K novi paradigmi pravičnosti
Uredil Rok Svetlič
Založba Univerze na Primorskem
Uredniški odbor Aleksandra Brezovec Andrej Brodnik Primož Dolenc Nadja Furlan Alenka Gril Alen Ježovnik Melita Peršolja Rok Svetlič Andraž Teršek Jonatan Vinkler Vito Vitrih
m
č/Anvfc^
K novi paradigmi pravičnosti
Uredil Rok Svetlič
I Znanstvena monografija K novi paradigmi pravičnosti Uredil dr. Rok Svetlic
Recenzenta dr. Anton Mlinar dr. Ernest Ženko
Glavni urednik dr. Jonatan Vinkler
Vodja založbe Alen Ježovnik
Izdala in založila Založba Univerze na Primorskem, Titov trg 4, 6000 Koper Koper 2011
Oblikovanje in tehnična ureditev Alen Ježovnik
isbn 978-961-6832-02-1 (cd-rom) Naklada • 70 izvodov
isbn 978-961-6832-05-2 (spletna izdaja) www.hippocampus.si/1sbn/978-961-6832-05-2.pdf
© 2011 Založba Univerze na Primorskem
cip - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
177.9(086.034.4)
K novi paradigmi pravicnosti [Elektronski vir] / uredil Rok Svetlic. - El. knjiga. - Koper : Založba Univerze na Primorskem, 2011
Nacin dostopa (url):
http://www.hippocampus.si/1sbn/978-961-6832-05-2.pdf
isbn 978-961-6832-05-2 (pdf) 1. Svetlic, Rok
256515584
Predgovor
Pričujoča monografija je nastala na podlagi razprav in prispevkov, predstavljenih na simpoziju z naslovom »K novi paradigmi pravičnosti«, ki gaje 3. junija 2010 organiziral Oddelek za filozofijo na Fakulteti za humanistične študije Koper. Dogodek se uvršča v niz prireditev, s katerimi želi koprska Humanistika prispevati k sooblikovanju novih vizij demokracije in k premisleku o ključnih izzivih družbenega življenja v naši državi. Obdobje gospodarske krize je vselej tudi obdobje splošne družbene krize in posebna odgovornost humanističčnega in družboslovnega mišljenja je, da se v takih situačijah dejavno odzove.
Problemsko težišče monografije je vprašanje udeležbe delavčev pri dobičku gospodarskih družb, tema, kije pred kratkim s predlogom zakona v državnem zboru dobila novo aktualnost. Kljub temu, da zakonodajni postopek ni prišel do sklepne faze, je problematika dovolj provokativna, daje osvežila bogato tradičijo tozadevnih polemik. Iskanje naččina, kako ublažiti trk med delom in kapitalom, je vprašanje, ki je latentno navzoče v sleherni sodobni diskusiji o družbeni pravičnosti. Menili smo, daje prav, da se to vprašanje znova izpostavi ter da se ga tematizira z večč vidikov, ki jih odpirajo različčne humanističčne in družboslovne vede.
Prispevki so razporejeni v tri sklope. Prvi, z naslovom »Med delom in kapitalom«, vključuje članka dr. Rada Bohinča in dr. Mata Gostiše, ki bralča uvedeta v trenutno stanje problematike in se dotakneta možnosti uvedbe partičipačije dela pri dobičku gospodarske družbe. Predstavljen je čelostni prerez skozi relevantne teme, ki obsega tako moralna, institučionalna kot tudi razvojna vprašanja. Ker so produkčijska razmerja podrobno regulirana, zlasti pa, ker se je govorilo o predlogu obvezne delavske partičipačije pri dobičku, so na simpoziju sodelovali tudi strokovnjaki pravne stroke. Drugi sklop, z naslovom »Pravna re-
gulacija participacije pri dobičku pri nas in v svetu«, vključuje članka dr. Valentine France, ki gaje napisala skupaj s podiplomsko študentko Deborah Ferfolja, in članek dr. Barbare Rajgelj. Tretji sklop, z naslovom »Nove paradigme pravičnosti«, je problemsko najširši in prinaša tri filozofske analize družbene pravičnosti s posebnim poudarkom na odnosu dela in kapitala.
V Ljubljani, 1. februar 2011	Rok Svetlič
6
Kazalo
Prvi del • Med delom in kapitalom
1	Razmerje med delom in kapitalom - moč in nemoč za temeljne družbene spremembe
Rado Bohinc • 11
2	Obvezna udeležba delavčev pri dobičku in ekonomska demokračija
Mato Gostiša • 25
Drugi del • Pravna regulacija participacije pri dobičku pri nas in v svetu
3	Pravni vidiki uvajanja finančne partičipačije v Sloveniji
Valentina Franca in Deborah Ferfolja • 65
4	Udeležba delavčev pri dobičku - pesek ali benčin v motor liberalnega kapitalizma?
Barbara Rajgelj • 85
Tretji del • Nove paradigme pravicnosti
5	O neenakosti in demokračiji kot prostoru solidarnosti
Lenart Škof • 103
6	Kako ublažiti trk med delom in kapitalom: kapitalizem in managerska revolučija
Primož Turk • 109
7	Zakon o udeležbi delavčev pri dobičku -filozofsko-zgodovinska refleksija
Rok Svetlic • 123
Povzetki • 135 Abstračts • 139
Prvi del
Med delom in kapitalom
1
Razmerje med delom in kapitalom - moc in nemoc za temeljne družbene spremembe
Rado Bohinc
Uvod
Reforme, ki jih je razmahnil razpad prejšnje države, so bile velikih razsežnosti. Ne le, da so pripeljale do razpada države in nastanka novih, tudi Slovenije; tu je bila tudi korenita sprememba družbenih in temeljnih ekonomskih odnosov, ki smo jo poimenovali privatizacija in uvedba večstrankarskega sistema. Temeljito so se spremenila tudi razmerja med delom in kapitalom.
Ce si prikličemo v spomin, je tedanji politični sistem temeljil na enopartijskem sistemu, ekonomski sistem pa na družbeni lastnini, dogovornem gospodarstvu in samoupravljanju na vseh ravneh odločanja.
Do velikanskih političnih in ekonomskih sprememb je prišlo sočasno, sicer bi verjetno ne bilo niti enih niti drugih. Potrdila se je zgodovinsko večkrat preverjena izkušnja, namreč, da se resnične družbene spremembe, takšne, ki pomenijo tudi prevrednotenje razmerij med delom in kapitalom, izpeljejo le v razmerah temeljitih politicnih sprememb.
Vprašanje, ki se zastavlja že stoletja in je žal vroce tudi danes, je, zakaj od ljudstva demokraticčno izvoljeni predstavniki ne zmorejo odločitev, ki bi družbeni ustroj tektonsko (torej v samih temeljih) spremenile oz. zakaj vsa prizadevanja reformatorjev ostajajo na ravni kozmetičnih popravkov znotraj nespremenjenega vrednostnega sestava.
Temeljite spremembe razmerij med delom in kapitalom bi bile, če bi se delavcem zagotavljala udeležba pri dobičku obvezno, na podlagi prisilnega predpisa in ne le na podlagi dobre volje lastnika.
Postranzicijski kulturni šok
V Sloveniji so si postopno utrli poti novi, kapitalistični civilizacijski vzorci, ki temeljijo na lastninskem in ideološkem razslojevanju kot temeljema novega zasebnolastninskega in politično pluralnega družbenega ustroja. To je proces, ki so ga odprle reforme iz 90. let. Mineva skorajda dvajset let - spremenjeni so politiCni in pravni ter lastninski temelji slovenske družbe, ne pa kulturni in vedenjski ter vrednostni.
To povzroCa svojevrsten postranzicijski kulturni šok, ki med drugim potrjuje, da se enaka pravna pravila v različnih družbenih okoljih uresniCujejo (spoštujejo) različno. Kapitalizem pri nas oblikujejo oblastna pravila (zakonodaja), ki so jih pred stoletji vzpostavile meščanske kodifikacije v tradicionalnih državah zahodne Evrope in smo jih v Sloveniji bolj ali manj prepisali. Niso pa se v Sloveniji na ukaz uveljavile 12 tudi etične in moralne norme, ki so jih v tradicionalnih kapitalistiCnih državah gradili in utrjevali stoletja.
V Sloveniji se je tako udejanjila nevarnost, da luknjičava pravna ureditev kot zlepljenka prepisanih evropskih smernic in zakonov evropskih držav na eni strani ter vsestransko šibka sodna veja oblasti na drugi, omogoca številne stranpoti, ki v tradicionalnem kapitalizmu nikomur niso prišle niti na misel.
Obsedenost z desetletja zatrto slo po pridobitništvu je v razmerah jarega kapitalizma spodbudila pojave, ki jim tradicionalni kapitalizem ne ve niti imena, pri nas pa se je uveljavil balkanski izraz tajkun; za posameznika, ki eticčno brezobzirno, vendar bolj ali manj legalno izkoristi pravne šibkosti jarega kapitalizma ter na račun drugih udeležencev na trgu ter praviloma na racčun zaposlenih v svojih podjetjih, ki jim preprosto ne poravna njihovih terjatev, nenavadno in hitro neznansko obogati.
Zakaj donos od vložka kapitala in dela pripada le kapitalu?
Iz družbe, v kateri je bilo delo temeljna vrednota in pravni temelj pri-lašcanja in upravljanja, smo zdrsnili v družbo, kjer je takšen pravni temelj kapital; delo ni vec pravni temelj delavčevim, to je ekonomskim, in socialnim pravicam, temvecč je to zaposlitvena pogodba, ki zavezuje delodajalca, da placča strošek dela. Najeto in po pogodbi plačano delo tudi ni temelj pravicam upravljanja (samoupravljanje, delavsko upravljanje); delavska participacija (strukturna in finančna) je zgolj korektiv ekskluzivno uveljavljenemu kapitalskemu nacelu (kapital kot izključni temelj upravljanja in prilaščanja).
Za razliko od prejšnjega političnega in ekonomskega sistema, v katerem je bilo delo konstitutivni člen organizacije (delovna organiza-
čija versus kapitalska družba), se po novem delo najame s pogodbo, po čeni, ki se glede na ponudbo in povpraševanje oblikuje na trgu.
Razmerje med delom in kapitalom je v obdobju krize liberalnega kapitalizma ponovno aktualno filozofsko vprašanje. Iz preživetvene stiske vse širših slojev ljudi se utemeljeno zastavlja vprašanje, ali je stanje, v katerem se je znašla sodobna kapitalistična družba, vzrok ali poslediča splošno sprejetega vrednostnega sistema, v katerem je izključno kapital temelj upravljanja in prilaščanja. Produkčijski tvoreč sine qua non, kot je brez dvoma delo (še posebej inovativno in ustvarjalno), ni podlaga za praviče upravljanja in prilaščanja dodane vrednosti.
Samo po sebi umevna in v etablirani vrednostni sistem vkopana in samodejno delujoča struktura sodobne družbe se uspešno upira sedaj že eksistenčno spodbujenim pročesom prevrednotenja vrednot. Ce- 13 prav ne moremo zanikati številnih korektivov vzpostavljenemu monopolu kapitala kot temelja upravljanja in prilaščanja (različni modeli strukturne in finančne partičipačije) le-ti nikoli ne bodo preskočili ba-riere, ki brani statiko kapitalsko utemeljenega vrednostnega sistema.
Obvezna delavska udeležba pri dobičku, izhod iz sprejetih vrednostnih shem?
V družbeno sprejeti vrednostni shemi po velikih spremembah iz začetka 90. let tudi v Sloveniji velja, da donos od skupnega ekonomskega vložka kapitala in dela pripada le kapitalu, ne pa tudi delu. Pragma-tiččno povedano, samo po sebi je umevno, oz. sodi med vrednote sodobne kapitalistične (tudi slovenske) družbe pravilo, da se presežek iz gospodarjenja (dobiček) razdeli po načelu in v razmerju vloženega kapitala in se kot temelj delitvi dobička ne upošteva tudi vložena vrednost dela.
Podobno je z razmerji upravljanja; čeprav so različne participativne upravljavske oblike marsikje (tudi v Sloveniji) uveljavljen korektiv ek-skluzivno kapitalskega upravljanja, le te ne spremenijo temeljnega pravila upravljanja iz kapitala. Delo v sodobnih kapitalističčnih družbenih sistemih ni samostojni temelj upravljanja.
Kako iz sprejetih vrednostnih shem, ki so temelj pravnega in tudi političnega sistema? Vsekakor z uveljavitvijo različnih v svetu že uveljavljenih oblik udeležbe zaposlenih pri dobičku in krepitvijo delavskega delniččarstva, ter z nadaljnjo širitvijo partičipativne demokračije. Vendar ali je davčna spodbuda nosilcem kapitala dovolj?
Dosedanje izkušnje v posttranzičijski Sloveniji, obremenjeni s številnimi managerskimi odkupi iz dobička nas učijo, da ne! Rezultati
delavske udeležbe pri dobičku so skoraj nicni, čeprav imamo že leta zakon o udeležbi zaposlenih pri dobičku, ki z davčni spodbudami to omogočča.
Utemeljen je torej razmislek o prisilni delitvi ustvarjene presežne vrednosti tudi med delavče, če se ta deli nosilčem kapitala. Zakonska ureditev ideje, da dobiččka iz poslovanja ne ustvarja le kapital ampak tudi delo, iz česar izhaja prisilna delitev dela dobička tudi med delavče, bi pomenila ideološki odmik od kapitalistične ikone, po kateri dobiček pripada le kapitalu in s tem začetek nove paradigme razmerij med delom in kapitalom.
Ugovori zoper obvezno delavsko udeležbo pri dobičku Udeležba pri dobičku nič drugega kot davek?
14 Trditev, da obvezna udeležba pri dobičku ni nič drugega kot davek, in da to pomeni znatno dodatno obremenitev podjetja, je površna in netoččna:
•	udeležba pri dobičku se pod določenimi pogoji izplaca delavcem in ne državi;
•	udeležba pri dobičku se praviloma delavčem ne placa, če kapitalist sebi ne izplaca dobička v višini, ki je več kot npr. 25 % bilančnega dobička;1 če si torej lastnik dobička ne izplača ali si izplača manj kot 25 %, ne plača nobenega »davka« oz. dela dobička zaposlenim;
•	nikakršne dodatne obremenitve podjetja ni, če lastniki podjetja ne obremenijo s svojo odločitvijo o delitvi dobička nad 25 %; dodatne obremenitve so torej po volji lastnikov, ki želijo deliti v svoje žepe in izčrpati iz podjetja več kot četrtino dobička; dodatno obremenitev torej povzročijo lastniki in ne zaposleni.
Prisilna delitev dobiCka zmanjšala zanimanje domačih in tujih vlagateljev?
Trhla je tudi argumentačija, da bo prisilna delitev dobicka zmanjšala zanimanje domacih in tujih vlagateljev!
Res je sičer, da bo zmanjšala zanimanje tistih vlagateljev, ki v Sloveniji na račun vlaganj kapitala želijo zaslužiti 25 % in več in na ta način izčrpavati podjetja v Sloveniji; prav nič pa ne bo zmanjšala interesa tistih vlagateljev (in teh si želimo), ki bodo morebitne dobičke vlagali v razvoj, konkurenčnost podjetja, in skrbeli za donos preko rasti vrednosti delnič ne pa z prekomerno delitvijo dobiččka.
1. 25 % je bila meja, določena s predlogom zakona o udeležbi pri dobičku iz. leta 2009, ki v dz ni dobil podpore.
Podjetja se prostovoljno odločajo za delitev dobička?
Trditev, da se podjetja prostovoljno odločajo za delitev dobička med zaposlene, je netoma, saj podatki kažejo vec kot zanemarljivo število tistih podjetij, ki dobicek razen lastnikom namenijo tudi delavcem, čeprav imamo že dolga leta zakon s pomembnimi davmimi spodbudami za delitev dela dobicka med zaposlene.2
Podatki zadnjih nekaj let kažejo obratno, namreč nenormalno prakso udeležbe članov nadzornega sveta pri dobičkih podjetij (kar je moral zakon prepovedati) in seveda članov uprav, ki so mnogokje ta denar porabili za managerske odkupe, ki so podjetja pripeljali na rob ali v stecaj.
Delavci zgolj strošek?
Avtorji argumentacije proti prisilni udeležbi delavcev pri dobicku trditve, da delavci soustvarjajo dobicček, privedejo do vrste nesmislov, kljub ugotovitvi, da podjetje brez delavcev ne bi moglo poslovati! Vendar podjetje ne bi moglo poslovati tudi brez materiala, opreme, cest, šol, pravijo nasprotniki delavske udeležbe pri dobičku in tako spravijo ustvarjalnost in inovativnost kot samostojna produkcijska tvorca (npr. po Schumpetru) na raven neživega materiala, opreme?
Tako kot je plačal ceno za material ali pa davke za bolnice in šole, pravijo nasprotniki delavske udeležbe pri dobicku, plača tudi ceno dela, v višini kot se ta oblikuje na trgu. Cena dela torej ni odvisna od tega, kolikšno dodano vrednost prinaša, ampak od tega, kakšna je ponudba delovne sile (in ta je vse veqa, kolikor narašca brezposelnost)
15
2. V nadaljevanju predstavljamo izpis iz omenjenega registra pogodb, iz katerega je razvidno, da je bilo po podatkih iz registra pogodb pri gospodarskem ministrstvu na dan 29.6 2009 registriranih 18 podjetij s pogodbami o udeležbi delavcev pri dobicku, in sicer: btc d. d. 10.12.2008 denarna 02.09.2008 iz poslovnega leta 2009, Iskra Avtoelektrika d. d. 10.12.2008 delniška 24.07.2008 iz poslovnega leta 2009, Kladivar Žiri d. d. 19.12.2008 denarna 18.11.2008 iz poslovnega leta 2009, Business Solutions d. o. o. 19.12.2008 denarna 28.11.2008 iz poslovnega leta 2008, Elek-troservisi d. d. 19.12.2008 denarna 28.11.2008 iz poslovnega leta 2008, Izi mobil d. d.
19.12.2008	denarna 04.12.2008 iz poslovnega leta 2009, item d. o. o. 23.12.2008 denarna 19.12.2008 iz poslovnega leta 2008, Delavska hranilnica d. d. 22.12.2008 denarna 20.11.2008 Iz poslovnega leta 2009, Omega d. o. o. 08.01.2009 denarna 17.12.2008 iz poslovnega leta 2008, Interzav d. o. o. 08.01.2009 denarna 17.12.2008 iz poslovnega leta 2008, Interagent d. o. o. 08.01.2009 denarna 17.12.2008 iz poslovnega leta 2008, Intereuropa Transport d. o. o. 08.01.2009 denarna 17.12.2008 iz poslovnega leta 2008, Intereuropa d. d. 08.01.2009 denarna 17.12.2008 iz poslovnega leta 2008, Dom-plan d. d. 12.01.2009 denarna 23.12.2008 iz poslovnega leta 2009, Casino Kobarid d. d.
12.01.2009	denarna 22.12.2008 iz poslovnega leta 2009, hit hoteli, igralnice, turizem d. d. 12.01.2009 denarna 19.12.2008 iz poslovnega leta 2009,Dr. Gorkič d. o. o. 29.01.2009 denarna 22.12.2008 iz poslovnega leta 2008.
16
in kakšno je povpraševanje po njej (to se znižuje v razmerah rečesije). Cim večja je brezposelnost in čim manjša je gospodarska rast, tem ugodnejša (nižja) je čena, ki jo plača kapitalist za blago, ki se mu reče delo. To je razlaga za preteklost, za čase, ki jih je sodobna ponudba visoko kvalifičiranega dela, ki z ustvarjalnostjo in inovativnostjo soustvarja dodano vrednost, že zdavnaj prerasla, ekonomska teorija pa se še vedno oklepa aksiomov, stare šole, ki imajo že zdavnaj zgolj ideološko ost, za sodobna razmerja globalne inovačijske družbe pa niso več za rabo.
Delavci bi morali tudi pokrivati nastalo izgubo?
Ni res, da delavči ničesar ne izgubijo ob stečaju podjetja in da bi tako kot kapitalisti morali pokrivati nastalo izgubo (perverzna ideja: s prisilnim delom pri upnikih). V večini primerov delavči izgubijo neizplačane plače zadnjega obdobja ali vsaj njihov del.
Kar zadeva argumente o pokrivanju izgub, bo veljalo, da v primeru stečaja delavči izgubijo svoje edino sredstvo eksistenče, to je delo in to po krivdi slabega upravljanja kapitala, pri ččemer nimajo nobene besede, nosilči kapitala pa izgubijo le to, kar so s prevelikim tveganjem ali napačno vložili, ali pa so izgubo povzročili sami z napačnimi odlo-ččitvami.
Primerjave iz tujine
Priporočilo eu glede udeležbe pri dobičku in delavskega delničarstva
Priporočilo Sveta Evropske unije o udeležbi zaposlenih pri dobičkih in podjetniških rezultatih (vključno s kapitalsko udeležbo) (The Counčil of the European Communities 1992) si je zastavilo za čilj spodbuditi države članiče eu k širši uporabi delavske udeležbe pri dobičkih in podjetniških rezultatih preko raznovrstnih shem finančne udeležbe zaposlenih (kot so npr. gain in profit sharing) ter delavsko delničarstvo (employee share ownership).3
3. Zaradi jasnejšega razlikovanja izrazov uporablja priporočilo Sveta eu o udeležbi zaposlenih v dobičkih in rezultatih podjetij (Pepper Report, kar je kratiča za promo-tion of employee partičipation in profits and enterprises results) naslednje izraze in okrajšave: ps - profit sharing (delitev dobička), sbs - share based profit sharing (delitev dobička v delničah), bps - bond based profit sharing (delitev dobička v obve-zničah), cbs - čash based profit sharing (delitev dobička v gotovini), dps - defered profit sharing (zadržana delitev dobička), eso - employee share ownership (delavsko delničarstvo), so - stočk options (delniške opčije), dsn - disčretionary share options (diskrečijske delniške opčije), esop- employee share ownership planes (načrti delavskega delničarstva), ebo - employee buy outs (delavski nakupi podjetij).
Tako navedeni dokument priporoča državam clanicam, da zagotovijo pravni okvir, ki bo omogočal uvajanje shem finančne udeležbe zaposlenih, na nacčin kot izhaja iz priporocčila, ter da proucčijo možnosti davčnih in drugih spodbud v podporo istemu cilju. Dodatno je priporocčilo, ki državam cčlanicam predlaga ureditev, ki bo omogocčala zagotavljanje zadostnih informacij, izmenjavo izkušenj ter nasploh ustvarjanje kar najugodnejših pogojev za kolektivna pogajanja glede teh vprašanj.4
Zelo raznovrstne oblike udeležbe zaposlenih na poslovnih rezultatih podjetja bi lahko razvrstili v dve glavni skupini, in sicer:
•	Profit sharing, to je udeležba zaposlenih pri dobičku podjetja;
•	Employee share ownership, to je delavsko delnicarstvo.
Navedeni obliki se vecčkrat medsebojno prekrivata ali dopolnjujeta, obstajajo številne izvedbene inacčice znotraj ene ali druge skupine oz. medsebojne kombinacije le-teh, kljub temu pa lahko govorimo o dveh povsem samostojnih institutih.
Udeležba zaposlenih pri dobičku (profit sharing, gain sharing)
Profit sharing ali po naše delitev dobicka je splošni naziv za programe, v okviru katerih so pri delitvi dobička udeleženi zaposleni v podjetju, ki dobiček deli. V delitvi dobička torej niso udeleženi le tisti, ki so prispevali kapital (lastniki, delničarji), ampak tudi v podjetju zaposleni delavci na temelju svojega dela. Placčilo iz dobicčka prejmejo zaposleni dodatno k plači kot gibljivi del svojega dohodka, ki je neposredno vezan na doseženi dobicček podjetja ali na drugacče izmerjene poslovne rezultate.
Sodelovanje zaposlenih v delitvi dobicčka je praviloma kolektivna shema, ki se nanaša na vse zaposlene ali na povsem določcene skupine zaposlenih in ne na posameznike.
Oblike profit sharinga se razlikujejo predvsem po tem, ali je izpla-cčilo takojšnje ali zadržano, nadalje po tem, ali je izplacčano v gotovini ali v družbinih vrednostnih papirjih. Dodatna inacčica je povezana z oblikovanji razlicnih skladov znotraj podjetja, ki imajo lahko raznovrsten namen, v vsakem primeru v korist zaposlenih.
Teorija in tudi pravna ureditev razlikuje med porfit sharing in gain sharing glede na to, kaj je merilo financčne udeležbe zaposlenih na podjetniškem razultatu. Ce je to dobiček, govorimo o profit sharingu v dobesednem pomenu, če pa je to kakršenkoli drug vnaprej postavljen
17
4. Po mnenju teorije (Puric 1998) je v predlogu zakona preskromno poudarjen motivacijski element (predvsem zaposlenih), ki bi moral biti in postati vodilna misel vsebine zakona, ce te opredelitve ocenimo skozi primerjalni prikaz s »Priporocilom«.
18
podjetniški čilj, kot npr. dvig produktivnosti, zmanjšanje stroškov itd., govorimo o gain sharingu, torej o sodelovanju pri razdelitvi uččinkov tako opredeljenega poslovnega rezultata.
Sodelovanje zaposlenih pri delitvi dobička je lahko v gotovini ali v delničah. V slednjem primeru je pravna ureditev uveljavila prakso za-cčasne prepovedi razpolaganja zaposlenih z delnicami, ki ji pridobijo v okviru udeležbe pri dobičku (defered profit sharing).
Delavsko delniCarstvo (employee share ownership)
Delavsko delniččarstvo je posredna oblika finanččne udeležbe zaposlenih na podjetniškem rezultatu. V okviru delavskega delniččarstva se nagrajevanje zaposlenih izvaja preko njihovega lastništva dela kapitala podjetja, in sičer:
•	z izplačili dividend ali
•	s povečevanjem njihovega kapitala oz. deleža v lastništvu podjetja.
Delavsko delniččarstvo se lahko izvaja kot individualno ali kolektivno. Običajno so delniče, ki se podelijo kot nagrada zaposlenim, del-niče družbe, kjer so zaposleni, lahko pa gre tudi za delnice ali druge vrednostne papirje od nje odvisnih ali obvladujoče ali drugih gospodarskih družb.
Vendar naj bi bilo ohranjeno načelo vezanosti tovrstnega nagrajevanja na dosežene poslovne rezultate. To pomeni, da naj bi bile delniče, ki se brezplačno podelijo ali prodajo pod ugodnejšimi pogoji kot nagrada zaposlenim, kupljene iz rezultata družbe (dobička ali posebej oblikovanih skladov), kjer so delavči zaposleni, kot lastne delniče družbe ali kot delniče drugih družb.
Najbolj razširjena vrsta nagrajevanja preko delavskega delniččarstva poteka preko lastnih delnic družb, ki jih le-ta pridobi prav s tem namenom in jih podeli zaposelnim neodplačno ali pod ugodnejšimi pogoji. Inačiča te oblike so nakupne opcije, ki se podelijo zaposlenim in jim zagotavljajo:
•	pravico nakupa družbinih delnic ob dolocenem casu (npr. ob povečanju kapitala delniške družbe, vendar v časovno določenem obdobju),
•	pod vnaprej dolocenimi praviloma ugodnimi pogoji.
Znana inačiča delavskega delničarstva je esop (employee share ow-nership plan), kjer je začasen lastnik dela delnič družbe v imenu zaposlenih poseben sklad (trust). Posebna oblika delavskega delničarstva so t. i. nakupi podjetij s strani zaposlenih (employee buy outs).
Ureditev v državah članicah eu
Države clanice Evropske unije imajo različno urejeno področje udeležbe zaposlenih v rezultatu poslovanja podjetja na podlagi dela. Po predstavljenih rezultatih je visoka udeležba delavcev pri dobičku v Franciji, Nemcji, Španiji ter na Finskem, Madžarskem, Nizozemskem, Portugalskem, Slovaškem in Švedskem. Zelo nizka udeležba delavcev pri dobičku pa je v Estoniji, Italiji, Litvi, Romuniji ter na Cipru, Danskem in Malti.
Delavsko delničarstvo je visoko razvito na Irskem, Madžarskem in v Združenem kraljestvu, medtem ko je v Avstriji, Estoniji, Italiji, Latviji, Litvi, Luksemburgu, Romuniji ter na Cipru, Finskem, Malti, Poljskem in Portugalskem zelo nizek obseg te oblike financne participacije.
Udeležba delavcev pri dobicku je v Franciji obvezna za vse družbe, ki zaposlujejo več kot 50 delavcev. Na Švedskem poznajo specificno obliko udeležbe delavcev pri dobičku - prek posebnih skladov, ki jih običajno ustanavljajo delavske organizacije v podjetjih. Švedska zakonodaja pa s posebnimi ukrepi ne spodbuja razvoja delavskega delni-cčarstva.
V	Združenem kraljestvu je posebej razvejan sistem delavskega del-nicčarstva, kar se povezuje z visoko razvitostjo kapitalskega trga v državi. Delavsko delničarstvo in udeležba delavcev pri dobickuje še bolj izrazita v podjetjih z več kot 200 zaposlenih.
Do razlicnih oblik finančne participacije zaposlenih običajno pride v procesu privatizacije državnih podjetij (Avstrija, Bolgarija, Ceška, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovaška) oziroma kot del dohodkovne politike (Danska, Finska, Francija, Graja, Irska, Nemčija, Nizozemska, Portugalska, Španija, Švedska, Združeno kraljestvo) in/ali sistema dodatnih pokojnin (Francija, Irska, Nemcija, Nizozemska, Združeno kraljestvo).
Francija in Velika Britanija sta vrsto oblik finančne udeležbe zaposlenih uredili z zakonodajo ter jih podprli z davcčnimi vzpodbudami. To je mocno prispevalo k razvoju različnih oblik finančne udeležbe oz. k sklenitvi številnih pogodb te vrste v podjetjih iz teh dveh držav.
V	Belgiji in Italiji so se razlicne oblike finančne udeležbe pojavile znotraj placčnih pogajanj, vendar brez posebne javne podpore.
Na Japonskem je finančna udeležba zaposlenih del politike mana-gementa in jo zakonodaja ali kakršnikoli javni ukrepi ne vzpodbujajo. Uresnicujejo se z dogovori med socialnimi partnerji na podjetniški ravni, vzporedno z udeležbo zaposlenih v odločanju in nasploh v kadrovski politiki.
V	vzhodnoevropskih državah se vprašanje finančne motivacije po-
19
Ivezuje z privatizacijskimi procesi in novo nastajajočo korporacijsko in delovno zakonodajo.
Delavsko delničarstvo v zda
Tudi zda so po padcu produktivnosti po letu 1973 davčno spodbudile razlicne oblike delavske udeležbe, predvsem zadržani profit sharing in esope.
Ameriška, za razliko od evropske zakonodaje, sicer nima splošnih predpisov o delavskem delničarstvu, pac pa zelo razvito davcno zakonodajo, ki je spodbudila procese delavskega lastništva korporacij, kjer so zaposleni v zelo velikem obsegu in raznovrstno.
Po nekaterih podatkih je 12,5 % delovne sile v zasebnem sektorju ali 10,8 milijona ameriških delavcev lastnikov delnic korporacije, kjer so 20 zaposleni v obsegu vec kot 4 %.
Nadalje je vecč kot polovica korporacij, v katerih je lastništvo delavcev večje kot 10 %, in skoraj 10 % korporacij, ki so vec kot v 50-odstotni delavski lasti. Po nedavni študiji je vec kot 64 % podjetij v zda vzpostavilo vsaj minimalne programe delavske participacije.5
Povzetek izkušenj iz primerjalnih ureditev
Izkušenj o tem, da finančna udeležba zaposlenih pozitivno vpliva na motivacijo in produktivnost ter boljšo organizacijo dela ter inovativ-nost, je dovolj. Vendar pa analiza izkušenj iz primerjalnih ureditev kaže, da se sheme finančne udeležbe zaposlenih razvijajo lahko zgolj v naklonjenem pravno sistemskem in ekonomskem okolju.
Učinkovitost finančne udeležbe je odvisna od razreševanja celote razmerij med delojemalci in delodajalci, od stanja medsebojnega zaupanja in dolgorocčnejših usmeritev na obeh straneh. Tako udeležba pri poslovnem uspehu podjetja ne more biti niti izkljucčno odtegnjena niti upoštevana v ravni plač, doseženi na podlagi kolektivnih pogajanj. Zavedanje o medsebojni koristi ucčinkov financčne udeležbe zaposlenih tako na strani sveta delavcev in sindikatov, kot tudi na strani delodajalcev, je ključna. Kljub temu zavedanju pa obilo prispeva država z vzpostavljanjem zakonodajnega in gospodarsko politicnega okvira oz. davcčnih vzpodbud.
Priporocilo Sveta Evropske unije o udeležbi zaposlenih pri dobičkih in podjetniških rezultatih (vkljucno s kapitalsko udeležbo) si je zasta-
5. Od več; kot 7000 korpracij, katerih delnice so uvršcene na treh ameriških organiziranih trgih, jihje vletu 1990 bilo približno 1000 ali 14,28 v solastništvu zaposlenih od npr. 4% (K-Mart Corporation) do 73 % (Weirton Steel Corporation), toda v povprecju 10 %. Teh 1000 koporacij predstavlja 29 % tržne vrednosti in 27 % prodaje ter 20 % vseh zaposlitev v zda.
vilo za čilj vzpodbuditi države clanice eu k širši uporabi udeležbe zaposlenih v dobickih in podjetniških rezultatih prek shem, kakršni sta profit sharing ter employee share ownership.
Tako je navedeni dokument priporočal državam članičam, da zagotovijo pravni okvir, ki bo dovoljeval uvajanje shem finanččne udeležbe zaposlenih, na naččin, ki izhaja iz priporoččila, ter da prouččijo možnosti davčnih in drugih vzpodbud v podporo istemu čilju. Dodatno je priporoččilo naslovilo na države ččlaniče zahtevo za zagotavljanje zadostnih informačij, izmenjavo izkušenj ter nasploh za ustvarjanje kar najugodnejših pogojev za kolektivna pogajanja glede teh vprašanj.
Tudi po ugotovitvah navedenega Priporočila Sveta eu, uspeh in razvoj finančne udeležbe zaposlenih kot vzpodbude večji produktivnosti ter večji gibljivosti plač, kar se oboje potrjuje kot učinkovit instru-mentarij zoper brezposelnost, ter v podporo drugim makroekonom- 21 skim čiljem države, je vmnogočem odvisna od zakonodajnih in fiskalnih vzpodbud, kijih uvajajo vlade. Empirična raziskava delovanja zakonodajnih in davčnih sistemov v članičah Evropske unije je namreč pokazala, da je uveljavitev instrumentarija finančne udeležbe zaposlenih v rezultatu podjetja odvisna predvsem od davcnih vzpodbud.
Poleg odgovornosti vlad za zakonodajne in davčne vzpodbude, je odloččilna tudi njihova vloga oz. obnašanje kot partnerja v kolektivnih pogajanjih. Negibnost in togost indeksačijskih plačnih sistemov se lahko v mnogočem poživi z uvajanjem shem finančne udeležbe zaposlenih, če se partnerji kolektivnih pogajanj seveda sporazumejo o tem, da je to dodatna oblika vzpodbud zaposlenim za dosego ugodnejših podjetniških rezultatov.
Priporocilo evropske komisije glede udeležbe zaposlenih pri dobičku in podjetniškem rezultatu kot ukrep za podporo programu ure-sniččevanju sočialne listine, ki je bilo sprejeto na Evropskem svetu v juliju 1992, je in bo pomembno prispevalo k razvoju delavske finančne udeležbe v Evropski uniji. Po tem priporočilu naj bi države članiče razvile sheme finanččne partičipačije zaposlenih ter vzpostavile ustrezne zakonske okvire ter prouččile možnost davččnih vzpodbud v podporo razvoju finančne udeležbe zaposlenih.
Poleg zakonodaje država vpliva na razvoj finančne udeležbe zaposlenih tudi z ukrepi državne intervencije v gospodarstvu ter s svojo vlogo v kolektivnih pogajanjih. Tako je bila npr. v Belgiji delavska udeležba pri dobičku vzpodbujena šele po 1986, ko je spet nastopilo svobodno kolektivno pogajanje o plačah oz. ko je bila odpravljena avtomatska indeksačija.
Podobno je v Italiji vloga države v kolektivnih pogajanjih oz. tripar-titnih pogodbah v letih 1983 in 1984 pomembno prispevala k moder-

nizačiji plaččnega sistema in uvajanju plaččnih sistemov, vezanih na uspešnost poslovanja podjetja.
Krepitev podjetniške ravni kolektivnih pogajanj prav tako prispeva k večji svobodi delojemalčev in delodajalčev za pogajanja o sistemu nagrajevanja po prispevku oz. uspešnosti podjetja. Podobno velja za Veliko Britanijo, ki je pgogajanja prav tako premaknila z načionalne oz. področne ravni na podjetniško, kar je prav tako spodbudilo razvoj udeleženih in delavsko delničarskih shem. V zda je prav okoliščina, daje kolektivno pogajanje že od nekdaj močno dečentralizirano, najbolj zanesljivo prispevala k prečejšnji razširjenosti shem udeležbe v tej državi.
Države pri uvajanje zakonodaje in spodbujevalnih ukrepov finančne udeležbe zaposlenih sledijo različčnim gospodarskim čiljem. Tako 22 je npr. za Frančijo in Veliko Britanijo značilno, da so se oblike delavske finančne udeležbe zakonsko odpirale v obdobju sorazmerno visokega dela državnega lastništva. Podobno velja za razmere v postsočialistič-nih državah čentralne in vzhodne Evrope.
Na Japonskem so bili vzgibi uvajanja delavske udeležbe vseskozi bolj sestavina upravljanja s človeškimi viri oz. spodbud večji produktivnosti, v zda pa npr. uvajanja različnih pokojninskih shem.
Načionalne izkušnje in dosežki pri uvajanju različnih oblik oz. poti finančne udeležbe zaposlenih v mnogočem zavisijo od načionalnih sistemov, industrijskih razmerij, pa tudi od odnosa socialnih partnerjev ter njihove pogajalske uspešnosti oz. družbene in politične moči.
Različnost v moči in razvitosti industrijskih razmerij ter nasploh so-čialnega partnerstva ne dovoljuje, da bi priporočili univerzalno shemo finančne udeležbe zaposlenih, ki bi bila najbolj učinkovita povsod. Uvajanje najoptimalnejših oz. najučinkovitejših oblik je potrebno zato presojati v kontekstu splošnih družbenih razmer ter gospodarsko političnih čiljev, ki se jih želi po tej poti doseči. Zakonodajne ter eko-nomskopolitične spodbude uvajanju in razvoju finančne udeležbe so v mnogočem prispevale k dvigu zavedanja o medsebojni koristi partnerjev na podjetniški ravni.
Za Slovenijo velja, tako kot tudi za druge posttranzičijske države, da naj finančna udeležba zaposlenih ne bo le oblika privatizačije oz. ko-relativ pretežnega notranjega lastništva kot rezultata privatizačijskih shem, ampak bolj samostojna oblika spodbude večji povezanosti in interesne odvisnosti zaposlenih in podjetja oz. orodje vzpostavljanja istosmernih interesov delodajalčev in delojemalčev.
Slovenija je pred odloččilnim vprašanjem: nadaljevati z doslej razmeroma neuspešno obliko ali ne.
Ureditev v Republiki Sloveniji Temeljne rešitve
Zakon o udeležbi delavcev pri dobicku (zuDDob) je zacel veljati konec marca leta 2008. Ureja formalne postopke in davme vidike udeležbe delavcev pri dobičku.
Udeležba delavcev pri dobičku je mogoča v kapitalskih družbah, ki jih opredeljuje Zakon o gospodarskih družbah. Udeležba v delniški shemi pa se uporablja le pri delniških družbah, katerih delnice so uvrščene na organiziran trg vrednostnih papirjev (borzo).
Zakon dolocča omejitve, do katere višine je mogocča udeležba pri dobičku in sicer:
•	družba lahko delavcem izplača največ 20 odstotkov dobička posameznega poslovnega leta,
•	izplacilo ne sme presegati 10 odstotkov letnega zneska bruto plač, izplacanih v obravnavanem letu,
•	posameznik ne more prejeti višjega zneska izplačila dobička od 5.000 eur.
Osnovna načela, opredeljena v zuDDob so:
•	nacelo prostovoljnosti in neprenosljivosti, kar pomeni, daje udeležba v dobičku po pricujocem zakonu prostovoljna za delavce in družbo, ter da ni prenosljiva,
•	nacelo enakosti pomeni, da morajo biti udeleženi vsi delavci pod enakimi pogoji, kar sicer ne pomeni uravnilovke, pač pa vnaprej dolocena merila določitve višine udeležbe pri dobičku,
•	nacelo skrbnosti, ki nalaga vsem udeleženem v procesu, da morajo ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja.
Sklep
Delavska udeležba pri dobičku je v Evropi in velikem delu razvitega sveta realnost današnjega casa; odpiranje teoretičnih dilem o tem, ali je to skladno z nacčeli sodobne razvite kapitalisticčne družbe, izgubljajo stik s časom, v akterem živimo. eu že desetletja razvija in priporoča državam članicam različne modele finanmega povezovanja rezultatov podjetja z nagrajevanjem delavcev.
Na stežaj pa je še vedno odprto vprašanje, s kakšnimi vzvodi spodbujati nacine delavske udeležbe pri dobicku. Ali naj torej delavska udeležba pri dobičku ostane prostovoljna, odvisna torej od zadostnosti ekonomskih (davčnih) spodbud in dobre volje delodajalca, ali pa naj bo pod določenimi pogoji vendarle zakonsko obvezna (npr. če se

23
24
lastniki odločijo razdeliti več kot določen del dobička). Za Slovenijo bi bilo slednje primerno vsaj za velike in srednje delniške družbe, vendar kljub predlaganim amandmajem v to smer ta ureditev ni dobila veččinske podpore.
Literatura
The Counčil of the European Communities. 1992. »Counčil Rečommen-dation of 27 July 1992 Cončerning the Promotion of Partičipation by Employed Persons in Profits and Enterprise Results (Inčluding Equity Partičipation) (92/443/EEc).« Official Journal ofthe European Communities l 245.
Purič, I. 1998. »Kako slovenski model udeležbe zaposlenih pri dobičku družbe sledi priporočilu eu?« V Izzivi managementa: zbornik posvetovanja, uredil Goran Vukovič, 752-758. Kranj: Moderna organiza-čija.
Zakon o udeležbi delavčev pri dobičku (zuDDob). Uradni list Republike Slovenije, št. 25/2008.
2
Obvezna udeležba delavcev pri dobicku in ekonomska demokracija
Mato Gostiša
Uvod
Udeležba delavcev pri dobičku kot oblika t. i. finančne participacije zaposlenih je zlasti v razvitejših zahodnoevropskih gospodarstvih že dodobra uveljavljena, njeni pozitivni ekonomski ucčinki pa so empirično dokazani z mnogimi znanstvenimi raziskavami. Njeno širše uveljavljanje v praksi posebej podpirajo tudi številna priporocila različnih inštitucij eu, temelječa na omenjenih raziskavah. Zato danes ne v teoriji ne v praksi pravzaprav ni vec vprašanje udeležba delavcev pri dobicčku - da ali ne, temvecč bolj ali manj le še vprašanje ali naj bo ta prostovoljna ali zakonsko obvezna. Prav to vprašanje je tudi predmet tega prispevka, v katerem bom skušal nanizati nekaj glavnih strokovnih argumentov v prid uvedbi zakonsko obvezne udeležbe, ki jo sicer osebno vsestransko podpiram.
V Sloveniji je omenjeno vprašanje postalo aktualno zlasti v okviru razprav o Predlogu prenovljenega zakona o udeležbi delavcev pri do-bicku (zuDDob-1) (Vlada Republike Slovenije 2010), kije predvideval uvedbo delno obvezne udeležbe, in sicer v okviru dolocbe 2. odstavka 3. clena, ki naj bi se glasila: »(2) Ce skupšcina družbe sprejme sklep o delitvi več kot 25 % bilancnega dobicka, se mora del dobička, namenjenega za razdelitev, obvezno nameniti delavcem. Del bilancčnega dobicčka, ki se v tem primeru deli delavcem, ne sme biti manjši od 25 % celotnega bilancčnega dobicčka, namenjenega za razdelitev, razen, če ta znesek preseže kriterije iz drugega odstavka prejšnjega člena. V tem primeru se znesek bilancčnega dobicčka, namenjenega za razdelitev delavcem, lahko zmanjša največ za toliko, da ne presega kriterijev
iz drugega odstavka prejšnjega člena.« Predlagani zuDDob-1 kasneje (ob ponovnem glasovanju v Državnem zboru na podlagi veta Državnega sveta) sičer ni bil sprejet, tako da še naprej ostaja v veljavi Zakon o udeležbi delavčev pri dobičku iz leta 2008, ki v čeloti temelji na načelu prostovoljnosti udeležbe. Kljub temu pav strokovnih krogih ideja obvezne udeležbe ostaja živa in bo skoraj zanesljivo predmet temelji-tejšega proučevanja tudi v prihodnje.
Opredelitev pojma ekonomska demokracija
Uvodoma bi želel poudariti, da je udeležbo delavčev pri dobičku nujno obravnavati v širšem kontekstu pojma »ekonomska demokra-čija«, s katerim običajno označujemo predvsem tri temeljne oblike sodobne t. i. organizacijske participacije zaposlenih, in sičer (poleg ude-26 ležbe pri dobičku) sta to še:
•	sodelovanje delavčev pri upravljanju in
•	širše notranje lastništvo zaposlenih oz. t. i. delavsko delničarstvo.
Vse te tri oblike delavske partičipačije imajo namreč nekatere skupne značčilnosti, na podlagi katerih jih lahko med seboj povežemo v zgoraj omenjeni pojem ekonomska demokračija. Za okvirno pojasni-tev vsebine tega pojma, kakor bo uporabljen v tem prispevku,1 pa naj zaenkrat le povzamem nekaj osnovnih tez, ki bodo v nadaljevanju natančneje pojasnjene in utemeljene še v tistem delu razprave, ki se sičer nanaša na ožjo problematiko (obvezne) udeležbe delavčev pri dobičku.
1.	Dejstvo je, da smo v sodobni družbenoekonomski realnosti priča izredno hitro naraščajočemu pomenu t. i. človeškega kapitala (znanje, ustvarjalnost, delovna motivačija in organizačijska pripadnost zaposlenih) in intelektualnega kapitala nasploh za doseganje večje poslovne uspešnosti podjetij, vse večji del tržne vrednosti podjetij - po Edvinssonu (glej Roos idr. 2000, 21) jo tvorita finančni in intelektualni kapital - pa danes predstavlja njihov intelektualni (človeški in strukturni) kapital. Teze, da zaposleni v sodobnih pogojih gospodarjenja »niso več le mezdna delovna sila, ampak glavno bogastvo, največja konkurenčna prednost in najpomembnejše premoženje podjetij«, torej že zdavnaj niso večč zgolj prazne fraze.
2.	Paradoksalno pa je, da je kljub tem oččitnim premikom težiščča pomena za ustvarjanje nove vrednosti s finančnega na človeški
1. Podrobneje o vsebini in različnih znanih definičijah pojma ekonomska demo-kračija vKanjuo Mrčela (1999,128-135) in v Gostiša (2009,3).
oziroma nasploh na intelektualni kapital podjetij, danes tako sistem lastništva podjetij kot tudi sistem korporačijskega upravljanja in delitve novoustvarjene vrednosti še vedno utemeljen iz-kljucno na lastnini nad financnim kapitalom. Najpomembnejši kapital oziroma njegovi nosilči torej nima(jo) popolnoma nikakršne, niti ekonomske niti odločevalske moči v zdajšnjem družbenoekonomskem sistemu, ta pa zato nima več praktično nobene podlage v zdajšnji družbenoekonomski realnosti, ampak pomeni čisti družbenorazvojni anahronizem, ki je začel iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, že zelo resno zavirati tudi hitrejši ekonomski razvoj.
3.	Res je sičer, da veljavni računovodski sistemi tega »neotipljivega« kapitala podjetij za zdaj še niso sposobni ustrezno (iz)meriti in finančno (o)vrednotiti, kajti t. i. računovodstvo človeških virov je 27 šele v povojih. Toda osnovna logika kapitalizma je jasna: če človeškemu kapitalu podjetij ne glede na njegovo »finančno neoti-pljivost« nesporno priznavamo status kapitala, potem je treba njegovim nosilčem, to je zaposlenim, po logiki stvari priznati
tudi ustrezne korporačijske praviče (soupravljanje, udeležba pri dobičku). Pa ne samo zaradi načela družbene pravičnosti, temveč predvsem tudi zaradi učinkovitejšega sproščanja tega ogromnega, a zaenkrat zelo slabo izkoriščenega kapitala za doseganje večje poslovne uspešnosti podjetij. Visoko razvita delavska partičipačija (upravljalska in finančna) namreč empirično dokazano pozitivno vpliva na delovno motivačijo in organizačij-sko pripadnost zaposlenih in s tem na večjo poslovno uspešnost.
4.	Postopno izgrajevanje in nenehno izpopolnjevanje ekonomske demokračije se torej v praksi lahko uresničuje predvsem preko hkratnega in vzporednega razvoja treh uvodoma omenjenih temeljnih oblik organizacijske in ekonomske participacije zaposlenih v vlogi nosilčev človeškega kapitala (slika 2.1), pri čemer se glede na zgoraj povedano seveda zdi logično, da je mogoče razvojno gledano razpravljati le o obvezni (ne zgolj nekakšni prostovoljni udeležbi delavčev pri dobičku) in o resnem (ne zgolj navideznem in marginalnem, kakršno poznamo zdaj na podlagi veljavnega zsdu) sodelovanju delavčev pri upravljanju, ki obsega tudi najpomembnejše poslovne odločitve.
5.	Zdi se torej, da edino resno alternativo nadaljnjega razvoja družbenoekonomskega sistema v smeri evolutivnega izgrajevanja ekonomsko učinkovitejše ter hkrati sočialno pravičnejše in ko-
hezivnejše družbe, predvsem pa družbe z bistveno višjo (vsestransko, ne samo materialno) kakovostjo življenja državljank in državljanov, v danem trenutku pravzaprav predstavlja pospešen razvoj t. i. ekonomske demokracije, ki v bistvu pomeni spreminjanje narave klasičnega kapitalizma, temelječega na mali-kovanju zgolj finančnega kapitala, v smeri »kapitalizma s (tudi človeškim kapitalom«. Ekonomska demokracija, ki je tudi sicer logicna in nujna razvojna vzporednica politični demokraciji torej v bistvu pomeni sistemsko preseganje klasicčnega mezdnega odnosa med kapitalom in delom, za katerega je znacčilna vsestranska (ekonomska in direktivna) oblast prvega nad drugim. Šele delavec, ki skupaj z lastniki financčnega kapitala ustrezno participira pri upravljanju, pri dobičku in (preko sistema dela-28	vskega delničarstva) v čim večji meri tudi v lastništvu podjetja,
ni vec mezdni delavec, placa kot »tržna cena delovne sile« pa ne njegov edini vir prihodkov, zlasti pa ne osnovni motivator. Njegovo delovno in (so)upravljalsko prizadevanje zato tudi ni več usmerjeno izkljucčno le v lastno delo oz. delovno mesto in pripadajočo plačo, ampak v poslovno uspešnost podjetja kot celote, kar pomeni, da začne razmišljati in delovati (tudi) kot lastnik. Šele tak delavec se torej lahko iz »prodajalca delovne sile« spremeni v dejansko enakopraven subjekt družbenoekonomskih razmerij.2
6. Pospešitev razvoja ekonomske demokracije kot realne alternative obstojecčemu mezdnemu kapitalizmu je torej na današnji stopnji družbenega razvoja ne samo eno osrednjih civilizacijskih, temvec tudi vse bolj pomembno ekonomsko vprašanje. Njeno resnejše uveljavljanje v praksi pa bo brez dvoma zacelo postopoma samodejno spreminjati tudi medčloveške odnose v sferi produkcije ter družbena razmerja v sferi delitve novoustvarjene vrednosti, kar bo ustvarilo tudi vecjo notranjo povezanost družbe oziroma prineslo vecčjo družbeno kohezivnost nasploh.
Teoreticna utemeljitev obvezne udeležbe skozi polemiko s protiargumenti
V novi družbenoekonomski realnosti na prehodu v ero znanja je torej udeležba delavcev pri dobičku že zdavnaj postala naravna pravica
2. Od tod pravzaprav tudi izraz »ekonomska demokracija«, ki odraža v temelju spremenjena razmerja med nosilci dela in kapitala v družbenoekonomskih razmerjih v primerjavi s klasičnim mezdnim kapitalizmom.
l l
i Razvoj temeljnih oblik organizacijske udeležbe zaposlenih i
Mezdni kapitalizem
Slika 2.1 Razvoj ekonomske demokracije	29
zaposlenih na temelju »cloveškega kapitala«,3 ki bi jo bilo zato nujno cčim prej tudi pravno priznati oziroma uzakoniti. Ekonomsko gledano pa v bistvu lahko le povečuje »naložbeni interes« lastnikov, ne obratno. To tezo bomo teoreticno morda najlaže celoviteje utemeljili skozi polemiko z nekaterimi trditvami iz obrazložitve k uvodoma omenjenemu vetu Državnega sveta (v nadaljevanju: ds) na Zakon o udeležbi delavcev pri dobicku (zuDDob-1), ki v bistvu povzemajo vse v dosedanjih strokovnih in politicnih razpravah izražene teoreticne protiar-gumente in prakticčne pomisleke zoper morebitno uvedbo zakonsko obvezne delavske udeležbe v Sloveniji.
Obvezna udeležba je pravzaprav le oblika »dodatnega davlca« s hudimi negativnimi gospodarskimi posledicami!
Trditev, da bi (obvezna) udeležba delavcev pri dobicku v celoti pomenila za podjetja in lastnike zgolj neke vrste »dodaten davek« oz. manjši dobicek že pred obdavčitvijo, ki bi bojda zanesljivo odgnal tuje investitorje, povzrocčil beg kapitala, kreativno racčunovodstvo, prelivanje dobickov v tujino skozi transferne cene itd., pomeni hudo poenostavljanje problema, ki seveda zato nujno privede tudi do povsem napačnega in zelo zavajajocega zakljucka.
Kaj pa financne »koristi« udeležbe? Ce namrec želimo resno in strokovno korektno presojati konkretne finančne ucinke te udeležbe (bo-
3. Kljucnega pomena za razumevanje te trditve je predvsem temeljitejše poznavanje sodobne teorije t. i. intelektualnega kapitala podjetij in znotraj tega cloveškega kapitala kot kapitala v pravem pomenu besede, ki je - enako kot financni kapital -predmet lastninske pravice, čemur bo zato v tem prispevku namenjena še posebna pozornost.
disi prostovoljne bodisi obvezne), je treba kot »protiutež« omenjenemu »davku« na drugo stran tehtniče nujno postaviti najmanj tri pomembne finanččna »pluse«, in sičer:
•	Prvo so davčne olajšave, kijih ponuja predlog zuDDob-1 in ki seveda še zdaleč niso »zanemarljive«. Kot vemo se čeloten znesek izplačane udeležbe šteje kot davčno priznan odhodek, kar za de-lodajalča pomeni pomembno znižanje zneska davka, ki bi ga si-čer moral iz naslova ugotovljenega dobička odvesti državi, česar seveda pri resnih kalkulačijah ni mogoče enostavno spregledati. Poleg tega se od izplačanih zneskov ne plačajo prispevki za so-čialno varnost, kar za delodajalče v bistvu pomeni »najčenejšo« obliko možnega dodatnega materialnega motiviranja delavčev, kar je še posebej pomembno z vidika učinkovitega motiviranja
30	današnjih t. i. delavčev z znanjem in kar je v sodobnih pogojih go-
spodarjenja za podjetja v bistvu postalo že naravnost eksistenčnega pomena.
•	Drugo - še bistveno bolj pomembno - pa so nesporne finančne koristi, kijih delodajalcem ta udeležba posledično prinese v obliki povečanja dobičkov zaradi bistveno višje delovne motivačije in organizačijske pripadnosti zaposlenih, posledično pa večje produktivnosti dela in številnih drugih znanih ugodnih poslovnih učinkov (znižanje fluktuačije, izboljšanje medčloveških odnosov, zmanjševanje notranjih konfliktov itd.)4 in ki so v svetu že zdavnaj tudi empirično dokazani. Prav ti učinki naj bi bili sičer temeljni ekonomski smisel in namen uvajanja udeležbe delavčev pri dobičku, a naenkrat so se v teh razpravah preprosto kar izgubili, tovrstna udeležba pa se skuša prikazati zgolj kot čisto navaden dodaten »davek«, torej kot nek povsem neproduktiven izdatek.
•	Kot tretje velja opozoriti, da imajo v glavnem vse države z uveljavljeno (prostovoljno ali obvezno) udeležbo delavčev pri dobičku v sistem vgrajen tudi institut odloga izplačil udeležbe. Ta je običajno trileten, v tem času pa s sredstvi, »rezerviranimi« v ta namen, upravlja delodajaleč, kar mu brez dvoma prav tako lahko prinese pomembne pozitivne finančne učinke pri poslovanju. Ni jasno zakaj je zuDDob-1 predvidel ukinitev sistema odloženih izplačil, ki je uveljavljen po sedanjem zuDDob, kajti glede tega bi bili v Sloveniji verjetno res svetovni »unikum«. Tega bo zato v vsakem primeru treba ohraniti tudi v bodoččem zakonu, in sičer ne
4. Več o tem med drugim v Kanjuo Mrčela (2004, 3) in v priporočilih Sveta eu 92/443/ECC, strokovna literatura s tega področja pa je tudi sičer zelo obsežna.
glede na to, ali bo temeljil na načelu prostovoljnosti ali na načelu obveznosti udeležbe.
Ne zmanjševanje, ampak dodatno povečevanje »naložbenega interesa« lastnikov. Formula za morebiten ustrezno celovit »izracun« končnih ekonomskih učinkov udeležbe delavcev pri dobicku (udd) - bodisi prostovoljne bodisi obvezne, kajti učinki so že po logiki stvari v obeh primerih enaki - bi se torej v bistvu morala glasiti:
Ekonomski učinek udd = (povecan dobiček + davcne olajšave + odlog izplacila) - izplacan znesek udeležbe
Vsaj sodeč po vec kot 40-letnih francoskih izkušnjah, se izracun po tej formuli vsekakor izide v dodaten donos (ne v nek neproduktivni izdatek) za lastnike kapitala, ki zato v bistvu lahko le še povecuje, ne zmanjšuje »naložbeni interes« lastnikov. In lastniki si bodo tak izračun 31 zagotovo naredili (podobno kot so si ga francoski, ki ne bežijo nikamor), preden bodo zaradi tovrstne obvezne delavske udeležbe pri dobičku morda res začeli s svojim kapitalom na vrat na nos in brezglavo bežati (mimo in) iz Slovenije. Pri tem imamo seveda v mislih »dolgoročne« lastnike, ki imajo namen v Sloveniji investirati v podjetja in jih upravljati po sodobnih nacčelih družbene odgovornosti, kajti drugih v Sloveniji pravzaprav ne potrebujemo. Kako je mogocče po tej formuli izračunati, daje udeležba delavcev pri dobičku za lastnike samo »dodatni davek«, pa verjetno vedo samo tisti, ki zdaj zagovarjajo to nesmiselno tezo.
Ce se izracun ne bi izšel tako, bi bila seveda kakršna koli - bodisi prostovoljna bodisi obvezna - udeležba delavcev pri dobicku brez slehernega ekonomskega smisla in je tudi ne bi imelo prav nobenega smisla davmo podpirati in stimulirati. S tega vidika je kajpak trditev, da bi bila pa prostovoljna udeležba - za razliko od obvezne - za lastnike kljub temu »izdatku«, ki jim menda nič ne prinese, poslovno rentabilna in bi se je zagotovo posluževali v večjem obsegu, čisti logični nesmisel. Mar prostovoljno naj bi bili pa ta »davek« menda vendarle pripravljeni »plačati«? Se pravi - če je udeležba prostovoljna, gre za priporočljiv »vložek« v uspešnejše poslovanje, ce je obvezna, pa ob sicer enakih poslovnih ucinkih naenkrat postane zgolj navaden »davek«, škodljiv za zaposlene, podjetja in gospodarstvo. Kje je tu logika? Stvar v tem pogledu zagotovo ni ravno najbolj strokovno resna.
Ce bi torej kdo hotel s tem argumentom zares preprcljivo agitirati proti obvezni udeležbi delavcev pri dobicku, tega kajpak ne bi smel po-cčeti kar »na pamet«, ampak bi moral izdelati neko resno, temeljito (in celovito) ter ustrezno strokovno podprto finančno analizo finančnih plusov in minusov v zgoraj navedenem smislu.

In morda, mimogrede, še tole: kake hudo povečane uporabe t. i. kreativnega racunovodstva kot ene izmed napovedovanih negativnih po-sledič uvedbe obvezne udeležbe, pa se zagotovo ne gre bati najmanj iz dveh razlogov, in sičer,
•	ker to vsi delodajalči, ki imajo to možnost in interes, v glavnem počno že zdaj (enako pa velja tudi za prelivanje dobičkov skozi transferne čene), in
•	ker bi se takšnega »skrivanja dobičkov« na daljši rok zagotovo razmeroma hitro naveliččali tudi lastniki, ki bi tako ostajali brez divi-dend, poslediče tega za podjetja in njihov menedžment pa so bolj ali manj jasne.
O prelivanju dobičkov v tujino preko »transfernih cen«, ki se, kjer je 32 le mogoče, v največji možni meri dogajajo že zdaj in se bodo - pa ne zaradi morebitne obvezne delavske udeležbe pri dobičku - dogajali še naprej, pa seveda nima niti smisla izgubljati besed.
Ce rezimiramo: udeležba delavčev pri dobičku (obvezna ali prostovoljna) je z vidika delodajalčev in lastnikov v bistvu »investicija v motivacijo in ucinkovitejšo izrabo t. i. cloveškega kapitala podjetij« z namenom povečevanja poslovne uspešnosti in s tem tudi dobičkov, ne zgolj nek neproduktivni izdatek in (v primeru morebitne obvezne delitve) nekakšno nedopustno prisilno državno prerazdeljevanje ustvarjenih dobičkov. S tem »izdatkom« lastnikov namreč v konični poslediči ekonomsko pridobijo oboji. Pri čeli stvari torej nikakor ne gre za to, da bi se nekaj prisilno jemalo lastnikom zato, da bi se pač dalo oz. »podarilo« delavčem5 po načelu »dobim - zgubiš«, ampak gre za ekonomsko igro po naččelu »dobim - dobiš«. In to dokazano, kajti v nasprotnem kajpak v svetu ne bi bilo nikjer uveljavljene ne obvezne ne prostovoljne tovrstne delavske udeležbe.
Cemu naj bi morebitna obvezna udeležba - če je vsaj približno »sorazmerna« - potemtakem samodejno zmanjševala t. i. naložbeni interes lastnikov in povzročala beg kapitala in podobne negativne gospodarske poslediče, ni jasno. Vsekakor pa bi v današnjih pogojih gospodarjenja in hitro naraščajočega pomena t. i. človeškega kapitala za ustvarjanje nove vrednosti v produkčijskih pročesih na drugi strani utegnilo imeti bistveno bolj dramatične gospodarske poslediče, če bi v pretirani skrbi za interese finančnega kapitala zanemarili nujnost mo-
5. Šušteršič (2010) denimo, stvar razume takole: »Kadar moramo po črki zakona del svojega dohodka nakazati v proračun, temu pravimo obvezna dajatev ali po domače davek. Prav nič drugače ni, če moramo denar prisilno nakazati komu drugemu. Obvezna delitev dobiččka z vidika podjetja ni ččisto ničč drugega kot povišanje davka na dohodek pravnih oseb.«
tiviranja in ucčinkovitejše izrabe razpoložljivih cčloveških produktivnih potencialov, ki je zdaj močno podoptimalna, čeprav so danes pravzaprav samo v tem še ogromne in praktično neizcrp(a)ne rezerve za resnicčno uspešen in bistveno hitrejši gospodarski razvoj.
Prav zaradi že omenjenih dokazano pozitivnih ekonomskih ucčin-kov, ki so sicer naravnani dolgoročno in se pokažejo šele po določenem obdobju, je morebitno obvezno udeležbo še toliko bolj smiselno zacčeti uvajati ravno zdaj, v obdobju hude gospodarske krize (ko dobičkov tako rekoč ni), ker bi kot taka v bistvu lahko pomenila enega najbolj ucinkovitih ekonomskih ukrepov v okviru t. i. izhodne strategije. Trditev, ceš - kaj bomo delili, če ni kaj deliti, raje se ukvarjajmo s tem, kako bomo kaj ustvarili torej pravzaprav kaže le na popolno nerazumevanje ekonomskega bistva udeležbe delavcev pri dobicčku. Ravno za to namreč gre - se pravi, kako s pomočjo drugačne delitve 33 vec ustvariti, da bodo oboji (lastniki kapitala in zaposleni) lahko v prihodnje dobili več, kot dobivajo zdaj.
Že cista ekonomska logika, se pravi povsem praktični razlogi, torej brez dvoma govorijo v prid obvezni udeležbi delavcev pri dobičku. Še bistveno bolj pa je ta danes tudi teoreticčno utemeljena z novo družbenoekonomsko realnostjo, v kateri izjemno hitro narašča objektivni pomen t. i. človeškega kapitala za ustvarjanje nove vrednosti v sodobnih produkcijskih procesih, o čemer bo več govora v nadaljevanju.
Gre za protiustaven poseg v pravico do zasebne lastnine!
Je francoska ustava v tem delu kaj drugačna od naše? Za najbolj grobo in ne strogo strokovno, ceprav pa kljub temu vsega razmisleka vredno utemeljitev zelo resnega dvoma v trditev o protiustavnosti morebitne zakonsko obvezne delitve dela dobička delavcem, ker na naj bi le-ta pomenila nedopusten poseg v pravico do zasebne lastnine in uživanja njenih sadov, bi na ravni običajne cloveške logike verjetno povsem zadostovalo že naslednje vprašanje: v cem naj bi bila, denimo, francoska ustava (s precej daljšo strogo kapitalisticno tradicijo od naše) glede varstva lastninske pravice tako zelo drugacna od naše, da bi tam lahko že vec kot40 let ustavno povsem »nemoteno« in predvsem tudi gospodarsko uspešno uresnicevali tovrstno obvezno udeležbo, pri nas pa bojda ne?6
Tudi strokovna analiza pokaže na vsestransko zgrešenost sporne trditve. A tudi če skušamo posamezne vidike te sporne trditve podrobneje strokovno analizirati skozi ekonomsko, organizacijsko in ustav-
6. Več o francoski ureditvi udeležbe delavcev pri dobicku v Eror (2009, 4).
nopravno teorijo, je žal treba ugotoviti, da je že v temelju in v čeloti zgrešena najmanj iz petih bistvenih razlogov:
•	prvič, ker v nasprotju s sodobno ekonomsko teorijo t. i. človeškemu kapitalu podjetij, katerega obstoj in prispevek k ustvarjanju nove vrednosti oz. dobičkov danes sičer ne v teoriji ne v praksi sploh ni več sporen, enostavno ne priznava statusa kapitala v pravem pomenu besede (enako kot finančnemu), zaposlenim pa ne lastninske praviče nad tem kapitalom;
•	drugič, ker zanika notorično dejstvo, daje dobiček podjetij »skupni« rezultat uččinkovanja finanččnega in ččloveškega kapitala, ki imata pač različne lastnike, med katere ga je zato logično treba tudi ustrezno deliti;
34	• tretjič, ker t. i. »riziku investiranja«, ki je sičer res na strani la-
stnikov finančnega kapitala, ne na strani zaposlenih, pravno-teoretično povsem neutemeljeno pripisuje močno pretiran pomen v zvezi z njihovo domnevno »samoumevno« pravičo, da si iz tega naslova lahko trajno prisvajajo čelotno novoustvarjeno vrednost oz. dobičček;
•	četrtič, ker - s trditvijo, da so delavči za svoj »vložek« v podjetje ustrezno nagrajeni že s plaččo, ki pa je že po definičiji samo »tržna čena delovne sile« in »poslovni strošek« - v bistvu enostavno negira Filadelfijsko deklaračijo,7 sprejeto v okviru Mednarodne or-ganizačije dela (mod), ki med drugim jasno določa, da delo ni tržno blago, in
•	petič, ker 67. člen v povezavi s 33. in 15. členom Ustave Republike Slovenije nedvomno dopušča zakonodajalču tovrstne omejitve lastninske praviče zaradi zagotavljanja javnega interesa v okviru uresničevanja njene (tudi) sočialne funkčije.8
O vseh teh navedbah pa podrobneje v nadaljevanju.
Brez razumevanja pojma »človeški kapital« resna razprava ni mogoča. Sporna trditev o obvezni udeležbi delavčev pri dobičku kot nedopustnem protiustavnem posegu v lastninsko pravičo v čeloti sloni na povsem neutemeljeni in že v osnovi zgrešeni predpostavki, daje predmet lastninske praviče, ki vključuje tudi pravičo do uživanja njenih sadov, lahko samo nekaj, kar je tako ali drugačče materializirano oz. finančno (o)vrednoteno v zdaj uporabljanih poslovnih bilancah - v da-
7.	ilo Dečlaration of Philadelphia, http://www.iločarib.org.tt/proječts/čariblex/ čonventions_23.shtml
8.	Podrobneje o tem v mnenju Zakonodajnopravne službe Državnega zbora, št. 300-01/10-48 z dne 7.6.2010, k vetu ds na zuDDob-1.
nem primeru torej samo financčni, ne pa tudi t. i. intelektualni kapital podjetij, katerega glavna sestavina je človeški kapital, kije seveda nesporno v lasti zaposlenih.
Danes ne v teoriji ne v praksi ni več sporno, da je tržna vrednost podjetij - če zaradi preglednosti uporabimo v bistvu najenostavnejšo od v teoriji znanih tovrstnih »formul« (Roos idr. 2000, 21) - v osnovi sestavljena takole:
tržna vrednost podjetja = finančni kapital + intelektualni kapital,
pri čemer prvi vključuje materialna in denarna sredstva podjetja, drugega pa tvorita:
1.	v pretežnem delu »človeški kapital«, tj. predvsem obstoječe znanje, ustvarjalnost, sposobnosti in veščine, delovna motivacija in organizacijska pripadnost zaposlenih podjetju,9 in
2.	»strukturni kapital«, ki v bistvu predstavlja vse tiste stvaritve clo-veškega kapitala, ki so že prešle v »last podjetja«, kot npr. izgrajen sistem odnosov s kupci in dobavitelji, informacijski sistemi, speci-ficna organizacijska kultura, realizirane inovacije in tako naprej.
Obstojeci računovodski sistemi danes od vsega navedenega intelektualnega kapitala v bilancah registrirajo kot financčno vrednost v bistvu le nekatere elemente strukturnega kapitala, kot na primer patente, blagovne znamke ipd. V nadaljevanju pa se bomo osredotocčili predvsem na cčloveški kapital kot temelj pravice do udeležbe delavcev pri dobičku.
Ceprav gre pri cloveškem kapitalu kot sestavini intelektualnega kapitala podjetij z vidika veljavnih - v tem pogledu zagotovo že močno zastarelih - računovodskih sistemov, ki ga za zdaj v poslovnih bilancah podjetij ne vključujejo (ceprav bi bilo to tako teoretično utemeljeno kot tudi praktično vsekakor že zdavnaj možno in izvedljivo), za neke vrste »neotipljiv« kapital,10 to seveda ne pomeni, da ga tudi dejansko sploh ni, ampak je v končni posledici prav tako materializiran v tržni vrednosti podjetja. Glede na to, da človeški kapital (v povezavi seveda s finančnim) nesporno ustvarja novo oz. dodano vrednost - kar je
9.	V zvezi z nadaljnjo razpravo o pomenu človeškega kapitala v t. i. eri znanja je zelo pomembno predvsem razumevanje naslednje Malačičeve misli (2004, 3) o vsebini pojma znanje v povezavi tudi z vprašanjem motivacije in organizacijske pripadnosti zaposlenih: »Kar smo povedali, tudi pojasnjuje dejstvo, da se je znanje pojmovalo kot tehnološko znanje. Z nekoliko širšega vidika bi lahko rekli, daje bilo najpomembnejše predvsem tisto, kar izraža angleški izraz >know how<, šele veliko pozneje pa so ekonomisti zaceli spoznavati, da je prav tako pomembno tudi >know who<, >know what< in >know why< (Lazaric in Lorentz 2003, xvii).«
10.	»Intelektualni kapital je nekaj, cesar se ne moreš dotakniti, a te vseeno naredi bogatega« (Edvinsson, po Bregantic 2009,5).
35
36
Tržna vrednost organzačije
Slika 2.2 Intelektualni kapital organizacije (povzeto po Skandia, v Roos idr. 2000, 21)
za razliko od »produkcijskih sredstev« ne nazadnje tudi bistvo pojma »kapital« - ga tudi novejša ekonomska teorija (vsaj od zgodnjih 90-ih let naprej11) bolj ali manj enotno in povsem utemeljeno obravnava ne-
11. Cepravso teorijo intelektualnega kapitala v ekonomiji že prej zaceli razvijati številni avtorji, kot so Paul Romer, Hiroyuki Itami, Rubin Penrosa, Richard Nelson in drugi, je bil ključen korak v tej smeri v novejšem času narejen na Švedskem. Začetnik t. i. švedske šole je bil Karl-Erik Sveiby s svojo leta 1989 objavljeno knjigo The Invisi-ble balance Sheet, ki je s svojimi deli navdahnil mnoge ekonomiste, med katerimi je danes eden najbolj znanih Leif Edvinsson, ki je leta 1991 postal prvi direktor za intelektualni kapital na svetu, in sicer v švedski zavarovalnici Skandia, kjer je leta 1995 zasnoval poseben model merjenja, spremljanja in upravljanja intelektualnega kapitala v podjetju, imenovan Skandia Navigator. Temu modelu danes v takšnih ali drugacnih razlicicah sledijo že tudi številna druga velika podjetja v svetu. Intenzivnejše teore-ticčno proucčevanje cčloveškega kapitala znotraj koncepcije intelektualnega kapitala pa se začne predvsem s člankom Scotta R. Sweetlanda »Human Capital Theory: Foun-dations of aField ofInquiry« izleta 1996, cepravje teorijo cloveškega kapitala v bistvu
sporno kot kapital v pravem pomenu besede,12 ne vec kot »delovno silo« in »poslovni strošek«.
Nova družbenoekonomska realnost - izjemno hitro narašcajoc pomen cloveškega kapitala. In pomen tega kapitala za ustvarjanje nove vrednosti v produkcijskih procesih (v primerjavi s financnim) danes, v novi objektivni družbenoekonomski realnosti - torej v eri znanja,13 izjemno hitro narašča, tako da predstavlja tudi vse vecji in - posebej v nekaterih propulzivnih panogah14 - že tudi pretežni del tržne vrednosti podjetij.15 Naj samo za ilustracijo pripomnimo, da ne kroži neute-
zasnoval že Gary Becker s svojo knjigo Human Capital iz leta 1964. Nadaljnja intenzivna znanstvena raziskovanja in proucčevanja te problematike so privedla do tega, da danes obstajajo že številne metode konkretnega merjenja cčloveškega in intelektualnega kapitala nasploh, ter da je danes bolj ali manj enotno sprejet (in z manjšimi 37 razlikami) tudi definiran pojem in sestavine intelektualnega podjetij, kakor tudi, daje v stroki že dogovorjeno tudi bolj ali manj enotno izrazoslovje za opisovanje intelektualnega kapitala in njegovih sestavin. Teorija intelektualnega kapitala, ki je bila razvita v prejšnjem desetletju, je tako zagotovo ena najpomembnejših teorij nove ekonomije. Eden od pionirjev te teorije Thomas A. Stewart pa je v svoji knjigi, bestsellerju Intellec-tual Capital: The New Wealth of Organizations iz leta 1997 v zvezi s tem tudi dokončno redefiniral standarde in prioritete sodobnega poslovanja in dokazal, da najpomembnejše premoženje sodobnih podjetij niso materialne dobrine, oprema, finančna sredstva ali tržni delež, ampak so to neotipljivi resursi: znanje in sposobnosti zaposlenih, patenti, informacije o kupcih in prejšnje izkušnje, ki jih imajo podjetja v svojem »institucionalnem spominu« (povzeto po Kolakovic 2003). Odtod tudi znana in danes že bolj ali manj splošno uveljavljena teza, da so »zaposleni pravzaprav največje premoženje oz. bogastvo in najpomembnejša konkurencčna prednost podjetij v sodobnih pogojih gospodarjenja«.
12.	Intelektualni kapital pomaga v podjetju ustvarjati novo vrednost, je neotipljivo sredstvo ter razlika med celotno in finančno vrednostjo (Roos idr. 2000,19). Kovac (po Ivancic 2007, 9) definira intelektualni kapital kot nesnovne sestavine podjetja (znanje, sistemi vrednot, odnosi, sposobnost ravnanja ...), ki povecujejo njegovo vrednost in poslovno ucčinkovitost.
13.	Gospodarske spremembe v zadnjem desetletju so znanje in informacije postavile v sam vrh konkurenčnih prednosti in uspešnosti podjetja. Pravi izziv torej postaja razumeti razlicčne dinamike znotraj teh dejavnikov in razlicčne ekonomske zakonitosti, ki jih usmerjajo. Medtem ko zemljišca, kapital in delovna sila sledijo zakonitosti zmanjševanja donosnosti, znanje in informacije vodijo v povečanje donosnosti (Roos idr. 2000, 5).
14.	Strokovnjaki opozarjajo na vse večje razlike med t. i. knjigovodsko vrednostjo nekaterih podjetij in njihovo dejansko tržno vrednostjo. Velik del te razlike je t. i. intelektualni kapital. To je še posebej znacčilno za propulzivne dejavnosti. (Možina 2008, 3)
15.	Vecina tržne vrednosti 500 najvecjih podjetij se nanaša na neotipljiva sredstva. Najvec le-tehpa odpade naljudi, na človeški kapital (Dobovišek 2010,32). Podjetja so se v preteklosti vrednotila na podlagi opredmetenih sredstev, v dobi znanja pa to ni vec mogoce, kajti znanje prevzema poglavitno vlogo pri vrednotenju podjetja. Ustanova Brookings je z obširno raziskavo ugotovila, da so leta 1962 kar 62 odstotkov ce-

38
meljeno, denimo, za Mičrosoft krilatiča, da gre praktično ves njegov kapital vsak večer domov spat, s čimer je v zvezi s tem povedano vse, kar je bistveno. Temeljno vprašanje sodobnega podjetja torej že dolgo ni več, kaj le-to poseduje, ampak kaj zna in zmore narediti (Kolakovic 2003).
Prav nesporno priznanje obstoja in učinkovanja človeškega kapitala pri ustvarjanju nove vrednosti v produkčijskih pročesih pa predstavlja tudi teoretsko podlago za »obvezno« udeležbo delavčev pri dobičku.
Kaj torej ustava v resnici varuje? Ce torej že razpravljamo o pravici do uživanja sadov zasebne lastnine nad kapitalom, potem moramo biti pri tem vsekakor dosledni in stvar obravnavati ustrezno čelovito, kar pomeni izhajati iz zdaj že povsem nespornega in zgoraj podrobneje pojasnjenega dejstva, da:
•	imamo v produkčijskih pročesih v podjetjih danes opravka - ne s kapitalom na eni strani in klasično pojmovanim (manuelnim) delom oz. t. i. delovno silo (kot produkčijskim sredstvom oz. virom, ki ga je mogoče kupiti na trgu za plačo kot »tržno čeno delovne sile«, in s katero lahko podjetje oz. delodajaleč potem prosto razpolaga kot s »svojo« pošteno kupljeno lastnino) na drugi strani -ampak v bistvu le z dvema različnima vrstama kapitala, ki imata pač tudi različne lastnike;
•	je ustvarjeni poslovni rezultat (kakršenkoli že je) vedno »skupni rezultat« v podjetju udeleženega finančnega in človeškega kapitala - ker eden brez drugega pač ne moreta ustvarjati nove vrednosti;
•	imajo njuni lastniki že po klasičnem pojmovanju lastninske praviče zato tudi pravičo ustrezno participirati na skupnih sadovih angažiranja njunega kapitala, pri čemer drug drugega glede tega ne morejo na nobeni ustavnopravni podlagi »razlastniniti« in si v čeloti enostransko prilastiti tudi »tujega« deleža pri novoustvar-jeni vrednosti (dobičku).
»Delovno silo« imajo stroji, ne ljudje, njihov poslovni strošek pa je amortizacija. Ljudem torej kot nagrada za njihovo udeležbo v produkčijskih pročesih pripada udeležba pri soustvarjenem dobičku, ne
lotne vrednosti podjetja predstavljala opredmetena sredstva, katerih delež je 30 let kasneje upadel na vsega 38 odstotkov. Ugotovitve ustanove Brookings potrjujejo tudi druge raziskave. Baručh Lev je tako, na primer, ugotovil, da je bilo leta 1929 kar 70 0dstotkov naložb orientiranih v opredmetena sredstva, kar se je spremenilo v 90. letih prejšnjega stoletja, ko je bila večina naložb usmerjenih v neopredmetena sredstva (Edvinsson, po Jelovšek 2006, 3).
placa kot poslovni strošek v smislu »amortizacije delovne sile«. Ni jasno na kakšni osnovi naj bi bilo danes mogoče cloveški kapital podjetij še vedno sistemsko obravnavati zgolj kot nekakšno »pritiklino« njihovemu finančnemu kapitalu, s katero samoumevno »razpolagajo« kar lastniki financčnega kapitala in odkod pravzaprav ideja, da naj bi bile vse zasluge za ustvarjeni dobicek na strani lastnikov finančnega kapitala. Tega namrec ne opravicujeta ne t. i. »podjetniška iniciativa« ne t. i. riziko investiranja lastnikov financčnega kapitala podjetij, a o tem več kasneje.
Skratka, ustava res varuje lastninsko pravico nad kapitalom, vendar jo v enaki meri varuje glede obeh vrst kapitala. Zato nikjer in z nobeno normo v resnici ne varuje izključne pravice lastnikov finančnega kapitala, da si samoumevno prisvajajo celoten dobicček podjetij, ki je sicer skupen rezultat finančnega in človeškega kapitala, ampak je ta njihova 39 pravica - tako kot tudi vse ostale - po ustavi omejena z enako močno pravico drugih, tj. v danem primeru s pravico zaposlenih kot lastnikov človeškega kapitala do dela dobička na podlagi tega kapitala. Obvezna udeležba torej v nicemer ne posega v lastninsko pravico, ampak posega samo v delitev skupnega rezultata med njegove soustvarjalce po načelu »vsakomur tisto, kar je (so)ustvaril« in s tem vbistvu le zagotavlja dosledno izvedbo temeljnih ustavnih načel o lastninski pravici, ne morda obratno. Prisvajanja rezultatov »tujega« kapitala seveda ne varuje nobena ustava.
Samoumevna (in prav nič marksistična) logika obvezne udeležbe. Logika obvezne delitve dobicka tudi zaposlenim je torej v bistvu zelo preprosta in bolj ali manj samoumevna: če se namrec danes clove-škemu kapitalu (tudi v okviru sodobne ekonomske teorije) nesporno priznava status kapitala, potem njegovim lastnikom, tj. zaposlenim, že po temeljni logiki kapitalizma pripadajo - enako kot lastnikom finančnega kapitala - tudi ustrezne korporacijske pravice, zlasti pravica do
•	soupravljanja poslovnih procesov, v katerih so soudeleženi
•	in do participacije pri poslovnih rezultatih, kijih soustvarjajo,
posebej še, ker so zaposleni s svojo udeležbo v podjetju vsekakor udeleženi tudi pri poslovnem tveganju oz. pri »izgubi«.
Pri vsej stvari gre torej v bistvu samo za neko teoreticno dosledno izpeljavo klasicne logike kapitala in čisto nič drugega. Prav nič »marksističnega«16 ni v tem.
16. Mišljene so tovrstne trditve nekaterih avtorjev, denimo Šušteršiča (2010), ki pravi: »Eden od mladih socialisticčnih jurišnikov je v parlamentu dejal, da menda ja
Teoretiki, ki želijo tej logiki zares utemeljeno oporekati in ki še vedno vztrajajo pri zguljeni dogmi o pravici do (celotnega) ustvarjenega dobicka kot »samoumevni nagradi za vloženi finanmi kapital ter podjetniško iniciativo in tveganje njegovih lastnikov«, so torej pred precej težko nalogo - ovreči bodo morali vso sodobno ekonomsko teorijo intelektualnega (in znotraj tega cloveškega) kapitala, o kateri je bilo govora zgoraj. Kajti samo, ce jim uspe dokazati, da gre pri tem res le za prazno in teoretično zgrešeno govoričenje, jim bomo lahko še naprej verjeli na besedo, da je obstojeci klasicni mezdni odnos med »Kapitalom« in »delom (beri: delovno silo)« dejansko lahko še naprej edini zvelicaven in »večen« družbenoekonomski sistem brez konkurence. Bojim pa se, da bi utegnili imeti (spričo zdaj že zares obsežne znanstvene literature s tega podrocja, od katere v tem prispevku seveda navajamo 40 le majhen delček) s tem kar precej težav.
Ne vecč zgolj prostovoljni poslovni ukrep, ampak pravica zaposlenih. Zgoraj navedena logika pa seveda nadalje pomeni, da udeležbe delavcev pri dobicku v novi družbenoekonomski realnosti sistemsko nikakor ni več mogoce obravnavati zgolj kot nek »priporocljiv« prostovoljni poslovni ukrep delodajalcev za dviganje poslovne uspešnosti v okviru »nedotakljivega« obstoječega mezdnega odnosa med delom in kapitalom (tj. absolutne ekonomske in delovnopravne oblasti kapitala nad delom), ampak je ta udeležba v sodobnih pogojih gospodarjenja v bistvu že zdavnaj postala neka naravna pravica zaposlenih, ki bi jo bilo zato treba cčim prej tudi ustrezno pravno priznati, torej uzakoniti kot obvezno. Prav to pa v bistvu pomeni tudi teoretično in praktično preseganje omenjenega mezdnega odnosa, o cemer več v nadaljevanju.
Kdaj si bomo nehali zatiskati oci pred novo ekonomsko realnostjo? Kritizirana sporna trditev o protiustavnosti obvezne udeležbe kot nedopustnem posegu v lastninsko pravico seveda ne pomeni čisto nic drugega kot še nadaljnje zatiskanje očci pred današnjo objektivno družbenoekonomsko realnostjo, zlasti pred prej pojasnjenim neizpodbitnim dejstvom obstoja človeškega kapitala ter njegovega (vse vecjega) prispevka k ustvarjanju nove vrednosti v sodobnih produkcijskih procesih. Tega dejstva pa sistemsko-razvojno enostavno ni več mogoče pre-
vsi vemo, da vrednost ustvarja delo, ne pa mrtev kapital, kot naj bi učila neoliberalna ekonomija. Naj mu zaupam, da je trditev, po kateri je placča nagrada za delo, dobi-cček pa nagrada za vloženi kapital in tveganje, stara približno toliko kot ekonomija sama in veliko starejša od neoliberalizma - medtem ko tisto, kar on razglaša za samoumevno, se pravi marksisticčna delovna teorija vrednosti, v ekonomiji nikoli ni imelo resne teže.«
prosto ignorirati še naprej, ampak je treba iz njega ččim prej potegniti tudi ustrezne »sistemske konsekvence«1
Ravno zaradi navedenega, izjemno hitrega povečevanja vloge in pomena ččloveškega kapitala18 je namrečč danes že naravnost paradoksalno, da imamo pa v praksi še vedno uveljavljen sistem korporačij-skega upravljanja in delitve novoustvarjene vrednosti, ki še vedno v čeloti in izključno temelji samo na lastništvu nad finančnim kapitalom podjetij. Je v tem sploh še kaka sistemska logika? »Najpomembnejši kapital« oziroma zaposleni kot njegovi lastniki torej nima((jo) popolnoma nikakršne, niti ekonomske niti odločevalske moči v zdajšnjem družbenoekonomskem sistemu, ta pa zato ne več praktično nobene podlage v zdajšnji družbenoekonomski realnosti. To pa pomeni, da je že zdavnaj postal čisti sistemski anahronizem, ki je že začel tudi resno zavirati hitrejši ekonomski in sočialni razvoj, kar seveda zah- 41 teva takojšnje ukrepanje v zgoraj omenjenem smislu in o čemer več v nadaljevanju.
»Svetost« izključne pravice lastnikov do delitve dobička - odkod? Povedano preprosto pomeni naslednje: če je v zvezi s sistemom delitve dobičkov v resniči kaj protiustavnega, potem je to zagotovo lahko le sedanja »samoumevna« praviča lastnikov finančnega kapitala podjetij, da si prisvajajo čeloten ustvarjeni dobiček in ga z zaposlenimi kot lastniki človeškega kapitala eventualno delijo le na povsem prostovoljni podlagi.
Ta, že zdavnaj preživeta »samoumevna« pravica, naj bi temeljila na absolutni zveličavnosti t. i. začetne podjetniško-naložbene iniciative lastnikov finančnega kapitala in na - danes zagotovo že prav tako preživeti - pravno-teoretični definičiji podjetja kot »personifičiranega kapitala« (Bohinč 1993,14), ki podjetje razume zgolj kot kapital, naložen v gospodarsko funkcijo oz. za opravljanje pridobitne dejavnosti, ki se »pravno personifičira« v obliki gospodarske družbe. Ta potem kot samostojna pravna oseba - pravno ločena od svojih lastnikov - za potrebe uresničevanja svojih čiljev, tj. ustvarjanje profita za lastnike, na trgu kupuje potrebna produkcijska sredstva oz. vire, med katere sodi
17.	»Ekonomska ureditev v veliki meri vpliva na družbeno ureditev, enaka kot družbena povratno vpliva na ekonomsko« (Weber po Knajuo Mrčela 1999,173). Na to ugotovitev pa se nanaša tudi naša trditev v nadaljevanju te razprave, da se bomo pač morali v Sloveniji vendarle končno resno pogovoriti o vprašanju: ali bomo formalnopravni sistem prilagajali objektivni realnosti ali obratno?
18.	»Najuglednejši svetovni strokovnjaki, ki proučujejo področje intelektualnega kapitala, so ugotovili, da je intelektualni kapital v večini primerov v podjetju veliko bolj pomemben kot pa finančni kapital, ki prav tako tvori del čelotnega kapitala podjetij« (Pulic in Sundač, po Bregantič 2009, 6).
tudi »delovna sila«, pri cemer je plača (mezda) pač njena »tržna cena« in z vidika podjetja kot delodajalca samo eden izmed poslovnih stroškov v procesu uresnicevanja omenjenega cilja družbe. Vse skupaj naj bi vnekoliko poenostavljeni obliki (ki jo sicer pogosto zasledimo tudi v tokratnih razpravah o obvezni udeležbi delavcev pri dobicčku) pomenilo, da so vse zasluge za dobicek podjetja na strani lastnikov finančnega kapitala, delavci pa so pravzaprav lahko zadovoljni, da jim je bilo - z »odrekanjem« lastnikov delu svojih sredstev, naloženih v podjetje, in z njihovim podjetniškim trudom - sploh omogoceno delo in plača za bolj ali manj dostojno preživljanje.19 Placa pa je pac takšna, kakršna je trenutna »cena delovne sile« na trgu, medtem ko je njena socialna funkcija zagotovljena z institutom minimalne placče.
Ce je ta klasicna »lastniška« teorija podjetja in s tem povezana kla-42 sicna »kupoprodajna« logika delovnih razmerij morda kdaj imela kako pravno-ekonomsko teoretično podlago v družbenoekonomski realnosti, jo je morda (!) imela le v casu najzgodnejšega kapitalizma, ko je bil prispevek delavcev k delovanju podjetja res bolj ali manj le »manu-elna delovna sila«, ki jo je bilo na trgu na pretek. Danes, v eri znanja, je zagotovo nima vecč.
Svoj pravni temelj je v bistvu zgubila že s Filadelfijsko deklaracijo mod iz leta 1946, kije načelno prepovedala človeško delo obravnavati zgolj kot tržno blago, še bolj pa ga izgublja s prodorom sodobne teorije o družbeni odgovornosti podjetij in s tem povezanega koncepta deležnikov (angl. stakeholders)2 ki podjetja ne pojmuje vec zgolj kot ekonomskega subjekta in »sredstva« za zadovoljevanje profitnih interesov lastnikov financčnega kapitala, ampak kot družbenoekonomski subjekt, katerega cilj je zadovoljevanje interesov vseh njegovih deležnikov, ne samo lastnikov financčnega kapitala - torej tudi zaposlenih
19.	Šušteršic (2010) je bistvo te teze nazorno predstavi takole: »Dobicek je torej za zagovornike prisilne delitve neke vrste naravno bogastvo. Edina zasluga lastnika podjetja je, da je bil prvi, ki je po naključju naletel nanj - vendar mu to, da je prvi odkril reko, po kateri se pretaka zlato, ne daje nobene posebne pravice. Nasprotno, vsak, ki pride mimo in se mu ljubi nastaviti sito, si lahko vzame, kolikor mu uspe nabrati oziroma toliko, kolikor odredi država. Ce so stvari res tako preproste, naj zagovorniki prisilne delitve preprosto ustanovijo svoja podjetja, počakajo, da se natece dovolj do-bicčka, in ga razdelijo, komurkoli želijo. Dobicček, ki ga s svojim tveganjem in trudom ustvarijo drugi pošteni ljudje, pa naj pustijo lepo pri miru. [...] Enako kot podjetje ne bi moglo poslovati brez delavcev, tudi delavci ne bi mogli delati brez podjetij, saj se ne bi imeli kje zaposliti. Torej podjetje delavcem omogoča zaslužiti placo, zato lahko kapitalisti, z enako pravico kot delavci udeležbo pri dobicku, zahtevajo udeležbo pri plačah zaposlenih. Seveda pa je bolj prakticno, da ostanejo vsak pri svojem, namesto da bi bili prisilno udeleženi v dohodkih drug drugega.«
20.	Vec o teoriji družbene odgovornosti in konceptu deležnikov npr. Jancic (2002, 3), Kanjuo Mrcela 1999,120-124) itd.
kot ene od za poslovanje podjetja kljucčnih deležniških skupin. Gre za povsem novo, že v temelju drugacčno definicijo in razumevanje »podjetja«, ki upošteva, da podjetje ni zgolj kapital (ta sam po sebi - razen na financčnih trgih - ne ustvarja nobene dodane vrednosti), ampak »podjetje« v širšem smislu predstavljajo tudi ljudje s svojim delom ter številni drugi (naravni in »družbeni«) viri iz okolja, ki sploh omogočajo podjetniško dejavnost, in jih mora zato podjetje vsem tem deležnikom tudi ustrezno vračati. Po kakšni logiki naj bi namreč podjetje z vsemi omenjenimi viri, črpanimi iz okolja, lahko v končni posledici služilo le zadovoljevanju profitnega interesa lastnikov financnega kapitala21 kot zgolj enega izmed »produkcijskih tvorcev«? Podjetje deluje v širšem družbenem in naravnem okolju, ki mu to delovanje sploh omogocča in kateremu morda zato tudi služiti. Zato je v 21. stoletju pač skrajni čas tudi za povsem novo pravno definicijo podjetja kot »organizacijske 43 skupnosti (deležnikov)«.22
Svoj ekonomski temelj pa omenjena klasicčna lastniška koncepcija podjetja brez dvoma - ce ne prej - dokoncno in v celoti izgublja zdaj, v eri znanja, ko cloveški kapital podjetij postaja (za uresničevanje širših in v duhu sodobne teorije družbene odgovornosti podjetij razumljenih ciljev) celo pomembnejši od financnega. V povezavi z zgoraj navedenim novim konceptom podjetja to vsekakor terja tudi povsem novo pravno paradigmo »lastništva« nad podjetji ter ureditve sistema korporacijskega upravljanja in delitve novoustvarjene vrednosti (do-bičkov).23
»Podjetniška iniciativa« je vsekakor ekonomsko relevantna, a ne edina zvelicavna! Prav prej omenjena začetna podjetniška ideja in naložbena iniciativa (ne poslovno tveganje oz. riziko investitorja, kar je, kot
21.	V mnenju zakonodajnopravne službe Državnega zbora, št. 300-01/10-48 z dne 7.6.2010, k vetu ds na zuDDob-1, je med drugim zapisano tudi naslednje: »Ta ustavna dolocba izhaja iz spoznanja, da mora imeti lastnina poleg individualisticne funkcije (uresničevanje clovekove svobode na premoženjskem področju) tudi funkcijo za celotno družbeno skupnost. To spoznanje se v teoriji oznacuje kot ideja o >socialni vezanosti lastnine, ki pomeni, da ravnanje s stvarjo oziroma pravico ne sme ostati samo v sferi odlocitev lastnika oziroma imetnika pravice, temveč mora ta upoštevati tudi javni interes. Ideja o socialni vezanosti lastnine se pravno izraža kot zapoved, da mora lastnikova pravica služiti tudi uresnicčevanju svobode in osebnostnega razvoja drugih oziroma celotne družbene skupnosti. [...] Omejitve lastninske pravice zaradi zagotavljanja javnega interesa sodijo v okvir socialne vezanosti lastnine«.
22.	»Vrsta avtorjev s podrocja menedžmenta in marketinga danes govori o organizacijski oz. korporativni skupnosti (corporate community) kot posebnem načinu delovanja organizacij, z novimi pravili ustroja in delovanja« (Jančič 1997, 4).
23.	Podjetja obstajajo zato, da ustvarjajo vrednost in danes, ko se industrijska družba dokoncno umika novi dobi, dobi znanja in informacij, se vse vec vrednosti ustvari iz naslova intelektualnega kapitala v podjetju. (Bec 2009).
bomo podrobneje pojasnili v nadaljevanju, nekaj vsebinsko povsem drugega) je vsekakor tisto glavno, kar v zvezi z delitvijo dobička res pomeni dejansko relevantno razliko med lastniki financčnega kapitala - »ustanovitelji« podjetja in delavci, ki so se v podjetje vključili (zaposlili) kasneje. Vsaj danes, ko se podjetje, kot recčeno, še vedno pojmuje kot »personificirani kapital« in je za njegovo ustanovitev pac potreben ustanovni vložek v finančni obliki,24 ta iniciativa ustanoviteljev podjetja, ki delavcem res ni »lastna«, namreč le-tem sploh omogoči zaposlitev in v osnovi poganja celoten sistem podjetništva.
Vendar je treba takoj pripomniti, da je tudi ta zares »lastna« pravzaprav samo »ustanoviteljem« podjetja in v resnici traja le, dokler ne pride do ločitve funkcije lastništva in upravljanja. Zagotovo je bila alfa in omega podjetništva v zgodnjem kapitalizmu, tudi danes pa je, de-44 nimo, znaalna za samostojne podjetnike posameznike in (običajno manjše) gospodarske družbe, ki jih bolj ali manj neposredno vodijo prvotni ustanovitelji in idejni utemeljitelji podjetja. Razvoj novih oblik kapitalskih družb, zlasti delniške, in t. i. menedžerska revolucija, pa sta stvari tudi v tem pogledu precej spremenila. Zlasti pri velikih delniških družbah z razpršenim lastništvom, ki jih vodijo menedžerji, »lastniki« pa so v glavnem le še »portfeljski investitorji«, o kaki njihovi podjetniški iniciativi, ki bi jim dajala posebne pravice v primerjavi z lastniki cčloveškega kapitala, kateri dejansko poganja delovanje in razvoj teh podjetij, seveda ni več govora. Le kakšno »podjetniško iniciativo« in posebne »zasluge« za ustvarjanje dobička podjetja (v primerjavi z zaposlenimi) imajo, denimo, portfeljski lastniki, ki so na trgu kupili delnice že delujočega podjetja in se z njegovim upravljanjem sploh ne ukvarjajo? Tudi to je torej ena pomembnih sprememb v družbenoekonomski realnosti, ki jo je treba imeti pred ocmi in ki močno postavlja pod vprašaj dvesto in več let stare in do danes praktično nespremenjene paradigme lastništva, korporacijskega upravljanja in delitve novoustvarjene vrednosti - skratka, celoten obstojec sistem družbenoekonomskih odnosov. A pustimo to zaenkrat ob strani. Na to dejstvo smo opozorili le v izogib pretirano črno-belim poveličevanjem »podjetniške iniciative« kot podlage (tudi) za trajno prisvajanje celotnih ustvarjenih dobičkov s strani lastnikov finančnega kapitala podjetij.
Brez dvoma pa omenjena zacetna podjetniška iniciativa kljub prej obravnavanim spremembam v objektivni družbenoekonomski real-
24. To naceloma velja tudi za družbe z neomejeno odgovornostjo, kjer sicer ni potreben vložek finančnega kapitala, zahtevano pa je jamcevanje z osebnim premoženjem.
nosti vsekakor tudi danes ohranja svoj velik ekonomski pomen in mora biti zato pri delitvi dobičkov vsekakor tudi ustrezno upoštevana in primerno »nagrajena«, kajti v nasprotnem bi to lahko pomenilo popoln gospodarski zastoj. Ta iničiativa bo torej pri delitvi dobiččkov med lastnike finanččnega in ččloveškega kapitala morala biti na ustrezen naččin (o)vrednotena in upoštevana (kot neke vrste »renta«) tudi v bodoče, tako da bo pač ohranjala temeljni podjetniški naložbeni interes lastnikov finančnega kapitala. Kako in v kakšni meri, je seveda stvar razmisleka.
Tako ali drugače jo bo torej treba upoštevati kot neko trajno »posebno« pravičo lastnikov finančnega kapitala kot ustanoviteljev in idejnih utemeljiteljev podjetja tudi v bodoče, vendar upoštevati le pri »višini« deleža pri dobičku, medtem ko jim glede na vse doslej povedano izključne in trajne praviče do prisvajanja celotnega dobička (vse 45 dokler podjetje obstaja in deluje) »samodejno« tudi ta njihova »začče-tna podjetniška ideja in iničiativa« zagotovo ne zagotavlja na nobeni možni teoretski osnovi. Kasnejša rast podjetja in njegove vrednosti iz ustvarjenih dobičkov je namreč že tudi rezultat v podjetje naknadno vključenega človeškega kapitala, ne samo »ustanovnega kapitala«, kar seveda pri delitvi dobička prav tako ne more ostati brez ustrezne »nagrade«. Obravnavana podjetniška iničiativa ni trajna v tem smislu, da bi bila ves čas obstoja podjetja lastna samo lastnikom finančnega kapitala, ampak je - če jim je omogočeno ustrezno soupravljanje - lahko v čeloti lastna tudi zaposlenim. Ta iničiativa torej lahko lastnikom ustanovitvenega finančnega kapitala daje določeno trajno »prednost« pred kasneje zaposlenimi delavči glede obsega njihovih korporačij-skih pravič, ne more pa trajno preprosto v čeloti izključiti sorazmernih korporačijskih pravič tudi lastnikov človeškega kapitala. Naj še enkrat ponovimo, da »delo ni tržno blago« in ga v produkčijskih in upravljal-skih pročesih ni več mogoče obravnavati kot produkčijsko sredstvo, ampak kot kapital v pravem pomenu besede.
Skladno s tem bo zagotovo treba, kot rečeno, v prihodnosti nujno spremeniti tudi pojmovanje »lastništva« nad podjetjem in korporačij-skih pravič iz tega naslova, kajti ni mogoče preprosto zanemariti dejstva, da lastnikov v podjetje vloženega ččloveškega kapitala (zgolj na podlagi omenjene »podjetniške iničiative«) ni možno kar razlastniniti. Podjetja bodo torej nujno morala biti - ne glede na to kdo je bil ustanovitelj - v takšni ali drugačni obliki solastnine. Višina lastniških »deležev«, kjer bo omenjeno podjetniško iničiativo seveda prav tako treba primerno upoštevati, je kajpak drugo vprašanje. A tako globoko se v tej razpravi za zdaj (še) ne moremo spuščati.
Upam pa, da ne bo kdo nasproti temu začčel resno postavljati teo-

46
rije o tem, da lastniki »delovne sile« pač z le-to že zdaj svobodno razpolagajo in jo po tržnih pogojih po svoji volji »prodajajo« (ali pa ne) lastnikom podjetij in da je torej stvar teoreticčno cčista kot solza. Tovrstno »svobodo« zdaj pac na silo vzdržuje veljavni sistem, utemeljen na prej omenjeni klasični lastniški koncepciji podjetja kot »personificira-nega kapitala«. Kdaj bo pravno dopustno ustanoviti podjetje tudi zgolj na podlagi vložka cčloveškega kapitala in temu priznati tudi vse pripadajoče lastniške pravice nad podjetjem, je namreč zagotovo samo še vprašanje casa, o čemer več še v nadaljevanju. Le zakaj ne bi novega pojmovanja podjetja in lastništva zaceli - upoštevaje že obstojeco in zgoraj podrobneje pojasnjeno družbenoekonomsko realnost - preko obvezne udeležbe delavcev pri dobicku uveljavljati že zdaj?
Enako nujna kot ohranjanje »naložbenega interesa« je (tudi) »motivacija« človeškega kapitala! Niti pod razno seveda ob upoštevanju vsega zgoraj (in tudi v nadaljevanju) navedenega torej ne pride več v poštev trajno tovrstno »odrekanje« delavcev pravici do svojega pripadajocčega dela dobička (in do soupravljanja podjetja) v korist lastnikov oziroma ohranjanje (do)sedanje nelogicne pravice lastnikov finančnega kapitala do trajnega prisvajanja celotnega ustvarjenega dobička iz tega naslova. Ne samo, da to, kot receno, danes zagotovo nima vec nobene ekonomsko in pravno-teoretične podlage, ampak bi šlo brez dvoma za skrajno nesprejemljivo in tudi nespametno pretiravanje v drugo smer, ki bi lahko prav tako imelo dolgoročno najmanj enako pogubne gospodarske posledice kot morebitna prej omenjena izguba naložbenega interesa lastnikov financnega kapitala. Brez pravične udeležbe pri soustvarjenem dobičku, torej zgolj s placo kot tržno kupnino za delovno silo (pa naj bo ta še tako »motivacijsko« strukturirana), nam-recč današnjih t. i. delavcev z znanjem prav dolgo zagotovo ne bo vecč mogocče ustrezno motivirati in zagotavljati optimalnega angažiranja njihovih človeških potencialov v produktivne namene, kar je temeljni pogoj nujne »konkurencnosti« podjetij v sodobnih pogojih gospodarjenja na globalnem trgu. To bi torej pomenilo popolnoma zanemariti človeški kapital kot najpomembnejši produkcijski dejavnik prihodnosti in bi imelo za današnje gospodarstvo enako »apokaliptične« posledice kot zanemariti naložbeni interes lastnikov finančnega kapitala.
Dolgorocno s »sorazmerno« delitvijo dobickov vsekakor pridobijo oboji. Dolgorocčno torej nima smisla tvegati »demotivacije« niti financčnega niti (in morda še manj) cčloveškega kapitala. To pa danes lahko pre-preci samo uravnotežena in cim bolj pravicna delitev dobickov. Za razumevanje vsega zgoraj povedanega (zlasti glede nujnosti ohranjanja »naložbenega interesa«) pa je seveda bistveno predvsem upoštevanje
že uvodoma pojasnjenega dejstva, da udeležba delavcev pri dobicku - če je sorazmerna in brez pretiravanja v eno ali drugo smer - v resnici za lastnike ni le nekakšen »davek« oziroma neproduktiven izdatek, ki pač zmanjšuje njihove »pripadajoce« dobičke, ampak obratno - gre, kot že rečeno, za »investicijo v motivacijo in ucinkovitejšo izrabo clo-veškega kapitala«, ki posledično lahko bistveno povecuje ustvarjene dobicke in s tem tudi nadaljnji »naložbeni interes« finančnega kapitala. Ob upoštevanju tega dejstva je jasno, da v končni posledici - naj ponovimo še enkrat - zaradi te udeležbe ni nihče v nwemer ekonomsko »prikrajšan«, ampak pridobijo vsi. Tega zato ne smemo spustiti izpred oci v nobenem trenutku in v nobeni točki celotne razprave o problematiki obvezne udeležbe delavcev pri dobičku.
Dobiček je nagrada za riziko investiranja, ki pa delavcem ni lasten!
Ločiti »podjetniško iniciativo« in »riziko investiranja«. Trditev, da je dobicček nagrada lastnikom za poslovno tveganje oziroma za »riziko, ki ga z investiranjem prevzemajo lastniki kapitala, delavcem pa ta ni lasten«, je torej strokovno precej poenostavljena. Prej obravnavana »podjetniška iniciativa« in »riziko investiranja« lastnikov financčnega kapitala sta dva vsebinsko zelo razlwna pojma, pri čemer pa - naj ponovimo še enkrat - ne prva ne druga teoreticčno nikakor ne utemeljujeta njihove izkljucne pravice glede delitve (celotnega) dobička. Še zlasti to velja glede prevzemanja poslovnega rizika za investirani kapital (ustanovitveni kapital in morebitne kasnejše dokapitalizacije podjetja). Zakaj?
1. Za razliko od prej obravnavane »podjetniške iniciative« poslovno tveganje z udeležbo v podjetju ni nekaj, kar bi bilo lastno samo lastnikom finančnega kapitala, ne pa tudi zaposlenim. Brez dvoma so namreč, kot že receno, tudi zaposleni s svojo (čeprav kasnejšo) udeležbo v podjetju v vsakem primeru - in to celo eksistencčno - udeleženi pri poslovnem tveganju, o čemer zlasti aktualna dogajanja v tej gospodarski krizi ne dopuščajo več kakih resnejših teoretskih dvomov. Ta riziko je sicer res drugacčne narave kot pri lastnikih finančnega kapitala, vendar zato v nacelu nič manjše, prej obratno.
Nikakor namrec ne drži, da z udeležbo v podjetju lahko »izgubijo« le lastniki finančnega kapitala. »Izgub« je kajpak več vrst in tudi niso nujno samo finančne narave. Samo za primer, ki je lahko le eden izmed mnogih: kaj če si, na primer, nekdo z zaposlitvijo v »napacnem« podjetju, ki mu v nasprotju s pričakovanji in obljubami ne omogoča optimalnega osebnostnega in strokovnega razvoja, za lep čas ali celo trajno uniči sicer obetavno kariero (in
47
lahko tudi uspešno življenje nasploh)? Je na izgubi ali ni? Kla-sicna ekonomska logika je seveda ne prizna, ker ni »finančno« evidentirana v nobeni bilanci. A kje v ustavi piše, da je lahko, oziroma da mora biti v sodobnem podjetništvu še vedno pravno upoštevno izključcno le »financčno« tveganje oziroma t. i. riziko (finančnega) investiranja?25 In ne nazadnje: ali je tveganje nekega portfeljskega lastnika, kije v podjetje naknadno vstopil preko trga vrednostnih papirjev, res večje od tveganja, ki gaje ves cas nosil, denimo delavec, ki je v podjetju zaposlen že 30 let? Tveganje za vloženi kapital torej ni nekaj, kar bi dejansko lahko -vsaj ne »trajno«, se pravi skozi celotno obdobje delovanja podjetja - locčevalo upravljavski status in pravice lastnikov financčnega in lastnikov kasneje investiranega cčloveškega kapitala v podjetju 48	ter teoretično utemeljevalo kritizirano (in za zdaj še vedno ne-
kako »samoumevno«) trajno absolutno ekonomsko in delovno-pravno oblast prvih nad drugimi v produkcijskih procesih.26
2. Casi, ko so »manuelni delavci brez znanja« nujno potrebovali in iskali delo za svoje preživetje, pocčasi, a nezadržno minevajo. Danes je stvar v praksi vse bolj obrnjena - delodajalci vse bolj nujno potrebujejo in išcejo »delavce z znanjem«, tako da se dejstva glede vprašanja kdo koga bolj eksistencčno potrebuje in kdo je v resnici »v službi« koga v realnosti zelo hitro spreminjajo v škodo klascnega pojmovanja »odvisnosti dela od kapitala«. Zagotovo ne gre za noben futurizem, če recemo, da verjetno ni dalec cčas, ko bo postopek ustanavljanja podjetij ravno obraten od današnjega - predpisan pogoj za ustanovitev podjetja bo vložek v obliki znanja, se pravi cloveškega kapitala27 kot najpomembnej-
25.	V zvezi s tem verjetno niti ni potrebno posebej navajati tudi številnih drugih oblik rizika zaposlenih, kot npr. znižanje placč in drugih pogodbeno že dogovorjenih pravic zaradi reševanja podjetij v poslovnih težavah, izguba zaposlitve, od katere so s svojimi družinami morda eksistencno odvisni, ipd., čemur smo dnevno priče ravno v zdajšnji gospodarski krizi. Strokovno dokaj neresno pa je seveda trditi, da delavci s tovrstnimi »odrekanji« v bistvu rešujejo le svoja delovna mesta, ne pa tudi podjetij in njihovega kapitala.
26.	Po tej logiki bi torej teoreticčno lahko tudi delavci, preden se zaposlijo, terjali posebne pravice iz naslova tveganja, ki ga prevzamejo s svojo zaposlitvijo v podjetju. Zlasti to velja za sodobne t. i. delavce z znanjem, ki si v nasprotju z razmerami iz ca-sov Marxa in Engelsa lahko danes (če odmislimo aktualno »gospodarsko krizo«, ki pa seveda ne bo vecčna) vse bolj prosto izbirajo »delodajalca«, kateremu bodo ponudili svoje znanje in sposobnosti, delodajalci pa se zanje borijo, in ne obratno. In ta trend se bo z razvojem družbe znanja še nadaljeval.
27.	A najprej bo treba cloveški kapital ustrezno vgraditi v obstoječe racunovodske sisteme, kar bi bilo v bistvu, kot je že bilo omenjeno, povsem mogoce že zdaj.
šega produkčijskega dejavnika (če že ne sedanjosti, pa zagotovo bližnje prihodnosti), ki bo pač lahko kasneje preko trga angažiral še potrebno količčino finanččnih sredstev. Komu in v kakšni obliki bo takrat priznan danes tako poveliččevani »riziko investiranja« in »podjetniške iničiative«? Ne nazadnje pravzaprav ni videti nobenega tehtnega razloga, zakaj ustanovni kapital v postopku ustanavljanja podjetij - glede na to, da sta finančni in človeški kapital neločljivo povezana produkčijska dejavnika - ni že zdaj predpisan v obliki obveznega vložka obeh vrst kapitala, potrebnega za začetek delovanja podjetja. Metode merjenja človeškega kapitala so namrečč že zdaj razvite do te mere, da so enako »zanesljive« kot metode očenjevanja vrednosti materialnih sredstev, katera lahko
-	poleg denarja - služijo kot ustanovni kapital.
Skratka, pomen finančnega kapitala kot produkčijskega dejav- 49 nika - za razliko od obdobja zgodnjega kapitalizma - že dolgo ni večč niti približno tak, da bi lahko še naprej utemeljeval vzdrževanje sistema absolutne odvisnosti latnikov človeškega od lastnikov finančnega kapitala oz. mezdnega odnosa, v katerem so pač prvi
-	namesto udeležbe pri dobičku - še naprej »sistemsko« prisiljeni svoj kapital prodajati drugim kot »delovno silo« po tržni čeni. Kdo lahko trdi, daje to edini možen in sprejemljiv temeljni produkčij-ski odnos in da ga je nujno treba pravnosistemsko ohranjati še naprej?
3. A vrnimo se v današnjo realnost. Rečimo, da kljub povedanemu zaenkrat pristanemo na tezo, da je »riziko investiranja« lasten le lastnikom finanččnega kapitala in da jim je treba iz tega naslova priznati določene posebne praviče tudi pri delitvi dobičkov. Toda največ, kar bi jim bilo mogoče do nadaljnjega priznati na ta račun, je morda neke vrste prednostna pravica, da se jim iz ustvarjenih dobičkov tako ali drugače najprej povrne njihov primerno »obrestovan« finančni vložek (podobno kot pri posojilih), po tem pa kakršne koli njihove »posebne« praviče iz naslova »poslovnega tveganja« za ta finančni vložek vsekakor ugasnejo. Kasneje jim lahko pripada le še »pravičen« del skupno ustvarjenega dobička, to je - če ponovimo še enkrat - tisti del, ki je pač sad njihovega kapitala (z vračunano nagrado za njihovo »podjetniško iničiativo«), ne pa tudi del, ki je sad v podjetju udeleženega človeškega kapitala. V osnovi jim bo torej zagotovljen trajen donos na vloženi fi-nanččni kapital tudi po »poplaččilu« obravnavanega vložka, vendar od tu dalje le še v »pravični« višini, ki pa mora seveda - če ponovimo še enkrat - še vedno zagotavljati nujno ohranjanje že ome-
njenega naložbenega interesa. Kje je ta točka, ki je kajpak z morebitnim pretiravanjem glede višine obvezne delavske udeležbe nikakor ni dopustno preseči, paje zaenkrat še povsem odprto vprašanje.
Obvezna udeležba verjetno nikoli ne bo mogla biti nek rigiden sistem. Ustrezna ocena in upoštevanje tako »vrednosti« njihove podjetniške iniciative kot »cene« poslovnega tveganja s kapitalskim vložkom v zgoraj obravnavanem smislu pri določanju »pravicnega« deleža lastnikov finančnega kapitala na dobičku je zato vsekakor stvar prihodnjega razvoja in tovrstnih temeljitejših znanstvenih proucevanj. Enako pa seveda velja glede »pravicne« višine delavske udeležbe pri dobičku. Ta je namreč v tem trenutku lahko le stvar neke družbene konvencije na 50 podlagi približnih ocen. Dosledna izvedba čim bolj pravične soudeležbe lastnikov obeh vrst kapitala na dobičku pa bo brez dvoma lahko izvedljiva šele, ko bodo - poleg ustreznih meril za vrednotenje prej obravnavane »podjetniške naložbene iniciative« in »cene« za njihovo tveganje s kapitalskim vložkom - izdelana tudi ustrezna merila in metode za vrednotenje cloveškega kapitala nasploh, in ko bo ta sistemsko vključen v ustrezne poslovne izkaze podjetij. Pa tudi takrat bo verjetno treba primerno upoštevati še številne druge relevantne konkretne okoliščine in pogoje ustvarjanja dobickov v danih razmerah.
Takšna ali drugacna »delitvena formula« oziroma »delitvene formule« bo(do) pač morala(e) biti zaenkrat, kot receno, pač rezultat nekega družbenega dogovora na podlagi presoje in ocene pomena posameznih ključnih dejavnikov poslovne uspešnosti in različnih spe-cifik ter pogojev delovanja posameznih vrst gospodarskih subjektov, kot npr: že omenjena delitev na osebne in kapitalske družbe z vidika obsega odgovornosti lastnikov financčnega kapitala z osebnim premoženjem, delitev na kapitalsko oziroma delovno intenzivne panoge, velikost podjetij, povprečna profitabilnost dolocene kategorije podjetij oziroma dejavnosti, poslovna »zgodovina« posameznega podjetja, in tako dalje in tako dalje.
Tudi nasploh zakonsko obvezna udeležba delavcev pri dobicku verjetno nikoli ne bo mogla biti nek povsem rigiden sistem brez upoštevanja zgoraj navedenih in vseh drugih pomembnih elementov. Z njimi bodo morali biti ustrezno determinirani tako pogoji kot višina morebitne zakonsko obvezne udeležbe pri dobicku. Variant, ki so vtem pogledu na razpolago, paje praktično nešteto. Od tega, da se - tako kot je v zuDDob-1 predvideno zdaj - morda vprvi fazi uvede le za kapitalske, ne pa tudi za osebne družbe (za te pa bi morala biti omogočena vsaj prostovoljna, a seveda ustrezno davčno podprta), preko tega, da se
obvezna udeležba lahko zakonsko pogoji z dolocčenim »minimalnim« doseženim dobičkom ali donosom na kapital (v nasprotnem bi bila še vedno možna prostovoljna udeležba), do tega da se uvedejo različne stopnje udeležbe glede na prej omenjene specificne okoliščine poslovanja, in še cesa.
Iz navedenih razlogov je morebitno nadaljnje apriorno nasprotovanje zakonsko obvezni udeležbi zaposlenih pri dobičku, ki ima sicer lahko zelo razlicne možne praktične rešitve, zagotovo še posebej neutemeljeno. Za začetek, pa je bila predvidena rešitev iz 3. (člena zuDDob-1 zagotovo povsem primerna in v ničemer pretirana ne v eno ne v drugo smer, o čemer več v zvezi s trditvijo o menda »pretiranem« posegu v lastninsko pravico.
Delavci za svoje delo v podjetju dobijo dostojno placo,	5!
s cimerje zadoščeno tudi t. i. socialnifUnkciji lastnine!
Plača je zgolj »tržna cena delovne sile«, ne pa pravična nagrada za vloženi človeški kapital. Ce ponovimo v enem stavku: plača - pa naj bo še tako motivacijsko strukturirana in tudi navzdol ustrezno regulirana z institutom minimalne plače - je po svojem bistvu v vsakem primeru samo pogodbeno dogovorjena »tržna cena delovne sile« (torej mezda) in navaden »poslovni strošek« z vgrajenim socialnim korektivom, ne pa pravicna nagrada zaposlenim za njihov v podjetje dejansko vložen (človeški) kapital in z njim soustvarjeni dobiček v zgoraj navedenem smislu. Tega si, kot receno, v celoti prisvajajo lastniki finanmega kapitala kot poplacčilo za svoj »vložek«.
Vztrajati torej na tezi, da so delavci za svoj dejanski »vložek« v podjetje povsem ustrezno poplačani in tudi motivirani že s prejeto plaro in da je dolgoročno pomembno z udeležbo na dobičku motivirati le lastnike financčnega kapitala, ne pa tudi lastnike cčloveškega kapitala, je cisti ekonomski nesmisel, ki nas, kot že povedano, lahko v prihodnosti sila drago stane. Manuelno delo, nagrajevano zgolj s »stimulativno« plačo, je danes preteklost, prihodnost je nagrajevanje zaposlenih prvenstveno z udeležbo pri dobicku, kar pa bo seveda nujno zacčelo postopno spreminjati temelje obstojecčega družbenoekonomskega sistema.
Ni torej zastonj znameniti belgijski teoretik s področja nagrajevanja dela Marcel Bolle de Bal v svojem delu Placilo za uspešnost v sodobni družbi že leta 1990 zapisal: »Ko bo začel delež placila (ne place!) delavca iz dobička oziroma njegova udeležba pri dobičku narašcati v taki meri, da bo ta delež dosegal že polovico njegovih prejemkov, bo hkrati naraščal tudi njegov interes za čim višji dobicek in cim nižje stroške (torej tudi place). Tedaj bo nujno začela upadati moč vec sto-
52
letij starega nasprotja med delom (placo) in kapitalom (dobickom), prišlo bo do velike družbene (r)evolucije.« Plača bo v bodoce lahko sistemsko veljala le kot neke vrste akontacija za pravičcno udeležbo pri dobičcku.
Ne potrebujemo socialne funkcije lastnine, ampak ekonomsko demokracijo. In navsezadnje - koga spricčo vsega doslej povedanega sploh zanima »socialna funkcija lastnine«, ki - ceprav je res zapisana v ustavi - zagotovo ni temeljni cilj uvajanja obvezne udeležbe delavcev pri dobicku? Zanimajo nas predvsem konkretni učinki tovrstne udeležbe na vecjo ekonomsko učinkovitost in socialno pravicnost ter splošno družbeno kohezivnost. Naš splošno sprejet in proklamiran družbe-norazvojni cilj naj bi bila v resnici vendar »ekonomsko ucčinkovitejša, hkrati pa socialno pravičnejša in kohezivnejša družba«, mar ne?
Ta cilj pa je danes v bistvu mogoče doseči, kot rečeno, le z visoko razvitim sistemom sodobne »ekonomske demokracije«, ki vkljucčuje vse tri oblike t. i. organizacijske participacije zaposlenih, in sicer:
•	obvezno, ne zgolj prostovoljno udeležbo delavcev pri dobičku,
•	sorazmerno in enakopravno, ne zgolj marginalno sodelovanje delavcev pri upravljanju ter
•	širše, ne samo menedžersko notranje lastništvo zaposlenih oz. t. i. delavsko delnicčarstvo,
•	kar pa je, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, nekaj popolnoma drugega kot razvijanje »socialne funkcije lastnine«.
Obvezna udeležba delavcev pri dobičku v bistvu meri predvsem na blažitev pritiskov na socialne transferje!
Upoštevaje zgoraj omenjeno seveda niti približno ne drži, da naj bi bil pravi smisel in cilj uvajanja zakonsko obvezne udeležbe delavcev pri dobičku prelaganje socialne funkcije države na lastnike kapitala, kot bi to sledilo iz trditve ds, da uvedba obvezne udeležbe ni primerna za dosego ciljev instituta, saj na prvo mesto postavlja odnos do njenih sekundarnih ucinkov (tj. izboljševanje socialnega položaja zaposlenih in posledicno zmanjševanje pritiskov na socialne transferje), ne pa do njenega primarnega pomena (tj. motiviranje zaposlenih). Krepitev socialne države naj bi bila torej, kot je razumeti to trditev, sicer nacče-loma prava ideja, vendar v ta namen ni dopustno uporabljati instituta zakonsko obvezne udeležbe delavcev pri dobičku, ki neposredno bremeni lastnike podjetniškega kapitala, ampak je udeležba delavcev pri dobičku v bistvu lahko le poslovni ukrep za motiviranje zaposlenih na povsem prostovoljni osnovi.
»Socialna država« je v bistvu že retrograden razvojni koncept. Gre v bistvu za znano in (v različnih oblikah in kontekstih) pogosto uporabljeno tezo zagovornikov prostovoljne udeležbe delavčev pri dobičku, da ta udeležba v nobenem primeru ne sme spreminjati samih temeljev obstoječega mezdnega kapitalizma, ker ta - čeprav v osnovi sičer res sočialno nepravičen - še vedno predstavlja ekonomsko nesporno superioren produkcijski odnos brez konkurenče in tudi brez realne alternative, medtem ko naj za pravičnejšo porazdelitev družbenega bogastva pač poskrbi država preko proporcionalnega davčnega sistema in sočialnih korektivov, kar je sičer tudi bistvo ideje o t. i. sodobni socialni državi. Ta pa v resniči nima praktično nobene zveze z zgoraj omenjeno ekonomsko demokračijo, ampak gre za dve popolnoma različni možni razvojni alternativi.
Socialna država namreč lahko preko davčnega sistema in sočialnih 53 korektivov samo blaži - in to zgolj posredno - negativne poslediče prevelikih in neutemeljenih sočialnih razlik, ki izvirajo iz samega družbenoekonomskega sistema, nikoli pa ne bo mogla (vsaj ne brez resnejšega posega v same temelje tega sistema) zagotoviti dejanske sočialne pravičnosti. Nasprotno - te bodo kljub še tako močni državni »sočiali« v resniči vedno večje.
Obenem pa za tezo o nekakšni superiornosti obstoječega mezdno-kapitalističnega sistema ni prav nobenega resnega empiričnega dokaza. Ravno nasprotno: tak kot je zdaj - torej brez sistemsko vgrajenih zgoraj omenjenih oblik delavske partičipačije oz. ekonomske de-mokračije, ki dokazano pozitivno vplivajo na povečano poslovno uspešnost podjetij v sodobnih pogojih gospodarjenja - je v bistvu začčel čelo že zelo resno zavirati realne možnosti hitrejšega gospodarskega razvoja nasploh. To pa pomeni, daje ne samo pravno-sistemski ana-hronizem, o katerem je bilo govora zgoraj, ampak pravzaprav tudi že pravi ekonomski anahronizem.
Skušati namreč danes na eni strani ohranjati ljudi v produkčijskih pročesih, kar še zlasti velja za današnje t. i. delavče z znanjem, še naprej v klasičnem mezdnem odnosu - se pravi
•	jih še naprej čisto po tayloristično obravnavati zgolj kot »delovno silo« in navaden »poslovni strošek«
•	in jih še naprej tudi nagrajevati samo z mezdo oz. plačo kot pogodbeno dogovorjeno »tržno čeno delovne sile«,
na drugi strani pa istočasno pričakovati, da bodo v takem odnosu kljub temu zainteresirani optimalno angažirati vse svoje ččloveške po-tenčiale za doseganje večje poslovne uspešnosti podjetij (to pa je brez dvoma ključni pogoj ekonomskega razvoja v želeni smeri) in obenem
54
sanjati še o nekakšni večji socialni pravicnosti in kohezivnosti, bi bilo vsekakor cista iluzija. Treba bo torej vendarle sistemsko poseci v same temelje obstoječega kapitalizma.28
Za dosego zgoraj omenjenega proklamiranega družbeno-razvojne-ga cilja torej v resnici ne potrebujemo socialne države z njeno »preraz-deljevalno« in »socialno« vlogo, ampak potrebujemo v temelju druga-cen družbenoekonomski sistem, ki bo imel že samodejno vgrajene mehanizme tako za doseganje vecje ekonomske uspešnosti, kot tudi socialne pravičnosti in kohezivnosti. To paje, kot receno, lahko le visoko razvita »ekonomska demokracija«, vključno (in prvenstveno) z obvezno udeležbo delavcev pri dobičku. Zakaj?
Ekonomski ucinki delavske participacije. Da imajo omenjene oblike delavske participacije - posebej če so uporabljene hkrati in v medsebojni kombinaciji - zaradi svojih izrazito pozitivnih ucčinkov na delovno motivacijo in organizacijsko pripadnost zaposlenih in posledično na večjo poslovno uspešnost podjetij tudi splošno pozitivne ekonomske efekte,29 že dolgo tudi v stroki ni vec sporno. In ce drži teza, da so v današnjih pogojih gospodarjenja prav zaposleni pravzaprav najpomembnejši »kapital« in »glavna konkurencna prednost podjetij«, potem seveda povedano že po logiki stvari pomeni,
•	da razvijanje vseh oblik ekonomske demokracije in predvsem tudi obvezne financčne participacije delavcev v tem okviru danes nima praktično nobene zveze s klasicno »socialo«, ampak gre za zelo pomembno ekonomsko vprašanje, če ne celo kar za osrednje vprašanje uspešnega nadaljnjega gospodarskega razvoja in
•	da prehod v neko ekonomsko ucinkovitejšo družbo brez tega preprosto ne bo mogocč.
A povedano seveda še zdaleč ne pomeni, daje res edini globlji smisel in pomen udeležbe delavcev pri dobičku lahko zgolj v »izboljševanju motivacije zaposlenih«, kot trdi ds v svojem vetu.
Socialni ucinki delavske participacije. Najmanj enako pomemben cilj obvezne udeležbe delavcev pri dobičku in drugih omenjenih oblik delavske participacije je brez dvoma tudi zagotavljanje večje socialne
28.	»Se je ta kriza res zažrla v srce kapitalizma? Mislim, da za zdaj še ne. Vse institucije, ki vzdržujejo kapitalizem, nemoteno delujejo naprej. Vsa kljucčna razmerja sil, ki so bila vzpostavljena med kapitalisticčnim gospostvom in podrejenimi množicami, ostajajo enaka.« (Badalič 2010,15)
29.	Več o rezultatih tovrstnih raziskav v Kanjuo Mrčela (1999,181-194) in v Gostiša (2009, 3-17).
pravicnosti družbenoekonomskega sistema in s tem družbene kohezivnosti nasploh. Vse te oblike delavske participacije namrec v bistvu predstavljajo pravzaprav tudi edino možnost za postopno (evolutivno) sistemsko preseganje klasicnega mezdnega odnosa med delom in kapitalom.30
Kot že recčeno, namrecč nedvomno šele delavec, ki je ustrezno udeležen tako pri upravljanju kot pri delitvi rezultatov poslovanja in (v okviru sistema delavskega delnicčarstva) po možnosti cčim širše tudi na financnem kapitalu podjetja, ni vec klasicni mezdni delavec, ampak postane v nacčelu povsem enakopraven udeleženec družbenoekonomskih odnosov kot nosilec t. i. cčloveškega kapitala (opomba: odtod ne nazadnje tudi pojem »ekonomska demokracija«). To pa seveda hkrati že bolj ali manj samodejno zagotavlja tudi vecjo notranjo povezanost in pravičnejšo delitev novoustvarjene vrednosti, in sicer - kar je pri 55 vsem najbolj bistveno - že znotraj samega družbenoekonomskega sistema, ne preko države in njenega proporcionalnega davčnega sistema in socialnih korektivov.
***
V tem smislu razumljen sistem ekonomske demokracije ima torej poleg pozitivnih ekonomskih efektov hkrati v bistvu že sistemsko vgrajeno praktično učinkovanje tudi v smeri vecje socialne pravicnosti in kohezivnosti. Pospešen razvoj tega sistema je danes nekaj, čemur se preprosto ni vec mogoce izogniti, ampak je to v bistvu že razvojni imperativ, in sicer
•	če že ne zaradi eventualnega nacrtnega zasledovanja splošnih načel in ciljev družbene pravicnosti,
•	pa zagotovo vsaj zaradi ciste ekonomske nuje, ki nas bo zanesljivo v to slej ko prej prisilila.
Skratka, ce ponovimo eno od uvodnih misli: sistem ekonomske demokracije pravzaprav predstavlja neko logično naslednjo fazo sodobnega kapitalizma, ki pač ne bo več klasicni mezdni kapitalizem, ampak bo, recimo temu, »kapitalizem s (tudi) človeškim kapitalom«. Zato je obvezno udeležbo delavcev pri dobicku vsekakor treba obravnavati izkljucno v širšem kontekstu tovrstnih splošnih družbenih prizadevanj za bodočo ekonomsko učinkovitejšo in socialno pravičnejšo družbo, ne kot neke vrste »socialni korektiv« znotraj nespremenjenega mezdnega kapitalizma, ki bi ga država pač želela v nasprotju s koncep-
30. Vzvezi s tem velja ponovno spomniti na že citirano misel Bolle de Bala o »veliki družbeni (r)evoluciji«.
tom »socialne« države preprosto preložiti na delodajalce oz. lastnike finančnega kapitala podjetij.
Obremenitev dohodka v višini skoraj polovice dohodka je prekomerna in nesorazmerna obremenitev lastnine!
Na povsem podobno neresno poenostavljenem izracčunu, s kakršnim naj bi bila »utemeljena« uvodoma obravnavana teza o obvezni udeležbi delavcev pri dobičku kot zgolj nekem dodatnem »davku«, temelji tudi naslednja trditev ds (citat): »Obremenitev dohodka v višini skoraj polovice dohodka je zagotovo prekomerna in meri na iznicčenje namena podjetništva, ki je ravno v doseganju dohodka. Izpostaviti velja, da predstavlja najmanj 25 % obremenitev dobička ob naknadnem davku od dobička nesorazmerno obremenitev lastnine, ki s tem izgubi 56 znaten del njene funkcije.«
Tudi ta izracun, ki je že sicer več kot samo »zgolj na decimalke zaokrožen«, kot prvo torej sploh ne upošteva tudi druge plati medalje - se pravi ocčitnih plusov, povezanih s to udeležbo, o cčemer smo obširneje razpravljali že v uvodnem delu. Kot drugo pa bi - četudi bi bil vsaj približno točen - tudi teoreticno veljal samo v primerih, ko se skupščina odloci za razdelitev celotnega bilancnega dobicka.. Teh primerov pa je pri t. i. dolgoročnih lastnikih, kakršne si vsi želimo, sila malo, kajti ti po pravilu znaten delež dobička namenjajo za razvoj, ne za delitev (obvezna udeležba delavcev v višini 25 % delitvi namenjenega bilancčnega dobicka, pa je bila, kot vemo, v predlogu zuDDob-1 predvidena samo na tistem delu dobicka, ki je namenjen delitvi, in še to samo, če se deli več kot 25 % bilančnega dobička). Tudi pri tej trditvi se torej ni moč izogniti obcčutku njene bolj ali manj demagoške narave, kajti na takšnih osnovah dokazovati tezo o »skoraj polovicni obremenitvi dohodka« je sicer brez dvoma strokovno vec kot le vprašljivo.
Še enkrat pa je treba spomniti, da je takšen ali drugačen odstotek obvezne delavske udeležbe pri dobičku za zdaj lahko le neka družbena konvencija, ki je zaenkrat empiricčno ni mogocče ne potrditi ne ovrecči z nobenim oprijemljivi merili. Kaj je to »prekomerno«, je torej, kot je bilo že prej povedano, zaenkrat povsem odprto vprašanje, potrebno temeljitejših znanstvenih proucevanj. Trditev, da gre pri omenjeni, v zuDDob-1 predlagani, višini delavske udeležbe za »prekomerno« obremenitev lastnikov financčnega kapitala, zato tudi iz tega razloga nima popolnoma nobene oprijemljive podlage. Kaj pa, če je tako dolocen delež prispevka cloveškega kapitala k ustvarjenemu dobicku v resnici še prenizek in za lastnike financčnega kapitala še »prevecč ugoden« (in v marsikateri panogi, temeljeci predvsem na intelektualnem kapitalu, zagotovo tudi je)?
Udeležba ima lahko pozitivne učinke tako za zaposlene kot za družbo le, ceje obojestransko prostovoljna!
Trditev, da je pričakovane pozitivne poslovne učinke udeležbe delavcev pri dobičku mogoče doseči samo, če je ta prostovoljna, ne pa tudi, cče je zakonsko obvezna, je postavljena povsem na pamet in z niččemer strokovno podprta. Gre seveda že na prvi pogled tudi za popoln logični nesmisel. Delavčem, katerih motivačiji je udeležba pri dobičku v bistvu namenjena, je namreč v osnovi popolnoma vseeno, na kakšni podlagi (dobra volja lastnika ali zakon) partičipirajo. Ni torej jasno, zakaj naj bi bili manj zainteresirani za dobro poslovanje podjetja, če se jim v tem (in seveda samo v tem) primeru vnaprej obeta ustrezen delež pri ustvarjenem rezultatu že na podlagi zakona (torej dolgoročno), kot pa če je ta njihova udeležba tudi v primeru dobrih poslovnih rezultatov odvisna izključno od dobre volje in milosti lastnikov in ki lahko 57 pogodbo kadarkoli tudi odpovedo. Po temeljnih prinčipih motivačije bi bilo namreč vresniči mogoče utemeljeno sklepati ravno nasprotno, kajti uččinek tovrstne delavske udeležbe je v naččelu tempiran in zaželen predvsem na dolgi rok
Odkod favoriziranje načela »prostovoljnosti« udeležbe v priporočilu Sveta eu 92/443/Ecc iz leta 1992, pa je - če vemo kako se tovrstni dokumenti na ravni eu »usklajujejo« med članičami s silno različnimi interesi in sistemi, da so lahko na konču sploh sprejeti kot »skupni« - seveda povsem jasno. Pa še nekaj: tudi drugod po Evropi imajo opravka s hudim nasprotovanjem delodajalčev in lastnikov, da bi jim bili odvzeti sedanji izključni »privilegiji« glede delitve dobička in se temu - prav tako kot pri nas - hudo upirajo predvsem s skličevanjem na »svetost lastninske praviče«. Zato je navajanje tega priporočila kot »dokaza« za navedeno, že na prvi pogled zdravorazumsko povsem nesmiselno tezo, kajpak povsem brezpredmetno.
Interes skupnosti za tak ukrep ni izkazan!
V obrazložitvi veta ds med drugim piše tudi (čitat): »Ukrep obvezne delitve dobička ni ukrep, ki bi bil nujen za zagotovitev sekundarnih učinkov udeležbe pri dobičku (tj. že omenjeni blažitvi pritiskov na so-čialne transferje, op. p.), saj interes skupnosti ni izkazan. Zaposleni za opravljeno delo prejmejo plaččilo za delo, katerega spodnja meja je določena z Zakonom o minimalni plači, ta pa je določena na podlagi zneska izmerjenih življenjskih stroškov. S tem je delavču zagotovljena ustavna praviča do dostojnega življenja. [...] Ukrep ni niti primeren niti nujen za zagotovitev čiljev [...]«
Daje ds že v osnovi popolnoma zgrešil bistvo in smisel uvajanja obvezne udeležbe delavčev pri dobičku, ki niti približno ni sočialne, am-
pak strogo dolgoročne družbeno-razvojne narave (ekonomsko učinkovitejša in socialno pravicnejša družbenoekonomska ureditev), je bilo obširneje pojasnjeno že zgoraj. K temu pa bi veljalo dodati še naslednje.
Ce je tovrstna udeležba delavcev nesporno ekonomsko in socialno koristna in v prej pojasnjenem smislu (v nasprotju s trditvijo ds) celo nujna za uspešen gospodarski in socialni razvoj, po kakšni logiki potemtakem ne bi smela biti uzakonjena kot obvezna? Mar potemtakem zakon v imenu nedotakljivosti »svete« pravice lastnikov do razpolaganja s sadovi »svojega« kapitala torej ne bi smel predpisani tudi, denimo, oblikovanja obveznih rezerv iz dobička in še marsičesa nesporno družbeno koristnega (npr. minimalne plače, itd.), kar nesporno pomeni poseg v »pravice« lastnikov v imenu javnega interesa 58 in je danes že zapisano v zakonodaji?
Bistvo zakonodaje je namreč prav uresničevanje splošnega druž-benorazvojnega interesa, ne varovanje nekih pridobljenih privilegijev določenih parcialnih družbenih skupin za vsako ceno, ceprav so ti privilegiji medtem več kot ocitno že postali ekonomsko in socialno razvojno retrogradni. Po kakšni logiki torej naj ne bi bilo smiselno in dopustno zaceti te udeležbe »sistemsko« uvajati takoj, ampak-bogve zakaj - enostavno čakati, da se bodo tem privilegijem njihovi nosilci postopno in v neki daljni prihodnosti pač morda odrekli na prostovoljni podlagi? In ne nazadnje: odkod sploh ideja, da je kljub morebitnemu splošnemu družbenemu interesu in imperativu družbenoekonomske realnosti, ki je rezultat hitrega družbenega razvoja v zadnjih desetletjih, že načelno absolutno nedopustno kakorkoli drezati v veljavne, sicer že dobrih dvesto let nespremenjene pravne temelje obstojecčega družbenoekonomskega sistema?
Pravzaprav je mogoče na podlagi doslej povedanega postaviti ravno nasprotno trditev: skrajni čas je, da se to zgodi. Glede tega se bomo pač morali v Sloveniji vendarle resno pomeniti in uskladiti glede vprašanja: Ali bomo formalnopravni sistem prilagajali objektivni realnosti ali obratno - se pravi, da bomo objektivno realnost še naprej preprosto ingnorirali in zaradi takih ali drugacnih interesov še naprej vzdrževali pri življenju formalni sistem, ki pa je v resnici že preživet in razvojno retrograden?
Nekaterim pacč iz razumljivih razlogov sedanji družbenoekonomski sistem v celoti odgovarja in bi ga po možnosti radi ohranili dokler bo to »politično« pač le mogoce. To seveda še posebej velja tako za nekatere »kratkorocčne« tuje investitorje, kot tudi za številne domacče do vratu zadolžene »tajkune«, ki so zdaj prisiljeni izčrpavati kupljena podjetja za odplacčilo svojih kreditov. A razkorak med pravom in real-
nostjo je na tem področju že prevelik in se z vsakim dnem še povečuje, to pa za nadaljnji ekonomski in socialni razvoj ne more biti dobro v nobenem primeru.
Tudi Francozi zagotovo ne bi sprejeli zakona, če bi že takrat veljalo priporočilo Sveta Evrope 92/443/Ecc!
Pravi demagoški biser predstavlja naslednja trditev ds (citat): »Francoska obvezna udeležba delavcev pri dobičku je bila uvedena pred sprejemom navedenega priporocila Sveta Evrope 92/443/EEC [...] z gotovostjo pa je mogoče trditi, da tudi ta ne bi bila obvezna, če bi ob odlocanju o njenem sprejemu že bila sprejeta priporočila.« Šlo naj bi seveda za znano priporocčilo, ne direktivo ali morda celo uredbo, Sveta es oz. po novem Sveta eu (in ne Sveta Evrope, kije povsem druga institucija), s katerim se med drugim priporocča uveljavitev nacčela pro- 59 stovoljnosti udeležbe. Vir, po katerem so avtorji povzeli to ocčitno neumnost, ki seveda hudo žali francosko zdravo pamet, kajpak ni naveden. Vsekakor pa bi bilo verjetno precej bolj logično sklepati kvecjemu ravno nasprotno - ce bi bila obvezna udeležba res tako ekonomsko pogubna, bi jo Francozi - tako kot so jo uvedli - brez dvoma že zdavnaj sami ukinili, ne čakajoc na takšna ali drugama evropska priporočila.
Mimogrede morda v zvezi s tem ni na odmet opozoriti tudi, da je Svet es omenjeno priporočilo sprejel leta 1992, Francijapaje svoj zadnji zakon o finančni participaciji zaposlenih sprejela leta 1994 in z njim ni prav v ničemer omejila veljavnega sistema obvezne udeležbe delavcev pri dobičku v podjetjih z več kot 50 zaposlenimi po zakonu iz leta 1990 (tudi takrat pa je bilo sicer omenjeno priporocilo že v pripravi), ampak gaje celo dodatno utrdila s skrajšanjem zadržanih izplacil s pet na tri leta. O omenjeni domnevi Državnega sveta, ki je zapisana celo kot trditev, je torej vsekakor mogoče zelo resno dvomiti.
Prav tako pa ni jasno, na podlagi katere baze podatkov je Državni svet v zvezi s tem postavil še eno sila dvomljivo trditev, tj. da je bila večina družb z vec kot 50 zaposlenimi ob sprejemu zakona (torej leta 1990) »v pretežni državni lasti«. Prvi francoski zakon o obvezni udeležbi delavcev pri dobicku je bil sprejet že leta 1967, a šele zakon iz leta 1990 je tovrstno udeležbo razširil tudi na podjetja z več kot 50 (prej 100) zaposlenimi. A v te nesmisle se spričo vsega zgoraj povedanega niti ne kaže več posebej poglabljati.
Literatura
Badalic, V. 2010. »Humanost škodi poslu«, Intervju v Sobotni prilogi Dela, 12. junij.
Bec, B. 2009. »Metode ustvarjanja nove vrednosti po zaposlenem.« http://
www.poslovnisvet.si/clanki/vodenje/metode-ustvarjanja-dodane-vrednosti-po-zaposlenem. Bohinc, R. 1993. Upravljanje gospodarskih družb. Ljubljana: Lege artis.
Bolle de Bal, M. 1990. Placilo za uspešnost v sodobni družbi. Kranj: Moderna organizacija.
Bregantic, A. 2009. »Intelektualni in socialni kapital: vloga in pomen v podjetju.« Diplomsko delo, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani.
Dobovišek, A. 2010. »Menedžerje čaka še veliko ucenja.« Delo, priloga Posel in denar, 5. julij.
Eror, A. 2009. Udeležba delavcev pri dobicku: primerjalni pregled. Ljubljana: Raziskovalno-dokumentacijski sektor Državnega zbora.
Gostiša, M. 2009. »Ekonomska demokracija namesto mezdnega kapita-60	lizma: programski manifest zsds.« Ekonomska demokracija, št. 6:3-
17.
Ivancic, B. 2007. »Cloveški kapital kot konkurencna prednost podjetja.« Diplomsko delo, Fakulteta za management Univerze na Primorskem.
Jancic, Z. 1997. »Sodobno podjetje kot organizacijska skupnost.« Industrijska demokracija 1 (12): 3-8.
--. 2002. »Nova družbena odgovornost podjetij.« Industrijska demokracija 6 (12): 4-7.
Jelovšek, J. 2006. »Merjenje intelektualnega kapitala v izbranih slovenskih podjetjih.« Diplomsko delo, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani.
Kanjuo Mrcela, A. 1999. Lastništvo zaposlenih in ekonomska demokracija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
--. 2004. »Financna participacija zaposlenih - trendi v eu in zda.«
Industrijska demokracija 8 (5): 4-6.
Kolakovic, M. 2003. »Teorija intelektualnog kapitala.« Ekonomski pregled 54 (11-12): 925-944.
Malacic, J. 2004. »Kakšno znanje potrebujemo za gospodarski razvoj?« http://www.pazu.si/dokumenti/25/2/2004/predavanje-Malacic_119 .doc
Možina, S. 2008. »Skrita vrednost podjetja ali intelektualni kapital.« Industrijska demokracija 9 (12): 3-6.
Roos, J., G. Roos, L. Edvinsson in N. C. Dragonetti. 2000. Intelektualni kapital: krmarjenje po novem poslovnem svetu. Ljubljana: Inštitut za intelektualni kapital.
Šušteršic, J. 2010. »Prisilna delitev dobickov.« Finance, 28. maj.
The Council of the European Communities. 1992. »Council Recommen-dation of 27 July 1992 Concerning the Promotion of Participation by Employed Persons in Profits and Enterprise Results (Including
Equity Participation) (92/443/EEc).« Official Journal ofthe European Communities l 245.
Ustava Republike Slovenije. Uradni list Republike Slovenije, št. 33/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003 in 69/2004.
Vlada Republike Slovenije. 2010. »Predlog zakona o udeležbi delavcev pri dobicku -1 (zuDDob-1) - nujni postopek«. http://www.mg.gov.si/ fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/DNT/%C4%8Cistopis _zuDDob-1.pdf
61
Drugi del
Pravna regulačija partičipačije pri dobičku pri nas in v svetu
3
Pravni vidiki uvajanja financne participacije v Sloveniji
Valentina Franca in Deborah Ferfolja
Financno participacijo uvršcamo med tako imenovane pasivne oblike participacije in jo razumemo kot udeležbo delavcev v rezultatu poslovanja podjetja na podlagi dela, kjer so delavci udeleženi pri delitvi dobicka, ki ga ustvarijo (Gostiša 1996, 79). Načini delitve dobička med delavce so različni in v razvitih tržnih ekonomijah že dobro uveljavljeni. Ločimo jih lahko predvsem na (Purič 2003, 5) udeležbo zaposlenih pri dobicku (angl. profit sharing), načrt delitve prihrankov (angl. gain sharing plans), posredno pa tudi delavsko delničarstvo (angl. em-ployee stock ownership plan - esop).
Razlicne oblike finančne participacije so najbolj razširjene v gospodarsko najuspešnejših državah, zlasti v zda in na Japonskem, vEvropi pa zlasti v Franciji, Veliki Britaniji, na Nizozemskem in Danskem. V večini omenjenih držav je pravica udeležbe delavcev v dobičku prepuščena avtonomni odlocitvi podjetij. Izjema je Francija, kjer je pravica udeležbe delavcev v dobicku pod določenimi pogoji, na primer število zaposlenih, predvidena statusnopravna oblika in drugo, obvezna.
Evropska unija se je zacela intenzivneje ukvarjati s financno participacijo konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Leta 1989 jo je Evropska komisija vključila v cilje Akcijskega programa za izvajanje Listine Skupnosti o osnovnih socialnih pravicah delavcev (angl. Action Programme for the implementation ofthe Community Charter of Basic Social Rights ofWorkers). Svet eu je leta 1992 izdal priporocilo št. 92/443/EEC (The Council of the European Communities 1992) o spodbujanju participacije delavcev v dobičku in rezultatih podjetja. Podlaga za sprejem priporočila so bila gradiva, nastala na podlagi obsežnih raziskav, katerih nosilec je bil Evropski uni-
verzitetni inštitut v Firencah. Raziskave so bile opravljene v državah članicah kot pregled stanja na podrocju finanme participacije ter kot pregled pozitivnih učinkov, kjer je bila finančna participacija uvedena. Pozitivni ucinki naj bi bili predvsem (Purič 2003, 8): motivacija oziroma motiviranost delavcev, povečanje storilnosti, izboljšanje podjetniške učinkovitosti, večja fleksibilnost plač in makroekonomski učinek v razreševanju nezaposlenosti in stagflacije.
V	preambuli priporočila zapisani cilji finančne participacije so predvsem zagotavljanje širše razdelitve bogastva družb, večja vklju-cčenost delavcev, razvoj družbe, motivacija, storilnost, vecčja konku-rencnost in podobno (Franca 2008). V okviru eu je bil pripravljen tudi pregled finančne participacije v državah clanicah, imenovan »Pepper i Report«, kije bil dvakrat dopolnjen, in sicer kot »Pepper ii Report« in
66 »Pepper iii Report«, raziskava »Novejši trendi finančne participacije delavcev v eu« iz leta 1999 pa je dopolnila podatke iz porocil Pepper i in Pepper ii (Kanjuo Mrčela 2004, 27-29).
Na podlagi številnih raziskav je torej splošno sprejeto dejstvo, da vstop v sistem finančne participacije poleg pravicnejše razdelitve bogastva družb, in v kombinaciji z demokratizacijo odnosov v družbi, predstavlja pomembno motivacijsko orodje za zadržanje delavcev v družbi, pa tudi za njihovo veqo zavzetost pri samem delu, torej vpliva tudi povečanje storilnosti. Državne zakonodaje lahko na veqe vključenost delavcev v sisteme finančne participacije vplivajo s spodbudnim davčnim in finanmim okoljem, preprostimi postopki ter pregledno, transparentno in jasno zakonodajo.
To poizkuša uresnicevati tudi Slovenija, tako s sprejetjem veljavnega zuDDob, kot z neuspelim poizkusom spreminjanja in dopolnjevanja tega zakona. Vendar glede na počasno uveljavljanje finančne participacije v praksi je mogoce ugotoviti, da pri tem naša država ni najbolj uspešna, kar lahko potrdimo tudi s številom družb, ki se odločajo za delitev dobička z delavci po zuDDob. Temeljno vprašanje članka je torej, zakaj je temu tako in ali bi z ustreznejšo zakonsko ureditvijo pospešili uvajanje finančne participacije v Sloveniji.
V	nadaljevanju prispevka so z analizo posameznih pomembnih delov zuDDob in v predlogu zuDDob-1 predvidenih sprememb predstavljene glavne pomanjkljivosti veljavne zakonodaje ter predstavljene možne rešitve, ki bi bile skladne tako s priporocilom eu kot z izkušnjami razvitejših držav.
Slovenski pravni okvir
Slovenija ima pravico do delavske participacije zapisano v temeljnem pravnem aktu države, to je v Ustavi Republike Slovenije. 75. clen nam-
reč določa, da delavči sodelujejo pri upravljanju v gospodarskih orga-nizačijah in zavodih na način in pod pogoji, ki jih določa zakon. Zakon, ki konkretno ureja področje soupravljanja, je Zakon o sodelovanju delavčev pri upravljanju (zsdu) in se omejuje na področje urejanja aktivne partičipačije delavčev iz naslova dela, ne ureja pa področja finančne partičipačije. Prvi poizkus zakonskega urejanja področja finančne partičipačije sega v leto 1997, ko je takratna vlada rs pripravila prvi predlog zakona o finančni partičipačiji delavčev z imenom Zakon o udeležbi zaposlenih pri dobičku družbe (zuzdd). Predlog zakona je naččeloma sičer sledil evropskim priporoččilom in izkušnjam na tem področju, vendar se je omejeval le na udeležbo pri dobičku, ni pa urejal delavskega delničarstva in davčnih olajšav. To so bili tudi glavni razlogi, da predlog zuzdd ni bil sprejet, pravzaprav se v parlamentu o njem ni niti razpravljalo. Sledil je predlog zakona o udeležbi zaposle- 67 nih pri dobičku družbe in o lastništvu zaposlenih iz leta 2005, ki prav tako ni bil sprejet, nato je sledil predlog zakona o udeležbi delavčev pri dobičku, ki je bil osnova razprave in je bil po dopolnitvah tudi sprejet kot Zakon o udeležbi delavčev pri dobičku (zuDDob). Ko je vlada rs leta 2006 objavila predlog zuDDob, je kot glavni razlog za sprejetje le-tega navedla ustvarjanje pravnega okvirja, ki bi deloval spodbudno za družbe in delavče, kar bi pozitivno vplivalo na povečanje gospodarske rasti (Ministrstvo za gospodarstvo 2007). Ureditev udeležbe delavčev pri dobičku naj bi pomembno prispevala tudi k oblikovanju učinkovitejšega podjetniškega okolja, v katerem bi bili v drugaččni vlogi lahko dejavno udeleženi ali vključčeni tudi delavči, kar bi pomenilo uččinko-vitejše sodelovanje med delavči in delodajalči. Kot je razvidno iz predloga zuDDob (Ministrstvo za gospodarstvo 2007), so bili čilji zakona predvsem razvijanje in spodbujanje različčnih oblik udeležbe delavčev pri dobičku, kar bi prineslo pozitivne učinke za višjo raven storilnosti in donosnosti družb. zuDDob je bil sprejet 29. februarja 2008, vveljavo pa je stopil 29. marča 2008.
Spreminjanje zuDDob in naCelo prostovoljnosti
Sprejetje zuDDob je prineslo velika pričakovanja tako na strani delavčev kot delodajalčev, v praksi pa zakon v dveh letih veljave ni prinesel bistvene razširitve uporabe finanččne partičipačije. Kot je razvidno iz registra pogodb Ministrstva za gospodarstvo, so se skladno z zuDDob za ta naččin motiviranja in nagrajevanja delavčev do oktobra 2010 odločili le v 25 družbah.
Vlada rs seje leta 2009 odločila, da bo zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti zakona in glede na majhno število podjetij, ki so sklenila pogodbo o udeležbi delavčevpri dobičku, zuDDob spremenilain dopol-
68
Pravni vidiki uvajanja finančne participacije v Sloveniji Preglednica 3.1 Primerjava zuDDob in predloga zuDDob-1
ZUDDob	Predlog zuDDob-1
Obvezna udeležba delavcev pri dobičcku	
Ne	Da, ce skupšcina družbe sprejme sklep
	o delitvi več kot 25 % bilancnega do-
	bicčka
Omejitve višine izplačil dobicka 20 odstotkov dobicka posameznega poslovnega leta vendar ne vec kot 10 odstotkov letnega bruto zneska plač, izplačanih v družbi v poslovnem letu; najvišji znesek na posameznega delavca ne sme presegati 5000 evrov
Najvec dve povprecni bruto mesečni plači delavca, izplačani v poslovnem letu, na katerega se nanaša uporaba bilančnega dobička; najvišji znesek na posameznega delavca ne sme presegati 5000 evrov
Rok izplacila dobicka po denarni shemi Odloženi nacin (eno ali tri leta) kot pogoj za korišcčenje olajšav
Ne sme biti daljši od dne izplacčila di-vidend delničarjem, odloženi način iz-placčila ni pogoj za korišcčenje olajšav
Uporaba shem delitve dobicka Izbira ene sheme
Možna kombinacija obeh shem
Možnost nakupa delnic s popustom Ne
Da, na ravni skupine lahko sodelujejo tudi kapitalske družbe, ce se z delnicami nadrejene družbe trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev
Izlocitev dolocenih kategorij delavcev Pretežni lastniki (25-odstotni delež) in cčlani poslovodstva, prokuristi, izvršni direktorji
Pretežni lastniki (25- in vec odstotni delež)
Definicija dobička
(Cisti poslovni izid obracunskega obdobja po zgd-1
Bilancni dobicek po zgd-1
Možnost sklenitve pogodbe na ravni skupin Ne
Da
Obvezna merila za dolocitev pripadajocega zneska dobicka Višina place in število dni prisotnosti Niso dolocena na delu
Nadaljevanje na naslednji strani
nila (Ministrstvo za gospodarstvo 2010). V preglednici 3.1 so navedene predvidene spremembe zuDDob, ki so se predvsem nanašale na poenostavljanje postopka sklenitve pogodbe, na delitev bilancčnega do-bicčka, na odpravo odloga izplacčila pripadajocčega zneska dobicčka in drugačno davčno obravnavo izplacanega dobička delavcem ter posledično spodbujanje deležnikov k cim večji uporabi zakona ter delitvi dobicčka med delavce.
Preglednica 3.1 Nadaljevanje s prejšnje strani
zuDDob
Predlog zuDDob-1
Obveznost dolocbe o delitvi dobicka delavcem v statutu družbe Da	Ne
Možnost zahteve delavca po predcasnem izplacilu Da	Ne
Obveznost obrestovanja neizplacanega pripadajocega dela dobicka Da, najmanj v skladu z obrestno mero, Ne ki jo komercialne banke med podpisom pogodbe uporabljajo za dolgo-rocčne vezane vloge Prenehanje veljavnosti pogodbe pri odstopu najmanj polovice delavcev Da	Ne
Registracija pogodbe
Pri Ministrstvu za gospodarstvo
Pri Davcčni upravi
69
Olajšave za delavce pri placilu dohodnine Vštevanje dohodka v davčno osnovo, odvisno od roka izplacčila: 100 odstotkov za izplačilo do enega leta; 30 odstotkov za izplacilo od enega do treh let; 100 odstotkov za izplacčilo nad tremi leti
Vdavcno osnovo se ne všteva 50 odstotkov dohodka, ne glede na rok izpla-cčila
Olajšave za družbo pri DDpo Odvisne od roka izplacila, vendar najvec vvišini davčne osnove: ni olajšav za izplacčila pred pretekom enega leta; 70 odstotkov izplacčanega dobicčka po preteku enega leta ali; 100 odstotkov iz-placčanega dobicčka po preteku treh let; dodatni odstotek zneska olajšave kot odhodek upravljanja zneska dobička
100 odstotkov pripadajočega zneska dobička, vendar najvec v višini davčne osnove, ne glede na rok izplacila
Olajšave za družbo in delavce pri placilu prispevkov
Odvisne od roka izplacila: do enega Oprostitev plačila ne glede na rok izleta ni oprostitve; od enega do treh let placčila se placčajo prispevki od 30 odstotkov dohodka; nad tri leta oprostitev placčila prispevkov
Veljavni zuDDob sledi načelu prostovoljnosti, ki pravi, daje udeležba pri dobičku po zuDDob prostovoljna tako za delavca kot za družbo. Tako priporočilo zasledimo tudi v aneksu priporocila Sveta eu (The Council of the European Communities 1992). Družbam je torej prepušcena odločitev, da se za to možnost nagrajevanja in motivira-nja delavcev odločijo po svoji presoji in v okviru zmožnosti družbe zaradi pozitivnih ucinkov, ki jih udeležba delavcev pri dobicku prinaša.
Enako je tudi delavčem prepuščeno, da tak način partičipačije sprejmejo ali ne. Enako rešitevje sprva predvideval tudi predlog zuDDob-1. Tik pred pošiljanjem predloga v razpravo v Državni zbor pa je bil na Odboru za gospodarstvo dne 13.5.2010 izglasovan amandma k 3. členu zuDDob-1, ki bi vdoločenih pogojih določal obvezno udeležbo pri dobičku, in sičer bi se moral del dobička, namenjenega za razdelitev, obvezno nameniti delavčem, če bi skupščina družbe sprejela sklep o delitvi več kot 25 odstotkov bilančnega dobička. Del bilančnega dobička, ki bi se v tem primeru delil delavčem, ne bi smel biti manjši od 25 odstotkov čelotnega bilanččnega dobiččka, namenjenega za razdelitev, razen, če bi ta znesek presegel kriterije iz zuDDob-1. Tako dopolnjen predlog zuDDob-1 je bil v Državnem zboru rs sprejet 20. maja 2010, vendar je Državni svet rs na zuDDob-1 izglasoval veto. Prav uzako-70 nitev pogojno obvezne udeležbe je bila vzrok, da je Državni svet rs izglasoval veto na zuDDob-1, ki je nato privedel do »padča« zakona v ponovnem glasovanju v Državnem zboru. Med drugimi razlogi Državni svet (2010) navaja tudi, da bi obvezna delitev dobička imela izrazito negativne družbene uččinke, na srednji in dolgi rok pa bi ustvarila nekonkurenččne gospodarske pogoje. Uzakonitev obvezne udeležbe na omenjen način ne bila nujno pozitivna sprememba. Frančija, kot edina evropska država s pogojno obvezno udeležbo, med ostalimi pogoji navaja tudi število delavčev, upoštevan je torej vidik velikosti družbe glede na število zaposlenih. Predlog zuDDob-1 pa vidika velikosti družbe, na primer pogoja števila delavčev, pri obvezni delitvi dobička ni predvideval.
Vponovnemodločanju Državnega zbora rs 18.junija2010 zuDDob-1 ni bil sprejet. V sporoččilu za javnost je Ministrstvo za gospodarstvo (sta 2010) menilo, da bi bilo treba uveljaviti prvoten končept udeležbe delavčev pri dobičku, kot ga je predlagala vlada in je temeljil na prostovoljnosti delitve dobička, na poenostavitvi postopkov, odpravi odloga izplačila in na davčnih spodbudah. Ce bi v Državnem zboru obstajala podpora prvotnemu predlogu, bi ministrstvo ponovno vložilo v sprejem prvotni predlog zuddob-1 (sta 2010). Do oktobra 2010 se ministrstvo za ponovno predlaganje zakona ni odloččilo.
Omejitve po zuDDob
Ena glavnih pomanjkljivosti veljavnega zuDDob je določba 1. odstavka 2. člena, ki pravi, da se zakon uporablja za vse kapitalske družbe, kot jih določča zakon, ki ureja gospodarske družbe, razen določb o delniški shemi, ki se uporablja samo za delniške družbe, katerih delniče so uvrščene na organiziran trg vrednostnih papirjev (javne delniške družbe). Zakon o gospodarskih družbah (zgd-1) v3. členu na-
Preglednica 3.2 Podjetja v Sloveniji po pravnoorganizacijski obliki in velikosti glede na število oseb, ki delajo (skd 2008)
(1)	(2)	(3)	(4)	(5)	(6)	(7)
Družbe z omejeno odgovornostjo	44.120	20.025	17.864	5071	1031	129
Družbe z neomejeno odgovornostjo	1803	1201	551	51	0	0
Delniške in komanditne delniške družbe	928	116	148	189	315	160
Komanditne družbe	814	590	207	14	1	2
Samostojni podjetniki posamezniki	73.633	52.849	19.412	1325	47	0
Podjetja - skupaj	152.541	100.923	41.360	7.661	2.212	385
Naslovi stolpcev: (1) pravnoorganizacijska oblika, (2) skupaj, (3) mikro (0-1), (4) mikro (2-9), (5) majhno (10-49), (6) srednje (50-249), (7) veliko (>250). Povzeto po StatistiCni 71 urad Republike Slovenije 2008.
vaja kot kapitalske družbe delniško družbo, družbo z omejeno odgovornostjo, komanditno delniško družbo in evropsko delniško družbo. zuDDob se torej ne more uporabljati za delitev dobička v osebnih družbah (d. n. o. in k. d.) in pri samostojnih podjetnikih posameznikih (s.p.). Zakon, ki naj bi torej spodbujal finanCno participacijo, izloča velik del gospodarskih subjektov in posledicčno tudi diskriminira delavce v teh tipih družb. V zuDDob zapisano načelo enakosti (5. clen) torej ne zagotavlja enake obravnave vsem delavcem v državi, ampak je ta enakost zagotovljena le vsem delavcem v družbah, ki se odločijo za pristop k finančni participaciji v skladu s tem zakonom. To je tudi v nasprotju s Priporočilom Sveta eu, ki v aneksu priporoca, naj bodo upravicenci oziroma prejemniki izplacil iz naslova finančne participacije vsi zaposleni prek pogodb o zaposlitvi, ne glede na obliko, tip ali velikost podjetja. Da gre pravzaprav za pomemben del slovenskega gospodarstva, je razvidno iz preglednice 3.2, kjer so prav samostojni podjetniki najpogostejša pravnoorganizacijska oblika v Sloveniji.
Priporocilo Sveta eu gre pravzaprav še dlje, saj celo izrecno priporoča, naj se sistemi financne participacije uporabljajo tako v zasebnih kot javnih podjetjih, edini pogoj pa je možnost zagotavljanja nedvoumnih kazalnikov o uspešnosti podjetja.
V predlogu zuDDob-1 zakonodajalec kljub številnim predlogom, kritikam in pripombam ni predlagal sprememb, kar vsekakor ne zasleduje cilja, ki gaje zapisala Vlada rs v uvodu predloga zuDDob-1, kjer lahko preberemo, daje cilj spremembe zuDDob spodbuditi družbe k čim večji uporabi zakona ter delitvi dobička med delavce (Ministrstvo za gospodarstvo 2010).
Podobno izlocčevalno deluje zakon pri možnosti izbire delniške sheme, kajti družbe, katerih delnice niso uvršcene na organiziran trg vrednostnih papirjev, prav tako pa tudi vse ostale kapitalske družbe, ne morejo izbrati delniške sheme. Delitev dobička v obliki lastniškega deleža po zuDDob je tako možna le za ozek krog delniških družb, delniške družbe, ki ne kotirajo na borzi ali družbe z omejeno odgovornostjo pa lahko k finančni participaciji v skladu z zuDDob pristopijo le z izbiro denarne sheme. Delniška shema je ostala tudi v predlogu zuDDob-1 kot možna izbira le za javne delniške družbe, torej uporaba delniške sheme v nejavnih delniških družbah in družbah z omejeno odgovornostjo tudi po zuDDob-1 ne bi bila možna. Te družbe sicer lahko izberejo kot obliko nagrajevanja svojih delavcev tudi možnost udeležbe pri lastništvu, vendar ne po določilih zuDDob, zato jim v 72 takem primeru ne pripadajo olajšave, ki jih zuDDob ponuja (Franca 2008). Glede na to, daje zakonodajalec v predlogu zuDDob zapisal, da se s predlogom zakona želijo razvijati in spodbujati razlicčne oblike udeležbe delavcev pri dobičku, tako da bodo v največji meri doseženi pozitivni ucčinki za višjo raven storilnosti in donosnosti družb in da naj bi bila izbira o pozitivnih ucčinkih prepušcčena družbam, je to določilo neutemeljeno. Po zuDDob namreč vecina družb, za katere zakon velja, nima možnosti izbire, prostovoljna je le odlocčitev, ali bo družba pristopila k delitvi dobička med delavce ali ne. To določilo tudi ne sledi Priporočilu Sveta eu, ki priporoca, naj se v zakonskih podlagah predvidijo različne oblike finančne participacije, med katerimi se bodo lahko odločali udeleženci. Ker se z različnimi oblikami finančne participacije dosegajo razlicčni cilji, ki ob ustreznem dopolnjevanju in povezovanju lahko privedejo do večjega ucinka, bi morala biti taka možnost predvidena (Franca 2008).
Je pa predlog zuDDob-1 predvideval spremembo pri možnosti kombinacije obeh shem, seveda samo zajavne delniške družbe. V12. clenu predloga zuDDob-1 je bila izrecno dovoljena možnost kombinacije obeh shem. Veljavni zuDDob pa v 4. odstavku 2. clena navaja, da ima lahko družba za namen uporabe zakona sklenjeno le eno od shem, torej kombinacija denarne in delniške sheme ni mogocča. Temu sledi tudi določilo 12. člena zuDDob, ki pravi, da se lahko pogodbeni stranki dogovorita za denarno ali delniško shemo udeležbe pri dobičku.
Po zuDDob (2. odstavek 2. člena) lahko družba izplača najvec petino dobička posameznega poslovnega leta, vendar ne več kot desetino letnega bruto zneska plac, izplačanih v družbi v tem poslovnem letu, hkrati pa lahko delavec skladu z zuDDob prejme najvec 5000 evrov. V predlogu zuDDob-1 so bile predvidene naslednje spremembe: delavcu se lahko izplača najvec dve povprečni bruto mesečni
plači delavča, izplačani v poslovnem letu, na katerega se nanaša uporaba bilančnega dobička, najvišji znesek, ki ga delaveč lahko prejme, pa ostaja nespremenjen. Omejitve na petino dobička posameznega poslovnega leta in ne več kot desetino letnega bruto zneska plač predlog zuDDob-1 ni več predvideval, kar je vsekakor bila pozitivna sprememba. Tako ostaja v veljavi omejitev na petino dobička posameznega poslovnega leta, kar prečej omejuje družbe, ki bi bile pripravljene med delavče razdeliti več dobička. To družbe sičer lahko naredijo, vendar v takem primeru niso upravičene do davčnih in drugih olajšav po zuDDob.
DavCne olajšave in olajšave pri prispevkih za socialno varnost
Ali se bo družba odločila za delitev dobička tudi med delavče, je v veliki meri odvisno tudi od olajšav, ki jih zakon nudi. Olajšave, ki jih 73 nudi zuDDob, so, ob izpolnjevanju ostalih pogojev, predvsem vezane na rok izplačila pripadajočega zneska dobička pri denarni shemi oziroma razpolaganja z delničo.
Družba lahko tako uveljavlja olajšavo pri davku od dohodkov pravnih oseb, in sičer lahko uveljavlja zmanjšanje davčne osnove, določene po zddpo-2:
•	če je izplačilo izvršeno po preteku treh let od dne pridobitve praviče do pripadajočega zneska dobička, pripada olajšava v višini 100 odstotkov izplačanega zneska,
•	če je izplačilo izvršeno po preteku enega leta od dne pridobitve praviče do pripadajočega zneska dobička, pa pripada olajšava v višini 70 odstotkov izplačanega zneska.
Ce je udeležba pri dobičku delavčem izplačana pred potekom enega leta od dne sprejetja sklepa o potrditvi letnega poroččila, se olajšava ne more uveljavljati.
Ker se po zuDDob pripadajoči znesek dobička šteje za dohodek iz delovnega razmerja (1. odstavek 32. člena), je kot tak podvržen obdavčenju z dohodnino in plačilu prispevkov za sočialno varnost. Zakon omogočča olajšave pri prispevkih za sočialno varnost tako za družbo kot delavče, ki pa so prav tako pogojene s ččasom izplaččila pripadajočega zneska dobička:
•	za izplačilo po poteku treh let od dne pridobitve praviče do pripadajočega zneska dobička velja za prispevke za sočialno varnost oprostitev plačila,
•	za izplačilo po poteku enega leta od dne pridobitve praviče do pripadajočega zneska dobička se prispevki za sočialno varnost obračunajo in plačajo od 30 odstotkov tega dohodka,

74
•	za izplačilo pred potekom enega leta od dne pridobitve pravice do pripadajocčega zneska dobicčka pa se prispevki za socialno varnost obracčunajo in placčajo od celotnega dohodka.
Enaki roki veljajo tudi za izplacčane obresti, dogovorjene v pogodbi in v skladu z zuDDob. Za pripadajoči znesek dobička in obresti, izplačane dedičem delavca, velja 100-odstotna olajšava ne glede na cas izplacčila.
Dohodnina je davek od dohodkov fizične osebe in znižuje neto izplačilo pripadajočega dobicka delavcu, zato so predvidene olajšave, ki jih v tem primeru koristi samo delavec. Tudi tukaj zuDDob na enak način in v enakih casovnih obdobjih omogoca olajšavo:
•	za izplačilo po poteku treh let od dneva pridobitve pravice do pripadajočega zneska dobička se ne všteva v davcno osnovo v višini 100 odstotkov izplačila,
•	za izplačilo po poteku enega leta od dneva pridobitve pravice do pripadajočega zneska dobička se ne všteva v davcno osnovo v višini 70 odstotkov izplacila,
•	za izplačilo pred potekom enega leta od dneva pridobitve pravice do pripadajočega zneska dobicka pa se všteva v davcno osnovo celotno izplacčilo.
Za izplacčane obresti so predvidene enake olajšave kot za izplacčilo pripadajočega zneska dobička. Upoštevati pa je treba, da se obresti, ki so dogovorjene na podlagi pogodbe in zuDDob (5. odstavek 32. člena), štejejo za obresti od denarnih depozitov pri bankah in hranilnicah, ustanovljenih v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji. Zato je treba upoštevati še določilo, da se po 133. členu zDoh-2 seštevek davc-nih osnov od obresti na denarne depozite pri bankah in hranilnicah zmanjša za 1000 evrov.
Predlog zuDDob-1 je precej spreminjal predvidene olajšave. Najpomembnejša sprememba je bila, da ni bil več predviden odložen nacin izplacčila pripadajocčega dela dobicčka, zato bi se olajšave družbi priznale ne glede na rok izplačila. Družba bi lahko uveljavljala zmanjšanje davcne osnove po zddpo-2 v višini pripadajočega zneska dobička, izplačanega po zuDDob-1. Sam financni učinek spremembe se pokaže pri izplacilu dobička pred potekom enega leta, kjer je po zuDDob treba obracčunati in placčati prispevke za socialno varnost in dohodnino na celotni znesek izplacčila pripadajocčega dobicčka, hkrati pa družba ni upravicena do olajšave pri ddpo. Po predlogu zuDDob-1 bi v tem primeru družba in delavci prihranili:
•	družba ne bi plačala prispevkov in bi lahko koristila olajšavo pri ddpo v višini 100 odstotkov izplačanega dobicka,
•	delavci prav tako ne bi placali prispevkov, dohodnina pa bi bila plačana le od 50 odstotkov izplačanega zneska dobička.
V primeru odloga izplačila dobička za tri leta pa bi bil učinek ugodnejši po trenutno veljavnem zuDDob:
•	družba ne bi placala prispevkov in bi lahko koristila olajšavo pri ddpo v višini 100 odstotkov izplacanega dobicka,
•	delavci prav tako ne bi plačali prispevkov, iz davcne osnove za dohodnino bi se izvzel celoten izplačan znesekin pripadapče obresti,
medtem ko bi po predlogu zuDDob-1 olajšave ostale enake ne glede na rok izplačila:
•	družba ne bi placala prispevkov in bi lahko koristila olajšavo pri ddpo vvišini 100 odstotkov izplacanega dobicka,
•	delavci prav tako ne bi plačali prispevkov, vendar pa bi morali plačati dohodnino od 50 odstotkov izplačanega zneska dobička.
Predlog zuDDob-1 torej ne bi več spodbujal odloženega načina izplačila dobička, kot to predvideva zuDDob. Delavci bi tako lahko hitreje dobili izplacčan pripadajocči del dobicčka brez izgube olajšav s strani družbe, kar bi imelo pri delavcih verjetno pozitiven ucčinek. Pregled zakonodaje razvitejših držav, na primer zda in Francije pa kaže, da države tudi z olajšavami spodbujajo odloženi nacčin izplacčila dobicčka, družbe pa tako lahko zadržane zneske uporabljajo samo v točno določene namene (investicije, pokojninski načrti in podobno). Tak nacin je predvsem v časih recesije lahko dober način, da delavce sicer vključimo v sisteme delitve dobicka, hkrati pa zagotovimo družbi prepotrebno likvidnost.
Administrativne ovire
Eden od pokazateljev ustrezne zakonske ureditve je tudi obseg administrativnih zahtev, kijih zakon predvideva. Presoja zuDDob stegavi-dika pokaže, da zakon predvideva izpolnjevanje dolocčenih pogojev, ki so administrativno, časovno in ne nazadnje tudi stroškovno zahtevni, predvsem pa nepotrebni. zuDDob na primer določa, da lahko družba in delavci pristopijo k podpisu pogodbe o udeležbi pri do-bicku le, če statut oziroma družbena pogodba družbe v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe, dovoljujeta, da se dobicek družbe lahko uporabi za udeležbo delavcev pri dobicku (9. clen zuDDob). V kolikor v statutu družbe oziroma družbeni pogodbi ni dolocčila, ki bi tako delitev dobicka predvidevalo, mora skupščina družbe z navadno vecčino pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala sprejeti spremembo statuta ali družbene pogodbe, v kateri mora dolocčiti, da se
75
dobicek družbe lahko uporabi za udeležbo delavcev pri dobicku, sklep skupšcčine pa mora vsebovati tudi pooblastilo poslovodstvu za sklenitev pogodbe. Ker je na podlagi zgd-1 treba spremembo statuta opraviti na podlagi notarskega zapisa in vpisati spremembe v register (516. člen), je za družbe lahko to nepotrebna administrativna in stroškovna ovira. Predlog zuDDob-1 (4. odstavek 8. člena in 9. člen) tako ni zahteval vecč spremembe statuta, ampak je predvideval, da se lahko ne glede na zakon, ki ureja gospodarske družbe, dobicček delavcem deli po zakonu, tudi ce statut oziroma družbena pogodba družbe tega ne določa. Poslovodstvu, ki odloca o sklenitvi pogodbe, pa je nalagal, da na prvi naslednji skupšcčini obvesti delnicčarje o pobudi delavcev ter o svojem mnenju, ki gaje posredovalo delavcem. Na podlagi tega obvestila bi morala skupščina odločati o pooblastilu poslovodstvu za skle-76 nitev pogodbe.
Administrativo oviro je predstavljala tudi registracija pogodbe o udeležbi delavcev pri dobicčku pri Ministrstvu za gospodarstvo. Kot narekuje 21. clen zuDDob, lahko davčne in druge olajšave družba in delavci izkoristijo le, če je sklenjena pogodba odobrena in vpisana v poseben register, pristojnosti za odobritev pogodbe pa ima minister za gospodarstvo. Zahtevo za odobritev pogodbe in vpis v register vloži oseba, ki je po zakonu ali aktih družbe pooblašcčena za zastopanje družbe. V zahtevi za vpis pogodbe v register je treba navesti podatke o pogodbenih strankah, obdobje veljavnosti pogodbe in shemo udeležbe pri dobicku, ki je določena s pogodbo, ter priložiti pogodbo v izvirniku ali overjenem prepisu. Ministrstvo za gospodarstvo pogodbo odobri in vpiše v register, v kolikor je le-ta usklajena z zuDDob in so prijavi priložene predpisane listine, drugače odobritev zavrne. Rok za izdajo odlocčbe, ki se vrocči podpisnicam pogodbe, je 15 dni od prejema popolne zahteve. Z vpisom pogodbe v register ter z izpolnitvijo drugih pogojevpo zuDDob družba in delavci pridobijo pravico do uveljavitve davcnih olajšav (24. clen zuDDob).
Predlog zuDDob-1 je z namenom poenostavitve postopka opuščal obvezno registracijo pogodb pri Ministrstvu za gospodarstvo kot predpogoj za uveljavljanje olajšav. V 19. clenu predloga zuDDob-1 tako lahko preberemo, da bi se pridobila davčna olajšava ter drugacna davcna obravnava na podlagi posredovanja pogodbe Davčni upravi rs s strani poslovodstva družbe v roku 15 dni po sklenitvi pogodbe. Enak postopek in rok je bil predviden za spremembe in dopolnitve pogodbe, obveščanje Davčne uprave pa je bilo predvideno prek sistema eDavki. Postopek registracije pogodbe bi se na tak nacin poenostavil, kar bi družbam pomenilo pomembno administrativno razbremenitev.
Postopek sklenitve pogodbe
Postopek sklenitve pogodbe je v zuDDob določen v 8. členu. Pri postopku sklenitve pogodbe o udeležbi pri dobičku kot pobudnik in podpisnik na strani družbe nastopa poslovodstvo družbe, zakon pa razlikuje med pobudniki in podpisniki na strani delavcev. Pobudniki so tako na strani delavčev lahko (2. odstavek 8. člena zuDDob) reprezentativni sindikat v družbi, svet delavcev oziroma delavski zaupnik ali eden ali več predstavnikov delavcev, ki jih delavci imenujejo na zboru delavcev. V tem primeru zakon ne daje prednosti nobenemu delavskem predstavništvu, zato je s pravnega vidika popolnoma vseeno, kdo od navedenih to stori, priporočljivo pa je sodelovanje vseh delavskih predstavništev znotraj družbe za zagotovitev boljšega pogajalskega položaja nasproti poslovodstvu in večjo legitimnost z vidika zastopanja delavčev (Franča 2008). Podpisniki pogodbe na strani de- 77 lavčevpa so strogo hierarhično določeni (10. člen zuDDob):
•	reprezentativni sindikat v družbi,
•	če je v družbi organiziranih več reprezentativnih sindikatov, le-ti odločajo o sklenitvi pogodbe skupaj,
•	če v družbi ni organiziranega reprezentativnega sindikata, odloča o sklenitvi pogodbe svet delavčev oziroma delavski zaupnik, organiziran v skladu z zakonom, ki ureja sodelovanje delavcev pri upravljanju,
•	v kolikor pa v družbi ni organiziranega reprezentativnega sindikata niti sveta delavčev oziroma delavskega zaupnika, odločajo o sklenitvi pogodbe delavci neposredno na zboru delavcev. Sklep o sklenitvi pogodbe mora biti sprejet z večino glasov (absolutna večina) vseh delavčev v družbi.
Zakon torej postavlja reprezentativni sindikat v nadrejen položaj, kajti če je ta prisoten v družbi in če le-ta pogodbe ne podpiše, ne more priti do njene sklenitve. Ker pa je reprezentativnost sindikata pridobljena na podlagi reprezentativnosti na panožni ali državni ravni, kot to določaZakon o reprezentativnosti sindikatov (zRsin), in ne naravni družbe, bi bila boljša rešitev, da se obe delavski predstavništvi postavi v enak položaj oziroma se postavi v nadrejeni položaj delavsko voljeno predstavništvo kot organ, kije izvoljen s strani delavčev v družbi (Franča 2008).
zuDDob določa, da mora poslovodstvo v primeru pobude, dane s strani delavcev, v roku 30 dni od njenega prejema oblikovati svoje mnenje z utemeljitvijo in ga poslati delavčem na način, kot se v skladu z zakonom, ki ureja sodelovanje delavčev pri upravljanju, obvestijo delavči (3. odstavek 8. člena). zsdu ne določa posebnega načina ob-

vešcanja, zato je namen določbe verjetno obveščati delavce na ustaljeni način v družbi, torej na nacin, kot se obvešča svet delavcev in/ali sindikate. Glede na pomembnost uresnicevanja finančne participacije, tako za družbo kot za delavce, se vsekakor priporoča cim pogostejša pisna in ustna komunikacija oziroma druge ustaljene oblike notranje komunikacije (Franca 2008). Poslovodstvo lahko takoj po poslanem mnenju delavcem zacčne pogajanja za sklenitev pogodbe, lahko pa svoje mnenje z utemeljitvijo pošlje tudi skupščini, da se le-ta do pobude opredeli. Ce je poslovodstvo svoje mnenje z utemeljitvijo poslalo skupščini, mora ravnati v skladu s sklepom skupščine (4. odstavek 8. clena). zuDDob v primeru pobude s strani poslovodstva ne določa ničesar, kar je verjetno posledica pričakovanja, da bo pobuda za sklenitev pogodbe vecčinoma prihajala z delavske strani. V kolikor pa 78 do tega pride, je smiselno slediti postopku, ki velja v primeru pobude s strani delavcev (Franca 2008).
V nadaljnjem postopku za sklenitev pogodbe nastopata na strani družbe poslovodstvo ali osebe, ki jih pooblasti, na strani delavcev pa reprezentativni sindikat v družbi, svet delavcev oziroma delavski zaupnik ali eden ali vecč predstavnikov delavcev, ki jih delavci imenujejo na zboru delavcev (5. odstavek 8. clena). Pogodba je sklenjena, ko jo podpišejo pooblašcčene osebe, uporablja pa se za naslednje poslovno leto, šteto od dneva sklenitve pogodbe (6. odstavek 8. clena). Ta zakonska določba jasno opredeljuje, kdaj je pogodba sklenjena in od kdaj se uporablja, ne dolocča pa izrecno, katero je prvo leto, za katerega je mo-gocče deliti ustvarjeni dobicček, zato so se v zvezi s tem pojavila vprašanja. Ministrstvo za gospodarstvo (2008) je v zvezi s tem vprašanjem izdalo stališče, da je lahko udeležba pri dobicku po zuDDob, za katero se lahko uveljavljajo davčne olajšave, prvič dogovorjena za dobiček poslovnega leta, ki se začne 1. januarja 2008 ali kasneje. Do davčne obravnave po pravilih zuDDob je upravičena le delitev dobička, ki je ustvarjen v letu 2008 (tekoči dobiček), kar pomeni, da morebitni preneseni dobiček (dobicek iz preteklih let) ne more biti deležen navedenih olajšav. Iz navedenega izhaja, da bo lahko do prvih primerov uveljavljanja davcnih olajšav po zuDDob (denarne sheme, kjer pridobijo subjekti olajšave po enem letu odloga izplačila) prišlo v letu 2010 - pri ugotavljanju davčne osnove gospodarskih družb za leto 2010 (Ministrstvo za gospodarstvo 2008). Razlaga ministrstva je bila pomembna, ker je bil zuDDob sprejet leta 2008, dolocba 6. odstavka 8. clena pa pravi, da se pogodba uporablja za naslednje poslovno leto, šteto od dneva sklenitve pogodbe. To možnost je izkoristilo 10 družb, ostalih 8 družb, ki so v letu 2008 sklenile pogodbo, pa se je odlocčilo za delitev dobicka iz poslovnega leta 2009.
Definicija pojma »dobiCek«
Po sprejetju pogodbe, ki delavcem daje pravico do udeležbe pri dobičku (1. odstavek 11. clena), lahko seveda dejansko tudi pride do delitve dobička, če družba le-tega ustvari in ugotovi v izkazu poslovnega izida družbe. zuDDob opredeljuje dobicek, namenjen delitvi med delavce, kot čisti poslovni izid obracunskega obdobja, kot ga določa zakon, ki ureja gospodarske družbe (3. tocka 6. clena). Zakon o gospodarskih družbah (zgd-1) opredeljuje le-tega v 19. tocki drugega odstavka 66. člena in je razlika med vsemi prihodki in odhodki družbe po poplačilu davkov dolocenega poslovnega leta.
Predvidena sprememba v predlogu zuDDob-1 pa je drugače opredeljevala pojem dobička, in sicer kot bilančni dobiček, kot ga določa zgd-1. Bilancni dobiček pa ni samo dobiček določenega poslovnega leta, ampak je vsota cistega dobička oziroma izgube, prenesenega do- 79 bička oziroma izgube ter morebitnih zmanjšanj (sprostitev) kapitalskih rezerv ter rezerv iz dobička oziroma povečanj (dodatnih oblikovanj) rezerv iz dobička (24. točka petega odstavka 66. clena zgd-1). Družba bi torej s sklenitvijo pogodbe o udeležbi pri dobičku delila tudi pretekle dobičke, hkrati pa bi morebitna izguba vplivala na maso za razdelitev dobička v vec naslednjih letih, ne samo v tekočem letu. Družba oziroma lastniki družbe bi tako z delavci delili tveganje za morebitne izgube.
Obvezne sestavine pogodbe
zuDDob določa obvezne sestavine pogodbe o udeležbi pri dobicku (4. odstavek 7. clena). Pri tolmacenju tega clena se je zaradi besedne zveze »pogodba mora vsebovati predvsem« postavilo vprašanje, ali so torej navedene sestavine obvezne ali ne. Ministrstvo za gospodarstvo (2008) je podalo razlago, da zakon z besedo »predvsem« jasno določa, da lahko pogodba poleg obveznih elementov, ki jih dolocča, vsebuje še druge dodatne sestavine. Elementi pogodbe, ki jih zakon taksativno našteva, so torej obvezni, razen elementa iz šeste alineje, ki se nanaša na izracčun delovne dobe. Tudi ta element pa je obvezen, v kolikor pogodbeni stranki v pogodbi dolocita, da mora biti delavec za pridobitev pravice do udeležbe pri dobičku v delovnem razmerju v družbi najmanj določeno časovno obdobje (Ministrstvo za gospodarstvo 2008).
Pogodbene stranke so družba in delavci, ki sklepajo pogodbo o udeležbi delavcev pri dobičku. Dogovorjena shema udeležbe pri dobicku je lahko denarna ali delniška. Dogovorjeni delež dobička mora upoštevati omejitve iz 2. odstavka 2. clena, torej največ 20 odstotkov dobička posameznega poslovnega leta, vendar ne vec kot 10 odstotkov letnega bruto zneska plač, izplačanih v družbi v tem poslovnem letu, s tem da

najvišji znesek, ki ga delavec v skladu z zakonom lahko prejme, ne sme presegati 5000 evrov.
Zakon določa dve obvezni merili za dolocitev zneska, namenjenega za razdelitev posameznemu delavcu v posameznem letu, in sicer višina plače in število dni prisotnosti na delu. Bistveno pri določanju meril je vsekakor nacčelo enakosti, izbrano merilo torej ne sme izločati dolocenih delavcev ali skupin delavcev, ampak mora zagotavljati enake pogoje za vse delavce. Višina obrestne mere mora biti dolocena ne glede na izbrano shemo, ker se pri delniški shemi za morebitni preostali del, ki ne zadostuje za izplačilo v obliki delnice, uporabljajo določila zuDDob, ki veljajo za denarno shemo (3. odstavek 14. clena).
Določitev roka izplacila pripadajocega zneska pride v poštev predvsem pri denarni shemi, saj zuDDob ni dolocil daljšega časovnega ob-80 dobja, v katerem delavec ne bi smel zahtevati izplacčila pripadajocčega zneska z obrestmi. Pri delniški shemi zakon dolocča triletno prepoved razpolaganja z delnicami, zato bi bilo kakršno koli dolocčilo o krajšem časovnem roku brezpredmetno (Franca 2008).
Pogoj delovne dobe zuDDob dovoljuje, saj pogodbalahko doloca, da mora biti delavec za pridobitev pravice do udeležbe pri dobičku v delovnem razmerju v družbi najmanj določeno časovno obdobje, vendar tako določeno obdobje ne sme presegati šestih mesecev (3. odstavek 7. clena). V kolikor se ta pogoj v pogodbi uporabi, je treba navesti še dodatna pravila za izracčun delovne dobe.
Določiti je treba nacin in roke za uveljavitev pravice ter posledice pri razpolaganju z delnicami. Pri denarni shemi je treba dolociti na-cčin, kako bo delavec zahteval uveljavitev svojih pravic, torej kako bo potekalo komuniciranje med pogodbenimi strankami ter nacčin, kako lahko delavec predčasno zahteva uveljavitev svojih pravic. Po zuDDob je rok za uveljavitev te pravice največ 60 dni od dneva prejema zahteve delavca za izplacčilo zneska, lahko pa pogodbene stranke v pogodbi predvidijo tudi krajši rok. Pri delniški shemi ni predvidena pred-cčasna pridobitev pravice do pripadajocčega zneska dobicčka, ampak je zakonsko dolocčena triletna prepoved razpolaganja z delnicami, pridobljenimi prek udeležbe pri dobicku. To dolocilo je, skupaj s pravico delavca, da po poteku treh let od pridobitve pravice do pripadajocčega zneska dobicčka zahteva, da družba izda nalog za izbris prepovedi razpolaganja z delnicami, sestavni del pogodbe.
Pogodba mora določati tudi nacin obveščanja delavcev, po tem, ko je pogodba sklenjena. Po zuDDob (5. odstavek 11. člena) je edina obvezna informacija tista, s katero je družba dolžna obvestiti delavce o višini pripadajocega zneska dobička, in sicer najpozneje v 30 dneh po sprejetju sklepa o potrditvi letnega porocčila.
Obvezna sestavina po zuDDob je tudi način izračuna sorazmernega deleža pripadajočega zneska dobička ob delavčevi odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma ob prenehanju njene veljavnosti. Treba je natančno določiti način izračuna, ki se uporablja v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi med poslovnim letom, za katerega velja pogodba o udeležbi pri dobičku.
Ker lahko pogodba velja za določen ali nedoločen čas, je nujno v njej določiti čas veljavnosti le-te.
V predlogu zuDDob-1 so bile pri obveznih sestavinah pogodbe predvidene določene spremembe:
•	ker ni bilo več predvideno obrestovanje pripadajočega zneska dobička, višina obrestne mere ne bi bila več obvezna sestavina,
•	rok izplačila pripadajočega zneska ne bi smel biti daljši od dneva izplačila dividend delničarjem,
•	merili višine plače in števila dni prisotnosti na delu ne bi bili več obvezni, v pogodbi določena merila pa bi morala biti merljiva in nediskriminatorna,
•	četudi bi bil določen pogoj delovne dobe, ne bi bilo več obvezno določili dodatnih pravil za izračun delovne dobe,
•	dodana je bila obvezna sestavina pogojev, pod katerimi se dobiček deli med delavce, primeroma je bil naveden delež dobička glede na donosnost kapitala,
•	kljub v pogodbi določenim pogojem pa bi se moral dobiček na podlagi že sklenjene pogodbe deliti med delavce, če bi se delil med delničarje.
Pozitivna sprememba bi bila poenostavitev sklepanja pogodbe, ki jo prinaša neobveznost obrestovanja in avtonomna izbira meril za delitveno formulo, dodana obvezna sestavina pogojev pa bi pripomogla k večji transparentnosti pri odločanju ali se dobiček v določenem poslovnem letu deli ali ne. V povezavi z dodano obvezno sestavino pogojev in umikom odloženega načina izplačila dobička sta bili dodani dve določili, ki varujeta delavče. Rok izplačila dobička delavčem bi bil tako vezan na rok izplačila dividend delničarjem, pri nedoseganju v pogodbi določenih pogojev pa bi bili delavči vseeno upravičeni do dobička, če bi se le-ta delil med delničarje. Zakon bi tako varoval delavče kot šibkejšo stran pred morebitno manipulačijo in izigravanjem s strani lastnikov.

81
Zakljucek
Pozitivni učinki finančne partičipačije so tako v svetu kot v Sloveniji splošno priznani in dokazani s številnimi raziskavami. Najboljše
učinke dosežemo s kombinacijo različnih oblik participacije, predvsem s širše zastavljenim sistemom participativnega managementa, kar pomeni tudi demokratizacijo odnosov v družbi in vecji vpliv delavcev na upravljanje. Slovenija je na ureditev tega podrocja čakala do leta 2008, ko je bil sprejet trenutno veljaven zakon, ki ureja področje finančne participacije - zuDDob. Kljub priporocilom eu in izkušnjam mnogih držav pa se je izkazal zuDDob v mnogih dolocbah kot nedovršen, nejasen, pomanjkljiv in diskriminatoren. Tudi zaradi kritik strokovne javnosti in majhnega zanimanja družb za financno participacijo po zuDDob je Vlada rs v letu 2009 zacela s postopkom spremembe zakona, ki pa, glede na objavljen predlog, v mnogih tocč-kah še zmeraj ni izboljševal stanja, po dolocčenih ocenah pa je celo zmanjševal pozitivne učinke zuDDob. Predlog zuDDob-1 je predvide-82 val dobrodošle spremembe, kot na primer umik določbe o spremembi statuta oziroma družbene pogodbe družbe, če le-ta ne predvideva, da se dobiček družbe lahko uporabi za udeležbo delavcev pri dobičku, spremenjen postopek registracije pogodbe, odprava obveznega obre-stovanja zadržanega dobička in odprava odloženega izplačila dobička kot pogoj za pridobitev olajšav. Izločitev osebnih družb in nezmožnost delitve dobička med delavce v obliki lastniških deležev v družbah, ki niso javne delniške družbe, pa sta še zmeraj najvecji pomanjkljivosti tako veljavnega zakona kot predloga sprememb.
Neuspešen poizkus sprejemanja zuDDob-1 vsekakor pomeni oviro k širšemu uresnicevanju finančne participacije. Nedvomno se bosta podrocčje financčne participacije in zakonodaja, ki to podrocčje ureja, tudi v Sloveniji še razvijala in dopolnjevala. Pomembno pa je, da Slovenija bolje izkoristi izkušnje drugih držav ter spremembe uvaja hitreje. Le tako bo lahko država nudila gospodarstvu spodbude, nujno potrebne za ohranjanje konkurencnosti v primerjavi z drugimi državami, delavcev pa zakonske okvire, ki omogočajo pravicnejšo delitev ustvarjenega dobička in demokratizacijo odnosov v družbah.
Literatura
Državni svet Republike Slovenije. 2010. »Zapisnik 19. izredne seje Državnega sveta Republike Slovenije z dne 26.5.2010.« http://www.ds-rs.si/kb/seje/?View=entry&EntryiD=1293
Franca, V. 2008. »Temeljni delovnopravni vidiki financne participacije.« Delavci in delodajalci 8 (4): 647-674.
Gostiša, M. 1996. »Participativnimanagement.« Ljubljana: czp Enotnost in Studio participatis.
Kanjuo Mrcela, A. 2004. »Financna participacija zaposlenih - novejše raziskave v Evropi.« Industrijska demokracija 8 (1): 27-29.
Ministrstvo za gospodarstvo. 2007. »Predlog Zakona o udeležbi delavcev pri dobicku z dne 20.12.2007« http://www.dz-rs.si/index.php?id=101 &unid=PZ4|C12565D400354E68C12573BE00369EA0&showdoc=1 --. 2008. »Pojasnila na vprašanja o izvajanju Zakona o udeležbi delavcev pri dobicku z dne 13.1.2009.« http://www.mg.gov.si/si/ pogosta_vprasanja
--. 2010. »Predlog Zakona o udeležbi delavcev pri dobicku -1 z dne
22.4.2010.« http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads /DNT/%C4%8Cistopis_zuDDob-1.pdf Puric, 1.2003. »Udeležba pri dobicku podjetja kot oblika industrijske demokracije.« Doktorska disertacija, Fakulteta za organizacijske vede Kranj Univerze v Mariboru. sta. 2010. »Ministrstvo: Uveljaviti prvoten koncept udeležbe pri dobicku
z dne 18. 6.2010.« http://www.sta.si/vest.php?s=s&id=1525961 Statisticni urad Republike Slovenije. 2008. »Poslovanje podjetij po dejav- 83 nosti in velikosti glede na število oseb, ki delajo, Slovenija, 2007 -zacasni podatki.« http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=2066 The Council of the European Communities. 1992. »Council Recommen-dation of 27 July 1992 Concerning the Promotion of Participation by Employed Persons in Profits and Enterprise Results (Including Equity Participation) (92/443/EEC).« OfficialJournal oftheEuropean Communities l 245. Ustava Republike Slovenije. Uradni list Republike Slovenije, št. 33/1991,
42/1997, 66/2000, 43/2003 in 68/2006. Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (zddpo). Uradni list Republike Slovenije, št. 117/2006, 56/2008, 76/2008, 5/2009, 96/2009 in 43/2010.
Zakon o gospodarskih družbah (zgd). Uradni list Republike Slovenije, št.
42/2006,10/2008, 68/2008, 42/2009 in 65/2009. Zakon o reprezentativnosti sindikatov (zRsin). Uradni list Republike Slovenije, št. 13/1993.
Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (zsdu). Uradni list Republike Slovenije, št. 42/1993, 56/2001, 26/2007 in 42/2007. Zakon o udeležbi delavcev pri dobicku (zuzDDob). Uradni list Republike Slovenije, št. 25/2008.
4
Udeležba delavcev pri dobicku -pesek ali bencin v motor liberalnega kapitalizma?
Barbara Rajgelj
Uvod
Od udeležbe delavcev pri dobičku naj bi korist imela tako podjetja, delavci kot tudi gospodarstvo kot celota. Udeležba delavcev pri dobicku z organizacijskega vidika lahko približa interese delavcev interesom delnicčarjev, delavce spodbuja k boljšemu in ucčinkovitejšemu delu ter prispeva k znižanju stroškov. Poleg tega naj bi zlasti delniške sheme prispevale k večji lojalnosti delavcev, s tem pa tudi k večji stalnosti zaposlitev in manjšim stroškom iskanja in uvajanja novih kadrov. Koristi od finančne participacije naj bi imeli tudi delavci, ki so lahko udeleženi neposredno na svojem prispevku k boljšim rezultatom družbe, financna participacije povečuje zadovoljstvo pri delu in kakovost delovnega življenja. Poleg tega sili vodstvo družbo v natancčno informiranje delavcev o finančnem položaju družbe, kar prispeva k odprtosti in preglednosti delovanja podjetja (McCartney, Croucher in Svetlik 2005,1). Financna participacija naj bi z udeležbo delavcev pri reševanju težav in stalnem izboljševanju delovanja družbe prispevala k bolj smiselnemu delu, saj ne bi bilo razumno, da bi vodstvo družbe delavcem ponudilo spodbude za doseganje boljših rezultatov, ne bi pa jim omogočilo možnosti vpliva na to, kako te boljše rezultate doseči.1
1. Nekatere raziskave kažejo, da je financčna participacija, zlasti udeležba pri do-bicku mocno povezana z večjo produktivnostjo in višjimi dobicki. Raziskave kažejo, da se ti ucinki še povečajo, če se financna participacija poveže z mehanizmi delavskega soupravljanja. To potrjuje teorijo, da financna participacija daje najboljše učinke v s situaciji, ko so delavci tesno vkljuceni v reševanje problemov in v organizacijo dela (McCartney 2004, 2).
Po drugi strani obstajajo tudi ovire za uvedbo in nadaljni razvoj finančne partičipačije (MčCartney, Croučher in Svetlik 2005, 2). Kadar so v delitvah udeleženi zgolj nekateri delavci, lahko pride do zaostritve delovnega ozračja, obstaja pa tudi bojazen, da bi ozko opredeljene delniške sheme prispevale k bogatenju manjšega števila (vodilnih) delavčev, kar bi v javnosti pustilo negativen vtis o širših oblikah finančne partičipačije. Kadar delavči ne vidijo zadostne povezave med svojimi prizadevanji in nagradami, ima to lahko negativne poslediče na njihovo motiviranost. Zlasti v velikih organizačijah je z udeležbo pri dobičku povezana bojazen pred prostimi jezdeči, saj nagrada posameznemu delavcu predstavlja le majhen delež tistega, kar lahko s svojim delom prispeva k dobičku družbe.2 Lahko se pojavi tudi dvom delavčev v pravilnost in poštenost vodstva pri prikazovanju finančnih po-86 datkov, ki so bistveni za izračun nagrad. Uporaba finančne partičipačije je omejena v malih in srednjih podjetjih, kar zlasti velja za delniške sheme, saj so stroški uvedbe precej visoki, problem pa je tudi pomanjkanje trga oz. nelikvidnost poslovnih deležev. Največja slabost finančne partičipačije pa je nevarnost prenosa podjetniškega tveganja na delavče.
Kljub tem pomislekom je udeležba delavčev pri dobičku v svoji prostovoljni različici široko sprejet institut ekonomske demokracije, države, vključno s Slovenijo pa njen razvoj spodbujajo na različne načine, zlasti z davčnimi olajšavami. Prispevek v nadaljevanju predstavlja temeljne značilnosti finančne partičipačije, pravni okvir in prakso naravni eu ter v Sloveniji.
Temeljne znacilnosti in oblike financne participacije
Finančna participacija je pojem, ki opisuje vsak sistem, ki delavcem podeljuje dodatno nagrado nad in poleg osnovne plače kot priznanje za dobre podjetniške rezultate. Primerjava obstoječih shem v različnih organizačijah in v različnih državah kaže na izjemno heterogenost oblik finančne partičipačije. Neposredna udeležba delavcev je oblika udeležbe, pri katerih je udeležba vezana neposredno na podjetniške rezultate. V praksi je najpogostejša udeležba pri dobičku (ang. profit sharing), kjer je udeležba vezana neposredno pri dobiček družbe. Zlasti v neprofitnem sektorju pa organizačije kot alternativni način uporabljajo udeležbo na rezultatih (ang. gain sharing), pri kateri je udeležba vezana na izboljšave različnih procesov v podjetju (npr. koli-
2. Cče udeležba pri dobičku pripade vsem delavcem v organizaciji, se lahko zgodi, da bodo nekateri to izkoristili in s svojim delom ne bodo prispevali k rezultatom, kar lahko privede do manjše produktivnosti (Welz in Mačias 2007).
čina neuporabnik proizvodov, pravočasne dobave, pritožbe potrošnikov itd.) (McCartney, Croucher in Svetlik 2005,1). V skupino posrednih oblik udeležbe delavcev sodijo delniške sheme, pri katerih udeležba delavca temelji na njegovi vlogi imetnika kapitalskega deleža in ne na vlogi delavca kot takega. Delavci so za dobre rezutate nagrajeni posredno, z dividendami ali s kapitalskimi dobički. Delniške sheme so lahko nakupne delniške sheme (ang. share purchase schemes), pri katerih morajo delavci kupiti delnice družbe z lastnim premoženjem, pri premijskih delniških shemah (ang. bonus share schemes) pa delavci delnice prejmejo kot nagrado (McCartney 2004,1).
Pravni okvir in praksa na ravni eu
Nezavezujoča poročila in smernice s področja finančne participacije na ravni eu
Evropska unija se je v zacetku devetdesetih let zacela intenzivneje ukvarjati s finančno participacijo delavcev pri dobicku družbe, vendar pa vse do danes ni sprejela nobenega zavezujočega predpisa. Leta 1989 je Evropska komisija vključila finančno participacijo delavcev med glavne cilje svojega programa »Action Programme for the implemen-tation of the Community Charter of Basic Social Rights of Workers«.
Na tej podlagi je bil leta 1992 pripravljen tako imenovani pregled finančne participacije v državah clanicah, imenovan »Pepper i Re-port«.3 Spremembe ureditve finančne participacije delavcev v posameznih državah cčlanicah so od Evropske komisije zahtevale, da je leta 1997 prvič dopolnila predlog finančne participacije.
Dopolnjen dokument so poimenovali »Pepper ii Report«.4 Ob širitvi eu se je pokazala potreba po širitvi zakonodaje o financni participaciji delavcev na nove države clanice.
Tako je širitev Eu privedla do nastanka dokumenta, imenovanega
87
3.	V procesu priprave skupnostnih ukrepov za spodbujanje udeležbe delacev pri dobicku in rezultatu družbe, je Evropska komisija oblikovala raziskovalni projekt, katerega cilj je bil pridobiti dober pregled stanja o financni participaciji delavcev v EU. Rezultat tega projekta je bil t. i. »Pepper i Report« (Commission of the European Communities 1991), ki je na temelju dela opravljenega med leti 1989 in 1991 uvedel tipologijo shem financne participacije, podal pregled stanja takratnih državah članicah in podala priporočila Evropski komisiji. Julija 1992 je Svet ministrov sprejel Priporočilo glede spodbujanja udeležbe delacev pri dobičku in rezultatu družbe, kije znano pod imenom »Priporocčilo Pepper« in vecčinoma temelji na porocčilu Pepper i.
4.	Na temelju informacij iz posameznih držav clanic je Komisija januarja 1997 sprejela poročilo Pepper II (Commission of the European Communities 1997). Ena temeljnih ugotovitev tega poročila je bila, da se države članice zelo slabo, če sploh, obveščajo o dobrih praksah, kljub potencialnim pozitivnim učinkom shem financne participacije na produktivnost, fleksibilnost plač, zaposlovanje in vkljucenost delavcev.

88
»Pepper iii Report« (Lowitzsch 2006), ki razšitja ugotovitve prejšnjih dveh poročil še na nove države članice in države kandidatke (Hrvaška in Turčija).5
Leta 2009 je bil sprejet »Pepper iv Report« (Lowitzsch, Hashi in Woodward 2006), ki povzema ugotovitve prejšnjih treh in ugotavlja, da je v zadnjem desetletju v Evropi prišlo do bistvenega razmaha fi-nancčne participacije, kljub temu pa ta še vedno zajema pomemben delež delovne sile le v nekaj državah članicah. Poročilo vsebuje analizo fiskalnega okvira in davčnih spodbud v državah članicah Eu-27, podatke o odnosu socialnih partnerjev in oblasti, zakonodajnem okviru in spodbudah v posameznih državah članicah, povzetek izkušenj v razlicnih državah članicah, vpliv udeležbe na spremembe v svetu dela in pomen v kontekstu evropske integracije.
Stanje in perspektive financne participacije v eu
Po raziskavah Evropske federacije za delnicarstvo zaposlenih (efes) je v eu trenutno okrog 8 milijonov zaposlenih, ki so tudi solastniki svojih podjetij.6 V 90-letih se je financna participacija zelo razširila v velikih evropskih gospodarskih družbah. Medtem ko je udeležba pri dobičku v večini evropskih držav pogostejša kot sheme delavskega delni-cčarstva, glede nekaterih uveljavljenih shem obstajajo razlike. Zakonodaja in davčne ugodnosti lahko delujejo kot sprožilec za uvedbo shem. Vlade in socialni partnerji igrajo bistveno vlogo pri oblikovanju nacionalnih okvirov financne participacije in zato lahko vpivajo na obseg, prakso in lastnosti finančne participacije na ravni posameznih podjetij (Welz in Macias 2007, 26).
V evropski politiki vlada zaskrbljenost, da visoki stroški in administrativna zapletenost ovirajo širšo uvedbo shem finančne participacije (McCartney 2004, v). Sheme se pojavljajo zlasti v državah, kjer je za-
5.	Osnovne raziskave je izvedla skupina raziskovalcev iz starih in novih držav cla-nic. Za vsako državo clanico je skupina ekonomistov in pravnikov proucila naravo in obseg udeležbe delavcev in napoved njenega razvoja za prihodnje. Analiza pravnih ureditev je pokazala, da obstaja le malo specifičnih zakonov, ki bi urejali finančno participacijo delavcev. Tako v bivših socialisticnih državah kot v netranzicijskih državah se zakoni, ki urejajo oblike financčne participacije delavcev, ukvarjajo skoraj izključno z lastništvom zaposlenih, le nekaj zakonodajnih ukrepov pa je bilo namenjenih udeležbi pri dobicku. Nedavno so se pogoji za lastništvo zaposlenih zaostrili, zato je ocčiten trend proti zmanjševanju lastništva tistih zaposlenih, ki niso hkrati tudi vodilni delavci družb. Porocčilo vsebuje predloge državam cčlanicam in Evropski komisiji za oblikovanje spodbud, ki bi v prihodnje lahko prispevale k širšemu razmahu finančne participacije delavcev v razširjeni eu (Pitz 2008).
6.	efes je bil ustanovljen z namenom pomagati tistim, ki so zainteresirani za lastništvo in financčno participacijo zaposlenih. Federacija deluje v okviru desetih držav srednje in vzhodne Evrope.
gotovljena obsežna zakonodaja in davčne ugodnosti. Delniške sheme so najpogostejše v Združenem kraljestvu, kjer obstaja obsežna zakonodajna in davčna podpora tej obliki financne participacije, udeležba pri dobičku pa je najpogostejša v Franciji, kjer je udeležba obvezna v vseh družbah z več kot 50 zaposlenimi (Welz in Macias 2007, 7).
Poleg spodbud s strani držav članic, lahko finančno participacijo spodbudi tudi odprava nekaterih cčezmejnih ovir, ki jih je treba obravnavati na skupnostnem nivoju. Različna nacionalna pravila in prica-kovanja, povezana s finančno participacijo multinacionalnim korpo-racijam otežujejo uvedbo shem financne participacije v vseh državah, kjer so prisotne. Ker finančna participacija na nivoju eu ni pravno urejena in vsaj minimalno poenotena, ostajajo davčna in korporacij-ska pravila ter pravila socialne varnosti radikalno razlicčna od ene do druge države clanice. Poleg tega še vedno ne obstajja platforma za čez- 89 mejno izmenjavo in primerjavo informacij, kar je eden od nacčinov za odpravo ovir, ki izhajajo iz razlicčnosti nacionalnih ureditev. Glede na razlicčnost pricčakovanj, tradicije in pravnih ureditev je primerjava sistemov razlicnih držav še vedno zelo zapletena in ni vedno najbolj pregledna.
Oktobra 2010 je Evropski ekonomsko-socialni odbor sprejel Mnenje ofinancni participaciji delavcev v Evropi, s katerim želi spodbuditi Evropo k pripravi okvirnega koncepta, ki bi na temelju načela prosto-vojnosti omogocal lažjo finančno participacijo na različnih ravneh in s tem krepil socialno in ekonomsko kohezijo Evrope.
Pravni okvir in praksa v Republiki Sloveniji Zakon o udeležbi delavcev pri dobicku
Namen, vsebina in uporaba zakona
Zakon o udeležbi delavcev pri dobičku (zuDDob) je bil sprejet 29.2. 2008, veljati pa je zacel 28.3.2008. Uvedel naj bi pravni okvir, ki bi spodbujal družbe in zaposlene k večji udeležbi delavcev pri dobicku in prispeval k oblikovanju učinkovitega podjetniškega okolja, v katerem bi bili aktivno udeleženi tudi delavci. Spodbudil naj bi tudi konkurenc-nost gospodarstva in prispeval k povečani dodani vrednosti in gospodarski rasti ter izboljšal ekonomsko-socialni položaj delavcev.7
7. Predlagatelj zuDDob je v obrazložitvi zapisal, da bo »[u]reditev udeležbe delavcev pri dobicku pomembno prispevala tudi k oblikovanju učinkovitejšega podjetniškega okolja, v katerem bodo v nekoliko drugacčni vlogi lahko dejavno udeleženi ali vključeni tudi delavci. Z zakonom, ki ureja udeležbo delavcev pri dobičku, je dana priložnost za oblikovanje ucčinkovitejšega sodelovanja med delavci in delodajalci. V skladu z že veljavno zakonodajo je financčna participacija delavcev že zdaj dovoljena, vendar pa ni davcčno ali kako drugacče spodbujana. S predlogom zakona se želijo raz-

zuDDob ureja udeležbo delavčev in delavk (v nadajevanju delavčev) pri dobičku družbe, pogodbo o udeležbi pri dobičku, postopek za sklenitev pogodbe, denarno in delniško shemo ter pogoje za pridobitev olajšav pri davkih in prispevkih za sočialno varnost (1. člen ZUDDob).
Uporablja se za vse kapitalske družbe, razen določb o delniški shemi, ki se uporablja samo za delniške družne, katerih delnice so uvrščene na organiziran trg vrednostnih papirjev, torej za javne delniške družbe (prvi odstavek 2. člena ZUDDob). Uporablja se le za udeležbo pri dobičku, pri kateri se delavčem izplača največ 20 odstotkov dobička posameznega poslovnega leta, vendar ne več kot 10 odstotkov letnega bruto zneska plač, izplačanih v družbi v tem poslovnem letu, posamezni delaveč pa lahko prejme največ 5.000 eur (drugi odstavek 90 2. člena ZUDDob).
Udeležba pri dobičku ne sme posegati v že pridobljene pravice delavčev, ki izhajajo iz delovnega razmerja (drugi odstavek 4. člena ZUDDob). Pregled v praksi obstoječih shem kaže, da so podjetja z udeležbo pri dobičku pogosto nadomestila nekatere druge finančne ugodnosti (npr. božičnico in trinajsto plačo), zato se postavlja vprašanje, ali takšen prehod na udeležbo pri dobičku pomeni poseg v pridobljene praviče delavčev.8
vijati in spodbujati različne oblike udeležbe delavčev pri dobičku, tako da bodo v največji meri doseženi pozitivni učinki za višjo raven produktivnosti in donosnosti družb. Izbira o pozitivnih učinkih je prepuščena družbam, ki v konkurenčnem okolju presojajo pomen višje produktivnosti, dodane vrednosti, razvoja in rasti gospodarskega subjekta.« (Vlada Republike Slovenije 2007)
8. Po 2. odstavku 4. člena ZUDDob udeležba delavčev pri dobičku ne sme posegati v že pridobljene pravice delavcev, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Pri tem se postavi vprašanje, kaj se šteje za pridobljene pravice delavcev. Pojem pridobljenih pravič (iura quaesita) se namreč nanaša na praviče, ki so že individualizirane in opredeljene v zasebnem ali oblastnem posamičnem pravnem aktu. Pojem pridobljenih pravič je torej ustaljen pravni termin, katerega vsebina je jasno določena. Iz navedenega izhaja, da so praviče, določene v pogodbi o zaposlitvi, pridobljene praviče, v katere delodajalec s sklenitvijo pogodbe o udeležbi delavcev pri dobičku ne sme posegati. Praviče, ki so določene v splošnem pravnem aktu, npr. v kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalča, pa niso pridobljene praviče. V zvezi s povedanim velja opozoriti tudi na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-1-12/95 ter u-i-152/94 vkaterihje sodišče odločilo, da višina plače ni pridobljena praviča, saj se lahko spreminja s kolektivno pogodbo, splošnimi akti delodajalča ali z zakonom. Upoštevajoč navedeno je razumeti, da 2. odstavek 4. člena ZUDDob ne določa, da se morajo v splošnih aktih delodajalca ali v kolektivnih pogodbah zadržati vse do sedaj dogovorjene praviče delavčev, temveč le to, da mora delodajaleč kljub delitvi dobička delavču zagotoviti vse pravice, ki izhajajo iz splošnih aktov delodajalca ali iz kolektivnih pogodb. Razumeti je, da delodajalec na račun delitve dobička ne sme kršiti veljavnih pravič delavčev. (Franča in Globočnik 2008)
Temeljna nacela zakona
Zakon temelji na štirih osnovnih načelih, in sicer na načelu prostovoljnosti, nacčelu neprenosljivosti, nacčelu enakosti in nacčelu skrbnosti.
Načelo prostovoljnosti. V skladu z nacelom prostovoljnosti je udeležba pri dobicku po tem zakonu prostovoljna tako za delavce kot tudi za družbo (prvi odstavek 3. clena zuDDob). Družbe naj se na podlagi lastne presoje odločajo za financno participacijo delavcev, država pa zagotavlja le davcno ugodnješo obravnavo.
Nacčelo neprenosljivosti pravic. Po nacčelu neprenosljivosti pravic pravica do udeležbe pri dobicku ni prenosljiva, zato delavec pravice do udeležbe ne more odtujiti ali prenesti na drugo osebo (drugi odstavek 3. clena zuDDob).
Nacčelo enakosti. Nacčelo enakosti je konkretizacija ustavnega nacčela enakosti pred zakonom in določa, da pri dobičku morajo biti pod enakimi pogoji udeleženi vsi delavci (prvi odstavek 4. člena zuDDob). To ne pomeni, da prejmejo vsi zaposleni enak delež dobička, temvec da morajo biti v udeležbi vsi zaposleni obravnavani v skladu z enakimi merili in pogoji. Pogodba o udeležbi pri dobicku zato mora vsebovati tudi merila za dolocčitev zneska, namenjenega za razdelitev posameznemu zaposlenemu v posameznem letu, pri tem pa je treba upoštevati vsaj višino plače in število dni prisotnosti na delu. Pogodba se lahko omeji na ti dve merili, lahko pa dolocča tudi nediskriminatorna druga merila.9 Pogodba mora veljati za vse delavce (drugi odstavek 7. člena zuDDob).10 Zakon omejuje pojem delavca na vsako fizicno osebo, ki ima v skladu z zakonom o delovnih razmerjih sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo, razen tisti delavec, ki je hkrati pretežni lastnik družbe11 ter član poslovodstva, prokurist in izvršni direktor (prva točka prvega odstavka 6. clena zuDDob). S takšno ureditvijo so od udeležbe izkljucčeni tisti, ki delo opravljajo na temelju civilnopravnih pogodb, ter tisti, ki so bili pri delitvi dobička udeleženi že doslej (pretežni družbeniki oz. delničarji ter člani organov družb). Z vidika nacčela enakosti je sporna tudi zakonska dolocčba, ki omogocča, da po-

91
9.	Pricakovati je, da bodo v praksi v zvezi z merili potekala pogajanja, zlasti glede udeležbe pri dobicčku v primeru porodniškega dopusta, dopusta za nego in varstvo otroka, bolniškega dopusta, ipd. (Franca in Globocnik 2008).
10.	Pravice iz pogodbe o udeležni pri dobicčku morajo biti pod enakimi pogoji dostopne vsem delavcem, posamezni delavec pa ima možnost, da se s pisno izjavo odpove tej pravici (drugi odstavek 7. clena zuDDob).
11.	Pretežni lastnik družbe je posameznik, kije neposredni ali posredni imetnik poslovnega deleža, delnic ali drugih pravic, ki zagotavljajo udeležbo pri upravljanju, na podlagi katerih ima 25 odstotkov glasovalnih pravic ali 25 odstotni delež v kapitalu družbe.

godba določa, da mora biti delavec za pridobitev pravice do udeležbe pri dobičku v delovnem razmerju v družbi določeno časovno obdobje, ki pa ne sme presegati šest mesecev (tretji odstavek 7. clena zuDDob). Vprašanje je, ali za tovrstno izjemo obstajajo stvarno in razumno utemeljeni razlogi.
Nacelo skrbnosti. Velja za vse udeležence in organe, ki sodelujejo pri pripravah sistema udeležbe delavcev pri dobičku družbe in pri njegovem izvajanju. Od navedenih subjektov zakon zahteva, da delujejo s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika (Pitz 2008).
Sheme udeležbe pri dobicku
Denarna shema je oblika udeležbe, pri kateri delavcem pravica do izplačila zneska dobička pripada v denarju (prvi odstavek 13. clena 92 zuDDob). Vmesno obdobje, ki traja od pridobitve pravice do pripadajočega nominalnega zneska dobička do dejanskega izplačila zneska, se ustrezno obrestuje. Pri obrestovanju se uporablja obrestna mera, ki jo uporabljajo banke za dolgorocčne vezane vloge. Delavcu se izplačajo obresti hkrati s pripadajočim zneskom dobička (drugi odstavek 13. clena zuDDob). Delavec ima pravico zahtevati izplacilo pripadajočega zneska dobička in pripadajočih obresti pred potekom roka, določenega v pogodbi (cetrti odstavek 13. clena zuDDob). Pripadajoči znesek dobička v vsakem primeru dospe v plačilo v 60 dneh od poteka roka, dolocčenega v pogodbi, oziroma od dneva prejema zahteve delavca za izplačilo zneska (peti odstavek 13. clena zuDDob).
Delniška shema je oblika udeležbe pri dobičku, na podlagi katere pridobi delavec pravico do izplačila pripadajočega zneska dobička v obliki delnic (prvi odstavek 14. clena zuDDob). Izdajajo se navadne imenske delnic, ki so v celoti vplačane in katerih izdajatelj je družba ali njena nadrejena družba (drugi odstavek 14. clena zuDDob). Družba pripadajoči znesek dobicka izplača v obliki delnic, za morebitni preostali del, ki ne zadostuje za izplačilo v obliki delnice, pa se uporabljajo določbe o denarni shemi (tretji odstavek 14. clena zuDDob). Delavec z delnicami, pridobljenimi na podlagi delniške sheme, ne sme razpolagati v treh letih od dne pridobitve pravice do pripadajocčega zneska dobicka (prvi odstavek 16. clena zuDDob). Po poteku treh let pa lahko zahteva, da družba izda nalog za izbris prepovedi razpolaganja v korist družbe (tretji odstavek 16. clena zuDDob).
Sklenitev pogodbe o udeležbi delavcev pri dobicku Pobudo za sklenitev pogodbe lahko dajo družba ali delavci (prvi odstavek 8. člena zuDDob). Pobudo za sklenitev pogodbe lahko na strani delavcev poda reprezentativni sindikat v družbi, svet delavcev ozi-
roma delavski zaupnik ali eden ali vecč predstavnikov delavcev, ki jih delavci imenujejo na zboru delavcev (drugi odstavek 8. clena zuDDob). Ce je pobuda dana s strani delavcev, mora poslovodstvo v roku 30 dni od prejema pobude oblikovati svoje mnenje z utemeljitvijo in ga poslati delavcem (tretji odstavek 8. clena zuDDob), svoje mnenje z utemeljitvijo pa lahko pošlje tudi skupščini, da se skupščina do pobude opredeli, ali pa z delavci takoj zacne pogajanja za sklenitev pogodbe. Ce je poslovodstvo svoje mnenje z utemeljitvijo poslalo skupščini, mora ravnati v skladu s sklepom skupšcine (četrti odstavek 8. clena zuDDob).
V postopku za sklenitev pogodbe nastopata na strani družbe poslovodstvo, na strani delavcev pa reprezentativni sindikat v družbi, svet delavcev oziroma delavski zaupnik ali eden ali več predstavnikov delavcev, ki jih delavci imenujejo na zboru delavcev. Statut ozi- 93 roma družbena pogodba morata določati, da se dobicek družbe lahko uporabi za udeležbo delavcev pri dobicku (prvi odstavek 9. clena zuDDob).12 O sklenitvi pogodbe odloca skupščina z navadno vecino pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala, pri čemer mora sklep skupšcčine vsebovati tudi pooblastilo poslovodstvu za sklenitev pogodbe (drugi odstavek 9. clena zuDDob). Na strani delavcev sprejme sklep o sklenitvi pogodbe reprezentativni sindikat v družbi, če je v družbi organiziranih vec reprezentativnih sindikatov, o sklenitvi odločajo skupaj.13 Ko je pogodba podpisana, velja za vse delavce. Izjema od tega pravila je s strani delavca podan odstop od pogodbe, ki mora biti izražen v pisni obliki. Delavec pridobi pravico do udeležbe pri do-bicčku v trenutku, ko je sklenjena pogodba o udeležbi pri dobicčku, pogodba pa se zacčne uporabljati v poslovnem letu, ki sledi poslovnemu letu sklenitve.
Registracija pogodbe
Pogodbo mora odobriti minister, pristojen za gospodarstvo, nato se pogodba vpiše v poseben register.14 Na podlagi tega vpisa se priznajo
12.	Ce statut družbe te dolocbe ne vsebuje, bo družba morala spremeniti statut oziroma družbeno pogodbo.
13.	Ce v družbi ni organiziranega reprezentativnega sindikata, odloča o sklenitvi pogodbe o udeležbi svet delavcev oziroma delavski zaupnik, če pa ni niti tega, odločajo o sklenitvi pogodbe o udeležbi pri dobicku delavci neposredno na zboru delavcev (10. člen zuDDob).
14.	Zakon razlikuje redni in izredni izbris pogodbe iz registra. Prvi nacčin se uvede, kadar Ministrstvo za gospodarstvo prejme sporocčilo o izbrisu pogodbe iz registra. Drugi nacin pa se uporablja v zvezi z opravljanjem nadzora nad pogodbami o udeležbi pri dobičku. Ce se pri opravljenem nadzoru ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz obravnavanega zakona, izvede Ministrstvo za gospodarstvo izredni izbris pogodbe iz
in se lahko uveljavljajo davcne olajšave na način, ki ga omogoca zakon. Zakon natancno določa sestavine, ki jih mora vsebovati zahteva za vpis pogodbe v register. Obvezna priloga je tudi pogodba v izvirniku ali overjenem prepisu. Ministrstvo odobri in vpiše pogodbo v register le, če so v zahtevi vsebovane vse zakonsko določene sestavine. O svoji odlocčitvi izda odlocčbo o odobritvi pogodbe in vpisu v register, zoper njo pa je mogoča pritožba. V register je treba vpisati tudi vsako spremembo pogodbe. Na podlagi vpisa družba in delavci pridobijo pravico do uveljavljanja davčnih olajšav (Pitz 2008).
Davčne olajšave in olajšave pri prispevkih za socialno varnost Splošno. Ce je družba ustanovljena v zahtevani pravnoorganizacijski obliki, če so upoštevane zakonske omejitve udeležbe delavcev pri do-94 bičku, ce je pogodba o udeležbi pri dobičku odobrena in registrirana ter so nastopili učinki vpisa, zakon družbi prinaša davčne olajšave pri obracčunu davka od dohodkov pravnih oseb, delavcem pa pri obračunu prispevkov za socialno varnost in obračunu dohodnine (24. clen zuDDob).
Olajšave pri davku od dohodkov pravnih oseb. Ce ima družba sklenjeno pogodbo o udeležbi po zuDDob, lahko uveljavlja zmanjšanje davcne osnove, dolocene za obdavčitev dohodkov od pravnih oseb. Davcna osnova se lahko zmanjša za 70 ali 100 odstotkov pripadajočega zneska dobička.15 Davcna olajšava v višini 70 odstotkov se lahko uveljavlja po poteku enega leta od dneva sprejetja sklepa o potrditvi letnega porocčila, in sicer za tisto izplacčilo udeležbe, ki je bilo izplačano po poteku enega leta od dneva pridobitve pravice do pripadajočega zneska dobička. Davčna olajšava v višini 100 odstotkov se lahko uveljavlja po treh letih od dneva sprejetja sklepa o potrditvi letnega porocčila. Družbi pripada olajšava tudi tedaj, ko se pripadajocči znesek dobicka izplaca dediču umrlega delavca, pri tem pa ni pomemben cas izplačila dohodka (31. clen zuDDob).
Olajšave pri dohodnini in prispevkih za socialno varnost. Dohodek, ki ga delavec pridobi v obliki pripadajocčega zneska dobicčka, šteje za dohodek iz delovnega razmerja, a če je dobiček v denarni shemi izplačan po poteku enega leta od pridobitve pravice, se prispevki za socialno varnost plačujejo le od 30 odstotkov tega dohodka, ce pa je dobiček izplačan po treh letih, se znesek ne všteva v davčno osnovo v višini
registra. Ministrstvo izda odlocbo o izbrisu pogodbe iz registra, zoper katero je prav tako dovoljena pritožba. Posledica izbrisa iz registra je izguba pravice do davcčne olajšave.
15. V pojem pripadajočega zneska se štejejo tudi obresti, ki se izplacajo hkrati s pripadajočim zneskom dobička (prvi odstavek 31. clena zuDDob).
100 odstotkov tega dohodka, za prispevke za socialno varnost pa velja oprostitev plačila (32. clen zuDDob).
Predlog Zakona o udeležbi delavcev pri dobičku
Razlogi za sprejem in postopek sprejemanja
Glede na ugotovljene pomanjkljivosti zuDDob ter glede na manjše število družb, ki so sklenile in registrirale pogodbo o udeležbi delavcev pri dobičku, je Ministrstvo za gospodarstvo pripravilo spremembe in dopolnitve, ki bi bile sprejete v obliki novega zakona (zuDDob-1). Zaradi zagotovitve vecje odzivnosti je predlagatelj predvidel poenostavitev postopkov delitve dobička, odpravo odloga izplačila ter na novo uredil davcno obravnavo izplačanega dobička delavcem ter davčne olajšave (Vlada Republike Slovenije 2010).
Predlog zakona je v zacetni fazi temeljil na načelu prostovoljnosti, vendar pa je bila med zakonodajnim postopkom na pobudo nekaterih poslancev v predlog vnešena določba o obvezni udeležbi. Predlog zakona je bil s tovrstnim amandmajem tudi sprejet, vendar je nanj Državni svet dal odložilni veto, po ponovnem odločanju v Državnem zboru pa zakon ni dobil zadostne vecine in zato ni stopil v veljavo.
95
Temeljne novosti
Uporaba zakona. Zakon bi se uporabljal le za udeležbo pri dobicku, pri kateri bi se delavcu izplačali največ dve njegovi povprecni bruto mesečni plači, izplačani v poslovnem letu, na katerega se nanaša uporaba bilančnega dobička. Najvišji znesek, ki bi ga delavec v skladu s tem zakonom lahko prejel, ne bi smel presegati 5.000 eur bruto (drugi odstavek 2. clena predloga zuDDob-1).
Delitev bilancnega dobicka. Medtem ko veljavna zakonodaja predvideva, da družbe med zaposlene delijo dobicček v obliki cčistega poslovnega izida obračunskega obdobja, bi po novem družbe lahko delile med zaposlene bilančni dobiček.16
Odprava odloga izplacila. Po veljavni zakonodaji delavec lahko zahteva izplačilo dobička pred potekom eno- ali triletnega odloga izpla-cčila, vendar to pomeni, da se takšno izplacčilo obravnava kot prihodek fizicčne osebe iz delovnega razmerja z vsemi davki, prispevki delavca in delodajalca in v skladu z zakonom o davku od dohodkov pravnih oseb ni davčno priznan strošek. Praksa pri tem opozarja, da se »takšen
16. Nekateri so ob tej novosti opozarjali na to, daje pomanjkljivost predlagane ureditve bilančnega dobicka ta, daje to seštevek prenesenih dobičkov in izgub preteklih let, zaradi česar bi ga bilo za namene udeležbe zaposlenih smiselno omejiti na poslovno leto, za katero se bo delil (Globocnik 2010).

prejemek ne všteva pokojninsko osnovo za odmero pokojnine kljub plačilu prispevkov za pokojninsko zavarovanje. In drugič, družbo postavlja v negotov položaj, saj ne more v naprej predvideti obsega čelo-tne davčne obveznosti.« (Globočnik2010,27) Zatojebilapo zuDDob-1 predlagana odprava eno- oziroma triletnega odloga izplačila pri denarni shemi kot pogoj za pridobitev davčnih olajšav.
Poenostavitev priznavanja davčnih olajšav. Predlagatelj je predvidel, da bi se družbam pripadajoči znesek udeležbe delavcev pri dobičku v čeloti štel za davčno priznani odhodek. Na ta način bi bila sedanja olajšava v višini 70 % pri enoletnem odlogu izplačila oziroma 100 % zmanjšanja davčne osnove pri triletnem odlogu izplačila nadomeščena z ugodnostjo v obliki davčnega priznavanja odhodkov. Izplačilo pripadajočega zneska udeležbe bi bilo v čeloti oproščeno plačila 96 prispevkov za sočialno varnost. Izplačilo v denarju bi se za namene dohodnine vštevalo v davčno osnovo le v višini 50 % tega dohodka, v okviru delniške sheme pa s stališča delavča ne bi bilo sprememb glede na veljavno ureditev (Vlada Republike Slovenije 2010).
Poenostavitev postopka sklenitve pogodbe. Zakon je predvidel tudi poenostavitev postopka sklenitve pogodbe, saj »za možnost udeležbe zaposlenih pri dobičku ni več predvidena sprememba statuta, obvezno registracijo pogodbe pri ministrstvu za gospodarstvo pa bi nadomestilo le posredovanje obvestila davčni upravi« (Globočnik2010, 27).
Obvezna ali prostovoljna udeležba
V okviru sprejemanja zuDDob-1 so si mnenja poslančev in strokovnjakov najbolj nasprotovala ob vprašanju, ali naj udeležba delavčev pri dobičku ostane še naprej v domeni prostovoljne odločitve družbe in delavčev ali pa naj bo pod določenimi pogoji obvezna. Vlada rs je pripravila zakon, ki je temeljil na načelu prostovoljnosti, skupina po-slančevpajek 3. členu predloga ZUDDob vložila amandma: »Ce skupščina družbe sprejme sklep o delitvi več kot 25 odstotkov bilančnega dobička, se mora del dobička, namenjenega za razdelitev, obvezno nameniti delavčem. Del bilančnega dobička, ki se v tem primeru deli delavčem, pa ne sme biti manjši od 25 odstotkov čelotnega bilančnega dobička, namenjenega za razdelitev.« V takšni obliki je bil zakon sprejet, a po vetu v ponovnem glasovanju ni dobil zadostne podpore.
Zagovorniki obvezne udeležbe delavčev menijo, da »udeležbe zaposlenih v doseženih poslovnih rezultatih nikakor ni več mogoče obravnavati zgolj kot nek bolj ali manj posrečen >ukrep za povečevanje poslovne uspešnosti<, ki je v čeloti prepuščen >prosti volji< posameznega delodajalča, ampak je ta udeležba spričo omenjenih sprememb danes v bistvu postala že neke vrste >naravna praviča< zaposlenih kot nosil-
cev cloveškega kapitala, za katero bi bil zdaj že skrajni čas, da jo kot tako prizna tudi pozitivna zakonodaja - torej, da se jo tudi pravno normira« (Gostiša 2010, 3).
Zagovorniki prostovoljne udeležbe so opozarjali, da je prostovoljnost izhodišče priporočil eu, da obvezna udeležba delavcev pri dobičku nasprotuje ustavnim določbam (zlasti pravici do zasebne lastnine, pravici do svobodne gospodarske pobude ter nacelu sorazmernosti) , da bi lahko predstavljala zadržek za vstop tujih naložb in spodbudo za izselitev slovenskih, da gre pri udeležbi delavcev pri dobicčku za stvar socialnega dialoga in ne oblastnih odlocčitev, pojavile pa so se tudi skrbi zaradi prelivanje dobičkov v tujino preko transfernih cen ter zmanjšanja konkurencčnosti gospodrastva. Temelj zadržkov, ki jih je navajal zlasti Državni svet ob vložitvi odložilnega veta, je mogocče povzeti z idejo, da je za participacijo »pomembno, da je oblikovana 97 predvsem zaradi motivacije pri doseganju višjega dobicčka ali katerega drugega rezultata (zlasti pa zaradi nenehnega poviševanja konkurenčnosti) [...] Participacija se naj razume v smislu, več bodo ustvarili sodelavci, boljši bodo rezultati, večji bodo finančni prilivi pri lastnikih in sodelavcih (>win-win< situacija).« (Ferk2010)
Financna participacija v pralcsi slovenskih podjetij
Število gospodarskih družb z registrirano pogodbo o udeležbi pri dobicku po novem zakonu je izjemno majhno. Do marca 2011, karje skoraj tri leta po uveljavitvi zakona, je bilo na Ministrstvu za gospodarstvo registriranih le okrog 30 pogodb, pri čemer so bile številne med njimi sklenjene v razlicčnih letih v istem podjetju ali v povezanih družbah. Razen pogodbe dveh družb vse predvidevajo denarno shemo udeležbe pri dobicku.
Analiza dostopnih podatkov o uvajanju udeležbe delavcev pri dobicku po zuDDob v nekaterih podjetij zbuja skrb, da bo udeležba pri dobicku nadomestila trinajsto plačo in/ali božičnico. V enem od analiziranih podjetij bodo božičnico ukinili leta 2012, ko bo delavcem pr-vic izplacan dobicek. Prav tako so v podjetju, v katerem so udeležbo pri dobicčku izvedli v obliki delniške sheme, ukinili izplacčilo trinajste plače.
Majhno število registriranih pogodb pa še ne pomeni, da finančna participacija v drugih slovenskih gospodarskih družbah ne obstaja. Mreža cranet je leta 2002 izvedla raziskavo med slovenskimi organizacijami z vec kot 100 zaposlenimi in ocenila, da je v okoli tretjini teh organizacij prisotna bodisi udeležba zaposlenih pri dobicčku bodisi delavsko delničarstvo (McCartney, Croucher in Svetlik 2005). Vsekakor pa majhno število registriranih pogodb kaže na to, da zuDDob
ni dal želenih rezultatov. Brez dvoma je nekoliko prispeval k intenzivnejši razpravi in razmisleku o financni participaciji, neposrednih učinkov na povečano stopnjo participacije pa mu ni mogoce pripisati. Zato so normativne spremembe na tem podrocju nujne in v tem smislu je mogocče z obžalovanjem ugotoviti, da je nedomišljena poteza poslancev, ki so v zadnjem trenutku brez analiz in raziskav v zakon vnesli nacčelo obvezne udeležbe, zmanjšala možnost razvoja udeležbe
I delavcev pri dobičku.
Zakljucek
Razširjenost financne participacije pri nas kot na tujem spremljajo nekateri zelo nacčelni pomisleki, pa tudi nekatere konkretne ovire. Oviro za pogostejše uveljavljanje delniških shem udeležbe v slovenskih pod-98 jetjih v prvi vrsti predstavlja precejšnje nezaupanje delavcev v lastništvo zaposlenih, saj je bil institut delavskega delnicčarstva v post-privatizacijskem obdobju pogosto zlorabljen na škodo delavcev. Poleg tega pogostejšo uveljavitev udeležbe delavcev pri dobicku omejujejo nekatere ovire v korporacijski zakonodaji, pri majhnih in srednih podjetjih pa kompleksnost postopkov in premajhna podpora s strani države, ki bi morala z razlicčnimi ukrepi oblikovati okolje zaupanja, institucionalno podporo ter povečati dostopnost informacij in znanja o koristih finančne participacije in nacinih njene uveljavitve. Na načelni ravni je konceptu udeležbe delavcev pri dobicku mogoče ocitati to, da imajo delavci pravico do udeležbe na nečem, na kar neposredno nimajo vpliva. Dobiček je kategorija, ki se samo delno prekriva s pojmi kot so produktivnost, učinkovitost in inovativnost delavcev. Vprašanje je tudi, ali finančna participacija bistveno prispeva k demokratizaciji ekonomskih odnosov, kar bi moral biti eden od njenih temeljnih ciljev. Zlasti prostovoljna finančna participacija namreč predstavlja le majhen poseg v družbeno-ekonomske sisteme, ki so zreli za globje spremembe kot jih prinaša sama financčna participacija. Zlasti bi bil potreben razmislek o tem, da se interes delavcev kot kostitutivni element delovanja gospodarstva in poslovanja gospodarskih subjektov uvede v zakone, ki urejajo gospodarske družbe in da se delavcem podeli nekatere pravice, ki so doslej pripadale le lastnikom kapitala. Gre za vse tiste pravice, ki družbenikom omogočajo zaščito družbe pred škodljivim vodenjem ali pohlepostjo clanov organov vodenja in nadzora, manjšinskim družbenikom pa omogočajo zaščito družbe pred večinskimi družbeniki. Prostovoljna financna participacija ima lahko dolgoročne učinke zgolj v povezavi s povečano strukturno udeležbo delavcev.
Medtem ko prostovoljna udeležba delavcev pri dobičku v ničemer
ne spreminja ideje o bolj ali manj profitnem namenu delovanju gospodarskih subjektov in v tem smislu služi zgolj kot drug nacčin za doseganje boljših rezultatov na vloženi kapital, pa obvezna udeležba predstavlja odmik od ideje, da participacija delavcev služi boljšim rezultatom delodajalca, ampak gre za izvorno pravico delavcev, ki ni pogojena z vplivom njene izvedbe na koristi delodajalcev. Tudi tisti, ki smo spremembi temeljev financčne participacije naklonjeni, pa ne moremo mimo dejstva, da si Slovenija kot majhno gospodarstvo, vpeto v prosto mobilnost gospodarskih sujektov v eu, takšen rez v družbeno-ekonomski sistem ne more privošciti sama. Zdi se, da pravo mesto za prizadevanja v smeri uzakonitve obvezne participacije ni nacionalni, ampak vsaj evropski politični prostor: naslednja postaja tistih, ki z obvezno udeležbo delavcev mislijo resno, bi morale biti institucije Eu.	99
Literatura
Commission of the European Communities. 1991. Social Europe: The Pepper Report; Promotion ofthe Employee Participation in Profits and Enterprise Results. Luksembourg: Office for Official Publications of the European Communities.
Commission of the European Communities. 1997. »Pepper ii: Promotion of Participation by Employed Persons on Profits and Enterprise Results (Including Equity Participation) in Member States.« Report from the Commission, com(96)697 final.
Evropski ekonomsko-socialni odbor. 2010. Mnenje Evropskega ekonom-sko-socialnega odbora o financni participaciji delavcev v Evropi. http://www.intercentar.de/fileadmin/files/EWSA/ Schlussdokument/ces1375-2010_ac_sl.pdf.
Ferk, H. 2010. »Participacija sodelavcev pri dobicku - dobri primeri iz mednarodne prakse.« http://www.fpmonitor.si/participacija -sodelavcev-pri-dobiku-dobri-primeri-iz-mednarodne-prakse.
Franca, V., in N. Globocnik. 2008. »Glavne znacilnosti denarne in delniške sheme.« Industrijska demokracija, št. 10: 9-12.
Franca, V., in N. Globocnik. 2008. »Vsebina pogodbe o udeležbi delavcev pri dobicku.« Industrijska demokracija, št. 10: 4-8.
Globocnik, N. 2010. »Delavci in dobicek.« Glas gospodarstva, januar.
Gostiša, M. 2010. »Obvezna udeležba delavcev pri dobicku - da ali ne?« www.delavska-participacija.com/clanki/iDi00209.doc
Lowitzsch, J. 2006. The Pepper iii Report: Promotion of Employee Participation in Profits and Enterprise Results in the New Member and Candidate Countries of the European Union. Berlin: Free University of Berlin.
Lowitzsch, J., I. Hashi in R. Woodward, ur. 2006. The Pepper iv Report:
b	Udeležba delavcev pri dobicku - pesek ali bencin v motor liberalnega kapitalizma?
Benchmarking of Employee Partičipation in Profits and Enterprise Results in the Member and Candidate Countries of the European Union. Berlin: Free University of Berlin. MčCartney, J. 2004. »Finančial Partičipation of Employees in the eu: In-dičators for Benčhmarking.« Bačkground paper, European Foundation for the Improvement of Living and Working Conditions. MčCartney, J., R. Croučher in I. Svetlik. 2005. »Finančial Partičipation in the eu: A Benčhmarking Study of Slovenia.« Bačkground paper, European Foundation for the Improvement of Living and Working Conditions.
Pitz, T. 2008. »Udeležba delavčev pri dobičku družbe.« Podjetje in delo 34 (3-4): 439-470.
Vlada Republike Slovenije. 2007. »Predlog Zakona o udeležbi delavčev pri dobičku (ZUDDob), prva obravnava, 27.12.2007.« http://www.dz-100	rs.si/typo3čonf/ext/ačts/pi1/ačts/getfile.php?čat=rt&id=67310014
--. 2010. »Predlog zakona o udeležbi delavčev pri dobičku -1 (zuDDob-
1) - nujni postopek.« http://www.mg.gov.si/
fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/DNT/%C4%8Cistopis_zuDDob-1.pdf
Welz, C., E. F. Mačias. 2007. »Finančial Partičipation of Employees in the European Union: Mučh Ado about Nothing?« Bačkground paper, European foundation for the Improvement of Living and Working Conditions.
Zakon o udeležbi delavčev pri dobičku (ZUDDob). Uradni list Republike Slovenije, št. 25/2008.
Tretji del
Nove paradigme pravicnosti
5
O neenakosti in demokraciji kot prostoru solidarnosti
Lenart Škof
R. A. Dahl s svojo skico »napredne demokraticčne države« (Dahl 1989, 322 isl.) opredeli morda temeljno vprašanje sodobne politične morale, namrecč kako preko do sedaj še nedoseženega socialnega in državljanskega dialoga premostiti ovire, ki v okviru družbe ohranjajo hude neenakosti med državljani. Ko govorimo o neenakostih v družbi moramo ločiti vsaj med dvema ravnema: po eni strani se problemu neenakosti lahko posvecamo z vidika sociologije ali politicne sociologije, po drugi strani je to imanentno filozofski problem vse od nastopa razsvetljenstva. V sodobni debati v okviru politične filozofije in ožje po-liticčne etike, je vprašanje neenakosti seveda v ospredju. Zastavljeno je tako na lokalni ali nacionalni oz. transnacionalni ravni (Slovenija, eu) ali pa na širši ravni, ki jo označuje sintagma globalizacija. V pričujočem prispevku se bom bolj posvetil nacionalnemu kontekstu, ki pa seveda, zaradi vpetosti v številne druge kontekste, vkljucčno z globa-lizacijskim, ne more biti izoliran predmet obravnave. Po drugi strani me zanima ideja demokracije, ki je zame v tem okviru vodilo na poti k večji družbeni kohezivnosti.
Naj zacnem z distinkcijo, ki jo v svojem poznejšem delu On Political Equality lepo uporabi Dahl (2006): demokracija je ideal oz. idealni sistem (obstojecče demokraticčne oblike upravljanja držav Dahl imenuje poliarhije), ki deluje na dveh ravneh: najprej je to znanstveno pojmovana idealna situacija, s pomočjo katere si pomagamo razvijati naše teze in postavljati hipoteze. Kot je denimo Galileo predpostavil, da se ob izpolnjenih popolnih pogojih telesa v vakuumu gibljejo na dolocčen nacčin in iz te predpostavke, ki ni imela nobene eksperimentalne preverbe, izpeljal zakon gibanja oz. padanja teles v danih pogo-
jih, tako si lahko mi pomagamo s konstrukcijo idealnih pogojev, v katerih bi dosegli enakost in, ce parafraziram Dahla, pod katerimi naša teorija idealne demokracije deluje. Tu je Dahlov koncept, kot bomo videli pozneje, zelo blizu Deweyjevemu pragmatističnemu idealu postopnega družbenega napredka. Po drugi strani govorimo o idealu, ki ga lahko še najbolje ponazorimo s kantovsko regulativno idejo, vendar oropano kantovskih aprioristicnih form, iz katerih izhaja. Ideal v tem smislu je moralen, in je v neposredni zvezi s stanjem stvari, ki si ga kot ljudje lahko zamišljamo, ko sledimo svoj ideal. Je torej deweyje-vsko rečeno limita, h kateri se približuje naša raziskava demokracije. V obeh primerih govorimo o idealu enakosti in demokracija bi morala biti mesto, kjer se temu idealu s trudom državljanov in državljank iz dneva v dan približujemo.
104 Kaj ima vse to opraviti s temo pricujoce monografije? Poleg ocitne analogije z razmerjem enakosti ali neenakosti med delom in kapitalom je v igri še nekaj: z oženjem koncentričnih krogov (od demokracije do ožjih skupnosti ali družb) se želim približati temu obcutljivemu področju in mu dati politično-eticno konotacijo ter ga tudi navezati na vprašanje (ne)morale v (ekonomski) politiki. V okviru tega vprašanja torej želim postaviti tudi tezo, ki jo prav tako najdemo pri Dahlu, da se morajo namrecč skupaj z velikimi politicčnimi sistemi ob upoštevanju določenih pogojev demokratizirati tudi spremljajoci sistemi v družbi (nižji sistemi upravljanja, podjetja/korporacije, univerze, druge družbene elite). Slednjič pa bom ob tem vprašanju svoj prispevek sklenil z idejo t. i. »močne demokracije« (StrongDemocracy: Participatory Poli-ticsfor a NewAge, glej Barber 2003) terjo soočil z nekaterimi izmed obstoječih eksperimentalnih predlogov preseganja političnih in družbenih neenakosti v okviru zahodnih liberalnih demokratičnih ustanov.
Dahl je mislec, ki se posveca kulturi demokracije in demokratičnega državljanstva, ki mu daje prednost pred idealom potrošništva, ki obvladuje naš dikurz o ekonomskih vidikih upravljanja držav v krizi kot je sedanja. Zaveda se, da je, docela nasprotno Marxovim pričakovanjem, kapitalizem paradoksalno sam prinesel edino pravo »revolucijo«: tj. revolucijo clovekovega pogleda na zadovoljevanje svojih potreb, ki se reducirajo na vlogo državljana ali državljanke kot potrošnika/-ce. Zato v svojem ključnem delu Democracy and its Cri-tics Dahl (1989) postavi zame kljucno vprašanje, ki ga sam vidim kot enakovredno tistemu, kar pragmatist Dewey razume pod pojmom ideje demokracije ali pa denimo pragmatist in »postmarksist« Ro-berto Unger s pojmom radikaliziranega pragmatizma in poglobljene demokracije, ki temelji na ideji demokraticčnega eksperimentalizma (prim. Dewey 1999; Škof 2007; 2008; Unger 2005). To je vprašanje raz-
merja med enakostjo in demokracijo in vprašanje poti in še prej vizij - seveda alternativnih - v okviru tega demokraticnega procesa. Ce se želimo pomakniti za korak bliže kulturi demokracije, ki bo naravnana glede na pozabljeni ideal enakosti, naj podam ugotovitev, da sta v sodobnem času med znanimi ideali solidarnost in svoboda bolj v ospredju kot enakost - svoboda posebej v okviru novih demokracij, ki so morale sprva zagotoviti formalno svobodo kot posttranzicijske države, primer je seveda tudi Slovenija, solidarnost pa kot socialni korektiv v obliki številnih transferjev, ki paje le bleda senca revolucionarne ideje bratstva, kije sicer bila blizu ideji enakosti od kršcanstva dalje. Za obe - tako svobodo kakor solidarnost - se zdi, da sta izgubili svoj zagon. Družbe vztrajajo v inerciji, elite se bodisi zatekajo k že poznanim vzorcem bodisi se prilagajajo obstojecčemu tržnemu redu. Alternative kakor da ni na vidiku ne v Evropi ne drugod po svetu. Zato 105 mora enakost zadobiti nov pomen nameniti pa ji tudi moramo večjo pozornost.
A naj se tu posvetim moji osrednji temi - razmisleku ob orisu prihodnje demokraticčne družbe, kakor jo vidi Dahl v svoji Democracy and its Critics iz leta 1989. Za Dahla je torej v sklepnem poglavju omenjene knjige (»Skice za napredno demokratično skupnost«) politicna enakost cilj, ki mora biti naše skupno vodilo in ne sme bivati zgolj kot ideal, ki se lahko uresnicčuje le tako, da hkrati manjšamo druge pridobljene pritikline sodobne družbe (svobodo in razvoj posameznika). Zelo težko je seveda v okviru filozofije dolocčiti že obseg pojma »enakost«. Vendar lahko v duhu filozofije demokracije, kakor jo sam razumem, recemo, da pojem obsega naslednje poglavitne tocke: neovirano možnost politicne participacije v okviru dane družbe (v predstavniški in/ali neposredni obliki; slednja je sevada izrazito otežena v družbah z veliko državljani); enakost pred zakonom in zmožnost/moč izogibanja ovirajočim (coercive) kontekstom s strani države ali skupnosti; ustvarjalno naravnano izobrazbo; zmožnost polnega in neoviranega kognitivnega in emocionalnega razvoja; slednjic ustvarjalno delo. Poleg tega bi lahko seveda dodali še nekatere izmed t. i. »zmožnosti« (capabilities, tu mislim na koncept Marthe C. Nussbaum in Amartye Sena; gl. Nussbaum 2006,155 isl.), ki se dotikajo dostojnega življenja človeka, se pravi temeljne zmožnosti živeti zdravo življenje. Zavedam se, da bi tudi doseganje politicčnega demokraticčnega ideala (ustanove) pustilo med državljani in državljankami velike razlike na ravni možnosti dejanske participacije oz. udejstvovanja v tej obliki družbene ureditve. Prav zato je potrebno po Dahlu, in tu vidim izjemno pomemben element njegov teorije, demokratizirati tudi ustanove, ki jim vecina posameznikov vsakodnevno posveca skoraj polo-
vico svojega časa. To so gospodarske družbe, ki niso v državni lasti in kjer se soočamo z večjimi ali manjšimi ovirami pri doseganju demokratičnega ideala enakosti. Dahl je prepričan, da obstaja način, četudi eksperimentalen, s katerim bi dosegli, da bi se tudi v omenjenih okoljih (dodamo lahko še druga okolja, kjer se prek splošne birokratizačije upravljanja ovirata posameznikova avtonomija in ustvarjalnost - denimo državne institučije, tudi univerza) pomaknili do točke, s katere bi v njih na posameznika gledali kot na integralni del sistema, ki bi mu tudi omogočal osebni razvoj in rast. Kot smo videli, je oboje vključeno v naš nabor temeljnih postavk demokratičnega državljanstva.
Toda ko tehtamo argumente za in proti, je ključna Dahlova ugotovitev, ki jo v čeloti podpiram: namreč ko govorimo o neenakosti in demokratiziranju ustanov politike, čelo ekonomskih ustanov in/ali 106 družb, v ospredju ne vidimo starega revolučijskega ideala enakosti lastnine ali ene izmed sočialističnih inačič prerazporejanja bogastva. Rajši govorimo o skupni nalogi poliarhij ali razvijajočih se demokračij, namreč omogočanju (1) formalne udeležbe državljanov pri svojem delovanju v vseh oblikah (družina, država, gospodarska družba, državna birokračija, univerza, nenazadnje Cerkev), in (2) krepitvi njihovih po-tenčialov kot državljanov v okviru teh ustanov.
Vemo, da trenutno na vidiku še ni prave alternative obstoječemu načinu kapitalističnega sistema. Po zatonu komunističnih sistemov in posledično izgubi orientacije levice se sicer pojavljajo bolj ali manj radikalni poskusi ustvarjanja vizij prihodnjih oblik družbenega življenja, vendar sam vidim kot najplavzibilnejšo možnost preseganja obstoječega stanja prav v pritegnitvi vizij kot je Dahlova (in seveda Deweyjeva ali Ungerjeva, prim. Unger 2005) v okvir širših političnih razprav o demokračiji. Omenjene vizije se približujeju temu, kar Bar-ber imenuje močna demokracija (strong democracy). Cetudi gre za širši nabor strategij, ki se jih tu ne moremo dotikati, se pod tem pojmom skriva vizija participatorične demokracije, ki je navdihnjena v Deweyjevem idealu demokračije kot kulture oz., načela skupnostnega bivanja. Demokračija za Deweyja je ime za stalni tok neovirane izkušnje, ki človeka bogati in ki neprenehoma na novo krepi razmerje med enakostjo in svobodo (equality/liberty) ter med posamezniki v okviru skupnosti. Je nasprotje t.i. »tanki« liberalni demokračiji (thin demočračy) z njenimi obstoječimi formami. V tem vidim povezavo z našo današnjo temo. Kot bi rad pokazal v zaključku svojega prispevka, gre pri pobudah kot je ta, s katero je povezana tema pričujoče monografije (delitev dobička oz. soudeležba pri dobičku), manj za altru-istične poteze oziroma nepravične delitve sredstev ali dobičkov kakor za potezo nove, rečimo ji močne demokračije. Unger bi rekel, da
gre za high-power democracy. Zavedajoč se vseh pasti, ki jih odpira kakršna koli pobuda demokracije kot ideala bivanja skupnosti (različni možni totali(tari)zmi), se želim postaviti na stran vprašanja, kako lahko ljudje kot skupnost živimo skupaj. Ko sem prej omenil, da se težišcče pomika iz konzumerizma k državljanstvu, sem mislili natanko to: pod kakšnmi pogoji je sploh moč misliti enakost ne da bi zapadli v aprioristične sheme izenacevanja gmotnega položaja državljanov.
Ce se slednjič navežem še malce tesneje na temo pričujoče monografije: upam, da sem posredno uspel pokazati, daje predlog zakona o udeležbi delavcev pri dobičku gospodarskih družb manj stvar doseganja enakosti v gmotnem položaju posameznikov kot je stvar nove pravicnosti, ki deluje na ravni ustvarjanja egalitarne družbe v smislu spoštovanja vloge posameznikov in posameznic ter ustvarjanja pogojev za njihov razvoj kot državljanov in ne kot potrošnikov. Ne gre torej primarno za vprašanje razmerja med lastniki kapitala, njihovimi deleži in sorazmernimi tveganji ter s tem povezano »ekonomsko« pravičnostjo, temveč gre za razmerje, ki se ustvarja v okviru neke skupnosti med njenimi cčlani. Sam bi temu v izogib ideološkemu besednjaku rekel nacelo medsebojne odgovornosti in to načelo je tako politično načelo sleherne demokratične družbe (negativna svoboda) kakor tudi eticčno ali moralno nacčelo številnih skupnosti, ki jih tvorimo v tem okviru (in tu nacelo kaže v smer ideala pozitivne svobode). Še nekaj je pomembno omeniti: kot ugotavlja Dahl, je pomemben element v tem demokratičnem procesu - pomembnejši od racionalnega elementa - element najširše emocionalne investicije posameznikov. Cetudi je Rawls s t. i. »tančico nevednosti« (veil ofignorance) postavil letvico pravicnosti izjemno visoko, to vseeno ni dovolj. Državljani se večinoma težko vživijo v teorijo, ki jim sicer zagotavlja enakost, vsaj v smislu ideala, vendar gre tu za to, da se neenakosti radikalno obcutijo v našem vsakodnevnem delovanju in da teorija ali racionalna sredstva tu niso dovolj. Ljudje smo bitja, ki delujemo v razmerju do drugih bitij. Nacelo medsebojne odgovornosti bi lahko bilo načelo, ki bi naše delovanje prepletlo z deweyjevsko vizijo neovirane (ali vsaj manj ovirane) kooperativne izkušnje, ki bi vsem podelilo večje možnosti samoure-sničevanja kot jih imajo sedaj. A tu naletimo še na eno področje, ki ga doslej nismo dovolj tematizirali: podrocje vzgoje in izobraževanja. To podrocje je tesno povezano s kulturo demokracije in pripadajočega državljanstva.
Ce sklenem - pojem skupnosti je tako potrebno misliti kar najširše in vanj vkljucčiti tudi okolja, ki dandanes še niso demokratizirana. Vse rešitve, ki bodo pod enim ali drugim ideološkim dežnikom (udeležbe pri upravljanju ali dobicku; tudi v obliki predlogov kot je utd) do-

107
mnevno krepile gmotni položaj državljanov, opuščale ali ignorirale pa socčasno radikalno reformo vsakodnevne participacije posameznikov v najširših demokraticčnih procesih s ciljem doseganja enakosti (enakost je torej ideal prav tu!), bodo pomenile zgolj stagnacijo, ali, še slabše, regresijo. Edina pot napredka in, lahko rečemo, »revolucionarne« spremembe v našem dojemanju demokracije, tako vodi preko ideje enakosti kot ideje skupnostnega bivanja temelječega na neovirani kooperativni izkušnji (in ustvarjalni izobrazbi) ter upoštevajoč nacčelo medsebojne odgovornosti. Da pa bi to dosegli potrebujemo nov jezik v politiki in družbi, jezik, ki bo nastal v sodelovanju različnih družbenih akterjev, in ki bo razumel, kot pravi Barber, da so med državljani in državljankami sicer prisotni različni interesi in antagonizmi, vendar bo le-te zmogel preseči z nizom strategij, ki bodo posameznike 108 rajši kot delile, povezale v demokratični skupnosti. Razmislek o udeležbi delavcev pri dobicku je tako po mojem mnenju razmisek v tej smeri.
Literatura
Barber, B. R. 2003. StrongDemocracy. Berkeley, ca: University of Califor-nia Press.
Dahl, R. A. 1989. Democracy and Its Critics. New Haven, ct, in London: Yale University Press.
--. 2006. On Political Equality. New Haven, ct, in London: Yale Uni-
versity Press.
Dewey, J. 1999. Javnost in njeni problemi. Prev. A. Pinter. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Nussbaum, M. C. 2006. Frontiers ofJustice. Cambridge, ma: Harvard Uni-versity Press.
Škof, L. 2007. »K pojmu medkulturnosti pri Deweyju.« Annales, Series hi-storia et sociologia 17 (2): 393-402.
--. 2008. »Pragmatism and Social Ethics: An Intercultural and Phe-
nomenological Approach.« Contemporary Pragmatism 5 (1): 121-146.
Unger, R. M. 2005. What Should the Left Propose? London in New York: Verso.
6
Kako ublažiti trk med delom
in kapitalom: kapitalizem in managerska revolucija
Primož Turk
Vprašanje, ki se še vedno prikazuje kot eno izmed aktualnih, ali celo osrednjih vprašanj »našega cčasa«, je: kako ublažiti trk med delom in kapitalom. To vprašanje zastavljamo kot izhodišcče, s katerim zacče-njamo naš prispevek v okviru teme »k novi paradigmi pravičnosti«. Vendar moramo takoj na zacčetku pojasniti, da ga niti slucčajno ne zastavljamo z namenom (takojšnjega) iskanja odgovorov nanj. Iskanje odgovorov, ali bolje, razmislek o možnostih reševanja tega »trka« je nekaj, kar nas sprva (še) ne zanima; ce bo kaj takega sploh prišlo v poštev, bo to tisto zadnje, cesar se bomo lotili in ne prvo. Prvo, česar se bomo lotili, bo vprašanje samo, kajti to je tisto določujoče, ki vnaprej zariše horizont možnih odgovorov. Ali z zgodnjim Marxom rečeno: »Formulacija vprašanja je njega rešitev« (Marx 1979a, 153). Težišce našega razmisleka je torej vprašanje in ne odgovor/odgovori nanj. To, kar želimo doseči s premikom težišca na raven samega vprašanja, je nekaj sila preprostega: izogniti se hocčemo morebitnemu neplodnemu iskanju odgovorov na vprašanje, ki mogoce sploh ni več aktualno, v smislu, da bi še vedno bistveno zadevalo naš čas. Ce naj te odgovore sploh iščemo, se mora najprej potrditi vprašanje - se izkazati kot relevantno in našemu cčasu ustrezajocče.
Problematiziranje zastavljenega vprašanja
Prvo, cesar se lotevamo, je problematiziranje vprašanja samega, ki se glasi: kako ublažiti trk med delom in kapitalom, pri čemer bomo postopali na sledece načine: 1. problematizacija na ravni vprašanja samega; 2. problematizacija na ravni predpostavk, na katerih vprašanje
temelji; 3. problematizačijana ravni naddoločujočega konteksta, v katerega se vprašanje umešča.
Ko se lotevamo prve ravni problematizacije se najprej zdi, da imamo opraviti s preprostim in enovitim vprašanjem. Vendar temu ni do-čela tako. Za namene pričujoče analize bo dovolj, če to vprašanje razdelimo na dva dela. Po tej delitvi se vprašanje glasi: kako ublažiti nekaj, pri čemer je to nekaj, kar naj bi ublažili: trk med delom in kapitalom. Kako ublažiti nekaj meri na iskanje načina; poudarek je na kako, torej na načinovnosti, mogoče čelo tehniki, v smislu neke določene strategije, ki naj jo izoblikujemo. Odgovor na kako nam je bil1 v veliki meri že sugeriran v obliki usmeritve, ki se glasi: udeležba delavčev pri dobičku gospodarskih družb. S tem se naše osnovno vprašanje dodatno skrči in celo zapre v: ekonomsko, pravno, moralno . . . raz-110 pravo za ali proti udeležbi delavčev pri dobičku gospodarskih družb; v iskanje sprejemljivih ekonomskih vidikov, določanje pravnih okvirov, moralno upravičevanje udeležbe delavcev pri dobičku gospodarskih družb.
To postopno zoževanje vprašanja, najprej v smeri načinov (kako), dalje, sugeriranih usmeritev (udeležba) in na konču padeč v to ali ono stroko (ekonomsko, pravno ...), ki naj poišče strokovne odgovore, nas tukaj ne zanima. Zlasti zadnje - argument stroke za ali proti udeležbi - vidimo kot drobitev vprašanja v smeri vse bolj spečialističnih ni-ans, ki jih je zmožna reševati le še stroka. V teh spečialističnih niansah (denimo, hipotetičen primer: ali pravo eu sploh določa okvir, v katerem bi slovenski pravni sistem uzakonil obvezno delitev dobička), se zgodi, da posamezna partikularnost nastopi kot poglavitni problem, ki popolnoma zamegli osnovno vprašanje, in iz vprašanja, kako ublažiti trk med delom in kapitalom, ki se tiče »širše javnosti«, se oblikuje strokovni problem, ki se mora - prav zaradi njegove specifičnosti in strokovnosti - prepustiti stroki. Pot, ki jo nameravamo ubrati v našem prispevku, je ravno nasprotna. Vprašanja ne nameravamo zapreti v strokovnost posamezne disčipline, ampak ga, najprej in predvsem, odpreti za razmislek.
To nekaj, kar naj bi ublažili, je: trk med delom in kapitalom. Vendar, kaj pomeni, da gre za trk; je trk sinonim za antagonizem? In, predvsem, kaj pomeni, da gre za delo in kapital? Ali ne pomeni to, da gre
1. Tu se nanašam na znanstveni simpozij z naslovom: »K novi paradigmi pravičnosti«, ki je potekal na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, 3. junija 2010, in katerega problematsko težišče se je glasilo: »udeležba delavčev pri dobičku gospodarskih družb«.
obenem, pravzaprav predvsem, za delavca (in za kapitalista)? Ali lahko govorimo o delu in kapitalu, ne da bi obenem nujno govorili o delavcu (delno tudi o kapitalistu), saj je vendar delo dejavnost delavca, kapital pa, če uporabimo zgodnjo Marxovo formulacijo: »nakopiceno delo« (Marx 1979b, 352). In kaj pomeni dejavnost dela (labor), kakšna je razlika do dejavnosti ustvarjanja (work) in do delovanja (action) (prim. Arendt 1996)? In tudi če ostanemo samo pri delu in delavcu, a je delavec še vedno klasičen Marxov proletarec, ali je to danes predvsem Druckerjev »knowledge worker« (prim. Kuzmanic 2008) in v kolikšni meri je v proces dela že vpotegnjen človeški intelekt (prim. Virno 2003)? Ali lahko za delo še vedno trdimo, daje to »vecna naravna nujnost, da bi se posredovala izmena snovi med clovekom in naravo, torej človeško življenje« (Marx 1986, 46)? Tu je naštetih zgolj nekaj dilem, ki se odpirajo ob problematizaciji vprašanja o ublažitvi trka med delom 111 in kapitalom.
Na ravni predpostavk, na katerih temelji vprašanje, kako ublažiti trk med delom in kapitalom, velja izpostaviti predvsem neizreceno in vendar samoumevno predpostavljeno domnevo, da to vprašanje zadeva naš današnji cas. S tem ostaja seveda predpostavljeno, čeprav neizrecčeno, da imamo danes še vedno opravka s klasicčnim trkom med delom in kapitalom, še več, da nam preiskovanje tega vprašanja lahko služi pri iskanju izhodov iz tegob našega časa. Drugače rečeno: ali smo res še vedno na isti ravni, na kateri je bil Marx sredi 19. stoletja, in se še vedno srecčujemo z enakimi problemi?
Dileme, ki izhajajo iz samega vprašanja ter problematicčnost predpostavk vsebovanih v tem vprašanju, se nam razkrijejo šele, ko smo zmožni to vprašanje umestiti. To umešcanje (iskanje njegovega mesta) meri na iskanje tistega naddolocčujocčega konteksta, v katerega bi to vprašanje smiselno sodilo. Da gre za naddoločujoči kontekst kapitalizma (delo, kapital; delavec, kapitalist; trk (antagonizem?) med delom in kapitalom) je vec kot samorazvidno. S tem, ko smo umestili vprašanje v kontekst kapitalizma, se razkrije še ena - za nas ključna - samoumevna predpostavka tako zastavljenega vprašanja. Dejali smo, da ostaja neizrecčeno, vendar predpostavljeno, da vprašanje, kako ublažiti trk... zadeva naš današnji čas. Ce pa to vprašanje obenem zadeva kapitalizem, iz tega sledi, daje naš cas dojet kot kapitalisticen, ali bolje, da vprašanje predpostavlja, da smo v kapitalizmu. Ta predpostavka (biti v kapitalizmu), ki absolutno določa naravo vprašanja in vse morebitne odgovore nanj, kakor tudi možne poti politicčnega delovanja in iskanja izhodov iz tegob našega casa, je pravi »predmet« našega tukajšnjega razmisleka.
112
Kako razumeti kapitalizem?
Izkazalo se je, da iskanje odgovora na vprašanje, kako ublažiti trk med delom in kapitalom, ni pot, ki jo mislimo ubrati. Izkazalo se je še več, tudi samo vprašanje in preizpraševanje le-tega ni dovolj. Da bi to vprašanje sploh lahko razumeli, moramo razpreti naddolocčujocči kontekst, v katerega se smiselno umešca, to je kapitalizem, za katerega smo dejali, da je imanentno prisoten v vprašanju, in sicer, kot predpostavka našega današnjega casa (biti v kapitalizmu).
V razpiranje naddoločujočega konteksta kapitalizma nas bo vodilo vprašanje: kako razumeti kapitalizem? To vprašanje pa ne meri toliko na kapitalizem, kot na nas same, na našo zmožnost razumevanja, na to, kako smo zmožni razumeti nek fenomen, kot je na primer kapitalizem. Eden izmed možnih (danes absolutno prevladujočih) nacinov razumevanja kapitalizma je ta, da ga zapopademo kot sistem, družbeno ureditev, produkcijski način ..., skratka, kot »realnost« v kateri menda smo. To pa hoče pravzaprav reči, da kapitalizem je, mi pa da smo v njem. To je eden izmed možnih (vendar ne edini) načinov razumevanja kapitalizma, in vprašati se velja: Ali lahko še vedno trdimo, da smo v kapitalizmu? Naj bo dovolj, da omenimo dva »simptoma«, ki nam branita, da bi to trditev (da smo v kapitalizmu) sprejeli kot gotovo in neizpodbitno.
Prvi »simptom« se veže na govore o koncu kapitalizma. James Burn-ham je v svoj cas zelo odmevni, a danes skoraj pozabljeni knjigi, The managerial revolution (Burnham 1945; glej tudi Burnham 2010), odprl tudi vprašanje o koncu kapitalizma in prehodu v managersko družbo. Njegovo stališče je, da poleg že pregovorne alternativne dvojice kapitalizem-socializem (ali eno ali drugo), obstaja še nekaj tretjega - in sicer: managerska družba. Njegov argument gre seveda v smer slednje. V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja je v Rusiji, Nemciji in zda v vzponu managerska družba.2 Podobno je Peter F. Drucker, največji »mislec«, pravzaprav konstruktor managementa 20. stoletja, v svojem delu The Post-Capitalistic Society (Drucker 1995) postavil pod vprašaj smiselnost tega, da naš čas še vedno tematiziramo kot kapitalizem; sam ga je namrecč poimenoval kot postkapitalizem,
2. Ob strani pušcamo njegovo problematicno umešcanje managerske revolucije (in s tem nastop managerske družbe) predvsem v Rusijo in Nemčijo in nekoliko bolj obrobno tematizacijo zda kot managerske družbe. Na ravni zgodovinske tematiza-cije ameriškega fenomena managementa, je Burnhamova študija bolj kot ne neuporabna. Ce nic drugega pa ostaja od Burnhama to, daje bil zmožen postaviti pod vprašaj okostenelo binarno delitev na: ali kapitalizem, ali socializem in je namesto pristanka na to delitev poskušal iskati nekaj tretjega, kar bi bolj zadeto razložilo cčas, v katerem in o katerem je pisal.
torej ne-več-kapitalizem. To sta le dva primera, ki na tem mestu služita zgolj kot opozorilo na to, da so nekateri avtorji poskušali postaviti pod vprašaj domnevo, da smo v kapitalizmu.
Drugi »simptom«, ki lahko predstavlja dvom in nam sugerira vsaj neko mero previdnosti pri uporabi oznake kapitalizem v povezavi z našim časom, je moč najti prav pri teh, ki zagovarjajo stališče, da smo še vedno v kapitalizmu. Ta »simptom« je poplava kapitalizmov, ki poskušajo loviti spremembe, ki smo jim priča. Govori se, da smo v: managerskem kapitalizmu, sodobnem kapitalizmu, modernem kapitalizmu, industrijskem kapitalizmu, novem kapitalizmu, liberalnem kapitalizmu, neoliberalnem kapitalizmu, postindustrijskem kapitalizmu. Teh označevalcev je skoraj toliko kot zagovornikov tega, da smo v kapitalizmu. In če nic drugega, nam vsi ti pridevniki h kapitalizmu, kažejo vsaj nemoč tega, da bi operirali z oznako kapitalizem brez na- 113 daljnjega.
Kapitalizem pa lahko razumemo še na nek drug in drugacčen način kot pravkar skicirano; ne nujno zgolj (niti predvsem) kot to, kar je (torej enačenje tega kar je in kapitalizma), v čemer da nujno smo: kapitalizem kot sistem, družbena ureditev . . . V trenutku, ko ne gremo v samoumevno enacenje tega, da smo »nekje« s tem, daje ta »nekje« kapitalizem (biti v kapitalizmu), se nam odpre možnost, da se vprašamo: kje sploh smo? Ali smo v kapitalizmu; »v« svetu; v družbi in družbenem; v managerski revoluciji? To odprtje problema lokalizacije - v smislu našega samo-umeščanja, ima resne, celo radikalne posledice, ki gredo lahko tako dalecč, da se nam slika »vsega«, kar je, popolnoma zamaja - in to »zgolj« zato, ker se samo-umestimo v neko drugo lokacijo. Berite in primerjajte Marxov Kapital in Heideggrovo Bit in čas in videli boste, kaj pomeni dojeti se na nacčin biti v kapitalizmu ali pa na nacčin biti »v« svetu.
Naše lastno samo-umeščanje je najpogosteje odraz našega lastnega predrazumevanja tega, kar je. Drznil bi si celo reči, da smo ujeti v avto-matizem samo-umešcanja posebnega tipa, ki nam samodejno položi v usta besede: smo v kapitalizmu; in naš cas samodejno opredeljuje kot kapitalisticčen.
Pricakovali bi, da se bo to samodejno samo-umešcanje in prevladujoče predrazumevanje, zlomilo na točki, ko postane kapitalizem predmet proucčevanja. Vendar temu ni tako. Tudi ko gre za proucčevanje kapitalizma le-ta nastopa kot samoumevna predpostavka in tako rekoč vse analize kapitalizma se začenjajo s pozicije, ki se glasi: smo v kapitalizmu. Ta »proucčevanja« kapitalizma, skratka, niso zmožna postaviti pod vprašaj svojega lastnega začenjanja. Še več, zdi se, da takšne »raziskave« še dodatno utrjujejo pozicijo iz katere začenjajo in v skladu s
katero poskušamo nato razlagati to, kar je.3 Na tem mestu nas ne zanimajo samoumevnosti, ki jih je moč najti v predrazumevanju, temveč pozičije proučevanja, vkaterihje samoumevnost kapitalizma ne samo prisotna ampak povzdignjena do nevprašljive predpostavke; predpostavke, ki že vnaprej opredeljuje to, kar je, kot kapitalizem. Lahko bi dejali, da je so takšne pozicije že del intelektualne tradicije, tako da je večina intelektualčev prepričana, daje moč, čelo daje treba to, kar je, razlagati kot kapitalizem.
Bodimo pozorni na to, da se sedaj ukvarjamo z neko drugačno možnostjo razumevanja kapitalizma. Nismo več na ravni »realnega«, tega, v čemer da smo, kapitalizma kot sistema, ureditve ..., temveč na ravni »našega« lastnega razumevanja, ki izhajajoč iz »naše« pozičije poskuša to, kar je, razumeti ravno v skladu s to pozičijo, ki je 114 pozičija kapitalizma. Sedaj govorimo o kapitalizmu kot »naši« pozi-čiji, tipu spraševanja in drži do tega, kar je. Vendar, kaj pomeni to, da razumemo kapitalizem kot »našo« pozičijo spraševanja po tem, kar je? To ni več zgolj samoumevnost predrazumevanja, ki morebiti še ostaja odprta za neko drugaččno možnost razumevanja, ampak prej učvrščena in zaprta pozičija gotovosti, ki vnaprej strukturira to, kar je, kot kapitalizem. In kdor se sprašuje na ta naččin, začčenja s kapitalizmom, tako da predstavlja kapitalizem pravzaprav počelo (arche) in obenem mejo (peras) njegovega spraševanja, rečeno z Aristotelom. V našem primeru velja torej kapitalizem razumeti kot možno pozičijo, pri ččemer nam predstavlja ta pozičija poččelo spraševanja.
V kolikor smo torej zmožni kapitalizem tematizirati tudi na tej drugi in drugačni ravni - kot pozičijo spraševanja in razumevanja tega, kar je - se nam odpira možnost, da se izognemo samoumevnemu enačenju tega, kar je, s kapitalizmom. S tem se odpira vrzel med tem, kar je, in samim spraševanjem po tem. Kapitalizem je sedaj samo še eno od poččel spraševanja in meja, ki jo je treba prebiti, da bi s tem odprli nek drug tip spraševanja in poiskali neko novo počelo iz katerega začenjati raziskovanje. To novo počelo, pozičija in tip spraševanja bo - v našem primeru - managerska revolučija (Kuzmanic, Komel in Turk 2010).
Ali nekoliko drugače rečeno: V tem najširšem smislu problematiza-čije (naddoločujoči kontekst) vprašanja, kako ublažiti trk med delom in kapitalom, predvsem odpiramo možnost za razumevanje in inter-pretačijo našega časa, ali bolje, nekaterih fenomenov našega časa. Ti
3. Ne bo odveč, če poudarimo, da sedaj ne gre več za neposredno enačenje tega, kar je, in kapitalizma, ampak za razlago tega, kar je, kot kapitalizma (torej kvečjemu posredno enačenje). Ali še bolj natančno rečeno: razlaganje tega, kar je, s pozičije kapitalizma, torej kot da gre za kapitalizem.
fenomeni, čeprav »sami-na-sebi-kazoci-se« (Heidegger 1997, 53), pa se nam lahko kažejo zgolj na način in v mejah našega pristopa k njim. Ali kot pravi Heidegger za bivajoče: »Bivajoče pa se more kazati samo od sebe na različne načine, vselej glede na način pristopa k njemu« (1997, 53). Zato je naravnost odločilnega pomena, kako pristopamo k fenomenom našega časa. Naš nacin pristopa pa ne bo preko kapitalizma ampak preko managerske revolucije, in sicer v upanju, da bomo lahko s tem odprli vprašanja, ki zadevajo naš čas in ki se iz pozicije kapitalizma kažejo kot »manj« relevantna.
Managerska revolucija
Namen problematizacije vprašanja, s katero smo zacčeli, je v premikanju perspektive in iskanju drugacnih možnosti dostopa do fenomenov našega časa. Preprosto in neposredno rečeno: iz pozicije kapitalizma 115 nekaterih problemov našega časa ne moremo zgrabiti. Domet kapi-talisticčne pozicije je vprašanje, s katerim smo zacčeli naš tekst: kako ublažiti trk med delom in kapitalom. Kapitalistična pozicija nas postavlja v nujo iskanja razrednih bojev, antagonizmov med delom in kapitalom, iskanje kapitalistov in delavcev ter iskanje morebitnih rešitev znotraj te, vnaprej določene matrice. Vse kar presega ta okvir je preprosto nemisljivo, celo neobstojecče. To je popolnoma jasno vidno na točki managementa in managerjev, ki se, ali popolnoma spregledajo, ali pa se jih po sili zvaja na poprej obstoječe matrice. Odlicen primer nemoči kapitalisticne pozicije v odnosu do vprašanja managerjev, je moč brati na primer pri Močniku (2010), ki poskuša fenomen managementa po vsej sili spraviti v ogrodje kapitalizma in kapitalistov, tako da se govori kvečjemu o: »kapitalistih in njihovih managerjih« (Moc-nik 2010, 151; poudarek P.T.). Jasno je, da tukaj sploh ne gre za to, da bi se lotil fenomena managementa in managerjev, ampak za iskanje poti, kako bi se dalo ta fenomen prevesti in interpretirati v skladu s pozicijo kapitalizma.4
Pa tudi v poskusu zgodovinske analitike in iskanja specifik »našega časa«, je nekako najdlje, do kjer se uspe priti iz današnje pozicije kapitalizma, govorjenje o fordizmu in postfordizmu, ki pa sta tematizirana zgolj kot nov produkcijski proces v okviru še vedno kapitalisticčnega - t. i. »sodobni kapitalizem« (Virno 2003, 84;5 Mocnik 2010, 148-202).
4.	Še večja nemoč se kaže na tocki, ko je govora o »profitih« in o tem, daje »sedanji tukajšnji kapitalist« bolj kot kapitalistu podoben »plemicu rentniku« (Mocnik 2010, 153-154). Torej namesto iskanja tega, kar je specifično novo, beg v stare, celo predka-pitalisticčne vzorce.
5.	Za boljše razumevanje tukajšnje postfordisticčne pozicije je treba zelo natancčno brati Virna, ki se mu, kljub sklicevanju na H. Arendt (1998), izmaknejo njene delitve
Fordizem (izvorno: serijski produkcijski proces proizvodnje avtomobilov, povezan z imenom H. Forda) je torej tista meja, do katere seže ta analitika. Vendar je fordizem, tako v pomenu »ekonomskega« razvoja zda, kot tudi v pomenu »principov«, kvečjemu vrh zelo burnega dogajanja, ki je postalo še posebej intenzivno v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stol. Bistveno bolj daljnosežne posledice kot fordizem je povzrocčil predhodecči znanstveni management, ki se je odločilno oblikoval v inženirskem gibanju poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja v zda. Prav tako ne gre zanemariti zelo močnih gibanj, kot je vzpon tehnokracije v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja v zda in njenih predhodecčih »ideoloških« osnov, izvirajocčih iz ameriške teh-nicčne utopije, ki se najbolj izrazito zacčne z Bellamyevim nadvse odmevnim romanom Looking Backward (Bellamy 2005). Za ta roman 116 bi lahko dejali, da je izraz hotenja takratnih generacij, ki sanjajo, da bo pohod tehnike odrešil človeštvo (materialno izobilje, ukinitev revščine, realizacija prastarih sanj o koncu dela in trpljenja ...). Vse to je, iz pozicije kapitalizma, ali pa ožje, fordističnega in postfordistič-nega kapitalisticčnega produkcijskega nacčina, preprosto nerelevantno, celo neobstojece.
Ta vprašanja se nam lahko odprejo v kolikor smo zmožni naš cas zapopasti iz pozicije managerske revolucije. Kolikor je znano, sta bila prva, ki sta zaslutila, da se na podrocčju »ekonomije« dogajajo nekaj (popolnoma) novega, Berle in Means s svojim delom The Modern Corporation and Private Property, ki je bilo prvič idano leta 1932 (Berle in Means 2007). Prvi, ki je - zahvaljujoc Berleju in Meansu - to eksplicitno ubesedil, tudi na ravni poimenovanja, je bil J. Burnham. Na njegovi sledi so se pojavili nekateri plodni poskusi razumevanja ma-nagerske revolucije, denimo, zelo pronicljiva Shenhavova študija o inženirskih izvorih managerske revolucije (Shenhav 2002), ali pa Chan-dlerjeva študija o razvoju ameriškega gospodarstva in s tem povezanega nastopa managementa in managerskega kapitalizma (Chan-dler 2002).6 Pozicija managerske revolucije nam torej omogoča, da se vprašanj našega časa lotimo iz neke cisto druge perspektive, da pri-
(zlasti razlike med praxis, po^esis in ponos; action, work, labor). To je posebej jasno na mestu, kjer najprej govori o Arendt, potem pa poda definicijo dela: »il Lavoro e ri-cambio organico con la natura, produzione di nuovi oggetti« [delo je organska izmenjava z naravo, proizvodnja novih predmetov] (Virno 2002, 41; 2003, 34) kije tipicno Marxova in katero je Arendt postavila pod vprašaj ravno z razlikovanjem med delom (labor) in ustvarjanjem (work). Pri Virnu pa se ta razlika zlije v eno. O tem vprašanju glej delno tudi Kovačič (2010, 79-103).
6. Chandler sicer postavi odlično izhodišce za proucevanje managerske revolucije, na koncu pa zadevo žal sklene v »managerski kapitalizem«.
demo »tostran kapitalizma« (Kuzmanic 2010b, 83-117) in dazapustimo »kapital-jezikanje« (Kuzmanic 2010a, 7-20).
Reševanje trka med delom in kapitalom: vzpostavitev znanstvenega managementa
V kolikor se torej lotevamo vprašanja, kako ublažiti trk med delom in kapitalom, s pozicije managerske revolucije, si moramo najprej ogledati kako se je v pogojih managerske revolucije že poskušalo reševati to vprašanje, ki na nek način predstavlja srž njenih začetkov. Mana-gersko revolucijo, v razliki do Burnhama in delno na sledeh Shen-hava, izpeljujemo iz znanstvenega managementa, kot prve »sodobne« oblike managementa. Znanstveni management se zacčne zelo vidno pojavljati prav na točki reševanja delavskega vprašanja, natančneje, na točki blažitve, celo odpravljanja antagonizmov med delom in ka- 117 pitalom. Ali, v Taylorjevem jeziku, v iskanju soglasja med delodajalci in delojemalci, ki naj prerase v »tesno, intimno sodelovanje« (Taylor 1998, 75).
Znanstveni management, katerega izvore je treba iskati predvsem v smeri predhodnega inženirskega gibanja,7 zlasti druge polovice 19. stoletja v zda, rešuje probleme, ki jih je pred tem poskušalo reševati že inženirsko gibanje, delno tudi ameriški tehnološki utopisti (prim. Segal 1985) druge polovice 19. stoletja in pozneje ameriško tehnokratsko gibanje dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja (Akin 1977). Skupno vsem omenjenim je (poleg drugega) to, da merijo na, receno z Arendt (2006, 49-105), reševanje »socialnega vprašanja«, torej vzpostavitev družbe, v kateri naj zavlada materialno obilje in vsesplošna prosperiteta. V kolikor bi uspelo ustvariti ta tuzemski raj, bi s tem - v pogojim materialnega (pre)obilja - postali antagonizmi med delom in kapitalom od-vecčni.
Zelo izrazite intence reševanja »socialnega vprašanja« je mogocče najti že pri strojnih inženirjih, ki »inženirsko znanost« razumejo kot »religijo odrešitve«, ki meri prvenstveno na: »narediti svet boljši«, kar seveda pomeni: »ustvariti več bogastva« (Calvert 1967, 286). Njihov način reševanja gre v smer iskanja poti, ki ne bo niti »kapitalistična«, niti »proletarska«, ampak nevtralno vmesna, strokovna in objektivna. Iz te nevtralne, strokovne in objektivne pozicije naj bi nato na znanstveni način reševali »socialno vprašanje« in s tem povezan trk med delom in kapitalom. Kot pripominja Shenhav so bili inženirji tista dejavna skupina, ki se umesti med delo in kapital kot razsodnik, ki z idejo reševa-
7. Bolj natancno, znotraj dejavne skupine inženirjev, predvsem strojnih inženirjev (glej Calvert 1967).
nja delavskih nemirov šele odprle pot znanstvenemu managementu (Shenhav 2002,175-181).
S samim vzpostavljanjem znanstvenega managementa in njegovimi različčnimi vidiki in smermi se na tem mestu ne bomo ukvarjali. Ogledali si bomo le dva aspekta, dve »zdravili«, ki jih Taylor predpiše, da bi rešil trk med delom in kapitalom. Prva rešitev se nekako še umešča v to, kar je bil »najvišji ideal klasične politične ekonomije« (Arendt 1996, 320), to je produktivnost (productivity). Večja produktivnost naj bi, po Taylorju, privedla predvsem do povečanja produkčije materialnih izdelkov, kar bi bila osnova za splošno blaginjo tako delavčev kot lastnikov (»kapitalistov«). Ali rečeno še na ravni inženirjev: niso se namerili uporabljati »sočialističnih metod« pravičnejše redistribučije bogastva, ampak pot, ki meri na »ustvariti več bogastva« (Calvert 1967, 118 286).
Druga pot reševanja, ki je dočela inovativna, v primerjavi z »idealom produktivnosti« je večja učinkovitost (efficiency) opravljanja dela. Prinčip uččinkovitosti je novum znanstvenega managementa, ki bi ga zaman iskali na področju starejše politične ekonomije. Politična ekonomija se ni ukvarjala z vprašanjem učinkovitosti, temveč »zgolj« z vprašanjem produktivnosti. Ce hočemo iskati izvore prinčipov učinkovitosti se moramo napotiti v smer inženirjev in inženirskega gibanja, zlasti druge poloviče 19. stol. v zda. Inženirji in na »ideološki« ravni tehniččni utopisti so tisti, ki veččinoma stavijo na uččinkovitost. Znanstveni management gradi na tem izhodiščču in Taylor (1911; 1998) povzdigne učinkovitost v eno izmed primarnih maksim (znanstvenega) managementa. Vendar pa je zadeva še bistveno širša, saj je ko-neč 19. in začetek 20. stoletja v zda naravnost prežet z vprašanjem uččinkovitosti. S tem se ukvarjajo inženirji, tehniččni utopisti, znanstveni managerji, tehnokrati, ameriška predsedniška administračija (najbolj izrazito Herbert Hoover), številna parcialna gibanja za večjo učinkovitost (npr. kako učinkovito opraviti gospodinjska opravila).
Skratka, to kar nas na tem mestu zanima, je vprašanje, kako se je poskušalo ublažiti trk med delom in kapitalom, v pogojih manager-ske revolučije, ki se začne z znanstvenim managementom. Poglavitna rešitev, ki jo ponudi znanstveni management je večja učinkovitost opravljanja dela. V ta namen se Taylor loti znanstvenega proučevanja opravljanja dela, ki gre v smeri njegovih znamenitih »študij časa« (time study).8 Te študije pokažejo, da se večino dela opravlja neučinkovito
8. Še bolj domiselno študijo dela sta izvedla zakonča Gilbreth. Ce Taylor stavi predvsem na merjenje časa opravljanja posameznih gibov (Taylorjeva znamenita štopa-riča), torej »time study«, pa se zakonča Gilberth osredotočita predvsem na t. i. »mo-
(ali vsaj premalo učinkovito), saj bi lahko posamezen delavec v nekem dolocenem časovnem obdobju opravil bistveno več dela (vecja količina dela), kot ga sicer opravi. Razlog za neučinkovito opravljanje dela so pogosto odvečni (nepotrebni, neucinkoviti) gibi in neznanstveno opravljanje dela (neoptimalen nacin). Rešitev za večjo učinkovitost je seveda znanstveno opravljanje dela, torej najprej znanstvena analiza opravljanja dela, nato iskanje ene najboljše poti opravljanja dela (pregovorna »one best way«) in na koncu delavčevo sledenje tej predpisani poti. Rezultat, ki sledi, je stopnjevanje ucinkovitosti. Posamezen delavec bo v istem časovnem razdobju tako opravil bistveno več dela. Vecja učinkovitost pa bo rešitev (ali pa vsaj blažitev) za nepotreben trk med delom in kapitalom. Presežek opravljenega dela se bo delil na tri strani: delavcu, lastniku in širši družbi. Delavec, ki dela bolj ucčinko-vito bo za cas, ko dela, bolje plačan. Lastniki (»kapitalisti«) bodo za- 119 radi vecčje kolicčine opravljenega dela prejemali višje dividende. Celotna družba bo pridobila z vsesplošno pocenitvijo izdelkov.
Hrbtna plat večje učinkovitosti opravljanja dela, kije Taylor niti zdaleč ne zanika, ampak jo prej uporablja kot dokaz za to kako »učinkovita« je učinkovitost, je rastoča odvečnost delavcev. V kolikor namreč uspe, da postane delovni proces bistveno bolj učinkovit, bo iz tega sledilo to, da bo za opravljanje dela potrebnih bistveno manj delavcev, saj bo manjše število delavcev zmožno opraviti enako kolicčino dela. Vzporedno z reševanjem trka med delom in kapitalom, ki ga znanstveni management rešuje s stopnjevanjem učinkovitosti opravljanja dela, smo torej pricča rastocči odvecčnosti delavcev.9
Sklep
Ce naj bo sploh možno postavljati pod vprašaj probleme našega casa, bomo morali najprej začeti s postavljanjem novih vprašanj, predvsem vprašanj, ki bodo zastavljena v okviru novih horizontov, ki bodo merili »tostran kapitalizma«. Naša vprašanja naj torej najprej postavijo pod
tion study«, s katero proucujeta posamezne gibe delavca. V ta namen delavce »opremita« z majhnimi svetilkami in s kamero posnameta vsak njihov gib, tako da natančno zabeležita pot delavceve roke, premikanje njegovega telesa ..., kar je osnova za poznejše zahteve po spremembi načinov opravljanja dela (Nadworny 1957,23-34).
9. Današnji »ekonomski«, dejansko cedalje bolj le-še managerski, argument gre na tej tocčki seveda v smer vedno novega ustvarjanja delovnih mest; ko se bodo enkrat ukinila ta, nova delovna mesta, se bodo ustvarila še bolj nova. Skratka, v ozadju je bizarna ideja, da se koncni svet in neskončni napredek ne izkljucujeta. Ali še bolj jasno recčeno: pravi manager se je v prid ucčinkovitosti, produktivnosti in napredku pripravljen odreči obstoječim delovnim mestom (mogoče ni tako nepomembno dodati, da v teh primerih ne gre za njegovo delovno mesto, ampak za delovna mesta drugih!), saj ve, da bo neka napredna panoga kmalu rodila nova delovna mesta.
vprašaj najbolj obče opredelitve našega časa, saj je od teh odvisno vse nadaljnje raziskovanje. V nasprotnem primeru se bomo vedno vrteli znotraj enih-in-istih horizontov, vprašanj in odgovorov.
Toda, na kaj merimo, ko govorimo o »našem casu«? To je predvsem tista »danost«, ki je odraz dejanj preteklih (in morebiti tudi naših) generacij - njihovega prekomernega dela in odsotnosti politicnega delovanja. To je obenem tista »danost«, ki jo naše mišljenje vedno lahko postavi pod vprašaj; naše politicčno delovanje pa zameji in s tem odpre možnost za nekaj drugega. Naš čas ni nic objektivnega in od nas neodvisnega. Obenem pa je naš čas tisto, naddoločujoče, kar nas - v kolikor ga nismo pripravljeni resno misliti - določi do te mere, da postanemo, celo nehote - kar je daleč najbolj ucinkovito -, utrjevalci obstojecega.
Šele sedaj, ko smo za silo razprli vprašanje trka »dela« in »kapitala«, 120 in to v pogojih managerske revolucije, ki je za nas bistvena določitev našega cčasa, lahko poskušamo razmisliti, ali je udeležba delavcev pri dobicku gospodarskih družb prava rešitev. Razmislek bo seveda temeljil na opažanjih povezanih s pojavom managerske revolucije in bo meril na to, kaj bi udeležba pomenila v teh pogojih. Omenili smo dve bistveni določitvi začetka managerske revolucije, ki obe merita na reševanje trka med delom in kapitalom: ucčinkovitost in produktivnost. Zdi se, da bi udeležba delavcev pri dobičku - če bi do tega že kdaj prišlo - lahko nastopila le kot motivacija, v smislu: pripustimo jih k delitvi dobicčka, da bodo potem bolj motivirani za opravljanje svojega dela. To pa bi bila predvsem motivacija za vecjo učinkovitost in vecjo produktivnost. Še učinkovitejše opravljanje dela paje hoja po poti, po kateri že hodimo in dodatno poglabljanje tega, kar se nam že kaže kot problem našega časa.
Eden od neposrednih rezultatov učinkovitejšega opravljanja dela je zmanjševanje števila potrebnih delavcev - njihova rastocča odvecčnost v delovnem procesu. Udeležba delavcev pri dobičku kot motivacija za učinkovitejše opravljanje dela se lahko hitro izteče v več dela in več imeti za nekatere ter nic dela in manj imeti za druge. Torejj pot tja, kjer že smo.
Ce pa je odvecčnost delavcev zgolj zacčasen pojav, v tem smislu, da bodo ti zacasno odvečni našli delo v neki drugi panogi, potem pomeni to predvsem ustvarjanje in iskanje novih panog dela. To ustvarjanje novih panog dela se konca tako, da je v delovni proces vpotegnjenih vse vec in več segmentov, ki pred tem niso bili podvrženi logiki dela.10
10. Z bolonjsko reformo postaja študij bolj podoben delu kot pa študiju (izdelovanje seminarskih nalog; obvezna prisotnost v procesu izdelovanja študentov ...), zato kot gobe po dežju rastejo razni karierni centri in vse več se govori o pripraviš tudentov
S tem postaja delovni proces totalen in družba res samo še družba dela.
Problem udeležbe delavcev pri dobičku gospodarskih družb, v kolikor ta udeležba učinkuje kot motivacija, je v tem, da lahko hitro sprosti še vec ucinkovitosti in produktivnosti, ki po eni strani spodjedata delavce same (njihova delovna mesta), po drugi strani pa širita delovni proces v vedno nove smeri in segmente. Reševanje »trkov« v današnji družbi dela, ki niso več samo (to so še najmanj) trki med delom in kapitalom, bi se morali začeti na toči spoznanja, da bomo kmalu, če morebiti že nismo, trcčili v meje sveta. Reševanje današnjih »trkov« bi se moralo gibati predvsem v smer zamejevanja vsega, kar ruši meje obstoja sveta.
Literatura	121
Akin, W. E. 1977. Technocracy and the American dream: The Technocrat Movement, 1900-1941. Berkeley, ca: University of California Press.
Arendt, H. 1996. Vita activa. Ljubljana: Krtina.
--. 1998. The Human Condition. Chicago: The University of Chicago
Press.
--. 2006. On Revolution. New York: Penguin.
Bellamy, E. 2005. Looking Backward: 2000-1887. Stilwell, ks: Digire-ads.com.
Berle, A., in G. Means. 2007. The Modern Corporation and Private Pro-perty. London: Transaction.
Burnham, J. 1945. The Managerial Revolution or What is Happening in The World Now. New York: Penguin.
--. 2010. »Managerska revolucija ali kaj se ravnokar dogaja v svetu
(izbrana poglavja).« Časopisza kritiko znanosti 38 (240): 73-82.
Calvert, M. A. 1967. The Mechanical Engineer in America 1830-1910. Balti-more, md: Johns Hopkins Unversity Press.
Chandler, A. D., Jr. 2002. The Visible Hand: The Managerial Revolution in American Business. 16. izd. London: Belknap.
Drucker, P. F. 1995. Post-capitalist Society. Oxford: Butterworth-Heinem-ann.
Heidegger, M. 1997. Bit in Čas. Ljubljana: Slovenska matica.
Kovacic, G. 2010. »Hannah Arendt o Karlu Marxu in postfordisticni socializem. Kaj je smisel ekonomije?« V Postfordizem, ur. G. Kirn, 79-103. Ljubljana: Mirovni inštitut.
Kuzmanic, T., ur. 2008. Prispevki h kritiki managerske paradigme: P. F.

na cimprejšnjo vkljucitevna trgdela- ce se le da že med študijem samim. Znanstveno raziskovanje in pedagoško poucevanje sta vse bolj le-še delo: izdelovanje raziskav, proizvodnja znanstvenih člankov...
Drucker in njegov managerski ideologem. Ljubljana: Mirovni inštitut.
--. 2010a. »Managerska revolucija in kapital-jezikanje.« Časopis za
kritiko znanosti 38 (240): 7-20.
--. 2010b. »Tostran kapitalizma - Burnhamova managerska revolucija: poskus >obrata< in odpiranje horizontov mišljenja.« Časopis za kritiko znanosti 38 (240): 83-117.
Kuzmanic, T., M. Komel in P. Turk, ur. 2010. Managerska revolucija ali tostran kapitalizma. Ljubljana: Študentska založba.
Marx, K. 1979a. »Prispevek k židovskemu vprašanju.« V Izbrana dela v petih zvezkih, Karl Marx in Friedrich Engels, 1:149-188. Ljubljana: Cankarjeva založba.
--. 1979b. »Kritika nacionalne ekonomije (Pariški rokopisi 1844).« V
Izbrana dela v petih zvezkih, Karl Marx in Friedrich Engels, 1: 245122	398. Ljubljana: Cankarjeva založba.
--. 1986. Kapital: kritika politicne ekonomije. Ljubljana: Cankarjeva
založba.
Mocnik, R. 2010. »Delovni razredi v sodobnem kapitalizmu.« V Postfordi-zem, ur. G. Kirn, 149-202. Ljubljana: Mirovni inštitut.
Nadworny, M. J. 1957. »Frederick Taylor and Frank Gilbreth: Competition in Scientific Management.« The Business History Review 31 (1): 23-34.
Segal, H. P. 1985. Technological Utopianism in Americal Culture. Chicago: University of Chicago Press.
Shenhav, Y. 2002. Manufacturing Rationality: The Engineering Founda-tions ofthe Managerial Revolution. Oxford: Oxford University Press.
Taylor, W. F. 1911. Shop Management. http://www.gutenberg.org/dirs/ etext04/shpmg10.txt
--. 1998. The Principles of Scientific Management. NewYork: Dover.
Virno, P. 2002. Grammatica della moltitudine: Per una analisi delle forme di vita contemporanee. Roma: DeriveApprodi.
--. 2003. Slovnica mnoštva: k analizi oblik sodobnega življenja.
Ljubljana: Krt.
7
Zakon o udeležbi delavčev pri dobičku - filozofsko--zgodovinska refleksija
Rok Svetlič
Predlog zakona, ki želi urediti udeležbo delavčev pri dobičku gospodarskih družb, je, gledano v grobem, predlog spremembe odnosa med delom in kapitalom. Delo in kapital sta kategoriji, ki sta v središču najbolj trdovratnega oččitka o sistemski pomanjkljivosti naše ureditve, liberalne demokračije in tržnega gospodarstva. Ta oččitek ni bil le domena kapitalizmu alternativnih gospodarskih ureditev, tj. različnih oblik sočialistične ekonomije, pač pa je dobro poznan tudi v Zahodnih družbah. Mnogi avtorji sičer verjamejo, da je liberalni demokračiji uspelo odpraviti ključne antagonizme v družbi. Frančis Fu-kuyama leta 1989, ob trenutku triumfa liberalne demokračije, zapiše (Fukuyama 1990,1280):
Marx [...] je zatrjeval, da je v liberalni družbi temeljno nasprotje, ki ga ni mogočče razrešiti v njenem kontekstu - nasprotje med kapitalom in delom; to nasprotje je vse doslej pomenilo največjo obtožbo liberalizma. A razredno vprašanje je bilo na Zahodu zagotovo uspešno rešeno. Med ostalimi je tudi Kojeve opazil, da egalitarizem sodobne Amerike predstavlja bistven dosežek brezrazredne družbe, ki si jo je zamislil Marx.
Toda po drugi strani ostaja nesporno, da je gmotno razslojevanje skupnosti povezano s patološkimi pojavi vnjej (npr. kriminal, sočialna izključčenost), ter da loččniča tega razslojevanja v neki meri sovpada z loččničo med imetniki dela in kapitala. Ce ne zaradi drugega, je v tem razlog, da vprašanja koeksistenče dela in kapitala ostajajo še vedno
živa, tudi po izumrtju alternativnih gospodarskih ureditev. Še vec, aktualna gospodarska kriza je njihov pomen znova osvežila. Za to ni naključno, da je ravno v tem casu pozornost znova usmerjena k vprašanjem, kako zmanjšati antagonizme med delom in kapitalom. Pri tem si posebno pozornost zasluži še ne izkorišcčen instrument, udeležba delavcev pri dobičku, ki ga prinaša omenjeni predlog zakona.
Nicč manj ni samoumevno, da tak predlog spodbudi široko in po-lemicčno diskusijo. Najbolj pogosti pristopi k problematiki so normativni, ki predlagano rešitev vrednotijo glede na razlicčne kriterije. Moralni diskurz odpira vprašanje, ali je omejevanje pravic, ki izvirajo iz lastninske pravice, dopustno. Ekonomski diskurz odpira vprašanje, ali je tak poseg v mehanizem gospodarske dejavnosti koristen. Ti ravni se lahko nadalje, glede na to, ali ju umestimo na utilitarni ali kategoricčni 124 diskurz, dopolnjujeta na razlicen nacin. V vsakem primeru pa je rezultat tovrstnih premislekov bodisi podpora bodisi nasprotovanje predlagani rešitvi.
Na tem mesto želimo odpreti povem drugacčen pristop, ki ga odpira filozofija zgodovine. Postavili si bomo vprašanje, ali je ideja udeležbe delavcev pri dobicku znamenje za nekaj veliko bolj usodnega, kot je zgolj normativni problem pravičnosti in koristnosti? Ali ne gre za premik v samem jedru antagonizma med delom in kapitalom, torej za reševanje problema v globini in ne le za eno od korekcij na površini? Ogovor na to vprašanje bomo iskali pri klasicčnih avtorjih, ki sta problem tovrstnega antagonizma tudi odprla, pri Heglu in Marxu. Zgodovina filozofije ju navadno predstavlja kot nasprotnika, kar Marxova kritika Hegla na prvi pogled tudi upravičuje. Vseeno je med njima, kar se tiče pogleda na problem razkola v (gospodarskem) sobivanju, vecč vzporednic. Nesporno je seveda tudi, da ostajajo nespregledljive razlike, zlasti pri pojmovanju mehanizma, ki dogodke v zgodovini poraja.
Na tem horizontu bomo iskali tocko najvecje plodovitost soocenja teh dveh avtorjev. Eno plat soocenja dobro poznamo, Marxovo kritiko Hegla. Obratna kritika zaradi cčasovnega razmaka med avtorjema ni bila možna, so jo pa izpeljali številni drugi avtorji. Na področju filozofije zgodovine je najbolj poznan projekt K. Lowitha, kije Marxovo idejo ocenil skozi Heglovo optiko. Podoben poskus bomo izpeljali v pricču-jočem sestavku. Na osnovi predlaganega zakona in na osnovi opazovanja sprememb pojma dela in lastnine, ki sta se odvile v 20. stoletju, bomo pokazali, da ostaja Marxova diagnoza patologije sobivanja skozi optiko antagonizma med delom in kapitalom še vedno veljavna. Toda nacčin pomirjanja in reševanja teh antagonizmov, ki dejansko je na delu, ostaja tisti mehanizem, ki ga Hegel predstavi v svoji filozofiji
zgodovine. Ne revolucija, unicčenje starega in zunanja vpeljava novega, pač pa »zvijačno« notranje predrugačenje tržnega gospodarstva lahko zagotovi uresničitev Marxove vizije.
Heglov in Marxov opis protislovnosti proizvodnje
Prvo, na kar pri projektu soočenja teh dveh avtorjev pomislimo, so težave sprico tako različnih filozofskih izhodišc, kot sta materializem in idealizem. Tukaj ni prostora za izcčrpno tematizacijo tega vprašanja. Pripomnimo naj le, da je k predstavi o nepremostljivosti razkola veliki prispeval Marx sam s pretiranimi prispodobami v zvezi z kritiko idealistične filozofije. V duhu očitka o narobe postavljeni glavi in nogah nekje pripomni, da je idealisticčno filozofsko izhodišcče nekaj takega, kot če bi človeka sodili po tem, kaj sam misli o sebi. Marx (1969a, 25):
Cisto v nasprotju z nemško filozofijo, ki sestopa z nebes na zemljo, se tu vzpenjajmo z zemlje na nebo. To se pravi, ne izhajamo iz tega, kar ljudje pravijo, si umišljajo, si predstavljajo, tudi ne od rečenega, mišljenega, umišljenega, predstavljenega cčloveka, da bi od tod prišli k ljudem iz mesa in kosti; izhajamo iz dejansko dejavnih ljudi in iz njihovega dejanskega življenjskega procesa prikazujemo tudi razvoj ideoloških refleksov in odmevov tega življenjskega procesa.
Toda ideje v idealizmu niso »umisleki ljudi«, podobno kot materializem ni pristop, ki bi le opisoval materialna dejstva. Oba avtorja sta hotela razložiti prav »dejansko življenje«, pri čemer sta oba sta opisovala pojave, ki jih ni mogocče zaznati z neposrednim zrenjem materialnega. Materialisticčnost Marxove filozofije je le v tem, da v središcče gibanja zgodovine postavi »materialno« proizvodnjo in ne »idealnega« razvoja v umnosti same. Ker pa je v premenah proizvajalnih načinov veliko manj materialnega, kot v snovnosti strojev samih in ker je v premenah uma, ki se izrazijo v npr. francoski revoluciji, veliko vec realnega, kot je v mišljenju kot umisleku, je med avtorjema znatno manjša razlika, kot se na prvi pogled zdi.
Drug zadržek glede zamisli, da bi s Heglovo optiko opazovali uresničitev Marxove ideje, je vprašanje domnevne zaključenosti Heglovega sistema (»absolutna vednost« in »konec zgodovine«). Tako razumevanje je doživelo najvec kritik ravno na področju filozofije zgodovine. Prof. Samir Arnautovic iz Sarajeva je predlani na simpoziju, ki smo ga priredili na naši fakulteti, govoril prav o vulgarnem branju Heglove filozofinje zgodovine. Proti peremptornosti teze o koncu zgodovine govori vrsta zelo relevantnih mest iz Predavanj o filozofiji zgodovine. Omenimo naj Heglov opis pomanjkljivosti (tedanjega franco-
125
126
skega) liberalizma, ki ga sklene z ekspličitno odprtostjo zgodovinskega pročesa (Hegel 1967, 328):
Kar se poslednjega tičče, ostaja še vedno glavna enostranost v tem, da naj bi bila splošna volja tudi empirično splošna, se pravi, da naj vladajo posamezniki kot taki ali pa naj se udeležujejo vladanja. Ker je nezadovoljen, da veljajo razumne praviče, svoboda osebja in imetja, da obstaja državna organizačija in v njej življenjski krog državljanov, ki naj sami izvajajo državne zadeve, da imajo razumni vpliv v ljudstvu in da vlada pri tem zaupanje, postavlja liberalizem vsemu temu nasproti prinčip atomov, posameznih volj - vse naj se dogaja z njihovo izrečno močjo ali izrečno privolitvijo. S to formalno svobodo, s to abstrakčijo ne puste, da bi se dvignila kaka trdna organizačija. Podrobnim ukrepom vlade takoj nasprotuje svoboda, saj so volja posameznikov, torej samovolja. Volja mnogih vrže ministrstvo in tako nastopi dosedanja opozičija, ta pa ima, kolikor je na vladi, mnoge takoj proti sebi. Tako se gibanje in nemir nadaljujeta. Ta vozel, ta kolizija, ta problem je tisti, na katerem stoji zgodovina in ki ga mora v prihodnje rešiti.
Za nas, Slovenče je zanimivo tudi mesto, ko spregovori o (nezgodovinskosti slovanskih narodov, kjer je zopet jasno naznačeno, da zgodovine ni koneč. Beremo, da so Slovani sičer del boja krščanske Evropa proti nekrščanski Aziji, da so Poljaki čelo Dunaj rešili pred Turki, »toda vsa ta masa vseeno ostaja zunaj naše obravnave, ker doslej ni nastopila kot samostojni moment v nizu podob duha v svetu. Ali se bo to v bodoče zgodilo, nas ne zadeva; kajti v zgodovini imamo opraviti z zgodovino.« (Hegel 2007, 422)
Tudi izven filozofije zgodovine je mogoče najti zanimivo mesto, zlasti s stališčča obravnavane problematike, ki govori zoper tezo o absolutni spravi vseh nasprotij tudi na pojmovni ravni. Hegel v tretjem delu Pravne filozofije obravnava občansko družbo (die burgerliche Ge-sellschaft), kateri pripiše nalogo zadovoljevanja potreb. Pri tem izpostavi mehanizem samodestruktivnosti produkčije, kije položen v njen ustroj kot tak. Gre za neizogibno neenakomerno razdeljevanje bogastva (Hegel 1970, § 244):
Padeč velikega števila ljudi pod mero gotovega obstoja, (mero, ki se sama regulira kot tista, ki je za nekega ččlana družbe nujna - s čimer je povezana izguba občutka praviče, pravičnosti in ččasti, ki izhaja iz tega, da preko svoje dejavnost in dela obstajaš) prinaša nastajanje sodrge; kar znova potegne
s seboj še lažje nesorazmerno koncentriranje bogastva v rokah majhnega števila ljudi.
Za nas je kljucno, da gre za pojmovno vrzel (vzrok naj bi bil presežek proizvodnje) in ne za (še) ne dovršeno umnost v zgodovini kot taki. Torej za njegovo inherentno neodpravljivost. R. P. Horstmann opiše presenetljivo opustitev poskusa, da bi bila zadrega, vsaj idelaiter, rešljiva, s temi besedami: »To dilemo, ki v končni fazi obcansko družbo razdira, Hegel zacuda ne reši, pac pa le konstatira.« (Horstmann 2005, 210)
Rešitev v smislu današnjih socialnih transferjev Hegel omenja le v okviru pripadnosti stanu, ki prevzame skrb družine za svoje člane, ki jim v zadovoljevanju potreb spodelti (§ 238). Toda sistemske rešitve za problem ni, saj je za Hegla živeti od pomocči drugih v nasprotju z občutkom »človeka o njegovi samostojnosti in časti« (Hegel 1970, § 245). Druga možnost, povecanje proizvodnje, danes bi rekli, ustvarjanje novih delovnih mest, pa je zgolj intenziviranje protislovnega procesa in vodi v še vecji razkol. Hegel sklene analizo ustroja proizvodnje z velikimi besedam (Hegel 1970, § 244):
Tukaj se pokaže, da pri vsej preobilici bogastva, občanska družba ni dovolj bogata (tj. ne poseduje dovolj njej lastnega premoženja), da bi uravnavala preobilje revšcčine in nastajanje sodrge.
127
Teza
V nadaljevanju želimo pokazati, da Marxova filozofija ni s Heglovo v izkljucujocem odnosu. Nasprotno, Marxu je uspelo z ekonomskim aparatom mnogo bolje razložiti antagonizem zadovoljevanja potreb, ki ga Hegel v 244. paragrafu Pravne filozofije le zasluti. S tem je šel nedvomno preko Hegla. Toda vizija nacina odprave antagonizmov ostaja naivna in ne kaže tiste senzibilnosti za stranpoti francoske revolucije, kot se ji je dobro zavedal že Hegel. Gre za dedišcčino razsvetljenske domišljavosti uma, ki izhaja iz kartezijanske izkušnje nujnosti bivanja misleče substance. Idejo, da je mišljenje stvariteljsko je le desetletje po Meditacijah (1641) Hobbes v Leviathanu razširil na pravo in državo (1651). Torej, z ontologije na politično filozofijo. S francosko revolucijo pa se prvič v politicno prakso prelije ideja, daje mogoče ne le ustvariti državo, pac pa tudi izbojevati prihodnost. Pravico do izbojevanja Prihodnosti (kot civilnega evangelija) prvic zapiše prav Marx, v 11. tezi o Feuerbachu: »Filozofi so svet zgolj različno razlagali; gre pa za to, da ga spremenimo.« (Marx 2010)
Naivnost ideje, da je vase obrnjeno mišljenje edini kraj in referenca
resnicnega, Hegel opisuje na številnih mestih. V Pravni filozofiji opiše dve inacčici te stranpoti. V blažji obliki se pojavi kot moralna zahteva, ki se zapiše nereflektiranemu uničevanju preddanega sveta: »Ta su-bjektiviteta, kot abstraktno samodolocanje in cista gotovost zgolj nje same, v sebi izniči vse določenosti prava, dolžnosti in obstoja; to stori kot razsojajoča moč, ki za neko vsebino le iz sebe doloci, kaj je dobro ...« (Hegel 1970, § 138). V najbolj vulgarni obliki pa se kaže kot unicčevalni revolucionarni bes, kot »politicčni in religiozni fanatizem, ki unici vsak obstojeci socialni red, odstrani vse posameznike, za katere se zdi, da želijo neki red, in zatre vsako organizacijo, ki bi se znova utegnila vzpostaviti. Ta negativna volja ima obcutek svojega obstoja le v tem, da nekaj unicči; dejansko meni, da stremi k nekemu pozitivnemu redu, npr. k stanju obce enakosti ali občega religioznega življe-128 nja, toda dejansko ne stremi k njegovi pozitivni dejanskosti, saj le-ta takoj vpelje neki red, neko locevanje institucij in posameznikov; toda prav to je tisto, iz česar uničevanja izhaja samozavedanje negativne svobode. Zato je lahko tisto, za kar meni da hocče, na sebi le abstraktna predstava; in uresničevanje tega je lahko vrtinec unicevanja« (Hegel 1970, § 5).
Filozofsko izhodišcče, ki ne upošteva preddanosti sveta, je neizogibno pomanjkljivo. V 20. stoletju je to spoznanje najlepše artikuliral M. Heidegger. Bistvo človeka vidi v tem, da »je čakajoči«, da »caka bistvo biti s tem, da ga misleč; varuje« (Heidegger 1967,370). Pri tem uporabi znamenito sintagmo »pastir biti«: »Samo kolikor je cčlovek pastir biti, čaka na resnico biti, lahko pričaka prihod usode biti, ne da bi zapadel v golo radovednost.« (Heidegger 1967,370) Prihoda le-te pa se ne da izsiliti, saj je, »mišljenje kot mišljenje vezano na prihod biti, na bit kot prihod« (Heidegger 1967, 370). Nekaj novega lahko človek izpelje šele, ko je ta novost v resonanci z novim predrazumetjem bivajočega. Ta pa ni v rokah cloveka. Ce to spregledamo, naredimo napako številnih revolucionarnih praks, »velikih skokov naprej«, ki neizogibno spo-dletijo.
Druga posledica naivnega zaupanja v samoreferencialnost in sta-vriteljskost mišljenja paje, da zaradi osredotocenosti na upravljanje sveta, ne opazimo procesa sprememb, ki se dogaja spontano, brez velikih zgodovinskih dejanj. Namen pričujočega prispevka je opozoriti ravno na te, tihe spremembe ustroja kapitalisticčnega gospodarstva, ki so posledica sprememb njegovih treh glavnih elementov: lastnina (oz. kapital), delo in dobiček (oz. presežna vrednost). Poskusili bomo upraviciti naslednjo tezo: proizvajalni odnosi se gibljejo v smer, ki jo je predvidel Marx sam, v smer odprave antagonizmov. Toda mehanizem
ni Marxov, pač pa tisti, ki gaje opisal Hegel. Ne revolučionarna oblast, morda bo nekoč sam kapitalizem v svojem jedru proizvedel ureditev, ki jo izrisuje komunistična vizija. Ni naključno, da nekateri kot primer sočialističčne ureditve, ki je sposobna gospodarsko preživeti, omenjajo skandinavski gospodarski model.
S stališča teh pročesov je posebej zanimiv prav predlog zakona o udeležbi delavčev pri dobičku, saj zaključuje smiselno vrsto premen, ki so se začčele pri pojmu dela in lastnine. Z drugimi besedami, udeležba delavčev pri dobičku je manjkajoči člen za potrditev naše teze, da se Marxova vizija odprave kapitalizma dogaja ravno sredi kapitalizma samega. Naj na tem mestu še enkrat izpostavimo register tega prispevka. Ne gre nam za vrednotenje predloga zakona, za prebijanje skozi številne pro et contra argumente. Ne zagovarjamo zakona niti mu ne nasprotujemo. Naš pristop je filozofsko-zgodovinski, ki ima de- 129 skriptivno nalogo. Ce je nek pojav zgodovinsko upravičen, se lahko potrdi le za nazaj. Skozi okoliščino, daje zmožen za preživetje.
Lastnina
Tradičionalno je bila lastnina razumljena kot absolutna oblast človeka nad stvarjo. Najlepše jo opisuje skrajna meja te oblasti, praviča do uporabe, ki vključuje njeno izrabo, uničenje: dominium est ius utendi et abutendi. Tako razumevanje lastnine se razvije v rimskem pravu in je znova vneseno v velike kodifikačije čivilnega prava, ki jih prinese razsvetljenstvo. Tudi v Napoleonov Code civil iz leta 1804, s čigar poj-movanem lastnine se sreča Marx. Dejansko se ta pojem lastnine razvije že prej, v Deklaračiji o pravičah človeka in državljana iz leta 1789, ki jo povzema frančoska Ustava iz leta 1793. Marxova kritika (Marx 1969b, 173):
Praktična uporaba človekove praviče svobode je človekova praviča privatne lastnine. V čem je človekova praviča privatne lastnine. 16. člen (Ustava iz leta 1793): »Praviča do lastnine je praviča, ki pripada vsakemu državljanu, da po svoji volji uživa in razpolaga s svojim premoženjem, s svojimi dohodki, s sadovi svojega dela in svoje prizadevnosti.« Clovekova praviča privatne lastnine je torej praviča, da samostojno (a son gre), ne glede na druge ljudi, neodvisno od družbe uživa svoje premoženje in razpolaga z njim, praviča sebičnosti. Tista individualna svoboda tvori hkrati z opisom uporabo lete osnovo občanske družbe. Vsakemu človeku dopušča, da v drugem človeku ne najde udejanjenja, ampak oviro svoje svobode.
Danes lastnine kot absolutne oblasti nad stvarjo ne poznamo vecč. Vrsta procesov v 20. stoletju je pripeljala do opredelitve lastnine, kot je opisana v 67. čl. Ustave Republike Slovenije: »Zakon doloca način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.« Tako pojmovanje lastnine se zrcali na neštetih mestih pravnega reda, zlasti v zakonodaji, ki regulira lastnino gospodarskih družb. Gre za določbe o dopustni vrste konkurence, o pravilih združevanja in povezovanja gospodarskih družb itd. Prof. B. Sajovic, profesor civilnega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, je nekje zapisal, ali je ob vseh teh omejitvah sploh še mogocče govoriti o lastnini kot lastnini. Tako vprašanje spregleduje dinamiko samega pojma lastnine, ki se ni izneveril svojemu bistvu, ki je v pripoznanju svobode človeka, pac pa jo je bolj natančno opredelil.
130 Kljucni izvor spremembe je v tem, daje pojem lastnine zapustil radikalno individualistično podobo človeka, iz katere je nekoč izrašcal. To izhaja iz spoznanja, da lastnik stvari, ko jo poseduje in uporablja, ne le biva, temvec vselej tudi so-biva. Odprava radikalne individualnosti se sicer ne zgodi v podobi Marxove vizije absolutnega zlitja dveh ravni cloveka, ki ju opiše s citoyenom in bourgeoisom, pač pa z uveljavitvijo sicer klasicčne liberalne premise, da cčlovek sobiva v tisti meri, v kateri imajo dejanja enega cčloveka vpliv na drugega. Nemara se zdi, da lastnina v njenem tradicionalnem pomenu ohranjena pri najdrobnejših stvareh za vsakdanjo rabo, denimo pri pisalu. Toda celo v tem primeru, ko priženemo lastninsko pravico do njenega roba, do pravice izrabe ali uničenja, se neomejenost oblasti konca: ce ne drugega, je uniceno pisalo potrebno odvrea v ustrezen zabojnik za loceno zbiranje odpravkov.
Delo
Delo je bilo v 19. stoletju obravnavano kot stvar, s katero se je trgovalo. Zapadlo je pod domeno civilnega prava, ki ga je obravnavalo enako kot druge elemente proizvodnje, denimo surovine. Danes takega pojma dela ne poznamo vec. Delovno pravo je postala disciplina pravne znanosti sui generis s povem svojerodnimi nacčeli. Da ima pojem dela iz 19. stoletja kaj malo skupnega z pojmov dela v 20. stoletju, jasno priča okoliščina, da je pomaknjen na polje državotvornih elementov. Kolektivne pogodbe so dobile značaj ti. delavske ustave in so več, kot le siceršnje pogodbe, dogovori dveh strani. Pripada jim konstitutivni značaj, kot ga opisuje koncept družbene pogodbe v tradiciji kontraktualizma. Z njimi ne dolocimo le, koliko je delo vredno, pac pa se ovemo tudi, kaj delo je: konstitutivna sestavina obstoja neke skupnosti.
O premeni pojma dela prica tudi proces individualizacije dela. Za razvita gospodarstva z visoko dodano vrednostjo je znacčilno, da v njem delo vse manj nastopa kot generični pojem, kot zamenljiva komponenta proizvodnje, saj je proizvodnja vse bolj odvisna od prispevka dolocčene osebe s specificčnimi znanji. Z drugimi besedami, delo je v vse večji meri razumljeno v neodpravljivi povezavi s konkretno osebo, ki ga opravlja. Zamenjava osebe v delovnem procesu neizogibno pov-zrocči njegovo motnjo. Nekateri govorijo o ti. delovnem kapitalu. Taka vrsta dela ni več zunanji element, ki anonimno vstopa v mehanizem proizvodnje, pač pa notranja sestavina le-te, ki je ucinkovita le, kolikor delavec dejavnost prepozna kot svojo. Na ta nacčin je delo v njem pripoznano kot konstitutivna in kapitalu enakovredna sestavina. Žal je tako pojmovanje dela prisotno v redkih panogah.
131
Dobiček
Presežna vrednost dela ali dobiček je srčika antagonizma med delom in kapitalom. V tradicionalni podobi kapitalisticnega gospodarstva, ta pripade latniku proizvodnih sredstev. V zvezi s tem se do danes, razen na ravni davčne politike, ni zgodilo veliko. Zakon, ki bi na novo opredelil sam pojem presežne vrednosti, bi predstavljal manjkajoci clen v nizu sprememb kapitalisticnega načina proizvodnje, ki se je začel s spremembo pojma dela in lastnine. Posebej velja poudariti, v cčem bi se taka rešitev bistveno razlikovala od prejšnjih. Dobički gospodarskih družb so že dolgo časa predmet zakonskih posegov, v obliki razlicno močnih obdavčenj in/ali progresivnih stopenj. Toda na ta nacin se an-tagonizem med delom in kapitalom le blaži. Gre za zunanje ukrepe, ki zmanjšujejo socialno razdiralnost presežne vrednosti.
Obdavčenje dobička ne pomeni notranje premene pojma presežne vrednosti, take, kot sta jo doživela lastnina in delo. Predlog omenjenega zakona, nasprotno, ni le dodatna protiutež, pacč pa popolnoma nov pogled na dobiček kot tak. Presežna vrednost je tako apriori »last« tudi tistih, ki so v procesu proizvodnje sodelovali z delom. Dobicka se ne »vzame« lastniku gospodarske družbe in se ga »da« delavcu, pač pa dobicek kot tak je nekaj, kar je že v naprej od vseh sodelujočih. To je popolnoma nekaj drugega, kot obdavčenje dobička, ki potom socialnih transferjev sicer (lahko) pride nazaj do sodelujočih pri njegovem nastajanju.
Z novim konceptom dobička bi delavcu omogočil, da bi vzel proizvodnji proces za svojega, s čimer bi se prepoznal v svetu, ki ga obdaja. To je edina pot, ki jo Hegel prepozna kot pot osvobajanja. Ne z ma-nihejskim uničenjem starega svata, »zemeljske države« (A. Auguštin), ki jo bo nadomestila »božja država«, nasprotno, z notranjim proce-
som, ki bo omogočil, da v nekem trenutku v svetu srecamo sebe. Ta korak Hegel opiše kot »napolnitev objektivnega z subjektiviteto« (Hegel 1970, § 144). Ob tradicionalnem pojmu lastnine, dela in dobicka, je bilo to nemogoče. Ce bi tak zakon zaživel, bi bil zadnji kamen v mozaiku procesa odpravljanja antagonizma, ki ga je Hegel zaznal v § 244 in Marx pojasnil z ekonomskim aparatom.
PredrugaCenje pojma dobiCka in njegova zgodovinska pravica
Najpogostejši pomislek ekonomistov je, da bi tak zakon zmanjšal učinkovitost gospodarstva. Do upravicenosti tega pomisleka, ki izhaja iz ekonomske znanosti, se ne moremo opredeliti, še več, v celoti ga izpušcčamo iz interesa te razprave. Pogled filozofije zgodovine je vselej pogled nazaj. Hegel (1970, § 340) »svetovno zgodovino« primerja z 132 »svetovnim sodiščem«. Značilnost tega sodišča je, da pozna le eno vrsto kazni: smrtno. Nikoli ne izrecče pogojne obsodbe, da je neka ideja dobra sijajna, vendar za aktualne razmere (še) neprimerna. Zato iz njegove razpravne dvorane prihajajo le živi ali mrtvi. Kdor pride živ, ta ima zgodovinsko pravico za obstoj. Le tista sprememba kapitalisticč-nega načina proizvodnje, ki preživi, je notranje upravicena. Nobeno moraliziranje o izkorišcčanju in zunanja kritika ne pomenita za zgodovino nicč.
Opisane spremembe pojmov lastnine in dela so se odvile, ne (le) zato ker so pravične, pač pa ker so omogočile bolj učinkovito delovanje gospodarstva. Dežele, kjer je opisani proces prišel najdlje, skandinavske, so izjemno uspešna gospodarstva. Z drugimi besedami, to niso ureditve, ki bi od zunaj in v imenu pravičnosti zadušile gospodarstvo do ravni životarjenja. Iz istih razlogov vpeljava koncepta vulgarnega kapitalizma iz 19. stoletja, s tradicionalnim pojmom lastnine in obravnavo dela kot surovine, danes ne bi povečala proizvodnje, pac pa bi pomenila gospodarski polom. Za nas še bolj poučna primerjava: če bi današnji, »napredni«, pojem lastnine in dela skušali uveljaviti v 19. stoletju, ne bi povzročili stoletnega preskoka v zavesti naprej, pac pa bi prav tako povzrocili gospodarsko unicenje.
Casa se ne da posiliti. Predlagani zakon je le znamenje, optimistična slutnja in nič vec. Ce bi bil problem le v uveljavitvi »napredne« zakonodaje, potem bi jo lahko sprejeli že zdavnaj. Toda človek je, povedano s Heideggrom, vezan na nagovor biti. Lahko z revolucionarnimi ukrepi manipuliramo z bivajočim. Toda nad nacinom, na katerega razumemo svet, nimamo oblasti. Ce so rešitve v nasprotju z njim, odmrejo. Predlagani zakon ni upravičen (le) zato, ker naj bi bil bolj pravičen. Zgodovinsko pravo pravico bo imel le v primeru, če bo delovanje gospodarstva izboljšal.
Literatura
Fukuyama, F. 1990. »Koneč zgodovine?« Nova revija, št. 101-102:1275-1289.
Hegel, G. W. F. 1970. Grundlinien der Philosophie des Rechts oder Natur-recht und Staatswissenschaft im Grundrisse. Frankfurt am Main: Su-hrkamp.
--. 1967. Filozofija zgodovine: izbrana poglavja. Ljubljana: Cankarjeva založba.
--. 2007. Vorlesungen iiber die Philosophie der Geschichte. Frankfurt

am Main: Suhrkamp.
Heidegger, M. 1967. Izbrane razprave. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Horstmann, R. P. 2005. »Theorien der burgerličhen Gesellsčhaft.« V Grundlinien der Philosophie des Rechts, ur. Siep Ludwig, 193-216. Berlin: Akademie Verlag.
Marx, K. 1969a. »Nemška ideologija.« V Izbrana dela v petih zvezkih, Karl
Marx in Friedričh Engels, 2: 5-352. Ljubljana: Cankarjeva založba.	133
--. 1969b. »Prispevek k židovskemu vprašanju.« V Izbrana dela v petih zvezkih, Karl Marxin Friedričh Engels, 1:149-188. Ljubljana: Cankarjeva založba.
--. 2010. »Thesen uber Feuerbačh.« http://www.mlwerke.de/me/
me03/me03_533.htm
Povzetki
Razmerje med delom in kapitalom - moC in nemoč za temeljne družbene spremembe Rado Bohinc
Razmerje med delom in kapitalom je v obdobju krize liberalnega kapitalizma ponovno aktualno filozofsko vprašanje. V preživitveni stiski vse širših slojev ljudi se utemeljeno postavlja pod vprašanje tudi splošno sprejet vrednostni sistem. Temeljno vprašanje je, zakaj donos od skupnega ekonomskega vložka kapitala in dela pripada le kapitalu, ne pa tudi delu. Pragmaticčno povedano, zakaj je samo po sebi umevno, oz. sodi med vrednote sodobne družbe pravilo, da se presežek iz gospodarjenja (dobiček) razdeli po načelu in v razmerju vloženega kapitala in se kot temelj delitve dobicka ne upošteva tudi vložena vrednost dela.
Ključne besede: delavska participacija, udeležba delavcev pri dobicku, družbena pravičnost, motivacija
Obvezna udeležba delavcev pri dobiCku in ekonomska demokracija Mato Gostiša
Glede na nesporno pozitivne poslovne in širše ekonomske ucčinke udeležbe delavcev pri dobicku danes v stroki ni vec vprašanje »udeležba pri dobičku - da ali ne«, temveč bolj ali manj le še vprašanje, ali naj bo ta udeležba prostovoljna ali zakonsko obvezna. Avtor v prispevku zagovarja uvedbo obvezne udeležbe delavcev pri dobicku, ki jo v povezavi s sistemom sodelovanja delavcev pri upravljanju in notranjega lastništva zaposlenih oziroma t. i. delavskega delnicarstva obravnava kot eno od temeljnih sestavin širšega pojma »ekonomska demokracija«. V le-tej pa prepoznava praktično edino možno pot za

136
evolutivno preseganje klasicčnega mezdnega kapitalizma in izgrajevanje ekonomsko učinkovitejše, hkrati pa socialno pravičnejše in kohe-zivnejše družbe. Svoje teze utemeljuje predvsem s sodobno ekonomsko teorijo intelektualnega (in znotraj tega t. i. cloveškega) kapitala.
Kljucne besede: ekonomska demokracija, obvezna udeležba delavcev pri dobičku, intelektualni kapital, človeški kapital, poslovna uspešnost, socialna pravicnost in kohezija
Pravni vidiki uvajanja financne participacije v Sloveniji Valentina Franca in Deborah Ferfolja
Financčna participacija kot motivacijsko orodje v svetu pridobiva vse večji pomen, cemur je sprejetjem Zakona o udeležbi delavcev pri dobičku (zuDDob) leta 2008 želel slediti tudi slovenski zakonodajalec. Trenutno dostopni podatki kažejo, da je uresničevanje finančne participacije v Sloveniji šibko, zato se cčlanek osredotocča na glavne pomanjkljivosti veljavne ureditve ter neuspešnega poizkusa spremembe zuDDob s predlogom zuDDob-1 iz leta 2010. Na podlagi sekundarnih podatkov in pravne analize so podani predlogi za spremembo zakonodaje za njeno ucinkovitejše uresničevanje.
Kljucne besede: delavska participacija, finančna participacija, udeležba delavcev pri dobičku, sindikati, svet delavcev, motivacija, davc-ne olajšave
Udeležba delavcev pri dobicku - pesek ali bencin v motor liberalnega kapitalizma? Barbara Rajgelj
Avtorica v prispevku analizira prakso in pravno ureditev finančne participacije v Sloveniji in v eu. Za uvodnim delom predstavi temeljne znacilnosti financne participacije, nato pa analizira prakso in pravne okvire na ravni eu. V poglavju, ki se nanaša na slovensko pravno ureditev in prakso ugotavlja, da Zakon o udeležbi delavcev pri dobicku (zuDDob), sprejet leta 2008, doslej' ni dal pričakovani rezultatov. Kljub številnim pobudam za sprejem ureditve, ki bi poenostavila postopek sklenitve pogodbe o udeležbi in dodatno povečala davcne ugodnosti za podjetja in delavce in s tem spodbudila podjetja in delavce k vlaganju večjih naporov v sisteme finančne participacije, do sprejema novega zakona zaenkrat ni prišlo, saj zaradi nerešene dileme o prostovoljnosti ali obveznosti udeležbe novi Zakon o udeležbi delavcev pri dobičku (zuDDob-1) ni bil sprejet. V zakljucku navaja nekaj načenih dilem, povezanih s konceptom financčne participacije.
Kljucne besede: finančna participacija, udeležba pri dobicku, delniška
shema udeležbe, denarna shema udeležbe, zuDDob, obveznost udeležbe, prostovoljnost udeležbe
O neenakosti in demokraciji kot prostoru solidarnosti Lenart Škof
V prispevku obravnavamo vprašanje neenakosti v okviru ideje demokracije. Pri tem analiziramo delo R. A. Dahla O politicni enakosti (On Political Equality, 2006) ter le-to primerjamo z Deweyjevim pragmatističnim idealom postopnega družbenega napredka. V okviru tega vprašanja postavimo tezo, da se morajo skupaj z velikimi po-liticčnimi sistemi ob upoštevanju dolocčenih pogojev demokratizirati tudi spremljajoči sistemi v družbi (nižji sistemi upravljanja, podje-tja/korporacije, univerze, druge družbene elite). Prispevek sklenemo z idejo t. i. »mocne demokracije« (Barber 2003) ter jo soočimo z ne- 137 katerimi izmed obstojecčih eksperimentalnih predlogov preseganja politicčnih in družbenih neenakosti v okviru zahodnih liberalnih de-mokraticčnih ustanov.
Kljucne besede: neenakost, demokracija, poliarhija, R. A. Dahl, močna demokracija, demokraticčni eksperimentalizem
Kako ublažiti trk med delom in kapitalom: kapitalizem in managerska revolucija Primož Turk
Osrednje vprašanje, s katerim se ukvarjamo, je: kako ublažiti trk med delom in kapitalom. Pri tem pa ne merimo na reševanje vprašanja in podajanje odgovorov, temvecč najprej in predvsem na njegovo proble-matizacijo. Ta problematizacija pokaže, da vprašanje ocčitno vsebuje samoumevno predpostavko, da smo v kapitalizmu. Tematizacija kapitalizma na razlicnih možnih ravneh razumevanja tega fenomena, odpira možnost za tematizacijo tega, kar danes je, z neke druge in drugacčne perspektive - managerske revolucije. Ta nova pozicija nam pomaga bolje razumeti vprašanje, kako ublažiti trk med delom in kapitalom.
Kljucne besede: delo, kapital, kapitalizem, managerska revolucija, management, ucčinkovitost
Zakon o udeležbi delavcev pri dobicku -filozofsko-zgodovinska refleksija Rok Svetlič
Clanek se posveča problematiki, ki jo odpira zakon o udeležbi delavcev pri dobičku. Najbolj pogosti pristopi k problematiki so norma-
tivni, ki predlagano rešitev vrednotijo glede na različčne kriterije. Moralni diskurz odpira vprašanje, ali je omejevanje pravič, ki izvirajo iz lastninske praviče, dopustno. Ekonomski diskurz odpira vprašanje, ali je tak poseg v mehanizem gospodarske dejavnosti koristen. Na tem mesto želimo odpreti povem drugačen pristop, ki ga odpira filozofija zgodovine. Postavili si bomo vprašanje, ali je ideja udeležbe delavčev pri dobičku znamenje za nekaj veliko bolj usodnega, kot je zgolj normativni problem pravičnosti in koristnosti? Ali ne gre za premik v samem jedru antagonizma med delom in kapitalom, torej za reševanje problema v globini in ne le za eno od korekčij na površini? Namen pričujočega prispevka je opozoriti ravno na tihe spremembe ustroja ka-pitalističčnega gospodarstva, ki so poslediča sprememb njegovih treh glavnih elementov: lastnina (oz. kapital), delo in dobiček (oz. prese-138 žna vrednost). Poskusili bomo upravičiti naslednjo tezo: proizvajalni odnosi se gibljejo v smer, ki jo je predvidel Marx sam, v smer odprave antagonizmov. Toda mehanizem ni Marxov, pač pa tisti, ki gaje opisal Hegel.
Kljucne besede: G. W. F. Hegel, K. Marx, kapitalizem, dobiček, filozofija zgodovine
Abstracts
Relation between Labor and Capital - Power and Powerlessness for Fundamental Social Changes Rado Bohinc
The relation between labor and capital in the period of crisis of liberal capitalism is the philosophical question of high actuality. On the basis of the existential distress of a rising number of citizens, the question about the system of principal values is justified. The basic problem is why the yield of common economical input of capital and labor be-longs only to capital. To put it pragmatically; why it is self-understood, or, why it is that the value of contemporaneous societies lies in the rule that the profit of the economic activity is shared, following the princi-ple of the capital participating in production, and why the input of labor is ignored.
Keywords: employee participation, profit sharing, social justice, moti-vation
Obligatory Participation of Workers in the Profit and the Economical Democracy Mato Gostiša
Given the undeniably positive business and the wider economic ef-fects of employee financial participation, it is unquestionable whether to share the profit or not. It is more or less just a matter of whether the participation is voluntary or compulsory. This paper advocates that the introduction of compulsory employee financial participation, to-gether with the systems of employee participation in decision making and employee ownership, it is considered as one of the fundamental components of the broader concept of »economic democracy«. The latter is recognized as practically the only possible way to overcome
140
the člassičal čapitalism and to reačh an ečonomičally more effičient and sočially more equitable and čohesive sočiety. The presented ar-guments are primarily based on the čontemporary ečonomič theory of intellečtual (and within this so-čalled human) čapital.
Keywords: ečonomič demočračy, čompulsory employee finančial partičipation, intellečtual čapital, human čapital, business performanče, sočial equity and čohesion
Legal Aspects of the Introduction of Financial Partičipation in Slovenia
Valentina Franca, Deborah Ferfolja
The finančial partičipation of employees as a motivation fačtor has been widely gaining importanče. By the adoption of the Finančial Partičipation Ačt in 2008 this trend has been rečognized also by the Slo-vene legislator. However, čurrently available data indičate that the im-plementation of finančial partičipation is weak. Thus, the artičle foču-ses on the key legal weaknesses and unsuččessful attempts to amend the Ačt in 2010. On the basis of sečondary data and legal analysis, pro-posals to amend the Ačt in order to ensure its better implementation are presented.
Keywords: employee partičipation, finančial partičipation, profit sha-ring, trade unions, work čounčils, motivation, tax relief
Profit Sharing - Sand or Gas in the Engine of Capitalism? Barbara Rajgelj
The author analyzes legal regulation and different pračtičes of finančial partičipation in Slovenia and in the eu. After the introdučtory part, she desčribes basič čončepts regarding finančial partičipation, then presents the pračtičes and legal framework on the eu level. In the part dealing with Slovenian regulation, she establishes that the Finančial Partičipation Ačt of 2008 did not meet the expečtations. In the last čouple of years, many initiatives have proposed and requested the adoption of a new regulation that would simplify the čončlusion of finančial partičipation čontračts and inčrease taxbenefits, whičh would motivate čompanies and their employees to make further efforts in developing profit sharing sčhemes. In 2010 the government prepared a proposition for a new Finančial Partičipation Ačt, whičh was unfor-tunately not adopted bečause of different views on mandatory and vo-luntary partičipation. In the čončluding part of the artičle, the author indičates some basič dilemmas regarding finančial partičipation.
Keywords: finančial partičipation, profit sharing, share-ownership
schemes, cash-based profit-sharing, Financial Participation Act, man-datory participation, voluntary participation
On Inequality and Democracy as Spaces of Solidarity Lenart Škof
The paper deals with the problem of inequality as related to the idea of democracy. Within the paper we first analyze R. A. Dahl's work On Political Equality (2006) and compare it with Dewey's pragmatist ideal of gradual social progress (i. e. his meliorism). We defend the thesis that alongside with the political systems also complementary systems, such as governance, corporations, universities etc. must change. We wind up with the idea of the so called 'strong democracy' (Barber 2003) and test it against some of the existing experimental ideas for social change within western liberal institutions.	141
Keywords: inequality, democracy, poliarchy, R. A. Dahl, strong de-mocracy, democratic experimentalism
How to Alleviate the Clash Between Labor and Capital: Capitalism and the Managerial Revolution Primož Turk
The main question with which we are dealing is: how to alleviate the clash between labor and capital? When dealing with the question, we don't aim at solving it and giving an answer to it, but first and fore-most at its problematization. This problematization shows that at the very core of the question there is an unquestioned supposition, which is, that we are in capitalism. The discussion of capitalism at different possible levels of understanding of this phenomenon opens up the possibility for discussing what today is - from another and different perspective - the perspective of the managerial revolution. This new position helps us to better understand the question: how to alleviate the clash between labor and capital?
Keywords: labor, capital, capitalism, managerial revolution, management, efficiency
A Law on the Worker's Participation in the Profit -a Philosophical-Historical Reflection Rok SvetliC
This article discusses the statute, proposed recently, which regulates worker's participation in the profit. The most common approaches to the issue are the normative ones which value the solution through different criteria. Moral discourse, for example, opens the question of
whather the limitation of owner's rights is justifiable. Economical di-scourse, however, opens the question of whather proposed interven-tion in the economical mechanism is advantageous. In this article, an entirely different approach is used, suggested by the philosophy of hi-story. The question will be postponed, of whether the idea of the wor-ker's participation in the profit is the sign of something much more fateful than mere normative problems about justness and advantage-ousness. The aim of the present contribution is to draw attention to the silent changes that have occurred within capitalistic economies, caused by changes to its fundamental elements: property, work and the profit. An attempt will be made to prove the following thesis: the alteration of economic relations is leading in the direction, anticipa-ted by Marxhimself, toward the abolishment of antagonisms. The me-142 chanism to achieve this, however, is not that of Marx, but the one de-scribed by Hegel.
Keywords: G. W. F. Hegel, K. Marx, capitalism, profit, philosophy of hi-story
Založba Univerze na Primorskem