LETOPIS
MATI61 SL0T1EBK
ZA LETO 1882. in 1883.
ZALOŽILA ! N NA SVETLO DALA MATICA SLOVENSKA.
V LJUBLJANI,
^M/a
OV
Predgovor.
etošnji Letopis Matice Slovenske se razlikuje od Matičinih Letopisov dragih tečajev osobito v tem, da čestiti gospodje matičnjaki v njem ne čitajo niti prevodov, niti leposlovnih spisov, ampak da jim podaje samo izvirne znanstvene razprave; kajti podpisani urednik je bil te misli, da knjiga, kakeršna je Letopis Matice Slovenske, prvega književnega zavoda našega, kaži in pričaj omikanemu svetu, koliko morejo pisatelji slovenski svojega, izvirnega ustvariti v raznovrstnih strokah človeškega znanja.
A vrhu tega je pri uredovanji pazil posebno na to, da je v knjigo uvrstil kolikor moči take razprave, ki so v ozki dotiki in tesni zvezi z narodom našim; saj nam lepa naša domovina in vrli narod, ki stanuje po njej, v svojih prirodinih krasotah in tajnostih, v svoji književni in politični zgodovini, v svojem jeziku in v vseh svojstvih svojih sama ponujata toliko neobdelanega gradiva, da vsak pisatelj in učenjak slovenski lehko najde doma mnogo ozbiljnega, tudi lepega in hvaležnega dela po svoji volji in svojem ukusu.
Tako uredovan Letopis bi nam z jedne strani nadomestoval slovenski znanstveni časopis, katerega si že mnogo let želi razumništvo slovensko, dasi zaradi malega števila našega takemu podjetju nimamo dovoljnih niti materijalnih, niti duševnih močij; a z druge strani bi pospeševal idealne težnje naše po splošnem napredku in vsestranskem razvoji književnosti slovenske ter ž njo vnemal in hranil sveti plamen domovinske ljubezni in narodne zavednosti naše, katerih nobena stvar ne vzbuja in ne vzdržuje tako, kakor proučevanje domačega jezika, domače zgodovine in občno spoznavanje samega sebe.
Prevode in leposlovne spise, kateri imajo v vsaki literaturi svojo stalno vrednost in imenitno nalogo, pa misli Matica Slovenska odslej izdavati v posebni zabavni knjižnici, katero je letos pričela s Turgenevljimi Lovčevimi zapiski.
V	formalnem ozira je želel podpisani doseči doslednost v pisavi; da je ni dosegel, uzrok je največ to, ker so nekateri čestiti gospodje pisatelji sami opravljali tiskovno korekturo ter pisali razne oblike po svojem osobnem ukusu.
Vse čestite gg. pisatelje, ki so ta Letopis in sploh Matico Slovensko letos podpirali s svojimi spisi, prosim, da bi jej tudi v prihodnje ostali verni sotrudniki, katerim naj bi se vsako leto pridružilo vedno večje in širše kolo novih, delavnih pisateljskih močij; a svojima sourednikoma g. prof. And. Senekoviču m g. prof. M. Pleteršniku, kakor tudi g. prof. S. Rutarju, ki so pregledali nekoliko tej knjigi namenjenih rokopisov, izrekam na njih trudu presrčno zahvalo.
V	Ljubljani, na svetega Martina dan 1883.
VSEBINA.
Na strani
1.	Fr. Leveč: Predgovor..........................I.
2.	Anton Trstenjak: Fr. Ks. vitez Miklošič (s podobo) . .	2—54.
3.	BI. Val.javec: Droben spisek Trubarjev..............55—63.
4.	Janko Babnik: Sledovi slovenskega prava............64—95.
5.	Fr. AViesthaler: Prvi pastirski list slovenski..........96—122.
6.	Andrej Senekovič: Vpliv gozdov na podnebje..........123—135.
7.	Evgen Lah: Kranjske Planine....................136—162.
8.	Andrej Fekonja: 0 začetkih kristjanstva na Slovenski
zemlji, I. del............................163—194.
9.	Fran Erjavec: Iz potne torbe....................195—351.
10.	Dr. Fr. Kos: Odlomek iz slovenske zgodovine devetega
stoletja................................352—370.
11.	Jakob Žnidaršie: Pregovori in reki................371—373.
12.	Ivan Vrliovec: Zgodovinski pregled kranjskega trgovstva
in obrta do francoske okupacije..............374—408.
13.	Dr. Fr. Kos: Nekateri ljubljanski, kranjski in kamniški
meščanje pod Friderikom Tirolskim . . . '. . .	408—416.
14.	Ivan Tomšič: Bibliografija Slovenska........415—431.
15.	Fr. Ore.šec: Letopis Matice Slovenske:
I. Poročilo o delovanji Matice Slovenske ....	432—477.
Računski sklep in Proračun............478—481.
n. Odbor Matice Slovenske................482—483.
III.	Imenik udov Matice Slovenske............484—520.
IV.	Knjižnica Matice Slovenske..............521—523.
Franc Ks. vitez Miklošič.
(S podobo.)
Spisal Anton Trstenjak.
niso dospeli mnogi narodi evropski. Osnoval je slavistiki znanstveno podstavo ter nam podal najlepšo in najobsežnejšo znanstveno ocl-gojo: Miklošič ima po vsem svetu učencev. V korenitosti in učenosti se je vzpel tako visoko, da je vsemu svetu zvezda voditeljica v znanstvenem premišljevanji.
Kar so storili za slavistiko Miklošičevi predniki, bilj so neznatni početki, katerih je treba pojasniti zlasti zdaj, ako hočemo umeti vednostno ceno Miklošičevega delovanja.
Že Leibnitz je nagovarjal ruskega cesarja Petra Velikega, naj bi se popisali vsi jeziki v ruskem cesarstvu. Toda Peter Veliki je imel premalo časa in razuma za jezikoslovje. Vender Leib-nitzova ideja ni zaspala. Katarina II. je osnovala 1783. rusko akademijo, kateri je bil namen: razvijati, bogatiti in čistiti ruski jezik. Zato je ta akademija nabirala gradiva slovarju, ki je prišel na svetlo od 1787—89. leta.
Taka in jednaka literarna podjetja so bila samo početek ali podstava najnovejši in najmlajši znanosti, katero imenujemo komparativno biologijo ali primerjajoče jezikoslovje. Z njo se je pečal v Slovanih prvi J. Dobrovsky (1753—1829), izdavši 1. 1822. staroslovensko slovnico, v kateri je nakopičeno gradivo brez kritike. Njemu še niso bili znani najstarejši staroslovenski spomeniki in imenitnost, glasoslovja.
Vender so ti početki krčili pot strogi znanosti. Na osnovi tega začetnega razvijanja spisal je Rus Aleksander Vost.ok.ov
(1781 —1864) svojo najimenitnejšo knjigo: Razsuždenie (1820), v kateri nam podaje kritični nauk o staroslovenskem jeziku.
Poleg Dobrovskega in Vostokova si je za slovansko znanost pridobil preimenitnih zaslug učeni Kopitar, osobit.o z objavljenjem Kločevega zbornika (1836) in s svojo hipotezo o panonski domovini stare slovenščine, z naukom o panonstvu.
Kar so ti možje storili za vedo, bila je pot do primerjanja. Prava komparativna filologija je oživela, ko je zvedela Evropa po misijonarjih za najbogatejši jezik, za staroindijski jezik — sanskrit Prvi mož. kateri je spisal sanskritsko slovnico, bilje Slovan Ivan Filip Vez din, z redovniškim imenom Paulinus a Bartholomaeo. Izdal je v Rimu svojo slovnico 1. 1790. A njegovo delo je izgubilo vso vrednost, ko so Angleži Evropo seznanili z Indijo in sanskri-tom v vsem znanstvenem obsegu.
Sanskrit je primerjajoči jezikoslovni znanosti največja pridobitev. S pomočjo tega jezika je dokazal Fr. Bopp sorodnost latinskega in grškega jezika, učeč nas, da se je v sestavi indoevropskih jezikov ohranilo spominov na nekdanjo prvotno zajednico.
Na polji komparativne filologije so začeli preiskovati v Slovanih P. J. Safafik, J. J. Sreznevskij in drugi.
Za zdaj opuščamo opisovanje imenitnih zaslug in delovanja drugih Slovanov, ker bi že radi zrli v veličastno zvezdo, katera je prisvetila evropski znanosti, vedi slovanski, z juga, z južnoslovan-skega neba, iz neznatnega kraja slovenske naše domovine, ter je z divno svojo svetlobo obsijala vse obzorje. Ta sijajna zvezda je Miklošič, najimenitnejši delavec in najkorenitejši pospešnik slavistike.
Za slavista je v prvi vrsti potreba, da nima samo v popolni oblasti vseh slovanskih jezikov, ampak tudi druge slovanščini sorodne in nesorodne jezike. Tako obsežnega znanja ni imel nikdo prejšnjih slavistov. Poglejmo samo Miklošičeva dela in čudili se bodemo ogromnemu gradivu, številu različnih jezikov, katere bistroumno primerja in razlaga.
Utrdivši načelo, da sorodnost jezikov določujejo dokazi, katerih je iskati v slovniškem ustroji, pojasnil je Miklošič organizem slovanskih jezikov; ne samo njih vnanje oblike, ampak tudi tisto skrivno, notranje, duševno, oživljajoče načelo, kakor je V. Humboldt imenuje; načelo tedaj, katero živi v slovanskih jezikih; tisti duh,
kateri stvarja v jeziku, v vsakem posebe, odkar so se ločili drug od drugega, odkar so se individuvalizovali.
Slovani pred Miklošičem so imeli samo nakopičeno gradivo: slovarje in slovnice brez zisteme in kritike. Slovnice starosloven-skemu jeziku, kateri je znanstvena podstava slavistiki, niso mogli ustanoviti, ker so jim delali preglavico razni literarni spomeniki, o katerih se niso mogli odločiti, ali bi jih prištevali temu ali onemu narodu. Miklošič je prvi kritično ločil slovanske jezike; vzel je za podstavo znanstvenega preiskovanja staro slovenščino/ katera ima najstarejši in najbogatejši slovniški ustroj, učeč nas, da ima slovensko deblo štiri veje: staroslovensko, novoslovensko, dacijskoslovensko in bolgarskoslovensko; tem jezikom so bližnji jeziki srbski in hrvatski. Miklošič je kritično razločil slovanske spomenike: posnel je s korenito in vse obsežno učenostjo iz organizma slovanskih jezikov tiste zakone, kateri določujejo raznim jezikom razne značaje. Zavrgel je stari nauk, da bi bil staroslo-venski jezik oče vsem slovanskim jezikom ter je dokazal, da se slovanski jeziki ne razločujejo od včeraj, ampak da je razloček med bolgarščino in srbščino z jedne strani, in med ruščino, poljščino novoslovenščino in češčino z druge strani bil že pred devetim stoletjem.
Miklošič je prvi označil panonske spomenike, literarno osta-lino slovanskih pisateljev, kateri so prevajali cerkvene knjige v staroslovenski jezik. Ustanovil je, kateri spomeniki so panonski, kateri bolgarski, srbski, hrvatski in ruski. Pojasnil nam je, v katerih značajnili posebnostih se ti jeziki razločujejo drug od dru-zega, učeč nas, da ni smeti po zakonih jednega jezika ustanavljati zakonov za druzega; vsak jezik je treba preiskavati v njegovem posebnem življenji in še le iz rezultatov teh posamičnih preiskovanj najdemo zakonov, kateri oblastujejo vsem slovanskim jezikom.
Te znanstvene pridobitve, katere so podstava slavistiki, pa je dosegel Miklošič, ker so mu znani organizmi vseh jezikov, s katerimi se. peča primerjajoča znanost in ker je proučil in tudi sam ustanovil filozofijo jezikov, to najnovejšo znanost, katera razlaga in pojasnjuje notranje zakone razvijajočih se jezikov. Za tega delj njegova dela ne obsezajo samo slovanskih jezikov, ampak vse evropske; ker je zasledil s pomočjo slovanskega elementa dokaj
prikaznij v drugih elementih. To delovanje Miklošičevo je tako občno in razsežno, kakor pri nobenem drugemu učenjaku v Evropi.
Slavistika je stara kakih sedemdeset let; torej je nje boljša polovica sad Miklošičeve učenosti. Vse, kar je do danes pridobila slavistika, pridobila je od Miklošiča, on je pravi osnovatelj in oče te znanosti, kateri je za vselej odkazal pot daljšega razvijanja. Zatorej si je zaslužil prvo mesto v slovanskih literaturah in naj-častnejše mesto v drugih literaturah evropskih, katerim je po-spešnik. Ker pa je znanost največje pospešilo prave kulture, katero prinašajo narodom veliki možje, goječ in učeč večne resnice v raznih dobah in o raznih prilikah, smemo biti ponosni, da je Miklošič sam dosegel z mirnim delovanjem za znanost in kulturo slovansko več, nego razni drugi veliki duhovi v različnih dobali.
Kdor hoče spoznati znanstveno ceno in delovanje tako velikih mož, mora se učiti iz njihovih del: samo iz njih je moči posneti pravo podobo in prav pomen njih učenjaške velikosti, kar naj podaje v kratkih črticah ta životopis najodličnejšega Slovana in rojaka našega, kateri je vse svoje moči in življenje posvetil znanosti, kakor je sam dejal v prvem svojem spisu: „samo v prid znanosti in iz ljubezni do materinega jezika".
II.
V „štajarskem raji", v ljutomerskih goricah, tri četrt ure hoda od trga Ljutomera, belijo se lepe hiše po vinski gori Rado-merščaku (Pichelberg), a pod goro se razprostira dolina Radomerje. Tu v Radomerščaku se je porodil 18. aprila 1789. leta Jurij Miklošič, kateri je podedoval od svojih roditeljev vinograd in hišo v Radomerščaku. Ko je Jurij še mlad vinogradnik prevzel gospodarstvo, oženil se je z Marijo Zobovičevo iz sosedne župnije sv. Miklavža. Roditelji Jurijeve žene so bili doma z Vinskega Vrha pri sv. Miklavži, kjer so imeli lepo posestvo in vinograd. Toda Zoboviče-vega rodu ni več na Vinskem Vrhu; Zoboviči so sicer doživeli veliko starost, bili so na glasu dobri gospodarji, a Zobovičevi otroci so zdaj že vsi mrtvi. Na lepem posestvu, kjer so živeli Zobovičevi, gospodari zdaj vrli kmet Kelemina.
Jurij in žena mu Marija sta pridno gospodarila; imela sta res raj v štajarskem raji, kjer Radomerščanje pojo od zore do mraka, v tem lepem kraji, od katerega ni lepšega na tem svetu,
kakor poje Stanko Vraz, bližnji sosed Radomerščanom. Tu v Rado-merščaku se je porodil 20. novembra 1813. leta Fran Miklošič.
V rojstvenem kraji je živel mladi Pran samo malo časa, tako da mu je ostalo gotovo malo spominov na prvo otročjo dobo, ker žel. 1817. so se preselili oče z rodovino v Ljutomer. Ko je Fran ponarastel, hodil je v šolo v Ljutomeru, kjer ga je učil abe učitelj Fr. Reho lec.*) Mladi učenec je bil tako bistre glave, daje bil v šoli vedno prvi. Njegovi vrstniki in sošolci, zdaj stari kmetje v ljutomerski župniji, spominajo se še nekdanjega tovariša, kateri je že takrat kazal izvrstne zmožnosti in talente in tako živ duh v mladem telesu, da je Fran oživljal in razveseljeval vso mlado šolsko družbo.
Ker je učenec napredoval izvrstno, veselili so se ga zlasti oče in zato se je kmalu vnela želja v očetovem in materinem srci, naj bi še dalje dala šolat pridnega otroka, da bi postal kdaj na čast in veselje rojstvenemu kraju. Svojo željo so razodeli oče bratu, župniku v Središči, kateri so jih v sklepu potrdili ter tudi pomoči obljubili. In takrat je še bila občna navada, da so Stajarci pošiljali otroke v latinske šole v Varaždin, ne pa v Maribor.
Bilo je jeseni I. 1N24., ko so šli oče s sinom v Varaždin in ga zapisali v latinske šole, ali kakor so oni dejali v »dijaške" šole, izročivši ga skrbi gospoda Kerna v kolegiji, v tistem velikem poslopji tik Pavlinske cerkve, od koder je imel novi »dijak" v šolo samo kakih petdeset korakov. Po vladinem ukazu bi se bili morali dijaki učiti tudi madjarskega jezika; a učil se ga ni nobeden.
Vsi spomini, katere ima Miklošič na domače kraje, so iz mladostne dobe, ko je še dijak hodil iz Varaždina domov v Ljutomer cez Središče, potem pa čez sv. Miklavž ali pa čez Gomilo. To so tista prijetna in klasična potovanja, katerih se veseli vsako dijaško srce; skoro jeclina potovanja po „svetu", ker drugi niso prišli tako daleč, razven vojakov, kateri so videli še več sveta. Domov hodeč se je mudil Miklošič nekaj časa v Središči, pri svojem jako gostoljubnem strijci Miklošiči, kateri so bili res dobra duša. Sedeli so navadno po leti na klopi pred hišo ter gledali na veliko cesto, katera drži ravno po Središči. Ako je šel po-
potnik po cesti, dali so mu znamenje z roko, naj pride k njim, da se pogovorita in spoznata, Bili so tedaj dober mož, in tudi mladi Fran se je vselej pri njih mudil po nekaj dnij na potu iz Varaždina domov v Ljutomer.
Toda Miklošič ni hodil dolgo po teh krajih. Blagi strijc so želeli, naj bi mladega Frana poslali v mariborske latinske šole. Tako je dovršil Miklošič v Varaždinu samo prvo in drugo latinsko šolo. Jeseni I. 1826. se napotijo oče s sinom v Maribor, kjer je Fran dovršil vso gimnazijo, t. j. od tretjega do šestega razreda. V latinskih šolah je bil zmerom na prvem mestu. Klasične jezike je znal tako korenito, da je mnogokrat popravljal svojega profesorja. In kako korenito se je Miklošič učil latinskega jezika, kažejo poznejša dela, pisana v vzorni latinščini.
Zdajci so se zanj predrugačili časi. Miklošič je že zgodaj posvetil ves čas učenju. Sam je skrbel zase in svojo odgojo.
O počitnicah je redno hodil domov v Ljutomer k svojim roditeljem. kakor vsak dijak. V teh domačih krajih so se spominali še dolgo pozneje stari znanci, kako jih je nekdaj obiskaval Miklošič dijak, kateri je postal pozneje tako slaven mož. Zadnjikrat je bil doma Miklošič 1. 1844, to je po smrti svoje matere, katero je ljubil iz vsega srca. Oče so mu umrli 1.6. novembra 1879. v (11. letu svoje starosti. Bratje Še živijo vsi, a dve sestri sta že mrtvi.
Po dovršenih latinskih šolah odide Miklošič jeseni 1. 1830. v Gradec učit se filozofije. V štajarski prestolnici se je začelo zanj pravo življenje; tu so se učili na vseučilišči dijaki iz vseh krajev slovenske domovine; tu so se vnemali mladi rojaki za znanost in sveti poklic; kar je tlelo tukaj v mladih srcih, pokazalo se je pozneje v javnem življenji; kar je tu klilo, zacvelo in dozorelo je v poznejši dobi — v literarnem delovanji. Stanka Vraza je poznal Miklošič še iz mariborskih latinskih šol, kjer sta si bila sošolca. Z njim, z Murkom in Kvasom je Miklošič največ občeval v Gradci, po tem pa z Jakobom Košarjem in Klajžerjem: jako mnogo se je družil Miklošič v Gradci z internovanimi Poljaki: z grofoma Vladislavom in Tadejem Ostrowskim, Kamienskim in Pokrzywnickim. Ali rad se je shajal tudi v zgovorjenih urah ob nedeljah in praznikih s svojimi nekdanjimi sošolci, kateri so bili takrat rokodelci.
Že v tem času si je svoje življenje lepo uredil: vse šolsko leto se je učil, a ko so bile počitnice, potoval je v tiste slovenske
kraje, kjer ga še ni bilo, da bi jih videl. V ta namen krene 1. 1831. z Murkom v kranjsko deželo, najprej v belo Ljubljano, kjer se je seznanil in občeval s Čopom, Kastelcem in Preširnom, katerim se je jako prikupil, da se ga zlasti Preširen prijazno spomina v Vrazovih pismih. Iz Ljubljane odrineta z Murkom v Celovec.
Se jedenkrat o drugi priliki je videl svoje ljubljanske znance, ko se je vračal s potovanja čez Ljubljano na Dunaj, ali tedaj je že Preširnu pojemalo zdravje.
Po dovršenih filozofskih naukih je postal Miklošič doktor filozofije jeseni 1. 1837. Vrhu tega pa se je že prej učil na graš-kem vseučilišči pravoznanstva štiri leta. V tistem času je predaval o filozofiji na graškem vseučilišči prof. Likavec, kateri pa je moral zapustiti to stolico konec 1. 1830. zaradi svobodomiselnih nazorov. Na Likavčevo mesto je prišel dr. Polsterer jeseni 1830., kateri pa je kmalu umrl. Po njegovi smrti je dobil filozofijsko stolico Miklošič meseca januvarja 1837. V tem času ni še bil Miklošič doktor filozofije, a izvolili so ga za učitelja filozofije samo zaradi njegovega sijajno prebitega prvega rigoroza. Miklošič je predaval o filozofiji skoro dve leti ocl januvarja 1837. in do konca istega semestra in od jeseni 1837. do konca julija 1838., in sicer o teoretični in moralni filozofiji in o zgodovini filozofije; o zadnjem predmetu „nach eigenen Heften", kakor je zapisano v vseučiliškem poročilu.
Poleg njega sta učila na vseučilišči njegova tovariša: K. Kvas je bil redni učitelj slovenskega jezika („der \vindischen Sprache"); predaval je po Danjkovi knjigi „Lehrbuch der windischen Sprache". in je imel še zraven službo v neki advokaturski pisarni; Murko, jako nadarjen mož, bil je teologijski adjunkt.
A ker mu ni ugajala tedanja oblika naučnega predavanja, odločil se je postati advokat. Poslovi se tedaj od vseučilišča in prijateljev, izmed katerih so tudi Murko, Košar, Vraz in drugi zapustili Gradec, ter se napoti jeseni 1838. na dunajsko vseučilišče, kjer je žel. 1840. postal doktor pravoznanstva, dobivši službo pri advokatu dr. Mih. Bachu, očetu poznejšega ministra Alek. Bacha.
Prišedši na Dunaj izroči Miklošič Kopitarju priporočilni list poljskega grofa Vladislava Ostrowskega in tako se seznani rojak z rojakom. Oba se nagloma sprijateljita. Kopitar se je prepričal o obilnih vednostnih sposobnostih svojega rojaka, zato ga je pre-
govarjal, naj popusti odvetništvo in naj se posveti po polnem filo-logiji. Kopitar je ta svoj namen z lahka dosegel, ker Miklošič se je že prej poprijel korenito slovnice; prišedši na Dunaj imel je že potrebnih pojmov o filologiji. a vrhu tega je znal francoski, italijanski in angleški jezik. Vender bi se ne bil tako nemudoma posvetil zdanjemu poklicu, ako bi se ne bil seznanil s Kopitarjem.
Miklošič je občeval s Kopitarjem vsak dan redno po več ur. Oba sta bila srečna: Miklošič, da je imel za prijatelja tako učenega moža, a Kopitar, da si je našel novega, vernega prijatelja, kakeršnega si je želel. Kopitar je vzpodbadal Miklošiča, naj se posveti filologiji sami. Kdor je mogel občevati s tako učenim možem, kakor je bil Kopitar in se pogovarjati ž njim o znanosti, moral je biti sam učen mož. Ta prijateljska zveza, katera je bila obema jednako sveta, bila je najlepši dokaz tiste idejalne ljubezni, katera veže in utrjuje jednakomisleče može v jednakem hrepenenji. Se ve da je Miklošič mogel pridobiti mnogokaj od Kopitarja, zato je sam izrekel pred vsem svetom, da mu je bil Kopitar ,,im ge-wissen Sinne mein Lehrer", kateremu je toliko hvale dolžan. Ako je tedaj Miklošič kaj trdil, a Kopitar dejal pri tej priči: „Das kann nicht sein", to so ga vzpodbadale te besede, da je stvar premišljeval še bolj natanko, kar mu je bilo na veliko korist.
Naj tedaj nihče ne misli, da je bil Kopitar Miklošiču učenik, kateri bi ga poučeval, kakor navadno uči učenik učenca, po določeni zistemi. Kopitar je bil sila učen mož in zlasti zgodovinar, kateri je zbiral gradivo, a ni bil slavist v zdanjem pomenu besede. Miklošič in Kopitar sta bila peripatetika; pogovarjala sta se na sprehodih in shodili tudi o znanosti in tiprijateljski pogovori so koristili Miklošiču, kateri se je razvijal sam iz sebe. In tega razvoja se je presrčno veselil Kopitar.
Kopitar je pregovarjal Miklošiča, naj prestopi v službo v cesarski dvorni knjižnici, v kateri je obilo gradiva za slovansko filo-logijo. Knjižnica naj bi mu bila samo pot do večjega, obsežnejšega delovanja; kajti Kopitar se je že mnogo let potezal za to, da bi Dunaj postal središče slovanske znanosti, kjer naj bi se zbirali mladi Slovani iz vseh krajev avstrijskega cesarstva; trudil se je na vso moč, da bi se na Dunaj i osnovala stolica: „linguae slavi-cae antiquissimae communis et ecclesiasticae".
Prvo željo je doživel Kopitar. Primerilo se je 1, 1844., da je bilo v dvomi knjižnici jedno mesto prazno. Kopitar pošlje svojemu ljubljencu brez zamude pismo ter ga pregovarja, naj prestopi v znanstveno svetišče. Tako je dobil Miklošič službo najmlajšega uradnika v dvorni knjižnici; popustivši mastno odvetništvo, posveti se povse slavistiki. Tu je bil skriptor od i. 1844. do 1862.; tega leta namreč se je zahvalil za čast skript,orja dvorne knjižnice.
Ali v toliki sreči je pobrala še istega leta (1844.) nemila smrt drago mater in nepozabnega, mu rojaka Kopitarja. To je bila velika, nepopisna izguba za Miklošiča.
Zdaj je bil Miklošič sam, gotovo sam, ker je izgubil tako iskrenega prijatelja, o katerem govori v svojih delih s svetim spoštovanjem, kar nam priča o nekdanji prijateljski zvezi. Po Kopitarjevi smrti je bil Miklošič cenzor slovanskim, novogrškim in ru-munskim spisom. Poleg tega pa se je korenito poprijel sanskrita, da bi se stanovitno utrdil v svojem poklici.
In kaj je dosegel Miklošič že dotlej v znanstvenem premišljevanji ; v koliki oblasti je že tedaj imel slovanske jezike in sans-krit, kakor še nobeden tedanjih slavistov, vidimo iz njegovega prvega spisa, s katerim je stopil pred učeni svet 1. 1844. Ta prvi spis je kritika Boppovega dela: Vergleichende G r a m m a t i k des Sanskrit. Zend, Griechischen, Lateinischen, Lit-thauischen, Gotliischen und Deutschen. V tem delu razlaga Bopp staroslovenščino in druge jezike slovanske. "V kritiki (Jahrbucher, 1844., Bd. 105) priznava Miklošič, da mora biti Boppu hvaležen vsak Slovan, kateri ljubi svoj jezik. Miklošič uči Boppa deklinacijo in konjugacijo staroslovenskega jezika: razlaga sufikse, besede i. t. d. Kritika nam razodeva veliki razloček med Boppom in Miklošičem, med njim in učenim Boppom, kateri je oče komparativni biologiji. Kritiko je spisal Miklošič nenavadno bistroumno; za tega delj so slutili učenjaki, kako velik pomen bode še imelo kritikovo ime v slavistiki. Že s tem spisom in v tej dobi je bil Miklošič avtoriteta v slovanskem jezikoznanstvu: v kritiki je podal svoj prvi načrt, kako je mislil pospeševati in razvijati slavistiko.
In ta svoj načrt je bistro pokazal s prvim samostalnim delom, katero je izdal 1. 1845. v Lipsku z naslovom: Radices linguae slove nicae vete ris dialeeti. To delo je samo nadaljevanje
Boppove kritike. Miklošič tu podaje besedne korenike. od kod jih je izvajati, in tudi tiste, katerih ni moči uganiti. Kakor se vidi, podstava delu je 16 raznih rokopisov in 2 bibliji (od 1581. in 18l(i). Te literarne spomenike staroslovenskega jezika je prvi kritično pre-iskaval in sad tega znanstvenega preiskavanja so Radices, in poznejši Lexicon (1850), dve knjigi, s katerima je neizmerno pospeševal razvijanje slavistike. Radices so etimologijski slovar, dopolnitev in poprava tedanjih etimologijskih zbirek staroslovenskega jezika.
P. J. Šafafik je prvi pozdravil Miklošičevo delo Radices še istega leta v češkega muzeja časopisu, poudarjaje, da knjiga mnogo več podaje, nego skromni naslov obeta.
Šafafik in Miklošič sta si bila dobra prijatelja; tudi je znano, da je Miklošič Šafafika spoštoval. Ali Miklošič se je gotovo motil tudi v Šafariku, ker Šafafik je pisal veliko pisem Pogodinu iz katerih se vidi, da je Šafafik bil drugačen, nego se je kazal Miklošiču. Ta pisma so značajna za Šafafika in za vso tisto dobo, ko so si- nekateri učenjaki na tihem v pismih podtikali napačna mnenja. Tako je zlasti Hanka raztrosil izmišljeno vest med učeni svet, zlasti v Ruse, da Radices niso Miklošičevo delo, temveč Kopitarjevo, torej plagijat. Na taka obrekovanja ni mogel molčati Miklošič: zato je odgovoril Hanki v zborniku: „Sla-vische Bibliotbek", katerega je jel izdajati na Dunaji 1. 1851. v ta namen, da bi bil skupno glasilo filologiji in zgodovini raznih slovanskih plemen. Takega glasila je bilo potreba, ker so 1. 1848. in 1849. nehali izhajati perijodični časopisi dunajski, kateri so tudi prinašali razprave o slovanski filologiji in zgodovini. V tej knjigi je priobčil Miklošič odgovor Hanki pod naslovom: „Kntgegnung auf Herm Wenzel Hanka's Albernbeiten und Lugen."
V tem silno ostro pisanem sestavku je Miklošič pozval Hanko, naj dokaže očitno svoje trditve v posebni knjigi, katero bode po tem izdal Miklošič na svoje troške. Hanka je bil ugnan in osramočen. Pravdo je sijajno dobil Miklošič.
Hanka in tudi protestant Palackv sta nekdaj mislila najprej o Kopitarji, a pozneje o Miklošiči, da naša rojaka zagovarjata panonsko hipotezo iz katoliških ozirov. Bil je še namreč čas, da so nekateri možje mislili, da v teh hipotezah tičijo Bog vedi kaki katoliški nameni.
Ako pomislimo, da so take razmere neprijetnejše, nego najhujše znanstvene kritike, moramo se čuditi možatosti in jeklenemu značaju Miklošičevemu, kateri je pogumno napredoval, utrjuje se bolj in bolj v svetem poklici. Šel. 1845. je izdal: St. Joannis Chrysostomi homilia in ramos palmarum. Ta knjiga nam kaže, kako zistematično je delal Miklošič, kako je najprej kritično preiskaval staroslovenske spomenike. Rokopis St. Joannis Chrysostomi je iz XI. stoletja; temu delu je pridejal Miklošič spisek besednih korenik, nahajajočih se v tem rokopisu. L. 1847. je izdal: Vitae Sanctorum in Vita S. Clementis, epi-scopi Bulgarorum. (Vita S. Clementis: „Manibus Kopitarii gra-tus discipuli animus.") Rokopis Vitae Sanctorum je tudi iz XI-stoletja; iz tega literarnega spomenika je zbral Miklošič imenik besedij, katerih ni v Radices. Tako je dopolnjeval svoja dela od leta do leta; iz teh del se vidi, kako je Miklošič nabiral gradivo za slovar staroslovenskega jezika, Leta 1851. je izdal Monu-menta linguae palaeoslovenicae na troške cesarske akademije znanostij. Za to delo ga je odlikoval cesar, podelivši mu drag prstan. L. 1854. je dal na svetlo: Chrestomatia palaeo-slovenica. Okoli I. 1850. je tedaj neumorno in neutrujeno izdajal literarne spomenike „cum no ti s criticis". In vsa ta dela so bila samo priprave še večjim delom, katera je izdajal v poznejših letih.
Prvi'žarki slobode so prisijali v Avstrijo 1. 1848. Ali tem žarkom, kateri nam naznanjajo človeško prosto razvijanje v soci-jalnem in političnem življenji, ni bilo potreba, da bi bili ogrevali gorko in za vse blago in vzvišeno vneto srce Miklošičevo. Narodi avstrijski so pohiteli k cesarskemu prestolu, da bi prejeli novih slobod. Miklošičevi rojaki dobro vedoč, da je on mož, kateri zna zagovarjati pravične želje svojih rojakov, izvolili so Miklošiča v letu 1848. v volilnem okraji Svetega Lenarta na dolenjem Stajar-skem za poslanca v prvi avstrijski nstavodavni državni zbor. Tega ustavodavnega zbora 1848. in 184!). najprej na Dunaj i in pozneje v Kromeriži se je udeleževal Miklošič ves čas. Ali to politično delovanje ni odtegnilo učenjaka od knjig in znanstvenih premišljevanj, ampak nam kaže. kako rad je pomagal Miklošič rojakom svojim. Vrhu tega javnega delovanja so imeli Slovenci na Dunaji slovenski zbor po imenu „S 1 o v e n i j a". In temu zboru je bil pred-
sednik dr. Miklošič, njegov namestnik pa mnogospoštovani, a zdaj že pokojni dr. Hladnik: zboru tajnik je bil Anton Glo-bočnik, zdanji o. kr. okrajni glavar postojinski. Ta zbor je zlagal prošnje, katere naj bi se predložile v imenu slovenskih dežel svetlemu cesarju. Da bi bile te prošnje glas vseh Slovencev, razposlal jil) je zbor v vse kraje slovenske, da bi se rodoljubi podpisali. Tudi v Ljubljano je poslala „ Slovenija" Miklošiča, da se pogovori tukaj s priznanimi domoljubi o nekaterih važnih stvareh. S posebno navdušenostjo je bil vzprejet Miklošič v slovesnem zboru ljubljanskega ^Slovenskega društva" in akademijska legija je ves čas njegovega bivanja v Ljubljani opravljala pred njegovim stanovanjem v Rudeževi hiši na, Starem Trgu častno stražo. Sploh se je tedanja dunajska BSlovenija" jako krepko gibala. Osobito znamenit je odgovor, katerega je izdala Anastaziju Gritnu o volitvah za frankobrodski parlament. Zgodovinsko-zanimljive so tudi okrožnice o zjedinjeni Sloveniji, o ravnopravnosti v šoli in uradu, in o drugih imenitnih narodnopolitienili stvareh. In duša temu gibanju je bil Miklošič. Iz tega vidimo, kako mnogo si je prizadeval Miklošič in se trudil s tovariši vred za nas Slovence. Ako ni mogel vsega doseči, krive so bile poznejše nam neugodne politične razmere.
Na Dunaji. tudi v prvem ustavodavnem državnem zboru, seznanil se je Miklošič z ministrom grofom Stadionom, ki je bil nekoliko časa takrat najvplivnejši državnik. Stadion je spoznal velike sposobnosti Miklošičeve, zato sta si bila kmalu oba velika prijatelja ter sta se rada družila. Grof Stadion je videl, da imajo druga vseučilišča že stolice za slovanske jezike, zato je nameraval tudi na Dunaji osnovati stolico slavistiki. Miklošiča je dobro poznal, njegovo ime je slovelo po vsej Evropi, zato je mislil Stadion, da bi na Dunaji bila njemu najprimernejša stolica. O taki izpremembi na vseučilišči se takrat nikomur še ni moglo niti sanjati. Kateri slavist je mogel upati, da Dunaj dobode tako kmalu slovansko stolico? Zato je bil Miklošič sam ves iznenadejan, ko je dobil 30. aprila 184',). po grofu Stadionu cesarski odlok, v katerem je bil imenovan za izrednega profesorja jezikov slovanskih in literature slovanske na dunajskem vseučilišči. Ta srečna vest je pa Miklošiča našla oboroženega in korenito pripravljenega. Ko je postal profesor, bile so mu glavne težnje ne samo znanost, ampak tudi knjige, katerih je bilo treba podati učencem, da so se iz njih učili. Ne dolgo
po tem je bil Miklošič povabljen na vratislavsko vseučilišče; ali dunajsko vseučilišče bi ga ne bilo moglo pogrešati, zato gaje minister grof Thun imenoval 1. 1850. za rednega profesorja. Naj še omenimo, da je bil Miklošič povabljen tudi na berolinsko vseučilišče, ali slavni in najučenejši slavist in rojak naš je ostal na Dunaji na največjo korist znanosti in učencem, kateri so se tukaj šolali ali se še šolajo. Za svoje učence je Miklošič po očetovo skrbel. Čuditi se moramo neutrajeni delavnosti, ako pomislimo, da je Miklošič odslej dajal na svetlo kar knjigo za knjigo. Učenci se niso imeli pripravnih učnih knjig; Miklošič jih je sipal kar iz rokava. Se istega leta (1850) je izdal tri učene knjige: 1. Laut-lelire de v al t si o ven i seli en spraehe, 2. Forme nlehre der altslovenischen spraehe, in 3. Lexicon linguae slo-venicae veteris dialecti. Teh knjig je bilo učencem najbolj potreba; učenik jim jih je podal še v prvem letu svojega delovanja. Ze prej so dobili korenike in izdanja staroslovenskih spomenikov, zdaj pa glasoslovje, oblikoslovje in slovar. O vsebini teh del bodemo poročali pozneje, tu naj omenimo samo to, da je cesar odlikoval Miklošiča z zlato svetinjo znanostim in umetnostim za slovar, ki ga je posvetil Miklošič srbskemu knezu Mihajlu M. Obrenoviču.*)
Odslej je dajal na svetlo delo za delom, da se moramo čuditi tako obsežni učenosti in tolikemu trudu. In vse to nam je zopet dokaz, koliko se je trudil Miklošič prejšnja leta. Imenitnost tega epohalnega delovanja čestila so razna učena društva; izmed njih naj omenjamo cesarsko akademijo znanostij na Dunaji, katera ga je izvolila 1. februvarja 1848. za dopisujočega uda. Isto-tafeo so ga izvolila za svojega uda razna učena društva slovanska, nemška in francoska.
V	cesarski akademiji znanostij so se godile 1. 1848. tudi za Slovane jako imenitne reči.
V	seji dne 28. januvarja 1848 so se posvetovali akademiki o tem, naj bi akademija razpisala nagrado prvemu jezikoslovnemu delu. Nekateri Nemci so predlagali, naj se razpiše nagrada za nemško
*) S tem srbskim knezom je Miklošič mnogo občeval na Dunaji. Knez Miliajl in Miklošič sta si bila iskrena prijatelja. Znano je, da je srbski knez prebival nekaj časa tudi v Badnu blizu Dunaja. Tudi v Badnn ga je Miklošič obiskaval z Dunaja. Tako vidimo, kako so knezi in veljaki že tedaj spoštovali in čestili našega rojaka.
slovnico, ali Nemec Wolf' je predlagal nagrado za slovansko delo. Safafik in Palackv, katera sta bila prava uda cesarske akademije znanostij že od 14. maja 1847., podpirala sta gorko Wolfov predlog, omenjaje, da Nemci imajo že Grimmovo slovnico; naj se tedaj akademija potegne za slovansko delo, ker s tem bo koristila in pospeševala občno znanost. Ako nekateri akademiki poudarjajo, naj se tega dela poprimejo slovanske akademije, treba je pomisliti, da nimajo slovanske akademije potrebnega denarja za tolika podjetja in da bo ta nagrada na čast tudi cesarski akademiji. Akademiki so glasovali in večina je sklenila razpisati nagrado glasoslovju slovanskih jezikov po komparativno-zgodovinski metodi. Za ta predlog so glasovali: Palackv, Safafik in razven drugih tudi nemški pesnik Grillparzer. Program v nagrado razpisani razpravi je izročila akademija Safariku. V tem času je pisal Safafik pismo Pogodinu, v katerem pravi, da je radoveden, „ob die Herren Cela-kowskv (profesor slovanščine na vseučilišči v Pragi) und Miklošič was leisten".
V seji dne 26. maja 1851. je poročal predsednik, da je dobila akademija razpisano glasoslovje z gaslom: „non fumum ex ful-gore". Najprej je poročal Safafik razlagajoč, da si je pisatelj glaso-slovja izbral za glavni predmet svoje razprave staroslovenščino. katera mu je podloga za komparativno in zgodovinsko razlaganje drugih jezikov slovanskih. Poudarjal je, da je delo izvrstno, kakeršnega še nimajo Slovani. Tudi Palackv je poročal o tem delu ter je krepko priporočal za nagrado. Akademiki so se prepričali, da je delo po polnem vredno nagrade, zato so izročili pisatelju nagrado 1000 goldinarjev. Ta „non fumum ex fulgore" je bil Miklošič; torej prvi akademik, kateri je dobil prvo in toliko častno nagrado od cesarske akademije znanostij na Dunaji.
S tem tako izvrstnim delom si je utrdil Miklošič zaupanje, da ga je akademija izvolila že 28. julija 1851. za pravega uda, ter ga po smrti "\Volfovi imenovala 1. 1866. za tajnika filozofsko-zgodovinskega oddelka. Ptedko kedaj je bil kateri akademik tako neumoren delavec, kakor Miklošič! Ni ga skoro zvezka akademijskih „D e nksch r i f ten", za katerega ne bi bil spisal Miklošič kakega dela ali kake razprave : polovica del, kar jih je spisal, tiskala je najprej akademija; in teh je mnogo. V nekaterih zvezkih je celo po več del. In akademija je zopet najbolj čestila
svojega akademika, kateri je bil zadnja leta najdelavnejši ud, pod-piraje ga v izdavanji večjih del, n. pr. staroslovenskega slovarja in primerjajoče slovnice slovanskih jezikov. V tako obilni meri gotovo ni še čestila akademija nobenega svojih udov.
Ali ne samo za akademijo tudi za vseučilišče je storil Miklošič sila mnogo. Miklošiča nahajamo povsod, kjer so se razni možje trudili pospeševati napredek in uk: vidimo ga tudi, kako svetuje razne reforme na vseučilišči, s čimer si je pridobil za razvijanje uka v Avstriji neizmernih zaslug. Njegovi tovariši so ga za tega delj izvolili trikrat za dekana filozofske fakultete in sicer za šolsko leto 1851., 1856. in 1865. Leta 1854. so mu podelili največjo čast na vseučilišči, izvolivši ga za rektorja magnitika dunajskemu vseučilišču. Tako je imel priliko koristiti uku. Toda tudi vlada je potrebovala tako izvrstnega uda in svetovalca, zato ga je poklicala 1. 1864. v „Unterriehtsrath". Na vseučilišči mu je bilo 1. 1854. izročeno vodstvo znanstvene izpraševalne komisije za gimnazijske učiteljske kandidate. To preimenitno in častno službo na vseučilišči je opravljal do leta 1879.
L. 1852. seje oženil s hčerjo Eiehenfelda. tovariša si v dvorni knjižnici. V tem presrečnem zakonu je živel samo 15 let, kajti že 1. 1867. mu je umrla blaga in vzorna žena, zapustivši mu dva sina.
Tako vidimo, da je Miklošič delal na najimenitnejših mestih: zdaj v akademiji, zdaj na vseučilišči. Povsod si je pridobil naj-sijajnejših zaslug. Zato ga je tudi svetli cesar odlikoval s tem, da ga je imenoval v cesarskem pismu z 9. februvarja 1862. 2a dosmrtnega uda gosposke zbornice. Njegovo znanstveno delovanje pa je cesar tudi tako častil, da mu je podelil s cesarskim odločilom s 23. julija 1863. viteški red Leopoldovnga reda; a že naslednje 1. 1864. (20. avg.) je dobil po pravilih plemstvo dednega viteštva.*)
Sadu Miklošičevega delovanja bili so deležni vsi narodi ne samo naše države, ampak vse Evrope, kajti to vsestransko delo-
*) Miklošičev grb je opisal Wurzbacli iBiogr. Lexicon) tako: lil Rotli ein goldener, rotlibezungter Greif, begleitet von z\vei silbernen Sternen in den blau ausgefullten Oberwinkeln. Auf dem Schilde ruhen zwei gekronte Tur-nierhelme. Aus der Krone des rechten wachst ein goldener rothbezungter Greif, einwiirts gekehrt: aus jener des linken ein silberner, aus Rachen und Oliren feuerspruhender Panther. Helmdecken: jene des rechten Helms sind votli mit Gold, jene des linken blau mit Silber unterlegt.
vanje, izvirajoče iz plemenitega in jeklenega značaja, v prid je strogi znanosti v prvi vrsti; kako najti resnico, ta jedini postulat vsake znanosti, bilo je jedino hrepenenje učenjakovo; to je čutil učenjak že tedaj, ko je krenil na tisto pot, kjer je mogel naznanjati proizvode svojega duha vsem nam sorodnim rodovom; 011 je tedaj naš vodnik do univerzalne kulture. Njegove znanstvene pridobitve nam najjasneje pričajo, da je njih stvarnik največji zagovornik slovanske kulture, kateri nam razklada, koliko je pospeševal občno kulturo evropsko tudi slovanski element v zvezi z drugimi evropskimi narodi. Učenjak, kateri se bavi s takimi predmeti, mora biti vnet za stvar, za znanost; mora ljubiti iz srca jezike in narode, katerim je posvetil vse svoje delovanje.
Miklošič je bil zmerom v skrbi posamičnih rodov slovanskih. Okoli 1. 1850. zasijalo je prijaznejše solnc-e tudi slovenskemu narodu; zlasti kar se dostaje naših šol, bila je podoba, da se bodo preustrojile na bolje. Ze 1. 184!). je izročil minister uka Miklošiču sestavo slovenskih beril za višjo gimnazijo, katerim naj bi pridejal kratek pregled slovenskega slovstva. Dunajski časniki so precej razglasili to veselo vest, da je minister uka povabil prof. Miklošiča, naj sestavi berila in naj spiše zgodovino slovenskega slovstva. Miklošič se je udal temu vabilu (Novice 1852, str. 251. 1. 63. od 7. avg., in str. 271. od 25. avg.).
Miklošič se je priporočil vsem domoljubom (Novice 1852), da bi ga blagovolili podpirati s primernimi spisi, ker je želel v štirih mesecih imeti vse gradivo v rokah. Koliko vspeha je imelo to vabilo, vidi se iz tega, da mu je bil jedini nabiralec naš mnogo-zaslužni pisatelj Ivan Navratil. In tako smo dobili slovenska berila prvič 1. 1853. Mislimo in sodimo o berilih, kakor hočemo, da niso n. p. samostalna dela, ampak samo zbirka raznih že gotovih spisov, vender ne smemo tajiti, da so bila Slovencem takrat velik dar. Pomislimo samo, koliko zlata je bil za tisti čas vreden „0 d g o v o r" Miklošičev Novicam (1853.) po gospodu J. Navratilu, v katerem utrjuje Miklošič svojo pisavo, katera še dan danes velja.
Še več bili bi pridobili Slovenci, da so se uresničile Miklošičeve želje, da so namreč šolske slovenske knjige pripravne tudi za naše brate na Ogerskem; takisto hrvatske za ondotne Hrvate. Miklošič je namreč odpisal gospodu ministru uka grofu Thunu (Novice, 1852. str. 50., 14. feb.), kateremu jo bil slovenski narod pri
srci, da so šolske slovenske bukvice pripravne tudi našim bratom Slovencem na Ogrskem.
Miklošič se je sploh veliko zanimal za šolo. Bil je že takrat na velikem glasu učenjak in izvrsten pedagog, čegar peda-gogične nazore je jemal v poštev minister Thun. V tem času si je tudi pokojni naš vladika Anton Slomšek pridobil zaslug za slovensko šolstvo, kateremu je bil neutruden pospešnik. Miklošič in Slomšek sta bila tedaj merodavna moža v šolskih stvareh; toda njiju nazori so bili v načelu različni ravno takrat, ko bi načelno jedinstvo bilo največ v prid slovenski šoli. Mnogo se je namreč govorilo in razmišljalo o slovenskih osnovnih šolah, na kaki podlagi bi jih bilo preustrojiti, da bi imele več sadu. Minister Thun, kateri je bil v skrbi slovenskih osnovnih šol, poprašal je Miklošiča in Slomška, naj mu svetujeta načrt, ali bi bilo bolje, da se v osnovne šole slovenske uvede samo slovenščina, ali pa tudi poleg nje še nemščina. Odlična Slovenca naj odločita. Miklošič se je izrekel samo za slovenščino, Slomšek pa za utrakvizem. In kaj je storil minister? Grof Thun je odobril Slomškove nazore, a ne Miklošičevih. Slomšek je kmalu spoznal, da bi bilo jedino pravo, ako bi se bil tudi on potegnil samo za slovenščino in je zarad tega pozneje iz srca obžaloval, da je obveljalo njegovo načelo, ker se je prepričal, da je materinščina jedina podlaga osnovnim šolam.
Izpregovorimo še katero besedo o berilih. Za spise slovenskim berilom je skrbel tudi sam Miklošič, tako da imamo od njega nekoliko spisov v slovenskem jeziku. Mladini je bilo treba podati lepo pisanih spisov; Miklošič je imel časa tudi za take potrebe. Zdaj prevaja „poljske in srbske" pregovore, zdaj „Lipo" iz poljskega jezika; zdaj nam pripoveduje o „Severinu Boetiji"; zdaj nam podaje pripovedke iz „češke zgodovine"; zdaj nam živo opisuje, kako se je bojevala lepa, modra in pogumna »Ceno bij a" zoper Avrelijana; a zdaj nam zopet o najimenitnejših rečeh, katere je videl v Carjigradu, pripoveduje v lepem slovenskem jeziku.
Dejali smo nalašč: v slovenskem jeziku. Ali ne za tega delj, da bi jedino vsled tega imeli pravico imenovati Miklošiča slovenskega pisatelja, da bi ga samo zato prištevali slovenski literaturi. Nekateri literarni zgodovinarji, kakor 11. p. Pypin trdijo, da spada Miklošič v nemško literaturo. Pypin nam je v svoji histeriji slo-
vanskih literatur podal kratko zgodovino slovenskega slovstva, a o Miklošiči kakor tudi o Kopitarji poroča jako malo, tako da smemo trditi, da je vednostni pomen našega učenjaka premalo, celo površno označil. Do besede piše Pypin tako: „Dasi glede na jezik, v katerem sta pisala (nemški in latinski), ne spadata v slovensko literaturo, mora se jima vender odkazati mesto v isti kot zastopnikoma svojega plemena v razvoji slovanskega preiskovanja." Pypin tudi misli, da so „tesni odnošaji prisilili Kopitarja in Miklošiča prestopiti v nemško literaturo." S temi nazori se ne strinjamo, ker mislimo, da si je Miklošič zaslužil najprej prvo mesto v slovenski literaturi, kakor tudi v slovanskih literaturah; se ve da tudi v posamičnih evropskih literaturah, katere je pospeševal s svojimi deli. Rumuni n. p. imajo celo dolžnost, da ga v poštev jemlje'), toda v drugačnem pomenu, nego mi, ker Miklošič je vender samo naš; kajti nam ne odločuje jezik, v katerem je pisal Miklošič, ampak v s eb i na, in vsled te slovanske vsebine spada Miklošič v slovenske in v slovanske literature v prvi vrsti. Tudi ne vemo, kako naj si razlagamo Pypinovo trditev, da sta Miklošič in Vraz bila prijatelja, kar je res, „ali da se je .Miklošič naposled odstranil s svojimi učenimi načrti od literarnih interesov svoje domovine." Ravno to ni resnično, ker je Miklošič največji znanstveni pospešnik ne samo slovenske, ampak sploh vseh slovanskih literatur. On ima pred očmi v prvi vrsti slovanski element; on je, kakor smo že dejali, največji zagovornik slovanske kulture, ker nam je vednostno razložil kulturno moč slovanskega elementa. Njegova dela so pisana v slovanskem duhu, ako bi se smeli tako izraziti, ker je točneje in veda ne trpi, ako trdimo in tudi moramo trditi, da je Miklošič pisal v znanstvenem duhu, kakor mu znanost veleva, kakor mu resnica ukazuje. Zato poudarjamo, da z največjim ponosom zapisujemo Miklošičevo ime v slovensko literaturo.
Ker smo že omenili, da je Miklošič pisal v slovenskem jeziku, česar pa vender ni toliko, da bi bilo dovolj za vzgled slovenske proze, slovenskega pisnega jezika; in ker nam je Miklošič podal primerjajočo slovnico slovanskih jezikov, torej tudi slovnico slovenskega jezika: bode na mestu, ako si pojasnimo stvar, v koliko je Miklošič odločevalen za slovenski pisni jezik, ali za kateri koli drugi slovanski jezik. Prašanje je tedaj, koliko dobička ima slovenski pisatelj od Miklošičevih naukov, Podoba je namreč, da
nekateri Slovenci mislijo, da nam je Miklošič podal pravila za pisni jezik, ter se sklicujejo na oblike, katere se nahajajo v Miklošičevih delih. Mi mislimo, da ne jemljemo ne za malo vecl-nostne cene Miklošičevim delom, ako trdimo, da sploh komparativni filologi, kakor Bopp, Miklošič i. t. d. ne podajejo pravil, kako je treba pravilno pisati, ker se bavijo samo z jezikom kot takim. Pomislimo, da je glavna podstava Miklošičevim naukom tradicionalna literatura, zbrana iz vseh pokrajin slovenskih, od Mure in od onstran nje do Adrije, in tu se kaže v našem idijomu velik razloček: pisni jezik nima tako širokih mej. Ne zabimo tudi, da je pisni jezik umetna pridobitev, kakor sam Miklošič trdi, torej kar so stvarili pisatelji; filolog Miklošič ne stvarja ničesar v tem zmislu. Pisni jezik stvarjajo pisatelji, nikakor pa ne filologi, kateri so zadnji poklicani, da pretresujejo in preiskujejo, kar so jim drugi dali (W. Humboldt: IJeber die Ivawi-Sprache auf der Insel Java etc.) Se ve da je zopet resnica, da nam filologi pojasnjujejo, kaka oblika je boljša inpravilnejša, kak je pravi duh, n. p. slovenskega jezika. Človek mora umeti in ločiti nalogo jezikoslovčevo in pisateljevo. Strogo znanstvene slovnice so za znanstveno rabo, a druge za šolo imajo praktičen namen; zato je značajno za Miklošičevo primerjajočo slovnico slovanskih jezikov, da ravno iz tega uzroka raznih praktičnih slovnic slovanskih, kar so jih imeli Slovani, ni mogel po polnem porabiti za svoje znanstvene namene in potrebe.
Poročajmo še kaj o Miklošičevih potovanjih. V prvi mladosti je že rad bral, kar pripovedujejo potniki o Carjigradu in že tedaj se mu je vnela v srci želja videti ta toliko sloveči kraj. Poslovivši se od prijateljev in znancev, odplaval je 1. 1851. meseca avgusta po ladji na Dunavu v Črno Morje. Po osem in štiridesetih urah hude burje, dospel je zdrav v Bospor in potem v Carjigrad. V Carjigradu je prvič slišal srbskega slepca. Vse nam pripoveduje, kar je videl.
Potoval pa ni samo zato, kakor poročajo vsi njegovi životo-pisci, da bi premetaval stare rokopise, kamor je prišel, dasi moramo pritrditi, da je tudi te dragocene zaklade rad pobiral, kjer je le mogel. Nego Miklošič je hodil po svetu, da bi videl tudi svet; za učenje je bilo časa na Dunaji. V Carjigradu n. pr. je videl Miklošič bogato Mihanovicevo rokopisno zbirko, katere pa mu ni bilo treba
2*
pregledavati, ker je isto zbirko imel štiri leta pozneje na Dunaji. Ko je bil Miklošič v Rimu, še v Vatikan ni šel, ker je imel potrebnih rokopisov na Dunaji v dvorski knjižnici. Miklošiču je tedaj bil glavni namen potovanja, da se je po vztrajnem delu razmislil ter si živce okrepčal. L. 3836. in 1842. je potoval v Italijo. L. 1852. je šel na Francosko in Nemško. Novice so poročale (1852., str. 259., 14. avg.), da pojde dr, Miklošič v Pariz in potem v London, da bo pregledal slovanske rokopise ondotnih knjižnic. Prav rad se je mudil Miklošič v Ljubljani. Ko se je vračal 1. 1851. (Novice, 1851., str. 194., 17. sept.) iz Carjigrada in Azije, šel je čez Ljubljano na Dunaj. V Ljubljani se je tudi ustavil 1. 1857. (Novice 1857., str. 300, 1. 75. ocl 19. sept.) na svojem potu v Istro. Se 1. 1859. je bil v Ljubljani dva dni in pregledal je Zalokarjev slovar, akor je sam mecen (Wolf) želel.
L. 1856. se napoti Miklošič v Dalmacijo in Črno Goro. V dobrovniškem arhivu je dobil mnogo srbskih listin, katere je izdal 1. 1858. v posebni knjigi: Monumenta serbica spectantia historiam Serbiae, Bosnae, Ragusii. Zbirka obseza do 500 listin v srbskem jeziku od 1. 1189. do 1618. To bogato zbirko je posvetil srbskemu knezu Mihajlu M. Obrenoviču — „gratus editor", torej iz zahvalnosti, ker je srbski knez radodarno podpiral nekatere izdaje Miklošičevih del. Iz Dalmacije je šel v Črno Goro, toda črnogorski knez ga je vzprejel sila hladno, misleč, da je Miklošič — „prelagataj". Stvar je bila taka. Med avstrijsko in črnogorsko vlado je v tisti dobi nastal nesporazum zaradi neprijetnih razmer, katerih je bil kriv francoski konzul na Cetinji. Dasi je bil Miklošič znan na Dunaji s prejšnjim črnogorskim knezom Danilom, vender mu Črnogorci niso hoteli pokazati starih listin; dali so mu samo jedno staro listino, katera pa ni bila mnogo vredna.
To so vsa potovanja. Odslej (okoli 1860. 1.) ni zapustil Dunaja. Na Dunaji je bil največja avtoriteta tovarišem in učenemu svetu. Tu je skrbel za priprave 18. zborovanja, katero so imeli dne 25.—28. septembra 1858. na Dunaji nemški tilologi, orijeutalisti in pedagogi. Zbralo se je sila filologov iz raznih pokrajin. Zboru je bil predsednik Miklošič. Ta zborovanja so značajna za tisto dobo v prvi vrsti; značajna zategadelj, ker je bil Miklošič jedini med navzočnimi v dvorani cesarske akademije znanostij, kjer so bila zborovanja, kateri je pomen in namen biologije drugače ozna-
čeval nego njegovi tovariši. Ti filologi so imeli tega leta že 18. zborovanje, in na vsakem zborovanji so se pogovarjali samo o mrtvih jezikih, o Tacitu, Aristotelu itd., a nikdar še ne o živih jezikih. Miklošič je začel zborovanje s slavnostnim govorom, v katerem je poudarjal, da imajo Nemci mnogo zaslug za klasično biologijo, ali je tudi dejal, da je toliko filologij, kolikor je različnih narodov, kateri imajo literarnih spomenikov, da je moči iz njih spoznati življenje in njih idejalno in realno hrepenenje. Tako je poleg klasične filologije tudi germanska, romanska in slovanska. Pojasnjeval je duševno zvezo in sorodnost teh jezikov, kateri so še v nekaterih delih jezika in navad ohranili prvotno jednoto do denašnjega dne. Ta sorodnost se vidi v eposu, v tej najstarejši obliki poezije. Kdo ne vidi, kaj je predsednik nameraval dopovedati svojim tovarišem s temi besedami? Ako krene znanost na to pot, sklenil je Miklošič svoj govor, potem bo zasvitala nova doba znanosti v Avstriji. Ta nova doba je res zasvitala; že je napočil dan v Avstriji, in to je storil jeden jedini mož, kateremu ni bilo' moči prepričati ogromnega števila nemških filologov o ime-nitnosti nove dobe. Zbor se je razšel in videli smo, kako visoko je stal Miklošič nad svojimi tovariši.
Ne samo nemški, tudi slovanski „filologi" so bili trdoglavi. V Slovencih in v Hrvatih so stvarjali nove jezike. Bil je narobe svet. Kdo je zabil, kako se je v raznih literarnih fazah razvijal ilirizem. in kako je ta ideja postala naposled lokalno-lirvaška? Jugoslovani so mislili tudi narečja zjediniti. Pokazali so se pravi filologi, katerih pa niso bili umni tisti, katerim so govorili. Bilo je treba jasnosti, zato so odlični možje: Miklošič, Karadžič, Kuku-Ijevič, Daničič, Jagič, Mažuranič in drugi izjavili 1. 1864. očitno, da so si Hrvatje izvolili za pisni jezik južno narečje (hercegovinsko) s tem pojasnilom: da ni smeti mešati narečij in delati tako novega literarnega jezika, kakor se je godilo do tistega časa; kdor hoče pisati v narečji, naj piše v pravem, čistem narečji, in naj ga ne meša z drugimi. Ta izjava je bila tiskana v „Književniku" 1. 1864., a spisana na Dunaji 1. 1860.
Tako se je vender zgodilo, kar je že prej Preširen Vrazu v pismu prerokoval, da se bodo teško kedaj zjedinili Slovani v jeden pisni jezik; toda ne zbog tega, kakor Preširen pravi, ker Preširnovih „C a rini na" izšedših v novinah „Illyr. Blatt" drugi no-
čejo umeti in ker on in Kastelee umejeta marsikrat štajarsko narečje samo na pol in ker se štajarsko-hrvaško narečje ne bode nikoli vzpelo na jezikoslovni avtokratni prestol. Prešfren je iz srca želel llircem, naj bi njih delo obrodilo obilo sadu. Tudi Miklošič ni bil neprijatelj gajici, kakor misli češki Vrazov životopisec. Pra-šanje ni domoljubno, ampak znanstveno-literarno. Kopitar sicer ni mogel videti tistega znamenja na črki č, ker je sam mislil ustanoviti nov pravopis na podstavi cirilice in latinice. Ta literarni proces je zdaj načelno dognan in mi imamo potrebne jasnosti na vse strani. Tudi Slovencem je bilo treba dopovedati, naj ne snujejo načrtov o občnem slovanskem pisnem jeziku in naj pomislijo, da mi tisti jezik, ki nam ga je Bog dal, samo na pol poznamo, ker vsak jezik je zase živ organizem, kateri se ne, cla z drugim zjedinjevati, ampak samo primerjati. To načelo tiči v zakonu slobodnega, individuvalnega razvijanja.*)
Cisto naravno je, da se okoli velikih mož radi zbirajo njih čestilci in prijatelji. Take družbe koristijo znanosti. Takih čestitih družeb je bilo že nekdaj na Dunaji; one so duševna potreba, cla se znanci pogovore o svojem delovanji vnemaje se za skupna hrepenenja. Miklošič in Vuk sta si bila »glavna prijatelja", družila sta se mnogo in mnogo let. V tej družbi je bil tudi Daničic in drugi Srbje; a duša družbi je bil Miklošič. Vukova hči Mina Vuk-manovička mi je pravila, kako ves vesel je bil Vuk teh shodov, katere so imeli navadno pri Vuku; in kako ne bi, ako pomislimo, koliko koristnega so mogli vsi pridobiti od učenega Miklošiča, kateri jim je bil izvrsten prijatelj in učenik, a drugi njegovi poslušalci v pravem pomenu besede. S Kukuljevičem in z Gajem se je seznanil na Dunaji. ^ S komer ne more človek osobno občevati, s tistim si dopisuje. Šafafika je Miklošič videl najprej v Pragi, a potem še nekterekrate na Dunaji in si je dopisoval ž njim. Palac-kega je poznal osobno. Dopisoval si je tudi s Pogodinom, Schlei-cherjem in J. Grimmom; Grimma je videl na Dunaji, ko se je ta vračal iz Italije. Jagič in drugi so bili Miklošičevi učenci.
*) Bila je napačna misel Vrazova, da nima „vendoilirska" literatura bodočnosti, ker „fehlt die Basis der Mdglichkeit eines Aufkommens des lsolirten Slovenismus«. Denašnja znanost ne sodi o jezikih tako. Proces v literaturi seje razvijal in obveljale so Vrazove besede: „Krain war von jeher in slovenicis die tonangebende Provinz."
Pravo Miklošičevo življenje so njegova dela; naj si tedaj pojasnimo njih pomen in velikost, da bi videli, kako se je Miklošič po orlovo kvišku vzdignil na najvišji vrhunec znanosti, da je danes slavist čez vse slaviste. Oglejmo si vsaj nekoliko njegovo ogromno delo v posamičnih spisih, iz katerih bomo spoznali vso velikost zasnovane in dovršene celote. Veliko je to delo, za katero je potreboval Miklošič skoro pol stoletja, ako k temu prištevamo dobo, ko je začel premišljevati o prvih znanstvenih načrtih.
Že Vostokov je izdal cerkvenoslovenski slovar; vender ta ni zadostoval znanstvenim potrebam in terjatvam, že za tega delj ne, ker ni obsezal vseh literarnih spomenikov staroslovenskega jezika. V tem oziru je zbral Miklošič vse znane spomenike, in tudi druge, za katere še mnogi niso znali, ter je spisal: Lexicon palaeo-slo-venice-graeco-latinum. Za ta slovarje nabiral gradiva deset let in ga je izdajal od 1. 18(i2—1865. s pomočjo cesarske akademije znanostij. Schleicher je to delo navdušeno pozdravil 1. 1863. (Bei-triige zur vergleichenden sprachforschung), rekoč, da je Miklošič zasnoval veliko delo, katero nam podaje besedni zaklad staroslo-venskega jezika v do zdaj še nedosežni popolnosti. Miklošič tolmači besede v vseh jezicih, kakor je kje potreba, a ne samo tako, kakor kaže knjigi naslov. Samo delo je sad prejšnjih razprav. Schleicher je Miklošiču želel, naj bi svoj „thesaurus" slovanskih jezikov, kateri so za slovansko in indoevropsko filologijo v obče jako imenitni, srečno dovršil in tako dogotovil velikansko delo, katero bo spomenik izredne delavnosti, neprestane marljivosti in obsežne učenosti. Vsega slovarja ni Schleicher doživel, da bi se ga bil mogel veseliti po polnem.
Delo prve veličine in največje vednostne cene je Verglei-chende grammatik der slavischen sprachen, katero ima štiri dele: L a u 11 e h r e, S t a m m b i 1 d u n g s 1 e h r e, F o r m e n-lehre, Syntax. S tem delom je postavil naučno podstavo slovanskim jezikom, ker ni ga jezika slovanskega, katerega bi ne bil do konca preiskal v njegovem organizmu. Miklošič je gledal najgloblje v živi organizem slovanskih jezikov, v to delavnico čudovito stvarjajočega jezika.
Primerjajočega glasoslovja sta do zdaj dve izdaji, jedna od 1. 1852., a druga od 1. 1879. Priprave za to delo so bile: Laut-
lehre cler al t s 1 o veni s ch en spraclie 1850, a v zvezi ž njim so: Ueber die steigerung nnd dehnung der vo-cale in den slavischen sprachen, in: Ueber die lan-gen vocale in den slavischen sprachen. V teh delili nam opisuje Miklošič življenje glasov, kako so se razvijali in izpre-minjali do denašnjega dne. Podstava glasoslovju mu je staroslo-venski jezik, kateri je že izmrl in je še danes v cerkvi pri Bolgarih, Srbih, Rusnjakih in Rusih mnogovrstno predrugačen kot liturgijski jezik. Staroslovenski jezik je ohranil najstarejše oblike slovanskega elementa, a ne da bi zato bil oče vsem slovanskim jezikom. Po glasoslovnih zakonih je določil Miklošič, da je treba maloruski jezik ločiti od ruskega; tudi je označil značaj slovenskega jezika, kateri je bil nekdaj bolj razširjen kot zdaj. Jezik brizinskih spomenikov obseza tudi županije: varaždinsko, križevsko in zagrebško. Hrvaško-slovensko narečje je nastalo pod vplivom srbskega in hrvaškega jezika.
Mnogi radi primerjajo to delo Grimmovi slovnici. Oba učenjaka sta imela isto nalogo, a s to razliko, da je Miklošičevo delo bilo mnogo težavnejše. Kar je staroslovenski jezik za slovansko slovnico, to je gotski za nemško; toda gotski jezik je bil preiskan že pred Grimmom, Miklošič pa je moral zajemati iz nepreiskova-nih tiskanih in netiskanih literarnih spomenikov iz raznih dob in pokrajin. Takemu delu je bilo treba mojstra, da je organsko in pravo stran jezika ločil od tujih pritiklin, in da je jezike kritično razvrstil; za tega delj je primerjajoča slovnica slovanskih jezikov najimenitnejše delo, ne samo na polji slovanske filologije, temveč tudi za staro zgodovino, narodopis in kulturo slovansko; primerjajoča slovnica nam pojasnjuje tudi te strani.
Tisti del moderne slovnice, kateri je v sredi med fonetiko in oblikami, imenuje se: S t amm bil dung slehr e, to je tedaj nauk o funkciji sufiksov. Poudarjamo, da smo s temi kratkimi besedami označili knjigo, katera ima XXIV in 504 stranij. To je delo, katero je spisaval Miklošič več kot dvajset let, se ve da ne neprenehoma, ter je izdal 1. 1875. s podporo cesarske akademije znanostij. O tem predmetu je Miklošič spisal celo literaturo razprav, katere naj imenujemo vsaj po imeni. Vse te razprave so v zvezi med sabo. Tukaj jih: Die wurzeln i m al t si oven i-schen; Ueber das suffix i>; Verba intensiva; Die bil-
d u n g d e r nomina i 111 altslovenischen; D i e b i 1 d u n g derslavischen personennamen; D i e n o m i n a 1 e z u s a m-m o n s e t z u n g i m serbischen; D i e b i 1 d u n g d e r o r t s n a-m e n a u s personennamen i m s 1 a v i s c h e n; D i e slavi-schen ortsnamen aus appellativen; Ueber den ur-sprung der worte von der form aslov. 1. tri>t, 2. tret u n d t r a t.
Tretji del primerjajoče slovnice je oblikoslovje, to je nauk o deklinaciji in konjugaciji slovanskih jezikov. Priprave za oblikoslovje in ž njim v zvezi so ta dela: Formenlehre der altslovenischen sprache 1850, 1854; Altslovenische formenlehre in paradigmen 1874: Le lire von der conju-gationim altslovenischen; Ueber diegenetivendnng g o in der pronominalen declination der slavi s c h en sprachen; Ueber die zusammengesetzte declination in den slavischen sprachen; Das imperfect in den slavischen sprachen; Beitrage zur altslovenischen g r a m m a t i k; Ueber den u r s p r u n g e i 11 i g e r c a s u s der pronominalen declination. V vseh teh slovniških delih je načrtal Miklošič razven zdanjih slovanskih jezikov najstarejši slovniški značaj staroslovenskega jezika na podstavi najstarejših panonskih spomenikov.
Sintaksa je četrti del primerjajoče slovnice. Priprave za sintakso so te razprave: Die ver ba impersonalia i m slavischen; Die negation in člen slavischen sprachen; Der praepositionslose local in den slavischen sprachen; Ueber den accusativus cum infinitivo. V sintaksi, katero je izdal v šestih letih, namreč od 1868—1874. razlaga nam Miklošič pomen vsega govora. Sintaksa obseza dva dela : v prvem delu nam pojasnjuje značenje besednih vrst (Wort-classen), a v drugem značenje besednih oblik (Wortformen). To je nov zistem. Miklošič ne govori o stavku precej na početku sintakse, ampak v različnih oddelkih, Zakone v govoru nam pojasnjuje s staroslovenskim, slovenskim, bolgarskim, srbskim, malo-ruskim, ruskim, češkim, poljskim, gorenjelužiškim in dolenjelužiškim jezikom. O jeziku polabskih Slovanov ni tukaj sledu, ker nam niso zapustili pismenih spomenikov, iz katerih bi se dal ustrojiti slovniški ,,obraz". Vrhu tega nam podaje vzglede v sanskritu, v
germanskih in romanskih jezikih in še v drugih jezikih evropskih in azijskih. Da je tedaj ta naloga bila sila težavna, vidimo iz tega, ker je Miklošič imel malo gradiva v rabo: posamični jeziki, bolgarski, slovenski, maloruski in gorenjesrbski bili so brez sin-taktiške literature, a druge sintakse so imele samo praktično vrednost; ker so bile namenjene šolam, obsezale so samo to, kar so literati spoznali za izvrstno, kar je za učenje potrebno; a Miklošič je jemal v sintakso vse, kar se nahaja v stari in novi literaturi, ne glede na to, ali je to literatura za dobro spoznala, ali so to provincijalizmi, soloecizmi ali barbarizmi. Do 350 slovanskih del je porabil Miklošič, da je iž njih zajemal vzglede. Gotovo ogromno delo. Zajemal je iz knjig, za katere še ni znalo mnogo slavistov.
Da bi spoznal pravi duh, kateri živi in stvarja v jeziku, jemal je vzglede največ iz narodne poezije, v kateri še živi mnogokaj nepopaeenega. Zato je narodno pesništvo prva značajna stran Miklošičeve sintakse: Miklošič je zajemal iz pravega življenja, da bi nam podal pogoje in zakone pravega jeziko-vega življenja.
Narodi evropski živijo v kulturni zvezi; te kulturne zveze vplivajo na jezik tako mogočno ocl zunaj, da mu izpreminjajo celo notranji organizem, kar je dokaz, da se vse izpremembe v jeziku ne gode iz notra. To vidimo zlasti pri tistih narodih, kateri so živeli stoletja in stoletja v kulturni zvezi z nemškim narodom: za tega delj išče Miklošič prvotne in prave sintaktiške zveze slovanske tam, kjer je nemška kultura zapustila najmenj sledov. Toda ta prikazen je povsod v Evropi nasledek medsebojnega, kulturnega življenja; zato jo imenuje Miklošič novo evropeizem, kateri hrepeni po tem, cla bi vse narode evropske, udeležujoče se kulture, zjedinil v jeden idijom.
Druga značajna stran sintakse je ogromno gradivo. Dasi obseza XII. in 89(J sfcranij, vender so Miklošičeva pojasnila kratka, jasna in točna. Benfey, Steinthal in Konitz so ga prvi pohvalili, rekoč, da razpravlja občna prašanja z veliko korenitostjo, in da ima njegovo delo ceno za občno slovnico, ne samo za slovansko. Zato bi bilo krivo, ako bi morebiti kdo sodil po naslovu sintakse, da jo smemo prištevati samo slovanski lingvistiki. Toliko vspeha pa je mogel doseči, ker je bistroumno preiskal vse slovničarje vseh
časov in nove filozofe, kar se da tudi drugače povedati, namreč da je Miklošič sam velik filozof.
Ni tedaj čudo, da se takemu velikanu, kakor je Miklošič, poklanja ves učeni svet; ni čudo, da učenec Jagič obožava svojega učenika v „Archivu f. slav. Philologie", cla ne vemo, kaj je plemenitejše, ali to iskreno spoštovanje Jagičevo, ali tista ljubezen, v kateri si Miklošič odgaja učence. Ali je čudo, da je takih lju-dij, — Jagič jih imenuje Mohikance, — kateri bi radi ves princip Miklošičev podrli. V Archivu poroča Jagič o vsebini sintakse, in v tako imenitnem trenutku je tudi Mohikaucem njih zasluženo hvalo zapel. Resnično, veli Jagič, človek mora imeti jekleno voljo, pogum in vztrajnost, da pretrpi to krivico; in tako jekleno voljo imajo samo pravi, izborni učenjaki.
In res, „naše veselje je veliko, naša hvala velika," tako poreče vsak zahvalni učenec in učenjak, kadar pregleduje velikanska dela Miklošičeva; tako je vzkliknil vsakikrat V. Jagič naznanjajoč učenemu svetu Miklošičeva dela in razlagajoč njih znanstveni pomen in znanstveno vrednost, v čemer ga ne preseza nobeden učenjak v učenem svetu. Izmed teh del imenujmo nekatera vsaj po imenu, drugih pa podajmo kratko vsebino. „Die slavischen monats-namen", delo leksikalno-etimologijsko, seza globoko v slovanske starine. O jeziku sedmograških Slovanov razpravlja knjiga: Die sprache der Bulgaren in Siebenbiirgen. Zase celota so ta dela: Die volksepik der Croaten; Die serbische epik; Die christliche terminologie; Ueber die w a n-derungen der Rumunen in d en dalmatinischen A1-pen und den Karpaten.
Die christliche terminologie in spis Glagolitisch sta znamenita za jezik in staro kulturo slovansko. Torej poročajmo o starih Slovanih vsaj v kratkih črticah, kajti ravno v tem momentu podpira ne malo filologija kritično zgodovinsko preiskovanje.
Slovani niso v Evropi prvoten narod. Slovani so doma iz Azije ter so romali skoz „narodska vrata" najprej na severno stran Evrope; vender niso dospeli tako daleč, da bi se dotikali morja. S severja so se spustili k Črnemu Morju, kjer jih poznajo zgodovinarji pod imenom Scla veni in An te s. Od Črnega Morja so se jeli pomikati kraj Dunava najprej Sclaveni, to so SI o ve ni. Od dolenjega Dunava dalje je šel jeden del Slovenov v Panonijo,
ti so panonski Slovenci; drugi del na Bolgarsko, bolgarski Slovenci; tretji del je posedel Alpe, n o r i š k i ali k a r a n t a n s k i Slovenci, a četrti del je ostal v Daciji, dacijski Slovenci. Tedaj imamo štiri slovenska plemena: 1. panonske, 2. bolgarske, 3. noriške ali karantanske in 4. dacijske Slovence kot potomce nekdanjih Slovanov, znanih v zgodovini z imenom Sclaveni.
Večji del panonskih Slovencev, kateri so prebivali med Du-navom in Dravo proti zahodu do Ptuja, absorbovali so po polnem Madjari, samo jeden del njih na zahodu se je ohranil še do de-našnjega dne ; to so zdanji Slovenci na zahodni strani Ogerskega in na vzhodni strani Štajarskega: ti Slovenci so direktni descendentje panonskih Slovencev. Isto velja tudi o njih jeziku. — Dacijski Slovenci so se potopili v Eumunih še le v XIX. stoletji. — Bolgarski in noriški Slovenci živijo še danes. Izmed teh slovenskih plemen so imeli staroslavno cerkveno literaturo panonski Slovenci, pisano v glagolici, v najstarejšem pismu slovanskem, kajti cirilica je mlajša od glagolice.
Antje so bili pradedje Srbov in Hrvatov. Slovence so najprej razkrojili in krajevno na dva dela ločili od bolgarskih Slovencev Srbje in Hrvatje, priselivši se v denašnjo domovino na početku sedmega stoletja; pozneje pa Madjari.
Ker so se Slovenci prvi naselili v nekdanjih in denašnjili prebivališčih sredi šestega stoletja in ker so še le za njimi prišli Srbje in Hrvatje, bili so torej Slovenci prvi narod slovanski, kateri je prišel v dotiko in duševno zvezo s kulturnimi narodi na vzhodu in jugu: na vzhodu z Nemci, a na jugu z Grki. Iz tega je jasno, da so njih ime vzprejela druga slovanska plemena z malimi izpre-membami, in da so ž njih imenom imenovali tujci vse Slovane.
Naši Slovenci so prejeli krščanstvo po duhovnikih oglejskih in solnograških, Bolgari pa iz Carjigrada. V stari zgodovini so imenitni panonski Slovenci, ker se je njih liturgijski jezik razširil k drugim slovanskim narodom in ker so imeli prvi bogato cerkveno literaturo. Panonski Slovenci so jeli prvi prevajati cerkvene knjige v svoj, t. j. zdanji staroslovenski jezik. Ta literatura je tudi za tega delj imenitna, ker nam priča, da so Slovenci v Pa-noniji jemali na posodo nemške besede, živeč v kulturni zvezi z Nemci. Tako je n. pr. starosl. papežh nastalo iz babes, papa: popt iz phafo; pbkta in ptklo iz pech, pix in infernus itd.
V Bolgarih je vladal grški vpliv, kateri je izpodrinil staro-slovenske besede, ker je znano, da so se po propadu panonske literature, razkropili svetih apostolov učenci po jugu, najprej k Bolgarom, kjer so nadaljevali že prej zasnovano delo v Panoniji. V Bolgarih so tedaj govorili in pisali monachi, za starosl. mi.nicln,, papa za papeži,, ijerej za popi,, adi, za pi.kh, itd. Te besede iz krščanske terminologije pričajo jasno o njih postanku in o domovini svoji, kar je za kulturno in literarno zgodovino slovansko jako imenitno.
Te in slovanskih jezikov primerjajoče slovnice znanstvene pridobitve so najimenitnejše za staro zgodovino slovansko, katero nam pojasnjujejo v najobilnejši meri; zato bo treba pomuditi se nekaj časa pri tem mikavnem predmetu.
Že sto let se bavijo filologi in zgodovinarji z vprašanjem, kje je bila domovina cerkvenega slovenskega jezika. Krištof Jordan misli, da je Ciril pisal v bolgarskem narečji, katerega se je naučil v Carjigradu in katero bi mogli gotovo umeti Moravci. Luccius in Schonleben imata v mislih okolico okoli Soluna. Matej Miechov imenuje jezik ruskih cerkvenih knjig srbski jezik. Do-brovsky, Vostokov in nekoliko tudi Kopitar so imeli o tem spet druge misli. Najkompetentnejši sodnik o tem vprašanji je Miklošič, zato so se tudi najglasovitejši slavisti in zgodovinarji, kakor n. pr. Jagič, Budinger, Dummler i. dr. poprijeli njegovega prepričanja.
Staroslovenski jezik je jezik panonskih Slovencev v sredi devetega stoletja. Pod konec 862. je poslal cesar Mihajl Konstantina in Metoda k Rastislavu, ker so v njegovi državi oznanjali vero božjo nemški duhovniki z malim vspehoin. V Velegradu, moravski prestolnici, vzprejme ja knez jako prijazno in sveta brata jameta oznanjati besedo božjo v slovanskem jeziku z velikim vspehom. Politična misel je bila, iz katere se je porodila staroslovenska literatura in zarad katere sta prišla sveta apostola v Panonijo. Politično nezavisnost velikomoravske države naj bi zasnovala in utrdila slovansko cerkev, katero je bilo treba ločiti od nemške cerkve; a slovansko cerkev naj bi utrdil slovanski cerkveni jezik. S popolno nezavisnostjo od vzhodnofrankovskega cesarstva, po kateri je je-dino hrepenel Rast.islav, ne bi se ujemalo, misli E. Dummler, ako bi bil vladika pasavski, zvesti služabnik Ljudevita Nemškega, za cerkvenega deželnega poglavarja. Ta politična misel se je porodila
v glavi Rastislavovi, a ne v kateri drugi slovenski, še menj pa v bolgarski glavi na Bolgarskem.
Jezik panonskih Slovencev je postal v naslednjih stoletjih liturgijski jezik bolgarskih Slovencev, Srbov, Hrvatov in naposled Rusov. Bolgari, Srbje, Hrvatje in Rusi so mešali svoj narodni jezik s staroslovenščino; tako je postal v Bolgarih bolgarskoslo-venski, v Srbih srbskoslovenski, v Hrvatih hrvatskoslovenski, a v Rusih ruskoslovenski jezik. Jezik panonskih Slovencev se imenuje v virih jezik slovenski; Miklošič ga je imenoval staroslovenski, da bi se izognil nesporazumu.
Miklošič je iz merodavnih virov načrtal zvesto podobo staro-slovenskega jezika, določivši na tanko, iz katerih virov smemo zajemati zaželjeno znanje čistega staroslovenskega jezika, a iz katerih znanje bolgarskoslovenskega, srbskoslovenskega, hrvaškoslovenskega in ruskoslovenskega jezika. Med literarnimi spomeniki je tudi takih, katerih ne moremo prištevati ne Bolgarom, ne Srbom, ne Hrvatom in tudi Rusom ne. Ti spomeniki n. pr. Glagolita Clozianus so mogli postati samo v Panoniji, za tega delj jih imenujemo panonske; oni so žive priče: da je sredi devetega stoletja v Panoniji in samo v Panoniji bila osnovana cerkvena literatura v slovanskem jeziku.
A ko te spomenike imenujemo panonske, moramo tudi priznavati, da si v tem mislimo tudi Moravsko. Slovensko pleme je prebivalo ne samo na desnem, ampak tudi na levem bregu Du-nava; se ve da o obsegu njegovih stanovališč ni moči ni slutiti ne. (cf. Altslovenische formenlehre in paradigmen.)
Ta teorija ima dvojne nasprotnike: jedni trde, da je staro-slovenščina mati vseh živih slovanskih jezikov ; drugi pa, da so stamslovenski jezik govorili bolgarski Slovenci v devetem stoletji. Prvo hipotezo zagovarja dan danes malokdo očitno, ali tem rajši na tihem. Mnogo več zagovornikov, nego staroslovenska, šteje bolgarska hipoteza. Safarfk, kateri je bil najprej za bolgarsko hipotezo, očital je Miklošiču: „er ist stumm gegen mich", „er ist durch und durch von Kopitars Phantasien impragnirt und ver-schliesst mordaciter der Wahrheit die Augen (Čhtenija: pisma Po-godinu)"; vender tudi Šafarik se je izrekel malo let pred smrtjo za Panonijo pritrjuje Kopitarju, daje slovenski cerkveni jezik tisti jezik: quae ante mille fere annos viguit inter Slavos Pannoniae. Bolgarska
hipoteza je bila nekaj časa tako občna, pravi Miklošič, „da sem jaz, kolikor mi je znano, med živečimi slavisti jedini s svojim protestom zoper njo." Tako je bilo še 1. 1874. Ali kmalu sta se oglasila Daničič in Jagič poleg drugih ter sta mu pritrdila.
Vprašanje o domovini staroslovenskega jezika so imeli učenjaki za čisto jezikoslovno, kar pa ni. In ali bi zagovorniki bolgarske hipoteze zaupali svoji na št osnovani, ali od nobenega zgodovinarja pripoznani teoriji, ako bi pomislili, da nimamo ne jedne zgodovinske priče za kakeršnokoli si bodi cerkveno rabo slo-vanščine v Bolgarih v devetem stoletji — in to je početek vsa-cega slovstva vseh novejših narodov —■ a za Panonijo imamo več neovržnih in nedvomnih prič. Tudi pomnimo: za delovanje Ciri-lovo na Bolgarskem nimamo dokazov, kakor tudi ne za apostola Andreja v Rusih, kajti vsi narodje pripisujejo pokrščenje slavnim možem. E. Golubinskij dvoji, da bi bila Ciril in Metod kedaj krščevala Bolgare.
Miklošičevih dokazov za panonsko domovino ne moremo omenjati v životopisu, ker nam je samo do tega, da v kratkem označimo Miklošičeve nazore o teh vprašanjih, nazore samo kot resnico, katero nam je podal, ne kažoč pota, kako je dospel do istih. Zato povejmo še to, kako razvija svoje trditve o slovanskih jezikih.
V prvi vrsti je določil po jezikoslovnem preiskovanji slovni-ško razliko med staro slovenščino, katero je postavil za podstavo slavistiki, in med bolgarsko slovenščino, srbsko slovenščino, hrvatsko slovenščino in rusko slovenščino. Panonski spomeniki, glagolski in cirilski, razločujejo se od drugih v tem, n. pr. da prav rabijo a in e. To je jedino znamenje jezikovo, po katerem moremo razločevati panonske spomenike od nepanonskih. Bitni razloček je tudi v rabi poluglasnikov l in b. Bolgarski spomeniki rabijo e, je za ja, in potrebujejo samo jeden poluglas. Jezik srbskih spomenikov ne pozna nosnikov: mesto a ima u, mesto § pa e; ima jeden poluglasnik: i>; omehčana sta samo 1 in n. Kar o srbskem, velja tudi o hrvaškem jeziku: oba se razločujeta v izražanji stsl. e. Jezik ruskih spomenikov ima mesto panon. a in e — u in ja; in ima več soglasnikov omehčanih, nego panonski jezik.
Slovanski jeziki so bih ločeni že v stari dobi, gotovo že v devetem stoletji. Že v devetem stoletji tedaj sta bila bolgarski
in staroslovenski jezik cisto različna jezika. Kar smo dejali o bolgarščini, velja tudi o novi slovenščini. Tudi naš mili jezik ne hodi svojih potov še le od včeraj; za tega delj ga razlikujmo od panonskoslovenskega, dasiravno ne bode tajil nihče, kdor premišljuje stvar brez predsodkov, cla so brizinski spomeniki podob-nejši panonskim tekstom, nego kateri koli spomenik slovanskih jezikov. Brizinski spomeniki niso potekli iz katerega panonskega teksta. Nova slovenščina ni hči stare slovenščine. Miklošič je dokazal razliko med panonskim (staroslovenskim) in karantan-skim (novoslovenskim) jezikom, katerega pišemo in govorimo mi Slovenci.
Glede imena treba omeniti, cla bi panonski jezik morali imenovati slovenski tudi tisti slavisti, kateri mislijo, cla so našli domovino slovenskega cerkvenega jezika v Bolgarih, ker ta jezik se imenuje povsod jezik slovenski. Papež Ivan VIII. je govoril 1. 880. o Jitterae sc-laviniscae"; ta jezik ni se nikdar imenoval bolgarski: on je prejel ime od naroda, ki ga je govoril, ker tudi bolgarski Slovenci, kakor dacijski, kateri so že po polnem utonili najnovejši čas v rumunskem elementu na Sedmograškem, panonski in karantanski Slovenci, vsi so slovenskega rodu. "Vsi vkup pa so potomci onega slovanskega naroda, katerega sta poznala Jor-clanes in Prokopij po imenu S/da^voi in Sclaveni. To ime so prejeli najprej od Grkov in Rimljanov, a naposled od Slovencev samih vsi slovanski narodje.
Ker smo govorili o razvrstitvi slovanskih jezikov na drugem mestu, naj še tukaj samo poudarimo imenitnost, da je Miklošič določil in znanstveno utrdil, kateri spomeniki so panonski, a kateri nepanonski, ker na podstavi panonskih spomenikov je osnovana slavistika. V ta namen je izdal razven že prej omenjenih del tudi: Apostolus e codice monasterii Šišatovac, 1853; Lex S t e p h a n i Dušani, 1856; Chronica Nestoris textum russico-slovenicum continens, 1860; Vita sancti Metk odii russico-slovenice et latine, 1870; Pameti> i žitije bla-ženago učitelja našego Konstantina filosofa etc. Apostolus e codice monast. Šišatovac nam je ohranil imenitnih posebnostij panonsko-slovenskega prevoda liturgijskih knjig; za tega delj je kaj imeniten za slovansko filologijo. Kronika Nestorjeva je imeniten zgodovinsk vir. Miklošič je ta spomenik očistil napak,
katere so naredili prepisovalci, cla ga je moči brati in rabiti za kritično zgodovinske namene.
Določivši razliko med panonskimi in nepanonskimi spomeniki, izrekel je Miklošič imenitne besede, da glavnega razločka slovan-kih jezikov ni določil čas; ta razloček ima pogoje v plemenih, katera svojo individuvalnost vedno dalje razvijajo, vedno jasneje izražajo. Po zakonih jednega jezika ni smeti ustanavljati zakonov drugim; vsak jezik preiskujmo v njegovem posebnem življenji; iz sklepov posamičnih znanstvenih pridobitev dobodemo še le zakonov, kateri oblastujejo vsem slovanskim jezikom.
ni.
Do zdaj omenjena dela imajo v prvi vrsti slovniški in leksi-kalni značaj. Ker pojasnjujejo jezik vseh slovanskih plemen v njegovem notranjem, duševnem življenji in razvijanji, pospešujejo tudi dela sorodnih znanostij, zlasti nas seznanjajo s kulturno zgodovino slovansko in tistih sosednih narodov, s katerimi so bili Slo-vanje že od nekdaj v kulturni zvezi. To stran duševnega življenja preiskuje Miklošič v etimologijskih delih, katera so zase celota. Danes ga ni jezika v Avstriji, katerega ne bi bil Miklošič preiskal v notranjem življenji. Ta dela so sad poznejšega premišljevanja, n. pr. Die slavischen elemente i m rumunischen, 1862; Die f r e m d w o r t e r in den slavischen sprachen, 1867; A1 b a n i s c h e f orschungen, 1870; Die slavischen elemente im neugriechischen, 1870; Die slavischen elemente i m magy arischen, 1872.
Kultura je last vseh narodov evropskih bolj ali menj. Kako je ta kultura vplivala in izpreminala socijalne in politične razmere pri raznih narodih, takisto je tudi vplivala na jezike, v katerih je zapustila neizbrisne sledove. Ljudske besede, katere jemlje na posodo narod od naroda, niso vselej znamenje duševnega siromaštva, tudi ne duhovne in kulturne supremacije, ampak priče neke pod-ložnosti, v kateri so bili narodi v kulturnem razvijanji. Tujke so tedaj žive priče, kako so se tuji pojmi, življenje in kultura presajali v domače mišljenje, življenje in kulturo.
A.
Misel in dolžnost nam je podati v kratkih besedah vsebino teh za kulturno zgodovino preimenitnih del. Začnimo z Rumuni.
3
Rumuni so potomci tistih Rimljanov, kateri so se naselili v Daciji na levi strani Dunava v početku II. stoletja, ko je Trajan zmagal Decebala. Te Rumune imenujejo Slovanje Vlahe. Z imenom Vlah označujejo Slovanje vse Romane. Nekdaj so tako imenovali Celte, ali ko so se v njih domovini naselili Romani, nadeli so Slovanje to ime njih naslednikom Romanom, posodivši si besedo od Nemcev: walch.
Macedonski Vlahi so Cincari. Jezik isterskih Vlahov, katerih je kakih 6000 duš, pregnan je iz cerkve in iz javnega življenja; samo doma še govore svoj jezik „quasi lingua di confidenza." Molijo zdaj v hrvaškem jeziku, kakor njih sosedje Hrvatje. Ciči so poslovenjeni Vlahi; že Valvasor jih je slišal slovenski govoriti.
V rumunskem in arbanaškem jeziku se je ohranilo več klasičnih besed iz Avgustove dobe, nego v romanskih jezikih na zahodu, kateri so se pozneje ločili od latinskega debla. Tudi prvotnih elementov je še danes v rumunščini. Ta prvotni element je bil soroden arbanaškemu, ker mislimo, da so Arbanasi potomci starih Ilirov.
Iz slovanščine so začeli jemati Rumuni besede še le pod konec V. stoletja; kasneje tudi iz madjarščine. Največjo oblast nad romunskim elementom si je pridobil slovenski jezik, kateri je vladal v rumnnski cerkvi in državi. V cerkvi je vladal slovenski jezik do J. Rakoezya 1. (1630—1648), „qui linguam slovenicam ex eccle-siis Valachorum vi exterminavit et in perpetuum exulare iussit."
Do najnovejšega časa so pisali Rumuni v cirilici, kar je najjasnejši dokaz nekdanje kulturne moči slovanske. Vrhu tega navaja Miklošič 1083 slovanskih besed v rumunščini. Slovanski element je bil tako mogočen, da so Rumuni pritikali svojim latinskim besedam slovanske končnice. Slovanski element je celo izpreminal notranji organizem romunskega jezika, n. pr. lume pomeni mun-dus; te besede pomen je postal po vplivu staroslovenske besede svetT>, katera znači 1 u m e n in m u n d u s. Iz tega se vidi. cla je notranja oblika romunske besede postala slovenska.
Zivotopisu ni namen, da bi naštevali še drugih slovanskih elementov; omenimo naj še to, da se ne da tajiti, da so Slovenci dali Rumunom mnogo kulture. Rumuni, naselivši se najprej na jugu Dunava, jeli so se pomikati in romati dosti pozno, gotovo ne pred koncem dvanajstega stoletja, v prebivališča, katera imajo
zdaj na severni strani Dunava. Za tega delj so mogli slovanske elemente jemati od Slovanov na jugu in na severji, na jugu od Bolgarov, na severji od dacijskih Slovencev. Da so ti Slovani v Daciji bili slovenskega plemena, ne pa ruskega (maloruskega), priča nam geografska terminologija v Rumunih, kolikor je je slovanske; jasno je tudi iz jezika, ki so ga govorili Slovenci na Sedmograškem še pred pol stoletjem. S temi Slovenci so bili Rumuni v kulturni zvezi, kakor se vidi iz rumunskega jezika.
Glasoslovje nam priča najjasneje, da so tudi Slovanje sodelovali, ko so se krščevali Rumuni. Tudi raba slovanskih cerkvenih knjig v Rumunih je neovržna priča, da so Slovenci krščevali Ru-mune; saj tudi mi sklepamo iz nemškega dela krščanske terminologije slovanske, da so nam pri krstu kumovali Nemci. Za Rumune se to da dokazati. Tako je &>.-rapio postalo iz oltarh, ne pa iz altare, dasi so to besedo dobili Slovanje od Nemcev, a Nemci od Romanov; beseda kaže, od kod in kako se je širila kultura od naroda do naroda. Teh kulturnih sledov ni moči izbrisati mahoma ; tudi ni vselej potreba. Nekateri Rumuni, se ve da zdaj, radi bi očistili svojo materinščino slovanskih elementov, kateri jim niso pravnic všeč, ter so jeli zamenjavati slovanske besede z rumunskimi, n. p. bolnav za infirm, krai za rege, sfat za consiliu itd. Po pravici smemo vprašati te novotarje, ali jih bode umelo prosto ljudstvo. Rumunski duhovniki so izprevideli, da teli novotarij ne more umeti narod, zato jih ne pišejo in ne uvajajo v cerkveno literaturo.
Od devetih slovanskih živih jezikov jih je šest v Avstriji: češki, poljski, maloruski, srbsko-hrvaški, slovenski in bolgarski.
Izmed teh Slovanov ozrimo se samo na tiste Bolgare, kateri živijo na Sedmograškem in po Banatu z Rumuni in Madjari, kajti ti Slovanje se bodo skoro po polnem porumunili in pomadjarili.
O sedmograških Slovanih razpravlja Miklošič v knjigi: Die sprache der Bulgaren in S ieb en b tirgen. Leta 1851. jih je bilo še 22.987. Ti Bolgari prebivajo v temeškem Banatu, v Bešenovu, v Vingi, Bodrogu, Desetovci, Teremiji itd. Vere so katoliške, Priselili so se. v te kraje I. 1737. in 1739. po belgrad-skem miru iz male Vlaške, katero so dobili Turki. Kakih 5000 do G000 jih je v Oravici, po vaseh: Krašova, Lupak, Vadnik itd.; naselili so se tukaj okoli 1. 1700. Vere so katoliške; skoro se bodo porumunili. Bolgarov je še drugod.
Da so se obranili do danes Bolgari v Csergedu, uzrok je to, ker so protestantje. Vera tedaj jih je najbolj ovirala, da se niso mogli zeniti z grškounijatskimi Rumuni, ker je resnica, da ne more naroda potujčiti ne omika, ne šole, ne nasilje toliko, kolikor ravno ženitev. V Csergedu nosijo ti Bolgari rumunsko nošo in govore rnmunski. Prej je vladal v njihovi cerkvi slovenski jezik, zdaj rumunski. Pridigarji so zdaj Saši, kakor tudi prej.
Samo jeden spomenik imamo od tega naroda: katekizem z dodatkom pesnij in molitva in poeetek bolgarskonemškega slovarja. Rokopis je od 1. 1830. Ta spomenik je zato imeniten, ker je jezik podobnejši stari slovenščini, nego denašnji bolgarski jezik. Ta spomenik je gotovo tudi zadnji ostanek suhe veje slovanskega debla, v katero se je zasekal in uničil madjarski in rnmunski element.
Miklošičeva dela pospešujejo romansko biologijo, zato naj poudarimo, da je tudi njegovo delo : Albanische forschungen (I. Die slavischen elemente im albanischen, II. Die slavischen elemente im romanischen, III. Die form entlehnter verba im albanischen und einigen anderen sprachen) samostalna celota in poprava in dopolnitev I) i ez o v i h razprav, kakor tudi Z e u s s o v i h keltskih študij, kar more doseči učenjak samo z velikansko in korenito učenostjo, prvi učenjak Miklošič, kateri ima vse jezike v popolni oblasti, kakor nobeden omenjenih strokovnjakov.
Arbanasov je vseh vkup 1,900.000. Njih domovina je Črna gora, nekateri kraji evropske Turčije, Mala Azija, Rusija, Grško, Italija, Sicilija in Avstrija, in sicer te vasi v Avstriji: Hrtkovci in Nikinci pri Mitrovici, v Dalmaciji blizu Zadra. Avstrijski Ar-banasi so gegiškega, vsi drugi pa toskiškega rodu.
Iz tega geografskega položja se vidi, da so Arbanasi razkropljeni bili v dotiki že od nekdaj z raznimi slovanskimi narodi. Ako sklepamo po besednem zakladu slovanskem v arbanašltem jeziku, moramo omeniti, da Slovani niso mnogo delovali na Arbanase, ker tiste besede slovanske v arbanaškem jeziku so poroštvo, da so Arbanasi jemali samo besede in da slovanski element ni prodrl v notranji organizem arbanaškega jezika, tako cla ni v arbanaški sintaksi ni sledu katere koli govorne prikazni slovanske. Miklošič navaja 317 slovanskih elementov v arbanaščini in 930 italijanskih in latinskih. Po tem zanesljivem potu je pojasnil prvi učenjak Miklošič s pomočjo jezikov staro dobo, o kateri molči zgodovina. Take filolo-
gijske pridobitve kažejo, kako koristno in imenitno je delovanje Miklošičevo za občno znanost; imenitno glede premnogih prašanj zgodovinskih in filologijskih, katerim je dal konečno sankcijo.
V	tretjem oddelku: Die form entlehnter v er b a, uči nas Miklošič, kako so si narodje preustrojili izposojene besede za svoj jezik. Glavno pravilo v tem procesu je to, da fleksija odpade po polnem, n. pr. y.":~'z~h%. got. aggilu; Staroslovenci so dejali: am>-geh>; vender je tudi izjem, n. pr. \ci7toc, starosl. Hristosi. poleg Hristi.; lat. plebanus, slovenskohrv. plebanuš, vender pa srbsko-lirvaški plovan.
B.
V	prvi polovici VI. stoletja so prodrli Slovanje v Peloponez ter tu nekoliko stoletij živeli med Grki, dokler se niso povse prelili v Grke, dopolnivši kulturno misijo v Grkih. Njih sledove nam je zbral in podal Miklošič v delu: Die slavischen elemente i m n e u g r i e c h i s c h e n.
Stari, klasični grški jezik se je razvijal naravneje in čisteje, nego kateri jezik evropski. Razvil se je brez tujega vpliva v razna, lepa narečja. Takisto se je iz tega slobodnega razvijanja narečij razvila raznovrstna poezija in umetnost. Iz slobodnega razvijanja narečij, ker drugo narečje ni oviralo druzega v razvijanji, izvirala je grška umetnost. Stari grški jezik se je tedaj razvijal prosto iz svojega narodnega cluha.
Ko se je razširil grški jezik čez grške meje, vladal je tudi v teh pokrajinah zunaj Grškega. Ali ko je Aleksander zmagal Grško in se je grški jezik daleč razširil in zvezal z drugimi narodi, cla so ga govorili tudi negrški narodje, tedajci je izmrl oživljajoči element v jeziku in jezik se je bližal propadu.
Torej mora tudi jezik umreti? Ne. Tisto živo načelo, katero stvarja jezik, živi večno. Duh ostane, samo vnanja oblika se izpremina. Tako tudi latinski jezik ni izginil brez sledu. Na njegovih mrtvih udih so pognali novo življenje novi romanski jeziki: torej stvarjajoče načelo latinskega jezika se je preporodilo ali omla-dilo zopet v romanskih jezikih, to je v jezikih tistih narodov, kateri so navdahnili latinski jezik z novim življenjem in v novi obliki.
Tako je bilo tudi v Grkih. Razni narodje, kateri so prihruli v grško deželo, ugonobili so klasični jezik v njegovem srci. Z Grki
so se pomešali razni narodje, in tako je postal novi rod, kateri nima nič vzajemnega s prvotnimi Grki. Jezik, najplemenitejši dar božji, pokorava se tudi nasilstvu, kajti je zakon, da se morajo tudi najplemenitejše stvari podvreči sili. In naravna sila je bila, katera je uničila jezik klasičnih Grkov; drugi elementi so se združili s klasično grščino in so razvili novi jezik, kateremu pravimo 11 o v o gr š ki jezik.
Danes je ni na Grškem rodovine, za katero bi se moglo reči, da je čista stara grška rodovina. Denasnjih Grkov pradedje so bili Scitje (Slovanje) ali Arnavtje, Almugavarji ali Franki ali pogr-čeni Azijatje iz Frigije, Cilieije, Kapadocije ali Lidije. V Arkadiji in Elidi, v Meseniji in Lakoniji, v Beociji, Focisu in Akarnaniji se je mnogo stoletij govorilo slovanski, kakor se n. pr. danes govori srbski v Srbiji. Ze v VII. in VIII. stoletji so izginili Grki s Peloponeza, kjer so se naselili Slovanje, tako da so denašnji Grki slovanskega postanka.
Slovanje so prišli v Peloponez v prvi polovici VI. stoletja -— mirno, brez hrupa, da njih prihoda niso zapazili pisatelji; samo mornarji, kateri so jadrali okrog Peloponeza, imeli so deželo za slovansko deželo. Ker pa so ondukaj imeli Grki večjo kulturo od Slovanov, tudi združeno državo, a Slovanje slabo urejene občine, bil je naravni kulturni nasledek, da so se Slovanje polagoma potapljali v grškem elementu, in se je bližal čas, ko je zadnje ostanke slovanske obsijalo rumeno solnce zadnjikrat v prvi četrti XV. stoletja.
Kateri Slovanov so se naselili v Peloponezu ? Tisti iz Mace-donije in Trac-ije, iz katerih so postali denašnji Bolgari, o čemer pričajo besede, n. pr. Wyyo;, ypfvTX, lagi>, greda. Iz Rusije niso prišli Slovanje v Peloponez.
Predno so bili pogrčeni vsi Slovanje, jeli so se seliti v deželo Arbanasi pod konec XIV. stoletja. Ti Arnavtje še danes govore svoj jezik po vsej Atiki in Megari izimši mesta, večjidel po Beociji in še drugod; a slovanski se tukaj ne sliši že tri sto let ne. Arbanasov je vseh vkup 200,000, torej peti del vseh prebivalcev. Največ so pridobili Grki od Arnavtov in Slovanov, kajti ta naroda sta gojila poljedelstvo in govejerejo in sta bila zastran tega v večji notranji dotiki z Grki, nego vojaki in trgovci romanskih narodov. Grški organizem so izpreminali najbolj Arnavtje,
potem Romani in Turki, najmenj pa Slovanje. Do 129 slovanskih besedij navaja Miklošič, katere še živijo v grškem jeziku, med katerimi je tudi takih, katere niso prvotno slovanske, ali so jih Grki prejeli od Slovanov. Na grško deklinacijo in konjugaeijo niso imeli Slovanje nikakeršnega vpliva, tudi na notranji ustroj jezika ne; pač pa Arbanasi, kateri so tudi izpreminali notranji organizem novogrškega jezika. Slovanski elementi v grščini spadajo tedaj samo v besedni zaklad.
Te slovanske besede so imena za orodje, za domače življenje, za pohištvo. N. pr. Ssbpov vedro, vSko\jxiy. ključb, v-onaiv. kosa, y.o-•vt/ta motyka, oz v 7. okno,	peč, OTTps/a. streha, otAiipolica,
'po;j/ov ruho,	sani, <7o6p7. svora, yoOva ganj, vsjCv/v. kožuh,
-y.v-lf;/.y. pantljika (izv. nemška), cov/avia suknja, t'^6y% čoha (turški), -rop[i7-c torba (turška beseda) itd. Nekaj besed za rastline in živali, n. pr. [isp[ispiT^* veverica, {J&pa vidra, YP*X°» g1"1'1) *ojuioTa$ gallus, ttsmvo; pelin, ypxvo; hren; ali malo jih je za duševno življenje, n. pr. [ios^oS*, ^o-j-av);, v.-paTiao; bratim (pobratim), ^jbmcvov zakon, ffSpj^i^a zdravica,	kralj itd.
Take in jednake besede so se vcepile v grški jezik ; v grških oblikah pričajo nam o narodu slovanskem, kateri jih je na Grškem govoril še pred tremi stoletji.
C.
Madjarska akademija znanostij v Pešti je izdala slovar, v katerem je nekatere besede proglasila za prave madjarske, dasi so slovanske. Podoba je, da nekateri narodje neradi slišijo resnico. V tem oziru so tudi Rumuni na krivem potu. Miklošič je dokazal, kateri slovanskih elementov se nahajajo v rumunščini, toda nekateri Rumuni jih rajši izvajajo iz angličanskega jezika ali Bog vedi od kod še, samo ne iz slovanščine, ako ravno se vidi na prvi pogled, da so slovanski. Miklošiču je znanost preresna in presveta, zato se ne ozira na te prikazni v učenem delu: Die slavischen elemente i m m agy ar i seli en. Vender je za uvod temu delu zapisal te besede. V vzhodnih deželah so imeli učenjaki napačne nazore o etnologiji; trudili so se tujke, te žive priče odvisnosti vsacega posamičnega naroda, nadomestiti z domačimi izdelki, kateri pa se pravega jezika ne primejo, ker niso nastali iž njega, ker se niso porodili v njegovem organizmu, v katerem vse živi. Po
pravici pravi Miklošič, daje čudo, da se tudi Evropa ni poprijela pomočita, kakor cesar Kienlung, kateri je dal uvesti 1. 1771. v mandšu-slovar 5000 ponarejenih izrazov mesto do tedaj navadnih kitajskih besedij, grozeč se vsakemu, da ga hode dal šibati, kdor ne bi v poslovanji rabil novih besedij.
Ko so pridrli Madjari v Evropo in se naselili v denašnji domovini, bili so jim sosedje z jedne strani zahodni Slovenci, kateri so živeli ž njimi v največji zvezi. Ti Slovenci so se po propasti moravske države amalgovali z Madjari. Tem Slovencem so ozna-novali krščansko vero najprej Nemci, a potem sveta slovanska apostola Ciril in Metod. Lahko si tedaj mislimo, da so mogli mnogokaj dati Madjarom, kateri so bili na jako nizki stopinji kulture. Ti Slovenci so dali Madjarom največ besedij za državno uredbo, orodje, poljedelstvo, pohištvo, rastlinstvo, živalstvo in za druge različne in potrebne stvari. Z besedami s o j e m a I i Madjari od Slovanov tudi stvar samo.
O tem tedaj nas uči Miklošič tako. Na južnovzliodni strani so se dotikali Madjari bolgarskih Slovencev ; njih država se je raz- * prostirala od dolenjega Dunava do za Beligrad. Z Madjari niso prihajali v notranjo dot.iko.
Ali so Madjari dobivali besed od Cehov ali Slovencev v mo-ravski državi, ni moči na tanko določiti. Miklošič je za Slovence.
V prvem početku niso mogli Madjari jemati besed od Srbov. Srbje so postali še le v poznejši dobi neposredni sosedje Madjarom, ko so bili Bolgari potisneni na jug. V tem oziru niso bili .mero-davni tudi ne Malorusi. Najkasneje so tedaj prodrle v madjarščino slovaške, maloruske in srbske besede.
Slovanskih elementov v madjarščini je iskal že v NVI. stoletji Dalmatinec Vrančič (Fau s tu s Ver a n tius). L. 1833—1836. je izdal Gregor Dankovsky magyaricae linguae lexicon critico-etymologicum, v katerem je dokazoval, da ima madjarski jezik: 3 7 06 primitiva vocabula peregrina; od teh 1 8 98 slavica; od vsega besednega zaklada samo 9 6 2 magyarica primitiva!
Kritično o tem predmetu je razpravljal prvi Miklošič, kateri navaja 956 slovanskih besed; toda te niso vse; nekatere so tudi take med navedenimi, katere so Slovanje dobili od drugih (Nemcev), n. pr. pogača, popi.; nekatere pa take, katere niso prvotno slovanske, kakor nekateri trde.
V jeziku imamo clve vrsti posojila: 1. glasoslovje: baba (baba), baj (boj); 2. druga vrsta, kjer je izprememba še večja: ordosics (otročič). Raznovrstnost je v glasoslovji madjarskega jezika; in tu je imeniten zakon vokalne harmonije in zakon pre-ustrojstva, kadar se besede začenjajo s soglasniki.
Tako ne trpi madjarski jezik dveh soglasnikov v početku besede: barazda (brazda), garad (gradi); beretva (britva), giliszta (glista), bolha (bli.ha); szomorcsčik (smrček); durboncza (drbanice). Madjarski jezik pritika tujkam samoglasnike na početku besede: asztal (stolii), ispan (županh), udvar (dvor); ali pa se godi ta proces: kolbasz (klobasa), ganicza (žganec, jeden soglasnik odpade), szabad; vender se nahaja: priicsok in ptrucsok; celo domača beseda trusz poleg ptrusz sternutatio, kar je dokaz, da si narodje nakladajo teška bremena, dasi tudi premagajo velike težave.
Za vokalno harmonijo navedfmo nekoliko besed: kazal (kozel), pecset (pečatb); csata (četa), ebed (obedi.), nyavalya (nevolja).
Slovanje so učili Madjare poljedelstvu; njiva si mora odpo-čiti, za to je prelog — parlag; Slovanje so dali Madjarom grablje, katere so Madjari imenovali gereblye; za njive je treba brane — borona. Ako je dež curkoma lil, bežali so pod streho, a Madjari pod eszterha; bili so lačni, sedali so za stoli., — asztal, to je bil obedi. — ebed; bili so žejni, ker so jeli slanino — szalonna, zato so pili iz peharja — pohar. — Slovanje so radi jeli žgance, Madjari ganicza, ali kašo — kaša; ali pa so jim dajali kvasi. — kovasz, da so pekli gibanice — goboncza. — Madjari so začeli živeti v družbi — dorosba, drusba; čislali so žene — zsana, katere so pestovale otročiče — ordosics in gospodinjile s kokošmi — kakas. Dneve so imenovali tako: četvn>ti.ki> je postal csotor-tok, peti.ki. pentek. Slovenec je bil mlinar]., Madjar pa molnar, oni kovači., ta pa kovacs.
Slovanom je Moskva mesto, a Madjaru je Moszka vsak Rus. Kranjec je postal Ivranicz. Ko so se Madjari seznanili s Slovani, dobili so od njih pope — pap in krst — kereszt. Iz besedij ke-reszt, koma — kumi> in še iz drugih iz krščanske terminologije sklepamo, da so Madjare krščevali tudi Slovanje. Izvojevali so si državo, katero so uredili po slovanski: dvor je postal udvar; dvori.-niki, je postal udvarnok, stolr.niki. asztalnok, župani, ispan, gu-sarr. pa huszar itd. Državo so branili v boji — baj, na neprija-
telja so šli s sulico — szucza, s sabljo — szablya, ali pa so streljali s puško — puška.
Miklošič ne podaje besed tako brez zistema, kakor mi : on nas uči in kaže zakone, po katerih so izpreminali Madjari slovanske. besede. Temu delu je glavni namen bil ta, kakih pojasnil bi bilo moči dobiti za staroslovensko glasoslovje. V tem oziru so mu bili nosniki glavni namen preiskovanju. S pomočjo madjarščine je zasledil rinezem ali hohnanje, 11. pr. v besedah: galamb, starosl. gol;jbi>; abroncs stsl. obrači., lencse lešta itd. Druga pridobitev je, da je Miklošič dokazal, da je stsl. e ('li) = madj. e; n. pr. v besedah: beseda, beszed, testo teszta, dedi. ded, meln> meh, nenu.ci. nemet; te besede so posnete iz staroslovenščine v dobi, ko se je samoglasnik e glasil kakor e. Kdaj je to bilo, ni moči določiti. Vse to je dokazal Miklošič, da so njegove trditve obveljale za vselej.
Videli smo, kako je vplival slovanski element na ostale ne-slovanske jezike. Iz učene in nam tako potrebne knjige: D i e fremdworter in d en si a vi seli en sprachen pa zvedamo, kar nam naslov obeta. Miklošič je zbral vse tujke v vseh slovanskih jezikih ; vseh je do 2000, kar je res malo, če pomislimo, da so zbrane iz vseh slovanskih jezikov. To je prvo korenito zasnovano in dognano etimologij sko delo kot specijalni del slovanskega slovarja, imeniten za zgodovino in kulturo; za tega delj nam razlaga Miklošič samo tiste tujke v slovanščini, katere zanimajo sta-rinarja in filologa, katera sta tudi opazovalca kulture. Tako nas uči, da so čisto po tuje zasukani izrazi: stariši, telovo, zamera, dopasti se, sveta noč.
Že pred Miklošičem se je pečal s tem predmetom leksikograf Solarič, kateri je spisal „Rimljani slavenstvovavši", a Kollar še čudnejši spis ,.Staroitalia slovanska". Oba nista znala, katere besede so izvirno domače, katere tuje, ker sta bila nevedna zakonov, po katerih loči etimologija besedni zaklad. Etimologija ima namreč dvoje znamenj za presojevanje tujk: 1. glasoslovje; n. pr. grški \>'j;xoc, lat. fumus, slov. dymi>; 2. ustroj besede; tako je po tuje ponarejena beseda neprijaznb diabolus, nemški unhultlia.
Ako bi hoteli jemati v poštev tiste tujke, katere se nahajajo v posamičnih slovanskih jezikih, morali bi se ozirati na narečja in na tiste narode, kateri so jim bili bližnji sosedje. Tako ima staro slovenski jezik največ besed grških in nemških, med katerimi
imajo nemške besede največ kulturnega elementa. Staroslovenska literatura ima malo izvirnih del, ona je brez živega, narodnega duha, vse je po grškem in nemškem mišljenji: gojili so jo samo duhovniki. Naveclimo samo nekoliko znanih besed v dokaz. N. pr. beseda knez je postala (ki.nezi), ki>negb, egi> tuja končnica) iz go-tiške *kuniggs, star. vis. nem. kuning, torej je nemška beseda, jako razširjena je tudi pri Litvancih, Letih, celo pri Finih in njihovih sorodnikih. Krali. (kralj) je ime mogočnega Karla Velikega, katero je pri Slovanih postalo apelativum. To besedo so dobili od Nemcev samo tisti Slovanje, kateri so si osnovali državo po nemškem vzgledu, zato je bila neznana Bolgarom in Rusom. Drugi Slovanje, kateri so dobili državno uredbo iz Carjigrada, Bolgari in Rusi, imenovali so svoje vladarje, kakor Grki; torej iz /.at-rap so naredili cesarb, iz česar je postalo cbsarb, a iz tega can>. Te besede pričajo, da so si uredili Slovanje državo po nemškem in grškem načrtu.
Od Slovanov so romale te besede k drugim narodom. Ma-djari so iz besede kralj naredili kiraly, Rumuni krai, Arbanasi kral', a Novogrki zpzAr.c.
Izmed južnih Slovanov naj omenimo Slovence, Hrvate in Srbe. V Slovence se je najgloblje zasekal nemški element, ker smo z Nemci največ občevali, „da smo se odvadili misliti po svoje". Med tujkami v slovenščini vlada to razmerje: na 50 romanskih besed pride 100 nemških, okoli 15 madjarskih in 5 turških. Hrvatje in Srbje so zajemali iz italijanskega, nemškega, grškega, madjarskega in turškega elementa.
Nekatere tujke nemškega izvora so znane večini slovanskih jezikov, n. pr. cerkev, liiža, knez, cesar, kralj, lek, orodje, penezi, vrt itd., a beseda baba je razširjena po vsej Evropi.
Nekatere besede imajo dvoje oblik, n. pr. kalež kelih, papa papež, kar je dokaz dvovrstnega posojila. Imenitno je, da so po Miklošiči besede: hleb, plug in steklo nemškega izvora. Znamenito je tudi, da izvaja Miklošič besedo Nemec iz slov. pridevnika nem.
Takisto je tudi imenitno vprašanje, koliko so vplivali slovanski jeziki drug na druzega. Tudi to prikazen je opazoval Miklošič in je zasledil, da so posamični jeziki slovanski vplivali razmerno najmenj drug na druzega, ker se vedno dalje razvijajo vsak za se v svojem organizmu in se vedno jasneje izražajo v tem individu-valizovanji. kar je naravni zakon razvijanja, da se jeziki v razvijanji oddaljujejo od dne do dne, a ne približujejo.
c.
Do zdaj omenjena dela kažejo, da je Miklošič iskal slovanskih elementov v jezikih vseh tistih narodov, s katerimi so občevali Slovanje in bili ž njimi v kulturni zvezi: v kulturni supre-maciji ali odvisnosti. Zvršivši to delo, razširil si je področje znanstvenemu delovanju v najnovejšem času, ko je jel izdajati I. 1872. slavno knjigo : U e b e r d i e m u n d a r t e n u n d d i e w a n d e r u n-gen der Zigeuner Europa's, v kateri nam sicer tudi našteva slovanske elemente v ciganskih narečjih, ali vrhu tega nam je podal vse štiri dele moderne slovnice in slovar ciganskega jezika; vse tako učeno, obširno in korenito, da je s tem delom prekosil vse svoje prednike, kateri so pisali o istem predmetu.
S tem učenim in celotnim delom je stopil v vrsto indologov. Kolikor je jezikov, toliko je filologij. Osnovavši moderno slavistiko, postal je Miklošič indolog; a ravnokar se bavi z rumunščino — in zdaj je romanist: povsod znanstvena zvezda voditeljica. Tako je postal Miklošič pravi pospešnik in oče znanosti ciganov, naroda, kateri nima znanstvene literature in nikakeršne literarne bodočnosti. Preiskoval je jezik zaradi jezika, zaradi znanosti, kakor je postal oče moderni slovnici rumunskega jezika, kateremu kaže pravo pot dalnjega znanstvenega razvijanja. To je sila obsežno znanje jedinega moža!
Ogromno delo o narečjih in romanji evropskih ciganov ima tri dela: a) v prvem delu navaja slovanske elemente v ciganskih narečjih v Evropi; b) v drugem delu nam podaje slovnico in slovar; c) v tretjem delu dokazuje in določuje evropsko pradomovino po vseh krajih Evrope živečih ciganov in označuje pot, po kateri so prišli v zdanja prebivališča.
O drugem in tretjem delu ne bomo poročali, dasi je sila za-nimljivih prikaznij slovniških v ciganskem jeziku, 11. p. da ima tudi ta jezik stavkov brez subjekta.
Ciganje, o katerih jeziku nam je podal Miklošič vzglede, so ti: 1. grški, 2. rumunski, 3. ogerski, 4. moravsko-češki, 5. nemški, 0. poljsko-litvanski, 7. ruski, 8. finski, ',). skandinavski, K), južno-italijanski, 11. baskiški, 12. angleško-škotski, 13. španski. Podal nam je vrhu tega pripovedke in pesmi ciganske iz Bukovine. Po-
jasnjeval je tudi narečja ciganov v Galiciji, po Sremu in v Srbiji; naposled je vsa ta narečja primerjal in spisal o njih, kakor smo že omenili, vse štiri dele moderne slovnice.
Nas zanimajo slovanske besede v ciganskih narečjih. Takih slovanskih elementov je zasledil Miklošič 649 v ciganskih narečjih: naj omenimo vsaj nekatere, da bi videli, kako obliko so jim dali ciganje. Saj poznamo vse te besede: vojvodas (vojevoda, belli dux), sloboda (svoboda, nsl. sloboda), nečalniku (rus. načah.nikt), naro-dos (narod), Njemcos (Nemec), novinos (Zeitung), valduri (oh>tarb), nevera (Untreue, srb. nevero moja), vjencos (venbcr,), telentos (tele), mokin (smoky ficus, bolg. smokim>), sliva, sluga. V ciganski jezik je tudi prešla besedica to (= id), katera se nahaja v vseh slovanskih jezikih. Beseda poklo (madj. pokol), nsl. pekel, strsl. pi.kh,, pix, ni slovanskega rodu, ali so jo ciganje prejeli od Slovanov. Zanimiva je tudi besedica p o, katera je v slovanskih jezikih zdaj predlog, zdaj adverb in zdaj pretiks; v bolgarskem jeziku označuje po komparativ: po bogat ditior; tudi je s komparativom: po lačo meilleur.
Najnovejše delo Miklošičevo je: Rumunische untersu-c h u n g e n : o istersko-rumunskih in o macedonskorumunskih spomenikih. 1881, o vokalizmu rumunskega jezika itd. Delo je na veliko zasnovano in ni še končano.
D.
Toliko mislimo bodi dovolj o clelib. Zadovoljni bodemo, ako smo podali Slovencem vsaj glavni načrt mnogovrstnega delovanja Miklošičevega in jih tako seznanili z najodličnejšim rojakom, z naj-učenejšim slavistom, in po pravici z najučenejšim jezikoslovcem vsega učenega sveta, — torej moža, čegar učenosti in korenitosti se poklanja vsa učena Evropa.
Toda Miklošič ne deluje samo na zunaj; on ima tudi okrog sebe zbrano in udano občino, kateri je vodnik in učenik; občina mladih Slovanov, kateri dobivajo vsak dan Miklošičevo znanost iz živega vira, iz Miklošičevih ust. Že tri in trideset let je Miklošič profesor slavistike na dunajskem vseučilišči, in kaj je Miklošič vseučilišču, videli smo, ko je bil jedenkrat rektor, in trikrat dekan in dolgo let predsednik izpraševalni komisiji; in kaj je Miklošič učencem svojim, vedo vsi, kateri se šolajo na Dunaji. Pohitimo
tedaj v tisto svetišče na vseučiliškem trgu v tretjem nadstropji, kamor ga tako radi in veseli zahajajo njegovi učenci poslušat; kjer apostol slavistike svojo sveto službo opravlja in učence za isti poklic pripravlja. V dvorani so zbrani mladi Slovanje, kateri so se prišli učit resnice, ker njih učenik hrepeni samo po neskončni resnici. Kakor anatomist človeške ude razkosava slavist ves naš organizem slovanskih jezikov, razlamlja to celoto organsko, da bi vanjo videli, kakšna je, da bi jo spoznali. Tu on razkosava besedo za besedo na drobne kosce in razlaga nje postanek, kore-niko, sufikse, učeč nas, ali je ta beseda pognala na slovanskem deblu; ako ne, od kod je, kako je prej živela in kako se je pri nas udomačila. Glavni predmet predavanju mu je vsa moderna slovnica slovanskih jezikov, potem tudi paleografija, staro-žitnosti slovanske, slovanski epos itd. 0 vsem, kar je spisal, ne predava, to je jasno. Govor mu je jasen, kratek in jedernat, da bi se res morali čuditi, ako ga kdo poslušalcev ne bi umel, ker učenikova razvrstitev predmeta je logična, a metoda uzorna. Drugi učeni svet imenuje te lastnosti z drugimi besedami: bistroumnost in obsežna učenost. Vse to je pragmatični značaj tega največjega učenjaka in slavista v najčistejšem pomenu besede. Njemu je znanost vse, zato je dejal njegov životopisec, da je Miklošič mož, „dem es um sonst nichts als um die Glorificierung der Wissen-schaft, eines grossen allgemeinen Ganzen, zu thun ist, fern von den Nebenabsichten."
Razmerno se zbira okrog Miklošiča največ Slovencev. Ti in drugi so doživeli pri Miklošiči najlepših dnij. Ko smo bili zbrani v dvorani, jel nam je Miklošič razlagati slovnico staroslovenskega jezika in pri tej priči nam je govoril zlate besede, katerih ne bode zabil, kdor jih je slišal. Govoril nam je, naj se učimo za svoj poklic iz ljubezni do slovanske znanosti, se ve da ne smemo poleg tega zanemarjati drugih znanostij, katere nam pospešujejo znanje. Tako vlada ljubezen in spoštovanje povsod v najlepši harmoniji in tako je Miklošič na čast in slavo vseučilišču, da imajo uzroka tudi njegovi učeni tovariši, kateri ga v svojih predavanjih imenujejo — die Zierde der Wiener Universitat.
Ozrimo se še po vrhu na vse velikansko delovanje tega učenjaka in spoznali bodemo pomen in imenitnost znanosti in moža, ki je osnoval to znanost. On nam je razodel duševno notranjščino
slovanskih jezikov in nam pokazal pravo nekdanjo in zdanjo lastno ceno, zato je Miklošič duša vseh hrepenenj slovanskih jezikov; on je ud velike verige jezikov, katera veže narode vsega sveta. Slovenec po rodu je Miklošič danes reprezentant, vseh slovanskih rodovin.
Tako odličnega moža spoštujejo in ceste vsi učenjaki, akademije, učena društva in cesarji. Naš cesar ga je odlikoval o raznih prilikah: podelil mu je plemstvo, imenoval ga dosmrtnega uda gosposke zbornice ter tako podelil mu čast, katero daje za domovino zaslužnim možem, katerim posebno zaupa. Razven že prej omenjenih cesti naj še omenimo, daje Miklošič: c. kr. dvorni svetnik, vitez cesarskega avstrijskega Leopoldovega reda, vitez cesarskega ruskega reda sv. Ane druzega razreda, vitez kralj, pruskega reda pour le merite, dosmrtni ud gosposke zbornice, pravi ud in tajnik cesarske akademije znanostij na Dunaji, ud akademije berolinske, monakovske, zagrebške in krakovske, ud društva znanostij v Got-tingenu in Kopenhagenu, dopisujoči ud akademije v Petrogradu in francoskega zavoda Academie des Inscriptions et Belles-Lettres, ud kralj, češkega društva znanostij, častni ud zgodovinskega društva na Šfajarskem, zgodovinskega društva v Zagrebu, vseučilišča v Har-kovu, Matice Slovenske v Ljubljani itd.
In letos bode slavil ves učeni svet sedemdesetletnico moža, čegar največja čast so njegova dela, s katerimi se bode krepčala slavistika stoletja in stoletja. Ta slavnost bode v rojstvenem kraji na Stajarskem. Cestili ga bomo iz ljubezni, ker on je posvetil vse svoje življenje znanosti iz ljubezni do materinega jezika. Zato mu želimo iz dna srca, naj bi še mnogo let deloval v prospeh znanosti in na veselje vsega učenega sveta.
Miklošičevi spisi, i.
1.	Radices linguae slovenicae veteris dialecti. Lipsiae. Weidmann. 1845. 8°. Str. 147.
2.	S. Joannis Chrysostomi homilia in ramos pahnarum slovenice latine et graece Cum notis criticis et glossario. Accedunt epimetra dno, ad historiam Serbiae spectantia. Vinclobonae. 1845. 8°. Str.
VIII. + 72.
3.	Vita S. Clementis, episcopi Bulgarorura, graece. Vindobonae. Pr. Beck. 1847. 8°. Str. XXII. + 34. Manibus Kopitarii gratus discipuli animus.
4.	Vitae Sanctorum. E codice antiquissimo palaeoslovenice cum notis criticis et glossario. Accedunt epimetra gramraatica quinque. Od str. 32— 39 : Index vocabulorum, quae in nostris Radicibus .... desunt. Viennae. VVenedikt. 1847. 8°. Str. 54.
5.	Lexicon lingme slovenieae veteris dialecti. Vindobonae. Apnd Gulielmum Braumiiller c. r. bibliopolam aulicnm. Rlustrissimo principi Michaeli M. Obrenovic. 1850. 4°. Str. XIV + 204.
fi. Lautlehre der altslovenischen sprache. Wien. Wilhelm Braumiiller. 1850. 8n.
7.	Formenlehre der altslovenischen sprache. W. Braumiiller. 1850. 8°. Str. 73. Druga izdaja 1854. 8°. Str. VIII. + 179.
8.	Slavische bibliothek oder beitriige zur slavischen philologie und geschichte. 1851. 8° I. Wien. Str. 321.
9.	Monumenta linguae palaeoslovenicae e codice Siiprasliensi. (Na troške cesarske akademije znanostij.) Vindobonae. 1851. 8°. Str. XII. + 452.
10.	Slovensko berilo za peti (1853), šesti (1854), sedmi (1858.) in osmi (1865) razred. Za 8. razred druga izdaja 1881.
11.	Apostohis e codice monasterii Sišatovac, palaeoslovenice. Vindobonae. W. Braumiiller. 1853. 8°. Str. XXIV. + 267. Illustris-simo principi Michaeli M. Obrenovic hoc patriae linguae mo-numentum venerabundus offert gratus editor.
12.	Chrestomatia palaeoslovenica (Na konci: Monumenta frisingen-sia). Vindobonae. Braumiiller. 1854. 8°. Str. 92. Druga izdaja : Chrestomatia palaeoslovenica cum speciminibus reli/j/ucirum linguarum slavicanim. 1861. 8°. Str. 114.
13.	Lex Stephani Dušani. Fasciculus prior textum continens. Vindobonae. Fridr. Fr. Beck. 1856. 8°. Str. 28.
14.	Evangelium S. Alatthaei palaeoslovenice e codicibus. Vindobonae. 1856. 8°. Str. 80.
15.	Das Becht von Pskov. Wien. 1857. 8°.
16.	Barth. Kopitars lcleinere Schriften, sprachirissenschaftlichen, geschichtlichen, ethnographischen und rechtshistorischen Inhalts. I. Bd. Wien. 1857. 8°. Str. 380.
17.	Monumenta serbica spectantia historiam Serbiae Bosnae Bagusii. Viennae. 1858. 8°. Str. XII + 580. Illustrissimo principi Mi-chaeli M. Obrenovič hunc librum dedicat gratus editor.
18.	Slavische bibliothelc. Wien II. 1858. 8°. Str. 312.
19.	Chronica Nestoris textus russico-slovenicus, versio latina, glos-sarium. Vol. I. Vindobonae. 1860. 8°. Str. XIX. + 223.
20.	Acta et diplomata graeca medii aevi, sacra et profana collecta. Ediderunt Fr. Miklosich et J. Miiller.
Volumen I. : „Acta patriarchatus Constantinopolitani 1315 —1402 e codicibus manu scriptis bibliothecae palatinae Vindo-bonensis." Vindobonae. 1860. 8°. Str. VI. + 607.
Volumen II.: „Acta patriarckatus Constantinopolitani 1315 —1402 e codicibus manu scriptis bibliothecae palatinae Vin-dobonensis." Vindobonae. 1862. 8°. Str. 608.
Vol. III. : „Acta et diplomata res graecas italasque illu-strantia e tabulariis Anconitano, Florentino, Melitensi, Nea-politano, Veneto, Vindobonensi". Vindobonae. 1865. 8°.
Vol. IV.: „ Acta et diplomata monasteriorum et ecclesia-rum orientis". Vindobonae. 1871. 8°. Str. XIV + 441. (Ta dela na troške ces. akademije znanostij.)
21.	Le,ricon palaeoslovenico-cjraeco-latinum emendatum auctum. Vindobonae. Guilelmus Braumueller. 1862 —1865. 8°. Str. XXII + 1171.
22.	Vergleichende grammatik der slacischen sprachen. Wien, 1852 — 1875.
I.	Vergleichende lautlehre der slavisehen gpraclien. Von der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften zu Wien ge-kronte Preisschrift. Wien. 1852. 8°. Str. XVI + 518. W. Braumuller. Druga izd. 1879. Str. 598.
II.	Vergleichende stammbildungslehre der slavisehen sprachen. Herausgegeben mit Untersttitzung der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften zu Wien. 1875. 8°. Str. XXIV + 504.
III.	Vergleichende formenlehre der slavisehen sprachen. 1856. 8°. Str. XVI. + 582. Druga izdaja 1876. 8°. Str. 550. (S podporo ces. akademije znanostij).
IV.	Vergleichende sgnta.r der slavisehen sprachen. Wien. Braumuller. 1868-1874. 8°. Str. XII. + 896. (S podporo ces. akademije znanostij.)
23.	Vita S. Methodii russ. slov. et latine. Vindobonae. 1870. 8°. Str. 29.
24.	Monumenta spectantia cul unionem ecclesiarmn graecae et romanae edita ab A. Theiner et Fr. Miklosicli. Cum tabula. Vindobonae. 1872.
25.	Altslovenische formenlehre in paradigmen mit texten aus glago-litischen (piellen. Wien. Braumiiller. 1874. 8°. Str. XXXV + 96.
26.	Dmtsch-serbisches Worterbuch. (Vukova zbirka. Uredil Miklošič.) Wien. 1864. Draga izdaja 1878.
II.
Od vseh del, ki so prišla na svetlo v akademijskem zborniku „Denkschriften" in v akademijskih poročilih „Sitzungsberiehte", tiskane so posebne izdaje.
„Denkschriften der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften ;" Philosophisch-historische Classe. 4°. Bd. I—XXXI, imajo te razprave :
1.	Lehre von der conjugation im altslovenischen. I. 167—206.
2.	Die spraehe der Bulgaren in Siebenbiirgen. VII. 105—146.
3.	Die ivurzeln des altslovenischen. VIII. 154 — 179.
4.Die	bildung der nomina im altslovenischen. IX. 135—232.
5.	Zum Glagolita Clozianus. X. 195—214.
6.	Die bildung der slavischen personennamen. X. 215-—-330.
7.	Die slavischen elemente im rumunischen. XII. 1—70.
8.	Die nominale zusammensetzung im serbischen. XIII. 1 — 28.
9.	Die bildung der ortsnamen aus personennamen im slavischen. XIV. 1—74.
10 .Die verba impersonalia im slavischen. XIV. 199—244. Subject-lose Satze. II. Auflage. Wien. Wilhelm Braumiiller. 1883. 8°. Str. 78. (Prvo izdanje je izšlo pod naslovom: Die verba impersonalia im slavischen.) \\.Die fremdivorter in den slavischen sprachen. XV. 73—140.
12.	Die slavischen nionatsnamen. XVII. 1—32.
13.	Die negation in den slavischen sprachen. XVIII. 335—367.
14.	Bettrdge zur kenntniss der slavischen volkspoesie. I. Die volks-epik der Croaten. XIX. 55—114.
15.	Pametb i žitije blaženago učitelja našega Konstamtina filosofa, prwago nastavmika slovemsku jezgku. Srbsko-slovenski tekst z latinskim prevodom. Diimmler in Miklošič. XIX. 203—248.
16.	Albanische Jbrschungen.
I.	Die slavischen elemente im albanischen. XIX. 337—374.
II.	I)ie slavischen elemente im rumunischen. XX. 1—88.
III. Die form entlehnter verba im albanischen und einigen an-deren sprachen. XX. 315—323.
17.Die	slavischen elemente im maggarischen. XXI. 1—74.
18.	Die slavischen ortsuamen aus appellativen. XXI. 75—106. XXIII. 141—272.
19.	Ueber die mundarten und clie ivanderungen der Zigeuner Europa's.
I. Die slavischen elemente in den mundarten der Zigeuner. XXI. 197—253.
II.	Beitrage zur grammatik und zum lexicon der zigeunermundarten. XXII. 21—102.
III.	Die tpanderungen der Zigeuner. XXIII. 1—46.
IV.	Marchen und lieder der Zigeuner der Bukouina. I. Theil. XXIII. 273—339.
V.	Marchen und lieder der Zigeuner der Bukov: ina. II. Theil. XXV. 1-68. Glossar.
VI.	Beitrage zur kenntniss der mundari der Zigeuner in Galizien, in Sirmien und in Serbien. XXVI. 1—66.
VII.	Vergleichung der zigeunermundarten. I. Th. XXVI. 161—248.
VIII.	Vergleichung der zigeunermundarten. II. Theil. XXVII. 1—108.
IX. Lautlehre der zigeunermundarten. XXX. 159—208.
X.	Stammbildungslehre der zigeunermundarten. XXX. 391—485.
XI.	Formenlehre der zigeunermundarten. XXXI. 1—54.
XII.	Syntax der zigeunermundarten. XXXI. 55—114.
20.	Die christliche terminologie der slavischen sprachen. XXIV. 1—58.
21.	Ueber den ursprung der ivorte von der form aslov. tri t. XXVII. 261—307.
22.	Ueber den ursprung der ivorte von der form aslov. tre t und trat. XXVIII. 1—52.
23.	Ueber die steigerung und dehnung der vocale in den slavischen spr achen. XXVIII. 53-96.
24.	Ueber clie langen vocale in den slavischen sprachen. XXIX. 75—140.
25.	Ueber die ivanderungen der Rumunen in den dalmatinischen Alpen und den Karpaten. XXX. 1—66.
26.	Jtumunischc untersucfnmgen.
m.
Natisnene so nadalje v akademijskih poročilih „Sitzungsberichte der kaiserMchen Akaclemie der Wissenschaften" te razprave :
1.	Bericht ueber Quer's Sprachenhalle I. 164—1G8.
2.	Ueber den refiexiven gebrauch des pronomens ob und der damit zusammenhangenden formen fur alle personen. I. 119—127.
3.	Ueber die altslovenisclie conjugation. I. 171—175.
4.	Ueber die sprache der dltesten russischen chronisten, vorzuglich Nestors. XIV. 3—52.
5.1)ie Rusalien. Ein beitrag zur slavischen mythologie. XLVI. 386—406.
6. Der praepositionslose local in den slavischen sprachen. LVII. 531-558.
I.Ferdinand Jnsef Wolf. Eine lebensskizze. 1866.
8.	Ueber den accusativus cum infinitivo. LX. 483 — 508.
9.	Ueber die genetivendung g o in der pron&minalen declination der slavischen sprachen. LXH. 48—53.
10.	Die slavischen elemente im neugriechischen. LXIII. 529 —566.
11.	Ueber die zusammengesetzte declination in den slavischen- sprachen. LXVIII. 133—156.
12.	Das imperfect in den slavischen sprachen. LXXVII. 5—30.
13.Beitrdge	zur kenntniss der zigeunermundarten. LXXVIT. 759 — 792. LXXXIII. 535 - 562. XC. 245—296.
1 A. Beitrdge zur altslovenischen grammatik. LXXXI. 81 —136. 15. Ueber Goethe's „Klaggesang von der edlen Frauen des Asan Aga". Razprava izročena cesarski akademiji znanostij na Dn-naji ni še do zdaj tiskana.
IV.
Slavische bibliothek oder beitrdge zur slavischen philologie und geschichte ■— herausgegeben von Fr. Miklosich. I. Bd. Wien. 1851. 8°. Str. 321. Bei Braumuller. II. Bd. VVien. 1858. 8°. Str. 312. (Herausgegeben von Fr. Miklosich und J. Fiedler). V tem znanstvenem listu je spisal Miklošič :
1.	Lautlehre der Indgarischen sprache. I. 43—56.
2.	Popevka od Svilojevica. Aufgezeichnet. 1663, mitgetheilt vom herausgeber. I. 259-260.
3.	Bartholoiuaei Kopitorii prolegomen-a historica in evangelia sla-vice. I. 57—84.
4.	Glagolitisches fragment evang. Joann. 19. 9—19. 28. I. 261 — 263.
5.	Entgegnung auf herrn Wenzel Hanka's albernheiten und Uigen. I. 267—321.
6.I)as Becht von Fskov. II. 46 — 63.
7.	Zusatze zu meiner in den Denkschriften der pliilos. histor. Classe der kaiserlichen Akademie der Wissenscliaften (B. VII.) abgedruckten Abhandlung: Die Spraehe der Bulgaren in Sie-benburgen. II. 140—151.
8.	Denhnal der neuslovenisclien spraehe. Aus einer Hands chrift des XV. Jahrh. in der k. k. Bibliothek zu Laibach. II. 170—172.
9 .Die altslovenischen legend en vom heil. Wenzel. II. 270 — 281.
10.	Su/fix h,: subst. mase.: pati.; adj. Aus einer grosseren Abhandlung iiber die Bildung der Nomina im Altslovenischen als Probe. II. 286—288.
11.	Brief des heil. Brun an Kaiser Heinrich II. II. 307 — 312.
V.
Za „Jugoslavemhi akademija znanosti i umjetnosti" je spisal Miklošič:
1.	Trojanska priča, bugarski i latinski. Starine, III. 147—188.
2.	Psaltir s tumacenjem pisan 1346 za Branka Mladenoviča. Starine, IV. 29—62.
3.	Izvještaj od god. 1772 o manastirih na Fruškoj gori u Sriemu, podastH kr. dalm.-hrv.-slav. namjestničkomu vieču. Starine, VIII. 1 — 19.
4.	O slovima zelo i zemlja. Rad, IX. 11 —16.
5.	Marija kci Angjelinina i Konstantin Arijanit. Rad, XII. 1—9.
VI.
Miklošič je nadalje spisal te razprave, kritike in književna naznanila:
1.	Vergleichende Grammatik des Sanskrit, Zend, Griechischen, La-teinisehen, Litthauisehen, Gothischen und Deutschen von Franz Bopp. Kritik a. Jahrbiicher der Literatur. Wien. Band 105. 1844.
2.	Ostromirovo evangelie 1056—57 goda. Izdannoe A. Vosto-kovynn>. Petrograd 1843. Kritika: Jahrb. d. Lit., \Vien. Bd. 119, 1847. Str. 1—39.
3.	Ljubljana, Laibach. Vodnikov spomenik. 4°. Str. 182—184.
4.	Verba intensiva im altslovenischen. Beitrage zur vergleichenden Sprachforschung auf dem Gebiete der arischen, celtischen und slavischen Sprachen. Herausgegeben von A. Kuhn und A. Schleicher. 1858. 8°. Str. 67—80.
5.	Die tourzel sru im slavischen. Beitrage zur vergl. Spracliforschung. 1858. Str. 128.
6.1)as suffix im altslovenischen. Beitrage zur vergl. Spracliforschung. 1858. Str. 222—233 in 273—289.
7.	Glagolitisch. Allg. Encyklopadie der VVissenschaften und Kiinste. Ersch und Gruber. Leipzig. Brockhaus. 1859. 4°. Str. 403 — 422.
8.	Die serbische epik. Oesterreicliische Revue. Wien. 1863. 8°. n, i—23.
9.	Le prefixe roman „dis" en alhanais. Revue de linguistique et de pliilologie comparee. Pariš. 1871. (V francoskem jeziku.)
O Miklošičevem življenji in njegovih delih so do zdaj pisale te knjige:
1.	Koledarcik slovenski. V Ljubljani 1854. S podobo. V tej knjigi je Miklošiča opisal g. I. Navratil.
2.	Neven. Zagreb. 1854.
3.	lllustrirte Zeitung. Leipzig. 1863. Nr. 1025. Str. 132. S podobo.
4.	Slovnik naucmj. Red. Dr. Fr. L. Rieger. Dfl paty. V Praze. 1866. Str. 312.
5.	Allgemeine deutsche Real-Encgklopčidie fiir gebildete Stande. NI. Auflage. X. B. Leipzig. Brockhaus. 1867.
6.	Biographisclies Lexikon des Kaiserthums Oesterreicli von Dr. C. von VVurzbach. Wien. 1868.
7.	Neues Conversatiom-Lexikon von H. J. M e y e r. B. XI. II. Aufg. Str. 532.
8.	Slovinac. II. D Dubrovniku. Str. 140. S podobo.
9.	Kopitarjeva spomenica. Ivan Navratil. Izdala Matica Slovenska 1880.
Opomnja. V poljskem jeziku je izšel Miklošičev životopis tudi v Poznanji ; tega in drugih nisem dobil. Poudarjati moram, da je v znanstvenih knjigah in novinali nemških in slovanskih dokaj recenzij o Miklošičevih delih; v teh poročajo slavisti, kakor n p. V. Jagio (Archiv) o Miklošičevih delih.
Droben spisek Truberjev.
Podaje M. Valjavec.
fo 1809. leta, ko je med ljudi prišla knjiga: „0gledalo književne poviesti jugoslavjanske, nacrtao prof. Sime Ljubic II. dio," vedelo seje le za en sam eksemplar malega spisa: „ena molitev tih krščenikov, kir so zavolo te prave vere v Jezusa Kristusa pregnani." Napominja ga Kopitar v svoji knjigi: Grammatik der slavisclien sprache in Krain, Kilrnten und Steyermark, Laibach 1808 na 398. strani, kjer tako le piše : Ena Molitou tih Kerszhenikou, kir so sa volo te prave Vere Viesusa Cristusa pregnani. Oratione de perseguitati e forusciti per lo Evangelio et per Giesu Cristo. Ai Rom. 8. Per tua cagione ogni di siamo amazzati, e condotti come pecore alla beccaria. 1 bogen in 8vo. Ein gebeth, zuerst in krainischer, dann in italiiinischer sprache. Hochstens kann der italiiinische aufsatz von Vergerius sein, und doch unterschreibt sich derselbe just am schlusse der krainischen iibersetzung, die un-leugbar aus Trubers feder ist, da z. B. der sogar ihm eigene aus-drack ne rodimo statfc ne maramo (non curamus), darin vorkommt. Am ende auch gebethe vor und nach dem essen, blosz italiiinisch ; und Ai Rom. VIII. — Nella Apocalisse XVII (das triumphirende lamin). Dieses kleine stiick ist nocli nirgends erwahnt. Es gehort ganz gewisz in das jahr 1555. Es ist hier (to je in der wiener liofbibliothek) dem Matthaeus beigebunden.
Po Kopitarji napominja ta spisek Pavel Safarik v geschiclite der siidslavischen literatur I. 139 tako le: Ena molitou tih kerszhenikou, kir so sa volo te prave vere v Jesusa Cristusa pregnani. Oratione de persequitati e forusciti per lo Evangelio et per Giesu Cristo. (Tiibingen um 1555) 8° 1 bogen. Auf der k. hofbibl. in Wien. — Zuerst in krainischer, dann in italienischer sprache. Hochstens kann der italienische aufsatz von Vergerius sein, und doch unterschreibt sich derselbe gerade am schlusse der krainischen iibersetzung, die unlaugbar aus Trubers feder ist. Kopitar S. 398.
Po tem ga omenja Julij pl. Kleinmayer v knjigi: Zgodovina slovenskega slovstva v Celovcu 1881 pag. 50 pišoč to le: Trubar
je najprej poslovenil evangelij sv. Matevža, ki se je obelodanil 1. 1555, in to z latinskimi črkami. Istega leta je priobčil abecednik v latinici („Ta evangeli sv. Matevža zdaj prvič v ta slovenski jezik preobernen. V. T." (Vergerij, Trubar.) — „Ene bukvice, iz katerih se ti mladi Slovenci mogo lahku brati inu pisati naučiti". — „Ca-techismus v slovenskim jeziku 1555. N. V. T.") Istega leta je prišla na svetlo: »Ena molitou tih kerščenikov, kir so za vol o te prave vere preganani". KIeinmayr te molitve ni navel niti iz Kopitarjeve knjige, niti iz Safafika, niti iz Ljubičevega ogledala, kajti vsi trije pišejo: pregnani, a Kleinmayr ima: preganani. Brez sumnje ima to vest iz nenatančnih beležek katerega učenca zda-njega profesorja ljubljanske realke Fr. Levca, ki je 1872. in 1873. leta v Gorici v 8. razredu gimnazije razlagal zgodovino slovenske literature, ki so jo učenci marljivo za njim pisali, a mlajši od starejših deloma zmotno prepisovali in se je tem potem razširila njegova razlaga po goriški gimnaziji in po Primorskem. G. Leveč mi piše, da mu je naslov znan iz Kopitarja, a da spisa samega ni imel v rokah.
Vergerijev podpis pod molitvijo je zavel g. prof. Ljubiča, da ni Kopitarju veroval, da je ta molitev pritekla iz Trubarjevega peresa in jo pripisuje Vergeriju, ko piše v ogledalu II. 554 : „Da je Verger i dalje suradio u izdavanju slovenskih protestantičkih knjiga, dokazuje njegov podpis, koi se na više njih nalazi; a iz njegova je pera bez dvojbe potekla: Ena molitou tih ker(s)zhenikou, kir so sa volo te prave vere Viesusa Cristusa pregnani, tiskana raj. 15 £5. 8 u Padovi. (Iztis u knjižnici sv. Marka.)
Ljubic je bil sam to molitev pred več leti prepisal a ko je bil še na Reki, izgubil mu je nekdo prepis. Leta 1881. se mu je spet posrečilo priti do knjige. Našel jo je pastor Elze v Benetkah v biblioteki sv. Marka in za njo povedal Ljubiču, ki jo je iz nova prepisal in meni izročil. V lanjskem letopisu Matičinem piše prof. Hubad: 138: Iz vsega tega se kaže, da Vergerij ni ravno sam prelagal svetega pisma, ako ravno sebe vsemu delu na čelo stavi. Pridno in marljivo je vspodbujal Krištofa in druge za podporo. Pastor Elze v Benetkah misli, da je on pisal: Ena molitov tih kerščenikou itd. Ali stvar še ni gotova. Jaz mislim, da je ravno podpis Vergerijev pod omenjeno molitvijo na to navel Elzeja, da jo tudi on Vergeriju prisvaja. Da si osvedočen, da je Kopitar prav sodil, poprašal sem i pak prof. doktorja Kreka v Gradci, kaj on sodi o stvari. On mi je odgovoril: Prašaš me, ali kaj vem o drobnem spisu: Ena molitov tih krščenikov itd., ktera se po pravici pripisuje Trubarju in Vergeriju. O slednjem opomnim, da sem se po njegovih pismih do cela prepričal, k a on slovenski ali hrvatski ni nikoli slovstvo val, ampak k večemu pripomogel kot, znana in veljavna glava, da so Truberjevi nekteri spisi zagledali bili preje beli dan. Molitve sam jaz nisem nikoli imel
v rokah in mi je o njej samo to znano, kar stoji v Kopitarjevi slovnici in v Safarikovi slovstveni zgodovini jugoslovenski. —
Da je ta molitev res Truberjeva, jasno dokazuje način pisanja. Vse je Trubarjevo. Za dokaz hočem le nekoliko stvarij navesti iz tistih Truberjevih spisov, ki so mi ravno na roko, a to so odlomčki v Kopitarjevi slovnici in pa Levčev sestavek: die sprache in Trubers Matthaeus, Laibach 1878. Pronom. possess. tvoj (tuus) se v naši molitvi glasi tu i, tu i g a, t n i e itd., isto tako rabi Truberju n. p. v psalmi 50 (ug): jest hug sem tui bug . . . jest ne bom tebe za volo tu i ga offruvane svaril ne za volo tu i h sežganeh offrou . . . jest ne hočo od tuie hyže vzeti junceu . . . plačaj ti timu visokišimu tuio oblubo itd.; Pravopis ,fubper' bere se v psi. 50: jest hočo fubper te spryčovati ... ti vidiš inu govoriš fubper tuiga brata. — Beseda ampag se ravno tako z g na kraji piše v psi. (58, 22: ampa;/ bug te glave nega sovražnikov rezbye; luc. 24 ampa<y nju oči so bile držane, itd. Oblik o 1 i na mesti a 1 i bere se med drugim v psi. 50: bom li jest vo-lovsku mesu jejdil oli kozlovo kry pyl ? ... ti meniš de sim jest koker si ti, oli jest hočo tebe štrajfati, v psi. 18, 42 oni so vpili h timu gospudi, oli nej bilu, kir bi nee (tudi v naši molitvi se bere z dvema e: nee) bil ohranil, itd. primeri: Leveč 35: oli conj. oder, nie ali. — Izraz ob tu čita se v psi. 110, 7. on bo pyl na tim potu od tiga potoka, o b t u on bo glavo gori vzdignil; primeri Leveč 37: ob to, conj. deshalb: ob tu jest vom povejm 6. d, ob tu čujte, 25. a. — Dotle na mestu dokler brati je v psi. 110, 1. sedi h ti mui desnici, dotle jest tuie sovražnike h timu stolcu tuih nug postavim; primeri Leveč 23: ein re-latives dokler kennt Truber gar nicht. — Oblik nom na mestu nam (nobis) ima premca v obliki vom na mesti vam (vobis) v ev. luc. 6: odpustite, taku bode vom odpuščenu, dajte, taku bode vom danu, luc. 24: besede katero sem jest quom govuril, itd. Poglej Leveč 15: 4. Die bei Truber regelmitssig vor-kommenden formen des pl. dat. nom. vom sind durch den sc-harfen accent zu erkliiren, cf. prov, zdrov, mrtov. - Oblik anim na mesti enim, jednim bere se v Truberjeviin Matevži: da sui život k a ni mu odrešenju 20, c, z a nem korcem 10, c; glej Leveč 43 suh život, a premca ima v ainaist v luc. 24: najdeta te ainaist vkupe zbrane. — Adjektiv p r in ar eden (paratus) brati je tudi pri sv. Matevži, poglej Leveč 37: prinareden adj. bereit: bodite pernaredni, 24, d. — Subst. ohranjenih bere se v psa!mili, Leveč 34 sub ohraniti: ohranjenik erloser im psalter 65. 115, a. Subst. krivina na mestu denašnjega krivica čita se v mat. 24, a. glej Leveč 32. — Subst. život v pomeni vita bere se tudi v mat. Beri Leveč 43: život, m. leben: život vzeti, 2. e, da suj život k animu odrešenju, 20, c; jetzt bedeutet es nur leib. — Glagol premoči brati je v obeh pomenih vermogen in besiegen tudi v
mat. glej Leveč 37: bug premore timu Abraamu otroke gori obuditi, 3, b; vrata tiga pekla njo ne bodo premogle, 16, c. — Glagol roditi, ki ga že Kopitar za dokaz navaja, bere se v mat. Glej Leveč 38: roditi sich um etwas Irammern: za ta evangeli ne rodijo, 22. summa, oni za to vero neso rodili, 22, a. za nikogar ne rodiš, 22, a. Venrler ta glagol ni le Truberju rabil, ampak bere se mnogo kesneje in tudi v (Gutsmanovi) knjigi: Christi-anske resnice skuz premišluvanje naprei nešene inu za predige naraunane od eniga mešnika iz tovarštva Jezusovega na svetlobo dane z' perpušanjam teh višeh. V Celovci 1770, kjer na 92. strani bereš to le: če bi en tak hlapec biu, kateri za te zapovedi inu naredbe svoiga gospuda v menšeh rečih bi neč telkai ne rodiu, en takešen hlapec bi ja dosti nevriednu inu hudu se zadržau pruti svoimu gospudu. Glej Miklošič lex. palaeosl. sub raditi. — Posebno pa ovaja Truberja za pisatelja te molitve to, da je v njej brati e namesti a za mehkimi soglasniki: mi se ne boymo obeniga ,ter-P1 ene', na mestu trplenja, . . . za volo ,terplene' inu ,prega-nene' na mestu trplenja, preganjanja . . . ocl tiga ,zaslužene' na mestu zasluženja . . . ,pregan en em' na mestu preganjanjem . . ,n a ki a ne' na mestu naklanja . . . ,nagaineš'na mestu naga-njaš. Poglej Levca 6 : „Eine der characteristischesten erscheinungen der spraehe Trubers besteht darin, dass sie fast durchgehends nach palatalen und weichlauten, g-Ieichsam nach čechischer art a in e verwandelt: iskušm od hudiče 4. summa, de bi od tiga zludje izkušen bil 4. a, prega?«/ejo 5. a (das ist preganjajo), so pregaw/eli te preroke 5. a, boelo vsta/eli 10. b, so li oni tiga gospodarje Bel-cebuba imenuvali 10. b, vašim dušem 11. d, zagovarje 12 summa, izgaw/em 12 c„ tiga kraje 14. c, obha/el 14. a, so vdmjeni 20. a, zuper gospodar/e (sing. acc.) 20. a, tiga cesarje, 22. b neben tiga pastirja 26. e, od vojslmvaraje 24. a, od vzahajenje do zahajanje 24. b, oči so polne spa«/e 26. f, tiga viši farje hlapca 26. g.11 Tako stoji tudi v psi. 50: jest ne bom tebe za volo tuiga offrouawe (na mestu ofrovanja) svaril. — Stari oblik sing. gen. gospudi po možki i.-deklinaciji, ki se v naši molitvi bere, a danes več ni v navadi, bere se večkrat pri Truberji, n. p. psi. 24, 1 zemla je tiga gospudi, psi. 34, 8 ta angel tiga gospudi leži okuli tih, kir se nega boye, psi. 111, 13 jest hočo tu ime tiga gospudi pri-digovati, psi. 122, 1 mi pojdemo v to hyšo tiga gospudi; glej Leveč 12: mannliche i-stamme. Diese declination ist im N(eu)-sl(ovenischen) im grossen und ganzen als verloren zu betrachten: was sich von derselben noch erhalten liat, das sind nur triimrner, mit der einzigen ausnahme des substantivs ljudje, welches auch bei Truber alle casus im plur. nach der i-declination bildet. Von diesen trummern sind hervorzuheben: a) sing. gen. gospodi: od gospudi inu boga našiga 1, a, ta angel tiga gospudi 1, e, kar je bilu govorjenu od gospudi, 2. d.
Jaz pa po tem takem nič ne dvomim, da je to molitev Truber spisal in nikakor ne Vergerij in ker je Truber početnik slovenske literature in njegovi spisi važen in tehten izvor za znanstveno raziskovanje slovenskega jezika, mislim, da je to dosti velik zrok, da se ta spisek v letniku Slovenske Matice ponatisnene, a to stim večji zrok, ker sta ohranjena samo dva iztisa, a hranita se tam, kamor je dosti teže priti, ko bi jih kdo zaželel, kajti en iztis je v ces. dvorski knjižnici na Dunaji, danes ne več skupaj z drugim spisom Truberjevim vezan, ampak se hrani kot posebna knjižica pod BE. 2, R. 62 (5), a drugi leži ali pa stoji v knjižnici sv. Marka v Benetkah v knjigi, v kateri je pred njim hrvatski spis tudi unicum: razgovaranje meju papistu i jednim luteran(om), Sto-mačeno po Antone Senjanine, štampano v Padove 1555. V tem razgovarjanji brati je tudi ime Vergerijevo in da je prestopil med luterane, glasi se tako-le: papista: „Sve te tvoje misli i vmenja jesu nova i samo od trideset osam godišč od sle jesu počala biti včena od Martina Lutera i od onoga inoga imenom Vergeria, ki hote veče radii i brže pojti služiti onim luteranom i njim pomoči nego biti biskup i služiti papi, i da bi ga djaval ponesal toga istoga, zač nam veliku škodu čini."
Tudi leto, katerega se je naša molitev natisnola, ni nič kaj dvomno. Kopitar pravi: es gehort ganz gewiss in das jahr 1555 morda za to, ker je bila skupaj z Matevževim evangelijem vezana, a ta nosi to letnico. Omenjeno hrovaško razgovarjanje med pa-pisto in luteranom Antona Senjanina nosi ravno to isto letnico a ta je v Ljubičevem ogledalu II. 554 po tiskarski pomoti krivo zabeležena kot 1565, kajti spredaj na 435. strani pa stoji prava letnica: Senjanin Anton naštampa god. 1555, 16 uPadovi: Razgovaranje itd. Za tim imaš u istoj knjigi od P. Vergeria Istra-nina: Ena molitov krščenikov.
Nastaje prašanje, jeli sta oba eksemplara iz jedne ter iste tiskarne. Iztis, ki se hrani v dunajski dvorski knjižnici, nema mesta naznačenega, kje je natisnen. Safarik ugiba, da je v Tn-bingi (Tubingen). V knjigi pa, ki jo čuva beneška biblijoteka pod: Marciana Miscelanea 1944 (CXCI. 7) hodi ista slovenska molitev za hrovaškim spisom, a ta knjiga pa sama vpije, da je štampana „v Padoue miseca setembra po Gracioze Percacine, go-dišče M.D.LV. Želeč zvedeti, ali se besede beneške knjige ujemajo z besedami dunajske, poprosil sem g. J. Navratila na Dunaji, da primeri Ljubičev prepis beneškega iztisa z dunajskim. G. Navratil storil mi je to drage volje — hvala mu — in potem sem našel, da je v obeh knjigah ena ter ista beseda, iste interpunkcije, iste besede z majuskulom natisnene in iste tiskarske pogreške n. p. v obeh knjigah: tu tuie kraleustuan/i tim sveitu, na mestu: tu tuie kraleustuM na tim sveitu; ti nas nagai nesli, na mestu ti nas nagainesh. Dunajskemu iztisu je format po Kopitarji oktav, isti
format ima tudi beneški po Ljubičevem ogledalu II, 5,54. Iz vsega tega zdi se mi, da sta oba eksemplarja enega in ter istega izdanja, da je dunajski eksemplar samo drugi del beneške knjige odločen od nje. To se mi zdi pa posebno za to, ker naša molitev na naslovnem listu nema naznačenega mesta, kje je natisnena, ni leta, kdaj je natisnena, ker tega ne trebe v eni ter isti knjigi večkrat pisati. Tudi to, da v obeli iztisih stoji ista molitev tudi v laškem jeziki in za njo samo v laškem še neke druge molitvice, dela verojet-neje, da je laški eksemplar prišel na Dunaj nego dunajski v Benetke.
Molitva se pretiskuje po prepisu g. Ljubiča iz beneške knjige, ali se je od Truberjevega pravopisa nekoliko odstopilo: stavilo se je s, z ; š, ž kjer je komu mesto, kajti Truber rabi vse križem s, sli, f, fh, zraven f piše iT in fs za s in za z, a sli, ssh za š in ž. Za glas c postavilo se je povsod c, a v molitvi piše se zdaj c: otroci, seire, blapceu, zdaj z: žagamo, konsa, risnizo. Na mestu zli postavilo se je č: oča, pryča na mestu ozhn, pry^a. Na mestu j piše se povsod i v molitvi, isto tako u povsod na mestu v, samo enkrat v napisu stoji mali v v besedi za volo, a veliki F rabi za v in za u, To se je popravilo in piše se: zakaj, rojeni itd. na mestu sakaa, rojeni itd., v ti veliki, v tim gospostvu, v ti večni smtlobi prebiraš, kralerattm, yuk itd. na mestu Trubarjevega uti Mehki, /'tim gospostuu, «ti «ezlmi Imtlobi prebi«ash, krale«st«<w, ««k itd. Majuskule, kjer so nepotrebne, zamenile so se z minu-skulami. Drugo je vse, kakor stoji v molitvi.
V beneškem iztisu je na eni strani slovenska a na drugi laška beseda. Kopitar pravi: hochstens kann der italianische auf-satz von Vergerius sein, a meni se dozdeva, da sta oba teksta slovenski in laški ponarejena iz nemškega sestavka.
Ena molitov tih kersčenikov, kir so za volo te prave vere v Jezusa Kristusa pregnani.)
Oča naš kir si v nebesih, mi počutimo, de ta tuj duh, kate-riga si ti nom šenkal, pryčo daje timu našimu duhu, de smo tuj
') Napis je v originalu tako-le natisnen: ENA MOLITOV TIH KERS-zlienikou, kir so sa volo te praue Vere Viesusa Cristusa,
pregnani. ORATIONE DE PER-seguitati, e forusciti per lo Euan-gelio, e per Giesu Cristo. Ai Rom. 8.
Per tua eagione ogni di siamo am-mazzati, e condotti come pecore alla bee-caria.
otroci zakaj on je nom eno tako myrno vejst inu vesselu serce sturil, de smemo tebe klycati2) za našiga očeta. Ob tu oča, o lubi oea, kir ti tamkaj gori v ti majesteti, v ti glory, v ti veliki časti inu v tim gospostvu, v ti večni svitlobi prebivaš, ti vejš, de mi boži tukaj ozdolaj na ženili, dottle v tim smertnim životi okuli hodimo, velike nadluge, silo3), krivine, obrečene inu preganene terpimo od tujh4) sovražnikov za volo tujga svetiga imena, inu kadar ti hočeš6) skuzi le ta pot inu taku v ti pohlevsčini tujli bozih hlapcev tuje svetu ime rezglassiti inu dati na znane vsem ljudem, bodi tedaj rezglašenu0) povišanu inu posvičenu letu tuje svetu inu žegnanu ime inu ta pravi vuk tiga s. evangelia, kateri je taku sylnu od nih dostih falš hudih kersče-nikov zdaj zašpotovan, zaveržen, sovražen inu cilu z nogami poteptan7). Mi se ne boymo obenega terplene inu ne rodimo za obeno nadlugo oli škodo, kadar mi imamo tu znamine inu pryčo, da smo od tebe izvoleni inu postavleni k anim tujin služabnikom letiga tujga božyga della. Pridi le poprej inu pridi hitru tar skoraj tu tuje kralevstvu inu de gre na poprej inu de se povsod8) rezodej ta luč tiga svetiga evangelia inu de rezpodi, rezdej inu cillu 9) doli verže to oblast inu kralevstvu tiga hudiča ž nega temmo, maliki inu službami. Aku pak mi v tim času bomo obdani z nadlugami, z veliko revo inu buštvom bomo zašpotovani, zasramovani10) obrečeni, oblegani, pregnani, vjeti, s kamenem possuti, sežgani, obešeni, v tih galeah zakovani, od meča oli kake druge11) riči de poginemo: taku tuja dobra vola se notri v nas izidi12). Mi smo volni, pohlevni inu pokorni vse tu kar nom naložiš skuzi tujo pomuč preterpeti, inu mi tebe za tu visoku zahvalimo, de si nas h timu izvolil inu podobne s tejm sturil tujmu lubimu synnu Jezusu Kristusu, kateri je tudi tebi inu nom vsem s takim terplenem služil inu tebe čestil inu kir si nas vredne sturil, de mi za volo tujga imena na tim svejtu nekaj trpimo inu kadar ti angeli so tebi z veliko pohlevščino pokorni, radi, volnu tar z vesselem vse tu kar nim poročiš opravio inu dopernesso, koku veliko več nom, kir tebe več strimo, dragu s to kryo tujga synu smo kupleni inu odrešeni, se spodobi tebi zo vsem kar premoremo zvejstu služiti inu terpeti za tujo volo. Daj nam le trdno, stanovito13), obilno vero inu tujga svetiga duha, de v takih nadlugah na tuj pomuči inu milosti ne cagamo, temuč de takim tujm sovražnikomu) serčnu inu s postom16) moremo zubper stati inu te iste premoči. Kar pag to
2) V originalu pogrešilo: klyzhat,i. 8) V originalu stoji: sil«. Na Polja-
nah v Ljubljani se res govori a v sing. acc. 4) tuili stoji, kar bi se moglo
brati tujih. 5) hozhes. 6) refglassienu. ') krivo natisneno: poteplan. Opi-
sano: pausod, leliko da se tako govori. 8) krivo natisneno: tillu, v laškem
tekstu je: a fatto. 10) tiskano: sasromovani, tudi lehko, da se govori zasro-
movati. 1J) dru/te; brez dvojbe stavljačeva liiba, segel je v sosedni predalček
za pismena ali črke, pa je zagrabil h na mesti g. 12) natisneno: ifsidi.
,3) stonovito, i tako lehko da se govori. ") natisneno : souurashnikom. «3) ti-
skano : sh postom. Mislim, da bi bilo brati s poštom; sing. nom. bi bil po-
čkt gen. poŠta = stsl. počbtfc i bolgarskemu počet lionor. Lehko je pa tudi
drugače pohabljeno.
našo telesno potrebo inu tu blagu na tem svejtu tyče, mi ne rodimo, naj si je nom ta ista od tujh sovražnikov sylol0) inu po krivini vzeta. Ti si nas do seh mal s tejm vsagdanim dobrim, obilnim kruhom v teh ptuili deželah čudnu živil, inu mi vejmo tar terdnu verujemo, de naprej do našiga praviga konca tiga revniga kratkiga života hočeš17) nas tudi živit inu dobru omislit. Ob tu mi tebi koker našimu milostivimu, dobrirnu inu modrimu očetu našo skrb za te telesne rici cilu izročimo. Naša skerb inu naše misli pag so le te, kir smo čestu ter veliku zubper tebe grešilils) inu tebe sylnu reserdili, de ti nom tu istu vse za volo tujga lubiga synu Jezusa Kristusa, gospudi inu ohranenika našiga milostvu hočeš la) odpustiti, zuseb nom odpusti le ta velik greli, kir smo mnogotera20) lejtu tuj risnični bessedi, timu evangeliu, zubper bili, inu potle tudi, kadar si nom bil dal to risnico spoznati, de smo v naši vejsti skuzi tujga s. duha inu tujo 21) očito, zastopno bessedo bili zagvišani, de 22) ta vuk s. evangelia je tuj pravi resnični vuk, oli mi tiga za volo strahu, terplene inu preganene inu za volo tiga posvejtniga blaga, prida, nuca, pokoja našiga leniga, hudiga telessa nesmo hoteli očitu pred vsemi ludmi spoznati, od tiga prov govoriti inu pridigati prav od tiga zaslužene inu martre tujga lubiga synu inu koku bi se imejli ti zakramenti 2S) v ti cerkvi24) prov diliti inu jemati. O le ta velik greh zubper s. duha odpusti ti nom, pozabi26) inu verzi v tu globoku morye. Per tim mi tebe tudi prosimo, zakaj ti vejš de smo cilu iz-kaženi v grehih početi inu rojeni, šibki in nakloneni le na hudu, de v tim životu cilu prez grehov biti ne moremo2C). Mi tudi vsa-kiga, kar h timu našimu stanu sliši, po tuj postavi inu zapuvidi cilu inu popelnoma37) ne opravimo inu ne dopernessemo; mi smo čestu lini ter nemarni 28) s tujem centom inu dorum zvejstu, skerbjo29) inu s flissom ne kupčujemo inu ne dobivamo, de bi s tejm dosti ludi h ti pravi veri perpravili, de bi ty isti tudi z nami red tebe čestili inu hvalili imer tar vselej. Mi smo tudi po tuj zapuvidi volni inu pernaredni vsem tejm, kir so nas režalili, pregnali, tu naše vzeli inu vsem tejm, kir nom hudo mislio, iz serca odpustiti30), inu mi veden za nee tebe prosimo, de ti tudi nim daš to risnico prov spoznati, de bi zagledali, de oni nekar nas, temuč tujgo synu inu nega zaslužene ž nih preganenem inu s tejmi krivimi malikovimi službami sovražio31) inu doli tlačio.
16) Imelo bi stati: s sylo, ali ker se s pred s slabo sliši, zato ga Tru-
ber ni napisal. ") tiskano: hociesh. I8) tiskano: grefsili. 1!i) tiskano: hozhes.
20) krivo natisneno: mogeteru. 21) krivo natisneno: tuto; drugi t je pokvarjen
in podoben t črki. 22) natisneno: te, brez sumnje krivo. 23) tiskano: Sacra-
menti. 24) poffabi. 25) cerqui. 2f') momervi. 2I) čitaj poplnoma. Primeri Leveč
6 7): der vocal 1 lebt in Trubers Matthaens noch in einzelnen wortern: kelno
5. f, omelčal 27. a, s to želčjo 27 suinma, und 27. d; auch vulkuvi 7. c ist
so aufzufassen (lies: kino, omlčal, žlčjo, vulkuvi. 28) natisneno: nemorni. 2S) imelo
bi biti: s skrbjo, primeri 1B). — 30) krivo: odpustili. nlj pisano: fouurasbio.
Inu kadar tu naše messu nom pokoja nigdar ne pusti bi radu jemejlu32) inu lebalu, v veliki časti bilu, ne hoče imejti tar terpeti pomankana, za tu nas S3) naklane, de. bi spet v to staro kožo stopili inu se cleržali koker se drugi drže. Ta zludi ž nega tovariši, ta tudi nas drasti, oblubuje timu messu, aku tebe inu tuje pote oli kamp.34) zapustimo, od te prave vere, od tuje bessede k nega mali-kovanu, kateru on imenuje te stare službe božje36), stopimo, taku on nom hoče na tim svejtu dati myr, pokoj, čast inu dosti blaga. Timu tudi pomaga ta svejt (ta vegši, močneši deje ludi), ta nom priti, straši nas, lovi inu mory, s tejm on30) nas hoče perpraviti v te zludjeve mreže. Ampag ti, oča, ne pusti timu messu, timu zludju, timu svitu, kir nas z livico inu z desnico, z dobrim inu s tejm hudim izkušajo, nas hote od tiga vefniga lebna v ta pekal perpraviti, temuč odreši nas od tiga zlega, od vsiga hudiga, od grehov, od vse nesreče, koker se ta ista more imenovati. Ti le sam vejš, kaj nom nuca oli škodie, inu aku ti nas s tujem duhum zapustiš, taku smo zgubleni. Ob tu ti, oča, odreši inu obari nas pred vsem zlegom zakaj tuje je tu kralevstvu, ti nas 37) nagajneš, de za tu tuje kra-levstvuSlJ) na tim svejtu vojskujemo; tuja je ta muč, kir v nas prebiva, inu tuja je vsa čast tar hvala. Amen. 39)
8S) natisneno: i emeilu, kar berem jemejlu a izgovarjam jbmejlu S3) krivo: nask. M) tiskano: Camp. 35) boshye. 3C) krivo natisneno : ou. 3') natisneno: uas nagai nesh. 3S) krivo natisneno: kraleustuann. 36) za tem so druge laške molitve natisnene a na konci je vinjeta: zmagonosno jagnje.
Vergerius.
?nsko__
Sledovi slovenskega prava.
Spisal Janko Babnik. I.
,r i k vat je Rim obladal svet, trikrat narode sveta zjedinil. Prvič, ko so še Rimljani bili mogočen narod, k jednoti države; drugič, ko je bil stari rimljanski rod že poginil, k ' jednoti cerkve; tretjič, po recepciji rimskega prava, k jednoti prava .... Rimsko pravo je zopet kos starega Rima, ono, ki je danes kanon našega pravnega mišljenja, ravno tako je, kakor krščanstvo kulturni element denašnjega sveta." S temi besedami začenja Jhering svojo prekrasno delo „Geist des romisehen recbtes." Faktum, ki je v njih izražen, kaže nam velikansko moč prava, moč etičnih mislij. Ono pa nas tudi napotuje premišljevati, ali Slovenci nimajo svojega prava. Ker si ne moremo misliti naroda, v katerem se ne bi razvijali nazori o tem, kar je moje, kar tvoje, in kako je ravnati, ako kdo te meje prekorači; ker je nemogoče, da ne bi se pri vsakem narodu že rano razvijala zamena, kup in prodaja, posojilo itd.1), ne moremo si tudi slovenskega naroda brez tega misliti. Zal, da je to polje pri nas do danes popolnem zanemarjeno, tako da nam Hanel2) ravnokar ves pomen za pravno zgodovino odrekuje, kajti le redke listine odkrivajo neki posamezne sledove slovanskega prava med Slovenci.
Vkljub temu se preiskavi ne smemo odtegniti, kajti tudi negativen rezultat ima vrednost, ako je plod znanstvene preiskave. V sledečem bom skušal dokazati, da imamo Slovenci vender tudi tukaj toliko svojega, da je vredno ozirati se nanje, ako hočemo dobiti popolno sliko preteklosti našega naroda, kar pa je tudi za pravno zgodovino Notranje Avstrije sploh največje važnosti.3)
Pravo, ki se je konečno razvilo v Notranji Avstriji, kjer sta Slovenec in Nemec drug poleg drugega stanovala, povzelo je v svojo vsebino4) mnogo uredeb slovenskega prava. Posebno velja to glede družbinskega ali obiteljskega in dednega prava, ki se je pri vseh Slovanih rano jako razvilo. Se ve, dokler zgodovina avstrijskega prava ni spisana, ne moremo konečno tega prašauja
rešiti. Da me kdo ne razume krivo, jaz ne mislim, da je slovensko pravo na zdaj v Avstriji obstoječe državljansko pravo vplivalo, k večjemu bi se to o uredbi premoženja zakonskih lahko trdilo; gotovo pa je vplivalo na običajno pravo, ki je vladalo pred kodi-fikacijo zdanjega državljanskega prava po Notranji Avstriji. V materij alih kodifikacije našega državljanskega zakonika, je mnogo mnogo prvotno slovanskih pravnih institucij zabeleženih, katere so deželne komisije — osobito iz Štajerskega in Kranjskega — redak-torjem naznanjale, da bi na nje ozir jemali.6) Znano je, da se to ni zgodilo, ampak da je ta zakonik avstrijskim Slovanom podal, kakor pravi Maciejovski: „rimsko pravo, zaodjevši ga u njemačko ruho."6)
II.
Na podstavi jezikoslovnih, posebno Miklošičevih preiskav razločujejo zgodovinarji štiri panoge Slovencev: bolgarske, dacijske, panonske in noriške ali karantanske. Jaz se hočem le na poslednji dve veji nekdaj tako velikega slovenskega rodu ozirati. Za moj predmet ni prevelike važnosti vprašanje, kdaj so prišli v svoje poznejše sedeže in da li so prvobitni. V prvem slučaji je bilo to premikanje, ki je bilo „vielmehr ein allmahliges ausbreiten als ein plotzliches wandern, und wenigstens ebensosehr ein gesehoben werden als ein schieben,"7) koncem VI. stoletja končano, kajti že leta 592. se bojujejo Slovenci na najskrajneji zahodni meji pri denašnjem Innichenu z Bavarci. Meja med Slovenci in Germani, ki se je začenjala ob Adriji pri iztoku Talijamenta, ne da se proti zapadu natanko določiti.8) Osobito, to še ni dognano, kako daleč da so sezali Slovenci v Tirolih, in če smemo po Solnograškem več, kakor posameznih naselbin iskati. Bistriška dolina (Bustrusa in Bustrisa nahajamo v listinah za Puster-), ki je dobila od Slovencev ime, je menda s Topoljskim poljem najbolj zahodni kraj slovenske naselitve. Eazven svojih denašnjih sedežev so zavzimali nekedaj karantanski Slovenci še vso Koroško in Štajersko ter Gornjo in Dolnjo Avstrijsko^ deloma celo na levem bregu Dunava,9) kjer so mejaših Avstrijsko Cehi, a natančna meja se dan danes ne da določiti. Med karantanskimi in panonskimi Slovenci pa je bila10) še v karolinškem času meja tista, kakor za rimskih časov, tako da je torej Ptuj bil v Panoniji, Celje in Ljubljana pa v Ka-rantaniji.
Ker je za omenjene dežele in kraje iz zgodovinskih virov dokazano, da so v njih bivali Slovenci, smemo tudi iz zemljepisne nomenklature, ki nam je ohranila toliko slovenskih besed sklepati na kulturno stanje tedanjih Slovencev.11)
Slovenci so bili poljedelski narod in prišedši v svoja bivališča v Notranji Avstriji so začeli zemljo obdelovati, gozde krčiti, moč-
virja sušiti. Slovenska krajevna imena v zdanjih nemških pokrajinah so nam ohranila zgodovino te naselitbe. Za tega delj nahajamo korenike, ki značijo: gozd, drevo, hrast, lom, blato, luža itd. v krajevnih imenih. Kako pridno so trebili, značijo nam imena, izvedena iz korenik: sekati, trebiti, laz, raz. Da, ohranil se nam je lep primer o načinu tega delovanja. V ustanovnem pismu za Kremsmunster se govori o zemlji, katero so Slovenci plodunosno napravili, in katera je morala vsled tega biti gotovo dobro obdelana, kajti ugajala je bavarskemu knezu Tassilu II. tako, da jo je Slovencem vzel ter omenjenemu samostanu dal, češ, ako jo hočejo Slovenci na dalje obdelovati, naj bodo robovi samostanu. Kako razvite so morale biti poljedelske razmere, dokazuje nam to, da so imeli še v 12. stoletji posebno slovensko poljsko mero — mansus sclavonicus, boba sclavonica, — ter da se v virih govori celo o neki posebni, po slovenskem običaji urejeni dači. Zgodovinska poročila in krajevna imena pa nam niso ohranila dokazov samo o razvitem poljedelstvu in razviti živinoreji, nego tudi o raznovrstni obrtniji. Tako imajo n. pr. krajevi Lan-tschern, Lonsarn, svoje ime od nekdaj tam bivajočih slovenskih lončarjev. Krajevna imena: Sellesen, Rudnik, Rudenek, Rautern, Reut so očitni dokazi za to, da so Slovenci tudi rude kopali, ter jih obdelavali. Da se celo slovenski denar — lira sclavo-nesca12) — omenja, jasen dokaz je o kupčiji, ki pa je bila večja proti Obrom, nego Bavarcem.
Zraven tega kulturnega življenja — kulturnega pravim, kajti kulture ne smemo nikdar meriti po denašnjih, ampak le po razmerah dotičnega časa, o katerem govorimo, absolutne kulture ga sploh ni — povprašujemo po pravem duševnem razvoji. Ni jedno-stransko, ako polagam največjo važnost na tisto stran duševnega razvoja narodovega, v kateri se javi, kako je narod mislil o pravdi in krivdi. To je namreč gotovo, dn dobivajo razmere človeškega življenja še le s tem trdno obliko, da postanejo pravni pojmi. Se le kot take se konsolidujejo.13) Zgodovina prava je tudi zgodovina življenja. Razvoj pravnih nazorov, kateremu se v vsakem trenutku vse hude moči človeškega srca ustavljajo, boj med pravdo in krivdo, nam kaže, koliko ima narod etične moči v sebi.") Razni pojavi slovenskega prava — sclavanica institutio se imenuje v virih, — ki so se nam ohranili in ki nam predučujejo ta duševni razvoj pri Slovencih, neodvisni so le navidezno drug od druzega, v resnici so med seboj v tesni zvezi, tako, da se je nadejati, da dobimo s časom dovršen sestav slovenskega prava.
III.
Za najstarejše čase nimamo domačih virov o Slovencih.Ul) Kar nam je ohranjenega, pisano je skoraj izključljivo od Nemcev,
Nemci so bili tisti naroči, s katerim so že naši pradedi največ prišli v dotiko. Ravno to pa je vzrok, da se po raznih listinah še sploh o slovenskem pravu govori. Nemškemu pravu je karakteristična tako zvana osebnost prava — personlichkeit des rechtes, .— vslecl katere se mora pri sodnijah z vsakim po njegovem prirojenem pravu ravnati. Bavarec se sme samo po bavarskem, Sa-ksonec samo po saksonskem pravu obsoditi, in isto velja glede prič. Saksonec more pričati samo za Saksonca in proti Saksoncu, nikakor ne tudi proti Bavarcu in obratno. Vsled tega se po listinah, ko se govori o pričah, zmerom ločijo ;,testes tracti per aures" in „testes slauenice institutionis" „testes slavigene."10) Prvi so Bavarci, kajti tam so se priče za ušesa k sodniji vlačile („der gezogene" je „zeuge"), drugi so Slovenci in sicer veljajo ti izreki pred vsem za karantanske (gorotanske) Slovence, za tamošnjo slovensko pravo.
Za slovensko pravo med panonskimi Slovenci imamo dokaze v magjarskem jeziku.17) Magjari, kakor znano, nimajo svoje narodne mitologije, kar je dovelj jasen dokaz za to, cla so le malokaj ohranili iz predzgodovinskih dob. Slovenci, s katerimi so prišli v dotiko, bili so njim nasproti že precej olikani. Bili so kristjani, imeli so svoj cerkveni jezik, v njem precej knjig, tako da so res mogli Magjarom mnogo mnogo podati. Ker se besede izposojujejo le s stvarmi, katere značijo, smemo iz magjarskega slovarja sklepati na kulturno stanje Slovencev ob času prihoda Magjarov. Miklošič18) namreč misli, da so vse slovanske besede, katerih sledovi se nahajajo v magjarskem jeziku, ako se tudi ne dado razlagati iz slovenščine bile vender poprej tudi pri Slovencih v rabi. Tudi besed, ki značijo pravne pojme in uredbe, povzeli so Magjari od Slovencev toliko, cla je moralo pravno življenje pri panonskih Slovencih jako razvito biti, sicer si izrazov ne moremo tolmačiti.19) Da, podlaga magjarske pravne zgodovine je bilo staro slovensko pravo, ki se sicer ni čisto ohranilo; cla pa je temelj in jedro slovansko, to še dan danes lahko dokažemo iz jezika in iz pravne zgodovine.30) Obžalovanja vredno je le, cla so se nekateri učenjaki dali v tem znanstvenem prašanji od političnih simpatij in antipatij nadvladati, kar preiskavanje le ovira.21)
IV.
O starih Slovanih se nam poroča, da so bili zvest narod, ki je svoje obljube tujcem nasproti zvesto ispolnjeval. Tem več so gotovo morali imeti za občevanje s svojimi sodrugi, za notranje stvari natanka določila, po katerih so živeli ter prepire reševali. Konstantin Porphyrogeneta22) nam poroča, cla se takemu določenemu pravilu pravi Cvj.v.-m. ter da Slovani žive -/.y.7y.Tx (xz.xva.. Zakon pomeni lex in coniugium, kakor staronemški ewa (= ehe
in gesetz). Beseda je prešla tudi k Albanezom ter tam znači m o s23), kar pomeni zraven r e 1 i g i o in eueharistiaše tud i pri Srbih.24) Iz tega pomena bi se lahko sklepalo, kar itak sledi iz naravnega razvoja vsega prava, da je najstarejše slovensko pravo bilo običajno.25) Zakon je bilo to, kar se je kot ostanek za pravilno spoznanega ravnanja pojedincev v jednakem slučaji ohranilo. Dolgo se je moral s prva boriti človek, da je na zadnje smel v boji ujetega za sužnja obdržati; ko pa si je priboril to pravo, branil je proti vsakemu to, kar si je tako težko pridobil. Vsi sodrugi so, spoznavši, da, ako se to pravo napade, napadana je vsa ideja do-tičnega pravnega instituta vsakemu pomagali braniti to, kar je veljalo po običaji za pravo.20) Zakoni niso bili v starih časih, kakor pozneje tudi pri Slovanih, na deskah ali, kar se je že pozneje godilo, v knjigah zapisani. Toda tem bolje so jih čuvali naši pradedje v svojem srci in čuvstvu. Badi pritrdimo Mickie-wiczu,27) ko pravi: „Jenen Gott Terminus, welchen die Homer an den grenzen ihrer besitzthumer aufstellten, triigt das Slavenvolk in seiner brust." To narodno slovensko običajno pravo je jednako poljskemu cvetu. Nikdo ga ne okopava, nikdo ne zaliva, nego samo s svojo prirojeno močjo nove kali poganja in životari, dokler ga iz zemlje ne iztrgajo.
Zakoni so služili starim Slovanom v to, da se vsakemu da pravda, t. j. to, kar pravici odgovarja. Pravda28) je stara, prvotna beseda za ius, ki nam sicer danes ne rabi več v tem pomenu, vender so se še v 16. stoletji naši očetje krepko borili za njim odvzeto „staro pravdo."29)
Besedo pravda so od Slovencev povzeli tudi Madjari — prauda. Tam pomeni nek poseben način, po katerem se pred sodnijo prepiri odločujejo. Madjarski pravni historiki pa niso vsi istega mnenja glede tolmačenja te besede, tako da se vzdržujem vsakega sklepanja iz nje.30)
V.
Ako se kdo začne z nemškim pravom pečati, najde takoj v začetku določbo, ki mora osupniti vsakega pravnika, kojega znanosti je ravno namen, da vsakemu brez razločka da, kaj mu gre. Znano je, da stoji tam na prvi strani: pravo velja v starem času le za slobodne ljudi, sužnji nimajo prava. Nadalje se nam poroča, da je število sužnjev mnogo večje bilo, nego število slobodnih Ijudij; da je desetkrat toliko bilo. Hvala Bogu! za vvodni stavek slovenskega prava smemo si izvoliti ravno nasprotni, lepi stavek : stari Slovenci ne poznajo razločka med ljudmi glede prava. Vsi so slobodni, vsi imajo tiste pravice.31)
Ženska je imela tiste pravice, kakor možje, nikakor ni bila moževa robkinja. Obratno, poroča se nam, da so žene postale
celo vladarice.32) Češka Libuša, ruska Olga nam to spričujeta ravno tako, kakor hrabra hči Krakušova Vanda, ki je rajše skočila v Vislo, ko da bi svoj narod zaplela v boj, kakor tudi hrvaškega naroda voditeljici Tuga in Vuga. Glede Slovencev bodi omenjeno, da so še tudi v poznejšem času, ko je že nemško pravo vladalo po naših pokrajinah, Slovenke bile slobodne. Po nemškem pravu bi morale imeti varuha (jeroba), in brez njega ničesar ne bi mogle kupiti ali prodati. Vkljub temu Slovenke brezpogojno in same razpolagajo s svojim premoženjem.38)
Slovenci razločka stanov niso poznali, neznani so jim bili v praveku plemenitaši.34) Vsi možje so bili med seboj jednakopravni, kajti staroste in župani, o katerih bodem pozneje govoril, niso bili vladarji, nego le primi inter pares.
Kakor pa so sami bili slobodni, privoščili so to tudi drugim, ker niso poznali niti sužnjev, niti robstva „u onome značenju sredovječnih naroda, da bi čitava vrsta ljudi lišena bila svake slo-bode te bi se smatrali kao stvar, kojom vlastnik po svojoj volji razpolaže."36) Bodi si, ker je bilo to zoper njihovo čutenje31) ali pa, kakor meni Solovjev37), in to se mi primerneje zdi, ker zbog uredbe slovanske obitelji Slovani sužnjev niso potrebovali.
Se le pozneje, ko so v dotiko prišli Slovenci z drugimi in to večkrat z divjimi narodi, kakor s pesoglavci Obri, pokvaril se je njihov pravni čut in nastali so tudi med njimi razločki stanov. Za sužnje je bil prvi povod jetnik v boji, s katerim pa so Slovenci v obče zelo dobro ravnali. Določili so jim čas, v katerem so si lahko pridobili slobodo ter pravico vrniti se v svojo domovino.38) Tudi tistih 000 sužnjev, katere si je Ciril izprosil od Rastislava in Kocelja ter jim slobodo dal, ni bilo menda nič drugega, nego bojni jetniki.39)
Najbolje razviti del vsega slovanskega prava je obitel j sko pravo, katero je vsled tega tudi na druge strani prava zelo vplivalo ter jim poseben, od določeb v pravu dragih narodov zelo različen tip vtisnilo. Predno govorim o zadrugi, pa je treba v kratkem omeniti, kaj vemo o ožji ali inokosni obitelji. Pred vsem je treba določiti vprašanje, kaka je bila najglavnejša razmera v tej ožji obitelji, t. j. so li imeli stari Slovenci jedno ali mnogo-ženstvo. Bogišič po pravici trdi,40) da ozir na „krotkost, usteglji-vost i nepohotnost, slovensko u opče; za tijem davna zadružna organizacija slovenske familije, u kojoj i dan današnji gde se ta stara forma uzdržala, rijetko je, da če na vse muškarce u kuči tako lako doči red, da se žene, jer ženidba hodi tako strogijem redom" (ker se mlajši ne sme prej oženiti, ko vsi starejši) nam
je dokaz dovolj za jednoženstvo. S tem nikakor ni v protislovji poročilo o knezih, ki so imeli več žen. Tako jili je imel Samo — dvanajst. V mnogoženstvu je živel tudi ruski knez Vladimir.41) To je bila le izjema, ter se le v poznejših časih nahajalo, ker knezi so nastajali še le precej pozno ter niso prvotno slovanska uredba. Za tega delj nas tudi ne bode motilo pismo papeža Jo-vana VIII., kateri slovenskemu knezu Kocelju piše, da kristjanu ni primerno z ženami menjavati, posebno ker o mnogoženstvu ne govori.42)
Vpliv zakona na premoženje zaročencev je tista stran slovenskega prava, katera je najbolj vplivala na pravo, ki je v Notranji Avstriji veljalo v tej točki. Slovenski nazori o skupnem imetku v obitelji so gotovo bili uzrok vkupnosti premoženja, ki je med zakonskima v omenjenih pokrajinah vladala.43) To je bilo po Štajerskem po polnem navadno, in se je takov zakon „ehe auf randlosen weg" imenoval. Jednake prikazni so se nahajale po Kranjskem in konečno jim je odgovarjal zakon „a fratello e sorella" v pokrajinah Istre.
V ožji obitelji je imel oče patriarhalno oblast čez vse ude, obstajala je patria potestas. Akoravno se nam o tej ne poroča, to lahko sklepamo iz tega, da so Slovani, kar se še danes godi, natanko ločili agnacijo in c o gnacij o.44) Slovenec ne zamenja nikdar besed s t rije in ujec, Hrvat in Srb pa natanko ločita „svojto po tankoj i po debeloj krvi," rod po krvi in rod po mleku.45)
Mož je imel torej oblast čez ženo in čezv otroke. Za poslednje imamo dokaz v tem, da še dan danes pri Cehih ta beseda služi za robstvo.40) Ta očetova oblast je trajala tako dolgo, dokler se sin ni oženil, kajti takrat je postal samostojen član zadruge ali pa je celo iz te zveze izstopil ter se oddelil.47)
VII.
Omenjena navada, da namreč odrasli sinovi zapuste očetov dom, bila je naravno v starejših časih zelo redka ter se povsod, kjer se je zadružno življenje ohranilo, tudi danes redko vrši. Navada je, da sinovi tudi po očetovi smrti ne razdele zapuščine, nego ostanejo skupaj ter osnujejo zadrugo,48) ker medsebojna ljubezen udov iste obitelji, je lepa lastnost Slovanov, katero že Nestor hvali ter jo imenuje karakteristično za Slovane.49) Da so oni od vaj-kada v zadrugah živeli, o tem nam poroča Prokopij, ki pravi: „Et vero hi populi, Sclaveni incjuam et Antae, non uni parent viro, sed ab antiquo in populari imperio vitam agunt: ac propter ea utilitates et damna apud ipsos in commune vocari solent".50) Te besede bitnost zadružnega življenja dobro označujejo.
Zadruga, kakor se še dan danes nahaja pri Jugoslovanih, sestavlja se iz večjega ali manjšega hroja posameznih obiteljij, ki so si med seboj v rodu in največkrat še pomnijo skupnega svojega pradeda. Možje si izvolijo, brez ozira na starost, najsposobnejšega iz svoje sredine za starosto ali domačina, da v hiši vlada. Njemu pomaga domačica, ki, ne cla bi morala biti domačinova žena, nadzoruje ženske in njihovo delo. Domačin zastopa zadrugo gosposki in tujcem nasproti, oskrbuje kup in prodajo ter sploh skrbi za redno gospodarstvo. "Vender on ne vlada auctoritate propria, ampak le potestate delegata.81) On mora torej glede vsake važne stvari zbor vseh odraslih moških udov zadruge za svet prašati.
Tak shod se vrši obično zvečer pocl drevesom blizu domači-nove hiše in tam se predvsem sodijo prepiri med zadrugari. Najstarejši sodnik je oče v svoji obitelji, v zadrugi domačin, pri večjih zločinih skupščina sodrugov. Ta zbor se ve jednega svojih udov kaznovati ne more; ker so vsi jednaki in vsi jednakopravni, ne morejo ga siliti. Imeli pa so negativno moč: izjavili so se, da tega, ki mir kali, nočejo imeti več v svoji sredi, in to žuganje je marsikaterega poboljšalo, kajti, ako so ga izobčili, bil je nesrečen, brez miru vse svoje življenje; večja kazen ni bila mogoča. Izključen pa je bil, ker je bil hud. Lepo je to ohranil češki jezik, ki ima besedo chudy za ubog in za friedlos.62) Extrarius est, quia extra focmn sacramentum jusque sit.63)
V takih zborih voli se domačin, ki je temu zboru odgovoren za porabo zadružnega premoženja in kateri mu tudi lahko odvzame častno mesto, ako svojim dolžnostim ne zadostuje. K veljavnosti sklepov, treba je v starih časih soglasnosti, brez nje ga ni veljavnega sklepa.64)
Najvažnejši predmet, v katerem se je v zborih obravnavalo, pa je bilo oskrbovanje zadružnega premoženja, ki je skupna last vseh in do katerega imajo vsi udje zadruge iste pravice. Ta stožer, vsem pristoječe premoženje, ki se imenuje tudi d edin a, o tč in a (ruski) baština (hrv. srbski)66) ni se smelo razdeliti. Le v toliko se pripoznava last posamezniku, kakor je treba glede stvari, ki so le osobnim potrebam namenjene (obleka itd.). Ker so vsi iz zadružnega imetka oskrbljeni, morajo tudi vsi, kadar je treba, zanj delati. Le v ostalem času si tisti, ki zna kakšen obrt ali kaj jednakega, lahko za se kaj zasluži. Ako pa hoče tudi ob času, ko je treba na polji ali v gozdu za zadrugo delati, oskrbovati obrtnino, mora dohodke dati v zadružno blagajno, le malo njemu ostane.
Po tej uredbi je se ve vse pocledovanje nemogoče, baš nemogoče podedovanje nepremičnih stvarij. Po smrti jednega zadru-garja prirase namreč last vsem drugim odraslim udom in njihov delež ob zadružnem imetku le večji postane, ako se sploh o takem deležu sme govoriti.61') Temu po polnem odgovarja, da slovanski
jeziki nimajo skupnega izraza niti za „erben" niti za „eigen-tum", ker tudi to kaže, ka Slovani v najstarejših časih obojega poznali niso.57)
Celo drugega značaja pa je ruski mir, ki se z jugoslovansko zadrugo ne sme zamenjavati. Miru je princip ta, da je hiša, v kateri prebivajo posamezne rodbine ali obitelji, tla, na katerih ona hiša stoji in vrti, ki so zraven hiše, last dotične obitelji; a njive in travniki razclele se v določenih obrokih med posamezne obitelji (dan danes med vse odrasle može). Tako se pripeti, da A, ki je svojo zemljo pridno obdeloval, pri prihodnji delitvi dobi njivo, katero je poprej B zanemarjal in obratno. Pašniki in gozdovi so nerazdeljena last mira in vsakemu članu pristoja pravica rabiti jih.
Med ruskimi učenjaki še ni določena pravda o tem, da li je zadruga ali mir, oziroma njim podobna uredba, prvotna.68) Mnogo govori za to, da je zadruga starejša. Tudi za to prašanje bode luč prišla iz Indije, kjer nahajamo blizu tiste uredbe. V okraji Račputana so opazovali Angleži zadrugi podobne uredbe, katere oni imenujejo j oin t-famil y, Indi pa avipakta ko-tumba, t. j. nerazdeljena obitelj. Zraven teh pa nahajamo v Indiji tudi ruskemu miru odgovarjajoče uredbe in sicer mnogokrat obe, drugo kraj druge, tako da so poročevalci več časa oboje mešali, kakor se je to godilo tudi s slovensko zadrugo in mirom. Po natančnih preiskavah pa angleški učenjaki ne dvomijo, da je zadruga isto kakor j oin t-f amil y, ter da jima popolnem odgovarja rimska gens,M) grški ysvo?, keltski sept in germanska sipp e.6')
Zadruge so poznali tudi stari Slovenci. Pred vsem to lahko dokažemo iz besed Prokopijevih61) in sicer temveč, ker so po Miklošiči byzantinski pisatelji Sklabene imenovali pradede Slovencev, A nte pa očake denašnjih Hrvatov in Srbov. Treba je za tem ozir jemati na posebno slovensko poljsko mero, o kateri viri govore v nasprotji z nemško ali bavarsko.«2) Jednote za mero si vsak narod osnuje z ozirom na svoje potrebe in omenjeno poljsko mero smatram jaz za jednoto, ki se je tako določila z ozirom na potrebe jedne zadruge. Zadrugi je bilo gotovo mnogo več in drugega polja potrebno, kakor posameznim rodbinam prihajajočih Nemcev in le to more razlagati, kako se je še v XIII. stoletji v ponemčenih krajih rabila ta poljska mera zraven bavarske tudi po uradnih listinah. Pri samo kvantitativnem razločku obeh si tega ne moremo tolmačiti.63) S tem je popolnem v soglasji, da so Slovenci plačevali tudi neko posebno, od sicer navadne različno dačo.04) Konečno med zgodovinskimi dokazi naj bode omenjeno, na kar je že Chabert opozoril,«6) da je skladba v listinah večkrat taka, da iz tega lahko sklepamo, ka so tam omenjeni ljudj e bili v zadružni zvezi med seboj.60) Valvasor nam poroča,07) da so imeli Uskoki zadruge, sicer ne rabi imena, toda
iz njegova popisa tamošnjega življenja to lahko sklepamo. Sicer sem za zadruge med Slovenci v njegovem delu našel le jeclen migljaj08), poročilo namreč, cla v okolici Reke le hčere mater podedujejo, kar se sploh po slovenskem pravu godi, ako ima žena posebno premoženje, ki se ne spoji s zadružnim.09) V resnici pa imajo Slovenci še dan denašnji zadruge, namreč tisti prebivalci hrvatskega Zagorja, ki so po etnografiji Slovenci. Na svoj „Na-putak za opisivanje pravnih običaja" dobil je Bogišič iz omenjenih krajev odgovore, ki so ga napotili, da je še prej, ko jih je objavil v „Zborniku," pisal o „jugoslavenskoj zadruzi" ter to tako-le opravičeval: „Mi navlaš kazasmo jugoslavenskoj, i punim pravom, jer ona žive u svijeh slovenskih plemena na jugu. Do sada se istina to od ista znalo za Bugare i Srbo-Hrvate, ali po odgo-vorima, koji nam prispješe tu nedavno na naš „Naputak" iz pre-djela po etnografiji slovenačkih nalazimo zadrugu i u njih i to za osobitom terminologijom odnošaja zadrugarskih, sasvim različ-nom od srpsko-hrvatske, što svjedoči, da ti Slovenci ne primiše od susjednijeh Hrvato-Srba zadruge, nego cla im je bila od vaj-kada svoja kako i njima, i najviše da im ju je njihovo susjedstvo pomoglo do danas uzdržati."70) Ravno tako se poroča, da so tudi benečanski Slovenci z malimi izpremembami ohranili zadruge.71)
Zopet Chabertu73) sledeč moram kot ostanek slovenskih zadrug tolmačiti takozvane Ge m ei nh au s er e i en, ki so se do začetka našega stoletja ohranile v kraji, ki nosi na čelu slovenski značaj, "VVindisch-Matrei na Tirolskem.73) Slovensko ime in slovenske zadruge ohranil je ta že davno ponemčeni kraj, ohranil jih je ravno tako, kakor nahajaš šest ur od Dunaja pri Hrvatih na Nižjem Avstrijskem ta običaj71) in kakor ga nahajaš blizu tako daleč od nemškega Berolina v prvi vendijski naselbini Burg.76)
Ali je ravno zadružno življenje branilo narodnost?
VIII.
Označeno obiteljsko pravo je tudi ostalim stranem prava utisnilo poseben značaj. Da stari Slovenci niso poznali nasled-nega ali dednega prava, omenjal sem že; ravno tako je razvicleti, da prometa z nepremičninami skoraj bilo ni, ter da promet s premičninami ni bil zelo razvit. Zato imamo v stvarnem pravu le malo sledov slovenskega prava,70) iz obveznega prava pa nam še tudi teh nedostaje.77)
V slovanskem obiteljskem pravu ne nahajamo samo elementov privatnega, ampak tudi javnega prava. Stališče, katero za-vzima v zadrugi domačin, predočuje nam stališče županovo, ki je bil predstojnik županije, upravne jednote.
Ako je posamezna zadruga imela že preveč udov, odcepilo se je nekaj rodbin, dobili so primeren del skupnega premoženja
ter osnovali novo zadrugo. Več zadrug se je združilo v župo ali županijo, da so lože skrbele za red in mir.' S prva je pomenjala beseda ž up a le skupino vseli zadrugarjev ali zadrugo samo73) in ko se je ona razširila v občino, dobikje beseda ta širši pomen 111 predstojnik te občine bil je župan. Še le iz te besede izvaja Jagič županijo, ki znači več žup ali občin, na katere se je kasneje razširila županova oblast.79)
Zupani in županije se nahajajo pri vseh slovanskih plemenih. Prvi župan, o katerem nam zgodovina poroča, bil je slovenski župan P h y s s o, omenjen 1. 777. v ustanovni listini za samostan Kremsmiinster.80)
Zupan bil je v prvi vrsti sodnik8') med posameznimi zadrugami ali med udi raznih zadrug, kajti notranje prepire reševali so sodi zadrug sami. Eazven tega je imel župan v starih časih tudi neko cerkveno oblast, bilje svečenik svoje župe — kakor domačin zadruge — ker stari Slovani niso imeli posebnih svečenikov. Zupan pa je bil tudi predstojnik bojne uprave, bil je v boji vodja svoje župe.
Administrativna županova oblast se je pri Slovencih s časom, posebno pod vplivom tujih gospodov zelo razvila. Župan je posredoval med gosposko in njej podložnimi rojenaki. On je moral skrbeti, da se o pravem času dača plača, desetina da, delo, katero so bili gosposki dolžni, opravi itd. Osobito v urbarih brižinskega samostana je ohranjeno marsikaj za določbo županovega delokroga znamenitega.
Ker so morali župani skrbeti, da dobi gosposka vse, kar jej gre, bila je gotovo njihova dolžnost, da so podložnike na delo klicah ali zvali, iz česa je Linhart najivno razlagal župan za z o v-p a n.83) Po pravici pa omenja Linhart, da pri nobenem slovanskem narodu m „naan (namreč župan) uni \viirde so unverandert gebheben, als bei den Krainern", kajti še ponemčeni Slovenci81) ohranili so ime in vso upravo z majhnimi izpremembami.
Ako želi gosposka imeti javni sod, naznani to kmetom po županih.85) Kdor ne pride k zborom ali vsaj ne pošlje v županovo hišo (ins dorfrecht oder suppanhaus) žene ali hlapca,81') kaznuje se, kajti že v začetku leta mora vsak obljubiti županu „allen ge-gepurlihen gehorsam zu leisten."87) Župan pa mora skrbeti za to, da se kaznuje pred vsem „das pluet und nottnunft und deup und aufprueh."88) On mora namreč zločince, sodniji naznaniti, ako jih dobi, sodniji jih izročati, itd.89)
Tudi magjarski ispan (ispany, fii ispany) je le nastal iz slovenskega župana,90) in zopet iz magjarskega nastal je pri nekaterih Slovanih špaivr..91)
Kako se je v najstarejših časih vršila volitev župana, o tem nimamo poročil. Pravih volitev si gotovo ne smemo misliti, am-
pak godilo se je menda mnogokrat, kakor je še dan danes pri volitvi domačina po Zagorji obično.92)
Za poznejše čase nam je ohranil Valvasor93) o županovi volitvi zanimljive črtice, katere imajo toliko prav stvaririskega v sebi, da jih lahko generalizujemo. V Kastvi vladata dva župana z 12 sodci. Jednega župana izvoli vsako leto glavar izmed sodeev, drugega pa voli narod. Ker bi vsak izmed 12 rad bil župan, so nekatere dni pred volitvijo zelo radodarni ter plačujejo volilcem obilno piti, da bi si tako glasove pridobili. Način volitve same opisuje Valvasor pri Pazinu. Jeden izmed sodcev hodi z rovašem in nožem od volilca do volilca, vpraša vsakega za njegov glas, ter to z ino-žem na rovašu zaznamenuje. Kdor največ glasov dobi, tist je izvoljen.
Rovaš je še za Valvasorja važno ulogo igral, tudi pri najvažnejšem županovem opravku, ko je namreč sodil.94) Sodišče je vodil župan, kateremu je pomagalo 12 sodcev. Njim je razložil župan vsako pravdo, ter pokazal dvoje potov, da lahko odločijo v prid tožitelju ali zatožencu, ter potem vsakega prašal za njegov glas, ter ga na rovašu („rabisch") zarezal, „denn das war das pro-tocoll, dem man den process einverleibte." Večina glasov je tudi tukaj odločila in zoper razsodbo priziv ni bil dopuščen. Valvazor bridko toži o tem „lesenem zapisniku", in da se mora v Vindiški Marki in Istri vsakdo „dem bauern urtheil, so auf dem rabisch geschnitten worden, sich unterwerfen: weil der orten nicht so viel edelleute vorlianden waren, mit welchen ein gericht hatte besetzt werden konnen." Kmetje se namreč našemu kronistu ne zde dovolj pametni, da bi tudi v važnih stvareh brez dopuščenega pri-ziva smeli odločevati, akoravno je Valvasor tudi velik sovražnik rabulistov.96)
Rovaš, ki je Valvasorju tako malo ugajal, zdi se meni važen ostanek iz časov, v katerih Slovani, po besedah mniha Hrabra, „na črbtami i režami čbteha i gataaha, pogany sašte."96) Kako velik pa je razloček med besedami našega kronista in navdušenjem, s katerim o rovaši (kerbstoc-k) piše največji nemški nacijonalni ekonom preteklega stoletja — Justus Moser.97) — On želi, da se rovaš zopet uvede za ves promet med kupčevalci in kmeti, kajti rovaš mu je drag vostanek, on ga imenuje „das iilteste dienst- und pachtregister." Se dan danes se rovaš v mnogih krajih po Slovenskem rabi, vredno bi bilo, da se njegova raba natanko preišče in opiše.
IX.
0 Slovencem sorodnih Hrvatih in Srbih poroča Konstantin Porphyrogeneta 98), da nimajo knezov razven nekih starcev županov, kakor tudi drugi slovanski narodi. Ako k temu pridenemo znane Prokopijeve besede „sv &7)[/.ox.paTic>c t/. koImou fiio-zvovai" spoznali bomo, cla tudi o starih Slovencih velja, kar pravi Caesar99) o
germanskih rodovih — „in pace nullus communis magistratus". Zupanija je bila s prva največja jednota. Tudi ona je bila na podlagi jednakosti vseh osnovana. Še le bojna sila to predrugači. Zdaj nastanejo razločki: ta zapoveduje, drugi se mora pokoriti.100) Za tega delj ima prva večja skupina narodov za svojega načelnika vojvodo, voditelja v boji.
Vojvoda pa se ne sme primerjati vladarju kake dežele, kajti s koncem boja je bila tudi njegova oblast končana. Stari Slovani niso poznali državnih uredeb, to nam dovolj jasno kaže „die mutter-milch des gedankens" — jezik. Vsi izrazi, ki se rabijo za ozna-čenje najvišje državne oblasti, oziromo njenih nositeljev — knez, kralj, cesar in car —so tujke.101) Prva dva sta iz nemščine, zadnja iz grščine, in ker besede zmerom prihajajo le s stvarmi vred, katere pomenijo, iz tega tudi razvidamo, kje so se Slovani državne uredbe učili.
Akoravno pa, so si Slovani kneževsko oblast izposodili od tujcev, prispodabljali so jo vender kolikor mogoče svojim razmeram, ter jo tako uredili, da je njihovim pravnim nazorom odgovarjala. Večkrat sem imel že priliko omenjati razviti čut za slobodo, katerega so_ Slovani negovali v vsem svojem življenji. Tako n. pr., da dedovine niti v privatnem niti v javnem pravu niso pripuščali, da so si svoje oblasti sami volili, izvoljene odstavljali, ako so bile slabi oskrbniki podeljene jim časti odvzemali. Po temni mogoče, da bi bila slovenska kneževska oblast dedna ter da bi bili slovenski knezi absolutni vladarji.
Imamo le malo poročil o delovanji majhnega števila slovenskih vladarjev, toda že iz načina, po katerem so svojo oblast za-dobivali, lahko sklepamo na razmero, v kateri so bili nasproti narodu slovenskemu. Za ustanavljenje slovenskih knezov služil je poseben obred, po katerem so se še v srednjem veku koroški vojvode ustanavljali in katerega ostanki se dado zasledovati še v našem stoletji.
Vršilo se je tako-le:102) na stol očetov,103) ki je stal pod Krnsko goro, vsedel se je kmet104) ter je, nogi navskriž, 106) pričakoval kneza, ki se je z velikaši v kmečki obleki10,i) bližal ter držal z jedno roko lisastega vola z drugo lisastega konja.107) Ko knez se svojimi spremljevalci blizu kmeta pride, "ta vpraša, kdo da je ta, ki se mu bliža. Spremljevalci odgovore, da je to knez, ter kmetu, ki še dalje izprašuje, zagotove, da je sloboden človek, da bode dober vladar, pravičen sodnik ter branitelj krščanske vere. Konečno še kmetu za stol. katerega on prepusti knezu, obljubijo 60 beličev, zgoraj omenjeni živali, kmečko obleko, katero je nosil knez ter oproščenje ocl vsega davka. Kmet na to kneza rahlo udari v lice,103) opomni ga, naj bode zmerom zvest sodnik, ter se s živalima vred odmakne. Po tem stopi knez na stol, ponovi obljube, katere so zanj že njegovi spremljevalci storili, mahne z mečem
na vse strani ter konečno iz svojega kmečkega klobuka malo vode pije. Za tem je sledela meša v cerkvi Gospe Svete in popoludne je delil knez na vojvodskem stolu na gospesvetskem polji najeme. To se je se ve godilo še le v poznejših časih, odkar so se vslecl nemškega vpliva tudi med Slovenci nahajali najemi.
Posebnosti tega ustanavljanja so očitne. Ne dedno pravo, v poznejših časih ne imenovanje po nemškem cesarji, ampak volja narodova predaje to čast. Ne plemenitaš, ampak kmet intervenira pri obredu ter izroči knezu oblast še le, ko je ta storil razne obljube. Konečno je še treba, da knez v svojo oblast dobi stol
očetov.	.
V prvič se nam o tem obredu obširneje poroča tedaj, ko so ustanavljali Meinharda, ki je dobil naroda oblast v septembru 1280. leta „secundum consvetudinem a priscis temporibus observatam." 10!)) Opat Vetrinjski meni, da je obred uvedel knez Ingo, ki je vladal gorotanske Slovence za Karola Velikega. Ako-ravno so že v začetku našega stoletja Eic lihorn, Urb an Jar-nik in drugi110) to mnenje zavrgli iz važnih uzrokov, ker tudi ni verjetno, da bi ta običaj, ostanek volilnega prava narodovega še le nastal, ko so na Koroškem vladali že Franki, U1) vender je Trdina112) še tega mnenja, ker sicer neki ne bi bilo mogoče razlagati vprašanja, ki se stavi novemu knezu, da li je dober kri-stijan. Da ta ugovor ni zadosten, je jasno, ker običaj v tej obliki kakor se nam poroča nikakor ni prvoten, ampak še le s časom so razne pritikline k prvotnemu slovenskemu obredu bile pridejane. Ali tudi mnenje Eichhornovo,113) da je običaj nastal, ko so uvedli kristijanstvo na Koroškem, t. j. za Valdunova, ni verjetno, ampak začetek se mora v mnogo starejših časih iskati.114) Po pravici je Chabert116) opozoril na dvoje mest v Anonymu de conversione Bagoariorum et Carantanorum, ki govorita o gorotanskih knezih Kakacij in Cheitmar (po Kopitarju Hotimir), ko se vračata na Gorotansko z Bavarskega, kamor ju je bil Kakacijev oče Borut dal za poroka. O Kakaciji pravi omenjeni vir116) : „Mortuo autem Boruth, per jussionem Francorum Bagoarii Cacatium iam christia-num factum petentibus eisdem Sclavis remiserunt, et illi eum ducem fecerunt." Očitno ima pisatelj ustanavljanje po narodu v mislili.117) O Hotimeru pravi „quem suscipientes idem populi ducatum illi dederunt."118) Že iz tega bi leliko sklepali, da so Slovenci, odkar so to dostojanstvo bili sprejeli, oddajali je na slovesen način. Menda je običaj odgovarjal ustanavljanju domačina in župana, ker domačin predstavlja le v malem župana in ta kneza, kakoršen je namreč bil pri Slovanih. Da pa je običaj imel svoj izvor v slovenskem pravu, to dokazuje tudi primerjanje z jednalumi običaji pri drugih slovanskih plemenih, ki so ga večinoma tudi poznala. Za Slovenci imajo najbolj natančen opis Čehi.11!>) Češki narod je čislal ta obred visoko ter je le tistega
J. Babnik: Sledovi slovenskega prava.
kneza, ki je bil v posesti kamenenega prestola, smatral za pravega vladarja. Posest tega stola je bila tako rekoč vnanje znamenje najvišje oblasti. Za to je n. p. knez Vladislav svojega brata „pro tuenda civitate Praga et principali throno, cjuodam saxo, quod est, nune in medio civitatis, pro quo non sol um nune, sed etiam ab antiquo multa millia militum bello corruerunt, Pragae dimisit."120) Ustanavljanje je — kolikor o njem vemo — precej slično tistemu, ki je bilo pri Slovencih v navadi. Pod imeni solium pater-num, stol oten, stol deden121) tudi pri drugih Slovanih ta prestol nahajamo. V ruskih in poljskih 132) virih se omenja, kakor tudi pri Hrvatih. To bi sledilo že iz sorodnosti in jednakosti, katero nahajamo v vseh starih pravnih uredbah med Slovani, ali ono se da tudi zgodovinski dokazati. Hrvati so ohranili namreč ostanke tega običaja tudi ko se je Hrvaška izpremenila iz kneževine v kraljevino 12a), t. j. po Tomislavu. Konečno bodi omenjeno, da so menda tudi polabski Slovani ta obred poznali, ker nahajamo poročilo, da si je rod Vilcev svojega kneza sam izbral, ter mu to dostojanstvo po narodnem svojem obredu izročil. 12J)
Iz teli zgodovinskih in notranjih uzrokov, ker je namreč ves obred tako primeren slovanskim pravnim nazorom, moramo ga, vkljub vsem ugovorom smatrati prvotno slovanskim. Ta obred pa nam tudi predočuje način, po katerem so Slovenci od tujcev izposojene uredbe po svoje priredili, svojim nazorom prispodabljali. V drugih deželah se knez določuje po porodniškem pravu: kne-ževsko oblast podeduje sin od očeta; v deželah, ki so bile podložne Nemčiji je obično to čast cesar podeljeval, le na Gorotanskem je drugače. „jn sol auch nieman ze hertzouggen nocli ze heren han nacli nemen denn die fryen lanttsaessen in dem land. Die sond ouch in ze herren nemen vnd anders nieman." 126) Narod pa si ga še le potem za kneza vzame, ko je prav za prav pogodbo ž njim sklenil.12c) Za tega delj ima narod pravico kneza odstraniti, ako mu ne ugaja127) in še po Schwabenspieglu smejo Slovenci nazaj poslati kneza, katerega jim je cesar poslal, ako jim ne ugaja, in cesar jim mora potem dati drugega.128)
Ustanavljanje se je vršilo, kakor že rečeno, pod Krnskim gradom blizu cerkve sv. Petra, torej v kraji, v katerem je nekdaj stal rimski Virunum, v kraji, ki je bil vedno središče gorotanskih Slovencev.129) Ustanavljanje, t. j. opisani slovenski običaj, vršilo se je na kneževskem stolu ali kamenu predpoludne, temu je slo-dela meša, in popoludne je na Gospesvetskem polji knez na ka-menatem prestolu delil najeme. To zadnje je tuje in ker je na tem prestolu tisti napis, katerega čita Jarnik za „M a s v e t i v e r i",130) drugi zopet za ostanke nadgrobnega spomenika kakega Rimljana Mansvetius Verus, iz slovanskega značaja ustanavljanja na kneževskem stolu ničesar ni sklepati, je li napis res slovenski ali ne.
Akoravno se je vsa svečanost, kakor sem že omenil, razvijala polagoma ter v zadnji obliki imela v sebi mnogo tujega, ostalo je jedro, da slovenski kmet v imenu narodovem le tistemu možu kneževsko oblast preda, ki pride slovenski govoreč in v obleki slovenskega kmeta pred njega. Ta spominek slovenskega, rekel bi državnega prava ni utonil, kakor mnogo druzega, ampak to cvetlico, vrhunec pravnega mišljenja narodovega, čuvali so tudi tujci. Še Habsburžani so se dali tako uvesti v gospodstvo nad Koroško, zadnjič 18. marca 1414. 1. Ernest Železni. Pri kamenatem prestolu na Gospesvetskem polji pa je zadnjič 28. januvarja 1596. 1. Ferdinand II. delil najeme. Staremu slovenskemu običaju se je odtegnil prvi Ernstov sin Friderik III. (IV). „ker rimskemu cesarju ne pristoja kmečka obleka." Toda on je v posebnem pismu deželnim stanovom potrdil stare pravice, ter le za se prosil, da ga oproste tega obreda. Njegov sin „zadnji vitez", ki je bil sploh Slovanom prijazen 132) pripravljal se je večkrat k stari slavnosti ali vender ni prišel do tega, da bi se bila res vršila. Sledeči vladarji so še nekaj časa svoje zastopnike pošiljali na Koroško, potem je tudi to prenehalo, kar pa pravnega obstanka starega običaja nikakor ni zatrlo. Avstrijski vladarji so namreč vse te stare pravice Korošcem o nastopu svojega vladanja potrjevali, ter se le glede formalij izpričevali.133) Pravico ustoljevanja je imel rod Her-ce<*ov ali Edlingerjev iz Blažnje vasi. Za to pa je imel tudi razne pravice, katere so avstrijski vladarji zmerom potrjevali.134) Ernst je oprostil 28. marca 1414. 1. Gregorja Edlingerja in njegove potomce popolnem vse dače. V preteklem stoletji je imela rodbina pravico 3—4 sodov laškega vina brez colnine uvažati. Se v našem stoletji je cesar Franc k in to 15. febr. 1823. leta Josipu Edlingerju potrdil stare pravice : slobodo od davka in colnine za 120 veder laškega vina itd. Rod Hercegov ali Edlingerjev pa je še v tistem letu izmrl in ž njim je izginil zadnji ostanek te krasne rože, ki je morala hirati, odkar se je odtrgala od debla, katero jej je dajalo moč in življenje, odkar je bilo zatrto slovensko pravo, odkar je stari običaj postal le puhla ceremonija brez pomena.
Koroški vojvoda, ki se je na označeni način ustanavljal, imel je tudi v nemški državi marsikatere posebne pravice. On je bil „des heiligen rovnischen reiches reichjagermeister." Pred cesarja je smel vsak čas v kmečki obleki in s klobukom na glavi priti.136) Ko je bil že ustoljen po starem običaji ter tudi od cesarja potrjen, ni ga smel nihče tožiti, nihče ničesar od njega zahtevati „den ain vvindischer man"; v slovenskem jeziku in le slovenski se vojvoda tudi pred cesarjem zagovarja.13G)
Kronista Jakob Hnrest in Hieron. Megiser nam v svojih kronikah pripovedujeta, da je pri ustanavljanji knez slovenskemu kmetu moral obljubiti, da bode pravičen sodnik, ter da bode pri-
praven, za pravico toliko prebiti, da bi se moral od take živine rediti, kakor sta bila vol in konj, katera je pri ceremoniji držal. Slovenski kmet je zahteval torej v svojem materinem jeziku od kneza pravico, toda ta se mu je, kakor pravi Sch\vabenspiegel — torej že koncem 13. stoletja — na to odrezal: jaz tvojega jezika ne razumem.137) — Tako je držal svojo prisego. Zares, za pravni čut narodov ga ni hujšega udarca, kakor je tako odrekanje ju-stice ! . . .
X.
Dokler je med Slovenci zadružno življenje v obče bilo v cvetu, ni mogla se močna država razviti, saj jo je tudi zadruga, vsaj za mir, dovelj nadomestovala.138) Omenjal sem, kako je nastala slovenska državna oblast iz vojvode, ter da so si Slovenci kneževsko oblast uredili po svojem kopitu. Pri panonskih Slovencih, ki so stokali pod jarmom Oberskim, ne smemo si tega misliti, ampak le pri gorotanskih, ki pa so gotovo že rano morali biti neka celota, kajti le kot tako jih omenjajo bavarski viri, da, nahajamo naravnost naziv regnum za Gorotansko139), in boji, katere so imeli z Bavarci, tudi za to govore. Znano pa je, da to ni dolgo trajalo.
Za vladanja Borutovega so bili Slovenci prisiljeni zoper Obre pri Bavarcih pomoči iskati. Bavarci so res pomagali, toda ob jednem Slovence spravili v neko odvisnost. Borut je moral svojega sina Kakacija in stričnika Hotimera Bavarcem za poroka predati. Mladeniča sta se na Bavarskem v krščansko-germanskem zmislu odgojevala, in ko sta drug za drugim nastopila vladanje Slovencem, gladila sta pot samo germanizaciji, germanskim uredbam. Upori in boji, ki so bili nasledek tega ravnanja, so znani. Vender vse upiranje nič ni koristilo. Konečno je s pomočjo Bavarcev vender prevladal knez, Slovenci so postajali kristjani, pa tudi podložniki bavarski. Neznani pisatelj spisa ,,de coversione Bagoariorum et Carantanorum" nam pripoveduje, ka slovenski knez Hotimer, vrnivši se z Bavarskega na Gorotansko, na Solno-graškem v cerkvi sv. Petra „se devota mente ad christianitatis officium subdidisset", ter na dalje, na prigovarjenje svečenika Ma-jorana. „promisit se ad ipsam sedem serviturum. Sicut, et fecit at.cjue annis singulis ibidem suum servitium persolvebat."14") Pred ko je nastopil ,,stol deden" pokoril se je Solnemugradu, in Go-rotanska je bila od tod, torej posredno od Bavarskega odvisna! Koliko, toliko. Ni torej nemški meč Slovencev podvrgel, ampak „es boten sich mit hilfe der geistlichen mission der ausbreitung bairischer herrschaft die glanzendsten aussichten."141)
Karol Veliki je bil prevelik politik, ter je imel preveč izkušenj. da bi bil Slovencem kar tuje, frankovske gospode vrival. Pustil je Slovencem domače, prirojene kneze, vender s tem raz-
ločkom, da je knez dobival deželo od frankovskega kralja v najem, da so morali podložniki cerkvam desetino plačevati, ter da je knez neposredno bil podložen mejnemu grofu furlanskemu. Bti-dinger, ki opisuje to ravnanje, pravi,143) da je Ivarol pri tem posnemal Rimljane, ki so tudi narodom, katere so podvrgli, s kraja puščali prejšnjo ustavo, da so se tako polagoma privadili rimskemu jarmu.
Slovenskim knezom pa so v kratkem sledili nemški grofi. Dežela se je morala torej razdeliti v okraje, ki so se tem grofom oddali.143) Slovansko javno pravo se je po tem se ve da moralo umakniti, mesto županovih nahajamo grofova sodišča itd.
Med Slovenci so nastali zmerom večji razločki stanov, nahajajo se že tudi slovenski plemenitaši.144) Za tem tudi drugega ekstrema ni manjkalo, namreč robov, da, ves slovenski narod postal je rob.
Po nemškem pravu je pripadala podvržena zemlja kralju, on jo je po svoji volji razdeljeval, a prebivalci podvrženih dežel so mu morali davek plačevati, ako jih je sploh pustil v mirni posesti. Tako tudi pri nas. Kralju se je davek plačeval, in cerkvam desetina.145) Ker se nemški (frankovski) kralji niso sami polastili vse dežele, naseljevali so se Nemci in ker jim nihče ni oporekal — mirnim Slovencem deželo jemali, tako da so ti postali najemniki. Ludovik Nemški n. pr. pravi v listini za samostan Nieder-Altaich: „Naš ded Ivarol je dal svojim zvestim dovoljenje, da si v Panoniji vzamejo zemljo v svojo last . . .", to se je tudi godilo in nagloma so nastali veliki posestniki, ki so še dan danes za Avstrijo karakteristični.14C)
Število slovenskih plemenitašev je itak majhno, večina je torej plačevala davek, kakor pravi conversio: „franci et bagoarii eos, qui oboediebant. tributarios fecerunt regum." S prva je bil davek precej natanko določen. V ustanovnem pismu za samostan Kremsmunster se trikrat govori o Slovencih in njihovih zemljiščih, ki se samostanu dajo, vender zmerom se govori le o „tributum justum: quod nobis antea persolui consueuerant." Vender dolgo se ni na tributum justum ozira jemalo, Slovenci skoro niso bili že najemniki več, ampak kar naravnost robovi. „Slovenec je kravo držal, gosposka jo je pa molzla . . ."ur) Izpreminjava se ni godila povsod jednako hitro in o tistem času. Mnogi Slovenci so vkljub temu ostali svobodni, in oziralo se je na to. „Salvis proprietatibus liberorum Sclavorum" nahajamo po listinah tu in tam. Ivonečno pa se je tudi tukaj ponavljalo, kar je pri podjarm-ljenji narodov običajno;148) število slovenskih robov po listinah je zmerom večje,119) tako da je na zadnje sužnost communis om-nium Slavica lex.150)
V tistem času, ko se je tuje pravo s tujim jezikom vred po Gorotanskem in sosednih krajih zmerom bolje širilo, ko je izginil
slovenski gorotanski knez, izcimila se je pri drugi panogi Slovencev, pri panonskih Slovencih, pod pokroviteljstvom nemškega cesarja državica, ki je 12. oktobra 849. I. postala samostojna. V tej slovenski kneževini, ki je sezala v zahodu blizu do denašnjega Maribora, v vzhodu do Dunava, v jugu do Drave, bili so, ker sta jo vladala slovenska kneza — Privina in njegov sin Kocelj — pogoji za razvitek narodnega prava. Ako pomislimo, da je ta majhna državica prižgala književno luč vsem Slovanom, dokaz nam je že to za narodno življenje, in gotovo se je tudi pravo tukaj razvijalo, akoravno se nam ni v obilici ohranilo, kajti okraje, v katere se je dežela po Ivoceljevi smrti zopet delila, ugonobili so hitro kruti Madjari.
XI.
Kaj je bil posledek vsega tega za pravo? Ako so slovenski knezi tudi menda katere pisane zakone dajali, ohranili se nam niso.161) Gorot.anski Slovenci so se že rano nemškemu javnemu pravu privadili ter se udeleževali shodov, katere so nemški gospodje sklicevali. Naj prvo se ve po denašnjem Gornjem in Spodnjem Avstrijskem. L. 827. so se udeležili shoda v Pohinavi (Pu-chenau pri Linci) vsi v okolici bivajoči Slovenci in Nemci. Ravno tako 1. 880. pri „publicum mali um" v Raffelstiitten. Na Krnskem gradu, torej v središči nekdanje Slovenije, zboroval je že v 9. stoletji večkrat grof in „populus istius terrae" itd.162) Slovensko privatno pravo je še nekoliko veljalo, dokler je še kaj moči in veljave imelo običajno pravo. Tega, t. j. svojega narodnega prava, ki je med njimi vzrastlo, kakor narodne pesni, bilo je Slovencem treba, da so se vspešno razvijali - vender podalo se jim je tuje, rimsko z nemškim pomešano pravo. To Slovencem ni moglo zadostovati, kajti naš narod je imel celo drug razvitek, kakor Rimljani in Nemci, imel je celo druge potrebe. Tam je bilo mesto, oziroma grad in njegova okolica, tukaj kmetska zadružna hiša središče in kraj, v katerem se je pravo razvijalo. Ko so torej prišli tuji, učeni pravniki, „ki nam neume ni jezika ni svika (običaja)", mislili so s kraja gotovo tudi Slovenci, kakor nekdaj Cehi. da r Iskat pravde v Nemcih je sramotno, Pravdo v svetem imamo zakonu, Ki prinesli so jo nam očetje V te dežele blage čez tri reke."153)
Ko se jim je po sili vrivalo tuje pravo, branili so svojo „staro pravdo" z mečem v roki, ali konečno so jo vender, barem v toliko po polnem izgubili, da se pri razsodbah na slovensko pravo ni več oziralo.164) Toda v svojem čutu, v svojih narodnih prislovicah itd., ohranili so ga še premnogo. „ColIegite, cpiae super-sunt fragmenta, ne pereant!" kliče nam tudi tukaj naša dolžnost.166) To, kar nam podaje preiskavanje pravne zgodovine našega naroda, pa naj bi bilo v podporo nabirateljem še zdaj v narodu
živečih pravnih običajev. Pri tem nabiranji se je nadejati gotovo mnogo večje obilice, kakor iz zgodovinskih preiskovanj. Rezultati teh bodo — o tem se ne smemo varati — pri nedostatku virov, le „bilder grau in grau, ohne helle farben, ohne eine lebendige sce-nerie, aufgenommen auf dem kirchhof des rechtes — denn das ist ja die rec-htsgeschichte: — graber, kreuze, inonumente, verwitterte inschriften" !15C)
'j Stobbe, zur geschichte des deutschen vertragsrechtes, Leipzig 1855. Vorwort, VI. „wir konnen uns kein volk, selbst nicht in dem rohesten zu-stande denken, in welchem die einzelnen glieder vollstandig ohne allen recht-lichen verkehr mit einander stunden. Kein volk kann ohne kauf und tausch-geschafte bestehen: es musz sich bald auch das darlehen, die leihe, der auf-bewahrungsvertrag entwickeln. Und ebenso undenkbar ist es, dasz, wenn es ein-mal solche verkehrsformen gibt, nicht auch allgemeine grundsiitze mit nothvven-digkeit entstehen sollten, welche die rechtlichen verpflichtungen der mit einander in vertrag stehenden personen regelten . . . Der satz. dasz jeder seinen verpflichtungen nachzukommen liabe, komite nicht ausreichen: es muszte \veiter bestimmt sein, was rechtens sei, wenn ein contrahent den vertrag nicht in der verabredeten weise erfiillte.a
2) J. J. Hanel: o pojmu i objemu historie prava rakouskeho, v Praze 1880, stran 7, op. 13 ^Slovanske obyvatelstvo zemi techto (t. j. notranje-av-strijskih) nema pro pravnfho historika skoro nižadne važnosti. Ztratilot' po-litickou neodvislost svoji dfive, nežli se mohly u neho utvofiti jakekoliv stalejši fady pravni. Skrovne pouze zpravy listinne odhaluji poruznu nektere prvotni tahy prava slovanskeho u nih."
2) Namen tega poskusa ni, da bi dogmatično razlagal nekatere pojave slovenskega prava. Ne posamezne uredbe, ampak v njih javljajoče se življenje narodovo je glavni smoter, in sploh notranja zgodovina narodova naj bi se iz takih preiskovanj okoristila. Ker mi je zdaj le za to, da bi nabiral materijal za pravno zgodovino, vzdržal sem se zistematičnega dogmatiziranja, kakor je sicer v pravnih zgodovinah običajno. Celo Bogišic, ki je vender tako ogromno gradiva nabral, svari pred dogmatiziranjem. Glej Jagičev Ar-chiv V. 177.
4)	V posebno veliki meri je slovansko pravo vplivalo na nemško po Ceskem. Glej J. Grimm v predgovoru k Rosslerju: deutsche rechtsdenkmaler aus Bolimen und Mahren, Prag 1S45 in J. A. Tomasclieku, deutsches recht in Oesterreich im XIII. jahrhundert, stran 70: ,man musz es ganz naturlich finden, dasz die neuen ansiedler in folge des lebendigen verkehrs mit dem volke einzelne institute und sitten, die mit dem wesen ihrer mitgebrachten heimatsrechte nicht im offenen vviderspruch waren, besonders dann sich an-eigneten und weiter fortbilcleten, wenn, wie z. b. bei der verfolgung einer ge-stohlenen oder geraubten sache eine beriihrung mit der landessitte nicht zu vermeiden war."
5)	To vem od mož, ki so imeli priliko dotične zapisnike itd. pregledati. ¥ kratkem se imamo itak nadejati izdanja vsega materijala, katero, bode oskrbel Harrasowsky.
") Rad jugosl. akad., knjiga IX, 8.
') Felix Dalin, Bausteine 1., 402.
s) KSmmel: Die entstehung des oesterr. deutschtums, I.: die anfange deutschen lebens in Oesterreich bis zum ausgange der Karolingerzeit, Leipzig, 1879, stran 176., misli, daje v 7. stoletji meja bila sledeča: ,Yon der quelle der Rienz lief sie liinab in's Tauerngebirge, das Deferegger und Iselthal ein-schliessend, nacli der Dreiherrenspitze, dem alten markstein zwischen Tirol und Salzburg. folgte sodann ostwiirts biegend der schneebedeckten Tauern-
kette bis in die gegend der Murquelle, also bis dahin, wo die steirisch-kiirntneriscben Alpen von den Radstiidter Tauern sicli trennen. Letztere bil-deten nun weiter die scheide zwischen Deutschen und Slaven. Nordwarts aber liings des Lungaues fiel sie im wesentlichen zusammen mit der heutigen landesgrenze zwischen Steiermark, Salzburg und Oberiisterreich, welche die Enns kurz unterhalb ihres ursprunges schneidet, dami iiber die eis- und felswiiste des Daclistein und die weissgrauen kalkschroffen des Todten Ge-birges nordostwarts liiuft und so das Gebiet von Aussee mit umfasst. Von da wird etwa eine ziemlich genau nordvviirts laufende linie, welche das gebiet der Steyer und Krems ostwarts laszt und bei Wels die Traun erreicht, die compakteren ansiedlungen der Deutschen und Slovenen geschieden haben. Dann folgte die grenze dem laufe der Traun, stieg von deren miindung die Donau aufwiirts bis zur Rotel, vrelche am westlichen eingang der Linzer enge in den liauptstrom fallt und gieng endlich iiber in die spracligrenze zwisehen den bohmischen Czechen und den Baiern.''
e) Miklošič: Altslov. formenlehre in paradigmen, einleitung III.: „ich bin namlich der ansiclit, dasz der slovenische volksstam nieht nur auf dem rechten, sondern auch auf dem linken ufer der Donau wohnte, freilich ohne iiber den umfang seiner wohnsitze im norden der Donau auch nur eine ver-mutkung aussprechen zu konnen."
t0) E. Dummler: iiber die siidostlichen marken des friinkisehen reiches v Archiv f. kunde oesterr. geschicbtsquellen X. —
u) Temelj in podstava vsem takim preiskavam sta Miklošičevi razpravi: Die slavischen ortsnamen aus personenuamen v spisih dunajske akademije Denkschriften 14, pag. 1—74 in: Die slavischen ortsnamen aus appel-lativen. I, II. Denksc.hr. 21, 75—106. Te je izvrstno porabil Kammel v že imenovanem delu, a o Iironesovi razpravi: Zur geschichte der altesten, ins-besondere deutschen ansiedlung des steierm. oberlandes, v 27. zvezku Mit-theilungen d. hist. vereines f. Steiermark, pag. 1—78, ne more se to povsem trditi. Jaz hodim za Kiimmelom, 1. c. pag. 180 in sled.
12)	Omenja se neki na Furlanskem še v 14. stoletji. Eiitar v Ljub. Zvonu II., 55.
13)	Zato igrajo pravniki tudi v vsakem času najvažnejšo ulogo. Ce tudi ničesar ne razumejo, vender vse življenje k njim priteka. Še le pravnik more zavoljo organične narave svoje znanosti vse razmere omejiti, on vse pojmove formulira.
14)	Kotljarevskij: Drevnosti juridičeskago byta baltijskih Slavjan, Praga 1874, stran 4: „Pravo je ravno tako historijski spomenik, kakor vsako drugo pojavljenje narodovega življenja in izobraženja, kakor jezik, religija, poezija, literatura, nravi in običaji. Zavoljo tega se morajo pojavi pravnega življenja obravnavati kot občne naloge kulturne zgodovine. „Macieiowski: Slav. rechts-geschichte, aus dem polnischen v. Burs u. Nawrocki, Stuttgart 1835, I, 71, , . . . . liisst uns nicht zweifeln, dass das recht eines jeden volkes semen cha-rakter am besten darstellt, und sogar einen selir anziehenden theil seiner geschichte enthalt.4
,5) K večjemu bi se tako lahko imenovala legenda o ss. Cirilu in Metodu, ki ima tudi nekoliko za pravno zgodovino pomenljivih podatkov.
ie) Beitrage zur losung der preisfrage etc., "VVien 1819; I, 187 navaja Hormayr več primerov, v katerih se priče tako ločijo.
") Miklošič: die slavischen elemente itn Magyarischen, v Denkschft. 21, 1—74. Hanel, op. cit. § 7. — ts) Miklošič, 1. c. pag. o.
,9) Po Miklošiči hočem podati nekoliko primerov: prauda, tokma, t^kismio, zalog: zalogin, megye: mežda, granicz: granica. zseller: željar, rab: robis, koleda, kamnt: kamata, zsabad: svobodb, csaszar: cesar b, kiraly: kralj, udvarnok: dvorbnikfc, kaloda: klada, tomlocz: tfomuiica. Po pravici trdi Krek (op. cit. pag. 1G7) da je za Madjare „der contact mit den pannonischen Slovenen wahrhaft segenbringend gewesen.a Hanel 1. c. 57.
21)	Tako n. pr. v slovarji madjarske akademije, katerega malo da ne smešno obravnavanje tega prašanja je dobro ocenil Jagič v Radu, knj. 17, 205—207.
22)	de administrat. imp. 8, 38. Primeri: Jireček Herm.: das recht in Bohmen und Mahren, I, 41; Krek: Einleitung in die slavische literatur-geschiclite, 203 in sled.
23)	Miklošič: Lexicon palaeoslovenico graeco lat. Vindob. 1862—5, s. v. zakon.
21) Vukov rječnik s. v. zakon.
S3) To je že spoznal Valvasor, ki pravi: ,,Gebrauch ist der bauerii ge-setzgeber". (Ehre, VI, 334.)
28) Primerjaj: Jhering, kampf ums recht, Wien bei Manz.
2:) Mickiewic-z: Vorlesungen iiber slavische literatur und zustande, Leipzig 1849, III, 268.
28)	Miklošič: Lexicon. s. v. pravbda = i^ftei«, veritas sup. 5!xa!ov, StKaiouuvi], iustitia ostrom.
29)	Zanimivo je, da so prve slovenske besede, katere so se tiskale, poziv „woge gmaine", da brani „staro pravdo". Glej letopis Matice Slovenske 1. 1877, 200—201. Najstarejši slovanski zakonik pa je „Pravbda ruskaja", pisana med 1. 1010. in 1020.
30)	V starem rokopisu iz 13. stoletja: Ritus esplorandae veritatis seu iudieium ferri oandentis etc. nahajamo mesto „eos discutiens ad praudam per pristaldum." Historik Bel, ki je izdal rokopis, meni, da je iudieium ad praudam neko privatno sodišče, v katerem se sodi „simpliciter sine ullo in-diciario ordine et sine testibus ad šolam aetoris reique fidem interpositam." Drugi zopet mislijo, da to znači „ius sive iudieium ferri candentis." Glej Miklošič: Slav. elemente, pag. 49.
31)	Pomenljive so besede Valvasorjeve (Ehre, VI., 293) „Ertappt man aber Einen, so wirfft man ihn ins Gefangniss; er sey gleich weltlich oder geist-lich als ein Pope, oder Coluger. Wie es danil weiter nicht, als billig, dass wann Jemand bey der Verwirckung selber seine Person nicht ansieht, dieselbe a u c h bey der Bestraffung nicht ange-sehen werde". To je slovenski nazor.
32)	Krek, Einleitung, pag. 89.
3S) Meichelbeck I, Urkundenbuch, 278, Nr. 548 pravi to o neki Slovenki Baaz. Isto dokazuje Hormayr v Wiener jahrbiicher der literat., Band 39, pag. 37 iz neke listine od leta 1136 „Quaedam mulier Gothelindis no-mine, cum esset libera, sicuti Sclavi solent esse ..." — Primerjati se da, kar Sachsenspiegel (III, 73 53) o polabskih Slovanih piše: „Man sagt, dasz alle \Vendinen vri sin". —
31) Maurikios (Stateg. XI. 5.) „T£ I^VJ) twv Sj&a(3wv zal 'Avriov i%px [i.ifjztj.M- 0'j'jAouTfc'. f, žp-/rljf)\r. Tra&ijisvst". O gorotanskih Slovencili piše Schwabensp.iegel (ed. Wackernagel, Zurich 1840, pag. 339) „Sie sechen ouc.li enkahi adel noch gewalt an, wan biderbkaitt vnd warhaitt.<1
35)	Jagič: Historija književnosti naroda hrvatskoga i srbskoga. Zagreb 1867; I, 34. Iz znane pravljice o pojedini, katero je priredil Ingo, ne moremo za sužnje med Slovenci ničesar sklepati, ker je vsa epizoda nehistorična. Carinthia 1855, str. 83.
36)	Linhart: Versuch einer geschichte von Kram, Laibach 1791; II, 232 „die Slaven hatten einst keinen sinn fiir die leibeigenschaft. Die getrenn-ten st;imme lernten aber diesen zustand kennen und benannten ihn auf ver-schiedene weise." Tema dodaje v opomnji „k) . . . die Krainer hatten keinen namen, um den zustand der leibeigenschaft zu bestimmen, denn rojenak ist nach dem deutschen erbliold gebildet worden.a —
31) Pri Kreku. Einleitung, pag. 89, op. 1.
3a) Maurikios Strateg, pri Kreku 1. c.
3S) Legende vom lieil. Cjrillus, Denkschriften der wiener akademie, pilil. hist. cl. XIX. pag. 226 „ . . . „Hb Tb'IHH) II.rliHI.HIlKr, HCllPOUIl. CbTb 0TbnycrH nxb." —
40)	Pravni običaji kod Slovena v Književniku III, 168 [Zagreb, 1866]. Primerjaj Krek, Einleitung, pag. 47 in 80.
41)	Tudi germanski knezi so imeli po več žen. Tacitus o tem piše [Germania, c. 17] „Qui non libidine, sed ob nobilitatem pluribns nuptiis arn-biuntur."
42)	Wattenbach: Beitriige zur geschiclite der christlichen kirche in Biih-men und Miihren, pag. 40. Zanimiva bi bila preiskava, kako je ravno v teli odnošajih fini in občutljivi čut Slovanov, ki so zdihovali pod turškim jarmom, pospeševal razvitek narodnega prava. Glede takih nežnih stvarij Slovani namreč niso mogli hoditi pred turške sodnije, ki so imele o tem po polnem druge nazore, ampak morali so se posluževati svojih zadružnih sodov, ki so se po tem ne samo ohranili, nego tudi tem bolje razvijali. Mnogo podatkov za to vBogišiči: Zbornik sadašn jih pravnih običaja u južnih Slovena, Zagreb, 1874.
43)	Chabert: Bruchstiick einer staats- und rechtsgeschichte der deutsch-oesterreichischen liinder, Denkschriften der wiener akad. phil. hist. cl. III— IV, § 64 „an urknndlic.hen nachweisungen tiber die giiterverhaltnisse zwischen ehegatten in den slavischen landestheilen fehlt es fur die aeltere zeit fast giinzlich. Eine nicht umvahrscheinliche voraussetzung ist es aber, dasz die anschauungen der Slaven uber die gutergemeinschaft in der familie zur ent-stehung und verbreitung der spater vorziiglich in den innerosterreichischen landern hervortretenden allgemeinen gutergemeinschaft beigetragen haben. Macieiowski, o. c. IV, 400 „aus den begriffen, welche die Slaven iiber die gutergemeinschaft liatten, entstand wahrscheinlicli bei den Teutschen die gut-tergemeinschaft unter den ehegatten, welche in der folge die Bohmen, Miihren und Schlesier von ihnen annahmen."
44)	Sumner-Maine: De 1'organisation juridique de la familie chez les Slaves du sud et chez les Rajpoutes. Pariš 1880 (prenatis iz Revne generale du droit etc.) pag. 9—10. „Or, la reconnaissance de la parente agnatique est une exc,ellente preuve que 1' autorite patriarcale existe ou a jadis existe dans une communaute . . . la oii nous trouvons encore Fagnation il doit y avoir eu presque necessairement pouvoir paternel." —
45)	Bogišič v Književniku III, 427; Zborniki, 377—378; Vukov rječnik stran 300.
46)	Herm. Jireček: Das recht in Bohmen und Miihren, I, 48: „aus dem umstande, dasz das wort otrok, welches urspriinglich wohl bei allen Slaven, wie noc.il heute bei Russen und Slovenen das K in d bedeutete, bei einigen, und diesz namentlic.h bei den bohmischen Slaven, die bedeutung sklave angenommen hat, musz geschloszen werden, dasz die maclit der eltern sieh bis zum verkaufe der Kinder in die sklaverei (otroctvi) erstreckte."
4') Sumner-Maine, o. c. pag. 10 primerja to z rimsko emancipacijo. To se godi pri vseh narodih na slovesen način. Za Frijulsko podaja zanimljive primere Chabert o. c. § 63, op. 2—3.
4S) „In umre li glava rodovine, Vse blago se dene v eno vlado, Vladika se z rodovine zbere, . . . Rokopis kraljedvorski, poslovenil Fr. Levstik, v Celovci 1856, stran 48.
49) Jednake misli je izraževal nadškof gnezenski Joanes, ko je rekel: „beata plus quam beata fraterna societas, apud quam plus pietatis valet re-ligio quam ambitus principandi." [Hist. polonica Vicentii Cadlubconis, pag. 84]. Kako bridko toži lastavica v Libušini sodbi o razdvoji med bratoma: „Aj, Veltava! kaj kališ si vodo, Izplaknivši zlatopesko glino? Kaj kališ si vodo srebropeno?	.Kak bi si jaz vode ne kalila?
Al te huda je razrila burja,	Ker v razprtji sta rojena brata,
Suvši točo iz nebes širocih,	Brata zavolj dedine očeta."
Oplaknivši glave gor zelenih,	Po Levstikovem prevodu, str. 48.
3«) de bello Gothico, 1. III. cap. 14.
51) Bogišic: Glavnije črte obiteljskoga pisanoga prava n starom Dubrovniku. Rad, knjiga V, stran 128. — Turner: Slawisches familienrecht, Strassburg 1874, pag. 3.
32) Herm. Jireček op. cit. 1, 47.
5S) Festns s. v. extrarium. — Jiiering: Geist des romischen rechtes, I, 227: „seine ausschlieszung ist eine totale, auch die religion baut ihm keine brucke, denn auch sie ist ein institut dieses staates. Es ist ein seltsames spiel des zufalles, dasz egens gerade das loos des ex-gens ausdruckt und die Romer haben wirklieh egens von gen s abgeleitet, eine ableitung, der die deutsche sprache mit melir recht e 1 e n d = a u s 1 a n d gegeniiberstellen kann. Warum ist diese strafe aber so grosz. wie in alter zeit iiberhaupt das exil? Der fremde ist rechtlos; wer daher ausgestoszen wird aus der gemeinschaft seiner genoszen. oder wegen verbrechen sicli fluclitet, deszen harrt, mochte ich sagen, das loos des wildes auf dem felde, das unstiitig, ruhelos umher irrt und gejagt wird, wo es sicli blicken liiszt. Alles, was ilim theuer war, laszt der verbannte daheim, seinen herd, seine genoszen, den frieden des rechtes und die gemeinsame verehrung der gotter und was er mit sicb nimmt, ist das gefiihl unsiiglichen elends. die aussicht auf ein dem zufall, der ent-behrung u. s. w. preis gegebenes leben, auf knechtscliaft oder eine von der willkur und gnade seiner schutzherren abliangige und durch demiithigungen aller art erkaufte freiheit."
31) To se je ohranilo v poljskem „veto". Mickiewicz: Vorlesungen II, 57: „wahrend der regierung Johann Kasimirs sprach ein adeliger im kreise des reichsrathes jenes scbreckliche wort aus, das seit jeher gefiirchtet war, welches die kraft hatte, die beratliung zu hemmen und die volksthumliche gewalt in ihrem geleise aufzuhalten: er sprach das veto. Das gesetz, ivelches einer einzigen verneinung so grosze kraft beilegte, ist keine Erfindung der Polen gewesen; die spur seines bestehens liiszt sicli seit den aeltesten zeiten bei allen slavisehen geineinden wahrnehmen; da waren besitz, nutzung und verpflichtungen allen gemeinsam, und jeder genosz gleichsam vollkommene ge-walt, durfte gegen die beschliisse anderer sein niepozwalam [ich will nic.ht] sprechen. Es gab indeszen ein mittel zur ausgleicliung; mit gewalt und sc.hlagen vermoehte man den sicli widersetzenden zu zwingen, mit in den ge-sammtwillen zu stimmen. Spiiter verschwand es in folge einwirkung romi-sclier gesetze bei vielen. Bemerkenswert ist es jedoch, dasz, nachdem der reichstag das ausgesprochene veto vernommen, kein einziger auf den gedanken fiel, Sicinski zur zuriicknahme des wortes zu bewegen, im gegentheil alle giengen voller triibsinn und grauen auseinander."
") Herm. Jireček op. cit. pag. 45.
58)	Nikakor se ne sme zamenjati s „condominmm" rimskega in našega avstrijskega prava, ki je po polnem drugega značaja. Nemški pravniki niso jedini ali eksistuje ^gesammteigenthum1 ali ne. le ta bi se dal primerjati razmeri, v kateri so zadrugarji nasproti nepremičnemu zadružnemu imetku.
Krek : Einleitung, pag. 49.
5B) Ibid. pag. 93, opomb. 1. Razven tam navedene literature še je omenjenja vredno: Sokolovskega zgodovina agrarnih zadrug v severni Rusiji |Peterburg 1877] in Vasilčikova delo o zemljiščih v Rusiji in drugih evropskih državah [Peterburg, 1876]. O obeh knjigah so obširna poročila v novinah : „Magazin fiir die literatur des auslandes", jahrgang 1877, štev. 36, oziroma 51.
59)	Jhering, Geist I, 179: „die gens beruht in ihrem gauzen geiste und zuschnitt urspriinglicli auf der idee der fainilienverbindung. Die gens ist eine familie mit politischem charakter und zugleich eine politisclie verbindung mit familienartigem charakter.L ibid. pag. 183 „die gens beruht in der that auf dem familienprincip (obwohl es \Valter: romiselie geschichte, §. 14 in abrede stellt). Darauf deutet schon die etyniologie: gens, genus vom sanskr. d s c h a n geboren werden."
co) Sumner-Maine op. cit. pag. G „11 ost impossible de mettre serieuse-ment en doute l'identite de la communaute domestique chez les Slavos du Sud avec la gens romaine, le v&o; liellenique, la sept celtique, et la parente chez le Teutons. Elle represente encore la communaute familiale (joint-fa-mily) chez les Hindous, laquelle est aussi une institution vivante bien qu' emi-nemment fragile." Glede razvoja mira' iz zadružnega življenja pravi na strani 21.: „il ne nous sera guere possible de douter que le developpement de la communaute domestique aboutisse a la communaute de village." Glede uzroka, zavoljo katerega so Jugoslovani ohranili zadrugo, Rusi pa večinoma prešli k miru, pravi (stran 22), da „nous ne devons guere nous tromper en suppo-sant que la proximite ou 1'eloignement de la puissance musulmane est entre pour beaucoup dans ces modifications. La puissance musulmane est sans doute la cause secrete de la survivance des deux formes de communaute. Mais communautes slaves, situees plus pres du quartier general de la domi-nation ottomane, reclamaient une organisation plus forte et plus compacte pour proteger leurs biens, leurs institutions et leur foi, alors que les popu-lations russes n'avaient a souffrir qu' occasionnellement, et par hiter mittence, des incursions de leur suzerain tartare. Jusqu' a une epoque relativement ržcente, les communautes domestiques n'avaient surtout a se plaindre que des exations illegales de Turcs leurs maitres."
61)	Glej opomnjo 50.
62)	Glej Kres I, 532, 570. — Kiimmel op. cit. I, 242. — Mnogo podatkov za mansus sclavonicus, hoba sclauanisca, lioba sclauanic.a itd. v Zalin: Steir. Urkundenbuch inZahn: Codex diplomatic.us Austriaco frisingensis I—III (fontes rerum Austriac.. 31, 35, 36). Posebno kaže razloček med slovansko in drugo poljsko mero določba iz 1. 1160. (Zalm, fris. III, 17) ,,Apud Welze lrasliobe triginta una et de Sclauicis tredecim et viginti quatuor novalia "
6S) Posamezne obitelji, iz katerih se sestavlja zadruga, imajo mnogokrat svoje kočice okoli hiše, v kateri je bival nekdaj skupen praded. Menda je to vplivalo, da so Nemci po Notranji Avstriji izraz za človeka, ki nima drugega kot svojo kočo, prevzeli od Slovencev. K eu s ch 1 e r in K e u s c h e sta slovenski besedi, še dan danes pri Čehih kašna. Glej: Steirische und karnthnische Taidinge, herausg. von Bischoff u. Schonbacli, Wien 1881 [Oesterr. vreisthiimer VI.] v slovarji sub voce keuschler.
el) Juvavia, Anhang 251, pravi za neko koroško posestvo, da se ima tudi v prihodnje dajati „solita decima, quam ante secundum consuetudinem sc-lavorum dederat." Drugega značaja je zopet dača, ki se s svojim slovenskim imenom .poklon" omenja v Codex dipl. Aust. fris,: III, 188, 189, 194 etc. za Gorenjsko.
63)	op. cit. § 63, opomnja 7.
8e) Tako n. pr. v neki solnograški listini [Juvavia, Anlig. 96], katere slovenska imena je razložil Davorin Trstenjak [o nekterih staroslovenskih imenih iz 1. 864, v „Glasniku" 1.1863, stran 210—213] ,,Concessimus . . . in Karantana in loco vocato Kurca . . . servos quinque cum uxoribus et filiis . . . . et manentes servos XV [prvi trije so bratje] cum coloniis et uxoribus et filiis." Večkrat se v listinah imenuje kak Slovenec s sinovi in zavoljo velikega števila teh bi slutil, da je to zadruga, ter da listina domačina imenuje očeta. Tako n. pr. v Codex dipl. Austr. fris. III, 9 „In Ensitala sub potestate Liutulfi haec mancipia sunt: Gotta cum suis filiis VI, Geza cum suis filiis V, Diotrat cum filiis II.8
f'7) Ehre: VI. buch, 292: ,,in jedwedem hause wohnen aufs wenigste 3, 4 wohl auch 5 verheiratete und also ein haufen kinder beisammen; doch aber gleichwohl nur ein einziger hauswirth und eine hauswirthin. Solcher hauswirth ist der iiltere mann, wofern er andererseits tauglich dazu: die hauswirthin aber ist cles jiingsten verheirateten brudern oder vetterns woib. Diesen beiden miiszen alle die andern gehorsamen, und die anclere hausar-beit verrichten."
6S) Ibid. VI., 323 : ,.Hier erbet nur die tochter die mutter".
09) Žena ne more drugega zahtevati, kakor primerno doto, kar ne smemo nazivati krivico, kajti potem bi sodili nekdanje odnošaje po sedanjem merilu (Bogišie, Rad V, 135,), to zahteva obstanek zadruge. V doto se dajajo obično le premičnine, katere potem po materi zopet dobivajo hčere. Sumner-Maine op. cit. pag. 17, „Dans quelques communautes domestiques cette pro-priete distincte, jointe a Fapport matrimonial, se transmet exclusivement, comme le stridhan hindou, aax heritiers feminins en vertu d' un ordre de succession particulier".
«') Glavnije orte itd. Rad, V, stran 129.
") Montagsblatt ad nuia. 147 graške Tagespost, 1867. „Die venetia-nischen Slovenen leben in ihren biiusern nach patriarchalischer sitte, ungefahr wie in der Militiirgrenze gibt es liier in einem hause 3—4 familien. Derje-jenige sohn, dem der sterbende vater den segen gegeben bat, fuhrt die ganze wirtschaft und disciplin, kauft und verkauft, nimmt geld ein und bestreitet die ausgaben, die anderen miiszen arbeiten, thun, was ihnen der hausherr befichlt. Sie diirfen sich nicht gegen ihn auflehnen, wenn er nicht zum schaden des hanses wirtschaftet..a Da li se sme poročilo, ki ga nahajamo v „Ueber land u. meer" (1881, 411) „hier (v Ziljski dolini) ist noch ecbt pa-triarchalisches wesen zu hause: die alteste frau steht der arbeit der frauen vor, der jiingste mann ordnet die der manner" kot ostanek zadrage tolmačiti, to preiskati moram tamošnjih razmer poznovalcem prepustiti. Kakor sem omenil, pa bi jaz tolmačil gorenjski pregovor, da „očetu krasti ni greh (otrokom), ker to je itak naše." —
») Op. cit. § 63 op. 7.
'") Koch-Sternfeld, Salzburg und Berchtesgarden, I, 126 : „in \Vindisch-matrei bestehen die sogenannten gemeinhausereien, wo namlich alle sohne an das viiterliche erbgut ltommen, die tochter aber als nicht besitzfiihig vom gute gegen eine kleine abfertigung ausgescliloszen werden."
«) Gajeva Danica, 1. 1845. stran 130: „radinost i gospodarnost [Hrvatov] na Niže Avstrijskem ima temelj u patriarhalnom životu. Otac pusti sina zarano da se oženi; nu gospodarstvo mu ne predaje, nego živi s njim ^zadrugi. Tako dakle netreba roditeljem u starosti živiti od detinske milostinje kao što to drugod biva". —
") Glej oseško „Drau" v avgustu 1. 1880, feuilleton. —
,f') Valvasor: Ehre VI, 314 pripoveduje, kako se posest pridobi [v Vipavi] „welches vieh sie bei den hornern erfasst und einem ihrer vervvandten tibergibt, dasz es derselbe dreimal im kreise lierumfiihre und also an statt ihrer das stiick viehes in besitz nehme". Za occupatio imamo ibid. VI, 330 vzgled: „ihr wisset ja, dasz das wild dessen sey, der es auftreibt und anfiingt zu jagen ; obschon liienach ein anderer dasselbe fiingt."
") Da "so imeli Slovenci obvezno pravo, dokazuje to, da so se še v madjarskih besedah tokma, zSlog, komat itd. staroslovenske besede za pac-tum : tvkiami) itd ohranile. Glej opomnjo 19. Za kazneno pravo imamo tudi le nekoliko besed. Vender se ne strinjam z Radicsem, ki v Letopisu [1877] stran 292. meni, ka je tranča malo da ne jedini ostanek narodnega prava v Slovencih.
,8) „Taj čovžk ima mnogo župe u kači" pravijo še dan danes Dalmatine! Prim. Herm. Jireček op. cit. pag. 30. Jagič: Historija književnosti, stran 16.
J9) -avo:, zupanus, jupanus. urspriinglich das haupt, der župa,^ das ist des stammes und des von ihm bewohnten gebietes1. Miklošič: Slavische elemente 1. c. pag. 63.
f0) Urkundenbnch des Benedict. Kremsmunster, von P. f. Hagn, Wien 1852. Za Hrvate pravi Brašnič: Župe u hrvatskoj državi za narodne dinastijo [v Radu 25, 31], da „u početku bijaše po svoj prilici samo 12 župa; car Konstantin pominje još u prvoj polovici 10. stolj. u Hrvatskoj 11 župa, a kano 12ti kotar banovinu, kojom je upravljao ban. Poslie, kada se rodovi umnožiše, poveča
se i broj župa". „Ste[jLEpiCT9-r) oŠ v rj "/topa autSv e?s £ourcav!as '.a" Konst. Porphv-rogeneta de administrat. imp. o. 30.
81)	„Glavna mu je dužnost o tom nastojati, da se po pravdi i pravici sodi." Brašnič L c. pag. 40.
82)	Gesammturbar des bisthums Freising fiir die osterreichischen lander [1291—1318] v Zahn : Codex dipl. Austr. fris. III, 1G8—590. V tem je za življenje osobito gorenjskih Slovencev toliko zanimivega podano, da je vredno posebne preiskave. Tukaj naj le nekoliko glede župana omenjam. Natanko je določeno, kaj je moral župan pripraviti za škofov, oziroma njegovega namestnika prihod, ko je prišel posestva nadzorovat. Kar župan pripravi za škofa, to mu morajo zopet podložniki vrniti, toda za svoj trud ima tudi od škofa ,,unam hobam ratione sui officii". Župan pa dobiva tudi razven tega od podložnikov raznih stvarij [Oest. weisthiimer VI, 540], kakor tudi hrvaški župani, ki so dobivali „na užitak neki dio nenasliednoga narodnoga imanja, dio, po popu dukljanskom trečinu dača [tributum] one župe, kojom upravlja; dio carina i pristojba [vectigal], te zakonom propisane godišnje darove [do-naria saecularia]" [Brašnič 1. c. 40]. Vkljub temu, da je imel župan skrbeti za gosposko, zdi se meni vender krivo, ako ga Tomaschek [Oesterr. weisthumer I., die salzburgischen Taidinge, v slovarju s. v. suppan] imenuje ,,erzbischof-licher verwalter auf dem gute [Leibnitz]".
83)	Versuch einer geschichte von Kram; II, 228. Vsakako zanimivo pa je tam citirano mesto iz Popoviča : Untersuchungen vom meere [II. teil LXX1I] o županih po Spodnjem Štajerskem. „Wenn ein solcher befehlshaber oder windischer dorfschulze seine untergebenen zur entrichtung des zehenden, zur jagd, oder anderen frohndiensten zusammenberufen soli, so begibt er sich auf eine hohe, wenn seine wohnuug nicht scbon auf einem erhabenen orte steht, und blast auf einem groszen horne gewisze tone herab. Auf dieses ge-gebene zeichen versammelt sich die gemeinde, oder dasjenige wird vollstreckt, was der župan durch sein blasen angedeutet hat."
Tako n. pr. v kraji Goss [Costizza] pri Ljubnem še v 15. stoletji nahajamo župana. Oesterr. weisthumer VI, 309.
8i) Za Maribor imamo [ibid. pag. 401] določbo „der richter soli durch die suppleut, so er die ruegatt besitzen will den umbsassigen pauern anch darzue verkunden lassen."
86) Der nach beschechener ansag des richters nicht ins dorfrecht oder suppanhaus erscheunt oder in seiner abwesenlieit nicht das weib kombt oder einen knecht schickt muess umb 15 kr. gestraffet werden", Priebing pri Mu-recku 1. 1736. Ibid pag. 395.
s7) Gamlitz pri Erenhausenu, iz 1. 1584, ibid. pag. 378.
88)	Goss pri Ljubnu, 15. stoletje, ibid. pag. 309.
89)	Lipnica, 1. 1435 (Oest. weisth. I. 333) „Item ist ain diep auf dem guet oder kiimbt er dar, den sol der supan oder der schaffer vahen ob er mag, und sol in dem landrichter antwurten als er mit gurtel umbfangen ist". Glej tudi Oest. w. VI, pag. 433—434.
80) Miklošič: Slav. elemente im Magy. 1. c. pag. 63. „ispan sive qui in districtu seu comitatu iurisdictionem exercet, comes seu iudex parochialis dicitur." Bitus explorandae veritatis etc. 270, nota.
yt) Miklošič: Lexicon s. v. župant..
®2) Bogišič: Zbornik I, 35. ^Domačina izbiraju članovi zadruge; ako li ga nema, naznačuje pregjašnjik, jer ako su zadovoljni bili š njim. to mu drage volje i to pravo prepuste, da si zamjenika ili nasljednika imenuje, ter se obično tacite pripozna domačinom onaj koji pristane na ono kako je predšastvenik naznačio. Ali može se nasljediti i tako: da sin, valjan, spo-soban i pošten, može oca naslijediti, ili brat pregjašnjega domačina ili ko drugi od onih koji so mu najbliži. iz zahvalnosti prema pregjašnjemu. Ima takogjer slučajeva, da kojigod iz zadrugara sam prisvoji sebi tim domačin-stvo, što pokaže da je sposoban i vrijedan, tako da ga i izvan kuče kao primjer dobrote, poštenja, valjanstva pokazuju, te kao što ga slušaju i po-
štujn u selu tako ga počmi štovati i slngati i ukučani. Jer jer običaj u naroda našega, da on neinože po svojoj neiskvarenoj čudi ni svoga prava ongje braniti (ili na njeni jašiti), samo zato što je pravo, ako mu se baš krivo čini." — Sravni Sumner-Maine op. cit. pag. 12—13. — V Pekrah [Pickern pri Mariboru] imeli so od 1. 1734. na dalje poseben način, po katerem se je župan določil, moral je to biti zaporedoma vsak posestnik. Določile so namreč gosposke, kojih podložniki so tam živeli [Mariborski grof, samostan jezuitov v Celovei in benediktincev v sv. Pavlu], da: „liinfiiro bis ewigen zeiten kein amtman merer wie vormals wegen der so oft entstandenen handl erwahlet, die ambtmannsstohl samt den stock, peitel und scbriften rings herum gehen solite und keiner ausgenohmen aut escludirt werden solite . . . \Vann auch einer dem die ordnnng trifft dieses ambts vor untauglich solite befunden werden, so solit er doch nicht ausgeschlossen sein, sondern die andern ihme unter die armbe greifen und helfen solltn soliches ambt durch sein jahr zu administriren." Oest. \veisth. VI, 402. V „ Kresu" [I, 673] poroča S. Rutar o načinu županove volitve v čezsoči na Bolškem.
cs) Ehre, XI. buch pag. 49 za Kastvo, ibid. pag. 376 za Pazin.
9J) Ehre, IX. buch pag. 95.
93) Dimitz: Geschichte Krains, Laibach 1874, I, 178 govori o narodnih sodih županov ter navaja svoj spis „das landschrannengericht in Laibach", Laibach 1866, v katerem je menda več o tej stvari priobčenega; meni, žal, ni bilo mogoče tega spisa dobiti.
96)	Jagič: Historija književnosti, I, 24. — Krek, Einleitung pag. 133.
97)	Patriotische phantasien, Berlin 1778, II. teil 144. „Dasz unsere vor-fahren kluge kopfe gewesen, beweist allein der kerbstock. Keine erfindung ist simpler und groszer wie diese. Die Italiener mogen sich mit ihrer kunst buch zu halten, noch so grosz diinken: so geht sie doch immer dahin, dasz einer den anderen zum schuldner schreiben kann; dasz der mann, der borgt, von seiner glaubiger redlichkeit oder willkitr abhaugt, austatt, dasz wie beim kerbstock schuldner und glaubiger gleiche versicherung haben, sich bestandig controlliren und einander nicht betriigen konnen." Da Slovenci rovaša niso od Nemcev vzprejeli, je gotovo. Za Poljake pa bi se to lahko sklepalo iz besede karbownik, ki znači tistega človeka, ki opravila delavcev itd. na svojem rovaši zaznamenuje (karbowač).
98)	de adm. imp. c. 29. „Principes vero hae gentes non habent, praeter zupanos senes quem admodum etiam reliqui Sclauvorum populi."
«»«) Bellum Gall.VI, 23.
10°) Jhering: Geist, I, 247: das militarische interesse ist das motiv, das den staat um einen gedanken bereichert, den wir bis jetzt in ihm noch nicht. entdeckt haben: den der iiber- und unterordnung."
101)	Miklošič: Slav. elemente im Magy. 1. c. pag. 1—2 k<bn§zb, kwiegi> je nemška beseda, ter se glasi v gotščini kuniggs, staron. k u n i 11 g; kralbje appellat. iz imena Karola Velikega; cesarb in carb nastala sta iz zaiiap. Primeri Krek, Einleitung 90—91.
102)	Viri za obred so: Johannes Victoriensis: De inthronisatione Mein-hardi et consvetudine Karintliianorum pri Boehmerji, fontes rerum germa-nic., Stuttgart 1843, I. 318. — Ottocari Horneckii chron. cap. 201 apud Hier. Pez. Scriptores rerum Austriacarum, Ratisbonae 1745, III, 182. — Schwaben-spiegel, ed. W. Wackernagel, Ziirich 1840, landrecht, 418. Von hertzogen von karndern rechten. — Literatura je zelo obširna Najbolje je pisal z juridične strani Chabert op. cgt. §. 31, s kulturne strani sploh: Moro, der fiirstenstein in Karnburg und der herzogsstuhl am Zollfelde in Kiirnthen v Mittheilungen der cent.ralcommission zur erforschung und erhaltung der baudenkmale, jahrg. 1862, pag. 274-284; nadalje Krek: Einleitung 231—215.
103)	Moro, 1. c. 275 „Dieser schon sehr bescliadigte stein bat die form des obersten teiles eines saulenschaftes mit dem capitale. Von dem canne-lirten schafte ist nur ein unbedeutender teil in die erde versenkt; das aus
der erde hervorstehende stuck bat eine hohe von 1' 3" und einen durchmes-ser von 1' 10". Die oberfliiche des capitals hat einen durchmesser von 2' 10"." — t04) Tistega si izvolijo, „der siu der waegst, cler best und der ivitzigest diuehtt", pravi Sclnvabenspiegel. V poznejših časih navadno jeden iz rodbine Ilercegov.
I05) „Derselb sol ain pain ,/ Auf daz ander legen / Vindischer Red sol er phlegen" [Ottokar v. Hornek], „sunt enim et ipsi Carinthiani Sclavi", Aeneas Silvius, Europa cap. 20.
10G) „Er sol sich pewegen / An seine pain zu legen, / Zwo Hosen von graben Tuch,/Vnd zwen rotPuntschuech, / Die man mit Riemen swind, / Zu dem pain pind: / Dez selben Tuch sol er ain Rokch legen an, / Der vor und hinden offen sey, / Kollir soli er wesen f sein] frey, / Mit vir Gern, und nicht mehr, /Und daz an der leng ge /Luczel [_. wenig] fur die Knie: / Ze Hull [= Hiille] so sol er tragen hie / Ain ainveohten Mantel graben, / Der sol nicht flentschir [zipf am kleide] haben:/Im istauch auf dem Haubt, / Anders nicht erlaubt,/ Dann ain gupphater Hut in graber Gestalt / Daran vir Scheiben sind gemalt, /Dieselben Huete chlueg / Newleich man dacz [—; zu, in] Chernden trug) / Die (Snur sol sein ain End." Ottok. Horneckii chron. 1. c.
"") Knez je peljal vola in konja, a ni ju držal na stolu sedeči kmet, kar sicer Joan. Victoriensis poroča. On sam svojo trditev s tem ometa, da pravi, ka daruje knez omenjeni živali kmetu za to, da se mu ta s stola odmakne, ter da potem kmet „surgens, iumentis predictis sibi attractis, principi locum praebet." Ottokarjevo poročilo je zavoljo tega verjetneje. Schwa-benspiegel, ki sploh nekako čudno opisuje ves obred, trdi, da je knez jahal: „vnd setzen in dann vff ain veklpfaertt, vnd fuerend jn denn zuo ainem stain: Der litt enzwiischend Glanegg vnd dem spitall ze vnser frow Kilchen; vnd fueren in mitt jerem windisc,hen gesang Dristund vmb den selben stain, vnd singend ouch alle, klain vnd gross . . —
m) Moro 1. c. „Was den leichten backenstreich anbelangt, den der si-tzende bauer, als er sich vom stein entfernte, dem herzog gab, so hatte diese berahrung bei den Slaven bisweilen die bedeutung einer angelobung oder be-stjitigung, welchen sinn selbe auch hiebei gehabt haben mag." [??] Chabert 1. c., opomnja 1 „in dem backenstreich, den der neue herzog erhalt, wollten manche einen anklang an die bairische sitte des ohrenziehens finden, wie es scheint, nicht mit grund." Stvar je zavoljo tega opomina vredna, ker je dokaz za veliko starost običaja, kakor sploh več malenkostij obreda to dokazuje. 109) Joannes Victoriensis 1. cit.
!1°) A. Eichhorn: Beitrage zur alteren geschichte und topographie des herzogthums Karnthen, I—II, Klagenfurt 1817—9; I, 117, II, 81 ff. — Ca-rinthia 1818 Nr. 3—4. V Carinthia 1819, Juli: Mitterdorfer „ob Ingo wirk-lich dieser huldigung stifter war?" — V letniku, ki je bil meni na razpolaganje, ni te štev., ne vem torej, kako podpira svoje mnenje; v "VViener jahr-bucher der literatur, 25, 204 ga neki anonymus jako graja. '") Chabert 1. c. § 31, oj^onmja 5.
m) Zgodovina slovenskega naroda, v Ljubljani 1866, stran 47 „gotovo pa je, da se je tako voljenjo ali za pravo potrjenje kneza še le po Valhunu najbolj gotovo takrat začelo, ko je Ingo vladanje nastopil. Zakaj to, kar kmet na skali praša, besede so zgolj krščanske, in krščanstvo se je še le o Valhunu utrdilo." lla) 1. cit.
Ui) Večinoma so pisatelji Eichliornove misli. Moro 1. cit., Ankershofen [-Tangi]: Handbuch der geschichte des herzogth. Karnthen, IV. 43S. — Jar-nik pa v Hormayrovem: Historisches taschenbuch, 1812, pag. 24 piše „der ursprung dieser sonderbaren huldigung wurzelt im grauen alterthum."
1. cit. opomnja 3—4. lle) Pertz: Monumenta Germaniae hist. SS. XI. pag. 7. "') Chabert 1. c. op. 3 „dasz das volk auf die wahl der person ein-flusz hatte, scheint aus dem 3petentibus" liervorzugehen". Jednako se izraža
Einhard: Annales, a. 821 ..Interea Borna, dux Dalmatiae atque Liburniae, de-functus est, et peten te populo atque imperatore consentiente nepos illius, no-mine Ladasclavns, successor ei constitutns est."
U8) Pertz op. cit. pag. 7.
119)	Palackj, Geschichte von Bohmen, Prag 1836, pag. 164. — Herm. Jireček op. cit. 1, 68—69, II, 46—47.
120)	Vincentii chronic. (ad annum 1142) v Dobneri Monum. I, 34.
121)	Herm. Jireček 1. cit. — Miklošič: Slav. bibliothek, Wien 1858, II, 272 IVi, to <Ke Bpejifl nipe BoporncjiaBTi i;H)H3l, n nocTaBiiina iiHasa Ba-
'leciana Ha crojit ,n'bju>Hii."
>22) Tako trdi Krek, Einleitung, pag. 214.
123)	Rački: Preobraz hrvatske kneževine u kraljevimi, Rad, knjiga 17 stran 89: „Ako smo vlastui doslovno tumačiti ove rieči kralja Stepana II: cum . . . omnipotentis dei pietas me sua clemencia patrum, auum, proan-nmque sol i o [in] regio, omnibus Croaciaeet Dalmaciae nobilibus collaudan-tibus, exaltauerit lionore"; pak ako ove rieči pispodobimo s izrekami čes-koga ljetopisca Kosme o nstoljenju českoga kneza: „elevatus est in principatus solio paterno", prema riečim slov. legende o sv. Vaclavu „i postaviša knjazja Vjačeslava na stole dedni": onda bismo mogli rieči ,,in solio patrum, avum proauumque exaltare" tumačiti tako, da se je i kod krunitbe pridržao onaj starodavni obred, pa da je okrunjeni kralj u Hrvatskoj posadjen na „djedni stol". Iz ovoga starodavnoga obreda slovjenskoga može, koga je volja, i onaj običaj izvoditi, po kojem se hrvatski ban ili župan kod ustoljenja digne u vis na stolcu."
124)	Einhardi Annales, a. 823 „ . . . populus Wiltzorum filium eius Mi-legastum, quia maior natu erat, regem s i b i constituit; sed cum is se-cundum ritum gentis commissum sibi regnum parum digne ad-ministraret, illo abieclo, iuniori fratri regiiim honorem deferunt."
125)	Sch\vabenspiegel 1. c.
,2B) Temu sicer ugovarja neki anonymus v Wiener jahrbiicher der literatur 25, 207 „wo k3,men iiberhaupt die damaligen Slaven zu geliiuterten begriffen eines gesellschaftlichen vertrages, eines eigentlichen, echt abendliin-dischen und germanischen standesunterschiedes und zugleich wieder einer im christenthum liegenden, den sonstigen begriffen schnurstracks widersprechen-den gleichheit der rechte?" Ta pisatelj tudi meni [ibid. stran 209] „die win-dische sprache und die windische tracht macht im grunde ganz allein das-jenige, was an der ganzen liuldigung slavisch ist." Chacun a son gout! —
,27) Tako pri Polabih, glej op. 124.
I2S) „vnd fuegtt er innen nitt, so muoss jn das Rich ainen andren herren vnd liert.zougen gen."
129) Kitmmel op. cit. pag. 145 „fiir die Slovenen war das cnlturcentrum des mittleren Draugebietes stets die praclitvolle landschaft, welc.he vom Wor-tliersee bis nach Volkermarkt liings des stromes sich erstreckt, im siiden von der Sattnic begrenzt, im norden von dem dem hochgebirge vorgelagerten hiigellande mit seinen malerischen bergkogeln umschloszen wird und durcli-floszen ist von der Gurk und der Glan." — 13°) Glej opomnjo 110.
131)	Poprej nasprotno, k čemur nas mora pripraviti tudi mnenje Momm-senovo, ki je po Tagesposti [5. avg. 1867.1.] omenjeni napis spoznal za rimskega.
132)	Kopitar: kleinere schriften edid. Miklošič, I. 371. „Friedrich's solin, der erzdeutsche kaiser Maximilian „der Weiss Kunig," lernet auch windisch und beheimisch von einem bauern". —
133)	Kako so Korošci skrbno svoje pravice čuvali, kaže nam tudi pismo Megisera deželnemu tajniku Samitzu [1. 1610], katero je priobčil P. pl. Radics v Letop. Matice za leto 1877, stran 288.
134)	Obširno o tem poroča Moro 1. cit.
133) Ottokar 1. c. cap. 202 Sclmabenspiegel: ,,vnd wenn der selb vor-genant liertzoug gen hoff kumptt zuo dem Roemischen kayser ald zuo dem Roemi schen kung, so sol er in den selben klaydern fur ju komen."
13a) Ottokar 1. c. „Dez Reiehs Gunst und Hnld / Hat er darczu wol, /Daz er dem nicht antwurten sol / Wann in Windischer Sprach."
I3:) Schwabenspiegel 1. cit. „vnd der windisch man, der jn also an-sprichtt, mit windischer zungen so sol er sprechen, Er sig rich oder arm, ob er es tuon wil: Das stautt zuo jm, der da elegtt: ,,lch enwaiss, guott herr, vvie du es mainst, das du mir nitt dar vmb uffrichtung tuost." Dar uff mag der hertzoug anttwurten, ob er wil, „ich enwaiss, guott friund, was du mainst : ich verstaun diner sprach nitt." vnd da mitt hett er inn dann gantz vffge-richtt, vnd ist von jm ledig mit allem Rec.hten." —
13S) Jhering, Geist I, 179 „die iiuszere rechtliche organisation der fa-milie steht im umgekehrten verhaltnisze zur reife der staatsentwicklung, je unvollkommener letztere, desto ausgebildeter jene und umgekehrt. Solange die familie nocli das surogat des staates ist, bedarf sie einer festeren organisation. als wo die vollstiindige entvvicklung der staatsformen und der staats-gewalt sie dieser function iiberheben. Ein staat im kleinen, hat sie auch die verfaszung desselben notig; die verwandschaftsbande konnen nicht der freien liebe iiberlaszen werden, sie sind politische bande." Primeri tudi Turner: Slaw. familienrecht, § 6. „entstehung und schicksal slawischer staaten."
139) Juvavia 110. — Kammel op. cit. I, 184, zastopa tudi mnenje, da je marca Winidorum s svojim dux Carrucus [Fredegar VI, 72] Gorotansko. Potem bi imeli dokaz za neodvislost in precejšnjo moč te dežele v tem, da je omenjeni dux z Bavarskega begajoče ostanke tistih 9000 Bolgarov, katere so Nemci gostoljubno vzprejeli, da bi jih vse v jedni noči umorili, v svojo deželo vzprejel, s čimer se je torej Dagobertu protivil. — Vita Rossweid. (A. S. S. Mart. III, 704] pravi o nekem gorotanskem kralji, h kateremu je sv. Rupert prišel. — n0) Pertz Monumenta SS. XI. pag. 7.
MI) Biidinger, Oest. gesch. I, 114. Bavarski knezi niso ustanavljali samostanov le „propter incredulam generationem Sclauanorum ad tramitem ueritat.is deducendam," [v ustanovnem pismu za Innichen, fontes rer. austriac. 31, 3—4) ampak tudi, ako ne v prvi vrsti, zavoljo tega. da svojo moč razširijo. — 142) Biidinger op. cit. I, 159 ff.
us) Conversio 1. cit. imenuje slovenske kneze, ki so v tem času vladali: Privvizlauga, Cemicas, Ztoimar, Etgar, ter pravi „post istos vero duces Bagoarii coeperunt praedictam terram dato regum habere in comitatum, no-mine Helmvinus Albgarius et Tabo."
I44) Tako nahajamo že v listini 21/HI1. 816 omenjenega „quidam comes de Sclauis nomine Chezul" [fontes r, a. 31, 19]. — Krones 1. cit. pag. 53 „neben deutschen hochadeligen herren und frauen werden auch slavische gii-terbesitzer freier und edler abkunft genannt, so z. b. um 1148 die edle frau Dobronega, um 1188 Tridizlau mit seiner gattin Slava, der stifter der kirche zu Liesing, 1190 Mogoy von Gestnich [Gosting] und andere. Ob gaugraf Tur-degowo im 10. jhdt. dem slavischen adel zugerechnet werden solle, ist elier zu bejahen als zu verneinen, da die andere urkundliche namensform Durgo-wes noch mehr dafiir spridit." Mnogo primerov za slovenske plemiče navaja tudi Dav. Trstenjak v „Kresu" I, 192—3, nadalje glej Chabert 1. c. § 55, Kammel o. c. I, 143.
u5) Diimmler, Siidostl. marken S. A. pag. 42 „den glaubensboten, welche aus Salzburg nach Kiirnthen kamen, muszte dann das volk, ebenso wie es bei den koniglichen sendboten geschah, eine steuer zur bestreitung ihrer be-diirfnisze auf der reise aufbringen, welche im jahre 864 durch eine schenkung von liegenden giitern ersetzt wurde."
"*) Chabert 1. cit. § 75 „das land, das durch die Slaven bebaut \vurde, hatten die franken theils den feinden abgerungen, theils vor feindlichen ein-fallen sicher gestellt; es lag daher nahe, dasz letztere sich als eroberer be-trachteten und bedeutende landstrecken far sich in besitz nahmen. Eine be-sonders ungiinstige veranderung scheint in der lage der slavischen bauleute zu jener zeit vorgegangen zu sein, in der ilire groszen, von der leitung der offentlichen angelegenheit.en verdrangt, frankischen gewalthabern weichen
muszten. Von dieser zeit an fehlte es den andern klassen an einem halt-punkte zur behauptung einer giinstigeren stellung. Eine einziehung des grund-besitzes vieler scheint um diese zeit platzgegriffen zu haben."
,4') Krempl, Dogodivšine Štaj. zemlje, stran 107.
118) Po Diimmlerji [siiddstl. marken 20] je to dobro podal Biidinger lop cit. I, 161]: „es wiederholt sicli bei ihnen die gewohnliche stufenfolge der unterdriickung schwacherer volker: von einem abhangigen fiirstenthum zur reunion mit dem kauptreiche, von dem bodenzinse zum nieszbrauch der giiter, vom duldenden gehorsam zur sklaverei; sclion im jahre 828 findet sieh in einer urkunde kaiser Ludwig des frommen fur Kremsmiinster der name der Slaven zur bezeiclmung der leibeigenscliaft gebrauclit [territorium quodusque modo servi vel Sclavi ejusdem monasterii ad censum tenuerunt, Urkunden-buch des landes ob der Enns II, 11]". Primerjaj Ljub. Zvon II. 33 in 32. — Palacky v svoji zgodovini Češke, ko govori o Slavus — sclavus. navaja : Sclmitzler, La Russie etc. Pariš 1835, pag. 13 „11 faut renoncer a cette opi-nion vulgaire, que les inots de Slaves et Esclaves sont synonymes: tont au contraire, la race slavonne est une race libre, long-temps indocile a porter le joug et primitivement democratique. Cest par son melange avec d' autres races, . . . que la servitude s'introduisit par mi eux et que le peuple, courbe sous 1' autorite des boiars, perdit peu a peu cette fierte sauvage qu' il tenait de la nature, et c.et esprit d'egalite qui en derivait." — ,49, Primere glej pri Chabertu 1. cit. § 75 op. 3. — 15°) Beitrage zur losung der preisfrage, I, 188.
13>) Menda se sme tukaj omenjati, kar pravi Convorsio o gorotanskem knezu Ingu [vladal okoli 1. 790] „cui tam oboediens fuit omnis populus, ut si cuique vel carta sine litteris ab illo directa fuit, nullus ausus est suum neglegere praeceptum." Bogišič v svojem bibliografskem načrtu: Pisani zakoni na slovenskom jugu, I, Zagreb 1872 ni imel prilike navajati slovenskih zakonov, zato pravi na strani 4: „A gdje su političke individualnosti u zemljama Slovenaca? pitati če možda čitalac. One bjehu isključene iz ovoga prvoga otsjeka, da i ne navodimo druge uzroke, več za to što držimo, da svi do sada poznati zakoni koji istekoše iz najviše zakonodavne vlasti u Sta-jerskoj, Koruškoj, Kranjskoj i Gorici, i po svojstvima i po porijeklu njiliovu, pristaju najbolje u ozračeni u predgovoru četvrti otsjek ovoga spisa" [ta se bode namreč bavil „zakonima namijenjenim pojedinim zemljama i predjelima od inorodnega zakonodavca"]. — 152) Glej Kiimmel op. cit. I, 223.
>53) Libušina sodba v kraljedvorskem rokopisu, po Levstikovem prevodu, stran 51.
,54) Žal, da v tem nismo tako srečni, kakor n. pr. celo Slovani, ki so stokali pod turškim jarmom „gdje, kako je poznato, izučenih pravnika i su-daca nema ni za lijek, ljudi se često tuže na zlu volju lli podmitljivost ka-dijina suda, ali o neznanju sudčevu pravnih narodnih pojinova, ustanova i običaja, pa po tomu o kakvoj nehotičnoj primjeni ili aplikaciji neprimjerenih pravila k pojedinim slučajevima, o tome se tužbe, u koliko je meni poznato, do sada nijesu slušale." Bogišič, Zbornik I, pristup X.
"»j Začetek je storjen s prašanji, katere je po Bogišičevem „naputku" objavil „Slov. Pravnik" v juniji 1882. 1. Akoravno bi bil želel, da se ta pra-šanja bolje urede — po Bogišičevem zborniku je to zdaj že lahko — vender se je tudi od njih — ako se le najdejo mnogi nabiratelji — nadejati lepili rezultatov. Ugovor, da ga med narodom ni več starega narodnega prava, ne sme nas strašiti; da je brez podlage, o tem se lahko prepriča vsakdo, ki pazljivo opazuje. Bogišič piše v Zborniku [pristup XV, op. 2] „ja sam pred nekoliko godina, provedši neko vrijeme u Avstriji nad Emsom, gdje su svi-kolici seljaci ovejani Nijemci, sam raspitao i zapisao nekoliko pravnih običaja, najviše tičučih se obitelji, koji nikako nijesu bez značenja za nauku. Cudno-vato je, da učeni Nijemci to zanemaruju! To se može valjda objasmti, nekom neodoljivom naklonostju učenoga Nijemca, osobito pravnika, motriti svijet gotovo isključivo kroza pismenost."	18K(.
i5B) Jhering : Plaudereien eines romamsten v „Juristische blattei 18SU
pag. 123. —
Prvi pastirski list slovenski.
Spisal Fr. VViesthaler.
tfeiterarno našo zgodovino deli Metelko v štiri dobe: a
v protestantovsko (od 1. 1550—1612); b) v katoliško (odi. 1612- 1765); c) v p onem če v al no (ocl 1. " 1765—1808); d) v čistilno (od 1. 1808 dalje). Izmed vseli teh dob je dozdaj najmenj preiskana druga ali katoliška. Kajti o njej so nam usahnila vsa zajemališča, izvzemši jedino delo Valvazorjevo: „Die Ehre des Herzogthums Krain" (1689). A žal tudi ta znameniti polihistor kranjski ni vseh arhivov pregledal, niti vseh virov porabil. Brez dvojbe leži še dan denašnji po raznih arhivih v Ljubljani, Kranji, Novem Mestu, Gradci, morda tudi sem ter tja po kranjskih gradovih marsikaka važna listina skrita, ki bi nam utegnila to ali ono do zdaj nepro-zorno literarno temoto razjasniti in naše dovelj borno slovstvo tiste dobe pomnožiti. Iskreno želeč, nabiraje kamenčke po slabih svojih močeh pripomoči, da se nam tem preje sezida ono že tako dolgo pričakovano, a vendar še le komaj pričeto poslopje, ki se imenuje: »književna zgodovina slovenska", poprašal sem g. knezoškofijskega arhivarja, se li ne nahaja v njemu izročenem zakladu kaka slovenska, nemška ali latinska, slovensko slovstvo zadevajoča listina. Č. g. Koblar mi naznani, da so sicer stari inventarji navajali mnogo takih spisov, zlasti iz Hrenove dobe in od Hrenove roke pisanih (n. pr. njegove slovenske pridige), da se je pa že skoro- vse poizgubilo.*) Ondotni kodeksi hranijo le še nekaj kratkih slovenskih priseg iz 18. veka, ki so
*) O tej priliki sem tudi strmeč zvedel, da je isto tako pred kratkim izginil iz arhiva stolne cerkve ljubljanske oni znameniti, 1. 1824 najdeni zapisnik vseh v Ljubljani od 1. 1578—1596 rojenih, poročenih in umrlih protestantov. Rokopis je štel 327 listov. Na zadnjem se je bralo: „$eil lejten Slugufti (1589) i [t 111116 SJiittag jelig in @ott »erjd)ioben bcr efjrlourbtge unb tuof)l< geletirte §crr k. Georgius Dalmatinus, ©. Snubjcfjnft I)ier Praedic.ant nnb ju Sliieršjpcrg bet S. Canzian $farrer, lueldjcr ant 1. September et)rlidj ift S« erbeit Beftattet'luorben, bem idEj Bon. Pyroter juuor in bcr Spitalšlirdjcn bie i>eid)prcbig gctljan, miš Esaia 56 (57) cap." List 224. omenjal jo Dalmatinovo ženo Barbaro, list 310. sinova, ki sta bila v otročjih letih umrla; tudi nekoliko hčera njegovih bilo je med krščenimi in umrlimi zapisanih.
si vse zelo podobne, najznamenitejša reč pa je (251 let star, v slovenskem jeziku pisan pastirski ali bolje rečeno visitacijski list škofa Reinalda S car li cliij a. Prebravši ga, spoznal sem koj, da ni brez vrednosti, in vzbudila se mi je želja, dati ga na svetlo, ako zaclobim za to potrebno dovoljenje.*) List je namreč zanim-ljiv v trojnem obziru: 1. ker je prvo nam ohranjeno pismo te vrste, in to tudi ni, kar si bodi; saj se spominamo v literarnih razpravah celo prvega mrtvaškega lista, ki ga je prijatelju svojemu And. Smoletu sestavil dr. Preširen; 2. z jezikoslovne strani, o kateri hočemo pozneje nekoliko besed izpregovoriti; 3. v soci-jalnem in kulturnozgodovinskem obziru, ker nam podaje mikavno, a malo vzpodbudno sliko podlosti in popačenosti, ki se je bila našega naroda, posebno pa njegove duhovščine v onej dobi popri-jela, ko je katoliška cerkev bila ljut boj za svoj obstanek. Iz tega častitljivega, ne ravno obsežnega spominka slovenskega odseva nam ves tedanji čas bolj jasno in razločno, kakor iz marsikaterega folijanta. Kar se vidi v tem zrcalu, utegne zavnemati ne samo kulturnega in literarnega zgodovinarja, marveč tudi pesnika, imenoma romanopisca, ki iščoč primerne snovi lahko poseže v ta razkazek časovnih zmot; ondu bo brez truda našel marsikako zrno, ki na pesniško polje zasejano ne bode ostalo brez zaželenega sadu.
Mislim, da ni odveč, ako č. bralcem, predno bero list sam, vsaj v glavnih potezah obrišem živenje in delovanje moža, kojega ime nosi na čelu. Ta mož je Reinaldus S car lic h iu s, deseti škof ljubljanski, naslednik vnetemu protireformatorju in znanemu pisatelju slovenskemu: Tomažu Chronu (Hrenu). Narodil se je v Jagru na Ogerskem**) iz plemenite rodovine. Njegov oče, hraber vojak, bojeval se je mnogo s Turki, ki so mu slednjič vsa njegova posestva vzeli. Obubožanih sinov njegovih usmili se tedanji nadvojvoda Ferdinand II., ter pokliče starejšega Reinalda, ki je, posvetivši se duhovskemu stanu, radi svoje učenosti slovel, za učitelja sinu svojemu Ferdinandu III. Toda kmalu po tem iz-
*) Ker se mi je to posrečilo, izrekam na tem mesta premilostljivemu knezu in škofu ljubljanskemu: Dr. Jan. Zlatousta Pogačarju, svojo presrčno zabvalo.
**) Valvazor (d. Elire d. H. Krain, VIII, p. 672} imenuje ga Dalmatinca. A v tukajšnjem škofijskem arhivu bral sem 1. 1608. pri Widmansteterji v Gradci tiskan list, obsezajoo dve lat. pesni Scarlichijevi, posvečeni nekemu Jur. Jurliou. Ondu se imenuje Scarlichi „Agricnsis, Vngarus" (Agria -— Erlau - Jager). List ima ta-le naslov: Jason Carnieus Doctissimo ac egre-gia pietate domino Georgio Jurlitsch, Carniolo, artium liberalium et philo-sophiae lieentiato, serenissimi principis Ferdinandi, archiducis Austriae etc. musico, cum in alma universitate Graeeensi societatis Jesu die Augusti V. anno a reparata salute MDC.IV supremam doctoratus in pliilosophia lauream capesseret, oblatus a nobili et erndito iuvene Heinaldo Scarlichio Agriensi, Vngaro, in eadem Academia poeticae faeultatis studioso."
voli ga za prošta v Paznu, pozneje pa za škofa tržaškega, v katerega ga je posvetil ljubljanski škof Tom. Hren 14. avgusta I. 1622. Po Hrenovi smrti (I. 1630.) postal je škof ljubljanski, akopram se je pri cesarji Ljubljana in vsa Kranjska dežela za ljubljanskega prošta Kasparja Wobecka potegovala in akopram je bil že takrat tako hrom, da so ga morali v Ljubljano prišedšega v stolu v cerkev nesti; sploh se tudi pozneje ni mogel nikdar več svojih nog posluževati. Razven te telesne hibe trapila ga je še druga nadloga: kakor Demostenu delalo je i njemu izrekanje glasu r silno preglavico. Ko je imel nekoč pred rimskim cesarjem govoriti, umel si je prebrisani mož iz te sitne zadrege pomagati, uredivši svoj govor tako, da ni bilo v njem nobene besede z r-om. Umrl je 7. decembra 1. 1640. v Ljubljani. Za ljubljansko škofijo nima posebnih zaslug, ker se sploh s škofijstvom ni mnogo pečal. Valvazor namreč poroča nam o njemtako-le: „9čii'f)iš bcftoioeiiigcr tjat er ba§ 83i§tfjum jefjen 3af)re befefjen, olptnugejeljn er uiemaln geftan&eii, autf) fein Sinit in felbfteigener ^erfoit, foubevn Sitlel bitrd) fcinen Suffraganeum bervitfjtet @r felfift ahcr fjat citt £)aupf= oerftuubiger unb fluger ffianv, bel) bent ber SČopff i>efto beffer, je jcf)lecf)tev ba§ fju^rterd war, etlidje Qa£)re bie @tatf)alter*©telte ju ©ra^ Oerttattet" (D. Ehre d. H. Krain VIII, p. 672). Ustanovil je sicer samostan oo. frančiškovcev v Nacaretu nad Starim Trgom, a tako uspešno vender ni mogel nadaljevati od Hrena pričete proti-reformacije, dasi ga je bila vlada na njegovo mesto za predsednika stalni reformacijski komisiji pozvala. Za tak posel trebalo je velike duševne, a tudi telesne gibčnosti in živahnosti, katere njemu ni dostajalo. Že običajne visitacije donašale so v tedanjem času mnogo težav in nepriličnostij celo zdravemu človeku, kaj še le takemu pohabljencu! In vender je Scarlichi precej 1. 1631., tedaj koj po tem, ko je bil prestol škofije ljubljanske zašel, priredil in sam opravil tako vizitacijo („obiskaine" jo imenuje list). Zapisnik te vizitacije hrani škofijski arhiv v kodeksu, ki ima ta-le naslovni list:
VIS1TATI0 GENERALIS PRIMA Diaecesis Labacensis in Carniola — 16. 31. —
Illustrissimi et Reverendissimi D. D. REINALDI Dei et Apostolicae sedis Gratia Episcopi 10 ac Principi s Auditore
Maximo Rigo Aemoniensi I. V. D. Prot. Apostolico Scribente
Petro Ricchardo de Leo. Goritiensi I. V. D. tunc praefecto aulae, dein consiliario Excelsi Regiminis Graecij. Liber Baro, et guber-nator Gradiscanus.*) FELICITER — INCIPIT.
V tej knjigi se bere od 4-—10 strani v latinskem jeziku pisan list, koji je dal ikof Scarlichi o tej prvi vizitaciji po vsej svoji škofiji razglasiti. Na čelu mu stoje besede: „Monit,iones pub-lic-andae in principio Visitationis cuiuslibet Parochialis etc." Od 10—IS strani bero se iste »monitiones" v slovenskem jeziku, vpeljane z besedami: „Sequuntur praedictae monitiones ad omnium intelligentiam Carniolano idiomate publicatae." Prevod ni do besede natančen, ampak nam podaje misli latinske matice v popolnem prosti obliki.
A čegave so te slovenske besede? Na to mi ni tako lahko odgovoriti, ker se preiskujoč nimam na nikakoršno trdno podlago opreti. Res cla stoji listu na čelu zapisano Scarlichijevo ime, a mož, rojen Oger, slovenščine najbrže še zmožen ni bil, in ko bi tudi bil, kdo bi hotel verjeti, da se je ohromeli škof sam s prelaganjem ukvarjal in ubijal, zlasti škof, o katerem naš vir trdi, da ni nikoli nobene službe rtiit felbfteigenev ^erfon" opravljal. Pripoveduje se mi, da spadajo taka dela v področje škofijskega tajnika. A kdo je bil takrat tajnik? To se pač ne bo dalo več zaslediti. Naslovni list našega kodeksa omenja sicer zapisnikarja Petra Riharda Goričana, kteremu je poznejša roka naslov „praefectus aulae" pripisala. Mogoče, da on lista ni samo prepisal, ampak ga tudi prevel. A mnogo verjetneje se mi dozdeva, da prihaja to pismo še od škofa Tomaža Hrena. C. g. Koblar, ki ravno ureja škofijski arhiv, mi je namreč pravil, da ima pri tem svojem poslu večkrat priliko opazovati, kako da so škofje jednake listine „mutatis mutandis" kar drug od drugega prepisa-vali. Vsa podoba je, da se je i Scarlichi v prvem svojem „obijskainu" poslužil kar vizitacijskega lista, ki je že predniku Hrenu pri pogostih njegovih „vizitacijah" rabil. Da sta oba lista (latinski in slovenski) Hrenovo delo, to je tem bolj resnici podobno, ker je mož prav rad in mnogo v obeh jezicih pisal, kar nam priča obilica njegovih deloma ohranjenih, deloma že izgubljenih spisov. Omeniti hočem le njegov nD i ur na le" (dnevnik) v dveh debelih latinski pisanih folijantih (jeden je lastnina tukajšnjega škofijskega arhiva, drugi zagrebškega stolnega kapitla); njegove slovenske pridige smo že zgoraj v misel vzeli in 1. 1612. je izdal v Gradci knjigo: „Evangelia inu lystuvi". Res, da je pisava njegova v tej knjigi, zlasti kar se tiče črkopisa in pravopisa, dokaj doslednejša in pravilnejša. A č. bralec vzemi blagovoljno v poštev, da je moral škof rokopis sv. knjige, ki je imela delj časa ostati v rokah narodovih, gotovo skrbneje piliti in likati, nego list, ki je bil le za posebne namene in posamezne slučaje sestavljen; da je na dalje rokopis morda še kakemu veščaku v pregled dal ali vsaj korekturo v Gradci tiskanih pol onclu kakemu slovniški izobraženemu Slovencu izročil. Ta pastirski list pa je v tej obliki le prepis, prihajajoč iz roke neukega Petra Richarda in na njegov
rovaš gre brez vse dvojbe marsikaka napaka, katere v izvirniku gotovo ni bilo. Kajti da še prav prepisavati ni znal, se da brez truda dokazati. Ne bom našteval vseh izpuščenih besedic niti manjših pogreškov; navesti bodi mi dovoljeno le dve pomoti, ki ste v tem obziru zelo poučni. V 17. točki stoji napačna beseda „v" Vzhenika", za katero je bilo pisati: „vuh ernik a", kajti na dotičnem mestu latinske matice bere se slovo: „foenerato-res". Isto tako čitaš v odstavku 13. izraz: Ni enve (!! = njive) nu druge grunte ali huebe pouihfhali", ki nima nobenega zmisla; najbrž je hotel pisati: „pohuifha]i". Ako tedaj uva-žujoč vse te okolnosti pripisujem to pismo Tomažu Hrenu, menim, da se mi vsaj prevelika drznost ne bo mogla očitati.
Nate zdaj list sam, natanko po matici posnet, le namesto običajnih kratic, katerih zdanje tiskarne nimajo, postavil sem cele besede ter z *** zaznamoval kaj malega, kar bi utegnilo oko ali srce prerahločutnega človeka žaliti.
Ta vissoku zhasty inu suetlusti ureden G os p ud Gospud Reni-aldus Searliehius, od Boshijga inu Rimfkiga Stolla potarien ta defseti Shkoff inu Firsht Lublanfki & Suetliga inu Rimfkiga Cefsaria Ferdinanda ftem imenom tega drusiga Suetuauz, inu Visharen te notraine Hishe Austriae &. Vsem zhiftu mi flednim, maihiniga ali velikiga Stanu, Duhounim nu Deshelfskim lete Skoffie Lublanske, kateri bodo leta nafh lift ali opominene brali, ali bratti slifhali, v' Bugu
posdrauleine".
Morete vedit, de ty Sveti Ozhaki, od daru inu gnade S.' Duha refuezheni, v teh Suetih Concilijh ali s'bralishah, ftuprou pak in S. Synodo Tridentina, so toku s'klenili nu gori postauili, I)e en Bedni Shkoff, v'saj le enkrat u' leti, fam s' fuoio pershono, ali pak zhe ie s'kakim spodobnim sadershainam samujen, skusi druge pametne nu dobru u'metalne od febe isuolene, nu na fuoijm Mesti postavlene Moshe, svojo Vso Shkoffio, senim pousodnim obijfkainom obtezhe nu obgleda, Vsih fuoijh podloshnikou, toku Duhounih, kakor Deshelfkih leban inu sadershaine fiifsak sposna nu isprafha, s' Velikim vekfhim pak s'premifhlainom isijfhe, u'kaki Vishi te Cerkue ali Boshie Veshe, ty Shpittalj, Closhtri, Brataushine, inu vse druge' Mesta, Gofp. Bogu na zhast po fpodobi lepu isrozhene, bodo dershane, ali gouernane'. Inu de letu Vse h' pridu S. Matere Cerkve, tudi Vsem s'kusi to drago S. kry nafhiga Gospuda JESUSHA CHRA. odkuplenim Vernim Dushizham, k'isvelizhainu rouna inu oberne. Satega uolo kadar my vidimo te S. Canones, tu je Vishinge ali sapuuidi S. M. Cerkve, nu s'naidemo Boshio sluslibo nar vezh na tem ftati, de ty Praelati, tu ie ti Duhouni Spredniki inu Paftirij, te Cerkve k boshij slushbi sheg-nane inu gori postavlene oskerbijo, skusi dobre popolnoma, inu pra-vizhne Slushabnike governati, s'lafti pak takufhne, kateri poijfkano Gospudi Boga gnado nikar nefavershejo, ampak v' nije oftanejo, de
fo s' eno prano popolnoma lubesenjo reshgani, Vsem nesnanim ftu-prou pak ozhitnim, she vedejozhim greliom, inu praegreham, ptuij inu nesnanj, (: na febi.) s' katerimi ta dobrotliui Gos. Bug, nikar le nosmirnu reshalen, nu grosnu refarjen, famuzh timu folku ali Gmajni, ja Vfimu karfhanftuv velika fhkoda nu pohuifhanje se obudy inu gody, dokler je zillu dobru vedejozh, de mnogi s'kufi take hude na-iiuke sapelani, fuper Boga hudobnu nu nefpametnu greshijo, she v pregrehi prebivajo. My tedaj, de nafhi flushbv sadofty Iturimo, nu nallio veft od lete teshave ohranimo, 1'mo fi napre vseli, Yfo leto nafho Lublanfko Shkoffio, Fare, Podfare, nu kar ky fizer h'tim iftim, ali pod te ifte slishi vifitirat nu obijfkati. Inu dokler ty ozhitni inu grosovitnifhi grehi, vekfhy tudi teshauo nu neuarnoft sebo dado bodo tudi od famiga Shkoffa inu Vihfhiga Duhouniga Paftiria refgledani nu sposnani kakor potrebnifhi te ftraiffinge, fuaru nu pobulshaina.
Satorai vals nu flednje sgorai iemenuane u' lubesni opominamo nam Die u' kraffti ali mozhy te S. Duhoune pokorshine, fapovemo inu naloshimo, de katerimu kuli ie, ali famimu vedeiozh, ali ie skusi druge, saflirhal malu ali veliku, od leteli rizliy, od katerih Te bo le-tukai od fpodaj gouurilu, tu ie od Velike grosovite pregrehe, od ne-glavnih ozhitnih grehou, od hudih nauad nu fhkodlive vTanze, fhe od drugih vedejozhih inu ozhitnih ryzliy, katere pobulshajna poter-buieio, ta ie dolfhan nam napre pernesti, nu na fnajne dati, Vlak zhafs, Vfako Vro, Vfak dan, toku dolgu, dokler my nafh Vifitation ali obijfkaine fklenemo inu dopernefsemo. Sakai my bomo dobre inu bogabojezhe Moshe, ozhitnu ali na tihim, radi nu volnu safhlifhali, de taku lofhei, fkus nje poduvzheni, kateru ie potreba h' Zafhty Gosp. Boga Vfigamogozhiga, nu nafliim Duhounim podloshnim ouzhizham k' isvelizhainu bomo mogli Vsem fhkodam napre priti, nu sgodoune priprave imeti, kokar fe ki bode nam nar bule vidilu nu sdelu, nafho Paftirfko flushbo dopemesti v'fem k' fructu, pridu, nu pobulshajnu, de od pregrehe jenajo, enkrat se fprebude hud leban pelati, she Gofp. Bug bode od Vseh vselej zhefshen molen inu pohualen.
1.	H' peruimu tedaj nafnajne damo inu opominamo, she u" kraffty aly mozhy te Suete pokorshine porozhimo nu sapovemo, de Vfi nu sledni, katerim je vedeiozh, ali kateri fo ki saftopili, v' kaki kuli Vifhi bodi, de ti ke nafhi Commifsarij, Fajmafhtri, Vicarni, Ca-plani, ali drugi nafhih Cerkva Vifharni fuoijm Faram, Cerquam ali Caplaniam, nikar toku naflushili, kakor fo dolfhni Svete Mafhe, nu druge Bofhije fluflibe ob posftaulenih Vrah, dneuih nu perloshnih zhafsih opraviti fo nam dolfhni na vest nu fnanie fkasati v' te vifhi, kakor fmo sgoraj nu fpredai gouurili.
2.	Supet kateri bi kuli vedal eniga nafliiga Duhouniga, fkusi fhenkunge nu dari, bodi suete sliegne, ali drugu Duhounu perhodishe, od fuoijh Patronou nu Pomozhnikou, rekozh kupuati, kakor en del od perhodifha fhenkati nu daruati, ali pension nu druge u'fhitke
s' fhitom ali u' denarijh sauolo kake Podfare dati, ali kar ke bode v' leti uifhi fturiti.
3.	Item kir bi ke vedel eniga takufhniga, zhefs hualeuredno inu dopufheno S. Cerkue nauado, kakufhen dar fa S. Sacramente ufeti, nam ie dolshan iskafati inu dopouedati, fakaj nikar bres mai-liiniga betheslia nu shalofti smo saflisliali, de u' veliku krajeh naflie Shkoffie, ie leta huda nauada gori v'1'tala, de ti Duhouni bres daru inu dobizhka, nozheio Vernim dufhizham S. Sacramente podeliti; Tudi ti Patroni ali Pomozhniki, kadar ki enim beneficia, ali Duhouno per-hodishe zhes dado, en deli vThitka, ali en dar febi, ali enimu dru-gimu hozheio imeti, kokar bi fauolo dobizhka, nikar Gofpudi Bogu naZhaft nu hualo, imelu takiga Duhouniga perhodilha zhes daine fe fturiti. V' kateri Vifhi srauun kir nozheio nafhiga Isuelizharia nu Gofpuda CHRA. sapuuidi pokorni biti, kateri ie letaku gouuril nu sapouedal: Vy fte sabftoin prejeli, sabftoin tudi v unkaj podelite, imajo tudi uediti, de bodo v'te od S. Ozhakou gori postaulene od S. M. Cerkue sapouedane nu potariene ftraiftinge padli, nu Duhouno poeno ali pofsuar terpeli.
4.	Item kateri bi vedal eniga Duhouniga, brez (podobne fta-rosti, nu nikar per letih k' Malhtuv perftopiti, ali v' fauefi te poene, v Duhouni prepuuidi, v' ozhitnim tadlu ali pomainkanu, ali v' kaki drugi uifhi sadershaniga Svete Shegne jemati, nam je dolfhan reso-deti nu na dan dati.
5.	Item katerimu bi snanu bilu debi ti Duhouni S. Karftom, s' puflednim S. Ojlla Mafillam f SS. Sacramenti kafsni inu tefhki bili; Ali zhe bi ki kateri snal de ki fkufi lenobo, v"tragliuoft, nu dolg eniga Duhouniga katera (? morda kateru!?) mladu Ditetze bres S. Karfta, kateri verni Karfhenik bres Spuuidi, S. Reshniga Tellefsa, bres pufledniga S. Ojlla, fe ftiga Sveta lozhili, ima fkarbeti letu nam napre pernefti. Zhes letu, kateri bi uedil te Duhoune, katerim fe fpodoby te bolnike obijskati, u' ti pufledni Vri na ftrani ftati, nu nijh isvelizhaina ijskati, letu opuftiti, ali s' velike lenobe samuditi: Ali kateri fo dolfhni mlade inu Stare Karfhenike, Vse poglavite praue Catholifhke Vere ftuke, Karfhanfke Vere Sapuuidi, te dobra della tiga v'smilenia, nu milofti, Tellefsne nu Duhoune, v foijh Cerkuah v'uzhity : prauo vishingo nu pot pokasatj, fe varuat pred fedam neglaunimi grehi, nu kar kuli Gospudj Boga reshaly, nu refardy, de fe Vfe ob-kratkim fklene, kar kuli v' Svete M. Catli. Cerkue imeni se napre dershi, Vfe Karfhenike poduifhat, nu nym reslagat: Letake, kateri uedo: de taku posdrauleno nu isuelizhanfko nauado, taku boshije dellu v'tragliuu rounaio, ali kateru fhe hujshi ie, s' velike lenobe sa-puftio, nam imajo precej iskafati nu pouedatj.
6.	Item kateri bi uedil eniga Duhouniga gardu shiiieti, ali v namarnim ftanu nu hudim imeni saflifhati prebiuat, skus kateru bi dal enu pohujfhanje, ali perloshnoft tiga sapelaina: tam (= ta!) nam je dolshan pouedati. Sakai my fe bomo pomujalj, de ty Duhouni
nebodo h' fapellajnu ty Gmajni, ampak veliku Vezh s' fuoijm fvetim diainom, ena luzh, inu en lep exempel ali naug timu blisbnimu.
7.	Item kateri bi sagi i'dal eniga Duhouniga maihiniga ali velikiga ftanu, kenim ozliitnim grehom obdaniga, kateri bi ky ozhitnu jegral, plefsal, po vftarijab piianzhual, nu kupzhual ali ene inu druge delle dopernafhal, kir fe timu Duhounimu ftanu nefpodobio, fkufi katere bi tu pohujfhaine tiga blishniga aly neuarnoft h' pogubleinu tih Dufhizh perhajalo; Ali h' pusflednimu, kir bi ki edan vedal eniga Duhouniga hudih pofuetnih nemarnih ludy thouarfhtua fe vefseliti, nikar bres hudiga nauka pruti bliflmimu, taifti nam je dolfhan od vseli teh rizhy refglafsiti nu na fnaine dati.
8.	I tem kateri bi ki uedal eniga Duhouniga, ali Deshelfkiga, v 1 ******* ali v Prefhufhtvi, v' k ******* ali kezharij, ali v eni nu drugi nezhiftofti, nu globoki pregrehi shiueti, taifti peruizh kir more, po-fkerbi nam letu resloshiti nu resdanitj.
9.	Item kir bi ki edan vedal, debi ti Duhouni nikar k' myru nu pokoiu (: kakor fo dolfhni:) narounali: ampak, nu veliku vezh, h' kardrij, h' kregu, nu h' resdirainu te Sofseshine ogen, urshah, nu perlofhnoft daialj: Ali debi ki po nozhy po gafsah bres vrfhaha a' orofhjam, ali v' Defhelfkim oblazhili, sgodzhj okuli hodili, ta ifti nam takufhne ludy, per nafhi fapuuidj ima sdaizhi napre iemenuati.
10.	Item kir bi ki kateri uedel, Commifsarie, Fajmafhtre, Ca-plane, nu druge nafhe, nafshih Sprednikou nu Vifhariou, Slushabnike, s" lubesni ali s" rourafhtua, pred nafh Sodni Stoli, prepirajne, nu praude napre nefti, debi od tod fuoi prid nu dobizhik sadobili, nikar fpodobe te pravizhe ijsfkali, letake nam ima en fledni skafati.
11.	Item kateri bi uedel, bodi Duliouni ali Defhelfki, majhi-hiniga ali velikiga ftanu, de bi ki eden, tu Cerkounu blagu bodi grunte, Vinograde, Priftaue, ali Denarje pofsedel nikar po prauizhi, kateru bi h' tem Cerkuam, Shpitalam, Clofhtram, Capelzam, k' Le-tenzham, ali k" enim, nu drugim lete Shkoffie lublanfke Duhounim Stifftingam, nu Bofhijm Vesham slifhalo: katero Cerkouno, nu Du-houno rezh bi bil kateri na zhinfs dal, samenil predal, ali v' drugi vifhi na ptuju perpravil nu fadial, de bi te Bofhie Vefhe Suetim oprauilom sarozhene, imele fhkodo terpeti, taifti ie dolflian napre priti, nu letu fposnati.
Sakaj, de fe letu naperpufti, nam sapoue ta Duhouna poftaua, prizhuvajne teh vfanzli nu Sapuuidi S. M. Cerkue, inu tudi ta S. Concilium Tridentinum, de kateri fe fupar ftavio, fhe' nozheio ta sgorai sadeti uug gori vseti, bodo padli v'to Veliko savefo te poenne, od katere nebodo odvefani, ampak od famiga Papefha, Vfaj v'taki Vifhi, de morejo Vfe poverniti, kar fo ke Duhounih rizhy po krivizhy prejeli, sataijli, ohranili, s krilli ali saprauili.
12.	Item katerimu ie ki vedeiozh sa eniga Luthra ali kezharja, bodi tudi od eniga ali drugiga v' Lublanfkij Shkoffij, kateri bi od Catholifhke Vere nespodobnu gouuril, kateri bi nikar nefposnal nu
nederfhal vfe tu, kar nam ta S. Rimfka Mati Cerkou ueruati nu ftu-riti sapoueduje, leta kyr tu ve nu J'na, ie savesan nam sdajzhi iska-fati. Sizer zhe nefturi, bode fto poeno nu Duliouno ftraiffingo, kokar en kezhar obfoien nu sapopaden.
13.	Item kateri bi uedal sa Faimafhtre, Caplane, sa ene aH druge Duhoune perfhone, ali Zhehmafhtre fuoimu Fajmafhtru nepo-korne, koku bi fuoje Cerkue v'enih ali drugih potrebah mudili, bodi per Strehi, Luzhi, fidainu, kako sgojeino Ihkodo nikar popravili, nu obene fkerby zhes Boshje Vefhe neimeli, kokar tudi Vinograde, Nieuve, nu druge grunte ali huebe pouihfhali, s' Zafsnim pridnim dellom oppu-ftili, fkus kateru bi fe Bofhijm Velhom nu Cerkuam fhkoda godila, taifti ie mozhnu favefan pred nami Vfe zhiftu dopovedati.
14.	Item zhe bi kateri sashlifhal nu saftopil, v'enim ali drugim kraiu Lublanfke Shkoffie bodi Mosha ali Slieno s' Zoperniam ali sdrugim Paklenfkim malikovainom, ludiovim lugovarjenom nu mar-kako hudizhovo vero obdane vletakim lludizhovim noter dajajnu fhi-ueti, brumne Ludy na Sludiouo vero sapeluati Ja kateri tudi sna sa lete kateri s' Zupernikami ali s' Zupernizami fofhefliino terdio, nijli ali vezh Sludijouiga pomagajna ijfheio, en tak ie dolfhan sa volo karfhanfke lubesni fdaizi pred nafs priti, take hudobne Ludy, s' Imenom poklizhat, s' perftam pokasati nu refglafsiti.
15.	Item kir bi ki enimu vedejozh bilu od eniga Duhouniga, ali Defhelfkiga Zhloveka, kateri bi bil v' Cerkuah, ali na Britofih boj sazhenal nu donafhal, hudu kregal nu klel, na Cerkounim Purg-fritti kako fillo fturil, s'timi Duhounimi fe bojuval, v' eni ali drugi Viflii v' velik greh padel, od tiftiga fe nam ima pouedati.
16.	Item kateri bi ki uedel v' Lublanlki Shkoffij, sa takufhne oblube nu savefse tiga S. Sakona, kateri Sakon bi bil savefan fto favefsano fvoiaftuo, kakor fkusi fvoiaft te kryvi nu tellelsa, v' fva-kofti, Strizhni, nu v'drugih prepovedanih dobru fnanili glidih, kateri ta Sakon eni dero, eni zillu refdero: Vglihi vifhi, zhe ve kateri, de To eni ke v' Duhovni fvoijafti, kakor v' botrinij, na ftan tiga Sakona ftopili, katerim obuduuijm bi ki nebilu od S. ozhetta Papefha dopu-fhenu, nam ima takufhne Ludy, en fledni na fnaine dati.
17.	Item kateri bi ke vedel v' Lublanfki Shkoffij, sa eniga ali drufiga v'Yzhenika, sa kakiga ozliittniga Goluffa, kateri bi fupar vifhingo S. Ozhakou, fupar Sapuuidi S. M. Cerkue, fupar vso fpo-dobnoft krivizhnu rounal, nu kupzhual, v'boge Ludy norel, nu sape-Uaval, letakiga nam ie fledni dolfhan sgouoriti nu pokafati.
Inu dokler vse lete rizhy, katere fmo po verfti naprei derfhali nu prefliteli, bodo fkufi Duhoune poftave nu praude prepovedane, fhe nam sa nafhe Paftirfke Slufhbe volo, nikar ena majhina fkerb nu thefhava bo nalosfliena, kakor ijfkati ifvelizhaina Vfili Vernih Dufhizh, nafhih podlofhnih ouzhizli, pak navemo, koku perloshnifhi, bi ijm mogli v? taki vifhi napre inu hpomozhi priti, tudi nalho Velt
bres vse shalofti ohraniti, ampak, debomo nafhih ouzhizh nadluge nn reve fastopiti
Satega vola vse v'kiip, fledniga nu vsakateriga
v' nafhiga Golpudi CHRA. Imeni profsimo, opominamo nu klizhemo, tudi fkusi fufsebno oblast, katero imamo, nalofhimo nu sapovemo, de kateri kuli bodo od fgoraj iemenuanih hudih grehou, nu grefhni-kou malu ali veliku snali, de nam v'tim cellim zhafsu, v' katerim tukaj per vafs s' nafhim obifkainom oftanemo, bodeio dollhni, nu savefsani dopouedat, kateri zhafs sa sodnio, nu sa pravo opominajne napre poftauimo, de kadar fe nam bodo vse lete rizhy resodele, nu napre pernefle bomo mogli, kulku nam ie mogozhe, Gospudi Boga Vfigamogozliniga Zliast, tudi nafhih nu nam porozhenih ouzhizh isve-lizhaine iskati, od lete tefhaue naflio Veft refhiti.	De pak lete
nafhe pifme, nu opominajne bodeio ftem losheishi vsem, nu vsake-terimu vedeioz,
hozhemo de fe ozliittnu, glafsnu nu saftopnu vTeh nalhe Shkoffie Gerkuah predan fazhnemo Vifitirat, bodo brale, de bodeio Vfi mogli lahku fastopiti.
Prebravši list oglejmo si konečno še jezikoslovno stran njegovo ! Vse pisave glavni, a malo uzoriti znak je strahovita vsestranska nedoslednost, ki zbada bralca v oči, če je le jedno stran površno pregledal. Ona je živa priča deloma neodpustljive malomarnosti, deloma slovniške neizobraženosti onega, ki ima ta spis, ali morda bolje rečeno prepis na svoji vesti.
Črkopis je Bohoričev; a Bohorič sam bi ga menda komaj za svojega spoznal, ker je tako zmeden in nepravilen, da napak kar vse mrgoli. Največ preglavice so delali našemu zapisnikarju slovenski sikavci in šumevniki, pri katerih je imel vkljub Bohoričevi slovnici le malo več sreče nego pisatelj brižinskih spomenikov ! V tem obziru se ni držal nobenega reda. nobenega pravila. Bohoričev s (Gajev z) je Bog ve kolikokrat zamenjan s „f" (=Gaj. s); primeri: „oskerbijo", »ostanejo" i. t. d., akopram zna tudi pravilno pisati: »ofkerbijo". „oftanemo". Bohoričev fh mu je zdaj = š (nafhiga, pohuifhanje), zdaj = z (dolfhan, flufhbe, uifhi = viži i. t. d.). Za Gajev c (Bohor. z) mu služi izvzemši kakih 6 pravilno pisanih besecl (fclaizj, Capelzam, s' Zupernikami ali s' Zupernicami, zoperniam, ditetze) večjidel znamenje zh (= č)
n. pr.: „dufhizh", „ouzhizha, Bsdaizhi", ali pa lat. c: »precej", „v' cellim", „Cerkue" i. t. d. Za i stavi pogostokrat y (my, ty, rizhy, ryzhy, Ludy), ali celo j: „ povedatj" »nesnanj", pa tudi j za i: „diainom" „pohuifhaine", dasi tudi pravilno piše: „ti", „poue-dati", „hujfhi". Soglasnik v kaj rad nadomešča z u, zlasti ako je še kak vokal v njegovi družbi: „uedila „gouurilia, Japuuidi", in vendar mu je črka v dobro znana, primeri: „vera", „vedel", „sapovemo".
Pravopis se tudi ne more ponašati s posebno pravilnostjo. Vse je pisano „carenti grammatica", le po sluhu, kakor da bi se bilo slabo narekovalo. Od tod toli obrušenih oblik, ki rabijo prostemu narodu, od tod ona omahljivost, kažoča se v dvojni, celo v trojni pisavi jedne in iste besede! Da ne pogrešamo nepotrebno podvojenih konsonantov, tega pisarju še nočemo toli zameriti, saj se te napake še boljši pisatelji, kakor je on, niso mogli odkrižati. Tako beremo n. pr.: „TelIefsa«, „S. Ojlla Mafillam", „dellua, „ozhetta", »ozhittniga" (pa večkrat tudi „ozhitni" — „ozhitniha). Tudi nemški th se nam ponuja v besedah: „t,houarftuaa, „thefhava" (poleg „teshauo"). Po nemški šegi piše besede češče z veliko začetnico, časih je pa tudi z malo zadovoljen. A kolika nedoslednost javlja se še le v končnicah, zlasti v glagolskih izobrazilih ! Jedini part. praet. act. II glagola „vedetia nahaja se v teh-Ie oblikah: vedel, uedel, vedal, uedal, uedil. Še bolj mnogoobrazni so glagolniki; primeri: fnanie, fnaine, fnajne, pohuifhanje, pohui-fhaine, opominene, fugovarjene. Svojivno zaime „svoja pisano je zdaj „na suoijm", zdaj „v' foijh", in celo „svojo". Zraven pravilnega „kakor" bereš večkrat: „kokar", i. t. d.
Jezik je v obče tak, kakeršnega so pisatelji 16. in 17. veka pisali. Dasi se v marsikaterem obziru ne da meriti z jezikom protestantovskih pisateljev, moramo vender priznati, da je njegova oblikoslovna stran, ako ne gledamo na pravopisne zmote, še čudom pravilna. Ker ga vrhu tega i marsikaka druga posebnost diči, hočemo se v naslednjem nekoliko z njegovim notranjim ustrojem pečati.
A. Glasoslovje.
Vokal a se zlaga s staroslovenskim v. v besedah, kakor: ftan, dar, mati; sicer pa stoji tudi še 1. za gibljivi e (dolIhan); 2. za oni poluglasni e pred r-om, ki se dan danes le še v pritik-linah piše (dober). Primeri: Karft (= kerft = krst), gardu, re-farjen, karfhenik, fkarbeti; v besedah „kokar" (izgovori „kok'r") in „fedama = sedem, staroslov. sedmi, nadomešča a nenaglašeni e; v prvi se je a iz prvotnega o (kakor) oslabil. 3. za staroslov. i,: paklenski (pbklb), dan (df.nb); 4. za starosl. t.: kafsni (khsbni,); 5. za t: uedal (vtdtl-b), kar izvira od tod, ker je e(a) pred 1-om
ki se je kot u izgovarjal, brez vsakega naglasa, primeri kokar = kok?r.
Vokal e ujema se s staroslov. s v besedah: pernefti, Tellefsa in dr.; s starosl. \ : savefa, savefan, fvet; z h : fkarbeti: verni, uedal; sicer pa stoji še 1. za a: de = da, „pred neglaunimi grehi", v nikavnici na = ne: narounali = ne ravnali, zlasti pa v predlogu „raz", ki se skozi in skozi glasi „res" : refglafsiti, resdanitj, refdero; 2. za starosl. b: zhefshen = češčen (od starosl. glag. či.stiti), kar prihaja od tod, ker e nij naglašen; primeri nasproti obliko: zhaft. 3. v obliki: sebo (starosl : conoLiV) oslabil se je e iz prvotnega o.
Vokal i v začetku besed večkrat odpade (redno pri predlogu s= iz: „ s'velike lenobe"; skafati, sgouoriti), ali se pridrži (iskafati. isprafhati, Isvelizhar), ali pa se mu j (i) predstavi, vsled česar se v 'i> izpromeni: iemenuati, iegral. V adverb. „nosm/rnu" stoji za starosl. b. Vrh tega nadomešča nenaglašeni e (s, b, i.) v raznih besedah, n. pr.: z/llu, Wzhy, dobizh/k, d/tetce (starosl. dt.tA), ued/1, ki so se izgovarjale kakor deloma še dandanes^ c'Iu, r'či, dobič'k i. t. d. Neka čudna posebnost našega pisarja je ta, da piše za vsak predjotovani i ravno narobe: ij, n. pr.: Paftirij (= Pastirji), nijh (= njih), Bofhijm (= Božjim). Protestantovskim pisateljem rabi v tem slučaji y (nyh, Boshym).
Vokal o ima veljavo staroslov. o in m (Bog — 6on>, mož M/iVrKb); v oblikah: koku, toku, ftuprou, rouna in dr. nastal je iz oslabelega a. V komparativu ,,lofhei" in „losheishi" (starosl. lbgbkh, komp. li.žau) nadomešča prvotni b. Vsak zategneno dolg in naglašen o prehaja v u; primeri: pulledno (beri: pusledno), lepit, zillu, grosnii, blagu. Zaradi tega tedaj enkrat „B«<g", koj potem pa: „Gofp. Boga (beri: Boga). Po analogiji subst. in adject. srednjega spola z naglašenim končnim o (v nom. in aceus. sing.) jeli so se polagoma ravnati in vsi drugi samostavniki, pridevniki in deležniki z nenaglašeni m o na konci, tako da se bere le jeden-krat „I)uhouno perliodilhe'', sicer pa dosledno: mah/ ali velik;«, Cerkoun« blagu, nebilu — dopulhenu, celo adverbia: hudobn?/ nu nefpametm* grefhijo i. t. d. To prikazen opazujemo sicer uže pri pisateljih protestantske dobe, n. pr. pri Trubarji.*) — V besedi „nosmirnu" je o pač le „lapsus calami" za e.
Vokalu u, ako ima stati v začetku besede, se naš pisatelj rad izogne ter mu predstavi soglasnik v: vuzhiti, v'Vzhenik, ali u (u): uug = uk; ta ii ima tudi le veljavo konsonanta v, kar je razvidno iz oblik: v'tragli«n, na«uk, go»uril. Včasih postavljen je v kar za vokal u: Vro ( = uro), vfanzli (= usanc); le redko-krat stoji n neizpromenjen v začetku: uThitke (malo pozneje pa
koj: v'shitka). V predlogu fupar (fuper), staroslov. cmpb je z vo-kalom u neorganski nadomeščen stari S.
S tar os 1 o ve ns ki diftong h (za kateri piše Trubar dosledno ej) ni posebno označen; nadomestuje ga večjidel le e ali e: od pregrehe, grehi, v t/h, fkarbeti, sapovemo. Ta naglasek ostri-vec (e) stoji sicer skoro na vsakem polnoglasnem e (s, 1;, A): Te-llefa, s' velike lenobe, u' leti, Sveti ozhaki, redkeje na drugih poudarjenih vokalih: Daru, ftanu, resdanitj. Nasproti je poluglasni e, zvlasti pred r-om skoro dosledno z naglaskom krativcem (e) zaznamovan (padel, peruizh, perhodifhe, fkerbi, posfkerbi), celo takrat, kadar stoji mesto njega a: karlhenike. Da je pisarjeva malo-brižnost tudi v tem obzira marsikako pomoto zakrivila, nas pač ne more več osupniti. Zategneno dolgi, poudarjeni vokal o (v skrajšani obliki 3 osebe plur. praes.) je malo da ne vselej s strešico (o) zaznamovan: dero, refdero, uedo, dado.
Pri lik o vanj a (asimilacije) vokalov za tako zvanimi ozkimi soglasniki zastonj iščemo v tem spisu, ki nam podaje n. pr. oblike: hudizhovo vero, na ptujw perpravil, Vifhariou, s' orofhjam i. t. d. V instrument, sing. samostavnikov (glagolnikov) na „nje" izogne se ji pisatelj s tem, da omehčanega n sploh noče poznati (»fugovarjenom"), ali pa da ga piše tako, kakor se navadno izgovarja: s' diainom, s' premifhlainom (primeri: „kojna za „konj"). V tem obziru tedaj nij tako vesten, kakor Trubar, ki piše, da si ne dosledno, n. pr.: s Tertjem, vrabcev, čolnarjev, tovarišem, celo od hudiče (za: od hudiča).
Konsonantje: Goltnik g v besedi: iiug (= uk) je najbrž le pomota, ker se v sestavljenem samostavniku ,.na + uk" vselej pravilni k nahaja. Znamenito je to, da piše naš sicer malo vešč pisar partcp. praet. act. II. gen. mase. dosledno s končnim 1-om, kojega gotovo nij tako izgovarjal. Za omehčani 1 (lj) nima posebnega znamenja (pelati, molen, pohualen, Ludy, lubesen), iz-vzemši jedino besedo „Ojlle" (Pohlin: ojle), v kteri je „jll" najbrž = lj, če ni morda po vplivu nemškega oe (Oehl) nastal. Omehčani n (nj) mu je sicer znan („pohuirhanje"), a piše ga nedosledno, navadno le po izreki, zdaj ,jn" (fnajne), zdaj „ina (fnaine), enkrat se bere celo: nije (= nje). Soglasnik r omehčava z i: potarien, cefaria, Paftiria. Zobnik d ohranjen je 1. v nom. števnika „eden — edan" (ki se večkrat nahaja tudi v obliki „en"), v vseh drugih sklonih izpada: eniga, enimu, v eni; 2. v partcp. praet. act. II. glagolov »pasti« in ,posesti": padel, padli, pofsedel. Trubar ga v tem slučaji rad izpušča, pišoč n. pr. „palu", „vkrali" i. t. d. Glasovno skupino šc nadomestuje povsodi le š: „pokorshine", „Sofhefhino".
Zev ali hiatus našega pisca malo moti; to nam dokazujejo oblike: Shkoffio, sodnio, sapusftio in dr.; a vendar ume tudi zev zapirati s konsonantom j, n. pr. ostanejo, oskerbijo.
Prilikovanje konsonantov. Predlog „s" priličil se je začetnemu s-u naslednje besede v teh dveh oblikah: „sebo" (= s sebo) in „S. Karftom" (= s S. Karftom). Sicer je povsodi neizpromenjen ostal (sTuoio pershono, s' fuoijm fvetim diainom i. t. d.) Pač pa se je konsonant z predloga „raz" v sestavah vsig-dar pojeclnačil sledečemu sikavcu ali šumevniku: refardy, refhaly, refarjen, reshalen. Predlog v, koji Trubar z začetnim v naslednje besede vselej stopi (prim.: „hudu mislite vašem srcej", Matth. 9 a), v našem listu temu prilikovanju nij podvržen. Le v stavku: „v'feh (= v vseh) nafhe Shkoffie Cerkuah" umaknil se mu je začetni v besede „ves".
B. Oblikoslovje.
Sklanjatev samostavnikov.
1 • a-jevska deklinacija: Pri subst. na „ija" se pogreša v da-tivu in localu sing. sklonilo i: h' kardrij, v' kezharij, v' loternij. Neorgansko izobraženi clativ plur „Vefhom" nastal je menda iz tega, ker prvotni a ni imel naglasa, ali pa je morda le „lapsus calami", ker se bere na drugem mestu pravilna oblika : „ Vesliam". Sicer ima že Trubar mnogo takih dativov (ribo m", „dečlom", „ženom"). Sklonilo instrument, plur. je ami („s' Zupernicami"), le jedenkrat napačno a m („s' zoperniam").
2. o-jevska deklinacija: Sing. nom. in accus. samostavnikov srednjega spola končuje se (kakor še dandanes po Dolenjskem) nau: Cerkounu blag«, boshije deli«. Dativ sing. vseh samostavnikov znači sklonilo u (h' kregu, k' pogubleinu); le sub-stant. z nominat. na tvo kažejo po sluhu pisano končnico uv za vu: k' Mafhtuv, Vfimu Karfhanftuv. Lokal subst. gen. neutr. ima sklonilo i (u' leti, na fuoijm Mesti, v' Defhelfkim oblazhili), pri moških samostavnikih (izvzemši tujke: n. pr. na Purg-fritti), in pri glagolnikih pa u (v' kraiu, v' ftanu, v' noter da-jajnu, per fidainu.) Instrum. sing. izobražen je večinoma pravilno z oin (s' Zafsnim pridnim dellom, S. Karftom, s' fugovarjenom (!) s' diainom), pa tudi z am (s' orofhjam, s' Mafillam, s' perftam. (Trubar piše v instrum. „um": ,s tejm cluhum", Matth. 3. b, 4. summa; „ž njega vukum", ibid. 13. summa.) Plural nom. in acc. subst. gen. neutr. končuje se zdaj na a, zdaj na e: „te dobra della", „ene inu druge delle", vse druge Meft«". Sklonilo dat. plur. je o m in (pri tujkah) am: „ Suetim oprauilom sarozhene"; „vedejo-zhim greho»i — ptuij" ; „kateru bi h' tem Shpitalam Clofhtram
.....slihaflo". Po analogiji samostavnikov, ki v genit. sing.
sklonilo u naglašujejo, slove subst. »kraj" v localu plur. „krajeh" : „u' veliku krajeh nafhe Shkoffie". (Prim.: tat — tatu — tateh). Subst. „dar' glasi se v accus. plur. ,,dari" (starosl. dana), dandanes : ,,darove" in „dari", prim.: „Darl opravit bog"nji po navadi."
Preš. Instrum. plur. končuje se na i (j): „sgodzhj" = z godci, le jedenkrat nepravilno na and po a-jevski declinaciji: ,,s' Zupernikami".
3.	i-jevska deklinacija. Moški sam o s ta vn i k i: Jedini ostanek te spregatve v sing. ohranjen nam je v besedi „gofpud" (= gospod = gospodb), ki se v genit. dat. in aecus. glasi „G o-f p udi" (starosl. gospodu). N. pr. (Genit.): ,,kateri poijfkano Gospudi Boga gnaclo nikar nefavershejo"; poleg pa se nahaja tudi že genit. „Gofpuda" : „kir nozheio nafliiga Isvelizharia nu Gofpuda .... sapuuidi pokorni biti." (Dativ): „nikar Gofpudi Bogu na zliaft nu hualo." (Accus.): „kar kuli Gospudi Boga refhaly." Tako sklanjajo po staroslov. to besedo tudi pisatelji protestantske dobe. Primeri: „od gospudi inu Boga našiga", Trub. Matth. 1, a., ,,naredite pot timu gospudi", ibid. 5, e, ,,prosite tiga gospudi", ibid. 9, £. V plur. sklanja se dandanes po tej deklinaciji jedini subst. „ljudje", kojega acuss. slove v našem pismu ,,Ludy".
Ženskih samostavnikov genit. plur. ima sklonilo i (y) = ij: ,,rizhy", ,,sapuuidi" (Trubar: „zapoved").
4.	u-jevska deklinacija. Od moških samostavnikov (ki se dan danes večjidel po o-jevski sklanjatvi sklanjajo), ohranili so se nam le nekteri skloni. Naše pismo podaja nam le te sem spadajoče oblike: „Daru", „ftanu" „fuaru".
Ženski samostavniki: „Kry", starosl. krt vb, ki velja protestantskim pisateljem za subst. indeclinabile, glasi se v accus. sing. ,,kry" („skusi to drago S. kry"), v genitivu pa „kryvi" (= kri)vi) po 3. deklinaciji: ,,fkusi fvoiaft te kryvi". Pri Cirknem na Goriškem sklanjajo to besedo: kri, krivesa i. t. d. po: kolo, kolesa (Leveč). „Cerkou" (= cerkev, starosl. crtky), genitiv ,,Cerkue" Cerkve in Cerkue, ravna se v pluralu po a-jevski sklanjatvi; genit. plur. „Cerkva" — beri: cerkva (,,drugi nafhih Cerkva Vifharni") izobražen je po analogiji subst., ki v genit. sing. sklonilo naglašajo (prim. solza — solze — solza). ,,fvoiastev", instr. sing. „fvoiaftuo" („f' to favefsano fvoiaftuo") nepravilno po a-jevski deklinaciji za: „fvoiaftvijo".
5.	Soglasniška debla. Moški sam o s t. ,,Dan" (starosl. di»m>) acc. sing.: dan, local plur.: dneuih.
Ženski samost. Mati, accus. mater (starosl. matere), genit.: matere.
N e u t r a. I m e, loc. sing.: v! imeni (starosl. „imeni" in „imene"), instrum. sing. „imenom", (starosl. „imenem"). Telo, gen. sing. „Te-llefsa".
Zaime.
Osebno-povračavnega zaimka instrum. sing. slove ,,sebo" (starosl. eoool/h), dat. plur. „sebi" (si).
Iva z a vn o zaime ta, ta, tu. Mase. in neut. sing. genit. tiga (beri: tiga), pa tudi: tega („pohuifhaine tiga blislniiga";
,, S a tega uolo"; „ftem imenom tega drusiga"); dativ: timu (beri: temu); local: ti m („v5 tim cellim zhafsu") in tem („natem ftati"). Femin. ta, genit. te, dat. ty, acc. to, local te (= tej): „v'te vifhi", pa tudi: ti: „u' ti pufledni Vri". V pluralu vseh spolov menja v sklonilu gen., dat., locala in instrum. e z i: ,,odvseh teh", „tih Dufhizh", li' tem Cerkuam", s'timi Duliounimi".
Kakor „ta" sklanja se tudi sestavljeno zaime taifti, ki se zdaj narazno („ta ifti"), zdaj skrčeno („taifti", „tifti") piše in tudi po tem sklanja: ,,od tiitiga", „h' tim iftim, aly podte ifte". (Trubar piše in sklanja dosledno vsak del za-se).
Ako se ima kazavno zaime na pomenu okrepiti, pridene se mu besedica „le" vselej spredaj, nikdar zadaj: „od leteh rizhy", „letake", „Vfo leto nafho Shkoffio"; to velja celo o adverbiji ,,le-tukaj" (dan danes navadno: „tukaj-le").
Zaimek „ves" (staroslov. vbsb) ohranil je v svoji deklinaciji staroslov. t: „od vseh teh", „Vsem nu slednim" — ali pa ga nadomešča z i: „Vfih Vernih Dufhizh", „vfimu karfhanftuv".
Relativno (adject.) zaime slove „kateri 3" in „kir" ali „kyr"; zadnje, znano vsem protestantskim in katoliškim pisateljem, se nič ne sklanja: „Leta, kyr tu ve", ,,kir bi ke vedel", ,,delle dopernafhal, kir (= katera) le timu Duhounimu fanu ne
fpodobio.....fkusi katere bi tu pohuifhaine ..... perhajalo",
„srauun kir (— kateri — plur.) nozheio — pokorni biti". Se dan danes molimo: „Oče naš, kir si v nebesih". Ta besedica je po Miklošiči (Gramm. III. 2. Aufl. 149*) adverbijalnega izvora in = slov. kjer, kder (starosl. k'i>de že). V tem pomenu beremo jo večkrat v našem listu, n. pr.: „kir bi ke edan vedal". Iz krajevnega pomena razvil se je časovni (kjer = ko): „peruizh kir more" (quam primum potest); prim. nemški „w o" v stavku: „(St Oefiidjte ntiffj gcrabe ju ettter ^eit, tu o icfj ii&er ltub ii6er ju tfjuu fjatte."
Subst. relativno zaime glasi se v neutru „k a r": „nu
kar ky sizer k' tim iftim.....slishi". Mase. „kdor" pisatelj
ne pozna, ampak stavlja zanj dosledno: ,.kateri".
V obrušenih oblikah: ky, ki, ke tiči najbrž pronom. adverb, ki se je na pomenu oslabil ter prosta particula postal, vjemajoča s z lat. „cunque" v raznih sestavah; v zvezah: kar ky, kateri ki, kir, ke, kokar ki uobčuje pomen dotičnih besed ter se strinja z lat. quicunque, quodcunque, utcunque i. t. Primeri: „kir bi ke edan vedal"; ,,katerimu je ki vedejozh"; ,,kokar fe ki bode nam nar bule vidilu"; „ali kar k e bodi"; v stavkih: „de fo eni k e v'
Duhovni fvoijafti"; ,,katerim obuduuijm bi k i nebilu____„dopufheno"
zadobila sta ,,ki" in ,,ke" veljavo nemšk. nteCIeicf)t, eftoa.
Sestavljena deklinacija.
Genit. in dativ sing. mase. in neutr. gen. končuje se na i g a, i mu, local in instrum. brez vsakega razločka na i m: ,,v' ozhit-nim tadlu" ; ,,obkratkim" ; s' Velikim veklhim pak s' premifhlai-nom". Plur. neutr. gen. ima v nom. in accus. sklonilo a, pa tudi
e: „te dobra della tiga v'smileina,......Tellefne nu Duhoune".
O omehčavanji goltnikov (g) pred i priča nam jedina oblika „dru-siga", poleg katere pa beremo tudi: „drugiga".
Komparativi so deloma pravilno, deloma neorganski izobraženi ; prim.: „Vihfhi" (od „visok"), „vekfhy" (od ,,velik"), potreb-nifhi, pa: „losheishi", „loshei" (od „lahek"). Končujejo se v ad-verbiji, v nom. obeh števil (duala ni) in spolov in v vsi jeclnini
ženskega spola na i: „koku perloshnifhi bi ijm mogli.....k'po-
mozhi priti"; „de taku loshei (= ložje).....bomo mogli.....
vsem shkodam napre priti"; „vekfhy (acc. sing.) tudi teshauo sebo dado". Vendar pa superlat. „nar bule" = „nar bolje" (,,kokar fe ki bode nam nar bule vidilu nu sdelu").
Konjugacija.
Infinitiv se končuje na ti („dopouedati") ty („v"uzhity"), t ti („bratti") in t („morete vedit").
Participa praes. act. I. nij najti.
Particp. praes. act. II. pravilno izobražen v obliki „re-kozh" (in „bogabojezh"), nepravilno: „vedeioz — vedeiozh — — vedejozh" (prim. Trub.: „prideoč in dr.) Tretja oseba plur. praes. nahaja se večkrat v skrajšani obliki: dado, dero, refdero, uedo.
V partep. praet. act. II. zobnik d pred 1-om ne izpada: ,,po-fsedel", ,,padel", „bodo padli" (pač pa pri Trub. prim.: „palu", „vkrali" etc.).
Glagol „videti", včasih tudi „vedeti" sprega se po 4. vrsti: „kokar fe ki bode nam nar bule vidilu"; „kateri bi ued/1 eniga Duhouniga" (pa tudi pravilno: vedel, uedel, in celo uedal, vedal). Čuditi se je, da so partep. praet. pa s s., zvlasti glagolov 4. vrste, v obče tako pravilno izobraženi; prim.: „refuezheni" (razsvetiti), refarjen" (razsrditi), ,,zheshen" (= Češcen, častiti), ,,samujen" (zamuditi), celo„zgojeino" (=zgojeno od,,zgoditi".) Manj pravilni so glagolniki, n. pr. ,,opominene" (opominati), „fugo-varjenom" (nom. fugovarjene — zagovarjanje), pa vendar tudi: ,,opominajne" (jn — nj) in: „pohuifhanje".
Zloženi časi: Futurum act. seizobraža: 1. s sedajni-
kom perfektivnih glagolov: „Sizer zhe ne f tur i, bode.....ob-
foien." 2. s partep. praet. act. II. in pomožnikom boclem: „kokar fe ki nam bode.....vidilu nu sdelu".
P r a e s e n s p a s s. izobraža se 1. z aktivom in povračavnim zaimkom se: „pohuifhanje se obudy"; 2. s partcp. praet. pass. in pomožnikom, pa ne v sedajniku, ampak v futuru, kar se ima uplivu nemščine pripisovati; n. pr. „Inu dokler (= ker) vse lete rizhy.....bodo (= so) fknsi Duhoune poftave nu praude prepovedane, fhe nam.....nikar ena majhina skerb nu tbefhava
bo (=je) nalofhena". Prim. Trubar, Matih. 3. summa: „Jezus bo kerščen" = f(3eflt§ Wivb getciuft".
C. Skladnja.
Pridevniki in zaimki stoj e kot attributi vselej pred svojim imenom, nikdar za njim. Adverbium „popolnoma" rabi se kakor še dandanašnji attributivno: „skusi dobre popolnoma, inu pravizhne Slushabnike" (,,a bonis, optimis et integris ministris"); s'eno prauo popolnoma lubesenjo" („perfecta charitate").
Stevniki. Glavni števniki od „pet" naprej se imajo po slov. slovnici s svojim imenom po vseh odvisnih sklonih, izvzemši accusativ, vjemati: „P o sedmih dnevih dežju porečem na zemljo iti štirdeset dni in 40 noči." Ravnik. To pravilo pisatelj našega lista popolnem prezira, pišoč n. pr.: „se varuat pred sedam ne-glaunimi grehi."
Zaime: Svojivno-povračavni zaimek „svoj 3" nadomeščen je s pron. „nafh", kadar se nanaša na osebek, ki stoji v veli-čanstvenem pluralu (plur. maiestaticus): „dokler my nafh Visita-
tion.....fldenemo"; „de nafh i flusbby sadofty fturimo, nu
nafh o ve l't od lete teshave ohranimo". Sicer pa se „svoj" pravilno rabi: „De en ['ledni Shkoff.....tam sTuoio pershono
.....svojo Vso Shkoffio obtezhe"; „de ty Duhouni — bodo
.....s'suoijm fvetim diainom, ena luzb" i. t. d. Svoji v nega
zaimka 3 osebe ,,njihov" (njegov) zastonj iščeš v tem listu, marveč stoji mesto njega vselej (starejši) genit. osebnega zaimka: „nijh isvelizhaina ijfkati"; nijh ali vezh Sludijoviga pomagajna ijfheio". Mesto relativnega zaimka stoji demonstrativni
v stavku: ,,bomo mogli, kulku (= kolikor) nam je mogoče,.....
isvelizhaine iskati". Parkrat postavljeno je adjectiv. relativno zaime, kjer pričakujemo subst. relat.: „boshije dellu v'tragliuu rounaio, ali kateru (= kar) še hujflii ie"; „kateri bi uedil eniga
Duhouniga gardu shiveti, ali v' nemarnim ftanu.....prebiuat,
Ikus kateru bi dal enu pohujfhanje".
Kakor vsem tedanjim pisateljem rabi i našemu neslovenski spolu i k, kojega se prosti narod do današnjega dne ni mogel otresti. Nemški določni spolnik: ber, bie, bfl§ mu je kazavno zaime ta, ta, tu, nedoločni ein fine, eiu pa glavni števnik eden 3: ,,1'kufi katere bi tu pobuifhaine ti ga blishniga.....perhajalo";
„de ty Duhovni bodo.....ena luzh, inu en lep exempel ali nauk
timu blishnimu".
Nikavnice. „Ne" („na") združuje se z glagolskim predi-katom v jedno slovo: „nebodo", ,,neimeli", ,,narounaIi-'= ne ravnali, ,,nefavershejo". Zaradi večjega poudarka pomnožena je ta nikavnica po nekatera mesta še z imperativom „n i k a r" (Trub. : nek ar*), ki pa se prav nič ne sprega: ,,debi ti Duhouni nikar k'
myru nu pokoiu.....narounali" ; ,,kateri poifkano Gospudi Boga
gnaclo nikar nefavershejo" ; časih pa ta besedica (nikar) kar sama opravlja službo negacije: ,,nikar bres hudiga nauka pruti bliih-nimu"; „Denarje polsedel nikar po prauizhi".
Predlogi: s, k, v se s svojim imenom v jedno besedo tope, ali pa tudi ne; vender stoji med predlogom in o njem visečo besedo (izvzemši par slučajev) vselej apostrof; pri tem se čredi „»'" z „«'", „/i"' s	brez določenega pravila. Apostrof
stoji za predlogom tudi v sestavljenih besedah, n. pr.: u'fhitke, v'tragliuu, s'naidemo, s'klenili. Predlog ,,zavoljo" piše se ali skrčeno in potem stoji pred svojim imenom („sauolo kake Podfare"), ali pa narazen; takrat postavljeno je ime v sredo: „S'atega vola"; „sa nafhe Paftirfke Slufhbe volo".
S k lo no s 1 o v j e. Glagol „iskati" veže se pravilno z ge-nitivom ; z accusativom, ki se je novejšim pisateljem tako priljubil, druži se samo jedenkrat („ouzhizh isvelizhaine iskati"). Nasproti pa je duh nemškega jezika zakrivil neslovensko vezavo glagola varovati (se) v stavku: „fe varuat pred fedam neglaunimi grehi".
V zanikanih stavkih ne stoji objekt nikdar v geniti v u, ampak skozi in skozi v accus.: „zhe' nozheio ta sgorai sadeti uug gori vseti;" „kateri bi nikar ne posnal nu nedershal vfe tu" i. t. d. V stavku: „obene fkerby zhes Boshje vefhe ne-imeli" je „fkerby" najbrž le accus. plur.; v stavku: „nikar fpo-dobe te pravizhe ijfkali" je genit. viseč o glagolu.
Attributivni genitiv stoji po navadi tedanjih pisateljev, posnemajočih latinsko razporeclbo, pred imenom, od kojega je za-visen: „poijfkano Gospudi Boga gnaclo'1; zbefs hualeuredno inu dopufheno S. Cerkue nauado"; „s puflednim S. Ojlla Mafillam." Primeri: „Inu ta hlapčič je bil per Bilhe inu Silpe, njegoviga očeta žen, otrucih". (Dalmat. Mos. bukv. I. pogl. 37 A.) „Zna-minje tiga človeka sinu". (Trub. Matth. 24. c.) „Daj meni tiga Joaneza kerstnika glavo." (Trub. Matth. 14. a.) Narod govori še dandanes: „vseh vernih duš dan". Dativus commodi, za koji bi morda novejši nemškujoči pisatelji stavili predlog „zatt z accus., nahaja se v stavku: „en dar febi ali enimu drugimu hozheio imeti".
Glagol: Imperativ 3. osebe sing., ki je dan danes v pismenem jeziku skoro „bela vrana", podaje nam stavek: „taifti
.....pofkerbi nam letu resloshiti"; sicer se opisuje tudi še z
glagolom imeti in inf.: »nam ima en fledni skafati"; »ima fkarbeti letu nam napre pernefti."
Pri dveh subjektih ne stoji glagolski predikat v dualn,
nego v pluralu: »de (bi) ki.....katera mladu Ditetze.....,
kateri verni karfhenik . . . fe ftiga Sveta lozhili." Tudi partcp. nanašajoč se na dva subst. stoji v plur.: „Mosha ali Sheno . . . . . . s'vmarkako hudizhovo vero obdane".
Čudna in neslovenska je vezava o g 1 a g o 1 i h zaznavanja: videti, znajti, vedeti, zaslišati, zastopiti (= bentefjmeit.) Po uplivu latinščine vleče se namreč za temi glagoli nekaka »const.ructio accusativi cum infinitivo", n. pr.: „kadar my vidimo te S. Canones, .... nu s'naidemo Boshio slushbo .... natem ftati" ; „kir bi ki ke vedel eniga takufhniga .... kakufhen dar . . . ufeti"; „kir bi ki edan vedal eniga Duhouniga . . . . fe vefseliti", „zhe bi kateri sashlifhal nu saftopil .... Mosha ali Sheno . . . shiveti"; in kaj ,še le porečemo k tej skoro nedoumni vezavi: „kateri bi uedil eniga Duhouniga gardu shiveti, ali v' namarnim ftanu nu hudim imeni saflifhati prebiuat"!? Glagol ,,vedeti" veže se sicer še na dva druga načina: 1. z odvisnimi stavki, vpeljanimi s con-junct. de (da): „kir bi ke edan vedal, debi ti Duhouni nikar k"
mrru nu pokoiu narounali"; »kateri bi uedel.....de bi ki eden,
tu Cerkounu blagu.....pofsedel". 2. „vedeti za kaj" (po
nemškem: um ettt). toiffen): ,,kateri bi uedai sa Faimafhtre i. t. d.", „kateri bi ki uedel.....sa takufhne oblube".
Postava o rabi perfektivnih in imperfektivnih glagolov našemu pisatelju ni jasna, marveč stavi pogostokrat per-fect. glagol, kjer pravilo imperfektivnega zahteva, n. pr.: ,,H' per-uimu tedaj .... porozhimo nu sapovemo"; „sapovemo ino nalo-shimo, de . . ."; redkokedaj je, najbrž le instinktivno, pravo pogodil, n. pr. v stavku: ..kar nam S. Rimlka Mati Cerkou ueruati .... sapoveduje".
Tudi razloček med glagol. ,,morem" in „morani" mu je neznan; zadnje sploh v vsem spisu pogrešamo, dasi je bil večkrat potreben. Prim.: „Morete uedit" (za: morate); de morejo Yfe poverniti" (za: morajo).
D. Leksikalne reči.
Da so v listu tujke, zlasti nemčizne, gosto nasejane, temu se ne bodemo čudili, ako pomislimo, v kterem času da je v dežel prišel. Te tujke bile so takrat tako vsakdanje, da je nahajamo v vseh sočasnih spisih. Kako bi se tedaj od našega pisatelja moglo zahtevati, cla bi bil čisteje pisal! Saj se tuje navlake še dosihdob nismo popolnem iznebili. Take tujke, koje še dan danes med narodom slišiš, so: žegen, gmajna, folk, pomujati se, oštarija,
uržah, štuk, viža, vižinga, spit.al, kloštei, štiftinga, šenkinga, činž, štraifinga, peršona, glid, grunt, brumen, glih, napre pernesti = tmrfcringen, slišati = gepreu in drugih več. Nektere izmed njih se je naš pisatelj celo potrudil tolmačiti s slovensko besedo (ali z drugo tujko, ki se je njemu domačinka zdela), pridruživši jo z veznikom „nu" („inu"), „ali", pa tudi brez vsake vezi. Primeri: „fhenkati nu daruati"; ,,1'kusi fhenkunge nu dari"; ,,v; ozhitnim tadlu ali pomainkanu"; „u' kraffty ali mozhy"; k' fructu, pridu nu pobulshajnu"; „beneficia, ali Duhouno perhodifhe"; ,,exempel ali nauk". (Trubar piše n. pr. v predgovoru k evang. sv. Matevža ravno narobe: „kir nemarno obeniga nauka oli exempla".) Dozdeva se mi, da je pisatelj nepotrebno tujko pridržal le „ad om-nium intelligentiam", tedaj iz neke gotovo neopravičene bojazni, češ, pravilnih, a manj navadnih izrazov samih bi morda vendar kateri poslušalec ne utegnil razumeti, s časom pa se bodo uže ukoreninili. A baš ta prikazen me zopet nekako spomina hvalevrednega ravnanja Hrenovega, ki je v svojih „Evangelijih" marsi-kako tujko, nahajajočo se na dotičnem mestu v Trubarjevi in Dalmatinovi bibliji, z lepo domačico nadomestil.
V naslednjem hočemo pojasniti nekoliko po obliki ali pomenu zanimljivih besed, razvrstivši je po abecednem redu. Nektere izmed njih so dan danes uže izumrle, druge ohranile so se le še v posameznih krajih slovenskega ozemlja.
ardrija f. („h' kardriji" — s podvojenim predlogom, kar se v knjigah 16. in 17. veka češče nahaja), iz nemšk. „^aber" nastalo slovo, znano i.Dalmatinu, Megisserji*) (ardria, ardrati) in Pohlinu **) (ardrija).
betež (bethesh) m. (Sdjmerg; primeri: „ozdravi slednjo bolezen inu slednji betež". Trubar, Matth. 4. d. Pohlin: „betesh" in „beteg", ©djmerj, StufaU. Miklošič izvaja to besedo iz ma-djarskega: „beteg", Levstik pa iz srednjenemškega \vetac, m. ©djnterg, Seibett. (Prim.: „Es finden sich weit mehrere W e h t a g e n in dem menschlichen Leib, als verborgen Feincl in dem grossen Ross zu Troya". Abraham a S. Clara pri Schmeller-ji IV. 2. Zdaj nam rabi le še adjektiv: betežen = bolan. (Janežič in Cigale navajata sicer v svojih slovarjih tudi še subst. beteg, m. IČranftjeit.
botrinja, f. bie auf ^atjjenfdjaft fcerufjeitbe getftige ®enuaub= fdfjaft; cfr. Pohlin: botrina, f. £auffreiuibjdjaft.
časen 3. („s' Zafsnim pridnim dellom oppustili") adjektiv dvomljivega pomena; lat. matica nas pušča na tem mestu popolnem na cedilu, ne imajoča nobene besede, ki bi se s to strinjala.
dati, vrb. prf. geben; a) sebo dati, mit fidj brittgen, nad) fid) jieljeu: „inu dokler ty ozhitni inu grosovitnifhi grehi, vekflii tudi
*) Glej njegov: „Dictionarium quatuor linguarum, videlieet germanicae, latinae, illyricae; quae vulgo selavoniea, appellatur, et italicae." V Gradei 1592.
**) „Tu malu Besedisbe treh jefikon". V Ljubljani 1782.
teshauo nu nevarnost sebo dado"); b) na dan dati, attž Xagešlirfjt jietjen, befaimt gefien; c) na činž dati, po lat.: „acl censum dare", auf 3infett leitjeu; d) na znanje dati, ju tuiffett madjett; e) čez dati — čez danje, nemčiz. = iibergtben, bie Uebetgabe; f) noter dajanje, nemškovalno za „@ingebuHg".
detetce (Ditetze), n. bas fttubleill, deminut. samostavnika:
dete.
dež e ls k i :i. kot subst. adjektiv = laicus, oppos. duhoven; kot adject. = laicalis: ,,kateri bi ki uedal eniga Duhouniga, ali
Deshelfkiga.....shiueti" = „si quis sciret aliquem Clericum
vel Laicum.....pennanere"; — „v Defhelfkim oblazhili", ==
„ cum habi tu L a i c a 1 i".
dokler, conj. 1. = biž: „dokler mynafh Vi Citat ion ali obij-fkaine fklenemo". 2. = ker, quia: „Tnu dokler ty ozhitni inu gro-sovitniflii grehi, vekfhy tudi teshauo sebo dado".
dolg, m. bie ©djitlb = krivda: „fkufi lenobo, v'tragliuoft nu dolg eniga Duhouniga".
donašati, vrb. imprf. adferre, boj donašati = „rixam exercere".
dreti, vrb. imprf. reifjen, metaph. fjinbem: „kateri ta Sakon eni dero, eni zillu refdero".
governati, vrb. imprf. (eiteit, leufeit, iz ital. governare; tudi Pohlinu znan glagol.
ime, n. 1. bet Slcmte; 2. = glas, bet tfiitf: „v' namarnim ftanu nu hudim imeni .... prebiuat".
inu, nu, (t. j. ino, no), conj. uub; nikdar „in" ali „i". izveličanjski :f. bie ©cligmadptiig Oetteffenb, felig iiiadjenb: ,,isuelizhanfko nauado".
kadar, conj. = ker (prim. lat. časovni in ob jednem vztoči v ni „cnm"): „S'atega uolo, kadar my vidimo ....".
kasen (kafsen) 3. (Pohl. kesn, laittjfam, starosl. kf.shni) faumig; po lat. matici = mnnere diligenter non functus: „de bi
ti Duhouni S. Karftom.....kafsni inu tefhki bili".
kecar (kezhar) m., kecarija (kezharija) f. iz nemšk. bet Seijer — bie ke^crei.
letnice (letenzhe) f. plur., anniversaria; po Dolenjskem je še dan denašnji znana beseda: obletnice, f. pl. istega pomena (Levstik).
lote mi j a, f. iz nemšk. bie Sotterei; prim. Polil.: lotr, m. bet §urer, lotreza, f. bie §itte; sliši se še zdaj tu in tam.
Luther, m. nom. propr. mesto appellativ. = luteranec;, po Dolenjskem še v navadi.
m ar kak :t. (z izpuščenim ethičnim dativom si) = marsikak: „s' . . . markako hudizhovo vero obdane" ; lat. mat.: a 1 i i s huius-modi Diabolicis inventis.
muditi, vrb. imprf. auffjalteit, fjtitbent: „koku bi fuoje Cer-kue v'enih ali drugih potrebah mudili" ; lat.: Eccles. suarum repa-rationi ac restaurationi non studere.
nauk, m. = exemplum: „nikar bres hudiga nauka pruti blifhnimu" ; beseda v tem pomenu vsem pisateljem tiste dobe znana, negi a ven = naglaven 3. nagi. greh, peccatum mortale.
noreti, vrb. imprf. transitiv. beriicfeit: „kateri bi.....v'boge
ludy norel"; cfr. Pohlin: noreti 1. itarrifcf) fciit, 2. beriicfeit; Trubar: obnoriti, taufcfjeit („Erodež vidi, de je od tih modrih bil obnorjen", Matth. 2. d.). Novejša slovenščina tega glag. ne rabi več v tran-zitivnem pomenu.
obdati, vrb. prf. timflebeit; v metafor, pomenu in popolnem neslovenski vezavi: ,Jc' enim ozhitnim grehom obdaniga"; lat. aliquo publico crimine irretitum. „s' markako hudizhovo vero obdane" = qui .... aliis huiusmodi Diabolicis inventis operam d ar en t. Trubarju služi v pomenu nemšk. „befeffen": „so zludjem obdani bili", Matth. 4. d. „dva zludjemi obdana" ibid. 8. d.
obeden :i. (to slovo narod še dandanes tako izgovarja) = nobeden 3. Pohlinu je „obedn" 3. = eiuer auš beibeit, uter, alteruter.
obgledati, vrb. prf. (starosl. obglAdati, circumspicere Miki. lex.), tukaj = preiskujoč razgledati, po lat. mat.: „diligenti inda-gine scrutari".
ob teči, vrb. prf., percurrere, rabljen o osebi: „De en fledni
Shkoff.....svojo Vso Shkoffio.....obtezhe nu obgleda"; prim.
staroslov.: ooi.Teiirm Bbcoy 3e>i.uo, Miki. lex.
obodvoji 3. (,.katerim obuduuijm bi ki nebilu.....dopu-
fhenu"), beibe, prim. srb.: obadvoje, utrumque (Vuk, Iex.), hrvat. in slov. (Janežič. slov. nemški slov.) obodvojica, srb. obadvojiea (Vuk, lex.) uterque. (Ker je bil drugi o naglašen, spremenil se je v u).
prihod išče (perhodilhe) n, beneficia, bie (giiifiinfte; znano tudi Pohlinu in še dandanes po Notranjskem.
pomanjkanje, n. slovo laškega izvora; „v' ozhitnim tadlu ali pomainkanu", tedaj = Stnbel, t. j. tabelfjafter Scbengluaubel, po lat. mat. irregularitas; do tega pomena prišla je beseda najbrž posredovanjem nemščine: fefjfeit — manjkati, tedaj gefjfer, fef)fer= ^after SebfiiSluaubcl — pomanjkanje.
priti komu naprej, vrb. prf. = occurrere, izraz, skovan po nemškem: juborfommeit, dandanes nadomeščen z drugo tujko: „komu v okom priti".
pismo, n. ber 93rief (tukaj) = pisana beseda: „De pak' lete nafhe pifme nu opominajne bodeio ftem losheishi vsem, nu vsa-katerim vedeioz"; plural zadolžilo je bržkone lat. slovo „litterae").
pomočnik, m. = patronus („ti Patroni ali Pomozhniki"; „od fuoijh Patronou nu Pomozhnikou"). Kako naivno! Pomočnik je sicer = ber ©dfjufc p a t r o it, n. pr. sv. Florijan, a po tem listu tudi tak, ki fare in „beneficia" oddaja.
priložen 3. idoneus; „ob poftaulenih Vrah, dneuih nu per-loshnih zhasih" — „ statuti s lioris ac idoneis temporibus" ; com-parat. adv. „perloshniflii": npak navemo, koku perloshnifhi bi ijm mogli .... k pomozhi priti, — „nec illis, opportuna remedia adhibere possumus". Janež, priložen 3. getegentjeitfidj.
poročiti, vrb. prf. 1. = auftrageit, 6efe£>ten: „u' kraffty ali mozby te Suete pokorshine porozliimo nu sapovemo"; 2. = izročiti, aiiBevtrauen, (o živočib bitjih; o neživočih pravi: zaročiti, glej to besedo): „nam porozhenih ouzhizh isvelizhaine iskati"; v tem pomenu je beseda, uže prestara, prim. staroslov. „por/7\čiti" in „por/frčati" — bf/zipsfv, in = concredere, Miki. lex. poronso, poruso = commendo, mon. frising. „Ozha, v'tvoje roke jeft poro-zhim mojo Dufhizo", Hren, Evang. inu lyst. str. 71. „Ozha, Jeft porozham mui duh v' tuie roke", Trub. Luc. cp. 23. „Ozha, jest porozhim moj Duh v' tvoje roke", Dalm. Luc. ibid. Pri Pohlinu le še v pomenu nemšk. Ueniuifjfen, t. j. prav za prav: izročiti nevesto ženinu; v novejši slovenščini pomenja poročiti 1. Oermaf)(en (tudi uže v staroslov.). 2. bericf)teii, auftrageit, 511 ttnffett geben.
pozdravljen 3. salutaris, fjeilfam („taku posdrauleno nu isuelizhanfko nauado" — „tam salutarem consuetudinem, ac. S. opus"); prav za prav partcp. praet. pass. glag. pozdraviti, deblo zdravi) = sanus; prim. nemški: ®a8 ift bir gefuub = fjeilfant. Od tod:
pozdravljenje, subst. vrb. n. = salus,	„Vsem.....
v' Bugu posdrauleine".
posvar, m. = „Duhouna poena": „bodo .... Duhouno poeno ali pofsuar terpeli" — „in poenas per Sacros canones sta-tutas incidere"; cfr. starosl. posvariti, vituperare, novoslov. po-svarnik, obiurgator, Miki. lex.
posesti, posedem, vrb. prf. rabljen imperfektivno = oecu-
pare, possidere, liefigeit: „de bi ki eden.....Denarje pofsedel";
prim. v Miki. lex. starosl. poststi, (considere), pa tudi = ,,occu-pare, mon. — serb. cfr. possidere croat. posisti, possidere hung".
po vso den 3. adject. izpeljan iz adverb. povsodi: „s' enim pousodnim obijskainom obtežbe" — „generali Visitatione per-currerent".
pravda, f. .'starosl. pravbda, veritas, iustitia. Miki. lex.), 1. ius : ,,bodo fkufi Duhoune poftave nu praude prepovedane" — „a iure damnantur, ac reprobantur". 2. = lis: ,,pred nalh Sodni Stoli, prepirajne, nu praude napre nefti" — „causas Litesve ad Tribunal nostrnm .... introduxisse".
prebivati, vrb. imprf. ftd) [čingere 3eit 11,0 Befinben, leben „she v' pregrehi prebivajo": „kateri bi uedil eniga Duhouniga
gardu shiueti, ali v' namarnim ftanu.....saflifhati prebiuat".
prešeštvo, 11. (prefh«fhtvo, u oslabljen iz e, ki se ni na-glašal, cfr. preštvo, Murko), ber ©Ijebrud).
pristava, f. ber SKeievfjof.
p tuj 3. fremb; („na ptuju perpraviti" = alienare, tieriiujjeni). P u r g f r i t (t), m. „na Cerkounim Purgfritti") iz nemšk. »urgfriefce = >ua§ bie 93ure) „umfriebet" (umgibt) = obgradje, t. j. okraj, ki spada h kakemu gradu, na tem mestu — cerkvi.
reči, vrb. prf. fageit; particip. rekoč je nejasen v stavku: „kateri bi kuli vedal eniga nafhiga Duhouniga, fkusi fhenkunge nu dari, bodi fuete sliegne, ali drugu Duhounu perhodishe, od fuoijh Patronou nu Pomozhnikou, reko z h kupuati, kakor en del od perhodifha fhenkati nu daruati i. t. d. Bržkone je ,,rekoč" = starosl. peKiino = namreč, nempe, inim(id); vejica pred partep. nas ne sme motiti, ker naš zapisnikar ločil sploh ne zna pravilno stavljati. Tedaj bi bilo brati: „od fuoijh Pat. nu Pomozhnikou rekoč", t. j. namreč od svojih pomočnikov kupovati i. t. d. Primeri stavek v lat. izvirniku: „Item quicunque sciret aliquem Clericum symoniam, uel in recipiendis Ordinibus Sacris, uel in obtinendis Ecclesiasticis beneficiis commisisse, Patronis nempe, uel alicui alii committendo, uel donando partem i. t. d.
raz dani t i, vrb. prf. = „na dan dati", referre. razdreti, vrb. prf. gerreifjeit; tukaj metaf. = unmijgluf) — ungittig inadjeu cfr. dreti.
razdira nje, subst. vrb. (glag. razdirati), n. == razdor, ©paltung, 3tuietvad)t.
raz gledati, vrb. prf. (starosl. razgl Adati, • speculari, Mild. lex.), tukaj = priifen, unterfucfjeit, lat. mat. censere. („ty ozhitni inu grosovitnilhi grehi .... bodo tudi od famiga Shkoffa .... resgledani nu sposnani . . . .".
razsvetiti, vrb. prf. erfeitcfjteu: „Sveti Ozhaki, od Daru nu gnade S. Duha refuezheni").
razžgati, vrb. prf. v prenes. pomenu = entflammeit, incen-dere: ,.s'eno prauo popolnoma lubesenjo reshgani"; prim. novo-slov. metaf. „ljubezni vnet".
samuč, conj. = temveč, foitbcnt (znana vsem tedanjim pisateljem).
soseben, 3 (fufseben) = poseben (fufsebna oblaft). spodoba, f. in spodobnost, f. bie ©ebiiljr, ®ef>ufpfid)= feit, <Sd)icf(td)feit: „po fpodobi", nad) ©eMfjr, ,,prout decet"; „nikar fpodobe te pravizhe ijskali" — „postposita interim aequi-tatis ac iustitiae ratione"
storiti vrb. prf. 1. silo storiti, ®eluaft antfjun, „violentas manus injicere"; 2. zadosti storiti, satisfacere, ®enitge feiften.
s prednik, m. 1. ber SBorgangcr (. . . „Fajmafhtre, Ca-plane, nu druge nafhe, nafhih Sprednikou nu "Vifhariou, Slushab-nike" . . .); 2. duhovni sprednik, geiftl 9Sorftef>er. = praelat („de ty Praelati, tu je ti Duhouni Spredniki inu Paftirij").
stati vrb. imprf. fteCjeu, stati na čem = consistere in alqua re. rtitf etiuas krušen (s'naidemo Boshio slushbo nar vezli natem ftati").
s t oprav (ftuprou) adv. = st, + to + pravi. (Miki. lex.) 1. = ebeil, evft, — novissime: ,, ftuprou pak in S. Synodo Triden-tina" — „et nouissime in SS. Synodo Tridentina"; 2. = posebno, praesertim: „vsem nesnanim, ftuprou pak ozhitnim, she vedejozhim grehom ptuij" — „alieni prorsus ab omnibus vitiis ac noxis, publicis praesertim et notoriis". Beseda ta znana je že pisateljem 10. veka; pozneje je izginila, a Levstik jo je zopet v pismeni jezik uvel.
striči na (ftrizhna) f. bie 5Bevft)CUlbfd)Cift, bie Jttufcf)en Oufet unb Sante eiuerfeitš, ltub 9leffe ltub 9Jid)te aiiberfeitS f>eftef)t.
s v a k o s t, f. (iz „svojakost"), zdaj: svakovščina, svaščina, affinitas.
sv ar, m. SBarmtitg, 9Sertt)ei§ (Pohlin: fvar — correptio; cfr. starosl. svara, f. rixa, Miki. lex.).
svetlost, f. knežji naziv = nemšk. ®itrcf)(aud)t („suetlusti ureden Gospud" — „illustrissimus Dominus".
svoj as t, f. („fvoiaft te kryvi nu tellefsa"), consangiunitas; cfr. novoslov. svojita, srb. svojta, staroslov. cBoaib v slovarji Miklošičevem, ki sub voce cbohti. navaja iz Habdeličevega slovarja tudi subst. svoj a s t. Iz stavka „fto favefsano fvoiaftuo" je razvidno, da se je ta subst. v neorgansko izobraženem nom. tudi: svojastev, gen. -tve (kakor cerkev, gen. cerkve) glasil in v instrument. po a-jevski deklinaciji sklanjal, ako ni morda n napačno pisan za i (fvoiaftio).	_	,
t e ž e k 3. v zanimljivem, prenesenem pomenu rabljen adjektiv: „de bi ti Duhouni . . . . f. SS. Sacramenti kafsni inu tefhki bili" — „suo munere diligenter ac naviter non esse functos." Pnm. nemško metaphoro r,fcfjluerfčitlig = ungeftf)icft, oI)ne Šifer".^
trditi soseščino, Umgcntg ^ahen, t>erfef)rett (»kateri s Zu-pernikami ali s1 Zupernizami Sofhefhino terdio").
u metal en 3. berftaitbtg, ffug; dobro umetalen = „t)Mtpt* Derftanbig" (po Val vaz. nemščini); Megis. „vmeteln" in „vmetaln", fitllftftcf); po Dolenjskem še dandanes v pomenu ,,gefd)idt" (Levstik), usanca (vfanzha), f. navada, šega, iz lašk. „usanza". vedejoč 3. partcp. praes. act. II glag. vedeti v passivnem pomenu = znan, „notorius" („od drugih vedejozhih inu ozhitnih ryzhy" — „alias quascunque res publicas et notorias"; „kir bi ki enimu vedejozli bilu").
vsaj, adv. 1. = roenigften§: „v'saj le enkrat u' leti". 2.= tamen, jebocf) liitr: nebodo odvefsani, ampak od famiga Papefha, ylaj v' taki vifhi, de morejo vfe poverniti" — restitutis tamen Omnibus perceptis".
vi k aren, m. d. Vicar; končnica „en" je oslabela staroslov, končnica „iii'b", n. pr. Rimi j an-i«,
vižar, m. in vižaren, m. (glede na končnico en prim. prejšnjo besedo !), iz nerašk. ,,2Beifer" ; po pomenu 1. = lat. rector, Senfer, SSeifer: „drugi nafhili Cerkva Vifharni" — „Rectores Eccle-siarum"; 2. = namestnik, locum tenens: „Visharen te notraine Hishe Austriae" — „Excelfi interioris Austriae Regiminis Locum-tenens".
vižinga, f. nemška beseda „22Beifnng", Canon: „S. Canones, tu je Vishinge".
vsigamogoč 3. in vsigamogočen 3. nllmacf)ttg. vtraglj iv s. adj. vtragljivost, subst. f. ttad)Iafftg, 9{ad)= laffigfeit, izpeljano iz nemške korenike „trdg"; po Dolenjskem oboje še dandanes v navadi.
zabstonj, (fabftoin), adv. umfouft, iz za + ob + s + tonje (starosl. tunje in tviVje, gratis), Megis „saftoin" in „obftoin", Po-hlin „sabftojn"; dandanes se piše navadno „zastonj", a narod še vedno izreka ,.zaistojn".
zadeti, vrb. prf. treffeil, 6eritf)ven: „ta sgorai sadeti uug gori vseti" = bie cben 6erut)vte Se^re.
z a d j a t i, J yrb f nemčizni = nemšk. Der + tfmn. zapravit:, 1
zagovarjati, vrb. imprf. befdjttJoren, od tod glag. zagovarjanje (fitgovarjene sic!) bie iJ3efcf)lui)ntng, ,,(s') ludiovim fugovar-jenom" (^eufelš&efdjtopntiig).
zapopasti, vrb. prf. ergveifeu, mit etln. befegen (eig. feft*
I)aft:n — tenere) ,,bocle.....f to poeno nu Dahouno ftraiffingo,
kokar en kezhar obfoien nu sapopaden" — ,,in easdem poenas et censuras ineidere, quibus ipsimet haeretici tenentur".
zaročiti, vrb. prf. = izročiti (o neživočil) rečeh, prim. poročiti): „Bofhie Vefhe Suetim oprauilom sarozhene („divino cultui addictorum"). Prim. staroslov. zaročiti, tradere, Miki. lex.; v novo-slov. le = desponsare.
zaveza, f. Suttb, 93aitb, vinculum; metafor.: „bodo padli v'to veliko savefo te poenne".
zavezati, vrb. prf. Derbinbeu; bie @f)e fcf)lie§en, lat. „matri-monium contrahere". Particp. zavezan 3. v prenes. pomenu = nemšk. gebuuben, Derpflicfjtet: „de nam .... bodeio dolfhni nu save-fsani dopouedati . . .").
zbrališče (sbralishe) n. = zbirališče, concilium ; (Pohlin : fbiralfhe, congregatio, ^ufammeufinift).
zdajci, adv. (iz si> + gda + i + ci; cfr. Krell: tadajci), jeftt, fogletd).
z g o d o v e n 3. opportunus (cfr. staroslov. godi, = tempus, vb god'b — opportune, jur redjten ,3eit, bezb goda, inopportune): „sgodoune priprave imeti" — ,,opportuna remeclia adhibere".
z g o v o r i t i (recte: izgovoriti), vrb. prf. f)erau§|~agen : „nam ie fledni dolfhan zgouoriti nu pokafati".
Vpliv gozdov na podnebje.
Spisal Andrej Senekovič.
)eseda »podnebje" zaznamenuje nam skupno vse one prikazni ozračji naše zemlje, katere vplivajo na razvoj ljudij, ži-valij in rastlin. Take prikazni so: zračna temperatura in nje izpremembe, kakor se vrše druga za drugo; zračna vlažnost, izpremembe v zračnem tlaku, v meri in jakosti vetrov; dalje prikazni, je li nebo dostikrat oblačno ali jasno, pada li na zemljo dosti ali malo dežja, snega ali toče i. t. d. Podnebje kakega kraja zavisi torej od velikega števila različnih in različno izpreminjajočih se faktorjev.
Da bi spoznali podnebje kakega kraja prav natančno, poznati bi morali vse te faktorje in ob jednem zakone in uzroke, zaradi katerih se izpreminjajo.
Veliko teh faktorjev je takih, da so merodajni za velike razsežnosti na zemlji, n. pr. zemljepisna leža, višina kraja nad morsko vodo, bližina morja ali velikih voda, bližina visokih gora i. t. d.
Drugi faktorji so zopet takšni, da ne morejo predrugačevati podnebja v vsem, ampak da vplivajo na podnebje bolj v majhni meri in sploh za krajši čas, ter da se njih vpliv javi bolj v ozkih mejah. Med takšne faktorje, ki morejo na podnebje v ozkih mejah, a vender precej izdatno vplivati, imamo prištevati tudi gozde.
Da moremo ta gozdni vpliv na podnebje prav oceniti, treba je, da se seznanimo najprej nekoliko z gozdnim življenjem.
»Gozd" je skupno ime množini drugo poleg drugega rastočih dreves in grmov. Dan denašnji imamo na zemlji sploh dosti menj gozdov, nego jih je bilo nekdaj. Razširjajoča se kultura in vsled te izdatno pomnožena uporaba lesa za različne potrebe, n. pr. stavbe, kurjavo i. t. d. zmanjšali sta število in razsežnost gozdov prav izdatno. Zdaj nahajamo gozde, skoro brez izjeme, le na onih krajih in mestih, kateri, bodi si zaradi slabe in nerodovitne zemlje, bodi si zaradi svoje prirodne leže, niso za drugo obdelovanje pripravni, ali pa bi dajali menj dobička, ko bi jih za drugo uporabljali. Zelo razširjeno je tudi mnenje, da je gozd skoro z vsako zemljo zadovoljen, ako je le srednja temperatura njegovemu raz-
vitku ugodna. To mnenje vender ni opravičeno. Gozd potrebuje, kakor vsaka rastlina sploh, za svoj razvoj obilno hrane, katero mu mora zemlja dajati. Tej brani imamo prištevati celo vrsto trdnih in plinastih tvarin in pa posebno veliko vode. Gozd umrje, kjer ne dobiva zadosti vode, naj je zemlja še tako dobra; obratno gozd ne more tudi od same vode živeti, če mu zemlja ne ponuja njemu priležne hrane.
V	gozdnem, kakor sploh v vsakem rastlinskem življenji, imamo v teku vsakega leta, razločevati dve dobi: dobo r a s t e n j a (vegetacije) in dobo mirovanja. Doba rasten j a se začenja vzpo-mladi, ko se priroda vzbudi iz svojega zimskega spanja in ko drevje listje poganja, ter traja do pozne jeseni, ko drevju listje odpada in kroženje sokov neha; doba mirovanja traja od pozne jeseni do spomladi.
V	dobi rastenja vzprijemajo korenine drevja, kakor vseh rastlin sploh, v vodi raztopljeno hrano iz zemeljskih tal; ta hrana vzhaja potem po stanicah više in više. Iz teh raztopin osvojuje si drevo njemu priležne tvarine ter jih kemijsko pretvarja. Nekoliko vode ost-aje v drevesu, nekoliko se je uporablja za tvoritev trdnih in tekočih sestavin rastlinskega telesa, ostalina po koreninah vsrkane vode pa izstopa skozi listje zopet v zrak, — listje jo izdiha ali izhlapeva.
V	listnatem drevji kroži največ vode od časa, ko se začne listje razvijati, do onega časa, ko se je po polnem razvilo. Najmlajše listje potrebuje največ vode, nekoliko menj je potrebuje že na pol razvito listje. Po polnem razvito listje potrebuje zopet nekoliko več vode nego na pol razvito. Cim bolj listje dozoreva, tem menj mu je treba vode, najmenj pa, ko začne veneti in odpadati.
Igličnato ali jelovo drevje potrebuje največ vode, ko se začnejo igle razvijati, potem pa polagoma menj in menj dokler igle dozore in se posuše. Od množine vode, katero potrebuje listje, pa je zavisna tudi množina vode, katera prehaja skozi listje v obliki hlapov zopet v zrak. Množina vode, skozi listje izhlape-vane, izpreminja se prav mnogovrstno. Največji vpliv ima toplota. Cim višja je temperatura, tem več vode se pretvarja v istem času v hlape. Vsaka rastlina, torej tudi drevje, izhlapeva <v isti dobi menj vode, ako je zrak okoli nje z vodenimi hlapi že nasičen, ali vsaj blizu tega stanja. Ima li rastlina več listja, torej večje površje, na katerem voda izhlapeva, spušča zopet v istem času več vode v zrak nego sicer. Najvažnejši pogoj izhlapevanju pa je svetloba. V temi listje iz svoje notrine ne izdiha nobene vode, ampak jedino le takrat, kadar dobiva zadosti svetlobe. Razven tega vplivajo na množino od rastlin izdihane vode še: zračni toki, fizikalna in kemijska kakovost zemlje, razdelitev in množina dežja in snega, poprek izpod neba na zemljo prihajajoče vode.
Učenjaki se bavijo že precej dolgo časa s tem, da bi z opazovanjem zvedeli, koliko vode potrebujejo vsako leto različne rastline, koliko je ob drže v sebi, in koliko je skozi svoje listje in perje izdihajo; vender še dozdaj prav natančnega ni ničesar znano, ker se je pri teh opazovanjih redkokrat oziralo na vse okoliščine, na katere se je ozirati treba, da postanejo dobljeni rezultati po polnem zanesljivi. Izmed različnih opazovanj in poskusov hočemo omenjati jedino le Hohnelove. Ti poskusi so se vršili 1. 1878. v gozdarski šoli v Mariabrunnu. Hohnel je jemal 50 do 80 centimetrov visoka drevesca ter ja postavil v 10 centimetrov visoke, 3 do 5 kg. zemlje držajoče prstene posode. Te so bile zopet obdane od večjih c-inkovih posod, tako da je bilo možno drevescem zalivati a potem posode tako zapirati, da niso propu-ščale vode. Solnce teh cinkovih posod ni neposredno obsevalo, vender so imele posode isto temperaturo, kakor tla v okolici. Po-prek se je skrbelo, da so bila ta poskusna drevesca v istem stanji, kakor druga drevesa v gozdu. Hohnelovi poskusi in opazovanja so trajali od 1. junija do 1. decembra; za opazovanja pa je uporabljal 70 različnih drevesec. Da bi dobil primerjavna števila, pobral je Hohnel listje poskusnih dreves ter je stehtal in potem zračunil, koliko vode je poslalo v zrak listje, katero je posušeno tehtalo 100 gramov. V sledečem razpregledu podajem nekoliko številk, katere povedajo, koliko gramov vode je v času od 1. junija do 1. decembra uporabilo listje navedenih dreves, katero je posušeno tehtalo 100 gramov.
Breza .... 67.987 gr. Hrast..... 28.345 gr.
Lipa.....61.519 „ Smreka .... 5.847 „
Jesen .... 56.689 „ Hoja..... 4.402 „
Gaber .... 56.251 „ Bor..... 3.207 „
Bukev .... 47.246 „
Iz svojih opazovanj sklepa Hohnel, cla izdihujejo različna drevesa zelo različne množine vode. Izmed dreves, katera je opazoval, potrebuje breza največ vode, bor najmenj. Sploh potrebuje listnato drevje približno desetkrat več vode nego jelovo ali iglič-nato drevje.
Da bi se prepričal, ali dobiva zemlja tudi toliko dežja ali sploh vode iz ozračja, kolikor je potrebuje po njegovem računu drevje v dobi rastenja, pobral je jeseni vse listje neke precej velike in na planem stoječe breze, katera je s svojim listjem pokrivala prostor 30 kvadratnih metrov. Ta breza je imela 200.000 listov, ki so zeleni tehtali 21.400 gramov, suhi pa 10.819 gramov. Po njegovem računu je izdihala ta breza v dobi, ko je krožil po njej sok, 7.086 kilogramov vode, nekoliko vode je ostalo še v drevesu samem in nekoliko se je je uporabilo pri k' mijskih presnovah, vršečih se v drevesu.
Kakor kažejo opazovanja, pada v tem času, t. j. od spomladi do jeseni, najmenj 30 centimetrov visoko dežja, ali na prostor, 30 kvadratnih metrov obsegajoč, 0.000 kilogramov vode; torej vsakako več nego je drevo potrebuje. Konečno je Hohnel še zračunil, cla potrebuje jeden hektar 115 let starega bukovega gozda vsako leto v dobi rastenja 3,587.200 do 5,380.000 kilogr. vode, jeden hektar 50 do 60 let starega bukovega gozda do 2,330.900 kg., jeden hektar 30 do 40 let starega gozda do 680.000 kg. vode.
Iz teh opazovanj in računov pa je jasno razvidno, kolike ogromne množine vode jemlje gozd vsako leto zemlji, ter jih skozi listje zopet pošilja v zrak.
Tudi druge rastline, a ne samo drevje, izdihajo skozi svoje perje vodo, vender ne v toliki množini. Dosedaj še sicer nimamo natančnih in po vsem zanesljivih opazovanj, cla bi mogli povedati, koliko vode izdiha na leto ta ali ona rastlina v dobi, ko raste. Kolikor iz dosedanjih opazovanj sklepati smemo, sledi, da prehaja na vsakem hektaru s travo obrastene zemlje na leto 1 do 3 milijone kilogramov vode v zrak. Samo ob sebi je umevno, da množina od nizkih rastlin izdihane vode ni povsod jedna in ista; večja je ondu, kjer so rastline bolj goste in kjer dobivajo tla več vode. Vsakako pa je dognano, da izdihajo nizke rastline v ozračje dosti menj vode nego je izdiha drevje, katero krije isti prostor.
Toliko je bilo potrebno povedati o gozdnem življenji, da moremo vpliv gozdov na podnebje natančno pojasniti.
Na podnebje ima gozd trojen vpliv: a) na temperaturo, b) na zračno vlažnost, c) na množine iz ozračja na zemljo prihajajoče vode. Ta vpliv pa je različen v dobi mirovanja od onega v dobi rastenja; torej je treba preiskovati vsakega zase.
V poletnem času ima drevje vse polno listja, katero se razprostira nad zemljo kakor bolj ali menj gosta odeja, braneča solnčnim žarkom neposredni pristop k tlom. Ob času solnčnega vzhoda ima gozd, istotako kakor vsa druga telesa na zemlji, sploh najnižjo temperaturo celega clneva. Vzhajajoče solnce pošilja svojo toploto vsem predmetom na zemlji v jednaki meri. Gola ali z nizko travo obrastena zemlja se segreva precej hitro, zemlja v gozdu pa dobiva svojo toploto prav počasno. Solnčni traki vpadajo neposredno na listje in vejevje, do zemlje same v gozdu pa ne prihajajo. Vejevje, listje in deblovje so sami slabi prevodniki toplote ; segrevajo se počasno ter odvajajo toploto tudi zelo počasno proti tlom. Grejoča moč solnca nad gozdom tudi ni tolika kakor nad golo ali le z nizko travo obrasteno zemljo. V poletnih jutrih (in o teh govorimo v prvi vrsti) je navadno povsod na planem nekoliko rose, na travi in gozdih veliko, na golih tleh sploh najmenj. Grejoči solnčni traki pretvarjajo to roso zopet v hlape; za to pretvorbo pa se uporablja precej veliko toplote, katera potem
ne more zemlji in drugim telesom na njej poviševati njih temperature. Kjer je najmenj rose, uporabi se za pretvorbo rosnih kapljic v hlape najmenj toplote, ondu se začne temperatura najprej in najhitreje poviševati. Ker je na travi in drevji več rose nego na golih tleh, sledi neposredno, da se gola tla v jutru najprej začnejo segrevati. Drugega uzroka, da povišanje temperature na zemlji, s travo ali gozdom obrasteni, zaostaje za povišanjem temperature na golili tleh, imamo iskati tudi v kemijskih presnovah, katere se pod vplivom solnčne svetlobe v rastlinah vrše, in tudi v tem, da trava in drevje izdihajo v solnčni svetlobi obilno vodenih hlapov. Da se to hlapenje vršiti more, treba je obilno toplote. Drevje izdiha, kakor smo slišali, skozi svoje listje dosti več vode nego trava, torej se utaja nad drevjem dosti več toplote kakor nad travo, ali drevje, rekše listje in vršičevje, segreva se dosti bolj počasno kakor trava, in še bolj počasno kakor gola zemlja. Iz istih razlogov segreva se tudi zemlja v gozdu dosti bolj počasno, kakor zemlja zunaj gozda, ki je ali gola ali s travo obrastena. Od zemlje in od predmetov na njej pa dobiva zrak svojo toploto; kajti zrak je solnčni toploti zelo prehoden, t. j. pro-pušča solnčno toploto in svetlobo, pa se pri tem čisto nič ne se-grene.
Iz povedanega torej sledi: V poletnem jasnem dnevi morata biti zrak in zemlja v gozdu hladnejša nego sta v okolici, in ta razloček temperature mora biti večji, ako je zemlja v okolici gola. Opazovati moremo te razločke najlaže v jasnih in brezvetrovnih dnevih. Silni vetrovi pomešajo mehanično zrak zunaj gozda z onim v gozdu, tako da vpliv gozda na zračno temperaturo bolj ali menj zgine.
Komu sicer še ta prikazen ni znana! Vsaj se v vročih poletnih dnevih trudimo, da bi prišli kar najhitreje v gozd, v prijetno senco, v senco, katera je dosti prijetnejša in hladnejša nego je senca, katero si narejamo držeči nad seboj razpet solnčnik. Kar nam v vročih dnevih bivanje v gozdu posebno prijetno dela, je zračna vlažnost v gozdu, ki nas varuje silnega potenja. (Pa o zračni vlažnosti govorimo pozneje.)
Izjemo pravila, da je poletnega dne zračna temperatura v gozdu nižja nego zunaj gozda, nahajamo jedino le takrat, ako po hudi vročini mrzel dež ali vihar zrak naglo ohladi. V tem slučaji more biti zračna temperatura v gozdu za nekoliko časa celo višja nego je v okolici.
Oozd pa tudi ni tolik sebičnež, da bi svoj hlad v vročem dnevi obdržal sam zase; nekoliko tega hlada oddaje tudi svoji najbližji okolici.
V gozdni okolici do višje temperature segreti zrak nego je oni v gozdu, dobiva s tem tudi večjo razpenjavost; vsled te se razredčuje ter vzhaja navzgor. Na njegovo mesto pa priteka na
zemeljskem površji hladnejši in gostejši zrak iz gozda. Kdo še ni čutil prijetnega vetriča, kateri pihlja ob vročem in soparnem dnevi iz vsakega majhnega gozdiča, ko se drugod še listek ne gane! Taki vetriči so najbolj čutni v najbližji okolici majhnih gozdov ; vender ti kmalu nehajo, ker se razločka v zračni temperaturi najhitreje poravnata. Tudi nad gozdom imamo v poletnem dnevi zračni tok in sicer od zgoraj navzdol; prouzročuje ga iz gozda v okolico odtekajoči zrak. Ta skozi listje in vejevje na zemljo prihajajoči zrak povišuje nekoliko zračno temperaturo v gozdu. Opazovati moremo takšne zračne toke le takrat, ako ni drugega ja-čjega vetra. Jaki od drugod prihajajoči vetrovi odklanjajo te ve-triče ali jih pa toliko oslabijo, da sploh niso več čutni.
Vse navedene prikazni morejo se vršiti le v prvi polovici poletnega dneva, t. j. toliko časa, dokler dobiva zemlja od solnca več toplote, nego je istočasno v svetovni prostor izgublja, dokler torej temperatura zemlje narasta. V drugi polovici dneva se začne zemlja ohlajevati ali svojo toploto v večji meri izžarivati nego jo dobiva. Do solnčnega zahoda je to ohlajenje precej počasno (ker solnce še vender nekoliko toplote pošilja); po solnčnem zahodu pa postane hitrejše ter traja clo solnčnega vzhoda, ob katerem času ima zemlja najnižjo temperaturo celega dne. Vsa telesa na zemlji pa svoje toplote ne izgubljajo z jednako hitrostjo; nekatera imajo večjo, druga manjšo žarljivost. V gozdu izžariva svojo toploto v prvi vrsti le vejevje in vršičevje. Pod vršičevjem ležeči deli gozda, kakor tudi gozdna tla izžarivajo sicer tudi toploto, a ta izžarjena toplota se ne izgublja vsa v svetovnem prostora. Listje in vejevje jo odbija zopet k tlom nazaj in sicer po ravno istih zakonih, po katerih se odbija n pr. svetloba na naših zrcalih. V noči, posebno zvečer in v prvi polovici noči, ostaje zemlja v gozdu in zračne plasti med drevjem, toplejša, nego je v okolici. O pravosti tega se uverimo lahko vsak poletni večer po naših drevoredih, kjer ostaje še dolgo toplo in soparno, ko nahajamo na travnikih in na planem že prav prijeten hlad.
Ta razlika v zračni temperaturi v gozdu in njegovi okolici prouzročuje nad gozdom in njegovo najbližjo okolico zračna toka nasprotne meri, kakor sta bila po dnevi, dokler je temperatura narastala. Nad gozdom vzhaja toplejši zrak kvišku, na njegovo mesto pa priteka po tleh mrzlejši zrak iz okolice. Ta nad gozdom vzhajajoči toplejši zrak pada ob straneh zopet k zemlji ter jo nekoliko segreva ali vsaj čuva, da ne izgublja svoje toplote tako hitro nego sicer. Isto tako prouzročujejo ti zračni toki, da v jutru ob času solnčnega vzhoda razloček temperatur v gozdu in okolici ni velik in sploh dosti manjši, nego je ta razloček po dnevi.
Na podoben način, kakor v posamičnih dnevih, izpreminja se temperatura zemlje v teku jednega leta in na podoben način vpliva tudi gozd na zračno temperaturo v gozdu.
V	jesenskem času izgublja zemlja v nočeh več toplote nego je po dnevi dobiva; vsled tega pada njena temperatura. Iz istega uzroka, kakor v posamični poletni noči, izgublja zemlja in zrak v gozdu jeseni svojo toploto bolj počasno nego gola ali le z nizkimi rastlinami obrastena zemlja. Ko pa drevju listje odpada, iz-žariva zemlja v gozdu svojo toploto nekoliko bolj hitro, ker ni več odeje, ki bi izžarjeno toploto zopet k tlom odbijala ali pa ni tako gosta, kakor je bila po letu. Jeseni je zrak v gozdu, posebno v gozdu z jelovim ali igličnatim drevjem, po dnevi nekoliko hladnejši, v noči pa celo toplejši, nego je v okolici.
V	zimskem času po dnevi ni velikega razločka v temperaturi v gozdu in zunaj gozda, posebno v gozdih z listnatim drevjem, katero je v zimi golo, brez listja. Ko v zimskem dnevi solnce sije, v gozdu je hlad večji nego zunaj gozda. Ako pa v zimskih nočeh hud mraz pritiska, ostaje zrak v gozdu nekoliko toplejši, ker gozd vender svoje toplote tako hitro ne izžariva, kakor ne-pogozdena zemlja. Sploh je v zimi srednja temperatura v gozdu približno ista kakor v okolici.
Vzpomladi ostaneta zrak in zemlja v gozdu dolgo časa mrzlejša nego sta v nepogozdeni okolici; posebno velik je ta razloček v krajih, bolj visoko ležečih, na katerih tudi sneg delj časa obleži. Uzroka temu imamo iskati v tem, da mora solnčna toplota najprej segreti veje in debla v gozdu, katera pa dobljeno toploto zelo počasno proti zemlji prevajajo, — dalje v tem, da se vzpomladi drevje oživi in listje poganja.
Z zračno temperaturo je v prav tesni zvezi zračna vlažnost. Zrak dobiva svojo vlažnost vsled hlapenja vode na zemeljskem površji. Čim več je na kakem kraji vode, čim večje površje ima, čim višja je nje temperatura in čim večji je prepih, tem več vodenih hlapov se tvori v istem času, tem hitreje se pretvarja voda v hlape. Vender zračna vlažnost ne zavisi toliko od množine vodenih hlapov, nahajajočih se v zraku, kakor od njih temperature. Ima li zrak v dveh slučajih isti množini vodenih hlapov, imenujemo ga vlažnejšega takrat, kadar ima nižjo temperaturo. — Govoreči o zračni vlažnosti imamo razločevati absolutno zračno vlažnost od relativne. Absolutno vlažen je zrak takrat, kadar ima v sebi prav obilno vodenih hlapov ne glede na to, ali so ti hlapi že blizu tega stanja, da se začnejo v vodo zgoščevati ali ne; relativno vlažen je zrak takrat, kadar so vodeni hlapi v njem v takem stanji, da se začnejo pretvarjati iz raztezno tekoče skupnosti v kapljevino, ako se njim temperatura le nekoliko zniža.
Da moremo vpliv gozdov na zračno vlažnost določiti, moramo se ozirati na temperaturo in na množino hlapeče vode v gozdu. O temperaturi in nje izpremembah smo ravnokar govorili; kako pa je z množino hlapeče vode v gozdu?
Zemlja v gozdu dobiva sploh menj iz zraka na zemljo prihajajoče vode: deževnice, nego je dobiva zemlja zunaj gozda, bodi si da je ta gola ali s travo ali drugimi nizkimi rastlinami pokrita, kajti veliko deževnice obvisi na listji in vejevji, katera ondii takoj izhlapeva. Koliko palega dežja obvisi na drevji, do sedaj ni natančno določeno ter se splošno tudi ne da določiti. Ako pada redek dež in le kratek čas, obvisi malo ne vsa deževnica na listji. V zimi, ko drevje nima listja ali pa le prav redko listje, pada na zemljo v gozdu več deževnice nego po letu. Ebermayer sklepa v svoji knjigi: „die physikalischen Eimvirkungen des Waldes auf Klima und Wasser" iz večletnih opazovanj, da prestreza listje v srednjem 28°/0 od vsega v celem letu na zemljo palega dežja, ter da pride na zemljo v gozdu le 72% deževnice. Po istem opazovalci dobiva zemlja v gozdu od vse deževnice vzpomladi (>8%, po letu 72%, jeseni 73°/,, in v zimi 75%. Tem številkam ne moremo ven der pripisovati splošne veljave, ker Ebermayer ni jemal v poštev one deževnice, katera zleze po vejevji in de-blovji v zemljo. Druga opazovanja uče dalje, da prestreza listnato drevje v srednjem menj deževnice nego jelovo drevje. Številke, katere so našli drugi opazovalci, mereči množine od drevja prestrezane deževnice, razlikujejo se med seboj in od Ebermayer-jevih. N. pr. Dr. Breitenlohner sklepa iz svojih opazovanj, da prestreza bukov gozd v srednjem 27%, smrekov gozd 78% deževnice, ako močno deži, in da prestreza bukov gozd 02%, smrekov gozd celo 95% deževnice, ako prav rahlo cleži. Dognano je doslej le toliko, da je množina od drevja prestrezane vode precej velika, in da prestrezajo različna drevesa deževnico v različni meri.
Ce ravno dobiva zemlja v gozdu menj deževnice nego nepo-gozdena zemlja, vender ne smemo sklepati, da bi morala biti bolj suha nego druga zemlja v okolici gozda. Zemlja v gozdu je v senci ter ima, kakor smo slišali, nižjo srednjo temperaturo nego zemlja v okolici. Vsled tega se vrši ldapenje vode v gozdu prav počasno, posebno ondii, kjer leži po zemlji veliko stelje in druge prhljadi, katera rada vodo vsrkava a je noče spuščati. V poletnem času ostaje mokrota zemlji v gozdu najdelj časa ohranjena in sicer ob času, ko jej je naj bolj potrebna. Korenine zrahljajo zemljo, skozi te luknjice pa odteka deževnica v nižje plasti, od koder napaja vrelce in potoke. Posebno ugodno vpliva gozd vzpomladi na to, da dobiva zemlja prav obilno snežnice, kajti sneg v gozdu se tali dosti bolj počasno nego drugod. Iz tega sledi, da mora biti zemlja v gozdu sploh bolj mokrotna nego bi bila, ako bi jo razgozdili. Le vzpomladi in jeseni se večkrat pripeti, da je zemlja v gozdu bolj suha nego v okolici, takrat namreč, ako pada prav obilno dežja, kateri pa zaradi nizke zračne temperature ne more prehajati v hlape.
Kar se absolutne zračne vlažnosti v gozdu tiče, t. j. absolutne množine vodenih hlapov v zraku, kažejo opazovanja, da sploh ni večja ali se vsaj dosti ne razlikuje od absolutne zračne vlažnosti v okolici. Dzroka temu imamo iskati v tem, da je v gozdu srednja zračna temperatura nižja, da v gozdu ni toliko močnih prepihov in da stelja in mahovje zabranjuje hlapenje vode. Drugače je pa z relativno zračno vlažnostjo v gozdu. Ta je sploh večja nego drugod. Ebermayer sklepa iz svojih opazovanj: V krajih, bolj nizko ležečih, je zrak v srednjem za 5%, v krajih, bolj visoko ležečih pa za 8°/0 vlažnejši nego v najbližji okolici. V posameznih letnih časih je opazoval Ebermayer relativno zračno vlažnost v gozdu vzpomladi za 5'7°/0, v poletji za 9'3°/0, jeseni za 5'2°/0 in v zimi za 5'2°/0 večjo nego v okolici. Pri vsem tem so' izpremembe relativne zračne vlažnosti v gozdu bolj počasne in v posameznih dnevih manjše nego zunaj gozda. Zrak v prvih plasteh nad gozdom pa je, posebno v poletnem času, absolutno in relativno bolj vlažen nego v okolici v isti višini. Zrak nad golo zemljo je v poletnih dnevih najbolj suh, deloma, ker ima gola zemlja najvišjo temperaturo, deloma, ker ne izhlapeva iz nje veliko vode. Jedino v močvirnatih krajih ali ondii, kjer se travnikom ali vrtom na umeten način zaliva, more biti zrak po dnevi celo bolj vlažen nego nad gozdom. Gozd pa svojih vodenih hlapov ne obdržuje sam zase, ampak tudi njegova okolica ima dobička od tega. Omenili smo že, da pihlja v vročem poletnem dnevi iz gozda hladen vetrič. Ta vetrič prinaša okolici vodenih hlapov, kateri ovirajo hlapenje vode v okolici. Skozi listje in vejevje navzdol padajoč zračni tok dobiva na svoji poti med listjem obilno vodenih hlapov, v gozdu se ohlaja ter postaje absolutno in relativno bolj vlažen; iz gozda zopet v okolico tekoč prinaša njej vedno več hlapov. V prvi polovici poletne noči imamo v gozdu nasproten tok. Iz okolice, katera se hitro ohlaja, teče po zemlji proti gozdu hladen, nad gozdom v okolico pa topel zrak. Ta iz zgornjih plastij gozda v okolico tekoč zrak prinaša njej precej obilno vodenih hlapov, katerih dobiva krožeč skozi listje in vejevje. Ti vodeni hlapi se v okolici ohlajajo ter radi zgoščujejo v roso. Na takšen način pospešuje gozd v jasnih in mirnih nočeh tvoritev rose, katera rastline okrepčuje. Isto tako prouzročuje. ta zračni tok iz gozda, da se v poletnih in jesenskih nočeh v gozdni okolici prav rade narejajo megle. Skozi listje navzgor vzhajajoči hladnejši zrak prouzročuje, da pada na listje prav obilna rosa, ali da se nad gozdom narejajo megle.
V zimskem času gozd na zračno vlažnost v okolici nima velikega vpliva, ker je takrat njegova srednja temperatura približno jednaka oni v okolici.
Opisani vpliv gozdov na zračno vlažnost je najbolj čuten v jasnih in brezvetrovnih dnevih. Ako pa veje veter, od drugod pri-
hajajoč, vpliv gozda ni tolik in v vsem isti. Treba je, da si ga ogledamo nekoliko bolj natančno.
Visoko krepko stoječe drevje stavi gibajočemu se zraku, vetru, večji ali manjši upor, vsled katerega se hitrost vetru zmanjšuje. Gozdi nas varujejo v veliki meri hudih mehaničnih učinkov vetrov. Ta resnica je menda že toliko znana, da je ni treba še posebej poudarjati. S tem, da gozd ustavlja veter v njegovem diru, čuva tudi zemlji njeno mokroto. Cim jače veje veter, posebno ako je topel in suh, tem hitreje se zemlja posuši. V ogerskih planjavah se opazuje, da imajo že navadni drevoredi, stoječi od severja proti jugu, za okolico ta ugoden vpliv, da ostaje polje na zahodni strani teh drevoredov ob času vzhodnih vetrov delj časa mokrotno nego ono na vzhodni strani. Gozdi zmanjšujejo torej vetrom njih sušilno moč.
Gozd varuje nekaterim delom svoje okolice njih mokroto še na drug način.
Vzemimo v poletnem času topel in suh veter. Krožeč po gozdu in čez gozd, ohlaja se ta veter nekoliko ter dobiva ob jednem vodenih hlapov. Takšen veter prihaja na drugi, za vetrom ležeči strani gozda, bolj hladen in bolj vlažen, kakor je bil dospevši do gozda. Na tej strani se rada nareja rosa ali pa megla.
Vlažen in topel veter dobiva v gozdu isto tako vodenih hlapov; ker se mu v gozdu temperatura nekoliko zniža, more biti, da se vodeni hlapi na drugi strani gozda, ali pa že nad gozdom, začnejo zgoščevati v megle ali pa celo v deževne kapljice. V noči pa gozd na vlažnost vetrov nima velikega vpliva.
Mrzli vetrovi dobivajo v poletnem času od gozda toplote isto tako, kakor od druge, nepogozdene zemlje. Ker ima gozd nižjo temperaturo nego okolica, vpliv gozda na vlažnost takih vetrov ne more biti velik.
V zimskem času vpliva gozd najjače na suhe a mrzle, in na tople a vlažne vetrove. Dokler ima gozd izdatno višjo temperaturo nego okolica, dobivajo čezenj krožeči mrzli a suhi vetrovi nekoliko toplote, ter postajejo še bolj suhi. V drugi polovici zime pa gozd na takšne vetrove nima nobenega jasnega vpliva.
Topli a vlažni vetrovi, krožeči čez gozde v drugi polovici zime, izgubljajo toplote ter postajejo še bolj vlažni. Nasledek tega more biti, da se vodeni hlapi takoj v gozdu zgoščujejo v dež ali sneg. Zemlja v gozdu dobiva potem mokrote, katere bi ne dobivala v istem času, ako bi bila gola ali vsaj nepogozdena. Iz istega uzroka more tudi vzpomladi časih v gozdu dežiti, ko še drugod ni dežja, in sicer takrat, kadar ima gozd še izdatno nižjo temperaturo nego okolica, in kadar vejejo topli a vlažni vetrovi. Iz gozda prihajajo taki vetrovi nekoliko bolj suhi, posebno takrat, ako je gozd prav razsezen.
Do sedaj smo si mislili gozd v ravnini ležeč. Oglejmo si tudi, kako vplivajo na zračno vlažnost gozdi, po rebrih in hribih ležeči.
Veter, pihajoč po kakem hribu navzgor, razredčuje se na tej poti, postaje mrzlejši in vsled tega tudi vlažnejši; na drugi, za vetrom ležeči strani hriba, pada tak veter navzdol, pri tem se zgoščuje in segreva ter postaje isto tako suh ali vlažen, kakeršen je bil dospevši do hriba, ako ni dobil na svoji poti čez hrib nobenih vodenih hlapov.
Vzemimo pa, da piha veter po pogozdenem hribu navzgor. Ker dobiva od gozda obilno vodenih hlapov, pride na vrh hriba zelo vlažen. Na takem hribu se narejajo prav rade megle, ali pa začne celo dežiti, ako je bil veter, prihajajoč do hriba, že relativno precej vlažen, n. pr. južen, jugozahoden ali zahoden veter. Gozdi, rastoči po rebrih proti jugu ali zahodu obrnenih, morejo biti torej uzrok, da pada na vrhu teh reber več dežja in snega nego bi ga padalo, ko bi bila rebra nepogozdena. Ta dež in sneg pa ne koristi samo hribu, ampak tudi planjavi pred hribom, ker deževnica in snežnica zlezeta deloma v zemljo, deloma pa tečeta po površji zemlje navzdol; vrelci in potoki dobivajo s tem več vode.
So li pogozclena tudi rebra, po katerih veter pada, t. j. rebra za vetrom ležeča, prihaja veter v planjavo zopet bolj vlažen nego po nepogozdenih rebrih, kajti gozd mu daje novih vodenih hlapov. Planjavam koristijo neposredno le oni gozdi, kateri rastejo po rebrih za vetrom in sicer po rebrih, po katerih padajo vlažni vetrovi. Samo ob sebi je umevno, da vpliv gozdov v njih okolico ne more daleč segati, in cla je sploh tem manjši, čim manjši je gozd sam.
Tudi v planjavah, a ne samo na gorah in hribih, pada nad gozdi več dežja nego v nepogozdeni okolici. Francoza Fautrat in Sartiaux sta to s svojimi opazovanji prav zanesljivo dokazala. Deževne kaplje, padajoče proti zemlji, padajo nacl gozdom skozi zelo vlažne zračne plasti ter postajejo na tej poti tem debelejše, čim debelejše in vlažnejše so te zračne plasti. Na listji obvisele deževne kaplje izhlapevajo prav hitro, kajti listje ima veliko površje ter se tudi ne ohlaja z isto hitrostjo, kakor gola ali z nizko travo obrastena zemlja. Ocl listja vzhajajoči vodeni hlapi se morejo v višjih zračnih plasteh na novo zgoščevati v meglo ali dež. V poletnem času še nad gozdom dostikrat deži, ko je dež drugod že ponehal. Kaj takega se godi posebno takrat, kadar po toplem deževnem vremenu potegne mrzel ali vsaj precej hladen veter. Vsakako pa se nad gozdi po deževnem vremenu rade narejajo megle, katere prenaša veter dostikat tudi v okolico. Take megle čuvajo potem tudi okolici njeno mokroto.
Razven tega, kar smo spoznali dozdaj o vplivu gozdov na podnebje, omenjati še je treba vpliv gozdov na električne prikazni
v ozračji. Opazovanj, katera bi ta vpliv gozdov neovrgljivo dokazala, dozdaj še sicer nimamo; pa tudi nasprotno ni dokazano, da gozd v tem oziru ne bi nikakor vplival. Če se oziramo na brezštevilne veje in listje v gozdu, katere mole proti nebu kakor cela kopa ostij, elektriko z lahka prevajajočih, in če jemljemo delovanje ostij v poštev, moramo nehote sklepati, da gozdi zmanjšujejo oblakom njih električnost. V tem nas utrjuje še okolščina, da ima zrak nad gozdom v sebi prav veliko vodenih hlapov, kateri elektriko prevajajo iz oblakov na gozd in obratno.
S tem smo navedli v glavnih potezah vse, iz česar moremo spoznati, kako vpliva gozd na podnebje. Da bi vprašanje o vplivu gozdov na podnebje rešili vsestranski, morali bi v poštev jemati še celo vrsto okolščin, na katere se nismo zadosti ozirali; morali bi natančno razločevati, kakšna je zemlja v okolici gozda, ali je gola, ali z rastlinami obrastena in v tem slučaji, katere rastline stoje na njej; morali bi se ozirati na to, ali so v okolici gozda njive, travniki, ali paše, ali je gozd blizu morja, velike reke ali kakega jezera. Blizu morja ali sploh blizu velike vode gozd na podnebje ne more mnogo vplivati, ker je vpliv velikih voda posebno na temperaturo večji. V tem kratkem spisu smo hoteli čitatelja le opozoriti, da imajo gozdi na podnebje tolik in tako blagodejen vpliv, da bi ga ne smeli nikdar zanemarjati. Oozdi znižujejo srednjo letno temperaturo ter prouzročujejo, da se izpremembe v temperaturi ne vrše skokoma kakor v obče v nepogozdeni, posebno v goli okolici; gozdi delajo zrak vlažnejši, kar ima največji pomen v toplem poletnem času; gozdi pomno-žujejo nekoliko tudi množine dežja in snega, od česar ne dobivajo dobička samo gozdi ampak tudi njih okolica; gozdi slabe konečno mehanične učinke vetrov in njih sušilno moč. Primerjamo li vpliv gozdov v planjavi z vplivom gozdov po hribih rastočih, moramo zadnjim na vsak način prednost dati, kajti njih vpliv je v vsakem oziru večji in jasnejši.
Nadomestimo li gozde v planjavah z drugimi rastlinami, podnebje se ne bode veliko predrugačilo, posebno takrat ne, ako so te rastline precej visoke in prav goste ter ako dobivajo z umetnim zalivanjem prav obilno vode. Žitna polja gozdov ne morejo tako dobro nadomeščevati kakor vrti in travniki, ker stoje žitna polja ob vročem poletnem času dostikrat gola ali pa je žito ob tem času že dozorelo, da po njem ne kroži več voda.
Dasi so gozdi v ravninah v vsakem oziru že toliko važni in potrebni, da je neobhodno treba ne samo skrbeti za njih obstanek ampak tudi za njih razširjevanje, a še važnejši in potreb-nejši so gozdi po hribih in gorah, in sicer ne samo s tega stališča, ker na podnebje bolj močno vplivajo, ampak tudi še iz drugih ozirov, o katerih hočemo mimogrede par besedic spregovoriti, če ravno stvar sama ob sebi ne spada semkaj.
Drevesne korenine se razprostirajo po zemlji vsestransko ter vklepajo zemljo med seboj prav trdno. Deževnica ne more vsled tega na površji ležeče prsti v toliki meri izpirati, kakor se to godi po golili rebrih. V gozdu deževnica tudi ne pada na tla s toliko silo kakor na nepogozdeno zemljo, ker listje in vejevje silo padajočih kapljic precej izdatno zmanjšujeta. Čim bolj počasno pada dež na poševno zemljo, s tim manjšo hitrostjo začne po strmini navzdol odtekati. Korenine, po zemlji ležeča stelja in različno mahovje v gozdu stavijo po strmini navzdol tekoči deževnici celo vrsto ovir gibanja; deževnica more le počasno odtekati, v tem pa ne more veliko prsti izpirati in v dolino donašati, pač pa je zleze veliko v nižje zemeljske plasti. Po naglem in močnem dežji se pri pogozdenih gorah in hribih ni treba hudournikov toliko bati kakor drugod, kjer so rebra ali gola ali pa z redko in nizko travo pokrita. Gozdi po gorah in hribih zmanjšujejo nam povodnje, hranijo kameniti zemlji nje tanko skorjo rodovitne prsti in skrbe za to, da dobivajo vrelci in potoki svojo vodo bolj redno in jed-nakomerno, ter da obdrže majhni potoki in vrelci v njihovi senci svojo pičlo množino vode tudi v vročem poletnem času.
Zaradi te velike važnosti pa je treba, da se stavijo brezumnemu ali časih celo zlobnemu razgozdenju s potrebnimi zakoni meje in da se s pomočjo zakonodajstva za to skrbi, ka se marsikateri hrib ali gora na novo pogozdi. Da postane pogozdenje splošno koristno, pa je treba v vsakem slučaji po leži in drugih merodajnih okolnostih natančno določiti, katero goro, kateri hrib je treba na novo pogozditi, in s katerim drevjem, da bi postal vpliv gozda v vsakem oziru najjasnejši. Isto tako je treba postavno določiti, kateri gozdi so, bodi si v ravninah ali po hribih potrebni, da se podnebje tega kraja izdatno ne pohujša, kajti vsak gozd nima zaradi svoje naravne leže na podnebje istega vpliva. Ako gole hribe in planjave umno pogozdujemo, ne zboljšujemo si samo svojega podnebja, ampak koristimo si tudi v narodnogospodarskem oziru ter skrbimo ob jednem tudi za svoje potomce.
Spisal Evgen Lah. , I. Planine v oboe. Kako se ločijo od Krasa.
ranjska zasluži vsakako ime gorovite dežele, ker pripada s skoro celimi štirimi petinami gorstvu. Samo kakih 21% ^Mjrr namreč, to je dobra petina vsega ozemlja, spada pod rav-^ nino. Skoro jednaka razmera se nam kaže tudi pri skupnem ozemlji, katero pokriva planinsko gorstvo s svojimi ravninami in dolinami vred. Od 280.000 km2 planinskega sveta pripada namreč skoro natanko 80% gorstvu, 20% pa nižavi. Od 79% kranjskega gorstva spadata dobri dve tretjini, to je 54%, k visokemu in srednjemu gorstvu, na tanko četrtina vse dežele pa k ni-žemu gorovju, oziroma k hribovju. Gorovje kranjsko se prišteva, kakor je sploh znano, dvem različnim skupinam, planinski in kraški. Po navadi se prišteva 62% kranjske dežele planinskemu in samo 38% kraškemu svetu.
Mnogovrstnost in bogata razlika, kateri sta planinskemu gorstvu sploh lastni, kateri značita planine kot najpopolnejše gorstvo v Evropi, ne veljata nič menj o kranjskih planinah. Razlika pa postane v Kranjski tem večja, ker se dotikata v njej dve tolikanj različni in nasprotni gorstvi, kakor sta ravno Planine in Kras. Tu se ozko vežejo nizke ravnine z visokimi in najvišjimi gorami, tu se tesno dotikajo globoke doline zelo strmih hribov, tu menjujejo nizki prehodi in prelazi z visokim gorovjem. Ta bogata razlika se nam n. pr. posebno kaže v pogledu iz velike gorenjske ravnine proti Triglavu. Na jugu proti Ljubljani se razširja velika ravnina z rodovitnim poljem; nad njo se dvigajo deloma s travo, deloma z drevjem in gostimi gozdi porasteni holmi kot predgorje celi vrsti teras; nad temi dolga vrsta hribov, kot mejnih robov velikih planot; slednjič strme skale in divje goličave pravih južnih apnenikov s Triglavom, „snežnikov kranjskih sivim poglavarjem". —
Na drugi strani nahajamo na kraškem svetu le jako malo pravih gora. Po južni Dolenjski in po skoro vsej Notranjski raz-
prostira se neštevilno kratkih globin, po katerih jako nepravilno teko posamezne reke. Po kakem komaj parurnem teku navadno zginejo pod zemljo kot male reke ;v že par ur pozneje pa prišume kot mogočne reke izpod zemlje. Časih se ta prikazen pri jedni in isti reki večkrat ponavlja. Takemu svetu pripada Ljubljanica, ki obseza z vsemi svojimi dotoki okrog 1400 km2. — Akoravno le 85 kilometrov dolga, skrije se dvakrat pod zemljo in teče v dolgosti 20 kilometrov pod zemljo. Ravno tako je z njenimi dotoki. Iz mnogobrojnih kraških razpok prikažejo se tukaj naenkrat mali studenci, tam že večji potoki, dosti močni, da gonijo cele mline, drugod zopet že deroče reke itd. Posebno pomenljiv je nadalje Kras zaradi mnogih nepravilnih večjidel precej globokih kotlin, tako zvanih »kraških dolin ali ograd«. — Te kotline so pravi požiralniki in voda se nahaja samo tedaj v njih, če so tla ilovnata. Nekatere izmed njih so posebno odlične zaradi svoje velikosti in tudi rodovitnosti, kot n. pr. dolina pri Planini m pri Starem trgu poleg Loža. — Mimo dolin je na Krasu posebno še omenjati podzemeljskih jam. Schmidl jih našteva deset večjih, v dolgosti skoro 20 kilometrov, med njimi najdaljša m najlepša svetoznana postojinska jama. Postojinska in planinska jama skupaj imata že 12 kilometrov. Če vzamemo, da je vsaka teh jam povprečno 6 m. široka, kar bi bilo po mnenji Schmidla prej premalo, kot preveč, bi zavzimale te jame že same za se nad 100 kv. kil., to je tretjino od Schmidla preiskanih 300 km2 kraškega sveta; Schmidl je pa tega mnenja, da je tudi od njega nepreiskovam Kras v svojem notranjem gotovo ravno tak. Tega mnenja je tudi Hacquet, ki pravi, da je takih jam, dolin, ograd, kotlov itd. po kraškem svetu vsega skup gotovo kakih 1000, in da jih nahajamo deloma tudi na planinskem svetu notri do Triglava; 50 jam pa pravi, da je na tanko preiskanih. —
V teh sicer zelo zanimljivih, a nikakor popolnih lastnostih se pa ne ujemajo Planine nikakor s Krasom. One sploh strinjajo v sebi vse lastnosti, katerih je pričakovati le od popolnega gorstva.
Površina, katero pokrivajo Planine sploh, znaša 3/7 naše avstro-ogerske monarhije; */io Pa' to Je kakih 110.000 km2, pripadajo Avstriji. — Od teh spada še ne prav osemnajsti del k kranjski
deželi.	„..,
Planine so skoro po polnem odločene od družin večjih gorstev evropskih; le na štirih krajih se ž njimi dotikajo, pa še to le v neznatni visočini, ki ne preseza nikjer 800 m. — Ti štirje prehodi vežejo Planine z Apeninami, oziroma z nemškim gorstvom in s Krasom. Prelaz Giovi, ki veže Planine z Apeninami, ima vi-sočino 500 m. Canal d' Enterroche, ki jih strinja s švicarskim Juro, je ravno tako visok. Razvodje med Renom in donavskimi dotoki ob bodenskem jezeru, meja med švicarskimi Planinami in med nemškim gorstvom, leži komaj 700 m. visoko. Najvišje je
razvodje med Kolpo in kvarnerskim zalivom, 800 m. visoka meja med Planinami in Krasom blizu Reke.
Kar se tiče dolgosti, smejo se Planine meriti skoro z vsemi evropskimi gorstvi in jih v tem obziru večjidel presezajo, med tem ko se z velikimi gorstvi družili delov sveta še primerjati ne dado.
V podobi velikega polukroga se vijo od severozahodne Italije skoz vso Švico, potem v svoji glavni črti po vsej Tirolski, južni Bavarski, ob zgornje-avstrijsko in spodnje-avstrijsko-štajarski meji doli do moravsko-ogerske meje. Na zaznamenovani poti dosežejo dolgost še več kot 1100 klm. — Na vzhodu ob spodnje-avstrijski, moravski, ogerski in gališki meji in dalje doli do Slavonije se vijo v jednakem krogu s skoro ravno tisto dolgostjo Karpati. Obe gorstvi delata skupaj velik okrog, ki oklepa kakor obroč veliko panonsko nižavo.
Širokost Planin je jako različna. Kjer so najožje, to je tam, kjer se dotikajo blizu Genove Apenin, široke so z vsem severnim in južnim predgorjem skupaj samo nekoliko nad 20 kilometrov. Od tod raste njihova širjava v jedno mer, tako, da postanejo že po primeroma kratki poti 60 kilometrov široke. Se v Italiji dosežejo z vsem predgorjem širokost 200 kilometrov. Takoj ko za-puste Laško, kjer so najvišje in kjer se razširjajo že od zahoda proti vzhodu, zožijo se zopet nekoliko. Tu imajo ob genovskem jezeru dolgost samo 140 kilometrov. Od tod pa prično neprimerno rasti, tako da so med Verono in Ulmom že 270 kilometrov široke. Sicer pojenja takoj potem širokost za spoznanje, tako, da imajo med Vidmom in Šolnogradom samo 225 kilometrov, toda kmalu potem dosežejo svojo največjo širjavo s 300 kilometri, in sicer ob času, ko se razširjajo od severnega do južnega konca v Avstriji, namreč med Puljem in Lincem. Temu delu pripada tudi del Karavank in naše julijske Planine, ki so na drugi strani v zvezi z notranjskim in isterskim Krasom. Jedna največjih popolnostij planinskega gorovja je, da je navpično globoko razpeto, česar pri Krasu skoro nikjer ne nahajamo. Precej v sredi Tirolske n. pr. leži mesto Meran s prav južno temperaturo v visočini 300 m. Blizu Merana pa, le nekaj kilometrov proč, razprostirajo se velikanske planine, po dolini Oetz imenovane, v visokosti 3400—3700 m. Ne veliko delj v jugu Merana nahajamo najvišjo avstrijsko goro v sredi med večjim gorovjem, Ortles s 3905 m. V vzhodu in jugo-izhodu Merana vidimo cele vrste po 3000—3300 m. visocih gora, tako zvane Dolomite. Jednakih prikaznij nahajamo neštevilno v Švici, kjer se dobivajo sploh najvišje evropske gore, kjer pa delajo vkljub temu gorske doline globoke zareze v gorovje. Jednake stvari se nam kažejo razven na Tirolskem tudi drugod po Avstrijskem. V zgornji Avstriji seza dolina reke Traun tik pod Dacli-stein; ravno tako se tudi dotika v Spodnji Avstriji velika ravnina, v kateri leži mesto Dunaj, precej tesno visocih gora, med njimi Snežnika.
Jednaka razlika v visočini na primeroma med seboj le malo oddaljenih prostorih nahaja se pogostokrat tudi pri naših kranjskih Planinah. Vzemimo veliko gorenjsko ravnino, ki seza na južni strani do Iga pod Krimom, na severni strani pa do Grin-tovea nad Kamnikom, do Storžiča nad Kranjem, do Golice in Belščice nad Javornikom. Res, da ti kranjski velikani niso vselej v neposredni zvezi z ravnino, temveč dotikajo se je tesno le nižji hribje. Ravnina se pa na drugi strani veže s stranskimi pogor-skimi dolinami, katere sezajo po polnem do podnožja najvišjih kranjskih gora. Taki sta n. pr. dolini obeli S a v, predno se zje-dinita blizu Radovljice. Korenska Sava teče več ur daleč od Korena nad Kranjsko Goro, to je od izvira, do tostran Javornika v prav ozki od 600 do komaj 830 m. visoki dolini. Vender je na desni in na levi, posebno pa na desni v popolni dotiki z gorami, ki 2000 m. daleč presezajo. Tako leži med Kranjsko Goro in Dovjiin cela vrsta gora, kot Mojstrovka, Rozora, Rogica ali Suhi Plaz, Špik, Kukova gora in Skrljatarica, katere se dvigajo nad 2300 m., akoravno so od Save po komaj pol ure oddaljene; jedna izmed njih, namreč Rozora, po visokosti tretja gora na Kranjskem, ima še celo 2550 m. Dotok tej Savi, ki dobi vodo od znanega slapa Peričnika, namreč mojstranska Bistrica, teče po dolini, ki seza po polnem v podnožje Triglava. Dolina sama se tudi v svojem najvišjem konci ne vzdiguje nad 1000 m. in vender jo spremljajo v zgornjem delu do prelaza Luknja, tesno pod Triglavom, najmenj po 2300 m. visoki velikani, med njimi Triglav sam z 2856 m. — Takoj onstran luknjiškega prelaza teče skoz dolino Trento reka Zadnjica še vedno tik pod Triglavom, ter se izliva v bovški okolici v Sočo. V jugovzhodu Triglava se nahajajo jednake prikazni v dolini gornje Radovne, samo da po-jenjuje tu visokost sosednjih gora veliko hitreje. Tik pod 2674 m. visokim Mangartom, drugo goro na Kranjskem, ležita Belo-peški jezeri še ne prav 900 m. visoko nad morjem.
Jednako je z drugo savsko dolino, z bohinjsko, ki nareja globoko zarezo v široko bohinjsko planoto. Vije se po soteski podobnih krajih več ur daleč med gorovjem, ki znaša sicer le 1300 m. posrednje visokosti; v svojem gornjem delu pa se razširi in tudi gore postanejo znatno višje. Tudi to savsko dolino oklepa v gorenjem konci jezero; to je veliko, 550 m. nad morjem ležeče Bohinjsko jezero. Tik nad njim že se vzdigujejo gore z 2000 m. in še več, in v njegovem ozadji kipi Triglav v nebo.
Kot Sava, teče tudi Sora pred svojim zjedinjenjem po dveh dolgih dolinah, po poljanski in po selški. V svoji celi dolgosti spremljata ti dolini sicer ne tako visoko, vender še zmiraj mogočno hribovje. Nasprotje tu seveda ni toliko, kot tam, kjer se gola in strma skala tako zelo približa obili vegetaciji ravnine. Preobširno bi bilo navajati jednakih vzgledov, kojih imamo na
Kranjskem še mnogobrojno. Dostavljam le, da so kranjske Planine v tem ozira vsaj tako popolne, če ne še popolnejše kot Planine druzih dežela.
Mnogovrstnost v obliki, ki je Planinam v toliki meri lastna, kakor malokateremu drugemu gorstvu na svetu, velja posebej tudi o kranjskih Planinah. Tu so zastopane ne le vse mogoče viso-čine, temveč tudi vse vrste gorovij, akoravno nekatere le v ne-popolnejši meri. Tu menjujejo divji, ostrorobati dolomiti in pusto skalovje z gosto obrastenimi, okroglimi vrhovi, ki se dvigajo le polagoma.
Kakor nikjer ni med dvema različnima gorstvoma po vnanji obliki meja določno presekana, tako tudi na Kranjskem ne. Meja, ki bi v vsakem obziru delila Planine od Krasa, ne da se postaviti. Med Planinami se nahajajo posamezni vrhovi, časih tudi cela vrsta hribov, ki imajo po polnem kraški značaj. Nasprotno ima pa tudi Kras nekoliko hribov, kateri se približajo po obliki in značaju Planinam. Le toliko lahko rečemo, da se kaže v hribovji srednje Kranjske, v vsej njeni širokosti, prehod od Planin na Kras, da imamo v severu Planine v pravem pomenu besede in v jugu pravi Kras. Po navadi se pa vender jemljo za mejo doline Idrijce, Ljubljanice v njenem srednjem in spodnjem teku, in Krke. Od te popisane meje je zaznamenovan na tanko le oni 120 kilometrov dolgi del, ki seza od Višnje Gore do razvodja med dotoki Ljubljanice in med Idrijco pri Idriji. Ostale meje ne rišejo tolikanj pravilne doline, marveč določuje jo plastika zemlje.
Razvodje, ki obdaje planinsko ozemlje kranjsko in je loči od Krasa, ima podobo nepravilnega trikota. Najdaljša stran, 120 km., z vsemi ovinki še celo 200 km. dolga, seza skoro v meridijonalni črti od Bele Peči do Ilirske Bistrice. Najkrajša, sicer 90 klm., z ovinki pa 130 klm. dolga stran, vije se skoro od zahoda proti vzhodu in veže Ilirsko Bistrico s Krškim. Tretja, po dolgosti srednja črta, vije se od severozahoda proti jugovzhodu in veže Belo Peč s Krškim. V prvi imenovanih črt prevladuje v severu gorstvo, v jugu planota. V drugi vrsti, posebno v njenem gorenjem delu, je lepo razvito pogorje, v tretji pa skoz in skoz hribovje. Če dostavimo še, da se v sredi med vsemi tremi vrstami razprostira velika gorenjska ravnina, lahko rečemo, da so na Kranjskem zastopane vse vrste gorovja.
Posebej je še pomniti v hipsometričnem obziru, da kranjske Planine, akoravno že skrajni vzhodni del južnih apnenih Planin, vender niso nižje, nego sosednje jim karniške v zahodu. Deloma so še višje in skoro ravno tako visoke, kakor vzhodna polovica južnotirolskih. To, se ve, velja le o onih kranjskih Planinah, ki imajo značaj visocih gora, o severnokranjski polovici julijskih Planin in o Karavankah.
Posebno važna je prva imenovanih črt, ker nam na tanko določuje mejo med vodami jadranskega in črnega morja. Jadranskemu morju pripadata Soča s svojimi dotoki, Vipavica in Idrijca, in Reka; črnemu Sava z vsemi svojimi dotoki. Druga črta deli v svoji gornji polovici vode, ki se izlivajo v Savo, od dotokov Drave. Tretja črta nam kaže precej na tanko razvodje med Ljubljanico z njenimi dotoki na jedni, in med Krko in delom Kol-pinih dotokov na drugi strani.
Najvišji je kranjski svet v skrajnem severozahodu, kjer tudi najnižji prehodi in doline ne sezajo pod 950 m. visočine. — V tem oddelku nahajamo tudi najvišji kranjski vrh, 2856 m. visocega Triglava. Od tod pada ozemlje proti jugu in jugovzhodu začetkoma jako hitro, od Kranja dalje pa, kjer se ravnina že znatno razširi, le polagoma, akoravno stanovitno do ljubljanske ravnine, ki je posrednje le kakih 300 m. visoka, med tem, ko jo v jugu gradi še 1110 m. visoki Krim. Od ljubljanske ravnine nas pelje posrednje 474 m. visoki Golovec, čez kakih 370 m. visoko šmarijsko planoto do izvira Krke. Tla so tu le še 275 m. visoka. Od tod padejo v dolgosti 30 kilometrov do Soteske za 104 m. vedno ob Krki. Krko obdajajo tu na obeh bregih še hribje, ki so k večjemu 890 m. visoki. Tudi od tod dalje pada svet stalno proti jugovzhodu, tako da stoji Metlika le še 122 m. visoko. V metliški okolici imamo tudi naj n i ž j i kraj na Kranjskem; kjer se namreč jedinita Kamenica in Kolpa je zemlja samo še 107 m. visoka. Sploh smemo torej reči, da padajo kranjska tla od severozahoda proti jugovzhodu, in sicer skoro brez izjeme in precej na tanko. Ravnina se zniža od Rateč pri Beli Peči do kranjsko-hrvatske v jugu Uskokov skoro za 9/10 svoje prvotne visokosti. (Urbas: „Zeitschrift des deutschen und oesterreichischen Alpenvereines V. B. pp. 296—313.)" Imenovana črta je tudi glavna os, ki deli kranjsko deželo v dva precej jednako velika dela. S to črto se ujemata, samo z dvema izjemama, dolini dveh glavnih kranjskih rek, dolini Save in Krke. Pri Savi delajo izjemo tako zvane litijske gore, pri Krki Uskoki z 840 m. visokim P e š č e-nikom.
Kranjske planine se dele v pogorje Karavank, v svoji glavni črti na severu in severovzhodu, in v kompaktno gorstvo visokih julijskih Planin na severu in severozahodu. V jugu zadnjih se razprostira skupina planot in nižjega gorstva, v jugu glavne črte Karavank pa notri do kraške meje na Dolenjskem skupina višjega ali nižjega hribovja.
II. Karavanke.
Karavanke deli od julijskih Planin začetkoma dolina korenske Save do zjedinjenja z bohinjsko, od tod pa ves čas dolina
zjedinjene Save do tam, kjer postane Sava blizu dolenjskih Rateč mejna reka med Kranjsko in Štajarsko; na severu pa sezajo do Žile in Drave.
Karavanke imenujemo torej tisti del kranjskih Planin, ki se vleče v svoji glavni progi od skrajnega kranjskega severozahoda, kot severna meja Kranjske proti Koroški, in seza še precej globoko v Štajarsko, kot planine Savinjske doline. Glavna črta (kolikor je pripada Kranjski, in to skoro vsa) je okrog 100 kilometrov dolga. Pogorje Karavank je kakor klinasta zagozda med dolinami Drave in Save. Njih glavna črta, ki se vije od zapada proti vzhodu, raste v svoji širokosti od zahoda proti vzhodu. Začetkoma so tako ozke, da med Ratečami in koroškim Podkloštrom ne pre-sezajo širokosti 6 kilometrov. Primerna njihovi ožini je v začetku njihova jednolikost. Cim dalje proti vzhodu pa, tem širje posta-nejo, v jednaki meri pa tudi tem bolj razvite.
Se le par ur dolge se dele že v dve glavni črti, od katerih pripada severna Koroški, južna pa Kranjski. Ti dve črti sta pa večjidel po prekogorji zvezani in se vijeta skoro ves čas vzporedno, dokler se ne zjedinita pri spodnjem Dravburgu. Na svoji severni strani sezajo Karavanke od Trebiža do spodnjega Dravburga, na jugu od Rateč do Celja. Jako nepravilno se vije severna, šestkrat pretrgana proga; južna proga pa premine samo jedenkrat, namreč tam, kjer nareja Kokra globoko zarezo v gorovje samo. Pri Tržiču v podnožji Ljubelja se deli južna črta v dva dela, od katerih samo južni pripada Kranjski. Toliko o Karavankah sploh.
Jako slučajno je, da se ravno na meji treh provincij: Goriške, Koroške in Kranjske stikajo tudi meje med tremi različnimi gorstvi tako ozko, da obseza zemljišče, ki se med njimi razprostira, še ne prav 100 kvadratnih kilometrov. Ta gorstva so Karavanke, karniške in julijske Planine. Meje delajo: med Karavankami in karniškimi Planinami ozki prelaz nad reko Žilico, v visokosti komaj 700 m.; med Karavankami in kranjskimi julijskimi Planinami rateško-belopeško razvodje, v visokosti 860 m.; med karniškimi in goriškimi julijskimi planinami 1170 m. visoki Predel.
Začetek Karavank pripada še Koroški, toda že po kratkem teku prispo clo kranjske meje. Tu so še zelo nizke in jednako-merne; le proti Koroški so še precej strme, proti jugu pa imajo še bogato vegetacijo in so do vrha gosto obrastene. Prvi kranjski hrib je od Rateč poldrugo uro proti severu oddaljena Peč. Od reke Žilice do Korena niso nikjer nacl 1540 m. visoke, akoravno so 10 kilometrov dolge. Najvišja gora je imenovana Peč, s 1540 m. Srednja visokost tega oddelka znaša 1260 m. Najvažnejši prehod je za kranjsko-koroški promet važna cesta čez korensko sedlo v visokosti 1044 m. V vsakem obziru se že razločuje od dozdaj popisanih Karavank njih dragi oddelek od koren-
skega prelioda do prehoda pri javorniški Kočni. Ta še jedenkrat daljša vrsta ima srednjo visokost od 1650—1900 m. Hribje so že skoz in skoz strmi, vrhovi postajajo že veliko višji, njihov greben je primeroma že zelo oster in visok, tudi sedla med raznimi vrhovi zaostajajo za vrhovi samimi le za par sto metrov. Takoj prvi hrib te vrste, 1650 m. visoki Kamni Vrh nad Kranjsko Goro je za celih 100 m. višji, kot najvišji hrib prve vrste in ta je še izmed najnižjih tega oddelka. Za njim pride Voščica, za Vo-ščico 1770 m. visoka Grajščica. Od Grajščiee dalje pa se razprostirajo že v precej dolgi vrsti po polnem gole skalnate strmine. Tudi strani so že tako strme, da padajo gore v severu Ilovjega že precej navpično. Tu imamo tudi najvišjo goro te vrste, 2105 m. visoko Je p o, za njo malo Jepo ali Jepico s 1820 m., za njima so Petelin s 1900 m., Redeščica in Plevehiica s 1930 m., potem 1870 m. visoka Rožica. Od tod se greben za nekoliko časa zelo zniža, postane pa v K o č n i, s katero se ta oddelek končuje, zopet 1890 m. visok. — Od sedel je imenovati: sedlo med Voščico in Kamnom s 1520 m.; sedlo med obema Jepama s 1460 m.; sedlo med Grajščico in Jepo s 1670 m., med Plevelnico in Rožico s 1600 m., med Rožico in Kočno s 1480 m. in slednjič zareza med Ivočno in Golico, hribom naslednje vrste, s 1430 m.
V vzhodu Kočne popuste kranjske Karavanke po polnem tip navadnega hribovja in postanejo pogorje v pravem pomenu besede. V tem oddelku, ki se razprostira od Javornika do Begunj v dolgosti 10 kilometrov, nahajamo že sploh najvišje vrhove Karavank, če izvzamemo njihov vzhodni del, namreč kamniške Planine. Tem vrhovom je sploh primeren tudi oster greben in strme strani. Ta oddelek tudi že ne obstoji samo iz glavne proge, temveč podred-jenih jej je več stranskih črt, katere so tem nižje, čim delj so od glavne proge. Najvažnejša od teh stranskih prog je ona, ki se vije kot predgorje Stola od Most, in ki je ob jednem severovzhodna meja gorenjske ravnine. Visokost tega predgorja raste od zahoda proti vzhodu v visokosti. V zahodu se dviga komaj kakih par sto metrov visoko nad gorenjsko ravnino, konča se pa v vzhodu s 1450 m. visoko Dobrčo. Med imenovanim predgorjem in med glavno črto Karavank leži v vzhodni polovici dolina Zelenice, v zahodni pa dolina Završnice. Po obeh dolinah tečeta jednako imenovani reki, kateri se izlivata v Savo. Glavna proga se začenja z daljšim do vrha obrastenim rebrom, Golica imenovanim, v visokosti 1830 m. — Za njo se razprostira že bolj skalovita, sicer ravno tako dolga, vender že veliko višja Belščica, z 2000 m. Z njo v tesni zvezi je najvišja gora Karavank tostran kokriškega prelaza, Stol, z dvema vrhovoma, od katerih ima višji severni 2232 m. Za njim se vrste Vrtača z 2000 m., Zelenica, z 1990 m.. Begunjšica z 2040 m. Od sedel imenovati je te: sedlo med Golico in Belščico z 1550 m., zareza med grebe-
nom Zelenice in med Begunjščico z 1650 m. Razven prej imenovane velike razpoke med predgorjem in glavno črto imamo tik pod Stolom še drago rapzoko, ki seza od Vrtače do onstran Be-gunjščice, kjer se navpično dotika globoko vrezanega Ljnbeljevega prehoda pri sv. Ani, s 1020 m.
Naslednji oddelek je omejen od globokih prehodov, od 1353 m. visocega Ljubelja in od še malo nižjega kokriškega prelaza. Zareze v glavno črto, kakor smo jih nahajali že v prejšnjem oddelku, so tu še mogočnejše. Tudi ne obstoji ta oddelek iz jeclne same glavne vrste, temveč imamo skoro ves čas dve vrsti gora. Ta oddelek se začenja takoj pri Ljubelju s par ur dolgo Košuto. Košuta je dolgo rebro, ki obstoji iz več med seboj precej jednako visocih vrhov. Najvišji ima kakih 2050 m., najnižji pa tudi še zmerom 1950 m. ; tudi najnižja zareza ima še zmerom 1800 m. Od Košute proti vzhodu se Karavanke zelo nepravilno razvijajo. Dele se namreč v dva dela, od katerih pripada severovzhodni ves Koroški. Južni pa, ki leži skoro meridijonalno na prejšnjo vrsto, pripada Koroški in Kranjski kot mejno gorstvo. Vrh, od katerega se ti dve vrsti odcepujeta, je kacih 1670 m. visoki Stegunjak, prvi sosed Košuti na vzhodu. O južni za Kranjsko pomenljivi črti tega dela Karavank je pomniti, da jo večkrat pretrgajo prečne doline in da je vsled tega mnogovrstno zasukana. Po kakovosti je ta črta časih gosto obrastena, večkrat še so pa vrhovi skalnati in precej goli, V visokosti so si vrhovi precej jednaki in tudi najnižji prehod ne seza pod 1450 m. Slednjič se ta črta zasuče po polnem proti jugozahodu, tako, da obdaje vse to gorstvo tržiški kotel v podobi kroga, ki je samo proti onej strani odprt, kjer se predgorje dotika gorenjske ravnine. Precej veliki razpoki delata tukaj sekundarni dolini Bistrice in sv. Katarine, kateri se pri Tr-žiči jedinita. Obe sta precej ozki in menj strmi. Daljša in sploh pomenljiva je le dolina sv. Katarine; bistriška se naslanja na severno Košuto in je veliko krajša. — Od Tržiča dalje se vijo Karavanke potem zopet v prvotnem mera, od zapada proti vzhodu. Njihova vnanja oblika nas spominja začetkoma v vsakem obziru prejšnje vrste, le za spoznanje bolj strme so. Greben je najpoprej v precej dolgi Kokavnici rebrast, dalje proti vzhodu pa je sestavljen iz posameznih vrhov. Sekundarne planinske črte po polnem preminejo, vrhovi se dvigajo tik nad gorenjsko ravnino. Že Ko-kavnica ima srednjo visokost 1580 m., v najvišjem vrhu celo 1900 m. Sploh najvišji vrh te vrste je pa 2120 m. visoki Storžič. Proti vzhodu se visočina sicer za nekoliko zmanjša in ima glavna črta v Zaploti ali „ malem Grintovci" samo še 1650 m. Ta visokost se pa ohrani ves čas, tako da se nahajajo še tik Kokre precej jednako visoke gore. Prehodov večje pomembe, razven že gori imenovanih, v tej vrsti nimamo. —
Kokra nareja globoko meridijonalno zarezo v glavno črto Karavank in jih tako razločno deli v dve zelo nejednaki polovici: v že popisano veliko daljšo polovico zapadnih Karavank in v krajšo vzhodnih. Vzhodne Karavanke na meji treh dežela, imenujejo se tudi v vsaki teh dežel drugače. Na Koroškem jih imenujejo po potoku Sulzbach, Stajarci jim pravijo »Savinjske Planine", mi jih zovemo po mestu Kamniku ^kamniške Planine". —Vzhodne Karavanke se razločujejo v vsakem obziru tolikanj od zapadnih, da jih nekateri k Karavankam še celo ne prištevajo. V resnici spominjajo že zelo na julijske Planine. Tu ne nahajamo več kratkih sekundarnih grebenov, kakor poprej; vijo se marveč od glavne črte na vse strani po več ur dolga razgorja; dostikrat se vlečejo vštric ž njimi mogočna predgorja, katerih posebno pri zadnjem oddelku zapadnih Karavank sploh nič ni. Prehodi v glavni črti so strmi, zareze plitve; ostrih pečin nahaja se neštevilno. V podnožji glavne črte leže celi kupi kamenja in debelega peska, ki se drobi od divjih dolomitovih vrhov in ga donašajo bobneči hudourniki. Doline so kratke, strme in kotlinam podobne; vender leže primeroma zelo nizko. Posebno se pa odlikujejo te Karavanke s celo vrsto visocih gora. Vsled te lastnosti in vsled svoje izvan-redne kompaktnosti spominjajo najbolj na julijske Planine. Ako-ravno leže na skrajnem jugovzhodu planinskega sveta, vender so tostran Ljubeljevega meridijana najvišje v vsej Avstriji. Če tudi le 10 kilometrov dolge, imajo vender že lepo število nad 2300 m. visocih gora. Njihovi vrhovi so tako divji, njihov greben sploh že tako oster, da šteje le malo prehodov, ki bi jih človek lahko porabljal. Posebno na severni in vzhodni strani so jako strmi in zelo raztrgani. Tudi najnižje zareze ne sezajo pod 1900 m. Srednja visokost grebenova v glavni črti znaša okrog 2200 m. Glavna črta se začenja tik ob Kokri z že precej strmo, pri vrhu po polnem skalovito, 2400 m. visoko Kočno. Takoj druga gora v vrsti, sosednji Grintovec, je najvišja v vsej vrsti in ima 2556 m. Le za jeden meter nižja je tretja gora, Skuta ali Rinka, ki je tudi v tem obziru važna, da je „triplex confinium" med Štajarsko, Koroško in Kranjsko. Za imenovanimi nahajamo še v glavni vrsti Veliko Planjavo, Babo, Brano in slednjič Ostrico z 2350 m. Jed-nako kot pri Storžiči in Stolu, odločujejo se tudi pri Grintovci in pri Ostrici druge vrste gora proti jugu in jugovzhodu. Od Grintovca proti jugu pelje kake dve uri dolgo, začetkoma precej ostro rebro, pod imenom Greben. To rebro se veže v dveh visokih koritih z nekoliko nižjim Kervavcem. Obe imenovani gori sta še po 1900 m. in čez visoki. Od tod dalje pa pada gorovje jako hitro in kolikor nižje pada, v toliko več črt se deli. Hribje, ki se dotikajo kamniške ravnine, jako so že nizki. — Jednako kot pri Grintovci, odcepi se v glavni črti tudi od Ostrice proti jugu, vštric s poprej popisanim, kake tri ure dolgo hribovje, ki je v
10
svojem najjužnejšem delu komaj 1000 m. visoko. Med tem hribovjem in med sosednjim 1400 m. visokim Kačjim Vrhom leži 950 m. visoko sedlo Volovjek, v jugu pa Črnevec z 850 m. Skupina hribovja se zgubi tu že po polnem. Na levi strani Kačjega Vrha imamo povprečno kacih 1500 m. visoko planoto, Veliko Planino; na desni od nje pa precej nižjo Menino Planino s 1506 m. visokim Gornjim Vrhom. Tu se končuje južna vrsta vzhodnih Karavank. Pa tudi v severu Ostrice se odcepi dolga vrsta, katera še globoko v Koroški in Štajarski ne izgublja gorovitega značaja in ima še do 2000 m. visoke vrhove.
V	juga opisanega gorstva Karavank se razprostira hribovje, ki sicer pripada še Karavankam, ki se pa od prejšnjih črt razločuje v marsikaterem obziru. To hribovje je omejeno v severu od Neveljščiče, ki se izliva pri Kamniku v Bistrico, in od Motniščice, ki teče v Savinjo. Ta meja je samo s 667m. visokim Kozjakom odprta, ki loči bistriške vode od savinjskih, in veže to hribovje s severnimi, zgoraj imenovanimi planotami. V izhodu je meja proti Štajarski odprta, ker sezajo ti hribje od zapada proti vzhodu do Savinje v Stajarsko. V jugu dela natančno mejo Sava, in sicer od tam, kjer se vanjo izliva Bistrica, do onstran Zagorja, kjer postane mejna reka med Kranjsko in Stajarsko. V zapadu loči Bistrica to hribovje od kamniške ravnine, in sicer v vsem svojem teku od izliva Neveljščiče pri Kamniku do lastnega izliva v Savo pri Dolu. Popisano hribovje se raprostira od zapada proti vzhodu v treh skoro parallelnih črtah, ki se med sabo zopet precej na tanko ločene. Mejo' med severno in srednjo črto dela precej na tanko cesarska cesta poleg Brda čez Trojane na Vransko. Se natančneje je zaznamenovana meja med srednjo in južno črto po potokih Ra-domlja, ki teče v Bistrico, Drtišca in Medija, ki se izliva pri Za-gorji v Savo. Glede važnosti se imenovano hribovje nikakor ne da meriti s poprejšnjimi gorami. Vsi hribje se dvigajo le polagoma, svet je večji del z velikanskimi gozdi obrasten in vrhovi imajo skoro brez izjeme bujno vegetacijo. Posrednja višina grebenov nikjer ne seza nad 650 m. tudi najvišji vrhovi niso nad 1260 m. visoki. Čim bolj se približa hribovje Savi, tem nižje je. Na skrajni vzhodni meji Kranjske so: Dos z 1199 m., nad Čemšenikom, „ sveta Planina" nad Savo z 996 m., in Javor z 1128 m. Najvišji prehodi so: V severnem delu: Kozjak s 667 m.; „na Slapih", prehod iz motniške doline v savinjsko dolino, v Gornjigrad in Braslovče, z 900 m.; v srednjem delu: prehod „na Rebru" z 875 m., razvodje med Radomljo in savinjskimi dotoki; najvišji del cesarske ceste med sv. Ožbaltom in Vranskim, z 800 m.; trojanski hrib s 620 m.
III. Julijske Planine.
V	jugozahodu Karavank, v svoji glavni črti precej vštric ž njimi dvigajo se kranjske julijske Planine. Le pozneje, ko izgube
značaj visokih Planin, obrnejo se po polnem proti jugu. Vsled svoje mnogovrstnosti spominjajo na solnograške planine; čeravno so le deloma ž njimi jednake visokosti, vender jih v divji svoji vnanji obliki še presezajo.
Julijske Planine se dele v dve zelo različni polovici: v malo zapadno in veliko večjo vzhodno, katera pripada večinoma Kranjski. Meja, ki loči obe polovici, gre od 865 m visocegs prehoda pri Ratečah, ki loči julijske Planine od Karavank proti Trbiži in po rajbelski dolini do 1170 m visocega Predela, ki loči julijske Planine od karniških; od tod se vleče meja proti Bolcu in ob Korit-nici do Soče; od tod pa dela mejo globoka zareza soške doline do izliva Idrijce. Omenjena meja je ob jednem zapadna meja izhodnega, večinoma kranjskega oddelka julijskih Planin. Posebej se torej v zapadu za kranjske julijske Planine meja ne da postaviti, če nečemo samovoljno trgati, kar spada v vsakem obziru skupaj. V severu in severozahodu jih deli na tanko dolina korenske Save, in od Radovljice dalje dolina zjedinjene Save od sosednjih Karavank. V jugu jih loči od južnejšega Krasa že gori natančneje popisana globoka proga, ki jo zaznamenujeta reki Idrijca in Ljubljanica, severovzhodni del močvirja Krka ocl izvira do tam, kjer iz-premeni svoj tek iz južnovzhoclnega v vzhodnega in pozneje v severovzhodnega. Potem gre meja tik ob južnozahodnem in južnem podnožji Uskokov, ob Krkinem dotoku Liska voda, do Kolpe in njenih dotokov.
Površina zemlje, ki jo pokrivajo julijske Planine, tako omejena, kot gori povedano, znaša kacih 4000 km 2. Od teh pripada komaj dobra tretjina pravemu visokemu planinskemu gorstvu in kompaktnim planotam, dve tretjini pa hribovju. Prvi imenovanih delov se pa zopet na tanko deli po kakovosti in po vnanji obliki v dva dela: v skupino visokih Planin in v skupino planot. Tudi hribovje razpada v več vrst, katere so pa bistveno jednake, ako-ravno jih večjiclel različne reke med seboj vidno ločijo.
Skupino visokih julijskih Planin značijo lastnosti, ki smo jih nahajali deloma že pri Karavankah, posebno pri kamniških Planinah. Mnogovrstna razlika v vegetaciji, zgoraj v višini divje skaline in strme pečine; v srednji visočini gosto obrastene rebri, sem pa tja tudi močno gozdnati vrhovi; v nižavi pa tik pod najvišjimi vrhovi pravilne doline, bogate na pravilno tekočih vodah, — Skupina planot ima pred druzimi posebnostimi tudi nekatere, ki nas spominjajo močno na Kras: majhno število visokih vrhov, pogoste kot-laste globine, redkokrat nahajajoče se večje doline; vse te prikazni so tudi Krasu lastne. Le primeroma velika srednja visokost planot, še zmerom za kakih 500 m. više, kot kraški svet in to, da obdajajo planote po 1500—2000 m. visoke gore kot mejno gorstvo, prepričajo nas, da nam je ta oddelek prištevati še k Planinam.
Lože gre s planinskim hribovjem, akoravno je še južnejše, kot so planote, torej Krasu še bliže. Ce se tudi ujemajo glede visokosti skoro po polnem s Krasom, vender se sicer razločujejo v vsakem obziru od Krasa in ujemajo s Planinami. Pravilne vrste hribov, dostikrat v večjem številu vštric, zvezane med seboj po prečnih rebrih, med seboj omejene po pravilnih, nikoli pretrganih dolinah. Od glavnih črt se cepijo dostikrat, toda vselej navpično in v pravilnem teku, stranske vrste gora. Toliko v splošnem od julijskih Planin.
«) Visoke julijske Planine.
Glavna črta visokih julijskih Planin se vije začetkoma v pravilni, s Karavankami vzporedni črti. Od Triglava dalje se pa vlečejo skoro v popolnem krogu, ki obdaje bohinjski kotel. Njihova dolgost od skrajnega severozahoda do tam, kjer se dotikajo skupine planot, znaša skoro na tanko 100 km. Središče tega dol-zega pogorja je Triglav, najvišja gora julijskih Planin. Triglav sam je najvišji vrh štirih kratkih skalovnatih reber, ki se vijo vštric med seboj od jugozahoda proti severovzhodu. V orotektonič-nem obziru je Triglav posebno zato tako zanimljiv, ker se ravno v njem strinjajo tri jako različne gorske oblike. Proti severozahodu, severu in severovzhodu se razprostirajo v obsegu par sto kvadratnih kilometrov skalnate puščave z globokimi prepadi. V jugozahodu se vijo od Triglava med planinskim gorstvom navadna pogorja kakor smo jih nahajali že pri Karavankah. V jugovzhodu naposled se razprostirati dve velikanski planoti, katerih predgorja sezajo globoko v gorenjsko ravnino, notri do Kranja in Loke. Površina, ki jo pokrivajo ona gorstva, katerih središče je Triglav, znaša 700 km 2, torej skoro štirinajsti clel vse kranjske dežele.
Dasi je Triglav najvišja gora na Kranjskem, vender je (česar bi pri taki visokosti nihče ne pričakoval), skoro po polnem odločen od sosednjih gora. Veže se namreč neposredno z globoko sezajočimi dolinami. Od severovzhodnih velikanov ga loči dolina mojstranske Bistrice, Vrata imenovana; od južnozahodnih gora dolina Zadnjice, ki teče v Sočo; od južnovzhodnega gorovja dolina gornje Krme, dotoka Raclovni. Triglav kipi, visokemu stolpu jednako v nebo, na vseh straneh po 1800—2000 m. nad dolinami, pokrit z velikanskimi skalinami in globokimi brezdni. Tudi prehodi, po katerih je z drugim hribovjem v zvezi, ne sezajo nikjer nad 1850 m., torej dobrih 1000 m. niže, kot Triglav sam. Severna Luknja ima 1835 m., še nižji sta sedli v zgornji Krmi in na jugu pri Belem Polji. V jugu „velicega Triglava", ž njim po zelo ozkem, robatem sedlu zvezan, je „mali Triglav" s kakimi 2700 m. Na severovzhodni strani, kjer se dvigajo najbolj divje skaline, razprostira se nad luknjiškim prelazom jedini Triglavov lednik, sploh jedin v julijskih Planinah, 500 m. dolg in 8 m. širok. Od daleč
izgleda kakor kup snega, katerega se v visočini 2000 m. in čez v brezdnih vedno dosti nahaja. V pojasnilo višine Triglavovega gorstva naj bodo sledeče številke: srednja višina gorstva v severu 1200m.; visoko koritovseve.ru 2100m; planotaapnenikov IlOOm; Kot, najvišji del mojstranske doline v jugu Mojstrane in prav pod Triglavom, 1000 m.
Od Triglava proti severozahodu se cepi mogočno pogorje julijskih velikanov, kateri so tem večje pomembe, ker so, akoravno v več vrstah, vender povsod zelo visoki. Omenjene planine se razprostirajo med kotlom reke Zadnjice v dolini Trente in med dolino korenske Save. Glavna črta se vije od jugovzhoda proti severozahodu v dolgosti 18 kilometrov notri do koroško-goriško-kranjske meje. Začenja se ob 1835 m. visokem luknjiškem prelazu in seza do Strug, pol ure v vzhodu od Mangarta, kjer je ob jed-nem tudi razvodje med dotoki Soče, Drave in Save. Omenjena črta je mimo Triglava najmogočnejša na Kranjskem.
Povprečna visočina vrhov zna'ša okrog 2300 m., glavni vrhovi pa to višino še daleč presezajo. Po vnanji obliki so Triglavovemu gorstvu po polnem jednaki: ravno tiste strmine in goličave, ravno tista divjina; nasprotno pa tudi ravno tista bujna vegetacija v primeroma zelo veliki bližini. Kakor pri Triglavu, tako sezajo tudi tukaj pogostokrat globoke doline, ki leže navpično na dolini korenske Save, prav tik pod pečine. V tem obziru imenovati je doline : Piščenica, Planinica, Martulka, Vrata, Trenta. Kakor pri okolici Triglavovi, tako vpliva tudi tu mnogovrstnost v gorstveni vegetaciji jako ugodno na gledalca.
Glavna črta se začenja v severozahodu Triglava s Pihalcem; za njim slede velikani, ki imajo vsi po 2500 m. in še čez, kot Rozora z 2598 m., Prisank z 2570 m., Križ in Tavir. Od Prisanka dalje se zniža sicer greben dolomitov za par sto metrov, toda kmalu doseže zopet z Ožebnikom in z rtastim Jalovcem svojo prvotno višino. Najvišja gora te vrste je Rozora, sploh tretja na Kranjskem. Prehodi tu niso tako globoko urezani in tudi ne tolike pomembe za promet, ker so v celo predivjih in zapuščenih krajih. Jedino pomenljivo je sedlo med Rozoro in Prisankom, Korita imenovano, kot prehod iz savske doline v dolino Trento.
Tri mogočna razgorja se odločujejo od glavne črte, ž njo zvezane po prečnih rebrih. Te črte so tem večje pomembe, ker so, če tudi orografično stranske, ravno te visokosti, kakor glavna. Posebno pomenljive so tu mnogobrojne prečne doline, zaradi svoje posebno majhne dolgosti, ki se pa vkljub temu po polnem dotikajo podnožja velikanov, tako da se nam ti časih na pol ure, k večjemu na jedno uro približajo. Te doline so tudi neprimerno ozke in dostikrat od obeh stranij tesno obdane z bogato obrastenim predgorjem. Kakor ne kmalu kje, tako hitro in tako pogostokrat se vrstita tu pogleda v bogato rast in v divjo puščavo. Od Rateč,
to je od izvira korenske Save, do onostran Mojstrane ponavlja se ta prikazen sedemkrat.
Kakovost in oblika tega gorstva sta po polnem tisti, kakor v glavni črti. —
Prvo razgorje teh vrst se odcepi takoj v začetku glavne črte, še ob Triglavu, v severu zgornje Krme, in ima v prvih vrhovih, Zmiru in Rjovini, še vedno nad 2400 m. visokosti. Od sosednje vrste je omejena ta črta po dolini mojstranske Bistrice, od Triglava po dolini zgornje Krme. Proti jugovzhodu pa jame neprimerno padati, tako da ima v Rebikovci samo še 1580 m. Ta se zopet veže po nizkem sedlu s planoto Mežakljo, ki ima povprečno komaj še 1300 m. Mežakljo samo deli globoka dolina od Rjovine prišle Radovne od južne planote Pokljuke. Se hitreje pada ta vrsta proti vzhodu, kjer se dviga nad Jesenicami po komaj parurni dolgosti samo še v terasah, ki mole komaj kakih 100 m. visoko nad ravnino. — Med dolinami mojstranske Bistrice in Piščenice se razprostira drugo veliko mogočnejše razgorje, ki se odloči od Pihalca in od Rozore v glavni črti. Ta oddelek je povsem jednak glavni črti. Vrhovi so ravno tako visoki in deloma še višji. Najvišja gora v tej vrsti je Rogica ali Suhi plaz, z 2575 m. Razven vte, le za nekaj desetin metrov nižje so: Stajnar, Škrlja-tarica, Špik in Kukova gora. Tudi tu, kakor v prvi vrsti, ni v večji višini nič važnejših prehodov. — Doline pa so povsod kratke, ozke in strme; tako zelo, da narastejo v prav kratkem času od 750 m. na 1000 m. in še čez; po njih teko le hudourniki. Tretja vrsta se razprostira med Piščenico in Planinico. Vrhovi so sicer sploh za kakih 200 m. nižji, kakor prejšnji, vender so primeroma še zelo visoki. Najvišja je 2360 m. visoka Mojstrovka. Od prehodov je v tem oddelku, ki se odloči pri Prisanku od glavne črte, važno sedlo Voršec, med Prisankom in Mojstrovko, kot prehod iz Kranjske Gore po piščenski dolini v Trento, v vi-sočini 1600 m. —
Pri Strugah, v skrajnem severozahodnem delu glavne črte, strinjata se dva daljša stranska grebena, od katerih gre jeden proti zahodu, drugi proti severu. Prvi s strmim 2674 m. visokim Mangartom seza do Predela. Mangart sam je od Strug pol ure oddaljen in ž njimi po tako zvanem. ^travniškem sedlu" zvezan. Severna reber pa seza od Strug čez visoko in ostro Ponščico in čez gozdnato Slabivico do rateškega prehoda. V sredi med obema rebrima, kjer se vrsti jedna drugi najbolj približata, tik pod Mangartom, ležita imenitni belopeški jezeri v visokosti 967, oziroma 955 m.
V jugozahodu Triglava se vleče dolga vrsta bohinjskih gora, ki oklepajo v dolgosti štiridesetih kilometrov v velikem poluokrogu bohinjsko dolino, in jo ločijo od sosednje Goriške. Po vnanjosti so dvojnate: čim dalje so namreč od Triglava, tem bolj izgubivajo
značaj visocih Planin. V svoji severni polovici so skalovite, strme in zapuščene, v južni pa se dvigajo polagoma, so okrogle oblike in večjidel do vrha gosto obrastene. Tej obliki je tudi primerna višina posameznih vrhov. Povprek menjuje sicer med 2200 in 1900 m., vender se nahajajo v severni polovici tudi mnogo višji, v južni pa tudi mnogo nižji vrhovi. Prvi sosed Triglava, Konja-vec, ima še 2560 m., drugi, Kopica imenovan, le še nekaj nad 2300 m. Od tod dalje proti zahodu Vogel, Krn, Bogatin, Veliki Bogateč in Kuk (Kolk), vsi še po 2000 m. in čez; potem paRe-bikovec, Gradišče in Četrt le še z nekoliko nad 1900 m.; črna Prst, Možic in Črni Vrh imajo le še nekaj nad 1800 m.; in slednjič Ratitovec še ne prav 1700 m. visok. —■
Zdaj popisana glavna črta gradi dolino bohinjske Save v severu in zahodu. Razven te črte se pa loči od Triglava in Ko-njavca naravnost proti jugu in jugovzhodu dolga vrsta gora, ki se razprostirajo med zgornjo polovico bohinjske Save in med Mo-šnico, katera teče od podnožja Triglavovega blizu bohinjskega jezera v Savo. Omenjena vrsta gora gradi Bohinjsko v severu in severovzhodu. Z njihovo visokostjo je ravno tako, kakor pri glavni črti. Gore v obližji Triglavovem, kakor n. pr. Cesar, Vršac, Debeli Vrh, Mišelski Vrh, Lipač, Iža, Pihalec itd. imajo še vedno 2200 do 2400 m. Dalje proti jugu pa se hribje znatno znižajo, tako da še 2000 m. nikjer ne presezajo. Od teh so imenovati: Pršilec, prav nad bohinjskim jezerom, ki obdrži vkljub manjši višini skalovit značaj; potem Sleme in Tošec. Kakor oklepajo stranski grebeni pri severnih Planinah belopeški jezeri, tako ob-daje del teh gora jedno uro dolgo in četrt uro široko bohinjsko jezero, v visokosti 522 m.
Bohinjsko hribovje ima tudi več važnih prehodov: Sedlo med bistriško in baško dolino ob črni Prsti, Jata imenovano, v visokosti 1520 m.; drugo sedlo med Rebikovcem in Voglom nad bohinjskim jezerom pelje pod imenom Skrbina iz okolice bohinjskega jezera v visokosti 1903 m. tudi v Bačo; tretje le 1400 m. visoko sedlo pelje ob gori Kuk v soško dolino; četrti prehod pelje od izvira Savice čez planino „na kraju" v Trento in soško dolino, v visokosti 1500 m. slednjič še prehod, ki pelje iz doline reke Mošnice na planino Belo Polje pod Triglavom, v visokosti 1600 m.
b) Skupina planot.
Med severnim planinskim gorstvom in južnim planinskim hribovjem se razprostira skupina planot, ki pokriva vsega skupaj skoro 500 km2. Meja je globoko urezana in zelo na tanko določena. Dela jo dolina Krme do tam, kjer se izliva v Radovno, od tod Radovna do svojega izliva v korensko Savo, potem korenska in od Radovljice dalje zjedinjena Sava do izliva Sore pri Med-
vodah; potem dolina zjedinjene Sore do Loke in od tod dolina selške Sore do izvira v obližji Podbrda, sedla in razvodja med soškimi in sorškimi dotoki; naposled v severozahodu dolina Moš-nice, ki teče v bohinjsko Savo.
To tako omejeno zemljišče strinja v sebi nekatere posebnosti, ki jih sicer ne nahajamo nikjer na kranjskem planinskem svetu. V sredi skoro nič pravega hribovja; vse le nekaka visoka, sem pa tja precej obljudena ravnina. Pogostokrat se nahajajo globine v podobi kotlov; nepravilne, dostikrat pretrgane doline, sploh nekak porasten Kras.
Dolina bohinjske Save nareja v to veliko planoto globoko zarezo, ter jo deli tako v dve precej jednaki polovici, od katerih se imenuje severna navadno Pokljuka, južna, pa Jelo vica.
Srednja višina površja planote Pokljuke znaša 1100—1200 m. Okrog in okrog jo obdaje precej mogočno gorovje, katero je povsod od sosednih gorstev po zgoraj omenjenih globokih dolinah ločeno. Samo ob sedlu med Belim Poljem in Velikim Draškim Vrhom je v visokosti še ne prav 2000 m. v zvezi s Triglavovim predgorjem, in v veliko nižjem Podbrdu z loškim hribovjem. Kakor pri vseh vrstah julijskih Planin, vidimo tudi tukaj od severozahoda proti jugovzhodu padanje v višini. V severnem mejnem gorstvu dobivamo gore po 1900 m. in še čez visoke, kakor Veliki in Mali Draški Vrh in Kleča. Proti vzhodu nimajo mejne gore nikjer več nad 1600 metrov višine. Posebno se pa zniža mejno gorstvo v jugozahodu in jugu, kjer imajo hribje v zgornjem Bohinji, kakor Črni Kremen, Javorov Vrh, Pleša in Šjek le še po 1200—1400 m. Posebno hitro pada planota proti jugovzhodu, kjer obstoji mejno gorstvo le še iz kakih 1000 m. visokih hribov. Predno Pokljuka preide v veliko gorenjsko ravnino, ima še za predgorje celo vrsto nizkih holmov, ki presezajo med seboj ležeče 474 metrov visoko bleškojezero le še za kakih 100—200 m.
Precej jednake prikazni nahajamo tudi pri Jelovici, samo da je planotina srednja visokost tu za spoznanje večja, ker ima kakih 1200—1300 m.; tudi ni razloček med vrhovi severne in južne polovice tako velik. Najvišje vrhove nahajamo na severni in vzhodni strani. Razločki med vrhovi mejnega gorstva in med planoto samo so veliko manjši, kakor pri Pokljuki; po navadi znašajo komaj 100—150 m. Najvišja vrhova sta 1389 m. visoke Kotlice nad Dražgošami in 1387 m. visoki Jeloviški Vrh nad Lip-nico. Kot severovzhodni steber je zanimiva strma, zobu podobna skala, „Babji Zob" imenovana, še ne prav 1000 m. visoka. Kakor Pokljuka preide tudi Jelovica proti jugovzhodu v razne hribe kot predgorja. Ti hribje so zanimljivi zarad bogate vegetacije in vsled tega, ker so po njihovih vrhovih večjidel cerkve postavljene. V visokosti menjujejo po navadi med 800 in 1100 metri. Taki so na primer Jamnik, sv. Mohor in Fortunat, Planica, Križna Gora itd.
Posebno pomenljiv je pa zarad lepe svoje panorame znani 841 m. visoki sv. Jošt poleg Kranja, z gorenjsko ravnino že v neposredni zvezi. —
c) Skupina planinskega hribovja.
1. Gor enj sk o-no tranj sko hribovje.
Gorenjsko-notranjsko hribovje se da precej razločno deliti v loško, polhograško in idrijsko hribovje. Površina, ki jo pokriva to hribovje, znaša nekoliko nad 1000 km2, od katerih pripada polovica loškemu, dobra četrtina idrijskemu in slaba četrtina polho-graškemu hribovju.
Meja je precej na tanko določena. Od skupine planot in bohinjskega pogorja je ločeno to hribovje v severu in severovzhodu od doline selške Sore in od Loke dalje od zjedinjene Sore, do njenega izliva v Savo pri Medvodah. V vzhodu dela mejo Sava z gorenjsko ravnino notri do Ljubljane; v jugovzhodu in jugu pa Ljubljana z močvirjem do onstran Vrhnike; od tod dalje pa cesta iz Vrhnike proti Idriji in potok Bela, ki loči Hrušico od idrijskega hribovja, slednjič mali oddelek zgornjega teka reke Idrijce. Zahodna meja je ob jednem deželna meja Kranjske in Goriške.
Od tako omejenega zemljišča se imenuje oni del, ki se razprostira med dolino selške in zjedinjene Sore na severu, in Gra-daščice, dotoka Ljubljanice, na jugu loško hribovje. Ta svet, ki obseza nekaj nad 500 km2 deli se po dolini poljanske Sore v dva precej nejednaka dela, v manjši severni in večji južni del.
Oba dela sta si bistveno precej jednaka po značaji hribovja. Več glavnih vrst hribov v ne posebno ravnih, dostikrat zelo zavitih črtah, vender precej vštric z glavnima dolinama Sor in z dolino Gradaščice. Od teh glavnih vrst se odločijo na vse strani stranske vrste, po navadi navpično na glavne, ki so med seboj omejene od dolin sorških in gradaških dotokov. Najvišji vrhovi se ne dvigajo vselej v glavnih črtah, posebno pri večji južni polovici ne. Visokost sveta pada, kakor povsod pri julijskih Planinah, tudi tukaj od severa proti jugu. Najvišje vrhove vidimo tam, kjer je hribovje v severu z bohinjskim hribovjem ali s skupino planot bodi si v neposredni zvezi, bodi si vsaj le malo oddaljeno; najnižji so vrhovi v obližji Gradaščice. Tudi srednja višina vrhov je v manjši severni polovici sploh za kakih 200 m. večja, kot v južni; tam menjuje med 1100—1300 m., tu ined 900 — 1100 m. Najvišji vrh severne polovice je 1630 m. visoki Porezen, skrajni zahodni steber prve severne glavne črte. V drugi glavni črti severne polovice imamo še 1560 m. visoki Blegaš nad Trato; 1400 m. visoki Stari Vrh, tri ure od Železnikov, 1370 m. visoki Mladi Vrh, par ur v severu od Trate. Omeniti bi bili le še: Pajkov Vrh, Her-manovec in Malnarski Vrh v zahodu Poljan in Lebnik tik Loke; vsi po blizu 1000 m. visoki.
V južni večji polovici imamo večjidel le hribe, ki se dvigajo po komaj 300 do 400 m. nad dolinami. Že k najvišjim spadajo: Pasja Rovan, v jugozahodu Poljan, s 1020 m.; Goli Vrh, v jugozahodu Lučne, z 960 m., Žirovski Vrh, z 870 m. in sv. Ožbalt, z 845 m.
Meja tega hribovja je le proti jugozahodu in deloma proti zahodu menj ali več odprta, in v tem oziru je važnih nekoliko prehodov in razvodij: Sedlo pri Petrovem Brdu, kot prehod iz sorške v baško dolino, 810 m. visoko; razvodje med dotoki Po-ljanščice in Idrijce „Pod pleči" 775 m. visoko; najvišji del ceste iz Trate v Idrijo, pri 730 m. visokem Govejeku.
Med Gradaščico v severu, med močvirjem in Ljubljanico na jugu, do ceste iz Vrhnike proti Idriji na zahodu razprostira se polhograško hribovje, ki pokriva površino kakih 250 km2. Po vnanji obliki se ujemajo hribje po vsem z loškim hribovjem, samo da so splošno še precej nižji, ker so od visokih julijskih Planin na severu še bolj oddaljeni in se nasprotno ravnini že zelo približajo. Srednja višina vrhov znaša komaj še kakih 600 m. Vender nahajamo v severni polovici vrhove, ki imajo še po 750—800 m., v južni pa komaj 400—500 m. in če so z močvirsko ravnino v neposredni zvezi, komaj nekoliko čez 300 m. Najvišji vrh je 860 m. visoka Grmada. Omeniti so le še: Sv. Lorenc nad Polhovim gradcem, Zaplana, Koreno, Gradišče in Medvedje Brdo; vsi od 750 — 780 m. visoki. Nasprotno imata pa Ključ in Debeli Vrh v obližji Brezovice le še po 550 m., oziroma 450 m., Podgora pri Št. Vidu 430 in Rožnik le še 400 m. Meja je le na zahodni strani nekam bolj odprta in tu je važno sedlo „na rebru", na vrhniško idrijski cesti pri Godoviči, 590 m. visoka.
Z dozdaj popisovanim hribovjem sicer v jako tesni zvezi, po kakovosti, sestavi in vnanji obliki pa povsem od njega precej različno je idrijsko hribovje, ki obseza vsega skupaj kacih 350 km3. To hribovje je omejeno proti Goriški od deželne meje; od Hru-šice je loči del gorenje Idrijce in njen dotok Bela; potem je omejeno od ceste iz Idrije proti Vrhniki in v severu deloma od doline Poljanščice. Po kakovosti spada to hribovje deloma že h Krasu, akoravno je skoz in skoz pokrito z gozdi. Vrhovi so z vrhovi prejšnjih hribovij še precej jednake visokosti, vender so pri jednaki visokosti precej širši. Srednja višina vrhov znaša od 600—700 m. To hribovje obdaja nekako v podobi okroga, kot mejno gorstvo, idrijski kotel. Posebno pomenljiv je severovzhodni del, kot razvodje med Črnim in Jadranskim Morjem, med dotoki poljanske Sore in Idrijce, namreč 700 m. visoki Zagoda Vrh in ravno tako visoka planota, Pevec imenovana. Najvišja sta v zahodu in jugozahodu Goljak in Javornik s 1790 in 1550 m. Nad 1000 m. imajo še: Špičasti Vrh nad Črnim Vrhom, Jelenov Vrh nad Vojskim, Potoka nad Idrijo, Praprotno Brdo in Vrh nad
Konomljami. Za njimi je še cela vrsta nadv800 m. visocih, med njimi posebno Črni Vrh, Mravljinski Vrh, Čudna Gora, Planina, Hleviški Vrh, Ivobalova Planina in Kolenec. Pomenljivi prehodi so med druzimi: že omenjeni Govejek; prehod „na bregu" v jugozahodu med Idrijo in Vipavo; »Razpotje", razvodje med Sočo in Soro, vsi trije po 700 m. visoki; in slednjič tudi že omenjeni, 590 m. visoki prehod „na rebru".
2. Dolenjsko hribovje.
Dolenjsko razpade orografično v dva po velikosti precej jed-naka, po vnanji obliki pa zelo različna dela, v severovzhodni in južnozahodni. Južnozahodni pripada pod imenom „Suha krajina" kraškemu svetu in je z notranjskim Krasom v neposredni zvezi. Severovzhodna polovica pa spada pod planinsko hribovje. Meja, ki loči dolenjski Kras od dolenjskih Planin je zaznamovana začetkoma po ljubljanskem močvirji, potem s Krko od njenega izvira do tam, kjer se najedenkrat zavije od jugovzhoda proti severovzhodu, potem Liška voda notri do Uskokov; od tod podnožje južnoza-hodnih Uskokov do Kolpe in deželne meje proti Hrvatski. Planinski svet Dolenjske, ki znaša skupaj precej nad 2000 km2 je večinoma hribovit; ima sicer več malih dolin in ravninic, ravnina večje pomembe pa je jedino le krška.
Kar velja o gorenjsko-notranjskem hribovju, to velja večjidel tudi o dolenjskem. Cele vrste po več ur dolzega hribovja se razprostirajo v precej pravilnih črtah od zahoda proti vzhodu; le pozneje na vzhodu premene svojo črto iz zahodno-vzhodne v severovzhodno južnozahodno. Od teh glavnih črt se odcepi mnogo stranskih vrst navpično na glavne, ki oklepajo menj ali več pravilne doline, ali pa, če so nekoliko nepravilnejše, tudi neznatne ravnine, kakor n. pr. v št. rupertski okolici. Skoro vsaka teh dolin ima svoj potoček, ki se izliva v reko, katera teče po glavni, z glavno črto hribovja vštricni dolini. Tudi srednja visokost vrhov se ujema precej z visokostjo vrhov že gori popisanega hribovja. Največ hribov je med 700 in 900 m. visocih: če se dviga kak hrib nad 1000 m. je to le že redka izjema. Hribje so na obeh straneh precej jednako nagneni, sploh pa nikjer strmi. V petrografičnem obziru je dolenjski planinski svet, posebno v svoji južno-vzhodni polovici, ugoden vinarstvu.
Kakor se gorenjsko-notranjsko hribovje deli v več posameznih skupin, tako tudi dolenjsko. Po navadi se govori o litijskem, trebanjskem, mokronoškem hribovji, o Uskokih in o črnomaljskem hribovji. Površina, ki jo pokrivajo dolenjske Planine, znaša nad 2000 km2.
Največ te površine zavzima litijsko hribovje, imenovano po Litiji, ki leži precej v sredi, če vzamemo hribovje v njegovi dolgosti od zahoda proti vzhodu. Litijsko hribovje imenujemo ono
skupino vrhov, ki se vleče v dveh precej vštricnih črtah od Ljubljane do onstran Rateč pri Zidanem Mostu. V severu jih loči Sava od Karavank, v zapadu Ljubljana in močvirska ravnina od polhograških hribov, v jugu Temenica in Mirna od trebanjskih, oziroma mokronoških hribov.
Vzhodna polovica ima višje vrhove, kot zahodna; severna višje kot južna. V severni polovici sezajo vrhovi od 600 do 900 metrov srednje visokosti, v južni od 500 do 800 m. Severna glavna črta seza od Janč (med Ljubljano in Litijo) do Dobovca, nasproti Trbovljam, tostran Save. Južna črta seza od Movnika pri Ljubljani do Rateč. Najvišji vrh nahajamo v skrajnem izhodnem delu severne polovice, to je 1215 m. visoki K um. Razven tega sta še imenovati Javor in Dobovec z 1100 m., Prežganjski Vrh, Polšjek, Gradišče, Kamplov Vrh, Goba, Mali Vrh in Orlek s 600—800 m.
Severna črta se dviga povprek 500 m.; južna pa le kakih 300 metrov nad ravnino.
V vzhodnem delu se odloči od glavnih črt več kratkih stranskih reber, ki obdajajo v svojem nepravilnem teku več malih ravnin, katere sezajo deloma notri do meje južnih mokronoških hribov.
Ob Temenici in Mirni na severu, do Krke na jugu razprostira se v jugu litijskega hribovja zopet druga vrsta hribovja, katero je od prvega povsem različno. Več vštricnih glavnih črt nahajamo sicer še zmerom v zvezi z navpičnimi stranskimi vrstami in te zopet v dotiki s krajšimi holmastimi rebri, vender je njihovo število že veliko manjše. V več krajih dobimo tu že precej nepravilne dolinice z mejnim hribovjem, sem pa tje tudi že neravne kotline, kot so lastne kraškemu svetu. Dobe se tudi že, akoravno le redko, posebno v zapadni polovici nepopolne planote, čeravno primeroma še jako nizke. S Krasom se strinja to hribovje v svoji zahodni polovici tudi v tem, da ima več precej nepravilno tekočih rek. Kar je notranjska Pivka v velikem, to je tukajšna Temenica, ki tudi zgine dvakrat pod zemljo in se potem izliva kot Prečina v Krko, v malem.
Reka Temenica, v spodnjem teku Prečina imenovana, deli imenovano hribovje v dve polovici: v zahodno polovico trebanjskega in v vzhodno mokronoškega hribovja. Zahodna polovica obstoji iz dveh glavnih precej vštricnih črt, od katerih se vije jedna od izvira Krke, ob Krki čež Žužemberk in Fužine do Soteske, druga pa pod Zatičino in Višnjo Goro čez Trebnje in Mirno Peč do Balte vasi, kjer se izliva Prečina v Krko. Že tukaj nahajamo v notranjem več po kako uro dolgih in po kake pol ure širokih kotlin, ki so omejene okrog in okrog od stranskih hribov, kateri leže navpično na glavne. Taka globina se nahaja v severni polovici posebno blizu Žalne, v južni pa pri Mirni Peči. V hipsometričnem obziru je pomniti, da se hribje tu nikjer ne dvigajo nad 700 m. in da imajo posrednje komaj od 500 — 600 m., sploh so pa le za
kakih 300 m. nad ravnino. Najvišji, kot Srebotnik, Mačkov Vrh, in Peč, imajo vsak po 700 m. in še nekaj čez; sicer imamo pa še celo vrsto hribov po 600—650 m.
Zapadni polovici precej jednaka je izhodna mokronoškega hribovja. Število ravninic, ki so omejene od kratkih vrst okroglih holmov, je tu še večje; tudi doline so tu bolj razvite in sploh pravilnejše; v južni polovici so tla že precej ugodna za vinarstvo. Glavne črte hribovja, ki so pa že precej nerazločne in dostikrat od stranj skih dolin navpično pretrgane, ne vijo se več od zahoda proti izhodu, ali pa vsaj, kakor v trebanjski polovici, od severozahoda proti jugovzhodu. Glavno hribovje se vije, akoravno ne določno, vender precej na tanko od severovzhoda proti jugozahodu, kakor sosednja veliko višja črta Uskokov. Višina je povprek ravno tista, kakor pri zahodni polovici, menjuje namreč med 300 in 600 m., le najvišji vrhovi dosežejo visokost 700 m. Sploh se lahko reče, da, kakor pri vseh oddelkih kranjskih Planin, tako tudi tukaj ponehuje višina vrhov od severa proti jugu, in da so vrhovi, čim bližji krški ravnini, tudi tem nižji. V jugu, kjer jih nahajamo kot predgorje krške ravnine v podobi nizkih holmov tik nad krško ravnino, nimajo nikjer nad 450 m., po navadi pa le 350 do 450 m.
—	Dalje proti severozahodu pa narastejo poseb no tam, kjer se zahodni polovici trebanjskega hribovja približajo ali pa ž njim dotikajo, na 550 in še celo 600 m. Glavno hribovje obstoji le iz mejnega hribovja večje št. ruperške in več manjših ravninic, posebno v okolici Mokronoga. V jugu je omeniti vrsta hribovja pri Velikem Trnji, nadalje hribovje pri Tržišči in Trebelnem. Razven teh so pomenljivi vrhovi okrog Št. Ruperta, potem Brusnik, Ma-govnik, kot najvišji v celi vrsti, Zaplaz pri Cateži in naposled Naružica v skrajnem zahodu — vseskoz hribje v viskosti 500
—	600 m.
V jugu krške ravnine, od poprej popisanega hribovja ločeno po krški ravnini, je hribovje Uskokov. Pod Uskoki razumemo skupino hribov, ki se vijo v severu Metlike in v jugu Kostanjevice, v dolgosti kakih 20 kilometrov, kot jugovzhodna meja Kranjske proti sosedni Hrvatski. Uskoki so tem bolj zanimljivi, ker so zelo različni od druzega dolenjskega hribovja, akoravno orografično tudi njemu pripadajo. Kar so kamniške visoke Planine v glavni črti Karavank, to so dolenjski Uskoki v skupini dolenjskega predgorja julijskih Planin. Kakor kamniške Planine, akoravno že skrajni vzhodni del glavne črte Karavank, presezajo vse druge Karavanke v divjini in višini, tako so Uskoki primeroma najvišje dolenjsko predgorje, akoravno že skrajni južnovzhodni del dolenjskega julijskega predgorja. Njihova srednja vrhovna višina menjuje med 650 in 750 m., in preseza v nekaterih vrhovih imenovano višino močno, v tem ko ima v severu krške ravnine ležeče predgorje mokronoškega hribovja komaj 300— 40G m. Ta višina
Uskokov je tem bolj pomenljiva, ker Uskoki nimajo nič nižjega predgorja, ker se marveč dotikajo južne polovice krške ravnine, katera ima komaj 130 m., neposredno. Akoravno smo dosedaj opazovali pri vseh oddelkih kranjskih Planin, da se razprostirajo njihove glavne črte od zahoda proti vzhodu, ali pa saj od severozahoda proti jugovzhodu, da se nadalje le predgorja in stranski robovi večjidel dvigajo od severa proti jugu, ali od severovzhoda proti jugozahodu, vender je to pri Uskokih nasprotno. Glavna črta Uskokov se namreč vije od severovzhoda proti jugozahodu. Na severu so omejeni od krške ravnine, na zahodu od dotokov Krke, na jugu od dotokov Kolpe, vzhodna in južnovzhodna meja je pa deželna meja med Kranjsko in Hrvaško. Najvišji hrib med Uskoki je 1180 m. visoki Gorjanec. Razven njega so pa še omeniti: Peščenik z 820 m., Veliki Trebež z 805 m., Venec s 790 m. in Cirnec s 620 m.
Pri dolenjskem planinskem predgorji je še omeniti črnomaljskega in metliškega, ki pa pripada planinskemu svetu bolj zarad svoje zveze ž njim, kot pa v orotektoničnem zmislu. Po svoji leži je skoro prej nekako stransko pogorje Uskokov imenovati, kakor zamostalno hribovje, ker se razprostira v svoji glavni črti na tanko od severa proti jugu, torej menj ali več navpično na glavno črto Uskokov. Temu hribovju pripada le mali oddelek črnomaljskega hribovja, ki se razširja med Kolpo, na vzhodu in jugu, do hrvaške meje in med njenimi dotoki na zahodu in severu. Po svoji vnanji obliki ima to hribovje že precej kraški značaj. Vrhovi se iz ravnine nikjer tako odločno ne pokažejo, kakor sicer na planinskem svetu. Vsa skupina obstoji iz več malih ravninic, ki so med seboj omejene od nizkih, komaj kake 200 m. nad ravnino se dvigajočih hribov. Tudi najvišji vrhovi ne presezajo nikjer 550 m.
IV. Ravnine.
V večinoma goroviti Kranjski pripada komaj 2100 km2, to je kakih 21°/0 nižavi. Od te zemlje spada večja polovica k planinskemu, manjša h kraškemu svetu.
Nižava kranjskih Planin obseza ali ozke doline ob rekah; ali male kotline in globine, obdane okrog in okrog od nižjega mejnega gorstva; in naposled ravnine v pravem pomenu besede.
Kar se tiče dolin ob posameznih rekah, pomenljive so tu jedino doline glavnih rek, in še od teh le nekatere. Doline stranskih rek so deloma preozke, deloma pa tudi prekratke in prestrme, da bi bile za nižavo merodajne. Pa tudi od glavnih rek so pomenljive le doline obeh Sav, obeh Sor, obeh Bistric in Krke deloma ker niso strme in polagoma padajo, deloma ker so primeroma še precej široke in narejajo tu pa tam še celo male ravnine.
Doline glavnih rek imajo to lastnost, da delajo globoke zareze v glavne črte planin in da so tako v svojem zgornjem delu z najvišjimi vrhovi v neposredni zvezi. Naravno je torej, da v svoji višini jako polagoma padajo. Tako pade dolina bohinjske Save od Podtriglava do Radovljice, v dolgosti 38 kilometrov za 380 m., to je na vsakih 100 m. za 1 m.; tu je nad 100 m. visoki saviški slap že vračunjen. Se ugodneje so razmere pri korenski Savi, katera, akoravno še precej daljša, pade samo za 340 m. Jednake prikazni nahajamo pri 40 km. dolgi selški in pri 30 km. dolgi poljanski Sori; precej jednake pri tržiški in pri 43 km. dolgi kamniški Bistrici; najugodneje pa pri dolenjski 76 km. dolgi Krki, katera pada na vsakih 500 m. za 1 m., dokler ne preide v veliko krško ravnino, kjer je padanje se ve da še veliko manjše, kakor pri vseh ravninah večje mere sploh.
Doline imenovanih rek niso skoro nikjer čez pol ure široke, dostikrat pa še dva- do trikrat ožje. Večje pomembe sta jedino le dolini obeh Sav, osobito gornje bohinjske Save. Tukaj je dolina med Bistrico in Srednjo vasjo skoro uro široka; tu jo pa tudi deli relativno 400 m. visoka Babna Gora v zgornjo in dolnjo bohinjsko dolino. Ti dolini se združita zopet pri bohinjskem jezeru po dolgosti poldruge ure.
Kotline in globine se ne nahajajo nikjer med pravilno razvitim gorovjem, kjer se naslanjajo v pravilnih vrstah na glavne črte stranska hribovja. Samo ob sebi je torej razumljivo, da bi zastonj iskali takih kotlin med visokim planinskim gorstvom. Dobimo jih le tam, kjer se hrib in dol nepravilno vrstita, to je med dolenjskim planinskim hribovjem in na Krasu. Posebno tipične so te vrste ravnin za Kras, kjer nahajamo mimo neštevilnih malih kotlov celo vrsto večjih globin. Take globine vidimo ob Reki, ob Pivki, med Postojino in Razdrtim, ob Unci, pri Loži, pri Cirknici in pri Logatci.
Na planinskem svetu se ravnine te vrste ne nahajajo pogostokrat, in še tedaj večji del le prav blizu kraškemu svetu. Tudi so tukaj globine zelo majhne, ker so celo največje izmed njih še zmerom manjše, kot najmanjše od gori imenovanih kraških. Na planinskem svetu jih imamo posebno v mokronoškem in trebanjskem hribovji, deloma pa tudi med črnomaljskim in litijskim hribovjem.
Dve uri v jugu od Rateč nahajamo ob Mirni in njenih dotokih kake 3/4 ure dolgo, 1/2 ure široko in med 250—300 m. visoko kotlino. Pol ure od te se zopet razprostira proti severu le nekoliko manjša, povprek 330 m. visoka kotlina sv. Ivana. Raz-ven teh imenovanih nahajamo precej v obližji še dve drugi manjši kotlini: jedno v jugozahodu Mirne, drugo blizu Zidanega Mosta, ki se v svojem severozahodnem koncu dotika Save.
Večja kol vsaka dozdaj imenovanih je kotlina pri Št. Rupertu, ki leži v zahodu od prej popisanih kako uro proč. Ta kotlina povprek kakih 300 m. visoka, se razprostira na obeh straneh Bistrice, katera se izliva v Mirno. — Jednako kotlino nahajamo med zgornjo Ivrko in Žalino, v dolgosti 3/4 ure in v širokosti dobre četrt ure, v povprečni visokosti 315 m. Okrog in okrog jo obdajajo hribje, ki jo presegajo v višini za kacih 300 m. Od Zaline v severozahodu in od Krke v jugozahodu jo ločijo le nizka sedla. Kotlin manjšega obsega se nahaja posebno ob Krki še precej; razprostirajo se po navadi vštricno s Krko od izvira do Soteske, to je od severozahoda proti jugovzhodu, torej vštricno z glavnimi črtami tamošnjega hribovja. Najnižje so po navadi v južnovzhod-nem konci. Pri večjem deževji navadno narastejo in se izpremene v začasna jezera.
Jednake dolgosti in širokosti s kotlino pri Žalini je kotlina pri Mirni Peči. Ta kotlina je povprek kakih 220 m. visoka in povsod od 200—300 m. višjega hribovja obdana.
Veliko manjše pomembe sta naposled dve kotlini črnomaljskega hribovja: prva manjša v severozahodu mesta, druga večja v njegovem jugu. Obdani sta le od prav nizkega hribovja, katero se vije ob Kolpi in njenih dotokih.
Veliko večje pomembe kot dozdaj popisane ravnine so ravnine v pravem pomenu besede: gorenjska ravnina, ljubljansko močvirje in krška ravnina, ki skupaj pokrivajo deseti del kranjske dežele, namreč okrog 1000 km2.
Najvažnejša in najpomenljivejša izmed omenjenih ravnin je brez dvojbe velika gorenjska ravnina. Razprostira se med Karavankami in med julijskimi Planinami na obeh straneh zjedinjene Save v njenem zgornjem teku. Ta ravnina je tem važnejša, ker je največja vsega planinskega sveta; obseza namreč nad 600 km3. — Vse govori za to, da je bila nekdaj z gorami obdano jezero, iz katerega so moleli zdaj izolirani griči in holmi kot otoki.
V podobi proti vzhodu obrnene podkve se razprostira od severa proti jugu, od Karavank do Ljubljane, v dolgosti več kot osmih ur, njena širokost pa menjuje med tremi in petimi urami. Le na jednem kraji se ta širokost zožuje na pol ure in prouzro-čuje s tem, da se deli cela ravnina v dve zelo nejednaki polovici: v veliko večjo severno, in v veliko manjšo južno.
Do vrha z gozdi pokriti hribje se dvigajo v sredi ravnine, otokom podobno, deloma posamezno, deloma pa tudi v celih vrstah. Največja vrsta je ona, ki obstoji iz 660 m. visoke Šmarne Gore in v vzhodu od te iz 640 m. visoke Vranšice s stranskimi hribovi. Tu se dotikajo tudi meje vseh treh oddelkov, v katere se deli po navadi gorenjska ravnina: največje kakih 280 km2
obsezajoče kranjske ravnine v zahodu in severozahodu; kakih 170 km2 obsezajoče kamniške ravnine na vzhodu in severovzhodu, in naposled kakih 150 km2 pokrivajoče ljubljanske ravnine v jugu od obeh poprej imenovanih. Od posameznih hribov sta le še pomniti Holmec in Krtina v kamniški ravnini, s kakimi 400 m.
Višina ravnine pada proti dvem stranem: jedno padanje je vštrieno s Savo; od severozahoda in severa proti jugovzhodu in jugu; drugo pa in sicer veliko manjše, od zahoda proti vzhodu, vštrieno s Karavankami. Od severozahodne 550 m. visoke Breznice in od severnega 474 metrov visokega Preddvora pade ravnina do 330 m. visocih Medvod za 220, oziroma za 144 m., in sicer v dolgosti 36, oziroma 25 kilometrov. Od 394 m. visoko ležečega Kranja pa pade proti vzhodu do meje proti kamniški ravnini, v dolgosti kakih 15 kilometrov, samo za slabih 40 metrov. Srednja visokost kranjske ravnine pa znaša 430 m. Kamniška ravnina pada od severa proti jugu; v tej črti se tudi po dolgosti 15 km. združi z ljubljansko ravnino. Od severnega 380 m. visoko ležečega Kamnika pade do meje proti ljubljanski ravnini le še za 90 m. Srednja visokost cele ravnine znaša le 335 m. Od vseh treh delov gorenjske ravnine pada najmenj ljubljanska ravnina, namreč od Tacna v visokosti 310 m. do izliva Bistrice v Savo samo za 40 m.
Posebno interesantne so meje raznih delov te ravnine vsled svojega kontrasta. V severu gradi kranjsko ravnino dolga vrsta med seboj po vnanji obliki tako različnih Karavank, v jugu pa Šmarna Gora in Vranšica, tam gorski, deloma goli velikani, tu pa mali, do vrha obrasteni hribje. Razloček v višini mejnega gorstva je še večji, znaša namreč skoro 2000 m. — V zahodu se dotika ravnine dolga vrsta predgorja julijskih planot s srednjo višino 900 m. Na vzhodu je pa meja odprta in kranjska ravnina v zvezi s kamniško.
Ob meji dobimo cele vrste večjih vasij, med tem ko jih v notranji ravnini, katero pokrivajo gosti gozdje, bogata polja in veliki travniki, ni toliko.
Jednako ozadje ima tudi kamniška ravnina, ki je omejena v severu od kamniških planin, v vzhodu od brškega hribovja, v jugu od Vranšice in njenega predgorja, v zapadu pa deloma od malih hribov, deloma od kranjske ravnine. Tudi tu je ravnina sama izvrstno obdelana in nima toliko vasij, kot ob robu pod gorami. Jcdnake prikazni nahajamo tudi pri ljubljanski ravnini, ki se imenuje tudi ljubljansko polje. Nad 20 kilometrov dolga obseza večjidel le polje in je okrog in okrog obdana z nizkimi, gozdnatimi bolmi.
V jugu Ljubljane, med Ljubljano, polhograškim hribovjem, severno mejo notranjskega in dolenjskega Krasa in med zahodnim delom dolenjskega planinskega hribovja, razprostira se skoro popolnem horicontalna ravnina ljubljanskega močvirja, ki
obseza okrog 200 km3. Od gorenjske ravnine ni po polnem ločena, temveč se je dotika na dveh krajih: na jedni strani tam, kjer se približajo šišenski bolmi hribu ljubljanskega grada še na menj kot 2 kilometra, na drugi strani pa tam, kjer je zveza med Golovcem in ljubljanskim gradom pretrgana.
Ljubljansko močvirje je okrog in okrog obdano z nizkimi precej pod 1000 m. sezajočimi hribi, ki so do vrha bogato obra-steni in delajo dostikrat precej globoke zareze v ravnino samo. Le južna meja je nekoliko višja, dvigata se namreč v njej Krim in Mokric še precej nad 1000 m. Kakor v gorenjski ravnini, moli tudi tukaj nekoliko višjih ali pa nižjih holmov, otokom podobno, iz ravnine. Vender so ti holmi tako nizki, da tudi najvišji izmed njih, namreč oni pri notranjih Goricah ravnine ne preseza še za celih 100 m.
Ravnina je skoro po polnem horicontalna, največji razloček v višini znaša namreč komaj 10 m. Srednja višina ima 287 m. Ravnina sama pa ne pada, kot navadno sicer druge ravnine, od severa proti jugu, temveč narobe. Ravnina obseza dobrih 16 kilometrov v dolgosti in kakih 12 v širokosti. Ravnina v sredi ni skoro po polnem nič obljudena; le ob robih, in sicer posebno v jugu in zahodu, nahajamo več vasij. Močvirnata tla se nahajajo v ravnini skupno samo še na 3 krajih, ki obsezajo kakih 20 km2., to je komaj deseti del ravnine same. Za odtekanje vode je napravljenih neštevilno kanalov, skupaj več kot 200 kilometrov dolgih. Ravnino, kar je ni močvirnate, pokriva še precej dobro polje, sem pa tja tudi mali gozdiči.
Razven teh dozdaj popisanih ravnin je nekolike pomembe le še krška ravnina, ki se razprostira ob obeh straneh Krke, med Krškim in Konstanjevico. Krška ravnina leži veliko niže, kot gorenjska ravnina in ljubljansko močvirje, ima namreč komaj 140 m. posrednje visokosti. Njena največja dolgost, od zahoda proti vzhodu znaša še čez 30 kilometrov, največja širokost od severa proti jugu pa nekaj čez 10 kilometrov. Obdana je kot ljubljanska ravnina in ljubljansko močvirje okrog in okrog od nizkega precej bogato obrastenega hribovja. Kakor pri ljubljanskem močvirji, je tudi tu južna meja Uskokov precej višja, kot severna mokronoškega hribovja; razloček znaša namreč kakih 300 m. — Krka, po kateri se ravnina imenuje, deli jo v dve nejednaki polovici, v precej večjo severovzhodno in v manjšo južnozahodno. Padanje je precej počasnejše, pa tudi jednakomernejše, kot pri gorenjski ravnini, in sicer se ravna po Krki, od zahoda proti izhodu in od severa proti jugu. Proti vzhodu je meja krške ravnine odprta in jo loči le Sava od velike spodnje štajerske ravnine.
3oo®oo®

O začetkih kristjanstva na Slovenski zemlji.
Spisal Andrej Fekonja.
„Sedše ubo naučile vse jazjki, krbstfštc iliio . . Matih. 28,1!!. »ldemfc bližnif vfsi i gradj, da i tamo propoMmfo." Mark. 1,38.
Viri in pripomočki:
priobčujem tu svojih preiskav, nego zbral sem samo ter sestavil v JšJah celoto, kar sem našel raztresenega pri drugih pisateljih. Služili pak so mi pri tem poslu: Peter Hicinger: „Začetki keršanstva na Slovenskem" v knjigi: „Zlati Vek" (v Ljubljani 1863), Dr. Alois Hnber: „Geschichte der Einfiihrung und Verbreitung des Christenthums in Siidostdeutschland" (Salzburg 1874, 1875), Dr. Joh. Alzog: ,Handbuc.h der Universal-Kirchengeschichte" (Mainz I. Bd. 1872), Wetzer & Welte: „Kirchen-Lexicon oder Encvklopudie der katholischen Theologie und ihrer Hilfswissen-schaften" (Freiburg im Breisgau 1847—1854) Anonymus Salisburgensis: .De conversione Carantanorum" (v Majcigerjevem prevodu sledeče knjige), Dr. Jan Bilv: „D?jiny svatych apoštolu Slovanskych Cyrilla a Methoda" (v Praze 1863), poslovenil Janez Majciger: Zgodovina svetih apostolov slovanskih Cirila in Metoda (v Mariboru 1863), in drugi na dotičnih mestih imenovani. Posebno sem upotrebljal Huberjevo delo I. Bd. Romer-Zeit in IV. Bd. Slaven-Zeit, o katerem poslednjem P. Lad. Hrovat (Kopitarjeva Spomenica 146) veli: rTa knjiga je izvrstna, ima dobre vire, postopa kritično." ') — Po teli navajam tudi nekatere druge izvirnike, katerih nisem imel ravno pri rokah.2)
In tako pošiljam to drobtino naše povestnice v svet, želeč, da bi nam tudi bila „priča časov, luč resnice, življenja spomenica, učiteljica življenja, oznanjevalka starodavnosti" (Cic.) Kar je v spisu morebiti se napačnega, naj blagovolijo popraviti naši pisatelji strokovnjaki.
<) „Dasi Huber Slovanom ni preveč prijazen, vendar — in ravno zato — se učimo veliko dobrega pri njem; zlasti, kako so bili germanizovani Sloveni ob Aniži, po gornjem Štajerskem in Koroškem" (Hrovat ib.)
a) Mnogo gradiva o našem predmetu imajo med ostalimi posebno: B. de Rubeis „Monumenta Ecclesiae Aquilejensis", Dan. Faslati S. J. „Illyricum Sacrum", Marc. Hansiz S. J. „Germania Sacra".
V v o d.
Na Slovenski zemlji so se godile od starodavnih časov pa do denašnjih dnij mnoge izpremembe i v državnem i v narodnostnem obziru.
Za rimskega gospodstva, s katerim se za našo domovino prav za prav začenja historična doba, bila je — kakor vse zemlje med Adrijo in Dunavom — razdeljena na več provinci j, začasno še z različno vlado. Deželne meje ločile so se tedaj (kakor jih Hicinger 1. c. označuje) tako-le: Zemlja ob Soči in Jadranskem Morji do Julskih Alp (Alpes Juliae) se je štela k Istriji in Ve-neciji, in s to vred k Italiji; Julske Planine namreč od Triglava do Snežnika mejile so Italijo od te strani; zemlja poleg srednje Save, dolnje Drave in Rabe spadala je k Panoniji, in zemlja poleg gornje Save, gornje Drave in Mure se je prištevala k Nori ku; mejo med tema pokrajinama so delale Cetske Gore (Montes Cetii), katere so zaznamenovane od Donatske gore poleg Rogatca, čez ptujsko polje, med Muro in Rabo do Golovca (Kahlenberga) pri Dunaji. V teh mejnikih, od prvih rimskih cesarjev že odločenih, se je v III. stoletji toliko izpremenilo, da se je zemlja ob gornji Savi, od Julskih Planin do Trojane, pridejala k Italiji, kateri oddelek z Aemono (sedanjo Ljubljano) vred se je pozneje imenoval Car ni o la ali Mala Karnija; prvotna Carnia je obsezala samo zemljo poleg Soče in Taljamenta.) — Panonijo je bil že Caesar Oktavianus Augustus razdelil ob obeh straneh bakonj-skega gozda na gornjo (P. superior I.) in na dolnjo (P. infe-rior II.), iz katere je še pozneje v začetku IV. stol. bila izločena posavska (P. ripariensis) ali Savia, in pozneje še P. Valeria v kotu med Dravo in Dunavom; Nor i k pak je cesar Dioklecian razdelil na s r e d o z e m n i (N. mediterraneum) in na p o b r e ž n i (N. ripense) južno in severno od Tur. — Po novi razdelitvi vse rimske države od Konstantina Velikega okoli 330. 1. na 4 pre-fekture: Oriens, Illyricum (orientale), Italia, Galliae — s 14 (političnimi) diecezami v 116 provincij —, spadale so naše dežele od 1. 364. po odredbi Valentiniana I. sicer pod jedno pre-fekturo „ Italia", vender ne vse tudi pod jedno diecezo; Istra s Karniolo bila je namreč v diecezi „Italia", s prva v vika-riatu „Mediolanum", a Norik in Panonija v diecezi „111 yri-cum occidentale". — Politične metropole (glavna mesta) bile so te-le : V Istri in Vene ci j i za Konstantina Velikega Aqui-leja, v gornji Panonij i Peto vium, pozneje S a b a r i a, v dolnji Panoniji Sir mium, in v posavski S i s cia; ter v Nor i ku s prva po vsej priliki Noreja še v nerazdeljenem, potem pak v sredo-
zemnem Celeja, pozneje Vi run um in nazadnje od srede V. stol. T ib ur ni a, a v pobrežnem Laurea cum ali Lauriacum. Od cesarja Trajana (98—117) sem je bilo Sir m i um politična metropola za vso P a n o n i j o in ves N o r i k, pa še za Dalmacijo, to je za vso tako zvano zapadno-illirsko diecezo.)
Kar se tiče prebivalcev naše domovine v oni dobi, to smemo po mnogovrstnih obilnih spomenikih z veliko sigurnostjo soditi, da so Panonci in Noričani bili slovanskemu najbližjega roda; na zapadni strani, posebno v Karniji, vrinili so se bili odlomki galskega plemena; a Rimljani gospodujoči so povsod nameščali romanskih naselnikov ter podložne si prvoselce kolikor moči latinizovali.
V velikem ljudskem gibanji, t. i. selitvi narodov, bila je Slovenska zemlja tako rekoč most, preko katerega so razne divje čete od severa in iztoka drle proti jugu in zapadu. Da je v tem me-teži mnogo prejšnjih stanovnikov bilo zatrtih, to je naravno in gotovo. A brez dvojbe se je ohranilo še kaj prvotnega življa, kateri je 2. polovici VI. stoletja po novih slovenskih nasel-nikih v Panoniji in N o r i k u pomlajen in okrepčan razširil se tudi dalje v Karnijolo, Istro in iztočno Venecijo ter v staro L i b u r n i j o.
Meje te na novo naseljene Slovenske zemlje bile so zdaj po priliki te-le: Na iztoku reka Dunav; na jugu Sava, Kolpa in Jadransko Morje; na zapadu srednji in gornji Taljament, Toblaško Polje, Salica; na severu jezeri Attersko, Traunsko, in na dalje Dunav; — tako da so torej Slovenci pred tisoč in toliko leti bili naseljeni tu gosteje tam redkeje: razven na sedanji Slovenski zemlji še skoro po vsej Istri, v vdenašnji Hrvatski in Slavoniji ter jugozapadni Ogerski, a po vsej Štajerski, vsej Koroški, iztočni Ve-netski, iztočni Tirolski, skoro po vsej Salzburški, mestoma celo v delu Bavarske ter zgornji in dolenji Avstrijski.2) — Po teh novih naselnikih so dobile dežele tudi deloma nova imena. Stari pisatelji onodobni naše pradede imenujejo z izrazom Se lav in i, in njih deželo Sclavinia, t. j. Slovenija. Večji del nekdanje Slovenske zemlje ima pri njih tudi ime Karantania ali Ka-rant.anum, obsezajoč denašnjo Koroško, Štajersko razven iztočnega roba, Kranjsko do Save ter dele Tirolske, Salzburške in dolenje Avstrijske — po priliki stari sredozemni Norik, v jugoiztoku vender do Sotle; potem Karnijola t. j. denašnja gornja Kranjska; njej na zapadu Furlanija s zdanjo Goriško in delom notranje Kranjske; južni del Kranjske je spadal k Istri; stara Panonija je ohranila blizu svoje nekdanje zemlje, namreč iztočno stran zdanje Štajerske in dolenjo Kranjsko, Hrvatsko in Slavonijo, Ogersko do Dunava in iztočno dolenjo Avstrijsko do denašnjega Dunaja,
a se je isto tako delila na Panonijo dolenjo in gore njo; od dolenje Panonije je postala pozneje Slovenska Krajina; gorenja Panonija pa se je tudi časih zvala ali A vari a ali Hunia; ostali severo-zapadni del slovenskih naselbin je spadal k Ba-vars ki.)
Po tem narodoslovnem in zemljopisnem vvodu hočemo torej povest kristijanstva v naši domovini razdeliti.
Z obzirom na prebivalce, kateri na Slovenski zemlji niso bili zmerom tisti, treba bode najpreje govoriti:
I.	Kakoje kristjanstvo bilo utemeljeno med prvotnimi stanovniki, in potem:
II.	Kako se je razširjalo pri novih slovenskih naslednikih, pri katerih bode ugodno še posebno nekaj reči o tem:
III.	Kako seje utrdilo med njimi po slovenski liturgiji.
A ker so naši pradedi nekdaj bivali na m nogo večjem prostoru nego liso dan danes stisneni, to hočemo predmet tega spisa raztegniti tudi preko granic zdanje Slovenske dežele ter v svoj krog vzeti ves obseg naznačenih bivališč med Jadranskim Morjem in srednjim Dunavom.
I.
Kristjanstvo med prvotnimi prebivalci.
I. Prvi začetki kristjanstva.
Rano, že v 2. polovici I. kristjanskega veka je bilo seme vere Kristove v rimski državi zasejano v zemljo med Jadranskim Morjem in reko Dunavom, torej tudi v kraje, v katerih še deloma dan danes žive Slovenci.
Naslanjajoč se na stare tradicije in določne dokaze moremo vsaj nekatere dele naše Slovenske domovine uvrstiti med one dežele, katere so že za apostolov Kristovih, a po njihovem in njihovih neposrednjih učencev delovanju bile razsvetljene z lučjo sv. evangelija. Ker je namreč sv. apostol Pavel, kakor sam o. 1. 58 piše Rom. 15, 19, vse „od Jeruzalema na okrog tja do Ilirika napolnil z evangeljem Kristovim", a njegov učenec in sopotnik sv. evangelist Luka po istem apostolovem svedočenji II. Tit. 4, 11 ž njim vred bil v Rimu 1. 66. ali 07., T i tu s pak, tudi Pavlov pomočnik in pozneje škof na Kreti, i. 1. verjetno na njegov ukaz II. Tit. 4, 10 odšel v Dalmacijo: — to so brez dvojbe i ti sveti možje vplivali na pokristjanjenje tudi sosednih severnih dežel, —
na koliko, isti na, da se ne more določiti. Aster i us, vrstnik sv. Hieronima (f 420) in pozneje Petrus Damianus (f 1072) trdita, da je sv. Pavel kristjansko vero oznanjujoe prepotoval ves Illirik (Asterius: „Paulus totum Illyricum percurrens ac ubique spargens scintillas fidei . . .", Damianus: „Aspice Paulnm totum peragrantem IUyricum . . . subvertentem templa idolorum") — torej ne samo iztočno cliecezo lllirsko, nego tudi zapadno, to je vsaj Dalmacijo, morebiti tudi kaj Panonije.) Spomina vredno je, kar piše najstarejši ruski letopisec Nestor (1056—1116) v svoji kroniki: „Tu bo jesti, lljurikh (drugi čit.ajo Norikb), jegože dohodih« Pavblh, tu bo besa Sloveni perveje . . . Temze slovenbsku jazyku (narodu) ueitelr. jesti. Pavbh>."2) Da je sv. Titu s pridi-goval v Dalmaciji, povedata izrecno tudi sv. Hieronim in Teodor et; a o sv. Luki pravi sv. Epiphanius, da je tudi naj-preje v Dalmaciji sv. evangelje oznanjeval.8) O sv. evangelistu Marku bodemo v sledečem slišali. — Hesychius, škof v Saloni v Dalmaciji v začetku V. stoletja, zagotavlja nas, da je prvak apostolov sv. Peter okoli 1. 53. sam „obhodil ves Illirik, Venecijo, Istro, Dalmacijo in Panonijo to- in onostran Dunava", in da ga je na tem potu spremljal njegov neločljivi učenec in tretji naslednik v Rimu, sv. Element, pomagalec tudi sv. apostola Pavla (Phil. 4, 3) ter morda rojen Filipljan — katerega koščice je kakih 800 let pozneje sv. Ciril v Kersonu našel. (Naš Davorin Ter-stenjak govoreč o tem potovanji sy. apostola Petra opazuje: „Ker Hesychij trdi, da je prvi izmed paganov v krščanstvo poklicani stotnik Kornelij bil rodom Panonec iz Siska in se prvlje imenoval Boris (ime Boris je slovansko in nosili so je knezi in velikaši polabsko-slovanski in bolgarski) in ime Corne-lius še le dobil v zahvalo, da je v neki vojski nekega Kornelija člena slavne starorimske rodbine smrti otel, in za tega delj so stari krščanski pisatelji P an o n e imenovali „p r i m i t i a e C h r i s t i-anorum", ter bi se dalo misliti, da je stotnik Boris Corne-lius utegnil kakšen vpliv imeti na potovanja sv. Petra v Pa-nonio — domovino Kornelij evo" ;4) a L. Je ran misli, da bi na sv. Klemen t a še zdaj spominjala hišna in rodbinska imena v Slovencih, n. pr. Klemen. Klemenec, Klemens, Klemenčič itd.; in nekdaj so bajda prav pogosto pri nas krščevali na ime tega svetnika.6)
2. Pospeševalci kristijanstva.
Za apostoli in njihovimi učenci, prvimi oznanjevalci sv. evan-
gelja, bili so clalnji razširjevalci vere Kristove brez dvojbe krist-
janski beguni, rimski vojaki in italski naselniki.
Morebiti, da je že za cesarja Klavdija, kateri je leta 53. Jude in kristjane, te kot samo posebno ločino onih smatrane, iz Rima prognal, kakšen tak ubežnik bil se tudi v naše kraje zatekel; a verjetno je poleg teh iz glavnega mesta rimske države izgnanih bilo še drugih, kateri so v kmalu na to nastalih krvavih progo-nih kristjanov po poganskih cesarjih svojo domovino zapustili ter so po povelji Vzveličarjevem (Mat. 10, 23) v drugih krajih iskali zavetja. In tako je po vsej priliki že za okrutnega Nerona v prvem grozovitem progonu 1. 64 si., a po tem še bolj pač za krvoločnega Domiciana 1. 94 si. moglo kaj kristjanov priti tudi v naše dežele, vsaj v južnejše strani.) Nadalje so rimske legije, v katerih nahajamo že več kristjanskih vojakov, po naših pokrajinah dalje časa nameščene dobrodejno vplivale na kristjanstvo. Med temi sta bili dve posebno v dolnji Panoniji in v pobrežnem Noriku skoro povse kristjanski: znana leg. XII. »Melitensis ali fulminatrixa, spričana po napisu v kamenu najdenem o. 1869. pri Dobovi blizu Brežic kot grobnem spomeniku jednega svojih članov, in „Leg. Thebaica" prepotovavša verjetno našo zemljo od Siska do Avgsburga. Te rimske legionarje pa so podpisali v njihovem poslu tudi kristjanski blizu četnih taborov bivajoči veterani, kakor pozneje n. pr. sv. Florian „Leg. II. Italiae" pri Laureaku.2) A posebno rimske kolonije, že od cesarja Klavdija sem (kakor Ce-leja) in zlasti po Marku Avreliji utemeljne, bile so semenišča za razširjanje vere Kristove delavna; kajti ti mnogobrojni naselniki, navadno po 6000 rodbin v jedni koloniji za mesto in okolico, bili so večji del uprav iz Rima, središča kristjanstvu, kjer je že za Nerona bilo jako mnogo kristjanskih stanovalcev; k temu so v prvi vrsti za koloniste pošiljali zaslužne veterane, a tudi privr-ženike kakega strankarskega poglavarja; med obojimi torej dovolj njih, kateri so se bili s kristjansko vero že v Italiji seznanili. Uprav take naselbine dajale so potem najboljšo priliko za utemeljevanje škofovskih stolic, katere so po cerkvenih določbah smele biti Ie po večjih mestih.3)
Olajševali so in pospeševali razširjanje kristjanstva poti po vodi in po suhem. Reki Sava in Drava bili sta poleg Jadranskega Morja za to posebno prikladni; a med temi so v občevanju posredovale velike ceste: od Akvileje v Emono (Aemono) in od tod jedna ob Savi v Siscijo in Sirmium, in druga skoz Celejo dalje v Petovium in Sabarijo ter gori v Virunum in Ovilabo (Wels).
3. Prvi škofje.
Apostoli Kristovi začenjali so z misijonstvom zmerom naj-preje v imenitnejših ali večjih mestih ter so v njih ustanovljali
prve kristjanske občine, in to bodi si oznanjujoč sv. evangelje sami, bodi si pošiljajoč tja svoje učence. Za to Hefele prav veli: „Cim znamenitejše mesto, tem preje tam kristjanska občina." Iz glavnega mesta prefekture ali odnosno državne dieceze se je razširjala potem kristjanska vera v glavna in druga mesta v dotičnih pro-vincijah.)
Za naše kraje bili sta v tej dobi glavni mesti ali politični metropoli Akvileja za Istro in Venecijo in Sirmium za Pa-nonijo in Norik; in v istino moremo o teh dveh metropolah tudi določno zaznamenovati, da je v njih vera Kristova bila za naše dežele najpreje najavljena in z vspehom oznanjevana; a to neposredno po apostolih in njihovih učencih.
Akvileja, v starih časih veliko mesto in važno posebno zaradi trgovine med Italijo in Panonijo (a danes malo selo Oglej ne daleč od Soče in morske obale), časti svojega prvega verovest-nika sv. evangelista Joana Marka, učenca sv. apostola Petra in potnega tovariša sv. apostola Pavla (Act. Apost. 12, 12. 25) ter sorodnika sv. apostola Barnabe (Kol. 4, 10). Njega je bil po starih poročilih njegov učitelj sv. Peter iz Rima poslal v Istro in bajda posebe v Akvilejo sv. evangelje oznanjevat okoli 1. 63. Vr-nivši se sv. Marko v Rim odmenjen dalje za Aleksandrijo v Egiptu, dal je Akvilejčanom za svojega naslednika njihovega domačina sv. Hermagora ali Mohor a, katerega je spet apostolski prvak sv. Peter v svoji prestolnici posvetil v škofa ter poslal za pastirja njegovim kristjanskim rojakom.2) Sv. Mohor ali Hermagoras je torej prvi pravi škof akvilejski: a tudi slaven mučenik, kateri je bil na povelje mestnega poglavarja Sebasta obglavljen okoli 1. 68. (Njegove kosti in glava shranjene so sedaj v Gorici v tamošnji prvostolni cerkvi.3)
Sirmium, pri dolenji Savi, nekdaj cvetoče mesto, stacija I. Flavijske flote, z znamenito tovarno za orožje, in središče pre-torialnega prefekta za ves Illirik (zdaj nekoliko razvalin v tako zvanemSremu poleg Mitrovice), izvaja tudi začetek svojega kristjanstva neposredno od apostolov samih. Omenjeni salonski škof Hesychius in životopisec sv. Klementa pripoveda, da je sv. Peter potujoč skoz Sirmium postavil tam za predstojnika kristjanski občini nekega Ep ene ta, a ko je bil ta 1. 56. v Kartagino premeščen, da je poglavar sv. cerkve Sirmijanom starega učenca Kristovega, sv. Andronika za škofa odločil in posvetil, in sv. Pavel jim ga iz Rima poslal okoli 1. 61, — brez dvojbe istega Andronika, katerega apostol narodov Rom. 16, 7 imenuje svojega „sorodnika in sojetnika." To omenja tudi Nestor imenujoč sv. Andronika „apostola jednega od 70 učencev svetega apostola Pavla" ter pravi:
') Huber I. 65; 2) Hicinger 1. c.; 3) Hicinger: Domač Koledar slovenski za 1864, str. 103.
„Tembže slovenbsku jazyku (narodu) učitelb jeste Anidroniki. apostola, Moravy bo dohodih,): i apostoli« Pavbte bili, tu .... i postavite jestb episkupa i namestenika po sebe Anbdronika slovenbsku jazyku." In tako je torej Sirmium po svojem prvem škofu sv. Androniku v tem obziru še v bližnji zvezi z apostoli.2)
Opazka. Razven Akvileje in Sirmija navajajo nekateri, med njimi tudi naš Hicinger 1. c. še tretje glavno mesto za naše kraje, Laureaeum v Noriku (poleg zdanje vasi Lorch blizu izliva Aniže v Dunav), ter z obzirom na to imenuje »tretjo apostolsko cerkev za slovensko zemljo", kamor bi »poleg starega izročila" (Ughelli: Italia sacra Tom. IV. Papienses Episcopi, in Canisii: .Lectiones antiquae T. III. p. 2) sv. Syrus, apostolski učenec in škof v Paviji, luč sv. vere bil zanesel ter ondu ustanovil »znamenito škofijo". A to ni istina. Laureaeum, s prva pač maloznaten kraj, povzdignil je še le cesar Mark Avrelij (161—180) v rimsko kolonijo, in še le v 2. pol. II. stoletja postal je Laureak glavno mesto v Noriku. Tedaj so pač rimski naselniki brez dvojbe krist-jansko vero bili tja na sever zanesli in utrdili. A da bi že celo sv. Marko in sv. Luka, potem Hermagora in njegov diakon For-tunat iz Akvileje, rečeni Syrus iz Pavije po sv. Hermagoru poslan, pa Lodijski škof Eventius, nadalje neki Laurentius in drugi, kakor si jih vse laureaške pripovesti v oni davni dobi svoje, po Noriku in posebe v Laureaku sv. evangelje oznanjevali — vse to ni nič drugega nego pobožne bajke ali pravljice. Prvi škof v Laureaku je še le koncem III. stoletja bil sv. Maksimilian Celjan, okoli I. 284. (Vid. Huber I. 56—60; 272 si.; 38, 118.)
4. Dalje razširjanje kristjanstva.
Rečeno je bilo, da se je kristjanska vera iz političnih metropol rimske države dalje razprostranjala v druga pokrajinska mesta. Tako je tedaj iz Akvileje škof sv. Hermagora razpošiljal misijonarje in mašnike po Istri; in tu nam je posebe znano mesto Tergeste (denašnji Trst), kjer je bajda okoli 1. 93. neki Celianus kot mučenik za sv. vero umrl.
Splošno je razširjena utemeljena misel, da je vera Kristova tudi v Norik in v Panonijo bila razširjana uprav iz Akvileje, o čemer je najpreje pisal borovski kanonik Julius Caesar Aquilinus v svojih sicer vse hvale vrednih „Annales ducatus Styriae", in za njim posebno zaslužni povestničar graški profesor Alb. Muchar v delih »Geschichte der Steiermark", „Las Romische Norikum" i. dr. (In tako čitamo tudi v naši književnosti o tem n. pr. v »Življenji Svetnikov in Svetnic Božjih" (izd. Družba sv. Mohora
1869) k 12. jul. III. 63: „Ne le v Ogleji je zalo cvela sv. ker-ščanska vera, ampak po tujcih, ki jih je bilo zarad trgovstva v tem mestu vedno veliko število, se je kmalu tudi med sosednja ljudstva zanesla. Tako se je odprla apostolskim oznanovalcem pot tudi v naše kraje. Glasiti se je jela Božja beseda po sedanjem Primorji, po Kranjskem in Koroškem, po Stajerji notri na Hro-vaško in Ogersko stran. Malikovanje je čedalje bolj omagovalo, in sijajna zarija Kristusove vere zašije našim sprednikom po ne-utrudljivih prizadevah sv. Mohorja in njegovega pomočnika sv. Portnnata. Tako je sv. Mohor že v prvih časih krščanstva pošiljal iz staroslavnega Ogleja oznanovalee Božje besede v imenovane kraje.") — No mogoče je pa tudi, da sta rečeni pokrajini Panonija in Norik bili pokristjanjeni iz Sir mi j a, kakor to obširneje Huber razlaga 1. c. Sirmium bilo je namreč v oni dobi tudi imenitno in važno mesto, kakor Akvileja; bila je politična metropola ne samo za Panonijo temveč tudi za ves Norik; in naposled po cesarji Konstantinu Velikemu tudi v cerkvenih stvareh glavno mesto vsega Illjrika1): — dočim je Akvileja še le o prehodu V. veka v VI., potem ko je Sirmium 1. 442. po Hunih bil razdejan in je tamošnja škofija propala, postala cerkvena metropola tudi za Norik in sosednje dele Panonije.2)
Tako ste torej Akvileja in Sirmium kot prvi škofiji tudi glavni semenišči, iz katerih se je seme sv. evangelija dalje zase-jalo po vsej Slovenski zemlji v lepo žetvo delavnega kristjanstva; in poleg sv. Hermagora moremo tedaj uprav sv. Andronika imenovati povse pravo „ učitelj a slovenskemu narodu." —
Neprestane medsebojne vojne in grozoviti nasilni progoni (o katerih bodemo še pozneje več zvedeli) so razširjanje kristjanske vere sicer mnogo zavirali; a za to so vender v prvih treh stoletjih bili sopet ugodni mirni časi, kadar daljših občnih progonov ni bilo. A take razprostranjevanju kristjanstva ugodne dobe moremo zaznamenovati posebno te-le štiri:
1. za cesarjev Flavijev Vespazijana in Tita 1. 69—81; 2. za Antonina Pija in v prvih letih Marka Aurelija 138 o. 177; 3. od smrti Septimija Severa do Decija 211—249; in 4. od G alliena do zadnjih let ces. Dioklecijana 260—303.3) Kako je kristjanstvo stopnjema napredovalo: kako je povsod na naši zemlji ako ne že v I., to gotovo v II. stoletji začelo posamezno se utemeljevati, kako je koncem III. veka že gromadno se razširjalo, a tečajem 1. polovice IV. stoletja obče bilo povse dovršeno — o tem nam svedočijo: kristjanski spomeniki, lepo razviti stan meniški, mnogobrojni mučeniki in precejšnje število novih škofij. O vsem tem posamno nekoliko obširneje,
') „Quum enim in antiquis temporibus Sirmii praefectura fuerit con-stituta, ibique omne fuerit Illyrici fastigium tam in civilibus, quam in epi-scopalibus causis" [Justiniani Novell. IX.] 2) Huber I. 64—78; 38 41, 42., a) I. 200—204; 184.
5. Kristjanski spomeniki.
Nemi sicer, a vender dosta razumljivi svedoki vse bolj rastočega kristjanstva so nam te vrsti: zgradbe, kipi, napisi. Teh spomenikov znanih nam je nekaj v severnih, a posebno v srednjih straneh naše domovine v rečenem obsegu; ter jih tu po-dajem, kakor jih Huber tolmači.1)
Najstarejši spomenik kristjanske zgradbe ali stavbe kaže nam tako zvana St. Maximushohle na Monchsbergu pri S a 1 z b u r g u: iz skale izsekan grob katakombski in ostanke še dveh mu-čeniških grobov, po vsej priliki iz dobe pred Dioklecijanovim pro-gonom bržčas iz sredine III. veka za cesarja Decija, da, morebiti celo še iz časov Septimija Severa o prehodu od II. k III. stoletju. Potem je krypta pod presbiterijem opatijske cerkve pri sv. Flo-rijanu blizu Lorcha, ostanek od prvotne tamošnje cerkve iz IV. stoletja; in morda je tudi še v bližnji kapeli sv. Joana Krst. stara krstilnica od rimsko-kristjanske dobe sem.2)
Med kipi ali podobami more se imenovati v Ennsu na nekem mestnem zidu graniten križ stoječ na polukrogli — prvotno pač celi, kot znamenje t. i. cesarske jabolke iz rimske dobe, neki da od začetka V. stoletja; a v gradu Ennseggu je simboliški spomenik v dveh delfinih okrog triogla se vijočih morda dobro kristjanski ter iz III. veka; pa sopet od kamena zdolben križ zvunaj na kapeli sv. Katarine pri cerkvi sv. Petra v Sazburgu, iz 2. pol. V. stoletja.3)
Napisov kristjanskih na rimskih kamenih imamo precej v Panoniji, kakor nadgrobji jedno v S ab arij i in drugo v S i s e i j i z napisi to: „Hic positus est Florentinus infans, qui vixit annos septem et requiem accepit in Deo patre nostro et Christo eius", a drugo: „Huic archae inest Severilla famula Christi, Quae cum viro suo vixit novem continuis annis. Cuius post obitum Marcel-lianus hanc Sedem videtur collocasse maritus"; obe sta iz IV. stoletja, prvo menda takoj iz časov neposredno za Konstantina Velikega, drugo brez dvojbe iz poznejše dobe; potem nagrobni kameni najdeni: v Ve s p rimski županiji z napisom: „Claudia Helpis cum filio et filia in pace" in z monogramom ( + ), v Po-ž unu z napisom: „CIeopatrae filiae dulcissimae ... in pace", in v Petronellu vsi — iz IV. veka.4) — Mnogo kristjanskih nagrobnih spomenikov, najdenih v zapadni strani Panonije in v iztočnem delu Norika, opisuje mestni župnik graški Dr. Rich. Knabl v „Mittheilungen des historischen Vereins fiir Steiermark" 1850 — 64, katerih člankov žal nemam pri rokah, ter morem tu navesti samo tri. Dva sta I. 1858 pri Ragoznici blizu Ptuja
') Huber I. 191, 198, 199; ») I. 200-204; 184. 3) Pomniti pa je, da ti spomeniki večinoma kažejo še na pagansko dobo, ko se je ravno začelo krščanstvo iz paganstva razvijati. S. R. *) Huber I. 215. 216.
izkopana spomenika od bronca, posebno znamenita. Predstavljata nam monogram Christi starejše oblike, namreč s tako imenovanim Andrejevim (stegnenim) križem umetno v podobi kolesa s 6 špi-cami ter imata na platiščih napise 1. „Intimus (et) Maximilianus (fra)tres Crispino posuerunt", 2. „Votum Purrinio posuit". Knabl piše o njih: „Desno in levo (pri 1.) od vodoravnega premera ko-lesastega opisa . . . molite k višku dve stegneni roki, kateri lilije in oljkine vejice držita. Te olepšave manjka pri drugem mono-gramu, zato pak ima lilijino ali oljkino vejico zgoraj, kakor iz krogle rastočo. Pod prvim monogramom je napravljen rogelj, kateri je kakor se zdi bil tucli pri drugem. Rogelj s skorjo svinca kaže, da je bilo udelano v kamen. — Po vseh znamenjih mogla bi ta monograma z opisi spominjati na kristjanski pogreb, in tako bi imeli pred seboj dva kristjanska nagrobna spomenika iz rimske dobe." Huber trdi, da spadata ta odločno kristjanska spomenika v dobo po Konstantinu Velikemu, po vsej priliki proti koncu IV. stoletja, A tretji najden pri sv. Dioniziji pri Ljubnu (Leoben), nedvojbeno kristjanski spomenik nad vratmi župnega dvora z napisom: „C. Sabinus Primigenius et Sabina Maxiona C. SP. I(urii) L(iberta) Vechiaciny Fil. Ann. X. Di. VII. R(equietorium) I(nsti-tuerunt) et Suspitae N(epti) A. XII.", je dozdevno iz dobe pred Konstantinom.1) Mlajši je spomenik kristjanski nahajajoč se v Cel j i na hiši peka Zime v Gospodski ulici št. 14 vzidan: „1. H. S......Haec iacit quamdem ■ Maximus", namreč iz V. stoletja.2) — Še več spomenikov v sredozemnem Noriku objavil je Mich. v. Jabornegg-Altenfel s v „Karnten's Romische Alter-thiimer« 1870, od katerih blizu 200 njih iz časov pred Konstantinom Velikem naj bodo tu omenjeni kristjanski nagrobni napisi3), kakor se nahajajo v sledečih krajih: V razvalinah grada Altkreig (Hribe? nad Sv. Vidom) „D. M. Seu(udinus) Ursinus vivus fecit sibi et . . . P. Tautuni(ae) Coniugi Kar(issimae) et Lascive Nepti ( -) An. I. . . m. V."; v podružnici sv. Magdalene v fari Zilski Bistrici „D. M. Sextiliae Sextili vixit An. XXX. M. II. D. XI. Valent. Ingenuus con(iugi) pientissimae fecit"; v Risali vasi v gornji Ziljski dolini „D. M. Amando T. Jul. Saturnini. Ser(vo) F. Maturus et Mercator Vilici B(eatae) M(emoriae)"; bržčas tudi v dolnjem Muhlbachu pri sv. Donatu na Gospe-Svetskem Polji „D. M. Baebius Secundus et Acepta Cupiti. V. F. S. Et Cassius Ingenuus Gener S. F. et Baebiae Secundae Coni. Karissime Mens. VIII. Obitae Ann. XVI. . . ; potem v župni cerkvi'v Gorici blizu Sv. Vida „Memoriae Val. Cl. Quinti P(riini) P(ili) Leg. II. Ital. Duci et Praep. Leg. III. Aug. Viro Inocentissimo Julius Eutychianus
') Huber I. 216, (98); 220; 2) Huber I. 217. Za ovimi besedami še stoji: „1. C. D. 790", kar je menda leta 1790 nekdo pristavil (Ig. Orožen „Celska Kronika" str. 293). 3) Pisatelj je pozabil povedati, zakaj so kristjanski, ker bi bili lahko tudi paganski.	S. R.
et Jul. Auxanon	vCelovci „Vibeniae Ursae. Ob. Ann.
XXIII. M. v. D. III. Paternus V. P. Con(iugi) Kar."; in zdaj izgubljeni „M. Domitius. M. F. Salius Posthumae uxori Optimae Sanctis-simaeque Pos."; v podružnici sv. Ane pri Beljaku „Marc. Fal. Severinus Praetor (?) Amantiss. Coniugi. su. ist. Monumentum posuit"; v podružnici sv. Joana v fari Wolfsbergu „M. Longino Vero f Questorio f et Poreiae. C. Fil. Ritumarae. Conigi f Fi-liae. f Fecr. f" in v gradu Tanzenbergu na Gospe-Svetskem Polji deloma „ (In bonam me) Moriam (H) Erodianae . . . (coniu)-gis. Obsequentissimae. T i ti u s" na kosu sarkofaga, poslednja dva iz dobe po Konstantinu.1)
Da nam se takih dragocenih starin zlasti v južnih krajih ni ohranilo večje število, temu je izvestno kriv vseuničujoči van-dalizem v času selitve narodov uprav tod po naši zemlji najhuje besneč, a brez dvojbe tudi precejšnja malomarnost za preiskovanje takih ostankov n. pr. v Akvileji, Sirmiji, Celeji, Virunu . . ., kjer bi se menda še mnogokaj dalo spraviti na dan.2)
6. Menihi in nune.
Lepo napredovanje kristjanstva kaže nam dalje stan me-niški, v 2. polovici IV. stoletja posebno v Istri in Panoniji že precej razširjen.
V Akvileji sta slovela o tej dobi med drugimi redovniki posebno učeni Chromatius, pozneje škof akvilejski (388 — o. 406), in Heliodorus rojen v Dalmaciji, pozneje škof altinski, oba znanca in prijatelja sv. Hieronima, kateri je tedaj tudi v Akvileji bival okoli 1. 370—372. Ta preslavni cerkveni učitelj, živo-topisec in umni tolmač svetega pisma, presbiter Hieronim, naš rojak (—- rojen v Stridovi v Panoniji o. 3463), umrl v samostanu blizu Betlehema po jako burnem življenji 30. septembra 420 —) opisuje svoje prebivanje v Akvileji z jako živimi besedami in slika tamošnjega škofa Valerijana z ostalimi možmi v izbranem krogu, kakor so bili poleg Chromacija in Heliodora še Eusebius, Jovinus, Niceas in Clirysogonus, kot zbor angelov. Chromatius je bil tudi jeden onih, kateri so Hieronima nagovorili, da je biblije st. z. največ iz hebrejskega originala prevel na latinski (N. Z. je po nalogu papeža Damasa po grškem izvirniku priredil, vse s prenehljaji od 382 do 405 1.), kateri prevodni tekst je tridentski in cerkveni zbor 8. aprila 1546. priznal avtentičnim ter nam sedaj rabi po znanem naslovu „BibIia Sacra Vulgatae Editiones;" Heliodora pak isti Hieronim hvali, da je tudi kot škof živel ostro po meniško, kakor ga je tudi že preje k sebi v jutrove dežele vabil
z lepim pismom „De amore solitudinis" začenjajoč: Quanto amore et studio eontederim etc.1)
Tudi Aemona je koncem IV. veka imela redovnike, moškega in po vsej priliki tudi ženskega spola, katerim je zopet sv. Hiero-nim 1. 390 pisal po jedno pismo: Epistola ad Antonium mo-nachum Emonae, in Epistola ad Virgines Emonenses — vsaj naš pisatelj z izrazom „virgo" (devica) misli naravnost Bogu posvečeno devico ali nuno.2)
Sv. Martin, rojen v Sabariji v Panoniji o. 317, a vzgojen v Paviji, in pozneje škof v Turoniji (Tours) okoli 372—400. mogel je tudi v svoji domovini delovati za meništvo. Njegov ži-votopisec Sulpitius Severus pripoveda nam vsaj primer, kako je Martin iz Piktavije (Poitiers), kjer je bil v eksorcista posvečen, v Panonijo k roditeljem potujoč nekje v Alpah na nekega razbojnika s svojim neustrašljivim ponašanjem tako vplival, da se je ta, pustivši mu življenje, izpreobrnil ter v samostanu spokorno živel.3)
V Noriku je, posebno v pobrežnem in posredno tudi v sre-dozemnem, pozneje v 2. polovici V. stoletja samostansko življenje v veliko uvajal asket sv. Se ver in, ustanovivši razven glavnega bivališča Fabianae še mnogo drugih samostanov, katere je vse kot njihov opat vodil.4)
Razven tu imenovanih znan nam je še menih Severus ter devica Maks ima in drugih sedem devic — verjetno nune, kateri so vsi v Sirmiji umrli mučeniške smrti, bržčas za Diokle-cianovega progana.
7. Mučeniki.
Glasno in jasno oznanjajo nam lep, čvrst napredek vere Kristove posebno mučeniki, katerih imamo v naših krajih lepo število.
Prvi progoni kristjanov za Nerona, Domiciana, Trajana in Hadriana teh stranij še sicer niso bili mnogo zadeli, razven nekaterih preje navedenih izjem v Istri. Huje je bilo že za Septi-mija Severa, surovega Decija, Valerijana, a posebno v občnem progonu za Dioklecijana, Galerija in Maksimijana ter za Licinija.5) Iz poslednjega, desetletnega progona (303 — 312) in nekaj že tudi iz prejšnjih imenuje nam MartyroIogium Romanum po naših krajih
') Wetzer & Welte Kirch. Lex. s. v. Chromatius, Heliodorus, Hieronimus; Huber I. 313.
2)	Hicinger 1. c. 10, 33. Wetzer & Welte 1. c. s. v. Martin. Huber I.
330 si.
3)	Rojstno mesto sv. Martina, Sabaria, trdi dr. J. Danko in ž njim Huber I. 308 si., da n i denašnja Sobotica-Szombathely Stein am Angpr, namreč stara „Sicca Sabaria". nego „Rapa Sabaria" t. j. v podnožji Sv. Martinske Gore ali tako zvane „Mons sacer Pannoniae". — 4) Huber I. 385 si. „Fabianae" išče v današnjem Mauternu pri Dunavu nasproti Kremsu, a ne v sedanjem Dunaji.
5) Huber I. 162, 163
mnogo mučenikov iz vseli stanov: duhovnikov od škofa doli do lektorja, menihov in boguposvečenih devic, vojakov, mož, žen in udov — res pravih svedokov in prič Kristu in njegovi veri. Vredno je zvedeti nekatera imena.
V A k v i le j i so menda istodobno s sv. Hermagorom škofom trpeli muke in smrt: njegov za naslednika namenjeni dijakon Fortunat ter device Euphemia, Thekla, Dorothea in Erazma, hčere malikovalca Valencija;1) pozneje okoli 177 (?) škof Hilarius in ž njim vred Tatianus dijakon, Feliks, Largus in Smaragdus; v zadnjem progonu za Dioklecijana 303 ali tudi že preje: Chryso-gonus in Protus mašnika, Agapa in Chionia, Irene, Feliks in For-tunatus, drugi Fortunatus in Hermogenes, Cantius, in Cantianus in Cantianilla, Cyriaka in Muska, in še drugi; v Tergesteji: omenjeni Celianus 93 (?), potem v Dioklecijanovem progonu Lazarus in Apolinaris diakona, Euphemia in Thekla, Zenon in Justina, Justus in Servulus, Sergius in Bacchus; v Istri v obče: Zoel, Servilius, Felix, Silvanus in Diocles; vAemoni: Pelagius diakon, a pozneje po 1. 390 škofMaximus; v Sir m i j i, ali vsaj v tej cerkveni okraj in i: škof Irenaeus, Montanus mašnik, Deme-trius in Solitus diakona, Severus menih, Anastasia vdova, Maxima devica in sopet, sedem devic, potem Romulus, Innocentius in Se-bastia, Senerotes, Antigonus, Rutulus, Libus in Rogatianus, Maxi-mianus, Auctio, Thimotheus, Herissus, Artaxus, Vitus, Auctus, To-bias in Eugenda, Anastasius, drugi Anastasius, Iucundus, Rutitius, Petrus, Florius, Tilius, Florianus in Tatia, Rufina, Moderata, Romana in Secunda, Florentinus, Geminianus, Saturus in Secundus, Sostratus, Spirus, Heraclius, Eperentius in Caecilius, Agrippinus, Secundus, Maximus, Fortunatus in Martialis, Thyrsus, Leucius in Callinicus in še več neimenovanih, vseh nad sto; v N e v i o d u n u (Krško): Heradius, Paulus in Aquilinus, Dinocus, Zotticus, Attalus, Euricus, Comanus, Quirinus, Julia Saturnina, Galdunus, Ninita in Fortunio, Cyrinus, Ebustus, Rusticus Sylvius, Valerius, Macrinus in Gordianus in drugi, njih do 50; v Sabariji: Quirinus škof siscijski, Rutilius z dvema tovarišema; v Cibalisi (Vinkovci): Pollio lektor in Triballus; v Ve spri mu: Agricola; v Peto-viji: škof Viktorin; v Panoniji v obče po raznih krajih, med drugimi mučeniki tkim. Quinque Cotonati (Pet kronanih): Claudius, Nicostratus, Symphorianus, Castorius in Simplicius, rezbarji iz sir-mijskih kamenolomov, kateri Dioklecianu niso hoteli v Trajanovih kopelih Aeskulapovega kipa napraviti, in Alexander vojak; vCe-leji: Maksimilijan škof laureaški, in v Laureaku: Florian veteran s 40 dr. vojaki.1)
') Na mestu, kjer so bile mučemce akvilejske pokopane, kažejo še dan danes lično kapelico, njim posvečeno (Življ. Svetnikov in Svetnic božjih 1. c. 12. jul.). Globočnik, Tri device mnčenice oglejske, v Gorici 1875.
2) Huber I. 164, 304, 305; Hicinger 1. c. 7, 9, 10.
8. Škofovske stolice.
Najboljši dokaz o krepkem napredovanji kristjanstva so nam naposled vedno množeče se škofije.
Po raznih znamenjih sodeč pomnožilo se je število kristjanov v Sir mi j i in v dolnji Panoniji v obče po vsej priliki v drugi mirni dobi za cesarja Antonina Pija do prvih let Marka Aurelija, t. j. med 1. 138. in 177., hitro in na veliko, ter so po vsej pri-, liki že tedaj nastale poleg Sirmija še druge škofovske stolice, in to najpreje dakako v bližnjih in večjih mestih. Take so precej zanesljivo: Siscia (Sisek), Petovium (Ptuj), S tri d o (Stri-dova) in morda tudi M it rs a (Osek). V tretji dobi mirii, od smrti Septimija Severa do Decija, v letih 211—249., a še bolje v četvrti o razširjanji kristjanstva najplodnejši dobi od Gallijena do zadnjih let cesarja Dioklecijana ali od 260. do 303. 1., mogle so sopet utemeljene biti nove stolice v manjših mestih, kakeršna so bila: Carpi (Višegrad), Curt.a (Cakovec? Kormond?), Cibalis (Vinkovci) itd. Tudi Laureaeum v oddaljenem pobrežnem Noriku dobilo je še le zdaj v 2. polovici III. veka, okoli 284. 1. (ne preje) svojega škofa.1)
Ko je kristjanska cerkva naposled po ediktih cesarja Konstantina Velikega in Licinija v Mediolanu 1. 312. in 313. zadobila trajni mir in kristjani versko svobodo, tedaj je bilo brez dvojbe v naših krajih ustanovljenih spet več škofij. Med temi ste pač Celeja (Celje) v 1. polovici V. stoletja na mesto 380. propalega Petovija, in potem one naslednica T ib urni a ali stara Teurnia (denašnji Sv. Peter v Gozdu za Beljakom); nadalje Sabaria (Sobotica, Szambathely, Stein am Angerj, Scarabantia (Sopronj, Oedenburg), more biti tudi V i r u n u m (severno poleg sedanje Gospe-Svete blizu Celovca.2) — Aemona (Ljubljana), kamor je seme kristjanstva verjetno iz Akvileje bilo zaneseno, imela je izvestno v 2. polovici IV. veka škofovsko stolico, na kateri je sedel prvi znani nam škof ljubljanski sv. Maksimus, omenjeni mučenik, vsaj leta 381.3)
Da so imenovane škofije, nekatere brezdvojbeno, druge precej verjetno ali vsaj jako dozdevno, nastale bile že v tako rani dobi — akoprav za to nimamo določnih dokazov -—, to sodi Huber po političnih in obče znamenitih okolnostih onih mest.4) Siscia, Petovium, Sabaria, Laureaeum, Celeja in Tiburnia bila so namreč vsa važna in o svoji dobi glavna mesta dotičnih provincij. Kristjanska vera bila je tja že rano prodrla, kar je do cela zagotovljeno po raznih preje omenjenih prikaznih; torej je bilo treba posebnih škofovskih stolic, katere so mogle nastati le v večjih mestih.5) Potem pak se sme pač dosta zanesljivo trditi, da so tečajem IV.
stoletja bile škofije ustanovljane ne samo v glavnih mestih, temveč tudi po mnogih znamenitejših pokrajinskih mestih v obče: (po teh so pa le začasno stanovali manjši škofje, tako imenovani „chorepiscopi"); kajti ko je cesar Konstantin "Veliki 312. in 313. cerkvi dal toliko zaželeni mir, razvijale so se njene verske naprave čudovito naglo in obširno. In tako so mogla pač tudi ostala preje omenjena mesta dobiti škofovske stolice. Da nam historičnih dokazov k temu nedostaje, to samo ob sebi verjetnosti izrečene misli še ne podira. Gluck (Bisth. Noric. 09) opazuje čisto prav: „V knjigah cerkvenih pisateljev omenjajo se samo pojedini škofje, kateri so se po učenosti, po svetem življenji, po zvestobi v veri, po brambi katoliškega nauka, ali po odpadu od njega posebno izkazali." To pač po istinosti povzeto pravilo pojasnjuje nam na jedni strani očividne praznine v imenikih škofov na priznano historiških stolicah, na drugi strani pa tudi popolni nedostatek historičnih naznanil o škofih v mestih, o katerih smo skoro primorani reči, da je v njih nekdaj škofija bila. Sicer ne smemo nikdar pozabiti, da pri razmerno jako bogati cerkvenopovestniški literaturi IV. stoletja v tem obziru za naše kraje razven nekaterih bolj slučajno zabeleženih črtic baš ničesar nimamo, nego neprecenljivi životopis sv. Severina. Pod nasilnimi prevrati ljudskih navalov v V. veku nam je bilo gotovo ne baš majhno število pristnih virov zasuto.
9. Cerkvene metropole.
Ko je število vernikov tako zmerom bolj in bolj raslo in so po potrebi škofovske stolice se množile: tedaj so sčasoma tudi cerkvene meje bile uravnane in so bila določena me trop o-litska prava. — Cerkve v glavnih mestih, od katerih se je kristjanska vera po deželi razširjala, in čijih škofje so brez dvojbe za druge stolice višje pastirje posvečevali ter jim jih pošiljali, smatrale so se kot matere, katerim so ostale škofije kot hčere bile poddružene; a škofje onih veljali so za nadškofe ali me-tropolite z oblastjo nad sebi podrejenimi škofi v ovih ali suffragani zvanimi.J)
Sirmium, ognjišče razžarivanju kristjanstva po Panoniji in po Noriku, postalo je bilo tako po vsej priliki pač že v sredi II. stoletja nadškofija ali metropola za Panonijo, a potem pa tudi, tako rekoč posredno, za Nor i k. V njenem obsegu so torej po „genetičnem principu" bile škofije: Siscia, Petovium, Strido, Mursa, Sabaria itd., ter s časom Laureacum, Celeja in Tiburnia.2)
Akvileja se more še le pozneje proti koncu IV. stoletja smatrati za metropolo Istri in Veneciji; prvi nadškof akvi-lejski je bil Valerianus okoli 1. 381. Tja so spadale, sicer
kasneje še le v VI. veku nastale škofije v Istri: Pola, Paren-tium, Tergeste, Justinopolis in Pedena, ter tudi še A e-mona (Novigrad), katera je še leta 389. spadala nadškofiji v Mediojanu; tega leta, ali 390, nahaja se namreč v provincijalni sinodi v Mediolanu med suffragani sv. Ambrozija (mediolanskega metropolita) podpisan tudi Maximus Aemonensis.1)
Opazka. Da bi v Laureaku bila metropola za Noriške škofije, kakor z nekaterimi tudi Hicinger 1. c. trdi, ne da se historično dokazati; a tudi že po tem, kar je bilo preje o Laureaku rečeno, ni verjetno, da bi ta stolioa kedaj mogla biti nadškofija. Naslov sv. Maksimiliana kot ,,Archiepiscopi Lau-reacensis", katerega mu prideva njegov životopis (izd. Hier. Pez v Sc.riptores rerum Austriacarum I. 22 si.) po starejšem sestavljen v XIII. stoletji, je poleg drugih nekritičnostij vrinen (Vid. Huber I. 79 si.).
10. Škofje.
Vrsta cerkvenih predstojnikov na do zdaj omenjenih škofovskih stolicah nam ni po polnem znana. Iz prvih treh stoletij imamo le malo imen skoro brez dalnjih vest.ij; da, nekaterim stolicam ne moremo imenovati ni jednega škofa, akoprav je ško-fovstvo v onih mestih od drugod precej zagotovljeno, vsaj za kratko časa; čemur je razlog preje navedeno: bodi si da se do-tičniki niso posebno odlikovali, bodi si da so nam nezgode časa v obče uničile listine, katere so nekdaj njihova imena in dela hranile. — Martyrologium Romanum in Acta Conciliorum poročajo nam še tega največ; treba je torej vsaj te pomniti.
V A k vil ej i: Med nasledniki sv. Hermagora imenuje se sv. Hilarius, kateri mučenik je bil na povelje mestnega poglavarja Beronia obglavljen za cesarja Numeriana 284 (?); v III. stol. dva Chrysogona inAgapitus; potem v IV. stoletji več njih, kakor Theodor, podpisan v sinodi v Arlesi 1. 314., Benedictus, Fortunatianus v sinodi v Sardiki 1. 347 in v Ariminu 1. 359, sv. Valerianus, prvi nadškof 381., goreč branitelj katoliškega nauka proti Arijevemu krivoverji, predsedoval je sinodi v svoji stolnici 1. 381., a je bil tudi za papeža Damasa navzočen v sinodi v Rimu, kjer je bil krivoverec Auxentius obsojen; njegov naslednik bivši menih sv. Chromatius okoli 400, učen mož in prijatelj sv. Hieronima, bil je s papežem Anastazijem vred nasprotnik Origenov in zagovornik sv. Joana Chrysostoma pri cesarji Honoriji; v V. stol. A u g u s t i n u s, Adelphus, Maximus; a tega naslednik Januarius okoli 444 je bil protivnik Pelagijev; pozneje sv. Niče t as 454., cerkven pisatelj, umrl 485., kateri je po napotku papeža Leona Velikega cerkvene stvari po Hunih mnogo zmešane zopet precej uredil v svoji pokrajini.2) Nekatere v VI. stoletji bodemo pozneje zvedeli.
V	Sirmiji: Za sv. Anclronikom znan je še le koncem III. veka sv. Irenaeus, v progonu za Dioklecijana na povelje cesarskega namestnika Proba na savskem mostu obglavljen in v vodo vržen 1. 303.; sredi IV. stoletja sta Photinus in Germi-nius, arijevca, o katerih še bodemo pozneje več culi: za tem Anemius, zopet odločen katolik okoli 380., v sinodi v Akvileji 3S1. podpisan „Anemius episcopus Sirmiensis Illyrici.ai)
V	Sisciji so v IV. veku znani trije: sv. Quirinus, slavni mučenik 1. 303. v Sabariji na povelje predsednika g. Panonije Amancija v reki Sibaris-Kiseku utopljen, o katerem Venantius Fortunatus (okoli 599. škof v Piktaviji-Poitiers) peva: „Africa Cy-prianum, dat Siscia clara Quirinuma; Markus „cle Siscia Saviae", bil je navzočen v sinodi v Sardiki 1. 344., in Konstanti u s s svojim metropolitom Anemijem sirmijskim v sinodi v Akvileji 381., oba branitelja katolicizma.2)
V	Petoviji imenujejo nam se istodobno tudi trije: sv. Viktor in, rodom Grk, učen ekseget (po sv. Hieronimu „non aeque latine ut graece noverat; unde opera eius grandia sensibus, viliora videntur compositione verborum", in „etsi imperitus ser-mone, non tamen scientia") in tudi mučenik 1. 303.; Aprianus, navzočen v sinodi v Sardiki 344., v Epist. in Catalogu sv. Atha-nasia: „ Aprianus de Petabione Pannoniae", nasproti arianizmu: in poslednji Markus do I. 380.3)
V	S tri doni nam je, znan samo jeden, Domnus, kateri je bil na cerkvenem zboru v Niceji leta 325., in je v dotičnih kon-cilskih aktih dvakrat podpisan: „Provinciae Pannoniae, Domnus Stridoniensis" in „ Pannoniae, Domnus Pannoniensis."4)
V	Sabariji je bil 1. 344 Florentius, v sinodi v Sardiki navzočen;
v Mursi pak sredi IV. stoletja Val en s, arijevec, o katerem še tudi pozneje več.5)
V	Laureaku je povestniški dokazan prvi škof, imenovani sv. Maksimilian koncem III. veka nekako od 1. 284., rojen v Celeji, kjer je tudi mučenik umrl; ne hoteč v Martovem templji darovati, bil je na povelje prokuratorja Eulasia obglavljen po vsej priliki 1. 303.; a zadnji je Konstantius, imenovan v životopisu sv. Severina, ok. 470. 1.; drugi nijeden ni historično izpričan.«)
V	Celeji se imenuje neki Tenaks v sinodi v Akvileji 381., ali zagotovljen je le jedini Joannes, „S. Eccl. Celejanae" pri-lično v zadnji tretjini VI. stoletja, ter poslednji, morebiti tudi pristaš akvilejskega šizmatika Severa.7)
V	T i burni j i se omenjata v V. veku dva, a po imenu samo drugi, Pavlinus, preje mašnik tam, osebni častilec sv. Severina,
') Huber I. 260, II. 145. 2) Wetzer & Welte s v. Quirinus; Huber I. 266. 3) Huber I. 302. 266. *) Huber I. 275. 5) Hicinger Zl. V. Huber I 274. !) Ig. Orožen Celjska Kronika str. 11; Huber I. 267.
od 474. bi.; in v VI. stoletji tudi dva, a prvi zopet brezimen, po Frankih postavljen med 536—548., drugi pak, zajedno poslednji Leonianu s.1)
V Aemoni imamo iz te clobe tri po imenu znane škofe; prvi je omenjeni Mak si mu s v drugi polovici IV. stoletja, navzočen v sinodah v Akvileji 381. in v Mediolanu 390., kateri se tudi kot mučenik časti; bil je po vsej priliki v onih viharnih časih umorjen; drugi je živel pozneje v 2. polovici VI. veka, Patricius, kateri je v akvilejskem razkolu nekaj časa bil pristaš šizmatiškega pa-trijarha, a se pozneje zopet vrnil v katoliško cerkev, o čemer še bode obširneje govor; in tretji, naslednik njegov, sv. Florius, umrl na potu v Pulji okoli 1. 600.2)
II. Poganstvo in njega odpor.
Do zdaj smo premišljevali vsestranski razvoj in napredek kristjanstva; a ozrimo se pa tudi nekoliko na stanje poganstva, posebno v njegovih odnošajih nasproti onemu.
Pogani videč, kako kristjanska vera, ako tudi le počasno, vender vse to bolje napreduje, a njihova v istej razmeri naravski propada: začeli so temu nasproti delovati. To pak na dvojin način; jedno: da poganstvo zopet bolj oživijo, in drugo: da kristjanstvo nasilno proganjajo.
Tu o prvem sredstvu.
Najpreje so poskušali častilci starih bogov v rimsko državno vero uvesti dozdevno živetne življe tujih božanstev. Med temi ste se zdeli posebno prikladni perzijski Mit h ras in egiptovska I s is, katerih bajeslovje je zvenanje nekako podobno naukom krist-janske vere, n. pr. o Sinu Božjem in o B. D. Mariji, ter so tudi nekatere ceremonije in misterije obojih si slične. Po tem bi namreč kristjanstvo bilo bajda nepotrebno in torej brez namena. To se je godilo posebno za cesarjev Septimija Severa (193—211') in Aleksandra Severa (222—235.3) Od obeh rečenih kultov se nahajajo še sledovi v naših krajih: Mit h ras — kateri je sicer bil podoben slavjanskemu Belinu ali Svetovitu kot božanstvu svetlega solnca in se po špiljah častil — imel je svetišče na Donatski Gori pri Rogatci, kakor tam najdeni kameni pričajo4); potem nad Črnomljem pri vasi Rožanci, kjer je pod staro cerkvico sv. Jurija v gozdiči jama ali špilja, hraneča v sebi zanimiv napis in podobo. Napis se glasi: „D. J. M. P. P. F. Aelii nepos et Proculus et Firminus pro salute sna suorumque", t. j. Deo Invicto Mithrae . . . Pod napisom pa je podobščina, katera kaže zaznamke Mithrove; na sredi je namreč mladenič v kratki suknji s plavajočim plaščem
in špičasto frigiško kapo, kateri nad zmaganim bikom klečeč tej živini nož zadira od desne strani v prsi; bika ali junca napada spredaj pes, ocl strani kača in v ledji škorpijon; na straneh pa ste dve podobi stoječi v kratki suknji s frigiško kapo, jedna roke steguje proti juncu, jedna drži količek ali preje baklo v roki. Vse to je nekoliko od tal v zahodni strani jame v živo skalo vsekano1); nadalje v Virunu na Gospe-Svetskem Polji, kakor kaže v bližnjem gradu Tanzenbergu hranjeni kamen spomenik „In honorem domus divinae Soli invicto Mithrae."2) Is i s pak je bila v časti, posebno v Noriku, zato tudi Isis Norica priimenovana, o čemer zopet kameni svedočijo, n. pr. v Noreji (pri zdanjem Neumarktu v gorenji Štajerski), na razvalinah starega Viruna v Krnskem Gradu nad vrati razpale kapele sv. Ulrika, dva pri H obe liste in u v gornji Glanski Dolini.3)
Nadalje so Rimljani začeli spet bolj gojiti kult svojih domačih bogov, posebno od leta 240. do blizu 312, ali od cesarja Gordijana do Konstantinovega edikta. Tako so mislili zabraniti češčenje krščanskega Boga, pa so v to svrho podrte in zapuščene templje spet popravljali, tudi nove stavili in bogato jih krasili, da bi torej že na zunaj pogansko bogastvo bleščelo nasproti navideznemu siromaštvu krščanskemu.4) Samo v južni strani sredozemskega Norika govori nam 16 kamenov z napisi o takih obnovljenih ali celo novih templjih. Obnovljene so dobila božanstva, kakor javljajo spomeniki: Na Danijelovem Bregu (med Muhldorfom in Klopičami v gornji Belski Dolini) Herkules, v Medgorji (nad Podkloštrom v Zilski Dolini) tudi Herkules, v Brezah (Friesach) Termines, bržčas v Virunu in tikoma tam v Golševu poriniljeni Mithras 311. in 239. I.6); čisto nove pak: na Brantelbofu pri gradu Tanzenbergu božiča Viktoria 1. 238., pri sv. Andreji v Lavantski Dolini in pri Gospe-Sveti oba Herkules in Epona, pri sv. P a v 1 u v Lavantski Dolini Lato-bius ali Apollo, pri sv. Lenartu na Lj ubij i in na Gospe-Svetskem Polji Selestis ali Luna (zadnjih 6 morda še iz II. stoletja sem), spet v Virunu in pri sv. Vidu oba Viktoria okoli 238. 1., na Golovci nad sv. Jurijem pri Kamniku Silvanus Sascanus, bajda = Herkules, ter v Cigulah pri Celovci tudi domači bog Belin, katerega Tertullian imenuje narodnega boga Noričanov, in katerega so tudi v Akvileji častili; napis se glasi: »Belino Au-gustum Sacrum C. Marius Severus dedicavit."6)
Brez dvojbe bode takih spomenikov tudi po drugih krajih naše domovine, kajti razmere so si bile v oni dobi pač povsod precej jednake.
') P. Hicinger „Novice" 1856. 1. 89. Jama sama je 18 sežnjev dolga,
do 7 sežnjev široka globina, katera ima odprtino proti jugu, vrhu tudi ni zaprta, temveč je le z gostim kostanjevjem pokrita (id.) 2) Huber I. 151 (143).
3) Huber I. 145, 146. ") Huber I. 149, 169. «) Huber I. 150—152. 6) Huber
L 152-154.
12. Progoni kristjanov.
Drago, na videz mnogo izdatnejše sredstvo proti krščanstvu so upotrebljevali pogani s surovo silo ali tako imenovane p rog o ne.
Prouzročevalci teh so bili v prvi vrsti poganski duhovniki, katerim se je pri obstoječih razmerah bilo dakako bati za veljavo in službo; potem rimski senat, pokvarjena rimska aristokratija, pa tudi prosto ljudstvo po duhovnikih našuntano, — kateri so navadno ali že itak krvoločne ali pak „državni princip" krivo ume-vajoče cesarje silili k sovražnemu postopanju proti kristjanom; večkrat pa so še tudi cesarski namestniki in sodniki v provincijah zoper priznavalce vere Kristove sami huje divjali nego li njihovi gospodarji v Rimu.1)
Navadno se takih krščanskih progonov šteje deset, in to po sv. Augustinu (de civitate Dei XVIII. 52.): Za Nerona 1. 64., Do-micijana 94. si., Trajana 104. si., Marka Aurelija 166. si., Septi-mija Severa 202. si., Maksimina Tračana 236. si., Decija 250., Valerijana 257., Aurelijana 275. in Dioklecijana 302. si. Najokrut-nejši so pri tem bili Neron, Domicijan, Decij in Dioklecijan, ta podšuntan pač posebno od Maksimijana in Galerija. O zadnjem velikem boji poganstva proti krščanstvu nam poroča povestničar Evsebios: „Meči morilcev so se naposled skrhali in se zlomili kot obrabljeni; krvoloki so se utrudili ter so morali menjavati se; kristjani pak so prepevali vsemogočnemu Bogu pesme slave in hvale." O številu v bojih za vero Kristovo palih junakov in junakinj pak trdi sv. Hieronim v obče: „Dokler so progoni trajali, trpela je povsod tolika množica kristjanov, da ni dneva, kateremu ne bi mogli najti pripisanih nad pet tisoč mučenikov, razven 1. januarija" — torej skupaj blizu dva milijona.2)
Da je tudi v naših krajih za vero Kristovo trpelo muke in smrt mnogo kristjanov iz vseh stanov, obojega spola, raznih služeb, nekaj že za Nerona in Domicijan a, potem za Septimija, Severa, Decija, Valerijana in posebno za Dioklecijana i. dr. — bilo že preje omenjano: v Akvileji nad 25, v Tergestu 11, in po drugod v Istri 4, v Aemoni 1, v Sirmiji nad 100, v Nevio-dunu 50, v Sabariji 3, v Cibalisi 2, v Vesprimu 1, v Petoviji 1, v Panoniji v obče 6, v Cele j i 1, v Laureaku 41, — na čelu jim škofje Hermagoras in Hilarius akvilejska, Irenaeus sir-mijski, Quirinus siscijski, Viktorin petovijski in Maks i mili an laureaški. In ako pomislimo, da vsa martyrologia sodržuje komaj morda le tisoči del mučeniških imen v obče, to je pač verjetno, da nam je tudi izmed naših deželanov ostalo marsiktero ime neznano.3)
Bilo je sicer brez dvojbe tudi v naših krajih mnogo v veri omahljivih, kristjanstvo hlinečih ali od sv. evangelija celo odpalih —;
vender vera Kristova je vsemu vkljub vse bolj krepila se in oživljala, a poganska slabela in umirala. Bahati spomeniki o „zatrtem krščanskem imenu" in o „zatrti Kristovi vraži" — n. pr. ona v Španiji pri mestu Coroquo del Conto najdena marmorna kipa z napisi: „Diocletianus Jovius et Maximianus Herculeus Caes. Augg. Amplificato per Orientem et Occidentem Imp. Rom. et nomine Christianorum deleto qui remp. evertebant" in: „DiocIetian. Caes. August. Galerio in Oriente adopt. Superstitione Christi ubique de-leta et cultu Deorum propag." so same monumentalne laži.1) Kakor povsod, izpolnjevala se je tudi v naši domovini lepa beseda Ter-tulijanova (160—240), katero je ta o svojem času izvrstni bra-nitelj kristjanstva v svojem Apologetiku c. 50 »predstojnikom rimske države8 bil navdušeno zaklical: „Plures efficimur,vquoties metimur a vobis; semen est sanguis Christianorum" — „Čim bolj nas kosite, tem več nas je; krv mučenikov je seme kristjanov."
13. Trajajoča moč poganstva.
Akoprem se je krščanska vera tako, pri vsem zvijačnem iz-podlezovanji in nasilnem zatiranji, lepo razširjala in razvijala, trajalo je vender tudi poganstvo nadalje in to še potem, kadar je krščanstvo po cesarji Konstantinu Velikem 313. 1. postalo bilo že zakonita vera v rimski državi. Tonam svedočij o kameni spomeniki in nadpisi še celo iz konca IV. stoletja, in nam potrjujejo tudi pisani povestniški viri iz one dobe.
Med spomeniki znan je n. pr. jeden v P tuj i, od poganske kohorte Jupitru posvečen tempelj z napisom: „Praestiti Jovi s. Trib. Coh. X. Cultor Numinis ipsius proficiscens ad opprimendam factionem Galli iussu principis sui aram istam posuit", torej kmalu po Konstantinovi smrti za njegovega sina Konstancija okoli 353. 1.; drugi spomenik nam poveda, da je za krščanstvu prijaznega cesarja Valentinijana II. (383—392) neki comes v Panoniji, Volcatius po imenu, bil »Plamen Divorum omnium", svečenik vseh božanstev; a v gornji Panoniji v denašnjem Everkhenu blizu Raba je bil najden kamen spomenik datiran „sub Aureliano eonsule", t. j. leta 400. po Kr., od kodar pozveclamo, da je bil tempelj posvečen Junoni, Minervi, Diani, Neptunu, Bacchu in vsem bogovom.2) Iz povestnice nam poroča n. pr. Sulpitius Severus o sv. Martin u, da je sredi IV. stoletja iz Galije potoval v svojo domovino Pano-nijo izpreobračat svoje poganske roditelje na krščansko vero, kar mu se je posrečilo le pri materi, dočim je njegov otec, vojaški tribun, ostal pogan. Zgodbe cesarja Teodozij a (379—395), tega odločnega zavetnika krščanstva, kažejo nam posebno jasno, kako je poganstvo še v zadnji četvrti IV. veka bilo na naši zemlji
močno v veljavi. Ko je namreč Teodozij meseca julija 388. 1. pri Petoviji brata samozvanc-a Maximina, Marcelina, premagavši slavo-dobitno šel proti Akvileji, prišli so mu v Emoni, kjer je bil tedaj škof Maksimus, slovesno naproti ,,imenitni starešine v snežni obleki, čestitljivi duhovniki žreci v meščanskem škrlatu, .odlični svečeniki s šiljastimi kapami", kakor nam poroča Teodozijev po-veličevalec Pacatus („Quid ego referam moenibus suis festum liberae nobilitatis occursum, conspicuos veste nivea senatores, reverendos municipali purpura flamines, insignes apicibus sacerdotes." Panegyr. II. 381). Da, proticesar Teodozijev, Eugenius, začel je, sporaz-umljen z rimskim senatom, zopet očiten boj poganstva proti krščanstvu, ter je v znamenje tega po svedočanstvu sv. Augustina (de Civit. Dei V. 26), utrdivši soteske Ju Is ki h Alp tam po vrhovih nastavil bele malike z zlatimi strelami, t. j. kip Jupitra Fuhninatorja kot spomenik obnovljenega poganstva, dokler ni Teodozij vstaša dne 7. sept. 394. v Vipavski dolini med silno burjo s cela potokel.1)
Da se je poganstvo tako dolgo in čvrsto ohranjalo, temu je razven v prejšnjih dveh oddelkih omenjenega bil še dvojen uzrok. Prvo je bil zunanji politični pritisek od strani rimskih cesarjev, n. pr. Konstanta (337—353) arijevca, posebno Juliana Apostate (361—363) odpadnika, Valenta (364—378) zopet unetega arijevca; kakor tudi premala odločnost krščanstvu prijaznih vladarjev: za Konstantina (323—337) bilo je poganom še dopuščeno bogovom očitno služiti; za Konstancija (337—361) bilo je malikovalstvo iz mest prognano, a dovoljeno na selih2); cesar Teodozij je še le pozneja leta 391. in 392. s posebnimi zakoni poganski kult strogo prepovedal.3) A drugo so bile, s prejšnjim deloma v zvezi, v cerkvi sami razne herezije, posebno krivoverje Arijevo početo 1. 320., katero je v sredi IV. stoletja povsod tako zavladalo, da je po besedah sv. Hieronima „vzdihnol ves svet in se čudil, da je arijanski", in o katerem tudi Sulpitius Severus 1. c. pravi, „da je cvelo po vsej državi, najbolje pak v Illiriku".4)
14. Herezije (arianizem).
Poleg poganstva motili so krščansko vero, kakor omenjeno, še nekateri krivi nauki istih cerkvenih predstojnikov in služ-benikov.
Najimenitnejša herezija v naših krajih je bila baš arianizem. To krivoverje aleksandrijskega duhovnika Arija, kateri je tajil glavni temelj krščanstva, božestvo Jezu Krista: smatrajoč Sina božjega samo za stvar sicer najprvo, bila sta najpreje v Panonijo
zatrosila škofa Ursacius v Singidunu (Belgradu) in Valens v Mnrsi (Oseku) proti sredini IV. stoletja. Kmalu so po izreku omenjenega povestničarja Sulpicija Severa (Hist. eccl. L. II.) ,,skoro vsi škofje obeh Panonij na arijevsko brezvernost prisegli"; da, okoli 1. 340. še je celo metropolit sirmijski, Photinus, iznašel posebno vrst arijanizma, določneje razvivši nekatere krive misli svojega nekdanjega učitelja (Marcella škofa v Ancyri o Bogu Sinu.1)
Uprav Sir mi um, nekdaj najčistejši vir prave vere, postalo je sedaj glavno mesto zmote. Na glasu so posebe t. i. »Formulae Sir m i en se s": neke veroizpovedi sestavljene v sinodah arijanskili škofov v Sirmiji 1. 351., 357. in 358., po katerih bi Sin božji Bogu Otcu bil samo podoben (6ixoioucco; — semiarianci), ali tudi celo nepocloben (avo^oto; — zato anomaejci), ali pak, z jako dvoumnim izrazom, podoben po svetem pismu (Filium similem Patri per omnia, ut sacrae dicunt et docent scripturae). Photinus je bil sicer v več sinodah, v Sardiki 344., v Antiohiji 345., v Mediolanu 347. ali 349. in v Sirmiji 351. obsojen in potem odstavljen; a že v sledečem desetletji nahajamo na isti stolici me-tropolitskej drugega poluarijanskega škofa Germinija.2)
Razven imenovanih voditeljev arijanske stranke v Panonij i znana so nam še imena drugih sedem škofov, katerim je bil semi-arijanski metropolit Germinius poslal neko encykliko, ti so: Rufinus, Severinus, Nikas, Heliodorus, Romulus, Muci anus in Sterkorius, po vsej priliki njegovi neposredni suf-fragani in zato akoprem od neznanih stolic, vender vsi v Pano-niji bivajoči.8)
Pa še dalje v Norik bila je pozneje Arijeva herezija prodrla, in tudi v Istro, kamor jo je zanesel akvilejski škof For-tunatianus, pokoren arijanskemu cesarju Konstanciju, ki je sv. evangelije „sermone rustico" razlagal.
Za katoliški nauk, kakor ga je 1. ekumeniški koncil v Niceji leta 325. v svoji veroizpovedi „Symbolum Nicaenum" proti Ariju izrecno bil določil: „Sin Božji je istobiten z Otcem, oao o'ji7ioc, consubstantialis", potegovali so se v koncilih zarad arijanizma obdržavanih izmed naših škofov ti-Ie: Domnus iz Stri-done uprav v Niceji, potem v sinodi v Sardiki 344., Fortuna-tianus iz Akvileje, Aprianus iz Pet,ovija, Florentius iz Sabarije in Markus iz Siseije; v sinodi v Ariminu 359. vedel se je F o r t u n a t i a 11 u s iz Akvileje dvoumno in Germinius iz Sirmija je potegnil z arijanc-i; a zato so zopet nicaejski symbolum zagovarjali Valerianus v Akvileji in Markus v Pet ovij i, in zatem v sinodi v Akvileji 381. pod predsedstvom nadškofa Valerij an a z izvrstnim Ambrozijem iz M edi o lan a
Se Maksimus iz Emone, Konstantius izSiscije in krepki Ane m i u s iz Sirmija („Glava Illirika ni nijedno drago mesto, nego Sirmium; jaz pak sem škof tega mesta ... in rečem onemu, kateri ne priznava . . . anatliemaI").1) Sv. Martin, tedaj semenih, prišel je iz Galije v Panonijo, da svoje, rojake pred arijanskim krivoverjem obvaruje —- a je bil po svedočanstvu životopisca Sul-picija Severa, zagovarjajoč Jezusa Krista božanstvo, s šibami tepen in iz mesta prognan.2) (V Savinski dolini n. pr. znajo pripove-davati, da je tod sv. Martin sv. vero oznanjeval, pa da so uprav zato njemu posvečene cerkve v tem kraju na okrog: pri Gornjem gradu, na Paki, v Šaleški dolini, v Rožni dolini, na Teharjih, v Laškem trgu, v Trbovljah, v Godvinu itd. — No, velika cesta vodila je baš iz Galije skoz Mediolan v Akvilejo, Aemono, Celejo, Petovium v Sabarijo, koder je torej sv. Martin tudi res mogel potovati v svoje rojstveno mesto. Sicer pak je na Slovenski zemlji v obče mnogo cerkev postavljenih sv. Martinu na čast (zlasti po vplivu Frankov), in spomin tega svetnika je pri nas itak dobro znan.3)
Proti koncu IV. stoletja, posebno potem, ko je po smrti arijanca Germinija sirmijsko stolico s pomočjo sv. Ambrozija kot papeževega delegata zašel katoliški metropolit energični Anemius okoli 380., vrnilo se je več škofov k verski jedinosti in več jih je bilo s pravovernimi nadomeščenih. Vsaj v omenjeni veliki sinodi v Akvileji 1.381., v kateri so bile, razven Španije, zastopane vse cerkvene provincije rimskega patrijarhata, hvalijo, (kakor kažejo Acta Concil.) vsi otci zapadne cerkve, da je razven dveh kotov v pobrežni Dakiji in Moeziji zopet mir in sloga v Ilirskih in drugih deželah in to od gor do morja.4) — Vender pak so še iztočni Gotje, po tem Gepidje in Langobardje pozneje v V. in VI. stoletji arijanizem jako razširjavali v naših krajih.
15. Druge verske borbe.
Razven arijanizma, po vsej deželi jako razširjenega, udeleževali so se nekateri škofje v naših krajih še nekaj drugih verskih borb proti krivim naukom zagovarjajoči pravo vero katoliške cerkve. — V t. i. Origenovem prepiru izjavil se je sv. Chr omatius v Akvileji okoli 1. 400. proti Origenu kot početniku arijanizma, a Chromacijev naslednik Januarius uprl se je okoli 1. 414. krivovercu Pelagiju, zametujočemu katoliški nauk ob izvirnem grehu, o človeški slobodi in o milosti božji; Maksimus iz Aemone pak se je 1. 390. v sinodi v
') Hicinger 1. c. 11; Huber II. 145. 2) Wetzer & Welte s. v. Martin.
3) Huber I. 261. 4) Kako je prišla ta povest o sv. Martinu v Savinjsko Dolino? — Brez dvojbe po starih' poročilih. Zato je tudi ta svetnik v tako ve-
liki časti (Trstenjak „Nov." 1860. 8).
Mediolanu ustavljal zmotam rimskega meniha Jo v i ni j a na, kateri je tajil posebne zasluge redovništva, različnost vzveličanosti in raznovrstnost grehov ter prednost clevištva pred zakonstvom.1) Vse te herezije je pobijal poleg drugih tudi naš rojak sv. H i e -ronim, tedaj redovnik v betlehemskem samostanu, v spisih Epi-stola ad Pammachum de erroribus Origenis, Dialogi adv. Pelagia-nos, Adv. Jovinianum 11. II. idr. Njegov nekdanji prijatelj Ru-finus, akvilejski duhovnik in pisatelj (rojen v mesteci Julia Con-cordia blizu Akvileje) zagovarjal je Origena ter postal tako protivnik sv. Hieronima, proti kateremu je napisal knjigi: „Apo-logiae" navadno „Invectivae" zvani okoli 1. 401, na kar mu je Hieronim krepko odgovarjal s spisi „Apologia adv. Rufinum" 11. 111 Škof Chromatius si je prizadeval oba spet pomiriti, a ni mu se posrečilo tako, kakor prej (397) predstojnici samostana na Oljski Gori sv. Melaniji, v jednaki stvari.2)
16, Propadanje kristjanstva.
Z razdelitvijo rimske države po krščanstva zavetniku cesarju Teodoziji leta 395. med sinova Honorija v zapadu in Arkadija na iztoku, a še bolj vslecl selitve narodov v V. in VI. stoletji, nastali so za krščansko vero zelo pogubni časi. Razni barbarski narodje so divjali uprav po naših deželah pustošeč zemljo naših pradedov, razdirajoč cvetoča mesta, moreč mirne prebivalce, pleneč in požigajoč njihovo imetje. Prav živo nam tedanjo dobo opisuje sv. Hieronim v pismu Heliodoru 35 rekoč: „Dvadeset let sem je in več, kar se med Carigradom in Julskimi Planinami vsak dan prelija rimska krv. Sitijo, Trakijo, Makedonijo, Dakijo, Tesalijo, Dalmacijo in vso Panonijo Gotje, Sarmatje, Kvadje, Alani, Huni, Vandali razdevajo, vlačijo, ropajo. Koliko blagorodnih osob, koliko mater in devic je bilo tem zverinam v šalo! Ujeti so bili škofje, pomorjeni mašniki in razni duhovni redovi, podrte so bile cerkve, k oltarjem Kristovim postavljeni konji, svetinje mučenikov izkopane: povsod žalost, povsod stok in jok in tisočere podobe nemile smrti. Rimski svet se je podrl. Svedok je kraj, v katerem sem bil rojen, kjer je razven neba in zemlje ter trnja in goščave vse propalo" : in na drugim mestu, v komentaru k preroku Habakuku, kjer je govor o velikih sovražnih stiskah, pravi isti pisatelj: „Nismo-Ii slišali, da se je to izpolnilo v našem rodišči, na meji Panonije in v Uiriku, da niti človeška stvar ni preostala."3)
Tedaj so bila razdejana v naših krajih mesta: Strido 378. in Petovium 380. po zapadnih Gotih, po tem Sirmium
442. Aemona 451., Akvileja 452. i dr. po Hunih (Attili). Pe-tovium je bil Gotom izdal arijanski škof vsiljenec Julijan Valens (morda omenjeni murzijski), ker so ga katoliki bili iz mesta pregnali; v Sirmiji pa je tamošnji škof menda poginil.1) Aemona in Akvileja ste si iz razvalin še spet opomogli, a ostale škofije stridonska, petovijska in še kje katera, so p rop a le. Ako je morebiti v Sirmiji, tej nekdaj sloveči prvostolnici, nadalje še životarila prosta stolica, dakako večkrat prazna, metropola ni bila več; v to odslej tudi ni imela politične podloge.2)
Škofje sv. Nicetas v Akvileji (f 485), sv. Paulinus v Tiburniji (od 474) in Konstantius v L aureaku (f 480) hranili so tedaj krščanske ostanke na jugu, zapadu in severu naših dežel; a opat sv. Sever in (o. 454-482), čudodelec iz neznanega roda in kraja (morda iz Afrike?) bil je v gornji Panoniji in posebno v pobrežnem Noriku o tej občni sili pravi apostol, učeč, tolažeč, pomagajoč v duhovnih in telesnih potrebah ljudstva, ter je s svojim velikim vplivom, celo pri barbarskih vladarjih, potegoval se posebno za slobodo stiskanim. Po Severinovi smrti šli so njegovi še preostali učenci z Rimljani vred pod vodstvom grofa Pierija v Italijo 488. I.3)
17. Nove škofije.
Ko je Teodorik Veliki, kralj iztočnih Gotov, premagavši herulskega kneza Odoakerja leta 493. utemeljil veliko Vztočno-gotsko kraljestvo sezajoče od Danubija do Rodana, vrnil se je za nekoliko časa spet mir in ž njim tudi krščanstvo v naše dežele. Tedaj so tečajem VI. stoletja nastale nove škofovske stolice, posebno v Istri. Tako Pola (Pulj), kjer nam je znan škof Venerius leta 502, Parentium (Poreč), škof Eu phrasius 1. 521, Tergeste (Trst), škof Frugiferus 524, Gemianus (568) in Severus (579), Justinopolis (Koper), škof sv. Nasarius 524, Maximilianus (557) in Agatha (567); P eden a (Pičan), škof Nicephorus (524), Theodorus (546) Mar-cianus (579). V Aemoni (Novemgradu): Beatus Florius (524), Germanus (546.) in Patritius (579), a v Noriku spet Cele j a, kjer je v 2. polovici VI. veka bil škof rečeni Joannes.4) Tudi Akvileja je o tej dobi v prvih letih kralja Teodorika spet vzcvela ter je nekje med 488. in 544. postala metropola raz ven za Istro in Venecijo še za ves Norik in jugozapadno Pano ni j o, a tudi za iztočni del Rhaecije I. in za Rhaecijo II. ali Vindelicijo.6)
Od škofij v jugovztočni strani Panonije je bila sedaj Siscia, in morda še katera druga tedaj obstoječa, podredjena Saloni v
') Huber I. 267; 73. — 2) Huber I. 400. — 3) Huber I. 341 si., 125. *) Hicinger Zl. V. 5) Huber I. 75, 400.
Dalmaciji (katero stolico je bil utemeljil vrstnik sv. Andronika, sv. Domnus (Dujmo) Antiohenjan in učenec sv. ap. Petra); vsaj v dveh sinodah, kateri je imel metropolit Honorius III. v Saloni leta 530. in 532., nahajata se v podpisih dva siscijska škofa, v prvi „Joannes Episcopus ecclesiae Siscianae", in v drugi „Con-stantius Episcopus ecclesiae Siscianae". Isti metropolit salonski Honorius je utemeljil po tej drugi sinodi novo škofijo Bač (Epi-scopatum Barcensem t. j. Bacensem), katero cesar Justinian (Novell. XI.) stavi v dolnjo Panonijo.1)
Ko so leta 535. Bajovari predobili sredozemni Norik, usi-Ijevali so Franki, vrhovni gospodarji Bajovarjev, tja svoje škofe in mašnike, zarad česar so se primorski škofje v sinodi v Akvileji 1. 591.vztočno rimskemu cesarju Mauriciju tedanjemu gospodarju Istre pritožili: („Galliarum archiepiscopi) in tribus ecclesiis nostri concilii, id est Beconensi, Tiburniensi et Augustana constituerant-sacerdotes" — t. j. Peten a (prvotno Seekirchen pozneje Salz-burg), T i burni a (dan danes sv. Peter v Gozdu v Koroški) in Augsburg.2)
Opazka. Nekateri, tudi spet naš Hicinger 12, hočejo, da je po propadu Sirmija 442 postal Laureak metropola za noriške in panonske škofijo; kar pak zopet ni resnično. Dotični bulli papežev Symmacha in Agapita do škofov (?) laureaških (?) Teodora in Gerharda 500 in 536. ste podvrženi, kakor tudi vse ostale na to stvar nanašajoče se listine. Laureaška stolica, katera sicer ni preje za Norik ni bila nikdar nadškofija (kakor gori omenjeno), po Konstanciju v 2. pol. V. stoletja ni imela nijednega škofa več, ter so vsi naslednji takšni, kakor rečena Teodor in Gerhard, potem Erchanfried, Otgar, Bruno . . . izmišljeni. (Vid. Huber I. 9; 56, 57; 274.)
18. Šizma v Akvileji.
Pri omenjanih nasilnih prevratih in verskih zmešnjavah imamo v drugi polovici VI. stoletja beležiti še jeden, za cerkveno jedinost škodljiv dogodek: šizma v akvilejski metropolii.
Ko so Langobardje leta 568. zavladali bili v gornji Italiji, ubežal je akvilejski nadškof Paulinus I. s cerkvenimi zakladi na bližnji otok Grad o, katera stolica seje od tedaj Nova Akvi-leja imenovala: a to je dalo povod dolgemu, blizu poldrugi vek traj aj očemu razkolu.3)
Ze Paulinov sprednik, Macedonius, ni hotel podpisati sklepa 5. ekumenskega koncila v Konstantinopoli (553.), v katerem so bila obsojena tako zvana Tria Capitula (Tpsa /.siaJaia, Tri Poglavja: spisi Teodora Mopsuestijskega, Teodoreta škofa v Cy-rusi proti Cirillu patrijarhu aleksandrijskemu, in lbasa (pozneje škofa v Edesi] Perzijanu Marisu škofu v Hordashiru) kot prouzro-čilci Nestorijevega krivoverja o dveh osobah v Kristu, ker bi ovi koncil bajda bil v protislovji s 4. ekumenskim koncilom Chalce-
clonskim (451.), kateri je bil Eutyhejev monofizitizem (krivi nauk o samo jeclni naturi v Kristu) zavrgel.-,) — Rečeni Paulinus se je v sinodi v Akvileji leta 555. z mediolanskim nadškofom Vi-talisom in drugimi venetskimi ter isterskimi škofi Konstantino-jjolitskemu koncilu bil povse uprl. Zastonj sta se trudila papeža Pelagius I. (555—500) in Pelagius II. (578—590) stvar poravnati. Tudi Paulinova naslednika Elias in Severu s sta ostala v razkolu. Byzantski cesar Mauricius sam je poskušal celo z državno silo posredovati, zaprši Severa v Raveni; toda brez uspeha. Se le papež Gregor "Vel. (590—004) pridobil je samo nekatere škofe zopet za sebe. Med temi so bili Firminus v Tergestu, Patri-cius ali P etru s v Aemoni, in tudi njegov naslednik sv. Florius v Aemoni; kateri pak so zato od nasprotnikov imeli mnogo trpeti.2)
A po smrti Severovi postal je razkol še večji. Katoliki so namreč na G r a d u izbrali za škofa Kandidijana, šizmatiki pak so v Akvileji postavili nasproti škofa Jo a na 1. 007. In tako je dalje skoro skoz celoVII. stoletje vakvilejski cerkvi poleg katoliškega predstojnika na Gradu ali v Novi Akvileji zmirom bil tudi šizmatiški v Stari Akvileji, dokler se ni leta 098 za papeža Sergija povrnil staro-akvilejski škof Petrus v cerkveno j edin o s t.3) Ali s tem še ni bila poravnana politična razprtija ter prepir za prvenstvo med oglejskimi in grajskimi patrijarhi. —
Nekdaj so papeži metropolitoma v Akvileji in Mediolanu dovoljevali, cla sta smela zarad prevelike oddaljenosti od Rima drug drugega posvečevati; a po ovi šizmi je akvilejski škof jenjal biti ordinator mediolanskega.4)
19. Akvilejski patriarha!
V	tej dobi razkolništva so si bili akvilejski metropoliti pridali ponosni naslov patriarha. Rimski papež jim je ta naslov tudi potrdil, najpreje katoliškemu Kandidianu na Gradu, a potem po zjedinjenju še nadškofom v St. Akvileji.
V	kaki veljavi so bih gradski in akvilejski patrijarhi, vidi se že iz tega, cla so v koncilih imeli svoje mesto neposredno za papežem.5)
Iz te dobe poizvedamo tudi kaj veliki obseg Akvilejskega patrijarhata. Paulus Diaconus-VVarnefried imenuje namreč d v a-deset tedaj živečih škofov, čijih stolice so dohajale Akvileji. Škofije so tele: Altinum, Concordia, Sabiona, Triden-tum, Verona, Vicentia, Tervisium, Feltria, Acilium, Bellunum, Julium Carnicum, Pola; Tergeste, Paren-tium, Aemona, Ceneta, Celeja; Patavium, Petina in
Opitergum. Pravoverni so bili snffragani prvih 12 stolic: Pe-trus altinski. Clarissimus konkordijski, Ingenuinus sabionski, Ag-nellus tridentski, Junior veronski, Hornntius vicentijski, Rusticus tervisijski, Fonteius feltrijski, Agnellus acilijski, Laurentius bellunski, Maxentius julijski, Hadrianus polski; razkolniški od drugih 5 škofij: Severus tergestejski, Joannes parentijski, Patricius aemonski, Vin-demius cenetski in Joannes celejski; ostale 3 stolice, član. Padua, Pacina in Oderzo bile so tedaj bržčas prazne in, dokler je patriarh Severus v Raveni bil zaprt (588), tudi menda nenamestljive.1)
V taki obširnosti ostal je patrijarhat do zedinjenja šizmatikov s katoliki (698). Tedaj pak je bil delokr og upravno razdelj en : p atrij ar h na Gradu je bil z jurisdikcijo za v en ecij ske in is ter s k e, pozneje tudi še za nekatere dalmatinske škofije, a patrijarh v Akvileji za frijulske. — Gradski patrijarhat je papež Nikolaus V. pozneje leta 1451. prestavil v Benetke; a k v i 1 e j s k i pak je leta 1751. na željo Avstrije po naredbi papeža Benedikta XIV. jenjal, ter ste bili zato utemeljeni nadškofiji v V id mu in v Gorici.2)
Opazka. Da bi patrijarh Elias bil leta 579. sklical sinodo na Gradu, ker so bajda razven drugih bili navzoCni škofje iz naših krajev: Seveius iz Tergesta, Joannes iz Parencija, Adrianus iz Pole, Patricius iz Aemone, Marti-anus iz Pedene, Joannes iz Celeje, Leonianus iz Tiburnije, Maxentius iz Julija Karnika in Virgilius iz Skarabancije — kakor po drugih tudi Hicinger 1 c.. H navaja, zopet ni historično. Dotična Acta Concil. so ponarejena, in njihov nespretni kompilator podaje nam v njih samo imena škofov, kateri so v VI. f stoletju v akvilejski provinciji v obče živeli, ne glede na to, ali so še 1. 579. bili živi. in ali so s šizmatiškim patrijarhom držali ali ne. — (Vid. Huber I. 10 idr.)
20. Poslednje cerkvene zgode v tej dobi.
Gospodstvo germanskih Langobardov (527—568), čijih oblast se je tudi še po njihovem odhodu v Italijo na naši zemlji raztezala sem do Soče in gori do Žile3), a še več napadi tatarskih A v arov, posedših za Langobardi (568) ogersko nižino za blizu pol tretji vek, bili so kristjanstvu v Panoniji in Noriku, deloma tudi v Istri, zopet silno pogubni. Tudi Slovenci, kateri so v istem času (551—592) razširili se na novo po vsej Panoniji in Noriku ter v Karnijoli tja do današnje Tirolske, a so se tudi že proti Istri in Jadranskemu Morju spuščali, postali so po vzgledu svojih tlačiteljev in deloma zaveznikov po sili, Avarov, kristjanski cerkvi nevarni. Že leta 600. pisal je papež Gregor Vel. nadškofu v Saloni in duhovništvu v Dalmaciji: „ Z urad slavjanskega naroda, kateri vam se zelo primika, žalostim se mnogo in se bojim; žalostim se zato, ker delim vašo tugo, a bojim se, ker so skoz Istro začeli vhajati tudi v Italijo".4)
Koncem VI. stoletja p rop a le so tedaj v silnem gibanju ljudskem še ostale škofije v Panoniji in Noriku, kakor Siscia, Sabaria, Celeja, Tiburnia, tudi Aemona; — vsaj od te dobe ne omenja nam se nijeden škof več na teb stolicah.
Ohranile so se vender škofije v Istri: Tergeste, Jn-stinopolis, Parentium, Pola, Pedena').
Drugi škofje, kateri so v opisanem akvilejskem razkolu ostali rimski stolici zvesti, napotili so se sedaj, od šizmatikov preganjani, 1. 599. v Konstantinopol, da bi pri cesarji Mauriciji našli zavetja. Od teh je sv. Florius iz Aemone v Poli umrl okoli G00, kjer so tudi njegovi ostanki shranjeni.
Tudi Akvileja se je v onem silnem metežu srečno obdržala; in tako je umevno, da je ta imenitna metropola, potem ko je še tudi stoliea v Saloni 1. 639. propala, meje svoje juris-dikcije razširjala ne samo nad Istro in Venecijo, temveč od začetka VI. stoletja, kakor rečeno, tudi nad ves Norik in vsaj del Pano-nije ter celo tja nacl Rhaecije I. iztočno stran in nad Vindelicijo,
21. Cerkvena uredba.
Na konci tega oddelka naj še bode na kratko omenjeno, kako je že v 2. polovici V. stoletja krščanstvo v naših krajih bilo povse razvito in urejeno.
Poizvedamo o tem iz životopisa sv. Severina, katerega je sestavil njegov učenec in 3. naslednik Eugippius.
Skoro povsod, kder se v tem spisu omenjajo cerkve in krist-janske občine v Noriku, nahajamo tam tudi mašnike z diakoni in subdiakoni ter nižjimi duhovniki doli clo cerkvenega vratarja. Imenuje nam se več samostanov in celic za moške; a tudi Bogu posvečenih devic ne manjka. Samostani imajo svoja zakonita po-sedstva, in njih stanovniki niso samo bogomolci in duhovadci, temveč kot apostoli delujejo za blagor ljudstva ter podpirajo posebno uboge in zatirane. Govori se o posebnih cerkvah, odločenih za krščevanje in dušoskrbje, ter o molilnicah ali podružnicah za redovnike in svetovnjake. Božja služba je v popolnem redu; vrši se zjutraj in zvečer, sv. maša se služi, cerkveno petje se goji, psalmi se pevajo, skupne molitve se opravljajo, jedi in pijače se blagoslovljajo, daruje se v sklad itd. Mrliči se pokopavajo včasi slovesno, in v navadi so mrtvaška opravila in obletnice po mrtvih. Isto tako se v obče časte svetniki, mučeniki in njihovi ostanki. Umirajočim se daje sv. popotnica, Bogoslužni obredi opravljajo se tudi v najsijajnejšem blišču, mnogo sveč gori, in v rabi je dragocena cerkvena priprava in obleka. Nadalje doznajemo propise o cerkvenem redu, o trdem postu, posebe o 40dnevni postni
l) Hicinger ib.
dobi s pritrganjem jedi in pijače; potem, kako verni posvečujejo nedelje in druge cerkvene praznike, kako romajo k svetinjam mu-čenikov; sploh kaže nam se bogato razvito kristjanstvo in cer-kvenstvo1).
In akoprem v životopisu sv. Severina imamo samo o nekaterih krajih Norika in Rhaecije taka očitna znamenja že povse razvitega kristjanstva po znoternji in zunanji uredbi, to smemo gotovo sklepati, cla so jednake naprave obstojale po vseh drugih noriško-rhaecijskili krajih, v katerih so kedaj že bile kristjanske občine; temveč, čim nam je živa gorečnost tedanjih duhovnikov porok, da je jedino samo v nekaterih krajih gotovo ne bi cele družbe njih skupaj stanovale, ako bi po mnogih drugih krajih verskih poslancev manjkalo; kakor se ne da misliti, da bi po drugih krajih prebivalci glede sv. evangelija čepeli v temi, ako so imeli razmerno jednako število učiteljev.8)
No, ako imamo take osvedočevalne dokaze o povse dovršenem krščanskem življenju daleč tam na severu, to moremo pač isto in še z boljšim pravom trditi tudi o južnih, ognjiščem krščanstva mnogo bližjih krajih. —
S propadom rimskega cesarstva je v silnih svetovnih prevratih tudi krščanska vera v naši domovini skoro izginila; in zato je pri novih slovenskih naselnikih bilo treba zopet jo uvesti.
(II. del prihodnje leto.)
t	Priobčil Fran Erjavec.
vo me zopet s polno torbo narodnega blaga. Vanjo sem pobiral vse, kar se mi ni zdelo vsednje, in kar se mi je -s?^* videlo vredno, da iznesem pred slovensko razumništvo. No, v s tem ne mislim reči, da je vsaka drobtina res kaj vredna. Znam, da je v tolikej množini izvestno tudi nekaj zone, niti brez plev ne bode. Ali meni nedostaje potrebnega znanja v razsodbo, kaj bi utegnilo zanimati jezikoslovca, kaj ne. Uveril sem se namreč, da jim časi prija kakova mrva, ki se je meni zdela po vse neznatna in do konca nevažna.
V prvej vrsti so mi tudi zdaj bila na umu domača rastlinska in živalska imena, katerih se lepo čislo nahaja v torbi. Delj časa sem tudi nabiral domača imena raznemu ovočju (sadju), ker sem se uveril, da ima naš narod v tem veliko bogastvo lepih besed, katerih naši slovarji še neso izcrpli, a še menj vede za nje naše strokovne knjige, ki so najrajše pisati o »rizlingu" in „port.ugizerji," o »kalvilih, rambourjih, parmenali in renjetah," ali še celo o „belle-fleurih in nonpareilih", dočim ima narod istim razpolom svoja samorasla nazivala. Treba bi pa bilo, da kakov strokovnjak vzame stvar v roko, ter da narodno terminologijo v sklad dovede ah znanstveno, in da vsaj glavnim razpolom ustanoviti nazivala.
Pri tem delu so me razven mojih dijakov, kar jih je slovenskega jezika, z drage volje podpirali gospoda župnici A. Harmel v Šebreljah, Matija Sila v Repnjem Taboru in J. Vesel pri sv. Duhu nad Krškem, potem gospod vikar Gradiški Simon Gregorčič,v Bi-ljanski kaplan g. Fran Goljevščak in gospoda nadučitelja J. Sirca v Bolci in Fr. Praprotnik v Lembahu. Vsem bodi tukaj izrečena presrčna hvala na njih trudu.
Kar se dostaje nabranih besed in rekov, v prvej vrsti mi je hvalo vedeti gospodu Simnu Gregorčiču ml., sedanjemu vikarju v Trenti; pa tudi gospod Kristjan Bratina, učitelj Srpenlški, poslal mi je zbirko besedij, iz katere sem pobral nekoliko zrnija.
Uganke sem z večine nabral mej dijaki. Največ in najlepših mi je povedal realec Jos. Hvala iz Volčan. Prav lehko je pa mogoče, da je ta ali ona bila uže kje natisnena, no meni ni bilo možno pregledati vsega tega blaga, kar ga je dosle priobčenega.
Gospodo pa, katero take stvari zammljejo, prosim, da bi me tudi po sedaj blagovolili opozarjati na nedostatke in na neizprav-nosti, katere sem o priliki rad popraviti. Krpež in trpež pol sveta drži.
I. Besede.
Ankršt (reci: ankršt), a, m. Te besede zdaj uže nikdor ne umeje, če tudi rabi narodu v kletvico: oj ti ankršt grdi! Vrhu tega: ti ankršt ankrštni! Po vsem Kranjskem. Služi tudi v priimek. To je uprav: Antikrist; kajti v Daničičevem rječniku hrv. ali srpsk. jezika poleg: a n ti h ris t, antikrist čitamo i: an t i krst, antikrs, katero besedo so Sloveni, kakor vse kaže, nekdaj tudi tako priglašali, ter jo po svoje izrekali: antukršt, od koder potlej: antkršt, ankršt, Asla, f. Prisad; der Brand bei Wunden. Plužna pri Bolci. V novovisokej nemščini se beseda: as sel, m., našteva mej boleznimi: aszl und wurm. Grimm AVorterb. I, 587., in bavorsko-nemški je as si tudi neka bolezen: salb fur die rot und fiir den assl, ter slovnik o tej besedi izrecno opomina: es ist ver-schieden geschrieben von afl; poleg tega baš ondukaj čitamo: das Aiszlein (bavorski se izreka: assl, astl), glandula in carne, papula, ulcus. Schmell.-Fromm. I. 157. Največ nemških besed imajo Sloveni baš iz bavorskega narečja. Vidimo, da naša beseda: asla nij od nemške: afel, od katere smo vzeli: obel, obla (išči te besede), in da se „f v besedi: asla nij izpremenil v „s", kakor po Matzenauri uči Miklošič Gramm. I.2 354. Matzenauer ima tudi še mnogo drugih novoslovenskih, da krotko rečem, jako čudnih stvarij. Uverjen sem, da se „f" v našem narečji nikoli ne more izpremeniti v „s", in da Matzenaurovi tobožni slovenski, nikdar slišani besedi: sro-mentin (namesto: fromentin), zea mais, ter: sulika (namesto: fulika), Blasshuhn, pač nista drugo, nego napačen prepis iz bohoričice, v katerej se sf", ako je prečna črtica v sredi slaba in tenka ali vsa oguljena, zdi kakor „f", zatorej: fromentin, fulika, namesto: fromentin, fulika. Primeri: osla. Avber, (gen. ?) Naplavina, rekše, les, listje, pesek i. d., kar voda
nanese. Kot Koboridski. Temna beseda-Bdcev, čve, f. Sod; das Fass. Dane pri Loži. Bdcva, f. Sodček, v katerem se hrani olje; das Oelfass. Hrašica v Istri.
Boruti, bitram, v. impf. Vprašati, pozvedati. Gorenja Soška dolina; Koroško in Gorenjsko. Temna beseda. Primeri bolgarski: baram, ieh beriihre. Kyriak Cankof 155.
Barki, a, m. Pust in nerodovit svet. Malhinje na Krasu.
Begdnica (reci: buganica), f., namesto: gibanica = potica. Bole.
Bika, f. Svoje ime ovci. Zemon pri Notr. Bistrici.
Bike, ali uprav bekove trte se razločajo v: glavičnice, koš-nice in straclje. Ipavska dolina. Besedo: s t raci j a primeri k laškemu: strozzatojo, m., Strang, Strick (zum Er-wiirgen).
Bekiniti se (reci: bukiniti se, biikinim se), v. r. impf. Igrati se (o otrocih). Podkrnci.
Belo, a, n. Zastava; die Fahne. Vršno na Tolminskem.
Berdrnja, f. = bira; die Collectur. Plužna pri Bolci.
Berig, Iga, m. Brezno, Abgrund. Dornberk. Primeri: brej, m., in: berij, m.
Berij, a, m. Velika luža: der Tiimpel. Vršno. Primeri: brej, m., in: berig, m.
Betdc (reci: butač), a, m. Tolmun, oton, globodnica: eine tiefe Stelle im Wasser. Hrušica v Istri.
Beznicu, f. Ječa; Kerker, in potem zaničljivo tudi o družili hramih in izbah. „ Vtaknejo te v beznico." Dornberk pri Gorici.
Blba, f. in: b i b i c a, f. Travna bilka; der Grasstengel, der Halm. „Dregnil sem se z bibico." „Naberi mi bibico smokvic (ru-dečih jagod)." Kras; Ipava.
Bk, a, m., in: bi ček, čka, m. Oven; der Schafbock. Soška dolina; Goriška okolica.
Biri, Mri, interj. S tem glasom se kličejo race. Sliši se tudi: bira, f. = raca.
Blažji, a, (namesto: blažij, žija), m., der Friihling. „Blažjije prišel" ; „do blažja potrpi"; „v blažji bodemo orali". A tudi sem čul: „blazema bodem oral"; „blazema pojdem v Trst". Bole; Plužna. •— Podstava tej besedi kaže da je: vulaz, namesto: vylaz, derAusgang: primeri: vigred (m., a ne f.), der Friihling, uprav tudi le: Ausgang („vy" znači isto, kar „iz"); štirsko-nemški: der Auswarts = das auswarts gekehrte Jahr (od božiča do kresa), der Einwiirts = das einwarts gekehrte Jahr (od kresa do božiča); a „ž" namesto „z" v besedi : blažji, stoji tako, kakor bolgarski: kušij, der Brocken, namesto: kusij, staroslov.: kasil, m., das Stiick. Miki. Stamm-bildungslehre 03., in pravilno lice bi zatorej bilo: vylazij, namesto česar je: vylažij, od koder potem: vulažij, vlažij, blažij, ker Bolčan običajno govori „b" namesto „v": bino, beter itd., namesto: vino, veter. Lice: blazema (z ohranjenim „z" namesto „ž") kaže da se opira na prvotni instru-mental: vylazijem, od česar potem: vylazijema, vulazjema,
vlazjema, vlazema, blazema, kakor: strahoma, mit Furcht, redoma, der Reihe nach.
Blejati, bUjem, v. impf. Blocken. Ovca bleje. Plužna.
Bob, a, m. Bežol; Phaseolus vulgaris. Soča; Trenta.
I Milj, a, m. Pljučnica; die Lungentziindung. Sv. Lucija na Mostu.
Bora, f. — oblin. Drva, dokler še niso razcepljena, nego samo na kose razpiljena. Koborid.
Borjač, borjaca, m. Dvorišče, der Hof. Stoji namesto: oborjač, primeri: obor = die Hurde. Po Primorskem povsod navadna beseda.
Bvs, a, m. Isto, kar: bes. »Bos te plentaj!" Bole; Koborid.
Bozjak, a, m. Ipavski »merčin" dobiva od vsacega vedra vina po nekoliko solelov za svoj trud. Ti soldi se imenujejo: bož-jaki. Poglej tudi besede: mer čin, m. Pogajajoč se vinu za kup vselej tudi ukrenejo, kdo plača božjake. V Laščah bi temu rekli »božji denar."
Brat, m. Bolčanje sklanjajo to besedo tako, kakor bi imenovalnik bil: brater. „Ali nisi videl mojega bratra"? »Daj to svojemu bratru!" „To sta moja bratra." »Pokliči moje bratre!" i. t. d. Staroslovenski: bratru, poleg: bratu, m., der Bruder.
Brmec, vca, m. Skopljen prasec; versehnittenes Sclnvein. Luče na Stfrskem. Na Bolškem je bravec der Schops.
Brej, a, m. Globočina v vodi, tolmun, oton. Brda Goriška. Primeri: berig, m., berij, m., Ne verujem, da bi te besede bile iz ogerskega jezika, kakor Miklošič misli o jednakej štirskej in hrvatsko-slovenskej besedi: bereg, Pfiitze, Danjko 87., lacus, Belostenec, palus, Jambrešič. Deber den Ursprung der Worte von der Form aslov. tret und trat. 7.
Breškast, a, o, aclj. Umazan po obrazu. Vršno pod Krnom.
Brezuljek, Ijka, m. Majhen' breg, brdo; der Hiigel. Zemon pri Notr. Bistrici.
Brkalice, f. pl. Neka otročja igrača, ki je brlezu ali volku podobna in daje brneč glas od sebe, ako se izpusti z vrvice. Vas Krn.
Brkati, bfkam, v. impf. Igrati se z brkalicami.
Brnjav, a, o, adj. Blaten, umazan. »Krava je brnjava." Cerovo v Brdih. Staroslov.: brunije, n., lutum; primeri: brnje, f. pl.
tir nje, f. pl. Blato na glavi majhnega deteta. Bole. Nesnaga na životu, bodi sina človeškem, bodi si na živalskem. Obrnjati, obr-njam, v. pl., onesnažiti, oblatiti. »Krava je obrnjana." Cerovo v Brdih. Primeri: brnjav, adj.
Bt "ozer, adv. Blagor. »Brozer tebi! wohl dir!" Brozerovati, bro-zerujem (koga), v. impf. Blagorovati (koga). Podkrnci in Bolčanje. Namesto: blazer, in to namesto: blazeže; staroslov.: blaze, adv., bene.
Brsten, stna, o, adj. Ueppig, bluhend; tudi o človeku. Koborid.
Bruzla, bruzlica, f. = bnizgalica Išči te besede v letopisu slov. Matice 1879. leta.
Buča, f. Polič, rekše, pol bokala. MI)ajte mi bučo vina." Kras; Ipavska dolina. V šalivej pesmi o čukovi ženitvi slove jedna kitica :	Vino sta izpila, trajlala,
Bučo sta razbila, hopsasa.
Hitimo, a, o, adj. Buliav je sod, ako diši po plesni, pa tudi vino, ki se je spravilo v tak sod. Goriška okolica; Soška dolina.
Bahati, bučem, v. impf. Briillen (vom Rindvieh). Plužna.
BiUiti, tulim, v. impf. Mukati; briillen. Vol ali junec buli, krava mviče. Ipavska dolina; Brda Goriška.
Bulja, f. Vse ono, kar se klade v testo, da bode od njega potica ali gubanica; das Fiillsel.
Ba/jati, haljam, v impf., na buli t i nabili i m, v. pf. Z buljo napolniti, nadeti. Od nemškega: Fiille? Soška dolina; Goriška okolica.
Bumbati, bumckati, bumhain,. bumckam, v impf. Piti. (V otročjem jeziku). Po vsem Goriškem. Laški: bombare, trinken, bom-bola, Fliischchen. Diez II. 12.
Dura, f. Jedro, jederce (orehovo, lešnikovo i. dr.). Bole.
Celo orehovo jedro imenujejo na Krasu: petelin, v Hni-šici: k o k a, avVremah: k loka. Polovica jedra je v Bolci: plat, i, f., na Krasu: k 1 oč a. Četvrtina jedra je v Bolci: noga.
Burica, f. 1) Majhna kablica s kratkima uhoma in s pokrovcem. V njej nosijo ovčarjem jedilo na pašo. Pokrov ima držalo, a skozi uha se vtakneta dve paličici. Hrušica v Istri. 2) Lesena posoda, v katerej se hrani maslo. Žabice v Istri blizu Kranjske meje. V hrvaščini je: biire, eta, n. das Fass.
BuHla, (reci: buš-), f. — - bučela; die Honigbiene; bušenjak a, m. = - bučelnjak; das Bienenliaus. Staro Sedlo.
Bližina, f. = lupina; biižiti = lupiti = ružiti = žiiriti. Biiži se koruza, bob, grah i. dr. Plužna.
Ceha da, (reci: ciib-), f., der Fusstritt. Goriška okolica; Ipavska dolina: Kras; Soška dolina. Primeri: cebec, cebniti.
Cebec, bca (reci: ciibuc, ciibca), m., der Fusstritt „Ce mi ne molčiš, dam ti cebec". Goriška okolica; Ipavska dolina.
Cebniti, četnem (reci: ciib-), v. pf. — suniti z nogo. Cebati, c e b a m, v. impf. = suvati z nogo. Goriška okolica; Ipavska dolina; Kras: Soška dolina.
Celjak, a, m. Pri domačih živalih samec, ki je še cel, rekše: ne-rezan: das unverschnittene mannliche Hausthier. Srpenica na Bolškem.
Celozemnik, a, m. Ganzhiibler. Sv. Duh pri Krškem.
Cenibi, m. pl. Die Fransen. Podkrnci.
Ceph (reci: eiip-j, cepera, m.: „cepera drv nema", rekše, čisto nič drv nema. V Laščah. Ta dobra beseda uprav znači: der Splitter, od glagola: cepiti, spalten.
Cev, i, f. Die Schussspule beim Webestubl. Bole.
Cm6k, a, m. Die Ohrfeige, Schlag in s Gesicht. Sv. Križ lpav.sk i.
Cmokva, f. = smokva; die Feige. Hrušica v Istri.
Črna, f. Svoje ime ovci. Plužna na Bolškem. Isto, kav: Črna. Primeri: črnka.
Cvrča, f. Ocvrt drob, rekše, jetra, pljuča in srce kake mlade živali ali kuretine. Goriška okolica; Ipavska dolina; Kras.
Cdda, f. Črne krave svoje ime; čad in, a, m., črnega vola svoje ime. Brkini; Tolminc-i. Podstava je: kad, od koder: kaditi, rauchen, in tudi: saja f., der Russ; kajti v Senožečah vele: čadav lešnik, a Laščani: sajav olešnik, rekše olešnik, tako zrel, da je, kakor okajen.
Čaj, a, m. Ulje, tvor; der Abscess. Hrušica v Istri.
Čdjiti, cajim, v. impf. Lupiti orehe. Čaj iti se, čaj i m se, v. r. impf. „Orehi se še ne čajijo", rekše, ne dade se še izluščiti iz oblaka. Očajnik = izluščen oreh. v Plužna.
Čalaren, rna, o, adj. Garstig, iibel, eitel. „Čalarno mi je" = mir ist es iibe). Liiče na Stirskem.
Čampdr, ja, m. Levičar. Solkan. Primeri: čamparina v letopisu slov. Matice 1879. leta na 135. str. in letošnje popravke.
Cdsa, f, Leseno tvorflce z ročem, s katerim se pije voda. Hrušica v Istri.
Čebinklja (reci: čiibinklja), f. Blatta orientalis: die Kiichenschabe. Vršno.
Čebohlati se, cebohlam se, v. r. impf. Grdo jokati se. Koborid.
Čeca, f. Dorastlo dekle. Gorenja Soška dolina. Po nekaterih krajih govore: č&ča, in tudi: čeča.
Cer/6v, a, o, vpraš. zaimek. . Wessen ? Čegov si ? Goriška okolica. V gorenjej Soški dolini: čega si ?
Čhiziti, cSnšim, v. impf.: prečenžiti, prečenžim, v. pf. Pražiti, prepražiti. Podčavenci. — Čežana, f. Se sadjem ukuhan močnik. Soška dolina; Kranjsko.
Čeper, a, m. Ixodesvreduvius; die Schafzecke. To ime sem v prvo čul na otoku Čresu, pozneje na Grebenih (v Repnjem Taboru) in tudi v Vremah. — Razčeperjena (debela) žival.
Cepdriti se, čepirim se, v. r. impf. = šepiriti se, in: š če p i rit i se. Išči zadnje besede v letopisu 1880. 1. na 192. strani. Kras.
Čepnja, f., reete: crepija. Prstena, skledi podobna posoda, pod katero se navadno peče: pogača. Išči te besede v letopisu 1880. 1. na 173. str. Hrušica v Istri.
Češdrek, rka, m. Ožurjena koruzna latica. Volče pri Tolminu. Išči v letopisu 1880. I. na 193. str. besede: šiška, f.
Četvemica, e, f. Les, ob kateri sta vprežena vola, ki gresta četverit. Sv. Križ Ipavski. Išči te besede v slov. Mat. letopisu 1879. leta.
Cirdj, a, m. Majhno ulje, ki nema nič vršiča; die Hitzblatter.
Zemon pri Notr. Bistrici. Primeri v letopisu 1880. 1. na 1!J3. str. besedo: ščirjevec, m.
CmUj, a, m. Klin, ki se vtakne v prevrtano klop, a nanj se deno na križ stoječe palice, na-nje pa štrena, da se razmota. Vas Krn.
Cfajljad, «> o, adj. Prismojen, neumen. Podkrnci.
Colm'ik, a, m. (izreči: čunak), das Weberschiffchen. Plužna pri Bolci.
Čorba, f. Die Jauche. Luče na Stfr.; tudi v Laščah.
Črnka, f. Svoje ime ovci. Zemon pri Notr. Bistrici. Primeri: Črna.
Grttzen, zna, o, adj. Človek, ki črti, ta je črtežen ; hasserfullt. Sv. Duh pri Krškem.
Gveriti, cvirim, v. impf. Plauschen, plaudern, unnutzes Zeug reden. Luče na Stirskem.
Baska, f. Steinplatte. Daskast kamen, ein Gestein mit platten-formiger Structur. Malhinje na Krasu.
Dihati, diham, v. impf. (tobak). Schnupfen. Podkrnci.
Dolgava, f. == dolgost. Podkrnci.
Domar, rja, m. Človek, ki ob nedeljah ostane doma za varuha, kadar drugi otidejo v cerkev. Domariti = domar biti. Podkrnci.
Dombrdva, f. Ime majhne vasice blizu Prvačine. Podstava tej besedi je: dobr, dob, staroslov.: dabru, poleg: dabu, m.,derBaum, die Eiche, a ohranil se je v njej še stari hohnik. Po glasovnih zakonih nove slovenščine bi ta beseda slula: Dobrava, kakeršnih imen se po Slovenskem več nahaja.
Doprega, f. Der Vorspann. St. Martin v Brdih. (Izrekajo: do-Praga.)
Drdhati, drdham, v. impf. Zdrahe delati; Zwist stiften. „Pahati in drahati." Koborid. Išči v letopisu si. Mat. z 1880. leta besede: razdrasati. Začetni „d" v tej besedi je od samostav-nika: (v)zdrahi.
Drdhniti, drdhnem, v. pf. Wuthend anfallen (vom Hunde). »Pes je drahnil na berača." Plužna. Morebiti namesto: rahniti; primeri: rohneti.
D ruska, f. Praska na koži; der Ritz. Vršno. Podstava: dr-e-ti.
Dr d sta, f. Drča; die Riese, Runse. Trenta; Soča; Plužna. Podstava: dr-e-ti.
Dr dr al, a, m. Die Thurmratsche in der Charwoche. Malhinje.
Drest (e), a, m. Das Laichen von Fischen. „Riba gre zdaj na drefet." Slap Ipavski. Zatorej: drestiti se, laichen, a ne: drstiti se.
I)reviti (reci: drviti), im, v. impf. Gnati. Ta beseda, znana široko mej Sloveni, vender nfj domača, nego v starini vzeta iz nemščine. Gotski: dreiban, starovisokonem.: triban, srednjevisoko-nem.: triben, starosaski: driban, nizkonem.: driven, nizozemski: drijven, anglosaski: drifan, angleški: drive, staro-
friski : driva, novovisokonem.: treiben. A nepravilno je pisati: drviti, drvim, drvil sem ga, kakor tu vidimo, in tudi Laščan jasno izreka: zadrevil sem ga, s priglasom na srednjem zlogu, da se zatorej v njem „e" na tanko sliši. Partic. praet. pass. je: zadrevljen, Ijena, o.
Drnohati, drnoham, v. impf. Smrčati; schnarchen. Kras; Ipavska dolina. — Za Stolom od Žage proti Reziji je gora: Drnohlja (Drnohulja).
Drobozen, zni, f. = drobiž, n. pr. otroci, drobno sadje i. t. cl. Za denar rabi pa: drobiž. Spodnja Idrija.
Drugdc, adv. K letu, ob letu, uprav: drugi krat. Kras; Ipavska dolina. V Laščah: kediij, adv., im kiinftigen Jahre.
Bruhal, hali, f. Die Volksmenge. Tudi ta beseda je v starej dobi k nam prišla iz nemščine. Ostalim Slovanom je neznana. Gotski: drauhts, starosaski: druht, starovisokonem.: truht, das Volk. Na posodo vzeta beseda je potem odpehnila „t" na konci ter namesto njega privzela domače obrazilo „al".
Drzunzun, interj. Kadar hoče pastir goveda hitro pognati, kriči: „drzunzun, obad, obad!" Na ta glas spusti se žival v dir, da bi utekla strahovitemu krvopivcu. Malhinje.
Dudati, dudam, v impf. Kako stvar ali kako delo nerodno v roke vzetij počasno in z majhnim uspehom kaj delati. Dud al o, a, n., tak človek; ein langsamer Patron. Ipavska dolina.
Dunkati, dunkam, v. impf. Sesati prst. Otroci, odstavljeni od prsij, dunkajo. D u n k a, f. Deklica, ki sesa prst. Vršno pod Krnom!
Frnikola f. Das Schnellkiigelchen; kamena kroglica, s katero po mestih in trgih dečki igrajo, a še bolj so igrali poprejšnja leta, s palcem in kazalcem podeč fmikolo v posebne jamice. V Ljubljani. Primeri tirolsko-nemški: Fernerkorner, plur., Steinchen, vom Eise der Gletscher glatt geschliffen und ge-rundet. Alpenburg, Mythen und Sagen Tirols, na 97. str.
Gacelj, Ija, m. Kos (kruha). Selo v Ipavskej dolini.
Gddina, f. Gadova jama; das Vipernloch. Notranjsko; tudi v Laščah.
Gdrbast, a, o, adj. Kar ni prav gladko, to je garbasto, n. pr. zid.
, ,v Rihenberk. V Laščah se to imenuje „gabernato".
Gaza, f. Sled, ki ga pušča divjačina v snegu; die Schneespur. Plužna. Podstava: gaz-iti.
Glavicarica, f. die Stecknadel. Koborid.
Glavnik, a, m. Das Rietblatt, der Rietkamm am Webestuhl. Bok-.
Glistlm, f. Die Kotlnviirste des Regemvurmes. Hrušica v Istri.
Globenica, f. Die Vertiefung, die Einsenkung (im Boden). Ipavska dolina. Namesto: globelnica; v Laščah: globel (reci: globu), globeli, f., die Vertiefung.
Glovnja, f. (namesto: glavnja), goreč kos lesa; brennendes Holz-scheit. Po vsem Goriškem. Staroslov.: glavinja, f., titio.
Glun, a, m. Blato; cler Schlamm. Staro Sedlo. Primeri staroslov.: glenu, m., cler Schleim.
Godi, adv. „Ce vam je godi" — če vam je po godu, če vam je prav. Mlinsko pri Koboridu. Staroslov.: gode byti, gefallen.
Goldcina, f. 1) Dlaka, katera gre od živali, kadar se goli. 2) Zrnija prazna mesta na koruznej latici. „Letos je čuda golačine". Ipavska dolina.
Golazen, zni, £. Golo mesto v gozdu. Sv. Duh pri Krškem.
Golica, f. Bolezen, izza katere se človek ogolf, rekše: izgubi lase; der Typhus. Nemški Rovt.
Golovica, f. Suha veja. „Hodi po golovfce!" »Prinesel je breme golovfc." Pod Cavnom; na Otlici.
G ovne, f. pl. fgovine?) Ovčji pašnik. Spodnja Idrija.
Grozeč, gozca, m. Žensko spodnje krilo; das Frauenunterkleid. Pod-stava: goza f., der Hinterbacken. Podkrnci; Staro Sedlo. Primeri: prevoza, f.
Grdblje, f. pl. Der Rechen des Webers. Bole.
Grap, a, m. Brana; die Egge. Pograpati, pograpam, v. pf., pobranati (njivo); beegen. Podkrnci.
Greniti, grenem., v. impf., a tudi: r en i ti, renem, v. impf. — gnati, ženem. Kras; Ipavska dolina. — Greniti je pokvarjeno lice te besede, katera pravilno slove: gnati, renem, namesto: ženem, kakor: morem, namesto: možem.
Grezlti se, grezi se (mi), v. impf. r. Toži se mi, ne da se mi. „Grezi se mu delati." Drežnica pod Krnom. Nepokvarjeno lice slove: griistiti se, Ekel empfinden: ta jed se mi grusti; konjsko meso je mej nami prigruščeno. V Laščah. Poleg tega v srbščini tudi: grsti mi se. Miki. lex. 145.
Grimati, grimam, v. impf. Ropotati; poltem, krachen. Gorenja Soška dolina. Podstavaje: grm, odkoder: grmeti; staroslov.: grimati, v., schallen.
Grlovica, f. Das Kienholz. Trnovo v gozdu.
Grola, grdlica, f. Kugel, Kiigelchen, Perle, sploh kroglice, kakeršne ženske nanizane nosijo okolo vratu. Plužna. Pohabljeno iz: Koralle.
Gromdca, f. Suh zid, zložen z gola s kamenja, kakeršen je vtudi pri nas po Krasu in po Ipavskej dolini navaden. Otok Cres.
Gruštarica, f. Sandbank. Solkan. Podstava: grušč, Schutt, Schotter.
Grzdodje, a, n., uprav: grozdovlje. Posušene grozdove jagode; Rosinen. Staro Sedlo.
Gugljati, gugljam, v. impf. = šeškati (išči te besede v letopisu si. Mat. s 1880. 1. na 193. str.) = prežati pri kacej pojedini. Gugljaš = šeškač, prežalec. Rihenberk.
Gukati, gulcam, v. impf. Z deščico, na vrvci privezano, mahati po vzduhu, da claje hukajoč glas od sebe. Koborid. Namesto: golkati, golkam.
Gara, f. Malovreden konj, kljuse; Schindmiihre. Staro Sedlo; Bole.
Hebniti, Mbnem (reci: hub-), v. pf. — suniti s pestjo ali z lehtom; hebati, hebam, v. impf. = suvati s pestjo ali z lehtom. Goriška okolica; Ipavska dolina; Kras.
Hilja, f. Krava z nazaj zavitimi rogmi; hiljec, ljca, m., vol s tacimi rogmi. Zemon pri Notr. Bistrici in tudi v Laščah. Staroslov.: pohylu, adj., krumm; primeri: priluiliv hoditi, ge-biickt gehen. V Laščah.
Hkt, hkere = hči. Rihenberk. Tuje „k" namesto „c", staroslov.: „št" = tj. Primeri: Opkine (opkine), f. pl., kakor se po Krasu često govori, namesto: Opčine, vas nad Trstom.
H kupu biti, v ceno biti. Vršno.
Hladnka, f. Hišica na vrtu, kamor se ljudje po leti hodijo hladit; die Laube, das Lusthaus. Staro Sedlo. Lepa beseda za našo zdaj navadno skovanko: senčnica.
Hlapec, pca, m. Neka palica pri statvah. Bole.
Hlempati, hlempljem, v. impf., hlemplje se mi = hlipati, hli-pljem, hliplje se mi; mir stosst es auf. Dolenji Zemon pri Notr. Bistrici.
Hldža, f. Das Reisig. Liiče na Stirskem.
Hodnik, a, m. Steza; der Fusssteig. Livek nad Idrijskem.
Homot, a, m. Gošča; das Dickicht. Dornberk.
Hoteti. V Koboridskem Kotu delajo futurum namesto s pomočjo pomožnega glagola ,,biti" z glagolom: hoteti. ,,Čem videti" = bom videl.
Hrdpelj, Ija, m., hrakelj. Der ausgeworfene Mundschleim, der Aus-wurf. Plužna.
Hrustovec, vca, m. Močen kovan žrebelj. Gradišče na Ipavi.
Hrdstovka, f. Jako pusta in nerodovita zemlja. Selo pri Črničah v Ipavskej dolini.
HrpMa, f. Hrbet (v šalivem govoru). „Če mi ne molčiš, dobiš po lirpeli." Sv. Križ Ipavski.
Hršcdvec, vca, m. Neka rastlina. Vreme.
Hrupiti se, hriipim se,' v. impf. r. Ustiti se, prevzetno govoriti. Koborid.
Hud, a, o, adj. Huda je (prav po staroslovenskem zmislu) obleka ali obutev, ki uže nij cela. „Hude" hlače, „hud" klobuk, a tudi: „hud" kotel, rekše: prevotljen kotel. Goriška okolica; Rihenberk; Kras.
Hujati se, hujam se, v. r. impf. Tožiti; lamentieren. Koborid.
Hvdtati, kvdtam, v. impf.; oh vat a ti, oh vatam, v. pf. --- tipati, otipati; betasten, Rihenberk. Od tod je gorenjska beseda: šlatati, betasten, namesto: svatati, švatati, kar je vedel uže Jarnik, Etymologikon na '213. str.
hjiserica, f. Verižica, ki veže igo na oje. Bole. Primeri: igo, 11.
Ig6, if/esa, n. Kravji jarem. Bole. Staroslov.: igo, gen. i g a, in: i že se, n., jarem.
Ijrdm, dna, o — nobeden, dna, o. Vršno pod Krnom; Plužna pri Bolci. Mej Belimi Kranjci je tudi slišati: n i b e d e n, poleg: n o b e d e n, keiner.
hnec, imca, m. Ivje, der Rauhreif. Vol če pri Tolminu.
Jzbrbiiti se, izb rinem se, v. r. pf. = izriniti se. „ Koža se mi je izbrinila", rekše: izpehnili so se mozoli ali mehurci po njej. Rihenberk. V tej besedi je „b" vtaknen.
Izlizek, zla, m. Obrabljen kos mila. Vreme. — Ta beseda bi nam lehko rabila za ono izlizano in oglajeno kamenje, ki se nahaja po rečnih in potočnih strugah; das Gerolle, das Geschiebe.
—	Izlizek je vsaka izlizana stvar. V Laščah.
i zmazek, zlca, m., kos sala, ki v rokah ostane, ker je pretrd in premalo masten, kadar se z njim namaže črevelj. V Laščah.
Izpodbrtncati se, izpodbrencam se, v. r. pf. Das Kleid aufschiirzen. V Brkinih. Hrušica; Bistrica Notranjska. Išči v letopisu 1880. 1. besede: obrencelj na 158. str.
Iz veter neti, izveternim, v. pf. Izkaditi se, izgubiti moč. Vino, žganje izveterni. Soška dolina.
Izžehtiti, (reci: izžtih-), izžehtlm, in: izžehtčjem v. pf. Pokvariti se, po zlu iti (o jedilih). Podkrnci. Namesto: izžiigteti; podstava tej besedi je: žig, brennen, ter znači zatorej uprav: durch Ausdampfen an Kraft verlieren. V Laščah je: žehteti, tim, v. impf., gliihend heiss sein: peč je tako vroča, da žehti.
Janje, eta, n. Das Lamm. Malhinje na Krasu.
Jarek, rka, m. Das Saugloch; jama, ki vodo požira. Dane pri Loži.
Jarem, rma, m. Leseni pretin v orehovem jedru. Bole. Hrušica.
Jarše, eta, n. Jednoleten janjček, das einjiihrige Lamm. Hrušica v Istri. Pravilno je pisati: j a ruše, ker v srednjej Istri se mej Hrvati čuje tudi lice: j aru h.
Je, pron. Osobno zaime III. osobe srednjega spola ima v kazalniku jedinstvenega števila vselej: je, nikdar: ga. „ Kje imaš pismo?"
—	„Sem je sežgal." — „Kje imate tele?" -— „Oče je je prodal." Tako govori Kraševec, Ipavec, Bric in Goričan i Tol-minec pa uže ne več.
Jedača, f. Jed, jedilo; die Speise. St. Florijan v Brdih.
Jegno (reci: jug-), a, n. Giimno, die Dreschtenne Hrušica v Istri. Podstava: gumno, od koder potem: jtimno, jumno, jugno.
JeMceije, a, n. Jelove veje; das Tannenreisig. Trnovo v gozdu.
Jermenač, a, m. Z jermenov spleten bič, korobač. Sv. Duh pri Krškem.
J ozek, žka, m. Prašičevo slepo črevo: der Blinddarm, intest-inum coecum. To črevo se napolni z mastjo in potem se hrani za leto ali jesen v obelo. Kras: Ipavska dolina.
Jundkovica, f. Lepo vzrastla in zajetna deklina. Vas Krn. Jednako narejena je staroslovenska beseda: otrokovica, t'., das Madclien.
JiUrnja, i., in: ju trn je, a, 11. Jutrnj o zvoni = dnevi zvoni'. Bole; Plužna.
Jaza, f. „ Moker, kakor juža." Kostanjevica na Krasu.
Kuho, kdhota, m. Izut parkelj; der Hornschuh bei den Hufthieren. Solkan. Čudna beseda!
Kdjati, kdjem, v. impf. Kaziti; verunstalten. „Nič mu ne kaje", (če tudi ima pohabljeno roko). Vršno.
Kajti, aclv. Mnogo. »Letos je kajti lešnikov", viele Haselniisse. Ponikve na Št. Vidskej Gori.
Kdlati, kdlam, v. impf. Zajemati vodo v posodo, privezano ali na kacem drogu ali na vrvi, ter jo potem ali na škripci ali na rokah k višku vzdigati. Beseda je znana po vsem Primorskem, če tudi je od laškega: calare, v., von oben herabziehen.
Kdlati, kdlam, v impf. Klati; spalten. V Brkinih.
Kaltnec kalonec, adv. Nositi koga kalinec kalonec; huckepack tragen. Bole. Primeri v letošnjih popravkih: kalonec.
Katja, f. Blato, nesnaga na telesu; der Schmutz am Leibe. Bodrež pri Kanalu. Primeri: p o k al j a t i, v letopisu si. Mat. s 1880.1. na 174. str.
Kdlja, f. Neka jed, kuhana od maselnika, skute in moke. Bole.
Kaluža, f. = luža. Hrušica; Vreme.
Kapic, a, m. Skrkljič, škrat; der Kobold. Zabče pri Tolminu. Ka-past vol, kapasta krava, tak vol ali krava, ki ima roge iz početka nekaj nizdolu obrnene, a potlej zopet k višku zasiik-nene. V Laščah.
Kapur, rja, m. Kameno olje, das Petroleum. Barovnica. Podstava: kapati, v impf., tropfeln.
Kdpmce, a, n. Zelnik; der Krautacker. Plužna pri Bolci.
Karogla, f. Cerkvena zastava. Tolmin. Staroslov.: horagy,-gve, f., in poleg tega: horagva, f., die Fahne.
Kasta, i. Tekoča voda s koritom vred. Bole. Od nemškega: der Kasten.
Kdvkati, kavkam, v. impf.; izkavkati, v. pf. Liiščiti kostanj iz griče. Cerovo v Brdih. (Griča = bodljivo konstanjevo oplodje).
Kavki jati, kavkljam, v. impf. Nadležno beračiti, po sili kaj izmo-ledovati od koga. Rihenberk. Skavkljati, skavkljam, v. prf., s težka nabrati kake stvari. V Laščah.
Kdvran, a, m. = vran; Corvus Corax. Hrušica v Istri.
Kelj, a, m. Utež pri uri. Srpenfca pri Bolci.
Kenati se, ketidm se (reci: kimati), v. r. impf.; prikenati se, pri-kenam se; v. r. pf. = prisaditi se. Rihenberk.
Kinkati, kinkam (činkati), v. impf. Dremati, uprav dremajoč glavo potresati. »Kaj kinkaš?" govori se šalivo dremavcu. Soška dolina. Poleg kinkati tudi: cincati, isto. V Laščah. Primeri nemški: hinken.
Klada, f. Živino, katero najde poljak (poljski čuvaj) v škodi, žene v klado, iz katere jo mora gospodar potem rešiti, plativši po njej narejeno škodo. Plužna pri Bolci. Poljak se tu imenuje: soltar (reci: sutar).
Kldjarica, f. Ruha, v katerej nosijo klajo (seno) živini. Bole, Plužna.
Kldlnica, f. Neka sekira, s katero se drva k olj o. Plužna pri Bolci; na Dolenjskem.
Klepet, a, m. Der Glockenschwengel. Malhinje na Krasu.
Kllniti, kitnim, v. impf. 3 Klinijo nas, da bi delali cesto" — silijo nas. Gorenja Soška dolina.
Ključ, a, m. Der Stempel oder Kolben bei der Handspritze. Malhinje na Krasu.
Klobuk, osipni. Rliizostoma Cuvieri; Wurzelqualle. Sesljan pri Divfnu.
Kloca, f. Suha hruška. Od nemškega Klotze? Bole.
Klonek, nka, m. Neka naprava v ptičjo lov. Idrija. Vukov rečnik ima: klonja, eine Art Falle fiir die kleinen Vogel.
Kludba, f. Slabo vino (zaničljivo). Sv. Duh pri Krškem.
Kobara, f. Gruča lešnikov na Ieskovej veji. Bole; vas Krn. Ta beseda mi rabi za „Krystalldruse".
Kobaraski, adv. Nositi otroka kobaraški, rekše, nositi ga tako, da sedi na tilniku in drži noge okolo vratu. Bole.
Koče, eta, n. Mlad prašiček. Solkan. Primeri : koče k, v letopisu slov. Matice 1879. leta na 141. str.
Kocel, la, m. Ožurjena koruzna latica. Križ Ipavski.
Kdcelj, kočija, m. = kušter; der Krauskopf, die Haarlocke, die Haarzotte. Malhinje na Krasu.
K6jica, f. Majhna lesena hišica na dveh stebrih, kakor jih imajo pastirji po hribih. Spodnja Idrija.
K6k, a, m. Potuha; der Untersc-hleif. „ Dajati komu kok." Brda Goriška.
Kokojdre, adv. Nositi koga kokojare; huckepack tragen. Solkan.
Količka, f. Der Schiebkarren. Rogatska okolica na Štir.; v Senožečah: kolečka, n. plur., isto.
KoUda, f., koledar, rja, m. Trentarji in Sočani, po pet ali šest njih, hodijo po božiči z goslimi od hiše do hiše, pobiraje slanino, žito, moko i. dr. v dar; hodijo v k o le d o in se zatorej zovo koledarji. Gorenja Soška dolina. — Kolednik, m., isto. V Laščah.
KoMncnik, m. Pri statvah prečna palica pod prsnim vratilom. Bole.
Kolinica, f. Voda do kolen sezajoča; ein knietiefes Wasser. Koborid.
Kolenič, a, m., ali: kolencnik, a, m. S prota zvita gož, katero pasočemu se konju ali bravcu natikajo na zganeno prednjo nogo, da ne zaide predaleč. Bole.
Ko/rt, ita, m. Poletni, na lehko roko narejen svinjak; der Som-mer-Schweinstall. Plužna pri Bolci. Zimski svinjak je: koteč, kot c a.
Kolickati, koMčkam, v. impf. Igrati se neke igre za solde ali gombe. Kneza na Tolminskem.
Kotnik a, m., in: kolnjak, a, m. Poljski kolovozni pot. Koborid. V Laščah samo: kol 111 k, m., isto.
Kold, kola, n. Das Ead. Štiri kola. Ipavska dolina; Kras; Hnišica.
Kolovrat, a, m. Das Spulrad des Webers. Bole.
Kdmpec, pca, m. = klopotec; sehlechtes Ei. Sv. Jakob na Savi. Zaprtek, tka, m., isto. V Laščah.
Konec, nca, m. Der Zwirn. „Daj mi klobec domačega konca." Malhinje na Krasu.
Kopača, f. Gruča lešnikov na leskovej veji. Volče pri Tolminu.
Kordča, f. Mednožje. Koborid. »Strgal sem hlače v korači." Pod-stava: korak.
Kare, eta, m. = Korent (v pripovedkah). Solkan pri Gorici. V tej besedi je pravilni „0", in starega hohnika (n) nema, katerega ima: Korent.
Koreze, korez, f. pl. Jermeni, idoči vpreženim volom od ojesa do rogov. Malhinje.
Kostenica, f. Rheuma, Podagra. Borjana v Kotu pri Ivoboridu.
Kosim, dna, m. Človek, ki ima prav malo zemlje; nekoliko zanič-ljivo. Solkan.
Košdna, f. Od srobrota pletena košara. Malhinje na Krasu.
Kome, ščiča, m. = krhelj; navadno največ v množini: k o š č 1 č i; Diirr-obst. Bočinj. Podstava: kos, m., staroslov.: kasu,m.,dasStuck.
Košemna, f. Na „ kosce" razrezana (razkošena) in v kako posodo natlačena slanina (špeh), gorenjska: zaseka. Kras; Ipavska dolina; Goriška okolica.	*
Kotdčiti, kotalim, v. impf. = potuho dajati; Unterschleif geben. Sv. Križ Ipavski.
Koteč, tca, m. Svinjak; der Schweinestall. Srbski: kotac, v istem pomenu. Bole; Klanec v Istri.
Koza, f. Noge pri statvah. Bole.
Kozdra, f. Die Ziegen- oder Schafhiirde. Hrušica v Istri; okrog Loža.
Kozdrina, f. Cas okolo 5. ure popoludne, ko pridejo koze s paše domov. „0 kozarini", okolo 5. ure p. p. Staro Sedlo.
KAzbec, beca, m. Neke gredi spredaj pri senčnem vozu. Vanje se vtakne žrd, da se ne vzdignje, kadar jo zadaj na kolovratu ali na sovri z vrvjo pritegnejo. Hrušica v Istri. Primeri: kozavec v letopisu slov. Matice s 1871). leta. Pravilno lice je: kozlec, kozelca, m. Primeri: kozolci.
Kožica, f. Trivoglat košček kakove tkanine, ki se všije tu in tam v obleko; der Zvvickel. Rihenberk: v Laščah.
Kozol, kozdla, m., in: kozolec, Ica m. Posodica, narejena z drevesnega luba; Eindkorbel. Sv. Križ Ipavski. Smola se prodaje na kozole; v kozol se bero tudi jagode. V Laščah je to: kozol, kozola, m.
Kozolci, m. pl. Das Stuhlgestell. Bole. Pravilno lice je tudi tukaj: kozelci. Primeri: kozbec, m.
Krada, e, f., der Holzstoss, skladalnica. V Železnikih na Gorenjskem. Staroslov.: krada, f., der Seheiterhaufen.
Krdjnik, a, m., in: p o d k r a j n i k, a, m. O božiči ali o uzmu dobodo otroci krajnike. Kadar se namreč gubanica ali potica zvije, odrežejo se jej konci in se speko otrokom.
Kričati, krecam, v. impf. od glagola: kreniti, namesto: kretniti. Ravnati oje vozu, na katerem človek sedi ter se vozi sam po klanci nizdolu. „Ti ne znaš dobro krečati." Hrušica v Istri. — V Malhinjem na Krasu ist glagol slove: krečati, krecam. Zanfmljivo je lice: krečati, namesto: krečati, kar bi staroslov. slulo: *kreštati, a srbski: *krečati, namesto: kretjati, kretjati. Jednako je staroslov.: nošti, f., die Nacht, novoslovenski: noč, a poleg tega vender: nocoj, heute Nacht, in bolgarski: noš, nošti, f., die Nacht, poleg: snoce, gestern Nachts. Miki. lex. 9G9.; primeriti je tudi staroslov.: zašti-cati, namesto in poleg: zaštištati, od podstave: zaštititi, novoslov.: zaščititi.
Kresnih, a, m. Na Vršnem pod Krnom ne poznajo vedomcev, no govore o kresnikih, da se tepo po noči z gorečimi tre-silniki na razpotji.
KreŠta, e, f. Kos trde zemlje, kos ledu; die Erdscholle, Eisscholle. V Plužnih pri Bolci. Od laškega: cresta, f., der Federbusch, Biischel am Kopfe der Vogel, der Kamm des Hahnes, der zackige Rand einer Mauer, die Bewerfung der Dachtraufe mit Gyps, in to od latinskega: erista, f.
Krhljdnka, e, f. Repa, razrezana na kosce (krhlje). Ipavska dolina.
Krilo, a, n. 1) Ženska gornja obleka. 2) Naročaj. „Det,e je zaspalo materi na krilu." Staro Sedlo.
Kriv, a, m. Streha. „ Stav i voz pod kriv!" Ročinj. Podstava: kry-ti; decken, od tod je tudi: krov, das Dach; po-krov, der Deckel.
Krkniti, krknem, v. pf. »Nogami je krknila", če sem namreč nerodno stopil, a' ne da bi si jo bil spehnil. Bole. Jajce okrkne, kadar se mej kuhanjem strdi; zakrkniti, prezirljivo rečeno, namesto: umreti. V Laščah. Odtod je tudi glagol: crkniti, kar uprav znači: starr werden.
Krn. Tolmincem ter sploh gorenj im Sočanom je sv. Krn zaščitnik rogatemu (corno ?) blagu. „Lepo kravico imaš, Bog ti je obvaruj in sv. Krn." Prašičem je zaščitnik sv. Tonuh (Anton, tirolsko-nemški: Tonig), a kuretini zaradi jednakozvočja sv. Koret, izreči: Kuret, namreč: Korent, kateremu v Laščah tudi vele: sveti Korent.
Krontej, a, m. Koruzen strok, kateremu se je vse perje potrgalo. Benetski Sloveni. Na Bolškem in Koboridskem svetu je to: krunkelj, lj a; m.
Krplje, krpe/j, f. pl. Schneeschuhe. Bole; tudi v Laščah.
Krstnica, e, f. Die Todtenkammer. Spodnja Idrija. Staroslov.: lmista, f., der Sarg.
Kitka, e, f. Zabrekla žila na nogi; die Krampfader; Varix der Veneri. Taka noga je krtičeva. Podkrnci.
Krv, krvi, f., Blut; Hrušica v Istri.
Kvcka, e, f. Pslca; die Hiindin. Hrušica; Žabice v Istri.
Kuhinja, e, f. 1) Kuhan ječmen v hrano ljudem. Brda Goriška. 2) Oko-pavina, Hackfriichte, rekše : krompir, repa, korenje, pesa. Podkrnci. 3) Vse, kar se kuha prascem v krmo. Ivoborid. K u h a, f., vse, kar se kuha ljudem in svinjam. V Laščah.
Knhljdj, a, m., in: k uhlja j, a, m. Kuhljaj ječmena, moke, i. t, d., kolikor se je enkrat pristavi k ognju. Senožeče.
Kurelj, kurlja, m. Pri plugu lesen klin, na kateri se natika gož, vežoča gredelj na kolca. Kameno na Soči. Namesto: k li r e 1 j čuje se v imenovalniku tudi: kiirlij (namesto: kurlej, kur-leja). Hrvatski: kurelj, v istem pomenu. Primeri: kurgelj, m. V Laščah se taka trta zove: gredeljnica, a klin: gredeljnik.
Kurgelj, glja, m. (izrekajo: čiirgelj). Klin pri plugu. Vreme. Primeri: kurelj, m.
Kmcarica, e, f. Pusta, izprana, izmolzena in zatorej nerodovita zemlja. Gradišče na Ipavi.
Kvas, nemški, m., die Presshefe. Kras; Ipavska dolina. — V gostil-nicah sem slišal, da so se ljudje branili kruha z nemškega kvasu ter zahtevali tacega, ki je umešen z domačimi kravajci.
Ldberje, a, n. Gertillhalde, Schutthalde. „Naše njive so vse v la-berji." Plužna pri Bolci. Primeri: lapor, m., der Mergel, in: labora, f., die Nagelfluh; zatorej morda: laberje, namesto: laborje.
Lde, a, m. Die Schlinge zum Vogelfang. Medana v Brdih. Laški: laccio, die Schlinge, der Fallstrick; benetsko-laški: lazzo; la-dinski: lace, poleg: lazo, laz, die Masche. Alton 241.; španski in portugalski: lazo; rumunski: latz; tirolsko-nemški: der Latz. Diez to proizvaja od latinskega: laqueus, der Strick.
Lakotovdti, lakotujem, v. impf. Lakot trpeti, stradati. Drežnica nad Koboridom.
Leeen, leena (izreči: lucen, lucna), m. Zanka, v katero se love ptiči. Cerovo v Brdih. Primeri: locenj, locnja, poleg : locanj, canja.; m., der'Bogen.
Leglo, a, n. Das Lager des Wildes, das Nest. „Ustrelil je zajca v legli." Cerovo v Brdih; Solkan pri Gorici. Bolčanje temu pravijo: ležišče, Ipavci: lož, loža, m.
Lik, (e), a, m. Talisman. Čepovan.
TJniti (leniti) se, lenim se, v. impf. = leviti se (lev-); sich haut-en. Srbski: linjati se. Staro Sedlo.
Lepotica, e,f. Pšen; derRothlauf, die Gesichtsrose. Bole. Lepotica, f., die Schminke. V Laščah.
Lesk, a, m. Skrajni, navadno nitkasti konec na biči, ki se mu priveze, da jače poka; die Schmitze. Vreme.
Lesnica, e, f., Lestvica; die Leiter. Benetski Sloveni. Namesto: lestnfca.
Letiti se, letim se, v. r. impf. Cešplje se letijo, rekše, eno leto rode, drugo ne, a tretje zopet, zatorej vsako drugo leto. Sr-penica.
Letin, a, o, adj. Letiv les je tist, ki je hitro rastel in ima zatorej velike letnice (Jahresringe). Koborid.
Letnice, f. pl. Die Ostern. Luče na S tir. Ta beseda je preložena, od nemške: Ostern.
Letmna, (reci: lutvana), e, f. Obrodnica; die "VVochnerin. Staro Sedlo; po Miklošiči iz laškega: lettuana. Gramm. I.2 306.
Lerka (lev-), e, f. Vsak nezrel sad, ki pred časom pade z drevesa. Brda Goriška. Primeri: 1 f v k a, in: oleviti se.
Lezičav, a, o, adj. Ležičav kamen je tist, ki 111' v pole zložen in se zatorej ne lomi po plenah. Kanal. (Išči te besede v letopisu 1880.1. na 170. str.). Delo v tacem kamenu je jako zamudno in trudljivo. V geognoziji nam ta izraz dobro služi za: m a s s i g (massiges Gestein), a: plenast za: s c h i e f e r i g.
Lili, a, o, adj. Neparen; unpaarig. Hrušica.
Lije, lij, f. pl. „Dež je šel, kakor lije = lilo je. Podkrnci.
Lindra, e, f. Železna past; das Tellereisen. Bistra pri Barovnici.
Lisa, e, f. = trija. Išči te besede. Malhinje na Krasu.
L)š, adv. Unpaarig. V otročji igri: „Liš ali soda"? Ungerade oder gerade? Solkan pri Gorici. — V Malhinjem na Krasu se ta igra imenuje: lih ali soda? — V Ipavskem sv. Križi in tudi v Rihenberku govore: poliš, ali: povliš, namesto: lis. — V Volčah igrajo otroci: cimper-par, v Bolci pa: samec-p a r. Oboje znači isto igro: ungerade oder gerade ?
Livka, e, f. Crešnja, ki nedozorela pade z drevesa. Solkan. Primeri: o 1 e v k i, v letopisu 1880.1. na 162. str. in: 1 e v k a, v letošnjem.
Ljubi, adv. ,,Ce vam je ljubi" = če vam je ljubo, če vam je prav. Mlinsko pri Koboridu. Primeri: godi, adv.
Loba, e, f. Veliko ulje brez vršiča; das Aas, der Abscess. Zemon pri Notr. Bistrici.
Locenj, nja, m. Vkrivljene palice pri pletenicah (koših). Sv. Križ Ipavski. Ravne palice so: ražnji.
Lopatica, e, f. 1) Ptičje pero, dokler še ni razvito. ,,Ptiči so še v lopaticah"; die Vogel bekommen erst die Kiele. Brkini. 2) Jeziček v piščali, clie Zunge in der Pfeife. Ipava.
Lopbc, lop6ča, m. Kal, močilo. Koborid.
Lovača, e, f. Malovredna, razuzdana ženska; Venus vulgivaga. Rihenberk.
Loža, e, f. die Wagenremise. Malhinje na Krasu. Laški: loggia, f., bedeckter Platz.
Luč, i, f. Das Kaliber, die Weite einer Rohre. Koborid.
Lukez, a, m. Y planini pod Mangartom svetijo si z liikežem, ki je železna ponva, napolnjena smole. Namesto: lukaš?
Madroniv, a, o, adj. Madronivo je jedilo, ki vzbuja v človeku „madron". Vršno pod Krnom.
Mdkulja, (mdkulja), e, f. (izrekajo: maklja). Žitna ali travna bilka, sploh vsaka tenka in dolga betvica, s katero otroci drezajo v murinovo (Feldgrille) jamico, da bi ga pregnali iz nje. Podstava tej besedi je: mak-niti, staroslov.: muk-nati.
Malgdlt, golta, m. Eabelj; der Sc-harfrichter. Od laškega: manigoldo. Soška dolina; Ipava.
Malic, malica, m. Vrag; der Teufel. Vas Krn. Pravi zmisel te besede je: clas „Wichtelmannchen, der Kobold," na podstavi: mal, adj., klein.
Maloddberen, rna, o, adj. Malopriden; nichtsnutzig. Vas Krn.
Mana, e, f. Snop sirkovih odrezanih in povezanih vršičev. Ipavska dolina. Laški: manna, f., ein Biindel.
Mastnica, e, f. Neka trda in mastna klobasa. V Brkinih.
Mdsčina, e, f. To, kar se clobode od izmaščenega grozdja, anda: novo vino; der Most. Primeri: mastilnik, v letopisu 1879. leta na 144. str.
Matica, e, f. Mravlja samica. Malhinje na Krasu.
Meč, i, f., in: meč, a, m. Das Abliegen des Obstes. „Kladel sem jabolka v meč." „Ta hruška je trdega meča", rekše, dolgo jej treba ležati, predno se zmečf. Staro Sedlo; Koborid.
Megnenje (reci: miig-), a, n., in: mu gl en je, a, n. Trenutje, hipec; der Augenblick. Podkrnci; ruski: migu, m., der Augenblick.
Meja,e, f. Gozd, goščava, hosta; Wald, Gestriippe, Dickicht, Ipavska dolina; Idrijski svet. Tudi srbski.
MUek (reci: mul-), Ika, m., tudi: mdlik, mdlka, m. Prvo v Dorn-bergu, drugo v Solkanu. Neka drobna živalca, a katera, nisem mogel ovecleti. Morebiti je: pajek, palek. Ce kdo vpraša, kaj se mu poda v plačo za kakovo delo, reče mu se šalivo: dam ti jajce od melka.
Milja, e, f. Žito, ki se prinese v mlin na mlenje; das Mahlgetreide. „Imam melje za ves teden". Vreme; Kras; Ipava.
Meljdj, a, m. Človek, ki prinese ali pripelje žito mlet; der Mahl-gast. Vreme in Rihenberk.
Melša, e, f. (reci: mevša). Veha pri kapusu (želji). Plužna pri Bolci.
Menjdrda, e, f. Telica, ki gre konci prvega leta uže po plemenu. Gorenja Soška dolina. Laški: menare, v., wohin fiihren.
Mer čin, a, m. Mož, ki meri vino. Vsaka vas na Ipavskem ima
svojega mer ein a, ki je od vseli občanov priznan za pravega poštenjaka. Kadar pride vinski kupec v hišo in se je gospodar z njim pogodil za ceno, potem pokliče mrčina, da toči in meri. Glej besede: božjak. Merčin je v Hrušici zemljemerec; Geometer.
Mernik, a, m. Tist dan, kadar se na tehtnici meri mleko, ki ga posamičen kmet od svoje živine daje v skupno gospodarstvo. Po tem se mu pozneje odmeri delež od sira in od skute. Meri se navadno drugi dan, ko je žival prišla na planino. Der Messtag. Bolške planine.
Mešina, e, f. Nada; der Sclmhfleck. Soška dolina; Goriška okolica; Kras. V Ipavcih se to imenuje: vstava: a v Laščah je „nada", ako se dene na podplat, a „županec", ako se dene drugam na usnije. Primeri: nanaditi se, v.
Mezda (reci: muzda), e, f. Planinsko gospodarstvo na Bolškem svetu osnovano je na mezdi, ki ima osemdeset liber (funtov) mleka. Čim več liber mleka ima kdo v mezdi, tem več sira in skute mu pride v del. Tist, ki ima največ mleka v mezdi, imenuje se mezd ar, a drugi menj imoviti pridenejo mu svoje mleko, da je mezda polna. Kar je črez osemdeset liber, gre v „veri ;l!nico" . Išči te besede. Starosl o venski: mlzda, f., der Lohn.
Mir išče, a, 11. Razvaline; die Ruinen. Vreme. Podstava: mir, m., zid, od latinskega: murus.
Misiti se, mišim se, v. 11. impf. Mausern, sich mausen. Tako govori vsa slovenska štirska zemlja.
MIhe, a, 111. Mešanica vsakovrstnega žita, kakor ga mlinar pobira od meljajev. Kruh od taeegažita je Bmlačev" kruh. Glej v letopisu slov. Matice 1879. leta na 145. str. besede: mlač.
Mldcina, e, f. Kisla, močvirna trava. »Mlačine je dosti, sena malo". Hriišica. Poclstava: mlaka.
Mladica, e, f. Seno tretje košnje = vnuka. Sv. Duh pri Krškem.
Mladiti se, mladim se, v. r. impf. Junge werfen. „Zclaj se drobnica mladi." Omladiti se, omladim se, v. r. pf. Drobnica se je uže omladila. Trenta ; Soča.
Mlaka, e, f. Senožet, katero ob povodnji voda zalije. Zemon pri Notr. Bistrici.
Mocver, a, 111. Mokrotna senožet; mocvernat, a, o, adj., mokroten. Močvir., rja, m. je pa: Sumpf. Sv. Križ Ipavski. V Laščah je: mocvir, rja, m., močviren, rna, o, adj.
Mocnica, e, f. Die Mehlschiissel. Plužna pri Bolci.
Mdlzec, molzca, m. (izrekajo: muzec), a čuje se tudi: molžlar (mužlar). Deska skrajnica. Vsak krlj da dva molzca, jeden se prvi odreže, a drugi ostane, kadar se je ves krlj v deske porezal. Vreme; Kras; Ipavska dolina. V Laščah ta beseda slove: mužljar (izreči: miižljer), rja, m.
Molža, e, f. (izrekajo: miiža). Ozka ulica v planinskem stanu, kjer sede ovčarji (kožarji) in molzejo ovce (koze), ki jeclna po jednej prihajajo skozi vrzel v zidu. Bolške planine.
Mčrcevina, e, f. Zadnja gosta mast, ki se dobiva, kadar se oljke maste. Brda Goriška. Primeri: zmorča, f.
Mor/ca, e, f. Maselnik, tropinje (na Kranjskem); Schmalzmuss. Vreme.
Možljani, m. pl. = možjani; das Gehirn. Rihenberk.
Mrazcdti, mrazcim, v. impf. 3. osobe. „Mrazčime;" zmrazčati, zmrazčim, v. pf. 3. osobe. „Zmrazčalo me je." Mraz me preleta; mraz me je preletel. Staro Sedlo.
Mrriniti, mrcinim, v. impf. Pršeti, rieseln, nebelreissen. Tolminsko.
Mrkuša, e, f. Svoje ime ovci. Zemon pri Notr. Bistrici.
Mrlika, e, f. Usehlo, a se stoječe drevo. „Prišel sem kupovat mrlik". Ipavska dolina; Trnovo v gozdu.
Mršiti, mršim, v. impf. 3. osobe. Mrši = droban sneg pada. Sv. Križ Ipavski.
Mrtvdl, i, f. Mrtvaški list; der Todtenschein. Koborid.
Mrtvdr, rja, m. Grobar; der Todtengraber. — Mrtvi j a, e, f. Officium (po mrtvem). Gorenja Soška dolina.
Mrtvica, e, f. Spodnja prst, ki pri globocem oranji pride na vrh. „Mrtvica prvo leto ne rodi." Koborid; tudi v Laščah.
Mrve, mrv, f. pl. Senen drobir; das Heuicht. Plužna pri Bolci.
Mrzlec, zelca, m. Studenec; Quelle. Hrušica v Istri.
Mucina, e, f. Neka sekira. Plužna pri Bolci.
Muha, slepa, f. Neka igra, ki se drugod imenuje: slepa miš. Kras.
Muhnik, a, m. Sprava, v katero se stavi meso in druga jedila, da muhe ne morejo do njih; die Bunge. Plužna pri Bolci.
Muliti, mulim, v. impf. Muhen. „Krava muli". Plužna.
Munzati, munzam, v. impf. = nizati; aneinander reihen, anfadeln. Luče na Stir. Ta beseda kaže „m" namesto ,,n" ter ima še hohnik, in stoji namesto: n u n z a t i, ali: n o n z a t i, kar bi staro-slovenski bilo: nazati, od glagola: nlsti, niza, penetrare, kateri glagol ima dosti raznih lic, in tudi: pronaziti, poleg: proniziti, dalje: sunaziniku, m., sunazinu, adj., poleg: sunuziniku, m., siinuzlnu, adj., ter obe poslednji besedi je bolje proizvajati od: sii niz-, nego li po Miklošiči od: su vozu (der Wagen).
Mnždlj, a, m. = žmulj, a, m. = žmiilj, a, m. = kozarec = kupica; das Trinkglas. Otok Cres. Po predevku od besede: žmiilj.
Nabivdlnik, a, m., in: pobivdlnik, a, m. Les, s katerim sodar nabija obroče na sod. Koborid.
Nadirjati, nadirjam, v. impf. Koruznej latici odirati nekoliko zrn, da jo drug potem hitreje ožiiri. Plužna pri Bolci. Podstava : dr-e-ti.
Nakrniti, nakrnem, v. pf. Nagniti (kako posodo). Srpenica pri Bolci.
Namiditi se, nanddim se, v. r. pf. Narasti se, nabrati se. »Od tega je vzel na posodo deset, od onega pet goldinarjev, in tako dalje. Naposled se je nanadilo toliko, da je prišel v velike zadrege." Koborid. Podstava: nadeti, od koder je tudi: nada, f., der Scbuhfleck.
Napera, e, f. Der Ansatz beim Geflecht. Pletflec, pletoč kako pletenino, naredi najpoprej »napero", rekše, uravna in učvrsti glavne prote, kakor rebra , katera potem s tanj širni proti opleta. Trpčane na meji Istranskej.
Naperiti, naperim, v. pf. Ansetzenv anfangen, richten. Naperiti iglo = einfadeln. Luče na Stir. — Naperiti nogavico = splesti nekoliko začetnih vrst, da potem drug, ki še ni tako umetalen v tem delu, loliko dalje plete. Rihenberk. Naperja-vati, naperjavam, v. impf. (koga). Jemanden aufstacheln. »Poprej ga je naperjaval na pravdo, a potem je pričal proti njemu." Brje v Ipavskej dolini. Primeri: napera, f.
Naprositi, naprožim, v. pf. Nastaviti kako prožilo (proglo). Malhinje na Krasu.
Nasad, a, m. Držaj pri lopati, pri kosi, pri grabljah i. t. d. Podkrnci.
Ndsuvati, ndsuvam (reci: nasvati, nasvam), v. pf., napolniti, an-fiillen. »Kdo bode nasval tebe, ki sneš, kolikor vidiš." Sv. Križ Ipavski. Staroslovenski se je sprezalo : suvati, suvaj a, stossen, kar bi novoslovenski slulo : suvati, suvam , kakeršno lice ima res beseda: nasuvam, katera uprav znači: suvam kake stvari v kak prostor, dokler ga ž njo ne napolnim ali nasuvam; primeri staroslovenski: zasovil, m., der Riegel, in novoslovenski: zasova, f., notranji leseni zapah pri vratih, v letopisu 1880. 1. na 212. str., ter pomni, da je staroslovenski: nasunati značilo tudi: anfullen.
Natrcati, am, v. impf. Napolniti, kar se najtrje da. Vreča je na-trcana, rekše, toli polna, da vanjo uže nič ne more iti. Krava ima natrcano vime, strotzend voli. V Laščah. Podstava: trkati, ldopfen, mit Kraft (hinein) scblagen; a natrcati je namesto: natikati, kakor: prisezati, namesto in poleg: prisegati.
Nauddriti, naiiddrim, v. pf. Heften. Pri šivanji se s prva samo naudari, rekše, popne se z redkimi švi, a potem se šiva za trdno. Soška in Ipavska dolina.
Ndccek, clca, m., die Ziigenglocke. V Kamenej Gorici na Gorenjskem. Staroslov.: navi, m., der Todte.
Nacoliti se, navalim se (česa), v. pf. r. Naveličati se. Sv. Duh pri Krškem.
Navreber, adv. = navzgor. Kras.
Ndzad, adv. Nazaj; zurlick. Hrušica v Istri.
Nazndti, nazndm, v. pf. Ausfindig machen. »Naznal mu je službo." Podkrnci.
Neresec, srn, m. = mrjasec, neskopljen prasec. Vreme. Hrvatski: nerast, nerostee (Belost). Miklošič to besedo stavi na kore-niko: ners, od katere je staroslovenski lehko bilo: nres-(ners-) in tudi: n r a s- (nors-). a: r a s t i t i eoire, bi stalo namesto: nras-t: nrastiti, od koder se potem dade proizvajati vsi znani obrazi: neresec, ven'es, Megiser, narasec, nerosec, prip. 198., meresec, merjasec, lex. (v obeb poslednjih je „m" namesto „11".) Ueber den Drsprung der Worte von der Form aslov. tret und trat, na 11. str.
Neučakan, a, o, adj. Kdor ne more česa pričakati; na pr. otroci so neučakani, kadar ne morejo pričakati kosila. Podkrnci. Namesto: neučakanim, neučakann. Primeri: rojen list,
Neustoren, ma, o, adj, Neroden, okoren. Sv. Duh pri Krškem.
Nevesta, e, f. Bratova ali sinova žena. Po vsem Primorskem.
Niz, praep. = s, z; von herab. Babi Podkrncem vse tako, kakor srb. hrv. niz, in zahteva za soboj vedno kazalnik. Stoji povsod ondu, kjer se na vprašanje: kam? odgovarja s predlogom: na. „Prišel jn niz Krn, niz Srpenico." Kakor vsak ostro priglašen \, izgovarja se tudi ta z glasom, ki je nekako v sredi mej e in a: naz, kakor: tač, bak, namesto: ptič, bik.
Nizati, nižem, v. impf.; nanizati, nanižem, v. pf. Nabirati na nit; anfadeln, an einander reihen. V Brkinih. Primeri: mun-zati, v.
Noga, kralja, f., der Drudenfuss; pentangulum. Plužna. Noga mor o v a, isto, v Rihenberku. Noga sračja, isto, v Brdih Goriških. Noga s t račja, isto, pod Krnom.
Nogdlnica, e, f. Les pri stativah, na katerega z nogo pritiska tkalec; die Trittvorrichtung, der Schemel. Plužna.
Ndglice, noglic, f. pl. Oljčne tropinje. Rihenberk.
Ndljev kruh se peče od zmesi pirjeve, koruzne (sirkove) in ajdove moke. Malhinje na Krasu.
Nakrputiti se, nakrpiitim se, v. r. pf. Našepiriti se, gizdavo obleči se. Govori se navadno o ženskih. Vršno pod Krnom. Pod-stava tej besedi je: krpa.
Nuta, e, f. Goveja čreda; die Rinderherde. Ta beseda je znana tudi na Bolškem (v Plužnih). „Nuto" pasejo ali v „čredi", rekše, vsak dan da pastirja druga hiša, dokler se vse ne obredijo, ali pa imajo plačanega govedarja.
Obdajati, obddjem, v. impf. Obrekovati; verlaumden. Gorenja Soška dolina,
Obdan, a, o, adj. Besessen (vom bdsen Geiste). Vršno na Tolminskem.
Obel, (reci: obii), m. „Obel mi je prišel v rano," prisad, der Brand. Tolminsko. Rodilnika te besede nisem mogel dobiti na uho, a vender se nij dvojiti, da bi slul: obla, ker ta beseda je od
novovisokonemške: afel, m., laesio cnticulae, Geschvvulst und Entziindung. Grimm, Worterb. 1.181. Primeri: asla, f., in tudi: o s 1 a, f.
ObliMnik, a, m. Človek, ki raznaša kakova pisma; dekanijski ob-liodnik, občinski obhodnik; der Bote. Gorenja Soška dolina; po nekatere kraje obhodnika imenujejo kaplana, ker namesto župnika hodi po župi, na pr. k bolnikom itd.
Obirati, obiram, v. impf. = izbirati. V igri z lesenimi kroglami vržejo igralci prve krogle, da se po njih razdele v dve stranki. Dva, ki sta vrgla najbolje, bodeta glavarja strankama, in vsak si potem obira jednega po jednem izmej ostalih igralcev. Vreme.
Oblak, a, m. Orehova zelena lupina. Malhinje pri Divinu. Primeri besedo: oblatovec, m., v letopisu slov. Matice 1880. 1. na 157. str.
Oblen (reci: oblen), oblena, m. Kačji lev, kačji svlak; die abge-streifte Schlangenhaut. Staro Sedlo. Primeri: le niti se, v.
Obleniti se (reci: oblen-), oblenim se, v. r. pf. obleviti se; sich hauten. Staro Sedlo: Cerovo v Brdih.
Oblica, e, f. Kamen, ki se je v potočnej strugi obrusil in oboblil; der Rollstein, das Geschiebe. Zemon pri Notr. Bistrici.
Obndžiti se, obndžim se, v. pf. r. Obnažil se je človek, ki je šel na tuje in se povrnil z raztrgano obleko domov. Podstava: nag. Podkrnci.
Obrat, niti, f. Greben ali brdo pri stativah; das Rietblatt, der Riet-kamm: Plužna pri Bolci; die Litze oder Helfe am "VVebestuhl. Bole.
Obrdjda, e, f. V tem obrazu sem našel v Danjkovem rokopisu „MaIi vinogradnik" znano besedo: b raj d a, f., das Rebengelander. Danjko misli, da se zato imenuje „obrajda", ker trte v njej rade obrode! —Primeri srednje-latinski: braida, bradia, bra-gida, campus vel ager suburbanus, in Gallia Cisalpina, ubi bredavulgo appellatur. Ducange. Beseda je prvotno nemška: breit, capreite, ager, ter je k Slovenom prišla iz laščine. Miklošič, Die Fremdworter itd.
Obrega, e, f. Prostor pri hiši, ki je še pod streho, Koborid.
Obrnik (reci: obrnik), obrnika, m. Zamah, zatik, zamašek. Sv. Duh pri Krškem. Podstava: obrn-iti.
Obrok, obrdka, m. Obrekovanje: die Verleumdung. „Krivi obroki," Verleumdungen. Gorenja Soška dolina. Podstava: obrek-.
Obronek, obrdnka, m. Viseč svet ob vodi, breg; der Abhang. Spodnja Idrija. Išči besede: r one k v letopisu 1880. 1. na 183. str.
Obrtica, e, i. Verkehrtheit, Aebigkeit. „0 tiobrtica!" reče se, ako kako delo ne gre izpod rok, in se vse le naopak obrača. Rihenberk.
Obruten, trn, o, adj. Okoren, neroden, nespreten. Vršno na Tolminskem.
Oblica, e, i. Obutev; die Besebuhung, das Scliuhwerk. Hrušica v Istri. V Rihenberku: obute k, m., o butalo, n.; a v Laščah: o b u t a 1 (reci: obiitav), o b u t a 1 i f., tako tudi: o d e t a I (reci : odetav), odetali, f., die Bettdecke.
Obzdj = nazaj. Koborid.
Ociman (reci: očuman), a, m. Očim; der Stiefvater. Kras; Ipavska dolina; Istra.
Očin (reci: očin) četna, o, adj. = očev; des Vaters. Očin klobuk, očina suknja. Plužna pri Bolci.
Oddajati, oddajam, v. impf. Dekla oddaja kravo, predno jo začne molsti, umečf jej namreč vime in potegne nekoliko krat po sescih. Podkrnci. Podstava je: doj iti, kar znači tudi: an der Brust saugen, Milch geben, melken.
Odenka, e, f. Cas po južini, zatorej od polu jedne do druge ure. Luče na S tir. Podstava: od ene (ure).
Odica (reci: odica), e, f. Trnek v ribjo lov, die Fischangel. Zemon pri Noti1. Bistrici; staroslovenski: ada, f., adica, f., uncinus, hamus.
Odimalka, e, f. Eine angeschwollene Lymphdruše am Halse. Dorn-berg. Primeri v hrvaščini: naduti se, v. r. pf., n a d i m a t i se, v. r. impf., anschwellen. Primeri tudi: za.doniti, v.
Odkldniti se, odklonim se (cerkvi), v. r. pf. Kdor gre od cerkve domov, odkloni se na svojih mestih, od koder se vidi cerkev, rekše, obrne se k cerkvi ter se odkrije in prikloni. Podkrnci.
Odlajiv, a, o, adj. Odlajiv je človek, ki rad besedo prejeda; sehnip-piseh, vorlaut. Selo Ipavsko. Podstava: laj-a-ti.
Odlasek, ska, m. Der Unt.erlass. Brez odlaska, ohne Unterlass. Vršno. Primeri v letopisu 1880. 1.: odlastlek, m., na 161. str., h katerej besedi naj tukaj bode še to dodano: odlastlek, o d 1 a s t e 1 k a (reci: odlastuk, stuka), m., der Aufschub. „I)aj mi do božiča odlastelka (odloga), da laže plačam." V Smarji pod Ljubljano. V nečem starem rokopisu našega narečja z letnico 1644., v sebi imejočem prevod nemškega (vinogradskega) zakona „Berckrechts Biichel", nahajamo nemške besede: „dann diese Recht nicht verzug leiden mogen," poslovenjene tako: sakai lete praude nemoreio obeniga odlaska terpeit. Primeri: odlasiti, v.
Odldsiti, odldsim, v. pf. Nachlassen, unterbrechen. „Dež nič ne odi asi." Banjščice. „Cerkvenec je odlasil" (se zvonenjem.) Hrušica. „Bolnikujeodlasilo." Solkan. Primeri: odlastlek, m., in: zla si ti, v., v letopisu 1880.1. na 161. ter na 213. str. Od tod je tudi glagol: odlašati, v. impf., aufschieben.
Odmekniti, odmiknem, v. pf. Ponehati (o bolečini). Povir na Krasu.
V	Laščah: odmeknilo je, rekše, jug je nastopil, da je (po zimi) vreme zopet mečje, in takšno vreme se imenuje: od-meka, f., kar potlej znači tudi: Erleichterung.
Odraziti, odrazim, v. impf. Žaleči (o kacem jedilu). „Sočivje dobro odrazi." Koborid.
Odrmdstiti se, odrmdstim se, v. r. pf. Odreti, oguliti si kožo (pri padci); abschiirfen. Trenta; Soča; Plužna. Primeri priimek: Drmastija, ki je običajen po Gorenjskem. Korenika: dr, schin-den, okrepčana z dostavkom „m" : drm, od koder je potem: drmastiti, kakor: lomastiti, od podstave: lom, brechen, in to je postalo tako: staroslov.: *lomut, novoslov. zaradi pri-glasa: lomat, k čemur pristopi novo obrazilo, katero je zopet „t" : *lomutt, novoslov.: lomatt, a to besedo je po našega jezika zakonih izreči: *lomust, novoslov.: lomast, kakor: plesti, namesto: pletti.
Odsecen (e), ena, o, adj. Ivurz angebunden; človek kratkih in ujeclljivih besedij. Podkrnci. Podstava: odsekati, a ne staroslov. : setlnu, adj., kakor je bilo rečeno v letopisu 1880. 1. na 161. str., kajti staroslov. je: otusečeno, adv., severe.
Oghrce (reci: ogur-), a, n. Ulje na govejem blagu, v katerem živi črvič (ličinka) govejega zolja, Hipoderma bovis; Dasselfliege. Soška dolina.
Ogleven (reci: oglev-), ima, o, adj. Oglevno je vse, kar je v ustih neprijetno, vlečno, plihko; latschig. Vršno. Podstava: gleviti, kauen.
Ogloma, e, f. Goreče poleno. Volče. Primeri: glovnja, f.
Ograd, a, m. (ograd). Vrt; der Garten. Luče na Stir.
Okol,J, f. (okol, okoli). Der eingefriedete Weideplatz. Luče na Stirskem.
Okrstiti, okrstim, v. pf. = krstiti. Podkrnci.
Omagati, omagam, v. pf. = premagati, prevladati; uberwinden, besiegen: omagovati se, o m a g ujem se (s kom), v. r. impf. Ringen im Zweikampfe. Tolminsko.
Omah, omdha, in: 6 m ah, omaha, m. Die Ueberhand, Suprematie. „Na tej njivi je plevel omah dobil." Križ Ipavski.
Omecdvati, omecdvam, v. impf. Pomišljati se; cunctari. Rihenberk.
V	Laščah: me ca t i, meeam, v. impf., zaudern.
Omedlo, a, n. = omelo, kakor: sedlo, namesto: selo. Bole. Primeri v letopisu 1880. L: „skočidalo," na 186.v str.
Omel, a, m. Sneg, ki se usiplje s hiš ali z drevja. Zaga pri Bolci. Podstava: mleti.
Omota, e, f. Otrov v ribjo lov; Koekelkorner. Dornberg. Omotica, e, f., isto. V Laščah.
Omotičav, a, o, adj. Kdor cesto pada v omotico; schwindelsuchtig. Bole; Soča.
Omrsiti se, omrsirn se, v. r. pf. Pokusiti kaj dobrega, po čemer slabejša stvar uže ne gre v slast. Rilienberk.
Omrtveti, omrtvejem, v. pf. = otrpniti. Im Eifer nachlassen, er-lalimen in cler Thatigkeit, absterben. Podkrnci. Laščani imajo, kolikor jaz vem, samo še jeden glagol, kateri se spreza po tem staroslovenskem zakonu, namreč : plesneti (reci: plesnuti), v. impf., schimmelig werden, kateri se tako spreza: plesnejem, plesneješ, plesneje, kar se izreka: plesnujem, plesnuješ, ples-nuje, s priglasom na prvem zlogu.
Onuča, e, f. Krpa, v katero se zavije noga, predno se obuje; cler Fusslappen. Vreme; Hrušica; Bole. Primeri: oboj k i, m. pl., v letopisu 1880. 1. na 157. str.
OpaJcdvati se, opakdvam se, v. r. impf. = spakavati se, oponašati koga. Rihenberk.
Opdlek, Ika, m. = pajek, die Spinne. Sv. Duh pri Krškem. Staroslov. : paaku, m., die Spinne, paačina, f., poleg: paječina, f., das Spinnengevvebe.
Opdnek, nka, m. Neko obutalo, katero nosijo samo ženske, a moški ne. Staro Sedlo. V Hrušici: opanka, f.
Opdra, e, f. Soparna vročina, kadar po malem dežji zopet solnce sine. Podkrnci.
Opasati, opašem, v. pf. Objeti; umfassen. „Te smreke trije možje ne morejo opasati." Benetski Sloveni.
Opdša, e, f. Grozdovlje, drobne suhe grozdove jagode; Rosinen. Po vsem Primorji. Od laškega: Uva passa.
Opiščiti se, opišcem se, v. pf. r. Opomoči se; sicli erholen. „Te trte (vinske) se še opiščijo." Gradišče na Ipavi.
Opldven, ima, o, adj. = ohlapen, pna, o. Oplavna je obleka, ki je toli obilna, da tako rekoč plava na človeku. Rihenberk.
Oprt, a, m. Die Armschlinge, Armbinde. „Nosi roko v oprtu." Spodnja Idrija. Oprta, e, f., der Bosentrager; das Tragband iiberhaupt. V Laščah.
Optiea, e, f. Potica. Brušica v Istri. Znano je, da beseda : potica stoji namesto: p o vi ti ca, a Laščan jo imenuje: potvica.
Orkljic, (ork-) a, m. Orkljič ima rudečo kapico, po noči se vozi po vodi in poje. Solkan. Mej nemškimi Tirolci je Orco, m., „ein machtiger Gebirgsgeistznan je tudi Furlanom, ki ga zovo: Orcul, o katerem pripovedajo, da se izpremeni v velikana ter dene eno nogo na Sv. Goro pri Gorici, a drugo na Sv. Valentin, kder je bil tudi božji pot, in pije vodo iz Soče. Alpen-burg, Mythen und Sagen Tirols, na 56. in 58. str.
Orodovati, orod lijem, v. impf. Nemir delati, razbijati. Kras. Staroslov. : oradovati, v., handeln.
Osec (reci: osuc, osca), m. — plur.: osci, dscev. Vsakovrstne pre-drobne živalce, živeče po stoječih vodah. „Ne pij te vode, polna je oscev." Dornberg. Podstava: sic-ati, mingere. Ta beseda nam je dobro došla za: Infusorium.
Osipnice, osčpnic, f. pl. Neka kožna bolezen; die Masern; morbilli. Volče pri Tolminu.
Osipa, e, f. Neka kožna bolezen, morebiti skrlatnica. Malhinje na Krasu. Primeri: o s ep niče, f. pl.
Osla, (osla) e, f. Bolezen, v katerej se napno žleze v dimljah; Leisten-driisengelroulst. Soška dolina. Primeri: asla, f.
Osne (reci: osne), osen, f. pl. Der Spannstock oder der Spann-stab beim Webestuhl. Bole.
Osoniti, osmim, v. pf., in: na s on iti, na s o ni m, v. pf. Podkrnci imajo tu in tam še prazno vero, da more kača, krastača in morebiti še kaka druga žival človeka osoniti, nas o nit i, ali nahleniti, rekše, navdati ga se strupom uže od daleč, i ne doteknivši se ga, rekel bi se samim dahom.
Ostrnica, e, f. Ne prav do polti obsekana rakla, na katerej se suši detelja, ali tudi snopje. Lož. Namesto: ostrvnica.
Osušnica, e, f. Pri strešnem odru spodnja greda, ležeča na zidu; die Mauerbank. Zemon pri Notr. Bistrici.
Ošvika, e, f. Dolga in tenka šiba. Volče pri Tolminu.
Otdvcic, a, m. Trava tretje košnje. Tolminsko.
Otok, otoka, m. „Zid v otok = v krog; im Halbkreise. Koborid.
Otdrliv, a, o, adj. Pust, oduren (človek). Rihenberk.
Otrniti, otrnem, v. pf. Udariti s palico ali šibo. „Otrni vola!" Vreme. Otrniti, otrnim, v. pf., s trnijem obložiti kako drevo, na pr. jablan ali hruško, cla bi ljudje ne lazili nanjo krast ovočja. V Laščah.
Otrovdti, otrujem (koga), v. pf. Mit einem Krankheitsstoff anstecken; otrovan, a, o, part. pf. pass. Angesteckt. Vreme.
Otvoriti, otvori/m (komu), v. pf. Den Zauber losen. Vršno. Namesto: odtvoriti, rekše, oddelati, kakor se govori v Laščah.
Ozimec, mca, m. Jare, ki se je rodilo po zimi. Bole.
Ozimeii, ozimejem, v. pf. Erstarren. „Kača po zimi ozimeje." Podkrnci.
Ozgdnki, ov, m. pl. Ona skorja, ki se prime kotla ali posode sploh, kadar se kuhajo žganci.
Palcnik, a, m. Gornji krajši rogelj na senčnih vilah. Kras; Ipava; v Laščah.
Pdrkot, a, m. V hlevu pregraja, ki se naredi teletom ali ovcam. Malhinje na Krasu. — V Senožečah: prekat (reci: prekat), m., isto. Srbski je: kat, m., Stockwerk, somit „Abtheilung", iz česar vidimo, da „parkot" stoji namesto „parkat" ; a če to besedo primerimo k srbskej: parlog, m., verwahrloster \Veinberg, katera je namesto: prelogu, m., brach liegender
Boden, sodili bi, da je lice zdanje besedice „pre" v starini morda bilo: par.
Pdrta, e, f. Široka sekira, kakeršna rabi mesarjem; mesarica. Bole. — Bavorsko-nemški: barten, £., starovisokonemški: parta, f., srednjevisokonemški: barte, f., das Beil. Primeri: Hellebarde, f., namesto: helmparte: helm, Handhabe, Stiel.
Pečenka, e,f. Posiišena hruška; gedorrte Birne. Razdrto pod Nanosom.
Pega (reci: pega), e, f. Lesen, z desak stvorjen lok, potreben, kadar se nad njim zida kak nizek zvod (velb.) V Laščah; tudi na Goriškem. Ta beseda je z laškimi zidarji prišla v dežel. Laški: piega, f., die Falte, der Bug. Primeri: prepegniti.
Pejica, e, f. Jama, v katerej se koplje pesek. Malhinje.
Pelek, petka, m. Obstkern. Plužna.
j Vrta, e, f. Neki ženski demon, s katerim strašijo otroke. Perta ima sekiro in hodi na dan po sv. treh kraljih. Bole. To je nemška: Berchta, znana tudi po Gorenjskem, dolu do Tržiča, koder jo imenujejo: Pehtro, ali: Pehtro babo.
Pešk, peska (reci: pusk, puška), m. Čep v piščali; der Pfeifenkern. Ipavska dolina; a v Laščah: pisek, piska, m., poleg: pisk, a, m., isto.
Pestmiti, pestmim (koga), v. impf. Pestiti koga; Jemandem hart zusetzen. Podkrnci. — Pestiti koga nij slovenska beseda, nego laška: pestare, v., klein stossen, zermalmen, zerpriigeln, zertreten; benetsko-laški: pes t ar uno, mishandeln, plagen, angstigen; a pestiniti je od laškega: pestonare, v., fest-stampfen. Ostali slovanski jezici nemajo ničesar tega.
Pestnik, a, m. Držalo ali roč pri kosi. Podkrnci.
Pic, a, m. Zdič, kotič pri peči; der Sorgenstuhl. Koboridski Kot in tudi v Benetskih Slovencih.
Pililji, pihljev, m. pl. Lasje v šalivem ali prezirljivem govoru. Podkrnci.
Pildkar, rja, m. Skopuh. Na Tolminskem. Po nekatere kraje pokvarjeno izrekajo: pol a kar, rja, m., isto. Kneža na Tolminskem. To je od laškega: pillacchera, f., Klunker, Ziegen-koth, figiirlich: ein Ziegenkothfresser, Knicker, schmutziger Filzkragen, Geizhals; benetsko-laški: pilacara,m., uomo avaro, sordido. Podstava je: pillola, f., die Pille, Kiigelchen.
Piljevina, e, f. Sagespiine. Pila, die Sage. Lož.
Piskalo, a, n. Die Vogelpfeife. „Lovi ptiče na piskalo." Medana v Brdih.
Pismo, a, n. Zidano znamenje ob cesti. Srpenica pri Bolci. V tej besedi žive še stari, prvobitni zmisel besede : pisati, namreč: mahlen.
Pisca, e, f'., piše v, vi, f., p i skalica, e, f. Die Pfeife. Ipavska dolina, Najpravilnejši obraz je: piščal, piščali, f.; staroslov.: pištali, f., fistula.
Pisota, e, f. Dež z vetrom. Sv. Križ Ipavski. Od laškega: p i s e i a r e, v., mingere; benetsko-laški: pissoto, adj., beseicht, kakor se tudi slovenski veli: useano, rekše, deževno vreme.
Pitoven, ima, o, adj. Durch Cultur veredelt. Pitoven je tudi kraj, ki ni pust in divji, nego lepo obdelan in ugodno položen. Podkrnci. Srbski: pitom, adj., isto. Podstava: pitati, v., nahren, liegen, aufzieben. „Pitoven" stoji namesto: pitoni en, kakor je v hrvaščini res navadno.
Pldhtica, e, f. Rumenkasta, nekoliko grenka kožica na orehovem jedru; die Samenhaut; testa. Malhinje na Krasu.
Pldjhati, pldjham, v. impf. Morje plajha; das Meer brandet. Poleg tega se čuje tudi: morje polje; Malhinje pri Divinu; v Laščah.
Planina, e, f. Gorski pašnjak, a nikdar gora; die Weidealpe. Bole; Trenta. Tudi blizu Lašč je v nečem gozdu mesto, imenovano »planina", pod katerim je nizko pri Ribniškej cesti mlinček, a o njem govore, da je »pod planino."
Pldnja, e, f. Čistina na gori, rekše, svet brez drevja. Soča; Trenta. Nad (vasjo) Sočo je večja taka čistina, ki se imenuje: „Planja na brdi" ter se nahaja zabeležena tudi na zemljevidih vojn. zemljemerskega zavoda, samo ka je ondu ime spakudrano v: Plagenabrdi. Nekoliko niže stoji zapisano: Bersterguze. Ne verujem, da bi kdo uganil, da je treba to čitati: pri Strguljci. Tako se kvarijo naša imena. Primeri: p lan i c a, f., v letopisu 1880. 1. na 168. str.
PUdra, e, f. Lij; der Trichter. Kanal; Staro Sedlo; Bole. Od laškega: pretelle, f. pl., eine steinerne Form zum Giessen; der Einguss.
PUka, e, f. Der Obstkern. Kneža na Tolminskem.
Plenjir, rja, m. Jerbas; der Ivorb. Vreme. Od laškega: paniere, m.; der Korb.
Ples (e), a, m. Plesnoba; der Schimmel. Podkrnci.
Plestti, plesim, v. impf. Rabi samo kakor glagol 3. osobe: „pleši me" v (želodci), ako sem namreč jel mnogo sadja, iz vlasti grozdja. Sv. Križ Ipavski. Primeri besedo: p lige k, adj., v letopisu slov. Matice z 1880. leta na 171. str.
Pletenec, nca, m. Od leskovih viter pleten koš. Plužna pri Bolci.
Plodnih, a, m. Die Schafhaut, Amnion. „Tele se je storilo v plod-niku." Volče pri Tolminu. V Ipavskem sv. Križi je: plodnik menda: uterus.
Plug, a, m. „V našej vasi smo imeli včeraj tri pluge godcev," rekše: na treh krajih (v treh krčmah) smo imeli godce. Be-netski Sloveni. Ta beseda uprav znači „oralo" in vso družbo, katere je k njemu treba v oranje, zatorej tudi vprežene konje ali voli, ter poslednjič »vsako združbo v kako delo." Primeri : plugi, m. pl.
Plugi, m. pl. Konji, v pomenu: Gespann. »Ima brdke pluge," er hat ein schones Gespann. Podkrnci. Primeri: plug, m.
Plunkati, plunkam, v. impf. (o vodi). »Voda plunka" = zaganja se na breg. Koborid.
Pobirati, pobiram, v impf. Prevelika svetloba pobira oči =: jemlje vid. Gorenja Soška dolina.
Pomiiti, počinem, v. pf. — počiti, počijem; ausruhen. »Počakaj, da malo počinem." Soška dolina.
Podajati, poddjem, v. impf. Konj podaje -— pluje = galopira. Podkrnci; podajati se, podaje se, v impf. Podaje se mi, ich empfinde Brechreiz. Bole.
Podel, podila (e), m. Pri vozu je prednji in zadnji podel; der Vorder-und Hintertheil des Wagens. Kras; Ipavska dolina.
Podjemdlnik, a, m. Palica ali kol, s katerim nosač podpira breme na ramenu. Koborid.
Podpesiea, e, f. Neka naprava v ptičjo lov. Nad jamico, potreseno s kakovim zobanjem, nastavi se skrl, s klinom zelo na rahlo podprta, da se ta podporica naglo s p e s n e, rekše, da jo vzproži ptič jako z lahka. Solkan. Vse kaže, da se ta podpirajoči klin uprav zove „podpesica." — Široko po Dolenjskem govore: spesne se mi, spesnilo se mi je, če primem kako debelejšo stvar, katera mi potlej zopet uide in roka ob njej iz-poddrsne; spesne se tudi, ako se na drevo plezajočemu roka najprvo debla res oprime, a potlej spolzne. To zatorej znači: ausrutsclien. Govori se tudi: za seno se mi to zimo opesuje, opesovalo se mi je, rekše, nemam ga, nijsem ga imel, kolikor bi bilo treba. — Poljski: psnač, v. pf., schnell rucken, schie-ben; zapsnač, v. pf., bis wohin rucken, schieben; upsnac sie, v. pf., stolpern, anstossen mit dem Fusse, verstossen, ein Ver-sehen machen; opsnac sie, v. pf., iiber etwas stolpern, aus-gleiten (ausrutsclien.) Linde. Korenika bi utegnila biti: pih, imejoča prvotni „s" namesto novejšega „h", staroslov.: pihati, stossen; novoslov.: puhati; poljski: pehač, pehnač; češki: pehati, peham, poleg: pšiti, pšlm. Novoslovenske besede: spesniti se, opesovati se, podpesiea nam kažo namesto polu-glasnika čist „e", in o tem je primeriti poljski: Ikač, v., schluch-zen, k novoslovenskemu: zalekniti se, v., rekše, zahlipniti se, v letopisu 1880. I. na 211. str.
PodrdmnjaJc a, m. Palica, s katero se podpira breme na rami. Solkan.
Pogdnica, e, f. Isto, kar je v Gorici in v Gor. okolici: gubanica = kranjska potica. Plužna.
Pogldvm vna, o, adj. Poglaven je človek, ki hoče vse na hitro podelati. Kameno na Soči. Na Tolminskem je: poglaviten, t na, o, adj. Poglaviten je tak človek, ki hoče vse sam požreti.
Pogon pogdna, m. Pastir na planini, ki poganja ovce v molžo. Plužna pri Bolci. Staroslov.: pogonu, m., die Begleitung, pogoniči, m., puer minans boves arantes; operum praefectus.
Pogumen, mna, o, adj. Muthig; hraber. Tudi ta beseda je v starini iz nemščine vzprijeta. Gotski: guma, der Mann, lat. homo, der Mensch, starovisokonem.: gomo, der Mann, gomalih, adj., mannlich, starosaski: gumo, gomo, der Mann, anglosaski: guma, der Mann, v starih severnih Nemcih: gumi, der Mensch. Gorenjci nekod mej Kranjem in Loko še govore: nijma pogona (namesto: pogoma), er hat keinen Muth, kar uči, da je to prišlo k nam iz stare visoke nemščine, iz katere je bil najprvo pridevnik: gomalih, mannlich, preložen z besedo: pogomen, mna, o, od koder se je stoprav kesneje uže mej Slo-veni porodil samostavnik: pogom, der Muth, in gorenjsko izrekanje svedoči, da bi se pravotno pisalo: pogom, goma, m., pogomen, adj., kar uprav znači: mannlich. Ostali Slovani nemajo ničesar temu podobnega.
Pohaj, a, m. Setnja, izprehod; der Spaziergang. „Šel je na pohaj." Koborid.
Pojata, e, f. 1) Mrtvaški ptič; der Todtenvogel, Kauz. Sv. Križ Ipavski. Podoba je, da znači ta beseda »črnega ptiča", in bodejedva slovanska; primeri ladinski: poiata, f., rauchender Kohlhaufe; sclnvarzes Mehi, od latinskega: pullatus, adj., schmutzig schwarz; 2) pojata, f., kaka suhota ali poslopje. V Laščah. Staroslov.: pojata, f., tectum, domus; srbski: pojata, f., stabulum.
Pojeti, pojdmem, v. pf. Všiti krilo ali kako drugo obleko, ako je preobila, rekše, predolga ali preširoka. Soška dolina. — V Laščah: ujeti, ujamem, v. pf., isto.
Pojilo, a, n. Mesto na vodi, kjer se živina napaja. Vreme.
Pokojni, a, o, adj. Rajni; der Šelige, der Verstorbene. Hrušica v Istri. Primeri: rajni, adj.
Pokuhanica, e, f. Polenta, ki se uže v kotlu obeli in se potlej zameša. Podkrnci.
Polica, e, f. Der Fliigel oder der Schaft am Webestuhl. Bole.
Polnjenica, e, f. „Denes ne morem od doma, imam polnjenico", rekše: denes pride vinski kupec s posodo, da mu jo napolnimo. Ri-benberk. To stoji namesto: polnjenunica, polnjennica, od pridevnika: polnjenim, kateri je na podstavi glagolskega samo-stavnika: polnjenje. Primeri: rojen list,
Polno krat, adv. Večkrat, dosti krat. Pod Belo.
Pomdnjkalica, e, f. Pomankanje, potrebščina. Koborid.
Pomoči se, pomorem se, v. pf. r. „Dobro se je pomogel", er hat sich gut erholt; bodi si na zdravji. bodi si na imetku. Gorenja Soška dolina.
Pomramik, a, m. Netopir; die Fledermaus. Vas Krn.
Popecek, cka, m. Die Ofenkriicke. Vreme.
Poraziti, porazim, v. pf. = na tla pobiti; niederwerfen, zu Grunde richten. Vršno. Staroslov.: poraziti, v., ferire, pereutere.
Porobotiti, porobotim, v. pf. „Bolezen ga je naglo porobotila" = spravila ga je pod zemljo. Podkrnci. Staroslov.: porabotiti. v., subigere, unterwerfen.
Poskušati se, poskušam se (za koga), v. impf., in: poskusiti se, poskusim se, v. pf. Potruditi se (za koga), da bi na pr. dobil kako službo i. t. d. Sich fiir Jemanden verwenden. Podkrnci.
Posniti, posnamem, v. prf. Fechsen, uprav: hinwegnehmen. „S te njive sem letos prvič posnel", namreč pridelek. V Laščah.
Posteljnina, e, f. Obrodnica; die Wochnerin. Plužna pri Bolci.
Posteljujdk, a, m. Das Bettgestell. Volče; Tolminsko.
Postol, postola, m. Visok, moški črevelj; der Stiefel. Hrušica v Istri. Poleg tega je hrvatski: postol, m., maloruski: postolj, poljski: postolj. Miki. lex. 639. Podstava: postlati.
Postranica, e, f. Stranska deska pri postelji. Soška dolina.
Poscekovdti, pošcekujem, v. impf. Porezovati, posekovati. Podkrnci. Primeri ruski: soščekati, v., poleg: soščikati, v., abkneipen; češki: stikati, v., zwicken, rupfen, pfliicken : poljski: szczykac, v., pfliicken, rupfen.
Pošled, pošUdi, adv. = posle, potem. Podkrnci; Bolčani. Namesto: posled, posledi. Staroslov.: posledi, adv., postea.
Potukati, potdcem, v. impf. Potuho dajati; Unterschleif gewahren. „Mati potače sina." Malhinje. Primeri staroslov.: potaky, gen.-kuvi, f., adulatio, indulgentia, potaka, f., indulgentia, patakovmiku, m., indulgens, potakovinu, adj., indulgens, po-takuviti, v., indulgere, potakulivu, adj., indulgens, potakfdivi-stvo, n., adulatio.
Potepljdti, potepljdm, v. pf., (koga po ramenu). Koborid.
Poteza, e, f. Vinska bolezen. rVino je na potezi" = vleče se. Sv. Duh pri Krškem.
Potikdlka, e, f. Podiceps minor; Kleiner Steissfuss. Dobravlje na Krasu.
Potiti, potim (koga), v. impf. Nagibati, nagovarjati koga na kaj; anleiten jemanden zu etwas. „Jaz sem ga dobro potil, ali ni me poslušal." Koborid. Podstava je: pot, m., der \Veg. V Laščah: napotiti, v. pf., isto.
Potocina, e, f. Der Abzugsgraben liings eines Ackers oder einer Wiese. Staro Sedlo.
Potočki., m. pl. Vino, ki se na zadnje potoči iz soda. Rihenberk.
Potoroško kolo. Majhni otroci imajo v igračo potoroško kolo, to je: v precep vtakneno kolesce, s katerim vozijo po tleli. Malhinje. Primeri: potoglavo kolo, rekše, takšno kolo, ki je tako ohlapno nasajeno, ali tako vegasto, da omahuje na vse kraje, kadar na osi teče.
Potrebinja, e, f. — - potreba. Kot pri Koboridu.
Pozdrgovdti se, pozdrgvje se, glg. 3. osobe, v. impf.; pozdrgniti se, pozdrgne se, pf. Brechreiz empiinden. Staro Sedlo.
Koremka: drg, zittern, od koder tudi: drgetati, v. impf., zit-tern, zdrlzati se, v. impf., schauern. V Laščah.
Praska, e, f. Veja drevesna. Praščje, a, n. Suhe veje, suhljad; Reisig. Hrušica v Istri. Malhinjcem je: fraska, f. = veja. V laškem jeziku: frasca, f., belaubter Ast.
Prati se, porjem se, v. r. impf. Silno jokati se, rekše, tako jokati, da bi se lehko razpral. „Kaj se porješ?" Podčavenci; tudi v Laščah.
Pravda, e, f. Seja občinskega svetništva, starejšinstva. „Možje so šli v pravdo." Staro Sedlo.
Praznjen, a, o, adj. ,,Denes si praznjen", rekše, oblečen si, kakor o praznicih. Praznjeno platno = tenko platno. Pliižna. — V Laščah: praženj, pražnja, e, adj., isto; pražnje pre-divo, platno, pražnja srajca, rekše, tenko predivo, platno, tenka srajca.
Prča, e, f., prčanec, nca, m. Golša; der Kropf. Zemon pri Notr. Bistrici.
Prekati, prekam, v. impf. Pabirkovati po trtah; Nachlese halten. Sv. Martin v Brdih.
Precmdgan, a, o, adj. Prezrel; iiberreif. Rihenberk. Namesto: presmagan. Podstava: smag. Primeri: premog, m., in v letopisu 1880. 1.: smajen, adj., na 188. str.
Predelan človek = premeten, zvit, pretukan človek. Podkrnci.
Prejdsniti, prejdsnim, v. pf. Pomisliti, premisliti si, razbistriti si misli. „Predno rečem zadnjo besedo, treba si je stvar še prejasniti."
Prejmer, adv. Išči: prejner.
Prejner (reci: prejner), adv. V Ljubljani sem slišal: k meni se oglasi, prejmer pojdeš. P rej mer stoji namesto: prejner, a to namesto: preje nere, staroslovenski: *prežde neže, in t.o je isto, kar: *prežde nego (preje nego, prej nego), hrvatski: priner, Miki. lex. 419. Ancla prejner je isto, kar: predno, in ta beseda je vredna književanja.
Prejnica, e, f. Die Spinnstube, die Spinngesellschaft. „Dekla je šla v prejnico." Staro Sedlo.
Prekutiti se, prekutim se, v. r. pf. — prekucniti se. Bole.
Prelomiti se, prelomim se, v. r. pf. Bolezen se mu je prelomila, die Krankheit bat eine Wendung zum Besseren genommen, die Ivrisis ist voriiber. —- Tudi žalost se prelomi. Podkrnci.
Premog, premoga, m., 1) die Steinkohle, kranjskim Slovenom običajna beseda; 2) der Drache, v Megiserjevem slovniku. Podstava je: smag, s m o g, a z odpahnenim začetnim „s" : mag, m o g, in to znači: goreti, brennen, zatorej: premog, die Steinkohle, ker gori (Brennbares), primeri gorenjesrbski: s m oh o r, uprav: smogof, Pechtorf, Torf, Pfuhl 1113.; ruski: moga, f. coll., getroeknete Pilze; a : premog, der Drache, Brennendes, Feuriges, ker vse kaže, daje to uprav ognjeni zmaj, der feurige Drache, ki je podoben gorečej žrdi, kadar leti po
vzduhu, in ako leže na senožet, požge travo, da sedem let potem zopet ne vzraste. Wuttke, Der deutsche Volksaber-glaube, na 44. str. Primeri v letopisu 1880.1. besedo: smajen, adj., na 188. str., a zaradi razmernika: p r e- v besedi: premog, primeri staroslov.: p rep rada, f., prepreda, f., Purpur, kar je zopet ji rime riti k ruskej besedi: neprjadl, f., gestreiftes Bauerngewebe.
Premrl, m., izreka se po množili krajih : Premrou, ter ima v ro-dilniku: Prem rova, poleg: P r e m r u t a, kar svedoči, da te besede narod uže dobro ne umeje, ali v Črnem Vrhu pri Idriji je še navadno: Premrla, kakor je res jedino prav. Premrl je po Notranjskem zelo običen priimek: a poleg tega je znana i: prem r lova kri, premo lova kri, pre-mrova k r f. Vse troje se sliši v Eihenberku, a pravotno je samo prvo. Na Zemonu pri Notranjskej Bistrici se to zove: pri logova (reci: prlogova) kri. Ljudje, zjutraj na kacem poti, našedši kos rudeče (ruse) ilovice, mokre od rose, govore, da je to kri, ki so jo izbljevali v e d o m c i. Pričajo, da vodomci, napivši se človeške krvi, po noči stvore često velik tepež mej soboj, najrajši na kacem razpotji, in o tacih prilikah da meč6 popito krv iz sebe. Nekateri, videči po noči vešče (Irrlichter), letajoče po vzduhu, govore: vedomci se tolčejo. V pojasnilo rečenih besed naj bode to: vedomec je po Ljubljanskem barji isto, kar „volkodlak" ali „vampir", in isto bode tudi Notranjski: premrl, kar znači „erstarrt." Cigale ima v slovniku za nemško besedo „starr" poleg mnozih inih vzrazov tudi: premrl, in „vampir" leži res v grobu le otrpel (erstarrt), ne mrtev, ker iz njega hocli živim ljudem krvi izpijat. Kar se dostaje priimka Premrl, trebe pom-neti, da se je „vampir" staroruski imenoval: upirl (brez hohnika), m., ter da je ta beseda rabila tudi v priimek: popu Dpiri Lihyj je bil 1047. 1. starorusk pisatelj. Miki. lex. XVIII. in 1059. A kaj si je: prilog? To bode ali: concu-binus, kajti srbski znači: priložnica, f., concubina, Mikalja, ali morda še verjetneje: incubus, ker imamo češki: priloženj, super impositus, Vusin, priložiti, auf etwas legen: omoč kus sukna, a tak pfilož na bolave misto, Jungmann; poljski: przyledz, przylegnač, sich daneben legen, a tudi: sich dar-auf legen. Linde. „Incubus" je tudi zopet isto, kar „vam-pir." To nas uči, da je nekdaj volkodlaštvo bilo jako razširjeno mej našim narodom. Srbi tudi verjemo, da v j e d o-gonje ali jedogonje „po planini izvaljuju drveta te se njimi biju izmedju sebe." Brez nobene dvojbe je: vjedo-gonja pravotno lice te besede, katero je primeriti k slovenskemu v e d o m c u. „Kad umre čovjek, za kojega se misli, da je vjedogonja, udare mu glogovo trnje pod nokte, i nožem
crnijeh kora ispresijecaju žile ispod koljena, da ne bi mogao izlaziti iz groba (kao vampir)." Vuk v rječniku na 251. str.
Prepognili, prepognem, v. pf. Nagniti kako posodo, na pr. kotel. Soška dolina. Primeri laški: piegare, v., biegen, beugen; ri-piegare, v., eine andere Wendung nelimen; od lat.: plicare. Diez Worterb. I. 319. Primeri tudi: pega, f.
Preserje, Preserjan. Ime nekej vasi Rihenberške župe na Ipavskem svetu, koder je več krajevnih imen s končnico „e", običnih le v mnoštvenem čislu, a njih rodilnik ima na konci „an". Taka imena so uprav moškega spola, ter so na pr. od snovi: brdjan v imenovalniku edinstvenega čisla staroslovenski slula: *bruždaninu, m., a novoslovenski slovo: brjan, m., der Bewohner eines Htigels, od podstave: brdo, n., der Mitgel. V imenovalniku mnoštvenega čisla so staroslovenski imela: *bruždane, brez končnice: in, a novoslov. imajo: br-j a ne, ako značijo krajevno ime,inače govorimo: brjani, brjanje, če je to namreč appellativum. Te vrste krajevna imena so se nekdaj sklanjala s posebnim svojim načinom, in to tako: v imenovalniku mn. č.: brjane, v rodiln. mn. č.: brjan, v dajaln. mn. č.: brjam, v kazaln. mn. č.: brjani (staroslovenski: *bruždani), v mestn. mn. č.: (v) bi-j ah, v družiln. mn. č.: (za) brjami. Vidimo, da „bijane" uprav znači ljudi, prebivajoče na brdu, a vrhu tega more ob enem tudi značiti sel o na brdu, imenovano po svojih sta-novnlkih, in kadar je to, tedaj stoje taka krajevna imena vedno le v mnoštvenem čislu moškega spola, kakor se na pr. vasi tudi zovo: Lončarji, Kožarji itd., ker v njih žive, ali so živeli vsaj nekdaj, sami lončarji, sami kožarji itd. Skloni, kakeršni so: brjam, brjah, brjami, krivi so, da so taka imena v novej slovenščini kesneje prestopila po zmoti v ženski spol, ter v imen. in v kazaln. mn. č. odpehnila ,,an", zaradi česar v teh sklonih slovo zdaj tudi samo: brje, namesto : brjane, brjani. — Meni znana imena te vrste so: Preserje, Preserjan; Kasovlje, Kasovljan: Bataje, Batujan : Smarije, Smarijan; Kamenje, Kamenjan: Skrilje, Skriljan; Dstije, Ustijan (reci: ust-); Šturije, Šturijan; Dobravlje, Dobravljan; Zabije, Zab-Ijan. Opomeniti je, da se „a" v končnici ,,an" razločno izreka samo tedaj, kadar ima na sebi dolg priglas: Preserjan, a inače oslabeva v „e", ter se govori: prišel je s Kamenjen, z Brjen, z Dobravljen itd. Poleg: Trpče, Trpčan, govore tudi še po starem običaji: Trpčane, Trpčan. Poprej smo dejali, da je v panonskej ali starej slovenščini imenovalnik edinstvenega čisla vedno slul: *bruždaninu, m., a v novej slovenščini da ta sklon slove: brjan, namesto: brjanin: primeri staroslovenski: rimljaninu, m., k novoslovenskemu: rimljan, m., der Romer. To se je zgodilo zato, ker je v končnici ,,in"
besede: rimljanin po novoslovenskem razdfravein načinu n e-priglašeni „i" najprvo oslabel v „u" : rimljanun, ter potem ves odpadel: rlmljann, kar se zdaj ne more drugače izreči, nego li: rimljan; primeri novoslovenski: pesnik, m., der Dichter, zakonik, m., das Gesetzbuch itd. k starosloven-skemu: pesninikii, m., qui canit, zakomnikii, m., juris consultus, nomocanon. Primeri tudi: rojen list.
Predla, e, f. „Presfla nikjer ni dobra." Podkrnci. Primeri: preblato je, premraz je, es ist zu kotbig, zu kalt. V Laščah.
PrSsnec, prhenca, m. (pres). Neke vrste gubanica. Kras. Obe imeni: gubanica in presne c vzprijeli so od nas Lahi in Nemci, živeči v Gorici in v Trstu. Podstava je: presen, sna, o, adj., isto, kar: opresen, sna, o, adj., ungesauert.
Presneti, presnamem, v. pf. Pretočiti vino, ki je še na drožijah. Ipavska dolina; Goriška okolica. — V Laščah: presneti, tiber-nehmen, a to se govori samo o zemljišči: sin je od očeta presnel zemljo, vrt, njivo, travnik.
Prestrahovciti se, prestrahujem se, v. pf. Uživati strah. „Vso noč sem se prestrahoval." Podkrnci.
Pretek, preteka (= tek), m. Plitvo mesto v fekočej vodi: die Un-tiefe im fliessenden Wasser. Zemon pri Notr. Bistrici.
Pretepenica, e, f. Neka močnata jed od zmir, masla, metude in moke. Plužna pri Bolci.
Prevaliti se, prevalim se, v. pf. r. Nachgeben, nachlassen, besser werden. „Rana se je prevalila," Podkrnci.
PrSvlaka, e, f. Die Landenge. Otok Lošinj. Ruski: perevoloka, £, eine Landenge zwischeri zwei schiffbaren Fliissen, iiber welche man Fahrzeuge oder Waaren aus dem einen Fluss in den andern bringen (prevlčči) kann.
Prevoza, e, tudi: preoza, e, f., das Ueberband. V Laščah. Kadar je predeno (štrena) z vreten zmotano vse na motovilo, tedaj prejo po sredi prevežo z nje zadnjimi nftimi, ki niso odtrgane od predena. Te niti so „prevoza", staroslovenski: prevaža, f.: podstava: prevezati, staroslov.: prevezati, uberbinden. To je pravo, jedino dobro nazivalo za nemško besedo: Kreuzband. Čudno je, da Laščan izreka: prevuza, preiiza, kakor da bi staroslov. slulo: prevoza: a tacih besed je več, na pr.: g u s, f., die Gans, staroslov.: gasi, f., zatorej novoslovenski pravilno: gos: dalje: giiza', e, f. 1) die lederne Rolle des Dreschflegels zwischen dem Stiele und dem Flegel, kar po nekatere kraje Sloven zove: gož, i, f.; primeri srbski: gužva, f., die Wiede, trta; 2) giiza, e, f., der Hintere, katera beseda uprav znači „včz", ker je ondtikaj truplo zvezano z nogama, in človek dolgih nog se v Laščah imenuje »dolgovezen človek" ali „dolgoveznik", zatorej »giiza" v obeh značilih tudi od glagola: vezati, staroslovenski: vezati, binden, in pra-
vilno je pisati: goza, a kar se dostaje začetnega „g" namesto „v", primeri srbski: gužva, f., in staroslov.: gčisenica, f., poleg: vasenica, f., novoslovenski tudi: gosenica, f., poleg: vosenica, f.,' die Raupe; še je pomneti, da staroslovensko besedo: sažim, m., der Gefangene, Laščan izreka celo: suženj, m., der'Sklave, kakor da bi staroslovenski bilo: SMŽIni, a podstava je zopet: suvezati, novoslovenski: zvezati, fesseln. Primeri: žužnja, f.
Prevzeti si, prevzamem si, v. pf. »Dekla si je prevzela roko." V Šmarji pod Ljubljano. Kadar je žetev, ženskim levica, s katero love požete bili, često za pestjo oboli tako zelo, da oteče. Tedaj vele, da si je žnjica prevzela roko. Taka ženska potlej vzame nit z domače preje, ter ž njo z večera, kadar je uže tema, ide k sosedovim, in potrka na okno. Sosedovi odpro okno, a ona, molče ter pazljivo skrivaje svoje lice, pomoli v hišo bolno roko, katera s prsti drži nit, kakeršno smo poprej imenovali. S to nitjo kdo sosedovih, ki vsi dobro vede, česa je treba, naglo za pestjo trdno preveže bolno roko, ne govoreč niti ne gledaje, kdo zunaj prosi pomoči. Ta prevoza tako pomaga, da potem roka do druzega jutra splahne ter ozdravi, kakor se pripoveduje.
Prezati, prežam, v. impf. Pšenica, in sploh žito, preža, kadar je prezrelo in se ne požanje, rekše, zrna začno padati iz klasja. Kras. A v Laščah: prezati se, v. impf., isto, ter nekakov lan se imenuje: p rezljaj, m., ker se mu glavice prezajo na solnci; vrhu tega: »prezati bolhe," loviti in preganjati jih v kakej obleki. Primeri staroslov.: pragu, m., die Heu-schrecke, uprav: die Springende, zatorej: prezati, springen, springen maclien.
Prezdraviti, prezdrdvim, v. pf. = ozdraveti. Podkrnci.
Prgišče, a, n. Perfšče; eine Hancl voli. Kras in slovenska Istra; v Laščah. Staroslov.: pregrušta, prigrušta, prugrušta. f., pugillus. Podstava je: grst, i, f., kar se jeden krat prime se stisneno dlanijo, katera beseda je navadna po Tolminskem; staroslov.: grusti, f., pugillus, od korenike: grt: ogrnem, namesto: ogrtnem.
Prhdlj, a, m. Prah na glavi, prhljaj. Hrušica v Istri. Prhaj, a, m., isto. V Laščah.
Pričeti, črn, o, adj. Ta beseda rabi samo za mleko. „Prično mleko" = frisch gemolkene Milch. Bole. Podstava: priča, f., die Gegemvart. Nekdaj smo imeli tudi glagol.: pričevati, v. impf., gegenwartig sein, od katerega je še zdaj: pričujoč, partic. praes. act., gegemvartig.
Pridrug, a, m., in: pri drug a, e, f. Mož in žena; der Ehegenoss. Kobittid. Ta lepa beseda je še v navadi, a začela je odmirati.
Prikloniti, priklonim, v. pf. „Če mi Bog prikloni to srečo, Plužna pri Bolci.
Prikrdtiti prikrdtim (si, komu), v. pf. Versagen (sich). „Vse sem si prikratil." Koborid.
Primiti, pHmem, v. pf. Bekommen, empfangen. „Pn'mil sem pismo, denar." Ipavska dolina; Kras. Prim i ti se, p rime m se, v. r. pf. Wurzel fassen, greifen. „Cep se je primil." Kras. V slovenščini je pravilno samo: prijeti, piimem, prijel sem.
Pripenjalica, e, f. Trta ali vrv, s katero se na hribu stoječa senčna kopa pripne, da je veter ne prevrne. Vas Krn. Podstava: pripenjati.
Pripisati komu leta == proglasiti koga polnoletnim pred časom. Ipavska dolina.
Pritlika, e, f. Nizko, pri tleh rastoče drevesce, ki nema pravega vrha. Podčavenci.
Pritolkati, pritolkam, v. pf. Prisiliti; hrv. prinukati. Vas Krn.
Pritosek, ska, m. Rončelica (išči te besede), ki na konci ni ukrivljena. Solkan pri Gorici. Podstava te besede je glagol.: tesati.
Priželeti, priselim, v. pf. = privoščiti; vergonnen. v„Tega še svojemu največjemu neprijatelju ne priželim." „Casi mu priželi tudi kozarec vina." Plužna pri Bolci.
Prkec, kca, m. Neka kožna bolezen, menda ista, kakor: peračec. Išči te besede v letopisu 1880. 1. na 167. str.
Prosevke, proshek (-sev-), f. pl. Kar so otrobi pri pšenici, to so prosevke pri pirjevici in pri ječmenu. Malhinje na Krasu. Podstava: prosejati, durchsieben. Primeri v letopisu 1880. 1.: posevki, m. pl., na 176. str.
Prtiti se, prtim se, v. r. impf. Težko delati, prizadevati si; sich anstrengen. Vreme: tudi v Laščah, kder se govori: prtiti se, prtim se.
Prugelj, Ija, m. Leseni klin pri.plugu, kise drugod imenuje: ku-relj. Išči te besede. Primeri: pregelj, lja, m., der Sperrstock der Deichsel, in poleg tega: priingelj, glja, m., der Knuttel, kar se zove tudi: porungelj, glja, m.
Pniht, a, m. Der \Vuchs, die Constitution. ,,Ta mladenič je šibkega pruhta." Vršno. V srednjevisokej nemščini je basada: fruht značilatudi: Geschlecht, Stamm. Grimm Worterb. IV1/!, 264.
Pšela, e, f. = bučela; die Honigbiene. Koborid.
Pšeniv, a, o, adj. Pšenivo meso = ikrasto meso. Koborid. Podstava: pšeno. — V Senožečah: prosenčljiv, a, o, adj., isto. Podstava: prosi'), od koder: prosen, ter od tod: prosenec, od koder potem: prosenčljiv.
Rajni, rajna, o, adj., verstorben. Bajni brat, der verstorbene Bruder. Poleg tega je kranjsko-slovenski navadneje: rajnik brat, raj-nica mati, die verstorbene Mutter, kar po Dolenjskem izrekajo: ranik brat, ranica mati. A čudno je, kako se „rajnik" sklanja! Ta beseda je brez nobene dvojbe samostavnik moškega spola, kakor na pr. majnik, der Mai, a vender je slišati
le: rajnicega brata, rajnicemu bratu itd., namesto: rajnika brata, rajniku bratu itd., kar je tako neokretno, kakor bi kdo rekel: majnicega meseca, majnieemu mesecu itd., namesto : majnika meseca, majniku mesecu. Niti K raj ničau nij pridevnik, nego žensk samostavnik, a to sklanjamo prav, ker se ženski pridevniki v edinstvenem čislu ne razlikujejo po sklonili od ženskih samostavnikov. Svetovati bi bilo, naj se piše: pokojni brat, pokojna mati, ali vsaj: rajni brat, rajna mati. Podstava je: raj, dasParadies, der Himmel, in n rajnik" je človek, odšedši od nas v raj. Primeri nemški: der se lige Vater, in ba-vorsko-nemški: himmelizen, das Aussehen einer Person haben, die bald sterben (himmeln) wird. Schmell.- Fromm. I. 1112.
Rame, ena, n. Rama; die Schulter; humerus. Podkrnci. — V Brdih: rime, ena, n. Izrekajo: ramna, ramnu itd. po vseh sklonih. Staroslov.: rama, f., ramo, a, n., ino: rame, ramene, n.
Ran, a, o, adj. Friih, fruhzeitig. Hrušisa v Istri.
Ras, rasa, m. Žensko volneno krilo domačega dela. Raska, f. isto. Bole. Staroslov.: rasa, f., vestis; benetsko-laški: rassa, f., ein sehr ordiniirer wollener Zeug.
Rdskav, adj., rauh. Sploh po Dolenjskem. To stoji namesto: vras-kav, in zato : raskav nij prav pisano, ker podstava je : vraska, f., v Megiserji, staroslov.: vraska, f., die Runzel, Unebenheit.
Rut, adv. Dovolj, dosti; genug. „Rat imam." Kot na benetskej meji. — Kar zdaj nemški slove „Vorrat", slulo je v starejšem jezici samo „rat", copia, facultas, opes. Schmell.-Fromm. II. 164.
Ravnati, ravnam, v. impf. Ziichten. Ravnati krave, kokoši itd. „Moj sosed ravna dva prasca". Ravnati se, ravnam se, v. r. impf. Gedeihen. „To otroče se ne bode ravnalo", rekše, umreti ima. Po vsem Goriškem.
Ravnodilec, Ica, m. Človek se širocim in ploščatim podplatom; der Plattfuss. Malhinje na Krasu; v Laščah. Prvi del te besede je slovansk, a drugi nemšk: die Diele.
Raza, e, f. Poka; die Ritze, die Spalte. Rihenberk; Vreme. Češki: raz, m., die Abtheilung; ruski: rožni, f., die Getrenntheit.
Razapnina, e, f. Dežnik; der Regenschirm. Sv. Duh pri Krškem. Od korenike: pln, spannen, ter staroslovenski bi to slulo: raz-upinina, iz česar vidimo, da „raza" stoji namesto: razu, če tudi ta „u" nema priglasa. Redek slučaj.
Razbrzdan, in: razbrzdan, a, o, adj. Ausgelassen, muthwillig. Kras; v Laščah.
Razkocdn, a, o, adj. = razkuštran; zerzaust. Malhinje na Krasu. Drugi del te besede je nemški: kotzig, kar tudi nij nemško.
Razkojek, jka, m. Poleno, das Holzscheit. Medana v Goriških Brdih. Morebiti namesto: razkoljek; primeri staroslovenski: lemeši, m., poleg: jemeši, m., die Pflugschar, in staroslov.: jedva, adv., kaum, poleg ruskega: ledva, in poljskega: ledwie. Miki. lex.
Bazkoždrdn, a, o, adj. Kuštrast; zerzaust. Križ Ipavski. V Rihenberk u : r a z k o ž e d r a n, av Cerovem : razkoštran. Primeri: kušter, m. v letopisi 1880. I. na 218. str.
Bazpihniti se, razpihnem se, v. r. pf. O cvetu se govori, da se je razpihnil, rekše, odprl se je. Tolminsko; Ipavska dolina.
Bazporččiti se, razporočim se, v. pf. r. Ločiti se (o poročenih). „Pol leta je oženjen, pa bi se uže rad razporočil." Razdrto pod Nanosom.
Bazdsten, stna, o, adj. Opravljiv, hudega jezika (človek). Sv. Duh pri Krškem. — Razusten je uprav on, kdor ima usta na-razno, rekše, velika usta, in razvratno je, kar ima velika vrata, a raznožen, žna, o, je, kdor ima nogi narazno, siibelbeinig.
Benčič, a, m. Zgodnji bežol. Solkan pri Gorici. Izza ostrega pri-glasa namesto: rančič, od podstave: ran , a, o, friihzeitig. Primeri: rinčen, m.
Repar, rja, m. Neke vrste kruh. Po trije rožiči skupaj pečeni. Staro Sedlo.
Reženj (rez-), nja, m. 1) Košček jabolka ali hruške = krhelj. Reznj i, pl. = krhlji. 2) Tenka urezaniea repe, redkve i. dr. st.; eine Schnitte. Križ Ipavski. 3) Red pokošene trave. Križ Ipavski. Podstava: rez-ati.
Rezilo, a, n. Die Messerklinge. Ta nožič ima štiri rezila. Cesta pri Ipavskem Križi. A v Laščah je ,.rezilo" vsaka stvar, s katero se reže.
Rigati, rigam, v. impf. Bljevati; sich erbrechen. Bole.
Rinčen, rincena, m. Zgodnji bežol. Phižna. Primeri: renčič.
Riti se, rijem se, v. r. impf. Trgati se; sich balgen. „ Otroci se rijejo za sokle," (ako jih kdo meče med nje). Staro Sedlo.
Robatin, a, m. Trdo ilsnije pri črevlji iznad pete. „Robatin se je pošepil, zvrnil se je." Solkan. To ime je od »robatega", trdega usnija.
iloč, roča, m. R6č smokev: ein Ivranz Feigen. Soška dolina. Ta beseda uprav znači: der Henkel; Laščan veh': kolač fig.
Hoja, e, f. Die Nutli des Kettenbaumes am \Vebestulil. Bole. Podoba je, da ta beseda uprav znači: žleb. Primeri: roje, f. pl. v letopisu 1880. 1. na 183. str.
Rojen list, rojenega lista, m., der Taufschein. Množim se ta izraz dozdeva napačno stvorjen, a vender nij. Jednacega lica je i: zahvaljenapesen (pesem), das Te Deum laudamus, in semkaj spada tudi: učenik, m., der Lehrer, odrešeni k, m., der Erloser. Stvar je taka: glagolski samostavniki (substantiva ver-balia), ako hote st.voriti pridevnik (adjeetiv) z obrazilom „Inau, odmetajo naj prvo svojo končnico, staroslov.: i j e (ije), novoslov.: j e, in tako potlej od staroslovenskih obrazov: de-janije, actio, mhičanije, silentium, druznovenije, audacia, stra-hovanije, terriculum, setovanije, luctus, mučitanije, imaginatio,
kuslnenije, tarditas, blagoakanije, odoris suavitas itd. ostajo nove snovi: dejan, mlučan, drfiznoven itd., od katerih se potem delajo pridevniki (adjectiva): dejaninu, actionis, mlii-čaninu, trancjuillitatis, druznovenmu, liduciae , strahovaninu, terroris, setovanlnu, lugubris, mučitamnu, imaginationis, kii-slnenlnu, tarditatis, blagoahamnii, fragrans, Miki. lex. Ker ima podstava teh pridevnikov delaven (activ) zmisel, zato ga imajo tudi pridevniki, in kaže se nam jasno, da je novoslovenski pisati: dejansk, ženitovansk, a ne: dejanjsk, ž eni to vanj s k, ker vidimo, da končnica „j e" o tacih prilikah odpada od glagolskega samostavnika. Po istem zakonu sta narejena i novoslovenska pridevnika: rojen (rojen list), za h v al j en (zahvaljena pesen), od podstave: rojenje, za-hvaljenje, stoječa namesto : rojenim, zahvaljenun, v česar mesto novoslovenski nastopa: rojenn, zahvaljenn, ker se ne-priglašeni „u" izpehuje, in to se v našem narečji potem ne more izrekati drugače, nego li: rojen, zahvaljen. Primeri novoslovenski samostavnik: rimljan, der Komer, v besedi: Preserje. Semkaj spada tudi novoslovenski: neizrečen, neizrečena, o, adj., unaussprechlich, od podstave: neizre-čenje, staroslov.: neizdrečemnu, adj., ineffabilis, neizglagola-ninu, adj., ineffabilis. Miklošič res piše v slovniku: neiz-drečentt, neizglagolanu, a poleg tega vender tudi navaja pravilne obraze, tu ter tam še nahajane v pisateljih: neiz-drečeninu, kar nam svedoči, da se je uže v starej slovenščini končnica: ninu tacih besed bila zgodaj začela izbrušati v: n u. Od tacih pridevnikov, kakeršen je na pr. m 1 u-čaninii, delala je i stara slovenščina, a ne prečesto, samo-stavnike moškega spola in delavnega (activ) zmisla z ob-srazilom „ikii": dejanlniku, auctor, mlučamniku, tranquillus, Miki. lex., žestokoleganunikii (namesto pravotnega lica: žesto-kolegainniku), der hart (auf hartem Boden) Liegende. Eucho-logium, izdal Geitler, na 12!). str.: nekoliko več jih je bilo v novoslovenskih pisateljih starejše dobe, in še zdaj se govori : odrešenfk, der Erloser, u č e n i k, der Lehrer, namesto: odrešenunik, uČenunik, odrešennik, učennik, na podstavi: odrešenttn, učenun, odrešenn, učenn, od glagolskih sainostav-nikov: odrešenje, učenje. Razloček mej staroslovensko besedo : učeniku, der Schiiler, in mej novoslovensko: učenik, der Lehrer. nij drug, nego li ta, da staroslovenska ima podstavo: učenu, učena, o, unterrichtet (partic. praet. pass.), zaradi česar je tudi nje zmisel trpeč (passiv), a novoslovenska je od: učenun (staroslov.: učenimi), kar stoji na podstavi: učenije, das Ertheilen des Unterrichtes, zaradi česar je tudi nje zmisel delaven (activ).
RonceMca, e,J., in: r en čeli ca, e, f. Do dve mali pedi dolgo in do štiri prste široko, na konci nekoliko prikrfvljeno sekalno orodje z lesenim ročem. Goriška okolica. V Senožečah je to: sekalec, lca, m. - Beseda nij domača. Laški: ronca, f., Hippe, auch Spiess mit einer Sichel, roncola, f., Hippe, Reb-messer, roncone, m., eine grosseHippe. Od lat. glagola: runcare, abmahen, ausjaten. Diez. II. 57. — Beseda: sekalec ima v podstavo: s ekal o, n., kakor je besedi: rilec, lca, m., der Riissel, ; podstava: rilo, n., staroslov.: rylo, n., der Riissel des Schweines.
Rodna, e, f. Okopavina, rekše, vsak sadež, ki se okopava; die Hack-fruchte. Sv. Duh pri Krškem. Podstava je: rvati, staroslov.: rttvati, reissen, rupfen, graben. Primeri: rvača, f.
Rošnica, e, f. Der Stirnzapfen; kost, na katerej je nasajen „rog". Bole.
Rudekljat, a, o, adj. = rudečkast. Smast na Tolminskem. Za-nimljivo lice. RudeMjat je namesto: rudečljat, zatorej „k" namesto „č (č)" = staroslov. „št", kakor: Opkine (reci: 6p-kme), f. pl., poleg: Opčine itd.
Runja, e, f. Koruzna latica (panoga), ki ima malo zrnija. Plužna pri Bolci. Tako se utegne imenovati od las, katere ima na sebi. Primeri: runje, f. pl. v letopisu 1880. 1. na 183. str.
Rus, a, o, adj. Braunroth. Ipavska dolina; Goriška okolica; Kras. Namesto: ruds.
Ruša, e, f., navadno: ruše, f. pl. Garje; die Kratze; ruš a v, a, o, adj., garjav; mit der Kriitze behaftet. Bole; Staro Sedlo. Rušiti znači tudi: abltisen, zatorej isto, kar: luščiti.
Rvaca, e, f., na njivi snop zrelega in izrvanega lanu. Šalivo se „rvača" tudi imenuje nizka in zajetna ženska. Taka ženska je „rvačasta". V Laščah. Podstava: rvati, staroslov.: ruvati, rupfen, reissen, graben. Primeri: rovina, f.
Sdja, e, f. = sajenje. Rihenberk.
Samokolica, e, f. Der Schiebkarren. Ipavski sv. Križ.
Samomdšcina, e, f. Prvi mošt, ki se nacedi sam ob sebi, ne da bi grozdje teščeno (prešano) bilo. Rihenberk. Staroslovenski bi ta beseda slula: samomuština, kajti nje drugi del je staroslov.: mustu, m., der Most; hrv. srb. mast, m.: ruski: mustu. češki: mest (mstu), der Most; latinski: mustum. Od ondod je tudi novoslov.: grozdje mustiti, Trauben pressen (in Most verwandeln).
Seč (sue); m. V letopisu slov. Matice 1880. leta na 185. strani sem rekel, da se ta beseda čuje samo v reku: „kislo je, kakor seč." To izreko je treba nekoliko popraviti, kajti v istini se govori: „slano je, kakor seč." Beseda zatorej še denes, kakor v starej slovenščini, znači: der Urin. Koblja Glava na Krasu.
Semenica, e, f. Drevo, ki se ostavlja na sečnji, da se od njegovega semena zarajajo nova drevesca: der Samenbaum. Spodnja Idrija,
Sero, a, n. Kadar se plavijo drva, zataknejo se polena časi na kacem mestu, in potem se ondu nakopiči mnogo drv. To je: sero. Trebuša. Ta beseda znači: zapor; laški: serrare, v., sperren; benetsko-laški: sero, m., Thorschluss: el segno del sero, cioe della serrata: punto, in cui al suono d' una campana i ma-estri delte scuole pubbliehe entrano a far lezione. Boerio.
Ste, stea, m. Die Mutterbrust; „ta otrok ni imel sesa". Gorica. Staroslovenski: susu, m., mamma.
iŠetinci, e, f. navadno: se ti ne, f., pl. Žitne pleve. Kras; Ipavska dolina. Temna beseda.
Stkec, ca, m. Človek, ki nema nobene trdne misli. Koborid. Primeri: sikav, adj., v letopisu 1880. 1. na 186. str.
Skakalka (reci: skakavka), e, f. Bezgalka na vratu; eine geschwollene Lymphdruse am Halse. Soška dolina; Goriška okolica.
Sklenicar (e), rja, m., menda namesto: sklenicar. Krvi' sit klop, ker je napet, kakor sklenica. Išči te besede v letopisu si. Mat. s 1880. 1. na 186. str. Tešč klop se imenuje: sušeč, šca, m. Podkrnci. Meni je v starej slovenščini znana samo jedna tako stvorjena beseda: zajecarl, m., poleg: zaječari, m., canis leporum venator.
Sklepdnec, nca, m. Srebrn pas. Sv. Duh pri Krškem.
Skoclr, rja, m. Majhen in suh, a jezičen in jeznorit, človek. Spodnja Idrija. S ko čir je tudi priimek.
Skoderndti, skoderndm, v. pf.; razkodernati, razkodernam, v. pf. = skuštrati, razkuštrati; zerzausen, venvirren. S koder na n, razkodernan; zerzaust. Bole. Podstava: koder, dra, m., die Haarlocke; pomni staroslov.: kadrima, m., der Henker; Primeri: kiišter, m. v letopisu 1880. 1. na 218. str.
Skok, skdka, m. Das Gefalle. Plužna. Primeri: skočidalo, n., v letopisi 1880. 1. na 186. str.
Skdpiti, skdpim, v. pf., in: skaplj ati, skaplj am, v. impf., evirare. Plužna; v Senožečah. Skaplja se tudi bežolovo stročje, predno se pristavi, rekše, obrezuje se na obeh konceh. Vreme. Staroslov. : skopiti, v. pf, skapljati, v. impf., evirare, skopicl, m., eunuchus.
Skovulati, skovuljem, v. impf. Tuliti; lieulen. „Pes skovulje." Sv. Križ Ipavski. Ruski: skovytati, v., heulen, winseln; poljski: skowyczeč, v., winseln, skowyrač, skowerač, v., knurren, brummen, skowyra, skowera, m. f., Brummbart; primeri novoslovenski : skovir, rja, m., die Nachteule.
Skrdnje, a, n. Sence; die Schlafe. Hrušica v Istri. Staroslov.: skranija, f., die Schlafe. Beseda: sence (reci: sunce), a, n., v dvojstvenem čislu: senci, v mnoštvenem čislu: senca, senec (reci: sunci, sunca, sunuc) preložena je od nemške: Schlafe.
Skrkot, a, m., in: s kr kot, i, f. Usehlo stebelce, uvela zel. Spodnja Idrija. Podstava tej besedi je: s-krk-niti, zusammenschrumpfen.
Sh •nina, e, f. Die Giclit, das Rlieuma. Soča. Staroslovenski bi ta beseda slula: skvrfinina. Primeri: skrunoba, f.
Skrovši, adv. — skrivši, skrivaj; beimlich, im Verborgenen. B<'>lc. To je namesto: skryvši, in vidimo, da Bolčan v tej besedi „yv" izreče, kakor „ov".
Skrdzek, žka, m. Tisto slabo zrnije in smeti', ki se „ krožijo" v re-šetu, kadar se žito napravlja (obravnava). Sv. Duh pri Krškem; v Laščah. Srbski: skružak, skriiška, m., isto. Kar ob tem obravnavanji pade pod rešeto, imenuje se: podreše-tina, f. V Laščah.
Skrundba, e, f. Mrčas; das Ungeziefer. Luče na Štir. Staroslovenski bi ta beseda slula: skvrunoba. Primeri: skrnina, f.
Slepilo, a, n. Das Blendwerk, Sand in clie Augen. Koborid.
Sliišati, slušam, v. impf. Ubogati; folgen. „Učim ga in učim, ali kaj, ka ne sluša!" Kras.
SmrUn,a, m.; smrlfnje, a, n. coll. Juniperus communis; der \Vach-holder. Smrlinova jagoda; smrlmovo olje. — Brina, e, f., = smreka, die Fichte. Pliižna. V besedi: smrlfn je izpadel „k", ki ga vidimo v samostavniku: smreka (a ne: smereka, ker tako ne govori nihče). Primeri staroslovenski: smruel, m., cedrus, smreča, f., cedrus, smrečije, n. coll., cedri, smrečl, m., cedrus; smrečevlnica, f., juniperus, smrečevinu, adj., juniperi, cedrorum, smrečl, f., juniperus; srb.: smreka, f., juniperus, omora, f., omorika f., die Fichte; hrv.: smrič, juniperus; novoslovenski: smreka, f., die Fichte. Ta drevesa imajo, kakor kaže, ime od „sin61ea, katera je sprijemljiva, kakor „smrkelj", in zato je oboje iste in jedne korenike: s mrk. V besedi: bor, bora (Laščan izreka: biir, biira), m., die Fohre, in v besedi: brin, brina, m., Wachholder, brina, e, f., die Fichte, imamo tudi isto koreniko: br, od koder potlej: bor.
Smrtiti, smrtim, v. impf. trans. Ubijati; todten. Brkini.
Smuči, smuči), f. pl. Sani; der Schlitten. Vreme in po Krasu sploh; a okrog Loža, Oblok in Lašč imenujejo smuči, f. pl., nekako naredbo v hojo po snegu, ki je različna od „kipelj". V smuči se pod vsak podplat priveze lehka in dolga deska, ter se s to napravo potem j ako naglo teče po prhkem in debelem snegu. Podstava: smučati, smučim, v. impf., gleiten.
Snedenica, e, f. Delež sira in skute, ki ga kožarji planinski dobodo vsak proti svojemu času, kar so ga zakozarili na planini. Na Bolškem.
Sne,malica, e, f. Žlica, s katero se smatana (skrliip) „posnema" z mleka; der Abrahmloffel. Bole.
Snen, a, o, adj. Zaspan; sehlaferig. Podkrnci. Podstava je: sunil, m., der Schlaf', od koder potem staroslovenski: silnimi, adj., somni, somnii, in zatorej v tej novoslovenskej besedi vidimo
„e" namesto poluglasnika. Taeih je več, na pr.: senen, adj., foeni, ognjen, adj., ignis, cenen, adj., vvohlfeil itd., staroslov.: seninu, adj., foeni, ognlnu, adj., ignis, cenlnii, adj., pecu-niae, pretiosus. Primeri o tem: podpesica, f.
SnMi, sndmem, v. pf. Kožo sneti = vzeti kožo z mrtve živali, odreti jo. Staro Sedlo.
Siilrav, adj., neugierig. Pod Brezjem na Gorenjskem. Staroslov.: suničava žena, meretrix, vrhu tega: sunicati, v., inspicere, hinein schauen, besichtigen, suničati, v., pronum esse, sich (vorwarts) neigen, kar se more goditi tudi z radovednosti, in potem bi »suničava žena" bila ona, katera oči obrača na vse strani.
Sriovdlnica, e, f. Das Lesebrett am Webestuhl. Bole.
Socin, a, o, adj. Vršno pod Krnom, | = meževen, vna, o, adj. srčen, a, o, adj. Vas Krn, i (o drevji vzpomladi). Tukaj smočen, a, o, adj. Koborid J zopet »en" stoji namesto: un, staroslovenski: inu. Primeri: snen, adj.
Sodev, dva, o, adj. Na pare; paarig. Hrušica v Istri. Miklošič to besedo proizvaja od: sa + deti. Pomni: sodelj, dlja, m., die Pimpernuss. Na Igu. Z okroglim, zrnatim semenom tega drevesa se otroci najrajši igrajo igre »lih ali sodev".
Šolarja, e, f. Koritce, kamor se ovcam vsiplje sol; der Salztrog. Plužna pri Bolci. Primeri laški: saliera, f., das Salzfass.
Šolnik, a, m. Sir, ki ga planinec da trgovcu za sol. Bole.
Solobor, rja, m. Prod; debel pesek, s kamenjem pomešan. Cerovo v Goriških Brdih. Temna beseda.
Soltdr, rja, m. Poljak, poljski čuvaj. Rihenberk; Plužna. A v Ipavi ie »soltar", Waldhuter; bavorsko-nemški: Saltner, m., Wein-bergs-,Holzwachter,Flurschutz; benetsko-laški: saltaro: srednje-latinski: saltuarius. Miklošič, Die Fremdworter in den slavischen Sprachen. Sclimell.-Fromm. II. 271.
Soper, praep. Gegen, wider; soperen, rna, o, adj., widerwiirtig; sopernik, m., der Gegner. Tako govore Kraševci in Pod-nanosci, a ne napačno: 2oper, kakor mi Kranjci. V tej besedi je: so (staroslov.: sa) in: pr, streiten, staroslovenski: prja, p r i š i, redko: p r a, p r e š i, contendere. Sopernik je zatorej: der mit Jemandem Streitende, der Widerpart. A kako je to, da je beseda: s oper tudi razmernik, in to stoječa v ime-11 o v al ni ku edinstv. čisla, kar je čez navado slovanskega jezika? Tega je kriv romanizem. Uže v srednjej latinščini je čitati: super, praep., v pomenu »contra": quando super hostes suos perget, z 1087. 1.; si illo tempore rex Philippus super regem Henricum in Normanniam intraverit. Ducange. Na obeh teh mestih bi zdaj tudi Sloven dejal: zoper sovražnike, — zoper kralja. Razmernik: super je v srednjej latinščini to značenje utegnil dobiti po takej misli, po ka-
keršnej denašnji Sloveni govore, a še mnogo bolj pišo, ako tudi nepravotno: n a d sovražnika iti, namesto: n a sovražnika. Iz latinščine je ta pomen rečenega razmernika prestopil i v laščino: andare sopra i nemici, gegen die Feinde ziehen. Od Lahov je prišlo k nam.
Sovdra, e, f. Sovra, sora; die Langwiede, Hrušica v Istri. Primeri: sovrenik. Ta obraza sta nenavadna, ter staroslovenski bi morda slula: stvora, f., savrmikii, m., a nadejati bi se bilo obrazoma novoslov.: sora, sornik, namesto: svora, svornik : svreti, staroslov.: suvreti.
Sovornik, a, m. (svornik). Soseda, ki si vzajemno posojujeta živino v oranje, ta^ sta sovomika. Vreme. Podstava: so + orat.i.
Sovrenik, a, m. Žrebelj, ki veže pri vozu prednjo in zadnjo premo ter gre skozi s o v r o. Koborid. Primeri: sovora, f.
Spusti se, spasem se (nad kom), v. r. pf. = maščevati se; sein Miitchen an Jemandem kiihlen. Vršno pod Krnom.
Splavo: na s p lav o, adv. Oblice se kuhajo na splavo, kadar jih nij trdo natlačen lonec, nego le tako, da v kropu še nekoliko plavajo k višku. V Laščah. Primeri staroslov.: plavivu, adj., vagus, kar uči, da je naša beseda iz početka slula: vus pla-vivo, potem: vsplavftvo, ter naposled: splavo, namesto : splavvo.
Spljaka, e, f. Ploščat, ne prevelik kamen. „Igrajmo v spljake!" Solkan pri Gorici. V Volčah pravijo tacemu kamenu: spil j a, po Ipavi: skrlica. Spljaka utegne stati namesto: spiljaka, spuljaka. Primeri v letopisu 1880. h: štula, f., krava brez rogov, na 194. str. Srbski: spila, spilja, caverna; novoslov.: špila, v Trubarji; špilovje, špelovje; špilja, specus, antrum. — Grški: r,--rjA: rabanaski: spella; spiljii, specus: špelu, saxum, spe-lunca. Miklošič, Die Fremdworter in den slavischen Sprachen.
Spona, e, f., navadno rabi samo v množini: spone, die Fessel. Tujo ovco deno pastirji v spone, ako zajde v njih pašo. Vršno.
Sprava, e, f. Mehur, napolnjen sala, ki rabi v mažo ali tudi v obelo. Kras; Ipavska dolina; Goriška okolica.
Sprejemek, mka, m. Ono malo vina, ki ga uteče, kadar se pipa nastavlja. Rihenberk.
Spreznik, a, m. Tovariš, drug. Sv. Duh pri Krškem.
Spričo, praep. Išči: vzpričo, praep.
Sprožilo, a, n. Išči: vzprožilo, n.
Spurljiv, a, o, adj. = izbirljiv v jedi; hakelig. Goriška okolica; Ipavska dolina; Kras; Vreme. Po teh krajih ta beseda uže ne rabi čisto v svojem prvotnem, nego samo v sorodnem zmislu. V Laščah dekleta, ako v tujej hiši kakor od strahu in sramežljivosti nehte mnogo jesti pri mizi, vedno priganjajo domači: jej, jej! kaj
se špuraš? Moški se nikoli ne špiirajo. To je od laškega: spaurirsi, in Furclit gerathen.
SpuŠcalnica, e, f'. Nekoliko nagnena deska, na katerej se na novo narejeni sirov hleb odceja. Bolške planine.
Srdjcica, e, f. die Schafhaut, Amnion (beim menschl. Foetus). Tolminsko. Srajca je namesto: sračica, sračca; staroslov.: sraka, f., vestis, sračica, f., vestis, tunica.
Srepinsk, a, o, adj. = srep; furchtbar. Srepež (e), a, m., gro-zan, strašan človek. Primeri: srep, v letopisi slov. Matice 1880. 1. na 190. str.
Srsati, sfsam (na koga), v. impf. Anschnauben, barsch anfahren. Rihenberk. Primeri staroslovenski: sruhuku, adj., rauh.
Srtina, e,f., Človeček zbodljivib besed, posebno zbodljivih odgovorov; tacemu tudi vele, da je „srtinast", in vrhu tega je slišati: kaj se „srtmiš"? V Laščah. Primeri poljski: sierc, f., poleg: sieršč, f., das Haar der Thiere, staroslov.: srusti, f., češki : srst, f. Po tacem bi „srtina" bil človeček srhkih besed.
Stegno, krvavo, n. Nekako strašilo. Kadar otrok ne sluša, reko mir: ali se ne bojiš, da bi prišlo „krvavo stegno" in te požrlo? Po Krasu, okrog Lašč in Krke. Kaj in kakšno je to „krvavo stegno", ter kde prebiva, nihče ne ve. Mej Nemci imajo samo Tirolci to grozno bitje: der Blutschink, a trebe pomneti, da „Schink" tirolski znači „nogo" sploh, in pripoveduje se, da „Blutschink" prebiva v globocem jezeru, od koder hodi s krvavimi nogami v podobi strašnega medveda lovit ljudij, katerim krv izpija. Alpenburg, Mythen und Sagen Tirols, na 58. str.
Sttkniti, stebiem, v. pf. Na hitro kaj sešiti. Senožeče. Laščan bi dejal: stukniti, staknem.
Stenica, e, f. Zidana in zgoraj z desko pokrita, dobro visoka klop, ki služi namesto mize. Bolške planine. Podstava: stena, f., die Wand.
Stežje, a, n. Kol sredi stoga; die Schoberstange. Tolminci. Primeri: stogi, m. pl.
Sti, stič! interj. S tem glasom vpreženemu volu ukazujejo, ritenski se nazaj pomikati. V Goriškej okolici. Laščan o takej priliki vpije: štuj! štiiči! štiikaj! (reci: štii-), in vola tako nazaj riniti imenuje: vola štukati, štiičem, poleg: štiikam, v. impf., štukniti, v. pf.; tudi človeka štukam (štiičem) ali štiiknem, če ga krepko zavračam ali zavrnem z besedo; srbski: stu! Laut, um den Ochsen zuriick zu kommandiren, stukati, stučem, poleg: stukam, v. impf., dem Ochsen „stu"! sagen, stuknuti, v. pf., isto; poleg tega (v Baranji): stija! stijo! Laut, um den Ochsen rechts zu kommandiren ; poljski: sto! step! Zuruf der Ochsentreiber: steh! halt! Woly, gdy rnaia stanač, wolaia na nie: sto, step, sto! a biczem ie troche traca; gdy sie maia cofač (ritenski iti), to vvolaia : step, nazad! Linde. Stuči,
štukaj, stoji namesto: stuči, stukaj, kakor vidimo; ali kaj vse to uprav znači, in koliko besed je pomešanih, nij lehko povedati.
Stirati, s ti mm, v. impf. „Tir" delati. Sv. Duh pri Krškem.
Stvrp, stirpa, m. Jednoleten kozlič. Soška dolina. Str pij a, e, f., jednoletna, a še jalova ovca. V Senožečah. Miklošič v slov-niku na 1007. str. to proizvaja od slovanske korenike: trp, torpere, rigere, indurescere: ovce strple, gelte Schafe, croat,.-ist.r.; a po resnici je naša beseda od benetsko-vlaške: sterpo, adj., unfruchtbar, ohne Nachkommenschaft: agnela sterpa, ovca, ki se nij obravila. Boerio. Primeri grški: T-rspicpoc, adj., unfruchtbar.
Stogi, m. pl. Štirje koli okrog stožja v tla zabiti, da kopa stoji čvrsteje. Vas Krn. V Bregfnji v Koboridskem Kotu imenujejo te kole: pri droge, m. pl., a v benetskih Slovenih so to: ostroge, f. pl.
Strdenje, n., der Lebzelten. Po Gorenjskem. Podstava je: strelen, adj., aus Honig: novoslovenski: strd, di, f., staroslovenski: strudu, m., der Honig.
Streljdlec, Ica, m. Poprečna ranta pri latniku; die Querstange bei einem Rebengelander. Mirno pod Gorico.
Strižina, (reci: stržina), e, f. Ozek kos zemlje mej dvema njivama. Bole. Primeri srbski: striza, f., das Tuchschnitzel, od glagola: striči, strižem; a primeri tudi laški: striscia, f., Streif, schmales Stiick Tuch, una striscia di paese, ein Streif Landes; benetsko-laški: strissa, f., isto. Diez ne ve, od kod bi to besedo proizvajal; a vse kaže, da je slovanska.
Strohol, strohola, m. 1) Duplina v drevesi. Podkrnci. 2) Prostor sploh. Toliko strohola je = toliko prostora. Kot pri Kobo-ridu. — Strohol znači res (hi prostor, kateri nastane, kadar v kacem drevesi odgnije les, da je potlej votlina, ter ob enem tudi vsako praznoto ali prostor sploh. Srbski je: truhnuti, v. impf., faulen, truhliti, v. impf., faulen, trulili, adj., morscli, truhlina, f., der Moder, poleg tega: troba, f., ein wenig, tro-šiti, v., brechen, brockeln, ausgeben, zehren, trositi se, v., zerfallen, sich in Unkosten setzen, trošan, šna, o, adj., zer-brechlich; ruski: truhnuti, v. impf., morscli werden. Srbski: truhnuti in ruski: truhnuti bi po pravilih trebalo da je v. pf., ali tacih glagolov je v slovanščini več, na pr. novoslovenski : riniti, schieben, drgniti, reiben, veniti, welken itd. Poleg tega ruski: truhlyj, adj., morseh, truhlosti, f., der Moder, truha, f., zerriebenes Heu, die Abfalle, die Spreu, a vrhu tega tudi: troški, adv., ein wenig. Srbski: truhli, adj., in ruski: truhlyj, adj., stoji na podlogi slovniškega obraza, kateri bi staroslovenski slul: truhlu, la, o, kar je partic. praet. act. II., od glagola: "truhnati, a rabi za pridevnik; primeri novoslovenski: opolzel, zla, o, sehlupfrig,
osehel, hI a, 6 , et\vas troeken geworden, odmekel, kla, o, etwas weich geworden itd., od glagolov: opolzniti, osehniti, odmekniti. Češki: truchneti, v. impf., morsch werden, truch-nivy, adj., morsch, in poleg tega: troch, m., trocha, f., ein wenig: staroslovenski: troha, f., mica, trositi, v., dissipare, eonsumere, impendere; novoslovenski: troha, f., kakor nekak prašek: troha mi je pala v oko, strohnoti, v. pf., morsch werden, v Krelji, trohneti, v. impf., morsch werden, trhel, hla, o, adj., (uprav, partic. praet. act. II.), morsch, trhlen, lena, o, adj., morsch, trhlenina f., morsches Holz, trošek, ška, poleg: strošek, ška, m., der Aufwand. Češki: truchneti, ter novoslovenski: trohneti, stoji namesto češki: truchnouti, novoslov.: trohniti, ali: t r o h n o t i, kakor smo poprej videli v Krelji: strohnoti; a tacih glagolov je imela uže stara slovenščina: prahneti, pulverescere. Jasno je, da trebe pisati: novce potrošiti, a ne potrositi, kakor vsak dan čitamo v no-vinah. Po vseh živih slovanskih jezicih, v katerih je deblo teli besed navadno, kažeta se nam dva obraza: truh (truch) poleg: t r o h (troch), a nova slovenščina ima za oboje samo : troli: v stare slovenščine knjigah se do zdaj nahajeta, kolikor je meni znano, jedini besedi: troha, in: trositi, kateri imata i v ostalih slovanskih jezicih ,,o", a ne ,,u". Korenika te besede je: tr, — staroslov.: tre-ti, tra, poleg: tr-y-ti, tryja, novoslov.: tre-ti, tarem, srbski: tr-ti, trem (ta-rem), terere, reiben, zerkleinern. Primeri v tem letopisu: tar, m., ime neke rastline.
Strožinarica, e, f. Prva detelja, sejana po žitu. Plužna pri Bolci. Primeri laški: strascinare, v., nachschleppen, mit sich ziehen. Strožinarica bi po tacem bila rast, katero žito vleče za soboj.
Strpa ca, e, f. Neko ozko, malce ukrivljeno orodje v kopanje; eine Art Haue. Malhinje; Klanec v Istri. — V Laščah je: s r p i c a, f., tudi nekako nasajeno rezilo, zakrivljeno samci na konci, ter služi v odsekavanje drevesnih vej, osobito nastila v gozdu. Podstava: srp, die Sicliel, ker je temu orodju podobno. V besedi: strpača je „t" pred „r" vtaknen, ter stoji namesto: srpača. Primeri staroslov.: vusruhlu, aclj., asperior, k novo-slovenskemu: strhla (namesto: vztrhla) lica, eingefallene Wangen. V Laščah. Primeri tudi: strpanec, m., neko rastlino.
Strug, a, 111. Der lange Hobel. Podkrnci. Primeri staroslov.: strugu, m., scalprum; srbski: strug, m., der Hobel; ruski: strugu, m., der Hobel; češki: struh, m., das Scliabeisen: poljski: strug, m., das Schnitzmesser; staroslov.: stružina, f., was abgeschabt wird, Spane, strugotina, f., was abgeschabt wird.
Stružina, e, f. Der Hobelspan.
Stružiti, stružim, v. impf. Hobeln. Cerovo v Brdih. Primeri: stružina, f.
Struzje, a, n. Hobelspane. Cerovo v Brdih. Primeri: stružina, f.
Str ž, i, f. Z drobnim iverjem pomešana, okolo tnala „postrgana" prst. Vršno pod Krnom.
Strzišce, a, n. Prostor, kamor se vzpomladi seje kapusovo seme ter se vzgajajo sajenice (presad). Hrušica v Istri. Primeri: stri, i, f.
Studi'naiili,, a, m. Rastlina, rastoča zosebno okolo studencev. Morebiti : Caltlia palustris. Spodnja Idrija.
Stndpr (reci: studor), ora, m. Vrli na Krnu in tudi blizu Prestre-Ijenika na Bolškem. Staro ime. Nekdaj so se polabski in štirski Slovani po nekatere kraje zvali: Studorane, Studor-jane. Safarik v starožitnostili na 707. in 898. str., kder je to ime napak pisano: Stoderan-. Podstava bode staroslov. : studii, m., die Kalte.
Siihica, e, f. 1) Suha veja. ,,Ulomi mi to suhico." Staro Sedlo. 2) Suho deblo, mrlika. Podkrnci. Pravilno bi bilo: sušica; a primeri v Goriškej slovenščini: hiba, f., namesto: šiba, f.
SuMtec, tca, m. Mlinsko kolo, na katero voda pada od zgoraj: oberschliichtiges Rad. Tako se imenuje tudi mlin s tacim kolesom. Vreme.
Sukdlnik, a, m. Vrtinec v vodi; der Wasserwirbel. Staro Sedlo.
Suš, a, m. Suša; die Trockenheit, die Diirre. Goriška okolica; Brda; Soška dolina.
Sušeč, sca, m. 1) Hudournik; der Wildbach. Bole. V Belih Kranjcih je to: biijica, f. Sušeč je za tega delj tako imenovan, ker presiha. Odtod je tudi: Sušica, f., neka presihajoča voda na Dolenjskem, in krajevno ime: S u h d d o 1, (reci: suhodu), dola, m., ter tudi: Skadulice, f, pl., namesto: Suhodolice, doliničast, nizek svet pod mlinom na Curejem (reci: Curejem: Cureje, Curejega, adj.) pri Laščah, kamor tudi voda nastopa samo o velfcem deževji: primeri: dolina, f., in srbski: dola, f., das Thal, ter poleg tega tudi zopet srbski: dolica, f., das Thalchen. 2) Neka goveja bolezen, ki se zna po tem, da koža na hrbtu ne gre od mesa. Vreme. 3) Tešč klop. Primeri : sklenicar, m.
Suštna, e, f. Suhljad; diirres Reisig. Volče pri Tolminu.
S'tišje, a, n, coll. Suho sadje. Goriška okolica; Ipavska dolina; Kras.
Svdst, svasti, f. Žena reče moževi sestri: svast. Idrijsko pri Ivobo-ridu. Staroslovenski: svlsti, f., soror uxoris; srbski: svast, f., der Frau Schwester; ruski (ostarelo): svestl, f., der Frau Schvvester; češki: svest, f., fratris uxor vel uxoris soror ; poljski: švviešč, f., des Mannes oder der Frau Schvvester. — Nevednosti naših pisateljev je vse vprek „svakinja" (katere besede narod niti nema), kar Nemec imenuje „Schwagerin".
SvinjšMk, a, m. = svinjak; der Schvveinstall. Hrušica v Istri. V Laščah tudi: svinjščak, poleg: svinjak.
Svoboden, dna, o, adj. Frei, ungefreit. „Moja lici je še svobodna." Hlodiči v benetskih Slovenih. —- „Klodiči" so nastali po laškem zasekavanji od ,,Hlodičev", kakor Goriški „Kumarji" od ,,Humarjev".
Sdja, e, f. Žensko krilo od mezlana (mezzalana = pol volne). Kras. Laški: saja, f., wollenes Deberkleid; španski in provencalski: saya; francoski: saie, od latinskega saga, f., namesto navad-nejšega: sagum, n., Kriegsmantel.
Sapa, e, f. Die Einfassung; kamena obloga zgoraj ob vodnjaku. Ri-henberk. Sap al, šapala, m., isto. „SapaI se je razsul." Malhinje. Zelo bi se motil, kdor bi mislil, da je to od laškega glagola: chiappare, fassen, erhaschen, benetsko-laški: chiapar (izreči: čapar), isto, kateri glagol morda sam izvira iz našega jezika, če tudi ga Diez proizvaja od stare visoko-nemške besede: klappa, die Falle, a poleg tega vender tudi on laško: ,,ceffo, Schnauze (etwas Schnappendes), ceffare, schnappen, haschen; dazu Formen mit radicalem „a": com. zaf = ceffo, sic. ciaffa, Tatze, wohl auch it. zaffo, Hascher," primerja k ruskemu glagolu: capa ti, greifen, haschen, packen, govoreč: „vgl. auch das russ. vb. zapaio, zugreifen," kar bi pravotno bilo treba reči: capaju, ich greife zu. Korenika naše besede je ista, katera latinski slove: hab-ere, nemški: hab-en, lotiški: kamp-t, greifen, fassen, poleg: kep-t, haften, mit den Klauen anpacken, lit. po Ulmannu: kep-ti, fassen, binden. Slovanščini trebe podstaviti lice v začetku „s" ime-joče: skep, halten, festhalten, umfassen, binden, haften, an-hangen (fest gehalten werden), fest, hart, erstarrt. Po Grimmu si je hab-en, kar se dostaje pojma in lica, v rodu z latinskim : c a p-e r e. Od korenike: s k e p nastali so obrazi: a) ščep ; b) ščap, namesto: ščep: c) čep; d) čap, namesto: čep; e) oc. scep, p. cep; f) cap, poleg poprejšnjega: cep; g) šep: h) šap, namesto: šep. Češki in poljski: cep stoji namesto: cep. — a) š č e p. Srbski: ščepati, v., packen; b) š č a p. Srbski: ščapiti, namesto: ščapiti, v., erhaschen; c) čep. Staroslov.-ruski: čepi, f., die Kette; primeri laški: ceppi, plur., die Fes-seln, kar utegne biti od slovanskega; staroslov.-ruski: čepic!, m., mitra; bolg.: čepene, adv., hart, Miki. lex. 1108.; srbski: čepac, m., eine Art Frauenbaube; ruski: čepati, v., an etwas anhaken, čepecii, pca, m., čepiku, m., die Haube, čeplaška f., die Haarbinde, čepi, f., die Kette, čepanu, m., langer breiter Bauernrock, čepu, m., der Kube!: češki: čepeč, m., die Haube, čepice, f., die Miitze: poljski: czepič, v., anhiingen, anknupfen, czepek, m., czepiec, m., die Haube; d) čap. Srbski: čapci, čapaka, m. pl., die Krallen (die anpackenden), čapra, f., die
Haut; ruski: čapatl, v., fassen, schopfen, čaparka, f'., čapa-ruha, f., holzerne Sekale zum Schopfen, das Trinkglas, ča-plažka f., die Schale, die Miitze, capami, m., langer, breiter Bauernrock; češki: čapiti, v., schnell ergreifen, čapka, f., die Kappe, čapta (v Slovacih), f., der Fuss (prezirljivo), uprav: die Pfote(anfassend), poljski: czapka, f. die Miitze; e) k. scep. Staroslov.-ruski: priscepiti se, v., inseri; srbski: scipati se (namesto: scijep-), v. pf., sehr fest zufrieren; ruski: seepii, m., die Kette, Schnalle, der Bolzen, scepiti, v., zusammenketten, einhaken, verbinden, sceplenie, n., das Zusammenketten, das Zusammen-hiingen, die Cohasion, scepka, f., die Zusammenkettung, scep-Ijati sja, sich in einander haken, an etwas hangen bleiben, scepčivyj, adj., hangen bleibend; češki: scepeneti, v. pf., er-starren: scipnouti, verrecken (eigtl. erstarren); [i. cep. Staroslov. : cepenu, adj., rigidus, ocepeti, v., rigere, ocepeneti, v., obtorpescere; ruski: cepkij, adj., sich gut an etwas festzu-halten verstehend, fest zusammenhangend, cepkosti, f., der Zusammenhalt der Theile, cepljati sja, v., sich festhalten, sich anklammern, cepi, f., die Kette, cepnja, f., der Schopfeimer; češki: cepenv, cepny, adj., fest, dauerhaft; f) cap. Ruski: capatl, v., greifen, haschen, packen, capkij, capkovatyj, adj., sich festkrallend, capki, capoku, f, pl., das Schlagbauer zum Vogelfang, die Dohnen am Webestuhl, k čemur primeri srbski : šeput, m., die Schlinge; češki: eapiti, v., auf einmal zugreifen; poljski: capač, v., packen, nelimen, greifen; gorenjesrb.: capa, f., die Pfote; g) še p. Srbski: šeput, m., die Schlinge; ruski: šeptala, f. coll., getrocknete, aus Asien eingefiihrte Pfirsiche, Aprikosen, primeri staroslov.: cepenu, adj., hart; h) šap. Staroslov.-ruski: šapiika, f., cucullus; bolg.: šapkii, f., die Miitze; hrv.: šapka, f., die Miitze; srbski: šapa, f., die Pfote, šapov, m., der Eund (der anpackende); ruski: šapka, f., die Miitze, šaplfku, m., der Bottich, Zuber, dieKufe; maloruski: šapineč, m., die Miitze; gorenjesrb.: šapka, f., die Miitze. Anda semkaj pristoji tudi naša beseda: šapa f., šap al, m., die steinerne Einfassung. Videli smo, kako se je začetna glasovna zveza „sk" razcepila na toliko raznih glasov. Take besede so vredne velike pozorljivosti, posebno zato, ker se jim, ako dobodo v začetek „č" ali „š", lice s tem po navadi tako zabriše, da je često vrlo težko najti pravo koreniko. — Miklošič v svojem delu Die Fremdworter in den slavischen Sprachen, o besedi: šapka, f., die Miitze, piše tako: ,,tiirk.: sabqa, rum.: šapkii. — vgl. kapa," iz česar vidimo, da on to nazivalo proizvaja od znane besede: kapa, die Kappe; ali če premislimo koreniki prvobitno lice: skep, ter vse nje obile, raznolične plodove, in če tukaj naštete, mej Slovani za „Miitze" navadne besede mej soboj primerimo: staroslov.-ruski: čepici,
srbski: čepac, ruski: čepecu, češki: čepeč, m., čepice, f., poljski: czepek, czepiec; ruski: čaplažka, na podstavi: čap-laga, češki: čapka, poljski: czapka, staroslov.-ruski: šapuka, bolg.: šapku, hrv.: šapka, ruski: šapka, maloruski: šapineč, gorenje-srb.: šapka, to z lahka umejemo, da so vse po strogem zakonu vzrastle iz rečene korenike, ter ne moremo se dvojiti, da je beseda: šapka čisto slovanska. Celo o besedi, katera slove novoslov.: čaprag, m., v Jambr., ruski: čapraku, m., češki: čaprak, m., poljski: ezaprak, m., die Satteldecke, Schabracke, in ki je zašla tudi mej Francoze: chabraque, ter od njih v Nemce: Schabracke, Miklošič morda prenaglo, sodi, če jo v rečenem delu proizvaja od turškega: capraq. Premisliti je namreč treba srbsko besedo: čapra, f'., die Haut, in rusko: čapra, f., die Weintrester, Treber, das F e s tgepresste, niti nij pozabiti, da imajo Turci brez čisla slovanskih besed, in da izvestno še ne more biti dognano, koliko je v njih jeziku domačega, a koliko na posodo vzetega. a, e, £. Neka motika; die Haue. Križ Ipavski; Klanec v Istri. To besedo je ločiti od poprejšnje, ker ima vso drugo kore-niko, a vender takšno, da so obrazi obeh malo ne od kraja do konca jednaki. Te besede korenika je: s k ep, spalten, grški: cx.i--Tco, ich grabe, cr/,a--STo;, fossa,	ro;, fossa,
xo--tco, ich haue, falle, šehlage, schneide; v rodu si je besedi: kop-ati, graben, skop-iti, evirare, uprav: schneiden, verschneiden. Naša korenika: skep znači; spalten, spleissen, schleissen, reissen, zerreissen, zerfetzen, kratzen, schneiden, hauen, schlagen, ter v besedotvorji kaže te obraze: a) skep; b) ščep; e) ščap; d) čep; e) čap; f) a. scep, % cep; g) cap, poleg poprejšnjega: cep; h) šep: i) šap. — a) skep. Ruski: skepati, v., spalten, spleissen, schleissen, skepišče (ostarela beseda), n., der Lanzenschaft, oskepu, m., kurze Lanze, der Spiess, oskepatl, v., rund herum abschalen, oskepišče,_ n., der Lanzenschaft, oskepoku, pka, m., der Span, Splitter, iskepati, v., zerspalten, iskepišče, n., der Lanzenschaft: namesto: iz-skep-; proskepu, m., der Aufschnitt, Einschnitt, die Kneif-zange, raskepu, m., der Spalt: razskep-; soskepatl, v., ab-spalten, zerspleissen; b) ščep. Novoslov.: ščepeti, im, v. impf., brennen (von der Wunde), uprav: spalten, ščeperiti se, v. impf., wichtig thun; ruski: ščepa, f., der Holzspan, die Spleisse, ščepakii, m., das Schleissmesser, ščepati, v., spalten, spleissen, schleissen, ščeperiti sja, v., breit, steif stehen ^ei-gentl. gespreizt, wie gespalten, stehen): sich strauben, wider-spenstig sein, ščepetu, m., der hintere Ausschnitt am Sarafan, der Putz, Staat, peinliche Sauberkeit; ščepetitl, v., sich modisch aufputzen, ščepetiniti sja, v., sich zieren, affektiren, ščepiti, v., spalten, pfropfen, impfen, ščepka, f., das Holz-
spanchen, zaščepu, m., die Spalte am Hufe, zaščepina, f., der Splitter, zaščepiti, v., reissen, aufritzen, zaščepokft, pka, m., die aufgeritzte Stelle, obščepati, v., rund herum abschalen, obščepit! sja, v., sich absplittern, sich abfasern, primeri novoslov.: capa, f., der Fetzen; otščepiti, v., abspalten, otščepokii, pka, m., der Splitter, oščepiti, v., abspalten, oščepokii, pka, m., der Splitter, Span, pereščepati, v., zersplittern, von neuem pfropfen, priščepu, m., das Propfreis, roščepu (zastarela beseda), m., der Pfannenstiel, die Pfannengabel (Spaltung, Ga-belung): rozščepu; češki: štep, m., der Pfropf, das Pfropfreis, štepač, m., der Holzspalter, štepina, f., das Holzscheit, šte-piti, v., pfropfen, pelzen, štepka, f., der Holzspan, doštepina, f., der Splitter, oštep, m., der Speer, Spiess, Lanze: štep stoji namesto: ščep; poljski: szczep, szczepek, m., der Pfropf, das Pfropfreis, szczepa, szczepka, f., das Holzscheit, szczepič, v., pfropfen, oszczep, m., der Spiess, Speer; gorenjesrb.: ščep, m., der Spalt, šcepa, f., das Holzscheit, ščepič, v., spalten, pfropfen, ščepk, m., das Pfropfreis; dolenjesrb.: ščepa, f., das Holzscheit: ščep, ščep stoji zopet namesto: ščep; c) ščap. Staroslov.-srb.: štapu, m., der Stock, Stab, staro-slov.-ruski: štaplstvo, n., elegantia (der Putz, Staat); novoslov.: ščap, m., der Kniittel, Priigel (v Ribnici), ščapin, m., ein elender (eigentl. zerlumpter) Kerl, v Metelku na 8. str.; hrvat.: ščap, m., srbski: štap, ščap, m., der Stock, Stab. Ta beseda ima, kakor vidimo, vso drugo koreniko, nego li nemška: der Stab, in zatorej nij od nje, od katere brez nobene dvojbe proizhaja srbska: stap, m., staroslov.-srb.: stapu, m., scipio; — ruski: zaščapu, m., die Spalte am Hufe; ščapu, m., der Anhieb, Beilhieb ; der Stutzer, ščapiti, v., den Stutzer machen, ščapstvo, n., der Staat, der Luxus, ščaplivyj, adj.,geputzt, schon, schmuck, ščaplenie, (zastarela beseda), n., der Staat, derLuxus, rasščaplivati, v., spalten, schleissen: poljski: szczapa, f., das Holzscheit; d) čep. Staroslov.-ruski: sučepitii, adj.: železo sučepito, morebiti: rogovilasto železo. Vita Theodosii v Miki. lex. 965., staroslov.-srb.: čepurije, n., rami (Spaltung, Gabelung), poleg tega z glasovno oslabo staroslov.-srbski: člpru, m., ramus, po čemer bi se moglo soditi, da semkaj morda pristoji tudi glasovno oslabljena staroslov.-srbska beseda: čiparogu, m., die Ivlaue (gespalten); novoslov.: čep, čepa, m., der Zapfen (eigentl. der Pfropf), čepeti, im, v. impf., počepati, v. impf., počeniti, čenem, v. pf., hocken (sich breit machen), primeri češki: čapeti, v., kauern, gebiickt sitzen, sich ducken, gorenje-srb.: čapač so, niederkauern; novoslov.: razčeperiti se, v., sich gespreizt aufstellen, čeper, m., die Schafzecke; srbski: čep, m., der Stopsel, die Thiirangel, čeperak, rka, m., die kleine Spanne, čeprkati, v., kratzen, wie die Henne, čepur,
m., der Strank eines abgeliauenen jungen Baumes (niedriges); ruski: čepeli, f., ein kleines Schaufelchen, čepura, f., der Reiher (einen spitzigen, spaltenden Schnabel habend), čepu, m., der Dreschflegel, čepu, m., der Stopsel, Bolzen, Spund, očepu, m., der Brunnenschwengel, der Schlagbaum (eigentl. der Štab, Stock), počepu, m., der Schwengel; češki: čep, m., der Zapfen, Spund, Stopsel, die Thiirangel, čepe, ete, n., der junge Reiher, čepeyriti v., sich strauben; poljski: czepiga, f., die Pflugsterze (gegabelt), czop, m., der Zapfen; gorenjesrb.: čop, m., der Zapfen, Spund: e) cap. Staroslov.-ruski: čapu, m., die Biene (die mit dem Stachel spaltende, stechende), čaplja, f., der Storch; novoslov.: čaplja, f., der Reiher; srbski: cap, m. (v Črnej Gori), der Stopsel, čaplja, f., der Reiher, čaponjak, ponjka, m., die Ivlaue, čaporak, porka, m., čapur, m., oboje: der Strunk eines abgehauenen jungen Baumes; ruski: čaplja, čapura, f., der Reiher, čapuritl sja, v., aufge-blasen, hochmiithig sein, čapu, m., der Sprung, Riss; der Dreschflegel, čapiga, f., das holzerne Pfluggestell (die Pflugsterze), čapliku, m., der Pfannenstiel, die Pfannengabel; češki: čap, m., der Storch, čapeti, v., kauern, gebiickt sitzen, sich ducken; poljski: czapla, f., der Reiher; gorenjesrb.: čapač so, v., niederkauern, čapla, f., der Reiher; f) a. scep. Staroslov.-srb.: sucepiti (namesto pravega lica: scep-), v., scindere; bolg.: scepi, v., spalten, Miki. lex. 845.; srbski: scjepati, v., spalten, Miki. lex. 906.; gorenjesrb.: sčjepič, v., spalten, Miki. lex. 1108.; cep. Staroslov.: cepiti, v., spalten, cepina, f., das Holzscheit; novoslov.: cepiti (cep-), v., spalten, ocepek (ocep-), pka, m., der Kniittel, cep (cep), m., cepika, f., das Pfropfreis, cep, cepa (cep), cepa, cepu, m., cepec (cep-), pca, m., der Kloppel des Dreschflegels, cepje, pij, poleg: čepov, m. pl., der Dreschflegel (Kloppel sammt Handliabe), ceper, pera (izreči: cup-), m., ter slišati je tudi: cttmper, cumpera, m., der Splitter, precep, procep (-cep), m., der Kloben, cepin (reci: ciipin), m., die Spitzhaue, nekakšno trnokopu (krampu) zelo podobno orodje, ki ima na obeh konceh železa kljun, katerega zasajajo (vcepljajo) v hlode, kadar jih premikajo ali dvigajo na voz; primeri srbski: capun, die Rodehacke, trnokop; bolg.: cepi, v., spalten, Miki. lex. 1108.; srbski: cijepati, v., spalten,^ zer-reissen, procijep, m., der Kloben, cijepci, m. pl., ah štapci (Štabe), što stoje u predji izmedju nita i gornjega vratila, cjepanica, f., das Holzscheit; ruski: cepu, m., der Dreschflegel, ocepu, m., der Brunnenschwengel, Schlagbaum, počepu, m., der Schwengel; češki: cep, m., der Dreschflegel, eisemer Kniittel, Streitkolben; poljski: cepy, ow, m. pl., der Dreschflegel, gorenjesrb.: cypy, ow, m. pl., der Dreschflegel; g) cap. Staroslov.-ruski: caplja, f., der Storch, Miki. lex. 1110.; novoslov.;
capa, f.^ der Fetzen, (das Gesplissene, Zerissene), primeri češki: cap, m., die Zotte, capovatv, adj., zottig; novoslov.: capin, m., der Zerlumpte; srbski: capa, t'., die Haue, capun, m., die Rodehacke, primeri novoslov.: cepin, m , die Spitz-haue; ruski: capa, f., der Spaten; —ruski: capati, v., kratzen, mit der Jathacke bearbeiten (das Gartenbeet), capu, m., die Jathacke, capa, m., capunu, m., der Raffer, der Bestechlic-he, capa, f., der Spaten, capunija, f., die Rafferin, die Bestech-liche, capu, m., der Bock (zum Aufstellen), capa, f., der Pfannenstiel, capina, f., die Schramme, caplja, f., der Reilier, capnutl, v., liauen, schlagen: capnuti po uhu, eine Ohr-feige geben, capoku, pka, m., der Stock, Stab; češki: cap, m., die Zotte, cler Widder, Bock (zottig), capovatj, adj., zottig, capova vina, die Zackehvolle, capati (v Slovacih), v., priigeln; poljski: cap, m., langgeschwanzter orientalischer Widder, Zackel, capač, v., packcn, nehmen, greifen; h) še p. Staroslov.: šeperanije, n., nugae, šeperati, v., nugari, garrire, šeperovati, v., isto, šeperjenije, n., nugae, garrulitas: vse to, kakor se vidi iz besed, mej katerimi stoji, nema druzega zmisla, nego li novoslov. glagol: šeperiti se, šepiriti se, v., sich aufgeblasen, muthwillig benehmen; srbski: šepiriti se, rašepiriti se, šepu-riti se, v., sich brusten, wie ein Pfau, šeper, m., debeli konec prota, ki ostane v roci, kadar se vije gož (trta); češki (v Slovacih): šepofiti se, v., sich empor arbeiten; gorenjesrb.: šepjeric, v., emporstrauben (die Federn), uprav: sich breit machen; i) šap. Ruski: šaperiti, v., ausspreizen (spalten), šaperja, m., der Stolze, sich Spreizende; gorenjesrb.: šapač so, v., schleifend gehen (den Boden mit den Schuhen scharren, kratzen). Semkaj spada tudi naša beseda: šapa, f., die Haue, motika. — Sam ne vem, ali k tej ali poprejšnjej besedi prfstoji oslabljena korenika staroslov.: štlp-, novoslov.: ščep, m., ščipati, v. pf., uščeniti (z neoslabljenim polnim in čistim „e"), v. pf., zvvicken; kajti ruščina ima: zaščipvvatl, v., zerreissen, zer-beissen, kateri pojem bi jo vrstil k tej našej besedi: šapa, f., die Haue; ali poleg tega se v ruščini tudi nahaja: zašči-pyvati, v., zusammendrucken, zusammenpressen (eigentl. pres-sen, bis es fest, hart wird), kar bi jo vrstilo k besedi: šapa, f., clie Einfassung.—-Srbski besedi: capa, f., die Haue, motika, capun, m., die Rodehacke, ter ž njima vkupe i novo-slovensko: cepin, m., die Spitzhaue, Miklošič. Die Fremd-vvorter in den slavisehen Sprachen, deva mej tujke, govoreč: „serb. capa, f., ligo, capun, m., ralliun, tiirk. čapa. — it. zappa. Diez, Worterb. I. 446.; nsl. cepin, m., eine Art Hacke. Oberkrain. Spaltholz. Marc. Werkzeug zum Fortbewegen der Holzstamme, indem man die Spitze einhackt. Krain.: man hčirt auch: cempin, nhd. tirol. Zappin. — vgl. it. zappa,
ngr. zCv-i, und: capa." Zdaj pogledimo, kaj piše Diez. Na mestu rečenem beseduje tako: „it. zappa, sp. zapa, wal. sapi;, Haue, fr. sape, Untergrabung; vb. zappare. Kommt es vom gr. ny.y-y.vn, Grabscheit, tc£t7tsiv, graben, so gieng das Wort von Italien aus, indem sich hier der Anlaut ta in „z" mil-derte, wie in: zolla, aus: skolla." Kaže se nam takoj, da sam Diez ne more za trdno reči, od kod je prišla ta romanska imovina; ali ako premislimo, da naše besede tesno služijo v predale svoje domače, po vse jasne korenike: skep, katera je porodila tudi še ine besede ali jednacega ali jako podobnega pojma, in ako se ozremo i na slovensko besedo: šapa, f., die Haue, ter na ruske: čepeli, f., ein kleines Schaufelehen, capu, m., clie Jathacke, capa, f., der Spaten, to izgine vsa dvojba, in pokaže nam se, da imamo pred soboj domač plod, ki je v starej dobi prešel tudi v romanščino, katera je izraz capa uže gotov slišala v srbščini, da ga zatorej nij bila prisiljena stoprav sama prenarejati od grškega nazivala: rascravv), katero bi laški slulo: zappan-, a ne: zappa, niti jej ga nij bilo treba delati na novo od korena: mmctu, ker nekdanja grščina besed, ka-keršne so naše: capa, capun, cepin, baš nema ter jih nij imela nikoli, kar je sploh znano. Ali je novogrški tod romanščine vzeto ali od slovanščine, tega nij dognati; turška beseda: čapa izvira morebiti iz bolgarščine, a nikakor ne iz laščine ali srbščine, kar sama na glas pripoveduje. V narečje tirolsko je beseda: Zappin, katera nema nemškega lica, prišla iz našega jezika, od koder imajo Tirolci več na posodo vzetega, na pr. tudi: Obletzen, plur., gekochte ganzeRuben: oblice. Ako Sloveni po nekatere kraje izrekajo tudi: cumpin, poleg: cepin (cupin), to še nikakor ne svedoči, da je beseda neizbežno tuja, ker tu ter tam govore i: cumper, der Splitter, namesto: ceper, (cuper), a vender se zdaj menda uže nihče ne more dvojiti, da je to čisto domače. Te vrste popake se rode, kadar jame narodu iz pameti uhajati prava korenika. — Miklošič v omenjenem spisu (Die Fremdworter itd.) tudi besedo: čep, m., der Spund, Zapfen, proizvaja od nemškega: der Zapf, o katerej besedi sami Nemci ne znajo, kakšno ko-reniko bi jej podstavili. Beseda: čep je poprej bila sumna tudi meni, a zdaj se mi je pokazalo, da od korenike: skep, ščep, spalten rojena, uprav znači: der Pfropf, Stopsel (kar se vtika, vceplja), in da ima tri obraze: ščep, čep, čap. Češki: štep, der Pfropf, poljski: szezep, der Pfropf, novoslov.: čep, der Zapfen, Spund, srbski: čep, der Stopsel, die Thurangel, ruski: čepu, der Stopsel, Spund, Bolzen (vtikovalna železna iglica), češki: čep, der Stopsel, Zapfen, Spund, die Thurangel; k temu dostavimo še poljski: čop, der Zapfen, gorenjesrb.: čop, der Zapfen, Spund, oboje namesto: čep; srbski (v Crnej
Gori): cap, der Stopsel. V poseben uk naj h koncu semkaj postavim nastopne besede, s katerimi pokažem, kako se v pojmu besede naslanjajo druga na drugo. S p al te n; ge-s p al t en, ter od tod: a) breit stelien; b) breit gestellt sicli strauben, vviderspenstig sein; c) aufgeblasen, hochmiithig sein; d) geputzt sein (aus Hochmuth); e) luxurios sein. K pojmu „ breit" se pritiska tudi f) pojem: dick; g) nahe beim Boden sein, niedrig. — a) Ruski: ščeperiti sja, breit, steif stehen, primeri ruski: šaperit!, ausspreizen; novoslov.: razčeperiti se, sich gespreizt, breit anfstellen; b) gorenjesrb.: šepjerič, empor-strauben (die Federn); ruski: ščeperiti sja, sich strauben, vviderspenstig sein; češki: čepeyriti, sich strauben; c) novoslov. : ščeperiti se, wichtig thun; ruski: čapuriti sja, aufgeblasen, hochmiithig sein, šaperja, m., der sich Spreizende, Stolze; staroslov.: šeperjenije, n., nugae, uprav isto, kar novoslov.: šeperjenje: šeperiti se, košato, oholo hoditi; srbski: šeperiti se, sich brusten; d) ruski: ščepetu, m., der Putz, peinliche Sauberkeit, ščepetiti, sich modisch aufputzen, šče-petiniti sja, sich zieren, affektiren, ščapu, m., der Stutzer, ščapitl, den Stutzer machen, ščaplivyj, adj., geputzt, zierlich; staroslov.-ruski: štapistvo, n., elegantia; e) ruski: ščapstvo, n., ščaplenie, n., der Luxus; f) novoslov.: čeper, m., die Schafzecke; srbski: šeper, m., de beli konec prota, ki ostane v roci, kadar se vije gož (trta); g) srbski: čapur, čepur, m., čaporak, porka, m., der Štrunk eines abgehauenen jungen Baumes.
Sapniti, šdpnern, v. pf. Udariti z roko. Vreme. To znači uprav: udariti se šapo (taco), primeri srbski: šapa, die Pfote, kar nam kaže, da je ta beseda za „Pfote" nekdaj bila tudi mej Notranjci navadna.
Sdtrast, a, o, adj. Satrasto je malo dete, dokler je še nizko ter hodi razkoračeno, posebno dokler ima še dolgo suknjico. V Laščah. Srbski: šatra, f., der Stand des Kaufmanns (kra-marski „štant"), uprav: das Zelt, primeri: šator, m., das Zelt. Tacemu otroku vele često: šatra! kam šatraš?
iS'cediti, šcedim (ščed) koga, v. pf. Jemanden zum Besten haben. Vršno pod Krnom. — Primeri laški: sceda, f., das Gespott, die Schackerei.
iScene, ščenčta, n. Mlado prase. —• Hrušica v Istri.
Sčep, (reci: ščup-), a, m. Vseh pet prstov s konci zložiti. „Naredi ščep"; lege die Finger kegelformig an einander. Malhinje. Korenika: štlp, novoslov.: ščup, zwicken.
Ščepec (reci: ščup-), pca, m. Toliko kake drobne ali prašne stvari, kolikor se je s tremi prsti zagrabi; die Prise. Sv. Duh pri Krškem. Primeri v letopisu 1880. 1.: ščepec, m., na 192. str., in tudi: ščep, m.
S čer, a, m. Ime raznim rastlinam. V Dornbergu sem cul rek: zeleno je, kakor ščer. — Beseda: ščer, ščir slovanski sploh znači rastline; srbski: štir, m., Amarant, amarantus blitum, Linn.: mlad se štir kuha i jede, kao zelje; ruski: ščiru, m.. Bingelkraut, mercurialis annua; rotherFuchssclnvanz, amarantus caudatus; češki: štir, m., Bingelkraut, Hnndskohl, mercurialis perennis, Linn.; poljski: szczyr, szczer, m., Bingelkraut, mercurialis masoulus; gorenjesrb : ščer, m., Bingelkraut, mercurialis.
Ščetiti, ščetini, v. impf. Drva predrobno cepkati. Govori se o kacem otročeti, katero se prime tega dela, ki mu še ne more kaj; spiilteln. V Brkinih. Šketiti, šketim (šket,-), v. impf., nepotrebno rezkati ali cepkati. V Laščah. Bavarsko-nemški: scheiten, v., spalten (Holz); das Scheit, jedes der Stucke, in die ein Baumklotz gespalten ist; srednjevisokonem.: schit, starovisokonem.: scit.
Ščetiti se, ščetini se, v. r. impf. Stutzig sein (vom Pferde), wider-spenstig sein. Konj se ščeti, ako ne gre naprej, da-si ga priganjaš in tepeš. A ta beseda rabi tudi o človeku. Primeri laški: stftico, adj., storrig, widerspenstig. Drugi slovanski narečaji nemajo ničesar temu podobnega, razven če-ščine, kder nahajamo: štititi se, v., scheuen, sich scheuchen, kar semkaj vendar ne služi zaradi slovenskega soobraza: šketiti se, v., katerega poišči.
Ščijca, e, f. Majhno dekletce. Pliižna pri Bolci. Podstava je staroslov. : sle, sicati, v., nass machen, mingere, in zdaj vidimo jasno, kaj uprav znači tudi: cura, f., curica, f., das Madchen, rekše, uscanka, in Slovenci deklico prezirljivo res često imenujejo „uscanko". Sčfj ca je izmanšljivo lice; neizmanjšljivo bi slulo: ščija, f. Od korenike: sic je tudi: šcavje, n., Šauer-ampfer, ker ima obilo soka; primeri gorenjesrb.: ščawa, f., die Pisserin, cunnus, die Harnruhr, ščawka f., die Harnruhr.
Ščipa, e, f. Neko nazobčano kolesce pri stativah; das Sperr-Rad. Ostali slovanski jezici te tudi v Laščah navadne besede nemajo v tacem lici, a da je domača, o tem se nfj dvojiti.
Ščipec, pca, m. Utrinjalo; die Lichtputze, Lichtschere. Sv. Duh pri Krškem. Primeri: ščep, m., in: ščepec, m.
Ščrleti, ščrlim, v. impf. Vreščati. ..Otrok ščrli." Koborid. Ta beseda stoji namesto: ščvrleti, a nje cela korenika je: skvr, Laute von sich geben, zirpen itd.
Šegetalo, a, n. Ostroga na jahačevem črevlji; der Sporn. Brda Goriška. Podstava: šegetati, v., kitzeln, kar je v sta rej slovenščini iz početka slulo: skiikutati, v., kitzeln; primeri: skoku, m., der Sprung.
Šestar, rja, m., Der Zirkel. V Solkanu živi star mož, po roko-• delstvu sodar, kateremu je še znana ta beseda. ..Temu orodju
smo rekali poprej: šestar, a zdaj ga imenujejo: cirkelj". — Srbski: šestar, m., der Zirkel; maioruski: šesternyk, m. (bei den Huculen). — Primeri laški: sesto. Miklošič, die Fremd-worter in den slavischen Sprachen. A Diez piše: „it.: sesta, seste, Zirkel zum Messen; it., altportug.: sesto; altspan. : siesto, Ordnung, Mass; vb. it.: sestare, abmessen, span.: asestar, ein Geschiitz richten. Von den Etymologen noch ungelost, aber nicht schwierig zu losen. Sesta ist das gr. cucvov, ein \Verkzeug der Maurer zum Ausgleichen oder Richten, nach Einigen die Kelle, nach Andern das VVinkelmass oder Richt-scheit," — Stvar je vender še na vegalici.
Šešla, e, f. Korec, s katerim se zajemlje vino ali voda; ein Schopf-gefass. A se šešlo se tudi voda polje iz čolna; die Schopf-schaufel. Kras; Ipava. Laški je: sessola, f., eine hohle Schairfel von Holz. Miklošič (Die Fremdworter itd.) piše: „nsl. šešla, f., eine Art Schopfgefass. — it. sessola, nhd. osterr. Sesse, Soss. Hofer III. 141." — Češki je: šešule, f., das Balglein, die Hiilse, der Kelch der Eichel, der Kelch an der Schale der Haselnusse, die Ivapsel; poljski: szeszula, f., die Scliale, Nuss-schale. Vidimo, da je to naša beseda: češulja, f. (kar se od-česne), staroslov.: češuja, f., die Sc-huppe; ruski: češuja, f., isto. Diez o tej besedi molči v drugej izdavi svojega slovnika. Laška beseda je morebiti v starini vzeta od Slovanov, a novo-slovenska je pozneje prišla vender od Lahov, kar dokazuje nje pomen in tudi prfglas, kajti čisto slovanski bi slula: šešulja.
Ševeljdti, Seveljdm (izreči: ševljati. ševljam), v impf. Krauen, krab-beln (am Kopfe). Podkrnci. Srbski: ševeljiti, v., auszuvveichen suchen ; ruski: ševeliti, v.,bewegen, riitteln, ruhren, umriihren ; češki: ševeleni, n., die Zuckungen, Convulsionen.
Šibiti, šibim, v., impf., in: u š 1 b i t i, u š i b i m, v. pf. „ To drevesce se ti uže ne da šibiti," rekše, ne da se upogniti, kakor šiba, ker je predebelo. Ipavska dolina.
ŠUcara, e, f. Das Dickicht, das Gestriipp. Lož. Ta beseda znači isto, kar srbska: šuma, f., der Wald; kajti srbski je: šikati, v., zischen; ruski: šikati, v., zischen, kar pomenja uprav: Gerausch machen.
Sivo, a, n. „Krojač ima mnogo šiva" = mnogo dela. Sv. Duh pri Krškem.
Šketiti se, šketim se, v. r. impf. == ščetiti se. Išči te besede. U š k e -titi se, ušketim se, v. r. pf. = uščetiti se. Šketljiv, a, o, adj. Ta konj je šketljiv = rad se šketi (ščeti). Razdrto pod Nanosom. Primeri: ščetiti se, v.
S/cSlj, a, m. Skala, pečina, ovečji kamen, strčeč iz zemlje; der Fels. „Pri nas ne moremo orati, ves svet je v školji." Ta beseda
nij slovanska, nego laška: scoglio, Klippe. Diez o njej piše: „it. scoglio, span., portug.: escollo, provenz.: eseuelh, fr.: ecueil, Pels, Klippe; von: scopulus."
SkrSbiti se, škrebim se (komu), v. impf. r. Pačiti se; Jemanden an-grinsen. P o š k r e b i t i se, p o š k r e b i m se, v. pf. Ta beseda je malo pohabljena, kajti pravotno bi slula: sklabiti se; primeri staroslov.: sklabiti se, v., beim Lachen den Mund offnen; a češki je: šklebiti se, v., den Mund aufreissen.
Škripec, (izreči: škrpec), ca, m. Die Eolle ain Webestuhle. Bole. Primeri v letopisu 1880. 1.: škripec, m., na 187. str.
Skrtdlka, e, f. Die Handratsche. Hrušica v Istri. Primeri: škrgala, f., v letopisu 1880. 1. na 194. str.
Skulja, e, f. Steinsplitter. Zidarji, zidajoč zid, praznine mej večjimi kameni zatikajo se škuljami. Goriška okolica; Ipavska dolina, Primeri v letopisu 1880. I. besedo: skula f., na 187. str.
Star, stara, m. Lesena posoda, vedrica, kebel. Pliižna pri Bolci. Poleg tega novoslov., hrv. in srbski: star, m., modius, staroslov.: šestaru, m., vasculum; starovisokonem.: sextari, sehtari, sred-njevisokonem.: sehster, sehter, sester, novovisokonem.: Star; laški: sestiere; stajo, od: sestajo; staro; lat.: sextarius, sta-rium. Miklošič, Die Fremdworter in den slavischen Sprachen.
Stenjdk, a, m. Kotlič, s katerim se zajema voda, kalalnik. Komen na Krasu; Rihenberk. Od laškega: stagnata, f., ein Stander, Gefass von Zinn (stagno) zum Oel, ein zinnerner Wasserstander: messer Gesii prese la stagnata deli' aqua; benetsko-laški: stagnada, f., vaso die rame (Kupfer) ad uso di cucina.
SUM, štejem, v. impf. trans. Čislati. „Ivdo ga šteje?" Wer halt was auf ihn? Soška dolina.
Strkati, štrkam, v. impf. Kapati, padati v kapljah (o dežji). „Za-čelo je šti-kati." Bole; Staro Sedlo. Primeri: štrkoč, i, f. v letopisu 1880. 1. na 194. str. Podstava: strk, stechen.
Sukati, sukam, v. impf. Drsati z nogama (s črevlji) po podu. Podkrnci. Slovanski narečaji nemajo ničesar temu podobnega. Primeri bavorsko-nemški: schucken, v., mit kurzem Schwunge in Bewegung setzen, werfen; die Achsel schucken = die Achsel zucken; poleg tega: schocken, in schwingender Bewegung sein, die Knochen bewegen, aetum venereum excercere, od koder je novoslov.: žokati, v. impf., stopfen; a nemška beseda sama je morebiti od slovanskega: skakati, v., springen. Schmell-Fromm. II. 369.
Sumttke, šumelek, f. pl. = pljuča; die Lunge. Vršno na Tolminskem.
Sunik, a, m. Ulijnjak; das Bienenhaus. Koborid; Bole. Uprav: šel ni k, in to namesto: p šel ni k. Primeri: pšela, f.
Sringla, e, f. Majhna ročna pletenica. Handkorbchen. Staro Sedlo. Primeri: š v igla, f., v letopisu 1880. 1. na 194. str., in: ošvika, f., v letošnjem.
Tdkati, tdcem, v. impf.; po t tika t i, p o tace m. v. pf. (kroglo); rollen, schieben (v. d. Kugel). Vas Krn, kder v infinitivu napačno govore: tačati. Podstava je: tok, od koder: točiti, v. impf. rollen; običajno se govori: potakati, pretakati, po-takam, pretakam.
Tamšast, a, o, adj. Trapast, neumen. Koborid. Od nemškega: dami s ch, adj., kar v nekaterih narečajih slove: tamisch.
Tarkljdti, tarkljdm, v. impf. Gristi, da se sliši glas grizočih zob. Vršno pod Krnom. Od benetsko-laškega: torcolar, v., pressen.
Tecdti, tecdm (reci: tuc-), v. impf. Meso ali slanino sesekavati, na pr. za klobase. Tucalo, a, n., das Hackbrett. Volče. Namesto: tolcati, kakor: beha(reci: buli-), namesto: bolha, Kek (reci: Kuk), ime neke gore, namesto: Kolk.
Teči, tečem, v. impf. sKoliko let imaš?" — „Osemnajsto tečem." Podkrnci.
Tekmdti se, tekmam se (reci: tuk-), v. r. impf. "VVetteifem, an Giite gleichen oder nahekommen. „Ta dva soda se tekmata," rekše, vino iz teh dveh sodov je malo ne jednako dobro. Brje v Eihenberškej župi. Staroslov.: tiikumiti, v., aequiparare.
Tekniti, teknem (reci: tuk-) koga, v. pf. Anriihren. „Ni teknil ga nisem," ich habe ihn nicht einmal angeriihrt. Goriška okolica; na Krasu. Po drugod se govori: dotekniti, dotaknem, v. pf.
Tenetvo, a, n. Die hintere, grossmaschige Wancl am Zugnetze. Žaga pri Bolci. Staroslov.: teneto, n., ter poleg tega: tonoto, n., das Netz. Primeri ime gorenjske vasi: Tenetiše, namesto: Tenetišče, f. pl.; a pravotno bi bilo: n. sing.
Teniti, tenim (reci: tun~), v. impf. Diinn schlagen, vvalken, aus-ziehen. „Testo je tenjeno." Koblja glava na Krasu. Lehko bi se tudi reklo: od vseh kovin se da zlato najbolj teniti. Podstava: tin, od koder staroslov.: tlniku, adj., diinn, novoslov.: tenek (reci: tunuk), poleg: tenak, adj., diinn.
Tešč, (reci: tušč), a, e, adj. = prazen. Tešča ajda je ona, ki nema polnega zrna. Pliižna. V Vuku: tašt, a, o, adj., leer, vacuus; staroslov.: tušti, adj., vacuus, inanis.
Tetina, e, f. Hči moje tete. Bole.
Tilec, lca, m. Tilnik, zatilnik; der Nacken. Vas Krn. A Laščan govori: za telek (reci: tevuk) ga je udaril, namesto: za tilek. Staroslov.: tylu, m., cervix; srbski: tilut, m., teluče, n., der Riicken des Messers; ruski: tylu, m., der Riicken, die Riick-seite, tylina, f., die Riickseite, tylka, f., das Genick, der Widerriss, der Riicken des Beils, Messers, tyliniku, m., die Nackenklappe einer Miitze.
Tir, a, m. 1) Skrli, položene ob hišah; das Trottoir. 2) Gaz v snegu. Sv. Križ Ipavski. Korenika: tr-e-ti, driicken (durch das Betret-en). Primeri v tem letopisu: tar, m., neko rastlino.
T i rji, jev, m. pl. Pri platnu zadnji konci (niti), katerih tkalec nij
mogel dotkati; das Kettenende des Gewebes. Plužna pri Bolci. Primeri v letopisu 1880. leta: potirki, m. pl., na 176. str. in v letošnjem: tar, m.
Tišati, tisam, v. impf. Molčati; stili sein. Potišati, potišam, v. pf. Pomolčati, obmolkniti; verstummen. Podkrnci. Nadejati bi se bilo obrazu: tišati, tišim, kakor: molčati, molčim. Podstava: tih, adj., stili.
Tivra, e, f. Ime necega ženskega straha, s katerim plašijo otroke, cla jih pobere, ako ne bodo pridni. Avber na Krasu. Temna, a jedva slovanska beseda.
Tkati, v. impf., ima v sedanjaku: t čem. Plužna; a v Laščah: tukem, in: tukam.
Toča, e, f. Mlad pes; Hunclchen. Solkan. T (51 o, to t a, m. Pes v otročjem govoru. Goriška okolica. To je laško: tozzo, adj., dick und kurz, klein.
T6di (reci: tudi), adv. Kurz zuvor, gerade friiher. „T6di sem vodo prinesla." V Laščah. Otodi (reci: otiidi), adv., isto. V Do-brepoljah. Starosl o venski je: tugda, adv., tunc, od koder je naše: tuda(j), namesto: tugda(j); a poleg tega staroslov.: togdy, adv., tum, od koder novoslov.: todi, namesto: togdi, s pomenom nekoliko premenjenim. Primeri gorenjesrb.: tojhdy, adv., ziemlich lange her, kar Pfuhl misli, da stoji namesto: što we hdy, wer weiss wann.
Tddinj, a, e, adj. frisch, eben gebracht. Todinja voda = otodi prinesena voda. Vršno na Tolminskem; Podkrnci; tudi v Laščah.
Tog, a, o, adj. Steif. Koborid; tudi na Koroškem. Staroslov.: tagu, adj., fortis.
Trdcje, a, n. Bobova ali bežolova slama; leere Bohnenhulsen. Plužna pri Bolci. Laški: straccio, m., der Riss, Lumpen, Fetzen, Lappen; straccio, adj.: carta straccia, Makulatur, unbrauchbares Papier.
Trdtarica, e, f. Koza tratarica je ona, ki se pase okolo hiš, a ne hodi po leti v planino. Gorenja Soška dolina. Beseda: trata, f., der Rasen, nij slovenska. Bavorsko-nemšld: die Trat, jener Theil einer Feldflur, welcher dem Viehtrieb offen bleibt, das Brachfeld, die Brache, starovisokonem.: trata, srednjevisoko-nem.: trate, trat, der Tritt, die Spur; der Weg, die Trift; die Brache. Schmell.-Fromm. I. 677.
Trcš/jika, e, f. Mrzlica; das VVecbselfieber. Trešljikav, a, o, adj.. mrzličav, mrzličen. Podkrnci; Bole. Podstava: tresti staroslov.: tresti, schutteln.
Triga, trija, in: trilja, e, f. Neka igra, ki se drugače imenuje: župana se igrati, županati, v. impf. (V Laščah.) Zgoraj navedene besede so navadne po Krasu, po Istri in po Ipavskej dolini. Benetsko-laški: tria, f., tavola a mulino, das Miihlfahren.
Trimati, trlmljem, v. impf. Ropotati. Vas Krn. Bavor.-nem.: tremeln, v., mit Gewalt arbeiten, stossen, schlagen. Sclimell.-Fromm. I. 663.
Trinog, a, m. Kuhinjska podstava na treh nogah; .der Dreifuss. Malhinje.
Trkelj, kija, m. Okrogel kos debla v polenovi dolgosti. ,,Deblo je dalo osem trki je v." Plužna pri Bolci. Na Dolenjskem: rkel,j (reci: rukulj, arkulj), a, m., hlod, posebno smrekov, kolikeršen se daje na žago: krcelj (reci: krculj), a, m., isto. V Laščah. Srbski: trklja, f., der Pflock; ruski: terka, f., das Reibeisen, poljski: tarka, f., isto; staroslov.: treti, v., siigen, da bi zatorej beseda: trkelj morda zri a čila: der Sitgeblock; primeri srbski; trenica, f., das Reibeisen; das gesiigte Brett. Korenika: tr. Primeri tudi: tar, m., neko rastlino.
Trlepen (reci: trlepun), pna, o, adj., težko umejoč, j ako zarobljen ter neokreten; schwer verstehend, ungehobelt, plump. V Laščah. Poleg tega: netrlepun, adj., isto, kakor se tudi govori: nekrivičun, adj., ungerecht, namesto in poleg: krivičun, adj., isto. Trlep (reci: trlup, z ostrim priglasom na „u"), -lepa, rabi kranjskim Slovenom tudi v priimek. Za pojem „plump" še nemarno v književnem jeziku pravega vzraza. Išči besede: tar, m., kar je ime neke rastline.
Trnek, nka, m. — lopatica. Išči te besede. Sv. Križ Ipavski.
Trod (izrekajo: truod), m. Neka bolečina v črevili. Plužna pri Bolci. Staroslov.: tradu, m., morbus quidam, dysenteria; ruski: trudu, m., die Ivranklieit, vodnyj trudu, die Wassersucht; češki: trud, m., Zittermahl, Ausschlag; poljski: trad, m., der Aussc-hlag, das Kupfer in Gesichte.
Trojka, e, f. Das Dreigespann. „S6sed orje s trojko." Malhinje na Krasu.
Troska, e, i Tropinje, maselnik; das Schmalzmuss. Luče na Stir.; Rogatska okolica. T r 6 sk e v, k v e, f., isto. V Laščah. Srbski: troska, f., die Schlacke. Primeri staroslov.: clroždije, f. pl., droštija, n. pl., novoslov.: drožije, f. pl., die Hefe, in tudi nemški: Trester, plur., katera beseda znači isto, kar: tropinje.
Th, a, m. Kocenj; der Krairtstengel, Strunk. „Gosenice so zelje do trsa pojele." Hrušica v Istri; Medana v Brdih. Staroslov.: trusu, m., vitis; srbski: trsje, n., die Weinreben, der Wein-garten; trsnat, adj., stiinimig, robustus; novoslov.: tršat, šata, o, adj., untersetzt, stammig; češki: trs, m., der Stock der Pflanze.
Trušen, sna, o, adj. Miren, krotek, ponižen. Vršno na Tolminskem. — Ruski: trusu, m., ein furchtsamer Mensch, trusiti, v., Angst haben, bange sein, sich fiirchten, den Mut.li verlieren, truslivyj, adj., bange, angstlich, furchtsam, truslivosti, f., Ban-gigkeit, Aengstlichkeit; češki: truchleti, v., trauern, betriibt, sein, truchly, adj., traurig, duster, truchlivj, adj., angstlich,
betrubt; poljski: truchleč, v., die Krafte verlieren, kraftlos werden, erstarren vor Purcht, Staunen und drgl., trucbliwy, adj., iingstlieh, furehtsam, ersehrocken; gorenjesrb.: truchly, adj., beklommen, iingstlieh, traurig, diister. Korenika: tr. Primeri: tar, m., ime neke rastline.
Trusje, n. Senen drobir; das Heuieht. Primeri srbski: trušni, adj.: trušni hljeb, das Kleienbrot, trušnica, otrušniea, f., isto; ruski: truha, f., zerriebenes Heu, Abfiille, Spreu; gorenjesrb.: trušenki, m. pl., verstreute Stiickchen Heu und drgl., feiner Staub. K temu primeri besedo: troha, f. Korenika: tr. Primeri tudi zopet i: tar, m.
Tržiti, tržim, v. impf. Prodajati, kupeevati; Handel treiben. Brkini.
Tulec, Ica, m. Podolgovat, z vrbovega protja spleten košek, v katerem suše ovočje. Ipavska dolina, V Vremah je to: vrša. — Staroslov.: tulu, m., der Kocher; hrv.: tulica; srbski: tul. Miki. lex.; srbski: tulaica, f., tuljak, ljka, tuljac, ljea, m., die Einsteekrohre; ruski: tulu, m., der Kocher, tuliti, v., ver-decken, verbergen, tulka, f., der Spund, Zapfen, tulovišče, n., der Rumpf (Leib), tiiluku, m., eine Art Sack, tulunii, m., ein abgezogener ganzer Balg, tulupu, m., der Schafpelz, tulija, f., der Hutkopf; češki: toul, toulec, m., der Kocher, das Pulverhorn, die Patrontasehe, touliti, v., biegen, schmiegen, herumfuhren, verbergen, in Sicherheit bringen, touliti se, v., versehamt thun, geduckt schleichen, tulej, m., ein rundes Loch, worin der Stiel befestiget wird; poljski: tul, m., der Kocher, tulič, v., stillen, beruhigen, zum Schweigen bringen, sanft an sich driicken, verbergen, in Sicherheit bringen; primeri novoslov.: potuliti kaj = ukrasti kaj. V Laščah; poljski: tulow', tulub', tolub', tolob', tulob', tulup', m., der Rumpf (Leib); primeri ruski: tulupu, der Schafspelz, ter novoslov.; teleban, telebač. m., in tudi nemško besedo: To 1 pel, katera je slovanska po vsej priliki; gorenjesrb.: tulawa, f., die Pfeife aus Weiden-rinde, tulic, v., schmiegen, biegen, tulič so, sich schmiegen, sich blicken, sich ducken. Primeri v letopisu 1880. 1.: pri-tuliti se, v., na 178. str.
Tuljava, e, f. Okratka cev pri lesenem liji; das Rohr am Giesssehaff. Rihenberk; votlina v kacem orodji, na pr. v lopati, kamor se vtakne držalo, die Einsteekrohre. V Laščah. Primeri: tul, m.
TJbrečkdn, a, o, adj. Zamazan po obrazu. Poleg te besede se nahaja tudi oblika: breškast, adj., v istem pomenu. Podkrnci. Temna beseda.
Udriti (čitaj: ud-), udrim, v. pf. Udariti; schlagen. Imp.: udri; part. praet. act. II.:udril, a, o; part. praet. pass.: udren. Hrušica v Istri.
UgUdati, ugUdam (bolnika), v. pf. trans. Postreči. Lepena (e) pri Soči.
UgreUti, ug rešim, v. pf. Verschmerzen. „ Tisto izgubo sem uže iz davna ugrešil." Podkrnci.
Ujid (e), i, f. Kolik. Hrušica v Istri. Na Gorenjskem je: ujeda, f,, žival, katera druge živali mori in ujeda, na pr. jastreb. Podstava: ujesti, ujem.
Ukrčiti se, ukreim se, v. r. pf. Sich vveigern. Podkrnci. A v Laščah: krčiti se, v. impf., sich weigern.
Ukrojiti, ukrčjim, v. pf. (obleko). Urezati; zuschneiden. Podkrnci.
ITleči, uUžem; ulegel, uUgla, uUglo, v. pf., erliegen. ,,Saj ne uležem, če to delo sam storim." ,,Pod mojo težo bi ti ulegel." V Laščah. Češki: ulehnouti, v., erliegen; poljski: nledz, ulec, v., erliegen.
Uložiti se, uložim se, v. r. pf. Sich bereit erklaren. Koborid. Puški: uložiti, v., durch ein Getetz festsetzen, bestimmen; češki: uložiti, v., festsetzen, bestimmen, sich vornehmen; poljski: uložyč, v., bestimmen, uložyč sie = pogoditi se.
IJmiti se (reci: um-), urnim se (s kom), v. impf. r. In witzelnder Redeweise mit Jemandem wetteifern. Koborid.
Unesti se, unesem se, v. pf. Vsako orodje, a iz vlasti vrteča se priprava se unese s časom, rekše, ubrusi in ogladi se; a tudi človek. Koborid. Malinček (za kavo) ne služi dobro, dokler se ne unese. Podkrnci.
Ur usti, urdstem, v. pf. „Urastel sem hlače (bolje morda: hlačam)", rekše, toliko sem vzrastel, da so mi hlače uže prekratke. Podkrnci.
Urmeniea, e, f. Bezgalka; eine gesclnvollene Lympbdruse am Halse. Podkrnci. Podstava utegne biti laška beseda: vermine, f., der Wurm, ker mislijo morebiti, da je v berzgalki črvič ali ogrec, kakor'po navadi v množili tacih buškah.
Ustrižek, žka, m. Kdor človeka hoče striči, a ne zna dobro, naredi mu po glavi ustrižke, rekše, po nekatera mesta zareže globoče, nego po druga, in tako nastanejo kakor neke gola-čine. Bole.
Uvezan, a, o, adj. Uvezan je, er ist in Verlegenheit. Podkrnci.
Vajal, jeda, m. Polž brez hiše. Medana v Brdih. Večina teh polžev je črnih, a nekateri so tudi črnorudečkasti. — Od laškega: vajo, adj., schwarzlich, schwarzrothlich; vajolato, adj., schvviirz-lich; vajuolo, m., vajuole, f. pl., die Pocken, Blattern; sred-njelat.: variola, f., die Pocke, Blatter, kar je od lat.: varius (variolus), adj., bunt, verschiedenfarbig.
Vaje, vaj, f. pl. Vajeti; das Leitseil, der Leitriemen, Ziigel des Pferdes. Bole. Vajet, a, m., isto. V Laščah. Miklošič v svojem spisu Die Fremdworter itd. uči: „nsl. vajet, f., das Leitseil. — vgl. nhd. bair. Wailer, m. (ausgesprochen unter anderem: Waje), Leitseil. Schmeller IV. 54.: hinsichtlich des auslautendem „t" vgl. man: France, Franceta, Miirko, Mur-kota etc." Frommann v drugej izdavi Sclnnellerj evega slovnika
II. 88C. zaman išče prave clomače korenike bavorskej besedi, rekoč: „vrgl. allenfalls das islandische: ol, danische: oel, lorum, funis (nacli Grimm I. 310.)," in ker se mu vse to ne zdi dovolj dokazovalno, sam on oči obrača k Slovanom, ter omenjeno besedo primerja k poljskemu: wodze, k novoslo-venskemu: povodec, in k češkemu: vodidlo, voditko, Leit-band, Gangelband far Kinder, od glagola: voditi, leiten, fiihren. V slovanščini se nahaja novoslovenski v Belih Kranjcih: vojka, f., das Leitseil; srbski: vodjice, f. pl., der Ziigel, kar bi novoslovenski slulo: vojice, in primeriti je k belokranjskemu: vojke; ruski: vozža, vožža, f., das Leitseil, der Leitriemen, kar bi po naše slulo: voja, in zatorej zopet zelo na tanko ustreza belokranjskemu izmanjšljivemu licu: vojka; češki: vodidlo, voditko, n., das Leitband, Gangelband; poljski: wodze, plur., der Leitriemen; gorenjesrb.: wodzad!o, n., das Leitband, Gangelband. Vidimo, da v nazivalo te stvari vsem čiharnim Slovanom rabi podstava: vod, od korenike: ved, fiihren, leiten; samo beseda :*vaje, f. pl., morda stoji na iste korenike drugačnej podlogi: vadi, vadj, staroslov.: važd, in bi, ako ta misel nij pomotna, staroslovenski slula: važde, f. pl. ; primeri staroslov.: razvoditi, v., poleg: razvaždati, v., čemur ustreza novoslov.: razvoditi, v., poleg: razvajati, v.; isto podstavo nahajamo v druzem delu staroslovenske zložene besede: vodovažda, f., starosrbski: vodovadja, f., die Wasser-leitung, kar bi novoslov. slulo: vodovaja. Največjo težavo dela lice: vajet, m. f.; koroško-slov.: vaj a t, f. Morebiti ima obrazilo: j a t vi, namesto obrazila: atii (Miki. Gramm. II. 185.), in stoji namesto: vojat, z onim širokim „6", kateri se mej Sloveni po množili krajih izreka malo ne kakor „a", ter po nekod slove, kakor pravi „a": ača, asel, asla, agenj, aplen, Mokranog (Nassenfuss) itd., namesto: oča, osel itd. Tudi koroški Nemci, kateri so besedo, mej Kranjci »vajet" izrekano, v starejšej dobi na posodo vzeli od Slovenov, res govore: w«jet, n., das Leitseil. Lexer, Karntisches Worterb. 259. Kdo ve, če tudi bolška beseda : vaje, f. pl., nij drugo, nego li: voje? Ako vse na tanko pretehtamo, nikakor ne moremo verjeti, da bi se beseda: vajet, po resnici dala odtrgati od svojih inili. poprej naštetih, po vsem slovanskem svetu rabečih soobrazov, — Kakor: Waje, namesto : Wailer, tako zagiiljeno Bavorci izrekajo tudi: die Leie, Leien, namesto: Leir, Leiren (die Leyer). Schmell.-Fromm. I. 1500., od koder je novoslovenska, mej Gorenjci običajna beseda: lajna, f., die Drehorgel.
Valjalnica, e, f. Die "\Valkmuble. Bole.
Varati, varam, v. impf.; prevar it i, pre varim, v. pf. Betriigen. Prevara (e), e, f., der Betrug. Lož.
Varuh, a, m. Benetski Sloveni izrekajo v tej besedi cist „u".
Večer, i, f. Ta beseda je v Bolci ženskega spola. „Bog vam daj dobro večer." Srbski: večer, m., f.
Vede, adv. To se ve da; selbstverstandlich. — Široko mej Sloveni običajno recilo „se ve da" je laški: si sa; Tržačani v tega mesto govore tudi: se zna.
Vehilta, e, f. = veha = kapusova rastlina, ki se nehče v glavo stisniti in utrditi. Vršno. V Rihenberku je to: ve šle a, f.
Vekav, kava, o, adj. „Vekava barva" = grelle, schreiende Farbe. Podkrnci. Podstava: vekati, v., schreien.
Vendlniea, e, f. Skoraj potem, kadar pride blago na planino, navadno uže drugi dan, meri (tehta) se mleko, ki je da blago vsacega posamičnega zadružnika. Osemdeset Iiber mleka gre v jedno mezdo. Kar ostane mleka črez mezdo, gre v venalnico. Denimo, da so trije gospodarji: prvi ima 40, drugi 30, a tretji 20 Iiber mleka. Ti trije so v mezdi, a tretji je samo z 10 librami, kajti 40 + 30 + 10 = 80 = mezda; a z ostalimi 10 librami je v venalnici. Kolikor Iiber mleka ima kdo v mezdi, toliko dnij mu je kozariti (pasti). A on, ki je v venalnici, treba da za libre, kar jih je črez mezdo, nekoliko plati, ker za-nje nij kozaril. Na Bolškem. — Kaže, da je to od laškega: venale, adj., kiiuflich.
Veren, verna, m. Tolmun, globočina v vodi. Ipavski sv. Križ. Primeri: vrij, ni.
Veseliti, veselim, v. impf. impers. „Vesele.lo bi me, ako bi mi časi kaj pisal." Podnanosci. Tudi po Dolenjskem v nekaterih krajih.
Vi, praep. = iz, a samo v zloženih besedah, kakor je to i v ruščini, češčini, poljščini. Take vrste glagoli so: Vilesti (lez), vignati, vipodfti, vikopati, vivleči (vlek), vipuliti, virezati (rez), viriti, vistrgati, vižuliti, namesto : izlesti, izgnati, izpoditi, izkopati, izvleči, izpuliti, izrezati, izrfti, izstigati, izžuliti. Staro Sedlo: Bole.
Vimik, a, m. Zveženj, ki se na cvetno nedeljo nosi v cerkev. Spodnja Idrija. — Srbski (v Dobrovniku) je: viva, f., a po drugod: iva, f., die Bachweide; novoslov. na Tolminskem na Vršnem: viva, f., gož (trta), ki veže gredelj in kolca (v letopisu 1880. 1. na 207. str.); ruski: perevivu, m., das Um-winden, perevivka, f., die Umwindung; dolenjesrb.: wiwa, f., eine elastisehe Weideiiart. Pfuhl 785. Več nego samo resnici podobno je zatorej, da beseda: iva, f., salix caprea, die Sahlweide, stoji namesto: viva, in tega lesa mej drugimi šibami vselej toliko povežejo v vivnik, da se je cvetna nedelja po njem staroslovenski zvala: vrublna nedelja, vrubinica. Primeri staroslov. : vruba, f., novoslov.: vrba, f., die Weide, salix, lit. virbas,
m., Reis, Ruthe, Zweig, besonders von Birken: kar se vije v goži; a vi v a je od korenike: vi, winden.
Vlaka, e, f. Toliko drv,v bodi si v deblih ali vejah, kolikor jih vleče konj ali človek. „Šel je po vlako." Solkan.
Vlake, f. pl. — sani; der Schlitten. Podkrnci.
Vlažen, zna, o, adj. Langsam, gemachlich. „ Vlažno govori" == počasi in premišljeno govori. Podkrnci in Tolminci. Primeri besedo: lag v letopisu s 1879. leta na 143. str.
VMčka: vzpomladi; im Friihjahr. „Vlička pojdem služit". Lniče na Štirskem. — Ta beseda ima jako zabrisano lice. V Murku čitamo: vuletje, n., der Friihling, vuleten, tna, o, adj., Fruh-lings-, namesto: viilet-, vlet-. Beseda: vlička je uprav časoven rodilnik, stoječ namesto: vletka, zatorej kaže „i" namesto „e" in „č" namesto „t", kakor je poslednje tudi v besedah:^ nameček, nam.: nametek, m., die Zugabe, mlačva, poleg: mlatva, f., das Dreschen, smojka, namesto: smodka, f., eine gebratene Riibe, posojilo, poleg: posodilo, n., das Darlehen, precejki, nam. : precedki, m. pl., der Abguss. Miki. Gramm. II. 257.
Volkodlak, dlaka, m. Der Werwolf. Zemon pri Notr. Bistrici. Tudi v Ribnici: v Laščah je beseda še znana, a znači malo ne samo. p s a, kateremu je volčiča mati.
Voraden, na, o, adj. = redek. Obloda (pomije) za prasce je vo-radna. Vršno. Od laškega: rado, adj., namesto in poleg: raro, adj., diinn, nicht dicht.
Voznica, e, f. Kolovozni pot; der Fahnveg. Livek nad Idrijskim.
Vpičiti se, vpičim se, v. pf. r. Stehen bleiben, stocken. „Kupčija z lesom se je vpičila". Koborid.
Vratnim, e, f. Trava prve košnje. Gorenja Soška dolina. Morebiti zato imenovana tako, ker se nje rast zopet vrača in daje otavo: vračati, namesto: vratjati.
Vrba, e, f. Črno-sivkasta krava, kakeršna je vrba. Zemon pri Notr. Bistrici.
Vrečdti, vrecirn, v. impf. Kričati, dreti se. Govori se o detci. Vreme. Namesto: vreščati.
Vreče (e), a, n. V vreči se maste oljke, kadar se dela olje. Samo v tem pomenu se je vzdržala stara beseda; vsaka druga podobna sprava je : ž i k e Ij, 1 j a, m. Malhinje na Krasu. Vr e č e, a, n., derSack, običajno tudi na Oblokah. Staroslov.: vrešta, f., vretište, n., der Sack; srbski: vreča, f., der Sack; ruski: veretii, f., vretišče, n., ein Sack aus grober Leinwand; češki: vreče, n., der Sack.
VrMec (reci: vrel-), lca, m. (izrekajo: vrovec). 1) Tako se zovo mali izvirki, ki se po deževji pokažejo po gorskih senožetih. Bole ; Staro Sedlo. 2) Človek, iz vlasti otrok, ki neprestano govori. Bole; Staro Sedlo.
Vrhovnih, a, m. Večji ploščat kamen, kakeršne na zideh devajo po vrhu. Malhinje na Krasu.
Vrlj, a, m. Tolmun, globodnica; tiefe Stelle im "VVasser. Brda Goriška. Primeri: veren, m., ter poišči: berig, m., berij, m., brej, m. Kaže, da je vse to jedne korenike, ki bi utegnila biti ista, katera v besedah staroslov.: viru, m., novoslov., srbski, češki: vir, m., ruski: viru, m., poljski: wir, m., der Wasserwirbel, tiefe Stelle im Wasser.
Vrklm, lina, m. Pletena vrša v ribjo lov : der Garnsack. Srpeniea na Goriškem. Ta beseda po resnici spada v abecedno pisme „B", ker Bolčani izrekajo „v" namesto „b"; zato je: vrklin namesto: brk lin, a to morda zopet nam.: burk] in: primeri v letopisu 1879.1. na 135. str. burkla, f., pleten koš v ribjo lov, in primeri tudi ruski: buraku, m., langliehrundes Gefiiss von Birkenrinde mit holzernem Boden und Deckel.
V dalja, e, in: f Halja, e, f. Neko cvrtje; eine Ar t Eierkuchen. Po vsem Goriškem. Frtalja, e, f., isto, v Laščah. Od laškega: frit-tata, f., der Eierkuchen, frittella, f. der Pfannenkuchen: fritto, partic. praet. pass. od glagola: friggere, in der Pfanne backen, od koder je novoslov.: frigati, na pr. jetra; posebno v sloven-skej Ljubljani se poje mnogo „friganih" jeter.
Vsod, adv. = povsod. Rihenberk. Hrvatski: svuda, kakor : sve za: vse, svak za: vsak; staroslov.: visada, vlsadu, visade, adv., ubique.
Vstava, e, f. Nada, der Schuhfleck. Ipavska dolina.
Všepniti se, vŠepnem se, v. r. pf. Prikupiti se. „ Od mnozega blaga, ki ga je trgovec nosil pred me, všepnilo se mi je to." Be-netski Sloveni. Primeri: šapa, f., kamena obloga.
Vtore jutro = drugo jutro. Vas Krn. — Vtore stoji namesto: v to roje; staroslov.: vutoryj, vutoraja, vutoroje, der zweite, die zweite, das zweite, zatorej „e" namesto „oje"; primeri v Brizinskih spomenicih: me telo, me delo, mega posta, memu krstu itd., namesto: moje telo, moje delo, mojega posta, mojemu krstu.
Vtresti, vtresem (kaj) v. pf. V pripovedovanji še kaj svojega pri-deti. Podkrnci.
Vzdev (e), a, m. Der Vulgo-Name, der Spottname. „Piše se Kovač, a Smolec mu rekajo na vzdev." Logatec. Ipavec bi dejal: „piše se Kovač, a Smolec mu lajejo." Ime vzdeti (reci: zde-), einen Spottnamen gebenv vzdevek (reci: zdev-), v k a, m., der Spottname. V Laščah. Češki: vzdeti, v. pf., benennen: vzclel jemu jmeno Vlaclislav.
Vzdržati, vzdržani, vzdržal sem, v. impf., kar po drugod govore: vzdržavati, aushalten: kdo te z obleko vzdrža, rekše, kdo ti daje obleko? A vzdržati, vzdržim, vzdržal sem, v. pf., znači isto. Jednako je: udržati, zadržati, v. impf., zuruckhalten, a udržati, zadržati, v. pf. V Laščah.
Vzmaliciti, vzmalicim; r a z m a 11 čit i, r a z m a 1 i či m, v. pf., in tudi: v z m a li č i t i s e, r a z m a 11' č i t i s e, v. pf. Ausarten, verderben im moralischen Sinne. Izreka se: zmal-, namesto: vzmal-. Kras; Ipavska dolina; po Dolenjskem. Podstava je vender le samo laška beseda: malizia, f., die Boskeit, Tticke.
Vzmet, i, f. 1) Die Springfeder. V Laščah. „Per6" je v tem zmislu nemčevanje. 2) Dlje s črnini vršičem; Aas, Abscess. Zemon pri Notr. Bistrici. Izreka se: zmet, in znači: das sich Empor-werfende.
Vznesen, vznesena, o, adj. Stattlich. Vznesen mož, vznesena žena, deklica. V Laščah.
Vzpetiti se, vzpetini se, v. pf. r. Opomeniti se, domisliti se; uprav: povrniti se spet na prejšnjo misel. Cerknica. Staroslov.: vuspetiti se, v., zuriickkehren. Podstava: vuspeti, adv., novoslov. : spet, adv., wiederum.
Vzprico, praep. cum gen. Zaradi; wegen. Izreka se: spričo; ali uže priglas uči, da ta beseda ne stoji v družilniku, nego v kazalniku, in da trebe pisati: vzpričo. „Vzpričo tebe grem iz hiše." Sv. Križ Ipavski; Kras.
Vzprozilo, n. Nastava ali progla v ptičjo lov. Vršno. Išči besed: žerjal, m. in: podpesica, f. Podstava je: vzprožiti, aufspringen machen.
Vztekniti se, vztdknem se, v. r. pf.; vztikati se, vztikam se, v. impf. Vzpenjati se, na pr. na drevo. Spodnja Idrija.
Vzvdd, a, m. Der Hebel. Kneza na Tolminskem. Vzvod, i, f'., isto. V Laščah. Izreka se: zod, a v Laščah: ziid. Korenika: vuzved-, staroslov.: vuzvesti, viizveda, heben, erheben.
Zabadalo, a, n. Mesto, kjer mesar žival zabode; die Stichstelle. Koborid.
Zabrhel, lila, o, adj. = zabrekel, kla, o. Vršno. Pokvarjeno lice.
Zadati se, zadam se, v. pf. r. In einen Dienst einstehen, sich ver-dingen. „Zadal se je za volarja"; „zadala se je za Gorico". Koborid. Staroslovenski: zadatije, n., das Reugeld, Handgeld; ruski: zadavati sja, v., sich in die Stelle eines Andern als Leibeigener verschreiben lassen, zadatoku, tka, m., das Handgeld ; češki: zadati ourad, ein Amt vergeben, zadanek, zadatek, m., das Haftgeld; poljski: zadawač komu co, dač mu na reke, zadatek dač, einem etwas auf die Hand geben, Handgeld geben; gorenjesrb.: zadač, v., weggeben. Zadati se zatorej znači: sich vergeben, \veggeben.
Zadniti, zadnlm, v. pf. Kakej posodi vstaviti dno; den Boden ein-setzen, bodmen. Ipavska dolina. Podstava: dno, staroslov,: duno, n., der Boden.
Zadoniti, zadonem (koga), v. pf., ersticken. „Malo da me ni za-donilo." Vršno. Spreza se: zadoniti, zadonem, zadonil, za-donila, zadonilo, z istim priglasom, kakor: utoniti, utonem,
utonil, utonila, utonilo. Ta glagol slove staroslovenski: dati, duma, welien, blasen, schvvellen, dunati, duna, wehen, liauclien; staroslov.-bolg.: poduti, poduješi, einhauchen, staroslov.-srb.: razduti, razduješi, aufblasen. Sanskr.: dham, dhma; dhu, agi-tare, dhumas, fumus, gotski: dauns, odor, lit.: dumai, m. pl., der Raueh, staroslov.: dymu, m., der Rauch. Miki. lex. 181. 190.; novoslov.: nadot, a, o, aufgeblasen, partic. praet. pass. od glagola: *doti, *dmem, blasen; diti, dijem, wehen ; srbski: dunuti, dunem, blasen; ruski: dunuti, dunu, blasen, dutl, duju, blasen, weben, zaduvati, anfangen zu blasen: češki: dunu, ich blase, hauche, douti, duji, blasen, hauchen; poljski: dač, dme, blasen; gorenjesrb.: due, duju, blasen, welien. Slovanska korenika je: dum, od koder staroslov.: dati, duma, poljski: dac, dme. Dati stoji namesto: diimti. Vzporedno', če tudi obilo mlajše lice te korenike, je: du, v glagolih II. vrste, zatorej staroslov.: dunati, duna, namesto: danati, dana, kakor ima še Ostromir: dana, in to namesto: dumnati, dumna: pred hobnivim „n" se je namreč hohnivi „a" izpreminal v čist, nehohniv samoglasnik „u", primeri staroslov.: pomenati, meminisse, namesto in poleg: pomenati; novej slovenščini, katera namesto „a" izreka nehohniv „o", nij bilo treba tega „o" pred „n" izpreminati v „u", in zatorej ima pravilno lice: zadoniti, zadonem. Nedoločnik srbski: duti, ruski: duti itd., a morda tudi obrazi, kakeršni so staroslov.: du-na-ti, srbski: du-nu-ti, ruski: du-nu-ti, bili so v pritko, da se je lice „du" (čisto staroslov.: da) polagoma jelo čutiti za pravo, otrdelo koreniko, katere prvotni obraz „dum" je na zadnje po vse izginil: zatorej zdaj, razven stare slovenščine in poljščine, namesto: dati, duma, največ nahajamo samo: duti, clujem, staroslov.-bolg.: poduti, poduješi, staroslov.-srbski: razduti, razduješi, katera obraza bi čisto staroslovenski slula: podati, podumeši, razdati, razdumeši: temu podobno se novoslovenski po nekatere kraje govori: kleti, klejem, fluchen, namesto: kleti, krilnem; srbski: duti, dujem; ruski: duti, duju, zaduvati, namesto: zadymatl, kakor bi novoslov. kdo rekel: preklejati, namesto: pveklinati, verfluchen; češki: douti, duji; gorenjesrb.: dač, duju. Nova slovenščina je stopila še korak dalje, in je „u", naslednik starejšega „rj", oslabila v „y", namesto česar to narečje govori : diti, dijem, wehen, hauchen, namesto: dyti, in to namesto: dati (doti); primeri: dvigniti, namesto: dvignyti, in to namesto: dvignati: Stirci še govore: dvignoti. — Kar se v besedi: zadoniti dostaje pojma „ersticken", primeri: dehniti, v., hauchen, wehen, ter poleg tega: zadelmiti: ersticken (eigentl. erstickt werden). H koreniki: dum pristoji tudi beseda: dii-d-a, dii-d-k-a, du-d-l-a, f., ein Blaseinstrument, die Rohrpfeife, Schalmei, od koder
je nemška beseda: Dudelsack, na posodo vzeta v zelo novej dobi: starovenski: *dada. Ker je vsakej koreniki, kakor je znano, prvotni pojem: gibanje, zatorej tudi od te korenike nahajamo v ruščini glagol pravotnega, starega lica: vzdymatr, aufheben, in die Hohe heben, aufriehten, k čemur je primeriti novoslov.: v z d u m i t i, v z d u m i m, vzdumil sem (reci: zd-), v. pf., trdno spečega človeka prebuditi in stvoriti, da vstane; vrniti ga v svest. V Laščah. Semkaj pristoji tudi bolg.: duma, v., reden, sprechen, dumu, f., das Wort; ruski: duma, f., der Gedanke, der Rath als Versammlung, das Erdacbte, Ersonnene (ein Gedicht), dumati, v., denken, glauben, meinen, die Absicht haben, sich einbilden; poljski: duma, f., das Nach-sinnen. das Ersonnene (ein Gedicht, Klagelied), die Einbildung, der Stolz, der Ehrgeiz, dumač, v., nachdenken, sinnen, betrubt sein, dumny, adj., stolz, ehrgeizig. To Miklošič v starosloven-skem slovniku in potem v svojem spisu Die Fremdworter itd. proizvaja od gotskega: doms, sensus, judicium; a premisliti je, da latinska beseda: a n i m u s, najprvo tudi znači: das Hauchende, Wehende, a potem : geistiges Lebensprincip, Wille, Vorsatz, Entsehluss, Zuversicht, Hochmuth, Stolz, Besorgnis, Dnmuth, die denkende Seelenkraft, Urtheil, Meinung.
Zagonatl, zagonam, v. pf., ein Rathsel zum Auflosen geben; ugo-nati, ugonam, v. pf., ein Rathsel losen. „Tri ganalice sem mu zagonal, pa nobene ni ugonal." Ganil lic a, f. = uganka, das Rathsel. Volče. — V Goriških Brdih je: u ganalica, f., v Solkanu: uganka, f., ali: zastavica, f., das Rathsel. — V Volčah tist, ki zastavlja ganalice, napove vsako, predno jo zastavi: ganalica, ganalica! Kranjsko-slo-venski: uganka, f., das Riithsel, uganiti, uganem, v. pf., ein Rathsel auflosen. — Jezik ima tem besedam tri mej soboj podobne ter sorodne korenike: gad, g a t, god. Staroslov.: gadati, v., coniicere, putare, coniectura assecjui, gadilka, f., coniectura; novoslov.: uganiti, v. pf.: uganiti komu po toliko plače na leto : ruski: gaslo, n., das Losungswort: poljski: gadač, v., reden, errathen, lit.: goditi, v., coniicere, sanskr.: gad, loqui; staroslov.: gatati, v., coniicere, gatuka, f., divinatio, ganati, vv proponere, gananije, n., propositio, aenigma, coniectura; — srbski: gatati, v., wahrsagen; novoslov.: gonotka, zaganka, zagonka, f., das Rathsel, gonetanje, n., auspicium, gonetnik, m., augur, v Habdeliči; hrvatski: gonitka, f., das Rathsel, v Vranici; srbski: gonenuti, v., gonetati, v., ein Rathsel aufgeben, v Vuku; gonetalac, gonetnik, m., augur, gonetka, f., vaticinium, v Mikalji; novoslov.: ugoniti, v., di-vinare, v Habdeliči, coniectura assequi, v Danjku, zagoniti, v., divinare, v Habdeliči; ruski: ugonut!, v., errathen: pod-
stava: god. Miki. lex. 125. 126. 134. Lice: gan, stoji namesto: gadn, ali: gatn, a lice: g on, namesto: godn.
ZagovMeli se, zagovem se (reci: zagoveduti se, zagovem se), v. pf. = zavedeti se, zavem se. Podkrnci. A v Rihenberku: zdogovedeti se, z d o g o v e m se (reci: zdogovediit.i se, zclogovem se), v. pf., isto. I)a imamo tukaj pred soboj glagol: vedeti, vem, wissen, o tem se nij dvojiti, a kar se dostaje vtaknenega „go", primeri besede, kakeršne so: gavran, m., cler Rabe, poleg: vran, m., isto. staroslov.: kagriiličišti, m., pullus turturis, poleg: grulica, f., turtur, in srbski: razgo-vijetan, tna, o, adj., deutlich, nicht unter einander. A semkaj ne pristoji tudi novoslovenska, v Laščah navadna beseda: zagoveden, dna, o, adj., ungeschlacht, roh, namesto česar nekteri govore tudi: nezagoveden, dna, o, isto, ker je nje podstava morda: govedo, n., das Rindvieh; kajti „e" je v obeh teh besedah jednak.
Zagozdnik, a, m. Lesena zagozdica pri kacem orodji. Podkrnci. Polno lice te besede je: zagvozdnik.
Zahvaliti, zahvalim, v. pf. Potrditi; fiir richtig befinden, bestiitigen. „Te pogodbe jaz nisem nikoli zahvalil." „Vsi računi so za-hvaljeni." Soška dolina. Primeri srbski: pohvaliti, v., beloben, collaudare; češki: pochvaliti, v., billigen, gut heissen, sich gefallen lassen.
Zajec, jca, m. Kos mesa v hrbtu. „Dal mi je mesa v zajci." Idrija. Osobito pri svinini, tudi v Laščah.
Zajeten, zajčtna, o, adj. Zajeten je človek ali ud: noga, roka itd., tudi konj, vol, tele, sploh vse, kar nij tenko ali šibko, in česar je mnogo zajeti ali prijeti (fassen), če tudi nema v sebi posebne moči. Ta beseda rabi največ le o človeškem in živalskem telesi; reje se sliši, a vender tudi: to drevo je zajetno, ima zajetno deblo, zajetne veje. V Laščah. »Ein Mann von starkem Gliederbaue" ne imenuje se »močan mož", ker bi to bilo nemčevanje, kakeršno je vsak dan čitati v slovenskih pisateljih, nego treba je reči: zajeten mož; a »močan mož" je on, kateri mnogo vzdigne, nese, ali vrže krepkega junaka. Zajeten človek nij vselej tudi močan, ker utegne biti brez veka, niti ne močan vselej zajeten, ker je morda tenek in šibak. Primeri: zastaven, adj.
Zakiljati, zakiljam, v. impf. Opetovalni glagol od: zaklati, zakoljem. Vršno pod Krnom. Pohabljen obraz; pravotni slove: zakalati.
Zaključiti, zaključim, v. pf. Konice železnih žrebljev priviti in v les nazaj zabiti. »Kadar so hudiči videli Korenta, kako gre k peklu, tiščali so vrata peklenska tako, da so jim nohtje prodrli vrata, a Korent jim jih je zunaj s kladivom zaključil." Kras. Vključiti, v. pf. = uviti, biegen, na pr. kambo.
Zdlust, zaiti sti, f. Der Widerhaken an der Angel; die Einkehle am Garnsacke, an. der Reuse. Srpenica na Goriškem. Temna beseda. Gorenjci v Kranji govore: zazobek, bka, m., der v. Widerhaken an der Angel.
Za malica, e, f. — odimalka. Išči te besede. — Ipavski sv. Križ; Malhinje na Krasu. Beseda je zelo pokvarjena. Odimalki je korenika: cliim, blasen, aufblasen, schwellen. Primeri: zadoniti.
Zamodreti, zamodrim, v. pf. Blaulich werden. Srpenica. Podstava staroslov.: modru, adj., blau.
Zamolcdv, a, o, adj. (izrekajo: zamucav). Potuhnen; tiickisch, ver-schlagen. Senožeče. Podstava : molk, m., staroslov.: mluku, m., das Schweigen.
Zamotarndti se, zamotarndm se, v. pf. r. Zaplesti se, zamešati se. Podkrnci. Podstava: mot, odkoder je tudi: motati, zatorej: zamotarnati se, isto, kar: zamotati se.
Zmnožka (reci: zamiizka), e, f. Osnik; der Radnagel. Volče. Primeri novoslovenski: moznilt, m., lesen klin, s kakeršnimi tesarji zbijajo debela bruna kacega kozelca, skednja in druge lesene zgradbe. "V Laščah; srbski: moždanik, m., onaj klin, što drži naplatke (platišča kolesna) jedan za drugi; poljski: moždžeh, m., der Sperrnagel, Spann-Nagel.
Zamrsdn, a, o, adj., uprav: trpni deležnik minol. časa, od glagola: zamrsati. Zamrsana je obleka, ki oprana izgubi prejšnji lesk in lepo barvo. „Tega ne kupuj, jeden krat oprano, bodezamrsano." Podmelci na Tolminskem. Primeri staroslov.: mrusiti se, v., foedari, mrusinii, adj. foedus.
Zapdsti, zapet sem, v. pf. „Ta jed človeka hitro zapase," rekše, človek ne more od nje mnogo jesti; ist sattigend, geil. Kras.
Zapdsti se, zapasem se, v. pf. Sich vermehren. „Pred nekaj leti v našej vodi uže ni bilo rakov, a zdaj so se spet zapasli." Zemon pri Notr. Bistrici. Kar se dostaje pojma, primeri srbski: pasti se, v., coitum appetere (de equa), staroslov.-srb.: pa-stušatu, adj., coitum appetens; novoslov., srbski: pastuh, equus admissarius; srbski: pasma, f., die Race.
Zapirek, rlca, m. Pšenično in menda sploh žitno zrno v luskini. Sv. Duh pri Krškem.
Zapor, zapora, m. „Ta mlin melje na zapor," rekše, nema toliko vode, da bi vedno mlel, nego mlinar treba da vodo zapira in zbira. „Denes naredim še en zapor." Rihenberk. Po Dolenjskem se to imenuje: mleti z naborom.
Zdprava, e, f. Das Gewiirz. Luče na Stir.
Zapuljek, Ijka, m. Das Fliegengeschmeiss; mušja zalega. Plužna pri Bolci. To stoji namesto: zapljuvfik; primeri: z a pljunek, nka, m., isto. V Laščah.
Zastaven, ima, o, adj. Zastaven je mlad človek, ud, mlada žival,
deblo, veja, zel, rast, sploh vse, kar obeta, da bode zajetno, ako doraste. V Laščah. Primeri: zajeten, adj.
Zastavica, e, f, Das Rathsel. Bole; Solkan.
Zategljiv, a, o, adj. Zategljiv je pot, ako ga nehče biti nikdar konec. Podkrnci.
Zaiolcek, cka, m. Na nogi gnojno ulje. Vršno na Tolminskem.
Zaušnica, e, f. Oteklina na vratu ; die Scroplielgeschvvulst. Benetski Sloveni.
Zavoj (-k, ka, m. = ovinek; ■ die Biegnng der Strasse, der Umweg, der Umschweif. Rihenberk. Zavoj, voja, m., isto. »Kositi po zavojih", rekše, kositi ob kacem krivem potoku. V Laščah.
Zavolek, Ika, m., Ozel, a tudi kaka zavozlana ali zamotana stvar, na pr. tožba. Podkrnci. Zaolek, zaolka (reci: zaulek, zarilka), m., der Knoten, ozel. V Laščah. Nejasna beseda.
Zavor, vora, m. Die Radsperre. Dornberg.
Zavotčiti, zavotčim, (zaotčiti) v. pf. Dati v tkanje. „Zav6tčila sem vso prejo." Vršno pod Krnom. Podstava: votek, votka, m., der Einscblag, subtegmen; staroslov.: vatuku, m., isto. Va namesto: vu, zatorej: vatuku, namesto: vutuku, das Einweben.
Zdvrnik, a, m. Konci, na katere se prisuče preja, ki se bode tkala. Sv. Duh pri Krškem. Podstava: za-vr-ni-ti, v.
Zazdvati, zazdvam, v. impf. Planinski pastir zazava s hriba v hrib, da pokliče svojega druga. Podkrnci. Pravilno lice bi bilo: zazivati, staroslov.: pozyvati.
Zazdbica, e, f. Zahngeschwiir. Vršno.
Zhoga, praep. = zaradi, zastran. „Zboga tebe sem bil tepen." Hrušica v Istri. Miklošič meni, da to stoji namesto: zboka = zastran: bok, m., clie Seite, kar se mu ne more verjeti.
Zddjka, zddjkar, adv. Prav zdaj, otodi; gerade fruher. Podkrnci.
Zim, a, m. Neka bolezen pri prascih. Bolna žival nehče jesti, vedno leži ter često se zdrzne in strese po vsem životu. Bole. Podstava je: zleniti se, schauern, kar primeri.
Z l/miti se, zUnem se, v. r. pf. Zdrzniti se; schauern. Bole. To stoji namesto: zlekniti se, sich biegen, ersehreeken, erzittern, primeri: ruski: zljaka, f., der Schrecken, zljaknuti sja, v., ersehreeken, in Schrecken gerathen, zatorej: zleniti, namesto: zlekniti. Primeri: zlen, m.
Zlo, d, n. „Po zlu" iti, verderben, zu Grunde gehen. V Goriškej okolici; po Ipavskej dolini; na Krasu. Jako navaden rek.
Zmire, zmir, f. pl. Maselnik, tropinje; das Schmalzmuss. Plužna. Srbski: žmire, f. pl., clie Treber des geschmolzenen Fettes; eine Art Mehlspeise. Slovanska ta beseda nij; primeri: zmorča, f.
Zmiselen, Ina, o, adj. Človek, ki se hitro čemu domisli, tak je zmi-selen. Podkrnci. V Laščah je tak človek: d o mi sel en, lna, o, izreči: domisuvun, domisuvna, o.
Zmorča, e, f. Vinska gošča, vinske drožije, zadnje vino. Bole. V Sol-
kanu se tako imenuje mrenica, ki se naredi na raztopljenem svinci. — Laški: morcia, morchia, f., die Oelhefen. Primeri: zmire, f. pl., morčevina, f., morka, f.
Znis, i, f. Smeti, stelja itd., kar naplavi in znese voda; das Genist. Potem tudi družba malovrednih ljudij. Podkrnci.
Zrdra, e, f. Usirjeno mleko : geronnene Milch. „Mleko se je zvarilo." Bole.
Zvonica, e, f. Prostor pod zvonikom, kjer se zvoni, potezajoč za vrv. Podkrnci.
Zvoniti „pod oblak". Zvoniti k hudej uri. V Rihenberku. Zvoniti „pod oblak." Pri Ipavskem sv. Križi. Zvoniti „k oblaku (reci: ublaku)." V Laščah.
Žbrmgelj, Ija, m. Biltic-a pri zvonu; der Glockenscinvengel. Staro SAdllo, — Nemška beseda: Springer, poleg drugih stvarij znači tudi: eine Art eiserne Stange. Schmell.-Fromm. B. 703., a še bolj resnici podobno stoji: žbringelj pokvarjeno za: žvenkelj, kija, m., od nemškega: der Sclivvengel.
ZiMo, a, n. - žekno. Trnovo v gozdu. Išči te besede v letopisu 1880. 1. na 215. str.
Žilic (reci: želuč), žilica, m., in: zelič(reci: zeluč), z e 1 i č a, m., = mozol na obrazu; Hitzblaschen. Spodnja Idrija. Primeri v letopisu 1880. 1.: želj, m., na 215. str.
Ziljati, v. impf. Malhinje. Isto, kar: žoljati, v.; želj k a ti, v. impf., žmikati, mencati. Poišči besede: žoljati, v.
Želod, a, m. Hrast in njega plod; Eiche und Eichel. Plužna.
Žinba, e, f. Zenitev; die Heirat. „Ivaj tebe moja ženba skrbi?" Koborid. Srbski (po zapadnjih krajih): ženba, f., isto.
Žerjal, i, f. Nastava ali progla v ptičjo lov. Pogledi besede: pod-pesica, f. Žerjal znači uprav: der Kranich. Novoslov.: žerjav, java, m., po Dolenjskem; žerjal, j al a, m., po Krasu; der Kranich ; staroslov.: žeravli, m., poleg: žeravi, m., der Kranich; novoslov.: žerjal ima podlogo staroslov.: žeravli, a: žerjav je na podlogi staroslov.: žeravi: bolg.: žerav, m., der Kranich; srbski: ždral, ždralj, m., ždrao, ždrala, m., žerav, m., der Kranich; ruski: žuravli, m., der Kranich; poljski: žoraw, m., der Kranich; gorenjesrb.: žeraw, žeravvc, žoraw, m., der Kranich. A kar se dostaje v novej slovenščini pojma „progla", primeri ruski: žuravli, m., Kranich, žuravu, m., der Brunnensclnvengel, Bebebaum; češki: jerab, m., Kranich; die Winde, der Brunnenschwengel; poljski: žoraw, m., Kranich; Brunnenschvvengel; gorenjesrb.: žeravv, žerawc, žoravv, m., Kranich, žorawa, f., der Rockenstock auf einem dreifiis-sigen Schemel stehend.
Žil iti se, Silim se, v. r. impf. Ustiti se; gnati se za kako stvar.
Soška dolina. Ž Uiti se, v., hudo gnati se pri kacem delu, truditi se, da je napetih žil videti. V Laščah.
Žilj, a, m. Kravja veriga. Koborid. Na Vršnem je žil j samo železen klin na konci verige, ki se vtiče v kolut na druzem kraji. Ta beseda je neslovanska. Bavorsko-nemški: der, die oder das Sil, der Riemen, das Riememverk, Geschirr fur Zugvieh, starovisokonem.: silo, srednjevisokonem.: sil. Schmell.-Fromm. II. 260.
Žttjati, šiljam, v. impf. Zmikati, mencati perilo, a tudi roke v mrazu. Malhinje. Primeri: ž61 jati, v.
Žirika, e, f. Žir, bukvica: die Buchecker. Volče pri Tolminu. Zir, u, m., isto. V Laščah. Korenika je: žreti, verzehren.
Živ rob, on rob, ki ga je tkalec naredil. Senožeče.
Žmitek, tka, m. Der Quark, der Topfen. Planina pod Mangartom. V letopisu 1880. 1. na 216. str. je bilo rečeno, da je tej besedi podstava: žeti, žima, novoslov.: žeti, žmem, a to je pomota. Beseda je pohabljena ter po nekacem čudnem načinu stoji namesto: smetek, zmetek, m.; primeri novoslov.: smetek, tka, m., smetki, m. pl., die Riihrmilch; smetki, zmetki, m. pl., die Molken; Miklošič Gramm. II. 256., 257.; hrv.: smetek, tka, m., die Molke. V Lindetu za besedo: serwatczany, adj. Primeri tudi: smetana, f., der Rahm (eigent.l. das Abgeworfene).
Žmitlj, a, m. Kozarec, kupica. Obrov v Istri. Miklošič v svojem spisu Die Fremdworter in den slavischen Sprachen to besedo vrsti mej tujke, rekoč: „vgl. lat. cucumula, von cucuma, daher vielleicht fur: čmul." A primeriti je novoslov.: žmula, f., ein bauchiger, klumpenformiger Auswuchs an alten Bitumen. V Laščah; srbski: žmul, žmulj, m., žmuo, žmula, m., der Becher; češki: žmol, žmolek, m., ein Klumpen, žmoliti, v., etwas in den Hitnden walken (zum Klumpen machen). Korenika je ista, katera v staroslov. besedi: gomolja, gomulja, f., maza, a podstava: g o m je oslabela v: g e m , g i m, od koder potlej: žim, in staroslovenski bi bilo pisati: žimulu, žimuli.
Žmulja, e, f. Perilnik, perilnica; das IVaschbrett. Koborid. Ta beseda si nij v rodu s poprejšnjo, in morda ima koreniko: zim, žeti, novoslov.: žmem, žeti, ker se na perilniku obleka pritiska in prižemlje.
Žnjek, žnjeka, m. 1) Školjka; die Muschel. „Debel je, kakor žnjek." Sovodnje. 2) Vsaka mokra ali opolzla debelejša stvar; žnjekati, v. impf., s tako stvarjo imeti posel, prijemati jo ali kam devati. V Laščah. Ladinski: sgnec, die Schnecke, der Rotz. To je od bavorsko-nemškega: der Schneck; novovisoko-nemški: die Schnecke, starovisoko-nemški: snecco, sneggo; poleg tega se v nečem slovniku s 1429. 1. nahaja: Schnegg, conc-hile. Schmell.-Fromm. II. 566.
Ž6ja, e, f. = gnojni koš. Brda Goriška; Kanalsko. Primeri benetsko-laški : gioa, giova, f., eine Art Klammer, aucli eine Art Kasten, kar znači osobito: giova, od katere besede je morda slovensko nazivalo.
Zdljati, žiljam, v. impf. Zmikati, mencati, prati. Plužna. To uprav znači: z lugom prati. Ruski: zola, f., die Asche, zolit!, v., iischen, laugen, zolovati, v., mit Lauge waschen; poljski: zol, m., zola, f., die Mutterlauge; žola, f., morebiti: die Sonnenhitze, zolič, v., in der Lauge kochen; gorenjesib.: zelič, v., einlaugen, zolo, n., die Lauge, zola, plur., Seifensiederascher, zolič, v., mit Aescher diingen, zolizna, f., Torfmoor. Primeri naše: že-ljati, žiljati, v. O tej priliki bodi tudi povedano, da: mencati (reci: muncati), v., nij domača beseda, ter ne od kore-nike: min, novoslov.: meti, manem, reiben, kakor misli tudi Miklošič. Ta stvar je od laškega: minuzzare, v., in kleine Stiicklein venvandeln, sminuzzare, v., klein hacken, zerschneiden, zerstossen, zerreiben.
ZoltMnica, e, f. (žltelnica, žetelnica), f., z „e" pred „ln". Zlatenica; die Gelbsucht. Solkan. Podstava je: žoltel, tela, o, partic. praet. act. II. od glagola: žolteti, gelb werden, in to od pridevnika: žolt, a, o, staroslov.: žultu, adj., gelb. Zanimljivo je lice: žltelnica, v katerem se „1" izreka še samoglasno. Primeri: vlguk, adj., feucht, v letopisu 1880. 1. na 207. str.
Zida, e, f. Ciicelj, die Kinderdutte; ž u 1 i t i, ž u 1 i m v. impf., cucati; saugen. Plužna pri Bolci; tabak žuliti = tabak s težka piišiti ter ga vleči, ker je pipa kako kaj zatlačena, da nema duška. V Laščah. Bolg.: žjull, v., ritzen, abhauten; srbski: žuliti, v., schinden, ausschiilen den Kukuruz, abrinden den Baum, rupfen das Gras; behacken; ruski: žulanu,-m., der rothkopfige Neuntodter (srakoper); poljski: žulawa, f., der Werder, das Marschland. Podstava: gul, in poleg nje: gjul = ž j u I, ž lil, ter znači: ziehen, zerren, reissen, ritzen.
Žiirencek, cka, m. Lešnik, ki rad gre iz skledice. Sv. Križ Ipavski. Gledi: žuriti, v., v letopisu 1880. I. na 216. str., in primeri: žurjanec, m,
Zurjdnec (reci: žurjanec), nca, m. Izluščen oreh. V Rihenberku; a v Vremah tacemu orehu dejo: ružanec, nca, m., od glagola: ružiti = žuriti. R u ž i t i stoji namesto: žuriti, a to namesto: žuliti; primeri: žula, f.
Zuvdje, f. pl. Die Lade am Webestuhl. Bole. — Temna beseda.
Zušnja, e, f. 1) Usnijen izpodveznik pri črevljih; der Schuhriemen. Hrušica v Istri. 2) Zužnja,e, m., f., žužnjač, m., žužnjalo, n. (reci: žiiž-), človek, pri delu zelo počasen; žužnjast, žužnjač a s t, ž u ž n j al a s t, adj., zelo počasen. V Laščah. Primeri bavorsko-nemški: die Banrllerey, unniitze, kleinliche, nie en-dende Beschaftigung. Schmell.-Fromm. 1. 248. — Ziižnja je
namesto: sožnja, ali: zožnja, kar bi staroslov. slulo: sa-žmja, od podstave: suvezati, v., novoslov.: zvezati, v., zn-sammenbinden. V samostavnikn : žužnja imamo zatorej „u" namesto „o" = staroslov. „aK , o čemer pogledi besede: prevoza, f.
~-»O««-
0 ponavljajočih (opetljivih) glagolih II. razpola.
Na Dolanjem Zemonu pri Notranjskej Bistrici sem slišal nekaj glagolov te vrste, katere naj semkaj postavim. A vedeti je treba, da ima v teli glagolih „e% kateri stoji pred končnico „vat,i", vedno dolg priglas na sebi, na pr.: bodevati, berevati, ter da se kdaj in kdaj ta glas izreka tudi za prost „e", a ne za „e\ To se godi za pj", za „lj", „nj", na pr. sajevati, merjevati, mlatjevati, svetjevati; koljevati, paljevati; cenjevati, gonj e vati; a če pred „lj" stoji kateri izmej ustnikov: b, m, p, v, izreka se se", na pr.: grabljevati, izgubljevati, lmpljevati, lovljevati. Lica kakeršna so: orevati, p a de v a ti, itd., značijo: zu ackern pflegen, zu fallen pf legen. — Glagole sem si zapisal te: berevati: brati, berem, lesen, sammeln; bodevati: bosti, bodem, stechen; bole vati: boleti, boli, schmerzen, wehe thun; bran e-vati: braniti, branim, wehren, vertheidigen; cenjevati: ceniti, cenim, schatzen, evutevati: cvusti, cvutem, bliihen; čutevati: čutiti, čutim, empfinden; dele vati: delati, delam, arbeiten; draževati: dražiti, dražim, reizen; drže vat i: držati, clržim, halten; glodevati: glodati, glojem (glodam), nagen; gonje-vati: goniti, gonim, treiben; grabljevati: grabiti, grabim, rechen, zusammenscharren; grize vati: gristi, grizem , beissen; grme vati: grmeti, grmi, donnern; i me vati: imeti, imam, haben; izgubljevati: izgubiti, izgubim, verlieren; izpovedevati: izpovedati, izpovem, aussagen; jezdevati: jezditi, jezdim, reiten; klečevati: klečati, klečim, knien; klicev a ti: klicati, kličem, rufen; koljevati: klati, koljem, stechen, schlachten; k opeva ti: kopati, kopljem, graben; koše vati: kositi, kosim, mahen; kradevati: krasti, kradem, stehlen; kričevati: kričati, kričim, schreien; kupljevati: kupiti, kvipim, kaufen; letevati: leteti, letim, fliegen; leževa ti: ležati, ležim, liegen; lome vati: lomiti, lomim, brechen; lovljevati: loviti, lovim, mit dem Fangen beschaftiget sein; merjevati: meriti, merim. messen; meševati: mešati, mešam, mischen; mislevati: misliti, mislim, denken; mlatjevati: mlatiti, mlatim, dreschen; molevati: moliti, molim, beten; mote vat i, motiti, motim, storen; no-sevati: nositi, nosim, tragen; omiidlevati: omudleti, omudlim,
schwach werden, in Ohnmacht fallen; opazevati: opaziti, opazim, bemerken; or evati: orati, orjem, pfliigen, ackern; pade-vati: pasti, padem, fallen; p a 1 j e v a t i: paliti, palim, sengen; p a š e v a t i: pasti, pasem, weiden; p e k e v a t i: peči, pečem, ba-eken; pere vati: prati, perem, waschen; p lese vati: plesati, plešem, tanzen; p le t evati: plesti, pletem, flechten; predeva t i: presti, predem, spinnen; pregledovati: pregledati, pregledam, durehschauen; prosevati: prositi, prosim, bitten; reke v a t i: reči, rečem, sagen; r e z e v a t i: rezati, režem, schneiden; rodevati: roditi, rodim, zeugen, gebaren; rubevati: rubiti, rubini, pfiinden; sajevati: saditi, sadim, setzen, pflanzen; s e -d e v a t i: sedeti, sedim, sitzen ;segevati: seči, sežem, wohin langen; sekevati: seči, sečem (sekati, sekam), liacken; skakevati: skakati, skaeem, springen; skubevati: skubsti, skubem, rupfen; slone v a t i: sloneti, slonim, angelehnt sein; smrčevati: smrčati, smrčim, schnarchen; smrdevati: smrdeti, smrdim, stinken; spevati: spati, spim, schlafen; s p i s e v a t i: spisati, spišem, zu Ende schreiben; srečevati: srečati, srečam, begegnen; s trge vati: strgati, stržem, (strgam), schaben; strigevati: striči, strižem, scheeren; s vete vati, poleg: svetjevati: svetovati, svetujem, rathen, Rath geben; šeptevati: šeptati, šeptam, flustern; škripevati: škripati, škripljem (škripam), knarren, zirpen; šume vati: šumeti, šumim, rauschen; tumnevati: tumneti, tumnim, dunkel werden ; t e p e v a t i: tepsti, tepem, schlagen; t e s e v a t i: tesati, tešem, mit der Axt behauen; trese vat i: tresti, tresem, schutteln; trobevati: trobiti, trobim, auf der Trompete blasen ; trpe vat i: trpeti, trpim, leiden; tukevati: tukati, tukam, weben; vabe vati: vabiti, vabim, locken, einladen; velevati: veleti, velim, befehlen, sagen; veze vati: vezati, vežem, binden; videvati: videti, vidim, sehen; zidevati: zidati, zidam, bauen, mauern; žgevati: žgati, žgem, brennen.
V teh glagolih je mnogo nepravilnega, obilo tacega, čemur bi se ne bilo nadejati. Zakaj se na pr. govori: gmevati, tre.sevati, a poleg tega vender tudi: paševati? Kde je tukaj pravilo? Kako je i to, da vidimo lica: branevati, jezdevati, lomevati, mislevati, molevati, motevati, nosevati, opazevati, prosevati, rodevati, rubevati, trobevati, vabevati, a poleg njih tudi: cenjevati, gonjevati, grab-lj evati, izgubi j evati, koševati, kupljevati, lovlje-vati, merjevati, paljevati, sajevati? Brez nobene dvojbe je tukaj omečen soglasnik jedrno pravilen: cenj-, gonj- (bolje: ganj-, primeri: preganjati), grablj-, koš- (bolje: kaš-, primeri: grmovje okašati, um das Gebiisch herummahen. V Laščah) itd., a ne: bran-, lom-, m i s 1 -, nos- itd., namesto česar bi trebalo da stoji: branj-, lomi j- (bolje: lam-, poleg: lamlj-, primeri staroslov.: razlamati, poleg: razlamljati), miši j- (podstava: misli-,
od glagola: misli-ti), noš- (bolje: naš-, primeri: prinašati) itd. A kaj si je misliti o tacih obrazih, kakeršna sta: mlajev ati, sveč/evati? Kod drugod se mej vsemi kranjskimi Sloveni govori „tj" namesto „č" = „c" = tj? Jako čudno slove tudi: orevati, delevati, spevati.
Ako tem glagolom pogledamo bistreje v oči, o prvem hipu se pokaže, da se je tacih obrazov seme na tanko po jeziko-vem zakonu zarodilo prvič v glagolih III. vrste, kakeršni so: imeti, grmeti, glede t i (kar je v starem jeziku bilo tudi navadno, poleg: gledati), sedeti, sloneti, smrdeti, šumeti, tumneti, trpeti, veleti, vedeti, videti, katerim je tudi iz I. vrste 7. razreda pridružiti glagole: greti, grejem, warmen, peti, singen, smeti, smejem (smem), diirfen, speti, spe jem, eilen, ter iz V. vrste 4. razreda glagole: dej ati (deti), dejem (dem), thun, legen, sagen, sejati, sejem, saen, smi-jati se, smejem se, lachen, vejati, vej em, wehen, worfeIn. Taki glagoli so pravilno zaplddili obraze: imevati, grmevati, gledevati, sedevati, slonevati, smrdevati, šumevati, tfimnevati. trpe-vati, velevati, povedevati, videvati, (o)grevati, (pre)pevati, (do)spe-vati, devati, (za)sevati.
Od tod so se taki obrazi s „priglasom vkupe" nepravilno raztegnili kesneje tudi v glagole inih vrst, morda najpoprej baš v I. vrsto, in govoriti se je začelo : bodevati, cvutevati, grizevati, kra-devati, padevati, pletevati, predevati (pred-, spinnen), skubevati, tepe-vati, tresevati; potlej po vsej priliki tudi v nekatere glagole V. vrste: berevati, glodevati, klicevati, perevati (pra-ti, waschen), plesevati, rezevati, pisevati, šeptevati, vezevati, zidevati. Kadar je bila temu cesta uže uglajena ter jezik bil tudi izgubil nekdanje živo čujstvo, potlej so po krivej prispodobnosti (analogiji) nastali stoprav obrazi, kakeršni so ti: paševati (pas-ti, weiden), pekevati, reke vati, sege-vati, sekevati, strigevati, skakevati, strgevati, tiikevati, žgevati ; drževati, klečevati, kričevati, leževati, smrčevati; cenjevati, draže-vati, gonjevati, grabljevati, izgubljevati, koševati, kupljevati, lov-ljevati, merjevati, mlatjevati, nosevati, paljevati, sajevati; brane-vati, čutevati, jezdevati, kopevati, lomevati, mislevati, molevati, motevati, opazevati, rodevati, rubevati, trobevati; delevati, srečevati, koljevati, meševati, orevati, spevati, svetevati, poleg: sve-tjevati. Tukaj nij pravila ni vodila! Vse je prav, samo da ima „evati", naj se tudi od kraja do konca zadeva ob slovanske stare glasovne zakone, kateri bi zahtevali obraze: peka vati, segavati (sezavati), sekavati (secavati), strgavati (strzavati), strigavati (stri-zavati), žigavati (žagavati, žizavati). Lica: sajevati, paljevati, merjevati, cenjevati, grabljevati, klečevati, meševati, paševati, drževati, odrekla so se tudi starih pravil, po katerih bi slula: saja-vati, paljavati, cenjavati, grabljavati, klečavati, mešavati, državati, ker po mehkih glasovih: c, š, šč, z, j, Ij, nj v sklanjanji in spre-
zanji navadno stoji, kakor je znano, „a" namesto „e", na pr. stati namesto: stojati, in to namesto: stojeti; klečati, ležati, slišati, namesto: ldečeti, ležeti, slišeti, in to namesto prvobitnega: kleketi, legeti, sliheti, zaradi česar bi trebalo, da stoji tudi: pe-čavati, sežavati itd., namesto: pekevati, segevati; zato imajo te vrste obrazi dvojno hibo v sebi. — Vidimo, da se je pisatelju vrlo paziti, kadar bi hotel upotrebiti katero teh glagolskih toli zmešanih ter z večine pogrešnih lic, ki so običajna iz vlasti po Pivki in po nje obližji v Notranjcih, tudi v nekaterih krajih po Istri in v Kastavščini do Reke. Ce sem v posamičnih (v glavnih stvareh ne) morda kakšno mrvico tukaj pomotno zapisal, naj me popravi kak mož, ki se je porodil v tacem kraji, koder so ti glagolski obrazi še navadni.
II. Imena raznim
Belma, c, f. Svoje ime kravi. Vreme. Krava bele dlake.
Blutnica, e, f. Telestes Agassizii: riba iz Nevljice pri Kameniku.
Bobordženj, znja, m. Krastača: Bufo vulgaris; die gemeine Krčite. Zemon pri Notr. Bistrici. V prvem zlogu se čuje široki „0" : bobo-. Ta beseda je čudna videti. A raziščimo nje bitje. V prvem delu imamo: bob, m., kar znači najprvo: die Bohne, po vseh slovanskih narečajili, a poleg tega tudi novoslov.: bob, boba, m., nekaka v maslu pečena, drobna ter okrogla močnata jed, katero pripravljajo, kadar je proščenje (cerkveno žegnanje). „Denes je v Kranji bob", rekše, denes je proščenje. Po Gorenjskem; kozji bobki, m. pl., Ziegenkoth; vzbobneti, nim, v. pf., anschwellen, auflaufen: grah je vzbob-nel, rekše, od mokrote se je napel in potem nekako zatohnil, da uže nij dober v jed. V Laščah; srbski: boba (račja), f., Krebsroggen, ova cancri, bobiik, m., die Wasserblase, bobice, f. pl., kao male kraste (Fleischlappen), koje izlaze u čuriča (Truthiihner) po glavi, kad se bobaju: bobati se, v., solche Fleischlappen bekommen; ruski: bobki, m. pl., die Lorbeeren, bobjnja, m. f., der, die Aufgeblasene, Hoffahrtige; češki: bobky, m. pl., die Lorbeeren; testiculi; Ziegen-, Scliaf- und Hasenkotb, bobal, m., der Erdapfel, bobneti, im, v., quellen, schwellen, auflaufen; gorenjesrb.: bob, bobk, m., der Lorbeer-baum, bobla, f., der Schaf- und Hasenkoth, bobnječ, bubnječ, v., auflaufen, schwellen. Vidimo, da „bob" v slovanščini znači „okroglo, napeto stvar sploh". K druzemu delu naše besede je primeriti staroslov.: nizati, v., wiehern; novoslov.: ruzati, v., isto, ruzgetati, v., isto, ruzgot, gota, m., lautes Gelachter:
rozgotom se smeje. prip. 305. v Miki. lex. 808., dalje novoslov.: regetati, regetam, regljati, regijam, v. impf., quaken, wie _ die Frosehe, regljati, sc-hwatzen, wie die Elstern: srake, regij aj o; srbski: rzati, v., wiehern; ruski: regotati, v., aus vollem Halse lachen; schreien, grohlen; regotnja, f., lautes Gelachter; češki: fehotati, rehtati, v., wiehern, schwatzen, wie die Elstern, schreien, wie die Frosehe, unmassig lachen; poljski: rzegot, rzechot, rzekot, m., ein rauhes Getone, das Gequake der Frosehe, rzegotae, rzechotač, rzekotač, v., rauh tonen, schwatzen, wie die Elstern, quaken, wie die Frosehe ; gorenjesrb.: rjehot, m., das Gewieher, wieherndes Gelachter, rjehotač, v., wiehern, unmassig lachen, rjechtac, v., quaken, rjechtawa, f., der griine Wasserfrosch, rana esculenta. Kore-nika tem besedam je: rug, a poleg te vidimo tudi lice: ruch, ruk. Če obraz: rfig v novej slovenščini dobode dolg priglas, to se izreka: rag, od koder potlej: = ražiinj; starosloven.: bi to sliilo : boboružini, izreči: boboružlnjl, ker v obrazilo ima na konci: M = inji. Vsa beseda zatorej znači „okroglo-napeto kričečo (regetajočo) žival".
Bdgec, gca, m. Mantis religiosa; Gottesanbeterin. Goriška okolica.
Bolnik, a, m. vMacrogIossa stellataram: der Taubenschvvanz. Sv. Ivan na Cresu. Ta metulj je rad v sobe letati, in iz vlasti k bolnikom.
Brdmovka, e, f. Bramor; die Maulwurfsgrille; GryllotaIpa vulgaris. Sv. Križ Ipavski. Mramor, mramora, m., isto. V Laščah.
Brida, e, f. Neka ptica v Bolci.
Brstnik, a, m. Tetrao bonasia; das Hasellnihn. Novake pri Cerknem.
Bugva, e, f. Sparus boops (riba). Martinščica na Čresu. V Malem Lošinji sem cul: bukva; srbski: bukva, f., eine Art See-fiseh; laški: bobba.
Cap, capa, m., der Ziegenbock. »Smrdi, kakor cap." Kras. Primeri: cap, m., na 250. str.
Cdpernik, a, m. Saturnia pyri: das grosse Nachtpfauenauge. Solkan.
Cmčlj, a, m., isto, kar: čmrlj, a, m. Die Hummel; Bombus sp. Bole. Ruski je: šmell, m., die Hummel; češki: štmel, čmel, m., čmela, f., čmoulik, m., die Hummel; poljski: trzmiel, m., die Hummel; gorenjesrb.: čmjela, f., die Hummel. Primeri tudi novoslov. priimka: Košmrlj, poleg: Košmelj. Miklošič ima vrhu tega novoslov.: črmelj, kar primerja k novoslo-venskej besedi: črmljak, m., der Dotter, in vse proizvaja od besede, slovoče staroslov.: čruminu, adj., roth, da bi zatorej ta žival bila imenovana po rtidečej šaroti, in te vrste čmrljev je res jako mnogo. lex. 1121. Obraze nahajamo te: novoslov.: črmelj, poljski: trzmiel, morda namesto: czrzmiel, strzmiel, češki: štmel, zopet morda namesto: črmel, strmel,
od koder potem tudi: čmrlj, čmel, šmel. Češko in poljsko lice se upira Miklošičevi proizvaji, kajti češki je: eermna, f., ime necega mesta: Bobmisch-Rothwasser, poleg: červeny, adj., roth, in poljski: czermieniec, m., eine Art von Aronwurz, Aram aegyptium, poleg: czerwony, adj., roth. Temnega poroda so zatorej besede: črmelj, čmrlj itd.
Črnbel, m. Decantlms pellucens; die Weingrille. Sv. Križ Ipavski. To ime posnemlje menda živalčin glas.
Drgunec, nca, m. Neka riba v Ipavi. Primeri: droga, f.
Drdga, e, f. Telestes Agassizii; riba v Nevljici pri Kameniku. Vse kaže, da to stoji namesto: a n droga (s hohnikom), f., kar je tudi neka riba, katere ime je na Murskem polji in v Ljubljani še zdaj znano: otec Marko jo zove: der Renkfisch, albula. Te poslednje ribe nazivalo je podobno, kakor bi bilo grško-roman-skega poroda; a v laških slovnikih nijsem nikder mogel najti ničesar jednacega. Če je to ime slovansko, ne more imeti svojega začetka drugcle, nego li v podstavi: a dr a, f., das Wasser, in staroslovenski bi se pisalo: adraga. Vem, da je zelo čudno, samo jedno vrsto rib imenovati po „vOdi", v katerej žive vse od najmanjše do največje: ali premisliti je, koliko imamo sploh temnega v jezici, posebno mej živalskimi, drevesnimi in rastlinskimi nazivali, da često ne vemo, zakaj se to ali ono zove baš po tacem, a ne po drugačnem pojmu. Staro lice: adra f., das Wasser, nij slovenščini v poprejšnjih časih bilo nikakor neznano. 0 tem svedoči ime necega potoka na Stir-skem blizu Nemškega Gradca, kateremu zdaj rekajo: die A n-dritz, kar je od slovenskega: adrica, f., kakor nam pripoveduje končnica: i t z, katera je od slovenske : i ca. Poleg tega je mej nemškimi Štirci blizu Knittelfelda. še drug potok, nekdaj slovoč: adrima, f., a zdaj se nemški imenuje: Ingering. V I. knjigi Zahnovega dela „Urkundenbuch" čitamo na 15. str.: Undrima z 895. 1.; na 23. str.: Undrima z 930. 1.; na 26. str.: in Undrimatale z 935. 1.; na 70. str.: in ualle Undrima s 1055. 1., ter še na premnozih inih mestih. Vrhu tega se v poznejših dobah poleg drugih nahajajo tudi obrazi: Underim, Un-derin, Undrim, Undringen, Inheringa, od koder zdanje nemško nazivalo: Ingering. Slovansko obrazilo: i m često znači, da stvar nij pristna ali prava, nego cla samo nekako nadomešča ono, kar pripoveduje podstava. Tako je staroslov.: otičimu, m., novoslov.: očim, m., der Stiefvater, kateri nij pravi otlcl ali oča, nego samo njega nadomestnih; srbski: pobratim, m., za brata vzprijet prijatelj, a ne pravi brat, posestrima, f., za sestro vzprijeta ženska, a ne rodna sestra; češki: ženima, f., pri-ložnica, das Kebsvveib, a ne poročena soproga. Tako niti adrima nij prava ali velika reka (voda), nego samo potok ali mala voda. — Primeri: drganec, m.
Drščica, e, f. Turdus pilaris; der Kram mets vogel. Gradišče na Ipavi. Ta beseda stoji namesto: drozgica, drožžica, ker nje podstava je: drozg (drozeg), zga, m., staroslov.: drozga, m., die Drossel; srbski: drozd, a, m., drozak, zga, m.; poljski: drozd, m. Tudi je navadno : dršč, a, m. Turdus viscivorus. Vranja v Istri.
Gornik, a, m. Accentor alpinus; der Fliihvogel, Alpensiinger. Trenta; Soča.
Gospica, e, f. Calopteryx sp.; die Wasserjungfer. Zemon pri Notr. Bistrici.
Grba, e, f. Barbus plebejus; die Barbe. Notranjska Bistrica. Buski: gorbiiša, f., der Buckellacbs, Salmo gibbosus.
GrebiSica (izrekajo: grabišica), e, f. Gyrinus; der Taumelkiifer. Zemon pri Notr. Bistrici. Ta hrost vesla ali „grebe".
Grmaj, a, m. Platycarcinus pagurus; der Taschenkrebs; laški: granciporro. Mesto Cres. Vse kaže, da stoji namesto: gromaj; primeri: ogromen, mna, o, adj., gross.
Hobdtnica, e, £. Octopus vulgaris; der Polyp. Otok Cres; Primorje. Staroslov.: hobotinica, der PoIyp; ruski: hobotii, m., der Riissel.
Igla, e, f. Belone vulgaris; der Hornhecht; laški: angusella. V Primorji ter na otocih. Primeri: iglanec, m., šivankica, f., šilo, n.
Iglanec, ncu, m. Neka morska riba. Martinščica na Cresu. Primeri : igla, f.
Ivdnjščak, a, m. Rhizotrogus sp.; der Junikafer. Malhinje. Tako se imenuje tudi junij mesec, od sv. Ivana krstnika.v
Jabolka, e, in: jdbolcica, e, f. Cardium edule. Osor na Cresu.
Jelšnica, e, f. Der Steinbeisser; Cobitis barbatula. Luče na Stirskem.
Jez (e), a, m. Idus melanotus; der Giingling (riba). Ljubljana; Zidani Most.
Kacelica (če), e, f. Neka riba v Savi. Potočin pod Zidanim Mostom.
Kdmenica, e, f. Raja sp.; der Rochen (riba). Primorje.
Kekic, a, 111. Mali škržat; Cicada orni. Goriška okolica. Vpije: keke, keke!
Kepa, e, f. Svoje ime ovci. Plužna na Bolškem.
Kloštir, rja, m. Klop; die Zecke; Ixodes Ricinus. Rihenberk. Podstava : klošč, m., die Zecke, zatorej namesto: kloščir. Primeri v letopisu 1880. 1. besede: kušter, m., bešter, adj., kleštre, f. pl. na 218. 219. str.
Kokelj, kija, m. Gyrinus natator. Povir na Krasu.
Kdmper, rja, in: komperica, e, f. Srakoper; Lanius sp. Razločajo velicega in malega, veliko in malo. Prvo v Bolci, drugo v Starem Sedlu. „Seda rad na ^grmovje". Primeri poljski: kepa, f., ein Busch dicht zusammenstehender Pflanzen.
Kopito, a, n. Spondylus gaederopus; die Klappmuschel. Martinščica na Cresu. Ta školjka je podobna kopitu.
Kosec, sca, m. Hydrometra lacustris; der \Vasserlaufer. Zemon pri Notr. Bistrici.
Kovač, a, m. Elater sp. Schnellkiifer. Malhinje.
Kožica, e,i. Cerithium vulgare; die Hornschnecke. Osor na Cresu.
Krpelj, krpelj a, m. die Vogelmilbe; Dermanvssus avium. Staro Sedlo. Krpelj, krepelja, m., die Filzlaus. V Laščah. Krpati znači tudi: reissen, aufreissen.
Kukavica, e, f. Neka živalca. Sv. Križ Ipavski. Podstava je morebiti: kuk-, schwarz.
Kurijca, e, i. Der Federling; Menopon pallidum; kurja uš. Solkan.
Lazar, rja, m. Polž brez hiše; die Nacktschnecke; Limax sp. Sv. Križ Ipavski.
Lešča (e), e, f. Molj v panji; die Wachsmotte; Galleria mellionella. Sv. Duh pri Krškem. Po vsej priliki namesto: vešča, kar Gorenjci izrekajo: veša, f. die Motte. Primeri tirolsko-nemški: die Hex = der Nachtschmetterling.
Levica (e) e, f. Alauda arvensis; die Feldlerche. Luče na Stirskem. Primeri: lavdica, f., die Lerche. Na Krasu. Od lat.: alauda.
Liganj, a, m. Loligo vulgaris; der Kalmar. Primorje in otoci. Od latinskega, namesto: loliganj; srbski: oliganj, oliganja, m., der Blackfisch; Sepia loligo L.
Liižnjak, a, m. Mugil cephalus; die Meeriische: laški: cefalo. Stara Baška na otoku Krku. (Lužna voda = Braekwasser, kder se morska in sladka voda meša).
Mdlinec, nca, m. Gyrinus natator; der Taumel- oder Drehkafer. Sv. Križ Ipavski. Zato tako zvan, ker se vrti, kakor malinec, malinček.
Mavrica, e, f. Svoje ime ovci. Plužna na Bolškem. Tudi krava temne dlake se često imenuje mavra. — Starovisoko-nem. ter srednjevisokonem.: mor, Aethiops, srednjelat,: maurus, grški: aaupo;, aa.Opo:, novogrški: aojpa, f., Aethiops. Miklošič, Die Fremdworter in den slavischen Sprachen.
Menek (reci: miinuk), menkd, m. To je uprav: Lota vulgaris; Aalruthe; a Goričanom, ki te ribe nemajo v svojih vodah, naš kapelj slove: menek. Bolčani izrekajo: mernik, menka, a Ipavci: manuk, manka. Srbski: manič, m., die Aalraupe, Rutte: Gadus lota; ruski: meneku, nika, m., die Quappe, Aalraupe; češki: men, meri, m., die Aalquappe, Aalraupe; poljski: mietus, m., die Aalraupe, Gadus lota; gorenjesrb.: mjerik, m., die Quappe, Aalraupe. Primeri tudi besedo: mine k, m., v letopisu 1879. 1. na 131. str.
Mimik, a, m. Neki siv in črn ptiček, ki se gnezdi v mire. Bole. Išči besede: mir v letopisu slov. Matice s 1879. 1. Morebiti: Steinschmatzer, Saxicola oenanthe.
Mižkut, a, m. Netopir; die Fledermaus. Solkan. Podstava: mižati, mižim, zamižal sem, ker leta o mižavih ali temnih
urah. O besedi: netopir, staroslov.: netopyri, m., die Fleder-maus, pisalo se je uže mnogo, od kod proizhaja, Nij pozabiti, da se starosloven. nahaja tudi lice: neputyri, m., die Fledermaus, kar uprav znači: Unvogel: ptttuka, f., avis, ne-putuka, £., non avis: nepotka vii potkahu netopyri. Buslaev v Miki. lex. 439. Poleg obraza: neputyri možen je tudi obraz: nepotyri, kakor je staroslov,: kogda, adv., quando, togda, adv., tunc, poleg: kugda, adv., quando, tugda, adv., tum; a od lica: nepotyri nastane po predevku: netopyri.
Mlinarica, e, f. Neka ptica. V Bolci.
M&drak, aha, a, m. Maena vulgaris; der Laxirfiseh; laški: menola schiava. Martinščica na Cresu. Višnjavkasta riba.
Mrenic (e), a, m. Neka riba v Bledskem jezeru. Laščanu je: mrena (e), e, f., Barbus fluviatilis. Srbski: mrena, f., die Flussbarbe; Cyprinus barbus; češki: mrenek, mrinek, m., der Griindel; poljski: mrzana, f., der Grundling; latinski: muraena, die Muršine, ein Seefisch. Ali vse te naštete slovanske besede nijso od latinskega, od koder je brez nobene dvojbe, vzprijeto menda v novejših letih, rusko: murena, f., die Mu-rane, der Meeraal, Fischwurm.
Mrkal, dca, m. Eledone moschatus; der Moschuspolyp; laški: muscardino. Martinščica na Cresu. Ima poseben svoj neprijeten duh; primeri hrv.: mrko zaudarati, unangenehm riechen.
Mrkuša, e, f. Svoje ime kravi. Vreme. Podstava tej besedi je: mrk, a, o, adj. = črn.
Muza, e, f. Neka ribica v Bledskem jezeru. Ruski: muzljaj, m., der Griindel, Schmeii.
Ogrica, e, f. Abramis vimba; die Blaunase (riba). Ljubljanska okolica. Primeri: ugarak, m.
Ostrica, e, f. Neka riba v Ipavi.
Pezdec, deca, m. Bhodeus amarus; der Bitterling (riba). Ljubljana.
Pizdohlast, hlasta, m. Neka pedi dolga riba v Savi. Potočin pod Zidanim Miistom. — Hlastniti, nem, v. pf., hlastati, v. impf., schnappen, hlastežen, zna, o, adj., gierig. V Laščah.
Platnica, e, ali: platica, e, f. Leuciscus virgo; der Frauenfisch, Frauen-Nerfling. Kostanjevica; Ljubljana.
Plavica, e, f. Scomber colias; laški: lanzardo (riba). Otok Cres in Krk.
Plezuh, a, 111. Certliia familiaris: der Baumlaufer. Liiče na Stirskem.
Plutariea, e, f. Bombinator igneus; die Feuerunke (žaba). Zemon pri Notr. Bistrici. Zato tako imenovana, ker plava po vrhu vode; srbski: plutati, v., plivati povrh vode, kao pluto (das Ivorkholz).
Podgorida, e, f. Die Stadtschwalbe; Hirundo urbica. Bole. V Bolci se gnezdi poleg lastovke tudi podgorida, katere ljudje niso
tako radi videti pod svojo streho, kakor lastovko. Nekdaj so jo preganjali in jej razdirali gnezda, menda zato, ker pod-gorida ne da miru lastovki in vzpomladi jemlje nje gnezda, katera po svoje dozida. Vele, da je lena delati si gnezdo. Podgorida je močnejša, ali vsaj silnejša, in zato se jej lastovka umiče. Nekdaj je bilo v Bolci j ako malo podgorid, a zdaj jih uže ni nič menj, nego lastovek. Primeri ruski: podgorelyj, adj., von unten angebrannt. — Podgorida je slovenska beseda z laškim obrazilom: i d a, neznanim slovanščini.
Podlanica, e, f.vChrysophrys aurata; laški: orada (riba). Martin-ščica na Cresu. Srbski: podlanica, f., die flache Hand, in tudi: nekaka morska riba (v Dalmaciji). Podstava: dlan, f., die flache Hand.
Podlasic, laska, m. = podust (riba), der Niisling; Chondrostoma nasus. Bistra ob Ljubljanskem barji. Popačeno lice, kakor vidimo, in ta beseda se posebno kvari mej narodom, kateri tu in tam izreka tudi: p o d 1 u s t, z ostrim priglasom na zadnjem zlogu. Vrhu tega: podustev, s t ve, f., isto. Na Slapu pod Ljubljano. Poišči besede: podust, v letopisu 1880. L na 221. str. v 3. vrstici od zdolaj gori.
PodUska, (e), e, f. Neka ptica v Bolci.
Podpoddk, a, m. Coturnix dactylisonans; die Waehtel; prepelica. Solkan. Podpodanka, e, f. Pri Ipavskem sv. Križi. P odpočil ca, e, f. V Starem Sedlu in v Bolci. Podprda, e, f. Na Stirskem. Vse to je posnemanje tega ptiča glasu, kakor tudi: prepelica, e, f., die Wachtel; prepelevati (reci: prepelevati), v. impf., schlagen, vvie dieWachtel; pre-pelevanje, n., der Wachtelschlag.
Podzemljdk, a, m. Neka vrsta čmrljev. Bole. Ti imajo „pod zemljo" gnezdo. Primeri: vrliič, m.
Polžka e, f. Limax; die Nacktschnecke. Zabče pri Tolminu.
Pondrica (izreka se: pundrica), e, f. Neka črna morska ribica, ki sve drži kraja ter se rada skriva po pečinah. Martinščica na Cresu. To je od glagola: pondreti (reci: pondreti), drem, v. pf., untertauchen, kar stoji namesto: ponreti, staroslov.: po-nre-ti, -ra, -reši, v., subire, ingredi; novoslov.: pondrt, a, o, partic. praet. pass., untertaucht, pondrenje, n., das Untertauchen, v Habdeliči, pandirek, pendirek, rka, (namesto pravilnega: ponehrek, rka), m., die Tauchente. V Ljubljani; srbski: ponirati, v., sub terram abire; ruski: nyrjati, v., untertauchen, nyroku, rka, m., die Tauchente; semkaj pristoji, kakor kaže, tudi beseda: nravu, m., mos, consuetudo, opinio, virtus (das Innere). Miki. lex. 623. Prištej i poljski: pader, dra, m., ein dicker Regenwurm, pandrow, padrow, m., der
Engerling, katere besede mi nemarno, a mogli bi reči: pon-drov, rova, m.
Ponga, e, f. Emys lutraria; die Sumpfschildkrote. Vrbnik in Dobrinj na otoku Krku. Korenika: pag. Primeri besedo: pongliea, f., v letopisu slov. Mat. 1880. 1. nav 175. str.
Pretapljivka, e, f. Neka privodna ptica. Žaga pri Bolci.
Prilepek (-le-), pka, m. Patella coerulea; die Napfschnecke. Otok Unije (f. pl.). Prilepi se na čoln ali kamen.
Rdrog, a, m.,: in: r ar o žic a, e, f. Palinurus vulgaris; der Heu-scbreckenkrebs. Martinščica na Cresu. V Belem na istem otoku imenujejo tega raka: j a rog, m., in: j ar oži ca, e, f. Primeri hrvatski: rarov, m., falco cjanopus, der Blaufuss, češki: raroh, m., isto, poljski: rarog, m., isto, in poljski poleg tega tudi: ein gefltigeltes Wunderthier.
Risa, e, f. Lithobius sp.; der Steinschliipfer. Trenta. Napada druge živali, n. pr. muhe, pajke itd., zaradi česar ima to ime.
Rogina, e, f. Der Hirschschroter; Lucanus cervus; rogač. Sv. Duh pri Krškem; tudi v Laščah.
Rudecec, cca, m. Droben, v kamenje se gnezdeč ptiček pevec, menda Sylvia phoenicurus: das Rotschvviinzchen. Plužna pri Bolci.
Rudečic, a, m. 1) Neki ptič. V Bolci. Morebiti: das Rothsclnviinz-chen. 2) Neka vrsta čmrljev. Bole. Ti čmrlji so rudeče-pasasti.
Rudejec, (-de-), jca, m. Turdus saxatilis; das Steinrothel. Bole. Ptič je rudečkast.
Rusec, sca, m. Riijavi mravinec. Koborid. Rus, a, o, adj., braun, namesto: ruds.
Sekulja, e, f. (izrekajo: seklja). Rana temporaria; der Grasfrosch. Luče na Štirskem. Korenika bi utegnila biti: sik, sic, min-gere, nass machen; primeri: uscanka, f. Kranjski Sloven bi dejal: sak(u)lja, kakor izreka tudi: maša, f., die Messe, dan, m., der Tag; a štirski to slove: sek(u)lja, kakor: meša, f., die Messe, den, m., der Tag.
Seželka (reci: suževka), e, f. Blatta orientalis; die Ktichenschabe; ščurek. Sv. Lucija na Mostu. To je namesto: žuželka, f., das Insekt. Staroslov.: žužell, f., der Kafer, žuželica, f., in-seetum, vermis, novoslov.: žižec, žca, m.; inseetum, žižek, žka, m., der Kornwurm, žužanka, f., der Kiifer, Danjko 51., žiižek, žka, m., molj v bobu; srbski: žižak, žiška, m., der Kormvurm; ruski: žužžati, v., summen, sumsen, žužell, žuželka, žuželica, f., der Laufkafer; sanskr.: gudž, murmurare. Miki. lex. 201 Pomni tudi novoslov.: žugniti, nem, v. pf., einen Laut von sich geben, mucksen. ,,Ne žugni mi!" Muckse nicht! V Laščah. Žugati, žugam, v. impf., droben,^ eigentl. drohend schreien, Larrn machen. Primeri: živka, f., in: žužur, m.
Sipa, e, f. Sepia officinalis; der Tintentisch. Primorje in otoci. Od latinskega: sepia, f. Primeri: sipica, f.
Sijrica, e, f. Sepiola Rondeletii. Primorje in otoci. Primeri : sipa, f.
Skakdlica, e, f. Der Schnellkiifer; Elater sp. Trebuša na Tolminskem.
Skrljič, iča, m. Alauda arvensis; die Feldlerche. Hrušica v Istri. Staroslov.-ruski in staroslov.-srbski: skovranld, m., die Lerche, kar se je nekdaj brez dvojbe izrekalo: skovrjanM, in zatorej novoslov.: skovrjič, skvrjič, skvrljič, skrljič, ter poleg tega: skovrjanec, skvrjanec, skrjanec, škrjanec.
Skržačica, e, f. in: skržakika, e, f. Malhinje na Krasu. Mali skržak; Cieada orni. Pogledi tudi besede: kekič, m., in primeri v letopisu 1880.1. besedo: škrgala, f., na 194. str.
Skržak, a, m., poleg: skržad, a, m., in: škržat, a, m. Die Singcicade.; Cieada plebeja. Malhinje na Krasu. Primeri: skr-žačica, f.
Skržek, žka, m. Školjka; die Flussmuschel; Unio pietorum. Gradišče na Ipavi.
Sluga, e, f. Limax cinereo niger; die Nacktschnecke. Cerkno. Tej besedi je primeriti staroslov.: sluzu, m., der Saft, Eotz, Schleim.
Sluga božja, sluge božje, f. v Mantis religiosa; die Gottesanbeterin. Sv. Ivan na Čresu. Čudno rabi tukaj: sluga v ženskem spolu, ter znači: die Dienerin, ker „sluga" je drugače vedno le moškega spolu ter znači: der Diener.
Smrdečlca, e, f. Julus sp.; die Schnurassel. Novake nad Cerknim. Podstava je smrdeč, deča, e, partic. praes. act., stinkend; jednako stvorjene besede so: gorečica, f., velika vročina v licih od ognja, ali po telesi od bolezni; rudečica, f., die Rothe; srbečica f., das Jucken.
Sreča, e, f. Scolopendra sp.; die Bandassel. Solkan. Govore, da te živali nij ubijati, ker bi človek potem bil nesrečen. Otrokom vele: pazi, da te sreča ne uje, ker bolelo bi te toliko dnij, kolikor ima nog.
Stopdna, e, f. Svoje ime kravi. Vas Krn. Morda zato, ker lepo hodi ali stopa.
Stotnica, e, f. Lithobius sp.; Steinkriecher. Solkan. Žival ima mnogo nog in spada mej stonoge.
Stuza, e, f. Neka morska riba. Mesto Čres. Temna, jedva slovanska beseda.
Svirec, rca, m. Serranus sp.; der Sagebarseh (riba). Martinščica na Čresu. Primeri ruski: sevrjuga, f., accipenser stellatus.
Sarin, a, m. Cobitis barbatula. Zemon pri Notranj. Bistrici. Novoslov. : šar, a, o, adj., fleckig, bunt.
Sčrljuk, a, m. Alauda arvensis; die Feldlerche. Bole. Primeri: skrljič, m., in: ščrljukati, v.
Segdvka, e, f. Labrus sp.; laški: donzella. Martinščica na Čresu. Živahna, vesela riba, katera, ako vidi človeka, zbeži, a potem
se zopet vrne, kakor bi se šalila. Staroslov.: segati, v. spassen; novoslov. mej Belimi Kranjci: šegav, a, o, adj., witzig, scherz-schaft,, bolg.: šegu, f., der Scherz, Spass.
Sijdvka, e, f. Neka riba v Dobrodobskem jezeru. Morebiti semkaj pristoji staroslov.: šuj, adj., link, novoslov.: švijca, f., die Schiefe: po šujci postaviti, schief stellen, zid je na šijo zidan, schriige. Primeri: škflja, f.
Silo, a, n. Sygnathus sp.; der Nadeliisch. Mesto Cres. Primeri: igla, f., iglanec, m., šivankica, f.
Shjdk, a, m. Rana temporaria; der Grasfrosch. Zemon pri Notr. Bistrici. Primeri ruski: širkunu, m., die Schelle am Pferde-geschirr; die Hausgrille, po čemer bi „širjak" bila kričava žival; namesto: ščir-.
Šivankica, e, f. Ribica v Cerkniškem potoku; Gobio sp. Cerknica. Primeri: igla, f. iglanec, m., šilo, n.
Sktlja, e, f. Riba v Dobrodobskem jezeru. Podstava: škileti, v., križem gledati, nemški: schielen. Primeri: šijavka, f.
Tanka, e, f. Svoje ime ovci. Plužna na Bolškem. Taška = taškica = taščica = Rothkehlchen.
Teta kdca, tete kače, f. Scutigera coleopterarum. Goriška okolica.
Trlja, e, f. Mullus barbatus; laški: barbone; die Meerbarbe (riba). Martinščica na Čresu. Laški tudi: triglia, f., ein Fisch, die See-barbe; benetsko-laški: tria, f. Mullus surmuletus L. I pesca-tori deli' Istria gli dicono barbon. Boerio; špan.: trilla, franc.: trigle, die Seebarbe. Diez to proizvaja od grške besede: Tpiy/.v;, f., kar je iste ribe ime.
Trolj, a, m. Die Hummel; čmrlj; Bombus sp. Rihenberk. Na Dolenjskem pod Gobniško Goro govore: drolj, a, m., die Drohne. Starosloven. je: tratil, m., novoslov.: trot, m., srbski: trat, m., die Drohne; ruski: trutenj, nja, m., die Drohne, die Hummel; češki: troup, m., in vrhu tega: trout, m., troud, m., die Drohne, die Hummel; poljski: trad, m., truteri, m., tru-cieh, m., die Drohne, die Hummel, gorenjesrb.: truta, f., die Drohne. Pomneti je, da: treti se, znači tudi: sich begatten, novoslov.: krava se potira, rekše, zopet se goni, ker se je prvič nij bilo prijelo pleme; poljski: tra sie ryby, dieFische laichen; gorenjesrb.: čer, m., die Brut der Bienen, der Laich der Frosche, Fische. Troti so samo za tega delj v panjeh, da se od njih uplemene matice; korenika bi zatorej bila: t r, a obrazilo: atu, katero je uže v starej slovenščini ostalo samo nekaterim besedam, ker se je bilo zgodaj izpremenilo v: uttt, uti, yt(o), ttti. V besedi: trolj, katera je boljša, nego li: dr olj, stopil je po nerazumu kesneje „lj" namesto poprejšnjega „t", kakor je tudi v češčini „p" namesto prvotnega „t": troup. Primeri v tem letopisu besedo: tar, m., ki je nekaka rastlina.
Trtovimc, nca, m. Rhynchites betuleti; der Rebenstecher. Goriška okolica. Podstava: trta, f., die Weinrebe.
Ugarek (izreči: ugarek), ugarka, m. Trochus sp. Otok Unije (f. pl.), a na: Osoru: ugarčie, m. Ker je ta polž temne šarote, primeri srbski: ogarina, f., die Brandstatte, ogariti, v., mit Kohlen oder Russ beschmieren, ugarak, m., der Brand; ruski: ogaru, m., die braune Farbe, der Sonnenbrand. Primeri tudi: ogrica, f.
TJholaz, a, m. Forficula auricularia; der Ohrwurm. Luče na Stir-skem. Srbski: uholaža, f., der Ohrwurm, ker v uho lazi.
Ulijdnka, e, f. Sinica, die Kohlmeise. Sv. Duh pri Krškem: ulij, m., der Bienenstock, znači uprav: die Hohlung, in ta ptica si dela gnezda po „duplih".
Uscdnka, e, f. Rana temporaria; der Grasfrosch. Rihenberk. Primeri: sekulja, f.
Vodenica, e, f. Tropidonotus tesselatus; die Wurfelnatter, die Wasser-schlange. Vremska dolina.
Vohiharica, e, f. Poljska miš; Hypudaeus arvalis. Spodnja Idrija.
Vrba, e, f. Neka riba. Notranjska Bistrica.
Vrine (reci: vrhiič), hiba, m. Neka vrsta čmrlj ev. Bole. Ti čmrlj i imajo gnezdo vrhu zemlje v mahu; Laščan jih imenuje: m sili ovce, a Iuknjevce one, kateri so pod zemljo po luknjah. Primeri: podzemljak, m.
Zelenka, e, f. Neka ribica v Savi. Potočm pod Zidanim Mostom.
Zlatica, e, f. Neka riba v potocih okolo Notranjske Bistrice.
Zlatokrilec, ca, m. Der Rosenkafer, Goldkafer; Cetonia sp. Malhinje na Krasu.
Zmijnica, e, f. Testudo graeca; die Landschildkrote. Na Ustrinah in pri St. Ivanu na Cresu. Podstava je najbrže: zmija, f., die Schlange, ker ima glavo kačjej podobno.
Znosec, sca, m. Megachile muraria; Osmia sp.; die Maurerbiene. Sv. Križ Ipavski.
Zobdtec, tca, m. Dentex vulgaris; die Zahnbrasse (riba); laški: dentale. Martinščica na Cresu.
Zivka, e, f. Blatta orientalis; ščurek; die Kiichenschabe. Solkan. Primeri: seželka, £., in: žužiir, m.
Znziir, rja, m.Dermestes sp. ; der Speckkafer. Novake nad Cerknim. Primeri: seželka, f.
III. Imena raznim rastlinam.
Bdbina, e, f. Neka gozdna zel, ki ima liste nekoliko podobne piv-kam (mrtvim koprivam); pastirji vzpomladi z nje sokom pišejo leskove palice. V Laščah.
Babjak, a, m. Salvia sylvestris. Spodnja Idrija. — Ruski: babki, f. pl., Salvia nutans: češki: babske uclio, Salvia verticillata. Sulek, imenik bilja.
Bdbkovina, e, f. Salvia pratensis; der Wiesensalbei. Zemon pri Notr. Bistrici.
Bdbovec, vca, m. Neka rastlina. Vreme.
Badic, a, m. Neka rastlina. Vreme.
Badika, e, f., in: bodika, e, f. Asparagus acutifolius. Malhinje. Bodljiva zel.
B)l črna, bili črne, f. (izrekajo: črna bov, črne bili). Pariš qua-drifolia; die Einbeere. Spodnja Idrija; Volče.
Bilmen, Sna, m. Bryonia dioica; die Zaunrube. Medana v Goriških Brdih. — Novoslov.: beluš, a, m., biluš, a, m., asparagus acutifolius (izreči: buluš);hrv.: biljuš, m., isto. Sulek, imenik bilja.
Blažeč, žca, m. Scabiosa sp. Bole.
Bodika, e, f. Išči besede: badika, e, f.
Bradulja, e, f. Neka rastlina. Vreme.
Brsčika, e, f. Asparagus acutifolius. Malhinje pri Divinu. — Ruski : boršču, m., die Beetensuppe: aus gesiiuerten Beeten (beta vulgaris), Fleisch und Sclnveinefett, borščeviku, m., die Barenklau, borščevka, f., der Stengel des gelben Aconits oder der Wolfs-wurz; češki: bršt', m., die Biinvurz; poljski: barszcz, m., ungekochte Suppe iiber den rothen Ruben oder Kleien oder anderem Teige eingesauert; Barenklau; gorenjesrb.: baršč, m., Heilkraut, Heracleum. - Novoslov.: brš, namesto: bršč, divij brš. pastinacia sativa, v Bohinji. Miki. iiber den Ur-sprung der Worte von der Form aslov. triit. 14.
Brsiljek, Ijka, m., Cistus villosus. Otok Unije (f. pl.). V Ciinskem na otoku Lošinji sem istemu grmiču slišal ime: baštrinec, nca, bljuščinec, nca, m., in: bršljinec, nca, m. — Novoslov.: brškinec, nca, m., cistus salviaefolius. Šulek, imenik bilja. To je ista beseda, katera novoslov. slove tudi: bršljin, Ijina, m., Epheu; nje razni obrazi so srbski: bršljan, brstan, brštan, brstran, hedera helix; češki: bršlen, m., der Epheu, brečtan m., Epheu; poljski: brzestan, m., Erdepheu; ruski: beresteni, m., convolvulus arvensis. A beseda : bljuščinec ima podstavo novoslov.: bljušč, m.; staroslov.: bljušti, m., hedera lielix; ruski: bljušču, m., Epleu, Eppich, pljušču, m., Epheu; poljski: bluszcz, m., Epheu, Gundel-rebe, Erdepheu.
Bnlida, e, f. Clematis vitalba; die Waldrebe. Benetski Sloveni. To je laška beseda, o čemer svedoči tudi obrazilo: i d a.
Celic (cel-), a, m. Prunella vulgaris. Luče na Štirskem. Zdravilna zel, ki bolnega človeka nceli".
Gvič, a, m. Berberis vulgaris; der Sauerdorn. Slovenske Gorice na Stir. Odtod menda tudi: cviček, čka, m., po Kranjskem sploh navadno ime za kislo vino. — Brv.: cvič, čvič, m., Gentiana lutea.
Dragoljubec, bca, m. Poišči besede: kapljica, f.
Ih-dres, a, m. Der Knoterich; Polygonum sp. Bilje na Ipavi. Ta beseda je popačena, kakor nam se skoraj pokaže. Novoslov.: rudeselj (reci: ardeselj), sija, m.: ajda gre v ardeselj, rekše, gre v cvet. V Laščah. — Novoslov. je tudi: rdesen, sna, m. Polygonum, erdresen, sna, m., isto; srbski: rdesalj; sija, m. Polygonum. Šulek, imenik bilja ;■ ruski: rdestu, m. Polygonum aviculare, der Vogelknoterich, rdestniku, m. Potamogeton, das Laichkraut, Samkraut; češki: rdesen, snu, rdešen, šnu, m., rdesno, n. Polygonum, Knoterich, rdest, m. Potamogeton, Samkraut; poljski: rdest, m. Polygonum persicaria, Flohkraut, rdestniea, f. Potamogeton. Korenika je: rud-, staroslov.: rudeti se, v., roth vverden, novoslov.: rudeč, deča, e, adj. (partic. praes. act.), roth.
Drobnjak, aha, m. Der Schnittlauch; Allium schoenoprasum. Plužna pri Bolci.
Glavič, a, m. Centaurea montana. Bole. — Novoslov.vtudi: glavač, a, m., glavec, vca, m., centaurea phrygia. Šulek, imenik bilja.
Gospodična, e, f. Das Gansebliimchen; Bellis perennis. Spodnja Idrija. Jako lepo ime milovidne in sploh priljubljene cvetice, izvestno lepše nego li: iskrica, tratinščica, rigljec, in lepše od tujke „marjetice". — Novoslov. tudi: gospodična, f. Pri-mula veris; gospodičnica, f. Bellis perennis. Šulek, imenik bilja.
Hleb6dinaK e, f., in: slebodina, e, f. Coronilla Emerus. Čunski (Čun-ski, Cunskega) na otoku Lošinji.
Hrdstovka, e, f. Agaricus mutabilis. Malhinje. Raste pod hrastom. — V hrvatskem Zagorji: hrastovka, f., žuta gliva tanke stablike, raste po hrašcu. Šulek, imenik bilja.
Hrepenik, a, m. Lysimachia vulgaris. Pohorje na Štir.
Hudobika, e, f. Viburnum Lantana. Pohorje na Štirskem. — Hu-dolesovina (e), e, f., der Hartriegel. V Laščah. Primeri bavorsko-nemški: der Teufelsmatterer = Hartriegel, cornus sanguinea. Schmell.-Fromm. I. 590.
Hudolesovina, e, f. Cornus sanguinea; der Hartriegel. V Laščah. Primeri: hudobika, f.
Iglica, e, f. Neka rastlina. Vreme. — Hrv.: igla, f. Geranium Ro-bertianum; iglica, f., Geranium; Pes columbinus, Pecten Veneri s; ruski: igolka, f. Geranium; Stipa; Zizyphus; češki: vlči jehla, f. Geranium, jehlice, f. Ononis; poljski: w i teze
igly, f. p]., iglica, f. Geranium, Scandix Pecten. Šulek, imenik bilja.
ImnjScica, e, f. Chrysanthemum leucanthemum : die Wucherblume.
' Notr. Bistrica. — Hrv.: ivančic-a, i'., ivanja trava, f., ivanova trava, f., ivanjska deklica, f., ivan-cviet, m., isto; ruski: ivan-trava, f., isto. Šulek, imenik bilja. Zel, imenovana po sv. Ivanu krstniku.
Jzinn, izvina, m. Lysimachia sp. Avber na Krasu. Podstava: izvi-niti, v., ausrenken. Kadar si izvine človek nogo ali drug ud, ljudje na bolečino devajo to stolčeno celo rastlino.
Junec, nca, m. Populus pyramidalis. Hrušica. — Hrv.: janjac, njca, m., janjič, m., Populus nigra. Sulek, imenik bilja. Kakor je besedo staroslov.: agnlci, jagnici, m., das Lamm, kar je le drugačno lice od samostavnika: agne, agnete, jagne, jagnete, 11., das Lamm, narod ogladil v obraz : janec, janjec (janttc, ja-njuc,), m., das Lamm, tako tudi besedo staroslov.: agnedu, *jagnedu, m., populus nigra, v ist obraz: janec, janjec, ker sta si obe po vse razni besedi tako zelo podobni v lice. A knjižnemu jeziku naj rabi samo: jagned, jagnecla, m., die Pappel.
Ja«enka, e, f. (izreči: jesenica). Fraxinus Ornus; die Bliithen-esche. Jasen, jasena, m. (izreči: jesen, jesena), fraxinus ex-celsior. Kras. Primeri: jasika, f.
Jasika, e, f. Fraxinus Ornus; die Bliithenesche. Dobrodob na Krasu. V slov. Matice letopisu s 1879.1. na 121. str. stoji, da je „jasika" = populus tremula, die Zitterpappel: a tudi na otoku Krku so to drevesce (Fraxinus Ornus) imenovali: jesika, f.; primeri vender še staroslov.: osina, f., populus nigra; srbski: jasika, f., populus tremula; ruski: osina, osyka, f., populus tremula; češki: osyka, f'., populus tremula; poljski: osika, osica, osina, f., isto; gorenjesrb.: wosa, wosyca, £., populus tremula.
Javor, javora, m., in: javor tka, e, f. Laurus nobilis; der Lorbeer-baum. Nerezine (f. pl.) na otoku Lošinji.
Kapica Škofova, f. Capsella bursa pastoris. Bilje na Ipavi.
Hrv.: kapa biskupska, f., kapa popova, f. Evonymus euro-paeus. Šulek, imenik bilja.
Kapljica, a, f. Convallaria majalis; Maiglockclien. Bole. _ Cvetje ima kapljicam podobno, kakor je znano. Dragoljubec, bca, m., das Maiglockchen. Mej Belimi Kranjci.
Kisavec, vca, m. Rumex acetosa; der Sauerampfer. Volče. — Novoslov. tudi: kislica, f., isto; hrv.: kiselica, kiseljača, f., ki-seljak, m. Rumex acetosa; srbski: kiselica, f., isto, kiseljača, f. Oxalis acetosella, der Sauerklee: ruski: kiselka, kislinka, kislenica, kislica, kisljadi, kisljadka, kisljanka, f. Rumex acetosa; češki: kyselač, kyselak, m., isto; gorenjesrb.: luselc,
m. Acetosella acetosa, der wilde Sauerampfer. Največ po Šu-lekovem imeniku bilja.
Kljiič, <1, m. Galanthus nivalis; das Schneeglockchen. Zemon pri Notr. Bistrici. Primeri nemški: die Schlusselblume; Pri-mula veris.
KCm, e, f. Cucurbita Pepo; buča; der Kiirbiss. Goriška okolica. — Zelo težavna je razsodba, ali je ta beseda prvotno laškega ali slovanskega rodu; kajti Lahi imajo: cocca, f., der Knoten, eine Art Schiff; cocco, cucco, m., das Ei (v otročjem govoru), cocuzza, f., der Kiirbiss, coceia, f., eine kleine Ge-schwulst; der Kopf: primeri novoslov.: buča, f., der Kiirbiss; der Kopf; a vender s tem laška prvota še nikakor nij dokazana, ker se nahaja i v ruščini: koka, f., das Huhnerei, kokovka, f., der Stockknopf, kokortt, m., der Kugelkasten, Patronenkasten, kokora, f., ein (behanener) Balken mit dem dicken Wurzelende, kokoryga, f., ein (angeschwemmter) Baum-stamm, kokoristyj, adj., knorrig, in tudi hrv. je: kočanica, f., die Burgunderriibe. K temu je primeriti srbski: kočak, kočaka, m., ein Verschlag fur Hiihner, Hunde, Schweine, kočina, f., isto, kočiti se, v., steif tliun (napihovati se), kočije, kočija, f. pl., ein Bauermvagen mitzwei Pferden; bolg.: kočiju, f., die Kutsche; ruski: koča, f., einmastiges Schiff, kočeva, f., der Kopf, kočami, m., der Koblkopf, kočevati, v., nomadisiren (unter Zelten \vohnen), kočevščiku, m., der Nomade, kočeguri, m. pl., zu-sammengewehete Sandhiigel, kočka, f., ein kleiner Erdhiigel, der Kameelhocker, kočiira, f., isto, koči, kočej, f. pl., der Rutschschlitten (eigentl. der Wagen); malorus. v Ogerskej na severu: kočija, f., die Kutsche; češki: koč, m., die Kutsche, kočar, u, m., die Kutsche, koči vuz, m., die Kutsche, koči, ko-čiho, uprav adj., die Kutsche, kočovati, v., nomadisiren; poljski: kocz, m., ein halbgedeckter Wagen, koczowač, v., nomadisiren; gorenjesrb.: kočak, m., der Kutscher; novoslov.: kočija, e, f., die Kutsche, namesto: kočija, kočije, z nemškim priglasom, kakeršnega so vzele zdaj toličko da ne vse naše besede z obrazilom: i j a, naj si bode z besedo tudi obrazilo domače (imamo i tuje obrazilo: ija), malo jih je ohranilo svoj stari priglas, na pr.: gostija, f., die Inwohnerinn, Vidrija, f. (pravilneje, nego li: Idrija), krajevno ime. Teh naštetih besed korenika je: k o k, katera slove tudi: skok, springen, in die Hohe fahren, da nazivalo „kočija" zatorej znači: posebno visok, napet voz, kar je tudi resnica. A povedali smo uže često, da vsako napahneno stvar si jezik misli i votlo iznotraj. Beseda novoslov.: kočija, f., srbski: kočije, f. pl. itd. prešla je v mnogo tujih narodov. Nemški: die Kutsche, kar se i tega ljudstva jezikoslovcem samim po pravici zdi nedomače; ogerski: kocsi, rnmunski: kočie, rabanaski: koči, laški: cocchio, franc. :
coche, špan.: coche, die Kutsche; a Diez misli, da laško ime: cocchio stoji namesto: coclo, čemur je podstava: cocca, f., das Fahrzeug (eigentl. Schiff); ali vsaj ta beseda je tako izvestno slovanskega rodu, kakor laško nazivalo: calesse, calesso, m., eine Art Kutsche, špan.: calesa, franc.: caleche, o čemer sam Diez uči: „vom bohm.: kolesa, eigentl. Raderfuhrwerk (rus. koleso, Rad)." Nam se nova slovenščina zdi nekoliko bliže Lahov, nego li češčina. Tudi Miklošič v svojem delu Die Fremdworter in den slavischen Sprachen besedo: kočija deva mej tujke, da-si jo imajo vsi naši narečaji, kakor smo videli. — Prostejšim čitateljem naj se dostavi, da beseda: koča, f., der Kiirbiss, nij isto, kar je: koča, die Hiitte, katera slove staroslov.: kašta, srbski: kuča itd., ter stoji namesto: kotja, katja, kutja.
Kocka, e, f. Aristolochia Clematitis; die Osterluzei. Bilje na Ipavi. Menda je zel tako imenovana zaradi plodu, ki je buči podoben. Primeri: koča, f.
Kokošnica, e, f. Draba verna; das Hungerbliimehen. Benetski Slo-veni. — Hrv.: kokošinjak, m., Matric-aria Chamomilla; poljski: kokosznica, f. Onobrychis.
Kokotinka, e, f. Prunella vulgaris; die Brunelle. Slovenske Gorice na Štirskem. — Hrv.: kokotinja, f. Aristolochia Clematitis. Šulek.
Kolesnih, a, m. Aconitum napellus. Soča. — Novoslov.: kolesnik, m. Euphorbia Esula. Šulek, imenik bilja.
Konj, a, m. Aquilegia sp. Vas Soča.
Kopačica, e, f. Tussilago Farfara; der Huflattich. Kapele pri Brežcih.
Kostnica, e, f. Neka rastlina. Vreme.
Kostreba, e, f. Echinochloa Crus-galli; die Borstenhirse. Zemon pri Notr. Bistrici. — Tega nazivala obrazi so jako raznolični: hrv. kostrba, kostreba, kostrva, kostrava, koštrava, kostreva; ruski: kosten, rja, m., die Trespe, Bromus, kosterja, n., die Achel vom Flachs, kosteru, stra, die Achel vom Flachs, kostvri, rja, m., der Splitter, kostrelu, m. coll., die Tannennadeln; češki: kostrba, m., ein Zottiger, Haariger, der struppige Kopf, kostrbač, m., isto, kostrbatv, adj., struppig; poljski: kostrubaty , adj., ungleich, liolperig, kostrzeba, f. Bromus secalinus, kostrzevva, t. Festuca elatior; gorenjesrb.: kostrjow, m. Bromus secalinus, kostrjawa, f., isto. Primeri tudi srbski: kostrijet, £., die Ziegenwolle, kostriješiti se, v., das Haar striiuben. Ta beseda je zelo težka. Mislil sem nekdaj o pod-stavi: košter, štra, m., kiišter, štra, m., der Haarzottel, a stvar je zelo na vegalici; vender primeri še ruski: kustari, rja, m. (zastarela beseda), das Gebusch, Gestrauch, kustarniktl, m., kustu, m., oboje tudi isto.
Kresnica, e, f. Buphthalmum salicifolinm. Soča. — Hrv.: kresnica, f. Šenecio Jacobaea; Chrysanthemum. Šulek, imenik bilja,
Krhlika, e, f. Salix fragilis; die Bruchweide. Zemon pri Notr. Bistrici. Krsika, f., krsikovina, f., isto. V Laščah. — Poleg tega novoslov.: krhlikovina, f. Rhamnus fragula; hrv. : krhlika, f., der Eissalat. Sulek, imenik bilja.
Kratka, e, f. Poišči besede: krhlika, f.
Krsikovina, e, f. Poišči besede: krhlika, f.
Krvavec, vca, m. Hypericum perforatum; Hartheu. Benetski Sloveli i. — Hrv.: krvavac, m. Geranium columbinum et molle; Erodium ciconium; ruski: krovavniku, m., Convallaria Poly-gonatum; Achillea; češki: krvaveč, m., Poterium; Chelido-nium; poljski: krwiowiec, m. Sanguinaria. Sulek, imenik bilja.
Kitcek, cka, m. Colchicum autumnale; die Herbstzeitlose (plod). Spodnja Idrija. Kucek se na Goriškem zove tudi prašiček, in ta pomen ima i tukaj; kajti v Laščah se ta plod imenuje: prašiček; a zel sama je: ušivka, f., ter poleg tega: p o die se k (-les-), s k a, m. — Ruski: podlesoku, m., Viola canina, podlesniku, podlešniku, m., Asarum europ.; češki: podleska, podleška, f. Primula veris; Hepatica; Ga-lantlms; poljski: podlaszczek, m. Viola, podlaszczka, f. Hepatica. Sulek, imenik bilja.
Kukavica, e, f. Orchis Morio; das Knabenkraut. Pohorje na Stfr-skem. — Ruski: kukuška, f.; češki: kukačka, f.; poljski: kukawka, f., isto.
Kus, a, m. Salvia officinalis; die Salbei. Po Istri in po otocih.
Kužnim, e, f. Pariš cjuadrifolia. Lembali na Stirskem: sv. Lovrenec na Pohorji.
Lamnec, nca, m. Gladiolus communis; die Siegwurz. Zemon pri Notr. Bistrici. — Hrv.; lačuni, Cyclamen europaeum; srbski: lačtih, lačuha, m., ein Weinreis mit Trauben.
Lužica, e, f. Linaria elatine; das liegende Leinkraut. Zemon pri Notr. Bistrici. Podstava: laz-iti, v., kriechen.
Llm, Uma, m. Ulmus campestris. Plužna; Trenta. A v Volčah: Hm, Krna, m., isto. V Trenti sem tudi krajevna imena slišal: „na Limeh;" „Lim6vje," 11.; »Limarica," f. Stoji namesto: ilim, ilima; ilirn, ilima, ter zelo čudno je, da se ta beseda nahaja mej Goriškimi Sloveni. Staroruski: ilimu, m., ulmus; ruski: ilemu, ilima, m., ilimu, m., ilima, f.; češki: jilem, jilmu, m.; poljski: ilm, m., ilma, f.; dolenje-srb.: ljom, isto. To je od Nemcev. Starovisokonem.: elm, srednjevisokonem.: ilme, novovisokonem.: Ulme, bavorsko-nem.: Ilm, kar je zopet od latinskega: ulmus. Miklošič, Die Fremdw6rter in den slavischen Sprachen.
Lodra, e, f. Leindotter; Camelina sativa. Vas Krn. Primeri be-netsko-laški: lodro, adj., književno-laški: lordo, adj., schmutzig, unrein.
Luka, e, f. Neka vzpomladna rastlina s čebulico, katere nisem videl v cvetu. Jede jo. Solkan. Ta beseda bode ista, katera je brv. srb.: luk, m., staroslov.: luku, m., bolg.: luk, m., ruski: luku, m., češki: luk, m., poljski: luk, m. DerLauch; Allium.
Mackovec, vca, m. Neka rastlina. Spodnja Idrija; Salix caprea.; die Sahhveide. Zemon pri Notr. Bistrici. Nazivalo ima od »inačic", die Bliithenkatzchen.
M ugriz, a, m. Helicbrysum angustifolium. Vas Punat (gen. Pdnta) na otoku Krku. M a rž i g, a, m., isto. Otok Unije (f. pl.) V zadnjej besedi je predevek. Kar se dostaje začetnega zloga: m a, primeri novoslov.: maklen, maklena (maklen), m., der Feldahorn (eigentl. Afteraborn, unechter Aborn); ruski: pa-klenu, m., ter poleg tega: neklenii, m., tatarischer Aborn, novoslov.: macesen, česna, m., der Larchenbaum, kar se koroški izreka: masesen, sesna, m., da vsa beseda zatorej znači: unechte Fichte, fichtenahnlicher Baum: ruski, češki itd.: sosna, f., die Fichte, Fobre. Primeri tudi v letopisu 1880. 1. besedo: obed, m., na 156. str.
Mdjnica, e, f. Gnaphalium dioicum; das Ruhrkraut. Zemon pri Notr. Bistrici. Cvete „majnika" meseca, in od tod je tudi ime.
Metalka, e, f. Alopecurus sp.; der Fuchsschwanz. Volče. Primeri v letopisu 1880. 1. na 213. str.: zavrči se, v. pf., nastati samo ob sebi, in poleg tega se tudi govori: zame ta ti (-met-) se, v. impf., isto.
Misel dobra, misli dobre, f. Origanum vulgare. Srpenica. Temu nazivalu Sulek dostavlja, da je preloženo od nemškega: Wohl-gemutli, in kaže da je to res, ker je neznano ostalim slovanskim jezikom.
Motih/, e, f. Ranunculus Ficaria; der feigwurzlige Hahnenfuss. Benetski Sloveni.
Možak, a, m. Balsamine; cvete po vrtih. Koborid.
Mrkva, e, f. Daucus Carota; die gelbe Riibe. Zemon pri Notr. Bistrici; mrke v, k ve, f., eine verkummerte gelbe Riibe. V Laščah. Ta široko mej Slovani razširjena beseda nij domačega rodu. Novoslov.: mrkev, f., daucus, navadno tudi v Ribnici; brv.: mrkva, f., srbski: mrkva, mrkvjela, f.; malorus.: morkov, f., morkva, f.; ruski: morkovi, f.; poljski: marchew, f.; gorenjesrb.: morehej, f., lit. morka, f.; starovisokonem.: moraha, morha; srednjevisokonem.: morhe ; novovisokonem.: die Mohre. Miklošič, Die Fremdworter in den slavischen Sprachen.
Muhjak, a, m. Neka rastlina, ki je muham hud strup. Plužna pri Bolci. Pravilno lice bi bilo: mušjak.
Murava, e, f. Trogopogon pratense; der AViesen-Bocksbart. Benetski Sloveni. Vrhu tega je novoslov.: moravka, e, f. Arnica montana. Po Brekerfeldu. — Hrv.: morava, f., nekaka trava
(po Istri); norava, f. Polygonum; srbski: murava, f., eine Art Meerpfianze; ruski: murava, f., junges Gras, saftiges Wiesengras, der Rasen; poljski; morawa, f., ali Bandtkie o tej besedi v slovniku opomina, da je bolje: murawa, f., der Rasenplatz. Po vsej priliki je pravo lice: murava, in pojem te besede: saftiges Gras tiberhaupt.
JSadzemljica, e, f. Der Kohlrabi; Brassica oleracea gongylodes. P o d-zemljica, e, f. Die Kolilriibe, Krautrube; Brassica oleracea rapobrassica. Podnanosci. Na Koroškem je: podzemljica, f., der Erclapfel; Solanum tuberosum; češki: podzemnice, f. Arachis.
Ndlika, e, f. Colchicum autumnale; die Herbstzeitlose. Lož. Primeri laški: il piccolo moli, der italienische Zwerglauch.
Obldjst, a, m. lsatis tinctoria; der Waid. Od laškega: glasto, glastro, m., der Waid, ein Farberkraut.
Ogrizek hudičev, m. Spiraea filipendula; die knollige Spierstaude. Zemon pri Notr. Bistrici.
Ohravt (reci: lihravt, uhravta), m. Brassica oleracea; der Kolil. V Ljubljani ter okolo nje. Hrv.: vukret, m., isto; poljski: wa-krota, f., isto; morda od nemškega: Kohlkraut.
O mila, e, f. Viscum album; die Mistel. Slovenske Gorice na Stir-skem. Novoslovenski je tudi: imela, e, f., poleg tega: mela,
e,	f., isto. Po Sulekovem imeniku bilja. — Staroslov.: imela,
f.	viscum, imeliniku, m., der Vogelfiinger, omelmikti, m. isto; hrv.: omela, f., die Mistel; srbski: omela, imela, mela, f.; melaš, m., dieMisteldrossel; ruski: omela, f., emeli, f., die Mistel; češki: jmel, m., jmeli, n., die Mistel; slovaški: omel, m., omeli, n., isto; poljski: jemiel, m., jemiol, m., jemiola, f., jemiel, f., die Mistel; gorenjesrb. : jemjelina, f., isto. Miklošič tej besedi v koreniko stavi: i m, staroslov.: jeti, ima, fassen, ergreifen, novoslov.: pri-jeti, primem, namesto: priimem, ker se omela drugih stvarij prime in ptiče tudi u j a m e. V Suleku se po Brekerfeldovih rastlinskih zapisih tudi nahaja novoslov.: ohmetj e, n., jelovo, macesnovo. Viscum album. Ali ta beseda je ostalim slovanskim jezikom neznana, kajti ruski: ohmetja, m. f., der Maulaffe, jedva podpira nje pristnost; čita se le v češčini: ochmet, m., die Riemenblume, a Rank v svojem slovniku to nazivalo imenuje „novo"; vzeto je menda od nas.
OpUtanec (-plet-), nca, m. Calystegia sepium; der Heckemvinclling. Zemon pri Notr. Bistrici. O slak, a, m. isto. V Laščah. Slak, a, m., isto. Na Gorenjskem. Stoji namesto: osiivlak,' suvlak. Primeri: povijač, m.
Orehovec, vca, m. Neka rastlina. Spodnja Idrija. — Novoslov.: orehovec, m. Melilotus coerulea; orehovčica, f., isto. Šulek, imenik bilja.
Ornica, e, f. Cynanchum vincetoxicum. Bole; Soča. — Staroslovenski: orinica, f., das geackerte Feld.
Osliik, m. Poišči besede: opletanec, m.
Ostroga, e, f. Rubus fraticosus; der Brombeerstrauch. Otok Cres in Krk. Ostrožnica, e, f. isto. Na Dolenjskem pod Gob-niško Goro. Staroslov. bi ta beseda slula: ostraga, ker jo na Cresu in Iirku izrekajo: ostruga, in tudi poljski je: ostre-žyna, f., rubus.
Ostrdžnica, e, f. Poišči besede: ostroga, f.
Ošepec, pca, m. Satureja montana. Solkan. — Žepek, p k a, m., isto. V Senožečah.
Pelen, pelena, m. Artemisia absinthium; der Wehrmuth. Brda pri Gorici. Pelen, pel ena, m., isto. Plužna pri Bolci. Pelin, pelina, m., isto. Po Gorenjskem. Pelen, pelena, m. (uprav: pelen, kajti izreka se: pelun, pelena), isto. V Laščah. — Staroslov.: pelynu, m., absinthium; bolg.: pelin, m.; srbski: pelen, m., der Wehrmuth, pelenaš, m., peliinija, f., der Wehr-mutlnvein, pelin, m., die Salbei; ruski: pelyni, pelrinl, polynl, f., Wehrmuth; češki: pelun, pelyn, m., peluii, f., pelunka, pelynka, f.; poljski: piolun, piolyn, m., gorenjesrb.: polon, m., der Wehrmuth. V tej besedi vidimo štiri končnice razne: yn, un; en, en.
Petivika, e, f. Išči besede: tetivika, f.
Plevelka (plev-), e, f. Capsella bursa pastoris; das Hirtentiischehen. Benetski Sloveni.
Pocercinka, e, f. Posamično rastoča, užitna goba (menda: Agaricus campestris), katere klobuk je zgoraj vedno bel, a spodaj s prva rožast, potem od dne do dne temnejši, ter naposled toličko da ne črn. Sv. Tomaž pod Cavnom. Posebna beseda. Najprvo je povedati, da kranjski Sloveni po mnozih krajih pridevnik: črn, schwarz, v imenovalniku jedinstvenega čisla moškega spohi izrekajo v dveh zlogih (zweisylbig), in to tako, kakor cla bi v prvem zlogu bil nekak zategneno priglašen Bea", rekše poluglasnik mej xe" in mej „aa, zatorej: čearun, a potem: čearna, o; ali: p oče run, rna, o, adj., znači: ein wenig schwarz, schwarzlich, in to lice je podstava naše besede, katera bi brez priglasa na „u" slula: počerilnka, die Schwarzliche, a z dolgim priglasom trebe da slove: počeranka. Primeri v letopisu 1879. L: podčrnka, f., na 125. str.
Polžema, e, f. Der Spelt; Triticum spelta, Vršno pod Krnom. Podstava te besede je staroslov.: plusti, pluza, kriechen, kar bi novoslov. slulo: polsti, polžem, ter vse kaže, da je to ime iz prva zaznamenavalo ono rastlino, katera se zove: triticum repens. Primeri: skrada, f.
Popdn, a, m. Vinca minor; das Singriin. Koborid. — Popan, m., tudi novoslov. Polygala Chamaebuxus. V Suleku po Gašperčičevih rastlinskih zapisih. Morda je to ime na to zel preneseno od kake druge. Primeri staroslov.: poponu, m.,
alga; lirv.: popona, f., frutex, hervorschiessender Zweig; srbski: poponac, m., die Ackerwinde; ruski: popenoku, nka, m., die Ackerwinde, kar bi staroslov. slulo: popinuku, a novoslov.: popanek; češki: poponka, f., poponec, m., die Gundelrebe, openec, m., isto, kar bi zopet staroslov. slulo: opinici, a novoslov.: opanec. Korenika je: pin, staroslov.: peti, pina, a novoslov.: o-peti, o-pnem, po-peti, po-pnem.
Paprika, e, f. Neka goba. Rihenberk. Ista goba se imenuje tudi: ujedalka, f.
Povijac, a, m. Convolvulus arvensis; die Ackenvinde. Razdrto pod Nanosom. — Povijačina, e, f. (novoslov.), isto. Šulek v imeniku bilja. Ruski: povoj, m., die Ackenvinde, povojnikii, m., Althaea officinalis, der Eibiscb; Periploca graeca, die grie-cbische Schlinge, povojničekii, čka, m. Elatine hydropiper, der Wasserpfeffer, povoeni, povojnja, m., die Ackenvinde; češki: povijnice, f., die Baumrebe: poljski: powoj, m., die Waldrebe; die Zaumvinde; die gemeine Specklilie, Lonicera periclymenum, powojnik, powojczyk, m., eine Art von Lein-kraut oder von wildem Plachse, Elatine, powojka, f., die Aekervvinde. Primeri: opletanec, m.
Prdhnica, e, f. Lycoperdon Bovista. Malhinje. To bi pravilneje slulo: prašnica.
Prkovec, vca, m. Lycoperdon Bovista. Trnovski gozd. Stoji namesto : prdkovec; primeri drugo slovensko ime tej stvari: prdec, prdec babji. V Sulekovem imeniku bilja.
Rabnik, a, m. Neka trava. Bilje na Ipavi.
Rabozčl (reci: rabozev), a, m. Melilotus officinalis; der Honigklee. Zemon pri Notr. Bistrici. — Sulek ima po Brekerfeldovem in Freyerjevem zapisu :rabazov, rabizov. Cytisus hirsutus.
Rebrinec, nca, m. Pastinaca sativa. Srpenica.
Rigrai, a, m. Leontodon Taraxacum; der Lowenzahn. Po vsej kranjskej deželi. To je od bavorsko-nemškega: das R o r 1 e i n-kraut, Leontodon Taraxacum. Schmell.-Fromm. II. 134., ker ima ta rastlina cvet na dolgej, tenkej cevki.
Rekdcija, e, f. Die Robinie; Robinia pseudoacacia. Medana v Brdih. Na Krasu je to drevo: gac, ga ca, m. Prvo stoji namesto: akacija, a drugo namesto: agac,v in to namesto: akac; primeri brv.: gazija, f., die Akazie. Šulek. Obrazila: ac naš jezik nema, kajti: Vršac, šaca, m., gora na Gorenjskem, in krajevni imeni: Logac, a, m., Loitsch, Rogač, a, m., Roitsch, stoje namesto: Vršatec, šatca, Logatec, tca, Rogatec, tca, kar je o poslednjih obeh znano, ter se tudi piše tako. Prišteti je semkaj še besedo: krepac (reci: krp-), paca, m.: na krepac je delal, namesto: na krepatec, rekše, na vse kriplje, V Laščah.
Resnih, a, m. Neka rastlina. Vreme.
Rit/a, e, f. Aconitum Lycoctonum; omej. Soča. Podstava bi utegnila biti: rigati, sich erbrechen, bljevati. Poišči te besede.
Rižnica, e, f. Capsella bursa pastoris; das Hirtentaschel. Sv. Lov-renec na Pohorji.
Rudečelka (reci: rudečovka), e, f. V družbi rastoča užitna goba rusega klobuka. Sv. Tomaž pod Cavnom.
Sivka, e, f. Siva in grbava užitna goba s privihanim klobukom. Sv. Tomaž pod Cavnom.
Sira da, e, f. Triticum repens. Cerovo v Brdih; Petovlje._ Kore-nika bi utegnila biti: krad: krasti (se), kradem (se), sich ver-stecken, ker leze kradoma po tleh; ruski: skradka, f., die Verhehlung. Primeri: polžana, f.
Slak, a, m. Poišči besede: opletanec.
Slakar, rja, m. Lysimachia Nummularia. Zemon pri Notr. Bistrici. Podobno je oslaku. Primeri: opletanec, m.
Slezrn, žena, a, m. Neka rastlina. Vreme. Na podstavi: slez ima Šulek več rastlin.
Smrdelika e, f. Anthemis cotula; die Hundschamille. Zemon pri Notr. Bistrici. — Za isto zel ima Šulek še te dve slovenski nazivali: smrdela, f., smrdel j a, f., ali menim, da poslednje bode pogrešno, ter le prvo dobro pisano; a smrdelika mu je Rhamnus alpina.
Smrtnica, e, f. Helleborus niger; die schwarze Nieswurz. Bole; Soča.
Solj, a, m. Thalictrum sp. Soča, — V Šulekovem imeniku bilja nahajam hrv.: osuči, Thalictrum majus, iz rastlinskih zapisov čisto polašenega učenjaka, Dalmatinca Roberto di Visiani, po čemer bi se morebiti dalo soditi, da je te besede podstava: sol, f., das Salz.
Srahmdga, e, f. Panicum erus-galli. Luče na Štirskem. — Šulek ima iz Freyerjevih zapisov: srakonja, f., srak on o g a, f. Digitaria sanguinalis.
Srpan, pdna, m. Cirsium Erisithales. Zemon pri Notr. Bistrici. Primeri: strpanec, m.
Srpdnec, nca, m. Cirsium Erisithales. Pod Nanosom ter na Pivki. Primeri: strpanec, m., in: srpan, m.
Strpanec, nca, m. Cirsium Erisithales. Pod Nanosom ter na Pivki. Namesto: srpanec, ker „t" je vtaknen. Primeri: srpanec. m., in: srpan, m., ter tudi besedo: strpača, f.
Strdšnica, e, f. Neka rastlina. Spodnja Idrija. — Šulek ima novoslov.: strašnica, f., strašen ca (čitaj: strašnica), f. Po-terium sanguisorba; Galium L.; Cynanchum vincetoxicum; Asperula (arvensis ?)
Svinjarica, e, f. Tussilago Farfara; der Huflatticb. Zemon pri Notr. Bistrici.
Š'čet, i, f. Dipsacus sylvestris; die Kratzdistel. Spodnja Idrija. — Novoslov. je tudi še: š čet i ca, f. Dipsacus fullonum et
sylvestris; Carduus; ščetičevje, n. Dipsacus fullonum et sylvestris; hrv.: ščetica, f., Reseda fruticulosa. Po Šuleko-vem imeniku bilja. Ruski: ščeti, f. Equisetum hiemale, das \Vinterschaftheu, ščetka, f. Carthamus tinetorius, die Fiirbe-distel; Festuca ovina, der Schafschw ingel; češki: štetka, f. Dipsacus fullonum, die Kardendistel; Cardus benedictus; poljski: szczeč, f. Weberkraut, Kardendistel; gorenjesrb.: ščetka, f. Dipsacus fullonum, die Weberkarde; Erythraea Centaureum, das Tausendgiildenkraut.
Sciilec, Ica, m. Crithmum maritimum. Na otoku Cresu, na Lo-šinji ter na Unijah. Ljudje ga bero, kuhajo in jede.
Skrbinka, e, f. Cirsium erisithales. Bistra pri Barovnici. — Skrb- je namesto: ščrb-, kar se je Slovenu zdelo pretrdo; kajti staroslov. je: štrubu, adj., abgebrochen; bolg.: ščrb, adj., zalin-liickig; srbski: štrbina, f., krajevno ime; ruski: ščerbatyj, adj., schartig, zahnliickig; češki: šterbina, f., ein abgebrochenes Stiick; poljski: szczerb, m., szczerba, szczerhina, f., die Scharte; gorenjesrb.: ščefbina, f., die Scharte; novovisokonem.: die Šcherbe. Primeri vtem letopisu: kloštir, m., in v letopisu 1880. 1. besede: kušter, m., bešter, adj., kleštre, f. pl., na 218. in 219. str.
Skrbozčb, a, m. Neka rastlina, svinjam dobra piča (menda: Cirsium erisithales). Spodnja Idrija. Primeri: škrbfnka, f.
Tiilog, taloga, m. Helleborus niger. Po Dolenjskem. Podstava tej besedi je: tal, a, o, adj., aufgethaut, ker v zimi skoraj po božiči zazeleni ter zacvete po kacih brežinah, koder je solnčna in zatorej zgodaj „tala" zemlja. Ime te rastline ima nekoliko soobrazov: talov, m., talovfn, m., talovnik, m., talovna trava, f., a nekateri tudi popačeno izrekajo: teloh, televnik, tolač, namesto: talog, talovnik, talač, m.
Talov, a, m. Išči besede: talog, m.
Talovin, m. Išči besede: talog, m.
Talovna trava, f. Išči besede: talog, m.
Talovnik, m. Išči besede: talog, m.
Tar, a, m. Paliurus aculeatus. Na otoku Unijah. Korenika te besede je: tr, ki je izmej vseh jezikov slovanščini morda obrodila največ besed. Ona slove lat.: ter-šre; lit.: tr-iti, tr-inti, Jot.: tr-it; staroslov.: tre-ti, poleg: try-ti; novoslov.: tre-ti; srbski: tr-ti; ruski: tere-ti; češki: tr-i-ti; poljski: trz-eč itd. To koreniko bodemo videli tukaj v raznih licih: brez obrazila in z obrazili. Nje pojem je delavnost, katera se da sploh imenovati: rivanje (das Drangen). Od te delavnosti vidimo ali čutimo: I. pritiskanje (das Driicken), in s pritiskanjem si je v zvezi: a) suvanje (das Stossen); b) gnetenje (das Ivneten); e) teptanje (das Festtreten, Ffcststampfen); d) udarjanje (das Schlagen). Vsako pritiskanje dela: II. težo (die Last), a takej teži se pri-tiskana stvar ali uda je ali se odrinena umi če, in s tem
se godf: III. prodiranje v kakovo drugo stvar (das Eindringen, sich Eindriingen). Posebne vrste prodiranje imenujemo: a) zbd-danje (das Stechen), ter z njim se druži vse, kar je b) koničasto (spitzig), kakeršen je tudi trn. Kadar kaj prodre v kakovo drugo stvar, naredi si v njej: IV. prostor, votlino (den Raum). Nekako pritiskavanje se zove: V. drgnenje (das Reiben), s katerim si je v zvezi več pojmov ter mej njimi tudi ti: a) brisanje (das Abvvischen); b) rezanje s pilo (das Sagen, Feilen); c) plemenjenje (coitus); d) semUvanje v prah; e) oslaHvanje, oslabljevanje (das Sctnvach vverden, Schwaeh machen). Sami) te pojme, ki ne mogo po strogej logiki zvezani biti zato, ker so presledki mej njimi, podajemo v tem spisu od korenike: tr; obširneje govoriti nedostaje prostora. — I. pritiskanje. Novoslov.: človeka tare jeza; štrli so otroka v cerkvi (erdruckt); s-tr-ni-ti se, v. pf.. sich zusammendrucken, zu-sammenrucken: ministranta se strneta, kadar se na sredi spodnje stopnice pred oltarjem priklonita vkupe. V Laščah, od koder potlej: strniti se, sich vereinigen, kateri glagol bi zatorej v V. glagolskej vrsti pravilno slul: stirati se, a ne: strinati, strinjati se; ruski: zatirati, v., im Gedrange er-driicken, tr-ut-itl, v., drucken, pressen; a) suvanje. Staroslov.: pretrana, f., der Morser; novoslov.: tr-k-a-ti, v. impf., stossen, klopfen: kozli se trkajo z rogmi; srbski: totrkati, v. impf., klopfen: namesto: trtrkati, (s podvojilom Reduplication), ker v srbščini prosti glagol: trkati, znači: laufen; ruski: torkatl, v., klopfen, t.aranu, m., der Sturm-bock, Mauerbrecher; češki: trk, m., der Stoss mit den Hornern, taran, m., der Sturmbock, trdlo, n., die Morser-keule: poljski: taran. m., der Sturmbock. H glagolu: trkati, primeri staroslov.: tlu-k : tlešti, tluka, novoslov.: tleči (tolči), tolčem, schlagen: „1" namesto „r"; b) rjnetinje. Srbski: tarana, f., satrica, f., eine Art Mehlspeise; ruski: tarka, f., aus Butterteig Gebackenes (Geknetetes), tertyšu, m., gehorig durchgeknetet.es Weizenbrot; tul-ač-i-ti, v., kneten: „1" namesto „r"; c) teptanje. St.aro si o v.-rus.: potrutinu, m., via trita; staroslov.: tlo, n.. der Boden, Fussboden (das Ge-stampfte): piše se „til-", j eden krat po Miklošičevem slovniku i „tul-u, a cesto samo: „tl-", in o tem primeri staroslov.: tleti, v.; tudi imamo staroslov.: tlja, f., der Boden, Fussboden: zopet se nahaja pisano: „til-" in „tl-u ; novoslov.: tla, tal, n. pl., der Boden, Fussboden: „1" namesto „r"; utreti pot, cesto, festtreten, hart machen, utr, utra, m., fest-getretener Boden, tren pot, festgetretener Weg. Miki. lex. 1013., natrv, der Pfad in den Bergen. V Bistrici. Miki. lex. 1013., stirati, v. impf., tir delati; terišče, n., mesto, na katerem je zemlja jako pohojena, ker se je ondukaj vršilo kako
delo; tudi: bojišče; tir, tiru, m., die Bahn, das Geleise, die Spur (po blatu, snegu); srbski: tar, m., zertretenes Stroh ; ruski: toru, m., ein belebter, stark besucbter Platz, toriti, v., einen Weg austreten, den Boden glatt, treten; torniku, m., ein gebahnter, festgestampfter Weg; češki: tor, m., ein betretener Weg, trnož, f., trnože, f., der Fusstritt am Tische, das Tischgestell, k čemur je morda primeriti novoslov.: trinog, trinoga, m., der Tyrann (der mit den Fiissen t.retende): do denašnjega dne je mej narodom v tej besedi zelo oduren zmisel; poljski: tor, m., ein betretener Weg; gorenjesrb.: čer, f., die Bahn; d) udarjanje. Starosjov.: vutri, m., faber ferrarius, der Schmiecl: der (mit dem Hammer) schlagende; novoslov.: o-ti-ni-ti, v. pf., schlagen: otrni vola; ruski: votretl, f., vo-treeii, m., votriny, f. pl., die abgedrosehene Aehre, tarnovati, v., dreschen, tarnovka, f., das ausgedroschene Stroh: vse kaže, da si je s tem po koreniki v rodu i novoslov.: tarnati, v. impf., jammern, klagen (von Gram gedriickt), primeri češki: tfiti bidu, Noth leiden; po lj ski: tržeč, v., dreschen. II. teža. Novoslov.: tr-h, m., die Last. Miki. lex. 1008.; srbski: teret, m., die Last, Fracht, tarna kola, n. pl., der Fracht-wagen, tarnice, f. pl., ein beschlagener Meienvagen, natruhla, adj. f., schwanger, natruhliti, v., schwiingern, k čemur je primeriti novoslov.: težka, adj. f., schwanger. Y Laščah; malo-ruski (v severnih Ogrih): tyrchaty, v., onerare; ruski: to-ronko, adv., schwer, terjuhu, m., ein schwerverstehender Mensch (schwerfallig), k čemur je primeriti novoslov.: tenis, m., isto, in poleg tega: tr-l-ep-en (-lep-), pna, o, adj., schwer verstehend, schwerfallig, plump. Oboje v Laščah. Namesto: trlepen govore tudi: netrlepen, kakor: nekrivičen, poleg: krivičen, ungerecht. Mej kranjskimi Sloveni beseda: trlep, lepa (reci: trlup, lepa) rabi i v priimek; češki: tarnv, adj., be-laden, terucha, tercha, f., die Sclnvere, terchavy (v Slovacih), adj., sehwanger, tefich, terych, m., der Unterbauch (Biirde). Miklošič v svojem delu Die Fremdworter in den slavischen Spra-chen novoslov. besedo: trh, m., die Last, prisvaja Ogrom, kateri so jo pobrali stoprav od nas. III. prodiranje v kakovo drugo stvar. Staroslov.: atri, jatri, adv., intus. Pred to besedico je stopal često razmernik „va", od koder je nastal potem obraz: vu natri, namesto: vti atri; novoslov.: noter, adv,, darin, hinein, namesto: v noter; srbski: niitarnji, adj., innerlich; ruski: nutru, m., nutri, f., das Innere, vnutri, adv,, nach Innen, innerlich; češki: vnitf, adv., einwarts, hinein, vnitrku, adv., inwendig: vnitf bi staroslov. slulo: vu njatri, namesto: vu jatri; poljski: wnetrz, wnatrz, f., wn§trze, wnatrze, 11., das Innere, Inwendige, die Eingeweide, der Kern, der innere Baum; gorenjesrb.: nutf, adv., hinein, herein,
nutrka, adv., darin. Beseda: atri, da-si je privzela soobraz: jatri, stoji vender namesto: vatri (primeri o tem: atlu, adj.), a začetni „v" se je bil odgulil uže v starodavnosti. Anda nje prvi del je razmernik: v a, kakor tudi v besedi: atlu, adj., a drugi del je tu korenika: tr v svojem prvobitnem lici, da zatorej kaže pridevnik: a 11 u isto gradivo, katero: a tri, le da tamkaj vidimo „1", a tukaj „r". Jedva bi se moglo določiti, ali je beseda: atri iz početka značila »prodor v notranjest", ali »notranji prostor"; zdaj znači oboje. Semkaj pristoji tudi ruski: vtirati sja, v., sich eindriingen, eindringen, tol-p-yg-a, m. f., der (die) mit Gewalt sich Hjneindrangende, k čemur je primeriti staroslov.: tlu-p-a, f., ruski: tolpa, f., der Volkshaufen (eigentl. das Gedriinge); a) zbddanje. Staroslov.: stru-k-na-ti, v., steclien, stroka, f., der Punkt (eigentl. der Stich), struku, streku, m., die Bremse (obad), novoslov.: streiti, v. pf., mit einem spitzen Gegenstande stossen (gleichsam stechen), strčati, 1111, v. impf., herausragen, hervorstehen (von einem spitzen Gegenstande: wie zum Stechen bereit); češki: tarajka, f., das Radlein am Sporne des Reiters (stechend), b) koničaste stran: trn. Staroslov.: streka, f., der Stachel, stimulus; poljski: tarn, m., tarnek, m., der Stachel am Dorn, der Doni selbst, k čemur je primeriti novoslov.: trnek, nka, m., die Fisch-angel; staroslov.: trunu, m., der Dorn; novoslov.: trn, m., der Dorn, trnika, f. Prunus spinosa, der Schlehdorn; črni trn, m., isto; trnulja, f., die Furcht des Schlehdorns: popačen obraz je: drnulja, kajti »drenulja" se imenuje uprav »drenov plod", a Laščan trnuljo zove »oparnico" ; bolg.: trun, m., der Dorn; srbski: trn, m., der Dorn, trn črni, m. Prunus spinosa, der Sclilehclorn, trnjina, f. Bacca pruni spinosae, die Schlehe, trnovača, f., eine Art Pflaume; ruski: tari, indecl. Prunus spinosa, der Schwarzdorn, die Pflaumen-schlelie, in semkaj po svojem lici pristoji tudi naša beseda: tar, m. Paliurus aculeatus, ki je v Miklošičevem slovniku imenovan z gladkim potem: trunije, 11. 1007.; vrhu tega je ruski še: ternovka, f., der Sclilehenwein, ternu, m., terenu, m., oboje: Prunus spinosa, k čemur je primeriti novoslov.: terun, terana, m., svoje vrste vino od črnega grozdja, rastočega po Krasu, koder prosti, nepokvarjeni Sloven to vino imenuje vedno samo »terun", a Korošec mu veli: ter, tera, m. Čisto pravilno bi slulo: terun, terna. Tudi hrvatski Primorci imajo vino podobne vrste, in zovoga: taran, m., tara-nac. m., taran glogovnjak, m., tarin,vm.; le na otocih Ivrku in Čresu je slišati nazivalo: teran. Sulek, v imeniku bilja. Ta beseda uprav znači trn, kar je zdaj razumno vsacemu, ter brez nobene dvojbe zato, ker je rečena pijača toli trpkega vkusa, da usta veže, malo ne kakor prava ruska trnovka
(Schlehemvein), zaradi česar nij pozabiti hrvatskega imena: taran glogovnjak, in prispodobiti je tudi staroslov.: pri-tr-an-u, adj., kar poleg inih pojmov znači tudi: amarus (de absinthio), iz početka morebiti samo: herb; srbski: prije-tran, adj., widrigfett, iz početka morda tudi samo: herb. Jaz to besedo vrstim semkaj ter ž njo i pridevnik staroslov.: tru-p-uk-u, novoslov.: trpek, pka, o, herb, a kar se do-staje te besede obrazil, pomni ruski: ter-p-ug-it, m., die Raspel, Holzfeile; vrhu tega imamo ruski: torica, f. Sper-gula, der Spergel, torica gornaja, Alyssum montanum, das Bergsteinkraut, čemur je pridružiti naše ime: torica, f. Tribulus terrestris, der Biirzeldorn, ter naš pridevnik: o t orli v, pust, oduren, uprav: trnast (človek). IV. prostor, votlina. Staroslov.: atlu, adj., durchbrocben, hohl. Prvi kos te besede je razmernik, čegar lice je nekdaj v starej slovenščini menda sploh bilo vedno : v a , a pozneje običajno le: v u, ter novoslov. slove zdaj „v" : staroslov.: vrt duši, novoslov.: v duši, in der Seele: a prvobitno lice „va" je bila stara slovenščina vender še ohranila do poznejše dobe, ako tudi samo v redkih sestavljenih besedah: vatuku, m., novoslov.: votek, tka, m., subtegmen, der Einschlag der Webers; ali zgodilo se je, da je začetni „v" od razmernika „va" često odpadal, in da so zaradi tega pisali ter govorili: atukii, poleg : vatuku, subtegmen. Tako je tudi naše besede prvotno lice bilo: vatlu, kakor je še zdaj novoslov.: votel, tla, o, adj., durchlochert, hohl, ter i poljski: watl-, watl-. Drugi kos pridevnika „atlu" je korenika: tr: „1" namesto „r", da »atlu" zatorej znači isto, kar: vutrutu (vtrt), in po nekolicem isto, kar: atrl, adv., katero besedo primeri v tej razpravi. Da je to res, nam kažo pojmi, kateri se tega pridevnika drže po raznih slovanskih narečajih; kajti ruski je: utly, adj., durchlochert, leck, a poleg tega tudi: morsch, (eigentl. zerrieben), k čemur primeri novoslov.: str ohol, m., der Raum, o katerem samostavniku nij uganiti, ali bi se prav delil: str-oh-, ali: s-tr-oh-; češki: outly, utly, adj., verweslich, zart (eigentl. schwach); poljski: vvatleč, v., schwach werden, watlič, v., schwiichen, schwach machen, watle, watlo, adv., schwach, nicht fest, nicht dauerhaft; gorenjesrb.: wutly, adj., matt, verschmachtet; srbski: tor, m., die Hurde fiir das Horn-vieh, trlo, n., mjesto, gdje se stoka (čreda) zimi drži; ruski: tara, f., 1) die Fischtonne (hohl); 2) die Barke (hohles Ge-fass: primeri ruski: sudno, n., Tasse, Schale, Schiissel; Schiff); 3) Packleimvand, Fasser, Kisten, mit einem Worte Alles, worein die AVaaren vor der Versendung gelegt vverden, also die Emballage (der in sich aufnehmende Raum), k čemur je primeriti: laški, špan., portug. in provenc.: tara, franc.:
tare, die Abzugsrechnung, vvodurch man das Gewicht, der Emballage abzieht und den Wert der blossen Waare be-stimmt, kar Iiiez proizvaja od arabskega: „'tarah, entfernt, beseitigt, 'tarh, etwas Zuriickgelassenes". Ta beseda je slovanska brez nobene dvojbe, in bila je, kakor vse kaže, od nekdaj uže navadna tudi Slovenom, od katerih je prišla mej Lahe in od Lahov potlej v druge romanske jezike; novoslov.: tor-b-a, f., eine Riementasche, der Schnappsack; hrv.: torbak, m., isto; srbski: torba, f., der Tornister, tar-č-ug, m., eine grossere Riementasche; ruski: torba, f., der Habersack, Futter-sack fur die Pferde; geflochtener Korb mit einem Deckel; češki: torba, f., der Tornister, Bettelsack; poljski: torba, f., isto. Staroslov. bi ta beseda slula: torlba, kakor: borlba, f., der Kampf, a kaže, da je mej Poljake vzprijeta iz kacega druzega narečja slovanskega, ker inače bi se morda izrekala: torzba, kakor: wierzba, f., die Weide. Tudi to besedo Miklošič v svojem spisu Die Fremdworter in den slavischen Sprachen prisvaja Turkom, kateri so jo izvestno dobili stoprav od Slovanov. V. drgnenje. Staroslov.: potrvvati, v., reiben, zatryvalo, n., ein Werkzeug zum Reiben; novoslov.: čre-velj me je otrl = ožulil. V Smarji pod Ljubljano; otrl se je na sedlu, rekše, dobil je sadno (den Wolf), otrl si je rano = odrgnil. Po Dolenjskem; srbski: trti, trljati, v. impf., reiben, trnuti, v. pf., ein wenig reiben; ruski: tereti, v., reiben, teročka, f., eine kleine Reibe; češki: ruku rakou triti, eine Hand mit der andern reiben; poljski: tarka, f., das Reibeisen, šcierka, f., ein Reibelappen; gorenjesrb.: trže, v., reiben. a) brisanje. Staroslov.: otryti, otreti, v., abwischen; novoslov.: otreti, v. pf., otirati, v. impf., ab-wischen; otirača, trača, f., das Handtuch; srbski: otrti, utrti, v., abwischen: ruski: vytirati, obtiratl, v., abwischen, otiraliniku, m., das Handtuch, rukoteru, rukoternikii, m., das Handtuch, Taschentuch, Schnupftuch; poljski: šcierka, f., das Abwischtuch; b) rezanje., s pilo (das Siigen, Feilen). Staroslov.: pretreti, v., siigen; srbski: istrti, v., zer-siigen: istren pilom. Miki. lex. 1013., trenica, f., das ge-sagte Brett: tren, a, o, partic. praet. pass., gesiigt; ruski: ter-p-ug-u, m., die Raspel, Holzfeile; češki: triti pilou, v., siigen, ter, m., der Sageschnitt, tefiny, f. pl., die Siige-spane, tartica (v Slovacih), f., das Brett: tart, a, o, partic. praet. pass., gesiigt; poljski: tarka, f., die Feile, die Raspel, tartak, m., die Sagemiihle, tarcica, f., das Brett; c) plemenjeiije. Novoslov.: potirati se, v. impf.: krava se potira, kadar se zopet goni, ker se je prvič nij bilo prijelo pleme. V Laščah; ruski: tereti sja, v., laichen, den Laich absetzen; poljski: tržeč sie, v., den Laich absetzen: tra
si§ ryby, ikrza sie, die Fische laichen, tarlo, n., der Fisch-laich, die Laichzeit, der Ort des Laichens; gorenj esrb.: čer, m., die Brut der Bienen, der Laich der Frosche, Fische. Semkaj prf stoj i tudi: trot, m., die Drohne: troti so samo za tega delj v bučelnih panjeh, da se od njih uplemene matice. Primeri v tem letopisu: trolj, m., dieHummel; d) semlevanje v prah. Novoslov.: tr-oh-a, f., ein Staubchen: troha mi je pala v oko. Prečitaj v tem letopisu besedo: strohol, m.; vrhu tega imamo: 6-tr-e, o-ter, f. pl., die Abfalle des Flachses beim Brechen, tiilji, Ijev, m. pl., najslabejše predivo (kakor da je od samih oter), a katero se da še vender presti: „1" namesto Br"; srbski: tr-i-n-a, f., ein vvenig = prašek; trine, f. pl., zerriebenes Heu, tr-i-n-i-ti, v. impf., briiseln, tr-i-c-e, f. pl., die Kleien; ruski: truha, f. , zerriebenes Heu, die Spreu, die Abfalle, votra, f., ein Feilspan, votola, f., die grobe Hanf- oder Flacbsleimvand: k poslednjima besedama primeri novoslov.: otre, f. pl., tulji, m. pl.; staroslov.: tleti, tišja, v., corrumpi, kar se nahaja pisano: tul-, t!l-, ti-; tlja, f., corruptio, kar se po Miklošičevem slovniku čita v rokopisih: tU-, ti-; a tul-, til- bi utegnilo biti pravotneje, kajti novoslov. je: tuleti, im (Laščan izreka vedno le v dveh zlogih), v. impf., glimmen, rekše, izpreminati se v prah (pepel): „1" namesto sr" ; češki: tereti, im, v. impf., faulen, tyfeti, im, v. impf., modern; ruski: utlyj, adj., faul, morsch; poljski: tarka, f., die Pfeffermiihle; e) oslaMvanje, oslahlje-vdnje. Ruski: trusu, m., ein furchtsamer Mensch, tnisitl, v., Angst haben, bange sein, truslivosti, f., die Bangigkeit, tru-šenie, n., das Bangen, Angsthaben; češki: truchleti, v., kraftlos werden, trauern, betriibt sein (eigentl. gedriickt sein), truchlv, adj., traurig, diister; poljski: truchleč, v., die Kriifte verlieren. Semkaj pristoji i naša beseda: trii sen, šna, o, adj., ki uprav znači: potrt (človek); češki: outly, uthv, adj., venveslich, zart (eigentl. schwach); poljski: watleč, v., sclnvach werden, watlič, v., sclnvach machen, sclnvachen, watle, watlo, adv., sclnvach, nicht fest, nicht dauerhaft; gorenj esrb.: wutly, adj. , matt, verschmachtet. — Evo le malo besed iz te neizmerno bogate koremke. Mimo grede sem tu ter tam pokazal, kako so se od nje po raznih obrazilih odcepile nove podstave, katere se zdaj zovo tudi kore-nike, da-si po resnici nijso, na pr. trk, tik; trp, tip itd.
Tetivika, e, f., in tudi: peti vika, e, f. Smilax aspera; die Stech-winde. Otok Lošinj. — Srbski je: tetivika, tetivica, f., ter znači isto. Staroslov.: tetiva, f., novoslov.: tetiva, f., chorda, die Saite.
Toldc, m. Išči besede: t.alog, m.
Torka, e, f. 1) Tribulus terrestris; der Biirzeldorn. Otok Lošinj.
2) Die Klette; Lappa major. Podkrnci. Primeri: tar, m., ime neke rastline.
Travnim, e, f. Anemone pratensis; die Kuchenschelle. Benetski Sloveni.
Tresika, e, f. Arundo donax; das Pfahlrohr. Malhinje na Krasu. Da je v tej besedi korenika: tr, katero ima tudi staroslov.: trusa, f., konjska žima, novoslov.: trs, m., die Weinrebe spitzig, schlank), in katero staroslov.: trust.I, f., arundo, o tem se nij dvoj iti, in morda le po nekatere kraje izrekajo: tresika, namesto: trsika. Primeri: trstenika, f.
TresUka, e, f. Agrimonia Eupatoria; der Odermennig. Benetski Sloveni.
Trn, žrdeni, m. Paliurus aculeatus. Malhinje na Krasu.
Trn, žrdovinski, m. Išči besede: trn žrdeni, m.
Trčskalica, e, f. Fragaria collina. Malhinje. A v Laščah je: drozga (reci: druzga), e, f., eine Art grosserer Erdbeeren, der Priibstling, in Šulek v imeniku bilja ima še ta slovenska nazivala: troska, f. Fragaria elatior, troskva, f., Fragaria vesea hortensis, truska, truskalica, f., truskovec, m. Fragaria collina et elatior; vrhu tega je češki: struskavec, m., truska-vice, trusklavice, f., eine bessere Art Erdbeeren; poljski: truskawka, f., isto; gorenjesrb.: truskalca, f., die Erdbeere; Fragaria vesca.
Trstenika, e, f. Arundo donax; das Pfahlrohr. Pri sv, Križi Ipav-skem. Primeri: tresika, f.
Ujeddlka, e, f. Neka goba. Rihenberk. Primeri: poprika, f.
TJsivec, rca, m. Bidens tripartita; der Zweizahn. Zemon pri Notr. Bistrici.
Uslvka, e, f. Colchicum autumnale; die Herbstzeitlose. Lož; v Laščah. Primeri: kucek, m.
Valjdvica, e, f. Cyclamen europaeum; die Erdscheibe, das Saubrod. Morda zaradi oble korenike. Zemon Dolanji pri Notr. Bistrici.
Vimcic, a, m. Der Giinsel; Ajuga reptans. Lembah na Štirskem. Kar se dostaje lica, primeri novoslov.: vimček, m. Epimedium alpinum. Šulek, v imeniku bilja.
Visnjavec, vca, m. Melampyrum nemorosum; der Wachtehveizen. Zemon pri Notr. Bistrici.
Vodenik, a, m. Cirsium oleraceum; die Kratzdistel. Pohorje na Štirskem.
Vrdnka, e, f. Ranunculus acris; der scharfe Hahnenfuss. Slovenske Gorice na Štirskem. Podstava je: vran, a, o, adj., scbwarz, od katere ima nazivala mnogo slovanskih zelij.
Vrednik (vred-), a, m. Veronica Chamaedrys; der Ehrenpreis. Zemon pri Notr. Bistrici. Podstava temu nazivalu je beseda, katera staroslov. slove: vredu, m., die Verletzung, auch durch Krankheit, vredinu, adj., verletzt, novoslovenski: vredan (reci: vrdan), a, 6, adj. Kadar človek od velicega truda oteče okolo
pasa, vele, da je vrdan, v Laščah tudi: urdan, ter posebna zel, kater ej ne vem imena, celi tak vred in se za tega delj imenuje tudi: vrednik, m. Ruski je: veredovecu, vca, m., die Weinraute, Wiesenraute; poljski: wrzodowiec, wca, m., isto. Vrednik je zatorej celilna zel. Primeri: vrednjak, m.
Vt •ednjak, a, m. Glechoma hederacea; die Gundelrebe. Benetski Sloveni. Primeri: vrednik, m. Jezikoslovno je oboje ena ter ista beseda.
Vzmirjevec, vca, m. Campanula pyramidalis. Osor na otoku Čresu. Po zideh je posebno rad: mir, m., die Mauer, od latinskega: murus.
Zagidek, Ika, m. Lilium Martagon; der Tiirkenbund. Spodnja Idrija. Primeri: žulj, m.
Zaspdncek, ika, m. Gentiana verna. Spodnja Idrija. — V Šuleko-vem imeniku bilja se ta rastlina slovenski imenuje: zaspanček, m., zaspanka, f.
Zd> ■acarica, e, f. Buča; Cucurbita Pepo; der Kiirbiss. Otok Unije (f. pl.) Primeri staroslov.: dročelije, n., massa, tumor.
Zčbrat, a, m. Galeopsis Tetrahit; der Hohlzahn. Sv. Lovrenee na Pohorji. — V Šulekovem imeniku bilja čitamo ta hrvatska, semkaj pristojna imena: zebica, zebra, zebrica, f. Sedum acre; Sedum rupestre; zebrije, n. Sedum album, in vrhu tega pokvarjeno ime: sebrica, f., sebrije, n. Vermicularia; Sedum. Poleg tega ima rečena knjiga i nazivala ruska, neznana slov-nikom, meni dostopnim. Ta nazivala so: zjabra, zjabrja, zjaberu, kar znači baš tudi: Galeopsis Tetrahit, in temu Šulek dodaje še poljsko besedo: zebryca, f. Laserpitium. A poslednjo besedo Linde v poljskem slovniku piše: ž e b r z y c a, kakor bi nje podstava bila: žebro, n. = rebro, die Rippe, ter on uči, da je to: Seseli aethiopicum, Seseli peregrinum, quod etiam jeleni korzeri interpretatur, da je zatorej zelo na vegalici pravo lice tega imena, ki je tudi videti narodu malo znano, kakor trebe soditi po Lindetovem slovniku, in da za vsega tega delj rečena beseda ne more nobene misli ni podpirati ni izpodbijati. A mnogo tehtnejša so ruska nazivala, katera bi staroslovenski slula: zebr-, kar nas vodi do samostavnika: zob, m., staroslov.: zabu, a v poprejšnjej dobi: zabru, m., der Zahn. Lice: zebr- namesto: zobr- imamo tudi v slovenskej besedi: zeber na, n. pl., das Zahnfleisch, o čemer v letopisu z 1880. 1. na 214. str. poišči besede: zo-berne, f. pl. Anda rastlina: zebr-at slove od »zoba", kakor se tudi nemški zove: Hohlzahn.
Zlatanica, e, f. Neka rastlina. Vreme. — To je namesto: zlatenica, kar bi staroslov. slulo: zlatenica.
Zmirjec, zmirjeca (reci: zmirjuc, zmirjuca), m. Išči besede: vzmirjevec, m.
Zvin, m. Išči besede: izvin, m.
Žepek, pka, m. Po Miklošiči (Fremdworter itd.) ima: ižep, m., žep, m., in: ožepek, pka, m. v podstavo latinsko-grško besedo: hys-sopus. Primeri: ožepec, m.
Žmdek, Ika, m. Zizyphus vulgaris; der Judendorn. Osor na otoku Cresu. V imeniku bilja Šulek piše, da je srbski: žižole, f. pl., eine Art kleiner Fisolen (v Boki; po Vuku); hrv.: žižole, žužole, f. pl. Zizphus vulgaris; oboje od laškega: giuggiola, f., die Brustbeere, o katerej besedi piše Diez: it. giuggiola, span.: jujuba (in einigen Worterb.), fr.: jujube, Brustbeere, von: Zizyphum.
Žrdeni trn, m. Išči besede: trn žrdeni, m.
Žrdovinski trn, m. Išči besede: trn žrdeni, m.
Žiikra, e, f. Salix vitellina. Zemon pri Notr. Bistrici. — Staroslov. v glagolskih rokopisih: žuku, m., juncus; srbski: žuk, m., isto. Po Stulici; hrv.: žuka, žukva, f. Spartium juneeum, der Gen-ster (v Primorji; po Vuku), poleg tega hrv.: žukva, žukvina, f. Salix vitellina, Sulek. A v hrvaščini deblo: žuk- imenuje še mnogo drugih rastlin. — Od laškega: giunco, m., die Binse, in to od lat.: juncus, m., die Binse,v binsenartige Zweig-lein. O tej besedi ne vede ni Rusi, ni Cehi, ni Poljaci.
Žulj, a, m. Cirsium arvense; die Ackerdistel. Zemon pri Notr. Bistrici. — V hrvaščini je: beli žulj, m. Lilium candidum, kar nij od laškega: giglio, m., die Lilie, kakor misli Šulekov imenik bilja, katerega izpodbija novoslovenska, v Spodnjej Idriji navadna beseda: zagiilek, m. Lilium Martagon, der Tiirkenbund. Meni pravo lice koreniki te besede nij do konca znano, a toliko vidim, da podstava je: gul ter poleg nje: gjul = žul; zatorej mi nij dovolj jasno, kateri jej bode glavni zmisel, kajti nahajajo se od nje po vseh slovanskih narečajih pojmi, ki so na videz jako nezclružni; ali iz-vestno je, da objemlje tudi te pojme: pritiskati, zbadati, drgniti, trgati, sekati, lupiti. Podstava „gul" se nahaja, kolikor zdaj vem, samo v novej slovenščini, srbščini in ruščini, v katerej ima posebno obilo posla; a podstava „žul" v novej slovenščini, hrvaščini, srbščini, — redko v ruščini, reje v če-ščini in poljščini: sploh je treba reči, da obe podstavi vkupe nijsta zosebno rodoviti v slovanščini. A novoslov. imamo: a) guliti, v. impf., wetzen> reiben, oguliti, v. pf., abwetzen, abreiben: suknja, klobuk se oguli; preguliti, v. pf., durch-\vetzen, zerreissen: podplat seje pregulil; b) ž uliti, v. impf., driicken: črevelj me žiili, der Scliuh driickt mich, macht mir Schwielen: Tabak rauchen (prezirljivo): žiiliš ta smrdljivi tabak; trinken (prezirljivo): samo kislico smo žulili (a ne pili dobrega vina); žulj, m., die Schwiele. Nekateri morda misli, da je ta naša beseda res od nemške, a to nikakor nij,
kajti Weigancl v slovniku pripoveduje, da ima stara visoka nemščina: der, das suil, swill, der suilo. On to besedo v nekakej zadregi pripenja h glagolu: schvvellen, dicker werden, a poleg tega ne žugne, da bi jo bili imeli uže Goti, stari Saši, Anglosasi, stari severni Nemci, ali da bi se nahajala v srednjej visokej nemščini, kakor mu je drugače vselej običaj; le toliko dostavlja, daje „swil" v srednjih dežel starejšej nemščini značilo tudi »podplat", Fusssohle. Ako premislimo, da v tem jezici beseda: Sch wiel e stoji samica brez neovržno dokazane korenike, a da je v Slovanih podstava besedi: žulj, m., die Schwiele, neovržno dokazana ter mnogo bolj delavna v govoru, naj-si i mej njimi proti sebi v obče ne preposebno plodovita; to se nam vriva sodba, kakor bi morda nemška beseda bila v davnosti vzeta od Slovanov. Starosrbski je: ožuliti, v., stechen: osami ožuljeni byvaše. Miki. lex. 494., h katerej besedi primerimo novoslov.: žulj, m., die Ackerdistel (stechend), in zopet je starosrbski: sužuliti se, v., scindi: sižuli se koža, a—pp'j-/| to Mvj.t. Miki. lex. 925 ; srbski: a) g uliti, v. impf., schinden, den Kukuruz ausschalen, den Baum abrinden, das Gras ausrupfen; saufen: šta guliš toliku vodurinu ? guliti se, v. impf., pliirren: šta se guliš? b) ž ulit i, v. impf., znači, posebno v Crnej Gori, malo ne od kraja do konca isto, kar mej ostalimi Srbi glagol: guliti; žulj, m., die Schwiele, žuljiti, v. impf., Sclnvielen verursachen, žuljanje, n., das Behacken, žiiljav, adj., etwas gesclnvollen; ruski: a) guliti, v., anlii-cheln, krahlen, aufjauchzen, (von Kindern, Siiuglingen); lieb-kosend beschwichtigen ; gulkij, adj., tonend, larmend, tobend ; gulu, m., dumpfer Ton, clas Getcise; guli, lej, f. pl., der Miis-siggang, guliba, f., der Miissiggang, der Spazierplatz, Vergnii-gungsort, der offentliche Garten; das Trinkgelage, die Schlem-merei, die Ausschweifung, h čemur primeri novoslov. in srbski: guliti, v., trinken, saufen; dalje je ruski: gulika, f., der Aus-\vuchs, guliniku, m. Trapa natans, die sclnvimmende Wasser-nuss, Stachelnuss, h katerej besedi zopet primeri novoslov. : žulj, m., die Ackerdistel. Vse te pojme je posebno težko strniti! b) žul-: žulanu, m., Lanius collurio, der rothkopfige Neun-todter (Dorndrelier), češki: b) žul-: žula, f., der Granit; poljski: b) žul-: žulawa, f., der Werder, das Marschland. Semkaj pristoji tudi novoslovenski, v letopisu 1880. 1. na 216. str. imenovani glagol: žiiriti, v. impf., aushiilsen, schalen, od koder je po predevku: ružiti, v. impf., isto: »r" namesto „1". A povedati mi je, da ne znam, zakaj je podstava: gul, žul imena vzdela tudi lilijam: zagiilek m., žulj beli, m. Primeri: žula, f.
IV. Imena raznemu ovočju.
Vinske trte.
Bela pika, f. Sv. Martin v Goriških Brdih. Belina, f. Vreme v Brkinih; Dolenjsko. Belinščak, m. Slovenske Gorice na Stirskem. Beliva, f. Rihenberk na Goriškem. Belopdpka, f. Rihenberk na Goriškem. Bršcina, f. Rihenberk na Goriškem.
Cecek, cka, m.; cec Icdzji, m. Stirsko; k oz j i zizek, m. Na Dolenjskem.
Cesdrščak, m. Slovenske Gorice na Stirskem.
Cimdtnik, m. Slovenske Gorice na Stirskem.
Cizek, m. Haloze na Stirskem.
Cundra, f. Ipava.
Čaddjec, jca, m. Rihenberk.
Čigla, f. Kanal na Goriškem.
Črnčlec, lea, m. Ipava.
Črnila, f. Jarenina na Stirskem.v
Črnin, m. Slovenske Gorice na Stir.
Črnina, f. Na Dolenjskem.
Črniš, m. Ipava.
Devicina, f. Brežci na Stir.
Dimnik, m. Mariborska okolica.
Diš&čka, f. Kras; Ipava.
Divjaka, f. Rihenberk na Goriškem. (Plemenita trta.) DolgopMja, f. Ipava. Petlja, f. — die Ranke. Dolgortpka, f. Vreme v Brkinih. Glavaclca, f. Ipava.
GUra, f. Po vsem Primorskem in tudi v Vremah. Neslovensko ime.
Gned, a, m. Ipava; Kras.
Gnedica, f. Sv. Križ Ipavski.
Gotovina, f. Tomaj (Tolmaj?) na Krasu.
Goricevec, vca, m. Dutovlje nav Krasu.
Gorogrumčica (?) f. Celje na Stir.
Gospinjščica, f. Celje na Stir.
Graševina, f., (der Riesling). Haloze na Stir.
Grganija, f. Ipava; Brda Goriška.
Hldpcevina, f. Slovenske Gorice na Stir.
Hmstec, stca, m.vCelje na Stir.
Hrvatovšcdk, m. Stir. ob brv. meji.
Jdvor, vora, m. Slovenske Gorice na Stir.
JMovina, f. Kanal na Goriškem.
Jelšecec, vca, m. Okolica Rogatska.
Kdlar, rja, m. Rihenberk na Goriškem.
Kdpčina, f. Zavrč na Stir.
Katdnja, f. Kanal na Goriškem.
Kdvčina, f. Brežei na Štir. Kavka, f. Štirsko. Kldrina meja, f. Ipava.
KUsčec, sčeca, m. Rihenberk na Goriškem; Haloze na Štir. Kostenica, f. Rihenberk na Goriškem. Kozjdk, m. Stirsko; Dolenjsko.
Kraljevina, f. Rihenberk na Goriškem; Haloze na Štir.; Dolenjsko. Kratkopicelj, clja, m. Sv. Duh pri Krškem na Dolenjskem. — Pecelj, clja, m., od laškega: picciuolo, m., kar je od lat.: petiolus, m., der Obststiel. Krhkopudina, f. Na Štirskem ob hrv. meji. Krhkozidec, dca, m. Zavre na Štir.
Krhlikovec, vca, m. Haloze na Štir.; Mariborska okolica.
Križdtina, f. Na Dolenjskem.^
Križevdtina, f. Radgona na Štir.
Kršljlkovec, vca, m. Jarenina na Štir.
Lipdva, f. Drenovec na St.fr.
Lipdvščina,') f. Štirsko.
Lipina, f. Dolenjsko.
Lipovec, vca, m. Koblja Glava na Krasu. Velikanske trte, rastoče z večine po borjačih in rodeče grozdje črnili, gostih jagod. Lipovšcica, f. Rihenberk na Goriškem. Rodi belo grozdje. Mdljak, m. Konjice na Štir.
Mdrbelj, blja, 111. Volče na Tolminskem = Marmor.
Mdrvinj, m. Kanal na Goriškem, to je: Manvein, Marchwein,
Markwein = Wein der windischen Mark. Mdslovinci, f. Celje na Štir. Primeri: moslavec, in: moslavina, Mdvrovina, f. Štirsko. Mišnjak,2) m. Slovenske Gorice na Štir. Modrina, f. Ormož; Radgona na Štirskem. Modrinjdk, m. Slovenske Gorice na Štir. Mdršcina, f. Zavrč na Štir.
Mdslavec, vca, m. Mariborska okolica, (Iz hrvatske Moslavine doma,
ali morebiti: der M o s e 1 e r ?) Moslavina, f. Selnica na Štir. Primeri: moslavec. Miihovec, vca, m. Jarenina na Štir. Mušica, f. Šmarije na Štir. Osip, m., in: osipka, f. Ipava; Vreme v Brkinih. Ovčji rebec, m. Rihenberk na Goriškem. Ovnicek, cka, m. Sv. Duh pri Krškem. Peček, cka, m. Celje; Laški Trg; Haloze na Štir.
') Poleg: lipdvščina govori se tudi: lipovščina; a nemški se ta trta zove: der Wippacher, kar daje slutiti, da naša .Ipava" in „Vipava" stoji namesto pravilnega: Lipava, kakor še zdaj govore Dolenjci.
-) Dan j ko v svojem rokopisu: „Mali vinogradnik" uči, da se te trte grozdje „rado misi", rekše, osiplje.
Peles, m. Sv. Duh pri Krškem. Pelesorina, f. Brežci na Stir. Pijač, pijdčnik, m. Svečina na S tir. Pika, f. Biljana v Brdili Goriških. Pisanka, f. Vreme v Brkinih.
Plaveč, vca, m. Povsod po Stirskem: rodi rumeno (plavo) grozdje.
Plavičina, f. Zavrč na Stir.
Pdčevina, f. Kapele obvS6tli.
Podbel, m. Brežci na Stir.
Podbil.ee, Ica, m. Sv. Duh pri Krškem.
Pogrozdnica, f. (pagrozdnica ?) Sv. Martin v Goriških Brdili.
Pokavec, vca, m. Mariborska okolica.
Pošipon, m. Slovenske Gorice na Stirskem.
Preponec, nca, m. Slovenske Gorice na Stirskem.
Pribilina, f. Sv. Duh pri Krškem.
Prilip, m. Sv. Duh pri Krškem.
Ptičnik, m. Slovenske Gorice na Stir. Primeri: tiček, m., tičevina,
tičina, f., tičnjak, m. Ractgla, f. Rihenberk na Goriškem. BamboHna, f. Celje na Stir. Primeri: rebulja, f. Banina, f. V Belih Kranjcih. Banka, f. „ „ „ Basa, f. „ „ „ v Baztrosina, f. Haloze na Stir.
Rebulja, f. Brda Goriška. (Laški je: ribolla, f., od glagola: ribol-
lire, zum zweiten Mable giihren.) Bepač, m. Rihenberk na Goriškem. Bogdčka, f. Ipava. Budeča pitij a, f. Ipava. Bujavina, f. Konjice na Stir. Bujcivka, f. Ipava.
Busec, sca, m. Volče na Tolminskem. Sipa, f. Laški Trg na Šth\ Sivec, vca, m. Svečina na Stir. v Sivica, f. Slovenske Gorice na Stir. Sivka, f- Rihenberk na Goriškem. Slačim, f. Drenovec na Stir. Sladidja, f. Sv. Križ lpavski. Smodika, f. Celje; Radgona na Stir. Smrdeče!:, čka, m. Ipava. Smrdoduška, f. Rihenberk na Goriškem. Srobotinka, f. Sv. Duh pri Krškem. Sušeč, šca, m. Koblja Glava na Krasu. Sipon, m., Zavrč na Stir. v
Šopdtina, f. Drenovec na Stir.; Sv. Duh pri Krškem. Tdntovina, f. Celje; Rogatec na Stir.
Primeri: ptičnik.
Tepenka, f. V Belili Kranjcih. Tepka, f. V Belili Kranjcih. Tiček, cka, m. Kanal na Goriškem. Tičevina, f. Stirsko.	[ Namesto: ptič-.
Ticina, f. Dolenjsko. Ticnjak, m. Radgona na Stir. Topolina, f. Slovenske Gorice na Stir. Topolovina, f. Stirsko. Trebijdn, m., in: trebijan, m. Ipava; Kras. Trzdrka, f. Biljana v Brdih Goriških. Usrdna janka, f. Haloze na Stir. Velover, vra, m. Rihenberk nav Goriškem. Viničevina, f. isto. Brežci na Stir.
Vinika, f. (divja trta). Na Stirskem; vinika, f., isto. Na Dolenjskem.
Vldšina, f. Sv. Duh pri Krškem = vlaška (laška) trta. Voldvina, f. Vreme v Brkinih; Sv. Duh pri Krškem; po vsem
Dolenjskem. Voldvnik, m., in: vnlovnjak, m. Ipava. Vrdnelc, nka, m. Slovenske Gorice; Ljutomer na Stir. Vrbfka, f. Konjice na Stir.v Vrbovec, vca, m. Celje na Stirskem. Vrbovšcak, m. Mariborska okol. Vrhpoljec, Ijca, m. Ipava. Vtičnica, f. Ipava. Zelen, m. Rihenberk na Goriškem. ZeUncec, ceca, m. Mariborska okol. Zelenik., m. Slovenske Gorice na Stir. Zelenika, f. Rihenberk; Dolenjsko. Zelenjdk, m. Mariborska okolica. Zamurček, cka, m. Stirsko. Zelddina, f. Dolenjsko. Zultikocina, f. Haloze na Stir.
Zurževina, f. Biljana v Goriških Brdih. (Ipavski: gned.)
Smokve.
Baba, f. Biljana v Brdih Goriških.
Belica, f. Goriška okolica; Ipava. Bela, obla smokva.
Banka, f. Brda Goriška. Temna, belo-pikasta smokva.
Civdlica, f. Kras. Najdrobnejša smokva; drevo visoko, Primeri
laški: cipolla, f., die Zwiebel. Crnica, f. Goriška okolica. Črna, podolgovata smokva, Debelica, f. Slap v Ipavi.
Kdmbora, f. Ipava. Dolga in debela smokva dolzega repa. Konjka, f. Ipava.
Maroglic, m. Goriška okolica. Menda ista, kakor: čivolica.
Mednica, f. Sv. Martin v Brdih Goriških.
Mdšna, f. Slap v Ipavi. Podolgovata zelena in debela smokva.
Pogacka, f. Ipava. Obla, ploščata in drobna smokva.
Ranica, f. Goriška okolica. Črna, „repi" podobna smokva.
Rudečnica, f. Malhinje na Krasu. Črnikasta, iznotraj rudeča smokva,
ki je malce večja od čivolice. Sivka, f. Ipava. Sivo-zelenkasta, drobna, a dobra smokva. Menda
ista, kakor drugod: zelenka. ščipdlka, f. Kanal na Goriškem. Od nje kože ščipe (peko) ustna. Trdorepka, f. Slap v Ipavi.
Tiirkinja, f. Bilje na reki Ipavi. Podolgovata, zdolaj bela smokva, od katere se je samo gornja polovica. Menda ista, kakor: trdorepka.
Zelenka, f. Solkan pri Gorici. Drobna, okrogla, zelenkasta in sladka smokva.
Breskve.
Kdlanka, f. Kras; Ipava. Meso gre od kosti: »kolje" se ali
„kala" se. Kosmačica, f. Ipava. Kosmdčka, f. Solkan pri Gorici. Kostenica, f. Ipava. Meso se drži kosti.
Koščenica, f. Malhinje na Krasu. Ista, kakor: kostenica, kar je pravilneje.
Krojenka, f. Ipava. Meso gre od kosti: „ kroj i" se. Krvdvka, f. Rihenberk na Goriškem. Okolo kosti je rudeča, kakor bi bila krvava.
MajdaUnka, f. Rihenberk na Goriškem. Zori o sv. Majdaleni. Mehnlca, f. Biljana v Brdih Goriških.
Platenica, f. Ipava. Menda ista, kakor : krojenica, in kakor: kalanka.
Meso se flplati". Rumenka, f. Rihenberk na Goriškem. Urhovka (reci: urh-), f. Ipava. Zori o sv. Urhu.
Črešnje.
Belica, f. Rihenberk na Goriškem; na Dolenjskem.
Cepika, f. Biljana v Brdih Goriških.
Cepljenica, f. Rihenberk na Goriškem.
Cepljenica, f. Dolenjsko.
Cepljenka, f. Dolenjsko.
Crnica, f. Povsod znana.
Debelica, f. Rihenberk na Goriškem.
Deriza, f. Skrilje pod Čavnom. Primeri: dreža, f.
Divjaka, f. Rihenberk.
Dolgoripka, f. Biljana v Gor. Brdih.
Dreza, f. Volče na Tolminskem; Biljana v Brdih Goriških.
Drobnica, f. Ipava.
Hrustdvka, f. Povsod znana.
Ivdnjšcica, f. Ipava.
Ivanka, f. Rihenberk.
Kovačica, f. Slap v Ipavi.
Kratkorepka, f. Biljana v Brdih Goriških.
Mekidja, f. Rihenberk na Goriškem.
Mekužnica, f. Ipava.
Morščica, f. Biljana v Brdih Goriških.
Prigljevka, f. Rihenberk na Goriškem.
Prvdcnica, f. Brda Goriška. (Crešnja je došla iz Prvačine.)
lldnica, f. (zgodaj zrela). Biljana v Brdih Goriških.
Benčanka, f. Rihenberk na Goriškem. (Imenovana po vasi: Renče, f. pl.)
Sdlncnica, f. Selo v Ipavskej dolini.
Torževka, f. Gradišče na reki Ipavi.
Vscdnka, f. „ „ „ „
Zgodnjica, f. Rihenberk na Goriškem.
Češpe.
Cibora, f. Povsod znana po Kranjskem. Cimbor, m. Po vsem Goriškem. Cimbora, f. Po Kranjskem. Cešpa, f. „ Cčšpovec, m. V Brkinih.
Košcmka, f. Brda Goriška. Meso ne gre od kosti. KrSgelj, Ija, m. Malhinje na Krasu. Prunus insititia. Primeri: kreha, f. Kreha, f. V Dolenjcih, isto. Reci: kreha. To je pravilna beseda. Mrddč, m. Ipava.
Bdnica, f. Biljana v Brdih Goriških. Sliva, f. Povsod znana.
Orehi.
Jdjcar, rja, m. Slap v Ipavi. Jako debeli in dobri. Kostenec, nca, m. Goriško. Koščdk, m. Povsod znan. Košcenjdk, m. Bole.
Krdtnik, m. Ipava. Najdebelejše vrste oreh. Mehnjdč, m. Volče na Tolminskem. Mekdč, m. Sv. Jakob na Savi. Meščdk, m. Razdrto pod Nanosom.
Mešcenec, nca, m- Malhinje na Krasu.
Bencin, rdncič, m. Solkan pri Gorici. Droban oreh, ki zori izmej vseh prvi.
Oljke.
Belica, f. Ipava.
Crnica, f. Rihenberk na Goriškem.
Drobnica, f. Biljana v Brdih Goriških.
Krvdnja, f. Rihenberk na Goriškem. Krvavo-rudeča je.
Jabolka.
Jabolko, n.; jdbko, n.; jdbka, f.
AjdovŠnica, f. Mariborska okolica.
Belce, eta, n. V Brkinih.
Biliica, f. Podkrnci.
Belec, Ica, m. Ljubljanska okol.
Belica, f. Mar. okol.
Belika, f. V Brkinih.
Belka, f. Šebrelje na Goriškem.
Budina, f. „ „ „
Biilko, o, m. V Brkinih.
Butelj, Ija, m. Marib. okol.
Butolinka, f. Marib. okol.
Bužnica, f. Marib. okol.
Cesar, cesarja, m. Sploh po Kranjskem.
Cigan, gdna,m. Ljubljanska okol. Temno-rudeče jabolko rudeekastega mesa.
Čebidar, rja, m. Ljubljanska okol. Čebulek, Ika, m. Sv. Duh pri Krškem. Čebulinka, f. Podkrnci. Čebulka, f. Marib. okol. Čebulnica, f. Marib. okol.
Čiginjka, f. Volče pri Tolminu. (Imenovana po vasi: Ciginj.)
Čjgla, i. Marib. okol.
CrboMnka, f.v Marib. okol.
Črnelka, f. Šebrelje na Goriškem.
Čmokdše, eta, n. V Brkinih.
DebeUka, f. V Brkinih; na Slapu. (Da se dolgo hraniti.)
Debeljdnka, f. Marib. okol.
Dimnica, f. Marib. okol.
Dišavka, f. Žabce pri Tolminu.
Dobrez, m. Sv. Jakob na Savi.
D6!glja (dolgulja), f. Ponikve na Goriškem.
Dolgoreplca, f. Podkrnci.
Dolnica, f. Kanal na Goriškem.
Drobilka, f. Šebrelje, na Goriškem; Sv. Duh pri Krškem. Drobničar, rja, m. Šebrelje ; Vršno na Goriškem. Dr vika, i. (dreveka?) Sv. Duh pri Krškem.
Dunajica, f. Na Tolminskem; v Brdih na Goriškem. Primeri: dunavče, n., diinavka, f.
Dunavče, eta, n. V Brkinih. Primeri: diinavka, f.
Dunavka, f. Ponikve na Goriškem. V imenili: diinajica, f., dunavče, n., diinavka, f. vidimo še pravo lice slovenskega imena one ime-nite reke, katero Nemec imenuje: die Donau ter Sloven za Nemcem zdaj običajno: donava, f., tonava, f. Staroslov. je bilo: dunaj, m., dunavu, m.; srbski je: dunav, m., dunavo 11., dunaj, m., od koder Sloven imenuje tudi mesto Wien, ker stoji pri tej vodi. Nazivala: dunajica, diinavče, diinavka uče, da je to ovočje nekdaj prišlo v deželo od reke Dunaja ali Diinava.
Gdbrščica, f. Vršno na Tolminskem.
Gdmbovec, vca, m. Na Gorenjskem. (Laško ime.)
Goba, f. Sv. Jakob na Savi. (Pozno in pusto jab.)
Gospojnica, f. Marib. okol.
HUba, f. Drežnica; Staro Sedlo pri Koboridu. (Debelo, bledo-ru-meno jab.)
Hlebčcirica, f. Sv. Križ Ipavski.
Ilrdstovka, f. Razdrto pod Nanosom.
Jdbčina, f. Kanal na Goriškem.
Ječmenka, f. Marib. okol.; Skrilje pod Cavnom.
Jilcegar, rja, m. Na Kranjskem. Der Herzogsapfel, zatorej: hercegar, helcegar, jelcegar.
Jelška, f. Sv. Duh pri Krškem.
Jelšniea, f. Marib. okol.
Ješevka, f. (jelševka ?) Marib. okol.
Kapa, fdrška, f. Marib. okol.
Kdšnica, f. Vršno na Tolminskem.
Kislica, f Vršno; Sv. Jakob na Savi.
IG slika, f. V Brkinih.
KUnka, f. Sebrelje na Goriškem.
Korošec, šca, m. Sv. Jakob na Savi.
Kosmač, m. Na Kranjskem.
Kosmače, eta, n. V Brkinih.
Kosmdčka, i. Koborid na Goriškem.
Kosmdjkci, f. Kanal na Goriškem.
Košdnče, eta, n. V Brkinih. (Prineseno iz Košane?)
Koračnica, f. Marib. okol.
KrSsnika, f. Volče pri Tolminu.
Krhljdnka, f. Sv. Duh pri Krškem.
Krka, f. Koborid na Goriškem.
Krvavica, f. Razdrto pocl Nanosom.
Kurbušnica, f. Marib. okol.
Kutinica, f. Marib. okol.
Ldzarica, f. Drežnica pod Krnom.
Uska, f. Bole.
Lesnika, f. Povsod znana.
LMnik, m. Sv. Duh pri Krškem.
Liberna, f. Sv. Duh pri Krškem. Primeri: dola (funt ar i ca), f.
Hruševo ime. Loncic, m. Volče pri Tolminu. Lukdvšnica, f. Marib. okol. Macoh, m. Marib. okol. (Riideče in debelo jab.) Mdlanica, f. Marib. okol. Mdliničar, rja, m. Sv. Duh pri Krškem. MasUnka, f. Sv. Križ Ipavski. Mdslorka, f. Bole. Medenec, m. Sv. Duh pri Krškem. Medenika, f. Ponikve; Rihenberk na Goriškem. MecUnka, f. Sv. Jakob na Savi; Vršno na Tolminskem. Mediška, f. Vršno na Tolm.; Sv. Duh pri Krškem. Medovka, f. V Brkinih; medovko, k a, n. V Laščah. MeUnka, f. Biljana na Goriškem. Menica, f. Marib. okol. Mlakar i ca, f. Marib. okol. Mdčnica, f. Marib. okol.
M (Mrka, f. Šebrelje na Goriškem. (Zori o sv. Mohorji.) Mojcika, f. Marib. okol.
Makarica, f. Brda na Goriškem. (Debelo, pusto in razsipično jab.) MrUvza, f. Vršno na Tolminskem. Murka, f. Marib. okol. Murvejka, f. V Brkinih.
Mutarica, f. Koborid na Goriškem. (Okroglo in riijavo-pikasto jab.) Mitzica, f. Bole.
Muzovnik, m. Sv. Duh pri Krškem.
Mžika, f. Marib. okol.
Odrka, f. Sv. Duh pri Krškem.
Okrdglika, f. Sv. Duh pri Krškem.
Ostrica, f. Marib. okol.
Ovsenek, nka, m. Sv. Duh pri Krškem.
Ovshika, f. Marib. okol.
Ozhnica, f. Marib. okol.
Oždrjenka, f. Rihenberk na Goriškem.
Pečenko, n. V Brkinih.
Pelkica, f. Vršno na Tolminskem.
Peperšnica, f. Marib. okol.
Pisanica, f. Vršno na Tolminskem.
Pisanka, f. Brda Goriška.
Pisan ko, n. V Brkinih; v Laščah.
Piskerna, f. Rihenberk na Goriškem.
Pogdcarica, f. Brda Goriška.
Pogače, eta, n. V Brkinih. Pogačica, f. Kanal na Goriškem. Pokič, m. Mar. okol.
Poljubinka, f. Sebrelje na Goriškem. (Iz Poljubfna pri Tolminu doma.)
Pomardnčerka, f. Malhinje na Krasu. Popka, f. Marib. okol. Prog ar, rja, m. Marib. okol. Pšeničar, rja, m. Sv. Duh pri Krškem. Piihavka, f. Marib. okol. Razdpelko, n. V Brkinih. Repdč, m. Sv. Jakob na Savi. Repka, f. Ponikve na Goriškem.
Pijavka, f. Razdrto pod Nanosom. Primeri staroslov.: ryždl, adj.,
rufus; lichtroth, fuchsroth. Robdč, m. Sv. Duh pri Krškem. Robdnka, f. Marib. okol. Ropotdlka, f. Sv. Duh pri Krškem. Rudečelka, f. Marib. oko L Rudečica, f. Skrilje pod Cavnom. Rumhiec, nca, m. Sv. Duh pri Krškem. Rumenlčnica, f. Marib. okol. RumMca, f. Koborid na Goriškem. Rusica, f. Volče pri Tolminu. Samosevka, f. Vršno na Tolminskem. Skrita, f. Volče pri Tolminu. Sladčica, f. Koborid na Goriškem. Sladkica, f. Marib. okol. Bolje rečeno je: sladčica. Sladkdrnica, f. Bole. Spukulja (spuklja), f. Na Tolminskem. Srčika, f. Marib. okol. Svetlica, f. Marib. okol.
Sirokoliko, n. V Brkinih. Isto je, kakor: pogače.
Sirokulja, f. Sebrelje na Goriškem.
Skrabdle, eta, n. V Brkinih.
Skrabdtelj, tlja, m. Marib. okol.
Skrabotinka, f. V Brkinih.
Tekelj, kija, m.v Marib. okol.
Trebušdnka, f. Sebrelje na Goriškem. (Prišla je menda iz „Trebiišo".)
Trdelika, f. V Brkinih.
Trdica, f. Koborid na Goriškem.
Trdika, f. Sv. Duh pri Krškem.
Trdilka, f. Sebrelje na Goriškem.
Trdokožnica, f. Marib. okol.
TrdoUska, f. V Brdili Goriških; na Kanalskem in Tolminskem. (Trdo in dolgo držeče jab.)
Trnarica, f. Ponikve na Goriškem.
Umdzanka, f. Skrilje pod Cavnom; v Brkinih.
Ušivka, £. V Goriških Brdih. (Niti lepo, niti dobro).
Vinica, f. Marib. okol.
Vivanica, f. Marib. okol.
Vivolica, f. Marib. okol.
Vodenica, f. Na Tolminskem.
VoiUnka, f. Sv. Duh pri Krškem.
Vrbi c, m. Sv. Jakob na Savi.
Zel i če, eta, n. V Brkinih. Menda isto, kar je drugod: mešancigar — Meissnerapfel. Nemška, po Avstrijskem navadna beseda: M a s c h a n z k e r, proizhaja od češkega: mišenske jablko. Primeri: zehek, adj., v letopisu 1880. 1. na 213. str. Zelenika, f. V Brkinih; Slap Ipavski. Zelenka, f. Ponikve na Goriškem; Marib. okol. ŽeUzarica, f. Bole. Železnica, f. Marib okol. Žfjdnjar, rja, in. Marib. okol. Žitnica, f. Marib. okol. Župnica, f. Marib. okol.
Hruške.
Ajdinka, f. Marib. okol.
Baba, f. Biljana v Brdih Goriških.
Babica, f. Marib. okol.
Bdlsica, f. Volče pri Tolminu. Na Tolminskem je: balo g, a, m., \veisser Oehs, bel vol, namesto: bel o g, a: bal ha (reci: bavha), f., weisse Kuh, bela krava, namesto: belha. Belica, f. Volče pri Tolminu. Belka, f. Biljana v Brdih Goriških. Beluša, f. Rihenberk na Goriškem.
Botgdna, f. Podkrnci; Brkini. Nij slovanski. Primeri: podgana, f.
Brenka, f. Šebrelje na Goriškem.
Bruzovka, f. V Brkinih.
Bržnjdkovka, f. Šebrelje na Goriškem.
Bubunica, f. Mar. okol.
Banka, f. Sv. Jakob na Savi; Sv. Duh pri Krškem; bonka, f.
V Laščah. Čebulica, f. Šebrelje na Goriškem. Čnielka, f. Sv. Jakob na Savi. Crnjdvka, f. Bole.
Daneža, f. Biljana v Brdih Goriških. DeMlka, f. Šebrelje na Goriškem. Uišečka, f. Sv. Duh pri Krškem. Dirjdka, f. Rihenberk na Goriškem.
Dobra, f. Sv. Jakob na Savi. Zgodnja, sladka, debela, rumena.
Dola (reci : diila), f. (funtarica). Marib. okolica.
Dolgorepka, f. Sebrelje; Sv. Duh pri Krškem.
Dolgorepnica, f. Marib. okol.
Doljdnka, f. Marib. okol.
Drobnica, f. Sebrelje; Volče na Goriškem. •— Lašče. (Necepljena.) Duška, f. Slap Ipavski. Gnilica, f. Podkrnci na Goriškem. Gobovka, f. Sebrelje na Goriškem. Gospodična, f. Sv. Duh pri Krškem. Gostnica, f. Sebrelje na Goriškem. Grlica, f. Rihenberk na Goriškem. Ivanjka, f. Rihenberk na Goriškem. Jthnbicnica, f. Sebrelje na Goriškem. Ječmenka, f. Slap; Sv. Duh pri Krškem. Jesenka, f. Staro Sedlo na Goriškem. Jugovka, f. Volče pri Tolminu. Klincnica, f. Marib. okol. Klobucdnka, f. Ipavska dolina. (Ima oster lubad, zelenkasta je in
od strani rudeča.) Kamrica, f. Marib. okol. (Necepljena.) Koretica, f. Ponikve na Goriškem. Korošica, f. Sebrelje; Sv. Duh pri Krškem. Kovacevka, f. Sebrelje na Goriškem. Kranjka, f. Slap Ipavski. Krdševka, f. Sv. Križ Ipavski. Kravdjka, f. (krovajka?) Sv. Duli pri Krškem. Krav a j niča, f. V Laščah; a Gorenjca sem slišal, da je tej hruški dejal: krvodnica; primeri: krvojnica, f. Krivorepka, f. vSv. Jakob na Savi; Sebrelje na Goriškem. Krvojnica, f. Sebrelje na Goriškem; Ljublj. okol. Primeri: kra-
vajka, f. Karbušnica, f. Marib. okol. Kuščarica, i. Volče pri Tolminu. Ldkomnica, f. Soteska na Dolenjskem. Ldporščica, f. Marib. okol.
Lesnka, f. V Brkinih. Primeri: lesnika, f., jabolčno ime.
Leščarica, f. Ponikve na Goriškem.
Lešctvka, f. Na Tolminskem.
Ljubljanica, f. Ponikve na Goriškem.
Ldlmica, f. Marib. okol.
Mdhovka, f. Marib. okol.
MasUnka, f. Žabče pri Tolminu. Kras; Marib. okol. M asom ica, f. Sebrelje na Goriškem. (Doma od Masore?) Medvejka, f. Marib. okol.
ilchkožnica, f. Marib. okol.; namesto: mehkokožnica.
Meh nt ca, f. Bole; Podkrnci. Milnica, f. Marib. okol.
Mihdljka, f. Marib. okol. Dozori o sv. Mihelu. MUčnica, f. Marib. okol.
Mdkarica, f. Staro Sedlo; Žabce na Goriškem. Mokovnica, f. Sv. Duh pri Krškem. Moštnica, f. Marib. okol.
Murvovka, f. Sv. Križ Ipavski. Primeri: m ur vej k a, f., jabolčno ime.
Muza, f. Sv. Duh pri Krškem.
Muzica, f. "Vršno na Goriškem.
Neihnnica, f. Nav Tolminskem.
Obrunkarica, f. Sebrelje na Goriškem.
Osenka, f. Rihenberk na Goriškem. Namesto: ovsenka?
Ovsenka, f. Marib. okol.; Sv. Duh pri Krškem.
Ozimica (reci: ozmica), f. Vršno na Goriškem; v Laščah; na Pivki.
Ozimka, f. Na Tolminskem.
Pdtrka, f. Sv. Duh pri Krškem.
Pegavka, f. Sv. Duh pri Krškem.
Pehič, m. Marib. okol.
Perjevka (pirjevka?), f. Sv. Križ Ipavski.
Pešanica, f. (peščanica?) Marib. okol.
Peščivkaf. Podkrnci.
Petrovka, f. Marib. okol. (Zori o Petrovem.) Plečdrka, f. Ponikve na Goriškem. • Ploska, f. Marib. okol.
Podgana, f. Sv. Duh pri Krškem. Primeri: botgana, f.
Podgdrnica, f. Ponikve na Goriškem.
Pohdrčica, f. Marib. okol.
Pomarančnim, f. Slap Ipavski.
Popotnica, f. Marib. okol.
Potočnica, f. Marib. okol.
Prhavka, f. Marib. okol. Prhka je in brez nobenega soka. Prihišnica, f. Ponikve na Goriškem. Pšenička, f. Marib. okol.
Pšeničnica, f. Ponikve na Goriškem; Sebrelje na Goriškem; v Brkinih.
Ranica, f. (zgodaj zrela). Biljana v Brdih Goriških.
llezilščica, i'. Slap Ipavski.
Robunjica, f. Marib. okol.
Rudečlca, f'. vSlap Ipavski.
Rudička, f. Sebrelje na Goriškem.
Rujdvka, f. Na Goriškem, Dolenjskem in Stirskem.
Ruminka, f. Sv. Duh pri Krškem.
Rimpa, f. Marib. okol.
Rusetinka, f. Marib. okol.
Rusica, f. Na Tolminskem,
Ruska, f. Šebrelje na Goriškem.
Senišnica, f. Marib. okol. Namesto: šeničniea, pšeničnica.
Sijdvka, f. Bole.
Sttnica, f. Slap Ipavski.
Sladkornim, f. Bole; Marib. okol.
Smolnica, f. Marib. okol.
Smrtnica, f. Žabce na Tolminskem.
Sršinka1), f. Marib. okol.; Sv. Duh pri Krškem.
Steklenka, f. Marib. okol.
Strdmka, f. Marib. okol.
Strneka, f. Bole.
Spehdvka, f. Na Kranjskem; špehovniea, f. V Laščah. Supljenka, f. Šebrelje na Goriškem; srbski: šupalj, plja, e, adj.,
durchbohrt, durchlochert. Tegicica, f. Kanal na Goriškem. Tegicka, f. Skrilje pod Cavnom.
Tegicnica, f. Rihenberk na Goriškem. Vse tri menda zato tako
imenovane, ker so podobne tegiči = Flasehenkiirbiss. Tepka, f. Povsod znana. Trdica, f. Podkrnci. Trebušnica, f. Sv. Jakob na Savi. Trnovka, f. S. Jakob na Savi. Drevo je trnovo. TrpoMca, f. Sv. Jakob na Savi. Tuljanka, f. Marib. okol. Udristanica, f. Na Tolminskem.
Ulitka, f. Necepljena hruška; rada se umekča, in potem se v
ustih „uliva", ker je zelo sočna. V Laščah; pod Nanosom. Vdhtnica, f. Na Tolminskem. Menda kerjezrelastopravovaht.il) (o vseh svetih). Starovisokonem. je bilo: vvih, adj., sanetus, heilig, vvihida, f., saera, reJiquiae sanetorum, consecratio, od koder morebiti: vahti, m. p]., namesto: vehti, kakor je: balha, f., eine weisse Kuh, namesto: belha. Ane more se tajiti, da stvar nij dovolj jasna. Vazdmnica, f. V Brkinih. Morda, ker se drži do vazma (velike noči). Vodenica, f. Po Kranjskem. V odmika, f. Sv. Duh pri Krškem. Vranica, Ponikve na Goriškem. Vrdnka, f. Slap Ipavski. Zgodnjica, f. Ponikve na Goriškem. Zmešhka (zmeščelka?), f. Banjščice na Goriškem. Zvonček, cka, m. Slap Ipavski. Zvončelika, f. Rihenberk na Goriškem. Zvtmcic, m. V Brkinih.
') Menda se zategadelj tako zove. ker jo srSeni radi obirajo. Pri sv. Duhu se tako imenuje hruška, ki je drugod znana z nemškim imenom: Salc-b ur g ari c a.
V. Reeila in pregovori.
Ako bi bilo na tem; wenn es darauf ankame. Podkrnci. Deti koga na vero — pripraviti koga do tega, cla veruje.
„Pol ure sem govoril, predno sem ga del na vero." Koborid. Deti se v jok = spustiti se v jok. Koborid. Dež gre, kakor rakle; es regnet in Stromen. Soška dolina. Dobro se je greti po zimi in po leti. Soška dolina. Drži v dobro, kakor judovska vera. Koborid. Hruške so letos odpovedale = nijso obrodile. Gorenja
Soška dolina. Ima let polno klet = star je. Podkrnci. Iti v tog = v lag = po časi. Podkrnci.
Jaz ga nij se m gospodar. (Ne morem mu zapovedovati.) Podkrnci.
Kadar vesta dva, ve pol sveta; Kadar znajo trije, znajo vsi ljudje.
Razdrto pod Nanosom. Krajinčan voli pari, Bog pa ljudi. V Šentvidu pri Zatičini. Kmetje Suhe Krajine (Durrenkrain) rede mnogo živine ter kupčujejo tudi posebno z volmi, in zatorej često v sprezo pare voli, a Bog spreza ljudi: mladeniče in dekleta, da se poroče.
Krava je tele za hodil a, (ako ga nema v tretjem letu). Soška dolina. Krava je tele prehodila (ako nij šla po plemenu, ter je ostala jalova). V Laščah. Moja pamet nese toliko, da . . . = pamet mi govori, uči
me, da . . . Podkrnci. Na oblin o s t r 1 č i = ostriči do polti; a la Fiesco. Kot Koborfdski. Nov sneg, nov mraz. Govori se vzpomladi, ako zopet sneg
žamete. Soška dolina. Ob besedi, ob tej besedi = v tem hipci. Koborid. Po večj em = z večine; meistentheils, grosstentheils. Soška dolina.
Po večjem, oberflachlich. V Laščah. Počasen si, kakor sveto olje. Kras. Po časi ležeš, kakor
laško olje. V Laščah. Poprej si prebiral, zdaj pa pobiraj = kdor dolgo izbira,
pobere ostanek. Koborid. Pri našej hiši denar nema stojišča = ne ostane dolgo.
Drežnica nad Koboridom. Pri petji in pri jedi nikdar nikomur nij bilo hudo. Koborid.
Pripravi se mu delati = spešan delavec je; delo mu gre od
rok. Podkrnci. Proti temu, unter der Bedingnng. Podkrnci.
Slabe trave človek = slabega zdravja človek. Podkrnci.
Sreča. Človek dobre sreče, slabe sreče. Podkrnci.
Sveti L vi k a v roke h u k a. Istra.
Sveti Lukež v roke hukež;
Sveti Lukež repni pukež.
Sveti Liika v roke huka;
Sveti Luka repo puka;
Sveta Uršula (reci: ur-) v repo bušila. Vse petero v Laščah.
Sel je po zadenjski = ritenski. Koborid.
Ta človek govori naprej in nazaj = spridit pro und contra. Koborid.
Ta konj je na velicih denarjih = drag konj. Podkrnci.
Tega jaz nij sem nest i = tega jaz ne morem nesti; bin nicht im Stande. Podmelci na Tolminskem. Nesi dobelj vrat za soboj zapreti = bist nicht i m Stande (vor Faullieit). V Laščah.
To je meni vedeti = to bodi mene skrb. (Das ist meine Sache.) Podkrnci.
Vreme kaže, pa laže. (Nij trdnih vremenskih znamenj.) Podkrnci.
Vreme maje. (Vse je napravljeno na dež, ali vender se drži, da še ne gre.) Podkrnci.
Vsul mu je r u s c e v (rusih mravljincev) za glavo; er hat ihm einen Floli ins Ohr gesetzt; er macht ihm die Holle heiss. Koborid.
Zagnati tožbo. (Eine Ivlage erheben, einbringen.) Soška dolina.
VI. Uganke, uganaliee ali zastavice.
Bela njiva, črna ral, Moder mož jo je oral.
(Pismo). — Sv. Križ Ipavski, Bele ovce gredo skozi grm, črne pa ne morejo. (Ajdova moka.). — Tolmin. Biba biba, gospodu v brgešah miga. (Ura žepna.) — Volče. Cingelj c i n g 1 j a, Cokelj coklja; Cingelj dolu pade, Cokelj ga popade.
(Svinja in želod.) — Ipavska dolina. Cesa Bog nij mogel ustvariti? (Dveh hribov brez doline.) — Senpas.
Cesa j e v lejtri1) več, nego jam (lukenj)? (Oglov je več, ker ima vsaka jama štiri ogle.) — Volče.
') Lejtra - reta, veliko rešeto; novovisokonem.: die Reiter, staroviso-konem,: ritera.
Čim bolj se p r i ti š če,
Tem bolj v r išče.
(Slanina v ponvi.) — Volče.
Čim mečjeje, tem bolj tišči? (Driska.) — Volče.
Črn majhen makacal1) veliko klado zgane. (Bolha.) — Tolmin.
Črna jama, bel je klin, z rit j o g an e, noter plane. (Cre-velj in noga.) — Volče.
Deset mož vleče kožo k Prdanji Vasi. (Črevelj in deset prstov, kadar se človek obuva.) — Na Dolenjskem.
Deset mož vleče meh na Prdežev Breg. (Hlače in deset prstov, kadar se človek obuva.) — Na štirsko-lirv. meji.
Dokler je majhen, štiri omaga, kad ar je s r e d e n j, svet obrača, kadar je star, po semnji skače. (Vol.) — Sv. Lucija na Mostu.
Dokler je mičkin, bi je bil potreben, kadar je velik i 11 m o č a n, j e n e h č e, a k a d a r j e star, i 111 a j o neizrečeno rad. (Palica.) — Volče.
Friča, frača
Po gozdi prašiče vrača.
(Glavnik). — Sv. Peter pri Gorici.
Gospa okolo hiše teče,
Betek3) v riti nese.
(Kokoš z jajcem), — Sv. Peter pri Gorici.
Grom grmi, šum šumi,
Bela žena ven leti. (Mlin.) — Tolmin.
Hleb sala se po vsem svetu razcedi. (Solnce.) — Na Koroškem.
Imam dva psva, ki ves dan meso glojeta, po noči pa zevata, (Črevlja na nogi.) — Tolmin.
Imam sod, katerega črez najgrši rob vržem, pa se ne razsuje. (Lešnik.) — Tolmin.
Jeden dan v letu tri krati, jeden dan v letu noben krat, ostale dneve pa po jeden krat. (Sv. maša, 0 božiči se namreč služi tri krati, na veliki petek nobeden krat, a druge dneve po jeden krat.) — Volče.
Kaj nij prav, p a v e n d e r n i j greh? (Leva rokavica3) na desnej roki.) — Idrija.
Kapico imam, a glave ne mam. (Želod.) — Malhinje na Krasu.
') Der Hebel.
'-) Betek, tka, m. = die Knospe.
3j Pisati je treba: rokavica, nogavica; srbski: rukavica, nogavica.
Katera palica je najtežja? (Beraška palica.) — Sežana. Katera starka ima največ zob? (Stara ura.) — Sv. Lucija na Mostu.
Katera žival cvili takisto, kakor stara svinja?
(Star prasec.) — Volče. Katera žival je mački najbolj podobna? (Maček.) — Idrija.
Kateri kamen največ jekla požre? (Brus.) — Volče. Kateri svetnik ima največ zob? (Sv. Simon.) — Tolmin. Kdo čaka na potu surovega mesa? (Trn, ki se zadere v nogo.) — Volče.
Kdo liocli pod vodo, pa vender nij moker? (Dekla, ki
nese vodo na glavi.) — Tolmin. Kdo je v cerkvi najbolj radoveden? (Tist, ki pri maši
streže, ker privzdiguje mašni plašč.) — Volče. Kdo še nij svoje hiše videl od znotraj? (Polž.) — Na Tolminskem.
Košat grm, ravno poleno, dva studenčka, gnila klada, noter je grad, kije poln ležnjivih bab. (Glava z lasmi, s čelom, z očima, z nosom in z usti.) — Ipavska dolina. Krokelj kroklja, Cinkelj čin kija; Cinkelj dolu pade, Krokelj ga popade.
(Svinja in želod.) — Tolmin. Kuhano je in pečeno, Na mizo prineseno, Pa nepes ne mačka Nehče jesti.
(Zatik pri klobasi.) — Podkrnci. Lani moj oča, letos moj sin, Preljubo moje dete, moje matere mož. Kdor to zastavico ugane, Mojemu očetu glavico vzame.
(Silovit kralj je ukazal svojega slugo v temnico zapreti ob kruhu in vodi. K njemu nij smel nikdo priti, do same njega hčere, ki pa nij smela nobenega jedila se soboj jemati, če nij htela, da nje oča izgubi glavo. Hči je bila omožena in je imela dete na prsih; a kadar je prišla k oči, podojila je tudi njega. Kralj je bil velik prijatelj zastavicam, in mislil je, cla je nij take, katere bi on ne mogel uganiti. Zatorej ga ona žena poprosi, da bi mu smela zastaviti uganalico, a izgovorila si je, da bi nje oča bil puščen na svobodo, ako bi kralj nje uganke ne mogel uganiti, v kar je kralj privolil. Zastavi
mu tedaj zgoraj zapisano uganalico, in ker je kralj nij mogel uganiti, osvobodila je oeo iz temnice.) — Ipavska dolina. Les in konj vmes. (Sito.) — Brda Goriška. Lesen grad, poln ritastih bab. (Žličnjak.) — V Laščah. Mater je ubil in oči je pomagal ubivati, naposled je sestro poročil,1) a vender nij bil kaznovan in tudi ogrešil se nij. (Mati je na njega porodu umrla, oča je bil mesar ter sin mu je pomagal klati živino, potem se izučil za duhovnega in je poročil svojo sestro.) — V61če; ^ Medena gora, črez-njo železen most. (Kotel.) — Volče. Mišelj misija, Krocelj kroclja; Mišelj dolu p ade, Krocelj ga popade.
(Svinja in želod.) — Senpas. Mrtvec živca iz hoste vleče. (Glavnik vleče uš iz las.) —
Volče. Na zidu visi,
V	luknjo2) misli.
(Ključ.) — Na Dolenjskem. Na zidu visi,
V	luknj o sili. v
(Ključ.) — Senpas. Najprej je bila ona, potlej je bil on, potem bode drugič ona, on pa nikoli več. (Najprvo je bila zemlja (ilovica), od nje potem lonec, od ubitega lonca krepe,3) od krep nikdar uže ne bode lonca.) —• Volče. Nemaš ter ne želiš imet', a če imaš, ne daš za ves
svet. (Gola glava.) — Volče. Nij človek, a v človeškej obleki hodi. (Bolha.) — Sv.
Lucija na Mostu. Nij imel ni Bog ni človek, a človek je Bogii dal. (Sv. krst, kadar je namreč sveti Ivan krstil Krista v reki Jordanu.) — Volče. Primeri: svet nij imel itd. Noge ima, pa po glavi hodi. (Uš na človeškej glavi.) — Volče.
Oča je debel, mati je kosmata, a sin je gladek. (Kostanj.) — Volče.
Oča klobučar, sin bobnar, hči uscanela, mati rez-
getela. (Oblak, grom, dež, strela.) — Idrija. Od zunaj mesnato, Od znotraj kosmato. (Sveča.) — Sežana.
') Poročiti, v. pf. ima dva pomena, namreč: „heiraten", in: „trauen".
2)	Bavor.-nem.: die Lucken; novovisokonem.: die Lučke.
3)	Krepa = črepinja; die Scherbe.
O r j e, kakor orač, Črn je, kakor kovač; Pa nij orač In ne kovač.
(Krt.) — Sežana. Pet jih je krila jedna streha, In vsi so bili b rezil greha. Jednega so sneli ljudje, Druzega so sneli črvje, Tr i je pa so šli v nebesa.
(Betlehemski hlev. Vola so sneli ljudje, osla črvje, a sv. družina je šla v nebesa.) — Volče. Pije svojo kri, je svoje črevo. (Lampica z oljem in stenjem.) — Ipavska dolina. Po zimi cvete, po leti zeleni, jeseni rodi. (Leska.) — Idrija.
Poln skedenj jajec; konj po njih hodi, pa se nobeno
ne ubije. (Zobje in jezik) — Podkrnci. Poznam babo, ki ob zobu visi. (Kuhalnica.) — Malhinje na Krasu.
Poznam drevo, ki nema vej. (Oralo.) — Malhinje na Krasu. Poznam moža, ki hiše ne pusti doma. (Polž.) — Malhinje na Krasu.
Preti k al, pretakal okol' štirih junakov, na sredi je
luknja. Kukii! (Nogavica.) — Tolmin. Pri nas imamo deklo: čim bolj se umiva, tem bolj
je umazana. (Mlinsko kolo.) — Goriška okolica, Skleda soli,
Po vsem svetu se razleti.
(Solnce.) — Malhinje na Krasu. Spredaj šilce, Zadaj vil'ce, V sredi usta: Kamenje hrusta.
(Plug ali oralo.) — Sv. Peter pri Gorici. Spredaj šilce, Zadaj vil'ce, Zgoraj sukence, Spodaj platence.
(Lastovka.) — Idrija. Svet nij imel, Bog nij imel, in hlapec je svojemu gospodarju dal. (Sv. krst, kadar je namreč sv. Ivan Krista krstil v reki Jordanu) - Volče. Primeri: nij imel ni Bog ni človek itd. Svinja skozi kravo vrv vleče. (Črevljarska dreta, ki ima na konci ščetino.) — Volče.
Štiri duše, pet teles? (Štirje neso mrliča.) — Šenpas. Štirje hodijo, dva kažeta, dva mahata, dva svetita in jed en poganja. (Krava, imejoča štiri noge, dva roga, dve ušesi, dve oči in rep.) — Na Tolminskem. Štirje noseži, dva vileža, dva videža, dva slišeža; štirje streljajo, j eden pometa. (Krava, imejoča štiri noge, dva roga, dve oči, dve ušesi, štiri sesce in rep.) — Sv. Peter pri Gorici. Štirje nosijo, štirje lajnajo, dva gledata, dva poslušata, j eden poganja. (Krava.) — Sv. Lucija na Mostu.
Tebi so dali in ti imaš, a rabi samo drugim ljudem. (Krstno ime.) — Volče.
V	Gorici drva cepajo,
V	sv. Peter treske z letaj o. (Kadar v Gorici zvone, sliši se
v sv. Peter.) — Sv. Peter pri Gorici.
V	gozdi u s e č e n o, p o p 1 a z u privlečeno, po svetu hodi
in ljudi moti. (Gosli.) — Volče.
V	gozdi u sečen o, po potoku vlečeno, na cesti čaka
mesnice. (Trn.) —• Sv. Peter pri Gorici. Vnekejizbije s tu in stopetelinčkov: pride stara baba, pa vse iz izbe zapodi. (Krušna peč in omelo.)
—	Na Krasu.
V	zelenem grmiči,
V	rttdečem klobučiči.
(Cvetoča gvozdika ali nagelj.) — Volče. Veliko, kakor gora, mičkino,1) kakor miš, zeleno, kakor ščavje, sladko, kakor med, gorjupo, kakor pelin. (Orehovo drevo in jederce.) — Volče. Vem za grad, ki je poln kljukastih bab. (Žhcnjak.) —
Ipavska dolina. Vem za grad, Ki nema ni oken ni vrat.
(Jajce.) — Šenpas. Vem za grad, ki nema ni oken ni vrat, pa ven der gospod v njem prebiva. (Svilopredčeva buba ali kokon.)
—	Goriška okolica.
Vem za grad, ki ves na železu stoji. (Konj.) - Šenpas. Vem za lonec prosa: ako m u o d v z a m e š zrno, pa se
pozna. (Grozd.) — Goriška okolica. Vem za moža, ki ima polno otrok. Ako mu jednega vzameš, pa se pozna; ako vzameš vse, nič se ne pozna. (Grozd.) — Goriška okolica.
') Primeri laški: mica, adv., gar nicht; miccichino, adj., adv., sehr wenig; miccino, adj., miccimno, adj., ganz klein wenig.
Vem za posteljo, pa nij postelja, pod tisto posteljo je blato, pa nij blato, in gori na postelji leži ptič, pa nij ptič. (Kurje gredi.) — Volče.
Vem za ženo, ki nij bila r o j e n a, t e r n j e sinje poprej se sil, nego mati. (Eva.) — Volče.
Viselj visi, čakelj čaka;
V i s e 1 j p a d e, č a k e 1 j ga pobere. (Svinja in želod.) — V Laščah.
Zdolaj je ona, na sredi je ona, zgoraj je tudi ona, a vse v kupe je vender on. (Hleb kruha, ki ima spodaj skorjo (ona), v sredi sredico (ona) in zgoraj spet skorjo (ona), a ldeb je on.) — Volče.
Železna gospodinja, kamena dekla, lesen studenec. (Kosa, osla in oselnik.) — Goriška okolica.
Žena žene ne more, mož moža pač, inož ženo tudi, a žena moža ne. (Izpoved. Žena žene ne more izpovedati i. t. d.) — Volče.
Živec mrtveca vleče: mrtvec kriči, a živec molči. (Cerkvenec in zvon.) — Brda Goriška.
VII. Pripovedke in vraže.
Ubožni mladenič in modra kraljična.
Star kralj je imel hčer, lepo in mlado, a tudi razumno in modro, da take nij bilo z lepa. Nje razboritost se je razslula v deveto deželo. Oča je želel, da se omoži in jej tudi često prigovarjal. A ona se je branila in branila, ter se izgovarjala: „saj mi nij še sile niti me ne veseli". Nego oča jo sili in sili, ter naposled se lepa kraljična uda očevi želji. „Bodi si po vašej volji", reče, „ali to vam povedam, udam se samo onemu, kateri mi zastavi tako uganko, da je ne bodem znala uganiti. A tega prosim od vas, da umerji vsak; kateremu uganem zastavico". Kralj si misli: „kaj bi se ustila! Ženska glava si, bodi si najbistroumnejša. Na konci se vender najde mož, ki te nad modri". In jej dovoli, česar je prosila.
Zdaj so prihajali snuboki od vseh stranij, iz daljnih in bližnjih krajev. Bilo jih je vsake bire, plemenitih in neplemenitih, bogatih in ubogih; ali nobeden nij znal zastaviti uganalice, da ne bi je kraljična bila uganila. Vsacemu je rabelj odrobil glavo.
V nekej vasici je uboga ženica živela se sinom. Druzega nijsta imela, nego nekaj kokošij in golobov. Nje sin je tekel dvajseto leto, a bil je čvrst mladenič. Za tega delj reče materi: „tudi jaz pojdem uganek zastavljat kraljični". Mati mu brani, kakor ve in zna, prosi ga in zaklina, da ne bi hodil nikamor po neumnosti izgubljat mlade glave. Ali sin se ne da preprositi. Kadar vidi mati,
da ne more preveriti sina, pride jej misel, cla bi bilo bolje, ako ga umori sama. Rajša je, cla umerje od nje roke, nego li od rabljeve. Zato se mu na oči uda in speče sinovi dva goloba na pot. A goloba je bila otrovala. Se sinom je šel tudi domač pes, kodrasti Grivec. Kadar uže delj časa bodita, vidi mladenič, cla je Grivec lačen. "Vrže mu oba goloba. Ta hip crkne zajetni pes. Mladenič ga ostavi tam in otide. Hodečemu tako začne se pot izgubljati, da naposled nij od njega bilo nikder sledu. Zatorej se povrne, ter kadar pride na mesto, kcler je ležal pes, nij ga uže bilo; a namesto njega je ležalo dvanajst mrtvih vranov. Pobere jih in gre dalje. Na poti ga ulovi mrak, da mu je bilo prenočiti v gozdu. A po noči pride mimo njega četa razbojnikov: bilo jih je štiri in dvajseti, in odvedo ga se soboj v skrivališče. Mladenič je imel še pri sebi one gavrane. Oskubel jih je, porezal jim glave ter noge in jih dal razbojnikom , cla si jih napravijo za večerjo. In jeli so res ter vsi poginili.
Drugi dan se mladenič napoti dalje. Skoraj pride iz gozda na piano ter od daleč ugleda mesto a na hribci kraljev grad. Zdaj začne premišljati, katero uganko bi zastavil kraljični. Misli in misli ter naposled se domisli, cla bode najbolje, ako jej zastavi to, kar je na poti do nje izkusil in videl sam. Zatorej se oglasi v gradu, in hitro ga odvedo pred kraljično, katera ga je čakala sredi svojih devic na kraljevem stolu.
Mladenič stopi neplašno pred-njo, ter kadar mu ukaže, iz-pregovori in reče: »dva mrtveca sta ubila živca; a ta, ki je bil zdaj mrtev, ubil je drugih dvanajst, in teh dvanajst mrtvih ubilo je drugih štiri in dvajseti; ali on, katerega bi bila imela prva dva ubiti, še živi. Kaj je to?" Kraljična premišlja in pregleduje vse knjige, v katerih so bile uganalice zapisane. Zunaj je bil uže rabelj pripravil klado, na katero bi mladenič položil glavo, da bi mu jo odsekal; a notri si je kraljična trla glavo, ter na konci se udala in priznala, cla te zastavice ne more uganiti, in velela mladeniču, da jo raztolmači. On reče: »kadar sem se bil namenil k vam, branila mi je mati, in da bi me vi ne umorili, htela me je otro-vati s tem, ka mi je spekla dva goloba, katera sem na poti dal svojemu lačnemu psu, kateri je poginil mahoma. Tega psa je prišlo jest dvanajst gavranov, a gavrane je pojelo zopet štiri in dvajseti razbojnikov. To je dogodba, ki se je meni pripetila na poti do vas."
Kraljična se je udala in še tist večer sta se poročila. Kralj je ukazal napraviti veliko večerjo; a kadar so se najeli ter napili, udaril je ob mizo in rekel, da še nikoli nij bil tako vesel. Naposled je še plesal s kuhinjsko deklo, da mu je na glavi odskako-vala krona.
V Plužnih pri Bolci.
Vešče in ribič.
V primorskej vasi so živele tri štrije *). V tej vasi je stanoval tudi ribič. Vsak večer, kadar je končal delo, privozil je svoj čoln k bregu ter ga ondu privezal. A vsako jutro ga je našel drugde. Da bi doznal, kdo mu to dela, gre z večera ter se skrije pod čolnom. Kadar odbije jednajsta ura, začuje korake, prihajajoče vedno bliže. Naposled stopijo v čoln tri ženske, katere je poznal, in sploh se je po vasi o njih govorilo, da so štrije. A jedna izmej teh treh, in to ona, za katero se je mislilo, da je največja štrija, bila je njegova ljuba. Kadar stopijo v čoln, reče glavarica: „idimo v treh!" — ali čoln se ne gane ter osuple se vse tri spogledajo. Glavarica še jeden krat zakriči: „idimo v treh!" a čoln se zopet ne zgane. V tem se domisli jedna, da je morebiti nosna, ter naglo to pove tovarišicama, in zopet zakriči glavarica: „idimo v štirih!" ter čoln je začel plavati. Šle so, kakor veter, in hitro so po morji prišle v jutrovo deželo, kder je bil dan tedaj, kadar je noč bila v naših krajih. Dopluvše brega, ostavijo čoln pri kraji in poteko v mesto, blaga si nakupavat. A ribič, ki je bil skrit pod čolnom, pogleda zdaj nekoliko okrog sebe, ter se vidi v neznanej deželi, kder so imeli uže poletje, a doma je bila še zima. Zatorej izleze izpod čolna ter od bližnjega drevesa utrga nekaj lepih črešenj, potakne si jih za klobuk in se iz nova skrije. Ne dolgo potem se povrnejo štrije in zavozijo proti našej deželi. Na domač breg pripluvše spravijo čoln v zavetje in vsaka otide domov, a ribič nekoliko pozneje za njimi. To se je godilo še pred zorom. Drugi dan je bila nedelja. Ribič pride v cerkev s črešnjami za klobukom. Vse se mu čudi, a nikdor se ne more domisliti, kde bi bil mogel dobiti črešnje. Jedina štrija, njega ljuba, ki je bila tudi v cerkvi, spomene se sinočinje vožnje ter ugane zvijačo. Kadar se zopet snideta, poprosi ga lepo, da bi je nikomur ne ovadil, ter mu ob jednem odpove ljubezen, ker je po zvijači zvedel nje posel.
Sv. Peter pri Gorici.
0 psu in o mačku.
Nekdaj so bili srečni časi na svetu. Zemlja je rodila vsega obilo, ne cla bi se bilo človeku treba posebno truditi. Pšenična bilka je bila iz gola klas, kolikor je je od tal do vrha. A ljudje so se spozabili v tem obilji, da uže nijso spoštovali božjega daru ter ga tratili. Bog se je razsrdil in proklel zemljo, cla uže nij rodila. Pšenici je vzrastla bilka brez klasa in zrna. Prišli so bili časi, da slabejših še nikoli nijv bilo na zemlji. Ljudje so stradali, da se je z njih lupila koža. Šli so pred Boga in ga prosili, da bi
Štrija, f, = vešča, Čarovnica, copernica, od laške besede: strega.
se usmilil. A nij jih uslišal. Tudi živali so ga šle prosit, pa ni one nij s o bile uslišane. Naposled se i pes napoti pred božji stol. Bil je vroč dan, težko je prisopel, in jezik mu je visel iz gobca. Tam pade pred Bogom ter ga poprosi, da bi zemlji povrnil rodo-vitost, kajti s človekom je tudi njemu stradati, in vender je bil človeku vselej izvest in veren služabnik. Bog se ga je usmilil, in od tedaj je pšenični klas tolikšen, kolikeršen pasji jezik, moleč iz gobca. Zato je dobro psu kruha dati, a mačku ne, ker ta je hudoben, ter ako mu daš kruha, stresa ga v gobci, da bi otresel z njega svetega Duha in blagoslov božji.
Banjščice.
0 govorečih rastlinah.
S prva so govorile vse rastline. Kadar je šel človek po gozdi, besedovala so drevesa, in če je šel po senožeti, povedala mu je vsaka zel: jaz sem za to, jaz za to. Kadar so se tako mej soboj m en al e (pogovarjale), od kake bolezni bode katera v zdravilo, rekel je ocet,1): jaz bodem od driske. Temu so se glasno zasmijale vse rastline. Bog jih je slišal, razsrdil se ter jim vzel besedo.
Banjščice.
Kadar je še vse govorilo, rekla je repa kmetu: „daj mi časa jedno leto, da bodem lepa!" — A kmet se še zdaj drži tega.
Vas Krn.
0 Vesnah2).
Vesne črčijo 3), kadar po noči gredo. Nekdo je znal, kedaj pojdejo, in jih je skrit čakal, da bi slišal, kaj bodo govorile. A one so zanj vedele in mu rekle: „vcepi sekiro v ta tepelj"4)! Stvoril je tako, a vse leto sta ga potem boleli nogi. Ob letu jih je spet šel čakat, in rekle so mu: „iznemi sekiro iz tega teplja!" Stvoril je ter ozdravel.
„Ono leto sta me roki boleli. Vsa zdravila sem .poskušala, kar se da misliti, ali nij mi bilo bolje vse leto. A naposled — zdelo se mi je, kakor bi to bilo ob letu — prešlo mi je vse. Zato sem rekla: „kaj, ka bi bile Vesne?"
') Cirsium' arvense; die Aeker-Kratzdistel.
2) Včsna je namesto: včstna, kakor vse kaže; od glagola: ved-, wissen, zatorej: die (mekr als andere Menschen) Wissende; to znači tudi: vedomec, in: včšča, zopet oboje od glagola: vfed-, wissen.
a) Ali kakor drugi vele: hreščijo. Primeri: „hreščiš, kakor Vesne"; tako govore človeku, kateri ima hud kašelj.
4) Tepelj, plja, m., der Klotz.
Kmetu se je mej oranjem utrgala gredeljnica, a oglasilo se je nekaj v bregu ter mu reklo:
Vij, vij trto drgavito '),
Da ti bode stanovito.	Vas Krn.
0 vedomcih.
Dete, katero se rodi po zadnjem konci, bode vedomec2), ako je moško, a vešča, ako je žensko. Da se tacemu otroku „odtvori",3) deti ga je z nogama naprej skozi okno, kadar ga neso li krstu. Dobro je tudi, ako se pretakne skozi rokav. Porodnica treba da ima vedno moško obleko pri sebi, dokler ne gre v cerkev; drugače pride vedomec ter jej vzame otroka.
Vedomci in vešče ne žive prijetno. Po hišah jemljo tresil-nike4) ter se ž njimi bijo na kacem razpotji. A da vedomci tresil-nikov ne odnašajo iz hiš, zasekujejo se va-nje po trije križi. Vedomci se z ognjenimi tresilniki tepo tako silno, da so vsi razmesarjeni, a vender so zopet zdravi, kadar se ob zori vračajo domov.
Pripoveduje se, da je bil hraber mladenič nekdaj splezal na oreh baš ondu, kder so se razbijali vedomci. Mesarili in trgali so se, da je bilo groza; glave, roke ter noge so metali vse križem okolo sebe. Tudi prileti neka roka do mladeniča, in ta jo pograbi. Kadar se jim je bilo raziti, našli so se vsi celi in zdravi; samo jednemu dekletu nij bilo roke. Iskali so je ter iskali, a nijso mogli najti. Tedaj nekdo iz mej njih skoči v bližnjo vrzel0), odreže kos beze0), naredi z nje roko in jo da dekletu. Nekaj let po tem se mladenič nekako spre s tem dekletom, in reče v jezi: „molči ti, ki imaš bezovo roko!" Ob tej besedi je bila nje roka res bezova, ter je odletela mladej ženski.	Na Tolminskem.
Vedomci hodijo človeka tlačit, a samo tedaj, kadar spi; najrajši po noči. Navadno prihajajo v podobi kake miši ali podgane ali žabe ali črne kokoši. Človeku se bližajo z nečim šumom, ki ga omami, da zaspi, a potem ga tlačijo.
Vedomca je poznati po tem, da v njega očesnej zenici (piin-čici) človek svojo podobo vidi obrneno, rekše, z glavo nizdolu.
Ako hočeš poznati človeka, kateri te hodi tlačit, ker je vedomec, reci mu, kadar ga čutiš na sebi, da pride jutri ob tej in tej uri po soli. A drugi dan pazi! Tist človek, ki pride ob rečenej uri v hišo in te vpraša7) kake stvari — ali nikdar ne soli, — ta je vedomec, ki te je tlačil.
') Drgavita = brogovita = dobrovita, Viburnum Lantana.
2)	Srbski: vjedogonja.
3)	Odtvoriti = oddelati; den Zauber losen.
4)	Polena, od katerih se cepijo treske.
'*) Vrzel, i, f. = meja, seč, der Zaun, die Hecke.
6) Beza, f. = bez, m. — bezeg, m., Sambucus uigra.
') Vprašati (česa), v. impf. - prositi; bitten um etwas.
Vedomca se človek osvobodi, ako nad svojimi prsimi drži nož, na kateri se ta potlej natakne. Dobro je tudi, ako se zabode nož v ona vrata, skozi katera vedomec prihaja. Drugi dan pogine v hiši kaka črna žival. Otroku vedomcu odtvoriš, če ga z glavo nizdolu obrnenega za jedno peto držiš ter ga trikrat presukneš okolo veng1).	Goriška okolica; Ipavska dolina.
Če hodi koga tlačit vedomec, naj obesi za vrata votel kamen. Ako hodi v hišo vedomec, zapiše se na vrata „ morska noga" (pentagram).	Kras.
Vešče tudi hodijo človeka tlačit; a izbavi se jih, kdor si klade grahovice pod vzglavje.
Če te hodi vešča tlačit, vzemi grahovo zrno, položi na hišni prag in tolci je se slamico. Veščo to tako boli, kakor bi jo mlatil z najtežjo palico.	Volče pri Tolminu.
Vedomcu odtvoriš, ako mu v hišo, kder biva, vržeš klobko domačega konca2). Vedomec je zgrabi in raztrga na drobne kosce.
Malhinje na Krasu.
Vedomci3) se tolčejo, more tlačijo, a vešče tudi pijo kri. Kder se potje križajo, tam se shajajo vedomci. Vsak pride po svojem poti, in se začno ruvati. Če kdo reče, naj se bijo še bolje, hipoma so pri njem ter ga raztrgajo na cepere. A nobene moči uže nemajo do človeka, če prestopi hišni prag ali tretjo stop-njico.
Vedomec nema brk in je motnih očij. Ako mu pogledaš v oko, to vidiš v njega zenici nizdolu obrneno svojo podobo.
Mora tlačit hodi tacega človeka, kateremu se nje kri jed-nači. More je slišati, kadar se pripravlja tlačiti. Ako se jej v tem, kadar človeka uže tlači, veli, naj pride po soli, ne pride, ker se sramuje, niti nehče, da bi jo poznali; a od sramote potem ne hodi zopet onega človeka tlačit.
Nahajajo se tudi kravje, volovje in kokošje more. Kokošje so najhujše.
') Venge, veng, f. pl. Veriga, na katerej visi kotel nad ognjiščem. s) Konec, nca, m., der Zwirn.
3) V Volčah govore: vedo m a c, vedomaca, katerega lica nijsmo hoteli ni mogli v noben kup zapisati, ker je pogrešilo ter posebno mrzko nepokvarjenim ušesom. Nij vredno, vse književanja, kar se čuje kod mej Slo-veni. Vsak jezik ima, in tudi naš, dovolj pohabljenih obrazov, katere je odrivati iz pravilnega pisanja Vrhu tega smo se bali, tukaj hrbet podslanjati nevednosti, od katere je vedno slišati in čitati: Gradac, Gradaca; Bijiač, Bihača; Kurelac,, Kurelaca, tudi: Kurelaca; Verdovac, VerdovAca i. t. d., namesto: Metliški Gradec, Metliškega Gradca; Biheč, Bihča; Kurelec, Kurelca, Brdovec, Brdovca.
Vedomci in more so možje, a vešče so žene.
Ako hodi vešča na otroka, dene se mu grahovice v slamnik1).
Ce otrok v spanji zajoče, vzemi tolčilnieo2) v roko, potegni grahovo steblo iz slamnika in reci: „čaj! pridi mi zopet, pa te ubijem". To rekši nesi steblo na prag ter udrihaj po-njem s tolčilnieo. Vešča, ki je v steblu, trpi, kakor bi jo mlatil, in otroku ne pride zopet krvi pit.
Volče pri Tolminu.
Podkrnci, da-si bližnji sosedi Tolmincem, vender malo znajo o vedomcih. A pripovedajo o kresnikih, ki se na razpotji bijejo z gorečimi tresilniki. Bolčanom so vedomci do konca neznani.
Vedomci tlačijo ljudi, iz vlasti otroke, ter jim pijo kri, katero potem izbljujo ali zunaj na potih ali na ognjišči v pepel. Kdor najde tako kri in jo nosi pri sebi, do tega vedomci nemajo moči.
Mej »Besedami" išči nazivala: Premrl, m.
Ipavska dolina; Kras.
Vedomci se bijo tudi po strehah, ter na človeka prihajajo v podobi volovskej.	Malhinje na Krasu.
Pri Ipavskem Sv. Križi se je vedomec pomešal z volkodlakom, katerega vender ne znajo po imeni. Pričajo, da vedomci ni po smrti ne mirujejo, nego da iz groba hodijo Ijudfj tlačit.
0 zagovorih.
V svoje knjige „I)omače in tuje živali v podobah" V. snopiči na 90. strani, pišoč o gadovem strupu, govoril sem tudi o zagovarjanji. Dejal sem, da je v našem narodu vedno še zelo vkore-ninjena vraža, da umejo nekateri ljudje strup zagovoriti, rekše, z nekimi skrivnimi besedami strupu vzeti vso moč. Tudi sem pristavil, da sem se često menil s tacimi zagovorniki, ali da od nobenega nij bilo zvedeti čarodejnih besed , katere govore o tacih prilikah. Samo toliko sem izvil iz jednega, da zagovarjajo na božjo zapoved, in da v sv. Martinu škofu časte svojega zavetnika.
Hitro potem, kadar je bil odšel moj spis v dežel, prijel sem pismo od gospoda Jakoba Fon-a, tedanjega osmošolca v Gorici a sedanjega velečastnega vikarja v Stržišči. Priobčil mi je v njem bajalne besede, ki so zagovornikom v navadi po Tolminskem, kadar zagovarjajo kačji strup.
Evo jih:
»Tam stoji zlata gora, za zlato goro stoji zlata miza, za zlato mizo spi sveti Senpav (sv. Pavel).
') Slamnik = Stvohsack.
2) T olSilnica = VVaschblauel.
O pridi, mati Marija Devica! reci temu črvu1), naj gre ta strup (zagovornik zdaj tri krati dahne črez desno ramo), kakor gre ta sapa proč od mene.
Bog oča, Bog sin in Bog sveti Duh!" Ob zadnjih besedah rano tri krati polije z vodo.
Skoraj potlej mi je vročil gospod Karol Štrekelj, tedaj sed-mošolec, a sedaj kand. prof. na Dunaji, dve »besedi", s katerima zagovarjajo po Krasu in po Goriškej okolici. Dobil je to od svojega deda v Gabriji pod Krasom.
A) Kadar se noga iz gane (izvine). Marija po stezici teče, Na plazin'co2) priteče; Sveti plaščec razgrnila Ino se je povalila, Ino si je ročico 'zgenila. Pride sveti Blaž, Kanihov (!) oča, Ino je vpraša: „Kaj si je tebi, Marija! Ka tako milo stojiš ino brežiš?3)" „„Kaj bi jaz milo ne stala Ino ne brežala! Po stezici sem tekla, Na plazin'co pritekla, Ino sem se povalila In ročico 'zgenila.1'" Vzame sveti Blaž, Kanihov oča, Zlato pero, zlato kupo, In pomaže ino reče: „Jaz prosim živega Boga, Da se imajo scelit' žilice in koščice, Kakor je scelila sama sveta Trojica Zemljo in nebo." Potlej se moli sedem „očenašev" in sedem „češčena si Marij" na čast svetej Trojici ter izvineni ud se pomaže ali z maslom ali salom, a vselej nizdolu.
B) Kadar modras ali zmet piči (useka). Bog daj lek in prelek, Preljuba devica Marija Ino sveti Senpas!
') Ta beseda svedoči, da je zagovarjanje preloženo od nemškega jezika, ker Nemcu nazivalo: der Wurm znači tudi „kačo" (primeri: der Lintwurm), a ne Slovenu.
2) Trata, f,, prostor brez drevja in grmovja. Primeri v „Besedah": tratarica, f.
s) Brežati, im, v. = tožiti.
On stoji na silnej gori, Silnej gori, silnej skali. Prosim te, Marija devica! Prosi ze vsemi svetniki vred, Pošlji tega, ki veš in znaš, Ozdravit od te neznane bolezni, Od tega strupenega modrasa, Ali od te strupene zmetice, Ali strupenega zmeta, Da ga ne bode ne žgalo, Ne bolelo, ne srbelo V vseh njegovih počutkih, Ne zunaj, ne znotraj.
Moliti je treba pet »očenašev in pet češčena si Marij" na čast Kristusovega trpljenja. A mazati je, kakor zgoraj.
Po velečastnem gospodu Simonu Gregorčiči, sedaj vikarji v Trenti, doznal sem, kako Podkrnci zagovarjajo strup. Ako je strup majhen, zagovarja se z »malo besedo", ako je velik, tedaj z »veliko besedo". Ce nobena teli ne pomaga, pridene se lehko tudi »sovražna beseda", ki vselej pomaga. Z malo in veliko »besedo" zagovarjati nij greh, a se sovražno je, kakor mislijo.
Zagovor.
»Jaz tebi preganjam strup v ime Boga in svetega Jurija; jaz tebi preganjam strup v ime Boga in svete Marjete; jaz tebi preganjam strup v ime Boga in svetega Šenpasa. Tam je zlata gora, na zlat.ej gori je sama devica Marija in vsa sveta Trojica. In tam je težka skala in ta škodljivi črv. Ti, črv! imaš svoj strup na-se vzeti, bodi kača ali kačon; bodi vipera ali viper; bodi bel ali bela; bodi črn ali črna; bodi pirhast ali pirhasta; bodi rudeč ali riideča; bodi zelen ali zelena; bodi rus ali rusa; bodi mutast ali mutasta; bodi gluh ali gluha; ali bodi breja, ali ne! — Ti imaš svoj strup na-se vzeti v ime Boga očeta, v ime Boga sina, v ime Boga svetega Duha. Ti ne smeš nič škodovati temu človeku (tej živini), moraš ga pustiti, kakor je na svet prišel."
0 urokih.
Živina se ureče, ako hvali kdo nje lepoto ali velikost, ne omenivši Boga. Da je živina uročna, zna se po tem, ka nehče jesti, in ka poskakuje. Po uroku izgubi mleko, a kar ga še ima, nehče se zmesti. Nekateri človek posebno lehko ureče. Zgodilo se je, da je nekdaj tak človek dejal skali: „to je kamen bel", a ker nij spomenil Boga, razpoknila je skala v istem hipci. Za-
radi tega nij v kupčevanji hotel ni golsniti ni žugniti, da ne bi se svojo uročno besedo stvoril nesreče blagu.
Če kdo hvali kakovo žival ali se čudi nje lepoti, nikoli mu nij pozabiti, cla ne bi priteknil: „ne bodi jej uročno!"
Uročnej živini se pomaga:
1.	Se živim ozlom.
2.	Ako se žival pokrije z obleko ali z oprtnikom (naramnim košem).
3.	Ako se pretakne skozi rokav ali skozi moške hlače (na pr. mladi prašiček.)
4.	Ako se po zadnjem konci dene skozi okno.
5.	Se zagovorom.	Na Tolminskem.
Uročnemu prašičku odtvoriš, ako ga pretakneš tri krati skozi
obroč. — Sv. Križ Ipavski.
A ne ureče se le žival, nego tudi človek, katerega potem zaboli glava. Takšen vzemi tri žareče oglje ter je vrzi v korec vode. Ako vsi trije potonejo (na dno padejo), to je uročen brez dvojbe, ali nij mu težko ozdraveti, ako te vode nekoliko popije, ž njo se prekriža in mrtvo ogljije v nic (črez glavo) odmeče po hiši. — Kras.
Tudi so ljudje, ki uročijo samo s pogledom. Take „lmde oči imajo oni, kateri so v detinstvu sesali tri velike petke." — Solkan pri Gorici.
Nekatere vraže.
Kadar vzpomladi prvič ugledaš mlado praprot, utrgaj jo, potlej tri krati pregrizni in reci:
Mlada mladina, Ne bod' mi skomina!
Vse leto ne bodeš imel skomine. — Dolanji Zemon pri Notr. Bistrici.
Ako hoče kmet pridelati obilo žita, ne hodi na tešče orat ali sejat, nego trebe, da se poprej odtešča. — Goriška okolica,
V p? a ž njenih petkih nij dobro na polji delati, kajti nesreča pride. (Za sv. Jurijem po vrsti so trije taki petki). — Vas Krn.
Na duhovno soboto (soboto pred Duhovim ali binkoštmi) po poludne se ne spodobuje na polji delati. A bežol, tega clne do poludne sajen, vrlo obrodi. — Vas Krn.
Na oljčno (cvetno) nedeljo nosijo vkupe z oljko i dobrovite (brogovite) blagoslavljat v cerkev, in kadar vzpomladi ženo živino prvič na pašo, pokrope vsako živinče z blagoslovljeno vodo ter je udarijo z blagoslovljeno dobrovito. Vsacemu plemenu je odločena posebna clobrovita. Ves dan ima tedaj pastir dobrovito namesto palice v roki. — Vas Krn.
Ako se na pustni dan šiva, pridejo kače v hišo. — Gorjansko na Krasu.
V petek, zosebno v kvaterni, nij dobro lužiti.
Presti in lužiti ne koristi, kadar mašnik v cerkvi oznanja kak o v god.
Pred božičem ta dan ženske ne predo; a ničesar hudega nij, prejo snovati in opravljati vsako drugo delo, tudi mej molitvijo.
Na sv. Jedrti dan se ne prede; a vsako drugo delo se vrši brez nesreče.
Kadar se kakovo živfnče deva iz kože, domače ženske ne predo v hiši, a drugim ta posel ne kvari ničesar. •—- Vas Krn.
Komorač2) nosijo v cerkev blagoslavljat, in potem ga jede na Veliko nedeljo, ker je v lek od kačjega ugriza.
Jej, jej komorač!
Da te ne pikne pisan kač. D6knji
Božjastnemu se pomaga, če kdo, ki nij tega bolnika še nikoli videl poprej, vzame njega obleko, ter jo kam nese, kder nij slišati ni zvona ni petelina. — Vas Krn.
Ce kura zapoje, kakor petelin, pride liiša v nesrečo. -— Gorjansko na Krasu.
Porodnica ne gledi sem ter tja, niti se ne oziraj črez gore, da ne bi izgubila mleka in da ne bi pobila toča.
Ako gologlava gre izpod strehe, predno je posvečena, izgubi mleko. To nesrečo jej odvrne šivalnica, ako jo ima žena pri sebi. — Vas Krn.
Nij dobro pometati, dokler je mrlič v hiši, ker potem bi skoraj zopet kdo umrl. — Gorjansko na Krasu.
Ako najdeš iglo (šivanko), ne pobiraj je ter ne nosi domov, da ne prineseš prepira in sovraštva v hišo. —- Senožeče.
Kadar se krava nehče ubrejiti, tri krati jo prevedi črez oje kacega voza. a to tako, da ne bode gledala k solncu.
Po »zdravej Mariji" mleka uže ne prodaje nobena gospodinja, da ne bi nje krava potem izgubila mleka. — V nekaterej hiši ne dobodeš ni octa.
Ako hočeš potolažiti veter, vzemi skledo, polno moke, in drži jo tako na veter, da ti odnese vso moko. (V tem je zmisel poganske žrtve v potolažilo sovražnega božanstva.)
Kadar se iskre prijemajo kotla, bode skoraj veter.
A če ogenj poka, to pride izvestno kdo v pohod.
Neznani ptiči prinašajo ali vojsko ali nenavadne bolezni. — Goriška okolica.
Ako se prevrne stolček ter pomoli noge k višku, poberi in vzpostavi ga, kolikor moreš najhitreje, da ne bode nesreče. Kadar
') Lužiti = z lugom prati (žehtati).
2) Komorač — Foenieulum officinale = der Fenchel.
bi se ti prevrnil stolček in otrok v ogenj pal ob enem, vzdigni stolček najprvo, a potlej hiti stoprav k otroku. — Sv. Križ Ipavski.
Dostavki in popravki.
V letopisih s 1879., 1880. in s 1883. I. je treba v „potnej torbi" nekatere stvari popraviti, a nekaterim kaj dodati.
V letopisu 1879. 1.
Na 119.st.: eiproš je Santolina Chamaecyparissus, od koder je tudi slovensko ime, a ne: Artemisia Abrotanum. Znan je i Štircem, ki ga čislajo za osobiten Iek od sušice.
„ 120. „ gomolivka, f. menda trebe pisati: gomolelka.
„ 122. „ koleš je Cytisus nigricans.
„ 130. „ bol en, a ne: bolen.
„ 131. „ plati c a je Leuciscus virgo, a ne: L. rutilus.
„ 132. „ v 20. vrstici od zgoraj dolu čitaj: moj'ga, namesto: svoj'ga.
„ „ „ rudečovkaje Leuciscus rutilus (das Rothauge, ru-dečeoka, rudeče-oka).
„ 133. „ amca, f., bolje: amica, f., od nemškega: derHammen.
„ s „ bel, a, m., a ne: fem.
„ 135. „ čamparina, f. je romanska beseda; furlanski: zampa, ciampa, ladinski: ciampa, die linke Hand.
„ 138. „ giisniti popravi, da bode: golsniti.
„ 139. „ kalonci. K tej besedi je opomeniti, da v Trenti govore: nesti v kolence; a vender je oboje od laškega: essere coccolone, coccoloni, kauern, hocken; prhneri: kokojare, adv.
„ 142. „ v 13. vrstici od zgoraj dolu popravi: dereze, f. pl., namesto: dreze.
„ 143. „ laz, a ne: laz.
„ „ „ legar, m., nij hlod v vinskem hramu, nego: vinske d rož i je. „Vino je na legarji", kadar nij še pretočeno ali presneto. Bavorsko-nem.: das Leger, Geleger, Gleger, der Bodensatz, die Hefen, ker 1 e ž e pod vinom; od tod je i novoslov.: Iegar, rja, m., die Krankheit, der Typhus: „ beladen mit ewiger kranckhait oder leger". Schmell.-Fromm. I. 1459.
„ 144. „ loke t, keta, m., namesto: loke t. Laški: lucchetto, m., das Vorlegeschloss.
„ „ „ lonja, f., popravi, da bode: locnja, f.
„ 145. „ poleg: men i na, f. čuje se tudi: m en in, a, m.
V letopisu 1880. 1.
Na 158. st.: k besedi: obrencelj, m., v dokaz, da je prav tol-maeena, dodaj ruski: brunka, f. (s hohnikom), das Katzchen, z. B. der Weidenbliithe. „ 160. „ očimati se, v. To morebiti ne bode laški. Primeriti je ruski: čumasy, m. pl., die Haare auf dem Kop fe; zatorej bi morda bilo prav pisati: oČMmati se. „ 161. „ ogreden, adj. Ta beseda je morda slovenskim ustom pristrojena od laške: ognindi, adv., taglich, alle Tage. „ 162. „ omedlevati, v., navadno v Rihenberku, a ne na Vršnem.
„ 163. „ namesto: o pravnik, m. trebe citati: izp ravnik,
m. (reci: spravnik.) „ „ „ osi aščiti se, v. Ta beseda rabi Podkrncem. „Krava se je navadila hoditi v kapus, repo itd., a zdaj se jej težko ubrani, ker se je uže oslaščila." „ 166. „ paliska, f. K tej besedi primeri tudi srbski: palje,
f. pl., die Kleien. „ „ „ peč, m. po laškem zasekavanji namesto: beč (biič);
kajti laški je: pozzo, m., der Brunnen, od lat.: puteus. „ 172. ,, podač, m. trebe popraviti, da bode: podajič, m. „ „ ,, pod lan k a, f. Resnična podloga tej besedi je poditi: ruski: podlyj, adj., niedrig, podlenikij, adj., ziemlich niedrig, ziemlich gemein, ter poleg tega ruski: podle-noku, nka, m. coll., die Wurzelsprossen des Getraides. „ 178. „ preslegast, adj. K tej besedi je primeriti še staroslov.-ruski: presleživu, adj.: pčela mala sušči ptičica i presleživa. Zlatostr.-saec. XVI. V Miki. lex. „ „ „ prisežnik, m., govore na Vršnem, a ne v Brjah
nad Rihenberkom. „ „ „ prišlo j it i se, v. = prismoditi se, rabi v Krnu samo o žitu, ali ne o jedi; a v Volarjih se govori: p r i s 1 o j i t i se, in: prismoditi se, kar oboje znači: angesengt werden, ter poleg tega: slojen, jna, o, adj., in: s m 6 j en, j na, o, adj., kar zopet znači oboje: versengt; zatorej vidimo, da ,,s l o j", m. (išči te besede v letopisu 1880. 1.) stoji namesto: stoj, staroslov.: *svaždi, kakor: sfoboda namesto in poleg: svoboda, ter da vrhu tega imamo tudi: s moj, m., die Senge, staroslov.: *smaždi; kajti staroslov. je bilo: prisvenati, prismenati, v., torrefieri, diirr (welk) werden, welken, in: prisme-cliti, prismaditi, v., torrefacere, diirr machen. Ta jezik nam zatorej kaže dva obraza: sved-, ved-, poleg: smed-, smad-, diirr (welk) werden, diirr machen, katera sta oba jedno ter isto. Primeri novoslov.: povojeno meso, geselchtes Fleisch.
Na 185. st.: selen, 1 n a, o, adj. Preslan. Primeri gorenjesrb.: selič,
v., salzen, seleny, part. praet. pass., gesalzen. „ 186. „ sirote v, f., die Molke. Bolg. je: survatku, f.; srbski: siirutka, f., das Kasewasser, die Molken; maloruski: syrovatka, £., syrvatka, f., isto; ruski: syrovodka, f., syvorotka, f., isto; češki: syrovatka, f., isto; poljski: serwatka, f., syrowatka, f., isto; gorenjesrb.: syrowatka, f., syrwatka, f'., isto. Prvobitno in pravo lice je zatorej : syrovatka, novoslov.: sirovatka, das Kasewasser, na podstavi: syrovat, adj., kasig. Miki. Gramm. II. 267. „ „ „ skrajenj, jnja, e, adj., in tudi: krajenj, nja, e, adj. Poslednja beseda znači v Krnu samo ono, kar je s kraja. „Srednji naj ostane, dva krajnja vzemi." „ 190. „ splazi vse, so ziemlich Alles.
„ 192. „ ščeperiti se, v. znači v Krnu samo: počeniti. Primeri v tem letopisu: šapa, f., die Haue (na 252. str.). „ 196. ,, tončič, m. Od laškega: tonchio, m., der Kornwurm. „ „ „ tre siln i k, m., znana beseda pod Krnom, a ne pri
Goriškem sv. Petru. „ 207. „ vočivati, v. impf. trebe izbrisati. „ 209. „ v r itn i k, m., govori se po Krasu, a ne v Krnu. „ ,, „ vi-zel, f., a ne: vrzel. „ 213. „ poleg: zavora, f., govore tudi: zavora, f. „ „ „ za vrat niče, f. pl. popravi: da bode: zvratnice, f. pl. „ „ „ zbris, m. Na Razdrtem pod Nanosom je zbris ono više ležeče mesto na poti ali cesti, kder burja do tal sneg pomete ali „zbriše". To je prvobitni pomen te besede.
„ 215. „ žekno, n. V letopisu 1880. 1. je bilo rečeno, da so od besede v okno naši priimki: Zvokelj, kija, tudi morebiti: Zakelj, kija, in k temu je dostaviti, da na nečem nagrobnem kameni Ljubljanskega pokopališča namesto ,,Zvokelj" čitamo „Zvakelj". „ 216. „ žur, m., die Molke. Ta beseda nij laška, nego slovanska, ter znači navadno kakovo kislo stvar; kajti ruski je: žuru, m., die Hefe, der Bodensatz vom Hanfol, der Hafermehlbrei; češki; žur, m., ein saurer Mehlbrei; poljski: žur, m., isto, žurovvina, f., die Moos-preiselbeere, žurzyč sie, v., sauern Humors sein; gorenjesrb. : žur, m., der Sauerteig, Brei vom Sauerteig. ¥ končno opomnjo še to: grajalo se je in reklo, da nij preporočila vredno pisanje, kakeršno je na pr. to: brez nobene dvojbe, obne Zweifel, namesto prostih besed: brez dvojbe, ker Miklošič v sintaksi na 512. str. pri besedici: bezu, oline, praep., nema ničesar temu podobnega. — Tam res nema, ker to po Miklošičevi razvrstitvi niti ne spada tjakaj; a na 195. str. v raz-
predelku „Negation" (semkaj to spada) slavni mož govori: „wenn auf bezu (sine, ohne) eine Negation folgt, so scheint in einer solehen Verbindung allerdings eine Verstarkung der Negation zu liegen. Srb. bez nikakva noža ni andžara, ohne Messer und ohne Handžar. Pjes. V. 388. Pol. kto ž z nas bez žadnego grzechu?1) neben dem schwachern: bez wszelkiego grzechu." Vrhu tega Miklošič ondukaj našteva tudi še lot,, lat., lašk., starofranc. ter novofrane. primere. Prav se zatorej piše in govori: brez nobene dvojbe. V Laščah sem tudi slišal: plačal je dolg brez nobenega krajcarja, ohne dass ein Kreuzer daran gefehlt hiitte, bis zum letzten Kreuzer. — Poleg nazivala: izraz, m., der Ausdruck, ima jezik tudi: vzraz, m., isto; primeri staroslov.: vuzraždeno (namesto: vuzraženo) estl priglasiemu. Miki. lex. 93.
V letopisu 1883. 1.
Bolehavost je bila kriva, da je v začetku letošnje „potne torbe" ostalo mnogo, posebno tujih besed neraztolmačenih. Ne vseh, ker zdaj uže nij kedaj, nego samo nekoliko jih tukaj hočem clonesti.
Na 197. st.: bare d, m. Primeri benetsko-laški: baro, m., eine nied-riege, breite Staude aus einer Wurzel; barena, f., ein sandiger Thonboden, voli solcher Pflanzen : baro anti-camente dicevasi ad un terreno p a 1 u d o s o ed incolto. Boerio. Ta benetska beseda ima zatorej začetek od slovanske: bara, f., der Sumpf. „ „ „ beka, f. Primeri srbski: beknuti, v., bldken, bekavica, f., die Blokerin, bekarica, f., Ziegenname, beka, f., Schafsname.
„ „ „ belo, a, n., die Pahne. Benetsko-laški: velo, m., ein eigenes Tuch, womit man die Crucifixe becleckt, welehe in der Proeession getragen werden. „ „ ,, betač, m. Laški: botte, f., das Fass, der Kiibel, Sehlauch, Stiefel usw., bottino, m., ein Wasserbehalter zum Dienste der Springbrunnen: starovisokonem.: butin, anglosas.: byden itd. Te besede so množim jezikom obče. Diez I. 79. „ ,, „ biba, f. Biba je vse, kar z lagotjo giblje; novoslov.
biba tudi žival, katera počasno leze, na pr. uš, die Laus, polž, die Schnecke: biba leze, tovor nese. V Laščah. Primeri benetsko-laški: bibarazza, f., bibaron, m., Namen gewisser Seemuscljeln, bibia, f., der Zau-dernde, Wankende, Langsame, bibiar, v., sich langsam entschliessen und handeln. Ostali slovanski narečaji nemajo ničesar temu podobnega, razven srbskega in
Novoslov. bi se to clejalo: brez nobenega greha.
hrvatskega, kder je: biba, f., der unter člen Fiissen wankende (sumpfige) Boden, b i b a v i c a , f., die "VVellen-bewegung, Fluctuation, biba ti se, v., fluctuiren, wanken. Daničicev rječnik lirv. ili srp. jezika temu pri-spodablja ruski: vybati, vybnut!, v. = zibati, katerega glagola nij v ruskih, meni dostopnih slovnikih. Na 197.st.: bie, m. Poleg tega: baeek, cka, m., das junge Lamm.
Po Kranjskem in Koroškem; slišati je tudi: bagec, g c a, m., isto. Bavorsko-nem.: der Batz, das Biitzlein, Schaf, Schiifchen. Schmell.-Fromm. I. 315.; laški: becco, m., der Bock, „schon auf einer romischen Inschrift: sein geschlossenes „e" verlangt ein Etymon mit „i": bic; franz.: bicjue, f., fiir: Ziege". Diez II. 9.; ladinski: becco, bec, bec, bac, der Bock. Alton 150. „ „ „ b i r i, b i ri, interj. Lahi kokoši kličejo: billi, billi! „ 198. „ bora, f. Benetsko-laški: bora, ein Baumstamm zum
Verbrennen, cler trocken von den Gebirgen kommt. „ „ „ božja k, m. V Laščah je „božji denar" mali novčič, ki se ob vsakej kupnji izgovori kakej cerkvi v „boga ime"; bavarsko-nem.: der Gottspfenning, das Darangeld, arrlia. Schmell.-Fromm. I. 959. „ „ ,, breškast, adj. Primeri: ubrečkan, part. praet. pass., beschmutzt im Gesichte. Morebiti od laškega: brace, f., die glidiende Kohle, auch eine geloschte kleine Kohle; benetsko-laški: brasa, f., isto, od koder utegne biti: brasati, v. impf., ubrasati, v. pf., beschmutzen, ubrasan, part. praet. pass., beschmutzt. V Laščah. „ 199. „ b uh a v, adj. Primeri poljski: buchač, v., heftig aus-hauchen.
„ „ „ bul i t i, v. Primeri: mul iti, v. Oboje od laškega: mugliare, v., kar se govori namesto in poleg : mugghi-are, muggire, v., briillen, vom Rinclvieh. „ „ „ bužina, f. Od laškega: sbucciare, v., ausschalen,
buccia, f., buccio, m., die Schale der Friichte. „ „ „ cebada, f., cebec, m., cebniti, v. Laški: zampata, f., cler Schlag mit der Pfote, benetsko-laški: zampada, f., isto, zampa, f., die Pfote, der Fuss, besonders bei Thieren; ein ungestalteter, grosser Fuss iiberhaupt; auch eine derartige Hand; a semkaj ne pristoji franc.: tape, der Schlag mit der Hand, zaradi katere besede zgoranja laška nazivala Diez proizvaja od nizkonem-škega imena: tappe, die Pfote. II. 419., ker se dozdeva, da imajo ta nazivala poprej začetek v slovanščini; primeri v Belostenci: capa, f., die Fusssohle, in go-renjesrb.: capa, f., die Pfote, ein ungeschickter Fuss, capac, v., schwerfallig gehen, mit ungeschickter Hand
anfassen; češki: capati, v., trampeln. A vender laški na posodo vzeti samostavnik: z a m p a služi zdaj v pod-stavo i našim zgoraj naštetim besedam in tudi glagolu: cepetati, zappeln, trippeln; primeri laški: zampettare, v., anfangen zu laufen, wie Kinder; trippeln.
Na200.st.: za besedo: čenžiti, v., stoji tudi: čežana, f., kar je iz početka značilo menda samo: češpovec, Zwetschken-muss: der sogenannte Zvveschkenpfeffer heisst in Mittel-und Unterkiirnten čežana. Jarnik v „ Kresu" 1883. 1. na 474. st., kar utegne morda biti le slovenskim ustom pristrojena laška beseda: susina, f., die Pflaume; be-netsko-laški: susin (colla „s" dolce), m., isto.
„ 201. „ čorba, f. Srbski: čorba, novoslov.: čorba, poljski: ciorba, ciurba; turški: čorba, ogerski: csorba. Miklošič v spisu „Die Fremdwdrter" itd. to besedo prisvaja Turkom; a primeriti je vender tudi še ruski: ščerba, f., die Fischsuppe; das Wasser, in welcbem ein Fiscb gekoclit wird.
„ 203. „ g ovne, f. pl. morebiti namesto: guvne, gumne, in to namesto: gumna, n. pl.
n » s grap, m., od benetsko-laškega: grapa, f., die Egge.
„ 204. „ g ur a, f. Srbski: gura, t., der Hiicker, ne služi semkaj: naša beseda je od bavor.-nem.: die Gurr, Gurren, eine schlechte Stutte. Schmell.-Fromm. I. 932.
n r » hloža, f. Staroslov.: hladu, m., virga, hladije, n., virgae; ruski: hludeeu, dca, m., die Ruthe, das Reis, hludle, n., das Gestraueh, Buschholz; češki: ehloudi, n., griines Tannenreisig; novoslov.: hlod, m., der Baiim-stamm. Kar se dostaje pojma, nij pozabiti, da beseda: šiba, f. Notranjeem znači: der Baumstamm, a Dolenjcem in Gorenjcem: die Ruthe. Ako sem prav pogodil, slula bi ta beseda staroslov.: hlažda, namesto : hladja, kar bi se po novoslov. zakonu pravilno reklo: h loj a, a ne: hloža. To bi do zdaj bil jedini meni znani slučaj, v katerem je novoslov. dj = ž, namesto: dj = j-
„ „ „ h r pel a, f. V besedi: hrbet, bta, m., der Riicken, tudi v starej slovenščini kdaj in kdaj nahajamo „p" namesto „b": hripite. Menaeum olim A. de Mihanovič; hripute. Psalt. Bononiae. Miki. lex. 1098.
„ 205. „ i me c, m. kaže „m" namesto ,,n". Staroslov.: inij, m., inije, n.; novoslov.: imje, ivje, n.; bolg.: inej, m.; srbski: inje, n. itd. Miki. lex. 256. 257.
„ 206. „ kelj, m. Laški je: gir-o, m., der Kreis. das Umdrehen, die Rolle, gir-ella, f., ein Rollradchen; benetsko-laški: cil-ela, f., isto. Od podstave: cil- imamo novoslov.: kelj,
namesto: kilj, čilj. Čudno je samo to, da se ,,k" izreka namesto „č". Na207.st.: kobaraški, adv. Kaže, daje to pristrojena dolga, slovenskim ustom nemožna laška beseda: cavalleresco, adj., cavaliermiissig, reitermiissig. Primeri: kobara, f. Laško deblo: cavallo, m., das Pferd, nam je dalo tudi še druge besede, na pr.: o k obalo, adv., rittlings: oko-balo sedeti, rittlings sitzen, od laškega: a cavallo, adv., rittlings, wie auf einem Pferde sitzend, od koder je potem novoslov.: okobaliti, v. pf., kobaliti, v., impf., sich rittlings setzen. „ Posekano deblo je okobalil." „Ne kobali debla!" V Laščah. Semkaj pristoji tudi kranjski priimek: Kobal, bala, m. ,, „ „ kokojare, adv. Laški: mettersi coceolone, mettersi coccoi, niederhocken, niederkauern; primeri: kalinec, kalonec, adv.
„ 208. „ k o reze, f. pl. Od benetsko-laškega: coreza, scoreza, f., kar književno-laški slove: coreggia, f., der Riemen. „ „ „ košan, m. Morda je primeriti laški: cosa, f., ein Ding, ein Etwas, benetsko-laški: cossa, f., isto; ladinski: coscio, m., ein Ding, eine Sache, cosa, coša, (reci: koša), f. isto. Alton 183. Košan bi zatorej bil on, kdor ima le nekaj, a ne mnogo. „ „ „ koša na, f. Podstava: koš, m., der Korb. „ 209. „ kron tej, m. kaže da ima v podstavo benetsko-laško besedo: graneto, m., semensko zrnije, ker je strok še neoružen; a k r u n k e 1 j je namesto: kruntelj, krontelj. „ 210. „ k rti ca, f. V Laščah je: krotovica, f., verwickeltes Garn; der Knoten an der Riemengeissel; die Blutstrieme, rekše, napeta, žili podobna, s krvjo podpluta proga na koži od krepkega udarca z bičem ali s tenko šibo; a Miklošič ima v slovniku novoslov.: krotovica, f., in tudi: krtovica, f., gedrehtes Garn, die Schlinge. Krtica zatorej stoji namesto: krotica. Korenika je: kret, a poleg tega se nahaja ruski tudi: krit, v glagolu: skrinutl, namesto: skritnuti. Miki. lex. 320., ter novoslov.: krt. n. pr.: nakrniti, nem, v. pf., namesto: nakrtniti, neigen (poišči te besede), prikrniti, nem, v. pf., biegen. V Laščah : ukrniti, v. Miki. lex. 320., katero stran tega slovnika je sploh treba primeriti. Od kore-nike: kret imamo potlej staroslov.: krat, novoslov.: krot, srbski, ruski: krut itd., kar znači: biegen : wenden; steil (rasch abwarts gewendet); drehen; dick gedrehet; dick; fest gedrehet; fest, hart, streng, grausam. Ruski je namreč: krutoj, adj., fest gedrehet, jiihe, steil, dick, hart, streng, in: krutecu, tca, m., ein dicker Strick,
ter k tej besedi je primeriti i novoslov.: krotovica, f., die Blutstrieme, in: krtica, f., zabrekla žila na nogi. Primeri tudi na 315. str. tega letopisa novoslov.: krotnik, m., najdebelejše vrste oreh.
Na 210. st.: kuščar ic a, f. Primeri laški: costiera, f., die Kiiste, das Ufer des Meeres: unfruehtbarer Abhang. Podstava je laška beseda: costa, f., dieRippe, Seite, Seekiiste, der Abhang, die Anhohe, kar v novo slovenščino preloženo slove: reber, rebri, f., der Abhang, in potem: k rebri, bergauf. V starodavnosti so Lahi brez nobene dvojbe od Slovanov besede jemali na posodo; a potem je bila velika vrsta let, v katerih je laški jezik neizmerno globoko in široko zasekava! v slovenščino.
» n v 1 e nit i se, v. Novoslov. je tudi: leviti se, v. impf., die Haare, clie Haut, die Federn verlieren, kačji lev, m., die abgestreifte Schlangenhaut, levka, f., sad, ki nezrel pade z drevesa, livka, f., črešnja, ki nedozorela spade; srbski: linjati, v. impf., schwinden, linjati se, v. impf., sich haren; ruski: linjati, v., Farbe, Haare, Federn verlieren; češki: levneti, v., gelind (schwach) werden, Imeti, v., faul, trage werden, primeri: lenu, adj., faul, trage: češki tudi: linati, v., sich haren, linati se, v., isto; lino, n., die abgelegte Schlangenhaut; poljski: linieč, v., Haare, Haut, Federn verlieren; gorenjesrb.: linac, v., isto. Lin- je namesto: livn-. Anda imamo dve podstavi: 1 i v, ino : lev.
» 21 i, lin dr a, f., das Tellereisen. Primeri: linda, f., v letopisu 1879. 1. na 143. str.
„ 212. „ 1 ukež, m. Primeri: luna, f., der Mond, namesto: lukna; lat.: lux, f., das Liclit; novoslov.: polukniti, nem, v. pf.: solnce je poluknilo iz oblakov, warf einen strahlenden Blick, izza vogla lukati, rekše, skrivaj izza vogla kake stvari gledati; staroslov.: luča, f., der Strah 1; novoslov.: luč, f.,. das Liclit; pruski: laukit, cjuaerere; lit.: laukiu, exspecto, vere : specto; lot.: lukot, spectare. Miki. Iex. 344. 345. Beseda: lukež morda stoji namesto: lukaš, ter po-menja „svetečo pripravo".
» » n madroniv, adj. Laški: madrone, matrone, m., das Seitenstechen; bavorsko-nemški: die Muetter, Ber-muetter, das Bauchgrimmen, die Kolik. „Andream N. hat die Beermuetter lieftig gebissen." „Wann die Manns-personen das Grimmen haben, das gemein Volck es per errorem die Beermutter, andre aber, so was Ver-standiges reden wollen, und wissen, dass die Mami kein Beermutter haben, den Vatter zu nennen pflegen". .
Schmell.-Fromm. I. 200. 1699. Beseda: madron, m., zatorej najprvo meri na žensko bolezen, katera se tudi slovenski (v Laščah) imenuje: maternica, f., a potlej po zmoti na moške nekake bodljaje.
Na212.st.: maku 1 j a , f. Primeri benetsko-laški: macar, v., zerquetschen, zerstossen.
„ , , Za besedo: melek, m., čitaj: malek, malka, m., namesto: mahk, malka. Primeriti je ruski: melekii, lika, m. coll., kleine Fische, melenikij, adj., ziemlich fein, melkota, f., die Kleinheit, Feinheit, meledkij, adj., langsam, saumselig, čemur je prispodobiti novoslov.: omleden (-mle- z navadnim „e"), dna, o, adj., wider-lich siiss; fade (vom Geschmacke^. V Laščah.
„ 213. „ misiti se, v. Novoslov. v Laščah tudi: musati se, v. impf., sich mausen; bavorsko-nem.: maussen, poleg: sich maussen, v., Haut, Haare, Federn andern; staro-visokonem.: muzon, v., mutare; novovisokonem.: sich mausen. Po vsej priliki od lat,: mutare, v., andern. Schmell.-Fromm. I. 1666.
„ „ „ molzec, m., a pravilneje se piše: muzec, z ca, m., od bavorsko-nemškega: der Musel, Siigeblock von Na-delholz; die Musel, Musel, ein Scheit, welches der vierte bis achte Theil eines nacli der Lange gespaltenen Drei-lings (Abschnittes eines Baumstammes) ist; museln, v., spalten. Schmell.-Fromm. I. 1674.
„ 214. „ v 3. vrstici od zgoraj dolu čitaj: vrzel, namesto: vrzel.
„ „ „ muci na, f. Primeri laški: mozzare, v., abhacken, ver-stiimmeln; bavor.-nem.: nnitzen, v., stutzen, zustutzen. Schmell.-Fromm. I. 1707.
„ 216. „ v 18. vrstici od zgoraj dolu popravi: prišel j e niz Krn, namesto: prišel j n itd.
„ r „ noga, k račja, f., pokvarjeno lice, namesto: noga sračja, ali: noga s t račja, f., kar uprav znači: der Fuss der Elster, in podstava je: sraka, straka, f., die Elster. Goriški Sloveni radi vtikajo „t" mej „s" in „r", primeri: strpača, f., strpanec, m. Staroslov. je: svraka, novoslov.: sraka, srbski: svraka, švraka, ruski: soroka, češki: straka, poljski in gorenjesrb.: sroka, f., die Elster; noga morova, namesto: morina, f., der Drudenfuss; v Laščah: morska noga, isto.
„ „ „ Noljev kruh bi pravilneje bilo pisati: nolijev (kruh). Okolo Gorice se to laški zove: pan di nolli; a ne vem, kaj tukaj uprav znači: nolli.
„ 217. „ obrega, f., namesto: obriga, od laškega: riga, f., die Zeile, Reihe, der Streif.
Na 221.st.: o s o n iti, osonim, v., ter tudi: nasoniti, na-sonim, v., trebe popraviti, da bode: o s on i ti, nasoniti, o s onem, nas6nem, ker je vsa podoba, da to stoji namesto: osopniti, osopnem, nasopniti, na-sopnem, kakor: utoniti, utonem, namesto: utopniti, utopnem; jednako je tudi: nahleniti, nahlenem, v., namesto: nahlepniti, naklepnem.
„ „ „ ožgan ki, m. pl. Ta beseda je navadna po Gori šk ej okolici.
„ 232. „ v 13. vrstici od zdolaj gori čitaj: beseda, namesto: basada.
„ 243. „ v 23. vrstici od zdolaj gori čitaj: try-ti, namesto: tr-y-ti.
„ 246. „ v 26. vrstici od zgoraj dolu izbriši: ruski: šeptala, f. coll. ter potlej vse, do vštete besede: h ar t.
„ 251. „ v 2. vrstici od zgoraj dolu besedi: sape dodaj: (čitaj: sapu).
„ 266. „ v 2. vrstici od zgoraj dolu čitaj: duma, namesto: duma.
„ 269. „ v 4. vrstici od zgoraj dolu izbriši prvo črko, namreč: v.
„ 278. „ čitaj: Cmelj, namesto: Cmelj.
„ 286. „ v 16. vrstici od zdolaj gori čitaj: tru t eni, t n j a, m., namesto: trutenj, nja.
„ 299. „ v 4. vrstici od zdolaj gori čitaj: teptanje, namesto: teptanje.
„ 304. „ v 13. vrstici od zdolaj gori čitaj: rezanje s pilo, namesto: rezanje, s pilo.
„ 308. „ v 8. vrstici od zgoraj dolu čitaj: Zizyphus, namesto : Zizphus.
„ 334. „ O govorečih rastlinah. V Tirolih se malo ne do besede tako pripoveduje o čudovitega doktorja Teo-frasta Paracelsa slugi, da je nekdaj poslušal, kaj so govorile rastline. Alpenburg, Mythen und Sagen Tirols, na 304. str.
Zvršetek.
Tudi letos je blagovolil znani, da-si neimenovani prijatelj pred natiskom pregledati „potno torbo" in premnozim besedam priložiti svoja znanstvena pojasnila. Razboriti čitatelj mahoma ugane sam, kaj je dodala njega roka. Od mene mu bodi iskrena hvala a od strokovnjakov priznanje po zaslugi.
Fr. E.
Odlomek iz slovenske zgodovine devetega
stoletja.
Spisal dr. Fr. Kos. 1.
.nano je, cla je Karol Veliki vse dežele, v katerih so stanovali Slovenci, razdelil v dve mejni grofiji, katerima je postavil dva mejna grofa. Grofu Iztočne pokrajine je podelil zemljo na južni strani Dunava od reke Trauna in njegove okolice pa do izliva Drave v Dunav. Posamezni deli te pokrajine so se imenovali različno, kakor Iztočna marka med Traunom in Dunajskim lesom, Avarija ali Hunija med Anižo in Rabo, Slovenska marka (Winidorum marca) *), zgornja in spodnja Panonija, med katerima sta tekli reki Repcze in Raba2). Furlanska mejna grofija je obsezala Furlanijo, Koroško, Istro, Liburnijo in Posavje (deželo med Savo in Dravo)3). Vse te dežele in zraven še Bavarsko je dal cesar Ludovik meseca julija 817. v Ahnu svojemu tretjemu jednakoimenovanemu sinu in ga tudi povzdignil ^a kralja navedenim pokrajinam4). Sicer je vladal stari Ludovik kot cesar še dalje čez vse Franke, vender novo kraljestvo ni stalo nikakor v tesni zvezi z drugimi deželami frankovske države.
Slovenci in Hrvatje so prebivali takrat na jugovzhodnjem delu razprostranega frankovskega kraljestva. Za Ludovika Pobožnega je skušal del Slovencev in Hrvatov pod poveljem posavskega Ljudevita priboriti si zopet staro svobodo, kar jim pa ni šlo po sreči. Franki so po Ljudevitovi smrti dobili njegovo deželo zopet v last in z nova posedli zemljo ob Dravi in Savi. A nezadovoljni s pridobljenim so si hoteli osvojiti še druge dežele in prišlo so tako prvikrat v dotiko z Bolgari.
V tisti dobi so imeli Bolgari izvrstne kralje, ki so umeli razširjevati meje svoje države na vse strani. Mnogo slave si je pridobil Krum, ki je nastopil vladarstvo me 1 802—807. Iz prva je vladal samo na Bolgarskem med Dunavom in Balkanom in v Valahiji, a kmalu si je osvojil še druge dežele, kajti podvrgel si
') Archiv f. Kunde osterr. Geschqu. X. Bd. 1853, str. 12 in 13.
2)	Beitrage zur Kunde steierm. Geschqu. 9. Jahrg. 1872, str. 24.
3)	Archiv f. Kunde osterr. Geschqu. X. Bd. str. 16.
4)	Mon. Germ. hist. Leg. I, p. 198 : Item Hludovicus volumus ut ha-beat Baioariam et Carentanos et Beheimos et Avaros. atque Sclavos qui ah o ri en tali p ar te Baioanae sunt.
je vzhodnji del ogerske dežele in bizantinske pokrajine do Carigrada. Tudi je oblegal nekoliko časa celo Carigrad. Ko je 13. aprila 815. umrl, sledil mu je nekoliko let pozneje Omortag ali Mortagon, ki pa je z grškim cesarjem Leonom sklenil tridesetletno premirje, da bi mogel z večjo pozornostjo opazovati dogodbe na zapadu 1).
Pod bolgarsko vlado so bili B o d r i c i, majhen narod ob Du-navu v zdanji bačko-bodroški županiji na južnem Ogerskem, a hoteli so se oprostiti svojih dozdanjih gospodov in postati pod-ložniki Frankov. Poslali so že 1. 818 svoje poslance v Heristal k frankovskemu kralju Ludoviku, ki jih je tudi sprejel in zaslišal2). V jeseni 1. 822. so prišli zopet njih poslanci v frankovsko državo in se udeležili zborovanja v Frankfurtu3).
Bolgarski kralj Omortag braneč svoja prava in hoteč odstraniti vsako tuje vmešavanje v svojo državo pošlje v začetku leta 824. k Ludoviku poslance s pismom in zahteva, da bi se stalno določile meje med obema kraljestvoma. Frankovski kralj se zelo zavzame, ko prebere pismo in vidi tuje obraze bolgarskih poslancev. Z izgovorom, da rad natanko pozvedel želje Omortagove, pošlje z bolgarskimi poslanci nekega Bavarca Machelma na Bolgarsko 4). Najbrž pa Ludoviku ni bilo mar že takrat urediti mej, temveč bi bil rajši videl, da bi se bila vsa reč zavlekla in da bi se bile meje stalno določile še le takrat, ko bi bili Bodrici že de-ii niti vri o pod oblastjo Frankov. Iz vsega se razvidi, da je bilo poče-njanje Omortagovo odkrito in pošteno, ker se je naravnost obrnil do frankovskega kralja, Ludovikovo pa ravno nasprotno, ker je le za hrbtom bolgarskega kralja sprejemal tuje podložnike in jih prej ko ne pregovarjal, prestopiti na njegovo stran.
Ko pride Ludovik konec 1. 824. v Alien, da bi tam obhajal božične praznike, naznanijo mu, da so bolgarski poslanci zopet prišli na Bavarsko in da žele ž njim govoriti; a cesar jim sporoči, da naj tam čakajo, ker jih bo pozneje zaslišal, bodriškim poslancem pa, ki so tudi takrat hoteli govoriti ž njim, dovoli takoj priti k njemu. Pritožijo se, da jih Bolgari preveč nadlegujejo, in ga prosijo pomoči. Nato jim cesar veli iti domov iu se takrat zopet povrniti, kadar bo sprejel bolgarske poslance0).
Štiri mesece in pol so morali čakati bolgarski poslanci, dokler jih ni cesar sredi maja 825. sprejel v Ahnu. Tu mu zopet naznanijo željo svojega kralja, da bi se natančno določile
1)	Jireček, Gesch. (1. Bulgaren, str. 143 i. d.
2)	Ann. Einh. a. 818, Mon. Germ. Script. I.
3)	Ann Einh. a. 822.
") Ann. Einh. a. 824; Ann. Fuldens. a. 824, Mon. Germ. Script. I.
5) Ann. Einh. a. 824.'
meje med obema državama. Ko jih Ludovik zasliši, izpusti jih zopet domov in jim da pismo do bolgarskega kralja s seboj
Omortag ni bil zadovoljen z vspehom svojih poslancev in z odgovorom frankovskega kralja, ker ni dosegel tega, kar je zahteval. Nejevoljen pošlje v prvih mesecih 1. 826. zopet poslanca k Frankom in veli Ludoviku naznaniti, naj se določijo precej meje, ako pa ne, naj gleda, kako bo branil svojo zemljo pred Bolgari. Sto izjavo bolgarskega kralja je bila napovedana vojska, ako bi se hitro ne uravnale meje. Ker pa je počil takrat po Frankovskem glas, da je izgubil bolgarski kralj vlado in še celo življenje, zato Ludovik ni ničesar odgovoril bolgarskemu poslancu, temveč ga imel le pri sebi, dokler ne bi slišal kaj bolj gotovega. Poslal je zavoljo tega palantiskega grofa Bertrika k Balderiku in Geroldu na Slovensko, kjer se. pa ni moglo zvedeti nič natančnega niti o smrti Omortagovi, niti o bolgarskem oboroževanji in pripravljanji na boj. Nato je cesar poslal bolgarskega poslanca brez odgovora in brez pisma nazaj domov2).
Okoli 1. junija 826. je imel cesar zborovanje v Ingelheimu. Tjakaj sta prišla tudi mejna grofa in kraljeva nadzornika po slovenskih krajih, Balderik in Gerold ter naznanila, da se nič ne čuje, da bi nameravali Bolgari napasti frankovske meje').
Bolgari ostanejo tudi res 1. 826. doma, a prihodnje leto pridejo v velikem številu na ladijali po Dravi navzgor, pokončujejo slovansko zemljo po Panoniji, preženejo tam gospodujoče frankovske grofe in postavijo namesto njih bolgarske poveljnike4). Kakor se kaže, osvojili so si Bolgari takrat nekatere pokrajine pri izlivu Drave in Save v Dunav s Sremom vred. Frankovski grofje, nastavljeni mecl slovanskimi prebivalci, izkazali so se jako slabo pri bolgarskem napadu, kar cesarju nikakor ni moglo biti všeč. Ko je sklical meseca februvarja 828. zborovanje v Ahen, odvzel je Balderiku, gospodujočemu po Koroškem, Furlanskem, v Istri in Panoniji med Savo in Dravo, vse dežele in dal vrhovno oblast v teh krajih štirim grofom6) Da bi se pa ubranil Bolgarov, poslal je proti njim svojega sina Ludovika, ki je še tisto leto šel na njec); vender nam ni znano, je li bil srečen ali nesrečen, to pa vemo da so Bolgari prišli prihodnje leto (829) zopet po Dravi navzgor in požgali nekoliko ob tej reki ležečih vasij7). So li še napadali v naslednjih letih Bolgari frankovske meje, ni znano;
>) Ann. Einh. a. 825; Ann. Fuld. a. 825; Vita Hludov. imp. c. 39, Mon. Germ. Script. II, p. 628.
2) Ann. Einh. a. 826; Ann. Fuld. a. 826; Vita Hludov. imp. c. 39, p. 629.
8) Ann. Einh. a. 826; Ann. Fuld. stavijo to zborovanje na mesec maj. „Mense autem Maia". — Vita Hludov. imp. c. 40, p. 629.
4) Ann. Einh. a. 827; Ann. Fuld. a. 827.
■•) Ann. Einh. a. 828; Vita Hludov. imp. c. 42, p. 631.
6) Ann. Fuld. a. 828.
') Ann. Fuld. a. 829.
Diimmler x) misli, da se Ludovik, sin cesarjev, najbrž ni več bojeval ž njimi, ker je imel dovolj opraviti z notranjimi stvarmi frankovske države in zato prepustil Bolgarom njih osvojitve.
Omenili smo, da je cesar Ludovik 1. 828. odstavil mejnega grofa Balderika zaradi zanikernosti in strahopetnosti v bolgarski vojski, razdelil njegovo deželo na štiri dele in v vsakem postavil posebnega grofa2). Viri nam ne pripovedujejo, v katere dele je bila razdeljena Balderikova mejna grofija, najbrž v Koroško, Furlansko, Istro in spodnjo Panonijo med Dravo in Savo. Prej smo rekli, cla so živeli Slovenci v Iztočni pokrajini in v Furlanski mejni grofiji, od 1. 828. dalje pa nam je namesto dveh mejnih grofij govoriti o petih pokrajinah, v katerih so prebivali Slovenci v večjem ali manjšem številu.
2.
V Iztočni pokrajini gospodoval je kot kraljev namestnik grof Gerolcl II., ki je nastopil svoje vladanje, če ne prej, gotovo že 1. 811., ko je podpisal testament Karola Velikega3). Tudi v poznejših letih nam ga zgodovinski viri nekaterekrati imenujejo. Po njegovi priprošnji sta podpisala Karol Veliki in Ludovik Pobožni nekaj listin *). K njemu je poslal cesar Ludovik 1. 826. pred bolgarsko vojsko svojega grofa Bertrika in še tistega leta meseca maja ali junija se je udeležil zborovanja v Ingelheimu, da bi tam poročal o bolgarskih stvareh6). Leta 828 njega ni zadela tista usocla, kakor njegovega tovariša, da bi bil odstavljen, akoravno najbrž ni bil dosti menj kriv nesreče vsled bolgarskih napadov, nego li mejni grof Balderik. Morebiti je imel vplivne prijatelje, ki so na dvoru zanj prosili in tako mu je bilo za takrat prizane-seno. L. 831. ga pošlje cesar Ludovik z mnogo drugimi v Rim, da bi papež Leon III. potrdil izvolitev nadškofa Ansgarja v Hamburgu in tri leta pozneje stopi v samostan korvejskic).
Njegov naslednik je bil Ratbod, katerega nam zgodovina imenuje prvikrat 1. 833 7). K njemu je prišel Privina, poprej gospodar v Nitranjski pokrajini na denašnjem severnem Ogerskem, kjer je dal tudi cerkev zidati, katero je posvetil solnograški nadškof Adalram8). To se je moralo zgoditi pred 836., v katerem letu je Adalram umrl. Privina je bil takrat še pogan, vender kri-stijanom naklonjen, ker drugače jim gotovo ne bi bil sezidal cerkve.
1) Archiv f. Kunde osterr. Geschqu. X. Bel. 1853, str. 29.
Ann. Einh. a. 828; Vita Hludov. imp. c. 42, p. 631.
3) Einhardi Vita Karoli M. c. 33, Mon. Germ. Script. II.
*) Pr. Archiv f. Kunde osterr. Geschqu. X. Bd. 1853, str. 19, op. 4.
s) Ann. Einh. a. 826; Ann. Fuld. a. 826; Vita Hludov. imp. c. 39,
p. 6-29.
c) Ankerskofen, Handbuch d. Gesch. d. H. Karaten, II. Bd. str. 153.
') Archiv f. Kunde osterr. Geschqu. X. Bd. 1853, str. 19. s) Conv. Bag. et. Garant. Mon. Germ. Script. XI. p. 12.
Pozneje se je vnel prepir med njim in moravskim vojvodo Moj-mirom in nasledek tega je bil, da je Privina moral zapustiti svojo pokrajino in iskati zavetja pri tujih ljudeh. Prišedši k Ratbodu ga je ta sprejel in pri priložnosti predstavil svojemu kralju Lu-doviku. Nato je ta naročil, da naj poganskega Pri vino poučujejo v sveti veri in ga potem krste, kar se je tudi zgodilo. Krščen je bil v cerkvi sv. Martina v denašnjem Traismaueru pri izlivu Trai-sena v Dunav. Prebival je potem nekoliko časa pri Ratbodu, dokler se ni ž njim spri in zaradi tega zapustivši Iztočno pokrajino s svojim sinom Koče lom pobegnil na Bolgarsko. A tudi tukaj ni dolgo ostal, temveč šel k Ratimaru, vladarju spodnje Panonije med Dravo in Savo1). Pa kmalu potem 1. 838. je poslal kralj Ludovik Ratboda z mnogobrojno, na Bavarskem nabrano vojsko proti Ratimaru 2). Ker se pa ta ni upal taki množici v bran postaviti, ubežal je in tako je bil tudi Privina prisiljen rešiti se na ta ali oni način. Preplaval je Savo in prišel k grofu Salachu, stanujočemu najbrž na zdanjem spodnjem Stajarskem, kateri je potem pri Ratbodu posredoval, da se je ta zopet spoprijaznil s Privino 3).
Ratbod se pozneje imenuje še v nekaterih listinah, kakor 12. okt. 847 ; iz neke druge listine od 1. 85!)6) zvedamo, da je postal kralju nezvest in bil zaradi tega odstavljen, najbrž 1. 855. Prej ko ne je stopil v zvezo z moravskim Rastislavom, sovražnikom nemškega kralja, in zato izgubil svojo deželo. Njegov naslednik v Iztočni pokrajini je bil Luclovikov najstarejši sin Karlman0).
Privina je dobil okoli 1. 840. od kralja Ludovika del spodnje Panonije ob reki Sali v fevd7). Ta pokrajina je bila prej le malo obljudena, Privina pa je zbiral slovensko ljudstvo okoli sebe in kmalu se je napolnilo njegova dežela s pridnimi prebivalci. Sezidal je na močvirnatem kraji utrjeno mesto, ki se je iz prva zvalo samo Privinov grad (civitas Privinae)8) in še le pozneje za njegovega sina Kocela se je začelo imenovati Blatograd, Blatengrad, nemško Mosapurc9) in latinsko „urbs palu-clarum"10). Tamošnji vladar Kocel se je imenoval kakor se
') Conv. Bag. et Carant. 1. c. p. 11.
2)	Conv. Bag. et Carant. 1. c. p. 11; Auctar. Garstens. a. 838, Mon. Germ. Script. IX.
3)	Conv. Bag. et Carant. 1. c. p. 11.
4)	Conv. Bag. et Carant. 1. c. p. 13.
s) Mon. Boica, XXVIII, 1, 50.
6) Archiv f. Kunde osterr. Geschqu. X. Bd. 1853, str. 34.
') Conv. Bag. et Carant. 1. c. p. 12:.....aliquam inferioris Panno-
niae partem circa fluvium qui dicitur Sala.
8) Conv. Bag. et Carant. p. 12.
B) Conv. Bag. et Carant. p. 14:..... in castro Cliezilonis noviter
Mosapurc vocato.
">) Ann. Fuld. a. 896.
čita pri menihu Hrabru, knez BI atenski1) Izraz „urbs palu-darum" ni druzega, kot slaba prestava slovenske besede „Blato-grad" ali pa nemške „Mosapurc, Mosaburch" 2). kar pomenja grad na blatu ali močvirji. Zdaj je tam S al a v ar, katera beseda je' sestavljena iz dveh izrazov, prvi je Sala, ime zraven tekoče reke in drugi je v ar = mesto, tedaj mesto ob Sali3). Salavar je blizu Blatenskega jezera4). katero je svoje ime dobilo od bližnjega mesta Blatograda. Nemški izraz za Blatensko jezero je Plattensee in madj. Balaton, očitno vseh treh besedah jedna in ista korenika.
Privina je postavil v svojem glavnem, ravnokar sezidanem mestu cerkev, katero je solnograški nadškof Ljupram, obiskavši one kraje, "24. januarja 850. posvetil v čast Materi Božji. Pri tem opravilu je bilo navzočnih 14 slovenskih in 17 nemških plemenit,ašev. Pričujoči nemški žlahtniki so prišli najbrž z nadškofom v Privinovo deželo in šli zopet ž njim nazaj. Imena slovenskih ple-menitašev vso se glasila: Kocel (sin Privinov), Uncat, Hotemir, Ljutemir, Curben, Silec, Volkina, Vitemir, Trebeč, Brisnuc, Zve-min, Češka, Krimisin, Gojmir in Čistilo0). Privinovega kaplana Dominika je postavil nadškof Ljupram za duhovna pri ravnokar posvečeni cerkvi in potem šel v drug kraj, kjer je cerkev, postavljeno po duhovniku Sandratu, blagoslovil, Kocel jej pa daroval mnogo zemljišč v pričo slovenskih in nemških plemenitašev. Ravno to se je zgodilo tudi pri cerkvi duhovnika Ermperhta; nadškof jo je posvetil, Kocel pa obdaroval z zemljišči tako, da je bil Erm-perht brez skrbi za vsakdanji kruh °).
Ko kralj Ludovik zve, kako goreč je Privina za čast božjo in skrben za blaginjo svojega ljudstva, podeli mu v listini od 12. oktobra 847.7) v Regensburgu vse to, kar je ta prej imel kot fevd od njega, v popolno last, izvzemši ona posestva, katera so pripadala solnograški cerkvi. Med pričami so omenjeni solnograški nadškof Ljupram, mejni grof v Iztočni pokrajini Ratbod, koroški grof Pabo in drugi8).
') Kopitarjeva Spomenica, uredil J. Marn, 1880, str. 157.
2)	„Mosaburch" stoji v |Regin. chron. a. 880, Mon. Germ. Script. I, p. 591.
3)	Kopitarjeva Spomenica, str. 157.
4)	Zlati vek, 1863, str. 55.
5)	Conv. Bag. et Carant. p. 12; Kopitarjeva Spomenica, str. 158.
r') Conv. Bag. et Carant. p. 12.'
') Kar se letnice tiče, omeniti je treba, da je jedna navedenih prič, regensburški škof Erchanfrid umrl že 12. januvarja 848. (Ann. St. Emmer. Ratisp. min. a. 848, Mon. Gferm. Script. I, p. 93) in tedaj ni mogel biti za pričo 12. okt. 848. Tudi stoji v. Conv. Bag. et Garant, p. 13 zapisano „in-dictione 11." Ta indikcija je trajala od 1. sept. 847 do 1. sept. 848, in če imamo datum 12. oktobra, moramo še zraven pristaviti letnico 847, . ker 12. oktobra 848. ne bi bilo več „indictione 11". Še manj pa kaže to listino datirati z 12. okt. 849., kakor je pri Dummlerji. (Archiv f. Kunde osterr. Geschqu. X. Bd. str. 33, op. 5.)
s) Conv. Bag. et Carant. p. 13.
Okoli 1. 853. pride solnograški nadškof Ljupram zopet v Privinovo državo in posveti cerkev v Salapiugin-u (zdaj Szala Apatlii blizu Salavara) v čast sv. Rupertu, katero potem Privina bogato obdarovavši za zmerom podeli solnograški cerkvi. Na prošnjo Privinovo je poslal nadškof iz Solnograda mnogo zidarjev, kovačev, tesarjev in slikarjev v njegovo državo, ki so v Blatogradu postavili novo cerkev, katero je tudi Ljupram posvetil in kamor so prinesli ostanke mučenika Adrijana. Za Ljuprama dal je Privina v svojem glavnem mestu sezidati še tretjo cerkev v čast sv. Janezu Krstniku ').
Pa ne samo v glavnem mestu in njegovi okolici, temveč tudi drugod, na deželi začelo se je po prizadevanji Privine, njegovega ljudstva in nadškofa Ljuprama množiti število katoliških cerkva. Neznani pisatelj spisa o spreobrnenji Bavarcev in Korošcev2) nam imenuje mnogo krajev, v katerih so se za Privinovega vladanja postavljale cerkve, vender se dandanes ne da leža marsikaterega kraja določiti, ker je v teku časa morebiti brez sledu izginil ali pa dobil popolnem novo ime. Da je „ad Bettobiam" denašnji Ptuj na Štajarskem, to je gotovo; „ad Quinque basili-cas" je zdanji Pečuh (Fiinfkirchen) in „ad Keisi" je Kisek (Giins) na Ogerskem. „Ad Businiza" je morebiti Pesnica in „ad Lindol-veschirichun" so po mnenji Dav. Terstenjaka3) Drakonjci blizu Male Nedelje na Štajarskem.
Navedena krajevna imena nam vsaj nekoliko kažejo, kako velika je bila Privinova država. Raztezala se je od Ptuja pa čez Pečuh, od Drave pa do onstran Kiseka in mejila na zapadni strani s Koroškin, na severu najberž z zgornjo Panonijo, na jugu je delala mejo Drava in na vzhodu morebiti celo Dunav. Kaže se, da je Privina vladal po dolnji Panoniji na severni stani Drave, v dolnji Panoniji na južni strani Drave je gospodoval nekaj časa, kakor smo že omenili, Ratimar.
Privina se je neprestano trudil, da bi utrdil med svojim ljudstvom krščanstvo in razširil omiko. Podpiral je cerkvene zavode, kolikor mu je bilo mogoče. Podaril je 20. febr. 860. po dovoljenji kralja Ludovika samostanu sv. Mavricija v Nieder-Alteichu nekaj zemlje ob reki Sali. V dotični listini je navedenih več krajevnih imen, kakor „Slongenzin, Stresmarn" itd., vender dandanes se ne da leža teh krajev več določiti4).
Omenili smo, da je nadškof Ljupram postavil za duhovna pri cerkvi Matere Božje v Blatogradu Privinovega kaplana Domi-
') Conv. Bag. et. Carant. p. 12.
s) Conv. Bag. et Carant. p. 12.
3) Novice, 1862, str. 426, op.
") Mon. Boica, XI. p. 119.
nika. Ko pa je ta umrl, poslal je nadškof na njegovo mesto iz Solnograda učenega duhovna Svarnagela in ž njim več drugih mašnikov in dijakonov. Za Svarnagelom je prišel duhovnik Altfrid, katerega je še Ljupram postavil, Adalvin, Ljupramov naslednik in nadškof v Solnogradu od 1. 850. sem J), pa ga je povzdignil za nadduhovna in mu izročil nadzorovanje vsega ljudstva v Privinovi deželi. Po Altfridovi smrti je izbral Adalvin ondu za nadduhov-nika Rihpalda, ki je ostal med Slovenci do prihoda sv. Metoda 2).
Doklej je Privina vladal, ne ve se na tanko. L. 860. je bil še pri življenji, kar iz zgoraj citirane listine vemo, o božiči 864. pa je že gospodoval v deželi ob Blatenskem jezeru njegov sin Kocel3). Umrl je tedaj med 860. in 864. bojuje se kot zaveznik kralja Ludovika z moravskim vojvodo Rastislavom4)
Nič menj kakor Privina, bil je njegov sin Kocel vnet za čast božjo. K njemu jo prišel o božiči 1. 864. solnograški nadškof Adalvin in maševal 25. decembra v Blatogradu. Prihodnji dan se je podal v neki kraj, kateri Je bil Vitemirova 6) lastnina in tam posvetil cerkev v čast sv. Štefanu, potem se pa vrnil nazaj h Kocelu in blagoslovil 1. januvarja 865. v Ortahu (ad Ortahu) cerkev sv. Mihaela, 13. januvarja cerkev sv. Pavla apostola v Brdu (ad Weride, Werde, in Werd) in 14. januvarja cerkev sv. Marjete v Spižunu (ad Spizzun, ad Spizbun). Istega leta je posvetil tudi cerkev sv. Lavrenca v Ternbergu(1) in cerkev v Fizkeru7). V posameznih cerkvah je nastavil duhovnike.
Čez nekoliko časa je prišel nadškof Adalvin zopet v Koce-lovo deželo, da bi tam birmoval in pridigoval. Sel je najprej v Celje8), Uncatovo lastnino, kjer je posvetil cerkev sv. Petra in jej dal svojega duhovna; cerkev v Stradah 9) je blagoslovil v čast sv. Štefanu in v Brdu 10) sv. apostolu Petru. Potem je posvetil še tri cerkve, jedno v Kvartinah n) v čast sv. Janezu evangelistu,
') Conv. Bag. et Garant, p. 11.
2) Conv. Bag. et Carant. p. 13.
s) Conv. Bag. et Carant. p. 14: . .. Adalwinus nativitatem Ghristi (sc. a. 864) celebravit in castro Chezilonis.
4)	Conv. Bag. et Carant. p. 14.
5)	Conv. Bag. et Carant. p. 14 :.....in proprietate Wi ttima ris....
Ta Vitimar zdi se mi identičen z Vitemirom, ki je bil 1. 850. navzočen pri posvečevanji neke cerkve v Blatogradu. (Conv. Bag. et Carant. p. 12.) Zaradi doslednosti pišem le Vitemir.
6)	Conv. Bag. et Carant. p. 14: Ad Termperhc, Tremperch, Trinperch.
!) Ibid. Ad Fizkere, Ad Fiskere.
8)	Ibid. „ .... in locum qui dicitur Celi a". Vender ne denašnje Celje, kajti to ni bilo več v Kocelovi deželi in tudi ne pod solnograškimi škofi, temveč v južnovzhodni Karantaniji in pod oglejskimi patrijarhi.
9)	Ibid.: jZtradach, Stradach". Morebiti Strigovo v Medmurji.
Ibid.: „.....in Weride, Werde, Werd".
") Ibid.: „ad Quartmaha, ad Quartbinaha". Morebiti ob Blatenskem jezeru. Prim. Arcliiv f. Kunde osterr. Geschqu. X. Bd, str. 43.
drugo v „Muzziliheschirichun-u" in tretjo v Jablanici *), katerim je preskrbel tudi svoje duhovne.
Anonimni pisatelj spisa „Conversio Bagoariorum et Caran-tanorum" nam našteva kakih 30 cerkva, postavljenih za Privino-vega in Kocelovega vladanja in posvečenih po solnograških nadškofih, Ljupramu in Adalvinu, imenuje nam tudi 23 različnih krajev, v katerih so stale cerkve. Vsi našteti kraji in vse omenjene cerkve pa so bile v državi Privinovi in Kocelovi, ne pa kakor Muchar2) in mnogi drugi trde, tudi v drugih krajih, kakor na denašnjem gorenjem Štajerskem ali pa še celo na spodnjem Avstrijskem. Da je temu tako, prepričamo se prav lahko iz spisa anonimnega pisatelja. V tem spisu se pripoveduje3), da je Privina v svojem glavnem mestu najprej sezidal cerkev Matere Božje, potem so mu postavili solnograški zidarji zopet jedno cerkev v ravno tistem mestu (infra civitatem Priwinae) in nazadnje so dovršili še tretjo cerkev sv. Janeza, tudi v Privinovem glavnem mestu (in eadem civitate). Potem začenja neznani pisatelj naštevati cerkve, postavljene po različnih krajih Privinove in pozneje Kocelove dežele zunaj glavnega mesta (foris civitatem). Besedi „foris civitatem" se ne smete tako tolmačiti, kakor da bi našteti kraji ležali zunaj Privinove države, ker beseda „civitas" je pomenjala v tistem času „grad, mesto", ne pa „državo". Tudi iz stavka „ubi Priwina et sni voluerunt populi" ^ sledi, da so vsi našteti kraji morali biti v Privinovi državi, ker Privina je mogel le v svoji deželi po svoji volji postavljati cerkve, v tujih bi se mu kaj tacega ne bilo dovolilo. — Vender bi še kdo utegnil oporekati in dejati, da cerkvi sv. Petra v Celji in sv. Štefana nista bili v deželi Privinovi ali Kocelovi, temveč prva na zemlji Uncatovi6), druga pa v pokrajini V i te mir o vi0). Kdo pa sta bila Dncat in Vitemir? Bila sta slovenska plemenitaša, navzočna 24. januvarja 850. pri po-svečevanji cerkve Matere Božje v Blatogradu 7) in brez dvojbe iz prva Privinova podložnika, potem pa Kocelova. — Znano je, da je Privina v svoji deželi daroval nekaj zemlje ob Sali samostanu v Nieder-Alteich8), bogato obdarovano cerkev sv. Ruperta v Sa-lapiuginu je podelil solnograški cerkvi9), brez dvojbe je dal tudi marsikateri kos svoje zemlje v last ali pa v fevd temu ali onemu
') Ibid.: „ad Ablanza, ad Alansa." Vender neAflenz na gorenjem Šta-jarskem, katero mesto ni bilo v Privinovi deželi.
2)	Geschichte d. Steierm. IV. p. 219.
3)	Conv. Bag. et Carant. 1. c. p. 12.
4)	Conv. Bag. et Carant. p. 12.
5)	Conv. Bag. et Carant. 1. c. p. 14: . . , Cella, proprium videlicet Unzatonis.
6)	Ibid. p. 14 : . . . . in propietate \Vittimaris.
■) Ibid. p. 12.
8) Monum. Boica, XI, p. 119.
s) Conv. Bag. et Carant. p. 12,
zvestemu podložniku. Na ta način sta prišla po mojih mislih prišla do svoje zemlje slovenska plemenitaša Vitemir in Uncat.
L. 865. se je mudil v Kocelovi deželi solnograški nadškof Adalvin, a že dve leti pozneje sta prišla tjakaj sveta brata Ciril in Metod, potovaje v Rim in prinesla s seboj v slovenskem jeziku spisane cerkvene knjige. Kocel ju je prav častno sprejel in z velikim veseljem prebiral v domačem jeziku spisane knjige. Ni se čuditi, če sta se mu solunska brata v kratkem času bolj priljubila, nego pa nemški duhovni, ki so kmalu potem začeli zapuščati njegovo deželo.
3.
Do leta 828. je bilo Koroško pod poveljem Balderikovim l) in tedaj združeno s Furlanijo, Istro in Posavjem. Ko pa je cesar Balderika odstranil, oslabela je vez med Koroškimi in drugimi imenovanimi deželami na jugu, postala pa tesnejša med Koroško deželo in Iztočno mejno pokrajino. Iz prva so vladali po Koroškem domači slovenski knezi in še le pozneje so prišli na njih mesto tuji bavarski grofje, izmed katerih so nam znani Helmvin, Albgarij in Pabo2).
Zadnji izmed teh se omenja že 1. 844. v neki listini3). Bil je potem 12. oktobra 847. priča, ko je Ludovik, kralj bavarski, prepustil knezu Privini kraljeve fevde v popolno last4). V listini od 1. oktobra 860. zopet naletimo na njegovo ime, ko kralj Ludovik po njegovi priprošnji daruje nekoliko posestev v Admontski dolini grofu Vitagovi5). Že naslednje leto pa ga je Karlman, sin kralja Ludovika, pregnal s Koroškega in se sam polastil dežele0).
Ne ve se, so li imenovani grofje vladali po vsem Koroškem ali pa samo v posameznih okrajih. Mogoče je, da so zapovedovali po vsej deželi in njim bili pokorni manjši grofje v posameznih županijah, kakor grof Vitagova, ki je bival okoli 1. 860. v Admontski dolini ob Aniži na zdanjem severnem Štajarskem7) in prej ko ne tudi grof Salacho, ki je živel okoliv838. in šta-noval blizu Save, mogoče na zdanjem spodnjem Štajarskem8). Ker nam pa je iz 9. stoletja malo grofov znanih, kateri bi imeli pod seboj le posamezne županije, misli Diimmler9), da pod Ivaro-
') Ann. Einli. a. 819 : Cui eum Baldricus esset subrogatus, et in Ca-rantanorum regionem, quae ad ipsius curam pertinebat, fuisset in-gressus . .
2)	Conv. Bag. et Carant. p. 11.
3)	Pr. Arehiv f. Kunde osterr. Geschqu. X. Bd. str. 31.
4)	Conv. Bag. et Carant, p. 13.
5)	Muchar, Gesch. d. Steierm. IV. p. 223—224.
f>) Chron. Salisb. a. 861, Mon. Germ. Script. IX, p. 870; Auctar. Garst. a. 861, M. G. S. IX, p. 565.
') Muchar, Gesch. d. Steierm. IV, p. 223—224.
8)	Conv. Bag. et Carant. p. 11.
9)	Arehiv f. Kunde osterr. Geschqu. X. Bd. str. 32.
lingi še ni bilo vse Koroško razdeljeno v županije, temveč da so bili le nekateri okraji v rokah manjših grofov.
V cerkvenem o žiru stalo je Koroško ocl 14. junija 811. dalje deloma pod solnograško nadškofijo, deloma pod oglejskim patriarhatom, ker takrat je Karol Veliki naredil med oglejskim patrijarhom Maksencijem in solnograškim nadškofom Arnom konec prepiru, ki se je bil vnel med Maksencijevim prednikom Ursom, in nadškofom Arnom zaradi mej, ter je določil, da ima zemlja na severnem bregu Drave pripadati pod solnograško nadškofijo, na južni strani pa pod oglejski patrijarhat. Izjema je bila le pri tistih cerkvah, ki so stale blizu Drave in imele na drugi strani kaka posestva, katera so ostala še na dalje lastnina dozdanjih cerkva1). Pozneje je nadškof Arno svojega naddijakona Adal-rama poslal k cesarju Ludoviku in ta je 27. decembra 819. v Ahnu ponovil razsodbo svojega očeta glede mej med oglejsko patrijarhijo in solnograško nadškofijo2). Tudi je 5. febr. 81G. v Abnu na priprošnjo nadškofa Arna potrdil po Ivarolu Velikem podeljeno imunitetno pismo, v katerem je stalo, da nobeden kraljev sodnik ali drug sodnijsk uradnik nima pravice soditi niti na zemlji solnograške cerkve (tedaj tudi ne na zemlji solnograške cerkve v slovenskih pokrajinah), niti prebivalce, svobodne ali ne-svobodne, stanujoče na tej zemlji3).
Solnograški nadškofje so imeli nekaj časa navado, da so postavljali svoje podškofe in jih pošiljali na Slovensko. Arno je poslal med Slovence podškofa Teodorika, ki je med njimi živel in učil nad dvajset let, ker prišel je tjakaj v začetku 1. 799.4), in 24. januvarja 821., ko je Arno umrl6), bil je še med živimi0).
Za Arnom sledil je A d al ram, ki je bil pred dvema letoma kot naddijakon poslan k cesarju Ludoviku. 0 božiči 824. je prejel od papeža Evgenija II. palij. Po smrti podškofa Teodorika, ki je najbrž kmalu za Arnom umrl, poslal je Slovencem podškofa Otona, ki je svojega nadškofa Adalrama preživel, akoravno je ta petnajst let pastiroval in umrl še le 4. januvarja 836 ').
Za nadškofa Adalrama in podškofa Otona je darovala 26. junija 830. neka koroška Slovenka, z imenom Baz (Baaz de genere Caran-
1)	Ankershofen, Handb. d, Gesch d. H. Karnten, II. Bd. Reg. u Urk. str. 9—11, št. 7; Sckumi, Archiv f. Heimatkunde, I. Bd. str. 58—60, št. 23.
2)	Schumi. Reg. u. Orkb. I. str. 2—4.
3)	Ankershofen, Handb. d. Gesch. d. H. Karnten, II Bd Reg. u. Urk. str. 52, št. 52.
4)	Conv. Bag. et Garant, p. 10.
5)	Conv. Bag. et Garant, p. 10.; Ann. Juvav. maj. a. 821, Mon. Germ. Script, 1: obiit Arn episcopus 9. Kal. Febr.
6)	Prim. Conv. Bag. et Carant. p. 10. ') Conv. Bag. et Carant. p. 10.
tania Sclavaniorum) svoje podedovano posestvo v Malchindorfu') z vsemi pripadajočimi družinami brizinski cerkvi2). Leto pozneje, 19. junija 831., je podelil bavarski kralj Ludovik solnograški cerkvi nekaj posestev na Koroškem pri izlivu Gorčice v Krko (ubi Ivurciza in Kurcam influit).3).
Adalram je posvetil, kakor je bilo že rečeno, v Nitri cerkev, katero je postavil Privina, predno je moral zapustiti svojo domovino'). Za Adalramom je sledil v Solnogradu Ljupram, ki je pastiroval od 836—859. in dobil palij od papeža Gregorija IV.6) O Ljupramu smo že povedali, da je večkrat prišel v Privinovo deželo, tam posvečeval cerkve in postavljal po različnih krajih duhovne. Tudi je poslal po smrti Otonovi novega podškofa na Slovensko, Osvalcla, ki je živel med Slovenci za Ljuprama in AdalvinaB) in si najbrž pridobil mnogo zaslug za slovenski narod, ker še dandanes ga verni Slovenci radi slave in njemu v čast zidajo cerkve in kapele po hribih in dolih. Tudi s papežem Nikolajem I. je občeval, ker ta mu je na njegovi vprašanji, kako je treba ravnati z duhovnom, kateri bi braneč se ubil neverca, in kako je treba postopati z dijakonom, katerega bi obdolžili, da je usmrtil mašnika, primerno odgovoril7).
Po smrti Ljupramovi (859) je postal nadškof v Solnogradu Adalvin, o katerega delovanji po Panoniji smo že govorili. Palij mu je podelil papež Nikolaj 1.8) Za njegovega vladanja sta prišla solunska brata med Slovane in Slovence, kar pa Adalvinu nikakor ni bilo všeč in ravno on bil je jeden njijinih največjih nasprotnikov.
4.
Druga četrtina, v katero je cesar Ludovik 1. 828. razkosal Balderikovo mejno grofijo, bila je po mnenji marsikaterega novejšega zgodovinopisca Furlanija, Ker so v vzhodnjih krajih furlanske dfežele prebivali Slovenci, zato hočemo izpregovoriti tudi o njej nekaj malega.
') Morebiti jedna ali druga Mala ves (Majhena ves) v doberloveški dekaniji, kajti ondu so tri vasi tega imena, jedna je pri Št. Kocijanu, druga pri Kamnu in tretja pri Klobasnici.
2)	Ankershofen, Handb. d. Gesch. d. H. Karaten, II. Bd. Reg. u. Urk.
str. 6.
3)	Ankershofen, ravno tam, str. 26, št. 32.
*) Conv. Bag. et Carant. p. 12.
5)	Conv. Bag. et Carant. p. 10.
6)	Conv. Bag. et Carant. p. 11: Quorum temporibus, Liuprammi vi-delieet ac Adalwini archiepiscoporum, Osbaldus episcopus Sclavo-rum regebat gentem.
') Archiv f. vaterl. Gesch. u. Topogr., Hist. V. f. Karaten, I. Jahrg. 1849, str. 67 in 68, št. 9. in 10.
8) Conv. Bag. et Carant. p. 11.
Na Furlanskem je postavil cesar Lotar za vojvodo svojega svaka, grofa Eberharda, vender ne vemo natančno, kedaj. Ta je prišel iz denašnje Belgije in bil oženjen z Gizelo, hčerjo Lu-dovika PobožnegaPredno ga je cesar poslal na Furlansko, prebili so ondotni prebivalci, kakor nam neki Andreas Presbyter, pisatelj 9. stoletja, pripoveduje, mnogo napadov od Slovencev2). Kaže se, da se je vnela nekaka vojska na meji med Slovenci in Furlani in da so ti, obrnivši se do cesarja, dobili pomoč v osobi grofa Eberharda, ki pa ni prazen prišel na Furlansko, temveč pripeljal s seboj mnogo vojakov in končal na ta način prepir.
Vsled priporočila furlanskega vojvode Eberharda je potrdil cesar Ludovik II. 30. oktobra 855. oglejskemu patrijarhu Tevti-maru za zmeraj metropolsko oblast čez isterske škofe in cerkve 3). V tej listini nazivlje cesar Eberharda s priimkom „compater" zato, ker je bila Eberhardova žena njegova teta.
Pred svojo smrtjo je razdelil Eberhard svoja posestva med četiri sinove in tri hčere. Umrl je pred 1. 869., ker takrat je bila njegova žena Gizela že vdova, kar se razvidi iz njenega testamenta 4). Za Eberhardom gospodoval je po Furlaniji njegov najstarejši sin Hunroh ali Henrik in za tem Hunrohov brat Berengar, ki pa je bil izvoljen 1. 888. italijanskim kraljem6).
Bližnji sosedje furlanskih vojvod so bili patrijarhi v Oglej i in Gradu. Kar se oglejskih tiče, imenovali smo že dva, Urša in Maksencija, ko smo govorili, da je Karol Veliki 14. junija 811. določil, da ima med solnograško nadškofijo in oglejsko patrijarhijo mejiti Drava. Ur s (Ursus) je pričel prepir s solnograškim nadškofom Arnom zarad mej in se skliceval na to, da so imeli že od nekdaj, še predno so Langobardi prišli v Italijo, oglejski patrijarhi višjo cerkveno oblastvpo vsej Karanta-niji; Arno pa je trdil, da so papeži Caharija, Stnfan III. (II.) in Pavel I. podelili škofovsko oblast po vsem Koroškem njegovim prednikom. Ker je Urs najbrž v prvi polovici 1. 811. umrl, bil je njegov naslednik Maksencij v Ahnu navzoč, ko je cesar s svojo razsodbo pomiril solnograškega in oglejskega cerkvenega pastirja0). Karolova določitev zarad mej med solnograško in oglejsko cerkvijo veljala je skoro tisoč let, do 1787 7).
') Arcliiv f. Kunde osterr. Geschqu. X. Bd. str. 30.
'') De Rubeis, Monum. eccl. Aquilejensis, p. 427: Maltam fatigationem Langobardi, et oppressionem a Sclavorum gente sustinuerunt, usquedum Imperator (Lotharius) Foroiulianorum Eberardum Principem constituit.
s) De Rubeis, Mon. eccl. Aquil p. 438—440.
4)	De Rubeis, Mon. eccl. Aqnil. p. 428.
5)	Archiv f Kunde osterr. Geschqu. X. Bel. str. 31.
6)	Ankershofen, Handb. d. Gesch. d. H. Karnten, II. Bd. Reg. u. Oi'k. str. 9—11, št. 7; Schumi, Archiv f. Heimatkunde, I. Bd. str. 58—60, št. 23.
') Zlati vek, 1863, str. 28.
Patrijarh Maksencij je vladal od 811 — 833. in njemu je bil cesar Karol posebno naklonjen. Daroval mu je v listini od 21. decembra 811. po njegovi priprošnji v Ogleji, njegovi okolici in pri izlivu reke Nediže (Natisone) v Ter nekaj posestev, katera so bila prej lastnina dveli nezvestih langobardskih bratov, Rot-gavda in Feliksa, ki sta se bila s furlanskim vojvodo, Rotgavdom, vzdignila zoper Karola in zavoljo tega izgubila svoja posestva 1). Ker se je cesar spomnil Maksencija tudi v svojem testamentu, bilo mu je toliko laže postaviti v Belenji blizo Ogleja samostan in ga bogato obdarovati2). Maksencij je iz nova z vso odločnostjo začel stari prepir med oglejsko in gradensko cerkvijo in nekaj časa je kazalo, da bode tudi zmogel. V pojasnilo tega prepira nekaj malega iz prejšnjih stoletij!
Peti cerkveni zbor v Carigradu 1. 553. je zavrgel tri verska poglavja, katera je bila potrdila 1. 451. sinoda v Kalcedonu. Vsled tega sta se rodili po katoliškem svetu dve stranki, jedna, ki je tri poglavja zagovarjala in peti občni zbor smatrala neveljavnim, druga pa, ki je tri poglavja imela za kriva in se zvesto držala sklepov petega cerkvenega zbora. Papež Gregorij Veliki in drugi njegovi nasledniki so pripoznavali veljavnost petega občnega zbora in zavrgli tri poglavja oglejski nadškofje pa so bili znani privrženci treh poglavij. Kmalu potem, 1. 569. so prigrmeli na Laško arijanski Langobardi, veliki nasprotniki katoliške cerkve. Takratni oglejski nadškof Pavlin, ki se je prvi prilastil patrijarhov naslov, moral je vsled prihoda Langobardov zapustiti svoj sedež v Ogleji in bežati. Sel je, vzemši s seboj cerkvene zaklade, na bližnji otok Grado. Po Paviinovi smrti so živeli tudi njegovi nasledniki Probin, Elija in Sever na gradenskem otoku. Vsi štirje so zagovarjali veljavo treh poglavij in zato so papeži vse te smatrali za razkol-nike (šismatike). Po Severovi smrti 1. 606. je izvolilo ljudstvo na Gradu po prizadevanji papeža in bizantinskega eksarha Smaragda za patrijarha nekega vnetega katoličana Kandidijana. Privrženci treh poglavij pa s to izvolitvijo niso bili zadovoljni in so se obrnili do bližnjih Langobardov, ki so, kot arijanci, radi podpirali razkolnike in na ta način kljubovali rimskemu papežu in bizantinskemu cesarju. Dovolili so razkolnikom, da so v na pol podrtem Ogleji izvolili novega patrijarha Janeza, neutrudljivega zagovornika treh poglavij. Od tega časa sta vladala v Istri, Fur-laniji in na otocih Jadranskega Morja po dva patrijarha, jeden katoličan in stanujoč na otoku Gradu, drugi pa razkolnik in prebivajoč v Ogleji, ki sta se večji del sovražila in drug drugemu hotela škodovati. Gradenski patrijarh je napadal oglejskega in oglejski je jednako vračal gradenskemu. Ker se pa oglejski patri-
jarhi niso dosti varne čutili v Ogleji pred napadi gradenskih patrijarhov, prestavili so svoj sedež iz Ogleja v Kormin, a tudi tukaj niso bili brez nevarnosti, ker napadali so jih bližnji Slovenci in zato so šli iz Kormina v Čedad. Oglejski patrijarli Peter I., ki je vladal 698—711., dal je slovo razkolništvu in postal veren ud katoliške cerkve. Vsled tega se je očitno sovraštvo med sosednjima patrijarhoma nekoliko zmanjšalo in le sem ter tja močno zopet vzkipelo.
Že 1. 804. določila sta papež Leon III. in Karol Veliki pri nekem zborovanji v Ahnu, da imajo biti isterski škofje pokorni gradenskirn patrijarhom. Takrat je bil na otoku Gradu za patri-jarha Tržačan Fortunat, ki se je, posluživši se pravice podeljene mu po papeži in cesarji, vtikal tudi v isterske stvari, tako n. pr. takrat, ko je bil isterski vojvoda Ivan odstavljen. Oglejski patri-jarh Maksenc-ij je pa pregovoril isterske škofe, da so zapustili gradenskega patrijarha in stopili na njegovo stran. Tudi bi bil rad Grado pod se spravil in za zmeraj odstranil ondotnega patrijarha. Obrnil se je v tej stvari do cesarja Ludovika Pobožnega in mu rekel, da Grado mora biti v političnenj oziru podložen cesarju, v cerkvenem pa njemu, ker le on je pravi patrijarh, gra-denski pa le vsiljen. Ludovik na to ni nič odgovoril, naznanil pa je vso stvar papežu Evgeniju II., da bi on razsodil1).
Papež pokliče oba patrijarha v Rim, da bi ja zaslišal. Takratni gradenski patrijarh Venerij precej uboga in gre v Rim, da bi pred papežem zagovarjal svojo pravico, Maksencij pa, ki je najbrž mislil, da ga v Rimu ne čaka nič dobrega, ostane doma. Ker je pa Maksencija podpiral cesar Lotar, sin Ludovika Pobožnega, in pri papeži za njega govoril, dovolil je Evgenij II., da se je zbrala v Mantovi 6. junija 827. sinoda, katera bi imela narediti konec prepiru med patrijarhoma. K tej sinodi Venerij ni hotel priti, ker se so je udeležili večinoma privrženci oglejskega patrijarha in ker se je zborovalo kolikor toliko pod cesarskim vplivom; samo svojega dijakona Tiberija je tjakaj poslal. Prišli so v Man-tovo tudi isterski duhovni in plemenitaši, izvoljeni od isterskega ljudstva, in prosili, da bi jih osvobodili grškega jarma in združili z oglejsko patrijarhijo2). Sinoda je na zadnje sklenila, da naj se oglejska metropola, ki se je v teku časa razdelila v dve patrijarhiji, zopet zjedini in povrne v prejšnji stan in da naj imajo oglejski patrijarh Maksencij in njegovi nasledniki pravico
') De Rubeis, Monum. eccl. Aquil. p. 408; Czornig, Das Land Gorz und Gradišča, str. 210.
*) De Rubeis, Monum. eccl. Aquil. p. 417:.....cpiod et Clerici et
Nobiles ex laicis Viris electi ab Istriensi populo, Sanctam Synodum suppli-cantes venerunt, ut eos a Graecorum nequissimo vinculo liberatos ad Aquile-jam suam Metropolim, cui antiguitus snbditi fuerant, redire concedat,. . .
tudi v isterskik cerkvah od duhovnov in ljudstva izvoljene škofe posvečevati
Gradenski patrijarli Venerij se je obrnil nato v Rim in prosil papeža, naj razsodi med njim in Maksencijem. Gregor IV., drugi naslednik papeža Evgenija II., prepustil mu je tudi 1. 830., ne ozirajoč se na sklepe mantovanske sinode, metropolitansko oblast čez Benetke in Istro2). Maksencij tedaj takrat še ni prišel do svojega smotra, vender je svojemu nasprotniku mnogo škodoval v moraličnem oziru, ker gradenskega patrijarha so smatrali odslej sploh njegovi sovražniki kot vsiljenca in nepravega patrijarha.
Cesarja Ludovik Pobožni in Lotar sta v marsičem skazovala svojo naklonjenost do oglejskega patrijarha Maksencija. Prepovedala sta svojim preglednikom (missi regii) soditi v onih krajih, kateri so bili lastnina oglejskih patrijarhov in potrdila oglejski, cerkvi vse poprej pridobljene imunitete in svoboščine 3).
Za Maksencijem je sledil v Ogleji patrijarh Andrej, ki je najbrž vladal od 834—847. Rad bi si bil Istro za zmeraj zagotovil in zato se je obrnil po posredovanji furlanskega vojvode Eberharda do cesarja Lotarja, da bi mu ta potrdil metropolsko oblast čez isterske škofe4). Tudi Andrej je nadaljeval stari prepir z gradenskim patrijarhom Venerijem. Tedanji papež Sergij II. bi bil rad oba pomiril, pisal jima je in ja opominjal, da bi tako dolgo drug drugega ne nadlegovala, dokler ne bo sklical cerkvenega zbora, katerega bi se oba osobno v navzočnosti cesarjevi udeležila in se tam pogodila. Ker je pa papež prezgodaj umrl, ni prišlo do tega6).
Za Andrejem je prišel na patrijarško stolico Venancij, ki pa je le malo časa vladal (847—850). O njem se ne ve nič posebnega 6).
Njegov naslednik bil je Tevtimar (850—871). Udeležil se je 1. 850. sinode v Paviji in ravno tako tudi 1. 855 '). Cesar Ludovik II. je potrdil njemu in njegovim naslednikom v listini od 30. oktobra 855. vsled priporočila furlanskega vojvode Eberharda za zmeraj metropolske pravice čez isterske škofe in cerkve, kar so že tudi prej storili različni cesarji in papeži oglejskim patrijarhom 8).
Kar se g r a d e n s k i h patrijarhov tiče, bile so nekatere točke o njih že omenjene, samo nekaj malega nam je še dostaviti. Imenovali smo že patrijarha Fortunata, po rodu Tržačana,
• J) De Rubeis, Mon. eccl. Aquil. p. 408—420.
2)	Czornig, Das Land Gorz und Gradišča, str. 210.
3)	Ravno tam, str. 211, op. 2.
i) Gl. list. od 30. okt. '855, De Rubeis, Mon. eccl. Aquil. p. 438—440.
») De Rubeis, Mon. eccl. Aquil. p. 436.
6) Ravno tam, p. 437.
!) Ravno tam.
8) Ravno tam, p. 438—440.
ki je vladal od 803—825. Bil je brez dvojbe najznamenitejši pa-trijarh, kar jih je bilo na otoku Gradu, kajti bil je ob jednem izvrsten politik, nadarjen diplomat, uljuden dvornik, vnet cerkven pastir in tudi zvit intrigant, ki je bil zmerom pripravljen, delati nove spletke med vladajočimi osobami. Držal se je iz prva zvesto Karola Velikega in nasprotoval beneški ljudovladi. Ker na otoku Gradu nekaj časa ni bil varen pred Benečani, šel je v Istro in prebival pri svojih škofih, kateri so mu na vso moč izkazovali čast in spoštovanje. Cesar ga je takrat imenoval za kraljevega preglednika, da bi napravil red v isterskih stvareh in sodil ravnokar odstavljenega vojvodo IvanaTega so namreč njegovi velikaši tožili pri cesarji in sodišče, sestavljeno iz svetnih in duhovnih gospodov, med katerim sta bila Fortunat in mejni grof furlanski Kadolaj, spoznalo ga je za krivega. To se je zgodilo še pred smrtjo Karolovega sina Pipina, tedaj pred 1. 810.2) Cesar je nato Ivana odstavil in isterskim prebivalcem dovolil svobodno volitev njih škofov in opatov, županov in drugih uradnikov; ravno to je potrdil pozneje Karolov sin in naslednik, Ludovik Pobožni3).
Ker se je ravno takrat, ko je Fortunat bival v Istri in ni smel priti na gradenski otok nazaj, izpraznila puljska škofija, clobil je po prizadevanji cesarjevem od papeža Leona III. dovoljenje, da sme tako dolgo nadomestovati puljskega škofa in dobivati njegove dohodke, dokler se ne bo zopet povrnil na Grado. Pozneje se je toliko spoprijaznil z Benečani, da je smel na svoj otok nazaj. Dokler je cesar Karol živel, bil mu je naklonjen in še celo v svojem testamentu je daroval gradenski cerkvi mnogo zlatih in srebernih posod in drugih vrednostij. Fortunat sam se je tudi jako trudil, da je popravil in olepšal svoje cerkve na gra-denskem otoku4).
V poznejših letih je Fortunat popolnem predrugačil svojo politiko. Cesar Ludovik ni bil več tako po njegovih mislih, kakor Karol. Tudi se je podal neki duhoven z Grada, Tiberij, na cesarjev dvor in ga tožil, da na skrivnem podpira vstajo hrvatskega Ljudevita, ker mu je poslal zidarjev in kovačev, da bi mu pomagali utrjevati gradove in ker ga vzpodbuja k vztrajnosti. Cesar je nato 1. 821. poklical Fortunata na svoj dvor in ta seje delal, kakor da bi bil tudi pripravljen priti tjakaj, vender še zraven pristavil, da se mora prej podati v Istro. Zapustivši Istro delal se je, kot da bi hotel iti na gradenski otok nazaj, a skrivaj je pobegnil s svojimi somišljeniki v Zader k bizantinskemu namestniku Ivanu. Temu je naznanil uzrok svojega bega in on ga
') Czornig, das Land Gorz und Gradišča, str. 225 i. d.
■>) De Rubeis, Mon. eccl. Aquil. p. 396, 397.
s) Archiv f. Kunde osterr. Geschqu. X. Bd. str. 18.
4j Czornig, Das Land Gorz und Gradišča, str. 227 i. d.
je precej poslal v Carigrad k cesarju1). Čez tri leta (824) je prišel Fortunat zopet v frankovsko državo v družbi bizantinskih poslancev, ki so šli k Ludoviku v Rouen. Fortunat se je hotel opravičiti pri cesarji, česar pa ni dosegel, ker bizantinski poslanci niso hoteli nič zanj storiti. Cesar ga je poslal k papežu v Rim, da bi se tam zagovarjal2).
Kar se Fortunatovega naslednika Veneri j a tiče, ki je pa-stiroval od 830—848., povedali smo že najznamenitejše stvari, ko smo govorili o patrijarhu Maksenciji in njegovem nasledniku.
5.
Tretja četrtina Balderikove mejne grofije bila je morebiti Istra. Kaki grofje so tam vladali od 1. 828. naprej, nam ni znano. Pozneje za cesarja Arnulfa naletimo v Istri na mejnega grofa Odelrika, privrženca furlanskega Berengarja 3).
Kar se Posavja ali spodnje Panonije med Dravo in Savo tiče, naletimo tu 1. 838. na vojvodo Ratimara, h kateremu je pribežal za malo časa Privina in s katerim se je vojskoval Ratbod, mejni grof Iztočne pokrajine *). Sicer pa je bila ta dežela v tem času skoro po polnem samostojna in bolgarski vpliv je bil tam malo da ne izdatnejši, kot pa frankovski.
6.
Izpregovoriti hočemo še nekaj besed o L i b u r n i j i ob zda-njem Reškem zalivu in njenih vladarjih. Liburnija je bila 821. za vladanja vojvode Borne združena s hrvatsko država v Dalmaciji °). Tudi v poznejših časih je Hrvatski pripadala. Liburnija in še celo precejšnji del denašnje Istre, ker bizantinski pisatelj Konstantin nam pravi, da se je hrvatska država raztezala ob morji do isterske meje in sicer do gorovja pri mestu Labinu v Istri °).
Leta 821. umrl je Borna, vojvoda v Dalmaciji in Libur-niji. Po želji ljudstva in kraljevem dovoljenji sledil mu je njegov netjak Ladislav 7). Tega naslednik je bil najbrž Moj slav ali Mi sla v, ki si je znal za bolgarsko-frankovske vojske pridobiti samostojnost in mu ni bilo treba več pokornemu biti frankovskim grofom. Cesar je ostal njegov pokrovitelj, a le po imenu8). Moj-slav se je tudi bojeval z benečanskim doždom Tradonikom in potem ž njim mir sklenil v tretjem letu Tradonikovega vladanja9). Ako
') Ann. Einh. a. 821, Mon. Germ. Script. I.
2)	Ann. Einh. a. 824.
3)	Archiv f. Knnde o sterr. Geschqu. X. Bd. str. 81.
4)	Conv. Bag. et Carant., Mon. Germ. Ser. XI., p. 11; Ann. St. Rud-berti Salisb. a. 838; Auctar. Garst. a. 838, Mon. Germ. Sel'. IX.
s) Ann. Einh. a. 821: Borna dni Dalmatiae atque L i b u r n i a e.
6) Pr. Archiv f. Knnde osterr. Geschqu. X. Bd. str. 31.
') Ann. Einh. a. 821; Vita Ludov. imp. c. 34.
8)	Rački, Viek i djelovanje sv. Cyr. i Metli. I, str. 40.
9)	Mon. Germ. Sc.ript. VII. p. 17.'
je tedaj Tradoniko, kakor nam benečanski zgodovinarji pripovedujejo, vladal od 836—804., sklenen je bil mir med Hrvati in Benečani 1. 839. Za Mojslavom je sledil Trpimir, ki nam je znan iz neke listine od 4. marca 852 M, v kateri čitamo, da je daroval nadbiskupiji spletski cerkev sv. Jurija v Putali in nekaj zemljišč z njih kmeti in desetinami *). Trpimirov naslednik je bil najprvo njegov sin Kresimir in potem Miroslav. Vladanje obeh bilo je le kratko, zadnjega je trajalo samo .štiri leta. Okoli 1. 865. je zapovedoval bojevni knez Domogoj.
•) Pr. Rad jugoslav. akademije, knj. XXVII, 1874, str. 201 i. d.
2) Arkiv za poviest. jugosl., knj. XI. 1872, str. 207.
Pregovori in reki.
(Nabral na Notranjskem Jakob ŽnidarSiS.)
/ednaki ptiči vkupe letajo. (Jednaki ljudje se druže.) Hrani (štedi) v kotu (doma), vživaj na potu. Kdor kam gre, od kod pride. (Kdor kaj poskuša, tudi kaj ve.)
Človek fali, blago (živina) krepa.
Vsaka slama svojo burjo, vsaka glava svojo pamet,
Goni konja čez most, če sili pod most, (Zastonj se trudiš.)
Najbolj je bolan, kdor nema (revež).
Kadar sečeš, me kličeš, kadar nakladaš, me čakaš. (To velja tatu, kateri krade drva.)
Kdor meče izdira, od njih umira. Zime volk ne uje. (Zime ni moči zatreti.) Kdor v tujo barko eveke (žreblje) zabija, pride ob nje. (Kdor tujo hišo popravlja, sploh tujo lastnino zboljšuje, dela za druge.) Rajši gre voda tri dni okolo, kakor jeden dan v reber. Kdor v cležji žehta, v lepem vremenu pere. Ni rože na vrti, da b' obvar'vala smrti. Bi šla baba v Rim, pa nema s čim.
Kadar se svinja v zelje navadi, treba je ali svinjo ubiti, ali zelje poseči.
Pamet pride, blago zgine. (Človek se spameti, ko je že vse zapravil.)
Kdor je dolžan, je na zdravem bolan.
Ako koza laže, rog ne laže. (človek ne more zakrivati svojega slabega značaja, izdajo ga njegova slaba dela.) Volk volka ne uje.
Bolje, da vol pogine pri hiši, kakor pa miš od glada. Za konjem naj gre še uzda. (Tako govori zapravljivec.) Pošlji osla križem svet, nazaj ti pride uhat, ko pred. (Martin v Zagreb, Martin iz Zagreba.)
Kar med tednom udobf, v nedeljo zdrobi. Kdor nazaj gleda, naprej pade. Naduha spravi človeka od kruha.
Kdor ima dosti sala, steno maže ž njim. (Kdor je. bogat, kupuje si lehko nepotrebnih rečij.)
Dosti gospodarjev, malo sukenj. (Posel, kateri pogosto menjava gospodarje, prisluži si malo.)
Ne bo bos umrl. (Ubili ga bodo. Tako pravijo o onih, ki se radi pretepavajo.)
Kdor se z gospodo brati, nema s čim orati.
Kdor z gospodo črešnje zoblje, ostajajo mu repi.
Kar vrag ne more, mu baba pripomore.
Beži zlodej, baba gre.
Skušnja plača (velja).
Kdor skak, tisti hap. (Kdor je marljiv in uren, ta si kaj pridobi.)
Kjer je večji kupec, tija gre vrag srat. (Tako se pravi, kadar bogatina sreča doleti, a reveža ne.)
Vsaka kača ima svoj strup. (Vsak človek ima kako slabost.)
Pri vsacem uboštvu je pol lenobe.
Ljubezen ima štiri oči, pa je vender slepa.
Ženski jezik je iz pasjega repa; zato ženske vedno migajo ž njim.
Bog je ženski iztrgal jezik, ter ga usadil, in vzrastel je liren.
Ako hočeš imeti lepo ženo, stavi dobro vanjo, stavi lepo
nanjo.
Priveži konja, kamor ti ukažem; ako ga poje volk, kaj tebi mar? (Tako govori gospodar hlapcu ali delavcu, kateri ne posluša njegovih ukazov.)
Prvo leto pravi posel: to je gospodarjevo; drugo leto: to je naše; tretje leto: to je moje.
Ako vprašaš hlapca: „Cegav je konj?" — odgovori ti prvo leto: gospodarjev; drugo leto: naš; tretje leto: moj.
Kadar ogenj na ognjišči buči, pravijo: Nekdo pride v hišo.
Ako se hočeš ubraniti volkodlaku, nastavi mu j eden črevelj. Ta črevelj obuje on na jedno nogo, potem ga sezuje, ter obuje na drugo nogo itd. Tako prejde čas, in ne more te mučiti.
Ni naše paše. (Ni pri nas vzrastlo.)
Burja veje, snegom seje, moj'ga srca nič ne greje. (Tako je govoril tožen mož.)
Jesti in piti drži dušo pri telesu. (Tako govore, kadar gostu ponujajo jedi in pijače.)
Živ ne bom šel v jamo (v grob),* tudi mrtev ne iz nje. (Tako se tolaži velik siromak.)
Vino pravi: Jaz sem dobro, dokler ti mene z moreš (zmagaš), kadar pa jaz tebe (zmorem), gorje tebi!
Pojdi mu kaj, no! (Ne moreš mu nič storiti ali ubraniti.)
Boga imej v srci, svet pod nogami, smrt pred očmi, pa ne boš falil. (Tako me je učil moj kum.)
O preljuba vinska kaplja ti, moj'ga srca veselje si. (Tako de vesel pivec.)
To je grad in pristava. (To je vse. Tako se reče, kadar je česa (na pr. pridelka) malo.)
Živ se hoče pojesti. (Hudo se kesa.)
Prej bi se bil smrti umislil. (Tako pravi, komur se kaj ne-nadejanega dogodi.)
Kdor ritinsko hodi, svoji materi trugo meri.
Tiček moj zlati, sinek moj dični! (Tako se dobrikajo detetu.)
Mala maša, v vsacem grmu paša.
Kadar se začne post, vrzi preslieo v gozd. (Ostavi prejo, in delaj kaj drnzega.)
Fermenta (turšiea) pravi: Odkrij me do niih (nog), zasuj me do lih (ušes). Ali: Odkrij me do nohtov, zasuj me do rogov. Kadar v dveh lunah cvete, sadja ni.
Sv. Gregor je materi kožuh prinesel. (0 sv. Gregorji je še
zima.)
Dva sv. Janeza sta: jeden dan krči, drugi ga izteže. Ako se človek iztegne, v dan dregne. (Tako pravijo po letu, ko je jako kratka noč.)
Zori ali zgori. (Tako govori kmet v največji vročini.) Po zimi se pravi: Iz vsacega oblaka sneg, iz vsacega grma
volk.
Kadar se bolska (bliska) od Kopra, je suknja mokra (gotov dež.)
Celo leto pedi (pojdi, hodi), kvaterni teden doma sedi (kva-terni teden je gotovo mraz ali slabo vreme.)
V spomladi: sto vozov dežja, jeden voz blata; v jeseni: jeden voz dežja, sto vozov blata.
Zgodovinski pregled kranjskega trgovstva in obrta do francoske okupaeye.
Spisal Ivan Vrhovec.
o clolzili zadregah, križih in težavah oddahnil se je zopet srednjeevropski svet, ko je prevzel gospodarstvo sveta vztrajni in mogočni vladar Rudolf I. Habsburžan. Zdaj je zopet jelo po cestah in potih postajati varneje; trgovstvo, katero so hotele homatije medvladja skoro udušiti, pokazati se je smelo zopet na dan. Dobroto krepke vlade je čutila med avstrijskimi deželami tudi naša Kranjska, kjer je trgovstvo, ta živa žila blagostanja in najizdatnejši pripomoček narodovega napredka, sicer že tudi prej cvelo. Trgovske oči vse južne in srednje Evrope so bile obrnene na Adrijansko Morje in severno Italijo, kjer so cvele mogočne Benetke — Venezia la dominante — ponosna Genova la superba, Florencija la bella, Piza, Milan in druga sloveča laška mesta. Trgovstvo vseh nemških mest, ležečih na jugu reke Mene je bilo naslonjeno samo na Benetke in zgornje Laško. Njihovo trgovsko blago je moralo iti preko Tirol, Goriškega mnogo pak tudi preko Kranjskega, kjer je Ljubljana, glavno mesto in središče vsega trgovstva v deželi kmalu zelo obogatelo. Že j ako zgodaj, že tekom 11. stoletja so živeli v Ljubljani bogati trgovci. Neki Peter Berlach je sezidal 1. 1043. s pritrženim denarjem sirotišnico za dečke1) in neki Peter Baldaviz je ustanovil ž njim celo cerkev sv. Filipa3). Ta dva sta prva imenoma nam znana ljubljanska meščana.
Viri za zgodovino srednjeveškega trgovstva teko jako skromno, vender pak se posnema vsaj iz njih lehko, da je bilo trgovstvo že v zgodnjem srednjem veku po Kranjskem jako razvito. Najjasneje dokazuje to trditev obilo število Židov, ki so živeli po deželi, zlasti pa v Ljubljani. Trgovstvo jih je privabilo v tolicem številu semkaj, da so si sezidali leta 121 o. lepšo in dragocenejšo sinagogo, kakor so jo imeli doslej3). Židje so bili jako nevarni konkurentje in morebiti največ zaradi tega je nastalo 1. 1290. preganjanje Židov1).
') Valvasor, XI. 709.
2) ibid. XI. 691.
s) ibid. 710.
4) Laibacher Zeit. 1866. p. 342.
A nova doba se je pričela za kranjsko trgovstvo, ko je sel prvi Habsburžan na prestol nemških cesarjev. Kranjska je prešla sicer že 1. 1282. v avstrijsko last, a do leta 1335. so uživali njene dohodke koroški knezi; ko pak je poslednji koroški knez Henrik umrl, prevzeli so jo zopet Habsburžani. Je li ta koroška vlada od 1.1282 —1335. storila kaj za povzdigo kranjskega trgovstva, ne vemo, ker ohranila se ni niti jedna listina o tej stvari; mogoče, da so zgorele v velicem požaru, ki je upepelil 1. 1371. celo mestni arhiv1). A že iz prvih let avstrijske vlade se je ohranila trgovstvo varujoča in pospešujoča listina od 1. 1360 , ko se je potegnil Rudolf IV. za meščane in njihovo trgovstvo. Po srednjeveških nazorih so imeli pravico trgovstva samo mesta in trgi; prepovedano je bilo gospodivpo kmetih, prelatom in plemičem. Na Dolenjskem je bil tisti čas Št. Vid jako živahen kraj. Ob nedeljah in praznikih se je pričel okoli cerkve po končani službi božji šumeč somenj. Sicer je motil nedeljski mir, a ker je donašal oglejskemu patrijarhu dober dobiček, ni ga hotel prepovedati. Trgovali pak so kmetski trgovci z dovoljenjem svojih plemenitih gospodarjev, ki so si pri tem tudi svoje žepe polnili. Meščansko trgovstvo je trpelo s tem škodo; vsled tega se pritožijo zlasti Ljubljančanje ter prosijo Rudolfa IV., naj to nepostavno trgovstvo prepove. Rudolf je res takoj prepove, ne le v Št. Vidu, ampak tudi sicer po kmetih. Trgovati naj bi smeli odslej jedino le mesta in trgi, kajti le ti trgovci plačujejo od svoje trgovine doneske v kneževo blagajnico, med tem ko se kmetje izogibajo vseh carin in cestnin.
In takoj leto za tem se je potegnil Rudolf IV. v novič za kranjsko trgovstvo. Stara pravica je zabičevala tujim trgovcem, da morajo vse iz Trsta proti iztoku namenjeno blago skozi Ljubljano voziti, kjer se je pobirala od njega carina in cestnina. A baš zaradi tegav so se je ogibali kolikor mogoče; vrhu tega pak je bila pot preko Štajerske za trgovce, namenjene na Ogersko ali više gori na Poljsko, mnogo ugodnejša. Zaradi tega je ponovil Rudolf 1. 1361. staro pravico ter prepovedal izogibati se Ljubljane, ker po Štajerski hoditi dovoljeno je bilo le samo Zgornjeavstrijcem2).
S takimi pravicami so se pa se ve da škodile druge avstrijske dežele; kar je pridobila jedna, izgubila je druga. Tesna in nezrela trgovska politika srednjega veka ni znala še tacih nasprotij sprijazniti. Posebnih pravic so želele tudi Kranjski sosednje dežele. Jedna takih Koroški podeljena pravica je zadela tudi Kranjce. V koroški Št. Vid in mimo njega dalje so izvozili Kranjci mnogo domačega železa, ter uživali v Št. Vidu posebne pravice, ki pa jih je Rudolf IV. s tem omejil, da je Korošcem dovolil pobiranje novih
carin in cestnin od kranjskega železa. Korošcem in Kranjcem oh jednem ustrezati avstrijski knezi niso mogli, a ker jim je bila po-vzdiga po plemstvu zatiranega ter habsburški dinastiji z vsem srcem vdanega meščanskega stanu v prvi vrsti v skrbeh, odpravil je naslednik prezgodaj umrlega Rudolfa IV. Albert nove carine na Koroškem ter ukazal 1. 1366., naj se od kranjskih trgovcev ne terja več novo uvedena cestnina, ampak plačujejo naj le toliko, kakor poprej1).
Mimo Ljubljane je bilo Novo Mesto takrat najvažnejši trgovski kraj. Od davnih časov swn že je trgovalo s Hrvaško in Ogersko, terjiobiralo pristojbine odraznega tod skozi voženega blaga. Novo življenje pak mu je vlil Rudolf IV. s tem, da je dal temu kraju meščanske pravice. Le zatiŠki menihi, ki so popravili neki že 1. 1237. omenjeni stolp ter ga izpremenili v magazin za žito, bili so odslej v Rudolfovo imenovanem mestu carine in cestnine oproščeni.
Zaradi že po prirodi zelo utrjene leže je postalo Rudolfovo brzo bogato in mogočno mesto, je ter zlasti z žitom na Ogersko jako živahno trgovalo. Tako bogate zaloge vsakovrstnega blaga so se nahajale le še v Ljubljani2).
Dobrodelni upliv habsburške vlade je čutila v prvi vrsti Ljubljana, ki je postala že za Rudolfa IV. veliko mesto, vsaj v zmislu srednjega veka. Richter s) jo ceni na 4—5000 prebivalcev; pošiljala je v vojsko habsburških knezov po 500 vojakov. Ko se je mudil Rudolf IV. 1. 1360. v Ljubljani, bilo je prostora dovolj za veliko njegovo spremstvo in za jako obilo dostojanstvenikov in velikašev duhovskega in svetovnega stanu; kajti mimo obilice grofov in vitezov je bil navzočen oglejski patrijarh, nadškof sol-nograški in šest škofov4). Se ve da je mesto bilo po večjem še leseno. Leta 1361. in 1373. je pogorel velik del Ljubljane.
S prezgodnjo smrtjo Rudolfa IV. je izgubil kranjski trgovski in meščanski stan jednega svojih najboljših pospeševateljev, a k sreči ga tudi njegovi nasledniki niso pustili v nemar. Njegov brat Albreht III. je odpravil celo takoj v prvem letu svojega vladanja ono prej imenovano kranjskem trgovcem neugodno cestnino v Št. Vidu na Koroškem in tri leta zatem, 1. 1360. je ukazal odpraviti nekemu Schiirfenbergu cestnino, ki jo je samovlastno pod svojim gradom Mirno uvedel Trgovstvo v sosednjih deželah po Koroškem, Štajerskem in Hrvaškem je bilo za Kranjsko se ve da najvažnejše in kranjski trgovci so se brigali zato, da so dosegli pravice in svobodo za trgovanje po teh deželah. Leta 1376. je dovolil
') Klun, Dipl. Carn. p. 16.
2)	Mittheil. 1859. p. 4.
3)?Ric.hter,fGesch.	Laibacli's im Mittelalter, Klun, Archiv I. 208.
4)	Dimitz.tl. 229.
5)£Jtittheil.	des hist. Vereins"f. Kram 1866, p. 29.
vojvoda Leopold, da smejo Ljubljančanje trgovati po Koroškem in Štajerskem z vsem blagom razven s ptujskim vinom'). Toda kranjski pridelki so šli tačas celo do Dunaja in še dalje. L. 1389 dal je Ljubljančanom pravico, da smejo trgovati z benečanskim blagom po vseh njegovih mestih, celo na Dunaji kakor in s komer hočejo, izvzemši sploh prepovedanega blaga in vina, ki ga ne smejo iz Ptuja voziti2). Ko je odhajal leta 1377. vojvoda Albreht v kri-ževniško vojsko na pogansko Pruse, pilo se je pri vitežki slav-nosti vipavsko in ljutomersko vino. P. Suchenwirt, ki je opisal to vojsko, pravi:
Nickt ander tranck man tzu den mal Nur Wippaclier und Rainfal Und Luttenberg er guten Wein, Der sach wil ich getzeug sein.
Se ve da so ga avstrijski vitezi s seboj vzeli, a tudi pri tujcih je bila Kranjska kapljica poznana in se je je pri njih mnogo izpilo. Otokar plemeniti Horneck stavi vipavsko vino v jedno vrsto s teranom, malvazijem in muškatelcem, ter ga slavi, da greje srce in podžiga pogum.
In Valvasor pravi o kranjskem vinu, da so je daleč po svetu poznali, ter je na Nemškem n. pr. prodajali za malvazija in za vino iz Kandije 8).
Trgovstvo je prinašalo meščanom toliko dobička in se je razvilo tako, da so se ga poprijeli tudi kmetovalci vkljub strogi prepovedi. Trgovali so se ve samo po kmetih in v domačiji, vender pa prestregli s tem marsikak meščanom namenjen dobiček. Že v prvih letih habsburškega vladanja so se pričele pritožbe meščanov proti kmetskemu trgovstvu, in skoraj ga ni avstrijskega kneza, ki ne bi se moral mešati v to nasprotovanje kmetskih trgovstve-nih prizadevanj. Največ so se te prepovedi v kratkem pozabile in kmetje so trgovali z nova, ne meneč se niti za meščane, niti za kneževske prepovedi, kajti njihovi gospodarji, grofje in vitezi, podpirali so jih nalašč proti meščanom. Z živino, ki so jo gonili s Hrvaškega, ogibali so se vseh cestnin ter tem potem mesta v njih trgovini z živino jako škodovali. Že Leopold III. Pobožni je prepovedal to, a kmalu se je pozabilo in po njegovi smrti drezala so mesta v njegovega brata Albrehta III., naj prepoved ponovi; ponovil jo je sicer4), a koristila ni mnogo, ker take in jednake pritožbe meščanov ponavljajo se vedno.
Tako razvita je bila kranjska trgovina že v drugi polovici 14. stoletja, a nova še lepša doba obetala se jej je, ko je
') Klun, Dipl. Carn. p. 18.
2)	Klun, Dipl. Carn. 20.
3)	Valvasor, II, 265,
4)	Klun, Dipl Carn, p. 21.
prišel od Benečanov vedno nadlegovani Trst leta 1382. pod habsburško oblast. Trst je bil popolnem svoboden. Benečani bi ga bili spravili radi pod se, kakor so si prisvojili Istro, ker spoznali so njegovo važnost za svoje trgovstvo, a ravno tako so jo spoznali avstrijski vojvode ter Trst od prvega trenutka z vsemi močmi_ podpirali, največkrat kranjskim trgovcem na kvar.
Se dve in tri sto let za tem so smatrali kranjski stanovi Trst za del kranjske ter zahtevali od njega, naj pripomaga kranjskim davkom in kranjskim težnjam. Se ve da se je Trst temu protivil, naslanjaje se na obširne pravice, ki so mu jih podelili avstrijski knezi, sprejemaje to svobodno mesto v svojo last. Trst je bil takrat manjši od Ljubljane, ker v teku srednjega veka ni imel nikoli več ko 4000 prebivalcev in še leta 1719. ne več ko 6000 med tem ko je imela Ljubljana že o Valvasorjevem času do 20.000 ljudij. Ne takoj od pričetka, vender pa kmalu je nastala med Trstom in kranjskimi trgovci dolgotrajna razprtija. Od pričetka je nosilo novopridobljeno mesto kranjskemu trgovstvu velik dobiček, ker iz prve roke so prejemali naši trgovci v Trst pripeljano blago, ki je šlo po večjem vse skozi Kranjsko. Benečanom je bilo žal po Kranjskem in Trstu so skušali škoditi z lepa in z grda.
Kranjci so trgovali z Benečani že prej jako živahno. Za tuje dežele, deloma pa tudi zase so kupovali v Benetkah zlate in sreberne orijentalske dragocenosti, bisere, žlahtno kamenje in pridelke indijskega rastlinstva, dišave i. t. d. A tudi po umetno zdelano orožje so hodili tjekaj ter vozili na Kranjsko drage tkanine, prte, svilene zdelke, fino usnje i. t. d. Za te potratne stvari pa so prodajali v Benetkah po večjem domačo surovino, platno, živo srebro iz Idrije, kožuhovino, največ pa so stržili za železo iz Železnikov, kjer so ustanovili 1. 1348. Lahi fužine. Prvi lastniki Železnikov so Giacomo i Bartlma Zhab, Muron Silvester in Mon-siodin. Sicer so Slovenci že davno prej tu rudarili, a v tehnični dovršenosti se njihovo blago ni moglo skušati z beneškimi zdelki. Tujci so jih naučili finejšega obdelovanja in odslej se kaže, da je postala kupčija z Benetkami še živahnejša. Odkar so se Tržačani Habsburžanom poklonili, poskušali so Benečani svoje trgovstvo mimo Trsta proti iztoku in zapadu navoditi, ter se ozirali pri tem zlasti na Kranjsko. L. 1408. so prosili ljubljanski tLgovci beneškega vojvodo Mocenigo, naj se jim v Benetkah dajo pravice, kakor jih imajo nemški trgovci iz Ulma, Augsburga, Regensburga, No-rimberga, Dunaja in iz druzih mest.
Habsburški vojvoda Ernst sam ne spoznavši, da škocli s tem Trstu samemu, potegoval se je v Benetkah za Kranjce. Nemški trgovci so imeli v Benetke svoj vhod, kjer so se jim dovolile posebne pravice glede carine in cestnine. V poseben magazin ') Mittheil. 1847 p. 2.
„fonticum Theutonicorum" (fondaco dei Tedeschi), se je vozilo blago nemških trgovcev. Jednake pravice so zahtevali tudi Kranjci, in Benečani so jim jih dali radi, ker kranjsko trgovstvo jim je vrglo mnogo. Odslej so privažali Kranjci svoje blago v nemško zakladnico
A baš takrat, ko se je kranjska trgovina na vseh koncih in krajib opomogla in se na vse strani razcvetati začela, pritisnila je od vzhoda nanjo turška sila, ki jo je skoro do dobra zadušila. Takoj v pričetku XV. stoletja so napali 1. 1408. Metliko in Črnomelj2), torej ravno tisto leto, ko je beneški vojvoda Mocenigo dal ljubljanskim trgovcem v Benetkah take pravice, kakor so jih uživali Nemci. Vsa pozornost kranjskih mest se je morala odslej obračati od trgovstva k bojevanju. Ko so pridrli leta 1416. sovražniki na Kranjsko, ukazal je knez Ernst deželnemu glavarju Ulriku Šenku z Ostrice, naj se mesto utrdi in obzida in da naj mu pri tem pripomagajo tudi plemiči, ki imajo svoje hiše v mestu; vsa dežela naj se udeleži zgrade mestnih zidov3). Plemiči so se branili zidanja, a Ernst dovoli Ljubljančanom, da smejo celo njihove hiše podreti. Z ograjo mesta je habsburški knez zavaroval mesto še le proti nepričakovanim in hudim napadom turškim, zagotoviti se je moralo še na drugo stran. Da ne bi mestu kdaj živež pošel, zlasti ko bi trgovske zadruge se sporazumele ter živež predrago prodajati začele, ukaže vojvoda Ernst, da je dvakrat na tednu, v sredo in soboto, vsakemu dovoljeno meso v mestu prodajati4), kajti zaradi obilega ljudstva, ki je pritisnilo k zidanju, nastala je dragina. Zidovje je stalo mnogo in da se Ljubljančanom vsaj nekoliko troški povrnejo, dovolil je vojvoda Ernst Ljubljančanom dohodke in užitek od mesnic pri mostur').
Turki so nadlegovali odslej deželo pogostokrat, ter pridrli n. pr. 1. 1425. in 1431. vanjo0). Trgovska pota so se popolnem zaprla, kar dokazuje velika cenota, ki je nastala v Ljubljani. En star (2 vagana) pšenice veljal je 26 soldov, en star rži 4, en star ajde 2 „Batzen". En tovor vipavskega vina se je prodajal po 30 grošev, za 1 sold kupilo se je 12 jajec 7). K sreči pa je bil novi gospod Kranjske Friderik IV. jeden največjih pospeševateljev dežele. Sicer se delovanje tega moža jako razno opisuje, a vsaj za Kranjsko si je zaslužil pridevek »modrega kralja" v vseh ozirih. Mnogo njegovih ustanov se je ohranilo do denašnjega dne; dobrote, ki jih je delil, bile so velike. Zaradi turških napadov sta pojemala trgovina in obrt bolj in bolj. A pretila je še druga ne-
•)	Mittheil. 1865. p. 1.
8)	Valvasor XI. 389.
8)	Klun, Dipl. Carn. p.
Klun, Dipl. Carn. p. 23.
s)	ibid. p. 27.
6)	Dimitz, I. 263.
?)	Richter, Geseh, d. Stadt Laibach, Klun, Archiv 222,
varnost. Od avstrijskih knezov podpirani Trst je potiskal kranjsko trgovstvo, zlasti odkar se je prepovedalo uvaževanje kranjskih pridelkov v Trst. Ker sta bila sinova prejšnjega gospoda Kranjske še premlada za vladanje, prevzel je njihov strijc tirolski Friderik Bs prazno mošno" ta posel, a za Kranjsko se ni dosti brigal; niti jedne listine v prid dežele se ni našlo. Ko pa je mladi Fri-IV. prevzel gospodarstvo na Kranjskem, pritožili se se kranjski trgovci takoj. Friderik IV. usliši njihovo pravično prošnjo, ter ukaže Trstu, naj brez ovir dopušča kranjskim trgovcem vvažati svoje blago v Trst, kadar in kakor se jim poljubi '). A ne samo Tržačani so ovirali kranjsko trgovino, nego tudi lastniki cestnin po cestah, ki so držale v Trst in na Laško. Zlasti je tri Kranjce Mihael Reichen-berger na Hasbergu, in sicer s tem, da je novce, kakor so bili Kranjcem navadni, drugače zaračunjeval — v škodo Kranjcem. Friderik je prepir tako končal, da je Reichenbergerju na tanko določil, kako naj se denar prejema in uračunja2). Sploh so delali plemiči trgovcem zapreke, kolikor so jih mogli.
Kranjci so trgovali jako živahno z živino, ki so jo Hrvatje in Madjari priganjali proti Ljubljani. Zunaj mesta je bil pripravljen zanjo velik pašnik, da ni bilo skrbeti za živež, a Jurij černo-maljski in Jurij Višnjegorec (Weixelberger), avstrijski vicedom, dal je te pašnike ograditi, ter celo Ljubljančanom le proti plačilu dovolil svojo živino tu sem goniti. Se ve da so živinski prodajalci zaradi tega izostajali — in k obilici druzih trgovskih zaprek se je pridružila še ta. A velik prijatelj kranjskega napredka Friderik IV. ukaže imenovanima gospodoma, da zagraje takoj odstranita — leta 1451 3). Ta ukaz je bil tem važnejši, ker kranjski kmetje niso marali goniti živine na sejm, ampak prodajali so jo po kmetih o shodih pri cerkvah in po vaseh, kjer se jim je gotovo bolje plačevala. Izgovarjali so se namreč, da novi denar, ki ga je dal Friderik IV. kovati, je slabejši, nego je bil stari. Zaradi tega je ukazal cesar svojemu namestniku, Juriju Rainerju , naj skrbi zato, da se bo živina s kmetov na sejm v Ljubljano gonila 4). Stare pritožbe zaradi trgovstva, s čimer so se meščanom na škodo pečali prebivalci po kmetih, ponavljajo se zopet. Brez kacega dovoljenja so osnovali se nedeljski semnji v Smariji, na Igu in drugje6). Cesar Friderik jo sicer ponovil prepoved glede kupčije po kmetih, a kmetje so se malo zmenili zanjo, ker jih je plemstvo hujskalo proti mestom. Ukazalo je svojim kmetom, da morajo svoje trgovsko blago najprej njemu v prodaj ponujati. Cesar sam se je moral mešati v ta prepir plemstva z mesti ter ukazati 1. 1489., naj prodajajo kmetje svoje blago popolnem svobodno, komur in
VKlun. Archiv I. "261 list. 32.
2) Klun, Archiv I. 262 list. 33.
a) Klun, Dipl. Carn. p. 31.
J) Klun, Dipl. Carn,- p. 31. Klun, Archiv I. 271. list. 43.
5) Klun, Dipl. Carn,- p. 31. Lichnovsky, VIII. reg. 1467.
kakor hočejo 1). A že 1. 1491. treba je bilo prepoved zopet ponoviti. Vse žuganje ni pomagalo nič, celo ne, da se bo kmetom živina odvzela, če se zasačijo pri prepovedanem trgovstvu. A važnejše nego domače trgovstvo, bilo je ono na tuje, zlasti v Benetke. Cesar Friderik, ki je podpiral razvitek tržaški na vse načine, ukazal je, da se mora vse blago, ki se iz notranjih avstrijskih dežel na Laško vozi, v Trstu oglasiti, da se zacari. Ker je pa bil Benečanom Trst trn v peti, skušali so navoditi kranjsko trgovstvo mimo Trsta v Istro. Kranjskim trgovcem je pot čez Koper bolje ugajala in skušali so se cesarskih povelj ogibati. Tržačani založijo Kranjce o prvi priliki pri cesarji Frideriku, ki jim ukaže, naj zapro vse predele, ki drže iz Kranjske v Istro in Koper, — ob jednem pa ponovi strogo svojo prejšnjo prepoved glede plačevanja carine in cestnine. S tem pa se je napravila Koperčanom in Benečanom škoda, in uganili so j ako čudno pot za ohranitev kranjskega dovažanja. Ivoperčani prosijo Benečane, naj se pri cesarji zanje potegnejo, da prekliče svojo prepoved. Benečani so res poskušali s prva stvar mirno poravnati, a Tržačani so poslali pred Lokve, koder je šla cesta, ogibajoča se Trsta, v Koper. Oboji, Lokvičani in beneški Koperčani, prosijo v Benetkah, naj posredujejo pri cesarji.
Ker se Benečani s Friderikom IV. niso mogli pogoditi, zgrabili so za orožje, ter poslali vojne ladije pred Trst, njihov koperski kondotieri Gavardo iz Brescije pa dobi povelje, naj zasede mejo proti Trstu ter kaznuje najostreje vsako škodo ali krivico, ki bi se Koperčanom delala. Vrhu tega pa je zahteval še Gavardo za Kranjce prosto pot mimo Moka v Koper, sicer bode mesto požgal3).
Proti tej nevarnosti, ki je Trstu pretila, skliče cesar Friderik IV. kranjske cerkvene dostojanstvenike, plemiče in mesta k posvetovanju, kako bi se dale homatije med Trstom in Benetkami poravnati3).
Ta pomoč ni bila izdatna, ker težko da so se Kranjci zelo potrudili, saj so se bojevali proti svojemu pridu ter si v srcu želeli, da obveljajo njim ugodne benečanske zahteve. Cesar Friderik je moral Kranjcem v drugič ukazati, naj zbero vojake po deželi Trstu na pomoči). A tudi zdaj se ni več doseglo, kakor da se je 1. 1463. sklenil mir z Benečani. Trdnjavice Mocco, S. Servolo in Podgracl so dobili Benečani v pest, Tržačanom pa se je prepovedalo izvažanje soli po morji6). Izid vojske je bil torej Kranjcem jako povoljen in lebko so brez ovir tod mimo trgovali s Koprom in Benečani sploh
') Klun, Dipl. (Jam. p. 47.
s) Lowenthal, Gesehichte von Triest pag. 07 u. 68.
") Lichnowsky, VII. reg. 803.
4) Lichnovsky, VIL reg. 815.
3) Lic.linovsky, VII. 74, Lowentlial 7.
«) Liivventhal, ibid. 67—70.
Mir je bil za kranjsko trgovstvo jako ugoden, ker ceste proti jugu so postajale od dne do dne važnejše. Iz Ljubljane so tekle ceste na vse strani, najvažnejša pak je bila ona proti Trstu, ki se je pri Logatci odkrojila čez Hrušico mimo Podkraja in Vipave proti Gorici, od koder je peljala dalje na Friulsko in Benečansko. V Ma-ranu je bila tačas najvažnejša zaloga vsakovrstnega blaga. A tudi ob morji doli proti proti Trstu in Reki je šla iz Gorice važna cesta, kjer so se shajali kranjski trgovci prihajajoči po cesti, ki se je zavila pri Postojini proti Reki. Mimo teh cesta je držala še posebna cesta v benečanski Koper1).
Za povzdigo tega trgovstva je storil Friderik IV. jako mnogo: pomnožil je v Ljubljani število sejmov, na pr. 1. 1479. ko se je uvedel 14 dnij trajajoči sejm sv. Elizabete2). V pričetku Friderikove vlade je imelo mesto le dva sejma, do njegove smrti (1493) povišalo se je njih število na pet. Za popravljanje mostov je dovolil 1. 1477. pobiranje mostnine po vinarji od tovora, o sejmeh pa po dva3). Brodniki na Savi so odirali trgovce terjaje previsoke brod-nine; cesar je ukazal deželnemu glavarju, naj se pobrini zato, da se razvoj trgovstva s tem odiranjem ne bi zaviral4). Prepovedalo se je prekupljevanje ter se 1. 1491. ukazalo dovažanje potrebnih pridelkov v mesto. Zadnjo dobroto iz Friderikovih rok so prejeli Kočevci 1. 1492. Jako mnogo hudega so prestali vsled turških napadov. Da si nekoliko opomorejo, dovolilo se jim je trgovstvo z živino, platnom in drugimi pridelki na Hrvaško in drugam5).
Proti severu držeče ceste so ovirale visoke Karavanke, a trgovska vztrajnost slovenska je zmogla tudi te ovire. Po teh cestah se je zvozilo mnogo soli in železa na Koroško. Ze 1. 1390. se je tovorila sol čez Ljubelj in Kapljo0). Iz Ljubljane je držala cesta ob Kokri v Kapljo in Velikovec ter tod mimo v Št. Vid, druga, tudi važna trgovska cesta pa proti Trbižu, od koder se je razcepila na jedno stran preko Predila iz Bolca proti Gorici, na drugo stran pa v Beljak7). Razne ceste so vodile Kranjce dalje proti Dunaju in na sever na Nemško. Celo do Ahna so tržili kranjski trgovci. To mesto, zdi se, bilo je v trgovskem oziru jako važno in vedno je bilo gori obilo kranjskih trgovcev, ki so si prislužili toliko, da so osnovali celo I. 1495.8) cerkveno ustanovo sv. Cirila in Metoda, s slovenskim beneficijatom. Na tuji zemlji, sredi Nemcev obredovali so slovensko, častili so svojega Boga v domačem jeziku. Trgovci iz Kranja in Ljubljane so si zaslužili to čast. Pravico za nameščenje slovenskega
') Krones, Oesterr. Gesch. III. p. 6(5.
*) Klun, Dipl. Carn. 45.
3)	ibid. 43.
4)	ibid. 42.
5)	Liehnowsky, VIII. reg. 1861.
r) Muchar, Gesch. v. Steierm. VII. 33.
') Krones, III. 66.
») Valvasor, XI. p, 712.
jezika veščega duhovnika pridržali pak so ljubljanskemu in kranjskemu mestnemu zboru, pač zato, da ne bi Nemci kdaj namestili ka-cega svojih rojakov. Prvi kaplan v Ahnu je bil neki Christianus El-chenraidt, alias Scherberch 1. 149"). Temu jih je sledilo še deset. 0 Valvasorjevem času je kaplanoval gori še neki Egidius Hermes, a pozneje se je ta kaplanija pozabila in ustanova je prišla v tuje roke1).
Sicer je napel Friderik III. vse svoje moči v prospeh in blagostanje kranjske dežele, kljub temu pak je trgovstvo in obrtstvo bolj in bolj konec njegovega vladanja pojemalo, karvdokazujejo pač najživeje obile prepovedi kmetskega trgovstva. Časi so bili preresni; Turki so pritiskali vedno huje, ter vstavili trgovstvo. Friderikov sin in njegov naslednik Maks I. je bil vladar mlad, srčan in vnet za vse lepo in dobro, a njegova prevelika slavo-hlepnost ga je zamotala v drage in dolgotrajne vojske, ki so izsesavale njegovim deželam najboljši sok. Davki so postali že skoraj neznosni. Ni mu bilo dovolj turških navalov, iz zelo ničevnih uzrokov se je zamotal v desetletno vojsko z Benečani, ki so jo slovenske dežele, v prvi vrsti Kranjska, jako hudo čutile. Ker davko-plačevanje po mestih in trgih ni bilo še urejeno, navalila se je vsa teža davkov na velike posestnike po deželi, in od velikopo-sestnikov, ki niso hoteli, da se jim dohodki zmanjšajo, na kmete. Pritisnili so ravno kmete tem huje. Nikdar nasičeno gospodo je bilo pač težko zadovoljiti. Polje ni moglo kmetov več lakote braniti; poprijeli so se torej obrta2), ter si ž njim služili svoj kruh po samostanih in graščinah, v sili in zadregi pa so se lotili zopet tolikokrat prepovedanega jim trgovstva. Zopet nove pritožbe meščanov ! Kmetsko trgovstvo so želeli uničiti, če tudi na svojo škodo.
Nič čuda, da so se kmetje proti takemu zatiranji in odiranji od vseh stranij uprli; upor je zaplapolal po vsej deželi ter pahnil kmete v največjo revščino. Pravični cesar Maks I. se je potegnil v vsaki priliki za stiskane kmete, a dregnil je s tem le v sršenovo gnezdo. Zameriti se veliki gospodi ni smel, saj mu je plačevala največ davkov, da si tudi s kmetskimi žuli, zameriti se pa tudi ni smel mestom in trgom v ki so ravno tačas zadobivali politične pravice drugo za drugo. Že 1. 1501. so se pozvali zastopniki Ljubljane v deželni zbor, 1. 1504. se jim je dala prosta volitev župana itd.3).
Kljub viharnim vojskinim časom je ostajal Maksu I. še čas, da je ohračal mestom svojo pozornost. Takoj v prvih letih svojega vladanja se je skazal ljubljanskim trgovcem dobrotljivega. Kočevje in Ribnica sta bila že takrat važna trgovska in obrtnijska kraja in mnogo tujcev je prihajalo tjakaj po blago. Ogibali pa so se za-
1)	Valvasor XI. 713.
2)	Klun, Dipl. Carn. p. 56.
») Klun, ibid. p. 55.
radi drazih cestnin in carin radi Ljubljane ter po stranskih potih v Kočevje in Ribnico zahajali. Tem potem škodovani Ljubljančanje si izprosijo 1. 149G. od Maksa I. dovoljenje, da smejo zapreti vse stranske poti ter prisiliti tuje trgovce na cesto skozi Ljubljano. Izgovarjali so se, da je mesto v poslednjih vojskah in zlasti o poslednjem groznem požaru sila veliko trpelo1).
Tuji trgovci so prihajali največ z Ogerskega, Hrvaškega in Laškega. L. 1503. so jih prisilili Ljubljančanje vsled cesarskega ukaza2), da niso smeli skozi šest tednov svojega blaga druženju prodajati, kakor le ljubljanskemu trgovcu in potem še le tujcu. Ce bi ga pak tekom šestih tednov ne od veli, dovoljeno jim je bilo še le tedaj odriniti dalje.
Za kratkovidnost tedanjega trgovstva pač ni treba boljšega dokaza. Res da so vsled tega ukaza kupovali Ljubljančanje tuje blago lehko ceneje ko prej, res, da so tuji trgovci popustili v teku šestih tednov marsikaj novcev v mestu zase, za svoje posle in svojo živino, res, da je marsikdo svoje blago rajši ceneje prodal, kakor da čaka konca šestega tedna, a s tem so si tudi tujce odpo-dili, ki so se s svojim blagom zasukali rajši na bolj tolerantne strani.
Na Kranjskem se je nahajalo takrat mnogo kožuhovine; Ljubljana je bila glavna zaloga zanjo, kamor so prihajali tujci ponjo. A polagoma so jo jeli opuščati ter hodili na Hrvaško ponjo, kar pa jim je Maks 1. 1513. prepovedal ter ukazal, da jo morajo še nadalje v Ljubljani kupovati3). Se ve da je zelo dvomljivo, če se je ta zapoved dala zvrševati.
Kljub tem oviram pak je prihajalo v Ljubljano vender še toliko tujega blaga, da dotedanje shrambe niso več zadostovale. Ravno isto 1513. leto je dovolil Maks Ljubljančanom napravo novih shramb, kamor naj shranjujejo tuji trgovci svoje blago, ter plačujejo za to neko malo pristojbino. Odslej se tuje blago ni smelo drugje tehtati, kakor na mestni tehtnici, za kar se je morala plačevati zopet mala svotica4).
Kolikor si meščani trgovstva niso sami ovrli, ovrli so jim ga njihovi plemeniti nasprotniki, ki so svojim kmetom celo prepovedali v mesta žito, živino, vino, platno, kožuliovino in druge domače pridelke dovažati: a tudi proti temu početju so se skušali meščanje 1. 1513. s strogim cesarskim ukazom zavarovati6).
A ne samo doma, tudi v sosednjih deželah je podpiral Maks kranjske trgovce. Jako važno je bilo trgovstvo z železom na Koroško. V Velikovci so uživali kranjski trgovci od starih časov po-
*) Mittheil. 1866. p. 30.
2) Klun, Dipl Carn. p. 54.
8) Klun, Dipl. Carn. p. 58 in 59.
4) Klun, ibid. p. 60.
b) Klim, ibid. p. 58.
sebne pravice, katere so jim Korošci jeli kratiti1). Že leta 1503. se je potegnil Maks zanje, a ta prvi opomin ni mnogo hasnil, kranjske pritožbe so se takoj drugo leto ponovile, da jih Korošci ovirajo pri zidanji založnic, pri spečevanji in prevažanji železa skozi Velikovec in Maks je moral Korošcem z ostrimi kaznimi in svojo nemilostjo pretiti, če bodo Kranjce še dalj škodili2).
A drugače so odločevali habsburški knezi, kadar se je šlo za blagor Trsta. L. 1496., torej ravno isto leto, ko se je ukazalo stranska v Kočevje in Ribnico držeča pota zapreti, naročil je Maks kranjskim trgovcem Trst s potrebnim žitom in družim živežem preskrbljevati, ter ga tu celo dva solda ceneje držati, kakor drugje3), da si tudi so se branili Tržačani leta 1439. kranjskega žita, moke, mesa in druzih domačih pridelkov na vso moč4). Do benečanskih vojska so trgovali Kranjci izogibajoč se Trsta jako živahno z Istro, zlasti s Koprom, ko pak je Maks odvzel Benečanom one kraje, ki so varovali cesto v Istro, ukazal je Kranjcem, da morajo zopet preko Trsta hoditi, ter tu navadno cestovino in carino plačevati. Z Benečani 1. 1518. skleneni mir je zaprl Kranjcem zopet Istro, kamor se ni smel noben kranjski pridelek voziti, razven če se je plačala carina v Trstu. Celo z neotovorjeno živino se je moral prodajalec skozi Trst vrniti domov, da Trst ne izgubi svojih dohodkov. V Trstu je moral kranjski trgovec svoje blago tri dni na prodaj ponujati, da si tudi bi ga na benečanskih tleh lehko takoj in draže prodal. Žitno trgovstvo, ki so se ga Tržačani še za Friderika IV. tako branili, prešlo je po polnem v tržaške roke.
V razvoju svojega trgovstva zadrževani kranjski trgovci so se obrnili z vsemi svojimi močmi proti tujcem v deželi, ki so spravili sčasoma velik del trgovstva v svoje roke; bili so to Židje. Kranjska zgodovina jih omenja prvikrat leta 1213.°) Leta 1290. je nastalo preganjanje Židov.0) Odslej so živeli dolgo v miru, ter na tihem izpodrivali kranjske trgovce, mimo tega pak si tudi s posojevanjem bogastvo delali, zlasti Turjaški grofje so imeli ž njimi mnogo opravka v tej stvari.7) L. 1408. pak je nastal zopet prepir in tepež med Židi in kristjani,8) a Friderik IV. jim je dal vse prostosti. Celo davkov niso plačevali tolicih kakor kristjani, za Friderika IV. samo 500 gl., v Trstu pak celo nič. A pod Friderikovim naslednikom so se jele pritožbe proti njim vedno bolj glasiti in 1. 1496. so ponudili kranjski stanovi na deželnem zboru v Mariboru
') Ibid. p. 53.
2) Ibid. 55.
s) Lowenthal, Gesch. v. Triest, p. 74.
4)	Klun, Dipl. Carn. 28.
5)	Valvasor, XI. 710.
o) Laibacher Zeit. 1866, p. 342.
•) Mittheil. 1861, p. 48-65.
8) Valvasor, XI. 711.
cesarju Maksu I. 4000 gl. odškodnine, ako Žide iz dežele zapodi1), da si tudi so plačevali Židje po vem Kranjskem le 30002) gl. Tako zelo jim je bilo do tega, da se jib iznebe. Maks I. je vsled te ponudbe ukazal sicer, da morajo oditi do sv. Trojice 1497. leta vsi Židje iz dežele, a pozneje je to zapoved preklical, ker iz 1. 1510. se je ohranil cesarski ukaz, ki prepoveduje kratiti Židom njihove pravice, bodi si po mestih, bodi si po trgih in kmetih. A 1. 1515. so jih potisnili Kranjci vender iz dežele ter dobili trgovstvo na Laško zopet nazaj. Po kmetih se je nahajal pač tudi še tu pa tam kak Žid, a 1. 1G72. se jim je tudi to prepovedalo. Prvi Žid prišel je še le 1. 1809. s Francozi zopet v deželo.8)
Proti temu kvarenju kranjskega blagostanja obrnili so se kranjski stanovi do Maksovega naslednika kralja Ferdinanda I., naj imenuje vsaj nepristransko komisijo, da to stvar na kak način razsodi, a Ferdinand jim niti odgovoril ni.4)
S Kranjsko vred pak je trpela tudi ubožna, nerodovitna Istra. L. 1531. so poslali Koperčani zaradi tega poslance v Ljubljano, naj izprosijo ugodnejšega ukaza; koperski škof sam je podpiral prosilce. Ko Tržačani to zvedo, pošljejo tudi oni poslance k Ferdinandu v Prago s prošnjo, naj ostane pri starem. In ostalo je! Ferdinand je dajal Tržačanom le še nove prostosti.6)
Kranjski že tako škodovani trgovini se je pripravljal še drug, jako hud udarec. S tržaško soljo so trgovali Kranjci že pred Habsburžani0); to trgovstvo jim je nosilo jako mnogo dobička, kar je tudi avstrijska vlada spoznala. Le ta dobiček je hotela sami sebi nakloniti, napraviti leta 1536. zalogo soli v Ljubljani ter si monopol za sol zagotoviti. Da si Kranjci tudi zaradi obilih tržaških privilegij pri soli niso več toliko zaslužili, vender jih je to sila razburilo. Brzo pošljejo poslance h kralju ter jim naroče, naj ga opomnijo njegove prisege glede deželnih pravic ter mu obetajo z uporom po vsej deželi in s prelivanjem krvi, ki jo bo imel vso na svoji vesti, ako nove naprave ne prekliče. Ker se je Ferdinand I. o tako resnih časih bal novih homatij, dosegli so poslanci svoj namen; kraljeva zaloga soli se je odpravila, v nji naložena sol za svojo ceno prodajala, vender pak se je zahtevala odškodnina osmih krajcarjev od vsacega tovora.7)
Najbolj žal pak je bilo Kranjcem po trgovstvu z Benečani; zamrlo je skoro popolnem, odkar se je moralo vsako blago v Trstu oglašati. Zaradi velicega dobička so skušali zoper vse kraljeve
') Laibacher Zeit. 1866, p. 352.
2)	Mon. Habsb. I. 2, p. 929.
3)	Laibaeher Zeit. 1866, p. 353.
4)	Dimitz, Gesoh. Krain's II. 291.
5)	Dimitz, 1. c.
6)	Mittheil. 1862, p. 71.
') Dimitz, ib. II. 150.
zapovedi z Benetkami neposredno trgovati, se ve da po suhem, in Benečani sami so jih na skrivnem podpirali, zlasti pak prebivalci malih krajev v tržaški okolici, Lokva, Skedenj itd. Dokler je imelo kranjsko trgovstvo pot tod mimo, bogateli so tudi ti kraji sami, zlasti pri nakupovanji in prevažanji žita, ki je prihajalo preko Senožeč. Se ve da so se Tržačani s svojimi beneškimi nasprotniki in njihovimi kranjskimi prijatelji večkrat sprijeli in o jedni taki priliki so Lokve do tal zgorela. 1. 1563.1)
Ta nezgoda je zadela Benečane, oziroma Istrijane in Kranjce ob jednem, zlasti razjarjeni so bili Kranjci, ki odpošljejo posebno preiskovalno komisijo v Trst. Sedem pri tej nezgodi najbolj prizadetih odpeljejo s seboj, ter jih obsodijo v Ljubljani na vešala. A Tržačani so imeli imenitnega priprošnjika, sinaho kralja Ferdinanda samega. Ljubljančani so morali ujete obsojence izpustiti ter škodo povrniti. Na trgovstvo mimo Lokev pak se odslej še misliti ni smelo.2)
A kranjski trgovci so bili neumorni v iznajdbi novih trgovskih cest. Odkar so jeli avstrijski knezi Trstu v roke streči, zasukalo se je kranjsko trgovstvo proti Gorici in od tod na Beneško. Maks I. ga ni še zabranjeval in v početku svojega vladanja tudi Ferdinand I. ne. L. 1523. potrdil je celo stare pravice, ki so jih uživali kranjski trgovci za goriških grofov glede uvažanja vina, žita in druzih pridelkov8), a Ferdinand I. je 1. 1544. tudi to pot zaprl, ter obložil na Beneško gnano goved s carino, ki se je pobirala v Ljubljani in Tolminu. S tem ukazom pak je zadel tudi Goriško, ki je kupovala svojo klavno živino na Kranjskem. Goričani so se pritožili takoj in njih deželnemu glavarju se je posrečilo izprositi od Ferdinanda I. malo olajšanje za Kranjce. Za živino, ki se je na Goriškem poklala, vračala se je carina. A dolgo to ni trajalo. Ferdinand I. je bil v vednih denarnih zadregah; k carini pak so se vsi knezi radi zatekali. Ne dolgo in obložilo se je razven žita vse na Goriško uvaževano kranjsko blago s težkimi carinami. Kranjcem godila se je velika krivica; pobirala se je namreč carina od blaga že na Kranjskem, potem pak še na Goriškem, torej dvakrat, le za žito, ki je ostalo na Goriškem samo enkrat in sicer v Podkraji. A od žita, ki je šlo dalje na Benečansko, terjala se je kljub temu višja carina.4)
Po vseh teh ponesrečenih poskušnjah so morali skrbeti kranjski stanovi, da si odpro za svoje pridelke drugo trgovsko pot; na jugu so dušili njihovo trgovstvo Tržačani in težke carine na Goriškem, na iztoku pak Turki. K sreči je bila tedanja deželna uprava srečna in previdna ter se je odlikovala z mirnostjo in mo-
') Lovsrenthal, Gesch. v. Triest, p. 91.
2) Dimitz, ib! II. 292.
s) Mittheil. 1859, p. 47.
<) Dimitz, ib. II, p. 293.
drostjo. Saj pak je bilo tega v teh resnih časih jako treba. Denarja ni bilo v deželi nikjer nič, ceste tako slabe, da se je komaj tovoriti, kaj še le vozariti moglo.1) Benečanska vojska je požrla Kranjcem dohodke iz carin in mostnin, ki so se morali porabiti za utrjenje mest in važnih prelazov. Zvalo se je to „Geleitgeld". Stanovi so ga dovolili za osem let, a pobiral se je 15 let dalj. Najvažnejše trgovstvo z živino namreč, morali so dati Kranjci iz rok s tem, da so se osnovale živinske trgovske družbe.2) Vrhu tega še s težkimi davki proti Turku obloženi, odpreti so si morali pot proti severu, ter nemško trgovstvo nase potegniti.
Cez Karavanke je peljala pač že cesta čez Ljubelj na Koroško, po kateri so tovorili Kranjci že v srednjem veku sol na Koroško3), a pot je bila jako slaba. Sklenilo se je delati cesto ob Kokri. Kralj Ferdinand I. je napravo te ceste že davno dovolil, a zaradi turške sile ni bilo novcev za to. L. 1541. — torej po prepirih s Trstom — pak so ponovili stanovi svojo prošnjo v Linci. Namen je bil brez velicih ovinkov in ogibaje se benečan-skih težkih carin spečavati trgovsko blago na Napolitansko. „S tem bi nosilo trgovstvo, ki gre sicer le preko Benečanskega in Nemškega ter ne nosi kralju nobenega dobička, ker se ne dotakne njegovih dežel, mnogo dohodkov, ob jednem pak bi zaslužili pri tem tudi Kranjci." Dežela se je ponudila, da zdela cesto na svoje troške, če se jej dovoli pobiranje cestnine in sicer od obložene tovorne živine po 1 krajcar, od neobložene samo po dva vinarja, od voza pak toliko, kolikor tovorov ima naloženih.
Pobirala naj bi se ta cestnina, dokler bodo troški povrneni, potem pak le polovica, da se ne bodo tovorniki, obrtniki in vozniki preveč pritiskali. Najbolje bi bilo, če se napravi taka cesta, da se bo po njej spečavalo blago do morja celo na vozeh; koristila bi več, kakor cesta za tovore. Naposled so poslanci Ferdinandu I. še omenili, da bo ta cesta tudi njegovi blagajnici v prid.4)
Z deželnimi troški se je cesta sicer zdelala, a se je pre-kmalo opustila, ko je dal namreč nadvojvoda Karol napraviti cesto čez Ljubelj. Ker se mu je zdela ta cesta za vojskine potrebe jako ugodna, dovolil je zanjo Ki.000 gl. iz svojih kameralnih dohodkov.
V teku jednega leta, 1569., se je dokončala. Vrhu Ljubelja je tekla skozi 150 korakov dolg, 12 čevljev visok in 9 čevljev širok preduh (tunel)5), ki pa so ga zavoljo pretečega podrtja I. 1728. o prihodu Karola VI. na Kranjsko podrli, ter napravili široko kolovozno cesto.
') Augsburger Libell a. 1510. Landhandveste.
2)	Innsbrucker Libell 1517.
3)	Muchar, Gesch. v. Steiermark VII. 33.
4)	Mittlieil. 1864. p. 89.
l) Valvasor, IV. 559.
Vrhu tega je popravil Karol Ljubljančanom še cesto v Trst, ter dal narediti novo cesto čez Hrušico v Gorico.
A tudi nove ceste niso mogle več bolj in bolj pojemajočega trgovstva povzdigniti, ker so bile cestnine in colnine vender le prevelike. V vsaeem večjem kraji je bila cesta pregrajena; na 14 milj dolgi cesti n. pr. iz Ljubljane proti Gorici je bilo plačevati na jednajstih mestih carino ali cestnino, vrhu tega so pak drli še cestninarji mimo potujoče trgovce s tem, da so jim ura-čunjevali razne novce, kakor se je njim ljubilo, se ve da nikdar ne na svojo škodo.
Tovorniki so s cesta skoraj popolnem izginili, ne le proti Trstu, ampak na vse strani, kar dokazuje pojemanje druzega najvažnejšega mesta na Kranjskem, Rudolfovega1), zlasti odkar se je sezidal Karlovec 1. 1579.2)
Ko so jeli Turki Kranjsko napadati, postalo je Rudolfovo jeden najvažnejših krajev blizu meje. Tu so kupovali graničarji žito in druge potrebščine; sezidala se je zaloga za oskrbljevanje granice; tu je bila vojskina blagajnica, iz katere se je plačevala graničarjem določena plača. Mimo trgovcev naselilo se je v teku 15. in 10. stoletja obilo vojaških dostojanstvenikov. Trgovstvo je cvelo jako bogato: skoraj v vsaki hiši je bila prodajalnica, a ko se je sezidal Karlovec, preselila se je vsa veljava Rudolfovega v ta kraj in mesto je zlasti zaradi obilih požarov pozneje do dobra ubožalo.3)
Gotovo pak so mimo navedenih neugodnih slučajev zakrivile hiranje kranjske trgovine obile cestnine in carine v deželi. Ferdinand I. je spoznal jasneje, kakor domačini sami, kaj jim hasni, ter razglasil 1. 1524., da naj tuji trgovci, ki kupujejo v Ljubljani trgovsko blago, odslej ne plačujejo več po 3 šilinge od goldinarja, kakor je bila doslej navada; pač pak so dolžni plačevati še prejšnjo cestnino in carino, in kupljenega blaga tudi odslej še ne sinejo prej iz mesta odvesti, dokler se ni na mestni tehtnici tehtalo, za kar so plačevali malo pristojbino.4)
Na Štajerskem je bil stari Ptuj v srednjem veku z raznovrstnimi privilegiji jako odlikovano mesto. Celo takrat, ko so avstrijski nadvojvodi kranjske trgovce tako radodarno podpirali, prepovedali so jim trgovstvo s ptujskim blagom in sploh trgovstvo v Ptuju. L. 1535. pak je Ferdinand to prepoved preklical, ter Ljubljani, Reki in Trstu trgovstvo tudi v Ptuj in iz Ptuja nazaj dovolil.5)
Videli smo, da je bilo Kranjcem doslej vsaj preko Trsta izvažanje domačega žita dovoljeno, toda 1. 1565. prepove Ferdinandov naslednik, Karol, izvažanje na Laško, ter ponovi to prepoved 1. 1566.
') Mittheil. 1859. p. 5. 1867. p. 25.
2)	Valvasor, XV., p. 505.
3)	Gymn. Programm v. Rndolfswerth, 1868. — Mittheil. 1867, p. 25.
4)	Mittheil. 1852, p. 95.
5)	Mittheil. ibid.,' p. 96.
in 1575.!) Se ve da se je zgodilo to zaradi grozne kuge, ki je razsajala po Kranjskem, o kateri pravi Valvasor2), da je n. pr. v Novem Mestu rastla na glavnem trgu tako visoka trava, da bi jo leliko kosil; a toliko ljudstva je podavila kuga. da ni bilo nikogar, ki bi jo bil pokosil. Kranjski stanovi so gledali strogo na to, da so se vse ceste zaprle, celo doma so se okuženi kraji popolnem osamili in zaprli.
Toda za trgovstvo so bile omenjene prepovedi hud udarec. Mesta in trgi so bili v grozni zadregi. Tri leta po prvi prepovedi 1. 1568. so se uprli odločno nečemu novonaloženemu davku, da si tudi so ga drugi stanovi brez oporeka plačali. Ker je trgovstvo popolnem zamrlo, djali so nadvojvodu, prodati bodo morali svoje hiše po najnižjiv ceni, iti na kmete ter tam živeti ob dnini ali pak beračiti. Ce po vsej deželi še kdo trguje, trgujejo kmetje, ki plačujejo svojim gospodom le po 2 do 3 goldinarje, od meščanov pak se terja desetkrat tolika svota. Mestom se godi velika krivica; nadvojvoda naj jim pomaga.3)
Kako pak pomagati? Mesta so zahtevala ter ponovila stare pritožbe, naj se prepove kmetom trgovstvo po deželi. Karol je obljubil svojo pomoč, a s plemstvom se je o tej stvari težko govorilo. Njegovi zastopniki so odgovorili: če se prepove kmetom trgovstvo, gospodi ni mogoče zahtevanega davka plačati, saj so dohodki iz kmetskega trgovstva pač njihovi najboljši dohodki. L. 1578. se je trgovstvo njihovih podložnikov celo olajšalo s tem, da se jim je dovolilo trgovstvo z naslednjimi domači pridelki: žitom, železom, sirom, maslom, svinjino, živino, perutnino, jajci, ribami, raki, platnom, bukovim suknom (Loden), medom, voskom, solitarjem, smodnikom, z obleko od domačega sukna, vsakovrstnim obuvalom, usnjem, dvojšertom (cvilhom), konji in sploh s poljskimi pridelki (Velding); čebulo, česnjem, mlekom, leseno robo, lesom za kurjavo in zgradbe, deskami, obroči, lonci, pečmi, s plahtami, koci, sadjem, kožuhovino itd.4) Vse to blago smo naveli v pojasnenje, kako razvito je bilo kmetsko trgovstvo in kako raznovrstne tva-rine so prodajali kmetje.
L. 1585., ko so svoje stare pritožbe zopet ponovili, morali so meščanje grenke besede slišati v deželnem zboru. Propadanja trgovstva so dolžili plemiči baš meščane, češ. le njihovo postopanje in njihova zapravljivost v jedi, pijači in obleki je vsega kriva. Meščani stanujejo v dragocenih hišah, očitali so jim stanovi, plemiči po kmetih pa dostikrat v lesenih. Pritožbe so popolnem opravičene, po mestih ni niti jedne hiše prazne, podstrehe dobiti je skoraj nemogoče in dan za dnem se odkazuje meščanom
') Mittheil. 1852, p. 49.
2)	Valvasor, XI. 488.
3)	Hurter, Ferdinand II. 2, p. 200.
4)	Dimitz, III. 229.
polje pred mestom za zidanje hiš — znamenje, da mesta rasto. Po kmetih kupujejo meščanje vsakovrstno surovino, kože, platno, kožuhovino, med, vosek itd., kar se prodaje potem v Gorico, Trst in druge laške kraje. Najboljše meso se odvaja drugam, najslabše pak se prodaje po mestih. Z Laškega kupujejo ribe, sadje, „morske polže" itd. Te sladkarije se jim morajo vsak dan dovažati, o revščini se torej pač ne more govoriti. Davke plačujejo mesta kaj majhne, oproščena so bila celo do zdaj davka za vojsko, in ko se je zidala karlovška trdnjava (1. 1579.) čutila niso te teže mesta čisto nič. Dragino po mestih čuti baš plemstvo najbolj, meščanje pak si polnijo pri tem le svoje žepe. Teran kupujejo po tri krajcarje, prodajajo ga pak po šest; napravili so si svojo mero za sol, žito in vino ter sleparijo s tem tudi nadvojvodo samega.
Plemstvo je bilo jako razjezeno, največ morebiti še zavoljo tega, ker so tujci, ki so prišli z Nemškega iz svobodnih mest, izpodrinili domače trgovce popolnem. Očitalo se jim je to v deželnem zboru, in gotovo je bila istina, sicer bi se bili zastopniki mest in trgov pač zoper oglasili.1)
Za Ferdinanda I. je bilo že mnogo tujih trgovcev v deželi, mimo Savojcev so trgovali celo Skoti. L. 1552. je prepovedal cesar tem tujcem trgovstvo, razven če so si v avstrijskih deželah že pridobili meščansko pravico. V tem slučaji so smeli povmestih trgovati, nikakor pa ne havzirati; nemeščan Savojec ali Škot je smel svoje blago le o sejmih in cerkvenem blagoslovljenji razprodaj ati.2)
Očitanja glede meščanske zapravljivosti in prerazkošnega življenja so bila pač opravičena, ker že leta 1542. je razglasil Ferdinand I. policijski red, po katerem so se smeli meščanje, trgovci, rokodelci in njihovi pomagači oblačiti. L. 1552. se je moral ta red ponoviti in kaže se skoraj, kakor bi se meščanje samo iz stare navade pritoževali ter svoje trgovstvo grajali. Za plačevanje davkov jim je novcev vedno primanjkovalo, a za lišp in dragoceno obleko imeli so jih vedno dovolj. Cesar Ferdinand I. je spoznal, da prevelik lišp meščane hudo ujeda. Zato jim je prepovedal vse zlato in srebro, svileno obleko in drago kožuhovino, s katero so podšivali svojo obleko. Ženske so smele le zgornja krila ozko (bescheydent.lich) s satinom ali atlasom (Briickhischer Atlas) obrobovati; dražje kožuhovine ko lisičje ali domačih zajcev si niso smele omišljevati. Prstani so se sicer dovoljevali, a dražji, ko po pet goldinarjev niso smeli biti in vdelavati se ni smelo vanje žlahtno kamenje; dražji pasovi, ko po šest goldin. so bili prepovedani, in na velih (ovojih) ni smel zlati rob biti čez en prst širok.
Zapravljivost se je razširila tudi v nižje rokodelske in obrtniške kroge, ki so se oblačili v žamet, damast in svilo, ter si natikali zlata in srebra. Policijski red je prepovedal tem ljudem dražje sukno, kakor po poldruzem goldinarji laket in podšivati se ni smela obleka s kunami, soboli in hermelini. L. 1552. se je dovolil trgovcem v velicih mestih nekoliko večji lišp, kakor 1. 1542., njihove žene so smele nositi pasove do po 12, in prstane do po 15 gol d. v vrednosti. Zlati robovi na velih so bili lehko po dva prsta široki in zlate zapone pri ovratnik so smele veljati po 2 gold.; za trakove v laseh so smele izdajati njihove hčere po 6 gold. Le najbogatejši meščani so si smeli privoščiti drago ko-žuhovino n. pr. od kun, ter nositi prstane do po 40 goldinarjev vredne.
Celo kmetsko ljudstvo je ta zapravljivost nase potegnila, in kmetom so se morala prepovedati peresa od nojev, prerezani čevlji, vsako zlato in srebro, svila, drago sukno in kožuhovina. *)
Mnogo pak so si trgovci in obrtniki tudi sicer škodili, ker so se v teku časa privadili vsakovrstnih sleparij. Pri prodaji sukna n. pr. so škodili kupce s tem, da so sukno zmočili ter mokro po mogočosti raztegnili. Se ve da se je sukno pozneje, ko je bila obleka že narejena, zopet skrčilo. Cesar Ferdinand I. je moral to sleparjenje strogo prepovedati.
Krčmarji, branjevci, vinski trgovci so rabili drugo mero pri prodaji, drugo pri kupovanji. Ko so pripeljali kmetje svoje pridelke proti mestu, drli so prekupljevalci ven pred mestna vrata ter blago pokupili, predno so mogli še meščanje do njega. Ukazalo se je, da se morajo pridelki dve uri le meščanom, ki niso trgovci, prodajati, potem še le je dovoljeno kupovati ga tudi prekupčevalcem. — Mesarji so dobro meso le tistim prodajali, kdor jim je dajal pijače, in sicer brez priklade, ubožnejše ljudstvo pak se je moralo zadovoljiti s slabim mesom, kostmi, in govejimi parklji; vrhu tega so bili mesarji še hudi, če se je kdo pritožil zaradi tega. Najboljše meso so poskrili doma ter ga doma prodajali po višji, ko tržni ceni.2)
Na mestu je, da izpregovorimo tudi nekoliko o kranjskem obrtu in rokodelstvu, ker te dve stroki meščanskega življa sta med seboj v najtesnejši zvezi. Kakor sicer po vseh z Nemci namešanih slovanskih deželah, kaže se tudi na Kranjskem, da prehaja že v zgodnjem srednjem veku trgovstvo v slovanske, obrt in rokodelstvo pak v nemške roke. Že za Karola Velicega so bili Slovani poznani kot izurjeni trgovci. Ko so pozneje podarjali nemški cesarji svoje udane velikaše z obširnimi zemljišči, prišlo je ž njimi obilo hlapcev, samih nesvobodnih ljudij. Po Karolovem
■
') Polizeiordnung Ferdinand I. 1542 u. 1552.
2J Mesarski red za leto 1624.
J
ukazu je naseliti moral vsak tak velikaš najmenj po 30 rokodelcev na vsaki kmetiji, kar so posnemali pozneje tudi vsi nemški škofje, grofje in druga gospoda, ki se je naselila na Kranjskem.1) Ker so nastala mesta po zdanjem Avstrijskem in deloma tudi po Kranjskem iz obrtskega kvasa, bavili so se njihovi prebivalci radi z obrtom, zlasti odkar so jeli brizinski škofje klicati svoje rojake v deželo. Loka, škofovsko mesto, ukvarjala se je samo z obrtom. Ti ljudje niso umeli poljedelstva, vrhu tega pak je bilo potreba za razne pristave in kmetije obilo vsakovrstnega orodja.2) Med tem, ko je Slovenec trgoval, razvijal se je obrt v nemških rokah, vsaj v pričetku habsburške vlade se je godilo tako, pozneje so tujci se ve da Slovence tudi iz trgovstva izpodrinili. Najstarejša ljubljanska trgovca, ki se v listinah omenjata, bila sta Slovenca, namreč oni že prej omenjeni Peter Baldaviz in Peter Berlach. Prvi ljubljanski obrtnik pak, ki smo ga mogli zaslediti, je bil Nemec; imel je ob Ljubljanici 1. 13f>0. mlin na dve kolesi: Dankwart Zellenberger, ter je dobil od Rudolfa IV. pravico „iiber zwei Rader an der Miihle zu Pollan (na Poljanah) an der Laibach.3)
Obrt in rokodelstvo sta se razvijala tudi na Kranjskem, se ve da po nemškem kopitu ter si zavarovala z bratovščinami (Ziinfte) svojo bodočnost. Prva taka bratovščina, ki nam je znana v Ljubljani, bila je krojaška, Proti koncu 14. stoletja je prihajalo že toliko tujih krojačev v Ljubljano, da je moral zavarovati vojvoda Viljem 1. 1399. domači obrt s posebnim pismom.4) Kdaj se je osnovala, ni znano. Že v prvem stoletji habsburške vlade so se združili tudi krznarji v bratovščino in sicer sta jim dala brata Albreht in Leopold rokodelske pravice, ki jih je potrdil zatem Ernst Železni in 1. 1455. njegov sin cesar Friderik IV. Tujim krznarjem je bilo v Ljubljani nakupovanje kožuhovine in izgotov-ljanje krznarskih del prepovedano. Tujec ni smel v Ljubljani kupiti nobene kožuhovine, razven s posredovanjem prisežnega krznarskega mešetarja. Dovoljena je bila le polhovina. In tudi v tem slučaji ni smel kupiti menj kož, ko sto.5)
Najobširnejša poročila glede kranjskih obrtniških bratovščin teko iz virov Škofje Loke. Tuji obrtniki in nemeščani so prevzemali v Loki dela ter škodili s tem domačine, ker niso plačevali obrtniškega davka, Zgotavljali so dela lehko ceneje. Vsled pri-
') Glej mojo brošurico: Grmanstvo in njega vpliv na Slovanstvo. p. 25.
2)	Najstarejši obrtniki na Kranjskem bili so baš na pristavah brižen-skih škofov. (Zahn, Cod. Fris., p. 245.)
3)	Mittheil. 1857, p. 99.
*) Mittheil. ibid.
3) Archiv ftir osterr. Gesch. X., p. 194. „daz dhain gast, wer oder von wann er sey, dhainerlay geuill in derselben stadt kauff oder verkauff, er bringe denn daz ee an ir gesworen underkewffel, es war an feln, spettling (janee) aichorn oder welcherlay geuill daz sey, denn allain ein pilc-hen nicht."
tožeb podelil je brižinski škof Ivan 1. 1457. in potrdil rokodelskim bratovščinam njihove pravice.
Podati hočemo iz teh pisem nekatere drobnosti. Krznarji, kovači in čevljarji so mu predložili natančno zdelan načrt, ki ga je škof le podpisal, krojači pak so prosili le začasno za nekatere pravice in brž ko ne se je njihova bratovščina še le pozneje osnovala. Kdor je hotel postati krznarski mojster, moral je biti rojen v pravem zakonu ter se skazati s kacim mojsterskim delom. Kovačev je bilo v mestu skoraj največ, ker tu se je obdelalo največ gorenjskega železa. Kovaški hlapci so dobivali dovolj dela, mnogi-krat so se mojstri celo trgali zanje ter si jih drug druzemu odgovarjali. Mojstra si je smel sicer izbrati vsak, katerega si je hotel, in si prebrati druzega, vender pak je moral precej službo odpovedati ter stopiti iz nje še le po dogovorjenem času. Ysem mojstrom je bilo prepovedano vsprejeti kacega pomagača, predno je doslužil dogovorjeni čas. Kdor se je proti temu pregrešil, kaznovala ga je bratovščina, in sicer kovača še enkrat toliko, kakor krznarja, dokaz, da so kovaških pomagačev zelo potrebovali. Lehko bi se bilo pripetilo, da bi oni mojster, ki bi svoje delavce bolje plačeval, drugim mojstrom kovače prestrezal, zato se je določilo, da se ne smejo plačevati po številu zdelanega blaga, ampak na dan. Izurjen in priden delavec ni mogel več zaslužiti, kakor nespretni ali lenuh.
Da ne bi se prigodila kaka nesreča od ognja, morale so se kovaške peči po dvakrat na leto pregledati.
Med loškimi kovači in kovači v Železnikih nastali so prepiri zavoljo tehtanja in nakupovanja železa, tržnih dnij in najern-ščine kovaških hlapcev. L. 1488. so se dogovorili v posebni pogodbi Ločani in Železnikarji, da se mora iz Železnikov privedeno železo na^ mestni tehtnici tehtati in po določeni mestni ceni prodajati. Železniško železo ponuditi se je moralo najprej loškim kovačem. Žeblje za daljno razprodajo kupovati je smel le meščan, se ve da kovač, nikakor pa ne kak kmet.1)
Železniški rudokopi so bili last brižinskih škofov.2)
Lončarji v Loki so se zavarovali drug proti druzemu mimo pogojev, ki so si jih stavile sicer bratovščine, tudi še s tem, da ne sme noben mojster kako že pri druzem mojstru naročeno delo prevzeti. Tedenska plača se je določila na tanko za vse lončarske hlapce; lončarski rokodelski fantje so se morali tri polna leta pri jednem in istem mojstru učiti. Ce je kdo pobegnil, sprejeti ga ni smel noben drug mojster, kar ni bilo nikjer drugje navada.3)
O obrtu in rokodelstvu sicer po Kranjskem je gotovo, da so se ukvarjali vsi meščani brez izjeme z obrtom in trgovstvom.
') Mittheil. 185T, p. 74—80.
2)	Mittheil. 1867, p. 3.
3)	Mittheil. 1857, ibid.
L. 1496. je bilo n. pr. v Ljubljani mimo vseh potrebnih rokodelskih in obrtniških bratovščin še jednajst mesnic, jedna kopel v „Werde", last borovniških gospodov itd. To kopel je dal Friderik IV. nečemu Juriju Rainerju, „eine Badstube in dem Werde zwischen den Wassern, zunachst des Mikse Gretheckh Haus".1) Mlina je imela Ljubljana dva, jeden pri Senklavški cerkvi, drugi na „mali Ljubljanici" (Gradaščici) v Koleziji. Ime si je pridobil mlin po svojem prvem lastniku Petru Kolezija, 1. 1496. je prešel v najem necega Henrika Reiten Esel.2) L. 1518. pak je prodal Kolezija svojo mlinsko pravico Ahacu Pečakarju za 24 ogerskih goldinarjev,3) ki pak se tudi ni ukvarjal dolgo ž njim, ker že I. 1532. bil je njegov gospodar neki Franc Pintar. Blizu mlina so se napravile stope za smodnik, torej jako nevarna tovarna. Za odškodovanje pak mu je plačal cesar Ferdinand I. 50 ogerskih goldinarjev in odpustila se mu je vrhu tega še desetina.'4)
S pripravljanjem smodnika so si Kranjci služili tudi drugod po deželi svoj kruh, zlasti v Kamniku, kjer se je nahajalo vrhu tega še mnogo fužin, plavžev in brusilnic,6) mimo teh obrtnikov pak je shajal tudi zlatar, kar dokazuje, da so se Kamničani navadili že finejših potrebščin.^ V Ljubljano naselila sta se pa prva zlatarja še le leta 1527.6) Železo so obdelovali tudi v Logatci, kjer sta bili dve fužini.7)
Proti koncu srednjega veka se je našel idrijski rudokop, ki je postal zlasti zaradi trgovstva z Benetkami jako važen.8)
Na vseh koncih in krajih se giblje na Kranjskem konec srednjega in v početku novega stoletja obilo pridnih rok, ter si služi svoj kruh, bodi si z obrtom, bodi si s trgovstvom. Dokler se je trgovstvo dobro obnašalo, bogateli so obrtniki zlasti ob trgovskih cestah, v prvi vrsti pak krčmarji, ki so jednako vsem drugim obrtnikom in trgovcem skrbeli zato, da jim ne kratijo njihovih dohodkov in njihovega dobička neprivilegiram ljudje. Kamniški krčmarji so izprosili že 1. 1421. od Ernesta Železnega ukaz, naj se zapro vse krčme, ki ne stoje ob velikih cestah ali pri farnih cerkvah, izvzemši onih, ki imajo gostilničarsko pravico že od starih dnij.9) Ta obrt se je tako dobro obnašal, da so se ga na
') Archiv far osterr. Gesch. XI. reg. 918, p. 434.
*) Mittheil. 1868, p. 54.
3)	Mittheil. 1865, p. 17.
4)	Mittheil. 1865, p. 19.
5)	Mittheil. 1868, p. 54.
6)	Dimitz, II, p. 294.
!) Lichnovsky. V. reg. 3854.
8) Hitzinger. Das Quecksilberbergwerk Idria.
8) Lichnowsky, VIII, reg. 2084.
mnozih krajih celo duhovni poprijeli; v njihovih hišah se je cul večen ropot in celo pobili so marsikoga v njih.
A kakor trgovstvu, napočili so tudi kranjskemu obrtu nevarni in slabi časi. V Ljubljano zlasti je prihajalo mnogo obrtniškega blaga iz Norimberga in druzih bogatih nemških mest. To so bili nevarni konkurentje. Tuji zclelki so kmalu domače izpodrinili in ubogi kranjski obrtnik je ostal brez dela, kljub temu pak je moral plačevati davke, hoditi na stražo in se udeleževati druzih meščanskih stvarij. Maksimilijan I. je uslišal rad pritožbe kranjskih obrtnikov, ter prepovedal iz Oudenarda 1. 1513. uvaževanje2) norimberškega in druzega nemškega blaga. Tistim trgovcem, ki so se doslej s prodajanjem tacih zdelkov pečali, zaukazal je, naj si ga naročujejo pri domačih obrtnikih; naročevati so si le še smeli samo blago, ki se na Kranjskem ni dobivalo, a obdelati in predelati so ga morali dajati kranjskim obrtnikom, da bo mogel tudi na dalje še obrtnik shajati zraven trgovca.
Kakor trgovcem delali so kmetje tudi obrtnikom (se ve da po nazorih tedanjega časa) škodo s tem, da so se pečali z obrtom; pri tem so jih podpirali njihovi gospodje ravno tako, kakor pri trgovstvu, kajti tudi kmetski obrt jim je nosil dober dobiček. Zlasti je bil meščanom kmetski obrt zavoljo tega na poti, ker jim je ceno kazil, ker so kmetje svoje zdelke lehko ceneje prodajali, ostajalo je meščanom delo na kupu. Vsak velikaš na kmetih je imel obilo tacih obrtnikov, a leta 1510. je prepovedal Maksimilijan vsem samostanom, graščinam, vasem in malim krajem bodi si kateri obrt koli.3)
Šestnajsto stoletje, doba velikanske evropske prekucije na duševnem polji, vplivalo je na kranjsko trgovstvo in obrtstvo jako slabo. Protireformaeija pripognila je zlasti mesta k tlom, ki se niso tako odločno poprijela nove vere, kakor gospoda po kmetih in njihovi podaniki. K tem stiskam so se pridružile še vojske z Benečani, ki so zaprle kranjskemu trgovstvu zopet pot na Laško. Brez vojskine napovedi so pali Benečani 1. 1542. čez jako važno morsko luko Marano blizu Ogleja ter jo Avstrijcem vzeli.4) Dolgotrajno sovraštvo sledilo je temu posilstvu, Benečani so napali zclaj Trst, zdaj Reko, zdaj kako drugo avstrijsko morsko pristanišče. Tržačani so trgovali jako živahno z Napolitanci, a Benečani so jim delali od 1. 1556. pričenši vedno večje zapreke na Adrijanskem Morji; sredi morja so zahtevali od tržaških ladij carino, češ, da imajo na morji zato tako pravico, kakor nadvojvoda avstrijski
') Dimitz, II., p. 63.
2) Klun, Dipl. Carn., p. 61. n. 93.
') Klun, Dipl. Carn., p. 56 & 57. n. 86.
4) Hurter, Ferdinand II. 2, p. 86.
na suhem in na svoji zemlji. Dostikrat so ladije tirali celo s seboj v Benetke ter jih tam dolgo zadrževali.1)
Kranjska, ki je bila, odkar so avstrijski knezi Trst tako gladili, v prvi vrsti le nanj navezana, trpela je pri tem veliko škodo. Prej je šlo vse trgovsko blago, celo iz Kolna, Erfurta, Norimberga in sicer z Nemškega skozi Goriško ali Kranjsko, odslej si je moralo preko Tirol ali Švice iskati mimo Benetek pota na Napolitansko, kjer je postalo trikrat dražje, kakor v prejšnjih časih. Trst je pešal bolj in bolj, kadar so mu avstrijski knezi kako pomagali, zgodilo se je vselej na škodo kranjske ali goriške trgovine, tako n. pr. 1. 1546, ko je ukazal Ferdinand I. postojin-skemu glavarstvu povrniti Trstu vso carino, ki se je pobirala v Postojini zadnje dve leti od tam mimo gnanih 500 volov, 1000 ovac in 300 svinj.2)
Po vsej pravici so tožili kranjski stanovi lehko 1. 1566, da je meščanstvo zabrelo v veliko revščino; trgovstvo da je po suhem in po mokrem popolnem zaprto, ter se zasukalo drugam, celo to-vorjenje je skoro do dobra ponehalo.3)
Nadvojvoda Karol je napel vse svoje moči sprijazniti in pogoditi se z Benečani, ki so bili vedno na preži, kako bi zlasti Trst in sosednje kraje spravili pod se. Zastonj! Benečani so delovali tako vztrajno, da so Napolitanci, takrat habsburški (španski) podaniki, celo neko trgovsko družbo, „Terzaria" iz Trsta v Neapel preložili, da si tudi so morali zaradi tega odslej železo dražje plačevati. Ker se z lepa ni dalo nič doseči, skušal je Karol z grda; vse na Beneško voženo blago je menil s težkimi carinami obložiti, a s tem bi svoje dežele škodoval. Ugibati se je moralo drugače, če ne bi se n. pr. moglo železo voziti mimo Benetek po suhem preko Laškega na Napolitansko. A tudi to je bilo neizvedivo.
Miru in sprijaznjenja z Benečani Karol ni več doživel. Kranjski trgovci so Benečanom svoje zatiranje se ve da po mogočosti vrače-vali. Carino v Reki je imela ta čas Kranjska v najemu. Nek benečanski trgovec ni plačal 1. 1611. navadne carine. Kranjci pošljejo za njim ladije, dohite ga, ter ga privedo nazaj v Reko, kjer ga zapro toliko časa, da bi carino plačal. A Benečani so odgovorili z drugačnim strogim ukazom. Avstrijsko, zlasti reško trgovstvo so prepovedali na morji popolnem, ter zažugali, da bodo Rečanu, ki ga zasačijo na morji, ne le vse blago prodali, ampak ukovali ga vrhu tega še 12 let na galejo. Ferdinand II. si ni vedel drugače pomagati, kakor da je Benečana izpustil iz ječe, a razmere se s tem niso izboljšale, kar se je kmalu pokazalo. Reški trgovci so želeli priti na sejm v (takrat benečanski) Labin (Albona)
') Hurter, ibid. p. 92.
2)	L6wenthal, Gesch. v. Triest 87.
3)	Hurter, ibid. p. 200.
ter vprašali so dovoljenja; a ko so prišli tjakaj, pali so Benečani nanje, pobrali jim vse ter jih vrhu tega še zaprli4). Staro sovraštvo je z nova še huje vzplamtelo, in še le leta 1G17. posrečilo se je Ferdinandu II., toda le s francosko in špansko pomočjo z Benečani mir skleniti. Odstranile pak so se s tem le vojskine zadrege in nepričakovani napadi, trgovstvo ni nič pridobilo, morje je ostalo zaprto, kakor poprej.
Godilo pak se je to v časih, ko so avstrijske dežele trpele tudi doma veliko škodo. Protestantizem se je iztrebljeval iz njih z vso silo, mesta, zlasti Ljubljana, so se ga menj navzela, kakor plemstvo po kmetih, ter se tudi protireformaciji menj upirala. S tem so se višjim stanovom še bolj zamerila; za njihove pritožbe glede trgovstva so se zmenili odslej še menj ko prej. Tedanji deželni glavar grof Thurn, nahujskan po svojih kolegih, njihovim pritožbam niti odgovoril ni, sicer pa hujskanja celo trebalo ni, ker svoja korist je kazala plemstvu pot, katerega mora hoditi. Za mesta se je moral potegniti škof Chron sam, dokaza dovolj, kacega mišljenja je bilo meščanstvo. Od plemstva podpirano kmetsko trgovstvo si je pomagalo baš v reformacijski dobi na noge. V nečem posebnem poročilu (ddo. 30. okt. 1G04. 1.) je očital Chron, da so kmetje popustili polje po polnem v nemar ter da so njihova polja in njihove njive gole in opustošene. Kmetje so si s pritrženim denarjem kupovali svojo popolno prostost, kar se je sicer bistroumnemu , a v tem slučaji vender čudovito kratkovidnemu škofu velika krivica zdela2). Že Ferdinand I. moral je preobilo odkupovanje kmetov prepovedati3). Kmetje so s trgovstvom tako obogateli, da so dajali svojim hčeram po 1000 goldinarjev dote (n. pr. nek Jurij Merjasec iz Smlednika) kar celo mnogo grofov in vitezov po deželi ni moglo storiti. Chron je tožil takrat, da imajo kmetje svoje prodajalnice po vaseh (n. pr. v Moravčah), nekateri hodijo celo sami po sukno in drugo blago v Line. Škode pri tem, da se blago ne dovaža v mesta in trge, ne trpe samo meščani, ampak tudi nadvojvodova blagajnica, ki se jej prikrajšujejo doklade, carine in cestnine.
Mesta in trgi, nadaljuje škof, propali so v času reformacije jako, zlasti na Dolenjskem Rudolfovo, Višnja Gora, Metlika, Kostanjevica, Mokronog, Črnomelj, Žuženperk itd. Tu pa tam je skoro pol mesta praznega, hiše in mestne trdnjave se podirajo; ker so ti kraji samo na trgovstvo navezani. Vrhu tega tudi veliki davki ne teže kmetov, mest in trgov, ki plačujejo vedno jednake svote, naj tržijo kaj ali ne, pri kmetih pak se ravna to po boljši ali slabši kupčiji. Tako prestrezajo kmetje meščanom kruh pred zobmi. Prepovedati se jim mora torej njihovo trgovstvo, zahteval je škof,
«) Valvasor, XV. 559.
■') Mittheil. 1867.
3) Landhandveste.
vrhu tega pa če skrbeti zato, da dobe, zlasti trgovstvo z železom, surovim in obdelanim, meščanje v roke.
Na Jesenicah so fužinarili takrat tujci, Lahi Bucellini, ter z železom trgovali kljub vsem homatijam vender še z Benetkami. Skof Chron je zahteval, naj se jim ne dovoli dalje, da spečavajo še železo iz dežele, ampak dovažajo naj je v Ljubljano, ter ga ali tu prodajajo ali ga spravljajo v mestne založnice.
Deželi na korist Bucellini in drugi Lahi nikakor niso, ker nimajo druge lasti, ko fužine, rudokope, gozde in vodo. Denar gre ves iz dežele v Benetke v njihovo domovino1). Ce bi prišel sovražnik v deželo, ali bi se jim rudokopi več ne izplačevali, umaknili bi se brez velike škode ter popustili puščo in izsekane gozde družim v deželi. Ti tujci bogate, ne prete jim nikake nevarnosti, med tem, ko zastavljajo mesta in trgi o vseh prilikah življenje in kri in imovino za deželni blagor. Naj se torej ne zanemarjajo domača mesta mimo čisto tujih ljudij. Ko se bode uravnal zopet nov dober trgovski red, opomogla si bodo kmalu. Kar se pa plemstva tiče, ne more v tem oziru nasprotovati, kajti trgovstvo mu je že sicer prepovedano2).
Dokler niso Benečani prepovedali 1. 1615. sploh vse avstrijske trgovine3), gonila se je s Kranjskega živina vedno še na Beneško (kajti Benečani so je potrebovali), in sicer vsem prepovedim zoper mimo Trsta. S tem so se hoteli Kranjci nad Trstom nekako maščevati, ker tudi Tržačanje se niso zmenili za stare kranjske pravice. Te pravice so zahtevale, da se prevaža in tovori vino in sol iz Trsta na Solnograško in Bavarsko preko Kranjskega, a ker so se morale plačevati tu obile carine in cestnine, napotili so se Tržačanje rajši preko Švice in Tirol. Baš isto leto 1604. so se pritožili kranjski trgovci pri nadvojvodi proti temu prikrajševanju ter izprosili ukaz, naj se tržaško blago po stari navadi spečava skozi Kranjsko, a Tržačanje se niso zmenili dosti zanj, kajti leta 1607. so se Kranjci iz nova pritožili1). Vračali so Tržačanom s tem, da so se jih s svojo živino ogibali. „Sicer pa," dejal je Paradeiser, „so Tržačanje že od nekdaj nemirni ljudje. En pot bi se jim bile skoraj njihove pravice odvzele in se jim mestno zi-dovje podrlo, a zaradi nekaterih nedolžnih someščanov se jim je prizaneslo"6).
Dalje je zahteval škof popravo cesta, zlasti na benečansko stran. V prejšnjih časih, ko je bil Jakob Lamberg deželni glavar, delale in popravljale so se ceste iz nadvojvodine blagajnice, na pr. cesta iz Ljubljane na Vrhniko in črez Hrušico, druge ceste pa
')	To je morebiti tudi pravi uzrok, da so še z Benetkami trgovali.
2)	Mittheil. 1867, p. 110.
3)	Lowentlial, p. 100.
4)	Dimitz, III. 437.
5)	Ibid. 438.
je popravljalo plemstvo s pripomočjo mest in trgov. Naj ostane torej pri starem in se ceste popravijo, vrhu tega pak naj se kranjskim trgovcem dovoli nakupovanje živine tudi po Štajerskem in Koroškem, ker Kranjska je premajhna in ima premalo planin in pašnikov, da bi mogla rediti dovolj za trgovstvo potrebne živine1).
Najvažnejše tržaško blago za kranjske trgovce je bila sol. Z Benečani so Kranjci dobro shajali, a ko je postal Trst avstrijsk, pričele so se pritožbe in prepiri. Vrhu tega pak je še plemstvo iskalo svoj dobiček, odkar se je trgovstvo s soljo jelo razcvitati. Zlasti je odiral tovornike grof Thurn na Krškem.
L. 1510. so se pritožili trgovci proti njemu, ker je neko staro carino za sol samovlastno povikšal. Od jednega tovora j'oli je zahteval toliko ko od dveh ali več, in ko se je vračal tovornik z neobloženo živino skozi Krško, plačevati je moral ravno tako carino in cestnino, kakor prej, torej dvakrat,2).
L. 1552 je ponovil Ferdinand I. Kranjcem trgovsko pravico za sol, ker se mu je poročilo, da so kmetije tako majhne in slabe, da njihovi podaniki mimo navadnih poslov ne morejo drugače shajati, kakor da tovorijo in vozarijo. Izvažejo naj torej na Goriško in Laško ne le žito, ampak tudi platno, bukovo sukno, usnje, med, vosek, olje, žimo, svinjino itd., kakor že od nekdaj, ter vvažajo vino, sol, olje ali kar jim je sicer za vožnjo ugodno8).
Velik dobiček trgovstva s soljo spoznavši dala ga je vlada v najem, kar je se ve da Kranjce sila razburilo. V seji kranjskih stanov je dejal 1. 1625. nek Jurij Wagner, „da je trgovstvo s soljo v nebo vpijoč greh, „peccatum clamans in coelum vin-dictam usque in tertiam et quartam generationem." Če se odvzame komu živež, kakor se godi to sedaj, nastavi se mu nož na grlo. Posledica bo, da se zavoljo pomanjkanja denarja, ki ga vsega izsesajo Benečani, granica ne bo mogla več vstrajno braniti". Jednoglasno se je sklenilo, da se davki ne dovolijo prej, dokler se ta krivica ne odstrani, kar pak se je zgodilo še le za Leopolda I.4).
Prepovedi in ukazov glede trgovstva s soljo je izšlo mnogo; že 1. 1445. je prepovedal cesar Friderik IV. vvažanje soli na Štajersko („vber die Seen, wann das Dns Unsern Landleuten, und allen unsern Burgern, in Statten und Markten, merklichen schaden bringt, vnd von alter nit herkommen ist")6). Jednako druzemu trgovskemu blagu se tudi soli s cestnino in carino ni prizanašalo. Ferdinand II. je podelil Ljubljani 1. 1614. mestno ce-stovino, ki se je tudi od soli tirjala. Višnjegorski gospodje imeli
') Mittheil. 1867, p. 110.
2)	Landliandveste, p. 41.
3)	Mittheil. 1862, p. 72.
4)	Dimitz, III., 438.
3) Mittheil. 1862, p. 72.
so že v 15. stoletji pravico za pobiranje cestnine (Urbarmauth), vsled katere se je jemalo od tovora soli po 1 sold, ocl kupca in prodajalca od vsacega po 4 solde, od menjača pa po 8 soldov. S poludnem 31. majnika pričenši do sv. Petra in Pavla, torej v času najživahnej-šega trgovstva, pobirala se je od vsacega skozi Višnjo Goro vože-nega blaga, torej tudi od soli še jeclenkrat tolika cestnina. L. 1636. je obložil ravno isti cesar vse na Kranjsko privedeno blago, z novo carino. Sicer so Tržačanje izprosili preklic te carine za blago, prihajajoče iz Trsta, glede soli pak se jim to vender ni posrečilo
Najvažnejša zaloga soli na Kranjskem je bila v Senožečah, kamor se je dovažala iz Trsta vsak teden po jedenkrat2). Iz Ljubljane se ni smela zopet dalje odvesti ampak shraniti se je morala v tako zvani „solni hiši" do prihodnjega ali tretjega tržnega dne. Vsaj o Valvasorjevem času je bilo tako. Kaže se, da je bilo to trgovstvo s soljo jako živahno; 16 merjačev je bilo odločenih za merjenje in tehtanje soli in žita 3).
Po končanih benečanskih vojskah 1. 1617. zlasti pak po iztrebljenji protestantovstva se je jelo trgovstvo zopet oživljati, pač zlasti zato, ker je moralo mnogo, novi veri udanih trgovcev pobegniti iz Ljubljane ter oddati trgovstvo ostalim katoliškim trgovcem. Viharji tridesetletne vojske so se zadevali sicer tudi kdaj ob Kranjsko, a veliko škode niso napravili. Trgovstvo se je jelo obnašati zopet dobro. »Poslednjih 50 let sem«, piše Valvasor 1. 1679., je vzrastlo mesto (Ljubljana) jako mogočno glede krasote poslopij, števila stanovnikov in tudi sicer vsakako. Med tem ko si videl v početku tega stoletja v mestu k večjem kake štiri kočije (Carossen), našteješ jih zdaj lehko nad petdeset.
Mesto je bilo zelo obljudeno, vender pak so bila večina stanovnikov tujci. Starejša ko tri generacije ni bila nobena družina. Živeli so v Ljubljani mimo Kranjcev, jStajercev, Korošcev in Hrvatov tudi Lahi, Svabi, Slezi, Moravci, Cehi, Danci, Pomorani, Holandci in Francozi. Tretjina meščanov, ki so se cenili takrat blizu na 20.000 glav, bili so tujci.
Trgovstvo je bilo jako živahno, ker je bila Kranjska, oziroma Ljubljana trgovsko središče, odkoder se je blago spečavalo na tri strani. Na Laško se je pošiljalo železo, volna, žito in živina, ter se prinašala od tam svila, sukno, sol, dišave in morske slaščice. Jednako blago se je odvedalo na Hrvaško, odkoder je prihajala kožuhovina, živina, med itd.
Na Bavarsko in Zgornje Nemško je šlo leto za letom mnogo centov medu, laškega blaga, žlahtnih vin, živega srebra, bakra itd.; nazaj pa se je vozila zlasti volna, ustrojeno usnje in jednako blago.
') Mittheil. ibid.
2) Valvasor, XI. 523.
sj Ibid. p. (372.
V prejšnjih časih so trgovali Kranjci še delj, celo v Kandijo, zlasti klobučarji, ki so preskrbovali z bareti, klobuki in čepicami vse kraljestvo, dokler si ga ni Turek prisvojil. Ko pak je pridrl celo pred Ivanižo, nastala je škoda za kranjske trgovce še tem večja1).
Jako podjetni kranjski trgovci so mislili neki čas (1589) celo na osnovanje trgovske družbe za železo po vzgledu napoli-tanske Terzarije. A misel je bila takrat še neizvediva. Rodila se je v Loki in Železnikih. Železniknrji so se sicer strinjali ž njo, a ne v taki obliki, kakor jo je nasvetoval rudarski nadsodnik Ju~ nauer; Ločani Bomba, Križaj in Lukanič, ki so ponudili svojo imovino v to svrho, zdeli so se Železnikarjem premalo petični, češ, da 10—20.000 gld. za tako podjetje ne zadostuje2).
Kar se tiče obrtstva, poginilo je vsled protireformacije zaradi izseljenja obrtnikov skoro popolnem. „Poprej," pravi Valvasor8), „bile so na Poljanah (pred samostanskimi vrati) stope za papir in v Trnovem glažuta, „4000 cekinov v zlatu vredna." Leta 1584. tožila sta se še zanjo Piero Adrian in Hans Khisel, ki jo je prvemu brezi kake pravice odvzel4). L. 1028. pak se je opustila, ker je moralo iti vsled Ferdinandovega ukaza družina Moschkon iz dežele6).
Od družili obrtniških strok, omenja Valvasor, da so pričeli Lahi narejati žamet, trakove in tercenell in jednake svilene zdelke, mimo tega pa tudi damast. Sicer so se delale še benečanske in nizozemske čipke (špice), ki so jih manjši trgovci daleč po svetu razprodavali. Saditi so jeli tudi tabak 1;).
Da se je jelo Kranjcem zopet bolje goditi, kaže prepoved 1. 1685. proti veliki dragocenosti oblek in zapravljivosti na vse strani7). Bogatini so živeli jako razkošno ter prinašali iz Trsta toliko morskih slaščic, da so se v Ljubljani celo lože dobivale ko v Trstu. Neki plemič je dejal: „Kdor hoče v Trstu vjete ostrige jesti, mora v Ljubljano popotovati ter si jih tam nakupiti" 8).
Predpustom je ni bilo hiše v Ljubljani, kjer se ni do trde noči popivalo in rogovililo.
Mimo glavnega mesta pak so si tudi drugi kraji jeli opo-magovati, v prvi vrsti Vrhnika, jako važna vozniška postaja, kjer je bilo spravljenega obilo z Laškega pripeljanega blaga. Na poti proti Trstu je bila Vrhnika prvi ugodni kraj za postajo. Ležala je na robu močvirja in hribovitega sveta ; tu se je jela
>) Valvasor, XI. p. 706.
*) Mittheil. 1867. p. 12.
s) 1. c.
4j Mittheil. 1863. p. 9,
») Elze, Truber p. 378 nr. 27.
6) Valvasor, 1. c.
') Klun, Archiv II. 59.
8) Valvasor, 1. c.
spenjati cesta kviško v klance, kjer je bilo treba poskrbeti za težke vozove priprego. Cesta iz Ljubljane do sem pač ni bila najboljša, ker blago se je le do Vrhnike pripeljalo na vozeh, od tod v Ljubljano pa se je spečavalo po Ljubljanici. Nakladanje in razkladanje stalo je pač mnogo, a še je bilo ceneje kakor vožnja po slabi izvoženi cesti.
Drug važen kraj je bil Logatec, kjer se je odcepila cesta čez Hrušico proti Gorici. Ocl Logatca do Ajdovščine ni bilo ne jednega večjega kraja, razven Podkraja, kjer se je pobirala carina. Planinci so si služili svoj kruh z živinorejo in po cesti; mimo lesa se je tudi drugo trgovsko blago vozilo ali v Trst ali na Vrhniko. Tudi Planina je pobirala carino'). Jednaeega pomena je bila Postojina blizu razpotja v Reko in Trst.
Zadnji važni kraj so bile Senožeče. A tudi po Dolenjski cesti se je privelo mnogo blaga v Ljubljano, zlasti dokler je Rudolfovo cvelo. Ovirali so trgovstvo tu le nekoliko Uskoki.
Mimo trde ceste pak je postajala Sava vedno važnejša vodna pot na Hrvaško. Metlika, Črnomelj, Novo Mesto, Krško, Višnja Gora so bili trgovsko važni dolenjski kraji. Na Dolenjskem je bilo prej mnogo fužin za svinec in železo, toda opustile so se razven dveh (pri Malniku in jedno uro od Zuženberka) vse.
V Cirknici so kaj živahno v s soljo trgovali. Tovorili so jo semkaj vsak teden Kraševci in Čiči od morja; tu so jo kupovali drugi kranjski tovorniki. Vsak teden je bil tu pravi tržni dan za sol2).
Lož je trgoval v prvi vrsti z usnjem, mimo tega pa tudi na tržnih dneh po j eden krat v tednu z žitom in soljo, na tovorih semkaj prineseno. Žito se ni smelo zopet iz Loža, če se ni moglo prodati, proč peljati, ampak spraviti se je moralo v Ložu, dokler se ni prodalo s).
Mimo ljubljanskega šlo je morebiti loško blago najdalj po svetu po Nemškem in Laškem, zlasti ko sneg belo platno, žima, sita in konji, ki so jih posebno mnogo Lahi pokupili.
Gorenjska stran je bila zaradi rude jako važna. Tu so bile stare fužine v Železnikih. V Kropi in Kamni gorici so se zdelovali žeblji. V Javo miku so bile sloveče fužine za jeklo, ki so zlasti Lahi po njem popraševali. Vrhu teh krajev so fužina-rile že Jesenice, Sava, Mojstrana, Tržič itd.
Tržič je bil napolnjen z rokodelci, zlasti obilo so napravili dobrega korduanskega usnja po jako nizki ceni. Rudeči in črni korduan se je prodajal na Nemško in Laško. Neki posebni zdelek je bilo surovo sukno mezlan (masalan = mezzolana), katerega se je zdelovalo več vrst. A mimo tega so se nahajale še delavnice
') Valvasor, XI. 13. ») Valvasor, XI. 216. s) Ibid. p. 324.
za bakreno in železno posodo, n. pr. kotle, ponve in jednake reči1).
A najmenj vseli teli kranjskih zdelkov šlo je koncem sedemnajstega stoletja v Trst, ker so Tržačanje, ne spoznavši svojega prida, zlasti od Kranjske jako visoko carino zahtevali. Ferdinand III. jo je dovolil za sol le toliko časa, cla mu vrne Trst neko posojilo iz kameralne blagajnice. Sicer je bil ta dolg že davno plačan, a Tržačanje se niso zmenili zato, ter še nadalje pobirali carino.
Trgovstvo se je zasukalo vsled tega proti Reki. Jako zelo so pogrešali v Trstu odslej kranjsko platno in koroško železo. Godilo se je to ves čas Leopoldove in deloma Jožefove vlade. Večkrat so prosili Tržačanje za prepoved proti Reki. Celo svojega vina niso mogli več prodati, ker so koroški in kranjski trgovci popolnem izostali. Zahtevah so od cesarja Jožefa I., naj se Kranja cem in Korošcem prepove nakupovanje vina drugje nego v Trstu ah Gorici, češ, da Tržačanje nimajo druzih dohodkov, kakor za vino; če ga ne morejo spečati, obubožati morajo do dobra. Zdaj so se pač spomnili zopet prej po njih tako zatirane Kranjske. Tržaško vinsko trgovstvo je izpodrival zlasti Devin z laškim vinom. Že Ferdinand I. je prepovedal 1. 1552. Devinu strogo kako drugačno trgovstvo, ko s tržaškim blagom. Na podlagi kameral-nih ukazov in dostavkov od leta 1590. se je prepovedalo 1. 1597. uvaževanje vina preko Palme. Ferdinand II. je zabičil Fiumicellu, da ne sme, bodi si s katerimi izgovori koli uvažati laških vin, zlasti iz Ankone ne, ker se s tem Trst škocli.
Jednake prepovedi je razglaševal Ferdinand III., a kljub vsemu temu je prihajalo vender le mnogo laškega, beneškega vina na Kranjsko.
Reka, videč, cla se je zasukalo kranjsko trgovstvo tu sem, znižala je carino za deske in drugo leseno robo n. pr. za 3/4 tržaške carine, med tem ko se je v Trstu le še povikševala
Za Leopolda I. in Jožefa I. je opešalo tržaško trgovstvo do dobra, a s Karolom VI. se mu je rodil velik dobrotnik. Po končanih turških vojskah so se jeli 1. 1716. na Dunaj i posvetovati, kako bi se moglo avstrijskemu trgovstu pomagati. Sklenili so skrbeti zato, da Benečani morje odpro ter avstrijsko zastavo časte, vrhu tega pak naj se razglasi Trst ali Reka za svobodno morsko pristanišče. Prej pa se je moralo trgovstvo do teh mest, bodi si po suhem ali mokrem, zavarovati, ter vsem avstrijskem trgovcem državna pomoč zagotoviti. Benečani so takrat še vedno trdili, da imajo pravico do morja le oni in drug nihče. Kljub vsemu bene-čanskemu krotovičenju razglasil se je 18. sušca 1719. patent, v sled katerega sta se Trst in Reka oznanila za svobodni pristanišči
ter se vsem trgovcem zagotovila cesarska pomoč. Kupovati in prodajati se bo smelo odslej popolnem prosto. Ceste v Trst in Reko so se popravile, izvzemši na Kranjskem, že prej povsod.
A Benečani, ki jim je od Trsta in Reke pretila velika škoda, udali se niso takoj; ustavljali so avstrijske ladije ter jih tirali v Benetke, da jih tam preiščejo in pobero od njih carino. Se le 1. 1721. se je pogodil Karol VI. ž njimi, da mora biti morje prosto, da se ne sme nobena avstrijska laclija na morju preiskati, razven če zajadra v kak manjši kanal v Benetkah samih ').
Avstrijsko trgovstvo se je jelo jako lepo razvijati; da pak se odpre še več poti do morja, posvetovali so se na Dunaji, katere nove ceste naj bi se napravile. Za kranjsko trgovstvo važna nova cesta je bila iz Devina mimo Jamjana v Gabrijo ob Vipav-ščici.2) A še leta 1730. je bila državna cesta iz Dunaja v Trst še jako slaba. V Celji čez Savino celo mostu ni bilo; blago se je moralo v čolnih preko reke voziti. V Ljubljani si je dal poštar sicer vožnjo po pošti plačati, a namesto v poštni voz so morali popotniki sedati v ladijo, ki jih je po Ljubljanici odvela na Vrhniko. Jednako se je godilo z blagom, vozilo se je po Ljubljanici, vozniki pa so šli po slabi cesti s praznimi vozmi na Vrhniko. Prekladanje je zamudilo najmanj pol dne, vrhu tega se je blago še poškodilo. Jako težavna je bila cesta iz Vrhnike v Planino. Ce je Unec preveč narastel, morali so se blago, vozovi in ljudje kacih 500 korakov daleč v majhnih čolnih prevažati, za kar se je moralo sila veliko plačati, vrhu tega pak se je še blago pokvarilo. Sploh se je od Ljubljane do Trsta z blagom jako grdo ravnalo. Podstrehe ni bilo nikjer dobiti. Ce se je pri vozu kaj polomilo, obležalo je blago po več tednov na cesti. V Planini je bila pač precej dobra gostilna, a d tod dalje do Trsta nobene več. Vozniki niso mogli dobiti nit prenočišča, niti kruha, vina, ovsa ali sena ; po kovačih, kolarjih in jermenarjih so zastonj povpraševali. Zadnja poštna postaja v Reko je bila v Planini, v Trst v Razdrtem. Iz Planine v Reko se je moral voziti popotnik s sestradanimi poštnimi konji, ki se jim je oves komaj nekaterikrat v letu pokazal, skozi kraje, kjer se ni dobila niti kaka jed, niti prenočišče, niti podstreha.
Na tej cesti se je moralo še mnogo poskrbeti. Zaukazalo se je, naj plemiči napravijo v vaseh gostilne. Po dve milji narazen naj se izkopljejo vodnjaki, pokličejo rokodelci v deželo ter se pošjfca bolje uravna.3)
Se bolj ko slabe ceste ovirale pa so trgovstvo obile cesto-vine. S štiridesetimi centi obložen voz plačal je n. pr. na poti
') Mayer, Die Anfiinge des Handels und der Industrie in Oesterreich und die orientalische Compagnie p. 79.
2) Ibid. p. 84.
s) Ibid. p. 89.
iz Trsta na Dunaj 20 gold. cestnine, pri tem pak ljubljanska in graška še ušteti nista bili.1)
Da se te ovire vsaj nekoliko zaprečijo, razglasil je Karol VI. 7. junija 1730. nov patent, vsled katerega so se carine oprostili ne le domači ampak celo tuji v Trst voženi zdelki. Vse blago, razven železa, jekla, bakra, živega srebra, soli, smodnika, zrcal in steklovine bilo je prosto carine2).
Za kranjsko trgovstvo s soljo so napočili zopet boljši časi. 14. majnika 1721. leta se je dovolila prodaja soli vsakomu, tovornikom in voznikom, 14. decembra 1. 1737. pak celo kmetom, ki so jo smeli zdaj prodajati ne le po kmetih, ampak celo po trgih in mestih; da, dovoljeno jim je bilo izvažati jo na tuje.3)
Vse Trstu podeljene svoboščine, ki pak jih tu ne moremo omenjati, koristile so tudi Kranjski, kjer je trgovstvo jelo od dne do dne bolj cvesti.
Jednako je pospeševala tudi Marija Terezija domače trgovstvo, zlasti ono s soljo. Napravile so se na raznih krajih po de-seli zaloge za sol, n. pr. v Idriji, v Loki itd. 22. junija 1752. že je dovolilo vsakomu preskrbeti se iz jedne tacih zalog s soljo za svoje potrebe. Da pak se ne bi vozniki, ki hodijo v Trst, pritoževali, da se morajo iz Trsta prazni vračati, dovoljeno je vsacemu dogovoriti se z loškim „impressario", da jim bo odkupil iz Trsta ali iz Reke pripeljano sol za tako ceno, kakor jo sicer kupujejo c. kr. glavni magazini, kajti sol je bila monopol. Kdor ni mogel soli v nečem določenem času na kmetih ali v mestih prodati, moral je izročiti proti navadni plači cesarskim magazinom. Da pak se ne bi tuja, beneška sol, ki se je kupovala ceneje, tihotapila v deželo, objavile so se stroge prepovedi 1. 1747. in 1750; zlasti so bili Ciči v tem ozira na slabem glasu, zaradi česar jim je cesarica nošo orožja prepovedala.
Cestam, tem živim trgovskim žilam, obrnila je cesarica vso pozornost ter jih izvzemši dolenjske ceste sprejela v državno upravo. Ivarolova želja, naj bi se na tržaški cesti napravila podstreha, izpolnila se je še le sedaj, ko se je gostilničarjem ukazala naprava podstreh za najmenj šest voz. Cestni direktor grof Lam-berg odpravil je gori imenovane zapreke na Uncu4). L. 1755. se je oprostilo vse iz Trsta ali Reke privedeno blago tranzitnih teženj popolnem6). S 1706. letom pričenši, so smeli Kranjci po dolzem času zopet vsakovrsten živež brez carine v Trst voziti; vrhu tega
') Ibid. 97.
-) Lowenthal, 169.
s) Mittheil. 1862. p. 72.
4)	Lowenthal, 182.
5)	Ibid. 191.
se jim je trgovstvo s Trstom še sicer zelo olajšalo1). Zopet se je vozilo kranjsko železo v Trst, kakor nekdaj in grškim trgovcem zdelo se je tržaško železo na slovečem velikem sejmu v Sinigagliji tako ceno, da so se v Trstu naselilia). Stare kranjske fužine so zacvele iz nova ter zdelale jako mnogo železnine3).
Za povzdigo svilorejstva zadobila si je cesarica velike zasluge. Murbe so se nasadile na Ljubljanskem Gradu že 1. 1732. in 1. 1735. se je sezidala fabrika za sviloprejo4), kmalu za tem še druga, ki pak ni dobro shajala, mislilo se je da zato, ker se je morala svila dovažati jako drago z Goriškega. Zaradi tega se je oddajalo seme in murbe brezplačno, ter ukazalo, naj zvedenci poučujejo ljudstvo v tej stroki, naj se mu daje potrebno orodje brezplačno ter se pridelana svila po določeni ceni od njih kupuje. In res se je sviloreja dobro obnašala; južna Kranjska, avstrijska Istra in Vipavski okraj zaslužil si je z njo svoj kruh. Da si tudi je vlada od 1. 1770. počenši ni več podpirala, vender je še cvela do francoskih vojska.
Obrtu je skušala dobrotljiva cesarica na vse strani pomagati. Ker je imela Kranjska veliko lesa, ukazalo se je, naj se pošiljajo 12—16letni dečki na Dunaj, da se priuče lesorezanja; sicer so poslali Kranjci dva fantiča na Dunaj, toda o lesorezanji se za tem ni culo več. L. 1764. poslala je cesarica učiteljico na Kranjsko, da bi poučevala v zdelovanji čipk").
Ostaja nam le še ziniti nekatero besedo o trgovstvu v Jo-žefovi dobi, ki je bila zanje malo ugodna, da si tudi so raznovrstne obrtnijske stroke mnogo dobička prinašale. Za Kranjsko bila je kakor tudi za druge dežele prepoved izvaževanja (1. 1784) jako škodljiva. Še neugodnejši pak so bili časi Leopolda II. in Franca I.
O razmerah kranjskega trgovstva in obrta 1. 1808, torej baš pred francosko okupacijo, pripoveduje Hoff: „Gemalde von Kram" tak o-l e:
„Žita se je izvažalo v Trst toliko, da ga je morala dežela kupovati na Ogerskem in Hrvaškem. Posebno veliko so potrebovali Tržačanje moke, ker niso imeli mlinov. Po vsej Kranjski se je delalo jako obilo platna in čipk. Vsak kmet je bil tkavec, vsaka kmetica je predla in delala čipke. S suknom, volnatimi nogovi-cami, usnjem, obdelovanjem lesenega blaga, kuhinjske posode, igrač, slamnikov, sitov bavili so se po vsej deželi. Nad 100.000 ljudij si je s tacim delom služilo svoj kruh, kacih 10.000 pak jih je delalo v rudokopih. Tretjina vseh Kranjcev je torej živela ob
!) Ibid. 199. 3) Ibid. 190.
3)	Dimitz, IV. p. 385, kjer se nahajajo številke za posamezne fužine.
4)	Dimitz, IV. 152. =) Ibid. 179.
obrtu. Najboljši trg za te zdelke je bila Sinigaglia, spečavali pak so se tudi po avstrijskih deželah in še sicer na tuje.
Trgovsko in obrtsko življenje pred francoskimi vojskami bilo se na Kranjskem jako živahno, skoro vsak kraj se je bavil ali s trgovsko ali z obrtsko stroko. Kranjci so pohajali po vsem širocem svetu za trgovstvom; ženske so morale obdelovati polje, kar se godi pri Kočevarjih še danes. Najdelj med svet so zahajali Koče-varji z blagom, kupljenim v Trstu ali Reki. Kar sami niso mogli nesti, naložili so na tovorno živino ter šli po svetu. Blago so urno razprodajah ter si dajali novega za seboj pošiljati. V množili malih mestih in trgih so imeli založnice raznovrstnega blaga. Ko so spomladi odhajali, izročevali so ga razprodajalcem ter hodili jeseni, ko so se vračali, po plačilo. Nekateri med njimi so bili jako bogati, n. pr. Rusele, Waderwolf, Sagar itd.
Za voznike in kmete blizu velicih cesta so bili ti jako lepi časi; Kraševci v golem nerodovitnem Krasu so si prislužili s pri-prezanjem po klancih jako mnogo. Cesta tam ni bila nikoli prazna, vedno se je vse trlo voznikov, tujih in domačih."
Kranjsko blago hodilo je jako daleč. Hoff1) pravi, da so se Kamničanje bavili s kmetsko kožuhovino; v Krašinji bila je neka zaloga zanjo, tu so jo kupovali težki vozniki, ki so vozarili na Češko in Sasonsko, ter jo ali doma ali potoma prodajali.
Pred francosko okupacijo sta cvela trgovstvo in obrt ter nosila kranjskim prebivalcem mnogo dobička.
Nekateri ljubljanski, kranjsfei in kamniški meščanje
Spisal dr. F r. Kos.
''ne 10. junija 1424. je umrl v Brueku poleg Mure avstrijski vojvoda Ernest Železni, zapustivši več mladoletnih otrok, katere je imel s svojo drugo ženo, poljsko prineesinjo Cim-burgo. Trije sinovi, Friderik, Ernest in Albreht in ravno toliko hčera so preživeli očeta, drugi pa, dva sinova in jedna hči, umrli so že prej. Ker je imel pa najstarejši sin Friderik za smrti svojega očeta še le devet let, ni mogel nastopiti vlade in zato je prevzel vsled pogodbe od 27. juKja 1409. očetov brat Friderik Tirolski jerobstvo mladoletnih otrok in z jerobstvom tudi vlado po vseh onih krajih, kjer je prej zapovedoval Ernest Železni. Tako je postal ta Friderik, ki je bil do zdaj vladar na Tirolskem, gospodar štajerske, koroške in kranjske zemlje. Njega omenja zgodovina o času cerkvenega zbora v Konstanei, kajti on je podpiral papeža Ivana XXIII., da je laglje ubežal (1415) iz imenovanega mesta. Vsled tega so se razsrdili nad Friderikom rimsko-nemški cesar Sigismund in na cešrkvenem zboru zbrani očetje, in huda kazen ga je zadela, namreč cerkveno izobčenje in državno pro-gnanstvo. Le pod trdimi pogoji, izgubivši mnogo svojih posestev v Švici in obljubivši plačati veliko svoto denarja, zadobil je Friderik zopet pomiloščenje. Ker pa one svote ni bilo lehko skupaj spraviti, in ker je bil ta dostikrat v denarnih stiskah, dobil je priimek Friderik „s praznim žepom"; pa tudi Friderik »Starejši" se dostikrat imenuje, da se tako loči od svojega varovanca, Friderika »Mlajšega".
Kot jerobv ali varuh svojih netjakov je prevzel Friderik Starejši vlado na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in še v nekaterih druzih krajih. V vseh teh deželah je postopal jako samostojno in se vedel, kakor da bi bile one pokrajine njegova prava lastnina. Akoravno je 1. 1431. Friderik Mlajši 16. leto dosegel in postal tedaj po habsburškem običaji polnoleten, obdržal je vender Friderik Starejši še dalje jerobstvo in vlado, a sem ter tja je upotreboval pri vladarskem poslu svojega netjaka, kateri je časih uravnal z dovoljenjem in v imenu svojega varuha marsikako stvar, kar nam dokazujejo nekatere listine tistih časov. Tri leta pozneje (1434)
^
je postal tudi brat Friderika Mlajšega, Albreht, polnoleten, tretji brat Ernest pa je dve leti prej umrl. Friderik Mlajši je čedalje bolj želel po samostojnem vladarstva svojih dežel, a njegov stri j o Friderik Starejši jih mu ni hotel izročiti in najiosled je bil Albreht V. iz albertinske vrste naprošen, posredovati med njima. Ta je to tudi storil in 25. maja 1435. razsodil, da naj prevzameta brata Friderik Mlajši in Albreht vladarstvo v deželah svojega očeta Ernesta, t. j. na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, v Slovenski Marki, na Krasu, v Istri in še nekaterih drugih krajih. Tako je tedaj Friderik Tirolski kot varuh Friderika Mlajšega in Albrehta gospodoval po naših pokrajinah 11 let, od 1424 — 35. Iz te kratke dobe hočemo navesti nekoliko črtic, tikajočih se ljubljanskega, kranjskega in kamniškega meščanstva.
Obrnimo se najprej v Ljubljano, kjer na čelu meščanstva takrat ni stal mestni župan, kakor dan danes, temveč mestni sodnik, katerega so volili meščanje izmed svoje srede.
Iz zgodovinskih virov nam je znano, cla je bil že 1. 1421. Pavel Iiajman iz Loke mestni sodnik v Ljubljani1). Tudi 1426. nahajamo ravno tega moža sodnikom v Ljubljani, kakor je razvidno iz nekega dokumenta od 19. novembra 1426, v katerem Jurij Piber svoji ujni Katarini, ženi ljubljanskega krojača Matevža, in njijinim otrokom Janezu, Juriju in Marjeti da zastavno pismo o žitni desetini v šent.-rupertski fari (na Dolenjskem), potem o montanski pravici in vinski desetini v Zalovcih (Schalkowecz, sod. okr. Novo Mesto), za katere pravice in desetine je posodil 50 cekinov. Pečatila sta Hajman, sodnik, in Tomaž Werder, meščan ljubljanski2). V neki drugi listini od 24. novembra 1427. pečatila sta tudi ta dva, vender se kaže, cla Pavel Hajman takrat ni bil več sodnik, temveč samo meščan ljubljanski3).
Pozneje se omenja Vido Spenglavec ljubljanskim sodnikom in sicer v listini od 15. junija 1430., v kateri Ivan Wern-burger prepušča avstrijskemu vojvodi Frideriku fevd o jedili desetini v Šmartnem pri Savi, katero je bil prej kupil od Ivana Schiltleina, meščana ljubljanskega, in jo zdaj prodal Spenglavcu4). Kmalu potem, dne 25. januvarja 1431. prepušča Ni k ol aj Ostrovrhnr (Gallen-berger) vojvodi Frideriku fevd o treh kmetijah v Lukovci pri Vrhniki s prošnjo, da bi jih dal ljubljanskemu meščanu Vidu Spenglavcu, kateri jih je kupil5). Dne 7. marca 1431. je tudi Friderik podelil Vidu Spenglavcu, takratnemu ljubljanskemu sodniku, one tri kmetije v Lukovci z vsemi zraven pripadajočimi rečmi in de-
') Mitth. d. hist. Ver. 1'. Krain, 1862, str. 80.
2)	Chmel, Gesch. K. Friedrichs IV. I, str. 197.
3)	Mitth. d. hist. Ver. f. Krain, 1862, str. 51.
*) Mitth. d. hist. Ver. f. Krain, 1862, str. 52.
5) Ravno tam.
setino v Šmartnem pri Savi1). Jedno leto pozneje (l(i. maja 1432.) prepuščata ljubljanski meščan Andrej Samogoj in njegova žena Katarina vojvodi Frideriku fevd o desetini v Žavrhu pri Zagozdu (sodn. okr. Litija), katero je od njiju kupil Vid Spenglavee, ljubljanski sodnik. Pečatila sta Pavel Blago v i čar (Glogovičar) in Kristijan Mlakar2). Nekaj dnij pozneje, 1. junija 1432, je podelil vojvoda Friderik (razume se, da »Starejši", ne pa »Mlajši") Spenglavcu omenjeno desetino v Zavrhu3).
Nekaj ljubljanskih meščanov iz te kratke dobe smo že omenili ko smo govorili o ljubljanskih sodnikih in sicer Tomaža Wer-derja, Ivana Schiltleina in Andreja Samogoja. V različnih zgodovinskih virih navedeni so še drugi.
Ljubljanski meščan Andrej Prešič dobil je, kakor nam priča reverz od 24. aprila 1429., od Friderika, prednika bistriškega samostana, dve mesnici v Ljubljani v najem proti temu, da se zaveže, dati vsako leto samostanu 00 funtov loja in ohraniti mesnici v dobrem stanu. Ta reverz je pečatil neki drug ljubljanski meščan, Jurij Bslacher4). Iz te listine je razvidno, da je imel bistriški samostan tudi v Ljubljani svoja posestva.
V neki drugi listini so imenovani trije ljubljanski meščanje, Pavel Dolski (Lustaler), Peter Osel (Essel) in Matevž Hu-misel. Vojvoda Friderik je namreč dne 2"). junija 1428 daroval Pavlu Dolskemu nekaj njiv pred ljubljanskim mestom, katere so imeli prej v svojih rokah turjaški gospodje (Auersberger), kupivši jih od Petra Osla (Essel), njegove žene Uršule in Adelhajde, vdove ljubljanskega meščana Matevža Hudamisli6). Pavla Dolskega nahajamo tudi v drugih listinah. Dne 12. decembra 1427. prepusti Katarina, žena Gregorja s Perovega (pri Kamniku) vojvodi Frideriku fevd o dveh kmetijah v Dolu in Depali Vasi, kateri je prodala ljubljanskemu meščanu Pavlu Dolskemu0). Kmalu potem, 28. decembra istega leta, dovoli Friderik Dolskemu oni kmetiji obdržati za jedno leto7) in 25. junija 1428 da mu imenovani kmetiji v fevd8).
Ljubljanski meščan bil je Mihael L i c h t en b e r ge r, ki je po veliki noči 1429. tedaj konec marca, Pavlu Blagovičarju (Glo-gowiczer) prodal neko kmetijo na Jezici (Tessitz)9).
Dne 9. marca 1431 je prepustil vojvoda Friderik ljubljanskemu meščanu Urhu Makovcu gozdarski urad pri kranjskem namest-ništvu 10).
>) Chmel, Gesch. K. Friedrichs IV. I.. str. 499, št. 40.
2)	Mitth. d. List,. Ver. f. Krain, 1802, str. 52.
3)	Chmel, Gesch. K. Friedrichs IV. I., str. 501, št. 57.
t) Chmel, Gesch. K. Friedrichs IV. I., str. 132.
') Ravno tam, str. 497, št. 28.
6) Mitth. d. hist. Ver. f. Krain, 1862, str. 51.
') Chmel, Gesch. K. Friedrichs IV. I., str. 496, št. 17
8j Mittheil. 1. c. str. 51; Chmel, 1. c. str. 497, št. 27.
«) Chmel, 1. c. str. 497, št. 33.
I0) Chmel, 1. c. str. 499, št. 43.
Ljubljanski meščan Henrik R auch je bil navzočen, ko je Bridič iz Poreč pri Sembidu na Vipavskem dne 7. junija 1429. volil bistriškemu samostanu vinograd na gori „SturmnitzK ').
Dne 30. oktobra 1430. proda Neža, vdova Eberharda Lancl-troppa, Frideriku Ganserju, ki je bil meščan ljubljanski in ob jednem pisar deželne sodnije, desetine v šentvidski fari nad Ljubljano. Pečatil je kranjski oskrbnik Jurij Gutenstainer2)-
Posredovalna sodnija, obstoječa iz peterih mož, lioteč narediti konec prepiru med redovniki v bistriškem samostanu in turjaškimi gospodi, določila je dne 12. julija 1433., naj dela mejo med bistriškim in turjaškim posestvom ona črta, ki se vleče od gore Slivnice (pri Cerknici) čez Praprotnico in potok Malo Cirknico do Zibovnika. Kar je od navedene črte na zapadni strani proti Begunjam , spada naj pod bistriški samostan, posestva na vzhodni strani proti Nadlišku in Turjaku pa naj bodo turjaških gospodov. V oni petorici, ki je tako razsodila, bila sta dva ljubljanska meščana, Henrik Stauthaimer in Matevž Mavtar, potem pa pisar deželne sodnije v Ljubljani, Friderik Gans3). Zadnji je brez dvojbe identičen s prej imenovanim Friderikom Ganserjem.
V neki listini od 7. marca 1431. je imenovan ljubljanski meščan Nikolaj Paradiž (Nixe Paradis) in njegov brat Jurij, katerima je vojvoda Friderik dal v fevd po njijinem očetu Tomaži podedovane desetine in sicer desetino od štirih kmetij v Nadgorici (Nadgorigs) pri Savi v mengiški fari, potem desetino od 31 kmetij v šentvidski fari in sicer od 18 kmetij v „obeh Svicah", od 3 kmetij v Gabrijah, od 4 kmetij v Stranski "Vasi, od 3 v „ Varstnegku" in od 3 v „Tsceplach" (morebiti v Žlebih)1), potem desetino od nekaterih kmetij v vodiški fari6).
Ljubljanski meščan Primož Krainer je dobil 14. junija 1431. od vojvode Friderika v fevd desetino v Kosezih pri Sv. Jarneji (Šiška pri Ljubljani), katero je kupil od ljubljanskega meščana Petra O r 1 o n e °). Ta Peter O r 1 o n a je imenovan tudi na drugih krajih. Dne 24. novembra 1427. prepušča vojvodi Frideriku desetine v šentvidski fari nad Ljubljano, da bi jih ta dal kupcu „ S y r e Tutorju", ljubljanskemu meščanu, v fevd7). To se je tudi 1. fe-bruvarja 1428. zgodilo, ker takrat je dobil Tutor desetino od mnogih kmetij šentvidske fare, kakor v Kosezih, Dravljah, Podgori, Poljanah, na Trati itd.8). Jeden dan prej je podelil Friderik ljubljanskemu
') Chmel, 1. c. str. 133.
2)	Mitth. 1. c. str. 52; Chmel, 1. c. str. 197.
3)	Čeplje so na slemenu med Dtikom, Bokalci in Stransko Vasjo. L.
") Chmel, 1. c. str. 134—135.
5)	Chmel, 1. c. str. 498, št. 39.
6)	Chmel, 1. c. str. 499, št. 47.
') Mitth. 1. c. str. 51.
8) Chmel, 1. c. str. 496, št. 20.
meščanu Sore Tutorju jedno kmetijo in jedno njivo v Dragomnu, kar je bil zadnji od Hermana iz Dragomna kupil1).
Dne 4.januvarja 1429.sta kupila Friderik Stauthaimer, brižinski korar in fajmošter v Ilainburgu, in njegov brat H en r i k, ljubljanski meščan in ob jednem sodnik v Brucku poleg Litave, od bratov Ostrovrliarjev (Gallenberger) devet kmetij in jedno desetino za 504 funte vinarjev. One kmetije so bile: jedna v Hrastji, kjer je prebival Križaj (Crisee) s svojima sinovoma, dve v Moše-niku, izmed katerih je jedno obdeloval Žvab s svojimi sinovi, drugo pa Makovec s svojim sinom, jedno v Dobravi, katero je obdeloval Gregor Richter, jedno v Logu, kjer je prebival Martin, jedno v Podstrani poleg Prikrnice (Seydendorff bei Prikarnitz), katero je obdeloval Martin, jedno v Kokošnah, kjer je stanoval Martinov sin Herman, jedno v Zalogu (poleg Kokošen), na kateri sta prebivala Križaj in Jure, vsi ti kraji so bili v moravški fari; potem jedna kmetija v Zejah v dobovski fari, katero je obdeloval Jernej s svojim sinom. Desetina, kojo sta imenovana brata kupila, bila je v Palovičah (Polawicz) v kamniški fari. Vse te kmetije z desetino vred volita brata Stauthaimer dne 13. maja 1429. po svoji smrti bistriškemu samostanu pod tem pogojem, ako bi Henrik in njegova žena Katarina ne dobila nič otrok. Tudi si pridržita pravico, to volilo, ako bi bila potreba, prenarediti ali pa še celo preklicati2). Avstrijski vojvoda Friderik „Mlajši" je potrdil ta sklep bratov Stauthaimerjev 25. oktobra 14343).
Ako naposled imenujemo še ljubljanskega meščana Nikolaja Mata, kateremu je Friderik „Starejši" 1432. dal v fevd desetino v Kozišah pri Kamniku4), moramo priznati, da smo izmed števila meščanov jih le malo imenovali in da nam sploh ni mogoče vseh našteti, ker so zgodovinski viri preveč nedostatni.
Kar se starodavnega mesta Kranja tiče, znan nam je iz te dobe mestni sodnik Pečenko in nekaj meščanov. Omeniti moramo, da je vojvoda Ernest Železni 15. februvarja 1423. dal meščanom oblast, voliti si svobodno mestnega sodnika6), in nekoliko prej, dne 22. maja 1422., ukazal je deželnem.i glavarju, da naj pazi, da bodo kranjski meščanje postavljali mesto lesenih hiš zidane0).
Kranjski sodnik Pečenko je omenjen v listini od 22. maja 1424. Takrat so prepustili, kakor nam izvirna, v kranjskem farnem arhivu shranjena listina pričuje, kranjski meščanje in njih sodnik Kocijan Pečenko, župniku Kolmanu v Kranji prostor za napravo farovža7).
')	Chmel, 1. e. str. 496, št. 19.
2)	Chmel, 1. c. str. 132 in 197.
3)	Chmel, 1. c. str. 133
4)	Chmel, 1. c. str. 501, št. 60.
5)	Letopis Matice slov. za 1870, str. 99.
6)	Letopis Matice slov. za 1870, str. 98,
')	Letopis Matice slov. za 1870, str. 99.
Omenjeni Kolman je bil tudi naslednje leto župnik v Kranji, kjer se je bavil nekoliko časa oglejski patrijarh Ludovik, kakor nam kažejo nekatere, v tem mestu spisane listine, tako n. pr. od 4. aprila 1425., ko je patrijarh uravnal neke stvari bistriškega samostana o desetini na Vrhniki, v Mirkah in Vrdu1), ali pa od 13. aprila 1425., ko je podelil bratovščini Matere Božje v Kranji odpustke2). Iz listine od 13. decembra 142G. je razvidno, da takrat Kocijan Pečenko ni bil več sodnik v Kranji8).
Zraven mestnega sodnika so imela takrat različna mesta po dvanajst (časih tudi več) porotnikov. Tudi v Kranji je bilo dvanajst prisežnih mož, med njimi v letu 1426. Jeronim Paumburger4).
V tej dobi, katero tu obravnavamo, znani so nam naslednji kranjski meščanje: Mesrer, Pribenic, Herman Zalokar in njegov sin Mikule in Gregorij Zalokar
Mesrer je imenovan v dveh listinah. Dne 30. junija 1426. je prepustil Jurij iz Kamnika avstrijskemu vojvodi Frideriku fevd o mlinu na Kokri pod Klancem nad mostom s prošnjo, da bi ga podelil kranjskemu meščanu Miksu Mesrerju5). To je vojvoda Friderik tudi 5. julija 1427. storil0). Drug mlin je bil na Kokri pod mestno bolnico. Polovico tega mlina so si prilastili kranjski meščanje po zamenjavi z dovoljenjem vojvode Ernesta in drugo polovico so si kupili z dovoljenjem vojvode Friderika, kakor nam kaže listina od 17. julija I4267). Prihodnje leto pa so meščanje ta mlin prodali someščanu Matevžu Pribeniku8).
Kranjski meščanje Herman Zalokar, njegov sin Mikule in Gregorij Zalokar so imenovani v listini od 13. decembra 1426., v kateri Mikule pripoznava, da je njegov oče svojo njivo pred kranjskim mestom proti Rupi, ležečo blizu njive bratovščine sv. Nikolaja v Kranji, katero je obdeloval Martin Lotrič, in zraven njive Jakoba Štruklja, oltarju sv. Jakoba v farni cerkvi v Šenčurji pri Velesovem volil in sicer tako, da morajo njegovi dediči vsako leto na dan sv. Jakoba dajati po jeden funt voska cehmoštru tega oltarja, župniku pa po tri oglejske šilinge za mašo, katero naj opravlja tisti dan pri oltarji sv. Jakoba. Kadar pomrjo dediči, postane njiva lastnina omenjenega oltarja. Med pričami se nahaja kranjski meščan Gregorij Zalokar9).
Idimo še v Kamnik in poglejmo, kateri meščanje so tam takrat stanovali.
') Chrnel, 1. c. str. 130—131.
2)	Letopis Matice slov. za 1870, str. 99.
3)	Chmel, 1. c. str 199; Letopis Matice slov. za 1870, str. 99.
4)	Chmel, 1. c.; Letopis, ravno tam.
Mitth. d. hist. Ver. f. Krain, 1862, str. 51.
«) Chmel, 1. c. str. 495, št. 14.
') Chmel, 1. c. str. 495, št. 9; Letopis Latice slov. za 1870, str. 99.
8) Chmel. 1. c str. 496, št. 18: Letopis Matice slov. za 1870, str. 100.
") Chmel, 1. c. str. 198—199; Letopis Matice slov. za 1870, str. 99.
Za sodnika je bil v tem mestu nekaj časa Nikolaj iz Loke (Ni c las von Laakch), kakor nam priča listina od 22. oktobra 14271), pozneje pa Seifrid Kostibol (Kusabal). Ta je pečatil listino od 27. avgusta 1431., v kateri je kamniški meščan Janez Solza prepustil vojvodi Frideriku fevd o dvoru na Perovem pred Kamnikom2).
Kostibol je bil več let sodnik v Kamniku, vender najbrž svoje službe ni prav vestno opravljal, ker je avstrijskim vojvodam, ko je ž njimi proračunil, ostal dolžan 500 ogerskih cekinov8). Avstrijski vojvodje so mu vzeli zato njegov skedenj in vrt, da bi se odškodovali, in podelili potem oboje kamniškemu meščanu Urbanu4).
Izmed kamniških meščanov je bil gotovo jeden najznamenitejših Janez Solza (Sulsa, Sulse), čegar ime se večkrat nahaja v listinah. Vojvoda Friderik mu je podelil 7. julija 1426. desetino od 5Va kmetije v Rodici v mengiški fari in desetino od 5 kmetij v „Zerwischach" (morda Žirovše pri Krašnji)6). Ravno tako mu je dal 14. junija 1428. dvor na Perovem pred kamniškim mestom z mlinom in gozdom vred0). Tri leta pozneje pa je Janez Solza ta dvor prodal kamniškemu meščanu Jakobu Achperu iz Nevelj7), kateremu je vojvoda Friderik fevd o tem dvoru z mlinom in gozdom vred podaril dne 17. maja 14328).
Dne 16. junija 1431. podeli vojvoda Friderik Janku Kluku travnik na Perovem pred kamniškim mestom, katerega je ta kupil od kamniškega meščana Janeza Solze9).
S hčerjo Janeza Solze, Ano, bil je oženjen kamniški meščan Lenart, kateremu sta Solza in njegova žena Marjeta 1428, dala za doto desetino od 6V2 kmetije v Rodici v mengiški fari10). Po smrti Janeza Solze prodala je njegova žena Marjeta desetino v Cirkušah v tuhinjski dolini (svojemu zetu) kamniškemu meščanu Lenartu in vojvoda Friderik prepustil mu je to desetino dne 17. maja 1432. kot fevd11).
") Chmel, 1. c. str. 495, št. 15; Letopis Matice slov. za 1876, str. 132
št. 60.
2)	Mitth. d. liist. Ver. f. Krain, 1862, str. 52.
3)	Chmel, 1. c. str. 19.
4)	Chmel, 1. c. str. 245.
5)	Chmel, 1. c. str. 495, št. 8; Letopis Matice slov. za 1876, str. 132, št. 59. ") Chmel, 1. c. str. 497, št. 25; Letopis Matice slov. za 1876, str. 132,
št. 61. '
7)	Mitth. d. hist. Ver. f. Krain, 1862, str. 52.
8)	Chmel, 1. c. str. 501, št. 56; Letopis Matice slov. za 1876, str. 133,
št. 66.
9)	Chmel, 1. c. str. 500, št. 48.
10)	Chmel, 1. c. str. 497, št. 24.
") Chmel, 1. c. str. 199; str. 500, št. 55: Letopis Matice slov. za 1876, str. 133, št, 65.
Listina ocl 14. junija 1428- imenuje kamniškega meščana Križaj a (Crise), kateri je Janezu Ing ver u prodal desetino od 9V2 kmetije in sicer od 4 v Lazih, od 3Va v Hribu in od 2 v Steblevku v tuhinjski dolini1).
Najbrž sta bila kamniška meščana tudi Jarnej Herič in njegov sin Viljem, katera sta omenjena v listini od 8. aprila 1428, v kateri vojvoda Friderik daje v fevd Viljemu dedščino njegovega očeta in sicer žitno desetino v Zgornjih in Spodnjih Brnikih in v Cerkljah, potem v Jaršah pri Mengišu, jedno kmetijo na Ko-ličevem, jedno v Kompolji pri Ivrašnji, dve v Vrbi v dobovski fari, jeden mlin in jedne stope v Kamniku na Novem trgu ob Bistrici pod Lizino hišo, in potem žitno desetino v Poženiku v cerkljanski fari2). Kamniškega meščana Urbana smo že imenovali zgoraj.
Chmel, 1. c. str. 497, št. 26. 2) Chmel, 1. c. str. 496, št. 22.
Bibliografija Slovenska.
Slovensko knjigarstvo od 1. januvarja 1882. leta do 1. januvarja 1883. leta.
Sestavil Ivan Tomšič.
Štev. 1—147 glej v »Letopisu" za 1869. leto 268—281. strani; štev. 148—243 v »Letopisu" za 1870. leto od 364—371. strani; štev. 244—351 v .Letopisu" za 1871. leto od 346—354. strani; štev. 352—589 v »Letopisu" za 1872. in 1873. leto od 280—301. strani; štev. 590—817 v »Letopisu" za 1876. leto od 193-215. strani; štev. 818—925 v »Letopisu" za 1877. leto od 324—335.strani; štev. 926-1124 v »Letopisu" za 1878. leto od 192—213. strani; štev. 1125-1230. v »Letopisu" za 1879. leto od 220—231. strani; štev. 1231—1362 v »Letopisu" za 1880. leto od 326—341. strani; štev. 1363—1487. v »Letopisu" za 1881. leto od 209—223. strani.
I. Časopisi.
1488.	Brencelj v lažnjivi obleki. V Ljubljani. Odgovorni urednik in izdajatelj Jakob Alešovec. Tisk Blaznikov v Ljubljani. Letnik XIV. 1882. 4°.
(Izhaja po dvakrat na mesec.)
1489.	Cerkveni glasbenik. Organ Cecilijinega društva v Ljubljani. Letnik V. 1882. Z muzikalnimi prilogami. Odgovorni urednik lista Janez Gnjezda. — Odgovorni urednik muzikalnih prilog Anton Foerster. Zaloga Cecilijino društvo. — Tiska R. Milic 8°.
(Izhaj a po jedenkrat na mesec. Vsacemu listu je priložena muzikalna priloga, obsezajoča po 4 str. 8°.)
1490.	Cvetje z vrtov sv. Frančiška. Mesečni list za verno slovensko ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. S posebnim blagoslovom Nj. svetosti papeža Leona XIR., Nj. ekscelencije kneza nadškofa goriškega in prečast. generalnega ministra celega frančiškanskega reda vrejuje in izdaja P. Evstaliij Ozimek, mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici. V Gorici. Hilarijanska Tiskarnica. 1882. Letnik III. 8°. 388 st.ranij.
1491.	Deželni zakonik za vojvodstvo Kranjsko. 4°. V Ljubljani. Leto 1882. Natisnila Klein in Kovač (Eger). XVI, 105 stranij. Translator F r. Leveč.
1492.	Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane. Na Dunaji. Iz ces. kr. dvorne in državne tis-karnice. 4°. Leto 1882. XX, C74 stranij. Urednika M. Ci-g a 1 e in J o s. Stritar.
1493.	Edinost. Glasilo slovenskega političnega društva za Primorsko. Lastnik društvo „Edinost". — Izdatelj in odgo-govorni urednik : Josip M i 1 a n i č. Tisk F. Huala v Trstu. Tečaj VII. 1882. Fol.
(Izhaja vsako sredo na celej poli.)
1494.	Gospodarski list. Glasilo c. kr. kmetijskega društva v Gorici. Odgovorni urednik Anton Klobučar. Leto 1882. Založilo c. kr. kmetijsko društvo. Natisnil Paternolli. Vel. 8°. 192 stranij.
1495.	Kmetski prijatel. Izdajatelj in odgovorni urednik Dr. E d v ar d Glantschnigg. Založba in tisk Janez Rakuscha v Celji. 1882. — Izhaja vsako drugo in četrto nedeljo v mesecu.
(Ta list je začel izhajati 16. julija 1882. 1. in je pisan v slovenskem in nemškem jeziku.)
1496.	Kres. Leposloven in znanstven list. Sodelovanjem prof. dr. Greg. Kreka in žup. Dav. Trstenjaka ureduje dr. Jakob
5	k e t, c. kr. gimn. prof. v Celovci. V Celovci. Tiska in za-ložuje tiskarna družbe sv. Mohora. 1882. Leto II. 8°. 656 stranij.
1497.	Ljudski Glas. (Političen list.) Izdajatelj in odgovorni vrednik Filip Haderlap. I. Leto 1882. Tiskala Ig. v. Kleinmayr
6	Fecl. Bamberg.
(Izhaja 1. in 16. vsacega meseca.)
1498.	Ljubljanski Zvon. Leposloven in znanstven list. Izdajatelji in založniki: J. Kersnik, Fr. Leveč, dr. Ivan Tavčar in Jos. Stritar. — Odgovorni urednik: Fran Leveč. Leto II. 1882. V Ljubljani. Tisk „Narodne Tiskarne". Vel. 8°. 776 stranij.
(Izhaja po štiri pole obsežen po jeden pot na mesec v zvezkih ter stane za vse leto 4 gl. 60 kr.)
1499.	.Mir. (Političen list za koroške Slovence.) Izdajatelj in odgovorni urednik And. E i n s p i e 1 e r. Leto I. 1882. Tiskarna družbe sv. Mohora v Celovcu. 4°.
(Izhaja 10. in 25. vsacega meseca.)
1500.	Novice, gospodarske, obrtniške in narodne. V Ljubljani. Tisk in založba J. Blaznikovih naslednikov. Odgovorni urednik Alojzij Majer. Tečaj XL. 1882. 4°.
(Izhajajo vsako sredo.)
1501.	Popotnik. List za šolo in dom. III. leto. Založnik in urednik Mih. Ž olgar. — Tiskar Jan. Rakuš v Celji. 1882. 8°. 196 strani.
(Izhaja 10. in 25. dan vsacega meseca.)
1502.	Slovenec. Političen list za slovenski narod. Letnik X. 1882. Fol. V Ljubljani. Izdajatelj in odgovorni urednik Filip Haderlap do meseca majnika, dalje J. Jerič. — Tiskali Jož. Blaznikovi nasledniki.
(Izhaja po trikrat na teden: v torek, četrtek in soboto.)
1503.	Slovenska čebela. Družbeni list za prijatelje čebelarstva po Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primorskem. Izdajatelj „ čebelarsko društvo". Odgovorni vrednik J. Jerič. V Ljubljani. Tečaj X. 1882. Tiskala Klein in Kovač.
(Izhaja vsak mesec po jedenkrat.)
1504.	Slovenski Gospodar. List ljudstvu v poduk. Izdajatelj in založnik tiskovno katol. društvo v Mariboru. Odgovorni urednik dr. Lavoslav Gre goreč. — V Mariboru. Tečaj XVI. 1882. 4°. — Tisk Janez Leona v Mariboru.
(Izhaja vsak četrtek v tednu.) ■ Slovenski Gospodar ima po dve prilogi in sicer: 1) Gospodarska priloga. Priložena od štaj. kmetijske družbe. 2) Cerkvena priloga. Priložena od katol. tiskovnega društva.
1505.	Slovenski Narod. (Političen dnevnik.) V Ljubljani. Fol. XV. leto, 1882. Izdajatelj in urednik Makso Armič. Lastnina in tisk »Narodne Tiskarne".
(Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike.)
1506.	Slovenski Pravnik. Izdaje in ureduje dr. Alf. Mosche. Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani. Leto II. 1882. 8° 384 stranij.
(Izhaja vsak mesec na dveh polah in velja za vse leto 4 gl.)
1507.	Slovenski prijatelj. Odgovorni izdajatelj in vrednik And rej Einšpieler, knezoškofijski duhovni svetovalec, katehet. in učitelj na ces. kralj, viši realki v Celovcu. — Leto 1882. 8°, XXXI. tečaj.
(Izhaja po jedenkrat v meseci.)
1508.	Soca. (Političen list.) Izdajatelj in odgovorni urednik: A. Fabijani. — Tiska: „Hilarijanska Tiskarna" v Gorici. Tečaj XII. Fol. 1882.
(Izhaja vsak petek.)
1509.	Šola. Glasilo Goriških učiteljev. Založnik V. Černic. Leto III. 1882. Tiska: »Hilarijanska Tiskarnica" v Gorici. 8°. 64 str.
(Izhaja v zvezkih po 25 kr.)
1510.	Učiteljski Tovariš. List za šolo in dom. Tečaj XXII. 1882. Odgovorni urednik Andrej Praprotnik, nadučitelj in voditelj I. mestni 5 razredni ljudski šoli v Ljubljani. — V Ljubljani. Natisnil in založil Rudolf Milic. Vel. 8°. 386 str.
(Izhaja 1. in 15. dne vsacega meseca ter stane za vse leto 3 gl.)
1511.	Vrtec. Časopis s podobami za slovensko mladino. Uredil in založil Ivan Tomšič, učitelj na c. kr. vadnici v Ljubljani. Dvanajsti tečaj, 1882. vel. 8°. 192 stranij. V Ijani. Tiskala Klein in Kovač (Eger).
(Izhaja po jedenkrat v mesecu in stoji za vse leto 2 gl. 60 kr.)
1512.	Zgodnja Danica. Katolišk cerkven list. Odgovorni vrednik: Luka Jeran. V Ljubljani, 1882. 4°. XXXV. tečaj. 416 str. — Natisnili in založili J. Blaznikovi nasledniki.
(Izhaja vsak petek na celej poli in velja za vse leto 4 gl. 60 kr.)
1513.	Laibacher Didcesanblatt. 1882. 4°. Izdajatelj in odgovorni urednik Anton Koblar. Tisk »Narodne Tiskarne" v Ljubljani.
(List prinaša nemške, latinske in slovenske sestavke.)
II. Društvena dela.
Čitalnica narodna v Ljubljani.
1514.	Letopis narodne čitalnice v Ljubljani začetkom leta 1882. Založila čitalnica. Tisk J. Blaznikovih naslednikov v Ljubljani. 8°. 31 stranij.
Dramatično društvo v Ljubljani.
1515.	Slovenska Talija. Zbirka dramatičnih del in iger. Na svetlo daje dramatično društvo v Ljubljani.
50. Vezek. Precijoza. Igrokaz v 4 dejanjih. Nemški sjpisal Pij Aleksander Wolf, preložil Jo s. Cimperman. — Žila. Veseloigra v dveh dejanjih. Spisal Josip Marij Babo, preložil Jo s. Cimperman — Ujetniki ca revne. Veseloigra v dveh dejanjih. Po Bayardu preložil J o s. Cimperman. — Zapirajte vrata! Italijanski spisal G. P. Cesenate, preložil Viktor Eržen. — Pol vina, pol vode. Veseloigra v jednem dejanji. Spisal K o s t a Trifkovič , preložil V i k t o r E r ž e n. — Jedno uro doktor. Burka v jednem dejanji. Poslovenil J. Alešovec. — Srečno novo leto. Šaljiva igra v jednem dejanji. Po srbski igri Kos te Trifkoviča ^Čestitam" poslovenil P. — V Ljubljani 1881. 16, 459 stranij. Natisnila »Narodna Tiskarna".
Društvo v pomoč bolnikom in za oskrbjjevanje v Ljubljani.
1516.	Letno poročilo društva v pomoč bolnikov in za oskrblje-vanje v Ljubljani za šestnajsto društveno leto 1881. 8°. V Ljubljani. Tiskala Klein in Kovač (Eger). Založilo društveno vodstvo. 16 stranij.
Marijna bratovščina v Ljubljani.
1517.	Letno sporočilo Marijne bratovščine v Ljubljani na koncu leta 1881. V Ljubljani. Založilo društvo Marijne bratovščine. Tisk Milicev. 8°.
Katoliška družba za Kranjsko.
1518.	Glasi katoliške družbe. Na svitlo daje katoliška družba za Kranjsko. XVI. zvezek. V Ljubljani. Založila katoliška družba za Kranjsko. Natisnila Klein in Kovač (Eger). 1882. 8°. 160 stranij.
Obseg. A. Serce Jezusovo. — B. Spomini s pota. — C. Katoličanu, Slovencu marsikaj v prevdarek. — D. Občni zbor katoliške družbe 22. marca 1882. — Slovenec in katoličan (pesen).
Družba sv. Moliora v Celovcu.
(24.474 udov.)
1519.	Koledar družbe sv. Mohora za navadno leto 1883. Na svitlo dala družba sv. Moliora v Celovcu 8°. 160. + 109 str.
Iz obsega: Šopek pesem. — Usmiljeno srce, radodarna roka. Povest, spisal M. T o n e j e c. — Laudon. Sp. Iv. St. — Rudarsko mesto Idrija. Spisal Ivan Lap a j ne. — Večer (pesen); sp. Nivalis. — Pregled naše armade. — Razgled po svetu. Spisal J. V. — Loterija, v katerej gotovo zadeneš. Spisal Živkov. — Torbica za smeh in kratek čas.
1520.	Življenje preblažene Device in Matere Marije in njenega prečistega ženina svetega Jožefa. Popisal Janez Volčič, duhoven ljubljanske škofije. Izdala družba sv. Mohora v Celovcu. I. snopič. Z dovoljenjem visokočastitega Ker-škega knezoškofijstva. 1882. Vel. 8°. 144 stranij.
1521.	Občna zgodovina za slovensko ljudstvo. Spisal Josip Stare, vodja kr. gimnazije v Belovaru. Izdala in založila družba sv. Mohora v Celovcu. IX. snopič. 1882. Natisnila tiskar-nica družbe sv. Mohora v Celovcu. 8°. 641—710 str. in 1—88 stranij.
1522.	Slovenske Vecernice za poduk in kratek čas. Izdala in založila družba sv. Mohora v Celovcu. Šestintrideseti zvezek. Z dovoljenjem visokočast. Kerškega knezoškofijstva. 1882. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu. 8°. 111 stranij.
Obseg: Loterijo je pustil. Pripoveduje E. J u r j e v. — Najlepši zaklad; pesen, spisal T. T u r k u š. — Irci. Spisal A. K r ž i č.
—	Pesmi: Na sveti večer; Trije popotniki; Na potujčeni zemlji; Doma. — Ženitva. Obrazec iz ljutomerske okolice. Zapisal Josip Karb a. — Pravne razmere med sosedi (mejaši). Spisal dr. Fr. S k.
—	Življenje ni praznik (pesen). — Ciganka (pesen). — Črtica iz življenja nekega duhovna. Spisal L. G. Podgoričan. — Basni. — Gospodinje! skrbite za zdravje pri hiši. — Domača lekarnica ali apoteka.
1523.	Naše škodljive živali v podobi in besedi. Opisal Fr. Erjavec, profesor v Gorici. Na svitlo dala in založila dražba sv. Mohora v Celovcu. III. snopič. 1882. Natisnila tis-karnica družbe sv. Mohora v Celovcu. 8°. od 225—328 str.
1524.	Križana usmiljenost ali življenje svete Elizabete. Spisal Dr. Alban Stole. Z dovoljenjem pisateljevim poslovenil P. Hri-sogon Maj ar. Izdala in založila družba sv. Mohora v Celovcu. 1882. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu. 8°. 198 stranij.
C. kr. kmetijska družba v Ljubljani.
1525.	Poročilo o delovanji centralnega odbora od poslednjega rednega občnega zbora 24. dne novembra 1880. 1. do 10. novembra 1881. leta, 8°. 35 stranij.
Različna društva.
1526.	Kratko poročilo o delovanji in stanji „podpiralne zaloge slovanskih vseučiliščnikov v Gradci" od leta 1872. do 1881. po zapiskih blagajnikovih in tajnikovili sestavil J o s. Len-dovšek t. č. tajnik. V Gradci, 1881. Založil odbor. Tiskala tiskarna družbe sv. Mohora v Celovci. 8°. 15 stranij.
1527.	Pravila Društva „Narodni Dom" v Ljubljani. V Ljubljani. Tisk „Narodne Tiskarne" v Ljubljani. — Založilo društvo. 1883. 8°. 10 stranij.
1528.	Pravila društva v pomoč učiteljem, njihovim vdovam in sirotam na Kranjskem se sedežem v Ljubljani. — (Potrdila slavna c. k. deželna vlada dne 3. sušca 1882, štev. 1848,) Založilo vdovsko učiteljsko društvo v Ljubljani. — Tisk Milicev. 8°. 8 stranij.
(V slovenskem in nemškem jeziku.)
1529.	Postava od 3. aprila 1875. 1., o tem kaj storiti, da se trtna uš (Philloxera vastatrix) ne razširi. Natisnila Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani. 8°. 7 stranij.
1530.	Letno poročilo telovadnega društva „Sokol" v Ljubljani za društveno dobo od 31.'decembra 1880 do 31. decembra 1881. V Ljubljani. Tiskala „Narodna Tiskarna". — Založilo društvo. 1882. 8°. 16 stranij.
III. Pravoznanska in državoznanska dela.
1531.	Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 4. septembra do 9. oktobra 1882. (Po stenografičnih zapisnikih.) 22. zvezek. V Ljubljani 1882. 4». VIII., XXXIII., XXXV., 252, 3G0, 193 stranij.
IY. Jezikoslovje.
1532.	Jezičnih. »Novice" pa Dr. Janez Bleiweis. Spisal J. Mam. XX. Leto. V Ljubljani. Natisnil in založil Rud. Milic. 1882. vel. 8°, 74 stranij. (Cena 60 kr.)
(Knjiga je posvečena od pisatelja gosp. Franju vitezu Miklošiču, doktorju in profesorju staroslovenščine na Dunaji.)
Y. Lepoznanstvo.
1533.	Poezije. Zložil S. Gregorčič. I. V Ljubljani. Založil Ig. Gruntar; tiskala Klein in Kovač. 1882. 8°. 158 stranij. (Cena 1 gl.)
1534.	Josipa Jurčiča zbrani spisi. Založil in na svetlo dal „odbor za Jurčičev spomenik". Uredil Fr. Leveč. I. zvezek: Deseti brat. Roman. — V Ljubljani, 1882. Natisnila „Narodna Tiskarna". 8°. 293 stranij. (Cena 1 gl.)
1535.	Rokovnjači, historičen roman. Spisala Josip Jurčič in Janko Kersnik. Ponatis iz ^Ljubljanskega Zvona". V Ljubljani 1882, 8°. 133 stranij. Natisnila »Narodna Tiskarna". (Cena 50 kr.)
1536.	Nov. (Roman.) Spisal Turgenjev. Preložil M.Malovrh. V Ljubljani. Tiskala in založila „Narodna Tiskarna". 1882. m. 8°. 489 stranij. (Cena 70 kr.)
1537.	Pesmi. Peval Ivan Jenko. Založil pisatelj. Natisnila Klein in Kovač. V Ljubljani 1882, m. 8°. 206 stranij. (Cena 1 gl.)
1538.	Sovraštvo mej bratoma. Igra v dveh dejanjih. Spisal Josip Gecelj. V Zagrebu, tiskarna „Narodnih Novin" 1882, 8°. 37 stranij. (Cena 35 kr.)
1539.	Jurčiču v spomin. Založil in natisnil A. Keis na Dunaji. (Tako se imenuje na posebnem listu natisnena in dve stranij obsezajoča pesen Borisa Mirana.)
1540.	Delo sv. Cirila in Metoda. V spomin 5. julija 1881, z ozirom na denašnje razmere. Spisal J aro mir Volkov. Založil pisatelj. Tiskal Franc Huala v Trstu. 1881. 8". 88 stranij.
(Ponatis iz rjEdinosti\)
1541.	„Avstrijsko Primorje", od Karla Coroninija. Čisti dohodki so namenjeni kopališču za žovaste v Gradu (Grado). Cena 20 kr. Tisk Hilarijanske tiskarne v Gorici. 8°. 4 stranij.
(To je jedno polo debel snopič, v katerem je natisnena izvirna nemška pesen imenovanega pesnika in njene preloge na italijanski, laški (furlanski) in slovenski jezik. V slov. jezik je pesen preložil J o s. C i m p e r m a n.)
1542.	Anton Alojzij Wolf, knezoškof ljubljanski. V spomin stoletnice njegovega rojstva 1882. Spisal Ivan Lavrenčič. Ponatis iz „Novie". Založil pisatelj. Tiskali Blaznikovi nasledniki 1882, 8°. 58 stranij. (Cena 45 kr.)
1543.	Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov. Poučenje starim in mladim, ubožnim in bogatim. Spisal in na svetlobo dal Janez C i g 1 e r, župnik pri sv. Tilnu v Višnjigori. (Drugi popravljen natis.) V Ljubljani. Založil in izdal Ivan Tomšič. Natisnila Klein in Kovač (Eger). 1882. 8». 145 stranij.
1544.	Pripovedke za mladino. I. zvezek. Spisal Fr. H. — V Ptuji 1882. Založil in natisnil W. Blanke. 8°. 72 stranij.
1545.	Izgledi bogoljubnih otrok iz vseh časov kerščanstva. I. Del. Spisal in založil Anton Kržič, katehet. Drugi natis. V Ljubljani. Tisk J. Blaznikovih naslednikov. 1882. 8°. 151 stranij.
Izgledi bogoljubnih otrok iz vseh časov kerščanstva. III. Del. Spisal in založil Anton Kržič, katehet. (Ponatis iz »Zgodnje Danice".) V Ljubljani. Tisk J. Blaznikovih naslednikov. 1883. 8°. 172 stranij.
1546.	Pod turškim jarmom. Povest iz vojske Grkov zoper Turke. Poslovenil F. H. V Ljubljani. Založil in prodaja Janez Giontini. 1882. 8°. 82 stranij. Tisk F. Bamberg & Klein-mayr v Ljubljani.
1547.	Eno leto med Indijanci. Povest. (Z naslovno podobo.) Poslovenil F. H. V Ljubljani. Založil in prodaja J. Giontini. Tiskala Fed. Bamberg & Kleinmayr v Ljubljani. 8°. 82 str.
1548.	Črni bratje. Povest. (Z naslovno podobo.) Poslovenil F. H. Založil in prodaja J. Giontini v Ljubljani. Tiskala F. Bamberg & pl. Kleinmayr. 1882. 8°. 80 stranij.
1549.	Zbirka ljubimskih in ženitovanjskih pisem. Po raznih izgledih sestavil F. H. (Filip Haderlap). V Ljubljani. Založil in prodaja Janez Giontini. 1882. 8°. 80 stranij.
1550.	Rože in koprive za šolo in dom. I. Dva dijaka; trije šolarji, in še marsikaj druzega. Na svitlo daje S vito si a v. V korist dijaški kuhinji. V Ljubljani 1882, m. 8°. 31 stranij. (Cena 10 kr.)
1551.	Mali Palček.
1552.	Sedem Svabov.
1553.	Aladin s čarobno svetilnico.
1554.	Trnjulcica.
To so knjižice z barvanimi podobami za male otroke (Bilder-biicher). Izdal .T. Giontini. Cena posamičnim knjižicam po 12 kr.
VI. Šolske knjige.
1555.	Latinsko-slovenski slornik, za tretji in četrti gimnazijski razrecl; izdelan po latinsko-nemškem J. A. Rožeka. Tiskala in založila Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg. V Ljubljani 1882, 8°. 446 stranij. (Cena 2 gl. 70 kr)
Ta slovnik .so spisali po J. A. Rožka latinsko-nemškem slovniku ljubljanske gimnazije profesorji: Val. Kermavner (črke A, B, E). Maks PleterSni k (C, D, M), Matej Vodušek (F—L), F r a n W i e s t h a 1 e r (N—Q), in M i r o s 1 a v Ž a k e 1 j (R-Z).
1556.	Vadbe v skladnji latinski. Prvi del za tretji gimnazijski razred. Sestavil prof. V. Kermavner. Tiskala in založila Ign. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg. V Ljubljani 1882, 8°. 133 str. (Cena 70 kr.).
1557.	Domoznanstvo poknežene grofije Goriške in Gradiščanske za meščanske šole in učiteljišča. Spisal Simon Rut ar, e. kr. gimn. učitelj. Na Dunaji v ees. kralj, založbi šolskih knjig 1882. 8°. 124 stranij. (Cena 50 kr.)
1558.	Zemljepis za prvi razred srednjih šol. Spisal in založil Janez Jesenko. V Ljubljani 1882, velika 8°. 116 str. Natisnila »Narodna Tiskarna". (Cena 45 kr.)
1559.	Aritmetika za nižje gimnazije. Spisal dr. Fr. vitez Močnik. Po 26. natisku poslovenil J. Celestina. Prvi del. V Ljubljani, tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg 1882, 8°. 191 stranij. (Cena 1 gl. 10 kr.)
1560- Fizika za nižje gjmnazije, realke in učiteljišča. Spisal in založil Jakob Čebul ar, c. kr. višje realke profesor v Gorici. V Gorici. Natisnila Hilarijanska tiskarna 1882. 8°. 90 stranij.
1561.	Praktična metodika za učitelje in učiteljske pripravnike. Sestavil in založil Ivan Lapajne, ravnatelj meščanskej šoli v Krškem. Cena 80 kr. V Ljubljani. Natisnil Rudolf Milic. 1882. 8°. 142 stranij.
1562.	Domovinoslovje. Za slovenske ljudske šole. Spisal J. L. Drugi, popravljeni natis z 2 zemljevidoma. 1882. Natisnil in založil Ivan Leon v Mariboru. 8°. 31 stranij.
1563.	Prvo berilo in slovnica za slovenske ljudske šole. Sestavila A. Razinger in A. Zamer, ljudska učitelja. Natisnil in založil Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. V Ljubljani 1882, 8°. 90 stranij. (Cena 24 kr.)
1564.	Abecednik za slovenske ljudske šole. Sestavil Andrej Praprotnik, nadučitelj in ravnatelj 1. mestni petero-razredni deški ljudski šoli v Ljubljani. — V Ljubljani, 1883. Založil ter prodaja Matija Gerber, bukvovez. 8°v 80 stranij.
1565.	Tretje berilo za ljudske šole. Tretje izdanje. (Tiskano brez premene kakor leta 1881.) Na Dunaji. V c. kr. zalogi šolskih knjig. 1882. 8°. 268 stranij. Natisnil Karol Gorišek na Dunaji.
1566.	Perva nemška slovnica za ljudske šole. Na Dunaji. V c. kr. založbi šolskih bukev. 1882. 8°. 168 stranij. Natisnil Karol Gorišek na Dunaji.
1567.	Druga racunica za slovenske ljudske šole. Spisal dr. vitez Fr. Močnik. Deveto izdanje. (Tiskano brez premene kakor leta 1881.) Na Dunaji. V e. kr. zalogi šolskih bukev. 1882. 8°. 64 stranij. Natisnil Karol Gorišek na Dunaji.
1568.	Tretja racunica za slovenske ljudske šole. Spisal dr. vitez Er. Močnik. Šesto izdanje. (Tiskano brez premene kakor leta 1881.) Na Dunaji. V c. kr. zalogi šolskih bukev. 1882. 8°. 59 str. Natisnil Karol Gorišek na Dunaji.
1569.	Kratki katekizem v prašanjih in odgovorih za ljudske šole ljubljanske škofije. V Ljubljani. Natisnili in založili J. Blaz-nikovi nasledniki. 8°. 96 stranij. (Cena 18 soldov.)
1570.	Stenske table pa prvi pouk v branji. V Ljubljani. Izdelala in izdala A. Raz ing er in A. Žumer.
Vseh tabel skupaj je 25 po 76 cm. visokih in 55 cm. širokih. — (Cena 2 gl. 50 kr.)
¥11. Šolska poročila.
1571.	Prvo letno poročilo trirazredne meščanske in čveterorazredne ljudske šole v Krškem konec šolskega leta 1881—82. Izdali in založili vodstvi omenjenih šol v Krškem. Tiskal Milic v Ljubljani. 8°. 40 stranij.
(V nemškem in slovenskem jeziku. — Ima sestavek: Starišem v premislek; spisal J. Ravnikar.)
1572.	Letno sporočilo čveterorazredne deške ljudske šole v Novo-mestu — Rudolfswert 1881—82. V lastnej zalogi. Natisnil J. Krajec v Novomestu. 8°. 10 stranij.
1573.	Šolsko poročilo narodne šole v Sežani v šolskem letu 1881 — 82. V Ljubljani. Natisnila „Narodna tiskarna". — Založilo šolsko vodstvo. 8°. 11 stranij.
1574.	Šolsko sporočilo štirirazredne ljudske šole v Komnu koncem šolskega leta 1881—82. Sestavil Anton Leban, nadučitelj-
voditelj. V Ljubljani. Natisnila „ Narodna Tiskarna". — Založil okrajni šolski svet v Sežani. 8°. 13 stranij.
57 5. Letno poročilo I. mestne peterorazredne deške ljudske šole v Ljubljani. 1882. 8°.
(Nemško-slo vensko.)
57(i. Letno poročilo II. mestne peterorazredne deške ljudske šole v Ljubljani. 1882. 8°. 15 stranij.
(Nemško-slovensko.)
YIII. Molitevne in poučne knjige.
577.	Truplo sv. Agapita mučenika v Novi Cerkvi. Spisal Jame j Voh, kaplan pri Novi Cerkvi Ponatis iz „Slovenskega Gospodarja". V Mariboru 1882. Tiskal Janez Leon. — Založil pisatelj. 8°. 24 stranij.
578.	Marija zgodnja Danica, mati milosti Božje. Molitevne bukve Marijnim častivcem po osemnajstem natisu iz nemškega poslovenil Janez Volčič, duhoven ljubljanske škofije. Z dovoljenjem preč. Ljubljanskega knezoškofijstva. V Ljubljani. Založil Matija Gerber. — Tisk Blaznikov. 1882. 8°. 717 str.
579.	DruSbine bukvice za dekleta, ki so pri dekliški ali križevski družbi v Konjicah, in tudi za druge pobožne ženske. Spisal Jožef Rozman, pokojni konjiški nadžupnik. Z dovoljenjem preč. lavantinskega knezoškofijstva. Deseti natis. Lastnina „Križevske družbe" v Konjicah. V Ljubljani, 1882. Založil in prodaja Matija Gerber. 8°. 538 stranij. Natisnil R. Milic v Ljubljani.
580.	Djanje svetega Detinstva. V poduk malim in odrašenim. Zvezek III. Z dovoljenjem visokočast. škofijstva Ljubljanskega. Založil And. Zamejic (družba sv. Detinstva). V Ljubljani, 1882. (Ponatis iz Zgodnje Danice".) Natisnili J. Blaznikovi nasledniki. 16°. 32 stranij.
581.	Molitevna knjiga za ude tretjega reda sv. Frančiška. V spomin sedemstoletnice rojstva sv. Frančiška. Sestavil o. Hr i so g on Maj ar, mašnik frančiškanskega reda. Z dovoljenjem visokočest. knezoškofijstva ljubljanskega in redovnega predstojništva. V Ljubljani, 1882. Tiskala in založila Blaznikova tiskarna. 8°. 490 + VIII. stranij.
582.	Najlepši dan ali pobožno praznovanje prvega sveta Obhajila, kteremu so pridjane molitve pri sv. maši in druzih priložnostih. — Spisal Matevž Frelih, župnik na Premu. —-Z dovoljenjem visokočast. ljubljanskega škofijstva. Peti
popravljeni natis. V Ljubljani, 1882. Založil in prodaja Janez Giontini. Tisk Joz. Peichtingerjevih naslednikov v Lincu. 32°. 271 stranij.
1583.	Šmarnice naše visoke nebeške Kraljice, neomadežene Marije Device. Tretji letnik. Spisal L. Je ran, duhoven ljubljanske škofije. Z dovoljenjem visokočast. ljubljanskega škofijstva. V Ljubljani, 1882. Založili iu natisnili J. Blaznikovi nasledniki. 16°. 336 stranij.
1584.	Kruh nebeški ali navod pobožno moliti in častiti presveto Rešnje Telo s trojno mašo in z drugimi navadnimi molitvami. Drugi zlepšani in pomnoženi natis. Na svitlo dal Janez Zupančič, župnik. Založila družba sv. Vincencija. Natisnila Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani. 1882. 16°. 474 in IV. stranij.
1585.	Presveto Serce Jezusovo ali molitvene bukve za pobožno in verno ljudstvo , posebno pa za goreče častilce Jezusovega presvetega Serca. Sestavil Jakob Dolenec, bivši stolni kaplan zdaj župnik na Igu. — Z dovoljenjem visokočast. ljubljanskega škofijstva. Založil H. Ničman. 1882. Natisnil R, Milic v Ljubljani. 8°. 388 stranij.
1586.	Marija, žalostna mati. Molitvenik v počeščenje Matere božje sedem žalosti, z dodatkom za očitno in domačo službo božjo. Spisal Franc Ser. Bezj ak, knezoškofijski duhovni svetovalec in župnik pri sv. Marku niže Ptuja. Založil in tiskal W. Blanke v Ptuju. 1882. 8°. 352 str. (Peti predelani in pomnoženi natis.)
1587.	Stopnje k popolni ljubezni Božji, v zedinjenji z Jezusom pri sveti maši in pri svetem Obhajilu. Mašne in obhajilne molitve pobožnim kristjanom po 31. izvirnem natisu nabral Janez Volčič, duhoven Ljubljanske škofije. V Ljubljani 1882. Založil in prodaja Matija Gerber. 8°. 656 str. — Natisnil J. Krajec v Novomestu.
1588.	Kruh angelski. I. Molitevne bukvice za mladino. II. Pri-pravljavne bukvice na prvo sv. obhajilo. Po slovenski pri-ravnal P. Hrisogon M(ajar). Z dovoljenjem visokočast. ljubljanskega knezoškofijst.va. V Ljubljani 1882. Založil in prodaja M. Gerber. Tisk Milicev v Ljubljani. 16°. 264 str.
1589.	Pastirski list J a n e z a K r i s o s t o m a, knezoškofa Ljubljanskega. Natisnila »Narodna Tiskarna". V Ljubljani 1882, 4°. 8 str.
1590.	Pastirski list Jakoba Maksimiljana, kneza in škofa Lavan-tinskeg. Tisk -T. Leona v Mariboru. 1882. 4°. 7 str.
1591.	Pastirski list Andreja, nadškofa Goriškega. Založila nadško-fija. Hilarijanska tiskarnica v Gorici 1882, 4°. 4 str.
IX. Različna dela.
1592.	Zgodovina Tolminskega, to je: zgodovinski dogodki sodnij-skih okrajev Tolmin, Boleč in Cerkno z njih prirodoznan-skim in statističnimv opisom. Spisal S. Rut ar, profesor na c. kr. gimnaziji v Špljetu. Na svetlo dal Josip Devetak, deželni poslanec in župan tolminski. V Gorici, natisnila Hilarijanska Tiskarna 1882, 8°. 320 str. (Cena 1 gl.)
1593.	Slovenska mati. Podučna knjiga materam, kako naj sebe in svoje otroke zdrave obvarjejo. Spisal Dr. Kočevar. V Ljubljani 1882. Natisnila „Narodna Tiskarna". — Založil Dr. Kočevar v Celji. V. 8°. 48 stranij. (Cena 30 kr.).
1594.	Gregorčičevim kritikom odgovor in pouk. "V Ljubljani 1882, 8°. 27 stranij. Založil Janko Pajk. Tiskala „ Narodna Tiskarna".
1595.	V obrambo. Odgovor „Slovencu". Zložil S. Gregorčič. V Ljubljani 1882, 8°. 18 stranij. Založil Ig. Gruntar. Natisnila „ Narod na Tiskarna". (Cena 20 kr.)
(Ponatis iz ^Ljubljanskega Zvona".)
1596.	Kratek navod, kako razumno izrejati sviloprejke. Spisal Janez Bolle, vodja c. kr. poskušališča za svilorejo in vinarstvo v Gorici. V Gorici natisnil in založil Paternolli 1882. 8°. 19 stranij.
(Knjižica ima več podob.)
1597.	Navod o hmelj ariji. Spisal Janez Hausenbichler. Tiskala „Narodna Tiskarna". — Založil pisatelj. — V Ljubljani 1882. 8°. 20 str.
1598.	Svojim volilcem o svojem delovanji v zborovanji državnega zbora na Dunaji 1. 1881—1882. Poroča Adolf Obreza, poslanec deželnih občin Notranjskih. Založil poročevalec. — Tiskala „Narodna Tiskarna" v Ljubljani 1882. 8°. 31 stranij.
1599.	Kopališče v Radencih. Radenska slatina imajoča v sebi jako obilno natrija in litija. (Štajerski Vichy) V Ljubljani. Založilo kopališče v Radencih. 1882. Tiskala „Narodna Tiskarna". m. 8°.
1600.	Koledar in dnevnik za leto 1883. V Novomestu. Tiskal in založil J. Krajec. 16°.
1601.	Žepni koledar za navadno leto 1883. V Novomestu. Tiskal in založil J. Kraj ec.
1602.	Velika Pratika za navadno leto 1883, ki ima 365 dni. Na svitlo dala c. k. kmetijska družba. V Ljubljani. Natisnili in založili J. Blaznikovi nasledniki. 16°. (Cena 15 kr.)
Iz obsega: V spomin šeststoletnega združenja Kranjske s presvitlo Habsburško rodovino. — Dr. Janez Bleivveis. — Mnogovrstne gospodarske skušnje. — Pogovor pod lipo. — Naznanila.
1003. Mala Pratika za navadno leto 1883, ki ima 365 dni. V Ljubljani Natisnili in založili .(. Blaznikovi nasledniki. 10°. (Cena 13 kr.)
1604.	Slovenska Pratika za navadno leto 1883, ki ima 365 dni. V Ljubljani. Natisnil in založil pl. Kleinmayr in Bamberg.
X. Muzikalije.
1605.	Lovorika. Zbirka možkih čveterospevov in zborov. Tretji del. Vredjen za I. in II. tenor; I. in II. bas. Na svitlo dala in založila „Glasbena Matica" v Ljubljani. Blaznikova knjigo tiskarna in kamenopisalna.
Vsebina po abecednem redu: Bleško jezero, Kam. Mašek; — Gorenjska zdravica, (narodna); — Hej Slovani, (poljska narodna); — Pastirska (narodna); — Planinar, BI. Potočnik; — Pod oknom, Fleisclimann; — Pod oknom, A. Ne d ve d; — Popotnik (narodna); — Slovo, A. Nedved; — Svarjenje (narodna);
—	Triglav, Fleisclimann; — Veselja dom, A. M. Slomšek;
—	V ljubem si ostala, A. Nedved; — Vojaci napoti, A.Nedved;
—	Vse mine (narodna); — Zvezna, A. Nedved; — Zvonikarjeva, BI. Potočnik.
1606.	Glasbena Matica. Zvezek X. Zbirka slovenskih narodnih pesnij. Za mešan in za moški zbor sestavil, vredil in har-monizoval A nt. Foerster. V Ljubljani, 1882. Na svitlo dala in založila »Glasbena Matica". Natisnil R. Milic. Vel. 8°. 16 str.
Obseg: 1) Zvonikarjeva, BI. Potočnik; — 2) Veselja dom, A. M. Slomšek; — 3) Pastirska (narodna); — 4) Bleško jezero, Kam. Mašek; — 5) Triglav, J. Fleišman; — 6) Vse mine (narodna); — 7) Hej Slovani, (poljski napev); — 8) Planinar, BI. Potočnik; — 9) Svarjenje (narodna); — 10) Pod oknom, J. Fleišman, — 11) Popotnik (narodna).
1607.	Glasbena Matica. Zvezek XI. Vojaci na poti. Slovensk napev za moški zbor po besedah Sim. Gregorčičevih vglasbil Anton Nedved. Po želji skladateljevi je čisti dohodek prodanih iztisov namenjen „Narodnemu domu" v Ljubljani. 1882. 8°. 7 stranij.
1608.	Glasbena Matica. Zvezek XII. — Štirje slovenski napevi za moški zbor vglasbil in poklonil slavnemu pevskemu zboru ljubljanske čitalnice Anton Nedved. V Ljubljani, 1882. 8°. 9 stranij.
Obseg: 1) Zvezna; 2) V ljubem si ostala kraji; 3) Pod oknom; 4) Slovo.
1609.	Mornar. Pesen za niži glas zložil F. S. Vil h ar. Op. 66. Izdala in založila »Glasbena Matica" v Ljubljani 1882. Tiskala Engelmann in Miihlberg v Lipsiji. Fol. 11 stranij.
(Posvečeno preuzvišenomu i presvjetlomu gospodinu biskupu Josipu Strossmayeru, pokrovitelju jugoslovjenske umjetnosti.)
1610.	V tiliem mraku. Fantazija za klavir, zložil F. S. Vilhar. Op. 36. Izdala in založila „ Glasbena Matica" v Ljubljani 1882. Tiskala Engelmann in Muhlberg v Lipsiji. Fol. 4 stranij.
1611.	Venec Mariji Kraljici, zavetnici treh redov sv. Frančiška, v spomin 700letnice njegovega rojstva. Zložil in sestavil P. Angelik Hribar 0. S. F. Z dovoljenjem vis. čast. knezoškofijstva in redovnega prednika, I. snopič. — Založili in natisnili J. Blaznikovi nasledniki. 4°. 1882. (Cena 75 kr.)
1612 Pesmaričica po številkah za nežno mladino. Sestavil Anton F o rs ter. Založil in natisnil Rudolf Milic. V Ljubljani 1882. 8°. 64 stranij.
LETOPIS MATICE SLOVENSKE
od 1. januarja 1882 do 31. oktobra 1883. Sestavil JTrsiiic Orešec, tajnik, knjižničar in poverjenik.
I.
Poročilo o delovanji Matice Slovenske.
53. odborova seja 17. februarja 1882.
Prvosednik: prvosednikov namestnik g. P. Grasselli; odborniki: gg. dr, A. Jarc, A. Kržič, J. Mam, A. Praprotnik, L. Robič, L. Svetec, Fr. Šuklje, I. Tomšič, M. Vodašek, V. Zupančič, dr. J. Zupanec, M. Žolgar.
I.
Branje zapisnika 52. odborove seje.
Zapisnik 52. odborove seje se prebere in potrdi.
G. odb. Praprotnik meni, da po §. 5. Matičinih pravil mora vsak častni ud in vsak ustanovnik dobiti tudi 1 knjigo Geometrije g. prof. Lavtarja, ktero Matica letos izda.
Gospoda odb. dr. Jarc in Marn odgovarjata, da Matica Geometrijo izvenredno izda samo za učilišča; zato se je tiska samo 500 knjig.
Prvosednik pravi, da bi to prašanje moral poslednjič odločiti le veliki zbor.
II.
Naznanila prvos ednikova.
V skupni seji književnega in gospodarskega odseka 14. januarja izvoljeni so bili začasno v odbor za spomenik pokojnega dr. Bleiweisa viteza Trsteniškega odborniki g. L. Robič, g. K. Klun in poročajoči prvosednik sam.
Po svetovanji g. odb. Marna potrdijo se začasno izvoljeni trije odborniki.
Prvosednik praša, ali hoče odbor sam določiti Matičin donesek za Bleiweisov spomenik, ali ga naj določi veliki zbor.
G. odb. Vodušek svetuje, naj si Matica pri g. Franketu naroči podobo dr. Bleiweisa životne velikosti.
Prvosednik pravi, da se bode o tem pozneje govorilo.
Po svetovanji g. odb. Zupančiča, kterega podpirata gospoda odb. Suklje in dr. Zupanec, sklene se: Matica naj izvoljenemu odboru za spomenik svojega pokojnega prvosednika prece izroči 200 gld.
O podobi dr. Bleiweisa naj se prvosednik pogodi z g. Fran-ketom.
Družtvo „ Narodni Dom" praša, ali bi Matica prevzela narodni dom po §.16. in 17. družtvenih pravil, (str. 451.)
Prvosednik pravi, da ponudba Matici more le koristiti, vendar je treba jo premisliti na vse strani. Naj se. zatorej dopis in pravila Narodnega Doma izroče posebnemu odseku, ki se bode danes volil iz Matičinega odbora in potem poročal odboru ali velikemu zboru.
Predlog se sprejme.
ni.
Tajni ko v o poročilo.
Poverjeništvo prevzamejo: g. vikar M. Barbo za Novo mesto; g. notar Ign. Gruntar za Logatec; g. profesor Fr1. Hauptmann za Gradec.
Od 22. decembra 1881 do 13. februarja 1882 pristopilo je 18 novih udov, med njimi dva ustanovnika g. Peter Jeram, misijonar v Wabashi, in g. Vaso Petričič, trgovec in hišni posestnik v Ljubljani.
Odbor potrdi imenovane gospode za poverjenike in sprejme vse nove ude.
Do danes je plačalo ustanovnino in letnino za 1. 1881. nekoliko črez 1200 udov. Naj se zatorej po prvosednikovem naročili! Letopisa za 1881 s poročilom in imenikom natisne samo 1300 knjig.
G. profesor Erjavec je poslovenil in poslal I. del Woldfichove Somatologije.
Odbor radosten zasliši poročilo o Somatologiji in odobri premeno v Letopisu.
Po svetovanji gospodarskega odseka se poviša stanovnina za I. nadstropje Matičine hiše na Bregu na 350 goldinarjev, stanovnina za' 2. nadstropje pa od sv. Mihaela naprej na 400 gld.
Stanovnina naj se plačuje četrt leta, stanovanje pa odpove pol leta naprej.
Potrdi se.
IV.
Poročilo književnega odseka o prejetih spisih in knjigah za leto 1882.
G. prvomestnik Mam poroča, da se je oglasilo lepo število pisateljev za spisovanje šolskih knjig. Izmed teh naj zdaj samo g. profesor Celestina pripravi Močnikovo aritmetiko in geometrijo za nižje gimnazije.
G. Fr. Remec, c. kr. telegr. uradnik v Ljubljani, naznanja rokopis: „Iv. S. Turgenjev, Lovčevi zapiski".
Na prvosednikovo prašanje, kdo uredi Letopis za leto 1882, naprosi odbor za urednika prvosednika samega, ki naj povabi slovenske pisatelje, prejema rokopise in je dava dotičnim odbornikom presoditi, če bo treba.
Druga knjiga — svetuje g. Marn, — ktero naj odbor sprejme in udom da za leto 1882, je: „Slovnica italijanskega jezika". (Pravila in vaje; berilo in slovar.) Spisal Jožef Križman.
V predgovoru pravi pisatelj: „Že v 9. seji dne 19. decembra 1867. leta sklenil je odbor Matice Slovenske pridobiti si poleg hrvatske tudi laško slovnico za bolj podučene Slovence, ter je odseku za izdavanje knjig naročil, naj bi dobil za to sposobnega pisatelja. Naslednje leto se je obetalo od dveh strani spisovanje take slovnice, toda ostalo je le pri obetanji. Med tem se je večkrat ponovila želja po njej, pa ni bilo nikogar, ki bi bil hotel delo prevzeti. Ker so me nagovarjali od več strani, lotil sem se jaz spisovanja slovensko-laške slovnice."
To slovnico so pohvalili vsi pregledniki. G. profesor Marušič v Gorici piše v svojem poročilu: „Jaz tedaj menim, da je z velikim trudom izdelana slovensko-italijanska slovnica g. Križmana vredna, da jo spravi Slovenska Matica na svetlo."
S tem priporočilom rešeno je že tudi prašanje: Je li Slovencem i t a 1. slovnica sploh potrebna ali koristna.
Potrebna je v kulturnem sploh in praktiškem oziru. Mi smo sosedje dveh kulturnih narodov — Nemcev in Italijanov; oba imata krasno literaturo, ktere se ogibati ne moremo in ne smemo. In, če se ne branimo italijanske literature, ki ima morda marsi-kako prednost pred nemško, zakaj ne bi smeli imeti s voj ega ključa do njenih zakladov?
Ali tudi praktiška korist nas sili seznaniti se z ital. jezikom, in to posebno zdaj, ko se stene med narodi podirajo, ko se kupčija širi, in je potovanje že skoraj vsakemu potrebno. — Važniša pa, kakor to, je vsestranska sposobnost za javne službe v naših
deželah. V Gorici, v Trstu je le omikani Slovenec, ki tudi italijanski jezik zna, cel človek in mož na pravem mestu. To velja sosebno v duhovskem stanu. Glede na to so zavedni omikani Slovenci — italijanskega jezika zmožni — na italijanski meji prava narodna bramba proti italijanstvu, zato ker po svoji sposobnosti lehko merodajna mesta zasedejo.
Slednjič je tudi že samo površno poznanje italijanščine omikanemu Slovencu koristno, ker se mu po njem širi horizont. Ker latinščina čim dalje bolj hira med mlajšimi svetnimi izobraženci, nadomestuje naj jo italijanščina. Znamenit dobiček bode že to, da ne bodo naši časniki na pr. pisali naž«jo", „borsaa, „fak-cijfzno", „oficijelno", „eventuvelno", ampak „a<išo", „borsa", „fak-cijozno", „oficijalno" itd.
Vse tedaj kaže, da je bila to srečna misel, ki jo je sprožil odbor Slovenske Matice, da naj se izda slov.-ital. slovnica in g. Križman je dovoljno ustregel Matičinemu namenu.
Gospoda odbornika dr. Jarc in Kržič podpirata Marnovo svetovanje.
G. Suklje pravi, da iz naročila še ne sledi, da bi odbor slovnico moral tudi izdati. Za službene potrebe nauče se primorski Slovenci italijanščine po šolah zadosti. Politično tudi ni, če jo izdamo. Po prvomestnikovem poročilu naročena je slovnica že 15 let; takrat so bile druge razmere. Danes italijanščino širiti, pravi se širiti italijanizem. Tudi javno mnenje, kolikor se ga je slišalo, je proti italijanski slovnici. Odložimo zatorej to knjigo in dajmo pisatelju rajši odškodnino.
G. Praprotnik razjasnjuje iz Matičinega Letopisa za 1. 1879. str. 232, da je g. Križman samo prašal: Je li Matica za to, da se z ozirom na slovenske Primorce z Matičino podporo (po 1. družtvenih pravil) izda slov.-ital. slovnica. — Odbor je določil na to prašanje, da se o tem natančneje ukrene takrat, ko odboru dodelani rokopis pride v roke.
G. Svetcu se ne zdi ta slovnica važna, ker ni za šole, ampak bode le za diletante.
Odbor— odgovaija g. Marn — naročil je slovnico, odbor ova dolžnost je sprejeti jo. Pri izdavanji Matičinih knjig ne odločuje javno mnenje, ampak odbor Matice Slovenske, in ta naj odloči: 1.) Sprejme Križmanovo italijansko slovnico? 2.) Dobijo to slovnico udi, ali se izda samo s podporo?
G. Svetec pravi, da prašanje je le to, kdaj se naj slovnica izda. Ce se že sprejme, naj se izda s podporo.
Pri glasovanji je bila sprejeta Križmanova slovnica z 11 glasovi. Za to, da bi se slovnica izdala za leto 1882, glasovalo je 6 odbornikov, zatorej je slovnica za zdaj odložena.
G. Marn svetuje, naj se slovnica izda za ude, kedar pride na vrsto, g. Svetec pa, naj se izda le s podporo, to je, ne za ude, ampak samo za prodaj.
Po kratkem razgovoru obvelja nasvet gospoda Svetca zli glasovi.
Prvosednik svetuje, naj podoba dr. Bleiweisa izostane iz Letopisa za leto 1881. in naj se pridene posebnemu življenjepisu, kterega naj izda Matica Slovenska; za ta spis naj se povabijo pisatelji.
Sprejme se.
G. prvosednik književnega odseka Marn prebere dopis od 21. decembra 1881, s kterim svetuje g. prvosednik Grasselli, naj bi Matica šeststoletnico združenja kranjske dežele z deželami habsburške dinastije slavila na primeren način.
Odbor odobri ta nasvet in g. profesor Suklje obljubi za to slavnost spisati primeren zgodovinski sestavek.
Matičinih knjig za leto 1882. natisne se po 1500 iztiskov in tiskanje knjig se razpiše do 15. marca t. 1., ker je minil čas triletne pogodbe.
V.
Poročilo gospodarskega odseka.
Po prvosednikovem poročilu dovoli odbor gosp. Iv. Hribarju nekoliko prememb v njegovem stanovališči v Matičini hiši na Kongresnem trgu, če je na odborovo zahtevanje spet odpravi.
VI.
Razprava o sklepih in naročilih poslednjega občnega zbora, posebno glede prenaredeb družbenih pravil.
Prvosednik svetuje, naj se izvoli odsek treh odbornikov in jim izročijo v pretres in poročanje
a)	poslednjega velikega zbora sklepi in naročila posebno glede prenaredbe družtvenih pravil;
b)	dopis in pravila družtva „Narodni Dom".
Odbor potrdi to svetovanje, izvoli v odsek odbornike: Svetec, Suklje in Praprotnik , in jim naloži, naj glede Matičinih pravil stavijo konkretne predloge.
Ker je seja že predolgo trajala, sklene prvosednik zborovanje po želji gospodov odbornikov, predno ste prišle na vrsto poslednji točki dnevnega reda : VII. Razprava o poročilih in predlogih za redni veliki zbor leta 1882. VIII. Posamezni nasveti.
54. odborova seja I. aprila 1882,
Prvosednik: prvoscdnikov namestnik: P. Grasselli; odborniki: dr. A. Jure, A. Kržič, IC Klun, J. Mam, dr. J. Poklukar, A. Praprotnik, L. Tiobii, F. Steg-nar, L. Svetec, Fr. Šitlclje, J. Tomšič, J. Vavru, J. Vilhar, M. Vodušek, V.
Zupančič, dr. J. Zupanec.
Prvosednik pozdravlja profesorja J. Marna, ki že mnogo let deluje kakor odbornik Matice Slovenske in mu čestita k njegovi petdesetletnici, vošeč mu še mnoga leta Matici Slovenski na korist. Odbor živo pritrdi njegovim vošilom.
I.
Branje zapisnika 5 3. od bor ove seje.
Zapisnik 53. odborove seje se prebere, popravi in potrdi.
II.
Naznanilo prvosednikovo.
Na prošnjo prof. Marna daruje odbor izvrstnim učencem ljubljanske gimnazije od 4. b do 8. razreda 192. knjig, vrednih 49 gold. 58 kr.
Na odpis gospoda Iv. Franketa se sklene, g. Franke naj po svetovanji odbornika Marna naredi doprsno podobo dr. Bleiweisa.
III.
Tajnikovo poročilo o dobi od poslednje seje.
Novi rokopis gospoda dr. J. Križana: „Fizikalično godbeno zvokoslovje" izročen je odborniku And. Senekoviču na sojenje.
Pri nekem naznanjenem nemškem rokopisu se določi, da Matica Slovenska more le slovenski spisane rokopise prejemati.
Od 14. februarja je pristopilo 11 udov: 1 ustanovnik, gosp. Oroslav Dolenec, svečar in hišni posestnik v Ljubljani, in 10 letnikov.
IV.
Poročilo književnega odseka.
Prvomestnik Marn poroča, cla Matičini udje za 1. 1881. dobijo skupaj knjige: Letopis za 1. 1881.; Suman J., Slovenska slovnica, in Woldfich-Erjavec, Somatologija.v
»Književno zgodovino slovenskega Stajerja", spisal gosp. profesor Macun, naj še odb. Leveč stvarno presodi, in naj se o tem in o »Politiški zgodovini slovenskega Stajerja", spisal gosp. vodja Lapajne, slednjič skupaj razsodi.
„Dušoslovje" naj se vrne pisatelju, in gospodu dr. Svetini izreče zahvala za natančno presojevanje Logike in Dušoslovja.
O „Flori slovenskih dežel", spisuje gospod profesor Glowaeki, in o „Cehih", spisuje gospod profesor Majciger, naj se odloči, ko Matica spisa prejme.
Gospod profesor Hubad bi poslovenil Curtiusovo Grško slovnico in Schenklnove Grške vaje, gospod Ivan Subic pa Hoch-stetterjevo in Bischingovo Mineralogijo in Geologijo. Oboji predlogi se izročijo književnemu pododseku.
Gospod Iv. Navratil naznanja „Narodne vraže", ki se sprejmejo za Letopis, ali „Rezija in Rezijani" se ne more izdati v posebni knjigi.
Prvosednik naznanja spise, ki so mu je poslali za Letopis gospodje R. Pukl, A. Koder in J. Znidaršič, in svetuje, naj se nekteri obširniši prevodi iz slovanskih klasikov posebe izdavajo pod imenom „Knjižnica slovanska"; priporoča tudi, naj bi Matičin odbor z nova začel premišljevati prašanje o izdavanji „Priročnega naučnega slovnika", o kterem govori že Matičin opravilni red.
Odbor prepusti oba prvosednikova nasveta književnemu odseku.
Gospod profesor Jesenko piše, da slovenske šolske knjige: „Avstrijsko-ogerska domovina" še zdaj ni treba: Ne vem, čemu bi nam bila šolska knjiga, dokler se res dotični nauk slovenski ne uči; če pride do tega, začne se najbrž v V. razredu in tako naprej — tedaj še le črez 4 leta v IV. razredu. Do tega časa pa taka knjiga nekoliko zastara.
V.
Nasvet odbornika Sukljeja o izdavanji učnih knjig za srednje šole.
Odbornik Suklje: Čas je slovenskemu učnemu jeziku v srednjih šolah ugoden. Le naši protivniki bodo nam očitali: „Nemate učnih knjig". To očitanje je že star izgovor, kajti za nižje razrede smo do malega preskrbljeni. Visoko ministerstvo je potrdilo Lesarjeve knjige za veronauk; Hrovatovo latinsko slovnico in Ze-pičeve latinsko-slovenske vaje; Jesenkov zemljepis in zgodovino; Lavtarjevo aritmetiko, Erjavčevo živalstvo, Tuškovo rastlinstvo itd. Moramo tedaj imeti vse knjige za srednje šole in Matica naj je izdava sistematiški.
Zato svetuje govornik:
a)	Matica naj izda vse, slovenskim srednjim šolam potrebne učne knjige;
b)	naj se leta 1882. izda:
7.) Rožekov Latinsko-slovenski slovnik za 3. in 4. gimnazijski razred;
[3j Latinske vaje za III. in IV. razred;
Fizika za nižje razrede srednjih šol.
Odbornik Klun: Res govorijo, da nemarno šolskih knjig, ali odbor o izdavanji šolskih knjig po pravilih sklepati ne more in ne sme; naj to odloči veliki zbor. Matica pa tudi vseh šolskih knjig za srednje šole sama založiti ne more; naj se deželni odbor prosi za podporo.
Odbornik Praprotnik se sklicuje na lanski dopis gospoda deželnega predsednika o izdavanji Geometrije in Somatologije, in podpira nasvet odbornika Šukljeja.
Odbornik Vilhar: Za izdavanje šolskih knjig bode res treba izvenrednih stroškov, pa ti bodo se vračali, ko bodo se knjige prodavale. Premisliti je vendar, da pravila ne govore o zalaganji šolskih knjig.
Odbornik Poklukar je tudi te misli, naj se izdavajo šolske knjige, da se nam ne bode vedno očitalo: „Saj nemate knjig". Ali naj se stori, kar je mogoče. Vlada ima dolžnost za omiko, tedaj tudi za izdavanje šolskih knjig, pri vseh narodih enako skrbeti; naj privoli na ta namen vsaj toliko podpore, kolikor ima Matica pri šolskih knjigah izgube; gospodje profesorji pa naj naznanjajo, kdaj in ktere knjige naj izda Matica.
Odbornika Vodušek in Vavrfi priporočata nasvet odbornika Šukljeja, naj bi Matica že 1882. leta izdala Rožekov slovnik in Latinske vaje.
Odbornik Marn: Nasvet odbornika Šukljeja, naj bi^ Matica za srednje šole priskrbela vse učne knjige, sega predaleč, da bi bilo moči danes že o njem sklepati, in je za Matico prehud; udje tudi ne bodo zadovoljni s samimi šolskimi knjigami. Zato naj se danes izvoli književni pododsek, kteri se naj na ta namen posvetuje z dotičnimi oblastimi, n. pr. z deželnim odborom, z deželnim šolskim svetom itd., in naj proti poroča Matici, ki bode po svojem premoženji vsekdar podpirala izdavanje potrebnih slovenskih šolskih knjig.
Odbornik Svetec: Vlada naj izreče, da hoče slovenski učni jezik, to je prvi pogoj; potem bomo tudi knjige prece imeli. Pomisliti pa je tudi, da na Dunaji presojuje gimnazijski odbor gimnazijska pravila; nepremenjena gotovo ne ostanejo. Neprevidno bilo bi tedaj knjige po starih pravilih spisovati in izdajati. Nasvet odb. Marna zadostuje popolnoma.
Odbornik Šuklje je zadovoljen, da bode Matica po svojih močeh izdavala šolske knjige. Rožekovega slovnika, in Latinskih vaj pa bo gotovo treba že za šolsko leto 1883/84. Slovenski jezik ne bode učni jezik, dokler ne bode slovenskih knjig; to uči zgodovina in skušnja. Tudi ugovor, da bi udje ne bili zadovoljni, ne velja: nekaj šolskih knjig je kakor Somatologija tudi za ude. Tudi denarno breme ne bode prehudo. Knjigi Geometrija in Somatologija ste izdani za učiteljišča, tedaj za primeroma majhno
število učencev; na gimnazij} jili je petkrat več. Glede na povedane vzroke priporoča govornik svoje predloge.
Pri glasovanji obvelja predlog odb. Marna z 12 glasovi.
V književni pododsek so izvoljeni gg. odb. Šuldje za prvo-mestnika, Marn, Tomšič, Vodušek, Zupančič.
Po predlogu prvomestnika Sukljeja naroči se temu pododseku, da mora v prihodnjo odborovo sejo priti s konkretnimi predlogi.
VI.
Poročilo gospodarskega odseka:
«) o družtvenem letnem računu za 1881. in proračunu za 1882. leto; b) o knjigarskih cenah družtvenih knjig; c) o tiskarskih ponudbah.
a)	Račun o novčnem gospodarstvu leta 1881. in proračun za 1882. 1. naznanita se odboru, ki bode je nepremenjena predložil velikemu zboru.
b)	Prvosednik poroča o cenah knjig za 1881. 1. in o pisateljskih plačah, ktere odbor po poročevalčevih nasvetih odobri.
Letopis za 1881. bode se prodaval po 1 gld.; Šumanova Slovenska slovnica po 1 gld. 50 kr.; Woldfich-Erjavec, Somato-logija, vezana po 75 kr.; Lavtarjeva Geometrija po 1 gld. 20 kr.
Prvosednik Graselli in odbornik Robič sta knjigam prejšnjih let ceno večinoma izdatno znižala, kakor se vidi iz naznanila na Letopisnem zavitku.
Odbor potrdi znižano ceno.
c)	Za tiskanje Matičinih knjig za 1882. leto ste se na razpis od 27. feb. oglasile dve tiskarni, Blaznikova in Narodna. Ponudbi je gospodarski odsek v seji 16. sušca 1882 prevzel in odborniku Robiču v poročanje izročil. Ta stavi v imenu gospodarskega odseka predlog: „Tisk knjig Matice Slovenske za leto 1882. odda se »Narodni Tiskarni" in gospod prvosednik se pooblasti, da naredi ž njo na podlagi ponudbe dotično pogodbo, pri kteri naj se tudi pogaja za boljše zavitke".
Odbornik Klun svetuje, naj se Matičin odbor pogaja z Blaz-nikovo tiskarno, odbornik Stegnar pa, naj se za eno leto na poskušajo tiskanje Matičinih knjig izroči Narodni Tiskarni.
Odbornik dr. Zupanec govori za to, da bi se z Narodno Tiskarno pogodba sklenila na 3 leta.
Slednjič se sprejme ponudba Narodne Tiskarne z veliko večino za eno leto.
VII.	«
Odsekovo poročilo:
a) o premembi družtvenih pravil in b) o dopisu družtva BNarodni
Dom".
a)	Odbornik Suklje svetuje v imenu večine odseka, ki je bil izvoljen v 53. odborovi seji, da bi poročal po naročilu občnega zbora o premembi družtvenih pravil, naj se število odbornikov zmanjša na 20, ktere občni zbor izvoli v dveh posebnih odborih, namreč 15, in med njimi 10 v Ljubljani prebivajočih, v književni odbor, in pet v gospodarski odbor.
Če zahteva 8 členov književnega odbora ali 3 členi gospodarskega odbora, morata se sklicati v skupno sejo oba odbora.
Odbornik Svetec: Da šteje Matičin odbor 40 odbornikov, to je celo prednost; lehko se mnogo sploh zaslužnih mož izvoli v odbor, ktere potem odseki lehko prašajo in prosijo za svet in podporo, če tudi, zlasti vnanji, navadno ne hodijo v seje. Vendar je pa mogoče v posebno važnih rečeh opreti se tudi na njihove misli. Brez dokazane potrebe naj se ne premenja, česar smo mi in naše ljudstvo že navajeni, in taka potreba do zdaj še nikakor ni dokazana.
Odbornik Mam: Vnanji odborniki in udje bili bi razžaljeni, če bi jim jemali pravico v odbor izvoljenim biti.
Pri glasovanji se sprejme odsekovo poročilo o premembi pravil po nasvetu poročevalca večine odbornika Svetca, naj ostanejo za zdaj nepremenjena, in odsek bode občnemu zboru poročal, da ni bilo vzroka pravil premeniti.
b)	O dopisu družtva „Narodni Dom" poroča odb. Svetec in predlaga, naj se ponudba,izrečena v §. 16. pravil ^Narodnega Doma", sprejme proti pogoju, da družtvo ^Narodni Dom" Matici v svojih pravilih pripozna pravico, da sme v odbor družtva „ Narod ni Dom" pošiljati svojega zastopnika.
Odbor sprejme ta predlog.
VIII.
O drugih predlogih za letošnji 18. redni veliki zbor.
Odloži se na dnevni red prihodnje odborove seje.
IX.
Posamezni nasveti.
Odbornik Praprotnik izroči odboru ostanek naročnine za Matičin „Časopis", ki pa ni začel izhajati.
Ker se dotični naročniki na vabilo niso oglasili za poslane denarje, ki skupaj iznašajo IG gld. 50 kr., postavi se po odboro-vem sklepu ta svota po odštetih 6 gld. 4 kr., ki so se porabili za male iztroške, med družtvene dohodke.
Ker se nikdo več ne oglasi za besedo, sklene prvosednik sejo.
55, odborova seja 3. junija 1882.
Prvosednik: prvosednikov namestnik dr. A. Jarc; odborniki: A. Kržič, J. Marn, A. Praprotnik, L. Robič, F. Stegnar, J. Tomšič, J. Vavru, J. Villiar, M. Vo-dušek, V. Zupančič, dr. J. Zupanec.
Prvosednik naznanja, da je prvosednikov namestnik P. Gras-selli, ki zclaj vodi sejo mestnega odbora, z najvišim odlokom od 20. maja t. 1. potrjen za župana ljubljanskega mesta.
Novemu županu poklonil se je odbor Matice Slovenske na prvosednikovo vabilo in mu je izrekel svoja vošila.
V znamenje radosti, da je Njihovo veličanstvo prvosedniko-vega namestnika Matice Slovenske povzdignilo k tej časti, naj vstane odbor in naj se ta veseli dogodek zapiše v zapisnik Matice Slovenske. (Odbor vstane.)
I.
Branje zapisnika 54. odborove seje.
Zapisnik 54. odborove seje se prebere in potrdi.
Odloči se, naj se izpisi iz zapisnikov odborovih sej uradno oznanjajo v Novicah.
III.
Tajnikovo, oziroma knjižničarjevo poročilo o dobi od po si edn j e sej e.
Od 54. odborove seje pristopilo je 13 letnikov.
Gospod Franc Doberlet v Ljubljani je daroval Matici več knjig iz raznih literatur. Odbor izreče gospodu Doberletu za ta dar pismeno zahvalo.
IV.
Poročilo književnega odseka.
Predsednik Marn svetuje, naj se „Politiška zgodovina slovenskega Štajerja" , spisal gospod vodja J. Lapajne, izroči zgodovinarju gospodu profesorju P. Končniku v Gradci s prošnjo, da bi jo pripravil za tisk.
Daruje se nekoliko Matičinih knjig goriški, celjski, mariborski gimnaziji, kaznilnici na Ljubljanskem gradu in akademiškemu literarnemu družtvu „Hrvat" v Pragi.
Drugim prošnjikom Matica ustreči ne more.
VI.
T a j n i k o v o poročilo za veliki zbor o o d b o r o v e m delovanji od 1. januarja 1881., dokonča aprila 1882. leta
odobri se z nekterimi dostavki.
Ker se II., V., VII. in VIII. točka brez prvosednikovega namestnika niso rešile, povabil je prvosednik odbor na sredo 7. dan junija in sklenil sejo.
55 odborova seja 7. junija 1882.
Prvosednik: prcosednikoo namestnik P. Grasselli; odborniki: J. Mam, A. Pra-protnik, L. Eobič, le. Vavru, M. Vodušek, V. Zupančič, dr. J. Zupancc.
V začetku seje izrekel je prvosednik odboru prisrčno zalivalo za izkazano mu čast, ko je bil potrjen za župana ljubljanskega mesta.
II.
Naznanila p r v o s e d n i k o v a.
Gospod profesor Macun je pisal 14. maja 1882, naj se njegova „ Književna zgodovina slovenskega Stajerja" nev izda skupaj v enem zvezku s „Politiško zgodovino slovenskega Stajerja" go-gospoda vodje Lapajneja. „Spisal sem sestavek za sebe, ter prosim na vsak način, da naj tudi ostane sam za sebe; tako je sodil tudi prof. Leveč, ter se to priporoča tem več, ker bo se knjiga, strogo literarna, mogla v raznih gimnazijah in realkah itd. rabiti kot ročna knjiga." Pisatelj je spis izdelal 1. 1869. in predelal ga je potem malo da ne vsega še dvakrat.
V.
Poročilo gospodarskega odseka: a) o prodavanji Matičinih knjig po knjigarjih.
Prvosednik poroča dalje, da sta se za prodavanje Matičinih knjig oglasila dva knjigarja, ki pa hočeta po 30% rabata imeti. Matičin knjigar bode skrbel, da z vede tudi češki, poljski, ruski in drugi knjigarji za Matičino bogato zalogo.
Odborniku Vodušku zdi se 30% rabata nekoliko preveč; 25% bilo bi zadosti.
Prvosednik odgovarja, da sta oba knjigarja htela po 331IS°I0 imeti, in da ju je težko bilo pripraviti za 3O°/0.
Odbornik Praprotnik praša, ali Matica ne bode imela pravice sama prodavati svojih knjig.
Prvosednik pravi, da knjigar prevzame samo knjigotržtvo s knjigarji, Matica pa bode kakor prej prodavala svoje knjige, komur bode htela.
Knjigotržtvo Matice Slovenske s knjigarji izroči se s 30°/0 rabata enoglasno knjigarni: Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani, ki je z zalaganjem slovenskih šolskih knjig Matici odvzela veliko breme.
b) O popravah v Matičinih hišah
na Bregu in na Kongresnem trgu poroča prvosednik in odbor je odobri.
c) O uredbi drnžtvenega stanovanja odloči novi odbor.
vn.
Določitev poročevalcev oodborovih nasvetih za veliki zbor.
Za poročevalca o premembi Matičinih pravil in o ponudbi ^Narodnega Doma" je odločen odbornik L. Svetec.
Ko nikdo ni stavil posameznih nasvetov, sklenil je prvosednik sejo.
18. veliki zbor
14. junija 1882. leta ob 4. uri popoludne v Čitalnični dvorani
v Ljubljani.
Prvosednik: prvosednikov namestnik: P. Grasselli; udov nad 50.
I.
Prvosednikov ogovor. Visoko spoštovani zbor!
Preteklo leto 10. maja obhajala je vsa Avstrija in z našo domovino tudi Ljubljana poroko našega presvetlega cesarjeviča Rudolfa z belgijsko kraljičino Štefanijo. Vsa narodna družtva, med njimi Matica Slovenska, poklonila so se preblagorodnemu gospodu deželnemu predsedniku And. Winklerju in v njihovem
imenu je prvosednik g. dr. J. Bleiweis k tej za vso Avstrijo veseli dogodbi izrekel najsrčnejša vošila.
Nemila smrt nam je 29. novembra 1881 vzela dr. J. Bleiweisa viteza Trsteniškega, očeta in ljubljenca slovenskega naroda. Matica je svojega predsednika, ustanovnika in odbornika 1. decembra pri slovesnem pogrebu, pri kterem so bili odlični členi jugosla-venske akademije, Matice Hrvatske i. d., spremljala do groba in je odboru za njegov spomenik izročila primeren donesek.
3. maja 1881 je umrl člen Jožef Jurčič, slavni slovenski pisatelj in glavni urednik Slovenskega Naroda.
(V znamenje žalosti nad veliko izgubo vstane zbor.)
Te so najvažnejše vesele in žalostne dogodbe minolega leta. O delovanji Matice Slovenske bode poročal novi tajnik gosp. Fr. Orešec.
II.
Letno poročilo o odborovem delovanji od 1. januarja 1881 do konca aprila 1882.
Slavni zbor!
9. julija leta 1881. izvolil je čestiti odbor poročevalca za tajnika in knjižničarja Matice Slovenske; to mesto sem prevzel 1. avgusta. Čast mi je tedaj, da Vam, prečestiti gospodje členi, poročam o delovanji Matice Slovenske v preteklem letu.
Rednih odborovih sej je bilo pet: 16. februarja, 9. julija, 21. decembra leta 1881, 13. februarja in 1. aprila leta 1882.
Posamezni odseki, posebno književni in gospodarski, pa tudi ljubljanski odborniki, so se shajali, kedar je bilo treba posvetovati se o raznih, posebno književnih in gospodarskih rečeh.
Matica je svojim udom za leto 1881. dala po tri knjige:
1.	Letopis za leto 1881, uredil dr. J. Bleiweis vitez Trste-niški, spisali L. Pesjakova, P. pl. Radics, J. Pajk, J. Verhovec, J. Šuman, G. Gorenjec, Fr. Orthaber, Fr. Hubad, J. Navratil, D. Valenčak, G. Križnik, J. Cimperman, J. Tomšič.
2.	Slovensko slovnico po Miklošičevi primerjalni, spisal J. Šuman.
3.	Somatologijo ali nauk o človeškem telesu, učiteljiščem in višjim učilnicam spisal dr. Jan. Woldfich, po četrtem natisku poslovenil Fr. Erjavec.
Samo za prodavanje založila je dve knjigi:
4.	Geometrijo za učiteljišča, sestavil L. Lavtar.
5.	Prirodopis živalstva, izdelal dr. A. Pokorny, poslovenil Fr. Erjavec, tretje po vsem predelano izdanje s 522 podobami. Natisnil Henrik Mercy v Pragi.
Vseh pet knjig šteje 96 pol in cena jim je 5 glcl. 61 kr.
Prirodopis živalstva, ktero je visoko ministerstvo potrdilo, Somatologija in Geometrija so šolske knjige.
Tako je Matica izpolnila, kar je rajni prvosednik dr. J. Bleiweis vitez Trsteniški obljubi) slavnemu odboru 27. aprila 1881: »Za leto 1881, ko se kažejo narodni ravnopravnosti milejši časi, namerava odbor posebno skrbeti za izdavanje šolskih knjig."
Tiskanje Matičinih knjig je prevzela po odborovem sklepu od 1. aprila Narodna Tiskarna za eno leto, knjigotržtvo pa knjigarna Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani.
Novib poverjenikov je bilo izvoljenih 19, ali treba jih je še več, da bode Matica v vsakem večem kraji imela svojega poverjenika. Za težavno pa rodoljubno delovanje bodi vsem gospodom poverjenikom skupaj in vsakemu posebe izrečena najsrčnejša zahvala. Slava boriteljem za slovensko književnost in omiko!
Novih členov je pristopilo 204 (1880. leta 70). Imenik kaže, da ima Matica zdaj 1288 členov. 345 ustanovnikov in 945 letnikov. Tem naprej plačujočim udom je tudi Matica poslala knjige za 1881. leto, ali na upanje jih ne more dati nikomur, ker §. 3 njenih pravil veleva: »Kdor ne bi v redu plačeval, in sicer ne vsaj v prvi polovici vsakega leta, kolikor je podpisal Matici podpore, tak se po odborovem sklepu sme izbrisati izmed družbenikov." Prim. §. 7. pravil Matice Hrvatske: „Tko šest mjeseci poslije pismene opomene dospjela obroka neplati, prestaje biti članom Matice Hrvatske i lišava se prava, koja mu kao ma-tičaru pripadaju". Zdaj je imenik javna pobotnica plačane usta-novnine in letnine.
Umrli so razun že imenovanih gospodov: Dobrila Jurij, knezo-škof tržaško-koperski, velik dobrotnik Matice Slovenske; kanonik Kovačič Martin in notar Fr. Rapoe v Mariboru i. d. Bodi jim blag in hvaležen spomin!
13. decembra 188J.Je v Zagrebu umrl sloveči hrvatski pesnik in romanopisec August Šenoa.
Pri slavnem pogrebu sta odbornika dr. A. Jeglič, in A. Praprotnik bila namestnika Matice Slovenske.
Po odborom sklepu od 21. decembra 1881. preselila se je Matica ob sv. Juriji v svojo hišo na Kongresnem trgu, hiša na Bregu pa se proda.
Slednjič mi je prijetna dolžnost vsem sodelavcem in dobrotnikom Matice Slovenske izreči iskreno odborovo zahvalo.
O družtvenem novčnem gospodarstvu bode poročal gospod blagajnik lv. Vilhar.
Državni poslanec g. dr. J. Vošnjak omenja prizadevanja za slovenski učni jezik v državnem zboru in krepke podpore, ki so so jo v tem prašanji Cehi izkazovali Slovencem, zlasti pa veli-
kega in marljivega truda, ki ga je v tej zadevi imel poročevalec, gospod Jan. Kvicala, profesor na vseučilišči v Pragi. Zato svetuje, naj Matica Slovenska v znamenje hvaležnosti slovenskega naroda gospoda profesorja Kvičalo imenuje za svojega častnega člena.
Ta predlog sprejme odbor enoglasno z živo polivalo, kar prvo-sednik gospoda prof. Kvičali naznani s tem telegramom: „Veliki zbor Matice Slovenske Vas je danes zaradi Vašega trudoljubnega in zaslužnega prizadevanja za širje vvedenje slovenskega učnega jezika v srednje naše šole enoglasno izvolil častnim členom Matice Slovenske."
m.
Račun o društvenem novčnem gospodarstvu od 1. januarja do konca decembra 1881. leta
prebere blagajnik J. Vilhar in zbor vzame natisneni račun (gl. str. 479) brez ugovora na znanje.
IV.
Volitev treh družabnikov, k t er i m je po §.9. a Mati-činih pravil presojati in potrjevati odborov letni račun o novčnem gospodarstvu.
Izvolijo se gospodje dr. J. Svetina, I. Hribar in K. Žagar.
V.
Družtveni proračun za leto 1882.,
ki je bil zboru tiskan na razpolaganje (gl. str. 481), prebere blagajnik J. Vilhar in zbor ga potrdi brez ugovora.
VI.
Dopolnilna volitev odbornikov.
Prvosednik naznanja, da je letos izvoliti 17 odbornikov. Na vrsti, da izstopijo, so 1878. leta izvoljeni gospodje: dr. Anton Jarc, Valentin Ivrisper, Anton Kržič, Matej Močnik, Luka Robič, Franc Šuklje, Ivan Vilhar, Vilibalcl Zupančič, dr. Jernej Zupanec, Franc Erjavec, Franc Hubad, Ivan Majciger, Andrej Marušič in Mihael Žolgar; umrla sta gospoda: dr. Janez Bleiweis vitez Trste-niški in dr. Jožef Dlaga; eno odborniško mesto je prazno, ker vlani izvoljeni gospod Franc Wiesthaler ni sprejel odborništva, gospoda Franc Ks. Sovan star. in Mihael Herman, ktera sta največ glasov imela za njim, pa sta se odpovedala.
Vsaj šestnajst Matičinih odbornikov mora po §. 12. druž-tvenib pravil navadno prebivati v Ljubljani. Odborniki, kteri izstopijo, smejo zopet biti voljeni.
Pri volitvi odbornikov in računskih treh presojevalcev (§. 4.) vštevajo se tudi volilni listki takih členov, ki sicer niso mogli sami k zboru priti, pa so vendar volilne listke z lastnoročnim podpisom odboru poslali tako, da ni suma o kaki prevari. (§. 11. Mat. pr.)
Gosp. dr. V. Zarnik pravi, da je število Matičinih odbornikov preveliko, čemu jih je 40? Zato svetuje, naj se število zmanjša, in za odbornike književnega družtva Matice Slovenske volijo književno izobraženi, v Ljubljani prebivajoči členi, ker se ne more zahtevati, da bi vnanji odborniki od daleč prihajali v seje na svoje iztroške.
Prvosednik želi, da bi govornik svoje nasvete naznanil pri 7. točki dnevnega reda, in povabi člene, da bi oddali volilne listke, ktere naj preštejejo gospodje dr. K. Bleiweis vitez Trsteniški, A. Koblar, in dr. J. Stare, toda pozneje, ker so jih tudi vnanji členi mnogo poslali.
VII.
Odborovo poročilo: a) o nalogu 17. Matičinega velikega zbora o prenaredbi družtve-
nih pravil.
Odbornik L. Svetec poroča v odborovem imenu, da je v 17. velikem zboru gosp. profesor Anton Raič svetoval: „Naj se pravila naše Matice prenarede po pravilih Matice Hrvatske; glede svojega premoženja pa se naj ravna po pravilih jugoslavenske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu." (Letopis za 1. 1881. stran 232.) Odbor je na ta namen odbornika A. Praprotnika, Fr. Šukljeja in poročevalca izvolil v poseben odsek, ki je Mati-čina pravila presodil pa sklenil odboru svetovati, naj se ne prenare-jajo. Ta nasvet je tudi odbor odobril in sprejel. Pravila Matice Slovenske se ne dajo meriti po pravilih jugoslavenske akademije: „Jugoslavenska akademija znanosti in umetnosti jest zavod ze-maljski" (članek I. pravila jugoslavenska akademije), Matica Slovenska pa privaten.
Članek 15 : »Akademija razpolaže sa četiri petine svojih godiš-njih dohodaka svake vrsti, jedna petina dohodaka ima se svake go-dine pridodati glavnici" prilega se §. 18. Matice Slovenske: »Dokler pa družtvo nema 40.000 gld. a. v. glavnice, letni stroški ne smejo presegati 3000 gld. a. v.; vse drugo se prišteje Matičini glavnici."
»Matici Slovenski je namen slovenskemu narodu pripomoči do prave omike s tem, da primerne knjige v slovenskem jeziku na svetlo daje ali vsaj podpira, da se izdade." (§. 1.) Njen delo-
krog je tedaj širši in ožji kakor delokrog Matice Hrvatske, „kojoj je poglaviti smjer:
a)	širiti koristne nauke, na koliko nespadaju na strogo znanstveni! i pučku knjigu ;
b)	unapredjivati lirvatsku liepu knjigu; a uza to prema dosegu sredstva:
c)	unapredjivati glasbenu i likovnu umjetnost (slikarstvo i kiparstvo);
d)	podpomagati domače zaslužne pisce i umjetnike, a ponaj-prije članove ovoga družtva na književnom radu i u nevolji;
e)	namicati pomoč njihovim udovicam i sirotam." (§. 1.)
Da bi se letnina pri Matici Slovenski povišala od 2 — 3 gld.,
kakor je pri Matici Hrvatski, tudi se ne more priporočati v naših razmerah.
Zato svetuje v odborovem imenu, naj se pravila Matice Slovenske ne prenarejajo.
Odb. Suklje, poročevalec manjšine odseka za prenarejanje pravil, govori za prenaredbo pravil po pravilih Matice Hrvatske. Matica Slovenska, pravi govornik, gre rakovo pot, njen stan je žalosten. Najvažnejše za nas v tem času so gotovo šolske knjige. Visoko ministerstvo za uk nam je obljubilo leta 1873., da se bode latinščina in matematika učila slovenski, ko bodemp imeli knjige. Pa kaj se je zgodilo v teh desetih letih? Nič, ali pa izdale so se slabe knjige, kar priča Krsnikova zgodovina avstr.-oger. monarhije in atlant. Govornik je svetoval odboru, Matica naj skrbi za izdavanje šolskih knjig, ali ta nasvet ni bil sprejet in le možu iz naprotnega tabora se je zahvaliti, cla bodo šolske knjige gotove o pravem času.
Knjig se je tiskalo po 2000, kar je tudi preveč, ker je udov, kakor nam je danes povedano bilo, samo 1288. Zato imamo zalogo knjig, ki je v letnem računu cenjena na 4000 gld., vredna pa k večemu 600 gld. Da bodo knjige boljše in zanimanje za nje veče, treba je vabiti posamezne pisatelje in pri njih naročati potrebnih rokopisov, ali varovati se je pri presojevanji popustljivosti na eni strani, na dragi pa enostranosti in prevelike rahločutnosti. Popustljivost je bila, da seje n. pr. v spisu: „Inocencij III.", (v Letopisu za 1. 1878., str. 35.), ki ni bil nikakor sestavljen po zgodovinskih virih — pisatelj imenuje Aizogovo cerkveno zgodovino vir — izpustila vsa obširna in jako važna korespondenca. Iz enostranosti in prevelike rahločutnosti je v govornikovi biografiji: „Franc Palacki" (v Letopisu za 1877. str. 1.) izostala cela kontroverza med Palackim in Hofflerjem, ktera je njemu prizadejala veliko truda. In zakaj? Ker je bil Hoffler znan, kot hud klerikalec.
Vse to je krivo, cla se je število udov zmanjšalo skoraj za polovico in ž njim tudi premoženje.
Odborovo delovanje ovirajo pravila. Matici je treba dobrih gospodarjev, ali o izdavanji knjig naj bi književno neizobraženi možje ne govorili. Število odbornikov je preveliko. Naj se zato tudi pri nas odbor deli v književni in gospodarski oddelek in naj se število odbornikov zniža. Med vnanjimi udi pa gotovo ni nobeden tako nečimeren, da bi bil žaljen, če ni odbornik; imenitni in zaslužni rodoljubi naj se volijo za poverjenike.
Govornik svetuje zato: Novoizvoljenemu odboru se naroči, da še enkrat premisli prašanje o prenaredbi pravil, zlasti o delitvi odbora v književni in gospodarski pododbor in o zmanjšanji števila odbornikov od 40 na 20.
Odbornik Robič odgovarja odborniku Šukljeju na njegovo očitanje, da se z Matičinim premoženjem slabo gospodari, tako: „Vzrok, da se je. iznesek Matičinega premoženja zmanjšal, je ta, ker so se pri nakupu hiše banke »Slovenije" leta 1879. obligacije, ki so v računu v nominalni vrednosti, prodale po borsni vrednosti, ktera je pa dosti niža, kar se je tudi v občnem zboru že razpravljalo in pojasnilo. Tudi očitanje, cla so Matičine knjige vredne samo kakih 600 gld., ni resnično, kajti sama šolska knjiga: Pokorny, Prirodopis živalstva, ki je pošla in jo je Matica v 3000 iztisih na novo dala natisniti, je vredna nad 2000 gld."
Prvosednik pravi, da nominalna vrednost knjig, ktere Matica ima v zalogi, iznaša 15.000 gld., ah odbor je v račun postavil le 4000 gld., kar so gotovo vredne. Število udov leta 1881. je manje, ker so v imeniku natisnena samo imena tistih ustanov-nikov in letnikov, ki so ustanovnino in letnino za 1881. leto naprej plačali, ne pa tudi imena tistih udov, ki so do zdaj knjige prejemali na upanje.
G. dr. V. Zarnik podpira nasvet odbornika Šukljeja, dostavlja mu pa še te določke: 1. »Odbor se ne deli v dva pododbora, ampak volita se dva odbora, književni in gospodarski odbor, vsak s svojim podpredsednikom. Prvi naj ima 14, drugi odbor 6 udov. Ti udje se volijo pri velikem zboru vsak odbor posebe. V književni odbor se volijo samo slovenski književniki. 2. Pri občnem zboru smejo glasovati in voliti samo ustanovniki, ne pa tudi letniki." Ker se pa drugi dostavek ne odobruje, spremeni ga govornik tako, da naj imajo to pravico samo osebno navzoči družtveniki.
Poročevalec Svetec nema nič proti temu nasvetu odbornika Šukljeja, cla bi naj odbor pravila še enkrat pregledal in premislil, ker se bode odbor po volitvi jako prenovil, konstatuje pa, cla od-ločivnih vzrokov za prenaredbo pravil tudi danes nikdo ni povedal. Odločno pa priča proti očitanju, da bi bil stan Matice Slovenske žalosten. V 18. letih svojega obstanka se je marveč tako lepo ustanovila in razvila, da je mora vesel biti vsak narodnjak.
Z malim premoženjem se je veliko storilo za slovensko književnost, mnogo lepih in koristnih knjig spravilo na svetlo. To pri-
čajo tudi letos izdane knjige: Slovenska slovnica, Letopis in tri šolske knjige: Somatologija, Prirodopis živalstva in Geometrija. In vendar šteje danes nad 50.000 gld. premoženja, gotovo lepo število za naše nebogate slovenske dežele. Kritizirati in grajati je lehko; Prešerna so kritizirali in najnovejši naš pesnik Gregorčič je tudi našel svojega kritikarja.
Premoženje in število udov sta pojasnila predgovornika, O šolskih knjigah pa mora povedati, da se odbor ni branil jih da-vati na svetlo, ali vseh dohodkov vendar ne more iztrositi za šolske knjige: mora se gledati tudi na ude, ki ne bi bili zadovoljni samo s šolskimi knjigami.
Šolske knjige se pripravljajo, kedar jih je treba. Če bi jih bil izdal odbor že prej, gotovo bi mu Matica ne mogla biti hvaležna. Knjige se spre menjaj o, slovenski učni jezik bi se ne vpeljal, če bi tudi knjige imeli, ker se je še to odpravilo, kar je bilo, in Matica bi imela še veči kup neprodanih knjig, ki so po mnenji odbornika Šukljeja tako malo vredne. Odbor bode imel skrb tudi za šolske knjige, ko bode videl, da je s slovenskim učnim jezikom resnica.
Prvosednik prebere potem zedinjeni nasvet odbornika Šukljeja in dr. Zamika. Šukljejev nasvet s prvim dostavkom dr. Zar-nika se sprejme skoraj enoglasno. Drugi dostavek dr. Zamika o pravici glasovanja v občnem zboru pa ostane v manjšini. Zanj je glasovalo samo 20 členov.
b) O dopisu ljubljanskega družtva ^Narodni Domu.
Odborov poročevalec L. Svetec naznanja, da se v pravilih družtva Narodnega Doma nahajajo ta določila:
§. 1. „Družtvo Narodni Dom ima namen sezidati in vzdrževati narodni dom v Ljubljani. S tem hoče družtvo vsem narodnim društvom ljubljanskim, ki se z umetnostjo ali znanstvom pečajo, ali družbinski zabavi služijo, stalno in lepo domačijo napraviti in na tak način pospeševati narodno omiko in zabavo.
§. 16. Kedar bodo vsi dolgovi poplačani, in deleži popolnoma amortizirani, se družtvo razide in vse družtveno imetje postane lastnina Matice Slovenske v Ljubljani pod temi pogoji:
1.	Da narodni dom ne bo nikoli svojemu v teh pravilih izrečenem namenu odtegnen;
2.	da se ne sme narodni dom prodati ali obremeniti.
Te dolžnosti se imajo pri prepisu vknjižiti.
3.	da Matica Slovenska polovico dohodkov za se obrne, drago polovico pa za to, da napravi ustanove za narodne dijake, umetnike in pisatelje.
§ 17. Ako bi se družtvo razšlo, predno dovrši svojo nalogo, pripade to, kar po doplačani!) dolgovih in deležih premoženja še ostane, brez vseh pogojev Matici Slovenski v Ljubljani."
Dopis družtva Narodnega Doma se vzame potem na znanje in sprejme odborov nasvet družtvo Narodni Dom naprositi, naj
29*
svoja pravila premeni tako, cla bo imel pravico v njegovem odboru sedeti tudi zastopnik Matice Slovenske.
S tem je bil dnevni red dokončan. Pred razhodom pa se je pritožil člen g. Lovro Zvab, da se na dnevni reci ni postavila navadna točka: Posamezni nasveti. Priporočal je odboru, naj že skoraj pregleda nabrano blago in ga spravi na svetlo.
Prvosednik odgovarja, da se je ta točka izpustila iz dnevnega reda le zato, ker mora vsakdo nasvete, ki je misli staviti, prej naznaniti odboru. Ker se pa ni do odločenega časa noben tak nasvet naznanil, izpustila se je ta točka iz dnevnega reda kot čisto nepotrebna; o narodnem blagu pa naj odloči novi odbor, Prvosednik se zahvali členom, da so prišli v velikem številu in sklene zborovanje ob pol 7. uri.
56. odborova seja 5. julija 1882.
Prvosednik: P. Orasselli; odborniki: dr. A. Jarc, K. Klun, A. Kržič, Fr. Leveč, •/. Mam, M Pleteršnik, dr. J. Poklukar, A Praprotnik, L. Robič, A. Senekovič, L. Svetec, Fr. Suklje, J. Tomšič, J. Vavru, J Vilhar, it/. Vodušek, Fr. Wies-
thaler.
Tajnik prebere zapisnik, v kterem gospod predsednik dr. Karel Bleiweis vitez Trsteniški in gospoda A. Koblar in dr. Jožef Stare po naročilu 18. velikega zbora poročajo o volitvi 17 novih odbornikov Matice Slovenske:
„Pri volitvi novih 17 odbornikov Matice Slovenske o priliki občnega zbora dne 14. junija 1882 je bilo oddanih od 196 volilcev 3291 pravilnih volilnih glasov, in 6 listkov je bilo brez podpisa, tedaj neveljavnih. Glasovi so se razdelili tako le: M. Pleteršnik 194, Fr. Erjavec 192, Fr. Leveč 190, dr. J. Svetina 190, dr. J. Zu-panec 188, J. Vilhar 187, V.Zupančič 182, Fr. Wiesthaler 178, A. Senekovič 175, Fr. Hubacl 165, Fr. Suklje 163, A. Kržič 120, A. Marušič 117, dr. A. Jarc 116, M. Žolgar 112, J. Majciger 89, S. Gregorčič 84.
Ker dr. J. Svetina ne sprejme odborništva — pri mnogih svojih opravilih — ostalo je 17 izvoljenih.
Razun teh so dobili: Dr. R. Sket 82, dr. G. Krek 75, J. Kersnik 75, S. Rutar 64, A. Raič 62, dr. Iv. Tavčar 33, J. Hribar 25, dr. Karel Bleiweis vitez Trsteniški 22, dr. J. Vošnjak 22, Fr. Orešec 22, V. Krisper 7, dr. Valentin Zarnik 6, dr. M. Samec 6, T. Zupan 3, A. Žolgar 3, L. Lavtar, Volčič, S. Keše, dr. H. Do-lenec, J. Celestina, Fr. Levstik, dr. A. Cebašek, dr. J. Marinko, J. Jerič po dva, dr. Gregorčič, dr. Kos, V. Kermavner, M. Zakelj, M. Močnik, J. Rozman po en glas."
Tajnik poroča, da je 22. t. 1. umrl vnanji odbornik p. t. gospod J. Grabrijan, dekan v Vipavi. Tako šteje Matica 20 ljubljanskih in 19 vnanjih odbornikov.
Prvosednik pozdravlja novoizvoljene in dozdanje odbornike, in na njegovo besedo sklene odbor gospoda dr. J. Zupanca, c. k. notarja, ki je že toliko let v odbora deloval kakor odbornik, prej tudi kakor blagajnik, pa se letos brani prevzeti odborništvo, prositi, da še tudi dalje ostane odbornik Matice Slovenske.
Dozdanjima odbornikoma V. Krisperju v Radečah, in M. Močniku v Ljubljani, ki sta se volitvi v odbor odpovedala, ker prvega zadržujejo opravila, drugemu pa brani slabo zdravje, izreče odbor pismeno zahvalo za njun trud Matici Slovenski na korist.
L in II.
Zapisnika 55. odborove seje in 18. velikega zbora
se ne bereta, ampak sklene se na besedo odbornika Kluna, da se za potrjevanje družtvenih zapisnikov izvolita dva stalna verifikatorja.
II.
Naznanilo prvosednikovo.
Gospod Jan. Kvičala, profesor na vseučilišči v Pragi, zahvaljuje se z dopisom od 28. junija, da ga je veliki zbor izvolil za častnega uda Matice Slovenske in obeta, po svojih močeh pri vsaki priložnosti zvesto zagovarjati pravice bratovskega slovenskega naroda.
Odbor sklene gospodu profesorju Kvičali, častnemu členu Matice Slovenske, poslati krasno izdelano diplomo.
Gospodu podobarju Iv. Franketu v Kranji se izplača za naročeno podobo rajnega dr. Bleiweisa viteza Trsteniškega na prvosednikovo besedo 80 gld.
IV.
Volitev prvosednika, njegovih dveh namestnikov, blagajnika in preglednika družtvenih računov.
Za prvosednika se izvoli per acclamationem dozdanji prvosednikov namestnik gosp. Peter Grasselli, ki prvosedništvo prevzame, ko mu odbor obljubi, uredništvo Letopisa odvzeti in ga povsodi podpirati tako, da bode on vodil samo seje.
Per acclamationem se izvolijo potem: za I. prvosed-sednikovega namestnika profesor J. Mara; za II. predsednikovega namestnika odbornik Fr. Leveč; za blagajnika J. Vilhar; za preglednika družtvenih računov L. Robič; za ključarja A. Praprotnik in Fr. "VViesthaler, in za verifikatorja zapisnikov A. Kržič in A. Senekovič.
V.
Volitev odborovih odsekov.
a)	V gospodarski odsek se izvolijo: dr. J. Zupanee za prvo-sednika, dr. A. Jarc, P. Grasselli, K. Klun, dr. J. Poklukar, L. Robič, J. Tomšič in J. Vilbar.
b)	Književni odsek, v kterega so izvoljeni vsi drugi odborniki, ustanovi se prece in si izvoli odbornika J. Marna za prvo-sednika, ki odsek v prvo sejo skliče v soboto 8. julija.
c)	V odsek za presojanje sklepov 18. velikega zbora o iz-premembi Matičinih pravil in o izdavanji narodnega blaga se izvolijo odborniki K. Klun, M. Pleteršnik, A. Praprotnik, L. Svetec in Fr. Suldje.
VI.
Poročilo tajnikovo, oziroma knjižničarjevo o dobi od 55. odborove seje.
Gospod Jožef Zupan, kaplan v Tomaji, prevzel je za rajnim poverjenikom Brencetom poverjeništvo za dekanijo Tomaj, kar odbor radosten odobri.
Gospod Radivoj Poznik, stavbeni adjunkt v Kremsu n. D., dal se je prepisati med ustanovnike in je prece plačal 50 gld. ustanovnine, s pogojem, da se mu izbriše zaostala letnina in da nekoliko knjig in zemljevidov.
Odbor sklene, naj se darujejo temu in vsakemu letniku, ki stopi med ustanovnike in prece plača vso ustanovnino, vse knjige, kolikor jih Matica iz prejšnih let ima na razpolaganje.
Uredništvu „Kresa" pošlje se 1 iztis Lavtarjeve Geometrije za oceno. Pa tudi uredništvom drugih slovenskih časnikov, ki bodo želela, pošiljala bode Matica svoje knjige brez plačila, da morejo o njih pisati in je občinstvu priporočati.
Knjižnici akademiškega družtva „Triglava" v Gradci se daruje 1 knjiga Vodnikovih pesni.
VII.
Nasveti o knjigah, ktere bode Matici Slovenski izdavati letos in prihodnja leta.
Odbornik Šuklje svetuje: Ker je dozdanje literarno delovanje Matičinega odbora preveč prepuščeno bilo slučajnostim, izdela naj se natančen črtež bodočega delovanja. Naj se odloči, ktere knjige naj Matica izda in naj si poišče zmožnih pisateljev.
Odbor naroči književnemu odseku, naj osnuje črtež literarnega delovanja in o njem odboru poroča v prihodnji seji.
VIII.
Poročilo gospodarskega odseka.
Prvosednik poroča o oddajanji stanovališča v Matičini hiši na Bregu.
Narodni Tiskarni se uradno naznani, da se je sprejela njena ponudba, pogodba pa se hrani v Matičin arhiv.
Papir bode si kupovala, kakor svetuje prvosednik, prihodnja leta Matica sama.
IX.
Posamezni nasveti.
Uredniku Wolfovega slovensko-nemškega slovnika, gospodu profesorju M. Pleteršniku, izročijo se spisi, ktere hrani Matica iz Cafove zapuščine, odborniku B. Raiču pa se piše, da izposojene vrne.
Konec seje ob 1/4 8. uri.
Seja književnega odseka 8. julija 1882.
Prvosednik: J. Mam; odborniki: K. Klun, A. Kržič, Fr. Leveč, M. Pletermik,
A. Senekovič, I. Tomšič, I. Vavru, M. Vodušek, Fr. JViesthaler.
I.
Prvosednikovo poročilo o rokopisih.
Prvosednik poroča o rokopisih, ktere ima Matica. Ti so:
1.	»Slovnica italijanskega jezika." (Pravila in vaje; berilo in slovar.) Spisal Jožef Križman. Ta slovnica je bila po črteži Matičinega literarnega delovanja, kterega je odbor sestavil ter v Matičinem Letopisu za 1. 1869. oznanil, naročena, v 53. odborovi seji 13. februarja t. 1. sprejeta in mora zato na svetlo. Presojevalci gospodje A. Kržič, V. Zupančič in A. Marušič jo priporočajo. Odločiti je le, kdaj jo Matica izda.
2.	„Slovenski Štajer" a) Politiška zgodovina slovenskega Štajerja, spisal J. Lapajne; b) Književna zgodovina štajerskih Slovencev, spisal J. Macun.
3.	»Logika", in „Fizikahčno - godbeno zvokoslovje", spisal prof. dr. J. Križan.
4.	Turgenjev J. S., »Lovčevi zapiski", poslovenil Fr. Remec, pregledala odbornika A. Kržič in V. Zupančič.
5.	»Katoliška cerkev in Sloveni po Bolgarskem, Srbskem in Hercegovini", italijanski spisal vatikanski bibliotekar dr. Peter Bolan, poslovenil o. H. Majar v Samoboru. To knjigo je v hrvatski jezik prevel škof vrhbosenski dr. Stadler.
(i. a) „France Prešeren v ljubezni", b) »Prešeren kot filozof", spisal prof. Janko Pajk. Rokopis je pregledal prvosednik sam in izročil ga je še profesorju Pleteršniku.
7. »Izvirne poezije" Štefana Benedičiča in „Pesmi" Mateja Strgarja. Prve je pregledal prvosednik, druge odb. Leveč. Nekoliko spisov hrani še odborov prvosednik P. Grasselli.
II.
Nasveti o knjigah za leto 1882.
Odločevati je, pravi prvosednik, kteri izmed teh spisov se naj izdajo za leto 1882. Cas je kratek. Da smo s knjigami zaostali skoro za pol leta, kriva je največ bolezen in smrt g. viteza dr. Bleiweisa-Trsteniškega.
Prvosednik je te misli, da Matica opusti Letopis. Zdaj prinašata dva leposlovna lista znanstvene razprave, kakoršne so se tiskale v Letopisu.
Znanstveni spisi v „Kresu" in »Ljubljanskem Zvonu", odgovarja odb. Leveč, navadno so jako kratki; daljšim znanstvenim razpravam bi moral pa še vedno odprt ostati prostor v Mati-činem Letopisu. Zato naj Matica svoj Letopis tudi še dalje izdava, samo s tem razločkom, da se iz njega izobčijo prvič vsi prevodi in drugič vsi beletristiški spisi, kteri se lehko objavljajo po raznih slovenskih časnikih. Letopis naj bode zbirka učeno-znanstveno in popularno-znanstveno pisanih slovenskih razprav.
Profesor Pleteršnik je že zato proti opuščanju Matičinega Letopisa, ker Matica potem nema knjige, v kteri bi se tiskal tako potrebni in važni sestavek, kakor je »Bibliografija slovenska", ki zdaj izhaja v Letopisu.
Profesorju "VViesthalerju se Letopis potreben zdi, ker bi morala Matica, če ga opusti, vendar še posebe izdavati poročila o svojem delovanji, imenik členov in pregled svojih računov.
Na prašanje prefesorja Voduška, ali naj od zdaj Matica ne izdava nobenih lepoznanskih spisov, odgovarja odb. Leveč, da je on samo proti kratkim beletristiškim prevodom v Letopisu. Taki spisi naj se objavljajo po almanahih in po časopisih. Večje bele-tristiške spise Matica lehko v posebnih knjigah dava na svetlo.
Na ta razgovor se sklene, Matica naj izdava tudi še odslej Letopis, v kterem naj se objavljajo poleg družtvenih naznanil samo izvirni znanstveni spisi. Za urednike Letopisu za 1882 se izvolijo odborniki M. Pleteršnik, A. Senekovič in Fr. Leveč.
2. Odb. Leveč svetuje: To in prihodnje leto bodemo obhajali šeststoletnico začetka habsburške vlade na Kranjskem. Matičin odbor je še sklenil na ta namen izdati slavnostni spis, kterega je obljubil odb. Šuklje. Ali govornik je te misli, da bi Matica izdala poseben »Spomenik", v kterega bi se sprejele slavnostne
pesni, zanimive episode iz življenja slavnih Habsburžanov v obliki pripovednih pesni, povesti ali dramatiških prizorov, dalje, znanstvene razprave o razmerah kranjske dežele s Habsburžani. Matica naj povabi pesnike in pisatelje, da jej spišejo tako slavnostno knjigo, ktero, krasno opravljeno, potem Matica Slovenska pokloni našemu cesarju, ko prihodnje leto pridejo v Ljubljano.
Profesor Vodušek želi, cla bi se v ta »Spomenik" sprejemale tudi topografiške črtice iz prirodno lepih krajev kranjskih, posebno, če so s Habsburžani v kakšni dotiki (Postonjska jama, Bohinj).
Tudi odbornik Klun priporoča tako knjigo.
Odsek sklene po daljšem razgovoru za 1. 1882. tak „Spomenik" izdati, in slovenske pisatelje povabiti, da ga spišejo.
3.	Odb. Leveč svetuje, da se kot tretja knjiga za 1. 1882. izda Macunova »Književna zgodovina slovenskega Stajerja". Rokopis kaže sicer nektere nepopolnosti v stvarnem, nekoliko večje v formalnem oziru; vendar nam podaje verno sliko o književnem delovanji štajarskih Sovencev. Taka knjiga bi gotovo povzdigovala narodni ponos naših štajarskih rojakov, ter posebno dobrodejno vplivala na mlajše inteligentne ljudi, kteri bi vvknjigi brali, koliko so nekdaj njihovi predniki storili na južnem Stajarskem za slovenstvo.
Na prvosednikovo besedo se sklene, prof. Macuna naprositi, da rokopis po odsekovi želji v zaznamenovanih delih premeni.
4.	Kot četrta knjiga za 1. 1882. naj se izdajo »Lovčevi zapiski".
Odb. Klun misli, cla ne kaže vsega tega spisa že letos davati na svetlo, ker je preobširen. Izda naj se 1. del in samo tedaj, ako bi se ne mogla tiskati Macunova Književna zgodovina štajarskih Slovencev, izda naj se ves spis.
Odb. Ivržič in prvosednik pravita, da se mora temu spisu beseda še tu in tam nekoliko popraviti; zato naj se rokopis izroči g. Cimpermanu, da ga po izvirniku za natis pripravi.
Vsi ti predlogi se odobre.
III.
Nasveti o knjigah za prihodnja leta.
Prvosednik Marn prebere pismo, v kterem odb. Suklje svetuje, „da naj odsek sestavi poseben „črtež delovanja" ter naj sklene, ktere knjige so nam v prvi vrsti potrebne in kteri pisatelji naj je spišejo. Ker je skoraj vsaka znanost v odseku zastopana, treba mi bode le take knjige svetovati, ki spadajo v mojo znanost, v zgodovinsko namreč. Tu bi po mojem mnenji trebalo:
a) zgodovine Slovencev, znanstvene, ktera se naj naroči pri prof. Rutarji;
b)	občne zgodovine, blizo v tej meri kakor srednji „Weber" (dva debela zvezka) kot priročne knjige vsem omikancem, posebno tudi učiteljem in dijakom.
c)	literarne zgodovine Slovencev in Slovanov sploh, jako potrebno delo, ktero se naj izroči prof. Levcu;
d)	cerkvene povestnice Jugoslovanov, za ktero imamo zdaj že mnogo gradiva nabranega in ki se naj naroči pri kakem učenjaku duhovnega stanu. Ako bi Vi (prvosednik) utegnili lotiti se dela, bili bi gotovo najsposobnejši za to imenitno nalogo.
Glede fizikalnih in prirodopisnih knjig svetovala bodeta odseku gotovo najboljši prof. Senekovič in Erjavec. Le o neki drugi stvari bi hotel svoje mnenje izjaviti, o slovarjih namreč. Ako v istini mislimo na slovensko gimnazijo, moramo o pravem času skrbeti za latinsko-slovenski i grško-slovenski slovar. Te knjigi bi potrebovale kakih 4—5 let, treba je tedaj, da že zdaj na nje mislimo. Usojam se tedaj predlagati, naj je izda Matica, se ve da ne udom, ter naj se to delo izroči prof. Deteli v Dunajskem novem mestu in prof. Kermavnerju v Ljubljani.
Razume se, da gorko podpiram predloga predsednika Gras-sellija zastran »Slovanske biblioteke". Tudi meni ze ne zdi prav, da smo Slovenci veliko bolj podučeni na pr. o nemškem slovstvu, nego o slovstvih sorodnih narodov. Naj se tedaj sukcesivno izdava taka knjižnica, ter naj se pazi zlasti na to, da bodo prevodi spisani od takih pisateljev, ki so svoji nalogi v vsakem oziru kos".
Odb. Leveč podpira ta predlog. Matica naj osnuje slovansko knjižnico, v kteri naj priobčuje prevode izvrstnih beletristiških spisov iz raznih slovanskih literatur, ali pa obširnejše izvirne leposlovne slovenske spise. Prvi zvezek naj se letos začne z »Lovče-vimi zapiski".
Prvosednik pravi, da snovanje takih črtežev ima svojo dobro in slabo stran. Že leta 1869- je Matičin odbor osnoval žrtež, v kte-rega je vzel na pr. tudi Slovnico italijanskega jezika, in jo je potem naročil pri zmožnem pisatelji; ali zdaj imamo zvezane roke. Zato svetuje, da se snovanje črteža danes odloži, kar odsek odobri.
Razgovor je trajal od 5. do 7. ure.
57. odborova seja 21. oktobra 1882
Prvosednik: P. Grasselli; odborniki: dr. A. Jarc, K. Klun, A. Krzič, Fr. Leveč, J. Mam, A. Praprotnik, L. Robič, A. Senekovič, Fr. Suklje, I. Tomšič, I. Vilhar, M. Vodušek, Fr. JViesthaler, V. Zupančič, dr. J. Zupanec.
I.
Branje zapisnika 56. odborove seje.
Na poročilo odbornikov A. Kržiča in A. Senekoviča potrdi se zapisnik 56. odborove seje.
n.
Naznanila p r vose cinikov a.
Družtvo „ Narodni Dom" premeni po želji 18. velikega zbora Matice Slovenske svoja pravila tako, da bode v njegovem odboru sedel tudi zastopnik Matice Slovenske.
Prevzvišeni škof Jožef Jurij Strosmajer zahvaljuje se prisrčno za čestitko o posvečevanji nove stolne cerkve:
Velecienjeni gospodine predsjedniče!
„Prigodom minule sveteanosti, posvete nove stolne crkve moje, izvoljeste me na ime „Matice Slovenske" počastiti srdač-nom čestitkom. Na toj bratinskoj ljubavi iz dna Vam srdca moga zahvaljujem. Bog dragi blagoslovio i Vas i Maticu Vašu na korist i slavil naroda slovenskoga a na radost bratimskoga Vam naroda hrvatskoga!
Sa odličnim štovanjem zahvalni.
D Djakovu dne 8. listopada 1882.	Josip Juraj.
Odbor radosten sprejme to naznanilo,
III.
Poročilo tajnikovo, oziroma kn j ižn ičar j ev o o dobi od 56. odborove seje,
Visoko ministerstvo za uk je blagovolilo z odlokom od 19. junija t. 1, št. 9128. potrditi Erjavčevo „SomatoIogijo" in Lav-tarjevo „Geometrijo" za rabo na učiliščih za učitelje in učiteljice s slovenskim učnim jezikom.
P. t. gospod Bergmann Valentin, dekan v Piiberku, daroval je Matici dvajset gld.
Odbor sklene enoglasno blagosrčnemu dobrotniku Matice Slovenske, prečastitemu gospodu dekanu pismeno izreči srčno zahvalo.
Naročniku A. Gabrščeku, gojencu učiteljskega izobraževališča v Kopru, daruje se nekoliko primernih knjig.
Gospodu prof. J. Čebularju v Gorici se posodi nekoliko kli-šejev □ cm. po 2 kr. za II. del njegove fizike.
Častno mesto poverjenikov Slovenske Matice so prevzeli naslednji ustanovniki in letniki:
1.	V tržaško-koperski škofiji. G. Rajmund Jelušič, kaplan, za dekanijo Buzet.
G. Davorin Nemanič, c. kr. gimn. profesor, za dekanijo Pazin.
2.	V krški škofiji.v G. Franc Sal. Pire, prefekt konvikta v Št. Pavlu, za dekanijo Št. Andraž.
G. Jakob Knaflič, župnik v Ločah, za dekanijo Belak.
G. Matej Šerbicelj, župnik i tel. v Škocijanu, za Škocijan, Doberlo ves, Klobasnico, Šte.benj, Št. Lipš, Žitaro ves, Galicijo, Mohliče, Št. Vicl in Kamen.
P. t. g. Lambert Ferčnik, dekan itd. v Zabnicah, za dekanijo Kanalsko dolino.
G. Ambrož Matija, župnik v Svečah, za spodnji Rož.
G. Bizer Andrej, župnik v Grabštanji, za dekanijo Tinje.
3.	Na Kranjskem. G. Kupljen Anton, c. k. notar, za Črnomelj.
G. Bernik Lovro, župnik, za Kameno gorico, Kropo in
Dobravo.
G. Oblak Janez, župnik, za Borovnico.
4.	V lavantinski škofiji. G. Ratej Franc, c. k. notar, za dekanijo Slovensko Bistrico.
Odb. Robič pravi, da leta 1881. šestnajst poverjenikov ni bilo udov, ker svoje ustanovnine ali letnine za to leto niso plačali; vendar so med njimi celo nekteri imenitni rodoljubi.
Odbor sklene, da ustanovniki in letniki, kteri ustanovnine ali letnine ne plačujejo redno po §. 3. Matičinih pravil, ne morejo biti poverjeniki Matice Slovenske.
G. Lovro Zor, okrajni zdravnik v Slunji, prestopil je med ustanovnike; zato se mu na njegovo prošnjo po odborovem sklepu v 56. seji od vsake knjige, kolikor jih je še na razpolaganje, pošlje 1 iztis.
Novih udov je pristopilo od 5. julija do 21. oktobra 27, med njimi dva ustanovnika.
V 18. velikemu zboru izbrana preglednika odborovega letnega računa, o novčnem gospodarstvu, gospoda I. Hribar in D. Žagar, poročata:
A. Poročilo g. preglednika D. Žagarja. V 18. občnem zboru Slovenske Matice v Ljubljani dne 14. junija 1882 izbrani pregle-dovalec družtvenih računov, Dragotin Žagar, je danes dotične društvene knjige in račune natančno in vestno pregledal, ter podaje slavnemu odboru o tem pregledovanji naslednje opazke v blagovoljen preudarek in oziroma rešitev.
Že pred večimi leti so takratni pregledovalci družtvenih računov stavili predlog, da se vendar enkrat naredi inventar po druž-tvu izdanih in tudi za prodajo odmenjenih knjig, ter da se potem vsako leto naredi tudi natančen račun o prodaji in resp. izdaji (po raznih daritvah") teh knjig, tako da se bo vselej lehko zanesljivo vedelo, koliko je še družtvenih knjig, to je, koliko se jih je izdalo ali sploh darovalo, koliko prodalo in za ktero ceno, in koliko iznaša konečno prava vrednost še ostalih družtvenih knjig.
2. Ker so se dohodki slavne Matice po prodaji javnih obveznic in z nakupom sicer lepe in trdne hiše, ležeče na najkras-nejšem prostoru mesta, kolikor toliko vendar le zmanjšale, torej podpisani pregledovalec družtvenih računov slavni gospodarski
odsek Matičinega odbora opozarja na to okolnost, ter mu stavi uljudni predlog, ali bi ne bilo umestno, doliodke dveh družtvenih hiš primerno povišati, da se doseže ravnotežje s prejšnjimi dohodki od javnih obveznic.
3.	Nasvetuje se, da se, kakor je tudi v družtvenih pravilih utemeljeno, vsa do zdaj od ustanovnikov vplačana vsota pri vsakem letnem računu kot nedotakljiva glavnica posebe izkaže, da se bo potem takem vsaj v prihodnje natančno vedelo, koliko usta-novnine je bilo do zdaj vplačane in koliko je vsako leto doraste.
4.	Konečno se tudi nasvetuje, da se javne obveznice v vsakoletni račun postavijo le po kurzni vrednosti tistega dne, s kte-rim je račun sklenjen, torej v tem slučaji od dne 31. decembra 1881. 1., kajti kaj pomaga obligacije postavljati v račun v nominalni vrednosti, ako se pa pri kaki prodaji ne dobi v resnici toliko za nje. Le na vse plati strogo jasen in natančen račun zamore zadovoljiti Matičarje in bo brez dvoma tudi v korist celemu družtvu.
Sicer pa je podpisani pregledovalec družtvenih računov bla-gajnično knjigo in dotične zapiske natančno in vestno pregledal, ter je v popolnem soglasji z družtvenim računom našel, kar tukaj z veseljem zabeležim.
V Ljubljani dne 14. avgusta 1. 1882.
B. Poročilo g. preglednika I. Hribarja.
V občnem zboru Matice Slovenske dne 14. junija t. 1. izbran za računskega pregledovalca, dovršil sem danes dotični nalog in z zadovoljstvom konstatujem, da sem po natančnem in vestnem pregledu vseh računskih knjig „Matice Slovenske" našel v njili popolni red in vsestransko računsko točnost.
Čast mi je pa z ozirom na dve leti že ponavljajoče se nasvete računskih pregledovalcev in z ozirom na dozdanje izkušnje, ki jih je „Matica Slovenska" imela zavoljo nepopolnega knjigovodstva ter konečno z ozirom na pravilnost računskih sklepov slavnemu odboru podati naslednje nasvete v blagohoten preudarek in vsestranski pretres.
1.	Neobhodno potrebno je, da se vpelje knjiga „Saldo konto", kajti brez nje ne bode nikdar natančnega in vsekdar točnega pregleda o družtvenih terjatvah pri poverjenikih in členih in, kaj to znači, vedel bi povedati tako imenovani likvidacijski odsek. Tej knjigi naj bi se za pomočno knjigo pridal „Dnevnik" ali Prima njota (kakor se že hoče imenovati) ter se ž njo združila tudi „Glavna knjiga".
2.	V računskem sklepu povedana je vrednost knjig, kar jih ima družtvo v zalogi, z aproksimativnim izneskom. Ker je pa izraz „ okoli" v računih vedno nepravilen, neopravičen in neod-pustljiv, treba ga je v prihodnje izpustiti in aproksimativni iznesek vrednosti knjig nadomestiti s pravim izneskom. To doseči je jako
lehko; kajti družtvo ima inventar knjig, ki je pomanjkljiv le v tem, da poleg množice v zalogi nahajajočih se in iz zaloge oddanih knjig ne stoji tudi v glavni kolumni zapisana njihova vrednost in — kar je pa glavno — da je vojen le od 1. aprila do 1. avgusta 1881. Ta inventar bilo bi treba po »Dnevniku" dopolniti, potem še enkrat z zdanjo zalogo primeriti ter eventuelno po njej popraviti, v prihodnje pa — voditi a jour. S tem bi se doseglo to, da bi inventar, koncem vsakega leta zaključen, kazal točno število posameznih še v lastni zalogi družtva nahajajočih se knjig ter njihovo vrednost.
3. Glede stavljenja javnih obseznic v bilancije pridružujem se nasvetu gospoda sorevizorja Dragotina Žagarja
V Ljubljani, dne 9. septembra 1882.
Poročili g. D. Žagarja in g. I. Hribarja izroči odbor gospodarskemu odseku, da ju reši.
IV.
Poročilo književnega odseka.
Književni odsek — poroča prvosednik g. Marn — sklenil je v seji 8. julija t. 1. svetovati, naj se za leto 1882. izdajo: a) Letopis za 1882, b) »Spomenik", c) »Književna zgodovina slovenskega Sta-jerja", spisal prof. J. Macun, in Turgenjev J. S., »Lovčevi zapiski", I. del, prevel Fr. Remec.
Odbor potrdi nasvet o Letopisu, Spomeniku in Lovčevih zapiskih, Književna zgodovina slovenskega Stajerja" pa naj se vrne pisatelju, če ne dovoli, da se jezik popravi.
Gospodu prof. dr. J. Pajeku, ki piše o narodnih šegah šta-jarskih Slovencev, posodi Matica narodne pesni Stanka Vraza.
Odb. Leveč pravi, da je prejel mnogo dobrih spisov za Letopis, ki se zato lehko začne tiskati. Nekoliko spisov pa je takih, ki so bili poslani »Ljubljanskemu Zvonu", a z dovoljenjem dotič-nih gg. pisateljev jih sme objaviti v Letopisu.
Spisu: »Franc K s. vitez Miklošič" sklene odbor pridejati podobo.
Odb. Šuklje naznanja, da izdeluje slavnostni spis za »Spomenik", in da se je oglasilo nekoliko pisateljev; vendar bi bilo dobro, če bi »Spomenik" prinesel tudi kaj pesni.
Na besedo odb. Marna naroči odbor prvosedniku Grasselliju in uredniku »Spomenika" Sukljeju, naj po časnikih povabita slovenske pisatelje na spisovanje »Spomenika".
Prvosednik pravi, da bode slavnost 11. julija 1883; naj se zato »Spomenik" izda posebe za leto 1883., da ne izide prepozno.
Odbor sklene, naj se knjige za leto 1882. skupaj razpošljejo.
V.
Prvosednik poroča o gospodarskih rečeh v Matičini hiši na Kongresnem trgu.
VI.
Odbor naprosi prvosednika, da bode v odseku za deželno slavnost v prihodnjem letu zastopal tudi Matico Slovensko.
Seja, ki se je začela o polu 6. uri, sklenila se je o polu 8.
58. odborova seja 10. januarja 1883.
Prvosednik: P. Grasselli; odborniki: dr. A. Jure, K. Klun, A. Kržič, Fr. Leveč, J. Mam, M. Pleterinik, A. Praprotnik, L. Sobii, A. Senekovič, Fr. Šukije, Iv. Tomšič, J. Vavru, M. Vodušek, Fr. Wiesthaler, V. Zupančič, dr. J Zupanee.
I.
Poterjenje zapisnika o 57. odborovi seji.
Zapisnik 57. odborove seje se popravi in potrdi.
II.
Prvosednikovo naznanilo.
Oosp. Jan Lego, uradnik Musea kraljestva Češkega v Pragi, naznanja z dopisom od 4. jan. 1883, da je gospod J. grof Harrach na dopisnikovo prošnjo obljubil Matici Slovenski darovati „Biblio-theko novočeske poesie".
Odbor pooblasti prvosednika, da gospodu grofu za ta obljubljeni dar na Dunaji še osebno izreče odborovo prošnjo.
Slovenskim pisateljem se je naznanil 19. novembra 1882 ta poziv: Dne 27. decembra 1882. leta bode minolo šeststo let, odkar je prišla vojvodina Kranjska pod preslavno dinastijo habsburško in dne II. julija 1883. leta bode Kranjska v navzočnosti svojega prelj ubij enega vladarja, Njihovega veličanstva presvetlega cesarja Franca Jožefa I., dostojno praznovala šeststoletni spomin tega pre-imenitnega in za ves narod slovenski prepomenljivega zgodovinskega dejanja.
Matica Slovenska je ukrenila o tej slavnostni priliki dati na svetlo Spomenik o šeststoletni zvezi vojvodine Kranjske z dinastijo habsburško ter to knjigo bodoče leto pokloniti Njihovemu veličanstvu, presvetlemu cesarju Francu Jožefu I., o Njihovem bivanji v stolici slovenski Ljubljani in v vojvodini Kranjski.
Za tega delj podpisani prvosednik Matice Slovenske uljudno vabi vse pisatelje slovenske na delovanje o tem Spomeniku. Po-
sebno dobro došle bodo Matici zgodovinske razprave, dostajajoče se Habsburžanov in naroda slovenskega, a dobro došli bodo Matici tudi poetiški in leposlovni proizvodi, bodi si v dramatiški, bodi si v pripovedni ali liriški obliki, samo da so s slavnostno priliko v kakoršni koli si bodi zvezi.
Vsi taki doneski naj se blagovoljno pošiljajo prvosedstvu Matice Slovenske vsaj do 1. aprila 1883. leta.
Pesniki in pisatelji slovenski! Združite se, in pomagajte našemu prvemu literarnemu zavodu spodobno praznovati zgodovinsko imenitno narodno in dinastično slavnost ter o tej priliki dostojno poslaviti našega presvetlega vladarja!
III.
Poročilo tajnikovo, oziroma knj i ž n i ča r j e vo o dobi od 5 7. odborove seje.
15. novembra 1882 je umrl člen jugoslavenske akademije v Zagrebu, urednik „Rječnika hrvatskoga ili srpskoga jezika" itd. dr. Gjuro Daničič. Matica Slovenska je po svojem odborniku profesorji M. Vodušku slavnemu pokojniku izkazala poslednjo čast.
Gospod profesor J. Majciger piše, da je spis „Cehi" skoraj popolnoma izdelan, vendar ga je treba, posebno v statistiškem delu, po najnovejših izkazih predelati.
»Spomeniku" se naj določi papir, format, tisk in število knjig.
Odbor sklene, naj se Spomenika krasno natisne 2000 knjig v četverki, izmed teh 150 na krasen papir. Ce bi Narodna Tiskarna ne imela ali ne naročila pravih črk, izroči se delo tisti tiskarni, ki Spomenik po odborovem naročilu natisne najceneje, kar naj izvesta in odboru poročata odbornika Leveč in Suklje.
Gospod mestni inženir J. Duffe naj se naprosi, da naredi načrt, kako naj se veže Spomenik in v kakšni škatuli ga naj Matica pokloni presvetlemu cesarju.
Narodna Tiskarna poroča, da je 1 pola Lovčevih zapiskov natisnena, 2 poli pa ste v popravljanji.
Gospodu J. Cimpermanu se dovoli za popravljanje rokopisa in tiska Lovčevih zapiskov po 4 gl. 50 kr. za tiskano polo, toda s tem pogojem, da rokopisne pogreške popravlja v rokopisu ne pa v tisku.
Nova poverjenika Matice Slovenske sta: Gospod Franc Mikuš, dekan, za dekanijo Konjice. Gospod Jakob Strupi, kaplan za Trnovo in okolico.
Od 22. oktobra 1882 do 10. januarja t. 1. je pristopilo 43 novih udov, med temi 3 ustanovniki: gospod Franc Dovnik, kaplan v Slovenskih goricah; gospod Feliks Ferk, zdravnik in posestnik v Mariboru: gospod Jakob Gomilšek, uradnik južne železnice v Vidmu.
Novim ustanovnikom pokloni odbor po sklepu v 56. seji nekoliko knjig.
Ker nekteri neljubljanski knjigarji večletnih dolgov celo na večkratno opominjanje niso plačali, sklene odbor Matičine knjige samo družtveni knjigarni Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani davati na račun, vsem drugim knjigarjem in kupcem pa je prodavati samo za gotovi denar.
Družtvu Narodnega Doma prepusti Matica eno sobo za razpošiljanje sreček.
II.
Poročilo književnega odseka o rokopisih.
Prvosednik književnega odseka Marn poroča, da je gospod profesor Mncun o jeziku „Književne zgodovine slovenskegaŠta-jerja" pisal 10. novembra 1882 tako: „Z gospodom Levcem, do-tično z Matico, dognano je glede jezika, 1. cla se v dativu in lokalu vseh možkib in srednjih samostavnikih piše u, ne pak i, in tako sklanja tudi Suman str. 87.88. slovnice po Matici izdane (in vendar pri meni tolika borba!); 2. da se enklitične besede ne stav-Ijajo nikdar s početka, tedaj tudi ne n. pr. skupina besed „se ve da"; in meni se zdi, cla bo najbolje, da se moj besedni red na tanko pušča, kakor sem napisal jaz, ker bi clrugači jaz v zadnji korekturi, ki jo bom dobival, zopet moral menjati."
Na to je tajnik o Božiči 1882 rokopis izročil tiskarni, ki Lovčevih zapiskov ni mogla dalje tiskati, ker je popravljatelj g. J. Cimperman bil bolan, Letopisa pa ni imela; zloženi ste dve poli in nekoliko strani.
Odb. Leveč odgovarja, cla je s pisateljem o jeziku govoril, ali pogodbe ni sklepal ž njim nobene.
Predsednik Marn pravi, da odbor take jezikovne pogodbe ne more ne odobriti in ne sprejeti. Matica bode pri drugih knjigah za 1882. leto imela troškov dovolj in zato naj se tiskanje te knjige nemudoma ustavi, pisatelju pa naznani, da odbor njegove knjige za 1882. leto nikakor izdati ne more, ampak še le prihodnje leto 1884, če jezik odboru popraviti dovoli. Odbor sprejme ta predlog.
Gospodu M. Lendovšeku, poverjeniku v Ptuji, ki je poklican za župnika v Makole, sklene odbor za njegovo petletno, marljivo in vestno delovanje na dobri namen Slovenske Matice pismeno izreči zahvalo.
Odbor pooblasti prvosednika, da za Letopis naroči na Dunaji podobo dr. Fr. viteza Miklošiča, kakor jo je svetoval gospod Iv. Franke.
Odbornik Šuklje imenuje pisatelje, ki pišejo za Spomenik. Za znanstveni del bilo bi tedaj gradiva dovolj; želeti bi bilo, da bi se tudi slovenski pesniki in pripovedniki oglasili.
Odbor izreče željo, da bi prvosednik naprosil pesnika S. Gregorčiča in g. J. Stritarja.
V.
Poročilo gospodarskega odseka.
Prvosedniku naroči odbor, da pri g. Kokeji na Dunaji o ploščah slovenskega atlanta potrebno izve in opravi.
Ker ni bilo nobenega posebnega predloga, končal je prvosednik sejo.
Seja književnega in gospodarskega odseka
31. januarja 1883.
Prvosednik: J. Mam; odborniki: dr. A. Jarc, A. Kržfr, Fr. Leeee, A. Pra-protnik, L. Robič, A. Senekovič, Fr. Suklje, J. Tomšič, J. Vavrtt, 31. Vodušek, Fr. Wiesthaler, V. Zupančič, dr. J. Zupanec.
I.
Prvosednikovo naznanilo.
Prvosednik pravi, da nektere potrebne stvari zahtevajo, da se književni in gospodarski odsek, ker odboru ni mogoče, koj posvetujeta in o njih določita,
Prebravši dopis g B. Baiča od 26. januarja, da bi Matica do konca julija v cirilici izdala Cafov „l)opolnek, popravek in razjasnilo k Miklošičevemu starosl. slovarju", pravi: Ultra posse nemo tenetur. V cirilici do julija in v zdanjih stiskah Matici tega spisa natisniti ni mogoče.
Ves odbor pritrdi svetu, da se g. B. Baiču tako odgovori.
»Slovensko bralno in podporno družtvo v Gorici" želi biti brezplačni ud Matice Slovenske.
Odgovori se mu, da se tako sprejeti ne more. Ako bodo družtva zastonj knjige prejemala, kako bode je Matica plačevala?
O prošnjah za knjige pravi gospod prvosednik, da Matica nema več toliko knjig, nekterih celo nič več. V dopisu od 16. januarja piše tudi odb. Robič, naj se nikomu več ne darujejo knjige. Konec leta 1881. bilo je Matičini glavnici povrniti 8370 gold. 40 kr., kar se je za izclavanje knjig in za druge reči več potrosilo, kakor bi se bilo smelo. To posojilo povrniti Matičini glavnici bode mogoče le po dohodkih od prodanih knjig. Prvosednik zatorej svetuje, da se knjige nekoliko časa ne darujejo, o priliki pa naj Matica sama naznani, kterih knjig še more in hoče darovati potrebnim in vrednim prošnjikom.
Tudi ta predlog se enoglasno odobri.
Gosp. dr. Jožef Pajek vrnil je Vrazovo slovensko književno zapuščino, posojeno mu za spisovanje kulturhistoričnih razmer štajarskih Slovencev, in svetuje, Matica naj izda Vrazovo zapuščino z napevi vred.
Predlog gosp. dr. J. Pajka — pravi gosp. prvosednik — je vse hvale vreden, ali kdo uredi Matici Vrazovo zapuščino?
Gosp. dr. Gustav Ipavic je poslal za ^Slovenski Štajar" eno polo razprave: Rodovitnost zemlje; izroči se gosp. odborniku Zupančiču, da bi poročal o njej v prihodnji odborovi seji.
O Macunovi „Ivnjiževni zgodovini štajarskih Slovencev" svetuje gosp. prvosednik: Ker tiskarna čakati ne more zaradi pomanjkanja črk in ker za 1882. leto Matica nikakor ne more izdati te knjige, naj se natisnete zloženi poli na čisto v odločenem številu in stavek naj se razdere, drugo pa naj čaka, da se za prihodnje leto natisne in potem vknn rla. na. svn+ln
Končavši svoje poročilo, da prvosednik besedo gosp. odborniku Sukljeju, ki poroča:
a) da je po odborovem naročilu povabil ljubljanske tiskarje, ki so obljubili oglasiti se za tiskanje Spomenika, ali do danes še nikdo ni poslal nobene ponudbe razun gosp. Bamberga, ki bi naročil takih posebnih črk in takih lepšav, kakoršnili zahteva odbor. Po njegovem proračunu bodo iznašali troški tiska samega okoli 2000 gold. Govornik svetuje, da se tiskanje Spomenika naroči pri gosp. Bambergu.
Odbornik Robič ugovarja, da je to ogromno drago. Naj se zatorej ponudba z gosp. Bambergom danes še ne sklene, ampak naj se ljubljanski tiskarji še enkrat povabijo, ali ne bi vendar kteri Spomenika ceneje natisnil.
Odb. dr. Zupanec pravi, da bi ponudeb čakali zastonj; kdor je hotel, ta se je tudi oglasil.
Oclb. Suklje je enakih misli. Skrbeti pa je tudi za to, da bode Spomenik kolikor le mogoče dovršen. Protivniki_ bodo pre-žali na vsako hibo. Čakati pa se ne more dalje. Če hoče tiskarna novih črk kupiti, potrebuje 3—4 tedne, kupiti je papirja in pripraviti drugih potrebnih reči; tiskati pa mora začeti 1. aprila. Zatorej ostaje pri svojem predlogu, da se tiskanje Spomenika naroči pri gosp. Bambergu.
Predlog gosp. Sukljeja se sprejme z vsemi glasovi proti Ro-bičevemu.
Sprejme se tudi ta predlog.
Poročilo o knjiga
II.
b) Gosp. Šuklje svetuje dalje, naj se Spomenik natisne na papir chamois.
Sklene se, da se natisne 2000 knjig Spomenika: 150 knjig na papir chamois prve vrste, 1850 pa na chamois druge vrste.
Format bodi srednja četverka.
Na predlog g. prvosednika Marna izvoli se Spomeniku za urednika g. odbornik Šuklje, kteremu naj pomagajo gg. odborniki Kržič, Leveč, Pleteršnik, Senekovič in Wiesthaler.
Odborniku Sukljeju dovoli odbor, da sme svoj spis iz Spomenika na svoje troške tudi nemški izdati, toda s pristavkom, da je iz slovenščine, in ne prej, dokler ne izidejo vse Matičine knjige za 1882. leto.
Gosp. prvosednik poprašuje, kako je s tiskanjem Lovčevih zapiskov, in zakaj se Letopis še ne tiska.
Gosp. odbornik Leveč odgovarja, da je tisk Lovčevih zapiskov nekoliko zadržavala nevarna bolezen korektorja g. Cimpermana, slabi rokopis in jako zamudna korektura, in da Letopisa ni dal tiskat, ker Lovčevi zapiski ne gredo od rok. Zato svetuje, naj se gospodarski odsek s tiskarno pogodi ter na tanko določi dan, do kterega morajo knjige dovršene biti.
Odbor določi, da morajo Lovčevi zapiski vsaj do 15. marca, Letopis vsaj do 1. junija, Spomenik vsaj do 15. junija natisneni biti.
Ker se nikdo več za besedo ne oglasi, sklene g. prvosednik posvetovanje.
Seja književnega odseka
12. marca 1883.
Prvosednik: Fr. Leveč; odborniki: A. Kržič, M. Pleteršnik, A. Praprotnik, A.
Senekovič, Fr. Šuklje, 1. Tomšič, Fr. Wiestha'er.
Prvosednik naznanja, da je v sejo sklical vse Matičine odbornike, ki so členi književnega odseka, ker se je po naročilu prvosednika P. Grassellija posvetovati in odboru v prihodnji seji poročati o važnih dopisih.
1.	Slavna jugoslavenska akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu praša Slovensko Matico, ali bi sprejela njen predlog, da bi se tudi pri nas kakor pri Italijanih, Francozih, Nemcih in drugih narodih zbirali od časa do časa književniki in gojitelji po-jedinih strok znanosti.
Sklene se odboru Matice Slovenske poročati, da je književni <5dsek ta predlog radosten sprejel, obljubil sodelovati in da pričakuje od slavne jugoslavenske akademije v Zagrebu dalnjih predlogov.
2.	Gosp. profesor Erjavec piše, da je od gosp. profesorja Glo-waekega prejel nad polovico rokopisa: „ Flora slovenskih dežel", in da je tudi za ostalo polovico osnova gotova.
mogimi knjigami za nemško FJoro ni nobene, ki bi se mogla s to meriti. Pri vsem tem, da odgovarja vsem strogo znanstvenim terjatvam, je vendar lehko umevna in jako praktična."
Poročevalec svetuje, da se delo izda v dveh zvezkih, in sicer 1. za leto 1883. in 2. za leto 1884.
Književni odsek je te misli, da se izda „Flora slovenskih dežel" v enem zvezku in za eno leto.
3.	Gosp. dr. Jožef Pajek v Mariboru je poslal Matici rokopis: „Obraz narodnega duševnega žitka štajerskih Slovencev", ki se gosp. odborniku Antonu Kržiču izroči na pregled.
4.	Lovčevi zapiski, I. del, spisal J. S. Turgenjev, so natisneni, zloženi ste dve poli Letopisa.
Odb. Suklje poroča, da je gosp. S. Gregorčič poslal pesen za Spomenik; drugi gg. pisatelji pa so obljubili leposlovnih spisov.
Po tem posvetovanji sklene prvosednik sejo.
59 odborova seja 4. aprila 1883.
Prvosednik: g. P. Grasselli; odborniki: gg. dr. A. Jarc, A. Kržič, Fr. Leveč, J Mam, M. Pleteršnik, A. Praprotnik, L. Robič, A. Senekovič, Fr. Šuklje, J.
Tomšič, J. Vavru, Fr. Wiesthaler, V. Zupan-čič, dr. J. Zupanec.
I.
Potrjenje zapisnika 58. odborove seje.
Na poročilo odbornikov A. Kržiča in And. Senekoviča potrdi odbor zapisnik 58. odborove seje.
II.
Naznanilo prvosednikovo (ber. pri dotičnih točkah.)
III.
Poročilo tajnik o v o, oziroma knjižničar j evo o dobi od 58. odborove seje.
18. februarja 1883 je čestital odbor Matice Slovenske pre-blagorodnemu c. k. deželnemu predsedniku Andreju baronu Win-klerju k najvišemu poslavljanju z redom železne krone II. vrste.
22. februarja 1883. je v Celji umrl dr. Štefan Kočevar, c. k. okrajni zdravnik v pokoji in cesarski svetnik. Svojemu ustanovniku, nekdanjemu odborniku in poverjeniku, očetu štajar-skih Slovencev, položila je Matica Slovenska po svojem odborniku venec na grob.
Nasvete književnega in gospodarskega odseka od 31. januarja in one književnega odseka od 12. marca odbor odobri in sprejme.
»Književna zgodovina slovenskega Štajerja" vrnila se je 10. februarja t. 1. gospodu pisatelju po njegovi volji, ker je Matica po odborovem sklepu od 10. januarja t. 1. ne izda za leto 1882.
Krajni šolski svet pri sv. Križi nad Mariborom zahvaljuje se za 28 knjig in 6 zemljovidov, darovanih križanski knjižnici.
Odbor izvoli prof. And. Senekoviča za stalnega Matičinega odbornika v upravni odbor »Narodnega Doma".
Poverjeništvo za dekanijo Cirknico je prevzel na prvosedni-kovo prošnjo državni poslanec in posestnik v Cirknici gospod Adolf Obreza.
Gospod Jožef Prosenec, c. k. loterist v Ljubljani, daroval je Matici 29 knjig, za ktere se mu odbor pismeno zahvali.
IV.
Poročilo književnega odseka.
Predsednik književnega odseka J. Marn naznanja dva nova rokopisa: Pajk Pavlina: »Arabela", roman. Kraszewski Ig. Jož.: »Koča za vasjo", prevel Gorenjec Podgoriški Levoslav.
Oba rokopisa prevzame književni odsek.
Dvorski knjižnici na Dunaji pokloni odbor 1 Letopis za 1. 1879. in 1 knjigo Vodnikovih pesni.
Ker je zadnji čas, da se Spomenik načne tiskati, svetuje odb. Suklje v imenu uredništva: 1. da se izmed mnogih spisov, ktere so pisatelji poslali do 1. aprila, že danes sprejmejo: Haupt-man Franc: »Jurij Vega"; Lavrenčič Ivan: »Habsburžani usta-novniki ^ljubljanske škofije in zaščitniki katoliške vere na Kranjskem; Suklje Franc: »Avstrijsko medvladje in ustanovitev habsburške vlade na Kranjskem." 2. Spomenik naj se tako uredi, da bodo se vrstili spisi v vezani in nevezani besedi. 3. Naj se natisne na boljši papir samo 25 knjig Spomenika, da se troški nekoliko zmanjšajo; 4. členom Slovenske Matice naj se da Spomenik, ki bode krasna in draga knjiga, na račun leta 1883.
Odbor sprejme prve tri nasvete neizpremenjene, k 4. predlogu pa svetuje g. odbornik Leveč, naj se letnina za leto 1882 poviša na 3 gld.
Prvosednik Marn govori za Šukljejev predlog; o povišanji letnine na 3 gld. naj odloči veliki zbor.
Odbor sklene enoglasno, Letopis za leto 1882. in 1883. leto, in Lovčeve zapiske, I. del, p. t. členom dati za plačano usta-novnmo in letnino leta 1882. ali 1883., za plačano ustanovnino m letnino leta 1882. in 1883. pa Letopis za 1. 1882. in 1883, Lovčeve zapiske, I. del, in Spomenik.
Prvosednik prebere dopis g. odbornika B. Raiča, ki med drugim tudi svetuje, naj se do sredine leta 1884. k sedemdeset-
letnici Oroslava Cafa natisne Cafov rokopis »Dopolnek . . .", in v Letopisu za 1884. ponatisne »Kronika" Ant. Vramcza. Odbor teli nasvetov ne odobri, ker bi tisk s cirilico predrag bil v Ljubljani, kder za to ni nobene prave tiskarne, Kronika pa novega tiska vredna ni.
V.
Poročilo gospodarskega odseka.
Gospodarski odsek je sklenil 31. marca, kakor poroča odb. Robič, o nasvetih gg. I. Hribarja in K. Žagarja (str. 460) svetovati:
1.	Prvi nasvet pregledovalca gospoda Žagarja v zadevi sestavljanja inventarja Matičinih knjig odpade, ker je ta inventar narejen, kar drugi preglSdovalec gosp. Iv. Hribar potrjuje.
Slavni odbor naj sklene :
a)	da se uredi »Glavni inventar". Posamezni izdatki naj se zapisujejo v »Dnevnem inventarnem zapisniku" in skupno vsak mesec prenašajo v »Glavni inventar", v kterega se vpisujejo neposredno tudi sprejemi.
b)	»Dnevni inventarni zapisnik", v kterega se proti vpisujejo oddane knjige, bodi si da se prodajo, darujejo ali družtvenikom dajo, naj se v tisti obliki vzdržava in vodi, v kteri jo je poročevalec zapustil.
c)	Sklep računa v inventarji konec leta umeje se sam ob sebi.
2.	Najemščina od Matičine hiše na Kongresnem trgu ne da se za zdaj lehko povišati, ker se je prvo in drugo nadstropje še le lansko leto banki „Slaviji" v najem dalo. Od hiše na Bregu pa bi se dalo že še kaj doseči, ker je najemščina od prostorov pri tleh in v prvem nadstropji v primeri z najemščino v drugem nadstropji premala. O tem se pričakuje nasvet od gospoda prvo-sednika, ki je prevzel skrb omenjene hiše, pa je bil zadržan udeležiti se posvetovanja gospodarskega odseka.
Prvosednik odgovarja, cla bi se le prostori pri tleh dali podražiti; najemščina za I. in II. nadstropje se je povišala že 1. 1882.
3.	Statistiški pregled o Matičini glavnici, ki se je z letom 1875. opustil (v Letopisu za leto 1874. nahaja se namreč na strani 69. zadnji dotični pregled) naj se do konca leta 1882. na prejšnji način dopolni in potem od leta do leta nadaljuje, da se v tej zadevi doseže potrebni pregled.
Pri tej priliki se omenja, cla je do konca leta 1881. Matičini glavnici povrniti 8370 fl. 40 kr., ker se je za izdavanje knjig in za druge reči več potrosilo, kakor bi se bilo smelo.
4.	Naj se izkazujejo obveznice v letnih računih kakor do zdaj v nominalni vrednosti, v opazki naj se stavi dotična kurzna vrednost.
5.	Vpeljava knjige: „SaIdo konto", ki jo nasvetuje pregle-dovalec gospod Hribar, spozna se za nepotrebno. Kar se ž njo
namerava, doseže se z ,,Zapisnikom letnikov" in pa z „Glavno knjigo". „Prima nota", to je ,.Denarni dnevnik", ima pa že tako Matica.
6. Naroča se gospodu blagajniku, cla postavi prihodnjič, in sicer, kedar bo inventar urejen, v računski sklep pravo vrednost knjig, ki bodo konec leta v zalogi.
Dva neljubljanska knjigarja naj se tožita za dolg po Matiči-nem zastopniku g. dr. Zamiku, ker se z lepa ne cla nič doseči.
Odbor odobri in sprejme vse nasvete.
Ker nikdo posameznih nasvetov ne stavi, sklene se seja ob 1/a9. uri zvečer.
60. odborova seja 3. oktobra 1883.
Prvosednik: P. Grasselli; odborniki: J. Marn, A. Kržič, Fr. Leveč, M. Pleteršnik, A. Praprotnik, A. Senekovič, dr. J. Sterbenc, Fr. Šuklje, I. Tomšič, I. Yacru, M. Vodušek, Fr. Wiesthaler, I'. Zupančič, dr. J. Zupanec, dr. A.
Jarc, I. Vilhar.
Prvosednikov namestnik profesor J. Marn je začel sejo s tem ogovorom:
Gospodje!
Kar smo bili zadnjikrat v odborovi seji, obhajali smo velike mestne in deželne svečanosti s presvetlim cesarjem. Med njimi, ki so tiste dni bili v največih skrbeh, bil je tudi naš prečestiti gospod prvosednik kot načelnik našega glavnega mesta. Vršilo se je vse, zlasti v Ljubljani, srečno, prav srečno, in, česar smo se nadejali, zgodilo se je tudi. Presvetli cesar so poslavili našega prvosednika z redom železne krone III. vrste. To nas vse veseli in razodeli bi bili svoje veselje že prej gospodu prvosedniku, ali bil je tiste dni na Dunaji, profesorje pa je prve dni šolskega leta težko skupaj dobiti, in poslavljeni so v našem odboru še gospod dr. J. Pokiukar z redom železne krone III. vrste, gospod nadučitelj in vodja And. Praprotnik z zlatim križem s krono za zasluge, in gospod učitelj Iv. Tomšič z zlatim križem za zasluge. Zdelo se nam je prav, da se v ta namen v prvi odborovi seji poradujemo in zato danes odborniki vsem čestitamo, posebe pa Vam, prebla-gorodni gosped prvosednik. Nosite in uživajte to najviše slavilo na korist in radost svoji preljubljeni rodovini, na prid in čast beli Ljubljani, na blagost, in slavo Matici Slovenski — zdravi in čvrsti njen voditel, — še mnoga mnoga leta! Bog Vas živi!
Prvosednik se iskreno zahvaljuje odboru za čestitko in pravi, da slavilo ni namenjeno toliko njegovi osebi, kolikor njegovim častnim službam, obžaluje pa, da pri toliko drugih poslih ne more storiti
za književno družtvo Matice Slovenske, kolikor bi rad; zato opominja odbor, da bi že zdaj mislil na volitev takega moža za prvosednika, ki hoče in more svoje moči posvečevati Matici Slovenski.
I.
Potrjenje zapisnika 59. odborove seje.
Zapisnik 59. odborove seje se potrdi.
Izpis iz zapisnika vsake seje naj se kakor uradno poročilo v osmih dneh po seji oznani v »Novicah".
II.
Naznanilo prvosednikovo.
13. julija ob 11. uri dopoludne bili so prvosednik P. Grasselli, II. njegov namestnik Fr. Leveč in odbornik Fr. Šnklje sprejeti v avdienci od presvetlega cesarja, da bi Jim izročili »Spomenik", kterega je o šeststoletnici na svetlo dala Matica Slovenska. Prvosednik je cesarja ogovoril tako:
Veličanstvo!
„ V obeli deželah, ki te dni praznujete slavnost šeststoletnega združenja s presvetlo krono habsburgsko, stanujejo Slovenci v velikem številu, na Kranjskem zlasti je Slovencev ogromna večina prebivalstva."
»Matica Slovenska, literarno družtvo, ktero ima svoje ude po vseh deželah, koder prebiva slovenski narod, štelo si je v svojo dolžnost, da tudi na literarnem polji postavi patriotičen spomenik svečanosti, ktero obhajajo do malega vsi Slovenci. Izdala je v to svrho slavnostno knjigo in preudano prosi: Vaše veličanstvo blagovoli premilostno sprejeti en izvod te knjige.
Njihovo veličanstvo je na to blagovolilo odgovoriti:
»Es freut Mich sehr, diesen neuen Ausdruck der patriotischen Gesinnung Meiner treuen Slovenen entgegenzunehmen."
Presvetli cesar so prašali, koliko udov ima Matica, ima li svoje ude samo na Kranjskem ali tudi po drugih slovenskih deželah; posebno so želeli vedeti, ali jih ima kaj tudi na Štajarskem. Slednjič so prašali, kakšne knjige dava Matica na svetlo.
Prvosednik Jim odgovori, da izdava izvirne znanstvene in učne spise, pa tudi prevode, posebno leposlovnih del, letos pa da je izdala samo ta „Špomenik".
Potem je bila deputacija premilostno odpuščena.
Visokorodni gospod Jan. grof Harrach je daroval Matici Slovenski na njeno prošnjo in na priporočanje gosp. J. Lega, urad-
nika Musea kraljevstva Češkega, 83 vezanih dragocenih knjig z dopisom iz Prage 29. septembra 1883:
Slavny Vjbore Matice Slovinske v Lublani.
Abych horlivym syniim mileho mi naroda Slovinskeho podrobne poznani češke llteratury usnadnil a tim ke sbliženi a ži-vejši vzajemnosti obou bratrskych kmenu prispel, vybral jsem die slibu sveho z basnickeho pisemnictva našeho veškera nej lepši dila i odesylam je Matice Slovinske s vroucim pranim, aby jeji Slavnv Vybor dar ten ode mne s tou laskavosti pfijal, s jakouž ochotou me uprimne slovanske srdce čtenafstvu Slovinskemu jeji podava.
S veškerou uctou
Jan hrabe Harrach.
Radosten sprejme odbor ta dragoceni dar in sklene blago-dušnemu daritelju pismeno izreči srčno zahvalo.
m.
Poročilo tajnikovo, oziroma knj i ž n ič ar j e v o o dobi od 59. odbor o ve seje. -
Deželni predsednik, preblagorodni gospod A. baron Winkler, naznanja zahvalo Njihovega veličanstva cesarja in Njihove ces. visokosti cesarjeviča Rudolfa za čestitanje Matice Slovenske o veselem dogodku v cesarski rodovini.
Pri sedemdesetletni slavnosti, ki se je na čast gospodu dr. Fr. vitezu Miklošiču, vseučilišnemu profesorju na Dunaji, obhajala v Ljutomeru 2, septembra t. 1., bila sta odbornika A. Praprotnik in Fr. Šuklje namestnika Matice Slovenske.
V	seji književnega in gospodarskega odseka 22. aprila 1883 so bili: prvosednik J. Marn; odborniki: Fr. Šuklje, I. Tomšič, Fr. Wiesthaler, "V. Zupančič; dr. J. Zupanec, L. Robič, I. Vilhar, in sklenilo se je:
1.	Naj se udi Matice Slovenske povabijo po slovenskih časnikih, da pošljejo ustanovnino in letnino za 1882. in 1883. leto do 15. junija.
2.	Gospodar Matičine hiše na Kongresnem trgu, I. Vilhar, pooblasti se, da z gospodarskim odsekom o nekem stanovališči in zaostali stanovnini stori, kar je potrebno in prav.
V	seji književnega in gospodarskega odseka 17. maja 1883 so bili: prvosednik: P. Grasselli;v odborniki: J. Marn, Fr. Leveč, M. Pleteršnik, A. Senekovič, Fr. Suklje, I. Tomšič, V. Zupančič; dr. J. Zupanec, dr. A. Jarc, L. Robič.
Sklenilo se je:
1.	Namesto dedikacije, za ktero je čas prekratek, naj urednik Šuklje za Spomenik spiše primeren „Predgovor".
2.	Gospodu profesorju Sonnenleitnerju, ki je za Letopis narisal podobo dr. Fr. viteza Miklošiča, naj se izreče pismena zahvala.
3.	„Gesellschaft flir vervielfaltigende Knnst in Wien" naj natisne 1500 Miklošičevih podob.
4.	Naj se natisne za več let 1000 imenikov in naj se jih potrebno število preee pošlje gospodom poverjenikom, da poberejo in pošljejo ustanovnino in letnino za 1882. in 1883. leto do 15. junija t. 1.
5.	Potrdi se račun Narodne Tiskarne o Lovčevih zapiskih.
Sklepe književnega in gospodarskega odseka odbor potrdi.
Častno službo poverjenikov Matice Slovenske so prevzeli
rodoljubno:
Gospod Hočevar Jakob, magister farmacije, za dekanijo Ve-likovec.
Gospod Petek Franc, mestni kaplan, za dekanijo Pliberk.
Gospod Žerjav Matej, župnik laboclski, za dekanijo spodnji Dravski grad.
3.	V lavantinski škofiji. Gospod Belšak Anton, župnik pri sv. Petru, za Radgonsko okolico.
Gospod Jazbec Anton, dekan, za dekanijo Marenberg.
Gospod Jug Franc, vikar, za dekanijo Ptuj.
Gospod Lendovšek Mihael, župnik v Makolah, za Makole in okolico.
Gospod Mrak Tomaž, dekan, za dekanijo Vozenico.
Gospod Praprotnik Franc, nadučitelj, za Št. Lovrenc in M. D. v Puščavi.
Gospod Sovič Jožef, župnik v Stopercah, za dekanijo Rogatec.
4.	V sekovski škofiji. Gospod Pavalec Jurij, kaplan za dekanijo Cmurek.
5.	V tržaško-koperski škofiji. Gospod Čuček Rajmund, c. kr. profesor, za dekanijo Koper.
Gospod Stariha Jakob, dekan, za dekanijo Pičan.
Od zadnje seje pristopilo je 75 novih udov: 4 ustanovniki in 71 letnikov. Novi ustanovniki so: Gospod Stariha Jakob, dekan v Pičanu. Gospod Novak Peter, prefekt na Terezijini akademiji na Dunaji. Gospod Sežun Žiga, bankni uradnik na Dunaji. Gospod Zelenik Jožef, odgojitelj na Dunaji.
Gospod dr. Janko Sernec, advokat v Mariboru, poslal je 27. maja 1883, štev. 223. po sklepu nekdanjega odbora za Tomšičev spomenik iz ostalega imetka tega odbora 268 gld. 60 kr. Matici Slovenski za duševni Tomšičev spomenik, in sicer z namenom, da podpira slovensko literaturo ali žurnalistiko.
O tem predlogu bode se odločevalo v prihodnji odborovi seji.
Gospod dr. J. Vošnjak, državni in deželni poslanec, izročil je 1. avgusta 1883, štev. 442. dvajset gld. zaostale letnine, ktero je rajni ud gospod Karel Šepic, davkar v Konjicah, sporočil Matici.
Sprejme se med letne dohodke.
Poročajoči knjižničar Fr. Orešec je preštel vse knjige in zemljevide Matice Slovenske, naredil in spisal je knjigo „Izkaz" ali „Skontro" (Bestandes- und Erfolgs-Ausvveis), kteri kaže število prejetih, oddanih in v Matičini knjigarni na razpolaganje ostalih knjig in zemljovidov, iztroške in dohodke, slednjič pa dobiček ali izgubo.
IV.
Poročilo književnega odseka.
Predsednik književnega odseka J. Marn poroča, da pisatelj »Književne zgodovine slovenskega Stajerja" po privatnem poročilu „Slovenskega Naroda" od 1. februarja 1883 piše v »Predgovoru" : „Ko pak je početkom tekočega leta Slovenska Matica sklenila, da le četiri pole za leto 1882. pridejo na svetlo, ostalo pak drugikrat, tega nesem mogel nikakor dopustiti."
Ni tako; marveč v skrbi za druge knjige za 1. 1882. in 1883. sklenil je odbor 31. januarja 1883, da se zloženi dve poli popravite in na čisto natisnete zdaj, ker tiskarna potrebuje črke potem pa denete na stran, še le prihodnje leto 1884. pa se natisne in izda vsa knjiga, če pisatelj potrdi potrebne jezikovne popravke. (61. uradno poročilo v „Novicah", list 15. str. 116.) Nikdar pa odboru ni bilo na misli „četiri pole posebe dati na svetlo".
To naj se v „Predgovoru" k imenovani knjigi resnici na čast in obrambo popravi.
Majar H. V.: „Turki in Turkinje" izroči se odbornikoma \Viesthalerju in Zupančiču na pregled.
Za leto 1884. se svetuje troje knjig.
1.	BLetopis" za 1884.
2.	„Flora slovenskih dežel", če pisatelj gospod profesor J. Glowacki za časa pošlje II. del rokopisa.
3.	„Lovčevi zapiski", II. del, spisal I. S. Turgenjev, prevel Fr. J. Remec.
V.
Poročilo gospodarskega odseka.
Gospodar Matičine hiše na Kongresnem trgu, J. Vilhar, naznanja, da se gospod R, K. 1. oktobra 1884 preseli iz Matičine v svojo hišo.
VI.
Odločitev pisateljskih plačil in cene družtvenim knjigam za 1 882. in 1 883. leto.
Pisateljem Spomenika, Letopisa in prevoditelju Lovčevih zapiskov so se odločila plačila.
V.
„Spomenik" se predava po 5 gld., „Lovčevi zapiski", I. del, po 50 kr., „Letopisu", kterega je na čisto natisnenega 19 pol, določi se cena pozneje.
Odbor naroči gospodarskemu odseku, naj se z Narodno Tiskarno pogodi, da Letopis natisne do 1. novembra t. 1., prihodnjič pa naj se z Narodno ali tudi s ktero drugo tiskarno sklene go-tovejša pogodba.
Knjige za leto 1882. in 1883. naj se skupaj razpošljejo.
Odb. Wiesthaler svetuje, naj se samo za ljubljanske odbornike Matice Slovenske ne tiska posebe 25 knjig vsake vrste na boljši papir in ne veže, ampak naj se vsem odbornikom in udom davajo enake knjige.
Odloči se, naj ostane stara navada, ljubljanski odborniki pa naj si sami volijo vezane ali nevezane knjige.
VIL
Razprava o posebnih predlogih za letošnji 19. veliki zbor.
Priporočilo se je, naj bode 61. odborova seja 3. novembra, ker 19. ali tisti teden utegne biti veliki zbor.
VIII.
Posamezni nasveti.
Odbor odobri prvosednikovo svetovanje, naj se snidejo in posvetujejo pred letošnjim velikim zborom odborniki K. Klun, M. Pleteršnik, A, Praprotnik, L. Svetec in Fr. Suklje, ki so bili v 56. odborovi seji izvoljeni v odsek za presojanje sklepov 18. velikega zbora o izpremembi Matičinih pravil in o izdavanji narodnega blaga.
Prvosednik sklene sejo o 3/4 7. uri.
vseh dohodkov in stroškov „Matiee Slovenske'
Dohodki
v gotovini
P°za- ! skupaj mezno ; r
"5Teld. jkr.
CaDja
5	cS
6
o o >
Opombe
1	Imetek 31. dec. 1880
2	Plačila družtvenikov:
a)	ustanovnikov .
b)	letnikov . . .
3	Obresti:
a)	od obligacij
b)	od gotovine
4	Hišni dohodki:
a)	od hiše na Kongresnem trgu št. 7.
b)	od hiše na Bregu št. 8.....
(Matičino stanovanje ne vračunjeno)
5	Za prodane knjige .
6	Darilo g. dr. J. Pajka
7	Razni dohodki . . . Skupaj . .
9 Ce se odštejejo stroški
10	ostaje imetka . . .
11	in če se k temu prišteje vplačani znesek liiše na Kongresnem trgu štev. 1 ... .
in vrednost hiše na Bregu št. 8 . . . . 32 potem vrednost inventarja in zaloge knjig 13 kaže se stan konečnega premoženja . . . .
467-3300 -
403 114
53
2720 —i 9700 3847 — : 517 53
2428 089
57 52
3118 9 251 50 10 — 10 81
10480 99 i 72181 4
i 57
K štev. 2.	b).
Za leto 1871	0
„ „ 1872	0
„ „ 1873	8
„ „ 1874	10
„ „ 1875	30
„ „ 1870	80
„ ., 1877	120
„ „ 1878	100
„ „ 1879	238
„ „ 1880	874
„ „ 1881	1738
„ „ 1882	00
j, j, 1883	10
„ „ 1884	2
9700
skupaj 3300 fl. K štev. 10.
__Od ostanka je v hra-
3202 95[ 9760' nilnici pod štev. 90878 naloženih 1292 gl. 44 kr. in drugod 720 gl. 39 kr.
-25343 i ,11400 -130743 57
i
—' 4000—li
—1,44006
52,9700
raoi3.ii a
za XVII. družtv. leto od 1. jan. do 31. dec. 1881. leta.
Stroški
v	gotovini			■ 03 .SP^
posamezno		skupaj		o'o t»
gld-	kr.		kr.	gli.
Opombe
Upravni stroški:
a)	tajniku in likvidacijskemu odseku . 685—
b)	blagajniku ... — —
c)	knjižničarju ... — —
d)	za pisarno . . . 19L30 876130 Izdavanje knjig:
a)	spisi..... 1338,40
b)	tisk.....lOOO!— 2338
Vezanje knjig . . . Stroški za šolske knjige (živalstvo) ...
Na račun kupne cene za hišo na kongresnem trgu .... Obresti od dolga te hiše Stroški 2 hiš:	I
a)	davki...... 1094 94
b)	razni stroški . . 314 01 1409 Razni izdatki ... —■ — 339
190 1581
281 200
Skupaj
— — 7218
55
53
V Ljubljani dne 31. decembra 1881.
I -v a, Vilhar,
blagajnik.
„Matiee Slovenske" za XVIII. leto, to je od
Dohodki
I Nominal-J na vred- i Letni nost obli- obresti gacij
eld- ?!d. : kr.
Skupaj
Opombe
Siti. kr.
Obresti po odbitem davku in sicer:
a)	iz drž. rente v srebru : 5 po 100 gld. št. 546378, 548115, 548116, 250407,
257408 ......
9 po 1000 gld. št. 147573, 147574, 147576, 147577, 147578, 219682, 219681, 219685, 142691 . . .
b)	iz drž. posojila leta 1860 serija 18312, št. srečke 16
c)	od naložene gotovine Čisti dohodki Matičinih hiš Od družt.venikov (letnikov) Za knjige, ki se morda prodajo .......
Skupaj
500
9000 100
21
378 4 20
m j 20! 100 — 1600 —; 2000 —;
200 f—
4303 i 20
račun
1. januarja do 31. decembra 1882. leta.
> ffl	Stroški	Posa-		Skupaj		Opombe
		mezno				
En						!l
		gld.	kr.. gld.		kr.	
1	Tajniku.....	600				
2		60	—			
| 3		50	—			
1 4		40	-	750		i
5	Potrebščine za pisarno . . .	_	—	150		
6	Vezanje knjig......	—	—	200	—	
7	Razni izdatki......	—	—	100		
	Skupaj .	—	—	1200		
	V primeri z dohodkom . . .	—	—	4303		i
	ostaje za izdavanje knjig (to					
	je za spise in tisk) . . .			3103	20	
V Ljubljani 1. aprila 1882.
I-v a, n Vilhar,
blagajnik.
Odbor Matice Slovenske
za leto .1882.
A. Prvosednik in namestnika.
1.	Grasselli Peter, prvosednik; župan, namestnik deželnega
glavarja, državni in deželni poslanec, liišni posestnik. 1882*.
2.	Mam Jožef, I. prvosednik. namestnik; c. k. gimn. profesor. 1882.
3.	Leveč Franc, II. prvosednik. namestnik; urednik »Ljubljan-
skega Zvona". 1882.
B. Književni odsek.
a) Ljubljanski odborniki:
1.	Mam Jožef, predsednik knjiž. odseka; A. 2. 1880.
2.	Kržič Anton, kaplan in katehet pri sv. Trojici. 1882.
3.	Leveč Franc, A. 3. 1882.
4.	Pleteršnik Maks, c. kr. gimn. profesor. 1882.
5.	Praprotnik Andrej, ključar; vodja I. mestne šole, člen deželnega šolskega sveta. 1880.
6.	Senekovič Andrej, c. kr. real. profesor. 1882.
7.	S t e g n a r F e 1 i k s, c. kr. učitelj na Gradu. 1879.
k.
Š u k 1 j e Franc, c. k. gimn. profesor, člen deželnega šolskega sveta, dež. poslanec in mestni odbornik. 1882. Tomšič Ivan, učitelj na c. k. vadnici. 1881.
V	a v r u Ivan, c. profesor. 187'.).
V	o d u š e k Matej, profesor. 1880.
12.	W i e s t h al e r Franc, ključar; c. k. gimn. prof. 1882.
13.	Zupančič Vilibald, c. k. profesor na učiteljišči. 1882.
i).
10.
11
gimn.
gim.
b) Vnanji odborniki:
Cigale Matej, c. k. vladni svetnik na Dunaji. 1880. Einspieler Andrej, c. k. real. prof. v p. v Celovci.1880. Erjavec Franc, c. k. real. profesor v Gorici. 1882. 4. Gregorčič Simon, vikar na Gradišči. 1882.
2.
3.
5.	Hubad Franc, ravnajpči gimn. profesor v Ptuj i. 1882.
6.	Jeglič Anton, dr., kanonik v Sarajevu. 1881.
7.	Košar Franc, kanonik v Mariboru. 1881.
8.	Majciger Janez, c. k. gim. profesor v Mariboru. 1882.
9. MarušičAndrej, c. k. gim. profesor v Gorici. 1882.
10.	Raič Božidar, župnik pri sv. Barbari v Halozah. 1879.
11.	Sterbenc Jurij, juris dr., župnik in krajni šolski nadzornik, dež. poslanec v Hre-novicah. 1881.
12.	S v e t e c Luka, c. k. notar, dež. poslanec v Litiji. 1879.
13.	Šavnik Karel, lekar vKranji. 1881.
14.	Šuman Jožef, c. k. profesor akademiške girnn. na Dunaji. 1879.
15.	Š ust Janez, dr., kanonik, ravnatelj konsistorij. pisarne, člen ljubljanskega zgodovinskega družtva, v Gorici. 1880.
16.	T onkli Jožef, dr., advokat, državni in deželni poslanec v Gorici. 1881.
17.	Urbas Viljem, c. k. realke profesor v Trstu. 1879.
18.	Žolgar Mihael, c. k. gim. profesor in deželni poslanec v Celji. 1882.
C. Gospodarski odsek.
Ljubljanski odborniki:
1.	Zupanec Jernej, dr., predsednik gospodarskega odseka; c. k. notar, predsednik notarske zbornice, hišni posestnik. 1882.
2.	Grasselli Peter,A. 1.1880.
3.	Jarc Anton, dr., prošt, vitez ces. avst. reda Franca Jožefa. 1882.
4.	K lun Karel, beneficiat, državni in dež. poslanec. 1881.
5.	P o ki uk ar Jožef, dr., državni in deželni poslanec, posestnik. 1881.
6.	R o b ič L u k a, preglednik družtvenih računov; c. kr. dav-karski nadzornik v pokoji in deželni poslanec. 1882.
7.	Tomšič Ivan, A. a) 9.
8.	Vilhar I v a n, blagajnik: posestnik. 1882. Štev. 38.
39.	Grabrijan Jurij, dekan v Vipavi. 1880. f 22. junija 1882.
40.	Šolar J., c. k. šolski nadzornik v Zadru. 1880. f 22. febr. 1883.
III.
I m e 11 i k
udov Matice Slovenske leta 1882. in 1883. A. Častni udi,
ivvičala janez, dr., c. kr. profesor na vseučilišči v Pragi. Miklošič franc, vitez, dr., c. kr. profesor na vseučilišči na Dunaji. rački Franc, dr., predsednik jugoslavenske akademije v Zagrebu. rajevskij mlhael, škof pri ruskem poročništvu na Dunaji. rlf.ger Franc Ladislav, dr., državni in deželni poslanec v Pragi. TrsTENJAK Davorin, župnik v Starem trgu na Štajarskem. vesel koseski Janez, finančni svetnik v Trstu.
I. Ljubljanska škofija.
1. Ljubljana, a) Poverjenik: Orešec Franc.
B. Ustanovniki.
Arce Rajko, c. kr. poštni oficial in hišni posestnik.
Auer Jurij, hišni posestnik.
Blaznik Frančiška, posestnica.
Bleiweis-Trsteniški Karel, vitez, dr., primar deželne bolnice, deželni poslanec, mestni odbornik, hišni posestnik.
Bučar Franc, zasebnik.
Biirger Ljudevit, trgovec in posestnik.
Bušič Jožef, posestnik.
Cebašek Andrej, dr., kanonik, profesor.
Čitalnica ljubljanska.
Dolenec Henrik, dr., c. kr. sodnij-ski adjunkt, deželni poslanec in mestni odbornik.
Dolenec Oroslav, svečar in hišni posestnik.
Dreo Aleksander, trgovec in hišni posestnik.
Fabian Janez, trgovec in hiš. pos.
Fabiani o. Placid, vikar.
Frančiškanska knjižnica.
Frohlich Anton, hišni posestnik.
Gariboldi Anton, vitez, grajščak.
Gariboldi Franc, vitez, svetnik višje deželne sodnije v pokoji.
Opazka. Kdor svoje izpremembe ni o pravem času naznanil in zato svojega imena ne najde natisnenega v kraji, kder zdaj živi, naj išče svoje knjige pri poverjeniku, kteremu je izročil doneske, ali pa naj se oglasi pri tajniku Matice Slovenske.
Gogala Janez, dr., kanonik, vodja bogoslovskega semenišča.
Grasselli Peter, I. A. 1.; C. 2.
Heidrich Karel, redovnik.
Hranilnica Kranjska.
Hren Franc, trgovec, hišni posestnik.
Jamšek Janez, trgovec in hišni posestnik.
Jarc Anton, dr., I. C. 3.
Jeraj Ivana, zasebnica.
Jeran Luka, kanonik, urednik „ Zg. Danice".
Kadilnik Franc, knjigovodja.
Klemenčič Jožef, katehet c. k. izo-braževališč.
Klun Karel, I. C. 4.
Knjižnica c. k. učiteljišča.
Kozler Janez, grajščak.
Kozler Jožef, dr., posestnik.
Kreč Matej, tajnik dež. odbora.
Križnar Mir., c. k. real. profesor, mestni odbornik.
Kušar Jožef, trgovec, predsednik trgovske in obrtniške zbornice, mestni odbornik in hišni posestnik.
Lukman Jakob, c. kr. računski svetnik.
Marn Jožef, I. A. 2.; B. a) 1.
Mazek Lovro, župnik v Črnučah.
Milic Rudolf, tiskar in hišni posestnik.
Močnik Matej, mestni učitelj v pokoji.
Munda Franc, dr., advokat.
Murnik Janez, vitez ces. avstr. reda Franca Jožefa, ces. svetnik, tajnik trgovske in obrtniške zbornice, deželni in mestni od-odbornik.
Pavšler Jožef, kanonik.
Peternel Mihael, c. k. real. profesor v pokoji.
Petričič Vaso, trgovec, mestni odbornik in hišni posestnik.
Pfeifer Franc, c. k. rač. uradnik.
Pleteršnik Maks, I. B. a) 4.
Pogačar Janez Zlatoust, knezo-škof ljubljanski, komandir ces. avstr. Leopoldovega reda itd.
Pogačar Martin, častni kanonik, ravnatelj knezoškof. pisarne.
Poklukar Jožef, dr., I. C. 5.
Pongrac Oskar, dr., hišni posestnik.
Pribovšic Janez, vojni kurat.
Ravnihar Franc, deželni blagajnik.
Robič Luka, I. C. 6.
Rozman Janez, mestni župnik pri sv. Jakobu.
Skubic Anton, c. k. gimn. profesor.
„Sokol", telovadno družtvo.
Sovan Ferdinand, trgovec, grajščak.
Sovan Franc Ks. starejši, posestnik.
Sovan Franc Ks. mlajši, trgovec in posestnik.
Stare Jožef, dr., adjunkt c. k. finančne prokurature in hišni posestnik.
Sušnik Gašpar, c. kr. stotnik au-ditor v pokoji.
Tavčar Janez,hišn. posestnika sin.
Valenta Alojzij, dr., c. kr. vladni svetnik, profesor porodoslovja in vodja deželne bolnice.
Vavru Ivan, f. B. a) 10.
Vilhar Ivan, I. C. 8.
Vošnjak Jožef, dr., primar deželne prisilne delavnice, državni poslanec, deželni odbornik.
\Vinkler Andrej, baron, vitez ces. avstr. reda Franca Jožefa, c. k. deželni predsednik.
Zamejic Andrej, kanonik.
Zamik Valentin, dr., advokat, dež. poslanec in mestni odbornik.
Zeschko Valentin, trgovec in posestnik.
Zupan Jožef, dr., advokat.
Zupan Tomaž, c. k. gimn. profesor.
Zupančič Franc, dr., advokat. Žlogar Anton, kaplan pri sv. Ja-Zupanec Jernej, dr., I. C. 1.	kobu.
Žagar Karel, kontrolor dež. blagajnike.	Štev. 78.
C. Letniki.
Ahačič Karel, dr., advokat in hišni posestnik.
Ahčin Jera, hišna posestnica.
Alojzijevišče.
Ambrožič Fr., dr., mestni zdravnik.
Babnik Jernej, župnik na Dobrovi.
Belar Leopold, nadučitelj in vodja 2. mestne ljudske deške šole.
Bizavičar o. .Jožef, frančiškan.
Bohinec Žiga, knezoškofov tajnik in kaplan.
Bradaška Ferdinand, mestne blagajne oficial.
Bregar o. Albin, frančiškan v Gorici.
Bregar Vilibald, rac. uradnik pri c. k. deželni vladi.
Brus Andrej, tajnik kmet, družbe.
Celestina Jožef, profesor na c. k. učiteljskem izobraževališči.
Čitalnica v spodnji Šiški.
Čuren Karel, uradnik Kranjske hranilnice.
Dimic Avgust, c. k. viši finančni svetnik.
Drašler Pavel, trg. pomočnik.
Drč Jožef, dr., zdravnik in mestni odbornik.
Drenik Franc, glavni zastopnik zavarovalnega društva Fonciere.
Družtvo kranjskih tiskarjev.
Družba rokodelskih pomočnikov.
Elbert Sebastijan, bogoslovec.
Endlicher Rudolf, c. k. uradnik.
Eppich Janez, učitelj na c. k. vad-nici in okrajni šolski nadzornik.
Erker Jožef, stolni kaplan.
Fine Anton, župnik v Sostrem,
Fine Franc Ks., okrajni, c. kr. glavne tobakarne in požarne brambe zdravnik.
Flis Janez, spiritual.
Fortuna Franc, trgovec, posestnik in podžupan.
Fux Franc, dr., primar v bolnici in hišni posestnik.
Furlan Radoslav, učitelj.
Gnjezda Janez, katehet mestnih deških šol.
Goričnik Franc, trgovec.
Goršič o. Pavlin, frančiškan.
Grkman Franc, učitelj na c. kr. vadnici, okr. šolski nadzornik.
Guttman Emilij, c. k. finančne pro-kurature adjunkt.
Hafner Jakob, ravnatelj Wald-herrovega učilišča.
Hohn Edvard, posestnik in bu-kvovez.
Hohn Hugon, c. k. poštni oficial in hišni posestnik.
Hohn Robert, uradnik pri železnici na Dunaji.
I-Irašovec Jurij, dr., advokat, kon-cipient.
Hribar Franc, tipograf v Narodni tiskarni.
Hribar Iv., glavni zastopnik banke „Slavije", mestni odbornik.
Hrovat Blaž, ravnatelj c. k. izo-braževališč za učitelje in učiteljice.
Iber Ivan, trgovec.
Izobraževališče za učiteljice.
Jakelj Greg., župnik v Rudniku.
Jaklič Ant,, duh. v semenišči.
Jeločnik Anton, knjigovodja in hišni posestnik.
Jentl Anton, trgovec.
Jerič Jožef, župnik v pokoji.
Juvančič Janez, trgovec.
Kalan And., duh. v semenišči.
Kaprec Janez, c. k. više deželne sodnije svetnik.
Karun Franc, župnik v Trnovem.
Katoliško družtvo rokodelskih pomočnikov.
Kermavner Valentin, c. k. gimn. profesor.
Kil ar Janez, kaplanov Trnovem.
Kirbisch Rudolf, konditor in hišni posestnik.
Klein Anton, lastnik tiskarne in mestni odbornik.
Klemenčič Miško, bogoslovec.
Klofutar Lenart, bog. dr., profesor.
Knez Janez, trgovec in hišni posestnik v Šiški.
Knjižnica bogoslovska.
Knjižnica c. k. gimnazije.
Knjižnica c. k. realke.
Knjižnica, učiteljska, ljubljanske okolice.
Koblar Anton, knezošlc. kaplan.
Kolar Matija, stolni kaplan.
Kolman Franc, trgovec, hišni posestnik in mestni odbornik.
Kotnik Ognjeslav, drd.
Kovač Janez, lastnik tiskarne.
Kragelj Andrej, gimn. učitelj.
Kramar Ernest, deželni učitelj kmetijstva.
Kramar Franc, kanonik.
Kremžar Andrej, upravnik deželnih dobrotnih naprav.
Kržič o. Andrej, frančiškan.
Kržič Anton, I. B. a) 2.
Kušar Franc, bogoslovec.
Lampe Franc, dr., podvodja v semenišči.
Lasnik Peter, trg. in hiš. posest.
Leben Matija, dr., profesor, častni kanonik itd.
Ledenik Alfred, trgovec in mestni odbornik.
Leveč Franc, I. A. 3; B. a) 3.
Levstik Franc, skriptor v c. k. licealni knjižnici.
Lichtenberg Leopold, baron, graj-ščak v Habahu.
Lozar Jožef, trgovec.
Macak Janez, c. k. inšpektor ka-tastralnih uradov.
Magolič Srečko, tipograf v Narodni tiskarni.
Mahr Ferdinand, lastnik in ravnatelj trgovskega učilišča, ces. svetnik.
Maier Jožef, učitelj 1. mestne šole.
Majntinger Janez, c. k. uradnik.
Marešič Franc, kooperator v Št. Vidu.
Marinko Jožef, dr., beneficiat in kooperator pri sv. Petru.
Medič o. Kalist, predstojnik fran-čišk. samostana in župnik.
Mosche Alfonz, dr., advokat, dež. poslanec in mestni odbornik.
Munda Jakob, c. k. sod. adjkt.
Narodna Tiskarna.
Nemanič Janez, duhovnik v semenišči.
Orešec Franc, str. 482.
Pakič Michael, posestnik, trgovec in mestni odbornik.
Papež Franc, dr., advokat, deželni poslanec in mestni odbornik.
Pauker Henrik, pl. Glanfeld, dr., kanonik..
Perona Ljudevit, magist. svetnik.
Pfeifer Jož., koncipist dež. odbora.
Pintar Matej, bogoslovec.
Pipan Andrej, kooperator na Brezovici.
Pirec lv., uradnik južne železnice.
Pirnat Ivan, c. k. cenil ni nad-komisar.
Pirnat Tomaž, hišni posestnik.
Porenta Franc, župnik v Sori.
Potočnik Mihael, minski spovednik.
Potočnik Janez, župnik na Brezovici.
Povše Franc, župnik na Ježici.
Požar Lovro, dr., gimn. učitelj.
Praprotnik Andrej, I. B. a) 5.
Praprotnik Franc, učitelj v Preski.
Predika Jakob, c. k. profesor na učiteljišči.
Premk Anton, c. k. pošte kontrolor in hišni posestnik.
Puc Alojzij, kurat na Gradu.
Pucher Karel, posestnik.
Raič Anton, c. k. real. profesor.
Regoršek Franc, trgovec.
Remec Franc, c. kr. telegrafski uradnik.
Safran Franc, cerkevnik pri sv. Jakobu.
Senekovič Andrej, I. B. a) (j.
Smolej Jakob, c. k. gimn. ravnatelj, šolski svetnik, nadzornik srednjih šol na Kranjskem.
Smrekar Jožef, prof. bogoslovja.
Stare Ferd., c. k. sodnijski adjunkt.
Stegnar Feliks, I. B. a) 7.
Sterbenc Jožef, duhovnik v pokoji.
Suhadobnik Lovro, zasebnik.
Svetek Anton, c. k. rač. uradnik.
Svetek Jan., urad. južne železnice.
Svetina Janez, dr., modr., prefekt v Alojznici in gimn. učitelj.
Sašel Feliks, c. k. okrajni glavar.
Šaše.lj Janez, bogoslovec.
Šiška Jožef, bogoslovec.
Škofic Lovro, davkarski denarničar.
Skrabee Stanko, frančišk. v Gorici.
Šola, narodna, v Št. Vidu nad Ljubljano.
Šuklje Franc, I. B. a) 8.
Šumi Franc, sladikovarnik ; izdava „ Archiv fiir Haimatkunde".
Schiindelen Božidar (po 2 iztisa).
Tavčar Karel, posestnik.
Tavčar Ivan, dr., advokat, kandidat.
Toman Helena, posestnica v Kamni gorici.
Tomec Jakob, magist. komisar.
Tomec Miroslav, slikar v Št. Vidu nad Ljubljano.
Tomšič Ivan, I. B. a) 9; C. 7.
Tratnik Antonija, c. k. finančnega komisarja gospa.
Travnar Jožef, učitelj 1. m. šole.
Trstenjak Anton, učitelj na trgovskem učilišči.
Turek Hugon, trgovec.
Učiteljsko družtvo, slovensko.
Valenta Vojteli, kontrolor mestne denarnice.
Več Janez, trg. in hiš. posestnik.
Vičič Janez, trgovec.
Vodušek Matej, I. B. a) 11.
Vončina Janez, tajnik ljubljanskega magistrata.
Wascher Rajko, uradnik Kranjske hranilnice.
Wiesthaler Franc, I. B. a) 12.
AVolkensperg Avg., bar., grajščak.
Zagorjan Janez, beneficiat in ko-operator pri sv. Petru.
Zeplichal Ognjeslav, kamenopisec.
Zupan Jožef, stolni prošt.
Zupančič Ant., prof. bogoslovja.
Zupančič Vilibald, I. B. a) 13.
Zakelj Miroslav, c. k. gimn. prof.
Zeleznikar Ivan, urednik Slovenskega Naroda in Škrata.
Žitnik Ognjeslav, bogoslovec.
Zumer Andrej, učitelj.
Žužek Fr., c. k. stavbeni adjunkt. in mestni odbornik.
Rus Franc, učiteljski pripravnik, naročnik. Verbnjak Oton, gimnazijalec, naročnik.
Štev. 78 + 172 + 6 =
250 + 2.
b) Poverjenik: G o vek ar Frane,
ftams .Jan., posestnik v Loki pri Govekar Franc, nadučitelj v Stu-Igu.	denci.
Štev. 2.
2. Bistrica Ilirska, a) Poverjenik: Strupi Jakob.
*Brinšek Janez, trgovec: v Trnovem.
*Jenko Skender, trg. v Trnovem.
*Ličan Skender, trg. v Trnovem.
♦Strucelj Jurij, c. k. sodnik v Bistrici.
Bile Jan. , duhoven v p. v Bistrici.
iuissel Vendelin, c. k. uradnik v Bistrici.
Mežnar Jožef, posestnik v I f arijah. Strupi Jakob, kooperator v Trnovem. Tomšič Ivan v Bistrici. Višnikar Franc, c. kr. sodn. ad-
junkt v Bistrici. Zamik Martin, učitelj v Trnovem. Zgur Anton, župnik v Premu.
Štev. 4 + 8 = 12.
b) Poverjenik: Pavlič Damijan.
*Cesnik Jurij, trgovec v Knežaku. Pavlič Damijan, vikar v Zagorji. *Domicelj Alojzij, trgovec v Za- Ponikvar Anton, župnik v Kne-
gorji.	_	žaku.
Kacin Anton, kaplan v Šmihelu. Torkar Matija, župnik v Košani. Lukanc Jožef, kaplan v Suhorji.
Štev. 2+5 = 7.
3. Cirknica. a) Poverjenik: Obreza Adolf.
♦Obreza Adolf, državni poslanec, posestnik v Cirknici.
Cibašek Jan., župnik pri sv. Vidu nad Cirknico.
Jan Simon, župnik pri sv. Trojici nad Cirknico.
Klinar Franc, učitelj pri sv. Vidu
nad Cirknico. Porenta Jan., dekan v Cirknici. Rott Gotth., kooperator v Cirknici. Šerko Franc, župan v Cirknici. Zirovnik Jožef, učitelj v Cirknici.
Štev. 1 + 7= 8.
b) Poverjenik : Vi 1 a r J a k o b
*Kaplenek Jan., župnik na Blokah. Brence Janez, kooperator v Starem trgu. Lenček Blaž, župnik v Starem trgu. Mandelj Ivan, nadučitelj v Starem trgu.
Prijatel Mat.,kooperator naBlokah.
Sterle Rezika, učiteljica v Starem trgu.
Vilar Jakob, posestnik v Pudobu pri Loži.
Volčič Jurij, c. k. sodnijski ad-junkt v Loži.
Zvagen Val,, učitelj v Starem trgu.
c) Poverjenik: —
Koren Miroslav, posestnik v Pla- Tome Ivan, trgovec v Fari pri
nini.	Rakeku.
Kovšca Franc, posestnik v Planini.	Štev. 3.
4. Idrija, d) Poverjenik: Treven Valentin.
*Občina mestna v Idriji.	Lapajne Franc, trgovec v Idriji.
♦Vidmar Jožef, župnik v Žireh. Lapajne Štefan, trgovec v Idriji. Belec Ivan, kooperator v Žireh. Lapajne Valentin, trgovec v Idriji. Čitalnica v Idriji.	Leskovic Boštjan, zasebnik v
Demšar Janez, župnik v Ledinah. spodnji Idriji. Goli Franc Ks., trgovec v Idriji. Treven Valentin, trgovec in župan Kogej Jožef, dekan v Idriji.	v Idriji.
Kopše Franc, dr., okrožni fizikar Urbas Leopold, c. kr. topilnični
v Vranji v Srbiji.	oskrb. v pokoji v Idriji.
Kos Franc, trgovec v Idriji.
Štev. 2 + 13 = 15. b) Poverjenik: Domicelj Anton.
Čitalnica na Črnem vrhu.	Majnik Mihael, kmet. v Mrzlem logu.
Domicelj Anton, vikar na Črnem	Rudolf Gašpar, posestnik v Lomih, vrhu.
Križaj Nikolaj, župnik v Godoviči.	Štev. 5.
5. Kamnik, a) Poverjenik: Debevec Janez.
*Kokalj o, Rajnerij, frančiškan.
*Stare Alojzij, administrator na Rovi.
♦Stranjska fara po ustanovi Mih. Dobovšeka. (Gosp. župnik deli knjige med tri posest, iz Do-bovšekove rodovine, po njihovi smrti pa faranom po svoji previdnosti.)
*Nabernik Ivan, c. kr. sodnijski adjunkt.
Čenčič Jernej, nadučitelj v Kamniku.
Čitalnica v Kamniku.
Debevec Janez, posestnik v Kamniku.
Janežič Anton, trgovec v Kamniku.
Jereb o. Romuald, frančiškan v Kamniku.
Kralj Matijaž, župnik v Tujnicah.
Murnik Janez, trgovec v Kamniku.
Oblak Janez, dekan v Kamniku.
Pečnik Valentin, administrator na Vranji peči.
Polec Julij, c, k. sodnije adjunkt v Kamniku.
Samec Maks, dr., zdravnik, župan, deželni poslanec.
Stanič Jožef, notarski koncipient.
Venedig Herman v Kamniku.
b)	Poverjenik: Kersnik Janko.
*Jarc Jernej, župnik v Dolu.	Kos Mihael, učitelj v Krašinji.
*Verbaneek Jan., župnik v Kra-	Lapajne Karel, župnik v Zlatem
sinji.	v polji.
Iglič Janez, trgovec v Lukovci.	Škofic Jurij, posestnik v Št. Vidu.
Kersnik Janko, c. k. notar, de-	Zarnik Anton, posestnik v Katini. želni poslanec na Brdu. g g _ g
c)	Poverjenik: Kajdiž Tomaž.
Kajdiž Tomaž, župnik v Vodicah. Svetlin Andr., posestnik pri sv. Kukelj Anton, kooperator v Vo- Petru.
dieah.
Lomberger Jožef, beneficiat pri sv. Petru.
Štrukelj Franc, duhovnik na Šma-
rijini gori. Tavčar Matej, župnik pri sv. Petru.
Štev. 15.
G. Kočevje. Poverjenik: Ivomljanec Janez.
*Lampe Jožef, vodja zemljiških knjig.
*Lovšin Simon, župnik pri Fari v Kostelu.
*Novak Jožef, dekan v Kočevji.
Andrejak Franc, župnik v Mozeljnu.
Bajec Jakob, kooperator pri Stari cerkvi.
Gerzin Matija, administrator v Banji Loki.
Jaklič Jožef, župnik v Starem logu.
Kadunc Franc, administrator v Dragi.
Kalan Jakob, župnik v Morovci.
Ključevšek Ignacij, župnik v Spodnjem logu.
Komljanec Janez, katehet c. kr. gimnazije v Kočevji.
Mandelc Anton, župnik v Banji Loki.
Okrajna učiteljska knjižnica v Kočevji.
Pfefferer Adolf, c. k. sodnijski ad-junkt v Kočevji.
Senčar Jožef, c. k. adjunkt v Kočevji.
Videmšek Matija, župnik v Osilnici.
Zbašnik Franc, adm. v Topli rebri.
Štev. 3 + 14 = 17.
7. Kranj. Poverjenik:	Savni k Drago t in.
*Bartol Baltazar, župnik v pokoji	*Omersa Franc, trgovec v Kranji.
v Cerkljah.	*Pirc Matej, trgovec v Kranji. "
*Debeljak Jan., župnik pred Dvorom.	*Pleiweis Ivana, posestnica v Kranji.
*Globočnik Edv., dr., zdravnik v	*Preve'c Valentin, zasebnik.
Cerkljah.	*Ros Matej, trgovec v Kranji.
*Krašovec Jurij, župnik v Šmartnem.	* Božič Alojzij, kooperator pred
*Mali Ignacij, dr., c. k. okrajni	Dvorom.
zdravnik v Kranji.	*Sajovic Ferd., trgovec v Kranji.
*Mežnarc Anton, dekan v Kranji.	*Šavnik Dragotin, str. 483.
*Šavnik Sebastijan, posestnik v Kranji.
*Urbančič Alojzija, grajščakinja na Turnu.
*Zarnik Anton, župnik v Naklem.
Aljančič Valentin, kooperator pri Šmartnem.
Bohinc Fr., župnik v Križah.
Bohinec Janez v Kranji.
Čitalnica, družtvo, v Kranji.
Dolenc Franc, trgovec v Kranji.
Erjavec Janez, duhoven v pokoji v Kranji.
Florijan Karel, zasebnik v Kranji.
Gogala Franc, zasebni uradnik v Kranji.
Golobic Anton, župnik v Cerkljah.
Gregorič Ign., župnik na Trstenfku.
Hiti Janez, župnik v p. v Zalogu.
Karlin Andrej, kooperator v Smledniku.
Karlin Martin, c. k. gimn. profesor v Kranji.
Knjižnica, učiteljska, kranjskega šolskega okraja.
Krisper Rajm., trgovec v Kranji.
Krčon Jožef, župnik v Predosljah.
Kržič Jožef, posestnik v Trbojah.
Lazar Mihael, c. k. gimn. profesor v Kranji.
Mervec Janez, kooperator in ka-tehet v Cerkljah.
Novak Martin, poštni odpravnik v Kranji.
Oblak Lovr., kooperat. v Cerkljah.
Povše Martin, župnik pri Št. Juriji.
Preželj Matej, župnik v Mavčičah.
Robič Simon, administrator na Šentjurski gori pri Cerkljah.
Stanonik Miklavž, učitelj v Šmart-nem pri Kranji.
Šlibar Tomaž, župnik v Dupljah.
Špendal Franc, administrator v Tržiči.
Štempihar Valentin, dr., advokat.
Tavčar Franc, kaplan pri sv. Joštu.
Vomberger Blaž, duhovnik v p. na Primskovem.
Vrhovnik Janez, kaplan v Naklem.
Zdražba Janez, kooperator v Cerk-Ijah.
Štev. 17 + 32 = 49.
8, Krško, a) Poverjenik: Polak Edvard.
*Bukvarna okrajna učiteljska v Krškem.
*Grivic Franc, kooperator v Les-kovci.
*Hočevar Martin, posestnik v Krškem.
*Polak Edvard, dekan, čast. kanonik, vitez ces. avst. reda Fr. J. v Leskovci.
*Rudež Dragotin, grajščak v Gra-carskem turnu.
*Strobelj Franc v Št. Jerneji.
*Šola pri Št. Jerneji.
♦Tavčar Anton, župnik na Raki.
*Vesel Ivan, župnik pri sv. Duhu.
Ahčin Rudolf, c. k. dav. adjunkt v Krškem.
Bezlaj Jožef, učitelj mešč. šole v Krškem.
Brulec Franc, župnik v Dolini.
Cepuder Jakob, učitelj v Leskovici.
Knavs Janez, vikar v Krškem.
Lapajne Janez, ravnatelj meščanske šole v Krškem.
Lapajne Janez, župnik na Studenci.
Lebar Jakob, kooperator na Križe-vem.
Maurer Gašpar, posestnik na Raki.
Mencinger Janez, dr., advokat v Krškem.
Pfeifer Viljem, župan, deželni poslanec v Krškem.
Ravnikar Jernej, učitelj meščanske šole v Krškem.
Saje Janez, nadučitelj v Št. Jerneji. Šušteršič Matija, posest, v Krškem. Tavčar Ignacij, župnik na Križevem. Vari Tom, kooperator v Skocijanu.
Vovk Janez, župnik v Št. Jerneji. Zadnik Simon, župnik v Čateži.
Štev. 9 + 18 = 27
b) Poverjenik:
*Gestrin Dragotin, dr., c. k. okrajni sodnik v Kostanjevici.
*Lesjak Janez, župnik in duh. svetnik v Kostanjevici.
Abram Levoslav, nadučitelj v Kostanjevici.
esj a k Janez.
Candolini Vojteh, c. k. okrajni sodnik v p. v Kostanjevici. Perpar Franc, kooperator v Kostanjevici.
Štev. 2 + 3 = 5.
9. Litija. Poverjei
*Kobler Alojzij, posestnik v Litiji.
*Krisper Valentin, posestnik papirnice v Radečah.
*Nabernik Janez, c. k. okrajni sodnik v Litiji.
*Saje Mihael, župnik v Štangi.
*Svetec Luka, str.
*Zupan Mihael, župnik na Prež-ganji.
Brezovar Jernej, gimn. profesor na Ruskem, (knjige Pavlu Bre-zovarju v Šmartnem pri Litiji).
Funtek Anton, učitelj v Šmartinu.
Gestrin Leopold, župnik pri Št. Juriji.
Gregorin Alojzij, c. k. okrajni sod-nijski adjunkt v Litiji.
5: Svetec Luka.
Gril Matija, c. k. okrajni glavar v Litiji.
Jaklič Jan., posestnik v Šmartnem.
Jeretin Martin, tajnik c. k. okrajnega glavarstva v Litiji.
Klofutar Janez, župnik na Dolah.
Kunstl Fr., župnik na Jančem.
Pavlic Ignacij, dr., c. okrajni zdravnik v Litiji.
Ramoveš Andrej, župnik v Svibnem.
Rožnik Anton, c. k. sodnijski adjunkt v Litiji.
Rus Jakob, dekan v Šmartnem.
Vončina Valentin, c. k. okrajne sod-nije kancelist v Litiji.
Štev. 6 + 14 = 20.
10. Loka. Poverjenik: Kožuh Matej.
*Debeljakova hiša v Poljanah št. 2.
*Detela Oton, državni in deželni poslanec, grajščak pri Loki.
*Dolinar Franc, župnik na Trati.
*Kožuh Matej, dekan v Stari Loki.
*Šranc Stanko, župnik v Ratečah.
*Tušek Gregor, posestnik v Me-gušnici.
Arko Anton, dr., okrajni zdravnik v Loki.
Bukvarnica v Loki.
Bralno družtvo v Selcih.
Carli Janez, mestni organist v Skofji Loki.
Dolinar Anton, administrator v Lučinah.
Eržen Valentin, kooperator in ka-tehet v Škofji Loki.
Hafner Anton, rudarski uradnik v Zeleznikah.
Kosmač Simon, administrator v
pokoji v Škofji Loki. Merčun Rok, kooperator v Stari Loki
Mohor Antonija, kovačica v Loki. Peterlin Primož, administrator pri sv. Lenartu.
Rožman Lovro, kaplan v Žabnici. Šoklič Blaž, župnik v Škofji Loki. Triller Janez, e. k. notar v Skofji Loki.
Kuralt Jožef, dijak, naročnik, v Žabnici.
Štev. 6 + 15 + 1 = 19 + 1.
11. Metlika, a) Poverjenik: Aleš Anton.
Aleš Anton, dekan v Semiči.	Mohar Peter, župnik v Dragatuši,
Kavčič Franc, nadučitelj v Dra- Kuralt Slavoljub, veliki posestnik gatuši.	v Semiči.
Stev. 4.
b)	Poverjenik: K
Dev Edvard, c. k. okrajni sodnik in deželni poslanec v Crnomlji.
Gasperin Viljem, adm. na Planini.
Gorenjec Levoslav, župnik v Adle-šičah.
Jenko Ljudevit, kooperator v Crnomlji.
Kalan Rajmund, admin. na Vrhu.
Kupljen Ant., c. k. notar v Crnomlji.
c)	Poverjenik: N
Batorac Anton, c. k. poštni opra-vitelj v Metliki.
Dovgan Franc, župnik v Podzemlji.
Furlan Franc, posestnik v Metliki.
Gangl Levoslav, posestnik v Metliki.
Guštin Franc, posestnik v Metliki.
Hayne Slavoljub, c. k. davkar v Metliki.
Hranilovič Jovan, župnik nedeljski.
Jančar Franc, n. r. kooperator v Podzemlji.
Jankovič Gavro, kaplan žakanjski.
u p 1 j e n Anton.
Okrajna učiteljska bukvama v Crnomlji.
Režek Peter, župnik v Starem trgu.
Šola farna v Starem trgu (plačuje g. dr. Jurij Sterbenc).
Schweiger Janez, posestnik v Crnomlji.
Štev. 10.
vratil Anton.
Kapelle Janez, n. r. komende oskrbnik v pokoji v Metliki.
Navratil Anton, zasebnik v Metliki.
Premer Anton, zasebnik v Metliki.
Prosenik Anton, trgovec v Metliki.
Relič Makso, upravitelj župnije v Kastvu.
Senčar Jožef, c. k. sodnijski adjunkt v Metliki.
Schweiger Franc, župnik na Ra-dovici.
Trček Mihael, kaplan v Metliki.
12. Moravče. Poverjenik: T o man Janez.
*Jarc Jernej, župnik v Dolu.
*Preša Jožef, župnik v Pečali.
Kepec Fr., administrator v Ceš-njicah.
Koprivnikar Janez, župnik na Savi.
Lavtar Valentin, kooperator v Moravčah.
Petrovčič Fr., kooperator v Moravčah.
Pleško Franc, beneficiat na Vrh-polji.
Pogorele Andrej, župnik v Kolovratu.
Toman Janez, dekan, častni kanonik itd. v Moravčah. „
Štev. 2 + 7 = 9.
13. Novo mesto. Poverjenik: Barbo Mihael.
*Babnik Janez, župnik v Soteski. *Kerčon Anton, župnik v Vavti vasi,
*Rome Janez, župnik pri Šempetru. ♦Vojska Andrej, dr., c. k. okrajne
sodnije svetnik *Volčič Janez, župnik v Smarjeti. Barbo Mihael, vikar. Bergant Valentin, župnik v Brusnicah.
Breznik Franc, c. k. profesor. Čitalnica.
Dovič Janez, župnik v Mirni peči. Frančiškanski samostan. Frank Rihard, kanonik. Gantar Lovro, kaplan v Crmoš-
njicah. Hočevar Jožef, kanonik. Kastelic Franc, posestnik. Krajec Janez, tiskar. Knjižnica c. k. gimnazije. Knjižnica učiteljska.
Koprivšek Levoslav, c. k. gimn. profesor.
Lavtižar Mihael, kooperator v Pre-čini.
Mohar Martin, uradnik.
Oblak Valentin, trgovec.
Pec Viljemina, učiteljica.
Perušek Rajko, c. k. gimn. profesor.
Pleško Dragotin, c. k. okrajne sodnije svetnik.
Polanec Ivan, c. k. gimn. profesor.
Rizolli Dominik, lekar.
Staudacher o. Ignacij, frančiškan.
Škofic Franc, dr., c. k. sodnijski adjunkt.
Schoss Mihael, župnik pri Beli cerkvi.
Urh Peter, prošt v Novem mestu.
Virant Janez, župnik pod Gradom.
Ovsec Franc, dijak, naročnik.
Štev. 5 + 27 + 1 = 32 + 1.
14. Postojna, a) Poverjenik: Hofstetter Janez.
*Bole Davorin, profesor na Ruskem, (knjige šoli v Slavini).
♦Globočnik Anton, c. k. okrajni glavar v Postojni.
♦Razpet Martin, dr., c. k. okrajni zdravnik v Postojni.
♦Sajovic Janez, župnik v Slavini. ♦Sterbenc Jurij, str. 483. Brodnik Anton, kooperator in ka-tehet v Postojni.
Bezeljak Pavel, c. k. notar v Postojni. '
Bukvama učiteljska postojnskega okraja.
Čitalnica v Postojni.
Doxat Ana, posestnica v Postojni.
Grossmann Gustav, učitelj pri sv. Ivanu.
Hofstetter .Janez, dekan v Postojni.
Korošec Jan., posest, v Št. Petru.
Krajglier Peter, posestnik v Hra-šah.
Lavrenčič Jožef v Postojni.
Rakovec Alojzij, železniški uradnik v Postojni.
Skvarča Janez, kooperator v Sla-vini.
Sterle Franc, načelnik postaje v Postojni.
Šola v Hrenovicah.
Šolska knjižnica v Trnji.
Štev. 5 + 15 = 20.
h) Poverjenik: Okorn Ignacij.
*Kržič Gregor, c. k. okrajni sodnik V Senožečah.
♦Občina na Razdrtem.
Fettich-Frankheim Anton, župnik v Vremah.
Gradišnik Armin, učitelj v Senožečah.
Kavčič Hinko, posest, na Razdrtem.
Krakar Janez, c. k. poštar v Senožečah.
Legan Fr., duhoven na Ubeljskem.
Levstik Janja, učiteljica v Senožečah.
Nagode Janez, kooperator v Senožečah.
Okorn Ignacij, župnik v Senožečah.
Paternost Henrik, učitelj v Senožečah.
Suša Franc, posest, v Senožečah.
Šola, narodna, v Senožečah.
Zelen Jožef, posest, v Senožečah.
Štev. 2 + 12 = 14.
15. Radolca. a) Keše Silvester.
Keše Silvester, dekan v Begunjah.
Kregar Franc, kooperator in ka-tehet v Radolici.
Kumer Franc, župnik v Mošnjah.
Novak Janez, kooperator v Mošnjah.
Olifčič Jožef, posestnik v Za-pužah.
Poklukar Jožef, kooperator v
Srednji vasi. Teran Janez, župnik v Ljubnem. Zarnik Matijaž, župnik v Srednji vasi.
Zupan Ulrik, duhoven v p. v Mošnjah.
Štev. 9.
b) Poverjenik :	T r o j a r J a n e z.
Bralno društvo v Gorjah.	Trojar Janez, nadučitelj na Bledu.
Bukvarnica okrajna učiteljska v	Žirovnik Janez, nadučitelj v Gor-
Radolici.	x jah.
Pretnar Jak., nadučitelj v Srednji	Žumer Jakob, posestnik in župan
vasi v Bohinji.	v Gorjah. gtey
c) Poverjenik: Keršič Janez.
♦Ruard Viktor, posestnik fužin, Keršič Janez, župnik na Jese-rudokopov na Savini pri Jese- nicah.
nicah.	Robič Matija, jamski nadzornik na
Ažman Janez, župnik na Dolgem. Jesenicah.
Štev. 1 + 3=4.
č) Poverjenik: Bernik Lovro.
*Bernik Lovro, župnik v Kamni Novak Peter, prefekt v Terezijini
gorici.	akademiji na Dunaji.
Aljaž Jakob, župnik na Dobravi.
Berlic Janez, beneficiat in koope-	Štev. 1 + -'i — i
rator v Kropi.
1C. Ribnica, a) Poverjenik: Skubic Martin.
* Jereb Jožef, župnik v Dragi.
♦Kljun Marija, posestnica v Slat-niku.
♦Kuralt Janez, c. k. pristav v Ribnici.
♦Lesar Janez, posestnik v Hro-vačah.
♦Lesar Martin, posestnik v Sušji. ♦Lovšin Marija, posest, v Jurje-vici.
♦Skubic Martin, dekan v Ribnici. Arko Anton, posestnik v Ribnici.
Štev. 7 + 1=8.
b) Poverjenik: Frohlicli Matej.
♦Martinak Jožef, c. k. sodnik v	Kočevar Matija, trgovec pod Tur-
Lašičah.	jakom.
Frohlich Matej, župnik v Lašičah.	Kosec Jernej, župnik v Skocijanu.
Gruden Jakob, župnik v pokoji	Murgelj Julij, c. k. sodnijski ad-
v Turjaku.	junkt v Lašičah.
Hočevar Matija, c. k. poštar v La-	Tramte Anton, beneficiat in koope-
šičah.	rator v Dobrepolji. Jan Primož, župnik na Robu.
Štev. 1 +8 = 9.
17. Šmarija. Poverjenik: Drobnič Andrej.
Borštnik Janez, nadučitelj v Sma-	Janežič Janez, duhovnik v Avgu-
riji. -	stineji na Dunaji.
Drčar Martin, župnik na Polici.	Jenčič Alojzij, c. k. okrajni sodnik
Drobnič Andrej, dekan v Šmariji.	v Zatičini.
Globočnik Viktor, c. k. notar v	Kljun Janez, kooperator v Št.
Zatičini.	Vidu.
Kovač Frane, učitelj v Zatičini. Kurent Karel, kooperator na Krki.
Laznik Jožef, kooperator v Šma-
riji-
Lukan Jakob, zdravnik v St. Vidu. Mazek Anton, posestnik v Šmariji. Podboj Janez, kooperator v Št. Vidu.
Trepal Anton, župnik v Kopanji. Urbanija Lovro, župnik v Zalini. Vakselj Janez, kooperotor na Višnji gori.
Vrančič Ignacij, župnik v Za-gradci.
Zore Jurij, župnik na Krki.
Štev. 18.
18. Trebnje. Poverjen
*Kovačič Janez, dekan v Trebnjem.
Barbo - Waxenstein Valeska, gro-finja, grajščakinja v Rakovniku.
Blagne Anton, oskrbnik v Rakovniku.
Bralno družtvo v Žužemberku.
Dolinar Janez, župnik v Št.Janži.
Grčar Jožef, župnik pri sv. Trojici.
Hočevar Anton, župnik pri sv. Lovrenci.
Hofer Karel, župnik v Čateži.
Jarc Franc, župnik na Mirni.
Karlin Janez, župnik v Dober-ničah.
: K o v a č i č Janez.
Košir Alojzij, župnik v St. Ru-pertu.
Marolt Jakob, župnik pri sv. Križi.
Nemec Anton, kooperator pri sv. Trojici.
Schuller Janez, župnik v Tre-belnem.
Tavčar Mihael, župnik v Žužemberku.
Vašič Ljudvik, dr., zdravnik v
Trebnem. Vilman Gašpar, administrator v Selih.
Zore Anton, župnik v Mokronogu.
Štev. 1 + 17 = 18.
19. Vipava. Poverjenik: Erjavec Matija.
♦Erjavec Matija, dekan v Vipavi.
♦Hiti Luka, župnik v pokoji v Vipavi..
♦Kavčič Franc, posestnik v Št. Vidu.
♦Koder Matej, kaplan na Slapu.
♦Nakus Jožef, kaplan na Planini.
Adlešič Jurij, vodja štirirazredne šole v Vipavi.
Bric Janez, c. k. okrajni sodnik v Vipavi.
Bukvama okrajna učiteljska v Vipavi.
Čitalnica kmetijska v Podragi.
Čitalnica narodna v Vipavi.
Dejak Henrik, kaplan v Vrhpolji.
Ditrih Andrej, trgovec v Vipavi.
Dolenc Rihard, vodja sadje- in vi-norejske šole na Slapu.
Habe Jožef, posestnik v Gočah.
Hladnik Janez, kaplan v Gočah.
Kenda Jožef, dr., zdravnik v Vipavi.
Lanthieri Karel, grof, grajščak itd. v Vipavi.
Lenasi Anton, kaplan v Podvelbu.
Pogačnik Jan., beneficiat v Podragi.
Primožič Jernej, kaplan v Vrabčah.
Šola, vino- in sadjerejska na Slapu.
Tomažič Janez, vikar v Št. Vidu. Žužek Alojzij, bogoslovec, na Pla-Vidergar Ivan, kurat v Podkrajini. nini. Zorko Matija, c. k. cestni mojster
v Podvelbu.	Štev. 5 + 20 = 25.
20. Vrhnika, a) Poverjenik: Šlibar Martin.
*Kotnik Franc, posestnik na Vrhniki.
♦Šlibar Martin, dekan na Vrhniki.
Belar Jožef, župnik v Hotedršici.
Čitalnica narodna na Vrhniki.
Dolinar Franc, župnik v Horjulu.
Dolinar Franc, kooperator v Polhovem Gradci.
Gruden Janez, c. k. davkar na Vrhniki.
Hočevar Anton, župnik v Št. Joštu.
Jelovšek Gabriel. trgovec na Vrhniki.
Justin Blaž, administrator v Črnem vrhu.
Kavčič Gašpar, posestnik v Rovtah.
Lenarčič Jožef, posestnik na Vrhniki.
Levstik Vinc., nadučitelj in c. k. okrajni šolski inšpektor na Vrhniki.
Potočnik Tomaž, kooperator na Vrhniki.
Vonča Anton, kaplan v Belkah.
\Veiss Gabriel, kooperator na Vrhniki.
Štev. 2 + 14 = 16.
b) Poverjenik:	Oblak Janez.
*Oblak Janez Ev., župnik v Bo-	Papler Franc, nadučitelj v Borov-
rovnico.	niči.
Borštnik Franc, profesor (knjige	Podobnik Ignacij, župnik v Pre-
v Borovnici št. 8.)	serji.
Borštnik Janez, posestnik v Bo-	Rozman Jurij, župnik v Rakitni, rovnici.
Štev. 1 +5 = 6.
c) Poverjenik: Gruntar Ignacij.
♦Mahkot Jakob, c. k. okrajni glavar v Logatci.
*Markič Matej, župnik v Logatci.
Arko Franc v Logatci.
Arrigler Mimica, učiteljica v Logatci.
Dolenjologaško bralno družtvo.
Gorenjologaško bralno družtvo.
Gruntar Ignacij, c. k. notar v Logatci.
Hočevar Jožef, pomočni uradnik v Logatci.
Lavrenčič Ivan, kaplan v Logatci. Levičnik Valentin, c. k. davkarski
nadzornik v Logatci. Mulley Adolf v Logatci. Nagode Jožef v Logatci. Puppis Karel, kupec v Logatci. Ribnikar Adolf, nadučitelj v Logatci. Rihar Jožef.
Sicherl Janez v Logatci. Stergar Stanko, dr., c. k. okrajni zdravnik v Logatci.
Štev. udov v ljubljanski škofiji: ustanovnikov . . 172
letnikov .... 555
Skupaj . . 727
II. Goriška	nadškofija.
1. Bovec. Poverjenik: Sorč Alojzij.
Bogataj Franc, učitelj v Bovci.	Sorč Alojzij, posestnik.
Kranjec Franc, kooperator v Bovci.	Širca Janez, učitelj v Bovci.
Kurinčič Janez, vikar v Srpenici.	Štrukelj Mihael, vikar v Logu.
Mlekuž Tomaž , c. k. cestni nad-	Žagar Franc, posestnik na Žagi. zornik v Bovci.
Stev. 8.
2. Cirkno. Poverjenik: Je ram Jožef.
Harmel Adolf, župnik v Šebreljih.	Jereb Joahim, kurat v Jagerščah. Ilovar Franc, župnik na Šentvidski Selak Anton, vikar v Novakah.
gori.	Starman Štefan, vikar v Orehku.
Jeram Jožef, dekan v Cirkneni.	Wester Janez, vikar v Otaleži.
Stev. 7.
3. Crniče. Poverjenik: Cibič Anton.
♦Čitalnica v Ajdovščini.	Vodopivec Janez, trgovec v
Cibič Anton, dekan v Crničah.	Kamnji.
Črv Janez, vikar pri Št. Tomaži. Volkov Jaromir, učitelj v Lokavci. Kerkoč Štefan, vikar v Lokavci. Valentinčič Štefan, vikar v Trnovem..	Štev. 1 + 0 = 7.
4. Devin.
Kodrič Franc, kooperator in učitelj v Devinu.	Stev. 1.
5. Gorica in okolica. Poverjenik: Marušič Andrej.
*Bensa Štefan, kanonik, ravnatelj	*Grča Blaž, vikar v Čepovanu.
knezonadškof. pisarne.	*Knjižnica cent. bog. semenišča.
♦Budal Bernard, inženir v Bosni.	""Knjižnica, c. k. studijska,
♦čitalnica solkanska. (Plačuje So-	*Lampe Anton, vikar v pokoji.
čebranski.)	*Marušič Andrej str. 483.
*Tonkli Jožef, dr., str. 483.
*Vales Marko, vikar v pokoji.
*Wolf Ivan, mestni župnik pri sv. Ignaciji.
Berbuč Janez, c. k. real. profesor.
Erjavec Franc, str. 482.
Gabrijelčič Jožef, dr., ravnatelj centr. semenišča.
Gasperčič Branislav, bogoslovec.
Godnič Jožef, kaplan v Solkanu.
Grašič Jožef, bogoslovec.
Gregorčič Anton, dr., profesor bogoslovja.
Gregorčič Anton, vikar v Št, Fer-janu pri Gorici.
Izobraževališče učiteljsko.
Jarec Janez, vikar v gorenji Tri-buši.
Kafol Štefan, kanonik.
Kleinmayr Julij, pl., c. k. profesor na ženskem obraževališči.
Knjižnica c. k. gimnazije.
Knjižnica c. k. realke.
Knjižnica, učiteljska, goriške okolice.
Kos Franc, dr., c. k. učitelj na obraževališči za učiteljice.
Kumar Valentin, učitelj c. k. deške vadnice.
*Vidic Franc, dekan v Kanalu. Cerin Tomaž, vikar v Avčah. Čitalnica narodna v Kanalu. Goljevšček Janez v Kanalu. Lisjak Andrej, dr., zdravnik v Kanalu.
Božič Franc, kaplan v Kanalu. Škert Andrej, vikar v lvalu. Tomšič Jožef, vikar v Levpi.
Leban Henrik, učitelj vadnice v Kojskem.
Mahnič Ant., dr., prof. bogoslovja.
Mercina Ivan, učitelj c. k. deške vadnice.
Pagliaruzzi Jožef, dr.
Pavletič Andrej, monsignore, ravnatelj deželnega zavoda gluhonemih.
Pavletič Gotard, duhovni pomočnik v Kojskem.
Pavletič Jožef, vikar v Cerovem.
Pezdič Mihael, c. kr. poštar v Solkanu.
Podgornik Franc.
Povše Franc, ravnatelj deželne kmetijske šole.
Rojic A. R., dr. zdravnik.
Rudež Anton, učitelj v dež. zavodu za gluhoneme.
Rutar Lovro, ravnatelj na Sv. gori.
Semenišče mladeniško knezonad-škofijsko.
Toman Ema Albina, c. kr. dekliške vadnice učiteljica.
Vodopivec Franc, c. kr. okrajni šolski nadzornik.
Štev. 11 + 33 = 44.
Štev. 1.
Trpin Anton, vikar v Zapotoku. Tušar Anton, dr., c. kr. okr. sodnik
v Kanalu. Ukmar Anton, vikar v Marija-Celji. Vogrič Janez, nadučitelj v Kanalu. Zega Mihael, učitelj v Kanalu.
Štev. 1. + 12 = 13.
6. Gradiška.
Bizjak Jakob, kaznilnični kurat.
7. Kanal. Poverjenik: Vidic Franc.
8. Kobarid. Poverjenik: Domin ko Franc.
Dominko Franc, učitelj in ravna-	Murovee Janez, kooperator v Ivo-
telj pripravnice v Kobaridu.	baridu.
Gabršček Andrej, učitelj v Koba-	Smrekar Franc, vikar v Libušini.
ridu.	Šekli Anton, učitelj v Kobaridu. Gregorčič Simon, kaplan v Koba- Štev. 6. ridu.
9. Komen. Poverjenik: Kavčič Jožef.
♦Kavčič Jožef, dr., notar v Ko- Kramer Filip, župnik v Dornbergu.
menu.	Leben Anton, nadučitelj v Komenu.
Hebat Franc, vikar v Vojščici.	Štev. 1 + 3 = 4
10. Ločnik.
Gerbec Ivan, kaplan v Ločniku. Žnidarčič Andrej, vikar v Gradnem
v Brdih.	Št. 2.
11. Št. Peter. Poverjenik: Faganelj Štefan.
Faganelj Štefan, kaplan v Renčah. Kobal Peter, dekan v Št. Petru Gregorčič Simon, vikar na Gradišči. pri Gorici.	Štev. 3.
12. Tomin. Poverjenik: Kragelj Jožef.
♦Čitalnica v Tominu.	Kovačič Ignacij, veliki posestnik
♦Knjižnica okrajna učiteljska v pri sv. Luciji.
Tominu.	Kragelj Jožef, dekan v Tominu.
Bratina Kristijan, učitelj in vodja Kumar Ivan, kaplan pri sv. Luciji.
pri sv. Luciji na Mostu.	Plem. Premerstein Janez, dr., c. kr.
Carli Alojzij, župnik pri sv. Luciji. notar v Tominu. Fon Jakob, vikar v Stržišči.	Rokodelsko bralno družtvo v To-
Grželj Janez, nadučitelj in vodja minu.
v Tominu.	Šinek Rajmund, c. kr. davkarski
Ivančič Jož., e. k. notar v Tominu. kontrolor v Tominu.
Štev. 2 + 11 = 13. Število udov v goriški nadškofiji: ustanovnikov . . 16
letnikov . . 93 Skupaj . r 109
III. Krška škofija.
1. Št. Andraš. Poverjenik: Pire Franc S al. ♦Pire Franc Sal., prefekt konvinkta Urnik Kolumban, kaplan in ka-
v Št. Pavlu.	tehet v Št. Pavlu.
Albrecht Jožef, glavar železniške Vakovnik Anton, mestni kaplan postaje v Labodu.	v Wolfsbergu.
Štev. 1 + 3 = 4.
2. Belak. Poverjenik: ]
Črnut Jožef, šolski vodja v Ločah.
Jerman Jurij, župnik v Stalin ji.
Knaflič Radoslav, župnik v Ločah.
Lutman Matej, v institu alt Anima v Rimu.
3. Celovec. Poverjenik * *Citalnica slovanska.
*Einspieler Andrej, str.
*Janežič Evgen, sin f g. profesorja Antona Janežiča.
Alijančič And., kanonik in dekan.
Božič Valentin, župnik v Pokerčah.
Čare Peter, župnik v Porečah.
Einspieler Lamb., knezoškof. tajnik, kanonik.
Gole Jožef, vodja tiskarne v Celovci.
Hren Jakob, c. kr. sodnije svetnik v Celovci.
Hutter Janez, katehet višje realke v Celovci.
vnaflič Radoslav.
Mihorl Anton, nadučitelj v Ma-verščah.
Štev. 5.
: Janežič S imon.
Janežič Jožef, posestnik v Lešah.
Janežič Simon, nadporočnik v po-koji.
Janežič Valentin, dr. štab. zdravnik.
Poljak Gvido, bank. pooblastnik.
Rossbacher Bernard, trgovec.
Sket Radoslav, dr., c. kr. gimn. profesor.
Šašel Martin, dekan pri Gospe sveti.
Zupan Jožef, pooblastnik firme grofa Eggerja.
Štev. 3 + 15 = 18.
4. Doberla ves. a) Poverjenik: Muden Simon.
Muden Simon, župnik v Železni Muri Anzelm, posest, na Jezeru. Kapli.	Štev. 2.
b) Poverjenik: Serbicelj Matej.
♦Šerbicelj Mat., župnik v Škocijanu. Škrbinc Jožef, župnik v Kamenu.
Mihelj Franc, kaplan v Doberli
vesi.	Štev. 1 + 2 = 3.
5. Dravska dolina spodnja.
Hrašovec Franc, c. kr. okrajni sodnik v Špitalu.
C. Dravski grad dolenji. Poverjenik: Žerjav Matej.
Žerjav Matej, župnik v Labodu.	Štev. 1.
7. Kanalska dolina. Poverjenik: Ferčnik Lambert.
Amšel Janez, provid. kaplan v	Ferčnik Lambert, dekan v Žab-
Trebnji.	nicah.
Boštjančič Janez, ekspozit v Ra-	Klemenčič Anton, provid. kaplan
beljnu.J ***	v Št. Danjelu.
Einspieler Gregor, kaplan v Žab-
nicah.	Štev. 5.
8. pliberk. Poverjenik: Petek Franc. Petek Franc, kaplan v Pliberku.	Štev. 1.
9. Rož spodnji. Poverjenik: Ambrož Matija.
Ambrož Matija, župnik v Svečah. Greiner Simon, provizor v Št. Gradičnik Boštjan, župnik v Bil- Janži.
eovesi.	Štev. 3.
10. Rož Zgornji. Poverjenik: Lesjak Valentin.
Lesjak Valetin, dekan v Dvoru. Sumper Janez, župnik v Skočidolu. Oblak Anton, župnik na Gozda-	Štev. 3.
njah.
11. Tinje. Poverjenik: Bizer Andrej.
Bizer Andrej, administrator de- Serajnik Lovro, prošt v Tinjah.
kanije in župnik v Grabštanji. Štiberc Janez, župnik v Timenici. Fric Jožef, ekspozit v Zrelci.	Veršek Lukež, provizor v Medgorji.
Štev. 5.
12. Velikovec. Poverjenik: Hočevar Jakob.
Hočevar Jakob, magister farmacije. Messner Jožef, advokatski kon-Kulterer Jurij, dr. advokat.	cipient.	Štev. 3.
13. Zilska dolina spodnja. Poverjenik : —
Stembou Davorin, župnik v Cačah.	Štev. 1.
Število udov v krški škofiji: ustanovnikov . . 5
letnikov . . . . 50
Skupaj , . 55
IV. Lavantinska škofija.
.1. Bistrica Slovenska, a) Poverjenik: Ratej Franc.
*Hajšek Ant., dekan v Slovenski *Ratej Frane, c. k. notar v Slov. Bistrici.	Bistrici.
Štev. 2.
b) Poverjenik: Lendovšek Mihael.
Heržič Jožef, župnik v spodnji	Sotljar Davorin, župnik v Majš-
Polskavi.	pergu.
Le.ndovžek Mihael, župnik v Ma-	Stuhec Marko, kaplan v Majšpergu.
kolah.	Šabot Jurij, župnik v pokoji v
Pihljar Simon, kaplan v Makolah.	Laporji. Štev, 6.
2. Braslovče. Poverjenik: Balon Anton.
♦Balon Ant., župnik na Vranskem. ♦Bohinc Jak., dekan v Braslovčah. *Šentak Fr., posest, na Vranskem, čitalnica narodna na Vranskem. Gradišnik Luka, zdravnik na Vranskem.
Knjižnica okrajna učiteljska na
Vranskem. Križnik Gašpar, posest, v Motniku. Ribar Ant,, kaplan v Braslovčah. Šorn Gašpar, župan v Grajski vesi.
Štev. 3 + 6=9.
3. Brežice. Poverje
♦Gomilšek Jožef, železn. uradnik na Vidmu.
♦Knjižnica učiteljska v Brežicah.
♦Lenček Alojzij, posest, na Blanici.
♦Repič And., župnik v Kapelah.
♦Ripšl Karel Ferd., župnik na Vidmu.
♦Slomšek Janez, župnik pri sv. Lenartu v Zabukovji.
*Srebre Gvidon, dr., advokat v Brežicah.
Cvetko Janez, kaplan v Reičhen-burgu.
Hanss Friderik, stavbeni uradnik na Cateži.
4. Celje. Poverjenik
♦Arzenšek Mat,, župnik v Grižah. ^čitalnica.
*Janežič Jak., posest, rud. v Grižah. * Je raj Jožef, župnik v Zavci. *Kapus Franc, trgovec. *Krušič Ivan, c. k. gimn. prof, ♦Lipold Franc, adv. koncip. ^Podružnica kmetijska, *Sernec Jožef, dr., advokat. ♦Teharje, občina pri Celji. ♦Topljak Jožef, posestnik. *Vošnjak Mihael, inženir. ♦Žuža Iv., posest, rud. v Grižah. Ambrožič Blaž, c. k. okr, nadz.
ik: T a n š e k Ivan.
Kavčič Jakob, c. k. knjigovodja v
Brežicah. Kokot Ant., nadučitelj v Pišecah. Linsler Ign., posest, v Brežicah. Mešiček Jož., učitelj v Brežicah. Novotny Emanuel, c. k. okrajni
sodnik v pokoji v Brežicah. Šetinc Jožef, adv. koncipient v
Brežicah. Šnideršič Ignacij, lekarničar v
Brežicah. Tanšek Iv., posest, v Brežicah. Veršec Fr., c. k. notar v Sevnici. Ziherl o. Lenart, franč. v Brežicah.
Štev. 7 + 12 = 19.
Žolgar Mihael.
Baš Lovro, c. k. notar. Filipič Ljudvik, dr., adv. kand. Holobar Franc. dr., auskultant pri
c. k. okrožni sodniji. Jurčič Jožef, kaplan v Zavc-i. Knjižnica c. k. gimnazije. Končnik Peter, c. k. gimn. ravnatelj. Zelene Jožef, župnik v pokoji. Žičker Jožef, mestni kaplan. Žolgar Mihael, str. 483. Perne Anton, j gimnazijalca, Zupnek Franc, j naročnika.
Štev. 13 + 10 + 2 = 23 + 2.
5. Dravsko polje. Poverjenik: Ratli Franc Ser.
*Stranjšak Martin, dekan v Hočah. Antolič Janez, župnik na Ptujski gori.
Hren Anton, nadučitelj v Frajhamu. Mahor Feliks, učitelj v Frajhamu. Pat h Franc Ser., župnik pri sv. Lovrenci.
Slekovec Matej, kaplan pri sv.
Lovrenci. Weinhard Božidar, učitelj pri sv. Lovrenci.
Štev. 1 + 6 = 7.
6. Gornji grad. a) Poverjenik: Potočnik Lovro.
♦Potočnik Lovro, dekan v Gornjem gradu.
♦Sternad Matija, župnik v Ljubnem. Pajmon Anton, župnik pri Novi Štifti.
Presečnik Anton, posestnik v Gornjem gradu.
Sternad Anton, posestnik v Gornjem gradu. Zdolšek Franc, župnik v Solčavi. Zmrzlikar Ant., učitelj v Šmartnem.
Štev. 2 + 5 = 7.
b) Poverjenik: Škofiek Jakob.
*Lipold Jožef, posestnik v Mozirji. Čitalnica v Mozirji. Goričar Anton, posestnik v Mozirji.
Krajnik o. Atanazij, frančiškan v Nazaretu.
Pirš Jožef, okr. tajnik v Mozirji. Rom Ignacij, kaplan v Ljubnem. Škoflek Jak., nadučitelj v Mozirji. Vindišar o. Viljem, frančiškan v Nazaretu.
Štev. 1 + 7 = 8.
7. Jarenina. Poverjenik: Čuček Jožef.
*Lajh o. Korbinijan, vikar pri sv.	Merčnik Anton, župnik pri Št. Ilu.
Juriji.	Repa Franc, župnik pri Št. Jakobu.
Černko Jožef, kaplan v Jarenini.	Slekovec Jožef, učitelj v Jarenini. čuček Jožef, dekan v Jarenini.
Jančič Fr., kmetski sin v Jarenini.	Štev. 1 + 6 = 7.
8. Št. Jurij na Ščavnici. a) Poverjenik: Horvat Jožef.
Božič Anton, pos. pri Mali nedelji.
Čitalnica v Ljutomeru.
Erjavec Janez, uradnik v Ljutomeru.
Fischer Ivan, notar, kand, v Ljutomeru.
Freuensfeld Jožef, učitelj v Ljutomeru.
Fridav Peter, oskrb. pomočnik v Noršincih.
Gomilšak Franc, uradnik v Ljutomeru.
Gomilšak Jožef, uradnik v Ljutomeru.
Horvat Jožef, nadučitelj v Ljutomeru.
Huber J., knjigar v Ljutomeru.
Ivančič Jožef, c. k. davk. adjunkt v Ljutomeru.
Kralj Janez, posestnik v Iljaševcih.
Kukovec Ivan, posestnik in deželni poslanec v Ljutomeru.
Lebar Jožef, dr., zdravnik pri sv. Križi.
Misija Ant., uradnik v Ljutomeru.
Mlasko Jožef, kaplan pri sv. Miklavži.
Mravljak Anton, dr., advokat v
Ljutomeru. Osenjak Mart., kaplan v Ljutomeru. Seršen Franc, trgovec v Ljutomeru. Simonič Janez, kaplan v Ljutomeru. Šlamberger Anton, c. k. notar v
Ljutomeru. Šoštarič Ferdinand, kaplan pri sv. Križi.
Vipave Ljudvik, dr., c. k. sodn. adjunkt v Ljutomeru.
Štev. 23.
b) Poverjenik za Radgonsko okolico: Belšak Anton.
mestni kaplan v
♦Jančar Franc, deficient pri sv. Petru.
♦Simonič Jan. Aleks., kaplan pri
sv. Juriji. Belšak Anton, župnik pri sv. Petru. Hecl Franc, mestni kaplan v Radgoni.
Muršec Anton, Radgoni.
Inkret Anton, kaplan pri Št. Juriji. Irgl Franc, kaplan pri sv. Petru. Lacko Anton, župnik pri Kapeli.
9. Konjice.
Stev. 2 + 6=8. Poverjenik: Mikuš Franc.
♦Bezenšek Jurij, župnik v Čadramu. ♦Knjižnica nadžupnijska. (Po f dekanu Jožefu Rozmanu.) ♦Kovač Jožef, posestnik v Zrečah. ♦Mikuš Franc, dekan v Konjicah. ♦Modic Janez, župnik na Prihovi. *Škerbec Mart., kaplan v Konjicah. *Verlič Franc, žnpnik v Stranicah. Berglez Janez, kaplan v Konjicah.
Cvahte Simon, učitelj v Konjicah. Erjavec Peter, župnik v Žrečah. Globočnik Alojzij, dr., sodn. adj.
v Konjicah. Prus Anton, dr., adv. v Konjicah. Prus Karel, dr., zdravnik v Konjicah. Serajnik Domicijan, učitelj v Konjicah.
Štev. 7 + 7 = 14.
10. Kozje. Poverjenik: Bosina Janez.
♦Arnuš Franc, provid.	kaplan v Bučah.
♦Knjižnica učiteljska v	Kozjem.
Bosina Janez, dekan v	Kozjem. Cilenšek Blaž, kurat v Zagorji.
Dvoršek Anton, župnik v Št. Vidu. Geršak Vinko, župnik v Podčetrku. Smole Jakob, kaplan pri sv. Petru.
Štev. 2 + 5 = 7.
11. Laško. Poverjenik: Žuža Anton.
♦Vrečko Mat., kurat v Jurijkloštru. Boheim Jan., župnik na Dolu. *Zuža Anton, kanonik, nadžupnik Elsbacher Andrej, trg. na Laškem, in dekan na Laškem.	Fischer Anton, kaplan na Laškem.
H ras tel Franc, kaplan na Laškem. Kolarič Jožef, župnik na Razborji. Krajni šolski svet na Zidanem mostu.
Mikuš Rafael, c. k. davk. adjunkt
na Laškem. Rodošek-Anton, kaplan v Trbovljah.
Štev. 2 + 8 = 10.
12. Št. Lenart v Slovenskih goricah. Poverjenik —
♦Čolnik Dom., živinozdravnik	pri Jurkovič Martin, kaplan pri sv.
sv. Benediktu.	Ani na Krembergu. *Dovnik Franc, kaplan pri sv. Benediktu.	štev. 2 + 1=8.
13. Maribor pri Dravi. Poverjenik: Majciger Janez.
♦čitalnica.
♦Dominkuš Ferd., dr., advokat. *Ferk Feliks, zdravnik in posestn. ♦Gregorec Levoslav, dr., profesor
na bogoslovskem učilišči. ♦Knjižnica c. k. gimnazije. ♦Knjižnica semeniška. ♦Košar Fr., str. 482. ♦Majciger Janez, str. 482. ♦Ogradi Franc, kanonik. ♦Radaj Franc, dr., c. k. notar. ♦Skuhala Jan., ravnatelj dijaškega semenišča in profesor bogoslovja. ♦Sorčič Franc, inful. prost.. ♦Sernec Janko, dr., advokat, ♦Šinko Božidar, župnik pri zgornji
Št. Kungoti. ♦Valenčak Martin, e. k. gimn. profesor v pokoji. Ambruž Valentin, c. k. gimn. prof. Berdajs Davorin, trgovec. Borzečnik Anton, korni vikar. Brelih Franc, c. k. profesor na realki.
Caf Jakob, kaplan pri sv. Magdaleni.
Cizelj Jožef, učitelj v Lembahu. Ferk Franc, kaplan pri sv. Petru. Feuš Franc, dr., stolni kaplan. Fistravec Jožef, učitelj. Flek Jožef, župnik v Lembahu.
Glančnik Jernej, dr., advokat.
Grace Luka, učitelj v Kamci.
Herg Lovro, kanonik.
Janžekovič Vid., bogoslovec.
Jenko Ivan, železniški uradnik.
Jentl Bernard, trgovec.
Kapler Janez, bogoslovec.
Koprivnik Ivan, učitelj na c. k. vadnici.
Ivoser Maks, notar, kandidat.
Križanič Janez, dr., profesor bog.
Lavtar Lukež, c. k. profesor na učiteljišči.
Miklošič Janez, učitelj na c. k. vadnici.
Mlakar Janez, dr., podravnatelj dijaškega semenišča, profesor bog.
Morič Maks, trgovec.
Napotnik Mihael, dr., profesor bog.
Nerat Mihael, nadučitelj.
Orozelj Janez, dr., advokat.
Očgerl Jakob, kaplan pri sv. Petru.
Pajek Jož., dr., c. k. gimn. profesor.
Pekolj Janez, dr., c. k. sodnijski adjunkt.
Presečnik Gregor, kaplan pri sv. Magdaleni.
Robič Fr., okr. šolski nadzornik.
Roškar Franc, nadučitelj v Lembahu.
Suhač Anton, dr., stolni kaplan.
Schwarz Franc, župnik v Kamci. Žuža Janez, dr., knezošk. tajnik Vovšek Franc, c. k. adjunkt.	in pridv. kaplan.
Štev. 15 + 37 = 52.
14. Maribor za Dravo, a) Poverjenik: Wurzer Matija.
*Vučnik Franc, nadučitelj v pokoji	Kralj Martin, kaplan v Selnici.
v Selnici pri Dravi.	Wurzer Matija, župnik v Rušah. Kocmut Janez, učitelj v Rušah.
Koren Matija, župnik v Selnici.	Štev. 1 + 4=5.
b) Poverjenik: Praprotnik Franc.
*Sorglechner Jožef, župnik pri D.	Polanec Gregor, učitelj pri sv.
M. v Puščavi.	Lovrenci v Puščavi.
Kitak Franc, kooperator na Ivapli.	Praprotnik Franc, učitelj pri sv. Pavelšek Janez, učitelj v Račjem. Lovrenci v Puščavi.
Štev. 1 +4 = 5.
15. Marnberg. Poverjenik: Jazbec Anton.
Jazbec Anton, dekan v Marnbergu. Raktelj Rudolf, kapi. v Marnbergu. Ostrožnik Anton, župnik v Pernicah.	Štev. 3.
16. Nova cerkev. Poverjenik: Juvančič Franc.
*Gajšek Karel, župnik na Doberni. *Kos Alojzij, župnik v Crešnjicah. *Lapuli Mart., župnik pri sv. Joštu. Bratuša Alojzij, kaplan pri Novi cerkvi.
Juvančič Franc, dekan pri Novi cerkvi.
Karba Matija, kaplan na Doberni. Lednik Anton, kaplan v Vojniku. Sijanec Alojzij, kaplan pri Novi cerkvi.
Voh Jernej, župnik v Šmartinu.
Štev. 3 + 6 = 9.
17. Ptuj. Poverjenik: Jug Franc.
*Hrtiš o. Benko, minorit. *Jurca Adolf, stud. jur. v Gradci. *Kancler o. Pavel, minorit. *Kukovec Jožef, župnik pri sv. Andraži.
*Meško Jakob, župnik pri sv. Lovrenci.
*Modrinjak Matija, inf. prost.
*Trstenjak Jakob, župnik pri sv. Marjeti.
*Zmazek Franc, župnik pri sv.
Vrbanu. Alekšič o. Fidelij, gvardijan. Cuček Jožef, dr., advokat. Fegeš Valentin, uradnik.
Ferjančič Andrej, dr., c. k. sodn. adjunkt.
Ferk .Jakob, ravnatelj ljudske šole. Golob Fr., učitelj pri sv. Trojici. Glowacki Julij, gimn. profesor. Grebenec Janez, učitelj pri sv. Duhu.
Gregorič Alojzij, dr., advokat, Grobelnik o. Dominik, minorit. Gros Franc, dr., c. k. sod. adjunkt, Haubenreich Alojzij, kaplan pri
sv. Marjeti. Hirti Franc, beneficiat in katehet. Hubad Franc, str. 483. Jug Franc, vikar. Jurtela Franc, dr., adv. koncipient. Knop Janez, c. k. davk. adjunkt, Kukovič Avgust., dr., gimn. učitelj. Kocmut Janez, nadučitelj pri sv. Vrbanu.
Kolenko Martin, kaplan pri sv.
Martinu pri Vurbergu. Krajnc Boštjan, učitelj. Kunstek Luka, gimn. profesor. Miki Alojzij, trgovski sin pri sv. Marjeti.
Nachtigall Franc, kaplan pri sv. Marjeti.
Planinšek Mihael, mestjan.
Plešek o. Jožef, minorit.
Ploj Jakob, advokat.
Poljanec Alojzij, adv. koncip.
Prus o. Stanko, minorit.
Pl. Raab Terezija, učiteljica.
Ranner Jan., nadučitelj v Laškem.
Sinko Jožef, kaplan pri sv. Lovrenci.
Suhar Franc, učitelj.
Šalamun o. Klement, župnik pri sv. Vidu.
Šijanec Franc, učitelj pri sv. Lovrenci.
Schiffrer Janez, dr., c. k. polkovni zdravnik.
Učiteljska okrajna knjižnica.
Urbanec Janez, adv. koncip.
Vidovič Anton, nadučitelj v Cir-kovcah.
Vuk Andrej, župnik v Hajdini.
Wenger Alojzij, c. k. sodn. adjunkt.
Štev. 8 + 41 = 49.
18. Rogatec. Poverjenik: a) Sovič Jožef, b) Vraz Janko.
*Orač Rok, nadučitelj v Rogatci. *Sovič Jožef, župnik v Stopercah. *Vraz Janko, kaplan v Rogatci. Dekorti Jožef, kaplan pri sv. Križi. Jaric Valentin, župnik pri sv. Flo-rijanu.
Kit Ivan, učitelj pri sv. Križi. Klajnšček Ant., učitelj v Rogatci. Klepač Franc Arminij, kaplan pri sv. Emi.
Kozinc Janez, kaplan pri sv. Križi. Leskovar Franc, učitelj pri sv. Križi.
Merkuš Ant., župnik v Žitalah. Ogrizek Oroslav, bogoslovec v
Mariboru. Sparhakl Janez Nep., župnik pri
sv. Petru. Škrabl Simon, nadučitelj pri sv. Križi.
Žurman Vincenc pri sv. Križi.
19. Šaleška dolina. Poverjenik: Trafenik Franc.
*Lipold Janez, dr., župnik vSmart-	Križan Henrik, župnik pri sv.
nem.	Janži na Peči.
*Trafenik Franc, dekan v Skalah.	Sever Jožef, kurat v Zavodnjah.
Khern Rudolf, c. k. okr. sodnik v	Skubic Franc, zdravnik v Melenji.
Šoštanj i. Kotnik Jožef, kaplan v Skalah.
Štev. 2 + 5 = 7.
20. Šmarije. a) Poverjenik: Ivane Martin.
*Ulaga Jožef, župnik v Št. Vidu.	Rakoše Mihael, župnik v Žusmu.
Ivane Martin, dekan v Šmariji.	Učiteljsko družtvo v Smariji. Kotnik Jožef, učitelj v Žusmu.
Purgaj Oroslav, kaplan v Smariji.	Štev. 1 +5 = 6.
b) Poverjenik: Dr. Ipavic Gustav. ♦Ipavic Gustav, dr., zdravnik pri sv. Juriji.
Štev. 1.
21. Šmartin. Poverjenik: Šuc Jožef. ">;"Šue Jožef, dr., mestni župnik v Ostre Fr., kaplan v Starem trgu.
Slov. Gradci.
*Trstenjak Davorin, župnik v Starem trgu.
Govedič Jan., kaplan v Šmartinu.
Lah Jožef, c. k. davk. kontrolor v Slov. Gradci.
Meško Alojzij, kaplan v Starem trgu.
Rogina Janez, župan in posestnik
v Podgorji. Tombah Jožef, župnik v Št, Vidu. Trobej Janez, učitelj v Slovenjem Gradci.
Vivod Janez, gostilničar in posestnik pri sv. Florijanu.
Štev. 2 + 8 = 10.
22. Velika nedelja. Poverjenik: Jesih Anton.
♦Knjižnica, okrajna učit., v Or-moži.
*Majhenič Gašpar, župnik pri sv. Nikolaji.
♦Petovar Ivan, dr., adv. v Ormoži. ♦Pirnat Andrej, urad. v Ormoži. Fric Matija, dekan pri Veliki nedelji.
Geršak Ivan. dr., e. k. notar v Ormoži.
Horvat Božidar, posest, v Ormoži. Jesih Anton, notar, koneipist v Ormoži.
Kosi Ivan, učitelj pri sv. Lenartu. Napast Martin, kaplan pri Veliki nedelji.
Skuhala Peter, administrator v Središči.
Stuhec Ant., učit, pri sv. Bolfanku. Sporn Siegfried, župnik v Ormoži.
Schwinger Albin, administrator Vrtnik Ivan, notarski" Uradnik v
pri sv. Miklavži.	Ormoži.
Verbnjak Marko, notarski uradnik	Žižek Anton, dr., zdravnik v Or
v Ormoži.	moži. Vihar Filip, mestni kaplan v Or-
moži-	Štev. 4 + 14 = 18.
23.	Vozeniea. Poverjenik: Mraz Tomaž. *Držecnik Luka, Župan v Ribnici. *Mraz Tomaž, dekan v Vozeniei.
Štev. 2.
24.	Zavrč. Poverjenik: Raič Božidar.
*Meško Martin, kaplan pri sv. Bar-	Kelec Janez , učitelj pri sv. Ani
kari-	na Krembergu.
*Raič Božidar, str. 483.	Korošec Jožef, cirkvenik pri sv *Rajsinger Franc, posest, in trg. Barbari.
^ v Dobravi.	.	Silvester Franc, nadučitelj pri sv.
*Sovič o. Aleks , župnik pri sv. Barbari.
Trojici.	Šalamun Simon, učitelj pri sv. *Suta Ropert, kaplan na Zavrči. Barbari.
*Trampu? Janez, dekan v Zavrči.	Učilnica sv. Barbare v Halozah.
Blaž Lovro, trg. pri sv. Barbari.	Vodušek And., župnik v Leskovci. Hauser Dragotin, c. k. poštar v
Leskovci.	Štev. 6 + 8 = 14.
Število udov v lavantinski škofiji: ustanovnikov . . 94
letnikov .... 255
Skupaj . . 349 Naročnika . 2
V. Sekovska škofija.
1. Admont. Poverjenik: Pivec o.Maksimilijan.
*Matevžič o. Eginard, ginm. prof. Rešek o. Henrik. *Pivec o. Maksimilijan.	Trček o. Egid.
*Vagaja o. Rudolf.
Štev. 3 + 2 = 5. 2. Cmurek. Poverjenik: Pavalec Jurij.
Lopič Janez, kaplan v Cmureku. Pavalec Jurij, kaplan v Cmureku. Niedorfer Marko, kaplan v Apačah. Tomanič Janez, kapi an na Velki.
Štev. 4.
3. Gradec. Poverjenik: Hauptmann Franc.
*Bradaška Franc, c. k. gimn. ravnatelj v pokoji.
♦Ipavic Benj., dr., zdravnik.
*Krek G., dr., c. k. profesor na vseučilišči.
*Muršec. Jožef, dr., c. k. realke profesor v pokoji.
*Skodlar Henrik, trgovec.
*Švajgar Gabriel, gvardijan mi-norit. samostana.
Camer Anton, med. dr., docent na c. k. vseučilišči.
Čitalnica slovanska,
Dolenc Franc, c. k. poštni oficial.
Gregi Jožef, dr., zobni zdravnik.
Hauptmann Franc, c. k. profesor na izobraževališči za učiteljice.
Herman Mihael, deželni odbornik.
HofFer Edvard, dr., prof. dež .realke.
Klemenčič Ignacij, dr., privatni docent na vseučilišči.
Kočevar Franc, c. k. više sodnije svetnik.
Lavrič Jožef, mestni učitelj.
Lendovšek Jožef, učitelj c. k. I. državne gimnazije.
Macun Ivan, c. k. prof. I. državne gimnazije.
Mol Leopold, dr., duhoven v po-silni delavnici.
Purgaj Jakob , dr., c. k. profesor I. državne gimnazije.
Rojnik Štefan, učitelj v škofijskem semenišči.
Seifried Ljudvik, duhovnik v c. k.
■ kaznilnici.
Senior Karel, dr., mestni okrajni zdravnik.
Stanonik Jožef, dr., prof. bogoslovja na vseučilišči.
Verbovšek Jožef, uradnik v za-stavljavnici.
„Triglav", akademiško družtvo.
\Vallner Peter, katehet na učilišči za učiteljice.
Štev. 6 + 21 = 27.
4. Judeiiburg. Pajtler Jakob, mestni kaplan.
5. Ljubno. Žitek Jožef, gimn. profesor.
Število udov v sekovski škofiji: ustanovnikov . . 9
letnikov . . 29
Skupaj . . 38
VI. Tržaško-koperska škofija.
1. Buzet. Poverjenik: Jelušič Raimund. Jelene Janez, župnik v Sovinjaku. Vranic Janez, župnik na Vrhu. Jelušič Raimund, kaplan v Buzetu.	Štev. 3.
2. Dolina, a) Poverjenik: Jan Jurij. *Jan Jurij, dekan v Dolini. Učit. družtvo koperskega okraja. Markič Matej, kooperator v Dolini. Švet Janez, kaplan v Klanci. Rakovec Lovro, kaplan v Podgorji. Žerjav Luka, profesor v pokoji v Pavli Alojzij, kaplan v Borštu.	Borštu. 5. , .p _ -
b) Poverjenik: — Pakiž Anton, učitelj pri Skocijanu. Klemene Franc, kaplan v Škoci-
janu.
Štev. 2.
c) Poverjenik: B ene d i k Janez.
Benedik Janez, župnik v Brezovici. Medvešček Peter, učitelj v Bre-Kraljic Franc, kaplan v Slivji.	zovici.
Štev. 3.
3. Jelšane. a) Poverjenik: Pušavic Valentin.
*Notar Anton, kooperator v Jel- Pušavic Valentin, dekan v Jelšanah. šanah.	štev. 1 + 1 = 2.
b) Poverjenik: Jenko S lav o j.
Brecelnik Janez, dekan v Hrušici. Zajec Anzelm, kooperator v Hru-Jenko Slavoj, trgovec v Podgradu. šici.
Mahnič Janez, kaplan v Pregarjah.	Štev. 4.
4. Kastav.
Jane Jožef, kaplan v Rukavci. Šorli Janez, koncipist v Volovski. Kotarska učiteljska knjižnica v
Ivastvu.	Štev. 4.
Rebek Anton, c. kr. davk. nadzornik v Volovski.
5. in 6. Koper in Krkavce. Poverjenik: Čuček R a imun d.
Čuček Raimund, c. kr. profesor Kristan Jožef, c. kr. profesor na
na učiteljišči v Kopru.	učiteljišči v Kopru.
Glavina Blaž, kurat v Kopru. Poniž Benedikt, učitelj na vadnici. Knjižnica učiteljska koperskega Ravnateljstvo c. kr. možkega uči-
okraja.	teljišča v Kopru.
Kosec Franc, župnik v Truškah. Sancin Jožef, kurat na Rižani. Košmelj Franc, dr. polkovni zdrav- Spinčič Alojzij, c. kr. okrajni šolnik v Kopru.	ski nadzornik v Kopru. Kabaj Mihael, učiteljski pripravnik naročnik v Kopru.
Štev. 10 + 1.
7. Keršan. Matičič Franc, župnik v Boljunu.
9. Pazin. Poverjenik: Nemanič Davorin.
♦Volčič Jakob, administrator v Cerovlji.
Dekleva Blaž, kooperator v Lin-daru.
Kos Janez, c. kr. gimn. profesor v Pazinu.
Križman Jožef, katehet c. kr.
gimnazije v Pazinu. Nemanič Davorin, c. kr. gimn. profesor v Pazinu.
Štev. 1 + 4 = 5.
10. Pičan. Poverjenik: Stari ha Jakob.
*Stariha Jakob, dekan v Pičanu.
Sajovec Jakob, beneficiatin kaplan, na Gračišči.
Štev. 1 + 1 = 2.
11. Tomaj. Poverjenik: Zupan Jožef.
*Črne Anton, posestnik v Tomaji.
Bekar Bernard, abs. učiteljski pripravnik v Sežani.
Benigar Anton, nadučitelj v Tomaji.
Gaberščik Franc, c. kr. davkar v Sežani.
Gulič Frančiška, posestnica v Sežani.
Kante Matej ko, učitelj v Sežani.
Knjižnica učiteljska okr. v Sežani.
Knjižnica v Dutovljah (plačuje gosp. Luka Tavčar v Ljubjani).
Kosovel Anton, učitelj v Dutovljah. Legat Edvard, kaplan v Lipici. Mohorčič Eufemija, c. kr. poštna in telegrafska upraviteljica v Sežani.
Mohorčič Raimund, župan v Sežani. Sežansko učiteljsko družtvo. Sila Matija, župnik v Repnjem taboru.
Tomšič Jožef, učitelj v Skopem. Zupan Jožef kaplan v Tomaji.
Štev. 1+15
16.
12. Trst. Poverjenik: Jereb Gregor.
*Cegnar Franc, c. kr. tel. kontrolor v Trstu.
♦Gorup Jožef, vel. trgovec.
♦Kastelic Franc, trgovec.
♦Vitez lvlodič-Sabladoški Anton, c. kr. deželni šolski nadzornik.
♦Komar Vekoslav, uradnik deželne glavne blagajnice.
♦Lautmann Janez, trgovec.
♦Vesel Koseski Janez, c. k. finančni svetnik.
♦Vovk Janez, kurat v Bazovici.
Bralno družtvo na Opčini pri Trstu.
Cvetnič L , c kr. potujoči poštni uradnik.
Campa Štefan, c. kr. učitelj na meščanski šoli.
Černigoj Ivana, učiteljica v Bazovici.
Černe Janez, kurat v Barkovlji.
Čitalnica slavjanska.
Debelak Mihael, kooperator pri sv. Antonu.
Dekleva Franc, trg. opravnik v Trstu.
Detela Janez, trgovski pomočnik.
Dolenec Viktor, trgovec.
Dolinar Janez, c. k. učitelj na
mešč. šoli. Dovgan Anton, uradnik južne železnice.
Fajdiga Svitoslav, učitelj c. k. realke.
Flego Peter, škofov kaplan. Furlani Ljudevit.
•	Gomilšak Jakob, nemški predigar
pri sv. Antonu. Huth Karel, kurat v c. k. vojaški
bolnici v Trstu. Jagodec Mih., kooperator v Ro-janu.
Jančar Jožef, učitelj na Ketnari. Jereb Gregor, c. k. telegr. uradnik. Jesenko Janez, c. k. gimn. prof. Kalister Ivan, zasebnik. Kapus Simon, škofov strežnik. Kavčič Jožef, c. k. telegr. urad. Kenda Anton, uradnik pri „Assic.
Generali". Kjuder Anton, kooperator pri sv. Ivanu.
Klemenčič Jan., c. k. telegr. urad. Korenčan Franc, c. k. rac. urad. Lavrič Janez, računski revident
pri c. k. namestništvu. Legat Jan. Nep., c. k. gimn. prof. Mankoč Jožef, trgovec. Masten Matej, mestni učitelj. Mubej Jožef, c. k. namorski urad. Muha Jožef, corso št, 43. Nabergoj Janez, državni poslanec,
posestnik v Proseku. Omers Jožef, kooperator pri Št.
•	Jakobu.
Paternost Fr., trgovski pomočnik.
Pertot S., dr., zdravnik v tržaški
bolnišnici. Pfeifer Jurij.
Piskar Franc, urad. juž. železnice. Pogorelec Ivan, c. k. telegr. urad. Polič Matej, trgovec in predsednik
čitalnice. Rogač Anton, kurat v Ketnari. Rus Franc, trgovski pomočnik. Sinkovič Martin, učitelj na c. k.
meščanski šoli. Skerl Jožef, kooperator na Opčini. Slov. delavsko podporno družtvo, Staudacher Ferd., c. k. gimn. prof.
v pokoji in častni kanonik. Šabec Janez, zasebnik in hišni
posestnik. Šilec Janez, trgovec. Šorli Matej, c. k. poštni uradnik. Šust Janez, dr., str. 483. Tosti Janez, tehniški uradnik. Truden Mihael, veliki trgovec. Ukmar Ant., c. k. namorski urad. Urbas Viljem, str. 483. Vadnov Davorin pri Kalistrovih dedičih.
Vagaja Janez, e. k. telegr. urad. Valenčič Janez, trgovec. Valpotič Vekoslav, c. k. telegrafski uradnik in umetnik na citrah. Vetrih Vinko, železniški uradnik. Vončina Filip, kaplan na Opčini. Zbona Andrej, uradnik južne ženice.
Zvab Lovro, učitelj.
Štev. 8 + 64 = 72.
Število udov v tržaški škofiji: ustanovnikov . . 13
letnikov . . .120
VII. Členi po raznih avstrijskih deželah-
1. Avstrijsko.
Dunaj. Poverjenik:
♦Njegova ekscelenca c. k. minister učenja in duh. opravil Sigmund baron Konrad pl. Eybesfeld, jur. dr., pravi tajni svetnik in stolnik, veliki križ reda Franca Jožefa, vitez reda železne krone II. vrste, vitez Leopoldovega reda, itd.
*Babnik Miroslav, dr., dvorni in sodnijski advokat.
*Cigale .Matej, str. 483.
'"'Firbas Franc, dr., notarski kon-cipient.
Karidernal Fr., c. k. giinn. prof. (III. Rasumoffskygasse 25).
♦Miklošič Franc, vitez, dr., dvorni svetnik, c. k. profesor na vseučilišči.
*Napret, Teodor, dvorni svetnik pri najviši sodniji.
♦Pogačnik Ferd., dr., advokat.
♦Schneid-Treuenfeld Jožef, vitez, c. vladni svetnik, posest, mnogih visokih redov, deželni poslanec i. t. d.
*Sežun Žiga, bankni uradnik.
♦Simonič Franc, dr., c. k. uradnik vseučiliščne knjižnice.
♦Šuman Jožef, str. 483.
Navratil Janez.
♦Schwegel Jožef, baron, minister-ski svetnik vnanjih opravil.
♦Zelenik Jožef, odgojitelj.
Detela Franc, dr., c. k. gimn. prof. v Dunajskem novem mestu.
Glaser Karel, c. k. gimn. prof.
Jelenec Janez, prefekt v Terezijini akademiji.
Jevnikar Jakob, ravnatelj pri mi-nisterstvu za deželno brambo.
Jurtela Andrej, stud. phil.
Kulavic Janez, dr., c. k. dvorni kaplan in vodja v Avgustineji, častni kanonik.
Levičnik Albert, ministerski tajnik.
Luzar Janez, železniški uradnik.
Maselj Franc, računski stražmester 8. dragonskega polka.
Murko Matija, stud. phil.
Navratil Ivan, c. k. ravnateljski adjunkt najviše sodnije.
Polak o. Alojzij, provincijal oo. mi-noritov.
Petelin Martin, stud. phil.
Pukl Radoslav, advokat, koncipient.
Stritar Jožef, c. k, gimn. prof.
Štrekelj Karel, prof. kand.
Zmerzlikar Franc, kemik in tehniški vodja kemiške tovarne v Angernu pri Beči.
Hallstatt. Križnicka Karel, c. k. solinski blagajnik.
Krems. *Kranjec V. J., c. k. inženirski stotnik. — ♦Poznik Radivoj, c. k. stavbeni adjunkt.
2. Bosna in Hercegovina.
Bjelina. Miglič Peter, dr., c. k. polkovni zdravnik.
Foča. *Kastelic Franc, c. k. stotnik.
Sarajevo. Jeglič Anton, dr., str. 482. — Žnidaršič Jakob, c. k. profesor realne gimnazije.
Tuzla dolnja. Dobida Jožef, c. k. finančni podnadzornik.
Štev. 1 + 4 = 5.
3. Češko.
Jindrihov Gradec. Mašek Ignacij, c. k. gimn. profesor.
Štev. 1.
4. Dalmacija.
Dubrovnik. Pavlica Andrej, profesor na c. k. nautiki. Makarska. Namar Franc, c. k. žand. stražmester. Orebič, Čuček Lovro, dr., zdravnik. Spi.jet. Rutar Simon, c. k. gimn. profesor.
Štev. 4.
5. Gališka. Lvov. Grbic Franc, profesor. Ogorek Jožef, c. k. profesor II. gimnazije. Tarnopol. Kopytczak Basil, c. k. gimn. profesor.
Štev. 3.
6. Hrvatska in Slavonija.
Bednja. Vojska Levoslav, župnik.
Djakovo. *Strosmajer Jožef Jurij, škof bosenski in sremski, škofije belgradske in smederevske opravljatelj, Nj. c. kr. apost, veličanstva pravi tajni državni svetnik , sv. bogoslovja in modroslovja doktor, ud bogoslovnih zborov na dunajskem in peštanskem vseučilišči, častni mestjan ljubljanski itd. itd.
Karlovec. Poverjenik: Steklasa Ivan. *Steklasa Ivan, kr. gimn. profesor. Trstenjak Davorin, ravnatelj de-Lipež Viktor, ravnatelj kr. realne kliške šole.
gimnazije v Rakovci.	Vamberger M., kr. gimn. učitelj.
Kontna *Košiček Ubaldo, župnik.
Novi Marof. Koželj Anton.
Osek. "Melovšek Martin, ravnatelj realke.
Reka. Poverjenik: Mar kovic Ivan.
Baršič Erazem, (lr., advokat.	Fiamin Ivan, arhidiakon in župnik.
Bole Jožef, poslovodja.	Markovič Ivan, ravnatelj realke.
Oičigoj Jakob, gimn. profesor.	Slamnik Ljudevit, gimn. ravnatelj. Devet Luka, hišni posestnik.
Samobor. Majar o. Hrizogon, frančiškan. Slunj. *Zor Lovro, okrajni zdravnik.
Varaždin. Poverjenik: Dr. Križan Jožef.
*Francelj Jernej, realni profesor	Križan Jožef, dr., kr. gimn. prof.
v pokoji.	Milčetič Ivan, kr. gimn. učitelj.
Erhartič Franc, dr., advokat.	Raič o. Ivan Kapistran, kapucin.
Košir Božidar, beneficiat pri sv.	Vežic Vladislav, kr. notar.
Vidu.	Zima Luka, kr. gimn. profesor.
Zagreb. Poverjenik: Kos Anton.
*Kopač Jožef, dr. advokat.	Penko Lovro, umetni vrtlar.
*Kos Ant., tajnik k. banskega stola. Sevnik Vinko , svetnik kr. ban-*Mažuranič Anton, kr. gimn. rav- skega stola.
natelj v pokoji.	Valjavec Matija, kr. gimn. prof.
*Stare Jožef, kr. prof. vel. realke. Vidrič Lovro, dr., advokat. *Vanc-aš Aleksa, dr., zdravnik. Vojsk Alojzij, klerik. *Veber Adolf, kanonik.	Zupan Ivan, gimn. profesor.
Celestin Fr., dr., kr. gimn. prof. Zepic Marija, vdova gimn. prof. Marn Franc, kr. gimn. profesor.
Štev. 12 + 29 = 41.
7. Moravsko.
Brno. *Vrečko Andrej, dr., c. k. pofesor I. nemške gimnazije. Pajk Janko, c, k. profesor II. gimnazije.
Hodonin. Arh Janez, c. k. gospodarski uradnik. KromeriŽ. Sočebranski. Novi Jičin. Apih Jožef, profesor deželne realke.
Štev. 1 + 4 = 5.
8. Ogersko.
Budapešt. *Turner Pavel, dr. Kisek. Župančič Franc, dr., c. k. polkovni zdravnik. Sottina. Suša Jožef.
9. Slezko.
Belsk. *Makuc Janez, c. k. profesor obrtniških šol.
Štev. 1.
10. Tirolsko.
Bolcaiia. Schreiner Henrik, c. k. profesor na učiteljišči. Imisbruck. Koder Anton, poštni uradnik. Ulltervintl. Podkrajšek Frane, železniški uradnik.
Štev. 3.
VIII. Rusija.
Poverjenik: Rajevskij Mihael, str. 484.
*Slavjanski dobrodelni komite v Bezsonov Peter Aleksijevič, pro-St. Peterburgu.	fesor universitete v Harkovu.
Štev. 1 + 1 = 2.
IX. Velika Britanija.
Morfill W. R.; Oxford.
X. Amerika.
*Jeram Peter, duhovnik; Wa- Bal oh Lovrenc; St. Joseph. basha.	Slovanski Spolek; St. Franciseo.
Štev. 1 + 2 = 3. Število udov v raznih krajih: ustanovnikov . . 34
letnikov . . 72 Skupaj . . 106
Pregled vseh Matičinih udov.
	V škofiji	Častnih udov	ustanovnikov	letnikov _	skupaj
	T I. ljubljanski ....		172	555	727
	II. goriški......		16	93	109
	III. krški......		5	50	55
	IV. lavantinski ....	7	94	255	349
	V. sekovski .....		9	29	38
	VI. tržaško-koperski . .		13	120	133
	VII. v raznih krajih . .		34	72	106
Skupaj .		7 ■	343	1174	1517
Knjižnica Matice Slovenske.
Popolno poročilo o desetletni dobi 1874—1884 Matičine knjižnice in o njenem stanu sploh oznani se v Letopisu za leto 1884. Prejete knjige so darovane, zamenjane ali kupljene.
a) Darovane knjige.
Visokorodni gospod Jan grof Harrach v Pragi (gl. str. 474.) je Matičini knjižnici daroval te knjige:
Štev. zrezkoir.
1.	Čech Svatopluk, Basne. V P raze, 1874, 1 zvezek; Po-
vfdky, arabesky a humoresky, 1878—1883, 4 zvezki; Nova sbirka veršovanich praci, 1882, 1 zvezek; Vaclav z Michalovic, illustroval Adolf Liebscher, 1882, 1 zvezek............................7
2.	Čelakovsky Fr. Lad., Sebrane spisy. V Praze 1871—1880, 4
3.	Erben Karel Jaromir, Sto pohadek a povesti. V Praze
1865, 1 zvezek; Kytice, 1880, 1 zvezek ....	2
4.	Halek V., Spisy. V Praze 1879—1883,....... 5
5.	Heyduk Adolf, Cymbal a husle. V Praze 1876, 1 zvezek;
Deduv odkaz, 1881, 1 zvezek; Drevorobec, 1882, 1 zvezek; V Zatiši, 1883, 1 zvezek............4
6.	Holeček Josef, Crnohorske povidky. V Praze 1880,
1 zvezek; Za svobodu, 1882, 1 zvezek..........2
7.	Chocholoušek Prokop, Templari v Čechach. V Praze 1867,
1 zvezek; Jih, 1877—1878, 3 zvezki..........4
8.	Jablonsky Boleslav, Basne. V Praze 1881,.....• 1
9.	Kapper Siegfried, dr., Gusle. V Praze 1882, ...... 1
10.	Kollar Jan, Slavy dcera. V Praze 1875,...... 2
11.	Krasnohorska El., Z maje žiti. V Praze 1874, 1 zvezek;
Ze Sumavy, 1875, 1 zvezek; K slovanskemu jihu, 1880, 1 zvezek............................3
12.	Macha Karel Hynek, Maj. V Praze................1
13.	Molčevskj Ant. — Fr. Vlasak, Marie. V Praze 1852, .	1
14.	Meissner Alfred — J. Ervin Špindler, Žižka. V Praze 1864, 1
15.	Nemeova Božena, Sebrane spisy. V Praze 1869—1880, 6
Odnesek . 44
Šte?. iiezkor.
Prenesek . 44
16.	Nerucla Jan, Knihy veršu. V Praze 18 73, 1 zvezek; Po-
eticke besedy, 1883, 3 zvezki................4
17.	Pfleger-Moravskj Gust., Sebrane spisy. V Praze 1871
do 1882, .................................6
18.	Preširen Fr. — Jos. Penižek, Basne. V Jičine 1882, . .	1
19.	Rank Josef, Slovnik kapesm jazyka českecho i nemec-
keho. V Praze 1882........................2
20.	Sladek Josef, Jiskrv na mori. V Praze 1880, 1 zvezek:
SVetlou stopou, 1881, 1 zvezek; Na prahu raje, 1883, 1 zvezek............................3
21.	Sušil Fr., Moravske narodni pisne. V Brne 1868—1882, 1
22.	Šmilovskv A. V., Spisy vvpravne. V Praze 1880—1883, 3
23.	Tyl Josef Kaj.. Sebrane spisy. V Praze 1881—1882, .	4
24.	Vocel Jan Er., Meč a kalich. V Praze 1874, 1 zvezek;
Premvslovci, 1879, 1 zvezek..................2
25. Vrchlickv Jaroslav, Epicke. basne. V Praze 1876, 1 zvezek; Vittoria Colonna, Sny o štešti, 1876, 1 zvezek; Ducha svet, Symfonie, Rok na jihu, 1878, 3 zvezki; Mythv, 1879, 1880, 2 zvezka; Dojmy a rozmarv, Eklog,y a pisne, 1880, 2 zvezka; Nove basne epicke, 1881, 1 zvezek; Hilarion, Pouti k Eldoradu, 1882, 2 zvezka; Co život dal, 1883, 1 zvezek................. 13
Vkup . 83 b) Matici zamenjavajo knjige.
1.	Akademija cesarska v St. Peterburgu od 1861. 1.
2.	Akademija jugoslavenska v Zagrebu od 1874. 1.*)
3.	Beseda umetniška v Pragi od 1866. 1.
4.	Družba sv. Mohora v Celovci od 1866. 1.
5.	Družtvo bolgarsko učeno v Brajli.
G. Družtvo bolgarsko književno v Sredei od 1882. I.
7.	Družtvo prvo Gabelsbergerjevih stenografov v Pragi od 1870. 1.
8.	Družtvo sv. Jeronima v Zagrebu od 1869. 1.
9.	Družtvo (spolek) pravniško v Pragi od 1866. 1.
10.	Družtvo srbsko učeno v Belem gradu od 1868. 1.
11.	Knjižnica slavjanskega komiteta v Moskvi.
12.	Matica Ceska v Pragi od 1865. 1.
13.	Matica Dalmatinska v Zadru od 1864. 1.
14.	Matica Gališka v Lvovu od 1865. 1.
*) Njenemu predsedniku pošiljajo se po trije iztisi vsake knjige: eden
za akademijsko knjižnico, in dva po želji dr. J. Muršeca za najizvrstnejša
slovenska dijaka na vseučilišči.
15.	Matica Moravska v Brnu od 1869. 1.
16.	Matica Srbska v Budišinu od 1882. 1.
17.	Matica Srbska v Novem Sadu od 1864. 1.
18.	Ministerstvo kr. srbsko od 1882. 1.
19.	Občestvo filologiško v Voroneži od 1872. 1.
20.	Občestvo imperatorsko rusko geogr. v St. Peterburgu od 1869. 1.
21.	Sbor hrvatski pedagogijsko-književni v Zagrebu.
22.	Smithsonova ustanova (Smithsonian Institution) v \Vashingtonu.
23.	Universiteta imperatorska sv. Vladimira v Kijevu od 1882. 1.
24.	Universiteta imperatorska v Varšavi od 1872. I.
25.	Universiteta kraljeva v Kristijaniji od 1872. 1.
26.	Universiteta v Moskvi od 1872. 1.
c) Kupljena knjiga.
Šulek Bogoslav, dr., Hrvatsko-njemačko-talijanski rječnik znan-stvenoga nazivlja. U Zagrebu 1874.
§. 1. Matici Slovenski, ki ima sedež v Ljubljani, je namen, slovenskemu narodu pripomoči do prave omike s tem, da primerne knjige v slovenskem jeziku na svitlo daje ali vsaj podpira, da se izdade.
§. 2. Ud Slovenske Matice je, kdor je sprejet po družtvenem odboru in
a)	kot ustanovni k plača 50 gld. a. v. prece ali v petletnih obrokih, ali pa
b)	kot letnik se zaveže, da bode Matici plačeval po 2 gld. a. v. na leto.
c)	Častne ude izvoli veliki zbor.
d)	Knjižnice in družbe so nesmrtne; če se torej hočejo zagotoviti, da bodo prejemale vse knjige, kolikor jih na svitlo da Matica, morajo plačati po 100 gld. a. v. ali prece ali pa v petletnih obrokih.
§. 3. Kdor ne bi v redu plačeval, in sicer ne vsaj v prvi polovici vsakega leta, kolikor je podpisal Matici podpore, tak se po o d borovem sklepu sme izbrisati izmed družbenikov.*) §. 4. Vsak ud ima pravico:
a)	podajati družtvu nasvete po odboru;
b)	priti na veliki zbor, udeleževati se v njem razgovorov, glasovati in voliti odbornike, pa tudi sam biti izvoljen;
c)	prejeti vsako leto poročilo o tem, kaj je storilo družtvo, kako je gospodarilo z novci, in dobiti tudi imenik vseb družbenikov.
§. 5. Vsak častni ud in vsak ustanovnik praviloma dobiv po en iztisek vsake knjige, kolikor jih družtvo da na svitlo. — Letniki pa dobivajo po odborovem sklepu na leto vsaj po toliko takih ob Matičinih stroških natisnenih knjig, da bodo te knjige po prodalni ceni vredne vsaj polovico toliko, kolikor so po tej ceni vredne vse knjige, kar jih družtvo da tisto leto na svitlo.
§. 6. Ali udje dobodo, ali ne, po niži ceni knjige, ktere so prišle z Matičino pomočjo na svitlo, to mora za vsako priliko posebe odbor odločiti in razglasiti.
§. 7. Stroške za pošiljanje družtvenih kiijig plača vsak sam.
*) Kdor naprej ne plača, ne dobi Matičinih knjig in njegovo ime se ne natisne v imeniku Matičinih udov.