel interpretacijsko svobodo, da mu ni bilo treba vztrajati na deskriptivnem 13 Toussaint Hočev ar, The Structure of Slovenian Economy, New York, 1965. Tous- saint Ho čev ar, Slovenian role in Yugoslav Economy, Columbus, Ohio, 1964. 14 Toussaint Hočevar , Slovenski družbeni razvoj, New Orleans, 1977. Toussaint Ho- čevar, Finan čno posredovanje v ve čjezi čni državi – primer slovenskega delniškega ban čništva v Avstriji, 1900–1912. V: Ban čni vestnik, št. 12, 1986, str. 384–389. 15 Miroslav Hroch , Social preconditions of national revival in Europe, Cambridge University Press, 1985. 16 Eduard Kubu , Lusatian Sorbs in Germany before the Second Worls War: the in- fluence of the economy on the national question. V: Alice Teichova , Herbert Matis and Jaroslav Patek (ed.), Economic Change ans the National Question in the Twen- tieth-Century Europe, Cambridge university Press, 2000, str. 72–84. 24 na čelu. Ker se je ob tem oprijel še modernih prijemov zahodnega akademskega ekonomskega zgodovinopis- ja, je znatno prehiteval slovenski zgodovinarski čas ta- ko na konceptualni kot tudi metodološki ravni. Mirno lahko zapišemo, da je sredi šestdesetih let napovedal konceptualna in metodološka preoblikovanja sloven- skega gospodarskega zgodovinopisja iz konca osemde- setih oziroma devetdesetih let 20. stoletja. Izjemnost in odmaknjenost Ho čevarje vih izhodiš č se je vedno znova potrjevala. Vse do za četka osemdesetih let, ko je bil z nekaj objavami v Sloveniji »sprejet« v zgodovinarsko ob- čestvo. 17 Izjemen je bil tudi Marjan Britovšek , vendar z dru- ge plati kot Ho čevar. Profesionalna kariera je Britovška žal odpeljala iz gospodarskozgodovinskih voda. Žal zato, ker bi svojo s vnemo in natan čnostjo lahko veliko prispe- val h gospodarskemu zgodovinopisju. Če je bil izgubljen za gospodarsko zgodovinopisje, pa ni bil za zgodovino- pisje kot tako, čeprav je obstal na njegovem obrobju. Postal je cenjen raziskovalec zgodovine mednarodnega delavskega gibanja. Usmeril se je v tedaj družbeno bolj cenjeno zgodovino mednarodnega delavskega gibanja in zgodovino Sovjetske zveze. 18 Tako obravnava kmetijske- ga sektorja v drugi polovici 19. stoletja do danes še ni do čakala nadaljevanja, ki bi ga odlikovali enaka siste- matika in enaka globina. Magistrska raziskava Staneta Grande o dav čni obremenitvi slovenskega kmetijstva je prinesla pomembna spoznanja, vendar je ostala omeje- na na dav čno podro čje. 19 Tako so temeljni problemi agrarne zgodovine v dru- gi polovici 19. stoletja ostali zapostavljeni. In to v času, ki se kaže s stališ ča kmetijstva kot zelo pomemben. V retrospektivi kmetijstva v obdobju kapitalisti čne ekono- 17 Toussaint Hočeva r, Za četki slovenskega poslovnega ban čništva 1900–1912. V: Bančni vestnik, št. 12, 1983, str. 335–343. Toussaint Ho čev ar, Slovensko poslov- no ban čništvo 1913–1941. V: Ban čni vestnik, I. del, št. 7, 1984, str. 230–234. II. del, št. 9, 1984, str. 267–272. Toussaint Ho če var, Slovensko poslovno ban čništvo kot inovacijski dejavnik 1900–1930, Zgodovina denarstva in ban čništva na Sloven- skem, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 1987, str. 61–74. 18 Iz obširne bibliografije naj izdvojimo Stalinov termidor, Ljubljana, 1984. Carizem, revolucija, stalinizem. Ljubljana, 1980. Boj za Leninovo dediš čino, Ljubljana, 1976. 19 Stane Granda , Obremenitev slovenskega kmeta z davki 1850–1914, Magistrska naloga, Ljubljana, 1978. 25 PODOBE ZGODOVINOPISJA mije, ki jo v terminih Ferda Gest rina umeščamo v čas stotih let od srede devetnajstega pa do srede dvajsete- ga stoletja, lahko lo čimo dve veliki strukturni kmetijski krizi, ko je bila prilagoditvena sposobnost slovenskega kmetijstva na veliki preizkušnji. Ob tem imamo v mislih kmetijski krizi v sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja ter v času prve jugoslovanske države. Obe sta bili posledici strukturne neprilagojenosti kmetijstva – razdrobljenost kmetij, nizka donosnost ter temu ustre- zna rentabilnost in prenaseljenost podeželja – oziroma čedalje bolj uveljavljajo če se komercializacije v tem sektorju. V bistvu se je zastavljalo eno samo, vendar temeljno vprašanje, kako zagotoviti tržno usmerjenost slovenskega kmetijstva, ki ga je zaznamovala prevladu- jo ča drobnoposestniška struktura, in višjo raven pride- lave. Tako v kakovostnem kot tudi koli činskem smislu, ki bi omogo čila kmetom višje dohodke in s tem vsemu v kmetijstvu zaposlenemu prebivalstvu višji življenjski standard, to pa bi spodbudilo industrializacijo. Gre za dolgoro čen problem, ki ga je, sicer ne tako formulirane- ga, zaznal že Britovšek . Krizne razmere v slovenskem kmetijstvu v dru- gi polovici devetnajstega stoletja niso bile samo slo- venska posebnost, temve č je šlo za splošno evropsko agrarno krizo. Izhod iz te krize, ki smo jo poimenovali prva strukturna kriza slovenskega kmetijstva, se je ka- zal samo v odpravi že omenjenih strukturnih neskla- dij in prilagoditvi proizvodne sestave kmetij denarne- mu gospodarstvu. In ravno to se je zgodilo v pogojih splošne konjunkture avstrijskega gospodarstva, saj je na eni strani prišlo do specializacije proizvodnje s pre- stavitvijo težiš ča s pretežne proizvodnje žit na intenziv- no živinorejo, posledica česar je bilo pove čanje deleža travnikov. Poleg tega so se uveljavile tudi nove pano- ge kot so sadjarstvo, hmeljarstvo in obnovljeno vino- gradništvo. Racionalizacija je prinesla znatno znižanje stroškov proizvodnje, tako v celoti kot tudi na hektar. Kmeti so v proizvodni proces uvajali železne pluge in stroje, širila se je uporaba umetnih gnojil, kar je omo- go čila cenejša serijska industrijska proizvodnja. Kmeti so dodatno vpeljevali nove kakovostnejše in donosnejše vrste semen. K okrevanju kmetijstva je pripomogla tu- 26 di država s predpisovanjem zaš čitnih carin za doma če kmetijstvo, kar je zaradi višjih kmetijskih cen dvigovalo dohodke kme čkega življa. Zaradi velikega razmaha za- družnega omrežja so bili kmeti pod ugodnejšimi pogoji deležni uslug finan čnega posredništva, ki niso povzro- čale nesorazmernega prelivanja sredstev od dolžnikov k upnikom. Hkrati so z zadružništvom dobili pripomo ček, ki je na kolektivni ravni lajšal prilagajanje novim gospo- darskim razmeram in krepil relativni položaj kmetov kot celote. Druga pomembna strukturna sprememba se je odražala v znižanju števila kme čkega prebivalstva ozi- roma uskladitvi s produkcijskimi potenciali, saj je v de- vetdesetih letih prišlo do velikega izseljevanja na kmetih »odve čnega« prebivalstva, ki je iskalo kruh v industrij- skih središ čih na robu slovenskega etni čnega prostora ali drugje v tujini. 20 Na vsebinski ravni je kontinuiteto s Slokarjevim delom o industrializaciji vzpostavil Jože Šorn . Na za- četku šestdesetih let je zagovarjal doktorsko disertacijo na temo razvoja premogovništva v slovenskih deželah 21 in tako najavil svoj raziskovalni interes. Hkrati se je navezoval tudi na Britovškov pristop, saj je med svo- ja raziskovalna na čela vklju čil dolgoro čnost. Usmeril se je namre č v dolgoro čno preu čevanje gospodarskih ten- denc, kajti le časovno široko zasnovane raziskave – do- ba dveh stoletij, ki ju je zajel v svojih raziskavah, pa zanesljivo ustreza tem merilom – nam izluš čijo temeljne razvojne silnice in strukturne spremembe v slovenskem gospodarstvu. Šo rn je svoje raziskave za čenjal globoko v predindustrijski dobi in jih prek protoindustrializacij- ske etape zaklju čeval v času pred drugo svetovno vojno, ko je Sloveniji le malo manjkalo do sklepnega koraka prehoda v industrijsko družbo. Odlo čilno je zaznamo- val gospodarsko zgodovinopisje na temo gospodarske modernizacije slovenskega prostora v obliki industria- lizacije kot najbolj zna čilnega procesa postopne trans- formacije iz agrarne proti industrijski družbeni podobi. 20 Žarko Lazarevi ć , Slovensko kmetijstvo od zemljiške odveze do druge svetovne voj- ne, Zbornik ob 100-letnici Kmetijskega inštituta Slovenije. Ljubljana, 1998, str. 13–30. 21 Jože Šor n, Premogovništvo na slovenskem do sredine devetnajstega stoletja, Lju- bljana, 1962. 27 PODOBE ZGODOVINOPISJA Hkrati je bil žal tudi tipi čen primer nezanimanja okolja za temeljne ekonomsko-historiografske izsledke. Za ži- vljenja mu že pripravljene knjige ni uspelo izdati. Posmrtno izdana knjiga pa je postavila standarde v gospodarskem zgodovinopisju o 19. stoletju. V knjigi z naslovom Za četki industrije na Slovenskem je Šorn »zgo- ščeno in sinteti čno prikazal 150 let slovenskega gospo- darskega razvoja od za četkov industrije v prvih desetle- tjih 18. stoletja do velikih strukturnih sprememb v dru- gi polovici 19. stoletja, ki jih je povzro čilo uvajanje pri- dobitev industrijske revolucije. Monografija je napisana na podlagi arhivskega gradiva, hranjenega v doma čih in avstrijskih arhivih, odlikuje jo izvirna razporeditev sno- vi, pri kateri upošteva avtor tudi širše socialne in kul- turne pogoje na Slovenskem, kot so npr. šolstvo, prevla- dujo ča podeželska struktura slovenskih dežel, relativna zaostalost slovenskega prostora in podobno, hkrati pa – ob spoznanju prevlade podeželja – posebej obravna- va tudi neagrarne panoge gospodarstva, ki so bile po- vezane s proizvodno in trgovsko dejavnostjo kmečkega prebivalstva. Z opozorili na širše zna čilnosti avstrijske gospodarske politike in avstrijskega gospodarskega ra- zvoja dobiva prikaz razvoja na Slovenskem svoj logi čni državnopoliti čni in časovno-prostorski okvir. Šorn u je prvemu uspelo podrobno, s konkretnimi izra čuni in po- datki prikazati posamezne zna čilnosti in stopnje razvoja neagrarne proizvodnje v obdobju nastajanja industri- je na Slovenskem, pri čemer je prepri čljivo razkril, da so imele razli čne gospodarske panoge marsikdaj ve čji pomen in pomembnejši obseg, kot se je domnevalo do- tlej. S številnimi podatki o lastnikih podjetij in kapitala omogo ča Šorno va knjiga natan čnejši vpogled v zaplete- ne procese ‘akumulacije kapitala’ na slovenskih tleh in strukture kapitala glede na njegov izvor ter med drugim razkriva, posebno v prvem obdobju, razmeroma močno podjetniško vnemo trgovcev in lastnikov kapitala, ki so bili doma v slovenskih deželah. Čeprav so bili procesi prenašanja težiš ča z agrarne na neagrarno proizvodnjo na Slovenskem nedvomno po časnejši kot v razvitejših deželah habsburške monarhije in na Češkem, se – kot kaže Šor nova knjiga – za čenja mo čnejše zaostajanje šele v prvi polovici 19. stoletja, ko se za čne razmerje med do- 28 mačim in tujim kapitalom odlo čneje kot v predhodnem obdobju spreminjati v tujo korist.« 22 Eden pomembnih pojavov znotraj širokega spektra industrializacije je prav gotovo izgradnja železniškega omrežja. Tej temi je v zgodovinopisju namenjena obse- žna monografija Ivana Mohori ča , 23 ki je tako kot Slokar posebnost v slovenskem gospodarskem zgodovinopis- ju. Pri Moho ri ču namre č velja poudariti dejstvo, da ni bil zgodovinar in da je v zgodovinopisno polje vstopil od zunaj. S svojim posegom v zgodovinopisje je izda- tno okrepil skromno kadrovsko zasedbo profesionalnih raziskovalcev in predvsem razširil obseg tematizacij go- spodarskih vsebin. Ne samo na železnico, temve č tudi na posamezne vidike industrializacije, 24 zlasti rudar- stva. 25 V svojem konceptu je Moho ri č ostajal v okvirih paradigmatskega okvira tradicionalnega zgodovinopis- ja in je zna čilen primer Britovškovega »historijskore- konstrukcijskega stališ ča«, z utemeljitvijo dognanj »s podrobnimi arhivalnimi raziskavami«. Delo je v infor- mativnem pogledu izjemno bogato in dragoceno in s tem ohranja vrednost tudi v današnji čas. Moho ri č je fenomen železnic zajel v celovitosti časovne dimenzije, od za četkov do tako reko č izida knjige. Osnovno stali- š če, ki preveva knjigo, je, da je železniško omrežje pri- neslo veliko gospodarsko korist slovenskemu prostoru. Na dolgi rok je bilo to prav gotovo res, kratkoro čno, z izjemo neposrednih u činkov gospodarske rasti zaradi trenutno pove čanega povpraševanja ob gradnji železnic na lokalnih trgih, pa se zdi, da je bilo nasprotno. Od- prtje slovenskega prostora v širši evropski gospodarski prostor, kar je železniško omrežje nedvomno pomenilo, je povzro čilo transformacijsko krizo gospodarstva na slovenskih tleh. Nekonkuren čna kmetijska in neagrar- na proizvodnja je stopila na bole čo pot dolgoro čnega prestrukturiranja z imperativom nujnega dviga konku- ren čnosti v regionalnih okvirih. A teh vprašanj, ki bi 22 Jasna Fisch er, Peter Vodopive c, O avtorju in njegovem delu. V: Jože Šor n, Začetki industrije na Slovenskem, Maribor, 1984, str. 6. 23 Ivan Mohori č , Zgodovina železnic na Slovenskem, Ljubljana, 1968. 24 Ivan Mohori č, Industrializacija mežiške doline, Maribor, 1954. Ivan Moh ori č, Zgo- dovina industrije in obrti v Trži ču, Trži č, 1957. 25 Ivan Moh ori č, Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem, Maribor, 1978. 29 PODOBE ZGODOVINOPISJA zahtevala spremembo konceptualnega okvirja, si Mo- ho ri č še ni zastavljal. Vendar ni bilo treba čakati dolgo – le leto dni po izidu impozantne Mohor i čeve zgodovine železnic je ta vprašanja v druga čnem kontekstu odprl ugledni univer- zitetni pedagog in raziskovalec gospodarske zgodovine starejših obdobij, zlasti za četkov kapitalizma v sloven- skih deželah. 26 Ferdo Gestrin je nedvoumno opozoril na problem gospodarskega zaostajanja slovenskih dežel, ko je, v enem svojih redkih izletov zunaj ožjega razi- skovalnega podro čja, prodorno izpostavil zna čilnosti gospodarskega razvoja v drugi polovici 19. stoletja. S trditvijo, da je Kranjska, kot osrednja slovenska dežela, v drugi polovici 19. stoletja imela bolj agrarni zna čaj kot v prvi polovici, 27 je pravzaprav problematiziral videnje industrializacije in izgradnje železniškega omrežja kot pot takojšnjega in konstantnega napredka. Primerjal- ni pogled, ki dopolnjuje Gestrino vo problematizacijo, pa pokaže, da proces »reagrarizacije« ni bil samo slo- venska posebnost in ni nekaj neobi čajnega v transfor- mirajo čih se družbah. Podobne procese so raziskovalci zaznali tudi drugod po vzhodni Evropi. Nemalokrat so na posameznih podro čjih z intenzivnejšim vstopanjem v evropski gospodarski prostor in z za četkom industria- lizacije agrarne dejavnosti znova okrepile svoj položaj v gospodarski strukturi. Na neki na čin gre za prilagajanje novim razmeram, saj je bil neagrarni sektor neu činko- vit in s tem nekonkuren čen, mednarodni trg kmetijskih izdelkov pa je bil odprt. 28 Vprašanje problematizacije gospodarskega razvoja kot poti determiniranega napredka je razvidno tudi iz dela Petra Vodopivca , zlasti iz njegovih razprav o recep- ciji industrijskih pojavov v slovenskem okolju 19. stole- tja. Vodopi vec je naredil še korak dlje in je industriali- zacijo in njene posledice, za razliko od drugih, postavil na ozadje družbenih idejnih in ideoloških vzorcev, s či- 26 Ferdo Gestri n, Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem, Ljubljana, 1991. 27 Ferdo Gestr in, Oris gospodarstva na Slovenskem v prvem obdobju kapitalizma (do leta 1918). V: Kronika št. 3, 1969, str. 129–138. 28 David Turnnock , The Economy of East Central Europe. Reutledge, 2006. Ivan Be- rend, History derailed, Central and Eastern Europe in the long nineteenth Century, Berkeley and Los Angeles, 2003. 30 mer je inovativno dopolnil podobo 19. stoletja. S proble- matiziranjem gospodarskih in socialnih nazorov izsto- pajo čih posameznikov, vplivnih družbenih skupin ter njihovih odzivov oziroma doživljanj po časnih gospodar- sko-socialnih modernizacijskih procesov mu je uspelo predstaviti družbeno ozračje, konstrukcijo realnosti, kakor so jo videli sodobniki. In ravno te »subjektivne« konstrukcije stvarnosti so bile tiste, ki so poleg povsem ekonomskih dejavnikov pomembno dolo čale parametre gospodarskega in socialnega razvoja na Slovenskem v devetnajstem stoletju, 29 a tudi v kasnejših obdobjih, pa čeprav tega še nimamo predstavljenega ne empiri čno ne interpretacijsko. Tradicionalni metodološki in interpretativni okvir pa je ostal prevladujo č v delih Jasne Fischer . Kot zani- mivost naj navedemo, da je v poklicni karieri naredila obraten korak kot Marjan Britovšek . Če se je slednji od- maknil od gospodarske zgodovine v zgodovino delavske- ga gibanja, pa je Jasna Fisch er prehodila nasprotno pot. Nekaj let po opravljeni doktorski disertaciji 30 je »družbe- no zaželeno zgodovino delavskega gibanja« zamenjala za gospodarsko zgodovino. Spoznala je, da bi bilo razisko- vati delavsko gibanje izolirano od okolja, v katerem se je odvijalo, povsem neproduktivno. Delavstvo kot posebna kategorija je bilo samo posledica drugih globokih gospo- darskih procesov. Zato je že pri disertaciji gospodarskim okoliš činam oziroma gospodarskemu razvoju posvetila kar nekaj prostora. S časoma je vedno bolj zapuščala okvire delavskega gibanja in kon čno o tem povsem ne- hala pisati. S preusmeritvijo so za čele nastajati razpra- ve o kvantitativnih vidikih sprememb v gospodarstvu in družbi iz zornega kota populacijske in poklicne sestave v slovenskih deželah v času od druge polovice devetnaj- stega stoletja do prve svetovne vojne. 31 Podoba, ki jo lahko zgradimo na temelju omenjenih raziskav, kaže, da na ravni modernizacijskih jeder in protoindustrializacijskih pojavov Slovenija pravzaprav 29 Peter Vodopive c, O gospodarskih in socialnih nazorih na Slovenskem v 19. stole- tju, Ljubljana, 2006. 30 Jasna Fischer , » Čas vesolniga socialnega punta se bliža« – socialna in politi čna zgodovina delavskega gibanja v Ljubljani od za četkov do leta 1889, Ljubljana, 1983. 31 Jasna Fische r, Družba, prebivalstvo in poklici, Ljubljana, 2005. 31 PODOBE ZGODOVINOPISJA ni č ne zamuja za bližnjo soseš čino. Prvi pojavi industrij- skih podjetij ali denarnih zavodov segajo že desetletje ali dve pred sredino 19. stoletja. Se pravi v čas, ko je industrializacija kot kontinuiran proces že presko čila z britanskega otoka na zahodnoevropske atlantske obale. Potem pa se pokaže temeljna dilema slovenskega pro- stora in gospodarskega razvoja. Sorazmerno zgodnjim modernizacijskim za četkom ne sledi proces, prvi posku- si ostanejo za dolgo osamljeni poskusi, tujki v tradici- onalnem prevladujo če agrarnem gospodarskem okolju. Tudi odprtje Slovenije v evropski prostor z izgradnjo južne železnice ni prineslo pospeška v tej smeri. Prej nasprotno, vsaj za Kranjsko je mogo če re či, da je imela v drugi polovici devetnajstega stoletja bolj agrarni videz kot prej. Pri čakovane koristi od železniškega omrežja so bile potisnjene nekam v oddaljeno prihodnost. Neko č razvito obrtno proizvodnjo je izpodrivala industrija. In tako se je zgodilo, da je zlagoma usahnila tudi donosna proizvodnja platna na Gorenjskem. Niso se našli možje, ki bi to proizvodnjo povezali in jo dvignili na drugo vse- binsko in tehnološko raven, kot se je zgodilo v primeru plavžarstva s Kranjsko industrijsko družbo. Industrializacija na Slovenskem je dobila zna- čilnosti kontinuiranega procesa v osemdesetih, raje v devetdesetih letih 19. stoletja, tj. približno pol stoletja po prvih obetavnih začetkih. Podobno kakor v primeru denarnih zavodov, le desetletja so malo bolj vsaksebi. S tako poznim izhodiš čem se Slovenija v času do prve svetovne vojne ni zmogla industrializirati. Dežele, ki so se industrializirale do prve svetovne vojne, so še danes v vrhu evropskega razvoja. Zadnja država, ki je še uje- la ta vlak zunaj podro čij zahodne in severne Evrope, je bila Italija. Slovenija pa je za povrh vsega za kaki dve desetletji zamudila tudi živahno ustanoviteljsko mrzlico v Avstriji. Gospodarski dosežki so Slovenijo uvrš čali v sivo avstrijsko povpre čje in s tem glede na primerjalni mednarodni položaj habsburške monarhije na obrobje evropskih gospodarskih modernizacijskih procesov. Tu- di stopnje gospodarske rasti v slovenskih deželah, ki so malenkostno odstopale navzgor v primerjavi z drugimi avstrijskimi deželami, niso, tudi na dolgi rok ne, obetale hitre konvergence z razvitejšimi sosednjimi predeli. 32 Tak tok dogodkov poraja vprašanja o strukturi, po- javnih oblikah in vsebini slovenskega podjetništva. Mo- žni razlogi se ponujajo v izostajanju polovice meš čan- stva, kar kot razlog po časnega napredka navaja Vasilij Melik . Peter Vodop ivec gre za korak dlje in k temu do- daja, da je izostalo podjetniško meš čanstvo kot nosilec napredka na gospodarskem in socialnem podro čju. 32 Iz- ostale so ideje in pobude, teoretske in prakti čne, o dru- ga čni gospodarski in socialni strukturi. Miselni svet od- lo čujočih družbenih protagonistov je bil razdvojen med tradicijo in moderno. Ni prav tvegana ocena, da je bil z večjo zazrtostjo v tradicionalno družbeno in gospodar- sko sestavo manj naklonjen modernim gospodarskih in socialnim tokovom. Zdi se, da je prevladujo ča ideologija postala antikapitalizem in protekcionizem – kot odgo- vor na nezadostno sledenje modernizacijskim proce- som. Najprej sta bila oba pojava posledica, kasneje sta deloma že postajala tudi vzrok zamudništva, saj se je izoblikovalo družbeno ozra čje vrednostno nenaklonjeno hitrejši modernizaciji. Namesto individualizma so pred- nja čile kolektivitete, namesto tveganja gotovost; morda v tem pogledu ni predrzno celo re či, da je namesto pod- jetništva bilo vrednostno višje rentništvo. Opazna je bi- la tudi instrumentalizacija ekonomskega nacionalizma kot razvojne strategije. V povzetku lahko zatrdimo, da je bila doba do leta 1918, tj. do vstopa v jugoslovansko državo, s stališ ča industrializacije pomembna, kajti v tem času so vzpo- stavili osnovno gospodarsko infrastrukturo: prometno in energetsko, vzpostavili pa so tudi sistem slovenskih finančnih institucij. Pozabiti ne smemo niti na izobra- ženost delovne sile. V tedanjem času se je to merilo s pismenostjo, ki je bila v Sloveniji zelo visoka, ve č kot 90-odstotna. Poleg tega je pred prvo svetovno vojno in- dustrializacija že dobivala zna čaj napredujo čega pro- cesa. 33 32 Vodop ivec, O gospodarskih in socialnih nazorih. 33 Žarko Lazarevi ć, So časnosti slovenskega gospodarskega razvoja. V: Zgodovinski časopis, št. 3–4, 2007, str. 397–398. 33 PODOBE ZGODOVINOPISJA *** Drugačna pa je bila zgodba gospodarskega zgodo- vinopisja o 20. stoletju. Le to se je za čelo na časovnem izseku obdobja med obema vojnama. Z dejstvom obstoja Jugoslavije so se razmere ve čplastno spremenile, zlasti na ravni gospodarsko-socialnega okolja. Slovenija v no- vem okolju navkljub svojim relativno skromnim dosež- kom postane gospodarsko najnaprednejši del. Kot pri drugih vzhodnoevropskih narodih tudi v Sloveniji v tem času za čne prevladovati retorika in praksa ekonomske- ga nacionalizma. Kot zelo pomemben dejavnik vstopi dr- žava, in to država kot kompenzacija za nezadostno obli- kovano družbeno in institucionalno okolje za hitrejši go- spodarski razvoj. Kot konstitutivni element nove države Slovenci pridobijo tisto, kar jim je izostalo znotraj habs- burške monarhije. To je dostopnost državnih mehaniz- mov za uveljavljanje lastnih interesov. Država je nasto- pila kot porok pospešene akumulacije kapitala, kar ni bilo v nasprotju z ve čdesetletnimi slovenskimi hotenji. In v takem protekcionisti čnem okolju, v pogojih spre- membe relativne ravni cen v korist industrijskega sek- torja, je v Sloveniji prišlo do industrializacijskega sunka. Tako kot drugje v vzhodni Evropi je prednja čila tekstilna industrija, tako da se je tehtnica ustvarjenega doma čega proizvoda oziroma dohodkov že nagnila v prid neagrar- nih dejavnosti. Obdobje med obema vojnama je temeljito zaznamovala velika gospodarska kriza. Za trideseta leta ni bilo mogo če uporabljati glagolov, ki bi gospodarsko življenje opisovali s pozitivnim napredovanjem ali rastjo, govorimo lahko le o upadanju, zdrsu, zniževanju ali iz- gubljanju in velikih socialnih pretresih. 34 Slovensko gospodarsko zgodovinopisje o 20. stole- tju se je za čelo konstituirati v šestdesetih letih prejšnje- ga stoletja. Raziskovanje tega obdobja je bilo prevladu- jo če in prepoznavno vezano na dve imeni, in sicer na Jožeta Šorn a in Franceta Kresala . Pri tem pa je treba dodati, da sta za čenjala svoje raziskovalno delo v ne- hvaležnem okolju, saj je bila odsotnost čustvene distan- 34 Žarko Lazarevi ć , Prebivalstvo, družba, gospodarstvo pri Slovencih v tridesetih le- tih. V: Slovenska trideseta leta, Ljubljana, 1997, str. 33–42. 34 ce, ki je lajšala delo kolegom na tematikah 19. stoletja, zelo obremenjujo ča. Oba sta se usmerila v preu čevanje dinamike industrializacije slovenskega prostora, kar je bila politi čno zaželena tema. Z industrializacijo se je vzpostavljal tudi slovenski delavski razred, s tem pa se je v histori čnem in legalisti čnem smislu legitimirala tudi komunisti čna stranka. Ve čino svojega raziskovalnega dela je Jože Šor n opravil na starejših obdobjih. Usmeri- tev v starejša obdobja ni bil samo »beg« pred »politi čnim nadzorom«, ampak tudi posledica želje po preu čevanju dolgoro čnih gospodarskih tendenc in struktur. Jože Šor n je čas med obema vojnama obravnaval v nekaj razpravah, pri čemer je bila najpomembnejša o industrializaciji in splošnem gospodarskem položaju, 35 ko je postavil osnovno periodizacijo tega časa s stališ ča zna čilnosti industrializacije in plasti čno z ustrezno em- pirijo pokazal na okrepljeno procesno dinamiko indu- strializacije Slovenije znotraj jugoslovanskega prostora. Nadaljevanje teh raziskav ga je vodilo v oblikovanje ob- širnejše razprave o gospodarskem stanju Slovenije pr- vih letih po vstopu v jugoslovansko državo leta 1918, v novem gospodarskem okolju. Z vstopom v jugoslo- vansko državo je namre č prišlo do velike spremembe v ravni relativnih cen znotraj ekonomsko nacionalisti čne politike spodbujanja domačega podjetništva. Šor n je to dobro zaznal in je želel v monografski publikaciji tema- tizirati gospodarske u činke spremembe državno-politi č- nega okvira po letu 1918. Svoj namen ni uspel povsem uresni čiti, saj ga je prehitela smrt. Uspelo pa mu je iz- oblikovati rokopis o slovenskem gospodarstvu do srede dvajsetih let, ki je izšel dale č po njegovi smrti. 36 Šorn ovo delo na podro čju preu čevanja industriali- zacije je dopolnjeval France Kres al kot njegov sodelavec. Študij razvoja tekstilne industrije, ki je bila v obdobju med vojnama najbolj ekspanzivna gospodarska panoga, 35 Jože Šor n, Razvoj industrije v Sloveniji med obema vojnama. V: Kronika, št. 1, 1959, str. 10–21. Jože Šor n, Karakteristi čni premiki v industrializaciji slovenskega prostora 1873–1929. V: Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci 1978, 10. zvezek. Osijek, 1978, 1982. 36 Jože Šor n, Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919–1924, Ljubljana, 1997. Delo sta za objavo dokon čno pripravila in uredila Žarko Lazarevi ć in Neven Bora k. 35 PODOBE ZGODOVINOPISJA je Kres alu na široko odprl vrata v gospodarsko proble- matiko časa pred drugo svetovno vojno. Rezultat je bila obsežna monografija s skromnim naslovom Tekstila in- dustrija v Sloveniji. 37 Naslov knjige je le polovi čno zaje- mal njeno vsebino. V knjigi je mogo če brati še o mar- si čem drugem in ne le o tekstilni industriji, kakor nas prepri čuje izbrani naslov. Zakrit je ostal drugi del knji- ge o socialni politiki in materialnem položaju delavstva. S svojo dvojnostjo knjiga ponazarja zahteve tedanjega družbenega okolja in seveda predpisani konceptualni okvir. Industrializacijo je bilo namre č teba obravnavati v kontekstu nastajanja delavskega razreda in specifi č- nih »delavskih tem«. Tudi Kres al se ni mogel izogniti celostnemu vre- dnotenju gospodarskega položaja Slovenije v času med obema vojnama. Pri tem je šel korak naprej od Šo rna in segel čez meje industrializacije, skušal je podati celo- vit pregled gospodarskega stanja v Sloveniji pred drugo svetovno vojno po vstopu v jugoslovansko državo. Kres al je v tej iz črpni razpravi registriral raziskovalne probleme gospodarske zgodovine – transformacijo iz agrarne proti industrijski družbi in s tem povezan problem socialnih strukturnih sprememb iz časa med obema vojnama – in jih povezal v enovit in vzro čno-posledi čni proces. 38 Ker se Kre sal v svojem raziskovalnem delu ni umaknil v starejša obdobja, se je moral izogniti zagatni inter- pretativni zanki. Da ne bi zapadel v okvire »predpisane- ga« oziroma bolje re čeno želenega vzorca pristranskega tolma čenja zgodovinskega razvoja, se je oprijel poziti- vizma, deskripcije in zapovrstnega navajanja empiri č- nih podatkov. Tako je ohranjal strokovno digniteto in relevantnost svojih del zaradi empiri čne utemeljenosti podaljšal tudi v današnji čas. Sorazmerno skromne pozornosti, z izjemo razprave Janeza Kosa , 39 je bila deležna tudi elektrifikacija. Vre- dnost Koso vega dela je tudi v današnjem času velika za- radi izjemno obsežne in tehtne dokumentiranosti rekon- 37 France Kres al, Tekstilna industrija v Sloveniji, Ljubljana, 1976. 38 France Kres al, Oris gospodarskega razvoja Slovenije in ekonomskega položaja delavstva 1918–1941. V: Delavsko gibanje v Sloveniji 1918–1941, Ljubljana, 1974. 39 Janez Kos , Kranjske deželne elektrarne. V: Zgodovinski časopis, št. 1–2, 1976, str. 79–144. 36 strukcije poteka oziroma tehni čnih vidikov elektrifikacije do druge svetovne vojne. V skladu s tedanjo tradicional- no konceptualizacijo histori čne stroke, zlasti pa gospo- darsko-zgodovinskega dela, ni bilo za pri čakovati, da bi se odpirala vprašanja elektrifikacije kot zelo pomembne- ga modernizacijskega procesa, ki je presegal le pomen novega energetskega vira. Torej ni presenetljivo, da je izostala problematizacija elektrifikacije kot raziskovalne- ga izziva s stališ ča dolgoročnega vpliva na prestruktu- riranje ekonomije in strukturo delovne sile ter velikega vpliva na druge družbene segmente, omenimo le podro- čje izobraževanja na vseh ravneh in zlasti modificiranje življenjskega stila s »podaljšanjem dneva«. Enako velja tudi za čas po drugi svetovno vojni, ko je bila pospeše- na elektrifikacija za dobršen del tega obdobja osrednji ideološko-ekonomski cilj. Sami nosilci oziroma izvajalci elektrifikacijske dejavnosti so predstavili svojo plat, ki ni presegla tehni čne in tehnicisti čne plati zunaj vsakega družbenega ali kulturnozgodovinskega konteksta. 40 Členitev raziskovalnega dela in rezultatov za četne- ga obdobja gospodarskega zgodovinopisja o 20. stoletju o čitno zaznamuje ukvarjanje z omejenim segmentom gospodarsko-socialnih procesov med obema vojnama. Bolj ali manj so odpirali le vprašanja industrijskega ra- zvoja, izjemoma elektrifikacije in prek Kres ala dodatno še vzpostavljanje socialnovarstvenih sistemov. Zunaj tega paradigmatskega okvira se ni prebil tudi Ivan Mo- ho ri č, ki je v svojih delih o zgodovini železnice, rudar- stva, industrializacije Mežiške doline in Trži ča posegal tudi v čas med obema vojnama, vendar pa je bilo težiš če njegovega dela vendarle na starejših obdobjih. 41 Kot so- dobnik in pri čevalec časa med obema vojnama – navse- zadnje je bil kratek čas tudi minister v jugoslovanski vladi, tudi tajnik osrednjega gospodarskega združenja v Sloveniji – je dodobra poznal ustroj in socialne me- hanizme Slovenije izpred druge svetovne vojne. Tako je bil seznanjen z notranjimi informacijami, ki sicer niso dokumentirane v drugi obliki, so pa zelo verjetne. Za obdobje med vojnama je prispeval marsikateri pomem- 40 Razvoj elektroenergetike Slovenije. Ljubljana, 1982. 41 Ve č o Mohori ču glej v razdelku o gospodarskem zgodovinopisju o 19. stoletju. 37 PODOBE ZGODOVINOPISJA ben detajl za vrednotenje gospodarsko-socialne skice razvojnih značilnosti v dvajsetih in tridesetih letih. Kot je razbrati je zunaj zanimanja zgodovinarjev ostalo celotno podro čje kmetijstva, kar tudi ni naklju čje glede na narekovanje »prioritet« slovenskega zgodovino- pisja od zunanjih dejavnikov. Je pa seveda zna čilnost paradigmatskega vzorca, da usmerja raziskovalno po- zornost na teme, s katerimi se je na ideološki ravni lah- ko identificiral. Tako je ostala zanemarjena dejavnost, ki je vendarle zagotavljala skromno preživetje dveh tretjin slovenske prebivalstva med vojnama. Poleg tega pa so jo vsesplošna komercializacija in dolžniško financiranje modernizacije, kar niso opravi čevali ne dolgoro čni, kaj šele kratkoro čni donosi, v kriznih tridesetih letih gnali v ekonomski precep, da je bila ogrožena eksistenca kar četrtine slovenskega prebivalstva. Izjema pri obravnavi kmetijstva je bila le Olga Janša Zorn s svojo razpravo o poteku medvojne agrarne reforme, 42 ki je ostala na pre- izkušeni deskriptivno pozitivisti čni ravni predstavitve izvajanja agrarne reforme. V tem času raziskovalci še niso problematizirali komparativnih in ekonomskih vi- dikov agrarne reforme, kar bi prineslo spoznanje, da se je po svojih tipoloških in morfoloških zna čilnostih uvr- ščala ob bok podobnim procesom po širnih prostran- stvih vzhodne Evrope v obdobju med vojnama. S sta- liš ča ekonomskih u činkov je za Slovenijo mo č zatrditi, da je bila to obrobna tema. Šlo je predvsem za izrazito politi čni akt. Vse do za četka devetdesetih let je slovensko gospo- darsko zgodovinopisje ostajalo zamejeno v tradicionalni konceptualni okvir, ki se je izoblikoval v šestdesetih le- tih. Posebne kadrovske okrepitve ni bilo. Stanje je ilu- strativno in kriti čno predstavil že omenjeni prof. Fer- do Gest rin. Njegovo iz črpno izvajanje, zgoš čeno v nekaj to čk, nam stanje slovenskega gospodarskega (in social- nega) zgodovinopisja na začetku osemdesetih let kaže v naslednji lu či: 43 42 Olga Janša Zorn, Agrarna reforma v Sloveniji. V: Zgodovinski časopis, 1964, str. 173–189. 43 Ferdo Gest rin, Nekaj pogledov na gospodarsko zgodovino v slovenskem zgodovi- nopisju. V: Zgodovinski časopis št. 3, 1982, str. 205–211. 38 – Nedefiniranost discipline znotraj zgodovinopisne stroke. – Nezadostna izobraženost zgodovinarjev. – Metodologija – pozitivizem/deskripcija namesto analize. – Odsotnost raziskav kompleksnih gospodarskih (so- cialnih) pojavov/institucij na dolgi rok. – Pomanjkanje sinteti čnih pregledov. *** Nezavidljivo stanje se je za čelo spreminjati konec osemdesetih let, ko je pritisk interpretativne enotnosti že popustil. Prestrukturiranje ekonomskega zgodovi- nopisja se je povsem izoblikovalo v devetdesetih letih in je sovpadalo z generacijskim prelomom, z nastopom nekaj mlajših gospodarskih zgodovinarjev, ki so se kot raziskovalci formirali na za četku devetdesetih let. Pri- šlo je do kadrovske okrepitve, število raziskovalcev se je podvojilo, s tem tudi obseg raziskav. Tako kot v za- četnem obdobju se je proces konceptualnega in vsebin- skega premika zaradi majhnosti slovenskega prostora in skromnosti kadrovske zasedbe spet poosebil v dveh zgodovinarjih, v Žarku Lazarevi ću in Jožetu Prin č i ču. Spremembe, ki so nastopile, niso bile tako dramati č- ne kot na podro čju interpretacije politi čne zgodovine, zlasti druge svetovne vojne, kjer se je vnel »spopad za zgodovino« oziroma za reinterpretacijo nedavne prete- klosti. Tovrstna podmena je v primeru gospodarskega zgodovinopisja neupravi čena, spremembe so bile posto- pne, prav ni č dramati čne, in to na obeh ravneh – tako na konceptualni kot tudi metodološki ravni. Poudariti je tudi treba, da v času od devetdesetih let dalje ne mo- remo govoriti o prevladujo čem vzorcu. S posplošitvijo lahko izoblikujemo dve usmeritvi, in sicer novo usmeri- tev ambiciozne problemske obravnave v dolgih časovnih obdobij s težnjo k interdisciplinarnosti in tradicionalni historiografski deskriptivno pozitivisti čni pristop. Soobstoj obeh usmeritev ni konfliktne narave, saj se v svojem sicer razli čnem pristopu pravzaprav do- polnjujeta. In to se je tudi izkazalo, ne samo enkrat. Najbolj zna čilen primer tovrstnega dopolnjujo čega pri- 39 PODOBE ZGODOVINOPISJA stopa je monografska obdelava zgodovine slovenskega ban čništva. 44 Knjiga glede na tradicionalni pristop in interpretativni okvir iz sedemdesetih in osemdesetih let predstavlja ve čkratno novost. Ban čništvo namre č z njegovo funkcijo finan čnega posredništva postavlja v srčiko gospodarskega mehanizma pri alokaciji sredstev znotraj nacionalne ekonomije. Argumentirano doku- mentira tesno povezavo med dinamiko uspešnosti ka- pitalske akumulacije v bankah in pospešenim gospo- darskim razvojem v celotnem obdobju 19. in 20. stole- tja ne glede na tip družbene in gospodarske ureditve. S problemskim zajemom celovitosti razvojnih razsežnosti v dolgem časovnem obdobju sta avtorja presegla prevla- dujo či vzorec. Hkrati se je nazorno izpostavila notranja razdvojenost zaradi diferenciranosti pristopa. Če je prvi del, ki obravnava ban čništvo od njegovih za četkov do konca druge svetovne vojne, zastavljen izrazito anali- ti čno in sinteti čno, pa drugi del sloni na deskriptivni rekonstrukciji histori čnega dogajanja na ban čnem po- dro čju. In ta dvojnost je pravzaprav temeljna zna čilnost slovenskega gospodarskega zgodovinopisja v zadnjih dveh desetletjih. Kot smo že omenili, je bilo raziskovanje razvojnih di- lem slovenskega agrarnega sektorja izrazito deficitarno. In ravno s tem podro čjem je povezano tudi oblikovanje novega pristopa k gospodarski zgodovini. Ve č kot o čitno ga je razpoznati v delu Kme čki dolgovi v Sloveniji, 45 ki izstopa po celovitosti in analiti čnosti obravnave dolžni- škega financiranja kmetijskega sektorja v obdobju t. i. »stoletja kapitalizma« v Sloveniji, v obdobju od zemljiške odveze do konca druge svetovne vojne, od za četkov in- tenzivnega vklju čevanja slovenskega kmetijstva v bla- govno-denarne tokove s preseganjem naturalnih okvir- jev pa do odprave tega problema v nekaj letih po drugi svetovni vojni v sistemu komunisti čne ekonomije. Ce- lostno zaokrožena obravnava je bila postavljena tako v kontekst splošnega gospodarskega razvoja in gospodar- 44 Žarko Lazarevi ć, Jože Prin či č, Zgodovina slovenskega ban čništva, Ljubljana, 2000. 45 Žarko Lazarevi ć , Kme čki dolgovi na Slovenskem, Socialno-ekonomski vidiki za- dolženosti slovenskih kmetov 1848–1948, Ljubljana, 1994. 40 ske in finan čne politike ter za čas med obema vojnama, kjer je bil vendarle temeljni poudarek tudi v primerjalni umestitvi v mednarodni okvir. Avtor monografije je tako postavil izhodiš čna na- čela svojega raziskovalnega dela in predruga čenega pristopa k gospodarski zgodovini 20. stoletja, ki je bil uveljavljen tudi v prvem delu omenjene Zgodovine slo- venskega ban čništva. K temu je kasneje pridružil še sinteti čne obravnave razli čnih podro čij gospodarskega razvoja Slovenije. Tako tematika njegovega raziskoval- nega dela sega od preu čevanja razvoja kmetijstva, 46 pro- cesa industrializacije, 47 zadružništva, 48 vloge nacionaliz- ma v ekonomiji, 49 reprezentacij in percepcij nacionalne- ga interesa 50 ter razvoja finan čnega sektorja v Sloveniji v evropskem kontekstu. 51 Svoje raziskovalno delo pa do- polnjuje z raziskovanjem vpliva gospodarskih procesov na družbeno strukturo in v tem okviru zlasti dolgoro čno strukturno spreminjanje gospodarsko-socialne podobe Slovenije v primerjalnih razsežnostih evropskega gospo- darskega prostora v 19. in 20. stoletju. 52 Žarko Lazarevi ć je skušal vplivati tudi na spremem- bo metodoloških zavez, raziskovalnih prijemov in teh- nik. Dejstvo je, da raziskovanje gospodarske in socialne zgodovine postavlja raziskovalca v nov položaj, ko mora spremeniti obi čajni na čin dela. Spoznati in izoblikovati mora nov pristop k obdelavi ogromne koli čine podatkov, tudi z izkoriš čanjem tehnoloških možnosti. S priu čitvijo mora k obi čajni zgodovinski metodi pridružiti še druge metodološke prijeme, z njimi tudi terminologijo. In to 46 Žarko Lazarevi ć , Slovensko kmetijstvo od zemljiške odveze do druge svetovne voj- ne. V: Zbornik ob 100-letnici Kmetijskega inštituta Slovenije, Ljubljana, 1998, str. 13–30. 47 Žarko Lazarevi ć , Gospodarski vidiki slovenskega življenja v Jugoslaviji do druge svetovne vojne«. V: Slovenci in Makedonci v Jugoslaviji, Ljubljana-Skopje, 1999, str. 49–70. 48 Žarko Lazarevi ć , »Aristokrati« in »demokrati« med zadružniki? V: Darja Miheli č (ur.), Gestr inov zbornik, Ljubljana, 1999, str. 351–364. 49 Žarko Lazarevi ć , »Economy and Nationalism in Yugoslavia«. V: Helga Schultz - Edvard Kubu (eds.), History and Culture od Economic nationalism in East Central Europe, Berlin, 2006, str. 265–277. 50 Žarko Lazarevi ć , Slovenski nacionalni interes v gospodarstvu do druge svetovne vojne. V: Zgodovinski časopis št. 1–2, 2005, str. 101–110. 51 Serija člankov v Ban čnem vestniku od leta 2005 dalje. 52 Žarko Lazarevi ć, So časnosti slovenskega gospodarskega razvoja. V: Zgodovinski časopis, št. 3–4, 2007, str. 397–398. 41 PODOBE ZGODOVINOPISJA tiste prijeme, ki so lastni statisti čni in ekonomski vedi ter sociologiji oziroma ekonomski sociologiji. Če namreč želi s površinske, opisne ravni prodreti v globino dol- goro čnih strukturnih sprememb v razli čnih razvojnih etapah slovenskega gospodarstva in družbe, kar obi čaj- na zgodovinarska pot ne omogo ča v celoti, mora nujno pose či po analiti čnih orodjih, ki so jih izoblikovale druge stroke. Rezultat tovrstnih pobud je bilo vzpostavljanje so- delovanja z ekonomisti. Izpeljani sta bili dve skupni konferenci na temo dolgoročnih ekonomskih in social- nih strukturnih sprememb 53 in vprašanja manifestacije in tipologije gospodarskih kriz v slovenskem prostoru, 54 ki sta kasneje izšli v posebnih monografskih publika- cijah v uredništvu Žarka Lazarevi ća in Nevena Boraka , v posebni knjižni zbirki Ekonomska knjižnica, ki sta jo spodbudila in urejala imenovana. Obe sre čanji sta omo- go čili plodno izmenjavo interpretacij in analiti čnih pri- stopov prek meja obeh disciplin. Nadalje sta spodbudili okrepljeno zavedanje o relevantnosti histori čnih ozadij in empiri čne izkušnje za tolma čenje ekonomisti čnih pojavov in fenomenov ter na drugi strani prikladnost uporabe analitsko-teoreti čnega kategorialnega aparata ekonomske vede znotraj histori čne stroke. V ta miselni koncept se uvrš ča tudi delo Andreja Pan čurja o monetarni politiki v habsburški monarhi- ji in odzivih nanjo pri Slovencih od srede devetnajste- ga stoletja do izbruha prve svetovne vojne. Lotil se je tematike, ki je veljala je za hermeti čno, naporno/zah- tevno in predvsem za težko razumljivo v spoznavnem in interpretativnem smislu. Monetarni politiki ni bilo mogo če slediti oziroma jo razumljivo tolma čiti brez na- vezave na teorijo, brez temeljitega poznavanja del eko- nomistov na to temo. Zelo obsežen seznam literature in številna sklicevanja v Pan č urjevi knjigi pri čajo, da se je tega dobro zavedal. V ospredju obravnave je sicer monetarna politika, vendar pa se nam v ozadju izrisu- 53 Neven Bor ak, Žarko Lazarevi ć (ur.), Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. sto- letju, 1918–1945–1991, Ljubljana, 1996. 54 Žarko Lazarevi ć , Neven Bora k (ur.), Gospodarske krize in Slovenci, Ljubljana, 1999. 42 jejo domišljene konture splošne gospodarske in politi č- ne zgodovine habsburške monarhije do prve svetovne vojne. Monetarne politike ni interpretiral iz nje same, temve č iz okolja, v katerem je nastajala in u činkovala in bila z njim determinirana. 55 Pan č ur ni sledil ve činski skupini zgodovinarjev, ki so s posegom na podro čje go- spodarske zgodovine vsebinsko sicer obogatili stroko, a na metodološki in konceptualni ravni ostali v omejitvah tradicionalnega pristopa. 56 Pan č ur je nasprotno pokazal zvrhano mero sistemati čnosti in ob čutka za sintezo, kar se je potrdilo tudi z drugimi objavami. 57 V novi konceptualni usmeritvi velja izpostaviti tu- di Janeza Cvirna , 58 čigar osrednje raziskovalno delo je sicer politi čna zgodovina, vendar pa je s svojimi razpra- vami in v vlogi univerzitetnega profesorja storil veliko za uveljavitev t. i. histori čne antropologije v zgodovinar- ski srenji. Znotraj kompleksa histori čno-antropoloških tem se je dotaknil tudi pomembnega vprašanja ekolo- gije. Gre za pojav, ki do tedaj ni bil ustrezno ovredno- ten. Janez Cvir n je problem na primeru Celja postavil v kontekst stihijskega industrijskega razvoja in vpliva na okolje v širokem smislu. Odprl je vprašanje fenome- na konfliktnosti interesov znotraj gospodarske sfere, to je konflikta med enostranskimi interesi industrijskega kapitala in interesi vlagateljev v turisti čno dejavnost. Hkrati seveda tudi konfliktnost med interesi nosilcev industrijskega kapitala in širšim družbenim hotenjem prepre čevanja pojavov okoljske in posledi čno zdravstve- 55 Andrej Pan č ur, V pri čakovanju stabilnega denarnega sistema, Celje, 2003. 56 Naj naštejemo le najbolj izstopajo če, kot so Nadja Ter čon o gospodarstvu slo- venske Obale in vlogi Trsta v tem prostoru v 19. stoletju (Z barko v Trst. Koper, 2004). Alenka Ka či čnik - Gabri č o položaju kmetov na nekdanjem gospostvu Sne- žnik (O kme čkih dolgovih druga če, Ljubljana, 2004). Nina Zupan či č - Puša vec o pravnih podlagah statusnega položaja gospodarskih subjektov od srede 19. stoletja do druge svetovne vojne (Oblike organiziranja gospodarstva na Slovenskem, Lju- bljana, 2003). Hedvika Zdovc o sejemski dejavnosti v Celju (Sejmi na Celjskem, Celje, 2006). Milko Mikola o industrializaciji Celja (Zgodovina celjske industrije, Celje 2004). Bojan Himmelreich o prehrambeni oskrbi Celja med vojnami (Name- sto žemlje črni kruh – organizacija preskrbe z živili v Celju v času obeh svetovnih vojn, Celje, 2001). Mojca Šorn, Življenje Ljubljan čanov med drugo svetovno vojno, Ljubljana, 2007). 57 Andrej Pan čur, Ekonomska vloga Avstro-Ogrske v evropskem prostoru s stališ ča modernizacijskih procesov in položaja posameznih dežel v njej. V: Prispevki za no- vejšo zgodovino, št. 2, 2002, str. 17–30. 58 Janez Cvir n, Ekološki problemi v Celju med obema vojnama. V: Celjski zbornik 1994, Celje, 1994, str. 159–172. 43 PODOBE ZGODOVINOPISJA ne patologije. Problematiziral je torej vprašanje industri- alizacije s kvalitativnega vidika in ne s kvantitativnega, kar na splošno prevladuje v slovenskem gospodarskem zgodovinopisju. Tudi z Borisom Brovinskim se je potrdilo, da in- terdisciplinarni pristop lahko prinese opogumljajo če rezultate. Zaradi svoje tehniške izobrazbe je Brovin- sky, z izpri čanim pripovednim darom, v obravnavi ra- zvoja avtomobilizma na Slovenskem poleg interakcije z okoljem, družbo in posamezniki mo čno izpostavil tudi tehnološki vidik razvoja slovenske industrije v zadnjih dveh stoletjih. 59 Brovins ky se je v teh prizadevanjih po osvetlitvi vloge tehnologije v gospodarskem razvoju Slo- venije pridruževal naporom predhodnika Sandija Sitar- ja kot pisca o histori čnih vidikih aplikacij in inovacij na podro čju tehnologije. 60 Zanemariti pa tudi ne smemo njegovega uredniškega dela pri Zborniku za zgodovino naravoslovja in tehnike, edine tovrstne edicije med Slo- venci. *** Z družbenimi spremembami konec osemdesetih ozi- roma na za četku devetdesetih let prejšnjega stoletja je konceptualni preskok nastopil tudi na drugih podro čjih ekonomskega življenja in ekonomskega zgodovinopisja. Reorganiziranje družbe na postulatih tržne ekonomije, osebne pobude in osebne odgovornosti za ekonomski in socialni uspeh ni moglo obiti zgodovinopisja. Sprožala so se vprašanja histori čne legitimnosti in kontinuitete oziroma diskontinuitete zasebne gospodarske in social- ne pobude v formalizirani obliki podjetništva. Na pobu- do Žarka Lazarevi ća je januarja 1994 Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani priredil znanstveni sestanek na temo histori čnih dimenzij in form podjetniške pobude v slovenskem prostoru do odprave zasebne gospodarske pobude po koncu druge svetovne vojne. 61 S tem je bila 59 Boris Brovins ky, Kako so konjske mo či izpodrivale konje, Ljubljana, 2005. 60 Iz obsežne bibliografije naj opozorim na njegovo doktorsko disertacijo iz leta 1989 o zgodovini letalstva in na 100 let avtomobilizma na Slovenskem, Ljubljana, 1998. 61 Podjetništvo na Slovenskem, Razprave s simpozija v Ljubljani, 19. 1. 1994. V: Prispevki za novejšo zgodovino št. 1, 1994, str. 45–55. 44 odprta pot postopne spremembe konceptualnega izklju- čevanja tematizacije podjetniških podvigov in usod iz histori čnega znanstvenokriti čnega spoznavnega reper- toarja. Podjetništvo kot raziskovalni problem je postalo sestavni in nepogrešljivi del celostne interpretacije go- spodarskega razvoja slovenskega prostora. Kot dodatna spodbuda je štiri leta kasneje u činkovala kolektivna mo- nografija Pogled v zgodovino slovenskega podjetništva. 62 S prehodom v novo tiso čletje so monografske obde- lave posameznih podjetnikov postale samoumevni del znanstvenoraziskovalnega dela, ki privla či predvsem mlajše raziskovalce. 63 Opozoriti velja, da ve čina teh del ne prinaša metodološkega ali kakega drugega konceptu- alnega novuma, temve č njihovi avtorji kot manj izposta- vljeni zgodovinarji vztrajajo na preizkušenem deskrip- tivnem pozitivizmu. Glede inovativnosti velja izpostaviti delo Andreja Studna in Katarine Kobilice , 64 ki sta vnesla prezrt interpretacijski vzorec v raziskovalni predstavi- tvi individualnega podjetnika s stališ ča njegovega po- meščanjenja tako v ekonomskem udejstvovanju kot na podro čju zasebnega vrednostnega sveta in življenjskega stila. Vse v maniri socialno-zgodovinskega pristopa. Kot nov pristop je omeniti tudi monografijo o slo- venskih ban čnikih v 19. in 20. stoletju, 65 v kateri je predstavljenih ve č kot dvajset ban čnih direktorjev, ki so vodili najpomembnejše ban čne ustanove ali pa so bili kako druga če zaslužni za razvoj ban čništva na Sloven- skem. Monografija je predstavljala dvojno novost v slo- venskem zgodovinopisju. Na eni strani je presegla kla- si čno pojmovanje podjetništva kot aktivnega lastništva 62 Jasna Fisch er, Ferdo Ges trin, Olga Janša - Zorn, France Kres al in Žarko Lazare- vi ć , Pogled v zgodovino slovenskega podjetništva, Vrhnika, 1998. 63 Denimo: Miran Aplinc, Vošnjaki – industrialci iz Šoštanja. Šoštanj, 2005. Majda in Jože Žontar, Stavbenik Josip Ipavec , Ljubljana, 2001. Jože Žontar , Kaznovana podjetnost – kranjski trgovec in industrialec Franjo Sirc, Ljubljana, 2005. V tem oziru je zanimivo delo arhitekta Boga Zupan či ča, ki s stališ ča pomena arhitekture posameznih stavb v Ljubljani govori tudi o njihovih lastnikih, med katerimi je sre ča- ti množico vidnih in manj izstopajo čih slovenskih podjetnikov pred drugo svetovno vojno. Glej serijo knjig Usode ljubljanskih stavb in ljudi (Ljubljana, 2005, 2006, 2007). 64 Andrej Stud en, Katarina Kobilica , Volja do dela je bogastvo, Mikrozgodovinska študija o ljubljanskem stavbnem podjetniku Matku Curku (1885–1953) in njegovi družini, Ljubljana, 1999. 65 Žarko Lazarevi ć , Jože Prin č i č, Ban čniki v ogledalu časa, Življenjske poti sloven- skih ban čnikov v 19. in 20. stoletju, Ljubljana, 2005. 45 PODOBE ZGODOVINOPISJA in vodenja določene gospodarske družbe in izpostavi- la vprašanje kakovosti struktur in tehnik upravljanja delniških družb ter kontekstov in relacij med upravo in lastniki. Na drugi strani pa je problematizirala vlogo posameznika v gospodarskem življenju znotraj državne ekonomske pobude hierarhi čne komunistične ureditve. Na vsebinskem podro čju je izjemno velik napredek viden na podro čju raziskovanja gospodarske zgodovine komunisti čnega obdobja. Presenetljivo je bila tudi v tem času agrarna problematika ponovno zunaj obsežnejšega raziskovalnega interesa. Izjemo predstavlja vprašanje agrarne reforme kot ene od etap odpravljanja zasebne pobude oziroma spremenjene vloge kmetijstva v komu- nisti čni ureditvi. Hkrati pa tudi kot uvoda v, na za čet- ku petdesetih let opuš čeno, kolektivizacijo kmetijstva. 66 Zdenko Čepi č kot najbolj izpostavljen raziskovalec po- dro čja kmetijstva po letu 1945 je ta »dolg« nato ve č kot izdatno poravnal na straneh sinteti čne Slovenske no- vejše zgodovine. Na obrobju zgodovinarskega zanimanja je ostalo tudi vprašanje zavarovalništva, ki je povsem v domeni ljubiteljskih zgodovinarjev iz zavarovalniških vrst ali mladih kolegov. 67 Velik raziskovalni in človeški napor je bil vložen v tematizacijo gospodarsko-politi čnih razmer in proce- sov v Sloveniji za ves čas komunisti čne ureditve. Kot že re čeno, predstavlja leto 1945 v slovenski (in seveda tudi v jugoslovanski) zgodovini veliko prelomnico. Gre za izrazito cezuro, ki je ekonomski in socialni razvoj po- stavila na povsem nove temelje. Nastopila je obsežna preobrazba družbenega in gospodarskega tkiva v skla- du s komunisti čnim ideološkim vzorcem. Če je Slove- nija s prevratom leta 1918 zamenjala le državni okvir, ne da bi se sistemsko okolje (duh in na čin poslovanja), ki je dolo čalo pogoje gospodarjenja, bistveno spreme- nilo, pa za čas po letu 1945 to ne drži. Nastopil je čas novih vrednot, zlasti na ekonomskem podro čju, kjer so se obra čale v svoje nasprotje. Nekdaj pravno in vredno- 66 Zdenko Čep i č, Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji 1945–1948, Maribor, 1995. 67 Franc Škufca , Zavarovalstvo na Slovenskem, Ljubljana, 2003. Sašo Radovanovi ć , Sre čko Čarni , Zgodovina zavarovalništva v Mariboru, Maribor, 2007. 46 stno jasno opredeljene norme so postale relativne, če že ne izrecno prepovedane, pa vsaj nespodobne in s tem tudi nezaželene. Uveljaviti je bilo treba nove vrednote, povsem druga čne od tistih pred drugo svetovno vojno. Proces odstranjevanja predvojnih gospodarskih vrednot je stekel so časno z vzpostavljanjem novega režima, naj- zna čilnejša ukrepa pa sta bila podržavljenje proizvodnih sredstev in dejavnosti v neagrarnem sektorju in agrarna reforma v kmetijstvu. Podržavljanja so oznanila v temelju spremenjena izhodiš ča pospeševanja gospodarskega razvoja. Komu- nisti so obljubljali hitro in temeljito preseganje predvoj- nih razmer. Oprijeli so se nauka, zasnovanega v Sovjet- ski zvezi, ki je v teoretskem smislu obetal hiter, skladen in učinkovit gospodarski razvoj. Strogo centralizirano in do zadnje malenkosti na črtovano gospodarsko življenje naj bi omogo čilo vsesplošno blagostanje. Dosledno ure- sni čevanje teoretskih izhodiš č, ki jih lahko opredelimo bolj kot zbir želja kakor stvarno izkušnjo, je hitro poka- zalo številne pomanjkljivosti. Tako ni presenetljivo, da so že po enem desetletju ta razvojni model za čeli opu- ščati in ga nadomeš čati z nekoliko druga čnim, za kate- rega je bilo zna čilno ve čje upoštevanje na čel ekonomi č- nosti in bolj skladnega gospodarskega razvoja, s čedalje bolj napredujo čo decentralizacijo odlo čanja v gospodar- stvu – prenos pooblastil z zvezne na republiško raven. Najpomembnejša strukturna sprememba, ki jo je prinesel čas po drugi svetovni vojni, je bila vidna v do- kon čanju procesa industrializacije. Treba je poudariti, da so komunisti samo dokon čali in pospešili že pred vojno napredujo č proces, pa č v skladu s svojim osnov- nim vodilom, da je potrebno v najkrajšem času ne glede na ceno in žrtve postati industrijska dežela. To pa je pomenilo prelom z dotedanjim zna čajem industrializa- cijskega vzorca, stihijskost in nena črtnost, tako zna čil- ni za predvojni čas, je zamenjala izrazito centralisti čno zasnovana industrializacijska praksa. Sestava družbenega proizvoda kaže, da se je gospo- darska struktura v Sloveniji v primerjavi s predvojnim obdobjem povsem spremenila. Slovenija je v slabega pol stoletja po drugi svetovni vojni postala visokoindustria- lizirana dežela, kjer sta industrija in rudarstvo prispe- 47 PODOBE ZGODOVINOPISJA vala skorajda polovico družbenega proizvoda. Skladno z napredujo čo industrializacijo so rasli tudi deleži sto- ritvenih dejavnosti, ki jih industrija potrebuje za svoje nemoteno poslovanje – gradbeništvo, promet, trgovina. V tem času se je zgodila tudi pomembna sprememba. Stopnja industrializacije v povojnem obdobju je bila to- likšna, da je v Sloveniji za čelo primanjkovati delovne sile, zlasti od šestdesetih let naprej. Slovenija se je tako prvi č v svoji dotedanji gospodarski zgodovini sre čala s pojavom, ki ga do tedaj ni poznala. Nasprotno, celo za 19. stoletje je bilo zna čilno izrazito nesorazmerje med obsegom potencialne delovne sile in realnimi zaposli- tvenimi možnostmi. Slovenija je tako postala tudi imi- grantska dežela. 68 Zvesti preučevalec in interpret teh procesov je prav gotovo najbolj izpostavljen zgodovinar povojnega obdobja. Gre za že omenjenega Jožeta Prin či ča , ki je v občudujo čem številu monografij raziskal procese od- pravljanja predvojne gospodarske-socialne strukture in na to navezujo čih se vrednot, 69 vzpostavljanja nove gospodarske ureditve po sovjetskem vzorcu 70 in posto- pno uvajanje gospodarskih reform v šestdesetih letih 71 ter zadnji dve desetletji gospodarskega razvoja Slove- nije v jugoslovanskem okviru 72 in kot zadnjo tudi na- tan čno predstavitev delovanja socialisti čnega podjetja. 73 Nedvomno je treba poudariti tudi monografijo, s kate- ro je postavil v ospredje vlogo in položaj ekonomistov kot posebne intelektualne skupine, ki je od šestdesetih let dalje s poglabljanjem gospodarske krize, tako kot v drugih komunističnih državah, vedno bolj pridobivala na pomenu v o čeh politikov. 74 Na ravni periodizacije je Prinč i č prevzel časovni koordinatni sistem, ki ga je izo- blikovalo so časno aktualno-politi čno besediš če oziroma 68 Žarko Lazarevi ć , O stoletju industrije v Sloveniji. V: Drago Jan čar in Peter Vodo- p ivec (ur.), Slovenci v XX. Stoletju, Ljubljana, 2001, str. 106–115. 69 Jože Prinč i č, Povojne nacionalizacije v Sloveniji, 1945–1963, Novo mesto, 1994. 70 Jože Prinč i č, Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu, Novo mesto, 1992. 71 Jože Prinč i č, V za čaranem krogu – Slovensko gospodarstvo od nove ekonomske politike do velike reforme (1955–1970), Ljubljana, 1999. 72 Jože Prinč i č, Neven Bora k, Iz reforme v reformo – Slovensko gospodarstvo 1970– 1991, Ljubljana, 2006. 73 Jože Prin či č, Tovarna vijakov Plamen Kropa – Od konca druge svetovne vojne do ste čaja in novega za četka (1945–1997), Kropa, 2007. 74 Jože Prinč i č, Zveza ekonomistov Slovenije v času in prostoru, Ljubljana, 2001. 48 dinamika politi čnega razvoja. Na prvi pogled presene- tljivo, vendar smotrno, saj so zaradi zasnove komuni- sti čne gospodarske ureditve kot v prvi vrsti politi čnega sistema politi čna poimenovanja izražala tudi novo vse- bino gospodarskih procesov. Prinč i čev prispevek je v vsebinskem smislu, v smi- slu odpiranja novih raziskovalnih podro čij, gotovo ne- precenljiv. Namensko usmerjanje vse energije v uresni- čitev ambicioznega raziskovalnega na črta čimprejšnje rekonstrukcije histori čne gospodarsko-politične dina- mike druge polovice dvajsetega stoletja je potekalo v skladu s tradicionalnim zgodovinarskim konceptualnim in metodološkim vzorcem, v deseminacijskem pogledu pa z uporabo deskriptivno pozitivisti čnega pristopa. Na tej to čki je Prin č i ča dopolnil Neven Bor ak, ki je tudi so- avtor knjige o zadnjih dveh desetletjih Slovenije v jugo- slovanskem nacionalnem gospodarstvu. 75 Samostojno je Bor ak posegel na podro čje zgodovinopisja z obravna- vo ekonomskih vzrokov delovanja in razpada Jugoslavi- je. 76 Po osnovni izobrazbi ekonomist je v zgodovinopisju apliciral metodološko-konceptualni okvir, ki je lasten ekonomski vedi. Oborožen s sodobnimi ekonomskoteo- reti čnimi spoznanji ter analiti čnimi orodji in tehnikami mati čne stroke se je lotil reinterpretacije konstrukcije histori čne realnosti glede mesta in vloge Slovenije zno- traj jugoslovanskega ekonomskega prostora. Kot prvi v Sloveniji je deloma uporabljal tudi kliometri čne koncep- tualizacije 77 ali, kot je zapisal Eric Hobsbawm , 78 prijeme retrospektivne ekonometrije. *** V svoji analizi stanja gospodarskega zgodovinopis- ja je Ferdo Gest rin med drugim poudaril pomanjkanje sinteti čnih pregledov transformacijskih zna čilnosti eko- nomije na slovenskih tleh. Ta njegova pripomba velja tako za kolektivna kot avtorska dela in je upravi čena. 75 Prinč i č, Bora k, Iz reforme v reformo, 2006. 76 Neven Bora k, Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije, Ljubljana, 2002. 77 Neven Bor ak, Denarne reforme, Ljubljana, 1998. 78 Eric Hobsbawm , O istoriji, Beograd, 2003, str. 107–138. 49 PODOBE ZGODOVINOPISJA Kot smo spoznali, je prvi samostojen pregled gospodar- ske zgodovine Slovenije izšel v angleš čini, in to pred štiridesetimi leti. Na manjšem časovnem izseku sta se Ho čevarj u, leto dni za njegovo knjigo, pridružila Ferdo Gest rin in Vasilij Meli k. V njunem pregledu slovenske zgodovine dolgega 19. stoletja sta v gospodarskozgodo- vinske teme uvrstila ob bok drugim in tako predstavila celovitost emancipacije Slovencev kot kulturnega, eko- nomskega in politi čnega subjekta. Sicer ne povsem ek- spliciten, a vendarle zadosti zaznaven je poudarek na korelaciji ekonomske in nacionalno-politi čne emanci- pacije Slovencev do razpada habsburške monarhije. 79 V šestdesetih letih je nastajal tudi izjemno ambi- ciozen projekt z naslovom Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. 80 Šlo je za projekt leksikografsko- enciklopedične strukture velikih časovnih in vsebinskih razsežnosti, da bi zajeli ve čplastnost gospodarskega in socialnega razvoja v Sloveniji. Okoli projekta so združili izkušnje in znanje številni zgodovinarji z o čitno prevla- do kolegov, katerih primarno podro čje je bila zgodovina srednjega veka. Delo je na koncu izšlo v dveh zvezkih z obravnavami razli čnih vidikov samo agrarne zgodovine. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev je osta- la za najnovejša histori čna obdobja vsebinsko pomanj- kljiva, nedore čena in neuravnovešena, tudi na podro- čju agrarnih panog. Njen bistven poudarek je še vedno ostajal na starejših obdobjih, ki jih je pokrila z zavidljivo mero natan čnosti in dokumentiranosti v vseh pogledih, kar potrjuje tezo o umiku zgodovinarjev v starejša ob- dobja. Hkrati pa tudi izpostavlja, da zamudniško kon- stituiranje gospodarske zgodovine novejših obdobij v nenaklonjenem družbenem okolju in ozra čju mati čne stroke torej ni ostalo brez posledic. Nenaklonjenost okolja gospodarski zgodovini novej- ših obdobij je postala še bolj o čitna leta 1979, ko je iz- šla prva ambiciozna obravnava zgodovine Slovencev od naselitve do trenutka natisa. 81 Trenutek je bil pravi, saj 79 Ferdo Gestrin, Vasilij Meli k, Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do 1918. Ljubljana, 1966. 80 Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev I. (1970) in II. (1980). 81 Zgodovina Slovencev, Ljubljana, 1979. 50 se je gospodarsko zgodovinopisje o 19. in 20. stoletju do takrat že dodobra konstituiralo in je bilo sposobno sin- tetizirati gospodarske in socialne dosežke. Gospodarski zgodovini 19. stoletja je bilo namenjeno sorazmerno ve- liko prostora, 82 seveda le v primerjavi s pokritostjo go- spodarske zgodovine 20. stoletja, nikakor pa ne v dele- žnih razmerjih do drugih vsebin, denimo politi čnih ali kulturnih. Razlika je bila nesorazmerno velika, da ne bi dala misliti. Delež gospodarskih vsebin za čas po letu 1918, po vstopu v jugoslovansko državo, je bil sploh izjemno skromen. Če za čas po letu 1945 lahko to pripi- šemo mladostni neizkušenosti kolegov, ki so bili šele na za četku raziskovalne poti, in ve čdimenzionalni »nezaže- lenosti oz. neprimernosti« Ho čevarje vega dela, pa je za obdobje med dvema vojnama mogoč le druga čen sklep. Še zlasti, če spomnimo, da so publicirana raziskovalna spoznanja že omogo čala sintetizacijo. V tako skromno odmerjenem prostoru se je izra- žal odnos prevladujo če konceptualizacije zgodovinske znanosti v Sloveniji, ki gospodarskih vsebin najnovej- ših obdobij ni prepoznavala kot zadosti relevantnih, da bi jim odmerila sorazmeren prostor, tudi v primerljivih razmerjih do drugih vsebin histori čne prezentacije, de- nimo absolutno prevladujo čih politi čnih tem. Druge sa- mostojne monografske predstavitve gospodarske zgodo- vine Slovencev v slovenskem jeziku sicer še nismo bili deležni. Natis ekonomske zgodovine Slovenije, ponovno v angleščini, iz leta 1999 83 je bil v povsem drugi funk- ciji in zaradi koncepta, omejenega na najbolj temeljne informacije o dolgem obdobju od terezijansko-jožefin- skih reform do osamosvojitve Slovenije leta 1991, tudi omejenega potenciala in s tem skromnega dosega. Zalo- žnik je delo ponudil tujim poslovnim krogom, tujim po- slovnežem, ki so vzpostavljali ali že imeli vzpostavljeno ekonomsko sodelovanje s slovenskimi gospodarskimi subjekti. Osnovna ideja, resda nekoliko naivna, je bila, da naj bi ta na čin spodbudili tuje poslovneže k uporabi 82 Gre za posledico dejstva, da sta avtorja Ferdo Gestr in in Vasilij Mel ik za objavo v Zgodovini Slovencev priredila in dopolnila svojo knjigo Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918. 83 Jasna Fisch er, Žarko Lazarevi ć , Jože Prin č i č, The Economic History of Slovenia (1750–1991), Vrhnika, 1999. 51 PODOBE ZGODOVINOPISJA slovenske gospodarske preteklosti kot identitetne to č- ke, kot enega od elementov za legitimacijo odnosa do slovenskega prostora v sedanjosti. Če so snovalci Zgodovine Slovencev iz leta 1979 še lahko – resda ne v celoti, a vendarle – prezrli gospodar- skozgodovinske teme, pa se trideset let kasneje to ni moglo ve č ponoviti. Kadrovska pomnožitev, konceptual- no-metodološko prestrukturiranje in izjemna rast vse- binskega raziskovalnega repertoarja so pritegnili pozor- nost širše strokovne in drugih lai čnih javnosti. Samo- zavedanje o lastni strokovni identiteti znotraj histori čne stroke in sposobnost sintetiziranja obsežnih gospodar- sko-socialnih procesov, pojavov in fenomenov sta okre- pila samozavest gospodarskih zgodovinarjev. Rezultat tega je bil viden, ko je izšla izjemno obsežna dvodelna Slovenska novejša zgodovina, 84 ki zajema čas zadnjega poldrugega stoletja slovenske zgodovine. Kot pobudnik projekta in eden urednikov je Žarko Lazarevi ć že v izho- diš čni zasnovi vgradil gospodarsko-socialne zgodovin- ske teme enakovredno ob bok politi čno-kulturnim te- mam od sredine 19. stoletja, ko so se Slovenci uveljevili kot politi čno-kulturna, z zamudo tudi kot prepoznavna gospodarska entiteta, pa do pridobitve slovenske držav- nosti leta 1991 oziroma mednarodnega priznanja leta 1992. V Slovenski novejši zgodovini je tako ponujen v branje in kriti čno presojo prvi celovit in vsestranski pregled gospodarske zgodovine Slovencev od druge po- lovice 19. do konca 20. stoletja. Med avtorji nastopajo gospodarski in socialni zgodovinarji razli čnih generacij, kar je omogo čilo dopolnjevanje mladostne zagnanosti in seniorske previdnosti in izkušenosti. 85 Temeljni konceptualni in vsebinski okvir predsta- vitve gospodarske in socialne zgodovine na straneh Slovenske novejše zgodovine predstavlja proces obliko- vanja slovenskega gospodarskega sistema in integraci- je slovenskega ozemlja v enoten gospodarski prostor v razli čnih sistemsko-politi čnih okvirih (habsburška mo- 84 Slovenska novejša zgodovina, Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992, Ljubljana, 2005. 85 Med avtorji tako nastopajo Jasna Fisc her, France Kres al, Peter Vodopi vec, Zdenko Čep i č, Jože Prin č i č, Neven Bora k, Žarko Lazarević , Andrej Stud en in Andrej Pan č ur. 52 narhija, Jugoslavija – kapitalizem, komunizem) in ob tem potekajo č prehod iz agrarne v industrijsko družbo z vsemi posledicami na socialnem podro čju. Dolo čne- je re čeno, gre za tematizacije kratko- in dolgoro čnega prestrukturiranja tradicionalne gospodarske podobe oziroma modernizacije slovenske gospodarske in soci- alne sestave v obdobju od srede 19. stoletja dalje; od za četkov oblikovanja moderne gospodarske ureditve z opustitvijo fevdalizma do današnje postindustrijske družbe. To epoho velikih socialno-gospodarskih struk- turnih sprememb so kot najbolj zna čilni opredeljevali naslednji procesi: deagrarizacija in industrializacija v gospodarskem pogledu ter urbanizacija in spremljajo ča sprememba življenjskega stila v socialnem pogledu. Uredniško je bila obravnava gospodarsko-socialnih procesov sektorsko raz členjena na agrarno in neagrar- no zgodovino. V okviru kmetijske problematike je bila v ospredju deagrarizacija Slovenije, kot njen sestavni del jo opredeljujejo naslednje vsebine: dolgoro čno prestruk- turiranje kmetijstva (proizvodna/panožna sestava ter njen obseg, dinamika in dejavniki sprememb), indivi- dualizacija in komercializacija kmetijstva, uvajanje do- sežkov agrarnotehni čnega prevrata, sistemsko okolje, položaj, vloga in delež kmetijstva v razli čnih državnih okvirih in družbenih ureditvah ter mehanizmi institu- cionalnega spodbujanja strukturnih sprememb in pod- jetništva v kmetijstvu. Za sklop neagrarnih histori čnih spremenljivk je bila vsebina zajeta v združujo čem pojmu industrializacije, to je njene procesne dinamike v raz- li čnih državno-politi čnih okvirih in sistemsko razli čno opredeljenem gospodarsko-politi čnem okolju. To pome- ni obravnavo posameznih stopenj industrializacije prek preraš čanja okvirov izoliranih modernizacijskih jeder v 19. do industrializacije kot kontinuiranega družbenega in gospodarskega procesa v 20. stoletju. Predstavitev industrializacije je terjala tudi odpiranje še cele vrste tem: prometna infrastruktura, institucije finan čnega posredništva, financiranje podjetniške pobude (doma či in tuji kapital), energetska oskrba, trgovina in obrt, ra- zvoj tehnologije, vodenje in upravljanje, inovacije, obli- kovanje gospodarskih elit in njihove relacije do drugih družbenovplivnih slojev. V okviru socialne zgodovine pa 53 PODOBE ZGODOVINOPISJA so izpostavljene soodvisne socialne posledice obsežnih procesov deagrarizacije in industrializacije. Poglavja o gospodarski in socialni zgodovini vsebujejo tudi analize dolgoro čnega spreminjanja socialne strukture (prebival- stvo, poklici, notranje in zunanje migracije, zdravstvena podoba) in krajine (urbanizacija), razvoj socialnovar- stvenega sistema (zdravstveno, nezgodno in pokojnin- sko ter zavarovanje zoper brezposelnost), spreminjanje življenjskega stila razli čnih družbenih slojev, kot so še- ge in navade, družabno življenje, prehrana, obla čilna in stanovanjska kultura, življenjska raven, na čini obliko- vanja in razvoj potrošniške družbe. V ta sklop pa sodi tudi predstavitev turizma v vsej ve čplastnosti kot go- spodarskega, socialnega in kulturnega fenomena. Emancipacija gospodarske zgodovine je razvidna tudi iz dela že ve čkrat omenjenega Petra Vodopivca. Tokrat izpostavljamo njegov sinteti čni pregled sloven- ske zgodovine od konca 18. stoletja do konca 20. sto- letja. Gre za avtorsko sinteti čno delo, ki gospodarsko zgodovino vklju čuje kot nelo čljiv del slovenske zgodo- vine zadnjih dveh stoletij. Avtor postavlja gospodarsko zgodovino v širši družbeni kontekst in izpostavlja (ne) modernizacijske tendence znotraj ekonomije v povezavi s splošno družbeno in kulturno-duhovno (ne)moderni- zacijo, za obdobje komunizma pa v soodvisnosti politike in ekonomije in sinhronosti politi čnih in gospodarskih reformnih procesov. Vodop ivec je namre č predstavnik integralisti čnega pristopa v zgodovinopisju, ki mo čno iz- postavlja kompleksnost družbeno-histori čnih procesov v razli čnih sferah družbene sestave, tako materialne kot duhovne. Kot take jih je tudi mogo če celostno tolma- čiti le v dolgoro čni perspektivi z upoštevanjem njihove vzajemne interakcije. Dodatno smiselno dimenzijo te- ga izhodiš ča je predstavljalo vztrajanje imenovanega na nujnosti izstopa iz paradigmatske referen čne ujetosti v meje slovenskega etni čnega prostora, kar je hkrati po- menilo tudi prelom s tradicionalnim vzorcem podobe in mesta slovenske zgodovine. S tem svojim stališ čem je imel Peter Vodopiv ec v osemdesetih in devetdesetih le- tih kot univerzitetni profesor velik vpliv na cele genera- cije študentov, na njihove konceptualne in metodološke usmeritve. Navedena knjiga je požela izjemen uspeh ne 54 samo v strokovnih krogih, temve č tudi ali predvsem pri nezgodovinarskem ob činstvu. Poleg visoke ravni stro- kovnosti je k temu pripomogel tudi »duh literarnosti«. Narativnost, kar zgodovino približuje literaturi in kar avtor že dolgo poudarja kot temeljno na čelo komunika- cije zgodovinarja z javnostmi, ni mogla ostati brez po- sledic. Slovenska novejša zgodovina in Vodopiv čev sin- teti čni pregled slovenske zgodovine, ki predstavljata sintetiziranje dosedanjega znanja oziroma stanja razi- skovalnih dosežkov, prav gotovo hkrati pomenita tudi emancipacijsko prvino za slovensko gospodarsko zgo- dovinopisje. Nesporno je namre č mogoče zatrditi, da se je gospodarska zgodovina po dolgih desetletjih povsem uveljavila ob drugih zvrsteh zgodovine. Vzpostavila se je kot samostojna poddisciplina zgodovinske znanosti, s tem pa se je tudi kon čal proces njenega konstituiranja. Gospodarske podobe 57 GOSPODARSKE PODOBE Že prve vesti o nameravani gradnji »južne železnice« leta 1836 so tako v Trstu kot v »notranjeavstrijskem« tržaškem zaledju povzro čile veliko vznemirjenje. Po op- timisti čnih ocenah, ki jih je bilo slišati na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem, naj bi nova prometna pot zla- sti južnim deželam monarhije obetala nagel gospodar- ski razvoj in »svetlo« gospodarsko prihodnost. Predse- dnik Kranjske kmetijske družbe grof Lichtenberg je na seji kranjskih deželnih stanov 19. septembra leta 1836 dejal, da »nastopa nova doba, ko bo treba od cest pre- iti na železnice, ki jih gonijo stroji z bajno hitrostjo«. 1 Ilirski guverner je pozval kranjske železarske delavni- ce, naj razmišljajo o izdelavi tirnic in potrebne železni- ške opreme, saj so v notranjeavstrijskih deželah sprva menili, da bodo vsaj del materiala za gradnjo železni- ce lahko proizvedli doma či železarji in ga ne bo treba uvažati iz Anglije. Za gradnjo železnice prek Štajer- ske so se vneto zavzemali tudi v graškem krogu nad- vojvode Janeza, kjer so odlo čno zavra čali zamisli, da bi progo od Dunaja proti jugu in Trstu – zaradi prestrmih pobo čij Semmeringa – speljali prek Ogrske. Takšna od- lo čitev bi imela, so ugotavljali, katastrofalne posledice za štajersko gospodarstvo in posebej železarstvo, brez katerega bi bila Štajerska v »finan čnem oziru enaka ni čli«. 2 Nadvojvoda Janez in njegovi bližnji sodelavci so 1 Ivan Moho ri č, Zgodovina železnic na Slovenskem, Ljubljana, 1968, str. 10. 2 Einfluss der Eisenbahnen auf die Landwirtschaft des Herzoghums Steiermark von Peter Vodopivec Južna železnica in industrializacija 58 – čeprav sprva tega sami niso verjeli – dokazovali, da je gradnja železnice prek Semmeringa tehni čno izvedlji- va, hkrati pa so za novo prometno zvezo med Dunajem in Trstom, opremljeni z izra čuni o njeni rentabilnosti, navduševali za gospodarski razvoj odgovorne in zavzete može na Kranjskem, Koroškem in v Trstu in jih pozivali naj projekt z vsemi mo čmi podprejo. Tako so se povezali tudi s tržaškimi trgovci, ki so spomladi leta 1836 poslali na Dunaj svoje predstavnike in jih pooblastili, naj se pri cesarju Ferdinandu zavzamejo za železniško zvezo med Trstom in Dunajem prek Štajerske. 3 Ob navdušenih ob čudovalcih tehničnih novosti so se vse od za četka oglašali tudi dvomljivci, ki so svarili pred prevelikim optimizmom in trdili, da bodo imele no- ve prometne poti ne le pozitivne, temve č tudi negativne posledice. Trditve, da bodo z železnico »bogati postali še bogatejši«, ob če blagostanje pa bo trpelo, saj bodo propadle številne družine gostilni čarjev, kme čkih pre- voznikov, kova čev, tovornikov in drugih obrtnikov, so marsikje naletele na odprta ušesa. Glasne pomisleke so povzro čali tudi stroški gradnje, ki so bili v alpskih deže- lah, kot so bile Štajerska, Koroška in Kranjska, posebej visoki. Tako na Štajerskem kot v Trstu so se oglašali »strokovnjaki«, ki so menili, da lokomotivna železnica prek gorskih grebenov zlepa ne bo rentabilna, in so zato zagovarjali železnico s konjsko vleko, ki naj bi bila sicer res počasnejša, toda v isti sapi bolj prakti čna, bolj var- na in najmanj za polovico cenejša. Leta 1839 je dopis s takšnimi stališ či, ki ga je podpisal »civilni inženir« M. Reinscher z Dunaja, objavil tudi Journal avstrijskega Lloyda v Trstu 4 in z njim spodbudil živahno polemiko, ki je odmevala v obeh Lloydovih listih (nemškem Jour- nalu in italijanskem Giornalu) in v nekaterih »notranje- avstrijskih« časnikih. Polemika se je kon čala s popolnim Reinscherjevim porazom, nekateri kritiki pisanja du- najskega inženirja – med njimi znani kmetijski strokov- njak Franz Xaver Hlubek – pa so celo menili, da bi ure- F. X. Hlu bek, Herausgegeben von k. k. Landwirtschaftsgesellschaft für Steiermark, Gratz, 1844, str. 5–7, 26 3 Giulio Roselli , Trieste e la Ferrovia Meridionale, Trieste, 1977, str. 11–13. 4 Journal des osterrechischen Lloyd V, N. 14, 15. Februar 1840. 59 GOSPODARSKE PODOBE dništvo Journala Reinschnerjevim stališ čem ne smelo odpreti strani. Grazer Zeitung je v odmevu na razpravo v Journalu leta 1840 ugotavljal, da »se bo s preudarno- stjo zgrajena železnica vedno obrestovala«, uredništvo »Giornala« pa je v odgovoru Hlube ku zapisalo, da so se za objavo Reinscherjevega pisma odlo čili zato, ker so polemike koristne in »prispevajo k odstranitvi predsod- kov«, ki so se »delno zaradi nepoznavanja zadeve in del- no iz morda manj čistih motivov« tudi v primeru železni- ce proti Trstu kar »preve č razširili«. 5 Prvi načrt železniške povezave med avstrijsko pre- stolnico in morjem je leta 1830 pripravil profesor mine- ralogije in blagoznanstva na dunajskem politehni čnem inštitutu Franz Xaver Riepl , ki se je že leto prej – torej v letu, ko je stekla železnica med Liverpoolom in Manche- strom – zavzel za gradnjo železniške proge od Dunaja proti severu – prek ostravskih premogovniških revirjev do nahajališ č soli v okolici galicijske Bochnie. Riep lov projekt proge proti morju je bil tako naravni podaljšek proge proti severu, železnica proti jugu pa bi se morala po njegovih zamislih, da bi se izognila Semmeringu, od Dunaja obrniti proti Bru cku na Leithi, se od tam prek zahodne Ogrske usmeriti k Varaždinu in nato od Varaž- dina prek Ptuja, Celja in Ljubljane ste či do Trsta. Rieplu je uspelo za projekt severne železnice pridobiti bankirja Salomona Rotschilda , ki je leta 1835 zaprosil za cesarski privilegij za gradnjo proge in ga je leto kasneje tudi dobil. Pri na črtih za gradnjo južne železnice pa ga je prehitel dunajski tekmec in ravnatelj ene tedaj najve čjih avstrij- skih bank Simon Georg Sina , ki je, še preden je imel Rotsch ild koncesijo za severno železnico v svojih rokah, zaprosil za privilegij za gradnjo železnice proti jugu. 6 Sinov prvotni na črt ni bila železnica do Trsta in morja, temve č le do Györa na Ogrskem, ki je bil tedaj pomembno trgovsko središ če. Proga naj bi imela dva 5 Journal des osterrechischen Lloyd VI, N. 38, 12. Mai 1841, Gratzer Zeitung N. 120, 28. Juli 1840, Giornale del Lloyd Austriaco VII, N. 64, 23. Maggio 1840. 6 Hermann Strach , Geschichte der Eisenbahnen Oesterreich-Ungarns, Von den er- sten Anfängen bis zum Jahre 1867. V: Geschichte der Eisenbahnen der Österr.-Un- gar. Monarchie, I. Band, I. Teil, Wien 1898, str. 134–170. Josef Dultinger , Die Er- zherzog Johann-Bahn, Erste Eisenbahnverbindung der Reichshaupt und Resindez- stadt Wien mit der Stadt und dem Adriahafen Triest, Wien, 1985, str. 15–16, 22–25. 60 kraka: prvi bi Dunaj povezal z Györom prek Bru cka na Leithi, drugi pa bi se usmeril proti Wiener Neustadtu s podaljškom do Gloggnitza pod Semmeringom. Pod vpli- vom vztrajnih zagovornikov železnice proti Trstu in obi- ska zastopnikov tržaške trgovske zbornice na Dunaju pa je Si na svoje načrte spremenil in tržaškim trgovcem ponudil, da bo železnico »podaljšal« do Trsta, če bodo sami odstopili od svojih projektov in mu prepustili gra- dnjo. Ti so to res storili in Si na je ustanovil svojo žele- zniško družbo, ki je leta 1839 kon čno dobila ustrezno koncesijo in gradbeno dovoljenje ter za čela z gradnjo prvega dela proge proti Wiener Neustadtu. Severno žele- znico cesarja Ferdinanda so tedaj gradili že tri leta, Sin a pa za svojo progo – v nasprotju z Rotschil dom in druž- bo severne železnice – ni dobil izklju čnega privilegija, temve č le prehodno dovoljenje, saj so v državnem vrhu spremenili stališ če do železniške gradnje in si pridržali pravico do podelitve koncesij za gradnjo privatnih ali dr- žavnih železnic. Proga do Gloggnitza pod Semmeringom je bil izgrajena maja leta 1842, toda na Dunaju so se že konec leta 1841 odlo čili, da bodo v prihodnje železniške proge – in tako tudi železnico proti Trstu – gradili v dr- žavni režiji. Hkrati so sklenili, da bodo Sinovo privatno progo Dunaj–Gloggnitz priklju čili državni južni železni- ci, čemur pa se je Si na vse do leta 1853 uspešno upiral. 7 V pristojnih avstrijskih ministrstvih so še nekaj časa razmišljali o progi proti jugu prek Ogrske ali vsaj ob ogrsko-avstrijski meji (med drugim prek Soprona in Porabja do Gradca), toda leta 1842 je bil sprejet sklep o gradnji železnice prek Semmeringa. Glavni projektant semmerinške proge je – kot je znano – postal Carl vitez von Ghega , ki je v letih 1836–1837 obiskal Anglijo, kjer se je seznanil z izkušnjami angleške železniške gradnje, v letih 1836–1840 pa je bil – potem ko si je pridobil ugled pri gradnji gorske ceste iz Cortine d’Ampezzo v Tobla- ch (Dobbiaco) – vodilni inženir in nadzornik pri gradnji severne železnice (na odseku med Brnom in slovaškim Breclavom). Po imenovanju za projektanta semmerinške 7 Ivan Mohori č, Zgodovina železnic, str. 13–14. Gerhard Dienes, Südwärts, Die Süd- bahn, Vom Donauraum zur Adria (Wien-Graz-Marburg-Laibach-Triest), Graz-Wien 1987, str. 26–27. 61 GOSPODARSKE PODOBE proge je potoval še v ZDA, ki so slovele po tehniki gra- dnje železnic v hribovitih in goratih obmo čjih, in dobro leto po vrnitvi domov predlagal dve razli čici proge prek Semmeringa. Toda v državnem vrhu so se zaradi viso- kih gradbenih stroškov obotavljali in so se za za četek gradnje odločili šele v revolucionarnem letu 1848, ko so poskušali z zaposlitvijo okoli 20.000 delavcev na gradbi- š čih semmerinške proge blažiti nezadovoljstvo v dunaj- skih delavskih četrtih. 8 V letih 1842–1844 so medtem že zgradili progo med Mürzuschlagom (na južni strani Semmeringa) in Gradcem, leta 1843 pa so za čeli graditi tudi progo od Gradca proti Celju in septembra pri Šenti- lju z gradbenimi deli segli na slovensko ozemlje. V o čeh avstrijskega državnega vrha je imela južna železnica velik gospodarski in vojaško-politi čni pomen, saj naj bi Dunaj povezala ne le s Trstom, temve č tudi z Milanom ter na ta na čin Lombardijo »približala« Avstriji. V gospodarskem pogledu pa je seveda glavna pozornost veljala Trstu. Za predmar čne avstrijske vladne kroge je bil Trst izjemno gospodarsko modernizacijsko središ če, ki bi moralo slediti zgledu Londona in Rotterdama in avstrijsko in srednjeevropsko gospodarstvo povezati z mednarodnimi tržiš či. 9 O tem, da je prihodnost Trsta lahko le v u činkoviti povezavi z širokim »industrijskim zaledjem«, so bili prepri čani tudi v Trstu, kjer so se v zadnjih letih predmar čne dobe vneto zavzemali za kar najhitrejšo izgradnjo železnic, ki bi avstrijsko, južno- nemško in severnoitalijansko trgovino usmerile proti tržaškemu pristaniš ču in Jadranu ter Trstu na ta na- čin omogočile, da postane ne le avstrijski, temve č tudi nemški emporij. 10 Na Dunaju pa so želeli proti jugu v preusmeriti predvsem trgovino s češkimi deželami (in iz čeških dežel), ki so se po podaljšanju plovbe na La- bi do De čina na saško- češki meji trgovsko in prometno vedno bolj usmerjale proti severu in severnonemškim 8 Csaba Szekely , Manfred Tuschel , Von Wiener Bahnhof auf den Semmering, Die Südbahn, cit. v op. 7, str. 36. 9 Helmut Rumpler , Economia e potere politico. Il ruolo di Trieste nella politica di sviluppo economico di Vienna, Storia economica e sociale di Trieste, Volume II, La citta dei traffici 1719–1918, a cura di Roberto Finzi, Loredana Panariti, Giovanni Panjek, Lint, Trieste 2004, str. 79. 10 Arduino Agnelli, La genesi dell’idea di Mitteleuropa, Publicazioni della Facolta di giurisprudenza della Universita di Trieste 11, Milano 1973, str. 103–121. 62 pristaniš čem. 11 V tej lu či so pri na črtovanju in gradnji železniške vertikale sever–jug precej manj kot interese industrijsko hitro se razvijajo čih čeških in spodnjeav- strijskih podro čij upoštevali gospodarske koristi po ča- sneje se razvijajo čih pokrajin, skozi katere je tekla žele- znica. Če so se npr. pri odlo čitvi, da bo proga – kljub ve- likim stroškom in težavam – tekla prek Semmeringa in Štajerske, še prisluhnili štajerskim železarjem in podje- tnikom, zbranim okoli nadvojvode Janeza, so pri dolo- čanju trase na slovenskem ozemlju zve čine prevladala finančna in gradbeno-tehni čna merila. Južna železnica je bila od Maribora do Trsta projektirana kot tranzitna proga, ki mora po najkrajši možni poti in kar se da hitro dose či Trst. V tej lu či je bila sprejeta tudi odlo čitev za traso od Celja po dolini Savinje in skozi savsko sotesko, kjer so prav v času gradnje odkrili nove zaloge premo- ga, medtem ko predloga, da bi progo speljali skozi Tu- hinjsko dolino ali mimo Žalca in pod Trojanami, torej skozi gosteje naseljena podro čja z nekaterimi obrtnimi in novonastajajo čimi industrijskimi obrati, nista dobila podpore. 12 Izbrana trasa je pustila podobno ob strani rudarsko-železarsko podro čje med Prevaljami, Ravna- mi, Mežico in Črno, kar so obžalovali že sodobniki, in je od Maribora stekla mimo Celja, ki je bilo še sredi stole- tja sedež okrajnega glavarstva brez pomembnejše indu- strijske in obrtne proizvodnje (ve čja proizvodna obrata v bližini sta bila le leta 1839 v Preboldu ustanovljena predilnica in leta 1851 v Štorah nastala železarna). 13 Podobni premisleki kot pri izbiri trase od Maribo- ra do Celja in od Celja do Ljubljane so prevladali tudi pri odlo čitvi za traso od Ljubljane do Trsta. Proga je v glavnem sledila stari cesti proti Trstu, le da je pre čka- la Ljubljansko barje, se od Borovnice povzpela na Po- stojnska vrata in od tam spustila do Postojne. 14 V krogu glavnega projektanta Carla viteza von Ghege so sprva podcenjevali opozorila na težave, ki jih bosta pri gradnji 11 Rumpler , Economia e potere politico, str. 78. 12 Tadej Brate , Von Graz südwärts nach Laibach, Südbahn, cit. v op. 7, str. 52. 13 Jelka Pirkovi č , Južna železnica in razvoj mest na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 35/1987, št. 1–2, str. 13. Jože Šo rn, Začetki industrije na Slovenskem, Maribor, 1984, str. 198–199. 14 Pirkovi č, Južna železnica, str. 13. 63 GOSPODARSKE PODOBE povzro čala Ljubljansko barje in kraški teren, in niso bili pripravljeni prisluhniti predlogom, da bi bilo železnico laže graditi po trasi, ki bi tekla po dolinah poljanske Sore, Idrijce in So če. Predlog trase od Ljubljane proti Trstu v tej smeri (ki je bil prvi slovenski železniški na črt sploh) je že leta 1936 pripravil član kranjske kmetijske družbe Peter Leskovec (zapisan tudi kot Leskovic) in se z njim zavzel za dve možni razli čici proge: po prvi, naj bi se železnica od Ljubljane usmerila proti Vrhniki, od tam stekla proti zahodu do Cerknega, nato pa nadaljevala pot ob Idrijci in mimo Sv. Lucije (Most na So či) v Soško dolino ter mimo Gorice do Trsta. Po drugi razli čici pa naj bi se proga od Ljubljane obrnila proti Medvodam in Škofji Loki, se skozi Poljansko dolino prebila do Cerkne- ga in od tam nadaljevala pot po prvi varianti. 15 Zanimivo in nekoliko presenetljivo je, da ni Lesko vec ne v prvi ne v drugi razli čici predvidel železniške povezave z Idrijo, pri čemer so gradnjo železnice po soški dolini podpi- rali tudi nekateri krogi v Trstu. Toda glavni projektant Gheg a se je že konec štiridesetih let odlo čil za traso po Ljubljanskem barju in Krasu, ki sta jo – kot najkrajšo in najprimernejšo – podpirala tudi dolgoletni ravnatelj avstrijskega Lloyda in v letih 1848–1851 avstrijski trgo- vinski minister Karl Ludwig von Bruck ter knez Windi- schgrätz, lastnik obsežnih kraških gozdov. 16 Že kmalu po za četku gradbenih del leta 1850 pa se je izkazalo, da opozorila na težavnost izbranega terena niso bila brez osnove. Težave so se vrstile druga za drugo, čas gradnje se je podaljševal in gradbeni stroški so vrtoglavo rasli. V odzivu na probleme, ki jih je projektantom povzro čal vzpon od Borovnice proti postojnskim vratom, se je med drugim oglasil profesor anatomije Voigt z Dunaja, ki je opozoril na podzemno povezanost kraškega sveta in v posebnem, tiskanem spisu, opremljenem z ilustracija- mi, celo povsem resno predlagal, da bi progo – namesto prek postojnskih vrat – speljali skozi kraške jame. 17 15 Jože Jenko , Vloga Škofje Loke v snovanju železniškega omrežja, Loški razgledi VI/1959, Muzejsko društvo v Škofji Loki 1959, str. 182. 16 Tadej Brate , Die Südbahn erreicht das Meer. Der Abschnitt von Laibach nach Triest, Die Südbahn, str. 59. 17 Chris. Aug. Voigt , Vorschlag zu einer Eisenbahn, welche Triest und Fiume direkt unterereinander und...mit Laibach verbindet, Wien,1850. 64 Zaradi vse bolj negotovega stanja državnih financ, širjenja gospodarske krize po krimski vojni in naraš ča- jo čih gradbenih stroškov so se leta 1854 na Dunaju – kot je znano – odlo čili, da železnic ne bodo ve č gradili v državni režiji in bodo njihovo gradnjo prepustili priva- tnemu kapitalu, že zgrajene železnice pa s koncesijami ponudili v zakup zasebnim podjetnikom oz. delniškim družbam. Severna železnica je tako konec leta 1854 prešla v roke družbe, ki so jo obvladovali Rothschildovi francoski tekmeci bratje Pereire, v delniški družbi, ki je leta 1856 prevzela železnice v severni Italiji, in družbi južne železnice, ki je leta 1858 prevzela komaj zgraje- no progo od Dunaja proti Trstu ter se konec istega leta združila s severnoitalijansko železniško družbo, pa so postali glavni delni čarji dunajski, pariški in londonski Rothschildi ter dunajska Credit-Anstallt. Ta zavod je leta 1855 kot osrednjo avstrijsko hipotekarno banko, ki naj bi v liberalnem smislu pospeševala trgovino in industrijo, ustanovil tedanji avstrijski finan čni minister Karl Ludwig von Bru ck, toda prevladujo či vpliv nanjo so dobili Rothschildi, ki so bili tesneje kot z avstrijski- mi in češkimi industrijskimi krogi povezani z velikimi plemiškimi veleposestniki in njihovimi (zve čine češkimi) bankami. To je neizogibno zaznamovalo tudi poslovno politiko uprave leta 1858 ustanovljene družbe južne že- leznice, ki je zavzela stališ če, da je prihodnost Trsta po vzpostavitvi železniške povezave predvsem v posredni- ški trgovini s kmetijskimi pridelki iz srednje in jugo- vzhodne Evrope in v njihovem izvozu proti evropskemu zahodu. 18 Klju čno vlogo v tej trgovini naj bi imela avstrij- ska in srednjeevropska žitnica Ogrska, ki naj bi z žitom in kmetijskimi pridelki, kot je leta 1861 napovedoval komercialni direktor južne železnice Eugene Bontoux, »prehranjevala Evropo«. Med vrstami blaga, ki so ga do druge polovice sedemdesetih let 19. stoletja prepeljali po progah južne železnice, so bili res opazno zastopani žito, stro čnice, riž ter drugi prehrambni izdelki in pija- če. V upravi južne železniške družbe so pri tem upali, da se bo s priklju čitvijo avstrijskega na rusko železniško 18 Rumpler , Economia e potere politiko, str. 84–85, Nil Ferguson , Kuća Rotšilda, Svetski bankar, II. knjiga (1849–1999), Beograd, 2002, str. 102–111. 65 GOSPODARSKE PODOBE omrežje tržaško trgovsko in prometno zaledje razširilo še v vzhodno Evropo. 19 Prodaja in prepustitev upravljanja železnic zaseb- nemu kapitalu ter napovedi uprave družbe južne žele- znice, da bo v nasprotju z dolgoletnimi na črti tržaških trgovcev in dunajskih zagovornikov liberalne trgovinske politike, ki so se zavzemali za razvoj v Trsta v izvozno pristaniš če za avstrijske (in srednjeevropske) industrij- ske izdelke, proti morju in prek tržaškega pristaniš ča usmerila predvsem trgovino s kmetijskimi proizvodi, v neposrednem tržaškem zaledju sprva niso sprožile gla- snejših komentarjev in ugovorov. Čas izražanju osebnih stališ č res ni bil najbolj naklonjen, čeprav je v drugi polovici petdesetih let politi čni in cenzurni pritisk že po- puš čal. Tajnik kranjske trgovske in obrtne zbornice Vin- ko Fereri Klun je tako leta 1856 v Laibacher in Grazer Zeitung vzneseno podprl Bru ckove »fantasti čne sanje« o Trstu in avstrijskem Lloydu, ki Avstriji in njeni indu- striji odpirata pot na levantinska in azijska tržiš ča, saj naj bi bilo – kot je pisal – jasno, da vzhaja »sonce priho- dnosti« avstrijske trgovine in industrije na Vzhodu (na Orientu). 20 Klun je v tem smislu dokazoval, da ima – kot druge dežele v zaledju Trsta – tudi Kranjska odli čne po- goje za razvoj industrije. Podobno mnenje so v za četku petdesetih let, ko so za čeli graditi železnico od Ljubljane proti Trstu, zastopale Novice, pri čemer pa je Bleiw eis osebno sodil, da je Kranjska »po natori svojej /.../ deže- la živinoreje in kmetijstva« in je treba zato tudi v spre- menjenih gospodarskih razmerah po izgradnji železnice vložiti vse sile predvsem v pospešeno modernizacijo in krepitev kmetijstva. V svojem govoru v kranjski kmetij- ski družbi leta 1856, v katerem je opozarjal na posledice izgradnje železnice za kme čko prebivalstvo na Notranj- skem, se je zavzel za reševanje kmetovih težav zaradi izgube dohodka od prevozništva z intenzivnejšo živino- 19 Hans Haas , Triest im altösterreichischen Verkehrssystem. (Ein eisenbahngeschi- chtlicher Versuch). V: Rudolf Altmüller (Hrsg.), Melanges Felix Kreissler Wien-Mün- chen-Zürich, 1985, str. 94–95. 20 Oznako »fantasti čne sanje« je za Bruc kove na črte o avstrijski trgovinski ekspanziji proti Vzhodu in Aziji uporabil Paul W. Schroeder v članku: Bruck versus Buol: The Dispute over Austrian Eastern Policy 1853–1855, V: Journal of Modern History, XL (1968), str. 217. Rum pler, Economia e potere politico, str. 82 66 rejo, »umnejšim sadjarstvom« in gojenjem industrijsko uporabnih kultur, medtem ko je bil glede industrije bolj črnogled in prepri čan, da Kranjska – zaradi prešibkega meščanstva in pomanjkanja kapitala – za dinami čnejši industrijski razvoj še nima ustreznih možnosti. 21 Bleiweisove ocene so se kmalu pokazale za to čne. Kriza v kmetijstvu, ki so jo v petdesetih letih povzro- čili liberalnejša, tržno usmerjena gospodarska politika, pove čane dav čne obremenitve in kmetove denarne ob- veznosti, povezane z odškodnino za zemljiško odvezo, se je v šestdesetih letih še stopnjevala, podeželje pa je postalo s prenehanjem fužinarstva in propadanjem kme čke obrti, ki ni mogla tekmovati s cenejšimi indu- strijskimi izdelki, celo bolj kmetijsko, kot je bilo dotlej. V kranjskem deželnem zboru so leta 1865 ugotavljali, da je južna železnica ob čutno prispevala k poslabšanju kmetovega položaja, in trdili, da so bili kmetje po iz- gradnji železnice samo zaradi izgube zaslužka od pre- vozništva prikrajšani za okoli 2 milijona guldnov letno. Nekdaj navdušeni privrženec slovenskega in od za čet- ka šestdesetih let prav tako zavzeti pristaš nemškega tabora Dragotin Dežman je leto pozneje, resda v raz- pravi o na črtovani gorenjski železnici, za katero so se zavzemali slovenski »prvaki«, pozval k preudarnosti in previdnosti pri gradnji železnic na Kranjskem ter se pri tem skliceval na neugodne posledice izgradnje južne že- leznice za kranjsko gospodarstvo. 22 V imenu slovenskih deželnozborskih poslancev mu je odgovoril Etbin Costa , ki ni zanikal, da je »zidanje železnice do Trsta prineslo veliko revš čine«, vendar je v isti sapi menil, da to ne mo- re biti ovira za gradnjo železniške proge, ki bo »pospe- ševala deželne koristi«. 23 Sicer pa so opozorila, da kar zadeva železniško gradnjo, ne kaže preve č dobesedno verjeti nekriti čnim napovedim o možnostih, ki jih odpi- rajo nove prometne poti, kajti »izkušnje u čijo, da žele- 21 Peter Vodopiv ec, O socialnih in gospodarskih nazorih na Slovenskem v 19. stole- tju, Ljubljana, 2006, str. 51–55, 135–136. 22 Stenographischer Bericht der 22. Sitzung des Landtages zu Laibach am 29. Jän- ner 1866. V : Berichte über die Verhandlungen des krainischen Landtages zu Lai- bach in den Monaten November bis Dezember 1865, Januar bis Februar 1866, str. 379–380. 23 Prav tam, str. 281. Jože Jenko, 90-letni jubilej gorenjske proge. V: Kronika, št. 3, 1960, str. 196. 67 GOSPODARSKE PODOBE znica ni povsod prinesla blagostanja«, prihajala tudi s slovenske strani. Ponekod so se tako kmetje in lastniki zemljiš č pritoževali, da so z gradnjo železnic ve č izgubili kot pridobili že zato, ker oblasti pri zakonski ureditvi železniške gradnje niso dovolj upoštevale njihovih in- teresov. Slovenski poslanci so tako v državnem zboru na Dunaju leta 1877 glasovali proti sprejetemu zakonu o zemljiških razlastitvah zaradi železniške gradnje. Do- kazovali so, da predlagani zakon kmetom ne zagotavlja polne povrnitve škode, ki jim je bila (ali bo) povzro čena ne le z razlastitvijo, temve č tudi z razkosanjem posesti. 24 Kot razkriva tudi kasnejše gradivo, so bili kmetje res posebej nezadovoljni z odškodnino, ki so jo dobili zaradi izgube starih in obljubljenih, a neizgrajenih novih dovo- znih poti, zaradi slabšega dostopa do gozda, travnikov in vodnih izvirov ali zaradi razpolovitve »najboljših« polj in zemljiš č. 25 Toda med možmi, ki so se čutili odgovorni za go- spodarsko prihodnost dežel v tržaškem zaledju in so se v kmetijskih družbah, trgovskih in obrtnih zbornicah in časopisju zavzemali za hitrejši razvoj kmetijstva in neagrarne proizvodnje, je nedvoumno prevladalo stali- šče, da je treba – kljub težavam, ki so jih povzro čale kme čkemu prebivalstvu – z gradnjo železnic nadaljevati in jih čim prej povezati v razvejeno in u činkovito prome- tno mrežo. V kranjski trgovski in obrtni zbornici so že leta 1864, v razpravi o na črtu avstrijskega železniškega omrežja, ki ga je pripravilo trgovinsko ministrstvo na Dunaju, pozvali h gradnji železniške transferzale v sme- ri Beljak–Ljubljana–Št. Peter (Pivka)–Reka–Karlovac, ki bi se na zahodu navezovala na projektirano progo od Beljaka proti Lienzu in Brixnu, na vzhodu pa na na čr- tovano progo od Karlovca proti Sisku in Zemunu in bi tako prek Kranjske povezala »evropejske zahodne deže- le«, Jadransko morje in »jutrovo«. So časno so podprli in poslali na Dunaj predlog za gradnjo dolenjske proge, ki bi se za čela v Ljubljani in prav tako kon čala v Karlov- cu, tekla pa bi mimo Grosupljega, Žužemberka, Dvora, 24 Novice, list 46, 14. November 1877, str. 370. 25 Gradivo železniškega gospodarstva Ljubljana, Dolenjske železnice. 68 Dolenjskih Toplic in Črnomlja. 26 Vendar na Dunaju – kot je znano – za te zamisli niso imeli posluha, saj ni avstrijsko trgovsko ministrstvo v svoj program gradnje železniške mreže – z izjemo gorenjske železnice – spreje- lo nobene od predlaganih prog. V Ljubljani so zato na pobudo kranjske trgovske in obrtne zbornice ustanovili poseben odbor, v katerem so bili predstavniki zbornice, deželnega odbora, mestnega sveta in kmetijske družbe, in ta je pripravil na črt mreže t. i. centralnih Ilirskih železnic. Na črt, ki so ga pobudni- ki poslali avstrijskemu trgovskemu ministrstvu in leta 1872 objavili v časopisju, je bil – kot je znano – prvi pro- gram prometne in gospodarske povezave celotnega slo- venskega ozemlja in je bil v literaturi že ve čkrat podrob- no prikazan. 27 Med drugim je predvideval tudi drugo, od južne železnice neodvisno železniško zvezo s Trstom, za katero so se od prve polovice šestdesetih let glasno zavzemali s prometno in tarifno politiko južne železnice nezadovoljni trgovci in poslovneži v Trstu in njegovem »notranjeavstrijskem« zaledju. V Trstu in Ljubljani so se namre č pritoževali, da uprava južne železnice ne spo- štuje rokov in dogovorov o prevozu blaga in število vago- nov in vlakov ne ustreza potrebam, prevozne tarife pa so nesprejemljivo visoke, kar naj bi bili le dokaz ve č, da je bila prepustitev južne železnice francoski zasebni druž- bi, ki misli le na lasten dobi ček, »obžalovanja vredno dejanje«. 28 Monopolni položaj južne železnice bi – kot so trdili – lahko omajala le nova, »druga« in konkuren čna železniška zveza s Trstom, ki bi ostala v državnih rokah. V upravi južne železnice so nasprotno ugotavljali, da so težave pri organizaciji prevoza in pretovarjanju bla- ga posledica omejenih prostorskih možnosti tržaškega pristaniš ča, in dokazovali, da bo promet pospešila šele izgradnja novega »železniškega pristaniš ča« (tega so ga nato res zgradili v letih 1867–1883). Hkrati so zavra čali kritike na ra čun previsokih prevoznih tarif, saj naj bi bi- 26 Peter Vodopive c, O socialnih in gospodarskih nazorih, str. 74. Moho ri č, Zgodovi- na železnic, str. 94–96. 27 Moho ri č, Zgodovina železnic, str. 97–101. Vodo pivec, Socialni in gospodarski na- zori, str. 77, 269. 28 Triester Zeitung, N. 279, 4. Dezember 1868. Mohor i č, Zgodovina železnic, str. 142–143. 69 GOSPODARSKE PODOBE le te oblikovane v skladu z avstrijskimi zakoni in tarifno politiko tako državnih kot zasebnih železniških družb. Prevozne tarife oz. cene prevoza blaga naj bi v tem smi- slu na vseh progah – državnih in zasebnih – padale s pove čevanjem prevožene razdalje, kar je pomenilo, da so bile cene za prevoz blaga na daljše razdalje precej ugodnejše kot na krajše. Prevozne tarife zasebnih žele- znic so bile dejansko višje od državnih, povpre čne av- strijske pa tudi v zadnjem desetletju pred prvo svetovno vojno višje od povpre čnih nemških, toda južna železnica pri tem ni bistveno izstopala – leta 1907 je bil npr. njen dohodek na tono blaga na prevožen kilometer okoli 11% višji od povpre čja avstrijskih državnih železnic, vendar še vedno za ve č kot 2% nižji od povpre čja avstro-ogrske železniške mreže kot celote. 29 Vprašanje o »drugi« železniški zvezi s Trstom in nje- ni možni trasi je postalo sredi šestdesetih let 19. stoletja predmet široke in živahne javne razprave, ki je trajala več kot dve desetletji. V pristojnih ministrstvih na Du- naju so se – kot je znano – zavzemali za gradnjo proge, ki bi se pri Beljaku od Rudolfove železnice odcepila proti Trbižu, od tam pa stekla čez Predil in skozi dolino So- če proti Gorici in Trstu (misel na alternativno razli čico Trbiž–Udine–Cervignano–Trst so po izgubi Bene čije leta 1866 iz razumljivih razlogov opustili). Železnico po do- lini So če in čez Predil do Trbiža in Beljaka so podpirali tudi v Beljaku, v Gorici in v tržaški trgovski in obrtni zbornici, kjer so ugotavljali, da bi bila železnica v tej smeri najbližja zveza Trsta z Bavarsko, Gornjo Avstrijo in Češko. Druga čno je bilo stališ če tržaškega mestnega sveta in nemajhnega dela tržaških podjetnikov, ki so bili bolj kot predilski naklonjeni trasi skozi Herpelje, Diva- čo, Razdrto, Žiri in Škofjo Loko do gorenjske železnice, nato pa od tam – pod Ljubeljem ali čez Jezersko – pro- ti severu do Celovca. Nad »škofjeloško« razli čico »dru- ge zveze« proti Trstu so se od za četka sedemdesetih let navduševali tudi Celovcu in v kranjski trgovski in obr- 29 Dr. Friedrich Hertz , Die Schwierigkeiten der industriellen Produktion in Österre- ich, V: Zeitschrift für Volkswirtschaft, Sozialpolitik und Verwaltung, Organ der Ge- sellschaft österreichischer Volkswirte, Neunzehnter Band, Wien und Leipzig 1910, str. 711–715. Na članek me je opozoril dr. Andrej Pan č ur, za kar se mu iskreno zahvaljujem. 70 tni zbornici v Ljubljani, medtem ko so avtorji programa t. i. Ilirskih železnic, ki so prav tako zagovarjali »drugo zvezo« s Trstom prek Škofje Loke, sledili Leskov čevim zamislim iz tridesetih let in v na črtu »ilirske« železniške mreže predvideli progo, ki bi skozi Poljansko dolino in prek Žirov povezala Škofjo Loko z Idrijo, se od tam – namesto na jug in proti Razdrtemu – obrnila proti za- hodu in Sv. Luciji (Mostu na So či) in se nato po soški dolini usmerila proti Gorici in Trstu. Zagovorniki vsake izmed predlaganih tras so obširno in z izra čuni dokazo- vali prednosti in gospodarski pomen proge, za katero so se zavzemali, hkrati pa odlo čno zavra čali na črte, ki so po njihovem prepri čanju upoštevali le ožje krajevne in deželne, ne pa tudi širše regionalne ali »nacionalne« go- spodarske interese. V Gorici so tako menili, da bo žele- znica prek Predila, če bo zgrajena, pospešila ne le razvoj obrti in kmetijstva, temve č tudi turizma, s čimer bosta »Tolminsko in Cerkljansko« postala »slovenska Švica«, kranjsko trgovsko in obrtno zbornico v Ljubljani pa so obtoževali, da z nasprotovanjem predilski železnici in z enostranskim zavzemanjem za progo prek Škofje Loke, Razdrtega in Diva če do Trsta misli le na ožje »kranjske interese«. 30 Še bolj so bili razdeljeni na Koroškem, kjer so v Celovcu zagovarjali progo proti Škofji Loki, Razdrte- mu in Diva či, v Beljaku pa mimo Trbiža in prek Predila v soško dolino. Polemi čne razprave in prepire o trasi »druge železni- ške zveze« s Trstom, ki so dosegli vrhunec v sedemdese- tih in osemdesetih letih 19. stoletja, je v drugi polovici devetdesetih let dokončno prekinila na Dunaju sprejeta odločitev o gradnji karavanško-bohinjske proge, ki naj bi se navezala na projektirano tursko progo od Belja- ka prek Spittala in Mallnitza proti Salzburgu. Vlada in pristojna ministrstva, ki so leta 1901 državnemu zbo- ru predložili v potrditev investicijski program gradnje novih železniških prog, seveda karavanško-bohinjske trase, čeprav naj bi bila ta kompromis med predilsko in škofjeloško razli čico, 31 tudi tokrat niso izbrali zaradi interesov krajev in podro čij, skozi katere je železnica te- 30 Soča N. 22, 1. Juni 1872. 31 Karol Rustja , Proga predorov, Ljubljana, 1990, str. 18. 71 GOSPODARSKE PODOBE kla. Za karavanško-bohinjsko traso so se pa č odlo čili v prepri čanju, da je to najkrajša zveza med Trstom na eni in Salzburgom, Gornjo Avstrijo in Češko na drugi stra- ni in bo zato prometno-trgovske tokove iz severnejših, industrijsko razvitih avstrijskih dežel in južne Nem čije kon čno preusmerila proti jugu. Tržaško prometno-tr- govsko zaledje se je namre č že v osemdesetih letih, ko je ceneno rusko in ameriško žito izpodrinilo ogrsko na evropskem trgu, ve čino translajtanske trgovine proti morju pa sta prevzela železnica Budimpešta–Reka in reško pristaniš če, zve čine skr čilo na Primorsko, no- tranjeavstrijske dežele ter Spodnjo Avstrijo in Zgornjo Avstrijo. Iz gradiva, s katerim so leta 1901 pristojna ministrstva v državnem zboru na Dunaju utemeljevala gradnjo tursko-karavanško-bohinjske železniške verti- kale proti Trstu, je bilo razvidno, da je od 8 milijonov avstrijskih centov blaga, ki so ga leta 1898 po železnici in kolesih prepeljali v tržaško pristaniš če, kar 6,8 mi- lijona prihajalo iz omenjenih pokrajin, okoli 880.000 centov je bilo tovorov iz Ogrske in le 160.000 centov iz nemškega cesarstva. 32 V kopenskem prometu proti Tr- stu sta bili Kranjska in Primorska tako udeleženi s kar 43,5% blaga, medtem ko je bilo blaga iz čeških dežel manj kot 20%, iz Salzburga, Tirolske in Vorarlberga pa celo ne bistveno ve č kot 30%. 33 Trst potemtakem ni po- stal niti izvozno pristaniš če za ogrsko žito in kmetijske pridelke, kot so nekaj časa napovedovali v upravi južne železnice, niti tranzitno pristaniš če za avstrijsko indu- strijo, kot so od srede stoletja upali na Dunaju, saj so severno avstrijske in češke dežele prometno zve čine še naprej težile proti Nem čiji in severnonemškim pristani- š čem, zahodnoavstrijske in zahodno češke pa po izgra- dnji brennerske železnice (1867) tudi proti Benetkam. V avstrijski prestolnici so v za četku 20. stoletja tako ugotavljali, da je Trst v štirih desetletjih – od konca petdesetih let 19. stoletja – ob čutno zaostal za uspe- 32 Begründung zu Gesetzentwurfe, betreffend der Herstellung mehrerer Eisenbah- nen auf Staatskosten und die Festsetzung eines Bau und Investitionsprogramms der Staatseisenbahnverwaltung für die Zeit bis zum Ende des Jahres 1905, Zu 60 der Beilagen zu den stenographischen Protokollen des Hauses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrathes im Jahre 1901, Band I, 60/68–69. 33 Haas, Triest im altösterreichischen Verkehrsystem, str. 97. 72 šnimi sredozemskimi in severnonemškimi pristaniš či, medtem ko so se Reka, Benetke, Genova in Hamburg konkuren čno okrepili. 34 Ve čina v zadnjih desetletjih 19. stoletja v Trst po kopnem pripeljanega blaga je torej prihajala iz Kranj- ske, Štajerske, Koroške ter Zgornje in Spodnje Avstrije, kar pomeni, da je tudi ve čina po južni železnici v Trst prispelega blaga prihajala iz teh dežel. Južna železnica je bila v tej lu či, kar zadeva neposredno tržaško zaledje (tj. spodnjo Štajersko in Kranjsko), sicer lahko projek- tirana in grajena predvsem kot tranzitna proga, ki naj bi povezala tržaško pristaniš če in industrijsko razvitejši avstrijski sever, toda ob razmeroma velikem deležu bla- ga, ki je od osemdesetih let 19. stoletja prihajalo v Trst iz teh dežel, je imela nesporen gospodarsko-prometni pomen tudi zanje, kar med drugim potrjujejo podatki o strukturi prepeljanega tovora, pri katerem (po tonaži) prevladujejo premog, koks in druge rude (brez železa), les in papir, razli čna živila, žito in pija če, ter železova ruda in železarski izdelki. 35 To pa so bili pred prvo sve- tovno vojno najpomembnejši notranjeavstrijski izvozni proizvodi. 36 S pove čanjem obsega prometa skozi Trst od devetdesetih let 19. stoletja in zlasti po izgradnji turske in karavanško-bohinjske proge, ki je ob koncu prvega desetletja 20. stoletja tržaško pristaniš če približala Mo- ravski, Češki in južni Nem čiji, 37 se je struktura skozi Trst prepeljanega blaga seveda še spreminjala, vseeno pa naj bi bila po ocenah Milka Brezigarja še leta 1913 skoraj tretjina tržaškega pomorskega prometa izvozno ali uvozno povezana s slovenskimi deželami (skupaj s Primorsko). 38 Južna železnica je bila potemtakem – kljub kritikam, da se njena uprava ne ozira na interese 34 Begründung zu Gesetzenwurfe, str. 66. 35 Sonja Weyrich , Die wirtschaftliche Bedeutung der Südbahn für das Gebiet des heutigen Slowenien. V: Richard Plaschka, Anna Drabek und Birgitta Zaar (Hrsg.), Eisenbahnen und Kapitalinteressen in den Beziehungen der österreichischen mit den südslawischen Ländern, Wien, 1993, str. 95. Podatki, ki jih navaja Weyrichova, se sicer nanašajo na celotno avstrijsko omrežje južne železnice, toda ve čina tovora v tem omrežju je bilo prepeljanega po progi proti Trstu. 36 Jasna Fisc her, Slovenska gospodarska bilanca ob vstopu v Jugoslavijo. V: Neven borak, Žarko Lazarevi ć (ur.), Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. stoletju, Lju- bljana, 1996, str. 13–21. 37 Rum pler, Economia e potere politico, str. 113. 38 Milko Brezigar , Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva, Celje, 1918, str. 6. 73 GOSPODARSKE PODOBE in koristi dežel, skozi katere je tekla, tudi za slovenske dežele izjemno pomembna prometna pot, ki je sloven- sko ozemlje odprla proti morju in proti razvitejšemu av- strijskemu severu. *** »Hrbtenico slovenske industrije /.../ tvorijo nek- danje »južna«, gorenjska ter kamniška železnica z lo- kalnimi progami,« je leta 1939 v Geografskem vestniku ugotavljal Mirko Novak . Ob teh treh progah je bilo pred drugo svetovno vojno 76,8% vseh industrijskih obratov v Dravski banovini, pri čemer jih je kar 56,7% delova- lo ob južni železnici. 39 Koncentracija industrije ob žele- zniških progah seveda ni bila ni č nenavadnega, saj so industrijska podjetja povsod nastajala ob pomembnej- ših prometnih poteh, toda v slovenskih razmerah je bil tudi ta proces precej po časen in ob južni železnici ne bistveno hitrejši kot drugod na slovenskem ozemlju. 40 Kot je že pred skoraj štirimi desetletji opozoril Ferdo Ge- st rin, se je na Spodnjem Štajerskem in na Kranjskem dinami čnejša industrijska rast za čela šele v osemde- setih in devetdesetih letih 19. stoletja, (tehnološko in podjetniško) sodobnejši industrijski obrati pa so bili še naprej razmeroma majhni in jih je bilo glede na število prebivalstva manj kot v avstrijskem povpre čju. 41 Izgra- dnja južne železnice torej na slovenskih tleh sama po sebi ni sprožila ali posebej pospešila živahnejše in ta- kojšne industrializacije, bila pa je za slovenski prostor vse do propada monarhije (potemtakem tudi po izgra- dnji tursko-karavanško-bohinjske proge) najpomemb- nejša prometna pot, ki je povezovala industrijski sever Cislajtanije z Jadranskim morjem. Za del industrijskih in rudniških obratov, ki so nastali ali širili in posoda- bljali proizvodnjo v krajih ob progi, je bila zveza proti severu sploh pomembnejša kot zveza proti jugu, saj so 39 Mirko Novak , Razmestitev industrije v Sloveniji. V: Geografski vestnik, št. 1-4, 1939, str. 92. 40 Jasna Fisc her, Razvoj obrti, industrije in trgovine. V: Slovenska novejša zgodovi- na 1848–1992, I. del, Ljubljana, 2005, str. 77–83. 41 Ferdo Gestr in, Oris gospodarstva na Slovenskem v prvem obdobju kapitalizma (do leta 1918). V: Kronika, št. 3, 1969. 74 bili uvozno ali izvozno (ponekod pa tudi oboje) navezani predvsem na severna avstrijska industrijska središ ča. Industrijski razvoj ob južni železnici lahko razdeli- mo v tri obdobja. V prvem obdobju od srede 19. stoletja do gospodarske krize leta 1873 so ob progi od Maribo- ra do Ljubljane odprli vrata naslednji ve čji in trajnejši industrijski obrati: pudlarna in livarna v Štorah (1851 – za četek gradnje, 1856 – za četek proizvodnje), steklar- na v Hrastniku (1856), cementarna v Zidanem Mostu (1857), kemi čna tovarna v Hrastniku (1860), steklarna v Zagorju ob Savi (1861), delavnice južne železnice v Ma- riboru (1863), toba čna tovarna v Ljubljani (1871) in cin- karna v Celju (1873). V sodobneje urejena industrijska podjetja naj bi v šestdesetih letih 19. stoletja (do krize leta 1873) v Mariboru prerasle tudi Kleinschusterjeva čevljarska delavnica, Staudingerjeva usnjarna, Götzova pivovarna in Gasteigerjeva tovarna rozolije (likerja), ki naj bi bila sploh najve čji davkopla čnik med tedanjimi mariborskimi tovarnami, 42 kar na svoj način ponazarja njihovo velikost in obseg njihove proizvodnje. V Celju je bila še leta 1873 edino ve čje industrijsko podjetje dr- žavna cinkarna, v industrijske proizvodne obrate pa naj bi se od šestdesetih let postopoma spreminjali moder- nizirani mlin in delavnica za proizvodnjo mila v Spodnji Hudinji ter podjetje za proizvodnjo vinskega kamna in kisa v Zavodni. 43 V Ljubljani so bratje Kozler leta 1864 ustanovili pivovarno, zvonarsko podjetje Samassa je po letu 1866 razširilo proizvodnjo na izdelovanje gasilskih črpalk in zahtevnejših livarskih izdelkov, bližina žele- znice pa naj bi ugodno vplivala tudi na razvoj papirnice Vev če, ki je prešla v za četku sedemdesetih let v roke graške delniške družbe Leykam – Josefsthal. V prvem obdobju po izgradnji južne železnice je torej ob novi pro- gi doživljalo dinami čnejši gospodarski razvoj predvsem Zasavje, kjer je bilo najve č novih tovarn, napredovalo pa je tudi rudarstvo oz. premogovništvo, čeprav je bila 42 Antoša Leskovec, Gospodarstvo v Mariboru od srede 19. stoletja do prve svetovne vojne. V: Darko Friš in Franc Rozman (ur.), Od Maribora do Trsta (1850–1914), Maribor, 1998, str. 108–112. 43 Bojan Cvelfar, Gospodarska podoba Celja pred prvo svetovno vojno. V: Darko Friš in Franc Rozman (ur.), Od Maribora do Trsta (1850–1914), Maribor, 1998, str. 133–136. 75 GOSPODARSKE PODOBE opremljenost premogovnikov še vse do šestdesetih let razmeroma slaba in so jih za čeli tehnološko hitreje po- sodabljati šele v sedemdesetih letih, ko jih je prevzela in povezala leta 1873 ustanovljena in dve leti pozneje pri investicijah s francoskim kapitalom okrepljena Tr- boveljska premogokopna družba. 44 V drugem obdobju od gospodarske krize leta 1873 do približno leta 1890 je ob južni železnici zraslo raz- meroma malo povsem novih tovarniško-industrijskih podjetij. Leta 1876 so v Trbovljah odprli cementarno, leta 1879 v Štorah delavnico za proizvodnjo šamota, ki se je s časoma razvila v tovarno, leta 1886 sta za čela v Litiji obratovati predilnica in v Sevnici obrat za proizvo- dnjo kopit, ki je postopoma prav tako prerasel v uspe- šno industrijsko podjetje, leta 1890 pa je ob cinkarni v Celju postavila nov proizvodni obrat kemi čna tovarna iz Hrastnika. V cinkarni so v letih 1886–1888 zgradili va- ljarno na parni pogon, ki so jo med drugim uporabljali za proizvodnjo raznovrstne plo čevine, v istem času pa so se tehnološko posodobila in proizvodno razširila še nekatera podjetja kot železarna Štore, ki je v kriznem času po borznem polomu leta 1873 za nekaj časa celo prenehala obratovati in je dobila nov zagon šele s po- močjo dunajskega kapitala. 45 Kriza je v sedemdesetih letih podobno prizadela ve č drugih podjetij: v Maribo- ru so z zvezo Kleinschusterjeve čevljarske delavnice in Staudingerjeve usnjarne nastalo družbo za proizvodnjo usnja in čevljev (Marburger Schuhwaren – Fabriksge- sellschaft), ki naj bi v konjukturnem, predkriznem ob- dobju zaposlovala kar neverjetnih 500 delavcev, 46 zaradi bankrota banke, ki jo je finan čno omogo čala, razpusti- li in jo preselili v avstrijsko prestolnico, Staudingerjevo usnjarno pa je prevzel na novo se vzpenjajoči usnjarski podjetnik Anton Bradl in je po letu 1879 doživljala novo 44 Jasna Fisch er, Modernizacija slovenskih dežel v Avstro-Ogrski monarhiji. V: Pri- spevki za novejšo zgodovino, št. 2, 2002, str. 37. Jože Šo rn, Karakteristi čni premiki v industrializaciji slovenskega prostora 1873–1929, Mednarodni kulturno-zgodo- vinski simpozij Modinci 10,1978, Osijek, 1982, str. 123. 45 Cvelfar, Gospodarska podoba Celja pred prvo svetovno vojno, str. 133. Fisch er, Modernizacija slovenskih dežel, str. 36. Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana, 1939, str. 687–88, 692. Enciklopedija Slovenije 5, Ljubljana, 1991, Kemi čna indu- strija, str. 43. 46 Leskovec, Gospodarstvo v Mariboru, str. 124. 76 rast. 47 Lastnike so v sedemdesetih in osemdesetih le- tih 19. stoletja ve čkrat zamenjale in proizvodnjo s spre- menljivo sre čo posodabljale tudi mariborske opekarske, kerami čne in lesno-»industrijske« delavnice. So časno so širila obseg ali na novo odpirala vrata manjša podjetja, ki so kljub nazivu »tovarna« šele v naslednjih desetletjih prerasla v prave, strojno opremljene industrijske obra- te. V Ljubljani je bila na ta na čin leta 1882 ustanovljena tovarna kleja, leta 1888 pa je bilo kot »tovarna pohištva« protokolirano Naglasovo mizarsko podjetje, ki je svoje izdelke med drugim prodajalo v severnoavstrijske po- krajine. V Dolu pri Ljubljani je od leta 1875 t. i. zemelj- ske barve proizvajal lastnik žitnih mlinov Viktor Gale, ustanovitelj tamkajšnje tovarne barv, leta 1887 pa je poslala na trg prve izdelke tudi poznejša tovarna mila, čistilnih praškov in kozmetike v Mariboru. 48 Novo – tretje obdobje – industrijskega razvoja ob južni železnici se je za čelo v devetdesetih letih 19. sto- letja, pri čemer so bili za četki nekaterih, pozneje ve čjih industrijskih obratov prav tako razmeroma skromni. Leta 1894 v Celju ustanovljena Westnova tovarna emaj- lirane posode, ki je v prvem desetletju 20. stoletja ob cinkarni prerasla v drugo najve čje celjsko industrijsko podjetje, je za čela delovati kot majhna delavnica z dese- timi delavci (do leta 1900 je število zaposlenih naraslo na 150, do leta 1913 pa na ve č kot 1000). 49 Kot delav- nica z ro čnimi stroji in le 25 delavci je leta 1899 za čela z delom tudi Prva slovenska mehani čna avtomati čna tvornica pletenja in tkanin Dragotin Hribar v Ljubljani, ki se je razmahnila in s stroji na elektri čni pogon opre- mila šele po letu 1900. V letih 1905–1907 je zaposlovala od 90 do 100 delavcev, pred za četkom prve svetovne vojne pa okoli 150. 50 Med ve čjimi po letu 1900 nastalimi industrijskimi podjetji v Ljubljani so bile še Bona čeva kartonažna tovarna (1906), Kemična tovarna G. Giulia- nija v Mostah (1906) in Kolinska tovarna kavnih prime- si in hranil (1909); v Celju je bila leta 1906 ustanovljena 47 Prav tam, str. 109–110. 48 Spominski zbornik Slovenije, str. 620, 628. 49 Cvelfar , Gospodarska podoba Celja pred prvo svetovno vojno, str. 134. 50 Angelika Hribar, Rodbinska kronika Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi , Lju- bljana, 2008, str.76–77. 77 GOSPODARSKE PODOBE kamnoseška Prva južnoštajerska industrijska družba, v Mariboru, kjer so od konca 19. stoletja napredovali zlasti gradbeni, opekarski in industrijski obrati, pa so češki podjetniki 1908 odprli podružnico češke tovarne kmetijskih strojev. 51 Med usnjarskimi podjetji v Mari- boru je bila nekoliko ve čja usnjarna naslednikov An- ton Bra dla, ki se je razvila iz v sedemdesetih letih 19. stoletja propadle Kleinschusterjeve in Staudingerjeve tovarne, Pollackova usnjarna v Ljubljani je bila sicer dovolj moderno opremljena, vendar manjša, ob koncu 19. stoletja pa je v Šmartnem pri Litiji usnjarno z nekaj deset zaposlenimi zgradil Franc Knafli č . V Pragerskem je leta 1902 za čela s proizvodnjo še ena ve čjih opekarn na spodnjem Štajerskem, leto pozneje pa je pove čala proizvodnjo tudi že dobro desetletje in pol prej posodo- bljena pivovarna v Laškem. Proces industrializacije ob južni železnici je bil torej postopen in v primerjavi z industrijsko razvitejšimi po- dro čji Cisalajtanije ne posebno dinami čen, hkrati pa je bil omejen na kraje od Maribora do Ljubljane, saj južno od Ljubljane – vse do Trsta – ob progi do prve svetovne vojne ni bilo ve čjih industrijskih podjetij. Skratka: »re- voluciji« v prometu 52 celo v krajih ob glavni prometni poti proti morju zve čine ni sledila živahnejša industrij- ska rast, ve čjih industrijskih obratov pa je bilo malo. V Mariboru je prvo in dolga leta najve čje industrijsko podjetje šest let potem, ko je železnica stekla do morja, zgradila železniška družba, v Celju in Mariboru pa so štirinajst oz. šestnajst let po izgradnji proge do Trsta kot prva res velika industrijska obrata odprli državni to- varni. Južna železnica, ki je bila skozi slovenski prostor prvotno na črtovana in grajena predvsem kot tranzitna proga, je bila za dežele v tržaškem zaledju – kot smo vi- deli – vsaj od sedemdesetih/osemdesetih let 19. stoletja življenjsko pomembna uvozno-izvozna prometna pot, vseeno pa ambicioznejše industrializacije na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem tudi tedaj ni pospešila. Vpra- 51 Antoša Leskovec, Upravni in gospodarski razvoj Maribora v 19. stoletju. V: Kroni- ka, št. 2-3, 1983, str.173–174. Cvelfar, gospodarska podoba Celja pred prvo svetov- no vojno, str. 131. Spominski zbornik Slovenije, str. 665. 52 Slovenska novejša zgodovina, I del, str. 86. 78 šanje, zakaj ni bil industrijski razvoj na slovenskem ozemlju pred prvo svetovno vojno – kljub razmeroma ugodni zemljepisni legi v bližini tržaškega pristaniš ča – hitrejši in v kakšni meri so nastajanje ve čjih podjetij ovirali pomanjkanje kapitala, ustreznih surovin, pod- jetniške tradicije ali celo poslovne podjetnosti, je v tej luči tema, ki se ji bo moralo slovensko zgodovinopisje še natan čneje posvetiti. 79 GOSPODARSKE PODOBE Razlike med posameznimi obmo čji tako na svetovni kot na državni in lokalni ravni niso niti pojav sodobne- ga sveta niti le zgodovinska posebnost. So nekaj, kar je zaradi razli čnih naravnih danosti, družbenih, zgodo- vinskih ali pa kakšnih drugih posebnosti in razli čnosti vedno bilo in je prisotno. Namen pri čujočega prispevka je orisati regionalne razlike (predvsem razlike v razvitosti) med posameznimi deli Dravske banovine v tridesetih letih 20. stoletja. Ana- liza je narejena na podlagi statisti čnih podatkov o prebi- valstveni, kmetijski in industrijski strukturi okrajev, na katere je bila banovina tedaj razdeljena, in ve čjih mest (upravno razdelitev banovine prikazuje slika 1). Podat- ki, ki so pogosto pomanjkljivi in parcialni, spremembe meja med posameznimi okraji 1 in odsotnost »klasi čnih« 1 Marca 1931 je imela Dravska banovina 25 okrajev, in sicer : Brežice, Celje, Čr- nomelj, Dolnjo Lendavo, Dravograd (s sedežem v Prevaljah), Gornji Grad, Kamnik, Ko čevje, Kranj z izpostavo v Škofji Loki, Krško, Laško, Litijo, Ljubljano okolico, Lju- tomer, Logatec, Maribor desni breg, Maribor levi breg, Metliko, Mursko Soboto, No- vo mesto, Ptuj, Radovljico, Slovenj Gradec, Slovenske Konjice in Šmarje pri Jelšah. Poleg tega so imela upravno oblast prve stopnje tudi mesta Ljubljana, Maribor, Celje in Ptuj. Aprila 1931 so iz obmo čja okrajnega sodiš ča Metlika, ki je bilo do tedaj del črnomaljskega okraja (takrat še pod Savsko banovino), in iz ob čine Radatovi či ustanovili metliški okraj. Avgusta 1931 so okraja Črnomelj in Metlika ter ob čina Štrigovo iz čakavskega okraja prišli pod Dravsko banovino, okraj Čabar pa je pri- padel savski banovini. Del štrigovske ob čine je prišel pod dolnjelendavski, del pa pod ljutomerski okraj. Leta 1933 je bila izvedena ve čja preureditev ob čin, do novih popravkov pa je prišlo leta 1936, ko je bila izvedena komasacija ob čin in je bilo temu treba prilagoditi tudi okraje. V Dravski banovini je spremembe takrat doživelo 12 okrajev, metliški okraj je bil vklju čen v črnomaljskega, izpostava v Škofji Loki je postala okrajno na čelstvo, sedež dravograjskega okraja pa je bil leta 1937 iz Prevalj Janja Sedla ček Regionalne razlike v dravski banovini v tridesetih letih 80 ekonomskih kriterijev razvitosti (kot je na primer BDP na prebivalca) so raziskovanje mo čno otežili. Statisti č- nih prikazov, ki sledijo na prihodnjih straneh, zato ne gre jemati kot povsem natan čne, kljub temu pa dajejo dobro splošno sliko regionalne razvitosti in regionalnih razlik na ozemlju Dravske banovine v tridesetih letih. *** Med obema svetovnima vojnama so med najmanj razvite predele slovenskega prostora v Jugoslaviji (oz. pred tem kraljevini SHS) spadali deli Prekmurja, Dolenj- ske in vzhodne Štajerske, pa tudi Notranjske, med najra- zvitejše pa ve čja mesta, zlasti po kriteriju stopnje indu- strializacije tudi ve čji del Gorenjske, laški okraj in okraj Maribor desni breg. V grobem bi nasprotja med najmanj prestavljen v Dravograd. Novemu škofjeloškemu okraju je pripadla tudi ob čina Črni Vrh iz ljubljanskega okraja. Še pred tem, leta 1935 je bil s priklju čitvijo okoliških ob čin mo čno pove čan obseg mest Ljubljana in Celje. (Žontar Jože: Splošna okrajna uprava v Sloveniji v letih 1918 do 1941. V: Arhivi, št.1, 2003, str. 133–138. Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana, 1937, str. 4). Slika 1. Okraji in mesta z upravno oblastjo prve stopnje leta 1939 Vir: Milivoja Šircelj, Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja, str. 27. 81 GOSPODARSKE PODOBE in najbolj razvitimi deli v tridesetih letih prejšnjega sto- letja lahko opisali kot razliko med izrazito agrarnimi in že mo čneje industrializiranimi predeli, kar odseva tudi podoba grafa 1. Med prve so spadali zlasti Prekmurje, Slovenske gorice, Kobansko, spodnji del Dravskega po- lja, Haloze, pore čje Dravinje in jugovzhodna stran Po- horja, Mislinjska dolina, celotno hribovje med Celjsko kotlino, Mislinjsko dolino in Ljubljansko kotlino, podro- čje med Savinjo, Voglajno, Savo in Sotlo, skoraj celotna Dolenjska z Belo krajino, še posebej Ko čevsko, Ribniško in Bloška planota ter predeli vse do Ljubljanskega barja. V preostalem delu Slovenije so bila tako izrazito agrarna podro čja le še ponekod v Škofjeloškem hribovju. Deli ba- novine, v katerih je bilo kme čkega prebivalstva celo ve č kot 90%, so bili v veliki meri vinogradniški, gozda pravi- loma niso imeli, gosto so bili naseljeni in v časih mo čno odmaknjeni od prometnih povezav. Na drugi strani so bili predeli, kjer je prevladovalo industrijsko-obrtno pre- bivalstvo. Sem so spadala industrijska obmo čja na nek- daj agrarnem prostoru ali na podro čju manjših mest: jeseniško, kranjsko, tržiško, domžalsko-kamniško ter rudarski revirji – trboveljski, mežiški... Nadalje so se tja prištevale obrtno-industrijske okolice velikih mest: okolica Ljubljane, Maribora in Celja ter redko naseljena gorska obmo čja z izrazito izrabo gozda: dele severnega Pohorja in dele Karavank – Jezersko, sv. Katarina nad Trži čem. Prehod med tema dvema skrajnostma so pred- stavljala agrarna podro čja z mo čnim obrtništvom. Tam je ve činoma še vedno prevladovalo kmečko prebivalstvo, a poleg tega so bile razvite tudi razli čne male obrti (po navadi ob prometno ugodnejših legah) ali pa žagarstvo. Sem so spadali zgornje pore čje Savinje, ve čina gorenj- skega podeželja, z gozdovi porasla Notranjska in delno Ko čevsko. Poseben prostor so predstavljala mesta – med ve čja bi lahko šteli le Ljubljano, Maribor, Celje in Ptuj. Pri tem Ptuj razen tega, da je bil upravno središ če, ni imel mo čnih gospodarskih u činkov na svojo okolico, na- sprotno pa sta bila Maribor in Celje mo čni industrijski središ či, ki sta vplivali tudi na sestavo prebivalstva svoje okolice. Ljubljana je imela kot najve čje mesto tudi naj- večje število industrijsko-obrtnega prebivalstva, vendar pa, če preračunamo delež glede na celotno prebivalstvo 82 2 2 Poleg aktivnega prebivalstva je v prikazanih deležih všteto tudi vzdrževano, kot dejavnost, s katero so se prebivalci preživljali, pa je upoštevana le osnovna, ne pa tudi postranske, ki so marsikdaj lahko bile pomemben vir dohodka. Za meje okrajev so vzete tiste s 30. junija 1933. Graf 1. Prebivalstvo po poglavitnem viru preživljanja po okrajih 2 Vir: Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31 marta 1931 godine, str. 72–91. 83 GOSPODARSKE PODOBE mesta, ugotovimo, da je bila pravzaprav veliko bolj up- ravno in kulturno kot pa industrijsko središ če. 3 Takšna je torej slika razlik v razvitosti med posame- znimi deli Dravske banovine, če upoštevamo predvsem nasprotje med agrarnim in industrijskim. Ker pa po te- oriji demografskega prehoda to ni edini kriterij za oce- njevanje razvitosti družbe, pa č pa naj bi tradicionalne družbe poleg njihovega agrarnega zna čaja med drugim ozna čevala tudi visoka umrljivost, še posebej dojen čkov in otrok, visoka nataliteta, nizka raven izobrazbe ter ve- like družine in gospodinjstva (za razvite pa naj bi veljalo ravno obratno), 4 si bomo na prihodnjih straneh najprej ogledali še druge kazalnike razvitosti, v nadaljevanju pa bomo natan čneje obravnavali tudi kmetijsko in indu- strijsko podobo posameznih okrajev. *** Dravska banovina je po podatkih popisa prebival- cev z marca 1931 obsegala 15.746 km 2 , v njej pa je živelo 1.144.298 prebivalcev, kar je na km 2 povpre čno znašalo 72,6 človeka. Posamezni okraji so imeli razli čno gostoto prebivalstva, a na splošno je bila ta, kot je razvidno iz grafa 2, zna čilna predvsem za vzhodni in severovzhodni del banovine. Nadpovprečno veliko ljudi je glede na po- vršino živelo v okrajih Laško, Lendava, Ptuj (vklju čno z mestom), Maribor levi breg, Murska Sobota, Brežice, Ma ribor desni breg, Ljutomer, Celje in Šmarje. Pri tem je treba povedati, da so pod laški okraj spadali rudarski predeli s Hrastnikom in Trbovljami, kjer je bila koncen- tracija prebivalstva zelo velika in da bi brez omenjenih dveh ob čin na kvadratnem kilometru laškega okraja bi- valo le 66 ljudi. Najmanjšo gostoto prebivalstva so imeli tisti okraji, ki so vklju čevali gorat (ali mo čno hribovit) svet, obsežne gozdove ali kraške planote (Dravograd, Logatec, Črnomelj z Metliko, Ko čevje, Radovljica, Gornji Grad). 5 3 Gospodarska struktura Slovenije v lu či poklicne statistike in delavskega zavarova- nja, Ljubljana, 1939, str. 35-37. 4 Milivoja Šircelj , Rodnost v Sloveniji od od 18. do 21. stoletja. V: Statisti čni urad Republike Slovenije, Posebne publikacije, št. 5, Ljubljana, 2006, str. 30. 5 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 12. 84 O naseljenosti in bivalnih pogojih, povezanih z njo, veliko pove tudi podatek o tem, koliko gospodinjstev je delilo posamezno hišo in kako velika so ta gospodinj- stva bila. Kot lahko vidimo na grafu 3, je najve č gospo- dinjstev v isti hiši v povpre čju sobivalo v velikih mestih – 6 Celju, Mariboru, Ljubljani in Ptuju, kar je zaradi ve čje koncentracije prebivalstva na relativno omejenem pro- storu in druga čne zasnove meš čanske hiše v primer- javi s kme čko (ve čstanovanjske hiše) povsem razumlji- vo. Sledijo jim predvsem okraji, kjer so bila rudarska ali industrijska središ ča, v katerih je bilo prebivalstvo močneje skoncentrirano kot na podeželju (dejstvo, da 6 Podatki so iz Prethodnih rezultatov popisa stanovništva od 31. marta 1931. Na če- loma so upoštevane meje okrajev pred preureditvijo 1933. Pri Ljutomeru je upošte- van obseg okraja po priklju čitvi dela ob čine Štrigovo (ki je imela 6307 prebivalcev) avgusta 1931. podatki za okraj Ljubljana okolica pa veljajo po ustanovitvi t. i. Velike Ljubljane (torej po priklju čitvi okoliških ob čin leta 1935), pred to priklju čitvijo je bila gostota ve čja – 85 prebivalcev na km 2 . Graf 2. Gostota prebivalstva po okrajih 6 Vir: Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 12. 85 GOSPODARSKE PODOBE ti okraji z izjemo laškega niso med tistimi z najve čjo gostoto prebivalstva, gre v ve čini primerov najverjetneje pripisati že omenjenim ve čjim slabše poseljenim obmo- čjem ). Najmanj gospodinjstev pa so imele hiše v izrazi- teje agrarnih okrajih na vzhodu in severovzhodu bano- vine. Tam je bila torej gostota prebivalstva ve čja, a to je prebivalo v tradicionalnih kme čkih eno- do dvogospo- dinjskih hišah. Na tem grafu izstopa kamniški okraj, ki bi zaradi industrijske razvitosti po pri čakovanjih moral biti med okraji z ve čjo koncentracijo gospodinjstev na hi- šo, a pri tem gre verjetno za specifi čen položaj industrije v tem okraju, ki ni bila skoncentrirana v enem samem velikem središ ču, pač pa razpotegnjena čez ve čje kamni- ško-domžalsko podro čje. Prebivalstvo zato ni bilo tipi čno delavsko ali mestno, temve č je ohranjalo podeželske bi- valne navade. Poleg tega ne smemo pozabiti, da so bila v kamniškem okraju tudi izrazito agrarna podro čja z vi- sokim odstotkom kme čkega prebivalstva, kar je tudi za- gotovo vplivalo na povpre čno bivanjsko podobo okraja. 7 Upoštevane so meje okrajev in banovin po stanju z dne 30. junija 1933. Pri Ljuto- meru je upoštevan obseg okraja pred priklju čitvijo dela ob čine Štrigovo. Graf 3. Povpre čno število gospodinjstev na hišo po okrajih 7 Vir: Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. marta 1931 godine, str. 6. 86 Če pogledamo povpre čno velikost gospodinjstev po posameznih okrajih (graf 4), pa lahko ugotovimo, da je bila ta najmanjša v ve čjih mestih, poleg tega pa še v Radovljici ter okrajih Maribor desni breg in Laško, kar gre najverjetneje pripisati vlogi industrializacije, ki je spreminjala tudi podobo tradicionalne velike družine. Nekoliko presene ča okraj Ko čevje, ki – kot bomo videli v nadaljevanju – tudi po relativno nizki nataliteti in dokaj dobrih zdravstvenih razmerah kaže precej dobro podo- bo. Če podatke z grafikona primerjamo z industrijsko 8 Upoštevane so meje okrajev in banovin po stanju z dne 30. junija 1933. Pri Ljuto- meru je upoštevan obseg okraja pred priklju čitvijo dela ob čine Štrigovo. Graf 4. Povpre čno število prebivalcev na gospodinjstvo po okrajih 8 Vir: Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31 marta 1931 godine, str. 6. 87 GOSPODARSKE PODOBE razvitostjo posameznih okrajev, potem bi pri čakovali, da bosta oba prekmurska okraja povsem pri vrhu po števil čnosti članov gospodinjstva. A tu gre najverjetneje za povezavo z izseljevanjem zaradi sezonskega dela, ki je bilo zlasti mo čno iz Prekmurja (popis prebivalstva, ki je bil izveden konec aprila, je namre č upošteval le priso- tno prebivalstvo, sezonski delavci pa so s pogodbenim delom obi čajno začeli 1. maja). 9 Na grafu 5, ki prikazuje letno povpre čje rojstev in smrti na 1000 prebivalcev, lahko vidimo, da je bila nata- liteta najnižja v ve čjih mestih, v radovljiškem, celjskem, kamniškem okraju ter v okraju Maribor desni breg, kar glede na industrijsko podobo banovine ni presenetlji- vo. Presene ča pa podatek, da sta se med tistimi z naj- nižjo nataliteto znašla tudi šmarski in murskosoboški okraj. Pri laškem okraju bi pri čakovali, da bo nataliteta manjša, pri murskosoboškem, lendavskem in ljutomer- skem pa, da bo ve čja. Pri laškem okraju podobno sliko pokaže tudi odnos med vzdrževanim in aktivnim prebi- valstvom. 52,4 odstotka prebivalcev tega okraja je bilo namre č vzdrževanih, 10 kar je bilo najve č v banovini. Pri prekmurskih okrajih pa marsikaj pojasni podatek, da je bilo med sezonskimi delavci s tega dela banovine kar 41% žensk. 11 Za mesto Maribor v Krajevnem leksiko- nu dravske banovine ni podatkov o številu rojstev, prav tako so bili pomanjkljivi podatki za okraj Črnomelj z Metliko, zato so tu izpuš čeni. 12 Po mortaliteti pa mo čno vodita mesti Ptuj in Celje, pri čemer moramo imeti v mi- slih, da mesta statisti čno nase prevzamejo tudi dobršen del smrti iz okolic . Tam so namre č bolnišnice, v katerih umira ne samo mestno, pa č pa tudi širše okoliško pre- bivalstvo, zato bi se realno mesta na lestvici zagotovo uvrstila niže, okraji, kjer le-ta ležijo, pa nekoliko višje. Omenjenima mestoma sledijo okraji Novo mesto, Dra- vograd, Ptuj okolica, Maribor levi breg itd. Na splošno bi lahko rekli, da je bila smrtnost ve čja na ozemlju nek- danje Štajerske, najnižja pa je bila v Ljubljani in širši 9 Marjan Drnovšek, Prekmurski sezonski delavci. V: Slovenska kronika XX. Stoletja 1900–1941. Ljubljana, 1995, str. 247. 10 Definitivni rezultati ..., str. 81. 11 Drnovšek, Prekmurski sezonski delavci. 12 Prav tam. 88 okolici ter v laškem okraju. Če primerjamo podatke o nataliteti in mortaliteti, potem lahko ugotovimo, da je imelo nizko stopnjo obeh le mesto Ljubljana, delno pa še okraji Radovljica, Šmarje pri Jelšah in Murska Sobota. Nizka nataliteta in mortaliteta sta kazalnika razvitosti družbe, a ju je treba ocenjevati hkrati z nekaterimi dru- gimi kazalniki. Po teoriji demografskega prehoda, kot že rečeno, velja, da naj bi tradicionalne družbe med dru- gim ozna čevala visoka umrljivost, še posebej dojen čkov in otrok, visoka nataliteta, agrarna družba, nizka raven izobrazbe ter velike družine in gospodinjstva, za razvite pa naj bi veljalo ravno obratno. 14 Če upoštevamo vse te kriterije, je slika takoj nekoliko druga čna. Tem pogo- jem med zgoraj omenjenimi upravnimi enotami namre č lahko zadosti le mesto Ljubljana, delno tudi Radovljica. Smrtnost dojen čkov na 1000 živorojenih otrok v letih 1934–37 nam prikazuje graf 6. Na njem lahko vi- dimo, da so bile razmere na tem podro čju najslabše na skrajnem vzhodnem delu banovine, najboljše pa v ve čjih mestih (z izjemo Maribora) in v radovljiškem okraju. Z dobrimi podatki ponovno presene ča okraj Ko čevje, ki se mu nekoliko više na lestvici pridružuje še črnomaljski okraj. Po slabih rezultatih pa izstopa kamniški okraj. Če to primerjamo še s podatki o odstotku tistih umr- 13 Upoštevane so meje okrajev pred njihovo preureditvijo 1933, podatki pa so povze- ti po popisih prebivalstva 1921 in predhodnih rezultatih popisa 1931. 14 Šircelj , Rodnost v Sloveniji, str. 30. Graf 5. Letno povpre čje rojstev in smrti na 1000 prebivalcev v letih 1921–1931 po posameznih okrajih 13 Vir: Krajevni leksikon dravske banovine, str. 13. 89 GOSPODARSKE PODOBE lih, za katere je bila usodna tuberkuloza (graf 7), potem lahko rečemo, da so se spet najslabše odrezali vzhodni okraji ter mesta (pri katerih pa je spet potrebno imeti v mislih, da statisti čno nase prevzamejo velik del smrti iz okolice). Okraj Krško kaže veliko pojavnost smrti zaradi tuberkuloze, pri smrtnosti dojen čkov se je odrezal bolje. Nasprotno pa okraja Kamnik in Kranj, ki sta bila na prejšnjem grafikonu uvrš čena precej slabo, tu izkazuje- ta malenkost boljšo sliko. Ljutomer, ki je po smrtnosti dojen čkov med najslabšimi, se je pri podatkih o umrlji- vosti zaradi tuberkuloze odrezal mnogo bolje, prav tako je po pojavnosti smrti zaradi tuberkuloze v primerjavi s smrtmi dojen čkov na boljšem Litija. Ko čevski okraj v obeh primerih spet kaže relativno dobro sliko. Po drugi strani dajejo podatki o umrljivosti zaradi tifusa in griže (graf 8) nekoliko druga čno sliko. Znova je vzhodni del banovine v slabšem položaju kot zahodni, a pri tem so se najslabše odrezali okraji Novo mesto, Črnomelj in Lendava. Na splošno je bila umrljivost za- 15 Upoštevane so meje okrajev iz leta 1937. pri tistih okrajih, kjer so se te spremeni- le, pa so podatki za prejšnja leta prera čunani, tako da ustrezajo mejam iz leta 1937. Vir: Statisti čki godišnjak 1938–1939, str. 130 Graf 6. Število smrti dojen čkov na 1000 živorojenih otrok v letih 1934–37 15 90 radi teh dveh bolezni velika na Dolenjskem – poleg no- vomeškega in črnomaljskega okraja je bil v samem vrhu lestvice še okraj Ko čevje, v Krškem je bila ta že manjša, še manjša pa v litijskem okraju. Drugo obmo čje s pove- čano umrljivostjo zaradi tifusa in griže je bil pas od ko- njiškega prek celjskega do gornjegrajskega okraja. Tre- tje takšno podro čje sta predstavljala dolnjelendavski in ljutomerski okraj (v tem je bilo stanje nekoliko boljše), Murska Sobota pa se je tokrat odrezala bolje. Če sliko tega grafikona primerjamo z naslednjim, ki prikazuje odstotek prebivalcev, ki so prejemali vodo z vodovodnega omrežja, potem lahko vidimo, da je bilo stanje z vodovodom najslabše v Prekmurju in vzhodnih okrajih, pri čemer so imeli okraji Murska Sobota, Mari- bor desni breg in Maribor levi breg kljub temu relativno majhno umrljivost zaradi tifusa in griže. Majhno umr- ljivost, ki ni bila sorazmerna z vodovodno napeljavo, je imel poleg tega še kamniški okraj, nasprotno pa so imeli 16 Upoštevane so meje okrajev po letu 1937; pri tistih okrajih, kjer so se te spre- menile, pa so podatki za prejšnja leta prera čunani, tako da ustrezajo omenjenim mejam. Graf 7. Povpre čje letnih odstotkov umrlih zaradi tuberkuloze v letih 1934–39 glede na celotno število umrlih po okrajih 16 Vir: Statisti čki godišnjak 1938–1939, str. 412; Statisti čki godišnjak 1940, str. 390. 91 GOSPODARSKE PODOBE Graf 8. Umrljivost zaradi tifusa in griže 1927–1936 v 0/000 po okrajih Vir: Socialni problemi slovenske vasi, str. 15. Graf 9. Odstotek prebivalcev, oskrbovanih z vodovodom, leta 1938 po okrajih Vir: Socialni problemi slovenske vasi, str. 16. 92 kljub nekoliko urejenejšemu vodovodnemu omrežju re- lativno veliko umrljivost zaradi omenjenih dveh bolezni okraji Ko čevje, Črnomelj, Gornji Grad, Novo mesto in Laško. 17 Odstotek nepismenih prebivalcev (graf 10) je bil po pri čakovanjih najmanjši v mestih in v radovljiškem okraju, najve čji pa je bil v obmejnih okrajih Dravograd, Murska Sobota, Metlika, Gornji Grad in Dolnja Lenda- va. Številke presene čajo pri Kranju in Kamniku, kjer bi pri čakovali ve čjo stopnjo pismenosti, ter pri Ptuju, Ma- riboru desnem bregu, Ljutomeru, Ko čevju in Črnomlju, kjer pa je pojavnost nepismenosti razmeroma majhna. *** V celotni banovini je kmetijstvo leta 1931 preživlja- lo 60,35% prebivalcev, vendar pa so bile razlike med po- sameznimi deli kar precejšnje. Najpomembnejša je bila ta panoga, kot smo že ve čkrat omenili, na severovzhodu – v Prekmurju, Slovenskih goricah, Halozah, Sotelskem, 17 Med nepismene so bili šteti tudi tisti, ki so znali zgolj brati. upoštevane pa so meje srezov in banovin z dne 30. junija 1933. Graf 10. Odstotek nepismenih prebivalcev, starejših od 10 let 17 Vir: Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31 marta 1931 godine, str. 16–23. 93 GOSPODARSKE PODOBE Bizeljskem, nato pa je njen pomen proti zahodu padal – na Dolenjskem je bil že manjši kot na skrajnem seve- rovzhodu, še manjši pa nato na Gorenjskem. Najizrazi- teje agraren del banovine pa je bilo zagotovo Prekmurje – v kar 121 od 170 prekmurskih ob čin je bilo po podat- kih iz popisa prebivalcev leta 1931 ve č kot 90 odstotkov kme čkega prebivalstva, v 55 od njih pa je bil ta odstotek celo ve čji od 95. 19 Vseh kmetijskih površin je bilo po podatkih iz leta 1934 829.268 ha, kar je znašalo 51,1% vse površine Dravske banovine. Od tega je bilo 37,9% njiv, 1,3% vr- tov, 31% travnikov, pašniki so pokrivali 23,4%, vinogra- di 3%, sadovnjaki pa 2,6% površine banovine. 0,8% je bilo neplodnih zemljiš č. 20 Povsem razli čna pa so bila ta razmerja v posame- znih okrajih. Okraji, ki so sicer izkazovali velik delež kmetijskih površin, so imeli – kot lahko vidimo na grafu 18 H kmetijskim površinam niso bili šteti gozdovi in nerodovitna zemlja, upoštevane pa so bile meje pred preureditvijo ob čin 1933. Pri nekaterih okrajih manjkajo podat- ki o površini dolo čenih vrst kmetijskih površin, tako da prikaz ni popoln. 19 Gospodarska struktura Slovenije, str. 9–10. 20 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 18. Graf 11. Deleži njiv, travnikov, pašnikov, vinogradov in sadovnjakov v kmetijskih površinah posameznih okrajev v letih 1924–1933 18 Vir: Krajevni leksikon Dravske banovine. 94 11 – med njimi najve č njiv, pri okrajih z najmanj kme- tijskimi površinami pa je bil delež travnikov in pašnikov večji, njiv je bilo manj. Na grafikonu lahko vidimo tudi, da so imeli najve č sadovnjakov v okrajih Maribor desni breg, Ljutomer in Ptuj, najmanj pa jih je bilo v okrajih z ve čjimi za obdelovanje neprimernimi površinami – v Logatcu, Črnomlju, Radovljici, Gornjem Gradu. Najve- čje vinogradniške površine izkazujejo okraji Maribor levi breg, Brežice in Ljutomer. Poljedeljstvo V. Sadar je v Krajevnem leksikonu Dravske banovi- ne leta 1937 za glavne poljedelske pridelke po pomenu ozna čil (po vrsti): pšenico, rž, je čmen, ajdo, oves, koru- zo, proso, krompir, fižol itd. 21 Spodnji graf prikazuje koli čino pridelka nekate- rih poljedelskih kultur na osebo, ki se je preživljala s kmetijstvom. Vidimo lahko, da je bil pridelek pšenice, merjen na 1 kme čkega prebivalca, 22 najve čji v laškem okraju, sledijo pa mu vsi trije skrajno vzhodni okraji ter kranjski. Tu je treba imeti v mislih, da je v laškem okra- ju prevladovalo neagrarno prebivalstvo, v Prekmurju pa se je s kmetijstvom preživljala ve čina, zato bi bile abso- lutne številke o koli čini pridelka seveda zelo druga čne. Po pridelku koruze je Murska sobota šele nekje na sre- dini lestvice okrajev, Lendavi in Ljutomeru pa se na vo- dilnih mestih pridružujejo okraji Brežice, Maribor desni breg, Novo mesto, Ptuj itd. Po pridelku rži na kme čko osebo so med vodilnimi spet trije najvzhodnejši okraji, ki se jim pridružujeta Maribor desni breg in Kranj, naj- več ovsa pa so pridelali v okrajih Kamnik, Maribor desni breg in Laško. Na splošno lahko sklenemo, da so najve č žit na kme čkega prebivalca vzgojili v lendavskem in lju- tomerskem okraju, ki jima sledijo Maribor desni breg, Murska Sobota in Laško. Najmanj žit pa so po tem kri- 21 Vinko Sadar, Poljedelstvo in travništvo Dravske banovine. V: Kmetijstvo Dravske banovine, Ljubljana, 1933, str. 17–35. 22 Tu in povsod v nadaljevanju, kjer so podatki premerjeni glede na 1 kme čkega prebivalca, so pri številu kme čkega prebivalstva upoštevane tako aktivne kot tudi vzdrževane osebe. 95 GOSPODARSKE PODOBE 23 Podatki so bili v časih podani za dve žiti skupaj – npr. ovsa in rži so na skupno 200 ha pridelali vsakega po 540 qu. V tem primeru se je ovsu pripisala polovica, rži pa druga polovica pridelovalne površine. 24 Glej zgornjo opombo. Vir: Krajevni leksikon Dravske banovine. Graf 13. Pridelek najpomembnejših žit in krompirja na kmečko osebo leta 1934 po okrajih (v qu) 24 Vir: Krajevni leksikon Dravske banovine. Graf 12. Pridelek najpomembnejših žit na kme čko osebo leta 1934 po okrajih (v qu) 23 96 teriju pridelali v logaškem, ko čevskem in radovljiškem okraju (to so spet okraji z obsežnimi obmo čji, kjer je bila obdelava zemlje nemogo ča). Povsem druga čna je slika, če pogledamo pridelek krompirja na osebo, ki jo je preživljalo kmetijstvo. Pri- merjava s pridelkom žit na zgornjem grafu pokaže velik pomen gojenja krompirja glede na njegovo plodnost, vi- dimo pa lahko, da se ga je glede na število kme čkega prebivalstva najve č pridelalo v okrajih Ljubljana okoli- ca, Ptuj in Dravograd, najmanj pa v šmarskem, radovlji- škem in lendavskem okraju. Sadjarstvo Po podatkih za leto 1934 je bilo v Dravski banovini med sadnim drevjem najve č jablan, ki so predstavlja- le celo 33 odstotkov vseh jablan v kraljevini. 25 Okraj, v katerem so pridelali najve č sadja, je bil po podatkih za leto 1931 Maribor levi breg, sledili so mu Ptuj, Celje, Šmarje, tudi Ljutomer, če se upošteva njegova majh- na površina. 26 Če pa pridelek sadnih dreves premerimo glede na število kme čkega prebivalstva (graf 14), potem ugotovimo, da okraju Maribor levi breg po pridelku ja- bolk sledi slovenjgraški, temu pa ljutomerski in nato še drugi mariborski okraj, ter da so jabolka najve č pride- lovali v okrajih nekdanje Štajerske. Hruške so se gojile predvsem v severnejših okrajih, sicer pa bi lahko dolo- čili dva pasova z dobrim pridelkom hrušk: prvega sesta- vljajo okraji Slovenj Gradec, Celje in Laško, drugega pa radovljiški in kranjski okraj. Pri pridelku sliv na kme č- ko osebo so bili v vrhu Slovenj Gradec, Celje in Laško, na splošno pa pred ostalimi okraji ponovno vodijo šta- jerski. Tudi upoštevajo č pridelek vseh naštetih treh vrst sadja, prera čunan na kme čko osebo, lahko ugotovimo, da so bili najbolj sadjarski okraji štajerski: Maribor levi breg, Slovenj Gradec, Maribor desni breg, Laško, Celje in Ptuj, ki jim sledita Ljutomer in Radovljica. 25 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 31. 26 Franjo Lukman, Sadjarstvo v Dravski banovini. V: Kmetijstvo Dravske banovine, Ljubljana, 1933, str. 36–58. 97 GOSPODARSKE PODOBE Vinogradništvo Vinogradništvo je bilo v Dravski banovini pomemb- na panoga, saj so se z njim ukvarjali v vseh okrajih, ra- zen v logaškem, kamniškem, kranjskem, radovljiškem, okraju Ljubljana okolica in dravograjskem. Celotna vi- nogradniška površina v banovini je po podatkih iz leta 1932 pokrivala 30.692,61 ha; povsod, kjer je bilo vino- gradništvo razširjeno, pa je prebivalcem tedaj kljub izra- ziti vinski krizi, predstavljalo pomemben vir zaslužka. 27 Tudi na grafu 16 lahko vidimo, da je bilo vinogradništvo razširjeno v vseh vzhodnih okrajih, najve čje površine, zasajene s trto, pa so imeli v okrajih Ptuj, Maribor levi breg in Krško. Banovina je bila razdeljena na 13 vinorodnih oko- lišev, ki jim je banska uprava dolo čila trsni izbor. Na splošno je severovzhodni del banovine proizvajal kako- vostnejša vina, medtem ko je v skrajnem vzhodnem in jugovzhodnem delu vina sicer bilo veliko, a njegova ka- 27 Ivo Zupani č: Vinogradništvo v Dravski banovini. V: Kmetijstvo dravske banovine, Ljubljana, 1933, str. 59–72. Graf 14. Pridelek nekaterih vrst sadja (v kg) na kme čko osebo leta 1934 po okrajih Vir: Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 31. 98 kovost ni bila tako dobra. Med okraje s kakovostnimi vini so sodili predvsem Maribor desni breg, Maribor levi breg, Ljutomer, Ptuj in Slovenske Konjice. 29 Samoro- dnic, ki so sicer bogato rodile, a so veljale za vina slabše kakovosti, pa so imeli veliko zlasti v pasu od slovenj- graškega prek celjskega do laškega okraja ter v obeh prekmurskih okrajih (graf 16). Gozdovi in neproduktivne površine Banovina je imela (tako kot ima Slovenija še danes) precej gozdnato pokrajino. To nam lepo pokaže graf 17, s katerega lahko razberemo tudi, da je bilo na splošno najve č gozdov v severnem delu banovine (z izjemo pa- nonskega dela). Zlasti pa po poraš čenosti z gozdom iz- stopa predel od dravograjskega prek slovenjgraškega do 28 Številke se nekoliko razlikujejo od tistih v grafu 11, kar gre na eni strani pripisati razliki v obravnavanih letih, na drugi pa dejstvu, da so tu upoštevana le dejanska površina vinogradov brez opuš čenih. 29 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 28. Graf 15. Površina vinogradov v ha leta 1932 (brez opuš čenih) 28 Vir: Vinogradništvo v Dravski banovivi, str. 62. 99 GOSPODARSKE PODOBE Vir: Vinogradništvo v Dravski banovivi, str. 62. Graf 16. Odstotek samorodnic v dejanski površini vinogradov (brez opuščenih) Graf 17. Odstotek gozdov glede na celotno površino okraja leta 1935 Vir: Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 35. 100 konjiškega okraja, ki se jim pridružuje še Maribor desni breg; nadalje pas od gornjegrajskega prek kranjskega do škofjeloškega okraja; nato pa še obmo čje laškega, litijskega in krškega okraja. Kljub temu da z gozdom poraš čene površine niso bile primerne za obdelavo zemlje, pa je gozd s se čnjo, spravljanjem in predelavo lesa dajal pomemben vir po- stranskega zaslužka veliki ve čini tistih, ki so v njegovi bližini živeli. V gospodarskem smislu skorajda neko- ristne so bile le gore, mo čvirja in podobno. To se lepo vidi na grafu 18, ki prikazuje odstotek neproduktiv- nih površin. Teh je bilo najve č v goratih okrajih, kot so Radovljica, Gornji Grad, Kranj in Kamnik; poleg tega pa so imeli najve č neobdelanega sveta še v sicer izra- zito agrarnih lendavskem, ptujskem, ljutomerskem in murskosoboškem okraju, kar gre najverjetneje pripi- sati temu, da je bilo obdelovalne zemlje ve č kot dovolj in da je bila ta glede na zmogljivosti že maksimalno obdelana. Graf 18. Odstotek neproduktivne površine glede na celotno površino po okrajih leta 1935 Vir: Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 35. 101 GOSPODARSKE PODOBE Živinoreja Glede na vrednost posameznih vrst živali, glede na to, kako hitro je kapital, ki ga je predstavljala živina, krožil (pri praši čih in perutnini je šlo to mnogo hitre- je kot pri velikih živalih), glede na rentabilnost posa- meznih živinskih vrst, upoštevajo č števil čnost živali in drugo, je leta 1933 B. Wenko govedorejo ozna čil za naj- pomembnejšo živinorejsko panogo v banovini. Tej je po njegovi oceni sledila svinjereja, njej pa perutninarstvo in konjereja. 30 Kot lahko vidimo iz grafa 19, pa je bila govedoreja glede na števil čnost živali, prera čunano na 1 kme čko osebo, najpomembnejša na Gorenjskem – med okraji z najve č govedi so bili Radovljica, Ljubljana – okolica, Kranj s Škofjo Loko in Kamnik. Tem sta se pridruževala še dravograjski in laški okraj. Mlekarstvo pri govedoreji ni predstavljalo glavne, 30 Beno Wenko, Živinoreja. V: Kmetijstvo Dravske banovine, Ljubljana, 1933, str. 76–101. Graf 19: Število glav najpomembnejših vrst živine na 1 kmečko osebo leta 1934 po okrajih Vir: Krajevni leksikon Dravske banovine. 102 temve č stransko proizvodno smer, pomembno pa je bilo zlasti v alpskih krajih, kjer je za prebivalstvo predsta- vljalo edini redni vir dohodka. 31 Svinjereja je bila v banovini pomembna predvsem za doma čo prehrano, v manjši meri tudi za izvoz. Raz- širjena je bila bolj v ravninah kakor v zahodnem gora- tem svetu, poleg tega so pri tej panogi tako števil čno kot kakovostno prednja čili na podro čju bivše Štajerske. 32 Povpre čno je bilo v Dravski banovini okoli 300 svinj na 1000 ljudi, med okraji so imeli najve č svinj na kme čko osebo v ljutomerskem, za njim pa še v okrajih Ptuj in Maribor levi breg. Perutninarstvo je bilo pri izvozu pomembnejše od svinjereje, pa tudi od govedoreje – vrednost izvoženih jajc v času od konca vojne pa do leta 1933 sta presegala le še izvoz lesa in koruze. Ker so se s perutninarstvom ukvarjali tudi revni sloji, je imelo le-to še dodaten soci- alni pomen. 33 Pri številu glav perutnine na kme čko ose- bo je, leta 1934 vodil konjiški okraj, ki sta mu sledila Ljutomer in Ljubljana okolica, najmanj perutnine pa so po tem kriteriju imeli v logaškem okraju. Pomen konjereje je vse od konca vojne upadal, saj je z novo državo prišla tudi izguba severnih konjerej- skih tržiš č, drugi deli nove države pa so konje imeli tudi sami, tako da možnosti za množi čnejšo prodajo ni bilo. Konjereja je tako skoraj popolnoma izginila v Savinjski dolini, na Gorenjskem in ponekod drugod, obstala pa je na severovzhodu banovine – v okrajih Dolnja Lendava, Murska Sobota, Ljutomer, Ptuj ter v sodnem okraju Sv. Lenart v okraju Maribor levi breg. Poleg tega je bila ko- njereja v manjšem obsegu doma tudi na Krškem polju in v ljubljanski okolici. 34 Ov čarstvo je bilo razvito le v goratih zahodni delih Gorenjske, v Savinjski dolini in na Koroškem, kozjereja pa le v zahodnih goratih delih, kjer so koze gojili revni bajtarji, in v okolici ve čjih mest, kjer so jih gojili delavci. 35 31 Sre čko Šabec, Mlekarstvo v Dravski banovini. V: Kmetijstvo dravske banovine, Ljubljana, 1933, str. 105–110. 32 Wenko , Živinoreja, str. 90. 33 Prav tam, str. 93. 34 Prav tam, str. 97–99. 35 Prav tam, str. 99–100. 103 GOSPODARSKE PODOBE *** Leta 1938 je bilo v banovini 1601 podjetje s 65.825 delavci, povpre čno podjetje pa je zaposlovalo 41,1 člo- veka. Tovarne (upoštevane so le tiste z ve č kot 5 za- poslenimi) so bile mo čno skoncentrirane ob železniških progah, saj je bilo ob njih nameš čenih kar 93,6% vseh obratov, v katerih je delalo 97,4% vseh delavcev. Najpo- membnejše so bile južna, gorenjska in kamniška žele- znica skupaj s svojimi lokalnimi trasami. Ob južni žele- znici je ležalo 56,7% vseh industrijskih obratov s 55,1% vseh delavcev, ob gorenjski in kamniški progi pa je bilo 20,1% obratov, ki so zaposlovali 27,3% delavcev. Poleg tega so bila vsa najve čja podjetja (z ve č kot 500 delavci) nameš čena izklju čno ob teh progah. 36 Ve č kot polovica vse obrti in industrije (57,5%) je bila takrat skoncentrirana v osmih industrijsko-obrtnih središ čih ob omenjenih treh najpomembnejših progah, ki so zaposlovala po ve č kot 1000 delavcev. To so bila: Maribor (245 podjetij in 13.755 delavcev) Ljubljana (454 podjetij in 12.185 delavcev) Kranj (59 podjetij in 5280 delavcev) Celje (95 podjetij in 3969 delavcev) Jesenice (19 podjetij in 3709 delavcev) Trži č (27 podjetij in 2065 delavcev) Hrastnik (3 podjetja in 1334 delavcev) Kamnik (15 podjetij in 1025 delavcev) 37 Če temu dodamo še vrste industrije, ki so bile zna- čilne za omenjene velike industrijske centre, potem lah- ko opazimo, da so bili Maribor, Kranj in Trži č v prvi vrsti veliki tekstilni centri. V Mariboru je bila poleg tega močno zastopana še kovinska industrija, v Kranju je bila tovarna gumijastih izdelkov, v Trži ču pa čevljarska in v manjši meri z njo povezana usnjarska industrija. Jesenice so ozna čevale predvsem železarne, kovinska in strojna industrija pa je bila pomembna tudi v Celju. Hrastnik je zastopala zlasti steklarna, v manjši meri tu- di kemi čna tovarna, v Kamniku pa je bila najpomemb- 36 Mirko Novak, Razmestitev industrije v Sloveniji. V: Geografski vestnik, št. 1–4, 1939, str. 69–98. 37 Prav tam. 104 nejša tovarna smodnika in takoj za njo tovarna kovin- skih izdelkov. Ljubljana je od vseh naštetih mest kazala najve čjo raznolikost, saj bi težko izpostavili eno samo ali pa nekaj vej industrije ali obrti, ki so bile v mestu najve čjega pomena. 38 Pri tem je treba omeniti vpliv velike gospodarske krize, katere u činki so odzvanjali še globoko v trideseta, na sektorsko sestavo gospodarstva, saj so se razli čne veje industrije in obrti nanjo razli čno odzvale. Metalur- gija se je na zaš čitne carine, ki so jih sprejemale šte- vilne tuje države, pa tudi kraljevina, odzvala z velikimi investicijami in posledi čnim izboljšanjem kakovosti, na podro čju tekstilne industrije pa je s strani tujih indu- strijalcev (katerih izvoz v kraljevino SHS je postal ome- jen) prišlo do ustanavljanja obratov na slovenskih tleh. Tako so se razvila nova tekstilna središ ča – Maribor, Kranj in Celje. Pri tem so prevladovali bombažni in vol- neni izdelki ter tisti iz umetne svile. Lesna industrija, na drugi strani, je v tem času mo čno nazadovala, a je kljub temu ohranila velik pomen. Mo čno so razmere prizadele tudi rudarski sektor, kjer je bila brezposelnost še zlasti pere č problem. Obrt je v povojnih letih beležila pritok novih delavcev, po letu 1930 pa so ji za čele mo čneje konkurirati moderne industrijske proizvodnje, zato je ta panoga zabeležila upad števila delavnic. 39 Sicer pa je od industrije in obrti ter rudarstva leta 1931 v Dravski banovini živelo 21,89 odstotka prebi- valstva (od kmetijstva 60,35%). Delež obrtno-industrij- skega prebivalstva je bil, kot smo že dejali, najve čji na severozahodu banovine, nato pa je proti vzhodu padal. Ve č kot 50 odstotkov prebivalcev je od obrti ali indu- strije živelo zlasti na obmo čjih Jesenic (ob čine Jesenice, Koroška Bela, Gorje), Trži ča (ob čine Trži č, Kovor, Križe), Kranja (ob čine Kranj, Stražiš če, Predoslje) in Domžal (občine Domžale, Jarše, Vir). Med predele, ki skoraj- da niso imeli industrije in obrti, pa so spadali vsi tisti deli banovine, ki smo jih uvodoma ozna čili kot izrazito agrarne. 40 38 Prav tam. 39 Krajevni leksikon Dravske banovine. 40 Gospodarska struktura Slovenije. 105 GOSPODARSKE PODOBE Če pogledamo s stališ ča absolutnih številk (slika 2), potem je bilo najve č delavcev v mestih Ljubljana, Mari- bor, Celje, a te številke ne odsevajo vedno pomena in- dustrije za posamezni kraj. V Ljubljani, na primer, je bilo leta 1931 sicer 16.403 ljudi, ki so se preživljali z obrtjo in industrijo, kar je glede na ostale kraje v ba- novini veliko, vendar pa je imela Ljubljana, relativno gledano, le 27,4% obrtno-industrijskega prebivalstva. Podobno je bilo v Celju, kjer je bilo 8506 ljudi, ki so se preživljali s to panogo, in v Mariboru (17.449 ljudi), a odstotek glede na celotno prebivalstvo ni bil tako velik. Na drugi strani so v marsikaterem manjšem kraju bile absolutne številke o obrtno-industrijskem prebivalstvu glede na celotno banovino majhne, odstotek glede na 41 Upoštevani so: – le poglavitne poklicne skupine, – le glavni poklic prebivalcev, – le število zaposlenih oseb, ne pa tudi vzdrževanih, – meje okrajev iz leta 1938. Slika 2. Industrijska središ ča po številu delavcev leta 1938 41 Vir: Gospodarska struktura Slovenije, priloge – karta, št. 16. 106 prebivalstvo pa velik. Tako je bilo na primer v Kropi, Ka- mni Gorici, Železnikih, Šmarci (lesna industrija), Mlaki pri Kamniku (lon čarstvo), Guštanju (kovinarstvo), Muti, Šoštanju (usnjarstvo), Rušah, v ve č pohorskih predelih (žage) itd. 42 Pri tem je treba upoštevati še, da mora pri mestih z visokim odstotkom industrijskega prebivalstva industrija delavce črpati tudi iz širše okolice, tako da je zaposlitveni radij velik, s tem pa tudi vpliv na okoliške kraje. Če gledamo velikost podjetij po številu delavcev (po- datki za leto 1931), potem lahko re čemo, da so bila za Ljubljano zna čilna manjša podjetja – ve č kot 500 za- poslenih je imela le Toba čna tovarna, v Mariboru in v Kranju pa so bila taka podjetja v vsakem po 4 (v celi banovini 15). V Mariboru so bile to železniške delavnice (kjer so izjemoma k delavcem šteli tudi uradnike) ter 3 tekstilna podjetja, v Kranju pa 3 tekstilna podjetja in 1 gumarsko. Ve č kot 500 zaposlenih so imele še železar- ne na Jesenicah (po številu zaposlenih so bile najve čje podjetje v banovini), podjetje za izdelovanje posode v Celju, tekstilna tovarna v Trži ču, steklarna v Hrastniku, tekstilna tovarna v Litiji in tekstilna tovarna v Jaršah. Če preletimo pravkar zapisani seznam, lahko kaj hitro ugotovimo, da so med velikimi podjetji prevladovala te- kstilna – ta veja industrije je namre č zaposlovala kar 42,2% delavcev v kategoriji podjetij z ve č kot 500 zapo- slenimi. 43 Tekstilna industrija Tekstilna industrija se je po prvi svetovni vojni za če- la razvijati zlasti zaradi ugodnih konjunkturnih razmer na tem področju, pomagala pa ji je tudi jugoslovanska carinska zaš čita. O tem, kako hitro se je širila in s tem postajala vedno pomembnejša, pri ča podatek, da je bilo leta 1925 v banovini okoli 5000 tekstilnih delavcev, leta 1936 ve č kot 13.000, leta 1938 pa že ve č kot 17.500. Najve č tekstilnih delavcev je bilo v Kranju (od te vrste 42 Prav tam, str. 16–18. 43 Gospodarska struktura Slovenije, str. 23. 107 GOSPODARSKE PODOBE industrije živi 2367 ljudi), Trži ču (1636 ljudi) in Mari- boru (1614 ljudi). Nato so bili tu še Litija (935), Šentpa- vel pri Preboldu (486), Ko čevje (396). Taki kraji so bili še na Domžalskem polju, kjer so bila manjša tekstilna podjetja, v Radovljiškem kotu, v Škofjeloškem hribov- ju (k čemur je veliko prispevala čipkarska obrt), v Gro- supljem pa je število tekstilnih delavcev pove čala zlasti vrvarna. V Ljubljani je bilo ljudi, ki so se preživljali s tekstilno industrijo 436. Ker je šlo pri tekstilni industriji večinoma za velika podjetja, so tja na delo hodili tudi ljudje iz okoliških vasi – v ob čini Stražiš če pri Kranju se je tako na primer s tekstilno industrijo preživljalo 45% prebivalstva, ki je ve činoma hodilo v kranjska tekstilna podjetja. Če bi gledali, kolikšen odstotek prebivalstva je ta vrsta industrije preživljala, potem so bile številke najve čje v manjših krajih, kjer ni druge industrije – že omenjeno Stražiš če, Trži č, Jarše, Litija, Šentpavel pri Preboldu, Ko čevje. 44 Lesna industrija Žagarstvo in lesna industrija (torej mizarstvo, ko- larstvo, sodarstvo in izdelovanje pletene robe) sta v ba- novini leta 1931 zaposlovala 3,43% vsega prebivalstva in 17,02% industrijsko-obrtnega prebivalstva. Najve čje odstotke so pokazali okraji Gornji Grad, Logatec, Kranj (s Škofjo Loko), Radovljica, Dravograd, najmanjšega pa panonski Murska Sobota, Lendava in Ptuj. Ob tem je treba povedati, da so prebivalce pri popisu spraševali, kakšen je glavni vir njihovega preživljanja, a ker je bila predelava lesa v veliki meri postranska dejavnost, ome- njeni podatki zagotovo ne odslikavajo realnega pomena te vrste industrije v banovini. Najve č prebivalcev je lesna industrija preživljala v nekaterih ob činah na severnem Pohorju, Lu čah v Sa- vinjskih Alpah, na Jezerskem (kar 37,6%, kar je najve č v celi banovini), Sveti Katarini nad Trži čem, Loškem po- toku in Poljanah pod Rogom. V vseh teh ob činah je bilo močno razvito žagarstvo; poleg tega pa so bili tu še Že- 44 Prav tam, str. 31–32. 108 lezniki, kjer se je žagarstvu pridruževalo sodarstvo, ter Šmarca in Homec, ki pa sta imela visok odstotek zaradi tovarne pohištva. Lesna industrija je bila poleg tega pomembna še v osrednjem, severnem, severovzhodnem in jugozaho- dnem Pohorju, vzhodnih Karavankah in Kamniško-Sa- vinjskih Alpah, v Julijskih Alpah predvsem na Pokljuki, Jelovici in Selški dolini ter deloma na Notranjskem in v kočevskih gozdovih od Roga čez Veliko Goro do Male Gore. Poleg tega so tu še nekatera krajevna središ ča s pravo leno industrijo ali obrtjo (Šentvid pri Ljubljani z razvitim mizarstvom, Črnomelj, Sevnica (kopitarna) itd.). V Julijskih Alpah je bil odstotek nižji, kot bi pri ča- kovali, saj so ga zniževali bližina meje in s tem zvezano prevozništvo in številni drugi poklici. Tudi na Dolenj- skem, razen na Ko čevskem in Ribniškem, je odstotek manjši kot bi po obsegu gozdov pri čakovali, le da je ra- zlog za to slabši, manjvredni listnati gozd. 45 Kovinska industrija Tudi kovinska obrt in industrija (sem je všteta tudi proizvodnja strojev in instrumentov) sta bili v banovini pomembni – leta 1931 sta preživljali 3,56% vsega pre- bivalstva. Pri tem izstopajo zlasti Jesenice (ob čine Jesenice, Koroška Bela in Gorje so leta 1931 imele skupaj 5342 kovinarjev), Ljubljana (Velika Ljubljana po novi razde- litvi jih je imela 4603 (stara ljubljanska ob čina 2948)), Maribor (skupaj z ob činami Studenci, Pobrežje, Tezno, Radvanje in Kr čevina 4408) in Celje (kasnejše Veli- ko Celje skupaj z ob činama Teharje in Škofja vas 4181 (veliko Celje brez teh dveh ob čin 2520, staro Celje pa le 439)). Če pa gledamo relativne podatke glede na ce- lotno prebivalstvo pa so si ta mesta zelo razli čna med seboj: – Jesenice se izkažejo kot pravi kovinarski kraj – 45,9% vsega prebivalstva se je preživljalo s kovi- 45 Prav tam, str. 25–28. 109 GOSPODARSKE PODOBE narstvom, v Koroški Beli, kjer ni toliko javne in pro- metne uprave celo 56,1% in v Gorjah 19,6%. – Pri Veliki Ljubljani je ta odstotek le 5,8; – v Mariboru s prej omenjenimi okoliškimi ob činami 9%; – v Velikem Celju iz leta 1939 pa 14,6%. Ob tem je treba še povedati, da gre pri Jesenicah v najve čji meri le za eno podjetje, v ostalih treh mestih pa za veliko manjših podjetij. Poleg teh velikih središ č imamo tudi ve č manjših, kjer gre ve činoma za staro železarsko obrt, ki se je do neke mere modernizirala. Sem spadajo Kropa, Kamna Gorica, Trži č, Guštanj, Muta, Slovenska Bistrica ... Po deležu prebivalstva, ki se s tem preživlja, je železarska industrija ali obrt, v nekaterih teh mest zelo pomembna – v Kropi preživlja 32,3% prebivalcev, v Kamni Gorici 57,1%, v Guštanju/Ravnah pa 53,2%. 46 Rudarstvo Leta 1931 se je v banovini z rudarstvom preživljalo 2,4% vsega prebivalstva. Ob tem je treba omeniti, da je ta panoga doživela silovit padec, saj je število rudarjev (brez vzdrževanih članov) v premogovnikih z 12605 leta 1924 padlo na 5543 v letu 1935, v ostalih rudnikih pa je bilo podobno. Zlasti so bili pomembni premogovniki (v Trboveljski ob čini je rudarstvo preživljalo 60,4% pre- bivalstva, v Zagorju 47,8%, v Ržiš ču 47,6%, v Svetem Krištofu pri Laškem 28%, v Dolu 21,4%), rudnik svinca v Mežici (preživlja 48,9% prebivalstva v ob činah Črna in Mežica) in velenjski rudnik lignita (od tega živi 15,6% prebivalstva Velenja z okolico). Potrebno je še povedati, da je imelo rudarstvo vpliv na širšo okolico, saj je za rudarje zna čilno, da so se na delo vozili tudi iz širše okolice. 47 Razvoj rudarstva je bil mo čno povezan z izgradnjo železniškega omrežja (izgradnja južne železnice je omo- 46 Prav tam, str. 29–31. 47 Prav tam, str. 32–33. 110 go čila razvoj rudnikov premoga, Ko čevska proga je bila zgrajena v prvi vrsti zaradi rudnika premoga v Ko čevju, železnica Celje–Dravograd pa zaradi premogovega ru- dnika v Velenju). 48 Poleg premogokopov je bila na Jesenicah mo čno razvita železarska industrija, ki je bila doma tudi v Gu- štanju, v Mežici so kopali svinec, v Velenju pa je bila velika zaloga lignita. 49 Osrednjo vlogo pri vrstah premoga, ki se ga je ko- palo v slovenskih rudnikih, je imel rjavi premog, ki so ga pridobivali predvsem v Zagorju, Trbovljah, Hrastni- ku, Laškem in Rajhenburgu, kopali pa so ga tudi v Ko- čevju in v Črnomlju. 50 Promet Leta 1931 je bilo v banovini prebivalcev, ki so se preživljali s prometnimi poklici, 3,96%. Sem spadajo zaposleni pri državnih železnicah, poštni uslužbenci, zaposleni pri avtobusnih in prevozniških podjetjih, za- sebni šoferji, nosa či, splavarji, čolnarji ... Najve č prebivalcev te kategorije je bilo v Ljubljani, kjer je od prometa na takšen ali druga čen na čin živelo 6544 ljudi oziroma 10,9% vseh Ljubljan čanov. Po abso- lutnem številu ji je sledil, po relativnem pa jo prehiteval Maribor s 5727 ljudmi ali 17,2% prebivalstva (tu niso všteti delavci v železniških delavnicah). Tu so še Jese- nice (1129 ljudi ali 17,6%), Celje z okolico (Veliko Celje iz l. 1939 930 ljudi ali 5,3%), ob čina Loka pri Zidanem Mostu (mesto Zidani Most 830 ljudi ali 23,1%), Rakek (543 oseb ali 24,2%), ob čina Sp. Polskava (mesto Pra- gersko 424 ljudi ali 28,4%), Bohinjska Bistrica, Velenje ... Zunaj omenjenih krajev, ki so bili pa č nekoliko ve čja središ ča, je bilo ve č teh poklicev na pomembnejših žele- zniških postajah, kjer se po navadi za čnejo tudi lokalne cestne poti. Vpliv cest in rek ni tako izrazit, opazi pa se v zgornji Savinjski dolini, kjer gre za prevoz lesa s 48 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 50–54. 49 Prav tam. 50 Prav tam. 111 GOSPODARSKE PODOBE pomo čjo splavarstva. Prevoz lesa v ospredje stopa tudi v dolini Krke, v Poljanski dolini na Gorenjskem, Loški dolini in Cerkniškem polju do Rakeka. 51 51 Gospodarska struktura Slovenije, str. 34–35. 112 Osemdeset let so tekli tiskarski stroji v tiskarni Merkur in njenih naslednicah. Tiskarna je delala ves čas neprekinjeno, njeno ime pa se je nekajkrat spre- menilo. Leta 1923 je za čela delati kot tiskarna Merkur, leta 1946 je bila nacionalizirana in se je leta 1947 prei- menovala v Prosvetno tiskarno, v letih 1948 in 1949 je bila v sklopu Blaznikove tiskarne, nato je bila tiskarna Planske komisije in od 24. 9. 1949 je bila Tiskarna Tone Tomši č do leta 2003, ko je prenehala. Tiskarna Merkur je nastala v obdobju nastajanja slovenskega gospodarstva v novi državi po prvi svetovni vojni, presahnila pa je v razmerah tranzicije po razpadu Jugoslavije. V okviru gospodarstva se je uspešno razvi- jala in sledila tehni čnemu napredku tiskarske stroke. Ni pa sledila združevanju grafi čne industrije, ni se po- vezovala v ve čje podjetniške družbe, ni se vklju čevala v mednarodno delitev dela. Tiskarna je ostala ves čas majhno samostojno podjetje, samozadostno in kot take- ga ga je globalizacija povozila. Grafi čna industrija je bila pomembna gospodarska dejavnost, pomembno obveš čevalno sredstvo, vir infor- macij in oblikovalec javnega mnenja. Bila je nepogrešlji- vo sredstvo agitacije, propagande in reklame. Vplivala je na razvoj izobraževanja, vzgoje kulture in znanosti. Pomembno vlogo je imela v politiki na vseh podro čjih. Tudi gospodarstveniki so visoko cenili strokovno litera- turo, strokovna glasila in tiskarstvo na sploh. Ob ustanovitvi Jugoslavije je bilo v Ljubljani že ve č France Kres al Tiskarna Merkur – tiskarna Tone Tomšič (1922–2003) 113 GOSPODARSKE PODOBE pomembnejših tiskarskih podjetij, v naslednjih letih je nastalo še ve č novih. Ljubljana je bila pomemben tiskar- ski center z zelo staro tradicijo. Med najve čjimi tiskar- skimi podjetji je bila Narodna tiskarna v Tomši čevi ulici, ki jo je leta 1872 ustanovilo slovensko liberalno meš čan- stvo. Tiskala in izdajala je Slovenski narod in vse liberal- no časopisje. Leta 1945 je postala tiskarna Slovenskega poro čevalca. Mladoliberalci Gregorja Žerjava so leta 1919 prevzeli Kleinmayerjevo tiskarno v Dalmatinovi ulici in ustanovili Delniško tiskarno. Izdajali so Jutro (1920– 1925), druge jugoslovansko usmerjene liste, kulturno revijo Ljubljanski zvon (do 1936) in slovenski uradni list od 1918 do 1930 (potem ga je prevzel Merkur). Katoliški tabor je od leta 1883 imel Katoliško tiskarno, ki se je leta 1919 preimenovala v Jugoslovansko tiskarno. Na Kopi- tarjevi ulici je leta 1908 zgradila štirinadstropno pala čo v kateri je uredila moderno tiskarno. Tiskala je strankino glasilo Slovenec in ves katoliški tisk. Leta 1945 je posta- la tiskarna Ljudske pravice. Leta 1906 je bila ustano- vljena U čiteljska tiskarna v takratni Fran čiskanski ulici. Ta tiskarna je služila predvsem stanovskim potrebam u čiteljev, šolstvu in razširjenju mladinske literature; ti- skala je predvsem šolske zvezke in u čbenike. Blaznikova tiskarna si je po ustanovitvi Univerze v Ljubljani v naslo- vu podjetja dodala še atribut univerzitetna tiskarna; leta 1920 jo je prevzela delniška družba slovenskih sociali- stov pod vodstvom Albina Prepeluha . Zvezna tiskarna je bila v rokah narodnih socialistov. Slovenski gospodarski krogi pa so v novih razmerah po ustanovitvi Jugoslavije osnovali delniško družbo Merkur s širokopoteznimi na- črti, ki pa jih niso uresni čili. Ostali so le pri ustanovitvi tiskarne Merkur. 1 Ob koncu leta 1938 je bilo v takratni Sloveniji 42 grafi čnih podjetij in sicer: 37 tiskarn, 3 samostojne li- tografije in dve samostojni klišarni. Najve č grafi čne in- dustrije je bilo v Ljubljani: 14 tiskarn, 2 litografiji in 2 klišarni. V Mariboru je bilo 5 tiskarn in ena litografija. V Celju so bile 3 tiskarne, V Kranju in Ptuju po dve; tiskarne so bile še v Kamniku, Ko čevju, Novem mestu, Krškem, na Jesenicah, v Domžalah, Lendavi, Soboti in 1 Branko Ber či č , Tiskarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1969, str. 216–237. 114 Radgoni. 2 Lokalne tiskarne so bila pomembne za razvoj lokalnega tiska. Med vojno je v Ljubljani samo tiskarna Hrovatin prenehala obratovati. V času nacionalizacije po vojni in reorganizacije tiskarstva so nekatere tiskar- ne prenehale obratovati, druge so se priklju čile ve čjim tiskarskim podjetjem, vse pa so spremenile svoje ime. Jugoslovanska tiskarna je postala Tiskarna Ljudske pravice. V letih 1958–1960 je bila dograjena petnadstro- pna stavba za potrebe tiskarne in Cankarjeve založbe. Tiskarna je leta 1965 zaposlovala 440 tiskarskih delav- cev in uslužbencev. Narodna tiskarna v Tomši čevi ulici je maja 1945 postala Tiskarna Slovenskega poro čeval- ca. Leta 1947 so bili tiskarni priklju čeni nacionalizira- ni obrati: Tiskarna Slovenija, tiskarna Viljema Goleta , klišarna Jugografika in knjigoveznica. Leta 1959 se je preimenovala v tiskarno Dela. Leta 1962 je bilo ustano- vljeno Časopisno grafi čno podjetje Delo. Že leta 1968 so zgradili nove proizvodne prostore za grafi čno proizvo- dnjo. Modernizirali so strojno in drugo opremo z osnov- no usmeritvijo na sodobno ofsetno tehniko. Leta 1982 je bila dokon čana poslovna in redakcijska zgradba Dom tiska. ČGP Delo je na novi lokaciji za Bežigradom zdru- žilo skoraj vso tiskarsko dejavnost. Leta 1987 je bilo v grafi čni dejavnosti tega podjetja zaposlenih okrog 2300 delavcev. Blaznikova tiskarna je za nekaj časa združe- vala tudi tiskarno Merkur in še 5 drugih tiskarn, a so se do leta 1950 vse razšle, Blaznikova pa se je leta 1962 združila s tiskarno Dela. Takrat je zaposlovala 160 de- lavcev. Litografija Čemažar se je preimenovala v Ume- tniški zavod in se na koncu spojil z Mladinsko knjigo. Mladinska knjiga se je leta 1965 preselila v nove pro- store za Bežigradom; takrat je zaposlovala 300 delavcev. Zadružna tiskarna se je ve čkrat preimenovala in naza- dnje postala tiskarna Grafi čne šole. Tiskarna Grafika je bila leta 1948 dodeljena Zavodu za gluhonemo mladino in se je skupaj z U čnimi delavnicami preselila za Beži- grad. Zaposlenih je bilo v njej 168 tiskarskih delavcev. U čiteljska tiskarna se je preimenovala v Tiskarno Jože Moškri č . 2 Cene Kranjc, Naše tiskarstvo v letih 1918–1938. V: Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939, str. 226–262. 115 GOSPODARSKE PODOBE Preselila se je v Moste in tam zaposlovala 160 ti- skarjev. 3 Ko je bila tiskarna Merkur leta 1946 podrža- vljena, se je preimenovala v Prosvetno tiskarno, bila ne- kaj časa v sklopu Blaznikove tiskarne, nato je bila od septembra 1949 tiskarna Planske komisije LRS oziroma Tiskarna Tone Tom ši č. Ta tiskarna bi se v za četku leta 1979 morala preseliti v industrijsko cono za Bežigrad ali na Vi č, a se ni. Ostala je na Gregor či čevi, ker je meni- la, da ima za razvoj in širitev dovolj lastnega stavbnega zemljiš ča, a je bila to napa čna odlo čitev. Pokazalo se je, da je bila ta lokacija preve č dragocena za izvajanje ekstenzivne tiskarske dejavnosti. Hotela je ostati, pa se ji ni izšlo. Po kon čani tranziciji je podjetje prenehalo, nepremičnine (stavbno zemljiš če in zgradbe) in tiskarno pa so prodali. 4 Za strokovno izobraževanje grafičnih delavcev je skrbela grafi čna šola v prostorih trgovske akademije na Gregor či čevi ulici. V tiskarni Merkur in poznejši Tomši- čevi tiskarni se je izu čilo tiskarskega poklica okrog 250 delavcev. Fluktuacija delovne sile je bila velika; od leta 1950 do 1983 se je v tiskarni izmenjalo 1056 delavcev. Društvo grafi čnih delavcev Slovenije je vodilo tudi uspe- šno gospodarsko dejavnost. Leta 1924 je ustanovilo Produktivno zadrugo, ki se je leta 1932 preoblikovala v zadrugo Dom grafikov, ki je zgradila in upravljala pala- čo Grafika na Mikloši čevi cesti, vodila Zadružno tiskar- no in gospodarila s svojimi nepremi čninami. 5 Tiskarna Merkur je svoje poslanstvo za čenjala sku- paj z Jugoslavijo. Slovenski gospodarstveniki so jo usta- novili, da bi jim omogo čila tiskanje svojega glasila. Ker gospodarski krogi v Sloveniji s središ čem v Ljubljani ni- so imeli primernega glasila za izražanje svojih teženj je prišla pobuda za izdajanje Trgovskega lista. Na pobudo Ivana Jelačina , predsednika Zveze trgovskih gremijev za Slovenijo je bilo 14. decembra 1919 zborovanje vseh gospodarskih korporacij in organizacij, na katerem je bil ustanovljen konzorcij za izdajanje Trgovskega lista. 3 Ber či č, Tiskarstvo na Slovenskem, str. 335–347. Tiskarstvo. V: Enciklopedija Slo- venije 13, Ljubljana, 1999, str. 257–261. 4 Dokumentacija Tiskarne Tone Tom ši č. 5 Ber či č, Tiskarstvo na Slovenskem. str. 214–215. 116 Predsednik konzorcija je bil Andrej Šarabon, ljubljanski veletrgovec. Navzo či so podpisali za 500.000 kron kon- zorcialnih deležev. Že takrat je bila izražena tudi pobuda, da naj bi iz tega konzorcija nastala tudi lastna tiskarna. Konzorcij je za čel 7. avgusta 1920 izdajati Trgovski list; tiskala ga je tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani. List je izhajal v za četku kot tednik, od 1. aprila 1921 je izhajal trikrat tedensko. 6 Odbor konzorcija Trgovskega lista je pripravljal ustanovitev delniške družbe, ki naj bi zgradila lastno tiskarno. Po ve č težavah je bilo 25. junija 1921 izdano dovoljenje za ustanovitev delniške družbe, pa tudi dovoljenje za pridobitev popolne tiskar- niške koncesije. 7 Dne 28. decembra 1921 je bil ustanovni ob čni zbor trgovsko – industrijske delniške družbe Merkur. Osnovna glavnica je znašala 3 milijone kron in je bila v celoti vpla čana pri Kmetski posojilnici ljubljanske oko- lice. 7500 delnic je bilo razdeljenih med 7 delni čarjev po 428.800 kron. Leta 1923 je bila osnovna glavnica spremenjena v dinarsko veljavo v višini 750.000 din, naslednje leto pa zvišana na 1,500.000 din; razdeljena je bila na 15.000 delnic po 100 din. Ve čino delnic sta imela Andrej Šarabon in Ivan Jela č in, ki sta bila pred- sednik in podpredsednik upravnega sveta. Člani uprave so bili veletrgovci in tovarnarji, ki so predstavljali tudi vodilne gospodarske organizacije vse Slovenije in sicer: Fran Bona č je bil predsednik Ljubljanskega velesejma; Rudolf Stermecki je bil predsednik Trgovskega gremija v Celju; Fran Stupica je bil predsednik Trgovskega gremi- ja v Ljubljani; Vilko Weixl je bil predsednik Trgovskega gremija v Mariboru; Fran Zebal je bil predsednik Trgo- vskega gremija za ljubljansko okolico. 8 Upravnemu svetu je uspelo kupiti ugodno leže če stavbiš če ob Gregor či čevi ulici nasproti vladne pala če. Zemljiš če je prodala Stavbna družba, ki je nato prevzela tudi gradnjo tiskarniškega poslopja. Gradbena dela so 6 Janko Šlebinger , Slovenski časniki in časopisi: bibliografski pregled 1797–1936. V: Razstava slovenskega novinarstva v Ljubljani 1937, Ljubljana 1993, str. 46. 7 Pravila Trgovsko – industrijske družbe Merkur v Ljubljani, Dokumentacija Tiskar- ne. 8 Zapisnik ustanovnega ob čnega zbora z dne 28. decembra 1921, Dokumentacija Tiskarne. 117 GOSPODARSKE PODOBE potekala po časi, ker jih je oviralo slabo vreme in so bile ovire pri dobavi gradbenega materiala. Tudi dobava in montaža tiskarskih strojev ni šla po željah naro čnika. Vendar je bila tiskarna do konca leta 1922 dograjena, tehnično opremljena in je z novim letom 1923 pri čela obratovati. Stroški nakupa zemljiš ča in izgradnje poslo- pja so znašali 6,2 milijonov kron, tiskarniški material in stroji so znašali 3,78 milijonov kron; 1,36 milijonov kron so znašala predpla čila in zaloge blaga, v blagajni so imeli še 45.907 kron. Celotna investicija je bila do ene četrtine pokrita z osnovno glavnico (3 milijone kron) ostalo pa s kreditom. Po prvem letu poslovanja so bili v upravni svet iz- voljeni še novi predstavniki gospodarskega življenja v Sloveniji in sicer: dr. Ciril Pavlin , generalni tajnik Zdru- ženih papirnic Vev če, Gori čane in Medvode; Ivan Moho- ri č, koncipist Trgovske in obrtne zbornice v Ljubljani; dr. Adolf Golija , tajnik Zveze industrijcev v Ljubljani. Kasneje sta prišla v upravni svet še dr. Janko Kersnik in Fran Saleški Finžgar , ki sta ve čkrat odlo čilno vpliva- la na delo sveta v prelomnih obdobjih. Janko Kersnik je pomembno odlo čal leta 1930, ko so delnice prešle v posest kraljevske banske uprave Dravske banovine, Finž gar pa med okupacijo med drugo svetovno vojno in prvi dve leti po njej. Tiskarno je vodil Andrej Sever kot ravnatelj od ustanovitve podjetja pa do tridesetih let, ko so ga pod novo upravo zamenjali. Posle ravnatelja je prevzel Otmar Mihalek , ki je vodil tiskarno celih 15 let; krmaril jo je do razpada prve Jugoslavije, med okupaci- jo in ob nacionalizaciji, ko je bil imenovan za delegata, do januarja 1946, ko ga je ministrstvo za industrijo raz- rešilo funkcije delegata pri tiskarni Merkur. Do ve čje spremembe v lastništvu je prišlo leta 1929. Na pobudo takratnega bana Dravske banovine Dušana Serneca je vse delnice odkupila Hranilnica Dravske ba- novine. Sernec si je na ta na čin zagotovil možnost za iz- dajanje samostojnega politi čnega dnevnika Jugoslovan, ki bi v razmerah kraljeve diktature in novega režima na- stopal proti tedanjima dnevnikoma vodilnih slovenskih politi čnih strank. Jugoslovan je izhajal samo od 3. junija 1930 do 29 novembra 1931 in tiskarni Merkur zapustil nekaj čez milijon dinarjev dolga. Pod novim lastnikom 118 in novim tehni čnim vodjem Otmarjem Miha lekom, ki je to postal leto poprej, se je tiskarna zelo modernizirala in pove čala obseg poslovanja. Število tiskarskih delavcev se je podvojilo. Sredi leta 1930 je bil izredni ob čni zbor, ki je izvolil nov upravni svet. Sestavljali so ga: dr. Mirko Boži č, ravnatelj Kranjske hranilnice; Franc Saleški Fin- ž gar, župnik; dr. Josip Kacin, odvetnik; Rado Hribar, to- varnar in podpredsednik Kranjske hranilnice; dr. Janko Kersnik, ravnatelj Kmetske posojilnice; Viktor Meden, velepodjetnik; dr, Vladimir Ravnikar, odvetnik in pred- sednik Kranjske hranilnice; Andrej Šarabon, veletrgo- vec in predsednik Kmetske posojilnice; dr. Ivan Schwe- gel, veleposestnik z Bleda. V nadzorstvo so bili izvoljeni: Oton Detela, predsednik Kmetijske družbe; Jernej Pin- ter, ban čni ravnatelj in Franc Ter ček, ravnatelj Zveze slovenskih zadrug. 9 Tiskarna Merkur je tiskala časopise in časnike po naro čilu, izdajala je svoj časnik, izdelovala tiskovine in drobnejše tiske za potrebe svojih ustanoviteljev iz vrst slovenskega gospodarstva. Prvi tisk izpod njenih stro- jev je bil Trgovski list, ki se je kot časopis za trgovino, obrt, industrijo in denarništvo odslej trikrat tedensko tiskal v svoji mati čni tiskarni. Pozneje je tiskarna osno- vala lastno knjižno založbo, v kateri je izdajala pou čna in leposlovna dela, zbirko zakonov in uredb, uradni list banske uprave in druge tiske. V tiskarni je poleg drugih naro čnikov tiskala vse svoje knjižne izdaje založba Mo- dra ptica. Od časnikov je tiskarna Merkur natiskovala nekatere izrazito delavske ter neodvisne napredne liste, kot so na primer bili Delavske novice, ki so izhajale od 1923 do 1924; Strokovna borba, ki je izhajala od 1923 do 1924 kot glasilo neodvisnih (komunisti čnih) sindika- tov Slovenije in Glas svobode v istih letih; Kmetski list in Slovenski dan od 1924; Organizirani železni čar od 1924 do 1925 in Majski spis za leta 1925 in 1926. Izdajala je tudi nekaj izrazito režimskih in jugoslovansko naciona- listi čnih časopisov kot je bil na primer dnevnik Jugoslo- van (1930–1931) in tednik Pohod (!933–1936). Od stro- kovnih, kulturnih in družinskih glasil so iz te tiskarne prihajali Kres (1922–1923), Mladina (1924–1928), Pro- 9 Zapisnik izrednega ob čnega zbora z dne 12. junija 1930, Dokumentacija Tiskarne. 119 GOSPODARSKE PODOBE gram (1924–1926), Avto (1926), Naš šport (1926), Mali trgovec (1929–1931), Modra ptica (1929–1943), Družin- ski tednik (1931–1943), Gospodinja (1932–1943), Val (1932–1943), Planinski vestnik (1923–1941), Samou- prava (1933–1941), Proteus (1933–1941), Prakti čna go- spodinja (1934–1935), Misel in delo (1934–1941). Izda- jala je tudi koledarje. 10 Po okupaciji so ve čino leposlovnih in strokovnih publikacij prenehali tiskati, obseg tiskanja knjig se je močno zmanjšal. Od listov, ki jih je tiskarna Merkur redno tiskala pred okupacijo, so ostali poleg Službenega lista še Trgovski list, Družinski tednik in Gospodinja, vendar v zelo skr čenem obsegu. Po okupaciji so prene- hali izhajati: Te čajnica Ljubljanske borze, revija Modra ptica, Proteus, Razori, Zdravniški vestnik, Trgovski to- variš. Prenehale so knjižne založbe: Modra ptica, Na- ša založba, Hram, prenehala je tudi lastna Merkurjeva založba s svojimi šolskimi in drugimi knjigami (Zbirka zakonov in uredb). Tiskarna je dobila med vojno tudi nekaj novih naro čil. Leta 1942 je dobila naro čilo za tisk mesečnika fašisti čne zveze Ordine del giorno, ki je bil tednik glasila Prima linea; tiskala je tudi štirinajstdnev- nik Ljubljanska mladina, ki je bilo glasilo GILL. Za Po- krajinsko šolsko založbo je natisnila 8 knjig, za Novo založbo in Ljubljansko borzo po eno knjigo, za P.N.F. in GILL pa ve čje število brošur. Za državne urade in javne ustanove je tiskala letake in lepake, prijavnice, potrdi- la in druge obrazce, registrske knjige, pla čilne naloge, kartoteke in živilske nakaznice. Naro čila italijanskih fašisti čnih organizacij in Visokega komisariata so bila pomemben vir zaslužka tiskarne Merkur. Po kapitula- ciji Italije je tiskarna zopet izgubila mnogo naro čil, pri- dobila pa je naro čilo za tiskanje vseh izdaj založbe Plug. Tudi Pokrajinska šolska založba je naro čila tiskanje 6 svojih knjig. 11 Po vojni tiskarna Merkur, ki je bila preimenova- 10 Zapisnik rednega ob čnega zbora z dne 16. junija 1937 in drugo gradivo, Doku- mentacija Tiskarne. Igor Zemlji č, Pregled založniške dejavnosti v Ljubljanski pokra- jini leta 1942 z bibliografijo izdanih knjig. Diplomska naloga, filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, Ljubljana, 1998, str. 96. 11 Pregled poslovanja tiskarne Merkur od razsula Jugoslavije do 30. oktobra 1943 in razni drugi spisi, Dokumentacija Tiskarne. 120 na v Prosvetno tiskarno, v Tiskarno Planske komisije in kon čno v Tiskarno Tone Tom ši č, ni ve č imela svoje založbe; bila je samo tiskarna. V prvih povojnih letih je tiskala najve č časnike, med njimi pretežno tednike, takoj za njimi pa so sledile razli čne tiskovine. Razmero- ma manjšega obsega so bili knjižni tiski, ki so vsebovali znanstvena dela, slovarje, leksikone, šolske in leposlov- ne knjige. Veliko je bilo tudi mese čno ali letno izhajajo- čih publikacij raznih strokovnih organizacij in društev. Pozneje se je vsebina tiskov mo čno spremenila. Tisk ča- snikov in časopisov se je za polovico zmanjšal, tiskanje knjig in brošur pa se je dvakratno pove čalo. Nacionalizacija tiskarne Merkur je bila izvedena 11. decembra 1946. Dogodki do nacionalizacije so potekali takole. Minister za trgovino in preskrbo Naro- dne vlade za Slovenijo je 29. junija 1945 izdal uredbo, s katero sta bila razrešena upravni in nadzorni svet ti- skarne Merkur. Za prevzem upravnih poslov tiskarne je bil imenovan odbor delegatov: za predsednika Franc S. Finž gar, za člana pa dr. Josip Orožin, na čelnik mini- strstva in Josip Kos, upravnik Državne založbe šolskih knjig. Nekako vzporedno z imenovanjem tega odbora dele- gatov, je tudi ministrstvo za industrijo in rudarstvo ime- novalo svojega delegata v isto podjetje in sicer ravnatelja tiskarne Miha leka Otmarja. Zaradi o čitnega nesoglasja obeh ministrstev je bil problem uprave rešen šele, ko je ministrstvo za industrijo in rudarstvo 3. januarja 1946 razrešilo svojega delegata. Tedaj je odbor delegatov s Finž garjem na čelu prevzel posle podjetja Merkur, skli- cal izredni ob čni zbor delni čarjev in izvolil novo upravo. Izredni ob čni zbor je bil 17. januarja 1946. Nov upravni svet so sestavljali: dr. Vladimir Sojer , referent pravnega odseka ministrstva za industrijo; Niko Poga čar , šef kabi- neta ministrsva, Robert Pohar , glavni urednik Uradnega lista; Josip Kos , upravnik Državne založbe; Andrej Flajs , na čelnik splošnega oddelka ministrstva za prosveto; An- ton Lovše , gospodarski referent ministrstva za prosveto; Ciril Vidmar , šef redakcijskega odbora DZS. Izredni ob č- ni zbor je vodil Franc S. Finž gar. Pred vojno je delniška glavnica znašala 750.000 din in je bila razdeljena na 7500 delnic v nominalni vredno- 121 GOSPODARSKE PODOBE sti 100 din. Po italijanski okupaciji in zamenjavi valute se je delniška glavnica skr čila na 285.000 lir, vrednost delnice pa na 38 lir. S te čajem za zamenjavo italijanske lire v dinarje DFJ bi se morala delniška glavnica znova skr čiti in bi znašala le 85.500 din, kar bi bilo premalo za obstoj delniške družbe. Po navodilih o valorizaciji z dne 11. decembra 1945 pa je bila delniška glavnica do- lo čena z vsoto, ki jo je imela v zadnjem obdobju pred okupacijo Jugoslavije. Ta vsota je znašala 750.000 din. Ob čnega zbora se je udeležilo 6 delni čarjev, ki so zasto- pali 98,82% delniškega kapitala. Te delnice so bile polo- žene pri Hranilnici Ljubljanske pokrajine v likvidaciji. 12 Redni ob čni zbor je bil nato šele 29. avgusta 1946. Ker je ve činski paket delnic (98%) že prej prešel v po- sest Državne založbe Slovenije, je bila nacionalizacija samo formalna. Izvršena je bila 11. decembra 1946, ko je podjetje prevzela komisija, ki so jo sestavljali: zasto- pnik takratne uprave grafi čne industrije LRS, zastopnik ministrstva financ, direktor podjetja, ki je bil pred tem postavljen z dekretom ministrstva industrije, zastopnik bivšega upravnega sveta tiskarne Merkur, zastopnik sindikalne podružnice in glavni delavski zaupnik. Na- cionalizacija je zajela vse zemljiš če, zgradbe, vse obra- te in inventar, surovine in zaloge, denar in vrednostne papirje v vrednosti in popisu na dan 1. decembra 1946. Nacionalizirane so bile tudi vse delnice podjetja Merkur, ki so bile deponirane pri Mestni hranilnici. 13 Vlada LRS je na predlog ministra za industrijo iz- dala odlo čbo o ustanovitvi novega podjetja Prosvetna tiskarna. Prosvetna tiskarna je bila ustanovljena 4. ja- nuarja 1947 za upravljane prejšnjega podjetja Merkur. Bila je podjetje republiškega pomena. Podjetje je bilo pod operativnim vodstvom uprave grafi čne industrije LRS. Splošni zakon o državnih gospodarskih podjetjih z dne 24. julija 1946 je dolo čal pravila o organizaciji in poslovanju državnih podjetij. Pravila so dolo čala na- slednjo organizacijo: podjetje je imelo sekretariat, ko- 12 Zapisnik izrednega zbora delni čarjev družbe Merkur z dne 17. januarja 1946 in drugo gradivo, Dokumentacija Tiskarne. 13 Odlo čba o prevzemu podržavljenega premoženja družbe Merkur z dne 11. decem- bra 1946 in razni drugi spisi iz mape Registracija podjetja, Dokumentacija Tiskarne. 122 mercialni oddelek, oddelek za ra čunovodstvo, tehni čni oddelek (ro čna stavnica, strojna stavnica, strojnica, ro- tacija, stereotipija), oddelek za proizvodnjo in na črto- vanje. Pravila so dolo čala tudi število in profil kadrov. Pravila so dolo čala finan čno poslovanje, sklade, vlogo in sestavo strokovnega sveta. Strokovni svet je bil sve- tovalni organ ravnatelja. Če ravnatelj ne bi sprejel mne- nja strokovnega sveta, bi posredovala uprava grafi čne industrije LRS. Julija 1948 je Prosvetna tiskarna prešla v sklop Blaznikove tiskarne. V sklop Blaznikove tiskarne so prišla julija 1948 še naslednja podjetja: Umetniški zavod za litografijo, Celjska tiskarna, Kamniška tiskarna, Tiskarna Nanos v Postojni in tiskarna v Krškem. Vse združitve so bile izvedene le upravno, tiskarne pa so ostale v istih pro- storih. Zmanjšalo se je sicer število administrativnega osebja (ki se je pred tem mo čno pove čalo), toda orga- nizacija dela je zelo trpela. Praksa je pokazala, da je tako razširjeno podjetje s svojimi precej samostojnimi obrati v razli čnih krajih Slovenije težko voditi, še zla- sti ker je bilo treba obrate izven Ljubljane oskrbovati z naro čili in materialom iz Ljubljane, izgotovljeno blago pa zopet dostavljati nazaj v Ljubljano. Zato je bila že konec septembra 1948 celjska tiskarna ukinjena. Del njenega strojnega parka, črkovni in drug material je bil prepeljan v centralni obrat. Naslednje leto je bila opu- ščena tiskarna Nanos, nato še kamniška tiskarna. Pri Blaznikovi tiskarni sta ostali samo še Prosvetna tiskar- na in Umetniški zavod za litografijo. Septembra 1949 se je izlo čila še Prosvetna tiskarna, ki je prišla pod upravo Planske komisije LRS in se je malo kasneje preimenova- la v Tiskarno Tone Tomš i č. 14 Planska komisija LRS je imela velike potrebe po tiskarskih storitvah za razne publikacije, obrazce in ti- skovine. Zato je iskala možnost za pridobitev primerne tiskarne. Tak obrat je bil Prosvetna tiskarna, ki je ime- la ustrezne in primerne tiskarske stroje in usposobljen tiskarski kader. Imela je tudi izkušnje s tiskanjem ura- dnega lista, saj je že od leta 1930 izdajala in tiskala 14 Ber či č, Slovensko tiskarstvo, str. 141–142. Janez Brolih , 130 let Blasnikove ti- skarne, Ljubljana, 1959, str. 32–54. 123 GOSPODARSKE PODOBE uradni oziroma službeni list. Tiskarna Planske komi- sije LRS je služila prvenstveno potrebam planske ko- misije za tiskanje obrazcev, brošur, knjig, periodi čnih tiskov in Uradnega lista. Vse ostale proste kapacitete tiskarne bi še naprej služile izvrševanju naro čil, ki bi jih prevzemala od Glavne direkcije grafi čne industrije 15 in Državne založbe Slovenije. Že pred registracijo no- vega podjetja je Planska komisija LRS predlagala spre- membo imena firme, ki naj se pravilno glasi: Tiskarna Tone Tom ši č. Ta popravek je bil izdan 22. oktobra 1949 in istega dne je bil izdan predlog za registracijo novega podjetja. 16 Tiskarna Tone Tom ši č je ob ustanovitvi prevzela vse premoženje Prosvetne tiskarne. Strojna oprema ti- skarne je bila zastarela in iztrošena. V strojni stavnici so bili 4 stroji linotype z zelo iztrošeno opremo in brez nadomestnih delov. Ro čna stavnica je imela sicer zado- stno koli čino stavnega gradiva vendar z zelo izrabljeni- mi črkovnimi linijami in polnilnimi materiali s slabo in dotrajano opremo. Tiskarski stroji in rotacija so bili sta- ri. Najstarejša sta bila brzotiskalna stroja na ro čno vla- ganje iz let 1904 in 1912; 3 so bili iz leta 1922, ostali so bili stari 15 do 20 let. Knjigoveznica je imela stroje iz let 1913 in 1923, ki jih je Merkur naro čil še ob ustanovitvi tiskarne. V tem času je bila strojna oprema že precej zastarela in iztrošena. Potrebna so bila številna popra- vila in remonti. Uvoz opreme in strojev je bil mogo č šele po letu 1956, ko je bilo možno uvažati strojno opremo v okviru razpoložljivih investicijskih sredstev podjetja. S tem se je znatno izpopolnila in modernizirala stroj- na kapaciteta, ki je omogo čala hitrejši razvoj tiskarne in ve čjo proizvodnjo tako po koli čini kot po vrednosti. Vse te nabave je krilo podjetje iz lastnih sredstev brez najetja investicijskih kreditov. Poleg tega so iz lastnih sredstev investirali tudi v družbeni standard, v nakup stanovanj, v delavsko rekreacijo, v urejanje družbene 15 Leta 1945 je bila ustanovljena za časna Uprava tiska za Slovenijo, ki je prevzela vsa tiskarska podjetja in skrbela za njihovo poslovanje. Leta 1946 je bila ustanovlje- na Glavna direkcija za grafi čno industrijo LRS. Nato je bilo leta 1950 ustanovljeno Grafi čno združenje LRS, ki je delovalo do leta 1961. 16 Odlo čba o registraciji podjetja z dne 22. oktobra 1949 in drugi spisi iz mape Re- gistracija podjetja, Dokumentacija Tiskarne. 124 prehrane zaposlenih in delavcem nudili stanovanjske kredite. Koliko finan čnih sredstev je podjetje vložilo v nove stroje, strojno opremo ter v zgradbo, je razvidno iz tabele. 17 Tabela 1. Investicije v osnovna sredstva v letih 1954– 1978 v dinarjih Leto Skupaj Zgradbe Stroji Druga oprema 1954 51.499 --- 3.383 48.116 1955 77.645 --- --- 77.645 1956 50.069 --- 35.428 14.641 1957 150.028 --- 66.508 83.519 1958 234.432 --- 200.205 34.226 1959 172.663 --- 160.504 12.156 1960 183.811 --- 126.605 57.205 1961 82.001 --- 32.915 49.086 1962 70.544 31.544 --- 39.000 1963 252.641 -- 89.340 163.300 1964 336.291 --- 245.920 90.370 1965 49.141 --- --- 49.141 1966 153.540 --- 40.476 113.063 1967 1,989.971 1,837.532 6.988 145.450 1968 610.713 --- 464.912 145.800 1969 451.769 --- 135.217 316.552 1970 760.090 75.000 474.025 211.065 1971 280.616 --- 159.199 121.417 1972 5,189.617 2,943.174 1,973.823 272.619 1973 763.121 144.945 341.340 276.835 1974 1,485.469 --- 1,286.703 198.766 1975 5,564.260 --- 5,498.765 65.493 1976 326.554 --- 280.550 46.003 1977 3,386.153 --- 3,158.740 227.412 1978 1,145.168 --- 898.803 246.365 Vir: Dokumentacija tiskarne. Do leta 1979 je bilo v Tiskarno Tone Tom ši č vlo- ženih skoraj 24 milijonov dinarjev. Ve čina sredstev v osnovna sredstva je bila vložena v tiskarske stroje in 17 Petit na petit 30 let, Sindikalno glasilo Tiskarne Tone Tom ši č. Posebna številka, december 1979. 125 GOSPODARSKE PODOBE drugo opremo. Vlaganja v osnovna sredstva niso bila enakomerno porazdeljena v vseh obdobjih. Prve ve čje investicije so bile leta 1967, ko so zgradili novo poslopje, ki je omogo čalo širitev in modernizacijo proizvodnje. Druga ve čja investicija je bila leta 1972, ko so v tiskarni uvedli sodobnejšo ofset tehnologijo. To tehnološko opre- mo so dopolnjevali še v letih 1974 in 1975 in jo kon čali v letih 1977 in 1978. S preusmeritvijo v ofsetno dejav- nost, v klasi čni knjigotisk niso ve č vlagali. S tiskom v ofset tehnologiji so ustvarjali dve tretjini dohodka in ta delež se je še pove čeval. Investicije v osnovna sredstva so omogo čile ve čjo proizvodnjo. Iz podatkov v spodnji tabeli je razvidno kako se je proizvodnja pove čevala; po- večevala se je po koli čini in po vrednosti. Bistveno se je za čela pove čevati po letu 1967. Tabela 2. Koli čina in vrednost produkcije ter število delavcev 1949–1985 Leto Koli čina v tonah Vrednost v din Število delavcev 1949 218 50.867 49 1950 230 132.850 50 1951 236 265.820 60 1952 215 642.930 66 1953 365 1,109.990 75 1954 390 1,325.000 77 1955 423 1,430.330 102 1956 480 1,612.930 105 1957 473 1,705.040 99 1958 294 1,529.850 100 1959 329 1,945.020 107 1960 389 2,468.760 105 1961 448 3,286.970 116 1962 391 3,519.230 114 1963 367 3,621.748 112 1964 404 4,635.153 116 1965 354 5,156.690 126 1966 390 5,568.672 127 1967 388 6,160.177 133 1968 458 6,820.509 137 1969 463 9,983.776 144 1970 508 11,050.027 154 126 Leto Koli čina v tonah Vrednost v din Število delavcev 1971 549 13,217.800 164 1972 561 15,249.366 171 1973 670 19,946.970 181 1974 771 29,120524 185 1975 746 38,063.282 192 1976 792 43,603.802 191 1977 938 55,533.458 212 1978 1046 70,719.151 222 1979 1035 85,937.817 219 1981 1072 131,648.000 220 1982 1028 172,360.000 220 1983 1045 242,208.000 220 1984 1095 363,833.000 216 1985 1150 399,400.00 216 Vir: Dokumentacija tiskarne. Vse do leta 1956 je podjetje obratovalo s staro stroj- no opremo, ki je bila še iz stare tiskarne Merkur, ven- dar so jo obnavljali in dopolnjevali, da proizvodnja ni bila preve č ovirana. Tiskarna je bila izkoriš čena, kolikor je to omogo čala razpoložljiva delovna sila. Manjkalo je predvsem kvalificiranih delavcev vseh grafi čnih pokli- cev. Pomanjkanje tiskarskih delavcev je bilo pere če vseh prvih deset let po vojni. Zelo velika ovira za boljšo proi- zvodnjo je bila velika fluktuacija delovne sile. Tiskarna se je trudila vsa ta leta, da bi z intenzivnejšim izobraže- vanjem novih strokovnih kadrov pove čala proizvodnjo. To je uspelo šele po letu 1972, ko je tiskarna prehajala od klasi čnega tiska na ofset tehniko. To se je videlo iz porabe papirja. Leta 1964 je ti- skarna porabila 420 ton papirja, od tega za izdelovanje obrazcev 220 ton, za časnike 80 ton, za knjižne tiske 70 ton, za revialni tisk 30 ton in za reklamni tisk 20 ton. V tiskarni je bilo takrat zaposlenih 136 tiskarskih delavcev. V naslednjih dvajsetih letih se je obseg proi- zvodnje pove čal za dvainpolkrat. Spremenila se je tudi struktura proizvodnje. Od tiskarne tiskovin in obrazcev iz obdobja Planske komisije, ko je ta produkt predsta- vljal 52% proizvodnje, se je v osemdesetih letih ta de- lež zmanjšal na 24 do 26%. Predvsem se je pove čal de- lež knjižnega in časopisnega tiska. Knjige so leta 1964 127 GOSPODARSKE PODOBE predstavljale samo 17% proizvodnje, leta 1985 pa 32%, tiskanje časopisov in revij se je pove čalo od 26 na 33%. Število tiskarskih delavcev je naraš čalo počasneje kot obseg proizvodnje in ni preseglo števila 220. Tabela 3. Struktura tiskarskega produkta 1964–1985 Vrsta tiska 1964 1983 1985 Časopisi, revije 26% 32% 33% Knjige 17% 32% 32% Tiskovine 52% 24% 26% Akciden čni tisk 5% 12% 9% Skupaj 100% 100% 100% Vir: Dokumentacija tiskarne. V sedemdesetih letih je tiskarna prevzemala teh- nologijo ofset tiska. Leta 1972 so v proizvodni proces vklju čili ofset stroje Kors B2 in s tem za čeli uvajati so- dobnejšo ofset tehnologijo. Za hitrejši razvoj te tehno- logije so maja 1977 nabavili dvobarvni ofset stroj Sor- mzs B1. Ob nabavi tega stroja se je pokazala potreba po nabavi fotostavka sistema Bobst. Vse hitrejši razvoj grafi čne tehnologije je narekoval potrebo po nabavi no- vega dvobarvnega ofset stroja B1 Speadmaster, ki je bil kupljen maja 1982. Leta 1986 je bil nabavljen še en dvobarvni ofset tiskalni stroj in fotostavek; ta inve- sticija je bila v vrednosti skoraj milijon nemških mark. Uvoz strojne opreme so financirali z lastnimi sredstvi. Devizna sredstva so ustvarjali z izvozom storitev. Ve- čji del izvoznih storitev so izvajali na podlagi dogovora z Mladinsko knjigo, del pa prek nemškega založnika. Izvoz na konvertibilno podro čje je bil predvsem zaradi ustvarjanja potrebnih deviznih sredstev za uvoz strojne opreme in je v osemdesetih letih bil v višini 20 milijonov deviznih dinarjev letno. Ob praznovanju 30 letnice Tomši čeve tiskarne je direktor tiskarne Stane Krapeš ugotavljal: »... V tem ob- dobju pa smo imeli tudi precej organizacijskih težav in to predvsem zaradi nerazumevanja in vloge nove tehno- logije v proizvodnem procesu. Zastarela miselnost pa je botrovala pri razvoju nove tehnologije, kar je imelo za posledico počasnejši razvoj. Nahajamo se v obdobju, ko 128 bo treba napeti vse proizvodne sile, da bi pove čali izvoz na konvertibilna tržiš ča, če želimo, da bo razvoj podje- tja šel naprej vsaj tako hitro kot v zadnjih 30 letih in če želimo v razširjeni reprodukciji kupovati najboljšo stroj- no opremo za proizvodnjo. Gospodarsko stanje je tako, da kdor ne bo izvažal, tudi ne bo imel možnosti porabe deviznih sredstev niti za osnovna sredstva niti za re- produkcijski material...« To je bilo obdobje zamujenih priložnosti. Medtem ko se je v za četku šestdesetih let tiskarstvo združevalo okrog treh časopisno založniških podjetij (Delo, Cankarjeva založba, Mladinska knjiga) in so svojo proizvodno dejavnost selili na nove lokacije za Bežigradom, je Tiskarna Tone Tom ši č vztrajala kot sa- mostojno tiskarsko podjetje na stari lokaciji v centru mesta ob vladni pala či. Ob koncu osemdesetih let so tiskarne uvajale ra ču- nalniško stavljenje besedil, izdelavo barvnih tiskalnih predlog z analognimi skenerji, lasersko osvetljevalne enote, avtomatske in ra čunalniško krmiljene knjigove- ške linije, tudi digitalno tehniko. Po prehodu v tržno gospodarstvo in izgubi obvladljivega jugoslovanskega trga so se razmere v tiskarstvu zelo spremenile. Veliko tiskarskih podjetij je zašlo v krizo, deloma so propadla, deloma so jih prevzela druga podjetja. Tako se je zgodi- lo tudi s Tiskarno Tone Tom ši č. Obdobje tranzicije po razpadu Jugoslavije jo je destabiliziralo, digitalizacije tiskarske tehnike ni preživela. Podjetje je imelo v lasti in posesti 3.450 kvadratnih metrov stavbnega zemlji- šča. Od tega je bilo 1500 metrov zazidanega zemljiš ča z vmesnim dvoriš čem. Spredaj je bila stavnica, strojnica, pisarne, stanovanje hišnika; zadaj so bila skladiš ča, ga- raža in rotacijska strojnica. 18 Vrednost teh nepremi čnin je bila zelo velika. Premoženje spremeniti v denar, če to prinaša ve č kot dejavnost podjetja, pa je logi čen sklep vsakega podjetnika. Ko je vrednost teh nepremi čnin v centru mesta ob vladni pala či presegla vrednost podje- tja so se pri čeli postopki ste čaja in likvidacije tiskarske- ga podjetja. Tiskarno Merkur je vodila uprava podjetja (ravna- 18 Katastrski na črt in drugi dokumenti iz mape Registracija podjetja, Dokumenta- cija Tiskarne. 129 GOSPODARSKE PODOBE telj in 4 faktorji); 19 odlo čal je upravni svet, nadziral pa nadzorni svet; nad zakonitostjo je bdel vladni komi- sar, ki je zastopal tudi javni (državni) interes v družbi. Dividende in nagrade članom upravnega in nadzorne- ga sveta ter ravnatelju so izpla čevali iz sredstev čiste- ga dobička in sicer v razmerju: 80% je šlo za izpla čilo dividend (obi čajno so bile 5%), 10% je šlo za tantieme članov upravnega sveta, 2% za nagrade članov nadzor- nega sveta in še 3% za nagrado ravnatelju po službeni pogodbi; 5% čistega dobi čka je šlo v rezervni sklad. Če dobi čka ni bilo, se dividende niso izpla čevale. Nagra- de članom upravnega in nadzornega sveta ter nagrada ravnatelju so se izpla čevale iz teko čih sredstev. V ta- kem primeru so letne nagrade članom upravnega sveta znašale po 1000 din, članom nadzornega sveta po 600 din in ravnatelju razen mese čne plače po službeni po- godbi še 3000 din nagrade letno; sejnine so znašale po 200 din. Mese čna pla ča ravnatelja je znašala po služ- beni pogodbi 6000 din. Funkcijske nagrade pod itali- jansko okupacijo med drugo svetovno vojno so znašale po 700 lir za člane upravnega sveta, po 400 lir za člane nadzornega sveta in 2100 lir za ravnatelja po službeni pogodbi. Razen tega so prejemali še sejnine, ki so se od 76 lir zvišale na 100 lir. Izpla čevanje dividend in letnih nagrad članom uprave po uvedbi ljudske oblasti ni bilo več. Ravnatelj pa je prejemal mese čno plačo tako kot vsi drugi zaposleni. Delavci so bili pla čani po kolektivni pogodbi, ki je bila sklenjena leta 1922. Po veliki tiskarski stavki, v ka- teri je stavkalo vse kvalificirano in pomožno tiskarsko delavstvo, je prišlo do združenja vsega grafi čnega dela- vstva v Jugoslaviji. Stavka je bila od oktobra do decem- bra 1919. Decembra 1920 je bil združevalni kongres v Zagrebu. Konec oktobra 1921 se je v Zvezo grafi čnih delavcev Jugoslavije vklju čilo tudi Društvo grafi čnih de- lavcev Slovenije. Leta 1922 je bila sklenjena prva kolek- tivna pogodba z zvezo grafi čnih podjetij in Zvezo grafi č- nih delavcev Jugoslavije. Ta kolektivna pogodba je bila večkrat podaljšana, a ni bila dobra. Leta 1935 je prišlo do velikega stavkovnega gibanja za sklenitev boljše ko- 19 Faktor je vodja oddelka v tiskarni. 130 lektivne pogodbe, ki je bila nato leta 1937 dopolnjena in je veljala do konca leta 1940. 20 Grafi čna industrija je izpla čevala najvišje mezde. V povpre čju so znašale 950 din mese čno in so bile za 52% nad povpre čjem. 21 V obdobju administrativnega socializma in v raz- merah povojne obnove so bile pla če delavcev in usluž- bencev v državnih in v zasebnih podjetjih dolo čene z uredbami in navodili glavnega odbora enotnih sindi- katov v Sloveniji. Glavni odbor Enotne strokovne zveze delavcev in nameš čencev je 24. avgusta 1945 tiskarni Merkur poslal Navodila za ureditev mezd in pla č delav- cev federalne enote Slovenije, ki so bili zaposleni v indu- striji, obrti in rudarstvu. Ta navodila so bila izdana na osnovi pooblastila ministra za industrijo in rudarstvo. Plače so bile dolo čene v razponu od 7,50 do 16 din na uro v okviru 4 kvalifikacijskih kategorij. Tabela 4. Urne pla če po kategorijah leta 1945 Kategorija Najnižja din Najvišja din I. vodje, specialisti 11 din 16 II. kvalificirani delavci 10 din 15 din III. priu čeni delavci 9 din 14 din IV. pomožni delavci 7.50 din 12,50 din Vir: Dokumentacija tiskarne. Vodstvenim delavcem in specialistom se je urna postavka lahko zvišala na 17 din. Razdelitev delavcev v posamezne kategorije je moralo izvesti vodstvo pod- jetja v sporazumu s sindikalno organizacijo in obratni- mi delavskimi zaupniki. Spore je reševal glavni odbor enotnih sindikatov. V tiskarni Merkur bilo zaposlenih 74 delavcev in sicer 20 nameš čencev, 18 kvalificiranih delavcev, 16 priu čenih in 20 pomožnih delavcev. Nji- hove mese čne plače so znašale od 1940 do 3492 din; mesečna plača ravnatelja je znašala 5200 din. V nasle- dnjih letih so se pla če le nekoliko zvišale. Z uredbo iz leta 1950 so bili delavci uvrš čeni v 9 tarifnih razredov z 20 Ber či č, Slovensko tiskarstvo, str. 214–215. 21 France Kres al, Mezde in pla če na Slovenskem od novele obrtnega reda 1885 do kolektivnih pogodb 1991. V: Prispevki za novejšo zgodovino, št. 1-2, 1995, str. 14. 131 GOSPODARSKE PODOBE mesečno plačo od 1800 do 3800 din. Pomožno tehni čno osebje, strokovno in tehni čno osebje ter nameš čenci s srednjo, višjo in visoko izobrazbo so bili razvrš čeni v 10 tarifnih razredov z mese čno plačo 2000 do 6000 din. 22 Uvedene so bile tako imenovane obra čunske pla če, nato pa plače po u činku ali po času z dodatki na leta službe in težavnost dela. Višina sklada za pla če ni bila odvisna od poslovnega uspeha podjetja. Finan čna sredstva za plače so bila centralno dolo čena in dodeljena. Uveljavil se je tudi sistem prejemkov v naravi, s to čkami in boni. Ti so ve čkrat predstavljali nad polovico sklada za pla- če, pokrivali pa so jih iz centralnih državnih skladov. 23 Po uvedbi delavskega samoupravljanja so delovne orga- nizacije same sprejemale tarifne pravilnike; sprva leta 1951, le za časne pravilnike o pla čah. Po teh pravilnikih je bil zaslužek sestavljen iz stalne in gibljive pla če, stal- na pla ča pa iz osnovne in dopolnilne. Po zvezni uredbi o skupnem dohodku gospodarske organizacije iz za četka leta 1954 so sklad za pla če še vedno določali centralni organi. Delovni kolektivi so imeli na podro čju sistema osebnih dohodkov zožene pravice. Tarifni pravilniki še vedno niso postali interno vprašanje delovnih organiza- cij. Pri njihovem sprejemanju je bilo potrebno soglasje družbene skupnosti in sindikata. Konec leta 1954 je bi- la sprejeta uredba, ki je dolo čala delež dohodka, ki se je lahko razdelil na pla če; ta delež je znašal do najve č 65%. 24 Novi zakon o delovnih razmerjih iz leta 1961 je zavezoval delovne organizacije, da izdelajo svoje pra- vilnike o delitvi dohodka in osebnih dohodkov. Uprava Tomši čeve tiskarne je leta 1952 za pla če porabila 28% dohodka, 1961 39%, v letih 1983 do 1985 pa od 27% do 31%. 25 Nov sistem je omogo čal velike razlike osebnih dohodkov. Tako imenovana delavska ustavna dopolnila iz leta 1971 so dolo čala, da delavec, ki ustvarja doho- dek, odlo ča tudi o njegovi delitvi. V obdobju dogovorne ekonomije je delovna organizacija razporejala osebne dohodke v skladu s svojimi samoupravnimi splošnimi 22 Službene novine, Zakon o radnim odnosima, št. 53, 1957, str. 1044. 23 Slovenija 1945–1975, Ljubljana, 1975, str. 33–34. 24 Prav tam, str. 60. 25 Izra čunano na osnovi podatkov dobljenih iz Petit na petit. 132 akti, ki so morali biti usklajeni z družbenim dogovorom o skupnih osnovah in merilih za urejanje odnosov pri pridobivanju in delitvi dohodka. 26 Ker vsi metodološki in usmerjevalni ukrepi za urejanje osebnih dohodkov niso bili dovolj uspešni, je vlada z ve č zakoni omejila obseg sredstev za osebne dohodke, pa tudi višino osebnih do- hodkov. Ker so nominalne pla če zaradi inflacije tako hi- tro naraščale, jih nima smisla navajati z vsotami. Tako imenovana zamrznitev pla č je trajala od oktobra 1987 do decembra 1988 in od decembra 1989 do julija 1990. 27 Plače so mese čno valorizirali za odstotek sprememb sre- dnjega te čaja dinarja do nemške marke na dan izpla čila plače. Razdelitev dobi čka po zaklju čnem računu za leto 1989 je bil delavcem izpla čan v obliki delnic in obveznic. V prehodnem obdobju uvajanja tržnega gospodarstva, ki se je za čelo z Zakonom o temeljnih pravicah iz de- lovnega razmerja z dne 6. oktobra 1989, so kolektivne pogodbe za čele urejati pla če in dolo čati njihovo višino. Tudi v sistem kolektivnih pogodb je vlada posegala z in- tervencijskimi zakoni in omejevala pogodbeno dolo čene plače. 28 26 France Kres al, Osebni dohodek, Enciklopedija Slovenije, Ljubljana 1994, str. 185–186. Vladka Komel , Pregled zakonodaje na podro čju pla č v Republiki Sloveniji od leta 1987 dalje, Elaborat Ministrstva za delo, rokopis. 27 Uradni list SFRJ, 76/43, 15. 11. 1987. 87/43, 31. 12. 1987. 24/54, 27. 4. 1988. 31/54, 15. 5. 1988. 32/54, 18. 5. 1988. 87/54, 27. 12. 1989. 20/46, 13. 4. 1990. Uradni list SR Slovenije 87/45, 27. 12. 1989. 20/46, 13. 4. 1990. 28 France Kres al, Mezde in pla če na Slovenskem, str. 16–20. 133 GOSPODARSKE PODOBE Glavni namen pri čujočega poglavja je podrobno prikazati in utemeljiti enega od možnih pristopov k zgo- dovinskemu raziskovanju podjetništva. Če želimo razi- skovati podjetništvo, moramo najprej opredeliti kaj le-to sploh je, še pomembnejše pa je ugotoviti, kdo je bil pod- jetnik v dolo čenem zgodovinskem prostoru in času. Na- ša opredelitev podjetnika izhaja iz položajne definicije, ki podjetnika vidi v nosilcu položaja z najvišjo formalno avtoriteto znotraj podjetja. Položaje z najvišjo formalno avtoriteto je dolo čala trgovinska zakonodaja. Na njeni podlagi nameravamo pokazati, komu je bil v obdobju od druge polovice 19. stoletja do za četka druge svetov- ne vojne priznan ta položaj v razli čnih vrstah podjetij. Obdobje smo izbrali zato, ker ga odlikujeta ustaljenost ter zaokroženost pravnih okvirov, v katerih je potekala podjetniška dejavnost. V prvem delu problematiziramo definicijo podjetnika v zgodovinskem raziskovanju, v drugem delu pa posku- šamo dokazati pravilnost položajne definicije podjetnika. Koncepta podjetništva in podjetnika sta produkta modernega sveta, prepojenega z razsvetljenskimi ideja- mi, sveta, v katerem so neprestane spremembe postale norma, kjer je napredek (tehni čni, družbeni in gospo- darski) vrednota in v katerem prevladuje ideal liberalne- ga individualizma. Antika in srednji vek nista poznala koncepta podjetnika, enakega današnjemu. Šele agrar- na in industrijska revolucija 18. in 19. stoletja je prine- sla njegovo sodobno ve čplastno podobo. Podjetniki so, Mitja Sunči č Kdo je podjetnik? Težave pri dolo čanju podjetnikov v zgodovinskih raziskavah 134 v naglo razvijajo čih se deželah zahodnega kapitalizma, predstavljali nov družbeni pojav 19. stoletja. 1 Pojav podjetniškega duha v času industrijske revo- lucije je prepoznal tudi Kulišer: “Izoblikovala se je nova gospodarska morala, ki je za čela boj zoper stare šege in navade, zoper zakonodajo, prežeto z duhom izklju č- nih privilegijev in drobnjakarskih predpisov, zoper sta- ri cehovski red in cehovskega duha. Nova, na na čelih gospodarskega racionalizma in svobodne konkurence zgrajena podjetnost je pomenila prehod v 19. stoletje, v obdobje svobodne trgovine.’’ 2 *** V nadaljevanju bomo ve čkrat zasledili pojma podje- tništvo in podjetnik. Da bi se ognili nejasnostim, že na za četku povejmo, da podjetništvo razumemo kot dejav- nost posameznika ali skupine posameznikov, vklju ču- jo čo integrirano sosledje odlo čitev, ki ima namen za četi, vzdrževati in širiti k zaslužku usmerjeno poslovno eno- to. Cilj podjetniške dejavnosti je producirati in distribu- irati ekonomske dobrine z namenom ustvarjati dobi ček. Produkcija in distribucija dobrin potekata v interakciji z okoljem. 3 Podjetnika pa pojmujemo kot posameznika, ki opravlja podjetniško dejavnost na položaju z najve čjo formalno avtoriteto v podjetju. Vendar enotna definicija podjetnika ne obstaja. Lahko bi celo rekli, da sta ravno števil čnost in raznoli- kost definicij pomembni zna čilnosti znanstvene litera- ture, ki se ukvarja s to temo. Ne le da se ve ča raznoli- kost definicij, temve č raste tudi njihova kompleksnost, kar onemogo ča oblikovanje enotne definicije. 4 Tovrstna 1 Martin Ricketts , Theories of Entrepreneurship: Historical Development and Criti- cal Assessements. V: Mark Ca sson, Bernard Yeung, Anuradha Basu, Nigel Wade- son (ed.), The Oxford Handbook of Entrepreneuership, Oxford, 2006, str. 34, 37–38. 2 Josif Kulišer , Splošna gospodarska zgodovina srednjega in novega veka, II. knjiga, Ljubljana, 1959, str. 140. 3 Definicijo podjetništva smo prevzeli od Arthurja Cola, jo deloma skrajšali ter po- enostavili. Glej: Arthur H. Cole, Entrepreneurship and Entrepreneurial History. V: Change and the Enterpreneur: Postulates and Patterns for Entrepreneurial History, Cambridge, 1949, str. 88. Definicija se ponovi v Colovi knjigi Business Entreprise in its Social Setting, Cambridge, 1959, str. 7. 4 Thomas Falcone , Entrepreneurship: A Diverse Concept In a Diverse World, pri- spevek na konferenci Entrepreneuership in a Diverse World, ki je potekala od 13. 135 GOSPODARSKE PODOBE raznolikost je za raziskovalca, postavljenega pred kon- kretni zgodovinski problem, mote ča in otežuje razisko- valno delo. Podjetniško dejavnost smo opredelili že zgoraj, se- daj pa se bomo posvetili še problemu prepoznavanja in določanja podjetnika. Primorani smo najti definicijo, ki nam bo olajšala raziskovalno delo in nas pripeljala do uporabnih in zgodovinsko pravilnih rezultatov. Defini- cija mora biti “splošno veljavna, teoreti čno relevantna in uporabna’’. 5 Zgodovinar Hans-Jürgen Teuteberg je razlikoval tri temeljne skupine definicij. Prva skupina opredelitev se ukvarja z ekonomsko funkcijo podjetnika v podjetju ali v celotni družbi. Kot najbolj zna čilno za to skupino je navedel definicijo Josepha Aloisa Schumpetra , ki pod- jetnika razume kot subjekt, ki uveljavlja nove kombi- nacije obstoje čih gospodarskih možnosti. Podjetnik ima funkcijo inovatorja, ki vpeljuje nove izdelke, izkoriš ča nove surovine, uporablja inovacije pri prodaji, racio- nalizira proizvodnjo, uvaja nove stroje ter tehnološke postopke itd. Drugi sklop definicij kot osrednjo pod- jetnikovo dejavnost poudarja sprejemanje strateških odločitev, ki usmerjajo delovanje podjetja. Podjetnik s sprejemanjem odlo čitev opravlja podjetniško funkcijo. Definicije iz te skupine imenujemo funkcionalne. Tretja skupina definicij izhaja iz hierarhi čne sestave podjetja in podjetnika vidi v osebi, ki v podjetju zaseda položaj (pozicijo) z najve čjo formalno avtoriteto. Tovrstne defini- cije imenujemo položajne. 6 Do podobnih sklepov kot Teut eberg je prišel Av- strijec Gerhard K. Riemer, ki je razlikoval med tradi- cionalnim pojmom podjetnika, razširjenim pred dru- go svetovno vojno, in sodobnim pojmom, ki se je za čel uveljavljati po drugi svetovni vojni. Temeljna zna čilnost tradicionalnega pojmovanja podjetništva je bila obrav- do 16. januarja, objavljen na spletni strani: http://www.sbaer.uca.edu/research/ sbi/2005/pdffiles/papers/21.pdf, (4. 3. 2008). Avtor je v svojem referatu zbral 17 primerov definicij podjetništva, segajo čih od 18. do konca 20. stoletja. 5 Benno Bierm ann, Die Soziale Struktur der Unternehmerschaft, Stuttgart, 1971, str. 9. 6 Hans-Jürgen Teut eberg, Westfälische Textilunternehmer in der Industrialiesie- rung. Sozialer Status und betriebliches Verhalten im 19. Jahrhundert, Dortmund, 1980, str. 5–6. 136 navanje podjetnika kot lastnika produkcijskih sredstev, kot delodajalca z izklju čno pravico ukazovanja, v čigar odločitve se ni smel nih če vmešavati, ki pa je zato no- sil tudi vse tveganje. Sodobno pojmovanje podjetnika je nastopilo po drugi svetovni vojni. Pri preu čevanju so- dobne literature je Riemer ugotovil tri temeljne prvine sodobnega pojmovanja: prvi dejavnik je dejavnik odlo- čanja. Podjetnik je torej oseba, ki v podjetju sprejema temeljne odlo čitve. Dejavnik odlo čanja izvira iz funkcio- nalne definicije podjetništva. Drugi dejavnik je tveganje, ki le redko najde pot v opredelitve podjetništva. Tretji dejavnik je lastništvo, ki predstavlja temeljni kamen tradicionalnega pojmovanja podjetništva in se upora- blja tudi v sodobni literaturi, čeprav ga mnogi razisko- valci zavra čajo kot zastarelega in preozkega. Razen tega je naletel Riemer pri posameznih avtorjih ali skupinah avtorjev na naslednje dejavnike, ki lahko dolo čajo pod- jetnika: dejavnik aktivnosti, ki kot podjetnika pojmuje le onega, ki dejansko izvaja dodeljene mu funkcije, po- ložajni dejavnik, ki kot podjetnika opredeljuje le osebo, ki ima formalno najvišji položaj v podjetju, pravni de- javnik, ki vidi podjetnika v človeku, ki mu je zakonsko dodeljena podjetniška funkcija, ter najbolj subjektivni dejavnik med naštetimi, družbenopoliti čni oz. socialni dejavnik, ki podjetnike iš če med onimi, ki jih kot take vidi(jo) družba oz. sodelavci. Iz zbranih spoznanj je Rie- merju uspelo oblikovati lastno funkcionalno definicijo, ki se glasi: Podjetnik je oseba dejavna na gospodarskem podro čju, ki na podlagi dodeljenih ji kompetenc v dobro podjetja sprejema temeljne dispozicije in odlo čitve, za katere prevzema vso odgovornost. Pravica do sprejema- nja odlo čitev lahko temelji na lastništvu podjetja ali na sporazumni dodelitvi le-te. 7 Ekonomist Mark Cas son razlikuje med dvema osnovnima pristopoma k definiciji podjetnika: med funkcionalnim ter indikativnim pristopom. Funkcional- ni pristop opredeli dolo čeno funkcijo in za podjetnika razglasi vsakega, ki jo opravlja. Indikativni pristop pa 7 Gerhard K. Riemer , Vom “traditionellen Unternehmerbegriff’’ zu den “unternehme- risch Tätigen’’ V: A. Brusatti (Hrsg.), Wandel des Unternehmerbegriffes, Wien, 1977, str. 24–27. 137 GOSPODARSKE PODOBE poda zna čilnosti, po katerih lahko podjetnika prepozna- mo. “V nasprotju s funkcionalno definicijo, ki je lahko zelo abstraktna, je indikativna definicija zelo prizemlje- na. Podjetnika opredeli glede na njegov pravni status, pogodbena razmerja z družabniki, položaj v družbi itd.’’ 8 Položajno definicijo lahko uvrstimo v skupino indika- tivnih definicij. Cas son trdi, da ekonomski teoretiki ve- činoma posegajo po funkcionalni definiciji, medtem ko gospodarski zgodovinarji po navadi uporabljajo indika- tivno definicijo, in meni, da je to popolnoma pravilno. 9 V nadaljevanju si bomo podrobneje ogledali funkci- onalno in položajno definicijo podjetnika. *** Za o četa funkcionalne opredelitve velja Joseph Schum peter. Njegovo definicijo štejejo za “skrajno funkcionalno’’. 10 Naslonil se je na Johna Milla in J. B. Saya, ki sta opozorila na podjetnikovo usmerjevalno in organizacijsko funkcijo v produkcijskem procesu. Vlo- go podjetnika v organizaciji produkcijskega procesa je podrobneje raz členil in za čel razlikovati menedžersko in podjetniško funkcijo. Za menedžerja je zna čilno, da opravlja naloge, katerih namen je kombiniranje in preo- blikovanje že obstoje čih dejavnikov v izdelke. Menedžer- ska funkcija je organizacija produkcije. Kaj pa je potem- takem funkcija, ki podjetnika razlikuje od menedžerja? To razlo čevalno funkcijo podjetnika je Schu mpeter videl v inovaciji. Podjetnik uveljavlja nove kombinacije ob- stoje čih gospodarskih možnosti. Zanj je potemtakem zna čilna dejavnost, ki ni del vsakdanje poslovne rutine. Vendar pa je Schum peter sam priznal, da je v praksi zelo težko strogo lo čiti podjetnika od menedžerja, saj lahko posameznik opravlja obe funkciji hkrati. Razliko- vanje med menedžersko in podjetniško funkcijo je upo- rabno predvsem v teoriji. Poleg lo čevanja menedžerske in podjetniške funkcije se je Schum peter potegoval tudi 8 Mark Cas son, The Entrepreneur. An Economic Theory, Second Edition, Chelten- ham – Northampton, 2004, str. 19. 9 Prav tam. 10 Toni Pierenkemper, Die westfälischen Schwerindustriellen 1852–1913, Göttin- gen, 1979, str. 19. 138 za strogo razmejitev kapitalisti čne in podjetniške funk- cije. Za zgodovinarja predstavlja problem zlasti abstrak- tnost Schumpetrove opredelitve. Menil je, da ni nujno, da bi bila podjetniška funkcija utelešena v fizi čni osebi. Njene nosilke so lahko tudi organizacije in institucije. 11 Zdaj vidimo, zakaj Schumpetrovo definicijo podjetnika razumemo kot skrajno funkcionalno. Podjetnik ni ve č oseba iz mesa in krvi, ampak abstrahira v golega no- silca podjetniške funkcije. Kot pravi sam Schum peter: “/.../ kadar govorimo o podjetniku, ne mislimo na fizi č- no osebo, ampak veliko bolj na funkcijo /.../’’. 12 Schumpetrov sodelavec na Harvardskem centru za raziskovanje podjetniške zgodovine Fritz Redlich je prevzel zgornjo definicijo, jo postavil na trdna tla ter na njeni podlagi razvil lastno, za empiri čno raziskovanje primernejšo definicijo podjetnika. Pri Red lichu je kot osrednji dejavnik, ki opredeljuje podjetnika, v ospredje stopilo odlo čanje v podjetju. Podjetnik je tisti, ki spre- jema bistvene, t. i. strateške odlo čitve. Dolo ča poslov- ne cilje podjetja, njegovo strukturo in položaj na trgu. Vzporedno s strateškimi obstajajo takti čne odlo čitve, ki imajo nalogo uresni čevanja strateških odlo čitev v pra- ksi. Schumpetrov vpliv se kaže v pojmovanju podjetni- ka kot organizatorja produkcije ter v razlikovanju med strateškimi in takti čnimi odlo čitvami, v katerem se zr- cali Schumpetrova lo čitev podjetniške in menedžerske funkcije. Po Schumpetrovem vzoru je Red lich lo čil pod- jetnika od kapitalista, ki sicer prispeva kapital in s tem tvega, vendar ni nujno, da sprejema strateške odlo čitve. Kot primer navaja predsednika upravnega sveta delni- ške družbe, ki ne poseduje niti ene delnice svojega de- lodajalca, pa kljub temu sprejema strateške odlo čitve. Last kapitala in podjetništvo potemtakem nista nujno povezana. Red lich je subjekte, udeležene pri podjetju, razdelil na lastnike kapitala, podjetnike in podrejeno vo- dilno osebje (ravnatelje, direktorje, delovodje ipd.). 13 Se- 11 Joseph A. Schum peter, Economic Theory and Entrepreneurial History. V: Change and the Enterpreneur: Postulates and Patterns for Entrepreneurial History, Cam- bridge, 1949, str. 66–72. 12 Prav tam, str. 80. 13 Hartmut Berghoff , Moderne Unternehmensgeschichte, Padeborn – München – Wien – Zürich, 2004, str. 40–41. 139 GOSPODARSKE PODOBE veda takšna stroga delitev velja le za ve čja podjetja, pra- viloma organizirana kot delniške družbe, medtem ko so pri majhnih in srednjih podjetjih v ve čini primerov vse tri funkcije združene v eni osebi ali manjši skupini oseb. Nemški zgodovinar Jürgen Kocka se je naslonil na Red lichovo opredelitev in razlikoval podjetniško, mene- džersko ter kapitalisti čno funkcijo. Kot glavni strateški odločitvi navaja odlo čitvi glede profitabilnosti ter ren- tabinosti podjetja. Sem spadajo odlo čitve o mobilizaciji in kombinaciji produkcijskih dejavnikov, o investicijah in imenovanju vodilnih zaposlenih (ravnatelji, direktor- ji ipd.). Takti čne odločitve se pri Kocki nanašajo zlasti na urejanje notranje strukture podjetja in na nadzor dejavnosti, ki se v njem odvijajo. Menedžerske funkci- je so: skrb za smotrno organizacijo podjetja, zadostno notranjo koordinacijo, pretok informacij, organizacijo hierarhi čne strukture in nadzor zaposlenih v podjetju. 14 Redl ich in Ko cka ne vidita razlike med podjetnikom in menedžerjem v tem, da je prvi lastnik podjetja, dru- gi pa le uslužbenec, temve č v njuni funkciji v podjetju, funkciji, ki je odvisna od vrste odlo čitev, ki jih spreje- mata. Med funkcionalne prišteva svojo opredelitev pod- jetnika tudi ekonomist Mark Cas son , ki danes velja za enega izmed najpomembnejših in najvplivnejših raziskovalcev na tem podro čju. Tudi Cas son postavlja proces odločanja v središ če podjetnikovega delovanja. Podjetnika opredeljuje kot nekoga, ki se specializira za sprejemanje samostojnih odlo čitev v zvezi s koordina- cijo pi člih virov. 15 Še ve č, podjetnika vidi kot speciali- sta za odlo čanje, ki ima pred nestrokovnjaki prednost, da razpolaga z boljšimi informacijami oz. jih zna bolje interpretirati. 16 Glavna podjetnikova funkcija je torej sprejemanje odlo čitev v negotovih pogojih. 17 Leta 2006 14 Jürgen Ko cka, Unternehmer in der deutschen Industrialiesierung, Göttingen, 1975, str. 14–15. 15 “... an entrepreneur is someone who specializes in taking judgmental decisions about the coordination of scarce resources.’’ Mark Cass on, The Entrepreneur, str. 20. 16 Berghoff , Moderne Unternehmensgeschichte, str. 39. 17 Mark Cas son, Andrew Godley , Entrepreneurship and Historical Explanation. V: Youssef Cassis , Ioanna Pepelasis Minoglou (ed.), Entrepreneurship in Theory and History, New York, 2005, str. 26. 140 je podjetnika opredelil takole: “Podjetniki se specializi- rajo za sprejemanje težkih in zapletenih odlo čitev, za katere drugi ljudje no čejo sprejeti odgovornosti.’’ 18 Vpliv Cas sonove definicije na sodobne raziskovalce podjetni- štva se kaže v njeni razširjenosti in priljubljenosti. Funkcionalna definicija nam, če jo ho čemo upo- rabiti pri raziskovanju konkretne zgodovinske situaci- je, povzro ča precej težav. Za njeno pravilno uporabo bi morali raziskati vsako podjetje posebej in ugotoviti, kdo je v njem dejansko sprejemal strateške odlo čitve, ter z raziskavo obnašanja podjetja na trgu ugotoviti, ali so bile odlo čitve res strateške. Vendar pa to ni mogo če, ker večina tovrstnih podatkov manjka. Težavo predstavlja tudi prepoznavanje in razlikovanje strateških ter tak- ti čnih odlo čitev. Poleg tega lahko domnevamo, da so se v vsakdanjem življenju posamezniki, ozna čeni za pod- jetnike v funkcionalnem in v položajnem smislu, v ve- liki meri prekrivali. Pri uporabi funkcionalne definicije v raziskovanju se pogosto pojavi težava, da avtorji trdi- jo, da se ravnajo po funkcionalni definiciji, ko v resnici uporabljajo položajno definicijo, saj, ne da bi to dokaza- li, domnevajo, da osebe, ki zavzemajo v hierarhiji pod- jetja položaj z najvišjo formalno avtoriteto, sprejemajo tudi strateške odlo čitve. 19 *** Po našem mnenju je za zgodovinsko raziskovanje podjetništva najprimernejša položajna definicija, ki podjetnika vidi v osebi, ki v podjetju zaseda položaj z najve čjo formalno avtoriteto, tj. v osebi, ki je na vrhu hierarhi čne strukture podjetja. Ta definicija kot kriterij za dolo čanje podjetnika ne uporablja funkcije, ki jo nek- do v podjetju opravlja, temve č njegovo pozicijo oz. polo- žaj v podjetju. Položajna definicija ima dve pomembni prednosti: lahko jo je operacionalizirati, ker je tako de- finirane podjetnike zelo lahko prepoznati, saj je iz sa- me ureditve podjetja oz. pravnih predpisov, ki urejajo 18 Mark Cas son , Introduction. V: Mark Casson, Bernard Yeung , Anarudha Basu, Ni- gel Wadeson (ed.), The Oxford Handbook of Entrepreneurship, Oxford, 2006, str. 1. 19 Pierenkemper , Die westfälischen Schwerindustriellen, str. 13–14, 20. 141 GOSPODARSKE PODOBE strukturo podjetja, razvidno, kdo so osebe, ki jih bomo obravnavali kot podjetnike. Obenem pa omogo ča tudi lažje raziskovanje podjetniškega delovanja obravnava- nih oseb. 20 Položajno definicijo podjetnika smo povzeli po so- ciologu Benu Biermannu , ki jo je uporabil pri raziskavi podjetnikov v sodobni nemški družbi. Biermann je iskal definicijo podjetnika, ki bi bila ob čeveljavna, teoreti č- no relevantna in zlasti uporabna pri empiri čnem razi- skovanju. Zaradi tega je zavrnil funkcionalno definicijo podjetnika ter prevzel položajno, ki se glasi: “Podjetnik je oseba, ki v podjetju zaseda položaj z najve čjo formal- no avtoriteto.’’ 21 Položajna definicija se opira na for- malno strukturo avtoritete znotraj podjetja, dolo čeno s pravnimi predpisi. Družabnik v družbi z omejeno zavezo ali član nadzornega sveta delniške družbe imata lahko precejšen vpliv na vodenje podjetja, vendar ta vpliv ni formalen, tj. zakonsko ali pogodbeno podprt. Podjetnik je tisti, ki mu veljavna zakonodaja in družbena pogodba podeljujeta pravico do vodenja podjetja. Iz tega sledi, da so podjetniki pri delniških družbah člani upravnega sveta, pri družbah z omejeno zavezo poslovodje, pri po- sami čnih podjetjih lastniki, pri javnih družbah pa dru- žabniki, udeleženi pri vodenju podjetja. 22 Kot smo omenili že v poglavju o funkcionalni defi- niciji podjetnika, lahko s precejšnjo gotovostjo domne- vamo, da so se v praksi osebe, ki so bile podjetniki v po- ložajnem smislu, in osebe, ki so bile podjetniki v funk- cionalnem smislu, v veliki meri prekrivale. Na primeru Kranjske industrijske družbe bomo videli tovrstno pre- krivanje položajne in funkcionalne definicije v praksi. Kranjska industrijska družba je po uspešnem za četku v sedemdesetih letih 19. stoletja zašla v finan čno krizo. Glavni vzrok za slab poslovni uspeh je ti čal v tehni čni zaostalosti gorenjskih fužin. Jeseniška železarna je še vedno uporabljala oglje, medtem ko so njeni konkuren- ti že uvedli nove postopke, ki so jim omogo čili cenejšo proizvodnjo. Tako se je bil upravni odbor Kranjske in- 20 Prav tam, str. 24. 21 Bierm ann, Die Soziale Struktur, str. 9–10. 22 Prav tam, str. 10–11. 142 dustrijske družbe, če je hotel, da se družba obdrži na trgu, prisiljen odlo čiti za uvedbo tehni čnih inovacij in je leta 1888 sklenil izgradnjo dveh bazi čnih martinovih pe či, uvedbo pridobivanja jekla s pretapljanjem starega železa ter izgradnjo elektrarne z izrabo vodne sile. 23 Na tem primeru vidimo, kako so člani upravnega od- bora, torej podjetniki v položajnem smislu, sprejeli stra- teško odločitev, s čimer so opravljali podjetniške funk- cijo. Brez preu čevanja poslovanja posamezne delniške družbe ne moremo soditi, ali so člani upravnega odbora opravljali podjetniško funkcijo ali ne, je pa upravni od- bor, in posledi čno njegovi člani, imel formalno dodeljeno pravico do vodenja poslov v podjetju, tj. do sprejemanja strateških odlo čitev. Zdrav razum nam zato govori v prid domneve, da so se dejavnosti položajno in funkcionalno opredeljenih podjetnikov pogosto prekrivale. *** Pri opredelitvi podjetniške dejavnosti smo zapisali, da je njena poglavitna zna čilnost ustanoviti, vzdrževati in širiti k zaslužku usmerjeno poslovno enoto. Podje- tnik kot nosilec te dejavnosti torej ne more delovati zu- naj okvira organizacije. Poslovnim enotam oz. enotam ekonomske organizacije pravimo podjetja. Podjetje pod- jetniku ali skupini podjetnikov omogo ča produkcijo in distribucijo ekonomskih dobrin z namenom ustvarjanja dobi čka. Ogledali si bomo najpomembnejše in najbolj raz- širjene oblike podjetij od druge polovice 19. stoletja do za četka druge svetovne vojne, za vsako organizacijsko obliko pa še primer konkretne firme, ki se je registri- rala pri trgovinskem sodiš ču v Ljubljani. Podjetje je v tem obdobju predstavljalo osnovno enoto kapitalisti č- nega gospodarstva. Temeljna vira za raziskovanje or- ganizacijskih oblik podjetij sta trgovinska zakona iz let 1862 ter 1937. Videli bomo, da se pravni predpisi, ki so urejali ustroj poslovnih enot, skoraj niso spreminjali. S pregledom zakonodaje, ki je dolo čala, kdo je v podjetjih 23 Vlado Valen či č , Delniške družbe na Kranjskem. V: Zbornik ob devetdesetletnici arhiva, Ljubljana, 1988, str. 54. 143 GOSPODARSKE PODOBE zasedal položaj z najvišjo formalno avtoriteto, imamo namen utemeljiti in dokazati položajno definicijo podje- tnika. Vrhovni položaj v podjetju je lahko zasedal eden ali skupina podjetnikov, zakon pa ga je opredeljeval s pravico do vodenja poslov. *** Avstrijski trgovinski zakon iz leta 1862 je v osnovi razlikoval med podjetji posameznih fizi čnih oseb in tr- govinskimi družbami. 24 Uredbe glede posami čnih firm so precej skope in dolo čajo le, da je moralo biti ime podjetja istovetno z imenom njegovega lastnika, ki je bil tudi njegov pravni zastopnik. Podjetnik, ki je firmo vodil sam, brez družabnikov, ali le s tihimi družabniki, je podjetje moral poimenovati s svojim priimkom, z do- datkoma imena ali brez njega. V naziv lastnik ni smel vklju čevati dostavkov, ki so nakazovali na družabništvo (npr. & co.), lahko pa je vklju čil dostavke, ki so dodatno pojasnjevali lastnikovo osebo ali posel, ki ga je opra- vljal. 25 Jugoslovanski trgovinski zakon iz leta 1937 ni prinesel nobenih bistvenih sprememb. Iz položajne defi- nicije sledi, da je bil podjetnik pri podjetjih posami čnih fizi čnih oseb njegov lastnik. PRIMER: V Londonu rojeni 26 podjetnik Charles Mo- line , brat Davida Molina , dejavnega v upravi ljubljanske predilnice in tkalnice, 27 je leta 1885 na trgovinsko sodi- šče v Ljubljani poslal prošnjo za vpis tovarne lepenke, stoje če v tržiški okolici, »Charles Mo line, holzdeckelfa- brik ob Neumarktl’«, v trgovinski register. Podjetje je moral vpisati, ker je na leto pla čeval 56 goldinarjev pri- dobnine. Po Molinovi smrti je podjetje leta 1930 prevzel njegov ne čak 28 Ernest Schallgruber. 29 24 Nina Zupan či č Pušavec , Oblike organiziranja gospodarstva na Slovenskem od 1918 do 1941, Ljubljana, 2003, str. 37. 25 Gesetz vom 17. December 1862, Reichsgesetzblatt für das Kaiserthum Österreich (v nadaljevanju RGBl), Jahrgang 1863, str. 16. 26 Iz mrliškega lista Charlesa Molina izvemo, da se je rodil 25. 1. 1852 v Londonu in umrl 15. 8. 1930 v Slapu pri Trži ču. ZAL, LJU 88, Posam I, št. 242. 27 Rudolf Andrejka , Najstarejše ljubljanske industrije. V: Kronika slovenskih mest, št. 3, 1934, str. 186. 28 Prav tam. 29 ZAL LJU 88, Posam I, št. 242. 144 *** Prve v skupini trgovinskih družb so javne trgovske družbe. Avstrijski trgovinski zakon iz leta 1862 je javno trgovsko družbo opredelil kot družbo, pri kateri sta naj- manj dve osebi opravljali posel v okviru skupne firme in udeležba pri nobenem družabniku ni bila omejena le na premoženjski vložek. Zakon iz leta 1937 je dodal še, da je vsak družabnik družbinim upnikom odgovarjal z vsem svojim premoženjem. 30 Družabniki so morali medseboj- ne odnose uravnavati z družbeno pogodbo, ki je urejala tudi vodenje poslov v podjetju. Zakon je dopuš čal mo- žnost, da je družbena pogodba navedla posamezne dru- žabnike, ki so imeli v podjetju poslovodno funkcijo, pri tem pa iz poslovanja izklju čila vse druge družabnike, ki jim ta funkcija ni bila podeljena. Poslovodja je moral biti najmanj eden. Poslovodje so imeli pravico, da so ne glede na ugovore preostalih družabnikov vodili vse za delovanje podjetja potrebne posle. Če v družbeni pogod- bi niso bila navedena imena poslovodij, so imeli vsi dru- žabniki enako pravico do vodenja poslov. Za sprejema- nje odlo čitev je bilo potrebno njihovo soglasje. Če tega ni bilo, je morala odlo čitev izostati. Vsak družabnik se je lahko, četudi ni bil udeležen pri vodenju podjetja, vedno osebno prepri čal o finan čnem stanju. Kadar koli se je lahko oglasil na sedežu podjetja ter si ogledal trgovske knjige in dokumentacijo družbe in si iz njih napravil bi- lanco za lastne potrebe. 31 Pri javnih trgovskih družbah kot podjetniki v poštev pridejo družabniki, ki so po dolo- čilih družbene pogodbe vodili posle v podjetju. PRIMER: Ljubljanski trgovec s papirjem in pisar- niškimi potrebš činami Albert Zeschko je leta 1911 od podjetja Mayer & co. kupil tovarno papirnatih vre čic v Ljubljani in jo v trgovinski register vpisal kot posami čno firmo »A. Zeschko, Papier- Schreib- und Zeichenmateri- alienhandel und fabriksmässige Erzeugung von Papier- säcken und Düten«, ki se je v slovenš čini glasila: »Prot. 30 Trgovinski zakon za Kraljevino Jugoslavijo, Službeni list Kraljevske banske upra- ve Dravske banovine, 93. kos, 20. 11. 1937, str. 848. 31 Gesetz vom 17. December 1862, str. 28–32. Trgovinski zakon za kraljevino Jugo- slavijo, str. 849–851. 145 GOSPODARSKE PODOBE tvrdka A. Zeschko, trg. s papirjem in pisalnimi potreb- ščinami in tovarna papirnatih vre čic«. V jeseni svojega življenja, leta 1930, tri leta pred smrtjo, je, star 82 let, za javnega družabnika v podje- tje vzel svojega sina dr. Erika Zeschka , knjigovodjo v Ljubljani. Javna družba je nastala l. septembra 1930 na podlagi družbene pogodbe, ki sta jo o če in sin pod- pisala 27. julija 1930. Albert Zeschko je v družbo vložil 1.200.000 dinarjev, Erik pa je sodeloval s simboli čno vsoto 10.000 dinarjev. Družbena pogodba je dolo čala, da sta pri vodenju podjetja enakopravno sodelovala o če in sin. Po smrti Alberta Zeschka, 15. decembra 1933, je podjetje zopet dobilo enega lastnika, dr. Erika Zesch- ka. 32 V tem primeru je imela ustanovitev javne družbe v prvi vrsti nalogo nebole čega in gladkega prehoda uspe- šnega podjetja iz o četovih v sinove roke. *** Komanditna družba je bila družba, pri kateri se je eden ali ve č družabnikov udeleževalo le s kapitalskim deležem. Tem se je reklo komanditisti, drugi družabni- ki pa so za svojo udeležbo pri podjetju osebno jam čili. Zakon iz leta 1937 je razlikoval med komanditisti, ka- terih odgovornost do družbinih upnikov je bila omejena z njihovim kapitalskim deležem, medtem ko so drugi družabniki odgovarjali z vsem svojim premoženjem. Po- sle v podjetju so vodili osebno odgovorni družabniki, komanditisti pa do vodenja podjetja niso bili niti obve- zani niti za to niso imeli pravice. Poleg tega niso smeli ugovarjati proti na činu vodenja podjetja. Vendar pa so imeli komanditisti pravico do pisnih poro čil o letni bi- lanci podjetja, če so jih zahtevali. Njihovo ustreznost so lahko preverili s pomo čjo poslovnih knjig in dokumen- tov. 33 Iz povedanega ni dvoma, da so podjetniški polo- žaj pri komanditnih družbah zasedali osebno odgovorni družabniki. Trgovinski zakon iz leta 1862 je predvideval tudi 32 ZAL LJU 88, A VII, št. 28. 33 Gesetz vom 17. December 1862, str. 40–41. Trgovinski zakon za kraljevino Jugo- slavijo, str. 855–856. 146 komanditne družbe na delnice, vendar pa je morala bi- ti ta organizacijska oblika vsaj na našem prostoru zelo redka, saj nanjo pri raziskovanju podjetništva nismo naleteli. Verjetno zato trgovinski zakon iz leta 1937 te vrste podjetij ni ve č poznal. PRIMER: Tovarno »K. k. priv. Kaltenbrunner Farb- holz – Fabrik« (C. kr. privilegirana tovarna barvnega lesa v Studencu), v trgovinski register vpisano leta 1870 kot posamično firmo, 34 do leta 1875 v rokah Fidelisa Ter- pinca in nato njegove vdove Josipine, je po njeni smrti, leta 1885, dobil v last Terpin čev zet Ivan Baumgartner po poreklu iz ugledne ljubljanske trgovske rodbine. 35 Tovarno je do leta 1897 vodil sam, nato pa se je odlo- čil, da bo podjetje spremenil v komanditno družbo. Kot razlog za svojo odlo čitev je v dopisu na ljubljansko trgo- vinsko sodiš če navedel željo po razširitvi na proizvodnjo strojil. Ustanovitvi komanditne družbe je torej botrovala potreba po kapitalu za razvejenje produkcije. Družba je za čela obstajati 1. januarja 1897, njen naziv pa se je glasil »K. k. Kaltenbrunner Farb- und Gerbstoffefabrik Fidelis Terpinz Nachfolger« (C. kr. tovarna barvil in stro- jil, nasledniki Fidelisa Terpinca v Studencu). Družbeno pogodbo so nasledniki sestavili 30. septembra 1897. Le- ta je omejila obstoj družbe na deset let. Javna družabni- ka sta bila Ivan Baum gartner ter Pavel Zeschko, 36 oba iz Ljubljane. Vložek vsakega je znašal 60.000 goldinarjev. Komanditisti pa so bili: grofica Jožefina Wenckheim, ro- jena Baum gartner, veleposestnica na Dunaju, Mary Ba- umgartner, veleposestnica in soproga c.-kr. vicekonzula v Aleksandriji, stanujo ča ravno tako na Dunaju, obe z vložkom v višini 30.000 goldinarjev, ter Jože Pleiweis iz Ljubljane, prokurist tovarne v Studencu vse od leta 1882, ko je ta prešla v last Ivana Baum gartnerja, 37 z 34 ZAL LJU 88, register posameznih firm, knjiga 1. 35 Rudolf Andr ejka, Fidelis Terpinc . V: Kronika slovenskih mest, št. 2, 1934, str. 119. 36 Sorodstvene vezi Pavla Zeschka s Terpin čevim dolgoletnim poslovnim partnerjem Valentinom Zeschkom nismo uspeli ugotoviti, če je le-ta seveda obstajala. Pregled indeksa popisa prebivalstva Ljubljane iz leta 1869 nam pove, da Pavel ni bil eden izmed trinajstih otrok Valentina Zeschka, obenem pa iz njegove domovnice izvemo, da se je rodil v Zagrebu l. 1865. ZAL, LJU 504, mesto Ljubljana, statisti čni popisi, Indeks popisa prebivalstva 1869 in ZAL LJU 500, zglaševalne pole, t.e. 31. 37 ZAL LJU 88, register posameznih firm, knjiga 1. 147 GOSPODARSKE PODOBE vložkom 20.000 goldinarjev. Pri komanditni družbi je šlo v osnovi za družinsko podjetje, saj sta bili Jožefi- na in Mary oz. Marija Baumgartner h čeri Ivana Bau- mga rtnerja in Terpin čeve posvojenke Emilije Gar čeve. 38 Pogodba je dolo čala, da je imel prva tri leta pravico do vodenja poslov izklju čno Ivan Baum gartner, po prete- ku te dobe pa so smeli posle kolektivno voditi Ivan Ba- um gartner, Pavel Zeschko ter Jože Pleiweis . Odlo čitve so sprejemali z glasovanjem, pri katerem je prevlada- la ve čina glasov. Število glasov je bilo odvisno od dele- ža vloženega kapitala, kar je omogo čalo prevlado obeh javnih družabnikov. 39 Vidimo, da je imel v nasprotju z zakonodajo pravico do vodenja poslov tudi komanditist Jože Pleiweis, kar lahko pojasnimo z dejstvom, da je bil prokurist podjetja 27 let (od 1882 do 1909). 40 Obenem pa mu je sprejemanje odlo čitev omejeval majhen kapi- talski delež, saj sta ga lahko Ivan Baumg artner in Pavel Zeschko kadar koli preglasovala. *** Delniške družbe so v Habsburški monarhiji do le- ta 1863 spadale v okvir društvene zakonodaje. 41 Prvi zakon, ki je dolo čal sestavo delniških družb, je iz leta 1840. Kot organe družbe je zakon predvideval generalno skupš čino delni čarjev, odbor ter direkcijo. Direkcija je bila odgovorna za vodenje poslov. Odbor ni bil obvezen organ, ampak so ga člani družbe lahko izvolili, če so to hoteli. Odbor je bil v primeru, da so ga imenovali, stalen organ s pravico in dolžnostjo vpogleda v finan čno poslo- vanje družbe in je moral v imenu delni čarjev na general- ni skupš čini navesti vse pripombe in predloge, ki so se nanašali na poslovanje in dobrobit družbe. Direkcija je morala generalni skupš čini delni čarjev podati poro čilo o poslovanju v preteklem poslovnem letu. 42 Direkcija, ki je 38 And rejka, Fidelis Terpinc, str. 119. 39 ZAL LJU 88, Družb. II, št. 34. 40 AS 488, register družbenih tvrdk L I N I ter register družbenih tvrdk L II. 41 Zupan či č Pušav ec, Oblike organiziranja gospodarstva, str. 56. 42 Hofkanzlei Decret vom 6. August 1840, št. 462. V: Gesetze und Verordnungen in Justiz Fache vom Jahre 1840 für die deutschen Staaten der Österreichische Mo- narchie, Wien, 1841, str. 525. 148 kasneje dobila ime upravni odbor, je imela že od vsega za četka nalogo voditi posle v podjetju in s tem položaj z najvišjo formalno avtoriteto. Zakon iz leta 1843 je za delniške družbe predvi- deval statut, ki je med drugim moral vsebovati namen družbe in imena članov vodstva. Organizacijska sestava družbe je ostala enaka. Edina novost je bila v tem, da so člani direkcije sedaj dobili naziv poslovodij in jim je bil tudi tako priznan vrhovni položaj v podjetju. Zakon je podrobneje določil vlogo generalne skupš čine, ki se je morala sestati najmanj enkrat na leto, udeležili pa so se je delni čarji, ki jim je morala direkcija iz črpno poro čati o poslovanju v preteklem letu in o finan čnem stanju. 43 Sledil je zakon o društvih iz leta 1853, ki je direkciji prvi č izrecno priznal pravico do vodenje podjetja. Prav tako je podrobneje opredelil vlogo odbora, ki je imel na- logo nenehnega nadzora nad poslovanjem direkcije. Od- bor ni bil obvezen organ. 44 S trgovinskim zakonom iz leta 1862 so delniške družbe prešle v okvir trgovinske zakonodaje. Trgovski zakonik je do tedaj najobsežneje in najpodrobneje ob- delal ureditev delniških družb. Posvetil jim je 10 strani, tj. paragrafe od številke 207 do 249. Delniška družba je bila opredeljena kot trgovska družba, pri kateri so družabniki udeleženi le z deleži, ne da bi osebno jam čili za družbine pravne obveznosti. Za njeno ustanovitev je bilo treba podpisati družbeno pogodbo, ki jo je morala potrditi pristojna oblast. Novost, ki jo je prinesel trgo- vinski zakon, je bila preimenovanje direkcije v upravni odbor. Odbor, ki je imel nalogo nadzorovati poslovanje direkcije, pa je tedaj dobil novo ime – nadzorni svet. A struktura delniških družb je ostala enaka. Delni čarji so lahko vplivali na zadeve podjetja prek institucije generalne skupš čine, zlasti glede delitve či- stega dobička, vpogleda ter nadzora nad bilanco. Gene- ralno skupš čino je sklical upravni odbor, ko se mu je to zdelo potrebno v dobro družbe. Sklic generalne skup- 43 Hofkanzlei Decret vom 5. November 1843, št. 763, Gesetze und Verordnungen in Justiz Fache vom Jahre 1840 für die deutschen Staaten der Österreichische Monar- chie, Wien, 1848, str. 167–170. 44 Kaiserliches Patent vom 26. November 1852, Reichs Gesetz- und Regierungsblatt für das Kaiserthum Österreich, Jahrgang 1852, str. 1112–1113. 149 GOSPODARSKE PODOBE ščine sta lahko zahtevala tudi nadzorni svet ali skupina delni čarjev, ki je imela v lasti delnice, vredne najmanj desetino ustanovnega kapitala. Delni čarji so imeli tudi pravico do imenovanja nadzornega sveta. Nadzorni svet ni bil obvezen organ. Če so ga imenovali, je imel nalogo nadzora nad poslovanjem družbe v vseh vejah uprave. Nadzorni svet je imel vedno pravico do vpogleda v druž- bino blagajno, v poslovne knjige in drugo dokumentaci- jo podjetja. Njegova naloga je bila preveriti letne ra čune, bilance in predloge za delitev čistega dobi čka ter o tem vsako leto poro čati delni čarjem na generalni skupš čini. Lahko je sklical tudi generalno skupš čino, če se mu je to zdelo potrebno storiti v interesu družbe. Upravni odbor je bil obvezen organ, ki ga je morala imeti vsaka delniška družba. Obdržal je svojo poslovodno vlogo. Družbo je zastopal sodno in zunajsodno. Odbor je sestavljal najmanj en človek. Člani odbora so bili lahko za opravljanje svojega dela pla čani ali ne. Ni bilo nuj- no, da so bili delni čarji podjetja. Njihov mandat so lahko delni čarji kadar koli preklicali. Odbor se je moral držati omejitev, ki so jih dolo čali družbena pogodba ali sklepi generalne skupš čine. Skrbeti je moral, da so se poslovne knjige pravilno vodile. Za delni čarje je moral najkasneje v prvih šestih mesecih vsakega poslovnega leta predloži- ti bilanco preteklega poslovnega leta. Pomembno vlogo je igral tudi pri razpustu in likvidaciji družbe. 45 Leta 1899 je vlada na Dunaju izdala zakon, ki je urejal ustanavljanje ter preoblikovanje industrijskih in trgovskih delniških družb. Zakon je imel namen olajšati ustanavljanje delniških družb na podro čju industrije in trgovine. Ni veljal za družbe, ki so se ukvarjale z ban- čnimi, kreditnimi ali zavarovalniškimi posli, gradnjo ali vodenjem ladijskih kanalov, železnic ter parnih ladij. Za ustanavljanje in preoblikovanje družb je bilo še naprej potrebno državno dovoljenje. Prav tako novi zakon ni prinesel sprememb v organizacijsko sestavo delniških družb. Pomembno novost predstavlja uvedba instituci- je konstitutivne generalne skupš čine, ki jo je bilo tre- ba sklicati pred sodno registracijo družbe. Na njej so delni čarji sprejeli sklepe o ureditvi delniške družbe. V 45 Gesetz vom 17. December 1862, RGBl, Jahrgang 1863, str. 50–57. 150 delokrog konstitutivne skupš čine je spadalo sklepanje o ustanovitvi delniške družbe in dokon čni vsebini druž- bene pogodbe (statuta), volitve članov prvega upravnega odbora, nadzornega sveta ali ra čunskih revizorjev. Zakon o delniških družbah je podrobno opredelil naloge, sestavo itd. upravnega odbora in nadzornega sveta. Za imenovanje članov upravnega odbora je prvi č priporočal osebe, ki so se poklicno ukvarjale z vodenjem družb, tj. poklicne podjetnike. Člane upravnega odbo- ra so praviloma izvolili delni čarji na ob čnem zboru ali organ, ki so ga člani generalne skupš čine imenovali za posrednika med njimi in upravnim odborom. Volitve v upravni odbor so se morale odvijati periodi čno. Dolži- no mandata članov upravnega odbora je dolo čal statut. Mandat praviloma ni smel biti daljši od petih let, po- novno izvolitev pa je moral omogo čati statut. Mandat je prenehal ob koncu poslovnega leta, v času generalne skupš čine, ko je predsednik upravnega odbora skupaj s so člani sodeloval pri predstavitvi letne bilance delni- čarjem. Če je bilo v odboru ve čje število oseb, je lahko iz svojih vrst imenoval eksekutivni komite, odgovoren za neposredno vodenje poslov. Upravni odbor je moral voditi poslovne knjige družbe. Ob koncu vsakega po- slovnega leta je moral pripraviti ra čunski zaključek, iz katerega so morali biti vidni dobi ček in izguba družbe ter njena bilanca. Ra čunski zaklju ček je moral upravni odbor vsako leto v obliki poro čila predstaviti delni čar- jem na generalni skupš čini. Člani upravnega odbora brez družbinega dovoljenja niso smeli biti člani uprav- nega odbora, nadzornega sveta ali direktorskega sveta v podjetjih iste vrste. Direktorski svet je bil nov organ, ki je lahko obstajal poleg upravnega odbora in je bil zadol- žen za sprejemanje odlo čitev, ki niso spadale v delokrog generalne skupš čine. Odlo čitve je moral direktorski svet vedno sprejemati v soglasju z upravnim odborom. Delniške družbe so morale postaviti organ za kon- trolo letnih ra čunov. Ta organ je bil lahko nadzorni svet ali ra čunski revizorji (ra čunski pregledniki). Naloga teh organov je bila, z vpogledom v poslovne knjige podjetja preveriti stanje zaklju čnega ra čuna ter poro čati o svo- jih ugotovitvah na generalni skupš čini. Če se je družba odločila za ra čunske preglednike, je morala imenovati 151 GOSPODARSKE PODOBE najmanj dva. Prve člane nadzornega sveta ali revizor- je je volila konstitutivna generalna skupš čina, kasneje pa generalna skupš čina delni čarjev. Če je tako dolo čal statut družbe, so imeli člani nadzornega sveta pravico imenovati upravni odbor. Nadzorni svet je moral imeti najmanj tri člane, katerih mandat (enako kot mandat revizorjev) je lahko trajal najve č pet let, pri čemer je sta- tut lahko omogo čal njihovo ponovno izvolitev. Mandat članov nadzornega sveta ali ra čunskih revizorjev so lah- ko vsak čas preklicali delni čarji na generalni skupš čini. Člani nadzornega sveta ali revizorji niso smeli biti so- časno tudi člani upravnega odbora ali uradniki družbe, torej niso smeli biti neposredno udeleženi pri vodenju poslov družbe. Glede pla čila članom upravnega odbora, nadzorne- ga sveta, direktorskega sveta itd. je moral statut družbe določati, ali so bili pla čani iz deleža pri čistem dobi č- ku, kakega drugega vira dohodkov, ali pa so svoje delo opravljali brezpla čno. Generalna skupš čina je imela v novem zakonu še naprej enake pristojnosti. Na tem mestu izpostavimo pravico do izbire članov nadzornega sveta oz. ra čunskih revizorjev ter pravico do dolo čanja na čina honoriranja članov družbinih organov. Redno generalno skupš čino je moral vsaj enkrat letno sklicati upravni odbor, če je obstajal nadzorni svet, pa je imel pravico in dolžnost do sklica skupš čine tudi ta. Posamezni lastnik delnice je imel na generalni skupš čini pravico do odlo čanja z gla- sovanjem, vendar pa te pravice niso imeli vsi delni čarji, ampak je statut dolo čal najmanjše potrebno število del- nic, ki so dajale pravico do glasu. Ve čje število manjših delni čarjev pa je lahko skupaj na generalno skupš čino poslalo opolnomo čenca, ki je glasoval v njihovem ime- nu. 46 Jugoslovanski trgovinski zakon iz leta 1937 vsebu- je v veliki meri enaka dolo čila o delniških družbah kot zakona iz let 1862 ter 1899 s to razliko, da so bila bolj podrobna. Zakon iz leta 1937 je delniškim družbam po- svetil kar 46 strani oz. paragrafe 179 do 414, vendar pa 46 Verordnung der Ministerium des Innern, der Finanzen, des Handels, der Justiz und des Ackerbaus vom 20. September 1899, RGBl, Jahrgang 1899, str. 839–856. 152 kljub svoji obsežnosti v organizacijskem smislu razen nekaj malenkosti ni prinesel nobenih novosti. Delniške družbe je zakon opredelil takole: “Delniška družba ima s pravili dolo čeno in na enake dele (delnice) razdeljeno glavnico (osnovna glavnica), pri kateri je vsak družbe- nik (delni čar) udeležen s po eno ali ve č delnicami.’’ 47 Te- meljni organi družbe so ostali isti: generalna skupš čina delni čarjev, upravni odbor ter nadzorni svet. Njihove naloge se niso spremenile. Upravni odbor je še naprej vodil podjetje: “Uprava opravlja vse družbine posle, ko- likor po zakonu ne spadajo v podro čje drugih družbinih organov (poslovodstvo). Kolikor ni z zakonom druga če odrejeno ali dopuš čeno, zastopa družbo samo uprava (zastopstvo).’’ 48 Upravni odbor je moral sestaviti letno poro čilo o poslovanju podjetja. Funkcijo nadzora v druži sta opravljala nadzorni svet ali revizijsko poverjeništvo. Naloga obeh organov je bila nadzor nad poslovanjem upravnega odbora. Družbe z ve č kot 5.000.000 dinarjev glavnice so morale imeti nadzorni odbor, one z manj kot toliko pa so lahko izbirale med nadzornim svetom in revizijskim poverjeništvom. Člani nadzornega sveta ali revizijskega poverjeništva niso smeli imeti nobene zveze z upravljanjem podjetja. Naloge nadzornega organa so bile: “preskusiti inventar, letne sklepne ra čune, letno poro čilo in predloge uprave o uporabi dobi čka ali pokri- tju zgube’’. 49 “Nadzorni odbor je dolžan med poslovnim letom opravljati nadzor nad poslovanjem v vseh pano- gah vsakega družbinega podjetja. /.../ ob vsakem ča- su sme preskusiti družbine knjige in spise, vrednostne papirje, blagajne, skladiš ča i. pod. Najmanj v vsakem trimese čju mora nadzorni odbor nenadoma pregleda- ti stanje blagajne in vrednostnih papirjev.’’ 50 Nadzorni svet je o svojih ugotovitvah moral poro čati na letni ge- neralni skupš čini. Temeljne naloge in pravice generalne skupš čine so bile opredeljene takole: “Najkasneje v treh mesecih po preteku roka za sestavitev letnih sklepnih računov se mora opraviti skupš čina, ki naj: 47 Trgovinski zakon za Kraljevino Jugoslavijo, str. 856. 48 Prav tam, str. 878. 49 Prav tam, str. 882. 50 Prav tam, str. 883. 153 GOSPODARSKE PODOBE 1. preskusi letno poro čilo in letne sklepne ra čune in stori sklep o njih; 2. odlo či o uporabi čistega dobi čka ali o pokritju zgu- be; 3. odlo či o razrešnici članom uprave in nadzornih organov.’’ 51 Najpomembnejšo novost je zakon prinesel z menja- vo dotedanjega koncesijskega sistema, v katerem je mo- rala država dovoliti ustanovitev delniške družbe z nor- mativnim sistemom, ki je državno dovoljenje predvide- val le še za dolo čeno vrsto družb (npr. ban čne, kreditne, zrakoplovne itd.). 52 Ve čina industrijskih delniških družb se je sedaj lahko ustanavljala brez državnega dovoljenja oz. koncesije. Sklenemo lahko, da so imele delniške družbe že od za četka tri temeljne organe, katerih nazivi so se spremi- njali, vsebina pa ne: generalna skupš čina delni čarjev, nadzorni svet ter upravni odbor. Generalna skupš čina je predstavljala organ delni čarjev, nadzorni svet je imel nalogo nadzora poslovanja upravnega odbora, upravni odbor pa je zasedal položaj z najve čjo formalno avtorite- to, ki mu ga je zagotavljala pravica in dolžnost vodenja družbinih poslov. Pregled statutov desetih delniških družb, nastalih v obdobju od leta 1869 do leta 1934, potrjuje zgornja izvajanja. 53 Vsem podjetjem sta bila skupna dva temelj- na organa, generalna skupš čina delni čarjev ter uprav- ni odbor. Nadzorni svet je imelo šest družb, 54 tri druž- be so uporabljale usluge ra čunskih revizorjev oz. pre- 51 Prav tam, str. 869. 52 Zupan či č Pušav ec, Oblike organiziranja gospodarstva, str. 45. 53 Preu čili smo statute naslednjih delniških družb: Kranjska industrijska družba (statut iz leta 1869), AS 448, fasc. 1, 1869, št. 390, Krainische Baugesellschaft (1897), Delniške družbe kranjskih parnih opekarn (1907), AS 448, fasc. 38, 1899– 1912, Črna – Kaolin (1921), AS 448, fasc. 37, A–G, Industrija platnenih izdelkov d. d. v Jaršah (1934), Intex, tekstilna industrijalna d. d. v Kranju (1931), Kolinska tovarna kavnih primesi, trgovsko delniško podjetje (1925), AS 448, fasc. 37, H–K, Jugoslovanske tekstilne tvornice Mautner d.d. (1923), AS 448, fasc. 37, L–O, Indus d.d., industrija usnja in usnjarskih izdelkov v Ljubljani (1920), AS 448, fasc. 37, P–Š, ter Tovarna verig d. d. v Lescah pri Bledu (1922), AS 448, fasc. 37, T–Ž. 54 Te so bile: Delniške družbe kranjskih parnih opekarn, Krainische Baugesell- schaft, Črna – Kaolin, Jugoslovanske tekstilne tvornice Mautner d.d., Indus d.d., industrija usnja in usnjarskih izdelkov v Ljubljani ter Tovarna verig d. d. v Lescah pri Bledu. 154 glednikov, 55 medtem ko prvi statut Kranjske industrij- ske družbe iz leta 1869 ni predvideval nobenega od teh. Statuti delniških družb so generalni skupš čini del- ni čarjev, ki jo je moral upravni odbor sklicati vsaj en- krat na leto, priznavali nekaj ve č pravic kot trgovinska zakonodaja. Poglavitne so bile: 1. odobritev letne bilance, ki jo je sestavil upravni od- bor, 2. sklepanje o uporabi čistega dobi čka, 3. volitev članov upravnega odbora in nadzornega sveta oz. volitev ra čunskih revizorjev ter odlo čanje o višini njihovih denarnih nagrad, 4. sklepanje o zvišanju ali znižanju delniške glavnice, spremembi družbenih pravil ter poslovnega pred- meta podjetja, 5. sklepanje o razpustu družbe in na činu njene likvi- dacije ter združitvi z drugo družbo. Pravico do glasovanja na generalni skupš čini so praviloma imeli delni čarji, ki so bili lastniki vsaj desetih delnic. Statut delniške družbe Intex je upravni odbor opre- delil takole: “Upravni svet je od ob čnega zbora izvoljeno in pooblaščeno na čelstvo družbe, kateremu pristoji vr- hovno vodstvo njenih poslov ter nadzira z neposrednim poslovanjem poverjeno ravnateljstvo, zastopa družbo sodno in izvensodno ter dolo ča v splošnem v vseh zade- vah, ki /.../ niso pridržane ob čnemu zboru ali dodeljene drugim družbenim organom.’’ 56 Glavne pravice in dol- žnosti upravnega odbora, ki smo jih našli v obravnava- nih desetih statutih, lahko strnemo v šest to čk: 1. nastavljanje, suspendiranje in odpuš čanje uradni- kov in dolo čanja njihovega delokroga ter prejem- kov, 2. vodenje družbenih poslov, 3. podeljevanja prokure uradnikom družbe, 4. sklicevanje generalne skupš čine delni čarjev, 5. vodenje poslovnih knjig družbe, 6. sestavljanje letne bilance. 55 Te so bile: Industrija platnenih izdelkov d. d. v Jaršah, Intex, tekstilna industri- jalna d. d. v Kranju in Kolinska tovarna kavnih primesi, trgovsko delniško podjetje. 56 AS 448, fasc. 37, H–K. 155 GOSPODARSKE PODOBE Upravni odbor je pri raznih družbah obsegal tri do dvanajst članov, njihov mandat pa je trajal od enega do štirih let. Člani so morali iz svojih vrst izvoliti predse- dnika upravnega odbora. Poslovne odlo čitve so z glaso- vanjem sprejemali na sestankih, ki jih je moral predse- dnik sklicati najmanj enkrat mese čno oziroma vedno, ko je bilo to v interesu družbe. Na sestanku je morala biti navzo ča najmanj polovica članov oz. najmanj tri- je. Odlo čala je absolutna ve čina glasov. V primeru ize- na čenosti glasov je prevladal predsednikov glas. Člani upravnega odbora za svoje delo niso prejemali redne plače, temve č so jim družbena pravila kot nagrado pri- znavala pravico do 10-odstotnega deleža čistega letnega dobi čka. Izjemi v našem vzorcu predstavljata Kolinska ter Mautner d. d. Statut slednje je za člane upravnega odbora poleg denarne nagrade predvideval tudi stalno plačilo, katerega višino je dolo čila generalna skupš či- na. Statut Kolinske pa je poleg letne nagrade za člane upravnega odbora predvideval tudi letne prejemke v vi- šini 5.000 dinarjev. PRIMER: Znamenita moš čanska tovarna Satur- nus je svojo pot za čela leta 1919 kot posami čna firma »Emil Lajo vic, tovarna plo čevinastih izdelkov v Ljublja- ni«. Njen ustanovitelj in lastnik je bil Emil Lajovic , kot tihi družabnik pa se mu je pridružil ljubljanski trgovec Anton Lampret . Sedež tovarne je bil takrat še na Ko- menskega ulici 20. S pove čevanjem produkcije in novi- mi investicijami v strojno opremo se je firma leta 1920 preobrazila v javno trgovsko družbo. Tedaj je Lampret z namenom, da bi podjetje pridobilo ban čni kredit, po- stal javni družabnik in sledil je vpis podjetja v register javnih družb. Potreba po novih investicijah je od dru- žabnikov zahtevala vedno ve č vloženih sredstev. To sta rešila s preobrazbo iz javne v delniško družbo, pri kateri je sodelovala Zadružna gospodarska banka d. d. v Lju- bljani. Pogajanja z banko je za čel Anton Lampret. Ta so po časi napredovala in se kon čala avgusta 1920. Novou- stanovljena delniška družba je postala lastnica tovarne septembra istega leta. Vpis družbe v trgovinski register se je zaradi formalnih zapletov zavlekel do julija 1921, ko je bila registrirana kot “Tovarna izdelkov iz plo čevine in kovin Emil Lajovic in drug d. d.’’. Ustanovna general- 156 na skupš čina delni čarjev se je odvijala nekaj dni prej, 1. julija 1921, v prostorih Zadružne gospodarske banke d. d. v Ljubljani. Navzo či so bili štirje delni čarji: Emil La- jo vic, Anton Lampret ter Zadružna gospodarska banka d. d., ki sta jo zastopala upravni svetnik, inženir Dušan Sernec, ter ravnatelj dr. Ivan Slokar. Delniška glavnica je znašala 600.000 kron, oz. 1500 delnic, ki so pred- stavljale 60 glasov. Delniška glavnica je bila razdeljena na pol med banko in tovarnarjema. Prva je imela v lasti 750, slednja pa vsak po 375 delnic. Ker je statut družbe določal, da je moralo upravni odbor sestavljati 5 članov, so vanj izvolili vse 4 pomembnejše delni čarje, Emila La- jo vica, Antona Lampreta, predstavnika banke Dušana Serneca in Ivana Slokarj a, kot petega pa še Janka Jova- na , ravnatelja Gospodarske zveze v Ljubljani. V nadzor- ni svet so izvolili tri člane, med njimi tudi podravnatelja Zadružne banke d. d., Kristjana Dietza. 57 Z naslonitvijo na banko sta si podjetnika Lajo vic in Lampret zagotovi- la primerna kapitalska sredstva za širjenje podjetja, Za- družna banka pa je svojo investicijo zavarovala s pred- stavniki v upravnem odboru in nadzornem svetu. *** Družbe z omejeno zavezo so najmlajša vrsta podje- tij v obravnavanem obdobju, saj so bile zakonsko uve- dene šele leta 1906. Njihov namen je bil pospeševati ustanavljanje manjših podjetij, kar se kaže v tem, da je znašal najnižji potrebni ustanovni kapital le 20.000 kron. Tovrstnim podjetjem je država nudila tudi izdatne dav čne olajšave. 58 Njihov ustroj je dolo čal zakon o družbah z omejeno zavezo iz leta 1906. Temeljna organa sta bila ob čni zbor družabnikov ter poslovodja oz. poslovodje, ki so delo- vali v okviru upravnega odbora. Pred vpisom družbe v trgovinski register so morali družabniki skleniti druž- beno pogodbo ter imenovati poslovodje. Poslovodja je moral biti najmanj eden. Sporazumno so jih nastavljali družabniki, lahko tudi iz lastnih vrst, in jih lahko tudi 57 ZAL, LJU 88, B II, št. 4. 58 Zupan či č Pušav ec, Oblike organiziranja gospodarstva, str. 66. 157 GOSPODARSKE PODOBE kadar koli odpoklicali. Poslovodje so zastopali družbo sodno in zunajsodno. Naloga poslovodij je bila vodenje poslov podjetja ter poslovnih knjig. V roku prvih treh mesecev novega poslovnega leta so morali pripraviti ra- čunski zaklju ček, katerega kopijo je moral prejeti vsak družabnik. Vsak družabnik je imel teden dni pred skup- ščino družabnikov, ki je imela nalogo potrditi ra čunski zaključek, pravico do vpogleda v družbine knjige. Poslo- vodje so bili družbi v primeru, da so ji iz malomarnosti ali namerno povzro čili škodo, obvezani do nadomestila. Če je družbena glavnica presegala 1.000.000 kron in je bilo družabnikov ve č kot 50, so morali le-ti izvoliti nadzorni svet. Sicer pa je bilo imenovanje nadzornega sveta poljubno in je o njem odlo čala družbena pogodba. Nadzorni svet je imel, enako kot pri delniških družbah, nalogo nadzora nad delom poslovodij. Drugi temeljni organ pri družbah z omejeno zavezo je predstavljala generalna skupš čina družabnikov. Tu- di ta organ je bil prevzet od delniških družb in je igral podobno vlogo. Generalno skupš čino so morali sklicati poslovodje najmanj enkrat na leto oz. vedno takrat, ko je bilo to v interesu družbe. Na skupš čini so se odlo čitve sprejemale z navadno ve čino glasov. Glasovalno pravico je zagotavljalo 100 kron vloženih v družbino glavnico. Glavne pristojnosti generalne skupš čine so bile: pre- verjanje in odobritev ra čunskega zaklju čka, razdelitev čistega dobi čka, razrešitev ali ponovna izvolitev poslo- vodij in članov nadzornega sveta, dolo čanje ukrepov za nadzor nad poslovodji, sklepanje pomembnejših poslov z najmanj tri četrtinsko ve čino. Sklepe generalne skup- ščine so zapisali v posebno knjigo, v katero je imel med poslovnim letom vpogled vsak družabnik. 59 Trgovinski zakon iz leta 1937 je družbe z omejeno zavezo opredelil takole: “Družba z omejeno zavezo ima s pravili dolo čeno glavnico (osnovna glavnica), v kateri je vsak družbenik udeležen s po eno vlogo (osnovna vloga). /.../ Družbeniki so družbi zavezani samo za dajatve in druge činitve, ki so dolo čene s pravili; /.../. Za zave- 59 Gesetz vom 6. März 1906, über Gesellschaften mit beschränkter Haftung, RGBl Jahrgang 1906, str. 605–613. 158 ze družbe družbeniki ne odgovarjajo.’’ 60 Kot najmanjšo osnovno glavnico je novi zakon predvideval 200.000 di- narjev. Osnovna vloga družabnika ni smela biti manjša od 5000 dinarjev. Razen tega dolo čila zakon ni posegal v organizacijsko strukturo družb z omejeno zavezo. Z vidika položajne definicije so pri družbah z omejeno za- vezo položaj na vrhu podjetja zavzemali poslovodje. PRIMER: Družbeno pogodbo firme “Žaga na Du- plici družba z omejeno zavezo’’ sta 30. januarja 1931 sklenila zakonski par inženir Vladimir Stare ter Helena Remec , oba iz Ljubljane, že od leta 1921 družabnika pri tovarni upognjenega pohištva Remec co. v Duplici pri Kamniku. 61 Namen ustanovitve družbe z omejeno zavezo je bil najem parne in turbinske žage, ki naj bi olajšala dobavo lesa za izdelovanje upognjenega pohi- štva. K osnovni glavnici družbe, ki je znašala 10.000 dinarjev, je vsak od zakoncev prispeval polovico. Druž- bena pogodba je predvidevala le enega poslovodjo in je to funkcijo dodelila Vladimirju Remcu . Novembra 1934 je družbena pogodba doživela spremembe. Družbi se je priklju čil znameniti inženir in konstruktor Stanko Blo- udek iz Ljubljane, ki je od kapitalskega vložka Helene Remec prevzel 1000 dinarjev. Nova pogodba je razvelja- vila dolo čilo, da ima lahko družba le enega poslovodjo. V letu 1934 so tako poslovodje postali vsi trije družabniki, Vladimir in Helena Remec ter Stanko Bloudek . 62 *** Postavlja se vprašanje, katero arhivsko gradivo nam omogo ča najhitrejše prepoznavanje podjetnikov in pridobivanje njihovih osnovnih podatkov. Poglavitni vir za identificiranje podjetnikov predstavljajo registri pod- jetij pri trgovinskih sodiš čih, iz katerih lahko na podlagi vpisa firme ugotovimo ime, priimek, poklic ter prebiva- liš če podjetnika. Vendar pa ni nujno, da je vsak vpis obsegal vse predpisane podatke. Minimalno koli čino in- formacij predstavljata podjetnikovo ime in priimek. Pri 60 Trgovinski zakon za Kraljevino Jugoslavijo, str. 902. 61 ZAL, LJU 88, Trgovinski register, odd. A, 1. knjiga. 62 ZAL, LJU 88, C IV, št. 254. 159 GOSPODARSKE PODOBE vpisu posami čnih firm dobimo podatke o njihovem la- stniku, javnih družb o družabnikih, komanditnih družb o osebno odgovornih družabnikih, delniških družb o članih upravnega odbora ter pri vpisih družb z omejeno zavezo podatke o poslovodjih. 63 Opozorimo še na dejstvo, da pri javnih trgovskih družbah podatek o tem, kdo je poslovodni družabnik, ni razviden iz trgovinskega registra, ampak ga je treba po- iskati v družbeni pogodbi, ki se nahaja med spisovnim gradivom trgovinskega sodiš ča. 63 Verordnung der Ministerien der Justiz und des Handels im Einvernehmen mit dem Finanzministerium vom 9. März 1863, RGBl, Jahrgang 1863, str. 192, Ve- rordnung des Justizministeriums im Einvernehmen mit dem Handelsministerium vom 26. April 1906, RGBl, Jahrgang 1906, str. 730. Trgovinski zakon za kraljevino Jugoslavijo. Podrobneje o trgovinskih registrih glej Metka Bukošek , Okrožna kot trgovska sodišča 1850–1941. V: Arhivi, št. 1, 2007, str. 29–47. 160 Po drugi svetovni vojni je anglosaška politi čna so- ciologija razvila teorijo modernizacije kot procesa druž- benih sprememb, ki je potreben zato, da manj razvite družbe pridobijo lastnosti in strukturo razvitih družb. Ta teorija je temeljila na klasi čnih vrednotah zahodno- evropske civilizacije, kot so bili politi čni pluralizem in demokracija, tržno gospodarstvo in zasebna lastnina, prosti pretok prebivalstva ter svobodno preoblikovanje kulturnih vrednot in pravil obnašanja. Zaradi poudarja- nja evropocentrizma in konstitutivnih dejavnikov demo- kracije so jo vladajo če komunisti čne partije v glavnem odklanjale. Jugoslovanska Zveza komunistov je zago- varjala stališ če, da je treba na proces modernizacije gle- dati kot na pluralizem razli čnih in tudi nasprotujo čih si na činov modernizacije. To je pomenilo, da je zgrešeno govoriti o kapitalisti čni oziroma zahodnoevropski obliki modernizacije kot edini in obvezni poti k moderni indu- strijski družbi. Po njenem so bile še druge poti, ki so jih upravi čeno izbrale socialisti čne države in države nera- zvitega tretjega sveta. V teh državah je modernizacijski proces potekal v posebnih pogojih, šel skozi druga čne faze in zasledoval druga čne vrednote. Strinjala se je, da je v vseh državah ne glede na zgodovinsko izhodiš če in družbeno politi čno ureditev odlo čilna vloga pri trganju vezi z zastarelo gospodarsko strukturo pripadla indu- strializaciji. Vendar pa ta proces ni bil enoten, temve č se je razlikoval glede uporabljenih sredstev, vzpostavlje- nih odnosov in razmerij ter zastavljenih ciljev. Jože Prin či č Modernizacija in gospodarski razvoj Slovenije (1945–1991) 161 GOSPODARSKE PODOBE Ko so jugoslovanski politiki in strokovnjaki govorili o procesu modernizacije, so predvsem mislili na njen gospodarski vidik. Obravnavali so jo kot prestrukturi- ranje gospodarske sestave družbe, posodobitev na čina gospodarjenja in kot prizadevanja za oblikovanje samo- stojnega nacionalnega gospodarstva, ki je samo sposob- no zagotoviti teko čo proizvodnjo in razvoj. Gospodarski na črtovalci so pojem modernizacija za čeli uporabljati na za četku šestdesetih let. Kot sinonim za kontinuirano industrializacijo je v naslednjih letih hitro pridobival na pomenu. Industrializacijo so razumeli v njenem širšem pomenu, se pravi poleg posodobitve opreme in proizvo- dnih zmogljivosti še kot uvajanje sodobnih znanstveno- tehničnih in tehnoloških dosežkov, izpopolnitev organi- zacije, kadrov in poslovanja. *** Komunisti, ki so po drugi svetovni vojni v Jugo- slaviji prevzeli politi čno oblast, so si na gospodarskem podro čju zastavili ambiciozen srednjero čni cilj. Napo- vedali so, da mora jugoslovansko gospodarstvo že v nekaj naslednjih letih napredovati do stopnje, ki bo primerljiva z gospodarstvi srednje razvitih evropskih držav. Svoj optimizem in prepri čanje, da je ta cilj re- alen in uresni čljiv, so gradili na preizkušeni sovjetski razvojni teoriji in praksi. Slednja je temeljila na držav- ni lastnini, centraliziranem planskem gospodarstvu ter na kontinuirani, pospešeni in enostranski industriali- zaciji. Enostranski zato, ker je predpostavljala hitrejši razvoj klju čnih panog težke industrije, ki so ustvarjale energetske vire, polizdelke ali proizvajalna in prome- tna sredstva. Zagovorniki te teorije so verjeli, da se bo s »pospešenim naraščanjem« odlo čilnih industrijskih panog socialisti čna država pretvorila v gospodarsko in vojaško močno državo, ki bo popolnoma samostojna in neodvisna od »samovolje« svetovnega komunizma, kar je bil tudi njihov prvi med najpomembnejšimi ci- lji. Težka industrija je bila osnovni člen gospodarskega na črta, njen stržen pa sta bili metalurgija in strojna 162 industrija. 1 Zvezno partijsko vodstvo se je zanašalo na to, da bo ZSSR kot zaveznica in prijateljska država s svojo »moderno tehniko in najnaprednejšo gospodar- sko strukturo« Jugoslaviji nesebi čno pomagala pri ure- sničevanju razvojnih na črtov in pri preoblikovanju go- spodarskega življenja. 2 Uresni čevanje sovjetskega razvojnega koncepta je potekalo v okviru posameznih petletk. Za partijske ide- ologe so bile sovjetske petletke mojstrovine na črtnosti, ki zahtevajo ogromno preddela, znanja, prizadevanja in preu čevanja. Še posebej so povzdigovali četrto Stalinovo petletko, ki naj bi v letih 1946–1950 sovjetsko družbo dvignila v »novo še popolnejšo družbeno obliko«. 3 Na črt obnove v vojni prizadetega jugoslovanskega gospodar- stva, ki ga je pripravila zvezna vlada, je zvesto sledil gospodarsko-političnim nalogam tega petletnega plana ZSSR. Zato je bila gospodarska obnova zasnovana ta- ko, da je predstavljala uvod, prvo stopnico k na črtni in- dustrializaciji in elektrifikaciji države. V Sloveniji so do konca leta 1945 obnovili prometne poti, v naslednjem letu pa so osrednjo pozornost namenili obnovitvi indu- strijske proizvodnje do predvojne ravni. Del pi člih mate- rialnih in finan čnih sredstev so namenili izgradnji novih industrijskih objektov ali vložili v razširitev proizvodnje podjetij, ki so bila predvidena za nosilce prihodnje in- dustrializacije. Pri snovanju prvega petletnega gospodarskega na- črta, ki je trajalo od poletja 1946 do spomladi 1947, so jugoslovanski planerji skušali prekositi svoje u čitelje. Že osnutek, to je bil generalni plan industrializacije, je precej presegel obseg, ki ga je dosegla sovjetska indu- strializacija v za četnem obdobju. Obseg novih naložb je bil tako velik, zajel je tudi neprednostne industrijske panoge in druga gospodarska podro čja, da bi se Ju- goslavija, če bi ga izvedla, v nekaj letih spremenila iz zaostale poljedelske v »približno tako veliko industrij- sko deželo, kakršna je katerakoli od srednjeevropskih 1 Jože Prin či č, Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu (1945–1956), Novo mesto, 1992, str. 36–37. 2 Jože Prin č i č, Sovjetizacija slovenske industrije v letih 1945–1950. V: Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2, 2005, str. 122. 3 Prav tam. 163 GOSPODARSKE PODOBE držav«. Najvišji partijski funkcionarji, kot je bil Edvard Kardelj, so sicer dopustili možnost, da bodo morda v nekaterih panogah zaostali za Avstrijo in ČSR, toda po povpre čni porabi elektrike, železa, jekla in še v drugih »podobnih stvareh« bodo obe državi dohiteli in lahko sa- mi pokrivali svoje potrebe. 4 Zvezni industrializacijski na črt je po sovjetskem vzoru postal osrednji del Petletnega plana za razvoj na- rodnega gospodarstva FLRJ v letih 1947–1951. Bil je enoten in obvezen za vso državo. Republikam je dolo- čil splošne okvire razvoja ter posebej naloge industri- je splošnega pomena. Slovensko industrijo, v prvi vrsti podjetja splošnega državnega pomena, je obvezal, da v naslednjih petih letih mo čno pove ča proizvodnjo elek- tri čne energije, premoga, glinice in aluminija ter dru- gih surovin, na novo razvije ali pove ča proizvodnjo vrste strojev in naprav ter reprodukcijskega materiala za po- trebe industrializacije, kot tudi pove ča proizvodnjo raz- li čnih izdelkov za potrebe splošne porabe. Slovenija je s svojim petletnim na črtom, sprejetim julija 1947, lahko urejala le razvoj industrije republiškega pomena, ki je postala temelj razvoja gospodarstva. Obvezala se je, da bo v naslednjih petih letih pove čala vrednosti celotne industrijske proizvodnje in »mobilizirala« republiške vi- re za izvedbo vsedržavnega na črta zgraditve težke indu- strije. Predvidela je posodobitev premogovnikov, podjetij v kovinski, kemi čni, lesni in tekstilni panogi, zgraditev več manjših elektrarn ter razširitev zmogljivosti preno- snega elektri čnega omrežja. Leta 1947 je do tedaj prevladujo č pojem industri- alizacija in elektrifikacija nadomestil pojem kapitalna graditev ali kapitalne investicije. Obseg te graditve je bil do sredine leta 1948 še zelo velik. Vklju čeval je nalož- be v pove čanje proizvodnih zmogljivosti v industriji in rudarstvu, prometu ter kmetijstvu. Ta graditev je ime- la prednost pri dodelitvi denarnih, materialnih in dru- gih sredstev. Razdeljena je bila na zvezno in republiško kapitalno graditev. Leta 1947 sta bila na črta zvezne in republiške kapitalne graditve v Sloveniji zelo obsežna. Vklju čevala sta številne novogradnje, racionalizacije, re- 4 AS, 1589, fasc. 32, Zapisnik seje IO OF, 15. 1. 1947. 164 konstrukcije in velika popravila v elektrogospodarstvu, rudarstvu in posameznih industrijskih panogah. Na črt zvezne in republiške kapitalne graditve za leto 1948 je bil za ve č kot 10 odstotkov ve čji kot v preteklem letu. Tako optimisti čen na črt je bil posledica napovedanega ve čje- ga gospodarskega sodelovanja s socialisti čnimi državami ter pri čakovanja, da bo Madžarska izpolnila reparacijsko obveznost. Na črt zvezne kapitalne graditve v Sloveniji je dal prednost gradbenim delom, na črt republiške kapital- ne graditve pa nakupu strojne in druge opreme. V prvih letih po koncu druge svetovne vojne se sov- jetski vpliv ni kon čal le pri oblikovanju razvojnega kon- cepta. Zelo je bil prisoten pri gradnji industrijskih objek- tov. Na črtni in operativni organi so si prizadevali, da so pri graditvi novih tovarn upoštevali sovjetske izkušnje. Industrijski vestnik, to je glasilo ministrstva za indu- strijo in rudarstvo LRS, je od spomladi 1946 objavljal članke, ki so sistemati čno in podrobno opisovali sovjet- ski način graditve. Pri tej graditvi, so poudarjali avtorji člankov, so se gradbena dela lahko za čela šele potem, ko so bili vsi na črti izdelani do zadnje podrobnosti. Da pa bi bilo to mogo če, je bilo treba poprej »jasno« analizirati vse vidike proizvodnje – »kaj bodo proizvajali, kje in kako bodo delali«. 5 Pri izbiranju proizvodnih programov je bilo treba dati prednost pridobivanju surovin in proizvodnji strojev v metalurško-strojnih, »kokso-kemijskih«, elek- tro-kemijskih in drugih kombinatih, »izdelovanje« klavir- jev, mlin čkov za kavo in drugega potrošnega blaga pa je bilo treba prestaviti na kasnejši čas. Sovjetski na črto- valci so priporo čali, naj bodo tovarniške stavbe visoke in svetle, da se bodo delavci v njih dobro po čutili. Veliko vlogo so imele sovjetske izkušnje pri na čr- tovanju proizvodnje in dolo čanju cen izdelkov. Na črtni organi in pa vodstva podjetij so se z njimi seznanili iz številnih brošur, predavanj in konferenc ter v nepo- srednih stikih s sovjetskimi svetovalci. Pri tem je treba lo čiti dolgoro čno na črtovanje posameznih delov indu- strijskega procesa od kratkoročnega. Dolgoro čno na čr- tovanje je bilo povezano z uporabo dolo čenega sistema indeksov in z vrsto drugih statisti čnih pokazateljev, s 5 Prin č i č, Sovjetizacija slovenske industrije, str. 123. 165 GOSPODARSKE PODOBE pomo čjo katerih je bilo treba za posamezna časovna obdobja natan čno dolo čiti gibanje proizvodnje, obseg osnovnih sredstev in vloženega dela, proizvodne stro- ške, bilanco prihodkov in odhodkov in še druge eko- nomske kategorije. 6 Pri kratkoro čnem na črtovanju pa je bil ve čji poudarek na tem, da morajo proizvodni na črti zagotoviti racionalno in kakovostno proizvodnjo, »brez- pogojno rentabilnost«, optimalno izrabo zmogljivosti ter »kompleksno in najracionalnejšo predelavo stranskih proizvodov in »odpadkov«. 7 Posebna skrb za smotrnej- šo uporabo proizvodnih dejavnikov je bila poverjena industrijskim na črtovalcem in racionalizatorjem, ki so jih posamezna slovenska podjetjih za čela nastavljati že leta 1946. Na črtovalci so morali izdelati podroben po- pis strojev in drugih proizvodnih sredstev, ki je vodstvu podjetja in na črtovalcem na »višjih ravneh« zagotavljal, da so v »vsakem trenutku vedeli, s čim razpolagajo«. Na- loga racionalizatorjev pa je bila pospešitev proizvodnega »tempa«. Da bi to dosegli, so lahko spreminjali delovne norme ter znotraj podjetja »na črtno« premeš čali razpo- ložljivo delovno silo. Da bi dosegli pove čanje proizvodnje in boljše izpolnjevanje za črtanih planov, so se v Slove- niji leta 1947 za čeli ukvarjati s standardizacijo orod- ja, opreme in izdelkov v kovinski industriji. Predvidena je bila kot uvod v »množi čno« proizvodnjo izdelkov, po katerih je bilo povpraševanje najve čje. 8 V sklop priza- devanj za ve čjo in racionalnejšo proizvodnjo je spadalo tudi uvajanje zapletenega sistema obra čunavanja proi- zvodnje in enotnega knjigovodstva, ki je v naši republiki nasledil nemški obra čunski sistem, uveden med oku- pacijo. Nova ra čunovodska pravila, ki so se jih za čeli finančni uslužbenci v industrijskih podjetjih u čiti na pamet leta 1947, so v ZSSR imenovali »hazraš čot«. Ta sistem je najprej postal izhodiš če za dvosmerno na čr- tovanje fizi čnega obsega industrijske proizvodnje in cen industrijskih izdelkov, leta 1948 pa tudi za znižanje t. i. »polne lastne cene«. 9 6 Prav tam, str. 125. 7 Prav tam, str. 123. 8 Prav tam, str. 126. 9 Prav tam, str. 125. 166 Vrsta dokumentov dokazuje tudi precejšen vpliv ZSSR na organiziranje in upravljanje industrije ter uva- janje novih proizvodnih odnosov. Pod tem vplivom je prišlo do proizvodno-teritorialne razdelitve industrije na industrijo zveznega, republiškega in lokalnega pomena. Zaradi take razdelitve so najpomembnejša in najve čja slovenska industrijska podjetja za štiri leta prišla pod zvezno upravo. Uveljavljanje novih proizvodnih odnosov je bilo povezano z ve čjim redom in delovno disciplino. Poudarek je bil na razvijanju tovariškega sodelovanja, socialisti čni vzajemni pomo či, udarništvu in socialisti č- nem tekmovanju. Do konca leta 1947 so ZSSR in druge »prijateljske« države srednje in vzhodne Evrope kazale pripravljenost za sodelovanje in pomo č pri oživljanju gospodarskega življenja in uresni čevanju industrializacijskega na črta. Jugoslavija je sklenila z njimi trgovinske sporazume, s katerimi si je zagotovila uvoz nafte, koksa in drugih naj- potrebnejših surovin. Sklenila je tudi dolgoro čne spora- zume o vlaganjih, o vklju čitvi strokovnjakov in o pomo či pri strokovnem izobraževanju. Iz socialisti čne solidar- nosti je dala tem državam ve č milijonov dolarjev visoke avanse in brezobrestne kredite. Oblast se je trudila utr- diti prepri čanje, da bo gospodarsko sodelovanje s temi državami teko če ter bo pravočasno in v zadostni me- ri pokrilo vse državne potrebe. Ta predpostavka je bila zavestno vgrajena v petletni plan. Izpolnitev petletnega plana industrializacije in elektrifikacije je bila torej v ve- liki meri odvisna od gospodarske pomo či in sodelovanja z vzhodnimi socialisti čnimi državami. Pri uresni čevanju sklenjenih sporazumov se je že od za četka mo čno za- tikalo, najbolj pri izpolnjevanju investicijskih sporazu- mov. Rezultati tega sodelovanja so bili zato precej pod pri čakovanji. V letih 1945–1947 so številna slovenska podjetja na veliko »kalkulirala z uvozom takih in takih strojev in naprav«. 10 Po oceni slovenskega komiteja za zunanjo trgovino so bili najboljši pogoji za trgovanja s ČSR. Brez večjih težav so slovenska podjetja uvažala koks, celulo- 10 Neven Bora k, Žarko Lazarević, Jože Prin č i č (ur.), Od kapitalizma do kapitalizma, Ljubljana, 1997, str. 316. 167 GOSPODARSKE PODOBE zo in kaolin. Zataknilo pa se je pri uvozu žgane in surove vezne gline, elektrokorunda in silicijevega karbida. ČSR je po osemmese čnem »premišljevanju« zavrnila tudi po- godbo o uvozu kakovostnih surovin za potrebe sloven- ske kemi čne industrije. Bolje je kazalo pri investicijskih dogovorih. Leta 1945 so se predstavniki ministrstva za industrijo in rudarstvo s češkimi podjetji dogovarjali o nakupu opreme za rudnike in termoelektrarne. Nasle- dnje leto je v to državo odšlo ve č tiso č slovenskih fantov, da bi si v čeških industrijskih obratih pridobili prak- ti čno znanje in poklic. V naslednjih dveh letih je podje- tje ČKD iz Prage izdelalo na črte za proizvodnjo tovornih avtomobilov tipa Praga RN–13, ki naj bi jih izdelovali v Mariboru, ter idejna projekta za zgraditev kladivarne v železarni Ravne in za usmerjevalno napravo za valjarno na Jesenicah. V tem času sta se obe strani dogovorili še o dobavi strojne opreme za usnjarsko, kovinsko in živil- sko industrijo, industrijo gradbenega materiala ter za elektrogospodarstvo, kjer so bile potrebe najve čje. Leta 1947 so se slovenski in češki strokovnjaki dogovarja- li o pomo či češkoslovaškega gospodarstva pri graditvi daljinske plinarne v Velenju. Pri tej gradnji naj bi se zgledovali po plinarni v Mostu v Sudetih. 11 Leta 1948 je dogovarjanje o uvozu strojne opreme iz ČSR doseglo najve čji obseg. Slovenija se je dogovorila za uvoz opreme za hidroelektrarno Belica, Železarno Je- senice in za vrsto podjetij v kovinski, usnjarski, kemi č- ni, tekstilni, živilski in elektroindustriji. Za slovenske na črte je bil ta uvoz še posebno pomemben, saj je šlo za nova podjetja, ki naj bi izdelovala kolesa, pisalne stroje in elektri čni material. 12 V Sloveniji so veliko pri čakovali tudi od menjave s Poljsko. Upali so, da bodo z njeno pomo čjo opremili več elektroenergetskih objektov, posodobili tekstilno in kemi čno industrijo ter kon čno zadovoljili doma če po- trebe po organskih barvilih, vodikovem peroksidu in metanolu. Hitro se je pokazalo, da upanja niso imela 11 Prin č i č, Sovjetizacija slovenske industrije, str. 127–128. 12 Jože Prin č i č, Gospodarski stiki Slovenije z državami naslednicami Avstro-Ogrske po drugi svetovni vojni (1945–1960) V: Prispevki za novejšo zgodovino, št. 1, 1997, str. 63–64. 168 trdnejše podlage. Poljska se je pokazala kot nezanesljiv partner. Podobno se je dogajalo tudi z Madžarsko, ki se je s sporazumi in mirovno pogodbo obvezala, da bo na račun vojne škode poslala v Jugoslavijo stroje in drugo opremo v vrednosti 70 milijonov dolarjev. Republiška planska komisija je maja 1948 napravila na črt, kako bo v letih 1949–1951 med industrijska in druga gospo- darska ministrstva razdelila številne stroje in opremo. S tega seznama je leta 1948 prišlo v Slovenijo le ne- kaj strojev. Najslabše je tekla gospodarska menjava z ZSSR. Zaradi sovjetske brezbrižnosti in zavla čevanja je propadlo ve č poskusov za nabavo strojne opreme, kar je slovenske na črtovalce spravilo v težak položaj. Med njimi sta izstopala na črt za obnovo Čermak-Špirekove pe či v Rudniku živega srebra v Idriji ter nabava popolne opreme za zgraditev nove valjarne na Jesenicah. 13 Poleti 1948 se je uresni čevanje prvega petletnega plana osredoto čilo na kapitalno graditev, to je na gradi- tev najve čjih in najpomembnejših težkoindustrijskih in rudarskih zmogljivosti. Tej graditvi so v naslednjih letih namenili velik del državnega prora čuna. Drugim pro- jektom se je bilo treba odre či ali pa njihovo dograditev prestaviti na kasnejši čas. Najpomembnejši razlog za omejitev široke zasnove jugoslovanske industrializacije je bila enostranska prekinitev odnosov in gospodarska blokada ZSSR in njej podrejenih socialisti čnih držav, do katere je prišlo po sporu med sovjetskim in jugoslovan- skim partijskim vodstvom. Ta blokada je trajala do leta 1953. Škoda, ki jo je slovensko gospodarstvo utrpelo za- radi informbirojevskih dogodkov, je bila znatna in ve č- stranska. Leta 1948 se je morala Slovenija odre či svoji razvojni strategiji, opustiti upanje o velikem pove čanju izvoza kon čnih industrijskih izdelkov, se podrediti zah- tevam in potrebam izgradnje težke industrije, pridobiva- nju deviznih sredstev za vsedržavne potrebe in se soo čiti z ve čletnim gospodarskim nazadovanjem. Konec sovjet- skega vpliva je povzro čil drugo » čistko« med vodilnimi in strokovnimi delavci v podjetjih. V drugi polovici leta 1948 so odstranili prave in osumljene simpatizerje ZSSR. 13 Prin č i č, Sovjetizacija slovenske industrije, str. 129. 169 GOSPODARSKE PODOBE Poleg negativnih pa je imel »zgodovinski prelom« z ZSSR in njenimi zaveznicami tudi zelo pomembne in za kasnejši gospodarski razvoj Slovenije tudi odlo čilne posledice. V gospodarsko življenje je prinesel olajšanje, spodbudil je samozavest in zatajevano podjetnost. Že septembra 1948 so v posameznih podjetjih ugotovili, da mnogo izdelkov lahko izdelajo doma. To je ustrezalo po- liti čnemu vodstvu, ki se je do takrat že streznilo in tudi javno priznalo, da bi nadaljnja sovjetizacija slovensko industrijo pripeljala v popolno odvisnost od vzhodnih gospodarstev. Spremenjene razmere so odprle vrata no- vim proizvodnim odnosom, ki so dopuš čali ve čjo vlogo podjetij pri na črtovanju in vodenju proizvodnje. Tako so lahko prišla bolj do izraza na čela blagovne proizvodnje. Prekinitev odnosov z vzhodnimi socialisti čnimi država- mi je slovenskemu gospodarstvu omogo čila, da je okre- pilo stike z razvitimi zahodnimi kapitalisti čnimi država- mi. Te so iz strateških razlogov, pa tudi zaradi dejstva, da je bila stabilnost Titove vlade odvisna od zmožnosti ohranjanja stabilnega gospodarstva in dviga življenjske ravni, ponudile denarno pomo č in odprle vrata ve čji tr- govinski menjavi. Zahodna pomo č je prinesla ve č koristi kot pa sovjetske obljube. Poleg tega pa se Zahod ni vme- šaval v notranje zadeve. *** Zvezna vlada je hotela kapitalne industrijske objek- te toliko dograditi, da bi se v njih lahko za čela proi- zvodnja. Zato je v prvi polovici petdesetih let še vztra- jala na gospodarski politiki, ki je zato, da so vodilne industrijske panoge lahko dobile najve čji kos investi- cijske poga če, zbrane z visokimi cenami industrijskega blaga in z visoko obdav čitvijo zasebnega gospodarstva, dopuš čala »polževo« napredovanje drugih panog in go- spodarskih podro čij, življenjske ravni in družbenega standarda. Leta 1955 je kazalo, da se bo za čelo novo razvojno obdobje. Konec tega leta je državno partijsko vodstvo sprejelo na čela nove gospodarske politike, s ka- terimi so dotlej prednostne panoge izgubile ugodnejši položaj, v ospredje pa so stopile zahteve po mirnejšem, bolj vsestranskem, skladnejšem in bolj uravnovešenem 170 gospodarskem razvoju, po uskladitvi porabe z resni čni- mi materialnimi možnostmi, pove čanju negospodarskih naložb ter po ve čji skrbi za izboljšanje življenjske ravni zaposlenega prebivalstva. Gospodarska politika skladnejšega gospodarske- ga napredovanja pa ni zaživela. Nadaljevala se je stara razvojna usmeritev, ki je prednostno ustvarjala mo čno industrijsko podlago, na kateri naj bi se potem razvi- lo vse gospodarstvo. Tako kot v preteklosti, je bila tu- di v tem obdobju pretežno usmerjena v graditev novih objektov v energetiki, v metalurgiji, v kovinski in teks- tilni industriji. V preostalih industrijskih panogah in na drugih gospodarskih podro čjih se je vrednost naložb le neznatno pove čala, zato so številni problemi na teh po- dro čjih ostali nerešeni in še naprej pere či. Tako žele- zniški promet ni mogel slediti naraš čajo čim potrebam in zahtevam, gradbeništvo je bilo brez najpotrebnejše mehanizacije, predelovalna industrija in trgovina brez sodobne tehnologije in opreme, turizem in gostinstvo pa nista mogla izrabiti ugodnih naravnih pogojev za hitrej- ši razvoj. Skupna kmetijska pridelava se je pove čala, vendar manj, kot bi se morala. Problem je bil v tem, ker je država skrbela le za potrebe državnih kmetijskih po- sestev in zadrug. 14 Nova gospodarska politika je oživila in pospešila prizadevanja za hitrejšo tehnološko prenovo jugoslo- vanskega gospodarstva. Bila so izraz stvarnih razmer in potreb. Naraš čanje prebivalstva, višja življenjska ra- ven in vedno ve čje zahteve po masovnih izdelkih so zah- tevali ve čjo proizvodnjo, boljšo kakovost in nižje cene. Za to pa so bili potrebni novi stroji in oprema ter višja storilnost in izobrazbena sestava zaposlenih. Leta 1956 se je po vsej državi za čela široko zastavljena akcija, ki jo lahko štejemo za za četek uresničevanje teh ciljev. Potekala je pod geslom »Boj za ve čjo produktivnost«. 15 Akcija, ki naj bi jo s krediti podpirala Narodna banka Jugoslavije, je zasledovala tri cilje: združevanje podjetij, 14 Jože Prin č i č, V za čaranem krogu. Slovensko gospodarstvo od nove ekonomske politike do velike reforme 1955–1970, Ljubljana, 1999, str. 74–76. 15 Jože Prin č i č, Temeljne dileme in problemi modernizacije slovenskega gospodar- stva. V: Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2, 2002, str. 69. 171 GOSPODARSKE PODOBE izboljšanje njihove kadrovske sestave ter posodobitev opreme in proizvodnje. Pri čakovanih rezultatov ni pri- nesla. Kadrovska sestava se ni izboljšala, postopki za združevanje podjetij v velike, gospodarsko mo čne delov- ne organizacije, ki naj bi bile sposobne same izpeljati specializacijo proizvodnje, vpeljati sodobne tehnološke postopke in posodobiti poslovanje, so se ustavili že pri prvih korakih. Razlogov za takšen razplet je bilo ve č. Dr- žava za tehnološko napredovanje še ni bila pripravlje- na oddvojiti ve čjih sredstev. Podjetja zaradi prevelikih družbenih dajatev in premajhne amortizacije sama niso bila sposobna financirati ve čjih posodobitev, zmogla so kve čjemu le manjše rekonstrukcije ter odpravljati t. i. »ozka grla« v proizvodnem procesu. Partijski vrh je sicer dal načelen pristanek, toda med njegovimi člani je še vedno prevladovala avtarki čna miselnost, da je mogo če višjo storilnost dose či s starimi stroji, nove pa izdelati doma. »Geslo, dajte nam ameriške stroje, pa vam bomo dali ameriško storilnost, ki se ponekod sliši, ni upra- vi čeno,« je poudaril vplivni partijski funkcionar Franc Leskošek aprila 1957 na seminarju o delavskem samo- upravljanju v Beogradu. Od delavcev je zahteval dose- ganje visoke storilnosti s stroji, ki so jih imeli. Nasle- dnje leto je Zvezna industrijska zbornica sicer sklenila, da se bo doma ča strojegradnja preusmerila na izdelavo opreme za posodobitev posameznih panog, mehanizaci- jo kmetijstva in prometa. Uresni čitev tega na črta pa so prestavili v naslednje srednjero čno obdobje. V času drugega petletnega gospodarskega na črta je prišlo še do enega spoznanja, ki je bilo tesno povezano s sodobnejšim na činom gospodarjenja. V tem času so se gospodarski na črtovalci za čeli zavedati, da za visoko delovno produktivnost, ki je tesen spremljevalec gospo- darske rasti, niso potrebne samo velike investicije, nova tehnologija in ve čji obseg proizvodnje, temve č tudi drugi dejavniki, med katerimi sta najpomembnejša razdelitev čistega dohodka in sistem spodbudnega nagrajevanja. Pri vzpostavljanju novega na čina nagrajevanja je Slove- nija hodila nekaj korakov pred drugimi republikami. 16 Kljub težavam zaradi po časnega razhajanja s sta- 16 Prin č i č, V za čaranem krogu, str. 82–85. 172 rimi in utrjevanja novih na činov gospodarjenja se je leta 1953 začelo obdobje gospodarskega prebujanja in hitrejše gospodarske rasti. Do sredine petdesetih let je dobila sestava slovenskega gospodarstva bolj sodobno podobo. Industrija je postala vodilno gospodarsko po- dro čje, gradbeništvo in gozdarstvo pa sta se vodilnemu položaju hitro približevala. Industrijska proizvodnja se je v primerjavi s predvojno podvojila, panoge, ki jih pred vojno še ni bilo ali je bil njihov razvoj še v zametkih (ele- ktro, naftna in gumarska industrija), so hitro napredo- vale. 17 Mo čno se je pove čalo število zaposlenega prebi- valstva, pove čalo se je tudi število kvalificiranih in viso- kokvalificiranih delavcev. V drugi polovici petdesetih let se je v Sloveniji za čela gradnja vrste elektroenergetskih objektov. 18 Uresni čili so prve ve čje investicije v prome- tno infrastrukturo (posodobili ali na novo so zgradili ce- ste med Zagrebom in Ljubljano, Senože čami in Koprom ter med Dravogradom, Mariborom in Mursko Soboto) ter za čeli graditi koprsko pristaniš če. Številnih idejnih na črtov – na primer letališ če na Brniku, ljubljansko že- lezniško križiš če, predor pod Ljubeljem – pa republiška vlada ni mogla uresni čiti. *** Na za četku šestdesetih let se je v razvojnih na črtih pojavil pojem modernizacija, ki je hitro pridobival na pomenu. Tretji vsedržavni petletni gospodarski na črt, sprejet zadnjega decembra 1960, je med pogoje za do- seganje ve čje proizvodnje in ve čjega narodnega dohod- ka postavil tudi posodobitev gospodarskega sistema in oblik organizacije podjetij ter ve čjo uporabo sodobnejših znanstvenih in tehnoloških pridobitev. Smotrnejše iz- 17 Leta 1956 je znašala vrednost industrijske proizvodnje skoraj polovico družbene- ga proizvoda LR Slovenije. Fizi čni obseg proizvodnje je bil dva in pol krat ve čji kot leta 1939, pogonska mo č industrije je bila osemkrat ve čja kot 1938, njen delež v izvozu je bil 70%, vrednost osnovnih sredstev je bila po popisu iz leta 1953 za 61% večja kot leta 1954. Leta 1956 je bilo v industriji zaposlenih že 148.196 oseb, torej enkrat več kot leta 1939 in skoraj polovica vseh zaposlenih v LR Sloveniji v tem letu. Podrobneje glej: Prin či č, Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu, str. 165–168. 18 Nove objekte ali naprave so za čeli graditi v hidroelektrarnah Dravograd, Vuzenica, Vuhred, Mariborski otok, Ožbolt, termoelektrarni Šoštanj in Brestanica, v omrežju Koper–Buje in Trbovlje–Ljubljana. 173 GOSPODARSKE PODOBE koriš čanje moderne tehnike, izboljšanje kvalifikacijske strukture in spodbujanje doma če znanosti je ozna čil kot »najpomembnejše činitelje gospodarskega napre- dovanja«. Slovenski plan gospodarskega razvoja za le- ta 1961–1965 je še bolj izpostavil nujnost kakovostnih sprememb v gospodarski strukturi. Kot najpomembnej- še cilje je postavil modernizacijo industrijske in druge proizvodnje ter izboljšanje pogojev za razvoj turizma, tr- govine, gostinstva in obrti. Pri iskanju najustreznejših tehnoloških pridobitev so v Sloveniji najve č stavili na vpeljavo serijske proizvodnje in avtomatizacijo velikih proizvodnih sistemov. Sredi leta 1962 se je zvezna vlada sicer odrekla petletnemu na črtu, kar pa ni zaustavilo modernizacij- skih teženj, zlasti v Sloveniji. V tem času se je namre č na podro čju gospodarskega na črtovanja za čel misel- ni premik, ki je potem omogo čil gospodarsko reformo in sprejem nove razvojne strategije. Vodilni republiški funkcionarji so za čeli obra čati hrbet avtarki čni usme- ritvi in ekstenzivnemu gospodarjenju ter vse bolj težiti k vklju čitvi v mednarodno blagovno menjavo in inten- zivnejši modernizaciji. Boris Kraigher, Stane Kav či č in drugi politiki so v javnih nastopih poudarjali, da se je za čelo drugo obdobje v razvoju proizvajalnih sil, za ka- terega ni ve č toliko pomembna koli čina, pa č pa vsebina in kakovost proizvodnje in pa vprašanje, ali kon čni proi- zvodi ustrezajo pogojem doma čega, zlasti pa tujega trga. Glavno sporo čilo gospodarske reforme, ki se je za čela julija 1965, je bilo, da je prišlo jugoslovansko gospodar- stvo do razpotja, ko je treba odpraviti objektivne činite- lje avtarki čnega gospodarstva in dolo čiti nov nacionalni ekonomski interes, ki bo temeljil na intenzivnejši vklju- čitvi v svetovne gospodarske tokove. Namen reforme je bil spremeniti družbenoekonomsko »klimo«, ki je silila podjetja v pasivnost in apati čnost, ekonomsko politiko pa podrejala politi čnim potrebam in pobudam. Snoval- ci reformnega programa so med gospodarskimi podro čji najve č pozornosti namenili terciarnemu sektorju. Trgo- vina, ban čništvo in promet naj bi postali samostojnejši, njihov delež v razdelitvi družbenega proizvoda pa naj bi se pove čal. Plan gospodarskega razvoja SFRJ za leta 1966– 174 1970, ki je bil sprejet v času, ko je bila reformna vznese- nost v državi na višku, je postavil med najpomembnejše naloge tudi modernizacijo in rekonstrukcijo obstoje čih zmogljivosti, hitrejši razvoj izobraževanja in znanosti ter večjo uporabo sodobnih tehni čnih dosežkov. Srednje- ročni plan SR Slovenije za leta 1966–1970 je dal mo- dernizaciji ve čjo težo kot pa zveni plan. Postavil jo je za svoje izhodiš če ter ji namenil vlogo širokega in »komple- ksnejšega« družbenega procesa, ki naj bi prevzel naj- težja bremena pri odpravljanju ovir na poti k hitrejši gospodarski rasti. Ta srednjero čni plan je bil tudi od- govor na doma če in tuje o čitke, da Slovenija nima svoje dolgoro čne razvojne usmeritve. V drugi polovici šestdesetih let je vlada Staneta Kav č i ča sprejela strategijo dolgoro čnega razvoja Slove- nije, ki se je precej razlikovala od dotedanje razvojne usmeritve. Strokovna izhodiš ča je izdelal Inštitut za ekonomska raziskovanja v Ljubljani in jih predstavil v obsežni študiji. Njeni avtorji so ugotovili, da Slovenija po tehnološki plati vse bolj zaostaja za razvitim svetom ter da si najve čja podjetja iz drugih republik in tujine podrejajo njene gospodarske zmogljivosti in strokovnja- ke ter zasedajo slovenski trg. Zaradi teh okoliš čin je bilo po njihovem mnenju potrebno izdelati »dejaven, lasten, ekonomsko sodoben in ambiciozen« razvojni program, ki ji bo omogo čil kakovosten razvojni premik. Njihovo vodilo pri snovanju tega programa je bilo, da Sloveni- ja ne more voditi izolirane gospodarske in socialne po- litike, temve č se mora vklju čiti v mednarodne tokove ter se zgledovati po pravilih gospodarjenja, ki veljajo v razvitem svetu. Sprijazniti se bo morala, da razpolaga z omejenim obsegom naravnega in akumuliranega bo- gastva, zato si bo morala prizadevati, da čim bolj izrabi razpoložljive proizvodne dejavnike. Po njihovi presoji bi bilo treba zmanjšati pristojnosti zvezne države ter do- kon čati gospodarsko reformo. 19 Avtorji so se zavzeli za prestrukturiranje slovenske industrije in osredoto čenje njene proizvodnje na izdelavo izdelkov visokega cenov- nega razreda za izvoz na konvertibilna tržiš ča. Poudarili 19 Jože Prin či č, Neven Bor ak, Iz reforme v reformo. Slovensko gospodarstvo 1970– 1991. Ljubljana, 2007, str. 217. 175 GOSPODARSKE PODOBE so, da je treba po zgledu visoko razvitih držav hitreje razvijati terciarne dejavnosti. Za podro čje infrastruktu- re (energetiko, komunikacije, vodno gospodarstvo) so svetovali, naj se Slovenija še naprej prilagaja zveznemu konceptu, pri čemer pa bi morala odlo čneje zastopati nacionalni interes. V prometnih povezavah so videli naj- šibkejši člen slovenskega gospodarskega napredovanja. Predlagali so, naj ne odlašajo ve č z gradnjo avtocest in izdelavo projektov za vklju čitev v evropski cestni, žele- zniški, zra čni in vodni promet. 20 Na podlagi predstavljene študije se je za čelo sno- vanje Resolucije dolgoro čnega razvoja Slovenije. Nje- ne temeljne zna čilnosti je junija 1970 predstavil Stane Kav či č. Po njegovih besedah je bil zasnovan tako, da bo Slovenija na široko odprla vrata tehnološki revoluciji v svetu in se trudila zadržati visoko stopnjo gospodar- ske rasti. To ji bo uspelo, če bo v zadostni meri izrabila obstoje če zmogljivosti, izboljšala ekonomijo dela, vzpo- stavila socialno ravnovesje, »pokopala« slaba podjetja in namenila zadosten delež družbenega proizvoda hitrej- šemu razvoju. Zaradi ve č razlogov niso dali prednosti nobeni industrijski ali neindustrijski »monokulturi«. Odlo čili so se za ohranitev »pestre« proizvodne sesta- ve, ki se bo lahko prilagodila razmeram in potrebam na trgu in se tudi prosto razvijala. Industrija bo zadrža- la položaj vodilne panoge, vendar se bo osredotočila na izdelke visokega cenovnega razreda. Infrastruktura se bo prilagodila novim zahtevam in potrebam. Terciarni sektor se bo razvijal v »razumnem ravnotežju« z drugimi gospodarskimi podro čji. 21 Strategija dolgoro čnega gospodarskega razvoja Slo- venije je bila eden o mo čnejših razlogov za politi čni ob- račun s Stanetom Kav či čem in drugimi vidnimi nosilci reformnih prizadevanj, ki ga je partijsko vodstvo izpelja- lo na za četku sedemdesetih let preteklega stoletja. Sle- dnje je bilo bolj naklonjeno restavraciji predreformske razvojne politike, po kateri je bila prva naloga državne gospodarske politike dokon čati izgradnjo temeljne in- dustrije. Posodobitev industrijske in druge proizvodnje 20 Prav tam, str. 218. 21 Prav tam, str. 224. 176 ter hitrejše napredovanje drugih gospodarskih podro čij sta bila v drugem planu oziroma prepuš čena podjetjem, posameznim državnim skladom in povezovanju s tuji- mi poslovnimi partnerji. Tako modernizacija ni izgubila le svojih najvplivnejših zagovornikov, temve č tudi vlogo globalnega dejavnika, ki bi gospodarstvo notranje krepil ter pove čeval njegovo izvozno uspešnost. Na za četku sedemdesetih let so v državi zopet pre- vladali zagovorniki ekstenzivnega in samozadostnega gospodarskega razvoja. Srednjero čni gospodarski na črt Jugoslavije za leta 1971–1975 je za splošne cilje gospo- darskega razvoja dolo čil »dinami čno« gospodarsko rast, uravnovešene gospodarske tokove in u činkovito gospo- darjenje. Industrija je še okrepila položaj vodilnega go- spodarskega podro čja, njen delež v družbenem proizvo- du naj bi do leta 1975 dosegel 35,5 – odstotni delež. Ve- lik del predvidenih investicijskih sredstev je zvezni plan namenil hitrejšemu razvoju primarne proizvodnje (zlasti energije in surovin), prometne infrastrukture (vklju ču- jo č gradnjo naftovoda in plinovoda) in turizma. 22 Do od- stopa Staneta Kav č i ča slovenska vlada ni bila zadovolj- na z novimi razvojnimi poudarki, saj je to pomenilo, da bo še bolj »odrinjena« od zvezne blagajne in ugodnosti. Zdelo se ji je nelogi čno, da se po prenosu razvojnega tež- iš ča iz predelovalne na bazi čno in surovinsko industrijo prestrukturiranje ustavi, namesto da bi se nadaljevalo in zajelo tista podro čja, ki jim gospodarska politika do- tlej ni namenila potrebne pozornosti. To so bila priza- devanja za ve čjo storilnost, rentabilnost in sploh smo- trnejše gospodarjenje. Novi izvršni svet, ki je bil izvoljen novembra 1972, ni ve č ugovarjal generalni državni za- snovi, ki je dajala prednost hitrejšemu razvoju doma če surovinske proizvodnje, metalurgije in bazi čne kemije. To pa ni pomenilo, da jo je v celoti sprejel. Predvidel je nadaljevanje sprememb v gospodarski sestavi, s kate- rimi se je zmanjševal delež primarnega, pove čeval pa delež terciarnega sektorja. Med temeljne srednjero čne gospodarske cilje je uvrstil tudi posodobitev gospodar- skih panog, ki so zaostajale za splošno razvojno ravnijo. Uresni čevanje tega cilja je prišlo najbolj do izraza leta 22 Prav tam, str. 296–298. 177 GOSPODARSKE PODOBE 1974, ko je bil del investicijskih sredstev namenjen tudi avtomatizaciji in modernizaciji proizvodnje. 23 Srednjero čni družbeni plan Jugoslavije za drugo polovico sedemdesetih let je nastajal v druga čnih raz- merah kot njegov predhodnik. Sredi sedemdesetih je Jugoslavija po kakovosti gospodarjenja absolutno in relativno zaostajala za razvitimi evropskimi državami. Imela je najvišjo stopnjo inflacije, najvišjo rast zaposle- nosti v industriji, pri produktivnosti in realnih oseb- nih dohodkih je bila dale č zadaj. 24 Jugoslovansko go- spodarstvo je zašlo v krizo, tržna nesorazmerja so bila večja kot kadar koli po drugi svetovni vojni. Oblast se je zbala, da bo prišlo do pomanjkanja surovin in hra- ne, zato je pri sestavljanju plana še z ve čjo zavzetostjo vztrajala pri hitrejšem razvoju surovinskih in živilsko- predelovalnih zmogljivosti. Ostale so nosilne dejavnosti, katerim so bili namenjeni najve čji kosi doma če investi- cijske poga če in tuji krediti. Industrija ni le zadržala, temve č še pove čala svoj delež v družbenem proizvodu. Republiška skupš čina je podprla stališ če, da so hitrej- šemu napredovanju prioritetnih ali nosilnih dejavnosti namenjena prevelika sredstva. Kljub podpori to stali- šče ni moglo obveljati, saj bi bilo v nasprotju z dolo čili zveznega plana. Tako je Družbeni plan SR Slovenije za obdobje 1976–1980 temeljil na istih razvojnih na čelih kot prehodni. Poudaril je krepitev surovinske podlage in zmanjšanje uvozne odvisnosti. S tem je bila hitrejša modernizacija slovenske industrije prestavljena na na- slednje plansko obdobje. Predvidel je, da bodo do leta 1978 vlaganja osredoto čena v izgradnjo številnih elek- troenergetskih objektov; poleg JE Krško še v TE Šoštanj IV, HE Srednja Drava II itn. V tem času naj bi prome- tna struktura dobila bolj sodobno podobo, del tujih in doma čih sredstev pa bi vložili tudi v krepitev doma če surovinske podlage. 25 Do leta 1978 so dale č zaostali za uresni čitvijo programa prednostnih naložb, zato je pri- šlo do zasuka v gospodarski politiki republike. Število 23 Prav tam, str. 311–313. 24 Gospodarska gibanja, maj 1978, Uspešnost jugoslovanskih in nekaterih kapitali- sti čnih gospodarstev (1970–1977), str. 50. 25 Prin č i č, Bora k, Iz reforme v reformo, str. 343–344. 178 prioritetnih objektov se je zmanjšalo in osredoto čilo na tiste v prometni infrastrukturi, proizvodnji hrane ter na posamezne programe v pridobivanju surovin in stroje- gradnji. Dela na drugih prednostnih objektih je bilo tre- ba zaustaviti in po čakati na boljše čase. 26 Brezkompromisni spori okoli razvojnih težiš č SFRJ v letih 1981–1985 so se kon čali šele potem, ko je posre- dovalo zvezno partijsko vodstvo. Postavilo se je na stran tistih republik, ki so se zavzemale za nadaljevanje dote- danje avtarki čne gospodarske politike, to je odpravlja- nja neskladnosti med energetsko-surovinskim in pre- delovalnim sektorjem. Taka razvojna politika je na eni strani predpostavljala hitrejši gospodarski razvoj proi- zvodnje energije iz doma čih virov, ve čjo proizvodnjo de- ficitarnih surovin in glavnih reprodukcijskih materialov, pove čanje proizvodnje hrane in hitrejši razvoj prometa, na drugi strani pa omejitev »predimenzioniranega« ra- zvoja predelovalnih panog. Tej usmeritvi je bila prilago- jena tudi strategija tehnološkega razvoja, saj je temeljila na ve čji uporabi doma čega znanja ter hitrejšem razvoju doma če proizvodnje, ki je zmanjševala tehnološko odvi- snost od tujine. V razpravah o zveznem srednjero čnem planu za obdobje 1981–1985 so se slovenski pogajalci ogradili od poudarjene avtarki čne usmeritve. Skrbelo jih je, ker so bili razvojni cilji postavljeni previsoko in premalo konkretno. Predzadnji slovenski srednjero čni gospodarski na črt je tako kot vsi predhodni povzel sku- pne državne razvojne interese, bolj pa je poudaril po- trebo po preoblikovanju gospodarske strukture in ve čjo vklju čitev gospodarstva v svetovne tokove. V Sloveniji naj bi do leta 1985 zagotovili hitrejši razvoj gospodarske infrastrukture in »odlo čno« pove čali delež tehnološko intenzivne proizvodnje, ki bi temeljila na visokokvalifi- ciranem delu in avtomatizirani proizvodnji, bila izvozno usmerjena in bi zagotavljala smotrno zaposlovanje, go- spodarno uporabo energetskih in drugih virov. Ta nova razvojna oblika naj bi v naslednjem planskem obdobju postala podlaga za modernizacijo celotnega gospodar- skega življenja. V obravnavanem planu se je pomen raziskovalne dejavnosti pove čal. Namenjena ji je bila 26 Prav tam, str. 347. 179 GOSPODARSKE PODOBE vidna vloga pri razvoju doma če tehnologije, prenosu in uporabi tuje znanosti in pri posodobitvi izobraževalne- ga sistema. V času razprav o Družbenem planu SRS za obdobje 1981–1985 je republiški izvršni svet sprejel dve odločitvi, ki sta zelo vplivali na njegovo uresni čevanje: da morajo nosilci gospodarskega na črtovanja izhajati iz razpoložljivih lastnih in združenih sredstev in da je prišel čas, ko mora republika dobiti ve čjo vlogo in tudi odgovornost pri urejanju gospodarskega razvoja znotraj svojih meja. 27 V osemdesetih letih se je v razvitem svetu za čela tehnološka in inovacijska revolucija. Ra čunalniško vo- deni stroji, inteligentni roboti, superprevodni materiali, mikroelektronika itn. so zagotavljali ve čjo, kakovostnej- šo in cenejšo proizvodnjo, ve čjo storilnost, gospodarnej- šo rabo energije, čistejše okolje. Kon čalo se je obdobje klasi čnega pridobivanja novih znanj s pomo čjo stro- kovne literature, patentov in licenc. Postindustrijska družba je za čela razvijati nove vrednote, poudarjati in- dividualnost in internacionalizacijo. Jugoslavija ni bila pripravljena na nove izzive. Zaradi neustrezne razvoj- ne politike tehnološko ni napredovala, zato je postala nezanimiv ekonomski partner. Medtem ko so v Evropi, ZDA in na Japonskem pospešeno združevali kadrovske, finančne in druge zmogljivosti na klju čnih tehnologijah in razvojnih projektih, je Jugoslavija pove čevala proi- zvodnjo, ki so jo v razvitem svetu že opuš čali. V Jugoslaviji so se sredi osemdesetih let zavedeli nevarnosti, da lahko postanejo slepo črevo v modernem svetu, če ne bodo hitro usvojili svetovnega tehnološkega standarda in posodobili zakonodaje. Poglabljanje splo- šne krize v državi pa ni bilo primerno okolje za nujno po- trebne sistemske in tehnološke spremembe. Ena izmed analiz, ki so sestavljale Dolgoro čni program ekonomske stabilizacije, je bila namenjena tudi oceni razlogov za tehnološko zaostajanje Jugoslavije. Dolgoro čni program je zvezne organe obvezal, da čim prej pripravijo predlog strategije hitrejšega tehnološkega razvoja Jugoslavije. Snovanje programa se je sicer za čelo leta 1984, toda za- radi velikih razhajanj se je oblikovanje tega dokumenta 27 Prav tam, str. 499–501. 180 zelo zavleklo. Tako je bil Dolgoro čni družbeni plan go- spodarskega razvoja Jugoslavije za obdobje 1986–2000 prvi pomembnejši razvojni dokument, ki je prepo časen razvoj doma čih znanstvenoraziskovalnih zmogljivosti ter nezadovoljivo uveljavljanje znanstveno-tehni čnega napredka predstavil kot enega glavnih problemov pri hi- trejšem gospodarskem napredovanju. 28 Družbeni plan, ki je bil razglašen julija 1985, se je opredelil za hitrejši razvoj lastne znanosti in tehnologije in smotrnejšo upo- rabo svetovnih znanstvenih in tehnoloških dosežkov. Predstavljeni program je bil zastavljen zelo ambiciozno. V naslednjih petnajstih letih naj bi v Jugoslaviji ustvarili pogoje za razvijanje vseh oblik ustvarjalnosti in bolj pro- duktivnega dela. Ustanovili naj bi raziskovalno-razvoj- ne centre za podro čja energetike, agrikulture in drugih pomembnih gospodarskih podro čij ter »mo čne« centre za temeljne raziskave na podro čju mikroelektronike, ro- botike, jedrske tehnologije in še drugih najsodobnejših in najzahtevnejših proizvodno-tehnoloških procesov. Posodobili naj bi še izobraževalni sistem, podpirali ino- vacijsko dejavnost, zagotovili »nujno« uporabo sodobnih svetovnih dosežkov, sistemati čno uporabo mednaro- dnih tehni čnih standardov ter hitrejše vklju čevanje raz- iskovalcev v razvojne projekte gospodarskih organizacij. Srednjero čni družbeni plan Jugoslavije, ki je bil razgla- šen konec decembra 1985, je posodobitvi gospodarstva namenil še ve č pozornosti. Ve čja aktivnost in »vsestran- sko« spodbujanje ustvarjalnosti delovnih ljudi, porast produktivnosti in učinkovitosti gospodarjenja, struk- turne spremembe, izpopolnjevanje in preusmerjanje obstoječe in razvijanje nove proizvodnje v skladu s so- dobnim tehnično-tehnološkim napredkom so bili opre- deljeni kot pogoji in predpostavke za izhod iz krizne- ga stanja. Za zaustavitev hitrega padanja u činkovitosti gospodarjenja in zagotavljanja ve čje vloge kakovostnih dejavnikov rasti in razvoja je bilo predvideno precejšnje pove čanje produktivnosti, akumulativne in reproduk- cijske sposobnosti gospodarstva. Ve čji del akumulacije je bil predviden za naložbe v posodobitev obstoje čih ter zgraditev »dolo čenega« števila novih objektov. Prednost 28 UL SFRJ, št. 39/504, 26. 7. 1985. 181 GOSPODARSKE PODOBE pri uvajanju novih razvojnih programov so dobili sodob- na elektronika, tehnologija jedrskega gorivnega ciklusa, genetski inženiring in osvajanje novih virov energije. Pri prenosu sodobne tehnologije in širjenju znanja se je ve- liko pri čakovalo od proizvodne kooperacije in skupnih vlaganj s tujimi partnerji. 29 Strategijo razvoja SFRJ je zvezna skupš čina spre- jela šele potem, ko je posredoval zvezni partijski vrh. Do tedaj so nekatere republike, med katerimi je bila tudi Slovenija, odrekale svoje soglasje. Najve čji kamen spotike ni bila zasnova strategije tehnološkega razvoja, temve č njeno uresni čevanje. Zvezna vlada je zahtevala, da mora biti tehnološko približevanje razvitemu svetu povsem centralizirano. To je pomenilo enoten program, zbiranje sredstev v centralnem skladu in prednostno obravnavanje projektov, ki jih izbere posebna zvezna komisija. 30 Ta preveč idealiziran program je temeljil na prepri čanju, da je bil gospodarski razvoj v zadnjih letih prepo časen in da bi ga lahko s centralizirano in plan- sko urejeno strategijo, ob naslonitvi na lastne sile, toli- ko pospešili, da bi v še sprejemljivem času rešili najbolj pere če probleme in ozdravili gospodarstvo. Ta razvojni program je še bolj kot predhodni poudarjal usmeritev na dvigovanje tehnološke ravni, zlasti na proizvodnem podro čju, težiš če pa je dal na kakovostnejši razvoj ba- zi čnih tehnologij. To so bile informacijske, proizvodne, energetske, laserske, jedrske, vesoljske tehnologije, bi- otehnologija, robotika in tehnologija novih materialov. Predpostavil pa je tudi izpopolnjevanje in poživitev že obstoje čih tehnologij. 31 Slovensko politi čno vodstvo ni bilo zadovoljno niti z zunanjim položajem Jugoslavije, saj se je znašla na skrajnem robu marginalizacije, niti s kaoti čnimi raz- merami v državi ter padanjem reproduktivne sposob- nosti slovenskega gospodarstva. Leta 1986 je sklenilo, da bo Slovenija sama za čela pripravljati pogoje za hi- trejšo posodobitev svoje gospodarske sestave. Z družbe- 29 UL SFRJ, št. 75/967, 31. 12. 1985, Družbeni plan Jugoslavije za obdobje 1986– 1990. 30 AS, 1589, fasc. 1335, Zapisnik 26. seje predsedstva CK ZKJ, Pripombe k strategiji tehnološkega razvoja Jugoslavije, 9. 2. 1987. 31 UL SFRJ, št. 32/431, 8. 5. 1987. 182 nim planom za leta 1986–1990 so nadaljevanje procesa prestrukturiranja proizvodne, raziskovalne, inovacijske dejavnosti in izobraževanja ter »pospešeno tehnološko posodabljanje« postali podlaga za razvojno preobrazbo, katere osrednji cilj je bil pove čanje deleža proizvodnje izdelkov in storitev, ki so zagotavljali višji dohodek in s tem tudi ve čjo in donosnejšo zunanjetrgovinsko me- njavo. Pojem »pospešeno tehnološko posodabljanje« je bil širok. Združeval je tako graditev novih in posodo- bitev obstoje čih industrijskih zmogljivosti z najsodob- nejšo tehnološko in ra čunalniško vodeno proizvodnjo, kot tudi hitrejše pridobivanje tehnološkega znanja, ve- čjo vklju čitev znanosti in izobraževanja v proizvodnjo. Med posameznimi programi so dobili prednost tisti v elektroniki, strojegradnji, farmaciji, kemi čni industriji, proizvodnji prometnih sredstev, elektro in kovinski pre- delovalni industriji. 32 Leta 1988 je republiška vlada sklenila, da bo ta pro- ces pospešila. V resoluciji o uresni čevanju družbenega plana za to leto je napovedala, da bo skušala zbrati čim več akumulacije ter jo osredoto čiti v tiste projekte, ki bodo lahko zaustavili negativne gospodarske trende, naraš čajo čo brezposelnost ter pospešili »preboj« sloven- skega gospodarstva iz »ekstenzivnega gospodarskega okolja v razvitejši svet«. 33 Zavezala se je, da bo razbre- menila gospodarstvo ter vplivala na gospodarnejše tro- šenje sredstev za infrastrukturo in družbene dejavnosti. Ko se je leta 1988 proces pravnega in gospodarsko- politi čnega razpadanja države pospešil, so se slovenski komunisti lotili snovanja programa razvojne prenove gospodarstva. Med izpostavljenimi cilji tega programa so bili tudi ve čja kakovost izdelkov, pospešitev tehno- loške prenove in pove čanje sredstev za znanost in izo- brazbo. Zagovorniki programa so opustili panožno ra- zvojno na čelo, ki je temeljilo na prepri čanju, da je treba pospeševati razvoj ene ali nekaj panog na ra čun drugih, to je »izbranih« panog, med katerimi je bila vseskozi na prvem mestu elektronska industrija oziroma tovarna Is- kra. Panožno razvojno na čelo naj bi zamenjalo na čelo 32 UL SRS, št. 2/157, 31. 1. 1986, Družbeni plan SRS za obdobje 1986–1990. 33 Prin č i č, Temeljne dileme, str. 72. 183 GOSPODARSKE PODOBE poslovne u činkovitosti kot glavno merilo za ustanavlja- nje novih in »pokop« starih podjetij. 34 Vlada Lojzeta Peterleta, ki je svoj mandat za čela po politi čnih spremembah maja 1990, si je prizadevala na- daljevati s procesom prestrukturiranja slovenskega go- spodarstva in še razširiti njegove meje in cilje. Zavezala se je, da bo podprla programe, ki bodo obudili zasebno podjetništvo, ustvarjali nova delovna mesta in prispe- vali k tehnološkemu razvoju. Ustanovila je agencijo za prestrukturiranje in razvojni sklad, ki naj bi z investira- njem v razne vrednostne papirje usmerjal gospodarsko prenovo. Dogodki, ki so bili leta 1990–1991 povezani z osamosvajanjem Slovenije, so vlado prisilili, da je dala prednost politiki gospodarskega preživetja. Prestruktu- riranje je morala prestaviti na čas po osamosvojitvi in mednarodnem priznanju. *** V letih 1960–1990 je bil razkorak med moderni- zacijskimi na črti in dejanskimi rezultati precejšen. Že po prvih korakih, to je v prvi polovici šestdesetih let, se je vlada vklju čila le v akcijo »Kadri rešujejo vse«, s katero naj bi pove čali število visoko strokovnega kadra v podjetjih 35 in podprla integracijo pomembnih podjetij (na primer Smelta). Vse ostale naloge pa je zanemari- la ter glavnino investicijskih sredstev namenila graditvi 22 objektov, med katerimi je bilo najve č industrijskih (elektrarne, železarne, Iskra Kranj itn.) in prometnih (Letališ če Brnik, cesta Ljubelj–Naklo, Luka Koper itn). 36 Znatna sredstva so do leta 1964 porabili tudi za nakup mehanizacije za pridobivanje premoga (Velenje, Trbo- vlje-Hrastnik, Zagorje). Za izgradnjo omenjenih objek- tov so investitorji porabili preve č sredstev, zato jih je zmanjkalo za druge na črtovane naložbe v elektro, stroj- ni, lesni, kemi čni in živilski industriji, industriji motor- jev ter v prometu. Med slednjimi je bila najbolj pere ča 34 Prin či č, Bor ak, Iz reforme v reformo, str. 585. 35 Leta 1963 je bilo v Sloveniji 37,8% industrijskih podjetij, ki niso imela niti enega zaposlenega z visoko izobrazbo, 15,8% podjetij pa je imelo le enega. 36 Prin či č, V za čaranem krogu, str. 207–208. 184 elektrifikacija prog Postojna–Ljubljana in Jesenice–Za- greb, ki je bila predvidena v družbenih planih za obdobje 1956–1961 in 1961–1965. Zaradi še vedno enostranske investicijske politike je imelo sredi šestdeset let sloven- sko gospodarstvo že bolj iztrošena in zastarela osnovna sredstva ter opremo kot je bilo povpre čje v FLRJ. Tudi v novih podjetjih, kot je bil Litostroj, je iztrošenost osnov- nih sredstev presegala 50 odstotkov. Tabela 1. Odpisanost strojev in opreme konec leta 1963 v % SR Slovenija SFRJ Vsa podro čja 52 46 Industrija in rudarstvo 53 45 Kmetijstvo 41 39 Gozdarstvo 46 40 Gradbeništvo 47 44 Promet 56 50 Trgovina 44 41 Gostinstvo 40 37 Obrt 41 38 Vir: Prin č i č: Temeljne dileme, str. 73. Vlada Staneta Kav či ča se je odrekla naložbam, ki jih slovensko gospodarstvo ni moglo prenesti (EKK Vele- nje), nato pa se je smelo in odlo čno lotila uresni čevanja izhodiš č za dolgoro čni razvoj Slovenije. Najve čjo pozor- nost je namenila programu cestne ureditve Slovenije, ki naj bi ga uresni čili do leta 1973. 37 Marca 1969 je repu- bliška skupš čina poleg zakona o modernizaciji ceste od državne meje pri Šentilju do državne meje pri Novi Gorici sprejela še odlok o posodobitvi cestnih odsekov Vrhni- ka–Postojna–Razdrto in Ho če–Levec, ki naj bi ju zgradili najprej. Julija tega leta sta oba odseka izpadla iz sezna- ma za četrto posojilo Mednarodne banke za obnovo in razvoj in graditev se je premaknila na poznejši čas. Tega leta je morala Slovenija odstopiti tudi od drugih razvoj- 37 V programu razvojne politike v cestnem prometu do leta 1973 so bili: avtocesta Šentilj–Nova Gorica, cestna povezava Gorenjske prek Karavank do Beljaka, odsek Škofije–Sečovlje in vzdrževanje obstoje čih prometnih poti. 185 GOSPODARSKE PODOBE nih izhodiš č. Železniško gospodarstvo je zašlo v izgube in ni imelo sredstev za teko če vzdrževanje. Ker ni bilo dovolj prora čunskih sredstev, jih je bilo treba vzeti dru- gje. Republiški izvršni svet se je odlo čil, da bo »žrtvoval« sredstva, ki so bila predvidena za razvoj turizma. Nere- dna oskrba z elektri čno energijo je bila drugi razlog, ki je prekrižal na črt za hitrejši razvoj terciarnih dejavnosti. Leta 1969 so energetski strokovnjaki izra čunali, da se bodo v naslednjih letih potrebe po elektri čni energiji ta- ko pove čale, da Slovenija ne bo mogla pokriti niti najnuj- nejših potreb. Izdelali so »optimalen« program gradnje novih elektroenergetskih objektov do leta 1980, v ka- terem je bila predvidena gradnja 23 elektroenergetskih objektov, od tega sedem elektrarn na Savi in pet na Mu- ri, JE Krško in TE Trbovlje II. 38 Zaradi omejevalne denar- ne politike, velikih sredstev za odpla čilo že v preteklosti za četih naložb ter visoke stopnje porabljenih sredstev za obratna sredstva in za kreditiranje kupcev se je morala republiška vlada do konca leta 1972 odpovedati še vrsti drugih programov, nekatere pa je morala zelo omejiti. Glavnino sredstev je namenila posodobitvi železarn, cest in železnice, tehnološko prenovo v drugih panogah pa je prevalila na podjetja. Jeseni 1967 je vlada pozvala pod- jetja, naj čim smotrneje gospodarijo z materialnimi in finan čnimi sredstvi. 39 To opozorilo pa ni doseglo svojega namena, saj so podjetja presežke raje porabila za dru- ge namene, zato je Slovenija do konca šestdesetih let v primerjavi z razvitim Zahodom ohranila relativno nizko stopnjo urbanizacije, zastarelo infrastrukturo, demo- grafsko degresijo, zaostala osnovna sredstva in opremo, slabo organizacijo dela in nizko kadrovsko sestavo. Prizadevanja za strukturne spremembe so bila do sredine sedemdesetih let usmerjena v pove čanje delov- no intenzivnih panog. Gospodarskih rezultatov pa ni bi- lo zardi premajhnih sredstev ter zmanjševanja u činkovi- tosti njihove porabe. Stalno zmanjševanje u činkovitosti sredstev je vodilo k nenehnemu zniževanju dolgoro čne stopnje rasti družbenega proizvoda in konkuren čnosti. 38 Prin či č, Bora k, Iz reforme v reformo, str. 220–222. 39 Delo, št. 275, 9. 10. 1967, V obeh letih reforme so najvidnejše spremembe v za- vesti proizvajalcev. 186 V prvih letih je investicijska dejavnost skoraj stagnira- la. Šele leta 1974 so se investicije v osnovna sredstva pove čale. Visoka inflacija je razvrednotila nominalna sredstva za investicijske naložbe, prišlo je do velikih prekora čitev predra čunskih vrednosti naložb. Delež in- frastrukturnih naložb v družbenem proizvodu je bil v štirih letih manjši od 3%, kar je bila komaj polovica od predvidene udeležbe. To je imelo hude in dolgoro čne po- sledice. Najbolj vidne so bile pri redni oskrbi z elektri č- no energijo. Velike redukcije v prvih mesecih leta 1973 so vlado prisilile k iskanju rešitev. Naro čila je študijo, ki je pokazala, da so v Sloveniji s klasi čnimi viri ener- gije na koncu svojih zmogljivosti. Julija 1973 je spreje- la program gradnje novih elektroenergetskih objektov. Njihova graditev je leta 1975 postala prednostna naloga republiške razvojne politike. Med objekti, ki naj bi po- krili vedno ve čjo lakoto po energiji, so v Sloveniji stavi- li predvsem na JE Krško. Pogodba po sistemu »klju č v roke« je bila sklenjena 28. februarja 1974 z ameriškim podjetjem Westinghouse. Velike težave je imela vlada tudi pri razvoju prome- tne infrastrukture. Zaradi zastoja pri modernizaciji cest in železnic je Sloveniji grozilo, da bo ostala odrezana od velikih prometnih projektov, ki so povezovali Evropo z Balkanom in Bližnjim vzhodom. Vlada se je osredoto či- la na dograditev ceste Ho če–Arja vas, kjer pa dela niso tekla po na črtu. Sredi sedemdesetih je bil obseg sloven- skega cestnega omrežja zadovoljiv, njegova kakovost pa je zaradi po časnega posodabljanja vedno bolj zaostajala za potrebami. Tabela 2. Dolžina sodobnih cest v cestnem omrežju SR Slovenije (v km) 1960 1965 1971 1971 Vse ceste 13.532 13.169 13.786 14.120 Ceste s sodobnim cestiš čem 1953 2392 3757 4961 Odstotek sodobnih cest 14,4 18,1 27,2 35,1 Vir: Prin či č, Bora k, Iz reforme v reformo, str. 328. Leta 1974 je bil sprejet zakon, ki je dolo čil obvezno združevanje sredstev iz dohodka delovnih organizacij. 187 GOSPODARSKE PODOBE Zbrana sredstva so bila v glavnem namenjena za poso- dobitev magistralne železniških prog Jesenice–Dobova in Šentilj–Koper, a jih je bilo premalo, da bi posodobitev železniškega križa uspela. Tudi druge prednostne inve- sticije v na črtu prometne infrastrukture niso bile za- klju čene (Letališ če Brnik, PTT-infrastruktura, Luka Ko- per). Vlada je prepolovila sredstva za posodobitev zasta- rele tehnologije v premogovništvu; finan čno je podprla le dva najve čja premogovnika. Potem pa je prišla naftna kriza, ki je premogovništvu čez noč vrnila precejšen del nekdanje pomembnosti. V obravnavanem času se ni uresni čil tudi projekt Sermin, ki je vklju čeval izgradnjo rafinerije s celotnim petrokemijskim programom v ko- prski industrijski coni. Druge republike tega projekta niso podprle in postal je kamen spotike. V prvi polovici sedemdesetih let je storilnost slovenskega gospodarstva je padala kot tudi delež avtomatiziranih sredstev v in- dustriji. 40 Tudi pri povezovanju doma če znanosti s proi- zvodnjo ni prišlo do kakovostnega premika. Jugoslavija je ostala med državami z najmanj prijavljenimi patenti in najvišjimi stroški za raziskave na en patent. Tudi v preostalih sedemdesetih letih so moderniza- cijski obeti ostali prazna obljuba. V Sloveniji se je na- daljevala enosmerna investicijska politika, ki je glavni- no naložbenih sredstev pretakala v gradnjo energetskih objektov in prometnih poti. Gradnjo elektroenergetskih objektov je spremljala vrsta težav. Denarna sredstva so bila nezadostna, postopek za pridobitev raznih soglasij in dovoljen pa dolg, zmogljivosti projektantskih orga- nizacij pa premajhna. Najbolj se je zatikalo pri gradnji JE Krško, ki bi morala biti pripravljena za proizvodnjo do aprila 1979, vendar do takrat niso bila kon čana niti gradbena dela, zamujala so najmanj dve leti in stroški so se podvojili. Na podro čju prometne infrastrukture obveze niso bile izpolnjene. Še najdlje so prišli pri gra- 40 Leta 1974 je bila storilnost slovenskega gospodarstva dva- do trikrat nižja kot v razvitem svetu. Leta 1972 je bil v celotni strukturi delovnih sredstev delež avtoma- tov in avtomatiziranega transporta le 23,3% (v Bosni in Hercegovini je bil 46,1%, v ožji Srbiji je bil 44,4% itn.). Od leta 1968 je bil delež avtomatiziranih sredstev za delo v nabavljeni opremi vsako leto manjši. leta 1968 je znašal 52%, leta 1972 pa je bil 22%. Gospodarski vestnik, št. 22, 21. 3. 1975, Intenzifikacija gospodarskega okolja. 188 dnji železniške infrastrukture. 41 Vlaganja v surovinske dejavnosti so bila manjša, kot bi morala biti, poleg tega pa so zamujala, v jeklarnah celo za dve leti in ve č. Poso- dobitev proizvodnje primarnega aluminija se sploh še ni za čela, naložbe v bazi čno kemijo pa so šele pripravlja- li. Delež vlaganj v razvojno in tehnološko zahtevnejšo proizvodnjo se je pove čal, medtem ko je delež vlaganj v delovno intenzivno industrijo stagniral. Predelovalna industrija ni naredila koraka naprej, med drugim tudi zato, ker je ostala surovinska podlaga srednjero čnega plana nespremenjena. Razvoj turizma in trgovine je za- stal. Tudi razvoj drobnega gospodarstva je tekel precej pod pričakovanji in je zaostajal za potrebami gospodar- stva in prebivalstva. Do leta 1980 se je iztrošenost opre- me in osnovnih sredstev v Sloveniji še pove čala in je bila precej ve čja kot v drugih jugoslovanskih republikah. 42 Pri uvajanju nove proizvodnje se je le 20 odstotkov pod- jetij oprlo na lastno pamet, ostala so kupovala tuje li- cence. Novi, sodobni izdelki so predstavljali neznaten delež v doseženi realizaciji slovenske industrije. Delež zaposlenih z visoko in višjo strokovno izobrazbo v in- dustriji je znašal le 3,3 odstotka. Tudi izvozno uspešna slovenska podjetja, ki so orala ledino pri poglabljanju poslovnega sodelovanja s tujimi partnerji, so le težko ohranjala proizvodnjo in izpolnjevala tuja naro čila. Leta 1980 se je za čela gospodarska kriza, ki je še prepolovila skromna naložbena sredstva, ki jih je bila država pripravljena nameniti za posodobitev zastarele tehnologije. Inflacija, neurejena in neusklajena gospo- darska gibanja, ni čelna stopnja rasti so bile vse prej kot ugodne razmere za uresni čevanje modernizacijskih na- črtov. Naložbena politika je bila restriktivna, investicij- ska dejavnost je mo čno zaostajala za načrtovano. Leta 1983 so pomenile celotne ustvarjene investicije v osnov- na sredstva realno le še 72,6 odstotka vrednosti vlože- nih investicij v letu 1980. Konec leta 1982 je prišlo do zastoja gradnje elektroenergetskih objektov. Naslednje leto so postale redukcije sestavni del življenja. Klju č- ni problem slovenskega gospodarstva, to je zastarelost 41 Prin či č, Bora k, Iz reforme v reformo, str. 358. 42 Prav tam, str. 357. 189 GOSPODARSKE PODOBE opreme, se je v prvi polovici osemdesetih let še pove čal. V industriji je bilo ve č kot 85 odstotkov odpisane opre- me v vrstah dejavnosti, ki naj bi s pospešenim tehno- loškim razvojem najve č prispevale k prestrukturiranju slovenskega gospodarstva. 43 V drugi polovici osemdesetih let so se gospodarske razmere dramati čno slabšale, možnosti za na črtno po- sodabljanje gospodarske strukture pa so se kr čile. Re- publiški izvršni svet, ki ga je vodil Dušan Šinigoj , je leta 1986 sprejel nova merila za sprejemanje investicijskih na črtov ter jih prilagodil novim zahtevam. Naslednje le- to je za čel obujati zasebno drobno gospodarstvo ter si prizadevati za decentralizacijo in racionalizacijo velikih tehnoloških sistemov (železnice, elektrogospodarstva). Do spomladi 1990 sta slovenska skupš čina in vlada sprejeli ve č ukrepov za posodobitev gospodarske struk- ture in hitrejše približevanje evropskim integracijam. Najprej je bil leta 1988 sprejet projekt razvojnega dinar- ja, ki je pomenil za četek državne podpore prestrukturi- ranju slovenskega gospodarstva. Potem so bila sprejeta stališ ča in sklepi za vklju čitev Slovenije v evropske in- tegracijske tokove. Februarja 1990 je slovenski izvršni svet dolo čil merila za usmeritev sredstev v prestrukturi- ranje in v ta namen izdal obveznice v višini 200 milijo- nov nemškim mark. Razlogov, zaradi katerih modernizacijski cilji v letih 1960–1990 niso bili uresni čeni, je bilo ve č. V ospredju so bili notranji, ki so izvirali iz neustrezno zasnovanega gospodarskega sistema in razvojne politike. Gospodar- ski sistem je temeljil na vpletanju in popolni prevladi politike nad gospodarstvom. Ta sistem ni imel ekonom- skega mehanizma za mobilnost akumulacije, temve č so akumulacijske tokove dolo čali in usmerjali državni or- gani bodisi prek planov in predpisov bodisi prek raznih oblik vplivanja in nadzora. Gospodarski sistem tudi ni dopuš čal samostojnejšega poslovanja in odlo čanja pod- jetij. Državni organi jim niso zaupali, zato so jim odrejali na čin razdeljevanja dohodka, višino akumulacijskih in drugih skladov. Bili so namre č prepri čani, da podjetja akumulacije in drugih sredstev ne bi smotrno naložila, 43 Prav tam, str. 495. 190 temve č bi jih »pojedla« oziroma namenila za pla če. Go- spodarski sistem je torej ustvarjal družbenoekonomsko klimo, ki podjetij ni silila v tehnološko posodabljanje, saj so obstajala, četudi sta bili njihova u činkovitost in akumulativna sposobnost nizki in slabi, njihovi izdelki pa tržno nezanimivi. Podjetjem, ki pa so kljub temu te- žila k modernizaciji, pa je zaradi prevelike obremenitve z družbenimi dajatvami oziroma neustreznega dav čne- ga sistema ostalo premalo sredstev za t. i. razširjeno reprodukcijo. Izjema je bilo le nekaj velikih združenih podjetij, kot sta bila Iskra in Gorenje, ki so lahko sama zbrala sredstva za tehnološki razvoj. Strategija gospodarskega razvoja je tako kot gospo- darski sistem stala na poti hitrejše modernizacije. Te- meljila je na avtarki čnosti, ki pa ni bila omejena samo na državno raven, temveč se je spuš čala tudi na niž- je ravni. Razvojni plani po letu 1970 so bili »negibni«. 44 Težili so sicer k industrializaciji, pri čemer so bile v ospredju vedno energetske, surovinske in kmetijske de- javnosti, za katere so namenili okoli 60 odstotkov vseh investicij. Konkretni planski cilji so bili neusklajeni in večkrat tudi konfliktni, saj niso dajali »jasnih in prakti č- nih usmeritev, ki bi odražale dejanske možne izbire«. 45 U činki investicij v prioritetne dejavnosti so bili podpov- pre čni, zato niso omogo čali hitrejše rasti, ve čje zaposle- nosti, izvoza in tudi modernizacije drugih podro čij, kjer so bili u činki investicij nadpovpre čni. 46 Do leta 1989 je Slovenija, v primerjavi s predvojnim stanjem, zelo spremenila gospodarsko sestavo. Postala je industrijska dežela, v kateri sta industrija in rudar- stvo prispevala 48 odstotkov vsega družbenega proizvo- da. Zelo so se pove čali tudi deleži storitvenih dejavnosti (trgovine, gradbeništva in prometa), ki so spremljali ra- zvoj industrije. Kmetijstvo je prispevalo le še 8 odstot- kov družbenega proizvoda republike. 47 Izpolnitev tega prvotnega in splošnega modernizacijskega cilja pa sama po sebi še ni pomenila, da je bilo slovensko gospodar- 44 Neven Bora k, Gospodarski vzroki razpadanja Jugoslavije. Doktorska disertacija, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 2001, str. 52–53. 45 Prav tam. 46 Prav tam, str. 61. 47 Lazarevi ć , Od regionalnega k slovenskemu narodnemu gospodarstvu, str. 281. 191 GOSPODARSKE PODOBE stvo pripravljeno na spremenjene pogoje, ki so nastali z ustanovitvijo samostojne države. Neuresni čitev moder- nizacijskih na črtov v letih 1960–1970 ter zapostavljanje posodabljanja gospodarstva po letu 1970 nista mogla ostati brez posledic. Slovensko gospodarstvo je konec osemdesetih let po tehnološki plati zaostajalo za naj- sodobnejšimi trendi, delež zastarelih osnovnih sredstev in iztrošene opreme je bil zelo velik, gospodarska infra- struktura slabo razvita. Ker so se najve čji proizvodni sistemi razvijali v zavetrju carinske in drugih zaš čit, so imeli le malo možnosti, da preživijo v svetovni konku- renci. *** Na Celjskem so se v skladu z interesi in potrebami svojega okolja dejavno odzivali na zunanje zahteve in spodbude. V skladu z interesi in potrebami svojega oko- lja. V teh prizadevanjih je Celje izstopalo. Posamezne lokalne enote so skušale nadgraditi modernizacijske na črte zvezne in republiške gospodarske politike. V času druge jugoslovanske države je Celje ostalo tipi čno industrijsko mesto. Industrija je bila nosilec go- spodarske rasti in je zaposlovala najve č ljudi. Trgovina in obrt, dotlej drugo in tretje pomembno gospodarsko podro čje v mestu, sta precej izgubili na svoji veljavi. Za takšno razvojno naravnanost in strukturo je bila Ju- goslavija po letu 1945 idealno tržiš če. Predelovalna in bazična industrija sta se lahko širili brez omejitev in zastojev. Družbena ureditev, ki je veljala po letu 1945, ni dopuš čala odstopanj od uradne gospodarske politike, ki so jo dolo čali v Beogradu, usmerjali pa v Ljubljani. Celje kot staro industrijsko jedro je izgubilo identiteto gospodarskega središ ča in se je moralo podrediti težnji po enakomernejšem regionalnem razvoju. Kljub temu se ni povsem odreklo pravici do oblikovanja razvojne politike v doma čem okolju. Mestna oblast in direktorji večjih podjetij so se dejavno odzivali na zunanje zahteve in spodbude, zato so bili pogosto korak pred splošnim gospodarskim tokom. Industrializacija Celja in njegove okolice je bila v 192 rokah gospodarskih na črtovalcev v zvezni in republi- ški planski komisiji. Oboji so menili, da gospodarska struktura Celja le deloma ustreza novim gospodarsko- politi čnim merilom in potrebam, zato so jo nameravali na »dolo čenih mestih« utrditi, na drugih pa razširiti. Pri izbiri novih zmogljivosti niso imeli posluha za predloge, ki so prihajali iz Celja; eden takih je bil idejni osnutek za zgraditev koksarne v Celju, ki bi oskrbovala novi pli- narni v Ljubljani in Mariboru. 48 Na črti, da bi industriali- zacijo pospešili s pomo čjo »prijateljskih« vzhodnoevrop- skih držav, so se izjalovili. V času trajanja prvega republiškega petletnega na- črta je bilo kar nekaj celjskih podjetij vklju čenih v letne investicijske na črte, ki so bili pogoj za pridobitev inve- sticijskih in drugih sredstev. Ker so se ti plani nepresta- no spreminjali in zmanjševali, ve čina podjetij ni dobila predvidenih sredstev, zato v razvoju niso napredovala. Tako je skoraj deset let trajajo če obdobje pospešene in- dustrializacije v celjskemu gospodarstvu pustilo manj sledi, kot je bilo na črtovano. Dajanje prednosti meta- lurgiji, kemi čni, kovinski in tekstilni industriji je zavi- ralno vplivalo na razvoj drugih industrijskih panog in gospodarskih podro čij. Elektrifikacija ni bila dokon ča- na, pogosti izpadi elektrike so povzro čali gospodarsko škodo, najve č Cinkarni. Stanje obrti se je v primerjavi s stanjem pred drugo svetovno vojno poslabšalo, zato ni mogla zadovoljiti potreb mesta. V podobnem položaju je bila tudi trgovina. 49 Ve čje pristojnosti MLO ter novi gospodarski sistem so ugodno vplivali na gospodarski razvoj v Celju. Že marca 1952 so na konferenci industrijskih podjetij na celjskem iskali možnosti za pove čanje izvoza industrij- skih izdelkov, da bi nadoknadili izpad deviznih sredstev zaradi manjšega izvoza kmetijskih pridelkov. 50 Nasle- dnje leto so v Celju odprli podjetje, ki je zastopalo tuje firme ter uvozno-izvozno agencijo. Težiš če Perspektivnega plana ob čine Celje za leta 48 Jože Prin či č, Gospodarstvo Celja od konca drugega svetovnega spopada do slo- venske osamosvojitve. V: Iz zgodovine Celja 1945–1991, Celje, 2006, str. 144. 49 Prav tam, str. 147. 50 Prav tam, str. 150. 193 GOSPODARSKE PODOBE 1957–1961 je bilo na industriji, njen obseg naj bi se do leta 1961 pove čal za 60 odstotkov v primerjavi z le- tom 1956. Napredovanje industrijske proizvodnje je bilo predvideno tudi z novogradnjami. Industrija naj bi se postopoma preusmerila v proizvodnjo visokokakovo- stnih izdelkov za izvoz ter zmanjšala potrebe po uvo- ženem reprodukcijskem materialu. Poleg industrije je ob činski plan predvidel tudi hitrejši »polet« drugih go- spodarskih podro čij in hitrejše reševanje stanovanjskih in komunalnih problemov. Med pomembnimi cilji sta bila ve čja delovna produktivnost in omejeno zaposlova- nje; do leta 1961 naj bi vsako leto zaposlili najve č 820 ljudi. 51 Perspektivni program razvoja ob čine Celje v letih 1961–1965 je pomenil korak naprej v naporih za boljše gospodarjenje. V središ če je postavil dinami čen in hi- trejši razvoj vseh gospodarskih podro čij ter doslednejše upoštevanje gospodarsko-politi čnih na čel, ki jih je pri- nesla t. i. mala reforma. Poudaril je potrebo po inten- zivnem razvoju, tehnološki prenovi in ve čji gospodar- ski u činkovitosti. Predvidel je vpeljavo meril, po katerih bi investicijska sredstva preusmerili v programe, ki so zagotavljali ve čjo delovno produktivnost, ekonomi čnost in rentabilnost vloženih sredstev. V industriji, kot naj- pomembnejšem gospodarskem podro čju, naj bi kon čali prvo fazo posodabljanja, s katero bi izvozno naravnana podjetja prišla do nove tehnologije in se hitreje prila- godila sodobnim organizacijskim trendom. Zaradi na- raščajo čih potreb po hrani in surovinah bi se moralo kmetijstvo še hitreje razvijati, gradbeništvo pa usvojiti in privzeti industrijsko graditev stanovanj. Tudi terciar- ne dejavnosti naj bi zadržale trend hitrejše rasti. Po per- spektivnem planu naj bi v celjski ob čini bolj »tanko ču- tno« spremljali gibanja osebnih dohodkov in standarda delavcev, ve čjo pozornost namenili vzgoji tehni čnih in strokovnih kadrov ter začeli uresni čevati na črt graditve obratov družbene prehrane in rekreacijskih centrov v okolici mesta. Ta plan ni bil izpolnjen. Prizadevanja za pove ča- nje in posodobitev industrijske proizvodnje so ostala 51 Prav tam, str. 151. 194 na pol poti, v precejšnjem delu celjske industrije je še vedno prevladovala zastarela strojna in druga oprema. Do leta 1962 so sicer s proizvodnjo za čeli novi oziroma posodobljeni obrati, ki pa so namesto izboljšanja raz- mer prinesli nove težave. Amortizacija ni zadoš čala za vzdrževanje proizvodnje, zato so leta 1960 za čeli z obve- znim združevanjem sredstev. Nove naložbe niso dosegle niti polovice predvidene realizacije. Število zaposlenih je preseglo predvideno mejo, zato delovna storilnost ni dosegla predvidene ravni in je zaostajala za najbolj raz- vitimi industrijskimi središ či in bila tudi pod republi- škim povprečjem. 52 Leta 1964 sta že tako upo časnjeni voz celjskega gospodarstva obremenila še dva proble- ma. Prvi je bilo celjsko železniško vozliš če, ki ni moglo več zadostiti potrebam podjetij. Drugi problem je bila četrta velika poplava v tem stoletju, ki je prizadela tudi nekatera podjetja. Z regulacijo Savinje, kon čana je bila leta 1957, in z regulacijo Voglajne, ki je trajala nasle- dnja štiri leta, so delno zaš čitili le vzhodni, industrijski del ob čine. Na za četku gospodarske reforme so se problemi celjskega gospodarstva poglobili, zlasti na podro čju in- dustrije in terciarnih dejavnosti, zato je napredovalo je po časneje, kot je bilo slovensko povpre čje. Najbolj je za- ostajalo pri povpre čni rasti družbenega proizvoda, pri industrijski proizvodnji, izvozu, zaposlovanju in delovni produktivnosti. Likvidnost celjskega gospodarstva se je poslabšala, akumulativnost upadla, modernizacija še upo časnila, zaloge izdelkov so naraš čale kot tudi šte- vilo nezaposlenih; leta 1967 jih je bilo povpre čno 1920 na mesec. Prizadevanja za boljšo izobrazbeno strukturo niso prinesla napredka, sestava vodilnega kadra se je poslabšala, za čel se je »beg« strokovnjakov iz Celja. 53 Ko pa je leta 1968 tudi v Celju upadla vnema za nadalje- vanje reforme, je ob činska uprava sprejela ukrepe, ki so spodbudili proizvodnjo in omogo čili nadaljevanje re- konstrukcije in posodobitve najpomembnejših podjetij. Železarna Štore je vložila znatna sredstva v izgradnjo livarne z najsodobnejšo tehnologijo, Metka je s podporo 52 Prav tam, str. 154. 53 Prav tam, str, 157. 195 GOSPODARSKE PODOBE ob čine izvedla rekonstrukcijo in kupila nove italijanske stroje, Cinkarna pa je aprila 1968 podpisala pogodbo z nemškim partnerjem o skupnem financiranju zgra- ditve tovarne titanovega oksida. Celjsko gospodarstvo je konec šestdesetih let med prvimi v republiki izrabilo pravne možnosti za povezavo s tujim kapitalom. Leto 1970 je bilo eden od mejnikov v razvoju go- spodarske politike v Celju. Ob čina ga imenovala za »ko- njunkturno leto«, v katerem je treba »zajeziti« ve čletno zaostajanje in zagotoviti pogoje za odlo čnejši korak na- prej. Razprava o boljšem poslovanju, racionalizaciji de- la, posodobitvi tehnologije kaže, da se je mestna oblast odločila gospodarstvo tako približati sodobnim tehno- loškim tokovom, da bo lahko bolje izrabilo proizvodne zmogljivosti in dosegalo bistveno boljše poslovne rezul- tate. Idejni in ekonomski osnutek nove gospodarske usmeritve so sprejeli leta 1970. Na podlagi tega osnutka so v naslednjem letu oblikovali smernice dolgoro čnega razvoja celjske ob čine do leta 1986. Avtorji dolgoro čne- ga razvoja so bili pri izbiranju ciljev širokopotezni, zato naj bi celjsko gospodarstvo v naslednjih petnajstih letih napravilo velik razvojni korak. V prvi etapi naj bi do- seglo razvitost, ki so jo imele srednje razvite države, v drugi etapi pa bi se Celje utrdilo na vrhu lestvice najbolj razvitih slovenskih ob čin in doseglo stopnjo življenjske ravni, kakršno so imele dobro razvite evropske države. Družbeni plan razvoja ob čine Celje za leta 1971– 1975 je podrobno razdelal gospodarsko politiko v ča- su prve etape dolgoro čnega plana. Ta je zasledovala tri cilje: prestrukturiranje industrije, hitrejši razvoj terci- arnih dejavnosti in ve čji vpliv znanosti na gospodarski razvoj. Industrija naj bi še okrepila položaj vodilnega gospodarskega podro čja, njen delež v družbenem proi- zvodu naj bi se pove čal s 54,3 odstotka v letu 1970 na 60 odstotkov v letu 1975. V predelovalni industriji bi pospešili in izpopolnili proizvodno in dohodkovno pove- zovanje, investicijska sredstva namenili posodobitvi ob- stoje čih zmogljivosti ter pove čali izvoz za 20 odstotkov na leto. Bazi čna industrija bi se razvijala lo čeno, »po intencijah« republiških in zveznih planov ter na pod- lagi tujega kapitala. Na terciarnem podro čju je dobila prednost trgovina, ki naj bi okrepila svoj položaj v slo- 196 venskem in širšem jugoslovanskem prostoru. Ve čje po- zornosti je bila deležna tudi obrt. Preobrazila naj bi se tako, da ne bi bila le dopolnjevalec industrijske proizvo- dnje, temve č bi se preusmerila na zadovoljevanje potreb porabnikov. Gostinstvo in turizem nista mogla ra čunati na hitrejši razvoj. Med drugimi gospodarskimi podro čji je najbolje kazalo kmetijstvu. Pridelava in prireja naj bi se pove čali, zasebno kmetijstvo pa preusmerilo v tržno proizvodnjo. Promet naj bi naraš čal po časneje. Med cilji srednjero čnega plana je bilo tudi izboljšanje izobrazbe- ne sestave zaposlenih. Ta je bila na za četku sedemdese- tih let zelo slaba. Ve č kot polovica zaposlenih je bilo pol ali nekvalificiranih, okoli 37 odstotkov je imelo srednjo izobrazbo in le okoli 10,9 odstotka višjo ali visoko izo- brazbo. V letih 1974–1980 so gospodarska gibanja v Celju močno nihala. Celjsko gospodarstvo se je moralo soo či- ti s številnimi problemi in zadregami, zaradi katerih je napredovalo po časneje, kot so dolo čali razvojni plani. Odnosi na trgu so bili neurejeni, težave so bile pri oskr- bi s surovinami, reprodukcijskim materialom in obra- tnimi sredstvi. Ekonomi čnost in produktivnost dela sta nazadovali. Naložbena politika ni temeljila na ekonom- skih na čelih. Delovne organizacije so financirale razvoj pretežno z najemanjem tujih sredstev (40–50 odstotkov letno), združevanje sredstev se ni obneslo, saj njihov de- lež ni presegel 8 odstotkov naložbenih sredstev. U činek naložb je bil skromen, kapitalni koeficienti so se slab- šali. Poslovni rezultati najve čjih naložb – npr. v proi- zvodnjo titanovega dioksida v Cinkarni, v proizvodnjo traktorjev v železarni Štore in v proizvodnjo kontejnerjev v Emu – so bili precej nižji od na črtovanja. Že tako nizko akumulacijo in reproduktivno sposobnost celjskega go- spodarstva so siromašile previsoke anuitete, ki so proti koncu sedemdesetih let znašale dve tretjini vseh razvoj- nih sredstev, in dajatve družbeni skupnosti ter preveli- ko zaposlovanje. 54 V sedemdesetih letih je trgovina v Celju pove čala obseg blagovnega prometa ter dosegla najve čjo stopnjo zaposlovanja med vsemi gospodarskimi podro čji. Kljub 54 Prav tam, str. 163. 197 GOSPODARSKE PODOBE temu pa se je njena reprodukcijska sposobnost mo č- no zmanjšala. Ustvarila je premalo akumulacije za no- ve naložbe ter imela vseskozi težave pri zagotavljanju obratnih sredstev. Na turisti čnem podro čju so se sredi sedemdesetih let za čele razmere nekoliko popravljati. Ob čina je sprejela sklep o graditvi Turisti čno-rekreativ- nega centra Golovec ter za čela organizirati razstave, ki so postale tradicionalne in so krepile sloves Celja kot sejemskega mesta. To so bile razstave obrti, igra č, teh- nike in inovacij ter zlatarskih izdelkov. Položaj zasebne obrti se je poslabšal. V novo srednjero čno obdobje je celjsko gospodarstvo stopilo s prenizko stopnjo gospo- darske rasti, s skromno produktivnostjo dela, z nizko akumulacijo ter z neustrezno in nesorazmerno gospo- darsko sestavo. Poglabljanje gospodarske krize, ki se je na Celjskem za čela kazati v drugi polovici leta 1979, je zahtevalo spremembo gospodarske politike. Družbeni plan ob čine Celje za obdobje 1981–1985 je napovedal, da se bo go- spodarstvo Celja razvijalo v dveh smereh. Prva je pred- stavljala pospeševanje proizvodnje, ki bo zagotavljala dolgoro čno doseganje višjega dohodka. Nosilec te sme- ri je bil Aero s predelavo papirja in grafi čno industrijo ter posamezni projekti kovinskopredelovalne industrije. Druga razvojna usmeritev je sledila projektom, ki so bili strateškega pomena za razvoj širše družbene skupnosti, pa tudi hitrejšega razvoja Celja na trgovskem in prome- tno-tovornem podro čju. 55 Za nosilca so bili postavljeni Železarna Štore in najve čje trgovske in prometne delov- ne organizacije v Celju. Zasnova »dvosmerne« razvojne politike ni odstopala od dotedanje razvojne miselnosti, saj je prestrukturiranje gospodarstva postavila na ra- mena »nosilnih« industrijskih panog, ki so se že tako otepale z velikimi težavami (kovinskopredelovalna in- dustrija, črna metalurgija, predelovalna kemija, grafi č- na dejavnost). Uresni čevanje te razvojne usmeritve pa je predpostavilo precejšnje omejitve in smotrnejše go- spodarjenje, uvajanje razvojno in tehnološko intenzivne proizvodnje ter uveljavljanje inženirske dejavnosti kot višje oblike tržne ponudbe. Posebnost obravnavanega 55 Prav tam, str.164. 198 srednjero čnega plana je bila, da se je opredelil za vzpo- stavljanje proizvodnje, ki dodatno ne onesnažuje oko- lja, sanacijo obstoje čih žariš č onesnaževanja, hitrejše reševanje problema prometne infrastrukture, pospeše- no reševanje vodnogospodarskih in drugih komunalnih problemov, ve čjo organiziranost in aplikativnost na po- dro čju raziskovalne dejavnosti in informatike. Osnutek dogovora o temeljih družbenega plana ob čine Celje je postavil raziskovalno dejavnost kot klju čen dejavnik kakovostnega razvoja, saj novih proizvodnih programov in tehnologij ni bilo mogo če graditi izklju čno na uvozni licen čni politiki. V Celju so kmalu za čeli iskati pot iz gospodarske krize. Najprej na podro čju kmetijske pridelave in prire- je, na katerem so leta 1981 sprejeli program »intenzifi- kacije kmetijske proizvodnje«, ki je dal prednost razvoju živinoreje, vinogradništva in sadjarstva. 56 Leta 1983 je bila celjska ob čina še posebej dejavna pri sprejemanju novih rešitev. Spomladi je sprejela zasnovo projekta »P« t. j. projekta »Prestrukturiranje celjskega gospodar- stva«, s katerim je hotelo Celje prevzeti bistveno ve čjo odgovornost za lasten razvoj. Glavni cilj projekta »P« je bilo prestrukturiranje celjske industrije in njena ve čja vklju čitev v mednarodno menjavo. Obstoje čo industrij- sko proizvodnjo naj bi dvignili na višjo tehnološko raven s posodobitvijo obstoje čih tehnoloških »linij«, uvajanjem novih proizvodnih programov in ustanavljanjem novih podjetij. Projekt, ki naj bi ga uresni čili v dveh »fazah«, je predvidel razvojno preobrazbena jedra in dolo čil izhodi- šča za prestrukturiranje. Sledila je sprememba srednje- ročnega plana ob čine Celje za leta 1981–1985 ter Reso- lucija o gospodarskem razvoju občine Celje v letu 1984, ki je dolo čneje opredelila smotre spremenjene razvojne politike. V ospredju so bili selektivne naložbe v izvozne programe, rast izvoza na konvertibilna tržiš ča in boljša organizacija dela. Spremenjeni na črti in novi ukrepi niso zaustavili drsenja gospodarskega voza. Analiza razvoja v prvi po- lovici osemdesetih let je pokazala, da je družbeni proi- zvod padal, namesto da bi rasel. Vztrajno so padali tudi 56 Prav tam, str. 166. 199 GOSPODARSKE PODOBE produktivnost dela, ekonomi čnost, akumulativnost in delež investicij v osnovna sredstva. Prestrukturiranje industrije je bilo prepo časno, naložbe so šle bolj v »zido- ve« kot pa v tehnologijo. Nekoliko se je pove čal le delež tehnološko-razvojno intenzivnih proizvodenj, v nekate- rih delovnih organizacijah so dosegli višjo stopnjo fina- lizacije, avtomatizacije in uvajanja ra čunalniške tehno- logije. 57 Odnos do ustvarjalnosti je ostal ma čehovski. V tem letu so napravili tudi analizo gospodarskih gibanj zadnjih deset let. Pokazala je, da je bila stopnja rasti dohodka celjskega gospodarstva nekoliko višja kot na ravni republiškega in regijskega gospodarstva. Gibanje kazalnikov uspešnosti poslovanja pa je kazalo naspro- tni trend. Tabela 3. Rast dohodka gospodarstva SRS, Celja in celjske regije v letih 1976–1985 Leto SRS Celje Regija 1976 119 114 117 1977 128 130 129 1978 143 144 155 1979 129 131 131 1980 132 136 133 1981 132 131 131 1982 125 124 125 1983 143 137 143 1984 166 161 167 1985 158 157 151 Vir: Prin č i č, Gospodarstvo Celja, str. 144–168. Razprave o novem srednjero čnem planu ob čine Ce- lje so bile živahnejše in precej ostrejše od predhodnih. Na politi čno prizoriš če so stopili ekologi, ki so se s pod- poro javnega mnenja spopadli z ekonomisti za prevla- do. Preizkusni kamen je bila graditev novega obrata ti- tanovega dioksida v Cinkarni. Sicer pa je srednjero čni plan ob čine Celje za leta 1986–1990 nadaljeval razvoj- no politiko, sprejeto leta 1983. Pospeševanje izvoza na konvertibilni trg je ostalo poglavitni dejavnik stabilne 57 Prav tam, str. 167. 200 gospodarske rasti. Na črtovalci gospodarskega razvoja so potrebo po večjem izvozu povezali z višjo storilnostjo in ve čjo akumulacijsko sposobnostjo, u činkovitejšimi naložbami, hitrejšim tehnološkim posodabljanjem in pove čanjem kmetijske pridelave in prireje, z racional- nejšo porabo energije in surovin, uskladitvijo porabe z materialnimi možnostmi, izboljšanjem dohodkovnega sodelovanja ter doslednejšim izvajanjem odlokov za iz- boljšanje okolja. 58 Nadaljevanje strategije gospodarske usmeritve, sprejete leta 1983, je pomenilo, da je projekt »P« veljal še naprej in združeval aktivnosti za prestruk- turiranje celjske industrije. V drugi polovici osemdesetih let, ko so se pogoji go- spodarjenja še poslabšali, so bili rezultati prizadevanj za poslovni in miselni preporod celjskega gospodarstva pi čli, zato je bila konec osemdesetih let podoba celjskega gospodarstva klavrna. Projekt »P« so uresni čevali prepo- časi, ve čjih merljivih rezultatov tehnološke prenove ni bilo. 59 Delovne organizacije so se nerade odlo čale za no- vo proizvodnjo, raziskovalcev je bilo malo, združevanje sredstev in ustanavljanje konzorcijev je teklo prepo časi. Poleg tega novi razvojni programi pogosto niso dali pri- čakovanih rezultatov. Okolje je bilo mo čno onesnaženo. Leta 1989 je morala ob čina prebivalstvo opozoriti, da uživanje pridelkov iz celjske regije ni zdravo. Poleg ustanavljanja podjetij ter decentralizacije upravljanja je konec osemdesetih let v Celje za čel pro- dirati tudi podjetniški duh. Korenine je najprej pognal na podro čju malega gospodarstva, zato je postalo edi- no gospodarsko podro čje, ki se je optimisti čno oziralo v prihodnost. Leta 1988 so v Celju veliko govorili o uve- ljavljanju tržnih zakonitosti. Najbolj zagreti zagovorniki tržnega gospodarstva so javnost prepri čevali, da bo trg čez noč odpravil vse najve čje probleme. S politi čnimi spremembami spomladi 1990 in izstopom Slovenije iz jugoslovanske države leta 1991 se je za čelo pisati novo poglavje v gospodarski zgodovini Celja. Kroniko posodobitvenih prizadevanj v Celju v času 58 Prav tam, str. 168. 59 AS, 1589, fasc. 2090, Družbenoekonomski položaj Celja. Celje, kam greš?, Celje, 1987. 201 GOSPODARSKE PODOBE druge jugoslovanske države lahko sklenemo z ugotovi- tvijo, da je naravnanost na industrializacijo in tradici- onalne panoge trajala predolgo. Celjsko gospodarstvo se je »uspavalo« in z leti precej izgubilo na vitalnosti, zato ob nastopu gospodarske krize v osemdesetih letih ni zmoglo zadostne spodbude za razvojni preobrat. Do- kler je bilo mogo če težave prenašati na širšo družbeno skupnost, so bile slabe strani celjskega gospodarstva prikrite. Potem pa so z vso ostrino stopile na plan. Izra- bljenost strojev in zastarela oprema, slaba reproduktiv- na sposobnost in capljanje za sodobnimi trendi v svetu so bili slaba popotnica pri iskanju poti iz tehnološke in druge zaostalosti. *** Dne 16. novembra 1894 je petnajst obrtnikov, po- sestnikov in žebljarjev ustanovilo Zadrugo za žebljar- sko obrt in druge izdelke iz železa v Kropi. Do za četka prve svetovne vojne je Zadruga posodobila proizvodnjo in zgradila vrsto objektov. V dvajsetih letih preteklega stoletja je napravila velik razvojni korak. Kupila je vr- sto sodobnih strojev za izdelovanje tirfonov in prehod na toplo proizvodnjo vijakov, zgradila lužarno in žarilni- co, elektrificirala tovarno in zelo pove čala proizvodnjo. 60 Ko je gospodarska kriza nekoliko pojenjala, je poslov- no vodstvo Zadruge kupilo prvi stroj za hladno valjanje navojev. Patentiralo je izdelavo surovcev (kramarjev) za planin čarje, uvedlo proizvodnjo smu čarskega okovja in plezalnih klinov. Leta 1940 je kupilo prvi avtomat za vre- zovanje matic. Izvoz je razširilo na Nem čijo, Švico, Nizo- zemsko, Bolgarijo, Romunijo in tudi v zunajevropske dr- žave. Poleg opreme je za čelo uvažati tudi reprodukcijski material, to je žico. Uvedlo je kartote čno knjigovodstvo, postavilo podlago za bodo či muzej, leta 1936 pa ustano- vilo kovinarsko strokovno nadaljevalno šolo, ki je potem delovala do leta 1942. Leta 1939 pa je Zadruga dobila novo ime: Plamen, kovinarska zadruga z o.j. Po okupaciji aprila leta 1941 je bil Plamen vklju čen 60 Jože Prin č i č,Tovarna vijakov Plamen Kropa: od konca druge svetovne vojne do ste čaja in novega za četka (1945–1997), Radovljica, 2007, str. 18. 202 v nemško vojno gospodarstvo. Vojna vihra in okupacija- mu nista prizanesli. Svoje uni čujoče sledi so pustile vse vojskujo če se strani. Leta 1944 so v podjetju (po teži) iz- delali le še tretjino tistega, kar so leta 1939. V letu 1944 se je število zaposlenih zmanjšalo na 190. Konec druge svetovne vojne je Plamen do čakal ekonomsko iz črpan in materialno uni čen. Ob koncu druge svetovne vojne in v mesecih po njej so se zadružniki ve čkrat spraševali kako naprej. Stri- njali so se, da bo težiš če proizvodnje ostalo na vijakih. To pa naj bi dopolnili in posodobili. Lotili so se izdelave na črtov za gradnjo novih delavnic, skladiš č, obratnih pisarn z izložbenimi prostori, šolskega poslopja in dru- gih objektov. Pripravljali so se na mehaniziranje tran- sporta in nakup novih pe či, kotlov in strojnih naprav, ki naj bi jih uvozili iz Zahodne Nem čije. Marca 1946 so na izredni skupš čini Plamena pod- prli predlog, da je treba zgraditi novo tovarno z vsemi pritiklinami ob za črtanem industrijskem tiru v Lipnici. Ta na črt, ki so ga zadružniki podpirali vse do vklju čitve podjetja v državni sektor, je bil že od za četka obsojen na neuspeh. Za njegovo uresni čitev je moral Plamen izboljšati likvidnostni položaj in dobiti podporo Ministr- stva za industrijo in rudarstvo (MIR). Slednje pa o tem ni bilo pripravljeno razpravljati, ker je imelo svoj na- črt. To je bil na črt o združitvi vse slovenske proizvodnje vijakov v eni tovarni, ki naj bi jo zgradili v Podnartu. Ta na črt je temeljil na predpostavki, da je proizvodnja vijakov v državi slabo organizirana in ne bo sposobna v bližnji prihodnosti, zlasti z razvojem avtomobilske in- dustrije, pokriti naraš čajo čih potreb. V novi tovarni s površino 8350 m 2 in 650 zaposlenimi naj bi osredoto čili strojne in druge zmogljivosti Plamena, Splošne stavbne družbe iz Maribora, podržavljenega Vojnovi čevega pod- jetja v Ljubljani, Lazarjevega podjetja v Kamni Gorici in Sete iz Tacna. 61 Graditev nove tovarne vijakov je mi- nister Luka Leskošek napovedal 26. oktobra 1946, ko je dejal, da tovarna žebljev v Kropi ni primerna in da bo treba novo tovarno postaviti ob železnici. Zamisel o gradnji skupne tovarne v Podnartu je živela do poletja 61 Prav tam, str. 31. 203 GOSPODARSKE PODOBE 1947, vendar nikoli ni presegla idejnega okvira. Ob- stajala je še tretja možnost za razvoj Plamena, ki jo je zastopala posebna komisija MIR. Slednja je po ogledu Plamena ugotovila, da ima zastarelo proizvodnjo in da v bližnji prihodnosti ne bo mogel rešiti energetsko-po- gonskega, kadrovskega, prometnega in stanovanjskega vprašanja. Predlagala je, naj se proizvodnja vijakov in žebljev prenese v tovarno verig v Lescah. V Kropi pa naj bi razširili obseg ro čnega kovaštva ter se preusmerili na finomehaniko. Izdelovali naj bi precizna merila ali pa budilke in druge vrste ur. 62 Nobena od teh možnosti se ni uresni čila. Februarja 1947 je predsednik Uprave kovinske industrije LRS predstavnikom Plamena spo- ročil, da bodo obrati v Kropi in Kamni Gorici ostali in da jih bodo posodobili. S tem, ko so zadružniki pristali na prodajo svojih deležev državi, so nanjo prenesli tudi pravico odlo čanja o bodo čem razvoju Plamena. Obeti zanj niso bili sla- bi. Prvi Petletni plan za razvoj narodnega gospodarstva LRS je predvidel pove čanje proizvodnje vija čnega blaga za 50 odstotkov ter postopno preusmeritev na izdelavo vijakov in matic. Da bi se to lahko doseglo, je bila država pripravljena vložiti v Plamen znatna sredstva za izgra- dnjo proizvodnih in upravnih prostorov ter nakup nove strojne opreme. Do leta 1951 naj bi se pove čalo število zaposlenih in zelo popravila njihova poklicna sestava. Zaposlili naj bi 9 strojnih inženirjev, 8 ekonomistov, 24 strojnih tehnikov ter pove čali število kvalificiranega ka- dra. Še pred sprejetjem petletnega plana je Plamen pre- vzel del strojev in opreme iz podržavljenega žebljarskega podjetja Ivan Lazar iz Kamne Gorice. V letih 1947–1950 je Plamen vsako leto prikazal ve- čjo vrednost osnovnih sredstev. To pa ni bila posledica novih naložb v stroje in zgradbe. V tem času Plamen ni bil deležen ve čjega kosa investicijske poga če, saj do leta 1950 ni prejel nobenega kredita iz splošnega inve- sticijskega sklada. Z lastnimi sredstvi, ki so se zbirala v amortizacijskem skladu, je lahko pokril le stroške za večja in manjša popravila. Plamen je svoje proizvodne zmogljivosti pove čal na ra čun strojev, ki jih je dobil iz 62 Prav tam, str. 32. 204 nemških reparacij in s priklju čitvijo nacionaliziranega podjetja Vinko Pirc iz Lipnice. 63 Kljub zelo omejenim možnostim za naložbe v ne- prednostne objekte se uprava Plamena ni odrekla sno- vanju razvojnih na črtov. Leta 1949 je Glavno upravo kovinske direkcije LRS opozorila, da je prišel čas, ko z obnovo tovarniških stavb ne more ve č odlašati, in ji predstavila okvirni na črt za pove čanje klju čavni čarske delavnice. Tega leta je vodstvo na nekaj svojih sestan- kih razpravljalo o možnostih za tehnološko posodobitev proizvodnje. V mislih je imelo uvedbo mrzlega postopka (stiskanja), s katerim bi podjetje pove čalo in posodobi- lo proizvodnjo tra čnikov, vijakov, matic in zakovic, po katerih je bilo veliko povpraševanje. Naslednje leto je tekla razprava o hitrejšem razvoju umetnega kovaštva v Kropi. Za to pa ni bilo naklonjenosti ne v Plamenu ne v resornem ministrstvu. 64 Konec leta 1951, torej tik pred uveljavitvijo novega gospodarskega sistema, ki je omejil možnosti republiške uprave za neposredno vmešavanje v poslovanje podjetij, je vodstvo Plamena obudilo razpravo o dolgoro čnem ra- zvoju podjetja. Upravni odbor je k zaklju čnem ra čunu podjetja zapisal, da je prišel čas, ko se je treba odlo či- ti, ali bodo še izdelovali vijake in ali bodo proizvodnjo prenesli v drugo podjetje. V prvih mesecih leta 1952 je vodstvo podjetja sklenilo, da bo zmanjšalo proizvodnjo žebljev, smu čarskega okovja in ur ter razvojno središ če premaknilo na proizvodnjo vseh vrst vijakov. Po tem na- črtu naj bi topli oddelek iz Krope preselili v drugo podje- tje, ki naj bi nastalo ob železnici, na podro čju Brezovice ali celo Podnarta. 65 Ta na črt se ni skladal z nameni, ki jih je s podjetjem iz Krope imela Direkcija. Slednja je, zaradi oddaljenosti železniške postaje, predvidela prese- litev »težke produkcije« iz Krope na drugo lokacijo. Kljub zunanjim pomislekom in tudi nasprotovanjem so v Kro- pi nadaljevali s snovanjem idejne zasnove za novo to- varno vijakov. V igri so bili trije predlogi. Ve čina članov delavskega sveta je maja 1953 podprla predlog direktor- 63 Prav tam, str. 38. 64 Umetno kovaštvo, graverstvo in cizelerstvo, Vigenjc, 2006, str. 12–31. 65 Prin č i č, Tovarna vijakov Plamen, str. 48. 205 GOSPODARSKE PODOBE ja, da nov objekt zgradijo v Kropi. V drugi polovici tega leta je vodstvo podjetja sprejelo odlo čitev, da bodo v no- vem proizvodnem objektu izdelovali jeklene vijake. Pre- dlog za to je dobilo od ing. Lojzeta Dularja, ki je ob obi- sku podjetja, potem ko je predstavil najnovejše trende na podro čju vija čne industrije, tudi opozoril, da morajo pohiteti, ker ima zgraditev take tovarne v na črtu tudi Železarna Zenica. Vodstvo podjetja se je povezalo z ing. Cirilom Rekarjem, profesorjem na Tehni čni visoki šoli v Ljubljani, ki jim je omogo čil obisk tovarne vijakov Ka- maxwerk v Osterode a.H. v Vzhodni Nem čiji. Delegacija z direktorjem na čelu si je tovarno ogledala v za četku novembra 1953. Ogled jih je dokon čno prepričal, da je tovarna jeklenih vijakov za Kropo najboljša rešitev, saj v državi še ni bilo proizvajalca tega proizvoda, potrebe po njem pa so skokovito naraš čale. Leta 1953 so že prido- bili zemljiš če za novo tovarniško stavbo v Kropi. Kupili so avtomat za vrezovanje matic in nekaj elektromotorjev ter izboljšali prevozno službo. Ko je leta 1954 Plamen pridobil idejno zasnovo novega proizvodnega objekta, se je zopet zapletlo. V Kropo je prišla skupina strokovnja- kov z nalogo, da preveri upravi čenost nove investicije. Vodstvo Plamena je ta obisk presenetil, saj je živelo v utvari, da je izgradnja novega objekta v Kropi nesporna. Še bolj pa je bilo presene čeno, ko je komisija na črt, da bo nov obrat zgrajen pod staro tovarno, ocenila kot ne- primeren in slab. Upravi Plamena je predlagala, da nov proizvodni objekt zgradi na Brezovici, kjer so pogoji za gradnjo boljši in bo zato precej cenejši. Leta 1955 ni bilo več pogojev za graditev novega obrata. Zaradi spremem- be razvojne politike je morala industrija upo časniti svoj razvoj. V tem letu je Plamen brez uspeha iskal soglasje za novogradnjo tako v Beogradu kot v Ljubljani. Spremenjene okoliščine so Plamen prisilile, da je zamenjal vrstni red prioritet. V ospredje je prišel na- črt »velike« rekonstrukcije, ki je predstavljala pomemb- no prelomnico v tehnološkem razvoju, saj je pomenila prehod s tople na mrzlo obdelavo. Če je namre č hotel izdelovati kakovostne vijake, se je moral preusmeriti na proizvodnjo po mrzlem postopku. Ta je bila v primer- javi s proizvodnjo po toplem postopku cenejša, pogoji dela so bili lažji, obseg proizvodnje pa precej ve čji. Tik 206 preden je za čel uresni čevati svojo dolgoro čno vizijo, je prišla iz Iskre Kranj ponudba za postopno preusmeritev Plamena v izdelavo elektri čne opreme za avtomobilsko industrijo. Za Plamen je bila ponudba sprejemljiva, ven- dar pod pogojem, da se izvede takoj, na novih strojih in novi opremi. Ker pa trdnih zagotovil za preusmeritev pod postavljenimi pogoji ni bilo, je odgovoril, da je prišla ponudba prepozno. 66 Prvotni investicijski na črt, ki je bil izdelan septem- bra 1957 in je predvidel zamenjavo strojev in manjše adaptacije, se je do leta 1962, ko se je kon čala rekon- strukcija, temeljito spremenil. Najprej je zaradi diktata politike odpadla možnost nabave najsodobnejših strojev v Švici in Plamen je moral poiskati novega izdelovalca strojne opreme v ZSSR. Leta 1958 se je vodstvo podjetja odlo čilo za izgra- dnjo dodatnega montažnega objekta za obrat hladne predelave. Z novimi stroji bi bili namre č obstoje či pro- stori tako zatrpani, da proizvodnja ne bi bila mogo ča. Prerazporejanje strojev bi povzro čilo dolgotrajen zastoj v proizvodnji. Poleg tega obstoje či obrati niso ustrezali sodobnim sanitarnim in tehni čnim predpisom. Konec leta 1960 je direktor še razširil že tako pove čan obseg rekonstrukcije. Kot član delegacije ZIS v Sovjetski zvezi je naro čil še nekaj novih strojev, ki naj bi Plamenu za- gotovili, da bo sam izdeloval rezilno orodje ter v proizvo- dnjo vklju čil izdelavo vijakov od 20M do 24M. Do marca 1961, ko je bil izdelan dokon čni finan čni izra čun nove naložbe, je Plamen naro čil še nekaj strojev, tako da se je njihovo število dvignilo na 106. Od tega je bilo 80 strojev za izdelovanje vijakov in matic, 20 orodnih stro- jev, naprave za površinsko in termi čno obdelavo. Ker se gradbeno podjetje ni držalo rokov se je rekonstrukcija zavlekla za ve č kot eno leto. Leta 1962 je propadel tudi poskus, da bi v proizvodnjo kakovostnih vijakov vklju či- li pe č za kaljenje in napuš čanje, nabavljeno pri srbskem podjetju Cer iz Ča čka. Peč ni delovala tako, kot bi mo- rala, zato so se morali delu proizvodnje kakovostnejših vijakov odre či. 67 66 Prav tam, str. 53. 67 Prav tam, str. 59. 207 GOSPODARSKE PODOBE Novo vodstvo je leta 1964 nadaljevalo s tehnološko prenovo. Do leta 1971, ko se je kon čalo obdobje predno- stnega investiranja v stroje in opremo, so nabavili vrsto strojev. Najve č, zlasti za ve čje serije vija čnih izdelkov, so kupili v ZSSR, nekaj pa tudi od najsodobnejših izdelo- valcev iz ZRN, Italije in Japonske. Novo vodstvo Plame- na je bilo pri tehnološki prenovi bolj preudarno in bolj previdno. Ob nakupu novih strojev se ni zadovoljilo le s sejemsko predstavitvijo, pa č pa je podrobno prou či- lo njihove lastnosti in zmožnosti ter si ve čkrat ogledalo njihovo delovanje v tovarni. Leta 1971 je Plamen po- stavil v ospredje naložbe v nove delovne prostore, ki so bili potrebni za dokon čanje prehoda s tople na hladno obdelavo. Aprila leta 1972 se je vodstvo odlo čilo podreti nekdanji topli obrat ali »fužino« in na tem mestu zgraditi nove hale za proizvodnjo matic. Sprva sta bila v na črtu dva objekta (hala I in hala II). Leta 1973 so prvotni na črt dopolnili. Odlo čili so se, da v novih obratih ne bodo ve č uporabljali postopka luženja železne žice, ker je zaradi kisline iztok odpadnih voda povzro čal veliko škodo ri- bjemu zarodu. Nadomestili naj bi ga s postopkom pe- skanja, ki ekološko ni bil sporen. Sprememba na črta je zahtevala zgraditev še ene hale, to je hale III. Tudi pri tej naložbi gradbeno podjetje Gorenjc iz Radovljice del ni opravilo v predvidenem roku. Vsa dela so bila kon čana šele junija 1974. Novi direktor je moral nadaljevati s tehnoloških posodabljanjem, ker je povpraševanje po standardnih vijakih in maticah upadalo, raslo pa je po kakovostnih veznih elementih in odkovkih. Zagotovitev potrebne akumulacije pa je zahtevala pove čanje proizvodnih zmogljivosti, zlasti za izvoz. Težava pri nadaljevanju re- konstrukcije pa je bila v tem, da lokacija podjetja v Kro- pi ni ve č omogočala širitve. V letih 1973–1976 je Plamen osredoto čil naložbe v gradbeno rekonstrukcijo proizvo- dnih obratov, s čimer je zaklju čil obdobje investiranja v širjenje vija čnih zmogljivosti. V letih 1977–1980 je uvo- zil le opremo za ve čstopenjsko hladno preoblikovanje, ki je omogo čila izdelavo posebnih vija čnih izdelkov in odkovkov. Z vstopom v osemdeseta leta se posodobitev ni nadaljevala zaradi uvoznih omejitev kot tudi zaradi pomanjkanja lastnih sredstev, ki je bilo posledica nizke 208 akumulativnosti. Zaradi zastoja posodobitvenega pro- cesa je Plamen zaostal za vodilnimi jugoslovanskimi iz- delovalci vijakov. Namesto nove, sodobne tehnologije je v proizvodnih halah prevladovala iztrošena, ekonomsko zastarela stojna oprema, ki je bila v glavnem kupljena na Vzhodu. Ker so stroji v Plamenu delali le po 60 matic na minuto, medtem ko so jih švicarski po 500, tujim proizvajalcem ni mogel konkurirati. 68 Z nastopom gospodarske krize in vedno ve čje neli- kvidnosti so se pogoji za nadaljevanje modernizacijske- ga procesa še poslabšali. Posebej še, ker je morala de- lovna organizacija precejšen del sredstev, namenjenih za investicije, porabiti za odpla čila kreditov, dolgoro čne depozite, za združevanje sredstev, za posojilo za hitrejši razvoj manj razvitih republik in druge namene. Oteže- valna okoliš čina je bila tudi, da je Investicijska banka SOZD Slovenske železarne dajala prednost naložbam, ki so bile pomembne za celotno reprodukcijsko verigo. Plamen je pripravil obsežen posodobitveni program, ki pa so ga lahko začeli uresni čevati šele v drugi polovici osemdesetih let. Iz vzhodnih in zahodnih držav je uvo- zil ve č dvoudarnih stiskalk, strojnih vija čnih avtomatov Boltmaker ter še drugih strojev. Leta 1987 se je Plamen odlo čil, da bo od švicar- ske firme Charmilles kupil poseben stroj, ki bi omogo čil opustitev peskanja žice ter nakup vle čene žice. Leta 1987 je delavski svet Plamena sprejel dolgo- ročni razvojni plan za leta 1990–2000. Njegovi na črto- valci niso premogli potrebne vizije, saj so vztrajali na proizvodnem programu, ki so ga za čeli razvijati pred le- ti, niso pa predvideli kakovostnega razvojnega premika, to je razširitve proizvodnje na nove in bolj konkuren č- ne izdelke, ki bi podjetju zagotovila preživetje, če bi del proizvodnje zašel v krizo. Tega so se zavedeli šele v de- vetdesetih letih. Šele takrat so spoznali, da so v razvoju zamudili deset let. Takrat jim je bilo žal, da na primer niso sprejeli ponudbe za proizvodnjo homokineti čnih zglobov. Zastarela tehnologija je bil le eden od pomembnih razlogov za to, da je moral kroparski Plamen leta 1997 68 Prav tam, str. 143. 209 GOSPODARSKE PODOBE razglasiti ste čaj. Svoje so prispevale zgrešene naložbe v za četku devetdesetih let, kriza, v kateri se je znašla ce- lotna strojegradnja, konkurenca proizvajalcev vija čnega blaga z Daljnega vzhoda ter odlo čitev slovenske države, da ne bo več vlagala v razvoj koncerna Slovenske žele- zarne. Socialne podobe 213 SOCIALNE PODOBE Ugotovitev, da je socialna in kulturna zgodovina alkoholizma šele nedavno in izjemno po časi pritegnila pozornost slovenskega zgodovinopisja ne glede na to, da je ravno alkoholizem za naše kraje tipi čna social- na bolezen in da je »žeja« našim ljudem tako reko č pri- rojena, je morda ve č kot samo osupljiva. 1 Tudi zaradi tega naj bi pri čujoča razprava prispevala vsaj droben kamen ček v širši mozaik te izjemno široke in doslej vse preve č prezrte in zapostavljene problematike, ki je odlo- čilno zaznamovala tudi sam proces modernizacije v dobi meščanstva. Doba uveljavljanja družbeno vodilnega modela me- ščanstva, ki sovpada tudi z dobo postopnega uveljavlja- nja strojev in industrijske družbe, je seveda dala svoj pe čat tudi preživljanju prostega časa. 2 Tudi tistega v go- stilnah in kavarnah, v javnih prostorih, kjer so se to čile alkoholne pija če. V družbi novega meš čanstva, ki je od- lo čilno zaznamovalo dolgo 19. stoletje, je namre č – po- tem ko je postopoma usahnila meš čanska družabnost v salonih – na podro čju družabnega življenja v gostilnah in kavarnah zavladal »zna čilen strah pred mešanjem spolov, pred oblikami družabnosti, ki se jih udeležujejo 1 Zanimanje za zgodovino alkoholizma je imelo npr. donedavna le obroben pomen tudi v francoskem zgodovinopisju: Thomas Brennan , Towards the cultural history of alcohol in France. V: Journal of social history, 2001, str. 71. 2 Gorazd Makarovi č , Slovenci in čas. Odnos do časa kot okvir in sestavina vsakda- njega življenja, Ljubljana, 1995, str. 245. Andrej Stud en Delavstvo, alkoholizem in delavske gostilne v dobi meš čanstva 214 tako moški kot ženske«. 3 V stoletju meš čanstva se je pravzaprav na podro čju gostinstva izoblikoval in utrdil dvojni sistem družabnosti. Za meš čansko javnost so bi- la zna čilna stalna moška omizja v »boljših« gostilnah. Moški iz vrst meš čanstva so posedali tudi v kavarnah, ženske pa so morale ostati doma, v sferi zasebnosti. Na drugi strani pa so se kot kraj družabnosti pojavile go- stilne za proletarsko javnost. 4 Spremembe v ekonomsko-socialnem življenju, pro- cesi industrializacije, deagrarizacije, urbanizacije in modernizacije na čina življenja ter postopno nastajanje in vse mo čnejše prodiranje potrošniške družbe kot tudi spremembe na podro čju organiziranja javnosti so so- odločali tudi pri vzpostavitvi funkcije gostiln v okviru dvojnega sistema družabnosti. V meš čanski družbi se je življenje prostorsko in časovno razcepilo na delo in prosti čas, družabnost ni bila ve č vpletena in vklju čena v delovno življenje, temve č se je izluš čila v samostojen sektor. »Ekspanzija, diferenciacija in višanje kvalitete znotraj gostinstva so krepili njegov komercialni zna čaj. /.../ Javno-gosposke funkcije srednjeveških gostiln so povsem izginile, komunikativni aspekti gostiln so se po- maknili v ozadje.« 5 Kakor hitro sta bila življenjski in delovni svet re- lativno strogo lo čena, pa je nekako samoumevno na- raščala tudi nujnost po nekem institucionaliziranem prostoru sre čevanja, kjer bi lahko zadovoljili potrebe po stikih in komunikaciji. Medtem ko lahko ozna čimo delo v predindustrijski družbi za bolj komunikativno, 3 Beatrix Beneder , Männerort Gasthaus? Öffentlichkeit als sexualisierter Raum, Frankfurt am Main / New York, 1997, str.65. 4 Prav tam. 5 Prav tam, str. 66. O novoveških gostilnah predindustrijske in predmeš čanske do- be lahko zapišemo, da so bile tako v mestih kot na podeželju pomembni centri komunikacije in družabnosti. Podobno kot cerkev je bila tudi gostilna javni prostor. Pomembno je, da je gostilna predstavljala kraj, kjer ni bilo na čelnih kriterijev iz- klju čevanja niti po socialnem statusu niti po spolu. Čeprav so se v njej po navadi zbirali ljudje iz bližnje soseš čine in se sre čevali ob obi čajnih mizah, »publika v njej v principu ni bila zaprta oziroma zaklju čena. Tako so gostilne kot centri komunikacije omogo čile izmenjavo novic med doma čim in zunanjim svetom, med lokalnim in nad- regionalnim, med kme čkimi in mestnimi krogi.« Susanne Rau und Gerd Schwer- hoff, Öffentliche Räume in der Frühen Neuzeit. Überlegungen zu Leitbegriffen und Themen eines Forschungsfeldes. V: Susanne Rau und Gerd Schwerhoff (Hrsg.), Zwischen Gotteshaus und Taverne. Öffentliche Räume in Spätmittelalter und Frü- her Neuzeit, Köln-Weimar-Wien, 2004, str. 27. 215 SOCIALNE PODOBE bi delo v industrijski družbi težko povezali s komunika- tivnostjo. Spomnimo samo na t. i. discipliniranje časa s stalno prisotno kontrolno uro ali pa na disciplinira- nje dela s produkcijo na teko čem traku. Za moderni svet pa je poleg tega zna čilno tudi postopno praznje- nje podeželja in rast mest, torej urbanizacija in z njo vzpostavljena vse ve čja anonimnost posameznikov, kot tudi zamenjava ve čje predindustrijske velike družine z majhno jedrno družino ter lo čitev delovnega mesta od stanovanja. Vse to so bili nadaljnji vzroki za nujnost izoblikovanja posebnega gostinskega družabnega pro- stora za sre čanja in pogovore. Znamenje industrijske družbe in dobe meš čanstva je torej omenjeni na novo izoblikovani dvojni sistem družabnosti. Gre za pojem, ki »opisuje restriktivnost razmejevanja neke v razrede razcepljene družbe, ki jo fevdalni družabni red z is- to časnostjo visoke in ljudske kulture v takšni ostrini ni poznal. Delitev gostinstva na meš čansko (kavarno) in proletarsko kulturo (gostilna) ozna čujejo družbeno strukturirane razredne razlike.« 6 Za proletarske moške je bilo obiskovanje gostiln kot družbeno priznana oblika organiziranja prostega časa nekaj povsem običajnega. Ritualni kozar ček po koncu delovnega časa je veljal za nenapisano moško pravico. To je bila pravzaprav na novo pridobljena svoboš čina tovarniških delavcev, ki so lahko izkoristili svoj prosti čas tako, kot so želeli. Ne zemljiški posestniki ne ro- kodelski mojstri delavcem odtlej niso ve č predpisovali, koga naj ljubijo ali poro čijo, kje naj se zabavajo in kdaj ali kaj lahko popijejo in koliko. »Prvi č v zgodovini je čas po delu pripadal samo njim, in prav tako prvi č so samo oni odlo čali, na kakšen na čin bodo razpolagali z zaslu- ženim denarjem. /.../ Proletarcu odslej ni bilo ve č po- trebno čakati niti na skupno prazni čno oz. slavnostno priložnost, niti ni bil ve č odvisen od prispevka svojega delodajalca. S tem ko je dobival redno pla čilo za svojo prodano delovno silo, je zdaj samo on odlo čal, kdaj, kje, s kom, kako pogosto in kako intenzivno se misli vdajati mu čnemu poželenju svoje žeje.« V okviru masovne po- trošnje pa je bilo žganje skorajda prvi artikel, »ki je bil 6 Bene der, Männerort Gasthaus?, str. 66. 216 proletarcem ponujen v raznoterih oblikah, na razli čnih mestih in po najzapeljivejših cenah«. 7 Poleg družabnosti se je v gostilnah za čelo razvijati tudi socialisti čno gibanje, pa diskurz o tako imenova- nem alkoholnem vprašanju. Medtem ko je bila delavska gostilna za aktiviste socialisti čnega gibanja nenadome- stljiv kraj za politi čno delovanje in pridobivanje novih članov, 8 je bila za privržence gibanja treznosti in absti- nence »sinonim za vse nevarnosti alkohola, tar ča njego- ve agresivnosti in svarilni primer za njihove zahteve«. 9 Gostilne kot dvojni kraj vsakdanjika so namre č pred- stavljale nekakšno vmesno postajo med delom in pro- stim časom in tam v primerjavi s tovarno tudi ni veljala delavska hierarhija med delavci. Delavske gostilne seveda niso bile privla čen kraj za delavce samo zaradi tega, ker se je tam lahko popiva- lo. Navsezadnje bi lahko potrebo po alkoholu potešili tudi doma, čeprav ne tako nemoteno. »Delavska gostil- na je bila eden redkih, javnozabavnih krajev, ki je bil za proletarce dostopen in kjer so zmogli pla čilo. Druge aktivnosti prostega časa kot šport, dodatno izobraže- vanje v ustanovah in razli čne oblike zabave (gledališ če, variete) so bile za široke mase konec 19. stoletja ali še nedostopne ali za povpre čnega delavca z družino mo čno predrage.« 10 Delavska gostilna je v okviru žalostnih razmer de- lavstva igrala posebno vlogo. »Gostilna in žganjarna sta si /namre č/ ob utesnjenosti stanovanj in siceršnjem pomanjkanju sre čevališ č pridobili bistveno funkcijo organiziranja prostega časa, društvenega življenja in 7 Regina und Manfred Hübner, Trink, Brüderlein, trink. Illustrierte Kultur- und Sozialgeschichte deutscher Trinkgewohnheiten, Leipzig, 2004, str. 144. 8 Za primer lahko vzamemo npr. za četke delavskega gibanja v Mariboru, o katerih podrobno piše Franc Rozman , Socialisti čno delavsko gibanje na slovenskem Štajer- skem, Ljubljana, 1979. Tako se je 2. avgusta 1868 se je 18 predstavnikov delavcev zbralo na vrtu gostilne Adolfa Pritza , da bi ustanovili svoje izobraževalno društvo (str. 29). Društvo je bilo ustanovljeno 23. avgusta 1868 na zborovanju v Kartinovi pivnici. V isti pivnici je bilo 11. oktobra 1868 tudi prvo vpisovanje članov (str. 30). Na ustanovnem ob čnem zboru 22. avgusta 1869 je bila ustanovljena splošna bolni- ška in invalidska blagajna (str. 34). Prvo obletnico obstoja društva so 21. septembra 1869 slavili v Götzovi pivnici (str. 34) itd. itn. 9 Bene der, Männerort Gasthaus?, str. 80. 10 Prav tam. 217 SOCIALNE PODOBE politi čne agitacije.« 11 Poudariti je treba, da je bil alko- holizem med delavstvom zelo razširjen, alkohol je bil pravzaprav droga 19. stoletja, strupeni odganjalec skr- bi (Sorgenbrecher), 12 satanov napoj, demon in poživilo. Delavstvo je na splošno popilo mnogo ve č alkoholnih pija č kot meš čanstvo. 13 Zaskrbljujo č pa je bil zlasti stra- hovit pohod t. i. žganjarske kuge (Branntweinpest). 14 Za razliko od piva in vina je bilo žganje sicer že dolgo na slabem glasu kot strup, toda kljub temu se ga je veliko popilo, saj naj bi bilo u činkovito sredstvo za odganjanje skrbi. Pili so ga pa č zato, da bi vsaj za trenutek lahko pozabili na resni čnost. 15 Skratka. »Za proletarce je bila cenena kr čma za vogalom dolgo časa edini kraj sprosti- tve, izklopa«, zlasti takrat, ko so prejeli mezdo. Žganje pa je tudi zaradi svoje cenenosti v primerjavi z vinom in pivom »sredi socialne bede prevzelo vlogo eskapisti čne- ga odganjalca skrbi«. 16 Vsesplošna prostorska utesnjenost ve čkrat narav- nost katastrofalnih delavskih stanovanjskih razmer (omenimo le posebne stanovanjske razmere najemnikov postelje ali posteljašev oz. preno čevalcev) je torej ne- dvomno predstavljala motivacijo za obisk gostilne. Pod pretvezo utesnjenega in žalostnega stanovanjskega in življenjskega položaja delavstva lahko imamo gostilno tudi za zato čiš če pred bedo. V kr čmo so seveda zahaja- li v veliki ve čini moški. Obisk gostilne lahko imamo za pobeg pred družino, družinskim delom, stiskami in pro- 11 Roman Sandgruber, Die Anfänge der Konsumgesellschaft. Der Konsumgüterver- brau ch, Lebensstandard und Alltagskultur in Österreich im 18. und 19. Jahrhun- dert, München, 1982, str.192. 12 Ivan Robi da, Alkohol und Irresein, Sonderabdruck aus der Laibacher Zeitung, Laibach, 1899, str. 4. 13 Gerhard A. Ritter - Klaus Tenfelde, Arbeiter im Deutschen Kaiserreich 1871 bis 1914, Bonn, 1992, str. 511. 14 Gre za naslov popularne povesti Heinricha Zschokkeja, Die Branntweinpest, ki je izšla leta 1837 v Aarauu v Švici. Leta 1847 je izšel prirejen Slomškov prevod ome- njenega dela Čujte, čujte, kaj žganje dela! Prigodba žalostna ino vesela za Slovence!. Andrej Stud en, »Ne pij ve č in bodi sre čen!«, Poro čila dunajskega Gesundheits-Ze- itung o protialkoholnem gibanju v Ameriki in Evropi v 30-ih letih 19. stoletja. V: Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 2-3, 2007, str. 57–60. 15 Sandgruber, Die Anfänge der Konsumgesellschaft, str. 191. Roman Sandgruber , Bittersüße Genüsse. Kulturgeschichte der Genußmittel, Wien - Köln - Graz, 1986, str. 19 in 28. Wolfgang Kaschuba, Lebenswelt und Kultur der unterbürgerlichen Schichten im 19. und 20. Jahrhundert, München, 1990, str. 107. 16 Hermann Glaser, Industriekultur und Alltagsleben. Vom Biedermeier zur Post- moderne, Frankfurt am Main, 1994, str. 147. 218 blemi. Užitek v gostilni oziroma »tisto pretirano iskanje zabave pa č lahko imamo tudi za kompenzacijo zamorje- nega in brezperspektivnega življenja«. 17 Gostilna je bila torej moška zadeva, gostilniška kultura pa »najočitnejši izraz delavske patriarhalnosti«. Obisk gostilne kot nadomestilo za življenje, polno ne- zadovoljstva, kot pobeg iz vsakdanjega življenja, je bil moška reakcija na vsakdanje izzive, medtem ko ženske niso mogle ubežati družinskim problemom, dom je bil v prenesenem pomenu njihovo kraljestvo. In tudi če so po naljučju prestopile prag gostilne, jih ni pri čakalo veselo omizje. Nasprotno: »Sovražni in obsojajo či pogledi so jo odganjali iz gostilne – morala se je vrniti tja, od koder je prišla: domov.« 18 Nenapisani zakon je torej ženske izklju čeval iz go- stiln. Glede na meš čanske moralne predstave so bile med obiskovalkami gostiln samo predrzne in nesramne pijanke ali prostitutke. Ženske, ki so uživale alkohol (na- vada, ki je bila samo »moška zadeva«), so bile stigmatizi- rane, ker je pitje veljalo za zanemarjanje družine. Z grdo navado pitja alkohola niso opravljale ženskih dolžnosti v okviru družine (prehrana, vzgoja otrok, urejanje in po- spravljanje stanovanja, skrb za sorodnike itd.). Z izdat- ki za luksuzno pija čo tudi niso ravnale var čno, temve č preve č zapravljivo. Podobo pijanke in lahkoživke bi ča in moralno obsoja npr. Fran Govekar v romanu V krvi, ki je leta 1896 v nadaljevanjih izhajal v Ljubljanskem zvonu. Lepa Ton čka je kon čala tako kot mati, kot znana vla čuga in sramotno razvpita pijanka. Pijan čevanja žen- sk pa niso obsojali samo meš čanski moralisti, temve č tudi prva moralna avtoriteta takratnega časa: Katoliška cerkev. Anton Martin Slo mšek je, denimo, poudarjal, da so kr čme nevarne dekletom, saj se tiste, ki se (zlasti ob nedeljah in praznikih, ko je greh dvakrat ve čji) potikajo po njih, ponujajo hudobiji v službo, tiste, ki hodijo tja pit, bodo hitro zapile svojo nedolžnost. »Žganje, rozolj in vse druge slaš čice, so deklicam smrtni strup. Taka pi- ja ča zelo milo te če po grlu, zadnji č pa pikne kakor gad, 17 Bene der, Männerort Gasthaus?, str. 81. Ingeborg Weber-Kellerman , Frauenleben im 19. Jahrhundert, München, 1991, str. 188. 18 Beneder , Männerort Gasthaus?, str. 82. 219 SOCIALNE PODOBE in rani ko strupena ka ča. Grd, da ni gršega, je pijanec; – ali sedemkrat grša je pijanka: ‘ona še svojega sramu ne pokrije,’ in kako bi ostala čista devica?« 19 Seveda pa je bilo v o čeh meščanske družbe (in tudi katoliških moralistov) sporno obiskovanje gostiln in s tem povezano uživanje alkohola s strani moških prole- tarcev. V protialkoholni boj proti gostilni so se protial- koholnim borcem pridružile tudi ženske, ki naj bi pri- spevale k izboljšanju in preureditvi življenjskih navad ter se borile proti moški pijanosti. 20 V okviru alkoholne- ga vprašanja je torej ženska navsezadnje »prevzela kot civilizacijska, treznostna sila vlogo posrednika med me- ščansko in proletarsko kulturo. /.../ V boju za pome- ščanjenje proletarske družine je bil boj proti alkoholu na prvem mestu. Kajti ravno alkohol je nosil glavno od- govornost za delavsko bedo in nezanesljivo življenje.« 21 *** O grešnosti pijan čevanja na Slovenskem so že v novem veku razpravljali številni katoliški in protestant- ski pridigarji. Toda problem alkoholizma se je za čel za- ostrovati šele v industrijskem 19. stoletju z masovnim prodorom cenenih žganih pija č. Medtem ko so npr. pri- digarji Janez Svetokriški , Peter Pavel Glavar , Karel Mi- hael Attems ali pa Jurij Japelj grmeli proti čezmernemu uživanju vina, 22 so katoliški moralisti 19. stoletja (de- nimo Anton Martin Slomšek , Janez Volči č , Jakob Mis- sia ) bobneli zlasti proti uživanju strupenega žganja. 23 19 Anton Martin Slom šek, Krščansko devištvo. Nauki, vzgledi in molitve za dekleta, Celovec, 1894, str. 31. 20 Alojzija Štebi , Ženstvo v boju proti alkoholizmu. Poro čilo Alojzije Štebijeve dne 22. junija 1924 na protialkoholni skupš čini v Ljubljani, ki jo je priredilo Društvo za gojitev treznosti, Ljubljana, 1925. Iz poro čila Štebijeve je razvidno, da so ženske problemu alkoholizma posve čale vse premalo pozornosti. Zato se je zavzela za ve- čje ozaveš čanje ženskih organizacij o pogubnosti pijan čevanja in za izobraževanje posebnih agitatork, saj naj bi bil boj proti alkoholu brez temeljitega znanja o tem socialnem zlu brezuspešen. 21 Ben eder, Männerort Gasthaus?, str. 85. 22 Janez Svetokriški , Pridige, Ljubljana, 1969. Viktorijan Demšar, Slovenske pridige Petra Pavla Glavarja , Celje, 1991. Karel Mihael Attems , Slovenske pridige, Za prvo objavo pripravila in s spremnimi besedili opremila Lojzka Bratuž , Trst, 1993. Jurij Japelj, Pridige za vse nedele skuzi lejtu, I. in II. del, Ljubljana, 1794. 23 Andrej Stud en, Slovenci, problem alkoholizma in katoliška morala pred prvo sve- tovno vojno. V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva, št. 3–4, 2006, str. 15–24. 220 Pohod žganjarske kuge je v času službovanja v Ljubljani (1823–1834) zaznal tudi ljubljanski zdravnik Fran Vi- ljem Lipi č , ki je v tridesetih letih 19. stoletja ugotavljal, da alkoholiki v ve čini krajev popijejo najve č vina, sledi žganje, najredkeje pa se pije pivo. Toda žganje, čeprav zaužito v manjši koli čini, naj bi bilo za alkoholike uso- dnejše, povzro čalo naj bi hude bolezni ali pospešeno slabšalo bolezensko stanje. 24 Po besedah Lipiča naj bi že v predmar čni dobi uživanje alkoholnih pija č »prodrlo med vse ljudstvo in postalo vsakodnevna navada.« 25 Na zmagoviti osvajalski pohod žganja je odlo čilno vplival gospodarski in tehnološki razvoj v 18. in 19. sto- letju. Žganje, ki je od srednjega veka naprej slovelo kot zdravilno sredstvo, se je v novem veku za čelo uveljavlja- ti kot prazni čna in nevsakdanja pija ča. Od konca 18. stoletja in v zgodnjem 19. stoletju pa so se že uveljavile žganjarne. Toda na za četku 19. stoletja so bile koli či- ne popitega žganja še majhne. Šele krompir in cene- no proizvedeno žganje so pripomogli h koli činsko ve čji potrošnji žganja in k širjenju žganjarske kuge. Proizvo- dnja žganja se je v procesu industrializacije temeljito spremenila. Če so bile na za četku 19. stoletja žganjarne izklju čno še majhni obrtni obrati, so se te z industria- lizacijo ve činoma spremenile v tovarne žganja, bistveno pa se je razširila tudi uporaba surovin. Koli činsko se je, če posplošimo, proizvodnja skoraj v celoti osredo- to čala na industrijsko proizvodnjo žganja iz krompirja in žita. S prodorom cenenih žganih pija č se je problem alkoholizma, kljub številnim svarilom pred tem zlom, torej še okrepil. Proizvodnja, poraba in pitje žganih al- koholnih pija č pa so se seveda regionalno razlikovale. Za Kranjsko ali pa Štajersko so bile tako vse do konca habsburške monarhije zna čilne majhne žganjekuhe. A predstava o alkoholu kot hudem sovražniku bo vendar- 24 Fran Viljem Lipi č, Osnovne zna čilnosti dipsobiostatike – zlorabe alkohola oziroma na podlagi zdravniškega opazovanja nastala politi čno-statisti čna predstavitev nje- nih posledic, ki se odražajo na prebivalstvu in življenjski dobi, Ljubljana, 2005, str. 164 in 166. Gre za prevod dela Franz Wilhelm Lippich , Grundzüge zur Dipsobiosta- tik oder politisch-arithmetische auf ärtzliche Beobachtung gegründete Darstellung der Nachtheile, welche durch den Missbrauch der geistigen Getränke in Hinsicht auf Bevölkerung und Lebensdauer sich ergeben, Laibach, 1834. Faksimile je obja- vljen v navedeni knjigi. 25 Prav tam, str. 189–190. 221 SOCIALNE PODOBE le mnogo bolj razumljiva, če upoštevamo, da je bilo žga- nje odtlej prvi č na razpolago kot masovni proizvod in da se je spremenilo tudi potrošniško obnašanje »delavskih razredov« (arbeitenden Klassen) tako na podeželju kot v tovarnah, za katere je bil alkohol del njihove prehrane. 26 Že v Lipi čevi dobi je bilo vino na Kranjskem v pri- merjavi z žganjem tudi drago, ker je bilo bolj obdav če- no. »Splošno in radikalno spremembo pri alkoholizmu« naj bi po mnenju ljubljanskega zdravnika dosegli, če bi proizvodnjo vina in žganja zmanjšali za tretjino. V vojvodini Kranjski naj bi torej za tretjino zmanjšali po- vršino vinogradov, še zlasti pa bi »morali omejiti pro- izvodnjo žganja, ki je tu še pred nekaj leti skoraj ni bilo, sedaj pa se je že vidno razcvetela. Če tega nih če ne zaustavi, bo tukajšnji alkoholizem kmalu presegel meje normalnega.« 27 Omenimo še, da se je poleg doma če žganjekuhe v predmar čni dobi razcvetela tudi trgovina z žganjem. Le- ta 1837 naj bi tako v Ljubljani kot pomembni tranzitni to čki na poti med Dunajem in Trstom beležili slede č iz- voz iz notranjosti monarhije do tržaškega pristaniš ča in uvoz iz Trsta v notranjost monarhije (mere so podane v funtih (1 colni funt (Zollpfund) = 0,5 kilograma): Tabela 1. Obseg tranzitne trgovine z alkoholom skozi Ljubljano 1837 Izvoz Uvoz Skupaj Žganje 1.440.913 64.590 1.505.503 Vino 455.482 448.445 903.927 Pivo 3686 1566 5152 Vir: Franz Xaver Hlub ek, Der Verkehr zwischen Triest und der Monarchie, und die Wien–Triester Eisenbahn, Wien, 1841, str. 14–15 in 38–39. 26 Peter Becker , Verderbnis und Entartung. Eine Geschichte der Kriminologie des 19. Jahrhunderts als Diskurs und Praxis, Göttingen, 2002, str. 82. 27 Lip i č, Osnovne zna čilnosti dipsobiostatike, str. 247. Ljubljanskemu mestnemu fiziku Lipi ču se je ta predlog brez sodelovanja celotnega cesarstva seveda zdel le pobožna želja in pravi: »Omejitev proizvodnje! Ta beseda našemu tehnološkemu stoletju zveni skoraj disonan čno, čeprav sploh ne gre za omejitev, ampak le za dolo- čitev prave mere. Izguba na enem podro čju državnega prora čuna se sama poravna oziroma se da poravnati s prilivom na drugem podro čju ali s povišanjem davkov.« 222 V letih pred prihodom južne železnice v Trst se je tovorni promet z vinom in žganjem iz notranjosti proti Italiji, Primorski in zlasti proti Trstu pove čal. Kot je raz- vidno iz poro čil in pritožb, ki so jih v petdesetih letih 19. stoletja naslovili na trgovsko obrtno zbornico kronovine Kranjske v Ljubljani, so se na komercialni cesti proti Gorici in Trstu kljub poostrenemu nadzoru prevozni- kov pojavljali kraje in tihotapstvo opojnih pija č. Zaradi obstoje če negotovosti v tovornem prometu z vinom in žganjem so zbornico pozvali, da naj o razmerah obvesti deželno vlado, slednja pa naj pozove varnostne organe v vseh krajih ob omenjeni poti, da z vso strogostjo nadzo- rujejo furmane in njihov tovor. 28 Zloraba alkohola je bila na Slovenskem že v pred- marčni dobi opazna ne le na podeželju, temve č tudi med delavstvom prvih tovarniških obratov. Okrajna go- sposka Mekinje je npr. o tovarniških delavcih kamni- ške turško-rde če barvarne, ki je bila v lasti ljubljanske predilnice, leta 1840 poro čala okrožnemu uradu v Lju- bljano, da se »ob nedeljah in praznikih pogosto vdaja- jo pija či in zato delajo ekscese in zagrešijo nemoralna dejanja«. Tudi v okrajni gosposki Radovljica so opazili, »da se med tovarniškimi delavci njihovega okraja vzne- mirljivo širi pregreha pijan čevanja, kar je treba pripisati prepogostemu uživanju žganja, ki naj bi bilo poceni.« Radovljiška okrajna gosposka je poro čala tudi, da se mlajši tovarniški delavci v Kropi in Kamni Gorici »že od nekdaj vdajajo brezdelju in igram na sre čo«. 29 Okrožni urad Ljubljana je o poro čilih menil, da se je o tovrstnih moralnih prestopkih že ve čkrat razpra- vljalo. Povsem naravno je, da si je prizadeval, da bi zno- va vzpostavili moralni red in socialno disciplinirali pre- bivalstvo. Okrajne gosposke in duhovnike je opomnil, da že razpolagajo s primernimi napotki in dolo čili, kako med ljudmi širiti in obdržati nravnost. S tem v zvezi sta omenjena dekret dvorne pisarne z dne 14. maja 1834 in 28 AS,1855, Zbornica za trgovino, obrt in industrijo, fasc. 1, št. 315, škatla 7, dopis z dne 25. junija 1855. 29 AS, 14, fasc. 31–48, akt 8775 – Poro čilo okrožnega urada v Ljubljani z dne 14. maja 1840. Mitja Sun či č, »Tudi lažje delo, če traja 13 ur in pol na dan, je prenapor- no za nežna otroška leta in ubija duha«. K zgodovini otroškega dela v ljubljanskem guberniju. V: Zgodovina za vse, št. 2, 2006, str. 23. 223 SOCIALNE PODOBE gubernijski odlok z dne 22. maja 1840. Dekret dvorne pisarne je skušal omejiti pono čevanje in pijan čevanje nižjih stanov, predvsem poslov, rokodelskih pomo čni- kov, pa tudi tovarniških delavcev. 30 Omenjeni odlok iz leta 1840 pa vsebuje predpise za gostilne in kavarne. 31 Pri zagotavljanju discipline in morale naj bi sodelovali in dajali spodbudo delavcem in poslom tako družinski po- glavarji kot tudi lastniki tovarn in županstva. Zakonski predpisi, ki naj bi zagotavljali red in disciplino v gostil- nah, pa so gostilni čarju in zaposlenemu osebju nareko- vali, da prepovedujejo in prepre čijo igranje prepoveda- nih iger kot tudi iger poslov in rokodelskih pomo čnikov, ki ne ustrezajo predpisom. Oblast je skratka pri čako- vala, da naj bi s primernim nadzorom in disciplinira- njem, s pravo časnim prijavljanjem in preganjanjem oz. kaznovanjem prestopkov kot tudi z dobrim delovanjem duhovnikov in okrajnih gosposk potihnile tudi tu in tam pojavljajo če se pritožbe o na četi moralnosti, ki naj bi jo spodkopavali odrasli tovarniški delavci. 32 Uživanje alkoholnih pija č in obiskovanje delavskih gostiln je torej zna čilno tudi za protoindustrijski čas na Slovenskem. »Vprašanje popivanja je zajemalo vse glavne probleme industrijske delovne discipline, od ne- u činkovitosti, nepokorš čine do delodajalcev v tej ali oni obliki skozi celotno 19. stoletje.« Alkoholne pija če so de- lavci podobno kot drugod po Evropi tudi v naših krajih uživali ob raznih priložnostih, imele pa so tudi ve č po- menov. Alkohol naj bi pogasil žejo, hkrati pa naj bi bil tudi dodatek k prehrani. Bil naj bi narkotik in poživilo. »Toda ravno tako pomembna kot te »koristne« funkci- je pitja na delu je bila družabna vloga alkohola. Kot v mnogih drugih kulturah so prakse skupnega pitja obli- kovale o čitno socialno vez med delavci. Po drugi strani pa je delodajalcem samo popivanje na delovnem mestu konec koncev predstavljalo problem in oviro za delov- 30 Hofkanzley Decret vom 14. may 1834, nr. 83, Sammlung der Gesetze welche un- ter der Regierung Seiner k.k. Majestät Franz des I. in den sämmtlichen k.k. Staaten erlassen worden sind, in chronologischer Ordnung, sechzigster Band, Wien, 1836 31 AS, 1079, Circularien und Currenden gubernija v Ljubljani, knjiga za leto 1840, okrožnica št. 35. 32 AS, 14, fasc. 31–48, akt 8775 – Poro čilo okrožnega urada v Ljubljani z dne 14. maja 1840. 224 no disciplino v industrijskih obratih. Tako se je zanetil spor. Delodajalci so skušali prepovedati pitje alkohola na delovnem mestu, medtem ko so mnogi delavci vztra- jali, da imajo pravico do uživanja alkohola na delovnem mestu.« 33 V mehani čnih delavnicah Auerspergove železarne na Dvoru ob Krki je npr. delovni red za delavce iz leta 1847 dolo čal, da bo delavec zaradi pijanosti v delovnem času odpuš čen. 34 Tamkajšnji delavci seveda zavoljo tega disciplinskega predpisa niso bili abstinenti. Lahko so se opijali s slivovko, ki je našteta npr. v popisu zalog špecerijskega blaga iz leta 1850. »Poleg tega so imeli na Dvoru tudi fabriško to čilnico, kjer so stregli z vinom in pivom.« 35 Auersperg je leta 1834 v opuš čenem krilu gradu Soteska (Ainöd) ustanovil pivovarno. Pivo so izdelovali po češkem receptu. Varili so ga predvsem za delavce železarne na Dvoru in steklarne Karlshütte (Glažuta). Oboji so popili tretjino proizvodnje. Veliko so ga popi- li tudi furmani in pomožni delavci (Aushilfsarbeiter). S tem se je tudi »navaden človek spoprijateljil z uživanjem piva«. 36 »Ker se je prodaja omejevala na okolico, je bila manjša ali ve čja proizvodnja piva odvisna predvsem ozi- roma skorajda izklju čno od tega, ali je vinska trta dobro obrodila ali ne, kot tudi od tega, da je v časih ob poveča- nem izvozu vina narasla tudi njegova cena.« 37 Pivovarna tudi ni mogla dobro uspevati, ker je bila preve č zakotna in odmaknjena od ustreznih prometnih povezav s širšo okolico. Pa tudi tamkajšnji ljudje so raje pili vino, ki so ga bili bolj vajeni. Vinogradništvo v okolici pivovarne je bilo že od nekdaj tradicija. Ob ustanovitvi pivovarne so mnogi preprosti ljudje komajda slišali za besedo pivo. Toda zaradi nekaj slabih vinskih letin se je pivo vendar- le postopno uveljavilo, tako da so že leta 1837 proizve- 33 James S. Roberts, Drink and industrial work discipline in 19 th century Germany. V: Journal of social history, 2001, str. 25. 34 Matija Žargi , Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto 2000, str. 62. 35 Prav tam, str. 73. 36 Bericht der Handels- und Gewerbekammer für das Kronland Krain zu Laibach an das hohe k. k. Ministerium für Handel und Volks-Wirthschaft über den landwirt- schaftlichen, industriellen und commerziellen Zustand ihres Kammerbezirkes in den Jahren 1857 bis inclus. 1860, Laibach, 1861, str. 67. 37 Prav tam. 225 SOCIALNE PODOBE dli 1152 veder, leta 1838 pa 1328 veder. V letih 1834, 1835, 1836 in 1840 letna proizvodnja piva ni presegala 1000 veder. Že v štiridesetih letih so proizvedli ve č kot 2000 veder letno. Kasneje je letna proizvodnja nihala med 2000 in 3000 vedri. Zelo pomembna je bila, kot rečeno, prodaja piva delavcem železarne in steklarne. Potem ko so steklarno Karlshütte opustili, se je poraba piva zmanjšala kar za 250 do 300 veder. Povejmo še, da se je pivo v vro čih poletnih mesecih kaj rado kvarilo, saj mnogi bližnji prodajalci niso imeli primernih ledenic ali vsaj hladnih kleti. Ker je znano, da je tudi najboljše pivo, če je mla čno, neužitno, število privržencev pitja pi- va v širši okolici pivovarne seveda ni naraš čalo, temve č kve čjemu upadalo, domačini pa so raje naro čali vino. 38 Tudi delavci na Dvoru so popili velike koli čine vina, po- raba piva pa je med njimi upadala. Zanimivi statisti č- ni podatki o porabi piva na Dvoru v triletju 1857–1859 nam povedo, da je njegova poraba opazno naraš čala med tovarniškimi uradniki. Leta 1857 so delavci popili 145 veder piva, uradniki 29, leta 1858 delavci 112, ura- dniki 46 in pol veder. V letu 1859 so delavci na Dvoru popili 110 veder piva, uradniki pa že 50 veder. 39 Alkoholizem se je torej bohotil tudi med delavci pr- vih tovarn. Na zelo žalostne razmere, denimo, naletimo tudi v preboldski predilnici na zelenem Štajerskem. Zna- ni protialkoholni borec Anton Martin Slom šek je svojo ogor čenost nad hudi čevim alkoholizmom med drugim izrazil tudi v svojih pozivih proti brezobzirnemu in ne- človeškemu izkoriš čanju otrok v industriji. V pretresljivi verzni obsodbi tega pojava, ki ga je objavil v Drobtini- cah leta 1846 in naslovil Ubogi otrok v faberkah (pesem lahko imamo za prvo pravo slovensko socialno pesem), Slom šek slika grenko tožbo 12-letnega »srotleja«, ki ga do skrajnosti izkoriš čajo v preboldski predilnici, ter iz- poveduje otrokovo obupno nemo č, saj so ga z alkoholom in kavo zasvojeni starši že pri nepolnih osmih letih pro- dali v kapitalisti čno sužnost. 40 38 Prav tam, str. 67–69. 39 Žargi , Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, str. 73. 40 Anton Šepetavc , Ubogi otrok v fáberkah. V: Slovenska kronika XIX. stoletja 1800– 1860, Ljubljana, 2001, str. 289–290. 226 *** Neznosno stanje in beda delavcev, denimo žebljarjev v Kropi, Kamni Gorici in Železnikih, je bilo tudi v drugi polovici 19. stoletja in v letih pred prvo svetovno vojno v tesni »zvezi z alkoholizmom in posurovelostjo, nad kate- ro so se pritoževali delodajalci in duhovš čina«. 41 Delavce naj bi brezvestni delodajalci sami silili k popivanju ter jih s tem goljufali in zapeljevali v dolgove, iz katerih se niso mogli rešiti. Med stavko žebljarjev v Kropi junija 1883 so delodajalci in c. kr. komisar v gostilni Pri jarmu delavcem med drugim o čitali, da bi lahko shajali, če bi več delali in ne pili žganja. Dopisnik Ljudskega glasa je to komentiral, »da bi fužinarji kot lastniki gostiln lahko prepre čili pijan čevanje, če bi to v resnici hoteli«. 42 Vzrok omenjene stavke v Kropi naj bi bilo torej ne- znosno stanje, ki je vladalo v žebljarskem kraju, kjer naj bi se nahajala »visoka šola ali tako reko č univerza za bera čenje. Bera čiti mora vsak na stare dni, tega ga ne more rešiti druzega – nego zgodnja smrt.« 43 Delavstvo naj bi na beraško palico pognal zlasti alkoholizem. V tem pogledu se zdi zanimivo razmišljanje deželnozbor- skega poslanca dr. Maksa Samca, ki je naslednje leto, ko so v okviru izvedene agrarne ankete na Kranjskem razpravljali tudi o pretiranem naraš čanju čezmernega uživanja žganja in o tem, kako bi lahko žganjarsko ku- go zavrli, v svojem dolgem govoru najprej citiral u čene- ga nemškega kemika Liebiga, ki je leta 1865 menil, »da uživanje alkoholnih pija č ne more biti vzrok revš čine, temve č obratno, da revš čina povzroča alkoholizem«. 44 Medtem ko bera či in potepuhi ne obubožajo še bolj za- radi alkoholizma, je to pri delavcih, poslih in posestni- kih povsem druga če. »Priden in vesten delavec poseduje v mo či svojih rok kapital, ki ga ne samo prehranjuje, temve č mu omogoča tudi, da daje na stran prihranke za stare dni, z izjemo nesre č. Trdimo lahko, da so mezde 41 Rudi Kyovský , Socialne razmere našega delavstva v Kropi, Kamni gorici in Žele- znikih proti koncu XIX. stoletja. V: Kronika, št. 2, 1953, str. 87. 42 Prav tam, str. 88. 43 Prav tam. 44 Josip Vošnjak , Bericht über die am 17. und 18. April 1884 in Laibach abgehalte- ne Agrar-Enquete, Laibach, 1884, str. 60. 227 SOCIALNE PODOBE danes okrog 75% višje kot so bile pred 30 leti. Toda ali opazimo pri delavcih in poslih v primerjavi z neko č ve čje prihranke? Izkušnja nas u či nasprotno. Ve čji ko je za- služek, toliko ve čja je razsipnost. Dninar dela šest dni, sedmi pa mu pripada, toda ne zato, da bi se odpo čil in si nabral svežih mo či, temve č zato, da bi v žganjeto čih pognal po grlu zaslužek. Socialisti so izrekli: ‘Prestavite nas v položaj človeka vredne eksistence in naši ljudje se bodo izogibali žganjeto čev.’ Da temu ni tako, razlo čno dokazuje analiza delavskih razmer v industrijski grofiji Lancashire. Kot posledica nenavadnega vzpona tamkaj- šnje produkcije se je dnina povzpela od leta 1869 do 1873 iz 5 na 11 šilingov, kar pomeni 6 goldinarjev in 60 krajcarjev na teden. Število zlo činov je v istem času naraslo iz 1335 na 4462. Denarne kazni zaradi pijano- sti pa so se pove čale iz 495 na 2649 funtov.« Kamniški zdravnik nato nadaljuje: »Kot se je potemtakem podvo- jila dnina delavcev, so se šestkrat pove čale kazni zaradi pijanosti. Ko je industrija leta 1873 šla rakovo pot in se je zaslužek polagoma znižal na 5 šilingov na dan, ve čina dninarjev ni imela nikakršnih prihrankov iz prejšnjih, boljših časov. Ali torej ni iz tega primera nezmernosti evidenten vzrok revš čine?« 45 Dr. Samec je razmišljal, da bi človek, če je trezen in samozavesten, ostal tudi zmeren in da bi /še posebno/ ob majhnih zaslužkih ne pognal vsega po grlu, temve č bi zmerno var čeval, saj bi se bal in bi ga bilo sram si- tuacije, da bi padel v breme drugim ljudem. Samec se je nato /v okviru modnega iskanja krivcev/ obregnil ob brezvestne Jude, ki bojda na Poljskem in v Rusiji izsesa- jo iz žganjepivcev vse do zadnjega beli ča. V naših krajih pa pivce žganja privabljajo izobešene smrekove vejice. Tam se zbirajo žganjepivci, »ki z zabuhlimi obrazi, napol omamljeni sedijo okoli mize ter drug drugemu podajajo vrček žganja«. Dr. Sam ec je nato s številkami prikazal naraš čanje potrošnje žganja na Kranjskem in posledi čno škodo za narodno blaginjo. Pri tem je poudaril, da s tem žalostnim orisom razmer nikakor ne želi o črniti sloven- skega naroda na Kranjskem ter ga predstaviti svetu kot ljudstvo pijancev. Anketa naj bi imela predvsem namen, 45 Prav tam, str. 61. 228 da odkrije vse rane na telesu našega naroda in da poiš če sredstva, s katerimi bi jih lahko pozdravili. 46 Dr. Sam ec je bil eden najbolj aktivnih protialkohol- nih borcev v osemdesetih letih 19. stoletja. Kot zdravnik je pol stoletja za Lipi čem lahko opazil, da tudi opozorila gore čnih protialkoholnih borcev, kot sta bila sredi 19. stoletja Anton Martin Slom šek 47 in Janez Vol č i č, 48 niso kaj dosti zalegla. Žganjepitje je v drugi polovici 19. sto- letja še vedno nezadržno naraš čalo. Na Kranjskem so tako glede na statisti čne podatke žganjarne rasle kot gobe po dežju in žganjarska kuga se je vse bolj širila. Število manjših kme čkih žganjarn se je na Kranjskem že sredi sedemdesetih let 19. stoletja izrazito pove čalo. Po poro čilih finan čne straže je obstajalo v sezoni 1874– 1875 2592, v sezoni 1875–1876 pa že 4294 kme čkih žganjarn. 49 V letih pred prvo svetovno vojno je nato šte- 46 Prav tam, str. 62–63. 47 Anton Martin Slom šek, Žalostna pesm. V: Heinrich Zschokke , Čujte, čujte, kaj žganje dela! Prigodba žalostna ino vesela za Slovence, poslovenil Felicijan Globo č- nik, Celovec, 1847. 48 Janez Vol či č, Žganju slovo! Vojsko! Škodljivost žganja v pogovoru, Ljubljana, 1853. 49 Statistischer Bericht der Handels- und Gewerbekammer in Laibach über die Zu- stände in Krain für das Jahr 1875, Laibach, 1878, str. 191. Če smo podrobnejši: Po poro čilih finan čne straže nadzornih okrožij Postojna, Kranj, Ljubljana in Novo mesto naj bi v času od 1. septembra 1874 do konca avgusta 1875 obstajalo 2592 kme čkih žganjarn, ki so uporabljale preproste destilatorje. Najve č jih je bilo v novo- meškem okrožju (1142), sledilo je ljubljansko (668), temu postojnsko (507), najmanj pa so jih beležili v kranjskem (275). Skorajda vse žganjarne (2574) so pla čevale da- vek po tarifi, 18 pa jih je moralo davek prisilno poravnati. Koli činsko je bilo najve č sadjevca, torej žganja iz koš či častega in pe čkatega sadja. Zelo veliko je bilo tudi tropinovca in kvašenega žganja ter žganja iz jagodi čja. V zelo redkih primerih so kme čke žganjarne destilirale pivovarske odpadne snovi ali druge sestavine. Kme čke žganjarne na Kranjskem so v omenjenem času poleg obdav čenega žganja proizvedle še 101,86 hektolitra neobdavčenega žganja za lastne potrebe. Že naslednje leto žga- njekuhe (od 1. septembra 1875 do konca avgusta 1876) je prineslo nadvse opazne spremembe. Število kme čkih žganjarn se je povzpelo kar na 4294 (indeks 166%), pri čemer se je vidno zmanjšalo (oziroma ni bilo znano) število tistih, ki so uporabljale preproste destilatorje (3077). Skoraj polovico takšnih žganjarn je bilo v novome- škem okrožju, kjer sicer beležimo najve čjo rast števila žganjarn (2350 oz. indeks v primerjavi s predhodnim letom proizvodnje je 205%). V drugih nadzornih okrožjih finančne straže se je število kme čkih žganjarn pove čalo za okoli tretjino: postojnsko (na 694 ali za 37%), kranjsko (na 360 ali za 31%) in ljubljansko okrožje na 890 ali za 33%. Davek po tarifi je pla čevalo 99,5% registriranih žganjarn, koliko jih je poleg tega obratovalo na črno, pa ni znano. Opazno ve č je bilo sadjevca, ki so ga kuhali iz koš či častega sadja in tropinovca. Kme čke žganjarne so za lastne potrebe proizvedle še 276 hektolitrov neobdav čenega žganja. Tako v proizvodni sezoni 1874/75 kot 1875/76 so odlo čno prevladovale manjše žganjekuhe, ki so pla čevale manj kot 5 gld davka. V prvi sezoni jih je bilo 90,6% (2348), v drugi pa 84% (3619). Žganjarno, ki je pla čevala med 100 in 500 gld davka, so imeli samo v ljubljanskem okrožju, in sicer v sezoni 1874/75 eno, v naslednji sezoni pa tri. 229 SOCIALNE PODOBE vilo kme čkih žganjarn na Kranjskem še naraš čalo. Leta 1909 jih je bilo tako že ve č kot 5000, kar naj bi pred- stavljalo eno šestino malih žganjarn v Avstriji (na Koro- škem naj bi jih bilo npr. samo 920). 50 Omenim naj še, da se je samo v okraju obrtne zbornice Ljubljana v času od julija 1902 do julija 1912 število žganjarn pove čalo za 38,14 odstotka, od 194 na 268 žganjarn. 51 Pohod žganja na Kranjskem je bil dejansko grozljiv. Konec 19. stoletja je pitje ognjene vode glede koli čine in pogostosti uživanja povsem prevladalo. Popitemu žga- nju je koli činsko sledilo vino, pri tem pa je treba upo- števati, da je v vinorodnih predelih pustošila tudi trtna uš in da se je tudi v nekoč »vinskih krajih«, zlasti na Dolenjskem, žganjarska kuga vse bolj širila. Najmanj se je popilo piva, vsaj tretjino manj kot žganja. Torej. Glede na izra čune dr. Ivana Robide se je leta 1898 na Kranjskem popilo 4,5 milijona litrov žganja, 4 milijone litrov vina in 3 milijone litrov piva, kar pomeni 9,3 litra žganja, 8 litrov vina in 6 litrov piva na prebivalca. 52 Po podatkih o uživanju alkoholnih pija č na Kranj- skem, ki jih je leta 1906 v 9. številki Piš čalke objavil župnik Franc Avsec , se je leta 1889 izpilo zaokroženo 3,1 milijona, leta 1900 pa že 4,9 milijona litrov žganja. Ko je bilo 20. stoletje še mlado, se je neprestano ve čala tudi letna potrošnja piva. Leta 1900 so popili 7,1 milijo- na, leta 1905 pa že 13,1 milijona litrov piva. Leta 1905 so na Kranjskem obdav čili še 15,2 milijona litrov vina, poleg tega pa naj bi se popilo ravno toliko neobdav če- nega vina in sadnega mošta. Poleg obdav čene pija če, ki se je popila v gostilnah ali kupila v trgovinah, so torej mnogo neobdav čenega vina in žganja popili v privatnih kleteh. 53 Zanimiva je zlasti opazka o »strahovitem naraš ča- nju letnih stroškov za pivo«, ki so se od leta 1900 do leta 1905 skoraj podvojili in vse bolj vzbujali skrb: »Pivo 50 Prošnja društva Abstinent na deželno vlado z dne 3. julija 1909. V: Zlata doba, 1909, str. 104. 51 AS, 448, fasc. 152, 1895–1916, Poro čilo o stanju obrti. 52 Dr. Ivan Robi da, Poročilo o alkoholizmu na Kranjskem. V: Piš čalka, 1906, št. 5, str. 164–165. 53 Anton Mrkun , Zgodovina protialkoholnega gibanja po vsem svetu, zlasti v Slove- niji 1902–1927, Ljubljana, 1927, str. 97–99. 230 je sovražnik, to so kmalu spoznali v severnih deželah. Najprej so hoteli žganje izpodriniti s pivom in ga pripo- ročali kot narodno pija čo. Pa kmalu so sprevideli, da se belcebub ne prežene z belcebubom. Pivo ima namre č manj odstotkov alkohola, pa ga ljudje pijejo v tolikih množinah, da je alkohola nazadnje ravno toliko, kakor če bi pili žganje, teko čine pa tolike mere, da jih telesne posode zlasti srce ne more zmagovati. Pivo pa je toliko večji sovražnik, ker so pivovarji mogo čni gospodje, kapi- talisti. Imajo denar za reklamo. Zidajo po velikih mestih prave pala če za pivnice piva. Po deželi kar ledenico na- rede gostilni čarju, če se zaveže, da bo njihovo pivo to čil. Zlasti pa je tako nevarno posko čila poraba piva, odkar se je za čelo prodajati v steklenicah. Prej brez ledenice gostilni čar ni v malem kraju mogel to čiti piva. Zdaj pa prodaja pivo v zaprtih steklenicah povsod, v zadnji hri- bovski vasi in brez gostilniške koncesije.« 54 In k temu bi v nekdanji meščanski maniri z veliko mero obsojanja nepremišljenega ravnanja delavstva lahko dodali, da je prav žalostno, da »delavec, čigar družina nima vsak dan dovolj govejega mesa na mizi, vsak dan trosi svoj denar za dvakrat dražji živež pri – pivu.« 55 Pretirano in za zdravje po vsej verjetnosti mnogo nevarnejše žganjepitje, ki se je čedalje huje širilo po de- želi in povzro čalo »silno dušno in telesno škodo našemu narodu«, so od osemdesetih let 19. stoletja naprej poleg katoliških moralistov vse glasneje obsojali tudi zdrav- niki in psihiatri. Sodobniki (kot npr. dr. Maks Samec) so opazili, da naj bi bili žganjepivci tudi vedno bolj po- živinjeni, ker se je razpasla navada, da ljudje niso ve č pili »pravega žganja; to je za nje predrago, in morali bi precej veliko zapiti, da bi se opijanili. Oni ho čejo za par soldov pijani biti, zato kupijo špirita, ga zmešajo z vodo in drugo brluzgo, ter se s tako pija čo mamijo«. 56 Omenjeni zdravnik dr. Maks Samec je npr. na tri- najsti seji kranjskega deželnega zbora dne 17. oktobra 1883 predlagal, »da se naloži sto procentov deželnih pri- klad na davek za to čenje žganja«, češ, da se ravno žganje 54 Prav tam, str. 98. 55 Dr. Ivan Robi da, Alkoholizem. V: Ljubljanski zvon, 1901, str. 385. 56 Slovenec, 21. 6. 1884. 231 SOCIALNE PODOBE (predvsem špirit) da primerjati s kugo takratne dobe. »Ono ne umori naglo, ali kdor se pitju žganja podvrže, je izgubljen za človeško družbo.« Sam ec je poudaril, da je že »naš nepozabljivi Slom šek« svaril pred uživanjem žganih pija č. Toda, če naj bi v Slomškovih časih, torej sredi 19. stoletja, odlo čno prevladovali »mali kotli čki za destiliranje brinjevca, slivovke in jednake pija če«, pa so ti od takrat skoraj popolnoma izginili, »na njihovo mesto pa so stopile velike tovarne, ki izdelavajo za dvakrat niž- jo ceno to strupeno pija čo«. Sam ec je opozoril, da se na Kranjskem »le malokateremu proda posestvo, ki ga ni zapil«. Pijan čevanje pa naj ne bi bilo pogubno samo za kmete, ampak naj bi botrovalo tudi številnim hudodel- stvom: »Pojdimo v je če vprašat /.../ in izvedeli bomo, da je skoraj šestdeset procentov hudodelstev in prestopkov bilo storjenih v pijanosti.« In nadaljuje: »Pojdimo vpra- šat v blaznice naše, in zvedeli bomo, da je pri 30% bol- nikov alkoholizem uzrok dušnih boleznij.« 57 Uživanje alkoholnih pija č naj bi po mnenju dežel- nozborskega poslanca Samca imelo slabe posledice za telesni in duševni razvoj. Za člane družine, kjer kraljuje žganjepitje, naj bi bili zna čilni »oveneli, upadli obrazi«, slabša rast pa naj bi pri čala, »da po teh udih ne te če zdrava kri«. /.../ Otroci žganjarja ne dobijo nobene iz- reje, nobenega doma čega pouka, ampak se navzamejo grdih o četovih navad. Kar pa je najhujše, je to, da ne- čejo ve č poznati one plemenite čednosti, ki se imenuje sramežljivost.« Kamniški zdravnik Sa mec se je zavedal, da kranjski deželni zbor nima pristojnosti, da bi ustavil tovarniško proizvodnjo strupa po imenu špirit, zato je predlagal, da naj deželni odbor skuša »z deželno prikla- do podražiti žgano pija čo in morebiti zmanjšati število žganjarij. /.../ Ako se žganje podraži, bodo ljudje popri- jeli se v svojo ob čno korist zdrave pija če, ali pa bodo pili bolj vodno mešanico.« Sam ec je torej predvideval, da bo višji davek od to čenja žganja zmanjšal število žganjarij, višje cene žganja pa naj bi prizadele tudi pivce in s tem zmanjšale njih število. Pozval je, da naj se deželni zbor s takim predlogom obrne na visoko vlado, ki naj vzame 57 Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani, Stenografski zapisniki, 23. zvezek, Ljubljana, 1883, str. 157. 232 v pretres posledice proste prodaje špirita in predloži dr- žavnemu zboru potrebni zakon. 58 Na pogubnost »kuge žganih pijač« pa je dr. Sa mec opozoril že nekaj let prej v pou čni knjižici Vpliv vpi- janljivih pija č na posamezni človeški organizem in na človeško društvo v ob če, ki je leta 1880 izšla pri Slo- venski matici. Opozoril je, da dolgotrajno uživanje žga- nja povzroča spremembe in bolezni »malo ne po vseh organih človeškega telesa«. Pijan čevanje lahko usodno prizadene želodec, jetra, srce, ožilje, dihala, ledvice in predvsem možgane, ki da so sploh »najbolj podvrženi nasledkom pijače«. 59 Pijan čevanje naj bi vplivalo tudi na zarod in naraš čaj. Otroci pijanca naj bi po o četu pode- dovali nagnjenje k pijan čevanju. Otroci pijanih staršev pa naj bi bili podvrženi tudi številnim telesnim in dušev- nim boleznim. 60 Alkoholizem pa naj bi bil po mnenju dr. Samca tu- di glavni krivec za socialno bedo. »Pijan čevanje je krivo siromaš čine nepremišljenega človeka in vse rodbine. V delovskem stani hodi pauperizem ali revš čina tistim po- tem. Delovci, posebno fabriški, so vajeni tovarišije. Če pride delovec zve čer domov, na najde v revnem stano- vanji in pri kri čanji otrok potrebnega kratko časovanja, zatorej gre v kr čmo. To stori jeden dan v tedni in nede- ljo, potem še drugi in tretji dan v tedni, skoro se navadi hoditi po kr čmah in pija ča mu je neizogibna; izgovarja se, da mu je pija ča za ohranjenje telesnih mo či potreb- na. Ves zaslužek gre po grli, doma pa revš čina kraljuje, naposled je nesposoben za delo in izgubljen je!« 61 Na mnenje nekaterih, ki nasprotno trdijo, da so sla- be razmere delavskega stanu in majhni zaslužki vzrok, da se širi pijan čevanje, kot tudi na njihove zahteve, da mora biti za delavstvo na voljo dovolj dela in ve čji za- služek, kar naj bi delavstvu pomagalo in olajšalo nosi- ti vsakdanja bremena in bi z veseljem ostajali v krogu doma če družine, pa dr. Sam ec odgovarja, da »skušnje pri čajo druga če. Ve č ko delavec zasluži, ve č zapravi, iz- 58 Prav tam. 59 Maks Samec, Vpliv vpijanljivih pija č na posamezni človeški organizem in na člo- veško društvo v ob če, Ljubljana, 1880, str. 16–17. 60 Prav tam, str. 19–20. 61 Prav tam, str. 27. 233 SOCIALNE PODOBE vzemši nekatere, ki imajo razuma in trdne volje dovolj, da spoznajo potrebo, da še nekaj zaslužka polože na stran za otroke in za stare dni, ko bodo nesposobni za delo.« 62 Pred alkoholizmom, hudodelstvi in boleznimi naj bi delavstvo obvarovala samo abstinenca. Ob neizmernem popivanju naj bi steklo po grlu mnogo premnogo kapi- tala, pod katerim pa se ne razume samo zapravljen de- nar, temve č tudi zapravljen čas, posledi čna utrujenost, otopelost in bolezen. Poleg tega naj bi bilo po mnenju dr. Samca število kr čem merilo revš čine, po dokaz za to trditev pa se napoti kar na Gorenjsko: »Gremo mimo vasi z lepimi zidanimi hišami in čedno ograjenimi vrtovi. V tej vasi ho čemo počiti in se okrep- čati, ali kr čme ni nobene. Pojdimo naprej. Ne dale č od todi je druga vas. Hiše so zapuš čene, zamazane, skozi strehe se vidijo špranje, toda na vsaki tretji ali četrti hiši visi smrekova vejica nad vratmi v znamenje, da se tu- kaj dobiva žganje. Pojdimo notri. Za mizami sedé suhi, oveneli, brezdušni pivci. Žené prihajajo klicat možé po jedenkrat, dvakrat, trikrat, ali vse zastonj. Jokaje pri- vede jedna raztrganega otroka sabo, prosi moža, naj bi šel domov, in ker prošnja ni č ne pomaga, za čne ga pro- klinjati. Ali tudi to je brez uspeha: domov moža ni mo či spraviti. Ko žena otide, za čne se v krčmi razgrajanje in prepir med pivci, jedna grda beseda prinese drugo, na- posled se vzbudi pretep, kri za čne te či, kar pade mož, ki ni hotel z ženo domov, po trdem udarci nezavesten na tla. Nesó ga domov, kjer leži mnogo tednov. Rodbina nima jesti, saj reditelju ni mo či ni česar prislužiti. Za čne se glad v hiši, otroci prosijo mater kruha, ali ta jim ga nima dati. Jok in stok vladata po domi, da se človeku srce topi od usmiljenja.« 63 Pijančevanje staršev naj bi bilo po mnenju dr. Sam- ca tudi glavni krivec za moralno sprevrženost njihovih otrok, saj pravi, da »dokler pijan čljivih starišev otrok šo- le ne obiskuje, ne uživa doma nobene primerne vzgoje. Slab vzgled starišev uže zgodaj zamorí v mladih srcih čut sramežljivosti, nagib pridnosti, starišev povelja vra- 62 Prav tam. 63 Prav tam, str. 28–29. 234 čajo otroci s posmehovanjem njih v pijanosti dovršenih dejanj.« Taki otroci naj bi se zaradi slabih vzgledov in nemarnih ter kvarnih doma čih razmer ni č nau čili tudi v šoli in »nasledek temu je«, kot pravi kamniški zdravnik, »da so otroci pijan čljivih starišev malopridni, nevedni, slabemu udani, in da za čno prav skoro stopati v sto- pinje starišev. To skušnjo izpoznava prosti narod sam, rekši, da jabolko ne pade dale č od jablana.« 64 Nekateri kr čmarji so bili pripravljeni iz mošenj pi- janih gostov izmolsti vse do zadnjega beli ča, poznanim obiskovalcem pa nositi pija čo na mizo tudi še potem, ko so jih popolnoma oskubili. Takim brezvestnim gostilni- čarjem je bilo vseeno, če so dali kaj na up ali na kredo. Bili so celo pripravljeni družno zapeti s pijano druš čino, denimo, gorenjsko zdravico: »Kedar pa dnarcev ni, Kaj pa nas to skrbi? Saj birt še kredo ‘ma, Bratci le pijmo ga!« 65 Dejstvo, da »krepki slovenski rod« zavoljo špirita »duševno in telesno hira in gine«, pa ni skrbelo samo Maksa Samca, temveč je na podobne, če ne še hujše razmere na Štajerskem opozoril tudi Pavel Turner . Na Štajerskem se je čezmerno pila ali žlahtna ali slaba vin- ska kapljica, še bolj zaskrbljujo če pa je bilo pitje žganja in raznih cenenih mešanic s špiritom. Turn er je pou- daril, da preprosti ljudje rajši kupujejo špirit ali fuzel (nem. Fusel = patoka, slabo žganje), strup, ki »ve č ‘izda’« kot pa žganje »in brž se tega strupa tako privadijo, da jim potem za vino kar ni č ve č ni«. 66 Preprosti ljudje tudi niso gledali preve č na kakovost teh strupenih pija č, temve č le na koli čino in nizko ceno. Majhne žganjarne so bile v osemdesetih letih 19. stole- tja seveda nekaj povsem obi čajnega zlasti na Zgornjem Štajerskem, kjer vinska trta ni uspevala, pa tudi pivo je 64 Prav tam, str. 29. 65 Dr. Ahasverus (dr. Pavel Tur ner), Nekaj o naših socijalnih in ojkonomijskih zade- vah. V: Kres, 1884, str. 34. 66 Prav tam, str. 36. 235 SOCIALNE PODOBE bilo nesorazmerno drago, tako kot v celotni deželi. Zato so tam zagrizeno vztrajali pri svojih doma čih žganjar- nah, »ker so neobhodno potrebovali žganje kot hišno pi- ja čo za svoje posle in svoje delavce v času težkih del, pa tudi za rokodelce, ki so prišli v štero«. 67 Za proizvodnjo žganja so uporabljali razli čne suro- vine, po zakonu iz leta 1888 pa so lahko proizvedli 56 li- trov neobdav čenega žganja, kar ni bilo veliko, saj je naj- manjša potrebna koli čina žganja na hišo letno znašala od 137 do 274 litrov ali povpre čno 200 litrov. Za ilustra- cijo povejmo, da so v okrajih Zgornje Štajerske ob izje- mno omejenih koli činah mesne hrane in ob popolnem pomanjkanju kakšne druge hišne pija če, denimo vina, bili prisiljeni, da so svojim moškim poslom, dninarjem in rokodelcem, ki jih je bilo skozi vse leto povpre čno vsaj šest na doma čijo, morali dati vsaj 1/16 do 1/8 litra žganja dnevno. Ker so kmetje lahko proizvedli samo 56 litrov neobdav čenega žganja, so bili prisiljeni svojemu nepotvorjenemu žganju dodajati vodo in kupljeni špirit. Špirit je bil naprodaj v vseh trgovinah in tudi tukajšnje prebivalstvo se je po časi navadilo na opisano nezdravo mešanico. 68 Po mnenju dr. Pavla Turn erja naj bi se nesre čno nagnjenje k pijan čevanju pri nas razpaslo kot nekakšna moda, ki je okužila »vse sloje in stane našega naroda. Razlika je samo ta: tukaj se pije črez mero žlahtna ali slaba vinska kaplja, tam pa žganje in vsakojaka alko- holi čna sodrga, – baš kakor so razmere, boljše ali slab- še.« Slovenec je pa č »lahke krvi in lahkih misli; rad se v družbah veseli in pri tem na vso resnobo in nalogo življenja pozabi. /.../ Slovenec rad brezskrbno živi, in kedar pridejo sitne skrbi, preganja si to nadležnost s pija čno omamico,« kar je bilo zna čilno tudi za številne zdravice in napitnice. 69 Dr. Tur ner v nadaljevanju bi ča pijan čevanje, ki povsod povzro či ogromno materialne in moralne škode, fizi čnega in psihi čnega zla, revš čine in žalosti. Hvali tre- 67 Friedrich Müller , Der Branntwein. V: Culturbilder aus Steiermark, Graz 1890, str. 33. 68 Prav tam, str. 34. 69 Dr. Ahas verus, Nekaj o naših socijalnih in ojkonomijskih zadevah, str. 34–35. 236 zne gospodarje, graja pa pijan čevanje in navrže moralno zgodbo o pijančevanju med kme čkim ljudstvom, kjer se je tudi zaradi tega, ker so v zadnji dobi vinogradi slabo obrodili in se je vino podražilo, razširila trgovina z žga- njem, »z vsakojakim špiritom med prostim ljudstvom«. Vse to naj bi seveda imelo strašne posledice, saj se »z malo čim tako perfidno in tako zapeljivo trži kakor s špi- ritno pija čo«. Preprosti ljudje na podeželju in delavstvo v tovarnah navadno, kot sem že omenil, niso preve č gle- dali na kakovost alkoholnih pija č, temve č le na koli čino in nizko ceno. »Ako tedaj žganje le ‘žge’ po grlu, živce razdražuje in omamlja, potem pa je že dobro, kar koli bi bilo.« 70 Preprosti ljudje so se tako raje kot pijanec plota oprijemali šnopsa, špirita, fuzla, torej nezdrave strupe- ne ognjene vode, ki jim je pogasila njihovo žejo po oma- mi, ki jim je omogo čila beg iz resni čnosti. Žganje naj bi tiralo v pogubo preproste ljudi in za- strupljalo mnoge družine in ves zarod, inteligenca pa naj bi se opijala z /dražjim/ vinom in pivom ter pre- komerno uživala v »gnusnem toba čenju«. Dr. Tu rner je zato povzdignil glas proti gnusnemu pijan čevanju in ni čvrednemu telesnemu in duševnemu hiranju na- roda ter pozval k pravo časnim ukrepom za razumno obrambo naroda, sicer bo ta zaradi »zlotvorne razvade« pahnjen v ve čno pogubo. Skratka, med bralce je poslal naslednji protialkoholni slogan: »U čimo narod trezno- sti in razumnega življenja!« 71 Kon čno je predlagal tudi ustanovitev bratovščine ali društva za zmerno, trezno in razumno življenje po vzoru družbe sv. Mohorja. Le tako naj bi se Slovenci ubranili »šnapsjudov« oz. judo- vskih krčmarjev, le tako naj bi se okrepili in dosegli narodni blagor. 72 *** Zaradi procesa industrializacije in urbanizacije in predvsem zaradi socialnega procesa izoblikovanja ra- zredov in nastanka delavskega gibanja je vedno bolj kot 70 Prav tam, str. 36. 71 Prav tam, str. 36, 37 in 93. 72 Prav tam, str. 96–97. 237 SOCIALNE PODOBE pomembna znanstvena pa tudi družbenopoliti čna tema stopalo v ospredje socialno vprašanje delavskih stano- vanj, ki je bilo seveda tudi v tesni zvezi s problemom alkoholizma med delavstvom. Ve čkrat naravnost obu- pne stanovanjske razmere delavskega stanu so imele po mnenju politi čnih aktivistov iz vrst delavskega gibanja, reformatorjev in zdravstvenih izvedencev, ki so si priza- devali za izboljšanje stanovanjskih razmer proletariata, velik vpliv na zdravje in nravstvenost njihovih stanoval- cev. »Menili so, da bi bilo delavcem treba ponuditi čista, zdrava, topla in prijazna stanovanja, h katerim bi lahko pripadal še manjši vrt, še boljša rešitev pa bi bil koš ček lastne zemlje s prikupno delavsko hišico. S tem bi sto- rili velikansko uslugo tako delavskemu razredu kot tudi celotni družbi, saj bi trdneje povezali zdrave družinske vezi. Kdor namre č najde po prihodu iz tovarne domov revno, umazano in neprimerno bajto, v kateri je prisi- ljen vdihavati nezdrav, s kužnimi in smrdljivimi izpari- nami nasi čen zrak, ta se v svojem stanovanju gotovo ne bo po čutil doma, temve č bo iz njega bežal in velik del svojega prostega časa prebil zunaj svojega doma. Tak dom bo delavcu tuj, nepotrebni izdatki, h katerim bo zapeljan, pa se bodo prav kmalu čutili pri njegovi dru- žini, saj bo veliko porabil z žalostno razvado nenehnega zahajanja v gostilne. 73 Proti koncu 19. stoletja je tudi krš čanskosocialni dr. Janez Evangelist Krek v svojem znanem spisu Sta- novanja delavskega ljudstva ugotavljal, da so delavske stanovanjske razmere naravnost katastrofalne in da škodujejo tako gmotnemu položaju delavstva kot tu- di zdravju in morali. V odlo čno predragih in nezdravih stanovanjih naj bi se po mnenju dr. Kre ka »z beseda- mi in dejanji širilo pohujšanje«. /.../ »V tacih nezdra- vih luknjah ni nobenega nagiba za urejeno rodbinsko življenje. Mož se tako reko č boji domov; dokler more, ostaje drugod: po beznicah, pri socijalno-demokratskih društvih, v gostilnah.« In če že moški ne zdrži doma, kaj šele mladina. Že de čki in mladeni či se hitro spridijo, »še hujše pa je za deklice. Njena ženska natora se ne more razvijati v ne čedni luknji, in če je posebna božja milost 73 Andrej Stud en, Stanovati v Ljubljani, Ljubljana, 1995, str. 47. 238 ne obvaruje, izgubi vsled tega glavni znak svoje natore: nežnost in ž njo združeno sramožljivost. V stanovanju ji je in mora biti dolg čas tembolj, če ni domača hči, mar- več hodi le spat tja. Ako nima veselja do cerkve in do pobožnih vaj, je izgubljena. In kje naj dobi tako veselje? Sam dolgčas je zelo velikrat vzrok nepremišljenim zve- zam in znanjem, ki ji kmalu izrabijo vse njeno nravno premoženje. Mlajši delavci, vojaki, vedne priložnosti za ples itd. ji brž za črtajo opolzko pot, katera vodi v vla ču- garstvo, v bolnišnice in je če.« 74 Delavce in še posebej mladino naj bi predvsem u či- telji in dušni pastirji opozarjali na nevarnosti alkoholiz- ma in jih odvra čali od uživanja alkoholnih pija č. Tudi psihiater dr. Ivan Robi da je poudarjal, da je »treba skr- beti za primerna, zdrava in udobna stanovanja nižjih slojev. /.../ Nobena stvar ne goni moža bolj iz stano- vanja nego to, če ne najde v njem tega, kar je potrebno za prikupljivo rodbinsko življenje. Tudi je zlasti po me- stih skrbeti za napravo ljudskih kuhinj in cenenih raz- vedriš č, gospodinjskih in gospodarskih šol, pred vsem pa ljudskih kavarn, kjer ni dovoljeno to čiti alkoholi čnih pija č. Na tak na čin preprečijo dobra vzgoja in umestni socialni odnošaji vsako priliko, da bi ljudstvo iskalo v alkoholu svojega rešilca in budilca. /.../ Kar se ti če piv- nic, naj se prepre čijo kar najbolj mogo če, zlasti beznice naj se ne trpe nikjer. Gostilni čarski obrt naj se poveri samo ljudem, o katerih ni nobenega dvoma kake nereel- nosti, in o katerih se ve, da niso sami pijanci. Poleg tega naj bi se zavezali ob dovoljenju koncesije s posebnimi predpisi, da ne bodo dajali pija če netreznim osebam. Žganjarije in prodajalnice žganja pa naj se povsod radi- kalno odpravijo, to je najboljše le čilo, katero so uvedle že razne države zlasti v Severni Ameriki.« 75 Dr. Robi da je grajal tiste kmete in tovarniške delav- ce, ki zanemarjajo delo in posedajo po kr čmah. Gnusili so se mu zlasti tisti, ki pijejo »zloglasni šnops«, pred- vsem pa najhujši pijanci, ki si žganje »delajo sami iz špi- rita in vode. V momentu mešanja se razgreje teko čina, 74 Janez Evangelist Kre k, Stanovanja delavskega ljudstva. V: Katoliški obzornik, 1897, str. 223. 75 Rob ida, Alkoholizem, str. 450. 239 SOCIALNE PODOBE kar povzdigne že vrednost tega nektarja, in da se proces izvrši izdatneje, čehajo ga s tem, da udarjajo s stekleni- co po kolenu ter nazivljejo pija čo potem ‘kolenovec’. In so ljudje, poznam jih nekaj takih – ki izpijejo te brozge popre čno po 2 litra na dan.« 76 A čeprav so protialkoholni borci v številnih moral- nopou čnih zgodbah slikali nadvse grozljive vsakdanje prizore v družinah alkoholikov, 77 to ni kaj dosti zale- glo. Število pijancev je naraš čalo in vse ve č je bilo tu- di »puhlih fraz«, češ da je alkohol potreben za zdravje, za delo, za razvedrilo. Kot je že v osemdesetih letih 19. stoletja ugotavljal dunajski univerzitetni profesor dr. Max Gruber , bi bila splošna prepoved alkohola gotovo nemogo ča in nesmiselna, »ker alkohol med današnjimi prehranskimi razmerami najve čjega dela delovnega pre- bivalstva komajda lahko pogrešamo, in sicer zato, ker je prehrana tako borna, zaslužek tako nizek, da dohodek velikega dela nepremožnega razreda ne zadoš ča, da bi si priskrbel fiziološko ustrezno in higiensko pravilno hra- no. Velik del delovnega prebivalstva naj bi bil prisiljen, da se hrani s tako veliko koli čino vodnatih, slabo izko- riš čenih, omlednih živil, hkrati pa hrepenijo po okusni in koncentrirani hrani in poživilih. Žganje jim ustvari en del potrebne energije in njegov okus jim poleg tega v na- sprotju z njihovo siceršnjo hrano povzro či zelo prijeten ob čutek, jim malo popestri in razveseli sicer popolnoma mračno in brezupno življenje.« 78 Tudi profesor dr. Gru- b er je ugotavljal, da so stanovanjske razmere delavstva tako uborne, da se moški raje zbirajo in klepetajo v »pri- jaznejši kr čmi«, kjer skušajo pozabiti trenutno brezizho- dno stisko in grozovito bedo. 79 Tik pred izbruhom prve svetovne vojne, ki je teme- ljito zamajala meš čanski »v čerajšnji svet«, je tudi c. kr. sodni svetnik Mil činski menil, da ljudje pijejo opojne pi- ja če »iz raznih vzrokov. Najmanj se opijajo iz žeje, naj- bolj pa iz potrebe po prijetnem razburjenju, po veselju. Ljudje niso žejni pija če, žejni so razvedrila, in pija ča je 76 Prav tam, str. 451. 77 Takšna je npr. Vsakdanja zgodba, objavljena v Zlati dobi,1913, str. 147–149. 78 Müller , Der Branntwein, str. 38. 79 Prav tam, str. 39. 240 zgolj sredstvo, ki jim privara to razvedrilo.« 80 Po mnenju Mil činskega naj bi bil mož, ki je vsak dan pijan, »dru- žini v pohujšanje in strah«. 81 »Gnezdo pijanca je gnezdo zanikrnosti in pohujšanja. Nesramnost, silovitost, delo- mržnost o četa je strupen, pa zapeljiv zgled njegovi deci. In deca se množi in množi v pijan čevem gnezdu: nov zarod pijancev in zanikrnežev.« 82 Omenjeno mnenje Mil činskega se je okrog leta 1900 dokon čno zasidralo tudi na Slovenskem. Alkoholizem ni bil ve č deležen samo moralnih obsodb, ni bil ve č samo greh, temve č je bil razglašen za hudo bolezen, posledi- ca alkoholizma pa naj bi bila progresivna degeneracija posameznikov in naroda. Degeneriranci naj bi bili seve- da tipi čen pojav tudi v delavskih predmestjih. Številni znanstveniki so iskali kvarne u činke alkoholizma v je- dru socialne reprodukcije in družinskem življenju. Tam so najbolj razlo čno videli satansko zvezo socialne in telesne izprevrženosti. Manjvreden telesni ustroj otrok alkoholikov naj bi bil namre č posledica neposredne za- strupitve zarodka. 83 Psihiater in profesor na dunajski univerzi dr. Alexander Pilcz je tako npr. leta 1906 v svojem predava- nju o ozdravljivosti alkoholikov lo čil dve vrsti pijancev: »Eden pije, ker misli, da mu žganje more nadomestiti kruh, kadar je la čen, drva, kadar ga zebe, meso, kadar se ho če od truda zgruditi; pije, da pozabi za nekaj ur bedo uboge družine, pije, ker ne ve, kje naj prebije svoje proste urice, če ne v kr čmi.« Toda takšni pijanci, če jim razložimo dejstva o alkoholu in njegove u činke, poleg tega pa poskrbimo, da bodo mogli človeško živeti, se še lahko rešijo alkoholne odvisnosti. Huje je z drugo vrsto pijancev, s celo vrsto posameznikov, ki jih strokovnjaki imenujejo »degeneriranci«, »psihopati čno manj vredni«. 80 Fran Mil činski , Alkoholizem, kapitalizem, birokratizem. V: Zlata doba, 1913, str. 51. Mil činski je že v brošurici o zanemarjeni in izprijeni mladini na Kranjskem, ki je izšla v nemškem jeziku (Verwahrloste und entartete Jugend in Krain, Laibach, 1906) navajal vzroke za stiske nezaš čitene, zanemarjene in izprijene mladine. Izpo- stavil je predvsem revš čino in z njo povezano neizobraženost in pijan čevanje. Kristi- na Vrhovec, Fran Mil činski – vzgojnik, Ljubljana, 1939, str. 33–35. 81 Mil činski, Alkoholizem, kapitalizem, birokratizem, str. 47. 82 Prav tam, str. 48. 83 Erich Wulffen , Der Sexualverbrecher. V: Encyklopädie der modernen Kriminali- stik, Bd. VII, Berlin-Gross-Lichterfelde, 1910, str. 204. 241 SOCIALNE PODOBE Takšni pijanci kažejo celo vrsto najrazli čnejših dušev- nih anomalij in »ako se koli čkaj slabo po čutijo, jih to naredi popolnoma nezmožne za delo in se tako polasti njihove osebnosti, da zahteva kakšne omame, pomo čka v opijanjenju; narkotiziranje postane za nje nekaj, k če- mur jih organizem nujno sili. Mnogo pijancev iz navade izhaja izmed takih že od rojstva abnormalno razpolože- nih ljudi. Pri velikem delu alkoholizem ni vzrok, ampak posledica, samo en pojav abnormalne duševne konsti- tucije. Taki ljudje niso degenerirani, ker pijejo, ampak oni pijejo, ker so degenerirani, in pri njih najdemo razen simptonov alkoholizma najrazli čnejša druga znamenja splošne psihopatične manjvrednosti, periodi čno menja- vanje čustev, spolne anomalije, epiletoidne in histeri čne znake, nravno pomanjkljivost itd.« 84 Tudi druga vrsta pijanca se po mnenju dr. Pil cza morda izgovarja »na vse slu čaje«, ki jih je pripisal prvi vrsti pijanca, »toda on je ‘moral insane’. Pou čujte ga, in v obraz se vam bo smejal, zvišajte mu gmotne dohodke, in v žganjarno bo znosil še to, kar zasluži ve č, spravite ves alkohol s sveta, in mož se oprime drugega narkoti- ka. Ta je zgubljen in nobena zgovornost, nobena še tako premišljena in odlo čna propaganda, nobene zakonske določbe ne rešijo tega človeka, ki mu je bilo vtisnjeno znamenje duševne degeneracije že v kali.« 85 Take »zveri- ne« po mnenju dr. Pilc za nimajo nikakršne prihodnosti, takšni eksempli so že od vsega za četka izgubljeni in po- polnoma brezupni. Takšni alkoholiki s prirojeno oz. po- dedovano degeneracijo ne škodujejo samo sebi, ampak tudi potomstvu. Takšni pijanci so sokrivi »zastrupljenja in rasto čega slabšanja prihodnjih rodov.« 86 Med tovarniškimi delavci, ki so stanovali v bednih stanovanjskih razmerah, pa je kraljevala tudi t. i. sta- novanjska bolezen, grozovita, zahrbtna in smrtonosna tuberkuloza. Tudi za jetiko naj bi zboleli predvsem al- koholiki. Zdravnik dr. Avgust Levi čnik se je leta 1913 v svojem referatu o alkoholu in tuberkulozi npr. naslonil na sledeč slikovit in zgovoren primer iz prakse: 84 Alexander Pilc z, O ozdravljivosti alkoholikov. V: Piš čalka, št. 6, 1906, str. 196–197. 85 Prav tam, str. 198. 86 Prav tam, str. 199–200. 242 Maja 1909 so me poklicali v ljubljansko predme- stje, kjer je v revni sobici »ležal na ubožni postelji bol- nik, ubožec z znamenji obsojenca-zemljana, ki so mu že šteti dnevi. Preiskava je pokazala tuberkulozo v za- dnjem štadiju. Bolnik je bil 33 let star, vdovec, strojni klju čavni čar, razumen človek. Vprašal sem ga med dru- gim, kdaj da je prvikrat za čutil bolezen. ‘Pred štirimi leti sem za čel pokašljevati, za kar pa se v po četku nisem dosti menil. Pozneje me je za čelo skrbeti, pa si nisem upal k zdravniku!’ ‘Zakaj ste se bali iti zdravniku?’ ‘Gospod! Pred šestimi leti sem se oženil, pa kozarec sem ljubil bolj nego ženo. Imel sem kot strojni klju čav- ni čar dosti zaslužka, pa vse sem pustil po gostilnah. Po- pival sem vse no či, spal pa le malo. Po dnevu sem delal, po no či pa bdel po gostilnah in kavarnah. In tega bi ne povedal zdravniku!’ ‘In kako ste dalje čutili bolezen?’ ‘Kmalu me je prijela vro čica. Stal sem komaj na no- gah, pa delal sem naprej, samo da sem nekaj zaslužil, žal samo za pija čo.’ ‘In dalje ...?’ ‘Vedno hujše je bilo življenje. Za čela sva z ženo pro- dajati kos za kosom pohištva in se seliti iz slabih stano- vanj v še slabša stanovanja. In potem je za čela še ona bolehati na jetiki in mi umrla v par mesecih. Pa tudi sam sem omahnil, delati nisem mogel ve č, zaslužka ni- sem imel in mati so me vzeli k sebi. Gospod zdravnik, o pija ča me je tako dale č spravila.’« 87 Žalostna zgodba bolnika naj bi po mnenju zdrav- nika Levi čnika ilustrirala »važno resnico, da je usodna zveza med alkoholom in tuberkulozo«. Primer pa naj bi bil samo eden od tiso čev, ki jih beleži statistika, ki neizpodbitno dokazuje, da je alkohol predisponiran za tuberkulozo. Pri tem se je dr. Levi č nik skliceval na šte- vilne statistike in takratne avtoritete. Med drugim je na- vajal podatke »državnega zavarovalnega urada na Nem- škem«, češ da tam »trpi ve č kakor polovica tovarniških 87 Avgust Levi čnik, Alkohol in tuberkuloza. V: Zlata doba, 1913, str. 32–33. 243 SOCIALNE PODOBE delavcev, ki postanejo do 30. leta za delo nezmožni, na tuberkulozi, in ti so izve čine alkoholiki«. 88 A predispozicijo alkoholikov k tuberkulozi je treba iskati tudi v drugih razlogih in okoliš činah, ki jih razbe- remo v naslednjem pacientovem stavku: »Tudi moj o če so hudo pili, kmalu po rojstvu sem jih izgubil.« Po mne- nju dr. Levi č nika »alkohol oslabi novo življenje v hipu, ko se je pri čelo. Ni še dognano, ali so temu krive pa- tologi čne izpremembe spolnih žlez in sploh organizma staršev – alkoholikov, ali pa naravnostno zastrupljenje klice, tako da se že klicna stanica (Keimzelle) zastrupi; gotovo je, da alkoholni ekscesi in pa kroni čna zloraba alkohola povzro čajo degeneracijo potomstva. V druži- nah, ki pijan čujejo (Trinkerfamilien) umrje dva- do tri- krat ve č otrok kot v tuberkuloznih, in tri- do petkrat ve č kakor v normalnih. Taki otroci imajo, kakor je v ob če znano, labilno, slabejše živ čevje, so često božjastni, sla- boumni, in so zelo sprejemljivi za tuberkulozo.« 89 To naj bi bil prvi razlog, da je alkohol predisponiran za tuberkulozo, drugi moment pa naj bi bil v tem, »da jemlje odporno silo tudi organizmu, ki je sicer od rojstva normalen, mo čan«. Zaradi alkoholizma naj bi trpeli vsi telesni organi, zlasti najvažnejši, ki »postanejo, kakor pravimo, loci minoris resistentiae«. 90 In ne nazadnje je tu še tretji, prav tako pomemben element dispozicije alkoholikov za tuberkulozo. Alko- hol je namre č velik zapeljivec, Nemci mu pravijo »der große Selbsttäuscher«, saj dela človeka lahkomiselnega v vsem, tudi glede zdravja. Pijanci izgubijo »prirojeni in- stinkt za higijeno, malo pazijo na zdravje in da zadoste strasti, žive v razmerah, ki predvsem peljejo v tuberku- lozo. To je popivanje po zaduhlih, zakajenih prostorih pozno v no č, slabo stanovanje, oni nered v življenju, ki ne pozna pravega razmerja med delom in po čitkom in ki je tako zna čilen za alkoholika.« Tretji moment, ki pov- zroča t. i. stanovanjsko bolezen – tuberkulozo, je torej bedno življenje, ki ga je pacient zdravnika Levi čn ika še enkrat naslikal takole: 88 Prav tam, str. 33. 89 Prav tam, str. 33–34. 90 Prav tam, str. 34. 244 »Popival sem vso no č. Spal le malo. Po dnevu delal v tovarnah, pono či pa bdel po kavarnah in gostilnah. In za čela sva se seliti z ženo iz slabega stanovanja v še slabša stanovanja. In potem je za čela tudi ona bolehati za jetiko, dokler mi ni nagloma umrla.« Nezdrava, utesnjena, zatohla in tema čna stanova- nja delavstva so torej tretji razlog za jetiko. In v takih razmerah, v uboštvu živijo tudi »malomarni alkoholiki«, ki »brezbrižno pljujejo na tla, na zrak ne gredo, rajši v beznico, bolnic se ogibljejo v po četku, ker ondi ni pi- ja če, po umazanih sobah se igrajo otroci, samo najpo- trebnejša hrana se kuha. /.../ Alkoholik neprenehoma zastruplja sebe, rodbino in tako dela gaz, tisto široko pot tuberkulozi, ki decimira naša predmestja.« Zdravnik Levi č nik je na koncu poudaril, da je boj proti alkoho- lu obenem boj proti tuberkulozi, za kar je na III. slo- venskem protialkoholnem shodu seveda požel »živahno odobravanje in ploskanje«. 91 *** Delavstvo, če se izrazimo z besedami Leopolda Pu- harja, je tudi v letih pred véliko vojno še vedno živelo »v misli, da je najbolje, če se ga v soboto in nedeljo navle če za cel teden«. 92 Pu har ugotavlja, da je tako med kme č- kim ljudstvom kot med delavstvom najve č pretepov in pobojev ob sobotah, nedeljah in praznikih, za vso zlo- činsko pregreho pa naj bi bila kriva pijanost. V beznicah in gostilnah naj bi se kazale prav žalostne slike. V pred- mestjih Ljubljane, kot sta npr. Vodmat in Šiška, »vidi- mo mladenke, ki so prišle v mesto nedolžne in poštene, kako sedaj za kozarec vina prodajajo svoje poštenje in svojo nedolžnost«. 93 »In kakšen je nedeljski po čitek našega delavstva! Šest dni mora delavec trdo delati, hudo trpeti, sedmi dan je pa odločen za po čitek in izobrazbo. 94 Toda delav- 91 Prav tam, str. 34–35. 92 Leopold Puh ar, Delavstvo in alkohol. V: Zlata doba, 1913, str. 64. 93 Prav tam. 94 Podrobneje o nedeljskem po čitku tudi glede na pijan čevanje glej: Andrej Pan čur, Na poti k modernemu nedeljskemu po čitku. V: Zgodovina za vse, št. 2, 1998, str. 17–40. 245 SOCIALNE PODOBE cu ne preostane časa ne za po čitek, ne za izobrazbo in ne za izpolnjevanje verskih dolžnosti. Ko zjutraj vstane, je njegova prva pot v gostilno na ‘gabelfruštek’, ki traja navadno do kosila. Po kosilu, če sploh še h kosilu pride, gre takoj zopet v gostilno, kjer presedi celo popoldne, dostikrat pa še celo no č, tako da gre mnogokrat v pone- deljek zjutraj iz gostilne naravnost na delo, ali pa sploh ne gre na delo, marve č naredi ‘plavo’.« 95 Leopold Puhar je kot zastopnik delavcev na III. slo- venskem protialkoholnem kongresu poudaril, da zara- di alkohola, ki mu je vdan o če oziroma mož, trpi vsa družina. Nesre čna in trpe ča žena pijanca je zanj samo »moderna sužnja«, otroci pijancev pa so nesre čniki, ki se la čni, zanemarjeni in raztrgani potikajo po cestah, v spotiko in nadlego drugim ljudem. Okaral je slabo pou- čene matere, ki imajo »navado, da dajejo otrokom malo vinčka, da bodo laže zobke dobili«. Sploh je grajal star- še, ki dajejo svojim otrokom alkohol. O čital jim je, da so »morilci svojih lastnih otrok«, in vse skupaj popestril še s slikovito moralo: »Znano mi je, da dajejo ljudje malim psi čkom šnops, da bi ostali majhni in bi bili bolj hudi. Ne vem torej, ali tudi starši, ki dajejo otrokom šnop- sa, žele, da bi bili njihovi otroci majhni in hudi kakor kužki?« 96 Podobno kot številni drugi protialkoholni borci je tudi zastopnik delavstva /in spreobrnjeni pijanec/ Leo- pold Puhar poudaril, da je treba mladino dobro vzgajati in jo odvra čati od alkohola. Če je že »pijanca spreobra- čati toliko, kakor hudi ča za ušesa vle či«, pa č ne gre pu- ščati v zanemarjenosti mladine. » Če bo dobro vzgojena, je zlat kapital, ki nam bo enkrat donašal bogate obresti. In morda še mi do čakamo čase, ko bomo videli sadove semena, ki ga sedaj sejemo.« A prihoda »zlate dobe« na Slovenskem niso do čaka- li. Pilo se je še naprej, gostilni čarji so iz žepov delavcev 95 Puh ar, Delavstvo in alkohol, str. 64. 96 Prav tam, str. 66. O dajanju alkohola otrokom je poro čal že Lip i č, ki pravi, da v Ljubljani »vsako leto umre kar nekaj otrok v najnežnejšem otroštvu tudi zato, ker jim matere in stare ženske dajejo vino, ko zbolijo. Tako je v teh krajih med prepro- stimi ljudmi nastal pregovor, da je treba otroku z vinom olajšati rast zob, pa četudi bi mati zato morala prodati svoje zadnje spodnje krilo. V epidemiji oslovskega kašlja leta 1830 so otrokom celo stregli s figami v žganju in bili prepri čani, da je to za- nesljivo zdravilno sredstvo.« – Lipi č, Osnovne zna čilnosti dipsobiostatike, str. 192. 246 še naprej izvabljali denarce, v gostilnah so se v dodatno zabavo pojavili še moderni godbeni avtomati, pijanske ekscese so dopolnjevali še pohujšljivi plesi. V delavskih predmestjih, kot je bilo npr. Gaberje v ob čini Celje – okolica, si še vedno sre čeval razigrane pijan čke, ki so ob kozar čku iskali razvedrila in sprostitve po napor- nem delu. Pijanski ekscesi med delavstvom so bili torej nekaj povsem običajnega, pogosto pa so se kon čali s prepiri, izzivanjem in pretepi, ali kot je npr. junija 1909 o enem takšnih eksemplov poro čal Narodni dnevnik: »V čeraj je hodil nek Štefani č Karol po Gaberju, vpil ‘auf biks’ in hotel za četi na vsak način pretep. Ker se ga na cesti ni hotel nikdo usmiliti, je šel v gostilno k La- stovki. Tam je sedel nek tesar Lojz, kateremu je potožil Štefani č svoje težave in ga objednem opozoril, da ima za eventualni pretep dva noža na razpolago. Stvar se je razvijala naprej in kon čno je Lojz z vr čkom tako silno udaril Štefani ča po desnih sencih, da je dobil zelo ne- varno rano.« 97 Prizadevni borci za treznost slovenskega naroda so z vso ostrino nastopali zlasti proti brezvestnim gostil- ni čarjem, ki so veljali za satanove zaveznike in smrtne sovražnike protialkoholnega gibanja. Leta 1913 pa niso več samo grmeli proti beznicam, temve č so za čeli bolj tvorno razmišljati o vprašanju preoblikovanja gostilni- ške obrti v prid družbi in gostilni čarjem samim. Za čeli so toplo priporo čati brezalkoholne gostilne, saj so se do- bro zavedali, da ljudje po napornem delu v gostilnah »ne iš čejo samo pija če, ampak tudi razvedrila in tovarišije, in to najdejo v kr čmi, ki jih pa navaja k pitju in napravi iz njih pijance«. 98 Ker protialkoholni boj doma ni žel velikih uspehov, so kot ideal predstavljali abstinen čno gibanje v Švici, ki naj bi bila nekakšna indija koromandija za delavstvo. Švica naj bi bila »lepa dežela. Pa ne tako kakor dekla s klobukom, samo na zunaj. Pridna, modra, u čena; od nje se lahko u čimo. Mleko in sir je tukaj glavna jed kme- 97 Janez Cvir n, Aufbiks! Nacionalne razmere v Celju na prelomu 19. v 20. stoletje, Celje, 2006, str. 44. 98 Iz govora protialkoholnega borca prof. dr. Johanna Udeta iz Gradca o preobliko- vanju kr čem. Poro čilo o XIV. Mednarodnem protialkoholnem kongresu, ki je od 22. do 27. septembra 1913 potekal v Milanu. V: Zlata doba, 1913, str. 139. 247 SOCIALNE PODOBE ta in delavca. Organizacija abstinentov gre tu bujno v klasje.« 99 V Švici, natan čneje v Zürichu, je Žensko društvo že leta 1894 v boju proti alkoholu ustanovilo prve bre- zalkoholne gostilne, katerih število je v naslednjih le- tih stalno naraš čalo in so bile vseskozi dobro obiskane. Slovenski delavec je o uspehih švicarskih brezalkohol- nih gostiln nato poro čal: »Ljudje ti pijejo čaj brez ruma (poprej nisem vedel, da se dobi tako dober čaj na svetu brez ruma), kakao, kavo brez cukra in razna brezalko- holna vina. Za prigrizniti se dobe vse vrste mo čnatih jedi in slaš čice. Vse je to vzorno urejeno, povsod se sveti in vlada krasen red, da se nisem mogel dovolj na čuditi. Kljub tesnosti v gostilni dobiš naro čeno stvar takoj, na- takarica je kot ura, vsaka ima svoj posel in vsem gre od rok, da je čudno. In kar me je osupnilo, so bili gostje. Trezni so bili vsi, nobenega vpitja in surovosti. Vse je silno poceni. Kosilo stane 50, 70 ali 90 santimov. Toda drugod se nikjer ne naješ izpod enega franka. Zavoljo tega je zlasti naval delavstva silen. In temu je najbolj treba pomagati. Ko sem bil prvi č v tej gostilni, skoraj nisem verjel. Delavci so pili mleko in se obnašali vzorno. Prijel sem se za glavo in vprašal, če niso vse to sanje. A niso bile; tudi delavec je človek kot drugi, kadar nima alkohol vmes svojih krempljev. Po teh gostilnah se vsak dan porabi 2000 litrov mleka. Kolike socialne važnosti je to, mi ni treba poudarjati. Na tiso če delavskih družin blagoslavlja svoje rešitelje.« 100 Poro čevalec iz Švice je v nadaljevanju hvalil uspe- he socialnih demokratov v boju proti alkoholizmu. Po- hvalil je tudi krasno zdraviliš če v Zürichu, »ki je zlasti za delavstvo neprecenljive dobrote. Otroška zavetiš ča, kjer starši puš čajo v varstvu svojo deco, medtem ko so v tovarni. Prirejajo kurze, igre itd. Uspeh je viden. Ni de- monstracij proti draginji, ni pretepov, v delavska stano- vanja se je naselila zadovoljnost in družinska sre ča.« 101 Vidni uspehi abstinen čnega gibanja v Švici so na 99 Protialkoholno delo in brezalkoholne gostilne v Švici. Pismo slovenskega delavca iz Švice. V: Zlata doba, 1913, str. 144. 100 Prav tam, str. 145. 101 Prav tam. 248 Slovenskem seveda lahko služili le kot ideal, saj se vre- mena Kranjcem, Štajercem, Korošcem in Primorcem še dolgo niso zjasnila. Mleko in sir na Slovenskem nikakor nista bila glavna jed kmeta in delavca. Preprosti delavci, ki so tolkli bedo, so še vedno verjeli, da jih alkohol pogre- je. Nekateri so nasprotno trdili, da je alkohol dober proti vročini. Nekateri so mislili, da jih samo alkohol spravlja v dobro voljo. Nekateri pa so si gasili žejo, da bi zmogli na- porno delo, prepri čani, da brez izpitega kozar čka žganja ne bodo mogli vztrajati. 102 Slednje zmotno mišljenje so tudi protialkoholni borci imeli za najhujši vzrok pijan če- vanja. Ljudje pa so imeli še morje izgovorov za pitje. En frakelj ček s prijateljem za boljše spanje, en frakelj ček, za lažje bedenje, eno šilce za mo č in zdravje, kozar ček za boljše po čutje. Delavske gostilne so kot osrednja dru- žabna shajališ ča delavstva še vedno cvetele, za moške so bile prostor umika od vsakdanjih bremen, skrbi in bede. Predstavljale so »drugi dom«, refugij, kamor so se za raz- liko od žensk lahko zatekli, se družili in si privoš čili ve čjo ali manjšo mero opojne omame. Eden glavnih pojavov, ki je zaznamoval žalostne razmere delavstva v 19. in na za četku 20. stoletja, je bil torej alkoholizem, gostilne pa so ob stanovanjski stiski odigrale pomembno vlogo družabnih sre čevališ č, v ka- terih so se delavci ob kozar čku lahko sprostili in vsaj za trenutek pozabili na resni čnost. Eldorado, kjer je glavna jed mleko in sir in kjer so jim na voljo poceni brezalko- holne gostilne po švicarskem vzoru, pa je bil za dela- vstvo na Slovenskem žal lahko le pobožna želja. 102 Trboveljski rudarji so se npr. »na ‘šiht’ gredo č ‘okrepili’ z doma narejenim pelin- kovcem, imenovanim tudi ‘arbajterkonjak’«, v gostilno pa so zavili tudi po »šihtu«, saj so morali nadomestiti izgubljeno teko čino. Jana Mlakar Adami č , Gostilna, V: Sre čno... črne doline. Katalog razstave, Zasavski muzej, Trbovlje, 2001, str. 104. 249 SOCIALNE PODOBE Evropski Judje so bili do 19. stoletja manjšina, ki se je glede vere, jezika, gospodarskega udejstvovanja in nenazadnje na čina življenja povsem razlikovala od ve- činskega prebivalstva. Toda pod vplivom razsvetljenstva in liberalizma so evropski Judje postopoma dobili enake pravice kot ostali državljani. Z doseženo emancipacijo judovskega prebivalstva je tako nastopil proces vklju- čevanja Judov v porajajo čo se moderno družbo. Vedno večji del judovskega prebivalstva je bil pri tem tako zelo uspešen, da je v marsikaterem pogledu utiral pot razvo- ja ve činskega prebivalstva. Tako je npr. s svojo uspe- šno vključitvijo v moderno meš čansko družbo najavljal trend vedno ve čje mobilnosti, urbanizacije in demograf- ske modernizacije. *** Emancipacija judovskega prebivalstva je klju čna za razumevanje njihove poselitve na slovenskem ozemlju. Na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem so Judje sicer živeli že od 13. stoletja, toda po njihovem izgonu iz Šta- jerske in Koroške leta 1497 ter iz Kranjske leta 1515 se na teh ozemljih niso ve č smeli za stalno naseljevati. 1 1 Jože Mlinari č , Judje na slovenskem Štajerskem do njihove prisilne izselitve v letu 1496. V: Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 1, 2000, str. 49–68. Wilhelm Wadl , Geschichte der Juden in Kärnten im Mittelalter: Mit einem Ausblick bis zum Jahre 1867. Klagenfurt, 1981, str. 103–105, 154–158. Vlado Valen či č , Židje v preteklosti Ljubljane. Ljubljana 1992, str. 5–24. Elisabeth Schöggl-Ernst, Die Vertreibung der Andrej Pan č ur Razvoj judovskega prebivalstva Slovenije do druge svetovne vojne 250 Veliko izgnanih Judov se je naselilo v obalna mesta Is- tre, v mesta Goriško-Gradiš čanske in v Trst. V Gorici in predvsem v Trstu sta se v naslednjih stoletjih izobli- kovali cveto či judovski skupnosti, s čimer se je center judovstva premaknil na skrajno obrobje slovenskega ozemlja. Na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem tako vse do 19. stoletja ni bilo stalno naseljenega judovskega prebivalstva. Kljub temu pa so posamezni judovski tr- govci, predvsem iz bližnjih judovskih skupnosti na Pri- morskem in Ogrskem, ves čas prihajali v te dežele po trgovskih poslih. Posamezni Judje so od oblasti dobili tudi posebna dovoljenja za opravljanje dolo čenih trgo- vskih poslov. Ker je imela Kranjska živahne trgovske odnose s Primorsko in Italijo, je bila predvsem v Ljublja- ni opazna dejavnost tržaških in goriških Judov. Nekaj Judov se je zadrževalo tu tudi dlje časa. Kljub temu pa zaradi prepovedi naseljevanja njihova prisotnost nikoli ni bila dolgotrajna. Tudi na Štajerskem in Koroškem so Jude v 17. in 18. stoletju trpeli le izjemoma in še to le za krajši čas. 2 V drugi polovici 18. stoletja je država postopoma za čela spreminjati svojo politiko glede judovskega pre- bivalstva in je hotela tudi iz njih narediti državi čim bolj koristne podanike. Ta politika je dosegla svoj vrh z na- stopom vladavine Jožefa II. Avstrijski cesar Jožef II. . je s toleran čnim patentom 13. oktobra 1781 protestantom in pravoslavcem zagotovil skoraj enake pravice kot so jih imeli katoliki. Judje tako obsežnih pravic niso dobili. Toda izmed naslednjih toleran čnih patentov so se štirje patenti nanašali tudi na Jude. Že 19. oktobra 1781 je bil izdan za Jude na Češkem, 2. januarja 1782 za Jude v Spodnji Avstriji, 31. marca 1783 za Jude na Ogrskem in šele leta 1788 za Galicijo. Vsak od teh zakonov je bil nekoliko druga čen, saj je bil prilagojen lokalnim razme- ram. Kljub temu pa jim je bilo skupno, da so odpravili ponižujo čo glavarino, in so Judom dovolili študirati na Juden aus Steiermark, Kärnten und Krain am Ende des Mittelalters. Quellen und Geschichte. V: Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 1, 2000, str. 299–314. 2 Vale n či č, Židje v preteklosti Ljubljane, str. 29–39. Lind Christoph , Juden in den habsburgischen Ländern 1670–1848. V: Wolfram Herwig (Hrsg.), Geschichte der Juden in Österreich, Wien 2006, str. 361. 251 SOCIALNE PODOBE univerzah, se zaposlovati v razli čnih obrteh ter ustana- vljati tovarne. S pomo čjo te zakonodaje je Jož ef II. hotel iz Judov ustvariti koristne državne podložnike, niti naj- manjšega namena pa ni imel razširiti nastanitvenega prostora za Jude tudi na tiste dežele, iz katerih so bili izklju čeni. 3 Leta 1783 je bilo judovskim trgovcem dovo- ljeno obiskovati samo letne sejme v Celovcu, Gradcu, Ljubljani in Linzu. Izrecno pa jim je bilo prepovedano obiskovati manjše trge in se ukvarjati s krošnjarstvom. Leta 1787 jim je bilo s posebnim patentom celo izrecno prepovedano krošnjarjenje na letnih sejmih. Zaradi ne- zmožnosti natan čnega nadzora so posamezni judovski trgovci ostajali v teh deželah tudi še izven časa letnih sejmov. 4 Šele z ustanovitvijo francoskih Ilirskih provinc (1809–1814) so se lahko Judje nekaj let naseljevali na Kranjskem. Z razglasitvijo gospodarske svobode so se lahko tujci in tako tudi Judje v Ilirskih provincah prosto naseljevali in gospodarsko udejstvovali. V Ljubljani sta se tako naselila brata Abraham in Mojzes Heimann in tu odprla trgovino. Pridružilo se jima je še nekaj sorodstva in uslužbencev. V Ljubljani se je kot profesor matemati- ke naselil še Samuel Gunz. Guverner Auguste Frédéric Louis Viesse de Marmont je z odlokom z dne 27. novem- bra 1810 naposled razveljavil vse zakone proti Judom in s tem tudi na civilno-pravnem podro čju Jude izena čil z ostalim prebivalstvom. Z avstrijsko zasedbo Ilirskih provinc in njihovo ponovno priklju čitvijo Habsburški monarhiji so habsburške oblasti na Kranjskem in Pri- morskem hotele na nekaterih podro čjih vzpostaviti sta- nje pred francosko zasedbo. Zato je 29. avgusta 1814 okrožno glavarstvo sporo čilo v Ljubljani naseljenim de- vetim Judom, da se morajo v dolo čenem roku izseliti. 3 Klaus Lohrmann , Die Judengesetzgebung in Österreich und die Französiesche Revolution. V: Internationales Kulturhistorisches Symposion Mogersdorf 1989: Die Auswirkunen der Französischen Revolution auf die Entwicklung des Bürgertums im pannonischen Raum (1789–1830), Eisenstadt 1992, str. 233–238. Robert A. Kann , Geschichte des Habsburgerreiches 1526–1918, Wien-Köln-Graz 1977, str. 180. William O. McCagg , A History of Habsburg Jews, 1670–1918, Bloomington, Indianapolis 1992, str. 28–29. Wolfdieter Bihl , Die Juden. V: Adam Wandruszka, Peter Urbanitsch (Hrsg.), Die Habsburgermonarchie 1848–1918, knjiga III: Die Völ- ker des Reiches, 2. Del, Wien 1980, str. 891–892. 4 Wa dl, Geschichte der Juden in Kärnten im Mittelalter, str. 11, 235–240. Valen či č, Židje v preteklosti Ljubljane, str. 40–42. 252 Kmalu je bila tudi obnovljena prepoved bivanja Judov v Ljubljani, razen v času sejmov. S tem so bili ponovno uveljavljeni predpisi iz časa pred Ilirskimi provincami. Od prizadetih Judov je Samuel Gunz prestopil v kato- liško vero in je zato lahko ostal, Abraham Heimann pa se je izselil. Nasprotno se je Mojzes Heimann pritožil in uspelo mu je, da je leta 1817 državna oblast njegovi družini pustila pravice, ki jih je po zakoniti poti prido- bila za časa Ilirskih provinc. Toda zaradi nasprotovanja konkuren čnih ljubljanskih trgovcev in mestnih oblasti je imela družina Heimann v naslednjih desetletjih velike težave pri izvajanju svojih gospodarskih dejavnosti. Kot njihovi uslužbenci so v Ljubljano sicer prišli še neka- teri drugi Judje, vendar se jih je ve čina od njih že prej ali kmalu po prihodu pokristjanila. S tem so se izognili problemom, ki bi jih druga če imeli pri pridobivanju do- voljenja za bivanje in opravljanje trgovske ali kakšne druge pridobitne dejavnosti. V naslednjih desetletjih so se potomcih ljubljanskih krš čenih Judov, ki so ostali v mestu, povsem asimilirali v prevladujo čo slovensko in/ ali nemško krš čansko okolje. 5 *** V 18. stoletju, ko se je bilo Judom prepovedano naseljevati na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem, ter so v Gorici in Trstu živeli zaprti v getu, se je ju- dovsko prebivalstvo za čelo naseljevati v Prekmurju. Na Ogrskem namre č niso poznali prepovedi naseljevanja Judov. Kljub temu pa so za čeli Judje relativno pozno prihajati v izrazito podeželsko kme čko okolje. Njihov na- selitveni vzorec je bil zato nujno veliko bolj podeželsko naravnan in se je tako ujemal z naselitvenim vzorcem judovskega prebivalstva drugje na Ogrskem. Po koncu turške okupacije ve čjega dela Ogrske leta 1699 so se Judje z zahodnih obronkov Ogrske za čeli seliti še po drugih krajih ogrskega kraljestva. Ti Judje so prvotno večinoma izvirali iz avstrijskih in ostalih nemških dežel. V naslednjih desetletjih so judovski priseljenci s Češke še okrepili njihovo števil čno prisotnost. Po priklju čitvi 5 Va lenči č, Židje v preteklosti Ljubljane, str. 43–50. 253 SOCIALNE PODOBE nekdanje poljske Galicije k Habsburški monarhiji je po letu 1772 prihajalo vedno ve č judovskih priseljencev. Judovsko prebivalstvo na Ogrskem je s tem za čelo sko- kovito naraš čati. Leta 1787 so tako predstavljali 1,3% (80.775 oseb) ogrskega prebivalstva (brez hrvaških dežel). Leta 1869 je njihovo število naraslo že na 4% (542.279 oseb) in se je nato do leta 1910 povzpelo na 5% (911.277 oseb) celotnega prebivalstva. 6 V skladu z naraš čanjem judovskega prebivalstva na celotnem Ogrskem je to prebivalstvo naraš čalo tudi v Prekmurju. Po prenehanju turške nevarnosti se je v prvih desetletjih 18. stoletja gospodarstvo lahko za čelo normalno razvijati. Zaradi ugodnih prometnih poti, ra- zvoja trgovine in nenazadnje potreb lokalnih velepose- stnikov so se tudi v Prekmurje kmalu za čeli naseljevati judovski trgovci in kramarji. Judje so tako v Prekmurju prvi č omenjeni leta 1700 v vasi Domanjševci. Prve Ju- de v Lendavi pa omenja popis judovskega prebivalstva županije Zala iz leta 1728. Ti Judje so v Lendavo prišli iz Rechnitza iz sedanje avstrijske dežele Gradiš čanska, ki pa je takrat predstavljala zahodni del ogrskega kra- ljestva. Leta 1778 je bilo v Lendavi 14 Judov. Nato so se za čeli naseljevati še v Murski Soboti, Beltincih in drugih prekmurskih vaseh. 7 Pri vedno ve čjem judovskem naseljevanju je nedvo- mno igral pomembno vlogo toleran čni patent Jože fa II. z dne 31. marca 1783 za Jude na Ogrskem. Odslej so bili Judje lahko zakupniki (ne pa lastniki) zemljiških posesti. Kot obrtniki (ne pa mojstri) so lahko vstopili v cehe. Prosto so se lahko šolali (razen na univerzah) in so se lahko prosto naseljevali (razen v rudarska mesta v sedanji Slovaški). Vendar so marsikje še vedno veljale regionalno omejene omejitve glede pravice do bivanja in zadrževanja. Dekret novega cesarja Leopolda II. iz leta 6 Rolf Fischer, Entwicklungsstufen des Antisemitismus in Ungarn 1867–193, Die Zerstörung der magyarisch-jüdischen Symbiose, München 1988, str. 32–33, str. 32–33. Mc Cagg, A History of Habsburg Jews, str. 125. 7 Franc Kuzmi č , Posebnosti židovske populacije v panonskem prostoru glede izse- ljenstva in sezonstva. V: Sezonstvo in izseljenstvo v panonskem prostoru: sosedstvo Avstrije, Hrvaške, Madžarske in Slovenije, Ljubljana 2003, str. 137. Mirjana Ga- špar , Beata Lazar, Židje v Lendavi. Lendava 1997, str. 32–33. Kuz mi č, Podjetnost prekmurskih Židov, str. 17. Andreja Rudaš , Judje v Prekmurju. Seminarska nalo- ga, Ljubljana 2004 Ljubljana, str. 5–6. 254 1790 je potrdil veljavne zakonske dolo čbe glede pravic Judov, ki so nato veljale vse do leta 1840. Judje so sedaj dobili domovinsko pravico na celotnem Ogrskem (razen slovaških rudarskih mest), prosto so se lahko ukvarjali s trgovino in obrtjo ter ustanavljali tovarne (v katerih so lahko zaposlovali le judovske delavce). V času revoluci- je 1848/49 in razglasitvi ogrske neodvisnosti so Judje junija 1849 kon čno dobili uzakonjeno enakopravnost. Vendar je bila ta po porazu revolucije par tednov kasneje hitro odpravljena. Šele z za četkom ustavnega življenja so lahko tudi Judje na Ogrskem do čakali nove zakone, ki so prispevali k njihovi emancipaciji. Leta 1860 sta izšli dve uredbi, ki sta jim podeljevali pravico do pridobivanja lastništva na zemljiške posesti in pravico do priseljeva- nja v slovaške rudarske kraje. Podobno kot v avstrijski polovici Habsburške monarhije so prišli Judje na Ogr- skem in s tem v Prekmurju do dolgo želene emancipacije šele leta 1867, z nastankom dualisti čne Avstro-Ogrske. Z zakonskim členom XVII. iz leta 1867 so bili judovski prebivalci Ogrske glede vseh državljanskih in politi čnih pravic razglašeni za enakopravne krš čanskim prebival- cem. S tem so bili odpravljeni vsi do takrat veljavni za- koni, ki so nasprotovali tej enakopravnosti. Toda tudi s tem zakonom judovsko prebivalstvo še vseeno ni doseglo verske enakopravnosti. Leta 1868 so bili dovoljeni ver- ski prestopi, šele leta 1895 pa je bila zakonsko uvelja- vljena enakopravnost in reciprociteta vseh veroizpovedi, s čimer je bila uveljavljena splošna verska svoboda. Za razliko od avstrijske polovice monarhije je šla Ogrska še veliko dlje in je uvedla obvezno civilno poroko. 8 Postopna emancipacija judovskega prebivalstva na Ogrskem je omogo čila vedno ve čjo judovsko priseljeva- nje tudi v Prekmurje. V drugi polovici 19. stoletja so se Judje v Prekmurje priseljevali iz zahodnega dela Ogr- ske, ki je kot Gradiš čanska danes del Avstrije, iz dru- gih sosednjih avstrijskih dežel, predvsem s Štajerske in seveda delno tudi iz sedanje Madžarske. Pri tem so pomembno vlogo odigrale sorodstvene povezave in za- 8 Fischer , Antisemitismus in Ungarn, str. 28–32. Friedrich Gottas, Ungarn im Zeit des Hochliberalismus: Studien zur Tisza-Ära (1875–1890), Wien 1976, str. 162– 164. Bi hl, Die Juden, str. 895–896. 255 SOCIALNE PODOBE poslovanje lastnih ljudi. V 19. stoletju je imelo judovsko prebivalstvo tudi visoko rodnost. 9 Število judovskega prebivalstva se je tako od leta 1778, ko jih je bilo samo 14, v dobrem stoletju (do leta 1889) dvignilo na 1107. V naslednjih desetletjih pa je število judovskega prebi- valstva ob čutno upadlo. Tabela tako prikazuje število judovskega prebivalstva v Prekmurju glede na razli čne popise prebivalstva med leti 1778 in 1931, h katerim je dodan še popis sedanjih in nekdanjih članov judovskih verskih ob čin iz Dravske banovine iz leta 1937. Ta popis je na željo Zveze judovskih verskih ob čin iz Beograda sestavila Kraljeva banska uprava Dravske banovine. Pri tem so popisali Jude, ki so imeli judovsko vero, hkrati pa še čim ve č tistih Judov, ki so izstopili iz judovske vere in so bili takrat brez vere. Popisovali so 9 Kuz mi č, Posebnosti židovske populacije, str. 138. Tabela 1. Število Judov v Murski Soboti, Lendavi ter v Beltincih in drugih prekmurskih vaseh med leti 1778 in 1937 leto Lendava Murska Sobota Beltinci okoliške vasi skupaj 1778 14 0 0 0 14 1793 19 14 21 6 60 1831 62 98 36 11 207 1853 120 180 42 41 383 1859 162 180 50 103 495 1880 231 311 146 293 1039 1889 293 311 152 322 1107 1910 383 234 61 322 1000 1921 257 175 4 188 624 1931 171 159 3 143 476 1937 137 150 3 127 417 Vir: Oto Luthar , Irena Šumi : Living in Metaphor, Jews and anti-Semitism in Slove- nia. V: Jewes and anti-semitism in the Balkans. Ljubljana in Jeruzalem 2004, str. 38. Ivan Zelko , Gospodarska in družbena struktura turniške pražupnije po letu 1381, Ljubljana 1972, str. 60–61. Kuz mi č, Podjetnost prekmurskih Židov, str. 172, 178. Borut Brumen, Na robu zgodovine in spomina : urbana kultura Murske Sobote med letoma 1919 in 1941. Murska Sobota 1995, str. 43. Ivan Škafar, Kovači čevi spomini na prekmursko iz leta 1893. V: Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 2, 1970, str. 342. Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. januarja 1921 god., Sarajevo, 1932. Splošni pregled Dravske Banovine: Glavni statisti čni podatki. Upravna, sodna in cerkvena razdelitev ter imenik krajev po stanju 1. julija 1939 z dvema zemljevidoma, 939. AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. 256 rodbinsko, rojstno in dekliško ime, datum in kraj roj- stva, državljanstvo, domovinsko pravico, poklic, bivali- šče in od kdaj konkretna oseba biva v državi. Prvenstve- no so popisovali tako imenovane družinske poglavarje. To so bili ve činoma polnoletni samski ali poro čeni mo- ški. Žena in/ali otroci so bili tako njihovi družinski čla- ni. Če je bila polnoletna ženska vdova, lo čena ali sam- ska, je bila prav tako popisana kot samostojna oseba in je bila družinski poglavar svojih morebitnih mladoletnih otrok. Zato so zbirali tudi natan čne podatke o stanu samostojnih moških in ženskih oseb (poro čen, vdovec, samec). Pri poro čenih so vpisovali še ime in veroizpoved njegove žene ter imena in rojstne podatke njegovih mla- doletnih otrok. Polnoletni otroci so bili navedeni že kot samostojne osebe. Posebej so zbirali še podatke o more- bitnih spremembah rodbinskih imen in morebitne po- datke o pridobitvi jugoslovanskega državljanstva. Zveza judovskih verskih ob čin je podatke o Judih iz Dravske banovine potrebovala zaradi vodenja čim bolj natan č- ne evidence članstva judovskih verskih ob čin iz Murske Sobote in Lendave, kateri sta takrat zajemali vse Jude z ozemlja Dravske banovine. 10 Glede na popis naj bi bilo 1. maja 1937 v Dravski banovini prisotnih 778 Judov. 11 Za časa habsburške monarhije je tako ogrska kot avstrijska statistika popisovala samo judovske verni- ke. Pri tem ni popisovala v dolo čenem kraju pristojnega prebivalstva, temve č vso prebivalstvo, ki je bilo ob dne- vu popisa (31. december) prisotno v dolo čenem kraju. Zato je statistika poleg doma čih Judov zajela vse tre- nutno prisotno tuje Jude. Na ta na čin je popisovanje potekalo tudi v Jugoslaviji. Realno je bilo število Judov vedno nekoliko ve čje. Statisti čni popisi namre č niso za- beležili Judov, kateri so zapustili judovsko versko sku- pnost. Nekoliko še bolj pomanjkljiv je popis iz leta 1937, saj državne oblasti niso mogle razpolagati s prav vsemi podatki o prav vseh Judih, ki so se takrat nahajali v Dravski banovini. Kljub temu pa jim je uspelo popisati 10 Andrej Pan č ur, Teritorialni obseg judovskih verskih ob čin na ozemlju sedanje Slovenije pred drugo svetovno vojno. V: Prispevki za novejšo zgodovino, št. 1, 2008, str. 43–54. 11 Popis Judov 1937. 257 SOCIALNE PODOBE veliko ve čino takratnih Judov v Dravski banovini. Zato podatki iz tega popisa tudi zelo dobro odražajo demo- grafsko strukturo judovskega prebivalstva tik pred dru- go svetovno vojno. Ker so bili pred prvo svetovno vojno verski prestopi na Ogrskem zelo redki, se število judovskih vernikov v glavnem ujema s številom judovskega prebivalstva. V desetletju pred prvo svetovno vojno je število izstopov iz judovske vere sicer naraš čalo, vendar je bilo njihovo število tako majhno, da so imeli kvantitativno zanemar- ljiv pomen. Vse do propada habsburške monarhije je na Ogrskem judovsko vero zapustilo le dobrih 20.000 prebivalcev. Ob koncu 19. stoletja je v povpre čju prišel en izstop na okoli 2600 Judov, v letih prve svetovno vojne se je število izstop pove čalo na en izstop na okoli 1800 Judov. Šele v politi čno nemirnem obdobju v letih 1919–21 se je število izstopov ve č kot podeseterilo in je s tem za nekaj časa postalo pomemben demografski dejavnik. Kriti čnega leta 1919 je tako judovsko vero v povpre čju zapustil celo vsak 66 Jud (1920 vsak 146, 1921 vsak 246). Tudi kasneje v neprimerno veliko bolj antisemitsko usmerjeni Madžarski je bilo v primerjavi z obdobjem dualizma posledi čno celo v politi čno bolj mir- nih letih število izstopov dvakrat višje ter se je po letu 1938 znova dramati čno pove čalo. Glede na število Judov v Prekmurju je tako v pov- pre čju judovsko vero zapustil najve č en prekmurski Jud na vsaki dve leti, le krajše obdobje po prvi svetovni vojni ob čutno ve č. Statisti čno gledano bi tako lahko med leti 1880 in 1919 veri odreklo najve č okoli 30 Judov, kar je predstavljalo komaj 3% predvojnega judovskega prebi- valstva v Prekmurju. Po vsej verjetnosti pa so bili ti iz- stopi veliko bolj redki, kajti judovsko prebivalstvo iz po- deželja se je veliko redkeje odrekalo svoji veri kot Judje v ve čjih mestnih središ č. Ta pojav je bil še bolj o čiten pri mešanih porokah z nejudovskim prebivalstvom, katerih je bilo do leta 1918 na celotnem Ogrskem sklenjenih okoli 15.000, vendar od tega ve č kot polovica v Budim- pešti. Število mešanih zakonov se je tako iz slabih 3% vseh judovskih zakonov s konca 19. stoletja sicer do prve svetovne vojne dvignilo na 6%, vendar je dobra tre- tjina otrok, ki so izvirali iz teh zakonov, imela judovsko 258 vero. V povpre čju so imeli ti zakoni tudi samo enega otroka. 12 Kot kaže graf 1, je bilo v Prekmurju judovsko pre- bivalstvo mo čno prisotno v obeh prekmurskih mestnih središ čih, v Lendavi in Murski Soboti. V teh dveh na- seljih je v prvi polovici 19. stoletja živelo kar tri četrti- ne vseh prekmurskih Judov. Ostali Judje so živeli raz- treseni po razli čnih okoliških vaseh. Med njimi so se v zelo pomembno judovsko središ če razvili Beltinci, kjer je na višku njihovega razcveta živelo le pol manj prebi- valstva kot v Murski Soboti ali Lendavi. Prav Beltinci so bili namre č ena od najpomembnejših prekmurskih vasi, katera je imela tudi sorazmerno zelo veliko prebi- valcev, saj je npr. leta 1869 imela le par sto prebivalcev manj (1216 prebivalcev) kot obe kasnejši prekmurski mestni središ či. Zato so Beltinci v tem času lahko po- stali tretje središ če Judovstva v Prekmurju, ki je imelo lastno judovsko versko ob čino in celo sinagogo. 13 Ker pa se Beltincem v naslednjih desetletjih ni uspelo razviti v mestno središ če, se njegovo prebivalstvo ni pove čevalo tako hitro kot v Murski Soboti in Lendavi. Leta 1931 je tako v Beltincih živelo 1524 ljudi. Posledi čno se je hitro manjšalo tudi število Judov. Šele od srede 19. stoletja so se Judje za čeli soraz- merno bolj množi čno naseljevati tudi po drugih prek- murskih vaseh. To je bilo obdobje, ko se je število ju- dovskega prebivalstva hitro dvigalo ne le na celotnem Ogrskem, temve č še bolj v Prekmurju. Ob tem so vedno novi judovski priseljenci dobro izkoristili poslovne prilo- žnosti ne le po mestih, temve č v vedno ve čji meri še po vaseh. Velika ve čina prekmurskih Judov se je namre č v skladu s splošnim razvojem na Ogrskem preživljala kot trgovci, kramarji, mesarji, kr čmarji in obrtniki. Zara- di relativne ekonomske zaostalosti Prekmurja je bilo v 18. in 19. stoletju tu zelo malo doma čega meš čanstva. Klub temu pa je s postopno komercializacijo prekmur- skega okolja naraš čala tudi potreba po posredniških, uslužnih in proizvodnih dejavnostih. Ker se je doma če meščanstvo prepo časi razvijalo, so judovski priseljen- 12 Bi hl, Die Juden, str. 910. Fisc her, Antisemitismus in Ungarn, str. 136, 178–179. 13 Andrej Pan čur, Teritorialni obseg judovskih verskih ob čin, str. 47. 259 SOCIALNE PODOBE ci zapolnili naraš čajo čo potrebo po trgovcih, kramarjih, gostilni čarjih, mesarjih, obrtnikih, v mestih pa tudi po razli čnih svobodnih poklicih. Po vaseh so Judje zdru- ževali celo ve č dejavnosti na enkrat in so tako hkrati delovali kot trgovci, kr čmarji in mesarji. Zaradi pomanj- kanja in oddaljenosti primernih nakupovalnih središ č so v gosto poseljenih prekmurskih vaseh zadovoljevali potrebe po najosnovnejših življenjskih potrebš činah. 14 Ni č čudnega torej, če se je v številnih prekmurskih va- seh naselila samo kakšna judovska družina. Vse kaže, da so judovski priseljenci do 80. let 19. stoletja zapolnili vse tržne niše, ki jim jih je ponujalo 14 Ferid G. Keršovan , Spomini na gospodarsko in socialno življenje v Prekmurju. V: Kronika, št. 3, 1964, str. 169–184. Kuz mi č, Podjetnost prekmurskih Židov, str. 173–174. Graf 1. Delež Judov Murske Sobote, Lendave ter Beltincev in drugih prekmurskih vaseh Vir: Oto Luthar , Irena Šumi : Living in Metaphor, Jews and anti-Semitism in Slove- nia. V: Jewes and anti-semitism in the Balkans. Ljubljana in Jeruzalem 2004, str. 38. Ivan Zelko , Gospodarska in družbena struktura turniške pražupnije po letu 1381, Ljubljana 1972, str. 60–61. Kuz mi č, Podjetnost prekmurskih Židov, str. 172, 178. Borut Brumen, Na robu zgodovine in spomina : urbana kultura Murske Sobote med letoma 1919 in 1941. Murska Sobota 1995, str. 43. Ivan Škafar, Kovači čevi spomini na prekmursko iz leta 1893. V: Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 2, 1970, str. 342. Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. januarja 1921 god., Sarajevo, 1932. Splošni pregled Dravske Banovine: Glavni statisti čni podatki. Upravna, sodna in cerkvena razdelitev ter imenik krajev po stanju 1. julija 1939 z dvema zemljevidoma, 939. AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. Dalje Popis Judov 1937. 260 Prekmurje. Od tega časa namre č število judovskega prebivalstva ve č ne naraš ča, temve č do prve svetovno vojne celo rahlo upada. Sorazmerno bolj je upadalo šte- vilo Judov po vaseh, predvsem pa v Beltincih. Zato se je delež judovskega prebivalstva v Lendavi in Murski So- boti od srede druge polovice 19. stoletja z dobre polovice dvignil na dve tretjini judovskega prebivalstva v Prek- murju. Zlasti ob čutno je naraslo judovsko prebivalstvo v Lendavi. Delež judovskega prebivalstva se je tako v ob čini Lendava od leta 1880 z 12% (od skupno 1654 prebivalcev) do leta 1910 celo pove čal na 14% celotnega prebivalstva (od skupno 2723). Nasprotno je v tem času v ob čini Murski Soboti s 17% (od skupno 1786) padel na 9% celotnega prebivalstva (od skupno 2741). Z hi- trim naraš čanjem celotnega prebivalstva v Prekmurju je posledi čno padal tudi delež judovskega prebivalstva. Če je še leta 1880 v Prekmurju živelo 1,4% Judovskega prebivalstva (od skupno 73.765) je ta delež do leta 1910 padel na 1,1% (od skupno 90.670). Čeprav se je v letih pred prvo svetovno vojno iz pretežno agrarnega in go- spodarsko nerazvitega Prekmurja izseljevalo vedno ve č ljudi, je bila rast ve činskega prebivalstva vseeno veliko višja od negativne rasti prekmurskih Judov. 15 Takšna stagnacija judovskega prebivalstva v Pre- kmurju je bil povsem v skladu s takratnim razvojem na celotnem Ogrskem. Čeprav je število Judov po letu 1880 še vedno hitro naraš čalo, je bila ta rast zelo nee- nakomerna. Marsikje število Judov ni le ostajalo enako, temve č se je celo zmanjševalo. V ogrski statisti čni enoti desni breg Donave, ki je zajemala ve čino današnje za- hodne Madžarske skupaj s Prekmurjem se je npr. šte- vilo Judov iz dobrih 95.000 do leta 1910 zmanjšalo na 90.000, njihov delež pa je iz 3,7% upadel na 2,9%. To zmanjševanje judovskega prebivalstva je šlo predvsem na ra čun izseljevanja iz vasi in manjših mest v ve čja mestna središ ča. Manjša mesta so v glavnem pritegni- le priseljence iz neposredne okolice, velika mesta pa iz celotne države in celo iz tujine. V tem pogledu se je 15 Vasilij Mel ik, Rast mestnega prebivalstva na Slovenskem pred prvo svetovno voj- no. V: Ekonomska revija, 1956, str. 206. Dragica Černy, Rast prebivalstva v Prek- murju. V: Kronika, št. 2, 1953, str. 132, 135–136. 261 SOCIALNE PODOBE število Judov zlasti hitro ve čalo v Budimpešti. Pred pr- vo svetovno vojno je tako v Budimpešti živela že skoraj četrtina vseh ogrskih Judov, budimpeštanski Judje pa so predstavljali tudi skoraj četrtino prebivalstva v tem mestu. 16 Nasprotno sta bili Lendava in Murska Sobota od- lo čno premajhni in premalo razviti, da bi lahko prite- gnili nove judovske priseljence. Popis Judov iz leta 1937 tako jasno kaže, da velika ve čina prekmurskih Judov, ki se ni rodila v Prekmurju, izvira iz bližnjih madžarskih mest in vasi, ki so v času dvojne monarhije prav tako kot prekmurski kraji ležali v županijah Zala in Vas. Razpad Avstro-Ogrske leta 1918, revolucionarno vrenje na Madžarskem leta 1919 in dokon čna priklju či- tev Prekmurja Jugoslaviji leta 1920 so povzro čile najve- čjo politi čno zarezo v demografskem razvoju judovskega prebivalstva vse do druge svetovne vojne. Med leti 1910 in 1921 se je tako število Judov zmanjšalo za skoraj dve petini na le 624 (Tabela 1). Posledi čno je v Prekmurju padel tudi delež judovskega prebivalstva, tako da so le- ta 1921 Judje predstavljali samo še 0,68% celotnega prebivalstva (skupaj 92.295). V tem času so se Judje iz gospodarsko nerazvitega in podeželskega Prekmur- ja še naprej izseljevali proti ve čjim mestnim središ čem. Toda za tako velik upad judovskega prebivalstva je bi- la kriva tudi prva svetovna vojna in nastanek nove dr- žavne meje, ki je prekmurske Jude odrezal od njihovih prejšnjih gospodarskih in kulturnih središ č. Prekmur- sko judovsko prebivalstvo je bilo namre č tesno vpeto v madžarski kulturni prostor, zato se jih je po nastanku jugoslovanske države kar precej odlo čilo oditi v na novo nastalo madžarsko državo. Zlasti še, ker so jih na ta prostor navezovale tudi sorodstvene povezave. Poleg te- ga je Prekmurje v času po razpadu Habsburške monar- hije pretresalo še revolucionarno vrenje. Veliko Judov naj bi se zato izselilo zaradi pogromov nad Judi v času Madžarske sovjetske republike leta 1919 in njihovega sodelovanja v Tkal čevi Murski republiki. Nekaj Judov 16 Bi hl, Die Juden, str. 882–886. Fisc her, Antisemitismus in Ungarn, str. 33–35. 262 pa naj bi nova jugoslovanska oblast tudi izgnala. 17 So- razmerno več Judov se je tako izselilo iz vasi kot iz mest, kjer so se Judje lahko po čutili nekoliko bolj varne, tako da je po letu 1921 v Murski Soboti in Lendavi živelo že skoraj 70% prekmurskih Judov. Zlasti drasti čno se je namre č zmanjšalo število prebivalcev v Beltincih, ki so jih Judje skoraj povsem zapustili (Graf 1). Tudi v jugoslovanski državi se je število Judov v Prekmurju še naprej nezadržno zmanjševalo. Ob nasle- dnjem popisu leta 1931 so tako našteli za skoraj četrti- no manj Judov (476), s čimer je delež Judov upadel na 0,52% prekmurskega prebivalstva (90.717). Leta 1937 pa je bilo v Prekmurju naposled popisano le še 417 Ju- dov. Število Judov se je enakomerno zmanjševalo ta- ko v mestih kot po vaseh. Toda po drugi strani se je v primerjavi z Mursko Soboto število Judov zlasti hitro zmanjševalo v Lendavi (Graf 1). Vse kaže, da je hitreje se razvijajo ča Murska Sobota tudi svojemu judovskemu prebivalstvu ponujala veliko ve č možnosti za uspešen gospodarski razvoj kot pa obmejna Lendava. Leta 1931 je tako v Murski Soboti živelo že 3571 ljudi, v Lendavi pa komaj 2443. S hitrim razvojem celotnega prebival- stva in s postopno stagnacijo judovskega prebivalstva so Judje leta 1931 v Murski Soboti predstavljali samo še 4,4% prebivalstva, prav toliko pa tudi v ob čini Len- dava (skupaj z Dolgo vasjo 3836 prebivalcev). Ker so bili Judje skoraj brez izjeme mestni prebivalci, je bil njihov delež v mestni naselbini Lendava seveda veliko višji in je znašal celo dobrih 9%. 18 Glavni krivec za nadaljnjo upadanje števila prek- murskih Judov je bila še vedno relativna ekonomska zaostalost Prekmurja. Na slabo razvitem in omejenem prekmurskem tržiš ču je bila vedno bolj opazna konku- renca nejudovskega meš čanstva, ki se je vedno bolj kre- pilo. Nasprotno so velika mesta v ostalih delih Jugosla- vije ponujala ugodne priložnosti za gospodarski razvoj judovskega prebivalstva, ki se je zaradi svoje ugodne so- 17 Miroslav Kokolj, Prekmurje v prevratnih letih 1918–1919. V: Revolucionarno vre- nje v Pomurju v letih 1918–1920, Ljubljana 1981, str. 71–79. Brumen, Na robu zgodovine, str. 46. 18 Splošni pregled Dravske banovine, str. 132, 160 263 SOCIALNE PODOBE cialne strukture lahko uspešno vklju čeval v velemestno življenje. Za prekmurske Jude so bila veliko bolj kot relativno majhna slovenska mesta privla čna hrvaška. Leta 1937 tako v ostalih slovenskih mestih zasledimo le nekaj prekmurskih Judov (v Ljubljani trgovskega po- tnika Josipa Boroša, trgovca Mavra Kleina in tipografa Arturja Kohna z družino). Nasprotno je veliko prekmur- skih Judov mogo če zaslediti v Zagrebu. Tik pred drugo svetovno vojno jih je bilo tako od zagrebških Judov vsaj 42 rojenih v Murski Soboti. V Murski Soboti je bilo ro- jenih celo ve č zagrebških Judov kot v katerih drugih večjih hrvaških mestih z ve čjim številom prisotnega ju- dovskega prebivalstva (npr. Našice, Podravska Slatina, Požega itd.). 19 S selitvijo prekmurskih Judov v mesta, predvsem v takratna bližnja velika mesta, se je torej le nadaljeval trend, ki se je za čel že v 80. letih 19. stoletju. Podobno kot drugje v Jugoslaviji se je sedaj ta trend samo še okre- pil. Na Hrvaškem je tako leta 1880 v mestih živelo dve petine Judov, leta 1910 že polovica in leta 1931 celo tri četrtine. Od tega jih je leta 1921 v Zagrebu živelo skoraj 30%, deset let kasneje pa že skoraj 45%. V Zagrebu se je torej v samo desetih letih število Judov pove čalo za 47%. Število Judov je hitreje naraš čalo samo še v Beogradu, kjer se je v tem času dvignilo celo za 63%. Nasprotno se je število Judov v hrvaških vaseh in manjših nase- ljih zmanjšalo za skoraj polovico. Z redkimi izjemami se je število judovskega prebivalstva za ve č kot desetino zmanjšalo tudi po ostalih hrvaških mestih. Glede na to, da se je v tem času število Judov na Hrvaškem vseeno pove čalo za skoraj 5%, gre to pove čanje le na ra čun hitre rasti Zagreba. V tem pogledu je bil torej razvoj judovske- ga prebivalstva v Prekmurju povsem v skladu z razvojem na Hrvaškem. Podobno je bilo tudi drugje v sosednjih deželah. Iz avstrijske Gradiš čanske, od koder so v 18. stoletju v Prekmurje prišli prvi judovski priseljenci, se je tako število Judov med leti 1880 in 1934 prakti čno pre- polovilo. Pospešeno izseljevanje Judov v velika urbana središ ča je bila tudi povsem v skladu s splošnim evrop- 19 Melita Švob, Židovi u Hrvatskoj : židovske zajednice, 1. del. Zagreb 2004, str. 90–98, 462–463. 264 skim razvojem. V 30. letih 20. stoletja je tako v mestih živelo že ve č kot 85% nemških, okoli 80% madžarskih ter celo ve č kot 75% poljskih Judov. 20 *** V ostali Sloveniji je bil demografski razvoj judo- vskega prebivalstva v mnogih pogledih povsem druga- čen kot v Prekmurju. Te razlike niso nastale le zaradi druga čnega gospodarskega in družbenega okolja, tem- več prvotno zaradi relativno poznega za četka naselje- vanja na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem. Šele dokon čna emancipacija Judov v Habsburški monarhiji je namre č omogo čila za četek dolgotrajnejšega naselje- vanja v teh deželah. Mar čna revolucija leta 1848 je Judom v Habsbur- ški monarhiji prinesla prvi odlo čilen korak k njihovi emancipaciji. Oktroirana ustava z dne 25. aprila 1848 je v tretjem poglavju vsebovala dokaj obsežen katalog temeljnih pravic človeka in državljana, ki je vsem prebi- valcem (državljanom), se pravi tudi Judom, zagotavljal svobodo vere in vesti ter osebno svobodo. Vsak drža- vljan je lahko postal zemljiški posestnik ali se je za čel ukvarjati s kakšno zakonsko dovoljeno obrtjo. Odslej so bili vsi državljani enaki pred zakonom, prav tako so ime- li enake dolžnosti glede pla čevanja davkov in obrambe domovine. 27. paragraf je med drugim napovedal, da bo zakone, ki se dotikajo razlik v položaju pripadnikov razli čnih veroizpovedi, pripravil naslednji državni zbor. Navsezadnje je ustava zagotavljala še svobodo veroizpo- vedi: »Vsim v cesarstvu po postavah pripuš čenim kri- stjanam, ravno tako tudi Judam je dovoljeno, službo Božjo prosto opravljati.« 21 Oktroirana ustava je ureditev vprašanja enakoprav- 20 Šv ob, Židovi u Hrvatskoj 1, str. 99. Ivo Goldstein, Židovi u Zagrebu 1918–1941, Zagreb 2004, str. 309–310. Popis stanovništva 1921. Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31 marta 1931 godine, 2. del: Prisutno stanovništvo po veroispove- sti. Beograd 1938. Albert Lichtblau: Integration, Vernichtungsversuch und Neube- ginn – Osterreichisch-jüdische Geschichte 1848 bis zur Gegenwart. V: Geschichte der Juden in Österreich, str. 498–500. 21 Ustavno pismo Avstrijanskiga Cesarstva. V: Novice, 5. mali travna 1848, št. 14. Janez Cvir n, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma v Habsburški monarhiji, Lju- bljana 2006, str. 9–10. 265 SOCIALNE PODOBE nosti habsburških Judov preložila na državni zbor. 22 Ta je sicer sprejel cesarski patent z dne 20. oktobra 1848, s katerim je bil odpravljen judovski davek, 23 nove ustave pa ni mogel ve č sprejeti. Cesar Franc Jožef je namre č ob podpori protirevolucionarnih sil razpustil državni zbor in 4. marca 1849 sprejel novo oktroirano ustavo. Ta ustava je Judom zagotavljala enake državljanske pravi- ce kot ostalim prebivalcem Habsburške monarhije. Prav na podro čju temeljnih pravic človeka in državljana nova ustava ni okrnila standardov, ki so bili doseženi med revolucijo. 24 V svojem 25. paragrafu je celo izrecno za- gotavljala svobodo gibanja znotraj cesarstva in svobodo izseljevanja. 25 Tudi po dokon čni utrditvi neoabsolutiz- ma in odpravi in ukinitvi ustavnosti z silvestrskim pa- tentom 31. decembra 1851 so nekatere temeljne pravice človeka in državljana še vedno veljale (svoboda vere in bogoslužja, enakost državljanov pred zakonom). Ker pa so bila druga ustavna na čela razveljavljena, so na Šta- jerskem, Kranjskem in Koroškem, kjer Judom ni bilo dovoljeno bivanje, še vedno veljale stare omejitve. 26 Nekaterim Judom je kljub tem omejitvam uspelo izkoristiti kratkotrajno veljavnost judovske enakoprav- nosti in so se naselili tudi v krajih, kjer se prej niso sme- li naseljevati. Vendar je bila z odpravo ustavnih na čel znova odpravljena tudi pravna podlaga za njihovo stal- no bivanje. V naslednjih letih je bila zato njihova usoda na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem zopet negotova. Kljub temu pa je npr. judovska skupnost v Gradcu po- stopoma vedno bolj pridobivala na pomenu. 27 Druga če je bilo na Kranjskem. V 50. letih 19. stoletja je sicer v Ljubljano prihajalo vedno ve č judovskih trgovcev, ki pa so se predvsem zaradi nasprotovanja magistrata in tudi domačih trgovcev ponavadi zadrževali le krajši čas. Mestne oblasti so prav tako z vsemi sredstvi poskušale 22 Lichtblau , Integration, str. 455. 23 Bi hl, Die Juden, str. 893. 24 Cvirn , Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 63. 25 Novice, 14. marec 1849, št. 11. Kaiserliches Patent vom 4. März 1849, die Re- ichsverfassung für das Kaiserthum Oesterreich enthaltend, št. 150. V: Allgemeines Reichs-Gesetz- und Regierungsblatt für das Kaiserthum Oesterreich, 1849, str. 153–154. 26 Valen či č, Židje v preteklosti Ljubljane, str. 51. 27 Lich tblau, Integration, str. 457. 266 prepre čiti naselitev judovskih obrtnikov. Ljubljana je po vrhu vsega prav v tem času ostala brez stalno naselje- nih prebivalcev z judovsko vero. Celo judovski trgovci in krošnjarji, ki so druga če stalno prihajali v mesto, se niso poskušali stalno naseliti, » čeprav so zakonodaja, upravna praksa višjih oblasti in gospodarski razvoj po- večale možnost preseljevanja in menjavanja bivališ ča tudi za« 28 Jude. Z obnovo ustavnega življenja so se v 60. letih 19. stoletja postopoma odpravljale omejitve, ki so jih bili deležni Judje v deželah, kjer so lahko prebivali. 29 Toda dokon čni preboj se je zgodil šele po porazu avstrijske velikonemške zunanje politike in nastanku dualisti čne Avstro-Ogrske. Popolna emancipacija judovskega prebi- valstva je bila dosežena s sprejetjem državnega temelj- nega zakona o splošnih pravicah državljanov z dne 21. decembra 1867. Ta zakon je imel izjemno širok katalog temeljnih pravic človeka in državljana. Med drugim je 4. člen zagotavljal prosti pretok ljudi in blaga znotraj drža- ve, po 6. členu pa se je smel vsak državljan prosto na- seljevati v vseh krajih v državi, tu pridobivati in prosto razpolagati z nepremi čninami vseh vrst in v okviru za- konskih pogojev izvrševati vsako pridobitno dejavnost. Nenazadnje je bila med drugim zagotovljena še svoboda vere in bogoslužja. Državljanske in politi čne pravice so bile odslej neodvisne od veroizpovedi. 30 Z odpravo vseh nekdanjih omejitev so se Judje za- čeli bolj množi čno naseljevati tudi v osrednjih sloven- skih deželah. V Tabeli 2 je prikazano število Judov v posameznih avstrijskih deželah glede na popise prebi- valstva med leti 1880 in 1910. Za primerjavo je prika- zano še število Judov na Ogrskem in Hrvaškem. Po teh podatkih je bilo leta 1880 na Kranjskem prisotnih 96 pripadnikov judovske vere, leta 1910 pa že 146. Podob- no je tudi na Spodnjem Štajerskem v tem času število Judov zraslo s 144 na 187. Čeprav je torej na sloven- skem Štajerskem vedno živelo ve č Judov kot na Kranj- 28 Prav tam, str. 55. 29 Bi hl, Die Juden. del, str. 893–894. 30 Staatsgrundgesetz vom 21. December 1867, über die allgemeinen Rechte der Sta- atsbürger für die im Reichsrathe vertretenen Königreiche und Länder, št. 142. V: Reichs-Gesetz-Blatt für das Kaiserthum. 267 SOCIALNE PODOBE Tabela 2. Prisotno judovsko prebivalstvo v Habsburški monarhiji 1880–1910 glavno mesto 1880 1890 1900 1910 Ogrska 624.826 707.961 831.162 911.227 Hrvaška 13.488 17.261 20.216 21.231 Cislajtanija skupaj 1.005.394 1.143.305 1.224.899 1.313.687 Galicija 686.596 772.213 811.371 871.895 Bukovina 67.418 82.717 96.150 102.919 Češka 94.449 94.479 92.745 85.826 Moravska 44.175 45.324 44.225 41.158 Šlezija 8.580 10.042 11.988 13.442 Spodnja Avstrija 95.058 128.729 157.278 184.779 Dunaj (73.222) (118.495) (148.169) (175.318) Zgornja Avstrija 1.056 1.078 1.280 1.250 Salzburg 115 157 199 285 Trst 4.640 4.708 4.954 5.498 Goriška in Gradiš čan- ska 319 331 295 325 Gorica (256) (274) (248) (252) Istra 171 229 285 684 Koroška 114 164 212 341 Celovec (94) (115) (139) (214) Štajerska 1.782 1.979 2.895 Gradec (1.211) (1.255) (1.620) (1.971) SLOVENSKE DEŽELE Spodnja Štajerska 144 192 187 Kranjska 96 89 145 146 Ljubljana (74) (76) (95) (116) Sodni okraji z ozemlja današnje slovenske Primorske sodni okraji Kranjska Postojna 1 Senože če5 Idrija 1 268 skem, je glavni center judovstva ležal v sedanji avstrij- ski Štajerski, predvsem v Gradcu. Po vrhu se je ta cen- ter v zadnjih dveh desetletjih pred prvo svetovno vojno samo še krepil. Delež spodnještajerskih Judov je tako z skoraj 10% leta 1890 padel na le 6% leta 1910. Celo na Koroškem je živelo veliko ve č Judov kot skupaj na slo- venskem Štajerskem in Kranjskem. Pri tem pa nobeden od njih ni živel na tistem delu Koroške, ki je danes v okviru Slovenije. Še veliko ve č Judov je živelo v primor- skih deželah, predvsem v Trstu. Toda tudi te številke so povsem zanemarljive v primerjavi z drugimi dežela- mi avstrijske polovice Habsburške monarhije. Resni čni center avstrijskega judovstva je bil vedno v Galiciji in Bukovini ter v čeških deželah, v vedno ve čji meri pa je to vlogo prevzemal Dunaj. Zaradi izseljevanja in relativ- no nizkega naravnega prirastka je število Judov v če- ških deželah vedno bolj stagniralo. Zaradi množi čnega izseljevanje tudi število Judov v Galiciji in Bukovini ni naraslo tako zelo, kot bi druga če ob relativno visokemu naravnemu prirastku. Judovski migranti so se razen v tujino množi čno izseljevali predvsem na Dunaj in druga večja habsburška mesta. V primeru avstrijskih in slovenskih dežel, kjer so pred letom 1867 obstajale omejitve pri priseljevanju ju- dovskega prebivalstva, je tako še bolj opazna tendenca glavno mesto 1880 1890 1900 1910 Goriška in Gradiš čan- ska Ajdovš čina 3 2 6 Gorica okolica 10 Kanal 2 Komen 3 6 Sežana 1 Tolmin 2 1 Istra Koper 7 7 10 10 Piran 1 1 Vir: Oesterreichische Statistik, I. Band, 2. Heft: Die Bevölkerung der im Reichsrathe vertretenen Königreiche und Länder nach Religion, Bildungsgrad, Umgangssprache und nach ihren Gebrechen. Wien 1882, str. 18–21, 30–31, 34–36. Oesterreichische Statistik, XXXII. Band., Wien 1892, str. 56–69. Oesterreichische Statistik, LXIII Band, 1. Heft: Die Summarischen Ergebnisse der Volkszählung, Wien 1902, str. 58–71. Bihl, Die Juden, str. 882–883, Lichtblau: Integration, str. 474, 502. 269 SOCIALNE PODOBE naseljevanja v deželnih glavnih mestih. V Gradcu, Ce- lovcu in Ljubljani je v vsem obravnavanem obdobju ži- velo med dobrih 60 in dobrih 80% deželnega judovskega prebivalstva. Za razliko od ostalih avstrijskih in ogrskih dežel, kjer se je judovsko prebivalstvo za čelo šele po- stopoma bolj množi čno naseljevati v ve čjih mestih, je bilo na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem že takoj ob svoji naselitvi skoncentrirano v ve čjih mestih. Judje so se namreč v teh deželah že od vsega za četka komajda naseljevali v podeželskih ob činah, temve č predvsem v deželnih glavnih mestih, kjer je bilo najve č možnosti za njihovo poklicno udejstvovanje. Visoka stopnja urbaniziranosti judovska prebival- stva je zna čilna tudi za čas po razpadu Habsburške mo- narhije. V spodnji tabeli 3 je prikazano število judovskih vernikov po avstrijskih popisih prebivalstva iz leta 1880, 1890, 1900 in 1910, jugoslovanskih popisih iz leta 1921 in 1931 ter po popisu članov judovske verske ob čine iz leta 1937. Glavni namen tabele je prikazati statisti čni razvoj judovskega prebivalstva do popisa iz leta 1937, ki bo podlaga za nadaljnjo analizo strukture judovskega prebivalstva. Zato je v tabeli zajeto le ozemlje takratne Dravske banovine, izpuš čena pa je celotna Primorska, ki se je med obema svetovnima vojnama nahajala pod Italijo. V primerjavi z ozemljem sedanje Slovenije se s tem skupno število Judov le malenkostno zmanjša. V zgornji tabeli 2 je tako ozna čeno tudi število Judov po sodnih okrajih Kranjske, Goriške in Gradiš čanske ter Istre, kateri obsegajo dele sedanje Slovenije. Nekateri sodni okraji, v prvi vrsti Gorica okolica, pa posegajo tu- di na sedanjo italijansko stran meje. Glede na te popi- se prebivalstva je bilo pred prvo svetovno vojno na tem ozemlju zelo malo Judov. Leta 1880 jih je bilo 14, leta 1890 19, leta 1900 24 in leta 1910 22, se pravi komaj 1,6% judovskega prebivalstva z ozemlja sedanje Slo- venije. Velika ve čina primorskih Judov je bila namre č skoncentrirana v Trstu in Gorici in tudi tisti, ki so živeli na današnji slovenski strani meje, so bili nelo čljiv del tržaške in goriške judovskih skupnosti ter jih je kot ta- kšne tudi potrebno obravnavati. Povrhu je bila njihova kontinuiteta bivanja zelo kratka. V vsem tem obdobju so bili stalno prisotni samo v Kopru, kjer jih je tudi najve č 270 živelo. V obdobju med obema svetovnima so se Judje iz istrskih primorskih mest povsem asimilirali z ve činskim prebivalstvom. 31 Gospodarsko uspešna primorska judo- vska skupnost, ki se je števil čno hitro krepila že vse od 18. stoletja, tudi ni imela nobenega ve čjega interesa za naseljevanje Štajerske, Koroške in Kranjske. 32 Priselilo se je le par posameznikov, katerih število je bilo povsem zanemarljivo v primerjavi z priseljenci iz Ogrske, Hrva- ške in čeških dežel ter celo iz Nem čije. Za podlago Tabele 3 sem vzel vse dostopne popi- se prebivalstva, ki vero prebivalstva prikazujejo po ob- činah. Zato manjkajo popisi po ob činah za Prekmurje v okviru Ogrske in za Štajersko leta 1900. Ker za leta 1900 tudi ni dostopen popis celotnega judovskega pre- bivalstva v Prekmurju, so dostopni podatki za to leto prikazani samo informativno. Po letu 1880 se je obseg posameznih ob čin seveda mnogokrat spreminjal. Zato je obseg ob čin v tabeli prilagojen stanju ob čin z dne 1. ju- lija 1939, ki je bil podlaga za analizo statisti čnih podat- kov iz leta 1931. Prav tako je tudi obseg štirih avtono- mnih mest (Ljubljana, Maribor, Celje in Ptuj) ter okrajev prilagojen stanju iz leta 1939. Hkrati so nekatere imena ob čin, ki so bila po drugi svetovni vojni spremenjena, prilagojena sedanjemu poimenovanju. S poudarjenimi števili je prikazano število Judov po posameznih okrajih in avtonomnih mestih, če so ta števila v oklepajih, so seštevek posameznih ob čin tega okraja. Zunaj Prekmurja je tako živelo le zelo malo Judov. Leta 1880 jih je bilo 239, do prve svetovno vojne pa je njihovo število naraslo za dve petini na 334. Po razpadu Habsburške monarhije in nastanku jugoslovanske dr- žave je podobno kot v Prekmurju tudi v osrednji Sloveni- ji število Judov upadlo, vendar v tem primerov komaj za slabih 7%. Za razliko od Prekmurja je v naslednjih letih spet za čelo naraš čati in je leta 1937 doseglo vrh s 361 popisanimi osebami. Takšno naraš čanje števila kranj- skih in štajerskih Judov pa vseeno ni moglo kompenzi- 31 Darko Dukovski, Židovi u Istri izme đu dva svjetska rata. V: Časopis za suvreme- nu povijest, št. 1, 1997, str. 81–82. Slavko Gaberc , Tiha asimilacija istrskih Židov. V: Primorska sre čanja, 2000, št. 229, str. 347–349. 32 August Walzl, Die Juden in Kärnten und das Dritte Reich. Klagenfurt 1987, str. 35. 271 SOCIALNE PODOBE Tabela 3. Prisotno judovsko prebivalstvo z ozemlja Dravske banovine po popis iz leta 1880, 1890, 1900, 1910, 1921, 1931 in 1937 glede na okraje in avtonomna mesta ter ob čine z dne 1. julija 1939 okraji in avtonomna mesta ob čine 1880189019001910192119311937 Brežice (7) (11) (7) (5) (12) (8) (2) Bizeljsko 3 3 6 2 2 1 1 Brežice 1 1 3 1 Kozje 4 Pod četrtek 1 Brestanica 2 2 Sevnica 3 1 1 4 1 Velika Dolina 63 Celje (mesto) 1 062 32 52 63 02 1 Celje (4) (1) (4) (19) (4) Celje okolica 18 Loka 6 Petrovče41 1 Polzela 3 Šentjur 3 Teharje 3 Prebold 2 Črnomelj (1) (3) Črnomelj 1 3 Dravograd (2) (3) (2) Dravograd 1 Ravne na Koroškem 1 Mežica 1 Vuhred 2 Vuzenica 2 Kamnik (7) (1) (4) (1) (1) (2) Domžale 1 Homec 2 Kamniška Bistrica 4 Kamnik 7 1 1 272 okraji in avtonomna mesta ob čine 1880189019001910192119311937 Ko čevje (3) (3) (9) (2) Ko čevje 2 Fara 3 3 7 2 Kranj (9) (3) (16) (20) Golnik 1 Kranj 9 13 20 Stara Loka 3 Stražiš če1 Trži č 1 Krško (1) (3) (1) Boštanj 3 Mokronog 1 Rade če1 Laško (1) (9) (15) (7) (3) (15) Laško 1 3 2 Jurklošter 4 Trbovlje 9 8 7 3 13 Lendava (310) (207) (160) Beltinci 146 152 61 4 3 3 Bogojina 9 7 6 Črenšovci 1 12 6 Dobrovnik 13 7 2 Gaberje 17 Genterovci 4 2 Lendava 231 293 383 257 171 137 Poljana 1 1 Turniš če9 2 3 Litija (7) (2) (1) Litija 4 1 1 Zagorje 3 1 Ljubljana (mesto) 75 83 105 116 96 95 138 Ljubljana (1) (4) (6) (15) Borovnica 2 Polje 1 1 6 15 Ra čna 1 Ljutomer (14) (8) (7) (8) (9) (15) (6) Ljutomer 11 8 7 5 3 12 2 Radenci 3 6 273 SOCIALNE PODOBE okraji in avtonomna mesta ob čine 1880189019001910192119311937 Štrigova 3 4 Veržej 3 Maribor (mesto) 37 64 62 66 64 81 68 Maribor desni breg (7) (15) (2) (4) (8) (11) (17) Črešnjevec 1 Pobrežje 5 6 Polj čane 7 6 1 1 Pragersko 3 Ra če1 Ruše 1 4 Slovenska Bistrica 2 Spodnja Polskava 41151 Makole 2 4 Lovrenc na Pohorju 31 4 Maribor levi breg (1) (9) (6) Košaki 1 8 6 Velka 1 Murska Sobota (314) (269) (257) Bodonci 8 3 4 Cankova 2 3 4 Gornji Petrovci 773 Grad 5 3 Križevci v Prekmurju 836 Kupšinci 5 Martjanci 11 9 8 Murska Sobota 311 311 234 175 159 150 Murska Sobota okolica 17 16 14 Pe čarovci 3 Pertoča5 5 5 Puconci 2 1 6 274 okraji in avtonomna mesta ob čine 1880189019001910192119311937 Rogaševci 25 21 18 Selo 13 7 6 Šalovci 21 26 21 Tišina 10 6 9 Novo mesto (1) (13) (8) (2) (3) Novo mesto 1 3 Mirna Pe č 1 Šmihel- Stopiče 13 4 1 Trebnje 3 Toplice 1 Ptuj (mesto) 41 54 37 37 28 32 29 Ptuj (10) (14) (25) (18) (31) (10) (15) Breg 8 Grajena 1 Majšperk 6 1 3 Ormož 2 2 1 Rogoznica 1 2 3 3 2 Središ če ob Dravi 10 8 15 8 7 5 6 Cirkulane 6 5 6 4 5 1 2 Gorišnica 1 4 Lovrenc na Dravskem Polju 1 Radovljica (2) (3) (7) (5) (11) Bled 7 4 11 Jesenice 1 Lesce 1 Kranjska gora 12 1 Slovenj Gradec (9) (3) (8) Mislinja 6 Slovenj Gradec 34 Šoštanj (mesto) 3 Topolšica 4 275 SOCIALNE PODOBE rati veliko hitrejšega upadanja števila Judov v Prekmur- ju, zlasti še, ker je bila judovska skupnost v Prekmurju sprva tudi veliko števil čnejša (Graf 2). Zato je število Ju- dov z ozemlja kasnejše Dravske banovine že leta 1890 doseglo višek, nato pa je samo še upadalo. Ob tem so prekmurski Judje vedno bolj izgubljali svojo relativno težo. Če je judovska skupnost v Prekmurju še leta 1880 predstavljala ve č kot 80% Judov z ozemlja Slovenije, se je to razmerje do leta 1937 zmanjšalo na komaj še 54% v korist Judov iz ostale Dravske banovine. 33 Leta 1889. okraji in avtonomna mesta ob čine 1880189019001910192119311937 Šmarje pri Jelšah (7) (19) (3) (7) (1) Planina pri Sevnici 1 Rogatec 10 1 1 Rogaška Slatina 3 Polje ob Sotli 1 Pristava 1 Šmarje pri Jelšah 68 1 Žusem 4 ∑ Prekmurje 10391107 33 1000 624 476 417 ∑ ostalo 239 281 322 334 312 344 361 SKUPAJ 1278 1388 1334 936 820 778 Vir: Special Orts-Repertorium von Krain : Obširen imenik krajev na Kranjskem. Wien 1884. Special Orts-Repertorium von Krain : Specijalni repertorij krajev na Kranjskem : na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890. Wien 1894. Leksikon ob čin za Kranjsko : izdelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. grudna 1900. Wien 1906. Spezialortsrepertorium von Krain : Bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910. Wien 1919. Spe- cial Orts-Repertorium von Steiermark : Obširen imenik krajev na Štajerskem. Wien 1883. Leksikon ob čin, kraljestev in dežel zastopanih v državnem zboru: Izdelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. grudna 1900: Štajersko. Wien 1904. Special Orts-Repertorium von Steiermark : Specijalni repertorij krajev na Štajerskem : na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890. Wien 1893. Specialni krajevni repertorij za Štajersko : izdelan na podlagi podatkov ljudskega štetja z dne 31. decembra 1910. Wien 1918. Popis stanovništva 1921, str. 292–345. Splošni pregled Dravske Banovine, str. 4–19. AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. 276 Število teh Judov bi bilo le nekoliko ve čje, če bi jim prišteli tudi tiste, ki so izstopili iz judovske vere. Ker za razliko od Ogrske v avstrijski polovici Habsburške monarhije mešane judovsko krš čanske poroke niso bile dovoljene, je bilo v Cislajtaniji posledi čno tudi veliko ve č izstopov iz vere. Ta pojav je bil zlasti zna čilen za Dunaj. V nobenem drugem mestu Evrope se ni dalo krstiti to- liko Judov kot prav na Dunaju. Po letu 1900 se je tu letno dalo krstiti od 500 do 700 oseb. Po drugi strani je v tem času letno tudi do 200 oseb vstopilo v judovsko versko skupnost. Judje niso zapuš čali svoje vere le za- radi poroke s kristjani, temve č v vedno večji meri tudi zaradi poklicne kariere, predvsem v državnih in drugih Graf 2. Število Judov v mejah ozemlja Dravske banovine med leti 1880 in 1937 Vir: Special Orts-Repertorium von Krain : Obširen imenik krajev na Kranjskem. Wien 1884. Special Orts-Repertorium von Krain : Specijalni repertorij krajev na Kranjskem : na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890. Wien 1894. Leksikon ob čin za Kranjsko : izdelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. grudna 1900. Wien 1906. Spezialortsrepertorium von Krain : Bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910. Wien 1919. Spe- cial Orts-Repertorium von Steiermark : Obširen imenik krajev na Štajerskem. Wien 1883. Leksikon ob čin, kraljestev in dežel zastopanih v državnem zboru: Izdelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. grudna 1900: Štajersko. Wien 1904. Special Orts-Repertorium von Steiermark : Specijalni repertorij krajev na Štajerskem : na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890. Wien 1893. Specialni krajevni repertorij za Štajersko : izdelan na podlagi podatkov ljudskega štetja z dne 31. decembra 1910. Wien 1918. Popis stanovništva 1921, str. 292–345. Splošni pregled Dravske Banovine, str. 4–19. AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. 277 SOCIALNE PODOBE službah, ki so zahtevale univerzitetno izobrazbo. Toda glede na zelo števil čno judovsko populacijo na Dunaju teh prestopov nikoli ni bilo posebno veliko. 34 V ostalih avstrijskih deželah pa je bilo še veliko manj krš čenih Judov. Zlasti malo jih je bilo v samem središ ču Judo- vstva v Galiciji in Bukovini, toda tudi v neprimerno bolj svetovljanski Pragi in Trstu jih ni bilo veliko. V povpre- čju je v avstrijskih deželah vsako leto iz judovske verske skupnosti izstopilo 840 do 900 oseb kar je znašalo letno 1 izstop na okoli 1400 Judov. Posledi čno je moralo biti zelo malo verskih izstopov tudi na Kranjskem in sloven- skem Štajerskem, do propada Habsburške monarhije mogo če le okoli 10. 35 Po znanih podatkih za Ljubljano so se npr. v Lju- bljani do prve svetovno vojne pokristjanili le trije moški in v celoti še ena družina. Tudi v Jugoslaviji je bilo teh izstopov dolgo časa zelo malo. V 20. letih je bilo le nekaj posamičnih primerov. Po prihodu nacizma na oblast v Nem čiji se je po letu 1933 število izstopov iz judovske vere sicer nekoliko pove čalo in je bilo skoraj vsako leto zabeleženo par primerov, toda v primerjavi s celotnim judovskim prebivalstvom jih je bilo še vedno zelo malo. Šele po nemški zasedbi Avstrije in Češke se je število konvertitov hitro pove čalo na ve č deset oseb in je dose- glo svoj vrh med leti 1940/41. 36 Podobno je bilo tudi v Zagrebu, kjer je bilo 90% vseh primerov judovskih kon- vertitov zabeleženo po letu 1938. 37 Popis Judov v Dravski banovini iz leta 1937 je bil torej opravljen pred tem valom izstopov po letu 1938, zato je v popisu zabeležena tudi velika ve čina Judov, ki so takrat izstopili, hkrati pa je zabeležena tudi ve čina Judov, ki so že zapustili judovsko vero, vendar še niso vstopili v kakšno drugo vero in so bili zato zabeleženi kot osebe brez vere. Spodnja tabela tako prikazuje vero popisanih Judov in njihovih družinskih članov z izjemo 34 Beller , Wien und die Juden 1867–1938, str. 19. 35 Monika Richarz , Die Entwicklung der jüdischen Bevölkerung. V: Deutsch-Judi- sche Geschichte in der Neuzeit, 3. del: Umstrittene Integration 1871–1918, Mün- chen 1997, str. 21–22. Bi hl, Die Juden, str. 909–910. 36 Andrej Pan č ur, Mojca Šorn, Renato Podberšič in Damjan Han či č, Izstopi iz judo- vske vere. V: Premoženjski položaj Judov. 37 Melita Švob, Židovi u Hrvatskoj : židovske zajednice, 2. del., Zagreb 2004, str. 162–163. 278 prekmurskih Judov. Kar 87% oseb je ob popisu imelo judovsko vero, 6% jih je bilo brez vere, ostalih 7% pa je imelo katero od kr čanskih ver. V naslednjih letih je judovsko vero zapustilo še dodatnih 6% leta 1937 popi- sanih oseb, tako da je ob za četku druge svetovno vojne najmanj petina judovske populacije v osrednji Sloveniji ni bila del judovske verske skupnosti. V Prekmurju je bilo teh konvertitov še veliko manj. Med popisanimi 417 osebami so bili samo 3 evangeli čani in 2 brezverca. Ve čina zabeleženih nejudovskih vernikov je živela v mešanih zakonih. V jugoslovanskem delu Slovenije je namre č še vedo veljal avstrijski zakon, po katerem niso bile veljavne poroke med kristjani in osebami, ki niso pripadale krš čanski veri. 38 Tako je tudi za poroke med kristjani in Judi veljal zadržek verske razli čnosti. Po prvi svetovni vojni se je ta zakonodaja razširila še na Prek- murje, kjer je prej veljala veliko bolj liberalna ogrska za- konodaja iz leta 1895. Če je po veljavni avstrijski zakono- daji iz leta 1868 39 npr. katoli čan hotel skleniti zakonsko zvezo z Judom, je moral najprej dobiti dovoljenje od dr- žave in od katoliške cerkve, druga če se ni mogel poro čiti. Po takšni poti je morala npr. iti tudi katoli čanka 38 Josef Schey, Das allgemeine bürgerliche Gesetzbuch für das Kaiserthum Österre- ich in der Fassung nach den drei Teilnovellen, Wien 1916, str. 48. 39 Gesetz vom 25. Mai 1868, wodurch die interconfessionellen Verhältnisse der Staatsbürger in den darin angegebenen Beziehungen geregelt werden, št. 49. V: Reichs-Gesetz-Blatt für das Kaiserthum Oesterreich, 1868, št. 19, str. 99–100. Tabela 4. Vera Judov in njihovih družinskih članov v Dravski banovini izven Prekmurja leta 1937 število v% brez vere 23 6 evangeli čanska 2 1 judovska 293 81 judovska (kasneje izstopi) 22 6 judovska (prej katoliška) 1 katoliška 17 5 pravoslavna 2 1 starokatoliška 1 361 Vir: AS 68, a.e. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. 279 SOCIALNE PODOBE Sidonija Novak , uradnica iz Murske Sobote, če se je ho- tela poro čiti z judovskim mesarjem Andrejem Fischer- jem , ki je bil o če njenega nezakonskega otroka. V svoji prošnji je Sidonija tudi zagotovila, da se bosta poro čila v katoliški cerkve in »da bodo vsi otroci obojega spola ostali moje vere t. j. katoliške in da se moj mož ne bo nigdar vmešaval v moje, kakor tudi ne v izpolnjevanje verskih dolžnosti otrok.« Levantinski knezoškofijski or- dinariat iz Maribora je tako 11. oktobra 1937 na podlagi papeževega pooblastila z dne 1. oktobra 1937 podelil Sidoniji Novak izpregled zadržka razli čnosti vere, hkrati pa je dobila dovoljenje za poroko tudi od Kraljeve ban- ske uprave Dravske banovine. 40 Ker takšnega izpregleda zadržka razli čnosti ni bi- lo lahko dobiti, so bili veliko bolj pogosti primeri, da je posameznik preprosto izstopil iz judovske verske skupnosti. Te osebe, ki so z izstopom ostale brez vere, so imele pred seboj dve možnosti. Lahko so preprosto ostali brezverci in se kot takšni tudi poro čali. Veliko ve č je primerov, da so nato prevzeli kakšno drugo vero. Za otroke, ki so odraš čali v mešanih zakonih, sploh ni bi- lo nujno, da so bili vzgajani v prevladujo či katoliški ali kakšni drugi krš čanski veri. Po veljavni avstrijski zako- nodaji so imeli v mešanih zakonih rojeni sinovi o četovo vero in h čerke materino vero. Vendar sta pri tem imela zakonca možnost, da s pogodbo pred ali po poroki dolo- čita drugače. Družina Kos iz Maribora je zelo lep primer versko mešane družine, kjer so imeli tudi otroci razli čno vero. Jelka Kos z dekliškim priimkom Göstl je tudi v poroki obdržala svojo judovsko vero. Njen mož Hinko je bil katoli čan, zato so bili katoli čani tudi vsi trije njegovi sinovi. Nasprotno sta obe h čerki imeli judovsko vero. Število Judov, ki so živeli v mešanih zakonih in so se odrekli svoji veri, je bilo seveda nekoliko ve čje kot pa ga kažejo številke popisa iz leta 1937, kajti te osebe so predstavljale velik del tistih oseb judovskega izvora, ki jih popis ni zajel. Kljub temu pa tudi ti dopolnjeni podatki iz let 1937/45 ne spremenijo splošne podobe o judovski populaciji v Dravski banovini iz leta 1937. 40 AS 68, fasc. 29–19/1937, št. 28253, Spregled zakonskega zadržka razli čnosti vere Novak Sidoniji. 280 Slovenija se tako tudi v tem pogledu ujema s trendom v sosednjih državah, kjer je npr. glede na nacisti čni popis Judov iz leta 1939 v Avstriji skoraj 87% takratne judo- vske populacije izviralo iz nemešanih družin, v katerih so vsi tudi imeli judovsko vero. 41 Kranjski in štajerski Judje, ki so zajeti v razli čnih 41 Avraham Barkai, Jüdisches Leben unter der Vervolgung. V: Deutsch-jüdische Geschichte in der Neuzeit, 4. del: Aufbruch und Zerstörung, München 1997, str. 226, 243–244. Graf 3. Prisotno judovsko prebivalstvo z ozemlja Dravske banovine brez Prekmurja po ve čjih mestih (1880–1937) Vir: Special Orts-Repertorium von Krain : Obširen imenik krajev na Kranjskem. Wien 1884. Special Orts-Repertorium von Krain : Specijalni repertorij krajev na Kranjskem : na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890. Wien 1894. Leksikon ob čin za Kranjsko : izdelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. grudna 1900. Wien 1906. Spezialortsrepertorium von Krain : Bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910. Wien 1919. Spe- cial Orts-Repertorium von Steiermark : Obširen imenik krajev na Štajerskem. Wien 1883. Leksikon ob čin, kraljestev in dežel zastopanih v državnem zboru: Izdelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. grudna 1900: Štajersko. Wien 1904. Special Orts-Repertorium von Steiermark : Specijalni repertorij krajev na Štajerskem : na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890. Wien 1893. Specialni krajevni repertorij za Štajersko : izdelan na podlagi podatkov ljudskega štetja z dne 31. decembra 1910. Wien 1918. Popis stanovništva 1921, str. 292–345. Splošni pregled Dravske Banovine, str. 4–19. AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. 281 SOCIALNE PODOBE popisih iz Tabele 3, so bili ves čas izrazito mestno prebi- valstvo. V celotnem popisanem obdobju jih je kar oko- li tri četrtine živelo v mestih z ve č kot 2000 prebivalci (Ljubljana, Maribor, Celje, Ptuj, Domžale, Kranj, Trži č, Trbovlje, Zagorje, Novo mesto). Takšno razmerje so pre- kmurski in hrvaški Judje dosegli šele v jugoslovanski državi, ob tem, da sta bili prekmurski mestni naselji so- razmerno veliko manjši kot pa osrednja slovenska me- sta. Kot je razvidno iz spodnjega Grafa 3 je vso obravna- vano obdobje okoli 70% kranjskih in štajerskih Judov živelo v najve čjih slovenskih mestih, zlasti v Ljubljani, Mariboru, Celju in Ptuju. V ostalih krajih je ve činoma prebivalo le nekaj Ju- dov, velikokrat samo eden. Poleg tega le zelo redka od njih kažejo naselitveno kontinuiteto in s tem možnost daljšega bivanja vsaj kakšne judovske družine. Eden od teh krajev je bilo Središ če ob Dravi, kjer je že leta 1880 živelo 10 Judov, v naslednjih desetletjih od 7 do 8 in leta 1931 še vedno 5. Glede na popis Judov iz leta 1937 je bila v tem kraju že leta 1881 rojena Regina Löwy, ki se je kasneje poro čila s hrvaškim judovskim trgovcem Gezo Mitzkyjem. Leta 1909 se jima je rodil sin Branko in leta 1911 še h či Zora. Sin se je poro čil z Matildo roje- no Moharič iz Gorice, leta 1929 pa sta dobila sina Mitjo. Tudi v Ljutomeru je bilo zaznati stalno prisotnost Ju- dov, saj je bila tu že leta 1882 rojena Roza Rosenberg, ki je nato tu živela vse do druge svetovno vojne. Podobno se je tudi v ob čini Cirkulane že kmalu naselila hrvaška judovska družina Moses in že leta 1877 tukaj dobila sina Oskarja. Ta je kasneje s spremenjenim priimkom Mari č kot trgovec živel na Ptuju, v Cirkulanah pa se je naselila družina Blass. Kontinuiteta judovske naselitve ni bila šibka le v manjših, temve č tudi v ve čjih slovenskih mestih. Naj- bolj števil čno judovsko skupnost v Ljubljani naj bi na za četku 20. stoletja tvorilo samo kakšnih dvanajst dru- žin 42 ter v 20. letih 10 družin, 43 od katerih pa jih je le 42 J. K. Podgorjanski , Judje na Kranjskem. V: Zbornik Matice Slovenske, št. 7, 1906, str. 149. 43 AS 68, fasc. 29–2/1924–31, št. 730, Izraeliti mariborske in ljubljanske oblasti, inkorperacija v izraelitsko cerkveno ob čino Murska Sobota, 10. 12. 1927. 282 kakšna polovica ostala v mestu tudi v drugi generaci- ji. Ti stalno naseljeni Judje so bili v glavnem trgovci. Velika ve čina drugih judovskih trgovcev se je v mestu zadrževala le krajši čas. Prav tako so bili fluktaciji pod- vrženi judovski igralci, dijaki ter nenazadnje vojaki. Po prvi svetovni vojni so za čeli bolj množi čno prihajati še uradniki komercialne, bančne in tehni čne stroke. 44 Po- dobno je bilo verjetno tudi v drugih slovenskih mestih. Celo najve čja slovenska mesta so bila namre č pre- majhna, da bi lahko pritegnila ve čje število judovskih priseljencev. Po odpravi prepovedi naseljevanja Judov na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem so tudi v te de- žele po letu 1867 hitro prišli predvsem judovski trgovci, obrtniki in tudi industrialci, ki so iskali možnost dobre- ga zaslužka. Podobno kot v Prekmurju so se nekateri od njih tudi na Štajerskem naseljevali kot vaški trgovci. To- da za razliko od Prekmurja so tako na vasi kot v mestih v svojih trgovskih in tudi obrtnih dejavnostih naleteli na veliko mo čnejšo doma čo konkurenco. Po drugi strani pa so se Judom že v za četnem obdobju naseljevanja v osre- dnjih slovenskih deželah odpirale ugodne gospodarske priložnosti v avstrijskih velemestih, predvsem na hitro rastočem Dunaju. Tudi gospodarsko hitro se razvijajo či Gradec je bil za štajerske Jude veliko bolj privla čen kot pa manjša spodnještajerska mesta. Čeprav je judovsko prebivalstvo iz osrednje Slove- nije ve činoma živelo skoncentrirano v mestih, tudi tam njihov delež ni bil nikoli zelo visok. V Ljubljani so tako leta 1921 predstavljali 0,18% celotnega prebivalstva, v Mariboru 0,2% in na Ptuju 0,63%. Do leta 1931 se je nato v nasprotju s Prekmurjem okrepilo število Judov v industrijskih mestnih središ čih kot sta bili Maribor (s 64 na 81, skupaj s predmestnim Pobrežjem še ve č) in industrijsko hitro se razvijajo či Kranj (13). Če k Lju- bljani prištejemo še njegovo dejansko predmestje Polje, se je tudi tu število Judov dvignilo na 110. S tem se je npr. v Mariboru tudi za malenkost pove čal delež Judov glede na skupno prebivalstvo (0,24%). Nasprotno se je na Ptuju, kjer je leta 1931 živelo 31 Judov, njihov delež 44 Vale n či č, Židje v preteklosti Ljubljane, str. 57–65. 283 SOCIALNE PODOBE v primerjavi z naraš čajo čim skupnim prebivalstvom ce- lo nekoliko zmanjšal (0,47%). Prav tako se je zgodilo v Ljubljani (0,12%), vendar je bilo tu ob popisu leta 1937 zabeleženo absolutno najve č Judov. V primerjavi z ostalo Jugoslavijo je v Dravski ba- novini živelo malo judovskega prebivalstva. Leta 1921 so Judje tako predstavljali 0,09% celotnega prebival- stva, leta 1931 pa zaradi upadanja števila prekmurskih Judov komaj še 0,07% skupnega prebivalstva Dravske banovine. Takrat so jugoslovanski Judje predstavljali 0,5% skupnega prebivalstva. Sorazmerno manj Judov kot v Dravski banovini je živelo samo še v Primorski (Dalmacija in zahodna Hercegovina) in Moravski bano- vini (vzhodni in osrednji del Srbije), v prvi 0,06% in v slednji 0,04%. Nasprotno so v Beogradu Judje predsta- vljali kar 3% skupnega prebivalstva. 45 Toda ta slika se povsem spremeni če razmejimo prekmurske in ostale Jude. Prekmurski Judje so tako predstavljali 0,52% prekmurskega prebivalstva, se pra- vi nekaj ve č kot je znašalo jugoslovansko povpre čje. Kot kaže spodnja Tabela 5, je bilo v primerjavi z drugimi evropskimi državami judovsko prebivalstvo v Prekmur- ju sicer veliko šibkejše kot v mo čnih judovskih skupno- stih vzhodne in srednje Evrope, vendar še vedno mo č- nejša kot v marsikateri zahodnoevropski in predvsem skandinavski državi. Nasprotno je samo še v Španiji ži- velo sorazmerno manj Judov kot v ostali Dravski bano- vini. Celotna Dravska banovina pa se kljub svoji majhni judovski skupnosti odreže še vedno bolje kot Finska, Norveška in Portugalska. Seveda so tudi v drugih evropskih državah obstaja- le velike regionalne razlike glede poseljenosti judovske- ga prebivalstva. V najbolj sorodnem primeru Avstrije je tako tudi obstajala velika razlika med nekdanjo ogrsko deželo Gradiš čansko z 1,2% judovskih prebivalcev in Vorarlbergom s komaj 0,03%. Obenem pa so tu Judje na Dunaju celo predstavljali dobrih 9% prebivalstva, se pravi toliko kot na Poljskem. Toda za razliko od Dravske banovine brez Prekmurja je v vseh avstrijskih deželah z 45 Popis stanovništva 1931, 2. del, str. VI-XII. 284 izjemo Dunaja število Judov po prvi svetovni vojni ob- čutno upadalo. 46 46 Lich tblau, Integration, str. 498, 501. Tabela 5. Judje v evropskih državah in v Dravski banovini okoli leta 1931 prebivalstvo Judje Judje v% Poljska 32.107.000 3.125.000 9,73 Litva 2.125.000 167.000 7,86 Madžarska 8.685.000 473.000 5,45 Latvija 1.900.000 96.000 5,05 Romunija 18.024.000 800.000 4,44 Avstrija 6.736.000 220.000 3,27 Češkoslovaška 14.729.000 380.000 2,58 Nizozemska 7.936.000 120.000 1,51 Gr čija 6.205.000 73.000 1,18 Nem čija 63.181.000 589.500 0,93 Bolgarija 5.944.000 50.000 0,84 Velika Britanija in Irska 48.995.000 300.000 0,61 Luksemburg 300.000 1.750 0,58 Belgija 8.092.000 45.000 0,56 Prekmurje 90.717 476 0,52 Jugoslavija 13.934.000 68.405 0,49 Švica 4.066.000 18.500 0,45 Estonija 1.117.000 5.000 0,45 Francija 41.835.000 160.000 0,38 Danska 3.544.000 5.500 0,16 Italija 41.652.000 45.000 0,11 Švedska 6.142.000 6.000 0,1 Dravska banovina 1.144.298 820 0,07 Finska 3.463.000 1.800 0,05 Norveška 2.814.000 1.450 0,05 Portugalska 6.826.000 2.500 0,04 Drav. ban. brez Prek. 1.053.581 344 0,03 Španija 23.907.000 3.000 0,01 Vir: I. Koralnik, Untersuchungen über die Zahl der Juden in Europa Anfang 1931. V: Zeitschrift für Demographie und Statistik der Juden, št. 3, 1931, str. 43; Wol- fgang Köllmann, Bevölkerung und Raum in Neuerer und Neuester Zeit. Würzburg 1965. 285 SOCIALNE PODOBE *** Nasprotno je bila Dravska banovina še vedno pri- vla čna za posamezne judovske priseljence, kateri so zaradi relativne majhnosti judovske skupnosti na tem obmo čju predstavljali pomemben delež judovske popu- lacije. Glede na popis prebivalstva iz leta 1931 je bilo samo 1,5% prisotnega popisanega prebivalstva Dravske banovine tujih državljanov. Nasprotno je bilo kar četrti- na popisanih Judov iz leta 1937 tujih državljanov. Toda tudi v tem primeru so bile med prekmurskimi in osta- limi Judi velike razlike. V Prekmurju je bila ve čina Ju- dov jugoslovanskih državljanov, drugje pa komaj dobra polovica. Ve čina tujih Judov je prihajala iz sosednjih sre- dnjeevropskih držav. Spodnja tabela 6 tako prikazuje, da jih je najve č imelo češkoslovaško, nato pa avstrijsko državljanstvo. Od tega so skoraj vsi živeli izven Prek- murja. V Prekmurju je velika ve čina tujih judovskih dr- žavljanov seveda prihajala iz Madžarske, toda obenem je prav toliko madžarskih državljanov živelo tudi drugje v Dravski banovini. Poleg madžarskih državljanov so bi le v Prekmurju števil čno močneje zastopane samo še osebe brez državljanstva. Te osebe še niso imele ureje- nega državljanstva oziroma so se zaradi prošnje za jugo- slovansko državljanstvo že odrekle svojemu nekdanje- mu državljanstvu. Prav tako veliko kot madžarskih je bilo še poljskih državljanov. Ve čina jih je bila študentov v Ljubljani. Pomemben delež tujih državljanov so pred- stavljali samo še nemški državljani. Na žalost niso znani podatki, od kje so prihajali vsi tuji državljani, ki so leta 1931 živeli v Dravski banovini. Ti podatki so znani le za celotno Jugoslavijo in so v pri- merjavi z tujimi judovskimi državljani iz Dravske bano- vine iz leta 1937 prikazani v spodnji Tabeli 7. 47 Delež češkoslovaških državljanov je v obeh primerih prakti čno enak in predstavlja dobro četrtino vseh tujih državljanov. Prakti čno prav tako enak je delež madžar- skih državljanov. Prav ni č ni presenetljivo, da je bilo v Dravski banovini veliko ve č tujih državljanov iz bližnje 47 Ostale balkanske države (Albanija, Bolgarija, Gr čija) so skupaj s Tur čijo. 286 48 Egipt. Graf 4. Tuji in jugoslovanski državljani med Judi (leta 1937) in celotnim prebivalstvom Dravske banovine (leta 1931) Tabela 6. Državljanstvo Judov v Dravski banovini leta 1937 Prekmurje ostala Drav. ban. skupaj št. v % št. v % št. v % avstrijsko 1 0,2 37 10,2 38 4,9 brez drž. 7 1,7 4 1,1 11 1,4 češkoslovaško 2 0,5 52 14,4 54 6,9 italijansko 1 0,3 1 0,1 jugoslovansko 387 92,8 196 54,3 583 74,9 madžarsko 15 3,6 16 4,4 31 4 nemško 19 5,3 19 2,4 poljsko 31 8,6 31 4 romunsko 2 0,6 2 0,3 rusko 2 0,6 2 0,3 ostali svet 48 1 0,3 1 0,1 neznano 5 1,2 5 0,6 skupaj 417 100 361 100 778 100 Vir: AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. Vir: AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. 287 SOCIALNE PODOBE Avstrije ter celo iz Nem čije kot pa jih je bilo drugje v Ju- goslaviji. Visok delež poljskih judovskih državljanov je tudi v tem primeru šel na ra čun študentov v Ljubljani. Zelo malo pa je bilo med Judi italijanskih državljanov, katerih je bilo zaradi slovenskih primorskih beguncev v Dravski banovini verjetno še veliko ve č kot pa drugje v Jugoslaviji. Presenetljivo je italijansko državljanstvo imela samo Lavra Levi, ki se je v Ljubljano priselila šele pred par leti. Še bolj presenetljivo pa je, da je bilo med Judi zelo malo nekdanjih ruskih državljanov, ki so po oktobrski revoluciji pribežali v Jugoslavijo. Na Ptuju je kot ruski državljan tako skupaj z ženo živel samo tipo- graf Salomon Geršanovi č, ki je iz Odese pribežal leta 1919. Tuji Judi so se bolj intenzivno priseljevali v ve čjih slovenskih mestih, ki so se hitro razvijala. V Ljublja- ni je bilo tako ve č kot polovica vseh Judov tujih drža- vljanov, nekoliko manj tujih priseljencev pa je privabil industrijski Maribor in tudi Celje. Sorazmerno najve č Tabela 7. Tuji državljani v celotni Jugoslaviji 1931 in med Judi v Dravski banovini 1937 v % Jugoslavija v % Judje v % avstrijsko 7 19,5 brez drž. 0 5,6 češkoslovaško 27,3 27,7 francosko 0,8 italijansko 14,8 0,5 madžarsko 15,1 15,9 nemško 2,3 9,7 poljsko 5,1 15,9 romunsko 1,9 1 rusko 19 1 švicarsko 0,2 ostale balk. drž. 50 5 ostale evr. drž. 0,5 ZDA 0,8 ostale amer. drž. 0,1 ostali deli sveta 0,5 neznano 2,6 Vir: AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. 288 tujih Judov je privabil Kranj, kjer se je industrija za- čela hitro razvijati v 20. letih 20. stoletja. Šele takrat se je v Kranju oblikovala manjša judovska skupnost. V turisti čnem Bledu pa je bilo vseh 11 popisanih Judov tujih državljanov. Ljubljana je kot upravno, poslovno in finančno središče ter tudi univerzitetno mesto pritegni- lo priseljence iz najve č razli čnih držav. Nasprotno sta industrijsko razvita Maribor in predvsem Kranj prite- gnila zlasti češkoslovaške državljane, ki so bili v tem času eden od poglavitnih dejavnikov nagle slovenske in- dustrializacije. Nasprotno je razvojno nedinami čen Ptuj privabil najmanj tujih Judov. Podobno kot v Prekmurju so tudi na Ptuju glavnino judovske naselbine še vedno predstavljali lokalni trgovci. Razvojni zaostanek Prekmurja pride v primerjavi z ostalo slovenijo še bolj do izraza, če natan čneje analizi- ramo domovinsko pravico jugoslovanskih državljanov. Ni bilo namre č nujno, da so vsi jugoslovanski državljani prihajali iz Slovenije. Spodnja tabela 8 tako prikazuje domovinsko pravico leta 1937 popisanih Judov glede na današnje meje držav naslednic Jugoslavije: Graf 5. Državljanstvo Judov v ve čjih slovenskih mestih leta 1937 Vir: AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. 289 SOCIALNE PODOBE Tabela 8. Domovinska pravica jugoslovanskih judovskih državljanov v Dravski banovini iz leta 1937 glede na sedanje državne meje Prekmurje ostala Drav. ban. skupaj št. v % št. v % št. v % Bosna 7 3,6 7 1,1 Hrvaška 2 0,5 62 31,6 64 10,4 Makedonija 1 0,2 1 0,5 2 0,3 Slovenija 405 97,1 112 57,1 517 84,3 Srbija 3 0,7 13 6,6 16 2,6 neznano 6 1,4 1 0,5 7 1,1 skupaj 417 100 196 100 613 100 Vir: AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. Čeprav je kar 85% vseh Judov sicer izviralo iz Slo- venije, je ta slika v primeru pogleda na Prekmurje in ostalo Dravsko banovino zopet diametralno razli čna. Skoraj vsi prekmurski Judje so bili namre č domačini, nasprotno jih je drugje samo 57% izviralo iz Slovenije, skoraj tretjina pa jih je prihajala iz Hrvaške. Predvsem v primeru Ptuja se kaže velika navezanost tamkajšnje judovske naselbine na bližnjo hrvaško judovsko sku- pnost, saj ima tam domovinsko pravico kar 55% vseh Judov. Nasprotno kaže predvsem Maribor stalnost do- mače judovske skupnosti, kajti skoraj 80% tamkajšnjih jugoslovanskih državljanov ima tudi domovinsko pra- vico na ozemlju Dravske banovine. V primeru Celja ta odstotek dobrih 60% in v primeru Ljubljane 55%. Visoka stopnja judovskih priseljencev pride še bolj do izraza, če upoštevamo kraj rojstva Judov iz popisa leta 1937. Ker so se državne meje za časa življenja popi- sanih Judov ve čkrat temeljito spreminjale, sem zaradi lažje predstave kraje rojstva umestil v okvire današnjih državnih meja. Na žalost ni bil naveden kraj rojstva za skoraj 13% vseh popisanih oseb, sorazmerno nekoliko manj v Prekmurju kot drugje v Dravski banovini. 290 Tabela 9. Država rojstva Judov v Dravski banovini iz leta 1937 glede na današnje državne meje Prekmurje ostala Drav. ban. skupaj št. v % št. v % št. v % Avstrija 8 1,9 30 8,3 38 4,9 Bosna 6 1,7 6 0,8 Češka 39 10,8 39 5 Egipt 1 0,3 1 0,1 Gr čija 1 0,3 1 0,1 Hrvaška 10 2,4 54 15 64 8,2 Italija 5 1,4 5 0,6 Madžarska 79 18,9 17 4,7 96 12,3 Makedonija 1 0,2 1 0,1 Nem čija 1 0,2 20 5,5 21 2,7 Poljska 1 0,2 19 5,3 20 2,6 Romunija 1 0,2 9 2,5 10 1,3 Slovaška 5 1,2 3 0,8 8 1 Slovenija 264 63,3 74 20,5 338 43,4 Srbija 2 0,5 1 0,3 3 0,4 Srbija (Vojvodina) 8 2,2 8 1 Ukrajina 1 0,2 19 5,3 20 2,6 neznano 44 10,6 55 15,2 99 12,7 skupaj 417 100 361 100 778 100 Vir: AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. Polovica vseh Judov iz Dravske banovine, o kate- rih je znan kraj rojstva, je bila tako rojena na ozemlju današnje Slovenije. Toda ta relativno visok odstotek gre predvsem na ra čun 70% prekmurskih Judov, ki so se rodili v Prekmurju. Od ostalih Judov se jih je v Sloveniji rodila samo četrtina. Velika ve čina ostalih prekmurskih Judov se je rodila na Madžarskem, predvsem v bližnjih mestih in vaseh, ki so v času dvojne monarhije prav tako kot prekmurski kraji ležali v županijah Zala in Vas (mdr. Zalaegerszeg, Szombathely, Nagykanizsa, Leten- ye, Magyarszombatfa, Mikefa, Zalalöv ő, Resznek, Vele- mér, Szepetnek, Tornyiszentmiklós). Kot državi rojstva sta bili nato bolj pomembni samo še Hrvaška in Avstri- ja. Kar 98% prekmurskih Judov je bila torej rojena na ozemlju, ki je bilo pred razpadom Habsburške monar- hije v okviru Ogrske. Ve čina Judov, ki je bila rojena 291 SOCIALNE PODOBE na ozemlju današnje Avstrije, je bila namre č rojena na Gradiš čanskem (Güssing, Tschantschendorf), ki je bila prej v okviru Ogrske. Podobno je veljalo še za Romunijo. Le par posameznikov pa se je rodilo izven ozemlja nek- danje Habsburške monarhije. Glede na kraj rojstva je judovsko prebivalstvo izven Prekmurja kazalo veliko ve čjo neenotnost, ki je bila po- sledica neprimerno višje stopnje migracij. Če pogleda- mo samo na ozemlju današnje Slovenije rojene Jude, potem pride lo čenost obeh slovenskih judovskih sku- pnosti še bolj do izraza. V Prekmurju jih je bilo namre č rojenih le 6, skoraj vsi štajerski Judje so bili tudi rojeni na Štajerskem, od ljubljanskih Judov pa so bili prav vsi ostali tudi rojeni v mestu bivanja. Ker je bila osrednja Slovenija migracijsko veliko bolj privla čna, je bil velik del tam bivajo čih Judov rojen na Hrvaškem, na Češkem in v Avstriji (Dunaj in Gradec), delno pa še na Madžar- skem, v Nem čiji, na Poljskem in v Ukrajini. Zelo malo jih je bilo rojeno v Italiji in še v tem primeru so bili z eno izjemo vsi rojeni v Trstu in Gorici. Skoraj toliko Judov kot jih je bilo rojenih v Slove- niji, jih je bilo rojenih v ostalih delih takratne Jugosla- vije. Na obmo čju nekdanje Cislajtanije jih je bila rojena dobra polovica, na ostalem obmo čju nekdanje skupne monarhije pa še nadaljnja slaba tretjina. Kar petina Ju- dov je bila rojena izven ozemlja nekdanje Habsburške monarhije, ve činoma v Nem čiji, precej pa tudi na tistem ozemlju Poljske, ki je bilo prej v okviru Ruskega cesar- stva. Za razliko od Prekmurja, od koder so se Judje ve- činoma izseljevali, je ostalo ozemlje Dravske banovine v desetletjih pred popisom leta 1937 pritegnilo judovske priseljence iz prakti čno cele Habsburške monarhije. Prakti čno skoraj vsi ukrajinski in polovica poljskih Ju- dov je bila rojena v Galiciji, kjer je pred propadom mo- narhije živelo najve č habsburških Judov in od koder so se Judje množi čno izseljevali. Podobno se je v tem času tudi iz ogrske polovice monarhije veliko Judov selilo v avstrijsko polovico. Čeprav je bil glavni imigracijski cen- ter teh Judov Dunaj, se jih je kar nekaj razkropilo še po drugih avstrijskih deželah, med drugim nekaj tudi po slovenskih. Iz teh dežel so nato prihajali še po prvi 292 svetovni vojni, pri čemur so v primeru poljskih ozemelj prevladovali študentje. Tudi češke dežele so bile za Jude tradicionalna ozemlje izseljevanja, pri čemer se je pred- vsem po prvi svetovni vojni zaradi hitre industrializacije še okrepil prihod čeških Judov. Z izjemo ene italijanske Judinje, ki je bila rojena v Milanu, so bili ostali rojeni v Trstu in Gorici. Prekmursko judovsko prebivalstvo je torej tudi v primeru kraja rojstva kazalo veliko ve čjo vpetost v do- mače okolje, ki je bila posledica relativno zgodnejše in množi čnejše naselitve Judov na tem ozemlju ter njihove- ga množi čnega izseljevanja, ki ga niso nadomestili novi priseljenci. Glede na popis Judov iz leta 1937 je po prvi svetovni vojni v Prekmurje prišlo samo 6% tamkajšnjih Judov, za katere so bili znani podatki o tem, od kdaj so bivali v državi (Jugoslaviji) oziroma v kraju bivanja, kjer so bili popisani. Popisovalci se namre č niso držali povsem enotne metodologije. V Ljubljani so tako npr. predvsem popisovali, od kdaj Judje bivajo v Ljubljani, v Prekmurju pa so popisovali, od kdaj Judje bivajo na ozemlju takratne jugoslovanske države. Ker pa je ve či- na prekmurskih Judov izvirala iz kraja bivanja, ve čina ostalih Judov pa se je v Slovenijo priselilo od drugod in nato ponavadi ni menjavala kraja bivališ ča znotraj Slo- venije, so tudi podatki iz popisa dokaj zanesljivi. Iz teh podatkov je tako jasno razvidno, da je glede na znane podatke manj kot tretjina judovske skupno- sti izven Prekmurja že od svojega rojstva bivala na oze- mlju Jugoslavije oziroma v kraju njihovega trenutnega bivališ ča. Manj kot desetina jih je prišla za časa obstoja Habsburške monarhije, ostali pa za časa nove Jugoslo- vanske države, od tega večina šele v zadnjih nekaj letih. *** Razvoj judovskega prebivalstva Slovenije je bil vse do druge svetovne vojne v prvi vrsti odvisen od migra- cij. Zaradi izseljevanja je judovsko prebivalstvo v Prek- murju tako naglo upadalo, da tudi judovska imigracija v osrednja slovenska mesta ni mogla pokriti nastale- ga primanjkljaja. Obenem je bila fluktacija judovskega prebivalstva v osrednji Sloveniji zelo visoka. Glede na 293 SOCIALNE PODOBE znane podatke iz leta 1937 se je kar 45% tamkajšnjih Judov priselilo šele po letu 1930. Ker se je med letoma 1931 in 1937 število popisanih Judov dvignilo le za 5% (Tabela 3), je ve čina novih priseljencev le nadomestila Jude, ki so se takrat odselili. Čeprav je bil na ozemlju Dravske banovine v dese- tletju 1921–1931 porast prebivalstva enkrat manjši od jugoslovanskega povpre čja in je v tem pogledu Dravska banovina ležala na samem repu v Jugoslaviji, je vseeno zabeležila skoraj 8% porast. V času, ko je celotno pre- bivalstvo Dravske banovine beležilo okoli 1% naravni prirastek, 50 se je število Judov zmanjševalo tudi zara- di manjšega prirastka. V tem pogledu so Judje zopet sledili splošnim trendom, ki so bili zna čilni za Jude v Srednji Evropi. S hitro urbanizacijo judovskega prebi- valstva in z uspešno vklju čitvijo v meš čansko družbo se je rodnost za čela hitro zmanjševati že v zadnjih de- setletjih 20. stoletja. Ker je bila smrtnost v primerjavi z večinskim prebivalstvom že prej ob čutno nižja in se tudi ni tako hitro zmanjševala kot rodnost, je bil posledi čno naravni prirastek vedno nižji. Judovsko prebivalstvo je tako veliko prej doživelo demografski prehod, ki ga je spremljalo staranje prebivalstva. Za Dravsko banovino sicer nimamo podatkov o na- 49 V popisu iz leta 1937 kategoriji stalno in od rojstva. 50 Drago Poto čnik, Statisti čni dodatek. V: Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana, 1939, str. 544–545. Tabela 10. Od kdaj so judovski prebivalci Dravske banovine bivali v državi oziroma v kraju njihovega bivališ ča ob popisu 1937 Prekmurje ostala Drav. ban. skupaj št. v % št. v % št. v % stalno 49 277 66 89 25 366 47 pred 1918 74 18 26 7 100 13 1918/29 17 4 40 11 57 7 1930/37 6 1 128 35 134 17 neznano 43 10 78 22 121 16 skupaj 417 100 361 100 778 100 Vir: AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. 294 ravnem prirastku judovskega prebivalstva, toda neka- teri drugi podatki jasno kažejo na tudi tukaj prisoten demografski prehod. Glede na znane podatke iz popisa Judov, je namre č leta 1937 komaj petina Judov še ve- dno živela pri starših in so jih zato obravnavali kot mla- doletne. Le malo ve č jih je bilo takrat samskih. Skoraj Graf 6. Družinski stan Judov iz Dravske banovine leta 1937 Vir: AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. Tabela 11. Starostna struktura judovskega prebivalstva v Dravski banovini leta 1937 v primerjavi s celotnim prebivalstvom leta 1931 leta Prekmurje ostala Drav. ban. skupaj 0 do 10 41 31 72 11 do 19 45 51 96 20 do 29 58 52 110 30 do 39 63 57 120 40 do 49 51 67 118 50 do 59 65 36 101 60 do 69 56 24 80 70 do 79 2 493 3 80 do 89 1 031 3 neznano 43 13 5 skupaj 417 361 778 Vir: AS, 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. 295 SOCIALNE PODOBE polovica jih je bila poro čenih, kar 8% pa je bilo vdov in vdovcev. Še bolj zgovorni so podatki o starostni strukturi judovskega prebivalstva iz leta 1937, ki so prikazani v spodnji Tabeli 11. Te podatke lahko namre č primerjamo s podatki o starostni strukturi celotnega prebivalstva Dravske ba- novine iz leta 1931, ki so v spodnjem Grafu 7 prikazani v odstotkih. Iz teh podatkov je jasno razvidno, da je bilo med Judi v primerjavi z ve činskim prebivalstvom zelo malo otrok do 10 leta starosti, nekoliko manj pa je bilo tudi otrok in mladine do 19. leta ter mlajših oseb do 30. leta. Šele po tem letu se je starostna struktura prebival- stva obrnila v korist Judov. Razvoj judovskega prebivalstva bi verjetno tudi v naslednjih desetletjih šel po za črtani poti zmanjševa- nja števila Judov v Prekmurju ter sorazmerne krepitve judovske skupnosti v osrednji Sloveniji, ki pa je bila v primerjavi z razvojem ve činskega prebivalstva zdale č premajhna, da bi omogo čila nastanek pomembnega judovskega središ ča. Šele ko si tudi ve činsko prebival- stvo doseglo višjo stopnjo urbanizacije in bi se v stopnji Graf 7. Starostna struktura judovskega prebivalstva v Dravski banovini leta 1937 v primerjavi s celotnim prebivalstvom leta 1931 v % Vir: AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. 296 demografske modernizacije približalo doma či judovski skupnosti, bi se slednja za čela razvijati skladno s splo- šnim razvojem, a le ta trend dogodkov kmalu pretrga- la druga svetovna. Med holokavstom je bila dokon čno izbrisana velika ve čina prekmurskih Judov, Judje iz ostale Slovenije pa so si kot begunci in izgnanci bolj ali manj uspešno poskušali rešiti golo življenje. Nekaj jih je bilo ubitih, ve čina pa se po vojni ni ve č vrnila v Slovenijo oziroma jo je kmalu spet zapustila. 297 SOCIALNE PODOBE V članku prikažem, kako so vojne razmere vplivale na razvoj slovenskega šolstva oziroma na pouk v lju- bljanskih šolah. Predstavim tako ukrepe okupatorjev kot tudi »spremljevalce« vojne in njihove posledice, ki so vplivali na življenje in u čenje v šolskih klopeh pre- stolnice. Jugoslovansko osnovno šolstvo, s tem pa tudi osnovno šolstvo v Dravski banovini, je bilo urejeno z za- konom z dne 5. decembra 1929. Osnovna šola je obse- gala prve štiri razrede, višja »ljudska« šola pa naslednje štiri. Osemletno šolanje je bilo obvezno. V šolo so bili lahko vpisani vsi otroci, ki so dopolnili sedem let. Nad- povpre čno razviti otroci so smeli v šolo že s šestimi leti. Med t. i. ljudske šole so spadale tudi šole »za nezadostno razvito in defektno deco«. 1 Zakon je prepovedoval tele- sno kazen in uvajal razrede, oddelke in ocene, kot jih poznamo danes. 2 Razred naj bi bil: »’delovna zajednica’ (občestvo), tj. zavestno sožitje enakih sodelavcev. Disci- plina prihaja iz čuta skupnosti, ki se izoblikuje v delu, redu, prijateljstvu, medsebojni pomo či in veselju. Otroci spoznavajo, da se mora poedinec v členiti v življenje sku- pnosti, saj je plodno in koristno delo možno le tedaj, če vsakdo svoje interese podredi interesom skupnosti, t. j. ob čestva. U čitelj je vodnik zajednice, ki u čencem poma- ga, da si priborijo avtoriteto reda, u čitelja pa spoštujejo 1 Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969, Ljubljana 1970, str. 158–160. 2 Andrej Vovko , Šolstvo stare Jugoslavije. V: Pionir, št. 8, 1980/1981, str. 14. Mojca Šorn V ljubljanskih šolah od aprila 1941 do osvoboditve 298 iz ljubezni (ne iz strahu). Nediscipliniran u čenec je v o čeh tovarišev škodljivec, ki ogroža vso zajednico. U či- telj je organizator, režiser, psiholog in – socialno čute č človek.« 3 Ljudsko šolstvo so vzdrževale ob čine, banovina in država. Ob čine so prispevale zemljiš če in zgradbe. Ba- novina je pla čevala vse potrebe šole. Država pa je pla če- vala učiteljstvo in skrbela za u čiteljski naraš čaj. 4 Leta 1939 je bilo v Dravski banovini 871 ljudskih šol, 3 ve č kot leto poprej, in okoli 183.000 šoloobve- znih otrok. 5 Med šolami je bilo 11 zasebnih, 11 zasil- nih, 6 »ambulantnih« in 6 posebnih (»gluhonemnica« v Ljubljani, 6 zavod za slepe otroke v Ko čevju, pomožni šoli v Ljubljani in Mariboru, deško vzgojni zavod v Ljubljani in gozdna šola v Topolšici). Poleg ljudskih šol je bilo 55 otroških vrtcev (46 javnih in 9 zasebnih) in 21 zavetiš č (11 javnih in 10 zasebnih). 7 V letu 1940 je bilo število vrtcev in šol v banovini za malenkost ve čje kot leto pred tem. Otroških vrtcev je bilo 61 (od teh 9 zasebnih) in za- vetiš č 22 (od teh 11 zasebnih). 8 Ljudskih šol je bilo 875, od tega 13 zasebnih, 6 ambulantnih, 8 zasilnih in 6 spe- cialnih. 9 Teh 871 šol pa ni krilo vseh potreb. Po tedanjih izra čunih naj bi primanjkovalo približno 300 poslopij. Ob čutno je bilo tudi pomanjkanje srednješolskih poslopij, ki jih je bila po zakonu dolžna graditi banovi- na, in to na zemljiš čih, ki so jih dale ob čine. 10 V Dravski banovini je bilo v letu 1939 43 državnih in 8 zasebnih meščanskih šol, 13.089 u čencev in učenk je obiskovalo 3 Ernest Vranc , Šolski razred v preteklosti, sedanjosti in bodo čnosti. V: Popotnik, 1938/1939, str. 46. 4 AS, 77, fasc. 14, Poslovno poro čilo Kmetijskega oddelka kraljevske banske uprave Dravske banovine za XII. redno zasedanje banskega sveta Dravske banovine, str. 33. 5 ASCG, 37, fasc. 46–299–300, št. 5844/I. 6 Martin Mencelj , Razvoj šolstva za duševno zaostalo in defektno deco pri Slovencih od 1918–1938. V: Popotnik,1938/1939, str. 53 navaja, da je bil ta zavod v pedago- škem in vseh ostalih pogledih na zavidljivi višini. 7 AS, 77, fasc. 13, 3. seja banskega sveta Dravske banovine, 14. 2. 1940, str. 4, Osnovna šola, str. 160–170. 8 AS, 77, fasc. 15, 3. seja XIII. rednega zasedanja banskega sveta Dravske banovine, 19. 2. 1941, str. 37–53. 9 Prav tam. V ljudskih šolah je bilo v tem času že 183 šolskih kuhinj, v meš čanskih pa 47. 10 AS, 77, fasc. 14, Poslovno poro čilo Kmetijskega oddelka kraljevske banske uprave Dravske banovine za XII. redno zasedanje banskega sveta Dravske banovine, str. 35. 299 SOCIALNE PODOBE gimnazije, u čiteljiš či sta bili le dve, v Mariboru in Lju- bljani, bilo je tudi ve č strokovnih šol. V banovini je bilo 6 ljudskih univerz, ki so organizirale razna predavanja. 11 Z Zakonom o vseu čiliš ču kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev z dne 23. julija 1919 je Dravska banovina dobila tudi univerzo. 12 Na univerzo so se smeli vpisati le gimnazijski maturanti, od leta 1931 dalje pa pod to č- no dolo čenimi pogoji še absolventi u čiteljiš č. 13 Univer- zo je sestavljalo ve č fakultet: teološka, pravna, filozof- ska, tehniška in nepopolna medicinska fakulteta. 14 Da bi slednja postala fakulteta v klasi čnem smislu, so se zavzemali mnogi, vendar niso bili uslišani vse do osvo- boditve. Izrazito ogor čenje nad nepopolno univerzo so izražali predvsem študenti. 15 Na univerzi je v šolskem letu 1938/39 predavalo 53 rednih in 17 izrednih profesorjev, 15 univerzitetnih do- centov, 13 privatnih docentov, 24 asistentov, 51 hono- rarnih u čiteljev, 6 lektorjev. Glede na spol je profesorski zbor štel 171 moških in 7 žensk. V omenjenem šolskem letu je bilo na univerzo vpisanih 1590 rednih slušateljev in 364 slušateljic ter 6 izrednih slušateljev ter 6 slušate- ljic. Na Filozofski fakulteti je bilo vpisanih 222 študen- tov in 198 študentk, na Pravni fakulteti 572 študentov in 106 študentk, na Tehniški fakulteti 474 študentov in 26 študentk, na Teološki fakulteti 195 študentov in na Medicinski fakulteti 132 študentov in 40 študentk. 16 *** Pred za četkom druge svetovne vojne je bilo v Lju- bljani 8 javnih vrtcev z 12 oddelki in 5 zavetiš č s 7 od- delki. 17 Nosilci javnih vrtcev so bili država, banovina, 11 AS, 77, fasc. 13, 3. seja banskega sveta Dravske banovine, 14. 2. 1940, str. 17–22. 12 Prvo predavanje je potekalo 3. 12. 1919. V: Enciklopedija Slovenije, 14, Ljubljana, 2000, str. 52. 13 Vov ko, Šolstvo stare Jugoslavije, str. 14. Splošni pregled Dravske banovine. Lju- bljana 1939, str. 90. 14 Večina študentov je študij nadaljevala na medicinski fakulteti v Zagrebu. 15 Glej npr. spomenico Društva medicincev v Ljubljani, marca 1940 naslovljeno na slovensko javnost in politi čne voditelje. Leopold Rijavec, Ljubljanske bolnišnice 1786–1960 : prispevek k njihovi zgodovini. Ljubljana 1960, str. 66. 16 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statisti čni letopis, str. 80. 17 Splošni pregled, str. 39 in 40. V mestu sta bili kmalu dozidani še 2 zavetiš či, tako da je bilo vseh skupaj 7 s 16 oddelki. Ljubljana-okolica pa je premogla 2 vrtca 300 mesto ali ob čina, nosilci privatnih pa razne ženske re- dovnice. 18 Ve čina otroških vrtcev je bila locirana v ljud- skih šolah. Pred tem so bili v privatnih hišah, vendar mestna ob čina ni bila pripravljena poravnavati previso- kih najemnin, ki so jih zara čunavali lastniki hiš. V Ljubljani je mestni svet leta 1936 dolo čil šolske okoliše, ki so bili v veljavi za vse državne ljudske šole do konca vojne. Otroka so starši lahko vpisali tudi v šolo, ki je bila zunaj njihovega okoliša bivanja, vendar je moralo biti na želeni šoli dovolj vpisnega prostora. Dejstvo, da so otroci šolske okoliše lahko menjali, je po- trjevalo tudi veliko število otrok, vpisanih na ljubljanske privatne oziroma zasebne ljudske šole. 19 V Ljubljani je bilo prvih in drugih ve č kot 20 z ve č kot 200 oddelki. 20 V to številko so vklju čene zasebne šole Lichtenturnov (Lichtenthurnov 21 ) zavod za gojenke sester sv. Vincen- cija Pavelskega, Marijaniš če (zasebna deška ljudska šola šolskih sester), notranja uršulinska ljudska šola in vadnica pri zasebnem dekliškem u čiteljiš ču uršulink ter pomožna šola za otroke s posebnimi potrebami (t. i. gluhonemnica). 22 Neposredno pred za četkom druge sve- tovne vojne je ljubljanske ljudske šole obiskovalo ve č kot 5000 otrok, kar je razvidno med drugim. iz letopisa, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki navaja, da je leta 1939 z odli čnim uspehom razred kon čalo 1339 u čencev, s prav dobrim 1797 in z dobrim 1623. 634 u čencev razreda ni izdelalo. 23 Na ljubljanskih šolah je delovalo 12 šolskih kuhinj in kar 11 od teh je svoja vrata odprlo v drugi polovici tridesetih let 20. stoletja. V šolskem letu 1937/38 je v njih zajtrkovalo 549 otrok, kosilo 40 in malicalo 51. 24 z 2 oddelkoma in 1 zavetiš če z 1 oddelkom. Slavica Pavli č, Predšolske ustanove na Slovenskem 1834–1945. Ljubljana 1991, str. 121. 18 AS, 199, fasc. št. 851–1000, 1945, ovoj 956/1945, Bericht über die Kinderhorte in Laibach, 19. 2. 1945. 19 ZAL, LJU 489, fasc. 2402, II/A/10, str. 219–221. 20 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statisti čni letopis, str. 62 in Sloven čev koledar 1942, Ljubljana 1941, str. 49, Ljubljana v številkah. 21 Darinka Kladnik , Ljubljanske metamorfoze. Ljubljana 1991, str. 112. 22 Splošni pregled, str. 39 in 40. 23 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statisti čni letopis, str. 63. 24 Mladinsko skrbstvo in zdravstvo mesta Ljubljane. V: Kronika slovenskih mest, št. 4, 1938, str. 239, 301 SOCIALNE PODOBE V Ljubljani je bilo ve č srednjih šol: – sedem gimnazij: državna klasi čna gimnazija, I, II, III, državna realna gimnazija, mestna ženska real- na gimnazija, zasebna ženska realna gimnazija pri uršulinkah in škofijska gimnazija v Šentvidu nad Ljubljano. V za četku šolskega leta 1938/39 so gim- nazije štele 6587 dijakov, konec istega šolskega leta pa le še 6471. Na gimnazijah se je šolalo tudi nekaj deset »privatistov«. Tega leta razreda ni izdelalo 740 gimnazijcev, 162 jih je izgubilo pravico do nadalj- njega šolanja, ve čina dijakov pa je razred zaklju čila z dobrim uspehom (3378); 25 – dve u čiteljski šoli: državna in zasebna pri uršulin- kah. Na u čiteljiš či se je v šolskem letu 1938/39 vpi- salo 177 dijakov, do konca šolskega leta je v šolskih klopeh vztrajalo 174 dijakov. Z odliko jih je razred izdelalo 10, s prav dobrim izkazom 83, z dobrim 72, 9 jih pa jih razreda ni izdelalo; 26 – ve č meš čanskih šol: I. in II. državna deška in I. ter II. državna dekliška in I., II. in III. državna mešana meščanska šola. Zasebna dekliška meš čanska šo- la je bila tudi v Lichtenturnu in pri uršulinkah. V letu 1939 je z odli čnim uspehom kon čalo meš čan- ske šole 137 dijakov, s prav dobrim 710, z dobrim 1140, 268 dijakov letnika ni naredilo, 68 dijakov pa je izgubilo pravico do nadaljnjega šolanja. 27 V Ljubljani je bilo kar nekaj strokovnih šol: državna trgovska akademija, abiturienski te čaj na državni trgo- vski akademiji, državna tehni čna srednja šola, držav- na 2-razredna trgovska šola, državni osrednji zavod za žensko doma čo obrt, banovinska šola za glasbila, ba- novinska podkovska šola, zasebna 2-razredna trgovska šola zbornice za trgovino, obrt in industrijo (TOI), abi- turienski te čaj zbornice za TOI, zasebna zadružna šola. Ve č je bilo tudi strokovnih obrtnih nadaljevalnih šol: za brivske, grafi čne, prehrambne, mehanično-tehni čne, gradbene, krojaško-šiviljske in vrtnarske obrti. V mestu sta bili tudi ob ča strokovna nadaljevalna šola ter go- 25 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16. Statisti čni letopis, str. 66. 26 Prav tam. 27 Prav tam. 302 stinska in gremialna trgovska nadaljevalna šola. Ve č je bilo gospodinjskih šol: višja gospodinjska šola dr. Krek a v Šiški, Mestna gospodinjska šola »Mladika«, zasebna gospodinjska šola za »gostilni čarske« gospodinje, zaseb- na gospodinjska šola v Marijaniš ču. Ve č je bilo zdra- vstvenih šol: državna šola za zaš čitne sestre, državna babiška šola in državna strokovna šola za otroške nego- valke. 28 Mladi glasbeni talenti so se šolali v srednji glas- beni šoli državne glasbene akademije, v zasebni glasbe- ni šoli »Glasbene Matice«, 29 ali pa v zasebni glasbeni šoli narodnega železni čarskega društva »Sloga« in zasebni »orglarski šoli« Cecilijinega društva. *** Po začetku vojne je bilo v Ljubljanski pokrajini 9 krajev z 20 vrtci, 15 je bilo javnih in 5 privatnih. Od teh je bilo v Ljubljani 13 otroških vrtcev, 9 javnih in 4 zasebni. V Ljubljanski pokrajini je bilo 249 ljudskih šol, med njimi 6 zasebnih, 3 ambulantne in 5 special- nih, ter 11 meš čanskih državnih šol, od tega sedem v Ljubljani (2 deški, 2 dekliški in tri mešane). Tri od teh niso bile državne (ženska realna gimnazija v liceju (ob koncu šolskega leta je prenehala delovati), uršulinska ženska realna gimnazija in škofijska klasi čna gimnazija v Šentvidu nad Ljubljano). V Ljubljanski pokrajini so bile še 4 zasebne meš čanske šole, od tega 2 v Ljubljani (pri uršulinkah in v Lichtenturnu) in 2 u čiteljiš či (dr- žavna u čiteljska šola v Ljubljani in zasebna u čiteljska šola uršulink) ter 9 državnih in 2 zasebni srednji šoli. Strokovne šole so po okupaciji s svojim delom nada- ljevale v glavnem le v Ljubljani. Teh je bilo še vedno več, od glasbenih, gospodinjskih, trgovskih, tehni čnih, zdravstvenih idr. Univerza v Ljubljani je s svojimi peti- 28 Splošni pregled, str. 45. 29 Ta glasbena šola je bila precej velika in je svoje kadre tudi uspešno pou čevala. Najmlajši u čenci so svojo u čno pot za čeli v t. i. »pripravljalnici«, ki je obsegala 1. in 2. razred. Sledila je nižja šola (od 3. do 6. razreda), nato srednja šola (7. in 8. razred), na 4. stopnji oziroma v višji šoli pa so skrbeli za izobrazbo dijakov 9. in 10. razreda. V času vojne ta šola svojih vrat ni zaprla. Ukaželjni so lahko napredovali v solo petju, igranju klavirja, violine, violon čela, flavte, klarineta, trombe, pozavne, orgel in spoznavanju splošne glasbene teorije, mladinskega petja, »ansambelske igre« idr. AS,1220, fasc. 5, Letno poro čilo za šolsko leto 1941–1942. 303 SOCIALNE PODOBE mi fakultetami brez ve čjih sprememb delovala do jeseni 1943. Ves čas je normalno delovala tudi državna glas- bena akademija v Ljubljani. 30 V sklopu slednje je bila v letu 1941 ustanovljena štiriletna igralska šola kot po- seben oddelek te ustanove. »Na črtni ustroj šole je /.../ tale: I. letnik je dolo čen za teoreti čno tvarino v dramski igri in tehniki govora, II. letnik za vzbujanje čustev na podlagi liri čno-epi čno-dramskih pesnitev, III. letnik za vaje v doseganju skladnosti med izrazom telesa in govo- ra v smislu zahtevane predloge in slednji č IV. letnik za izgraditev in oblikovanje razli čnih zna čajev.« 31 Konec marca 1941, ko se je Jugoslaviji že bližala vojna, je minister za prosveto izdal odredbo o takojšnji zaustavitvi pouka v vseh javnih in zasebnih šolah. Po za četku vojne na naših tleh je banska uprava razglasila izredne razmere in odredila, da morajo vse šole u čen- cem izdati letna spri čevala. Tudi matura je odpadla. Na- mesto ocen maturitetnih izpitov so dijakom v spri čeva- la, datirana s 1. aprilom 1941, zapisali kar zaklju čene letne ocene. Eden zadnjih ukrepov Natla čenove uprave je bil poziv za vrnitev v šolske klopi. 23. aprila je bil na vseh šolah pouk obnovljen, šolska vrata so se ponovno odprla na stežaj. Že izdana spri čevala so morali u čenci vrniti svojim ravnateljstvom: 32 »Nekaterim se je spet iz- maknila ‘zelena vejica’.« 33 Z obnovitvijo pouka šole niso imele ve čjih težav. Ve čina njih je s poukom nadaljevala v starih prostorih. Le prostore klasi čne gimnazije so za- sedli karabinjerji. 13 razredov te gimnazije se je selilo v prostore I. moške realne gimnazije (realka) v Vegovi ulici. Pouk so imeli v popoldanskih urah. 4 razredi so zatočiš če našli v meš čanski šoli pri uršulinkah, preo- stalih 9 razredov pa na uršulinski gimnaziji. 34 Še pred koncem šolskega leta se je na ljubljanske 30 Lovro Sušnik , O šolstvu v Ljubljanski pokrajini. V: Zbornik Zimske pomo či 1944, str. 307–309. 31 Slovenec, št. 148, 3. 7. 1943, Igralska šola v Ljubljani. 32 Izvedba tega odloka pa je bila že v pristojnosti Emilia Graziolija, civilnega oziroma visokega komisarja. Franc Škerl, Ljubljanske srednje šole v letih 1941–1945. Lju- bljana 1964, str. 20. Nada Kobal, Slovensko šolstvo v Ljubljanski pokrajini 1941– 1943. V: Arhivi. Ljubljana, št. 1–2, 1985, str. 22–25. 33 Slovenski dom, št. 92, 23. 4. 1941, Spet so se odprla šolska vrata. 34 Škerl, Ljubljanske srednje šole, str. 21. Pri tem je treba spomniti, da so Šentvid aprila 1941 okupirali Nemci. Ob tej priložnosti so odpravili slovensko ljudsko šolo in uvedli nemško. Škofijsko gimnazijo pa so zaprli. 304 šole vpisalo mnogo u čencev in dijakov, ki so pribeža- li v Ljubljano. Števila begunskih šolarjev in dijakov ni mogo če natan čno ugotoviti, ker za to ni na razpolago posebnih zapiskov. Njihovo število bi bilo mo č ugotoviti po vpisnicah od primera do primera. Begunski dijaki bi morali pri prepisu na novo šolo urediti marsikakšno bi- rokratsko zadevo, a so bili, zaradi vojnih razmer in veli- kega sodelovanja finan čne direkcije, vseh pla čil vpisnin in šolnin oproš čeni. 35 Begunček iz Celja se je v novih okoliš činah hitro znašel: »Upravitelj, razrednik in sošol- ci so me prijeli z veliko simpatijo: v meni so videli žrtev vojne, svojega vrstnika, ki je moral zapustiti dom.« 36 Tu- di ostali u čenci in dijaki begunci so bili v nove vrste lepo sprejeti. Po italijanski okupaciji so u čitelji in profesorji za- časno pou čevali po starih predpisih in u čnem na črtu. 37 Kraljevi ukaz o ustanovitvi Ljubljanske pokrajine z dne 3. maja 1941 je v 6. členu določal, da bo pou čevanje v ljudskih šolah v slovenskem jeziku. 38 Za srednje in viš- je šole je bil predviden fakultativni pouk italijanskega jezika. 39 Ker je ukaz odrejal dvojezi čnost vseh uradnih dokumentov, so bile uvedene tudi dvojezi čne tiskovine za spri čevala, italijansko-slovenske. Do konca šolske- ga leta je obnovljeni pouk potekal mirno. Okupacijska oblast je v notranje življenje šol posegla le z razpisom iz 21. maja 1941, ko je uvedla rimski pozdrav: »Vse u čne osebe pozdravljajo po odredbi visokega komisar- ja v službi (predvsem v službi) z rimskim pozdravom. Istotako morajo u čenci pozdravljati v šoli z rimskim pozdravom.« 40 Šolsko leto 1940/41 je skoraj vsem osmošolcem na ljubljanskih gimnazijah (z izjemo deklet ženske me- stne realne gimnazije) prihranilo nekaj energije in tudi 35 Škerl, Ljubljanske srednje šole, str. 22. 36 Kajetan Gantar, Utrinki ugaslih sanj. Ljubljana 2005. str. 40. 37 Škerl, Ljubljanske srednje šole, str. 23. 38 Na t. i. Spodnji Štajerski je ves pouk potekal v nemš čini, na madžarskem okupa- cijskem obmo čju so bile vse šole pomadžarjene, »sre čo« so imeli le gorenjski osnov- nošolci, ki so imeli v nižjih razredih pouk v slovenš čini. 39 Sušn ik, O šolstvu, str. 311 in 312. Jože Ciperle, Andrej Vov ko, Šolstvo na Sloven- skem skozi stoletja, Ljubljana 1987, str. 82. 40 Škerl, Ljubljanske srednje šole, str. 26. Jože Ciperle, Okupatorjevo šolstvo. V: Pionir, št. 9, 1980/1981, str. 6. 305 SOCIALNE PODOBE živcev, saj je bila matura zaradi izrednih razmer odpo- vedana: »Letos je bilo osmošolcem na vseh ljubljanskih gimnazijah prihranjeno, kar jih je druga leta najbolj morilo – matura. Izredne razmere, v katerih smo živeli prve mesece letošnje pomladi, so prekinile delo na sre- dnješolskih zavodih ter onemogo čile dijakom pripravo za težak zrelostni izpit. Tako zapuš čajo šolo z maturite- tnimi izpri čevali, za katere se ni bilo treba zadnje mese- ce šolskega leta no č in dan u čiti. /.../. Pet ljubljanskih zavodov, ki so imeli osmi razred, je poslalo letos svoje gojence v svet brez zaklju čnega izpita, toda na šestem pa bodo vendar imeli maturo. Je to ženska mestna re- alna gimnazija na Bleiweisovi cesti. /.../. Brez mature je dobilo letos v Ljubljani 646 osmošolcev in osmošolk zrelostna izpri čevala. Od tega je 528 dijakov, in sicer na klasi čni 196, na I. državni realni 149, na II. držav- ni realni 94, na IV. državni realni 89, dijakinj pa je na dekliški državni realni gimnaziji 118. Če prištejemo k tem še privatiste ter gojenke mestne realne gimnazije, ki morajo polagati maturo, pa vidimo, da bo letos kon čalo v Ljubljani srednje šole nad 800 mladih ljudi [to je ve č kot v letih poprej-begunci, op. av.]. /.../ Prejšnja leta so osnovnošolci v prošnjah za maturitetni izpit navajali, kam se nameravajo po kon čani srednji šoli obrniti. Le- tos pa teh prošenj niso vlagali in zato tudi manjka zani- miva razpredelnica«. 41 Na posameznih šolah je bila izve- dena interna anketa, ki je pokazala, da se je 2/3 dijakov vpisala na vseu čiliš če. V letih pred vojno je bilo najve čje zanimanje za pravo, sedaj pa so na prvem mestu tehni č- ni poklici, bogoslovje, filozofska fakulteta in medicina. 42 Nekoliko druga čne so bile razmere na ljubljanski univerzi. Drugi dan aprila 1941 so se na univerzi za če- le velikono čne po čitnice. Veliko profesorjev je bilo vpo- klicanih na vojaške vaje, 43 zato so študenti množi čno dvigovali potrdila o opravljenih izpitih. 44 Za primer, če bi prišlo do vojne in bi bili v njeni vihri arhivi uni čeni, so si želeli zagotovili uradno dokumentacijo o šolskem 41 Slovenec, št. 132, 7. 6. 1941, Okoli 800 dijakov je v Ljubljani kon čalo gimnazijo, str. 3. 42 Prav tam. 43 ZAL,LJU 439, t. e. 2, ovoj 11, IV, Dnevnik Zorke Bartol, datum vpisa 31. 3. 1941. 44 Miran Pavlin, Ljubljana 1941 : pri čevanja fotoreporterja. Ljubljana 2004, str. 71. 306 uspehu. Po okupaciji so na univerzi objavili razglas, ki je obveš čal študente, »da se velikono čne po čitnice do nadaljnjega ‘podaljšajo’«. Inskripcije so profesorji sicer dajali, a so morali študenti po podpise k njim na dom. 45 Ljubljanska univerza je svoja vrata odprla 3. maja 1941. Predavanja so se za čela dober teden kasneje, 12. maja, tedaj je bilo v semestru vpisanih 2197 slušateljev oziroma slušateljic. 46 »Kljub hitremu odprtju univerz, ki je bilo med prebivalstvom ugodno sprejeto, italijanske oblasti niso dovolile razširitve njene dejavnosti (podalj- šanje študija z dveh na štiri leta), temve č so sklenile slo- venske študente medicine napotiti na nadaljnji študij v Italijo.« 47 Pozivale so jih, naj se vpišejo na vseu čiliš če v Padovi. 48 Univerza je bila odprta ves čas italijanske okupaci- je, vendar je bilo njeno delovanje, predvsem pa študen- ti, ki jih je bilo v zimskem semestru 1941/42 2365, v letnem pa le še 1767, 49 pod budnim o česom okupator- skih oblasti. 50 Ve čina u čencev, dijakov in študentov se po čitnic ni veselila ni č manj kot v letih pred vojno: »Po čitnice je mladina v tem letu še doživljala za silo normalno. Itali- janski fašisti čni pritisk se še ni prav čutil.« 51 *** Vpis u čencev se je za čel v za četku septembra 1941, pouk pa šele dober mesec kasneje. Dijaki klasi čne gim- 45 Dopisnica, naslovljena na Žurc Jožeta , pošiljatelj Lenassi Marjan , 22. 4. 1941, osebni arhiv avtorice. 46 Slovenec, št. 106, 6. 5. 1941,Univerza oživljena, str. 3. 47 Bojan Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam : slovenski izobraženci med okupa- torji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom. Ljubljana 1995, str. 85. 48 Slovenec, št. 158, 8. 7. 1941, Slovenski medicinci bodo lahko nadaljevali študije na Kr. vseu čiliš ču v Padovi, str. 3. 49 Slovenec, št. 127, 4. 6. 1942, Ljubljanska univerza se lepo razvija, str. 3. 50 Spomladi 1942 je bilo aktualno vprašanje, kako bo z delovanjem ljubljanske uni- verze v prihodnje. Po pogovorih so visoki komisar Grazioli , sekretar fašisti čne stran- ke Orlandini in podsekretar GUF v Rimu Antonio D’ Este soglašali, »da lahko precej laže nadzoruješ univerzitetno množico na univerzi kot pa zunaj nje«. Junija 1942 so italijanske oblasti z množi čnim interniranjem prvi č posegle v vrste študentov. Naslednji č so to storile jeseni istega leta, ko so študentske vrste razred čile z omeje- vanjem vpisa kandidatom, ki niso bili rojeni v Ljubljanski pokrajini. V: Tone Ferenc, Fašisti brez krinke : dokumenti 1941–1942. Maribor 1987, str. 69. 51 Metod Brajer, Spomini na čas, ki ga je vredno pomniti. Ljubljana 2003, str. 58. 307 SOCIALNE PODOBE nazije, ki so jo zasedli karabinjerji, so s poukom v na- domestnih prostorih za čeli šele konec novembra. V šol- skem letu 1941/42 so bili sprejeti in izpeljani nekateri ukrepi, ki so slovensko šolstvo poskušali približati ita- lijanskemu. Na čelo prosvetne uprave je bil postavljen t. i. italijanski ekspert oziroma poverjenik za osnovne in srednje šole. Za visoko šolstvo je bil odgovoren pose- ben strokovnjak. Italijanski poverjenik je usmerjal delo prosvetnega oddelka, hkrati pa preu čil slovensko šolsko ureditev in poskrbel za primerne reforme. Opravljal je tudi posle »šolskega skrbnika« za ves italijanski u čni in nadzorni kader, ki je prispel v Ljubljano. Skupina itali- janskih šolnikov je štela okoli 100 oseb. 52 Z novim šolskim letom je visoki komisar z odredbo ukinil vse spominske dneve in šolske sve čanosti, ki so bile do takrat stalnica v slovenskem šolskem sistemu in uvedel italijanske praznike. 53 Znižana je bila starostna doba za šolsko obveznost. Odlok z dne 18. septembra 1941 je dolo čal, da so šoloobvezni vsi otroci, ki so na- polnili šesto leto starosti. Italijanska oblast si je namre č želela izena čiti vse nove predpise z dolo čili italijanske zakonodaje, ki je veljala za kraljevino. 54 Ta spremem- ba je šla na neki na čin ljubljanskemu šolstvu na roko. Zaradi večjega števila šoloobveznih otrok je omogo čila zaposlitev vsaj nekaterim u čiteljem – beguncem. Konec pouka v ljudskih šolah je dolo čal visoki komisar spro- ti. 55 Na ljubljanskih meš čanskih, u čiteljskih in srednjih šolah pa so pouk kon čali 15. junija, spri čevala so otroci prejeli 30. junija. Na realnih gimnazijah, državni klasi č- ni gimnaziji in državnem u čiteljiš ču so pouk kon čali 11. julija, spri čevala so u čitelji razdelili 31. julija. Organizacijska podoba ljubljanskega šolstva se ni bistveno razlikovala od predvojne. V rabi sta ostala tako slovenski jezik kot tudi redke slovenske u čne knjige, 56 52 Sušn ik, O šolstvu, str. 311 in 312. 53 Bollettino Ufficiale per la provincia di Lubiana / Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine, št. 76, 20. 9. 1941, str. 529 in 530, Seznam državnih praznikov, prazni čnih dni in narodnih praznikov. 54 Prav tam, str. 531, Znižanje starostne dobe za šolsko obveznost. 55 Sl. list, št. 43, 30. 5. 1942, Konec pouka in izpiti na šolah pokrajine str. 339. 56 U čenci in dijaki so v ve čini pisali po nareku, saj ni bilo šolskih knjig za marsika- teri predmet. Redki ustrezni u čbeniki pa so bili zelo dragi. Ustni vir. Tomaž Weber, izjava pri avtorici. 308 ki pa so bile cenzurirane. Vsako leto sproti jih je mora- la pregledati posebna komisija pri šolskem komisarju, nato pa odobriti visoki komisariat. 57 Predelave ali vsaj spremembe so bile potrebne zlasti pri berilih, čitankah, atlasih, zemljepisnih in zgodovinskih u čnih knjigah idr. 58 Segmente, ki cenzorjem niso ugajali, so morali u čenci in dijaki prelepiti z drugim besedilom oziroma slikami. V povesti o Martinu Krpanu so morali na pri- mer krajevno ime Koper zamenjati z italijansko razli čico Capodistria. 59 V za četku oktobra 1941 je prosvetni oddelek sporo- čil novico o spremenjenem u čnem na črtu, ki je posegel predvsem na podro čje jezikov. Nov u čni načrt zgodovi- ne in zemljepisa, pa je bil izdelan v za četku novembra istega leta. 60 V ljudskih šolah je bila ukinjena srbohr- vaš čina, te ure so pripadle slovenš čini in zgodovini. Pri zgodovini je bilo v u čni načrt vklju čeno pou čevanje fa- šizma, pri zemljepisu pa je bil poudarek na Italiji. Itali- janš čino so pou čevali najprej neobvezno v višji ljudski šoli, v drugem polletju 1941/42 pa je bil neobvezen po- uk italijanš čine uveden od drugega razreda dalje s tremi urami na teden. Tak pouk se je iz Ljubljane širil tudi po Ljubljanski pokrajini. Srbohrvaš čina je bila ukinjena tudi v meš čanskih in srednjih šolah ter u čiteljiš čih. Na- mesto francoš čine je bila uvedena italijanš čina s tremi urami na teden, nemš čina je kot obvezen predmet na urniku ostala še naprej. 61 Za italijanš čino učni program ni bil izdan, u čitelji so imeli pri pou čevanju precej pro- ste roke, zato so bili rezultati glede na njihove napore razli čni: 62 »Starejša ženska živahnega južnaškega zna- čaja je vsakokrat rada prisluhnila recimo našemu vabi- lu k fotografiranju za spomin, k sprehodom v Tivoli, ali na rožnik zaradi italijanske konverzacije ali kakšnemu podobnemu izgovoru, s katerim smo se izognili pouku. Prav ni č ni bilo pomembno, če smo pri tem zamudili 57 Sl. list, št. 37, 9. 5. 1942, Dolo čba o u čnih knjigah, str. 283. 58 V letu 1941 je izšlo 28 popravljenih izdaj, leto kasneje 6, v letu 1943 pa 7. 59 Ustni vir, France Žagar, izjava pri avtorici. 60 Škerl, Ljubljanske srednje šole, str. 44. 61 Pisna izjava, Tomaž Weber, izjava pri avtorici. 62 Sušni k, O šolstvu, str. 314 in 315. 309 SOCIALNE PODOBE druge ure pouka, saj smo bili z ‘italijansko’« 63 Tudi v srednjih šolah naj bi z u čnih programov zginila jugoslo- vanska zgodovina in zemljepis. Profesorji naj bi pou če- vali zemljepis in zgodovino Italije in dijake poglobljeno seznanili z italijansko kulturo. U čitelji in profesorji lju- bljanskih šol se novih smernic v glavnem niso držali. Pou čevali so po ute čenih predvojnih u čnih programih. 64 Prav posebno vlogo je v šolah dobila telesna vzgoja, ki je bila do takrat na predmetnik uvrš čena kot zadnja. 65 Uvedeni sta bili dve, ponekod celo tri ure na teden. Nad telesno vzgojo v šolah in tudi zunanjimi (kulturnimi) prireditvami dijakov je bdela »Italijanska liktorska mla- dina v Ljubljani« (GILL), čeprav je bil sam vpis v to orga- nizacijo v na čelu prostovoljen. 66 Ta organizacija je imela v na črtu tudi brezpla čno prehrano za dijake, izlete in po čitniške kolonije. 67 Manjše spremembe je prineslo tudi šolsko le- to 1942/43. V drugi polovici septembra 1942 je viso- ki komisar z odredbo dolo čil, da se šolsko leto za čne 1. oktobra, se pravi mesec kasneje kakor do tedaj, in kon ča 28. junija. Sprejemni izpit za gimnazijo je bil leta 1942 samo jeseni, kasneje je bil ponovno v obeh rokih – poznospomladanskem in jesenskem. Sprejemni izpit je bil poostren in razširjen. Pred tem so ga delali le iz slovenš čine in ra čunstva, po novem pa je poleg sloven- ščine, aritmetike in geometrije obsegal tudi risanje in poznavanje splošne izobrazbe (zgodovine, zemljepisa in narave). Maja 1943 je visoki komisar z odredbo ta izpit še poostril. Sprejemni izpit je obsegal pisni del in ustno preizkušnjo iz slovenš čine, iz aritmetike in geometrije, geometri čnega risanja, izpit iz zgodovine in zemljepisa in preizkus iz telovadbe. S temi dolo čbami so želeli ome- 63 Brajer, Spomini, str. 64. 64 Ustni vir, Tomaž Weber , izjava pri avtorici. 65 O pouku telesne vzgoje v letih 1919 do 1941: Drago Stepišnik, Šolska telesna vzgoja do leta 1945. V: Razvoj šolske telesne vzgoje na Slovenskem (Ob 30- letnici dneva mladosti). Ljubljana 1978, str. 16–21. 66 Sl. list, št. 15, 21. 2. 1942, Ureditev telesne vzgoje v šolah pokrajine, str. 108. 67 O t. i. šolskem patronatu, ki ga je Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino ukazal ustanoviti (junija 1942) predvsem zaradi širjenja fašisti čnega duha na otroke in je deloval pod predsedstvom zveznega poveljnika GILL-a od jeseni 1942, v: ZAL 503, t. e. 181–224/160, Uvedba šolskega patronata. Sl. list, št. 50, 24. 6. 1942, str. 385–386, Uvedba šolskega patronata. Ve č o organizaciji Italijanske liktorske mladi- ne/GILL-u Ferenc, Fašisti, str. 65–67. 310 jiti dotok v srednje šole oziroma dati možnost le boljšim u čencem. Omejen je bil tudi sprejem na u čiteljiš ča, saj je visoki komisar vsako leto dovolil le nekaj oddelkov prvega razreda. Po drugi strani pa so bila o čitna priza- devanja za čim ve čji dotok u čencev v obrtne poklice. Za dosego čim boljšega rezultata so bile že avgusta 1941 odpravljene starostne meje, ki so pred tem dolo čale, kdaj se posameznik lahko vpiše v določeno strokovno šolo. Vojne razmere so na pouk vplivale tudi z vidika prostorske stiske. Šolskih poslopij niso polnili le itali- janski vojaki, pa č pa tudi begunci, ki so še po letu 1941 prihajali v Ljubljano. III. deška osnovna šola se je mora- la seliti iz svojega poslopja na Vrta či in prostore prepu- stiti italijanski osnovni šoli in gimnaziji. Ta petrazredna gimnazija (z ljudsko šolo) je bila ustanovljena oktobra 1941. Po italijanski okupaciji pa je z delovanjem prene- hala sama po sebi. 68 Poleg klasi čne gimnazije so stisko s prostorom doživljale tudi druge srednje šole, II. gimna- zija na Rakovniku in gimnazija na Poljanah ter III. žen- ska realna gimnazija: 69 »Vojne razmere so seveda šolsko delo mo čno ovirale, dasi je bilo sprva v pokrajini po kon- čani zasedbi sorazmerno mirno. Mnogo šol v Ljubljani kot tudi na deželi so namre č zasedle vojaške in podobne formacije. Po stanju 15. aprila 1943 npr. je bilo zasede- nih 44 ljudskih šol, 6 meš čanskih in 4 srednje. Civilna, se pravi šolska uprava si je sicer prizadevala, da bi se šolska poslopja vrnila svojemu namenu ali se ne zase- dla, vendar to ni veliko zaleglo. Tako marsikje dolge me- sece ni bilo pouka ali pa je bil ponekod zelo nereden ali vsaj skr čen. Zato je bil pouk v precej šolah podaljšan v čas velikih po čitnic. /.../. Številna priprtja, internacije, potne omejitve i. dr. so prizadele precej u čiteljstva in dijaštva, kar je tudi motilo redni potek šolskega dela.« 70 68 Sušnik, O šolstvu, str. 311 in 312. 69 Andrej Vov ko, Oris ljubljanskega šolstva od 1848 do 1945. V: Zgodovina Ljublja- ne. Ljubljana 1984, str. 277. 70 Sušnik, O šolstvu, str. 309. 311 SOCIALNE PODOBE *** »Hvalabogu je jeseni leta 1943 Italija kapitulirala in Italijani so iz naših krajev izginili kot kafra. Zaradi slabe ocene iz italijanš čine sem se vseeno lahko vpisal v naslednji razred. Tam sem se pa za čel u čiti svoj drugi tuji jezik: nemš čino.« 71 Po italijanski okupaciji, ko se je že vedelo, da bo Ljubljansko pokrajino in njeno glavno mesto zasedel nemški okupator, so se ljudje zaskrbljeno spraševali, kaj bo s šolstvom. Mo čno so si oddahnili, ko so zvedeli, da nemški okupator namerava šolstvo pustiti sloven- sko. Kmalu so bile vzpostavljene celo šolske osnove iz časa pred italijansko okupacijo, predvsem kar se ti če telesne vzgoje 72 in praznikov v šolah: »Z odredbo šefa pokrajinske uprave v Ljubljani z dne 22. oktobra 1943 /.../, veljajo glede verskih praznikov za šole predpisi, ki so bili v veljavi pred naredbo visokega komisarja z dne 19. septembra 1941.« 73 V strukturo in vsebinsko delo ljubljanskega šolstva tudi nemška okupacija ni prinesla ve čjih sprememb. 74 Šolska spri čevala pa so bila tudi v času nemške okupa- cije dvojezi čna, seveda v nemš čini in slovenš čini. 75 Izsto- pajo ča je bila le Rupnikova odredba z dne 11. novembra 1943, 76 s katero so bila (zaradi vojnih potreb: nova čenje v domobransko vojsko in delovno službo) ukinjena pre- davanja in vaje na univerzi. 77 To pa ni pomenilo, da je univerza zaprla svoja vrata. Izpiti in promocije so pote- kali dalje. 78 Nemška oblast je pohitela z izdelavo u čnih na čr- 71 France Žagar , Vojna, kaj je to? : utrinki mojega otroštva. V: Oživljanja. Ljubljana 2005, str. 29. 72 Kljub pripisovanju velikega pomena telesni vzgoji ta v času italijanske okupacije ni doživela znatnejšega razcveta, saj zaradi vojnih razmer in pomanjkanja material- nih sredstev ni bilo mo č graditi novih telovadnic. Stepišnik, Šolska telesna vzgoja, str. 21. 73 Ljubljanski škofijski list, št. 12, 31. 12. 1943, Prazniki v šolah. 74 Slovenski šolski muzej (SŠM), Arhivska zbirka, šk. 83, Šolstvo v Ljubljani 1751– 1955, ovoj Almanah Ljubljane ob desetletnici 1945–1955. Šolstvo v Ljubljani, str. 2. O šolstvu v češkem protektoratu Detlef Brandes, Die Tschechen unter deutschen Protektorat, I. München, Wien 1969, st. 92sl. 75 Ustni vir, France Žagar, izjava pri avtorici. 76 Enciklopedija Slovenije, 14, Ljubljana 2000, str. 53. 77 Slovenski študenti in Univerza 1941–1945. Ljubljana 1999, str. 238. 78 Ustni vir, Tomaž Web er, izjava pri avtorici. Slovenski študenti, str. 239. 312 tov. Spremembe so se v glavnem tikale jezikov. Na t. i. srednjih šolah je z novim šolskim letom v ospredje namesto italijanš čine stopila nemš čina. Nemškemu je- ziku so dodelili tri ure tedensko na vseh omenjenih šo- lah, in to skoraj v vseh razredih. Nemš čino so u čili tudi slovenski učitelji. 79 Nemški svetovalec za prosveto dr. Koschier je menil, da je nemš čina »zaradi stalnih kul- turnih stikov tako udoma čen jezik, da ga ni smatrati za izklju čno tujega«. 80 V najvišjih dveh razredih je na urniku gimnazijcev ostala italijanš čina s tremi urami tedensko, vendar naj bi se postopoma umaknila nem- ščini: »Zanimivo pa je, da smo kljub kapitulaciji Italije obdržali italijanski jezik vse do osme gimnazije, ko ga je izpodrinila ruš čina.« 81 Srbohrvaš čine v šolah niso oži- vljali. Nekoliko so omejili tudi telesno vzgojo, v strokov- nih šolah so jo kar odpravili. Namesto nje je bila uvede- na nemš čina. 82 V šolskem letu 1943/44 je sledila tudi uvedba protikomunisti čnih predavanj. 83 Rupnik kot šef pokrajinske uprave je 26. oktobra 1943 odredil, da je potrebno vsem urnikom na vseh šolah dodati obvezno šolsko uro za protikomunisti čna predavanja: »Predmet smo vpisali v urnik s kratico PKP.« 84 Za predavatelje je poskrbel novoustanovljeni »informativni urad«. Predvoj- ne želje šolnikov, »da se naše šole prilagode malo bolj prakti čnemu življenju«, 85 se tudi v času nemške okupa- cije niso uresni čile. Mladi so morali na pouk strojepisja, stenografije in knjigovodstva po čakati do konca vojne. Otroci in mladina so še vedno po ve čini pisali zapi- ske po nareku. Knjige, ki so jih uporabljali pri pouku, so morale biti še nadalje cenzurirane. V času nemške okupacije je za to skrbelo Poverjeništvo za kulturo in prosveto pokrajinske uprave. Na vsako knjigo, ki se jim je zdela primerna za pouk, so uradniki te institucije pri- tisnili svoj žig. 86 79 Ustni vir, France Žagar, izjava pri avtorici. 80 Vovko, Oris, str. 277. 81 Tomaž We ber, 150 zgodb Ljubljan čana (1910–2002). Ljubljana 2004, str. 103. 82 Škerl , Ljubljanske srednje šole, str. 172. 83 Sušnik, O šolstvu, str. 318. 84 Lojze Kova či č, Prišleki, Ljubljana 1984, str. 459. 85 Trgovski list, št. 103, 15. 9. 1939, Pred pri četkom šolskega leta, Ve č prakti čne naobrazbe u čencem!. 86 Ustni vir, Tomaž We ber, izjava pri avtorici. 313 SOCIALNE PODOBE Položaj šolstva v času nemške okupacije v grobem oriše poro čilo ene izmed ljubljanskih okoliških osnov- nih šol, ki je bil zna čilen tudi za glavno mesto: »Pod nemškim okupatorjem se je pou čevala tudi nemš čina; ostali pouk pa je bil v materinš čini. Uporabljale so se čitanke bivše jugoslovanske izdaje, gotovi teksti so bili iztrgani, gotovi pa prilagodeni zahtevi okupatorja.« 87 V letu 1944 je bila prostorska stiska vse ve čja. Do- mobranska vojska je zasedla poslopje Srednje tehniške šole. Klasi čna gimnazija se je uspela preseliti v nedo- delano poslopje uršulinske gimnazije v Šubi čevi ulici. I. realna gimnazija se je morala preseliti za Bežigrad, dokler tudi tam pouk ni bil prekinjen. Pouk na II. gim- naziji se je v skr čenem obsegu nadaljeval v prostorih sa- lezjanskega zavoda. III. in IV. gimnazija sta v letu 1944 v skrčenem obsegu obnovili pouk v prostorih uršulink, II. ženska gimnazija pa je gostovala v u čilnicah trgo- vskega doma, trgovske šole in u čiteljiš ča, ki je bilo tudi samo utesnjeno: 88 »... ker je okupator zasedel vsa boljša šolska poslopja, je po ve č zavodov uporabljalo iste pro- store, pouk je bil zato mo čno skr čen ali pa se je vršil le vsak drugi dan, ob čutno so na šolsko delo vplivali pogosti zra čni alarmi, ki jih je bilo zlasti v zadnjem letu okupacije vedno ve č.« 89 Še posebej v zadnjih letih vojne, ko je bil na drugih ljubljanskih šolah pouk moten ali onemogo čen, je bila zelo obiskana privatna gimnazija, imenovana korepeti- torij (vadnica), ki je imela svoje prostore na Mestnem trgu 7. Njen u čni program je bil enak kot na drugih gimnazijah. Profesorji so razlagali snov, dijake so tudi spraševali, ocenjevali pa so jih le z internimi ocenami. Premožnejši starši so svoje otroke vpisali v to šolo, saj so upali, da bodo nadoknadili snov in jo do konca šol- skega leta tako utrdili, da jim bo uspelo delati in naredi- ti regularne zaklju čne izpite: 90 »Dušan je v šesti gimna- 87 SŠM, Dokumentacijska zbirka Osnovne šole, mapa Bevke, Poro čilo o šoli v teku domovinske vojne. 88 Vovko, Oris, str. 277, 278. 89 SŠM, Arhivska zbirka, šk. 83, Šolstvo v Ljubljani 1751–1955, ovoj Almanah Lju- bljane ob desetletnici 1945–1955. Šolstvo v Ljubljani, str. 3. 90 Ustni vir, Tomaž Web er, izjava pri avtorici. 314 ziji, zdaj za časno ni pouka, pa se hodi privatno u čit vse predmete v korepetitorij.« 91 V Ljubljani je bilo v času italijanske okupacije or- ganiziranih ve č te čajev italijanskega jezika. Za bolj ko- modne in manj premožne so ljubljanski časopisi izdajali »Italijanš čino v besedi in sliki« 92 oziroma »Italijanš čino brez učitelja«. 93 Te čaju italijanš čine pa so ukaželjni lah- ko prisluhnili tudi po radiu. Te čaje nemškega jezika je organizirala Nemška akademija oziroma njen Lektorat v Ljubljani že pred vojno. 94 Cilj te akademije in te čajev je bil, da bi se čim ve č ljudi čim bolje nau čilo nemški jezik hkrati pa osvojilo osnove nemške kulture. Te čaji so bili večnivojski: 1. Nižji te čaj – za za četnike. Njegov namen je bil sle- de č: »Potom sistemati čnega obravnavanja izgovor- jave, temeljne morfologije in prvih osnov sintakse je namen te čaja, dati za četniku trdno gramatikal- no podlago. Tehni čni del študija je izpopolnjen s številnimi pismenimi in ustmenimi vajami. Zgodo- vinske, zemljepisne, politi čne in književne vesti o Nem čiji.« 95 2. Srednji te čaj je bil namenjen ponavljanju morfolo- gije in nadaljnjem u čenju slovnice. Predvideno je bilo tudi branje lažjih proznih del in tudi pesmi, prav tako pa tudi prevajanje, konverzacija, kore- spondenca in pisanje po nareku. Tudi tem te čaj- nikom naj bi u čitelji s pomo čjo izdelanega u čnega na črta, se pravi z branjem razno raznih knjig, pri- bližali Nem čijo iz geografskega, politi čno zgodovin- skega in kulturnega vidika. 3. Višji te čaj je bil namenjen osebam, ki so nemško znale dobro. Dopolnil naj bi slovni čno znanje, pred- videval je vaje v fonetiki in stilistiki. Te čajniki so bra- li književna dela in časopise. Konverzacija je predvi- dela teme o šegah in navadah nemškega naroda ter o gospodarskem in kulturnem življenju Nem čije. 91 ZAL LJU 439, t. e. 3, ovoj 30, pismo za Celjar Anico, brez datuma. 92 Družinski teden, XIII. 93 Slovenec,1. 5. 1941. 94 Jutro, št. 51, 1. 3. 1941, Nova metoda pou čevanja nemš čine. 95 AS, 1016, ovoj 1. 315 SOCIALNE PODOBE 4. Konverzacijski te čaj je bil namenjen osebam, ki so usvojile že dovolj prakti čnega in slovni čnega zna- nja, da so lahko teko če razpravljale v nemš čini. Ti pogovori so bili vodeni v smislu nadaljnjega spo- znavanja Nem čije in dogajanja, povezanega z njo. 5. Te čaj za poklicno specializacijo – v tak te čaj so se smeli vpisati tisti, ki so že zaklju čili srednji te čaj. V tem te čaju so sicer nadaljevali s poglobljenim štu- dijem slovnice, branjem in konverzacijo, vendar vse s posebnim obzirom na razne veje specializacije. V glavnem so se u čili sestavljati pisma in razne doku- mente, spodbujali so tudi k čim boljšemu prevaja- nju besedil dolo čenih poklicnih vsebin. 96 *** Med vojno je bilo čedalje bolj ovirano tudi delovanje vrtcev, saj je nekaj njihovih prostorov pristalo v rokah vojaških enot. Prostori, ki pa so ostali na voljo za varstvo otrok, so bili zaradi pomanjkanja kuriva premrzli in zato neprimerni za svojo dejavnost, vendar je kljub temu na za četku šolskega leta 1944/45 v Ljubljani delovalo še 7 javnih vrtcev (v Spodnji Šiški, Gornji Šiški, Mostah, Be- žigradu in trije v centru) in 4 zasebni (v Šiški, na Vi ču, v Zeleni jami in v centru). Vsi oddelki teh vrtcev so šteli 196 de čkov in 162 deklic, nadzornih oseb je bilo 21. V vseh vrtcih so otroci dobili kosilo in kruh za malico, v treh (enem javnem in dveh zasebnih) pa so imeli celo svoje ležiš če. Salezijanci na Rakovniku in na Kodeljevem pa so organizirali dnevno varstvo za de čke. Prosti čas so preživljali z igro, petjem, reševali pa so tudi šolske nalo- ge. Vsako od teh varstev je obiskovalo okoli 100 fantov. 97 V zvezi z osnovnimi in srednjimi šolami je prezident Rupnik oktobra 1944 izdal odredbo, ki je velevala, da se mora pouk ne glede na slabe razmere nadaljevati. S poukom so v zadnjem šolskem letu pod okupacijo ta- ko nadaljevale vse ljubljanske osnovne šole (od I do V deške ljudske šole, od I do VIII dekliške ljudske šole, 96 Prav tam. 97 AS, 199, fasc. 851–1000, 1945, ovoj 956/1945, Bericht über die Kinderhorte in Laibach, 19. 2. 1945. 316 od I do VI mešane ljudske šole, zasebna deška ljudska šola v Marijaniš ču, zasebna dekliška ljudska šola v Li- chtenturnovem zavodu, zasebna dekliška ljudska šo- la pri uršulinkah, državna pomožna šola, vadnica na državni u čiteljski šoli, vadnica v zasebnem u čiteljiš ču pri uršulinkah 98 ) in tudi srednje šole. Zaradi prostorske stiske so šole u čence in dijake v klopi poklicale »šele 11. ali 12. oktobra, I. moška gimnazija pa še kasneje«. 99 Upoštevajo č omenjeno odredbo, so morale vse šole, ki so imele poškodovane stavbe oziroma so jih zasedle vo- jaške enote, poiskati nadomestne prostore. Kolektivi, ki niso našli ustreznih šolskih poslopij, kjer bi gostovali, so bili primorani poiskati druga čne nadomestne prosto- re (sobe v zasebnih hišah, gostilniške prostore, prazna skladiš ča ali delavnice ipd.). Tam naj bi u čitelji razdelili u čno snov, ki bi jo bi otroci obdelali sami oziroma doma s pomo čjo staršev ali starejših bratov in sester. 100 Redno pou čevanje verouka naj bi potekalo v cerkvi ali župni- šču. Pouk telovadbe pa naj bi prvenstveno izvajali na prostem. 101 Pouk so mo čno motili tudi alarmi, ki so na- javljali prelete zavezniških letal. Od 1. januarja 1945 do 24. aprila 1945 je bilo v Ljubljani to čno 100 alarmov. 102 Pouk je bil prestavljen na zgodnejše jutranje ure, saj so računali, da takrat ne bo pogostejših prekinitev: »Pouk se je pri čel zaradi stalnih letalskih alarmov že ob 6.30 zjutraj.« 103 Kljub vedno prisotni nevarnosti iz zraka in zato časovni stiski so šolske ure še naprej trajale 45 minut. 104 Otroci so na zadevo gledali iz svojega zornega kota: »Nadvse čudovito pa je bilo, da so zaradi teh le- talskih poletov sirene dajale alarm in s tem oznanjale konec mukotrpnega šolskega pouka. /.../. Zamislite si, kako je bilo fino.« 105 Šolsko delo sta mo čno okrnila tudi pomanjkanje kuriva in omejena razsvetljava. Šole so že konec leta 1944 poro čale, da (v glavnem le osnovnošol- ski) otroci niso mogli vzdržati v nezakurjenih prostorih 98 ZAL, LJU 489, fasc. 2402, II/A/10, str. 255. 99 Šk erl, Ljubljanske srednje šole, str. 171. 100 ZAL, LJU, 89, fasc. 2402, I, str. 178. 101 AS, 199, fasc. 7001–7850/1944, ovoj 7006/1944: št. 7006/1. 102 AS, 199, fasc. 1001–1600, leto 1945, št. 1412–45. 103 Weber , 150 zgodb, str. 187. 104 Ustni vir, Tomaž Web er, izjava pri avtorici. 105 Žagar, Vojna, str. 65. 317 SOCIALNE PODOBE dalj časa. Šolski nadzornik za mesto Ljubljana je pre- dlagal, naj šole, ki nimajo kuriva, otroke v šoli zadržijo le toliko časa, da to ne bo nevarno za njihovo zdravje. V ve čjem mrazu naj bi otrokom le razdelili naloge, jim dali navodila za u čenje in jih poslali domov. 106 Dodaten nered v pouku »je povzročila »delovna služba« 107 za izvr- šitev fortifikacijskih objektov, ki so jih okupatorji uka- zali napraviti v neposredni bližini Ljubljane. Za njihovo izvršitev pa so v veliki meri uporabljali tudi dijaštvo. 108 /.../ Dijaki so potem lahko ostali doma in samo prek dneva prihajali na kopanje jarkov. Prva partija je prišla na delo 12. decembra 1944, rok zanjo pa je bil dolo čen na 6 tednov.« 109 Konec marca 1945 so v delovno službo vklju čili tudi dekleta, vendar so sredi aprila pristojni or- gani na prosvetnem oddelku in mladinskem uradu izja- vili, da u čenk ne bodo ve č klicali na obvezno delo. U čen- ka, ki so jo slu čajno poklicali, je morala predložiti izkaz šolskega vodstva. Ko so se organi oblasti prepri čali, da obiskuje šolo, so jo avtomati čno oprostili delovne služ- be. 110 Nekateri otroci pa pouka niso obiskovali preprosto zato, ker so morali pomagati doma: »Hodil sem v šolo vsak dan, če nisem ves dopoldan stal v vrsti.« 111 Šolska oblast je starše opozarjala, da morajo šoloobvezne otro- ke redno pošiljati k pouku, in zagotovila stroge kazni za vse, ki teh dolo čil niso spoštovali in izpolnjevali. Od njih je tudi pri čakovala, da bodo vsaj enkrat na mesec obi- skali šolo in se prepri čali, kako je z njihovim otrokom. 112 Kljub vsemu je zadnje dni vojne v šolo hodilo vse manj otrok, saj so se jih mnogi starši preprosto bali pustiti same od doma, za vse ve č praznih klopi pa so bili tudi drugi vzroki, npr. selitve. Izredne razmere so terjale svo- je – 7. maja 1945 je bil v vseh šolah ukinjen pouk. 106 AS, 199, f. 7351–7650, ovoj 7361/1944, št. 2687. 107 Prezident je januarja 1944 z odredbo ustanovil Urad za delovno službo in obnovo. Naloga urada je bila pripraviti vse potrebno za za četek obnovitvenih del v pokrajini. AS 1876, f. 70, I, 1, str. 1/3. 108 Pri tem so mišljeni dijaki višjih razredov srednjih šol, pisna izjava: Tomaž We ber, izjava pri avtorici. 109 Šk erl, Ljubljanske srednje šole, str. 228 in 230. 110 Prav tam, str. 231. 111 Kova či č , Prišleki, str. 309. 112 Slovenec, št. 37, 16. 2. 1944, Obisk ljudskih šol. 318 Boljša življenjska raven prebivalstva in v okviru le- te tudi boljši osebni in družbeni standard so kon čni cilj slehernega gospodarskega delovanja. Višina osebnega in družbenega standarda je v znatni meri pogojena z gospodarskimi razmerami in gospodarsko blaginjo. Ker je bil položaj osebnega in družbenega standarda v Slo- veniji v času socialisti čnih družbenih odnosov, ki jih je določala nova revolucionarna oblast oziroma komunisti kot nova politi čna sila, odvisen od gospodarske razvojne usmeritve, je v pri čujoči razpravi predstavljeno njuno mesto v centralnih in republiških družbenih planih. Ti so urejali odnose med posameznimi federalnimi enota- mi in dolo čali ekonomsko politiko na zvezni in republi- ški ravni. Kako se je njun, v družbenih planih za črtan razvoj uresni čeval, pa je prikazan skozi dinamiko nju- nega postopnega izboljševanja vse od prvih povojnih let do osamosvojitve Slovenije. *** Osebni in družbeni standard razli čni teoretiki ži- vljenjskega standarda oziroma življenjske ravni opre- deljujejo kot osnovna kazalnika življenjskih pogojev, ki so eden izmed temeljnih elementov življenjskega standarda, v določeni družbeni skupnosti. S pojmom življenjskega standarda se pogosto sre čujemo v vsak- danjem življenju; v sodobni družbi je predmet študija sociologov, demografov, ekonomistov in politikov. Gle- Marta Rendla Oris osebnega in družbenega standarda v Sloveniji 1946–1991 319 SOCIALNE PODOBE de terminologije in vsebine življenjskega standarda ob- staja ve č razli čnih teorij in stališ č; za isto ali podobno vsebino pojma pa se uporabljajo v literaturi tudi naj- razli čnejša poimenovanja (življenjska raven, življenjski standard, življenjska norma, življenjska skala). Naj- boljše definicije in razlage pojma življenjski standard temeljijo na rezultatih študije posebne komisije Orga- nizacije združenih narodov in so bile sprejete tudi v Sloveniji. 1 Poročilo o definiciji in merilih življenjskega standarda na mednarodni ravni je izdelala skupina strokovnjakov OZN leta 1954 in 1961. Življenjski stan- dard je bil opredeljen kot družbenoekonomska kate- gorija, ki je tipi čno mikoroekonomskega zna čaja, saj prihaja do izraza v po čutju vsakega posameznika v njegovem zadovoljevanju raznih fizi čnih in družbenih potreb z materialnimi in nematerialnimi dobrinami, s katerimi razpolaga glede na svoja sredstva za preživlja- nje in družbeni položaj. 2 V sociološki znanosti življenjski standard pomeni aspiracije posameznika ali skupine po dobrinah in sto- ritvah. Termin se uporablja tudi kot merilo porabe do- brin in storitev, ki jih posameznik ali skupina porablja oziroma koristi. V ostalih jugoslovanskih republikah pa so pojem življenjskega standarda tedaj sprejeli, kot ga je opre- delil v petdesetih letih Hugo E. Pipping , ki se je po- drobno ukvarjal s terminologijo življenjskega standar- da. 3 Pipping je predlagal, da se pojem življenjski stan- 1 Poročilo o definiciji in merilih življenjskega standarda z mednarodnega stališ ča OZN navaja: »Življenjska raven pomeni dejanske življenjske pogoje prebivalstva. ži- vljenjski standard obsega želje in pri čakovanja dolo čenega prebivalstva. življenjska norma so zaželeni življenjski pogoji, ki se dolo čajo glede na posebne cilje, npr.: določanje minimalnih pla č, delovnega časa, ki se dolo čajo za celotno državno po- dro čje, lahko pa so tudi mednarodno veljavni. Kot pokazatelje dejanskih življenjskih pogojev prebivalstva navajajo teoretiki najrazli čnejše elemente materialnega in ne- materialnega zna čaja. Poro čilo OZN predlaga 12 elementov življenjskega standar- da: zdravstveni pogoji, prehrana, izobraževanje, vklju čujoč pismenost in strokovno usposobljenost, delovni pogoji, stanje zaposlenosti, skupna poraba in var čevanje, transport, stanovanje, obleka, oddih in zabava, socialna varnost, človekova svobo- da. Aleš Kersnik , Pojam životnog standarda. V: Teoretski osnovi odnosa izmedju li čne i opšte potrošnje, 1, Ljubljana 1962, str. 6–14 in Avgust Horvat, Življenjska raven in nje problemi. V: Meddobje, št. 1-2,1994, str. 124–136. 2 Odnosi osebne in splošne potrošnje v življenjskem standardu prebivalstva, II. del, III. Analiza odnosov, Ljubljana 1964. 3 Kot pokazatelje dejanskih življenjskih pogojev prebivalstva, je opredelil kot ele- mente materialnega in nematerialnega zna čaja štiri osnovne podstandarde: poraba, 320 dard uporablja za dejanske življenjske pogoje dolo čenih skupin prebivalstva, za želen na čin življenja pa je pre- dlagal uporabo pojma, idealni standard. Tisto, kar se je v Jugoslaviji (izjema je bila republika Slovenija) razume- lo pod pojmom življenjski standard, so v drugih državah opredelili kot življenjsko raven. V skladu s Pippingovim pojmovanjem življenjskega standarda so jugoslovanski strokovnjaki, npr. Berislav Šefer, vklju čevali v okvir ži- vljenjskega standarda naslednje elemente: življenjske, delovne in družbene pogoje ljudi. Pri sistemizaciji zno- traj življenjskih pogojev pa so lo čili dve podskupini ozi- roma dve razli čni obliki zadovoljevanja potreb, od ka- terih so v znatni meri odvisni življenjski pogoji: osebno porabo in družbeno porabo oziroma družbeni standard. 4 V odnosu med osebnim in družbenim standardom ob- stajajo podro čja, ki se med seboj prepletajo; obstajajo podro čja, kjer se potrebe družbene narave zadovoljujejo sicer v pretežni meri s porabo družbenih sredstev, pa tudi z osebnimi dohodki (npr.: stanovanje – tisti del, ki se nanaša na stanovanjske investicije, je predstavljalo družbeni standard, medtem ko so bili teko či stanovanj- ski stroški obravnavani kot osebna poraba). Čeprav terminologija s podro čja življenjskega stan- darda ni poenotena, pa literatura, ki obravnava življenj- ske in delovne pogoje, ob če uporablja terminologijo, razdeljeno po kriteriju: ali gre za nekaj, kar je uresni če- no; ali gre za aspiracije, pri čakovanja in želje družbene skupnosti v upanju, da bodo te dosegli; dejansko pa to nekaj postaja tudi merilo. 5 Čeprav se jugoslovanske (in s tem tudi slovenske) uradne institucije niso ukvar- jale z merjenjem življenjskega standarda in so poznale le posamezne elemente oziroma skupine življenjskega standarda, kot so osebna poraba, življenjski stroški, družbeni standard, splošna poraba, spremljajo če in druge kazalnike življenjske ravni, 6 pa so terminologijo OZN sprejeli tudi nekateri jugoslovanski avtorji, ki so delo in prosti čas, družina in var čevanje. V: Aleš Kersnik, Pojam životnog standarda. V: Teoretski osnovi odnosa izmedju li čne i opšte potrošnje, 1, str. 11. 4 Berislav Šefer , Neki problemi metodološkog i analiti čkog okvira životnog standar- da. V: Životni standard i privredni razvoj Jugoslavije, Zagreb, 1964, str. 22. 5 Prav tam, str. 23. 6 Kersnik , Pojam životnog standarda, str. 12. 321 SOCIALNE PODOBE se ukvarjali s pojmom življenjskega standarda. V skla- du s terminologijo OZN so lo čili štiri skupine elementov življenjskega standarda: realno porabo, zdravje, kultu- ro in pogoje dela in zaposlenosti. Upoštevali pa so tudi glavne in neposredne komponente, ki vplivajo na razvoj posameznih elementov življenjske ravni: realni dohodki, skupna masa razpoložljivih dobrin za osebno in skupno porabo, proizvodnja izdelkov osebne porabe, dejavnosti osebnih storitev, zdravstveno varstvo, izobrazba in mo- žnost zaposlovanja. 7 Vrednotenje osebnega in družbenega standarda, pa tudi drugih vrst standardov dolo ča stopnja zadovo- ljevanja najrazli čnejših človekovih potreb. Boljši stan- dard namre č pogojujejo boljši ekonomski dejavniki, kot je produktivnost oziroma družbeni proizvod, razdelitev dohodka in dostopnost do javnih storitev oziroma stan- dard je odvisen od možnosti za zadovoljevanje potreb in želja ljudi z materialnimi in nematerialnimi dobrinami. 8 Poro čilo OZN lo či splošne biološke potrebe (prehra- na, voda, zaš čita pred mrazom) od pobud in želja kul- turne narave, ki se razlikujejo od družbe do družbe in od posameznika do posameznika. Želje in vrednote, za katerimi človek stremi, obsegajo: želje za posebno vrsto hrane, pija če, stanovanja in obleke; za koriš čenje obsto- je čih možnosti u čenja, kulture in zabave, za opravljanje dela, ki zadovoljuje posameznika, za zadovoljujo če po- goje dela, za zavarovanje, ki obsega tveganje v primeru bolezni, nezaposlenosti in starosti itd. 9 Potrebe so su- bjektivne individualne narave; po samem zna čaju pa so te individualne in kolektivne. Individualne potrebe so tiste, ki se najbolj smotr- no in naju činkoviteje zadovoljujejo individualno oziro- ma skozi osebno porabo posameznika oziroma indivi- dualnega gospodinjstva; kolektivne (družbene, skupne, splošne) pa so tiste, ki se najbolj smotrno in naju čin- koviteje zadovoljujejo kolektivno oziroma skozi kolektiv- no in splošno porabo s pomo čjo služb, ki jih organizira 7 Prav tam. 8 Šef er, Ekonomsko-društvena sadržina životnog standarda, str. 10 9 Aleš Kersnik, Pojam potreba. V: Teoretski osnovi odnosa izmedju li čne i opšte potrošnje, 1, str. 16, 17. 322 skupnost. 10 Kolektivne potrebe se dalje delijo na abso- lutne in relativne; absolutne kolektivne potrebe so tiste, ki se lahko zadovoljujejo le kolektivno npr.: zdravstvena preventiva, melioracije; relativno kolektivne pa so tiste, ki se sicer lahko zadovoljujejo tudi individualno, pa se v konkretnih tehni čnih, gospodarskih in družbenih pogo- jih najbolje zadovoljujejo kolektivno. Merilo zadovoljevanja potreb osebnega in družbe- nega standarda je osebna in skupna poraba. Osebna poraba je poraba kon čnih dobrin; z osebno porabo za- dovoljujemo človekove fiziološke in deloma družbene potrebe, pogojene z dolo čeno stopnjo družbenega ra- zvoja; osebna poraba izhaja iz individualnih potreb in zato temelji na individualnih odlo čitvah, izvaja pa se posredno v okviru družinskih prora čunov. 11 Individual- ni značaj osebne porabe temelji bolj na individualnem zna čaju potreb kot pa na individualnem odlo čanju o vrsti in višini porabe, kar še zlasti pride do izraza pri racionirani preskrbi, kjer je svobodno odlo čanje omeje- no z nakaznicami ali v podobnih primerih, kjer se in- dividualne potrebe bolj ali manj zadovoljujejo kolektiv- no. Jugoslovanska uradna statistika je osebno porabo opredeljevala kot »del družbenega proizvoda, ki ga pre- bivalstvo porablja za zadovoljevanje svojih osebnih po- treb v materialnih dobrinah in proizvodnih storitvah«. 12 Višina osebne porabe oziroma osebnega standarda je odvisna od osebnih dohodkov posameznika. 13 Kot »del družbenega proizvoda, ki je porabljen v obliki materi- alnih dobrin in proizvodnih storitev za zadovoljevanje splošnih družbenih potreb«, je definirala tudi skupno porabo. 14 Vse tiste dejavnosti, ki niso ustvarjale družbenega proizvoda oziroma nacionalnega dohodka so po jugoslo- vanskem pojmovanju obveljale za družbeni standard, z izjemo dejavnosti kot so državna uprava, sodstvo, tožil- 10 Prav tam, str. 14–18. 11 Kersnik , Pojam li čne potrošnje. V: Teoretski osnovi odnosa izmedju li čne i opšte potrošnje, 1, str. 20, 21. 12 Kersnik, Pojam li čne potrošnje, str. 21. 13 Henrik , Družbeni standard-stanovanja, rekreacija, izobraževanje, prehrana, Lju- bljana 1969, str. 5. 14 Kersnik, Pojam li čne potrošnje, str. 22. 323 SOCIALNE PODOBE stvo in narodna obramba. 15 V okvir družbenega stan- darda so tako spadali šolstvo, znanost, kultura (prosve- ta in kultura), socialno zavarovanje, socialno varstvo, zdravstvo, stanovanjska izgradnja (teko či stanovanj- ski stroški pa so sodili v osebno porabo), komunalna dejavnost, dejavnost družbenih in telovadnovzgojnih organizacij. 16 Skupna poraba je predstavljala porabo družbenih služb, ki so se financirale iz družbenih sred- stev – prora čunov in družbenih fondov. Pojem družbeni standard torej pomeni tiste oblike skupne porabe, ki so dostopne vsem enako (šolstvo, zdravstvo, kultura ...); del družbenega standarda pa so bila tudi področja, ki so jih z gospodarsko reformo za čela samostojno financirati podjetja: stanovanjska problematika, regresiranje vo- ženj na delo in z dela, izobraževanje, letna in tedenska rekreacija, družbena prehrana, kulturno in športno po- dro čje, druge oblike porabe v podjetjih (otroško varstvo, dotacije družbenim organizacijam, upokojencem, sofi- nanciranje zdravstvenega varstva itd.), dotacije podjetij športnim in kulturnim društvom, šolam itd. 17 Podjetja so znatna sredstva od svojega dohodka odvajala in jih namenjala za zdravstveno zaš čito zaposlenih delavcev, za njihov oddih, pestrejše preživljanje prostega časa in za zadovoljevanje njihovih potreb po stanovanjih in kulturnih dobrinah. V šestdesetih letih 20. stoletja so podjetja najve č sredstev namenila za naslednje oblike družbenega standarda: reševanje stanovanjske proble- matike, izobraževanje, rekreacijo; za druge oblike druž- benega standarda, kot so kultura, šport, otroško var- stvo, prehrana, pa so namenjala manj denarja. 18 *** Na življenjsko raven najbolj vplivajo ekonomske razmere oziroma gospodarska blaginja. Ker je od go- spodarske usmeritve posamezne družbene skupnosti 15 Kersnik , Pojam društvenih službi i opšte potrošnje. V: Teoretski osnovi odnosa izmedju li čne i opšte potrošnje, 1, str. 34. 16 Prav tam. 17 Henrik , Družbeni standard-stanovanja, rekreacija, izobraževanje, prehrana, str. 5–8. 18 Prav tam, str. 8–14. 324 odvisen življenjski standard prebivalstva, je bil položaj osebnega in družbenega standarda v Sloveniji v povojni Jugoslaviji odvisen od razvojne gospodarske usmeritve, ki jo je dolo čala nova revolucionarna oblast oziroma ko- munisti čna partija kot vodilna politi čna sila. Gospodarski sistem se je po sprejetju jugoslovan- ske ustave v za četku leta 1946 organizacijsko in la- stninsko prilagodil politi čnemu sistemu; v ustavi je bila ekonomska ureditev opredeljena z državno, zadružno in zasebno lastnino in uzakonjen je bil državnolastniški model upravljanja gospodarstva. 19 Ustvarjen je bil soci- alisti čni državni sektor in izpolnjeni so bili pogoji za so- cialisti čno graditev narodnega gospodarstva. 20 Gospo- darska politika je po prevzeti sovjetski praksi slonela na na črtnem – planskem gospodarstvu. V prvem povojnem obdobju je v ospredje postavljala obnovo v vojni prizade- te industrije ter kontinuirano industrializacijo v pogojih zbirokratizirane, administrativno vodene in vase zaprte ekonomije. Za za četno povojno jugoslovansko razvojno politiko je bilo zna čilno, da se je usmerila v industrializacijo. Ta je povzro čila deagrarizacijo, preseljevanje v mesta in pomanjkanje stanovanj v mestih in industrijskih sredi- ščih. Na ra čun usmeritve v industrializacijo pa so trpele druge oziroma tiste gospodarske panoge, ki so vplivale na to, kako se je godilo posamezniku. Novo jugoslovansko razvojno politiko je za črtal pet- letni plan razvoja narodnega gospodarstva FLRJ za leta 1947–1951. Med štirimi glavnimi cilji je poleg odprave gospodarske in tehni čne zaostalosti, pove čanja in utr- ditve gospodarske in obrambne mo či države, okrepitve in nadaljnjega razvoja državnega gospodarskega sektor- ja in novih proizvodnih odnosov predvideval pove čanje splošne blaginje »delovnega ljudstva«. 21 Najve č sredstev je bilo namenjenih za industrializacijo in elektrifikaci- jo oziroma za graditev novih in za modernizacijo starih proizvodnih zmogljivosti v elektrogospodarstvu, premo- 19 Zdenko Čepi č, Organizacija gospodarstva. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, Ljubljana 2005, str. 878. 20 Uradni list Ljudske republike Slovenije, št. 31, 2. 8. 1947. 21 Jože Prin č i č, Na čela gospodarske politike v prvi petletki. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 881. 325 SOCIALNE PODOBE govništvu, rudarstvu in težki industriji. Sredstva so bila predvidena tudi za tisti del življenjskega standarda, ki je zagotavljal zadovoljevanje skupnih potreb prebival- stva, torej družbenega standarda. Zakon o petletnem planu za razvoj narodnega go- spodarstva LR Slovenije v letih 1947 do 1951, ki je bil sprejet 8. julija 1947, je izhajal iz državnega. Razvoj republiške industrije je podredil potrebam vsedržav- nega razvoja, saj naj bi se ta preusmerila v izdelova- nje zahtevnejših in specializiranih izdelkov, potrebnih za graditev ter proizvodnjo predmetov široke porabe. V okviru zveznih nalog so bile prednostne naloge plan- skega razvoja v Sloveniji na podro čju industrializacije in elektrifikacije izgradnja in razvoj obstoje če republi- ške industrije vseh vrst, predvsem pa kemi čne, lesne, kovinske in tekstilne. 22 Ker se je v prvem povojnem ob- dobju državna oblast kot enim izmed osrednjih proble- mov ukvarjala z vprašanjem preskrbe prebivalstva, ki je povezana s kmetijsko politiko, je plan predvideval ob pove čanju industrijske proizvodnje tudi povečanje in izboljšanje kmetijstva. Zadosten pridelek in tržne pre- sežke naj bi dosegli z vlaganji v donosnejše poljedelske kulture, s pove čanjem živinoreje, sadjarstva in vino- gradništva. Na črt je predvideval tudi dvig družbenega standarda prebivalstva z boljšo in izdatnejšo preskrbo in prehrano, z gradnjo stanovanj, komunalnih naprav, z izgradnjo in organizacijo zdravstvenih in socialnih usta- nov; razvojem šolstva, prosvete, znanosti in umetnosti ter kulture. 23 Osebnega standarda, ki ga dolo ča osebna poraba, na črt gospodarskega razvoja ni omenjal. Je pa bila med temeljnimi nalogami petletnega plana poudarjena skrb za izboljšanje življenjskega standarda prebivalstva v Sloveniji, katerega povpre čje je dolo čal vsedržavni petle- tni plan. Preskrba in prehrana prebivalstva sta v na črtu sodili v del družbenega standarda, in sicer v komunalno dejavnost. Na črt je predvideval njuno izboljšanje z ra- zvojem republiške in lokalne industrije, z organizacijo živilskih trgov v mestih in industrijskih središ čih ter z 22 UL LRS, št. 31, 2.8. 1947, str. 212. 23 Prav tam. 326 organiziranjem državne, zadružne in zasebne trgovske mreže za hiter in nemoten razvoj blagovnega prometa. 24 Sicer individualni zna čaj osebne porabe prvih nekaj let po vojni tako ni mogel temeljiti na individualnem odlo- čanju o vrsti in višini porabe, saj stopnja družbenega razvoja tega ni dovoljevala. Zadovoljevanje človekovih bioloških potreb po hrani, pija či, obleki, obutvi, potreb po predmetih široke porabe, zlasti življenjskih potreb- ščin, je takrat zagotavljala racionirana preskrba, ki se je od začetka leta 1948 imenovala zagotovljena preskrba. Zna čilnost racionirane preskrbe prebivalstva, za črtane neposredno po koncu vojne, sta bila »na črtno razdelje- vanje in potrošnja vseh predmetov, za katere se pokaže potreba«. 25 Poglavitni zna čilnosti racionirane preskrbe sta bila razdeljevanje blaga (živil, obla čil, obutve in t. i. tehni čnega blaga) na nakaznice, t. i. karte, in seve- da pomanjkanje. Preskrba je zato potekala na črtovano, administrativno vodeno, centralizirano in kontrolirano pod vodstvom slovenskega ministrstva za trgovino in preskrbo, ki je delovalo po navodilih ministrstva iz Beo- grada, ki je dnevno nadzorovalo tudi proizvodnjo oziro- ma koli čino izdelanega blaga. 26 Na podro čju šolstva je plan predvideval organizi- ranje sedemletnih osnovnih šol in nižjih srednjih šol, v katere naj bi zajeli 75% šoloobvezne mladine; obnovo in razširitev omrežja šolskih in prosvetnih ustanov ter šolanje pedagoškega kadra. Za izboljšanje pogojev kul- turnega in prosvetnega dela v mestih, industrijskih sre- diš čih in na podeželju je predvidel ustanavljanje novih kulturnih domov. 27 Plan je segel tudi na podro čje tedaj obstoje čih množi čnih medijev, filma in radia. Predvidel je razvoj filmske industrije s filmi vseh žanrov; pove- čanje stalnih in potujo čih kinematografov; gradnjo no- ve radijske oddajne postaje v Ljubljani z 20 kW itd. Na podro čju zdravstva je predvideval dograditev plju čnih oddelkov pri obstoje čih bolnišnicah in izgradnjo novih protituberkuloznih dispanzerjev ter pove čanje postelj- 24 Prav tam, str. 214. 25 Zdenko Če pi č, Preskrba prebivalstva in obvezni odkupi. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 893. 26 Prav tam. 27 UL LRS, št. 31, 2. 8. 1947, str. 214. 327 SOCIALNE PODOBE nih zmogljivosti v bolnišnicah. 28 Na podro čju socialnega skrbstva je nameraval s prešolanjem invalidov poskrbe- ti za njihovo vklju čitev v delovni proces, za težke inva- lide pa zgraditi invalidski dom v Ljubljani; za mladino, potrebne zdravstvene okrepitve, pa obnoviti ali na novo ustanoviti po čitniške planinske in obmorske kolonije; pove čati zmogljivost domov za onemogle. 29 V okviru ko- munalne dejavnosti je v mestih, trgih in industrijskih naseljih nameraval na novo zgraditi, pove čati in izbolj- šati vodovode, kanalizacijo, javna kopališ ča, pralnice, prevozna sredstva (avtobus, trolejbus, tramvaj), cestno razsvetljavo, tržnice, nasade in parke; organizirati in pove čati na mestnih tržiš čih preskrbo z mesom, sad- jem, kmetijskimi pridelki, mlekom in ribami; izboljša- ti in pove čati obstoje če omrežje plinskih vodov in ka- kovost plina, klavnic in hladilnih naprav; organizirati mestne pralnice z obrati za kemi čno čiš čenje, barvanje, šivanje in likanje; zgraditi vodovode v krajih, kjer je pri- manjkovalo vode (Metlika, Suha krajina, Novo mesto). Republiške investicije je namenjal še za univerzitetne, znanstvene, kulturne ustanove, reprezentativne in ad- ministrativne stavbe v glavnem mestu Ljubljana. 30 Na črt je do leta 1951, ko se naj bi kon čal, predvideval obnovo vseh med vojno porušenih stanovanjskih in gospodar- skih poslopij na podeželju; gradnjo stanovanj v mestih in industrijskih središ čih in pridobitev novih zazidljivih stanovanjskih površin. 31 Optimisti čni plan razvoja novega gospodarskega sistema pa zaradi kopi čenja notranjih in zunanjih težav ni zaživel. Zaradi spora z Informbirojem so se leta 1949 popolnoma pretrgali trgovski stiki s Sovjetsko zvezo in njenimi vzhodnimi zaveznicami. Gospodarska zapora s strani vzhodnih držav pa je ogrozila nadaljevanje prve petletke. Čeprav se jugoslovansko vodstvo svoji razvojni usmeritvi ni hotelo odre či, pa je bilo primorano, prvi č že leta 1948, omejiti petletni na črt, ga skr čiti in njegovo težiš če prenesti na graditev t. i. kapitalnih objektov (vo- 28 Prav tam. 29 Prav tam, str. 222. 30 Prav tam, str. 221. 31 Prav tam. 328 jaških, elektroenergetskih in težkoindustrijskih). 32 Po- leg negativnih posledic pa so informbirojevskih dogodki imeli tudi pozitivne u činke na politi čni in gospodarski razvoj Jugoslavije. Spodbudili so partijsko vodstvo, da je v obdobju 1949–1951 sprejelo zasnovo nove gospo- darske ureditve, ki je temeljila na družbeni lastnini, na družbenih planih za eno ali ve č let, na delavskem upravljanju in delnem upoštevanju zakonitosti tržnega gospodarstva. 33 T. i. novi gospodarski sistem, ki je ura- dno za čel veljati januarja 1952, je bil srednja pot med staro, partijsko miselnostjo, po kateri je bila usmerje- valec gospodarskega življenja država, ter novimi proi- zvodnimi odnosi, ki so zahtevali ve čjo vlogo podjetij in upoštevanje zakonitosti blagovne proizvodnje. 34 Samo- upravljanje, s katerim naj bi pretrgali monopol partije nad gospodarstvom, v izvirnem smislu ni moglo zažive- ti, je pa kot liberalnejši gospodarski sistem poleg tuje pomo či veliko pripomoglo k temu, da se je od leta 1952, po štirih letih, kon čalo obdobje nazadovanja in za čelo obdobje gospodarskega prebujanja in hitrejše rasti, ki je trajalo do leta 1960. 35 *** Preusmeritev razvojne smeri s politike kapitalne graditve na na čela nove gospodarske politike je bila sprejeta konec leta 1955. Na podlagi novih gospodar- skih na čel so dotlej prednostne panoge izgubile ugo- dnejši položaj in v ospredju so se pojavile zahteve po bolj vsestranskem, skladnejšem in bolj uravnovešenem gospodarskem razvoju, po uskladitvi porabe z resni čni- mi materialnimi možnostmi, pove čanju negospodarskih investicij ter po ve čji skrbi za izboljšanje življenjske rav- ni zaposlenega prebivalstva. 36 Osnovni cilj jugoslovan- ske ekonomske politike je takrat postalo pove čevanje ži- 32 Jože Prin č i č, Gospodarske težave po sporu z Informbirojem. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 936. 33 Jože Prin č i č, Novi gospodarski sistem. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 963. 34 Prav tam, str. 964. 35 Prav tam. 36 Jože Prin či č, Nova gospodarska politika in druga petletka 1956–1960. V: Sloven- ska novejša zgodovina, II. del, str. 1000. 329 SOCIALNE PODOBE vljenjskega standarda ob stalnem razvijanju socialisti č- nih družbenih odnosov z izpopolnjevanjem samouprav- nega sistema in krepitvijo njegove materialne osnove. 37 Nova gospodarska na čela so bila uveljavljena v za četku leta 1958, ko je bil sprejet drugi petletni na črt. Med po- glavitnimi gospodarskimi cilji novega zveznega na črta, ki je bil v primerjavi s prvo petletko manj ambiciozen po svojih ciljih, zmernejši v oceni naravnih bogastev v dr- žavi, bolj stvaren ter usmerjen v reševanje v preteklosti nakopi čenih težav, so bili pove čanje proizvodnje, osebne porabe in družbenega standarda, zmanjšanje zunanje- trgovinskega primanjkljaja ter hitrejši razvoj nerazvitih delov države. 38 Naloge Družbenega plana gospodarskega razvoja LR Slovenije za obdobje od 1957 do 1961, ki je bil spre- jet 15. januarja 1958, so izhajale iz dotedanjega neskla- dnega gospodarskega razvoja. Predvsem je bila neza- dostna kmetijska proizvodnja, zaostajali so energetska proizvodnja, proizvodnja reprodukcijskega materiala in promet. 39 Stopnja družbenega standarda prav tako ni bila zadovoljiva. Vprašanje življenjskega standarda je bilo pere če še zlasti v mestih in industrijskih središ čih, saj se ta ni izboljševal v zadovoljivi meri, vplival pa je tudi na produktivnost ljudi. Zato so bile med poglavi- tnimi nalogami republiškega družbenega plana »stalno pove čevanje skupne družbene proizvodnje in narodnega dohodka«. Naraš čala naj bi letno za okoli 8%, industrij- ska proizvodnja naj bi se ob popolnejši izrabi dotedanjih zmogljivosti in z novimi proizvodnimi kapacitetami letno pove čevala za 8%, usmeriti pa jo je bilo treba k izdelavi visokokakovostnih kon čnih izdelkov, pri čemer je bilo treba razvijati množi čno in ceneno proizvodnjo kakovo- stnih izdelkov za široko porabo; z investicijsko politi- ko je bilo treba namre č poskrbeti za sorazmeren porast proizvodnje potrošnih dobrin. Predvidena 10-odstotna rast kmetijske proizvodnje naj bi omogo čila razširitev predelovalne industrije in posledi čno izboljšanje preskr- be prebivalstva v mestih in industrijskih naseljih ter iz- 37 Šef er, Ekonomsko-društvena sadržina životnog standarda, str. 9. 38 Prin či č, Nova gospodarska politika, str. 1001. 39 UL LRS, št. 3, 23. 1. 1958, str. 13. 330 voza; surovinsko osnovo za predelovalno industrijo naj bi ustvarila investicijska vlaganja za razvoj kmetijskih posestev na manj razvitih obmo čjih. Pove čevala naj bi se produktivnosti dela vseh gospodarskih panog, tako terciarnih dejavnosti kot tudi gradbeništva in prometa. Cilj zviševanja produktivnosti in narodnega dohod- ka, ki sta vplivala na razvoj gospodarstva, je bilo pove- čati osebni in družbeni standard ter stabilizirati realne plače in osebne dohodke. Z večjimi sredstvi, namenjenimi za dvig družbene- ga standarda, naj bi reševali stanovanjsko-komunalno problematiko in razširili mrežo prosvetnih, zdravstvenih in socialnih služb. 40 Z njimi se naj bi pokrili tudi izdat- ki za kulturo, socialno varstvo in socialno zavarovanje. To naj bi bilo tudi podlaga za dvig osebnega standarda, ki naj bi na prebivalca ob predvidenem gospodarskem razvoju in pove čani produktivnosti porasel letno za pov- pre čno od 6 do 7%, predvsem v mestih in industrijskih središ čih. Plan je predvideval naraš čanje negospodarskih in- vesticij; od gospodarskih pa je podpiral razvoj tistih go- spodarskih panog, ki so do takrat zaostajale. Ob spre- menjeni strukturi vlaganj so se ta usmerila v kmetij- stvo, obrt, trgovino, gostinstvo in turizem ter promet; investicije v industriji pa naj bi ostale nespremenjene. 41 Petletni na črt je predvideval tudi razširitev gospodar- skih trgov, predvsem tujih. Izvoz naj bi se v Sloveniji le- tno pove čeval za približno 11,5%. Pove čal se naj bi tudi neblagovni promet s tujino, še zlasti pri tranzitnem in pomorskem prometu. Povečan dotok deviz ob hkratnem relativnem zmanjšanju uvoza naj bi ugodno vplival na izboljšanje pla čilne bilance v celotni Jugoslaviji. 42 V pri- merjavi s prvim petletnim planom naj bi se investicije v negospodarske panoge pove čale za 87%. 43 Plan je pou- daril tudi nujnost u činkovitosti investicijskih vlaganj. To naj bi dosegli z ve čjimi vlaganji za rekonstrukcije v industriji in za mehanizacijo v gradbeništvu. V obdobju 40 UL LRS, št. 3, 23. 1. 1958, str. 14. 41 Prav tam. 42 Prav tam. 43 Prav tam. 331 SOCIALNE PODOBE 1957–1961 naj bi za 52.000 poraslo število zaposlenega prebivalstva. Novi razvojni na črt ni izpolnil niti pri čakovanj slo- venskih politikov niti potreb Slovenije. Čeprav ocene pred časnega kon čanja petletnega na črta leta 1960 v Sloveniji niso bile preve č pozitivne, pa so bile prese- žene zadane prednostne naloge; v letih 1957–1960 so bili preseženi predvidena raven družbenega proizvoda, obseg industrijske proizvodnje in obseg osebne porabe. Pri izvozu in uvozu, delovni storilnosti in vlaganjih, pri katerih je bil še vedno zelo velik delež kapitalnih naložb, pa se zastavljenim ciljem niso približali. 44 Neizpolnjen petletni plan in t. i. »nezdravi pojavi«, kot so bile stav- ke, gospodarski kriminal, prisilne ali redne likvidacije podjetij, so za čeli metati senco na idealizirano podobo socialisti čnega gospodarstva in so dokazovali, da tudi socializem ni odpravil protislovij in slabosti, s kateri- mi je bil okužen kapitalizem. 45 Čeprav se je delež naložb do leta 1960 v industrijo zmanjšal, je v drugi petletki najve čji delež družbenega proizvoda še vedno prispeva- la industrija. Poleg pove čanja proizvodnje surovin (pre- moga, jekla, elektri čne energije) in proizvodnih sredstev (turbine, konstrukcije) se je pove čala tudi proizvodnja blaga za široko porabo. Doma či trg in ve čje vklju čeva- nje v mednarodno menjavo sta zahtevala ve čjo izbiro in kakovost izdelkov. Predelovalna industrija, od katere je tekstilna industrija – tradicionalno najpomembnej- ša panoga slovenske predelovalne industrije – dosegla v tem obdobju le 70% proizvodnje iz leta 1948, je še vedno zaostajala. Ker je razvoj prometa v Sloveniji zao- stajal za razvojem drugih podro čij, so zvezna uprava in republiški organi sprejeli smernice za razvoj posame- znih prometnih panog ter za čeli sistemati čno obnavljati in posodabljati cestno in železniško omrežje, razvijati cestni promet in motorizacijo; pove čali so tudi pomorski promet in naredili prve korake v razvoju pristaniškega in letalskega prometa. Tako je bil izpolnjen del investi- cijskih na črtov pri cestnem prometu, presežen pa je bil tudi plan prevozov. Pove čal se je cestni promet oziroma 44 Prin č i č, Nova gospodarska politika, str. 1001. 45 Prav tam, str. 1002. 332 število prevoznih sredstev, avtobusov, motornih koles in osebnih avtomobilov. V drugi polovici petdesetih let se je notranja trgovina za čela pove čevati in narodni dohodek na tem podro čju se je pove čeval hitreje kot v vsem slo- venskem gospodarstvu. Trgovina bi sicer z ustvarjenim dohodkom lahko sama skrbela za svoj hitrejši razvoj, a ker se je njena akumulacija pretakala na druga podro- čja, so trgovska podjetja le po časi napredovala. Poslab- šali so se poslovni odnosi in kultura postrežbe, cene pa so se zviševale in prodajalne so bile slabo založene ... Položaj te dejavnosti se je sprva za čel izboljševati le na videz, dejansko pa leta 1961. Za zunanjo trgovino je bilo pomembno leto 1956. Vladajo ča politika je takrat spoznala, da je gospodarski napredek možen le ob ob čutnem pove čanju zunanjetr- govinske menjave. Ker je bilo to premalo, je bilo težiš če v slovenski zunanji trgovini še naprej na pove čevanju uvoza reprodukcijskega materiala, opreme in blaga za široko porabo. Izvoz je ob izteku petletnega na črta še vedno zaostajal za predvidevanji tudi zaradi konjunktu- re na domačem trgu. Vrednost izvoženega blaga je bila tako leta 1962 le za 25% ve čja kot leta 1956. 46 Kljub pove čanemu uvozu pa gospodarstvo in doma či trg še vedno nista bila preskrbljena z vsem potrebnim. Razlog za zunanjetrgovinski primanjkljaj so v Sloveniji videli predvsem v neustreznem zunanjetrgovinskem in devi- znem sistemu. Ker so bile cene med notranjimi in zu- nanjimi cenami v nesorazmerju, se ni mogla uveljaviti boljša proizvodnja, investicijska sredstva pa se zato ni- so mogla prelivati v izvozno usmerjene panoge. Med po- sameznimi gospodarskimi podro čji je pri izvozu vodila industrija, čeprav se je industrijski izvoz v primerjavi z industrijsko proizvodnjo pove čeval dvakrat počasneje. Pove čevanje proizvodnje, kupne mo či in življenjske ravni prebivalstva je bilo ugodno tudi za hitrejši razvoj gostinstva in turizma. To podro čje, ki je bilo vse do kon- ca petdesetih let zapostavljeno, se je za čelo izboljševati v letih 1959 in 1960 z gradnjo novih objektov in ureditvijo turisti čnih krajev. 47 Leta 1960 se je za čelo izboljševati 46 Prav tam, str. 1005. 47 Prav tam. 333 SOCIALNE PODOBE tudi podro čje obrti, ko so obrtna družbena podjetja lah- ko znaten del svojih sredstev vložila v razvoj. Ob spre- menjeni gospodarski politiki sredi petdesetih let je bilo vse ve č pozornosti namenjene predelovalni industriji in krepitvi družbenega in osebnega standarda. Ekonom- ski in politi čni razlogi so pripeljali do spremenjenih po- gledov na kmetijstvo kot gospodarsko panogo. Po letu 1957 je nastal nov sistem zadružništva, ki je temeljil na partnerskem odnosu oziroma na t. i. kooperaciji. Teme- ljil je na sodelovanju med državnim oz. družbenim in zasebnim kmetijskim gospodarstvom. 48 Tretji zvezni petletni gospodarski plan se je obli- koval v času, ko so se spraševali, ali je gospodarska politika, sprejeta leta 1955, še lahko podlaga za na- daljnji gospodarski razvoj, pa tudi ali naj zvezni plan zadrži obliko zakona in ostane poglavitni usmerjevalec gospodarskega razvoja ali pa ga je treba spremeniti v »instrument« za spremljanje in usklajevanje gospodar- skega razvoja ter za »odpravljanje napak in nevarnosti, v katere bi nas pripeljal stihijski ekonomski razvoj«. 49 Družbeni plan ekonomskega razvoja Jugoslavije od le- ta 1961 do 1965, ki ga je Zvezna skupš čina sprejela decembra 1960, je vlogo nosilca hitrejšega in stabilnej- šega gospodarskega razvoja prepustil panogam, ki so proizvajale osnovne surovine, reprodukcijski material, energijo in kapitalno opremo, potrebno za hitrejši razvoj bazične industrije. 50 Na drugo mesto je postavil krepitev tistega dela gospodarskega sistema, ki je urejal delitev dohodka, oblikovanje cen, zbiranje in usmerjanje inve- sticijskih sredstev, devizno in kreditno usmeritev. Plan je tudi spremenil zunanji videz planiranja. 51 Republike so takrat namre č izgubile pravico, da sprejmejo svoj na črt; lahko so sprejele le resolucijo o perspektivnem razvoju, ki je smela nakazovati samo ra- zvojne zna čilnosti, posamezna vprašanja in probleme pa naj bi s predpisi reševali sproti. Tako se resolucija 48 Zdenko Če pi č, Kmetijstvo in kmetijska politika. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 1007. 49 Jože Prin č i č, Oblikovanje perspektivnih planov. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 1023. 50 Prav tam. 51 Prav tam. 334 in Program perspektivnega razvoja LR Slovenije v ob- dobju 1961–1965, sprejeta februarja 1961, nista mo- gla ob čutno razlikovati od zveznega, ki je predstavljal temeljna razmerja. Ta je bil za slovensko vlado slabo zastavljen, ker je predvideval previsoko rast proizvodnje in narodnega dohodka, po časnejši razvoj razvitejših re- publik in ve čja sredstva za razvoj nerazvitih obmo čij kot za splošno rabo. Slovenske razvojne cilje so lahko bolj poudarili pri razčlenitvi posameznih ciljev. Ti so predvideli posodo- bitev industrijske proizvodnje, gradbeništva in prome- ta, boljšo organizacijo in ve čjo proizvodnjo na velikih državnih kmetijskih posestvih, spremembo izrabe in varstva gozdov, izboljšanje možnosti za razvoj turizma, pove čanje zmogljivosti in izboljšanje preskrbe v trgo- vini, gostinstvu in obrti. 52 Program perspektivnega ra- zvoja republike Slovenije je predvideval hiter in skladen razvoj gospodarstva, krepitev socialisti čnih družbenih odnosov, ve čjo produktivnost in narodni dohodek ter izboljšanje življenjske ravni prebivalstva; ve čja produk- tivnost in narodni dohodek sta bila tudi pogoj za izbolj- šanje osebne porabe in družbenega standarda prebi- valstva. Ker so življenjski pogoji zaposlenih vplivali na produktivnost, je program posebno skrb posve čal tistim dejavnostim oziroma elementom družbenega standar- da, ki so vplivali na življenjske razmere prebivalstva: zdravstveno varstvo, šolstvo, socialne službe, splošne kulturne potrebe, rekreacija in razvedrilo ter stanovanj- sko-komunalna izgradnja. 53 Na črtoval je krepitev vloge komunalnega sistema, v katerem naj bi ob čina postala tista teritorialna družbena skupnost, ki bi odlo čala v skladu z neposrednimi potrebami splošnega pomena in individualnih interesov o razdelitvi razpoložljivih sred- stev za osebno, splošno in investicijsko potrošnjo. 54 Kot pomembno materialno osnovo za dvig življenjske rav- ni je poudaril razvijanje in izboljševanje trgovine, go- stinstva, družbene prehrane, obrti in drugih strok. 55 K 52 Prav tam. 53 UL LRS, Resolucija o programu perspektivnega razvoja LR Slovenije v razdobju od 1961–1965 leta, št. 3, 2. 2. 1961, str. 26. 54 Prav tam. 55 Prav tam, str. 35. 335 SOCIALNE PODOBE izboljšanju osebnega in družbenega standarda naj bi prispevala tudi pove čana aktivnost stanovanjskih in krajevnih odborov. 56 Poleti 1962 je državno partijsko vodstvo ugotovilo, da zaradi gospodarskega zastoja in slabe letine plana ni mogo če uresni čiti. Sklenilo je oblikovati nov sedemletni na črt za dobo 1964–1970 kot odgovor na iskanje pra- ve razvojne strategije – ali skladnejši gospodarski razvoj ali hitrejša graditev materialne podlage na ra čun vsega drugega. V Resoluciji o smernicah za izdelavo družbe- nega plana Jugoslavije 1964–1970 je težiš če razvojne strategije še naprej ostajalo na pove čevanju proizvo- dnje, zviševanju življenjske ravni, pove čevanju storilno- sti in zunanjetrgovinske menjave, na hitrejšem razvoju nerazvitih obmo čij ter krepitvi vloge delavcev v razširje- ni reprodukciji. 57 V šestdesetih letih so se na ra čun rasti življenjske ravni in povpraševanja na trgu vzpenjale naslednje in- dustrijske panoge: elektroindustrija, kemijska, gumar- ska, kovinska, papirna in živilska industrija. *** V jugoslovanskem gospodarskem sistemu, ki se je nenehno reformiral in popravljal, se je v sedemdesetih letih z novo gospodarsko ureditvijo, t. i. dogovorno ozi- roma samosporazumevajo čo ali samodogovorno ekono- mijo, za čela nova, korenita preobrazba. Zagovorniki do- govorne ekonomije so želeli dokon čno odstraniti poslov- ne navade in odnose iz preteklosti ter jih nadomestiti z novimi samoupravnimi odnosi in družbenim obvladova- njem gospodarskega življenja. 58 Za tržne mehanizme v socialisti čnem plansko-tržnem gospodarstvu ni bilo ve- liko prostora, saj bi v nasprotnem ogrozili monopol vla- dajo če stranke. Dogovorna ekonomija je najbolj ustre- zala ekstenzivnemu na činu gospodarskega razvoja, to je hitrejšemu pove čevanju zaposlovanja, uvoza in naložb, 56 Prav tam. 57 Jože Prin či č, Oblikovanje perspektivnih planov. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str., 1024. 58 Jože Prin či č, Dogovorna ekonomija. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 1102. 336 ni pa spodbujala intenzivnega gospodarskega razvoja, v katerem so bili poglavitni dejavniki razvoja produktiv- nost, u činkovitost in ve čji izvoz. 59 Udejanjanje novega gospodarskega sistema se je za čelo z ustavnimi dopol- nili leta 1971, nadaljevalo z ustavo 1974 in zakonom o združenem delu iz leta 1976. Ustava iz leta 1974 je poleg dogovorne ekonomije vzpostavila tudi t. i. nacionalna oziroma republiška go- spodarstva. Ta pojem se je za čel uveljavljati z opuš ča- njem državnega centralizma na zvezni ravni in s preno- som pristojnosti na republike in avtonomni pokrajini. Gospodarsko politi čna praksa ga je izena čevala s pra- vico delovnega ljudstva, da razpolaga z rezultati svojega presežnega dela. 60 Ustavna reforma je tako zmanjšala pomen federacije, okrepila pa je pomen republik in po- krajin in odvzela federaciji vsa investicijska pooblastila. Zagotovila je nacionalno in socialno enakopravnost na- rodov ter odpravila prevlado centralne države ali nekega naroda v jugoslovanski federaciji. 61 Federalne enote so postale odgovorne za svoj socialni in gospodarski razvoj, bile pa so tudi soodgovorne za razvoj Jugoslavije kot ce- lote. 62 Soglasje na zvezni ravni je bilo po ustavi potrebno za sprejemanje družbenega plana Jugoslavije, ki je imel pomembno vlogo za urejanje odnosov, dolo čal pa je tudi skupno ekonomsko politiko. Pomembne ustavne sesta- vine ekonomske vloge republike so bile družbeni plan, prora čun republike in financiranje federacije. Družbeni plan je temeljil na družbenih dogovorih o politiki družbe- nega razvoja republike in je dolo čal cilje in naloge skla- dnega družbenega razvoja Slovenije; prora čun republike je zagotavljal sredstva za zadovoljevanje splošnih druž- benih potreb, za pomo č manj razvitim obmo čjem v repu- bliki in za posege v gospodarstvu; financiranje federacije pa je republika zagotavljala prek kotizacije. Do ustave iz leta 1963, ki je še poznala hierarhi č- nost med tremi ravnmi države – federalno, republiško 59 Prav tam. 60 Neven Bora k, Nacionalno gospodarstvo. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 1108. 61 Neven Bora k, K slovenskemu nacionalnemu gospodarstvu. V: Slovenska novejša zgodovina, II.del, str. 1105. 62 Prav tam. 337 SOCIALNE PODOBE oziroma pokrajinsko in ob činsko –, je bilo težiš če go- spodarske ureditve v federaciji. Že kmalu po sprejetju te ustave pa so postajale glasnejše zahteve za dokon čno uveljavitev teženj po okrepljeni gospodarski vlogi repu- blik in pokrajin ter za zmanjšanje vloge federacije. Na prehodu šestdesetih v sedemdeseta so vodilni ekono- misti ugotavljali, da naj bi država bila predvsem servis družbe in naj bi opravljala koordinativno in informativ- no nalogo. 63 Federacija se naj bi razvijala v smeri jugo- slovanske skupnosti, v kateri bi se republike dogovar- jale in sprejemale politike in usklajevale svoje interese. Odgovor na vprašanje gospodarske ureditve in ekonom- ske politike, ki je zadevalo enakopravnost narodov in ekonomsko vlogo republik, so videli v sodelovanju repu- blik pri oblikovanju gospodarske ureditve na ravni fede- racije, pri pripravi srednjero čnih in dolgoro čnih planov federacije ter pri sprejemanju teko če ali kratkoro čne ekonomske politike. Poglavitni zna čilnosti jugoslovanskih reform in sprememb sta bila sestava in obseg investicij. Zbiranje akumulacije in njeno razdeljevanje sta se spreminjala z jugoslovanskimi politi čnimi in gospodarskimi refor- mami, in sicer od centralizirane k decentralizirani, od planske s primesmi trga, prek dogovorne do tržne s pri- mesmi plana. 64 Sistem javnega ali družbenega financiranja, uveden po sprejetju ustave in zakona o združenem delu, je bil zelo decentraliziran, za Slovenijo pa je bila zna čilna tudi t. i. notranja decentralizacija. 65 Javno oziroma družbe- no financiranje je zagotavljalo sredstva za financiranje skupnih dejavnosti, kot so bile družbene dejavnosti in gospodarska infrastruktura, ter splošnih družbenih potreb, zna čilnih za državo. Pri tem so bili prispevki iz osebnih dohodkov temeljnih organizacij združenega de- la namenjeni za zadovoljevanje skupnih potreb, davki, takse in druge davš čine pa za zadovoljevanje splošnih potreb. 66 Vsaka družbenopoliti čna skupnost je kot del 63 Bora k, Nacionalno gospodarstvo, str. 1108. 64 Prav tam, str. 1109. 65 Neven Borak , Javne finance. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 1109. 66 Prav tam, str. 1110. 338 družbenega planiranja morala pripravljati splošno bi- lanco sredstev, iz katere bi bile razvidne obveznosti do vseh oblik splošne in skupne porabe. Zna čilnosti ure- ditve javnega financiranja so bile deljene pristojnosti za urejanje finan čnega sistema in vodenje fiskalne politi- ke, lo čeno financiranje skupne porabe in skupne razšir- jene reprodukcije. 67 Republikam je bilo v celoti prepuš čeno urejanje sistema financiranja republiških rezerv, kompenzacij, obrambe in varnosti v republiki, sistema financiranja in finančnega poslovanja družbenopoliti čnih skupnosti in samoupravnih interesnih skupnosti, dav čnega sistema (vseh davkov, razen carin in prometnega davka), javnih posojil, republiških organov, vzgojno-izobraževalnih, raziskovalnih in kulturnih dejavnosti, zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, varstva invalidov in borcev, republiške statistike, evidenc, katastra itd. Republika je dolo čala tudi temeljna na čela financiranja skupnih potreb v krajevni skupnosti in ob čini, organizacijo sa- moupravnih interesnih skupnosti, financiranje stano- vanjske graditve, komunalne dejavnosti, lokalnih cest, otroškega varstva in socialnega skrbstva ter telesnokul- turnih dejavnosti. 68 Družbeno financiranje je bilo raz členjeno na fi- nanciranje splošne porabe, skupne porabe in skupne razširjene reprodukcije. Splošna poraba – po ustavi so bile to »splošne z ustavo dolo čene družbene potrebe, ki se zadovoljujejo v družbenopoliti čni skupnosti« – je bila določena s prora čunom, financirana pa z davki iz do- hodka tozdov, osebnih dohodkov zaposlenih in dohod- kov prebivalstva ter iz drugih virov, s taksami in drugi- mi davš činami. Organizacija delovanja ter financiranje skupne porabe in skupne reprodukcije sta bila tesno povezana z ustavno zamislijo »svobodne menjave dela«, ki je potekala prek samoupravnih interesnih skupnosti, namenjenih zagotavljanju storitev in dobrin s široko ko- ristnostjo, tj. dobrin »posebnega družbenega pomena«. 69 Skupna poraba je bila financirana v samoupravnih in- 67 Prav tam. 68 Prav tam. 69 Prav tam, str. 1111. 339 SOCIALNE PODOBE teresnih skupnostih, pri čemer sta obstajali dve vrsti teh skupnosti. Samoupravna interesna skupnost (SIS) za svobodno menjavo dela je skrbela za podro čja vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, zdravstva in social- nega varstva, tj. otroškega varstva in socialnega skrb- stva. 70 Tovrstne sise so ustanavljali uporabniki storitev teh dejavnosti in izvajalci storitev. Druga vrsta samo- upravnih interesnih skupnosti je bila predvidena za združevanje sredstev v skupne sklade po na čelih vza- jemnosti in solidarnosti. Skrbele so za podro čje pokoj- ninsko-invalidskega zavarovanja, telesne kulture, za- poslovanja in stanovanjske dejavnosti, pri čemer pa ni šlo za organizirano zagotavljanje storitev, temve č le za zadovoljevanje skupnih potreb. 71 Te skupnosti so bile financirane iz prispevkov zaposlenih in iz njihovih oseb- nih dohodkov ter iz dohodka tozdov. Financiranje skupne razširjene reprodukcije se je nanašalo na podro čja gospodarske infrastrukture, izva- jali pa so ga prek samoupravne interesne skupnosti za komunalne dejavnosti, energetiko, vodno gospodarstvo, promet in zveze, gozdarstvo, upravljanje zemljiškega sklada, cestnega gospodarstva in varstva zraka. Ka- dar je šlo za dejavnost posebnega družbenega pomena in za uresni čevanje temeljnih ciljev družbenega plana, je imela republika tudi možnost zakonskega dolo ča- nja obveznega ustanavljanja samoupravnih interesnih skupnosti ter obveznega financiranja skupne porabe in skupne razširjene reprodukcije. 72 Ustava je predvidela le obvezno socialno zavarovanje (pokojninsko-invalid- sko, zdravstveno in za nezaposlenost). Postavljena je bi- la tudi ustavna meja o višini obremenitev, s katero naj bi v gospodarstvu kot celoti, pa tudi v posamezni orga- nizaciji zavarovali socialno varnost zaposlenih, razširje- no reprodukcijo v organizacijah združenega dela, obseg in dinamiko splošne porabe pa podredili potrebam go- spodarskega razvoja. 70 Prav tam. 71 Prav tam, str. 1112. 72 Prav tam. 340 *** Prvo desetletje po drugi svetovni vojni je življenjski standard stagniral oziroma je bil v številnih pogledih nižji kot pred drugo svetovno vojno. Težiš če življenjske ravni je bilo takrat usmerjeno v zagotavljanje skupnih potreb prebivalstva, t. i. družbeni standard, kot so zdravstvo, socialno zavarovanje, izobraževanje, graditev stanovanj in komunalna opremljenost (elektrifikacija); osebni standard pa je bil povsem zanemarjen. Osebna poraba je leta 1948 minimalno presegla tisto pred voj- no, vendar je zaradi gospodarskih težav pri izvajanju na črtne industrializacije za čela zastajati in upadati; leta 1952 je bil obseg osebne porabe za 10% nižji kot leta 1948, potem pa se je življenjski standard za čel dvigova- ti. 73 Zaradi nizke za četne vrednosti se je osebna poraba najbolj pove čala med prebivalstvom, ki se je iz vasi pre- selilo v mesta. Njihove delovne navade, odnos do mate- rialnih dobrin, pa tudi vrednote so se spremenili. Razlog za zviševanje standarda na vasi je bil v zaposlovanju vaš čanov v neagrarnih panogah. Mesečni življenjski stroški so rasli hitreje, kot so se pove čevali osebni dohodki. Zato pla če v mestih, še zlasti nekvalificiranih in polkvalificiranih delavcev, niso zado- stovale za življenjske stroške. Pla če so težile k »uravni- lovki«. Leta 1954 so bili mese čni življenjski stroški za štiri člansko družino za četrtino ve čji od dohodka, celo skupaj z otroškimi dodatki. 74 Ljudje so se zato zatekali k honorarnemu delu in tudi delu na črno, kljub temu pa niso mogli poravnati razlike med dohodki in življenjski- mi stroški. Najhitreje so rasle cene hrane. Zviševanje življenjske ravni je bilo zelo odvisno od politi čnih odločitev. Jeseni 1955, ko je bila sprejeta od- lo čitev za spremembe v gospodarskem razvoju, je bil v ospredje postavljen zlasti razvoj tovarn, ki so izdelovale izdelke za vsakodnevno rabo in osebno porabo. Vprašanje življenjske ravni je bilo in je pogojeno tu- di z osebnimi dohodki in višino življenjskih stroškov. Ker 73 Zdenko Čep i č, Življenjska raven. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del , str. 1012. 74 Prav tam, str. 1013. 341 SOCIALNE PODOBE so bili življenjski stroški ve čji od zaslužka, sta prav deli- tev dohodka, kot ga je opredeljevalo delavsko samoupra- vljanje, oziroma višina dohodka izzvala nezadovoljstvo delavcev. 75 Kupna mo č za nakup blaga za individualno porabo se je sicer pove čevala, vendar je bila vzrok za majhno porabo slaba in nezadostna ponudba. Porabniki so bili odvisni od trgovine, ki pa ni zagotavljala zadostnih koli čin blaga, živil in industrijskih izdelkov za široko po- rabo. Slovenski porabniki so najve čji delež svojih dohod- kov (približno 45%) porabili za hrano, obleko in obutev (16%), za tobak in pija če (7%) in za stanovanje (2%). 76 Od izdelkov so najve č kupovali krušno moko, saj je ta- krat še marsikje bilo v navadi, da so ljudje kruh zamesili doma, spekel pa jim ga je pek. Posledi čno so tako kruh manj kupovali. Od mesa so najve č kupovali govejega. Za razliko od svinjskega mesa, po katerem so kar štirikrat manj povpraševali kot po govejem, pa so zato ve č pora- bili svinjske masti. 77 Od industrijskih izdelkov so najve č kupovali tekstilno blago in obutev, pa tudi pohištvo in orodje, zlasti kmetijsko. Poraba hrane na osebo se ni spreminjala, po sprostitvi zajam čene preskrbe se je zelo pove čala poraba industrijskih izdelkov, tudi za 40%. Življenjska raven prebivalcev mest se je zviševa- la tudi zaradi graditve novih stanovanj, ki so bila bo- lje opremljena kot predvojna, še zlasti s kopalnicami in straniš či na izplakovanje. Opremljenost stavb z vodo- vodno napeljavo je bila precej dobra (vodovodno nape- ljavo je imela kar polovica stavb). Čeprav je bila stopnja elektrificiranosti v Sloveniji razmeroma visoka že pred vojno, pa je tudi po vojni sledila obsežna elektrifikacija naselij in gospodinjstev, še zlasti vaških naselij. Z elek- trifikacijo so v gospodinjstvih za čeli uporabljati gospo- dinjske elektri čne aparate, od elektri čnih kuhalnikov in štedilnikov do likalnikov itd. Te so množi čneje za čeli kupovati v šestdesetih letih. Že od druge polovice petde- setih let pa se je pove čevalo število radijskih sprejemni- kov (radijske sprejemnike je konec petdesetih imelo kar 45% kmečkih gospodinjstev). 75 Prav tam. 76 Prav tam, str. 1014. 77 Prav tam. 342 Ve č kot polovico stanovanj je bilo manjših od 50 kvadratnih metrov. V mestnih naseljih se je zelo iz- boljšala infrastruktura oziroma se je popravil družbe- ni standard. Ulice in ceste so postale tlakovane in as- faltirane, uredilo se je kanalizacijo in javne površine, osnovalo parke in igriš ča, izboljšala pa sta se tudi javna higiena in promet. V Ljubljani so poleg tramvaja leta 1951 uvedli kot javno prevozno sredstvo tudi trolejbus. Splošna raven življenja tako v mestih kot tudi na pode- želju se je izboljšala. Na življenjski standard Slovencev so od sredine pet- desetih let vplivali tudi industrijski proizvodi iz tujine. V Slovenijo so tedaj iz Italije in Avstrije za čeli prodirati predvsem izdelki za široko porabo. V Italiji, s katero je bil leta 1955 podpisan sporazum o obmejnem prometu, so Slovenci, zlasti iz obmejnih krajev, kupovali blago, ki ga je v Sloveniji primanjkovalo: sladkor, kavo, riž, li- mone, pa tudi obla čila, tja pa so tihotapili meso, jajca, maslo, žganje. 78 Zviševanje življenjske ravni prebivalstva, ki je bilo sprva po časno, se je za čelo po obdobju pospešene in- dustrializacije sredi petdesetih, ko se je jugoslovansko gospodarstvo usmerilo v bolj uravnovešen razvoj in ko so v ospredje stopile zahteve po dvigu življenjske rav- ni prebivalstva; opazneje pa sta se osebni in družbeni standard za čela zviševati v šestdesetih letih, predvsem zaradi pove čane osebne porabe. V šestdesetih so ljudje za čeli kupovati gospodinjske aparate, hladilnike, pralne stroje, televizorje in stanovanjsko opremo. Na čin biva- nja in stanovanjska oprema sta se za čela spreminjati. Družbeni standard pa se je izraziteje za čel pove čevati po letu 1967. 79 Na zviševanje standarda tako v mestih kot na pode- želju sta vplivala visoka stopnja zaposlenosti in pove če- vanje realne kupne mo či. 80 Višina osebne porabe je bila odvisna od pla če oziroma od osebnega dohodka oziroma od družinskega prora čuna. Ker sta bila v ve čini družin, 78 Prav tam, str. 1015. 79 Zdenko Čepi č , Zvišanje življenjske ravni. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 1087. 80 Prav tam. 343 SOCIALNE PODOBE predvsem v mestih, zaposlena oba zakonca; zaradi želje po višjem življenjskem standardu pa se je zmanjševalo tudi število otrok, je bil osebni standard razmeroma vi- sok. 81 Osebna poraba je bila najvišja v šestdesetih letih, saj je obsegala najve čji delež družbenega proizvoda. Pla- če so se takrat hitro zviševale; od leta 1960 do 1970 so se v povpre čju povečale za šestkrat. Razpon pla č od nekvalificiranega do visokošolsko izobraženega delavca je bil razmeroma majhen. Zaposleni v negospodarskih dejavnostih so imeli povpre čno nekoliko višje pla če od tistih v gospodarskih. Najvišje pla če so imeli zaposleni v politiki, finan čnih in poslovnih storitvah. 82 Razlike v dohodkih so bile med posameznimi de- javnostmi in med posameznimi poklici. Npr. leta 1971 so imeli najvišje pla če zaposleni v gradbeništvu, tisti z visoko izobrazbo, arhitekti in projektanti, pa tudi viso- košolsko izobraženi v trgovini in gostinstvu, najnižje pa v kulturnih dejavnostih. Pla čna politika je bila del po- liti čnega sistema, kar je pomenilo, da so bili osebni do- hodki vezani na na čelo nagrajevanja po rezultatih dela; leta 1971 je bilo na podlagi samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov usklajeno razmerje med delitvi- jo dohodka in osebnih dohodkov. 83 Na podlagi le-tega se je razpon med osebnimi dohodki tako v razli čnih dejav- nostih kot tudi v okviru posamezne dejavnosti zmanj- šal in posledi čno vplival na razmerje med najnižjimi in najvišjimi pla čami. Zviševanje pla č in njihova raven sta vplivala na ve čjo osebno porabo, pa tudi na varčevanje. Zanimanje zanj je naraš čalo od začetka gospodarske reforme leta 1965, v sedemdesetih letih pa se je zara- di zviševanja cen in življenjskih stroškov zanimanje za var čevanje zmanjšalo. Kupna mo č prebivalstva je kazalnik rasti osebne- ga standarda. 84 Življenjski stroški za predmete osebne porabe in storitev so se v šestdesetih letih zelo zvišali, kupna mo č, predvsem pri živilih, se je pove čala, čas po- 81 Prav tam, str. 1088. 82 Prav tam. 83 Prav tam. 84 Prav tam, str. 1089. 344 trebnega dela za nakup posameznega proizvoda se je tudi zmanjševal. Osebna poraba, ki je odražala pove ča- no kupno mo č prebivalstva, je bila v Sloveniji primerlji- va s porabo v srednje razvitih državah. Osebna poraba je bila pri razli čnih skupinah gospodinjstev – nekme č- kih (mestnih), čisto kme čkih in mešanih – razli čna tudi zaradi razli čne višine družinskih prora čunov. S trajnimi dobrinami široke porabe so bila konec šestdesetih let opremljena predvsem mestna gospodinj- stva. Radijske sprejemnike pa so imela tako nekme čka kot tudi kme čka in mešana gospodinjstva. Z drugimi gospodinjskimi aparati pa so bila bolje opremljena nek- mečka gospodinjstva. Medtem ko se je leta 1970 delež izdatkov za hrano in obleko zmanjševal, pa se je delež izdatkov za t. i. trajne dobrine in za stanovanje pove če- val. 85 Šestdeseta leta so bila leta nakupa prvega družin- skega avtomobila oziroma čas, ko je Slovenijo zajela pr- va množi čnejša motorizacija. Zviševanje standarda pa je bilo opazno tudi v graditvi in nakupih po čitniških hi- šic. Nakupe avtomobilov, opreme za stanovanja, gradi- tev stanovanjskih in po čitniških hišic so omogo čila tudi ugodna potrošniška posojila. 86 Enega izmed temeljnih pogojev socialne varno- sti posameznika je kot element družbenega standarda predstavljalo rešeno stanovanjsko vprašanje. Država je z zakonom o nacionalizaciji najemnih stavb in grad- benih zemljiš č posegla konec leta 1958 v stanovanjsko vprašanje in omejila zasebno lastnino nad stanovanji, s tem pa skušala vzpostaviti novo stanovanjsko politiko. Leta 1955 je bil uveden splošen stanovanjski prispe- vek, ki so ga iz svojih dohodkov pla čevali vsi zaposleni; ob čine so na podlagi tako zbranih sredstev ustanovile kreditne sklade za graditev stanovanjskih hiš in tako vzpostavile reden vir financiranja stanovanjskih gra- denj. 87 Najemnine za stanovanja so bile pod družbenim nadzorom oziroma so bile del socialne politike in ure- 85 Prav tam, str. 1090. 86 Prav tam, str. 1091. 87 Zdenko Čep i č, Stanovanjska graditev. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 1091. 345 SOCIALNE PODOBE janja življenjske ravni. Nizki stroški za stanovanja so omogo čali var čevanje, nakupe trajnih dobrin, pa tudi graditev vikendov. Pove čanje števila na novo zgrajenih stanovanj je prinesla prva pomembnejša stanovanjska reforma, ki se je kon čala v za četku šestdesetih let. Število stano- vanj se je leta 1971 ujemalo s številom gospodinjstev, kar pomeni, da je v enem stanovanju povpre čno živela ena družina. Vse ve č ljudi pa se je zaradi ugodnih po- trošniških posojil odlo čalo za gradnjo enodružinskih hiš zunaj mesta – sredi sedemdesetih let je v svojih hišah živelo 40% Slovencev. V družbenih stanovanjih so po večini živeli tisti z višjimi dohodki, svoje hiše pa so gra- dili tisti z nižjimi dohodki. 88 V ve čstanovanjskih hišah in blokih je bilo sprva najve č dvosobnih, v sedemdesetih letih pa se je pove čala tudi graditev trisobnih družbenih stanovanj. 89 Za sedemdeseta je zna čilno, da se je zviševal ži- vljenjski standard ve čine prebivalstva, kar pomeni, da se je v šestdesetih letih za četo zviševanje osebnega stan- darda nadaljevalo. Množi čno potrošništvo so spodbudi- le ugodne gospodarske razmere in odprte državne meje za zasebna potovanja državljanov v tujino. V obmejnih krajih Italije in Avstrije je Slovence zajela nakupoval- na mrzlica. Razlogi za potrošništvo so bili na eni strani prejemki zaposlenih, po drugi pa je bilo za njih mogo če tudi kaj kupiti. V Sloveniji, ki je na zahodu kot tudi na severu mejila na »zahodni« kapitalisti čni državi, so bili že od sredine petdesetih let na voljo proizvodi za široko porabo. Še zlasti je to veljalo za desetkilometrski pas na obeh straneh državne meje z Italijo, kjer so prebivalci na podlagi Videmskega sporazuma oziroma sporazuma o maloobmejnem prometu prehajali čez mejo s prepu- stnicami in v Italiji kupovali blago, ki ga je v Sloveniji primanjkovalo, npr. sladkor, kavo, riž, limone; tja pa so tihotapili meso, jajca maslo in žganje. 90 T. i. »legalno tihotapstvo« je bilo zelo donosno. V petdesetih letih so 88 Prav tam, str. 1092. 89 Prav tam. 90 Zdenko Čep i č, Življenjska raven in potrošništvo. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 1134. 346 bila donosno tihotapsko blago tudi obla čila in igra če. Maloobmejni sporazum z Avstrijo pa je bil podpisan v za četku šestdesetih let, vendar Avstrija za Slovence ni bila tako privla čna kot Italija, saj niti ponudba blaga niti cene niso ustrezale slovenskemu okusu. V šestde- setih in še bolj v sedemdesetih letih se je zaradi odpr- tosti državnih meja in zaradi razmeroma dobrih oseb- nih dohodkov v Jugoslaviji (in s tem tudi v Sloveniji) v obmejnih italijanskih in avstrijskih krajih razvil pravi »nakupovalni turizem«. 91 Ta je vplival na oblikovanje po- trošniškega na čina mišljenja. Nakupovalna meka za Jugoslovane je bil predvsem Trst, kamor so se zgrinjali kupci iz Jugoslavije s potnimi listi, tisti iz maloobmejnega pasu pa s prepustnicami. Najpomembnejše tihotapsko blago jugoslovanskih/slo- venskih kupcev so bili poleg kave tekstilni izdelki, še zlasti hla če iz džinsa. Kupovali pa so tudi obutev, zla- tnino, igra če, rezervne dele za avtomobile; tisti iz obmej- nega pasu so kupovali tudi živilske izdelke in gradbeni material (kerami čne ploščice, cement itd.). Izbira blaga se je od srede šestdesetih, še zlasti pa v sedemdesetih letih izboljšala tudi v doma čih trgovinah. V za četku sedemdesetih let so poleg blagovnice Nama, ki je bila leta 1946 kot Narodni magazin ustanovljena za celotno jugoslovansko ozemlje (v Ljubljani je imela veleblagovnico), za čeli graditi nove veleblagovnice v Lju- bljani in Mariboru. Ljubljanski Maximarket, odprt leta 1971, je postal najve čja veleblagovnica v Sloveniji. 92 Ne glede na to, da se je delež družbenega proi- zvoda, namenjen za zviševanje življenjskega standar- da, torej tudi za osebno porabo, zmanjšal, so prejemki omogo čali razmeroma visok osebni standard. Manjše pla če od povpre čnih so konec sedemdesetih let imeli kvalificirani, polkvalificirani in nekvalificirani delavci ter tisti z nižjo osnovnošolsko izobrazbo; tisti, ki so bili zaposleni v gospodarstvu in so imeli visokošolsko izo- brazbo, pa so prejemali za 80 odstotkov višje pla če od povpre čnih. 93 91 Prav tam. 92 Prav tam, str. 1135. 93 Prav tam. 347 SOCIALNE PODOBE Nakup trajnih potrošnih dobrin, zlasti gospodinj- skih aparatov in avtomobilov se je pove čeval od sre- dine šestdesetih let. Če so od srede šestdesetih let po opremljenosti z gospodinjskimi aparati in stanovanjsko opremo ob čutno izstopala mestna gospodinjstva, pa so sredi sedemdesetih let tudi mešana in kme čka gospo- dinjstva (pri teh je bil razkorak v opremljenosti s tehni č- nimi pripomo čki ve čji in opremljenost z njimi je bila pod slovenskim povprečjem) postajala vse bolje opremljena z razli čnimi gospodinjskimi aparati in drugimi trajnimi dobrinami, kot so pralni stroj, televizor, hladilnik, oseb- ni avtomobil. Npr. pralne stroje je imela polovica, črno- bele televizorje tretjina, barvne 2% kme čkih gospodinj- stev. Najbolj množi čno pa so gospodinjstva kupovala pralne stroje in zamrzovalnike oziroma hladilne skrinje. Tako je v osebni porabi porasla poraba mesa in me- snih izdelkov, na splošno je postajala prehrana tudi bolj raznolika. Poleg osebnega standarda so se kot oblike družbenega standarda izboljševali tudi zdravstveno in socialno varstvo, izobraževanje in kultura. Socialno in zdravstveno zavarovanje je bilo obvezno in je zajelo vse prebivalstvo. Obe dejavnosti, zdravstveno in socialno varstvo, sta bili konec šestdesetih let lo čeni; leta 1969 je bil uveljavljen splošni zakon o zdravstvenem zavaro- vanju in obveznih oblikah zdravstvenega varstva prebi- valstva, leto pozneje pa je slovenski zakon o zdravstve- nem zavarovanju dolo čil tudi vrsto in vsebino pravic. 94 Zdravstvo je bilo na čelno brezplačno oziroma so ga za- posleni pla čevali iz osebnih dohodkov; kmetje, ki so bili v zdravstveno zavarovanje vklju čeni od sredine petdese- tih let, so ga sprva »pla čevali« na podlagi katastrskega dohodka (leta 1971 so npr. sami pla čevali 61% svojih zdravstvenih storitev). 95 Najve č pravic, ki so izhajale iz obveznega socialnega in zdravstvenega zavarovanja, je bilo v sedemdesetih letih. Čeprav se je delež osebne po- rabe takrat na račun skupne porabe zmanjšal, pa se je raven življenjskega standarda kljub temu pove čala. Prebivalci krajevnih skupnosti in ob čin so na referen- dumih odlo čali, kolikšen del svojega dohodka bodo v 94 Prav tam, str. 1136. 95 Prav tam, str. 1137. 348 obliki samoprispevkov namenili za graditev objektov za skupne potrebe, kot so šole, otroški vrtci, bolnišnice, telovadnice, ceste, mostovi, vodovod in kanalizacija. 96 Na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta leta sta socialisti čna ureditev in odprta zahodna meja vpliva- li na pojmovanje kakovosti življenja prebivalstva. Ka- kovost življenja je takrat presegla le gmotno plat in je vklju čevala tudi druge sestavine življenja. Družbeni proizvod na prebivalca kot najsplošnejši izraz doseže- ne ravni razvoja se v drugi polovici osemdesetih let ni pove čal. 97 Nekateri kazalniki življenjske ravni, npr. po številu zdravnikov, številu izdanih knjig (na 1000 pre- bivalcev) so kazali, da je bila dosežena raven nekaterih sosednjih držav; spet drugi, kot so vklju čitev generacije, stare 20–24 let v visokošolski študij, opremljenost s te- lefoni in drugimi dobrinami ter pri čakovana življenjska doba, pa ne. 98 Kakovost življenja sta izražali tudi visoka stopnja socialne varnosti zaposlenih in nizka stopnja brezposelnosti – ta je bila z 2 oz. 3% ob čutno nižja kot v drugih delih Jugoslavije in drugih državah. V obdobju 1981–85 se je življenjska raven po vzponu v drugi polo- vici sedemdesetih let, ko se je ta pove čevala po 3,1-od- stotni stopnji, zniževala povpre čno po 3,5-odstotni letni stopnji; v obdobju 1986–1988 pa se je pove čevala, a z nižjo, 2,5-odstotno stopnjo. 99 Čeprav so bila osemdeseta leta čas gospodarskega nazadovanja in padanja realnih osebnih dohodkov, pa je osebna poraba najmanj naza- dovala, predvsem zaradi pretakanja privar čevanih sred- stev v porabo in pove čevanja deleža prejemkov, zlasti pokojnin, ki so izvirale iz skupne porabe. 100 Zniževanje realnih osebnih dohodkov, ki so se v ce- lotnem desetletju znižali za petino, je blažila siva ekono- mija. Izboljšanje individualne blaginje so izkazovali tudi stanovanjski standard (pri čemer so imeli ljudje z višjo izobrazbo tudi boljše stanovanjske razmere, pomanjka- nje ustreznih stanovanj pa so najbolj ob čutile mlajše 96 Prav tam. 97 Neven Bora k, Življenjska raven v senci inflacije. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 1214. 98 Prav tam, str. 1214, 1215. 99 Prav tam, str. 1215. 100 Prav tam, str. 1215. 349 SOCIALNE PODOBE generacije), lastno vozilo in po čitniška hiša. 101 Izboljšala se je tudi opremljenost gospodinjstev z gospodinjskimi aparati in s predmeti zabavne elektronike. Pravzaprav si povpre čnega gospodinjstva ni bilo ve č mogo če pred- stavljati brez tehnoloških pridobitev moderne dobe. 101 Prav tam, str. 1217. 350 Namen prispevka je analiza za četkov oblikovanja slovenske znanstvene tehniške terminologije od prvih poskusov po mar čni revoluciji do izdaje Splošnega teh- niškega slovarja v letih 1962–1964. Omenjeni problem terminologije, pa tudi ostala »slovenska« znanost sta slabo raziskana. Zato želim v prispevku osvetliti pro- ces kompleksnega oblikovanja znanosti in naroda kot kulturnih fenomenov evropske moderne. Za to dobo, na Slovenskem po marčni revoluciji, je zna čilen intenziven proces modernizacije, ki je temeljito spremenila družbe- ne podsisteme. Znanost in narod pripadata diametralno lo čenima sferama; znanost utemeljuje razum, narod pa – kljub ob časnemu poudarjanju t. i. objektivnih krite- rijev – čustva. Razmerje med znanostjo in narodom je variabilna spremenljivka skozi čas. Ob tem razmerje ne sme biti a priori diametralno. Lo čenost ter hkrati pre- pletanje obeh fenomenov sta posebej pomembna v pro- cesu izgradnje terminologije. Ob tem je treba opozoriti, da je vsaka terminologija za časno stanje oziroma da je zanjo zna čilen stalen proces dograjevanja, bogatitve in menjav. Samo oblikovanje terminologije je pomemben del medsebojnega prepletanja fenomenov moderne, tj. na- roda in znanosti. Analiza tega prepletanja bo opravljena na oblikovanju slovenske znanstvene oziroma tehniške terminologije. To je posebej pomembno, saj je bil jezik eden ključnih konstitutivnih elementov evropskih na- rodnih znanosti v obdobju pred prvo svetovno vojno ter Željko Oset Vpliv modernizacije na oblikovanje slovenskega naravoslovno- tehničnega besediš ča 351 SOCIALNE PODOBE v manjšem obsegu do druge svetovne vojne. Prispevek želi na primeru oblikovanju tehniške terminologije opo- zoriti na konvergen čne in hkrati divergentne kulturne težnje tako na Slovenskem kot širše v Avstro-Ogrski in Evropi, ki je bila pred prvo svetovno vojno prevladujo če svetovno znanstveno središ če. Terminologija je bistve- na prvina znanosti, saj je retorika (p)ostala instrument, orodje pa so (p)ostali argumenti. Z razvojem znanosti je prišlo do instrumentalizacije znanstvenega govora ter s tem do oblikovanja znanstvene terminologije. S tem je bil postavljen kriterij – to je obvladovanje znanstvenega govora – za vklju čitev v znanstveno smetano, ki je tvori- la komunikacijski prostor. Na Slovenskem je bila lingva franca visoke kulture in s tem tudi znanosti nemš čina, v manjši meri pa so imele tak položaj tudi italijanš čina, latinš čina in francoš čina. Slovenska terminologija je nastajala v kulturno in jezikovno heterogenem okolju. Do 1918 so bile namre č slovenske dežele ve čkulturne, prostor sobivanja sloven- sko-nemške in slovensko-italijanske kulture. Sloven- ska kultura je postala na slovenskem narodnem oze- mlju prevladujo ča šele z ustanovitvijo Kraljevine SHS. Kulturna heterogenost je tvorila kompleksne kulturne izmenjave, ki so kljub zaostrovanju pri reševanju naci- onalnega vprašanja uspešno obstale do prve svetovne vojne. Pri tem je treba upoštevati dinamiko, ki ni nujno vezana na splošne trende mednacionalnega zaostrova- nja (personalna simbioza). Slovensko pisane znanosti ne gre meriti zgodovin- sko- časovno, ampak kot poskus, primer izdaje splo- šnoizobraževalnih vsebin v maternem jeziku. Slovensko pisana znanost se je rodila iz potreb izobraževanja v slo- venskem jeziku in prizadevanj znanstvene emigracije, predvsem študentov. Z znanostjo v slovenskem jeziku je slovenska kultura osvajala še zadnja podro čja splošne kulture. Pomemben vpliv na oblikovanje slovensko pi- sane znanosti je imela novohumanisti čna miselnost, ki je poudarjala splošno izobraženost ter s tem vsebovala splošne demokratizacijske težnje. Oblikovanje sloven- sko pisane znanosti je tesno povezano s prizadevanji za slovensko vseu čiliš če ter z uveljavitvijo utrakvizacije državnih srednjih šol. Problem slovenskega šolstva na 352 sekundarni in terciarni stopnji je predstavljal kulturni, še bolj pa politi čni problem. Kljub skromnim, delnim uspehom pri utrakviazciji srednjih šol do leta 1918 je slovenska znanost mo čno napredovala, predvsem pri oblikovanju terminologije ter kristalizaciji kulturne identitete, ki je vklju čevala znanje in znanost. Problem srednjega šolstva je bil pomemben iz po- liti čnega in strokovnega zornega kota. Na politi čnem parketu so v teoriji slovenske srednje šole oziroma »ustrezna« stopnja slovenske kulture postavljene kot prvi pogoj za slovensko univerzo kot osrednjo slovensko znanstveno ustanovo. Brez znanstvene infrastrukture tako v materialnem kot v nematerialnem pogledu je tež- ko govoriti o znanosti. Drugi pomemben vidik proble- ma utrakvizacije je oblikovanje slovenske znanstvene terminologije, ki je pospešeno nastajala ob pripravah u čnih knjig za slovenske srednje šole. Pri oblikovanju terminologije je pomemben, če že ne odlo čilen prispevek Slovenske matice, ki je izdajala slovenske srednješolske u čbenike in poljudnoznanstvene knjige. Z izdajanjem knjig je v precejšnem delu orala ledino pri oblikovanju terminologije. *** Neko č je bila napoved, da bo svet ostal tak, kot je, precej blizu resnice. V zadnjih 250 letih je uporabna znanost s spojitvijo spoznanj o naravnih zakonitostih in tehnike prinesla neslutene dosežke ter s tem postavila to trditev – kakor tudi svet – na glavo. Zaradi epohalnih sprememb je v 18., še bolj pa v 19. stoletju zavladalo navdušenje nad tehniko (znanostjo), ki se je poleglo še- le s prvo svetovno vojno, s katero je prišla na površje negativna plat tehni čnih pridobitev. V dobi tehni čnih izumov so si inženirji nekriti čno pridobili status sodob- nih Prometejev. Tako je bilo ob svetovni razstavi 1900 v Parizu izpostavljeno pri čakovanje, da bo tehnika ljudem izboljšala življenje. Z besedami Karla Popperja lahko re- čemo, da je v dobi modernizacije človeški duh napredo- val kot druga stopnja evolucije. Druga faza se od prve faze biološke evolucije lo či po hitrem spreminjanju, na- predovanju ter vsebuje dinami čno komponento (spre- 353 SOCIALNE PODOBE menljivost, ki povzro ča negotovost). 1 Klju čni pogoj, ki je omogo čil »evolucijo duha«, je znanstveni in kulturni napredek, ki je po mnenju Maxa Webra posledica zmage razuma (uma) nad magijo (»Entzauberung der Welt«). 2 Ob tem je treba poudariti, da se novoveški raziskovalci in znanstveniki raziskav niso lotili z ambicijo spremi- njanja, ampak jih je motiviralo ter navduševalo iskanje resnice. Ob tem je treba poudariti vpetost tehnikov kot so- dobnih Prometejev v svetovnonazorsko in narodno sa- mopodobo. To je posebej pomembno pri »velikih« naro- dih v tekmi, celo boju na znanstvenem podro čju (t. i. Kampf des Geistes). Zaradi samega pomena za vsako- dnevno življenje kakor tudi zaradi vpliva na politi čno in vojaško mo č države je tehnika predstavljala pomemben del nacionalne identitete in samopodobe. Na vpetosti tehnike v nacionalni diskurz je opozoril Milan Vidmar, ki je v Spominih zapisal, da je bila ve čina tehnikov v Cislajtaniji »ne samo Nemcev, temve č silno vdanih vse- nemški ideologiji«. 3 Modernizacija 4 je bistveno spremenila tako zunanjo podobo eksistencialnega habitata kot pogoje za življe- nje ter v družbi sprožila dinami čne procese, ki jih lah- ko opazimo na vseh ravneh. Modernizacijski procesi so se zgostili v urbanih središ čih, zaradi česar so mestna okolja utrdila svoj položaj v družbeni stvarnosti. Ob mo- dernizaciji se je v mestih prepletalo ve č dimenziji: teh- ni čna (izgradnja materialne infrastrukture), ekonomska (materializacija odnosov, nastanek oziroma razširitev 1 Heinz Dudeck , Die Zukunf beginnt in den Köpfen, Ingenieure und die Geisteswis- senschaft. V: Forschung und Lehre, št. 1, 1997, str. 3–6. 2 Gregor Schöllgen , Ein wilder Hazard. Max Weber Rede »Wissenscahft als Beruf«. V: Forschung und Lehre, št. 5, 1999, str. 246–248. 3 Josip Vidmar, Spomini, prvi zvezek, Maribor, 1964, str. 149. 4 O modernizaciji je na univerzi Karl-Franz Universität v Gradcu v letih 1994–2004 potekal raziskovalni program z naslovom »Moderne-Wien und Zentraleuropa um 1900«. Namen programa je bila analiza kompleksnega vprašanja modernizacije. Po- sebna pozornost je bila namenjena problemu kulturnega transferja v multietni čni, multikultruni državi na prelomu iz 19. stoletja v 20. stoletje. S tem so posegli v pro- blem modernizacije, ki je sprožila proces diferenciacije in pluralizacije življenjskega okolja ter s tem razvoja novih družbenih funkcij. Kljub prostorski zamejitvi projekta na ozemlje današnje Avstrije so s projektom presegli današnje meje, ki so nastale po prvi svetovni vojni. Zaradi tega je raziskovalni program dobra vzpodbuda za slo- vensko zgodovinopisje ter osnova za nadaljnje raziskave na podro čju oblikovanja nacionalnih znanosti v Avstro-Ogrski. 354 kapitalisti čnih odnosov) ter oblastna dimenzija. Ve čdi- menzionalnost mesta je ustvarila pogoje ter dopustila integracijo kulture kot četrte ravni (nastanek muzejev, kavarn, društev, akademij). Zaradi koncentracije na majhnem prostoru je nastal komunikacijski prostor – mesto. Pogoji so omogo čili nastanek široke kulture pro- dukcije ter s tem materialne temelje za kulturni razvoj in intelektualno rast. Temeljna zna čilnost moderne je na čelna odprtost, ki je omogo čala so časno sobivanje ve- čih kulturnih praks, in to kljub prevladujo čem položaju osrednje kulture, ki je nastala skozi pluralizacijo vzor- cev razmišljanja množice anonimnih znanstvenikov. Prevladujo ča kultura na Slovenskem, ki je imela status vedenjskega stila, je bila v nemš čini. 5 Modernizacija je pripravila nastavke za družbeno transformacijo, ki se praviloma uveljavijo ob prelomnih, epohalnih dogodkih. V Avstriji se je takšna transforma- cija iz fevdalne v moderno meš čansko družbo za čela v revolucionarnem letu 1848. Med odlo čilne ukrepe, ki so pospešili modernizacijo in s tem tudi družbeno trans- formacijo, sodi daljnosežna reforma srednjega in viso- kega šolstva. 6 Modernizacija je ustvarila in oplemenitila obstoje če pogoje za nastanek množi čne kulture. To je pomembno za moderno, katere skupni imenovalec je inovativnost. Izumi kot taki so novost, torej ne obstajajo v obliki pla- toni čne ideje. Izumi prav tako niso samoumevna posle- dica biološke evolucije. Karl Popper trdi, da je človeški duh Geist napredoval kot druga stopnja evolucije ob pr- vi fazi biološke revolucije, ki ima z vsakodnevnega stali- šča navidezno podobo nespremenljivosti. 7 5 Monika Stromberger , Stadt, Kultur, Wissenschaft. Urbane Identität, Universität und (geschichts)wissenschaftliche Institutionen in Graz und Ljubljana um 1900, Köln, 2004, str. 10–43. Monika Stromberger, Znanost kot dejavnik kulturnega transferja, Ljubljana na za četku 20. Stoletja. V: Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2, 2007, str. 7–11. 6 Robert A. Kann , The multinational Empire nationalism and national reform in the Habsburg Monarchy 1848–1918, Octagon Books, INC, New York 1964, str. 4–5. O pomenu preoblikovanja formalnega izobraževanja s poudarkom na narodnih po- trebah je sestavek napisal tudi Janez Bleiw eis. V njem je šolsko reformo ocenil kot klju čno spremembo dobe po mar čni revoluciji. J. B. (Janez Blei weis), Vedna pravda. V: Glasnik slovenski, zv. 10, št. 5, 1864, str. 152–154. 7 Heinz Dudeck , Die Zukunf beginnt in den Köpfen, Ingenieure und die Geisteswis- senschaft. V: Forschung und Lehre, št. 1, 1997, str. 3–6. 355 SOCIALNE PODOBE Sodobna doba tehnike se je za čela s sintetiziranjem izsledkov spoznanj o ustroju narave oziroma s formula- cijo naravnih zakonov z matemati čnim jezikom. Tehni č- na revolucija pomeni dokon čno potrditev zmage razuma nad magijo ter uresni čitev ambicije po redefiniciji splo- šnega oziroma zamenjavo transcendentalnega s priso- tnimi naravnimi zakonitostmi. 8 Dobo modernizacije je mo čno zaznamovalo libe- ralno navdušenje nad mo čjo razvoja oziroma znanosti. Jožef Stefan je opozoril, da je prišlo s tehni čnimi inova- cijami do miselnega preobrata: »Nekdaj so mrtve stva- ri vladale človeku, danes so mo či in materije v naših vednostih mrtve in duhu našemu podložne.« Stefan je izpostavil čustveni vidik sprememb v identiteti, saj je znanost omogo čala človeku zadovoljstvo ter možnost vzpostavitve koordinatnega sistema veljavnih trditev. S tem je znanost prevzela vlogo, položaj moderne vere. 9 Na miselni preobrat nakazuje tudi razmišljanje Ferda Ko če varja o prevladi človeka nad naravo ter samozado- voljstvo ob tem dejstvu. 10 Tehni čne rešitve so bile zaradi tega zelo pomemb- ne, saj v bistveni meri oblikujejo na čin in možnosti ži- vljenja. Na tehni čno revolucijo je opozoril Ivan Šubic: »Prevrat v vseh razmerah človeštva nastal je vsled uspe- šnega in vedno napredujo če boja z naturnim silami, ka- tere ravno sedanja doba po vrsti kuje v sužni jarem s tolikim uspehom, toliko energije in toliko hitrostjo, sa se temu sijajnemu in strmoglavnemu boju čudom čudi- mo. Zmaga sledi zmagi; dan za dnem postaja našo mo č večja, ž njo pa orožje, s katerim krotimo prirodne sile.« 11 »Ko je pri četkom stoletja parna mašina nastopila svojo 8 Gregor Schöllgen, »Ein wilder Hazard«, Max Weber Rede »Wissenschaft als Beruf«. V: Forschung und Lehre, št. 5, str. 246–248. 9 Jožef Ste fan, Naturoznanske poskušnje. V: Glasnik slovenski, zv. 1, št. 3, 1859, str. 9–11. 10 Ko če var je zapisal: »Ponaša se s tem, da je naravi okove skoval, da ž njo zvezano obra ča, kakor se mu vidi, da je zanj najbolje. ponaša se s tem, da je sebe za gospo- darja povišal, njo pa v svojo krotko sužnico ponižal«. Ob tem je zanimiva umestitev recepcije Darwinove evolucijske teorije: »Šele s stvarjanjem jezika, če je Darwingova teorija prava, slekel je človek živinsko kožo.« Ferdo Koče var, Pomenki o naših lite- rarnih zadevah, II. jezik. V: Glasnik slovenski, list 16, 1867, str. 278–282. 11 Ivan Šu bic se je lotil pisanja monografije Elektrika, nje proizvajanje in uporaba zaradi razširjenost uporabe elektrike, ter posebej zaradi gradnje elektri čne centrale v Ljubljani. 356 triumfalno pot po širnem svetu, hipoma izpreminjajo ča vse dotedanje odnošaje, šege in navade, ter tvore če silne izpremembe v dejanju in nehanju človeškega rodu«. 12 Zaradi vpliva na vsakdanje življenje ter vpliva na oblikovanje samopodobe sta znanost in tehnika postali konstitutivna dela nacionalne identitete. Pri tem velja posebej izpostaviti nemški koncept znanosti. Njen ute- meljitelj, Rudolf Virchow je na zborovanju nemških na- ravoslovcev in zdravnikov leta 1865 v Hannovru izpo- stavil naravoslovno metodo kot apotezo nemške misel- nosti, kulture oziroma nato znanosti. 13 Naprednjaštvo je postalo integralni del nacionalnega zna čaja. Zaradi izjemnega pomena je bila pomembna primerjalna di- menzija med narodi. Zato ne presene ča, da je ob čutek zaostajanja na kulturnem, tehni čnem podro čju povzro- čal malodušje. 14 Ob čutek zaostajanja je simptom evrop- skega tekmovanja med narodi na vojaškem, kulturnem oziroma znanstvenem podro čju v dobi pred prvo svetov- no vojno. V kontekstu primerjav med narodi je zanimivo opazovati sodelovanje v obliki kulturnega transferja. V slovenskem primeru je bilo to sodelovanje pretežno »uvozno usmerjeno«, kar je razumljivo, saj je slovenska kultura prevzemala iz bolj razvite nemške, ki je imela v tem času status vedenjskega stila. Zato ne presene ča ugotovitev Ferda Ko čevarja o (pre)veliki kulturni odvi- snosti. 15 Kot klju čno programsko na čelo razvoja sloven- skega naroda je izpostavil emancipacijo. Do tega sklepa je prišel na podlagi primerjave prodaje knjig. Ugotovil je, da ve čino slovenskih knjig kupijo duhovniki in kmeti, medtem ko nemške knjige kupujejo meš čani. Ko čevar je 12 Ivan Šub ic, Elektrika nje proizvajanje in uporaba, Ljubljana, 1897, str. 6–18. 13 Constantin Goschler , Deutsche Naturwissenschaft und naturwissenschaftliche Deutsche, Rudolf Virchow und die »deutsche Wissenschaft«. V: Wissenschaft und Nation in der europäischen Geschichte, Frankfurt an der Main - New York, 2002, str. 106–112. 14 F(erdo), Ko če var, Pomenki o naših literarnih zadevah, II. del, Jezik. V: Glasnik slovenski, list 16, 1867, str. 278–282. 15 Kopitar je leta 1808 zapisal: »Velika ve čina Slovencev v deželi še dandanašnji ne zna pisati ne brati in kdor med njimi je deležen kaj boljše izobrazbe, se kajpak pridruži gospodi Nemcem.« Boris Paternu, Problem literarno-stilne diferenciacije v slovenski književnosti razsvetljenstva. V: Obdobje razsvetljenstva v slovenskem je- ziku, književnosti in kulturi, Obdobja, 1980, str. 52. Ivan Prijatelj, O kulturnem pomenu slovenske reformacije, K Trubarjevemu jubileju. Ljubljana, 1908, str. 5–7. 357 SOCIALNE PODOBE v tem kontekstu opozoril na splošno zaostajanje kljub velikemu napredku: »Naše napredovanje je proti napre- dovanju naših sosedov napredovanje kuljevega, napre- dovanje pal čka proti velikanu. Najbolj veselo se razvija naše znanstveno slovstvo, in v tem ima prvo mesto jezi- koslovje in naravoslovje.« 16 Bistvo slovenskih kulturnoprogramskih konceptov po marčni revoluciji je novohumanisti čno na čelo splo- šne razgledanosti, ki se v slovenskem kontekstu izra- ža v želji po »omikanju«. Ta želja je bila izražena tako ob ustanovitvi Slovenske matice kakor tudi kasneje v zasebnih pismih in predgovorih poljudnoznanstvenih knjig. 17 Kljub prevladujo čemu navdušenju nad napredkom tehnike in znanosti je mo č zaznati negotovost ob sil- nem napredku in spremembah materialne in duhovne stvarnosti. Tehnika je z glediš ča sodobnikov izpodbijala svoje temeljno poslanstvo, to je omogo čanje normalne- ga preživetja. Negotovost ponazarja izjava Simona Šubi- ca: »Kaj bo še dosegel duh človeški, kako bo prerojeval človeštvo s svojimi deli, tega danes nobeden presoditi ne more.« 18 O čitno je pri čakovanje po boljšem življenju imanentna zna čilnost v kodnem zapisu človeka ne glede na družbeni ali intelektualni kontekst. Zmotna, naivna pri čakovanja človeka od tehnike dobro opiše misel Frie- dricha Nietzscheja »Die Menschheit hat an der Erkenn- tnis ein schönes Mittel zum Untergang«. 19 *** Skokovit znanstveni razvoj je prinesel številne nove izraze, predvsem na podro čju naravoslovja, pri čemer je zanimivo, da se termini niso odtrgali od stare klasi čne in 16 Ferdo Ko če var, Pomenki o naših literarnih zadevah, I. del, Slovstvo. V: Glasnik slovenski, list 14, 1867, str. 218–220. 17 Tako je npr. Šubic Simon o potrebi po višji omiki oziroma omikanju: klju čna naloga je samozavedanje-oblikovanje samopodobe. Pomembno za oblikovanje iden- titete je poljudnoznanstvena literatura. cilja publika pa je kmet. Izpostavi potrebo po vodstvu, aktivnosti »od tistih mož, ki imajo v svoji in oblasti njegove dela« (geslo viribus unitis), AS, 621, fasc. 13. 18 Simon Šubic , Nikolaj Kopernik in sledi njegovega duha. V: Vestnik, znanstvena priloga Zori, št. 5, 15.5. 1873, str. 71–75. 19 Heinz Dudeck , Die Zukunf beginnt in den Köpfen, Ingenieure und die Geisteswis- senschaft. V: Forschung und Lehre, št. 1, 1997, str. 5–6. 358 humanistične tradicije, saj so ve činoma utemeljeni prav na klasi čni grško-latinski jezikovni podlagi. Rast tehni- ških izrazov je prehitevala skrb za pravilno stilsko ter pomensko homologizacijo pri oblikovanju. V slovenskem primeru lahko skozi izrazoslovje sledimo »kulturnem« transferju. Ob tem lahko ugotovimo veliko odvisnost od močnih velikih jezikovno-kulturnih skupnosti, ki so se v fazi modernizacije oblikovale v narodne države. Terminologija se je oblikovala znotraj evropskega tehniškega komunikacijskega prostora. Modernizacija je pospešila rast tehni čnih izumov. Nacionalizem je za- radi postavitve kulture kot temelja nacionalne identite- te zahteval znanost v nacionalnem jeziku. Zato je upo- raba nacionalnih jezikov v znanosti in tehniki problem moderne znanosti. Zamenjava znanstvenega jezika so- vpada s procesom oblikovanja naroda. V grobem lahko zamenjavo splošnega znanstvenega jezika latinš čine z nacionalnimi jeziki razdelimo v dve skupini. Tako v pr- vo skupino uvrstimo zamenjave jezika v velikih razvi- tih jezikovno-kulturnih skupnostih okoli leta 1800. V drugi skupini pa je prišlo do zamenjave pri t. i. narodih zamudnikih, torej pri manj kulturno razvitih jezikovno- kulturnih skupnostih. 20 Časovno je do zamenjave prišlo zelo razli čno. Med prvimi so zamenjavo izpeljali v Rusiji. Za za četek zamenjave lahko postavimo jezikovni spor leta 1851/52. Spor je bil ve č kot samo spor okoli je- zika znanstvenih ali poljudnoznanstvenih razprav, saj je posegal v konceptualno-programske smernice razvo- ja ruske znanosti. Ob tem je treba opozoriti, da je do teh zamenjav prišlo postopoma, v korelaciji s krepitvijo nacionalne identitete, ki je postala trend v 19. stoletju. Jezikovni spori nakazujejo na socialno zaprtost znano- sti ter so časno postopno demokratizacijo izobraževanja in znanja. Jezikovni spori so trk konvergen čnih trendov izgradnje nacionalne identitete in divergen čnih trendov med družbenimi skupinami. V razpravah zaznamo širše družbeno dogajanje, saj nakazujejo problem komunika- cije tako med raziskovalci samim kakor med pripadniki posamezne jezikovne ter s tem zamišljene nacionalne 20 Takšen primer je ruski jezikovni spor leta 1851/52, v katerem je prišlo do razprav o potrebi po uporabi znanja ter konceptualnih rešitvah nacionalne znanosti. 359 SOCIALNE PODOBE skupnosti. Zaradi splošne, še posebej sektorske mo- dernizacije znanja pa je postalo pomembno vprašanje posredovanja znanja širšemu krogu v sklopu izobraže- valnega procesa. 21 Ustvarjanje terminologije neke jezikovne skupnosti je barometer duhovnega in kulturnega oziroma znan- stvenega osvajanja sveta; ob tem tudi sledenje splošnim kulturno-znanstvenim tokovom prikazuje vpetost v šir- ši evropski kontekst na področju stanja raziskav, idej, konceptov in metodologije znanstvenoraziskovalnega dela ter poznavanja virov in literature. Slovenska upo- raba je znak za poglobljeno stopnjo recepcije. Ob tem velja biti zadržan, saj lahko uporaba posameznega iz- uma ali termina kaže le na osebno poznavanje, ki pa s splošnim stanjem poznavanja nima skoraj ni č sku- pnega. 22 Ob sprejemanju se oblikuje ustrezno izrazje. Slovenska terminologija se je oblikovala stihijsko, torej so časno z recepcijo. Kot prvo sistemati čno oblikovanje slovenske ter- minologije štejemo oblikovanje pravne terminologije ob prevajanju uradnega lista 23 v slovenš čino. Kljub ka- snejši ukinitvi slovenskega izvoda uradnega lista je bi- la to ena izmed trajnejših pridobitev mar čne revolucije. Slovenski izvod predstavlja poluradno potrditev multi- etni čnega zna čaja habsburške monarhije. Pravosodni minister je avgusta 1849 v odsek za pripravo imenoval Frana Mikloši ča, dr. Matija Dolenca (namesto Antona Mažgona, ki je leta 1849 umrl) in Mateja Cigal eta. Cilj skupine je bila prevod državnega zakonika in uradnega lista. Za izvedbo projekta je bilo treba orati ledino ozi- roma pripraviti slovensko juridi čno-politi čno termino- logijo. Odlo čilen položaj v slovenski trojki je imel Fran Mikloši č, ki je bil zagovornik samostojnega slovenskega pravnega izrazja in s tem jezika. Mikloši č je postavil tr- 21 Olga A. Valkova , Konflikte unter russischen Naturwissenschaftler in der Mitte des 19. Jahrhunderts. V: Wissenschaft und Nation, str. 59–79. 22 Erich Prun č , Prispevek k poznavanju virov za Gutsmanov slovar. V: Obdobje razsvetljenstva v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Obdobja, 1980, str. 209–211. 23 Od 26. 3. 2009 je slovenska verzija Allgemeines Reichs-Gesetz- und Regierungs- blatt für das Kaiserthum Österreich za obdobji 1849–1852 in 1870–1918 dostopen na spletnem portalu Avstrijske nacionalne knjižnice, ki je v projektu ALEX digitali- zirala avstrijske zakone in pravne predpise. 360 dne temelje, saj se je že konec 1849 prepustil vodilno vlogo pri projektu Mateju Ciga letu, ki je sicer nerad sle- dil Mikloši čevim smernicam. 24 Oblikovanje pravne ter- minologije je pomembno za oblikovanje izrazoslovja na drugih podro čjih, saj je postavila standarde knjižnega jezika za slovenske šolske knjige. Tako je Bleiw eis pri sestavljanju berila za drugi razred srednjih šol dobil na- vodila, naj se ravna po slovenskem knjižnem jeziku, ki ga je oblikoval odsek za izdajanje uradnega lista in dr- žavnega zakonika. Bleiw eis je upošteval navodilo in je v predgovoru berila za drugi razred izrazil zadovoljstvo nad opravljenim delom: »V pisavi sploh je ve čja edinost in ravnomernost, kot v pervem delu, kar se je po viso- kem c.kr. ministerskem v to zadevajo čem ukazu dose- glo, da naj se namre č pisava v berilu ravna po sadanjem slovenskem zakoniku.« 25 Pomembno vzpodbudo pri oblikovanju slovenske terminologije predstavlja reforma srednjih šol. Z refor- mo je bistveno pridobila na pomenu slovenš čina, ki je postala u čni predmet na srednjih šolah, obvezen za vse dijake s slovenskim maternim jezikom. Predmetu slo- venš čina je bilo v kurikulu odmerjeno dve do tri ure tedensko. Sama vpeljava slovenš čine kot predmeta sre- dnješolskega kurikula ni na čela jezikovne hierarhija ter s tem povezanega vedenjskega stila. Prispevala je k temu, da so se mlajši intelektualci raje in tudi bo- lje izražali v slovenš čini od intelektualcev, ki so srednje šole obiskovali pred mar čno revolucijo. Tako so kultur- ne družbe na Slovenskem še naprej v ve čjem obsegu uporabljale nemščino. 26 Hierarhija jezikov je bila nekaj samoumevnega. Zato ne presene ča burna zavrnitev To- 24 Janez Kranjc, Prispevek Frana Mikloši ča k oblikovanju slovenske pravne termi- nologije v prvem letniku dvojezi čnega izhajanja državnega zakonika in vladnega lista avstrijskega cesarstva. V: Mikloši čev zbornik. Ljubljana, 1992, str. 117–122. 25 Janez Blei weis, Slovensko berilo za drugi gimnazialni razred, Ljubljana, 1852, str. I–II. 26 Na problem komunikacije med slovenskimi izobraženci je v pismu odbora Sloven- ske matice opozoril profesor Schreiner. Zaradi povednosti navajam del pisma: »Naši slovenski časniki ne zadostujejo znanstvenim potrebam slovenskih omikancev, če- sar jim nikdo ne more oponašati, ker ga ni slovenskega časnika, ki bi mu bila gojitev znanstva edini ali pa vsaj glavni smoter /.../ in tožimo, da naši omikanci ne govorijo vselej slovenski med seboj. Kako bodo neki, ko se jim beseda spotika, kakor pridejo na kako znanstven predmet? Ali ne zajemamo vsi svojega znanja iz tujih virov v tuji obliki? Dajte nam slovenske duševne hrane in beseda slovenska bode tekla bez sile.« AS, 621, fasc. 13. 361 SOCIALNE PODOBE manovega predloga 1861 v kranjskem deželnem zboru, da bi slovenš čina postala razpravljalni jezik. 27 Jezikovno vprašanje je znova je prišlo v ospredje leta 1862, ko je Južni Sokol na kranjsko deželno vlado poslal osnutek društvenih pravil, napisan v slovenš čini. Društvo je dobilo potrjena pravila šele julija 1863, po- tem ko je bilo ustanovljeno društvo Turnverein. 28 Tomanova interpelacija v državnem zboru 26. 6. 1861 je sprožile razpravo o izdajanju slovenskih u čnih oziroma nato znanstvenih knjig. O problemu izdajanja slovenskih znanstvenih knjig je potekala časopisna raz- prava. Na to temo so potekali pogovori v čitalnicah. 29 V razpravah se je oblikovalo prepri čanje, da obstaja potre- ba po ustanovitvi zavoda, ki bi izdajal znanstvene knjige ter tudi knjige primerne za šolsko uporabo. Prelomni- ca za izdajanje slovenskih znanstvenih in u čnih knjig pomeni ustanovitev Slovenske matice. Pravila društva Slovenske matice so bila potrjena 4. 2. 1864. V pravilih je bil opredeljen kot namen društva izdajanje »znanstve- nih kakor ob čno koristnih knjig v slovenskem jeziku ali pa njih izdavanje podpirati«. 30 V Matici so v za četni do- bi obstajali razli čnih pogledi na realizacijo društvenega namena. V društvu so obstajali razli čni pogledi glede li- terarnega programa, med bolj prakti čnim 31 programom, ki ga je odlo čno zagovarjal Blei weis, in znanstvenim programom, ki so ga zagovarjali pristaši mariborskega kroga. Do prvega spora, praske med obema taboroma je prišlo že na za četku ob izdaji prve knjige; Koledarja slovenskega za navadno leto 1865. Kasneje se je spor še samo zaostroval ter v letih 1872–1874 prerasel v resno krizo društva Slovenska matica. 32 Pri čakovanja, povezana z novoustanovljenim znan- stvenim društvom, so bila velika in tudi nerealna, saj 27 Joka Žigon, Veliko pismo slovenske duhovne združitve, Ljubljana, 1935, str. 73–75. 28 Peter Vodop ivec, O narodnem in politi čnem organiziranju. V: Društvena in klub- ska kultura Sloveniji, 2004, str. 33–42. 29 Posebno aktivna je bila mariborska čitalnica, ki je tudi na za četku leta 1863 izde- lala program za ustanovitve Matice. Tako imenovani Mariborski program, ki so ga mariborski čitalni čarji poslali Tomanu in Bleiw eisu, je predstavljal kasneje osnovo za društveni statut. AS 621, fasc. 1. 30 AS 621, fasc. 2. 31 Mariborski društveniki so ta program slabšalno ozna čili za »noviški« slog. 32 AS 621, fasc. 1. 362 niso upoštevala, da društvo nima niti premoženja 33 niti prihodkov. Poleg tega so vsi odborniki (po Levstikovem odstopu z mesta tajnika sploh) opravljali delo v prostem času, zaradi česar so pogosto tarnali, da so »preobloženi z delom«. 34 *** Prvi celostni na črt izdelave naravoslovne termino- logije je program J. G. Verdelskega, ki ga je ta objavil v časopisu Glasnik slovenski. 35 V sestavku je opozoril na več pere čih problemov, ki tarejo mlado slovensko kultu- ro na vseh podro čjih človeške družbe. Kot posebej pere č problem je izpostavil nerazvito (slovensko pisano) nara- voslovje. Analiti čno je ugotovil, da je to posledica kul- turne nerazvitosti ter odsotnosti normativnih prijemov pri tehniškem izrazoslovju. Kot problemati čno je obso- dil nekriti čno prevzemanje tujih izrazov in ambicije vsa- kega posameznega pisatelja, da oblikuje lastne izraze. 36 Verdelski je za iskanje novih izrazov predlagal Ko- pitarjev pristop, kar pomeni iskanje ustreznih izrazov v govorjenem jeziku. Kljub temu je, kakor tudi Jožef Ste fan, nasprtoval nasilni slovenizaciji že uveljavljenih tujih izrazov. 37 Pri oblikovanju novih terminov je pre- 33 Matej Ciga le je opozarjal v pismu 12. 12. 1864: »Mati čni zaklad le po časi raste, ker bogatinci ne čejo pritegniti«. AS 621, fasc. 31. Zanimivo je tudi pismo društvene- ga ustanovnika iz Vranskega, ki je 8. 8. 1864 osnovalnemu odboru sporo čil: »Ljudje še ne zastopijo prav namen tega slavnega društva.« AS 621, fasc. 1. 34 AS, 621, fasc. 3, 4, 5, 6. 35 Časopis se je po prvem letniku leta 1859 preimenoval v Glasnik slovenski, lepo- znansko podu čen list. To ime je obdržal le eno, saj se je list, ki je izhajal kot mese č- nik preimenoval v Slovenski glasnik, lepoznansko podu čen list. Časopis se je tako imenoval do leta 1868, ko je prenehal izhajati. 36 »Skorej vsak pisatelj hodi svojo pot, vsak si ko naj hitrejše pomaga v zadregi. pri tako gib čnem jeziku kakor je slovenski, kako hitro je skovano novo slovo, ne- glede, ali je zares potrebno, ali se res ne nahaja med ljudstvom ali v katerem bodi vrednejšem spisu. Slednji čas je, da se tudi ta re č na bolje oberne. Tehniški izrazi kakor besede sploh, ki se rabijo v natoroznanskih spisih, morajo pred vsem drugim imeti svoj dolo čen pomen, da izrazujejo omejeno misel, da se nezmenljivo zvezani s svojim pojetjem ali zapopadkom. Naj lepši primer tega daje nam ljudstvo samo, ki rabi znane tehniške izraze vedno v dolo čenem pomenu n.pr. vreteno +, preslica, kožel itd. Zakaj se ravno v pisavo kaj takega ne vvede? Kam pridemo, če se bode še dalej tako godilo, če se bodo nekteri clo v zaznamovanji poglavitnih boj motili? Naše literarne okolnosti res so mnogo tega krive, pa mnogokrat tudi neumna sebi čnost, ktera se kaže tudi v prirodnih znanostih«. J.: Potrebe Slovencov glede prirodnih ved. V. Glasnik slovenski, zv. 1, št. 2, 1858, str. 52–56. 37 »Naj se prideržijo izrazi, ki so sploh evropejske znanosti, ki se le po sili puste slovenski povedati, ki so se v krajih clo že med Slovenci vdoma čili«. J. G. Ver delski, 363 SOCIALNE PODOBE dlagal, da se mora »vsako novo vpeljano slovo opredeliti ali glede pomena razložiti, česar je dosle sploh treba pri vseh tehniških izrazih«. 38 Pri Verdelskem kakor tudi drugih piscih naravoslovnih sestavkov v Slovenskem glasniku so opazne iliristi čne težnje. Tako je v član- ku Verdelski zapisal, da je »vsim Jugoslavenom skorej edna edina natoroznanska nomenklatura zadosti in tudi lahko vpeljati; saj se pri Slovencih in pri Serbijih prav za prav šele za čenja delavnost na polju prirodnih naukov«. 39 Poleg Verdelskega so za oblikovanje terminologije zanimivi »naturoznanski« prispevki Jožefa Ste fana in Ferda Ko č evarja. Omenjeni sotrudniki časopisa Glasnik slovenski so objavljali na črte, predloge za oblikovanje slovenske kulture, s čimer so odslikavali romanti čno zaverovanost v pravkar za četi projekt slovenskega na- roda na kulturnem podro čju. Omenjeni avtorji so si prizadevali za ve čjo aktivnost na podro čju naravoslovja v slovenskem jeziku. Pomenljiva je izjava Jožefa Stef a- na: »Stojim pred vami, znabiti s celim košem nemškega znanja in s pestjo slovenskih besed. Iz koša bi bilo lah- ko jemati, pa težko je vsakej iz njega vzetej stvari najti prikladnega obla čila v sker čenej pesti. In nagih jih ven- dar ne morem pošiljati v slovenski svet. Zakaj Slovenci so zdaj mo čno sramožljivi, in jezi čne nesramnosti jim bodejo serca slovni čarska. Studijo se jim besede, kterih prosti kmet v domovini slovenskega duha ne nosi na jeziku zjutra in zve čera. Jaz pa sem le malo imel prilo- žnost, pojiti se z duhom slovenskim. Na zdaj že ve čidel nemškej zemlji rojen, sem živel tudi zmirom na nemškej zemlji in nimam tedaj od doma nobenega voditelja, ki bi mi pravil, kar je slovensko, kar ne.« 40 Potrebe Slovencov glede prirodnih ved. V: Glasnik slovenski, zv. 1, št. 2, 1858, str. 52–56. 38 Glasnik literarni, Odgovor sostavku »Potrebe Slovencev glede prirodnih ved«. V: Glasnik slovenski, zv. 1, št. 3, 1858, str. 87–90. 39 J. G. Verdelski , Potrebe Slovencov glede prirodnih ved. V: Glasnik slovenski, zv. 1, št. 2, 1858, str. 52–56. 40 Jožef Stef an, Naturoznanske poskušnje. V: Glasnik slovenski, zv. 3, št. 6, 1859, str. 96–98. Pru n č je na podlagi analize besediš ča Gutsmanovega slovarja opozoril na mo čno odvisnost slovenskega abstraktnega besediš ča od nemškega. Opozoril, da je višji delež prevzemanja gesel s podro čja visoke kulture oziroma dominantne kul- turnovedenjske prakse. Erich Pru n č, Prispevek k poznavanju virov za Gutsmanov slovar, str. 209–211. 364 V Slovenskem glasniku je v prispevkih analiziran položaj slovenske terminologije. Splošna ugotovitev je, da zelo mo čno primanjkuje slovenske terminologije. Po mnenju Verdelskega sta klju čna razloga prevladu- jo č položaj nemš čine v šolstvu in kulturi ter nekriti č- no prevzemanje tujih izrazov. 41 Opozoril je na fenomen »kranjske šprahe«, v kateri mrgoli germanizmov. Takšno prevzemanje po njegovem ni potrebno in zaradi tega škodi razvoju slovenskega jezika ter deluje »neumno in smešno«. Verdelski se je zavzel, da bi v slovenski jezik prevzemali le takšne izraze, ki še ne obstajajo. Kot pri- mer potrebnega in koristnega je izpostavil prevzemanje obrtnih in tehni čnih terminov. 42 *** Naravoslovna terminologija je jasnejše in bolj sis- temati čne obrise dobila šele ob izdajanju slovenskih u čnih knjig za slovenske srednje šole. Skoraj so časno z izdajanjem šolskih knjig v založbi Slovenske matice konec šestdesetih let je v društvu prišlo do pobude za izdajo slovenske znanstvene terminologije. Pobudo je 14. 2. 1867 posredoval Matej Cigale , ki je opozoril, da obstaja nujna potreba po oblikovanju slovenskih znan- stvenih izrazov. Cigale se je predtem o problemu posve- toval z Ivanom Tuškom, ki je sodeloval pri pripravi hrva- ške terminologije. Tušek mu je svetoval, naj po čaka pri izdelavi slovenske psihološke terminologije, za katero se je Cigale posebej zanimal. 43 Tuš ek je namre č načelno podpiral Ko čev arjevo konvergentno smer v jezikovni pi- savi, skladno s katero je mogo če ustvariti enoten znan- stveni jezik za južne Slovane. 44 Pomembno prelomnico za oblikovanje sloven- ske terminologije je predstavljalo sprejetje prevoda Schödlerjeve Buch der Natur v knjižni program Sloven- 41 Verd elski je ozna čil to obdobje kot: »Za ve čino Slavjanov zelo nesre čni časi, to je oni lasi v katerih se je bila nemš čina širila tudi po čisto slovenskih deželah med bolj u čenimi ljudmi«., J. G Verd elski, Nekaj o stanji in potrebah našega slovstva. V: Glasnik slovenski, zv. 9, št. 1, 1863, str. 24–26. 42 Prav tam. 43 AS ,621, fasc. 4. 44 Janez Cvir n, Ferdo Ko čev ar. V: Enciklopedija Slovenije, 5. knjiga, Ljubljana, 1991, str. 178–179. 365 SOCIALNE PODOBE ske matice na seji odbora 15. 9. 1867. Omenjeni projekt je imel pomembne posledice, saj je v bistvenem obsegu zaznamoval za četke sistemati čnega oblikovanja enotne slovenske naravoslovne in tudi tehniške terminologi- je. Zaradi vsega tega je odbor Slovenske matice sprejel odločitev, da bo poleg omenjenega korpusa izdal slovar slovenske znanstvene terminologije. Na odlo čitev so po- leg spoznanja o nujnosti projekta vplivale informacije o poteku sorodnih projektov na Hrvaškem in Češkem. Ob tem je pomembno poudariti, da sta projekta češke in hrvaške terminologije uživala državno finan čno pod- poro. Zaradi same izvedbe projekta kakor tudi zaradi sorodnosti oziroma želene sorodnosti je Fran Erjavec predlagal, da Slovenska matica po čaka s slovensko znanstveno terminologijo. Predlagal je, da z izvedbo za čnejo šele ob izdaji hrvaške znanstvene terminologije, saj bodo s tem dobili ustrezen vzor za slovenski projekt znanstvene terminologije. Kljub tem zadržkom vpliv- nega člana društva je odbor Slovenske matice objavil razpis za urednika »nau čnega slovnika«. Odlo čitev za projekt je bila sprejeta na 4. ob čnem zboru 5. 8. 1868. Na predlog odbora je bil sprejet sklep, da »Matica po izgledu češkega ‘Slovnika nau čnega’ izda ‘Slovnik na- u čni’«. Za izvedbo projekta je bil v sklepu predviden po- seben odsek, ki bi v sodelovanju z urednikom skrbel za pripravo terminologije. Odbor je poziv za mesto uredni- ka objavil šele naslednje leto, 18. 2. 1869. V razpisu je Matica uredniku ponudila honorar 200 goldinarjev za uredništvo ter dodatnih 25 goldinarjev na tiskano polo za avtorske izdelke. Na veliko presene čenje odbornikov se na razpis ni prijavil nih če. Zaradi tega je predsednik društva Etbin Henrik Cos ta za čel v zasebni komunika- ciji nagovarjati ve č potencialnih kandidatov. Pogovori in pisma so obrodili želene sadove, saj se je za mesto urednika »Nau čnega slovnika« ponudil Josip Nolli. V pi- smu odboru je izpostavil, da kot urednik »prevzema ve- liko moralno odgovornost«. Posebej je izpostavil iskanje ustreznega metodološkega aparata ter doti čnih izrazov. Kljub zahtevnosti in potrebi je Nolli na čeloma postavil kakovost izvedbe pred hitrostjo. Odbor je Nollijevo »po- nudbo« sprejel na 15. odborovi seji 2. 9. 1869 ter sprejel njegov pogoj, da letna nagrada za uredniško delo znaša 366 240 goldinarjev. Kljub dolo čitvi urednika in sestavi od- seka za pripravo slovarja se izvedba projekta skoraj ni premaknila z mrtve to čke. 45 Skoraj sočasno z razpisom za urednika Nau čnega slovnika je Matica izdala prevod Schödlerjeve Fizike. Za prevod je poskrbel Ivan Tušek , ki je knjigo prevedel po češki predlogi. Prevod je zanimiv poskus in je bil po- memben za nadaljnji razvoj izrazoslovja. S Fiziko so bili namre č za društvo Slovenska matica postavljeni nor- mativni standardi pri homologizaciji znanstvenih izra- zov. Tušek je namre č v Fiziki tujke praviloma zapisoval foneti čno-fonološko. S tem se je pri prestavljanju termi- nologije naslonil na Erjav čev metodološki pristop, kakor tudi na njegovo terminologijo v Mineralogiji. 46 Tuš ek je bil z opravljenim delom in slovenskim termini zadovo- ljen, saj je v pismu odboru ocenil, »da je nazivje dobro, skoraj bolje kakor hervaško, ki se rabi že 9 let po šolah, ali pa kakor češko«. 47 Zaradi »oranja ledine« pri sloven- ski terminih je odbor društva Tušku v razpravi o višini honorarjev enoglasno potrdil na čelo izvirnosti. S to od- lo čitvijo je Matica v bistvu prevajalcem naravoslovnih knjig priznala avtorstvo. Ta sklep je po svoje upravi čen, saj so avtorji v zasebnih pismih kakor tudi v predgo- vorih poudarjali, da so morali orati ledino na podro čju vsebinskega koncepta, še bolj pa pri uporabi in obliko- vanju terminologije. 48 *** Oblikovanje terminologije je sprožalo hude osebne in idejno-konceptualne spore. Prva žrtev teh sporov je bil Matej Ciga le. V pismu odboru decembra 1869 je tarnal na ostrimi napadi ‘Narodvcev’. Motilo ga je, da Slovenski narod 49 na njegov ra čun zbija šale. Kritike na svoj ra čun 45 AS, 621, fasc. 4. 46 Fran Erjavec , Slovenska terminologija za mineralogijo. V: Glasnik slovenski, zv. 9, št. 7, 1866, str. 270–273. 47 AS, 621, fasc. 4. 48 AS, 621, fasc. 4 in 5. 49 »V Slovenskem Narodu se je zlezel res pravi gad slovenskemu narodu, ki mu osr- čje kuži in strupi. Ali ga ni pametnega človeka na Štajerskem ve č, ki bi sprevidil, da bo tako ravnanje le v pogubo slovenstva?!«. AS, 621, fasc. 3. 367 SOCIALNE PODOBE je Cig ale razumel kot osebni napad ter kot take tudi negativne za razvoj slovenš čine. Takšno ravnanje je po njegovem mnenju vodilo v pogubo slovenstva. Trenja so se pojavila tudi v projektu Slovenske matice pri prevo- du Schödlerjeve Buch der Natur v slovenš čino. Klju čni protagonisti jezikovno-terminloškega spora so bili Ivan Tuš ek 50 in ostali prevajalci pri projektu. 51 Tušek je trdil, da je njegovo delo Fizika normativni okvir za slovensko naravoslovno izrazoslovje. S to utemeljitvijo, še bolj pa s prijateljskim dopisovanjem je poskrbel, da je odbor to stališ če načelno podprl. Prvi spor se je pojavil pri recen- ziranju Ogrin čevega prevoda Astronomije. Odbor je po opravljeni recenziji Ogrinca pozval, da »spravi termino- logijo v soglasje s Fiziko«. Ogrinec se s tem ni strinjal in je bil pripravljen delo le »izpiliti v gramatikalnem oziru«. Zavrnil je tudi Tuškov o čitek, da preve č uporablja in navaja nemško literaturo, namesto da bi navajal lastne članke, objavljene v Novicah. Posebej ogor čen je bil za- radi o čitka o uporabi germanizmov. Odbor je pooblastil Tuška, da ustrezno predela Astronomijo. To je razburilo Josipa Pajka, ki je v Slovenskem narodu natan čno ana- liziral Tuškovo Fiziko. Analizo je objavil v članku, 52 kjer je ugotovil, da je v njej veliko hrvatizmov. Posebej ga je motilo, da odbor jemlje Fiziko za vzor, zaradi česar se pozabljajo lastnosti in potrebe slovenskega jezika ter s tem prihaja do preozke »slovenske« usmerjenosti. Tu- š ek je v pismu odboru zavrnil Pajkove o čitke ter ocenil, da v slovenskem narodu obstajajo narodni odpadniki – »Zvekanovci«. 53 Komaj se je polegel spor med Tuškom in Ogrincem, ko se je vnel spor med Tuškom in Jernejem Zupancem, ki je prevajal Mineralogijo. Jedro spora je bila Ogrin čeva 50 Ivan Tuš ek je bil srednješolski profesor v Zagrebu. Med letoma 1873 in 1876 je bil tajnik Slovenske matice. Kot zanimivo dejstvo velja izpostaviti, da je ve čina avtorjev prevajalcev šolskih u čnih knjig bodisi nekaj časa živela bodisi pou čevala na hrva- ških srednjih šolah. AS 621, škatla 5. Na problem profesorjev, ki so službovali na Slovenskem in niso sodelovali pri društvu Slovenske matice iz »službenih ozirov«, je v pismu 30. 11. 1877 opozoril Davorin Terstenjak. Odboru je predlagal, da poizve pri ministrstvu za uk in bogo častje, ali dovoli c.kr. profesorjem sodelovanje pri » čisto znanstvenem zavodu, ki se s politiko ne pe ča.« AS 621, fasc. 7. 51 Viljem Ogrinec profesor na gimnaziji v Novem mestu. Jernej Zupanec – profesor na gimnaziji v Novem mestu. 52 AS, 621, fasc. 4. 53 AS, 621, fasc. 4. 368 odločitev za avtenti čni zapis tujk ter nasprotovanje fo- neti čnemu zapisu lastnih in stvarnih imen. Recenzenti, med katerim je bil najbolj kriti čen Tuše k, so trdili, da Ogrinec uporablja preve č tujk in zapisuje tujke avten- ti čno, s čimer odstopa od ostalih avtorjev pri projektu Buch der Natur. Tušek je predlagal naturalizacijo ozi- roma homologizacijo tujk ter tudi uveljavitev enotnosti znanstvenega izrazoslovja. Spor je prešel na osebno ra- ven, kar je razvidno iz opazke o Viljemu Ogrincu: »Ne morem si kaj, da ne bi mislil, da vidim pred sabo s togo zagrnjenega starca iz tistih davnih časov od tam doli pri sredozemskem morji s cilindrom na glavi nataknje- nim.« Ogrinec je odgovoril, da se iz Tuškove kritike vidi njegova »samovlastnost na slovenskem literarnem po- lji«. Tušku je o čital preve č hrvaško usmerjenost in je nasprotoval, da bi Tušek in Erjavec edina lahko kovala nove slovenske besede. Tušku je o čital napake, nedo- slednosti in nekonsistenost v Fiziki. Poleg tega mu ni ostal dolžan na osebni ravni, saj mu je postavil hudo- mušno vprašanje: »Ali vam še ni pal želod na nos? Po- pustite, prosim vas, čudno pisavo!« Spor se je kasneje zaostril, saj je Zajec obtožil Tuška, da je Matico ope- haril s svojimi Bücher der Erfindung. Zato je odboru svetoval: »Varite, da vam čez glavo ne zraste z njegovo surovostjo, nev(oš čljivostjo).« 54 Zaradi Zaj čeve nepopu- stljivosti je bila uveljavljena »mešana pisava«, ki je po mnenju Maksimiljana Pleteršnika manj škodovala kot prisilna standardizacija jezika, ki bi (je) odvra čala mno- go pisateljev. Zaradi tega je Plete ršnik tudi kasneje za- vračal Cigal etov predlog za standardizacijo jezika. Ob tej razpravi o zapisu znanstvenih izrazov ter standardov znanstvenega aparata je odbor sprejel odlo čitev, da je klju čno merilo za sprejem kakovost spisa. Odgovornost za pisavo in s tem za slog pa je bila prepuš čena pisate- ljem. Odbor je (p)ostal odgovoren in pristojen za izved- bo recenzentskega postopka. Tudi pri tem segmentu je prišlo do preloma. Kot posledica sporov je odbor sprejel na čelno stališ če, da avtorjem ne bodo ve č pošiljali ali dovoljevali vpogleda v recenzentska mnenja. 55 54 AS, 621, fasc. 5. 55 AS, 321, fasc. 6. 369 SOCIALNE PODOBE *** Oblikovanje slovenske terminologije je še nadalje teklo ob pripravi šolskih u čnih knjig. S tem je znanstve- na terminologija postala talka nemškega nasprotovanja utrakvizaciji srednjih šol na Kranjskem ter še v manjši meri na Štajerskem in Koroškem. S podobnimi težava- mi so se soo čali primorski Slovenci. Znova je prišlo do oživitve sistemati čne izdaje slo- venske terminologije šele na pobudo predsednika Slo- venske matice, Janeza Bleiw eisa 13. 7. 1876. Bleiwe is je predlog za izdajo »Nau čnega slovnika« utemeljil kot potrebo za vsakega državljana. Predlagal je, da bi v slo- var umestili besede, »ki so danes navadne v znanstve- nih, politiških, tehniških, trgovskih in drugih predme- tih, ki jih ker se nedado iz tujega jezika v jezik sloven- ski prestaviti in se tudi v drugih jezikih v izvirni besedi rabijo, vsak le nekoliko omikan človek kakoršnega koli stanu razumeti mora, da knjiga ali časnik nista nera- zumljiva«. Predlog je dobil podporo kljub zaostrenim idejnopoliti čnim razmeram, ki so vladale v odboru Slo- venske matice. 56 Projekt je bil namenoma zastavljen za široko občinstvo. V tem pogledu se drugi, Bleiwe isov, poskus razlikuje od prvega, Costovega poskusa izde- lave znanstvene terminologije iz konca šestdesetih let. Na miselni preobrat ob dolo čitvi ciljnega ob činstva je vplivala javna poizvedba o številu potencialnih naro č- nikov za znanstveni časopis. Na poziv se je javilo le 70 potencialnih naro čnikov. Zaradi tega so na črt za stro- kovni znanstveni slovar nadomestili s pripravo splošno- znanstvenega slovarja, ki bi bil zanimiv širšemu krogu naro čnikov. Za ozek krog naročnikov, potencialnih na- ročnikov znanstvenega časopisa pa bi bila znanstvena terminologija previsok finan čni zalogaj za Slovensko matico. 57 Za urednika znanstvene terminologije je bil izbran Matej Ciga le. Urednik se je projekta lotil v skla- du z Bleiw eisovimi smernicami. Kot osnovno predlogo je uporabil dva znanstvena slovarja – češkega in hrvaške- ga, seveda ob upoštevanju do tedaj splošno uveljavljene 56 AS, 621, fasc. 7. 57 AS, 621, fasc. 7. 370 terminologije. V manjši meri je uporabil ruske slovarje in Mikloši čev staroslovenski slovar. Cig ale je svojo de- lo ocenil kot »iskanje srednje poti med klasicizmom in purizmom«. Posebej pere č problem je predstavljalo se- stavljanje tehniške terminologije. Odlo čil se je, da bo prevzel sodobne mednarodne uveljavljene in ustaljene tehniške in znanstvene izraze. V predgovoru je izposta- vil potrebo po »oblikovanju enotnega mednarodnega iz- razoslovja za stroge znanstvene zadeve in produkte višje omike«. 58 V zasebnem pismu Bleiw eisu je potarnal, da je ob sestavljanju knjige spoznal, »kako okoren kje kod, in zarobljen je naš jezik«. V istem pismu je Cig ale prosil Bleiw eisa, da bi odbor za glavnega recenzenta dolo čil Frana Levstika. Kot glavni motiv za imenovanje je nave- del: »Reklamo ali prav zato, da bi se naša mladina, ktera najraje na Levstika gleda, tudi res poprijela izrazov, kte- ri se svetujejo.« Bleiw eis ni želel pristati na ta predlog, saj je bil še vedno v slabem odnosu z Levstikom, 59 zaradi česar je glavni recenzent postal odbornik Šolar. 60 Izid znanstvene terminologije pomeni prelomnico v razvoju slovenš čine. Posebej pomembna je normativna ureditev znanstvenih izrazov. Knjiga predstavlja barometer kul- turne razvitosti ter tudi kaže, če parafraziram Verdel- skega iz za četka šedesetih let, na sre čnejše čase za Slo- vence. Z izdajo dela je prišlo do popularizacije znanosti, predvsem med mladimi, katerim je bila knjiga tudi na- menjena. Knjiga je bila dobro sprejeta, predvsem med študenti v Gradcu in na Dunaju. S tem predstavlja prvo fazo razvoja slovenskega terminologije, ki se je kasneje razvijala so časno. Z »Znanstveno terminologijo« je bila dokon čno postavljena navezanost na nemški kulturni prostor na podro čju izrazoslovja, ki je trajala do konca petdesetih let 20. stoletja. 61 Uspešna izvedba nakazuje 58 Matej Cig ale, Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja u čiliš ča, Ljubljana, 1880, str. VI–VIII. 59 Njun odnos je bil kompleksen. Do dokon čnega preloma med Levstikom in Blewe- isom je prišlo ob Levstikovem strastnem nasprotovanju izdajanja časopisa Triglav v nemščini. Idejni vodja projekta je bil Blei weis, ki je pri Levstika poskusil prijem koren čka in palice. Najprej mu je ponudil mesto tajnika pri Slovenski matici, ka- sneje pa mu je skupaj s Costo grozil, da bo izgubil delovno mesto, če še bo javno nasprotoval projektu prvakov. Tanja Žigon, Nemški časnik za slovenske interese, Triglav (1865–1870), Ljubljana, 2004. 60 AS, 621, fasc. 8. 61 Vidmar , Spomini, str. 193–194, 238–239. 371 SOCIALNE PODOBE tudi na svobodo, tako politi čno, ekonomsko kot idejno- nazorsko, ki je nujen pogoj za znanost. 62 *** Na oblikovanje slovenskega izrazoslovja je vplivala recepcija hitrega napredka fizike, »ki zabeležuje leto za letom znamenite iznajdbe, v sedanjem času osobito v elektriki«. Problemi po izdaji Znanstvene terminologije s kovanjem izrazov pa niso bili ni č manjši. Tako je Fran Hauptmann tarnal nad težavami pri oblikovanju izra- zov, ki bi bili razumljivi u čencem. Kot posebej problema- ti čno je izpostavil jasno pojmovno opredeljenost izrazov, zaradi česar je bil nenaklonjen nasilnemu slovenjenju tehniških izrazov, produktom sodobne modern(izacij- sk)e dobe. 63 Podobnega mnenja o slovenjenju izrazov je bil tudi Ivan Šubic , ki je trdil, da je tehnika »danes skupna last vseh kulturnih jezikov na zemlji, ni čevna in nepotreb- na muka za pisatelja in čitatelja, da je potrata, katere si niti veliki narodi ne privoš čijo«. Ivan Šubic je avtor prve tehniške monografije v slovenš čini in kot tak zelo pomemben svetilnik oblikovanja tehniške terminologije. V predgovoru dela Elektrika je zapisal, da je uporabil iz- raze, ki imajo »svetovljansko pravico«. V predgovoru mo- nografije je Šubic potarnal, da je »moral preorati mno- go ledine«. Kljub temu naporu ga je veselilo dejstvo, da naravoslovje oziroma tehnika nista toliko izpostavljena notranjem kulturnemu boju (»pe čanje z elektrotehniško vedo prava tolažba in uteha«) 64 ter tudi navzven manj vpeta v neposredni nacionalni boj ter zaradi tega bolj ohranjata mednarodno sodelovanje v dobi nacionalne- ga tekmovanja, ki je ob francosko-nemškem rivalstvu prehajalo na za četku prve svetovne vojne v »Kampf des Geistes«. Slovensko tehniško izrazoslovje se je tudi nadalje razvijalo po ustaljenih tirnicah. Ob tem velja omeniti 62 Josip Pajk , Svobodne misli o našej izobrazbi. V: Kres, št. 9., 1881, str. 510–520. 63 Fran Hauptmann , Neprodirnost, v fiziki nepotreben izraz. V: Kres, št. 1, 1885, str. 45–53. 64 Ivan Šub ic, Elektrika, nje proizvajanje in uporaba, Slovenska matica, Ljubljana, 1897. 372 ambiciozen poskus odbornika Šubica, ki je na 134. seji odbora Slovenske matice 28. 3. 1904 govoril o nujni po- trebi po slovenskem tehniškem slovarju. Opozoril je na aktivnosti društva Ilirija v Pragi in društva slovenskih in hrvaških tehnikov na Dunaju, ki zbirajo uporabne tehniške izraze. Odbor je na Šubi čev predlog ustanovil pripravljalni odbor za izdajanje slovenskega tehniška slovarja. Ob tem je odbor Slovenske matice pozval k so- delovanju študente in trgovsko zbornico. 65 Kljub hitre- mu odzivu Trgovske in obrtniške zbornice za Kranjsko ter akademskih društev v Gradcu, Pragi in na Dunaju projekt ni zaživel. Problem je bil namre č v sklep čnosti pripravljalnega odbora, ki je štel 27 odbornikov. Po ma- ti čnih pravilih je moralo biti na seji navzo čih vsaj polo- vica odbornikov. 66 Projekt priprave tehniškega slovarja se je izvajal z izpisovanjem iz Wolfovega Slovensko-nem- škega slovarja. 67 Projekt je po časi napredoval, saj se je odbor v tem času ukvarjal s Trubarjevo 400. obletnico rojstva, pove čanim sodelovanjem s Hrvaško matico ter z vseu čiliškim vprašanjem. Znova je projekt tehniške ter- minologije v okviru Slovenske matice pridobil ve čjo po- zornost ob napovedi Društva zdravnikov na Kranjskem, da pripravlja medicinsko terminologijo, in Društva ju- goslovanskih železni čarjev, ki je pripravljalo železni čar- sko terminologijo. Šu bic je predlagal, da mora Matica pove čati število sotrudnikov na projektu tehniške ter- minologije. Njegov predlog je naletel na gluha ušesa pri predsedniku društva dr. Franu Ileši ču, ki se je ravno v tem času zavzemal za sodelovanje Slovenske matice pri izdaji Jugoslovanske enciklopedije. 68 Zaradi trenj med predsednikom društva in Šubicem je slednji naslednje leto, natan čneje 5. 7. 1911, odstopil z mesta na čelnika pripravljalnega odseka za izdajo tehniškega nemško- 65 AS, 621, fasc. 19. 66 AS, 621, fasc. 20. 67 Urednik Maksimilijan Pleteršnik je v nespremenjeni obliki v Slovensko-nemški slovar vklju čil vse mednarodno uveljavljene znanstvene pojme. Pleteršnik, Maksi- milijan: Pripomnje. V: Slovensko-nemški slovar, Ljubljana, 1894, str. VIII. Ob tem velja opomniti, da je izdaja Cigal etove Znanstvene terminologije vzpodbudila dr. Josipa Vošnjaka, ki je knezoškofu Poga čarju predlagal, da oblikuje uredniški odbor za izdajo slovarja. Škof je upošteval Vošnjakov predlog in je za urednika imenoval Maksimilijana Pleteršnika. 68 AS, 621, fasc. 25. 373 SOCIALNE PODOBE slovenskega slovarja. Mesto na čelnika je prevzel Ileši č, ki je bil manj zavzet za pripravo slovenskega tehniškega izrazoslovja. Zato pa je bil v ve čji meri pripravljen sode- lovati z novoustanovljenim Društvom inženirjev v Lju- bljani. Omenjeno društvo je namre č nameravalo izda- jati tehni čne izraze v posameznih, eno polo obsegajočih snopi čih. Ileši č je podpiral omenjeni na črt in je obljubil tudi podporo pri izdajanju slovar čkov. Izdajanje le-teh naj bi predstavljalo le pripravo za Veliki tehni čni slovar. Kljub temu je Matica ohranila tehniški odsek, ki je še naprej zbiral in urejal gradivo. Tako je inženir Gustin- či č poudaril, da je treba zbrati »vse nemško tozadevno gradivo in od tam se bo delo cepilo v posameznosti«. Ob tem velja omeniti zanimivo oceno, da bi slovar imel od 100 do 200 naro čnikov. 69 *** Veliko prelomnico predstavlja šele ustanovitev Uni- verze v Ljubljani oziroma Tehniške fakultete. Za po- trebe predavanj so predavatelji pripravili predavanja v slovenš čini. Sam študij je potekal po nemški literaturi, saj si nih če izmed založnikov ni upal izdati Vidmarjevih skript. Profesorji so svoje raziskave objavljali pretežno v nemški strokovni periodiki in pri nemških založnikih. 70 Prelomnico za tehniko in tehniško terminologijo predstavlja razširitev Tehniške fakultete po drugi sve- tovni vojni ter ustanovitev terminološke sekcije pri Slo- venski akademiji znanosti in umetnosti. Ta je po pol- drugem desetletju izdala prvi pregledni tehniški slovar. S tem se je kon čala doba poskusov ter oblikovanja ko- herentnega znanstvenotehni čnega izrazoslovja. 71 , 69 AS, 621, fasc. 26. 70 Vidmar , Spomini, str. 238–239. 71 Splošni tehniški slovar, Zveza inženirjev in tehnikov LRS Slovenija, Tehniška sek- cija Terminološke sekcije pri SAZU, Ljubljana, 1962–1964. Podobe tranzicije 377 PODOBE TRANZICIJE Modernizacija in tranzicija sta termina, ki se v vsakdanjem javnem življenju pojavljata pogosto. V Slo- veniji naj bi odigrala klju čno vlogo pri vstopu v global- ni kapitalizem in jo hkrati soo čila z gonilnimi silami globalizacije. Ne glede na to, da so takšna pojmovanja problemati čna in da pojmi – modernizacija, tranzicija in globalizacija na tem mestu niso analiti čno koncipi- rani, vendar zgovorno kažejo na imaginarije ljudi, na družbene ideje in predstave. Modernizacija v takšnem razumevanju ni analiti čni koncept, temve č je kulturna metafora, zamišljena konstrukcija ljudi polna razli čnih (socialnih) pomenov, ki jih ljudje pripisujejo ob soo ča- nju s postsocialisti čno transformacijo. Na spolzkost in dvoumnost termina je (med drugi- mi) opozoril antropolog James Ferguson . Ferguson je sicer preu čeval spremembe ob prehodu iz kolonialne v postkolonialno dobo v Zambiji. Ob analizi moderniza- cije in urbanizacije Copperbelta, podro čju znanem po rudnikih bakra v novo nastali afriški državi, je izposta- vil pomensko preobremenjenost termina. Opozarjal je, da pri tem ne gre le za napetosti med razli čnimi social- ni pomeni in družbenimi predstavami oz. razlagami, ki jih ljudje pripisujejo modernizaciji in s katerimi druž- be razdelijo na »moderne« in »tradicionalne«. V diskurz modernizacije so implicirana razli čna razmerja mo či in neenakosti. Po njegovem razumevanju je modernizaci- ja mit, ki pa v antropološkem smislu ne pomeni nekaj izmišljenega. Fergusona zato pri modernizaciji zanima Nina Vodopivec Modernizacija in tranzicija 378 družbena funkcija zgodbe o modernizaciji, »kozmološki na črt, ki dolo ča osnovne interpretativne in izkustvene kategorizacije ter pomene«. 1 Na prvi pogled morda ta- kšen jezik zveni teoreti čno abstraktno, a Ferguson je zelo konkreten, osredoto čen na zgodovinske kontekste in na empiri čno gradivo – na konkretne izkušnje ljudi. V nadaljevanju se bom sklicevala na takšno razu- mevanje — se pravi na razli čna pojmovanja moderniza- cije. Zanimali me bodo govori o modernizaciji v socializ- mu in postsocializmu v navezavi na tekstilno industrijo. Tekstilna industrija je za preu čevanje modernizacijskih procesov relevantna. Zgodba o tekstilni industriji je vklju čena v ve č razli čnih zgodb modernizacije: v teks- tilnih tovarnah se je porodila industrializacija, v sodob- nem času se v tekstilnih tovarnah pospešeno odvijajo procesi deindustrializacije, hkrati pa zavzema tekstilna industrija klju čno vlogo v razpravah o globalizaciji. Po drugi vojni je imela industrializacija v socialisti čnih mo- dernizacijskih predstavah osrednje mesto. V tekstilni industriji so se zaposlovali ljudje v vedno ve čjem številu, predvsem ženske. Po letu 1990 so številne tovarne kon- čale v ste čaju, število zaposlenih pa se je mo čno zmanj- šalo. Pred osamosvojitvijo leta 1990 je bilo v tekstilni industriji 74.845 ljudi, leta 2004 pa 21.535. 2 »V življenju tekstilne industrije, » je leta 2003 zapi- sal ekonomist Bogomir Kova č, »se namre č zrcalita vzpon in propad tradicionalne industrije 20. stoletja in vsi la- birinti usodne postsocialisti čne podjetniške tranzicije.« 3 V prispevku pod naslovom Tekstilci po sledi dinozavrov je avtor s paleontološko prispodobo ponazoril podobo zaostalosti, v preteklost ujetih družbenih percepcij in politi čnih strategij tekstilne industrije. Prispodoba di- nozavrov je predstavljala dediš čino socialisti čne prete- klosti. Tranzicija torej ni bila potrebna le na podro čju podjetništva temve č tudi družbene miselnosti. Politi čne in ekonomske elite so v novonastalih dr- žavah po prelomih med letoma 1989 in 1991 podob- 1 James Ferguson , Expactations of modernitty, Myths and meanings of urban life on the Zambian copperbelt, Berkeley 1999, str. 13–14. 2 SURS, obdelava GZS ZTOUPI. 3 Bogomir Kova č , Tekstilci po sledi dinozavrov. V: Delo, 24. 5. 2003, str. 5. 379 PODOBE TRANZICIJE no kot v preteklem komunisti čnem sistemu vpeljevale ideje o vmesni stopnji razvoja družbe – tokrat namesto od kapitalizma prek socializma h komunizmu idejo o tranziciji od komunizma h kapitalizmu. 4 Takšne pred- stave predpostavljajo, da je modernizacija nekdanjega komunističnega sveta potekala s prevzemanjem kapi- talisti čnih sistemov in demokracije zahodnega sveta. V razpravah politi čnih ter ekonomskih elit in akademikov kot tudi v medijih ima osrednje mesto ideja tranzicije. Vodilni ekonomisti in makroanalitiki nam s statisti čni- mi podatki zagotavljajo, da je Slovenija t. i. tranzicijo uspešno prešla. Slovenija je leta 1999 presegla stopnjo BDP iz leta 1988. Leta 2004 se je priklju čila Evropski uniji, s 1. januarjem 2007 pa je med prvimi pridruže- nimi članicami sprejela evropsko valuto. Le malo po- zornosti je ob takšnih podatkih namenjeno vprašanju, kako makro spreminjanja doživljajo posamezniki na mikroravni. V takšnih nagovorih in raziskavah tranzi- cija ni problematizirana. Med antropologi postsocializ- ma pa tega termina danes sploh ne bomo ve č slišali. Kritika številnih analitikov je, da tranzicija predvideva avtomati čni linearni razvoj, zmago prostega trga ter ka- pitalizma. Antropologi in številni drugi humanisti čni ter družboslovni raziskovalci so s tezo o transformaciji izra- žali dvom o prehodu od ene stati čne kategorije k drugi, ki naj bi premo črtno sledila ideji napredka in kapita- listi čnim zahtevam ekonomije. Transformacija, ki je v tem smislu obravnavana kot predelovanje pomenskih in interpretativnih sistemov, zavzema ve č možnih oblik razvoja in ne zgolj enega kon čnega rezultata. 5 Ne glede na kritike je ideja »tranzicije« uporabna za analizo druž- benih predstav in reprezentacij, ki jih uveljavljajo novi hegemoni čni režimi. 6 V socialisti čnih in postsocialisti čnih družbah, ki 4 Rajko Murši č , On globalisation, westernisation, popular music and similar issues in the times of the transition of post-socialist countries. V: Borut Brumen, Rajko Murši č (ed.), Cultural processes and transformations in transition of the Central and Eastern European post-communist countries, Etnološka sti čiš ča 9, Ljubljana 1999, str. 140. 5 Borut Brumen, Rajko Maruši č, Uvod v od čaranje tranzicije. Prav tam, str. 7–12. 6 Susanne Brandtstädter, Transitional Spaces: Postsocialism as Cultural process, Introduction. V: Critique of Anthropology, št. 2, 2007, str. 132. Burawoy Michael in Katherine Verdery (ed.), Uncertain Transition, Ethnographies of Change in the Postsocialist World Lanham 1999, str. 1–18. 380 so se konstituirale kot tranzicijske družbe, ima moder- nizacija klju čno vlogo: družbe naj bi popeljala v boljši in modernejši jutri. Vsaka modenizacija vpeljuje svoje predstave racionalnega sveta. Razprave o modernizaciji po drugi svetovni vojni so zajele industrializacijo, ur- banizacijo in družbeno politi čni razvoj v socialisti čnem duhu. S propadom socialisti čnih držav se je za čelo go- voriti o novi globalni resnici, ki je socializem izena čila s histori čno stagnacijo. 7 Diskurzi o modernizaciji so se v tem času v Sloveniji navezovali na ideje demokracije, tržnega gospodarstva in potrošništva. Ideje o modernizaciji pa ne pomenijo le družbenih predstav temve č dejansko preoblikujejo življenja ljudi. Zapiranje tekstilnih tovarn v sodobnem času je za de- lavce in druge zaposlene v tekstilnih tovarnah realnost, s katero se spopadajo vsak dan. V prispevku se osredo- to čam na to, kaj ti procesi ljudem pomenijo in kakšne so njihove izkušnje. Poleg intervjujev in pogovorov z lju- dmi 8 se sklicujem na terensko delo v še delujo či tekstil- ni tovarni Predilnica Litija, kjer sem se v letu 2004 za dva meseca zaposlila v proizvodnji. Predilnica Litija se je leta 1994 kot številna druga podjetja v Sloveniji privatizirala z notranjim odkupom. Tovarniški upravitelji, menedžerji in delavci so postali večinski lastniki podjetja. Najve č družbenih podjetij v Sloveniji se je odlo čilo za metodo notranjega odkupa, kar po mnenju nekaterih ekonomistov kaže zna čilnosti notranje organizacije podjetij v jugoslovanskem samo- upravnem sistemu, še bolj pa obrambo pred umetni- mi, zunanjimi lastniki. 9 Vendar pa je znotraj delniške družbe Predilnica Litija prihajalo do prestrukturiranj, veliko zaposlenih je delnice tudi prodalo. Čeprav se s 7 Prav tam. 8 Sklicujem se na pogovore in intervjuje z brezposelnimi, upokojenimi in še zapo- slenimi delavci, uslužbenci, sindikalisti in direktorji tudi drugih tekstilnih tovarn, s katerimi sem se sre čevala v času raziskave za doktorsko disertacijo med leti 2000 in 2005, kot tudi na pregledano preteklo medijsko gradivo (dnevno časopisje in filmski arhiv). 9 Ivan Ribnikar, Money and Finance in the Eight Year of Transition, The Case of Slovenia. Članek pripravljen za Mednarodno konferenco ob 50. obletnici Ekonom- ske fakultete v Ljubljani, 18.–19. september 1996. Citirano po Janez Prašnikar, Obnašanje slovenskega podjetja v prehodnem obdobju, Prehod in prestrukturiranje slovenskega gospodarstva. V: Ovin Rasto in Neven Bora k (ur.), 1. letna konferenca Znanstvene sekcije Zveze ekonomistov Slovenije, Ljubljana 1997, str. 80. 381 PODOBE TRANZICIJE tem vprašanjem ne ukvarjam podrobneje, naj vendar dodam, da bi bilo zelo relevantno ugotavljati, kdo od zaposlenih ima v podjetju ve č delnic in kaj to dejansko pomeni v kontekstu moči. 10 Predilnica Litija je sledila t.i. modernizacijskim pro- cesom tranzicije in je v takšnih okvirih redefinirala pod- jetniško usmerjenost, reorganizirala delovno organiza- cijo in s tem socialna razmerja med ljudmi. Predilnico Litijo sem – poleg tega da je ena redkih delujo čih predil- nic in tekstilnih tovarn – med drugim izbrala za primer tudi zato, ker so v tovarni v ve čini zaposleni isti ljudje (tudi v vodstvu), kot so bili pred letoma 1990 in 1991. 11 V tem smislu je torej relevantna za ugotavljanje strategij in pogajanj ljudi med novimi oblikami upravljanja pod- jetja, organizacije dela in spomini na pretekle prakse. *** Projekt zgodnje industrializacije so po drugi svetov- ni vojni v roke prevzeli inženirji socialisti čne ideologi- je, v sodobnem času pa upravitelji, ki poskušajo slediti strategijam mednarodnih trendov upravljanja podjetij. Kot sestavni del socialisti čnega projekta so tovarne ute- meljevale svoj razvoj s posebnimi parolami o u činkovi- tosti, produktivnosti in racionalizaciji. Zanimivo je, da so po politi čnem preobratu po letih 1990 in 1991 na dan znova prišle enake parole, čeprav z druga čnimi po- meni. Produktivnost je v sodobnem razumevanju plod druga čne interpretacije modernizacije. Pri planiranem gospodarstvu v socializmu je bila delovna produktiv- nost temeljna kategorija, ki je imela hkrati tudi moralni pomen. Pove čanje produktivnosti je bilo ozna čeno kot politi čno dejanje, kot prispevek delavcev k blaginji so- cialisti čne družbe. V sodobnem času pa je pomemben 10 Ekonomisti so v raziskavi v letih 1996–1998, ki je vklju čevala analizo 150 velikih in srednjih podjetij, poudarili, da je privatizacija pripeljala do naraš čanja delnic menedžerjev in upada delnic delavcev (Janez Prašnikar, Obnašanje slovenskega podjetja v prehodnem obdobju, str. 71–87.) in da v tem smislu lahko govorimo o menedžerskem kapitalizmu (prim.: Ivan Szelenyi , The Rise of Managerialism, The New Class after Fall of Communism, Institute for advanced study, Discussion paper 16, Budapest 1995). 11 Predilnica Litija je imela v osemdesetih letih zaposlenih 1200 ljudi, septembra 2005 pa 385. 382 njihov finan čni prispevek, ki ga z delom opravijo za pod- jetje. 12 Socialisti čne tovarne so z ekspanzivnim ve čanjem števila zaposlenih in širjenjem prostorov uresni čevale parole o modernizaciji in napredku. Parole socialisti č- nega dela so v socializmu dejansko pomenile fizi čno delo v industriji. Ob koncu štiridesetih in v petdesetih letih so se klici po boju za napredek prepletali s klici po boju proti reakciji in vse, kar ni bilo politi čno korektno, je bilo ozna čeno za reakcijo. Ob koncu petdesetih let so se ideološko obarvani prispevki o udarniških zmagah in zmagah delovnih kolektivov v časopisju začeli umi- kati diskurzu o tehnološki modernizaciji. Kljub temu, da je bila pri tem mišljena tehnološka modernizacija po komunističnem scenariju, ki je sledila klju čnim politi čnim parolam Napredek, Plan in Partija, so teks- tilci v razpravah o tehnološkem razvoju svoje poglede vedno pogosteje obra čali na zahodne države in so razvoj tekstilne industrije na doma čih tleh neprestano primer- jali s tekstilno industrijo v ZDA, Franciji ali zahodni Nem čiji. V šestdesetih letih se je postopoma oblikovala pro- tislovna in dvoumna podoba tekstilne industrije. Te- meljni ozna čevalci takšne podobe so bili produktivnost, zaostalost, razvitost in smotrnost. Pisci prispevkov so v dnevnem in mese čnem časopisju tekstilno industrijo opisovali kot uspešno, produktivno, a hkrati tudi zao- stalo in delovno intenzivno panogo. 13 Po eni strani so s statisti čnimi podatki o zaposlenih v tekstilni industri- ji slikali in dokazovali njeno pomembnost. Rast števila zaposlenih naj bi torej dokazovala pomembno vlogo te- kstilne industrije. Po drugi strani pa so kriti čne upodo- bitve tekstilne industrije kot reševalke socialnih kon- 12 Birgit Müller, Productivity and the Person, From Socialist Competition to the Ca- pitalist Mission in Eastern Europe. V: Procolli Angela , (ed.) Workers and Narratives of Survival in Europe, The Management of Precariousness at the End of the Twen- tieth Century, State University Press, New York 2004, str. 150. 13 Ne glede na razširjenost tekstilne industrije »prave« socialisti čne industrije niso predstavljale tekstilne tovarne temve č težka industrija. Kljub zmanjšani politi čni pozornost težki industriji ob koncu petdesetih let je v praksi težka industrija pri- dobivala tudi pri dodeljevanju sredstev za razvoj strojne opreme in nabave surovin. Pomanjkanja in izrabe strojne opreme so v tekstilni industriji reševali z ve čjim šte- vilom ljudi. 383 PODOBE TRANZICIJE fliktov implicitno reproducirale ideje o zaostalosti. 14 Na razprave o tekstilni industriji so vplivale (tudi) dileme, ki niso bile le rezultat socialisti čnega gospodarstva v Jugo- slaviji temve č širšega mednarodnega prostora. Pojavljali so se pomisleki o selitvi tekstilne industrije na »razvija- jo ča območja sveta, kjer so surovine in cenena delovna sila.« 15 Čeprav so tekstilci v Sloveniji takšne pomisle- ke ostro zavra čali, so le ti sooblikovali podobo tekstilne industrije. Retorika prepri čevanja nas sodobne bralce preteklega časopisja opozarja na pretekla diskurzivna protislovja, po drugi strani pa podobo, ki jo tekstilci in pisci prispevkov skušajo kritizirati, (re)producira. Modernizacijo produkcije je v socializmu definiral predvsem tehnični razvoj, posamezniki pa so vendar že opozarjali na pomen izobraženih strokovnjakov. Direk- torji so javno izpostavljali potrebo po bolj sistemati č- nem štipendiranju ter uvajanju dopolnilnih te čajev v podjetjih. S klici po pravnikih, ekonomskih tehnikih in po tehničnih inženirjih se je v za četku sedemdesetih let podoba tekstilne industrije razširila; ni bila ve č le insti- tucija tehni čnih operacij in tehni čnega znanja, temve č je zahtevala tudi pravne in ekonomske strokovnjake (ter ne le politi čno preverjenih ljudi). Od devetdesetih let do danes se v javnem prostoru ne govori ve č o tehni čnih inženirjih temve č o podjetnikih in menedžerjih. Razprave o socialisti čni modernizaciji je sooblikoval diskurz gospodarske politike o »razvitih in nerazvitih«. Po koncu druge svetovne vojne je veljalo splošno prepri ča- nje, da je bila Slovenija – že tako gospodarsko najrazvi- tejši del države – v vojni najmanj prizadeta. 16 Federalni center je zahteval, da je Slovenija denarna, materialna in druga sredstva, npr. strokovnjake, namenila v druge predele Jugoslavije. Reorganizirana gospodarska politi- ka je gledala na državo Jugoslavijo kot na celoto; razviti so po takšni logiki dajali nerazvitim. Po mnenju sogovor- 14 Avtomatizirana in po zaposlenosti manj zahtevna industrija ostaja tudi v sodob- nem medijskem diskurzu najpogostejši ozna čevalec moderne industrije. 15 Nande Žužek, Zagotoviti pogoje in klimo za integracijske procese v tekstilni indu- striji. V: Gospodarski vestnik, št. 79, 1968, str. 3. 16 Jože Prin č i č, Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu, Kapitalna, klju čna kapitalna in temeljna investicijska izgradnja v Sloveniji, 1945–1956, Novo mesto, 1992, str. 29. 384 nikov je bila tekstilna industrija slovenskega prostora bolj razvita od drugih republik, a hkrati manj privilegi- rana. Uspeh in razvoj naj bi slovenski tekstilci dosegli s svojim delom ter z iznajdljivostjo posameznih direktorjev in ne z »državno pomo čjo«: »Mi smo že bili toliko v enem tržnem gospodarstvu, če lahko re čem, kot pa oni dol. So tekstilci kar naprej dobivali ene olakšice [olajšave]. Ko smo se dobivali dol na sestankih tega zveznega od- bora, so se oni na teh sestankih protivili proti državi, da so te olakšice za njih prenizke. Oni so imeli kar naprej ene olajšave pri davkih in mi smo pa č morali ves davek državi normalno dati. Tekstilci dol so bili v enem privi- legiranem položaju, pa še slabše so poslovali od nas, s tem, da je bila prezaposlenosti ogromna, pla če so že bile slabše od naših, u činkovitost pa ...« je ostal nedokon- čan stavek nekdanje sindikalistke. Številni sogovorniki so izpostavili tehnološko in organizacijsko neu činkovi- tost tekstilne industrije v drugih republikah. Vendar pa takšno razmejevanje na mi – tekstilce v Sloveniji in oni – tekstilci v drugih republikah jugoslovanskega podro- čja ni bilo dokon čno. V nekem drugem trenutku so se namre č sogovorniki z ozna čevalcem že sklicevali na vse tekstilce nekdanjega jugoslovanskega podro čja. Takrat so se s kritiko usmerili proti gospodarski politiki. Kot lahko vidimo tudi iz preteklih medijev, se je kritika pro- ti razli čnim merilom za razvite in nerazvite neprestano prepletala s kritiko tekstilcev v jugoslovanskem prosto- ru proti centralisti čni gospodarski politiki. V tem prime- ru so tekstilci kljub razlikam med republikami od vlade zahtevali rešitve. Ob tem so prispevki zagotavljali, da so takšne potrebe enake tako v Srbiji kot v Sloveniji. Za tekstilno industrijo je bil najbolj težaven in pro- blemati čen zunanjetrgovinski sistem, dvigovanje uvo- znih cen, kreditov, carinskih dajatev ter administrativ- nih ukrepov, ki so upo časnili ali celo onemogo čali poslo- vanje v praksi. Upravitelji tekstilne industrije so se lovili med pomanjkanjem in naraš čanjem zalog, pomanjka- njem surovin in prodajo izdelkov. Delovanje podjetij je bilo zaradi carinskih omejitev, dav čne politike, devizne- ga sistema zelo omejeno. Administrativna politika je bi- la tudi v samoupravnem socializmu še vedno tista, ki je kot partijsko oblastno orodje prevzemala podjetniško 385 PODOBE TRANZICIJE funkcijo. Ekonomski analitiki in zgodovinarji ugotavlja- jo, da je socialisti čno gospodarstvo v Sloveniji funkci- oniralo zaradi samostojnejše interne politike podjetij. Pogovori z nekdanjimi direktorji kažejo, da notranje na- črtovanje in usmerjanje proizvodnje kljub sistemskemu določanju ni bilo pasivno in da je na ravni vsakdanjega življenja prihajalo do razli čnih pogajanj. Podjetja so po svoje iskala praznine v predpisih in na takšne na čine (sama) ustvarjala pol skrite rezerve. 17 Kritika tekstilcev in novinarjev, ki je bila v medi- jih še v sedemdesetih letih usmerjena proti ekonomski politiki, je v osemdesetih letih že bolj direktno obsojala zvezno in republiško vlado. Liki požrtvovalnih tekstilcev pa so se v javnem prostoru postopoma spreminjali v žr- tve socialisti čnega gospodarstva. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 se je kritika preusmerila na slovensko vlado. Tekstilci so krivili te čaj tolarja in izgubo jugoslovanskega trga, pri tem so zah- tevali pomo č države, vlada pa se je izgovarjala, »da bi se morali tudi tekstilci odlo čneje spoprijeti z zakonitostmi trga«. 18 Po mnenju številnih direktorjev tekstilnih tovarn in predstavnikov tekstilnega sindikata je bila vlada ti- sta, ki bi morala v prehodnem obdobju poskrbeti za ne- boleče spremembe. Mediji, sindikalisti, brezposelni ali tisti, ki o svoji prihodnosti niso gotovi, ve č odgovornosti in dolžnosti tudi v sodobnem času pripisujejo admini- strativnemu sistemu. »Pa so se menjavali direktorji in vse se je prodaja- lo, nikoli ni bilo denarja. Samo kaj, ko ne veš, pa delaš tako kot zmeraj. Za direktorja pa je vedno čez milijon colenge. Za kar se zdaj dela, je kriva naša zakonodaja, če bi gledali oni v parlamentu, kako mora trpeti delavec, kako mora živeti, bi lahko kakšno besedo dali tudi teks- tilcem. V čeraj je bilo v Tedniku, koliko je revežev; in to je res, čedalje ve č jih je na zavodu, slabi zaslužki, nimaš nobenih ugodnosti, ra čunov ne moreš plačati, potem pa živi, kakor veš in znaš.« Tako je razmišljala proizvodna 17 Gorazd Makarovi č, Slovenci in čas, Odnos do časa kot okvir in sestavina vsakda- njega življenja. Ljubljana, 1995, str. 305. 18 Tatjana Skubic, Najbolj obetavni zapravljajo prednost. V: Gospodarski vestnik, št. 6, 1995, , str. 12. 386 delavka v tekstilni tovarni leta 2002 in me ob tem ne- prestano opozarjala na strah pred negotovo prihodno- stjo. Danes tovarne, kjer je delala, ni ve č. Simbolna podpora, ki je ljudi združila ob skupni obsodbi preteklosti leta 1989 ali leta 1990 in 1991, se je za čela izgubljati, ko so ljudje dojeli, da se je dr- žava umikala s podro čja t. i. družbenih dolžnosti. Kot je zapisal Zygmunt Bauman , je država opustila svojo odgovornost, še preden so njeni subjekti prenehali biti njeni klienti. 19 Proces privatizacije in ekonomskega re- konstruiranja je spremljala hkratna individualizacija socialnih, zdravstvenih in pokojninskih zavarovanj, kar je povzro čilo korenite spremembe tudi na trgu delovne sile. Ideja samoodgovornosti se v sodobnem času poja- vlja tako v podjetniških strategijah, na trgu delovne sile in na podro čju zdravstva, sociale, šolstva, v življenju po- sameznika nasploh. Dejansko pa na trgu dela v devetdesetih in tudi po letu 2000 problem ni bila le množica odpuš čenih – odpuš čeni pogosto niso dobili odpravnin in preteklih neizpla čanih plač. Brali in poslušali smo o krivicah, o gospodarskem kriminalu, o nepravilnih in nekontrolira- nih dejanjih posameznih direktorjev tekstilnih podjetij, ki so manipulirali z vladno pomo čjo v podjetju v težavah in so jo uporabljali za odpiranje privatnih podjetij. 20 Po letu 1991 se je (tudi) formalno spremenil status delavca. Mediji so o delavcih še naprej pisali z veliko zavzetostjo – s popisovanjem krivic in njihovega težkega položaja. S priklju čevanjem Slovenije Evropski uniji pa so se v medijskem prostoru razširile razprave o izginja- nju proletariata, delavca naj bi porazila globalizacija. *** Na propad tekstilnih tovarn v nekdanjih komuni- 19 Zygmunt Bauman, The Polish Predicament, A Model in Search of Class Interests. Telos 1992, 25/2, str. 113–130. citirano po Buchowski Micha ł , Rethinking Trans- formation, An Anthropological Perspecitve on Postsocialism, Poznan, 2001, str. 91. 20 Tekstilni tovarni Jutranjka v Sevnici je bila dodeljena državna pomo č na podlagi programa strukturiranja. Primer pa je prišel na sodiš če. Direktor Jutranjke je bil obtožen, da je denar prelil na ra čune drugih družb. Februarja 2006 je bil obsojen na 11 mesecev zapora. Jutranjka je šla v ste čaj poleti leta 2005. 387 PODOBE TRANZICIJE sti čnih državah ni vplival le padec politi čnega režima, temve č tudi politike in interesi v (sodobnem) trgovskem globalnem prostoru. S propadom tekstilne industrije so se v zahodnih državah Evrope in v ZDA soo čali ob kon- cu sedemdesetih in v osemdesetih letih. V teh državah so zapiranje tekstilnih tovarn, delovnih mest in rasto čo množico nezaposlenih tekstilnih delavk in delavcev po- gosto spremljale ali celo pogojevale nove oblike podje- tništva, ki so se usmerjale v trženje blagovnih znamk in zaposlovanje cenejše delovne sile v ekonomsko rev- nejših državah. 21 S t. i. outsourcing-om (najem kadra) in trženjem blagovne znamke se je fizi čno delo v osemde- setih letih selilo v države s cenejšo delovno silo. S takšnimi spremembami so se pri čele soo čati tudi države ob padcu komunisti čnih režimov. V nekdanjih komunističnih državah so se oblikovala multinacional- na podjetja s tujimi investitorji in upravitelji ter doma čo delovno silo. V Sloveniji je bila predvsem v primeru teks- tilne industrije situacija dokaj druga čna. V osemdesetih letih so nekatera podjetja v Sloveniji za čela opravljati dodelavne posle, v medijih, med upravitelji in sindika- listi znane tudi v nemški razli čici kot Lohnarbeit, ki so se ohranili še v devetdeseta leta, potem pa je delovna si- la v slovenskem prostoru postala za številna (tudi tuja) podjetja predraga. Nekatera tekstilna podjetja so se zato usmerila v trženje znamke, npr. Mura, Elkroj ali Lisca – zanje šivajo v Romuniji Tur čiji in na Kitajskem, kjer je delovna sila cenejša. Številne tekstilne tovarne pa so propadle, tovarniška poslopja so porušili in na njihovih tleh zgradili stanovanjske ali poslovne zgradbe. Zgodbo o modernizaciji tekstilne industrije v Slo- veniji so kreirale tudi mednarodne povezave in preme- stitve kapitala v mednarodnih institucijah. Slovenija je v mreže delovanja nekaterih mednarodnih organizacij vstopala v devetdesetih letih, kot npr. v Mednarodni de- narni sklad in Svetovno banko leta 1993, ali v Svetovno trgovinsko organizacijo leta 1994, leta 2004 pa je posta- la formalna članica EU in Nata. 22 Pred vstopom v EU je 21 Naomi Klein, Nologo: taking aim at the brand bullies, Toronto, 2000. 22 Leta 1997 je Slovenija podpisala sporazum, s katerim se je zavezala uskladiti svo- jo zakonodajo z zakonodajo EU. Sporazumu so sledile številne reforme. 388 imela tekstilna industrija v Sloveniji 9% nacionalne pro- izvodnje, za primerjavo z EU, kjer je takrat predstavljala 4,2% celotne proizvodnje. 23 V primerjavi z razmerjem v EU je bil torej v Sloveniji delež tekstilne industrije v na- cionalni proizvodnji dokaj visok. Z ukinitvijo kvot na tekstilno blago v Svetovni tr- govinski organizaciji (WTO) 1. januarja leta 2005 so od- padle uvozne kvote na kitajsko blago. Odpiranje trga EU in ZDA Kitajski je mo čno vplivalo predvsem na po- ložaj tekstilnih tovarn, njihovih uslužbencev in družin v državah, ki so najve čje uvoznice kitajskega tekstilne- ga blaga. Vsekakor so takšna povezovanja spreminjala življenja mnogih ljudi na Kitajskem in tudi drugod po svetu (npr. v Bangladešu ali Južni Ameriki). Po oceni kitajskega ministra za trgovino Bo Xilaija naj bi bilo v tekstilni industriji na Kitajskem leta 2005 zaposlenih 19 milijonov ljudi. 24 Spor »nogavic in hla č« (kot ga je poimenoval kitajski minister Bo Xilai ) med Brusljem in Pekingom se nave- zuje na gospodarske konflikte ter krize znotraj EU ter med EU in ZDA, hkrati pa na strah obeh oz. njun odnos do azijskih dogovorov. Ekonomske in politi čne elite ZDA in EU propagirajo idejo o prostem trgu in njegovi libera- lizaciji. Pa vendar ima zgodba o protekcionizmu na po- dro čju trgovine s tekstilom že svojo zgodovino. Sledimo ji v leto 1956, ko so v ZDA zahtevali ukrepe proti uvozu tekstila iz Japonske, takratne ve čje izvoznice tekstila. Mednarodnih sporazumov in pogajanj, v katera so bi- le vklju čene države v vedno ve čjem številu, pa je bilo v naslednjih letih še ve č. Sporazumi, ki so jih sklepali predstavniki t. i. razvitih s t. i. državami v razvoju, če na tem mestu prevzamemo problemati čno terminologijo mednarodnih ekonomskih organizacij, so po eni strani pospeševali združevanje in povezovanje, po drugi strani pa so z omejitvami š čitile industrijo v »razvitih« državah. V okviru Svetovne trgovinske organizacije (usta- novljene leta 1994) 25 je bil sprejet poseben sporazum 23 http://ec.europa.eu/enterprise/textile/enlarg.htm. (9. 7. 2007). 24 Zorana Bakovi ć, Tudi Kitajci bodo razmislili. V: Delo, 1. 6. 2005, str. 4. 25 Leta 1994 ustanovljena Svetovna trgovinska organizacija (World Trade Organiza- tion) je nasledila mednarodno združenje GATT (General Agreement on Tariffs and Trade). 389 PODOBE TRANZICIJE (Agreement on Textiles and Clothing), ki je za čel veljati 1. 1.1995. Namen takšnega dokumenta je bil v posto- pnem desetletnem odpravljanju kvot, ki naj bi š čitile nekatere države in njihovo doma čo industrijo pri pri- lagajanju vedno večji mednarodni konkurenci. Po letu 2005 pa so v ZDA in EU znova za čeli razmišljati o uva- janju kvot. 26 ZDA so jih uvedle. Spor med Brusljem in Pekingom se je junija 2005 zaklju čil z nekakšnim kom- promisom: z zaš čito liberalizacije in z manjšo omejitvijo uvoza na evropske trge do konca leta 2008. 27 V medijih je predvsem veliko govora o »strahu pred Kitajci«, podrobnejši pogled v statistiko pa vendar ka- že kompleksnejšo (mednarodno) organizirano politi- čno realnost. Rast uvoza v EU je bila med leti 2005 in 2007 kljub burnim razpravam in dilemam dokaj zmer- na. Dejansko pa je hitro narasel uvoz iz Kitajske v za- dnjih dveh letih, kar pomeni, da je uvoz iz Kitajske na- raščal na ra čun drugih (azijskih) držav izvoznic (npr. Tajske). 28 Razprave o zapiranju tovarn in širjenju servisnega sektorja v Sloveniji se prepletajo z razmišljanji o globali- zaciji. Globalizacije se pri tem ne obravnava v kontekstu razmerij mo či in interesov, predstavljena je kot dejstvo in samoumevna kategorija, na podoben na čin kot so v javnosti in v vsakdanjem življenju razumljene tržne zakonitosti. Podjetniki in politiki v Sloveniji povezuje- jo postsocialisti čno dobo z globalnimi spremembami. Medtem ko se je v časopisju devetdesetih let predvsem govorilo o tranziciji in socialisti čni dediš čini, je v sodob- nem času v javni areni takšnih razprav manj. V teh ar- gumentacijah je trg na prvem mestu; tržne zakonitosti omogo čajo spontani razvoj, ki si svojo legitimnost za- gotavlja z naravno selekcijo in s padcem komunizma. Ekonomisti in makro sociologi ekonomijo pogosto raz- lagajo v okviru spreminjanja institucionalnih okvirov z 26 Po ocenah Evropske komisije je EU na za četku najbolj prizadel uvoz majic iz Ki- tajske. Proizvodnja majic v Sloveniji je v tem času padla za 8%, najhujše je bilo na Portugalskem, kjer se je znižala za 30–50% (Rakovec Blanka, Zakaj umirajo tekstil- ne tovarne. V: Tekstilec št. 4–6, 2005, str. 149). 27 9. marca 2005 je Eurotex (Evropsko tekstilno združenje) od Evropske komisije zaprosilo, da uveljavi posebno tekstilno zaš čitniško klavzulo. 28 http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2007/july/tradoc_135284.pdf. (19. 7. 2007). 390 osredoto čanjem na makroravni. S poudarkom na posa- mezniku in na ravni vsakdanjega življenja zagovarjam tezo, da institucionalnih sprememb ne obravnavamo popolnoma lo čeno od ljudi. 29 Temeljna ideja je, da so in- stitucije ljudje, lokalni akterji s svojimi vzorci mišljenja in z dejanji, ki so bili tudi v preteklem režimu sestavni del vsakdanje življenjske rutine. Paul Hirst in Grahame Thompson sta dokazovala, da retoriko o globalizaciji uporabljajo vlade in ekonom- ske elite kot opravi čilo za politi čne iniciative in prakse, se pravi, da neoliberalizem služi ekonomskim politikam predvsem pri promociji prilagodljivosti delovnega tr- ga in se neprestano pojavlja ob govoru o mednarodni konkurenci. Analitiki, ki se ukvarjajo s takšnimi razi- skovalnimi vprašanji, odpirajo vpoglede v na čine, kako upravitelji in vodstvo podjetij, vlada in druge institucije izrabljajo diskurze o konkurenci in globalizaciji za le- gitimiranje sprememb na delovnem mestu, kot so na primer prilagodljivost, nestandardno delo, zaposlovanje prek pogodb (za časno), polovi čno delo in podobno. 30 V tem smislu je globalizacija mit, ki pretirano izraža našo nemo č v ekonomskih tokovih, saj gre bolj za sodobni politi čni diskurz kot za dejanski razvoj. 31 Vprašanje torej ni, ali so razlage o koncu delavstva in grožnji globalizacije resni čne ali napa čne. Takšne razlage so delne, enostranske, skonstruirane s perspek- tive zgoraj navzdol, motivirane in podprte z dolo čeni- mi interesi, tudi s strani vlad, tako konservativcev kot liberalcev. Pri preu čevanju modernizacije v kontekstu translokalnih 32 sprememb, premestitev kapitala, spre- minjanju produkcijskih tehnik oz. strategij moramo bi- 29 Martha Lampland, The advantages of being collectivized, Cooperative farm mana- gers in the postsocialist economy. V: Hann Chris (ed.), Postsocialism, Ideals, Ideo- logies and Practices in Eurasia, London 2002, str. 32. 30 Harriet Bradley , Mark Erickson , Stephenson Carol in Wiliams Steve , Myths at Work, Cambridge, 2000. 31 Paul Hirst , Grahame Thompson , Globalization in Question: The International Economy and the Possibilities of Governance, Cambridge, 1996, str. 6. 32 O globalizaciji ne govorim v analiti čnem smislu, temve č termin povzemam, kot ga uporabljajo politiki, mediji, ljudje v vsakdanjem življenju. V analiti čnem smislu se sklicujem na transnacionalne ali translokalne okvire, ki jih razumem kot prepleta- nje lokalnega in globalnega (Aihwa Ong, Flexible Citizenship, The Cultural Logics of Transnationality, Durham 1999), kjer akterji niso narodi (kot npr. pri terminu internacionalno) temve č razli čne interesne skupine (Ulf Hannerz, Transnational Connections: Culture, People, Places, London 1996.). 391 PODOBE TRANZICIJE ti torej previdni in jih obravnavati v kontekstu mo či in specifi čnih interesov konkretnih skupin. *** Ob najinem prvem pogovoru leta 2003 je direktor Predilnice pokazal na tovarniški dimnik in ob tem rekel: »Tole je simbol predilnice.« Dimnik kot simbol tovarne v klasi čni industriji in socialisti čni ideologiji uteleša pro- dukcijsko mo č v materialnem in simbolnem smislu. V imaginariju zaposlenih in upokojenih pripovedovalcev dimnik prinaša niz predstav, med drugim predstavlja »kruh« oz. zaslužek, v industrijski krajini pa pooseblja napredek in uspeh. V diskurzu post socializma in deindustrializacije vendar ni ve č dimnikov: industrijska poslopja so za- menjala servisna podjetja, moderne poslovne stavbe s pisarnami in trgovski centri. S preoblikovanjem soci- alnega prostora so tudi delavke in delavce za čele na- domeš čati nove proletarke in proletarci, to so trgovke in trgovci. Vzdrževalec v proizvodnji Predilnice se mi je pritožil nad spreminjanjem okolja in se pri tem skliceval prav na izganjanje kade čih dimnikov: »Potem imamo še bencinske črpalke, pa trgovine. Industrije pa ni. Da bi se še kaj ven kadil iz raufenka, to se pa samo pri nas. Povsod so same trgovine, pa trgovke. Saj je prav, da so trgovke, ampak če drugih firm ne bo, tudi v trgovine ne boš mogel iti.« V uvodniku tovarniškega časopisa pa se je leta 1992 direktor Predilnice vendar skliceval prav na dimnike: »117 let štejejo. Tovarniški dimnik kot izraz industrijske moči, rasti in tudi kot simbol naše enotne volje.« Takšno razmišljanje izraža poslanstvo sodobnega podjetja, ki ga Predilnica po eni strani utemeljuje s sklicevanjem na moderne strategije poslovanja, po drugi pa na časovno kontinuiteto – na to, kar ljudje v vsakdanjem življenju poimenujejo tradicija. Predilnica Litija je bila zgrajena leta 1886 in deluje še danes. Zaposlovanje v tovarni je potekalo po sorod- stvenih linijah okoliškega prebivalstva. V tovarni so ime- le delavke, delavci, uslužbenci, vzdrževalci ali upravitelji zaposlene že babice, tete, mame, v redkejših primerih 392 tudi o čete, strice in može. Pripovedi razkrivajo, da je vod- stvo tovarne ves čas spodbujalo zaposlovanje prek soro- dnikov in na ta na čin krepilo oz. soustvarjalo predilniško tradicijo. 33 Za ljudi je pomembno, da tovarna deluje že 120 let. Po eni strani predstavlja dolgoletni vir preživetja, na drugi pa je simbolni kapital; za zaposlene je tovarna namre č prostor in vir identifikacije. Tovarna je prostor, ki na prav poseben na čin neprestano povezuje preteklost s sedanjostjo, saj vzpostavlja ob čutke trajanja. S sodobnimi mednarodnimi strategijami upravlja- nja, po katerih se zgledujejo in jih formalno prevzemajo tudi v Predilnici Litija, upravitelji poudarjajo formaliza- cijo delovnih postopkov ter s tem odnosov v podjetju. Vsako delovno mesto je natan čno definirano in zapisa- no, vsak posameznik ima to čno dolo čene pristojnosti in odgovornosti. 34 Z uvajanjem novih strategij dela so tudi odgovornosti v proizvodnji formalno popolnoma hierar- hizirane. Nove vizije in strategije vodstva zajemajo novo pro- storsko razporeditev v tovarni, druga čno organizacijo, predvsem pa socialno delitev dela. Upravitelji tovarne utemeljujejo nove sisteme prostorskih razmerij v ve čjem redu in večji u činkovitosti. Vodja oddelka je takoj na za- četku najinega pogovora pohvalil, kako so modernizirali proizvodnjo: »Kaj vse se je naredilo, mi smo tehnologijo zamenjali. Ko človek vstopi, vidi sistem, red. Tudi mi imamo sistem, re čemo sistem črte. Imamo ozna čeno, tukaj mora biti to, tukaj mora to stati, črte imamo na- risane na tleh.« Prostorska razmerja ne zajamejo le prostorskega discipliniranja teles, temve č tudi prostorsko disciplini- ranje zavesti. 35 Točno je dolo čeno, kje stoji delavec in koliko korakov stran stoji drugi delavec. Sistem linij v predpredilnici, na katerega se sklicuje vodja oddelka, predstavljajo na tleh zarisane črte, ki zaznamujejo de- 33 Na tem mestu ne obravnavam tradicije v analiti čnem smislu, temve č povzemam termin pripovedovalcev. 34 V praksi pa potekajo neprestana pogajanja o tem, kaj je čigavo delo oz. katere so glavne odgovornosti posameznikov. 35 Lisa Rofel , Rethinking Modernity, Space and Factory Discipline in China. V: Gupta Akhil , James Ferguson (ed.), Culture, Power, Place, Explorations in Critical Anthropology, Durham, London, 2001, str. 163. 393 PODOBE TRANZICIJE lovna mesta, pozicijo strojev, loncev, vozi čkov in poti ter to čno dolo čijo pozicijo delavcev, njihove gibe in poteze. Težnja vodstva je, da bi delavka ali delavec obvladala celo linijo, kar pomeni ve č faz in ve č razli čnih strojev. Po eni strani je mesto delavke in delavca to čno določeno. Na oglasni deski je zapisano, katere stroje znata upra- vljati. Po drugih proizvodnih halah se ne smeta spreha- jati. Po drugi strani pa naj bi bilo delo delavke in delav- ca danes bolj prilagodljivo; glede na potrebe dela naj bi delavka oz. delavec sprejela tudi druga delovna mesta. Upravitelji tovarn v Sloveniji poskušajo s prilagaja- njem menedžerskih tehnik, ki jih ve činoma prevzemajo iz nemškega prostora, ZDA ali z Japonske, slediti mo- dernim tendencam pri doseganju višje ravni u činkovi- tosti in produktivnosti. 36 Kot so mi razložili zaposleni v proizvodnji Predilnice, je prav prilagodljivost (in manjše število zaposlenih) v proizvodnji tista, ki naj bi v sodob- nem času legitimirala potrebo po mobilnosti delovnih mest. Ideje in predstave o prilagodljivosti delavcev se na- vezujejo na redefinirane pomene dela v okviru sodobnih ekonomskih politik in pogledov neokonservatizma ter neoliberalizma. Retorika o samoregulativnem prostem trgu narekuje ve čjo mobilnost in prilagodljivost delavca, namesto službe za vse življenje je danes prisotna težnja po parcialni in vedno spreminjajo či se delavski identite- ti. Podjetniki in razli čni analitiki so v času ekonomske recesije tudi v zahodni Evropi in v ZDA pozivali k spre- membam pri organizaciji dela. Ukinjali so fordisti čno delitev dela 37 in opozarjali na potrebo po ve čji prilago- dljivosti podjetij, manjših in bolj inovativnih podjetjih, 36 Ob tem se sklicujem predvsem na strategije 20 klju čev in na standarde ISO, ki naj bi združevali vse zahteve celostnega obvladovanja kakovosti – total quality ma- nagementa in so ena najbolj razširjenih strategij v Sloveniji / Ve č o tem glej v: Zoran Svetec , Izobraževanje za kakovost, V: Organizacija, informatika, kadri pri vodenju in upravljanju družb/ XIII. posvetovanje organizatorjev dela, Portorož, Avditorij, 7. in 8. april 1994, Kranj 1994, str. 220). Nina Vodopivec, Labirinti postsocializma- socialni spomin tekstilnih delavk in delavcev, Ljubljana, 2007. 37 Znanstveni menedžment je po Edwardu Taylorju upraviteljsko centraliziran, proi- zvodnja je razdeljena na manjše enote, gibi človeka so to čno dolo čeni in matemati č- no izra čunani. Njegovo teoreti čno organizacijsko strukturo je v praksi utemeljeval Henry Ford, po katerem je organizacijska struktura pridobila tudi ime. Elizabe- th C. Dunn, Privatizing Poland, Baby food, Big Business, and the Remaking of Labor,London, Ithaca 2004, str. 10–13. 394 ki se lahko naglo odzivajo hitrim tržnim spremembam. Medtem ko je fordisti čna organizacija dela delovne po- stopke razdelila v majhne enote po teko čem traku, so- dobna organizacija postavlja fordizem pod vprašaj. Delo je organizirano v manjših skupinah, kjer lahko vsakdo v skupini opravlja ve č del, postfordizem pa naj bi spodbu- jal iniciative ter komunikacijo med upravitelji in delavci. Organizacija proizvodnje v socialisti čnih tovarnah je bila podobna fordisti čnim. Pri primerjanju obeh or- ganizacij dela pa moramo vseeno biti previdni. V praksi se je organizacija dela v socialisti čni tovarni mo čno raz- likovala od fordisti čnega ideala. Gre za razli čno centra- lizacijo mo či, ki je v socialisti čni ekonomiji z na črtnim gospodarstvom potekala na državni ravni. 38 Politi čne odločitve, kvotni sistemi in pomanjkanje strojne opre- me so upravitelje socialisti čnih podjetij silile h kopi če- nju zalog, k razmišljanju in delovanju, kako si pridobiti nadzor nad temi viri. Pogajanja do katerih je prihajalo med direktorji tovarn in državo kot tudi med delavci in upravitelji — predvsem vodji v proizvodnji — pa so ra- hljala centralizacijo mo či v tovarni. 39 Voditelji podjetij so v socialisti čnem režimu reševali pomanjkljivosti tehno- logije, surovin in probleme zapletenih administracij tudi s pomo čjo številnih proizvodnih delavk in delavcev. Od- nos, ki se je ob tem oblikoval med vodstvom v proizvo- dnji in delavci, 40 je delavcem omogo čal, da so v zameno za nadure in težje delo dobili zagotovljena delovna me- sta, nagrade in podobno. Vodstvo je bilo namre č po eni strani odvisno od delovne sile in je zato pri organizaciji dela nekoliko dopuš čalo avtonomijo in prilagodljivost. Delavci so se morali nau čiti znajti po svoje, ob tem pa so razvijali kreativnost in inovativnost. Na črtno gospodar- stvo, pomanjkanje, inovativnost upraviteljev in zaposle- nih ter posledi čno njihova improvizacija onemogo čajo neposredno primerjanje organizacije in izkušenj dela v socialisti čnih ter kapitalisti čnih podjetjih. 38 Dunn , Privatizing Poland, str. 15. 39 Michael Burawoy, János Lukacs, The Radiant Past, Ideology and Reality in Hungary’s Road to Capitalism. Chicago, 1992, str. 103. Katherine Verdery, What Was Socialism and What Comes Next?, Princeton 1996, str. 63. Dunn , Privatizing Poland, str. 17. 40 Burawoy, Lukacs , The Radiant Past Ideology and Reality. 395 PODOBE TRANZICIJE Strategi sodobnega upravljanja in vodenja podje- tij so oblikovali mednarodne standarde, ki naj bi kup- cem zagotavljali kvaliteto in zanesljivost podjetij. Takšni mednarodni standardi poskušajo avtoritativno poeno- titi notranje organizacije raznolikih podjetij v razli čnih državah. Strategije pa ne preoblikujejo le delovnih mest in organizacije dela, temve č tudi delavk in delavce, 41 z njimi poskušajo menedžerji delavce preoblikovati v pri- lagodljive, samoaktivirane in samonadzorovane subjek- te. 42 Nove tehnike upravljanja, ki jih prevzemajo mene- džerji v sodobnem času, zato dajejo ve čji poudarek od- govornosti posameznika; vsak posameznik odgovarja za kvaliteto svojega produkta. Vodstvo v Predilnici uveljavlja takšne strategije v nasprotju s socialisti čno preteklostjo. Medtem ko je bil poudarek v socializmu na kolektivu in družbeni odgo- vornosti, je v sodobnem času na posamezniku in samo odgovornosti. Upravitelji v Predilnici delavke in delavce neprestano opozarjajo na pretekle samoumevnosti, ki jih v sodobnem času ni ve č. Takšen je lahko tudi primer zaposlitve, pa čeprav sem v proizvodnji le enkrat slišala, kako se je treba danes boriti, da se obdrži služba. Vod- stvo delavke in delavce pou čuje o sodobnem pomenu samoodgovornosti, saj, kot pravijo, se »danes vse gleda skozi denar«. Pri tem pa se ne sklicujejo le na pomene samoodgovornosti pri delu v tovarni temve č v življenju na sploh. Upravitelji pripisujejo Sloveniji v primerjavi s kapitalisti čnim zahodom ve čjo socialno varnost. Takšna varnost pa ni ve č samoumevna. »Sem ravno danes na sestanku razlagal. Mi imamo to socialno zavarovanje, ono in tretje, ampak če ga bomo preveč izkoriš čali, bo- mo morali priti na drug sistem«, mi je v pogovoru re- kel vodja oddelka. Po takšnem mnenju so v sodobnem času posamezniki odgovorni upravi čiti socialno varnost oz. oskrbo administrativnega sistema, kot je npr. zdra- vstveno zavarovanje. Goljufije in izkoriš čanja privilegi- jev lahko po takšni razlagi pripeljejo do njene ukinitve. 41 Emily Martin , Flexible Bodies, Boston, 1994. 42 Chris Shore , Susan Wright , Coercive Accountability, The Rise of Audit Culture in Higher Education. V: Strathern Marilyn, Audit Cultures, London, 2000, str. 57–89. Dunn , Privatizing Poland, str. 20. 396 Vodje v proizvodnji poudarjajo, da se je treba zne- biti socialisti čne tradicije. V primerjavi s sodobnim ra- cionalizmom prostega trga socializem portretirajo kot čustveni sistem. Tovarna je gospodarsko podjetje in ne socialna ustanova, mi je v pogovoru razložila uslužben- ka in ob tem dodala, da je bila najprej huda, ko so drugi tako govorili, zdaj pa razume, da mora biti tako. Takšni pogledi predstavljajo socialisti čno podjetje kot socialni ventil, ki je prepre čeval nemire, ni pa skrbel za dobi ček in zahteve trga. Vodstvo sicer utemeljuje nove strategije v nasprotju s socializmom, vendar jih kljub temu de- lavcem ve čkrat predstavi na takšen na čin, da poudari kontinuiteto s preteklostjo oz. kot mi je rekel vodja ene- ga med oddelki: »Delavcem na dušo popiham, da je spet malo po starem.« Vprašanje torej je, kako vizije o novih oblikah di- scipliniranja zaposlenih ter mednarodne strategije o ra- zvoju podjetja v praksi realizira vodstvo in kako te vizije sprejemajo ter oblikujejo delavci. Nove strategije namre č ne nastajajo v praznem prostoru, temve č tudi v okviru spominov ljudi. 43 V konkretnem primeru Predilnice Litija igra pomembno vlogo tudi dejstvo, da je direktor doma- čin, nekdanji štipendist tovarne, doma iz bližnje okolice kot ve čina drugih zaposlenih na vodstvenih položajih. Predilnice ne vodi tujec, kot mi je rekel vzdrževalec v proizvodnji, ki bi mu bilo vseeno, kaj se dogaja s tovar- no, temve č so to ljudje, ki so v tovarni že dolgo časa. Upravitelji Predilnice niso edini, ki delavce pogosto povezujejo s socialisti čno preteklostjo. Kot lahko zasle- dimo tudi v medijih, podjetniki in ekonomske elite s pri- pisovanjem socialisti čne izkušnje industrijske delavce naturalizirajo v socialisti čne subjekte. V takšnem smi- slu naj bi bili delavci tisti, ki težje sledijo modernizaciji. Sami sebe ob tem portretirajo v razliki, kot tiste racio- nalne subjekte, ki so sprejeli spremembe in so jih tudi usposobljeni podajati naprej. Prilagodljivost, ki jo zahtevajo upravitelji v Predilni- ci, pa je druga čna od prilagodljivosti v razlagah delav- 43 Lisa Rofel, Rethinking Modernity, Space and Factory Discipline in China. V: Cul- ture, Power, Place, Explorations in Critical Anthropology, Durham-London, 2001, str. 155–178. 397 PODOBE TRANZICIJE cev, ko so delavci tisti, ki se znajo prilagoditi in znajo delati vse. Delavci uporabljajo pretekle izkušnje, s kate- rimi zagovarjajo in dokazujejo, da so se znali prilagoditi v času pomanjkanja, ko so delali nadure, ob slabi teh- ni čni opremi ali slabi kvaliteti surovin (ko se je »nepre- stano trgala preja«) in v slabih delovnih razmerah (ko je bil »beton po tleh in ni bilo klimatskih naprav«). De- lavci ne trdijo, da sta bili socialisti čna organizacija dela ali produkcije boljši, temve č da njihove izkušnje iz časa socialisti čnih napetosti legitimirajo njihove sodobne po- zicije dobrih delavcev v kapitalisti čnem podjetju, da so zaradi teh izkušenj boljši delavci. Na podobne na čine preteklost uporabljajo tudi upravitelji, ko pripovedujejo o razli čnih preteklih izkušnjah pomanjkanja in strate- ških na činih preživetja. Te izkušnje naj bi jim pomagale preživeti tudi v sodobnem času. Jugoslovansko gospo- darstvo je tako na primer nekdanji direktor tekstilne tovarne primerjal z Evropsko unijo. Prav spomin na pre- tekle izkušnje v socialisti čni Jugoslaviji, razli čne strate- gije upravljanja in vodenja posameznih podjetij naj bi odigral pomembno vlogo pri prihodnjem gospodarskem položaju podjetij in slovenske države v odnosu do EU. Tudi direktor Predilnice Litija je v intervjuju leta 1994 izrazil prepri čanje, da jim je v vodstvu pretekla izkušnja Jugoslavije prišla prav: »V šoli nekdanjega jugoslovan- skega trga, ki se je zlomil, smo se dobro nau čili, da je treba staviti na ve č konjev.« 44 Vendar pa delavci v Predilnici pogosto ob razmi- šljanju o gospodarskih spremembah povzemajo razla- ge vodstva in upraviteljev: »Zdaj so nastopili standardi evropskega delavca, zato druga čni odnosi, manj svo- bode, pa tudi vodstvu, tovarni si pomemben, dokler si zdrav. Ti, ki gredo na bolniško, imajo kakšne probleme, takrat si pa takoj bolj postranski. Dokler si zdrav, je super, ko pa nisi ve č zdrav, si pa po eni strani za od- pis, nisi ve č tako potreben«. Delavki v citatu se to v so- dobnem času zdi razumljivo. Spremenili naj bi se torej časi. » Če ho čemo iti v Evropo, moramo sprejeti, da se je ta prelom zgodil,« mi je v pogovoru razložil tehni čni delavec. Pri takih razlagah, ki jih podpirajo upravitelji 44 Anica Levin , Medalje ne pripnemo pred ciljem. V: Manager, april, 1994, str. 25. 398 tovarne in ekonomske politike, pa ne gre le za vprašanje politi čnega vstopa Slovenije v EU leta 2004, temve č re- toriko ekonomistov in gospodarstvenikov o konkurenci na evropskem trgu. *** Zgodb o modernizaciji je med ljudmi ve č in ob tem se posamezniki sklicujejo na razli čne časovne prelome. Z ozna čevalcem zdaj ljudje poimenujejo današnji dan, včeraj ali dan pred petimi leti. Dogodek, ki čas deli na včasih in zdaj ni jasno definiran. Ljudje v tekstilni indu- striji povezujejo modernizacijo slovenske družbe z od- povedmi delavcev, ki so se za čele leta 1990, ali z izgubo jugoslovanskega trga oz. z vojno v Sloveniji leta 1991. V nekaterih pripovedih ostaja prelom časovno nedefi- niran; to je lahko prihod mlajše generacije v tovarno, nacionalnih in lokalnih tujcev, prišlekov v sosesko oz. v kraj ali tehnološka modernizacija v vsakdanjem življe- nju. Po mnenju številnih iz starejše generacije se je na- mre č vse za čelo spreminjati takrat, ko so ljudje pri čeli množi čno nabavljati televizijo. Zgodbe o modernizaciji izpostavljajo tehni čno raci- onalnost in napredek. Ideje o tehni čnem razvoju in na- predku pa vendar kažejo na predstave ljudi o družbenih spremembah. Delavci, upravitelji, uslužbenci, brezpo- selni in upokojeni se v razli čnih situacijah sklicujejo na razli čne interpretacije in razumevanja modernizacije; poleg tehnološke tudi na socialno in kulturno moder- nizacijo. V socializmu je bila tovarna pomemben center soci- alne in kulturne modernizacije. Tovarna je bila v takšnih na črtih in idejah modernizacijski motor za osveš čanje okoliškega ponavadi pretežno ruralnega prebivalstva. Čeprav naj bi to pomenilo modernizacijo v socialisti č- nem duhu, to ni zajelo le politi čne propagande. Tovarne so med ljudmi širile ideje o zdravstvenih pregledih in tudi same gradile zdravstvene, ginekološke in zobozdra- vstvene ambulante. 45 Nekdanje delavke in uslužbenke 45 Zdravstvena in socialna oskrba je zajela tudi preventive dejavnosti. Izobraževanje o higieni in preventivni ginekološki pregledi pa so med drugim rušili tabuje na po- 399 PODOBE TRANZICIJE Predilnice se še danes spominjajo, kako je tovarna širi- la prve akcije ginekoloških pregledov med ženskami na podeželju. V šestdesetih leti je uslužbenka v Predilnici opravi- la raziskovalno nalogo, da bi pokazala potrebo po zapo- slitvi socialne delavke v tovarni. Upokojena uslužbenka je v nalogi opozorila na preobremenjenost mater, pro- blem varstva otrok, nerešena stanovanjska vprašanja, telesna obolenja delavk, ipd. V sedemdesetih letih so v Predilnici na podlagi njene raziskovalne naloge zaposlili socialno delavko. 46 Tovarne so imele zelenjavne vrtove, menze, trgo- vine, ponekod tudi vrtec ali celo kino. Menza s toplim obrokom je bila »Amerika«, kot se je izrazila ena od upo- kojenih sogovornic, predvsem za tiste, ki doma niso imele mater, da bi jim kuhale. 47 Zaposleni so pogosto v kanglicah jemali hrano za celo družino. V spominu ljudi socialisti čna tovarna ni bila le de- lovni prostor; bila je prostor, kjer so se delavke in delav- ci tudi zabavali, se med seboj poro čali, si pridobivali iz- kušnje in se seznanjali z druga čnim na činom življenja. 48 K spoznavanju druga čnega življenja so prispevali tudi sindikalni izleti; nekateri so prvi č v življenju odpotovali v tujino, se šolali v Vzhodni Nem čiji, Švici ali na Šved- skem ali pa so prvi č poleteli z letalom v druge republike Jugoslavije. Predilnica je gradila stanovanjske bloke in naselja, s po čitniškimi domovi na morju in v hribih pa je organizirala prosti čas zaposlenih in njihovih družin. Delovno mesto v tovarni je odigralo pomembno vlo- go pri oblikovanju družbenih mrež, družinskih življenj in integraciji v skupnost. Predilnica je zgradila sindikal- deželju. Starejša upokojena uslužbenka je pripovedovala, kako težko je bilo ženske prepri čati, da so odšle na ginekološke preglede. Pa vendar je bilo lažje, če so se takšne dejavnosti širile iz že znanih tovarniških prostorov in od že poznanih ljudi. 46 V devetdesetih letih se je njeno delovno mesto preoblikovalo. Socialna delavka je postala kadrovska uslužbenka, kar pomeni, da socialne delavke danes v tovarni ni ve č. 47 Topla malica je bila zastonj, kosilo pa je bilo treba pla čati, vendar cena po pri- povedovanju ljudi ni bila visoka. France Kresa l, Zgodovina Predilnice Litija, 1886– 1986, Litija, 1986, str. 146. 48 Laszlo Kürti, Fieldwork Experiences in Socialist and Post-socialist Hungarian Communities. V: Zmago Šmitek, Rajko Murš i č (ed.), MESS- Mediterranean Ethno- logical Summer School Piran, Pirano, Slovenia 1997 and 1998, Vol. 3, Ljubljana, 1996, str. 185–208. 400 no dvorano, ki je bila še v osemdesetih letih pomemben prostor, kjer so potekale tudi lokalne proslave. Tovarna je imela svojo igralno in pevsko godbo, ki je skrbela za družabno življenje v kraju in je podpirala športno nogo- metno društvo. Upokojene uslužbenke so ve čkrat portretirale pre- tekli pomen tekstilne tovarne tudi v vzgojni vlogi; pred- vsem delavke naj bi tovarna vzgajala za boljše življenje in jih po eni strani osamosvojila od patriarhalnih o četov na podeželju ali patriarhalnih mož nekdanjih južnih re- publik Jugoslavije. Niso zgolj mediji direktorja portre- tirali kot o četa, ki je poskrbel tudi za blagostanje otrok zaposlenih, temve č tudi starejše upokojene delavke in uslužbenke. Upokojena uslužbenka je pripovedovala: »Jaz kot otrok samohranilke sem videla, da je bila to- varna tista, ki je otroke pomagala gor spraviti. Še potem ko sem bila v sindikatu v osemdesetih, sem videla, kako je bila za te Bosanke fabrika tista, ki jim je dajala samo- zavest in je pomagala otrokom, jih štipendirala. Fabrika je dala zato čiš če otrokom fabri čanov, ko otroci niso de- lali šole, so mame prišle k direktorju, nesre čne in jih je direktor vzel na delo. Koliko je fabrika takih izgubljenih otrok vzela pod okrilje in jih tako rešila. Kasneje jih je štipendirala, veliko so jih na prakso vzeli ali pa med po- čitnicami, teh otrok je bilo med po čitnicami kot mravelj. Otroci so imeli interes, da bi nekaj zaslužili in so bili zelo pridni.« 49 Nekdanji direktorji, s katerimi sem se pogovarjala, so ve čkrat poudarili svojo odgovornost in skrb do delav- cev, zlasti do žensk. Eden med njimi je zatrdil: »Sem se veliko pogovarjal z delavkami o problemih, tudi o dru- žinskih, saj če to ni v redu, tudi delo ni kaj prida. Sem bil neprestano v tovarni, tudi pono či. In mi je žena to rekla. Pa sem ji rekel, ti si ena, jaz jih imam pa petsto.« V opisovanju svojega odnosa do zaposlenih je citirani nekdanji direktor uporabljal družinske metafore: »Mi je bila tovarna moj prvi dom, žena in otroci pa drugi.« Zgodba o modernizaciji tekstilne industrije ni spol- 49 Taka pri čakovanja do neke mere prikrito ostajajo tudi v sodobnem času. Delavke v Predilnici bolj odkrito kot delavci pri čakujejo, da bo direktor honorarno zaposlil njihove otroke vsaj med poletnimi po čitnicami. 401 PODOBE TRANZICIJE no nevtralna. Reprezentacije tekstilne industrije so na- mre č vklju čene v govorico o lahki oz. ženski industriji v nasprotju z moško oz. težko industrijo in se prepletajo s predstavami ljudi o tekstilni delavki. Retorika o tekstilni oz. ženski industriji se povezuje s konstrukcijo spolnih razmerij in ideologij. V primeru tekstilne industrije gre torej za specifi čno zgodbo o modernizaciji, ki je vezana na predstave oz. ideje o ženski. Vloga direktorjev, nji- hove izkušnje in spomini v odnosu do delavk so v tem primeru druga čni kot bi bili v železarstvu ali rudarstvu. Z organizacijo prostega časa zaposlenih so sociali- sti čne tovarne tudi časovno strukturirale življenja ljudi. V spominu pripovedovalcev pomeni delovni prostor v socializmu stabilnost; vseživljenjska zaposlitev je v pre- teklosti namre č dolo čala življenje v enem družbenem in kulturnem prostoru. Pri tem je treba upoštevati pomene takšnih razlag v sodobnem času; ko tega ni ve č, temu dejstvu zato ljudje pripisujejo še ve čji pomen. V uradnem diskurzu in med ljudmi je socialisti čna modernizacija predstavljala predvsem zaposlitev v me- hanizirani proizvodnji. Ne glede na to, da so se ljudem socialisti čne ideje s specifi čno terminologijo in slogani zdeli marsikdaj nesmiselni, smešni ali so jim celo na- sprotovali, so nekatere kljub kritiki ponotranjili: postale so del vsakdanjika ljudi. V tem kontekstu je bila ze- lo pomembna izkušnja in pravica do polne zaposlitve s plačanim dohodkom (kot tudi pokojnine, zavarovanja z razli čnimi dodatki in zaš čita delavcev v primeru nesre č ali bolezni). Socialisti čna tovarna je imela v življenju ljudi pomembno vlogo. 50 Po drugi strani pa so se vsak- danje delovne prakse povezovale z lokalnimi socialni- mi konteksti in proizvajale lastne norme in hierarhije, osvobojene ideološke retorike države. 51 50 Frances Pine , Dangerous Modernities?, Innovative Technologies and the Unset- tling of Agriculture in Rural Poland. V: Critique of Anthropology, 2007, 27/2, str. 186. 51 Sarah Ashwin, Redefining the Collective, Russian Mineworkers in Transition. V: Michael Burawoy , Katherine Verdery (ed.),Uncertain Transition: Ethnographies of Change in the Postsocialist World, Lanham, 1999, str. 245–272. Peter Niedermüller , Arbeit, Identität, Klasse, Der Sozialismus als Lebensentwurf. V: Klaus Roth (ed.), Arbeit im Sozializmus, Arbeit im Postsozializmus, Erkundungen zum Arbeitsleben im östlichen Europa, Münster, 2004, str. 23–37. Berdahl Daphne , Matti Bunzl in Martha Lampland (ed.) Altering States: Ethnographies of transition in Eastern Eu- rope and the former Soviet Union, Michigan 2000. Uncertain Transition, str. 1–18. 402 Življenje industrijskih delavcev se je v devetdesetih letih spremenilo tako na formalni ravni kot tudi na rav- ni vsakdanjega življenja. V sodobnem času so se obli- kovale nove tehnokratske elite, ki so razvile svoj jezik in na novo definirale razumevanje »zaostalega« in »raz- vitega« oz. »naprednega«. Industrijski delavci, ki so bili v preteklem sistemu portretirani kot nosilci revolucije in revolucionarne zavesti, v javnem sodobnem diskurzu kot relikti socialisti čnega ekspanzivnega zaposlovanja v industriji odpla čujejo napake socialisti čnega režima. V takem diskurzu sta industrijska delavka in delavec to- rej vpisana v druga čno mrežo politike in mo či, kot sta bila v socialisti čni preteklosti. Delavci krivijo sodobni čas za družbene spremem- be, imajo ob čutek, da jih je »država« pustila na cedilu. Po drugi strani pa vendar potrebo po spremembah in same spremembe razlagajo tudi v okviru novih idej o modernizaciji – tokrat postsocialisti čne tranzicije. Zgodba modernizacije v okviru tranzicije se sklicuje na zmago kapitalizma nad socializmom in pristaja na premo črtni razvoj od socializma k tržnim ekonomijam. Ljudje pa vendar prav z oblikovanjem spomina na vsak- danje preteklo življenje: s spominom na vsakodnevna pogajanja in strategije preživetja dokazujejo, da življenje ne poteka po linearnem načrtu ideologov modernizacije. Razdelitev sveta v razvite in v nerazvite, na moder- ne in tradicionalne se odvija v specifi čnih družbeno po- liti čnih okvirih in v tem smislu tudi modernizacije ne moremo obravnavati per se. Kritiki enozna čnih line- arnih teorij modernizacije in tranzicije z analiziranjem vsakodnevnega življenja posameznikov na mikro ravni ugotavljajo, da »moderno« in »tradicionalno« soobstaja ter se prepleta tako v antagonisti čnem kot tudi v har- moničnem razmerju. 52 V takšnih pogledih ne gre za ide- jo, da družbe prevzemajo konkretne oblike moderniza- cije, temve č jih ponovno izumljajo, jim nasprotujejo, jih prilagajajo in neprestano tudi re-interpretirajo v speci- fi čnih prostorsko zgodovinskih okvirih. 52 Frances Pin e, Dangerous Modernities?, Innovative Technologies and the Unset- tling of Agriculture in Rural Poland. V: Critique of Anthropology, 2007, 27/2, str. 183–201. 403 PODOBE TRANZICIJE Za četek tranzicije je na simbolni ravni pomenil pa- dec berlinskega zidu, politi čni mejnik v vsaki posamezni državi pa so bile prve demokrati čne volitve. Tranzicija je po svoji vsebini predvsem skupek korenitih institucio- nalnih sprememb. 1 V politi čnem smislu ozna čuje pre- hod iz enopartijskega politi čnega sistema v demokrati č- ni ve čstrankarski sistem. Prve demokrati čno izvedene volitve, ki jih štejemo za formalni za četek tranzicije, so bile v Sloveniji izpeljane spomladi leta 1990. Ko govo- rimo o gospodarski tranziciji, pa mislimo na prehod iz zaprtega centralno-planskega v odprto socialno-tržno gospodarstvo. 2 Na gospodarskem podro čju je v Sloveniji spremembe omogo čila sprejeta zakonodaja že ob koncu osemdesetih let. V mislih imamo predvsem zvezni Za- kon o podjetjih iz leta 1988, 3 ki je med drugim sprožil za četek ustanavljanja zasebnih podjetij in privatizacijo obstoje čih podjetij. Sprejetih je bilo še nekaj zakonov, ki so vplivali na gospodarske spremembe, ampak poudari- ti je treba, da se je dejanski proces trganja slovenskega gospodarstva od jugoslovanskega za čel z imenovanjem Demosove vlade maja leta 1990. 1 Janez Šušteršič , Politi čno gospodarski cikli v socialisti čnih državah in tranzicija, Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana, 1999, str. 44–66. 2 Herman W. Hoen , The transformation of economic systems in central Europe, Studies in comparative economic systems, Northampton, 1998, str. 1. 3 Uradni list SFRJ, št. 77, 31. 12. 1988. Aleksander Loren či č Slovensko podjetništvo v prvih letih tranzicije 404 Mnenje ekonomistov na za četku devetdesetih let je bilo, da bi morale demokrati čne vlade v tranzicijskih dr- žavah čim hitreje pripraviti program reform, ki bi zajel vsa klju čna podro čja hkrati. Se pravi makroekonomsko stabilizacijo, liberalizacijo zunanje in notranje trgovine ter privatizacijo. Tak program bi bilo potem treba v naj- krajšem možnem času tudi izpeljati. Takšnih progra- mov so se prijela slikovita poimenovanja, denimo zdra- vljenje s šokom oziroma »shock-therapy« ali veliki pok oziroma »big-bang«. Kot bolj nevtralni sta se pojavili tudi poimenovanji »vseobsežni« oziroma »celoviti« ali ortodo- ksni program. Kar precej strokovnjakov pa je menilo, da bi bila optimalna strategija postopno in po časno izvaja- nje sprememb oziroma gradualisti čni pristop. 4 Takšen pristop je bil zna čilen za Slovenijo. Nenaden zlom socializma je zahteval hiter odgovor na vprašanje, kako je mogo če izvesti prehod v kapita- listi čni sistem brez ve čjih socialnih pretresov. Pravih odgovorov ni bilo, in to lahko trdimo za vse postsocia- listi čne države. Prehod iz socialisti čnega v kapitalisti č- no gospodarstvo se je tako za čel brez jasne slike de- janskega gospodarskega stanja, brez okvirov novega gospodarskega sistema in brez ustreznih ekonomskih in socialnih rešitev problemov, ki bi nastali v obdobju prehoda. Novim, najve čkrat neizkušenim vladam tran- zicijskih gospodarstev z romanti čnimi pri čakovanji so na pomo č prisko čile mednarodne finan čne institucije in svetovalci, ki so o državah, ki so jim svetovali, v resni- ci vedeli bore malo. Poleg tega so bili, tako kot mnogi doma či politiki, tudi mnogi tuji strokovnjaki ideološko zaslepljeni in politi čno motivirani. temeljni cilj jim je bi- la dokon čna odprava socializma in obstoje čih institucij namesto postopnega ustvarjanja ustreznega gospodar- skega sistema v posamezni državi in pove čanje gospo- darskega blagostanja za celotno družbo in ne samo za del nje. 5 4 Šušt erši č, Politi čno gospodarski cikli, str. 44–66. 5 Jože Mencinger , Deset let pozneje. Tranzicija – uspeh, polom ali nekaj vmes?. V: Gospodarska gibanja (GG), št. 317, 2000/6, Ekonomski inštitut pravne fakultete, str. 25–42. 405 PODOBE TRANZICIJE *** Podjetništvo je v tranzicijskem obdobju igralo iz- jemno pomembno vlogo. Bilo je eden od pomembnej- ših dejavnikov v razvoju in prestrukturiranju tržnega gospodarstva in je vsekakor eden najve čjih in najpo- membnejših družbenorazvojnih ekonomskih dejavni- kov sodobnega časa. 6 Obstaja vrsta definicij podjetni- štva, čeprav so si v svojem bistvu podobne. Omenimo le dve. Prva se glasi: »Podjetništvo je poskus, ustvariti dodano vrednost s pomo čjo odkrivanja poslovnih prilo- žnosti, obvladovanja tveganja, ki ustreza tej priložnosti, in s pomo čjo komunikacijskih in poslovodnih (mana- gerskih) sposobnosti in znanja mobilizirati človeške, fi- nan čne in materialne vire, potrebne za uspeh podjetja«. 7 Druga pa pravi: »Podjetništvo lahko definiramo kot pro- ces, ki poteka med človekom, idejo in viri, podjetje pa je mesto, kjer se ta proces uresni čuje. Bistvo podjetništva je pove čanje dodane vrednosti v podjetju, pri kateri je klju čen element priložnost oziroma taka uporaba sred- stev, ki jo trg visoko ceni«. 8 Podjetništvo je bistvenega pomena za delovanje tržnega gospodarstva, še posebej ob strukturnih spre- membah, zna čilnih za obdobje prehoda na višjo raven razvoja ali iz enega družbenega sistema v drugega, ka- kor se je zgodilo v Sloveniji. V obdobjih strukturnih sprememb gospodarska rast, ki temelji na obstoje či industriji in trgih, praviloma stagnira, rast pa postane še bolj odvisna od ustvarjanja novih trgov in dejavno- sti, kar pa je ravno zna čilnost podjetnikov. 9 Dinami čen podjetniški sektor je bil – in to velja še danes – klju čen za gospodarski razvoj. Podjetništvo je igralo pomemb- no vlogo tudi pri izboljšanju alokacijske u činkovitosti kapitala in ustvarjanju novih delovnih mest. S tem je prispevalo tudi h gospodarski uspešnosti in socialnemu 6 Bogomir Ko va č, Uvod v podjetništvo: analiza poslovnega na črta, Ljubljana, 1990, str. 1–7. 7 Aleš Vah či č , Stanje podjetništva v Sloveniji. V: Neven Bora k (ur.), Slovensko pod- jetje v devetdesetih, Ljubljana, 2000, str. 49–59. 8 Damjan Žugelj idr., Tvegani kapital: si upate tvegati?, Ljubljana, 2001, str. 14. 9 Luka Žakelj , Podjetniška aktivnost in podjetniško okolje v Sloveniji. V: Urad za makroekonomske analize in razvoj (UMAR), Delovni zvezek, št. 4, 2006, str. 11. 406 položaju. Ustvarjanje in rast novih podjetij sta krepila konkuren čnost med obstoje čimi podjetji, ustvarjala sta nove ideje in inovativne pristope ter tako vodila k bolj pestri izbiri ter ve čji vrednosti proizvodov in storitev za potrošnike. Krepitev podjetništva je igrala pomembno vlogo tudi pri spodbujanju skladnega regionalnega ra- zvoja in rasti zaposlenosti, zlasti v regijah, ki so zaosta- jale v razvoju. 10 Na razvoj podjetništva in ustanavljanje novih podjetij so vplivali (enako je še danes) predvsem trije dejavniki, in sicer ugodni makroekonomski pogoji, dobro na črtovani in izvajani državni programi ter ugled podjetniške kariere v družbi. Sila pomembno vlogo je imela trgovinska politika. Ta je lahko s svojim delova- njem ali olajševala ali oteževala dostop malim in srednje velikim podjetjem na trge njihovih proizvodov. Države z večjo podjetniško aktivnostjo imajo boljše možnosti za gospodarski razvoj, saj so fleksibilnejše pri mobilizaciji virov in uvajanju novih izdelkov in storitev. Kolikor bolj dinami čno in razvito podjetniško okolje ima država, to- liko bolj je zanimiva za tuje vlagatelje. 11 Posebej je treba izpostaviti vlogo malih in srednje velikih podjetij. Vloga oziroma razvoj tega sektorja je bi- la zelo pomembna. V Sloveniji podpora malim in srednje velikim podjetjem nima dolge tradicije. Po osamosvojitvi Slovenije je država najve č sredstev namenjala reševa- nju velikih podjetij, politika spodbujanja malega in sre- dnje velikega podjetništva pa je bila v devetdesetih letih spremenljiva in neodlo čna. Dejstvo pa je, da so ravno mala in srednje velika podjetja priznana kot potencial- no najbolj dinami čen del gospodarstva, saj so v svojem delovanju pogosto bolj prilagodljiva kot velika podjetja. Tovrstna podjetja so tudi glavni generator gospodarske rasti in novih delovnih mest. 12 *** Slovenska podjetja so bila v prejšnjem sistemu v 10 Luka Žakelj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij v Sloveniji in Evropski uniji. V: UMAR, Delovni zvezek, št. 6, 2004, str. 7–12. 11 Žake lj, Podjetniška aktivnost in podjetniško okolje v Sloveniji, str. 11. 12 Žak elj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 7–12. 407 PODOBE TRANZICIJE tako imenovani »družbeni lasti« in so pripadala celotni družbi. Delavski sveti so igrali vlogo lastnika in skupaj z vodstvom podjetja predstavljali glavne upravljavce pod- jetij v družbeni lasti. Slovenska podjetja so torej delova- la v nekakšnem plansko-tržnem sistemu, ki se je zelo razlikoval od centralnega planiranja v drugih komuni- sti čnih državah. Prav ti pogoji pa so spodbujali razvoj menedžerskih sposobnosti. 13 Veliko ve čino sprememb v gospodarskem sistemu Slovenije lahko povežemo z od- pravo družbene lastnine gospodarskih podjetij. Na čin oblikovanja družbene lastnine in njene izpeljave ni to- liko vplival na oblikovanje gospodarskih podjetij kot na razvoj bank, drugih finan čnih ustanov in trgov kapitala. Prek vpliva na institucije in trge pa je vplival tudi na var čevanje in oblikovanje kapitala. 14 V Sloveniji so se vrata podjetništvu odprla leta 1988, ko je bilo zakonsko omogo čeno ustanavljanje za- sebnih podjetij in ko se je za čela privatizacija obstoje čih podjetij. 15 Leta 1988 sprejeti Zakon o podjetjih 16 je med drugim omogo čil za četek vklju čevanja privatnega kapi- tala v podjetniški sektor. Zakon je dovoljeval tudi ude- ležbo tujega kapitala v družbenih podjetjih ter odpra- vil družbeno lastnino kot edino obliko lastnine. Poleg družbenih je predvidel tudi zasebna, pogodbena in me- šana podjetja v obliki delniških družb, družb z omejeno odgovornostjo, komanditnih družb in družb z neomeje- no solidarno odgovornostjo članov. Spremembe je nato prinesel avgusta 1990 sprejeti Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o podjetjih. Ta je med drugim do- lo čal tudi ukinitev delavskih svetov. Pristojnosti, ki jih je imel delavski svet so se tako prenesle na skupš čino podjetja, upravni odbor in na direktorja. Spremenjeni zakon iz leta 1990 je odpravil tudi lo čitev med pravico do lastnine in pravico do upravljanja lastnine. Po no- vem je pravica do upravljanja izvirala le iz lastninske 13 Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo. Poro čilo o la- stninskem preoblikovanju podjetij, Ljubljana, 1997, str. 3. 14 Ivan Ribnikar , Pot od družbene lastnine k lastnini gospodarskih podjetij. V: Jo- urnal for Institutional Innovation Development and Transition, Urad za makroeko- nomske analize in razvoj, št. 1, 1997, str. 49–59. 15 Vah či č, Stanje podjetništva v Sloveniji. 16 Uradni list SFRJ, št. 77, 31. 12. 1988. 408 pravice. 17 Leta 1988 je bil sprejet tudi Obrtni zakon, 18 ki je odpravil omejitve zaposlovanja v obrtniškem sek- torju. S kasnejšo liberalizacijo mednarodne trgovine in ureditvijo deviznega trga je bila omogo čena hitra rast privatnega sektorja, predvsem v trgovini. 19 Pomembno je na razvoj in dogajanje vplival še Zakon o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom 20 oziroma ta- ko imenovani Markovi ćev zakon (po takratnem predse- dniku zvezne vlade Anteju Markovi ću ). S to zakonodajo sta bila sprožena dva procesa, ki sta za čela spreminjati strukturo gospodarstva iz tipi čne socialisti čne struk- ture v strukturo zna čilno za tržna gospodarstva. Šlo je za polnjenje vrzeli v tistem delu strukture gospodar- stva, ki jo v tržnih gospodarstvih zavzemajo majhna in srednja podjetja. Prvi proces je bilo množi čno nastaja- nje majhnih podjetij, drugi proces pa je bilo drobljenje velikih podjetij – ogromno velikih državnih podjetij je po letu 1990 razpadlo. Nastalo je veliko število novih podjetnikov. Ker se je trg pove čal, so ljudje posledi čno pogosteje za čeli menjavati delovna mesta. Postalo je tu- di povsem sprejemljivo biti za časno nezaposlen. Fleksi- bilnost zaposlovanja se je mo čno pove čala, in če je šlo za dobre poslovne priložnosti, so bili ljudje pripravljeni delati tudi na drugem koncu Slovenije, pa tudi drugod po svetu. Vse ve č ljudi je bilo zaposlenih v majhnih in srednjih podjetjih, vse ve č je bilo samostojnih podjetni- kov. Rast dodane vrednosti je izvirala skoraj izklju čno iz sektorja majhnih in srednjih podjetij, ki so iz majh- nih preraš čala v srednja in velika. 21 Kot zanimivost naj navedemo podatek, da je bila leta 1990 zabeležena ze- lo visoka stopnja rasti števila podjetij, in sicer je bi- la kar 1048-odstotna. 22 Na razvoj malega podjetništva je vplival tudi Zakon o razvoju malega gospodarstva, 23 ki je bil sprejet leta 1991. Ta je zagotavljal pomo č pri 17 Uradni list SFRJ, št. 46, 10. 08. 1990. 18 Uradni list SRS, št. 35, 14. 10. 1988. 19 Ža kelj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 31. 20 Uradni list SFRJ, št. 84, 22. 12. 1989. 21 Vah č i č, Stanje podjetništva v Sloveniji, str. 49–59. 22 The European Observatory for SMEs. First Annual Report. European Network for SME Research, Zoetermeer: EIM Small Business Research and Consultancy, 1993, str. 15. 23 Uradni list RS, št. 18, 11. 10. 1991. 409 PODOBE TRANZICIJE ustanavljanju podjetij, poenostavljene upravne postop- ke in dolo čena sredstva financiranja ter dal podlago za nastanek sklada za razvoj malega gospodarstva in pospeševalnega centra za malo gospodarstvo. 24 Vsi ti zakoni so bili podlaga za dejanski razvoj podjetništva. Povpre čna letna stopnja rasti števila podjetij v obdobju 1991–1993 je bila kar 47-odstotna. 25 Osnova za prehod iz socialisti čnega v kapitalisti č- no gospodarstvo je bila torej v Sloveniji postavljena s sprejeto zakonodajo ob koncu osemdesetih let. Poleg že omenjenih zakonov sta bila pomembna tudi sprejeta zvezna zakona v letu 1989, Zakon o vrednostnih pa- pirjih 26 in Zakon o trgu denarja in trgu kapitala, 27 ki sta omogočila vzpostavitev trga kapitala ter ustanovitev borze v Sloveniji po skoraj sedemdesetih letih. 26. de- cembra 1989 je bila namre č ustanovljena Ljubljanska borza vrednostnih papirjev, delniška družba v lasti del- ni čarjev – borznih članov. Zaradi vseh lastnosti borzne- ga delovanja z vrednostnimi papirji je igrala Ljubljanska borza pomembno vlogo v procesu lastninskega preobli- kovanja slovenskega gospodarstva. 28 Slovenska vlada je že na za četku devetdesetih let ocenila, da bo treba za pospešitve razvoja malega in sre- dnje velikega podjetništva uvesti posebne oblike finan č- ne podpore, in je z Zakonom o razvoju malega gospo- darstva omogo čila ustanovitev Javnega sklada za razvoj malega gospodarstva, ki je malemu in srednje velikemu podjetništvu ponudil spodbude v obliki posojil, nepo- srednih investicij v podjetniško infrastrukturo, subven- cije obrestnih mer za ban čna posojila in garancije. Na lokalni ravni so bili oblikovani številni skladi in oblike financiranja iz ob činskih proračunov, vendar so bila sredstva za mikrokredite in subvencioniranje obrestnih mer s tega naslova skromna. Leta 1992 je bil ustano- 24 Viljem Pšeni čny idr., Podjetništvo: Podjetnik, podjetniška priložnost, podjetniški proces, podjem. Visoka strokovna šola za podjetništvo, Portorož, 2000, str. 40. 25 The European Observatory, str. 15. 26 Uradni list SFRJ, št. 64, 20. 10. 1989. 27 Uradni list SFRJ, št. 64, 20. 10. 1989. 28 Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, Poro čilo o delu Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo, Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo, Ljubljana, 1999, str. 118–119. 410 vljen tudi Pospeševalni center za malo gospodarstvo. 29 Zakonodaja ob koncu osemdesetih in v za četku devet- desetih let je omogo čala hitro rast števila novih podjetij, saj od ustanoviteljev ni zahtevala ve čjega ustanovnega kapitala. To je imelo slabe posledice za ekonomsko var- 29 Ža kelj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 31–32. Tabela 1. Pomembni zakoni in ukrepi, ki so vplivali na proces oziroma razvoj podjetništva v obdobju 1988–1996 LETO ZAKON OZIROMA UKREP POMEN in VPLIV 1988 Zakon o podjetjih Statusno preoblikovanje, dokapi- talizacija ali reorganizacija podjetij Obrtni zakon Odprava omejitev zaposlovanja v obrtniškem sektorju 1989 Zakon o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom Statusno preoblikovanje, dokapi- talizacija ali reorganizacija podjetij 1990 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o podjetjih Odprava delavskih svetov 1991 Zakon o razvoju malega gospodarstva Natan čna opredelitev pojma »malo gospodarstvo«, zagotovitev pomo či pri ustanavljanju podjetij itd. Javni sklad za razvoj malega gospodarstva Nudenje posojil, investicij, subvencij podjetjem 1992 Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij Opredelitev 7 metod, po katerih naj bi se podjetje lastninsko preoblikovalo itd. Pospeševalni center za malo gospodarstvo Koordinacija, svetovanje, usposabljanje podjetnikov 1993 Zakon o gospodarskih družbah (ZGD); kasne- je ve čkrat noveliran Vpeljava enotne zakonske ureditve, uzakonitev višjega ustanovnega kapitala itd. 1994 Obrtni zakon Ureditev pogojev za opravljanje obrti 1996 Strategija razvoja malega gospodarstva Prva tovrstna strategija, vklju čevala vrsto ukrepov za izboljšanje položaja MSP in podjetništva Vir: Uradni list RS, UMAR (razli čne publikacije). 411 PODOBE TRANZICIJE nost investitorjev in poslovnih partnerjev. Kasneje sta na potek oziroma razvoj podjetništva odlo čilno vplivala sprejeta Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) 30 ter Zakon o gospodarskih družbah. 31 Zakon o gospodarskih družbah je bil sprejet leta 1993 in je bil kasneje še večkrat noveliran v obliki sprememb in do- polnitev. Pomembno je omeniti še nov Obrtni zakon 32 iz leta 1994. S tema zakonoma se je spremenilo vedenje podjetnikov pri izbiri pravne oblike njihovega poslova- nja. Zakon o gospodarskih družbah je vpeljal enotno zakonsko ureditev za vse gospodarske subjekte in s tem odpravil lo čevanje na podjetniški in obrtniški sektor ter med drugim predpisoval tudi višji ustanovni kapi- tal za ustanovitev družbe z odgovornostjo. Gospodarske družbe so od leta 1994 dalje vodile ra čunovodske evi- dence v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah in slovenskimi ra čunovodskimi standardi (SRS). 33 Na pra- vi razmah podjetništva v za četku devetdesetih let na- zorno kažejo podatki o številu gospodarskih subjektov v Sloveniji v tem času. Število gospodarskih subjektov se je namre č v obdobju 1990–1994 pove čalo za dobrih 64 odstotkov, in sicer od 67.598 v letu 1990 na kar 111.167 leta 1994. Vendar pa se takšna dinamika rasti števila gospodarskih subjektov v drugi polovici devet- desetih let ni nadaljevala. 34 To je bila posledica iz črpa- nega dela podjetniškega potenciala in ve čje konkuren- ce na omejenem trgu, kjer je bilo vse teže najti prave poslovne priložnosti, in posledica zahtev države po ve- čjem ustanovnem kapitalu za ustanavljanje kapitalskih družb. 35 Zakon o gospodarskih družbah in Obrtni zakon sta torej uveljavila spremenjeno pravno-organizacijsko strukturo malega gospodarstva, sprožila obsežen pro- ces preoblikovanja in organizacijskega prilagajanja in tako malim gospodarskim enotam povzro čila veliko ad- ministrativnih težav. 37 30 Uradni list RS, št. 55, 20. 11. 1992. 31 Uradni list RS, št. 30, 10. 06. 1993. 32 Uradni list RS, št. 50, 12. 08. 1994. 33 Ekonomsko ogledalo, št. 6, 2003, str. 16, 34 Ža kelj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 31–33. 35 Pšeni čny idr., Podjetništvo, str. 40–43. 36 Uradni list RS, št. 55, 20. 11. 1992, 48. člen, str. 3123. 37 Žak elj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 32. 412 V času od leta 1990 do sprejema ZLPP konec leta 1992 so se mnoga podjetja statusno preoblikovala, do- kapitalizirala ali reorganizirala na podlagi takratne ju- goslovanske zakonodaje, in ker še v tem času država ni imela docela vzpostavljenega instituta nadzora nad sta- tusnimi in premoženjsko-kapitalskimi spremembami podjetij, ki so imela družbeni kapital, je seveda bila veli- ka možnost zlorab. Za to obdobje je tako lahko prihajalo do tako imenovane »divje privatizacije«. 38 Leta 1995 je bila na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o Agenciji RS za pla čilni promet, nadziranje in informiranje 39 ustanovljena Agencija RS ra revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij (Dalje: Agencija za revidiranje). V obdobju od 01. 01. 1990 do 31. 12. 1992 je pri- šlo po podatkih Agencije za revidiranje do oškodovanja družbene lastnine v vrednosti 86.174 milijonov takra- tnih slovenskih tolarjev. Sama številka nam seveda po- ve izjemno malo. S pomo čjo izra čuna oziroma revalori- zacije denarnega zneska 40 pa pridemo do zelo zanimi- 38 Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 100. 39 Uradni list RS, št. 58, 13. 10. 1995. 40 Izra čun preverljiv na strani: http://www.stat.si/indikatorji_preracun_reval.asp (02. 10. 2008). Graf 1. Oškodovanje družbene lastnine, ugotovljeno v postopkih revizije lastninskega preoblikovanja za obdobje od 01. 01. 1990 do 31. 12. 1992, po stanju na dan 31. 07. 2004 (klasifikacija je narejena, kot predvideva drugi odstavek 48. člena ZLPP 36 ) Vir: Zadnje poro čilo o delu Agencije za revidiranje na dan 31. 07. 2004, str. 8–9. 413 PODOBE TRANZICIJE ve vsote. Vrednost zgoraj omenjenega revaloriziranega zneska na dan 02. 10. 2008 znaša 1.238.454.581,87 EUR. 41 Pri izra čunu se upošteva gibanje indeksov cen v obravnavanem obdobju, ki so bili merilo inflacije. Zne- sek je visok, posebej če predpostavimo, da vsa oško- dovanja in kazniva dejanja niso bila odkrita. Naj samo informativno dodamo, da je prora čun Republike Slove- nije za leto 1992 42 znašal dobrih 174 milijard slovenskih tolarjev oziroma dobri 2,5 milijardi evrov (revaloriziran znesek). 43 Vsekakor si je majhen del prebivalstva v tem obdobju zelo opomogel. Najve čja oškodovanja so bila posledica neutemeljenega odpisa terjatev, nepravilne delitve dobi čka ter neodplačanega prenosa kapitala. 44 Seveda pa po vsej verjetnosti v revizijskih postopkih vse nepravilnosti niso bile odkrite. Zaradi zapletov in dolgotrajnega sprejemanja pri- vatizacijske zakonodaje sta bili decembra 1990 ustano- vljeni dve državni ustanovi, da bi nadzorovali in urejali izvajanje privatizacije in prestrukturiranja v Sloveniji in pomagali pri njej. Agencija Republike Slovenije za pre- strukturiranje in privatizacijo je spremljala in nadzirala proces, pripravljala navodila, potrjevala privatizacijske programe ter kasneje opravljala tudi revizijske postop- ke za obdobje pred ZLPP. Sklad Republike Slovenije za razvoj je prestrukturiral podjetja. Postal je tudi lastnik podjetij, lahko se je pogajal in podpisoval prodajne po- godbe. Preden je bila sprejeta privatizacijska zakonoda- ja, je Sklad za razvoj tudi prejemal izkupi ček od prodaj in ga vlagal naprej. Privatizacije, ki so bile izvedene pred sprejemom ZLPP, so se izvajale po jugoslovanskih zako- nih. Ti zakoni so dajali delavskim svetom in upravi pod- jetij možnost, da se privatizirajo ali pa ne. V tem okviru aktiven pristop k privatizaciji ni bil mogo č in nobena dr- žavna ustanova ni mogla zahtevati, da se dolo čeno pod- jetje privatizira. ZLPP je Skupš čina Republike Slovenije 41 Za za četni datum pri izra čunu revaloriziranega zneska je vzet 31. 12. 1992! 42 Zakon o prora čunu RS za leto 1992. Uradni list RS, št. 16, 31. 03. 1992. 43 Znesek 2,5 milijarde evrov je vrednost, ki je dobljena s izra čunom oziroma reva- lorizacijo denarnega zneska z za četnim datumom 31. 12. 1992. Če vzamemo kot za četno vrednost 01. 01. 1992, je prera čunana vrednost še veliko višja. Ta znaša 4,7 milijarde evrov (vzrok je v inflaciji). Izra čun je bil narejen na dan 02. 10. 2008. 44 Zadnje poro čilo o delu Agencije za revidiranje na dan 31. 07. 2004, http://www. arlpp.gov.si/aktualno.htm, 27. 02. 2008. 414 sprejela šele 11. 11. 1992 po ve č kot dvoletnem usklaje- vanju, po številnih razpravah na strokovnih, politi čnih, teoreti čnih in drugih ravneh. 45 Bil je kompromis med razli čnimi strokovnimi koncepti in politi čnimi interesi. Zakon je dolo čal, kolikšen delež družbenega premože- nja oziroma kapitala morajo podjetja prenesti na kakšen sklad, državljanom pa je po starostnem klju ču dodelil tako imenovane lastninske certifikate, ki so bili poimen- ski in neprenosljivi in so jih lahko zamenjali za delnice lastninjenih podjetij. 46 V prvi polovici leta 1993 so to- rej pri SDK (Službi družbenega knjigovodstva) odprli 2.000.900 certifikatnih ra čunov za vse državljane Slove- nije. Nominalna vrednost certifikatov je bila od 100.000 do 400.000 tolarjev. Celotna nominalna vrednost izda- nih certifikatov je bila 567 milijard tolarjev. 47 Državljani so tako dobili neprenosljive lastniške certifikate, ki so jih nato lahko zamenjali za delnice. Nekaterim jih je uspelo vložiti v uspešna podjetja, ve čji del pa jih je kon čal v tako imenovanih investicijskih družbah brez ve čjih vredno- sti. Višina vrednosti certifikata je bila dolo čena po staro- stnih kategorijah. Glavni cilj ZLPP je bil spremeniti vsa podjetja v družbeni lasti v podjetja z dobro definiranimi lastninskimi pravicami v obliki delniških družb in družb z omejeno odgovornostjo. ZLPP je združeval elemente dveh razli čnih pristopov in sicer decentraliziran pristop, kjer je ve čina pobud in odlo čitev prihajala iz podjetij ter množi čno privatizacijo dela delnic podjetij, tako da se jih je razdelilo državljanom v zameno za certifikate. 48 V Sloveniji se je tako imenovano lastninsko preoblikovanje odvijalo tako, da so imela podjetja z deležem družbene- ga premoženja možnost relativne izbire med razli čnimi na čini privatizacije. ZLPP je predvidel sedem metod, ka- ko bi se naj podjetje lastninsko preoblikovalo. 49 Osnov- 45 Rado Bohinc , Ureditev privatizacije po veljavni slovenski zakonodaji. V: Rado Bo- hinc, Milkovi č Nina (ur.): Privatizacija na Slovenskem 1990–1992, Zbornik, Sloven- ski inštitut za management Ljubljana d. d., DZS, d. d., Ljubljana, 1993, str. 7–27. 46 Zdenko Če pi č, Privatizacija gospodarstva. V: Slovenska novejša zgodovina 2, str. 1304–1306. 47 Agencija, str. 14. 48 Agencija, str. 14–27. 49 France Križani č , Žan Oplotnik , Ekonometri čna ocena vpliva zaklju čka procesa lastninskega preoblikovanja podjetij na investiranje in dinamiko prilivov tujega ka- pitala v Slovenijo. V: GG, št. 309, 1999/10, str. 25–35. 415 PODOBE TRANZICIJE ni model privatizacije po ZLPP je torej predvidel sistem »20% + 20% + 20% + 40%«, kar je pomenilo: – 20% se je preneslo na paradržavni pokojninski in odškodninski sklad, – 20% se je preneslo na zasebno upravljalne priva- tizacijske investicijske sklade (PID-e), ki so sami zbrali lastniške certifikate od državljanov, – 20% se je pod ugodnimi pogoji zamenjalo za lastni- ške certifikate notranjih lastnikov (menedžerjev, zaposlenih in bivših zaposlenih), – 40% pa se je lahko alternativno namenilo za odkup s strani notranjih lastnikov pod ugodnimi pogoji, za zamenjavo z lastniškimi certifikati državljanom prek javnih prodaj delnic, za zamenjavo z lastni- škimi certifikati zbranimi v PID-ih ali za odkup s strani strateških partnerjev. 50 Iz grafa 2 je razvidno, da je bilo prakti čno upora- bljenih pet metod lastninskega preoblikovanja, kajti le eno podjetje se je odlo čilo za metodo prodaje vseh sred- stev, pa še to tega ni izvedlo. Število vseh podjetij je bilo 1371 in le ta so se najpogosteje odlo čala za prenos delnic na sklade, interno razdelitev ter notranji odkup. Prenos delnic na sklade je bila obvezna metoda zakona o ZLPP, vendar približno 3 odstotki podjetij ni prene- slo svojih delnic na sklade, ker so izkoristila kupnino namesto delnic. Nadalje je bilo nekaj podjetij, ki so se lastninila po Zakonu o zadrugah, 51 pri čemer prav ta- ko niso imela obveznega prenosa delnic na sklade in so jih prenesla le v primeru, ko niso izkoristila lastni- njenja 40-odstotnega kapitala z javno prodajo delnic. Metodi interne razdelitve in notranjega odkupa sta bili uporabljeni pri ve čini podjetij. Metodo interne razdeli- tve je uporabilo 96,57 odstotka podjetij, metodo notra- njega odkupa pa 91,39 odstotka podjetij. Ti dve metodi sta bili najpogosteje izbrani zato, ker so bili upravi čenci interne razdelitve in notranjega odkupa delnice lahko 50 Marko Simoneti idr., Spremembe v strukturi in koncentraciji lastništva ter poslo- vanje podjetij po razdelitveni privatizaciji v Sloveniji v razdobju 1995–99, Empiri čna in institucionalna analiza, CEEPN Raziskave, Ljubljana, 2001, str. 6. 51 Uradni list RS, št. 13, 20. 03. 1992. 416 kupili s 50-odstotnim popustom in so se s tem so časno izognili vstopu zunanjih lastnikov. 52 Množi čno lastninjenje podjetij je sprožil zakon o la- stninskem preoblikovanju podjetij. Po njem so si uprave podjetij (razen javnih podjetij, podjetij z gozdovi, zadrug, bank, zavarovalnic, igralnic, podjetij v ste čaju, in še ne- katerih manjših izjem) same izbrale na čin preoblikova- nja podjetij. Agencija Republike Slovenije za prestruk- turiranje in privatizacijo pa je prek izdajanja soglasij k privatizaciji vršila nadzor nad procesom. S prvim so- glasjem je potrdila opredelitve podjetja glede ekonom- skih ciljev in interesov, drugo soglasje pa je pomenilo potrditev pravnega instrumentarija in metod privatiza- cije v okviru zakona. 53 V Sloveniji se je torej odvijalo de- centralizirano in avtonomno lastninsko preoblikovanje. Proces lastninskega preoblikovanja je trajal šest let. Podjetja so lahko do konca leta 1994 avtonomno 52 Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 88 in 138. 53 Križani č , Oplotnik , Ekonometri čna ocena vpliva zaklju čka procesa lastninskega preoblikovanja podjetij na investoranje in dinamiko prilivov tujega kapitala v Slo- venijo, str. 10–12. Graf 2. Število podjetij, ki so uporabila posamezno metodo lastninskega preoblikovanja Vir: Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, Poro čilo o delu Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo, Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo, Ljubljana, 1999, str. 138. 417 PODOBE TRANZICIJE pripravila programe lastninjenja in jih poslala v odobri- tev vladni Agenciji za prestrukturiranje in privatizacijo. Do 31. julija 1998 je prejelo prvo soglasje k programu 1436 podjetij s celotnim kapitalom otvoritvene bilance 1148,3 milijarde tolarjev, od tega 784,7 milijarde tolar- jev družbenega kapitala. 114 podjetij je bilo prenesenih na Sklad za razvoj oziroma kasnejšo Slovensko razvojno družbo (SRD), 57 pa jih je bilo likvidiranih oziroma so izpolnila pogoje za ste čajni postopek. 54 V Sloveniji se je torej zgodila tako imenovana raz- delitvena privatizacija. Ta je obsegala interne razdelitve in odkupe zaposlenih ter obvezne prenose na sklade. Zagovorniki razdelitvene privatizacije so trdili, da sta njeni glavni prednosti za države na prehodu hitrost pre- nosa velikega dela gospodarstva na zasebni sektor in oživljanje trga kapitala. Razdelitvena privatizacija je v Sloveniji zajela neposredno velik del nefinan čnega sek- torja, posredno pa je vplivala na skoraj celotno gospo- darstvo. Privatizacija je na čeloma bila decentralizirana na straneh ponudbe in povpraševanja, v resnici pa je bila možnost odlo čanja omejena na obeh straneh. Pri 54 Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 81–83. Vir: Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 82. Graf 3. Prva soglasja Agencije ter prenosi družbenega kapitala podjetij na SRD in likvidacije/ste čaji podjetij, ki niso pridobila prvega soglasja v obdobju 1993–1998 418 na čeloma samostojni pripravi privatizacijskih na črtov so bila podjetja precej omejena z zakonskimi dolo čili, od njihovih na črtov pa so bile odvisne priložnosti za vlaga- nje certifikatov. Po zakonu je bil sicer možen cel spekter privatizacijskih opcij, vendar pa je bilo od ve č kot 1300 podjetij, ki so bila neposredno vklju čena v razdelitveno privatizacijo, izjemno malo uvrš čenih na borzo. Šlo je le za najve čja in najbolje poslujo ča podjetja, za katera je bilo zna čilno, da so izvedla javno ponudbo delnic za certifikate. Vpisi certifikatov za delnice teh podjetij so bili preseženi v vseh primerih, v nekaterih za ve čkrat. Ve čina državljanov je vložila svoje certifikate v interni privatizaciji podjetij kot zaposleni in bivši zaposleni ter v privatizacijske sklade, ki so bili uvrš čeni na borzi. Raz- delitvena privatizacija se je formalno kon čala leta 1998, čeprav v resnici še zdale č ni bila kon čana. Obstajalo je še veliko neprivatiziranih podjetij. Posebnosti sloven- skega na čina privatizacije glede na Sloveniji primerljive postsocialisti čne države sta bili predvsem dve – prva je bila ta, da slovenska razdelitvena privatizacija ni nepo- sredno omogo čila vstopa strateških lastnikov (še pose- bej ne tujih), druga posebnost pa je bila v sorazmerno velikem preostanku posrednega lastništva države v vseh privatiziranih podjetjih prek dveh državnih skladov. 55 Mnenja o slovenski privatizaciji so bila v tistem ča- su deljena in so še danes predmet številnih polemik. Predsednik skupš čine Republike Slovenije v letih 1990– 1992 in ena vodilnih osebnosti slovenskega osamosvo- jitvenega procesa dr. France Bu čar, k i je bil član Dr- žavnega zbora Republike Slovenije tudi po letu 1992, je o privatizacijskem procesu dejal: »Politika enostavno ni bila kos tem procesom /.../ Bogataši niso padli z ne- ba /.../ Politika ni naredila ni česar, da bi intervenirala s svojimi ukrepi, da do tega ne bi prihajalo.« Dejal je še, da je najlaže obtoževati in kriviti nekoga in govo- riti, kako je kdo kradel družbeno lastnino. Dejstvo po njegovem je, da ne politika in ne stroka nista bili kos nastalemu položaju in so nekateri pa č to izkoristili. 56 55 Simoneti idr., str. 10–11. 56 Izjava dr. Franceta Bu čarja. V: Informativna oddaja Omizje (Ko se decembra zgo- sti čas ...), TVS 1, 26. 12. 2007. Ogled možen na internetni strani: http://www. 419 PODOBE TRANZICIJE Ekonomist Jože Damijan je malo po sprejetju ZLPP za- pisal, da je »po sprejetju Zakona o lastninskem preobli- kovanju podjetij, na katerega smo vsi že najmanj dve leti nestrpno čakali, vse bolj dvomljivo, da bo tujemu kapitalu sploh uspelo prodreti v Slovenijo«. Po njego- vem je ZLPP dajal o čitno prednost slovenskim investi- torjem, pa še tukaj predvsem zaposlenim v podjetjih, ki so že s samo privatizacijo pridobili lastniške certifi- kate. » Čeprav zakon govori o tem, da zaposleni delavci odkupijo delež, je izjemno dvomljivo, da bodo podjetje odkupili delavci, saj bodo ti zaradi mizernih pla č svoje lastniške certifikate čim prej zamenjali v likvidnostne finančne oblike. Vse skupaj seveda ob dolo čenem tudi do 50-odstotnem popustu. Dokaj jasno se že tudi doz- deva, kdo bo te certifikate odkupil – predvsem seveda sedanja menedžerska struktura, ki edina, zahvaljujo č prefinjenim finan čnim mahinacijam v preteklosti, lahko zbere toliko denarja, da odkupi ve činski delež v podjetju in ga upravlja,« je še menil. Po njegovem mnenju je bilo tudi »idiotsko« govoriti o kakršni koli socialni pravi čno- sti, ko je šlo za lastninske odnose, in da je bilo prav, da so odli čni menedžerji dobili lastniški nadzor v podjetjih. »Prav tako je neumno pri čakovati, da se bo tuji kapital pripravljen podati v Slovenijo, ko pa so najboljša podje- tja že v naprej rezervirana za sedanje menedžerje,« je še menil. 57 Dr. Franc Zagožen, p oslanec že v prvem Držav- nem zboru Republike Slovenije leta 1992, je o procesu privatizacije v Sloveniji dejal, da so v tistem času tako ekonomisti kot politiki ljudem dopovedovali, da lastni- ški certifikati oziroma delnice, ki so jih imeli, niso ni č vredne, in posledica tega je bila, da so ljudje le-.e vese- lo prodajali (dr. Dimitrij Rupel ji h je na primer prodal Rde čemu križu 58 ). To pa so seveda izkoristili tisti, ki so se zavedali, da so lastniški certifikati oziroma delnice imele svojo vrednost. Po Zagožnu je stvar bila takšna, rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rtvoddaje&op=web&func=read&c_id=175... (08. 01. 2008). 57 Jože Damijan, Slovenska privatizacijska burka. V: Gospodarski vestnik, št. 51, 1992, str. 14–5. 58 Izjava dr. Dimitrija Rupla. V: Informativna oddaja Omizje (Ko se decembra zgo- sti čas ...), TVS 1, 26. 12. 2007. Ogled možen na internetni strani: http://www. rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rtvoddaje&op=web&func=read&c_id=175... (08. 01. 2008). 420 »ali nam gre gospodarstvo k vragu ali pa bodo vrednosti delnic naraščale«. 59 *** Gospodarski položaj v prvi polovici leta 1990 je bil dobesedna agonija. Veliko podjetij je poslovalo z izguba- mi. Nelikvidnost je paralizirala delovanje tudi tistih de- lov gospodarstva, ki so sicer imeli vse pogoje za uspešen razvoj. Medpodjetniška zadolženost je bila izjemna, ra- zen tega pa se je »pluralizacija« lastnine omejila na brez- obziren grabež, ki je lahko ostajal civilno in kazensko nekaznovan le v »socialisti čnem« pravnem sistemu. 60 Treba je poudariti, da je država po osamosvojitvi najve č sredstev namenjala reševanju velikih podjetij. Na drugi strani pa je bila politika spodbujanja mikro-, malih in srednje velikih podjetij v devetdesetih letih spremenljiva in neodločna. 61 Pri prestrukturiranju podjetij je šlo za vrsto ukre- pov in sprememb, ki so bili potrebni, da so podjetja lah- ko dalje uspešno poslovala. Podjetja so se prestrukturi- rala tako v lastninskem kot tudi v velikostnem, finan č- nem, organizacijskem, tehnološkem in kadrovskem smislu. Prestrukturiranje je bilo postopno, razpršeno in najve čkrat brez pomoči države. Posebno v prvem obdo- bju je bil velik del prestrukturiranja kar odpuš čanje in upokojevanje z ob časnimi, praviloma neuspešnimi po- segi države. Podobno prestrukturiranje, a v manjšem obsegu, se je nadaljevalo tudi kasneje, ko je Slovenija že dosegla dno transformacijske krize. 62 V slovenskem go- spodarstvu je bilo koncem osemdesetih, predvsem pa v za četku devetdesetih let opaziti pomembne strukturne premike, ki so kazali na to, da se je gospodarstvo posto- pno prilagajalo novim tržnim in sistemskim spremem- bam. Strukturno se je približevalo razvitim gospodar- 59 Izjava dr. Franca Zagožna. V: Informativna oddaja Omizje (Ko se decembra zgo- sti čas ...), TVS 1, 26. 12. 2007. Ogled možen na internetni strani: http://www. rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rtvoddaje&op=web&func=read&c_id=175... (08. 01. 2008). 60 Aleksander Bajt, Iz heterodoksne stabilizacije v ultraortodoksno: Kako iz nje? V: GG, št. 206, Ekonomski inštitut pravne fakultete, Ljubljana, 1990, str. 27–39. 61 Žak elj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 7. 62 Mencinger , Deset let pozneje, str. 25–42. 421 PODOBE TRANZICIJE stvom, za katere je bila zna čilna gospodarska struktura z visokimi deleži storitvenih dejavnosti, enakomernejša razporeditev podjetij po velikosti in velika dinamika na- stajanja in odmiranja podjetij. Iz strukture dodane vrednosti po dejavnostih je bilo razvidno zmanjševanje deleža industrije in pove čevanje pomena storitvenega sektorja. V okviru industrijskega sektorja (rudarstvo, predelovalna industrija, oskrba z elektri čno energijo, plinom in vodo ter gradbeništvo), ki je bil v dodani vrednosti leta 1990 udeležen z 41 odstot- ki (leta 1987 še 50 odstotkov), so bili v najizrazitejšem upadanju gradbeništvo in predelovalna industrija ter rudarstvo. Storitveni sektor, ki je vklju čeval trgovino, turizem in gostinstvo, finan čne in poslovne ter državne storitve, pa je imel že 54-odstotni delež (leta 1987 še 45 odstotkov). 63 Ob koncu 20. stoletja so storitvene de- javnosti nase vezale že polovico aktivnega prebivalstva in prispevale enak delež v bruto doma čem proizvodu kot industrijske dejavnosti. Industrija je krenila po poti kmetijstva. Na to so vplivali predvsem trije dejavniki: pove čevanje storitvenih dejavnosti, vedno bolj u činkovi- ta proizvodnja in napredujo ča tehnologija. To dogajanje v devetdesetih letih lahko ozna čimo za deindustrializa- cijo. 64 Opazna je bila tudi sprememba v lastninski struk- turi slovenskega gospodarstva, in to skoraj izklju čno na ra čun novonastalih podjetij, saj zakon o lastninje- nju obstoje čih družbenih podjetij še ni bil sprejet. Od aktivnih 13.309 podjetij konec leta 1991 je bilo 75 od- stotkov zasebnih, 19 odstotkov družbenih ter 5,6 od- stotka mešanih. Število zasebnih podjetij se je v enem letu pove čalo za 90 odstotkov, vendar pa je bila njihova teža v poslovnih rezultatih celotnega gospodarstva še relativno majhna. Zasebna podjetja so zaposlovala 2,7 odstotka ce- lotnega števila delavcev, ustvarjala pa 7,3 odstotka ce- lotnih prihodkov, njihova poslovna sredstva pa so po- menila 2,8 odstotka celotnih poslovnih sredstev sloven- 63 UMAR, Delovni zvezek, št. 2, 1992, str. 26–29. 64 Žarko Lazarević , So časnosti slovenskega gospodarskega razvoja. V: Zgodovinski časopis, št. 3–4, 2007, str. 393–410. 422 skega gospodarstva. Veliko bolj so na pomenu pridobila mešana podjetja, ki so v letu 1991 pove čala število zapo- slenih v strukturi od 8,2 na 9,4 odstotka, delež prihod- kov od 12,4 na 14,3 odstotka, delež poslovnih sredstev pa od 8,6 na 9,8 odstotka. V celotni izgubi gospodarstva so udeležena družbena podjetja z 90 odstotki, mešana s 7 odstotki in zasebna s 3 odstotnim deležem. Kljub tem premikom pa so bili skupni poslovni rezultati še vedno pretežno odvisni od družbenih podjetij, ki so ustvarjala 78 odstotkov celotnega prihodka v gospodarstvu in so zaposlovala 88 odstotkov delavcev. Z lastninskimi spremembami je bilo tesno poveza- no spreminjanje velikosti strukture podjetij. Vrzel male- ga gospodarstva, ki je bilo na nekaterih podro čjih kon- kuren čno, na drugih pa dopolnjujo če velikim podjetjem, se je v našem gospodarstvu v za četku devetdesetih let postopoma izpolnjevala. V letu 1991 se je podvojilo šte- vilo aktivnih malih podjetij (ki so zaposlovala do 50 de- lavcev), tako da jih je bilo že 11.582 in so zaposlovala 36.569 delavcev ali 6,1 odstotka vseh zaposlenih. Mala podjetja so ustvarila 13,3 odstotka prihodka, 6,1 od- stotka izgub ter kar 38 odstotkov akumulacije vsega go- spodarstva. Dolo čeni pozitivni premiki so se kazali tudi v sektorju srednjih podjetij, predvsem v pove čanju dele- ža zaposlenih ter izvoznih prihodkov. Tabela 2. Število podjetij po lastnini in poreklu kapitala v letih 1990–1992 1990 1991 1992 31. dec 13. dec 31. mar Skupaj 14.597 23.348 26.629 Lastnina Družbena 1.752 2.515 2.684 Zasebna 12.261 19.698 22.677 Zadružna 146 114 115 Mešana 438 1.021 1.153 Poreklo kapitala Doma či 14.159 22.424 25.442 Tuji 87 147 272 Mešani 351 777 915 Vir: UMAR, Delovni zvezek, št. 2, 1992, str. 28. 423 PODOBE TRANZICIJE Dobršen del malega gospodarstva, ki ga gornji po- datki ne zajemajo (ker se nanašajo le na pravne osebe), je predstavljala obrt, ki so jo opravljali obrtniki kot fi- zi čne osebe. V obrti je bilo ve č kot 35.000 gospodarskih enot, od katerih je bilo najve č obrti v klasi čnem pomenu besede (61,9 odstotka), sledili so promet z 19,3 odstot- ka, gostinstvo z 9,3 odstotka, trgovina s 6,7 odstotka in poslovno-tehnične storitve z 2,8 odstotka. Na tem podro čju je še delovalo približno 13.000 »popoldanskih obrtnikov«. Skupaj z zaposlenimi je predstavljala obrt okoli 70.000 delovnih mest oziroma približno 10 odstot- kov celotnega števila vseh zaposlenih v Sloveniji. Struk- Tabela 3. Velikostna struktura podjetij v slovenskem gospodarstvu v letih 1990–1991 in njihov potencial (v odstotkih) Pravne osebe Delež v skup. štev. podjetij Delež v štev. zapo- slenih Delež v Ce- lotnem Pri hodku Delež v prihodku od izvoza Delež v akumu- laciji Delež v teko či izgubi 1. Z 0 zaposlenimi 1990 40,6 0 1,3 0,3 3,3 1,2 1991 39,4 0 1 0,6 10,6 1,2 2. Od 1 do 10 zaposlenih 1990 31 0,9 3,1 0,9 4,9 0,7 1991 40,7 2,2 6,3 2,3 19,9 2,1 3. Od 11 do 50 zaposlenih 1990 8 2,6 4,2 1,2 7 2,4 1991 6,9 3,9 5,2 1,8 8,1 2,8 4. Od 51 do 250 zaposlenih 1990 12,7 19,1 19,2 6,8 27 15,5 1991 8,7 24 21,1 11,7 19,3 18,3 5. Od 251 do 500 zaposlenih 1990 3,9 16,4 14,8 14,4 14,8 14,1 1991 2,4 19,1 17,9 19 14,3 23 6. Z več kot 500 zaposlenimi 1990 3,9 61 57,3 76,3 43 66,1 1991 1,9 50,7 47,8 64,5 28,5 52,2 Skupaj go- spodarstvo 100 100 100 100 100 100 Vir: UMAR, Delovni zvezek, št. 2, 1992, str. 27. 424 turni premiki v obrtništvu so se kazali v prehajanju za- sebne obrti v podjetništvo in »popoldanskih obrtnikov« v redno obrt in podjetništvo. Iz podatkov sledi, da so novonastala mala podjetja, ki so vklju čevala podjetja z do 50 zaposlenimi bila naj- pomembnejši vir ustvarjanja neto delovnih mest in da bi brez nastanka tega sektorja ob odprtem gospodar- stvu, kar je prisililo velika podjetja, da so racionalizirala zaposlitev, imela Slovenija ogromno nezaposlenost. Iz tabele je razvidno, da je od leta 1990 aktivno prebival- stvo padlo z 944.932 na 866.721. Ta upad je bil posle- dica hitrejšega upokojevanja, emigracije, prostovoljnega odhoda iz aktivnega prebivalstva in pove čanega števila dijakov in študentov. Obenem pa je število brezposelnih naraslo od 55.441 na 119.799. 65 Gospodarska kriza in vpeljevanje elementov tržnega gospodarstva sta najbolj prizadela velika podjetja, ki so mo čno zmanjšala število zaposlenih, zmanjšal se je tudi delež njihovega prihod- ka in izvoza, ustvarila pa so skupaj manj akumulacije kot majhna podjetja. Polovica velikih podjetij v za čet- ku devetdesetih let je bilo v industriji, petina pa v tr- govini. Med njimi so bila podjetja z visokimi izgubami, predvsem v elektrogospodarstvu, premogovništvu, črni metalurgiji, pa tudi v izvozno usmerjenih panogah – v elektroindustriji, strojni, papirni, kovinskopredelovalni, lesni, tekstilni in proizvodnji prometnih sredstev, ki so ugotovile skupno polovico celotne izgube. 66 Zaradi stalnih strankarskih politi čnih sumničenj in obtoževanj o oškodovanju družbenega premoženja, ob aktivisti čnem delovanju raznih parlamentarnih prei- skovalnih komisij in ob dolgoletnih revizijah lastninskih postopkov v firmah sta procesa privatizacije in prestruk- turiranja marsikje potekala po časneje, kot bi lahko, ozi- roma sta ostala celo nedokon čana. »Masovna razdeli- tvena privatizacija družbenih podjetij prek mehanizma pooblaš čenih investicijskih družb in premoženjska lu- knja sta na eni strani oškodovali del prebivalstva v vlogi lastninskih upravi čencev v pooblaš čenih investicijskih družbah. Predvsem pa je bila ob njih in ob sodelovanju 65 Vah či č, Stanje podjetništva v Sloveniji, str. 49–59. 66 UMAR, Delovni zvezek, št. 2, 1992, str. 26–29. 425 PODOBE TRANZICIJE državnih skladov oblikovana taka lastninska struktura v gospodarskih družbah, ki ni mogla zagotoviti pri ča- kovane pozitivne vloge v gospodarskem razvoju. Tako je bilo tudi prestrukturiranje podjetij ob neustreznih lastniških sestavah prepo časno. Neredko so podjetjem škodovali tudi zapleteni denacionalizacijski postopki ... Ponekod je bila razsodno in koristno, drugod pa po nepotrebnem odlagana tudi privatizacija obsežnega dr- žavnega premoženja. Vse to je onemogočilo izrabo dela razvojnega potenciala slovenskega gospodarstva za bolj prodorno napredovanje,« je zapisal večletni generalni sekretar in nekajletni predsednik Združenja Manager dr. Tone Krašovec. 67 67 Tone Krašovec , Deset let gospodarskega razvoja v samostojni Sloveniji, Združenje Manager, Ljubljana, 2001, str. 34–39. Tabela 4. Gibanje aktivnega prebivalstva in zaposlenih v malih, srednjih in velikih podjetjih 1990–1996 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 Kmetje 40000 40000 39408 39408 39408 39408 39408 Samozaposleni in zaposleni pri samozaposlenih 59869 64730 75184 81941 91061 98541 105475 Zaposleni v mikro podjetjih (1 – 9 zaposlenih) 5119 11670 19676 28709 40537 49795 53732 Zaposleni v malih podjetjih (0 – 49 zaposlenih) 16815 23214 32060 45766 39913 47194 53206 Zaposleni v srednjih podjetjih (50 – 249 zaposlenih) 159010140621143112132246137140137973127511 Zaposleni v velikih podjetjih (250 in ve č zaposlenih) 443724417074330803276815257524249640232759 Zaposleni v drugih organizacijah (šol- stvo, zdravstvo,...) 132368120536143815146986140653122687130120 Brezposelni 55441 91161 102596129087127056121483119799 Aktivno prebivalstvo 944932941346909006886654884958873292866721 Vir: Aleš Vah či č : Stanje podjetništva v Sloveniji, str. 52. 426 *** Število ste čajev slovenskih podjetij je zelo naraslo v za četku leta 1989. Alenka Žnidarši č Kranjc meni, da na to ni vplivala zakonodaja, temve č da so se predvsem podjetniški – mikroekonomski razlogi – pokazali kot klju čni dejavniki ste čajev slovenskih podjetij. Pa ne za- to, ker niso ve č poslovala dovolj racionalno, pa č pa so se v dolo čenem trenutku preveliko število zaposlenih in preveliki stroški poslovanja pojavili kot klju čno vpraša- nje v tako velikem obsegu podjetij, da so ste čaji postali neizbežna posledica stanja v podjetju. 68 Z gospodarsko krizo, posebej leta 1991, in z mo č- nejšim delovanjem normalne tržne selekcije se je na drugi strani krepil tudi proces odmiranja neuspešnih podjetij. Skokovito je naraš čalo število prijav za ste čaj, ki jih je po zakonu o finan čnem poslovanju vlagala Služ- ba družbenega knjigovodstva (SDK). 69 Vlada Republike Slovenije leta 1991 sicer sprejela sklep o moratoriju na ste čaje, ki je sicer prepre čil verižno propadanje podjetij, toda hkrati je skoraj za dve leti ustavil tudi korenite procese prestrukturiranja podjetij. Šele z odpravo tega moratorija so bila podjetja prisiljena iskati dolgoro čnej- še rešitve, primerne mednarodni konkurenci. 70 Osnovni ste čajni razlog je bil pri nas, kot v ve čini evropskih prav- nih sistemov, dalj časa trajajo ča pla čilna nesposobnost oziroma nesolventnost dolžnika. Podjetje se je znašlo v položaju, ko je bila osnovna vrednost sredstev, to je aktive podjetja, manjša od obveznosti podjetja. Poleg objektivnih razlogov za uvedbo ste čajev pa so bili v naši praksi prisotni predvsem tudi subjektivni razlogi, kjer so podjetja sama dala pobudo za ste čaj. V posameznih primerih so bile obveznosti podjetij tako majhne, da ni- kakor niso opravi čujejo odlo čitve za ste čaj. Pri družbeno nezaželenih pojavih v povezavi s ste čaji je bilo kar 82% 68 Alenka Žnidarši č Kranjc, Planirani ste čaji? Značilnosti, razlogi, koristi in škoda v ste čajih slovenskih podjetij, Radovljica, 1993. 69 Jože Boncelj , Bankrotirana družba, Izmišljeni lastniki, SAN-PRO, Ljubljana, 1999, str. 149–152. 70 Maks Tajnikar, Prestrukturiranje realnega sektorja v slovenskem gospodarstvu v devetdesetih letih. V: Neven Bora k in Rasto Ovin (ur.): Prehod in prestrukturiranje slovenskega gospodarstva, 1. letna konferenca Znanstvene sekcije Zveze ekonomi- stov Slovenije, Ljubljana, 1997, str. 48–70. 427 PODOBE TRANZICIJE vseh stečajev uvedenih nad srednjimi in velikimi pod- jetji. Privatizacija je imela številne negativne posledice. Spremembe v družbenogospodarskem sistemu so imele najpomembnejšo vlogo ravno pri ste čajih podjetij. 71 Od julija 1991 do marca 1993 je 1522 podjetij, v katerih je zaposlenih 125.698 delavcev, izpolnilo pogoje za uvedbo ste čajnega postopka. Med njimi sta bili 1002 zasebni podjetji z 2306 delavci. Takšnega števila podjetij ne mo- re likvidirati ali preurediti nikakršna ste čajna ureditev. Posegi, ki so potrebni, presegajo okvir in namene ste čaj- ne ureditve, njihovo vsebino pa je treba iskati v preure- ditvi dolžniško-upniških odnosov na narodnogospodar- ski ravni in v spremembah relativnih cen. 72 Zanimiv je pregled, ki kaže na ustanovitve in prenehanje poslovnih subjektov. Leta 1991 je prenehalo poslovati najve č po- slovnih subjektov, in sicer 10.532. Leta 1992 je bilo naj- več ustanovljenih poslovnih subjektov, in sicer 23.630. Ti podatki kažejo na veliko povezanost prenehanja in ustanavljanja poslovnih subjektov s sprejemanjem Za- kona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki je bil ob- javljen 11. novembra 1992, in Zakonom o gospodarskih družbah, ki je bil objavljen 10. junija 1993. 73 *** Nekatere zna čilnosti ste čajev podjetij so kazale na upravi čen sum, da so lahko ste čaji podjetij bili oblike gospodarske kriminalitete, in sicer vsaj s treh vidikov: – ste čaj kot oblika gospodarske kriminalitete, – ste čaj (oziroma nelikvidnost podjetja) kot posledica gospodarske kriminalitete, – ste čaj kot oblika prikrivanja gospodarske krimina- litete. 74 Med kazniva dejanja zoper gospodarstvo, ki jih je vklju čeval Kazenski zakonik (KZ) iz leta 1994, sta spa- dala tudi lažni ste čaj (232. člen) in povzro čitev ste čaja z nevestnim gospodarjenjem (233. člen). Za lažni ste čaj 71 Boncelj, Bankrotirana družba, str. 149–150. 72 Neven Bor ak, Iskanje Guliverja ali kako preživeti?, Ljubljana, 1994, str. 50–56. 73 Bon celj, Bankrotirana družba, str. 85–86. 74 Alenka Žnidaršič Kranjc , Privatizacija ali zakonita kraja. Divja privatizacija, na- črtovana kraja, neznanje ali slovenska nevoš čljivost?, Postojna, 1994, str. 91–94. 428 je šlo, ko je kdo z namenom, da obveznosti ne bi bile plačane, navidezno ali dejansko poslabšal svoje premo- ženjsko stanje ali premoženjsko stanje drugega dolžni- ka in je s tem povzro čil ste čaj, tako da je: – premoženje ali njegov del, ki je sodil v ste čajno ma- so, navidezno prodal, brezpla čno odstopil, odtujil za izjemno nizko ceno ali celo uni čil, – sklenil lažno pogodbo o dolgu ali priznal neresni čne terjatve, – prikril, uni čil, predruga čil ali tako vodil knjige ali listine, da se iz njih ni moglo ugotoviti dejansko premoženjsko stanje. Za tovrstna dejanja je bila zagrožena kazen od še- stih mesecev do petih let zapora. Za povzro čitev ste čaja z nevestnim gospodarjenjem je bila zagrožena kazen do petih let zapora. Za povzro čitev ste čaja z nevestnim go- spodarjenjem se je štelo dejanje, ko je kdo, ki je vedel, da sam ali kdo drug kot pla čnik ni bil zmožen pla čila, pa je nesmotrno trošil sredstva ali jih odtujeval za izjemno nizko ceno, se čez mero zadolževal, prevzemal nesoraz- merne obveznosti, sklepal ali obnavljal pogodbe z ose- bami, za katere je vedel, da niso zmožne pla čila, opuš čal pravo časno uveljavitev terjatev ali kako druga če o čitno kršil svoje dolžnosti pri upravljanju s premoženjem ali pri vodenju gospodarske dejavnosti, zaradi česar je pri- šlo do ste čaja in velike premoženjske škode za upnike. 75 *** V slovenskih podjetjih, v katerih so imeli sposobne kadre in pravo poslovno orientacijo, so se uspeli obdr- žati na površju. Vprašanje je bilo, ali bodo ob pogojih gospodarjenja, tako v državi kot v svetu, sledili tehno- loškemu razvoju. Podjetja, ki niso imela izdelane dol- goro čne tržne usmeritve in niso bila usmerjena na sve- tovni trg, so v novih razmerah zašla v težave ali so celo propadla. Velik udarec je za slovensko gospodarstvo po- menila tudi izguba trga. Zadnji in najmo čnejši udarec, ki je prizadel slovensko gospodarstvo, je bil povzro čen 75 Kazenski zakonik Republike Slovenije, Ministrstvo za notranje zadeve, Ljubljana, 1994, str. 121–122. 429 PODOBE TRANZICIJE z oženjem nekdanjega jugoslovanskega notranjega trga. Ta udarec je bil tretji v vrsti izgub – prva dva sta bila povezana z razpadom SEV in z zalivsko vojno. 76 Del neuspehov slovenskega gospodarstva gre pripi- sati že dalj časa trajajo či recesiji v svetu, a glavne vzroke je treba iskati pri sebi, in ti so se kazali predvsem v slabi organiziranosti gospodarskega in družbenega sistema, neustrezni zakonodaji s podro čja gospodarstva, neu čin- kovitosti državnih institucij, predragi državi, predolgo trajajo či in neustrezni spremembi lastništva gospodar- skih subjektov, slabi organiziranosti gospodarskih su- bjektov, tehnološki zastarelosti, pomanjkanju motiva- cije in pomanjkanju odgovornosti strokovnih kadrov. 77 Seveda ne gre mimo sistema, ki je pred tranzicijskim obdobjem dejansko zaviral razvoj gospodarstva oziroma podjetništva. Kljub vsemu je treba re či, da je slovensko gospodarstvo imelo drugačno izhodiš če od gospodarstev v drugih državah, in sicer, razlike so bile predvsem v večjem deležu podjetij, ki so bila ustanovljena pred le- tom 1990, v ve čjem deležu malih podjetij, v mo čnem za- sebnem sektorju pred privatizacijo in v manj pomembni vlogi velikih podjetij z ve č kot 5000 zaposlenimi ter ve- čjimi problemi prestrukturiranja. 78 V podporo mikro, malim in srednje veliki podjetjem (MSP) in podjetništvu so bile predvsem Obrtna zborni- ca Slovenije, Gospodarska zbornica Slovenije in Zavod za zaposlovanje. Po osamosvojitvi Slovenije je država najve č sredstev namenjala reševanju nekaterih velikih podjetij. Državna politika spodbujanja MSP in podjetni- štva je bila precej spremenljiva in neodlo čna. Formal- no je sicer podpirala nastajanje novih podjetij, vendar so dejansko prevladovali predvsem programi reševanja nekdanjih ve čjih družbenih podjetij, pozabilo pa se je na razvoj stimulativnega podpornega okolja za MSP. Nedoslednost podjetniške politike se je kazala tudi v nenehnih spremembah v resorju gospodarstva, saj so se obdobja samostojnega ministrstva za malo gospodar- stvo in njegove vklju čitve v okvir širšega ministrstva iz- 76 Neven Bora k, Spo četje ekonomske samostojnosti, Ljubljana, 1992, str. 203. 77 Bonc elj, Bankrotirana družba, str. 84. 78 Agencija, str. 7, 430 menjavala. Politika razvoja MSP je delovala nedosledno in improvizirano, kar malemu gospodarstvu ni dajalo stalne in predvidljive opore. Prišlo je tudi do formalnega zaostrovanja pogojev za ustanavljanje podjetij in zmanj- ševanja dav čnih spodbud za registracijo novih podje- tij, kar je povzro čilo zastoj v nastajanju novih podjetij v drugi polovici devetdesetih let in slabšanje podjetniške klime. 79 *** Še decembra leta 1991, ko so se že odpirala vrata mednarodnemu priznanju Slovenije, so bila pri čakova- nja slovenskih direktorjev majhna, strah pa velik. Še posebej pri tistih, ki jih je prizadel zakon o denaciona- lizaciji. Direktorji uspešnih slovenskih podjetij niso bili zadovoljni z odnosom, ki ga je imela do njih oblast. V anketi, izvedeni sredi decembra 1991, so izpostavili, da jim je vlada dala le »iskrico upanja in ni č ve č«. Z izjemo tistih, ki so dolga leta gradili izvozno strategijo, so se čutili nemo čne, nebogljene, nekateri celo kot »goli fi čfi- ri či«. To pa zato, ker niso poznali pogojev gospodarjenja v prihodnje in ker niso vedeli, kako bo teklo lastninsko preoblikovanje njihovih podjetij. Vladi so svetovali, naj se ne iz črpava v politi čnih razpravah, temve č se raje loti »prakti čnega dela«. Tudi najuspešnejši direktorji, kot je bil direktor Krke Miloš Kova či č , so se čutili preve č odma- knjeni od politi čnih odločitev, politika jih ni »kaj prida upoštevala« in je niso zanimale njihove izkušnje, kako »zastaviti uspešno gospodarsko strategijo«. 80 Kljub za če- tnim težavam in črnogledosti je Krka prebrodila tranzi- cijsko krizo. Postopek lastninskega preoblikovanja Krke je bil kon čan decembra 1996, ko se je registrirala kot delniška družba. S tem je prišla v last 75.000 delni- čarjev in je ena najve čjih delniških družb v Sloveniji. Prav tako se je s težavami spopadalo izjemno uspešno mednarodno podjetje s sedežem v Velenju – Gorenje d. d. Prestrukturiranje in lastninska preobrazba tega pod- 79 Ža kelj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 37–38. 80 Jože Prin č i č, Neven Bor ak, Iz reforme v reformo. Slovensko gospodarstvo 1970– 1991, Ljubljana, 2006, str. 618–619. 431 PODOBE TRANZICIJE jetja je potekala v letih 1991–1996. Podjetje je mo čno prizadela izguba jugoslovanskega trga. Je pa na drugi strani ustanavljalo podjetja v tujini, predvsem v Vzho- dni Evropi, in sicer na Češkem, Madžarskem, Poljskem, v Bolgariji ter na Slovaškem. To je bila seveda izjemno pametna poteza. Podjetje se je sicer že v osemdesetih letih širilo na trge Velike Britanije in Združenih držav Amerike. Leta 1997 je Gorenje postalo delniška družba. Po tem letu se je po časi za čelo tudi vra čanje na trge nekdanje Jugoslavije. Podjetje je torej uspešno prežive- lo tranzicijo in velja danes za najve čjega slovenskega proizvajalca gospodinjskih aparatov, pohištva, kerami- ke, grelnikov vode, klimatskih naprav in drugih izdelkov za dom. Je tudi med najve čjimi slovenskimi izvozniki. 81 Prvi mož podjetja Talum Kidri čevo (podjetje se je iz To- varne glinice in aluminija – TGA Kidri čevo v Talum Ki- dri čevo preimenovalo leta 1992) Danilo Toplek je nekaj časa po nastopu mandata nove slovenske vlade 1990 o odnosu države in podjetja dejal: »Direktnih odnosov še nismo imeli, saj se naša vlada prakti čno šele seznanja s situacijo in z vodilnimi v posameznih podjetjih. Zagoto- vo pa bo vpliv glede na takšne vrste industrije, kot je v Kidri čevem in podobnih infrastrukturnih objektih, zelo pomemben in prisoten. Čeprav slovenska vlada zatrju- je, da ne bo posegala direktno v gospodarstvo, sem pre- pri čan, da bo slej ko prej spoznala, da bo na nekaterih podro čjih to vendarle potrebno.« 82 Podjetje je imelo tudi blokiran žiro ra čun, in to ne enkrat. Prvo blokado so uspeli premostiti komaj 59. dan. Vzroki za resne težave in nezmožnost pla čevanja so bili predvsem precenjena vrednost dinarja, težave zaradi odpla čila doma čih kre- ditov (vzrok so bile nemoralne obresti, ki so bile od 35- do 45-odstotne) ter cena elektri čne energije, ki je bila pri nas mo čno pretirana. Za primerjavo; v Nem čiji je znašala cena elektri čne energije na tono aluminija 460 dolarjev, v kidri čevskem podjetju pa kar 960 dolarjev. Direktor podjetja Danilo Toplek je o krizi, v kateri se je znašlo podjetje v času tranzicije, še dejal:« Aluminijska industrija v Sloveniji je v krizi, ki je posledica izredno 81 http://www.gorenjegroup.com, 11. 12. 2007. 82 Tednik, št. 23,14. junij 1990, str. 2. 432 poslabšanih doma čih gospodarskih razmer in že dalj časa trajajo če nizke cene na svetovnem tržiš ču!« 83 Pod- jetje so redno obiskovali državni funkcionarji in politiki in vse ve č je bilo resnih politikov, ki so kljub razli čni strankarski pripadnosti razmišljali v prid temu oko- li 2000- članskemu delavskemu kolektivu. 84 Podjetje je prebrodilo vse krize, se lastninsko preoblikovalo v del- niško družbo leta 1998 in je še danes izjemno uspe- šno. 85 Prav tako je v veliko krizo v času tranzicije zašlo eno najpomembnejših slovenskih podjetij v živilski in- dustriji Perutnina Ptuj. Tako je Alojz Goj či č, nekdanji predsednik poslovodnega odbora Perutnine, v kriznem prehodnem obdobju dejal: » Če se ekonomski odnosi v Jugoslaviji prekinejo, pomeni to za Perutnino izredno težek položaj. Jugoslovanski trg nam je potreben, brez njega ne preživimo. Perutnina je bila v osnovi vselej slo- venska, jugoslovanska in svetovna firma. V Jugoslavi- jo izvozimo 20–30 odstotkov proizvodnje.« 86 Prav tako je to krizno obdobje komentiral prvi mož Perutnine dr. Roman Glaser , ki je dejal: »Tako kot za vse slovensko gospodarstvo je bilo leto 1991 težko tudi za Perutnino Ptuj. Na naš položaj so vplivali problemi z likvidnostjo, izguba jugoslovanskega trga, padec standarda naših kupcev, pa še nekaj vzrokov je. Je pa kljub temu leto 1991 Perutnina prebrodila dokaj normalno tako v pro- izvodnem kot finan čnem poslovanju. Niti enkrat nismo imeli blokiranega ra čuna.« 87 Perutnina je prebrodila kri- zno obdobje in prehod iz enega v drug družbenopoliti čni sistem, se lastninsko preoblikovala v delniško družbo leta 1997 in je še danes izjemno uspešno slovensko podjetje. 88 V obdobju po osamosvojitvi so podjetniki po- grešali predvsem stimulativno podporno okolje za usta- navljanje podjetij, z zmanjševanjem dav čnih spodbud za registracijo novih podjetij in z neurejenostjo zako- nodaje na podro čju finan čnega poslovanja. Ekonomska politika ni sledila potrebam razvoja malega gospodar- 83 Tednik, št. 20, 23. maj 1991, str. 2. 84 Tednik, št. 48, 5. december 1991, str. 1. 85 http://www.talum.si (avgust 2005). 86 Tednik, št. 48, 13. november 1990, str. 3. 87 Tednik, št. 2, 16. januar 1992, str. 2. 88 http://www.perutnina.si (avgust 2005). 433 PODOBE TRANZICIJE stva. Slovenija je Strategijo razvoja malega gospodar- stva dobila šele leta 1996. 89 *** Država v razvitem tržnem gospodarstvu posega v podjetja, ki so njena last, in v podjetja tako imenovane- ga javnega sektorja, ki so pod njenim neposrednim ali posrednim nadzorom. Prisotna pa je tudi v podjetjih, ki bi sicer lahko delovala povsem po tržnih na čelih, ven- dar pa se brez državne pomo či niso sposobna prestruk- turirati. Država s svojo aktivno politiko tudi posredno pospešuje nastajanje novih, privatnih hitro rasto čih podjetij. Na ta na čin s svojo aktivnostjo blaži ostrino poslovnih ciklov, kar je še posebej pomembno v obdo- bjih krize. V vladi je prišlo do velikih sporov pri sprejemanju Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, kar je že omenjeno v prispevku. Prav tako se je vlada ukvarjala s problemom prestrukturiranja. Zanjo je le-to predsta- vljalo velik problem, saj so bile izgube podjetij vse ve čje in so dosegale kar nekaj odstotkov bruto doma čega pro- izvoda. Zmanjšanje proizvodnje, izjemno nizka izkori- ščenost proizvodnih zmogljivosti in delovne sile, pove ča- nje stalnih stroškov na proizvod in ogromne izgube, ki so veliko število podjetij privedle v ste čajne razmere, so zahtevali hitre ukrepe. Da ne bi prišlo do plaza ste čajev, je Vlada Republike Slovenije leta 1991 sprejela sklep o moratoriju na ste čaje, ki je sicer prepre čil verižno pro- padanje podjetij, toda hkrati je skoraj za dve leti ustavil tudi korenite procese prestrukturiranja podjetij. Šele z odpravo tega moratorija so bila podjetja prisiljena iskati dolgoro čnejše rešitve, primerne mednarodni konkuren- ci. Tudi gospodarska politika je s tem morala za četi iska- ti ustrezne rešitve. 90 Leta 1991 so izgube podjetij znaša- le 31 milijard tolarjev oziroma skoraj 9 odstotkov bruto doma čega proizvoda. Od tega je kar 24 milijard odpadlo 89 Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, št. 34, 20. 09. 1996, str. 133. 90 Tajnikar, Prestrukturiranje realnega sektorja v slovenskem gospodarstvu v devet- desetih letih, str. 48-70. 434 na prvih sto podjetij. 91 Odgovor na aktualne probleme je bil zasnovan sredi leta 1992, ko je prva vlada dr. Ja- neza Drnovška sprejela dokument »Zasnova ekonomske politike«, v katerem je napovedala aktivnejši odnos do nastalih razmer. Dokument je predvidel tudi pripravo na črta posegov v podjetja, ki so iz razli čnih naslovov prejemala prora čunski denar, pripravo na črta repro- gramiranja in zmanjševanja dolgov podjetij, tudi tistih, nastalih v letih 1990–1991 z nepla čevanjem prispevkov in davkov, in na črta prenašanja dolo čenih obveznosti na državo oziroma državni dolg. Glede na državne usta- nove, ki so bile vklju čene v preoblikovanje, lahko dejan- sko razlikujemo med štirimi skupinami podjetij. V prvi skupini so bila podjetja, ki so postala državna last in jih je država prek ministrstev neposredno prestruktu- rirala. To so bila podjetja gospodarske infrastrukture, železarne in del naftnega gospodarstva. V drugi skupini so bila podjetja, najve č jih je bilo iz industrije, ki so po- stala last Sklada Republike Slovenije za razvoj. V tretji skupini so bila podjetja, katerih dolgove bankam je pre- vzela Agencija Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic. Četrto skupino pa so sestavljala podjetja, ki so preoblikovanje praviloma izvajala samostojno, ven- dar ob državni podpori in ponekod tudi ob aktivni vlogi bank upnic. Na ban čnem podro čju so bile tri banke, na katere je odpadlo skoraj 70 odstotkov vseh slabih na- ložb bank, vklju čene v individualne programe sanacije. To so bile Ljubljanska banka, d. d., Kreditna banka Ma- ribor, d. d., in Kreditna banka Nova Gorica, d. d., ki so bile s tem podržavljene in sanirane z emisijo državnega dolga. Osnovna instrumenta prestrukturiranja podjetij in bank sta postala državni dolg in državna poroštva. 92 Če vzamemo pod drobnogled leto 1994, ugotovimo, da je bila država v tem letu dokaj pregledno prisotna v gospodarstvu, bila je lastnica ve č kot 140 javnih gospo- darskih služb, 28 podjetij Slovenskih železarn, ve č kot 280 podjetij na Skladu za razvoj ter ve č kot 25 podjetij na Agenciji za sanacijo bank in hranilnic. Po uspešno izvedenem lastninjenju podjetij in dela javnega sektorja 91 Bor ak, Spo četje ekonomske samostojnosti, str. 207–208. 92 Prin či č, Bor ak, Iz reforme v reformo, str. 625–631. 435 PODOBE TRANZICIJE ter sanaciji gospodarstva naj bi se vloga države bistveno zmanjšala. Ostala naj bi lastnica le še dela javnih go- spodarskih služb in tistih gospodarskih družb, v katerih bi imela kapitalske deleže. Na poslovanje gospodarskih podjetij in družb je država vplivala z oblikovanjem do- hodkovne in odhodkovne strani svoje blagajne. Država je svoj vpliv na gospodarstvo v tem obdobju pove čeva- la posredno, prek številnih novoustanovljenih državnih skladov in družb. V letu 1994 so pomembno vlogo pri vodenju gospodarstva opravljali Sklad Republike Slo- venije za razvoj, Agencija za sanacijo bank in hranil- nic, Sklad Republike Slovenije za pospeševanje razvoja malega gospodarstva, Sklad kmetijskih in gozdnih ze- mljiš č, Slovenska izvozna družba, Družba za izgradnjo avtocest in Stanovanjski Sklad Republike Slovenije. Kot že omenjeno, je bila vloga države povezana tudi z lastninjenjem in privatizacijo, ki je potekala relativno po časi. Do 7. 11. 1994 je Agenciji Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo oddalo programe preoblikovanja 700 podjetij, to je bilo 52 odstotkov vseh zavezancev za preoblikovanje po zakonu. Osnovni ka- pital teh podjetij je predstavljal 57 odstotkov celotnega osnovnega kapitala zavezancev po zakonu. Nedokon ča- no lastninjenje je pomenilo odlaganje pomembnih po- slovnih in razvojnih odlo čitev v podjetjih in je pove če- valo vlogo države v družbenih podjetjih nad želeno in potrebno raven. 93 Prehod iz socialisti čnega v tržno gospodarstvo, iz regionalnega v nacionalno gospodarstvo ter prehod v velike strukturne spremembe predvsem zaradi prilaga- janja novim trgom, je za slovensko državo oziroma pod- jetništvo predstavljal velik izziv in preizkušnjo. Kljub vsem preizkušnjam tranzicije ne gre mimo dejstva, da je slovensko podjetništvo zahvaljujo č tranziciji zaživelo v novi podobi in postalo bolj odprto, konkuren čno ter primerljivo z zahodnimi državami. 93 UMAR, Delovni zvezek, št. 10, Ljubljana, 1994, str. 25–27. 437 POVZETEK Pri čujoče delo je rezultat raziskovalcev Inštituta za novejšo zgodovino, ki so v programskem obdobju 2005– 2008 delovali v okviru programa Podobe gospodarske in socialne modernizacije na Slovenskem v 19. in 20. stole- tju. Ob zaklju čku programskega obdobja so raziskoval- ci svoje znanje pregledno predstavili in tako je nastal pri čujoči zbornik, ki je sestavljen iz 4 ve čjih poglavij in ga tvorijo prispevki razli čnih avtorjev. Poglavja iz gospo- darske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju, ki jih ponuja zbornik, vsekakor pomenijo velik prispevek k celovitejši podobi in predstavitvi življenja Slovencev v omenjenih stoletjih. V prvem poglavju z naslovom Podobe zgodovinopis- ja je opredeljena pot razvoja slovenskega gospodarskega zgodovinopisja, ki je bilo dolgo časa na obrobju zani- manja strokovne javnosti. Vzrok za to je mogo če najti v omejenosti raziskovalnih tem (predvsem industriali- zacija) in slovenocentri čnem raziskovalnem in referen č- nem okvirju. Oblikovanje gospodarske zgodovine kot prepoznavne discipline je bilo omejeno tudi z družbe- nim kontekstom. V času po drugi svetovni vojni, vse tja do srede osemdesetih let 20. stoletja, je bila namre č za- mejena z okviri komunisti čnega interpretacijskega vzor- ca. Slovensko gospodarsko zgodovinopisje se je tako kot usmeritev za čelo oblikovati šele v šestdesetih letih prej- šnjega stoletja. Temu empiri čnemu dejstvu je potreb- no dodati konceptualno-metodološki poudarek, da se je slovensko gospodarsko zgodovinopisje konstituiralo Povzetek 438 na podlagi tradicionalnega deskriptivno pozitivisti čnega vzorca. Prestrukturiranje ekonomskega zgodovinopisja se je povsem izoblikovalo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in je sovpadalo z generacijskim prelomom, se pravi z nastopom mlajših gospodarskih zgodovinarjev, ki so se kot raziskovalci formirali na za četku devetde- setih let. Kasneje je prišlo do kadrovske okrepitve, šte- vilo raziskovalcev se je podvojilo, s tem pa tudi obseg raziskav. Spremembe so bile postopne na obeh ravneh – tako na konceptualni kot tudi na metodološki ravni. Poudariti pa je tudi potrebno, da v času od devetdesetih let dalje ne moremo govoriti o prevladujo čem vzorcu. S posplošitvijo lahko izoblikujemo dve usmeritvi in si- cer bolj poudarjeno usmeritev ambiciozne problemske obravnave v dolgih časovnih obdobjih s težnjo k inter- disciplinarnosti in tradicionalni historiografski deskrip- tivno pozitivisti čni pristop. Drugo poglavje, Gospodarske podobe, je vsebinsko zelo raznoliko. Predstavljene so zagate in metodološke težave, s katerimi se je spopadala zgodovinarska stro- ka pri raziskovanju podjetništva. V zgodovinopisju sta se uveljavili zlasti dve metodi prepoznavanja podjetnika znotraj institucije podjetja. Prva, funkcionalna definici- ja, dolo ča za podjetnika osebo, ki v podjetju sprejema temeljne oziroma tako imenovane strateške odlo čitve, druga definicija podjetništva, ki je tudi primernejša za prepoznavanje podjetnikov, pa je tako imenovana polo- žajna definicija. Ta vidi podjetnika v osebi, ki na hierar- hi čni lestvici podjetja zaseda najvišji položaj. Položajna definicija se opira na formalno strukturo avtoritete zno- traj podjetja, dolo čeno s pravnimi predpisi, ki so polo- žaj z najve čjo formalno avtoriteto v podjetju praviloma povezovali z odlo čanjem. Na ta na čin se funkcionalna in položajna definicija deloma prekrivata, saj je zelo ver- jetno in logi čno, da so sprejemale strateške odlo čitve osebe na najvišjih položajih v podjetju. V drugem poglavju je predstavljen tudi razvoj pod- jetja in sicer Tiskarne Merkur, kjer so osemdeset let te- kli tiskarski stroji. Tiskarna je od leta 1923 pa vse do leta 2003 delovala neprekinjeno, njeno ime pa se je v skladu z družbenimi razmerami v tem času nekajkrat spremenilo. Nastala je po prvi svetovni vojni, v obdo- 439 POVZETEK bju nastajanja slovenskega narodnega gospodarstva, v novi državi in presahnila v razmerah tranzicije po raz- padu Jugoslavije. V okviru narodnega gospodarstva se je uspešno razvijala in sledila tehni čnemu napredku tiskarske stroke, ni pa sledila združevanju grafi čne in- dustrije, ni se povezovala v ve čje podjetniške družbe in ni se vklju čevala v mednarodno delitev dela. Tiskarna je ostala ves čas majhno samostojno podjetje, samozado- stno in kot takega ga je globalizacija povozila. Razprava z naslovom »Regionalne razlike v Dravski banovini v tridesetih letih« nam ponuja nekaj statisti č- nih podatkov o Dravski banovini sredi 30-ih let prejšnje- ga stoletja, ko lahko regionalne razlike na tem podro čju v osnovi opredelimo predvsem kot nasprotje med vzho- dnim in zahodnim delom. Kot gospodarsko najbolj raz- vita so se pokazala ve čja mesta, po številu delavskega prebivalstva pa še okraja Laško in Radovljica. Industrij- ski obrati so bili skoncentrirani predvsem v Mariboru, Ljubljani, Kranju, Celju, Jesenicah, Trži ču, Hrastniku in Kamniku – v veliki meri torej na Gorenjskem. Na drugi strani so kot najbolj agrarni izstopali okraji s skrajnega vzhodnega dela banovine. Tudi po številnih drugih ka- zalnikih razvitosti se je v grobem izrisovala slika naspro- tja vzhod:zahod. Pri tem so bili med okraji, ki so imeli slabše rezultate, najpogosteje naslednji okraji: Murska Sobota, Lendava, Ljutomer, Črnomelj ter Šmarje pri Je- lšah. Tako je bila najve čja gostota prebivalstva v okrajih Laško, Lendava, Ptuj (vklju čno z mestom), Maribor levi breg, Murska Sobota, Brežice, Maribor desni breg, Lju- tomer, Celje in Šmarje. Hiše z najve č gospodinjstvi so bile predvsem v mestih ter v okrajih z razvito industri- jo, najmanj gospodinjstev pa je sobivalo v hišah okrajev Ptuj, Metlika, Šmarje, Črnomelj in Krško. Gospodinjstva so bila najmanjša v ve čjih mestih, v Radovljici ter okra- jih Maribor desni breg in Laško. Nizko nataliteto in mor- taliteto hkrati je izkazovalo le mesto Ljubljana ter delno še okraji Radovljica, Šmarje pri Jelšah in Murska So- bota. Umrljivost dojen čkov je bila najve čja na skrajnem vzhodnem delu banovine, najmanjša pa v ve čjih mestih (z izjemo Maribora) in v radovljiškem okraju. Medtem ko je bila umrljivost zaradi tuberkuloze najve čja v vzhodnih okrajih ter v mestih, kjer je v bolnišnicah umiralo tu- 440 di okoliško prebivalstvo, je bila umrljivost zaradi tifusa in griže posebej velika v okrajih Novo mesto, Črnomelj, Lendava in dolenjsko obmo čje na splošno pa tudi v pasu od konjiškega, preko celjskega do gornjegrajskega okra- ja. Nepismenost je bila najve čja v obmejnih okrajih Dra- vograd, Murska Sobota, Metlika, Gornji grad in Dolnja Lendava. Če pogledamo kmetijsko sliko banovine, bi kot njeno žitnico lahko ozna čili skrajni vzhodni del – najve č žit na kme čkega prebivalca so pridelali v lendavskem in ljutomerskem okraju, v Mariboru desnem bregu, Murski Soboti in Laškem. Okraj, v katerem so pridelali najve č sadja na kmečkega prebivalca, je bil Maribor levi breg, sledil mu je slovenjgraški, temu pa ljutomerski in nato še drugi mariborski okraj. Tudi vinogradništvo je bilo razširjeno predvsem v vzhodnih okrajih, najve čje povr- šine, zasajene s trto, pa so imeli v ptujskem okraju ter v okrajih Maribor levi breg in Krško. Po drugi strani je bilo najve č gozdov v severnem delu banovine (z izjemo pa- nonskega dela), zlasti v pasu od dravograjskega, preko slovenjgraškega do konjiškega okraja. Govedoreja je bila glede na število živali na 1 kme čko osebo najpomemb- nejša na Gorenjskem – v okrajih Radovljica, Ljubljana okolica, Kranj s Škofjo Loko in Kamnik; svinjereja je bila bolj razširjena na podro čju bivše Štajerske; gojenje pe- rutnine pa je bilo razširjeno po vsej banovini. Po merilu industrijske razvitosti v tridesetih letih torej lahko go- vorimo o nasprotjih med vzhodnim in zahodnim delom Dravske banovine in medtem ko po teh merilih zaho- dnejšim okrajem pripnemo oznako bolj razvitih, vzhodni del ozna čimo za manj razvitega. Pri tem pa se, seveda, odpira vprašanje, ali je stopnja industrializacije zado- stno merilo napredka. Če slednja prebivalcem prinese težje življenje s slabšimi delovnimi in življenjskimi po- goji, je takšna definicija namre č nekoliko vprašljiva. A okraji z vzhoda banovine so poleg industrijske zaosta- losti kazali slabšo podobo tudi po nekaterih merilih ka- kovosti življenja (umrljivost dojen čkov, umrljivost zaradi tuberkuloze, tifusa in griže itd.), zato lahko brez ve čjih težav sklenemo, da so bili v resnici manj razviti, življenje v njih pa težje in manj prijazno. Razprava o modernizaciji ter gospodarskem razvo- ju Slovenije v obdobju 1945–1991 pojasnjuje, da so v 441 POVZETEK času druge jugoslovanske države pojem modernizacija za čeli uporabljati šele na za četku šestdesetih let in so jo nato vse do razpada države razumeli v njenem širšem smislu, se pravi poleg posodobitve opreme in proizvo- dnih zmogljivosti, še kot uvajanje sodobnih znanstveno tehničnih in tehnoloških dosežkov ter kot izpopolnitev organizacije, kadrov in poslovanja. V letih 1945 do 1991 je Slovenija med jugoslovanskimi republikami izstopala po svojih prizadevanjih po hitrejšem posodabljanju svo- jega gospodarstva in pove čanju njegove konkuren čne sposobnosti. Kljub težavam zaradi po časnega razhajanja s starimi in utrjevanja novih na činov gospodarjenja, je sestav slovenskega gospodarstva že sredi petdesetih let dobil bolj sodobno podobo. Predvsem zaradi neustrezne- ga gospodarskega sistema in razvojne politike je v na- slednjih letih prihajalo do precejšnjega odstopanja med modernizacijskimi cilji in stopnjo njihovega uresni čeva- nja. Prevladala je enosmerna investicijska politika, ki je glavnino naložbenih sredstev pretakala v gradnjo ener- getskih in prometnih poti. Slovensko politi čno vodstvo je sredi osemdesetih let izrabilo kaoti čne razmere in za čelo samo pripravljati pogoje za hitrejšo posodobitev svoje go- spodarske sestave. Do leta 1989 je Slovenija, v primer- javi s predvojnim stanjem, zelo spremenila gospodarsko sestavo. Postala je industrijska dežela, v kateri sta indu- strija in rudarstvo prispevala 48 odstotkov vsega druž- benega proizvoda. Zelo so se pove čali tudi deleži stori- tvenih dejavnosti, ki so spremljali razvoj industrije. Iz- polnitev tega prvotnega in splošnega modernizacijskega cilja pa samo po sebi še ni pomenilo, da je bilo slovensko gospodarstvo pripravljeno na spremenjene pogoje, ki so nastali z ustanovitvijo samostojne države. Poleg obrav- nave splošnih zna čilnosti in poteka modernizacijskega procesa, razprava vklju čuje še analizo modernizacije na lokalni ravni, kjer sta kot primer pa sta obravnavani me- stna ob čina Celje in Tovarna vijakov Plamen iz Krope. Pomembno vlogo v procesu modernizacije našega prostora predstavlja izgradnja Južne železnice, ki je bi- la prek slovenskega ozemlja projektirana predvsem kot tranzitna proga, ki naj bi čim prej dosegla Trst. Gradnja le-te je tako v notranje-avstrijskih deželah in Trstu kot tudi v avstrijskem državnem vrhu vzbudila velika pri ča- 442 kovanja, da bo Trst po izgradnji železnice postal prista- nišče za najširše avstrijsko, južno-nemško in severno- italijansko industrijsko zaledje. Avstrijske oblasti so pri na črtovanju in gradnji proge proti Trstu v tej lu či precej bolj upoštevale interese industrijsko hitreje se razvi- jajo čih čeških in spodnje-avstrijskih podro čjih kot pa koristi po časneje se razvijajo čih pokrajin, skozi katere je železnica tekla. Po prepustitvi komaj zgrajene Južne železnice zasebni družbi v ve činski lasti francoskega ka- pitala, je ta, v nasprotju z na črti avstrijskega državnega vrha in tržaških trgovcev, zavzela stališ če, da je priho- dnost Trsta predvsem v posredniški trgovini z ogrskimi in srednjeevropskimi kmetijskimi pridelki. Južna žele- znica tako neposredno po izgradnji ni opazneje pospe- šila razvoja neagrarne proizvodnje na slovenskem oze- mlju, je pa poglobila krizo v kmetijstvu. To je med odgo- vornimi za gospodarski razvoj dežel v tržaškem zaledju še okrepilo prepri čanje, da je treba z gradnjo železnic nadaljevati in jih čim prej povezati v u činkovito prome- tno mrežo. Burne razprave je povzro čalo zlasti vpraša- nje druge, od južne železnice neodvisne zveze s Trstom, ki jo je prekinila šele odlo čitev pristojnega ministrstva na Dunaju o gradnji karavanško-bohinjske proge konec 19. stoletja. Odlo čitev za karavanško-bohinjsko progo je temeljila na prepri čanju, da je to najkrajša zveza med Trstom na eni in Salzburgom, Gornjo Avstrijo ter Češko na drugi strani in da bo prometno-trgovske poti iz se- vernejših, industrijsko razvitejših dežel, dotlej zve čine usmerjene proti severno-nemškim pristaniš čem, kon č- no preusmerila proti jugu. Trst namre č do konca sto- letja ni uspel postati niti izvozno pristaniš če za ogrsko žito in kmetijske pridelke, kot so pri čakovali v upravi južne železnice, niti tranzitno pristaniš če za avstrijsko industrijo, kot so upali na Dunaju. Nasprotno – njegovo zaledje se je zve čine skr čilo na Primorsko, notranje-av- strijske dežele ter Zgodnjo in Spodnjo Avstrijo. Južna železnica je bila sicer za dežele, skozi katere je tekla, življenjsko pomembna uvozno-izvozna pot, toda ambi- cioznejše industrializacije na Kranjskem in spodnjem Štajerskem ni spodbudila. V tretjem poglavju z naslovom Socialne podobe se avtorji dotikajo razli čnih družbenih tem in problematik. 443 POVZETEK Tako se seznanimo z, že v 19. stoletju izredno pere čim problemom, alkoholizmom. V industrijski dobi se je na podro čju gostinstva izoblikoval in utrdil dvojni sistem družabnosti. Na eni strani so bila za meš čansko javnost zna čilna stalna moška omizja v »boljših« gostilnah in kavarnah, na drugi pa so se pojavile gostilne za prole- tarske moške, za katere je bilo obiskovanje gostiln, kot družbeno priznana oblika organiziranja prostega časa, nekaj povsem običajnega. Ritualni kozar ček ob koncu delovnega časa je veljal za nenapisano moško pravico ter na novo pridobljeno svoboš čino tovarniških delav- cev, ki so lahko odslej izkoristili svoj prosti čas tako, kot so želeli. Gostilniška kultura je postala najo čitnejši izraz delavske patriarhalnosti, obisk gostilne pa je pred- stavljal tudi beg moških pred socialno bedo in slabimi življenjskimi razmerami, saj so tam pod vplivom alko- hola vsaj za trenutek lahko pozabili na resni čnost. Poleg družabnosti se je v gostilnah za čelo razvijati tako socia- listi čno gibanje kot tudi, zavoljo pijan čevanja, diskurz o vse bolj pere čem alkoholnem vprašanju. V 19. stoletju je bil namre č vse bolj zaskrbljujo č zmagoviti osvajalski pohod cenenega žganja, ki je bilo odslej na razpolago kot masovni proizvod. Alkohol je postal droga 19. stole- tja. Zloraba alkohola je bila opazna že med delavstvom prvih tovarniških obratov v predmar čni dobi. Neznosno stanje in beda delavcev pa je bila v tesni zvezi z alkoho- lizmom tudi v naslednjih desetletjih pred prvo svetovno vojno. Na širjenje žganjarske kuge so ves čas opozarjali protialkoholni borci. Alkoholizem naj bi bil poguben ta- ko za posameznika kot celoten narod. Moralisti so ne- prestano opozarjali na škodljivost alkohola za telesno in duševno zdravje, pa tudi na nepotrebne izdatke zaradi nenehnega zahajanja v gostilne, zaradi katerih naj bi obubožane delavske družine še bolj trpele. Z izboljša- njem stanovanjskih razmer delavcev, ki bi omogo čile dostojno družinsko življenje, naj bi zajezili alkoholizem. A prizadevanja protialkoholnega gibanja niso obrodila sadov. Po besedah delavskega aktivista in ozdravljene- ga alkoholika, Leopolda Puharja, naj bi leta 1913 za- radi »o četa pijanca« še vedno trpela vsa družina. Žena naj bi bila za pijanca samo »moderna sužnja«, otroci pa nesre čniki, ki se la čni, zanemarjeni, bosi in raztrgani 444 potikajo po cestah. Tudi brezalkoholne gostilne po švi- carskem zgledu so na Slovenskem ostale zgolj ideal. Zanimiv je tudi prispevek o judovskem prebival- stvu na Slovenskem v obdobju do druge svetovne voj- ne. Evropski Judje so bili do 19. stoletja manjšina, ki se je glede vere, jezika, gospodarskega udejstvovanja in nenazadnje na čina življenja povsem razlikovala od ve- činskega prebivalstva. Toda pod vplivom razsvetljenstva in liberalizma so evropski Judje postopoma dobili enake pravice kot ostali državljani. Z doseženo emancipacijo judovskega prebivalstva je tako nastopil proces vklju če- vanja Judov v porajajočo se moderno družbo. Ta eman- cipacija je klju čna za razumevanje judovske naselitve na slovenskem ozemlju. Po izgonu Judov iz Štajerske in Koroške leta 1497 ter iz Kranjske leta 1515 se namre č Judje na tem ozemlju niso smeli za stalno naseljevati vse do dokon čne emancipacije avstrijskih Judov leta 1867. Toda tudi potem so se naseljevali le v manjšem številu. Nasprotno so se Judje v Prekmurju podobno kot drugje na Ogrskem lahko naseljevali. Z njihovo posto- pno emancipacijo in gospodarsko uspešno vklju čitvijo v agrarno okolje se je do konca 19. stoletja v Prekmurju tako oblikovala najbolj števil čna judovska skupnost z ozemlja današnje Slovenije. Na podlagi uradnih popisov prebivalstva do leta 1931 in skoraj popolnega popisa čla- nov judovskih verskih ob čin iz leta 1937 je avtor v pri- spevku lahko natan čno analiziral razvoj judovskega pre- bivalstva Slovenije. Ta razvoj se je v Prekmurju odvijal povsem druga če kot drugje po Sloveniji. Iz gospodarsko zaostalega Prekmurja so se Judje iz vasi in malih mest vedno bolj izseljevali v ve čja mestna središ ča izven Slo- venije. Nasprotno so judovsko skupnost drugje po Slo- veniji sestavljali ve činoma priseljenci, od katerih je velik del prišel šele pred kratkim in so kot izrazito moderno prebivalstvo ve činoma živeli v mestih. Toda v primerjavi z razvojem ostalega prebivalstva Slovenije sta se obe ju- dovski skupnost tako zelo uspešno vklju čili v moderno meščansko družbo, da sta v primeru mobilnosti, urba- nizacije in demografske modernizacije najavljali trend, po katerem se bo v prihodnosti razvijalo ve činsko prebi- valstvo. Obdobje druge svetovne vojne je globoko zarezalo v 445 POVZETEK vsakdanje življenje. Na podlagi prispevka v zborniku pa ugotovimo, da je šolstvo tako med italijansko kot tudi kasneje med nemško okupacijo ostalo slovensko. Itali- janski visoki komisar je že prvo leto okupacije sprejel vrsto novih predpisov z dolo čili italijanske zakonodaje, saj je želel slovensko šolstvo vklju čiti v obstoje či itali- janski šolski sistem. Tako je ukinil vse spominske dne- ve in šolske sve čanosti, ki so bili do takrat stalnica v slovenskem šolskem sistemu, ter znižal starostno dobo za šolsko obveznost, s čimer so šoloobvezni postali že šestletni otroci. Nadalje je predpisal nove u čne na črte, vendar pri tem k sre či ni poskušal črtati pouka sloven- skega jezika oziroma je dopustil, da se je v tem jeziku celo pou čevalo, je pa zato po eni strani z urnika ljudskih in srednjih šol zbrisal srbohrvaš čino in po drugi strani vpisal ve č ur (fakultativne) italijanš čine in telesne vzgo- je. Velike spremembe so bile storjene tudi na podro čju pouka zgodovine in zemljepisa, saj naj bi se u čenci in dijaki skozi poveli čevanje fašizma in spoznavanje Italije poglobljeno seznanili s kulturo okupatorja. Univerza je bila odprta ves čas italijanske okupacije, vendar je bi- lo njeno delovanje, predvsem pa študenti, pod budnim o česom okupatorskih oblasti. Tudi po italijanski kapi- tulaciji oziroma med nemško okupacijo je šolstvo osta- lo slovensko. Kar se ti če telesne vzgoje in praznikov v šolah, so bile kmalu vzpostavljene osnove iz časa pred italijansko okupacijo. Nemški okupator se v struktu- ro in vsebinsko delo ljubljanskega šolstva na čeloma ni spuš čal, novi u čni načrti pa so se v glavnem tikali le jezikov – pred italijanš čino je prednost dobila nemš či- na. Za šolsko leto 1943/1944 je zna čilna tudi uvedba protikomunisti čnih predavanj. V tem šolskem letu so bila z Rupnikovo odredbo zaradi vojnih razmer (nova če- nje v domobransko vojsko in delovno službo) ukinjena predavanja in vaje na univerzi, kar pa ni pomenilo, da je univerza zaprla svoja vrata. Izpiti in promoviranja so potekali nemoteno dalje. Poleg šolske politike in pose- gov okupatorjev so na pouk negativno vplivali tudi tako imenovani spremljevalci vojne – prostorska stiska ozi- roma pomanjkanje šolskih prostorov, ki so jih zasedale vojaške enote in begunci, številni alarmi in prekinitve pouka, pomanjkanje kuriva, omejena razsvetljava, de- 446 lovna služba za izvršitev fortifikacijskih objektov, v ka- tero so novačili tudi dijake itd. Ti so svoje posledice v najve čji meri pokazali v letih 1944 in 1945, vendar so kljub izrazito slabim razmeram s poukom nadaljevale vse ljubljanske osnovne in srednje šole, s svojo prilago- dljivostjo in iznajdljivostjo so ve č kot le sledile odredbi prezidenta Rupnika iz oktobra 1944, ki je prepovedova- la prekinitev pouka. Z višjo življenjsko ravnijo prebivalstva po drugi sve- tovni vojni je postal cilj gospodarskega delovanja tudi boljši osebni in družbeni standard. Položaj le-tega je v času socialisti čnih družbenih odnosov v Sloveniji dolo- čala nova revolucionarna oblast oziroma komunisti, ki so imeli svojo gospodarsko razvojno usmeritev za črta- no v centralnih in republiških družbenih planih. Ti so urejali odnose med posameznimi federalnimi enotami in določali ekonomsko politiko na zvezni in republiški rav- ni. V prvem povojnem obdobju je bilo težiš če življenjske ravni predvsem usmerjeno v zagotavljanje skupnih po- treb prebivalstva, kot so zdravstvo, socialno zavarova- nje, izobraževanje in komunalna opremljenost, osebni standard pa je bil v tem obdobju povsem zanemarjen in je stagniral. Položaj osebnega in družbenega standarda se je postopoma za čel izboljševati šele sredi petdesetih let, ko se je spremenila gospodarska razvojna usme- ritev. Takrat se je težiš če razvoja s politike kapitalne graditve preusmerilo na pove čevanje življenjske ravni, ki se je nato v šestdesetih letih zaradi pove čane oseb- ne porabe opazneje zvišala in v sedemdesetih prerasla v potrošništvo (takrat se je zviševala življenjska raven večine prebivalstva, tako mestnega kot kme čkega pre- bivalstva). Čeprav je v osemdesetih letih vladalo splošno gospodarsko nazadovanje, bila pa je tudi politi čna ter vsesplošna kriza, zaradi pretakanja privar čevanih sred- stev v porabo in sive ekonomije, ti faktorji le niso ob ču- tneje vplivali na znižanje življenjske ravni. V zborniku je predstavljena tematika moderne, katere pomemben produkt je nastanek znanosti in oblikovanje narodne identitete. V razpravi tako lahko beremo o poskusih oblikovanja slovenske znanstvene terminologije po mar čni revoluciji do izdaje Splošnega tehniškega slovarja. To ve č kot stoletno obdobje lahko 447 POVZETEK ozna čimo kot dobo poskusov »oranja ledine« na podro- čju naravoslovno-tehni čne terminologije. So časno s tem procesom pa je tekel tudi proces konstituiranja sloven- ske identitete, kulturne izgradnje, družbene moderniza- cije in emancipacije na podro čju izobraževanja ter do- stopnosti znanja in znanosti. Sam proces oblikovanja terminologije je bil namre č integralni del narodno-poli- ti čnih zahtev po utrakvizaciji srednjih ter v manjši meri visokih šol in je zaradi le delnega uspeha slovenizacije srednjih šol tako trpelo tudi oblikovanje terminologije. Društvo Slovenska matica je bilo prvo slovensko znan- stveno društvo in je imelo kot tako klju čno vlogo tako pri izdajanju slovenskih šolskih knjig za srednje šole in s tem pri procesu oblikovanja terminologije, kot tudi pri združevanju slovenskih intelektualcev in izobražencev, s čimer je tvorilo slovenski komunikacijski prostor. Po- leg sektorske izdelave terminologije je potekala pripra- va za tisk koherentno sestavljene-ga slovenske-ga na- ravoslovno-tehni čnega besediš ča. Prizadevanja so bila kronana z izdajo »Znanstvene terminologije s posebnim ozirom na srednja u čiliš ča« leta 1880, kljub temu pa se z izdajo slovarja prizadevanja niso kon čala, saj je jezik živ organizem. Poleg tega je obdobje druge polovice 19. stoletja eno izmed najbolj plodnih, kar se ti če tehni č- nih izumov in s tem tudi rojstva novih izrazov. Skozi oblikovanje slovenskih terminov namre č lahko sledimo recepciji izumov. Prizadevanja za oblikovanje terminolo- gije so tako slonela na društvih Slovenska matica, Dru- štvu jugoslovanskih inženirjev in Društvu kranjskih zdravnikov. Skrb za terminologijo pa se je spremenil šele ob ustanovitvi Tehniške fakultete leta 1919, ko so se predavatelji soo čili z akutnim problemom slovenske terminologije in literature. Predavatelji niso objavljali v slovenskem jeziku, saj so imeli težave pri iskanju za- ložnikov, zato so morali slušatelji študirati po nemški literaturi. Prelom za slovensko tehni čno izrazoslovje pomeni šele ustanovitev Terminološke sekcije pri Slo- venski akademiji znanosti in umetnosti, ko je tehni čni del sekcije po desetletju priprav v letih 1962–1964 izdal Splošni tehniški slovar, s čimer je bila postavljena soli- dna platforma slovenske tehni čne terminologije. Zadnje, četrto poglavje z naslovom Podobe tranzi- 448 cije se dotika izjemno pomembne prelomnice v sloven- skem gospodarstvu in sicer obdobje, ko je Slovenija prešla iz socialisti čnega v kapitalisti čni sistem. V času tranzicije je na gospodarskem podro čju v Sloveniji po- tekal intenziven proces preobrazbe v kapitalisti čno, tr- žno gospodarstvo, ki je bil najtesneje povezan z makro- ekonomsko stabilizacijo, lastninskim preoblikovanjem ter državnim prestrukturiranjem. Osnovni zna čilnosti slovenske tranzicije sta bili postopnost v spreminjanju gospodarskega sistema in pragmatičnost gospodarske politike, poimenovane gradualizem. Po za četni fazi pre- hoda, za katero je bilo zna čilno upadanje gospodarske rasti in življenjskega standarda prebivalstva, hitro zni- ževanje investicij ter zaposlenosti in še precejšnja ma- kroekonomska nestabilnost, je slovensko gospodarstvo že sredi leta 1993 prešlo v obdobje transformacijskega okrevanja, ki sta ga zaznamovala intenzivno prestruk- turiranje v proizvodnji in potrošnji ter dinami čna go- spodarska rast. V prvem prispevku zadnjega poglavja beremo o družbenih predstavah in idejah ljudi o mo- dernizaciji v socializmu in postsocializmu v navezavi na tekstilno industrijo. Tekstilna industrija je vklju čena v več razli čnih zgodb modernizacije, saj se je prav v teks- tilnih tovarnah porodila industrializacija, medtem ko se v sodobnem času v tekstilnih tovarnah pospešeno odvi- jajo procesi deindustrializacije, hkrati pa zavzema teks- tilna industrija tudi klju čno vlogo v razpravah o globali- zaciji. Modernizacija in tranzicija sta termina, na katera so se intenzivno sklicevali ljudje tako v socializmu kot tudi v postsocialisti čnem času. Razprave o moderniza- ciji po drugi svetovni vojni so zajele industrializacijo, urbanizacijo in družbeno politi čni razvoj v socialisti č- nem duhu. S propadom socialisti čnih držav se je za čelo govoriti o novi globalni resnici, ki je socializem izena čila s histori čno stagnacijo. Diskurzi o modernizaciji so se v tem času v Sloveniji navezovali na ideje demokracije, tržnega gospodarstva in potrošništva. Čeprav so termi- ni modernizacija, tranzicija in globalizacija ohlapni in pogosto niso analiti čno koncipirani, zgovorno kažejo na družbene ideje in predstave. V zborniku je na primeru še delujo če tekstilne tovarne Predilnica Litija predsta- vljeno, kako so postsocialisti čna podjetja vpeljevala no- 449 PODOBE ZGODOVINOPISJA ve strategije dela v kontekstu tako imenovanih moder- nizacijskih procesov. Tranzicija je za slovensko podjetništvo nasploh po- menila veliko preizkušnjo. Podjetništvo je bilo vsekakor eden od ključnih elementov za delovanje tržnega gospo- darstva. Še posebej je to veljalo v času prehoda iz enega družbenopoliti čnega sistema v drugega. Slovenska pod- jetja so bila v prejšnjem sistemu v tako imenovani druž- beni lasti. Spremembe so se v Sloveniji na tem podro čju zgodile že v letu 1988, ko je na novo sprejeta zakonoda- ja omogo čila ustanavljanje zasebnih podjetij in za četek privatizacije obstoje čih podjetij. Sprejeta zakonodaja je sprožila dva procesa: množi čno so začela nastajati nova mala podjetja, velika pa so se drobila. V letu 1990 je bila zabeležena kar 1048 odstotna rast števila podje- tij. Na razvoj malega podjetništva sta vplivala še leta 1991 sprejet Zakon o razvoju malega gospodarstva ter v letu 1994 sprejet Obrtni zakon. Glavna procesa, ki sta se odvijala v podjetništvu v času prehoda, sta bila privatizacija in prestrukturiranje. Decembra 1990 sta bili ustanovljeni dve državni ustanovi, ki sta nadzorova- li in urejali izvajanje privatizacije in prestrukturiranja v Sloveniji: Agencija Republike Slovenije za prestrukturi- ranje in privatizacijo je spremljala in nadzirala proces, pripravljala navodila in potrjevala privatizacijske pro- grame, Sklad Republike Slovenije za razvoj pa je pre- strukturiral podjetja. Privatizacije, ki so bile izvedene pred sprejemom Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), ki je bil po vseh zapletih sprejet šele no- vembra 1992, so se izvajale po jugoslovanskih zakonih. Podjetja so se, v kolikor so hotela uspešno poslovati na- prej, morala prestrukturirati in to predvsem v lastnin- skem, velikostnem, finan čnem, organizacijskem, tehno- loškem in kadrovskem smislu. Položaj podjetij v za četku devetdesetih je bil namre č izredno slab, zato so v veliki meri poslovala z izgubo. Številna so izpolnila pogoje za izvedbo ste čajnega postopka ali likvidacije, ravno novo nastalim malim podjetjem z do 50 zaposlenimi, ki so bila najpomembnejši vir ustvarjanja delovnih mest, pa se ima Slovenija zahvaliti, da ni bilo še ve čje nezaposle- nosti. V obdobju prehoda so bili tudi direktorji sloven- skih podjetij zelo črnogledi o prihodnosti slovenskega 450 podjetništva. Predvsem so bili nezadovoljni z odnosom države, ki je bila tista, od katere je bila ve č ali manj od- visna uspešnost prehoda. Država je v razvitem tržnem gospodarstvu namre č lahko posegala v podjetja, ki so bila njena last in v podjetja tako imenovanega javnega sektorja, ki so bila pod njenim neposrednim in posre- dnim nadzorom. Prav tako je bila prisotna v podjetjih, ki bi sicer lahko delovala povsem po tržnih na čelih, vendar pa se brez državne pomo či niso bila sposobna prestruk- turirati. S svojo aktivno politiko pa je posredno pospe- ševala tudi nastajanje novih, privatnih, hitro rasto čih podjetij. Prehod iz socialisti čnega v tržno gospodarstvo, iz regionalnega v nacionalno gospodarstvo ter prehod v velike strukturne spremembe predvsem zaradi prilaga- janja novim trgom, je za slovensko državo oziroma pod- jetništvo predstavljal velik izziv in preizkušnjo. Kljub vsem preizkušnjam tranzicije ne gre mimo dejstva, da je slovensko podjetništvo zahvaljujo č tranziciji zaživelo v novi podobi in postalo bolj odprto, konkuren čno ter primerljivo z zahodnimi državami. 451 ABSTRACT The paper is a result of work carried out by re- searchers at the Institute of Contemporary History, within the 2005/2008 programme period in the frame- work of a research programme entitled »Images of Eco- nomic and Social modernization on the Slovene terri- tory in the 19 th and 20 th Centuries« (Podobe gospodar- ske in socialne modernizacije na Slovenskem v 19. in 20. stoletju). At the end of the programme period, the researchers presented their knowledge in a transparent manner, and the anthology, which is comprised of 4 extensive chapters including contributions by many dif- ferent authors, is the result of this process. Chapters on economic and social modernisation in the 19 th and 20 th centuries offered by the anthology are certainly addi- tional contribution to a more comprehensive image and presentation of life in Slovenia during the two centuries. Chapter 1 entitled »Images of Historiography« (Po- dobe zgodovinopisja) defines the development path of the Slovene economic historiography which has been on the margin of the expert public’s interest for a long time. The reason for this may be found in the fact that the re- search topics (mainly the topic of industrialisation) were restricted, while the framework of research and refer- ential work was focused on Slovenia. Emergence of the subject of economic history as a recognisable discipline was, among other things, restricted by the social context. After World War II and until the mid-1980s, economic history was limited by the framework of the Communist- Abstract 452 era interpretation pattern. As a study area, Slovenian economic historiography thus began to emerge as late as the 1960s. This empirical fact needs to be given the conceptual-methodological emphasis saying that the Slovenian economic historiography was constituted on the basis of a traditionally descriptive-positivistic pat- tern. The restructuring of economic historiography was fully shaped in the 1990s and coincided with the genera- tion break, i.e. the appearance of a few younger econom- ic historians who evolved into researchers in the early 1990s. The staff team was enhanced with the number of researchers doubled, and so did the scope of research. Changes were gradual at both levels – the conceptual as well as methodological. Moreover, it should also be emphasised that it is impossible to speak of a prevailing pattern from the 1990s onwards. By means of generali- sation, we can define two study areas, the more empha- sised area of an ambitious problem treatment carried out over longer time periods with aspirations towards inter-disciplinarity, and the traditional historiographic descriptive-positivist approach. The content of Chapter II entitled »Images of Econ- omy« (Gospodarske podobe) is very diverse. It presents problems and methodological issues which the history experts faced in their research of entrepreneurship. In historiography, two methods of recognising a entrepre- neur within the institution of a company were estab- lished in particular. The first is called functional defi- nition and defines the entrepreneur as a person who makes fundamental or »strategic« decisions in a com- pany. The second definition, which is also more appro- priate for recognising entrepreneurs, is »status defini- tion«. The latter sees the entrepreneur as the person who assumes the highest position in the company’s hi- erarchical scale. The status definition mainly relies on the formal structure of authority within a company de- termined by legal regulations which usually linked the position of the greatest formal authority with decision- making. The functional and status definition thus party overlap, as it is both probable and logical that strategic decisions were made by persons who assumed the high- est positions in companies. 453 ABSTRACT Chapter II also presents the development of the Tiskarna Merkur printing company, where printing ma- chines were in operation for eighty years. The printing works continuously operated without from 1923 un- til 2003, but the company name was changed several times in line with the social situation of the time. The company was established after WWI, in the period when the Slovene national economy was emerging, in the new state, and ceased to operate in the transition period af- ter the state of Yugoslavia fell apart. In the framework of national economy, the company experienced successful development and kept up with technical advancements emerging in the printing business. However, it did not follow the trend of uniting in the graphic industry, it did not join with larger companies, nor did it enter the in- ternational work distribution scheme. The printing fa- cility remained a small, independent and self-sufficient company throughout this entire period, and was as such over-run by the globalisation process. The paper entitled »Regional Differences in the Drava Banovina Province in the 1930s« (Regionalne raz- like v Dravski banovini v tridesetih letih) provides some statistical data on the Drava banovina province during the mid-1930s, when regional differences in this field could basically be defined as the contrast between the eastern and western part. Larger towns proved to have achieved the highest level of economic development, and so did the districts of Laško and Radovljica, considering the number of their working population. Industrial facilities were con- centrated mainly in Maribor, Ljubljana, Kranj, Celje, Jesenice, Trži č, Hrastnik and Kamnik, which means they were mostly located in the Upper Carniola region. On the other hand, districts found at the extreme east of the banovina stood out as the most agrarian areas. Other development indices also gave a rough indication of a contrasting image in terms of the eastern and west- ern parts. The following appeared the most common districts showing the worst results: Murska Sobota, Lendava, Ljutomer, Črnomelj and Šmarje pri Jelšah. The population density was the highest in the dis- tricts of Laško, Lendava, Ptuj (including the town), Mar- 454 ibor left bank, Murska Sobota, Brežice, Maribor right bank, Ljutomer, Celje and Šmarje. Houses with the largest number of households were mainly situated in towns and districts with well-devel- oped industry, whereas the least households were found in the houses of the Ptuj, Metlika, Šmarje, Črnomelj and Krško districts. The smallest households were gound in large towns such as Radovljica and the districts of Mari- bor right bank and Laško. The low birth and death rates were recorded concurrently only in the city of Ljubljana and partly also in the districts of Radovljica, Šmarje pri Jelšah and Murska Sobota. The mortality rate in ba- bies was the highest in the extreme eastern part of the banovina, and the lowest in larger town (with the ex- ception of Maribor) and in the Radovljica district. While the mortality rate due to tuberculosis was the highest in the eastern districts and in towns, where also the population from the neighbouring districts was dying in hospitals, the mortality rate due to typhoid and dysen- tery was particularly high in the districts of Novo mesto, Črnomelj, Lendava and the Dolenjska region. Generally speaking, it was also quite high in the strip-shaped ar- ea extending from the Slovenske Konjice, via Celje and Gornji Grad districts. Illiteracy rate was the highest in the border districts of Dravograd, Murska Sobota, Met- lika, Gornji Grad and Dolnja Lendava. Considering the agricultural image of banovina, its extreme eastern part could be named its granary – the largest quantities of grain per a rural inhabitant were produced in the Len- dava and Ljutomer district, on the Maribor right bank, in Murska Sobota and in Laško. The district with the highest production of fruit per a rural inhabitant was the left bank of Maribor, which is followed by the Slov- enj Gradec, Ljutomer and the second Maribor district. Similarly, wine growing was mostly prevalent in eastern parts, while the largest wine growing areas were found in the Ptuj district, Maribor left bank, and Krško dis- trict. On the other hand, the greatest number of forests was found in the northern part of banovina (with the ex- ception of the Pannonian part), especially in the strap of land stretching from the Dravograd district, through the Slovenj Gradec and to the Slovenske Konjice districts. 455 ABSTRACT With regard to the number of animals per one rural per- son, cattle farming was of the greatest importance in the Upper Carniola region, namely in the districts of Ra- dovljica, the surrounding area of Ljubljana, Kranj with Škofja Loka and Kamnik. In this, pig breeding was more frequently practiced in the area of former Styria region, and poultry breeding was present throughout the en- tire banovina. According to the standard of industrial development, it is thus possible to speak of contrasts between the eastern and western part of the Drava ba- novina province, whereby western districts may be clas- sified as those being more developed and eastern part as less developed. This naturally raises the question of whether the industrialisation level represents an ade- quate criterion for progress. If industrialisation brought harder life with inferior working and living conditions, such a definition can prove somewhat questionable. In addition to industrial underdevelopment, districts in the east of the banovina also showed a poor image by some other criteria defining the quality of life (mortal- ity rate of babies, mortality rate due to tuberculosis, typhoid and dysentery etc), and so it can easily be con- cluded these parts were indeed less developed and life there was harder and less friendly. The paper on modernisation and economic develop- ment of Slovenia between 1945 and 1991 explains that, during the second Yugoslavian state, the term »mod- ernisation« began to be used as late as the beginning of the 1960s and was understood until the disintegration of the state in its widest sense. In addition to updat- ing equipment and production capacities, the term also included the introduction of contemporary scientific, technical and technological achievements as well as improvements in organisation, human resources and operations. Between 1945 and 1991, Slovenia stood out among the Yugoslavian republics with its efforts to- wards faster modernisation of the economy and an in- crease in its competitive abilities. Despite the problems occurring due to slow parting with the old and strength- ening the new economic methods, the structure of Slov- enian economy acquired a more modern image as early as the mid-1950s. Significant deviations between the 456 modernisation goals and the level of their realisation occurred in the following years, mainly due to an in- appropriate economic system and development policy. A one-way investment policy, which moved the major- ity of investment assets into the construction of energy and transport routes, prevailed. In the mid-1980s, the Slovene political elite took advantage of chaotic circum- stances and began to prepare conditions for faster mod- ernisation of its economic structure by itself. Compared with the situation prior to the war, Slovenia changed its economic structure significantly by 1989. It became an industrial country where industry and mining con- tributed 48% of the entire social product. The shares of service activities accompanying industry development also increased significantly. The fulfilment of this pri- mary and general modernisation goal, however, did not mean per se that the Slovene economy was ready for the changed conditions which arose with the establishment of the independent state. Besides the treatment or gen- eral characteristics and the course of the modernisation process, the paper also includes an analysis of mod- ernisation at a local level. The Municipality of Celje and the Tovarna vijakov Plamen screw factory from Kropa are discussed as examples. In the process of modernising our environment, an important role was played by the construction of the Southern Railway which was planned mainly as a tran- sit route through the Slovenian territory, by which Tri- este was to be reached in the shortest time possible. In the provinces of Inner Austria and Trieste as well as at the Austrian state elite, the construction of this railway stirred great hopes that, once the railway would have been constructed, Trieste would become a port for the widest Austrian, Southern German and Northern Ital- ian industrial hinterland. In planning and building the railway towards Trieste, the Austrian authorities con- sidered the interests of the Czech and Lower Austrian areas, where industry developed faster, rather than interests of the countries which developed at a slower pace but through which the railway ran. After trans- ferring the hardly built Southern Railway to a private company, the majority of which was under French capi- 457 ABSTRACT tal, the latter took the position which was in opposition to the plans of the Austrian state, namely that the fu- ture of Trieste mainly lied in the intermediate trade in Hungarian and Middle European agricultural produce. This way, the Southern Railway failed to significantly accelerate the development of non-agrarian production in the Slovene territory directly after its construction. It did, however, deepen the agricultural crisis. This only served to strengthen the belief of those in charge of regional economic development in the Trieste hinter- land that construction of railways should be continued and that railways should be connected into an efficient transport network as soon as possible. Discussions became especially sharp when it came to the question of another connection with Trieste independent of the Southern Railway, which was stopped only by the deci- sion regarding the construction of the Karavanke-Bo- hinj route made by the competent ministry in Vienna at the end of the 19 th century. The decision to build the Karavanke-Bohinj railway route was based on the belief that this was the shortest connection between Trieste on one side and Salzburg, Upper Austria and the Czech Republic on the other, and that it would re-direct the transport and trade routes from the northern countries with better developed industry, which were mostly di- rected towards the Northern German ports, towards the south. Trieste did not succeed in becoming the export port for Hungarian grain and agricultural produce as was expected by the Southern Railway management, nor did it become a transit port for the Austrian in- dustry as the authorities in Vienna had hoped. Quite the contrary – the Trieste hinterland shrank mainly to the Primorje region, the Inner Austrian regions and the Upper and Lower Austria. Although the Southern Rail- way was a vital import and export route for the coun- tries through which it ran, it did not encourage a more ambitious industrialisation process in the Carniola and lower Styria regions. In Chapter III entitled »Social images« (Socialne po- dobe), the authors mention various social subjects and issues. The work also treats alcoholism, which repre- sented a burning problem as early as the 19 th century. 458 In the industrial era, a dual system of sociability was formed and strengthened in the hospitality industry. On the one hand, regular male guests in »better« public and coffee houses were typical of the bourgeoisie circles, while on the other hand, pubs for proletarian men who considered going to pubs as a socially accepted form of organised leisure perfectly normal. A ritual drink at the end of working shift was considered an unwrit- ten male right and the newly-acquired privilege of the factory workers who were now free to spend their pas- time whichever way they pleased. The culture of pubs became the most vivid manifestation of working class patriarchy, and, for men, going to a pub represented a means of escape from social misery and poor living conditions as the influence of alcohol enabled them to forget reality, even if it was only for a short while. Besides sociability, pubs were places where the social movement began to develop as well as, due to frequent drunkenness, the discourse on the ever more burning issue of alcoholism. In the 19 th century, the triumph of cheap spirit now available as a mass product caused increasing worries. Alcohol became the drug of the 19 th century. The abuse of alcohol became significant among the working classes of the first factory facilities occur- ring in the period prior to the March Revolution. The unbearable situation and misery experienced by work- ing classes was also closely related to alcoholism in the decades that followed, the period prior to WWI. The an- ti-alcohol campaigners kept warning about the spread of the spirit plague. Alcoholism was said to be disas- trous both for individuals as well as for the entire na- tion. Moralists kept warning of the harm alcohol could inflict on physical and mental health as well as the un- necessary expenses incurred due to frequent visits to the pub, which caused even more suffering to the im- poverished workers’ families. By improving the housing conditions of workers which would enable a decent fam- ily life, alcoholism was planned to be put under control. But efforts made by the anti-alcohol movements did not harvest crops. According to the words of Leopold Puhar, a workers’ activist and recovered alcoholic, in 1913 the entire families still suffered on account of »the drunkard 459 ABSTRACT father«. For a drunkard, his wife was said to be nothing more but a »modern slave« and the children the unfor- tunates wandering the streets hungry, neglected, bare- foot and dressed in rags. In Slovenia, non-alcohol pubs modelled according to the Swiss example remained an unrealised ideal. Similarly, the contribution treating the Jewish pop- ulation in Slovenia in the period up to WWII is also very interesting. Until the 19 th century, the European Jews were a minority which was completely different from the majority of the population in terms of religion, language, economic participation and also their way of life. Due to the influence of enlightenment and liberalism, Eu- ropean Jews gradually acquired the same rights as the other citizens. Once the emancipation of Jewish pop- ulation was achieved, the process of integrating Jews into the emerging modern society began. This emanci- pation process is of key importance when it comes to understanding the Jewish population in Slovenia. After the exile of Jews from Styria and Carinthia in 1497 and Carniola in 1515, Jews were not allowed to settle per- manently in this territory until the final emancipation of Austrian Jews in 1867. However, even after that only a small number of Jews settled in these areas. In the Prekmurje region, however, Jews were able to populate the area in a similar way as in other places in Hun- gary. With their gradual emancipation and successful economic integration in the agrarian environment, the largest Jewish community in the territory of present-day Slovenia had formed in the Prekmurje region by the end of the 19 th century. Based on official censuses held until 1931 and an almost complete census of the members of Jewish religious communities from 1937, the author of the contribution was able to conduct a thorough analy- sis of the development in Slovenian Jewish population. In comparison to other parts of Slovenia, the course of this development in Prekmurje was completely differ- ent. Jews left the villages and small towns of the eco- nomically underdeveloped Prekmurje and increasingly settled in the larger town centres outside Slovenia. On the contrary, the Jewish communities elsewhere in Slovenia were mainly composed of immigrants a large 460 portion of which had arrived only recently. As a distinc- tively modern population, they mostly lived in towns. In comparison to development in the rest of Slovene popu- lation, both Jewish communities were so successful in their integration into the modern bourgeois society that they represented a trend in terms of mobility, urbanisa- tion and demographic modernisation upon which the majority of the population was to develop in the future. The period of WWII brought grave disruptions into the course of everyday life. Based on a paper contained in the anthology, it can be established that schools re- mained Slovenian both during the Italian and, subse- quently, under German occupation. Already during the first year of occupation, the Italian High Commissioner adopted a series of new regulations along with provi- sions of the Italian legislation, as he wished to integrate the Slovenian schools into the existing Italian school system. He thus abolished all memorial days and school festivities which were, at that time, a constant occurrence in the Slovene school system. Moreover, he lowered the age upon which children had to start at- tending school to the age of 6. Furthermore, he pre- scribed new curricula. Fortunately, he did not attempt to try and eliminate the Slovene language classes; he even allowed teaching to be conducted in our language, but he eliminated Serbo-Croatian from the curricula of folk schools and secondary schools and introduced more Italian (non-compulsory) and physical education classes. Great changes were also introduced to histo- ry and geography lessons, as primary and secondary school students were to become closely acquainted with the occupying force’s culture through a glorification of Fascism and learning about Italy. University was open throughout the entire period of Italian occupation, but its functioning, and students in particular, were under the careful observing eye of the occupying forces. Even after the Italian capitulation and during the German oc- cupation, schools remained Slovenian. As far as physi- cal education and holidays in schools were concerned, the basic situation similar to the one from the time prior to the Italian occupation was soon established. In prin- ciple, the German occupying forces did not interfere 461 ABSTRACT with the structure and contents taught at the Ljubljana schools. The new curricula were mainly concerned with languages – German now acquired priority over the Ital- ian language. Among other things, anti-Communist lec- tures were introduced in the school year of 1943/1944. That year, Rupnik’s order abolished lectures and prac- tical lessons at the university due to war (recruitment into the Home Guard army and work service). This, however, did not mean that the university was closed. Examinations and promotions continued uninterrupt- edly. Besides the school policy and interferences by the occupying forces, classes were also affected by the neg- ative influence of »war indicators«, i.e. spatial inadequa- cy or lack of school facilities occupied by military units and refugees, numerous alarms and class interrup- tions, lack of fuel, limited lighting, work service for the implementation of fortification facilities high school stu- dents were also recruited in, etc. To the greatest extent, the consequences were evident in 1944 and 1945, but, despite extremely aggravated conditions, all Ljubljana elementary and secondary schools continued with their classes. By being adaptable and resourceful, they did more than just follow the decree issued by President Rupnik in October 1944 which forbade discontinuance of classes. With an improved living standard of the popula- tion after WWII, the objective of the economy was, among other things, to achieve better personal and so- cial standard. Its position during the socialist regime in Slovenia was determined by the revolutionary power or communists whose economic development orientation was outlined in the central and republican social plans. These regulated relations between federal units and de- fined the economic policy at the federal and republican level. In the first period following the war, the centre of the living standard was mainly directed towards provid- ing the common necessities for the population such as healthcare, social insurance, education and communal organisation, while personal standard was completely neglected and therefore stagnated at that time. The po- sition of personal and social standard gradually began to improve only in the mid-1950s as directions in the 462 economic development changed. At that time, the cen- tre of development shifted from the capital building pol- icy towards the improvement of living standard, which was then significantly improved in the 1960s due to the increase in personal spending, and grew into consum- erism in the 1970s (in that period, the quality of life im- proved for most of the population, both those who lived in cities and those living in province). Even though the 1980s witnessed general economic regression, along with political and overall crisis due to the flow of saved assets into consumption and grey economy, these fac- tors did not have a significant impact in terms of lower- ing the quality of life. The anthology presents the subject of the Modern- ist era, an important product of which was the emer- gence of science and establishment of national identity. The paper deals with the attempts of creating a Slov- ene scientific terminology after the March revolution, until the publication of the General Technical Diction- ary (Splošni tehniški slovar). This period of more than one hundred years can be labelled as a period of at- tempts in »breaking ground« in the field of natural sci- ence and technical terminology. Simultaneously with this process, there were also processes emerging in the establishment of Slovene identity and culture as well as processes of social modernisation and emancipation in the field of education and availability of knowledge and science. The process of forming terminology per se was namely an integral part of national and political re- quirements after the »utraquism« in secondary schools and, to a lesser extent, also universities. Due to only partial success of Slovenisation underwent by second- ary schools, the formation of terminology was also af- fected. The Slovene Society (Slovenska matica) was the first Slovene scientific association. As such, it played a key role in publishing Slovene school books used in secondary schools and thus also in the process of form- ing terminology. Also, it was important in the process of uniting Slovene intellectuals and scholars, thus form- ing a Slovene communication environment. In addition to composing terminology by sectors, preparations were also under way for the printing of a coherent Slovene 463 ABSTRACT natural science and technical vocabulary. These efforts were crowned with the publication of the »Scientific Ter- minology with Special Regard to Secondary Schools« (Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na sred- nja učiliš ča) in 1880. Nevertheless, efforts did not stop when the dictionary was published, as language is a living organism. The period of the second half of the 19 th century was also one of the most fruitful periods as far as technical inventions were concerned, which also meant the emergence of new expressions. Through the formation of Slovene terms, one can namely follow the reception of inventions. Efforts in the field of forming terminology thus leant on societies such as the Slov- ene Society, the Yugoslav Engineering Society (Društvo jugoslovanskih inženirjev) and the Association of Car- niolan Doctors (Društvo kranjskih zdravnikov). The con- cern for terminology changed only with the founding of Technical Faculty in 1919, when lecturers faced an acute problem regarding Slovene terminology and lit- erature. Lecturers did not publish works in the Slovene language as they had problems finding publishers. Stu- dents therefore had to study by means of the German literature. A turning point for the Slovene technical ter- minology occurred with the founding of Terminology Section at the Slovenian Academy of Sciences and Arts, as the technical part of the Section published the Gen- eral Technical Dictionary after a decade of preparations from 1962 to 1964. This represented a solid platform for Slovene technical terminology. The last chapter, Chapter IV, which is entitled »Im- ages of Transition« (Podobe tranzicije), mentions an ex- tremely important milestone in the Slovene economy, namely the period when Slovenia abandoned the social- ist and acquired the capitalist system. During the tran- sition period, an intensive process of transforming into a capitalist, market economy took place in Slovenia. The process was closely connected to macroeconomic stabi- lisation, ownership restructuring and state restructur- ing. The basic characteristics of the Slovene transition were the gradual nature of changes in the economic system and pragmatism of the economic policy, which was called gradualism. After the initial transition phase 464 which witnessed a typical decline in economic growth and living standards of the population, a rapid decrease of investments and employment along with consider- able macroeconomic instability, the Slovene economy entered the period of transformation recuperation as early as in 1993. This period was marked by intense restructuring in production and consumption as well as dynamic economic growth. In the first text of the final chapter, we can read about social conceptions and ide- as of people regarding socialism and post-socialism in connection to the textile industry. The textile industry is included in several stories of modernisation, as the textile factories are the very place where industrialisa- tion was born. In the modern period, textile factories be- came places where the processes of deindustrialisation are rapidly taking place. At the same time, the textile industry also has the key role in discussions about glo- balisation. Modernisation and transition are two terms which people in the socialist as well as the post-social- ist period intensively referred to. Papers on moderni- sation after WWII comprise industrialisation, urbani- sation and the social and political development carried out in the spirit of socialism. As the socialist countries dissolved, people began to speak of a new global truth which equated socialism with historic stagnation. In Slovenia of that time, discourses on modernisation were linked to the ideas of democracy, market economy and consumerism. Even though the terms modernisation, transition and globalisation are loose in meaning and are frequently not analytically conceived, they are elo- quent in pointing out social ideas and conceptions. The example of the still existing Predilnica Litija textile fac- tory included in the anthology shows how post-socialist companies introduced new work strategies in the con- text of »modernisation processes«. For Slovene entrepreneurship, transition was gen- erally considered a great trial. Entrepreneurship was certainly one of the key elements in the functioning of market economy. This was especially true during the transition from one social and political system to anoth- er. Under the previous system, Slovene companies were in »public ownership«. Changes in Slovenia in this field 465 ABSTRACT occurred as early as in 1988, when the newly adopted legislation enabled establishment of private companies and the beginning of the privatisation of the existing companies. The adopted legislation triggered two proc- esses: New, small companies were formed en masse, while large companies were broken up into smaller enti- ties. In 1990, as much as 1048% growth in the number of companies was recorded. Development of small busi- nesses was especially influenced by the Small Business Development Act adopted in 1991, and the Small Busi- ness Act adopted in 1994. The main processes taking place in entrepreneurship during transition were pri- vatisation and restructuring. In December 1990, two state institutions were established which controlled and regulated the processes of privatisation and restructur- ing in Slovenia: The Agency of the Republic of Slove- nia for Restructuring and Privatisation monitored and controlled the process, prepared instructions, approved privatisation programmes, while the Development Fund of the Republic of Slovenia was in charge of the re- structuring process in companies. Cases of privatisa- tion carried out prior to the adoption of the Ownership Transformation of Companies Act (ZLPP), which was adopted only in November 1992 due to various com- plications, were conducted in line with the Yugoslavian laws. If they wanted to continue to operate successfully, the companies had to restructure, especially in terms of ownership, size, finances, organisation, technology and human resources. The position of companies was very poor in the early 1990s and they mostly generated loss. Many of them met the criteria necessary to carry out the bankruptcy or winding off proceedings. It is to the newly established small companies with up to 50 employees that Slovenia should be grateful for, as they represented the most important source of new positions of employment, thus preventing an even greater unem- ployment rate. In the transition period, the directors of Slovene companies were also very pessimistic about the future of Slovene entrepreneurship. They were mainly unsatisfied by the attitude of the state, as the success of transition more or less depended on the latter. In a developed market economy, the state was able to in- 466 terfere with companies in its possession and with the companies from »the public sector« which were under its direct or indirect supervision. The state was also present in companies which could function in line with market principles but were unable to restructure with- out the help of the government. By means of its active policy, the state also indirectly facilitated the creation of new, private and rapidly growing companies. The tran- sition from a socialist to market economy, from the re- gional to national economy and the transition to great structural changes mainly due to the need to adjust to new markets represented a major challenge and test for the Slovene state or entrepreneurship. Despite all trials brought by the transition, it is impossible to ignore the fact that transition is the reason why the Slovene entre- preneurship developed a new image and opened up and became more competitive as well as comparable with the entrepreneurship in western states. 467 VIRI IN LITERATURA Arhivski viri A SŠM – Arhiv Slovenskega šolskega muzeja SŠM, Dokumentacijska zbirka Osnovne šole Arhiv Srbije i Crne gore ASCG 37, Zbirka Milan Stojadinovi ć AS – Arhiv republike Slovenije AS 1079, Zbirka normalij AS 14, Gubernij v Ljubljani AS 1589, Centralni komite ZKS 1941–1990 AS 1855, Odredi sedmega korpusa AS 199, Šef pokrajinske uprave v Ljubljani, Prosvetni oddelek AS 448, Zbornica za trgovino, obrt in industrijo v Lju- bljani AS 621, Fond Slovenska matica AS 68, Kraljeva banska uprava Dravske banovine, Up- ravni oddelek AS 77, Banski svet Dravske banovine ASCG 37, Zbirka Milan Stojadinovi ć ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana LJU 439, Zbirka Ul čar, Ljubljana LJU 489, Mesto Ljubljana, Splošna mestna registratu- ra, REG I LJU 500, domovinski oddelek Viri in literatura 468 LJU 504, popisi prebivalstva LJU 708, Mesto Ljubljana, Mestni fizikat LJU 88, Okrožno gospodarsko sodiš če v Ljubljani, sodni registri in spisovno gradivo Tiskani in drugi viri Tiskani viri Bericht der Handels- und Gewerbekammer für das Kronland Krain zu Laibach an das hohe k. k. Mi- nisterium für Handel und Volks-Wirthschaft über den landwirtschaftlichen, industriellen und com- merziellen Zustand ihres Kammerbezirkes in den Jahren 1857 bis inclus. 1860, Laibach 1861. Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. marta 1931 godine, knjiga 1 – prisutno stanovništvo, broj ku ća i doma ćinstava, Državna štamparija, Beograd 1937. Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. marta 1931 godine, knjiga 3 – prisutno stanovništvo po pismenosti i starosti, Državna štamparija, Beograd 1938. Dokumentacija Tiskarne Tone Tomši č, osebno gradivo Franceta Kresala Gesetz vom 25. Mai 1868, wodurch die interconfessio- nellen Verhältnisse der Staatsbürger in den darin angegebenen Beziehungen geregelt werden, št. 49. V: Reichs-Gesetz-Blatt für das Kaiserthum Oester- reich, 1868, št. 19. Gesetze und Verordnungen in Justiz Fache vom Jahre 1840 für die deutschen Staaten der Österreichi- sche Monarchie. Kaledoiskop razvoja obrti in industrije na slovenskem ozemlju gledan skozi prizmo reklame in propagan- de do razpada Avstrije, Rokopis, Ljubljana 1964. Krajevni leksikon dravske banovine: krajevni reperto- rij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgo- dovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujsko- prometnimi podatki vseh krajev dravske banovine, Uprava Krajevnega leksikona dravske banovine, Ljubljana 1937. 469 VIRI IN LITERATURA Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, Poro čilo o delu Agencije RS za prestrukturiranje in privati- zacijo, Agencija RS za prestrukturiranje in privati- zacijo, Ljubljana 1999. Leksikon ob čin za Kranjsko: izdelan po rezultatih popi- sa ljudstva dne 31. grudna 1900, Wien 1906. Oesterreichische Statistik, I. Band, 2. Heft: Die Bevöl- kerung der im Reichsrathe vertretenen Königrei- che und Länder nach Religion, Bildungsgrad, Um- gangssprache und nach ihren Gebrechen, Wien 1882. Oesterreichische Statistik, I. Band, 2. Heft: Die Bevöl- kerung der im Reichsrathe vertretenen Königrei- che und Länder nach Religion, Bildungsgrad, Um- gangssprache und nach ihren Gebrechen, Wien 1882. Oesterreichische Statistik, LXIII Band, 1. Heft: Die Summarischen Ergebnisse der Volkszählung, Wien 1902. Oesterreichische Statistik, LXIII Band, 1. Heft: Die Summarischen Ergebnisse der Volkszählung, Wien 1902. Oesterreichische Statistik, XXXII. Band., Wien 1892. Petit na petit. Sindikalno glasilo Tiskarne Tone Tomši č. Popis stanovništva 1921. Reichs Gesetz- und Regierungsblatt für das Kaiserthum Österreich. Reichs-Gesetz-Blatt für das Kaiserthum Oesterreich, 1868, št. 19. Reichsgesetzblatt für das Kaiserthum Österreich (RG- Bl). Reichs-Gesetz-Blatt für das Kaiserthum. Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske bano- vine. Special Orts-Repertorium von Krain: Obširen imenik krajev na Kranjskem, Wien 1884. Special Orts-Repertorium von Krain: Specijalni reper- torij krajev na Kranjskem: na novo predelan po re- zultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890, Wien 1894. Special Orts-Repertorium von Steiermark: Obširen ime- nik krajev na Štajerskem, Wien 1883. 470 Special Orts-Repertorium von Steiermark: Specijalni repertorij krajev na Štajerskem: na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890, Wien 1893. Specialni krajevni repertorij za Štajersko: izdelan na podlagi podatkov ljudskega štetja z dne 31. decem- bra 1910, Wien 1918. Spezialortsrepertorium von Krain: Bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezem- ber 1910, Wien 1919. Splošni pregled Dravske Banovine: Glavni statisti čni podatki. Upravna, sodna in cerkvena razdelitev ter imenik krajev po stanju 1. julija 1939 z dvema ze- mljevidoma, Priredil Državni statisti čni urad v Za- grebu, Kraljevska banska uprava Dravske banovi- ne, Ljubljana 1993. Splošni tehniški slovar, Zveza inženirjev in tehnikov LRS Slovenija, Tehniška sekcija Terminološke sek- cije pri SAZU, Ljubljana 1962. Statisti čki godišnjak 1938–1939, knjiga IX. Državna štamparija, Beograd 1993. Statisti čki godišnjak 1938–1939; Statisti čki godišnjak 1940, knjiga X, državna štamparija, Beograd 1941. Stenographischer Bericht der 22. Sitzung des Landta- ges zu Laibach am 29. Jänner 1866. V: Berichte über die Verhandlungen des krainischen Landta- ges zu Laibach in den Monaten November bis De- zember 1865, Januar bis Februar 1866. The European Observatory for SMEs. First Annual Re- port. European Network for SME Research, Zoeter- meer: EIM Small Business Research and Consul- tancy, 1993. Uradni listi Uradni list RS Uradni list SFRJ Uradni list SRS Časopisje Delo Gospodarska gibanja Gospodarski vestnik 471 VIRI IN LITERATURA Journal des osterrechischen Lloyd Jutro Ljubljanski škofijski list Novice Slovenec Tednik Triester Zeitung Drugi viri Banka Slovenije (Bilteni BS, Letna poro čila 1991–1996) EBRD – European Bank for Reconstruction and Develo- pment, http://www.ebrd.com/ Statisti čni letopisi ONZ (od leta 1994 MNZ) Statisti čni urad Republike Slovenije (SURS), http:// www.stat.si/ Uporabni internetni naslovi Urad za makroekonomske analize in razvoj – UMAR (Delovni zvezki, Ekonomska ogledala, Journal for Institutional Innovation Development and Transi- tion, Pomladanska/jesenska poro čila, Poro čila o človekovem razvoju) Zadnje poro čilo o delu Agencije za revidiranje na dan 31. 07. 2004, http://www.arlpp.gov.si/aktualno. htm, 27. 02. 2008 Zavod SR Slovenije za statistiko Literatura AGNELLI, Arduino: La genesi dell’idea di Mitteleuropa, Publicazioni della Facolta di giurisprudenza della Universita di Trieste 11, Milano 1973. AHASVERUS (dr. PAVEL Turner): Nekaj o naših socijal- nih i ojkonomijskih zadevah, Kres, Leposloven in znanstven list, IV. Letnik, Celovec 1884, str. 33–35; 93–95. ANDREJKA, Rudolf: Fidelis Terpinc. V: Kronika sloven- skih mest, št. 2, 1934, str. 114–120. ANDREJKA, Rudolf: Najstarejše ljubljanske industrije. V: Kronika slovenskih mest, št. 3, 1934. ASHWIN, Sarah: Redefining the Collective: Russian Mi- neworkers in Transition. V: Burawoy, Michael in 472 Katherine Verdery (ur.): Uncertain Transition: Eth- nographies of Change in the Postsocialist World, Rowman & Littlefield, Lanham 1999. BARKAI, Avraham: Jüdisches Leben unter der Vervo- lgung. V: Deutsch-jüdische Geschichte in der Ne- uzeit, 4. del: Aufbruch und Zerstörung, München 1997. BAUMAN, Zygmunt: The Polish Predicament: A Model in Search of Class Interests, Telos 25/2, 1992. BECKER, Peter: Verderbnis und Entartung. Eine Ge- schichte der Kriminologie des 19. Jahrhunderts als Diskurs und Praxis, Göttingen 2002. BELLER, Steven: Wien und die Juden 1867–1938, Bö- hlau, Wien, Köln in Weimar 1993. BENEDER, Beatrix: Männerort Gasthaus? Öffentlich- keit als sexualisierter Raum, Frankfurt am Main, New York 1997. BENEDETI Č, Ana (ur.): Slovenski študenti in Univerza 1941–1945: (fotografski zbornik), Univerza, Zve- za druženj borcev in udeležencev NOB, Ljubljana 1999. BER ČI Č, Branko: Tiskarstvo na Slovenskem, Zgodovin- ski oris, Odbor za proslavo 100-letnice grafi čne or- ganizacije na Slovenskem, Ljubljana 1969. BERDAHL, Daphne, MATTI, Bunzl, LAMPLAND Martha (ur.): Altering States: Ethnographies of transition in Eastern Europe and the former Soviet Union. University of Michigan Press, Michigan 2000. BEREND, Tibor Ivan: History derailed: Central and Ea- stern Europe in the long nineteenth Century, Uni- versity of California Press, Berkeley, Los Angeles 2003. BERGHOFF, Hartmut: Moderne Unternehmensgeschi- chte, Padeborn, München, Wien, Zürich 2004. BI ĆANI Ć, Rudolf: Ekonomska povijest medju ekonom- skim in historijskim naukama. V: Kosov zbornik, Zgodovinski časopis 1952/1953. BIERMANN, Benno: Die Soziale Struktur der Unter- nehmerschaft, Stuttgart 1971. BLAZNIK, Pavle et al. (ur.): Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev I. (1970) in II. (1980), Državna založba Slovenije. 473 VIRI IN LITERATURA BLEIWEIS, Janez: Slovensko berilo za drugi gimnazial- ni razred, Jožef Blaznik, Ljubljana 1852. BOHINC, Rado, MILKOVI Č, Nina (ur.): Privatizacija na Slovenskem 1990–1992, Zbornik, Slovenski inšti- tut za management Ljubljana d.d., DZS, d.d., Lju- bljana 1993. BONCELJ, Jože: Bankrotirana družba, Izmišljeni la- stniki, SAN-PRO, Ljubljana 1999. BORAK, Neven, LAZAREVI Ć, Žarko (ur.): Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. stoletju, 1918–1945– 1991, Cankarjeva založba, Ljubljana 1996. BORAK, Neven, LAZAREVI Ć, Žarko, PRIN ČI Č, Jože (ur.): Od kapitalizma do kapitalizma, Izbrane zami- sli o razvoju slovenskega gospodarstva v XX. Stole- tju, Cankarjeva založba, Ljubljana 1997. BORAK, Neven, OVIN, Rasto (ur.): Prehod in prestruk- turiranje slovenskega gospodarstva, 1. letna konfe- renca Znanstvene sekcije Zveze ekonomistov Slove- nije, Zveza ekonomistov Slovenije, Ljubljana 1997. BORAK, Neven: Denarne reforme, Cankarjeva založba, Ljubljana 1998. BORAK, Neven: Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije, Znanstveno in publicisti čno središče, Ljubljana 2002. BORAK, Neven: Gospodarski vzroki razpadanja Jugo- slavije: ekonomsko-zgodovinska razlaga, Doktor- ska disertacija, Ljubljana 2001. BORAK, Neven: Iskanje Guliverja ali kako preživeti?, Znanstveno in publicisti čno središče, Ljubljana 1994. BORAK, Neven: Spo četje ekonomske samostojnosti, Znanstveno in publicisti čno središče, 1. natis, Zbirka Forum, Ljubljana, 1992. BRADLEY, Harriet, ERICKSON, Mark, STEPHENSON Carol, WILIAMS Steve: Myths at Work, Polity Press, Cambridge 2000. BRAJER, Metod: Spomini na čas, ki ga je vredno po- mniti, Maxinel, Ljubljana 2003. BRANDTSTÄDTER, Susanne: Transitional Spaces: Postsocialism as Cultural process: Introduction, Critique of Anthropology 27/2, 2007. 474 BREZIGAR, Milko: Osnutek slovenskega narodnega go- spodarstva, Omladina, Celje 1918 BRITOVŠEK, Marjan: Razkroj fevdalne agrarne struk- ture, Slovenska matica, Ljubljana 1964. BROLIH, Janez et al: 130 let Blasnikove tiskarne, Sin- dikalna podružnica Blasnikove tiskarne, Ljubljana 1959. BROVINSKY, Boris: Kako so konjske mo či izpodrivale konje, Tehniški muzej Slovenije, Ljubljana 2005. BRUMEN, Borut: Na robu zgodovine in spomina: ur- bana kultura Murske Sobote med letoma 1919 in 1941, Pomurska založba, Murska Sobota 1995. BUCHOWSKI, Micha ł: Rethinking Transformation: An Anthropological Perspecitve on Postsocialism, Wy- dawnictwo Humaniora, Poznan 2001. BURAWOY, MichaeL, LUKACS, János: The Radiant Past: Ideology and Reality in Hungary’s Road to Ca- pitalism, University of Chicago, Chicago 1992. BURAWOY, Michael, VERDERY, Katherine (ur.), Un- certain Transition: Ethnographies of Change in the Postsocialist World, Rowman & Littlefield, Lanham 1999. CASSIS, Youssef, MINOGLOU, Ioanna Pepelasis: Entre- preneurship in Theory and History, State of the Art and New Perspectives. V: Youssef Cassis, Ioanna Pepelasis Minoglou (izd.), Entrepreneurship in The- ory and History, New York 2005. CASSON, Mark et al.: Introduction. V: Mark Casson, Bernard Yeung, Anarudha Basu, Nigel Wadeson, The Oxford Handbook of Entrepreneurship, Oxford 2006. CASSON, Mark, GODLEY, Andrew: Entrepreneurship and Historical Explanation. V: YOUSSEF, Cassis, MINOGLOU, Ioanna Pepelasis: Entrepreneurship in Theory and History, New York 2005. CASSON, Mark: The Entrepreneur. An Economic The- ory, Second Edition, Cheltenham/ Northhampton 2003. CIGALE, Matej: Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja u čiliš ča, Slovenska matica, Lju- bljana 1880. 475 VIRI IN LITERATURA CIPERLE, Jože, VOVKO, Andrej: Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, Slovenski šolski muzej, Ljubljana 1987. CIPERLE, Jože: Okupatorjevo šolstvo. V: Pionir, št. 9, 1980/1981, str. 6–9. COLE, Arthur H.: Business Enterprise in it’s Social Set- ting, Cambridge 1959. COLE, Arthur H.: Entrepreneurship and Entrepreneu- rial History. V: Change and the Enterpreneur: Po- stulates and Patterns for Entrepreneurial History, Cambridge 1949. COLE, Arthur H.: Preface. V: Change and the Entrepre- neur, Postulates nad Patterns for Entrepreneurila History, Cambridge 1949. CVIRN, Janez. Ekološki problemi v Celju med obema vojnama. V: Celjski zbornik 1994, Celje 1994, str. 159–171. CVIRN, Janez: Aufbiks! Nacionalne razmere v Celju na prelomu 19. v 20. stoletje, Visual Production, Celje 2006. CVIRN, Janez: Ko čevar, Ferdo. V: Enciklopedija Slove- nije, 5. knjiga, Mladinska knjiga, Ljubljana 1991, str. 178–179. CVIRN, Janez: Razvoj ustavnosti in parlamentarizma v Habsburški monarhiji: Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918), Filozofska fakulteta, Odde- lek za zgodovino, Ljubljana 2006. ČEPI Č, Zdenko (ur.): Podjetništvo na Slovenskem, Raz- prave s simpozija v Ljubljani 19. 1. 1994, Prispevki za novejšo zgodovino, letnik XXXIV, št. 1, 1994, In- štitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 1994. ČEPI Č, Zdenko et al.: Slovenska novejša zgodovina 1, Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodne- ga priznanja Republike Slovenije 1848–1992, Mla- dinska knjiga, Inštitut za novejšo zgodovino, Lju- bljana 2005. ČEPI Č, Zdenko et al: Slovenska novejša zgodovina 2, Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodne- ga priznanja Republike Slovenije 1848–1992, Mla- dinska knjiga, Inštitut za novejšo zgodovino, Lju- bljana 2005. 476 ČEPI Č, Zdenko: Agrarna reforma in kolonizacija v Slo- veniji 1945–1948, Obzorja, Maribor 1995. ČERNY, Dragica: Rast prebivalstva v Prekmurju. V: Kronika, 1, št. 2, 1953. DEMŠAR, Viktorijan: Slovenske pridige Petra Pavla Gla- varja, Mohorjeva družba, Celje 1991. DIENES, Gerhard: Südwärts, Die Südbahn, Vom Do- nauraum zur Adria (Wien-Graz-Marburg-Laibach- Triest), Leykam Verlag, Graz, Wien 1987. DUDECK, Heinz: Die Zukunf beginnt in den Köpfen, Ingenieure und die Geisteswissenschaft. V: Forsc- hung und Lehre, l. 4, št. 1, 1997, str. 3–6. DUKOVSKI, Darko: Židovi u Istri izme đu dva svjetska rata. V: Časopis za suvremenu povijest, 29, 1997, št. 1, str. 81–82. DUNN, Elizabeth C.: Privatizing Poland, Baby food, Big Business, and the Remaking of Labor, Cornel Uni- versity, London, Ithaca 2004. ERJAVEC, Fran: Slovenska terminologija za mineralo- gijo. V: Glasnik slovenski, let. 9, zv. 9, št. 7, 1866, str. 270–273. FALCONE, Thomas: Entrepreneurship, A Diverse Con- cept In a Diverse World, prispevek na konferenci Entrepreneuership in a Diverse World, January 13.–16. 2005. Objavljeno na spletni strani: http:// www.sbaer.uca.edu/research/sbi/2005/pdffiles/ papers/21.pdf, (4. 3. 2008). FERGUSON, James: Expactations of modernitty: Myths and meanings of urban life on the Zambian copper- belt, Univeristy of California, Berkeley, Los Angeles 1999 FERENC, Tone: Fašisti brez krinke: dokumenti 1941– 1942, Obzorja, Maribor 1987. FISCHER, Jasna, GESTRIN, Ferdo, JANŠA - ZORN, Ol- ga, KRESAL, France, LAZAREVI Ć, Žarko (ur.): Po- gled v zgodovino slovenskega podjetništva, Razum, Vrhnika 1998. FISCHER, Jasna, LAZAREVI Ć, Žarko, PRIN ČI Č, Jože: The Economic History of Slovenia (1750–1991), Ra- zum, Vrhnika 1999. FISCHER, Jasna: Čas vesolniga socialnega punta se bliža- socialna in politi čna zgodovina delavskega 477 VIRI IN LITERATURA gibanja v Ljubljani od za četkov do leta 1889, Repu- bliška konferenca ZSMS, Univerzitetna konferenca ZSMS, Ljubljana 1983. FISCHER, Jasna: Družba, prebivalstvo in poklici, Inšti- tut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2005. FISCHER, Jasna: Modernizacija slovenskih dežel v Av- stro-Ogrski monarhiji. V: Prispevki za novejšo zgo- dovino, letnik XLII, št. 2, 2002, str. 33 – 42. FISCHER, Jasna: Slovenska gospodarska bilanca ob vstopu v Jugoslavijo, Prevrati in slovensko gospo- darstvo v XX. stoletju, Cankarjeva založba, Ljublja- na 1996. FISCHER, Rolf: Entwicklungsstufen des Antisemiti- smus in Ungarn 1867–193, Die Zerstörung der ma- gyarisch-jüdischen Symbiose, München 1988. GABERC, Slavko: Tiha asimilacija istrskih Židov. V: Pri- morska srečanja, št. 229, 2000, str. 345–349. GANTAR, Kajetan: Utrinki ugaslih sanj: spomini na mladost, Slovenska matica, Ljubljana 2005. GESTRIN, Ferdo, MELIK, Vasilij: Slovenska zgodovina: od konca 18. stoletja do 1918, Državna založba Slo- venije, Ljubljana 1966. GESTRIN, Ferdo: Nekaj pogledov na gospodarsko zgo- dovino v slovenskem zgodovinopisju. V: Zgodovin- ski časopis, XXXVI, št. 3, 1982, str. 205–211. GESTRIN, Ferdo: Oris gospodarstva na Slovenskem v prvem obdobju kapitalizma (do leta 1918). V: Kro- nika, letnik 17, zvezek 1, str. 1–8. GESTRIN, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitali- zem, Slovenska matica, Ljubljana 1991. GLASER, Hermann: Industriekultur und Alltagsleben. Vom Biedermeier zur Postmoderne, Frankfurt am Main 1994. GODEŠA, Bojan: Kdor ni z nami, je proti nam: slovenski izobraženci med okupatorji, Osvo bodilno fronto in protirevolucionarnim taborom, Cankarjeva založ- ba, Ljubljana 1995. GOSCHLEr, Constantin: Deutsche Naturwissenschaft und naturwissenschaftliche Deutsche, Rudolf Vir- chow und die »deutsche Wissenschaft«. V: Wissen- schaft und Nation in der europäischen Geschichte, 478 Campus Verlag, Frankfurt an der Main in New York 2002, str. 106–112. GRANDA, Stane: Obremenitev slovenskega kmeta z dav- ki 1850–1914, Magistrska naloga, Ljubljana 1978. HANNERZ, Ulf: Transnational Connections: Culture, People, Places, Routledge, London 1996. HAUPTMANN, Fran: Neprodirnost, v fiziki nepotreben izraz. V: Kres, podu čen in znanstven list, let. 5, št. 1, 1885, str. 45–53. HENRIK, Rejc: Družbeni standard-stanovanja, rekre- acija, izobraževanje, prehrana ..., Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije, Center za raziskovanje javnega mnenja, Ljubljana 1969. HERTZ, dr. Friedrich: Die Schwierigkeiten der industri- ellen Produktion in Österreich, Zeitschrift für Vol- kswirtschaft, Sozialpolitik und Verwaltung, Organ der Gesellschaft österreichischer Volkswirte, Neun- zehnter Band, Wien und Leipzig 1910. HIRST, Paul, THOMPSON, Grahame: Globalization in Question: The International Economy and the Pos- sibilities of Governance, Policy Press, Cambridge 1996. HLUBEK, F. Xaver: Der Verkehr zwischen Triest und der Monarchie, und die Wien-Triester Eisenbahn, Wien 1841, str. 14–15; 38–39. HLUBEK, F. Xaver: Herausgegeben von k. k. Landwirt- schaftsgesellschaft für Steiermark, Gratz 1844. HOBSBAWM, Eric: O istoriji, Beograd 2003. HO ČEVAR, Toussaint: Finan čno posredovanje v ve čje- zi čni državi – primer slovenskega delniškega ban- čništva v Avstriji, 1900–1912. V: Ban čni vestnik, letnik 35, št. 12, 1986, str. 384–389. HO ČEVAR, Toussaint: Slovenski družbeni razvoj: izbra- ne razprave, Prometej, New Orleans 1979. HO ČEVAR, Toussaint: Slovensko poslovno ban čništvo 1913–1941. V: Ban čni vestnik, I. del št. 7, 1984, I. del, št. 7, 1984, str. 230–234. HO ČEVAR, Toussaint: Slovensko poslovno ban čništvo 1913–1941. V: Ban čni vestnik, I. del št. 7, 1984, II. del, št. 9, 1984, str. 267–272. HO ČEVAR, Toussaint: Slovensko poslovno ban čništvo kot inovacijski dejavnik 1900–1930, KOS, Peter et 479 VIRI IN LITERATURA al. (ur.): Zgodovina denarstva in ban čništva na Slo- venskem: posvetovanje ob štiridesetletnici Denar- nega zavoda Slovenije, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 1987. HO ČEVAR, Toussaint: Za četki slovenskega poslovnega ban čništva 1900–1912. V: Ban čni vestnik, št. 12, 1983, str. 335–343. HOEN, W. Herman: The transformation of economic systems in central Europe, Studies in comparative economic systems, Northampton, 1998. HORVAT, Avgust: Življenjska raven in nje problemi. V: Meddobje, 28, št. 1/2, 1994, str. 124–136. HRIBAR, Angelika: Rodbinska kronika Dragotina Hri- barja in Evgenije Šumi, Knjižnica Kronike – časopi- sa za slovensko krajevno zgodovino 11 in Mohorje- va družba, Ljubljana 2008. HROCH, Miroslav: Social preconditions of national revi- val in Europe: Acomparative analysis of the social composition of patriotic groups among smaller Eu- ropean nations, Cambridge University Press, Cam- bridge 1985. ILEŠI Č, Svetozar: Gospodarska struktura Slovenije v luči poklicne statistike in delavskega zavarovanja, Socialno ekonomski institut v Ljubljani, Ljubljana 1939. JENKO, Jože: Vloga Škofje Loke v snovanju železniške- ga omrežja. V: Loški razgledi VI/1959, Muzejsko društvo v Škofji Loki 1959, str. 182. JONES, Geofferey, WADHWANI, R. Daniel: Entreprene- urship and Business History, Renewing the Rese- arch Agenda, working paper, 2006. Working paper se nahaja na spletnem naslovu: http://www.hbs. edu/research/pdf/07-007.pdf /(4. 3. 2008). KANN, Robert A.: The multinational Empire nationali- sm and national reform in the Habsburg Monarchy 1848–1918, Octagon books, INC, New York 1964. KERSNIK, Aleš: Pojam društvenih službi i opšte potro- šnje. V: Teoretski osnovi odnosa izmedju li čne i op- šte potrošnje, 1, Ekonomski inštitut SR Slovenije, Ljubljana 1962. 480 KERSNIK, Aleš: Pojam li čne potrošnje. V: Teoretski osnovi odnosa izmedju li čne i opšte potrošnje, 1, Ekonomski inštitut SR Slovenije, Ljubljana 1962. KERSNIK, Aleš: Pojam potreba. V: Teoretski osnovi od- nosa izmedju li čne i opšte potrošnje, št. 1. KERSNIK, Aleš: Pojam životnog standarda. V: Teoretski osnovi odnosa izmedju li čne i opšte potrošnje, 1, Ekonomski inštitut SR Slovenije, Ljubljana 1962. KERŠOVAN, Ferid G.: Spomini na gospodarsko in soci- alno življenje v Prekmurju. V: Kronika, XII, 1964, št. 3, str. 169–184. KOCKA, Jürgen: Unternehmer in der deutschen Indu- strialiesierung, Göttingen 1975. KOČEVAR, Ferdo: Pomenki o naših literarnih zadevah, I. del, Slovstvo. V: Glasnik slovenski, let. 10, list 14, 1867, str. 218–220. KOKOLJ, Miroslav: Prekmurje v prevratnih letih 1918– 1919. V: Liška, Janko et al. (ur.), Revolucionarno vrenje v Pomurju v letih 1918–1920: zbornik raz- prav s simpozija v Radencih, Pomurska založba, Ljubljana 1981. KOMEL, Vladka: Pregled zakonodaje na podro čju pla č v Republiki Sloveniji od leta 1987 dalje, Elaborat Ministrstva za delo, rokopis. KOS, Janez: Kranjske deželne elektrarne. V: Zgodovin- ski časopis, št. 1–2, 1976. KOVA Č, Bogomir: Uvod v podjetništvo: analiza poslov- nega na črta, Univerza, Ljubljana 1990. KOVA ČI Č, Lojze: Prišleki, Slovenska matica, Ljubljana 1984. KRANJC, Cene: Naše tiskarstvo v letih 1918–1938. V: Jože Lavri č et al (ur.): Spominski zbornik Slovenije, Jubilej, Ljubljana 1939, str. 226–262. KRANJC, Janez: Prispevek Frana Mikloši ča k oblikova- nju slovenske pravne terminologije v prvem letni- ku dvojezi čnega izhajanja državnega zakonika in vladnega lista avstrijskega cesarstva. V: Mikloši čev zbornik. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti : Filozofska fakulteta, Odsek za slo- vanske jezike in književnosti, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture : Znanstveni inštitut v Mariboru : Univerza, str. 117–122. 481 VIRI IN LITERATURA KRAŠOVEC, Tone: Deset let gospodarskega razvoja v samostojni Sloveniji, Združenje Manager, Razum, dr. Krašovec & Co. d.n.o., Ljubljana 2001. KREK, Janez Evangelist: Stanovanja delavskega ljud- stva, Katoliški obzornik, letnik I, Ljubljana 1897. KRESAL, France,: Zgodovina predilnice Litija 1886– 1986, Predilnica Litija 100 let, Predilnica Litija, Li- tija 1986. KRESAL, France: Mezde in pla če na Slovenskem od novele obrtnega reda 1885 do kolektivnih pogodb 1991. V: Prispevki za novejšo zgodovino, letnik XXXV, št. 1/2, 1995, str. 7–23. KRESAL, France: Oris gospodarskega razvoja Slovenije in ekonomskega položaja delavstva 1918–1941. V: Janko Tedeško (ur.), Delavsko gibanje v Sloveniji 1918–1941, Center za obveš čanje in propagando pri RK ZMS, Ljubljana 1974. KRESAL, France: Osebni dohodek. V: Enciklopedija Slovenije – 8. zvezek, Ljubljana 1994, str. 185–186 KRESAL, France: Tekstilna industrija v Sloveniji, Borec, Ljubljana 1976. KUB Ů, Eduard: Lusatian Sorbs in Germany before the Second Worls War: the influence of the economy on the national question. V: Teichova, Alice, Matis Her- bert, Patek, Jaroslav (ur.): Economic Change ans the National Question in the Twentieth-Century Eu- rope, Cambridge university Press, Cambridge 2000. KÜRTI, Laszlo: Fieldwork Experiences in Socialist and Post-socialist Hungarian Communities. V: Šmitek, Zmago, Murši č, Rajko (ur.), MESS Mediterranean Ethnological Summer School Piran, Pirano, Slove- nia 1997 and 1998, Vol. 3., Župani čeva knjižnica, Ljubljana 1996. KUZMI Č, Franc: Posebnosti židovske populacije v pa- nonskem prostoru glede izseljenstva in sezonstva. V: Lukšič Hacin, Marina (ur.), Sezonstvo in izse- ljenstvo v panonskem prostoru: sosedstvo Avstri- je, Hrvaške, Madžarske in Slovenije, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2003. KYOVSKÝ, Rudi: Socialne razmere našega delavstva v Kropi, Kamni gorici in Železnikih proti koncu XIX. Stoletja. V: Kronika, leto I, 1953, št. 2, str. 81–89. 482 LAMPLAND, Martha: The advantages of being collectivi- zed: cooperative farm managers in the postsocialist economy. V: Hann, Chris (ur.), Postsocialism, Ide- als, Ideologies and Practices in Eurasia, Routledge, London 2002. LAVRI Č, Jože et al. (ur.):, Spominski zbornik Sloveni- je: ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, Jubilej, Ljubljana 1939. LAZAREVI Ć, Žarko, BORAK, Neven (ur.): Gospodarske krize in Slovenci, Inštitut za novejšo zgodovino, Zveza ekonomistov Slovenije, Ljubljana 1999. LAZAREVI Ć, Žarko, PRIN ČI Č, Jože: Ban čniki v ogledalu časa, Življenjske poti slovenskih ban čnikov v 19. in 20. stoletju, Združenje bank Slovenije, Ljubljana 2005. LAZAREVI Ć, Žarko, PRIN ČI Č, Jože: Zgodovina sloven- skega ban čništva, Združenje bank Slovenije, Lju- bljana 2000. LAZAREVI Ć, Žarko,: Economy and Nationalism in Yu- goslavia. V: Schultz, Helga Kubu, Edvard (eds.): History and Culture od Economic nationalism in East Central Europe, Berlin Wissenschafts-Verlag, Berlin 2006. LAZAREVI Ć, Žarko: »Aristokrati« in »demokrati« med za- družniki? V: MIHELI Č, Darja (ur.): Gestrinov zbor- nik, Ljubljana 1999, str. 351–363. LAZAREVI Ć, Žarko: Dr. Ivan Slokar –zgodovinar, geo- graf, pravnik bančnik in izumitelj. V: Ban čni ve- stnik, letnik 51, št. 4, april 2002, str. 47–49. LAZAREVI Ć, Žarko: Društvo ban čnih zavodov Sloveni- je, Ob osemdesetletnici ustanovitve društva 21. de- cember 1921, Združenje bank Slovenije, Ljubljana 2002. LAZAREVI Ć, Žarko: Gospodarski vidiki slovenskega ži- vljenja v Jugoslaviji do druge svetovne vojne, Slo- venci in Makedonci v Jugoslaviji, Znanstveni inšti- tut Filozofske fakultete v Ljubljani, Inštitut za naci- onalno zgodovino Skopje, Ljubljana, Skopje 1999. LAZAREVI Ć, Žarko: Kme čki dolgovi na Slovenskem, Socialno-ekonomski vidiki zadolženosti slovenskih kmetov 1848–1948, Znanstveno in publicisti čni središ če, Ljubljana 1994. 483 VIRI IN LITERATURA LAZAREVI Ć, Žarko: Prebivalstvo, družba, gospodarstvo pri Slovencih v tridesetih letih, Slovenska trideseta leta, Simpozij 1995, Slovenska matica v Ljubljani, Ljubljana 1997. LAZAREVI Ć, Žarko: Slovenski bančniki in leto 1945. V: Bančni vestnik, letnik 51, št. 10, oktober 2002, str. 55–57. LAZAREVI Ć, Žarko: Slovenski nacionalni interes v go- spodarstvu do druge svetovne vojne. V: Zgodovin- ski časopis št. 1–2, 2005, str. 101–110. LAZAREVI Ć, Žarko: Slovensko kmetijstvo od zemljiške odveze do druge svetovne vojne, Zbornik ob 100-le- tnici Kmetijskega inštituta Slovenije, Kmetijski in- štitut Slovenije, Ljubljana 1998. LAZAREVI Ć, Žarko: Slovensko kmetijstvo od zemljiške odveze do druge svetovne vojne. V: Adami č, France et al: Zbornik ob 100-letnici Kmetijskega inštitu- ta Slovenije, Kmetijski inštitut Slovenije, Ljubljana 1998, str. 13–30. LAZAREVI Ć, Žarko: So časnost slovenskega gospodar- skega razvoja. V: Zgodovinski časopis, letnik 61, št. 3–4, 2007, str. 393–410. LESKOVEC, Antoša: Gospodarstvo v Mariboru od srede 19. stoletja do prve svetovne vojne, Od Maribora do Trsta (1850–1914). V: Friš, Darko, Rozman, Franc (ur,): Zbornik referatov, Pedagoška fakulteta, Mari- bor 1998, str. 105–125. LESKOVEC, Antoša: Upravni in gospodarski razvoj Ma- ribora v 19. Stoletju. V: Kronika, časopis za slo- vensko krajevno zgodovino, št. 2–3, 1983, str. 167– 175. LEVI ČNIK, Avgust: Alkohol in tuberkuloza. V: Zlata do- ba, letnik VII, 1913, str. 32–35. LUKMAN, Franjo: Sadjarstvo v Dravski banovini. V: Kmetijstvo dravske banovine, Ljubljana 1933, str. 36–58. LUTHAR, Oto, ŠUMI, Irena: Living in Metaphor, Jews and anti-Semitism in Slovenia. V: Moskovich, Wolf, Jews and anti-semitism in the Balkans, Scientific Research Center of the of the Slovenian Academy of Sciences and Arts, Hebrew University, Jerusalem 2004, str. 29–48. 484 MAKAROVI Č, Gorazd: Slovenci in čas. Odnos do časa kot okvir in sestavina vsakdanjega življenja, Krtina, Ljubljana 1995. MAKAROVI Č, Gorazd: Slovenci in čas. Odnos do časa kot okvir in sestavina vsakdanjega življenja. Lju- bljana, Krt, Ljubljana 1995. MARTIN, Emily: Flexible Bodies, Beacon Press, Boston 1994. MCCAGG, William O: A History of Habsburg Jews 1670–1918, Indiana University Press, Blooming- ton, Indianapolis 1989. MELIK, Vasilij: Rast mestnega prebivalstva na Sloven- skem pred prvo svetovno vojno. V: Ekonomska re- vija, 1956. MIL ČINSKI, Fran: Alkoholizem, kapitalizem, birokrati- zem. V: Zlata doba, letnik VII, 1913, str. 46–51. MOHORI Č, Ivan: Industrializacija mežiške doline, Za- ložba Obzorja, Maribor 1954. MOHORI Č, Ivan: Zgodovina obrti in industrije v Trži ču, Državna založba Slovenije, Trži č 1957. MOHORI Č, Ivan: Zgodovina železnic na Slovenskem, Slovenska matica, Ljubljana 1968. MRKUN, Anton: Zgodovina protialkoholnega gibanja po vsem svetu, zlasti v Sloveniji 1902–1927, Protialko- holna zveza »Sveta vojska«, Ljubljana 1927. MÜLLER, Birgit: Productivity and the Person: From So- cialist Competition to the Capitalist Mission in Ea- stern Europe. V: Procolli, Angela (ur.), Workers and Narratives of Survival in Europe, The Management of Precariousness at the End of the Twentieth Cen- tury, State University Press, New York 2004. MÜLLER, Friedrich: Der Branntwein. V: Culturbilder aus Steiermark, Graz 1890. MURŠI Č, Borut in Rajko (ur.): Cultural processes and transformations in transition of the Central and Ea- stern European post-communist countries – Etno- loška sti čiš ča 9, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana 2007. MURŠI Č, Rajko: On globalisation, westernisation, po- pular music and similar issues in the times of the transition of post-socialist countries. V: Brumen, Borut, Murši č, Rajko (ur.): Cultural processes and 485 VIRI IN LITERATURA transformations in transition of the Central and Ea- stern European post-communist countries – Etno- loška sti čiš ča 9, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1999. NIEDERMÜLLER, Peter: Arbeit, Identität, Klasse: Der Sozialismus als Lebensentwurf. V: Roth, Klaus (ur.), Arbeit im Sozializmus – Arbeit im Postsozializ- mus: Erkundungen zum Arbeitsleben im östlichen Europa, Lit. Verlag, Münster 2004. NOVAK, Mirko: Razmestitev industrije v Sloveniji. V: Geografski vestnik, let. XV, št. 1–4, 1939. ONG, Aihwa: Flexible Citizenship: The Cultural Logi- cs of Transnationality, Duke University, Durham 1999. PAJK, Josip: Svobodne misli o našej izobrazbi. V: Kres, Pou čen in znanstven list, let. I, št. 9, 1881, str. 510–520. PANČUR, Andrej: Ekonomska vloga Avstro-Ogrske v evropskem prostoru s stališ ča modernizacijskih procesov in položaja posameznih dežel v njej. V: Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2, 2002, str. 17–31. PANČUR, Andrej: Teritorialni obseg judovskih verskih ob čin na ozemlju sedanje Slovenije pred drugo sve- tovno vojno. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 48, št. 1, 2008, str. 43–55. PANČUR, Andrej: V pri čakovanju stabilnega denarnega sistema, Zgodovinsko društvo, Celje 2003. PATERNU, Boris: Problem literarno-stilne diferenciacije v slovenski književnosti razsvetljenstva. V: Obdobje razsvetljenstva v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Obdobja, let. 1, 1980, str. 52. PAVLIN, Miran: Ljubljana 1941 : pri čevanja fotorepor- terja, Modrijan, Ljubljana 2004. PEROVŠEK, Jurij et al (ur.):Slovenska osamosvojitev 1991. Pri čevanja in analize, Simpozij Brežice, Zbor- nik, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Državni zbor, 2002. PIERENKEMPER, Toni: Die westfälischen Schwerindu- striellen 1852–1913, Göttingen 1979. PILCZ, Alexander: O ozdravljivosti alkoholikov, Piš čal- ka, leto II, št. 6, 1906, str. 197–200. 486 PINE, Frances: Dangerous Modernities? Innovative Technologies and the Unsettling of Agriculture in Rural Poland, Critique of Anthropology 27/2, 2007. PIRKOVI Č, Jelka: Južna železnica in razvoj mest na Slovenskem v drugi polovici 19. Stoletja. V: Kroni- ka, časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 35, št. 1–2, 1987, str. 198–199. PLETERŠNIK, Maksimilijan: Pripomnje. V: Pleteršnik Maksimilijan (ur.): Slovensko-nemški slovar, Lju- bljansko knezoškofijstvo, Ljubljana 1894, str. VIII. PRAŠNIKAR, Janez: Obnašanje slovenskega podjetja v prehodnem obdobju. Prehod in prestrukturiranje slovenskega gospodarstva. V: Ovin, Rasto in Neven Borak (ur.), 1. letna konferenca Znanstvene sekcije Zveze ekonomistov Slovenije, Zveza ekonomistov Slovenije, Ljubljana 1997. PRIJATELJ, Ivan: O kulturnem pomenu slovenske re- formacije, K Trubarjevemu jubileju. L. Scwentner, Ljubljana 1908. PRIN ČI Č, Jože, BORAK, Neven: Iz reforme v reformo, Slovensko gospodarstvo 1970–1991, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2006. PRIN ČI Č, Jože: [Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu], Kapitalna, klju čna kapitalna in temeljna investicijska izgradnja v Sloveniji: 1945–1956, Do- lenjska založba, Novo mesto 1992. PRIN ČI Č, Jože: Gospodarski stiki Slovenije z državami naslednicami Avstro-Ogrske po drugi svetovni vojni (1945–1960). V: Prispevki za novejšo zgodovino, št. 1, 1997, str. 57–68. PRIN ČI Č, Jože: Gospodarstvo Celja od konca drugega svetovnega spopada do slovenske osamosvojitve, zv. 4. V: Marija Po čivavšek (gl. ur.), Iz zgodovine Celja 1945–1991, Muzej novejše zgodovine, Celje 2006. PRIN ČI Č, Jože: Povojne nacionalizacije v Sloveniji: 1945–1963, Dolenjska založba, Novo mesto 1994. PRIN ČI Č, Jože: Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu (1945–1956), Dolenjska založba, Novo me- sto 1992. PRIN ČI Č, Jože: Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu, Kapitalna, klju čna kapitalna in temeljna 487 VIRI IN LITERATURA investicijska izgradnja v Sloveniji: 1945–1956, Do- lenjska založba, Novo mesto 1992. PRIN ČI Č, Jože: Sovjetizacija slovenske industrije v letih 1945–1950. V: Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2, 2005, str. 121–132. PRIN ČI Č, Jože: Temeljne dileme in problemi moderniza- cije slovenskega gospodarstva. V: Prispevki za no- vejšo zgodovino, št. 2. 2002, str. 165–176. PRIN ČI Č, Jože: Tovarna vijakov Plamen Kropa: od kon- ca druge svetovne vojne do ste čaja in novega za čet- ka (1945–1997), Muzeji radovljiške ob čine, Rado- vljica 2007. PRIN ČI Č, Jože: V za čaranem krogu. Slovensko gospo- darstvo od nove ekonomske politike do velike re- forme 1955–1970, Cankarjeva založba, Ljubljana 1999. PRIN ČI Č, Jože: Zveza ekonomistov Slovenije v času in prostoru 1934–1950–2000, Inštitut za novejšo zgo- dovino, Zveza ekonomistov Slovenije, Ljubljana 2001. PRUN Č, Erich: Prispevek k poznavanju virov za Gut- smanov slovar. V: Obdobje razsvetljenstva v sloven- skem jeziku, književnosti in kulturi, Obdobja, let. 1, 1980, str. 209–211. PŠENI ČNY, Viljem et al.: Podjetništvo: Podjetnik, pod- jetniška priložnost, podjetniški proces, podjem. Vi- soka strokovna šola za podjetništvo, Gea College, Portorož 2000. PUHAR, Leopold: Delavstvo in alkohol. V: Zlata doba, letnik VII, 1913, str. 64–67. PUŠAVEC, Zupan či č Nina: Oblike organiziranja gospo- darstva na Slovenskem od 1918 do 1941, Arhiv Re- publike Slovenije, Ljubljana 2003. RADOVANOVIĆ, Sašo, ČARNI, Sre čko: Zgodovina zava- rovalništva v Mariboru, 80 let Zavarovalnice Mari- bor, Kapital, Maribor 2007. RIBNIKAR, Ivan: Money and Finance in the Eight Year of Transition – The Case of Slovenia. Članek pripra- vljen za Mednarodno konferenco ob 50. obletnici Ekonomske fakultete v Ljubljani, 18.–19. septem- ber 1996, Ljubljana 1996. 488 RICHARZ, Monika: Die Entwicklung der jüdischen Bevölkerung. V: Deutsch-Judische Geschichte in der Neuzeit, 3. del: Umstrittene Integration 1871– 1918, München 1997. RICKETTS, Martin: Theories of Entrepreneurship, Hi- storical Development and Critical Assessements. V: Mark Casson, Bernard Yeung, Anuradha Basu, Nigel Wadeson (izd.), The Oxford Handbook of En- trepreneuership, Oxford 2006. RIEMER, Gerhard K: Vom »traditionellen Unternehmer- begriff« zu den »unternehmerisch Tätigen« V: A. Brusatti (izd.), Wandel des Unternehmerbegriffes, Wien 1977. Ritter, Gerhard A.: Klaus Tenfelde, Arbeiter im Deut- schen Kaiserreich 1871 bis 1914, Bonn 1992. ROBERTS, James S.: Drink and industrial work disci- pline in 19th century Germany. V: Journal of social history, 2001. ROBIDA, dr. Ivan: Alkoholizem. V: Ljubljanski zvon, XXI leto, Ljubljana 1901, str. 338–341; 385–390; 448–452; 531–533. ROBIDA, dr. Ivan: Poro čilo o alkoholizmu na Kranj- skem. V: Piš čalka, leto II, 1906, št. 5, str. 161–168; 181–183. ROBIDA, Ivan: Alkohol und Irresein, Sonderabdruck aus der Laibacher Zeitung, Laibach 1899. ROFEL, Lisa: Rethinking Modernity: Space and Facto- ry Discipline in China. V: Gupta, Akhil in James Ferguson (ur.), Culture, Power, Place: Explorations in Critical Anthropology. Durham, London, Duke University Press, Durham, London 2001. ROSELLI, Giulio: Trieste e la Ferrovia Meridionale, S.A.T. Editrice, Trieste 1977. RUMPLER, Helmut: Economia e potere politico. Il ruolo di Trieste nella politica di sviluppo economico di Vi- enna, Storia economica e sociale di Trieste, Volume II, La citta dei traffici 1719–1918, a cura di Rober- to Finzi, Loredana Panariti, Giovanni Panjek, Lint, Trieste 2004. RUSTJA, Karol: Proga predorov, Zbirka Tiri in čas 2, Železniško gospodarstvo, Ljubljana 1990. 489 VIRI IN LITERATURA SADAR, Vinko: Poljedelstvo in travništvo Dravske ba- novine. V: Kmetijstvo Dravske banovine, Ljubljana 1933, str. 17–35. SAMEC, Maks: Vpliv vpijanljivih pija č na posamezni človeški organizem in na človeško društvo v ob če, Matica Slovenska, Ljubljana 1880. SANDGRUBER, Roman: Die Anfänge der Konsumge- sellschaft. Der Konsumgüterverbrauch, Lebens- standard und Alltagskultur in Österreich im 18. und 19. Jahrhundert, München 1982. SCHEY, Josef: Das allgemeine bürgerliche Gesetzbuch für das Kaiserthum Österreich in der Fassung na- ch den drei Teilnovellen, Manzsche k.u.k. Hof-Ver- lags und Universitäts-Buchhandlung, Wien 1916. SCHÖLLGEN, Gregor: »Ein wilder Hazard. Max Weber Rede »Wissenscahft als Beruf. V: Forschung und Lehre, let. 6, 1999, št. 5, str. 246–248. SCHUMPETER, Joseph A.: Economic Theory and En- trepreneurial History. V: Change and the Enterpre- neur: Postulates and Patterns for Entrepreneurial History, Cambridge 1949. SHORE, Chris, WRIGHT, Susan: Coercive Accountabili- ty, The Rise of Audit Culture in Higher Education. V: Strathern, Marilyn (ur.), Audit Cultures, Rou- tledge, London 2000. SIMONETI, Marko et al.: Spremembe v strukturi in kon- centraciji lastništva ter poslovanje podjetij po raz- delitveni privatizaciji v Sloveniji v razdobju 1995– 99, Empiri čna in institucionalna analiza, CEEPN Raziskave, Ljubljana 2001. SLOMŠEK, Anton Martin: Krš čansko devištvo. Nauki, vzgledi in molitve za dekleta, Celovec 1894. SLOMŠEK, Anton Martin: Žalostna pesm. V: Heinrich Zschokke, Čujte, čujte, kaj žganje dela! Prigodba žalostna ino vesela za Slovence, poslovenil Felicijan Globo čnik, Celovec 1847. STEFAN, Jožef: Naturoznanske poskušnje. V: Glasnik slovenski, let. 3, zv. 3, št. 6, 1859, str. 96–98. STROMBERGER, Monika: Stadt, Kultur, Wissenschaft. Urbane Identität, Universität und (geschichts)wis- senschaftliche Institutionen in Graz und Ljubljana um 1900, SH Verlag, Köln 2004. 490 STROMBERGER, Monika: Znanost kot dejavnik kul- turnega transferja. Ljubljana na za četku 20. stole- tja. V: Prispevki za novejšo zgodovino, let. 49, št. 2, 2007, str. 7–11. STUDEN, Andrej, KOBILICA, Katarina: Volja do dela je bogastvo, Mikrozgodovinska študija o ljubljanskem stavbnem podjetniku Matku Curku (1885–1953) in njegovi družini, Nova revija, Ljubljana 1999. STUDEN, Andrej: Slovenci, problem alkoholizma in ka- toliška morala pred prvo svetovno vojno, Glasnik Slovenskega etnološkega društva, leto 46, št. 3, 4, 2006, str. 15–24. STUDEN, Andrej: Stanovati v Ljubljani: socialnozgo- dovinski oris stanovanjske kulture Ljubljan čanov pred prvo svetovno vojno, ISH – Institutum studio- rum humanitatis, Ljubljana 1995. SUN ČI Č, Mitja: »Tudi lažje delo, če traja 13 ur in pol na dan, je prenaporno za nežna otroška leta in ubija duha«. K zgodovini otroškega dela v ljubljanskem guberniju. V: Zgodovina za vse, leto XIII, št. 2, 2006, str. 17–25. SVETEC, Zoran: Izobraževanje za kakovost, Organiza- cija, informatika, kadri pri vodenju in upravljanju družb/ XIII. posvetovanje organizatorjev dela, Por- torož, Avditorij, 7. in 8. april 1994, Moderna orga- nizacija, Kranj 1994. SVETOKRIŠKI, Janez: Pridige, Mladinska knjiga, Lju- bljana 1969. SZELENYI, Ivan: The Rise of Managerialism: the New Class after Fall of Communism, Collegium Buda- pest/Institute fro advanced study, discussion pa- per 16, Budapest 1996. ŠABEC, Sre čko: Mlekarstvo v Dravski banovini. V: Kmetijstvo dravske banovine, Ljubljana 1933, str. 105–110. ŠEFER, Berislav: Ekonomsko-društvena sadržina živo- tnog standarda. V: Životni standard i privredni ra- zvoj Jugoslavije, Zagreb 1964. ŠEFER, Berislav: Neki problemi metodološkog i anali- ti čkog okvira životnog standarda. V: Životni stan- dard i privredni razvoj Jugoslavije, Zagreb 1964. 491 VIRI IN LITERATURA ŠEPETAVC, Anton: Ubogi otrok v fáberkah. V: Slovenska kronika XIX. stoletja 1800–1860, Ljubljana 2001. ŠIRCELJ, Milivoja: Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja. V: Statisti čni urad Republike Slovenije: Posebne publikacije, št. 5, Ljubljana 2006. ŠKAFAR, Ivan: Kova či čevi spomini na prekmursko iz le- ta 1893. V: Časopis za zgodovino in narodopisje, 41, št. 2, 1970. ŠKERL, Franc: Ljubljanske srednje šole v letih 1941– 1945, Ljubljana 1964. ŠKUFCA, Franc: Zavarovalstvo na Slovenskem, Pegaz International, Ljubljana 2003. ŠLEBINGER, Janko: Slovenski časniki in časopisi: bi- bliografski pregled od 1797–1936, Ljubljana 1937. ŠORN, Jože, Za četki industrije na Slovenskem, Založba Obzorja, Maribor 1984. ŠORN, Jože: In memoriam – dr. Ivan Slokar. V: Zgodo- vinski časopis št. 1–2, Ljubljana1971. ŠORN, Jože: Karakteristi čni premiki v industrializaciji slovenskega prostora 1873–1929. V: Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci 1978, 10. zvezek, Osijek 1978, 1982. ŠORN, Jože: Premogovništvo na slovenskem do sredine devetnajstega stoletja, Ljubljana 1961. ŠORN, Jože: Razvoj industrije v Sloveniji med obema vojnama. V: Kronika, št. 1, 1959, str. 9–22. ŠORN, Jože: Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919–1924, Cankarjeva založba, Ljubljana 1997. ŠORN, Jože: Za četki industrije na Slovenskem, Založba Obzorja, Maribor 1984. ŠTEBI, Alojzija: Ženstvo v boju proti alkoholizmu. Po- ročilo Alojzije Štebijeve dne 22. junija 1924 na pro- tialkoholni skupš čini v Ljubljani, ki jo je priredilo Društvo za gojitev treznosti, Ljubljana 1925. ŠUBIC, Ivan: Elektrika nje proizvajanje in uporaba, Slo- venska matica, Ljubljana 1897. ŠUBIC, Simon: Nikolaj Kopernik in sledi njegovega du- ha. V: Vestnik, znanstvena priloga Zori, te čaj I, št. 5, 15. 5. 1873, str. 71–75. ŠUŠTERŠI Č, Janez: Politi čno gospodarski cikli v soci- alisti čnih državah in tranzicija, Doktorska diser- 492 tacija, Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana 1999. ŠVOB, Melita: Židovi u Hrvatskoj: židovske zajednice, Izvori, Židovska ob čina Zagreb, Zagreb 2004. TEUTEBERG, Hans-Jürgen: Westfälische Textilunter- nehmer in der Industrialiesierung. Sozialer Status und betriebliches Verhalten im 19. Jahrhundert, Dortmund 1980. TURNOCK, David: The Economy of East Central Euro- pe, stages of transformation in a Univerzitetna konferenca ZSMS, Ljubljana 1983. VAH ČI Č, Aleš: Stanje podjetništva v Sloveniji. V: Ne- ven Borak (ur.): Slovensko podjetje v devetdesetih, Zveza ekonomistov Slovenije, Ljubljana 2000, str. 49–59. Valen či č, Boris (ur.): Razvoj elektroenergetike Slovenije: 1945–1980, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana 1982. VALEN ČI Č, Vlado et al.: Židje v preteklosti Ljubljane, Park, Ljubljana 1992. VALEN ČI Č, Vlado: Delniške družbe na Kranjskem V: Demšar, Vinko et al. (ur.), Zbornik ob devetdese- tletnici arhiva, Zgodovinski arhiv, Ljubljana 1988, str. 50–76. VALKOVA, A. Olga: Konflikte unter russischen Na- turwissenschaftler in der Mitte des 19. Jahrhun- derts. V: Wissenschaft und Nation in der europäi- schen Geschichte, Campus Verlag, Frankfurt an der Main in New York, 2002, str. 59–79. VERDELSKI, J. G.: Potrebe Slovencov glede prirodnih ved. V. Glasnik slovenski, let. I, zv. 1, št. 2, 1858, str. 52–56. VERDELSKI, J. G.: Glasnik literarni, Odgovor sostavku »Potrebe Slovencev glede prirodnih ved«. V: Glasnik slovenski, let. I, zv. 1, št. 3, 1858, str. 87–90. VERDELSKI, J. G.: Nekaj o stanji in potrebah našega slovstva. V: Glasnik slovenski, let. 6, zv. 9, št. 1, 1863, str. 24–26. VERDERY, Katherine: What Was Socialism and What Comes Next?, Princeton University Press, Prince- ton 1996. 493 VIRI IN LITERATURA VIDMAR, Josip: Spomini, prvi zvezek, Založba Obzorja, Maribor 1964. VODOPIVEC, Nina: Labirinti postsocializma-social- ni spomin tekstilnih delavk in delavcev, Knjižna zbirka Documenta, 16, Institutum Studiorum Hu- manitatis, Fakulteta za podiplomski humanisti čni študij, Ljubljana 2007. VODOPIVEC, Peter: O gospodarskih in socialnih nazo- rih na Slovenskem v 19. stoletju, Inštitut za novej- šo zgodovino, Ljubljana 2006. VODOPIVEC, Peter: O narodnem in politi čnem organi- ziranju. Društvena in klubska kultura v Sloveniji, Inštitut za civilizacijo in kulturo, Ljubljana 2004, str. 33–42. VOIGT, Chris. Aug.: Vorschlag zu einer Eisenbahn, wel- che Triest und Fiume direkt unterereinander und... mit Laibach verbindet, Wien 1850. VOL ČI Č, Janez: Žganju slovo! Vojsko! Škodljivost žga- nja v pogovoru, J.R.Milic, Ljubljana 1853. VORANC, Prežihov: Jamnica: roman soseske, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1945. VOŠNJAK, Josip: Bericht über die am 17. und 18. April 1884 in Laibach abgehaltene Agrar-Enquete, Lai- bach 1884. VOVKO, Andrej: Šolstvo stare Jugoslavije. V: Pionir, 1980/1981, št. 8, str. 14–16. VRANC, Ernest: Šolski razred v preteklosti, sedanjosti in bodo čnosti. V: Popotnik, Časopis za sodobno pe- dagogiko, 1938/1939, str. 46. WADL,Wilhelm: Geschichte der Juden in Kärnten im Mittelalter: mit einem Ausblick bis zum Jahre 1867, Verlag des Kärntner Landesarchivs,Klagenfurt 1981. WALZL, August: Die Juden in Kärnten und das Dritte Reich, Carinthia, Klagenfurt 1987. WEBER, Tomaž: 150 zgodb Ljubljan čana (1910–2002), Ljubljana 2004. WENKO, Beno: Živinoreja. V: Kmetijstvo dravske bano- vine, Ljubljana 1933, str. 76–101. WEYRICH, Sonja: Die wirtschaftliche Bedeutung der Südbahn für das Gebiet des heutigen Slowenien, Eisenbahnen und Kapitalinteressen in den Bezi- 494 ehungen der österreichischen mit den südslawi- schen Ländern, (Hg. von Richard Plaschka, Anna Drabek und Birgitta Zaar), Verlag der österreichi- schen Akademie der Wissenschaften, Wien 1993. WULFFEN, Erich: Der Sexualverbrecher. V zbirki: En- cyklopädie der modernen Kriminalistik, Bd. VII, Berlin-Gross-Lichterfelde 1910. ZELKO, Ivan: Gospodarska in družbena struktura tur- niške pražupnije po letu 1381, SAZU, Ljubljana 1972. ZEMLJI Č, Igor: Pregled založniške dejavnosti v Ljubljan- ski pokrajini leta 1942 z bibliografijo izdanih knjig, Diplomska naloga, Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, Ljubljana 1998. ZORN JANŠA, Olga: Agrarna reforma v Sloveniji. V: Zgodovinski časopis XVIII, 1964. ZUPANI Č, Ivo: Vinogradništvo v Dravski banovini. V: Kmetijstvo dravske banovine, Ljubljana 1933, str. 59–72. ZWITTER, Fran: Gospodarska zgodovina kot znanost. V: Zgodovinski časopis št. 1–4, 1954, str. 169–172. ZWITTER, Fran: Odgovor. V: Zgodovinski časopis, le- tnik 9, št. 1–4, 1955, str. 197–201. ŽAGAR, France: Vojna, kaj je to? : utrinki mojega otro- štva, Oživljanja, Ljubljana 2005. ŽARGI, Matija: Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto 2000. ŽIGON, Joka: Veliko pismo slovenske duhovne združi- tve, Slovenska matica, Ljubljana 1935. ŽIGON, Tanja: Nemški časnik za slovenske interese, Triglav, 1865–1870, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 2004. ŽNIDARŠI Č KRANJC, Alenka: Planirani ste čaji? Zna čil- nosti, razlogi, koristi in škoda v ste čajih slovenskih podjetij, Didakta, Radovljica 1993. ŽNIDARŠI Č KRANJC, Alenka: Privatizacija ali zakonita kraja. Divja privatizacija, na črtovana kraja, nezna- nje ali slovenska nevoš čljivost?, DEJ d.o.o., Postoj- na 1994. ŽUGELJ, Damjan et al.: Tvegani kapital: si upate tvega- ti?, Lisac & Lisac, Ljubljana 2001. 495 OSEBNO KAZALO Osebno kazalo A Adami č Mlakar Jana 248 Agnelli Arduino 61 Ahasverus 234, 235 Akhil Gupta 392 Andrejka Rudolf 143, 146, 147 Aplinc Miran 44 Ashwin Sarah 401 Attems Karel Mihael 219 Avsec Franc 229 B Bajt Aleksander 420 Bakovi ć Zorana 388 Barkai Avraham 280 Bartol Zorka 305 Basu Anurandha 134 Bauman Zygmunt 386 Baumgartner Ivan 146, 147 Baumgartner Jožefina 147 Baumgartner Marija 147 Baumgartner Mary 146 Becker Peter 221 Beller Steven 277 Beneder Beatrix 214–216, 218, 219 Ber či č Branko 113, 115, 122, 130 Berend Ivan 29 Berghoff Hartmut 138, 139 496 Bi ćanić Rudolf 14 Biermann Beno 135, 141 Bihl Wolfdieter 251, 254, 258, 261, 265, 266, 277 Bleiweis Janez 65, 66, 354, 360, 361, 369, 370 Bloudek Stanko 158 Bohinc Rado 414 Bonač Fran 116 Boncelj Jože 426, 427, 429 Bontoux Eugene 64 Borak Neven 34, 41, 47, 48, 51, 166, 174, 177, 183, 185, 186, 188, 190, 336, 337, 348, 380, 405, 426, 427, 429, 430, 434 Boroš Josip 263 Boži č Mirko 118 Bradl Anton 75, 77 Bradley Harriet 390 Brajer Metod 306, 309 Brandtstädter Susanne 379 Brate Tadej 62, 63 Bratuž Lojzka 219 Brendes Detlef 311 Brennan Thomas 213 Brezigar Milko 72 Britovšek Marjan 21, 22, 24, 25, 30 Brolih Janez 122 Brovinsky Boris 43 Bruck Karl Ludwig von 59, 60, 63–65 Brumen Borut 255, 259, 379 Buchowski Micha 386 Bu čar France 418 Bukošek Metka 159 Bunzl Matti 401 Buravoy Michael 379 Burawoy Michael 394, 401 C Cassis Youssef 139 Casson Mark 134, 136, 137, 139, 140 Cigale Matej 359, 360, 362, 364, 366–370, 372 Ciperle Jože 304 Cole H. Arthur 134 Costa Etbin 66, 365 497 OSEBNO KAZALO Curk Matko 44 Cvelfar Bojan 74–77 Cvirn Janez 42, 246, 264, 265, 364 Č Čarni Sre čko 45 Čepi č Zdenko 45, 51, 324, 326, 333, 340, 342, 344, 345, 414 Černy Dragica 260 D Damijan Jože 419 Daphne Berdahl 401 Demšar Viktorijan 219 D’ Este Antonio 306 Detela Oton 118 Dežman Dragotin 66 Dietz Kristjan 156 Dolenc Matija 359 Drabek Anna 72 Drnovšek Janez 434 Drnovšek Marjan 87 Dudeck Heinz 353, 354, 357 Dukovski Darko 270 Dular Lojze 205 Dultinger Josef 59 Dunn C. Elizabeth 393–395 E Erickson Mark 390 Erjavec Fran 365, 366 F Falcone Thomas 134 Ferenc Tone 306 Fereri Klun Vinko 65 Ferguson James 377, 378 Ferguson Nil 64 Finzi Roberto 61 Finžgar S. Fran 117, 118, 120 Fischer Andrej 279 Fischer Jasna 28, 30, 44, 50, 51, 72, 73, 75 498 Fischer Rolf 253, 254, 258, 261 Flajs Andrej 120 Ford Henry 393 Franc I. 19 Friš Darko 74 G Gaberc Slavko 270 Gale Viktor 76 Gantar Kajetan 304 Gar čev Emilija 147 Gašpar Mirjana 253 Geršanovi č Salomon 287 Gestrin Ferdo 25, 29, 37, 40, 44, 48–50, 73 Ghega Carl vitez von 60, 63 Giuliani G. 76 Glaser Hermann 217 Glaser Roman 432 Glavar Peter Pavel 219 Globo čnik Felicijan 228 Godeša Bojan 306 Godley Andrew 139 Goj či č Alojz 432 Goldstein Ivo 264 Gole Viljem 114 Golija Adolf 117 Goschler Constantin 356 Gottas Friedrich 254 Govekar Fran 218 Granda Stane 22, 24 Grazioli Amilio 303, 306 Gruber Max 239 Gunz Samuel 251 H Haas Hans 65 Hanči č Damjan 277 Hann Chris 390 Hannerz Ulf 390 Hauptmann Fran 371 Heimann Abraham 251, 252 Heimann Mojzes 251, 252 499 OSEBNO KAZALO Hertz Friedrich 69 Himmelreich Bojan 42 Hirst Paul 390 Hlubek Xaver Franz 58, 59, 221 Hobsbawm Eric 48 Ho čevar Toussaint 22–24, 49, 50 Hoen W. Herman 403 Horvat Avgust 319 Hribar Dragotin 76 Hribar Rado 118 Hroch Miroslav 23 Hübner Manfred 216 Hübner Regina 216 I Ileši č Fran 372 Ipavec Josip 44 J Jan čar Drago 47 Janša Zorn Olga 37 Japelj Jurij 219 Jelačin Ivan 115, 116 Jenko Jože 63, 66 Jovan Janko 156 Jožef II. 250, 251, 253 K Kacin Josip 118 Ka či čnik - Gabri č Alenka 42 Kann A. Robert 251, 354 Kardelj Edvard 16, 163 Kaschuba Wolfgang 217 Kav či č Stane 173–176, 184 Kellerman Ingeborg 218 Kersnik Aleš 319–323 Kersnik Janko 117, 118 Keršovan G. Ferid 259 Kladnik Darinka 300 Klein Maver 263 Knafli č Franc 77 Kobal Nada 303 500 Kobilica Katarina 44 Kocka Jürgen 139 Ko čevar Ferdo 355, 356, 357, 363, 364 Kohn Artur 263 Kokolj Miroslav 262 Komel Vladka 132 Kopernik Nikolaj 357 Kopitar Jernej 356 Kos Janez 35 Kos Jelka 279 Kos Josip 120 Kova č Bogomir 378, 405 Kova či č Lojze 312, 317 Kova či č Miloš 430 Kraigher Boris 173 Kranjc Cene 114 Kranjc Janez 360 Krapeš Stane 127 Krašovec Tone 425 Krek E. Janez 237, 238, 302 Kresal France 33, 34, 35, 36, 44, 51, 112, 130, 132, 399 Križanič France 414, 416 Kubu Eduard 23 Kubu Edvard 40 Kuhar Lovro 16 Kulišer Josif 134 Kürti Laslo 399 Kuzmi č Franc 253, 255, 259 Kyovský Rudi 226 L Lajovic Emil 155, 156 Lampland Martha 401 Lampland Matha 390 Lampret Anton 155, 156 Lazar Beata 253 Lazarević Žarko 9, 13, 17, 18, 26, 32–34, 38–41, 43, 44, 47, 50, 51, 190, 421 Lazar Ivan 203 Lenassi Marjan 306 Leskovec Antoša 74, 77 501 OSEBNO KAZALO Leskovec Peter 63 Levi čnik Avgust 241–244 Levi Lavra 287 Levin Anica 397 Levstik Fran 370 Lichtblau Albert 264, 265, 284 Lichtenberg 57 Liebig 226 Lind Christoph 250 Lipi č Fran Viljem 220, 221, 228, 245 Lippich Franz Wilhelm 220 Lohrmann Klaus 251 Loren či č Aleksander 9, 403 Lovše Andrej 120 Löwy Regina 281 Lukacs János 394 Lukman Franjo 96 Luthar Oto 255, 259 M Makarovič Gorazd 213, 385 Markovi ć Ante 408 Martin Emily 395 Maruši č Rajko 379 Matis Herbert 23 Mažgon Anton 359 McCagg O. William 251, 253 Meden Viktor 118 Melik Vasilij 32, 49, 50, 260 Mencelj Martin 298 Mencinger Jože 404, 420 Mihalek Otmar 117, 118, 120 Mikloši č Fran 359, 360 Mikola Milko 42 Mil činski Fran 239, 240 Milkovi č Nina 414 Mill John 137 Minoglou Ioanna Pepelasis 139 Missia Jakob 219 Mitzky Geza 281 Mlinari č Jože 249 Mohori č Ivan 28, 29, 36, 57, 60, 68, 117 502 Mohori č Matilda 281 Molina Charles 143 Molina David 143 Moline Charles 143 Moškri č Jože 114 Mrkun Anton 229 Müller Birgit 382 Müller Friedrich 235, 239 Murši č Rajko 379, 399 N Niedermüller Peter 401 Nolli Josip 365 Novak Mirko 73, 103 Novak Sidonija 279 O Ogrinc Viljem 367, 368 Ogrinec Viljem 367 Ong Aihwa 390 Oplotnik Žan 414, 416 Orožin Josip 120 Oset Željko 350 Ovin Rasto 380, 426 P Pajk Josip 367, 371 Panariti Loredana 61 Pan čur Andrej 41, 42, 51, 69 Panjek Giovanni 61 Panur Andrej 244, 249, 256, 258, 277 Patek Jaroslav 23 Paternu Boris 356 Pavelski Vincencij 300 Pavlin Ciril 117 Pavlin Miran 305 Peterle Lojze 183 Pierenkemper Toni 137, 140 Pilcz Alexander 240, 241 Pine Frances 401, 402 Pinter Andrej 118 Pipping E. Hugo 319 503 OSEBNO KAZALO Pirc Vinko 204 Pirkovi č Jelka 62 Plascha Richard 72 Pleiweis Jože 146, 147 Pleteršnik Maksimilijan 372 Pleteršnik Maksimiljan 368 Podberši č Renato 277 Podgorjanski J. K. 281 Poga čar Niko 120 Pohar Robert 120 Popper Karl 354 Poto čnik Drago 293 Prašnikar Janez 380 Prepeluh Albin 113 Prijatelj Ivan 356 Prinči č Jože 38, 39, 44, 47, 48, 50, 51, 160, 162, 164, 166–168, 170–172, 174, 177, 182–184, 186, 192, 199, 201, 204, 324, 328, 329, 331, 333, 335, 383, 430 Pritz Adolf 216 Procolli Angela 382 Prun č Erich 359, 363 Pšeni čny Viljem 409, 411 Puhar Leopold 244, 245 Pušavec Z. Nina 42, 143, 147, 153, 156 R Radovanovi ć Sašo 45 Rapper Karel 352 Rau Susanne 214 Ravnikar Vladimir 118 Redlich Fritz 138, 139 Reinscher M. 58 Rejc Henrik 322 Rekar Ciril 205 Remec Helena 158 Remec Vladimir 158 Rendla Marta 318 Ribnikar Ivan 22, 380, 407 Richarz Monika 277 Ricketts Martin 134 Riemer K. Gerhard 135, 136 504 Riepl Xaver Franz 59 Rijavec Leopold 299 Ritter A. Gerhard 217 Roberts S. James 224 Robida Ivan 217, 229, 230, 238 Rofel Lisa 392, 396 Roselli Giulio 58 Rosenberg Roza 281 Rotschild Salomon 59, 60 Rozman Franc 74, 216 Rudaš Andreja 253 Rumpler H. 64 Rumpler Helmut 61, 62, 65, 72 Rupel Dimitrij 419 Rustja Karol 70 S Sadar Vinko 94 Saj J. B. 137 Samec Maks 226–228, 230–232 Sandgruber Roman 216, 217 Schallgruber Ernest 143 Schey Josef 278 Schöggl-Ernst Elisabeth 249 Schöllgen Gregor 353, 355 Schultz Helga 40 Schumpeter Joseph Alois 135, 137, 138 Schwegel Ivan 118 Schwerhoff Gerd 214 Sedla ček Janja 79 Sernec Dušan 117, 156 Sever Andrej 117 Shore Chris 395 Simoneti Marko 415, 418 Sina Georg Simon 59, 60 Sirc Franjo 44 Skubic Tatjana 385 Slokar Ivan 18–21, 26, 28, 156 Slomšek Anton Martin 217–219, 225, 228, 231 Sojer Vladimir 120 Stare Vladimir 158 Stefan Jožef 355, 362, 363 505 OSEBNO KAZALO Stephenson Carol 390 Stepišnik Drago 309 Stermecki Rudolf 116 Strach Hermann 59 Strathern Marilyn 395 Stromberger Monika 354 Studen Andrej 44, 51, 213, 217, 219, 237 Stupica Fran 116 Sun či č Mitja 133, 222 Sušnik Lovro 303, 304, 307, 308 Svetec Zoran 393 Svetokriški Janez 219 Szekely Czaba 61 Szelenyi Ivan 381 Š Šabec Sre čko 102 Šarabon Andrej 116, 118 Šefer Berislav 320, 321, 329 Šepetavc Anton 225 Šinigoj Dušan 189 Šircelj Milivoja 80, 83, 88 Škafar Ivan 255, 259 Škerl Franc 303, 304, 308, 312, 316, 317 Škufca Franc 45 Šlebinger Janko 116 Šorn Jože 20, 26–28, 33–35, 62, 75 Šorn Mojca 42, 277, 297 Štebi Alojzija 219 Štefani č Karol 246 Šubic Ivan 355, 356, 371, 372 Šubic Simon 357 Šumi Evgenija 76 Šumi Irena 255, 259 Šušteršič Janez 403, 404 Švob Melita 263, 264, 277 T Tajnikar Maks 426 Tajnikar Maks, 433 Taylor Edward 393 Teichova Alice 23 506 Ter ček Franc 118 Ter čon Nadja 42 Terpinc Fidelis 146 Teuteberg Hans-Jürgen 135 Thompson Grahame 390 Tomši č Tone 112, 115, 120, 122–124, 128 Toplek Danilo 431 Trstenjak Davorin 367 Turner Pavel 234, 235, 236 Turnnock David 29 Tuschel Manfred 61 Tušek Ivan 364, 366–368 U Ude Johann 246 Urbanitsch Peter 251 V Vah či č Aleš 405, 407, 408, 424, 425 Valen či č Vlado 142, 249–252, 265, 282 Valkova A. Olga 359 Verdelski J. G. 362–364, 370 Verdery Katherine 394 Verdey Katherine 379 Vidmar Ciril 120 Vidmar Josip 353, 373 Vidmar Milan 353, 370 Virchow Rudolf 356 Vodopivec Nina 377, 393 Vodopivec Peter 28–30, 32, 47, 51, 53, 57, 66, 68, 361 Voigt C. A. 63 Vol či č Janez 219, 228 Voranc Prežihov 16 Vošnjak Josip 226 Vovko Andrej 297, 299, 304, 310 Vranc Ernest 298 Vrhovec Kristina 240 W Wadeson Nigel 134, 140 Wadl Wilhelm 249, 251 Walzl August 270 507 OSEBNO KAZALO Wandruszha Adam 251 Weber Max 353 Weber Tomaž 307–309, 311–313, 316, 317 Weixl Vinko 116 Wenckheim Jožefina 146 Wenko Beno 101, 102 Weyrich Sonja 72 Wiliams Steve 390 Wright Susan 395 Wulffen Erich 240 X Xilai Bo 388 Y Yeung Bernard 134, 140 Z Zaar Brigita 72 Zagožen Franc 419, 420 Zdovc Hedvika 42 Zebal Fran 116 Zelko Ivan 255, 259 Zemlji č Igor 119 Zescha Pavel 146 Zescha Valentin 146 Zeschka Erik 145 Zeschko Albert 144, 145 Zeschko Pavel 147 Zescho Erik 145 Zorn Janša Olga 36, 37, 44 Zschokke Heinrich 217, 228 Zupanc Jernej 367 Zupan či č Bogo 44 Zupanec Jernej 367 Zupani č Ivo 97 Zwitter Fran 14 Ž Žagar France 308, 311, 312 Žakelj Luka 405, 406, 408, 410, 411, 420, 430 Žargi Matija 224, 225 508 Žerjav Gregor 113 Žigon Joka 361 Žigon Tanja 370 Žnidarši č Kranjc Alenka 426, 427 Žontar Jože 44, 80 Žontar Majda 44 Žugelj Damjan 405 Žurc Jože 306 Žužek Nande 383