Po 36 letih — prisilno v pokoj Na sejo višjega solskega sveta, ki se vrši te dni, je bila naknadno postavljena na dnevni red zadeva upokojitve nad 36 službenih let starih učiteljev in nad 32 službenih let starih profesorjev. To je vprašanje, ki bo zelo močno zarezalo v naš stan, še bolj pa v narod in državo. Zato je nujno potrebno, da ob tako važnih ukrepih izpregovorimo in zaslišimo tudi javno mnenje, ki nam bo morda le navedlo razloge, preko katerih ni mogoče iti, če se ima le še količkaj solidne vesti in odgovornostnega čuta. Izpregovorili bi o tem vprašanju že prej, toda ker prvotao ta zadeva ni bila na dnevnem redu seje, smo bili mnenja, da so merodajni vladni faktorji sami uvideli potrebo odložitve tega vprašanja in so se izognili prenagljenju. Ne malo je bilo naše začudenje, ko se je to zgodilo z dostavkom nove točke k dnevnemu redu — v zadnjem trenotku. Zakaj v vunjem trenotku!? Prisilna upokojitev! Prisilna upokojitev znači za nas pod sedanjimi življenjskimi razmerami nasilno in nemoralno dejanje, ki ga izvrše odločujoči državni funkcijonarji nad vzgojiteljem naroda, ki je zvesto in požrtvovalno služil in žr.voval svoje življenje edinole narodu. Niti .osebne ambicije mlajšega učiteljstva, niti državna potreba »iz zadrege« nista upravičeni napraviti tako nasilje nad nikomur, ki je še sposoben za službo, da bi ga proti njegovi volji upokojili. To je tudi zelo neekonomično postopanje z delavnimi energijami naroda! Zato smo trdno uverjeni, da za tak predlog ne bodo glasovali naši zastopniki, ker si ne bodo upali prevzeti odgovornosti za posledice, in enako pričakujemo, da ne sogiašajo s tem možje v vladi, ki so z našo borbo dosegli svoja mesta in zato uživajo naše zaupanje. Presojajmo to vprašanje globlje! Vprašajmo se, kje bomo dobili toliko nadomestila specijalno za moške učne osebe? (Preštejte prej, koliko jih pride v poštev — ne bo jih najbrže mnogo pod 200 moških samo.) Nadalje nastaja vprašanje, koliko bi prihranila država s tem financijelno in koliko z ozirom na izrabo delovnih energij naroda? Potem se vprašajmo, koliko bo to v korist šoli in pouku?Yprašajmo tudi narod, ali bo zadovo- l.en z velikopotezno odstranitlvijo svojth vzgojevalcev, ki bo precej potresla tudi drugo življenje? Poglejmo tudi nekoliko socialno stran, in vprašanjmo se, kam bodo šli pri sedanjih stanovanjskih razmerah vsi pregnanci stanovat? Sama negativna vprašanja, ki bodo k današnjim nezadovoljstlvom pripeljala nov broj nezadovoljstev; ki bode iz mirnih in najzvestejših pozitivnih delavcev napravila tropo negativnih in razdirajočih zabavljačev! Stari bodo odšli iz »boljših« mest, mladi jih bodo zasedli, »slabejša« mesta bodo pa ostala nezasedena in brez kompetentov, ali pa z drugovrstno delovno močjo. Država ne bo financijelno nič manj obremenjena, ker ostane plača in draginjska doklada ista, vrže pa s tem na cesto v žrelo brezdelnosti znatno silo še dobre delovne moči in trati tako energijo naroda. Še več šol bo brez moških učnih oseb. S penzijonistom odide tudi občinski tajnik, posojilničar itd. Nadomestila v večini slučajev ne bo! Vse to bo pretreslo zadovoljstvo naroda. Šola in pouk preide v mnogih slučajih v roke manj izkušenih ljudi. Največ spora bo pa prineslo stanovanjsko vprašanje. Ne vemo, če si je vlada izbrala ravno najboljši čas za svoj korak. Če hoče pomagati razdiračem — potem ja! Če imate dovolj tehtne argumente, da ovržete gorenje in če prevzamete tudi odgovornost na svojo vest — potem naprej. Mi odpiramo zastor kritike: Javno delo naj se javno sodi! Čujte mogotci i nas — proletarijat.