tani: LETOPIS MATICE SLOVENSKE ZA LETO 188S. in 1883. SIS UREDIL LEVE C. mi : ^ a sM ZALOŽILA IN NA SVETLO DALA MATICA SLOVENSKA. <#> V LJUBLJANI. NATISNILA t,NARODNA TISKARNA'1. 1883. Ju U m m m m m um m ram mm miu m m iihmu ra ih hi urn ui in ui ni iu m raj m m ui rampa iii m n »ninnintii m m m m in m m m m m inn m mm mm i i i i .i ir m tu i ,Hu m ui ufui iiLULi 'u m umira ra ra ra ra uluiui m m ra iu uu« m iu.m ra ra rami iu ra ra iiuiumira uiuulra ra m ra luiiui ura ra uuit m ui m m ui ui ra ra ui in i LETOPIS HATiei SLOTOTSKl ZA LETO 1882. in 1883. UREDIL LEVEC. ZALOŽILA IN NA SVETLO DALA MATICA SLOVENSKA. C——5 V LJUBLJANI, NATISNILA ,,NARODNA TISKARNA". 1883. Predgovor. etošnji Letopis Matice Slovenske se razlikuje od Matičinih Letopisov drugih tečajev osobito v tem, da čestiti gospodje matičnjaki v njem ne čitajo niti prevodov, niti leposlovnih spisov, ampak da jim podaje samo izvirne znanstvene razprave; kajti podpisani urednik je bil te misli, da knjiga, kakeršna je Letopis Matice Slovenske, prvega književnega zavoda našega, kaži in pričaj omikanemu svetu, koliko morejo pisatelji slovenski svojega, izvirnega ustvariti v raznovrstnih strokah človeškega znanja. A vrhu tega je pri uredovanji pazil posebno na to, da je v knjigo uvrstil kolikor moči take razprave, ki so v ozki dotiki in tesni zvezi z narodom našim; saj nam lepa naša domovina in vrli narod, ki stanuje po njej, v svojih prirodinih krasotah in tajnostih, v svoji književni in politični zgodovini, v svojem jeziku in v vseh svojstvili svojih sama ponujata toliko neobdelanega gradiva, da vsak pisatelj in učenjak slovenski lehko najde doma mnogo ozbiljnega, tudi lepega in hvaležnega dela po svoji volji in svojem ukusu. Tako uredovan Letopis bi nam z jedne strani nadomestoval slovenski znanstveni časopis, katerega si že mnogo let želi razumništvo slovensko, das'i zaradi malega števila našega takemu podjetju nimamo dovoljnih niti materijalnih, niti duševnih močij; a z druge strani bi pospeševal idealne težnje naše po splošnem napredku in vsestranskem razvoji književnosti slovenske ter ž njo vnemal in hranil sveti plamen domovinske ljubezni in narodne zavednosti naše, katerih nobena stvar ne vzbuja in ne vzdržuje tako, kakor proučevanje domačega jezika, domače zgodovine in občno spoznavanje samega sebe. Prevode in leposlovne spise, kateri imajo v vsaki literaturi svojo stalno vrednost in imenitno nalogo, pa misli Matica Slovenska odslej izdavati v posebni zabavni knjižnici, katero je letos pričela s Turgenevljimi Lovčevimi zapiski. V formalnem oziru je želel podpisani doseči doslednost v pisavi; da je ni dosegel, uzrok je največ t.o, ker so nekateri čestiti gospodje pisatelji sami opravljali tiskovno korekturo ter pisali razne oblike po svojem osobnem ukusu. Vse čestite gg. pisatelje, ki so ta Letopis in sploh Matico Slovensko letos podpirali s svojimi spisi, prosim, da bi jej tudi v prihodnje ostali verni sotrudniki, katerim naj bi se vsako leto pridružilo vedno večje in širše kolo novih, delavnih pisateljskih močij ; a svojima sourednikoma g. prof. And. Senekoviču in g. prof. M. Pleteršniku, kakor tudi g. prof. S. Rutarju, ki so pregledali nekoliko tej knjigi namenjenih rokopisov, izrekam na njih trudu presrčno zahvalo. V Ljubljani, na svetega Martina dan 1883. Fr. Levec. VSEBINA. * • ' ' « i t Na strani 1. Fr. Levec: Predgovor................... • • I- 2. Anton Trstenjak: Fr. Ks. vitez Miklošič (s podobo) . . 2—54. 3. M. Valjavec: Droben spisek Tinbarjev....................... 55—63. 4. Janko Babnik: Sledovi slovenskega prava.................... 64—95. 5. Fr. Wiestlinler: Prvi pastirski list slovenski..96—122. 6. Andrej Senekovič: Vpliv gozdov na podnebje................ 123—135. 7. Evgen Lali: Kranjske Planine.............................. 136—162. 8. Andrej Fekonja: O začetkih kristjanstva na Slovenski zemlji, I. del.........................................163—194. 9. Fran Erjavec: Iz p<5tne torbe............................. 195—351. 10. Pr. Fr. Kos: Odlomek iz slovenske zgodovine devetega stoletja............................................... 352—370. 11. Jakob Žnidaršič: Pregovori in reki...................... 371—373. 12. Ivan Vrhovec: Zgodovinski pregled kranjskega trgovstva in obrta do francoske okupacije................. 374—408. 13. Dr. Fr. Kos: Nekateri ljubljanski, kranjski in kamniški meščanje pod Friderikom Tirolskim ...... 408—416. 14. Ivan Tomšič: Bibliografija Slovenska.....................415—431. 15. Fr. Orešec: Letopis Matice Slovenske: I. Poročilo o delovanji Matice Slovenske .... 432—477. Računski sklep in Proračun............... 478—481. II. Odbor Matice Slovenske . ......................... 482—483. III. Imenik udov Matice Slovenske............... 484—520. IV. Knjižnica Matice Slovenske...................... . 521—523. Franc Ks. vitez Miklošič. (S podobo«) Spisal Anton Trstenjak. sa učena Evropa slavi in cesti najučenejšega slavista — dvor-\!) nega svetovalca viteza Fr. Miklošiča. On sam je povzdignil slovansko vedo na tisti vrhunec česti in slave, do katere še niso dospeli mnogi narodi evropski. Osnoval je slavistiki znanstveno podstavo ter nam podal najlepšo in najobsežnejšo znanstveno od-gojo: Miklošič ima po vsem svetu učencev. V korenitosti in učenosti se je vzpel tako visoko, da je vsemu svetu zvezda voditeljica v znanstvenem premišljevanji. Kar so storili za slavistiko Miklošičevi predniki, bili so neznatni početki, katerih je treba pojasniti zlasti zdaj, ako hočemo limeti vednostno ceno Miklošičevega delovanja. Že Leibnitz je nagovarjal ruskega cesarja Petra Velikega, naj hi se popisali vsi jeziki v ruskem cesarstvu. Toda Peter Veliki je imel premalo časa in razuma za jezikoslovje. Vender Leib-nitzova ideja ni zaspala. Katarina II. je osnovala 1783. rusko akademijo, kateri je bil namen : razvijati, bogatiti in čistiti ruski jezik. Zato je ta akademija nabirala gradiva slovarju, ki je prišel na svetlo od 1787—89. leta. Taka in jednaka literarna podjetja so bila samo početek ali podstava najnovejši in najmlajši znanosti, katero imenujemo komparativno filologijo ali primerjajoče jezikoslovje. Ž njo se je pečal v Slovanih prvi J. Dobrovskv (1753—1829), izdavši 1. 1822. staroslovensko slovnico, v kateri je nakopičeno gradivo brez kritike. Njemu še niso bili znani najstarejši staroslovenski spomeniki in imenitnost glasoslovja. , ender so ti početki krčili pot strogi znanosti. Na osnovi tega začetnega razvijanja spisal je Iius Aleksander Vostokov (1781 —1864) svojo najimenitnejšo knjigo: Razsuždonie (1820), v kateri nam podaje kritični nauk o staroslovenskem jeziku. Poleg Dobrovskega in Vostokova si je za slovansko znanost pridobil preimenitnih zaslug učeni Kopitar, osobito z objavljenjem Kločevega zbornika (1836) in s svojo hipotezo o panonski domovini stare slovenščine, z naukom o panonstvu. Kar so ti možje storili za vedo, bila je pot do primerjanja. Prava komparativna filologija je oživela, ko je zvedela Evropa po misijonarjih za najbogatejši jezik, za staroindijski jezik — sanskrit Prvi mož, kateri je spisal sanskritsko slovnico, bilje Slovan Ivan Filip Vezdin, z redovniškim imenom Paulinus a Bartholomaeo. Izdal je v Rimu svojo slovnico 1. 1790. A njegovo delo je izgubilo vso vrednost, ko so Angleži Evropo seznanili z Indijo in sanskri-tom v vsem znanstvenem obsegu. Sanskrit je primerjajoči jezikoslovni znanosti največja pridobitev. S pomočjo tega jezika je dokazal Pr. Bopp sorodnost latinskega in grškega jezika, učeč nas, da se je v sestavi indoevropskih jezikov ohranilo spominov na nekdanjo prvotno zajednico. Na polji komparativne filologije so začeli preiskovati v Slovanih P. J. Šafafik, J. J. Sreznevskij in drugi. Za zdaj opuščamo opisovanje imenitnih zaslug in delovanja drugih Slovanov, ker bi že radi zrli v veličastno zvezdo, katera je prisvetila evropski znanosti, vedi slovanski, z juga, z južnoslovanskega neba, iz neznatnega kraja slovenske naše domovine, ter je z divno svojo svetlobo obsijala vse obzorje. Ta sijajna zvezda je Miklošič, najimenitnejši delavec in najkorenitejši pospešnik slavistike. Za slavista je v prvi vrsti potreba, da nima samo v popolni oblasti vseh slovanskih jezikov, ampak tudi druge slovanščini sorodne in nesorodne jezike. Tako obsežnega znanja ni imel nikdo prejšnjih slavistov. Poglejmo samo Miklošičeva dela in čudili se bodemo ogromnemu gradivu, številu različnih jezikov, katere bistroumno primerja in razlaga. Utrdivši načelo, da sorodnost jezikov določujejo dokazi, katerih je iskati v slovniškem ustroji, pojasnil je Miklošič organizem slovanskih jezikov; ne samo njih vnanje oblike, ampak tudi tisto skrivno, notranje, duševno, oživljajoče načelo, kakor je V. Humboldt, imenuje; načelo tedaj, katero živi v slovanskih jezikih; tisti duh, kateri stvarja v jeziku, v vsakem posebe, odkar so se ločili drug od drugega, odkar so se individuvalizovali. Slovani pred Miklošičem so imeli samo nakopičeno gradivo: slovarje in slovnice brez zisteme in kritike. Slovnice staroslovenskemu jeziku, kateri jo znanstvena podstava slavistiki, niso mogli ustanoviti, ker so jim delali preglavico razni literarni spomeniki, o katerih se niso mogli odločiti, ali bi jih prištevali temu ali onemu narodu. Miklošič je prvi kritično ločil slovanske jezike; vzel je za podstavo znanstvenega preiskovanja staro slovenščino, katera ima najstarejši in najbogatejši slovniški ustroj, učeč nas, da ima slovensko deblo štiri veje: staroslovensko, novoslovensko, dacijskoslovensko in bolgarskoslovensko; tem jezikom so bližnji jeziki srbski in hrvatski. Miklošič je kritično razločil slovanske spomenike: posnel je s korenito in vse obsežno učenostjo iz organizma slovanskih jezikov tiste zakone, kateri določujejo raznim jezikom razne značaje. Zavrgel je stari nauk, da bi bil staroslovenski jezik oče vsem slovanskim jezikom ter je dokazal, da se slovanski jeziki ne razločujejo od včeraj, ampak da je razloček med bolgarščino in srbščino z jedne strani, in med ruščino, poljščino novoslovenščino in češčino z druge strani bil že pred devetim stoletjem. Miklošič je prvi označil panonske spomenike, literarno ostalino slovanskih pisateljev, kateri so prevajali cerkvene knjige v staroslovenski jezik. Ustanovil je, kateri spomeniki so panonski, kateri bolgarski, srbski, hrvatski in ruski. Pojasnil nam je, v katerih značajnih posebnostih se ti jeziki razločujejo drug od dru-zega, učeč nas, da ni smeti po zakonih jednega jezika ustanavljati zakonov za druzega; vsak jezik je treba preiskavati v njegovem posebnem življenji in še le iz rezultatov teh posamičnih preiskovanj najdemo zakonov, kateri oblastujejo vsem slovanskim jezikom. Te znanstvene pridobitve, katere so podstava slavistiki, pa je dosegel Miklošič, ker so mu znani organizmi vseh jezikov, s katerimi se peča primerjajoča znanost in ker je proučil in tudi sam ustanovil filozofijo jezikov, to najnovejšo znanost, katera razlaga in pojasnjuje notranje zakone razvijajočih se jezikov. Za tega delj njegova dela ne obsezajo samo slovanskih jezikov, ampak vse evropske; ker je zasledil s pomočjo slovanskega elementa dokaj 1* prikaznij v drugih elementih. To delovanje Miklošičevo je tako občno in razsežno, kakor pri nobenem drugemu učenjaku v Evropi. Slavistika je stara kakih sedemdeset let; torej je nje boljša polovica sad Miklošičeve učenosti. Vse, kar je do danes pridobila slavistika, pridobila je od Miklošiča, on je pravi osnovatelj in oče te znanosti, kateri je za vselej odkazal pot daljšega razvijanja. Zatorej jsi je zaslužil prvo mesto v slovanskih literaturah in naj-častnejše mesto v drugih literaturah evropskih, katerim je po-spešnik. Ker pa je znanost največje pospešilo prave kulture, katero prinašajo narodom veliki možje, goječ in učeč večne resnice v raznih dobah in o raznih prilikah, smemo biti ponosni, da je Miklošič sam dosegel z mirnim delovanjem za znanost in kulturo slovansko več, nego razni drugi veliki duhovi v različnih dobah. Kdor hoče spoznati znanstveno ceno in delovanje tako velikih mož, mora se učiti iz njihovih del: samo iz njih je moči posneti pravo podobo in prav pomen njih učenjaške velikosti, kar naj podaje v kratkih črticah ta životopis najodličnejšega Slovana in rojaka našega, kateri je vse svoje moči in življenje posvetil znanosti, kakor je sam dejal v prvem svojem spisu: „samo v prid znanosti in iz ljubezni do materinega jezika". II. V „štajarskem raji8, v ljutomerskih goricah, tri četrt ure hoda od trga Ljutomera, belijo se lepe hiše po vinski gori Rado-merščaku (Piclielberg), a pod goro se razprostira dolina Radomerje. Tu v Radomerščaku seje porodil 18. aprila 1789. leta Jurij Miklošič, kateri je podedoval od svojih roditeljev vinograd in hišo v Rn-domerščaku. Ko je Jurij še mlad vinogradnik prevzel gospodarstvo, oženil se jo z Marijo Zobovičevo iz sosedne župnije sv. Miklavža. Roditelji Jurijeve žene so bili doma z Vinskega Vrha pri sv. Miklavži, kjer so imeli lepo posestvo in vinograd. Toda Zoboviče-vega rodu ni več na Vinskem Vrhu ; Zoboviči so sicer doživeli veliko starost, bili so na glasu dobri gospodarji, a Zobovičevi otroci so zdaj že vsi mrtvi. Na lepem posestvu, kjer so živeli Zobovičevi, gospodari zdaj vrli kmet Kelemina. Jurij in žena mu Marija sta pridno gospodarila; imela sta res raj v štajarskem raji, kjer Radomerščanje pojo od zore do mraka, v tem lepem kraji, od katerega ni lepšega na tem svetu, kakor poje Stanko Vraz, bližnji sosed Radomerščanom. Tu v Rado-merščaku se je porodil 20. novembra 1813. leta Fran Miklošič. V rojstvenem kraji je živel mladi Pran samo malo časa, tako da mu je ostalo gotovo malo spominov na prvo otročjo dobo, ker žel. 1817. so se preselili oče z rodovino v Ljutomer. Ko je Fran ponarastel, hodil je v šolo v Ljutomeru, kjer ga je učil abc učitelj Fr. Reholec.*) Mladi učenec je bil tako bistre glave, daje bil v šoli vedno prvi. Njegovi vrstniki in sošolci, zdaj stari kmetje v ljutomerski župniji, spominajo se še nekdanjega tovariša, kateri je že takrat kazal izvrstne zmožnosti in talente in tako živ duh v mladem telesu, da je Fran oživljal in razveseljeval vso mlado šolsko družbo. « Ker je učenec napredoval izvrstno, veselili so se ga zlasti oče in zato se je kmalu vnela želja v očetovem in materinem srci, naj bi Se dalje dala šolat pridnega otroka, da bi postal kdaj na čast in veselje rojstvenemu kraju. Svojo željo so razodeli oče bratu, župniku v Središči, kateri so jili v sklepu potrdili ter tudi pomoči obljubili. In takrat je še bila občna navada, da so Maj are i pošiljali otroke v latinske šole v Varaždin, ne pa v Maribor. Bilo je jeseni 1. 1824., ko so šli oče s sinom v Varaždin in ga zapisali v latinske šole, ali kakor so oni dejali v „ di- jaške" šole, izročivši ga skrbi gospoda Kerna v kolegiji, v tistem velikem poslopji tik Pavlinske cerkve, od koder je imel novi „dijak“ v šolo samo kakih petdeset korakov. Po vladinem ukazu bi se bili morali dijaki učiti tudi madjarskega jezika; a učil se ga ni nobeden. Vsi spomini, katere ima Miklošič na domače kraje, so iz mladostne dobe, ko je še-dijak hodil iz Varaždina domov v Ljutomer čez Središče, potem pa čez sv. Miklavž ali pa čez Gomilo. To so tista prijetna in klasična potovanja, katerih se veseli vsako dijaško srce; skoro jedina potovanja po „svetu“, ker drugi niso prišli tako daleč, razven vojakov, kateri so videli še več svetil. Domov hodeč se je mudil Miklošič nekaj časa v Središči, pri svojeni jako gostoljubnem strijci Miklošiči, kateri so bili res dobra duša. Sedeli so navadno po leti na klopi pred hišo ter gledali na veliko cesto, katera drži ravno po Središči. Ako je šel po- ♦) Ta gospod, porojen «. junija 1801. 1. pri št. Ilu v Slovenskih Goricah, l)il je pozneje za učitelja pri sv. Antonu in ge živi v Mariboru. potnik po cesti, dali so mu znamenje z roko, naj pride k njim, da se pogovorita in spoznata. Rili so tedaj dober mož, in tudi mladi Fran se je vselej pri njih mudil po nekaj dnij na potu iz Varaždina domov v Ljutomer. Toda Miklošič ni hodil dolgo po teh krajih. Blagi strijo so želeli, naj bi mladega Prana poslali v mariborske latinske šole. Tako je dovršil Miklošič v Varaždinu samo prvo in drugo latinsko šolo. Jeseni I. 1820. se napotijo oče s sinom v Maribor, kjer je Fran dovršil vso gimnazijo, t. j. od tretjega do šestega razreda. V latinskih šolah je bil zmerom na prvem mostu. Klasične jezike je znal tako korenito, da je mnogokrat popravljal svojega profesorja. In kako korenito se je Miklošič učil latinskega jezika, kažejo poznejša dela, pisana v vzorni latinščini. Zdajci so se zanj predrugačili časi. Miklošič jo že zgodaj posvetil ves čas učenju. Sam jo skrbel zase in svojo odgojo. O počitnicah je redno hodil domov v Ljutomer k svojim roditeljem, kakor vsak dijak. V teh domačih krajih so se spominali še dolgo pozneje stari znanci, kako jih je nekdaj obiskaval Miklošič dijak, kateri je postal pozneje tako slaven mož. Zadnjikrat je bil doma Miklošič 1. 1844, to jo po smrti svoje matere, katero je ljubil iz vsega srca. Oče so mu umrli 10. novembra 1879. v 91. letu svoje starosti. Bratje še živijo vsi, a dve sestri sta že mrtvi. Po dovršenih latinskih šolali odide Miklošič jeseni 1. 1830. v Gradec učit se filozofije, V štnjarski prestolnici se je začelo zanj pravo življenje; tu so se učili na vseučilišči dijaki iz vseh krajev slovenske domovino; tu so se vnemali mladi rojaki za znanost in sveti poklic; kar je tlelo tukaj v mladih srcih, pokazalo se jo pozneje v javnem življenji; kar je tu klilo, zacvelo in dozorelo jo v poznejši dobi — v literarnem delovanji. Stanka Vraza je poznal Miklošič še iz mariborskih latinskih šol, kjer sta si bila sošolca. Ž njim, z Murkom in Kvasom je Miklošič največ občeval v (iradci, po tem pa z Jakobom Košarjem in Klajžerjem: jako mnogo se je družil Miklošič v Gradci z internovanimi Poljaki: z grofoma Vladislavom in Tadejem Ostrovvskim, Kamionskim in Pokrzy\vnickitn. Ali rad se je shajal tudi v zgovorjenih urah ob nedeljah in praznikih s svojimi nekdanjimi sošolc i, kateri so bili takrat rokodelci. Že v tem času si jo svoje življenje lepo uredil: vse šolsko leto se je učil, a ko so bile počitnice, potoval je v tiste slovenske kraje, kjer ga še ni bilo, da bi jih videl. V ta namen krene 1. 1831. z Murkom v kranjsko deželo, najprej v belo Ljubljano, kjer se je seznanil in občeval s Čopom, Kastelcem in Preširnom, katerim se je jako prikupil, da se ga zlasti Preširen prijazno spomina v Vrazovih pismih. Iz Ljubljane odrineta z Murkom v Celovec. Se jedenkrat o drugi priliki je videhsvoje ljubljanske znance, ko se je vračal s potovanja čez Ljubljano na Dunaj, ali tedaj je že Presirnu pojemalo zdravje. Po dovršenih filozofskih naukih je postal Miklošič doktor filozofije jeseni 1. 1837. Vrhu tega pa se je že prej učil na graškem vseučilišči pravoznanstva štiri leta. V tistem času je predaval o filozofiji na graškem vseučilišči prof. Likavec, kateri pa je moral zapustiti to stolico konec 1. 183(5. zaradi svobodomiselnih nazorov. Na Likavčevo mesto je prišel dr. Polsterer jeseni 1836., kateri pa je kmalu umrl. Po njegovi smrti je dobil tilozofijsko stolico Miklošič meseca januvarja 1837. V tem času ni še bil Miklošič doktor filozofije, a izvolili so ga za učitelja filozofije samo zaradi njegovega sijajno prebitega prvega rigoroza. Miklošič je predaval o filozofiji skoro dve leti od januvarja 1837. in do konca istega semestra in od jeseni 1837. do konca julija 1838., in sicer o teoretični in moralni filozofiji in o zgodovini filozofije; o zadnjem predmetu „naeb eigenen Heften“, kakor je zapisano v vseučiliškem poročilu. Poleg njega sta učila na vseučilišči njegova tovariša: K. Kvas je bil redni učitelj slovenskega jezika („der windischen Sprache“); predaval je po Danjkovi knjigi „Lehrbuoh der \vindischen Spracheu, in je imel še zraven službo v neki advokaturski pisarni; Murko, jako nadarjen mož, bil je teologijski adjunkt. A ker mu ni ugajala tedanja oblika naučnega predavanja, odločil se je postati advokat. Poslovi se tedaj od vseučilišča in prijateljev, izined katerih so tudi Murko, Košar, Vraz in drugi zapustili Gradec, ter se napoti jeseni 1838. na dunajsko vseučilišče, kjer je žel. 18-M). postal doktor pravoznanstva, dobivši službo pri advokatu dr. Mih. Bachu, očetu poznejšega ministra Alek. Bacha. Prišedši na Dunaj izroči Miklošič Kopitarju priporočilni list poljskega grofa Vladislava Ostrowskega in tako se seznani rojak z rojakom. Oba so nagloma sp rij ate lji ta. Kopitar se je prepričal o obilnih vednostnih sposobnostih svojega rojaka, zato ga je pre- govarjal, naj popusti odvetništvo in naj se posveti po polnem filologiji. Kopitar je ta svoj namen z lahka dosegel, ker Miklošič se je že prej poprijel korenito slovnice; prišedši na Dunaj imel je že potrebnih pojmov o filologiji, a vrlm tega je znal francoski, italijanski in angleški jezik. Vender bi se ne bil tako nemudoma posvetil zdanjemu poklicu, ako bi se 110 bil seznanil s Kopitarjem. Miklošič je občeval s Kopitarjem vsak dan redno po več ur. Oba sta bila srečna: Miklošič, da je imel za prijatelja tako učenega moža, a Kopitar, da si je našel novega, vernega prijatelja, kakeršnega si je želel. Kopitar je vzpodbadal Miklošiča, naj se posveti filologiji sami. Kdor je mogel občevati s tako učenim možem, kakor je bil Kopitar in se pogovarjati ž njim o znanosti, moral je biti sam učen mož. Ta prijateljska zveza, katera je bila obema jednako sveta, bila je najlepši dokaz tiste idejalne ljubezni, katera veže in utrjuje jednakomisleče može v jednakem hrepenenji. Se ve da je Miklošič mogel pridobiti mnogokaj od Kopitarja, zato je sam izrekel pred vsem svetom, da mu je bil Kopitar ,,im ge-wissen Sinne mein Lehrer“, kateremu je toliko hvale dolžan. Ako je tedaj Miklošič kaj trdil, a Kopitar dejal pri tej priči: „l)as kann nicht sein“, to so ga vzpodbadale te besede, da je stvar premišljeval še bolj natanko, kar mu je bilo na veliko korist. Naj tedaj nihče no misli, da jo bil Kopitar Miklošiču učenik, kateri bi ga poučeval, kakor navadno uči učenik učenca, po določeni zistemi. Kopitar je bil sila učen mož in zlasti zgodovinar, kateri je zbiral gradivo, a ni bil slavist v zdanjem pomenu besede. Miklošič in Kopitar sta bila peripatetika; pogovarjala sta se na sprehodih in shodih tudi o znanosti in tiprijateljski pogovori so koristili Miklošiču, kateri se je razvijal sam iz sebe. In tega razvoja so je presrčno veselil Kopitar. Kopitar je pregovarjal Miklošiča, naj prestopi v službo v cesarski dvorni knjižnici, v kateri je obilo gradiva za slovansko filologijo. Knjižnica naj bi mu bila samo pot do večjega, obsežnejšega delovanja; kajti Kopitar se je že mnogo let potezal za to, da bi Dunaj postal središče slovanske znanosti, kjer naj bi se zbirali mladi Slovani iz vseli krajev avstrijskega cesarstva; trudil se je na vso moč, da bi se na Dunaji osnovala stolica: „linguae slavi-cae antiquissimae cominunis et ecclesiasticae". Prvo željo je doživel Kopitar. Primerilo se je 1. 1844., da je bilo v dvorni knjižnici jedno mesto prazno. Kopitar pošlje svojemu ljubljencu brez zamude pismo ter ga pregovarja, naj prestopi v znanstveno svetišče. Tako je dobil Miklošič službo najmlajšega uradnika v dvorni knjižnici; popustivši mastno odvetništvo, posveti se povse slavistiki. Tu je bil skriptor od 1. 1844. do 1862.; tega leta namreč se je zahvalil za čast skriptorja dvorne knjižnico. Ali v toliki sreči je pobrala še istega leta (1844.) nemila smrt drago mater in nepozabnega mn rojaka Kopitarja. To je bila velika, nepopisna izguba za Miklošiča. Zdaj je bil Miklošič sam, gotovo sam, ker je izgubil tako iskrenega prijatelja, o katerem govori v svojih delih s svetim spoštovanjem. kar nam priča o nekdanji prijateljski zvezi. Po Kopitarjevi smrti je bil Miklošič cenzor slovanskim, novogrškim in ru-munskim spisom. Poleg tega pa se je korenito poprijel sanskrita, da bi se stanovitno utrdil v svojem poklici. In kaj je dosegel Miklošič že dotlej v znanstvenem premišljevanji : v koliki oblasti je že tedaj imel slovanske jezike in sans-krit, kakor še nobeden tedanjih slavistov, vidimo iz njegovega prvega spisa, s katerim je stopil pred učeni svet 1. 1844. Ta prvi spis je kritika Boppovega dela: Ver gl ei*chende Gram m a ti k d e s S a n s k r i t, Z e n d, G r i o c h i s c h e n, L a t e i n i s c h e n, L i t-thauischen, Gothi seli e n und Deutsche n. V tem delil razlaga Bopp staroslovenščino in druge jezike slovanske. V kritiki (Jahrbiicher, 1844., Bd. 105) priznava Miklošič, da mora biti Boppu hvaležen vsak Slovan, kateri ljubi svoj jezik. Miklošič uči Boppa deklinacijo in konjugacijo staroslovenskega jezika; razlaga sufikse, besede i. t. d. Kritika nam razodeva veliki razloček med Boppom in Miklošičem, med njim in učenim Boppom, kateri je oče komparativni filologiji. Kritiko je spisal Miklošič nenavadno bistroumno; za tega delj so slutili učenjaki, kako velik pomen bode še imelo kritikovo ime v slavistiki, /e s tem spisom in v tej dobi je bil Miklošič avtoriteta v slovanskem jezikoznanstvu: v kritiki je podal svoj prvi načrt, kako je mislil pospeševati in razvijati slavistiko. In ta svoj načrt je bistro pokazal s prvim samostalnim delom, katero je izdal I. 184'). v Lipsku z naslovom: Radices linguae slovenicae veteris dialecti. To delo je samo nadaljevanje Boppove kritike. Miklošič tu podaje besedne korenike, od kod jih je izvajati, in tudi tiste, katerih ni moči uganiti. Kakor se vidi, podstava deluje IG raznih rokopisov in 2 bibliji (od 1581. in 181(i). Te literarne spomenike staroslovenskega jezika je prvi kritično preiskava] in sad tega znanstvenega preiskavanja so K a d i c e s, in poznejši Lexicon (1850),' dve knjigi, s katerima je neizmerno pospeševal razvijanje slavistike. Radices so etimologijski slovar, dopolnitev in poprava tedanjih etimologijskih zbirek staroslovenskega jezika. P. J. Safafik je prvi pozdravil Miklošičevo delo Radices še istega leta v češkega muzeja časopisu, poudarjaje, da knjiga mnogo več podaje, nego skromni naslov obeta. Safafik in Miklošič sta si bila dobra prijatelja; tudi je znano, da je Miklošič Safarika spoštoval. Ali Miklošič se je gotovo motil tudi v Šafafiku, ker Safafik je pisal veliko pisem Pogodinu iz katerih se vidi, da je Safafik bil drugačen, nego se je kazal Miklošiču. Ta pisma so značajna za Safarika in za vso tisto dobo, ko so si nekateri učenjaki na tihem v pismih podtikali napačna mnenja. Tako jo zlasti 1 Tanka raztrosil izmišljeno vest med učeni svet, zlasti v Ruse, da R a d i c e s niso Miklošičevo delo, temveč Kopitarjevo, torej plagijat. Na taka obrekovanja ni mogel molčati Miklošič; zato je odgovoril Hanki v zborniku: „S 1 a-vische B i b 1 i o tli ek“, katerega je jel izdajati na Dunaj i 1. 1851. v ta namen, da bi bil skupno glasilo filologiji in zgodovini raznih slovanskih plemen. Takega glasila jo bilo potreba, ker so I. 1S48. in 1849. nehali izhajati perijodični časopisi dunajski, kateri so tudi prinašali razprave o slovanski filologiji in zgodovini. V tej knjigi je priobčil Miklošič odgovor Hanki pod naslovom: „Kntgegnung auf Herrn Wenzel Hanka’s Albernheiten und Liigen.“ V tem silno ostro pisanem sestavku je Miklošič pozval Hanko, naj dokaže očitno svoje trditve v posebni knjigi, katero bode po tem izdal Miklošič na svoje troške. Hanka je bil ugnan in osramočen. Pravdo je sijajno dobil Miklošič. Hanka in tudi protestant Palackv sta nekdaj mislila najprej o Kopitarji, a pozneje o Miklošiči, da naša rojaka zagovarjata panonsko hipotezo iz katoliških ozirov. Bil je še namreč čas, da so nekateri možje mislili, da v teh hipotezah tičijo Bog vedi kaki katoliški nameni. Ako pomislimo, da so take razmere neprijetnejše, nego naj-lmjše znanstvene kritike, moramo se čuditi možatosti in jeklenemu značaju Miklošičevemu, kateri je pogumno napredoval, utrjuje se bolj in bolj v svetem poklici. Šel. 1845. je izdal: St. .Toannis Chrysostomi homiliain rarnos palmarum. Ta knjiga nam kaže, kako zistematično je delal Miklošič, kako je najprej kritično preiskaval staroslovenske spomenike. Rokopis St. Joannis Ohrysostomi je iz XI. stoletja; temu delu je pridejal Miklošič spisek besednih korenik, nahajajočih se v tem rokopisu. L. 1847. je izdal: Vitae Sanctorum in Vita S. C leme n tis, epi-scopi Bulgarorum. (Vita S. Clementis: „Manibus Kopitarii gra-tus discipuli animus.“) Rokopis Vitae Sanctorum je tudi iz XI-stoletja; iz tega literarnega spomenika jo. zbral Miklošič imenik besedij, katerih ni v Radices. Tako je dopolnjeval svoja dela od leta do leta; iz teh del se vidi, kako je Miklošič nabiral gradivo za slovar staroslovenskega jezika. Leta 1851. je izdal M on time n t a 1 i n g n a e p a 1 a e o s 1 o v e n i c a o na troske cesarske akademije znanost.ij. Za to delo ga je odlikoval cesar, podelivši mu drag prstan. L. 1854. je dal na svetlo: Chrestomatia palaeo-slovenica. Okoli 1. 1850. je. tedaj neumorno in neutrujeno izdajal literarne spomenike „c u m n o ti s criticis". In vsa ta dela so bila samo priprave še večjim delom, katera je izdajal v poznejših letih. Prvi žarki slobode so prisijali v Avstrijo 1. 1848. Ali tem žarkom, kateri nam naznanjajo človeško prosto razvijanje v soci-jalnem in političnem življenji, ni bilo potreba, da bi bili ogrevali gorko in za vse blago in vzvišeno vneto srce Miklošičevo. Narodi avstrijski so pohiteli k cesarskemu prestolu, da bi prejeli novih slobod. Miklošičevi rojaki dobro vedoč, da je on mož, kateri zna zagovarjati pravično želje svojih rojakov, izvolili so Miklošiča v letu 1S4S. v volilnem okraji Svetega Lenarta na dolenjem Stajar-skem za poslanca v prvi avstrijski ustavodavni državni /bor. Tega ustavodavnega zbora 1 848. in 184!). najprej na Duuaji iu pozneje v Kromeriži se je udeleževal Miklošič ves čas. Ali to politično delovanje ni odtegnilo učenjaka od knjig in znanstvenih premišljevanj, ampak nam kaže, kako rad je pomagal Miklošič rojakom svojim. Vrhu tega javnega delovanja so imeli Slovenci na Dunaji slovenski zbor po imenu „ S1 o v o n i j a". In temu zboru jo bil pred- sednik dr. Miklošič, njegov namestnik pa mnogospoštovani, a zdaj že pokojni dr. Hladnik; zboru tajnik je bil Anton Globočnik, zdanji c. kr. okrajni glavar postojinski. Ta zbor je zlagal prošnje, katere naj bi se predložile v imenu slovenskih dežel svetlemu cesarju. Da bi bile te prošnje glas vseh Slovencev, razposlal jili je zbor v vse kraje slovensko, da bi se rodoljubi podpisali. Tudi v Ljubljano je poslala „Slovenija" Miklošiča, da se pogovori tukaj s priznanimi domoljubi o nekaterih važnih stvareh. S posebno navdušenostjo je bil vzprejet Miklošič v slovesnem zboru ljubljanskega „>SIovenskega društva* in akademijska legija je ves čas njegovega bivanja v Ljubljani opravljala pred njegovim stanovanjem v Rudeževi hiši na Starem Trgu častno stražo. Sploh se je tedanja dunajska „Slovenija“ jako krepko gibala. Osobito znamenit je odgovor, katerega je izdala Anastaziji! Griinu o volitvah za fr.ankobrodski parlament. Zgodovinsko-zanimljive so tudi okrožnice o zjedinjeni Sloveniji, o ravnopravnosti v šoli in uradu, in o drugih imenitnih narodnopolitičnih stvareh. In duša temu gibanju je bil Miklošič. Iz tega vidimo, kako mnogo si je prizadeval Miklošič in se trudil s tovariši vred za nas Slovence. Ako ni mogel vsega doseči, krive so bile poznejše nam neugodne politične razmere. Na Dunaji, tudi v prvem ustavodavnem državnem zboru, seznanil se je Miklošič z ministrom grofom Stadionom, ki je bil nekoliko časa takrat najvplivnejši državnik. Stadion je spoznal velike sposobnosti Miklošičevo, zato sta si bila kmalu oba velika prijatelja ter sta se rada družila. Grof Stadion je videl, da imajo druga vseučilišča že stolice za slovanske jezike, zato je nameraval tudi na Dunaji osnovati stolico slavistiki. Miklošiča je dobro poznal, njegovo ime je slovelo po vsej Kvropi, zato je mislil Stadion, da bi na Dunaji bila njemu najprimernejša stolica. O taki izpremembi na vseučilišči se takrat nikomur še ni moglo niti sanjati. Kateri slavist je mogel upati, da Dunaj dobode tako kmalu slovansko stolico? Zato je bil Miklošič sam ves iznenadejan, ko je dobil 30. aprila 1849. po grofu Stadionu cesarski odlok, v katerem je bil imenovan za izrednega profesorja jezikov slovanskih in literature slovanske na dunajskem vseučilišči. Ta srečna vest je pa Miklošiča našla oboroženega in korenito pripravljenega. Ko je postal profesor, bile so mu glavne težnje ne samo znanost, ampak tudi knjige, katerih je bilo treba podati učencem, da so se iz njih učili. Ne dolgo po tem je bil Miklošič povabljen na vratislavsko vseučilišče; ali dunajsko vseučilišče bi ga ne bilo moglo pogrešati, zato gaje minister grof Tliun imenoval 1. 1850. za rednega profesorja. Naj še omenimo, da je bil Miklošič povabljen tudi na berolinsko vseučilišče, ali slavni in najučenejši slavist in rojak naš je ostal na Dunaji na največjo korist znanosti in učencem, kateri so se tukaj šolali ali se še šolajo. Za svoje učence je Miklošič po očetovo skrbel. Čuditi se moramo neutrujeni delavnosti, ako pomislimo, da je Miklošič odslej dajal na svetlo kar knjigo za knjigo. Učenci še niso imeli pripravnih učnih knjig; Miklošič jih je sipal kar iz rokava. Še istega leta (1850) je izdal tri učene knjige: 1. Laut- lehre d er a 11sl o ven isch en sprache, '2. F or men 1 eh r e d or altslovenischen sprache, in 3. Lexicon linguae slo-venicae veteris dialecti. Teh knjig je bilo učencem najbolj potreba; učenik jim jih je podal še v prvem letu svojega delovanja. Že prej so dobili korenike in izdanja staroslovenskih spomenikov, zdaj pa glasoslovje, oblikoslovje in slovar. O vsebini teh del bodemo poročali pozneje, tu naj omenimo samo to, da je cesar odlikoval Miklošiča z zlato svetinjo znanostim in umetnostim za slovar, ki ga je posvetil Miklošič srbskemu knezu Mihajlu M. Obrenoviču.*) Odslej je dajal na svetlo delo za delom, da se moramo čuditi tako obsežni učenosti in tolikemu trudu. In vso to nam je zopet dokaz, koliko se je trudil Miklošič prejšnja leta. Imenitnost tega epohalnega delovanja čestila so razna učena društva; izmed njih naj omenjamo cesarsko akademijo znanostij na Dunaji, katera ga jo izvolila 1. februvarja 1848. za dopisujočega uda. Isto-tako so ga izvolila za svojega uda razna učena društva slovanska, nemška in francoska. V cesarski akademiji znanostij so se godile 1. 1848. tudi za Slovane jako imenitne reči. V seji dne 28. januvarja 1848 so se posvetovali akademiki o tem, naj bi akademija razpisala nagrado prvemu jezikoslovnemu delu. Nekateri Nemci so predlagali, naj so razpiše nagrada za nemško *) S tem srbskim knezom je Miklošič mnogo občeval na Dunaji. Knez Mihajl in Miklošič sta si bila iskrena prijatelja. Znano je, da jo srbski knez prebival nekaj časa tudi v Badnu blizu Dunaja. Tudi v Badnu ga je Miklošič obiskaval z Dunaja. Tako vidimo, kako so knezi in veljaki že tedaj spoštovali in čestili našega rojaka. slovnico, ali Nemec Wolf je predlagal nagrado za slovansko delo. Šafafik in Palackv, katera sta bila prava uda cesarske akademije znanost.ij že od 14. maja 1847., podpirala sta gorko Wolfov predlog, omenjaje, da Nemci imajo že Grimmovo slovnico; naj se-tedaj akademija potegne za slovansko delo, ker s tem bo koristila in pospeševala občno znanost. Ako nekateri akademiki poudarjajo, naj se tega dela poprimejo slovanske akademije, treba je pomisliti, da nimajo slovanske akademije potrebnega denarja za tolika podjetja in da bo ta nagrada na čast tudi cesarski akademiji. Akademiki so glasovali in večina je sklenila razpisati nagrado glasoslovju slovanskih jezikov po komparativno-zgodovinski metodi. Za ta predlog so glasovali: Palackv-, Šafafik in razven drugih tudi nemški pesnik Grillparzer. Program v nagrado razpisani razpravi je izročila akademija Šafariku. V tem času je pisal Šafafik pismo Pogodirm, v katerem pravi, da je radoveden, „ob die Herren čela-kowsky (profesor slovanščine na vseučilišči v Pragi) und Miklošič was leisten“. V seji dne 2G. maja 1851. jo poročal predsednik, da je dobila akademija razpisano glasoslovje z gaslom: „non fumum ex ful-gore“. Najprej je poročal Šafafik razlagajoč, da si je pisatelj glasoslovja izbral za glavni predmet svoje razprave staroslovenščino, katera mu je podloga za komparativno in zgodovinsko razlaganje drugih jezikov slovanskih. Poudarjal je, da je delo izvrstno, kakeršnega še nimajo Slovani. Tudi Palackv je poročal o tem delu ter je krepko priporočal za nagrado. Akademiki so se prepričali, da je delo po polnem vredno nagrade, zato so izročili pisatelju nagrado 1000 goldinarjev. Ta „non fumum ex fnlgore“ je bil Miklošič; torej prvi akademik, kateri je dobil prvo in toliko častno nagrado od cesarske akademije znanostij na Dunaji.- S tem tako izvrstnim delom si je utrdil Miklošič zaupanje, da ga je akademija izvolila že 28. julija 1851. za pravega uda, ter ga po smrti Wolfovi imenovala 1. 18G(i. za tajnika filozofsko-zgodovinskega oddelka. Redko kedaj jo bil kateri akademik tako neumoren delavec, kakor Miklošič! Ni ga skoro zvezka akademijskih J) enksch r i f ten“, za katerega no bi bil spisal Miklošič kakega dela ali kake razprave : polovica del, kar jih je spisal, tiskala je najprej akademi ja; in teh je mnogo. V nekaterih zvezkih je celo po več del. In akademija je zopet najbolj čestila svojega akademika, kateri je bil zadnja leta najdelavnejši ud, pod-piraje ga v izdavanji večjih del, n. pr. staroslovenskega slovarja in primerjajoče slovnice slovanskih jezikov. V tako obilni meri gotovo ni še čestila akademija nobenega svojih udov. Ali ne samo za akademijo tudi za vseučilišči' je storil Miklošič sila mnogo. Miklošiča nahajamo povsod, kjer so se razni možje trudili pospeševati napredek in uk; vidimo ga tudi, kako svetuje razne reforme na vseučilišči, s čimer si je pridobil za razvijanje uka v Avstriji neizmernih zaslug. Njegovi tovariši so ga za tega delj izvolili trikrat za dekana filozofske fakultete in sicer za šolsko leto 1851., 185G. in 1805. Leta 1854. so mu podelili naj večjo čast na vseučilišči, izvolivši ga za rektorja magnitika dunajskemu vseučilišču. Tako je imel priliko koristiti uku. Toda tudi vlada je potrebovala tako izvrstnega uda in svetovalca, zato ga je poklicala 1. 1864. v „IInterrichtsratha. Na vseučilišči mu je bilo 1. 1854. izročeno vodstvo znanstvene izpraševalne komisije za gimnazijske učiteljske kandidate. To preimenitno in častno službo na vseučilišči je opravljal do leta 187'J. L. 1852. seje oženil s hčerjo Eichenfelda, tovariša si v dvorni knjižnici. V tem presrečnem zakonu je živel samo 15 let, kajti že 1. 1867. mu je umrla blaga in vzorna žena, zapustivši mu dva sina. Tako vidimo, da je Miklošič delal na najimenitnejših mestih; zdaj v akademiji, zdaj na vseučilišči. Povsod si je pridobil najsijajnejših zaslug. Zato ga je tudi svetli cesar odlikoval s tem, da ga je imenoval v cesarskem pismu z D. februvarja 1862. za dosmrtnega uda gosposke zbornice. Njegovo znanstveno delovanje pa je cesar tudi tako častil, da mu je podelil s cesarskim odločilom s 23. julija 180.'». viteški red Leopoldovega reda; a že naslednje 1. 1864. (20. avg.) je dobil po pravilih plemstvo dednega viteštva.*) Sadu Miklošičevega delovanja bili so deležni vsi narodi ne samo naše države, ampak vse Evrope, kajti to vsestransko delo- *) Miklošičev grb je opisal Wurabach (Hiogr. Lexicon) tako: lil Roth cin goldencr, rothbezungter Greif, bcgloitct von zwei silbernon Sternon in den blan ausgofiillton Obervvinkeln. Auf dem Schildc ruhen zwei gokronte Tur-nierhelme. Aus dor Krono des reehten wachst ein goldencr rothbezungter Greif, eimviirts gokehrt; aus jencr des linken ein silborncr, aus Rachen und Ohren feuerspriihendcr Panther. Helmdccken: jene ilcs reehten Helms sind rotli mit Gold, jene des linken blnu mit Silber untorlegt. vanje, izvirajoče iz plemenitega in jeklenega značaja, v prid je strogi znanosti v prvi vrsti; kako najti resnico, ta jedini postulat vsake znanosti, bilo je jedino hrepenenje učenjakovo; to je čutil učenjak že tedaj, ko je krenil na tisto pot, kjer je mogel naznanjati proizvode svojega duha vsem nam sorodnim rodovom; on je tedaj naš vodnik do univerzalne kulture. Njegove znanstvene pridobitve nam najjasneje pričajo, da je njih stvarnik naj večji zagovornik slovanske kulture, kateri nam razklada, koliko je pospeševal občno kulturo evropsko tudi slovanski element v zvezi z drugimi evropskimi narodi. Učenjak, kateri se bavi s takimi predmeti, mora biti vnet za stvar, za znanost; mora ljubiti iz srca jezike in narode, katerim je posvetil vse svoje delovanje. Miklošič je bil zmerom v skrbi posamičnih rodov slovanskih. Okoli 1. 1850. zasijalo je prijaznejše solnce tudi slovenskemu narodu; zlasti kar se dostaje naših šol, bila je podoba, tla se bodo preustrojile na bolje, /e I. 1 Sli), je izročil minister uka Miklošiču sestavo slovenskih beril za višjo gimnazijo, katerim naj bi pridejal kratek pregled slovenskega slovstva. Dunajski časniki so precej razglasili to veselo vest, da je minister uka povabil prof. Miklošiča, naj sestavi berila in naj spiše zgodovino slovenskega slovstva. Miklošič se je udal temu vabilu (Novice 1 sr>‘2, str. 251. 1. 63. od 7. avg., in str. 271. od 25. avg.). Miklošič se je priporočil vsem domoljubom (Novice 1852), da bi ga blagovolili podpirati s primernimi spisi, ker je želel v štirih mesecih imeti vse gradivo v rokah. Koliko vspeha je imelo to vabilo, vidi se iz tega, da mu je bil jedini nabiralec naš mnogo-zaslužni pisatelj Ivan Navratil. In tako smo dobili slovenska berila prvič 1. 1858. Mislimo in sodimo o berilih, kakor hočemo, da niso n. p. samostalna dela, ampak samo zbirka raznih že gotovih spisov, vender ne smemo tajiti, da so bila Slovencem takrat velik dar. Pomislimo samo, koliko zlata je bil za tisti čas vreden „Odgovoru Miklošičev Novicam (1853.) po gospodu J. Navratilu, v katerem, utrjuje Miklošič svojo pisavo, katera še dan danes velja. Še več bili bi pridobili Slovenci, da so se uresničile Miklošičeve želje, da so namreč šolske slovenske knjige pripravne tudi za naše brate na Ogerskom; takisto hrvatske za ondot.ne Hrvate. Miklošič je namreč odpisal gospodu ministru uka grofu Thunu (Novice, 1852. str. 50., 14. feb.), kateremu je bil slovenski narod pri srci, da so šolske slovenske bukvice pripravne tudi našim bratom Slovencem na Ogrskem. Miklošič se je sploh veliko zanimal za šolo. Bil je že takrat na velikem glasu učenjak in izvrsten pedagog, čegar peda-gogične nazore je jemal v poštev minister Thun. V tem času si je tudi pokojni naš vladika Anton Slomšek pridobil zaslug za slovensko šolstvo, kateremu je bil neutruden pospešnik. Miklošič in Slomšek sta bila tedaj merodavna moža v šolskih stvareh; toda njiju nazori so bili v načelu različni ravno takrat, ko bi načelno jedinstvo bilo največ v prid slovenski šoli. Mnogo se je namreč govorilo in razmišljalo o slovenskih osnovnih šolah, na kaki podlagi bi jih bilo preustrojiti, da bi imele več sadu. Minister Thun, kateri je bil v skrbi slovenskih osnovnih šol, poprašal je Miklošiča in Slomška, naj mu svetujeta načrt, ali bi bilo bolje, da se v osnovne šole slovenske uvede samo slovenščina, ali pa tudi poleg nje še nemščina. Odlična Slovenca naj odločita. Miklošič se je izrekel samo za slovenščino, Slomšek pa za utrakvizem. In kaj je storil minister? Grof Thun je odobril Slomškove nazore, a ne Miklošičevih. Slomšek je kmalu spoznal, da bi bilo jedino pravo, ako bi se bil tudi on potegnil samo za slovenščino in je zarad tega pozneje iz srca obžaloval, da je obveljalo njegovo načelo, ker se je prepričal, da je materinščina jedina podlaga osnovnim šolam. Izpregovorimo še katero besedo o berilih. Za spise slovenskim berilom je skrbel tudi sam Miklošič, tako da imamo od njega nekoliko spisov v slovenskem jeziku. Mladini je bilo treba podati lepo pisanih spisov; Miklošič je imel časa tudi za take potrebe. Zdaj prevaja „poljske in srbske“ pregovore, zdaj „Lipo“ iz poljskega jezika; zdaj nam pripoveduje o „Severinu Boetiji"; zdaj nam podajo pripovedki'iz »češke zgodovine11; zdaj nam živo opisuje, kako se je bojevala lepa, modra in pogumna „Ce-nobija" zoper Avrelijana; a zdaj nam zopet o najimenitnejših rečeh, katere jo videl v Garjigradu, pripoveduje v lepem slovenskem jeziku. Dejali smo nalašč: v slovenskem jeziku. Ali ne za tega delj, da bi jedino vsled tega imeli pravico imenovati Miklošiča slovenskega pisatelja, da bi ga samo zato prištevali slovenski literaturi. Nekateri literarni zgodovinarji, kakor n. p. Pypin trdijo, da spada Miklošič v nemško literaturo. Pypin nam je v svoji historiji slo- 2 vanskih literatur podal kratko zgodovino slovenskega slovstva, a o Miklošiči kakor tudi o Kopitarji poroča jako malo, tako da smemo trditi, da je vednostni pomen našega učenjaka premalo, celo površno označil. Do besede piše Pypin tako: „I)asi glede na jezik, v katerem' sta pisala (nemški in latinski), ne spadata v slovensko literaturo, mora se jima vender odkazati mesto v isti kot zastopnikoma svojega plemena v razvoji slovanskega preiskovanja^ Pypin tudi misli, da so „tesni odnošaji prisilili Kopitarja in Miklošiča prestopiti v nemško literaturo." S temi nazori se ne strinjamo, ker mislimo, da sije Miklošič zaslužil najprej prvo mesto v slovenski literaturi, kakor tudi v slovanskih literaturah; se ve da tudi v posamičnih evropskih literaturah, katere je pospeševal s svojimi deli. Rumuni n. p. imajo celo dolžnost, da ga v poštev jemljo, toda v drugačnem pomenu, nego mi, ker Miklošič je ven-der samo naš; kajti nam ne odločuje jezik, v katerem je pisal Miklošič, ampak v seb in a, in vsled te slovanske vsebine spada Miklošič v slovenske in v slovanske literature v prvi vrsti. Tudi ne vemo, kako naj si razlagamo Pypinovo trditev, da sta Miklošič in Vraz bila prijatelja, kar je res, „ ali da seje Miklošič naposled odstranil s svojimi učenimi načrti od literarnih interesov svoje domovine." Kavno to ni resnično, ker je Miklošič naj večji znanstveni pospešnik ne samo slovenske, ampak sploh vseh slovanskih literatur. On ima pred očmi v prvi vrsti slovanski element; on je, kakor smo že dejali, največji zagovornik slovanske kulture, ker nam je vednostno razložil kulturno moč slovanskega elementa. Njegova dela so pisana v slovanskem duhu, ako bi se smeli tako izraziti, ker je točneje in veda ne trpi, ako trdimo in tudi moramo trditi, da je Miklošič pisal v znanstvenem duhu, kakor mu znanost veleva, kakor mu resnica ukazuje. Zato poudarjamo, da z največjim ponosom zapisujemo Miklošičevo ime v slovensko literaturo. Ker smo že omenili, da jo Miklošič pisal v slovenskem jeziku, česar pa vender ni toliko, da bi bilo dovolj za vzgled slovenske proze, slovenskega pisnega jezika; in ker nam je Miklošič podal primerjajočo slovnico slovanskih jezikov, torej tudi slovnico slovenskoga jezika: bode na mestu, ako si pojasnimo stvar, v koliko je Miklošič odločevalen za slovenski pisni jezik, ali za kateri koli drugi slovanski jezik. Prašanje je tedaj, koliko dobička ima slovenski pisatelj od Miklošičevih naukov. Podoba je namreč, da nekateri Slovenci mislijo, da nam je Miklošič podal pravila za pisni jezik, ter se sklicujejo na oblike, katere se nahajajo v Miklošičevih delih. Mi mislimo, da ne jemljemo ne za malo ved-nostne cene Miklošičevim delom, ako trdimo, da sploh komparativni filologi, kakor Bopp, Miklošič i. t. d. ne podajejo pravil, kako je treba pravilno pisati, ker se bavijo samo z jezikom kot takim. Pomislimo, da je glavna podstava Miklošičevim naukom tradicionalna literatura, zbrana iz vseh pokrajin slovenskih, od Mure in od onstran nje do Adrije, in tu se kaže v našem idijomu velik razloček : pisni jezik nima tako širokih mej. Ne zabimo tudi, da je pisni jezik umetna pridobitev, kakor sam Miklošič trdi, torej kar so stvarili pisatelji; filolog Miklošič ne stvarja ničesar v tem zmislu. Pisni jezik stvarjajo pisatelji, nikakor pa ne filologi, kateri so zadnji poklicani, da pretresujejo in preiskujejo, kar so jim drugi dali (W. Humboldt: Ueber die Kawi-Sprache auf der Insel Java etc) Se ve da je zopet resnica, da nam filologi pojasnjujejo, kaka oblika je boljša in pravilnejša, kak je pravi duh, n. p. slovenskega jezika. Človek mora umeti in ločiti nalogo jezikoslovčevo in pisateljevo. Strogo znanstvene slovnice so za znanstveno rabo, a druge za šolo imajo praktičen namen; zato je značajno za Miklošičevo primerjajočo slovnico slovanskih jezikov, da ravno iz tega uzroka raznih praktičnih slovnic slovanskih, kar so jih imeli Slovani, ni mogel po polnem porabiti za svoje znanstvene namene in potrebe. Poročajmo še kaj o Miklošičevih potovanjih. V prvi mladosti je že rad bral, kar pripovedujejo potniki o Carjigradu in že tedaj se mu je vnela v srci želja videti ta toliko sloveči kraj. Poslovivši se od prijateljev in znancev, odplaval je 1. 1851. meseca avgusta po ladji na Dunavu v Črno Morje. Po osem in štiridesetih urah hude burje, dospel je zdrav v Bospor in potem v Carjigrad. V Carjigradu je prvič slišal srbskega slepca. Vse nam pripoveduje, kar je videl. Potoval pa ni samo zato, kakor poročajo vsi njegovi životo-pisci, da bi premetaval stare rokopise, kamor je prišel, dasi moramo pritrditi, da je tudi te dragocene zaklade rad pobiral, kjer je le mogel. Nego Miklošič je hodil po svetu, da bi videl tudi svet; za učenje jo bilo časa na Danaji. V Carjigradu n. pr. je videl Miklošič bogato Mihanovioevo rokopisno zbirko, katere pa mu ni bilo treba 2* pregledavati, ker je isto zbirko imel štiri leta pozneje na Dunaji. Ko je bil Miklošič v Rimu, še v Vatikan ni šel, ker je imel potrebnih rokopisov na Dunaji v dvorski knjižnici. Miklošiču je tedaj bil glavni namen potovanja, da se je po vztrajnem delu razmislil ter si živce okrepčal. L. 1S3G. in 1842. je potoval v Italijo. L. 1852. je šel na Francosko in Nemško. Novice so poročale (1852., str. 259., 14. avg.), da pojde dr. Miklošič v Pariz in potem v London, da bo pregledal slovansko rokopise ondotnih knjižnic. Prav rad se je mudil Miklošič v Ljubljani. Ko se je vračal I. 1851. (Novice, 1851., str. 194., 17. sept.) iz Carjigrada in Azije, šel je čez Ljubljano na Dunaj. V Ljubljani se je tudi ustavil 1. 1857. (Novice 1857., str. 300, 1. 75. od lil. sept.) na svojem potu v Istro. Še 1. 1859. je bil v Ljubljani dva dni in pregledal je Zalokarjev slovar, akor je sam mecen (VVolf) želel. L. 1850. se napoti Miklošič v Dalmacijo in Crno Goro. V dobrovniškem arhivu je dobil mnogo srbskih listin, katere je izdal 1. 1858. v posebni knjigi: Monumenta serbica spectantia historiam Serbiae, Bosnae, Ragusii. Zbirka obseza do 500 listin v srbskem jeziku od 1. 1189. do 1(118. To bogato zbirko je posvetil srbskemu knezu Mihajlu M. Obrenoviču — »gratus edit,or#, torej iz zahvalnosti, ker je srbski knoz radodarno podpiral nekatere izdaje Miklošičevih del. Iz Dalmacije je šel v Črno Goro, toda črnogorski knez ga je vzprejel sila hladno, misleč, da je Miklošič — „prelagataj“. Stvar je bila taka. Med avstrijsko in črnogorsko vlado je v tisti dobi nastal nesporazum zaradi neprijetnih razmer, katerih je bil kriv francoski konzul na Cetinji. Dasi je bil Miklošič znan na Dunaji s prejšnjim črnogorskim knezom Danilom, vender mu Črnogorci niso hoteli pokazati starih listin; dali so mu samo jedno staro listino, katera pa ni bila mnogo vredna. To so vsa potovanja. Odslej (okoli 18<>0. I.) ni zapustil Dunaja. Na Dunaji je bil največja avtoriteta tovarišem in učenemu svetu. Tu je skrbel za priprave 18. zborovanja, katero so imeli dne 25.—28. septembra 1858. na Dunaji nemški lilologi, orijentalisti in pedagogi. Zbralo se je. sila filologov iz raznih pokrajin. Zboru je bil predsednik Miklošič. Ta zborovanja so značajna za tisto dobo v prvi vrsti; značajna zategadelj, ker je bil Miklošič jedini med navzočnimi v dvorani cesarske akademije znanostij, kjer so bila zborovanja, kateri je pomen in namen filologije drugače ozna- čeval nego njegovi tovariši. Ti filologi so imeli tega leta že 18. zborovanje, in na vsakem zborovanji so se pogovarjali samo o mrtvih jezikih, o Tacitu, Aristotelu itd., a nikdar še ne o živih jezikih. Miklošič je začel zborovanje s slavnostnim govorom, v katerem je poudarjal, da imajo Nemci mnogo zaslug za klasično filologijo, ali je tudi dejal, da je toliko filologij, kolikor je različnih narodov, kateri imajo literarnih spomenikov, da je moči iz njih spoznati življenje in njih idejalno in realno hrepenenje. Tako je poleg klasične filologije tudi germanska, romanska in slovanska. Pojasnjeval je duševno zvezo in sorodnost teh jezikov, kateri so še v nekaterih dolili jezika in navad ohranili prvotno jednoto do denašnjega dne. Ta sorodnost se vidi v eposu, v tej najstarejši obliki poezije. Kdo ne vidi, kaj jo predsednik nameraval dopovedati svojim tovarišem s temi besedami? Ako krene znanost na to pot, sklenil je Miklošič svoj govor, potem bo zasvitala nova doba znanosti v Avstriji. Ta nova doba je ros zasvitala; že je napočil dan v Avstriji, in to je storil jeden jedini mož, kateremu ni bilo moči prepričati ogromnega števila nemških filologov o imenitnosti nove dobe. Zbor se jo razsol in videli smo, kako visoko je stal Miklošič nad svojimi tovariši. Ne samo nemški, tudi slovanski „filologi“ so bili trdoglavi. V Slovencih in v Hrvatih so stvarjali nove jezike. Bil je narobe svet. Kdo je zabil, kako se je v raznih literarnih fazah razvijal ilirizem, in kako je ta ideja postala naposled lokalno-hrvaška ? Jugoslovani so mislili tudi narečja zjediniti. Pokazali so se pravi filologi, katerih pa niso bili umni tisti, katerim so govorili. Bilo jo treba jasnosti, zato so odlični možje: Miklošič, Karadžič, Kuku-ljevič, Daničič, Jagič, Mažuranič in drugi izjavili 1. 1804. očitno, da so si Hrvatje izvolili za pisni jezik južno narečje (hercegovinsko) s tem pojasnilom: da ni smeti mešati narečij in delati tako novega literarnega jezika, kakor se jo godilo do tistega časa; kdor hoče pisati v narečji, naj piše v pravem, čistem narečji, in naj ga ne meša z drugimi. Ta izjava je bila tiskana v „Književniku“ !• 1864., a spisana na Dunaji 1. 1860. Tako so jo vender zgodilo, kar je že prej Preširen Vrazu v pismu prerokoval, da se bodo teško kedaj zjedinili Slovani v jeden pisni jezik; toda ne zbog tega, kakor Preširen pravi, ker Preširnovih „Carmiua“ izšedših v uovinah „lllyr. Blatt“ drugi no- čejo umeti in ker on in Kastelec umejeta marsikrat štajarsko narečje samo na pol in ker se štajarsko-hrvaško narečje ne bode nikoli vzpelo na jezikoslovni avtokratni prestol. Preširen je iz srca želel Ilircem, naj bi njili delo obrodilo obilo sadu. Tudi Miklošič ni bil neprijatelj gajici, kakor misli češki Vrazov životopisec. Pra-šanje ni domoljubno, ampak znanstveno-literarno. Kopitar sicer ni mogel videti tistega znamenja na črki c, ker je sam mislil ustanoviti nov pravopis na podstavi cirilice in latinice. Ta literarni proces je zdaj načelno dognan in mi imamo potrebne jasnosti na vse strani. Tudi Slovencem je bilo treba dopovedati, naj ne snujejo načrtov o občnem slovanskem pisnem jeziku in naj pomislijo, da mi tisti jezik, ki nam ga je Bog dal, samo na pol poznamo, ker vsak jezik je zase živ organizem, kateri se ne da z drugim zjedinjevati, ampak samo primerjati. To načelo tiči v zakonu slobodnega, individuvalnega razvijanja.*) Čisto naravno je, da se okoli velikih mož radi zbirajo njih čestilci in prijatelji. Take družbe koristijo znanosti. Takih čestitih družeb je bilo že nekdaj na Dunaji; one so duševna potreba, da se znanci pogovore o svojem delovanji vnemaje se za skupna hrepenenja. Miklošič in Vuk sta si bila »glavna prijatelja8, družila sta se mnogo in mnogo let. V tej družbi je bil tudi Baničič in drugi Srbje; a duša družbi je bil Miklošič. Vukova hči Mina Vuk-manovička mi je pravila, kako ves vesel je bil Vuk teh shodov, katere so imeli navadno pri Vuku; in kako ne bi, ako pomislimo, koliko koristnega so mogli vsi pridobiti od učenega Miklošiča, kateri jim je bil izvrsten prijatelj in učenik, a drugi njegovi poslušalci v pravem pomenu besede. S Kukuljevičem in z Gajem se je seznanil na Dunaji. S komer ne more človek osobno občevati, s tistim si dopisuje. Šafafika je Miklošič videl najprej v Pragi, a potem še nekterekrate na Dunaji in si je dopisoval ž njim. Palac-kega je poznal osobno. Dopisoval si jo tudi s Pogodinom, Sclilei-clierjem in J. Grimmom; Grimma je videl na Dunaji, ko se je ta vračal iz Italije. Jagič in drugi so bili Miklošičevi učenci. *) Rila jo napačna misel Vrazova, ila nima „vondoilirska“ literatura bodočnosti, kor „fehlt die liasis der Moglichkeit oines Aufkonnnens (les isolirten Slovonismus“. DonaSnja znanost 110 sodi o jezikih tako. Proces v literaturi sojo razvijal in obveljale so Vrazovo besedo: ,,Krain war von jeher in slovenicis die tonangobondc Provinz." III. Pravo Miklošičevo življenje so njegova dela; naj si tedaj pojasnimo njih pomen in velikost, da bi videli, kako se je Miklošič po orlovo kvišku vzdignil na najvišji vrhunec znanosti, da je danes slavist čez vse slaviste. Oglejmo si vsaj nekoliko njegovo ogromno delo v posamičnih spisih, iz katerih bomo spoznali vso velikost zasnovane in dovršene celote. Veliko je to delo, za katero je potreboval Miklošič skoro pol stoletja, ako k temu prištevamo dobo, ko je začel premišljevati o prvih znanstvenih načrtih. Že Vostokov je izdal cerkvenoslovenski slovar; vender ta ni zadostoval znanstvenim potrebam in terjatvam, že za tega delj ne, ker ni obsezal vseh literarnih spomenikov staroslovenskega jezika. V tem oziru je zbral Miklošič vse znane spomenike, in tudi druge, za katere še mnogi niso znali, ter je spisal: L e x i c on palaeo-slo-venice-graeco-latinum. Za ta slovar je nabiral gradiva deset let in ga je izdajal od 1. 1 S(>2•—186;'). s pomočjo cesarske akademije znanostij. Schleicher je to delo navdušeno pozdravil 1. 1863. (Bei-trage zur vergleichenden sprachforschung), rekoč, da je Miklošič zasnoval veliko delo, katero nam podaje besedni zaklad staroslovenskega jezika v do zdaj še nedosežni popolnosti. Miklošič tolmači besede v vseh jezicih, kakor je kje potreba, a ne samo tako, kakor kaže knjigi naslov. Samo delo je sad prejšnjih razprav. Schleicher je Miklošiču želel, naj bi svoj „thesaurus“ slovanskih jezikov, kateri so za slovansko in indoevropsko filologijo v obče jako imenitni, srečno dovršil in tako dogotovil velikansko delo, katero bo spomenik izredne delavnosti, neprestane marljivosti in obsežne učenosti. Vsega slovarja ni Schleicher doživel, da bi se ga bil mogel veseliti po polnem. Delo prve veličine in največje vednostne cene je Verglei-chende grammatik der slavischen sprachen, katero ima štiri dele : La u 11 e h r e, S t a m m b i 1 d u n g s 1 e h r e, F o r m e n-lehre, Syntax. S tem delom je postavil naučno podstavo slovanskim jezikom, ker ni ga jezika slovanskega, katerega bi ne bil do konca preiskal v njegovem organizmu. Miklošič je gledal najgloblje v živi organizem slovanskih jezikov, v to delavnico čudovito stvarjajočega jezika. Primerjajočega glasoslovja sta do zdaj dve izdaji, jedna od !• 18r>2., a druga od 1. 1879. Priprave za to delo so bile: Laut- le lir e der alt sl o veni seli en sprache 1850, a v zvezi ž njim so: Ueber die steigerung und deli nun g der v tičale in den slavischen sprachen, in: Ueber die lan-gen vocale in den slavischen sprachen. V teh delili nam opisuje Miklošič življenje glasov, kako so se razvijali in izpre-minjali do denašnjega dne. Podstava glasoslovju mn je staroslovenski jezik, kateri je že izmrl in je še danes v cerkvi pri Bolgarih, Srbih, Rusnjakih in Rusih mnogovrstno predrugačen kot liturgijski jezik. Staroslovenski jezik je ohranil najstarejše oblike slovanskega elementa, a ne da bi zato bil oče vsem slovanskim jezikom. Po glasoslovnih zakonih je določil Miklošič, da je treba maloruski jezik ločiti od ruskega; tudi je označil značaj slovenskega jezika, kateri je bil nekdaj bolj razširjen kot zdaj. Jezik brizinskih spomenikov obseza tudi županije : varaždinsko, križevsko in zagrebško. Hrvaško-slovensko narečje je' nastalo pod vplivom srbskega in hrvaškega jezika. Mnogi radi primerjajo to delo Grimmovi slovnici. Oba učenjaka sta imela isto nalogo, a s to razliko, da je Miklošičevo delo bilo mnogo težavnejše. Kar je staroslovenski jezik za slovansko slovnico, to je gotski za nemško; toda gotski jezik je bil preiskan že pred Grimmom, Miklošič pa je moral zajemati iz nepreiskova-nih tiskanih in netiskanih literarnih spomenikov iz raznih dob in pokrajin. Takemu delu je bilo treba mojstra, da je organsko in pravo stran jezika ločil od tujih pritiklin, in da je jezike kritično razvrstil; za tega d el j jo primerjajoča slovnica slovanskih jezikov najimenitnejše delo, ne samo na polji slovanske filologije, temveč tudi za staro zgodovino, narodopis in kulturo slovansko; primerjajoča slovnica nam pojasnjuje tudi te strani. Tisti del moderne slovnico, kateri je v sredi med fonetiko in oblikami, imenuje se: S tam m bil dungslehre, to je tedaj nauk o funkciji sufiksov. Poudarjamo, da smo s temi kratkimi besedami označili knjigo, katera ima XXIV in 504 stranij. To je delo, katero je spisaval Miklošič več kot dvajset let, se ve da ne neprenehoma, ter je izdal 1. 1875. s podporo cesarsko akademije znanostij. O tem predmetu je Miklošič spisal celo literaturo razprav, katere naj imenujemo vsaj po imeni. Vse te razprave so v zvezi med sabo. Tukaj jih: Die \vurzeln im altsloveni-s c h e n; Ueber das suffix i.; Verba intensiva; Die bil- d u n g de r n o m i n a im a 11 s 1 o v e n i s c h e n; D i e b i 1 d u n g derslavischen personennamen; D i e n o m i n a 1 e z u s a m-monsetzung im serbischen; I) i e b i hi u n g d er o r t s n a-m e n a u s personennamen im s 1 a v i s c h e n ; I) i e slavi-sclien ortsnamen aus app el 1 at i ve n ; IJeber den ur-sprung der worte von der form aslov. 1. tri>t, '2. tret u n d trat. Tretji del primerjajoče slovnice je oblikoslovje, to je nauk o deklinaciji in konjugaciji slovanskih jezikov. Priprave za oblikoslovje in ž njim v zvezi so ta dela: Formenlehre der alt-slovenischen sprache 1850, 1854; A11 s 1 o venisc h e formenlehre in paradigmen 1874; Lehre von der conju-gation im altslovenischen; Ueber die genetivendung (j o in der p r o n o m i n a 1 e n d e c 1 i n a t i o n der s 1 a v i s c h e n sprachen; Ueber die zusammengesetzte declination in den sl a vise h en sprachen; I)a s imperfect in den slavi sc h en sprachen; Beitr&ge zur altslovenischen grammatik; Ueber den ursprnng einiger casus der pronominalen declination. V vseh teh slovniških delih je načrtal Miklošič razven zdanjih slovanskih jezikov najstarejši slovniški značaj staroslovenskega jezika na podstavi najstarejših panonskih spomenikov. Sintaksa je četrti del primerjajoče slovnice. Priprave za sintakso so te razprave: Die verba impersonalia im slavi-sche n; Die negation in den sl a vi s c h en sprachen; Der p r aepositi o nsl ose local inden slavischen sprachen; Ueber den accusativus cum infinitivo. V sintaksi, katero je izdal v šestih letih, namreč od 1808—1874. razlaga nam Miklošič pomen vsega govora. Sintaksa obseza dva dela: v prvem delu nam pojasnjuje značenje besednih vrst (Wort-classen), a v drugem značenje besednih oblik (AVortformen). To je nov zistem. Miklošič ne govori o stavku precej na početku sintakse, ampak v različnih oddelkih. Zakone v govoru nam pojasnjuje s staroslovenskim, slovenskim, bolgarskim, srbskim, malo-ruskim, ruskim, češkim, poljskim, gorenjelužiškim in dolenjelužiškim jezikom. O jeziku polabskih Slovanov ni tukaj sledu, ker nam niso zapustili pismenih spomenikov, iz katerih bi so dal ustrojiti slovniški „ obraz Vrhu tega nam podaje vzglede v sanskritu, v germanskih in romanskih jezikih in še v drugih jezikih evropskih in azijskih. Da je tedaj ta naloga bila sila težavna, vidimo iz tega, ker je Miklošič imel malo gradiva v rabo: posamični jeziki, bolgarski, slovenski, maloruski in gorenjesrbski bili so brez sin-taktiške literature, a druge sintakse so imele samo praktično vrednost; ker so bile namenjene šolam, obsezale so samo to, kar so literati spoznali za izvrstno, kar je za učenje potrebno; a Miklošič je jemal v sintakso vse, kar se nahaja v stari in novi literaturi, ne glede na to, ali je to literatura za dobro spoznala, ali so to provincijalizmi, soloecizmi ali barbarizmi. I)o 350 slovanskih del je porabil Miklošič, da je iž njih zajemal vzglede. Gotovo ogromno delo. Zajemal je iz knjig, za katere še ni znalo mnogo slavistov. Da bi spoznal pravi duh, kateri živi in stvarja v jeziku, jemal je vzglede največ iz narodne poezije, v kateri še živi mnogokaj nepopačenega. Zato je narodno pesništvo prva značajna stran Miklošičeve sintakse: Miklošič je zajemal iz pravega življenja, da bi nam podal pogoje in zakone pravega jezikovega življenja. Narodi evropski živijo v kulturni zvezi; te kulturne zveze vplivajo na jezik tako mogočno od zunaj, da mu izpreminjajo celo notranji organizem, kar je dokaz, da se vse izpremembe v jeziku ne gode iz notra. To vidimo zlasti pri tistih narodih, kateri so živeli stoletja in stoletja v kulturni zvezi z nemškim narodom: za tega delj išče Miklošič prvotne in prave sintaktiške zveze slovanske tam, kjer je nemška kultura zapustila najmenj sledov. Toda ta prikazen je povsod v Evropi nasledek medsebojnega, kulturnega življenja; zato jo imenuje Miklošič n o vo e vr o pe izem, kateri hrepeni po tem, da bi vse narode evropske, udeležujoče se kulture, zjedinil v jeden idijom. Druga značajna stran sintakse je ogromno gradivo. Dasi obseza XII. in 89(i stranij, vender so Miklošičeva pojasnila kratka, jasna in točna. Benfey, Steinthal in Bonitz so ga prvi pohvalili, rekoč, da razpravlja občna prašanja z veliko korenitostjo, in da ima njegovo delo ceno za občno slovnico, ne samo za slovansko. Zato bi bilo krivo, ako bi morebiti kdo sodil po naslovu sintakse, da jo smemo prištevati samo slovanski lingvistiki. Toliko vspeha pa je mogel doseči, ker je bistroumno preiskal vse slovničarje vseh časov in nove filozofe, kar se da tudi drugače povedati, namreč da je Miklošič sam velik filozof. Ni tedaj čudo, da se takemu velikanu, kakor je Miklošič, poklanja ves učeni svet; ni čudo, da učenec Jagič obožava svojega učenika v „Archivu f. slav. Philologie“, da ne vemo, kaj je plemenitejše, ali to iskreno spoštovanje Jagičevo, ali tista ljubezen, v kateri si Miklošič odgaja učence. Ali je čudo, da je takih lju-dij, — Jagič jih imenuje Mohikance, — kateri bi radi ves princip Miklošičev podrli. V Archivu poroča Jagič o vsebini sintakse, in v tako imenitnem trenutku je tudi Mohikancem njih zasluženo hvalo zapel. Resnično, veli Jagič, človek mora imeti jekleno voljo, pogum in vztrajnost, da pretrpi to krivico; in tako jekleno voljo imajo samo pravi, izborni učenjaki. In res, „naše veselje je veliko, naša hvala velika/ tako poreče vsak zahvalni učenec in učenjak, kadar pregleduje velikanska dela Miklošičeva; tako je vzkliknil vsakikrat V. Jagič naznanjajoč učenemu svetu Miklošičeva dela in razlagajoč njih znanstveni pomen in znanstveno vrednost, v čemer ga ne preseza nobeden učenjak v učenem svetu. Izmed teh del imenujmo nekatera vsaj po imenu, drugih pa podajmo kratko vsebino. „Die slavischen monats-namen", delo leksikalno-etimologijsko, seza globoko v slovanske starine. O jeziku sedmograških Slovanov razpravlja knjiga: Die sp rac h e der Bulgaren in Siebenbitrgen. Zase celota so ta dela: Die volksepik der Croaten; Die serbische epik; Die christliche terminologie; Ueber die wan-derungen der Rumunen in d en dalmatinischen A1-pen und den Ivarpaten. Die c h r isti ic h e t er m i n ol o g ie in spis Glagol it isch sta znamenita za jezik in staro kulturo slovansko. Torej poročajmo o starih Slovanih vsaj v kratkih črticah, kajti ravno v tem momentu podpira ne malo filologija kritično zgodovinsko preiskovanje. Slovani niso v Evropi prvoten narod. Slovani so doma iz Azije tor so romali skoz „narodska vrata" najprej na severno stran Evrope; vender niso dospeli tako daleč, da bi se dotikali morja. S severja so se spustili k Črnemu Morju, kjer jih poznajo zgodovinarji pod imenom Sela veni inAnt.es. Od (Tnega Morja so se jeli pomikati kraj Dunava najprej Sclaveni, to so Sloveni. Od dolenjega Dunava dalje je šol jeden del Slovenov v Panonijo, ti so panonski Slovenci; drugi del nti Bolgarsko, bolgarski Slovenci; tretji del jo posedel Alpe, noriški ali k ar a n t a n s k i Slovenci, a četrti del je ostal v Daciji, dacijski Slovenci. Tedaj imamo štiri slovenska plemena: 1. panonske, '2. bolgarske, 3. noriške ali karantanske in 4. dacijske Slovence kot potomce nekdanjih Slovanov, znanili v zgodovini z imenom Sclaveni. Večji del panonskih Slovencev, kateri so prebivali med Du-navom in Dravo proti zahodu do Ptuja, absorbovali so po polnem Madjari, samo jeden del njih na zahodu se je ohranil še do de-našnjega dno ; to so zdanji Slovenci na zahodni strani Ogerskega in na vzhodni strani Štajarskega: ti Slovenci so direktni descendentje panonskih Slovencev. Isto velja tudi o njih jeziku. — Dacijski Slovenci so se potopili v Rumunih še le v XIX. stoletji. — Bolgarski in noriški Slovenci živijo še danes. Izmed teh slovenskih plemen so imeli staroslavno cerkveno literaturo panonski Slovenci, pisano v glagolici, v najstarejšem pismu slovanskem, kajti cirilica je mlajša od glagolice. Antje so bili pradedje Srbov in Hrvatov. Slovence so najprej razkrojili in krajevno na dva dela ločili od bolgarskih Slovencev Srbje in Hrvatje, priselivši se v denašnjo domovino na početku sedmega stoletja; pozneje pa Madjari, Ker so se Slovenci prvi naselili v nekdanjih in denašnjih prebivališčih sredi šestega stoletja in ker so še le za njimi prišli Srbje in Hrvatje, bili so torej Slovenci prvi narod slovanski, kateri je prišel v dotiko in duševno zvezo s kulturnimi narodi na vzhodu in jugu: na vzhodu z Nemci, a na jugu z Grki. Tz tega jo jasno, da so njih ime vzprejela druga slovanska plemena z malimi izpre-membami, in da so ž njih imenom imenovali tujci vso Slovane. Naši Slovenci so prejeli krščanstvo po duhovnikih oglejskih in solnograških, Bolgari pa iz Carjigrada. V stari zgodovini so imenitni panonski Slovenci, ker se je njih liturgijski jezik razširil k drugim slovanskim narodom in ker so imeli prvi bogato cerkveno literaturo. Panonski Slovenci so jeli prvi prevajati cerkvene knjige v svoj, t. j. zdanji staroslovenski jezik. Ta literatura je tudi za tega delj imenitna, kor nam priča, da so Slovenci v Panoniji jemali na posodo nemško besede, živeč v kulturni zvezi z Nemci. Tako je n. pr. starosl. papeži, nastalo iz babos, papa; popb iz phafo; ptikb. in pr.klo iz piich, pix in infernus itd. V Bolgarih je vladal grški vpliv, kateri je izpodrinil staroslovenske besede, ker je znano, da so se po propadu panonske literature, razkropili svetih apostolov učenci po jugu, najprej k Bolgarom, kjer so nadaljevali že prej zasnovano delo v Panoniji. V Bolgarih so tedaj govorili in pisali monacln. za starosl. mr.nichi, papa za papeži., ijerej za popi>, adi» za pi.klii itd. Te besede iz krščanske terminologije pričajo jasno o njih postanku in o domovini svoji, kar je za kulturno in literarno zgodovino slovansko jako imenitno. Te in slovanskili jezikov primerjajoče slovnice znanstvene pridobitve so najimenitnejše za staro zgodovino slovansko, katero nam pojasnjujejo v najobilnejši meri; zato bo treba pomuditi se nekaj časa pri tem mikavnem predmetu. Že sto let se bavijo filologi in zgodovinarji z vprašanjem, kje je bila domovina cerkvenega slovenskega jezika. Krištof Jordan misli, da je Ciril pisal v bolgarskem narečji, katerega se je naučil v Carjigradu in katero bi mogli gotovo umeti Moravci. Luccius in Schonleben imata v mislih okolico okoli Soluna. Matej Miechov imenuje jezik ruskih cerkvenih knjig srbski jezik. Dobrovska, Vostokov in nekoliko tudi Kopitar so imeli o tem spet druge misli. Najkompetentnejši sodnik o tem vprašanji je Miklošič, zato so se tudi najglasovitejši slavisti in zgodovinarji, kakor n. pr. Jagič, Biidinger, Diimmler i. dr. poprijeli njegovega prepričanja. Staroslovenski jezik je jezik panonskih Slovencev v sredi devetega stoletja. Pod konec 862. je poslal cesar Miliajl Konstantina in Metoda k Rastislavu, ker so v njegovi državi oznanjali vero božjo nemški duhovniki z malim vspehom. V Velegradu, moravski prestolnici, vzprejme ja knez jako prijazno in sveta brata jameta oznanjati besedo božjo v slovanskem jeziku z velikim vspehom. Politična misel je bila, iz katere se je porodila staroslovenska literatura in zarad katere sta prišla sveta apostola v Panonijo. Politično nezavisnost velikomoravske države naj bi zasnovala in utrdila slovansko cerkev, katero je bilo treba ločiti od nemške cerkve; a slovansko cerkev naj bi utrdil slovanski cerkveni jezik. S popolno nezavisnostjo od vzhodnofrankovskega cesarstva, po kateri je je-dino hrepenel Rastislav, ne bi se ujemalo, misli E. Diimmler, ako hi bil vladika pasavski, zvesti služabnik Ljudevita Nemškega, za cerkvenega deželnega poglavarja. Ta politična misel se je porodila v glavi Rastislavovi, a ne v kateri drugi slovenski, še menj pa v bolgarski glavi na Bolgarskem. Jezik panonskih Slovencev je postal v naslednjih stoletjih liturgijski jezik bolgarskih Slovencev, Srbov, Hrvatov in naposled Rusov. Bolgari, Srbje, Hrvatje in Rusi so mešali svoj narodni jezik s staroslovenščino; tako je postal v Bolgarih bolgarskoslo-venski, v Srbih srbskoslovenski, v Hrvatih hrvatskoslovenski, a v Rusih ruskoslovenski jezik. Jezik panonskih Slovencev se imenuje v virih jezik slovenski; Miklošič ga je imenoval staroslovenski, da bi se izognil nesporazumu. Miklošič je iz merodavnih virov načrtal zvesto podobo staroslovenskega jezika, določivši na tanko, iz katerih virov smemo zajemati zaželjeno znanje čistega staroslovenskega jezika, a iz katerih znanje bolgarskoslovenskega, srbskoslovenskega, hrvaškoslovenskega in ruskoslovenskega jezika. Med literarnimi spomeniki je tudi takih, katerih ne moremo prištevati ne Bolgarom, ne Srbom, ne Hrvatom in tudi Husom ne. Ti spomeniki n. pr. Glagolita Clozianus so mogli postati samo v Panoniji, za tega delj jih imenujemo panonske; oni so žive priče: da je sredi devetega stoletja v Panoniji in samo v Panoniji bila osnovana cerkvena literatura v s 1 o v a n s k e m j e z i k u. Ako te spomenike imenujemo panonske, moramo tudi priznavati, da si v tem mislimo tudi Moravsko. Slovensko pleme je prebivalo ne samo na desnem, ampak tudi na levem bregu Du-nava; se ve da o obsegu njegovih stanovališč ni moči ni slutiti ne. (cf. Altslovenische formenlehro in paradigmen.) Ta teorija ima dvojne nasprotnike: jedili trde, da je sta.ro-slovenščina mati vseh živih slovanskih jezikov; drugi pa, da so staroslovenski jezik govorili bolgarski Slovenci v devetem stoletji. Prvo hipotezo zagovarja dan danes malokdo očitno, ali tem rajši na tihem. Mnogo več zagovornikov, nego staroslovenska, šteje bolgarska hipoteza. Šafarik, kateri je bil najprej za bolgarsko hipotezo, očital je Miklošiču: „er ist stumm gegen mich“, „er ist durch und durch von Kopitars Phantasien impriignirt und ver-schliesst. mordaciter der VVahrheit die Augen (Či.tenija: pisma Po-godinu)“; vender tudi Šafarik se je izrekel malo let pred smrtjo za Panonijo pritrjuje Kopitarju, daje slovenski cerkveni jezik tisti jezik: quae ante mille fere annos viguit inter Slavos Pannoniae. Bolgarska hipoteza je bila nekaj časa tako občna, pravi Miklošič, „da sem jaz, kolikor mi je znano, med živečimi slavisti jedini s svojim protestom zoper njo." Tako je bilo še 1. 1874. Ali kmalu sta se oglasila Daničič in Jagic? poleg drugih ter sta mu pritrdila. Vprašanje o domovini staroslovenskega jezika so imeli učenjaki za čisto jezikoslovno, kar pa ni. In ali bi zagovorniki bolgarske hipoteze zaupali svoji na št osnovani, ali od nobenega zgodovinarja pripoznani teoriji, ako bi pomislili, da nimamo ne jedne zgodovinske priče za kakeršnokoli si bodi cerkveno rabo slo-vanščine v Bolgarih v devetem stoletji — in to je početek vsa-cega slovstva vseh novejših narodov — a za Panonijo imamo več neovržnili in nedvomnih prič. Tudi pomnimo: za delovanje Cirilovo na Bolgarskem nimamo dokazov, kakor tudi ne za apostola Andreja v Rusih, kajti vsi narodje pripisujejo pokrščenje slavnim možem. K. Golubinskij dvoji, da bi bila Ciril in Metod kedaj krščevala Bolgare. Miklošičevih dokazov za panonsko domovino ne moremo omenjati v životopisu, ker nam jo samo do tega, da v kratkem označimo Miklošičeve nazore o teh vprašanjih, nazore samo kot resnico, katero nam je podal, ne kažoč pota, kako je dospel do istih. Zato povejmo še to, kako razvija svoje trditve o slovanskih jezikili. V prvi vrsti je določil po jezikoslovnem preiskovanji slovni-ško razliko med staro slovenščino, katero je postavil za podstavo slavistiki, in med bolgarsko slovenščino, srbsko slovenščino, hrvatsko slovenščino in rusko slovenščino. Panonski spomeniki, glagolski in cirilski, razločujejo se od drugih v tem, n. pr. da prav rabijo a ln e. To je jedino znamenje jezikovo, po katerem moremo razločevati panonske spomenike od nepanonskih. Bitni razloček je tudi v rabi poluglasnikov !■ in j>. Bolgarski spomeniki rabijo (j, jq za J«‘>i in potrebujejo samo jeden poluglas. Jezik srbskih spomenikov ne pozna nosnikov: mesto !j ima u, mesto r te r in den slavischen sprachen, 18G7 ; Albanische forschungen, 1870; D ie s 1 a v i s c h en elemente imneugriechischen, 1870; Die s 1 a vise h e n elemente im mag y ar is c h e n, 1872. Kultura je last vseh narodov evropskih bolj ali menj. Kako je ta kultura vplivala in izpreininala socijalne in politične razmere pn raznih narodih, takisto je tudi vplivala na jezike, v katerih je zapustila neizbrisne sledove. Ljudske besede, katere jemlje na posodo narod od naroda, niso vselej znamenje duševnega siromaštva, tudi ne duhovne in kulturne supremacije, ampak priče neke pod-ložnosti, v kateri so bili narodi v kulturnem razvijanji. Tujke so tedaj žive priče, kako so se tuji pojmi, življenje in kultura pre-sujuli v domače mišljenje, življenje in kulturo. A. Misel in dolžnost nam je podati v kratkih besedah vsebino teh za kulturno zgodovino preimenitnih del. Začnimo z Rumuni. 3 Rumuni so potomci tistih Rimljanov, kateri so se naselili v Daciji na levi strani Dunava v početku II. stoletja, ko je Trajan zmagal Decebala. Te Rumune imenujejo Slovanje Vlahe. Z imenom Vlah označujejo Slovanje vse Romane. Nekdaj so tako imenovali (Jelte, ali ko so se v njih domovini naselili Romani, nadeli so Slovanje to ime njih naslednikom Romanom, posodivši si besedo od Nemcev: jvalcli. Macedonski Vlahi so Cincari. Jezik isterskih Vlahov, katerih je kakih (>000 duš, pregnan jo iz cerkve in iz javnega življenja; samo doma še govore svoj jezik „quasi lingua di contidenza." Molijo zdaj v hrvaškem jeziku, kakor njih sosedje Hrvatje. Čiči so poslovenjeni Vlahi; že Valvasor jih je slišal slovenski govoriti. V rumunskem in arbanaškem jeziku se je ohranilo več klasičnih besed iz Avgustove dobe, nego v romanskih jezikih na zahodu, kateri so se pozneje ločili od latinskega debla. Tudi prvotnih elementov je še danes v rumunščini. Ta prvotni element je bil soroden arbanaškemu, ker mislimo, da so Arbanasi potomci starih Ilirov. Iz slovanščine so začeli jemati Rumuni besede še le pod konec V. stoletja; kasneje tudi iz madjarščine. Največjo oblast nad vu-munskim elementom si je pridobil slovenski jezik, kateri je vladal v rumunski cerkvi in državi. V cerkvi je vladal slovenski jezik do J. Rakoczya 1. (I(i:-i0—1648), „qui linguam slovenicam ex eccle-siis Valachorum vi exterminavit et, in perpetuum exulare iussit.“ Do najnovejšega časa so pisali Rumuni v cirilici, kar je najjasnejši dokaz nekdanje kulturne moči slovanske. Vrhu tega navaja Miklošič 1083 slovanskih besed v rumunščini. Slovanski element je bil tako mogočen, da so Rumuni pritikali svojim latinskim besedam slovanske končnice. Slovanski element je celo izpreminal notranji organizem rumunskega jezika, n. pr. lume pomeni inun-dus; te besede pomen je postal po vplivu staroslovenske besede s v e t'i>, katera znači lume n in m u n d u s. Iz tega se vidi, da je notranja oblika rumunske besedo postala slovenska. Zivotopisu ni namen, da bi naštevali še drugih slovanskih elementov; omenimo naj še to, da se ne da tajiti, da so Slovenci dali Kumunom mnogo kulture. Rumuni, nuselivši se najprej na jugu Dunava, jeli so se pomikati in romati dosti pozno, gotovo ne pred koncem dvanajstega stoletja, v prebivališča, katera imajo zdaj na severni strani Dunava. Za tega delj so mogli slovanske elemente jemati od Slovanov na jugu in na severji, na jugu od Bolgarov, na severji od dacijskih Slovencev. Da so ti Slovani v Daciji bili slovenskega plemena, ne pa ruskega (maloruskega), priča nam geografska terminologija v Rumunih, kolikor je je slovanske; jasno je tudi iz jezika, ki so ga govorili Slovenci na Sedmograškem še pred pol stoletjem. S temi Slovenci so bili Rumuni v kulturni zvezi, kakor se vidi iz rumunskega jezika. Glasoslovje nam priča najjasneje, da so tudi Slovanje sodelovali, ko so se krščevali Rumuni. Tudi raba slovanskih cerkvenih knjig v Rumunih je neovržna priča, da so Slovenci krščevali Ru-mune; saj tudi mi sklepamo iz nemškega dela krščanske terminologije slovanske, da so nam pri krstu kumovali Nemci. Za Rumune se to da dokazati. Tako je oatxsio postalo iz oltari>, ne pa iz altare, dasi so to besedo dobili Slovanje od Nemcev, a Nemci od Romanov; beseda kaže, od kod in kako se je širila kultura od naroda do naroda. Teh kulturnih sledov ni moči izbrisati mahoma; tudi ni vselej potreba. Nekateri Rumuni, se ve da zdaj, radi bi očistili svojo materinščino slovanskih elementov, kateri jim niso prav nič všeč, ter so jeli zamenjavati slovanske besede z rumunskimi, »• p. bolnav za infirm, krai za rege, sfat za consiliu itd. Po pravici smemo vprašati te novotarje, ali jih bode umelo prosto ljudstvo. Rumunski duhovniki so izprevideli, da teh novotarij ne more umeti narod, zato jih ne pišejo in ne uvajajo v cerkveno literaturo. Od devetih slovanskih živih jezikov jih je šest v Avstriji: češki, poljski, maloruski, srbsko-hrvaški, slovenski in bolgarski. Izmed teh Slovanov ozrimo se samo na tiste Bolgare, kateri živijo na Sedmograškem iu po Banatu z Rumuni in Madjari, kajti ti Slovanje se bodo skoro po polnem porumunili in pomadjarili. O sedmograških Slovanih razpravlja Miklošič v knjigi: Die spraclie der Bulgaren in Siebon biirgen. Leta 1851. jih je bilo še 22.1)87. Ti Bolgari prebivajo v temeškem Banatu, v Bešenovu, v Vingi, Bodrogu, Desetovci, Teremiji itd. Vere so katoliške. Priselili so se v te kraje 1. 1737. in 1730. po belgrad-skem miru iz male Vlaške, katero so dobili Turki. Kakih 5000 do (>000 jih je v Oravici, po vaseh: Krašova, Lupak, Vadnik itd.; naselili so se tukaj okoli 1. 1700. Vere so katoliške; skoro se bodo porumunili. Bolgarov je še drugod. a* Da so se ohranili do danes Bolgari v Osergedu, uzrok je to, ker so protestantje. Vera tedaj jih je najbolj ovirala, da se niso mogli ženiti z grškounijatskimi Rumuni, ker je resnica, da ne more naroda potujčiti ne omika, ne šole, ne nasilje toliko, kolikor ravno ženitev. V Csergedu nosijo ti Bolgari rumunsko nošo in govori'1 rumunski. Prej je vladal v njihovi cerkvi slovenski jezik, zdaj rumunski. Pridigarji so zdaj Sasi, kakor tudi prej. Samo jeden spomenik imamo od tega naroda: katekizem z dodatkom pesnij in molitva in početek bolgarskonemškega slovarja. Rokopis je od 1. 1830. Ta spomenik je zato imeniten, ker je jezik podobnejši stari slovenščini, nego denašnji bolgarski jezik. Ta spomenik je gotovo tudi zadnji ostanek suhe veje slovanskega debla, v katero se je zasekal in uničil madjarski in rumunski element. Miklošičeva dola pospešujejo romansko filologijo, zato naj poudarimo, da je tudi njegovo delo : A 1 b a n i s c h e forschungen (I. Die slavischen elemente irn albanischen, II. Die slavischen elemente im romanischen, III. Die form entlelinter verba im albanischen und einigen anderen sprachen) samostalna celota in poprava in dopolnitev Diezovih razprav, kakor tudi Zeussovih keltskih študij, kar more doseči učenjak samo z velikansko in korenito učenostjo, prvi učenjak Miklošič, kateri ima vse jezike v popolni oblasti, kakor nobeden omenjenih strokovnjakov. Arbanasov je vseli vkup 1,900.000. Njih domovina je Črna gora, nekateri kraji evropske Turčije, Mala Azija, Rusija, Grško, Italija, Sicilija in Avstrija, in sicer te vasi v Avstriji: Hrtkovci in Nikinci pri Mitroviči, v Dalmaciji blizu Zadra. Avstrijski Ar-banasi so gegiškega, vsi drugi pa toskiškega rodu. Iz tega geografskega položja se vidi, da so Arbanasi razkropljeni bili v dotiki že od nekdaj z raznimi slovanskimi narodi. Ako sklepamo po besednem zakladu slovanskem v arbanaškem jeziku, moramo omeniti, da Slovani niso mnogo delovali na Arbanase, ker tiste besede slovanske v arbanaškem jeziku so poroštvo, da so Arbanasi jemali samo besede in da slovanski element ni prodrl v notranji organizem arbanaškega jezika, tako da ni v arbanaški sintaksi ni sledu katere koli govorne prikazni slovanske. Miklošič navaja lil 7 slovanskih elementov v arbanaščini in 1):J0 italijanskih in latinskih. Po tem zanesljivem potu jo pojasnil prvi učenjak Miklošič s pomočjo jezikov staro dobo, o kateri molči zgodovina. Take lilolo- gijske pridobitve kažejo, kako koristno in imenitno je delovanje Miklošičevo za občno znanost; imenitno glede premnogih prašanj zgodovinskih in tilologijskih, katerim je dal konečno sankcijo. V tretjem oddelku: I)ie form en tl eh n ter verba, uči nas Miklošič, kako so si narodje preustrojili izposojene besede za svoj jezik. Glavno pravilo v tem procesu je to, da Heksija odpade po polnem, n. pr. got. aggilu ; Staroslovenci so dejali: am>- geki>; vender je tudi izjem, n. pr. \pciTo;, starosl. Hristosa poleg Hristi«; lat. plebanus, slovenskohrv. plebanuš, vender pa srbsko-hrvaški plovan. B. V prvi polovici VI. stoletja so prodrli Slovanje v Peloponez ter tu nekoliko stoletij živeli med Grki, dokler se niso povse prelili v Grke, dopolnivši kulturno misijo v Grkih. Njih sledove nam je zbral in podal Miklošič v delu: l)ie slavischen elemente im n e u g r i e c h i s c h e n. Stari, klasični grški jezik se je razvijal naravneje in čisteje, nego kateri jezik evropski. Razvil se je brez tujega vpliva v razna, lepa narečja. Takisto se je iz tega slobodnega razvijanja narečij razvila raznovrstna poezija in umetnost. Iz slobodnega razvijanja narečij, ker drugo narečje ni oviralo druzega v razvijanji, izvirala je grška umetnost. Stari grški jezik se je tedaj razvijal prosto iz svojega narodnega duha. Ko se je razširil grški jezik čez grške meje, vladal je tudi v teh pokrajinah zunaj Grškega. Ali ko je Aleksander zmagal Grško in se je grški jezik daleč razširil in zvezal z drugimi narodi, da so ga govorili tudi negrški narodje, tedajci je izmrl oživljajoči element v jeziku in jezik se je bližal propadu. Torej mora tudi jezik umreti? Ne. Tisto živo načelo, katero stvarja jezik, živi večno. Duh ostane, samo vnanja oblika se izpremina. Tako tudi latinski jezik ni izginil brez sledu. Na njegovih mrtvih udih so pognali novo življenje novi romanski jeziki; torej stvarjajoče načelo latinskega jezika si1 je preporodilo ali omla-dilo zopet v romanskih jezikih, to je v jezikih tistih narodov, kateri so navdahnili latinski jezik z novim življenjem in v novi obliki. Tako jo bilo tudi v Grkih. Razni narodje, kateri so prihruli v grško deželo, ugonobili so klasični jezik v njegovem srci. Z Grki so se pomešali razni narodje, in tako je postal novi rod, kateri nima nič vzajemnega s prvotnimi Grki. Jezik, najplemenitejši dar božji, pokorava se tudi nasilstvu, kajti je zakon, da se morajo tudi najplemenitejše stvari podvreči sili. In naravna sila je bila, katera je uničila jezik klasičnih Grkov; drugi elementi so se združili s klasično grščino in so razvili novi jezik, kateremu pravimo n o v o grški jezik. -Danes je ni na Grškem rodovine, za katero bi se moglo reči, da je čista stara grška rodovina. Denašnjih Grkov pradedje so bili Scitje (Slovanje) ali Arnavtje, Almugavarji ali Franki ali pogr-čeni Azijatje iz Frigije, Cilicije, Kapadocije ali Lidije. V Arkadiji in Elidi, v Meseniji in Lakoniji, v Beociji, Focisu in Akarnaniji se je mnogo stoletij govorilo slovanski, kakor se n. pr. danes govori srbski v Srbiji. Že v VIT. in VIII. stoletji so izginili Grki s Peloponeza, kjer so se naselili Slovanje, tako da so denašnji Grki slovanskega postanka. Slovanje so prišli v Peloponez v prvi polovici VI. stoletja — mirno, brez hrupa, da njih prihoda niso zapazili pisatelji; samo mornarji, kateri so jadrali okrog Peloponeza, imeli so deželo za slovansko deželo. Ker pa so ondukaj imeli Grki večjo kulturo od Slovanov, tudi združeno državo, a Slovanje slabo urejene občine, bil je naravni kulturni nasledek, da so se Slovanje polagoma potapljali v grškem elementu, in se je bližal čas, ko je zadnje ostanke slovanske obsijalo rumeno solnce zadnjikrat v prvi četrti XV. stoletja. Kateri Slovanov so se naselili v Peloponezu? Tisti iz Mace-donije in Tracije, iz katerih so postali denašnji Bolgari, o čemer pričajo besede, n. pr. ).ovyo;, ypsvT?.. lag'r>, greda. Tz Rusijo niso prišli Slovanje v Peloponez. Predno so bili pogrčeni vsi Slovanje, jeli so se seliti v deželo Arbanasi pod konec XIV. stoletja. Ti Arnavtje še danes govore svoj jezik po vsej At.iki in Megari izimši mesta, večjidel po Beociji in še drugod; a slovanski se tukaj ne sliši že tri sto let ne. Arbanasov je vseli vkuj) 200,000, torej peti del vseli prebivalcev. Največ so pridobili Grki od Arnavtov in Slovanov, kajti ta naroda sta gojila poljedelstvo in govejerejo in sta bila zastran tega v večji notranji dotiki z Grki, nogo vojaki in trgovci romanskih narodov.J Grški organizem so izpreminali najbolj Arnavtje, potem Romani in Turki, najmenj pa Slovanje. Do 129 slovanskih besedij navaja Miklošič, katere še živijo v grškem jeziku, med katerimi je tudi takih, katere niso prvotno slovanske, ali so jih Grki prejeli od Slovanov. Na grško deklinacijo in konjugacijo niso imeli Slovanje nikakeršnega vpliva, tudi na notranji ustroj jezika ne; pač pa Arbanasi, kateri so tudi izpreminali notranji organizem novogrškega jezika. Slovanski elementi v grščini spadajo tedaj samo v besedni zaklad. Te slovanske besede so imena za orodje, za domače življenje, za pohištvo. N. pr. [is&pov vedro, vSkv'jziv. ključi., -/.onnlor. kosa, ao-~iy.it. motyka, oV.vy. okno, -i~Cy. peč, ocrpsva streha, polica, poCyov ruho, nyy.y. sani, opa svora, vema gunj, kožuh, ~'/vT/,Y,z.a pantljika (izv. nemška), <70’Jicavia suknja, ~YJi/y. čoha (turški). Top[i2; torba (turška beseda) itd. Nekaj besed za rastline in živali, n. pr. [iipJispiTCr veverica, [ii^pa vidra, YP*X°’ grah> *6)ocoTa; gallus, ~iX(vo? pelin, vpavo; hren; ali malo jih je za duševno življenje, n. pr. (4os[i6f5a, ^oo—avo;, a-paTiao; bratim (pobratim), ^ax,avov zakon, 'Topi^tT^a zdravica, zpoAr,; kralj itd. Take in jednake besede so se vcepile v grški jezik ; v grških oblikah pričajo nam o narodu slov.inskem, kateri jih je na Grškem govoril še pred tremi stoletji. C. Madjarska akademija znanostij v Pešti je izdala slovar, v katerem je nekatere besede proglasila za prave madjarske, dasi so slovanske. Podoba je, da nekateri narodje neradi slišijo resnico. V tem oziru so tudi Rumuni na krivem potu. Miklošič je dokazal, kateri slovanskih elementov se nahajajo v rumunščini, toda nekateri Rumuni jiii rajši izvajajo iz angličanskega jezika ali Bog vedi od kod še, samo ne iz slovanščine, ako ravno se vidi na prvi pogled, da so slovanski. Miklošiču je znanost preresna in presveta, zato se ne ozira na te prikazni v učenem delu: Die slavi seli en elemente im m a g y ar i s c h e n. Vender je za uvod temu delu zapisal te besede. V vzhodnih deželah so imeli učenjaki napačne nazore o etnologiji; trudili so se tujke, te žive priče odvisnosti vsacega posamičnega naroda, nadomestiti z domačimi izdelki, kateri pa se pravega jezika ne primejo, ker niso nastali iž njega, ker se niso porodili v njegovem organizmu, v katerem vse živi. Po pravici pravi Miklošič, da je čudo, da se tudi Evropa ni poprijela pomočita, kakor cesar Kionlung, kateri je dal uvesti 1. 1771. v mandšu-slovar 5000 ponarejenih izrazov mesto do tedaj navadnih kitajskih besedij, grozeč se vsakemu, da ga bode dal šibati, kdor ne bi v poslovanji rabil novih besedij. Ko so pridrli Madjari v Evropo in se naselili v denašnji domovini, bili so jim sosedje z jedne strani zahodni Slovenci, kateri so živeli ž njimi v največji zvezi. Ti Slovenci so se po propasti moravsko države amalgovali z Madjari. Tem Slovencem so ozna-novali krščansko vero najprej Nemci, a potem sveta slovanska apostola Ciril in Metod. Lahko si tedaj mislimo, da so mogli mnogokaj dati Madjarom, kateri so bili na jako nizki stopinji kulture. Ti Slovenci so dali Madjarom največ besedij za državno uredbo, orodje, poljedelstvo, pohištvo, rastlinstvo, živalstvo in za druge različne in potrebne stvari. Z besedami so jemali Madjari od Slovanov tudi stvar samo. O tem tedaj nas uči Miklošič tako. Na južnovzhodni strani so se dotikali Madjari bolgarskih Slovencev; njih država se je razprostirala od dolenjega Dunava do za Beligrad. Z Madjari niso prihajali v notranjo dot.iko. Ali so Madjari dobivali besed od čehov ali Slovencev v moravski državi, ni moči na tanko določiti. Miklošič je za Slovence. V prvem početku niso mogli Madjari jemati besed od Srbov. Srbje so postali še le v poznejši dobi neposredni sosedje Madjarom, ko so bili Bolgari potisneni na jug. V tem oziru niso bili mero-davni tudi ne Malorusi. Najkasneje so tedaj prodrle v madjarščino slovaške, maloruske in srbsko besedo. Slovanskih elementov v madjarščini je iskal že v XVI. stoletji Dalmatinec V ranč ič (Faustu s V er a n ti us). L. 1833—183(5. je izdal Gregor I)ankovsky magyaricae linguae lexicon critico-etymologicum, v katerem je dokazoval, da ima madjarski jezik: 3 7 0(5 primitiva vocabula peregrina; od teh 1 898 slavica; od vsega besednega zaklada samo !) II 2 magyarica primitiva! Kritično o tem predmetu je razpravljal prvi Miklošič, kateri navaja 956 slovanskih besed; toda te niso vse; nekatere so tudi take med navedenimi, katere so Slovanjo dobili od drugih (Nemcev), n. pr. pogača, popi>; nekatere pa take, katere niso prvotno slovanske, kakor nekateri trde. . ... . A. Trstenjak: Fr. vitez Miklošič. 41 V jeziku imamo dve vrsti posojila: 1. glasoslovje: baba (baba), baj (boj); 2. druga vrsta, kjer je izprememba še večja: ordosics (otročič). Raznovrstnost je v glasoslovji madjarskega jezika; in tu je imeniten zakon vokalne harmonije in zakon pre-ustrojstva, kadar se besede začenjajo s soglasniki. Tako ne trpi madjarski jezik dveli soglasnikov v početku besede: barazda (brazda), garad (gradi.); beretva (britva), giliszta (glista), bolha (bli.lia); szomorcsok (smrček); durboncza (drbanice). Madjarski jezik pritika tujkam samoglasnike na početku besede: asztal (stoli.), ispan (župani.), udvar (dvor); ali pa se godi ta proces: kolbasz (klobasa), ganicza (žganec, jeden soglasnik odpade), szabad; vender se nahaja: priicsok in ptriic-sok; celo domača beseda t.rlisz poleg ptriisz sternutatio, kar je dokaz, da si narodje nakladajo teška bremena, dasi tudi premagajo velike težave. Za vokalno harmonijo navedimo nekoliko besed: kazal (kozel), pecset, (pečati.); csat.a (četa), ebed (obodi.), nyavalya (nevolja). Slovanje so učili Madjare poljedelstvu; njiva si mora odpočiti, za to je prolog — parlag; Slovanje so dali Madjarom grablje, katere so Madjari imenovali gereblye; za njive je treba brane — borona. Ako je dež curkoma lil, bežali so pod streho, a Madjari pod eszterha; bili so lačni, sedali so za stoli., — asztal, to je bil obodi. — ebed; bili so žejni, ker so jeli slanino — szalonna, zato so pili iz peharja — pohar. — Slovanje so radi jeli žgance, Madjari ganicza, ali kašo — kasa; ali pa so jim dajali kvasi. — kovasz, da so pekli gibanice — goboncza. — Madjari so začeli živeti v družbi — dorosba, drusba; čislali so žene — zsana, katere so pestovale otročiče — ordosics in gospodinjile s kokošmi — kakas. Dneve so imenovali tako: četvn.ti.ki. je postal csotor-tok, pot't.k’1. pontek. Slovenec je bil mlinari., Madjar pa mol nar, oni kovači., ta pa kovacs. Slovanom je Moskva mesto, a Madjaru je Moszka vsak Rus. Kranjec je postal Kranicz. Ko so se Madjnri seznanili s Slovani, dobili so od njih pope — pap in krst — kereszt. Tz besedij ke-reszt, koma — kumi. in še iz drugih iz krščanske terminologije sklepamo, da so Madjare krščovnli tudi Slovanje. Izvojevali so si državo, katero so uredili po slovanski: dvor je postal udvar; dvori.-niki. je postal udvarnok, stoli.niki. asztalnok, župani, ispan, gu- j san. pa lmszar itd. Državo so branili v boji — baj, na neprija- p tplja so šli s sulico — szueza, s sabljo — szablya, ali pa so .streljali s puško — puška. Miklošič ne podaje besed tako brez zistema, kakor mi; on nas uči in kaže zakone, po katerih so izpreminali Madjari slovanske besede. Temu delu je glavni namen bil ta, kakih pojasnil bi bilo moči dobiti za staroslovensko glasoslovje. V tem oziru so mu bili nosniki glavni namen preiskovanju. 8 pomočjo madjarščine je zasledil rinezem ali hohnanje, n. pr. v besedah: galamb, starosl. golabi.; abronos stsl. obračr., lenese lešta itd. Druga pridobitev je, da je Miklošič dokazal, da je stsl. e (h) = madj. e; n. pr. v besedah: beseda, beszed, testo teszta, dedr. ded, mehi. meh, nembci. nemet; te besede so posnete iz staroslovenščine v dobi, ko se je samoglasnik e glasil kakor e. Kdaj jo to bilo, ni moči določiti. Vse to je dokazal Miklošič, da so njegove trditve obveljale za vselej. Videli smo, kako je vplival slovanski element na ostale neslovanske jezike. Iz učene in nam tako potrebne knjige: I)ie fremdvvorter in d en sl a vi s c h en s p ra c h e n pa zvedamo, kar nam naslov obeta. Miklošič je zbral vse tujke v vseli slovanskih jezikih ; vseh je do 2000, kar je res malo, če pomislimo, da so zbrane iz vseh slovanskih jezikov. To je prvo korenito zasnovano in dognano etimologijsko delo kot specijalni del slovanskega slovarja, imeniten za zgodovino in kulturo; za tega delj nam razlaga Miklošič samo tiste tujke v slovanščini, katere zanimajo starinarja in filologa, katera sta tudi opazovalca kulture. Tako nas uči, da so čisto po tuje zasukani izrazi: stariši, telovo, zamera, dopasti se, sveta noč. Ze pred Miklošičem s;' je pečal s tem predmetom leksikograf Solarn:, kateri je spisal »Rimljani slavenstvovavši", a Kollar še čudnejši spis „Staroitalia slovanska". Oba nista znala, katere besede so izvirno domače, katere tuje, ker sta bila nevedna zakonov, po katerih loči etimologija besedni zaklad, etimologija ima namreč dvoje znamenj za presojevanje tujk: 1. glasoslovje; n. pr. grški lat. fumus, slov. dymi.; 2. ustroj besede; tako je po tuje ponarejena beseda neprijazni, diabolus, nemški unlmltha. Ako bi hoteli jemati v poštev tiste tujke, katere se nahajajo v posamičnih slovanskih jezikih, morali bi se ozirati na narečja in na tiste narode, kateri so jim bili bližnji sosedje. Tako ima staroslovenski jezik največ besed grških in nemških, med katerimi imajo nemške besede največ kulturnega elementa. Staroslovenska literatura ima malo izvirnih del, ona je brez živega, narodnega duha, vse jo po grškem in nemškem mišljenji; gojili so jo samo duhovniki. Navedimo samo nekoliko znanih besed v dokaz. N. pr. beseda knez je postala (ki>nezt>, ki>negr>, egi. tuja končnica) iz go-t.iške *kuniggs, star. vis. nem. kuning, torej je nemška beseda, jako razširjena je tudi pri Litvaneih, Letih, celo pri Finih in njihovih sorodnikih. Krah> (kralj) je ime mogočnega Karla Velikega, katero je pri Slovanih postalo apelativum. To besedo so dobili od Nemcev samo tisti Slovanje, kateri so si osnovali državo po nemškem vzgledu, zato je bila neznana Bolgarom in Rusom. Drugi Slovanje, kateri so dobili državno uredbo iz Carjigrada, Bolgari iti Rusi, imenovali so svoje vladarje, kakor Grki: torej iz zotoap so naredili cosari., iz česar je postalo ci>sarr>, a iz tega cari>. Te besede pričajo, da so si uredili Slovanje državo po nemškem in grškem načrtu. Od Slovanov so romale te besede k drugim narodom. Ma-djari so iz besede kralj naredili kiraly, Rumuni krai, Arbanasi kral’, a Novogrki v.zv.lrč. Tzmed južnih Slovanov naj omenimo Slovence, Hrvate in Srbe. V Slovence se je najgloblje zasekal nemški element,' ker smo z Nemci največ občevali, „da smo se odvadili misliti po svoje0. Med tujkami v slovenščini vlada to razmerje: na 50 romanskih besed pride 100 nemških, okoli 15 madjarskih in 5 turških. Hrvatje in Srbje so zajemali iz italijanskega, nemškega, grškega, madjarskega in turškega elementa. Nekatere tujke nemškega izvora so znane večini slovanskih jezikov, n. pr. cerkev, hiža, knez, cesar, kralj, lek, orodje, penezi, vrt itd., a beseda baba je razširjena po vsej Kvropi. Nekatere besede imajo dvoje oblik, n. pr. kalež kelih, papa papež, kar je dokaz dvovrstnega posojila. Imenitno jo, da so po Miklošiči besede: hleb, plug in steklo nemškega izvora. Znamenito je tudi, da izvaja Miklošič besedo Nemec iz slov. pridevnika nem. Takisto jo tudi imenitno vprašanje, koliko so vplivali slovanski jeziki drug na druzega. Tudi to prikazen jo opazoval Miklošič i» jo zasledil, da so posamični jeziki slovanski vplivali razmerno iiajmenj drug na druzega, kor se vedno dalje razvijajo vsak za se v svojem organizmu in so vodno jasneje izražajo v tern individu-valizovanji, kar ji' naravni zakon razvijanja, da se jeziki v razvijanji oddaljujejo od dne do dne, a ne približujejo. č. Do zdaj omenjena dela kažejo, da je Miklošič iskal slovanskih elementov v jezikih vseh tistih narodov, s katerimi so občevali .Slo vanj e in bili ž njimi v kulturni zvezi: v kulturni supre-maeiji ali odvisnosti. Zvršivši to delo, razširil si je področje znanstvenemu delovanju v najnovejšem času, ko je jel izdajati 1. 1 «S72. slavno knjigo : Ueber die mundarten und d i e w a n d e r u n-gen d er Zigeuner Europa’s, v kateri nam sicer tudi našteva slovanske elemente v ciganskih narečjih, ali vrhu tega nam je podal vse štiri dele moderne slovnice in slovar ciganskega jezika; vse tako učeno, obširno in korenito, da je s tem delom prekosil vse svoje prednike, kateri so pisali o istem predmetu. S tem učenim in celotnim delom je stopil v vrsto indologov. Kolikor je jezikov, toliko je filologij. Osnovavši moderno slavistiko, postal je Miklošič indolog; a ravnokar se bavi z rumunščino — in zdaj je romanist: povsod znanstvena zvezda voditeljica. Tako je postal Miklošič pravi pospešnik in oče znanosti ciganov, naroda, kateri nima znanstvene literature in nikakeršne literarne bodočnosti. Preiskoval je jezik zaradi jezika, zaradi znanosti, kakor je postal oče moderni slovnici rumunskega jezika, kateremu kaže pravo pot, dalnjega znanstvenega razvijanja. To je sila obsežno znanje jedinega moža! Ogromno delo o narečjih, in romanji evropskih ciganov ima tri dela: a) v prvem delu navaja slovanske elemente v ciganskih narečjih v Evropi; b) v dragem delu nam podaje slovnico in slovar; c) v tretjem delu dokazuje in določuje evropsko pradomovino po vseh krajih Evrope živečih ciganov in označuje pot, po kateri so prišli v zdanja prebivališča. O drugem in tretjem delu ne bomo poročali, d;isi je sila za-nimljivih prikaznij slovniških v ciganskem jeziku, n. p. da ima tudi ta jezik stavkov brez subjekta. Ciganje, o katerih jeziku nam je podal Miklošič vzglede, *o ti: 1. grški, 2. rumunski, i). ogerski, 4. moravsko-češki, 5. nemški, 6. poljsko-litvanski, 7. ruski, 8. finski, !). skandinavski, 10. južno-italijanski, 11. baskiški, 12. angleško-škotski, 13. španski. Podal nam je vrhu tega pripovedke in pesmi ciganske iz Bukovine. Po- jasnjeval je tudi narečja ciganov v Galiciji, po Sremu in v Srbiji; naposled je vsa ta narečja primerjal in spisal o njih, kakor smo že omenili, vse štiri dele moderne slovnice. Nas zanimajo slovanske besede v ciganskih narečjih. Takih slovanskili elementov je zasledil Miklošič 64!) v ciganskih narečjih; naj omenimo vsaj nekatere, da bi videli, kako obliko so jini dali ciganje. Saj poznamo vse te besede: vojvodas (vojevoda, belli dux), sloboda (svoboda, nsl. sloboda), nečalniku (rus. načali.nikb), naro-dos (narod), Njeincos (Nemec), novinos (Zeitung), valduri (olj.tari.), nevera (Untreue, srb. nevero moja), vjencos (vem>ci>), telentos (tele), mokin (smoky ficus, bolg. smokim>), sliva, sluga. V ciganski jezik je tudi prešla besedica to (= id), katera se nahaja v vseh slovanskih jezikih. Beseda poklo (madj. pokol), nsl. pekel, strsl. phklb, pix, ni slovanskega rodu, ali so jo ciganje prejeli od Slovanov. Zanimiva je tudi besedica p o, katera je v slovanskih jezikih zdaj predlog, zdaj adverb iti zdaj prefiks; v bolgarskem jeziku označuje po komparativ: po bogat dit.ior; tudi je s komparativom: po lačo meilleur. Naj novejše delo Miklošičevo je: Rumunische untersu-chungen: o istersko-rumunskih in o macedonskorumunskih spomenikih, 1881, o vokalizmu rumunskega jezika itd. Delo je na veliko zasnovano in ni še končano. D. Toliko mislimo bodi dovolj o delih. Zadovoljni bodemo, ako smo podali Slovencem vsaj glavni načrt mnogovrstnega delovanja Miklošičevega in jih tako seznanili z najodličnejšim rojakom, z naj-učenejšim slavistom, in po pravici z najučenejšim jezikoslovcem vsega učenega sveta, — torej moža, čegar učenosti in korenitosti se poklanja vsa učena Evropa. Toda Miklošič ne deluje samo na zunaj; on ima tudi okrog sebe zbrano in udano občino, kateri je vodnik in učenik; občina mladih Slovanov, kateri dobivajo vsak dan Miklošičevo znanost iz živega vira, iz Miklošičevih ust. Že tri in trideset let je Miklošič profesor slavistike na dunajskem vseučilišči, in kaj je Miklošič vseučilišču, videli smo, ko je bil jedenkrat rektor, in trikrat dekan in dolgo let predsednik izpraševalni komisiji; in kaj je Miklošič učencem svojim, vedo vsi, kateri se šolajo na Dunaji. Pohitimo tedaj v tisto svetišče na vseučiliškem trgu v tretjem nadstropji, kamor ga tako radi in veseli zahajajo njegovi učenci poslušat; kjer apostol slavistike svojo sveto službo opravlja in učence za isti poklic pripravlja. V dvorani so zbrani mladi Slovanje, kateri so se prišli učit resnice, ker njih učenik hrepeni samo po neskončni resnici. Kakor anatomist človeške ude razkosava slavist ves naš organizem slovanskih jezikov, razlamlja to celoto organsko, da bi vanjo videli, kakšna je, da bi jo spoznati. Tu 011 razkosava besedo za besedo na drobne kosce in razlaga nje postanek, koreniko, sutikse, učeč nas, ali je ta beseda pognala na slovanskem deblu; ako ne, od kod je, kako je prej živela in kako se je pri nas udomačila. Glavni predmet predavanju mu je vsa moderna slovnica slovanskih jezikov, potem tudi paleogratija, staro-žitnosti slovanske, slovanski epos itd. O vsem, kar je spisal, ne predava, to je jasno. Govor mu je jasen, kratek in jedernat, da bi se res morali čuditi, ako ga kdo poslušalcev ne bi umel, ker učenikova razvrstitev predmeta je logična, a metoda uzorna. Drugi učeni svet imenuje te lastnosti z drugimi besedami: bistroumnost in obsežna učenost. Vse to je, pragmatični značaj tega največjega učenjaka in slavista v najčistejšem pomenu besede. Njemu je znanost vse, zato je dejal njegov životopisec, da je Miklošič mož, „dem es um sonst niehts als um die Gloriticierung der Wissen-schaft, eines grossen allgemeinen Ganzen, zu thun ist, tern von den Nebenabsichten.“ Razmerno se zbira okrog Miklošiča največ Slovencev. Ti in drugi so doživeli pri Miklošiči najlepših dnij. Ko smo bili zbrani v dvorani, jel nam je Miklošič razlagati slovnico staroslovenskega jezika in pri tej priči nam je govoril zlate besede, katerih ne bode zabil, kdor jih je slišal. Govoril nam je, naj se učimo za svoj poklic iz ljubezni do slovanske znanosti, se ve da ne smemo poleg tega zanemarjati drugih znanostij, katere nam pospešujejo znanje. Tako vlada ljubezen in spoštovanje povsod v najlepši harmoniji in tako je Miklošič na čast in slavo vseučilišču, da imajo uzroka tudi njegovi učeni tovariši, kateri ga v svojih predavanjih imenujejo — die Zierde der VViener Universitiit. Ozrimo se še po vrhu na vse velikansko delovanje tega učenjaka in spoznali bodemo pomen in imenitnost znanosti in moža, ki je osnoval to znanost. On nam je razodel duševno notranjščino slovanskih jezikov in nam pokazal pravo nekdanjo in zdanjo lastno ceno, zato je Miklošič duša vseh hrepenenj slovanskili jezikov; on je ud velike verige jezikov, katera veže narode vsega sveta. Slovenec po rodu je Miklošič danes reprezentant vseh slovanskili rodovin. Tako odličnega moža spoštujejo in česte vsi učenjaki, akademije, učena društva in cesarji. Naš cesar ga je odlikoval o raznih prilikah: podelil mu je plemstvo, imenoval ga dosmrtnega uda gosposke zbornice ter tako podelil mu čast, katero daje za domovino zaslužnim inožem, katerim posebno zaupa. Razven že prej omenjenih česti naj še omenimo, daje Miklošič: c. kr. dvorni svetnik, vitez cesarskega avstrijskega Leopoldovega reda, vitez cesarskega ruskega reda sv. Ane druzega razreda, vitez kralj, pruskega reda pour le merite, dosmrtni ud gosposke zbornice, pravi ud in tajnik cesarske akademije znanostij na Dunaji, ud akademije berolinske, monakovske, zagrebške in krakovske, ud društva znanostij v Got-tingenu in Kopenhagenu, dopisujoči ud akademije v Petrogradu in francoskega zavoda Academie des Inscriptions et Belles-Lettres, ud kralj, češkega društva znanostij, častni ud zgodovinskega društva na Štajarskem, zgodovinskega društva v Zagrebu, vseučilišča v Har-kovu, Matice Slovenske v Ljubljani itd. In letos bode slavil ves učeni svet sedemdesetletnico moža, čegar največja čast so njegova dela, s katerimi se bode krepčala slavistika stoletja in stoletja. Ta slavnost bode v rojstvenem kraji na Štajarskem. Čestili ga bomo iz ljubezni, ker on je posvetil vse svoje življenje znanosti iz ljubezni do materinega jezika. Zato mu želimo iz dna srca, naj bi še mnogo let deloval v prospeh znanosti in na veselje vsega učenega sveta. Miklošičevi spisi. i. 1. Radičes littgme slovenicae veteris dialecti. Lipsiae. Weidmann. 184:'). 8°. Str. 147. 2. »S'. Joannis Chri/sostomi homilia in ramos pahnantm slovenice latine et graece Cum notis criticis et glossario. Accedunt epimetra dno, ad historiam Serbiae spectantia. Vindobonae. 1845. 8°. Str. Vlil. + 72. 3. Vita S. Clementis, episcopi Bulgarorum, graece. Vindobonae. Pr. Buck. 1H47. 8°. Str. XXII. + 34. Manibus Kopitarii grat.us discipuli animus. 4. Vitae Sandorum. K codice antiquissimo palaeoslovenice cum notis criticis et glossario. Accedunt epimetra grammatica quinque. Od str. 32—3!) : Index vocabtdorum, quae in nostris Radicibus .... desunt. Viennae. VVenedikt. 1847. 8°. Str. 54. 5. Lexicon linguae slovenicae veterin dialecti. Vindobonae. Apud Uulielmum Braumiiller c. r. bibliopolam aulicum. Illustrissimo principi Michaeli M. Obrenovič. 1850. 4°. Str. XIV + 204. li. Lautlehre der altslooenischen sprache. Wien. VVilhelm Braumiiller. 1850. 8°. 7. Fonnenlehre der altslovenischen sprache. W. Braumiiller. 1850. 8". Str. 73. Druga izdaja 1854. 8°. Str. VIII. + 179. 8. Slavische bibliothek oder beitriige zur slavischen philologie und geschichte. 1851. 8° I, Wien. Str. 321. 9. Monnmenta linguae palaeoslovmicae e codice Suprasliemi. (Na troske cesarske akademije znanostij.) Vindobonae. 1851. 8°. Str. XII. + 452. 10. Slovensko berilo za peti (1853), šesti (1854), sedmi (1858.) in osmi (1865) razred. Za 8. razred druga izdaja 1881. 11. Apostolu« e codice monasterii Sišatovac, palaeoslovenice. Vindobonae. VV. Braumiiller, 1853. 8°. Str. XXIV. + 2(>7. Illustris-simo principi Michaeli M. Obrenovič hoc patriae linguae mo-numentum venerabundus offert gratus editor. 12. Chrestomatia palaeoslovenica (Na konci: Monumenta frisingen-sia). Vindobonae. Braumiiller. 1854. 8°. Str. 92. Druga izdaja: Chrestomatia 'palaeoslovenica cum speciminibm reUquanmi linguarum slavicarmn. 1801. 8°. Str. 114, 13. Lex Step/umi Dušani. Faseiculus prior textum continens. Vindobonae. Fridr. Fr. Beck. 1850. 8°. Str. 28. 14. hvangeUum S. Matthaei palaeoslovenice e codicibus. Vindobonae. 1856. 8°. Str. 80. 15. Das Hecht von Ps/cov. Wien. 1857. 8°. ' IG. Batih. Kopitars kleinere Schriften, sprachirissenscluiftlichcn, geschichtlichen, ethnographischen und rechtshistorischen Inlialts. I. Bd. VVien. 1857. 8°. Str. 380. 17. Monummta serbica spectantia historiam Serbiae Bosnac Bagusii. "Viennae. 1858. 8°. Str. XII -f 580. Illustrissimo principi Michaeli M. Obrenovic hunc librum dedicat gratus editor. 18. Slavische bibliothek. Wien II. 1858. 8°. Str. 812. 19. Chranica Nestoris textus russico-slovenicus, versio latina, glos-sarium. Vol. 1. Vindobonae. 1800. 8°. Str. XIX. + 223. 20. Acta et diplomata graeca medii aevi, mera et profana colleda. Ediderunt Fr. Miklosich et J. Miiller. Volumen 1. : „Acta patriarchatus Constantinopolitani 1315 — 1402 e codicibus manu seriptis bibliotliecae palatinae Vindo-bonensis.“ Vindobonae. 18(i0. 8°. Str. VI. + G07. Volumen II.: „ Acta patriarchatus Constantinopolitani 1315 —1402 e codicibus manu seriptis bibliotliecae palatinae Vin-dobonensis." Vindobonae. 1862. 8°. Str. 008. Vol. 111.: „ Acta et diplomata res graecas italasque illu-strantia e tabulariis Anconitano, Florentino, Melitensi, Nea-politano, Veneto, Vindobonensi*. Vindobonae. 1S65. 8°. Vol. IV.: „Acta et diplomata monasteriorum et ecclesia-rum orientis“. Vindobonae. 1871. 8°. Str. XIV + 441. (Ta dela na troske ces. akademije znanostij.) 21. Lejcicon pcUaeoslovetiico-graeco-latinuin emendatum auctum. Vindobonae. Guilelmus Braumueller. 1862—1865. 8°. Str. XXII + 1171. 22. Vergleicliende grammatik der slavischen sprachen. Wien, 1852 — 1875. I. Vergleicliende lantlehre der slavischen sprachen. Von der kaiserlichen Akademie der VVissenschaften zu \Vien ge-kriinte Preisschrift. Wien. 1852. 8°. Str. XVI + 518. \V. Braumiiller. Druga izd. 1871). Str. 598. II. Vergleicliende stammbildungslehre der slavischen sprachen. Herausgegeben mit Unterstiitzung der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften zu Wien. 1875. 8°. Str. XXIV + 504. III. Vergleicliende fonnenlehre der slavischen sprachen. 1856. 8°. Str. XVI. + 582. Druga izdaja 1876. 8°. Str. 550. (S podporo ces. akademije znanostij). IV. Vergleicliende. sgnta.v der slavischen sprachen. Wien. Brau-mliller. 1868 — 1874. 8°. Str. XII. + 896. (S podporo ces. akademije znanostij.) 23. Vita S. Methodii russ. slov. et Jatine. Vindobonae. 1870. 8°. Str. 29. 24. Monumenta spectantia ad unionem ecclesiarum graecae et romanae edita ab A. Theiner et Fr. Miklosich. Cum tabula. Vindobonae. 1872. 25. Altslovenische formenlehre in paradigmen mit texten aus glago-litischen (juellen. VVien. Braumiiller. 1874. 8°. »Str. XXXV + !)(i. 20. DeiUsch-serbisches Worterbuch. (Vukova zbirka. Uredil Miklošič.) VVien. 1804. Druga izdaja 1878. II. Od vseh del, ki so prišla na svetlo v akademijskem zborniku „Denkschriften“ in v akademijskih poročilih BSitzungsberichte“, tiskane so posebne izdaje. „Denkschriften der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften Pliilosophiseh-historische Classe. 4°. Bd.I—XXXI, imajo te razprave : 1. Lehre von der conjugation im altslovenischen. I. 107—200. 2. Die sprache der Bulgaren in Siebenbiirgen. VII. 105—140. 3. Die imrzdn des altslovenischen. Vlil. 154 — 179. 4. Die bildung der notnina im altslovenischen. IX. 135—232. 5.Zimi Glagolita Clozianus. X. 195—214. 0. Die bildung der slavischen personennamen. X. 215—[530. 7. Die slavischen elemente im rumunischen. XII. 1—70. S. Die nominale zusammensetzung im serbischen. XIII. 1 — 28- 9. Die bildung der ortsnamen aus personennamen im slavischen. XIV. 1—74. 10. Die verba impersmalia im slavischen. XIV. 199—244. Subject-lose Siitze. II. Auflage, VVien. Wilhelm Braumiiller. 1883. 8°. Str. 78. (Prvo izdanje je izšlo pod naslovom: Die verba im-personalia im slavischen.) 11. Die fremdivdrter in deti slavischen sprachen. XV. 73—140. 12. Die slavische'n monatsnamen. XVII. 1—32. 13. Die negation in den slavischen sprachen. XVIII. 335—307. 14. Beitriige zur kenntniss der slavischen volkspoesie. 1. Die volks-epik der Croaten. XIX. 55—114. 15 .Pamete i šitije blazenago učitelja našego Konstamtina filosofa, prtovago nastavmika slovcuhsku jezgku. Srbsko-slovenski tekst z latinskim prevodom. Diimmler in Miklošič. XIX. 203—248. 16. Albanische forschungen. I. Die slavischen elemente im albanischen. XIX. 337—374. II. Die slavischen elemente im rumunischen. XX. 1—88. 111. Die form entlehnter verba itn albanischen umi einigen avti ar en sprachen. XX. 315—323. 17. Die slavischen elemente im maggarischen. XXI. 1—74. 18. Die slavischen ortsnamen aus appellativen. XXI. 75—106. XXIII. 141—272. 19. Veber die mundarten und die tvanderungen der Zigeuner Europa’s. I. Die slavischen elemente in den mundarten der Zigeuner. XXI. 197—253. II. BeitrSge zur grammatik und zutn lexicon der zigeunermundarten. XXli. 21—102. III. Die tvanderungen der Zigeuner. XXIII. 1—46. IV. Mdrchen und lieder der Zigeuner der Bukouina. I. Theil. XXIII. 273—339. V. Mdrchen und lieder der Zigeuner der Bukoivina. II. Theil. XXV. 1—G8. Glossar. VI. Beiirdge zur kenntniss der mundart der Zigeuner in Galizien, in Sirmien und in Serbien. XXVI. 1—GG. VII. Vergleichung der zigeunermundarten. I. Tli. XXVI. 1 Gl—248. VIII. Vergleichung der zigeunermundarten. II. Theil. XXVII. 1—108. IX. Lautlehre der zigeunermundarten. XXX. 159--208. X. Starnmbildungslehre der zigeunermundarten. XXX. 391—485. XI. Formenlehre der zigeunermundarten. XXXI. 1—54. XII. Syntax der zigeunermundarten. XXXI. 55—114. 20. Die christliche tenninologie der slavischen sprachen. XXIV. 1—58. 21. Ueber den ursprung der ivorte von der form aslov. tri. t. XXVII. 2G1—307. 22. Ueber den ursprung der ivorte von der form aslov. tret und trat. XXVIII. 1—52. 23. Ueber die steigerung und dehnuug der vocale iti den slavischen sprachen. XXVIII. 53—96. 24. Ueber die langen vocale in den slavischen sprachen. XXIX. 75—140. 25. Ueber die tvanderungen der Rumunen in den dalmatinischen Alpen und den Karpat-en. XXX. 1—66. 26. Humunischc untersuchungen. III. Natisnene so nadalje v akademijskih poročilih „Sitznngsberichte der kaiserlichen Akddemie der Wissenschaften“ te razprave: 1. Bericht ueber Qiter’s Sprachenhalle I. 104—168. 2. Ueber den refexiven gebrauch des pronomens oii und der damit, zusammenhiingenden formen ftir alle peraonen. I. 110—127. 3. Ueber die altslovenische conjugatimi. I. 171—175. 4.’ Ueber die sprache der dltestm rnssischen chrmisten, vorziiglich Nestors. XIV. 3—52. 5. Die linsalien. Ein beitrag zur slavischen myt.hologie. XLVI. 386—406. 6. Der praipositionslose local in den slavischen sprachen. LVII. 531-558. 7. Ferdinand' Jose/ Wolf. Eine lebenaakizze. 1806. 8. Ueber den accusatims cum infinitivo. LX. 483—508. 9. Ueber die genetivendnng go in der pronorninalen declination der slavischen sprachen. LXII. 48—53. 10. Die slavischen elemente im nmgriechischen. LXIII. 529—566. 11. Ueber die zusammengesetzte declination in den slavischen sprachen. LXVIII. 133—150. 12. Das imperfed in den slavischen sprachen. LXXVII. 5—30. 13. Beitrdge zur Jcenntniss der zigeunermundarten. LXXVTI. 759 — 792. LXXXIII. 535 - 5G2. XC. 245—290. 14. Beitrdge zur altslovenischen grammatik. LXXXT. 81 —130. 15. IJeber Goethe’s „Klaggesang von der edlen Frauen des Asan Aga“. Razprava izročena cesarski akademiji znanostij na I)u-naji ni še do zdaj tiskana. IV. Slavische bibliothek oder beitrdge. zur slavischen philologie und geschichte — herausgegeben von Fr. Miklosich. I. Bd. Wien. 1851. 8°. Str. 321. Bei Braumiiller. II. Bd. Wien. 1858. 8°. Str. 312. (Herausgegeben von Fr. Miklosich und J. Fiedler). V tem znanstvenem listu je spisal Miklošič : 1. Lautlehre der bnlgarischen sprache. I. 43—50. 2. Popevka od Svilojeviia. Aufgezeichnet, 1663, mitgetheilt vom herausgeber. I. 259 — 260. 3. Bartholomaei Kopitarii prolegomena historica in emngelia sla-vice. L 57—84. 4. Glagolitisches fragment ecang. Joann. 19. 'J—19. 28. I. 2Gl — 263. 5. Entgegnung auf herrn \Venzel Hanka’s albernheiten und liigen. I. 267—321. 6. Das Eecht von Pskov. II. 46 — 63. 7. Zusdtze zu meiner in den Denkschriften der philos. liistor. Classe der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften (B. VII.) abgedruckten Abhandlung: Die Sprache der Bulgaren in Sie-benbiirgm. II. 140—151. 8. Deribnal der neuslovenischen sprache. Aus einer Handschrift (les XV. Jahrh. in der k. k. Bibliothek zu Laibach. II. 170—172. 9. Die altslovenischen legend en vom heil. Wenzel. II. 270 — 281. 10. Si(/fix Ib: subst. mase.: part.; adj. Aus einer grosseren Abhandlung iiber die Bildung der Nomina im Altslovenischen als Probe. II. 286—288. 11. Brief des heil. Brun an Kaiser Heinrich II. II. 307 — 312. V. Za „Jugo$lavensh( akademiju znanosti i imjetmsti“ je spisal Miklošič: 1. Trojanska priča., bugarski i latinski. Starine, III. 147—188. 2. Psaltir s tumaienjem pisan 1346 za Branka Mladenoviča. Starine, IV. 29—62. 3. Izirještaj od god. 1772 o manastirih na Frušlcoj gori uSriemu, podastrt kr. dahn.-hro.-slao. namjestničkomu vieeu. Starine, VIII. 1 — 19. 4. O slovimo zelo i zemlja. Rad, IX. 11—16. 5. Marija kri Angjelinina i Konstantin Arijanit. Rad, XII. 1—9. VI. Miklošič je nadalje spisal to razprave, kritike in književna naznanila: 1. Vergleichende Grammatik des Sansb'it, Zend, Griechischen, La-teinischen, Litthauischen, Gothischen und Deutschen von Franz Bopp. Kritika. Jahrbiieher der Literatur. \Vien. Band 105. 1844. 2. Ostromirovo evangelie 1056—57 goda. Izdannoe A. Vosto-kovymi,. Petrograd 1843. Kritika: Jahrb. d. Lit., Wien. Bd. 119, 1847. Str. 1—39. 'd. Ljubljana, Laibach. Vodnikov spomenik. 4°. Str. 182—184. 4. Verba intensiva im altslovenischen. Beitriige zur vergleichenden Sprachforschung auf dem Gebiete der arischen, celtischen und slavischen Sprachen. Herausgegeben von A. Kuhn und A. Schleicher. 1858. 8°. Str. (>7 — 80. 5. Die icurzel srn im slavischen. Beitriige zur vergl. Spracli-forschung. 1858. Str. 128. (J. Dos suffu t> im altslovenischen. Beitriige zur vergl. Sprachforschung. 1858. Str. 222—233 in 273—28!). 7. Glagolitisch. Allg. Eneyklopiidie der Wissenschaften und Kiinste. Ersch und Gruber. Leipzig. Brockhaus. 1859. 4°. Str. 403—422. S. Die serbische epik. Oesterreichische Rovue. Wien. 1803. 8°. II, 1—23. 9. jLe prifioee roman „dis“ en albanais. Revue de linguistitjue et de philologie comparee. Pariš. 1871. (V francoskem jeziku.) O Miklošičevem življenji in njegovih delih so do zdaj pisale te knjige: 1. KoledarUk slovenski. V Ljubljani 1854. S podobo. V tej knjigi je Miklošiča opisal g. I. Navratil. 2. Neven. Zagreb. 1854. 3. lllustrirte Zeitung. Leipzig. 1863. Nr. 1025. Str. 132. S podobo. 4.Slavnik nancnf/. Red. Dr. Fr. L. Rieger. Dil paty. V Praze. 1866. Str. 312. 5. Allgemeine deutsche Real-Encgklopčidie fiir gebildete Stiinde. XI. Auflage. X. B. Leipzig. Brockhaus. 1867. (i. Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich von Dr. C. von Wurzbach. Wien. 1868. 7. Ne,nes Conversatio)is-Lexikon von H. J. Meyer. B. XI. II. Aufg. Str. 532. S.Slovinac. II. D Dubrovniku. Str. 140. S podobo. 9. Kopitarjeva spomenica. Ivan Navratil. Izdala Matica Slovenska 1880. Opomnja. V poljskem jeziku jo izšel Miklošičev životopis tudi v Poznanji; toga in drugih nisem dobil. Poudarjati moram, da je v znaustvenih knjigah in novinah nemških in slovanskih dokaj roeenzij o Miklošičevih delih; v teh poročajo slavisti, kakor n p. V. Jagič (Arolviv) o Miklošičevih dolih. Droben spisek Truberjev. Podaje M Valjavec. o 18P>9. leta, ko jo med ljudi prišla knjiga: ,,Ogledalo književne poviesti jugoslavjanske, nacrtao prof. Sime Ljubič IT. dio,“ vedelo seje le za en sani eksemplar malega spisa: „ena molitev tihkrščenikov, kir so zavolo te prave vere v Jezusa Kristusa pregnani.“ Napominja ga Kopitar v svoji knjigi: Grammatik der slavisclien sprache in Krain, Kiirnten und Steyermark, Laibach 1808 na 398. strani, kjer tako le piše : Ena Molitou tih Kerszhenikou, kir so sa volo te prave Vere Viesusa Cristusa pregnani. Oratione de perseguitati e forusciti por lo Evangelio et per Giesu Cristo. Ai Rom. 8. Por tua cagione ogni di siamo amazzati, e condotti come pecore alla beccaria. 1 bogen in 8V°. Ein gebeth, zuerst in krainischer, dann in italiiinisbher sprache. Hochstens kann der italiiinische aufsatz von Vergerius sein, und docli unt.erschreibt sich derselbe j ust ara achlusse der krainischen iibersetzung, die un-leugbar aus Trubers feder ist, da z. B. der sogar ihm eigene aus-druck ne rodimo statt ne maramo (non curamus), darin vorkommt. Am ende auch gebethe vor und nacli dem essen, blosz italiiinisch ; und Ai Rom. VIII. — Nella Apocalisse XVII (das triumphirende lamm). Dieses kleine stiick ist noch nirgends envahnt. Es gehort ganz gewisz in das jahr 1555. Es ist hier (to je in der wiener liofbibliothek) dem Matthaeus beigebunden. Po Kopitarji napominja ta spisek Pavel Safarik v geschichte der slidslavischen literatur J. 139 tako le: Ena molitou tih kerszhenikou, kir so sa volo te prave vere v Jesusa Cristusa pregnani. Oratione de persequitati e forusciti por lo Evangelio et per Giesu Oristo. (Tiibingen um 1555) 8° 1 bogen. Auf der k. hofbibl. in Wien. — Zuerst in krainischer, dann in italienischer sprache. Hochstens kann der italienischo aufsatz von Vergerius soin, und doch unterschreibt sich derselbe gerade am schlusse der krainischen iibersetzung, die unliiugbar aus Trubers foder ist. Kopitar S. 398. Po tem ga omenja Julij pl. Kleinmayer|V knjigi: Zgodovina slovenskega slovstva v Celovcu 1881 pag. 50 pišoč to le: Trubar je najprej poslovenil evangelij sv. Matevža, ki se je obelodanil 1. 1555, in to z latinskimi črkami. Istega leta je priobčil abecednik v latinici („Ta evangeli sv. Matevža zdaj prvič v ta slovenski jezik preobernen. V. T.“ (Vergerij, Trubar.) — „Ene bukvice, iz katerih se ti mladi Slovenci mogo lalikn brati inu pisati naučiti“. — „Ca-techismus v slovenskim jeziku 1555. N. V. T.“) Istega leta je prišla na svetlo: „ Ena molitou tih kerščenikov, kir so za vol o te prave vere preganani". vKleinmayr te molitve ni navel niti iz Kopitarjeve knjige, niti iz Safarika, niti iz Ljubičevega ogledala, kajti vsi trije pišejo: pregnani, a Kleinmayr ima: preganani. Brez sumnje ima to vest iz nenatančnih beležek katerega učenca zda-njega profesorja ljubljanske realke Fr. Levca, ki je 1872. in 187:i. leta v Gorici v 8. razredu gimnazije razlagal zgodovino slovenske literature, ki so jo učenci marljivo za njim pisali, a mlajši od starejših deloma zmotno prepisovali in se je tem potem razširila njegova razlaga po goriški gimnaziji in po Primorskem. G. Levec mi piše, da mu je naslov znan iz Kopitarja, a da spisa samega ni imel v rokah. Vergerijev podpis pod molitvijo je zavel g. prof. Ljubiča, da ni Kopitarju veroval, da je ta molitev pritekla iz Trubarjevega peresa in jo pripisuje Vergeriju, ko piše v ogledalu II. 554 : „Da je Verger i dalje suradio u izdavanju slovenskih protestantskih knjiga, dokazuje njegov podpis, koi se na više njih nalazi; a iz njegova je pera bez dvojbe potekla: Ena molitou tih ker(s)zhenikou, kir so sa volo te prave vere Viesusa Cristusa pregnani, tiskana ruj. 1565. 8 u Padovi. (Iztis u knjižnici sv. Marka.) Ljubič je bil sam to molitev pred več leti prepisal a ko je bil še na Reki, izgubil mu je nekdo prepis. Leta 1881. se mu je spet posrečilo priti do knjige. Našel jo je pastor Elze v Benetkah v biblioteki sv. Marka in za njo povedal Ljubiču, ki jo je iz nova prepisal in meni izročil. V lanjskem letopisu Matičinem piše prof. ITubad: 138: Iz vsega tega se kaže, da Vergerij ni ravno sam prelagal svetega pisma, ako ravno sobe vsemu delu na čelo stavi. Pridno in marljivo je vspodbujal Krištofa in druge za podporo. Pastor Elze v Benetkah misli, da je on pisal: Ena molitov tih kerščenikou itd. Ali stvar še ni gotova. Jaz mislim, da je ravno podpis Vergerijev pod omenjeno molitvijo na to navel Elzeja, da jo tudi on Vergeriju prisvaja. Da si osvedočen, da je Kopitar prav sodil, poprašal sem i pak prof. doktorja Kreka v Gradci, kaj on sodi o stvari. On mi je odgovoril: Prašaš me, ali kaj vem o drobnem spisu: Ena molitov tih krščenikov itd., ktora se po pravici pripisuje Trubarju in Vergeriju. O slednjem opomnim, da sem se po njegovih pismih do cela prepričal, k a on slovenski ali hrvatski ni nikoli slovstvoval, ampak k večemu pripomogel kot znana in veljavna glava, da so Truberjevi nekteri spisi zagledali bili preje beli dan. Molitve, sam jaz nisem nikoli imel v rokah in miv je o njej samo to znano, kar stoji v Kopitarjevi slovnici in v Šafarikovi slovstveni zgodovini jugoslovenski. — Da je ta molitev res Truberjeva, jasno dokazuje način pisanja. Vse je Trubarjevo. Za dokaz hočem le nekoliko stvarij navesti iz tistih Truberjevih spisov, ki so mi ravno na roko, a to so odlomčki v Kopitarjevi slovnici in pa Levčev sestavek: die sprache in Trubers Matthaeus, Laibach 'J 878. Pronom. possess. tvoj (tuus) se v naši molitvi glasi tui, tuiga, tuie itd., isto tako rabi Truberju n. p. v psalmi 50 (ug): jest bug sem tui bug . . . jest ne bom tebe za volo tuiga offruvane svaril ne za volo tu ih sežganeh offrou . . . jest ne hočo od tuie hyže vzeti junceu . . . plačaj ti timu visokišimu tui o oblubo itd.; Pravopis ,fubper‘ bere se v psi. 50: jest hočo fnbper te spryčovat.i ... ti vidiš inu govoriš fubper tuiga brata. — Beseda ampag se ravno tako z g na kraji piše v psi. (18, 22: ampaovati. u) dru/io; brez dvojbe stavljačeva hiba, segel je v sosedni prodalček za pismena ali črko, pa jo zagrabil h na mesti g, ia) natisneno: ifsidi. ) stonovito, i tako lchko da se govori. “) natisneno : souurashnikoni. ,J) tiskano : sli postom. Mislim, da bi bilo brati s poštom; sing. nom. bi bil po-ck,t gen. poštii=stsl. počfctt> i bolgarskemu počet lionor. Leliko je pa tudi drugače pohabljeno. našo telesno potrebo inu tu blagu na tem svejtu tyče, mi no rodimo, naj si je nom ta ista od tujh sovražnikov sylolu) inu po krivini vzeta. Ti si nas do seli mal s tejm vsagdanim dobrim, obilnim kruhom v teh ptuih deželah Čudnu živil, inu mi vejmo tar terdnu verujemo, de naprej do našiga praviga konca tiga revniga kratkiga života hočeš17) nas tudi živit inu dobru omislit. Ob tu mi tebi koker našimu milostivimu, dobrimu inu modrimu očetu našo skrb za te telesne rici cilu izročimo. Naša skerb inu naše misli pag so le te, kir smo čestu ter velika zubper tebe grešili1S) inu tebe sylnu reserdili, de ti nom tu istu vse za volo tujga lubiga synu Jezusa Kristusa, gospudi inu ohranenika našiga milostvu hočeš ,#) odpustiti, zuseb nom odpusti le ta velik greh, kir smo mnogoteru20) lejtu tuj risnični bessedi, timu evangeliu, zubper bili, inu potle tudi, kadar si nom bil dal to risnico spoznati, de smo v naši vejsti skuzi tujga s. duha inu tujo 21) očito, zastopno bessodo bili zagvišani, de 22) ta vuk s. evangelia je tuj pravi resnični vuk, oli mi tiga za volo strahu, terplene inu preganene inu za volo tiga posvejtniga blaga, prida, nuca, pokoja našiga leniga, hudiga tolessa nesmo hoteli očitu pred vsemi ludmi spoznati, od tiga prov govoriti inu pridigati prav od tiga zaslužene inu martre tujga lubiga synu inu koku bi se imejli ti zakramenti 2a) v ti cerkvi24) prov diliti inu jemati. O le ta velik greh zubper s. duha odpusti ti nom, pozabi26) inu verzi v tu globoku morye. Per tim mi tebe tudi prosimo, zakaj ti vejš de smo cilu iz-kaženi v grehih početi inu rojeni, šibki in nakloneni le na liudu, de v tim životu cilu prez grehov biti no moremo20). Mi tudi vsa-kiga, kar li timu našimu stanu sliši, po tuj postavi inu zapuvidi cilu inu popelnoma27) ne opravimo inu ne dopernessemo; mi smo čestu lini ter nemarni28) s tujem centom inu dorum zvejstu, skerbjo20) inu s flissom ne kupčujemo inu ne dobivamo, do bi s tejm dosti ludi h ti pravi veri perpravili, do bi t,y isti tudi z nami red tebe čestili inu hvalili imer tar vsolej. Mi smo tudi po tuj zapuvidi volni inu pernaredni vsem tejm, kir so nas režalili, pregnali, tu naše vzeli inu vsem tejm, kir nom hudo mislio, iz serca odpustiti8"), inu mi veden za nee tebe prosimo, de ti tudi nim daš to risnico prov spoznati, de bi zagledali, de oni nekar nas, temuč tujgo synu inu nega zaslužene ž nih preganenem inu s tejmi krivimi malikovimi službami sovražio81) inu doli tlačio. I0) Imelo bi stati: s sylo, ali kor so s pred s slabo sliši, zato ga Tru-ber ni napisal. '») tiskano: liociesh. ,B) tiskano: grefsili. 10) tiskano: hozlies. ao) krivo natisnono: mogoteru. al) krivo natisneno: tuto; drugi t. jo pokvarjen in podoben t firki. aa) natisneno: te, brez sumnjo krivo. 20) tiskano: Sacra-menti. al) poffabi. a5) cerqui. an) momervi. a7) fiitaj poplnoma. Primeri Lovec (> 7): dor vooal 1 lebt in Trubers Mattliaous noolt in oinzolnon wiirtern: kelno 6. 1', omolfal 27. a, s to žolfijo 27 summa, nnd 27. d; audi vulkuvi 7. o isi so mdzufasson (lios: kln<5, omlčal, žlfijo, vulkuvi. ‘-18) natisneno: nomorni. au) imelo bi biti: s skrbjo, primeri ,n). - “») krivo: odpustili. fllj pisano: lonurashio. Inn kadar tu naše messu nom pokoja nigdar ne pusti bi radu jemejlu82) inu lebalu, v veliki časti bilu, ne hoče imejti tar terpeti pomankana, za tu nas 3S) naklane, de bi spet v to staro kožo stopili inu se deržali koker se drugi drže. Ta zludi ž nega tovariši, ta tudi nas drasti, oblubuje timu messu, aku tebe inu tuje pote oli kamp.34) zapustimo, od te prave vere, od tuje bessede k nega mali-kovanu, kateru on imenuje te stare službe božje36), stopimo, taku on nom lioče na tim svejtu dati myr, pokoj, čast inu dosti blaga. Timu tudi pomaga ta svejt, (ta vegši, močneši deje ludi), ta nom priti, straši nas, lovi inu mory, s tejni on 3C) nas hoče perpraviti v te zludjeve mreže. Ampa»' ti, oča, ne pusti timu messu, timu zludju, timu svitu, kir nas z livico inu z desnico, z dobrim inu s tejm hudim izkušajo, nas hote od tiga večniga lebna v ta pekal perpra-yiti, temuč odreši nas od tiga zlega, od vsiga hudiga, od grehov, od vse nesreče, koker se ta ista more imenovati. Ti le sam vejš, kaj n°m nuca oli škodie, inu aku ti nas s tujem duhum zapustiš, taku smo zgubleni. Ob tu ti, oča, odreši inu obari nas pred vsem zlegom zakaj tuje je tu kralevstvu, ti nas 37) nagajneš, de za tu tuje kra-levstvu3S) na tim svejtu vojskujemo; tuja je ta muč, kir v nas prebiva, inu tuja je vsa čast tar hvala. Amen.30) Vergerius. aa) natisneno: i emeilu, kar berem jemejlu a izgovarjam jbmejlu ’’) krivo: nash. 31) tiskano: Camp. 3S) boshye. 3fl) krivo natisneno : ou. 37) natisneno : uas nagai nesli. 38) krivo natisneno: kraleustuann. 3!l) za tem so drngo laške molitve natisneno a na konci je vinjeta: zmagonosno jagnje. Sledovi slovenskega prava. Spisal Janko Babnik. Jjjlrikrat je Rim obladal svet, trikrat, narode sveta zjedinil. i$'A Prvič, ko so še Rimljani bili mogočen narod, k jednoti Ap države; drugič, ko je bil stari rimljanski rod že poginil, k * jednoti cerkve; tretjič, po recepciji rimskega prava, k jed-noti prava .... Rimsko pravo je zopet kos starega Rima, ono, ki je danes kanon našega pravnega mišljenja, ravno tako je, kakor krščanstvo kulturni element denašnjega sveta.“ S temi besedami začenja Jhering svojo prekrasno delo „Geist des romischen recht.es." Faktum, ki je v njih izražen, kaže nam velikansko moč prava, moč etičnih mislij. Ono pa nas tudi napotuje premišljevati, ali Slovenci nimajo svojega prava. Ker si ne moremo misliti naroda, v katerem se ne bi razvijali nazori o tem, kar je moje, kar tvoje, in kako je ravnati, ako kdo te meje prekorači; ker je nemogoče, da ne bi se pri vsakem narodu že rano razvijala zamena, kup in prodaja, posojilo itd.1), ne moremo si tudi slovenskega naroda brez tega misliti. Žal, da je to polje pri nas do danes popolnem zanemarjeno, tako da nam Hanel2) ravnokar ves pomen za pravno zgodovino odrekuje, kajti le redke listine odkrivajo neki posamezne sledove slovanskega prava med Slovenci. Vkljub temu se preiskavi ne smemo odtegniti, kajti tudi negativen rezultat ima vrednost, ako je plod znanstvene preiskavo. V sledečem bom skušal dokazati, da imamo Slovenci vender tudi tukaj toliko svojega, da je vredno ozirati se nanje, ako hočemo dobiti popolno sliko preteklosti našega naroda, kar pa je tudi za pravno zgodovino Notranje Avstrije sploh največje važnosti.8) Pravo, ki se je konečno razvilo v Notranji Avstriji, kjer sta Sloveneo in Nemec drug poleg drugega stanovala, povzelo je v svojo vsebino4) mnogo uredeb slovenskega prava. Posebno velja to glede družbinskega ali obitoljskega in dednega prava, ki se jo pri vseh Slovanih rano jako razvilo. Se ve, dokler zgodovina avstrijskega prava ni spisana, ne moremo konečno tega prašanja rešiti. Da me kdo ne razume krivo, jaz ne mislim, da je slovensko pravo na zdaj v Avstriji obstoječe državljansko pravo vplivalo, k večjemu bi se to o uredbi premoženja zakonskih lahko trdilo; gotovo pa je vplivalo na običajno pravo, ki je vladalo pred kodi-hkacijo zdanjega državljanskega prava po Notranji Avstriji. V ma-terijalih kodifikacije našega državljanskega zakonika, je mnogo mnogo prvotno slovanskih pravnih institucij zabeleženih, katere so deželne komisije — osobito iz Štajerskega in Kranjskega — redaktorjem naznanjale, da bi na nje ozir jemali.6) Znano je, da se to ni zgodilo, ampak da je ta zakonik avstrijskim Slovanom podal, kakor pravi Maciejovski: „rimsko pravo, zaodjevši ga u njemačko ruho."6) II. Na podstavi jezikoslovnih, posebno Miklošičevih preiskav razločujejo zgodovinarji štiri panoge Slovencev: bolgarske, dacijske, panonske in noriške ali karantanske. Jaz se hočem le na poslednji dve veji nekdaj tako velikega slovenskega rodu ozirati. Za moj predmet ni prevelike važnosti vprašanje, kdaj so prišli v svoje poznejše sedeže in da li so prvobitni. V prvem slučaji je bilo to premikanje, ki je bilo „vielmehr ein allmiihliges ausbreiten als ein pliitzliches vvandern, und \vonigstens ebensosehr ein geschoben werden als ein schieben,“7) koncem VI. stoletja končano, kajti že leta 592. se bojujejo Slovenci na najskrajneji zahodni meji pri denašnjem Innichenu z Bavarci. Meja med Slovenci in Germani, ki se je začenjala ob Adriji pri iztoku Talijamenta, ne da se proti zapadu natanko določiti.8) Osobito, to še ni dognano, kako daleč (la so sezali Slovenci v Tirolih, in če smemo po Solnograškem več, kakor posameznih naselbin iskati. Bistriška dolina (Bustrusa m Bustrisa nahajamo v listinah za Puster-), ki je dobila od Slovencev ime, je menda s Topoljskim poljem najbolj zahodni kraj slovenske naselitve. Razven svojih denašnjih sedoževy so zavzimali nekedaj karantanski Slovenci še vso Koroško in Štajersko ter Gornjo in Dolnjo Avstrijsko, deloma celo na levem bregu Dunava,9) kjer so mejaših Avstrijsko Čehi, a natančna meja se dan danes "e da določiti. Mod karantanskimi in panonskimi Slovenci pa je bila19) še v karolinškem času meja tista, kakor za rimskih časov, tako da je torej Ptuj bil v Panoniji, Celje in Ljubljana pa v Karantaniji. Ker je za omenjene dežele in kraje iz zgodovinskih virov dokazano, da so v njih bivali Slovenci, smemo tudi iz zemljepisne nomenklature, ki nam je ohranila toliko slovenskih besed sklepati na kulturno stanje tedanjih Slovencev.11) Slovenci so bili poljedelski narod in prišedši v svoja bivališča v Notrn nji Avstriji so začeli zemljo obdelovati, gozde krčiti, moč- virja sušiti. Slovenska krajevna imena v zdanjih nemških pokrajinah so nam ohranila zgodovino to naselit.be. Za tega delj nahajamo korenike, ki značijo: gozd, drevo, hrast, lom, blato, luža itd. v krajevnih imenih. Kako pridno so trebili, značijo nam imena, izvedena iz korenik: sekati, trebiti, laz, raz. Da, ohranil se nam je lep primer o načinu tega delovanja. V ustanovnem pismu za Kromsmiinster se govori o zemlji, katero so Slovenci plodunosno napravili, in katera je morala vsled tega biti gotovo dobro obdelana, kajti ugajala je bavarskemu knezu Tassilu II. tako, da jo jo Slovencem vzel ter omenjenemu samostanu dal, češ, ako jo hočejo Slovenci na dalje obdelovati, naj bodo robovi samostanu. Kako razvite so morale biti poljedelske razmere, dokazuje nam to, da so imeli še v 12. stoletji posebno slovensko poljsko mero mansus sclavonicus, boba sclavoniea, —ter da so v virih govori celo o neki posebni, po slovenskem običaji urejeni dači. Zgodovinska poročila in krajevna imena pa nam niso ohranila dokazov samo o razvitem poljedelstvu in razviti živinoreji, nego tudi o raznovrstni obrtniji. Tako imajo n. pr. lcrajevi Lnn-tschern, Lonsarn, svoje ime od nekdaj tam bivajočih slovenskih lončarjev. Krajevna imena: Selleson, Rudnik, Rudenek, Rautern, Reut so očitni dokazi za to, da so Slovenci tudi rude kopali, ter jih obdelavah. Da se celo slovenski denar — lira sclavo-nesca12) — omenja, jasen dokaz je o kupčiji, ki pa je bila večja proti Obrom, nego Bavarcem. Zraven tega kulturnega življenja — kulturnega pravim, kajti kulture ne smemo nikdar meriti po denašnjih, ampak le po razmerah dotičnega časa, o katerem govorimo, absolutne kulture ga sploh ni — povprašujemo po pravem duševnem razvoji. Ni jedno-stransko, ako polagam največjo važnost na tisto stran duševnega razvoja narodovega, v kateri se javi, kako je narod mislil o pravdi in krivdi. To je namreč gotovo, dn dobivajo razmere človeškega življenja še le s tem trdno obliko, da postanejo pravni pojmi. Še le kot take se konsolidujejo.’3) Zgodovina prava je tudi zgodovina življenja. Razvoj pravnih nazorov, kateremu se v vsakem trenutku vso hude moči človeškega srca ustavljajo, boj med pravdo in krivdo, nam kaže, koliko ima narod etične moči v sebi.u) Razni pojavi slovenskega prava — sclavanica institutio se imenuje v virih, — ki so se nam ohranili in ki nam predučujejo ta duševni razvoj pri Slovencih, neodvisni so le navidezno drug od druzega, v resnici so med seboj v tesni zvezi, tako, da se je nadejati, da dobimo s časom dovršen sestav slovenskega prava. III. Za najstarejšo čase nimamo domačih virov o Slovencih.u>) Kar nam je ohranjenega, pisano je skoraj izključljivo od Nemcev, Nemci so bili tisti narod, s katerim so že naši pradedi največ prišli v dotiko. Ravno to pa je vzrok, tla se po raznih listinah še sploh o slovenskem pravu govori. Nemškemu pravu je karakteristična tako zvana osebnost prava — personliehkeit des rechtes, — vsled katere se mora pri sodnijah z vsakim po njegovem prirojenem pravu ravnati. Bavarec se sme samo po bavarskem, Sa-ksonec samo po saksonskem pravu obsoditi, in isto velja "lede prič. Saksonec more pričati samo za Saksonca in proti Saksoncu, nikakor ne tudi proti Bavarcu in obratno. Vsled tega se po listinah, ko se govori o pričah, zmerom ločijo „testes tracti per aures" in „test.es slauenice institutionis" ,,test.es slavigene. “Ul) Prvi so Bavarci, kajti tam so se priče za ušesa k sodniji vlačile („der gezogene" je „zeuge“), drugi so Slovenci in sicer veljajo ti izreki pred vsem za karantanske (gorotanske) Slovence, za tamošnjo slovensko pravo. Za slovensko pravo med panonskimi Slovenci imamo dokaze v madjarskem jeziku.17) Madjari, kakor znano, nimajo svoje narodne mitologije, kar je dovelj jasen dokaz za to, da so. le malokaj ohranili iz predzgodovinskih dob. Slovenci, s katerimi so prišli v dotiko, bili so njim nasproti že precej olikani. Bili so kristjani, imeli so svoj cerkveni jezik, v njem precej knjig, tako da so res mogli Madjarom mnogo mnogo podati. Ker se besede izposojujejo le s stvarmi, katere značijo, smemo iz madjarskega slovarja sklepati na kulturno stanje Slovencev ob času prihoda Madjarov. Miklošič18) namreč misli, da so vse slovanske besede, katerih sledovi se nahajajo v madjarskem jeziku, ako se tudi ne dado razlagati iz slovenščine bile vender poprej tudi pri Slovencih v rabi. Tudi besed, ki značijo pravne pojme in uredbe, povzeli so Madjari od Slovencev toliko, da je moralo pravno življenje pri panonskih Slovencih jako razvito biti, sicer si izrazov ne moremo tolmačiti.19) Ba, podlaga madjarske pravne zgodovine je bilo staro slovensko pravo, ki se sicer ni čisto ohranilo; da pa je temelj in jedro slovansko, to še dan danes lahko dokažemo iz jezika in iz pravne zgodovine.30) Obžalovanja vredno je le, da so se nekateri učenjaki dali v tem znanstvenem prašanji od političnih simpatij in antipatij nadvladati, kar preiskavanje le ovira.21) IV. O starih Slovanih se nam poroča, da so bili zvest narod, ki je svoje obljube tujcem nasproti zvesto ispolnjeval. Tem več so gotovo morali imeti za občevanje s svojimi sodrugi, za notranje stvari natanka določila, po katerih so živeli ter prepire reševali. Konstantin Porphyrogeneta22) nam poroča, da se takemu določenemu pravilu pravi ^datavov, ter da Slovani žive xaT*Ta £axava. Zakon pomeni lex in coniugium, kakor staronemški ewa (= ehe in gesetz). Beseda je prešla tudi k Albanezom ter tam znači m o s23), kar pomeni zraven religio in eucharistiaše tudi pri Srbih.21) Iz tega pomena bi se lahko sklepalo, kar itak sledi iz naravnega razvoja vsega prava, da je najstarejše slovensko pravo bilo običajno.26) Zakon je bilo to, kar se je kot ostanek za pravilno spoznanega ravnanja pojedincev v jednakem slučaji ohranilo. Dolgo se je moral s prva boriti človek, da je na zadnje smel v boji ujetega za sužnja obdržati; ko pa si je priboril to pravo, branil je proti vsakemu to, kar si je tako težko pridobil. Vsi sodrugi so, spoznavši, da, ako se to pravo napade, napadana je vsa ideja do-tičnega pravnega instituta vsakemu pomagali braniti to, kar je veljalo po običaji za pravo.2tami i režami čbteh«-} i gataaha, pogany sašte.“96) Kako velik pa je razloček med besedami našega kronista in navdušenjem, s katerim o rovaši (kerbstock) piše največji nemški nacijonalni ekonom preteklega stoletja — Justus Moser.97) — On želi, da se i'ovaš zopet uvede za ves promet med kupčevalci in kmeti, kajti rovaš mu je drag ostanek, on ga imenuje „das alteste dienst,- und pachtregister.“ Še dan danes se rovaš v mnogih krajih po Slo-yenskem rabi, vredno bi bilo, da se njegova raba natanko preišče •n opiše. IX. O Slovencem sorodnih Hrvatih in Srbih poroča Konstantin j ov]iliyrogeneta "), da nimajo knezov razven nekih starcev županov, kakor tudi drugi slovanski narodi. Ako k temu pridenemo znane rrokopijeve besede „sv S-/)|j.oxpaT(a ex -xAa«’j ^t0T£'j0uai“ spoznali bomo, da tudi o starih Slovencih velja, kar pravi Caesar") o germanskih rodovih — „in pace nullus communis magistratus“. Županija je bila s prva največja jednota. Tudi ona je bila na podlagi jednakosti vseh osnovana. Še le bojna sila to predrugači. Zdaj nastanejo razločki: ta zapoveduje, drugi se mora pokoriti.100) Za tega delj ima prva večja skupina narodov za svojega načelnika vojvodo, voditelja v boji. Vojvoda pa se ne sme primerjati vladarju kake dežele, kajti s koncem boja je bila tudi njegova oblast končana. Stari Slovani niso poznali državnih uredeb, to nam dovolj jasno kaže „die mutter-milch des gedankens“ — jezik. Vsi izrazi, ki se rabijo za ozna-čenje najvišje državne oblasti, oziromo njenih nositeljev — knez, kralj, cesar in car —so tujke.101) Prva dva sta iz nemščine, zadnja iz grščine, in ker besede zmerom prihajajo le s stvarmi vred, katere pomenijo, iz tega tudi razvidamo, kje so se Slovani državne uredbe učili. Akoravno pa so si Slovani kneževsko oblast izposodili od tujcev, prispodabljali so jo vendar kolikor mogoče svojim razmeram, ter jo tako uredili, da je njihovim pravnim nazorom odgovarjala. Večkrat sem imel že priliko omenjati razviti čut za slobodo, katerega so Slovani negovali v vsem svojem življenji. Tako n. pr., da dedovine niti v privatnem niti v javnem pravu niso pripuščali, da so si svoje oblasti sami volili, izvoljene odstavljali, ako so bile slabi oskrbniki podeljene jim časti odvzemali. Po tem ni mogoče, da bi bila slovenska kneževska oblast dedna ter da bi bili slovenski knezi absolutni vladarji. Imamo le malo poročil o delovanji majhnega števila slovenskih vladarjev, toda že iz načina, po katerem so svojo oblast za-dobivali, lahko sklepamo na razmero, v kateri so bili nasproti narodu slovenskemu. Za ustanavljenje slovenskih knezov služil je poseben obred, po katerem so se še v srednjem veku koroški vojvode ustanavljali in katerega ostanki se dado zasledovati še v našem stoletji. Vršilo se je tako-le:loa) na stol očetov,103) ki je stal pod Krnsko goro, vsedel se je kmet1i s zum ausgange der Karolingerzeit, Leipzig, 1879, stran 170., misli, daje v 7. stoletji meja bila sledeča: „Von der i[uollo der llionz lief sie liinab in's Tauerngebirge, das Deferegger und Iselthal oin-scliliessend, imeli der Dreiherrenspitze, dem alten markstein zwischen Tirol nnd Salzburg, folgte sodann ostwiirts biegend der schneebedeckten Tauern- kette bis in die gegend der Murquelle, also bis dahin, \vo die steirisch-kavntnerischen Alpen von den Radstiidtor Tauern sicli trennen. Letztero bil-deten nun weiter die schoido zwischen Deutschon und Slaven. Nordwiirts aber liings des Lungaues fiel sie im vvesentliclicn zusammen mit der hentigen landosgrenze zwischen Steiermark, Salzburg und Oberosterreich, vvelc.ho die Enns kurz untevbalb ihres ursprungos schncidct, dann iiber die eis- und folswiiste dcs Dachstein und die weissgrauen kalkschroffen des Todten Go-birges nordostw;irts liluft und so das Gebiet von Aussee mit umfasst. Von da wird etvva eine ziemlich genau nordvviirts laufende linic, welche das gebiet der Steyer und Krems ostwiirts liiszt und boi Wels die Traun erreicht, dio compakteren ansiedlungen der Deutsclien und Slovenen goschieden baben. Dann folgte die grenzo dom laufe der Traun, stieg von deren miindung die Donau aufvviirts bis zur Rotel, welcho am vestlichcn eingang dor Linzer onge in den hauptstrom fallt und gieng endlich iiber in die sprachgrenze zwischen den bohinischen Czechen und den 13aiern.“ °) Miklošič: Altslov. formenlelire in paradigmen, einleitung 111.: „ich bin niimlich dor ansicht, dasz der slovenischo volksstani nicht nur auf dem rochten, sondorn aucli auf dom linken ufer der Donau wohnte, freilich oline iiber den umfang seiner wohnsitzo im norden der Donau auch nur cino ver-muthung aussprechon zu konnen.“ '") E. Diimmler: iiber dio siidostlichen marken dcs friinkischen reiches v Archiv f. kunde oesterr. gesehichtscjuellen X. — *') Temelj in podstava vsem takim proiskavam sta Miklošičevi razpravi : Dio slavischen ortsnamon aus persononnamen v spisih dunajske akademije Denkschriften 14, pag. 1—74 in: Die slavischon ortsnamen aus appel-lativen. I, II. Denkscbr. 21, 76—106. Te je izvrstno porabil Kiimmel v že imenovanem delu, a o Kronesovi razpravi: Zur geschichte dor iiltesten, ins-besondero deutschon ansiedlung' des stoiorm. oberlandes, v 27. zvezku Mit-tbeilungen d. hist. vereines f. Steiermark, pag. 1—78, no more se to povsem trditi. Jaz hodim za Kiimmolom, 1. c. pag. 180 in sled. Ia) Omenja so neki na Furlanskem šo v 14. stoletji. Rutar v Ljub. Zvonu II., 55. ,a) Zato igrajo pravniki tudi v vsakem času najvažnejšo ulogo. Če tudi ničesar ne razumejo, vender vso življenje k njim pritoka. Še le pravnik more zavoljo organično naravo svoje znanosti vso razmoro omejiti, on vse pojmove formulira. ll) Kotljarevskij: Drevnosti juridičeskago byta haitijskih Slavjan, Praga 1874, stran 4: „Pravo je ravno tako historijski spomenik, kakor vsako drugo pojavljenjc narodovega življenja in izobraženja, kakor jezik, religija, poezija, literatura, nravi in običaji. Zavoljo tega so morajo pojavi pravnega življenja obravnavati kot občne naloge kulturne zgodovino. „Macioiowski: 81av.recht.s-geschic.hte, aus dom polnischcn v. Burs u. Nawrocki, Stuttgart 1836, I, 71, „ . . . . liisst uns nicht zweifoln, dass das redit eines jedon volkes scinen cha-rakter am besten darstollt, und sogar oinen sohr anziehcnden theil seiner geschichte enthiilt/ ,5) K večjemu bi se tako lahko imenovala legonda o ss. Cirilu in Metodu, ki ima tudi nekoliko za pravno zgodovino pomenljivih podatkov. ,0) Beitrage zur liisung der proisfrage ctc., VVien 1819; 1, 187 navaja Hormayr več primerov, v katerih sc priče tako ločijo. ”) Miklošič: dio slavischen eleinonto im Magyarischen, v Denkschft. 21, 1—74. Hanči, op. cit. tj 7. — “) Miklošič, 1. c. pag: 5. 10) Po Miklošiči hočem podati nekoliko primerov: prauda, tokma, takimi), zalog: zaloga, mogye: mežda, gritnic.z: granic.a, zseller: željar, rab: robi>, koleda, kamat: kantata, zsabad: svobodi), csdsziir: cesart, kiraly: kralj, ndvarnok: dvorbnikv, kaloda: klada, tomKicz: tbmianira. Po pravici trdi Krek (op. cit. pag. 107) da jo za Madjarc „der contact. mit den pannonischen Slovenen wahrnaft sogenbringend geweson.“ sc) Hanči 1. c. 67. s Jl) Tako n. pr. v slovarji madjarske akademije, katcroga malo da ne smešno obravnavanje tega p ra Sanj a jo dobro ocenil Jagic v Radu, knj. 17, 205—207. a3) de administrat. imp. 8, 38. Primeri: Jireček Herm.: das recht in Bohmen und Miihren, I, 41; Krek: Einleitung in dio slavische litoratur-gescbiehte, 203 in sled. ,a) Miklošič: Lojcicon palaeoslovenico graeco lat. Vindob. 1802—5, s. v. zakon. al) Vukov rječnik s. v. zakon. 3J) To jo že spoznal Valvasor, ki pravi: „Gebraucli ist dor bauern ge- setzgeber“. (Ehre, VI, 334.) J") Primerjaj: Jhering, kampf ums recht, Wien bei Manz. a:) Mickiowicz: Vorlesungon liber slavische literatur und zustiinde, Leipzig 1849, III, 2G8. 38) Miklošič: Lexicon, s. v. pravbda = oAiJttita, veritas sup. 8i'xaiov, ŽDtatosuvT), iustitia ostrom. 20) Zanimivo jo, da so prvo slovenske besede, katero so se tiskale, poziv „wogo gmaino“, da brani „stavo pravdo". Glej letopis Matice Slovensko 1. 1877, 200—201. Najstarejši slovanski zakonik pa jo „Pravbda ruskaja“, pisana mod 1. 1010. in 1020. 30) V starem rokopisu iz 13. stoletja: Ritus explorandae veritatis seu iudicium ferri candentis otc. nahajamo mesto „eos discutiens ad praudam por pristaldum.“ llistorik Bel, ki je izdal rokopis, meni, da je iudicium ad praudam neko privatno sodišče, v katerem so sodi Ssimpliciter sine ullo in-diciario ordino et sine testibus ad solarn aetoris reique fldem interpositam.“ Drugi zopet mislijo, da to znači „ius sivo iudicium forri candentis. “ Glej Miklošič: Slav. elemente, pag. 40. 31) Pomenljivo so bosedo Valvasorjevo (Ehre, VI., 293) „Ertappt, man aber Einen, so wirfft man ihn ins Gefiingniss; or sey gleich weltlich oder geist-lich als oin Pope, odor Coluger. VVie es dann w e it er ni c lit, als bil lig, dass wann Jemand boy dor Verwirckung solbor seine Porson nicht ansieht, diosolbo aucli boy dor Bestraffung nicht ange-sehen werde“. To jo slovonski nazor. 32) Krek, Einleitung, pag. 89. 33) Meicholbeck I, Urkundenbuch, 278, Nr. 548 pravi to o neki Slovenki Baaz. Isto dokazujo Hormayr v Wiener jahrbucher der literat., Band 39, pag. 37 iz neko listino od lota 1136 „Quaedam mulier Gothelindis no-mine, cum esset. libora, sicuti Sclavi solent osso . . .“ — Primerjati so da, kar Sachsenspiogel (III, 73 53) o polabskih Slovanih piše: „Man sagt, dasz alle Wendinen vri sm“. — 3‘) Maurikios (Strateg. XI, 5.) „T» efl-vr) ttov ilxXa(iwv xa\ ’Avrtov s’Xs'J-SouXoujrfa! r) ip/rjdi)'*’. “n<)-vj.£va“. O gorotanskih Slovencih pišo Schwabenspiegel (ed. \Vackernagol, ZUrich 1840, pag. 339) ,,Sio sechen oucli enkain adel noch gewalt an, wan bidorbkaitt vnd warhaitt.“ 3J) Jagič: Histerija književnosti naroda hrvatskoga i srbskoga. Zagreb 1^67; I, 34. Iz znano pravljice o pojedini, katero jo priredil Ingo, no moremo za sužnje med Slovenci ničesar sklopati, kor jo vsa epizoda nohistorična. Carinthia 1855, str. 83. 30) Linhart: Versuch oiner geschichte von Krain, Laibach 1791; II, -32 „die Slaven liatten einst keinen sinn fiir die leibeigenscliaft. Die gotronn-ten stiimmo lernton aber diesen zustand kennen und benannton ihn auf ver-schiedeno \veise.“ Temu dodajo v opomnji „k) . . . die Krainer hatten keinen »amen, um den zustand der leibeigenschaft zu bestimmen, denn rojenak ist nacli dem doutschen erbhold gebildet wordcn.“ — 31) Pri Kreku. Einleitung, pag. 89, op. 1. 38) Maurikios Strateg, pri Kreku 1. c. 80) Legende vom heil. Cyrillus, Denkschrifton der wiener akademie, phil. hist. cl. XIX. pag. 226 „ . . . „Hb TbHMO IUlliHbHHKb HCI1P011II. °, CbTb OTbiiycTD nxi..“ — “) Pravni običaji kod Slovena v Književniku III, 168 [Zagreb, 1866]. Primerjaj Krek, Einleit.ung, pag. 47 in 8i). 41) Tudi germanski knezi so imeli po več žen. Tacitus o tem piše [Germania, c. 17] „Qui non libidino, sed ob nobilitatem pluribus nuptiis am-binntur.“ 4a) Wattenbach: Boitriige zur geschichte der oliristlichen kirclie in Boh-men und Miihren, pag. 40. Zanimiva bi bila preiskava, kako je ravno v teh odnošajih fini in občutljivi čut Slovanov, ki so zdihovali pod turškim jarmom, pospeševal razvitek narodnega prava. Gledfi takih nožnih stvarij Slovani namreč niso mogli hoditi pred turško sodnije, ki so imele o tem po polnem drugo nazore, ampak morali so se posluževati svojih zadružnih sodov, ki so se po tem no samo ohranili, nego tudi tem bolje razvijali. Mnogo podatkov za to vBogišiči: Zbornik sadašnjih pravnih običajau južnih Slovena, Zagrob, 1874. 43) Chabert: Bruohstiick oinor staats- und rechtsgeschichte der doutsch-oesterreichisclion lilnder, Denkschrifton der wionor akad. phil. hist. cl. III— IV, § 64 „an urkundliehen naohweisungcn iiber die gnterverhalt.nisse zvvischen eliegatten in don slavisohen landostheilen fehlt os fur dio aeltere zeit fast giinzlich. Eine nieht unwahrschoinIiche voraussotzung ist es aber, dasz die anschauungon der Slaven iiber dio giitorgemoinsehaft in der familio zur ent-stehung und verbroitnng dor spater vorziiglich in don innerostorreichischen liindern horvortretondon allgemeinen giitergemoinschaft beigetragen haben.“ Macioiowski, o. c. IV, 409 „ans don begriffon, welcho die Slavon iiber die giitergemeinschaft hatten, entstand wahrsclieinlich boi don Teutschen die giit-tergemeinsohaft unter den ehegatten, welche in dor folge dio Bolimon, Miih-ren und Schlesier von ihnen annahmen." '14) Sumner-Maino: De 1’organisation juridique de la familio chez les Slaves du sud et chez les Rajpoutes, Pariš 1880 (prenatis iz Revuo generale du droit etc.) pag. 9—10. „Or, la roconnaissance do la parentfi agnatique est une excellente prouve que 1’ autoritfi patriarcalo oxisto ou a jadis oxist6 dans une communaute . . . Ih. oil nous trouvons oncore l’agnat,ion il doit y avoir eu presque nficossairemont i>ouvoir patornel.“ — 45) Bogišič v Književniku III, 427; Zborniki, 377—378; Vukov rječnik stran 300. 40) Herm. Jirečok: Das recht, in Biihmen und Miihron, 1,48: „aus dem umstande, dasz das wort otrok, welc,hos urspriinglicli wohl bei allon Slavon, wie noch heuto bei Russen und Slovonon das K in d bodoutete, boi einigen, und diesz namontlioh bei den biihmischon Slaven, dio bedeutung sklavo angenommen bat, musz goscdiloszen wordon, dasz die maelit dor oltern sieh bis zum verkaufo der Kinder in dio sklaveroi (otroetvi) erstreckt,e.“ ■") Sumner-Maine, o. c. pag. 10 primorja to z rimsko emancipacijo. To se godi pri vseh narodih na slovoson način. Za Frijulsko podaja zanimljivo primere Chabort o. c. § 63, op. 2—3. 48) „ln umr6 li glava rodovine, Vso blag6 se deno v eno vMdo, Vladika se z rodovino zbero, . . . .“ Rokopis kraljedvorski, poslovenil Fr. Levstik, v Celovci 1856, stran 48. 4tl) Jednako misli je izraževal nadškof gnezonski Joanos, ko je rokel: „beata plus quam beata fraterna societas, apud quam plus pietatis valot re-ligio quam ambitus princi pandi. “ [Hist. polonica Vicentii Cadlubconis, pag. 84]. Kako bridko toži lastavica v Libušini sodbi o razdvoji mod bratoma: „Aj, Voltava! kaj kališ si vodo, Izplaknivši zlatoposko glino? Kaj kališ si vodo srobropžno? „Kak bi si jaz vodo ne kalila? Al te huda jo razrila burja, Kor v razprtji sta rojona brata, Suvši točo iz nebes Sirocih, Brata zavolj dčdino očeta “ Oplaknivši glavo gor zelenih, Po Levstikovem prevodu, str. 48. 80) de bello Gothico, 1. III, cap. 14. 51) Bogišič: Glavni je črte obiteljskoga pisanoga prava u starom Dubrovnik«. Rad, knjiga V, stran 128. — Turner: Slawisches familienrecht, Strassburg 1874, pag. 3. 5S) Herm. Jireček op. cit. 1, 47. ja) Fostus s. v. extrarium. — Jliering: Geist des romisclien rechtes, I, 227: „seine ausschlieszung ist oino totale, auc.h die religion baut ilim keine brucke, denn auch sie ist ein institut dieses staates. Es ist ein seltsamos spiel des zufalles, dasz e g en s gerade das loos des e x-ge n s ausdriickt und die Romer babon wirklich ogens von gens abgeloitet, eine abloitung, der die deutsclie sprache mit mehr reclit e 1 e n d = a u s 1 a n d gegenuberstellcn kanil. Warum ist diese strafe aber so grosz, wio in alter zeit iiberhaupt das exil? Der fremde ist rechtlos; wor dalior ausgestoszen wird aus der gemeinschaft seiner genoszen, oder wegen verbrechon sicli fiucbtet, deszen harrt, niochte icli sagcn, das loos des wildes auf dom felde, das unstiltig, rulielos umlier irrt und gejagt, vvird, wo os sicli blicken liiszt. Alles, \vas ihm theuer war, liiszt der verbannto daheim, seinen lierd, seine genoszen, den frieden des recli-tes und die gemeinsamo verelirung der giitter und vvas er mit sich nimmt, ist das gefulil unsiiglichen elends, die aussicht auf ein dem zufall, der ent-behvung u. s. w. preis gegobencs leben, auf kneclitschaft oder eine von der willkiir und gnade seiner sclmtzherren abhiingige und durcli demiithigungen aller art erkaufte froiheit.“ 51) To se jo ohranilo v poljskem „voto“. Mickiewicz: Vorlesungen II, 57: „wahrend der regiorung Johann Kasimirs sprach ein adoliger im kreise des reichsrathes jenes schreckliche \vort aus, das seit jeher gefurchtet war, welches die kraft hatte, die borathung zu hemmen und die volksthiimliche ge\valt in ihrem geleiso aufzulialten: er sprach das veto. Das gesetz, welches einer einzigen verneinung so grosze kraft boilegte, ist keine Erfindung der Polen gevvesen; die spur seines bostehons liiszt sicli seit den aeltesten zeiten bei allen slavischen gemeinden wahrnehmon; da waven besitz, nutzung und verpfliclitungen allen gemeinsam, und jeder genosz gleichsam vollkommene ge-walt, durfte gogen die beschlusse anderer sein niopozvvalam [ich will nicht] sprechen. Es gab indoszen ein mittel zur ausgleichung; mit gewalt und schlagen vermochte man den sich widorsetzenden zu zwingen, mit in den ge-sammtvvillen zu stimmen. Spiiter verschwand ee in folge eimvirkung romi-scher gesetzo boi vielen. Bemerkenswert ist es jedocli, dasz, nachdem der reichstag das ausgesprochene voto vernommen, kein einziger auf den gedanken fiel, Sicinski zur zuriicknahme des wortes zu bewegen, im gegentheil alle giengen voller triibsinn und grauen auseinander. “ JJ) Herm. Jireček op. cit. pag. 46. Jl!) Nikakor se ne sme zamenjati s „condominium“ rimskega in našega avstrijskega prava, ki jo po polnem drugega značaja. Nemški pravniki niso jedini ali eksistuje „gcsanimteigenthum“ ali ne, le ta bi se dal primerjati razmeri, v kateri so zadrugarji nasproti nepremičnemu zadružnemu imotku. J') Krek : Einleitung, pag. 49. J“) Ibid. pag. 93, opomb. 1. Razven tam navedene literature še je omenjenja vredno: Sokolovskoga zgodovina agrarnih zadrug v severni Rusiji (Peterburg 1877] in Vasilčikova delo o zemljiščih v Rusiji in drugih evropskih državah [Peterburg, 1876]. O obeh knjigah so obširna poročila v novinah : „Magazin fftr die literatur des auslandes", jahrgang 1877, štev. 36, oziroma 61. m) Jhering, Geist I, 179: „die gens beruht in ihrem ganzen goiste und zuschnitt ursprftnglich auf der idee der fainilienverbindung. Die gens ist eine familie mit politischem charakter und zugleich eine politische verbindung mit familionartigem cliaraktor.1- ibid. pag. 183 „die gens beruht in der that auf dem familienprincip (obvvold es Walter: romische geschichte, §. 14 in abredestellt). Davauf deutet schondie otymologie: gens, gcnus vom sanskr. d s c h a n geboren werden. “ co) Sumnor-Maino op. cit. pag. G „11 ost, impossiblo do mettre serieuse-ment en doute l'identit6 de la communaute domestique chez los Slaves du Sud avee la gens vomaine, le y/vo; hell6niquo, la sept celtique, et. la parente clioz le Teutons. Elle repr6sento cncovo la communaute familialo (joint-fa-mily) cliez los Ilindons, laquolle est, aussi une institution vivante bien qu’ omi-nemmentfragile.“ Glede razvoja mira iz zadružnega življenja pravi na strani 21.: „il ne nous sera guero possiblo do douter que lo developpoment de la com-mnnautž domestiqno aboutisso a la communaute de village.“ Glede uzroka, zavoljo katorega so Jugoslovani ohranili zadrugo, Rusi pa večinoma prešli k miru, pravi (stran 22), da „nous no devons gufere nous trompor on suppo-sant quo la proximite ou Voloignomont do la pnissance musulmano est entre pour beaucoup dans cos modifications. La puissance musulmane est sans doute la c.auso secrete de la survivaneo dos deux formes do communaute. Mais communautos slavos, situžes plus prfts du quartior gonžral do la domi-nation ottomano, ržclamaient une organisation plus forto et plus compacto pour prot6ger leurs biens, lours institutions et lour foi, alors quo los popu-lations russes n’avaiont h. souflrir qu’ occasionnelloment, et par intor mittence, des incursions de lour suzerain tartare. Jusqu’ ii une 6poquo relativement ržcente, les commnnautes domostiquos n’avaient surtout. a so plaindre que des exations illegales de Turcs leurs mait.res.“ °‘) Glej opomnjo 50. 6>) Glej Kros I, 532, 570. — Kiimmel op. cit. I, 242. — Mnogo podatkov za mansns sclavonicus, boba sclauanisca, boba selauanica itd. v Zabn : Steir. Urkundenbucb in Zabn: Codex diplomaticus Anstriaco frisingensis I—III (fontes rerum Austriae. 31, 35, 30). Posobno kažo razloček med slovansko in drago poljsko mero določba iz 1. 1100. (Zabn, fris. III, 17) ,Apud Welzo husliobe triginta una ot do Sclauicis tredeeim et viginti qnatuor novalia “ °8) Posamezno obitelji, iz katerih se sestavlja zadruga, imajo mnogokrat svoje kočice okoli hišo, v kateri je bival nekdaj skupen praded. Menda jo to vplivalo, da so Nemci po Notranji Avstriji izraz za človeka, ki nima drugega kot svojo kočo, prevzoli od Slovencev. Kouschlerin Kousche sta slovenski besedi, še dan danes pri Čehih kašna. Glej: Steirische und kiirntlmische Taidinge, horausg. von Bischoff u. Schonbacb, Wion 1881 [Oesterr. weisthttmer VI.] v slovarji sub voco keuschler. M) Juvavia, Anliang 251, pravi za nolco koroško posestvo, da se ima tudi v prihodnjo dajati tsolita decima, (|uam ante secundum consuetudinem sclavorum dederat.“ Drugoga značaja je zopet dača, ki se s svojim slovenskim imenom „poklon“ omonja v Codox dipl. Aust. fris.: III, 188, 189, 194 etc. za Gorenjsko. na) op. cit. § 63, opomnja 7. °6) Tako n. pr. v neki solnograški listini [Juvavia, Anhg. 96], katere slovenska imona jo razložil Davorin Trstonjak [o nokterih staroslovenskih imenih iz 1. 864, v »Glasniku* 1.1803, stran 210—213] „Concessimus. . . in Karantana in loco vocato Kurca . . . servos quinque cum uxoribus et filiis . . . . et manentes servos XV [prvi trije so bratje] cum coloniis et uxorlbus ot flliis.“ Večkrat se v listinah imonujo kak Slovenec s sinovi in zavoljo vo-likega števila teh bi slutil, da jo to zadruga, tor da listina domačina imenuje očeta. Tako n. pr. v Codex dipl. Austr. fris. III, 9 „In Ensitala sub potestate Liutulfi haoc mancipia sunt: Gotta cum suis filiis VI, Geza cum suis filiis V, Diotrat cum filiis II.“ 0I) Ehre: VI. bucli, 292: „in jedvvedem hauso wohnon aufs wenigste 3, 4 wohl auch 5 verboirateto und also ein haufen kinder boisaminon; doch aber gleichivohl nur ein einzigor bauswirth und eino hauswirtbin. Solcher hauswirth ist der iiltere mann, wofern or anderorseits tauglich dazu: dio hauswirthin abor ist des jiingston verheiratoton brudern oder vetterns weib. Diesen beiden muszen alle die andern gehorsamon, und die andere hausar-beit verrichten,“ ('8) Ibid. VI., 823: „Hier erbot nuv die tochter dio rautter“. otl) Žena ne more drugega zahtevati, kakor primerno doto, kar ne smemo nazivati krivico, kajti potem bi sodili nekdanjo odnošaje po sedanjem merilu (Bogišič, Rad V, 135,), to zahteva obstanek zadruge. V doto se dajajo obif.no le premičnine, katere potem po materi zopet dobivajo hčere. Sumner-Maine op. cit. pag. 17, ,Dans quelques communautes domosti<[ues cotte pro-prietč distinete, jointe a 1’appovt matrimonial, se transmet exclusivoment, comme le stridhan hindou, aux hfritiers feminins en vortu d’ un ordre de succession particulier“. ,(l) Cllavnije črto itd. Rad, V, stran 129. ,l) Montagsblatt ad num. 147 graške Tagespost, 1807. „Die venetia- nischen Slovenen leben in ihron hiiuscrn nach patriarchalischor sitto, ungefiihr wie in der Militiirgrenzo gibt es hior in einem hause 3—4 familien. Derje-jenige solin, dem der sterbondo vater den segen gegohon bat, fiihrt die ganze wirtschaft und disciplin, kauft und verkauft, nimmt geld ein und bestreitet dio ausgaben, die andoren miiszon arbeiten, thun, was ihnen der hausherr befiehlt. Sie diirfen sieh nic.ht gegen ihn auflehnen, wenn or nicht zum schadon des hauses wirtschaftet.“ Da li se smo poročilo, ki ga nahajamo v ,.Uober land u. meor“ (1881, 411) „hier (v Ziljski dolini) ist nocli echt pa-triarchalisches wesen zu hause: dio iiltesto frau steht der arbeit der frauen vor, dor jiingste mann ordnot, dio der miinner“ kot ostanek zadruge tolmačiti, to preiskati moram tamošnjih razmer poznovalcem prepustiti. Kakor sem omenil, pa bi jaz tolmačil gorenjski progovor, da „očetu krasti ni greh (otrokom), ker to je itak naše.“ — ,J) Op. cit. § 03 op. 7. T3) Koch-Sternfeld, Salzburg und Borclitosgarden, I, 126: „in \Vindisch-matrei bestohen dio sogenannton gemeinhauseroien, wo niimlich allc sfihne an das viiterliche orbgut kommon, dio tčehter aber als nicht bositzfiihig vom gute gegen eine kleinc abfertigung ausgeschloszcn vverdon.“ ’4) Gajeva Danica, 1. 1845. stran 130 : „radinost i gospodarnost [Hrvatov] na Niže Avstrijskem ima temelj u patriarhalnom životu. Otac pusti sina zarano da se oženi; nu gospodarstvo mu ne predajo, nego živi s njim u zadrugi. Tako dakle notroba roditeljem u starosti živiti od dčtinsko milostinje kao što to drugod biva“. — 75) Glej oseško ,,Drau“ v avgustu 1. 1880, fouilleton. — ,n) Valvasor: Ehrc VI, 314 pripoveduje, kako so posest pridobi [v Vipavi] ,,wolches vieli sie boi den hOrnern orfasst und einem ihrer verivandten iibergibt, dasz cs dcrselbe dreimal im kroiso herumfiihre und also an statt ihrer das stiick viohos in bositz nehmo“. Za occupatio imamo ibid. VI, 330 vzgled: ,,ihr vvisset ja, dasz das wild desson sey, der os auftroibt und anfangt. zu jagon; obschon hionach ein anderer dasselbe fiingt.“ ”) Da so imeli Slovenci obvezno pravo, dokazuje to, da so so še v madjarskih besedah tokma, z.llog, komat itd. staroslovensko besede za pac-tura : ti.klimi) itd ohranilo. Glej opomnjo 19. Za kazneno pravo imamo tudi le nekoliko hosed. Vender so no strinjam z Radicsem, ki v Letopisu [1877] stran 292. meni, ka je tranča malo da no jedini ostanek narodnega prava v Slovencih. "“) ,,Taj čovčk ima mnogo župe u kuči“ pravijo še dan danes Dalmatinci. Prim. Herm. Jirečok op. cit. pag. 30. Jagic: Historija književnosti, stran 16. ,t‘) „!(oujw:vo;, zupanns, jupanus. urspriinglich das haupt der župa. das ist des stammes und des von ihm beivohnton gobiotosL Miklošič: Slavische elemente 1. c. pag. 63. B0) Urkundenbuch des Benedict. Kromsiniinster, von P. f. llagn, Wien 1852. Za Hrvate pravi Brašuič: Župe u hrvatskoj državi za narodno dinastijo [v Radu 25, 31], da „u početku bijašo po svoj prilici samo 12 župa; car Konstantin pominje još u prvoj polovici 10. stolj. u Hrvatskoj 11 župa, a kano 12ti kotar banovimi, kojom je upravljao ban. Poslie, kada so rodovi umuožiše, poveča se i broj župa“. „8({|Mp(a&>) ouv ?] /topa auTtiSv ei? £o'j;ravi'a; :a“ Konst. Porphy-rogeneta do administrat. imp. c. 30. 8I) „Glavna mu jo dužnost. o tom nastojati, da so po pravdi i pravici sodi.“ Brašnič 1. c. pag. 40. 8a) Gesammturbar dos bisthums Froising fiir dio tisterreichischen liinder [1291—1318] v Zahn: Oodex dipl. Austr. fris. III, 108—690. V tem je za življenje osobito gorenjskih Slovencev toliko zanimivega podano, da jo vredno posebne preiskavo. Tukaj naj le nekoliko glede župana omenjam. Natanko je določeno, kaj jo moral župan pripraviti za škofov, oziroma njegovega namestnika prihod, ko je prišel posestva nadzorovat. Kar župan pripravi za škofa, to mu morajo zopet podložniki vrniti, toda za svoj trud ima tudi od škofa ,,unam hobam rationo sui ofticii11. Župan pa dobiva tudi razven tega od podložnikov raznih stvarij [Oest. vvoisthiimer VI, 640], kakor tudi hrvaški župani, ki so dobivali „na užitak noki dio nonasliednoga narodnoga imanja, dio, po popu dukljanskom tračinu dača [tributnm] ono župe, kojom upravlja; dio carina i pristojba [vectigal], te zakonom propisano godišnjo darove fdo-naria saecularia]“ [Brašnič 1. c. 40]. Vkljub temu, da jo imol župan skrbeti za gosposko, zdi se meni vender krivo, ako ga Tomaschek [Oesterr. vveisthiimor I., die salzburgischen Taidingo, v slovarju s. v. suppan] imenuje „erzbischof-licher verwalter auf dem gute [Leibnitz]11. 8S) Versuch einer gesehichte von Krain; II, 228. Vsakako zanimivo pa je tam citirano mesto iz Popoviča : Untersucluingon vom meere [II. teil LXXII] o županih po Spodnjem Štajerskem. ,,Wenn ein solcher bofohlshaber oder windischer dorfschulze soine uiitcrgebonon zur ontrichtung des zehenden, zur jagd, oder andoron frohndienst.en zusammonberufen soli, so begibt er sich auf eine hiVho, wenn seino wohnung nicht, schon auf oinem orliabenon orto stelit, und bliist auf einem groszon horne gowisze tone herab. Auf dieses go-gobeno zeichcn versammelt. sich dio gemoinde, oder dasjonigo wird vollstreckt, was der župan durch sein blasen angedeutot hat.“ 8‘) Tako n. pr. v kraji Goss [Costizza] pri Ljubnom še v 16. stoletji nahajamo župana. Oesterr. woisthiimer VI, 309. 8S) Za Maribor imamo [ibid pag. 401] določbo „der richtor soli durch die suppleut, so er die ruogatt bositzon will den umbsiissigon pauern auch darzue verkunden lassen.“ 80) Der nacli beschechener ansag des richters nicht ins dorfrecht oder suppanliaus erscheunt oder in soiner abwesenheit nicht das weib kombt oder oinen knocht schickt muoss umb 15 kr. gestraffet werdon“, Priebing pri Mu-recku 1. 1736. Ibid pag. 396. 87) Gamlitz pri Erenhausenu, iz 1. 1684, ibid. pag. 378. 88) Goss pri Ljubnu, 16. stoletje, ibid. pag. 309. 80) Lipnica, 1. 1436 (Oest. woisth. I. 333) „Item ist ain diop auf dem guet oder kumbt or dar, den sol der supan oder der Schaffer vahen ob er mag, und sol in dem landrichter antwurton als er mit giirtel umbfangen ist“. Glej tudi Oest. w. VI, pag. 433—434. 00) Miklošič: Slav. olemonte im Magy. 1. c. pag. 63. „ispan sive (|ui in districtu seu comitatu iurisdictionom oxercot, comes seu iudex parochialis dicitur.“ Ritus explorandae veritatis etc. 270, nota. "•) Miklošič: Ijoxicon s. v. župana. n) Bogišič: Zbornik I, 35. ^Domačina izbiraju članovi zadruge; ako li ga nema, naznačujo pregjašujik, je i’ ako su zadovoljni bili š njim, to mu drage volje i to pravo prepuste, da si zainjenika ili nasljednika imenuje, ter se obično tacite pripozna domačinom onaj koji pristane na ono kako jo predšastvonik naznačio. Ali može so nasljediti i tako: da sin, valjan, spo-soban i pošten, može oca naslijediti, ili brat progjašnjoga domačina ili ko drugi od onih koji so mu najbliži, iz zahvalnosti prema pregjašnjomu. Ima takogjer slučajova, da kojigod iz zadrugara sam prisvoji sebi tim domačin-styo, što pokaže da jo sposoban i vrijodan, tako da ga i izvan kuče kao primjer dobrote, poštenja, valjanstva pokazuju, te ‘kao što ga slušaju i po- štuju u selu tako ga počnu Stovati i slušati i ukučani. Jer jer običaj u naroda našega, da on nemože po svojoj neiskvarenoj dudi ni svoga prava ongje braniti (ili na njem jašiti), samo zato što je pravo, ako mu se baš krivo čini.“ — Sravni Sumner-Maine op. cit. pag. 12—13. — V Pekrah [Pickern pri Mariboru] imeli so od 1. 1734. na dalje poseben način, po katerem se jo župan določil, moral je to biti zaporedoma vsak posestnik. Določile so namreč gosposke, kojih podložniki so tam živeli [Mariborski grof, samostan jezuitov v Colovci in benediktincev v sv. Pavlu], da: „hinfuro bis ewigen zeiten keiu amtman merer wie vonnals wegen der so oft entstandenen hiindl envahlet, die ambtmannsstohl samt den stock, peitel und schriften rings herum gehen sollto und keiner ausgonohmen aut excludirt werden solite . . . Wann auch einer dem die ordnung trifft dieses ambts vor untauglich solite befunden werden, so solit er doch nicht ausgeschlossen sein, sondern die andern ihme untor die armbe greifen und helfen solltn soliclies ambt durch sein jahr zn administriral." Oest. weisth. VI, 402. V „Kresu8 fl, 673] poroča S. Rutar o načinu županove volitve v Čezsoči na Bolškom. 83) Ehre, XI. buch pag. 49 za Kastvo, ibid. pag. 376 za Pazin. 04) Ehre, IX. buch pag. 95. oi) Dimitz: Geschicnte Krains, Laibach 1874, I, 178 govori o narodnih sodih županov ter nayaja svoj spis „das landsohrannengericht in Laibach”, Laibach 1866, v katerem je menda več o tej stvari priobčenega; meni, žal, ni bilo mogoče tega spisa dobiti. °“) Jagič: Historija književnosti, I, 24. — Krek, Einleitung pag. 133. 8?) Patriotische phantasien, Berlin 1778, II. teil 144. „Dasz unsere vor-fahren kluge kopfe gewesen, beweist allein der kerbstock. Keine erfindung ist simpler und groszer wie diese. Die Italiener mogen sic.h mit ihrer kunst buch zu halten, nocli so grosz dilnken: so geht sie doch immer dahin, dasz einer den anderen zum schuldner sclireiben kann; dasz der mann, der borgt, von seiner gliiubiger redlichkoit oder willkiir abhiingt, anstatt, dasz wie beim kerbstock sclmldner und gliiubiger gleiche versicherung haben, sicli bestiindig controlliren und einander nicht betriigen konnen.“ Da Slovenci rovaša niso od Nemcev vzprejeli, je gotovo. Za Poljake pa bi se to lahko sklepalo iz besedo karbownik, ki znači tistega človoka, ki opravila delavcev itd. na svojem rovaši zaznamenuje (karbovvač). os) de adm. imp. c. 29. „Principes vero hae gentes non habent, praeter zupanos senes quem admodum etiam reliqui Sclauvorum populi." *») Bellum Gali. VI, 23. ,0°) Jhering: Goist, I, 247: das militilrische interesse ist das motiv, das den staat um einen gedanken bcreicliert, den wir bis jetzt in ihm noch nicht entdockt haben: den der iiber- und unterordnung.“ 101) Miklošič: Slav. elemente im Magy. 1. c. pag. 1—2 kwiozb, kt>nogt> je nemška beseda, ter so glasi v gotščini kuniggs, staron. kuning; kralb je appollat. iz imena Karola Velikega; cesarb in carb nastala sta iz xata«p. Primeri Krek, Einloitung 90—91. |o«) Viri za obred so: Joliannos Victoriensis: De inthronisatione Meiri-hardi ot consvetudine Karinthianorum pri Boohmorji, fontos rerum germa-nic., Stuttgart 1843, I. 318. — Ottocari Ilorneckii chron. cap. 201 apufl Hier. Pez. Scriptores verum Austriacarum, Ratisbonae 1745, III, 182. — Schwaben-spiegel, od. W. Wackernagel, Ziirich 1840, landrecht, 418. Von hertzogen von kiirndern rechten. — Literatura je zelo obširna Najbolje je pisal z juridične strani Chabort op. cgt. £}. 31, s kulturne strani sploh: Moro, der furstenstein in Karnburg und der herzogsstuhl am Zollfelde in Kiirnthen v Mittheilungen der centralcommission zur erforschung und erhaltung der baudenkmale, jahrg. 1862, pag. 274—284; nadaljo Krek: Einleitung 231—215. ll)3) Moro, 1. c. 275 „Dieser schon selu- bescliiidigte stein hat die form des obersten teiles eines siiulenschaftes mit dem capitiilo. Von dem canno-lirten schafte ist nur ein unbedeutender teil in dia orde versenkt; das aus der erdo hervorstehende stiick bat cine hiihe von 1' 8" und oinen durclimes-serVon 1' 10". Die oberfiiichc des capitiils liat oinen durchmesser von 2' 10“.“ — 104) Tistega si izvolijo, „der sin der waegst, dor best und der witzigest diuchtt“, pravi Sclnvabonspiogel. V poznejših časih navadno jeden iz rodbine Hercegov. I'13) „Dorselb sol ain pain / Aufdaz ander legen / Windischcr Red sol er phlegon0 [Ottokar v. Hornek], „sunt onim et ipsi Carinthiani Sclavi“, Aencas Silvius, Europa cap. ‘20. 10n) „Er sol sich pewogen / An seine pain zu logon, / Zwo lloson von graben Tucli,/Vndzwen rot Puntschuech, / Dio man mit lliomcn svvind, / Zu dom pain pind: /Doz selben Tuch sol or ain Rokcli logon an, / Dor vor und hinden offen soy, / Kollir soli or weson | sein] froy, / Mit vir Gern, und niclit mehr, /Und daz an dor long go /Luczel | wonig] fur die Knio: / Zo Hull [ lliille] so sol or tragon liie / Ain ainvechten Mantol grabon, / Dor sol niclit Hentscliir fzipf am kloide] habon:/Im istauch auf dom Haubt, / Anders nic.ht erlaubt,/ Dann ain gupphater Hut in grabor Gestalt. / Daran vir Scheibon sind gemalt, /Diesolben Hueto c.lilueg / Nevvleich man dacz [ - zu, in] Chornden trug) / Die (Snur sol soin ain En d/ Ottok. liorneckii chron. 1. c. 101) Knez jo peljal vola in konja, a ni ju držal na stolu sedeči kmot, kar sicer Joan. Victoriensis poroča. On sam svojo trditev s tem om6ta, da pravi, ka danijo knez omenjeni živali kinotu za to, da so mu ta s stola odmakne, tor da potom kmet „surgons, iumentis predictis sibi attraetis, principi locum praebet." Ottokarjevo poročilo jo zavoljo tega vorjotnojo. Schwa-benspiegel, ki sploh nekako čudno opisuje vos obred, trdi, da jo knez jahal: „vnd setzen in dann vff ain voldpfaertt, vnd fuerend jn donn zno ainom stain: Der litt enzwiischend Glanogg vnd dom spitali ze vnser frovv Kilclien; vnd fueren in mitt jerem windiscnen gesang Dristund vmb don solbon stain, vnd singond ouc.li alle, klain vnd gross . . .“ — 10“) Moro 1. c. „Was don loichton backenstroich anbolangt, don der si-tzonde bauer, als er sich vom stoin ontfornte, dem horzog gab, so hatte dieso boruhrung boi don Slaven bisweilen die bedeutung einor angolobung oder bo-stiltigung, wolchen sinn solbe auch hieboi gohabt haben mag.“ [??] Chabert 1. c., opomnja 1 „in dom backonstreich, den der neue horzog orha.lt, wollten manche einen anklang an dio bairische sitto dos ohronziohons finden, wie es scheint, niclit mit grund.“ Stvar je zavoljo toga opomina vredna, kor je dokaz za veliko starost običaja, kakor sploh voč malenkostij obreda to dokazujo. ,otl) Joannes Victoriensis 1. cit. ,w) A. Eichhorn: Boitriigo zur iilteron geschichto und topographio dos herzogthums Kiirnthen, I—II, Klagenfurt 1817—9; I, 117, 11, 81 ff. — Ca-rinthia 1818 Nr. 3—4. V Carintliia 1819, Juli: Mittordorfor „ob Ingo wirk-lich dioser huldigung stiftor war?“ — V lotniku, ki jo bil meni na razpolaganje, ni to štev., no vem torej, kako podpira svojo mnenjo; v Wienor jahr-biichor dor litoratur, 25, 204 ga neki anonymus jako graja. IU) Chabort 1. c. § 81, opomnja 5. ni) Zgodovina slovenskega naroda, v Ljubljani 1800, stran 47 „gotovo pa je, da so jo tako voljenjo ali za pravo potrjonje kneza So le po Valhunu najbolj gotovo takrat začelo, ko jo Ingo vladanjo nastopil. Zakaj to, kar kmet na skali praša, besedo so zgolj krščanske, in krščanstvo so jo še lo o Valhunu utrdilo.* >■») 1. cit. "*) Večinoma so pisatelji Eichhornovo misli. Moro 1. cit., Ankershofen [-Tangi]: Handbuch dor geschichte dos herzogth. Kiirnthon, IV. 438. — Jarnik pa v Hormayrovom: Historischos taschenbuch, 1812, pag. 24 piše „der ursprung dioser sondorbaren huldigung wurzolt im grauen alterthum.“ llJ) 1. cit. opomnja 3—4. u0) Portz: Monumenta Gormaniao hist. SS. XI. pag. 7. lu) Chabort 1. c. op. 3 ,dasz das volk anf dio wahl dor porson ein- Husz hatte, scheint aus dem „potontibus“ horvorzugchon“. Jednako so. izraža Einhard: Amiales, a. 821 „Interea Borna, dux Dalmatine ntque Liburniae, de-functus est, et potente popul o atque imperatoro consentiente nopos illius, no-mine Ladasclavus, successor ei constitutus est.“ us) Pcrtz op. cit. pag. 7. “•) Palacky, Gescbicbte von Bobmen, Prag 1836, pag. 164. — Herm. Jireček op. cit. 1, 68—69, II, 46—47. ,2°) Vincentii chronic. (ad annum 1142) v Dobneri Momim. I, 34. m) Herm. Jireček 1. cit. — Miklošič: Slav. bibliothek, Wien 1868, II, 272 „B'Ii TO /KO BPOSIJI VMI’0 BOPOTHCJMB!) KlbH3b, II IlOCTflBlima KHfl3fl B«-HOCJinna na ctoji'1; m) Tako trdi Krek, Einloitung, pag. 214. m) Rački: Preobraz lirvatske kneževine u kraljevimi, Rad, knjiga 17 * stran 89: „ Ako smo vlastni doslovno tumačiti ovc rieči kralja Stepana II: cum . . . omnipotentis dei pietas mo sua clemoncia patrum, auum, proau-nmcjue solio [in] regi o, omnibus Croaciaoet Dalmaciae nobilibus collaudan-tibus, exaltanerit honore8; pak ako ovc rieči pispodobimo s izrekami čes-koga ljetopisca Kosme o nstoljenju českoga kneza: „elevatus est in principatus solio paterno“, prema riočim slov. legendo o sv. Vaclavu „i postaviša knjazja Vjačeslava na stole dedni": onda bismo mogli rieči ,,in solio patrum, avum proauumque exaltare“ tumačiti tako, da se je i kod krunitbo pridržao onaj starodavni obred, pa daje okrunjeni kralj u Hrvatskoj posadjen na ,,djedni stol“. I/. ovoga starodavnoga obreda slovjenskoga može, koga jo volja, i onaj običaj izvoditi, po kojem so lirvatski ban ili župan kod ustoljenja digno u vis na stolen.“ I>4] Einhardi Annales, a. 823 „ . . . populus Wiltzorum filium eius Mi-legastuin, quia maior natu erat, regem sibi constituit; sed cvim is se-cundum ritum gentis commissum sibi regnum parum digne ad-ministraret, illo abiecto, iuniori fratri regium bonorem deferunt." ,3i) Schwabenspiegel 1. c. Temu sicer ugovarja neki anonymus v Wioner jahrbiicher der literatur 26, 207 „\vo kamen iiberhaupt die damaligen Slaven zu geliiuterten begriffen eines gescllscbaftlicben vortrages, eines eigentlichen, echt abendliin-dischen und germanischen standosuntersebiedes und zugleich wieder einer im christenthum liegenden, den sonstigen begriffen schnurstracks widersprecben-den gleichheit der recbteV11 Ta pisatelj tudi meni [ibid. stran 209] ,,die win-disebe sprache und die windisclie tracht macht im grunde ganz allein das-jonige, was an der ganzen lmldigung slaviscb ist.“ Chacun a son gout! — ‘,7) Tako pri Polabih, glej op. 124. liB) ,,vnd fuegtt or innon nitt, so muoss jn das Rich ainen andren herren vnd bertzougen gen.“ lro) Kiimmel op. cit. pag. 145 „fiir die Slovonen war das cnltnrcentrum des mittleren Draugebietes stots die prachtvolle landscbaft, welche vom Wor-thorsee bis nach Volkermarkt liings des stromes sicb erstreekt, im siiden vou der Sattnic l)egrenzt, im norden von dem dem hochgebirge vorgelagerten biigellando mit seinen malorischen bergkogeln umscbloszen wird und durch-fioszen ist von der Gurk und der Glan.11 — l30) Glej opomnjo 110. 13‘) Poprej nasprotno, k čemur nas mora pripraviti tudi mnenje Momm-senovo, ki jo po Tagespost.i |6. avg. 1867.1.] omenjeni napis spoznal za rimskega. ,3a) Kopitar: kleinere schriften edid. MikloSič, 1.371. „Friedricli’s solm, der erzdeutsche kaiser Maximilian „der Woiss Kunig," lernet ancli windiscli und beheimisch von oinem bauern“. — 13S) Kako so Korošci skrbno svojo pravice čuvali, kaže nam tudi pismo Megisera doželnomu tajniku Samitzu |1. 1610], katero je priobčil P. pl. Radics v Letop. Matico za loto 1877, stran 288. I3‘) Obširno o tem poroča Moro 1. cit. ISJ) Ottokar 1. c. cap. 202 Schvvabenspiegel: „vnd wenn dor selb vor-genant, bortzoug gen lioff kumptt zuo dom Roemischon kayser ald zuo dem Roemischon kiing, so sol er in den selben klaydorn fUr j n komen.“ I30) Ottokar 1. c. ,,Doz Reichs Gunst und Huld / Hat er darczu wol, j Daz er dem nicht antwurten sol / Wann in Windischer Sprach.11 13!) Schwabenspiegel 1. cit. „vnd der windisoh man, der jn also an-sprichtt, mit vvindischer zungen so sol or sprechen, Er sig ricli oder arm, ob er es tuon wil: Das stautt zuo jm, derdaelogtt: „lch enivaiss, guott lierr, wie du es mainst, das dn mir nitt dar vmb uffrichtung tuost.“ Dar uff mag der hertzoug anttwurten, ob er wil, ,,icb enwaiss, guott friund, was du mainst: icli verstaun diner sprach nitt.“ vnd da mitt hett or inn dann gantz vflge-riclitt, vnd ist von jm ledig mit allem Recliten.11 — 13B) Jhering, Goist I, 179 „dio Uuszere rechtlicho organisation der fa-milio steht im umgekobrten vorhiiltniszo zur roifo der staatsentwicklnng, jo unvollkommencr letztero, desto ausgebildetor jono und umgekehrt. Solango die familie noch das surogat des staates ist, bedarf sie einer iestoren organisation. als wo die vollstiindige ontvvicklung der staatsformen und der staats-gewalt sie dieser function uberhoben. Ein staat im kleinen, liat sie auch dic verfaszung desselben niitig; dio vorvvandschaftsbando konnon nicht der t re i en liebe iiberlaszon worden, sie sind politisc.be bando.“ Primeri tudi Turner: Slaw. familionrocht, § 6. „entstehung und schicksal slavvisc.her staaten.11 la“) Juvavia 110. — Kiimmel op. cit. I, 184, zastopa tudi mnenje, da je marca Winidorum s svojim dux Carrueus [Fredogar VI, 72] Gorotansko. Potem bi imeli dokaz za noodvislost in precejšnjo moč te dežele v tem, da jo omenjeni dux z Bavarskega begajočo ostanke tistih 9000 Bolgarov, katere so Nemci gostoljubno vzprejeli, da bi jih vso v jedili noči umorili, v svojo deželo vzprejol, s čimor se je torej Dagobertu protivil. — Vita Rossweid. (A. S. S. Mart. lil, 704] pravi o nokom gorotanskoin kralji, h kateremu je sv. Rupert prišel. — ll°) Pertz Monumenta SS. XI. pag. 7. 14') Biidingcr, Oest. gesch. I, 114. Bavarski knezi niso ustanavljali samostanov le „propter incredulam generationem Sclauanorum ad t.ramitem ueritatis deducendam,“ [v ustanovnem pismu za Iunichen, fontos ror. austriac. 31, 8—4) ampak tudi, ako ne v prvi vrsti, zavoljo tega, da svojo moč razširijo. — 142) Budinger op. cit. I, 159 ff. 14*) Convorsio 1. cit. imenuje slovenske knezo, ki so v tem času vladali : Priwizlauga, Oemicas, Ztoimar, Etgar, ter pravi „post istos vero duc.es liagoarii coeperunt praedictam torram dato rcgum habere in comitatum, no-mine Helmvinus Albgarius et Tabo.“ 144) Tako nahajamo že v listini 21/111 1. 816 omenjenega „quidam comes de Sclauis nomine Chezul11 [fontos r, a. Ul, 19]. — Kronos 1. cit. pag. 53 „neben deutschen hochadeligen herren und frauen worden auch slavische gu-terbesitzer freier und edlor abkunft gonannt, so z. b. um 1148 dio edlo frau Dobroncga, um 1188 Tridizlau mit seiner gattin Slava, der stifter der kirc.be zu Liesing, 1190 Mogoy von Gestnich |GostingJ und andcre. Ob gaugraf Tur-dogowo im 10. jhdt. dem slaviscben adol zugorec.hnet vvordon sollo, ist obor zu bojahon als zu vernoinon, da dic andere urkundlicho namonsform Durgo-wos noch mehr dafiir spricht." Mnogo primerov za slovensko plemiče navaja tudi Dav. Trstenjak v „Kresu“ I, 192—3, nadalje glej Chabert 1. c. § 55, Kilmmel o. c. I, 143. 115) Diimmlor, Siidostl. markon S. A. pag. 42 „don glaubonsboton, wolcho aus Salzburg nacli Karntlion kamen, muszto dann das volk, ebouso wie es bei den konigliclien sendboten geschah, eino stouer zur bostreitung ihrer be-durfnisze auf der reise aufbringon, wolcho im jahre 804 durc.li eine schenkung von liegenden giitern ersotzt, wurde.“ “") Chabert 1. cit. § 75 „das land, das durcli dio Slaven bobaut wurdo, hatton die franken theils den foindon abgorungon, thoils vor fbindliehen ein-iiillon sicher gestellt; os lag daher nahe, dasz letztoro sic.h als eroberor bo-trachteten und bedeutende landatrecken tur sicli in besitz nalimon. Eino bo-sonders ungiinstige veriinderung scheint in der lago dor slaviscben bauleute zu jener zeit vorgogangen zu Bein, in dor ihro groszen, von dor leitung der iiffentlichen angolegonhoiton verdriingt, friinkischen gowalt.habeni weichen muszten. Von dieser zeit an fehlte os den andern klassen an einem lialt-punkte zur behauptung oiner giinstigeren stellung. Eine einziehung des grund-besitzes vieler scheint um dieso zoit platzgegriffen zu haben.“ '■") Krempl, Dogodivšino staj. zemlje, stran 107. “") Po Dummlerji [siidostl. marken 20] je to dobro podal Btidinger [op cit. 1, 161]; „es wiederholt sic.li bei ilinen die gew6haliche stufenfolge der unterdruckung scluviicherer volker; von einem abniingigen furstenthum zur reunion mit dem hauptreiche, von dem bodenzinse zum nieszbrauch der guter, vom duldenden geliorsam zur sklaverei; scbon im jahre 828 lindet sich in einor urkunde kaiser Ludwig dos frommen fiir Kremsmunster der name der Slaven zur bezeichnung der leibeigenschaft gebraucbt [territorium quodusque modo servi vel Sc.lavi ojusdem monasterii ad censum tenuerunt, Urkunden-buc,h des landes ob der Enns II, 11]“. Primerjaj Ljub. Zvon II. 33 in 32. — Palacky v svoji zgodovini Češke, ko govori o Slavus — selavus, navaja: Schnitzler, La Russic etc. Pariš 1836, pag. 13 „11 faut renoncer a cette opi-nion vulgaire, que les mots de Slavos et Esclaves sont synonymes: tout au contraire, la raco slavonne ost une race libre, long-temps indocile ii porter le joug et primitivement democratiquo. Cost par son melange avec d’ autres races, . . . que la servitude s’introduisit par mi eux et que le peuple, courbe sous 1’ autorite des boiars, perdit peu ii peu cette fierte sauvage qu’ il tenait de la nature, et cet osprit d’cgalit6 qui en dčrivait/ — ,49i Primere glej pri Cliabertu 1. cit. S 76 op. 3. — ,J") Beitriige zur losung der proisfrage, I, 188. 1Jl) Menda se smo tukaj omonjati, kar pravi Convorsio o gorotanskem knezu Ingu [vladal okoli 1. 790] „cui tam oboodiens fuit omnis populus, ut si cuique vel earta sine litteris ab illo directa fuit, nullus ausus est suum neglegere praeceptum.“ Bogišič v svojem bibliografskem načrtu: Pisani zakoni na slovenskom jugu, I, Zagreb 1872 ni imel prilike navajati slovenskih zakonov, zato pravi na strani 4: „A gdje su političke individualnosti u zemljama Slovenaca? pitati čo možda čitalac. One bjehu isključone iz ovoga prvoga otsjeka, da i ne navodimo druge uzroko, več za to što držimo, da svi do sada poznati zakoni koji istekoše iz najviše zakonodavne vlasti u Šta-jerskoj, Koruškoj, Kranjskoj i Gorici, i po svojstvima i po porijeklu njihovu, pristaju najbolje u ozračeni u predgovoru četvrti otsjek ovoga spisa11 [ta se bodo namreč bavil „zakonima namijenjenim pojedinim zemljama i predjelima od inorodnega zakonodavca"]. — 1JS) Glej Kiimmel op. cit. I, 223. ,53) Libušina sodba v kraljedvorskem rokopisu, po Levstikovem prevodu, stran 61. ,M) Žal, da v tem nismo tako srečni, kakor n. pr. celo Slovani, ki so stokali pod turškim jarmom ,,gdje, kako jo poznato, izučenih pravnika i su-daca nema ni za lijek, ljudi se često tuže na zlu volju ili podmitljivost ka-dijina suda, ali o noznanju sudčevu pravnih narodnih pojmova, ustanova i običaja, pa po tomu o kakvoj nehotičnoj primjeni ili aplikaciji neprimjerenih pravila k pojedinim slučajevima, o tome se tužbe, u koliko je meni poznato, do sada liijesu slušale.11 Bogišič, Zbornik I, pristup X. ‘“) Začetek je storjen s prašanji, katere je po Bogišičovem „naputku“ objavil ,,Slov. Pravnik11 v juniji 1882. 1. Akoravno bi bil želel, da se ta pra-šanja boljo urede — po Bogišičevem zborniku je to zdaj že lahko — vender se je tudi od njih — ako se le najdejo mnogi nabiratelji — nadejati lepih rezultatov. Ugovor, da ga med narodom ni več starega narodnega prava, no sme nas strašiti; da jo brez podlago, o tem so lahko prepriča vsakdo, ki pazljivo opazuje. Bogišič piše v Zborniku [pristup XV, op. 2] „ja sam pred nekoliko godina, provedši neko vrijeme u Avstriji nad Emsom, gdje su svi-kolici seljaci ovojani Nijemci, sam raspitao i zapisao nekoliko pravnih običaja, najviše tičučili se obitelji, koji nikako nijesu bez značenja za nauku, čudno-vato je, da učeni Nijemci to zanemaruju! To se može valjda objasniti, nekom neodoljivom naklonostju učenoga Nijemca, osobito pravnika, motriti svijet gotovo isključivo kroza pismenost/1 1J6) Jhering: Plaudereien eines romanisten v „Juristische bliitter“ 1880 pag. 123, — Prvi pastirski list slovenski. Spisal Fr. Wiestha!er. iterarno našo zgodovino deli Motel ko v štiri dobe: a) v pro te stantovsko (od 1. 1550—1012); b) v katoliško (odi. 1012 —1765); c) v p onem če v al n o (od 1. 17(55—1808); d) v čistilno (od 1. 1808 dalje). Izmed vseh teh dob je dozdaj najmenj preiskana druga ali katoliška. Kajti o njej so nam usahnila vsa zajemališča, izvzemši jedino delo V al v a z o r j e v o : „D i e E h r e des Herzog t h ums K r a i n“ (1689). A žal tudi ta znameniti polihistor kranjski ni vseh arhivov pregledal, niti vseh virov porabil. Brez dvojbe leži še dan denašnji po raznih arhivih v Ljubljani, Kranji, Novem Mestu, Gradci, morda tudi sem ter tja po kranjskih gradovih marsikaka važna listina skrita, ki bi nam utegnila to ali ono do zdaj neprozorno literarno temoto razjasniti in naše dovelj borno slovstvo tiste dobe pomnožiti. Iskreno želeč, nabiraje kamenčke po slabih svojih močeh pripomoči, da se nam tem preje sezida ono že tako dolgo pričakovano, a vendar še le komaj pričeto poslopje, ki se imenuje: »književna zgodovina slovenska", poprašal sem g. knezoškofijskega arhivarja, se li ne nahaja v njemu izročenem zakladu kaka slovenska, nemška ali latinska, slovensko slovstvo zadevajoča listina. C. g. Koblar mi naznani, da .so sicer stari inventarji navajali mnogo takih spisov, zlasti iz Hrenove dobe in od Hrenove roke pisanih (n. pr. njegove slovenske pridige), da se je pa že skoro vse poizgubilo.*) Ondotni kodeksi hranijo le še nekaj kratkih slovenskih priseg iz 18. veka, ki so *) O t.oj priliki sem tudi strmci zvedel, da jo isto tako prod kratkim izginil iz arhiva stolno cerkve ljubljanske oni znameniti, 1. 1824 najdeni zapisnik vseh v Ljubljani od 1. 1578—16!)G rojenih, poročenih in umrlih protestantov. Rokopis jo Stel 827 listov. Na zadnjem sc jc bralo: Icjjtcn Slttflufti (1589) ift iimb 9J(itt«fl felio >>i ©ott »erfcfjicbnt ber djrtmirbige ltnb iuof)l gelcljrte |>err 9Ji. Georgius Dalmatinu«, (S. (£. Sicmbfdjnft fjicr Praedicant uttb ju 3lncrSfporg bci S. Canzian 'JSfarrcr, loclrfjcr ant 1. September cljvlidj ift ftit erben Beftottet luorbcit, bcm id) Ben. Pyroter ptmr in ber Spitnlofirrfjcii bi c iicid)prcbifl nttS Ksaia 56 (57) cap.“ I/ist, 224. omenjal jo Dalmatinovo ženo Barbaro, list 310. sinova, ki sta bila v otročjih lotili umrla; tudi nekoliko hčera njegovih bilo je mod krSčonimi in umrlimi zapisanih. si vse zelo podobne, najznamenitejša reč pa je (251 let star, v slovenskem jeziku pisan pastirski ali bolje rečeno visitacijski list škofa Reinalda S earli cliij a. Prebravši ga, spoznal sem koj, da ni brez vrednosti, in vzbudila se mi je želja, dati ga na svetlo, ako zadobim za to potrebno dovoljenje.*) List je namreč zanim-ljiv v trojnem obziru: 1. ker je prvo nam ohranjeno pismo te vrste, in to tudi ni, kar si bodi; saj se spominamo v literarnih razpravah celo prvega mrtvaškega lista, ki ga je prijatelju svojemu And. Smoletu sestavil dr. Preširen; 2. z jezikoslovne strani, o kateri hočemo pozneje nekoliko besed izpregovoriti; 3. v soci-jalnem in kulturnozgodovinskem obziru, ker nam podaje mikavno, a malo vzpodbudno sliko podlosti in popačenosti, ki se je bila našega naroda, posebno pa njegove duhovščine v onej debi poprijela, ko je katoliška cerkev bila ljut boj za svoj obstanek. Iz tega častitljivega, ne ravno obsežnega spominka slovenskega odseva nam ves tedanji čas bolj jasno in razločno, kakor iz marsikaterega folijanta. Kar se vidi v tem zrcalu, utegne zavnemati ne samo kulturnega in literarnega zgodovinarja, marveč tudi pesnika, imenoma romanopisca, ki iščoč primerne snovi lahko poseže v ta razkazek časovnih zmot; ondu bo brez truda našel marsikako zrno, ki na pesniško polje zasejano ne bode ostalo brez zaželenega sadu. Mislim, da ni odveč, ako č. bralcem, predno bero list sam, vsaj v glavnih potezah obrišem živenje in delovanje moža, kojega ime nosi na čelu. Ta mož je Reinaldus S car lic liiu s, deseti škof ljubljanski, naslednik vnetemu protireformatorju in znanemu pisatelju slovenskemu : Tomažu Chr o n u (Hrenu). Narodil se je v Jagru na Ogerskem**) iz plemenite rodovine. Njegov oče, hraber vojak, bojeval se je mnogo s Turki, ki so mu slednjič vsa njegova posestva vzeli. Obubožanih sinov njegovih usmili se tedanji nadvojvoda Ferdinand II., ter pokliče starejšega Reinalda, ki je, posvetivši se duhovskemu stanu, radi svoje učenosti slovel, za učitelja sinu svojemu Ferdinandu III. Toda kmalu po tem iz- *) Kor so mi jo to posrečilo, izrekam na tem mostu premilostljivomu knezu in škofu ljubljanskemu: Dr. Jan. Zlatoustu Pogačarju, svojo presrčno zahvalo. **) Valvazor (d. Khre d. H. Krain, VIII, p. 672) imenuje ga Dalmatinca. A v tukajšnjem škofijskem arhivu bral sem 1. 1608. pri \Vidmansteterji v Gradci tiskan list, obsezajoč dve lat. pesni Searlichijevi, posvečeni nekemu Jur. Jurliču. Ondu se imomijo Scarlichi „Agriensis, Vngarus" (Agria — Erlau Jager). List ima ta-lc naslov: Jason Carnicus Doctissimo ac egre-gia pietate domino Goorgio Jurlitseh, Carniolo, artium liberalium et philo-sophiao licontiato, serenissimi principi« Ferdinandi, archiducis Austriae eto. mušico, cum in alma univorsitate Graecensi societatis Jesu dio Augusti V. anno a reparata salute MDC.1V supreraam doetoratus in philosophia lauroam capessoret, oblatus a nobili et erudito iuvene Reinaldo Scarliehio Agriensi, Vngaro, in eadem Academia pofticae facultatis studioso.“ voli ga za prošta v Paznu, pozneje pa za škofa tržaškega, v katerega ga je posvetil ljubljanski škof Tom. Hren 14. avgusta 1. 1622. Po Hrenovi smrti (1. 1630.) postal je škof ljubljanski, akopram se je pri cesarji Ljubljana in vsa Kranjska dežela za ljubljanskega prošta K as p ar j a W o b e e k a . potegovala in akopram je bil že takrat tako hrom, da so ga morali v Ljubljano prišedšega v stolu v cerkev nesti; sploli se tudi pozneje ni mogel nikdar več svojih nog posluževati. Razven te telesne hibe trapila ga je še druga nadloga: kakor Demostenu delalo je i njemu izrekanje glasu r silno preglavico. Ko je imel nekoč pred rimskim cesarjem govoriti, umel si je prebrisani mož iz te sitne zadrege pomagati, uredivši svoj govor tako, da ni bilo v njem nobene besede z f-om. Umrl je 7. decembra 1. 1640. v Ljubljani. Za ljubljansko škofijo nima posebnih zaslug, ker se sploh s škofijstvom ni mnogo pečal. Valvazor namreč poroča nam o njem tako-le: „9tid)t§ brftoiueiiigcv fjat n- ba§ f8i3tf;iim jefjeu Safjre Hefcffen, ofptnngefefju er niematn geftanbeii, and) feiu Sinit iit felbfteigcuer ^evfoii, joiiberu 2Ulež bitvd) jfinen Suffraganeum ucvridjtef. @r felbft ni'er Jjctf nl§ ciit !paiipt= oevftoubiger uitb fluger SDiann, bet) beitt bet- Stopff befto bejfev, je fd)fed)ter ba$ gufjmercf lnar, ef(id)e 3af)re bie ©fatljatter*©tetle 311 @ra^ Pertualtet" (D. Ehre d. H. Krain VIII, p. 672). Ustanovil je sicer samostan 00. frančiškovcev v Nacaretu nad Starim Trgom, a tako uspešno vender ni mogel nadaljevati od Hrena pričete protireformacije, dasi ga je bila vlada na njegovo mesto za predsednika stalni reformacijski komisiji pozvala. Za tak posel trebalo je velike duševne, a tudi telesne gibčnosti in živahnosti, katere njemu ni dostajalo. Že običajne visitacije donašale so v tedanjem času mnogo težav in nepriličnostij celo zdravemu človeku, kaj še le takemu pohabljencu! In vender je Scarlichi precej 1. 1631., tedaj koj po tem, ko je bil prestol škofije ljubljanske zašel, priredil in sam opravil tako vizitacijo („obiskaine“ jo imenuje list,). Zapisnik te vizitacije hrani škofijski arhiv v kodeksu, ki ima ta-le naslovni list: VISITATIO GENERALIS PRIMA Diaecesis Labacensis in Carniola 16. 31. Illustrissimi et Reverendissimi D. I). REINALDI Dei et Apostolicae sedis Gratia Episcopi 10 ac Principis Auditore Maximo Rigo Aemoniensi I. V. I). Prot. Apostolico Scribente Petro Ricchardo de Leo. Goritiensi L V. 1). tune praefecto aulae, dein consiliario Excelsi Regiminis Graecij. Liber Baro, et. gubernator Gradiscanus.*) FELICITER — INCIPIT. *) Zadnje tri vrste je poznejSu roka pridjnla. V tej knjigi se bere od 4—10 strani v latinskem jeziku pisan list, koji je dal škof Scarlichi o tej prvi vizitaciji po vsej svoji škofiji razglasiti. Na čelu mu stoje besede: »Monitiones pub-licandae in principio Visitationis cuiuslibet Parochialis etc.“ Od 10—18 strani bero se iste „monitiones“ v slovenskem jeziku, vpeljane z besedami: „ Sequuntur praedictae monitiones ad omnium intelligentiam Carniolano idiomate publicatae.“ Prevod ni do besede natančen, ampak nam podaje misli latinske matice v popolnem prosti obliki. A čegave so te slovenske besede? Na to mi ni tako lahko odgovoriti, ker se preiskujoč nimam na nikakoršno trdno podlago opreti. Res da stoji listu na čelu zapisano Scarlichijevo ime, a mož, rojen Oger, slovenščine najbrže še zmožen ni bil, in ko bi tudi bil, kdo bi hotel verjeti, da se je ohromeli škof sam s prelaganjem ukvarjal in ubijal, zlasti škof, o katerem naš vir trdi, da ni nikoli nobene službe „iit felbfteigener ^Sevfoti" opravljal. Pripoveduje se mi, da spadajo taka dela v področje škofijskega tajnika. A kdo je bil takrat tajnik? To se pač ne bo dalo več zaslediti. Naslovni list našega kodeksa omenja sicer zapisnikarja Petra Riharda Goričana, kteremu je poznejša roka naslov »praefectus aulae“ pripisala. Mogoče, da on lista ni samo prepisal, ampak ga tudi prevel. A mnogo verjetneje se mi dozdeva, da prihaja to pismo še od škofa Tomaža Hrena. č. g. Koblar, ki ravno ureja škofijski arhiv, mi je namreč pravil, da ima pri tem svojem poslu večkrat priliko opazovati, kako da so škofje jednake listine „mutatis mutandis“ kar drug od drugega prepisa-vali. Vsa podoba je, da se je i Scarlichi v prvem svojem „obijskainu“ poslužil kar vizitacijskega lista, ki je že predniku Hrenu pri pogostih njegovih „vizitaeijah“ rabil. Da sta oba lista (latinski in slovenski) Hrenovo delo, to je tem bolj resnici podobno, ker je mož prav rad in mnogo v obeh jezicih pisal, kar nam priča obilica njegovih deloma ohranjenih, deloma že izgubljenih spisov. Omeniti hočem le njegov „l)iurnale“ (dnevnik) v dveh debelih latinski pisanih folijantih (jeden je lastnina tukajšnjega škofijskega arhiva, drugi zagrebškega stolnega kapitla); njegove slovenske pridige smo že zgoraj v misel vzeli in 1. 1G12. je izdal v Gradci knjigo: „E v a n g e 1 i a i n u 1 y s t u v i“. Res, da je pisava njegova v tej knjigi, zlasti kar se tiče črkopisa in pravopisa, dokaj doslednejša in pravilnejša. A č. bralec vzemi blagovoljno v poštev, da je moral škof rokopis sv. knjige, ki je imela delj časa ostati v rokah narodovih, gotovo skrbneje piliti in likati, nego list, ki je bil le za posebne namene in posamezne slučaje sestavljen; da je na dalje rokopis morda še kakemu veščaku v pregled dal ali vsaj korekturo v Gradci tiskanih pol ondu kakemu slovniški izobraženemu Slovencu izročil. Ta pastirski list pa je v tej obliki le prepis, prihajajoč iz roke neukega Petra Richarda in na njegov rovaš gre brez vse dvojbe marsikaka napaka, katere v izvirniku gotovo ni bilo. Kajti da še prav prepisavati ni znal, se da brez truda dokazati. Ne bom našteval vseh izpuščenih besedic niti manjših pogreškov; navesti bodi mi dovoljeno le dve pomoti, ki ste v tem obziru zelo poučni. V 17. točki stoji napačna beseda „v’ Vzhenika“, za katero je bilo pisati: „vuhernika“, kajti na dotičnem mestu latinske matice bere se slovo: „fo e n era tore s“. Isto tako čitaš v odstavku 13. izraz: Nieuve (!! = njive) nu druge grunte ali huebe pouihfhali", ki nima nobenega zmisla; najbrž je hotel pisati: „pohuifhali“. Ako tedaj uva-žujoč vse te okolnosti pripisujem to pismo Tomažu Hrenu, menim, da se mi vsaj prevelika drznost ne bo mogla očitati. Nate zdaj list sam, natanko po matici posnet, le namesto običajnih kratic, katerih zdanje tiskarne nimajo, postavil sem cele besede ter z *** zaznamoval kaj malega, kar bi utegnilo oko ali srce prerahločutnega človeka žaliti. Ta vissoku zhasty inu suetlusti ureden Gospud Gospud Reni-aldus Scarlichius, od Boshijga inu Rimfkiga Stolla potarien ta defseti Shkoff inu Firsht Lublanfki & Suetliga inu Rimfkiga Cefsaria Ferdinanda ftem imenom tega drusiga Suetuauz, inu Visharen te notraine Hishe Austriae &. Vsem zhiftii nu flednim, mailiiniga ali velikiga Stanii, Duhounim nu Deshelfskim lete Skoflfie Lublanske, kateri bodo leta nafli lift ali opominene brali, ali bratti slifhali, v' Bugu posdrauleine’. Morete vedit., de ty Sveti Ozhaki, od daru inu gnade S.’ Duha refuuzheni, v teh Suotih Coneilijh ali s’bralishah, ftupr6u pak in S. Synodo Tridentina, so toku sldenili nu j^ori postauili, J)o en fledni Shkoff, v’saj le enkrat u' leti, fam s' fuoio persliono, ali pak zhe ie s’kakim spodobnim sadershainam samujen, skusi druge pametne nu dobru u’metalne od febe isuolene, nu na fuoijm Mesti postavlene Moshe, svojo Vso Shkoffio, s'enim pousodnim obijfkainom obtezhe nu obgleda, Vsili fuoijh podloslmikou, toku Duhounih, kakor Deshelfkih leban inu sadershaino llifsak sposna nu isprafha, s' Velikim vekfhim pak s’premifhlainom isijfhe, u'kaki Vislii te Cerkuo ali Boshie Veshe, ty Shpittalj, Closhtri, Brataushine, inu vse druge’ Mesta, Gofp. Bogu na zhast. po fpodobi lepu isrozhene, bodo dershane, ali gouernane’. Inu de letu Vse h’ pridu S. Matere Cerkve, tudi Vsem s’kusi to drago S. kry nafbiga Gospuda JESUSHA CIIRA. odkuplenim Vernim Dushizhani, k’isveli/,liainu rouna inu oberne. Satega uolo kadar my vidimo te S. Canones, tu je Vishinge ali sapuuidi S. M. Cerkve, nu s naidžmo Boshio slushbo nar vezli na tem ftati, de t,y Praelati, tu ie ti Duhouni Spredniki inu Paftirij, te Cerkve k boshij slushbi slieg-nane inu gori postavlene oskerbijo, skusi dobre popolnoma, inu pra-vizlme Slusliabnike governati, s’lafti pak takufhne, kateri poijfkano Gospudi Boga gnado nikar nefaversliejo, ampak v’ nije oftanejo, de fo s' eno prano popolnoma lubesenjo reshgani, Vsem nesnanim ftu-prou pak ozliitnim, she vedejozhim grehom, inu praegreham, pt.uij inu nesnanj, (: na febi.) s' katerimi ta dobrotliui Gos. Bug, nikar le nosmirnu reshalen, nu grosnii refarjen, famuzli timu folku ali Gmajni, ja Vfimu karfhanftiiv velika fhkoda nu pohuifhanje se obudy inu gody, dokler je zillu dobru vedejozh, de mnogi s kufi take hude na-liuke sapelani, fuper Boga hudobnu nu nefpametnu greshijo, she v pregrehi prebivajo. My tedaj, de naflii flushby sadofty fturimo, nu nafho veft od lete teshave ohranimo, fmo fi napre vseli, Vfo leto nafho Lublanfko Shkoffio, Fare, Podfare, nu kar ky fizer h‘tim iftim, ali pod te ifte slishi vifitirat, nu obijfkati. Inu dokler ty ozhitni inu grosovitnifhi grehi, vekfhy tudi teshauo nu neuarnoft sebo dado bodo tudi od famiga Shkoffa inu Vihfhiga Duhonniga Paftiria refgledani nu sposnani kakor potrebnifhi te ftraiffinge, fuaru nu pobulsliaina. Satorai vafs nu flednjo sgorai iemenuane u’ lubesni opominamo uam fhe u’ kralTti ali inozhy te S. Duhoune pokorshine, fapovemo inu naloshimo, de katerimu kuli ie, ali famimu vedeiozh, ali ie skusi druge, saflifhal malu ali veliku, od leteli rizhy, od katerih fe bo le-tukai od fpodaj gouurilu, tu ie od Velike grosovite pregrehe, od ne-glavnih ozhitnih grehou, od hudih nauad nu fhkodlive vTanze, fhe od drugih vedejozhih inu ozhitnih ryzhy, katere pobulsliajna poter-buieio, ta ie dolfhan nam napre pernesti, nu na fnajne dati, Vfak zhafs, Vfako Vro, Vfak dan, toku dolgu, dokler my nafli VifitatioTi ali obijfkaine fklenemo inu dopernefsemo. Sakai my bomo dobre inu bogabojezhe Moslie, ozhitnu ali na tihim, radi nu volnu safhlifhali, de taku lofhei, fkus nje poduvzheni, kateru ie potreba h’ Zafhty Gosp. Boga Vfigamogozhiga, nu nafhim Buhounim podloshnim ouzhizliam k’ isvelizhainu bomo mogli Vsem fhkodam napre priti, nu sgodoune Priprave imeti, kokar fe ki bode nam nar bule vidilu nu sdelu, nafho Baftirfko flashbo dopernesti vTem k' fructu, pridu, nu pobulshajnu, ^ od pregrehe jenajo, enkrat se fprebude hud leban pelati, she Gofp. Mu g bode od Vseli vselej zhefshen molen inu pohualen. 1. H' peruimu tedaj nafnajne damo inu opominamo, she u’ kraffty aly mozhy te Suete pokorshine porozliimo nu sapovemo, de ^'Ti nu sledni, katerim je vedeiozh, ali kateri fo ki saftopili, v’ kaki klili Vifhi bodi, de ti ko naflii Commifsarij, Fajmafhtri, Vicarni, Ca-plani, ali drugi nafhih Cerkva Vi Hm mi fuoijm Faram, Cerquam ali * aplaniam, nikar toku naflushili, kakor fo dolfhni Svete Mafhe, nu druge Bofhije flufhbe ob posftaulenih Vrah, dneuih nu perloshnih zliafsih opraviti fo nam dolfhni na vest nu fnanie fkasati v' te vifhi, kakor fmo sgoraj nu fpredai gouurili. ‘2. Supot kateri bi kuli vedal eniga nafhiga Buhouniga, fkusi flienkrm^e nu dari, bodi suete shegne, ali drugu Buhounu perhodishe, 0,l fuoijh Patronou nu Pomozhnikou, rekozli kupuati, kakor en del 0,‘ perhodifha fhenkati nu daruati, ali pension nu druge uThitke s’ fhitom ali u’ denarijh sauolo kake Podfare dati, ali kar ke bodo v’ leti uifhi fturiti. 3. Item kir bi ke vedel eniga taknfhniga, zhefs hualeuredno inu dopulheno S. Cerkue nauado, kakufhen dar fa S. Sacramente ufeti, nam ie dolshan iskafati inu dopouedati, fakaj nikar bres mai-hiniga bethesha nu shalofti smo saflisliali, do u’ veliku krajeli nafhe Slikoffie, ie leta huda nauada gori v’ftala, de ti Duhouni bres daru inu dobizhka, nozheio Vernim dufhizham S. Sacramente podeliti; Tudi ti Patroni ali Pomozliniki, kadar ki enim bonefieia, ali Duhouno per-hodishe zhes dado, en deli vThitka, ali en dar febi, ali enimu dru-gimu hozheio imeti, kokar bi fauolo dobizhka, nikar Gofpudi Bogu naZhaft nu hualo, imelu takiga Duhouniga perhodilha zhes daine fo fturiti. V’ kateri Vifhi srauiin kir nozheio nafhiga Isuelizharia nu Gofpuda CHRA. sapuuidi pokorni biti, kateri ie letaku gouuril nu sapouedal: Vy fto sabftoin prejeli, sabftoin tudi v’unkaj podelite, imajo tudi uediti, de bodo v'te od S. Ozliakou gori postaulone od S. M. Cerkue sapouedano nu potariene ftraiffinge padli, nu Duhouno poeno ali pofsuar terpeli. 4. Item kateri bi vedal enlga Duhouniga, brez fpodobne fta-rosti, nu nikar per letih k’ Malhtuv perftopiti, ali v’ fauefi to poene, v Duhouni prepuuidi, v’ ozhitnim tadlu ali pomainkanu, ali v' kaki drugi uifhi sadershaniga Svete Shegne jemati, nam je dolfhan reso-deti nu na dan dati. Item katerimu bi snanu bilu debi ti Duhouni S. Karftom, s’ puflednim S. Ojlla Mafillam f SS. Sacramonti kafsni inu tefhki bili; Ali zhe bi ki kateri snal do ki fkufi lenobo, Ttragliuoft, nu dolg eniga Duhouniga katera (?morda katera!?) mladu Ditetze bres S. Karfta, kateri verni Karfhenik bres Spuuidi, S. Reshniga Tellefsa, bres pufledniga S. Ojlla, fe ftiga Sveta lozhili, ima fkarbeti letu nam napre p&rnefti. Zhes letu, kateri bi uedil te Duhouno, katerim ‘ fe fpodoby te bolnike obijskati, u’ ti pufledni Vri na ftrani ftati, nu nijh isvelizhaina ijskati, letu opuftiti, ali s’ velike lenobo samuditi: Ali kateri fo dolfhni mlade inu Stare Karfhenike, Vse poglavite praue Catholifhke Vere ftuke, Karfhanfko Vere Sapuuidi, te dobra della tiga vsmilenia, nu milofti, Tellefsne nu Duhoune, v foijh Cerkuah v’uzhity: prauo vishingo nu pot pokasatj, fe varuat pred fedam neglaunimi grehi, nu kar kuli Gospudj Roga reshaly, nu refardy, de fo Vfe ob-kratkim fklene, kar kuli v’ Svete M. Cath. Cerkue imeni sc napre dershi, Vfe Karfhenike poduifhat, nu nym reslagat.: Letake, kateri uedo: do taku posdrauleno nu isuelizhanfko nauado, taku boshije dellu v’tragliuu rounaio, ali kateru flie liujshi io, s’ velike lenobe sa-puftio, nam imajo precej iskafati nu pouedatj. Item kateri bi uedil eniga Duhouniga gardu shiiieti, ali v namarnim ftanu nu hudim imeni saflifhati prebiuat, slcus kateru l)i dal enu pohujfhanje, ali perloshnoft tiga sapelaina: tam (= ta!) nam je dolshan pouedati. Sakai my fe bomo pomujalj, de ty Duhouni nebodo h' fapellajnu ty Gmajni, ampak veliku Vezh s’ fuoijm fvetim diainom, ena luzh, inu en lep exempel ali naug timu blishnimu. 7. Item kateri bi sagledal eniga Duhouniga maihiniga ali velikiga ftanu, kenim ozliitnim grehom obdaniga, kateri bi ky ozhitnu jegral, plefsal, po vftarijali piianzhual, nu kupzhual ali ene inu druge delle dopernafhal, kir fe timu Duhounimu ftanu nefpodobio, fkufi katere bi tu poliujfhaine tiga blishniga aly neuarnoft h’ pogubleinu tih Dufhizh perhajalo; Ali h' pusflednimu, kir bi ki edan vedal eniga Duhouniga hudih pofuetnih nemarnih ludy thouarfhtua fe vefseliti, nikar bres hudiga nauka pruti blifhnimu, taifti nam je dolfhan od vseh teh rizhy refglafsiti nu na fnaine dati. 8. I tem kateri bi ki uedal eniga Duhouniga, ali Deshelfkiga, v 1 ******* ali v Prefhufhtvi, v' k ******* ali kezharij, ali v eni nu drugi nezhiftofti, nu globoki pregrehi shiueti, taifti pferuizh kir more, po-fkerbi nam letu resloshiti nu resdanitj. !>. Item kir bi ki edan vedal, debi ti Duhouni nikar k' myru nu pokoiu (: kakor fo dolfhni:) narounali: ampak, nu veliku vezh, h’ kardrij, h' kregu, nu h’ resdirainu te Sofseshine ogen, urshah, nu perlofhnoft daialj: Ali debi ki po nozhy po gafsah bres vrfhaha s’ orofhjam, ali v' Defhelfkim oblazhili, s'godzhj okuli hodili, ta ifti nam takufhne ludy, per nafhi fapuuidj ima sdaizhi napre iemenuati. 10. Item kir bi ki kateri uedel, Commifsarje, Fajmafhtre, Ca-plane, nu druge nafho, nafshih Sprednikou nu Vifhariou, Slushabnike, s’ lubesni ali s’ fourafhtua, pred nafh Sodni Stoli, prepirajne, nu praude napre nefti, debi od tod fuoi prid nu dobizhik sadobili, nikar Ipodobe te pravizhe ijsfkali, letake nam ima en fledni skafati. 11. Item kateri bi uedel, bodi Duhouni ali Defhfelfki, majhi-hiniga ali velikiga ftanu, de bi ki eden, tu Cerkounu blagu bodi grunte, Vinograde, Priftaue, ali Denarje pofsedel nikar po prauizhi, kateru bi h' tem Cerkuam, Shpitalam, Clofhtram, Capelzam, k’ Le-tenzham, ali k' enim, nu drugim lete Shkoffie lublanfke Duhounim Stifftingam, nu Rofhijm Veshain sliflialo: katero Cerkouno, nu Du-houno rezh bi bil kateri na zhinfs dal, samenil predal, ali v’ drugi vifhi na ptuju perpravil nu fadial, de bi te Bofliie Vefhe Suetim oprauilom sarozhene, imele fhkodo terpeti, taifti ie dolfhan napre priti, nu letu fposnati. Sakaj, de fe letu naperpufti, nam sapoue ta Duhouna poftaua, prizhuvajne teli vfanzh nu Sapuuidi S. M. Cerkue, inu tudi ta S. Coneilium Tridentinum, de kateri fe fupar ftavio, fhe' nozheio ta sgorai sadeti uug gori vseti, bodo padli v'to Veliko savefo te poenne, od katere nebodo odvefani, ampak od famiga Papefha, Vfaj v'taki Vilhi, de morejo Vfe poverniti, kar fo ke Duhounih rizhy po krivizhy prejeli, sataijli, ohranili, s'krilli ali saprauili. 12. Item katerimu ie ki vedeiozh sa eniga Lutlira ali kezharja, bodi tudi od eniga ali drugiga v’ Lublanfkij Shkoffij, kateri bi od Catholifhke Vere nespodobnu gouuril, kateri bi nikar nefposnal nu nederfhal vfe tu, kar nam ta S. Rimfka Mati Cerkou ueruati nu ftu-riti sapouodujo, leta kyr tu ve nu fna, ie savesan nam sdajzhi iska-fati. Sizer zhe nefturi, bode fto poeno nu Duhouno ftraiffingo, kokar en kezhar obfoien nu sapopaden. 13. Item kateri bi uedal sa Faimafhtre, Caplane, sa ene ali druge Duhoune perfhone, ali Zhehmafhtre fuoimu Fajmafhtru nepokorne, koku bi fuoje Cerkue v’enili ali drugih potrebah mudili, bodi per Strehi, Luzhi, fidainu, kako sgojeino Ihkodo nikar popravili, nu obene fkerby zlies Boslije Vefhe neimeli, kokar tudi Vinograde, Nieuve, nu druge grunte ali huebe pouihfhali, s’ Zafsnim pridnim dellom oppu-ftili, fkus kateru bi fe Bofhijm Vethom nu Cerkuam fhkoda godila, taifti ie mozhnu favefan pred nami Vfo zhiftu dopovedati. 14. Item zhe bi kateri sashlifhal nu saftopil, v’enim ali drugim kraiu Lublanfke Shkoffie bodi Moaha ali Sheno s’ Zoperniam ali sdrugim Paklenfkim malikovainom, ludiovim fugovarjenom nu mar-kako hudizhovo vero obdane vletakim Hudizhovim noter dajajnu fhi-ueti, brumne Ludy na Sludiouo vero sapeluati Ja kateri tudi sna sa lete kateri s’ Zupernikami ali s’ Zupernizami fofhefhino terdio, nijh ali vezh Sludijouiga pomagajna ijfheio, en tak ie dolfhan sa volo karfhanfke lubesni fdaizi pred nafs priti, take hudobne Lxidy, s’ Imenom poklizhat, s’ perftam pokasati nu refglalsiti. 15. Item kir bi ki enimu vedejozh bilu od eniga Duhouniga, ali Defhelfkiga Zhloveka, kateri bi bil v’ Cerkuah, ali na Britofih boj sazhenal nu donafhal, hudu kregal nu klel, na Cerkounim Purg-fritti kako fillo fturil, s’timi Duhounimi fe bojuval, v’ eni ali drugi Vifhi v’ velik greh padel, od tiftiga fe nam ima pouedati. ljj. Item kateri bi ki uedel v’ Lublanfki Shkoffij, sa takufhne oblube nu savefse tiga S. Sakona, kateri Sakon bi bil savefan fto favefsano fvoiaftuo, kakor fkusi fvoiaft te kryvi nu tellelsa, v’ fva-kofti, Strizhni, nu v’drugih prepovedanih dobru fnanib glidih, kateri ta Sakon eni dero, eni zillu refdero: Vglihi vifhi, zhe ve kateri, de fo eni ke v’ Duhovni fvoijafti, kakor v’ botrinij, na ftan tiga Sakona ftopili, katerim obuduuijm bi ki nebilu od S. ozhetta Papefha dopu-fhenu, nam ima takufhne Ludy, en fledni na fnaine dati. 17. Item kateri bi ke vodel v! Lublanfki Shkoffij, sa eniga ali drufiga v?Vzhenika, sa kakiga ozhittniga Goluffa, kateri bi fupar vifhingo S. Ozhakou, fupar Sapuuidi S. M. Gžrkue, fupar vso fpo-dobnoft krivizhnu rounal, nu kupzhual, v’bogo Ludy norel, nu sape-llaval, letakiga nam ie fledni dol Ihan sgouoriti nu pokafati. Inn dokler vse lete rizhy, katere fmo po verfti naprei derfhali nu preThteli, bodo fkufi Duhoune poftave nu praude prepovedane, fhe nam sa nafhe Paftirfke Sluflibe volo, nikar ena majhina fkerb nu thefhava bo nalosfhena, kakor ijfkati ifvelizhaina Vfih Vernih Dufhizh, nafhih podlofhnih ouzhizh, pak navomo, koku perloshnifhi, bi ijm mogli v' taki vifhi napre inu lrpomozhi priti, tudi nalho Veit bres vse shalofti ohraniti, ampak, debomo nafhih ouzhizh nadluge nu reve fastopiti Satega vola vse v’kup, fledniga nu vsakateriga v’ nafhiga Golpudi CHRA. Imeni profaimo, opominamo nu klizhemo, tudi fkusi fufsebno oblast, katero imamo, nalofhimo nu sapovemo, de kateri kuli bodo od fgoraj iemenuanih hudih grehou, nu grefhni-kou malu ali veliku snali, de nam v'tim cellim zhafsu, v’ katerim tukaj per vafs s' nafhim obifkainom oftanomo, bodeio dolthni, nu savefsani dopouedat., kateri zhafs sa sodnio, nu sa pravo opominajne napre poftauimo, de kadar fe nam bodo vso lete rizhy resodele, nu napre pernefle bomo mogli, kulku nam ie mogozhe, Gospudi Boga Vfigamogozhniga Zhast, tudi nalliih nu nam porozhenih ouzhizh isve-lizhaine iskati, od lete tefhane naflio Veft refhiti. De pak lete nafhe pifme, nu opominajne bodeio ftcm losheishi vsem, nu vsake-terimu vedeioz, hozhemo de fe ozhittnu, glafsnu nu saftopnu v'feh nalhe Shkoffie Cerkuah predan fazhnemo Vifitirat, bodo brale, de bodeio Vfi mogli lahku fastopiti. Prebravši list oglejmo si konečno še ježikoslovno stran njegovo! Vse pisave glavni, a malo uzoriti znak je strahovita vsestranska nedoslednost, ki zbada bralca v oči, če je le jedno stran površno pregledal. Ona je živa priča deloma neodpustljive malomarnosti, deloma slovniške neizobraženosti onega, ki ima ta spis, ali morda bolje rečeno prepis na svoji vesti. črkopis je Bohoričev; a Bohorič sam biga menda komaj za svojega spoznal, ker je tako zmeden in nepravilen, da napak kar vse mrgoli. Največ preglavice so delali našemu zapisnikarju slovenski sikavci in šumevniki, pri katerih je imel vkljub Bohoričevi slovnici le malo več sreče nego pisatelj brižinskih spomenikov! V tem obziru se ni držal nobenega reda, nobenega pravila. Bohoričev s (Gajev z) je Bog ve kolikokrat zamenjan s „fu (=Gaj. s); primeri: „oskerbijo“, „ostanejou i. t. d., akopram zna tudi pravilno pisati: »ofkerbijo*, „oftanemo“. Bohoričev fh mu je zdaj = š (nafhiga, pohuifhanje), zdaj = z (dolfhan, flufhbe, uifhi = viži i. t. d.). Za Gajev c (Bohor, z) mu služi izvzemši kakih 6 pravilno pisanih besed (fdaizj, Capelzam, s’ Zupernikami ali s’ Zupernicami, zoperniam, ditetze) večjidel znamenje zh (= č) n. pr.: „dufhizh“, „ouzhizh“, „sdaizhi“, ali pa lat. c: „precej“, „v’ cellim“, „Cerkue“ i. t. d. Za i stavi pogostokrat y (my, ty, rizhy, ryzhy, Ludy), ali celo j: „povedatj“ „nesnanj“, pa tudi j za i: „diainom“ „pohuifhaine“, dasi tudi pravilno piše: „ti“, „poue-dati“, „hujfhi“. Soglasnik v kaj rad nadomešča z u, zlasti ako je še kak vokal v njegovi družbi: „uedil“ „gouurili“, „fapuuidi“, in vendar mu je črka v dobro znana, primeri: „vera“, „vedel“, „sapovemo“. Pravopis se tudi ne more ponašati s posebno pravilnostjo. Vse je pisano „carenti grammatica", le po sluhu, kakor da bi se bilo slabo narekovalo. Od tod toli obrušenih oblik, ki rabijo prostemu narodu, od tod ona omahljivost, kažoča se v dvojni, celo v trojni pisavi jedne in iste besede! Da ne pogrešamo nepotrebno podvojenih konsonantov, tega pisarju še nočemo toli zameriti, saj se te napake še boljši pisatelji, kakor je on, niso mogli odkrižati. Tako beremo n. pr.: „Tellefsa“, „S. Ojlla MaUllam11, „dellu“, „ozhetta“, „ozhittniga“ (pa večkrat tudi „ozhitni“ — „ozhitnih“). Tudi nemški th se nam ponuja v besedah: „thouarftua“, „thefhava“ (poleg „teshauo“). Po nemški šegi piše besede češče z veliko začetnico, časih je pa tudi z malo zadovoljen. A kolika nedoslednost javlja se še le v končnicah, zlasti v glagolskih izobrazilih! Jedini part. praet. act. II glagola „vedeti“ nahaja se v teh-le oblikah: vedel, uedel, vedal, uedal, uedil. Se bolj mnogoobrazni so glagolniki; primeri: fnanie, fnaine, fnajne, pohuifhanje, pohui-fhaine, opominene, fugovarjene. Svojivno zaime „svoj“ pisano je zdaj Bna suoijm“, zdaj „v’ foijh “, in celo „svojo“. Zraven pravilnega „kakor11 bereš večkrat: „kokar“, i. t. d. Jezik je v obče tak, kakeršnega so pisatelji 16. in 17. veka pisali. Dasi se v marsikaterem obziru ne da meriti z jezikom protestantovskih pisateljev, moramo vender priznati, da jo njegova oblikoslovna stran, ako ne gledamo na pravopisne zmote, še čudom pravilna. Ker ga vrhu tega i marsikaka druga posebnost diči, hočemo se. v naslednjem nekoliko z njegovim notranjim ustrojem pečati. A. Glasoslovje. Vokal a se zlaga s staroslovenskim a v besedah, kakor: ftan, dar, mati; sicer pa stoji tudi še 1. za gibljivi e (dolfhan); ‘2. za oni poluglasni e pred r-orn, ki se dan danes le še v pritiklinah piše (dober). Primeri: Karft (= kerft = krst), gardu, re-farjen, karfhenik, fkarbeti; v besedah „kokar“ (izgovori „kok'r“) in „fedam“ = sedem, staroslov. sedmi> nadomešča a nenaglašeni e; v prvi se je a iz prvotnega o (kakor) oslabil. 3. za staroslov. i.: paklenski (pi.kli.), dan (dani.); 4. za starosl. 'i.: kafsni (ki.si.ni.); 5. za t: ued«l (vkdlih.), kar izvira od tod, ker je e(a) pred 1-om ki se je kot u izgovarjal, brez vsakega naglasa, primeri kokar = kok’r. Vokal e ujema se s staroslov. s v besedah: pernefti, Tellefsa in dr.; s starosl. A : savefa, savefan, fvet; z h: fkarbeti: verni, uedal; sicer pa stoji še 1. za « : de = da, »pred neglaunimi grehi", v nikavnici na = ne: narounali = ne ravnali, zlasti pa v predlogu „raz“, ki se skozi in skozi glasi „res“ : refglafsiti, resdanitj, refdero; 2. za starosl. r>: zhefshen = češčen (od starosl. glag. čiistiti), kar prihaja od tod, ker e nij naglasen; primeri nasproti obliko: zhaft. 3. v obliki: sebo (starosl : cofiolm) oslabil se je e iz prvotnega o. Vokal i v začetku besed večkrat odpade (redno pri predlogu s = iz: „ s'velike lenobe *; skafati, sgouoriti), ali se pridrži (iskafati, isprafhati, Isvelizhar), ali pa se mu j (i) predstavi, vsled česar se v i izpromeni: iemenuati, iegral. V adverb. „nosmirnu“ stoji za starosl. ’l». Vrh tega nadomešča nenaglašeni c (i, 1;, i.) v raznih besedah, n. pr.: z/llu, r«zhy, doliizh/k, d/tetce (starosl. dlitA), uedil, ki so se izgovarjale kakor deloma še dandanes: c’lu, r’či, dobič’k i. t. d. Neka čudna posebnost našega pisarja je ta, da piše za vsak predjotovani i ravno narobe: ij, n. pr.: Paftirij (= Pastirji), nijh (= njih), Bofhijm (= Božjim). Protestantovskim pisateljem rabi v tem slučaji y (nyh. Boshym). Vokal o ima veljavo staroslov. o in ii\ (Bog — 6on>, mož Mk,[>, komp. li^art) nadomešča prvotni i>. Vsak zategneno dolg in naglašen o prehaja v u; primeri: pufledno (beri: pusledno), lepu, zillu, grosnu, blagu. Zaradi tega tedaj enkrat „B/(g“, koj potem pa: „Gofp. Boga (beri: Boga). Po analogiji subst. in adject. srednjega spola z naglašenim končnim o (v nom. in accus. sing.) jeli so se polagoma ravnati in vsi drugi samostavniki, pridevniki in deležniki z nenaglašeni m o na konci, tako da se bere le jeden-krat „I)uhouno perhodifhe“, sicer pa dosledno: mah« ali velik«, Cerkoun« blagu, nebilu — dopufhenu, celo adverbia: hudobni« nu nelpametm« grefhijo i. t. d. To prikazen opazujemo sicer uže pri pisateljih protestantske dobe, n. pr. pri Trubarji.*) — V besedi „nosmirnuu je o pač le „lapsus calami“ za e. Vokalu m, ako ima stati v začetku besede, se naš pisatelj rad izogne ter mu predstavi soglasnik v. v’uzhiti, v’Vzhenik, ali u (li): iiug = uk; ta u ima tudi le veljavo konsonanta v, kar je razvidno iz oblik: v’tragli«u, nathik, go«uril. Včasih postavljen je v kar za vokal u: Vro (= uro), vlanzli (= usanc); le redko-krat stoji n neizpromenjen v začetku: u’fhitke (malo pozneje pa +) Primeri: Fr. Lovoc: Die Spracho in Trubers „Matthiius“, Jahres-bericht der Staats-Ober-Realschulo in Laibach 1878. Pis. koj: v'sliitka). V predlogu fupar (fuper), staroslov. cmpi. je z vokalom u neorganski nadomeščen stari ii\. Staroslovenski diftong ’Ii (za kateri piše Trubar dosledno ej) ni posebno označen; nadomestuje ga večjidel le e ali e: od pregrehe, grehi, v teh, fkarb^ti, sapovemo. Ta naglasek ostri-vec (i) stoji sicer skoro na vsakem polnoglasnem e (s, h, A): Te-llefa, s’ velike lenobe, u’ leti, Svčti ozhaki, redkeje na drugih poudarjenih vokalih : Daru, 1'tanii, resdanitj. Nasproti je poluglasni e, zvlasti pred r-om skoro dosledno z naglaskom krativcem (e) zaznamovan (padel, peruizh, perhodifhe, fkerbi, posfkerbi), celo takrat, kadar stoji mesto njega a: karfhenike. Da je pisarjeva malo-brižnost tudi v tem obziru marsikako pomoto zakrivila, nas pač ne more več osupniti. Zategneno dolgi, poudarjeni vokal o (v skrajšani obliki :i osebe plur. praes.) je malo da ne vselej s strešico (o) zaznamovan: dero, refdero, uedo, dado. Pri lik o vanj a (asimilacije) vokalov za tako zvanimi ozkimi soglasniki zastonj iščemo v tem spisu, ki nam podaje n. pr. oblike: hudizbovo vero, na p tuj m perpravil, Vifhariou, s’ orofhjam i. t. d. V instrument, sing. samostavnikov (glagolnikov) na „nje“ izogne se ji pisatelj s tem, da omehčanega 11 sploh noče poznati („fugovarjenom“), ali pa da ga piše tako, kakor se navadno izgovarja: s’ diainom, s’ premilhlainom (primeri: „kojn“ za „konj“). V tem obziru tedaj 11 ij tako vesten, kakor Trubar, ki piše, da si ne dosledno, n. pr.: s Tertjem, vrabcev, čolnarjev, tovarišem, celo od hudiče (za: od hudiča). Konsonantje: Goltnik g v besedi: imj (— uk) je najbrž le pomota, ker se v sestavljenem samostavniku „nn + uk“ vselej pravilni k nahaja. Znamenito je to, da piše naš sicer malo vešč pisar partcp. praet: act. II. gen. mase. dosledno s končnim 1-om, kojega gotovo nij tako izgovarjal. Za omehčani 1 (lj) nima posebnega znamenja (pelati, molen, pohualen, Ludy, lubesen), iz-vzemši jedino besedo „Ojlle“ (Pohlin: ojle), v kteri je „jll“ najbrž = lj, če ni morda po vplivu nemškega oe (Oelil) nastal. Omehčani n (nj) mu je sicer znan („pohuil'hanje“), a piše ga nedosledno, navadno le po izreki, zdaj ,jn“ (fnajne), zdaj „ina (1'naine), enkrat se bere celo: nij e (= nje). Soglasnik r omehčava z i: potarien, cefaria, Paftiria. Zobnik d ohranjen je 1. v nom. števnika „eden — edan“ (ki se večkrat nahaja tudi v obliki „en“), v vseh drugih sklonih izpada: eniga, enimu, v eni; 2. v partcp. praet. act. II. glagolov „pasti" in „posesti“: padel, padli, pofsedel. Trubar ga v tem slučaji rad izpušča, pišoč 11. pr. „palu“, „vkrali“ i. t. d. Glasovno skupino Šč nadomestuje povsodi le š: „pokorshine“, „Sofhefl)ino“. Zev ali h i a t u s našega pisca malo moti; to nam dokazujejo oblike: Shkottio, sodnio, sapusitio in dr.; a vendar ume tudi zev zapirati s konsonantom j, n. pr. ostanejo, oskerbijo. Prilikovanje ko n s on ant o v. Predlog „s“ priličil se je začetnemu s-u naslednje besede v teh dveh oblikah: „sebo“ (= s sebo) in „S. Karftom “ (= s S. Karftom). Sicer je povsodi neizpromenjen ostal (s’fuoio pershono, s' fuoijm fvetim diainom i. t. d.) Pač pa se je konsonant z predloga „raz“ v sestavah vsig-dar pojednačil sledečemu sikavcu ali šumevniku: refardy, refhaly, refarjen, reshalen. Predlog v, koji Trubar z začetnim v naslednje besede vselej stopi (prim.: „hudu mislite vašem srcej“, Matth. 9 a), v našem listu temu prilikovanju nij podvržen. Le v stavku: „v!feh (= v vseh) nafhe Shkoffie Cerku ah “ umaknil se mu je začetni v besede „ves“. B. Oblikoslovje. Sklanjate v sam oda rniko v. 1. a-Jevska deklinacija: Pri subst. na „ija“ se pogreša v da-tivu in localu sing. sklonilo i: h’ kardrij, v’ kezharij, v’ lotžrnij. Neorgansko izobraženi dativ plur nVefhomK nastal je menda iz tega, ker prvotni a ni imel naglasa, ali pa je morda le »lapsus calami", ker se bere na drugem mestu pravilna oblika : „V6sham“. Sicer ima že Trubar mnogo takih dativov (ribom“, „dečlom “, „ženom“). Sklonilo instrument, plur. je ami (»s’ Zupernicami*), le jedenkrat, napačno a m („s’ zoperniam“). '2. o-jevska deklinacija: Sing. nom. in accus. samostav-nikov srednjega spola končuje se (kakor še dandanes po Dolenjskem) na u: Cerkounu blag/«, boshije deli m. Dativ sing. vseh samostavnikov znači sklonilo n (h' kregu, k’ pogubleinu); le sub-stant. z nominat. na tvo kažejo po sluhu pisano končnico liv za mi: k’ Mafhtuv, Vfimu Karfhan ftuv. Lokal subst. gen. n e utr. ima sklonilo i (u’ leti, na fuoijm Mesti, v’ Defhelfkim oblazhili), pri moških s a m o s t a v n i k i h (izvzemši tujke: n. pr. na Purg-fritti), in pri glagolnikih pa u (v’ kraiu, v' 1'tanu, v’ noter da-jajnu, per fidainu.) Instrum. sing. izobražen je večinoma pravilno z ovi (s’ Zalsnim pridnim dellom, S. Karftom, s’ fugovarjenom (!) s’ diainom), ]>a tudi z am ($’ orofhjam, s’ Mafillam, s’ perftam. (Trubar piše v instrum. „um“: „s tejm duhum*, Matth. 3. b, 4. surama; „ž njega vukum“, ibid. 13. summa.) Plural nom. in acc. subst. gen. neutr. končuje se zdaj na a, zdaj na e: „te dobra della", »ene inu druge delle“, vse druge Mefto“. Sklonilo dat. plur. je °»i in (pri tujkah) ant: „Suetim oprauilo>« sarozhene“; n vedejo-zhim grehow — ptuij* ; ,,kateru bi h’ tem Shpitalam Clofhtram slihaflo“. Po analogiji samostavnikov, ki v genit.. sing. sklonilo n naglašujejo, slove subst. „kraj“ v localu plur. „krajeh“ : »u’ veliku krajeli nafhe Shkoffie11. (Prim.: tat — tatu — tateh). Subst. „dar" glasi se v accus. plur. ,,dari“ (starosl. darhi), dandanes: „darove“ in „dari“, prim.: „Dari opravit bog‘nji po navadi.41 Preš. Instrum. plur. končuje se na i (j): „sgodzhj“ = z godci, le jedeiikrat nepravilno na ami po a-jevskideclinaciji: ,,8’ Zupernikami11. 3. i-jevska deklinaoija. Moški samostavniki: Jedini ostanek te spregatve v sing. ohranjen nam je v besedi „gofpud“ (= gospod = gospodi.), ki se v genit. dat. in accus. glasi ,,Go-fpudi“ (starosl. gospodu). N. pr. (Genit.): „kateri poijfkano Go-spudi Boga gnado nikar nefavershejo11; poleg pa se nahaja tudi že genit. „Golpuda“ : „kir nozheio nafhiga Isvelizharia nu Gofpuda .... sapuuidi pokorni biti.11 (Dat.iv): „nikar Gofpudi Bogu na zhaft nu hualo.11 (Accus.): „kar kuli Gospudi Boga refhaly.“ Tako sklanjajo po staroslov. to besedo tudi pisatelji protestantske dobe. Primeri: ,,od gospudi inu Boga našiga11, Trub. Matth. 1, a., ,naredite pot timu gospudi11, ibid. 5, e, „prosite tiga gospudi11, ibid. 9, f. V plur. sklanja se dandanes po tej deklinaciji jedini subst. „ijudje“, kojega acuss. slove v našem pismu „Ludy“. Ženskih samostavnikov genit. plur. ima sklonilo i (y) = ij: ,,rizhy“, ,,sapuuidi11 (Trubar: „zapoved“). 4. u-jevska deklinacija. Od moških samostavnikov (ki se dan danes večjidel po o-jevski sklanjatvi sklanjajo), ohranili so se nam le nekteri skloni. Naše pismo podaja nam le te sem spadajoče oblike: „ I) a r ii11, ,,ftanu11 ,,1'uaru11.. Zenski samostavniki: „Kry“, starosl. kn.vi>, ki velja protestantskim pisateljem za subst. indeclinabile, glasi se v accus. sing. „kryu („skusi to drago S. ki^11), v genitivu pa „kryvi11 (= krbvi) po 3. deklinaciji: ,,1'kusi fvoiaft te kryviu. Pri Cirknem na Goriškem sklanjajo to besedo: kri, krivesa i. t. d. po: kolo, kolesa (Levec). „Cerkou“ (= cerkev, starosl. cri>ky), genitiv „Cerkue11 Cerkve in Cerkue, ravna se v pluralu po a-jevski sklanjatvi; genit. plur. ,,C e r k v a11 — beri: cerkva (,,drugi nafhih Cerkva Vifharni11) izobražen je po analogiji subst., ki v genit. sing. sklonilo naglašajo (prim. solza — solze — solza). „fvoiastev11, instr. sing. „fvoia['tuo“ (,,P to favefsano fvoiartuo11) nepravilno po a-jevski deklinaciji za: „fvoiaftvijo11. 5. Soglasniška debla. Moški samost. „Dan“ (starosl. dbnb) acc. sing.: dan, local plur.: d ne u ih. Ženski samost. Mati, accus. mater (starosl. matere), genit.: matere. N e u t r a. Im e, loc. sing.: v’ imeni (starosl. „imeniu in „imene11), instrum. sing. „imenom!1, (starosl. „imenem“). Telo, gen. sing. „T e-llefsa11. Zaime. Osebno-povračavnega zaimka instrum. sing. slove „sebo“ (starosl. c o n o l/h), dat. plur. „sebi“ (si). Kazavno zaime ta, ta, tu. Mas c. in ne u t. sing. gonit, tiga (beri: H ga), pa tudi: tega (,,pohuifhaine tiga blishniga11; „Satega uolo“; „ftem imenom tega drusiga“); dativ: timu (beri: t i.mu); local: tim („v’ tim cellim zhafsu“) in tem („natem ftati“). Femin. ta, genit. te, dat. ty, acc. to, local te (= tej): „v’te vifhi“, pa tudi: ti: ,,u’ ti pufledni Vri“. V pluralu vseli spolov menja v sklonilu gen., dat., locala in instrum. e z i: „odvseh teh“, „tih Dufhizh“, h’ tem Cerkuam“, s’timi l)uhounimi“. Kakor „ta“ sklanja se tudi sestavljeno zaime taifti, ki se zdaj narazno („ta ifti“), zdaj skrčeno („taifti“, „t.ifti“) piše in tudi po tem sklanja: ,,od til’tiga“, „h’ tim iftim, aly podte ifte“. (Trubar piše in sklanja dosledno vsak del za-se). Ako se ima kazavno zaime na pomenu okrepiti, pridene se mu besedica „le“ vselej spredaj, nikdar zadaj: „od Ieteh rizhy“, „letake“, ,,Vfo leto nafho Shkoffio“; to velja celo o adverbiji „le-t,ukaj“ (dan danes navadno: „tukaj-le“). Zaimek „v e s“ (staroslov. viiSi.) ohranil je v svoji deklinaciji staroslov. i>: „od vseh teh“, ,,Vsem nu slednim11 — ali pa ga nadomešča z i: „Vfih Vernih I)ufhizh“, „vfimu karfhanftuv“. Relativno (adject.) zaime slove „kateri 3“ in „kir“ ali „ky'r“; zadnje, znano vsem protestantskim in katoliškim pisateljem, se nič ne sklanja: „Leta, kyr tu ve“, ,,kir bi ke vedel“, „delle dopernafhal, k i r (= katera) fe timu Duhounimu fanu ne fpodobio fkusi katere bi tu pohuilhaine perhajalo", „srauun k i r (= kateri — plur.) nozheio — pokorni biti“. Še dan danes molimo: „Oče naš, ki r si v nebesih1'. Ta besedica je po Miklošiči (Gramm. ITI. 2. Aufl. 149*) adverbijalnega izvora in = slov. kjer, kder (starosl. ki.de že). V tem pomenu beremo jo večkrat v našem listu, n. pr.: „kir bi ke edan vedal“. Iz krajevnega pomena razvil se je časovni (kjer = ko): „peruizh kir more“ (quam primum pot.est); prim. nemški „wo“ v stavku: „(5r befucfjte midj gcvabe ju eincr geit, tu o idj iibev uub ii&ei 311 tfjuit ^atte." Subst. relativno zaime glasi se v neutru „kar“: „nu kar ky sizer k’ tim iftim slishi". Mase. „kdor“ pisatelj ne pozna, ampak stavlja zanj dosledno: ,.kateri“. V obrušenih oblikah: ky, ki, ke tiči najbrž pronom. adverb, ki se je na pomenu oslabil ter prosta particula postal, vjemajoča s z lat. „cunque“ v raznih sestavah; v zvezah: kar ky, kateri ki, kir, ke, kokar ki uobčuje pomen dotičnih besed ter se strinja z lat. quicunque, quodcunque, utcunque i. t. Primeri: „kir bi ke edan vedal“; „katerimu je ki vedejozh“„kokar fe ki bode nam nar bulo vidilu“; „ali kar k e bodi“; v stavkih: „de fo eni k e v’ lJuhovni fvoijafti“; „katerim obuduuijm bi k i nebilu „dopufl)eno“ zadobila sta „ki“ in „ke“ veljavo nemšk. Uie((eid)t( ettun. *) Primeri: Šuman: Slov. slovnira 1H81 str. 112. Sestavljena deklinacija. Genit. in dativ sing. mase. in neutr. gen. končuje se na iga, imu, local in inst.rum. brez vsakega razločka na i m: ,,v’ ozhit-nim tadlu“; ,,obkratkim“ ; s’ Velikim vekfhim pak s’ premifhlai-nom“. Plur. neutr. gen. ima v nom. in accus. sklonilo a, pa tudi e: „te dobra della tiga v’smileina,.............Tellefne nu l)uhoune“. O omehčavanji goltnikov (g) pred i priča nam jedina oblika „dru-siga“, poleg katere pa beremo tudi: „drugiga“. Komparativi so deloma pravilno, deloma neorganski izobraženi ; prim.: „Vihfhi“ (od „visok“), „vekl'hy“ (od ,,velik“), pot.reb-nilhi, pa: „losheishi“, „loshei“ (od „lahek“). Končujejo se v ad-verbiji, v nom. obeh števil (duala ni) in spolov in v vsi jednini ženskega spola na i: „koku perloshnifh« bi ijm mogli k’po- mozhi priti*1; „de taku loshei (= ložje) bomo mogli..................... vsem shkodam napre priti“; „vekfhy (acc. sing.) tudi teshauo sebo dado11. Vendar pa superlat. „nar bule“ = „nar bolje“ (,,kokar fe ki bode nam nar bule vidilu nu sdelu“). Konjugacija. Infinitiv se končuje na ti („dopouedati“) ty („v’uzhity“), t ti („bratti“) in t („morete vedit“). P ar tiči pa praes. act. 1. nij najti. Particp. praes. act. II. pravilno izobražen v obliki „re-kozh“ (in „bogabojezh“), nepravilno: „vedeioz — vedeiozh — — vedejozh“ (prim. Trub.: „prideoč in dr.) Tretja oseba plur. praes. nahaja se večkrat v skrajšani obliki: dado, dero, refdero, uedo. V partep. praet. act. II. zobnik d pred 1-om ne izpada: „po-Isedel“, ,,padel", „bodo padli11 (pač pa pri Trub. prim.: „palu“, ,,vkrali“ etc.). Glagol „videti“, včasih tudi ,,vedeti11 sprega se po 4. vrsti: „kokar fe ki bode nam nar bule vidilu“; „kateri bi uedžl eniga I)uhouniga“ (pa tudi pravilno: vedel, uedel, in celo ued«l, vedal). Čuditi se je, da so partep. praet. pa s s., zvlasti glagolov 4. vrste, v obče tako pravilno izobraženi; prim.: „refuezheni“ (razsvetiti), rel'arjen“ (razsrditi), ,,zheshen“ (= češčen, lastiti), „samujen“ (zamuditi), celo „zgojeino“ (= zgojeno od „zgoditi“.) Manj pravilni so glagolniki, n. pr. ,,opominene“ (opominati), ,,fugo-varjenom“ (nom. fugovarjene = zagovarjanje), pa vendar tudi: ,,opominajne“ (jn = nj) in: „pohuifhanje“. Zloženi časi: Futurum act. seizobraža: 1. s sedajni- kom perfektivnih glagolov: „Sizer zhe nefturi, bode ob- loien.“ 2. s partep. praet. act. II. in pomožnikom bodem: „kokar fe ki nam bode ..... vidilu nu sdelu“. Praesens pas s. izobraža se 1. z aktivom in povračavnim zaimkom xe\ „pohuifhanje se obudy“; 2. s partcp. praet. pass. in pomožnikom, pa ne v sedajniku, ampak v futuru, kar se ima uplivu nemščine pripisovati; n. pr. ,,Inu dokler (= ker) vse lete rizhy bodo (= so) fkusi Duhoune poftave nu praude prepovedane, fhe nam nikar ena majhina skerb nu tliefhava bo (=je) nalofliena'1. Prim. Trubar, Matih. 3. summa: „Jezus bo kerščen“ = „Seflt§ luivb gctnuft". C. Skladnja. Pridevniki in zaimki stoj e kot, attributi vselej pred svojim imenom, nikdar za njim. Adverbium „popolnoma“ rabi se kakor še dandanašnji att.ributivno: „skusi dobre popolnoma, inu pravizlme Slushabnike11 („a bonis, optimis et integris ministris“); s’eno prauo popolnoma lubesenjo11 („perfecta charitate“). Števni ki. Glavni števniki od „pet“ naprej se imajo po slov. slovnici s svojim imenom po vseh odvisnih sklonih, izvzemši accusativ, vjemat.i: „Po sedmih dnevih dežju porečem na zemljo iti štirdeset dni in 40 noči.“ Ravnik. To pravilo pisatelj našega lista popolnem prezira, pišoč n. pr.: „se varuat pred sedam ne-glaunimi grehi.“ Zaime: Svojivno-povračavni zaimek „svoj :i“ nadomeščen je s pron. „nafh“, kadar se nanaša na osebek, ki stoji v veli-čanstvenem pluralu (plur. maiestaticuš): ,,dokler my nafh Visita- tion fklenemo“; „de nafhi flushby sadofty fturimo, nu nafh o veft od lete teshave ohranimo11. Sicer pa se „svoj“ pravilno rabi: „De en 1'ledni Shkoft' lam s’fuoio pershono svojo Vso Shkoffio obtezhe“; „de ty Duhouni — bodo s’suoijm fvetim diainom, ena luzh“ i. t. d. Svojivnega zaimka :i osebe „njihov“ (njegov) zastonj iščeš v tem listu, marveč stoji mesto njega vselej (starejši) genit. osebnega zaimka: „nijh isvelizhaina ijfkati“; ni j h ali vezli Sludijoviga pomagajna ijfheio". Mesto relativnega zaimka stoji demonstrativni v stavku: „bomo mogli, kulku (= kolikor) nam je mogoče,............. isvelizluiine iskati1*. Parkrat postavljeno je adjectiv. relativno zaime, kjer pričakujemo subst. relat.: „boshije dellu v’tragliuu rounaio, ali kateru (= kar) še hujfhi ie“ ; „kateri bi uedil eniga Dnhouniga gardu shiveti, ali v’ nemarnim ftanu prebiuat, Ikus kateru bi dal enu pohujl'hanje“. Kakor vsem tedanjim pisateljem rabi i našemu neslovenski spolnik, kojega se prosti narod do današnjega dne ni mogel otresti. Nemški določni spolnik: bcv, bie, boš mu je kazavno zaime ta, ta, tu, nedoločni cin eilte, ciu pa glavni števnik eden :i: „fkufi katere bi tu pohuifhaine ti ga blishniga perhajalo“; „de ty Duhovni bodo ena luzh, inu en lep exempel ali nauk timu blishnimu“. Nikavnice. „Ne“ („na“) združuje se z glagolskim predikatom v jedno slovo: „nebodo“, ,,neimeli“, „narounali‘ = ne ravnali, „nefavershejo“. Zaradi večjega poudarka pomnožena je ta nikavnica po nekatera mesta še z imperativom „nikar“ (Trub.: n ek ar*), ki pa se prav nič ne sprega: „debi ti Duhouni nikar k’ myru nu pokoiu narounali“ ; ,,kateri poifkano Gospudi Boga gnado nikar nefaversliejo“ ; časih pa ta besedica (nikar) kar sama opravlja službo negacije: „nikar bres hudiga nauka pruti bliih-nimu“; „Denarje pofsedel nikar po prauizhi“. Predlogi: s, k, v se s svojim imenom v jedno besedo tope, ali pa tudi ne; vender stoji med predlogom in o njem visečo besedo (izvzemši par slučajev) vselej apostrof; pri tem se čredi z „/t’“ s brez določenega pravila. Apostrof stoji za predlogom tudi v sestavljenih besedah, n. pr.: uThitke, v’tragliiiu, s’yaidemo, s’klenili. Predlog ,,zavoljo“ piše se ali skrčeno in potem stoji pred svojim imenom („sauolo kake Podfare“), ali pa narazen; takrat postavljeno je ime v sredo: „S’atega vola“ ; „sa nafhe Paftirfke Slulhbe volo“. Sklonoslovje. Glagol „iskati“ veže se pravilno z genitivom ; z accusativom, ki se je novejšim pisateljem tako priljubil, druži se samo jedenkrat („ouzhizh isvelizhaine iskati11). Nasproti pa je duh nemškega jezika zakrivil neslovensko vezavo glagola varovati (se) vstavku: „fe varuat pred fedam neglaunimi grehi“. V zanikanih stavkih ne stoji objekt nikdar v genitivu, ampak skozi in skozi v accus.: „zhe’ nozheio ta sgorai sadeti iiug gori vseti; “ „kateri bi nikar ne posnal nu nedershal vfe tu" i. t. d. V stavku: »obene fkerby zhes Boshje velhe ne-imeli“ je „fkerby“ najbrž le accus. plur.; v stavku: „nikar fpo-dobe te pravizhe ijfkali" je genit. viseč o glagolu. Att.ributivni genitiv stoji po navadi tedanjih pisateljev, posnemajočih latinsko razporedbo, pred imenom, od kojega je za-visen: „poijfkano Gospudi Boga gnado"; zhefs hualeuredno inu dopufheno S. Cerkue nauado“; „s pullednim S. Ojlla Mafillam.0 Primeri: „Inu ta hlapčič je bil per Bilhe inu Silpe, njegoviga očeta žen, otrucih". (Dalmat. Mos. bukv. I. pogl. 37 A.) „Zna-minje tiga človeka sinu“. (Trub. Matth. 24. c.) BI)aj meni tiga Joaneza kerstnika glavo.“ (Trub. Matth. 14. a.) Narod govori še dandanes: „vseh vernih duš dan“. Dativus commodi, za koji bi morda novejši nemškujoči pisatelji stavili predlog „za“ z accus., nahaja se v stavku : „en dar febi ali enimu drugimu hozheio imeti11. Glagol: Imperativ 3. osebe sing., ki je dan danes v pismenem jeziku skoro „bela vrana", podaje nam stavek: „taifti *) O izvoru te besede glej LevCev že prej navedeni spis, str. 24. Pis. pofkerbi nam letu resloshiti“; sicer se opisuje tudi še z glagolom imeti in inf.: „nam ima en fledni skafati“; „ima fkarbeti letu nam napre pernefti. “ Pri dveh s u b j e k t i li ne stoji glagolski predikat v d u a 1 u ', nego v pluralu: „de (bi) ki katera mladu Ditetze , kateri verni karfhenik . . . fe ftiga Sveta lozhili.“ Tudi partcp. nanašajoč se na dva subst. stoji v plur.: „Mosha ali Sheno . . . . . . s’ markako hudizhovo vero obdane“. Čudna in neslovenska je vezava o glagolih zaznavanja: videti, znajti, vedeti, zaslišati, zastopiti (= tievnefjmeii.) Po uplivu latinščine vleče se namreč za temi glagoli nekaka „constructio accusativi cum iniinitivo“, n, pr.: „kadar my vidimo te S. Canones, . . . . nu s’naidemo Boshio slushbo .... natem ftati“ ; „kir bi ki ke vedel eniga takufhniga .... kakufhen dar . . . ufeti"; „kir bi ki edan vedal eniga Duhouniga . . . . fe vefseliti“, „zhe bi kateri sashlifhal nu saftopil .... Mosha ali Sheno . . . shiveti"; in kaj še le porečemo k tej skoro nedoumni vezavi: „kateri bi uedil eniga Duhouniga gardu shiveti, ali v’ namarnim ftanu nu hudim imeni saflifhati prebiuat“!? Glagol ,,vedeti“ veže se sicer še na dva druga načina: 1. z odvisnimi stavki, vpeljanimi s con-junct. de (da): „kir bi ke edan vedal, debi ti Duhouni nikar k’ myru nu pokoiu narounali“ ; „kateri bi uedel de bi ki eden, tu Cerkounu blagu ...... pofsedel“. 2. ,,vedeti za kaj“ (po nemškem: um et»>. loiffen): „kateri bi uedal sa Faimafhtre i. t. d.“, „kateri bi ki uedel sa takufhne oblube“. Postava o rabi perfektivnih in imperfektivnih glagolov našemu pisatelju ni jasna, marveč stavi pogostokrat per-fect. glagol, kjer pravilo imperfektivnega zahteva, n. pr.: „H’ per-uimu tedaj .... porozhimo nu sapovemo“; „sapovemo ino nalo-shimo, de . . redkokedaj je, najbrž le instinktivno, pravo pogodil, n. pr. v stavku: ,,kar nain S. Rimlka Mati Cerkou ueruati .... sapoveduje“. Tudi razloček med glagol. „morem“ in „moram“ mu je neznan; zadnje sploh v vsem spisu pogrešamo, dasi je bil večkrat potreben. Prim.: „Morete uedit“ (za: morate); de morejo Vfe poverniti“ (za: morajo). D. Leksikalne reči. Da so v listu tujke, zlasti nemčizne, gosto nasejane, temu se ne bodemo čudili, ako pomislimo, v kterem času da je v dežel prišel. Te tujke bile so takrat tako vsakdanje, da je nahajamo v vseh sočasnih spisih. Kako bi se tedaj od našega pisatelja Moglo zahtevati, da bi bil čisteje pisal! Saj se tuje navlake še dosihdob nismo popolnem iznebili. Take tujke, koje še dan danes med narodom slišiš, so: žegen, gmajna, folk, pomujat.i se, oštarija, uržah, štuk, viža, vižinga, spital, klošter, štiftinga, šenkinga, činž, štraifinga, peršona, glid, grunt, brumen, glili, napre pernesti = Dorbriiigcti, slišati = ge^ikeu in drugih več. Nektere izmed njili se je naš pisatelj celo potrudil tolmačiti s slovensko besedo (ali z drugo tujko, ki se je njemu domačinka zdela), pridruživši jo z veznikom „nu“ („inu“), „ali“, pa tudi brez vsake vezi. Primeri: „fhenkati nu daruati11; „fkusi fhenkunge nu dari“; ,,v’ ozhitnim tadlu ali pomainkanu“; „u’ kraffty ali mozliy“; k’ fructu, pridu nu pobulshajnu“; „beneficia, ali Duhouno pčrhodifhe“; ,,exempel ali nauk“. (Trubar piše n. pr. v predgovoru k evang. sv. Matevža ravno narobe: „kir nemarno obeniga nauka oli exempla“.) Dozdeva se mi, da je pisatelj nepotrebno tujko pridržal le „ad om-nium intelligentiam“, tedaj iz neke gotovo neopravičene bojazni, češ, pravilnih, a manj navadnih izrazov samih bi morda vendar kateri poslušalec ne utegnil razumeti, s časom pa se bodo uže ukoreninili. A baš ta prikazen me zopet nekako spomina hvalevrednega ravnanja Hrenovega, ki je v svojih „Evangelijih“ marsi-kako tujko, nahajajočo se na dotičnem mestu v Trubarjevi in Dalmatinovi bibliji, z lepo domačico nadomestil. V naslednjem hočemo pojasniti nekoliko po obliki ali pomenu zanimljivih besed, razvrstivši je po abecednem redu. Nektere izmed njih so dan danes uže izumrle, druge ohranile so se le še v posameznih krajih slovenskega ozemlja. ardrija f. („h’ kardriji“ — s podvojenim predlogom, kar se v knjigah 16. in 17. veka češče nahaja), iz nemšk. „!paber" nastalo slovo, znano i Dalmatinu, Megisserji*) (ardria, ardrati) in Pohlinu**) (ardrija). betež (bethesh) m. @d)merg; primeri: „ozdravi slednjo bolezen inu slednji betež“. Trubar, Matth. 4. d. Pohlin: „betesh“ in „beteg“, ©djmerj, 3Iufatt. Miklošič izvaja to besedo iz ma-djarskega: „beteg“, Levstik pa iz srednjenemškega wetac, m. ©dEjmer^, Setbeit. (Prim.: „Es finden sieh weit mehrere Wohtagen in dem menschlichen Loib, als verborgen Feind in dem grossen Eoss zu Troya“. Abraham a S. Clara pri Schmeller-ji IV. 2. Zdaj nam rabi le še adjoktiv: betežen = bolan. (Janežič in Cigale navajata sicer v svojih slovarjih tudi še subst. beteg, m. $ruiifl)eit. botri n j a, f. bie auf s$atljeufdjaft Berufieube gciftige SŠernjattb* fc^aft; cfr. Pohlin: botrina, f. SCauffreuubfdjcift. časen :i. (,,s’ Zafsnim pridnim dellom oppustili“) adjoktiv dvomljivega pomena; lat. matica nas pušča na tem mestu popolnem na cedilu, ne imajoča nobene besede, ki bi se s to strinjala. dati, vrb. prf. gcbeu; a) sebo dati, mit fidj Bringen, nad) fid) jieljen: „inu dokler ty ozhitni inu grosovitnifhi grehi, vekfhi tudi *) Gloj njegov: „Dictionarium qaatuor linguaram, vidolicot gevmanicac, latinae, illyricae, quao vulgo sclavonica, appcllatur, ot italicae.“ V Oradci 15S)‘J. **) „Tu malu Besedishe treh jefikou". V Ljubljani 1782. teshauo nu nevarnost sebo dado“); b) na dan dati, ait§ SCagesftcfjt jiefjen, befauut geben; c) na činž dati, po lat.: „ad censum dare“, ouf B'11^11 leifjeii; d) na znanje dati, ju luiffeit lltndjcu; e) čez dati — čez danje, nemčiz. = ii&mjebcu, bie Uebergatie; f) noter dajanje, nemškovalno za „QEtngebuug". detetce (Ditetze), n. ba§ ®iltbleiit, deminut. samostavnika: dete, deželski :i. kot subst. adjektiv = laicus, oppos. duhoven; kot adject. = laicalis: „kateri bi ki uedal eni "a Dahouniga, ali Desholfkiga shiueti“ = „si quis sciret aliquem Clericum vel Laicum permanere*; — „v Defhelfkim oblazhili11, = „cum habitu Laicali“. dokler, eonj. 1. = t)i§: „dokler my nafli Vifitation ali obij-fkaine fklenemo“. 2. = ker, quia: „Inu dokler t,y ozhitni inu gro-sovitniflii grehi, vekfhy tudi teshauo sebo dado“. dolg, ni. bie @d)ulb = krivda: „fkufi lenobo, v’tragliuoft nu dolg eniga Duhouniga“. do naš ati, vrb. imprf. adferre, boj donašati = ,,rixam exercere“. dreti, vrb. imprf. veifjeit, metaph. {jinberit: „kateri ta Sakon eni derfl, eni zillu refdero“. go ver n a ti, vrb. imprf. teiteit, lenfett, iz ital. governare; tudi Pohlinu znan glagol. ime, n. 1. bet 9kme; 2. = glas, bet* 9tltf: „v’ namarnim ftanu nu hudim imeni .... prebiuat“. inu, nu, (t. j. ino, no), conj. itub; nikdar „in“ ali „i“. izveličanjski :t. bie ©elicjiuad^uug betveffcnb, felig niadjenb: „isuelizhanfko nauado“. kadar, conj. = ker (prim. lat. časovni in ob jednem vzro-čivni „cum“): ,,S’atega uolo, kadar my vidimo kasen (kafsen) :i. (Polil, kesn, latlijfam, starosl. k'i>si»m.) fditmifi j P° hit. matici = munere diligenter non functus: „de bi ti Duhouni S. Karftom kafsni inu tefhki bili“. k ec ar (kezliar) m., kecarija (kezharija) f. iz nemšk. bcv ®e(jer — bie ^ejjcrei. letnice (letenzhe) f. plur., anniversaria; po Dolenjskem je še dan denašnji znana beseda: obletnice, f. pl. istega pomena (Levstik). loternija, f. iz nemšk. bie Sotterei; prim. Polil.: lotr, m. bev §urer, lotreza, f. bie .'pave; sliši se še zdaj tu in tam. Luther, m. nom. propr. mesto appellativ. = luteranec; po Dolenjskem še v navadi. m ar kak 3. (z izpuščenim ethičnim dativom si) = marsikak: „s’ . . . markako hudizlipvo vero obdane41; lat. mat.: ali is huius-modi Diabolicis inventis. muditi, vrb. imprf. aufljatteit, fjtiibent: „koku bi fuoje Cer-kue v’enih ali drugih potrebah mudili11; lat.: Eccles. suarum repa-rationi ac restaurationi non studere. nauk, m. = exemplum: „nikar bres hudiga nauka pruti blifhnimu11; beseda v tem pomenu vsem pisateljem tiste dobe znana. neglaven = naglaven 3. nagi. greh, peccatum mortale. noreti, vrb. imprf. transitiv. BeriicJen: „kateri bi v’boge ludy norel“; efr. Pohlin: noreti 1. ltorrifd) feitt, 2. BeritcEen; Trubar: obnoriti, tiiufcl)eit („Erodež vidi, de je od tih modrih bil obnorjen“, Matth. 2. d.). Novejša slovenščina tega glag. ne rabi več v tranziti vnem pomenu. obdati, vrb. prf. umgebeu; v metafor, pomenu in popolnem neslovenski vezavi: „k’ enim ozhitnim grehom obdaniga“; lat. aliquo publico crimine irretitum. „s’ markako hudizhovo vero obdane" = qui .... aliis huiusmodi Diabolicis inventis operam darent. Trubarju služi v pomenu nemšk. ,,6efeffen": „so zludjem obdani bili“, Matth. 4. d. „dva zludjemi obdana" ibid. 8. d. ob eden :i. (to slovo narod še dandanes tako izgovarja) = nobeden 3. Pohlinu je „obedn“ :i. = einer auS beiben, uter, alteruter. o b^gledati, vrb. prf. (starosl. obglAdati, circumspicere Miki. Iex.), tukaj = preiskujoč razgledati, po lat. mat.: „diligenti inda-gine scrutari11. obteči, vrb. prf., percurrere, rabljen o osebi: „De en fledni Shkoff svojo Vso Shkoffio obtežile nu obgleda“; prim. staroslov.: o(h>'reiurH i!bcoy aeMJiio, Miki. lex. obod voj i 3. („katerim obuduuijm bi ki nebilu dopu- fhenu“), beibe, prim. srb.: obadvoje, utrumque (Vuk, lex.), hrvat. in slov. (Janežič, slov. nemški slov.) obodvojica, srb. obadvojica (Vuk, lex.) uterque. (Ker je bil drugi o naglasen, spremenil se je v u). prihodišče (perhodilhe) n, beneficia, bie (Siufilnftc; znano tudi Pohlinu in še dandanes po Notranjskem. pomanjkanje, n. slovo laškega izvora; „v’ ozhitnim tadlu ali pomainkanu11, tedaj =^= £rtbet, t. j. trtbelf)after Sebeitžloanbel, po lat. mat. irregularitas; do tega pomena prišla je beseda najbrž posredovanjem nemščine: fetjteu — manjkati, tedaj fe£)ler= f)aftcr Sebfii§tuanbc( — pomanjkanjo. priti komu naprej, vrb. prf. = occurrere, izraz, skovan po nemškem: jubovfommeil, dandanes nadomeščen z drugo tujko: „komu v okom priti“. pismo, n. bei' S3rief (tukaj) = pisana beseda: „De pak’ lete nafhe pifme nu opominajne bodeio ftem losheishi vsem, nu vsa-katerim vedeioz11; plural zadolžilo je bržkone lat. slovo „litterae“). pomočnik, m. = patronus (,,ti Patroni ali Pomozhniki11; ,,od fuoijh Patronou nu Pomozhnikou11). Kako naivno! Pomočnik je sicer = ber p a t v o 11, n. pr. sv. Florijan, a po tem listu tudi tak, ki fare in „beneficia“ oddaja. priložen 3. idoneus; „ob poftaulenih Vrali, dneuih nu per-loshnih zhasih44 — „statutis horis ac idoneis temporibus“ ; com-parat. adv. „p e r 1 o s h n i f h i“ : „pak navemo, koku perloshnifhi bi ijm mogli .... k pomozhi priti, — „nec illis, opportuna remedia adhibere possumus44. Janež, priložen 3. gelegen^eitfid). poročiti, vrb. prf. 1. = auftrageit, befefflen: „u’ kraffty ali mozhy te Suete pokorshine porozhimo nu sapovemo44; 2. = izročiti, flitDevtvouett, (o živočili bitjih; o neživočih pravi: zaročiti, glej to besedo): „nam porozhenili ouzhizh isvelizhaine iskati44; v tem pomenu je beseda uže prestara, prim. staroslov. „pormčiti“ in „pormčati“ = e^eipstv, in = concredere, Miki. lex. poronso, poruso = commendo, mon. frising. „Ozha, v’tvoje roke jeft poro-zhim mojo Dufhizo“, Hren, Evang. inu lyst. str. 71. „Ozha, Jeft porozham mui duh v’ tuie roke“, Trub. Luc. cp. 23. „Ozha,.jest porozhim moj Duh v’ tvoje roke“, Dalm. Luc. ibid. Pri Pohlinu le še v pomenu nemšk. bevmdfjten, t. j. prav za prav: izročiti nevesto ženinu; v novejši slovenščini pomenja poročiti 1. Penitdfjlett (tudi uže v staroslov.). 2. beridjtcu, auftrageit, 311 miffeit gcbeit. pozdravljen 3. salutaris, tjeilfam („taku posdrauleno nu isuelizhanfko nauado" — „tam salutarem consuetudinem, ac. S. opus44); prav za prav partcp. praet. pass. glag. pozdraviti, deblo zdravi) = sanus; prim. nemški: ®ctS ift bil- gefuub = fjeilfant. Od tod: p o zdravljenj e, subst. vrb. n. = salus, ©ruj}: „Vsem................ v’ Bugu posdrauleine44. po s var, m. = „Duhouna poena“ : ,,bodo .... Duhouno poeno al1 pofsuar terpeli“ — „in poenas per Sacros canones sta-tutas incidere“; cfr. starosl. posvariti, vituperare, novoslov. po-svarnik, obiurgator, Miki. lex. posesti, posedem, vrb. prf. rabljen imperfektivno = occu- pare, possidere, bcfi^eit: „de bi ki eden Denarje pofsedel“; prim. v Miki. lex. starosl. poshsti, (considere), pa tudi = ,,occu-pare, mon. — serb. cfr. possidere croat. posisti, possidere hung“. povsod en 3,. adject. izpeljan iz adverb. povsodi: „s’ enim pousodnim obijskainom obtežbe’4 —: „generali Visitatione per-currerent44. pravda, f. (starosl. pravbda, veritas, iustitia. Miki. lex.), 1 • ius: „bodo fkufi Duhoune poftave nu praude prepovedane44 — »a iure-damnantur, ac reprobantur41. 2. = lis : ,,pred nalh Sodni Stoli, prepirajne, 1111 praude napre nefti44 — „causas Litesve •id Tribunal nostrum .... introduxisse“. prebivati, vrb. imprf. ji d) (iingevc bJO bcfinbcit, lebcit »she v’ pregrehi prebivajo44: „kateri bi uedil eniga Duhouniga gardu shiušti, ali v' namarnim ftanu saflifliati prebiuat44. presest v o, n. (prefluiflitvo, u oslabljen iz e, ki se ni na-glašal, cfr. preštvo, Murko), bev (Sljebvudj. pristava, f. bev SDČeterljof. p tuj :t. frattb; („na ptuju perpraviti“ = alienare, UOidufjevn). Purgfrit(t), m. „na Cerkounim Purgfritti“) iz nemsk. ^C-tV^SSurflfriefce = tuaS bic 93itvg „umfriebet" (itiitgibt) = obgradje, t. j. “ okraj, ki spada h kakemu gradu, na tem mestu — cerkvi. reči, vrb. prf. fageit; particip. rekoč je nejasen v stavku: „kateri bi kuli vedal eniga nafhiga Duhouniga, fkusi fhenkunge nu dari, bodi fuete shegne, ali druga Duhounu pžrhodishe, od fuoijh Patronou nu Pomozlmikou, r e k o z h kupuati, kakor en del od perhodifha fhenkati nu daruati i. t. d. Bržkone je „rekoč“ = starosl. poivtine = namreč, nempe, unnttid); vejica pred partcp. nas ne sme motiti, ker naš zapisnikar ločil sploh ne zna pravilno stavljati. Tedaj bi bilo brati: „od fuoijli Pat. nu Pomozhnikou rekoč11, t. j. namreč od svojih pomočnikov kupovati i. t. d. Primeri stavek v lat. izvirniku: „Item quicunque sciret aliquem Clericum symoniam, uel in recipiendis Ordinibus Sacris, uel in obtinendis Ecclesiasticis benefioiis commisisse, Patronis nempe, uel alicui alii committendo, uel donando partem i. t. d. razdani ti, vrb. prf. = „na dan dati“, referre, razdreti, vrb. prf. jerreifjeu; tukaj metaf. = UUlltogM) — uugiltig madjett cfr. dreti. razdiranje, subst. vrb. (glag. razdirati), n. = razdor, ©pcdtung, gtoietrndjt. razgledati, vrb. prf. (starosl. razglAdati, speculari, Miki. lex.), tukaj = puifeit, ltnterfud)eit, lat. mat. censere. („ty ozhitni inu grosovitnilhi grehi .... bodo tudi od famiga Shkoffa . . . , resgledani nu sposnani . . . razsvetiti, vrb. prf. erteudjten: ,,Sveti Ozhaki, od Daru nu gnade S. Duha refuezheni"). razžgati, vrb. prf. v prenes. pomenu = entflnmmeit, incen-dere: ,.s’eno prauo popolnoma lubesenjo reshgani11; prim. novo-slov. metaf. „ljubezni vnet41.. samuč, conj. = temveč, fuitberu (znana vsem tedanjim pisateljem). so sebe n, ;i (fulseben) = poseben (fufsebna oblaft). spodoba, f. in spodobnos t, f. bie ©efniljv, (Mnlf)ilid)= feit, <3d)idttrf)feit: „po fpodobi“, nad) ,,prout deeet“; „nikar fpodobe te pravizhe ijskali“ — ,,postposita interim aequi-tatis a c iustitiae ratione" storiti vrb. prf. 1. silo storiti, ®e>unlt anttjuit, „violentas manus injicere“; 2. zadosti storiti, satisfacere, (Seiiiige leiften. s prednik, m. 1. ber SSovganger ( . . . ,,Fajmafhtre, Ca-plane, nu druge nafhe, nafhih Sprednikou nu Viihariou, Slushab-nike“ . . .); 2. duhovni sprednik, geiftl. SSorftefjer. = praelat („de ty Praelati, tu je ti Duhouni Sprodniki inu Paftirij“). stati vrb. imprf. fteEjcit, stati na čem = consistere in alqua re. cmf ettoaS bentljen (s’naid('mo Bosliio slushbo nar vezli natem ftati“). st oprav (ftuprou) adv. =* S'f> + to + pravh (Miki. lex.) 1, rest ebeit, crft, — novissime: „ftuproti pak in S. Synodo Triden-tina“ — „et nouissime in SS. Synodo Tridentina“; 2. = posebno, praesertim: „vsem nesnanim, ftuprou pak ozhitnim, she vedejozliim grehom ptuij“ — „alieni prorsus ab omnibus vitiis ac noxis, publicis praesertim et notoriis“. Beseda ta znana je že pisateljem 10. veka; pozneje je izginila, a Levstik jo je zopet v pismeni jezik uvel. s t r i č i n a (ftrizhna) f. bie' SBevtuaubfdjaft, bie jtt)ifcf)eti Dnfet unb STante einerfeitž, uitb 9lcffe uub 9tid)te anbcrfcitS 6eftet)t. s v a k o s t, f. (iz „svojakost“), zdaj: svakovščina, svaščina, affinitas. s v ar, m. SBarminn, SJ3crtt»eiS (Pohlin: fvar — correptio; cfr. atarosl. svara, f. rixa, Miki. lex.). svetlost, f. knežji naziv = nemšk. ®lttd)(cutd)t („suetlusti ureden Gospud“ — „illustrissimus Dominus“. svojast, f. („fvoiaft te kryvi nu tellefsa“), consanguinitas; cfr. novoslov. svojita, srb. svojta, staroslov. cBOHTb v slovarji Miklošičevem, ki sub voce CROHTb navaja iz Habdeličevega slovarja tudi subst. svojast. Iz stavka „Pto favefsano fvoiaftuo“ je razvidno, da sejeta subst. v neorgansko izobraženem nom. tudi: svojastev, gen. -tve (kakor cerkev, gen. cerkve) glasil in v instrument. po a-jevski deklinaciji sklanjal, ako ni morda n napačno pisan za i (fvoiaftio). t e z e k 3. v zanimljivem, prenesenem pomenu rabljen adjektiv: „de bi ti Duhouni . . . . f. SS. Sacramenti kafsni inu tefhki bili“ — „suo munere diligenter ac naviter non esse functos.“ Prim. nemško metaphoro „fcf)tuerfalliq = uttgefdjidt, ofjite Šifer". trditi soseščino, Umgatig Ijabeit, t>erfef)ren („kateri s’Zu-pernikami ali s’ Zupernizami Sofhefhino terdio“). umetalen 3. tierftSnbifl, ffltg; dobro umetalen = berftattbifl" (po Valvaz. nemščini); Megis. ,,vmeteln“ in „vmetaln“, filltftftcf); po Dolenjskem še dandanes v pomenu „gefcf)icft" (Levstik), u san c a (vfanzha), f. navada, šega, iz lašk. „usanza“. vedejoč 3. partcp. praes. act. II glag. vedeti v passivnem pomenu = znan, ,,notorius“ („od drugih vedejozhih inu ozhitnih ryzhy“ — „alias quascunque res publicas et notorias“; „kir bi ki enimu vedejozh bilu“). vsaj, adv. 1. = roenigfteuS: ,,v’saj le enkrat u’ leti“. 2.= tamen, jeborf) mir: nebodo odvefsani, ampak od famiga Papefha, v|aj v’ taki vifhi, dp morejo vfe poverniti“ — restitutis tamen omnibus perceptis**. vi k aren, m. d. Vičar; končnica „en“ je oslabela starostov, končnica )?ini>“, n. pr. Rimi j a n im, viž ar, m. in viž aren, m. (glede na končnico en prim. prejšnjo besedo !), iz nemšk. ,,2Beifer" ; po pomenu 1. = lat. reetor, Sienfer, SBetfer: »drugi nafliih Cerkva Vifharni1* — „Rectores Eccle-siarum“; 2. = namestnik, locum tenens: „Visharen te notraine Hishe Austriae“ — „Excelfi interioris Austriae Regiminis Loeum-tenens“. viži n g a, f. nemška beseda „S33eifuug''( Canon: „S. Canones, tu je Visliinge“. vsigamogoča. in vsigamogočen a. atlmiidjtig. v t r a g 1 j i v 3. adj. v t r a g 1 j i v o s t, subst. f. ltrtdjlaffig, 9lad)= laffigfeit, izpeljano iz nemške korenike „triig"; po Dolenjskem oboje še dandanes v navadi. z abs to n j, (fabftoin), adv. umfonft, iz za + ob + s + tonje (starosl. tunje in trnje, gratis), Megis „saftoin“ in „obftoin“, Pohlin „sabftojn“; dandanes se piše navadno „zast.onj“, a narod še vedno izreka ,.zaftst.ojn“. zadeti, vrb. prf. trcffeit, beriitjreit: „ta sgorai sadeti uug gori vseti“ = bie oben beriiijrte Se£)re. zadjati, J ^ <• nemčizni = nemšk. t)ev + tbuit. zapraviti, ' 1 zagovarjati, vrb. imprf. befdjluoreii, od tod glag. zagovarjanje (fogovarjene sic!) bie ®efcf)U)uruu(], „(s’) ludiovim fugovar-jenom“ (SeufefSbefdjroiSnmg). zapopa:sti, vrb. prf. ergreifen, mit etto. befeaeit (etg. feft* f)afti’ii — tenere) ,,bode f to poeno nu Duhouno ftraiffingo, kokar en kezhar obfoien nu sapopaclen“ — ,,in easdem poenas et censuras incidere, quibus ipsimet haeretici ten en tu r“. zaročiti, vrb. prf. = izročiti (o neživočib rečeh, prim. poročiti): „Bofhie Vefhe Suetim oprauilom sarozhene („divino cultui addictorum“). Prim. staroslov. zaročiti, tradere, Miki, lex.; v novo-slov. le = desponsare. zaveza, f. 93uttb, 33aitb, vinculum; metafor.: „bodo padli v’to veliko savefo te poenne11. zavezati, vrb. prf. Derbiitbeti; bie Sije fdjtiejjen, lat. „matri-monium contrahere“. Particp. zavezan a. v prenes. pomenu = nemšk, gebiiitben, »erpfItdE)tet: „de nam .... bodeio dolflini nu save-fsani dopouedati . . zbral išče (sbralishe) n. = zbirališče, concilium ; (Pohlin: fbiralfhe, congregatio, ^ufammeilfunft). zdajci, adv. (iz sb + gda + i + ci; cfr. Krell: tadajci), jefct, fogleidj. zgodovena. opportunus (cfr. staroslov. godb = tempus, Vb god’b = opportune, juv redjteit bezi, goda, inopportune): „sgodoune priprave imeti“ — „opportuna remedia adhibere“. zgovoriti (recte: izgovoriti), vrb. prf. fjercutSfagett: „nam ie Iledni dolfhan zgouoriti nu pokafati“. Ypliv gozdov na podnebje. Spisal Andrej Senekovič. '|j Jj^lleseda „podnebjeu zaznamenuje nam skupno vse one prikazni 11 v ozračji naše zemlje, katere vplivajo na razvoj ljudij, ži-valij in rastlin. Take prikazni so: zračna temperatura in nje izpremembe, kakor se vrše druga za drugo; zračna vlažnost, izpremembe v zračnem tlaku, v meri in jakosti vetrov; dalje prikazni, je li nebo dostikrat oblačno ali jasno, pada li na zemljo dosti ali malo dežja, snega ali toče i. t. d. Podnebje kakega kraja zavisi torej od velikega števila različnih in različno izpreminjajočih se faktorjev. Da bi spoznali podnebje kakega kraja prav natančno, poznati bi morali vse te faktorje in ob jednem zakone in uzroke, zaradi katerih se izpreminjajo. Veliko teh faktorjev je takih, da so merodajni za velike razsežnosti na zemlji, n. pr. zemljepisna leža, višina kraja nad morsko vodo, bližina morja ali velikih voda, bližina visokih gora i. t. d. Drugi faktorji so zopet takšni, da ne morejo predrugačevati podnebja v vsem, ampak da vplivajo na podnebje bolj v majhni meri in sploh za krajši čas, ter da se njih vpliv javi bolj v ozkih mejah. Med takšne faktorje, ki morejo na podnebje v ozkih mejah, a vender precej izdatno vplivati, imamo prištevati tudi gozde. Da moremo ta gozdni vpliv na podnebje prav oceniti, treba je, da se seznanimo najprej nekoliko z gozdnim življenjem. „Gozd“ je skupno ime množini drugo poleg drugega rastočih dreves in grmov. Dan denašnji imamo na zemlji sploh dosti menj gozdov, nego jih je bilo nekdaj. Razširjajoča se kultura in vsled te izdatno pomnožena uporaba lesa za različne potrebe, n. pr. stavbe, kurjavo i. t. d. zmanjšali sta število in razsežnost gozdov prav izdatno. Zdaj nahajamo gozde, skoro brez izjeme, le na onih krajih in mestih, kateri, bodi si zaradi slabe in nerodovitne zemlje, bodi si zaradi svoje prirodne leže, niso za drugo obdelovanje pripravni, ali pa bi dajali menj dobička, ko bi jih za drugo uporabljali. Zelo razširjeno je tudi mnenje, da je gozd skoro z vsako zemljo zadovoljen, ako je le srednja temperatura njegovemu raz- vitku ugodna. To mnenje vender ni opravičeno. Gozd potrebuje, kakor vsaka rastlina sploh, za svoj razvoj obilno hrane, katero mu mora zemlja dajati. Tej hrani imamo prištevati celo vrsto trdnih in plinastih tvarin in pa posebno veliko vode. Gozd umrje, kjer ne dobiva zadosti vode, naj je zemlja še tako dobra; obratno gozd ne more tudi od same vode živeti, če mu zemlja ne ponuja njemu priležne hrane. V gozdnem, kakor sploh v vsakem rastlinskem življenji, imamo v toku vsakega leta, razločevati dve dobi: dobo ras te n j a (vegetacije) in dobo mirovanja. Doba rastenja se začenja vzpo-mladi, ko se priroda vzbudi iz svojega zimskega spanja in ko drevje listje poganja, ter traja do. pozne jeseni, ko drevju listje odpada in kroženje sokov neha; doba mirovanja traja od pozne jeseni do spomladi. V dobi rastenja vzprijemajo korenine drevja, kakor vseh rastlin sploh, v vodi raztopljeno hrano iz zemeljskih tal; ta hrana vzhaja potem po stanicah više in više. Iz teh raztopin osvojuje si drevo njemu priležne tvarine ter jih kemijsko pretvarja. Nekoliko vode ostaje v drevesu, nekoliko se je uporablja za tvoritev trdnih in tekočih sestavin rastlinskega telesa, ostalina po koreninah vsrkane vode pa izstopa skozi listje zopet v zrak, — listje jo izdiha ali izhlapeva. V listnatem drevji kroži največ vode od časa, ko se začne listje razvijati, do onega časa, ko se je po polnem razvilo. Najmlajše listje potrebuje največ vode, nekoliko menj je potrebuje že na pol razvito listje. Po polnem razvito listje potrebuje zopet nekoliko več vode nego na pol razvito. Cim bolj listje dozoreva, tem menj mu je treba vode, najmenj pa, ko začne veneti in odpadati. Igličnato ali jelovo drevje potrebuje največ vode, ko so začnejo igle razvijati, potem pa polagoma menj in menj dokler igle dozore in se posušo. Od množine vode, katero potrebuje listje, pa je zavisna tudi množina vode, katera prehaja skozi listje v obliki hlapov zopet v zrak. Množina vode, skozi listje izhlape-vane, izpreminja se prav mnogovrstno. Največji vpliv ima toplota. Čim višja je temperatura, tem več vode se pretvarja v istem času v hlape. Vsaka rastlina, torej tudi drevje, izhlapeva v isti dobi menj vode, ako je zrak okoli nje z vodenimi hlapi že nasičen, ali vsaj blizu tega stanja. Ima li rastlina več listja, torej večje površje, na katerem voda izhlapeva, spušča zopet v istem o;\su več vode v zrak nego sicer. Najvažnejši pogoj izhlapevanju pa je svetloba. V temi listje iz svoje notrine ne izdiha nobene vode, ampak jedino le takrat, kadar dobiva zadosti svetlobe. Razven tega vplivajo na množino od rastlin izdihane vode še: zračni toki, fizikalna in kemijska kakovost zemlje, razdelitev in množina dežja in snega, poprek izpod neba na zemljo prihajajočo vode. Učenjaki se bavijo že precej dolgo časa s tem, da bi z opazovanjem zvedeli, koliko vode potrebujejo vsako leto različne rastline, koliko je obdrže v sebi, in koliko je skozi svoje listje in perje izdihajo; vender še dozdaj prav natančnega ni ničesar znano, ker se je pri teli opazovanjih redkokrat oziralo na vse okoliščine, na katere se je ozirati treba, da postanejo dobljeni rezultati po polnem zanesljivi. Izmed različnih opazovanj in poskusov hočemo omenjati jedino le H oh n e lov e. Ti poskusi so se vršili 1. 1878. v gozdarski šoli v Mariabrunnu. Hiihnel je jemal 50 do 80 centimetrov visoka drevesca ter ja postavil v 10 centimetrov visoke, 3 do 5 kg. zemlje držajoče prstene posode. Te sq bile zopet obdane od večjih cinkovih posod, tako da je bilo možno drevescem zalivati a potem posode tako zapirati, da niso propu-ščale vode. Solnce teh cinkovih posod ni neposredno obsevalo, vender so imele posode isto temperaturo, kakor tla v okolici. Po-prek se je skrbelo, da so bila ta poskusna drevesca v istem stanji, kakor druga drevesa v gozdu. Hohnelovi poskusi in opazovanja so trajali od 1. junija do 1. decembra; za opazovanja pa je uporabljal 70 različnih drevesec. I)a bi dobil primerjavna števila, pobral je Hiihnel listje poskusnih dreves ter je stehtal in potem zračunil, koliko vode je poslalo v zrak listje, katero je posušeno tehtalo 100 gramov. V sledečem razpregledu podajem nekoliko številk, katere povedajo, koliko gramov vode je v času od 1. junija do 1. decembra uporabilo listje navedenih dreves, katero je posušeno tehtalo 100 gramov. Breza .... G7.987 gr. Hrast . .... 28.345 gr. Lipa . .... 61.519 „ Smreka .... 5.847 „ Jesen .... 56.689 „ Hoja . .... 4.402 „ Gaber . . . . 56.251 „ Bor .... 3.207 „ Bukev .... 47.246 „ Iz svojih opazovanj sklepa Hiihnel, da izdihujejo različna drevesa zelo različne množine vode. Izmed dreves, katera je opazoval, potrebuje breza največ vode, bor najmenj. Sploh potrebuje listnato drevje približno desetkrat več vode nego jelovo ali iglič-nato drevje. Da bi se prepričal, ali dobiva zemlja tudi toliko dežja ali sploh vode iz ozračja, kolikor je potrebuje po njegovem računu drevje v dobi rastenja, pobral je jeseni vse listje neke precej velike in na planem stoječe breze, katera je s svojim listjem pokrivala prostor 30 kvadratnih metrov. Ta breza je imela 200.000 listov, ki so zeleni tehtali 21.400 gramov, suhi pa 10.819 gramov. Po njegovem računu je izdihala ta breza v dobi, ko je krožil po njej sok, 7.086 kilogramov vode, nekoliko vode je ostalo še v drevesu samem in nekoliko se je je uporabilo pri karnijskih presnovah, vršečih se v drevesu. Kakor kažejo opazovanja, pada v tem času, t, j. od spomladi do jeseni, najmenj 30 centimetrov visoko dežja, ali na prostor, 30 kvadratnih metrov obsegajoč, 9.000 kilogramov vode; torej vsakako več nego je drevo potrebuje. Konečno je Hohnel še zračunil, da potrebuje jeden hektar 115 let starega bukovega gozda vsako leto v dobi rastenja 3,587.200 do 5,380.000 kilogr. vode, jeden hektar 50 do 60 let starega bukovega gozda do 2,330.900 kg., jeden hektar 30 do 40 let starega gozda do 680.000 kg. vode. Iz teh opazovanj in računov pa je jasno razvidno, kolike ogromne množine vode jemlje gozd vsako leto zemlji, ter jih skozi listje zopet pošilja v zrak. Tudi druge rastline, a ne samo drevje, izdihajo skozi svoje perje vodo, vender ne v toliki množini. Dosedaj še sicer nimamo natančnih in po vsem zanesljivih opazovanj, da bi mogli povedati, koliko vode izdiha na leto ta ali ona rastlina v dobi, ko raste. Kolikor iz dosedanjih opazovanj sklepati smemo, sledi, da prehaja na vsakem hektaru s travo obrastene zemlje na leto 1 do 3 milijone kilogramov vode v zrak. Samo ob sebi je umevno, da množina od nizkih rastlin izdihane vode ni povsod jedna in ista; večja je ondu, kjer so rastline bolj goste in kjer dobivajo tla več vode. Vsakako pa je dognano, da izdihajo nizke rastline v ozračje dosti menj vode nego je izdiha drevje, katero krije isti prostor. Toliko je bilo potrebno povedati o gozdnem življenji, da moremo vpliv gozdov na podnebje natančno pojasniti. Na podnebje ima gozd trojen vpliv: a) na temperaturo, b) na zračno vlažnost, c) na množine iz ozračja na zemljo prihajajoče vode. Ta vpliv pa je različen v dobi mirovanja od onega v dobi rastenja; torej je treba preiskovati vsakega zase. V poletnem času ima drevje vse polno listja, katero se razprostira nad zemljo kakor bolj ali menj gosta odeja, braneča solnčnim žarkom neposredni pristop k tlom. Ob času solnčnega vzhoda ima gozd, istotako kakor vsa druga telesa na zemlji, sploh najnižjo temperaturo celega dneva. Vzhajajoče solnce pošilja svojo toploto vsem predmetom na zemlji v jednaki meri. Gola ali z nizko travo obrastena zemlja se segreva precej hitro, zemlja v gozdu pa dobiva svojo toploto prav počasno. Solnčni traki vpadajo neposredno na listje in vejevje, do zemlje same v gozdu pa ne prihajajo. Vejevje, listje in deblovje so sami slabi prevodniki toplote ; segrevajo se počasno ter odvajajo toploto tudi zelo počasno proti tlom. Grejoča moč solnca nad gozdom tudi ni tolika kakor nad golo ali le z nizko travo obrasteno zemljo. V poletnih jutrih (in o teh govorimo v prvi vrsti) je navadno povsod na planem nekoliko rose, na travi in gozdih veliko, na golih tleh sploh najmenj. Grejoči solnčni traki pretvarjajo to roso zopet v hlape; za to pretvorbo pa se uporablja precej veliko toplote, katera potem ne more zemlji in drugim telesom na njej poviševati njih temperature. Kjer je najinenj rose, uporabi se za pretvorbo rosnih kapljic v hlape najmenj toplote, ondfi se začne temperatura najprej in najhitreje poviševati. Ker je na travi in drevji več rose nego na golih tleh, sledi neposredno, da se gola tla v jutru najprej začnejo segrevati. Drugega uzroka, da povišanje temperature na zemlji, s travo ali gozdom obrasteni, zaostaje za povišanjem temperature na golih tleh, imamo iskati tudi v kemijskih presnovah, katere se pod vplivom solnčne svetlobe v rastlinah vrše, in tudi v tem, da trava in drevje izdihajo v solnčni svetlobi obilno vodenih hlapov. l)a se to hlapenje vršiti more, treba je obilno toplote. Drevje izdiha, kakor smo slišali, skozi svoje listje dosti več vode nego trava, torej se utaja nad drevjem dosti več toplote kakor nad travo, ali drevje, rekše listje in vršičevje, segreva se dosti bolj počasno kakor trava, in še bolj počasno kakor gola zemlja, h istih razlogov segreva se tudi zemlja v gozdu dosti bolj počasno, kakor zemlja zunaj gozda, ki je ali gola ali s travo obrastena. Od zemlje in od predmetov na njej pa dobiva zrak svojo toploto; kajti zrak je solnčni toploti zelo prehoden, t. j. pro-pušča solnčno toploto in svetlobo, pa se pri tem čisto nič ne se-grene. Iz povedanega torej sledi: V poletnem jasnem dnevi morata biti zrak in zemlja v gozdu hladnejša nego sta v okolici, in ta razloček temperature mora biti večji, ako je zemlja v okolici gola. Opazovati moremo te razločke najlaže v jasnih in brezvetrovnih dnevih. Silni vetrovi pomešajo mehanično zrak zunaj gozda z onim v gozdu, tako da vpliv gozda na zračno temperaturo bolj ali menj zgine. Komu sicer še ta prikazen ni znana! Vsaj se v vročih poletnih dnevih trudimo, da bi prišli kar najhitreje v gozd, v prijetno senco, v senco, katera je dosti prijetnejša in hladnejša nego je senca, katero si narejamo držeči nad seboj razpet solnčnik. Kar nam v vročih dnevih bivanje v gozdu posebno prijetno dela, je zračna vlažnost v gozdu, ki nas varuje silnega potenja. (Pa o zračni vlažnosti govorimo pozneje.) Izjemo pravila, da je poletnega dne zračna temperatura v gozdu nižja nego zunaj gozda, nahajamo jedino le takrat, ako po hudi vročini mrzel dež ali vihar zrak naglo ohladi. V tem slučaji more biti zračna temperatura v gozdu za nekoliko časa celo višja nego je v okolici. Gozd pa tudi ni tolik sebičnež, da bi svoj hlad v vročem dnevi obdržal sam zase; nekoliko tega hlada. oddaje tudi svoji najbližji okolici. V gozdni okolici do višje temperature segreti zrak nego je oni v gozdu, dobiva s tem tudi večjo razpenjavost; vsled te se razredčuje ter vzhaja navzgor. Na njegovo mesto pa priteka na zemeljskem površji hladnejši in gostejši zrak iz gozda. Kdo še ni čutil prijetnega vetriča, kateri pihlja ob vročem in soparnem dnevi iz vsakega majhnega gozdiča, ko se drugod še listek ne gane! Taki vetriči so najbolj čutni v najbližji okolici majhnih gozdov ; vender ti kmalu nehajo, ker se razločka v zračni temperaturi najhitreje poravnata. Tudi nad gozdom imamo v poletnem dnevi zračni tok in sicer od zgoraj navzdol; prouzročuje ga iz goztla v okolico odtekajoči zrak. Ta skozi listje in vejevje na zemljo prihajajoči zrak povišuje nekoliko zračno temperaturo v gozdu. Opazovati moremo takšne zračne toke le takrat, ako ni drugega ja-čjega vetra. Jaki od drugod prihajajoči vetrovi odklanjajo te vetriče ali jih pa toliko oslabijo, da sploh niso več čutni. Vse navedene prikazni morejo se vršiti le v prvi polovici poletnega dneva, t. j. toliko časa, dokler dobiva zemlja od solnca več toplote, nego je istočasno v svetovni prostor izgublja, dokler torej temperatura zemlje narasta. V drugi polovici dneva se začne zemlja ohlajevati ali svojo toploto v večji meri izžarivati nego jo dobiva. I)o solnčnega zahoda je to ohlajenje precej počasno (ker solnce še vender nekoliko toplote pošilja); po solnčnem zahodu pa postane hitrejše ter traja do solnčnega vzhoda, ob katerem času ima zemlja najnižjo temperaturo celega dne. Vsa telesa na zemlji pa svoje toplote ne izgubljajo z jednako hitrostjo; nekatera imajo večjo, druga manjšo žarljivost. V gozdu izžariva svojo toploto v prvi vrsti le vejevje in vršičevje. Pod vršičevjem ležeči deli gozda, kakor tudi gozdna tla izžarivajo sicer tudi toploto, a ta izžarjena toplota se ne izgublja vsa v svetovnem prostoru. Listje in vejevje jo odbija zopet k tlom nazaj in sicer po ravno istih zakonih, po katerih se odbija n. pr. svetloba na naših zrcalih. V noči, posebno zvečer in v prvi polovici noči, ostaje zemlja v gozdu in zračne plasti med drevjem, toplejša, nego je v okolici. O pravosti tega se uverimo lahko vsak poletni večer po naših drevoredih, kjer ostaje še dolgo toplo in soparno, ko nahajamo na travnikih in na planem že prav prijeten hlad. Ta razlika v zračni temperaturi v gozdu in njegovi okolici prouzročuje nad gozdom in njegovo najbližjo okolico zračna toka nasprotne meri, kakor sta bila po dnevi, dokler je temperatura narastala. Nad gozdom vzhaja toplejši zrak kvišku, na njegovo mesto pa priteka po tleh mrzlejši zrak iz okolice. Ta nad gozdom vzhajajoči toplejši zrak pada ob straneh zopet, k zemlji ter jo nekoliko segreva ali vsaj čuva, da ne izgublja svoje toplote tako hitro nego sicer. Isto tako prouzročujejo ti zračni toki, da v jutru ob času solnčnega vzhoda razloček temperatur v gozdu in okolici ni velik in sploh dosti manjši, nego je ta razloček po dnevi. Na podoben način, kakor v posamičnih dnevih, izpreminja se temperatura zemlje v teku jednega leta in na podoben način vpliva tudi gozd na zračno temperaturo v gozdu. V jesenskem času izgublja zemlja v nočeh več toplote nega je po dnevi dobiva; vsled tega pada njena temperatura. Iz istega uzroka, kakor v posamični poletni noči, izgublja zemlja in zrak v gozdu jeseni svojo toploto bolj počasno nego gola ali le z nizkimi rastlinami obrastena zemlja. Ko pa drevju listje odpada, iz- žariva zemlja v gozdu svojo toploto nekoliko bolj hitro, ker ni več odeje, ki bi izžarjeno toploto zopet k tlom odbijala ali pa ni tako gosta, kakor je bila po letu. Jeseni je zrak v gozdu, posebno v gozdu z jelovim ali igličnatim drevjem, po dnevi nekoliko hladnejši, v noči pa celo toplejši, nego je v okolici. V zimskem času po dnevi ni velikega razločka v temperaturi v gozdu in zunaj gozda, posebno v gozdih z listnatim drevjem, katero je v zimi golo, brez listja. Ko v zimskem dnevi solnce sije, v gozdu je hlad večji nego zunaj gozda. Ako pa v zimskih nočeh hud mraz pritiska, ostaje zrak v gozdu nekoliko toplejši, ker gozd vender svoje toplote tako hitro ne izžariva, kakor ne-pogozdena zemlja. Sploh je v zimi srednja temperatura v gozdu približno ista kakor v okolici. Vzpomladi ostaneta zrak in zemlja v gozdu dolgo časa mrzlejša nego sta v nepogozdeni okolici; posebno velik je ta razloček v krajih, bolj visoko ležečih, na katerih tudi sneg delj časa obleži. Uzroka temu imamo iskati v tem, da mora solnčna toplota najprej segreti veje in debla v gozdu, katera pa dobljeno toploto zelo počasno proti zemlji prevajajo, — dalje v tem, da se vzpomladi drevje oživi in listje poganja. Z zračno temperaturo je v prav tesni zvezi zračna vlažnost. Zrak dobiva svojo vlažnost vsled hlapenja vode na zemeljskem površji. Čim več je na kakem kraji vode, čim večje površje ima, čim višja je nje temperatura in čim večji je prepih, tem več vodenih hlapov se tvori v istem času, tem hitreje se pretvarja voda v hlape. Vender zračna vlažnost ne zavisi toliko od množine vodenih hlapov, nahajajočih se v zraku, kakor od njih temperature. Ima li zrak v dveh slučajih isti množini vodenih hlapov, imenujemo ga vlažnejšega takrat, kadar ima nižjo temperaturo. — Govoreči o zračni vlažnosti imamo razločevati absolutno zračno vlažnost od relativne. Absolutno vlažen je zrak takrat, kadar ima v sebi prav obilno vodenih hlapov ne glede na to, ali so ti hlapi že blizu tega stanja, da se začnejo v vodo zgoščevati ali ne; relativno vlažen je zrak takrat, kadar so vodeni hlapi v njem v takem stanji, da se začnejo pretvarjati iz raztezno tekoče skupnosti v kapljevino, ako se njim temperatura le nekoliko zniža. Da moremo vpliv gozdov na zračno vlažnost določiti, moramo se ozirati na temperaturo in na množino hlapeče vode v gozdu. 0 temperaturi in nje izpremembah smo ravnokar govorili; kako pa je z množino hlapeče vode v gozdu? Zemlja v gozdu dobiva sploh menj iz zraka na zemljo prihajajoče vode: deževnice, nego je dobiva zemlja zunaj gozda, bodi si da je ta gola ali s travo ali drugimi nizkimi rastlinami pokrita, kajti veliko deževnice obvisi na listji in vejevji, katera ondu takoj izhlapeva. Koliko palega dežja obvisi na drevji, do sedaj ni natančno določeno ter se splošno tudi ne da določiti. Ako pada redek dež in le kratek čas, obvisi malo ne vsa deževnica na listji. V zimi, ko drevje nima listja ali pa le prav redko listje, pada na zemljo v gozdu več deževnice nego po letu. Ebermayer sklepa v svoji knjigi: „die physikalischen Einwirkungen des Waldes auf Klima und Wasser" iz večletnih opazovanj, da prestreza listje v srednjem 28°/0 od vsega v celem letu na zemljo palega dežja, ter da pride na zemljo v gozdu le 72°/0 deževnice. Po istem opazovalci dobiva zemlja v gozdu od vse deževnice vzpomladi (>8°/0, po letu 72%, jeseni 73°/9, in v zimi 75°/0. Tem številkam ne moremo vender pripisovati splošne veljave, ker Ebermayer ni jemal v poštev one deževnice, katera zleze, po vejevji in de-blovji v zemljo. Druga opazovanja uče dalje, da prestreza listnato drevje v srednjem menj deževnice nego jelovo drevje. Številke, katere so našli drugi opazovalci, mereči množine od drevja prestrezane deževnice, razlikujejo se med seboj in od Ebermayer-jevih. N. pr. Dr. Breitenlohner sklepa iz svojih opazovanj, da prestreza bukov gozd v srednjem 27%, smrekov gozd 78°/0 deževnice, ako močno deži, in da prestreza bukov gozd G2°/0, smrekov gozd celo 95°/0 deževnice, ako prav rahlo deži. Dognano je doslej le toliko, da je množina od drevja prestrezane vode precej velika,v in da prestrezajo različna drevesa deževnico v različni meri. Če ravno dobiva zemlja v gozdu menj deževnice nego nepo-gozdena zemlja, vender ne smemo sklepati, da bi morala biti bolj suha nego druga zemlja v okolici gozda. Zemlja v gozdu je v senci ter ima, kakor smo slišali, nižjo srednjo temperaturo nego zemlja v okolici. Vsled tega se vrši hlapenje vode v gozdu prav počasno, posebno ondu, kjer leži po zemlji veliko stelje in druge prhljadi, katera rada vodo vsrkava a je noče spuščati. V poletnem času ostaje mokrota zemlji v gozdu najdelj časa ohranjena in sicer ob času, ko jej je najbolj potrebna. Korenine zrahljajo zemljo, skozi te luknjice pa odteka deževnica v nižje plasti, od koder napaja vrelce in potoke. Posebno ugodno vpliva gozd vzpomladi na to, da dobiva zemlja prav obilno snežnice, kajti sneg v gozdu se tali dosti bolj počasno nego drugod. Iz tega sledi, da mora biti zemlja v gozdu sploh bolj mokrotna nego bi bila, ako bi jo razgozdili. Le vzpomladi in jeseni se večkrat pripeti, da je zemlja v gozdu bolj suha nego v okolici, takrat namreč, ako pada prav obilno dežja, kateri pa zaradi nizke zračne temperature ne more prehajati v hlape. Kar se absolutne zračne vlažnosti v gozdu tiče, t. j. absolutne množine vodenih hlapov v zraku, kažejo opazovanja, da sploh ni večja ali se vsaj dosti ne razlikuje od absolutne zračne vlažnosti v okolici. Uzroka temu imamo iskati v tem, da je v gozdu srednja zračna temperatura nižja, da v gozdu ni toliko močnih prepihov in da stelja in mahovje zabranjuje hlapenje vode. Drugače je pa z relativno zračno vlažnostjo v gozdu. Taje sploh večja nego drugod. Ebermayer sklepa iz svojih opazovanj: V krajih, bolj nizko ležečih, je zrak v srednjem za 5°/0, v krajih, bolj visoko ležečih pa za 8°/0 vlažnejši nego v najbližji okolici. V posameznih letnih časih je opazoval Ebermayer relativno zračno vlažnost v gozdu vzpomladi za 5'7°/0, v poletji za 9'3°/0, jeseni za 5’2°/0 in v zimi za iV2°/0 večjo nego v okolici. Pri vsem tem so izpremembe relativne zračne vlažnosti v gozdu bolj počasne in v posameznih dnevih manjše nego zunaj gozda. Zrak v prvih plasteh nad gozdom pa je, posebno v poletnem času, absolutno in relativno bolj vlažen nego v okolici v isti višini. Zrak nad golo zemljo je v poletnih dnevih ’ najbolj suh, deloma, ker ima gola zemlja najvišjo temperaturo, deloma, ker ne izhlapeva iz nje veliko vode. Jedino v močvirnatih krajih ali ondu, kjer se travnikom ali vrtom na umeten način zaliva, more biti zrak po dnevi celo bolj vlažen nego nad gozdom. Gozd pa svojih vodenih hlapov ne obdržuje sam zase, ampak tudi njegova okolica ima dobička od tega. Omenili smo že, da pihlja v vročem poletnem dnevi iz gozda hladen vetrič. Ta vetrič prinaša okolici vodenih hlapov, kateri ovirajo hlapenje vode v okolici. Skozi listje in vejevje navzdol padajoč zračni tok dobiva na svoji poti med listjem obilno vodenih hlapov, v gozdu se ohlaja ter postaje absolutno in relativno bolj vlažen; iz gozda zopet v okolico tekoč prinaša njej vedno več hlapov. V prvi polovici poletne noči imamo v gozdu nasproten tok. Iz okolice, katera se hitro ohlaja, teče po zemlji proti gozdu hladen, nad gozdom v okolico pa topel zrak. Ta iz zgornjih plastij gozda v okolico tekoč zrak prinaša njej precej obilno vodenih hlapov, katerih dobiva krožeč skozi listje in vejevje. Ti vodeni hlapi se v okolici ohlajajo ter radi zgoščujejo v i'oso. Na takšen način pospešuje gozd v jasnih in mirnih nočeh tvoritev rose, katera rastline okrepčuje. Isto tako prouzročuje ta zračni tok iz gozda, da se v poletnih in jesenskih nočeh v gozdni okolici prav rade narejajo megle. Skozi listje navzgor vzhajajoči hladnejši zrak prouzročuje, da pada na listje prav obilna rosa, ali da se nad gozdom narejajo megle. V zimskem času gozd na zračno vlažnost v okolici nima velikega vpliva, ker je takrat njegova srednja temperatura približno jednaka oni v okolici. Opisani vpliv gozdov na zračno vlažnost je najbolj čuten v jasnih in brezvetrovnih dnevih. Ako pa veje veter, od drugod pri- bajajoč, vpliv gozda ni tolik in v vsem isti. Treba je, da si ga ogledamo nekoliko bolj natančno. Visoko krepko stoječe drevje stavi gibajočemu se zraku, vetru, večji ali manjši upor, vsled katerega se hitrost vetru zmanjšuje. Gozdi nas varujejo v veliki meri hudih mehaničnih učinkov vetrov. Ta resnica je menda že toliko znana, da je ni treba še posebej poudarjati. S tem, da gozd ustavlja veter v njegovem diru, čuva tudi zemlji njeno mokroto. (Jim jače veje veter, posebno ako je topel in suh, tem hitreje se zemlja posuši. V ogerskili planjavah se opazuje, da imajo že navadni drevoredi, stoječi od severja proti jugu, za okolico ta ugoden vpliv, da ostaje polje na zahodni strani teh drevoredov ob času vzhodnih vetrov delj časa mokrotno nego ono na vzhodni strani. Gozdi zmanjšujejo torej vetrom njih sušilno moč. Gozd varuje nekaterim delom svoje okolice njih mokroto še na drug način. Vzemimo v poletnem času topel in suh veter. Krožeč po gozdu in čez gozd, ohlaja se ta veter nekoliko ter dobiva ob jednem vodenih hlapov. Takšen veter prihaja na drugi, za vetrom ležeči strani gozda, bolj hladen in bolj vlažen, kakor je bil dospevši do gozda. Na tej strani se rada nareja rosa ali pa megla. Vlažen in topel veter dobiva v gozdu isto tako vodenih hlapov; ker se mu v gozdu temperatura nekoliko zniža, more biti, da se vodeni hlapi na drugi strani gozda, ali pa že nad gozdom, začnejo zgoščevati v megle ali pa celo v deževne kapljice. V noči pa gozd na vlažnost vetrov nima velikega vpliva. Mrzli vetrovi dobivajo v poletnem času od gozda toplote isto tako, kakor od druge, nepogozdene zemlje. Ker ima gozd nižjo temperaturo nego okolica, vpliv gozda na vlažnost takih vetrov ne more biti velik. V zimskem času vpliva gozd najjače na suhe a mrzle, in na tople a vlažne vetrove. Dokler ima gozd izdatno višjo temperaturo nego okolica, dobivajo čezenj krožeči mrzli a suhi vetrovi nekoliko toplote, ter postajejo še bolj suhi. V drugi polovici zime pa gozd na takšne vetrove nima nobenega jasnega vpliva. Topli a vlažni vetrovi, krožeči čez gozde v drugi polovici zime, izgubljajo toplote tor postajejo še bolj vlažni. Nasledek tega more biti, da se vodeni hlapi takoj v gozdu zgoščujejo v dež ali sneg. Zemlja v gozdu dobiva potem mokrote, katere bi ne dobivala v istem Času, ako bi bila gola ali vsaj nepogozdena. Iz istega uzroka more tudi vzpomladi časih v gozdu dežiti, ko še drugod ni dežja, in sicer takrat, kadar ima gozd še izdatno nižjo temperaturo nego okolica, in kadar vejejo topli a vlažiti vetrovi. Iz gozda prihajajo taki vetrovi nekoliko bolj suhi, posebno takrat, ako je gozd prav razsežen. Do sedaj smo si mislili gozd v ravnini ležeč. Oglejmo si tudi, kako vplivajo na zračno vlažnost gozdi, po rebrih in hribih ležeči. Veter, pihajoč po kakem hribu navzgor, razredčuje se na tej poti, postaje mrzlejši in vsled tega tudi vlažnejši; na drugi, za vetrom ležeči strani hriba, pada tak veter navzdol, pri tem se zgoščuje in segreva ter postaje isto tako suh ali vlažen, kakeršen je bil dospevši do hriba, ako ni dobil na svoji poti čez hrib nobenih vodenih hlapov. Vzemimo pa, da piha veter po pogozdenem hribu navzgor. Ker dobiva od gozda obilno vodenih hlapov, pride na vrh hriba zelo vlažen. Na takem hribu se narejajo prav rade megle, ali pa začne celo dežiti, ako je bil veter, prihajajoč do hriba, že relativno precej vlažen, n. pr. južen, jugozahoden ali zahoden veter. Gozdi, rastoči po rebrih proti jugu ali zahodu obrnenih, morejo biti torej uzrok, da pada na vrhu teh reber več dežja in snega nego bi ga padalo, ko bi bila rebra nepogozdena. Ta dež in sneg pa ne koristi samo hribu, ampak tudi planjavi pred hribom, ker deževnica in snežnica zlezeta deloma v zemljo, deloma pa tečeta po površji zemlje navzdol; vrelci in potoki dobivajo s tem več vode. So li pogozdena tudi rebra, po katerih veter pada, t. j. rebra za vetrom ležeča, prihaja veter v planjavo zopet bolj vlažen nego po nepogozdenih rebrih, kajti gozd mu daje novih vodenih hlapov. Planjavam koristijo neposredno le oni gozdi, kateri rastejo po rebrih za vetrom in sicer po rebrih, po katerih padajo vlažni vetrovi. Samo ob sebi je umevno, da vpliv gozdov v njih okolico ne more daleč segati, in da je sploh tem manjši, čim manjši je gozd sam. Tudi v planjavah, n ne samo na gorah in hribih, pada nad gozdi več dežja nego v nepogozdeni okolici. Francoza Fautrat in Sartiaux sta to s svojimi opazovanji prav zanesljivo dokazala. Deževne kaplje, padajoče proti zemlji, padajo nad gozdom skozi zelo vlažne zračne plasti ter postajejo na tej poti tem debelejše, čim debelejše in vlažnejše so te zračne plasti. Na listji obvisele deževne kaplje izhlapevajo prav hitro, kajti listje ima veliko površje ter se tudi ne ohlaja z isto hitrostjo, kakor gola ali z nizko travo obrastena zemlja. Od listja vzhajajoči vodeni hlapi se morejo v višjih zračnih plasteh na novo zgoščevati v meglo ali dež. V poletnem času še nad gozdom dostikrat deži, ko je dež drugod že Ponehal. Kaj takega se godi posebno takrat, kadar po toplem deževnem vremenu potegne mrzel ali vsaj precej hladen veter. Vsakako pa se nad gozdi po deževnem vremenu rade narejajo Ulegle, katere prenaša veter dostikat tudi v okolico. Take megle Čuvajo potem tudi okolici njeno mokroto. Razven tega, kar smo spoznali dozdaj o vplivu gozdov na podnebje, omenjati še je treba vpliv gozdov na električne prikazni v ozračji. Opazovanj, katera bi ta vpliv gozdov neovrgljivo dokazala, dozdaj še sicer nimamo; pa tudi nasprotno ni dokazano, da gozd v tem oziru ne bi nikakor vplival. Če se oziramo na brezštevilne veje in listje v gozdu, katere mole proti nebu kakor cela kopa ostij, elektriko z lahka prevajajočih, in če jemljemo delovanje ostij v poštev, moramo nehote sklepati, da gozdi zmanjšujejo oblakom njih električnost. V tem nas utrjuje še okolščina, da ima zrak nad gozdom v sebi prav veliko vodenih hlapov, kateri elektriko prevajajo iz oblakov na gozd in obratno. S tem smo navedli v glavnih potezah vse, iz česar moremo spoznati, kako vpliva gozd na podnebje. Da bi vprašanje o vplivu gozdov na podnebje rešili vsestranski, morali bi v poštev jemati še celo vrsto okolščin, na katere se nismo zadosti ozirali; morali bi natančno razločevati, kakšna je zemlja v okolici gozda, ali je gola, ali z rastlinami obrastena in v tem slučaji, katere rastlino stoje na njej; morali bi se ozirati na to, ali so v okolici gozda njive, travniki, ali paše, ali je gozd blizu morja, velike reke ali kakega jezera. Blizu morja ali sploh blizu velike vode gozd na podnebje ne more mnogo vplivati, ker je vpliv velikih voda posebno na temperaturo večji. V tem kratkem spisu smo hoteli čitatelja le opozoriti, da imajo gozdi na podnebje tolik in tako blagodejen vpliv, da bi ga ne smoli nikdar zanemarjati. Gozdi znižujejo srednjo letno temperaturo ter prouzročujejo, da se izpremembe v temperaturi ne vrše skokoma kakor v obče v nepogozdeni, posebno v goli okolici; gozdi delajo zrak vlažnejši, kar ima največji pomen v toplem poletnem času; gozdi pomno-žujejo nekoliko tudi množine dežja in snega, od česar ne dobivajo dobička samo gozdi ampak tudi njih okolica; gozdi slabe konečno mehanične učinke vetrov in njih sušilno moč. Primerjamo li vpliv gozdov v planjavi z vplivom gozdov po hribih rastočih, moramo zadnjim na vsak način rprednost dati, kajti njih vpliv je v vsakem oziru večji in jasnejši. Nadomestimo li gozde v planjavah z drugimi rastlinami, podnebje se ne bode veliko predrugačilo, posebno takrat ne, ako so te rastlino precej visoke in prav goste ter ako dobivajo z umetnim zalivanjem prav obilno vode. Žitna polja gozdov ne morejo tako dobro nadomeščevati kakor vrti in travniki, ker stoje žitna polja ob vročem poletnem času dostikrat gola ali pa je žito ob tem času že dozorelo, da po njem ne kroži več voda. Dasi so gozdi v ravninah v vsakem oziru že toliko važni in potrebni, da je neobhodno treba ne samo skrbeti za njih obstanek ampak tudi za njih razširjevanje, a še važnejši in potreb-nejši so gozdi po hribih in gorah, in sicer ne samo s tega stališča, ker na podnebje bolj močno vplivajo, ampak tudi še iz drugih ozirov, o katerih hočemo mimogrede par besedic spregovoriti, če ravno stvar sama ob sebi ne spada semkaj. Drevesne korenine se razprostirajo po zemlji vsestransko ter vklepajo zemljo med seboj prav trdno. Deževnica ne more vsled tega na površji ležeče prsti v toliki meri izpirati, kakor se to godi po golih rebrih. V gozdu deževnica tudi ne pada na tla s toliko silo kakor na nepogozdeno zemljo, ker listje in vejevje silo padajočih kapljic precej izdatno zmanjšujeta. Čim bolj počasno pada dež na poševno zemljo, s tim manjšo hitrostjo začne po strmini navzdol odtekati. Korenine, po zemlji ležeča stelja in različno mahovje v gozdu stavijo po strmini navzdol tekoči deževnici celo vrsto ovir gibanja; deževnica more le počasno odtekati, v tem pa ne more veliko prsti izpirati in v dolino donašati, pač pa je zleze veliko v nižje zemeljske plasti. Po naglem in močnem dežji se pri pogozdenih gorah in hribih ni treba hudournikov toliko bati kakor drugod, kjer so rebra ali gola ali pa z redko in nizko travo pokrita. Gozdi po gorah in hribih zmanjšujejo nam povodnje, hranijo kameniti zemlji nje tanko skorjo rodovitne prsti in skrbe za to, da dobivajo vrelci in potoki svojo vodo bolj redno in jed-nakomerno, ter da obdrže majhni potoki in vrelci v njihovi senci svojo pičlo množino vode tudi v vročem poletnem času. Zaradi te velike važnosti pa je treba, da se stavijo brezumnemu ali časih celo zlobnemu razgozdenju s potrebnimi zakoni meje in da se s pomočjo zakonodajstva za to skrbi, ka se marsikateri hrib ali gora na novo pogozdi. Da postane pogozdenje splošno koristno, pa je treba v vsakem slučaji po leži in drugih merodajnih okolnostih natančno določiti, katero goro, kateri hrib je treba na novo pogozditi, in s katerim drevjem, da bi postal vpliv gozda v vsakem oziru najjasnejši. Isto tako je treba postavno določiti, kateri gozdi so, bodi si v ravninah .ali po hribih potrebni, da se podnebje tega kraja izdatno ne pohujša, kajti vsak gozd nima zaradi svoje naravne leže na podnebje istega vpliva. Ako gole hribe in planjave umno pogozdujemo, ne zboljšujemo si samo svojega podnebja, ampak koristimo si tudi v narodnogospodarskem oziru ter skrbimo ob jednem tudi za svoje potomce. Kranjske Planine. Spisal Evgen Lah. I. Planine v obče. Kako se ločijo od Krasa. panjska zasluži vsakako ime gorovite dežele, ker pripada •s skoro celimi štirimi petinami gorstvu. Samo kakih 21 °/0 namreč, to je dobra petina vsega ozemlja, spada pod ravnino. Skoro jednaka razmera se nam kaže tudi pri skupnem ozemlji, katero pokriva planinsko gorstvo s svojimi ravninami in dolinami vred. Od 280.000 km2 planinskega sveta pripada namreč skoro natanko 80°/n gorstvu, 20°/„ pa nižavi. Od 71)°/0 kranjskega gorstva spadata dobri dve tretjini, to je r>4°/0) k visokemu in srednjemu gorstvu, na tanko četrtina vse dežele pa k ni-žemu gorovju, oziroma k hribovju. Gorovje kranjsko se prišteva, kakor je sploh znano, dvem različnim skupinam, planinski in kraški. To navadi se prišteva 02°/0 kranjske dežele planinskemu in samo 38°/0 kraškemu svetu. Mnogovrstnost in bogata razlika, kateri sta planinskemu gorstvu sploh lastni, kateri značita planine kot najpopolnejše gorstvo v Evropi, ne veljata nič menj o kranjskih planinah. Razlika pa postane v Kranjski tem večja, ker se dotikata v njej dve tolikanj različni in nasprotni gorstvi, kakor sta ravno Planine in Kras. Tu se ozko vežejo nizke ravnine z visokimi in najvišjimi gorami, tu se tesno dotikajo globoke doline zelo strmih hribov, tu menjujejo nizki prehodi in prelazi z visokim gorovjem. Ta bogata razlika se nam n. pr. posebno kaže v pogledu iz velike gorenjske ravnine proti Triglavu. Na jugu proti Ljubljani se razširja velika ravnina z rodovitnim poljem; nad njo se dvigajo deloma s travo, deloma z drevjem in gostimi gozdi porasteni holmi kot predgorje celi vrsti teras; nad temi dolga vrsta hribov, kot mejnih robov velikih planot; slednjič strme skale in divje goličave pravih južnih apnenikov s Triglavom, '„snežnikov kranjskih sivim poglavarjem”. — Na drugi strani nahajamo na kraškem svetu le jako malo pravih gora. Po južni Dolenjski in po skoro vsej Notranjski raz- prostira se neštevilno kratkih globin, po katerih jako nepravilno teko posamezne reke. Po kakem komaj parurnem teku navadno zginejo pod zemljo kot male reke; že par ur pozneje pa prišume kot mogočne reke izpod zemlje. Časih se ta prikazen pri jedni in isti reki večkrat ponavlja. Takemu svetu pripada Ljubljanica, ki obseza z vsemi svojimi dotoki okrog 1400 kma. — Akoravno le 85 kilometrov dolga, skrije se dvakrat pod zemljo in teče v dolgosti 20 kilometrov pod zemljo. Ravno tako je z njenimi dotoki. Iz mnogobrojnih kraških razpok prikažejo se tukaj naenkrat mali studenci, tam že večji potoki, dosti močni, da gonijo cele mline, drugod zopet že deroče reke itd. Posebno pomenljiv je nadalje Kras zaradi mnogih nepravilnih večjidel precej globokih kotlin, tako zvanih „ kraških dolin ali ograd“. — Te kotline so pravi požiralniki in voda se nahaja samo tedaj v njih, če so tla ilovnata. Nekatere izmed njih so posebno odlične zaradi svoje velikosti in tudi rodovitnosti, kot n. pr. dolina pri Planini in pri Starem trgu poleg Loža. — Mimo dolin je 'na Krasu posebno še omenjati podzemeljskih jam. Schmidi jih našteva deset večjih, v dolgosti skoro 20 kilometrov, med njimi najdaljša in najlepša svetoznana postojinska jama. Postojinska in planinska jama skupaj imata že 12 kilometrov, če vzamemo, da je vsaka teh jam povprečno G m. široka, kar bi bilo po mnenji Schmidla prej premalo, kot preveč, bi zavzimale te jame že same za se nad 100 kv. kil., to je tretjino od Schmidla preiskanih 300 kma kraškega sveta. Schmidi je pa tega mnenja, da je tudi od njega nepreiskovani Kras v svojem notranjem gotovo ravno tak. Tega mnenja je tudi Haoquet, ki pravi, da je takih jam, dolin, ograd, kotlov itd. po kraškem svetu vsega skup gotovo kakih 1000, in da jih nahajamo deloma tudi na planinskem svetu notri do Triglava; 50 jam pa pravi, da je na tanko preiskanih. — V teh sicer zelo zanimljivih, a nikakor popolnih lastnostih se pa ne ujemajo Planine nikakor s Krasom. One sploh strinjajo v sebi vse lastnosti, katerih je pričakovati le od popolnega gorstva. Površina, katero pokrivajo Planine sploh, znaša 3/7 naše avstro-ogerske monarhije; ‘/io pa, to je kakih 110.000 kma, pripadajo Avstriji. — Od teh spada še ne prav osemnajsti del k kranjski deželi. Planine so skoro po polnem odločene od družili večjih gorstev evropskih; le na štirih krajih se ž njimi dotikajo, pa še to v neznatni visočini, ki ne preseza nikjer 800 m. — Ti štirje Preho:li vožejo Planine z Apeninami, oziroma z nemškim gorstvom 1,1 s Krasom. Prelaz Giovi, ki veže Planine z Apeninami, ima vi-sočino 500 m. Canal d’ Knterroche, ki jih strinja s švicarskim •Juro, je ravno tako visok. Razvodje med Renom in donavskimi dotoki ob bodenskem jezeru, meja med švicarskimi Planinami in nemškim gorstvom, leži komaj 700 m. visoko. Najvišje je razvodje med Kolpo in kvarnerskim zalivom, 800 m. visoka meja med Planinami in Krasom blizu Reke. Kar se tiče dolgosti, smejo se Planine meriti slcoro z vsemi evropskimi gorstvi in jih v tem obziru večjidel presezajo, med tem ko se z velikimi gorstvi družili delov sveta še primerjati ne dado. V podobi velikega polukroga so vijo od severozahodne Italije skoz vso Švico, pot.em v svoji glavni črti po vsej Tirolski, južni Bavarski, ob zgornje-avstrijsko in spodnje-avstrijsko-štajarski meji doli do moravsko-ogerske meje. Na zaznamenovani poti dosežejo dolgost še več kot 1100 klm. — Na vzhodu ob spodnje-avstrijski, moravski, ogerski in gališki meji in dalje doli do Slavonije se vijo v jednakem krogu s skoro ravno tisto dolgostjo Karpati. Obe gorstvi delata skupaj velik okrog, ki oklepa kakor obroč veliko panonsko nižavo. Širokost Planin je jako različna. Kjer so najožje, to je tam, kjer se dotikajo blizu Genove Apenin, široke so z vsem severnim in južnim predgorjem skupaj samo nekoliko nad 20 kilometrov. Od tod raste njihova širjava v jedno mer, tako, da postanejo že po primeroma kratki poti (iO kilometrov široke. Še v Italiji dosežejo z vsem predgorjem širokost 200 kilometrov. Takoj ko za-puste Laško, kjer so najvišje in kjer se razširjajo že od zahoda proti vzhodu, zožijo se zopet nekoliko. Tu imajo ob genovskem jezeru dolgost samo 140 kilometrov. Od tod pa prično neprimerno rasti, tako da so med Verono in Ulmom že 270 kilometrov široke. Sicer pojenja takoj potem širokost za spoznanje, tako, da imajo med Vidmom in Šolnogradom samo 225 kilometrov, toda kmalu potem dosežejo svojo največjo širjavo s 300 kilometri, in sicer ob času, ko se razširjajo od severnega do južnega konca v Avstriji, namreč med Puljem in Linčem. Temu delu pripada tudi del Karavank in naše julijske Planine, ki so na drugi strani v zvezi z notranjskim in isterskim Krasom. Jedna največjih popolnostij planinskega gorovja je, da je navpično globoko razpeto, česar pri Krasu skoro nikjer ne nahajamo. Precej v sredi Tirolske n. pr. leži mesto Meran s prav južno temperaturo v visočini 300 m. Blizu Merana pa, le nekaj kilometrov proč, razprostirajo se velikanske planine, po dolini Oetz imenovane, v visokosti 3400—3700 m. Ne veliko delj v jugu Merana nahajamo najvišjo avstrijsko goro v sredi med večjim gorovjem, Ortles s 3905 m. V vzhodu in jugo-izhodu Morana vidimo cele vrste po 3000—3300 m. visocih gora, tako zvane Dolomite. Jednakih prikaznij nahajamo neštevilno v Švici, kjer se dobivajo sploh najvišje evropske' gore, kjer pa delajo vkljub temu gorske doline globoke zareze v gorovje. Jednake stvari se nam kažejo razven na Tirolskem tudi drugod po Avstrijskem. V zgornji Avstriji seza dolina reke Traun tik pod Daeh-stein; ravno tako se tudi dotika v Spodnji Avstriji velika ravnina, v kateri leži mesto Dunaj, precej tesno visocih gora, med njimi Snežnika. Jednaka razlika v visočini na primeroma med seboj le malo oddaljenih prostorih nahaja se pogostokrat tudi pri naših kranjskih Planinah. Vzemimo veliko gorenjsko ravnino, ki seza na južni strani do Iga pod Krimom, na severni strani pa do Grintovca nad Kamnikom, do Storžiča nad Kranjem, do Golice in Belščice nad Javornikom. Res, da ti kranjski velikani niso vselej v neposredni zvezi z ravnino, temveč dotikajo se je tesno le nižji hribje. Ravnina se pa na drugi strani veže s stranskimi pogor-skimi dolinami, katere sezajo po polnem do podnožja najvišjih kranjskih gora. Taki sta n. pr. dolini obeh S a v, predno se zje-dinita blizu Radovljice. Korenska Sava teče več ur daleč od Korena nad Kranjsko Goro, to je od izvira, do tostran Javornika v prav ozki od (>00 do komaj 830 m. visoki dolini. Vender je na desni in na levi, posebno pa na desni v popolni dotiki z gorami, ki 'J000 m. daleč presezajo. Tako leži med Kranjsko Goro in Dovjimy cela vrsta gora, kot Mojstrovka, Roz o ra, Rogica ali Suhi Plaz, Špik, Kukova gora in Škrljatarica, katere se dvigajo nad 2300 m., akoravno so od Save po komaj pol ure oddaljene; jedna izmed njih, namreč Rozora, po visokosti tretja gora na Kranjskem, ima še celo 2550 m. Dotok tej Savi, ki dobi vodo od znanega slapa Peričnika, namreč mojstranska Bistrica, teče po dolini, ki seza po polnem v podnožje Triglava. Dolina sama se tudi v svojem naj višjem konci ne vzdiguje nad 1000 m. in vender jo spremljajo v zgornjem delu do prelaza Luknja, tesno pod Triglavom, najinenj po 2300 m. visoki velikani, med njimi Triglav sam z 2850 m. — Takoj onstran luknjiškega prelaza teče skoz dolino Trento reka Zadnjica še vedno tik pod Triglavom, ter se izliva v bovški okolici v Sočo. V jugovzhodu Triglava se nahajajo jednake prikazni v dolini gornje Radovne, samo da po-jenjuje tu visokost sosednjih goni veliko hitreje. Tik pod 2674 m. visokim Mangartom, drugo goro na Kranjskem, ležita Belo-peški jezeri še ne prav !)00 m. visoko nad morjem. Jednako je z drugo savsko dolino, z bohinjsko, ki nareja globoko zarezo v široko bohinjsko planoto. Vije se po soteski podobnih krajih več ur daleč med gorovjem, ki znaša sicer le 1300 m. posrednje visokosti; v svojem gornjem delu pa se razširi in tudi gore postanejo znatno višje. Tudi to savsko dolino oklepa v gorenjem konci jezero; to je veliko, 550 m. nad mor- jem ležeče Bohinjsko jezero. Tik nad njim že se vzdigujejo gore z 2000 m. in še več, in v njegovem ozadji kipi Triglav v nebo. Kot Sava, teče tudi Sora pred svojim zjedinjenjem po dveh dolgih dolinah, po poljanski in po selški. V svoji celi dolgosti spremljata ti dolini sicer ne tako visoko, vender še zmiraj mogočno hribovje. Nasprotje tu seveda ni toliko, kot tam, kjer se Rola in strma skala tako zelo približa obili vegetaciji ravnine. Preobširno bi bilo navajati jednakih vzgledov, kojih imamo na Kranjskem še mnogobrojno. Dostavljam le, da so kranjske Planine v tem oziru vsaj tako popolne, če ne še popolnejše kot Planine druzih dežela. Mnogovrstnost v obliki, ki je Planinam v toliki meri lastna, kakor malokateremu drugemu gorstvu na svetu, velja posebej tudi o kranjskih Planinah. Tu so zastopane ne le vse mogoče viso-čine, temveč tudi vse vrste gorovij, akoravno nekatere le v nepopolnejši meri. Tu menjujejo divji, ostrorobati dolomiti in pusto skalovje z gosto obrastenimi, okroglimi vrhovi, ki se dvigajo le polagoma. Kakor nikjer ni med dvema različnima gorstvoma po vnanji obliki meja določno presekana, tako tudi na Kranjskem ne. Meja, ki bi v vsakem obziru delila Planine od Krasa, ne da se postaviti. Med Planinami se nahajajo posamezni vrhovi, časih tudi cela vrsta hribov, ki imajo po polnem kraški značaj. Nasprotno ima pa tudi Kras nekoliko hribov, kateri se približajo po obliki in značaju Planinam. Le toliko lahko rečemo, da se kaže v hribovji srednje Kranjske, v vsej njeni širokosti, prehod od Planin na Kras, da imamo v severu Planine v pravem pomenu besede in v jugu pravi Kras. Po navadi se pa vender jemljo za mejo doline Idrijce, Ljubljanice v njenem srednjem in spodnjem teku, in Krke. Od te popisane meje je zaznamenovan na tanko le oni 120 kilometrov dolgi del, ki seza od Višnje Gore do razvodja med dotoki Ljubljanice in med Idrijco pri Idriji. Ostale meje ne rišejo tolikanj pravilne doline, marveč določuje jo plastika zemlje. Razvodje, ki obdaje planinsko ozemlje kranjsko in je loči od Krasa, ima podobo nepravilnega trikota. Najdaljša stran, 120 km., z vsemi ovinki še celo 200 km. dolga, seza skoro v meridijonalni črti od Bele Peči do Ilirske Bistrice. Najkrajša, sicer 90 klm., z ovinki pa 130 klm. dolga stran, vije se skoro od zahoda proti vzhodu in veže Ilirsko Bistrico s Krškim. Tretja, po dolgosti srednja črta, vije se od severozahoda proti jugovzhodu in veže Belo Peč s Krškim. V prvi imenovanih črt prevladuje v severu gorstvo, v jugu planota. V drugi vrsti, posebno v njenem gorenjem delu, je lepo razvito pogorje, v tretji pa skoz in skoz hribovje. če dostavimo še, da se v sredi med vsemi tremi vrstami razprostira velika gorenjska ravnina, lahko rečemo, da so na Kranjskem zastopane vse vrste gorovja. Posebej je še pomniti v hipsometričnem obziru, da kranjske Planine, akoravno že skrajni vzhodni del južnih apnenih Planin, vender niso nižje, nego sosednje jim karniške v zahodu. Deloma so še višje in skoro ravno tako visoke, kakor vzhodna polovica južnotirolskih. To, se ve, velja le o onih kranjskih Planinah, ki imajo značaj visocih gora, o severnokranjski polovici julijskih Planin in o Karavankah. Posebno važna je prva imenovanih črt, ker nam na tanko določuje mejo med vodami jadranskega in črnega morja. Jadranskemu morju pripadata Soča s svojimi dotoki, Vipavica in Idrijca, in Reka; črnemu Sava z vsemi svojimi dotoki. Druga črta deli v svoji gornji polovici vode, ki se izlivajo v Savo, od dotokov Drave. Tretja črta nam kaže precej na tanko razvodje med Ljubljanico z njenimi dotoki na jedni, in med Krko in delom Kol-pinih dotokov na drugi strani. Najvišji je kranjski svet v skrajnem severozahodu, kjer tudi najnižji prehodi in doline ne sezajo pod 950 m. visočine. — Y tem oddelku nahajamo tudi najvišji kranjski vrh, ‘2856 m. visocega Triglava. Od tod pada ozemlje proti jugu in jugovzhodu začetkoma jako hitro, od Kranja dalje pa, kjer se ravnina že znatno razširi, le polagoma, akoravno stanovitno do ljubljanske ravnine, ki je posrednje le kakih 300 m. visoka, med tem, ko jo v jugu gradi' še 1110 m. visoki Krim. Od ljubljanske ravnine nas pelje posrednje 474 m. visoki Golovec, čez kakih 370 m. visoko šmarijsko planoto do izvira Krke. Tla so tu le še 275 m. visoka. Od tod padejo v dolgosti 30 kilometrov do Soteske za 104 m. vedno ob Krki. Krko obdajajo tu na obeh bregih še hribje, ki so k večjemu 890 m. visoki. Tudi od tod dalje pada svet stalno proti jugovzhodu, tako da stoji Metlika le še 122 m. visoko. V metliški okolici imamo tudi naj n ižj i kraj na Kranjskem; kjer se namreč jedinita Kamenica in Kolpa je zemlja samo še 107 m. visoka. Sploh smemo torej reči, da padajo kranjska tla od severozahoda proti jugovzhodu, in sicer skoro brez izjeme in precej na tanko. Ravnina se zniža od Rateč pri Beli Peči do kranjsko-hrvatske v jugu Uskokov skoro za 8/ii> svoje prvotne visokosti. (Urbas: „Zeitschrift des deutschen und oesterreichischen Alpenvereines V. B. pp. 296—313.)“ Imenovana črta je tudi glavna os, ki deli kranjsko deželo v dva precej jednako velika dela. S to črto se ujemata, samo z dvema izjemama, dolini dveh glavnih kranjskih rek, dolini Save in Krke. Pri Savi delajo izjemo tako zvane litijske gore, pri Krki Uskoki z 840 m. visokim Pešče-n ikom. Kranjske planine se dele v pogorje Karavank, v svoji glavni prti na severu in severovzhodu, in v kompaktno gorstvo visokih julijskih Planin na severu in severozahodu. V jugu zadnjih se razprostira skupina planot in nižjega gorstva, v jugu glavne črte Karavank pa notri do kraške meje na Dolenjskem skupina višjega ali nižjega hribovja. II. Karavanke. Karavanke deli od julijskih Planin začetkoma dolina ko-renske Save do zjedinjenja z bohinjsko, od tod pa ves čas dolina zjedinjene Save do tam, kjer postane Sava blizu dolenjskih Rateč mejna reka med Kranjsko in Štajarsko; na severu pa sezajo do Zile in Drave. Karavanke imenujemo torej tisti del kranjskih Planin, ki se vleče v svoji glavni progi od skrajnega kranjskega severozahoda, kot severna meja Kranjske proti Koroški, in seza še precej globoke) v Štajarsko, kot planine Savinjske doline. Glavna črta (kolikor je pripada Kranjski, in to skoro vsa) je okrog 100 kilometrov dolga. Pogorje Karavank je kakor klinasta zagozda med dolinami Drave in Save. Njih glavna črta, ki se vije od zapada proti vzhodu, raste v svoji širokosti od zahoda proti vzhodu. Začetkoma so tako ozke, da med Ratečami in koroškim Podkloštrom ne pre-sezajo širokosti G kilometrov. Primerna njihovi ožini je v začetku njihova jednolikost. Čim dalje proti vzhodu pa, tem širje posta-nejo, v jednaki meri pa tudi tem bolj razvite. Še le par ur dolge se dele že v dve glavni črti, od katerih pripada severna Koroški, južna pa Kranjski. Ti dve črti sta pa večjidel po prekogorji zvezani in se vijeta skoro ves čas vzporedno, dokler se ne zjedinita pri spodnjem Dravburgu. Na svoji severni strani sezajo Karavanke od Trebiža do spodnjega Dravburga, na jugu od Rateč do Celja. Jako nepravilno se vije severna, šestkrat pretrgana proga; južna proga pa premine samo jedenkrat, namreč tam, kjer nareja Kokra globoko zarezo v gorovje samo. Pri Tržiču v podnožji Ljubelja se deli južna črta v dva dela, od katerih samo južni pripada Kranjski. Toliko o Karavankah sploh. Jako slučajno je, da se ravno na meji treh provincij: Goriške, Koroške in Kranjske stikajo tudi meje med tremi različnimi gorstvi tako ozko, da obseza zemljišče, ki se med njimi razprostira, še ne prav 100 kvadratnih kilometrov. Ta gorstva so Karavanke, karniške in julijske Planine. Meje delajo: med Karavankami in karniškimi Planinami ozki prelaz nad reko Žilico, v visokosti komaj 700 m.; med Karavankami in kranjskimi julijskimi Planinami rateško-belopeško razvodje, v visokosti 860 m.; med karniškimi in goriškimi julijskimi planinami 1170 m. visoki Predel. Začetek Karavank pripada .še Koroški, toda že po kratkem teku prispo do kranjske meje. Tu so še zelo nizke in jednako-merne; le proti Koroški so še precej strme, proti jugu pa imajo še bogato vegetacijo in so do vrha gosto obrastene. Prvi kranjski hrib je od Rateč poldrugo uro proti severu oddaljena Peč. Od reke Žilice do Korona niso nikjer nad 1540 m. visoke, akoravno so 10 kilometrov dolge. Najvišja gora je imenovana Peč, s 1540 m. Srednja v.isokost, tega oddelka znaša 12G0 m. Najvažnejši prebod je za kranjsko-koroški promet važna cesta čez korensko sedlo v visokosti 1044 m. V vsakem obziru se že razločuje od dozdaj popisanih Karavank njih drugi oddelek od koren- skega prehoda do prehoda pri javorniški Kočni. Ta še jedenkrat daljša vrsta ima srednjo visokost od 1650—1900 m. Hribje so že skoz in skoz strmi, vrhovi postajajo že veliko višji, njihov greben je primeroma že zelo oster in visok, tudi sedla med raznimi vrhovi zaostajajo za vrhovi samimi le za par sto metrov. Takoj prvi hrib te vrste, 1050 m. visoki Kamni Vrh nad Kranjsko Goro je za celih 100 m. višji, kot naj višji hrib prve vrste in ta je še izmed najnižjih tega oddelka. Za njim pride Vošcica, za Vo-ščico 1770 m. visoka Grajščica. Od Grajščice dalje pa se razprostirajo že v precej dolgi vrsti po polnem gole skalnate strmine. Tudi strani so že tako strme, da padajo gore v severu Dovjega že precej navpično. Tu imamo tudi najvišjo goro te vrste, 2105 m. visoko J ep o, za njo malo Jepo ali Jepico s 1820 m., za njima so Petelin s 1900 m., Redeščica in Plevelnica s 1930 m., potem 1870 rn. visoka Rožica. Od tod se greben za nekoliko časa zelo zniža, postane pa v K o č n i, s katero se ta oddelek končuje, zopet 1890 m. visok. — Od sedel je imenovati: sedlo med V.oščico in Kamnom s 1520 m.; sedlo med obema Jepama s 1400 m.; sedlo med Grajščico in Jepo s 1070 m., med Plevelnico in Rožico s 100U m., med Rožico in Kočno s 1480 m. in slednjič zareza med Kočno in Golico, hribom naslednje vrste, s 1430 m. V vzhodu Kočne popuste kranjske Karavanke po polnem tip navadnega hribovja in postanejo pogorje v pravem pomenu besede. V tem oddelku, ki se razprostira od Javornika do Begunj v dolgosti 10 kilometrov, nahajamo že sploh naj višje vrhove Karavank, če izvzamemo njihov vzhodni del, namreč kamniške Planine. Tem vrhovom je sploh primeren tudi oster greben in strme strani. Ta oddelek tudi že ne obstoji samo iz glavne proge, temveč podred-jenih jej je več stranskih črt, katere so tem nižje, čim delj so od glavne proge. Najvažnejša od teh stranskih prog je ona, ki S(' vije kot predgorje Stola od Most, in ki je ob jednem severovzhodna meja gorenjsko ravnine. Visokost tega predgorja raste od zahoda proti vzhodu v visokosti. V zahodu se dviga komaj kakih par sto metrov visoko nad gorenjsko ravnino, konča se pa v vzhodu s 1450 m. visoko Dobrčo. Med imenovanim predgorjem in med glavno črto Karavank leži v vzhodni polovici do-hna Zelenice, v zahodni pa dolina Završnice. Po obeli dolinah tečeta jednako imenovani reki, kateri se izlivata v Savo. Glavna proga se začenja z daljšim do vrha obrastenim rebrom, Golica ■•nenovanini, v visokosti 1830 m. — Za njo se razprostira že bolj Nalovita, sicer ravno tako dolga, vender že veliko višja Belščica, '• 2000 m. Z njo v tesni zvezi je najvišja gora Karavank tostran Kokriškega prelaza, Stol, z dvema vrhovoma, od katerih ima vjšji severni 2232 m. Za njim se vrste Vrtača z 2000 m., Zele-Jllca) z 1990 m., Begunjšica z 2040 m. Od sedel imenovati je e: sedlo med Golico in Belščico z 1550 m., zareza med grebe- nom Zelenice in med Begunjščico z 1G50 m. Razven prej imenovane velike razpoke med predgorjem in glavno črto imamo tik pod Stolom še drugo rapzoko, ki seza od Vrtače do onstran Be-gunjščice, kjer se navpično dotika globoko vrezanega Ljubeljevega prehoda pri sv. Ani, s 1020 m. Naslednji oddelek je omejen od globokih prehodov, od 1353 m. visocega Ljubelja in od še malo nižjega kokriškega prelaza. Zareze v glavno črto, kakor smo jih nahajali že v prejšnjem oddelku, so tu še mogočnejše. Tudi ne obstoji ta oddelek iz jedne same glavne vrste, temveč imamo skoro ves čas dve vrsti gora. Ta oddelek se začenja takoj pri Ljubelju s par ur dolgo Košuto. Košuta je dolgo rebro, ki obstoji iz več med seboj precej jednako visocih vrhov. Najvišji ima kakih 2050 m., najnižji pa tudi še zmerom 1950 m.; tudi najnižja zareza ima še zmerom 1800 m. Od Košute proti vzhodu se Karavanke zelo nepravilno razvijajo. Dele se namreč v dva dela, od katerih pripada severovzhodni ves Koroški. Južni pa, ki leži skoro meridijonalno na prejšnjo vrsto, pripada Koroški in Kranjski kot mejno gorstvo. Vrh, od katerega se ti dve vrsti odcepujeta, je kacih 1070 m. visoki Stegunjak, prvi sosed Košuti na vzhodu. O južni za Kranjsko pomenljivi črti tega dela Karavank je pomniti, da jo večkrat pretrgajo prečne doline in da je vsled tega mnogovrstno zasukana. Po kakovosti je ta črta časih gosto obrastena, večkrat še so pa vrhovi skalnati in precej goli. V visokosti so si vrhovi precej jednaki in tudi najnižji prehod ne seza pod 1450 m. Slednjič so ta črta zasuče po polnem proti jugozahodu, tako, da obdaj e vse to gorstvo t.ržiški kotel v podobi kroga, ki je samo proti onej strani odprt, kjer se predgorje dotika gorenjske ravnine. Precej veliki razpoki delata tukaj sekundarni dolini Bistrice in sv. Katarine, kateri se pri Tr-žiči jedinita. Obe sta precej ozki in menj strmi. Daljša in sploh pomenljiva je le dolina sv. Katarine; bistriška se naslanja na severno Košuto in je veliko krajša. — Od Tržiča dalje se vijo Karavanke potem zopet v prvotnem meru, od zapada proti vzhodu. Njihova vnanja oblika nas spominja začetkoma v vsakem obziru prejšnje vrste, le za spoznanje bolj strme so. Greben je najpoprej v precej dolgi Kokavnici rebrast, dalje proti vzhodu pa je sestavljen iz posameznih vrhov. Sekundarne planinske črte po polnem preminejo, vrhovi se dvigajo tik nad gorenjsko ravnino. Že Ko-kavnica ima srednjo visokost 1580 m., v naj višjem vrhu celo 1900 m. Sploh najvišji vrh te vrste je pa 2120 m. visoki Storžič. Proti vzhodu se visočina sicer za nekoliko zmanjša in ima glavna črta v Zaploti ali „malem Grintovci" samo še 1050 m. Ta visokost se pa ohrani ves čas, tako da se nahajajo še tik Kokre precej jednako visoke gore. Prehodov večje pomembe, razven že gori imenovanih, v tej vrsti nimamo. — Kokra nareja globoko meridijonalno zarezo v glavno črto Karavank in jih tako razločno deli v dve zelo nejednaki polovici: v že popisano veliko daljšo polovico zapadnih Karavank in v krajšo vzhodnih. Vzhodne Karavanke na meji treh dežela, imenujejo se tudi v vsaki teh dežel drugače. Na Koroškem jih imenujejo po potoku Sulzbach, Stajarci jim pravijo „Savinjske Planinea, mi jih zovemo po mestu Kamniku „kamniške Planine". — Vzhodne Karavanke se razločujejo v vsakem obziru tolikanj od zapadnih, da jih nekateri k Karavankam še celo ne prištevajo. V resnici spominjajo že zelo na julijske Planine. Tu ne nahajamo več kratkih sekundarnih grebenov, kakor poprej; vij 6 se marveč od glavne črte na vse strani po več ur dolga razgorja; dostikrat se vlečejo vštric ž njimi mogočna predgorja, katerih posebno pri zadnjem oddelku zapadnih Karavank sploh nič ni. Prehodi v glavni črti so strmi, zareze plitve; ostrih pečin nahaja se neštevilno. V podnožji 'glavne črte leže celi kupi kamenja in debelega peska, ki se drobi od divjili dolomitovih vrhov in ga donašajo bobneči hudourniki. Doline so kratke, strme in kotlinam podobne; vender leže primeroma zelo nizko. Posebno se pa odlikujejo te Karavanke s celo vrsto visocih gora. Vsled te lastnosti in vsled svoje izvan-redne kompaktnosti spominjajo najbolj na julijske Planine. Ako-ravno leže na skrajnem jugovzhodu planinskega sveta, vender so tostran Ljubeljevega meridijana najvišje v vsej Avstriji. Če tudi le 10 kilometrov dolge, imajo vender že lepo število nad 2300 m. visocih gora. Njihovi vrhovi so tako divji, njihov greben sploh že tako oster, da šteje le malo prehodov, ki bi jih človek lahko porabljal. Posebno na severni in vzhodni strani so jako strmi in zelo raztrgani. Tudi najnižje zareze ne sezajo pod 1900 m. Srednja visokost grebenova v glavni črti znaša okrog 2200 m. Glavna črta se začenja tik ob Kokri z že precej strmo, pri vrhu po polnem skalovito, 2400 m. visoko Kočno. Takoj druga gora v vrsti, sosednji Grintovec, je najvišja v vsej vrsti in ima 255G m. Le zajeden meter nižja je tretja gora, Skuta ali Rinka, ki je tudi v tem obziru važna, daje „triplex confinium“ med Štajarsko, Koroško in Kranjsko. Za imenovanimi nahajamo še v glavni visti Veliko Planjavo, Babo, Brano in slednjič Ostrico z 2350 m. Jed-nako kot pri Storžiči in Stolu, odločujejo se tudi pri Grintovci in pri Ostrici druge vrste gora proti jugu in jugovzhodu. Od Grintovca proti jugu pelje kake dve uri dolgo, začetkoma precej ostro rebro, pod imenom Greben. To rebro se veže v dveh visokih koritih z nekoliko nižjim lvervavcem. Obe imenovani gori sta še po 1900 m. in čez visoki. Od tod dalje pa pada gorovje jako hitro in kolikor nižje pada, v toliko več črt se deli. Hribje, ki se dotikajo kamniške ravnine, jako so že nizki. — Jednako kot pri Grintovci, odcepi se v glavni črti tudi od Ostrice proti jugu, vštric s poprej popisanim, kake tri ure dolgo hribovje, ki je v svojem najjužnejšem delu komaj 1000 m. visoko. Med tem hribovjem in med sosednjim 1400 m. visokim Kačjim Vrhom leži 950 m. visoko sedlo "Volovjek, v jugu pa črnevec z 850 m. Skupina hribovja se zgubi tu že po polnem. Na levi strani Kačjega Vrha imamo povprečno kacih 1500 m. visoko planoto, Veliko Planino; na desni od nje pa precej nižjo Menino Planino s 1506 m. visokim Gornjim Vrhom. Tu se končuje južna vrsta vzhodnih Karavank. Pa tudi v severu Ostrice se odcepi dolga vrsta, katera še globoko v Koroški in Stajarski ne izgublja gorovitega značaja in ima še do 2000 m. visoke vrhove. V juga opisanega gorstva Karavank se razprostira hribovje, ki sicer pripada še Karavankam, ki se pa od prejšnjih črt razločuje v marsikaterem obziru. To hribovje je omejeno v severu od Neveljščiče, ki se izliva pri Kamniku v Bistrico, in od Motniščice, ki teče v Savinjo. Ta meja je samo s (»67 m. visokim Kozjakom odprta, ki loči bistriške vode od savinjskih, in veže to hribovje s severnimi, zgoraj imenovanimi planotami. V izhodu je meja proti Štajarski odprta, ker sezajo ti hribje od zapada proti vzhodu do Savinje v Štajarsko. V jugu dela natančno mejo Sava, in sicer od tam, kjer se vanjo izliva Bistrica, do onstran Zagorja, kjer postane mejna reka med Kranjsko in Štajarsko. V zapadu loči Bistrica to hribovje od kamniške ravnine, in sicer v vsem svojem teku od izliva Neveljščiče pri Kamniku do lastnega izliva v Savo pri Dolu. Popisano hribovje se raprostira od zapada proti vzhodu v treh skoro parallelnih črtah, ki se med sabo zopet precej na tanko ločene. Mejo med severno in srednjo črto dela precej na tanko cesarska cesta poleg Brda čez Trojane na Vransko. Še natančneje je zaznamenovana meja med srednjo in južno črto po potokih Ra-domlja, ki teče v Bistrico, Drtišca in Medija, ki se izliva pri Za-gorji v Savo. Glede važnosti se imenovano hribovje nikakor ne da meriti s poprejšnjimi gorami. Vsi hribje se dvigajo le polagoma, svet je večji del z velikanskimi gozdi obrasten in vrhovi imajo skoro brez izjeme bujno vegetacijo. Posrednja višina grebenov nikjer ne seza nad 650 m. tudi najvišji vrhovi niso nad 1260 m. visoki. Čim bolj se približa hribovje Savi, tem nižje je. Na skrajni vzhodni meji Kranjske so: Dos z 1199 m., nad čemšenikom, „sveta Planina" nad Savo z 996 m., in Javor z 1128 m. Najvišji prehodi so: V severnem delu: Kozjak s 667 m.; „na Slapih", prehod iz motniške doline v savinjsko dolino, v Gornjigrad in Braslovče, z 900 m.; v srednjem delu: prehod „na Rebru“ z 875 m., razvodje med Radomljo in savinjskimi dotoki; najvišji del cesarske ceste med sv. Ožbaltom in Vranskim, z 800 m.; trojanski hrib s 620 m. III. Julijske Planine. V jugozahodu Karavank, v svoji glavni črti precej vštric ž njimi dvigajo se kranjske julijske Planine. Le pozneje, ko izgube značaj visokih Planin, obrnejo se po polnem proti jugu. Vsled svoje mnogovrstnosti spominjajo na solnograške planine; čeravno so le deloma ž njimi jednake visokosti, vender jih v divji svoji vnanji obliki še presezajo. Julijske Planine se dele v dve zelo različni polovici: v malo zapadno in veliko večjo vzhodno, katera pripada večinoma Kranjski. Meja, ki loči obe polovici, gre od 865 m visoceg3 prehoda pri Ratečah, ki loči julijske Planine od Karavank proti Trbiži in po raj belski dolini do 1170 m visocega Predela, ki loči julijske Planine od karniških; od tod se vleče meja proti Bolcu in ob Koritnici do Soče; od tod pa dela mejo globoka zareza soške doline do izliva Idrijce. Omenjena meja je ob jednem zapadna meja izhodnega, večinoma kranjskega oddelka julijskih Planin. Posebej se torej v zapadu za kranjske julijske Planine meja ne da postaviti, če nečemo samovoljno trgati, kar spada v vsakem obziru skupaj. V severu in severozahodu jih deli na tanko dolina korenske Save, in od Radovljice dalje dolina zjedinjene Save od sosednjih Karavank. V jugu jih loči od južnejšega Krasa že gori natančneje popisana globoka proga, ki jo zaznamenujeta reki Idrijca in Ljubljanica, severovzhodni del močvirja Krka od izvira do tam, kjer iz-premeni svoj tek iz južnovzhodnega v vzhodnega in pozneje v severovzhodnega. Potem gre meja tik ob južnozahodnem in južnem podnožji Uskokov, ob Krkinem dotoku Liska voda, do Kolpe in njenih dotokov. Površina zemlje, ki jo pokrivajo julijske Planine, tako omejena, kot gori povedano, znaša kacih 4000 km 2. Od teh pripada komaj dobra tretjina pravemu visokemu planinskemu gorstvu in kompaktnim planotam, dve tretjini pa hribovju. Prvi imenovanih delov se pa zopet na tanko deli po kakovosti in po vnanji obliki v dva dela: v skupino visokih Planin in v skupino planot. Tudi hribovje razpada v več vrst, katere so pa bistveno jednake, ako-ravno jih večjidel različne reke med seboj vidno ločijo. Skupino visokih julijskih Planin značijo lastnosti, ki smo jih nahajali deloma že pri Karavankah, posebno pri kamniških Planinah. Mnogovrstna razlika v vegetaciji, zgoraj v višini divje skaline in strme pečine; v srednji visočini gosto obrastene rebri, sem pa tja tudi močno gozdnati vrhovi; v nižavi pa tik pod najvišjimi vrhovi pravilne doline, bogate na pravilno tekočih vodah, — Skupina planot ima pred druzimi posebnostimi tudi nekatere, ki nas spominjajo močno na Kras: majhno število visokih vrhov, pogoste kotlaste globine, redkokrat nahajajoče se večje doline; vse te prikazni so tudi Krasu lastne. Le primeroma velika srodnja visokost planot, še zmerom za kakih r»00 m. više, kot kraški svet 'n to, da obdajajo planote po 1500—2000 m. visoke gore kot 111 oj no gorstvo, prepričajo nas, da nam je ta oddelek prištevati še k Planinam. Lože gre s planinskim hribovjem, akoravno je še južnejše, kot so planote, torej Krasu še bliže, če se tudi ujemajo glede visokosti skoro po polnem s Krasom, vender se sicer razločujejo v vsakem obziru od Krasa in ujemajo s Planinami. Pravilne vrste hribov, dostikrat v večjem številu vštric, zvezane med seboj po prečnih rebrih, med seboj omejene po pravilnih, nikoli pretrganih dolinah. Od glavnih črt se cepijo dostikrat, toda vselej navpično in v pravilnem teku, stranske vrste gora. Toliko v splošnem od julijskih Planin. «) Visoke julijske Planine. Glavna črta visokih julijskih Planin se vije začetkoma v pravilni, s Karavankami vzporedni črti.* Od Triglava dalje se pa vlečejo skoro v popolnem krogu, ki obdaje bohinjski kotel. Njihova dolgost od skrajnega severozahoda do tam, kjer se dotikajo skupine planot, znaša skoro na tanko 100 km. Središče tega doi-zega pogorja je Triglav, najvišja gora julijskih Planin. Triglav sam je najvišji vrh štirih kratkih skalovnatih reber, ki se vij o vštric med seboj od jugozahoda proti severovzhodu. V orotektonič-nem obziru je Triglav posebno zato tako zanimljiv, ker se ravno v njem strinjajo tri jako različne gorske oblike. Proti severozahodu, severu in severovzhodu se razprostirajo v obsegu par sto kvadratnih kilometrov skalnate puščave z globokimi prepadi. V jugozahodu se vijo od Triglava med planinskim gorstvom navadna pogorja kakor smo jih nahajali že pri Karavankah. V jugovzhodu naposled se razprostirati dve velikanski planoti, katerih predgorja sezajo globoko v gorenjsko ravnino, notri do Kranja in Loke. Površina, ki jo pokrivajo ona gorstva, katerih središče je Triglav, znaša 700 kma, torej skoro štirinajsti del vse kranjske dežele. Dasi je Triglav najvišja gora na Kranjskem, vender je (česar bi pri taki visokosti nihče ne pričakoval), skoro po polnem odločen od sosednjih gora. Veže se namreč neposredno z globoko sezajočimi dolinami. Od severovzhodnih velikanov ga loči dolina mojstranske Bistrice, Vrata imenovana; od južnozahodnih gora dolina Zadnjice, ki teče v Sočo; od južnovzhodnega gorovja dolina gornje Krme, dotoka Radovni. Triglav kipi, visokemu stolpu jednako v nebo, na vseh straneh po 1800—2000 m. nad dolinami, pokrit z velikanskimi skalinami in globokimi brezdni. Tudi prehodi, po katerih je z drugim hribovjem v zvezi, ne sezajo nikjer nad 1850 m., torej dobrih 1000 m. niže, kot Triglav sam. Severna Luknja ima 1835 m., še nižji sta sedli v zgornji Krmi in na jugu pri Belem Polji. V jugu „velicega Triglava**, ž njim po zelo ozkem, robatem sedlu zvezan, je „mali Triglav** s kakimi 2700 m. Na severovzhodni strani, kjer se dvigajo najbolj divje skaline, razprostira se nad luknjiškim preluzom jedini Triglavov lednik, sploh jedin v julijskih Planinah, 500 m. dolg in 8 m. širok. Od daleč izgletla kakor kup snega, katerega se v visočini 2000 m. in čez v brezdnih vedno dosti nahaja. V pojasnilo višine Triglavovega gorstva naj bodo sledeče številke: srednja višina gorstva v severu 1200 m.; visoko korito v severu 2100m; planota apnenikov IlOOm; Kot, najvišji del mojstranske doline v jugu Mojstrane in prav pod' Triglavom, 1000 m. Od Triglava proti severozahodu se cepi mogočno pogorje julijskih velikanov, kateri so tem večje pomembe, ker so, akoravno v več vrstah, vender povsod zelo visoki. Omenjene planine se razprostirajo med kotlom reke Zadnjice v dolini Trente in med dolino korenske Save. Glavna črta se vije od jugovzhoda proti severozahodu v dolgosti 18 kilometrov notri do koroško-goriško-kranjske meje. Začenja se ob 1835 m. visokem luknjiškem prelazu in seza do Strug, pol ure v vzhodu od Mangarta, kjer je ob jed-riem tudi razvodje med dotoki Soče, Drave in Save. Omenjena črta je mimo Triglava najmogočnejša na Kranjskem. Povprečna visočina vrhov znaša okrog 2300 m., glavni vrhovi pa to višino še daleč presezajo. Po vnanji obliki so Triglavovemu gorstvu po polnem jednaki: ravno tiste strmine in goličave, ravno tista divjina; nasprotno pa tudi ravno tista bujna vegetacija v primeroma zelo veliki bližini. Kakor pri Triglavu, tako sezajo tudi tukaj pogostokrat globoke doline, ki leže navpično na dolini korenske Save, prav tik pod pečine. V tem obziru imenovati je doline: Piščenica, Planinica, Martulka, Vrata, Trenta. Kakor pri okolici Triglavovi, tako vpliva tudi tu mnogovrstnost v gorstveni vegetaciji jako ugodno na gledalca. Glavna črta se začenja v severozahodu Triglava s Pihalcem; za njim slede velikani, ki imajo vsi po 2500 m. in še čez, kot Rozora z 2598 m., Prisank z 2570 m., Križ in Tavir. Od Prisanka dalje se zniža sicer greben dolomitov za par sto metrov, toda kmalu doseže zopet z Ožebnikom in z rtastim Jalovcem svojo prvotno višino. Naj višja gora te vrste je Rozora, sploh tretja na Kranjskem. Prehodi tu niso tako globoko urezani in tudi ne tolike pomembe za promet, ker so v celo predivjih in zapuščenih krajih. Jedino pomenljivo je sedlo med Rozoro in Prisankom, Korita imenovano, kot prehod iz savske doline v dolino Trento. Tri mogočna,razgorja se odločujejo od glavne črte, ž njo zvezane po prečnih rebrih. Te črte so tem večje pomembe, ker so, če tudi orografično stranske, ravno te visokosti, kakor glavna. Posebno pomenljive so tu mnogobrojne prečne doline, zaradi svoje posebno majhne dolgosti, ki se pa vkljub temu po polnem dotikajo podnožja velikanov, tako da se nam ti časih na pol ure, k večjemu na jedno uro približajo; Te doline so tudi neprimerno ozke in dostikrat od obeh stranij tesno obdane z bogato obrastenim predgorjem. Kakor no kmalu kje, tako hitro in tako pogostokrat $e vrstita tu pogleda v bogato rast in v divjo puščavo. Od Rateč, to je od izvira korenske Save, do onostran Mojstrano, ponavlja se ta prikazen sedemkrat. Kakovost in oblika tega gorstva sta po polnem tisti, kakor v glavni črti. — Prvo razgorje teh vrst se odcepi takoj v začetku glavne črte, ob Triglavu, v severu zgornje Krme, in ima v prvih vrhovih, Zmiru in Rjovini, še vedno nad 2400 m. visokosti. Od sosednje vrste je omejena ta črta po dolini mojstranske Bistrice, od Triglava po dolini zgornje Krme. Proti jugovzhodu pa jame neprimerno padati, tako da ima v Rebikovci samo še 1580 m. Ta se zopet veže po nizkem sedlu s planoto Mežakljo, ki ima povprečno komaj še 1300 m. Mežakljo samo deli globoka dolina od Rjovine prišle Radovne od južne planote Pokljuke. Še hitreje pada ta vrsta proti vzhodu, kjer se dviga nad Jesenicami po komaj parurni dolgosti samo še v terasah, ki mole komaj kakih 100 m. visoko nad ravnino. — Med dolinami mojstranske Bistrice in Piščenice se razprostira drugo veliko mogočnejše razgorje, ki se odloči od Pihalca in od Rozore v glavni črti. Ta oddelek ie povsem jednak glavni črti. Vrhovi so ravno tako visoki in deloma še višji. Najvišja gora v tej vrsti je Rogica ali Suhi plaz, z 2575 m. Razven te, le za nekaj desetin metrov nižje so: Štajnar, Škrlja-tarica, Špik in Kukova gora. Tudi tu, kakor v prvi vrsti, ni v večji višini nič važnejših prehodov. — Doline pa so povsod kratke, ozke in strme; tako zelo, da narastejo v prav kratkem času od 750 m. na 1000 m. in še čez; po njih teko le hudourniki. Tretja vrsta se razprostira med Piščenico in Planinico. Vrhovi so sicer sploh za kakih 200 m. nižji, kakor prejšnji, vender so primeroma še zelo visoki. Najvišja je 2300 m. visoka Mojstrovka. Od prehodov je v tem oddelku, ki se odloči pri Prisanku od glavne črte, važno sedlo Voršec, med Prisankom in Mojstrovko, kot prehod iz Kranjske Gore po piščenski dolini v Trento, v vi-sočini 1600 m. — Pri Strugah, v skrajnem severozahodnem delu glavne črte, strinjata se dva daljša stranska grebena, od katerih gre jeden proti zahodu, drugi proti severu. Prvi s strmim 2674 m. visokim Mangartom seza do Predela. Mangart sam je od Strug pol ure oddaljen in ž njimi po tako zvanem ^travniškem sedlu“ zvezan. Severna reber pa seza od Strug čez visoko in ostro Ponščico in čez gozdnato Slabivico do rateškega prehoda. V sredi med obema rebrima, kjer se vrsti jedna drugi najbolj približata, tik pod Mangartom, ležita imenitni belopeški jezeri v visokosti 967, oziroma 955 m. V jugozahodu Triglava se vleče dolga vrsta bohinjskih gora, ki oklepajo v dolgosti štiridesetih kilometrov v velikem poluokrogu bohinjsko dolino, in jo ločijo od sosednje Goriške. Po vnanjosti so dvojnate: čim dalje so namreč od Triglava, tem bolj izgubivajo značaj visocih Planin. V svoji severni polovici so skalovite, strme in zapuščene, v južni pa se dvigajo polagoma, so okrogle oblike in večjidel do vrlia gosto obrastene. Tej obliki je tudi primerna višina posameznih vrhov. Povprek menjuje sicer med 2200 in 1900 m., vender se nahajajo v severni polovici tudi mnogo višji, v južni pa tudi mnogo nižji vrhovi. Prvi sosed Triglava, Konja-vec, ima še 2560 m., drugi, Kopica imenovan, le še nekaj nad 2800 m. Od tod dalje proti zahodu Vogel, Krn, Bogatin, Veliki Bogateč in Kuk (Kolk), vsi še po 2000 m. in čez; potem paRe-bikovec, Gradišče in Četrt le še z nekoliko nad 1900 m.; Črna Prst, Možic in črni Vrh imajo le še nekaj nad 1800 m.; in slednjič Ratitovec še ne prav 1700 m. visok. — Zdaj popisana glavna črta gradi dolino bohinjske Save v severu in zahodu. Razven te črte se pa loči od Triglava in Ko-njavca naravnost proti jugu in jugovzhodu dolga vrsta gora, ki se razprostirajo med zgornjo polovico bohinjske Save in med Mo-šnico, katera teče od podnožja Triglavovega blizu bohinjskega jezera v Savo. Omenjena vrsta gora gradi Bohinjsko v severu in severovzhodu. Z njihovo visokostjo je ravno tako, kakor pri glavni črti. Gore v obližji Triglavovem, kakor n. pr. Cesar, Vršac, Debeli Vrh, Mišelski Vrh, Lipač, Iža, Pihalec itd. imajo še vedno 2200 do 2400 m. Dalje proti jugu pa se hribje znatno znižajo, tako da še 2000 m. nikjer ne presezajo. Od teh so imenovati: Pršilec, prav nad bohinjskim jezerom, ki obdrži vkljub manjši višini skalovit značaj; potem Sleme in Tošec. Kakor oklepajo stranski grebeni pri severnih Planinah belopeški jezeri, tako ob-daje del teh gora jedno uro dolgo in četrt uro široko bohinjsko jezero, v visokosti 522 m. Bohinjsko hribovje ima tudi več važnih prehodov: Sedlo med bistriško in baško dolino ob Črni Prsti, Jata imenovano, v visokošti 1520 m.; drugo sedlo med Rebikovcem in Voglom nad bohinjskim jezerom pelje pod imenom Škrbina iz okolice bohinjskega jezera v visokosti 1903 m. tudi v Bačo; tretje le 1400 m. visoko sedlo pelje ob gori Kuk v soško dolino; četrti prehod pelje od izvira Savice čez planino „na kraju" v Trento in soško dolino, v visokosti 1500 m. slednjič še prehod, ki pelje iz doline reke Mošnice na planino Belo Polje pod Triglavom, v visokosti 1C00 m. b) Skupina planot. Med severnim planinskim gorstvom in južnim planinskim hribovjem se razprostira skupina planot, ki pokriva vsega skupaj skoro 500 kina. Meja je globoko urezana in zelo na tanko določena. Dela jo dolina Krme do tam, kjer se izliva v Radovno, od tod Radovna do svojega izliva v korensko Savo, potem korenska in od Radovljice dalje zjedi njena Sava do izliva Sore pri Med- vodah; potem dolina zjedinjene Sore do Loke in od tod dolina selške Sore do izvira v obližji Podbrda, sedla in razvodja med soškimi in sorškimi dotoki; naposled v severozahodu dolina Moš-nice, ki teče v bohinjsko Savo. To tako omejeno zemljišče strinja v sebi nekatere posebnosti, ki jih sicer ne nahajamo nikjer na kranjskem planinskem svetu. V sredi skoro nič pravega hribovja; vse le nekaka visoka, sem pa tja precej obljudena ravnina. Pogostokrat se nahajajo globine v podobi kotlov; nepravilne, dostikrat pretrgane doline, sploh nekak porasten Kras. Dolina bohinjske Save nareja v to veliko planoto globoko zarezo, ter jo deli tako v dve precej jednaki polovici, od katerih se imenuje severna navadno Pokljuka, južna pa Jelovica. Srednja višina površja planote Pokljuke znaša 1100—1200 m. Okrog in okrog jo obdajo precej mogočno gorovje, katero je povsod od sosednih gorstev po zgoraj omenjenih globokih dolinah ločeno. Samo ob sedlu med Belim Poljem in Velikim Draškim Vrhom je v visokosti še ne prav 2000 m. v zvezi s Triglavovim predgorjem, in v veliko nižjem Podbrdu z loškim hribovjem. Kakor pri vseh vrstah julijskih Planin, vidimo tudi tukaj od severozahoda proti jugovzhodu padanje v višini. V severnem mejnem gorstvu dobivamo gore po 1900 m. in še čez visoke, kakor Veliki in Mali Draški Vrh in Kleča. Proti vzhodu nimajo mejne gore nikjer več nad 1600 metrov višine. Posebno se pa zniža mejno gorstvo v jugozahodu in jugu, kjer imajo hribje v zgornjem Bohinji, kakor Črni Kremen, Javorov Vrh, Pleša in Šjek le še po 1200—1400 m. Posebno hitro pada planota proti jugovzhodu, kjer obstoji mejno gorstvo le še iz kakih 1000 m. visokih hribov. Predno Pokljuka preide v veliko gorenjsko ravnino, ima še za predgorje celo vrsto nizkih holmov, ki presezajo med seboj ležeče 474 metrov visoko bleškojezero le še za kakih 100—200 m. Precej jednake prikazni nahajamo tudi pri Jelovici, samo da je planotina srednja visokost tu za spoznanje večja, ker ima kakih 1200—1300 m.; tudi ni razloček med vrhovi severne in južne polovice tako velik. Najvišje vrhove nahajamo na severni in vzhodni strani. Razločki med vrhovi mejnega gorstva in med planoto samo so veliko manjši, kakor pri Pokljuki; po navadi znašajo komaj 100—150 m. Najvišja vrhova sta 1389 m. visoke Kotlice nad Dražgošami in 1387 m. visoki Jeloviški Vrh nad Lipnico. Kot severovzhodni steber je zanimiva strma, zobu podobna skala, „ Babji Zob“ imenovana, še ne prav 1000 m. visoka. Kakor Pokljuka preide tudi Jelovica proti jugovzhodu v razne hribe kot predgorja. Ti hribje so zanimljivi zarad bogate vegetacije in vsled tega, ker so po njihovih vrhovih večjidel cerkve postavljene. V visokosti menjujejo po navadi med 800 in 1100 metri. Taki so na primer Jamnik, sv. Mohor in Fortunat, Planica, Križna Gora itd. Posebno pomenljiv je pa zarad lepe svoje panorame znani 841 m. visoki sv. Jošt poleg Kranja, z gorenjsko ravnino že v neposredni zveži. — c) Skupina planinskega hribovja. 1. Gor e nj sko - no t ranj sk o hribovje. Gorenjsko-notranjsko hribovje se da precej razločno deliti v loško, polhograško in idrijsko hribovje. Površina, ki jo pokriva to hribovje, znaša nekoliko nad 1000 kma, od katerih pripada polovica loškemu, dobra četrtina idrijskemu in slaba četrtina pollio-graškemu hribovju. Meja je precej na tanko določena. Od skupine planot in bohinjskega pogorja je ločeno to hribovje v severu in severovzhodu od dolino selške Sore in od Loke dalje od zjedinjene Sore, do njenega izliva v Savo pri Medvodah. V vzhodu dela mejo Sava z gorenjsko ravnino notri do Ljubljane; v jugovzhodu in jugu pa Ljubljana z močvirjem do onstran Vrhnike; od tod dalje pa cesta iz Vrhnike proti Idriji in potok Bela, ki loči Hrušico od idrijskega hribovja, slednjič mali oddelek zgornjega teka reke Idrijce. Zahodna meja je ob jednem deželna meja Kranjske in Goriške. Od tako omejenega zemljišča se imenuje oni del, ki se razprostira med dolino selške in zjedinjene Sore na severu, in Gra-daščice, dotoka Ljubljanice, na jugu loško hribovje. Ta svet, ki obseza nekaj nad 500 kma deli se po dolini poljanske Sore v dva precej nejednaka dela, v manjši severni in večji južni del. Oba dela sta si bistveno precej jednaka po značaji hribovja. Več glavnih vrst hribov v ne posebno ravnih, dostikrat zelo zavitih črtah, vender precej vštric z glavnima dolinama Sor in z dolino Gradaščice. Od teh glavnih vrst se odločijo na vse strani stranske vrste, po navadi navpično na glavne, ki so med seboj omejene od dolin sorških in gradaških dotokov. Najvišji vrhovi se ne dvigajo vselej v glavnih črtah, posebno pri večji južni polovici ne. Visokost sveta pada, kakor povsod pri julijskih Planinah, tudi tukaj od severa proti jugu. Najvišje vrhove vidimo tam, kjer je hribovje v severu z bohinjskim hribovjem ali s skupino planot bodi si v neposredni zvezi, bodi si vsaj le malo oddaljeno; najnižji so vrhovi v obližji Gradaščice. Tudi srednja višina vrhov je v manjši severni polovici sploh za kakih 200 m. večja, kot v južni; tam menjuje med 1100—1300 m., tu med !)00 —1100 m. Naj višji vrh severne polovico jo 1630 m. visoki Porezen, skrajni zahodni steber prve severne glavne črte. V drugi "lavni črti severne polovice imamo še 1560 m. visoki Blegaš nad Trato; 1400 m. visoki Stari Vrh, tri ure od Železnikov, 1370 m. visoki Mladi Vrh, Par ur v severu od Trate. Omeniti bi bili le še: Pajkov Vrh, Her-nianovec in Malnarski Vrh v zahodu Poljan in Lebnik tik Loke; vsi po blizu 1000 m. visoki. V južni večji polovici imamo večjidel le hribe, ki se dvigajo po komaj 300 do 400 m. nad dolinami. Že k najvišjim spadajo: Pasja Rovan, v jugozahodu Poljan, s 1020 m.; Goli Vrh, v jugozahodu Lučne, z 960 m., Žirovski Vrh, z 870 m. in sv. Ožbalt, z 845 m. Meja tega hribovja je le proti jugozahodu in deloma proti zahodu menj ali več odprta, in v tem oziru je važnih nekoliko prehodov in razvodij: Sedlo pri Petrovem Brdu, kot prehod iz sorške v baško dolino, 810 m. visoko; razvodje med dotoki Po-ljanšeice in Idrijce „Pod pleči" 775 m. visoko; najvišji del ceste iz Trate v Idrijo, pri 730 m. visokem Govejeku. Med Gradaščico v severu, med močvirjem in Ljubljanico na jugu, do ceste iz Vrhnike proti Idriji na zahodu razprostira se polhograško hribovje, ki pokriva površino kakih 250 kms. Po vnanji obliki se ujemajo hribje po vsem z loškim hribovjem, samo da so splošno še precej nižji, ker so od visokih julijskih Planin na severu še bolj oddaljeni in se nasprotno ravnini že zelo približajo. Srednja višina vrhov znaša komaj še kakih GOO m. Vender nahajamo v severni polovici vrhove, ki imajo še po 750—800 m., v južni pa komaj 400—500 m. in če so z močvirsko ravnino v neposredni zvezi, komaj nekoliko čez 300 m. Najvišji vrh je 860 m. visoka Grmada. Omeniti so le še: Sv. Lorene nad Polhovim gradcem, Zaplana, Koreno, Gradišče in Medvedje Brdo; vsi od 750 — 780 m. visoki. Nasprotno imata pa Ključ in Debeli Vrh v obližji Brezovice le še po 550 m., oziroma 450 m., Podgora pri Št. Vidu 430 in Rožnik le še 400 m. Meja je le na zahodni strani nekam bolj odprta in tu je važno sedlo „na rebru", na vrhniško idrijski cesti pri Godoviči, 590 m. visoka. Z dozdaj popisovanim hribovjem sicer v jako tesni zvezi, po kakovosti, sestavi in vnanji obliki pa povsem od njega precej različno je idrijsko hribovje, ki obseza vsega skupaj kacih 350 kma. To hribovje je omejeno proti Goriški od deželne meje; od Hrušice je loči del gorenje Idrijce in njen dotok Bela; potem je omejeno od ceste iz Idrije proti Vrhniki in v severu deloma od doline Poljanščice. Po kakovosti spada to hribovje deloma že h Krasu, akoravno je skoz in skoz pokrito z gozdi. Vrhovi so z vrhovi prejšnjih hribovij še precej jednake visokosti, vender so pri jednaki visokosti precej širši. Srednja višina vrhov znaša od 600—700 m. To hribovje obdaja nekako v podobi okroga, kot mejno gorstvo, idrijski kotel. Posebno pomenljiv je severovzhodni del, kot razvodje med črnim in Jadranskim Morjem, med dotoki poljanske Sore in Idrijce, namreč 700 m. visoki Zagoda Vrh in ravno tako visoka planota, Pevec imenovana. Najvišja sta v zahodu in jugozahodu Goljak in Javornik s 1790 in 1550 m. Nad 1000 m. imajo še: Špičasti Vrh nad črnim Vrhom, Jelenov Vrh nad Vojskim, Potoka nad Idrijo, Praprotno Brdo in Vrh nad Konomljami. Za njimi je še cela vrsta nad 800 m. visocih, med njimi posebno črni Vrh, Mravljinski Vrh, Čudna Gora, Planina, Hleviški Vrh, Kobalova Planina in Kolenec. Pomenljivi prehodi so med druzimi: že omenjeni Govejek; prehod „na bregu“ v jugozahodu med Idrijo in Vipavo; „Razpotje“, razvodje med Sočo in Soro, vsi trije po 700 m. visoki; in slednjič tudi že omenjeni, 590 m. visoki prehod „na rebru“. 2. Dolenjsko hribovje. Dolenjsko razpade orografično v dva po velikosti precej jed-naka, po vnanji obliki pa zelo različna dela, v severovzhodni in južnozahodni. Južnozahodni pripada pod imenom „Suha krajina1* kraškemu svetu in je z notranjskim Krasom v neposredni zvezi. Severovzhodna polovica pa spada pod planinsko hribovje. Meja, ki loči dolenjski Kras od dolenjskih Planin je zaznamovana začetkoma po ljubljanskem močvirji, potem s Krko od njenega izvira do tam, kjer se najedenkrat zavije od jugovzhoda proti severovzhodu, potem Liska voda notri do Uskokov; od tod podnožje južnoza-liodnih Uskokov do Kolpe in deželne meje proti Hrvatski. Planinski svet Dolenjske, ki znaša skupaj precej nad 2000 km3' je večinoma hribovit; ima sicer več malih dolin in ravninic, ravnina večje pomembe pa je jedino le krška. Kar velja o gorenjsko-notranjskem hribovju, to velja večjidel tudi o dolenjskem. Cele vrste po več ur dolzega hribovja se razprostirajo v precej pravilnih črtah od zahoda proti vzhodu; le pozneje na vzhodu premene svojo črto iz zahodno-vzhodne v severovzhodno južnozahodno. Od teh glavnih črt se odcepi mnogo stranskih vrst navpično na glavne, ki oklepajo menj ali več pravilne doline, ali pa, če so nekoliko nepravilnejše, tudi neznatne ravnine, kakor n. pr. v št. rupertski okolici. Skoro vsaka teh dolin ima svoj potoček, ki se izliva v reko, katera teče po glavni, z glavno črto hribovja vštricni dolini. Tudi srednja visokost vrhov se ujema precej z visokostjo vrhov že gori popisanega hribovja. Največ hribov je med 700 in 900 m. visocih; če se dviga kak hrib nad 1000 m. je to le že redka izjema. Hribje so na obeh straneh precej jednako nagneni, sploh pa nikjer strmi. V petrografičnem obziru je dolenjski planinski svet, posebno v svoji južno-vzhodni polovici, ugoden vinarstvu. Kakor se gorenjsko-notranjsko hribovje ■deli v več posameznih skupin, tako tudi dolenjsko. Po navadi se govori o litijskem, trebanjskem, mokronoškem hribovji, o Uskokih in o črnomaljskem hribovji. Površina, ki jo pokrivajo dolenjske Planine, znaša nad 2000 kma. Največ te površine zavzima litijsko hribovje, imenovano po Litiji, ki leži precej v sredi, če vzamemo hribovje v njegovi dolgosti od zahoda proti vzhodu. Litijsko hribovje imenujemo ono skupino vrhov, ki se vleče v dveh precej vštricnih črtah od Ljubljane do onstran Rateč pri Zidanem Mostu. V severu jih loči Sava od Karavank, v zapadu Ljubljana in močvirska ravnina od polhograškili hribov, v jugu Temenica in Mirna od trebanjskih, oziroma mokronoških hribov. Vzhodna polovica ima višje vrhove, kot zahodna; severna višje kot južna. V severni polovici sezajo vrhovi od (>00 do 1)00 metrov srednje visokosti, v južni od 500 do 800 m. Severna glavna črta seza od Janč (med Ljubljano in Litijo) do Dobovca, nasproti Trbovljam, tostran Save. Južna črta seza od Movnika pri Ljubljani do Rateč. Najvišji vrh nahajamo v skrajnem izhodnem delu severne polovice, to je 1215 m. visoki Kum. Razven tega sta še imenovati Javor in Dobovec z 1100 m., Prežganjski Vrh, Polšjek, Gradišče, Kamplov Vrli, Goba, Mali Vrh in Orlek s 600—800 m. Severna črta se dviga povprek 500 m.; južna pa le kakih 300 metrov nad ravnino. V vzhodnem delu se odloči od glavnih črt več kratkih stranskih reber, ki obdajajo v svojem nepravilnem teku več malih ravnin, katere sezajo deloma notri do meje južnih mokronoških hribov. Ob Temenici in Mirni na severu, do Krke na jugu razprostira se v jugu litijskega hribovja zopet druga vrsta hribovja, katero je od prvega povsem različno. Več vštricnih glavnih črt nahajamo sicer še zmerom v zvezi z navpičnimi stranskimi vrstami in te zopet v dotiki s krajšimi holmastimi rebri, vender je njihovo število že veliko manjše. V več krajih dobimo tu že precej nepravilne dolinice z mejnim hribovjem, sem pa tje tudi že neravne kotline, kot so lastne kraškemu svetu. Dobe se tudi že, akoravno le redko, posebno v zapadni polovici nepopolne planote, čeravno primeroma še jako nizke. S Krasom se strinja to hribovje v svoji zahodni polovici tudi v tem, da ima več precej nepravilno tekočih rek. Kar je notranjska Pivka v velikem, to je tukajšna Temenica, ki tudi zgine dvakrat pod zemljo in se potem izliva kot Prečina v Krko, v malem. Reka Temenica, v spodnjem teku Prečina imenovana, deli imenovano hribovje v dve polovici: v zahodno polovico trebanjskega in v vzhodno mokronoškega hribovja. Zahodna polovica obstoji iz dveh glavnih precej vštricnih črt, od katerih se vije jedna od izvira Krke, ob Krki čež Žužemberk in Fužine do Soteske, druga pa pod Zatičino in Višnjo Goro čez Trebnje in Mirno Peč do Balte vasi, kjer se izliva Prečina v Krko. Že tukaj nahajamo v notranjem več po kako uro dolgih in po kake pol ure širokih kotlin, ki so omejene okrog in okrog od stranskih hribov, kateri leže navpično na glavne. Taka globina se nahaja v severni polovici posebno blizu Žalne, v južni pa pri Mirni Peči. V hipsometričnem obziru je pomniti, da se hribje tu nikjer no dvigajo nad 700 m. in da imajo posrednje komaj od 500 — 600 m., sploh so pa le za kakih 300 m. nad ravnino. Najvišji, kot Srebotnik, Mačkov Vrh, in Peč, imajo vsak po 700 m. in še nekaj čez; sicer imamo pa še celo vrsto hribov po 000—650 m. Zapadni polovici precej jednaka je izhodna mokronoškega hribovja. Število ravninic, ki so omejene od kratkih vrst okroglih holmov, je ta še večje; tudi doline so ta bolj razvite in sploh pravilnejše; v južni polovici so tla že precej ugodna za vinarstvo. Glavne črte hribovja, ki so pa že precej nerazločne in dostikrat od stranjskih dolin navpično pretrgane, ne vijo se več od zahoda proti izhodu, ali pa vsaj, kakor v trebanjski polovici, od severozahoda proti jugovzhodu. Glavno hribovje se vije, akoravno ne določno, vender precej na tanko od severovzhoda proti jugozahodu, kakor sosednja veliko višja črta Uskokov. Višina je povprek ravno tista, kakor pri zahodni polovici, menjuje namreč med 300 in 600 m., le najvišji vrhovi dosežejo visokost 700 m. Sploh se lahko reče, da, kakor pri vseh oddelkih kranjskih Planin, tako tudi tukaj ponehuje višina vrhov od severa proti jugu, in da so vrhovi, čim bližji krški ravnini, tudi tem nižji. V jugu, kjer jih nahajamo kot predgorje krške ravnine v podobi nizkih holmov tik nad krško ravnino, nimajo nikjer nad 450 m., po navadi pa le 350 do 450 m. — Dalje proti severozahodu pa narastejo poseb no tam, kjer se zahodni polovici trebanjskega hribovja približajo ali pa ž njim dotikajo, na 550 in še celo 600 m. Glavno hribovje obstoji le iz mejnega hribovja večje št. ruperške in več manjših ravninic, posebno v okolici Mokronoga. V jugu je omeniti vrsta hribovja pri Velikem Trnji, nadalje hribovje pri Tržišči in Trebelnem. Razven teh so pomenljivi vrhovi okrog Št. Ruperta, potem Brusnik, Ma-govnik, kot najvišji v celi vrsti, Zaplaz pri čateži in naposled Naružica v skrajnem zahodu — vseskoz hribje v viskosti 500 — 600 m. V jugu krške ravnine, od poprej popisanega hribovja ločeno po krški ravnini, je hribovje Uskokov. Pod Uskoki razumemo skupino hribov, ki se vijo v severu Metlike in v jugu Kostanjevice, v dolgosti kakih 20 kilometrov, kot jugovzhodna meja Kranjske proti sosedni Hrvatski. Uskoki so tem bolj zanimljivi, ker so zelo različni od druzega dolenjskega hribovja, akoravno orografično tudi njemu pripadajo. Kar so kamniške visoke Planine v glavni črti Karavank, to so dolenjski Uskoki v skupini dolenjskega predgorja julijskih Planin. Kakor kamniške Planine, akoravno že skrajni vzhodni del glavne črte Karavank, presezajo vse druge Karavanke v divjini in višini, tako so Uskoki primeroma najvišje dolenjsko predgorje, akoravno že skrajni južnovzhodni del dolenjskega julijskega predgorja. Njihova srednja vrhovna višina menjuje med 650 in 750 m., in preseza v nekaterih vrhovih imenovano višino močno, v tem ko ima v severu krške ravnine ležeče predgorje mokronoškega hribovja komaj 300— 40G m. Ta višina Uskokov je tem bolj pomenljiva, ker Uskoki nimajo nič nižjega predgorja, ker se marveč dotikajo južne polovice krške ravnine, katera ima komaj 130 m., neposredno. Akoravno smo dosedaj opazovali pri vseh oddelkih kranjskih Planin, da se razprostirajo njihove glavne črte od zahoda proti vzhodu, ali pa saj od severozahoda proti jugovzhodu, da se nadalje le predgorja in stranski robovi večjidel dvigajo od severa proti jugu, ali od severovzhoda proti jugozahodu, vender je to pri Uskokih nasprotno. Glavna črta Uskokov se namreč vije od severovzhoda proti jugozahodu. Na severu so omejeni od krške ravnine, na zahodu od dotokov Krke, na jugu od dotokov Kolpe, vzhodna in južnovzhodna meja je pa deželna meja med Kranjsko in Hrvaško. Najvišji hrib med Uskoki je 1180 m. visoki Gorjanec. Razven njega so pa še omeniti: Peščenik z 820 m., Veliki Trebež z 805 m., Venec s 790 m. in Cirnec s 620 m. Pri dolenjskem planinskem predgorji je še omeniti črnomaljskega in metliškega, ki pa pripada planinskemu svetu bolj zarad svoje zveze ž njim, kot pa v orotektoničnem zmislu. Po svoji leži je skoro prej nekako stransko pogorje Uskokov imenovati, kakor zamostalno hribovje, ker se razprostira v svoji glavni črti na tanko od severa proti jugu, torej menj ali več navpično na glavno črto Uskokov. Temu hribovju pripada le mali oddelek črnomaljskega hribovja, ki se razširja med Kolpo, na vzhodu in jugu, do hrvaške meje in med njenimi dotoki na zahodu in severu. Po svoji vnanji obliki ima to hribovje že precej kraški značaj. Vrhovi se iz ravnine nikjer tako odločno ne pokažejo, kakor sicer na planinskem svetu. Vsa skupina obstoji iz več malih ravninic, ki so med seboj 'omejene od nizkih, komaj kake 200 m. nad ravnino se dvigajočih hribov. Tudi najvišji vrhovi ne presezajo nikjer 550 m. IV. Ravnine. V večinoma goroviti Kranjski pripada komaj 2100 km2, to je kakih 21% nižavi. Od te zemlje spada večja polovica k planinskemu, manjša h kraškemu svetu. Nižava kranjskih Planin obseza ali ozke doline ob rekah; ali male kotline in globine, obdane okrog in okrog od nižjega mejnega gorstva; in naposled ravnine v pravem pomenu besede. Kar se tiče dolin ob posameznih rekah, pomenljive so tu jedino doline glavnih rek, ih še od teh le nekatere. Doline stranskih rek so deloma preozke, deloma pa tudi prekratke in prestrme, da bi bile za nižavo merodajne. Pa tudi od glavnih rok so pomenljive le doline obeh Sav, obeh Sor, obeh Bistric in Krke doloma ker niso strme in polagoma padajo, deloma ker so primeroma še precej široke in narejajo tu pa tam še celo male ravnine. Doline glavnih rek imajo to lastnost, da delajo globoke zareze v glavne črte planin in da so tako v svojem zgornjem delu z najvišjimi vrhovi v neposredni zvezi. Naravno je torej, da v svoji višini jako polagoma padajo. Tako pade dolina bohinjske Save od Podtriglava do Radovljice, v dolgosti 38 kilometrov za 380 m., to je na vsakih 100 m. za lm.; tu je nad 100 m. visoki saviški slap že vračunjen. Še ugodneje so razmere pri korenski Savi, katera, akoravno še precej daljša, pade samo za 340 m. Jednake prikazni nahajamo pri 40 km. dolgi selški in pri 30 km. dolgi poljanski Sori; precej jednake pri tržiški in pri 43 km. dolgi kamniški Bistrici; najugodneje pa pri dolenjski 76 km. dolgi Krki, katera pada na vsakih 500 m. za 1 m., dokler ne preide v veliko krško ravnino, kjer je padanje se ve da še veliko manjše, kakor pri vseh ravninah večje mere sploh. Doline imenovanih rek niso skoro nikjer čez pol ure široke, dostikrat pa še dva- do trikrat ožje. Večje pomembe sta jedino le dolini obeh Sav, osobito gornje bohinjske Save. Tukaj je dolina med Bistrico in Srednjo vasjo skoro Uro široka; tu jo pa tudi deli relativno 400 m. visoka Babna Gora v zgornjo in dolnjo bohinjsko dolino. Ti dolini se združita zopet pri bohinjskem jezeru po dolgosti poldruge ure. Kotline in globine se ne nahajajo nikjer med pravilno razvitim gorovjem, kjer se naslanjajo v pravilnih vrstah na glavne črte stranska hribovja. Samo ob sebi je torej razumljivo, da bi zastonj iskali takih kotlin med visokim planinskim gorstvom. Dobimo jih le tam, kjer se hrib in dol nepravilno vrstita, to je med dolenjskim planinskim hribovjem in na Krasu. Posebno tipične so te vrste ravnin za Kras, kjer nahajamo mimo neštevilnih malih kotlov celo vrsto večjih globin. Take globine vidimo ob Reki, ob Pivki, med Postojino in Razdrtim, ob Unci, pri Loži, pri Cirknici in pri Logatci. Na planinskem svetu se ravnine te vrste ne nahajajo pogostokrat, in še tedaj večji del le prav blizu kraškemu svetu. Tudi so tukaj globine zelo majhne, ker so celo največje izmed njih še zmerom manjše, kot najmanjše od gori imenovanih kraških. Na planinskem svetu jih imamo posebno v mokronoškem in trebanjskem hribovji, deloma pa tudi med črnomaljskim in litijskim hribovjem. Dve uri v jugu od Rateč nahajamo ob Mirni in njenih dotokih kake 3/4 ure dolgo, '/a ure široko in med 250—300 m. visoko kotlino. Pol ure od te se zopet razprostira proti severu le nekoliko manjša, povprek 330 m. visoka kotlina sv. Ivana. Raz-ven teh imenovanih nahajamo precej v obližji še dve drugi manjši kotlini: jedno v jugozahodu Mirne, drugo blizu Zidanega Mosta, ki se v svojem severozahodnem koncu dotika Save. Večja kot vsaka dozdaj imenovanih je kotlina pri Št. Rupertu, ki leži v zahodu od prej popisanih kako uro proč. Ta kotlina povprek kakih 300 m. visoka, se razprostira na obeh straneh Bistrice, katera se izliva v Mirno. — Jednako kotlino nahajamo med zgornjo Krko in Žalino, v dolgosti s/4 ure in v širokosti dobre četrt ure, v povprečni visokosti 315 m. Okrog in okrog jo obdajajo hribje, ki jo presegajo v višini za kacih 300 m. Od Žaline v severozahodu in od Krke v jugozahodu jo ločijo le nizka sedla. Kotlin manjšega obsega se nahaja posebno ob Krki še precej; razprostirajo se po navadi vštricno s Krko od izvira do Soteske, to je od severozahoda proti jugovzhodu, torej vštricno z glavnimi črtami tamošnjega hribovja. Naj nižje so po navadi v južnovzhod-nem konci. Pri večjem deževji navadno narastejo in se izpremene v začasna jezera. Jednake dolgosti in širokosti s kotlino pri Zalini je kotlina pri Mirni Peči. Ta kotlina je povprek kakih 220 m. visoka in povsod od 200—300 in. višjega hribovja obdana. Veliko manjše pomembe sta naposled dve kotlini črnomaljskega hribovja: prva manjša v severozahodu mesta, druga večja v njegovem jugu. Obdani sta le od prav nizkega hribovja, katero se vije ob Kolpi in njenih dotokih. Veliko večje pomembe kot dozdaj popisane ravnine so ravnine v pravem pomenu besede: gorenjska ravnina, ljubljansko močvirje in krška ravnina, ki skupaj pokrivajo deseti del kr&njske dežele, namreč okrog 1000 km2. Najvažnejša in najpomenljivejša izmed omenjenih ravnin je brez dvojbe velika gorenjska ravnina. Razprostira se med Karavankami in med julijskimi Planinami na obeh straneh zje-dinjene Save v njenem zgornjem teku. Ta ravnina je tem važnejša, ker je največja vsega planinskega sveta; obseza namreč nad GOO km2. — Vse govori za to, da je bila nekdaj z gorami obdano jezero, iz katerega so moleli zdaj izolirani griči in holmi kot otoki. V podobi proti vzhodu obrnene podkve se razprostira od severa proti jugu, od Karavank do Ljubljane, v dolgosti več kot osmih ur, njena širokost pa menjuje med tremi in petimi urami. Le na jednem kraji se ta širokost zožuje na pol ure in prouzro-čuje s tem, da se deli cela ravnina v dve zelo nejednaki polovici: v veliko večjo severno, in v veliko manjšo južno. I)o vrha z gozdi pokriti hribje se dvigajo v sredi ravnine, otokom podobno, deloma posamezno, deloma pa tudi v celili vrstah. Največja vrsta, je ona, ki obstoji iz GOO m. visoke Šmarne G ore in v vzhodu od te iz G40 m. visoke Vranšice s stranskimi hribovi. Tu se dotikajo tudi meje vseh treh oddelkov, v katere se deli po navadi gorenjska ravnina: največje kakih 280 km2 obsezajoče kranjske ravnine v zahodu in severozahodu; kakih 170 km2 obsezajoče kamniške ravnine na vzhodu in severovzhodu, in naposled kakih 150 km2 pokrivajoče ljubljanske ravnine v jugu od obeh poprej imenovanih. Od posameznili hribov sta le še pomniti Holmec in Krtina v kamniški ravnini, s kakimi 400 m. Višina ravnine pada proti dvem stranem: jedno padanje je vštricno s Savo; od severozahoda in severa proti jugovzhodu in jugu; drugo pa in sicer veliko manjše, od zahoda proti vzhodu, vštricno s Karavankami. Od severozahodne 550 m. visoke Breznice in od severnega 474 metrov visokega Preddvora pade ravnina dp 330 m. visocih Medvod za 220, oziroma za 144 m., in sicer v dolgosti 36, oziroma 25 kilometrov. Od 394 m. visoko ležečega Kranja pa pade proti vzhodu do meje proti kamniški ravnini, v dolgosti kakih 15 kilometrov, samo za slabih 40 metrov. Srednja visokost kranjske ravnine pa znaša 430 m. Kamniška ravnina pada od severa proti jugu; v tej črti se tudi po dolgosti 15 km. združi z ljubljansko ravnino. Od severnega 380 m. visoko ležečega Kamnika pade do meje proti ljubljanski ravnini le še za 90 m. Srednja visokost cele ravnine znaša le 335 m. Od vseh treh delov gorenjske ravnine pada najmenj ljubljanska ravnina, namreč od Tacna v visokosti 310 m. do izliva Bistrice v Savo samo za 40 m. Posebno interesantne so meje raznih delov te ravnine vsled svojega kontrasta. V severu gradi kranjsko ravnino dolga vrsta med seboj po vnanji obliki tako različnih Karavank, v jugu pa Šmarna. Gora in Vranšica, tam gorski,, deloma goli velikani, tu pa mali, do vrha obrasteni hribje. Razloček y višini mejnega gorstva je še večji, znaša namreč skoro 2000 m. — V zahodu se dotika ravnine dolga vrsta predgorja julijskih planot s srednjo višino 900 m. Na vzhodu je pa meja odprta in kranjska ravnina v zvezi s kamniško. Ob meji dobimo cele vrste večjih vasij, med tem ko jih v notranji ravnini, katero pokrivajo gosti gozdje, bogata polja in veliki travniki, ni toliko. Jednako ozadje ima tudi kamniška ravnina, ki je omejena v severu od kamniških planin, v vzhodu od brškega hribovja, v jugu od Vranšice in njenega predgorja, v zapadu pa deloma od malih hribov, deloma od kranjske ravnine. Tudi tu je ravnina sama izvrstno obdelana in nima toliko vasij, kot ob robu pod gorami. Jcdnake prikazni nahajamo tudi pri ljubljanski ravnini, ki se imenuje tudi ljubljansko polje. Nad 20 kilometrov dolga obseza večjidel le polje in je okrog in okrog obdana z nizkimi, gozdnatimi holmi. V jugu Ljubljane, med Ljubljano, polhograškim hribovjem, severno mejo notranjskega in dolenjskega Krasa in med zahodnim delom dolenjskega planinskega hribovja, razprostira se skoro popolnem horicontalna ravnina ljubljanskega močvirja, ki 11 obseza okrog 200 km2. Od gorenjske ravnine ni po polnem ločena, temveč se je dotika na dveh krajih: na jedni strani tam, kjer se približajo šišenski holmi hribu ljubljanskega grada še na menj kot 2 kilometra, na drugi strani pa tam, kjer je zveza med Golovcem in ljubljanskim gradom pretrgana. Ljubljansko močvirje je okrog in okrog obdano z nizkimi precej pod 1000 m. sezajočimi hribi, ki so do vrha bogato obra-steni in delajo dostikrat precej globoke zareze v ravnino samo. Le južna meja je nekoliko višja, dvigata se namreč v njej Krim in Mokric še precej nad 1000 m. Kakor v gorenjski ravnini, moli tudi tukaj nekoliko višjih ali pa nižjih holmov, otokom podobno, iz ravnine. Vender so ti holmi tako nizki, da tudi najvišji izmed njih, namreč oni pri notranjih Goricah ravnine ne preseza še za celih 100 m. Ravnina je skoro po polnem horicontalna, največji razloček v višini znaša namreč komaj 10 m. Srednja višina ima 287 m. Ravnina sama pa ne pada, kot navadno sicer druge ravnine, od severa proti jugu, temveč narobe. Ravnina obseza dobrih lf> kilometrov v dolgosti in kakih 12 v širokosti. Ravnina v sredi ni skoro po polnem nič obljudena; le ob robih, in sicer posebno v jugu in zahodu, nahajamo več vasij. Močvirnata tla se nahajajo v ravnini skupno samo še na 3 krajih, ki obsezajo kakih 20 km3., to je komaj deseti del ravnine same. Za odtekanje vode je napravljenih neštevilno kanalov, skupaj več kot 200 kilometrov dolgih. Ravnino, kar je ni močvirnate, pokriva še precej dobro polje, sem pa tja tudi mali gozdiči. Razven teh dozdaj popisanih ravnin je nekolike pomembe le še krška ravnina, ki se razprostira ob obeh straneh Krke, med Krškim in Konstanjevico. Krška ravnina leži veliko niže, kot gorenjska ravnina in ljubljansko močvirje, ima namreč komaj 140 m. posrednje visokosti. Njena največja dolgost od zahoda proti vzhodu znaša še čez 30 kilometrov, največja širokost od severa proti jugu pa nekaj čez 10 kilometrov. Obdana je kot ljubljanska ravnina in ljubljansko močvirje okrog in okrog od nizkega precej bogato obrastenega hribovja. Kakor pri ljubljanskem močvirji, je tudi tu južna meja Uskokov precej višja, kot severna mokronoškega hribovja; razloček znaša namreč kakih 300 m. — Krka, po kateri se ravnina imenuje, deli jo v dve nejednaki polovici, v precej večjo severovzhodno in v manjšo jnžnozahodno. Padanje je precej počasnejše, pa tudi jednakomernejše, kot pri gorenjski ravnini, in sicer se ravna po Krki, od zahoda proti izhodu in od severa proti jugu. Proti vzhodu je meja krške ravnine odprta in jo loči le Sava od velike spodnje štajerske ravnine. Jpj |gp{^»:-»6eo3^X«x>&y/.»)^^Xio^oc^r>x»>M»^o»)oo98ooggoo^ooieooao5i§oB| 0 začetkih kristjanstva na Slovenski zemlji. Spisal Andrej Fekonja. „Šedše ulio naučite vi« jnijki, krbslešlo ili»> ..." Maltb. 28,19. jlilomb vi) Hižnio vtisi i jrndj, da i lanui propoTenVb." Mark. I, 38. Viri in pripomočki: priobčujem tu svojih preiskav, nego zbral sem samo ter sestavil v celoto, kar som našel raztresenega pri drugih pisateljih. Služili pak so mi pri tem poslu: Peter Hicingor: „ Začetki keršanstva na Slovenskem" v knjigi: „Zlati Vek" (v Ljubljani 1863), Dr. Alois er: „Geschichte der Einfuhrung und Verbreitung des Christenthums in Stidostdeutschland" (Salzburg 1874, 1875), Dr. Job. Alzog: »Handbuch der Universal-Kirchengeschichte" (Mainz I. Bd. 1872), Wotzer & Welte: „Kirchen-Lexicon oder Encyklopiidie der.katholischen Theologie und ihrer Ililfswissen-seliaften" (Freiburg im Breisgau 1847—1854) Anonymus Salisburgensis: »De oonversiono Carantanorum" (v Majcigerjevem prevodu sledeče knjige), Dr. Jan Bilv: „Dčjiny svatych apoštolu Slovanskvch Gyrilla a Methoda" (v Praze 1863), poslovenil Janez Majciger: Zgodovina svetih apostolov slovanskih Cirila in Metoda (v Mariboru 1863), in drugi na dotičnih mestih imenovani. Posebno sem upotrebljal Huberjovo delo I. Bd. Romer-Zeit in IV. Bd. Slaven-Znit, o katerem poslednjem P. Lad. Hrovat (Kopitarjeva Spomenica 1461 veli: ,Ta knjiga jo izvrstna, ima dobro vire, postopa kritično."') — Po teli navajam tudi nekatere druge izvirnike, katerih nisem imel ravno pri rokah.1) In tako pošiljam to drobtino našo povestnico v svet, želeč, da bi nam tudi bila »priča časov, luč resnice, življenja spomenica, učiteljica življonja, oznanjevalka starodavnosti" (Cie.) Kar je v spisu morebiti še napačnega, naj blagovolijo popraviti miši pisatelji strokovnjaki. ') „Dasi Huber Slovanom ni proveč prijazen, vendar — in ravno zato — se učimo voliko dobrega pri njem; zlasti, kako so bili germanizovani Sloveni ob Aniži, po gornjem Štajerskem in Koroškem" (Hrovat ib.) 'J1 Mnogo gradiva o našem predmetu imajo mod ostalimi posebno: B. do Rubeis „Monumenta Ecclesiae Aquilejcnsis“, Dan. Faslati S. J. „Illyricum Sacrum", Marc. Hansiz S. J. „Germania Sacra“. V v o d. Na Slovenski zemlji so se godile od starodavnih časov pa do denašnjih dnij mnoge izpremembe i v državnem i v narodnostnem obziru. Za rimskega gospodstva, s katerim se za našo domovino prav za prav začenja historična doba, bila je — kakor vse zemlje med Adrijo in Dunavom— razdeljena na več provinci j, začasno še z različno vlado. Deželne mejo ločile so se tedaj (kakor jih Hicinger 1. c. označuje) tako-le: Zemlja ob Soči in Jadranskem Morji do Julskih Alp (Alpes Juliae) se je štela k Tstriji in Ve-neciji, in s to vred k Italiji; Julske Planine namreč od Triglava do Snežnika mejile so Italijo od te strani; zemlja poleg srednje Save, dolnje Drave in Rabe spadala je k Panoniji, in zemlja poleg gornje Save, gornje Drave in Mure se je prištevala k Noriku; mejo mod tema pokrajinama so delale Cetske Gore (Montes Cetii), katere so zaznamenovane od Donatske gore poleg Rogatca, čez ptujsko polje, med Muro in Rabo do Golovca (Kahlenberga) pri Dunaji. V teh mejnikih, od prvih rimskih cesarjev že odločenih, se je v III. stoletji toliko izpremenilo, da se je zemlja ob gornji Savi, od Julskih Planin do Trojane, pridojala k Italiji, kateri oddelek z Aemono (sedanjo Ljubljano) vred se je pozneje imenoval Čarni ola ali Mala Kami ja; prvotna Carnia je obsezala samo zemljo poleg Soče in Taljamenta.) — Panonijo je bil že Caesar Oktavianus Augustus razdelil ob obeh straneh bakonj-skega gozda na gornjo (P. superior 1.) in na dolnjo (P. infe-rior II.), iz katere jo še pozneje v začetku IV. stol. bila izločena posavska (P. riparionsis) ali Savia, in pozneje šo P. Valeria v kotu med Dravo in Dunavom; Norik pak je cesar Dioldecian razdelil na sred oz e mni (N. mediterraneum) in na po brezni (N. ripense) južno in severno od Tur. — Po novi razdelitvi vse rimske države od Konstantina Velikega okoli 330. 1. na 4 prefekture: Oriens, U!yricum (orientale), Italia, Galliae — s 14 (političnimi) diecezami v 116 provincij —, spadale so naše dežele od 1. 364. po odredbi Valentiniana I. sicer pod jedno prefekturo „Italia“, vender ne vse tudi pod jedno diecezo; Istra s Karniolo bila je namreč v diecezi „Italia“, s prva v vikariatu „Mediolanum“, a Norik in Panonija v diecezi „111 yri-cum Occidentale“. — Politične metropole (glavna mesta) bile so te-le: V Istri in Veneciji za Konstantina Velikega Aqui-leja, v gornji P anonij i Peto viu m, pozneje Sahari a, v dolnji Panoniji Sirmium, in v posavski Siscia; ter v Noriku s prva po vsej priliki Noreja še v nerazdeljenem, potem pak v sredo- ‘) Hicinger 1. c., str. 6. ženinem Celeja, pozneje Vi run um in nazadnje od srede V. stol. Tiburnia, a v pobrežnem Laurea cum ali Lauriacum. Od cesarja Trajana (98—117) sem je bilo Sirmium politična metropola za vso Panonijo in ves Norik, pa še za Dalmacijo, to je za vso tako zvano zapadno-illirsko diecezo.) Kar se tiče prebivalcev naše domovine v oni dobi, to smemo po mnogovrstnih obilnih spomenikih z veliko sigurnostjo soditi, da so P a n o n c i in N o r i č a n i bili slovanskemu najbližjega roda; na zapadni strani, posebno v Ivarniji, vrinili so se bili odlomki galskega plemena; a Rimljani gospodujoči so povsod nameščali romanskih naselnikov ter podložne si prvoselce kolikor moči latinizovali. V velikem ljudskem gibanji, t. i. selitvi narodov, bila je Slovenska zemlja tako rekoč most, preko katerega so razne divje čete od severa in iztoka drle proti jugu in zapadu. Da je v tem me-teži mnogo prejšnjih Stanovnikov bilo zatrtih, to je naravno in gotovo. A brez dvojbe se je ohranilo še kaj prvotnega življa, kateri je 2. polovici VI. stoletja po novih slovenskih nasel-nikih v Panoniji in Noriku pomlajen in okrepčan razširil se tudi dalje v Karnijolo, Istro in iztočno Venecijo ter v staro L i b u r n i j o. Meje te na novo naseljene Slovenske zemlje bile so zdaj po priliki te-le: Na iztoku reka Dunav; na jugu Sava, Kolpa in Jadransko Morje; na zapadu srednji in gornji Taljament, Toblaško Polje, Salica; na severu jezeri Attersko, Traunsko, in na dalje Dunav; — tako da so torej Slovenci pred tisoč in toliko leti bili naseljeni tu gosteje tam redkeje: razven na sedanji Slovenski zemlji še skoro po vsej Istri, v denašnji Hrvatski in Slavoniji ter jugozapadni Ogerski, a po vsej Štajerski, vsej Koroški, iztočni Venetski, iztočni Tirolski, skoro po vsej Salzburški, mestoma celo v delu Bavarske ter zgornji in dolenji Avstrijski.a) — Po teh novih naselnikih so dobile dežele tudi deloma nova imena. Stari pisatelji onodobni naše pradede imenujejo z izrazom Sc lav in i, in njih deželo Sel a vini a, t. j. Slovenija. Večji del nekdanje Slovenske zemlje ima pri njih tudi ime Karantania ali Ka-rantanum, obsezajoč denašnjo Koroško, Štajersko razven iztočnega roba, Kranjsko do Save ter dele Tirolske, Salzburške in do-lenje Avstrijske — po priliki stari sredozemni Norik, v jugoiztoku vender do Sotle; potem Karnijola t. j. denašnja gornja Kranjska; njej na zapadu Furlanija s zdanjo Goriško in delom notranje Kranjske; južni del Kranjske je spadal k Istri; stara Panonija je ohranila blizu svoje nekdanje zemlje, namreč iztočno stran zdanje Štajerske in dolenjo Kranjsko, Hrvatsko in Slavonijo, Ogersko do Dunava in iztočno dolenjo Avstrijsko do denašnjega Dunaja, ‘) Huber 1. c. 1. 7, 38, 40, G6 sl. a) S. Rutar „Lj. Zvon* 1882 št. 1, 2, a se je isto tako delila na Panonijo dolenjo in gorenjo; od dolenje Panonije je postala pozneje Slovenska Krajina; gorenja Panonija pa seje tudi časih zvaln ali A vari a ali Huni a; ostali severo-zapadni del slovenskih naselbin je spadal k Ba-vars k i.) Po tem narodoslovnem in zemlj opisnem vvodu hočemo torej povest kristijanstva v naši domovini razdeliti. Z obzirom na prebivalce, kateri na Slovenski zemlji niso bili zmerom tisti, treba bode najpreje govoriti: I. Kakoje kristjanstvo bilo utemeljeno med prvotnimi Stanovniki, in potem: II. Kako se je razširjalo pri novih slovenskih naslednikih, pri katerih bode ugodno še posebno nekaj reči 0 tem: III. Kako se je utrdilo med njimi po slovenski 1 iturgij i. A ker so naši pradedi nekdaj bivali na mnogo večjem prostoru nego liso dan danes stisneni, to liočemo predmet toga spisa raztegniti tudi preko grame zdanje Slovenske dežele ter v svoj krog vzeti ves obseg naznačenih bivališč med Jadranskim Morjem in srednjim Dunavom. I. Kristjanstvo med prvotnimi prebivalci. I. Prvi začetki kristjanstva. Rano, že v 2. polovici I. kristjanskega veka je bilo seme vere Kristove v rimski državi zasejano v zemljo med Jadranskim Morjem in reko Dunavom, torej tudi v kraje, v katerih še deloma dan danes žive Slovenci. Naslanjajoč se na stare tradicije in določne dokaze moremo vsaj nekatere dele naše Slovenske domovine uvrstiti med one dežele, katere so že za apostolov Kristovih, a po njihovem in njihovih neposrednjih učencev delovanju bile razsvetljene z lučjo sv. evangelija. Ker je namreč sv. apostol Pavel, kakor sam o. I. 58 piše Rom. 15, 19, vse „od Jeruzalema na okrog tja do Ilirika napolnil z evangeljem Kristovim", a njegov učenec in sopotnik sv. evangelist Luka po istem apostolovem svedočenji II. Tit. 4, 11 ž njim vred bil v Rimu 1. 66. ali 07., Ti tu s pak, tudi Pavlov pomočnik in pozneje škof na Kreti, i. I. verjetno na njegov ukaz II. Tit. 4, 10 odšel v Dalmacijo: — to so brez dvojbe i ti sveti možje vplivali na pokristjanjenje tudi sosednih severnih dežel, — ‘) Dr. Fr. Kos: „Lj, Zvon" 1882, St. 7. na koliko, istina, da se ne more določiti. Asterius, vrstnik sv. Hieronima (f 420) in pozneje Petrus Damianus (f 1072) trdita, da je sv. Pavel kristjansko vero oznanjujoč prepotoval ves Illirik (Asterius: „Paulus totum Illyricum percurrens ac ubique spargens scintillas fidei . . .“, Damianus: „Aspice Paulum totum peragrantem Illyricum . . . subvertentem templa idolorum“) — torej ne samo iztočno diecezo Illirsko, nego tudi zapadno, to je vsaj Dalmacijo, morebiti tudi kaj Panonije.) Spomina vredno je, kar piše najstarejši ruski letopisec Nestor (1056—1116) v svoji kroniki: „Tu bo jestr. Iljurikr. (drugi čitajo Noriki.), jegože dohodih Pavi>l'h, tu bo beša Sloveni pervžje . . . Temze slovšm.sku jazyku (narodu) učiteh. jesti. Pavbh,.“2) Da je sv. Tit us pridi-goval v Dalmaciji, povedata izrečno tudi sv. Hieronim in Teo-doret; a o sv. Luki pravi sv. E pip liani us, da je tudi naj-preje v Dalmaciji sv. evangelje oznanjeval.8) O sv. evangelistu Marku bodemo v sledečem slišali. — Hesychius, škof v Saloni v Dalmaciji v začetku V. stoletja, zagotavlja nas, da je prvak apostolov sv. Peter okoli 1. 53. sam robhodil ves Illirik, Venecijo, Istro, Dalmacijo in Panonijo to- in onostran Dunava“, in da ga je na tem potu spremljal njegov neločljivi učenec in tretji naslednik v Rimu, sv. Klement, pomagalec tudi sv. apostola Pavla (Phil. 4, 3) ter morda rojen Filipljan — katerega koščice je kakih 800 let pozneje sv. Ciril v Kersonu našel. (Naš Davorin Ter-stenjak govoreč o tem potovanji sv. apostola Petra opazuje: „Ker Hesychij trdi, da je prvi izmed paganov v krščanstvo poklicani stotnik Kornelij bil rodom Pan on ec iz Siska in se prvlje imenoval Boris (ime Boris je slovansko in nosili so je knezi in velikaši polabsko-slovanski in bolgarski) in ime C omeli us se le dobil v zahvalo, da je v neki vojski nekega Kornelija člena slavne starorimske rodbine smrti otel, in za tega delj so stari krščanski pisatelji Pan on e imenovali „primitiae Christian or um“, ter bi se dalo misliti, da je stotnik Boris Corne-lius utegnil kakšen vpliv imeti na potovanja sv. Petra v Pa-nonio — domovino Kornelijevo";*) a L. Jeran misli, da bi na sv. Klementa še zdaj spominjala hišna in rodbinska imena v Slovencih, n. pr. Klemen, Ivlemenec, Klemens, Klemenčič itd.; in nekdaj so bajda prav pogosto pri nas krščevali na ime tega svetnika.5) 2. Pospeševalci kristijanstva. Za apostoli in njihovimi učenci, prvimi oznanjevalci sv. evan-gelja, bili so dalnji razširjevalci vere Kristove brez dvojbe krist-janski beguni, rimski vojaki in italski na solniki. ‘) Iluber I. 61, G2, 64; 8) Chronica Nestoris ed. Miklosich Viudob. 1860. c. ‘20; 3) Huher I. 63; 4) Zlati Vok str. f>0; J) Zlati Vek str. 60. Morebiti, da je že za cesarja Klavdija, kateri je leta 58. Jude in kristjane, te kot samo posebno ločino onih smatrane, iz Rima prognal, kakšen tak ubežnik bil se tudi v naše kraje zatekel; a verjetno je poleg teh iz glavnega mesta rimske države izgnanih bilo še drugih, kateri so v kmalu na to nastalih krvavih progo-n i h kristjanov po poganskih cesarjih svojo domovino zapustili ter so po povelji Vzveličarjevem (Mat. 10, 23) v drugih krajih iskali zavetja. In tako je po vsej priliki že za okrutnega Nerona v prvem grozovitem progonu 1. 64 sl., a po tem še bolj pač za krvoločnega Domiciana 1. 94 sl. moglo kaj kristjanov priti tudi v naše dežele, vsaj v južnejše strani.) Nadalje so rimske legije, v katerih nahajamo že več kristjanskih vojakov, po naših pokrajinah dalje časa nameščene dobrodejno vplivale na kristjanstvo. Med temi sta bili dve posebno v dolnji Panoniji in v pobrežnem Noriku skoro povse kristjanski: znana leg. XII. „Melitensis ali fnlminatrix“, spričana po napisu v kamenu najdenem o. 1869. pri Dobovi blizu Brežic kot grobnem spomeniku jednega svojih članov, in »Leg. Thebaica“ prepotovavša verjetno našo zemljo od Siska do Avgsburga. Te rimske legionarje pa so podpisali v njihovem poslu tudi kristjanski blizu četnih taborov bivajoči veterani, kakor pozneje n. pr. sv. Florian „Leg. II. Italiae" pri Laureaku.2) A posebno rimske kolonije, že od cesarja Klavdija sem (kakor Ce-leja) in zlasti po Marku Avreliji utemeljile, bile so semenišča za razširjanje vere Kristove delavna; kajti ti mnogobrojni naselniki, navadno po 6000 rodbin v jedni koloniji za mesto in okolico, bili so večji del uprav iz Iiima, središča kristjanstvu, kjer je že za Nerona bilo jako mnogo kristjanskih stanovalcev; k temu so v prvi vrsti za koloniste pošiljali zaslužne veterane, a tudi privr-ženike kakega strankarskega poglavarja; med obojimi torej dovolj njih, kateri so se bili s kristjansko vero že v Italiji seznanili. Uprav take naselbine dajale so potem najboljšo priliko za utemeljevanje škofovskih stolic, katere so po cerkvenih določbah smele biti le po večjih mestih.3) Olajševali so in pospeševali razširjanje kristjanstva poti po vodi in po suhem. Reki Sava in Drava bili sta poleg Jadranskega Morja za to posebno prikladni; a med temi so v občevanju posredovale velike ceste: od Akvileje v Emono (Aemono) in od tod jedna ob Savi v Siscijo in Sirmium, in drugh, skoz Celejo dalje v Petovium in Sabarijo ter gori v Virunum in Ovilabo (Wels). 3. Prvi škofje. Apostoli Kristovi začenjali so z misijonstvom zmerom naj-preje v imenitnejših ali večjih mestih ter so v njih ustanovljali ') Huber I. 34; 2) Huber 1. 44, 45, 51 (206); ") Huber I. 85. prve kristjanske občine, in to bodi si oznanjujoč sv. evangelje sami, bodi si pošiljajoč tja svoje učence. Za to Hefele prav veli: „čim znamenitejše mesto, tem preje tam kristjanska občina. “ Iz glavnega mesta prefekture ali odnosno državne dieceze se je razširjala potem kristjanska vera v glavna in druga mesta v dotičnih pro-vincijali.) Za naše kraje bili sta v tej dobi glavni mesti ali politični metropoli Akvileja za Istro in Venecijo in Sir min m za Panonijo in Norik; in v istino moremo o teh dveh metropolah tudi določno zaznamenovati, da je v njih vera Kristova bila za naše dfcžele najpreje najavljena in z vspehom oznanjevana; a to neposredno po apostolih in njihovih učencih. Akvileja, v starih časih veliko mesto in važno posebno zaradi trgovine med Italijo in Panonijo (a danes malo selo Oglej ne daleč od Soče in morske obale), časti svojega prvega verovest-nika sv. evangelista Joana Marka, učenca sv. apostola Petra in potnega tovariša sv. apostola Pavla (Act. Apost. 12, 12. 25) ter sorodnika sv. apostola Barnabe (Kol. 4, 10). Njega je bil po starih poročilih njegov učitelj sv. Peter iz Rima poslal v Istro in bajda posebe v Akvilejo sv. evangelje oznanjevat okoli 1. 63. Yr-nivši se sv. Marko v Rim odmenjen dalje za Aleksandrijo v Egiptu, dal je Akvilejčanom za svojega naslednika njihovega domačina sv. Hermagora ali Mohor a, katerega je spet apostolski prvak sv. Peter v svoji prestolnici posvetil v škofa ter poslal za pa$tiiya njegovim kristjanskim rojakom.3) Sv. Mohor ali Hermagoras je torej prvi pravi škof akvilejski; a tudi slaven mučenik, kateri je bil na povelje mestnega poglavarja Sebasta obglavljen okoli I. G8. (Njegove kosti in glava shranjene so sedaj v Gorici v tamošnji prvostolni cerkvi.3) Sirmium, pri dolenji Savi, nekdaj cvetoče mesto, stacija I. Flavijske flote, z znamenito tovarno za orožje, in središče pre-torialnega prefekta za ves lllirik (zdaj nekoliko razvalin v tako zvanem Sremu poleg Mitroviče), izvaja tudi začetek svojega kristjanstva neposredno od apostolov samih. Omenjeni salonski škof Hesychius in životopisec sv. Klementa pripoveda, da je sv. Peter potujoč skoz Sirmium postavil tam za predstojnika kristjanski občini nekega Ep e ne ta, a ko je bil ta 1. 50. v Kartagino premeščen, da je poglavar sv. cerkve Sirmijanom starega učenca Kristovega, sv. Andronika za škofa odločil in posvetil, in sv. Pavel jim ga iz Rima poslal okoli 1. 61, — brez dvojbe istega Andronika, katerega apostol narodov Rom. 16, 7 imenuje svojega ^sorodnika in sojetnika." To omenja tudi Nestor imenujoč sv. Andronika „apostola jednega od 70 učencev svetega apostola Pavla" ter pravi: ‘) Huber I. (55; a) Hicingor 1. c..; ®) Hicinger: Domač Koledar slo- venski za 1864, str. 103. „Temi>že slovenbsku jazyku (narodu) učiteli. jesti. Anr.dronikb apostoli, Moravy bo dohodih.): i apostol'!. Pavi.h> bih. tu .... i postavili, jesti, episkupa i namesti.nika po sebe Am.dronika slo-venbsku jazyku.“ In tako je torej Sirmium po svojem prvem škofu sv. Androniku v tem obziru še v bližnji zvezi z apostoli.2) Opazka. Razven Akvileje in Sirmija navajajo nekateri, med njimi tudi naš Hicinger 1. e. še tretje glavno mesto za naše kraje, Laureaeum v Noriku (poleg zdanje vasi Lorch blizu izliva Aniže v Dunav), ter z obzirom na to imenuje »tretjo apostolsko cerkev za slovensko zemljo“, kamor bi »poleg starega izročila" (Ughelli: Italia sacra Tom. IV. Papienses Kpiscopi, in Canisii: Lectiones antiquae T. III. p. 2) sv. Syrus, apostolski učenec in škof v Paviji, luč sv. vere bil zanesel ter ondu ustanovil »znamenito škofijo“. A to ni istina. Laureaeum, s prva pač maloznaten kraj, povzdignil je še le cesar Mark Avrelij (161—180) v rimsko kolonijo, in še le v 2. pol. II. stoletja postal je Laureak glavno mesto v Noriku. Tedaj so pač rimski naselniki brez dvojbe krist-jansko vero bili tja na sever zanesli in utrdili. A da bi že celo sv. Marko in sv. Luka, potem Hermagora in njegov diakon For-tunat iz Akvileje, rečeni Syrus iz Pavije po sv. Hermagoru poslan, pa Lodijski škof Eventius, nadalje neki Laurentius in drugi, kakor si jih vse laureaške pripovesti v oni davni dobi svoje, po Noriku in posebe v Laureaku sv. evangelje oznanjevali — vse to ni nič drugega nego pobožne bajke ali pravljice. Prvi škof v Laureaku je še le koncem III. stoletja bil sv. Maksimilian Celjan, okoli 1. 284. (Vid. Huber I. 56—60; 272 sl.; 38, 118.) 4. Dalje razširjanje kristjanstva. Rečeno je bilo, da se je kristjanska vera iz političnih metropol rimske države dalje razprostranjala v druga pokrajinska mesta. Tako je tedaj iz Akvileje škof sv. Hermagora razpošiljal misijonarje in mašnike po Istri; in tu nam je posebe znano mesto Tergeste (denašnji Trst), kjer je bajda okoli 1. 93. neki Celianus kot mučenik za sv. vero umrl. Splošno je razširjena utemeljena misel, da je vera Kristova tudi v Norik in v Panonijo bila razširjana uprav iz Akvileje, o čemer je najpreje pisal borovski kanonik Julius Caesar Aquilinus v svojih sicer vse hvale vrednih »Annales ducatus Styriae“, in za njim posebno zaslužni povestničar graški profesor Alb. Muchar v delih „6eschichte der Steiermark", »Das Rfimische Norikum11 i. dr. (In tako čitamo tudi v naši književnosti o tem n. pr. v »Življenji Svetnikov in Svetnic Božjih" (izd. Družba sv. Mohora ') D. Terstenjak 1. c., Huber I. 62. 2) Nestor misli Veliko-Moravsko, katera je sezala do Drave. (D. Terstenjak 1. c. 50). 1869) k 12. jul. III. 63: „Ne le v Ogleji je zalo cvela sv. ker-ščanska vera, ampak po tujcih, ki jih je bilo zarad trgovstva v tem mestu vedno veliko število, se je kmalu tudi med sosednja ljudstva zanesla. Tako se je odprla apostolskim oznanovalcem pot tudi v naše kraje. Glasiti se je jela Božja beseda po sedanjem Primorji, po Kranjskem in Koroškem, po Štajerji notri na Hro-vaško in Ogersko stran. Malikovanje je čedalje bolj omagovalo, in sijajna zarija Kristusove vere zasije našim sprednikom po neutrudljivih prizadevali sv. Mohorja in njegovega pomočnika sv. Fortunata. Tako je sv. Mohor že v prvih časih krščanstva pošiljal iz staroslavnega Ogleja oznanovalce Božje besede v imenovane kraje. “) — No mogoče je pa tudi, da sta rečeni pokrajini Panonija in Norik bili pokristjanjeni iz Sirmija, kakor to obširneje Huber razlaga 1. c. Sirmium bilo je namreč v oni dobi tudi imenitno in važno mesto, kakor Akvileja; bila je politična metropola ne samo za Panonijo temveč tudi za ves Norik; in naposled po cesarji Konstantinu Velikemu tudi v cerkvenih stvareh glavno mesto vsega Illyrikal): — dočim je Akvileja še le o prehodu V. veka v VI., potem ko je Sirmium 1. 442. po Hunih bil razdejan in je tamošnja škofija propala, postala cerkvena metropola tudi za Norik in sosednje dele Panonije.3) Tako ste torej Akvileja in Sirmium kot prvi škofiji tudi glavni semenišči, iz katerih se je seme sv. evangelija dalje zasejalo po vsej Slovenski zemlji v lepo žetvo delavnega kristjanstva; in poleg sv. Hermagora moremo tedaj uprav sv. Andronika imenovati povse pravo »učitelja slovenskemu narodu." — Neprestane medsebojne vojne in grozoviti nasilni progoni (o katerih bodemo še pozneje več zvedeli) so razširjanje kristjanske vere sicer mnogo zavirali; a za to so vender v prvih treh stoletjih bili sopet ugodni mirni časi, kadar daljših občnih progonov ni bilo. A take razprostranjevanju kristjanstva ugodne dobe moremo zaznamenovati posebno te-lo štiri: 1. za cesarjev Flavijev Vespazijana in Tita 1. 69—81; 2. za Antonina Pij a in v prvih letih Marka Aurelija 138 o. 177 ; 3. od smrti Septimija Severa do Decija 211—249; in 4. od G a 11 ie n a do zadnjih let ces. Dio k 1 eci j ana 260—303.3) Kako je kristjanstvo stopnjema napredovalo: kako je povsod na naši zemlji ako ne že v I., to gotovo v II. stoletji začelo posamezno se utemeljevati, kako je koncem III. veka že gromadno se razširjalo, a tečajem 1. polovice IV. stoletja obče bilo povse dovršeno — o tem nam svedočijo: kristjanski spomeniki, lepo razviti stan meniški, mnogobrojni mučeniki in precejšnje število novih škofij. O vsem tem posamno nekoliko obširneje. ‘) „Quum enim in antiquis temporibus Sirmii praefectura fuerit con-stituta, ibicjue omne fuerit Illyrici fastigium tam in civilibus, quam in epi-scopalibns causis" [Justiniani Novell. IX.] *) Huber I. 64—78; 38 41, 42., “) 1. 200—204; 184. 5. Kristjanski spomeniki. Nemi sicer, a. vender dosta razumljivi svedoki vse bolj rastočega kristjanstva so nam te vrsti: zgradbe, kipi, napisi. Teh spomenikov znanih nam je nekaj v severnih, a posebno v srednjih straneh naše domovine v rečenem obsegu; ter jili tu podaj em, kakor jih Huber tolmači.1) Najstarejši spomenik kristjanske zgradbe ali stavbe kaže nam tako zvana St.Maximushohle na Monchsbergu pri Salzburgu: iz skale izsekan grob katakomb s ki in ostanke še dveh mu-čeniških grobov, po vsej priliki iz dobe pred Dioklecijanovim pro-gonom bržčas iz sredine III. veka za cesarja Decija, da, morebiti celo še iz časov Septimija Severa o prehodu od II. k III. stoletju. Potem je krypta pod presbiterijem opatijske cerkve pri sv. Florijanu blizu Lorcha, ostanek od prvotne tamošnje cerkve iz IV. stoletja; in morda je tudi še v bližnji kapeli sv. Joana Krst. stara krstilnica od rimsko-kristjanske dobe sem.2) Med kipi ali podobami more se imenovati v Ennsu na nekem mestnem zidu graniten križ stoječ na polukrogli — prvotno pač celi, kot znamenje t. i. cesarske jabolke iz rimske dobe, neki da od začetka V. stoletja; a v gradu Ennseggu je simboliški spomenik v dveh delfinih okrog triogla se vijočih morda dobro kristjanski ter iz III. veka; pa sopet od kamena zdolben križ zvunaj na kapeli sv. Katarine pri cerkvi sv. Petra v Sazburgu, iz 2. pol. V. stoletja.3) Napisov kristjanskih na rimskih kamenih imamo precej v Panoniji, kakor nadgrobji jedno v S ab ariji in drugo v Sisciji z napisi to: „Hic positus est Florentinus infans, qui vixit annos septem et requiem accepit in Deo patre nostro et Christo eius", a drugo: „Huic archae inest Severilla famula Christi, Quae cum viro suo vixit novem continuis annis. Cuius post obitum Marcel-lianus hanc Sedem videtur collocasse maritus“; obe sta iz IV. stoletja, prvo menda takoj iz časov neposredno za Konstantina Velikega, drugo brez dvojbe iz poznejše dobe; potem nagrobni kameni najdeni: v Vesprimski županiji z napisom: „Claudia Helpis cum filio et filia in pace“ in z monogramom ( + ), v Po-ž unu z napisom: „Cleopatrae filiae dulcissimae ... in pace“, in v Petronellu vsi — iz IV. veka.4) — Mnogo kristjanskih nagrobnih spomenikov, najdenih v zapadni strani Panonije in v iztočnem delu Norika, opisuje mestni župnik graški Dr. Rich. Knabl v „MittheiIungen des historischen Vereins fiir Steiermark“ 1850—G4, katerih člankov žal nemam pri rokah, ter morem tu navesti samo tri. Dva sta 1. 1858 pri Ragoznici blizu Ptuja ') Huber I. 191, 198, 199; ») I. 200-204; 184. ») Pomniti pa je, da ti spomeniki večinoma kažejo So na pagansko dobo, ko so je ravno začelo krščanstvo iz paganstva razvijati. S. R. ') Huber 1. 215. 210. izkopana spomenika od bronca, posebno znamenita. Predstavljata nam monogram Christi starejše oblike, namreč s tako imenovanim Andrejevim (stegnenim) križem umetno v podobi kolesa s 6 špicami ter imata na platiščih napise 1. „Intimus (et) Maximilianus (fra)tres Crispino posuerunt“, 2. „Votum Purrinio posuit“. Knabl piše o njih: „Desno in levo (pri 1.) od vodoravnega premera ko-lesastega oj)isa . . . molite k višku dve stegneni roki, kateri lilije in oljkine vejice držita. Te olepšave manjka pri drugem mono-gramu, zato pak ima lilijino ali oljkino vejico zgoraj, kakor iz krogle rastočo. Pod prvim monogramom je napravljen rogelj, kateri je kakor se zdi bil tudi pri drugem. Rogelj s skorjo svinca kaže, da je bilo udelano v kamen. — Po vseh znamenjih mogla bi ta monograma z opisi spominjati na kristjanski pogreb, in tako bi imeli pred seboj dva kristjanska nagrobna spomenika iz rimske dobe.“ Huber trdi, da spadata ta odločno kristjanska spomenika v dobo po Konstantinu Velikemu, po vsej priliki proti koncu IV. stoletja. A tretji najden pri sv. Dioniziji pri Ljubim (Leoben), nedvojbeno kristjanski spomenik nad vratmi župnega dvora z napisom: „C. Sabinus Primigenius et Sabina Maxiona C. SP. I(urii) L(iberta) Vechiaciny Fil. Ann. X. Di. VII. R(equietoriuin) I(nsti-tuerunt) et Suspitae N(epti) A. XII. “, je dozdevno iz dobe pred Konstantinom.1) Mlajši je spomenik kristjanski nahajajoč se v Celji na hiši peka Zime v Gospodski ulici št. 14 vzidan: „1. H. S..........Haec iacit quamdem Maximus“, namreč iz V. sto- letja.2) — Še več spomenikov v sredozemncm Noriku objavil je Midi. v. Jabornegg-Altenfels v „Kiirnten’s Romische Alter-thtimer" 1870, od katerih blizu 200 njih iz časov pred Konstantinom Velikem naj bodo tu omenjeni kristjanski nagrobni napisi3), kakor se nahajajo v sledečih krajih: V razvalinah grada Altkreig (Hribe? nad Sv. Vidom) „D. M. Seu(udinus) Ursinus vivus fecit sibi et . . . P. Tautuni(ae) Coniugi Kar(issimae) et Lascive Nepti («•) An. I. . . m. V.“; v podružnici sv. Magdalene v fari Zilski Bistrici „D. M. Sextiliae Sextili vixit An. XXX. M. II. D. XI. Valent. Ingenuus con(iugi) pientissimae fecit.“; v Risali vasi v gornji Ziljski dolini „I). M. Amando T. Jul. Saturnini. Ser(vo) F. Maturus et Mercator Vilici B(eatae) M(emoriae) “; bržčas tudi v dolnjem Muhlbachu pri sv. Donatu na Gospe-Svetskem Polji „D. M. Baebius Secundus et Acepta Cupiti. V. F. S. Et Cassius tngenuus Gener S. F. et Baebiae Secundae Coni. Karissime Mens. VIII. Obitae Ann. XVI. . . potem v župni cerkvi v Gorici blizu Sv. Vida „Memoriae Val. Cl. Quinti P(riini) P(ili) Leg. II. Ital. Duci et Praep. Leg. III. Aug. Viro Inocentissimo Julius Kutychianus ') Huber I. 21<5, (98); 220; a) Huber I. 217. Za ovimi besedami Se stoji: „1. C. D. 790“, kar je menda leta 1790 nekdo pristavil (Ig. Orožen „Celska Kronika" str. 293). 3) Pisatelj je pozabil povedati, zakaj so kristjanski, ker bi bili lahko tudi paganski. 8. K. et Jul. Auxanon vCelovci „Vibeniae Ursae. Ob. Ann. XXIII. M. v. D. III. Paternus V. F. Con(iugi) Kar.“ ; in zdaj izgubljeni „M. Domitius. M. P. Salius Posthumae uxori Optimae Sanctis-simaeque Pos.“; v podružnici sv. Ane pri Beljaku „Mare. Pal. Severinus Praetor (?) Amantiss. Coniugi. su. ist. Monumentum posuit“; v podružnici sv. Joana v fari Wolfsbergu „M. Longino Vero f Questorio f et Porciae. C. Pil. Ritumarae. Conigi f Fi-liae. f Fecr. f“ in v gradu Tanzenbergu na Gospe-Svetskem Polji deloma „(In bonam me) Moriam (H) Erodianae . . . (coniu)-gis. Obsequentissimae. Titius“ na kosu sarkofaga, poslednja dva iz dobe po Konstantinu.1) Da nam se takih dragocenih starin zlasti v južnih krajih ni ohranilo večje število, temu je izvestno kriv vseuničujoči vandalizem v času selitve narodov uprav tod po naši zemlji najhuje besneč, a brez dvojbe tudi precejšnja malomarnost za preiskovanje takih ostankov n. pr. v Akvileji, Sirmiji, Celeji, Virunu . . ., kjer bi se menda še mnogokaj dalo spraviti na dan.3) 6. Menihi in nune. Lepo napredovanje kristjanstva kaže nam dalje stan meniški, v 2. polovici IV. stoletja posebno v Istri in Panoniji že precej razširjen. V Akvileji sta slovela o tej dobi med drugimi redovniki posebno učeni Chromatius, pozneje škof akvilejski (388 — o. 406), in Heliodorus rojen v Dalmaciji, pozneje škof altinski, oba znanca in prijatelja sv. Hieronima, kateri je tedaj tudi v Akvileji bival okoli 1. 370—372. Ta preslavni cerkveni učitelj, živo-topisec in umni tolmač svetega pisma, presbiter Hieronim, naš rojak (— rojen v Stridovi v Panoniji o. 3463), umrl v samostanu blizu Betlehema po jako burnem življenji 30. septembra 420 —) opisuje svoje prebivanje v Akvileji z jako živimi besedami in slika tamošnjega škofa Valerijana z ostalimi možmi v izbranem krogu, kakor so bili poleg Chromacija in Heliodora še Eusebius, Jovinus, Niceas in Chrysogonus, kot zbor angelov. Chromatius je bil tudi jeden onih, kateri so Hieronima nagovorili, da je biblije st. z. največ iz hebrejskega originala prevel na latinski (N. Z. je po nalogu papeža Damasa po grškem izvirniku priredil, vse s prenehljaji od 382 do 405 1.), kateri prevodni tekst je tridentski in cerkveni zbor 8. aprila 1546. priznal avtentičnim ter nam sedaj rabi po znanem naslovu „Biblia Sacra Vulgatae Editiones;“ Heli-odora pak isti Hieronim hvali, da je tudi kot škof živel ostro po meniško, kakor ga je tudi že preje k sebi v jutrove dežele vabil ‘) Huber I. 217, 218, 210. ') Huber I. 183, 184; 181, 185. *) Vid. D. Terstonjak ,, Vestnik11 1873. št. 4, 6; Huber 1. 313 (276). z lepim pismom „De amore solitudinis“ začenjajoč: Quanto amore et studio contederim etc.1) Tudi Aemona je koncem IV. veka imela redovnike, moškega in po vsej priliki tudi ženskega spola, katerim je zopet sv. Hieronim 1. 390 pisal po jedno pismo: Epistola ad Antonium mo-nachum Emonae, in Epistola ad Virgines Emonenses — vsaj naš pisatelj z izrazom „virgou (devica) misli naravnost Bogu posvečeno devico ali nuno.2) Sv. Martin, rojen v Sabariji v Panoniji o. 317, a vzgojen v Paviji, in pozneje škof v Turoniji (Tours) okoli 372—400. mogel je tudi v svoji domovini delovati za meništvo. Njegov ži-votopisec Sulpitius Severus pripoveda nam vsaj primer, kako je Martin iz Piktavije (Poitiers), kjer je bil v eksorcista posvečen, v Panonijo k roditeljem potujoč nekje v Alpah na nekega razbojnika s svojim neustrašljivim ponašanjem tako vplival, da se je ta, pustivši mu življenje, izpreobrnil ter v samostanu spokorno živel.3) V Noriku je, posebno v pobrežnem in posredno tudi v sre-dozemnem, pozneje v 2. polovici V. stoletja samostansko življenje v veliko uvajal asket sv. Severin, ustanovivši razven glavnega bivališča Fabianae še mnogo drugih samostanov, katere je vse kot njihov opat vodil.1) Razven tu imenovanih znan nam je še menih Severus ter devica Maksima in drugih sedem devic — verjetno nune, kateri so vsi v S ir mi j i umrli mučeniške smrti, bržčas za Diokle-cianovega progana. 7. Mučeniki. Glasno in jasno oznanjajo nam lep, čvrst napredek vere Kristove posebno mučeniki, katerih imamov naših krajih lepo število. Prvi progoni kristjanov za Nerona, Domiciana, Trajana in Hadriana teh stranij še sicer niso bili mnogo zadeli, razven nekaterih preje navedenih izjem v Istri. Huje je bilo že za Septi-mija Severa, surovega Pecija, Valerijana, a posebno v občnem progonu za Dioklecijana, Galerija in Maksimijana ter za Licinija/’) Iz poslednjega, desetletnega progona (303—312) in nekaj že tudi iz prejšnjih imenuje nam Martyrologium Romanum po naših krajih ‘) Wetzor & Welte Kirch. Lox. s. v. Chromatius, Heliodorus, Hieronimus; Huber I. 818. J) Hicinger 1. c. 10, 33. Wetzer & \Yelte 1. c. s. v. Martin. Huber I. 330 sl. s) Rojstno mesto sv. Martina, Sabaria, trdi dr. J. Danko in ž njim Huber I. 308 sl., da ni denašnja Sobotica-Szombathely Stein arn Anger, namreč stara „Sicca Sabaria“, nego „Rapa Sabaria* t. j. v podnožji Sv. Martinske Gore ali tako zvane „Mons saeer Pannoniao“. — 4) Huber I. 385 sl. „Fabianae“ išče v današnjem Mauternu pri Dunavu nasproti Kremsu, a ne v sedanjem Dnnaji. s) Huber I. 162, 168 mnogo mučenikov iz vseli stanov: duhovnikov od škofa doli do lektorja, menihov in boguposvečenih devic, vojakov, mož, žen in udov — res pravih svedokov in prič Kristu in njegovi veri. Vredno je zvedeti nekatera imena. V A k v i 1 e j i so menda istodobno s sv. Hermagorom škofom trpeli muke in smrt: njegov za naslednika namenjeni dijakon Fortunat ter device Euphemia, Thekla, Dorothea in Erazma, hčere malikovalca Valencija;1) pozneje okoli 177 (?) škof Hilarius in ž njim vred Tatianus dijakon, Feliks, Largus in Smaragdu«; v zadnjem progonu za Dioklecijana 303 ali tudi že preje: Chryso-gonus in Protus mašnika, Agapa in Chionia, Irene, Feliks in Fortunatus, drugi Fortunatus in Hermogenes, Cantius, in Cantianus in Cantianilla, Cyriaka in Muska, in še drugi; v Tergesteji: omenjeni Celianus 93 (?), potem v Dioklecijanovem progonu Lazarus in Apolinaris diakona, Euphemia in Thekla, Zenon in Justina, Justus in Servulus, Sergius in Bacchus; v Istri v obče: Zoel, Servilius, Felix, Silvanus in Diocles; vAemoni: Pelagius diakon, a pozneje po 1. 300 škof Maximus; v Sirmiji, ali vsaj v tej cerkveni okrajini: škof Irenaeus, Montanus mašnik, Deme-trius in Solitus diakona, Severus menih, Anastasia vdova, Maxima devica in sopet sedem devic, potem Romulus, Innocentius in Se-bastia, Senerotes, Antigonus, Eutulus, Libus in Rogatianus, Maxi-mianus, Auctio, Thimotheus, Herissus, Artaxus, Vitus, Auctus, Tobias in Eugenda, Anastasius, drugi Anastasius, Iucundus, Rutitius, Petrus, Florius, Tilius, Florianus in Tatia, Rufina, Moderata, Romana in Secunda, Flprentinus, Geminianus, Saturus in Secundus, Sostratus, Spirus, Heraclius, Eperentius in Caeciliuš, Agrippinus, Secundus, Maximus, Fortunatus in Martialis, Thyrsus, Leucius in Callinicus in še več neimenovanih, vseh nad sto; v Neviodunu (Krško): Heradius, Paulus in Aquilinus, Dinocus, Zotticus, Attalus, Euricus, Comanus, Quirinus, Julia Saturnina, Galdunus, Ninita in Fortunio, Cyrinus, Ebustus, Rusticus Sylvius, Valerius, Macrinus in Gordianus in drugi, njih do 50; v S ab ari ji: Quirinus škof siscijski, Rutilius z dvema tovarišema; v C i bali si (Vinkovci): Pollio lektor in Triballus; v V e spri mu: Agricola; v Peto-viji: škof Viktorin; v Panoniji v obče po raznih krajih, med drugimi mučeniki tkim. Quinque Coronati (Pet kronanih): Claudius, Nicostratus, Symphorianus, Castorius in Simplicius, rezbarji iz sir-mijskih kamenolomov, kateri Dioklecianu niso hoteli v Trajanovih kopelih Aeskulapovega kipa napraviti, in AIexander vojak; v C e-leji: Maksimilijan škof laureaški, in v Laureaku: Florian veteran s 40 dr. vojaki.1) ‘) Na mostu, kjer so bilo mučenico ukvilejske pokopano, kažejo So dan danes lično kapelico, njim posvečeno (Življ. Svetnikov in Svetnic božjih 1. c. 12. jul.). Globočnik, Tri devico mučonico oglejsko, v Gorici 1876. 3) Huber I. 164, 304, 305; Hioingor 1. c. 7, 10. 8. Škofovske stolice. Najboljši dokaz o krepkem napredovanji kristjanstva so nam naposled vedno množeče se škofije. Po raznih znamenjih sodeč pomnožilo se je število kristjanov v Sirmiji in v dolnji Panoniji v obče po vsej priliki v drugi mirni dobi za cesarja Antonina Pija do prvih let Marka Aurelija, t. j. med 1. 138. in 177., hitro in na veliko, ter so po vsej priliki že tedaj nastale poleg Sirmija še druge škofovske stolice, in to najpreje dakako v bližnjih in večjih mestih. Take so precej zanesljivo: Siscia (Sisek), Petovium (Ptuj), S tri do (Stri-dova) in morda tudi Mursa (Osek). V tretji dobi miru, od smrti Septimija Severa do Decija, v letih 211—249., a še bolje v četvrti 0 razširjanji kristjanstva najplodnejši dobi od Gallijena do zadnjih let cesarja Dioklecijana ali od 260. do 303. 1., mogle so sopet utemeljene biti nove stolice v manjših mestih, kakeršna so bila: Carpi (Višegrad), Curta (Čakovec ? Kormond ?), Cibalis (Vinkovci) itd. Tudi Laureacum v oddaljenem pobrežnem Noriku dobilo je še le zdaj v 2. polovici 111. veka, okoli 284. 1. (ne preje) svojega škofa.1) Ko je kristjanska cerkva naposled po ediktih cesarja Konstantina Velikega in Licinija v Mediolanu 1. 312. in 313. zadobila trajni mir in kristjani versko svobodo, tedaj je bilo brez dvojbe v naših krajih ustanovljenih spet več škofij. Med temi ste pač Celeja (Celje) v 1. polovici V. stoletja na mesto 380. propalega Petovija, in potem one naslednica Tiburnia ali stara Teurnia (denašnji Sv. Peter v Gozdu za Beljakom); nadalje Sabaria (Sobotica, Szambathely, Stein am Angerj, Scarabantia (Šopronj, Oedenburg), more biti tudi V i r u n u m (severno poleg sedanje Gospe-Svete blizu Celovca.2) — Aemona (Ljubljana), kamor je seme kristjanstva verjetno iz Akvileje bilo zaneseno, imela je izvestno v 2. polovici IV. veka škofovsko stolico, na kateri je sedel prvi znani nam škof ljubljanski sv. Mak s im us, omenjeni mučenik, vsaj leta 381.3) Da so imenovane škofije, nekatere brezdvojbeno, druge precej verjetno ali vsaj jako dozdevno, nastale bile že v tako rani dobi — akoprav za to nimamo določnih dokazov —, to sodi Huber po političnih in obče znamenitih okolnostih onih mest.*) Siscia, Petovium, Sabaria, Laureacum, Celeja in Tiburnia bila so namreč vsa važna in o svoji dobi glavna mesta dotičnih provincij. Krist-janska vera bila je tja že rano prodrla, kar je do cela zagotovljeno po raznih preje omenjenih prikaznih; torej je bilo treba posebnih škofovskih stolic, katere so mogle nastati le v večjih mestih.1') Potem pak se sme pač dosta zanesljivo trditi, da so tečajem 1Y. ') Huber I. 264, ‘) Id. 1. 264, 266. Hicinger 1. c. 10, 82. 4) Huber 1 263—274: 277. 5) lluber I. (50; 206. stoletja bile škofije ustanovljane ne samo v glavnih mestih, temveč tudi po mnogih znamenitejših pokrajinskih mestih v obče; (po teh so pa le začasno stanovali manjši škofje, tako imenovani „chorepiscopi“); kajti ko je cesar Konstantin Veliki 312. in 313. cerkvi dal toliko zaželeni mir, razvijale so se njene verske naprave čudovito naglo in obširno. In tako so mogla pač tudi ostala preje omenjena mesta dobiti škofovske stolice. Da nam historičnih dokazov k temu nedostaje, to samo ob sebi verjetnosti izrečene misli še ne podira. Gliick (Bisth. Noric. (Ji)) opazuje čisto prav: „V knjigah cerkvenih pisateljev omenjajo se samo pojedini škofje, kateri so se po učenosti, po svetem življenji, po zvestobi v veri, po brambi katoliškega nauka, ali po odpadu od njega posebno izkazali." To pač po istinosti povzeto pravilo pojasnjuje nam na jedni strani očividne praznine v imenikih škofov na priznano historiških stolicah, na drugi strani pa tudi popolni nedostatek historičnih naznanil o škofih v mestih, o katerih smo skoro primorani reči, da je v njih nekdaj škofija bila. Sicer ne smemo nikdar pozabiti, da pri razmerno jako bogati cerkvenopovestniški literaturi IV. stoletja v tem obziru za naše kraje razven nekaterih bolj slučajno zabeleženih črtic baš ničesar nimamo, nego neprecenljivi životopis sv. Severina. Pod nasilnimi prevrati ljudskih navalov v V. veku nam je bilo gotovo ne baš majhno število pristnih virov zasuto. 9. Cerkvene metropole. Ko je število vernikov tako zmerom bolj in bolj raslo in so po potrebi škofovske stolice se množile: tedaj so sčasoma tudi cerkvene meje bile uravnane in so bila določena me trop o-litska prava. — Cerkve v glavnih mestih, od katerih se je kristjanska vera po deželi razširjala, in čijih škofje so brez dvojbe za druge stolice višje pastirje posvečevali ter jim jih pošiljali, smatrale so se kot matere, katerim so ostale škofije kot hčere bile poddružene; a škofje onih veljali so za nadškofe ali metropolite z oblastjo nad sebi podrejenimi škofi v ovili ali suffragani zvanimi.1) S ir mi um, ognjišče razžarivanju kristjanstva po Panoniji in po Noriku, postalo je bilo tako po vsej priliki pač že v sredi II. stoletja nadškofija ali metropola za Panonijo, a potem pa tudi, tako rekoč posredno, za Norik. V njenem obsegu so torej po »genetičnem principu" bile škofije: Siscia, Petovium, Strido, Mursa, Sabaria itd., ter s časom Laureacum, Celeja in Tiburnia.2) Akvileja se more še le pozneje proti koncu IV. stoletja smatrati za metropolo Istri in Veneciji; prvi nadškof akvi-lejski je bil Valerianus okoli 1. 381. Tja so spadale, sicer ') Hnber I. 65, 2B6. ») Huber 267, 2G2. kasneje še le v VI. veku nastale škofije v Istri: Pola, Paren-tium, Tergeste, Justinopolis in Pedena, ter tudi še Ae-mona (Novigrad), katera je še leta 389. spadala nadškofiji v Mediolanu; tega leta, ali 390, nahaja se'namreč v provineijalni sinodi v Mediolanu med suffragani sv. Ambrozija (mediolanskega metropolitu) podpisan tudi Maximus Aemonensis.1) Opazka. Da )>i v Lauroaku bila metropola za Noriško škofije, kakor z nekaterimi tudi Hicinger 1. c. trdi, ne da se historično dokazati; a tudi že po tem, kar je bilo prejo o Lauroaku rečeno, ni verjetno, da bi ta stolica kedaj mogla biti nadškofija. Naslov sv. Maksimiliana kot „Archiopiscopi Lau-reacensis11, katerega mu prideva njegov životopis (izd. Hiev. Pez v Scnptores rernm Austriacarum I. ‘22 sl.) po starejšem sestavljen v XFII. stoletji, je poleg drugih nekritičnostij vrinen (Vid. Huber I. 7!) sl.). 10. Škofje. Vrsta cerkvenih predstojnikov na do zdaj omenjenih škofovskih stolicah nam ni po polnem znana. Iz prvih treh stoletij imamo le malo imen skoro brez dalnjih vastij; da, nekaterim stolicam ne moremo imenovati ni jednega škofa, akoprav je ško-fovstvo v onih mestih od drugod precej zagotovljeno, vsaj za kratko časa; čemur je razlog preje navedeno: bodi si da se do- tičniki niso posebno odlikovali, bodi si da so nam nezgode časa v obče uničile listine, katere so nekdaj njihova imena in dela hranile. — Martyrologium Romanum in Acta Conciliorum poročajo nam še tega največ; treba je torej vsaj te pomniti. V Akvileji: Med nasledniki sv. Hermagora imenuje se sv. Hi 1 ari us, kateri mučenik je bil na povelje mestnega poglavarja Beronia obglavljen za cesarja Numeriana 284 (?); v III. stol. dva Chrysogona in Agapitus; potem v IV. stoletji več njih, kakor T h e o d o r, podpisan v sinodi v Arlesi 1. 314., B e n e d i c t u s, Portunatianus v sinodi v Sardiki 1. 347 in v Ariminu 1. 359, sv. Val eri anus, prvi nadškof 381., goreč branitelj katoliškega nauka proti Arijevemu krivoverji, predsedoval je sinodi v svoji stolnici 1. 381., a je bil tudi za papeža Damasa navzočen v sinodi v Rimu, kjer jč bil krivoverec Auxentius obsojen; njegov naslednik bivši menih sv. Chromatius okoli 400, učen mož in prijatelj sv. Hieronima, bil je s papežem Anastazijem vred nasprotnik Origenov in zagovornik sv. Joana Chrysostoma pri cesarji Honoriji; v V. stol. Augustinus, Adelphus, Maximus; a tega naslednik Januarius okoli 444 je bil protivnik Pelagijev; pozneje sv. Ničet as 454., cerkven pisatelj, umrl 485., kateri je po napotku papeža Leona Velikega cerkvene stvari po Hunih mnogo zmešane zopet precej uredil v svoji pokrajini.2) Nekatere v VI. stoletji bodemo pozneje zvedeli. •) Huber I. 09. 70. a) Hicinger 1. c.: Propr. Fosfor. Diooc. Lavant. s. vv. 10» V Sirmiji: Za sv. Andronikom znan je še le koncem III. veka sv. Ir ena e us, v progonu za Dioklecijana na povelje cesarskega namestnika Proba na savskem mostu obglavljen in v vodo vržen 1. 303.; sredi IV. stoletja sta Photinus in Germi-n i u s, arijevca, o katerih še bodemo pozneje več čuli; za tem Anemius, zopet odločen katolik okoli 380., v sinodi v Akvileji 381. podpisan „ Anemius episcopus Sirmiensis Illyrici.ui) V Sisciji so v IV. veku znani trije: sv. Quirinus, slavni mučenik 1. 303. v Sabariji na povelje predsednika g. Panonije Amancija v reki Sibaris-Kiseku utopljen, o katerem Venantius Fortunatus (okoli škof v Piktaviji-Poitiers) peva: „Africa Cy-prianum, dat Siscia clara Quirinum“; Markuš „de Siscia Saviae“, bil je navzočen v sinodi v Sardiki 1. 344., in Konstanti us s svojim metropolitom Anemijem sirmijskim v sinodi v Akvileji 381., oba branitelja katolicizma.2) V Petoviji imenujejo nam se istodobno tudi trije: sv. Vik tor in, rodom Grk, učen ekseget (po sv. Hieronimu „non aeque latine ut graece noverat,; unde opera eius grandia sensibus, viliora videntur compositione verborum“, in „etsi imperitus ser-mone, non tamen scientia“) in tudi mučenik 1. 303.; Aprianus, navzočen v sinodi v Sardiki 344., v Epist. in Catalogu sv. Atha-nasia: „ Aprianus de Pe tab ione Pannoniae“, nasproti arianizmu; in poslednji Markuš do 1. 380.3) V Stridoni nam je znan samo jeden, Domnus, kateri je bil na cerkvenem zboru v Niceji leta 325., in je v dotičnih koncilskih aktih dvakrat podpisan: „Provinciae 1’annoniae, Domnus Stridoniensis“ in „Pannoniae, Domnus Pannoniensis.“*) V Sabariji je bil 1. 344 Flo renti us, v sinodi v Sardiki navzočen; v Mursi pak sredi IV. stoletja Valen s, arijevec, o katerem še tudi pozneje več.0) V Laur o a ku je povestniški dokazan prvi škof, imenovani sv. Maksimi lian koncem III. veka nekako od 1. 284., rojen v Celeji, kjer je tudi mučenik umrl; ne hoteč v Martovem templji darovati, bil je na povelje prokuratorja Eulasia obglavljen po vsej priliki 1. 303.; a zadnji je K on stan ti us, imenovan v životopisu sv. Severina, ok. 470. 1.; drugi nijeden ni historično izpričan.") V Celeji se imenuje neki Tenaks v sinodi v Akvileji 381., ali zagotovljen je le jedini Jo a n ne s, „S. Eccl. Celejanae“ pri-lično v zadnji tretjini VI. stoletja, ter poslednji, morebiti tudi pristaš akvilejskega šizmatika Severa.7) V Tiburniji se omenjata v V. veku dva, a po imenu samo drugi, P a v 1 i n u s, preje mašnik tam, osebni častilec sv. Severina, l) Huber I. 200, II. 145. a) Wctzor & Welte s v. Quirinus; Huber I. 200. ») Huber I. 802, 200. <) Huber I. 275. ■') Hieinger Zl. V. n) Huber I 274. !) Ig. Orožen Celjska Kronika str. 11; Huber I. 207. od 474. bi.; in v VI. stoletji tudi dva, a prvi zopet brezimen, po Frankih postavljen med o;}G—548., drugi pak, zajedno poslednji Leonianus.') V Aemoni imamo iz te dobe tri po imenu znane škofe; prvi je omenjeni Mak si mu s v drugi polovici IV. stoletja, navzočen v sinodah v Akvileji 881. in v Mediolanu 390., kateri se tudi kot mučenik časti; bil je po vsej priliki v onih viharnih časih umorjen; drugi je živel pozneje v 2. polovici VI. veka, Patri cius, kateri jo v akvilejskem razkolu nekaj časa bil pristaš šizmatiškega pa-trijarha, a se pozneje zopet vrnil v katoliško cerkev, o čemer še bode obširneje govor; in tretji, naslednik njegov, sv. F lori us, umrl na potu v Pulji okoli 1. 600.3) II. Poganstvo in njega odpor. Do zdaj smo premišljevali vsestranski razvoj in napredek kristjanstva; a ozrimo se pa tudi nekoliko na stanje poganstva, posebno v njegovih odnošajih nasproti onemu. Pogani videč, kako kristjanska vera, ako tudi le počasno, vender vse to bolje napreduje, a njihova v istej razmeri naravski propada: začeli so teinu nasproti delovati. To pak na dvojin način; jedno: da poganstvo zopet bolj oživijo, in drugo: da kristjan s tvo nasilno proganjajo. Tu o prvem sredstvu. Najpreje so poskušali častilci starih bogov v rimsko državno vero uvesti dozdevno živetne življe tujih božanstev. Med temi ste se zdeli posebno prikladni perzijski M i t h r a s in egiptovska Isis, katerih bajeslovje je zvenanje nekako podobno naukom krist-janske vere, n. pr. o Sinu Božjem in o B. D. Mariji, ter so tudi nekatere ceremonije in misterije obojih si slične. Po tem bi namreč kristjanstvo bilo bajda nepotrebno in torej brez namena. To se je godilo posebno za cesarjev Septimija Severa (193—211) in Aleksandra Severa (222—235.a) Od obeh rečenih kultov se nahajajo še sledovi v naših krajih: Mithras — kateri je sicer bil podoben slavjanskemu Belinu ali Svetovitu kot božanstvu svetlega solnoa in se po špiljah častil — imel je svetišče na Donatski Gori pri Rogatci, kakor tam najdeni kameni pričajo4); potem nad Črnomljem pri vasi Rožanci, kjer je pod staro cerkvico sv.'Jurija v gozdiči jama ali špilja, hraneča v sebi zanimiv napis in podobo. Napis se glasi: „ I). J. M. P. P. F. Aelii nepos et Proculus et Firminus pro salute sua suorumque“, t. j. Deo Invicto Mithrae . . . Pod napisom pa je podobščina, katera kaže zaznamke Mithrove; na sredi je namreč mladenič v kratki suknji s plavajočim plaščem ') Hubov I. 260, 270. a) Hioingev 1. c. 10, 32 sl. °) lluber I. 142— 140, 150. *) D. Terstenjak ,Novice* 1863. 1. 24. in špičasto frigiško kapo, kateri nad zmaganim bikom klečeč tej živini nož zadira od desne strani v prsi; bika ali junca napada spredaj pes, od strani kača in v ledji škorpijon; na straneh pa ste dve podobi stoječi v kratki suknji s frigiško kapo, jedna roke steguje proti juncu, jedna drži količek ali preje baklo v roki. Vse to je nekoliko od tal v zahodni strani jame v živo skalo vsekano1); nadalje v Virunu na Gospe-Svetskem Polji, kakor kaže v bližnjem gradu Tanzenbergu hranjeni kamen spomenik „In honorem domus divinae Soli invicto Mithrae.“2) Is is pak je bila v časti, posebno v Noriku, zato tudi Isis Norica priimenovana, o čemer zopet kameni svedočijo, n. pr. v N o reji (pri zdanjem Neumarktu v gorenji Štajerski), na razvalinah starega Viruna v Krnskem Gradu nad vrati razpale kapele sv. Ulrika, dva pri Hoh e list einu v gornji Glanski Dolini.3) Nadalje so Rimljani začeli spet bolj. gojiti kult svojih domačih bogov, posebno od leta 240. do blizu 312, ali od cesarja Gordijana do Konstantinovega edikta. Tako so mislili zabraniti češčenje krščanskega Boga, pa so v to svrho podrte in zapuščene templje spet popravljali, tudi nove stavili in bogato jih krasili, da bi torej že na zunaj pogansko bogastvo bleščelo nasproti navideznemu siromaštvu krščanskemu.l) Samo v južni strani sredozemskega Norika govori nam IG kamenov z napisi o takih obnovljenih ali celo novih templjih. Obnovljene so dobila božanstva, kakor javljajo spomeniki: Na Danijelovem Bregu (med Miihldorfom in Klopičami v gornji Belski Dolini) Herkules, v Medgorji (nad Podkloštrom v Zilski Dolini) tudi Herkules, v Brezah (Friesach) Termines, bržčas v Virunu in tikoma tam v Golševu porimljeni Mithras 311. in 239. l.°); čisto nove pak: na Brantelhofu pri gradu Tanzenbergu božica Viktoria 1. 238., pri sv. Andreji v Lavantski Dolini in pri Gospe-Sveti oba Herkules in Epona, pri sv. Pavlu v Lavantski Dolini Lato-bius ali Apollo, pri sv. Lenartu na Ljubiji in na Gospe-Svet-skem Polji Selestis ali Luna (zadnjih 0 morda še iz II. stoletja sem), spet v Virunu in pri sv. Vidu oba Viktoria okoli 238.1., na Golovci nad sv. Jurijem pri Kamniku Silvanus Sascanus, bajda = Herkules, ter v Cigulah pri Celovci tudi domači bog Belin, katerega Tertullian imenuje narodnega boga Noričanov, in katerega so tudi v Akvileji častili; napis se glasi: „Belino Au-gustum Sacrum 0. Marius Severus dedicavit. “") Brez dvojbe bode takih spomenikov tudi po drugih krajih naše domovine, kajti razmere so si bile v oni dobi pač povsod precej jednake. ') P. Hicinger ,Novice" 185«. 1. 89. Jama sama jo 18 sožnjev dolga, do 7 sežnjev Široka globina, katera ima odprtino proti jugu, vrhu tudi ni zaprta, temveč jo le z gostim kostanjevjem pokrita (id.) a) Huber I. 161 (143). a) Huber I. 145, 146. <) Huber I. 149, 169. 5) Huber I. 160—152. «) Huber I. 162-164. ' 12. Progoni kristjanov. Drugo, na videz mnogo izdatnejše sredstvo proti krščanstvu so upotrebljevali pogani s surovo silo ali tako imenovane p rog o n e. Prouzročevalci teh so bili v prvi vrsti poganski duhovniki, katerim se je pri obstoječih razmerah bilo dakako bati za veljavo in službo; potem rimski senat, pokvarjena rimska aristokratija, pa tudi prosto ljudstvo po duhovnikih našuntano, — kateri so navadno ali že itak krvoločne ali pak „ državni principu krivo umevajoče cesarje silili k sovražnemu postopanju proti kristjanom; večkrat pa so še tudi cesarski namestniki in sodniki v provincijah zoper priznavalce vere Kristove sami huje divjali nego li njihovi gospodarji v Rimu.1) Navadno se bikih krščanskih progonov šteje deset, in to po sv. Augustinu (de civitate I)ei XVIII. 52.): Za Nerona 1. 64., Do-micijana 94. sl., Trajana 104. sl., Marka Aurelija 1GG. sl., Septi-mija Severa 202. sl., Maksimina Tračana '236. sl., Decija 250., Valerijama 257., Aurelijana 275. in Dioklecijana 302. sl. Najokrut-nejši so pri tem bili Neron, Domicijan, Decij in Dioklecijan, ta podšuntan pač posebno od Maksimijana in Galerija. O zadnjem velikem boji poganstva proti krščanstvu nam poroča povestničar Kvsebios: „Meči morilcev so se naposled skrhali in se zlomili kot obrabljeni; krvoloki so se utrudili ter so morali menjavati se; kristjani pak so prepevali vsemogočnemu Bogu pesme slave in hvale. “ O številu v bojih za vero Kristovo palih junakov in junakinj pak trdi sv. Hieronim v obče: „Dokler so progoni tra- jali, trpela je povsod tolika množica kristjanov, da ni dneva, kateremu ne bi mogli najti pripisanih nad pet tisoč mučenikov, razven 1. januarija“ — torej skupaj blizu dva milijona.2) Da je tudi v naših krajih za vero Kristovo trpelo muke in smrt mnogo kristjanov iz vseh stanov, obojega spola, raznih služeb, nekaj že za Nerona in Domicijan a, potem za Septimij.a, S e v e r a, D e c i j a, Valerijana in posebno za Dioklecijana i- dr. — bilo že preje omenjano: v Akvileji nad 25, v Tergestu 11, in po drugod v Istri 4, v Aemoni 1, v Sirmiji nad 100, v Nevio-dunu 50, v Sabariji 3, v Cibalisi 2, v Vesprimu 1, v Petoviji l,v v Panoniji v obče (!, v Celeji 1, v Laureaku 41, — na čelu jim škofje Hermagoras in II il ari us akvilejska, Irenaeus sir-mijski, Quirinus siscijski, Vi k tor in petovijski in Maksi mili an laureaški. In ako pomislimo, da vsa martyrologia sodržuje komaj morda le tisoči del mučeniških imen v obče, to je pač verjetno, da nam je tudi izmed naših deželanov ostalo marsiktero ime neznano.3) Bilo je sicer brez dvojbe tudi v naših krajih mnogo v veri omahljivih, kristjanstvo hlinečih ali od sv. evangelija celo odpalih —; ') Huber I. 169, 160. ») ld. 168. 3) Id. 163 169. vender vera Kristova je vsemu vkljub vse bolj krepila se in oživljala, a poganska slabela in umirala. Bahati spomeniki o „ zatrtem krščanskem imenu" in o „zatrti Ivristovi vraži“ — n. pr. ona v Španiji pri mestu Coroquo del Conto najdena marmorna kipa z napisi: »Diocletianus Jovius et Maximianus Herculeus Caes. Augg. Amplificato per Orientem et Occidentem Imp. Rom. et nomine Christianorum deleto qui remp. evertebant" in: „Diocletian. Caes. August. Galerio in Oriente adopt. Superstitione Christi ubicjue de-leta et cultu Deorum propag.“ so same monumentalne laži.1) Kakor povsod, izpolnjevala se je tudi v naši domovini lepa beseda Ter-tulijanova (160—240), katero je ta o svojem času izvrstni branitelj kristjanstva v svojem Apologetiku c. 50 „predstojnikom rimske države" bil navdušeno zaklical: „Plures efticimur, quoties metimur a vobis; semen est sanguis Christianorum“ — „Čim bolj nas kosite, tem več nas je; krv mučenikov je seme kristjanov." 13. Trajajoča moč poganstva. Akoprem se je krščanska vera tako, pri vsem zvijačnem iz-podlezovanji in nasilnem zatiranji, lepo razširjala in razvijala, trajalo je vender tudi poganstvo nadalje in to še potem, kadar je krščanstvo po cesarji Konstantinu Velikem 313. 1. postalo bilo že zakonita vera v rimski državi. Tonam svedočij o kameni spomeniki in nadpisi še celo iz konca IV. stoletja, in nam potrjujejo tudi pisani povestniški viri iz one dobe. Med spomeniki znan je n. pr. jeden v P tuji, od poganske kohorte Jupitru posvečen tempelj z napisom: „Praestiti Jovi s. Trib. Coh. X. Cultor Numinis ipsius proficiscens ad opprimendam factionem Galli iussu principis sui aram istam posuit“, torej kmalu po Konstantinovi smrti za njegovega sina Konstancija okoli 353. 1.; drugi spomenik nam poveda, da je za krščanstvu prijaznega cesarja Valentinijana II. (383—392) neki comes v Panoniji, Volcatius po imenu, bil nFlamen Divorum omnium“, svečenik vseh božanstev; a v gornji Panoniji v denašnjem Everkhenu blizu Raba je bil najden kamen spomenik datiran „sub Aureliano oonsule“, t. j. leta 400. po Kr., od kodar pozvedamo, da je bil tempelj posvečen Junoni, Minervi, Diani, Neptunu, Bacchu in vsem bogovom.3) Iz povestnice nam poroča n. pr. Sulpitius Severus o sv. Martinu, da je sredi IV. stoletja iz Galije potoval v svojo domovino Panonijo izpreobračat svoje poganske roditelje na krščansko vero, kar mu se je posrečilo le pri materi, dočim je njegov otec, vojaški tribun, ostal pogan. Zgodbe cesarja Teod o z i j a (379—395), tega odločnega zavetnika krščanstva, kažejo nam posebno jasno, kako je poganstvo še v zadnji četvrti IV. veka bilo na naši zemlji ‘) Hnbei- 68. J) Id. I. 133, 134. močno v veljavi. Ko je namreč Teodozij meseca julija 388. I. pri Petoviji brata samozvanca Maximina, Marcelina, premaga vsi slavo-dobitno šel proti Akviloji, prišli so mu v Emoni, kjer je bil tedaj škof Maksimus, slovesno naproti „imenit.ni starešine v snežni obleki, čestitljivi duhovniki žreci v meščanskem škrlatu, .odlični svečeniki s šiljastimi kapami“, kakor nam poroča Teodozijev po-veličevalec Pacatus („Quid ego referam moenibus suis festum liberae nobilitatis occursum, conspicuos veste nivea senatores, reverendos municipali purpura tlamines, insignes apicibus sacerdotes.“ Panegyr. 11. 381). Da, proticesar Teodozijev, Kugenius, začel je, sporaz-umljen z rimskim senatom, zopet očiten boj poganstva proti krščanstvu, ter je v znamenje tega po svedočanstvu sv. August.ina (de Civit. Dei V. 20), utrdivši soteske Ju ls ki h Alp tam po vrhovih nastavil bele malike z zlatimi strelami, t. j. kip Jupitra Fulminatorja kot spomenik obnovljenega poganstva, dokler ni Teodozij vstaša dne 7. sept. .394. v Vipavski dolini med silno burjo s efela potokel.1) Da se je poganstvo tako dolgo in čvrsto ohranjalo, temu jerazven v prejšnjih dveh oddelkih omenjenega bil še dvojen uzrok. Prvo je bil zunanji politični pritisek od strani rimskih cesarjev, n. pr. Konstanta (337—353) arijevca, posebno Juliana A pon ta te (361 —363) odpadnika, Valenta (3(14—378) zopet unetega arijevca; kakor tudi premala odločnost krščanstvu prijaznih vladarjev: za Konstantina (323—337) bilo je poganom še dopuščeno bogovom očitno služiti; za Konstancija (337—361) bilo je malikovalstvo iz mest prognano, a dovoljeno na selih2); cesar Teodozij je še le, pozneja lete 391. in 392. s posebnimi zakoni poganski kult strogo prepovedal.3) A drugo so bile, s prejšnjim deloma v zvezi, v cerkvi sami razne herezije, posebno krivoverje Arijevo početo 1. 320., katero je v sredi IV. stoletja povsod tako zavladalo, da je po besedah sv. Hieronima „vzdilmol ves svet in se čudil, da je arijanskiin o katerem tudi Sulpitius Severu« I. c. pravi, „da je cvelo po vsej državi, najbolje pak v llliriku".4) 14. Herezije (arianizem). Poleg poganstva motili so krščansko vero, kakor omenjeno, še nekateri krivi nauki istih cerkvenih predstojnikov in služ-benikov. Najimenitnejša herezija v naših krajih je bila baš arianizem. To krivoverje aleksandrijskega duhovnika Arija, kateri je tajil glavni temelj krščanstva, božestvo Jezu Krista: smatrajoč Sina božjega samo za stvar sicer najprvo, bila sta najpreje v Panonijo ') Huber I. 134, 135. a) Id. I. 13(i, 137. 3) Id. I. 260. 4) In pagis, odtod pagani stslov. pogani. zatrosila škofa Ursacius v Singidunu (Belgradu) in Valens v Mursi (Oseku) proti sredini IV. stoletja. Kmalu so po izreku omenjenega povestničarja Sulpicija Severa (Hist. eccl. L. II.) „skoro vsi škofje obeh Panonij na arijevsko brezvernost prisegli“; da, okoli 1. 340. še je celo metropolit sirmijski, Photinus, iznašel posebno vrst arijanizma, določneje razvivši nekatero krive misli svojega nekdanjega učitelja (Marcella škofa v Ancyri o Bogu Sinu.1) Uprav Sirmium, nekdaj najčistejši vir prave vere, postalo je sedaj glavno mesto zmote. Na glasu so posebo t. i. „Formulae Sirmienses“: neke veroizpovedi sestavljene v sinodali arijanskih škofov v Sirmiji 1. 361., 357. in 358., po katerih bi Sin božji Bogu Otcu bil samo podoben (oaoioO^io; — semiarianci), ali tudi celo nepodoben (avoaoto; — zato anomaejci), ali pak, z jako dvoumnim izrazom, podoben po svetem pismu (Filium similem Patri per omnia, ut sacrae dicunt et docent scripturae). Photinus je bil sicer v več sinodah, v Sardiki 344., v Antiohiji 345., v Mediolanu 347. ali 34!). in v Sirmiji 351. obsojen in potem odstavljen; a že v sledečem desetletji nahajamo na isti stolici me-tropolitskej drugega poluarijanskega škofa Ge r mini j a.2) Razven imenovanih voditeljev arijanske stranke v Panoniji znana so nam še imena drugih sedem škofov, katerim jn bil semi-arijanski metropolit Germ i n i u s poslal neko encykliko, ti so: Rufinus, Severinus, Nikas, Heliodorus, Romulus, Muci anus in S ter k o r in.s, po vsej priliki njegovi neposredni suf-fragani in zato akoprem od neznanih stolic, vender vsi v Panoniji bivajoči.8) Pa še dalje v Norik bila je pozneje Avijeva herezija prodrla, in tudi v Istro, kamor jo je zanesel akvilejski škof Fortun ati anus, pokoren arijanskemu cesarju Konstanciju, ki je sv. evangelije „sermone rustico* razlagal. Za katoliški nauk, kakor ga je 1. ekumeniški koncil v Niceji leta 325. v svoji veroizpovedi „Symbolum Nicaenum“ proti Ariju izrečno bil določil: „Sin Božji je isto bi ten z Otcem, oj7.o 'vjcto;, consubstantialis“, potegovali so se v koncilih žarad arijanizma obdržavanih izmed naših škofov ti-le: Do mn us iz Stri-done uprav v Ničeji, potem v sinodi v Sardiki 344., Fortuna-tianus iz Akvileje, A pri anus iz Petovija, Florentius iz Sabarije in Markuš iz S i s c i j e; v sinodi v Ariminu 359. vedel se je Fortunatianus iz Akvileje dvoumno in Germirt iu s iz Sirmija je potegnil z arijanci; a zato so zopet nicaejski symbolum zagovarjali Valerianus v Akvileji in Markuš v Petoviji, in zatem v sinodi v Akvileji 381. pod predsedstvom nadškofa V a 1 e r i j a n a z izvrstnim Ambrozijem iz Mediolana ’) Hubor 1. -260; Alzog I, 304. 5) Alzog I. ‘2i>4, Iluljer I. 10!). 3) Iluber še Maksimus iz Emone, Konstantius izSiscije in krepki Anemius iz Sirmija („Glava Illirika ni nijedno drugo mesto, nego Sirmium; jaz pak sem škof tega mesta .V. in rečem onemu, kateri ne priznava . . . anathema I").1) Sv. Martin, tedaj še menih, prišel je iz Galije v Panonijo, da svoje rojake pred arijanskim krivoverjem obvaruje — a je bil po svedočanstvu životopisca Sul-picija Severa, zagovarjajoč Jezusa Krista božanstvo, s šibami tepen in iz mesta prognan.2) (V Savinski dolini n. pr. znajo pripove-davati, da je tod sv. Martin sv. vero oznanjeval, pa da so uprav zato njemu posvečene cerkve v tem kraju na okrog: pri Gornjem gradu, na Paki, v Šaleški dolini, v Rožni dolini, na Teharjih, v Laškem trgu, v Trbovljah, v Godvinu itd. — No, velika cesta vodila je baš iz Galije skoz Mediolan v Akvilejo, Aemono, Celejo, Petovium v Sabarijo, koder je torej sv. Martin tudi res mogel potovati v svoje rojstveno mesto. Sicer pak je na Slovenski zemlji v obče mnogo cerkev postavljenih sv. Martinu na čast (zlasti po vplivu Frankov), in spomin tega svetnika je pri nas itak dobro znan.3) Proti koncu IV. stoletja, posebno potem, ko je po smrti arijanca Germinija sirmijsko stolico s pomočjo sv. Ambrozija kot papeževega delegata zašel katoliški metropolit energični Anemius okoli 380., vrnilo se je več škofov k verski jedinosti in več jih je bilo s pravovernimi nadomeščenih. Vsaj v omenjeni veliki si- nodi v Akvileji 1.381., v kateri so bile, razven Španije, zastopane vse cerkvene provincije rimskega patrijarhata, hvalijo, (kakor kažejo Acta Concil.) vsi otci zapadne cerkve, da je razven dveh kotov v pobrežni Dakiji in Moeziji zopet mir in sloga v Ilirskih in drugih deželah in to od gor do morja.4) — Vender pak so še iztočni Gotje, po tem Gepidje in Langobardje pozneje v V. in VI. stoletji arijanizem jako razširjavali v naših krajih. 15. Druge verske borbe. Razven arijanizma, po vsej deželi jako razširjenega, udeleže- vali so se nekateri škofje v naših krajih še nekaj drugih verskih borb proti krivim naukom zagovarjajoči pravo vero katoliške cerkve. — V t. i. Origenovem prepiru izjavil se je sv. Chr omatius v A k y i 1 e j i okoli 1. 400. proti Origenu kot početniku arijanizma, a Chromacijev naslednik Januarius uprl se je okoli 1. 414. krivovercu Pelagiju, zametujočemu katoliški nauk ob izvirnem grehu, o človeški slobodi’ in o milosti božji; Maksimus iz Aemone pak se je 1. 300. v sinodi v ‘) Hicinger 1. c. 11; Huber II. 145. 2) \Vetzer & Welte s. v. Martin. s) Huber I. 261. 4) Kako je prišla ta povest o sv. Martinu v Savinjsko Do- lino? — Brez dvojbe po starih poročilih. Zato je tudi ta svetnik v tak6 veliki časti (Trstenjak „Nov.“ 1860. 8). Mediolanu ustavljal zmotam rimskega meniha Jo v i ni j a na, ka-teii je tajil posebne zasluge redovništva, različnost vzveličanosti in raznovrstnost grehov ter prednost devištva pred zakonstvom.1) Vse te herezije je pobijal poleg drugih tudi naš rojak sv. Hieronim, tedaj redovnik v betlehemskem samostanu, v spisih E pištola ad Pammachum de erroribus Origenis, Dialogi adv. Pelagia-nos, Adv. Joviniamun 11. II. idr. Njegov nekdanji prijatelj Ru-finus, akvilejski duhovnik in pisatelj (rojen v mesteci Julia Con-cordia blizu Akvileje) zagovarjal je Origena ter postal tako protivnik sv. Hieronima, proti kateremu je napisal knjigi: „Apo-logiae“ navadno „Invectivae“ zvani okoli 1. 401, na kar mu je Hieronim krepko odgovarjal s spisi „ApoIogia adv. liutinum" 11. 111. Škof Chromatius si je prizadeval oba spet pomiriti, a ni mu se posrečilo tako, kakor prej (397) predstojnici samostana na Oljski Gori sv. Melaniji, v jednaki stvari.2) 16, Propadanje kristjanstva. Z razdelitvijo rimske države po krščanstva zavetniku cesarju Teodoziji leta 395. med sinova Honorija v za-padu in Arkadija na iztoku, a še bolj vsled selitve narodov v V. in VI. stoletji, nastali so za krščansko vero zelo pogubni časi. Razni barbarski narodje so divjali uprav po naših deželah pustošeč zemljo naših pradedov, razdirajoč cvetoča mesta, moreč mirne prebivalce, pleneč in požigajoč njihovo imetje. Prav živo nam tedanjo dobo opisuje sv. Hieronim v pismu Heliodoru 35 rekoč: *Dvadeset let sem je in več, kar se med Carigradom in Julskimi Planinami vsak dan prelija rimska krv. Sit.ijo, Trakijo, Makedonijo, Daki jo, Tesalijo, Dalmacijo in vso Panonijo Gotje, Sarmatje, Kvadje, Alani, Huni, Vandali razdevajo, vlačijo, ropajo. Koliko blagorodnih osob, koliko mater in devic jo bilo tem zverinam v šalo! Ujeti so bili škofje, pomorjeni mašniki in razni duhovni redovi, podrte so bile cerkve, k oltarjem Kristovim postavljeni konji, svetinje mučenikov izkopane; povsod žalost, povsod stok in jok in tisočere podobe nemile smrti. Rimski svet se je podrl. Svedok je kraj, v katerem sem bil rojen, kjer je razven neba in zemlje ter trnja in goščave vse propalo“; in na drugim mestu, v komentaru k preroku Habakuku, kjer je govor o velikih sovražnih stiskah, pravi isti pisatelj: „Nismo-li slišali, da seje to izpolnilo v našem rodišči, na meji Panonije in v Uiriku, da niti človeška stvar ni preostala. “3) Tedaj so bila razdejana v naših krajih mesta: Strido 378. in Petovium 380. po zapadnih Gotih, po tem Sirmium ’) Hicinger 1. c 11; Alzog 307, — a) Alzog 301, 302; Wetzer & Welte s. v. Hieron. Rufin. “) Zl. Vek 3‘1 sl.; Novice 1854. 3-1; Vestnik 1873 str. 70. 442. Aemona 451., Akvileja 452. i dr. po Hunih (Attili). Pe-tovium je bil Gotom izdal arijanski škof vsiljenec Julijan Valens (morda omenjeni murzijski), ker so ga katoliki bili iz mesta pro-gnali; v Sirmiji pa je tamošnji škof menda poginil.1) Aemona in Akvileja ste si iz razvalin še spet opomogli, a ostale škofij e. stridonska, petovijska in še kje katera, so p ropal e. Ako je morebiti v Sirmiji, tej nekdaj sloveči prvostolnici, nadalje še životarila prosta stolica, dakako večkrat prazna, metropola ni bila več: v to odslej tudi ni imela politične podloge.8) Škofje sv. Nicetas v A k vile ji (f 485), sv. Paul in us v Tib urn ij i (od 474) in Konstanti usvLaureaku (f 480) hranili so tedaj krščanske ostanke na jugu, zapadu in severu naših dežel: a opat sv. Severin (o. 454-482), čudodelec iz neznanega roda in kraja (morda iz Afrike?) bil je v gornji Panoniji in posebno v pobrežnem Noriku o tej občni sili pravi apostol, učeč, tolažeč, pomagajoč v duhovnih in telesnih potrebah ljudstva, ter je s svojim velikim vplivom, celo pri barbarskih vladarjih, potegoval se posebno za slobodo stiskanim. Po Severinovi smrti šli so njegovi še preostali učenci z .Rimljani vred pod vodstvom grofa Pierija v Italijo 488. I.3) 17. Nove škofije. Ko je Teodorik Veliki, kralj iztočnih Gotov, premagavši herulskega kneza Odoakerja leta 493. utemeljil veliko Vzt.očno-gotsko kraljestvo sezajoče od IJanubija do Rodana, vrnil se je za nekoliko časa spet mir in ž njim tudi krščanstvo v naše dežele. Tedaj so tečajem VI. stolotja nastale nove škofovske stolice, posebno v Istri. Tako Pola (Pulj), kjer nam je znan škof Venerius leta 502, Parentium (Poreč), škof Euphrasius 1. 521, Tergeste (Trst), škof Frugiferus 524, Gemianus (5(>8) in Severus (57!)), Justinopolis (Koper), škof sv. Nasarius 524, Maximilianus (557) in Agatha (507); P eden a (Pičan), škof Nicephorus (524), Theodorus (54(i) Marci anus (579). V Aemoni (Novemgradu): Beatus Florius (524), Germanus (54(i.) in Patritius (579), a v Noriku spet C el e j a, kjer je v 2. polovici VI. veka bil škof rečeni Joannes.4) Tudi Akvileja je o tej dobi v prvih letih kralja Teodorika spet vzcvela ter je nekje med -188. in 544. postala metropola razven za Istro in Venecijo še za ves Norik in jugozapadno Panonijo, a tudi za iztočni del Rhaecije I. in za Rhaecijo II. ali Vindelicijo.6) Od škofij v jugovztočni strani Panonije je bila sedaj Siscia, in morda še katera druga tedaj obstoječa, podredjena Saloni v ») Huber I. 2(57; 7!!. — 8) Hnber 1. 40«. — a) Hnber I. 341 sl., 125. 4) liicinger /1. V'. J) Huber 1. 76, 400. Dalmaciji (katero stolico je bil utemeljil vrstnik sv. Andronika, sv. Domnus (Dujmo) Antiohenjan in učenec sv. ap. Petra); vsaj v dveh sinodah, kateri je imel metropolit Honorius ITI. v Saloni leta 530. in 532., nahajata se v podpisih dva siscijska škofa, v prvi ,,Joannes Episcopus ecclesiae Siscianae", in v drugi „Con-stantius Episcopus ecclesiae Siscianae". Isti metropolit salonski Honorius je utemeljil po tej drugi sinodi novo škofijo Bač (Epi-scopatum Barcensem t. j. Bacensem), katero cesar Justinian (Novell. XI.) stavi v dolnjo Panonijo.1) Ko so leta 535. Bajovari predobili sredozemni Norik, usi-ljevali so Franki, vrhovni gospodarji Bajovarjev, tja svoje škofe in mašnike, zarad česar so se primorski škofje v sinodi v Akvileji 1. 591.vztočno rimskemu cesarju Mauriciju tedanjemu gospodarju Istre pritožili: („Galliarum archiepiscopi) in tribus ecclesiis nostri concilii, id est, Beconensi, Tiburniensi et Augustana constituerant sacerdot.es “ — t. j. P e te n a (prvotno Seekirchen pozneje Salzburg), Ti burni a (dan danes sv. Peter v Gozdu v Koroški) in Augsburg.2) Opazka. Nekateri, tudi spet naš Hi c in ge r 12, hočejo, da je po propadu Sirmija 442 postal Laureak metropola za noriške in panonske škofije; kar pak zopet n i resnično. Dot.ični bulli papežev Symmae.ha in Agapita do škofov (?) laurcaških (?) Teodora in Gerliarda 600 in 636. sto podvrženi, kakor tudi vse ostale na to stvar nanašajoče se listino. Laureaška stolica, katera sicer ni preje za Norik ni bila nikdar nadškofija (kakor gori omenjeno), po Konstanciju v 2. pol. V. stoletja ni imela nijednoga škofa več, ter so vsi naslednji takšni, kakor rečena Teodor in Gerhard, potom Erchanfried, Otgar, Bruno . . . izmišljeni. (Vid. Hubor I. 9; 66, 67; 274.) 18. Šizma v Akvileji. Pri omenjanih nasilnih prevratih in verskili zmešnjavah imamo v drugi polovici VI. stoletja beležiti še jeden, za cerkveno jedinost. škodljiv dogodek: šizma v akvilejski metropolii. Ko so Langobardje leta 568. zavladali bili v gornji Italiji, ubežal je akvilejski nadškof Paulinusl. s cerkvenimi zakladi na bližnji otok Grad o, katera stolica seje od tedaj Nova Akvi-leja imenovala; a to je dalo povod dolgemu, blizu poldrugi vek trajajočemu razkolu.8) Že Paulinov sprednik, Macedonius, ni hotel podpisati sklepa 5. ekumenskega koncila v Konstantinopoli (553.), v katerem so bila obsojena tako zvana Tria Capitula (Tp£x xsiLaXaia, Tri Poglavja: spisi Teodora Mopsuest.ijskega, Teodoreta škofa v Cy-rusi proti Cirillu patrijarhu aleksandrijskemu, in Ibasa (pozneje škofa v Edesi] Perzijanu Marisu škofu v Hordashiru) kot prouzro-čilci Nestorijevega krivoverja o dveh osobah v Kristu, ker bi ovi koncil bajda bil v protislovji s 4. ekumenskim koncilom Chalce- ') Huber 406. *) Id. I. 71 i. dr. fl) Wotzer & Welt.o s. v. Acjuil,, Venedig. donskim (451.), kateri je bil Eutyhejev monofizitizem (krivi nauk o samo jedni naturi v Kristu) zavrgel.,) — Rečeni Paul in us se je v sinodi v Akvileji leta 555. z mediolanskim nadškofom Vi-talisom in drugimi venetskimi ter isterskimi škofi Konst.antino-politskemu koncilu bil povse uprl. Zastonj sta se trudila papeža Pelagius I. (555—5(!0) in Pelagius II. (578—590) stvar poravnati. Tudi Paulinova naslednika Elias in Se v er us sta ostala v razkolu. Byzantski ces.ar Maurieius sam je poskušal celo z državno silo posredovati, zaprši Severa v Raveni; toda brez uspeha. Še le papež Gregor Vel. (590—604) pridobil je samo nekatere škofe zopet za sebe. Med temi so bili F ir minus v Tergestu, Patri-cius ali Petrus v Aemoni, in tudi njegov naslednik sv. Florius v Aemoni; kateri pak so zato od nasprotnikov imeli mnogo trpeti.2) A po smrti Severovi postal je razkol še večji. Katoliki so namreč na Grad u izbrali za škofa K a n d i d i j a n a, šizmatiki pak so v Akvileji postavili nasproti škofa Joana 1. 007. In tako je dalje skoro skoz celo VII. stoletje v akvilejski cerkvi poleg k ato 1 i-škega predstojnika na Gradu ali v Novi Akvileji zmirom bil tudi šizmatiški v Stari Akvileji, dokler se ni leta 698 za papeža Sergija povrnil staro-akvilejski škof Petrus v cerkveno j edino st.3) Ali s tem še ni bila poravnana politična razprtija ter prepir za prvenstvo med oglejskimi in grajskimi patrijarhi. — Nekdaj so papeži metropolitoma v Akvileji in Mediolanu dovoljevali, da sta smela zarad prevelike oddaljenosti od Rima drug drugega posvečevati; a po ovi šizmi je akvilejski škof jenjal biti ordinator mediolanskega.1) 19. Akvilejski patriarhat. V tej dobi razkolništva so si bili akvilejski metropoliti pridali ponosni naslov patriarha. Rimski papež jim je ta naslov tudi potrdil, najpreje katoliškemu Kandidianu na Gradu, a potem po zjedinjenju še nadškofom v St. Akvileji. V kaki veljavi so bili gradski in akvilejski patrijarhi, vidi se že iz tega, da so v koncilih imeli svoje mesto neposredno za papežem.6) Iz te dobe poizvedamo tudi kaj veliki obseg Akvilejskega patrijarhata. Paulus Diaconus-Warnefried imenuje namreč dva-deset tedaj živečih škofov, čijili stolice so dohajale Akvileji. Škofije so tele: Altinum, Concordia, Sabiona, Triden-tum, Verona, Vicentia, Ter vi si um, Feltria, Acilium, Re llu n um, J uliu m Car n ic um, Pola; Tergeste, Paren-tium, Aemona, Ceneta, Celeja; Patavium, Petina in ') Alzog I. 388 sl. s) Hicingev 13, 14; s) Alzog 337. *) W. & W. s. v. Mai-land, s) Hnber I. 70; Wetzei-& Wolte s. v. Venedig. Opitergum. Pravoverni so bili suftragani prvili 12 stolic: Pe-trus altinski, Clarissimus konkordijski, Ingenuinus sabionski, Ag-nellus tridentski, Junior veronski, Horuntius vicentijski, Rusticus tervisijski, Fonteius feltrijski, Agnellns acilijski, Laurentius bellunski, Maxent,ius julijski, Hadrianus polski; razkolniški od drugih 5 škofij: Severus tergestejski, Joannes parentijski, Patricius aemonski, Vin-demiu3 cenetski in Joannes celejski; ostale 3 stolice, dan. Padna, Pacina in Oderzo bile so tedaj bržčas prazne in, dokler je patriarh Severus v Raveni bil zaprt (588), tudi menda nenamestljive.’) V taki obširnosti ostal je patrijarhat do zedinjenja šizmatikov s katoliki (098). Tedaj pak je bil delokrog upravno razdeljen: patrijarh na G r a d u je bil z jurisdikcijo za v e n e c i j s k e in i s te r s k e, pozneje tudi še za nekatere dalmatinsko škofije, a patrijarh v Akvileji za frijulske. — Gradski patrijarhat je papež Nikolaus V. pozneje leta 1451. prestavil v Benetke; a k v i 1 e j s k i pak je leta 1751. na željo Avstrije po naredbi papeža Benedikta XIV. jenjal, ter ste bili zato utemeljeni nadškofiji v V i d m u in v Gorici.a) Opazka. Da bi patrijarh Elias bil leta 579. sklicat sinodo naGradu, ker so bajda iazven drugih bili navzočni Škofjo iz naših krajev: Seveius iz Torgesta, Joannes iz Parencija, Adrianus iz Pole, Patricius iz Aomone, Marti-anus iz Pedene, Joannes iz Celeje, Leonianus iz Tiburnije, Maxentius iz Julija Karnika in Virgilius iz Skarabancijp — kakor po drugih tudi Hicinger 1 c 14 navaja, zopet ni historično. I)otičn(i Acta Concil. so ponarejena, in njihov nespretni kompilator podaje nam v njih samo imena škofov, kateri so v VI. stoletju v akvilejski provinciji v občo živeli, ne glede na to, ali so še I. 579. bili živi, in ali so s šizmatiškim patrijarhom držali ali ne. — (Vid. Huber I. 10 idr.) 20. Poslednje cerkvene zgode v tej dobi. Gospodstvo germanskih Langobardov (527—508), čijih oblast se je tudi še po njihovem odhodu v Italijo na naši zemlji raztezala sem do Soče in' gori do ZileB), a še več napadi tatarskih A v arov, posedših za Langobardi (568) ogersko nižino za blizu pol tretji vek, bili so kristjanstvu v Panoniji in Noriku, deloma tudi v Istri,, zopet silno pogubni. Tudi Slovenci, kateri so v istem času (551—51)2) razširili se na novo po vsej Panoniji in Noriku ter v Karnijoli tja do današnje Tirolske, a so se tudi že proti Istri in Jadranskemu Morju spuščali, postali so po vzgledu svojih tlačiteljev in deloma zaveznikov po sili, Avurov, kristjanski cerkvi nevarni. Že leta 000. pisal je papež Gregor Vel. nadškofu v Saloni in duhovništvu v Dalmaciji: „Zarad slavjanskega naroda, kateri vam se zeli') primika, žalostim se mnogo in se bojim; žalostim se zato, ker delim vašo tugo, a hoj im se, ker so skoz Istro začeli vhajati tudi v Italijo".‘) *) Huber I. 74, 75. a) Wetzer & Wolte s. v. Patriarcli, A<|uilcja. Ve-nedig. s) Hicinger Hi. *) Jatft, Regcsta Nro. 1320. Koncem VI. stoletja p ropa le so tedaj v silnem gibanju ljudskem še ostale škofije v Panoniji in Norika, kakor Siscia, Sabaria, Celeja, Tiburnia, tudi Aemona; — vsaj od te dobe ne omenja nam se nijeden škof več na teli stolicah. Ohranile so se vender škofije v Istri: Ter gest e, J list inopo lis, P ar en ti um, Pola, Ped ena'). Drugi škofje, kateri so v opisanem akvilejskem razkolu ostali rimski stolici zvesti, napotili so se sedaj, od šizmatikov proga-njani, 1. 599. v Konstantinopol, da bi pri cesarji Mauriciji našli zavetja. Od teh je sv. Flori us iz Aemone v Poli umrl okoli 000, kjer so tudi njegovi ostanki shranjeni. Tudi A k vi lej a se je v onem silnem met.ežu srečno obdržala; in tako je umevno, da je ta imenitna metropola, potem ko je še tudi stolica v Saloni 1. 639. propala, meje svoje juris-dikcije razširjala ne samo nad Istro in Venecijo, temveč od začetka VI. stoletja, kakor rečeno, tudi nad ves Norik in vsaj del Panonije ter celo tja nad Rhaecije T. iztočno stran in nad Vindelicijo. 21. Cerkvena uredba. Na konci tega oddelka naj še bode na kratko omenjeno, kako je že v 2. polovici V. stoletja krščanstvo v naših krajih bilo povse razvito in urejeno. Poizvedamo o tem iz životopisa sv. Severina, katerega je sestavil njegov učenec in ;j. naslednik Eugippius. Skoro povsod, kder se v tem spisu omenjajo cerkve in krist-janske občine v Noriku, nahajamo tam tudi mašnike z diakoni in subdiakoni ter nižjimi duhovniki doli do, cerkvenega vratarja. Imenuje nam se več samostanov in celic za moške; a tudi Bogu posvečenih devic ne manjka. Samostani imajo svoja zakonita po-sedstva, in njih Stanovniki niso samo bogomolci in duhovadci, temveč kot apostoli delujejo za blagor ljudstva ter podpirajo posebno uboge in zatirane. Govori se o posebnih cerkvah, odločenih' za krščevanje in dušoskrbje, ter o molilnicah ali podružnicah za redovnike in svetovnjake. Božja služba je v popolnem redu; vrši se zjutraj in zvečer, sv. maša se služi, cerkveno petje se goji, psalmi so pevajo, skupne molitve se opravljajo, jedi in pijače se blagoslovljajo, daruje se v sklad itd. Mrliči se pokopavajo včasi • slovesno, in v navadi so mrtvaška opravila in obletnice po mrtvih. Isto tako se v obče časti’ svetniki, mučeniki in njihovi ostanki. Umirajočim se daje sv. popotnica, Bogoslužni obredi opravljajo se tudi v najsijajnejšem blišču, mnogo sveč gori, in v rabi je dragocena cerkvena priprava in obleka. Nadalje doznajemo propise o cerkvenem redu, o trdem postu, posebe o 40dnevni postni ‘) Hicinger ib. dobi s pritrganjem jedi in pijače; potem, kako verni posvečujejo nedelje in druge cerkvene praznike, kako romajo k svetinjam mučenikov; sploh kaže nam se bogato razvito kristjanstvo in cer-kvenstvo1). In akoprem v životopisu sv. Severina imamo samo o nekaterih krajih Norika in Rhaecije taka očitna znamenja že povse razvitega kristjanstva po znoternji in zunanji uredbi, to smemo gotovo sklepati, da so jednake naprave obstojale po vseh drugih noriško-rhaecijškili krajih, v katerih so kedaj že bile kristjanske občine; temveč, čim nam je živa gorečnost tedanjih duhovnikov porok, da je jedino samo v nekaterih krajih gotovo ne bi cele družbe njih skupaj stanovale, ako bi po mnogih drugih krajih verskih poslancev manjkalo; kakor se ne da misliti, da bi po drugih krajih prebivalci glede sv. evangelija čepeli v temi, ako so imeli razmerno jednako število učiteljev.2) No, ako imamo take osvedočevalne dokaze o povse dovršenem krščanskem življenju daleč tam na severu, to moremo pač isto in še z boljšim pravom trditi tudi o južnih, ognjiščem krščanstva mnogo bližjih krajih. — S propadom rimskega cesarstva je v silnih svetovnih prevratih tudi krščanska vera v naši domovini skoro izginila; in zato je pri novih slovenskih naselnikih bilo treba zopet jo uvesti. (II. del prihodnje leto.) ') Huber I. 107, 108; 374 sl. ») Muclmr lliiin. Noric. 24H. Iz potne torbe. Priobčil Fran Erjavec. me zopet h polno torbo narodnega blaga. Vanjo sem pobiral vse, kar se mi ni zdelo vsednje, in kar se mi je videlo vredno, da iznesem pred slovensko razumništvo. No, s tem ne mislim reči, da je vsaka drobtina res kaj vredna. Znam, da je v tolikej množini izvestno tudi nekaj zone, niti brez plev ne bode. Ali meni nedostaje potrebnega znanja v razsodbo, kaj bi utegnilo zanimati jezikoslovca, kaj ne. Dveril sem se namreč, da jim časi prija kakova mrva, ki se je meni zdela po vse neznatna in do konca nevažna. V prvej vrsti so mi tudi zdaj bila na umu domača rastlinska in živalska imena, katerih se lepo čislo nahaja v torbi. Delj časa sem tudi nabiral domača imena raznemu ovočju (sadju), ker sem se uveril, da ima naš* narod v tem veliko bogastvo lepih besed, katerih naši slovarji še neso izcrpli, a še menj vede za nje naše strokovne knjige, ki so najrajše pisati o „rizlingu“ in rportugizerji,u o „kalvilih, rambourjih, parmenah in renjetah,“ ali še celo o „belle-fleurih in nonpareilih", dočim ima narod istim razpolom svoja samorasla nazivala. Treba bi pa bilo, da kakov strokovnjak vzame stvar v roko, ter da narodno terminologijo v sklad dovede se znanstveno, in da vsaj glavnim razpolom ustanoviti nazivala. Pri tem delu so me razven mojih dijakov, kar jih je slovenskega jezika, z drage volje podpirali gospoda župnici A. Harmel v Sebreljah, Matija Sila v Kepnjem Taboru in J. Vesel pri sv. Duhu nad Krškem, potem gospod vikar Gradiški Simon Gregorčič,^ Bi-Ijanski kaplan g. Fran Goljevščak in gospoda nadučitelja J. Širca v Bulci in Fr. Praprotnik v Lembahu. Vsem bodi tukaj izrečena presrčna hvala na njih trudu. Kar se dostaje nabranih besed in rekov, v prvej vrsti mi je hvalo vedeti gospodu Šimnu Gregorčiču ml., sedanjemu vikarju v Trenti; pa tudi gospod Kristjan Bratina, učitelj Srpeniški, poslal mi je zbirko besedij, iz katere sem pobral nekoliko zrnija. Uganke sem z večine nabral mej dijaki. Največ in najlepših mi je povedal realec Jos. Hvala iz Volčan. Prav leliko je pa mogoče, da je ta ali ona bila uže kje natisnena, no meni ni bilo možno pregledati vsega tega blaga, kar ga je dosle priobčenega. Gospodo pa, katero take stvari zanimljejo, prosim, da bi me tudi po sedaj blagovolili opozarjati na nedostatke in na neizprav-nosti, katere sem o priliki rad popraviti. Ivrpež in trpež pol sveta drži. I. Besede. Ankršt (reci: ankršt), a, m. Te besede zdaj uže nilcdor ne umeje, če tudi rabi narodu v kletvico: oj ti'ankršt grdi! Vrhu tega: ti ankršt ankrštni! Po vsem Kranjskem. Služi tudi v priimek. To je uprav: Antikrist; kajti v Daničičevem rječniku hrv. ali srpsk. jezika poleg: antikrist, antikrist čitamoi: a n ti krst, antikrs, katero besedo so Sloveni, kakor vse kaže, nekdaj tudi tako priglašali, ter jo po svoje izrekali : antukršt, od koder potlej: antkršt, ankršt. Asla, f. Prisad; der Brand bei Wunden. Plužna pri Bulci. V novovisokej nemščini se beseda: as sel, m., našteva mej boleznimi: aszl und wurm. Grimm VVorterb. 1. 587., in bavorsko-n^mški je assl tudi neka bolezen: salbfur die rot und fiir den assl, ter slovnik o tej besedi izrecno opomina: es ist ver-schieden geschrieben von a 11; poleg tega baš ondukaj čitamo: das Aiszlein (bavorski se izreka: assl, astl), glandula in čarne, papula, ulcus. Schmell.-Kromin. T. 157. Največ nemških besed imajo Sloveni baš iz bavorskega narečja. Vidimo, da naša beseda: asla nij od nemške: afel, od katere smo vzeli: obel, obla (išči te besede), in da se ,;f“ v besedi: asi a m'j izpremenil v „s“, kakor po Matzenauri uči Miklošič Gramm. I.» ;S54. Matzenauer ima tudi še mnogo drugih novoslovenskih, da krotko rečem, jako čudnih stvarij. Uverjen sem, da se „f“ v našem narečji nikoli ne more izpremeniti v „a“, in da Matzenaurovi tobožni slovenski, nikdar slišani besedi: sro-mentin (namesto: fromentin), zea mais, ter: sulika (namesto : fulika), Blasshuhn, pač nista drugo, nego napačen prepis iz bohoričice, v katerej se „f“, ako je prečna črtica v sredi slaba in tenka ali vsa oguljena, zdi'kakor „f“, zatorej: fromentin, fulika, namesto: fromentin, fulika. Primeri: osla. Avber, (gen.?) Naplavina, rekše, les, listje, pesek i. d., kar voda nanese. Kot Koboridski. Temna beseda. linčev, Sve, 1. Sod; das Fass. Dane pri Loži. Bdiva, t. Sodček, v katerem se hrani olje; das Oelfass. Hrušica v Istri. Hliniti, hiram, v. impf. Vprašati, pozvedati. Gorenja Soška do- yU-. lina; Koroško in Gorenjsko. Temna beseda. Primeri bolgarski: baram, ich beriihre. Kyriak Cankof 155. Bared, a, m. Pust in nerodovit svet. Malhinje na Krasu. Bet/ti nica (reci: buganica), f., namesto: gibanica = potica. Bole. Beka, f. Svoje ime ovci. Zemon pri Notr. Bistrici. ' Beke, ali uprav bukove trte se razločajo v: glavičnice, koš-nfce in s tracl j e. Ipavska dolina. Besedo: straclj a primeri k laškemu: strozzatojo, m., Strang, Strick (zum Er-\viirgen). Beliniti se (reci: bukimti se, bukinim se), v. r. impf. Igrati se (o otrocih). Podkrnci. Beli), a, n. Zastava; die Fahne. Vrsno na Tolminskem. Berurnja, f. = bira; die Collectur. Plužna pri Bolci. lierii), uja, m. Brezno, Abgrund. Dornberk. Primeri: brej, m., in: berfj, m. Berij, a, m. Velika luža; der Tiimpel. Vrsno. Primeri: brej, m., in: berig, m. Betiič (reci: butač), a, m. Tolmun, oton, globodnica; eine tiefe Stelle im Wasser. Hrušica v Istri. Beznica, f. Ječa; Kerker, in potem zaničljivo tudi o družili hramih in izbah. »Vtaknejo te v beznico." Dornberk pri Gorici. Blba, f. in: bibica, f. Travna bilka; der Grasstengel, der Halm. »Dregnil sem se z bibico.“ »Naberi mi bibico smokvic (ru-dečih jagod)." lvras; Ipava. Bic, a, m., in: biček, čka, m. Oven; der Schafbock. Soška dolina; Goriška okolica. Biri, Mri, interj. S tem glasom se kličejo race. Sliši se tudi: bi ra, f. = raca. Blažji, a, (namesto: blažij, zija), m., der Friihling. „ Blažji je prišel “ ; „do blažja potrpi"; „v bliižji bodemo orali“. A tudi sem čul: „blazema bodem oral11; »blazema pojdem v Trst“. Bole; Plužna. —• Podstava tej besedi kaže da je: v ti laz, namesto: vylaz, derAusgang; primeri: vigred (m,, a ne f.), der Friihling, uprav tudi le: Ausgang („vy“ znači isto, kar „iz“); štirsko-nemški: der Auswiirts = das ausw;irts gekehrte Jalir (od božiča do kresa), der Einwiirts = das oinwarts ge-kehrte Jalir (od knisa do božiča); a „ž“ namesto „ž“ v besedi: bliižji. stoji tako, kakor bolgarski: krtšij, der Brocken, namesto: kusij, staroslov.: kasu, m., das Stiick. Miki. Stamm-bildungslehre (i;!., in pravilno lice bi zatorej bilo: vylazij, namesto česar je: vylažij, od koder potem: vttlažij, vlažij, blažij, ker Bolčan običajno govori „b“ namesto „v“ : bino, beter itd., namesto: vino, veter. Lice: blazema (z ohranjenim „z“ namesto „ž“) kaže da se opira na prvotni instru-mental: vylazijem, od česar potem: vylazijema, vulazjema, vlazjema, vlazema, blazema, ‘kakor: strahoma, mit Furcht, redoma, der Reilie nach. Blejati, blejem, v. impf. Blocken. Ovca bleje. Plužna. liCtb, a, m. Bežol; Phaseolus vulgaris. H or a; Trenta. Budllj, a, m. Pljučnica; die Lungentztindung. Sv. Lucija na Mostu. Bora, f. = oblin. Drva, dokler še niso raz(!epljena, nego samo na kose razpiljena. Koborid. Borjač, borjdča, m. Dvorišče, der Hot'. Stoji namesto: oborjač, primeri: obor = die Hlirde, Po Primorskem povsod navadna beseda. Bos, a, m. Isto, kar: bes. „Bos te plentaj!“ Bole; Koborid. Božjdk, a, m. Ipavski „merčin“ dobiva od vsacega vedra vina po nekoliko soldov za svoj trud. Ti soldi se imenujejo: b o ž-jaki. Poglej tudi besede: mer čin, m. Pogajajoč se vinu za kup vselej tudi ukrenejo, kdo plača božjake. V Laščah bi temu rekli „božji denar.“ Brat, m. Bolčanje sklanjajo to besedo tako, kakor bi imenovalnik bil: brat er. „ Ali nisi videl mojega bratra“? „Daj to svojemu bratru!“ „To sta moja bratra.“ »Pokliči moje bratre!“ i. t. d. Staroslovenski: bratru, poleg: bratu, m., der Bruder. Bnfvec, vca, m. Skopljen prasec; versohnittenes Sclnvein. Luče na Štirskem. Na Bolškem je bravec der Schops. Brej, a, m. Globočina v vodi, tolmun, oton. Brda Goriška. Primeri: berfg, m., beri j, m., Ne verujem, da bi te besede bile iz ogerskega jezika, kakor Miklošič misli o jednakej štirskej in hrvatsko-slovenskej besedi: bereg, Pfiitze, Danjko 87., Iaeus, Belostenec, palus, Jambrešič. Ueber den Ursprung der Worte von der Form aslov. tret und trat. 7. Breškast, a, o, adj. Umazan po obrazu. Vrsno pod Krnom. Brešuljek, Ijka, m. Majhen breg, brdo; der Hiigel. Zemon pri Notr. Bistrici. Brkalice, f. pl. Neka otročja igrača, ki je brlezu ali volku podobna in daje brneč glas od sebe, alco se izpusti z vrvice. Vas Krn. Brkati, brkom, v. impf. Igrati se z brkalicami. Brnjav, a, o, adj. Blaten, umazan. „Krava je brnjava.K Cerovo v Brdih. Staroslov.: brunije, n., lutum; primeri: brnje, f. pl. Brnje, f. pl. Blato na glavi majhnega deteta. Bole. Nesnaga na životu, bodi sina človeškem, bodi si na živalskem. Obrnjati, obr-njam, v. pl., onesnažiti, oblatiti. „Krava je obrnjiina.“ Cerovo v Brdih. Primeri: brnjav, adj. Br&eer, adv. Blagor. „Br6zer tebi! wolil dir!“ Brozerovati, bro-zerujem (koga), v. impf. Blagorovati (koga). Podkrnci in Bolčanje. Namesto: blazer, in to namesto: blazžže; staroslov.: blaz§, adv., bene. Brsten, stna, o, adj. Tleppig, bltihend; tudi o človeku. Koborid. lini zla, bntzlica, f. = bruzgalica Išči te besede v letopisu slov. M.itice 1879. leta. Buča, f. Polič, rekše, pol bokala. „Dajte mi bučo vina." Kras; Ipavska dolina. V šali ve j pesmi o čukovi ženitvi slove jedna kitica: Vino sta izpila, trajlald, Bučo sta razbila, hopsasa. Bttltar, a, o, adj. Bnhav je sod, ako diši po plesni, pa tudi vino, ki se je spravilo v tak sod. Goriška okolica; Soška dolina. Bttkati, bucem, v. impf. Briillen (vom Rindvieh). Plužna. liiditi, biilim, v. impf. Mukati; briillen. Vol ali junec buli, krava miiče. Ipavska dolina; Brda Goriška. Hitija, f. Vse ono, kar se klade v testo, da bode od njega potica ali gubaniea; das Fullsel. Bitljati, buljarn, v impf., n a b u 1 i t i n a buli m, v. pf. Z buljo napolniti, nadeti. Od nemškega: Ftille? Soška dolina; Goriška okolica. Bimbati, bumčkati, bumbam, bumlkam, v impf. Piti. (V otročjem jeziku). Po vsem Goriškem. Laški: bombare, trinken, bom-bola, Flaschchen. I)iez II. 12. Hura, f. Jedro, jederce (orehovo, lešnikovo i. dr.). Bole. Celo orehovo jedro imenujejo na Krasu: petelin, v Hrušici: koka, a v Vremah: k 16 k a. Polovica jedra je v Bnloi: p 1 a t, i, f., na Krasu: k 1 o č a. Četvrtina jedra je v Bolci: nog a. Hitrim, f. 1) Majhna kablica s kratkima uhoma in s pokrovcem. V njej nosijo ovčarjem jedilo na pašo. Pokrov ima držalo, a skozi uha se vtakneta dve paličici. Hrušica v Istri. 2) Lesena posoda, v katerej se hrani maslo. Zabiče v Istri blizu Kranjske meje. V hrvaščini je: bure, o ta, n. das Fass. BttšMa, (reci: buš-), f. = bučela; die Honigbiene; bušenjak a, m. = bučelnjak; das Bienenhaus. Staro Sedlo. Bližina, f. — lupina; bužiti = lupiti = ružiti = žuriti. Buži se koruza, bob, grah i. dr. Plužna. Cebctda, (reci: cub-), f., der Fusstritt. Goriška okolica; Ipavska dolina: Kras; Soška dolina. Primeri: ceh ec, cebniti. ('Hm, bat (reci: cilbftc, cubca), m., der Fusstritt „Če mi ne molčiš, dam ti cčbec“. Goriška okolica; Ipavska dolina. <'i':bnifi, cPbnem (reci: cub-), v. pf. = suniti z nogo. Cebati, c e b a m, v. impf. = suvati z nogo. Goriška okolica: Ipavska dolina: Kras: Soška dolina. Celjtik, u, in. Pri domačih živalih samec, ki je še cel, rekše: ne-rezan: das unverschnittene miinnliche Hausthier. Srpenica na Bolškem. ('dozimnik, u, m. Ganzhiibler. Sv. Duh pri Krškem. Cimbi, m. pl. Die Fransen. Podkrnci. CepPr (reci: cup-), eepčra, ni.: „cepera drv nemau, rekše, čisto nič drv nema. V Laščah. Ta dobra beseda uprav znači: der Splitter, od glagola: cepiti, spalten. CSv, i, f. Die Schussspule boi m Webestulil. Bole. Gm6k, a, m. Die Ohrfeige, Schlag in s Gesicht. Sv. Križ lpavski. Cmdkva, f. = smokva; die Feige. Hrušica v Istri. Orna, f. Svoje ime ovci. Plužna na Bolškem. Isto, kar: Črna. Primeri: črnka. ' ('vrča, f. Ocvrt drob, rekše, jetra, pljuča in srce kake mlade živali ali kuretine. Goriška okolica; Ipavska dolina; Kras. Gada, f. Črne krave svoje ime; čadin, a, m., črnega vola svoje ime. Brkini; Tolminci. Podstava je: kad, od koder: kaditi, rauchen, in tudi: saja f., der Russ; kajti v Senožečah vele: čadav lešnik, a Laščani: sajav olešnik, rekše olešnik, tako zrel, da je, kakor okajen. Čaj, a, m. Ulje, tvor; der Abscess. Hrušica v Istri. Cdjiti, idjim, v. impf. Lupiti orehe, čaj iti se, čaj im se, v. r. impf. „Orehi se še ne čajijo“, rekše, ne dade se še izluščiti iz oblaka. O č a j n i k = izluščen oreh. Plužna. Caldren, ma, o, adj. Garstig, iibel, eitel. „Čalarno mi je“ = mir ist es iibel. Luče na Štirskem. Campdr, ja, m. Levičar. Solkan. Primeri: čam p arina v letopisu slov. Matice 1879. leta na 135. str. in letošnje popravke. Čdša, f, Leseno tvorllce z ročem, s katerim se pije voda. Hrušica v Istri. ČebivMja (reci: čubfnklja), f. Blatta orientalis; die Kiichenschabe. Vrsno. Čebdhldti se, Zebohldm se, v. r. impf. Grdo jokati se. Kobbrid. Geča, f. Dorastlo dekle. Gorenja Soška dolina. Po nekaterih krajih govore: ččča, in tudi: čeča. • Ge f/d v, a, o, vpraš. zaimek. Wessen? Čegdv si? Goriška okolica. V gorenjej Soški dolini: čega si ? Čdn&ti, Unžim, v. impf.; prečenžiti, prečenžim, v. pf. Pražiti, prepražiti. Podčavenci. — Čežana, f. Se sadjem ukuhan močnik. Soška dolina; Kranjsko. Čeper, a, m. Ixodesvrednvius; die Schafzecke. To ime sem v prvo cul na otoku Čresu, pozneje na Grebenih (v Repnjem Taboru) in tudi v Vremah. — Razčeperjena (debela) žival. ČepMti se, Sepdrim se, v. r. impf. == šeplriti se, in: ščepirlti se. • Išči zadnje besede v letopisu 1880. 1. na 192. strani. Kras. ČJpnja, f., reete: rrepvja. Prstena, skledi podobna posoda, pod katero se navadno peče: pogača. Išči te besede v letopisu 1880. 1. na 173. str. Hrušica v Istri. ČeSdrek, rka, m. Ožurjena koruzna latlca. Volče pri Tolminu. Išči v letopisu 1880. 1. na 193. str. besede: šiška, 1. Cetvernka, e, f. Les, ob kateri sta vprežen a vola, ki gresta četverit. Sv,-Križ Tpavski. Išči te besede v slov. Mat. letopisu 1879. leta. Cinij, a, m. Majhno ulje, ki nema nič vršiča; die Hitzblat.ter. Zemon pri Notr. Bistrici. Primeri v letopisu 1880. 1. na l!Kj. str. besedo: ščirjevec, m. (Umij, a, m. Klin, ki se vtakne v prevrtano klop, a nanj se (leno na križ stoječe palice, na-nje pa štrena, da se razmota. Vas Krn. Cdgljazt, a, o, adj. Prismojen, neumen. Podkrnci. Colndk, a, m. (izreci: čunak), das VVeberschiffchen. Pliižna pri Bolci. Čorba, f. Die Jauche. Luče na Štir.; tudi v Laščah. Črnka, f. Svoje ime ovci. Zemon pri Notr. Bistrici. Primeri: Črna. Crtdšen, Sna, o, adj. Človek, ki črti, ta je črtežen; hasserfiillt. Sv. Duh pri Krškem. GvMti, cvčrim, v. impf. Plauschen, plaudern, unniitzes Zeug reden. Luče na Štfrskem. Ddska, f. Steinplatte. Daskast kamen, ein Gestein mit platten-formiger Structur. Malhinje na Krasu. Dihati, diham, v. impf. (tobak). Schnupfen. Podkrnci. Dolg dva, f. = dolgost. Podkrnci. Domdr, rja, m. Človek, ki ob nedeljah ostane doma za varuha, kadar drugi otidejo v cerkev. Domariti = domar biti. Podkrnci. Dombrdva, f. Ime majhne vasice blizu Prvačine. Podstava tej besedi je: dobr, dob, staroslov.: dabrtt, poleg: dabil, m.,derBaum, die Eiche, a ohranil se je v njej še stari hohnik. Po glasovnih zakonih nove slovenščine bi ta beseda slula: Dobrava, kakeršnih imen se po Slovenskem več nahaja. Dopriga, f. Der Vorspann. St. Martin v Brdih. (Izrekajo: do-praga.) Drdhati, drdham, v. impf. Zdrahe delati; Zwist stiften. „ P aha ti in drahati." Koborid. Išči v letopisu sl. Mat. z 1880. leta besede: razdrasati. Začetni „d“ v tej besedi je od samostav-nika: (v)zdrahi. Drdhniti, drdhnem, v. pf. Wiithend anfallen (vom Hunde). „ Pes je drahnil na berača.“ Plužna. Morebiti namesto: riihniti; primeri: rohneti. Drdska, f. Praska na koži; der Ritz. Vrsno. Podstava: dr-e-ti. Drdsta, f. Drča; die Riese, Runse. Trenta; Soča; Plužna. Podstava: dr-e-ti. Drdrat, a, m. Die Thurmratsche in der Charwoche. Malhinje. Drist (e), a, m. Das Laichen von Fischen. „Riba gre zdaj na drest.“ Slap Ipavski. Zatorej: drestiti se, laichen, a ne: drstiti se. Dreviti (reci: dr viti), im, v. impf. Gnati. Ta beseda, znana široko mej Sloveni, vender nij domača, nego v starini vzeta iz nemščine. Gotski: dreiban, starovisokonem.: triban, srednjevisoko-nem.: triben, starosaski: driban, nizkonem.: driven, nizozemski: drijven, anglosaski: drifan, angleški: drive, staro- friski: driva, novovisokonem.: treiben. A nepravilno je pisati: drvi ti, drvim, drvil sem ga, kakor tu vidimo, in tudi Laščan jasno izreka: zadrevil sem ga, s priglasom na srednjem zlogu, da se zatorej v njem „ž“ na tanko sliši. Partic. praet. pass. je: zadrevljen, ljena, o. Drnohati, drndhum, v. impt'. Smrčati; schnarchen. Kras; Ipavaka dolina. — Za Stolom od Žage proti Reziji je gora: Drnohlja (Drnohulja). Drobvzen, zni, f. = drol)iž, n. pr. otroci, drobno sadje i. t. d. Za denar rabi pa: drobiž. Spodnja Idrija. Drmjoč, adv. K letu, ob letu, uprav: drugi krat. Kras; Ipavska dolina. V Laščah: kedaj, adv., im kiinftigen Jahre. Druhal, hali, f. Die Volksmenge. Tudi ta beseda je v starej dobi k nam prišla iz nemščine. Ostalim Slovanom je neznana. Gotski: draulits, starosaski: druht, starovisokonein.: truht, das Volk. Na posodo vzeta beseda je potem odpehnila „t“ na konci ter namesto njega privzela domače obrazilo „al“. Drzumun, interj. Kadar hoče pastir goveda hitro pognati, kriči: „drzftnzun, obad, obad!“ Na ta glas spusti se žival v dir, da bi utekla strahovitemu krvopivcu. Malhinje. Dudati, dudam, v impf. Kako stvar ali kako delo nerodno v roke vzeti; počasno in z majhnim uspehom kaj delati. Dudalo, a, n., tiik človek; ein langsamer Patron. Ipavska dolina. Dunkati, dankam, v. impf. Sesati prst. Otroci, odstavljeni od prsij, dunkajo. I.) u n k a, f. Deklica, ki sesa prst. Vrsno pod Krnom. Frnikola f. Das Schnellkiigolchen; kamena kroglica, s katero po mestih in trgih dečki igrajo, a še bolj so igrali poprejšnja leta, s palcem in kazalcem podeč frnikolo v posebne jamice. V Ljubljani. Primeri tirolsko-nemški: Fernerkorner, plur., Steinchen, vom Eise der Gletscher glatt geschliffen und ge-rundet. Alpenburg, Mythen und Sagen Tirols, na i)7. str. Gdcelj, Ija, m. Kos (kruha). Selo v Ipavskej dolini. Gadina, f. Gadova jama; das Vipernloch. Notranjsko; tudi v Laščah. Garbu st, a, o, adj. Kar ni prav gladko, to je giirbasto, n. pr. zid. Rihenberk. V Laščah se to imenuje „g, igisa, n. Kravji jarem. Bole. Starostov.: igo, gen. iga, in: i ž e s e, n., jarem. J j Mm, dna, o — nobeden, dna, o. Vrsno pod Krnom; Plužna pri Bulci. Mej Belimi Kranjci je tudi slišati: n ib eden, poleg: nobeden, keiner. fmec, hnca, m. Ivje, der LLauhreif. Volče pri Tolminu. Izbriniti se, izb rinem se, v. r. pf. = izriniti se. „Koža se mi je izbrinila“, rekše: izpehnili so se mozoli ali mehurci po njej. Rihenberk. V tej besedi je „b“ vtaknen. Tzlizek, zka, m. Obrabljen kos mila, Vreme. — Ta beseda bi nam lehko rabila za ono izlizano in oglajeno kamenje, ki se nahaja po rečnih in potočnih strugah; das Gerolle, das Geschiebe. — I z 11' z e k je vsaka izlizana stvar. V Laščah. IzmAzek, zlcci, m., kos sala, ki v rokah ostane, ker je pretrd in premalo masten, kadar se z njim namaže črevelj. V Laščah. Izpodbrincati se, izpodbrincam se, v. r. pf. Das Kleid aufschiirzen. V Brkinih. Hrušica; Bistrica Notranjska. Išči v letopisu 1880. 1. besede: obrencelj na 158. str. Izveterniti, izveternm, v. pf. Izkaditi se, izgubiti moč. Vino, žganje izveternf. Soška dolina. Izzehtiti, (reci: izžiih-), izžehtim, in: izžehUjem v. pf. Pokvariti se, po zlu iti (o jedilih). Podkrnci. Namesto: izžugteti; podstava tej besedi je: žig, brennen, ter znači zatorej uprav: durch Ausdampfen an Kraft verlieren. V Laščah je: žehteti, tim, v. impf., gliihend lioiss sein: peč je tako vroča, da žehti. Janje, eta, n. Das Lamm. Malhinje na Krasu. Jarek, rka, in. Das Saugloch; jama, ki vodo požira. Dane pri Loži. Jarem, rma, m. Leseni pretin v orehovem jedru. Bole. Hrušica. Jarše, eta, n. Jednoleten janjček, das einjahrige Lamm. Hrušica v Istri. Pravilno je pisati: j ar uš e, ker v srednjej Istri se mej Hrvati čuje tudi lice: j ar uh. Je, pron. Osobno za ime 111. osobe srednjega spola ima v kazalniku jedinstvenega števila vselej: je, nikdar: ga. „Kje imaš pismo?“ — „Sem je sežgal.“ -r- „Kje imate tele?“ — „Oče je je prodal.“ Tako govori Kraševec, Ipavec, Bric in Goričan ; Tolminec pa uže ne več. Jedača, f. Jed, jedilo; die Speise. St. Florijan v Brdih. Jhjno (reci: jttg-), a, n. Gumno, die Dreschtenne Hrušica v Istri. Podstava: gumno, od koder potem: jiimno, jiimno, jugno. Jeliievje, a, n. Jelove veje; das Tannenreisig. Trnovo v gozdu. Jermendc, a, m. Z jermenov spleten bič, korobač. Sv. Duh pri Krškem. Jdžek, žka, m. Prašičevo slepo črevo; der Blinddarm, intestinum coecum. To črevo se napolni z mastjo in potem se hrani za leto ali jesen v obelo. Kras; Ipavska dolina. Jundkmica, f. Lepo vzrastla in zajetna deklina. .Vas Krn. Jednako narejena je staroslovenska beseda: otrokoviea, f., das Miidehen. Jritrnja, f., in: j utr n j e, a, n. Jutrnjo zvoni' = dnevi zvoni. Bole; Pliižna. Jiiža, f. „Moker, kakor juža." Kostanjevica na Krasu. Kuho, kdhota, m. Izut parkelj; der Hornschuh bei den Hufthieren. Solkan. Čudna beseda! Kujati, kujem, v. impf. Kaziti; verunstalten. »Nič mu ne kaje", (če tudi ima pohabljeno roko). Vrsno. Kajti, adv. Mnogo. „Letos je kajti lešnikov**, viele Haselniisse. Ponikve na Št. Vidskej Gori. Kd/ati, halam, v. impf. Zajemati vodo v posodo, privezano ali na kacein drogu ali na vrvi, ter jo potem ali na škripci ali na rokah k višku vzdigati. Beseda je znana po vsem Primorskem, če tudi je od laškega: calare, v., von oben herabziehen. Kdlati, Miam, v impf. Klati; spalten. V Brkinih. Kalinec kaldnec, adv. Nositi koga kalinec kaloneo; liuekepack tragen. Bole. Primeri v letošnjih popravkih: kal«) ne c. Kdlja, f. Blato, nesnaga na telesu; der Schmutz am Leibe. Bodrež pri Kanalu. Primeri: p o k ;i.lj at i, v letopisu sl. Mat. s 1880.1. na 174. str. Kdlja, f. Neka jed, kuhana od maselnika, skute in moke. Bole. Kaluža, f. = luža. Hrušica; Vreme. Kapic, a, m. Skrkljič, škrat; der Kobold. Žabče pri Tolminu. Ka-past vol, kapasta krava, tak vol ali krava, ki ima roge iz početka nekaj nizdolu obrnene, a potlej zopet k višku zasuk-nene. V Laščah. Kapur, tja, m. Kameno olje, das Petroleum. Barovnica. Podstava: kapati, v impf., tropfelri. Kdpusče, a, n. Zelnik : der Krautacker. Pliižna pri Bolci. Kardgla, f. Cerkvena zastava. Tolmin. Staroslov.: horiigy,-gve, f., in poleg tega: horagva, f., die Fahne. Kasta, f. Tekoča voda s koritom vred. Bole. Od nemškega: der Kasten. Kdvkati, kavkam, v. impf.; iz kavk ati, v. pf. Luščiti kostanj iz griče. Cerovo v Brdih. (Griča = bodljivo konstanjevo oplodje). Kavkljdti, kavkljdm, v. impf. Nadležno beračiti, po sili kaj izmo-ledovati od koga. Rihenberk. Skavkljati, skavkljam, v. prf., s težka nabrati kake stvari. V Laščah. Kdvran, a, m. = vran; Corvus Corax. Hrušica v Istri. Kil j, a, m. Utež pri uri. Srpenica pri Bolci. Kendti se, kendtn se (reci: kihniti), v. r. impf.; prikenati se, pri-kenam se, v. r. pf. = prisaditi se. Rihenberk. Kinkati, kinkam (činkati), v. impf. Dremati, uprav dremajoč glavo potresati. „Kaj kinkaš?“ govori se šalivo dremavcu. Soška dolina. Poleg kinkati tudi: cincati, isto. V Laščah. Primeri nemški: hinken. J Klada, f. Živino, katero najde poljak (poljski čuvaj) v škodi, žene v klado, iz katere jo mora gospodar potem rešiti, plativši po njej narejeno škodo. Plužna pri Bolci. Poljak se tu imenuje: soltar (reci: sutar). K! ujarka, f. Ruha, v katerej nosijo klajo (seno) živini. Bole, Pltižna. Kltilnicu, f. Neka sekira, s katero se drva kol j 6. Pltižna pri Bolci; na Dolenjskem. Klepet, a, m. Der Glookensclnvengel. Malhinje na Krasu. Kllniti, hlinim, v. impf. „Klinijo nas, da bi delali cesto“ = silijo nas. Gorenja Soška dolina. Ključ, a, m. Der Stempel oder Kolben bei der Handspritze. Malhinje na Krasu. Klobuk, osipni. Rhizostoma Cuvieri; Wurzelqualle. Sesljan pri Divinu. Klicu, f. Suha hruška. Od nemškega Itlotze? Bole. Kluneli, uka, m. Neka naprava v ptičjo lov. Idrija. Vukov rečnik ima: k lunj a, eine Art Falle fur die kleinen Viigel. KIMba, f. Slabo vino (zaničljivo). Sv. Duh pri Krškem. Kobara, f. Gruča lešnikov na leskovej veji. Bule; vas Krn. Ta beseda mi rabi za „Krystalldruse“. Kobard.ški, adv. Nositi otroka kobaraški, rekše, nositi ga tako, da sedi' na tilniku in drži noge okolo vratu.- Bole. Koce, eta, n. Mlad prašiček. Solkan. Primeri: k 6 c e k; v letopisu slov. Matice 18 7‘J. leta na 141. str. Kocel, la, m. Ožurjena koruzna latica. Križ lpavski. Kdcelj, kočija, m. = kušter; der Krauskopf, die Haarloeke, die .Haarzotte. Malhinje na Krasu. Kdjica, f. Majhna lesena lnšica na dveh stebrih, kakor jih imajo pastirji po hribih. Spodnja Idrija. Kok, a, m. Potuha; der Unterschleif. „Dajati komu kok/ Brda Goriška. Kojcojdre, adv. Nositi koga kokojare; huckepack tragen. Solkan. Količka, f. Der Schiebkarren. Rogiitska okolica na S tir.; v Senožečah: kolečka, n. plur., isto. KoUda, f., koledar, rja, m. Trentarji in Sočani, po pet ali šest njih, hodijo po božiči z goslimi od hiše do hiše, pobiraje slanino, žito, moko i. dr. v dar: hodijo v kole d o in se zatorej zovo koledarji. Gorenja Soška dolina. — Kolednik, m., isto. V Laščah. KoUncnik, m. Pri statvah prečna palica pod prsnim vratilom. Bole. Koletiica, f. Voda do kolen sezajoča; ein knietiefes Wasser. Koborid. KoUnil, a, m., ali: kolenmik, a, m. S prota zvita gož, katero pasočemu se konju ali bravcu natikajo na zganeno prednjo nogo, da ne zaide predaleč. Bole. Kol rt, Ha, m. Poletni, na lehko roko narejen svinjak; der Som-mer-Sclmeinstall. Plužna pri Bolci. Zimski svinjak je: kot.ee, kotca. 208 Fr. Erjavec: Iz p6tne torbe. KoUčkati, kollckam, v. impf. Igrati se neke igre za solde ali gumbe. Kneža na Tolminskem. Kolnik a, m., in: kol n jak, a, m. Poljski kolovozni pot. Koborid. V Laščah samo: kolnik, m., isto. K0I6, kdla, n. Das Rad. Štiri kola. Ipavska dolina; Kras; Hrušica. KoUvrat, a, m. Das Spulrad des Webers. Bole. Kornpec, 2>ca, m. = klopotec; schlechtes Ei. Sv. Jakob na Savi. Zaprtek, tka, m., isto. V Laščah. Kotiec, nca, m. Der Zwirn. „Daj mi klobec domačega konca. “ Malhinje na Krasu. Kopuča, f. Gruča lešnikov na leskovej veji. Volče pri Tolminu. Kordia, f. Mednožje. Koborid. „Strgal sem hlače v korači.“ Podstava: korak. Kore, eta, m. = Korent (v pripovedkah). Solkan pri Gorici. V tej besedi je pravilni „o“, in starega hohnika (n) nema, katerega ima: K6re«t. Korize, kor iz, f. pl. Jermeni, idoči vpreženim volom od ojesa do rogov. Malhinje. Kostenica, f. Rlieuma, Podagra. Borjana v Kotu pri Koboridu. Krnim, dna, m. človek, ki ima prav malo zemlje; nekoliko zaničljivo. Solkan. Košana, f. Od srobrota pletena košara. Malhinje na Krasu. Košcič, ščtča, m. = krhelj; navadno največ v množini: k o š č i č i; Diirr-obst. Ročinj. Podstava: kos, m., staroslov.: kijsit,m.,dasStiick. Košenina, f. Na „kosce" razrezana (razkošena) in v kako posodo natlačena slanina (Špeh), gorenjska: zaseka. Kras; Ipavska dolina; Goriška okolica. Kotdciti, kotdčim, v. impf. = potuho dajati; Unterschleif geben. Sv. Križ Tpavski. Koteč, tca, m. Svinjak; der Schvveinestall. Srbski: kotač, v istem pomenu. Bole; Klanec v Istri. Koza, f. Noge pri statvah. Bole. Koza ra, f. Die Ziegen- oder Schafhtirde. Hrušica v Istri; okrog Loža. Kozdrina, f. ('as okolo 5. ure popoludne, ko pridejo koze s paše domov. „0 kozarini“, okolo 5. ure p. p. Staro Sedlo. Kčzbec, beca, m. Neke gredi spredaj pri senenem vozu. Vanje se vtakne žrd, da se ne vzdiguje, kadar jo zadaj na kolovratu ali na sovri z vrvjo pritegnejo. Hrušica v Istri. Primeri: kozavec v letopisu ,slov. Matice s 1879. leta. Pravilno lice je: kozlec, kozelca, m. Primeri: kozolci. Kozica, f. Trivoglat košček kakove tkanine, ki se všije. tu in tam v obleko; der Zwickel. Rihenberk; v Laščah. Kaziti, kozdla, m., in: kozolec, lea m. Posodica, narejena z drevesnega luba; Rindkorbel. Sv. Križ Ipavski. Smola se prodaje na kozole; v kozol se bero tudi jagode. V Laščah je to: kozol, kozola, m. Kozolci, m. pl. Das Stuhlgestell. Bolo. Pravilno lice je tudi tukaj: kozelci. Primeri: kozbec, m. Krdda, e, f., der Holzstoss, skladalnica. V Železnikih na Gorenjskem. Staroslov.: krada, f., der Scbeiterhaufen. Krajnik, a, m., in: podkraj n i k, a, m. O božiči ali o uzmu dobodo otroci krajnike. Kadar se namreč gubanica ali potica zvije, odrežejo se jej konci in se speko otrokom. Kričati, kricam, v. impf. od glagola: kreniti, namesto: kretniti. Ravnati oje vozu, na katerem človek sedi ter se vozi sam po klanci nizdolu. „Ti ne znaš dobro krečati. “ Hrušica v Istri. — V Malhinjem na Krasu ist glagol slove: krečati, krečam. Zanimljivo je lice: krečati, namesto: krečati, kar bi staroslov. slulo: *kreštati, a srbski: "krečati, namesto: kretjati, kretjati. Jednako je staroslov.: noštl, f., die Nacbt, novoslovenski: noč, a poleg tega vender: nocoj, lieute Nacbt, in bolgarski: noš, nošti, f., die Nacbt, poleg: snoce, gestern Nachts. Miki. lex. 9(i!).; primeriti je tudi staroslov.: zašti-cati, namesto in poleg: zaštištati, od podstave: zaštititi, novoslov.: zaščititi. Kresnik, a, m. Na Vršnem pod Krnom ne poznajo vedomcev, no govore o kresnikih, da se tepo po noči z gorečimi trosilniki na razpotji. Krista, e, L Kos trde zemlje, kosledii; die Erdscholle, Eisscbolle. V Pliižnih pri Bolci. Od laškega: crest.a, f., der Federbusch, Biischel am Kopfe der V(igel, der Kamm des Hahnes, der zackige Rand einer Mauer, die Bevverfung der Dachtraufe mit Qyps, in to od latinskega: crista, f. Krhljunka, e, f. Repa, razrezana na kosce (krhlje). Tpavska dolina. Krilo, a, n. 1) Zenska gornja obleka. 2) Naročaj. „I)ete je zaspalo materi na krilu." Staro Sedlo. Kriv, a, m. Streha. „Stavi voz pod kriv!“ Ročinj. Podstava: kry-ti; decken, od tod je tudi: krov, dasDach; po-krov, der Deckel. Kihniti, krknem, v. pf. „Noga mi je krknila", če sem namreč nerodno stopil, a ne da bi si jo bil spehnil. Bole. Jajce okrkne, kadar se mej kuhanjem strdi; zakrkniti, prezirljivo rečeno, namesto: umreti. V Laščah. Odtod je tudi glagol: crkniti, kar uprav znači: starr vverden. Krn. Tolmincem ter sploh gorenjim Sočanom je sv. Krn zaščitnik rogatemu (corno ?) blagu. „Lepo kravico imaš, Bog ti je obvaruj in sv. Krn.“ Prašičem je zaščitnik sv. Tunuh (Anton, tirolsko-nemški: Tonig), a kuretini zaradi jednakozvočja sv. Kuret, izreci: Kuret, namreč: Kurent,, kateremu v Laščah tudi vele: sveti Kurent. Kronic j, a, m. Koruzen strok, kateremu se je vse perje potrgalo. Benetski Sloveni. Na Bulškem in Koboridskem svetu je to: k r u n k el j, 1 j a, m. U Krplje, krpelj, f. pl. Schneeschuhe. Bole; tudi v Laščah. Krstnica, e, f. Die Todtenkammer. Spodnja Idrija. Staroslov.: krttsta, f., der Sarg. Krtica, e, f. Zabrekla žila na nogi; die Krampfader; Varix der Venen. Taka noga je k rtič e v a. Podkrnci. Kfv, k r d, f., Blut.; Hrušica v Istri. Kulka, e, f. Psica; die Hiindin. Hrušica; Zabiče v Istri. Kuhinja, e, f. 1) Kuhan ječmen vhrano ljudem. Brda Goriška. 2) Oko-pavina, Hackfruchte, rekše: krompir, repa, korenje, pesa. Podkrnci. ;-}) Vse, kar se kuha prascem v krmo. Koborid. K u h a, f., vse, kar se kuba ljudem in svinjam. V Laščah. Kuhi j rij, a, m., in: kuhljaj, a, m. Kuhljaj ječmena, moke, i. t. d., kolikor se je enkrat pristavi k ognju. Senožeče. Kdrelj, kurija, m. Pri plugu lesen klin, na kateri se natika gož, vežoča gredelj na kolca. Kameno na Soči. Namesto: k li r e 1 j čuje se v imenovalniku tudi: kur lij (namesto: kurlej, kur-leja). Hrvatski: kurelj, v istem pomenu. Primeri: kurgelj, m. V Laščah se taka trta zove: gredeljnica, a klin: gredeljnik. Kunjelj, a r. Oboje znači isto igro: ungerade oder gerade ? lAvka, e, f. črešnja, ki nedozorela pade z drevesa. Solkan. Primeri: o 1 e v k i, v letopisu 1880.1. na 1G2. str. in: levka, v letošnjem. Ljubi, adv. „če vam je ljubi11 = če vam je ljubo, če vam je prav. Mlinsko pri Koboridu. Primeri: godi, adv. Liha, e, f. Veliko ulje brez vršiča;' das Aas, der Abscess. Zemon pri Notr. Bistrici. Ličenj, nja, m. Vkrivljene palice pri pletenicah (koših). Sv. Križ Ipavski. Ravne palice so: ražnji. >' Lopatica, e, f. 1) Ptičje pero, dokler š,e ni razvito. „Ptiči so še v lopaticah11; die Vogel bekommen erst die Kiele. Brkini. 2) Jeziček v piščali, die Zunge in der Pfeife. Ipava. LojAc, lopbca, m. Kal, močilo. Koborid. Lovdča, e, f. Malovredna, razuzdana ženska; Venus vulgivaga. Ri-henberk.< b* I■<*?**** Loža, e, f. die Wagenremise. Malhinje na Kvasu. Laški: loggia, f., bedeckter Platz. Luč, i, f. I)as Kaliber, die Weite einer Rcilire. Koborid. Lnkez, a, m. V planini pod Mangartom svetijo si z lukežem, ki je železna ponva, napolnjena smole. Namesto: lukaš? Madrordv, a, o, adj. Madronivo je jedilo, ki vzbuja v človeku „madr<5n“. Vrsno pod Krnom. Makulja, (mukulja), e, f. (izrekajo: makija). Žitna ali travna bilka, sploh vsaka tenka in dolga betvica, s katero otroci drezajo v murinovo (Feldgrille) jamico, da bi ga pregnali iz nje. Podstava tej besedi je: mak-niti, staroslov.: muk-nati. Malgblt, golta, m. Rabelj; der Scharfrichter. Od laškega: manigoIdo^^V^ Soška dolina; Ipava. M (dir, malica, m. Vrag; der Teufel. Vas Krn. Pravi zmisel te besede je: das „Wichtelmiinnchen, der Koboldna podstavi: mal, adj., klein. Matodčberen, rna, o, adj. Malopriden; nichtsnutzig. Vas Krn. Mana, e, f. Snop sirkovih odrezanih in povezanih vršičev. Ipavska dolina. Laški: manna, f., ein Biindel. Mastnica, e, f. Neka trda in mastna klobasa. V Brkinih. Mdščina, e, f. To, kar se dobode od izmaščenega grozdja, anda: novo vino; der Most. Primeri: mas tilnik, v letopisu 1879. leta na 144. str. Matica, e, f. Mravlja samica. Malhinje na Krasu. Mii, i, f., in: meč, a, m. Das Abliegen des Obstes. „Kladel sem jabolka v meč." „Ta hruška je trdega meča“, rekše, dolgo jej treba ležati, predno se zmeči. Staro Sedlo; Koborid. Met/nenje (reci: mfig-), a, n., in: mttglenje, a, n. Trenutje, hipec; der Augenblick. Podkrnci; ruski: migii, m., der Augenblick:mM't""t- jMeja, e, f. Gozd, goščava, hosta; Wald, Gestrilppe, Dickicht. Ipavska dolina; Idrijski svet. Tudi srbski. M čl ek (reci: mul-), Ika, m., tudi: malik, malka, m. Prvo v Dorn-bergu, drugo v Solkanu. Neka drobna živalca, a katera, nisem mogel ovedeti. Morebiti je: pajek, palek. Če kdo vpraša, kaj se mu poda v plačo za kakovo delo, reče mu se šalivo: dam ti jajce od melka. Melja, c, f. Žito, ki se prinese v mlin na mlenje; das Mahlget.reide. „Imam melje za ves teden". Vreme; Kras; Ipava. Meljdj, a, m. Človek, ki prinese ali pripelje žito ml6t; der Mahl-gast. Vreme in Rihenberk. Melša, e, f. (reci: mevša). Veha pri kapusu (želji). Plužna pri Holci. Menjdrda, e, f. Telica, ki gre konci prvega leta uže po plemenu. Gorenja Soška dolina. Laški: menare, v., vvohin fiihren. Mercin, a, m. Mož, ki meri vino. Vsaka vas na Ipavskem ima svojega m er čin a, ki je od vseh občanov priznan za pravega poštenjaka. Kadar pride vinski kupec v hišo in se je gospodar z njim pogodil za ceno, potem pokliče mrčina, da toči in meri. Glej besede: božjak. Merčin je v Hrušici zemljemerec; Geometer. Mernik, a, m. Tist. dan, kadar se na tehtnici meri mleko, ki ga posamičen kmet od svoje živine daje v skupno gospodarstvo. Po tem se mu pozneje odmeri delež od sira in od skute. Meri se navadno drugi dan, ko je žival prišla na planino. Der Messtag. Bolške planine. Mesina, e, f. Nada; der Schuhfleck. Soška dolina; Goriška okolica; Kras. V Ipavcih se to imenuje: vstava; a v Laščah je „nada“, ako se dene na podplat, a „županec“, ako se dene drugam na usnije. Primeri: nanaditi se, v. Mezda (reci: miizda), e, f. Planinsko gospodarstvo na Bolškem svetu osnovano je na mezdi, ki ima osemdeset liber (funtov) mleka. Čim več liber mleka ima kdo v mezdi, tem več sira in skute mu pride v del. Tist, ki ima največ mleka v mezdi, imenuje ,se mezd ar, a drugi menj imoviti pridenejo mu svoje mleko, da je mezda polna. Kar je črez osemdeset liber, gre v „ve-nalnico". Išči te besede. Staroslovenski: mlzda, f., der Lohn. M ir išče, a, n. Razvaline; die Ruinen. Vreme. Podstava: mir, m., zid, od latinskega: murus. Miniti se, mišim se, v. r. impf. Mausern, sich mausen. Tako govori vsa slovenska štirska zemlja. Mliič, a, m. Mešanica vsakovrstnega žita, kakor ga mlinar pobira od meljiijev. Kruh od tacega žita je „mlačev“ kruh. Glej v letopisu slov. Matice 187!). leta na 145. str. besede: mliič. Mldčina, e, f. Kisla, močvirna trava. „Mlačine je dosti, sena malo". Hrušica. Podstava: mlaka. Mladica, e, f. Seno tretje košnje = vnuka. Sv. Duh pri Krškem. Mladiti se, mladini se, v. r. impf. Junge werfen. „Zdaj se drobnica mladi. * O m 1 a d i t i s e, o m 1 a d i m s e, v. r. pf. Drobnica se je uže omladila. Trenta; Soča. Mlaka, e, f. Senožet, katero ob povodnji voda zalije. Zemon pri Notr. Bistrici. Muc cer, a, m. Mokrotna senožet; mo c ve mat, a, o, adj., mokroten. Močvir., rja, m. je pa: Sumpf. Sv. Križ Ipavski. V Laščah je: mocvir, rja, m., močviren, rna, o, adj. M očnica, c, f. Die Mehlschiissel. Pliižna pri Bolci. Mihec, molzen, m. (izrekajo: muzec), a čuje se tudi: molžlar (mužlar). Deska skrajnica. Vsak krij da dva molzca, jeden se prvi odreže, a drugi ostane, kadar se je ves krij v deske porezal. Vreme; Kras: Ipavska dolina. V Laščah ta beseda slove: mužljar (izreci: mtižljer), rja, m. Mdlza, e, f. (izrekajo: muža). Ozka lilica v planinskem stanu, kjer sede ovčarji (kožarji) in molzejo ovce (koze), ki jedna po jednej prihajajo skozi vrzel v zidu. Bolške planine. Mdrcevina, e, f. Zadnja gosta mast, ki se dobiva, kadar se oljke maste. Brda Goriška. Primeri: zmorča, f. Marka, e, f. Maselnik, tropinje (na Kranjskem); Schmalzmuss. Vreme. Možljdni, m. pl. = možjani; das Gehirn. Rihenberk. Mrazcdti, mrazMm, v. impf. 3. osobe. „Mrazčime;“ zmrazčati, zmrazčim, v. pf. 3. osobe. „Zmrazčalo me je.“ Mraz me preleta; mraz me je preletel. Staro Sedlo. Mrdniti, mrcinini, v. impf. Pršeti, rieseln, nebelreissen. Tolminsko. Mrkuša, e, f. Svoje ime ovci. Zemon pri Notr. Bistrici. Mrlika, e, f. Usehlo, a še stoječe drevo. „Prišel sem kupovat mrlik“. Ipavska dolina; Trnovo v gozdu. Mršiti, mršim, v. impf. 3. osobe. Mrši = droban sneg pada. Sv. Križ Ipavski. *• Mrtvdl, i, f. Mrtvaški list; der Todtenscliein. Koborid. ^■ Mrtvdr, rja, m. Grobar; der Todtengraber. — Mrtvi'j a, e, f. Officium (po mrtvem). Gorenja Soška dolina. Mrtvica, e, f. Spodnja prst, ki pri globocem oranji pride na vrli. „Mrtvica prvo leto ne rodi." Koborid; tudi v Laščah. Mrve, mrv, f. pl. Senen drobir; das Heuicht. Plužna pri Bolci. Mrzlec, zelca, m. Studenec; Quelle. Hrušica v Istri. Mticina, e, f. Neka sekira. Plužna pri Bolci. Muha, slepa, f. Neka igra, ki se drugod imenuje: slopa miš. Kras. Muhnik, a, m. Sprava, v katero se stavi meso in druga jedila, da muhe ne morejo do njih ; die Bunge. Plužna pri Bolci. Muliti, mulim, v. impf. Muhen. „Krava muli“. Plužna. Munzati, munzam, v. impf. — nizati; aneinander reihen, anfiideln. Luče na Štir. Ta beseda kaže „m“ namesto „n“ ter ima še hohnfk, in stoji namesto: n u n z a t i, ali: n o n z a t i, kar bi staroslovenski bilo: nazati, od glagola: nTsti, niza, penetrare, kateri glagol ima dosti raznih lic, in tudi: prongziti, poleg: pronlziti, dalje: sfmazmiku, m., sunazTiul, adj., poleg: sflnuzlniku, m., sunuzinii, adj., ter obe poslednji besedi je bolje proizvajati od: srt niz-, nego li po Miklošiči od: sil vozil (der Wagen). Muždlj, a, m. = žmulj, a, m. = žmulj, a, m. = kozarec = kupica; das Trinkglas. Otok Cres. Po predevku od besede: žmulj Nabivdlnik, a, m., in: pobivdlnik, a, m. Les, s katerim sodar nabija obroče na sod. Koborid. Nadirjati, nadirjam, v. impf. Koruznej latici odirati nekoliko zrn, da jo drug potem hitreje ožuri. Plužna pri Bolci. Podstava: dr-š-ti. Nakfoiiti, naJcrnem, v. pf. Nagniti (kako posodo). Srpenica pri Bolci. Nandditi se, nanadim se, v. r. pf. Narasti se, nabrati se. „0d tega je vzel na posodo deset, od onega pet goldinarjev, in tako dalje. Naposled se je nanadilo toliko, da je prišel v velike zadrege.“ Koborid. Podstava: nadeti, od koder je tudi: nada, f., der Schulifleck. Napera, e, f. Der Ansatz beim Geflecht. Pletilec, pletoč kako pletenino, naredi najpoprej „ napero “, rekše, uravna in učvrsti glavne prote, kakor rebra, katera potem s tanjšimi proti opleta. Trpčane na meji Istrdnskej. Naperiti, naperim, v. pf. Ansetzenv anfangen, richten. Naperiti iglo = einfiideln. Luče na S tir. — Naperiti nogavico = splesti nekoliko začetnih vrst, da potem drug, ki še ni tako umetalen v tem delu, leliko dalje plete. Rilienberk. Nap er javiti, naperj livarn, v. impf. (koga). Jemanden aufstacheln. „Poprej ga je naperjaval na pravdo, a potem je pričal proti njemu.“ Brje v Ipavskej dolini. Primeri: napera, f. Napružiti, naproživi, v. pf. Nastaviti kako prožilo (proglo). Mal-liinje na Krasu. Nasad, a, m. Držaj pri lopati, pri kosi, pri grabljah i. t. d. Pod-krnci. Nasuvati, ndsurain (reci: nasvati, nasvam), v. pf., napolniti, an-filllen. „ Kdo bode nasval tebe, ki sneš, kolikor vidiš.“ Sv. Križ Ipavski. Staroslovenski se je sprožalo: suvati, suvaja, stossen, kar bi novoslovenski slulo : suvati, suvam , kakeršno lice ima res beseda: nasuvam, katera uprav znači: suvam kake stvari v kak prostor, dokler ga ž njo ne napolnim ali nasuvam ; primeri staroslovenski: zasovu, m., der Riegel, in novoslovenski: zasova, f., notranji leseni zapah pri vratih, v letopisu 1880. 1. na 212. str., ter pomni, da je staroslovenski: nasunati zuačilo tudi: anfullen. Natrcati, ani, v. impf. Napolniti, kar se najtrje da. Vreča je na-trcana, rekše, toli polna, da vanjo uže nič ne more iti. Krava ima natrcano vime, strotzend voli. V Laščah. Podstava: trkati, klopfen, mit Kraft (hinein) scldagen; a natrcati je namesto: natrkati, kakor: prisezati, namesto in poleg: prisegati. Nauddriti, muddrim, v. pf. Heften. Pri šivanji se s prva samo naudari, rekše, popne se z redkimi švi, a potom se šiva za trdno. Soška in Ipavska dolina. Navček, cka, m., die Ziigenglocke. V Kamenej Gorici na Gorenjskem. Staroslov.: navi, m., der Todte. NaMiti sc, mviilim se (česa), v. pf. r. Naveličati se. Sv. Duh pri Krškem. Nacreber, adv. = navzgor. Kras. Ndzad, adv. Nazaj ; zuriick. Hrušica v Istri. Nazndti, naznmn, v. pf. Auslindig machen. „Naznal mu je službo.0 Podkrnci. Neresee., srn, m. = mrjasec, neskopljen prasec. Vreme. Hrvatski: nerast, nerostec (Belost). Miklošič to besedo stavi na koreniko: nor s, 0(1 katere je staroslovenski lehko bilo: nres-(ners-) iti tudi: n ras- (nors-). a: rasti ti coire, bi stalo namesto: nras-t: nrastiti, od koder se potem dade proizvajati vsi znani obrazi: neresee, verres, Megiser, narasec, nerosec, prip. 198., meresec, merjasec, lex. (v obeli poslednjih je „m“ namesto „n“.) Ueber den Ursprung der Worte von der Form aslov. tret und trat, na 11. str. Neitcdkan, a, o, adj. Kdor no more česa pričakati; na pr. otroci so neučakani, kadar ne morejo pričakati kosila. Podkrnci. Namesto: neučakanun, neučakann. Primeri: rAjen list. Neustdren, ma, o, adj, Neroden, okoren. Sv. Duh pri Krškem. Ne centa, e, f. Bratova ali sinova žena. Po vsem Primorskem. Niz, praep. = s, z; von herab. Rabi Podkrncem vse tako, kakor srb. hrv. niz, in zahteva za soboj vodno kazalnik. Stoji povsod ondu, kjer se na vprašanje: kam? odgovarja s predlogom: na. „Prišel jn niz Krn, niz Srpenico." Kakor vsak ostro priglašen izgovarja se tudi ta z glasom, ki je nekako v sredi mej e in a: naz, kakor: tač, bak, namesto: ptič, bik. Nizati, nižem, v. impf.; nanizati, nanižem, v. pf. Nabirati na nit; anfildeln, an einander reihen. V Brkinih. Primeri: mun-zati, v. N6ga, kraSja, f., der Drudenfuss; pontangulum. Plužna. Noga m or o v a, isto, v Rihenberku. Noga sračja, isto, v Brdih Goriških. Noga st račja, isto, pod Krnom. No/jdhiiea, e, f. Les pri stativah, na katerega z nogo pritiska tkalec; die Trittvorrichtung, der Schemel. Plužna. N6f/lice, >i6č. v. pf., bis wohin riicken, schieben; upsnač si o, v. pf., stolpern, anstossen mit dem Fusse, verstossen, ein Ver-sehen machen; opsnac sie, v. pf., iiber etvvas stolpern, aus-gleiten (ausrutschen.) Linde. Korenika bi utegnila biti: plh, imejoča prvotni „s“ namesto novejšega „h“, staroslov.: pihati, stossen; novoslov.: puhati; poljski: pehač, pehn;}č; češki: pehati, peham, poleg: pšiti, pšim. Novoslovenskis besede: spesniti se, opesovati se, podpesiea nam kažo namesto polu-glasnika čist „e“, in o tem je primeriti poljski: ikač, v., schluch-zen, k novoslovenskemu: zalekniti se, v., rekše, zahlipniti se, v letopisu 1880. 1. na 211. str. Podnmnjak a, m. Palica, s katero se podpira breme na rami. Solkan. Poljanica, e, f. Isto, kar je v Gorici in v Gor. okolici: gubanica = kranjska potica. Pliižna. Pot/laven vna, o, adj. Poglaven je človek, ki hoče vse na hitro podelati. Kameno na Soči. Na Tolminskem je: poglaviten, t.na, o, adj. Poglaviten je tak človek, ki hoče vse sam požreti. Pogtm pot/dna, m. Pastir na planini, ki poganja ovce v molžo. Plužna pri Bolci. Staroslov.: pogonti, m., die Begleit.ung, pogoniči, m., puer minans boves arant.es; operam praefectus. Poc/umen, mna, o, adj. Mutliig; hraber. Tudi ta beseda je v starini iz nemščine vzprijeta. Gotski: guma, der Mann, lat. homo, der Mensch, starovisokonem.: gomo, der Mann, gomalih, adj., miinnlich, starosaski: gumo, gomo, der Mann, anglosaski: guma, der Mann, v starih severnih Nemcili: gumi, der Mensch. Gorenjci nekod mej Kranjem in Loko še govore: nijma pogona (namesto: pogoma), er hat keinen Muth, kar uči, da je to prišlo k nam iz stare visoke nemščine, iz katere je bil najprvo pridevnik: gomalih, miinnlich, preložen z besedo: pogumen, mna, o, od koder se je stoprav kesneje uže mej Sloveni porodil samostavnik: pogum, der Muth, in gorenjsko izrekanje svedoči, da bi se pravutno pisalo: pogum, guma, m., pogomen, adj., kar uprav znači: miinnlich. Ostali Slovani nemajo ničesar temu podobnega. Pokoj, a, m. Šetnja, izprehod; der Spaziergang. „ŠeI je na pohitj.“ Koborid. Pojiita, e, f. 1) Mrtvaški ptič; der Todtenvogel, Kauz. Sv. Križ Ipavski. Podoba je, da znači ta beseda „črnega ptiča “ , in bodejedva slovanska; primeri ladinski: poiata, f., rauchender Kohlhaufe; schwarzes Mehi, od latinskega: pullatus, adj., schmutzig schwarz; 2) po j a ta, f., kaka suhuta ali poslopje. V Laščah. Staroslov.: poj ata, f., tectum, domus; srbski: po-jata, f., stabulum. Pojeti, pojitmem, v. pf. Všiti krilu ali kako drugo obleko, ako je preobila, rekše, predolga ali preširoka. Soška dolina. — V Laščah: ujeti, ujamem, v. pf., isto. Pojilo, a, n. Mesto na vodi, kjer se živina napaja. Vreme. Pokojni, a, o, adj. Rajni: der Šelige, der Verstorbene. Hrušica v Istri. Primeri: rajni, adj. Pokuhanim, e, f. Polenta, ki se uže v kotlu obeli in se potlej zameša. Podkrnci. Polica, e, f. Der Fliigel oder der Schaft am Webestuhl. Bole. Polnjenim, e, f. „Denes ne morem od doma, imam polnjenico", rekše: * denes pride vinski kupec s posodo, da mu jo napolnimo. Ri-henberk. To stoji namesto: polnjeniinica, polnjennica, od pridevnika: polnjenim, kateri je na podstavi glagolskega samo-stavnika: polnjenje. Primeri: rojen list. P6lno krat, adv. Večkrat, dosti krat. Pod Belo. Pominjkalica, e, f. Pomankanje, potrebščina. Koborid. Pomti&i sc, po mor eni ne, v. pf. r. „ Dobro se je pomogel“, er hat sicli gut. erholt; bodi si na zdravji, bodi si na imetku. Gorenja Soška dolina. Pomracnik, a, m. Netopir; die Fledermaus. Vas Krn. Pope ček, cka, m. Die Ofenkriicke. Vreme. Poraziti, porazim, v. pf. = na tla pobiti; niederwerfen, zu Grunde richten. Vrsno. Staroslov.: poraziti, v., ferire, percutere. lft Porobotiti, porobdtim, v. pf. ^Bolezen ga je naglo porobotila“ = spravila ga je pod zemljo. Podkrnci. Staroslov.: porabotiti, v., subigere, unterwerfen. Poskušati se, posMšam se (za koga), v. impf., in: poskusit,i se, poskusim se, v. pf. Potruditi se (za koga), da bi na pv. dobil kako službo i. t. d. Sich fiir 'Jemanden vemenden. Podkrnci. Posneti, posnamem, v. prf. Fechsen, uprav: hinwegnehmen. „S te njive sem letos prvič posnel", namreč pridelek. V Laščah. Postelj niča, e, f. Obrodnica; die Wochnerin. Plužna pri Bolci. Postelji jak, a, m. I)as Bettgest.ell. Volče; Tolminsko. Postol, postala, m. Visok, moški erevelj; der Stiefel. Hrušica v Istri. Poleg tega je hrvatski: postol, m., maloruski: postoly, poljski: postoly. Miki. lex. (i3!). Podstava: postlati. Postranica, e, f. Stranska deska pri postelji. Soška dolina. Pošcekovati, pošcekujem, v. impf. Porezovati, posekovati. Podkrnci. Primeri ruski: soščekatl, v., poleg: soščikatl, v., abkneipen; češki: štikati, v., zwicken, rupten, ptiiicken; poljski: szczykač, v., pflucken, rupfen. Pošlid, posledi, adv. = posle, potem. Podkrnci; Bolčani. Namesto: posled, posledi. Staroslov.: posledi, adv., postea. Potikati, potuiem, v. impf. Potuho dajati; Unterschleif gewahren. nMati potače sina." Malhinje. Primeri staroslov.: potaky, gen.-kfivi, f., adulatio, indulgentia, potaka, f., indulgentia, patakovlnikft, m., indulgens, potakovinu, adj., indulgens, po-takflviti, v., indulgere, potakfilivft, adj., indulgens, potakillivl-stvo, n., adulatio. Potepljati, potepljam, v. pf., (koga po ramenu). Koborid. Poteza, e, f. Vinska bolezen. „Vino je na potezi*1 = vleče se. Sv. Duh pri Krškem. Potikulka, e, f. Podiceps minor; Kleiner Steissfuss. Dobravlje na Krasu. Potiti, potim (koga), v. impf. Nagibati, nagovarjati koga na kaj; anleiten jemanden zu etvvns. „Jaz sem ga dobro potil, ali ni me poslušal.” Koborid. Podstava je: pot, m., der \Veg. V Laščah: napotiti, v. pf., isto. Potocina, e, f. Der Abzugsgraben langs eines Ackers oder einer Wiese. Staro Sedlo. Potočki, m. pl. Vino, ki se na zadnje potoči iz soda. Rihenberk. Potoroško kolo. Majhni otroci imajo v igračo potoroško kolo, to je: v precep vtakneno kolesce, s katerim vozijo po tleh, Malhinje. Primeri: potoglavo kolo, rekše, takšno koli'), ki je tako ohlapno nasajeno, ali tako vegasto, da omahuje na vse kraje, kadar na osi teče. Potrebivja, e, f. = potreba. Kot pri Koboridu. PozdrgovAti se, pozdrgtije se, glg. ;•}. osobe, v. impf.; pozdrgniti se, pozdrgne se, pf, Brechreiz empfinden. Staro Sedlo. Korenika: drg, zittern, od koder tudi: drgetati, v. impf., zit-tern, zdrizati se, v. impf., schauern. V Laščah. I‘niška, e, f. Veja drevesna. Praščje, a, n. Suhe veje, suhljad; Reisig. Hrušica v Istri. Malhinjcem je: fraska, f. — veja. V laškem jeziku: frasca, f., belaubter Ast. Prati se, pdtjem se, v. r. impf. Silno jokati se, rekše, tako jokati, da bi se lehko razpral. „Kaj se porješ?“ Podča venci; tudi v Laščah. Pravda, e, f. Seja občinskega svetništva, starejšinstva. „Možje so šli v pravdo.11 Staro Sedlo. Praznjbi, a, o, adj. ,,l)enes si praznjen11, rekše, oblečen si, kakor o praznicih. Praznjeno. platno = tenko platno. Plužna. — V Laščah: praženj, pražnja, e, adj., isto; pražnje predivo, platno, pražnja srajca, rekše, tenko predivo, platno, tenka srajca. Pira, e, f., prčanec, n c a, m. Golša: der Kropf. Zemon pri Not.r. Bistrici. Prekati, ptčkam, v. impf. Pabirkovati po trtah; Nachlese halten. Sv. Martin v Brdih. Precmaffan, a, o, adj. Prezrel; iiberreif. Rihenberk. Namesto: presmagan. Podstava: smag. Primeri: premog, m., in v letopisu 1880. 1.: smajen, adj., na 188. str. Predelan človek = premeten, zvit, pretukan človek. Podkrnoi. Prejdsniti, prejdsnivi, v. pf. Pomisliti, premisliti si, razbistriti si misli. „Predno rečem zadnjo besedo, treba si je stvar še prejasniti.11 Prejmer, adv. Išči: prejner. Prejner (reci: prejner), adv. V Ljubljani sem slišal: k meni se oglasi, prejmer pojdeš. Prejmer stoji namesto: prejner, a to namesto: preje nere, staroslovenski: *prežde nože, in to je isto, kar: *prežde nego (preje nego, prej nego), hrvat.sk i: priner, Miki. lex. 419. Anda prejner je isto, kar: predno, in ta beseda je vredna književanja. Prejnica, e, f. Die Spinnstube, die Spinngesellschaft. „Dekla je šla v prejnico.“ Staro Sedlo. Prekaliti se, prekutim sc, v. r. pf. = prekucniti se. Bole. Prelomiti se, prelomim se, v. r. pf. Bolezen se mu je prelomila, die Krankheit bat eine Wendung zum Besseren genommen, die Krisis ist voriiber. — Tudi žalost se prelomi. Podkrnci. Premog, premoga, m., 1) die Steinkohle, kranjskim Slovenom običajna beseda; 2) der Drache, v Megiserjevem slovniku. Podstava je: s m a g, smog, a z odpalmenim začetnim „s“ : mag, m og, in to znači: goreti, brennen, zatorej: premog, die Steinkohle, ker gori (Brennbares), primeri gorenjearbski: s m oh or, uprav: s m ogor, Peclitorf, Tort, Pfuhl lil:!.; ruski: moga, f. coli., getroeknete Pilze; a: premog, der Drache, Brennendes, Feuriges, ker vse kaže, daje to uprav ognjeni zmaj, der feurige Drache, ki je podoben gorečej žrdi, kadar leti po p ' ■ 1 ' 228 Fr. Erjavec: Iz pdtne torbe. vzduhu, in ako leže na senožet, požge travo, da sedem let potem zopet ne vzraste. Wuttke, Der deutsche Volksaber-glaube, na 44. str. Primeri v letopisu 1880. 1. besedo: smajen, adj., na 188. str., a zaradi razmernika: p r e- v besedi: premog, primeri staroslov.: prepreda, f., preproda, f., Purpur, kar je zopet primeriti k ruskej besedi: neprjadl, f., gestreiftes Bauerngevvebe. Premrl, m., izreka se po množili krajih : Premrou, ter ima v rodilniku: Prem rova, poleg: Prem ruta, kar svedoči, da te besede narod uže dobro ne umeje, ali v Črnem Vrhu pri Idriji je se navadno: Premrla, kakor je res jedrno prav. Premrl je po Notranjskem zelo običen priimek; a poleg tega je znana i: p re mr lova kri, premolova kri, pre-mrova kri. Vse troje se sliši v Rihenberku, a pravotno je samo prvo. Na Zemonu pri Notranjskej Bistrici se to zove: pri logova (reci: prlogova) kri. Ljudje, zjutraj na kacem poti, našedši kos rudeče (ruse) ilovice, mokre od rose, govore, da je to kri, ki so jo izbljevali vodomci. Pričajo, da vodomci, napivši se človeške krvi, po noči stvore često velik tepež mej soboj, najrajši na kacem razpotji, in o tacih prilikah da mečo popito krv iz sebe. Nekateri, videči po noči vešče (Irrlichter), letajoče po vzduhu, govore: vedomci se tolčejo. V pojasnilo rečenih besed naj bode to: vedomecje po Ljubljanskem barji isto, kar „volkodlak11 ali „vampi'r“, in isto bode tudi Notranjski: premrl, kar znači „erstarrt.“ Cigale ima v slovniku za nemško besedo „starr“ poleg mnozih inih vzrazov tudi: premrl, in „vampir“ leži res v grobu le otrpel (erstarrt), ne mrtev, ker iz njega hodi živim ljudem krvi izpijat. Kar se dostaje priimka Premrl, trebe pom-neti, da se je „vampir“ staroruski imenoval: upirl (brez hohnika), m., ter da je ta beseda rabila tudi v priimek: popu Upirl Lihyj je bil 1047. 1. starorusk pisatelj. Miki. lex. XVIII. in 1059. A kaj si je: prilog? To bode ali: concu-binus, kajti srbski znači: priložnica, f., concubina, Mikalja, ali morda še verjetneje: incubus, ker imamo češki: priložen^, super impositus, Vusin, priložiti, auf etwas legen: omoč kus sukna, a tak pfilož na bolave misto, Jungmann; poljski: przyledz, przylegnjj,č, sicli daneben legen, a tudi: sich dar-auf legen. Linde. „Incubus“ je tudi zopet isto, kar „vam-pir.“ To nas uči, da je nekdaj volkodlaštvo bilo jako razširjeno mej našim narodom. Srbi tudi verjemo, da vjedo-gonje ali jedogonje „po planini izvaljuju drveta te se njimi biju izmedju sebe.“ Brez nobene dvojbe je: vjedo-gonja pravotno lice te besede, katero je primeriti k slovenskemu vedomcu. „Kad umre čovjek, za kojega se misli, da je vjedogonja, udare mu glogovo trnje pod nokte, i nožem crnijeh kora ispresijecaju žile ispod koljena, da ne bi inogao izlaziti iz groba (kao vampir).“ Vuk v rječniku na 251. str. VrepegnUi, prepignem, v. pf. Nagniti kako posodo, na pr. kotel. Soška dolina. Primeri laški: piegare, v., biegen, beugen; ri-piegare, v., eine andere VVendung nelimen; od lat.: plicare. Diez \Vorterb. I. 319. Primeri tudi: pega, f. /‘resorje, Presetjdn. Tmi' nekoj vasi Rihenberške župe na Ipavskem svetu, koder je več krajevnih imen s končnico „e“, običnih le v mnoštvenem čislu, a njih rodilnik ima na konci „an“. Taka imena so uprav moškega spola, ter so na pr. od snovi': brdjan v imenovalniku edinstvenega čisla staroslovenski slula: *brtiždanimi, m., a novoslovenski slovo: brjan, m., der Bevvohner eines Hiigels, od podstave: brdo, n., der Hiigel. V imenovalniku mnoštvenega čisla so staroslovenski imela: *brttždane, brez končnice: in, a novoslov. imajo: br-j a n e, ako značijo krajevno ime, inače govorimo: brjani, brjanje, če je to namreč appellativum. Te vrste krajevna imena so se nekdaj sklanjala s posebnim svojim načinom, in to tako: v imenovalniku mn. č.: brjan e, v rodiln. mn. č.: brjan, v dajaln. mn. č.: brjam, v kazalu, mn. č.: brjani (staroslovenski: *bruždani), v mestn. mn. č.: (v) brjah, v družiln. mn. č.: (za) bi-jami. Vidimo, da „brjane“ uprav znači ljudi, prebivajoče na brdu, a vrhu tega more ob enem tudi značiti selo na brdu, imenovano po svojih Stanovnikih, in kadar je to, tedaj stoje taka krajevna imena vedno le v mnoštvenem čislu moškega spola, kakor se na pr. vasi tildi zovo: Lončarji, Kožarji itd., ker v njih žive, ali so živeli vsaj nekdaj, sami lončarji, sami kožarji itd. Skloni, kakeršni so: brjam, brjah, brjami, krivi so, da so taka imena v novej slovenščini kesneje prestopila po zmoti v ženski spol, ter v imen. in v kazaln. mn. č. odpehnila „an“, zaradi česar v teh sklonili slovo zdaj tudi samo: brje, namesto : brjane, brjani. — Meni znana imena te vrste so: Preserje, Preserjan; Kasovlje, Kasovljan: Batuje, Batujan; Šmarije, Šmarijan; Kamenje, Kamenjan: Skrilje, Skriljan; Dstije, Ustijan (reci: ust-); Šturije, Šturijan; Dobravlje, Dobravljan; Zabije, Žab-ljan. Opomeniti je, da se „a“ v končnici „an“ razločno izreka samo tedaj, kadar ima na sebi dolg priglas: Preserjan, a inače oslabeva v „e“, ter se govori: prišel je s Kamenjen, z Bijen, z Dobnivljen itd. Poleg: Trpče, Trpčan, govore tudi še po starem običaji: Trpčane, Trpčan. Poprej smo dejali, da je v panonskej ali starej slovenščini imenovalnik edinstvenega čisla vedno slul: *brfiždanini1, m., a v novej slovenščini da ta sklon slove: brjan, namesto: brj.inin; primeri staroslovenski: rimljaninti, m., k novoslovenskemu: rimljan, m., der Romer. To se je zgodilo zato, ker je v končnici ,,in“ besede: rimljanin po novoslovenskem razdiravein načinu ne-priglašeni „i“ najprvo oslabel v „vl“ : rimljanfin, ter potem ves odpadel: rfmljann, kar se zdaj ne more drugače izreči, nego li: rimljan; primeri novoslovenski: pesnik, m., der Dichter, zakonik, m., das Gesetzbuch itd. k staroslovenskemu : pesmnikii, m., qui canit, zakomniku, m., juriš consultus, nomocanon. Primeri tudi: rojen list. Predlo, e, f. „Presi'la nikjer ni dobra.“ Podkrnci. Primeri: preblato je, premraz je, es ist zu kothig, zu kalt. V Laščah. Prisnec, prdsencir, m. (pres). Neke vrste gubanica. Kras. Obe imeni: gubanica iti p resne c vzprijeli so od nas Lahi in Nemci, živeči v Gorici in v Trstu. Podstava je: presen, sna, o, adj., isto, kar: opresen, sna, o, adj., ungesiiuert. PresnMi, jtresruimem, v. pf. Pretočiti vino, ki je še na drožijah. Tpavska dolina; Goriška okolica. — V Laščah: presneti, uber-nehmen, a to se govori' samo o zemljišči: sin je od očeta presnel zemljo, vrt, njivo, travnik. PrestrahoviUi se, prestrahiUjem se, v. pf. Uživati strah. „Vso noč sem se prestrahoval.“ Podkrnci. Pretek, preteka (= tek), m. Plitvo mesto v tekočej vodi; die Un-tiefe im fliessenden Wasser. Zemon pri Notr. Bistrici. Pretepniica, e, f. Neka močnata jed od zmir, masla, metude in im')ke. Plužna pri Bolci. Prevaliti se, prevalim se, v. pf. r. Nachgeben, nachlassen, besser \verden. ,,Rana se je prevalila.11 Podkrnci. Privlaka, e, f. Die Landenge. Otok Lošinj. Ruski: perevoloka, f., eine Landenge zwischon zwei schiffbaren Fliissen, iiber wolche man Fahrzeuge oder Waaren aus dem einen Fluss in den andern bringen (prevleči) kann. Prevdza, e, tudi: pr e o z a, e, f., das Ueberband. V Laščah. Kadar je predeno (štrena) z vreten zmotano vse na motovilo, tedaj prejo po sredi prevežo z nje zadnjimi mtimi, ki niso odtrgane od predena. Te niti so „prevoza“, staroslovenski: prevaža, f.; podstava : prevezati, staroslov.: prevezati, iiberbinden. To je ]>ravo, jedrno dobro nazivalo za nemško besedo: Kreuzband. čudno je, da Laščan izreka: previiza, preiiza, kakor da bi staroslov. slulo: prevoza: a t.aeih Itesed je več, na pr.: g us, f., die Gans, staroslov.: gasi, f., zatorej novoslovenski pravilno: gos; dalje: giiza, e, f. 1) die lederne Rolle des Dreschflegels zwischen dem Stiele und dem Flegel, kar po nekatere kraje Sloven zove: gož, i, f.; primeri srbski: gužva, f., die VViede, trta; 2) giiza, e, f., der Hintere, katera beseda uprav znači „vi'z“, ker je ondiikaj truplo zvezano z nogama, in človek dolgih nog se. v Laščah imenuje »dolgovezen človek“ ali s dol go veznik “, zatorej „guza“ v obeh značilih tudi od glagola: vezati, staroslovenski: vezati, binden, in pra- vilno je pisati: goža, a kar se dostaje začetnega „g“ namesto „v“, primeri srbski: gužva, f., in staroslov.: gasenica, f., poleg: vasenica, f., novoslovenski tudi: gosenica, f., poleg: vosenica, f., die Raupe; še je pomneti, da staroslovensko besedo: Siižinl, m., der Gefangene, Laščan izreka celo: suženj, m., der Sklave, kakor da bi staroslovenski bilo: sifžlnl, a podstava je zopet: sfi vezati, novoslovenski: zvezati, fesseln. Primeri: žužnja, f. Prevzeti si, prevzdmem si, v. pf. „ Dekla si je prevzela roko.“ V Smarji pod Ljubljano. Kadar je žetev, ženskim levica, s katero love požete bili, često za pestjo oboli' tako zelo, da oteče. Tedaj vele, da si je žnjica prevzela roko. Taka ženska potlej vzame nit z domače preje, ter ž njo z večera, kadar je uže tema, ide k sosedovim, in potrka na okno. Sosedovi odpro okno, a ona, molče ter pazljivo skrivaje svoje lice, pomoli v hišo bolno roko, katera s prsti drži nit,' kakeršno smo poprej imenovali. S to nitjo kdo sosedovih, ki vsi dobro vede, česa je treba, naglo za pestjo trdno preveže bolno roko, ne govoreč niti ne gledaje, kdo zunaj prosi pomoči. Ta prevoza tako pomaga, da potem roka do druzega jutra splahne ter ozdravi, kakor se pripoveduje. Prežati, •prežam, v. impf. Pšenica, in sploh žito, preža, kadar je prezrelo in se 110 požanje, rekše, zrna začno padati iz klasja. Kras. A v Laščah: prežati se, v. impf., isto, ter nekakov lan se imenuje: pr e zijaj, m., ker se mu glavice prezajo na solnci; vrhu tega: „prezat,i bolhe,“ loviti in preganjati jih v kakej obleki. Primeri staroslov.: pragu, m., die Heu-schrecke, uprav: die Springende, zatorej: prežati, springen, springen machen. Prezdraveti, prezdrdvim, v. pf. = ozdraveti. Podkrnci. PrgUie, a, n. Perišče; eine Hand voli. Kras in slovenska Istra; v Laščah. Staroslov.: pregrušta, prigrfišta, prugrušta. f., pugillus. Podstava je: grst, i, f., kar se jeden krat prime se stisneno dlanijo, katera beseda je navadna po Tolminskem; staroslov.: grflstl, f., pugillus, od korenike: grt: ogrnem,namesto: ogrtnem. Prhiilj, a, m. Prah na glavi, prhljaj. Hrušica v Istri. Prhaj, a’; m., isto. V Laščah. Pričen, ena, o, adj. Ta beseda rabi samo za mleko. „Prično mleko“ — frisch gemolkene Milch. Bole. Podstava: priča, f., die Gegemvart. Nekdaj smo imeli tudi glagol.: pričevati, v. impf., gegemviirtig sein, od katerega je še zdaj: pričujoč, partic. praes. act., gegemviirtig. Pridnuj, a, 111., in: pri druga, e, f. Mož in žena; der Khegenoss. Koborid. Ta lepa beseda je še v navadi, a začela je odmirati. Prikloniti, priklonim, v. pf. „Če mi Bog prikloni to srečo, . . . .“ Plužna pri Bolci. Priknititi prikratim (si, komu), v. pf. Versagen (sicli). nVse sem si prikratil.“ Koborid. Prhniti, primem, v. pf. Bekommen, empfangen. „ Pri mil sem pismo, denar. “ Ipavska dolina; Kras. Prim iti se, primem se, v. r. pf. Wurzel fassen, greifen. „Cep se je primil.“ Kras. V slovenščini je pravilno samo: prijeti, primem, prijel sem. Pripenjalica, e, f. Trta ali vrv, s katero se na hribu stoječa senena kopa pripne, da je veter ne prevrne. Vas Krn. Podstava: pripenjati. Pripisati komu Uta = proglasiti koga polnoletnim pred časom. Ipavska dolina. Pritiika, e, f. Nizko, pri tleh rastoče drevesce, ki nema pravega vrha. Podčavenci. Pritolkati, pritMkam, v. pf. Prisiliti; hrv. prinukati. Vas Krn. Pntdsek, ska, m. Rončelica (išči te besede), ki na konci ni ukrivljena. Solkan pri Gorici. Podstava te besede je glagol.: tesati. PrizeUti, prižetim, v. pf. = privoščiti; vergonnen. „Tega še svojemu naj večjemu neprijatelju ne priželim." „časi mu priželi tudi kozarec vina.“ Plužna pri Bolci. Prkec, kca, m. Neka kožna bolezen, menda ista, kakor: peračec. Išči te besede v letopisu 1880. 1. na 107. str. Prom’vice, prosevek (-sev-), f. pl. Kar so otrobi pri pšenici, to so prosevke pri pirjevici in pri ječmenu. Malhinje na Krasu. Podstava: prosejati, durchsieben. Primeri v letopisu 1880. 1.: posevki, m. pl., na 170. str. Prtiti se, prtim se, v. r. impf. Težko delati, prizadevati si; sicli anstrengen. Vreme; tudi v Laščah, kder se govori: prtiti se, pttim se. Prugelj, Ija, m. Leseni klin pri plugu, kise drugod imenuje: ku-relj. Išči te besede. Primeri: pregelj, Ija, m., der Sperrstock der Deichsel, in poleg tega: prungelj, glja, m., der Kniittel, kar se zove tudi: poningelj, glja, m. Pruht, a, m. Der Wuchs, die Constitution. ,,Ta mladenič je šibkega pruhta.“ Vrsno. V sredrijevisokej nemščini je basada: fruht značila tudi: Geschlecht, Stamm. Grimm Worterb. IVVi, 204. Pšela, e, f. = bučela; die Honigbiene. Koborid. Pšenh, a, o, adj. Pšenivo meso = i krasto meso. Koborid. Podstava: pšeno. — V Senožečah: prosenčljiv, a, o, adj., isto. Podstava: prosi), od koder: prosim, ter od tod: prosenec, od koder potem: prosenčljiv. IMjni, rajna, o, adj., verstorben. Rajni brat, der verstorbene Bruder. Poleg tega je kranjsko-slovenski navadneje: rajnik brat, rajni c a mati, die verstorbene Mutter, kar po Dolenjskem izrekajo: ranik brat, ranica mati. A čudno je, kako se „rajnik“ sklanja! Ta beseda je brez nobene dvojbe samostavnik moškega spola, kakor na pr. majnik, der Mai, a vender je slišati le: rajnicega brata, rajnicemu bratu itd., namesto: rajnika brata, rajniku bratu itd., kar je tako neokretno, kakor bi kdo rekel: miijnicega meseca, majnicemu mesecu itd., namesto: majnika meseca, majniku mesecu. Niti „rajnicaa nij pridevnik, nego žensk samostavnik, a to sklanjamo prav, ker se ženski pridevniki v edinstvenem čislu ne razlikujejo po sklonih od ženskih samostavnikov. Svetovati bi bilo, naj se piše: pokojni brat, pokojna mati, ali vsaj: rajni brat, rajna mati. Podstava je: raj, dasParadies, der Himmel, in „ rajnik" je človek, odšedši od nas v raj. Primeri nemški: der selige Vater, in ba-vorsko-nemški: himmelizen, das Aussehen einer Person haben, die bald sterben (himmeln) wird. Schmell.-Fromm. I. 1112. Rame, ena, n. Rama; die Schulter; huinerus. Podkrnci. — V Brdih: rame, ena, n. Izrekajo: ramna, ramnu itd. po vseh sklonih. Staroslov.: rama, f., ramo, a, n., ino: ram^, ramene, n. Ran, a, o, adj. Friih, friihzeitig. Hrušisa v Istri. Ras, rosa, m. Žensko volneno krilo domačega dela. Raška, f. isto. Bole. Staroslov. : rasa, f., vestis; benetsko-laški: rassa, f., ein sehr ordinaref wollener Zeug. lidskav, adj., rauli. Sploh po Dolenjskem. To stoji'namesto: vras-kav, in zato : raskav nij prav pisano, ker podstava je: vraska, f., v Megiserji, staroslov.: vraska, f., die Runzel, Unebenheit. Hat, adv. Dovolj, dosti: genug. „Rat imam.“ Kot na benetskej meji. — Kar zdaj nemški slove „ Vorrat", slulo je v starejšem jezici samo nrat“, copia, facultas, opes. Schmell.-Fromm. II. 164. Ramdti, ravnam, v. im pl. Ziichten. Ravnati krave, kokoši itd. „Moj sosed ravna dva prasca". Ravnati se, ravnam se, v. r. impf. Gedeihen. „To otroče se ne bode ravnalo", rekše, umreti ima. Po vsem Goriškem. Ravnodilec, lea, m. Človek se širocim in ploščatim podplatom; der Plattfuss. Malhinje na Krasu ; v Laščah. Prvi del te besede je slovansk, a drugi nemšk: die Iliele. Rasa, e, f. Poka; die Ritze, die Spalte. Rihenberk; Vreme. Geški: raz, m., die Abtheilung; ruski: rožni, f., die Getrenntheit. Razapnlna, e, f. Dežnik; der Regenschirm. Sv. Duh pri Krškem. Od korenike: pln, spannen, ter staroslovenski bi to slulo: raz-ftplnina, iz česar vidimo, da „raza“ stoji namesto: razft, če tudi ta „u“ nema priglasa. Redek slučaj. Razbrzdan, in: razbrzdan, a, o, adj. Ausgelassen, muthwillig. Kras; v Laščah. Razkociin, a, o, adj. = razkuštran; zerzaust. Malhinje na Krasu. Drugi del te besede je nemški: kotzig, kar tudi nij nemško. Razktijrk, jka, m. Poleno, das Holzscheit. Medana v Goriških Brdih. Morebiti namesto: razkoljek; primeri staroslovenski: lemeši, m., poleg: jemeši, m., die PHugschar, in staroslov.: jedva, adv., kaum, poleg ruskega: ledva, in poljskega: ledwie. Miki. lex. Razkužil run, a, o, adj. Kuštrast; zerzaust. Križ Ipavski. V Rihen-berku: r a z k o ž e d r a n, a v Cerovem : r a z k o š t r a n. Primeri: kušter, m. v letopisi 1880. 1. na 218. str. Razpihniti se, razpihnem se, v. r. pt'. 0 cvetu se govori, da se je razpihnil, rekše, odprl se je. Tolminsko; Ipavska dolina. Razpordciti se, razporocim se, v. pf. r. Ločiti se (o poročenih). „Pol leta je oženjen, pa bi se uže rad raz poročil." Razdrto pod Nanosom. Raz usten, stna, o, adj. Opravljiv, hudega jezika (človek). Sv. Duh pri Krškem. — Kaziisten je uprav on, kdor ima usta na-razno, rekše, velika usta, in razvratno je, kar ima velika vrata, a raznožen, žna, o, je, kdor ima nogi narazno, siibelbeinig. Renat, a, m. Zgodnji bežol. Solkan pri Gorici. Izza ostrega pri-glasa namesto: rančič, od podstave: ran, a, o, friihzeitig. Primeri: rinčen, m. Repar, rja, m. Neke vrste kruh. Po trije rožiči skupaj pečeni. Staro Sedlo. Reženj (rez-), nja, m. 1) Košček jabolka ali hruške = krhelj. Reznj i, pl. = krhlji. 2) Tenka urezanica repe, redkve i. dr. st.; eine Schnitte. Križ Ipavski. 3) Red pokošene trave. Križ Ipavski. Podstava: rez-ati. Rezilo, a, n. Die Messerldinge. Ta nožič ima štiri rezila. Cesta pri Ipavskem Križi. A v Laščah je „rezilo“ vsaka stvar, s katero se reže. Rigati, rigam, v. iinpf. Bljevati; sich erbreclien. Bole. Rinem, rincena, m. Zgodnji bežol. Phižna. Primeri: renčič. Riti se, rije))) se, v. r. impf. Trgati se; sich balgen. „Otroci se rijejo za solde,“ (ako jih kdo meče med nje). Staro Sedlo. Robatin, a, m. Trdo usnije pri črevlji iznad pete. „Robatin se je pošepil, zvrnil se je.“ Solkan. To ime je od „robatega“, trdega lisnija. R6č, rtiča, m. lloč smokev; ein Kranz Feigen. Soška dolina. Ta beseda uprav znači: dur Henkel; Laščan veli: kolač fig. R6ja, e, f. Die Nut.li des Kettenbaumes am Webestuhl. Bole. Podoba je, da ta \>ese(l.a uprav znači: žleb. Primeri: roje, f. pl. v letopisu 1880. I. na 183. str. Rojen list, rtjenega Usta, m., der Taufschein. Množim se ta izraz dozdeva napačno stvorjen, a vender nij. Jednacega lica je i: z a h v a 1 j e n a p e s e n (pesem), das Te Deum laudamus, in semkaj spada tudi: učenik, m., der Lelirer, odrešenik, m., der Krloser. Stvarjo taka: glagolski samostavniki (substantiva ver-balia), ako hote stvoriti pridevnik (adjectiv) z obrazilom ^inri“, odmetajo naj prvo svojo končnico, staroslov.: iji^ (Ije), liovoslov.: je, in tako potlej od staroslovenskih obražov: de-janije, actio, mlttčanije, silentiuin, drrtznovenije, audacia, stra-hovanije, terriculum, setovanije, luctus, mftčltanije, imaginatio, kilslnenije, tarditas, blagoahanije, odoris suavitas itd. ostajo nove snovi: dejan, mlftčan, druznoven it.d., od katerih se potem delajo pridevniki (adjectiva): dejanlntt, actionis, mlft-čanlntt, tranquillitatis, drfiznovenmtt, tiduciae, strahovanlntt, terroris, setovanlntt, lugubria, mttčltanlntt, imaginationis, ku-slnenlnu, tardit.at.is, blagoalianlntt, fragrans, Miki. lex. Ker ima podstava teh pridevnikov delaven (activ) zmisel, zato ga imajo tudi pridevniki, in kaže se nam jasno, da je novoslo-venski pisati: dejansk, ženitovansk, a ne: dejanjsk, ž eni to vanj s k, ker vidimo, da končnica „je“ o tacih prilikah odpada od glagolskega samostavnika. Po istem zakonu sta narejena i novoslovenska pridevnika: rojen (rojen list), zahvaljen (zahvaljena pesen), od podstave: rojenje, za-hvaljenje, stoječa namesto: rojentin, zahvaljeniin, v česar mesto novoslovenski nastopa: rojenn, zahvaljenn, ker se ne-priglašeni „u“ izpehuje, in to se v našem narečji potem ne more izrekati drugače, nego li: rojen, zahvaljen. Primeri novoslovenski samostavnik: rimljan, der Romer, v besedi: Preserje. Semkaj spada tudi novoslovenski: neizrečen, neizrečena, o, adj., unausspreehlich, od podstave: neizre-čenje, staroslov.: neizdrečenlnit, adj., ineffabilis, neizglagola-nlnu, adj., ineffabilis. Miklošič res piše v slovniku: neiz-drečenu, neizglagolanu, a poleg tega vender tudi navaja pravilne obraze, tu ter tam še nahajane v pisateljih: neiz-drečenlntt, kar nam svedoči, da se je uže v starej slovenščini končnica: nlntt tacih besed bila zgodaj začela izbrnšati v: n rt. Od tacih pridevnikov, kakeršen je na pr. m 1 tt-čaninfl, delala je i stara slovenščina, a ne prečesto, samo-stavnike moškega spola in delavnega (activ) zmisla z ob-srazilom „iku“ : dčjanlniktt, auctor, mlftčanmiku, tranquillus, Miki. lex., žostokolčganilnikrt (namesto pravotnega lica: žesto-kolčganiniku), der hart, (auf hartem Hoden) Liegende. Kucho-logium, izdal Geitler, na 12!). str.; nekoliko več jih je bilo v novoslovenskih pisateljih starejše dobe, in še zdaj se govori : odrešenik, der Erloser, n č e n i k, der Lehrer, namesto: odrešenttnik, učenilnik, odrešennik, učennik, na podstavi: odrčšenfln, učenun, odrešenn, učenn, od glagolskih samostav-nikov: odrešenje, učenje. Razloček mej staroslovensko besedo : učeniku, der Schiller, in mej novoslovensko: učenik, der Lehrer, nij drug, nego li ta, da staroslovenska ima podstavo: učentt, učena, o, unterrichtet (partic. praet. pass.), zaradi česar je tudi nje zmisel trpeč (passiv), a novoslovenska je od: učenun (staroslov.: učeninfl), kar stoji' na podstavi: učenije, das Ertheilen des Unterrichtes, zaradi česar je tudi nje zmisel delaven (activ). Ronceltca, e, f., in: renčali c a, e, f. Do dve mali pedi' dolgo in do štiri prste široko, na konci nekoliko prikrivljeno sekalno orodje z lesenim ročem. Goriška okolica. V Senožečah je to : sekalec, lca, m. - Beseda nij domača. Laški: ronca, f., Hippe, auch Spiess mit einer Sichel, roncola, f., Hippe, Reb-messer, roncone, m., eine grosseHippe. Od lat. glagola: runcare, abmahen, ausjiiten. Diez, II. 57. — Beseda: sekalec ima v podstavo: s e k a 1 o, n., kakor je besedi: rilec, lca, m., der Riissel, podstava: rilo, n., staroslov.: rylo, n., der Riissel des Sclnveines. Kovina, e, f. Okopavina, rekše, vsak sadež, ki se okopava; die Hack-friichte. Sv. Duh pri Krškem. Podstava je: rvati, staroslov.: rttvati, reissen, rupfen, graben. Primeri: rvača, f. Rožnica, e, f. Der Stirnzapfen; kost, na katorej je nasajen „rog“. Bole. Rudekljat, a, o, adj. = rudečkast. Smast na Tolminskem. Za-nimljivo lice. RudeMjat je namesto: rudečljat, zatorej „k“ namesto „č (c)“ = staroslov. „št“, kakor: Opkine(reci: op-kine), f. pl., poleg: Opčine itd. Runja, e, f. Koruzna latica (panoga), ki ima malo zrnija. Plužna pri Bolci. Tako se utegne imenovati od las, katere ima na sebi. Primeri: runje, f. pl. v letopisu 1880. 1. na 183. str. Rus, a, o, adj. Braunroth. Ipavska dolina; Goriška okolica; Kras. Namesto: ruds. Ruša, e, f., navadno: ruše, f. pl. Garje; die Kratze; ruša v, a, o, adj., garjav; mit der Kratze beliaftet. Bole; Staro Sedlo. Rušiti znači tudi: ablosen, zatorej isto, kar: luščiti. Rvuca, e, f., na njivi snop zrelega in izrvanega lanu. Šalivo se „rvača“ tudi imenuje nizka in zajetna ženska. Taka ženska je „rvača8ta“. V Laščah. Podstava: rvati, staroslov.: rti vati, rupfen, reissen, graben. Primeri: rovina, f. Soja, e, f. = sajenje. Rihenberk. Sattiokdlica, e, f. Der Schiebkarren. Ipavski sv. Križ. Samonutščina, e, f. Prvi mošt, ki se nacedi sam ob sebi, ne da bi grozdje teščeno (prešano) bilo. Rihenberk. Staroslovenski bi ta beseda slula: samomuština, kajti nje drugi del je staroslov.: mftstil, m., der Most; hrv. srb. mast, m.; ruski: mustft, češki: mest (rnstu), der Most; latinski: mustum. Od ondod je tudi novoslov.: grozdje mrtstiti, Trauben pressen (in Most vervvandeln). Sži (siič), m. V letopisu slov. Matice 1880. leta na 185. strani >jem rekel, da se ta beseda čuje samo v reku: „kislo je, kakor seč.“ To izreko je treba nekoliko popraviti, kajti v istini se govori: „slano je, kakor s&č.“ Beseda zatorej še denes, kakor v starej slovenščini, znači: der Urin, Koblja Glava na Krasu. bfonenica, e, f. Drevo, ki se ostavlja na sečnji, da se od njegovega semena zarajajo nova drevesca; der Samenbaurn. Spodnja Idrija. S6ro, a, n. Kadar se plavijo drva, zataknejo se polena časi na kacem mestu, in potem se ondu nakopiči mnogo drv. To je: sero. Trebuša. Ta beseda znači: zapor; laški: serrare, v., sperren; benetsko-laški: sero, m., Thorschluss: el segno del sero, cioe della serrata: punto, in cui al suono d’ una campana i ma-estri delle scuole pubbliche entrano a far lezione. Boerio. Ste, stea, m. Die Mutterbrust; „ta otrok ni imel sesa“. Gorica. Staroslovenski: silsu, m., mamma. Setina, e, f. navadno: seti ne, f., pl. Žitne pleve. Kras; Ipavska dolina. Temna beseda. Sikec, ca, m. Človek, ki nema nobene trdne misli. Koborid. Primeri: sikav, adj., v letopisu 1880. 1. na 18J3. str. Skakalka (reci: skakavka), e, f. Bezgalka na vratu; eine geschvvollene Lymphdriise am Halse. Soška dolina; Goriška okolica. Sklmicar (e), rja, m., menda namesto: s k leni čar. Krvi sit. klop, ker je napet, kakor sklenica. Išči te besede v letopisu sl. Mat. s 1880. 1. na 18(i. str. Tešč klop se imenuje: sušeč, šca, m. Podkrnci. Meni je v starej slovenščini znana samo jedna tako stvorjena beseda: zajecarl, m., poleg: zaječari, m., canis leporum venator. Sklepdnec, nca, m. Srebrn pas. Sv. Duh pri Krškem. Skočir, rja, m. Majhen in suh, a jezičen in jeznorit človek. Spodnja Idrija. Skočir je tudi priimek. Skodevnuti, skoderndm, v. pf.; razkodernati, r a z k o d e r n a m, v. pf. = skuštrati, razkiištrati; zerzausen, verwirren. Sko-d er na n, raz ko de man; zerzaust. Bole. Podstava: koder, dra, m., die Haarlocke; pomni staroslov.: kadrlma, m., der Ilenker; Primeri: kušter, m. v letopisu 1880. 1. na 218. str. Sk6k, skdka, m. Das Gefalle. Pluina. Primeri: skočidalo, n., v letopisi 1880. 1. na 186. str. Skdpiti, Mjrim, v. pf., in: skapljati, skapljam, v. impf., evirare. Pliižna; v Senožečah. Skaplja se tudi bežolovo stročje, predno se pristavi, rekše, obrezuje se na obeh konceh. Vreme. Staroslov. : skopiti, v. pf, skapljati, v. impf., evirare, skoplcl, m., eunuchus. Skomlati, skovdljem, v. impf. Tuliti; heulen. „Pes skovulje.“ Sv. Križ Ipavski. Ruski: skovytati, v., heulen, vvinseln; poljski: skowyczeč, v., winseln, skowyrač, skowerač, v., knurren, brummen, skowyra, skowera, m. f., Brummbart; primeri novo-slovenski: skovir, rja, m., die Nachteule. Skninje, a, n. Sencč; die Schliife. Hnišica v Istri. Staroslov.: skranija, f., die Schliife. Beseda: sence (reci: stince), a, n., v dvojstvenem čislu: senci, v mnoštvenem čislu: senca, senec (reci: sunci, sunca, sunuc) preložena je od nemške: Schliife. Skrkut, a, m., in: s krkot, i, f. Usehlo stebelce, uvela zel. Spodnja Idrija, Podstava tej besedi je: s-krk-niti, zusammenschrumpfen. Skrnina, e, f. Die Gicht, das Rheuma. Soča. Staroslovenski bi ta beseda slulu: skvrrtnina. Primeri: skrunoba, f. Shrovšiadv. = skrivši, skrivaj; heimlich, im Verborgenen. Bole. .To je namesto: skryvši, in vidimo, da Bolčan v tej besedi „yv“ izreče, kakor „ovu. Skrdžek, žka, m. Tisto slabo zrnije in smeti, ki se „krožijo“ v rešetu, kadar se žito napravlja (obravnava). Sv. Duh pri Krškem; v Laščah. Srbski: skružak, skruška, m., isto. Kar ob tem obravnavanji pade pod rešeto, imenuje se: podreš e- • ti n a, f. V Laščali. Skrunoba, e, f. Mrčas; das Ungeziefer. Luče na Stir. Staroslovenski bi ta beseda slula: skvrunoba. Primeri: skrnina, f. Slepilo, a, n. Das Blendwerk, Sand in die Augen. Koborid. Slmati, simam, v. impf. Ubogati; folgen. „lJčim ga in učim, ali kaj, ka ne sluša!“ Kras. SmrUn,a, m.; sinrlinje, a, n. coli. Juniperus communis; der Wach-liolder. Smrlinova jagoda; smrlinovo olje. — Brina, e, f., = smreka, die Fichte. Phižna. V besedi: smrlin je izpadel „k“, ki ga vidimo v samost,avniku: smreka (a ne: smereka, ker tako ne govori nihče). Primeri staroslovenski: smrftčl, m., cedrus, smreča, f., cedrus, smrečije, n. coli., cedri, smrečl, m., cedrus; smrščevinica, f., juniperus, smrečevlnfi, adj., juniperi, cedrorum, smrečl, f., juniperus; srb.: smreka, f., juniperus, omora, f., omorika t’., die Fichte; hrv.: smrič, juniperus; novoslovenski: smreka, f., die Fichte. Ta drevesa imajo, kakor kaže, ime od „ smole", katera je sprijemljiva, kakor „smrkelj", in zato je oboje iste in jedne korenike: s mrk. V besedi: bor, bora (Laščan izreka: bur, bura), m., die Fohre, in v besedi: brin, brina, m., VVachholder, brina, e, f., die Fichte, imamo tudi isto koreniko: br, od koder potlej: b o r. Smrtiti, smrtim, v. impf. trans. Ubijati; todten. Brkini. Siiivel, stnuUj, f. pl. Sani; der Schlitten. Vreme in po Krasu sploh; a okrog Loža, Oblok in Lašč imenujejo smuči, f. pl., nekako naredbo v hojo po snegu, ki je različna od „krpelj“. V smuči se pod vsak podplat priveže lelika in dolga deska, ter se s to napravo potem jako naglo teče po prhkem in debelem snegu. Podstava: smučati, smučim, v. impf., gleiten. Snedenica, e, f. Delež sira in skuto, ki ga kožarji planinski dobodo vsak proti svojemu času, kar so ga zakozarili na planini. Na Bolškem. Snbnalicu, e, f. Žlica, s katero se smatana (skrlup) „posn<'ma“ z mleka; der Abrahmloffel. Bole. Snčn, a, o, adj. Zaspan; schlaferig. Podkrnci. Podstava je: srtmi, m., der Schlaf, od koder potem staroslovanski: srtnTnfl, adj., somni, somnii, in zatorej v tej novoslovenskej besedi vidimo „e“ namesto poluglasnika. Tacili je več, na pr.: senen, adj., foeni, ognjen, adj., ignis, cenen, adj., wohIfeil itd., staroslov.: seninft, adj., foeni, ognlnu, adj., ignis, cenlnft, adj., pecu-niae, pretiosus. Primeri o tem: podpesica, f. Sneti, snamem, v. pf. Kožo sneti = vzeti kožo z mrtve živali, odreti jo. Staro Sedlo. Snicav, adj., neugierig. Pod Brezjem na Gorenjskem. Staroslov.: sfmičava žena, meretrix, vrhu tega: sunicati, v., inspicere, hinein schauen, besichtigen, sunicati, v., pronum esse, sich (vorwiirts) neigen, kar se more goditi tudi z radovednosti, in potem bi „siiničava žena“ bila ona, katera oči obrača na vse strani. > SnovtUnica, e, f. Das Lesebrett am Webestuhl. Bulc. Sočen, a, o, adj. Vrsno pod Krnom, | = meževen, vna, o, adj. srčen, a, o, adj. Vas Krn, (o drevji vzpomladi). Tukaj s močen, a, o, adj. Koborid ) zopet „en“ stoji namesto: fin, staroslovenski: I n ti. Primeri: snen, adj. Sode v, dva, o, adj. Na pare; paarig. Hrušica v Istri. Miklošič to besedo proizvaja od: sa + deti. Pomni: sodelj, dl j a, m., die Pimpernuss. Na Igu. Z okroglim, zrnatim semenom tega drevesa se otroci najrajši igrajo igre „ lih ali sodev“. Solarja', e, f. Koritce, kamor so ovcam vsiplje sol; der Salztrog. Plužna pri Bulci. Primeri laški: saliera, f., das Salzfass. Solnik, a, m. Sir, ki ga planinec da trgovcu za sol. Bole. Snloltdr, rja, m. Prod; debel pesek, s kamenjem pomešan. Cerovo v Goriških Brdih. Temna beseda. Soltar, rja, m. Poljak, poljski čuvaj. Rihenberk; Plužna. A v Ipavi je „solt;ir“, \Valdhiiter; bavorsko-nemški: Saltner, m., \Vein-bergs-, Holzwachter, Flurscluitz; benetsko-laški: saltaro; srednje-Jatinski: saltuarius. Miklošič, Die Fremdvvorter in den slavi-schen Sprachen. Sihmell.-Fromm. II. 271. Super, praep. Gegen, wider; soperen, rna, o, adj., widerwiirtig; sopernik, m., der Gegner. Tako govore Kraševci in Pod-nanosci, a ne napačno: zoper, kakor mi Kranjci. V tej besedi je: so (staroslov.: st}) in: pr, streiten, staroslovenski: p r j i}, priši, redko: p ra, preši, contendere. Sopernik je zatorej: der mit Jemandem Streitende, der VViderpart. A kako je to, da je beseda: super tudi razmernik, in to stoječa v imenovalniku edinstv. čisla, kar je čez navado slovanskega jezika? Tega je kriv romanizem. Liže v srednjej latinščini je čitati: super, praep., v pomenu „contra“: quando super hostes suos perget, z 1087. I.; si illo tempore rex Philippus super regem Henricum in Normanriiam intraverit. Ducange. Na obeh teh mestili bi zdaj tudi Sloven dejal: zoper sovražnike, — zoper kralja. Razmernik: super je v srednjej latinščini to značenje utegnil dobiti po takej misli, po ka- keršnej denašnji Sloveni govore, a še mnogo bolj pišo, ako tudi nepravotno: nad sovražnika iti, namesto: na sovražnika. Iz latinščine je ta pomen rečenega razmernika prestopil i v laščino: andare s o p r a i nemici, gegen die Feinde ziehen. Od Lahov je prišlo k nam. Sov&ra, e, f. Sovra, sora; die Langwiede. Hrušica v Istri. Primeri: sovrenik. Ta obraza sta nenavadna, ter staroslovenski bi morda slula: stvora, f., savriniku, m., a nadejati bi se bilo obrazoma novoslov.: sora, sornik, namesto: svora, svornik: svreti, staroslov.: suvreti. Sovdmik, a, m. (svornik). Soseda, ki si vzajemno posojujeta živino v oranje, ta sta sovornika. Vreme. Podstava: so + orati. Sforenik, a, m. Žrebelj, ki veže pri vozu prednjo in zadnjo premo ter gre skozi sovro. Koborid. Primeri: sovora, f. »S'posti se, spasem se (nad kom), v. r. pf. = maščevati se; sein Mutchen an Jemandem kiihlen. Vrsno pod Krnom. Splavo: na s p la v o, adv. Oblice se. kuhajo na splavo, kadar jih nij trdo natlačen lonec, nego le tako, da v kropu še nekoliko plavajo k višku. V Laščah. Primeri staroslov.: plavivu, adj., vagus, kar uči, da je naša beseda iz početka slula: vus pla-vivo, potem: vsplaviivo, ter naposled: splavo, namesto : splavvo. Spljdka, e, f. Ploščat, ne prevelik kamen. „lgrajmo v spljake!“ Solkan pri Gorici. V Volčah pravijo tacemu kamenu: spflja, po Ipavi: skrlica. Spljaka utegne stati namesto: spiljaka, spflljaka. Primeri v letopisu 1880. I.: štula, f., krava brez rogov, na 194. str. Srbski: spila, spilja, caverna; novoslov. : spila, v Trubarji; špilovje, špelovje; špilja, specus, antrum. — Grški: <77r/i).ia; rabanaski: spella; spiljfl, specus; špelit, saxum, spe-lunca. Miklošič, Die Fremdvvorter in den slavischen Sprachen. Sp/zna, e, f., navadno rabi samo v množini: spone, die Fessel. Tujo ovco deno pastirji v spone, ako zajde v njih pašo. Vrsno. Sprava, e, f. Mehur, napolnjen sala, ki rabi v mažo ali tudi v obelo. Kras; Ipavska dolina; Goriška okolica. Sprejmiek, vika, m. Ono malo vina, ki ga uteče, kadar se pipa nastavlja. Rihenberk. Spriznik, a, m. Tovariš, drug. Sv. Duh pri Krškem. Spričo, praep. Išči: vzpričo, praep. Sprožilo, a, n. Išči: vzprožilo, n. SpArljiv, a, o, adj. = izbirljiv v jedi; hiikelig. Goriška okolica; Ipavska dolina; Kras; Vreme. Po teh krajih ta beseda uže ne rabi čisto v svojem prvotnem, nego samo v sorodnem zmislu. V Laščah dekleta, ako v tujej hiši kakor od strahu in sramežljivosti nehte mnogo jesti pri mizi, vedno priganjajo domači: jej, jej! kaj se špuraš? Moški se nikoli ne špurajo. To je od laškega: spaurirsi, in Furcht gerathen. SpumUtiica, e, f. Nekoliko nagnena deska, na katerej se na novo narejeni sirov hleb odceja. Bolške planine. Snijčica, e, f. die Schafhaut, Amnion (beim mensclil. Foetus). Tolminsko. Srajca je namesto: sračica, sračca; staroslov.: sraka, f., vestis, sračica, f., vest,is, tunicu. Sreplnsk, a, o, adj. — srep; furchtbar. Srep ež (e), a, m., gro-ziin, strasan človek. Primeri: srep, v letopisi slov. Matice 1880. 1. na 190. str. Srsa.fi, srsam (na koga), v. impf. Anschnauben, barsch anfahren. Kihenberk. Primeri staroslovenski: sruhiikti, adj., rauh. Srthia)e,f., Človeček zbodljivih besed, ])osebno zbodljivih odgovorov; tacemu tudi vele, da je „srtinast“, in vrhu tega je slišati: kaj se Bsrtiniš“ ? V Laščah. Primeri poljski: sierč, t'., poleg: sieršč, t., das Haar der Thiere, staroslov.: srustl, f., češki: srst, f. Po tacem bi „srtina“ bil človeček srhkih besed. Stčt/iio, kri'th'0, n. Nekako strašilo. Kadar otrok no sluša, reko mu: ali se ne bojiš, da bi prišlo „krvavo stegno11 in te požrlo? Po Krasu, okrog Lašč in Krke. Kaj in kakšno je to „krvavo stegno", ter kde prebiva, nihče ne ve. Mej Nemci imajo samo Tirolci to grozno bitje: der Blutschink, a trebe pomneti, da „Schink“ tirolski znači „nogo“ sploh, in pripoveduje se, da „Blutschink“ prebiva v globocem jezeru, od koder hodi s krvavimi nogami v podobi strašnega medveda lovit ljudij, katerim krv izpija. Alpenburg, Mythen und Sagen Tirols, na 58. str. Stakniti, sttknem, v. pf. Na hitro kaj sešiti. Senožeče. Laščan bi dejal: stiikmti, staknem. Stenica, e, f. Zidana in zgoraj z desko pokrita, dobro visoka klop, ki služi namesto mize. Bolške planine. Podstava: stena, f., die Wand. M'tižje, a, n. Kol sredi stoga; die Schoberstange. Tolminci. Primeri: stogi, m. pl. St(, st)c! interj. S tem glasom vpreženemu volu ukazujejo, ritenski se nazaj pomikati. V Goriškej okolici. Laščan o takej priliki vpije : štiij! štiiči! štukaj ! (reci: štii-), in vola tako nazaj riniti imenuje: vola štukati, štučem, poleg: štukam, v. impf., štiikniti, v. pf.; tudi človeka štukam (štučem) ali štuknem, če ga krepko zavračam ali zavrnem z besedo; srbski: stil! Laut, um den Ochsen zuriick zu kommandiren, stukati, štučem, poleg: stukam, v. impf., dem Ochsen „stii“! sagen, stuknuti, v. pf., isto; poleg tega (v Baranji): stija! stijo! Laut, um den Ochsen reclits zu kommandiren; poljski: sto! step! Zuruf der Ochsentreiber: steli! halt! \Voly, gdy maia stanač, wolaia na nie: sto, step, sto! a biezem ie troche trača; gdy sie maig. cofač (ritenski iti), to \volaia : step, nazad! Linde. Stuči, štukaj, stoji' namesto: stuči, stukaj, kakor vidimo; ali kaj vse to uprav znači, in koliko besed je pomešanih, nij lehko povedati. Stirati, dirom, v. impf. „Tfr“ delati. Sv. Duh pri Krškem. Sftrp, stirpa, m. Jednoleten kozlič. Soška dolina. Str pij a, e, f., jednoletna, a še jalova ovca. V Senožečah. Miklošič v slov-niku na 1007. str. to proizvaja od slovanske korenike: trp, torpere, rigere, indurescere: ovce strple, gelte Schafe, eroat,-istr.; a po resnici je naša beseda od benetsko-vlaške: sterpo, adj., unfruehtbar, ohne Nachkommenscliaft: agnela sterpa, ovca, ki se nij obravila. Boerio. Primeri grški: irripi^po;, adj., unfruehtbar. Stogi, m. pl. Štirje koli okrog stožja v tla zabiti, da kopa stoji čvrsteje. Vas Krn. V Breginji v Koboridskem Kotu imenujejo te kole: pri d roge, m. pl., a v benetskih Slovenili so to: ostroge, f. pl. Strdenje, n., der Lebzelten. Po Gorenjskem. Podstava je: strden, adj., aus Honig: novoslovenski: strd, di, f., staroslovenski: strttdft, m., der Honig. Streljale)', lea, m. Poprečna ranta pri latniku; die (juerstange bei einem Rebengeliinder. Mirno pod Gorico. Strizlna, (reci: stržina), e, f. Ozek kos zemlje mej dvema njivama. Bole. Primeri srbski: striza, f., das Tuchschnitzel, od glagola: striči, strižem; a primeri tudi laški: striscia, f., Streif, schmales Stiick Tuch, una striscia di paese, ein Streif Landes; benetsko-laški: strissa, f., isto. I)iez ne ve, od kod bi to besedo proizvajal; a vse kaže, da je slovanska. Strdhol, strohdla, m. 1) Duplina v drevesi. Podkrnoi. 2) Prostor sploh. Toliko strohola je = toliko prostora. Kot pri Kobo-ridu. — Strohol znači res on prostor, kateri nastane, kadar v kacem drevesi odgnije les, da je potlej votlina, ter ob enem tudi vsako praznoto ali prostor sploh. Srbski je: truhnuti, v. impf., faulen, truhliti, v. impf., faulen, truhli, adj., morsch, truhlina, f., der Moder, poleg tega: troha, f., ein wenig, trošiti, v., brechen, brockeln, ausgeben, zehren, trošiti se, v., zerfallen, sicli in Ilnkosten setzen, trošan, šna, o, adj., zer-brechlich; ruski: truhnuti, v. impf., morsch werden. Srbski: truhnuti in ruski: truhnuti bi po pravilih trebalo da je v. pf., ali tacih glagolov je v slovanščini več, na pr. novoslovenski : riniti, schieben, drgniti, reiben, veniti, welken itd. Poleg tega ruski: truhlyj, adj., morsch, truhlostl, f., der Moder, truha, f., zerriebenes Heu, die Abfiille, die Spreu, a vrhu tega tudi: troski, adv., ein wenig. Srbski: truhli, adj., in ruski: truhlyj, adj., stoji na podlogi slovniškega obraza, kateri bi staroslovenski slul: truhlu, la, o, kar je partic. praet. act. II., od glagola: *trnhnati, a rabi za pridevnik; primeri novoslov^nski: opolzel, zla, o, schlttpfrig, Fv' osehel, hla, 6 , etwas trocken geworden, odmekel, kla, o, et,was weich geworden itd., od glagolov: opolzniti, osehniti, odmekniti. Češki: truchn&ti, v. impf., morscli werden, truch-niv^, adj., morsch, in poleg tega: troch, m., trocha, f., ein wenig; staroslovenski: troha, f., mica, trošiti, v., dissipare, consumere, impendere; novoslovenski: troha, f., kakor nekak prašek: troha mi je pala v oko, strohnoti, v. pf., morscli werden, v Krelji, trohneti, v. impf., morscli werden, trhel, lila, 6, adj., (uprav, partic. praet. act. II.), morsch, trhlen, lena, o, adj., morsch, trhlemna f., morsdies Holz, trosek, ška, poleg: strošek, ška, m., der Aufvvand. Češki: truchneti, ter novoslovenski: trohneti, stoji namesto češki: truchnouti, novoslov.: trohni ti, ali: troh n o ti, kakor smo poprej videli v Krelji: strohnoti; a tacih glagolov je imela uže stara slovenščina: prahneti, pulverescere. Jasno je, da trebe pisati: novce potrobiti, a ne potrositi, kakor vsak dan čitamo v no-vinah. Po vseh živih slovanskih jezicih, v katerih je deblo teh besed navadno, kažeta se nam dva obraza: truh (trucli) poleg: troh (troch), a nova slovenščina ima za oboje samo: troh; v stare slovenščine knjigah se do zdaj nahajeta, kolikor je meni znano, jedmi besedi: troha, in: trošiti, kateri imata i v ostalih slovanskih jezicih „o“, a ne „u“. Korenika te besede je: tr, — staroslov.: tre-ti, trg, poleg: tr-y-ti, tryja, novoslov.: tre-ti, tarem, srbski: tr-ti, trem (tarem), terere, reiben, zerkleinern. Primeri v tem letopisu: tar, m., ime neke rastline. Strožinarica, e, f. Prva detelja, sejana po žitu. Pliižna pri Bolci. Primeri laški: strascinare, v., nachschleppen, mit sich ziehen. Strožinarica bi po tacem bila rast, katero žito vleče za soboj. Strpdča, e, f. Neko ozko, malce ukrivljeno orodje v kopanje; eine Art Haue. Malhinje; Klanec v Istri. — V Laščah je: 8 r p i c a, f., tudi nekako nasajeno rezilo, zakrivljeno samo na konci, ter služi v odsekiivanje drevesnih vej, osobito nastila v gozdu. Podstava: srp, die iSichol, ker je temu orodju podobno. V besedi: strpača je „t“ pred „r" vtaknen, ter stoji namesto: srpača. Primeri staroslov.: vusruhlu, adj., asperior, k novo-slovenskemu: strhla (namesto: vztrhla) lica, eingefallene Wangen. V Laščah. Primeri tudi: strpanec, m., neko rastlino. Strug, a, m. Der lange Hobel. Podkrnci. Primeri staroslov.: strugfi, ni., scalprum; srfiski: strug, m., der Hobel; ruski: strugfi, m., der Hobel; češki: struh, m., das Schabeisen; poljski: strug, m., das Schnitzmesser; staroslov.: stružina, f., was abgeschabt wird, Spiine, strugotina, f., was abgeschabt wird. Stružina, e, f. Der Hobelspan. Stružiti, stružim, v.impf. Hobeln. Cerovo v Brdih. Primeri: stružina, f. Stružje, a, n. Hobelspiine. Cerovo v Brdih. Primeri: stružina, f. Utri, {, f. Z drobnim iverjem pomešana, okolo tnala „postrgana“ prst. Vrsno pod Krnom. »S'tržišče, a, n. Prostor, kamor se vzpomladi seje kapusovo seme ter se vzgajajo sajenice (presad). Hrušica v Istri. Primeri: strž, i, f. Studručuik, a, in. Rastlina, rastoča zosebno okolo studencev. Morebiti: ('altlia palustris. Spodnja Idrija. Stitridr (reci: stiidor), or a, m. Vrli na Krnu in tudi blizu Prestre-ljenika na Bolškem. Staro ime. Nekdaj so se polabski in št.irski Skmtni po nekatere kraje zvali: Studorane, Studor-jane. Safari k v starožitnostih na 707. in 898. str., kder je to ime napak pisano: Stoderan-. Podstava bode staroslov.: studu, m., die Kiilte. Suhica, e, f. 1) Suha veja. „Ulomi mi to suhico.“ Staro Sedlo. 2) Suho deblo, mrllka. Podkrnci. Pravilno bi bilo: sušica; a primeri v Gorfškej slovenščini: hiba, f'., namesto: šiba, f. Siihotec, tca, m. Mlinsko kolo, na katero voda pada od zgoraj; oberschliiclitiges Rad. Tako se imenuje tudi mlin s tacim kolesom. Vreme. »S'likalnik, a, m. Vrtinec v vodi; der Wasserwirbel. Staro Sedlo. Suš, a, ni. Suša; die Trockenheit, die Diirre. Goriška okolica; Brda; Soška dolina. Sušeč, sca, m. 1) Hudournik; der Wildbach. Bole. V Belih Kranjcih je to: biijica, f. Sušeč je za tega delj taki) imenovan, ker presiha. Od tod je tudi: Sušica, f., neka presihajoča voda na Dolenjskem, in krajevno ime: Suhodol, (reci: sfihodu), dola, m., ter tudi: Skadulice, f. pl., namesto: Suhodolice, doliničast, nizek svet pod mlinom na Curejem (reci: Odrejeni: Oureje, Curejega, adj.) pri Laščah, kamor tudi voda nastopa samo o velicem deževji; primeri: dolina, f., in srbski: dola, f., das Thal, ter poleg tega tudi zopet srbski: dolica, f., das Thiilchen. ‘2) Neka goveja bolezen, ki se zna po tem, da koža na hrbtu ne gre od mesa. Vreme. 3) Tešč klop. Primeri: sklenicar, m. Suštna, e, f. Suhljad; durres Reisig. Volče pri Tolminu. Sušje, a, n, coli. Suho sadje. Goriška okolica; Ipavska dolina; Kras. Svdst, svasti, f. Žena reče moževi sestri: svast. Idrijsko pri Kobo-ridu. Staroslovenski: svlstl, t’., soror uxoris; srbski: svast, f., der Frau Schwester; ruski (ostarelo): svestl, 1'., der Prau Schwester; češki: svest, f., fratris uxor vel uxoris soror; poljski: šwiešč, t'., des Manncs oder der Frau Schwester. — Nevednosti naših pisateljev je vse vprek „svakinja“ (katere besede narod niti nema), kar Nemec imenuje „Schwagerin“. Svlnjščak, a, m. = svinjak; der Schweinstall. Hrušica v Istri. V Laščah tudi: svinjščak, poleg: svinjak. Svobčden, dna, o, adj. Frei, ungefreit. „Moja hči je še svobodna.“ Hlddiči v benetskih Slovenili. — „KIodiči“ so nastali po laškem zasekavanji od „Hlddičev“, kakor Goriški „Kumarji“ od „Humarjev“. Nuja, e, f. Žensko krilo od mezlana (mezzalana = pol volne). Kras. Laški: saja, f'., wollenes Ueberkleid; španski in provencalski: saya; francoski: saie, od latinskega saga, f., namesto navad-nejšega: sagum, n., Kriogsmantel. Sripa, c, f. Die Kinfassung; kamena obloga zgoraj ob vodnjaku. Ri-henberk. Sapal, šapala, m., isto. BSapal seje razsul. “ Malhinje. Zeli") bi se motil, kdor bi mislil, da je to od laškega glagola: chiappare, fassen, erhaschen, benetsko-laški: chiapiir (izreci: čepar), isto, kateri glagol morda sam izvira iz našega jezika, če tudi ga Diez proizvaja od stare visoko-nemške besede: klappa, die Falle, a poleg tega vender tudi on laško: „ceffo, Schnauze (etwas Schnappendes), ceffare, schnappen, haschen; dazu Formen mit radicalem „a“: com. zaf = ceffo, sic. ciaffa, Tatze, wohl auch it. zaffo, Hiischer,“ primerja k ruskemu glagolu: cap a ti, greifen, haschen, packen, govoreč: „vgl. auch das russ. vb. zapaio, zugreifen,“ kar bi pravotno bilo treba reči: capaju, ich greife zu. Korenika naše besede je ista, katera latinski slove: hab-ere, nemški: hab-en, lotiški: kamp-t, greifen, fassen, poleg: kep-t., haften, mit den Klauen anpacken, lit. po Dlmannu: kep-ti, fassen, binden. Slovanščini trebe podstaviti lice v začetku „s“ ime-joče: skep, halten, fest.halten, umfassen, binden, haften, an-hangen (fest, gehalten werden), fest, hart, erstarrt. Po Grimmu si je hab-en, kar se dostaje pojma in lica, v rodu z latinskim: cap-ere. Od korenike: skep nastali so obrazi: a) ščep; b) ščap, namesto: ščep: c) čep; d) čap, namesto: čep; e) a. scep, [i. cep; f) cap, poleg poprejšnjega: cep; g) šep; h) šap, namesto: šep. Češki in poljski: cep stoji namesto: cep. — a) ščep. Srbski: ščepati, v., packen; b) ščap. Srbski: ščapiti, namesto: ščapiti, v., erhaschen; c) čep. Staroslov.-ruski: čepi, f., die Kette; ]irimeri laški: ceppi, plur., die Fes-seln, kar utegne biti od slovanskega; staroslov.-ruski: čepici, m., mitra; bolg.: čepene, adv., harf, Miki. lex. 1108.; srbski: čepac, 111., eine Art Frauenhaube; ruski: čepatl, v., an etvvas anhaken, čepecft, pca, m., čepikii, m., die Haube, čeplaška f., die Haarbinde, čepi. f., die Kette, čepanu, m., langer breiter Bauernrock, čepfi, m., derKiibel: češki: čepeč, m., die Haube, čepico, f., die Miitze; poljski: czepič, v., anhiingen, anknupfen, czopek, m., czepiec, in., die Haube; d) čap. Srbski: čapci, čapaka, m. pl., die Krallen (din anpackenden), čapra, f., die Haut; ruski: čtipati, v., fassen, schOpfen, čaparka, f., čapa-ruha, f., holzerne Scliale zum Schopfen, das Trinkglas, ča-plažka f., die Schale, die Miitze, čapanu, m., langer, breiter Bauernrock; češki: čapiti, v., schnell ergreifen, čapka, f., die Kappe, čapta (v Slovacih), f., der Fuss (prezirljivo), uprav: die Pfote(anfassend),poljski: czapka, f. die Miitze; e) a. scep. Staro-slov.-ruski: priscepiti se, v., inseri; srbski: scipati se (namesto: scijep-), v. pf., selir fest zufrieren; ruski: scepil, m., die Kette, Schnalle, der Bolzen, scepitl, v., zusainmenketten, einhaken, verbinden, sceplenie, n., das Zusammenketten, das Zusammen-hiingen, die Cohiision, scepka, f., die Zusammenkettung, scep-ljatl sja, sicli in einander liaken, an et.was hangen bleiben, scepčivyj, adj., hangen bleibend; češki: scepeneti, v. pf., er-starren; scipnouti, verrecken (eigtl. erstarren); (3. c e p. Staro-slov.: cepenil, adj., rigidus, ocepeti, v., rigere, ocepeneti, v., obtorpescere; ruski: cepki j, adj., sicli gut an etwas festzu-halten verstehend, fest, zusammenhiLngend, eepkostl, f., der Zusammenhalt der Theile, cepljatl sja, v., sicli festhalten, sicli anklammern, cepi, t'., die Kette, cepnja, f., der Schopfeimer; češki: cepeny, cepny, adj., fest, dauerhaft; f) cap. Ruski: capatl, v., greifen, liaschen, packen, capkij, capkovatyj, adj., sicli festkrallend, capki, capoku, f. pl., das Schlagbauer zum Vogelfang, die Dohnen am Webestulil, k čemur primeri srbski: šeput, m., die Schlinge; češki: capiti, v., auf einmal zugreifen; poljski: capač, v., packen, nelimen, greifen; gorenjesrb.: capa, f., die Pfote; g) še p. Srbski: šeput, m., die Schlinge; ruski: šeptala, f. coli., getrocknete, aus Asien eingefiihrte Pfirsiche, Aprikosen, primeri staroslov.: cepenfi, adj., hart; h) šap. Staroslov.-ruski: šaprtka, f., cucullus; bolg.: šapkii, f., die Miitze; hrv.: šapka, f., die Miitze; srbski: šapa, f., die Pfote, šapov, m., der Hund (der anpackende); ruski: šapka, f., die Miitze, šapHktt, m., der Bottich, Zuber, dieKufe; maloruski: šapineč, m., die Miitze; gorenjesrb.: šapka, f., die Miitze. Anda semkaj pristoji tudi naša beseda: šapa f., šapal, m., die steinerne Einfassung. Videli smo, kako se je začetna glasovna zveza „sk“ razcepila na toliko raznih glasov. Take besede so vredne velike pozorljivosti, posebno zato, ker se jim, ako dobodo v začetek ,,č“ ali „š“, lice s tem po navadi tako zabriše, da je često vrlo težko najti pravo koreniko. — Miklošič v svojem delu Die Fremdworter in den slavischen Sprachen, o besedi: š a p k a, f., die Miitze, piše tako: „tiirk.: aabqa, rum.: šapkii. — vgl. kapa," iz česar vidimo, da on to nazivalo proizvaja oil znane besede: kapa, die Kappe; ali če premislimo koreniki prvobitno lice: skep, ter vse nje obile, raznolične plodove, in če tukaj naštete, mej Slovani za „Miitze" navadne besede mej soboj primerimo: staroslov.-ruski: čepici, srbski: čepac, ruski: čepecti, češki: cepec, m., čepice, f., poljski: czepek, czepiec; ruski: čaplažka, na podstavi: čap-laga, češki: čapka, poljski: czapka, staroslov.-ruski: šapuka, bolg.: šapku, hrv.: šapka, ruski: šapka, maloruski: šapineč, gorenje-srb.: šapka, to z lahka umejemo, da so vse po strogem zakonu vzrastle iz rečene korenike, t.er ne moremo se dvojiti, da je beseda: šapka čisto slovanska. Celo o besedi, katera slove novoslov.: čaprag, m., v Jambr., ruski: čapraktt, m., češki: čaprak, m., poljski: czaprak, m., die Satteldecke, Schabracke, in ki je zašla tudi mej Francoze: cluibraque, ter od njih v Nemce: Schabracke, Miklošič morda prenaglo sodi, če jo v rečenem delu proizvaja od turškega: capraq. Premisliti je namreč treba srbsko besedo: čapra, f., die Haut, in rusko: čapra, f., die Weintrester, Treber, das F e s tgepresste, niti nij pozabiti, da imajo Turci brez čisla slovanskih besed, in da izvestno še ne more biti dognano, koliko je v njih jeziku domačega, a koliko na posodo vzetega. Sapa, e, f. Neka motika; die Haue. Križ Ipavski; Klanec v Istri. To besedo je ločiti od poprejšnje, ker ima vso drugo koreniko, a vender takšno, da so obrazi obeh malo ne od kraja do konca jednaki. Te besede korenika je: s k ep, spalten, grški: ich grabe, ctmot-sto;, fossa, /.7.77-370:, fossa, ich haue, falle, schlage, sclmeide; v rodu si je besedi: kop-ati, graben, skop-iti, evirare, uprav: schneiden, verschneiden. Naša korenika: skep znači: spalten, spleissen, schleissen, reissen, zerreissen, zerfetzen, kratzen, schneiden, hauen, schlagen, ter v besedotvorji kaže te obraze: a) skep; b) ščep; c) ščap; d) čep; e) čap; f) sc. scep, [4. cep; g) cap, poleg poprejšnjega: cep; h) šep; i) šap. —a) skep. Ruski: skepati, v., spalten, spleissen, schleissen, skepišče (ostarela beseda), n., der Lanzenschaft, oskepit, m., kurze Lanze, der Spiess, oskepatl, v., rund herum abschillen, oskepišče, n., der Lanzenschaft, oskepokil, pka, m., der Span, Splitter, iskepatl, v., zerspalten, iskepišče, n., der Lanzenschaft: namesto: iz-skep-; proskoptt, m., der Aufschnitt, Einschnitt, die Kneif-zange, raskepu, 111., der Spalt: razskep-; soskepatl, v., ab-spalten, zerspleissen; b) ščep. Novoslov.: ščepeti, im, v. impf., brennen (von der Wunde), uprav: spalten, ščeperiti se, v. impf., wicht,ig tliun; ruski: ščepa, f., der ilolzspan, die Spleisse, ščepakii, m., das Schleissmesser, ščepatl, v., spalten, spleissen, schleissen, ščeperiti sja, v., breit, steif stehen (ei-gentl. gespreizt, wie gespalten, stehen); sich striiuben, wider-spenstig sein, ščopetu, m., der hintere Ausschnitt am Sarafan, der Put.z, Staat,, peinliche Sauberkeit; ščepetitl, v., sich modisch aufputzen, ščepetinitl sja, v., sich zieren, affektiren, ščepiti, v., spalten, pfropfen, impfen, ščepka, f., das Holz- spanchen, zaščepti, m., die Spalte am Hufe, zaščepina, f., der Spl it,ter, zaščepitT, v., reissen, aufritzen, zaščepoku, pka, m., die aufgeritzte Stelle, obščepatl, v., rund herum abschalen, obsčepitl sja, v., sich absplittern, sich abfasern, primeri novo-slov.: capa, f., der Fetzen; otščepitl, v., abspalten, otščepoku, pka, m., der Splitter, oščepitl, v., abspalten, oščepoku, pka, in., der Splitter, Spari, pereščepatl, v., zersplittern, von neuem pfropfen, priščeptt, in., das Propfreis, rošččpft (zastarela beseda), m., der Pfanrienstiel, die Pfannengabel (Spaltung, Ga-belung): rozščeptt: češki: Stop, m., der Pfropf, das Pfropfreis, štepač, m., der Holzspalter, štčpina, *f., das Holzsclieit, št.e-piti, v., pfropfen, pelzen, stopica, f., der Holzspan, doštepina, f., der Splitter, oštep, ni., der Speer, Spiess, Lanze: step stoji namesto: ščep: poljski: szczep, szczepek, m., der Pfropf, das Pfropfreis, szezepa, szczepka, f., das Holzsclieit, szczepic, v., pfropfen, oszczep, m., der Spiess, Speer; gorenjesrb.: ščep, m., der Spali,, ščepa, f., das Holzsclieit, ščepič, v., spalten, pfropfen, ščepk, in., das Pfropfreis; dolenjesrb.: ščepa, f., das Holzsclieit: ščep, ščep stoji zopet namesto: ščep; c) ščap. Staroslov.-srb.: štapti, rn., der Stock, Stab, staro-slov.-ruski: štaplstvo, 11., nlegantia (der Putz, Staat); novo-slov. :'ščap, m., der Knuttel, Priigel (v Ribnici), ščapin, m., ein elender (eigentl. zerlumpter) Kerl, v Metelku na 8. str.; lirvat.: ščap, m., srbski: štap, ščap, m., der Stock, Stab. Ta beseda ima, kakor vidimo, vso drugo koreniko, nego li nemška: der Stab, in zatorej nij od nje, od katere brez nobene dvojbe proizhaja srbska: stap, ni., staroslov.-srb.: stapil, m., scipio; — ruski: zaščapft, in., die Spalte am liufe; ščapfl, m., der Anliieb, Beilliieb; der Stutzer, ščapitl, v., den Stutzer machen, ščapstvo, 11., der Staat, der Luxus, ščaplivyj, adj., geputzt, schiin, schmuck, ščaplenie, (zastarela beseda), n., der Staat, der Luxus, rasščaplivatl, v, spalten, selileissen: poljski: szczapa, f., das Holzsclieit; d) čep. Staroslov.--ruski: sfičepitfi, adj.: železo sttčepito, morebiti: rogovilasto železo. Vita Theodosii v Miki. lex. 965., staroslov.-srb.: čepurije, n., rami (Spaltung, Gabelung), poleg tega z glasovno oslabo staroslov.-srbski: čipru, 111., ramus, po čemer bi sn moglo soditi, da semkaj morda pristoji tudi glasovno oslabljena staroslov.-srbska beseda: člparogtt, in., die Klane (gespalten); novoslov.: čep, čepa, 111., der Zapfen (eigentl. der Pfropf), čepeti, im, v. impf., počepati, v. impf., počeniti, čenem, v. pf., lrocken (sich breit machen), primeri češki: čapeti, v., kauern, gebiickt sitzen, sich duclcen, gorenje-srb.: čapač so, niederkauern; novoslov.: razčoperiti se, v., sich gespreizt, aufstellen, čeper, in., die Schafzecke; srbski: čep, m., der Stopsel, dio Thtirangelj čeperak, rka, m,, die kleine Spanne, čeprkati, v., kratzen, wie die Henne, čepur, m., der Strunk eines abgehauenen jungen Baumes (niedriges); raški: čepeli, f., ein kleines Schaufelchen, čepura, f., der Reiher (einen spitzigen, spaltenden Schnabel liabend), čepft, m., der Dreschflegel, čepu, m., der Stopsel, Bolzen, Spund, očepft, m., der Brunnensclnvengol, der Schlagbaum (eigentl. der Stab, St.ock), počepu, in., der Schvvengel; češki: čep, m., der Zapfen, Spund, Stopsel, die Thiirangel, čepe, ete, n., der junge Reiher, čepeyriti v., sicli striiuben; poljski: czepiga, f., die Pttugsterze (gegabelt), czop, in., der Zapfen; gorenjesrb.: čop, m., der Zapfen, Spund; e) cap. Staroslov.-ruski: čapu, ni., die Biene (die mit dem Stachel spalt.ende, stechende), čaplja, f., der Storch; novoslov.: čaplja, f., der Reiher; srbski: čap, m. (v Crnej Gori), der Stopsel, čaplja, f., der Reiher, čaponjak, ponjka, m., die Klane, čaporak, porka, m., čaj)ur, m., oboje: der Strunk eines abgehauenen jungen Baumes; ruski: čaplja, čapura, f., der Reiher, čapuritl sja, v., aufge-blasen, hochmiithig sein, čapii, m., der Sprung, Riss; der Dreschflegel, čapiga, f., das holzeme Pfluggestell (die Pflug-sterze), čaplikft, m., der Pfannenstiel, die Pfannengabel; češki: čap, 111., der Storch, čapeti, v., kauern, gebiickt, sit.zen, sicli ducken; j »oljski: czapla, f., der Reiher; gorenjesrb.: čapad so, v., niederkauern, čapla, f., der Reiher; f) k. scep. Staroslov.-srb.: sttcepiti (namesto pravega lica: sečp-), v., scindere; bolg.: scepi, v., spalten, Miki. lex. 845.; srbski: scjepati, v., spalten, Miki. lex. 90G.; gorenjesrb.: sčjepid, v., spalten, Miki, lex. 1108.; [i. cčp. Staroslov.: ečpiti, v., spalten, cžpina, f., das Holzscheit; novoslov.: cčpiti (cep-), v., spalten, ocepek (ocep-), pka, m., der Kniittel, cep (cep), m., cepika, f., das Pfropfreis, cep, cepa (cep), cepa, cepu, m., cepec (cep-), pca, m., der Kliippel des Dreschflegels, cepje, pij, poleg: čopov, m. pl., der Dreschflngel (Kliippel samnit, Handhabe), ceper, pera (izreci: cup-), m., ter slišati je tudi: cuniper, cfimpera, m., der Splitter, precep, procep (-cep), in., der Kloben, cepin, (reci: cflpfn), m., die Spitzhaue, nekakšno t.rnokopu (krampu) zel«) podobno orodje, ki ima na obeh konceh železa kljun, katerega zasajajo (vcepljajo) v hlode, kadar jih premikajo ali dvigajo na voz; primeri srbski: capun, die Rodeliacke, trnokop: bolg.: cepi, v., spalten, Miki. lex. 1108.; srbski: cijepati, v., spalten, zer-reissen, procijep, m., der Kloben. eijopci, m. pl., ali štapci (Stiibe), što stoje u predji izmedju nita i gornjega vratila, cjepanica, f., das Holzscheit; ruski: cepil, m., der Dreschflegel, ocepil, in., der Brunnensclnvengel, Schlagbaum, počepu, m., der Sch\vengel; češki: cep,.m., der Dreschflegel, eiserner Kniittel, Ktreitkolben; poljski: cepy, ovv, m. pl., der Dreschflegel, gorenjesrb.: cypy, ow, m. pl., der Dreschflegel; g) cap. Staro-slov.-ruski: caplja, f., der Storch, Miki. lex. 1110.; novoslov.; capa, f., der Fet.zen, (das Gesplissene, Zerissene), primeri češki: cap, m., die Zotte, capovat^, adj., zottig; novoslov.: capin, m., der Zerlumpte; srbski: capa, f., die Haue, capun, m., die Rodeliacke, primeri novoslov.: cepin, m , die Spitz-liaue; ruski: capa, f., der Spaten; —ruski: capatl, v., kratzen, mit der Jiithacke bearbeiten (das Gartenbeet), capil, m., die Jiithacke, capa, m., capunu, m., der Raffer, der Bestechliche, capa, f., der Spaten, capiinlja, f., die Rafferin, die Bestech-liche, capu, m., der Bock (zum Aufstellen), capa, f., der Pfannenstiel, capina, f., die Schramme, caplja, f., der Reiher, capnutl, v., hauen, schlagen: capnutl po uliu, eine Olir-feige geben, capoku, pka, m., der Stock, Stab; češki: cap, m., die Zotte, der Widder, Bock (zottig), capovafrf, adj., zottig, capova vina, die Zackehvolle, capati (v Slovacih), v., priigeln; poljski: cap, m., langgeschwiinzter orientalisclier Widder, Zackel, eapač, v., packen, nehmen, greifen; h) še p. Staroslov.: šeperanije, n., nugae, šeperati, v., nugari, garrire, šeperovati, v., isto, šeperjenije, n., nugae, garrulitas: vse to, kakor se vidi iz besed, mej katerimi stoji, nema druzega zmisla, nego li novoslov. glagol: šeperiti se, šepiriti se, v., sich aufgeblasen, muthwillig benehmen; srbski: šepiriti se, rašepiriti se, šepu-riti se, v., sich briisten, wie ein Pfau, šepet, m., debeli konec prota, ki ostane v roci, kadar se vije gož (trta); češki (v Slovacih): šepofiti se, v., sich empor arbeiten; gorenjesrb.: šepjeric, v., emporstniuben (die Federn), uprav: sich breit machen; i) šap. Ruski: šaperitl, v., ausspreizen (spalten), šaperja, m., der Stolze, sicli Spreizende; gorenj esrb.: šapač so, v., schleifend gehen (den Boden mit den Schuhen scharren, kratzen). Semkaj spada tudi naša beseda: šapa, f., die Haue, motika. — Sam ne vem, ali k tej ali poprejšnjej besedi pristoj i oslabljena korenika staroslov.: štlp-, novoslov.: ščep, m.,ščipati, v. pf., uščeniti (z neoslabljenim polnim in čistim „e“), v. pf., zwicken; kajti ruščina ima: zaščipyvatl, v., zerreissen, zer-beissen, kateri pojem bi jo vrstil k tej našej besedi: šapa, f., die Haue; ali poleg tega se v ruščini tudi nahaja: zašči-pyvatl, v., zusammendriicken, zusammenpiessen (eigentl. pres-sen, bis es test, hart wird), kar bi jo vrstilo k besedi: šiipa, f., die Einfassung. — Srbski besedi: capa, f., die Haue, motika, capun, m., die Rodeliacke, ter ž njima vkupe i novo-slovensko: cepin, m., die Spitzhaue, Miklošič, Die Fremd-worter in den slavischen Sprachen, deva mej tujke, govoreč: „serb. capa, f., ligo, capun, m., rallum, tiirk. čapa. — it. zappa. Diez, VVorterb. I. 440.; nsl. cepin, m., eine Art Hacke. Oberkrain. Spaltholz. Marc. VVerkzeug zum Fortbewegen der Holzstiimme, indem man die Spitze einliackt. Krain.: man hort auch: cempin, nhd. tirol. Zappin. — vgl. it. zappa, ngr. und: capa.“ Zdaj pogledimo, kaj piše Diez. Na mestu rečenem beseduje tako: „it. zappa, sp. zapa, wal. sape, Hane, fr. sape, Untergrabung; vb. zappare. Kommt es vom ^r.. gr. , dvigniti, namesto: dvignyti, in to namesto: dvigniti: Stirci ' () "še govore: dvignoti. — Kar se v besedi: zadoniti dostaje pojma „ersticken“, primeri: dehniti, v., hauchen, vvelien, ter poleg tega: zadehniti: ersticken (eigentl. erstickt w(*rden). H koreniki: da m pristoji tudi beseda: du-d-a, du-d-k-a, du-d-l-a, f., ein Blaseinstrument, die Rohrpfeife, Schalmei, od koder je nemška beseda: Dudelsack, na posodo vzeta v zelo novej dobi: starovenski: *dada. Ker je vsakej koreniki, kakor je znano, prvotni pojem: gibanje, zatorej tudi od te korenike nahajamo v ruščini glagol pravotnega, starega lica: vzdymati, aufheben, in die Hdlie heben, aufrichten, k čemur je primeriti novoslov.: v z dumi ti, vzd urnim, vzdiimil sem (reci: zd-), v. pf., trdno spečega človeka prebuditi in stvoriti, da vstane; vrniti ga v svest. V Laščah. Semkaj pristoji tudi bolg.:; duma, v., reden, sprechen, dumu, f., das Wort; ruski: duma,', f., der Gedanke, der Rath als Versammlung, das Erdachte, Ersonnene (ein Gedicht), diimatl, v., denken, glauben, meinen, die Absicht haben, sich einbilden; poljski: duma, f., das Nach-sinnen, das Ersonnene (ein Gedicht, Klajjelied), die Einbildung, der Stolz, der Ehrgeiz, dumač, v., naclulenken, sinnen, betriibt sein, dumny, adj., stolz, ehrgeizig. To Miklošič v staroslovenskem slovniku in potem v svojem spisu Die Fremdworter itd. proizvaja od gotskega: doms, sensus, judicium; a premisliti je, da latinska beseda: a n i m u s, najprvo tudi znači: das Hauchende, \Vehondo, a potem : geistiges Lebensprincip, Wille, Vorsatz, Entschluss, Zuversicht, Hochmuth, Stolz, Besorgnis, Unmuth, die denkende Seelenkraft,, Urtheil, Meinung. '/(Ujdnati, zagonam, v. pf., ein Riithsel zum Auflosen geben; ugo-nati, u gon a m, v. pf., ein Riithsel losen. „Tri ganalice sem mu zagonal, pa nobene ni ugonal.“ Ganalica, f. — uganka, das Riithsel. Volče. — V Goriških Brdih je: nga-nalica, f., v Solkanu: uganka, f., ali: zastiivica, f., das Riithsel. — V Volčah tist, ki zastavlja ganalice, napove vsako, predno jo zastavi: ganalica, ganalica! Kranjsko-slo-venski: uganka, f., das Riithsel, uganiti, uganem, v. pf., ein Riithsel auflosen. — Jezik ima tem besedam tri mej soboj podobne ter sorodne korenike: gad, g at, god. Staro-slov.: gadati, v., coniicere, putare, coniectura assequi, gadfika, f., coniectura; novoslov.: uganiti, v. pf.: uganiti komu po toliko plače na leto: ruski: gaslo, n.,dasLosungswort; poljski: gadač, v., reden, errathen, lit.: goditi, v., coniicere, sanskr.: gad, locjui; staroslov.: gatati, v., coniicere, gatilka, f., divinatio, ganati, v., proponere, gananije, n., propositio, aenigma, coniectura;— srbski: gatati, v., wahrsagen ; novoslov.: gonotka, zaganka, zagonka, f., das Riithsel, gonetanje, n., auspicium, gonetnik, m., augur, v Habdeliči; hrvatski: gonitka, f., das Riithsel, v Vraniči; srbski: gonenuti, v., gonetati, v., ein Riithsel aufgeben, v Vuku; gonetalac, gonetnik, m., augur, gonetka, f., vaticinium, v Mikalji; novoslov.: ugoniti, v., di-vinare, v Habdeliči, coniectura assequi, v Danjku, zagoniti, v., divinare, v Habdeliči; ruski: ugonutl, v., errathojj: pod- stava: god. Miki. lex. 125. 120. 134. Lice: ga n, stoji' namesto: ga d n, ali: gatn, a lice: gon, namesto: go d n. Zagovedeti se, zagov&m sc (reci: zagovedftti se, zagovem se), v. pf. = zavedeti se, zavem se. Podkrnci. A v Rihenberku: zdogovedeti se, zdogovem se (reci: zdogoveduti se, zdogovem se), v. pf., isto. Da imamo tukaj pred soboj glagol: vedeti, vem, wissen, o tem se nij dvoj iti, a kar se dostaje vtaknenega „go“, primeri besede, kakeršne so: gavran, m., der Rabe, poleg: vran, m., isto, staroslov.: kagruličištl, m., pullns turturis, poleg: grftlica, f., turtur, in srbski: razgo-vijetan, tna, o, adj., deutlicli, nicht unter einander. A semkaj ne pristoji tudi novoslovenska, v Laščah navadna beseda: zagoveden, dna, o, adj., ungeschlacht, roli, namesto česar nekteri govore tudi: nezagoveden, dna, o, isto, ker je nje podstava morda: govedo, n., das Rindvieli; kajti „e" je v obeli teh besedah jednak. Zagozdnik, a, m. Lesena zagozdica pri kacem orodji. Podkrnci. Polno lice te besede je: zagvozdnik. Zahvaliti, zahvalim, v. pf. Potrditi; fiir richtig befinden, bestiitigen. „Te pogodbe jaz nisem nikoli zahvalil.“ „Vsi računi so zahvaljeni.0 Soška dolina. Primeri srbski: pohvaliti, v., beloben, collaudare; češki: pochvaliti, v., billigen, gut heissen, sicli gefallen lassen. Zajec, jca, m. Kos mesa v hrbtu. „Dal mi je mesa v zajci." Idrija. Osobito pri svinini, tudi v Laščah. Zajiten, zajitna, o, adj. Zajeten je človek ali ud: noga, roka itd., tudi konj, vol, tele, sploh vse, kar nij tenko ali šibko, in česar je mnogo zajeti ali prijeti (fassen), če tudi nema v sebi posebne moči. Ta beseda rabi največ le o človeškem in živalskem telesi; reje se sliši, a vender tudi: to drevo je zajetno, ima zajetno deblo, zajetne veje. V Laščah. „ K in Mann von starkem Gliederbaue" ne imenuje se „močan mož“, ker bi to bilo nemčevanje, kakeršno je vsak dan čitati v slovenskih pisateljih, nego treba je reči: zajeten mož; a „močan mož“ je on, kateri mnogo vzdigne, nese, ali vrže krepkega junaka. Zajeten človek nij vselej tudi močan, ker utegne biti brez veka, niti ne močan vselej zajeten, ker je morda tenek in šibak. Primeri: zastaven, adj. Zahlljati, zalcUjam, v. impf. Opetovalni glagol od: zaklati, zakoljem. Vrsno pod Krnom. Pohabljen obraz; pravotni slove: zakalati. Zaključiti, zaključim, v. pf. Konice železnih žrebljev priviti in v les nazaj zabiti. „Kadar so hudiči videli Korenta, kako gre k peklu, tiščali so vrata peklenska tako, da so jim nohtje prodrli vrata, a Korent jim jili je zunaj s kladivom zaključil." Kras. Vključiti, v. pf. = uviti, biegen, na pr. kambo. Zdlust, zaliisti, f. Dor Widerhaken an der Angel; die Einkehle am Garnsacke, an der Reuse. Srpenica na Goriškem. Temna beseda. Gorenjci v Kranji govore: zazobek, bka, m., der v. Widerhaken an der Angel. Zamdlka, e, f. — odimalka. Išči te besede. — Ipavski sv. Križ; Malhinje na Krasu. Beseda je zelo pokvarjena. Odimalki je korenika: dttm, blasen, aufblasen, seliwellen. Primeri: zadoniti. Zamndreti, zamodrim, v. pf. Blaulich werden. Srpenica. Podstava starostov.: modrtt, adj., blau. Zamolcdv, a, o, adj. (izrekajo: zamucav). Potiihnen; tiickisch, ver-schlagen. Senožeče. Podstava: molk, m., staroslov.: mluku, m., das Sclnveigen. Zamotarndti se, zamotarndm se, v. pf. r. Zaplesti se, zamešati se. Podkrnci. Podstava: mot, od koder je tudi: motati, zatorej: zamotarnati se, isto, kar: zamotati se. Zmnožka (reci: zamuzka), e, f. Osnik; der Radnagel. Volče. Primeri novoslovenski: moznik, m., lesen klin, s kakeršnimi tesarji zbijajo debela bruna kacega kozelca, skednja in druge lesene zgradbe. V Laščah; srbski: moždanik, m., onaj klin, što drži naplatke (platišča kolesna) jedan za drugi; poljski: moždžeii, m., der Sperrnagel, Spann-Nagel. Zatnrsdn, a, o, adj., uprav: trpni deležnik minol. časa, od glagola: zamrsati. Zamrsana je obleka, ki oprana izgubi prejšnji lesk in lepo barvo. „ Tega ne kupuj, jeden krat oprano, bode zamrsano.“ Podmelci na Tolminskem. Primeri staroslov.: mrusiti se, v., foedari, mrttsinu, adj. foedus. Zapasti, zapdsem, v. pf. „Ta jed človeka hitro zapase," rekše, . človek ne more oil nje mnogo jesti; ist siittigend, geil. Kras. f' Zapasti se, zapdsem se, v. pf. Sich vermehren. „Pred nekaj leti v našej vodi uže ni bilo rakov, a zdaj so se spet zapasli.“ Zemon pri Notr. Bistrici. Kar se dostaje pojma, primeri srbski: pasti se, v., coitum appetere (de equa), staroslov.-srb.: pa-stušattt, adj., coitum appetens; novoslov., srbski: pastuh, equus admissarius; srbski: pasma, f., die Raee. Zapirek, rka, m. Pšenično in menda sploh žitno zrno v luskini. Sv. Duh pri Krškem. Zapor, zapora, m. „Ta mlin melje na zapor,“ rekše, nema toliko vode, da bi vedno mlel, nego mlinar treba da vodo zapira in zbira. „Denes naredim še en zapor. “ Rihenberk. Po Dolenjskem se to imenuje : mleti z naborom. Zdprava, e, f. Das Gewiirz. Luče na Štir. Zapiiljek, Ijka, m. Das Fliegengeschmeiss; mušja zalega. Pkižna pri Bolci. To stoji namesto: zapljuvuk ; primeri: zapljunek, n k a, m., isto. V Laščah. Zastaven, ena, o, adj. Zastaven je mlad človek, ud, mlada žival, deblo, vi'ja, zel, rast,, sploli vse, kar obeta, da bode zajetno, ako doraste. V Laščah. Primeri: zajeten, adj. Zastdvica, e, f, Das Riithsel. Bole; Solkan. Zategljlv, a, o, adj. Zategljiv je pot, ako ga neliče biti nikdar konec. Podkrnci. Zutolcek, cka, m. Na nogi gnojno ulje. Vrsno na Tolminskem. Zaušnica, e, f. Oteklina na vratu; die Scrophelgesclivvulst. Benetski Sloveni. ZavCrjelc, ka, m. = ovinek; die Biegung der Strasse, der Unvvveg, der Umsohvveif. Rihenberk. Zavoj, voja, m., isto. „Kositi po zavojihrekše, kositi ob kacem krivem potoku. V Laščah. Zavilelc, Ilca, m., Ozel, a tudi kaka zavozlana ali zamotana stvar, na pr. tožba. Podkrnci. Z a61 ek, zaolka (reci; zaulek, zaiilka), m., der Knoten, ozel. V Laščah. Nejasna beseda. Zavor, mra, m. Die Radsperre. Dornberg. Zavitiiti, zavdtcim, (zaotčiti) v. pf. Dati v tkanje. „Zav6t,čila sem vso prejo.“ Vrsno pod Krnom. Podstava: votek, votka, m., der Einschlag, subtegmen; staroslov.: vijtuku, m., isto. Va namesto: vu, zatorej: vatiiku, namesto: vutiiku, dasEinweben. Zavrnile, a, m. Konci, na katere se prisuče preja, ki se bode tkala. Sv. Duh pri Krškem. Podstava: za-vr-ni-ti, v. Zaz&vati, zazeham, v. impf. Planinski pastir zazava s hriba v hrib, da pokliče svojega druga. Podkrnci. Pravilno lice bi bilo: zazivati, staroslov.: pozyvati. Zazdbica, e, f. Zahngesclnviir. Vrsno. Zhof/a, praep. = zaradi, zastran. „Zboga tebe sem bil tepen.11 Hrušica v Istri. Miklošič meni, da to stoji namesto: zboka = zastran: bok, m., die Seite, kar se mu ne more verjeti. Zdaj/ca, zdaj kar, adv. Prav zdaj, otodi; gerade friiher. Podkrnci. Zibi, a, m. Neka bolezen pri prascih. Bolna žival neliče jesti, vedno leži ter često so zdrzne in strese po vsem životu. Bole. Podstava je: zleniti se, sehauern, kar primeri. Z!miti se, zlinem se, v. r. pf. Zdrzniti se; sehauern. Bole. To stoji namesto: zlekniti se, sicli biegen, erschrecken, erzittern, primeri: ruski: zljaka, f., der Schrecken, zljaknutl sja, v., erschrecken, in Schrecken gerathen, zatorej: zleniti, namesto: zlekniti. Primeri: zlen, m. Zlo, a, n. „Po zlu11 iti. verderben, zu Grum le gehen. V Goriškej okolici; po Ipavskej dolini; na Krasu. Jako navaden rek. Zmire, zmir, f. pl. Maselnik, tropi nje; das Schmalzmuss. Pldžna. Srbski: žmire, f. pl., die Treber des geschmolzenen Fettes; eine Art Mehlspeise. Slovanska ta beseda nij; primeri: zmorča, f. Zmiselen, Ina, o, adj. Človek, kise hitro čemu domisli, tak je zmi-selen. Podkrnci. V Laščah je tak človek: do mi selen, lna, o, izreci: domisuvun, domisuvna, o. Zmčria, e, f. Vinska gošča, vinske drožije, zadnje vino. Bole. V Sol- kanu se tako imenuje mrenica, ki se naredi na raztopljenem svinci. — Laški: morcia, morchia, f., die Oelhefen. Primeri: zmire, £. jd., morčevina, f., murka, f. Znes,l, f. Smeti, stelja itd., kar naplavi in znese voda; das Genist. Potem tudi družba malovrednih ljudij. Podkrnci. Zvara, e, t. Ošiljeno mleko ; geronnene Milch. „ Mleko se je zvarilo.“ Bole. Zvonka, e, f. Prostor pod zvonikom, kjer se zvoni, potezajoč za vrv. Podkrnci. Zvoniti „pod <>hldk“. Zvoniti k hudej uri. V Rihenberku. Zvoniti „pod dblak.“ Pri Ipavskem sv. Križi. Z v o niti „k oblaku (reci: oblaku).0 V .Laščah. Žbrhujelj, Ija, m. Biitica pri zvonu; der Glockenschwengel. Staro Sedllo. — Nemška beseda: Springer, poleg drugih stvarij znači tudi: eine Art eiserne Stange. Schmell.-Fromm. II. 703., a še bolj resnici podobno stoji: žbringelj pokvarjeno za: žvenkelj, kija, m., od nemškega: der Sclnvengel. Žeklo, a, n. = žekno. Trnovo v gozdu. Išči te besede v letopisu 1880. 1. na 215. str. Želič (reci: želuč), Mica, m., in: z el ič (reci: zeliič), z e 1 i č a, m., = mozol na obrazu; Ilitzbliischen. Spodnja Idrija. Primeri v letopisu 1880.1.: želj, m., na 215. str. /Zijati, v. impf. Miilhinje. Isto, kar: žoljati, v.; želj k ati, v. impf., žmikati, mencati. Poišči besedo: žoljati, v. Zel,od, a, m. Hrast in njega plod; Eiche und Eichel. Pliižna, Ženlia, e, f. Ženitev; die Heirat. „Kaj tebe moja ženba skrbi?“ Ko-borid. Srbski (po zapadnjih krajih): ženba, f., isto. Žerjal, i, f. Nastava ali progla v ptičjo lov. Pogledi besede: pod-pesica, f. Žerjal znači uprav: der Kranich. Novoslov.: žerjav, j a v a, m., po Dolenj skem; Žerjal, jala, m., po Krasu; der Kranich ; staroslov.: žeravll, m., poleg: žeravl, m., der Kranich; novoslov.: Žerjal ima podlogo staroslov.: žeravll, a: žerjav je na podlogi staroslov.: žeravl; bolg.: žerav, m., der Kranich; srbski.: ždral, ždralj, m., ždrao, ždrala, m., žerav, m., der Kranich; ruski: žuravll, m., der Kranich; poljski: žoraw, m., der Kranich; gorenjesrb.: žeraw, žerawc, žoraw, m., der Kranich. A kar se dostaje v novej slovenščini pojma „pr6gla“, primeri ruski: žuravll, m., Kranich, žuravll, m., t der Brunnenselnvengel, Hebebaum; češki: jerab, m., Kranich; die Winde, der Brunnenschwengel; poljski: žoraVi, m., Kranich; Brunnensclnvengel; gorenjesrb.: žeraw, žeravvc, žoraw, m., Kranich, žora\va, f., der Rockenstock auf einem dreifiis-sigen Schemel stehend. Žil iti se, šilim sc, v. r. impf. Ustiti se; gnati se za kako stvar. Soška dolina. Žil iti se, v., hudo gnati se pri kacem delu, truditi se, da je napetih žil videti. V Laščah. /Alj, a, m. Kravja veriga. Koborid. Na Vršnem je žil j samo železen klin na konci verige, ki se vtiče v kolut na druzem kraji. Ta beseda je neslovanska. Bavorsko-nemški: der, die oder das Sil, der Riemen, das Iiiemenvverk, Geschirr fur Zugvieh, starovisokonem.: silo, srednjevisokonem.: sil. Schmell.-Fromm. H. 260. Zttjati, zttjam, v. impf. Zmikati, mencati perilo, a tudi roke v mrazu. Malhinje. Primeri: ž61 jati, v. Zirlka, e, f. Zir, bukvica; die Buehecker. Volče pri Tolminu. Žir, u, m., isto. V Laščah. Korenika je: žreti, verzehren. Zle r6b, on rob, ki ga je tkalec naredil. Senožeče. Zniltek, tka, m. Der Quark, der Topfen. Planina pod Mangartom. V letopisu 1880. 1. na 21(>. str. je bilo rečeno, da je tej besedi podstava: žeti, žima, novoslov.: žeti, žmem, a to je pomota. Beseda je pohabljena ter po nekacem čudnem načinu stoji namesto: smet.ek, zmetek, m.; primeri novoslov.: smetek, tka, m., smetki, m. pl., die Ruhrmilch; smetki, zmetki, m. pl., die Molken ; Miklošič Gramm. II. 25(>., 257.; hrv.: smetek, tka, m., die Molke. V Lindetu za besedo: serwatczany, adj. Primeri tudi: smetana, f., der Kalim (eigentl. das Abgeworfene). Žmulj, a, m. Kozarec, kupica. Obrov v Istri. Miklošič v svojem spisu Die Fremdworter in den slavischen Sprachen to besedo vrsti mej tujke, rekoč: „vgl. lat. cucumula, von cucuma, daher vielleicht fur: čmul.“ A primeriti je novoslov.: žmdla, f., ein biiuchiger, klumpenformiger Auswuchs an alten Biiu-men. V Laščah; srbski: žmul, žmulj, in., žmuo, žmula, m., der Becher; češki: žmol, žmolek, m., ein Klumpen, žmoliti, v., etwas in den Hiinden walken (zum Klumpen machen). Korenika je ista, katera v staroslov. besedi: gomolja, gomulja, f., maza, a podstava: gom je oslabela v: gem, g Im, od koder potlej: žlm, in staroslovenski bi bilo pisati: žlmulil, žlmulT. Žmulja, e, f. Perilnik, perilnica; das Waschbrett. Koborid. Ta beseda si nij v rodu s poprejšnjo, in morda ima koreniko: žlm, ž^ti, novoslov.: žmem, žeti, ker se na perilniku obleka pritiska in p r i ž e m 1 j e. Znje/c, žnjtka, m. 1) Školjka; die Muschel. „Debel je, kakor žnjek.“ Sovodnje. 2) Vsaka mokra ali opolzla debelejša stvar; žnjekati, v. impf., s tako stvarjo imeti posel, prijemati jo ali kam devati. V Laščah. Ladinski: sgnec, die Schnecke, der Rotz. To je od bavorsko-nemškega: der Schneek; novovisoko-nemški: die Schnecke, starovisoko-nemški: snecco, sn<^ggo; poleg tega se v nečem slovniku s 1429. 1. nahaja: Schnegg, ■ conchile. Schmell.-Fromm. II. 500. r/f\ja, e, f. = gnojni koš. Brda Goriška; Kanalsko. Primeri benetsko-laški: gioa, giova, f., eine Art Klammer, auch eine Art Kasten, kar znači osobito: giova, od katere besede je morda slovensko nazivalo. /d/jati, Mijam, v. impf. /mikati, mencati, prati. Plužna. To uprav znači: z lugom prati. Ruski: zola, f., die Asche, zolitt, v., iischen, laugen, zolovatl, v., mit Lange waschen; poljski: zoi, m., zola, f., die Mutterlauge; žola, t'., morebiti: die Sonnenhitze, zolič, v., in der Lauge kochen; gorenjesrb.: zelič, v., einlaugen, zolo, n., die Lauge, zola, plur., Seifensiederaseher, zolič, v., mit Aescher diingen, zolizna, f., Torfmoor. Primeri naše: že-ljati, žiljati, v. O tej priliki bodi tudi povedano, da: mencati (reci: mtincati), v., nij domača beseda, ter ne od korenike: min, novoslov.: meti, manem, reiben, kakor misli tudi Miklošič. Ta stvar je od laškega: minuzzare, v., in kleine Stucklein verwandeln, sminuzzare, v., klein hacken, zersclineiden, zerstossen, zerreiben. Žnltilnicn, e, f. (žltelnica, žetelnica), f., z „e“ pred „ln“. Zlatenica: die Gelbsucht. Solkan. Podstava je: žoltel, tela, o, partic. praet. act. II. od glagola: žolteti, gelb werden, in to od pridevnika: žolt, a, o, staroslov.: žal tu, adj., gelb. Zammljivo je lice: žltelnica, v katerem se „1“ izreka še samoglasno. Primeri: vlguk, adj., feucht, v letopisu 1880. 1. na 207. str. Žitla, e, f. Cucelj, die Kinderdutte; žuliti, ž li 1 i m v. impf., cucati; saugen. Plužna pri Polci; tabak žuliti = tabak s težka pušiti ter ga vleči, ker je pipa kako kaj zatlačena, da nema duška. V Laščah. Bolg.: žjull, v., ritzen, abhiiuten; srbski: žuliti, v., schinden, ausschiilen den Kukuruz, abrinden den Baum, rujifen das Gras; beliacken; ruski: žulanu, m., der rothkiipfige Neuntodter (srakoper); poljski: žulavva, f., der VVerder, das Marscliland. Podstava: gul, in poleg nje: gjul = ž j u 1, žul, ter znači: ziehen, zerren, reissen, ritzen. Žurbicek, cka, m. Lešnik, ki rad gre iz skledice. Sv. Križ Ipavski. Gledi: žufiti, v., v letopisu 1880. 1. na 216. str., in primeri: žurjanec, m. Žurjdnec (reci: žttrjanec), n ca, m. Izluščen oreh. V Rihenberku; a v Vremah tacemu orehu dejo: ružanec, n c a, m., od glagola: ružiti = žuriti. Ružiti stoji namesto: ž ur iti, a to namesto: ž u 1 i t i; •primeri: žula, f. •„ Žu vaj e, f. pl. Die Lade am VVebestubl. Bole. — Temna' beseda. Žiižnja, e, f. 1) Usnijen izpodveznik pri črevljih; der Schuhriemen. Hrušica v Istri. 2) Zu ž n j a, e, m., f., ž u ž n j a č, m., ž u ž n j al o, n. (reci: žtiž-), človek, pri delu zelo počasen; žužnjast, žuž-n j ;i čas t, ž u ž n j a 1 a s t, adj., zelo počasen. V Laščah. Primeri biivorsko-nemški: die Bandlerey, unniitze, kleinliche, nie en-dende Beschiiftigung. Schmell.-Fromm. 1. 248. — Žiižnja je namesto: sožnja, ali: zožnja, kar bi starostov, slulo: sa-žinja, od podstave: silvezati, v., novoslov.: zvezati, v., zu-sammenbinden. V samostavniku: žužnja imamo zatorej „u“ namesto „0“ = staroslov. „a“ , o čemer pogledi besede: prevoza, f. 00^n. Lčdra, e, f. Leindotter; Camelina sativa. Vas Krn. Primeri be-rletsko-laški: lodro, adj., književno-laški: lordo, adj., schmutzig, unrein. Luka, e, f. Neka vzpomladna rastlina a čebulico, katere nisem videl v cvetu. Jede jo. Solkan. Ta beseda bode ista, katera je hrv. srb.: luk, ra., staroslov.: lukfi, m., bolg.: luk, m., ruski: lukfi, m., češki: luk. m., poljski: luk, m. DerLanch; Allium. Mačkovec, vca, m. Neka rastlina. Spodnja Idrija; Salix caprea; die Sahhveide. Zemon pri Notr. Bistrici. Nazivalo ima od „mačic“, die Bliithenkiitzchen. Mat/riž, a, m. Helichrysum angustifolium. Vas Punat (gen. Punta) na otoku Krku. Marži'g, a, m., isto. Otok Unije (f. pl.) V zadnjej besedi je predevek. Kar se dostaje začetnega zloga: m a, primeri novoslov.: maklen, maklena (maklen), m., der Feldaliorn (eigentl. Afteraliorn, unechter Ahorn); ruski: pa-klenfi, m., ter poleg tega: neklenfi, m., tatarischer Ahorn, novoslov.: macesen, česna, m., der Larchenbaum, kar se koroški izreka: masesen, sesna, m., da vsa beseda zatorej znači: unechte Ficlite, fichteniihnlicher Baum: ruski, češki itd.: sosna, f., die Ficlite, F/ihre. Primeri tudi v letopisu 1880. 1. besedo: obed, m., na 150. str. Mdjnica, e, f. Gnaphalium dioicum; das Ruhrkraut. Zemon pri Notr. Bistrici. Cvete „majnika“ meseca, in od tod je tudi ime. Metdlica, e, f. Alopecurus sp.; der Fuchsschwanz. Volče. Primeri v letopisu 1880. 1. na 213. str.: zavrči se, v. pf., nastati samo ob sebi, in poleg tega se tudi govori: zame ta ti (-met-) se, v. impf., isto. Misel dobra, misli dobre, f. Origanum vulgare. Srpenica. Temu nazivalu Sulek dostavlja, da je preloženo od nemškega: Wohl-gemuth, in kaže da je to res, ker je neznano ostalim slovanskim jezikom. Motika, e, f. Ranunculus Ficaria; der feig\vurzlige Hahnenfuss. Benetski Sloveni. Mozftk, a, m. Balsamine; cvete po vrtih. Koborid. Mrkva, e, f. Daucus Carota; die gelbe Riibe. Zemon pri Notr. Bistrici; mrke v, k ve, f., eine verkiimmerte gelbe Riibe. V Laščah. Ta široko moj Slovani razširjena beseda nij domačega rodu. Novoslov.: mrkev, f., daucus, navadno tudi v Ribnici; hrv.: mrkva, f., srbski: mrkva, mrkvjela, f.; malorus.: morkov, f., morkva, f.; ruski: mnrkovl, f.: poljski: marchew, f.; gorenjesrb.: morchej, f., lit. morka, t'.; starovisokonem.: raoraha, morha; srednjevisokonem.: morhe; novovisokonem.: die Mohre. Miklošič, Die Fremdworter in den slavischen Sprachen. Miihjak, a, m. Neka rastlina, ki je muham hud strup. PItižna pri Bolci. Pravilno lice bi bilo: mušjak. Muravci, e, f. Trogopogon pratense; der Wiesen-Bocksbart,. Benetski Sloveni. Vrhu tega je novoslov.: moravka, e, f. Arniča mont.ana. Po Brekerfe.ldu. — TTrv.: morava, f., nekaka trava (po Istri); norava, t'. PoIygonum; srbski: morava, f., eine A rt Meerpflanze; ruski: murava, f., junges Gras, saftiges Wiesengras, der Rasen; poljski- morawa, f., ali Bandtkie o tej besedi v slovniku opomina, da je bolje: murawa, f., der Rasenplatz. Po vsej priliki je pravo lice: murava, in pojem te besede: saftiges Gras iiberhaupt. -Nadzemljica, e, f. Der Kohlrabi; Brassica oleracea gongylodes. P o d-zemlji c a, e, f. Die Kolilrlibe, Krautriibe; Brassica oleracea rapobrassiea. Podnanosci. Na Koroškem*je: podzemljica, f., der Erdapfel; Solanum tuberosuin; češki: podzemnice, f. Arachis. Ndlika, e, f. Colchicum autumnale; die Herbstzeitlose. Lož. Primeri laški: il piccolo moli, der italienische Zwerglauch. Obldjst, a, m. lsatis tinetoria; der Waid. Od laškega: glasto, glastro, m., der Waid, ein Fiirberkraut. Oyvizek hudičev, m. Spiraea tilipendula; die knollige Spierstaude. Zemon pri Notr. Bistrici. Okvari (reci: uhravt, uhravta), m. Brassica oleracea; der Kolil. V,tii Ljubljani ter okolo nje. Hrv.: vukret, m., isto; poljski: wa-krota, f., isto; morda od nemškega: Kolilkraut. OmHu, e, f. Viscum album; die Mistel. Slovenske Gorice na Stilskem. Novoslovenski je tudi: imela, e, f., poleg tega: mela, e, f., isto. Po Sulekovem imeniku bilja. — Staroslov.: imela, f. viscum, imelinikfl, 111., der Vogelfiinger, omellniktt, m. isto; hrv.: omela, f., die Mistel; srbski: omela, imela, mela, f.; melas, m., dieMisteldrossel: ruski: omela, f., emeli, f., die Mistel; češki: jmel, m., jmeli, n., die Mistel; slovaški: omel, m., omeli, n., isto; poljski: jemiel, m., jemiol, m., jemiola, f., jemiel, f., die Mistel; gorenjesrb.: jemjelina, f., isto. Miklošič tej besedi v koreniko stavi: im, staroslov.: jeti, ima, fassen, ergreifen, novoslov.: pri-jeti, primem, namesto: prifmem, ker se omela drugih stvarij prime in ptiče tudi ujame. V Šuleku se po Brekerfehlovili rastlinskih zapisih tudi nahaja novoslov.: oh me tj e, n., jelovo, macesnovo. Viscum album. Ali ta beseda je ostalim slovanskim jezikom neznana, kajti ruski: ohmetja, m. f., der Maulaffe, jedva podpira nje pristnost; čita se le v češčini: oclimet, m., die Riemenblume, a Rank v svojem shivniku to nazivalo imenuje „uovo“; vzeto je menda od nas. OpUtanec (-plot-), nca, m. Calyst,egia sepium ; der Heckenwindling. Zemon pri Notr. Bistrici. Ošlak, a, m. isto. V Laščah. Slak, a, m., isto. Na Gorenjskem. Stoji namesto: osuvlak, siivlak. Primeri: povijač, m. Ovihovec, vca, m. Neka rastlina. Spodnja Idrija. — Novoslov.: oreliovec, m. Melilotus coerulea; orehovčica, f., isto. Sulek, imenik bilja. Ovnlco, e, f. Cynanchum vincetoxicum. Bole; Soča. — Staroslovenski : orlnica, f., das geackerte Feld. Oddk, m. Poišči besede: oplčtanec, m. Ostroga, e, f. Rubus fruticosus; der Brombeerstrauch. Otok Cres in Krk. Ostrožnica, e, f. isto. Na Dolenjskem pod Gob-niško Goro. Staroslov. bi ta beseda silila: ostnjga, ker jo na Cresu in Krku izrekajo: ostruga, in tudi poljski je: ostre-žyna, f., rubus. Odrdžnica, e, f. Poišči besede: ostroga, f. Ožipec, 2>ca, m. Satureja montana. Solkan. — Žepek, p k a, m., isto. V Senožečah. Pelen, pelena, m. Artemisia absinthium; der Wehrmuth. Brda pri Gorici. Pelen, p el en a, m., isto. Plužna pri Bolci. Pelin, pelina, m., isto. Po Gorenjskem. Pelen, pelena, m. (uprav: pelen, kajti izreka se: pelfln, pelena), isto. V Laščah. — Staroslov.: pelynu, m., absinthium; bolg.: pelin, m.; srbski: pelen, m., der Wehrmuth, pelenaš, m., pelunija, f., der Wehr-muthwein, pelin, m., die Salbei; ruski: pelynl, peliin!, polyni, f., Wehrmuth; češki: pelun, pelyn, m., peluri, f., pelunka, pelynka, f.; poljski: piolun, piolyn, m., gorenjesrb.: polon, m., der Wehrmuth. V tej besedi vidimo štiri končnice razne: yn, un; en, en. Petivika, e, f. Išči besede: tetivika, f. Plevilka (plev-), e, f. Capsella bursa pastoris; das Hirtentiischchen. Benetski Sloveni. Počerunka, e, f. Posamično rastoča, užitna goba (menda: Agarieus campestris), katere klobuk je zgoraj vedno bel, a spodaj s prva rožast, potem od dne do dne temnejši, ter naposled toličko da ne č r n. Sv. Tomaž pod Čavnom. Posebna beseda. Najprvo je povedati, da kranjski Sloveni po mnozih krajih pridevnik: črn, sclnvarz, v imenovalniku jedinstvenega čisla moškega spolu izrekajo v dveh zlogih (zweisylbig), in to tako, kakor da bi v prvem zlogu bil nekak zategneno priglašen „ea“, rekše poluglasnik mej „e“ in mej „a“, zatorej: čearitn, a potem: čearna, o; ali: počeriin, rna, o, adj , znači: ein wenig sclnvarz, schw&rzlich, in to lice je podstava naše besede, katera bi brez prfglasa na „ft“ slula: počerilnka, die Sch\viirzliche, a z dolgim priglasom trebe da slove: počeranka. Primeri v letopisu 1879. 1.: podčrnka, f., na 125. str. Polždna, e, f. Der Spelt; Triticum spelta. Vrsno pod Krnom. Podstava te besede je staroslov.: plusti, plitza, kriechen, kar bi novoslov. slulo: pijlsti, polžem, ter vse kaže, da je to ime iz prva zaznamenavalo ono rastlino, katera se zove: triticum repens. Primeri: skrada, f. Popdn, a, m. Vinca minor; das Singrlin. Koburid. — Popan, m., tudi novoslov. Polygala Chamaebuxus. V Šuleku po Gašperčičevih rastlinskih zapisih. Morda je to ime na to zel preneseno od kake druge. Primeri staroslov.: popontl, m., alga; hrv.: popona, f., !Vutex, hervorschiessender Zweig; srbski: poponac, m., die Ackenvinde; ruski: popiinoktt, nka, m., die Ackenvinde, kar bi staroslov. slulo: poplnttku, a novoslov.: popanek; češki: poponka, f., poponec, m., die Gundelrebe, openec, m., isto, kar bi zopet staroslov. slulo: oplnlci, a novoslov.: opanec. Korenika je: pln, staroslov.: peti, plna, a novoslov.: o-peti, o-pnem, po-peti, po-pnem. Popri/ca, e, f. Neka goba. Rihenberk. Ista goba se imenuje tudi: ujedalka, f. Povijdd, a, m. Convolvulus arvensis; die Ackenvinde. Razdrto pod Nanosom. — Povijačina, e, f. (novoslov.), isto. Šulek v imeniku bilja. Ruski: povoj, m., die Ackenvinde, povojnikit, m., Althaea officinalis, der Eibisch; Periploca graeca, die grie-chische Scblinge, povojničektt, čka, m. Elatine hydropiper, der Wasserpfeffer, povoem, povojnja, m., die Ackenvinde; češki: povijnice, f., die Baumrebe; poljsjri: powoj, m., die Waldrebe; die Zaumvinde; die gemeine Specklilie, Lonicera periclymenum, powojnik, powojczyk, m., eine Art von Lein-kraut oder von wildem Flachse, Elatine, powojka, f., die Ackenvinde. Primeri: opletanec, m. Prdhnica, e, f. Lycoperdon Bovista. Malhinje. To bi pravilneje slulo: prašnica. Vrhovec, vca, m. Lycoperdon Bovista. Trnovski gozd. Stoji namesto : prdkovec; primeri drugo slovensko ime tej stvari: prdec, prdec babji. V Šulekovem imeniku bilja. Kahnih, a, m. Neka trava. Bilje na Ipavi. Itabozčl (reci: rabozev), a, m. Melilot.us officinalis; der Honigklee. Zemon pri Notr. Bistrici. — Šulek ima po Brekerfeldovem in Freyerjevem zapisu: r a b a z o v, r a b i z o v. Cy tisus hirsutus. Rcbrhiec, nca, m. Pastinaca sativa. Srpenica. Uigrat, a, m. Leontodon Taraxacum; der Lmvenzalm. Po vsej kranjskej deželi. To je od bavorsko-nemškega: das Rfirlein-lcraut, Leontodon Taraxacum. Schmell.-Fromm. II. 134., ker ima ta rastlina cvet na dolgej, tenkej cevki. Itehdcija, e, f. Die Ilobinie; Robinia pseudoacacia. Medana v Brdih. Na Krasu je to drevo: gac, gača, m. Prvo stoji namesto: akacija, a drugo namesto: agac, in to namesto: akac; primeri hrv.: gazija, f., die Akazie. Sulek. Obrazila: a c naš jezik nema, kajti: Vršac, šaca, m., gora na Gorenjskem, in krajevni imeni: Logac, a, m., Loitsch, Rogač, a, m., Roitsch, stoje namesto: Vršatec, šatca, Logatec, tca, Rogatec, tca, kar je o poslednjih obeh znano, ter se tudi piše tako. Prišteti je semkaj še besedo: krepac (reci: krp-), paca, m.: na krepac je delal, namesto: na krepatec, rekše, na vse kriplje. V Laščah. Rosnih, a, m. Neka rastlina. Vreme. Ritja, e, f. Aconitum Lycoctonum; omej. Soča. Podstava bi utegnila biti: rigati, sich erbrechen, bljevati. Poišči te besede. Rižnica, e, f. Capsella bursa pastoris; das Hirtentaschel. Sv. Lov-renec na Pohorji. RudeHlka (reci: riulečovka), e, f. V družbi rastoča užitna goba rusega klobuka. Sv. Tomaž pod Čavnom. Sivka, c, f. Siva in grbava užitna goba s privihanim klobukom. Sv. Tomaž pod Čavnom. Skrdda, e, f. Triticum repens. Cerovo v Brdih'; Petovlje. Korenika bi utegnila biti: krad: krasti (se), kradem (se), sich ver-stecken, ker leze kradoma po tleh; ruski: skradka, f., die Verhehlung. Primeri: polžana, f. Slak, a, m. Poišči besede: opletanec. Slokar, rja, m. Lysimachia Nummularia. Zemon pri Notr. Bistrici. Podobno je oslaku. Primeri: opletanec, m. Slezbi, ztna, a, m. Neka rastlina. Vreme. Na podstavi: slez ima Šulek vec rastlin. Smrdelika e, f. Anthemis cotula; die Hundschamille. Zemon pri Notr. Bistrici. — Za isto zel ima Sulek še te dve slovenski nazivali: s m r d e 1 a, f., s m rd e 1 j a, f., ali menim, da poslednje bode pogrešilo, ter le prvo dobro pisano; a smrdelika mu je Rhamnus alpina. Smrtnica, e, f. Helleborus niger; die schvvarze Nieswurz. Bole; Soča. Solj, a, m. Thalictrum sp. Soča. — V Šulekovem imeniku bilja nahajam hrv.: osuči, Thalictrum maj us, iz rastlinskih zapisov čisto polašenega učenjaka, Dalmatinca Roberto di Visiani, po čemer bi se morebiti dalo soditi, da je te besede podstava: sol, f., das Salz. SrakonOga, e, f. Panicum crus-galli. Luče na Stirskem. — Šulek ima iz Freyerjevih zapisov: srako n j a, f., srakonoga, f. Digitaria sanguinalis. Srp&n, pdna, m. Cirsium Krisithales. Zemon pri Notr. Bistrici. Primeri: strpanec, m. Srpdnec, nca, m. Cirsium Krisithales. Pod Nanosom ter na Pivki. Primeri: strpanec, ni., in: srpan, in. Strpdnec, nca, m. Cirsium Krisithales. Pod Nanosom ter na Pivki. Namesto: srpanec, ker „t.“ je vtaknen. Primeri: srpanec, m., in: srpan, m., ter tudi besedo: strpača, f. Strdšnica, e, f. Neka rastlina. Spodnja Idrija. — Sulek ima novo-slov.: stražnica, f., strašen ca (čitaj: strašnica), f. Po-teriurn sanguisorba; Galium L.; Cynanchum vincetoxicum; Asperula (arvensis ?) Svinjarica, e, f. Tussilago Farfara; der Huflattich. Zemon pri Notr. Bistrici. SM, i, f. Dipsacus sylvest,ris; die Kratzdistel. Spodnja Idrija. — Novoslov. je tudi še: ščetica, f. Dipsacus fullonum et sylvestris; Carduus; š če tičev j e, n. Dipsacus fullonum et sylvestris; hrv.: Sčetica, f., Reseda fruticulosa. Po Šuleko-vem imeniku bilja. Ruski: ščetl, f. Equisetum hiemale, das Winterschaftheu, ščetka, f. Carthamus tinetorius, die Fiirbe-distel; Festuca ovina, der Schafschwingel; češki: štetka, f. Dipsacus fullonum,dieKardendistel; Cardusbenedictus; poljski: szczeč, f. Weberkrant, Kardendistel; gorenjesrb.: ščetka, f. Di-psaeus fullonum, die Weberkarde; Erythraea Centaureum, das Tausendgiildenkraut. Sr/dec, lea, m. Crithmum maritimum. Na otoku Cresu, na Lo-šinji ter na Unijah. Ljudje ga bero, kuhajo in jede. Skrblnka, e, f. Cirsium erisithales. Bistra pri Barovnici. — Škrb- je namesto: ščrb-, kar se je Slovenu zdelo pretrdo; kajti staro-slov. je: štrttbu, adj., abgebrochen: bolg.: ščrb, adj., zahn-liickig; srbski: štrbina, f., krajevno ime; ruski: ščerbatyj, adj., schartig, zahnliickig; češki: šterbina, f., ein abgebrochenes Stiick; poljski: szczerb, m., szczerba, szczerbina, f., die Scharte; gorenjesrb.: ščerbina, f., die Scharte; novovisokonem.: die Scherbe. Primeri v tem letopisu: kloštir, m., in v letopisu 1880. 1. besede: kušter, m., bester, adj., kleštre, f. pl., na 218. in 219. str. Skrboz6b, a, m. Neka rastlina, svinjam dobra piča (menda: Cirsium erisithales). Spodnja Idrija. Primeri: škrbinka, f. Talog, taloga, m. Helleborus niger. Po Dolenjskem. Podstava tej besedi je: tal, a, o, adj., aufgethaut, ker v zimi skoraj po božiči zazeleni ter zacvete po kacih brežinah, koder je solnčna in zatorej zgodaj „tala“ zemlja. Ime te rastline ima nekoliko soobrazov: talov, m., talovin, m., talovnik, m., talovna trava, f., a nekateri tudi popačeno izrekajo: teloh, televnik, tolač, namesto: talog, talovnik, talač, m. Talov, a, m. Išči besede: talog, m. Talovin, m. Išči besede: talog, m. Talovna trava, f. Išči besede: tal6g, m. Talovnik, m. Išči besčde: talog, m. Tar, a, m. Paliurus aculeatus. Na otoku Unijah. Korenika te besede je: tr, ki je izmej vseh jezikov slovanščini morda obrodila največ besed. Ona slove lat.: t.er-čre; lit.: tr-iti, tr-inti, lot.: tr-it ; staroslov.: trfi-ti, poleg: try-ti; novoslov.: tre-ti; srbski: tr—ti; ruski: tere-tl; češki: tf-i-ti; poljski: trz-eč itd. To koreniko bodemo videli tukaj v raznih licih: brez obrazila in z obrazili. Nje pojem je delavnost, katera se da sploh imenovati: rivanje (das Driingen). Od te delavnosti vidimo ali čutimo: I. pritiskanje (das Dritcken), in s pritiskanjem si je v zvezi: a) suranjc (das Stossen); b) (/minije (das Kneten); c) teptanje (das Festtreten, Feststampfen); d) udarjanje (das Schlagen). Vsako pritiskanje dela: II. težo (die Last), a takej teži se pri- tiskana stvar ali ud d j e ali se odrinena umi če, in s tem se godi: III. prodiranje v kakovo drugo stvar (das Eindringen, sich Eindriingen). Posebne vrste prodiranje imenujemo: a) zbadanje (das Stechen), ter z njim se druži vse, kar je b) hmi-lasto (spitzig), kakeršen je tudi trn. Kadar kaj prodre v kakovo drugo stvar, naredi si v njej: IV. prostor, votlino (den Raum). Nekako pritiskiivanje se zove: V. drgnenje (das Reiben), s katerim si je v zvezi več pojmov ter mej njimi tudi ti: a) brisanje (das Abvvischen); b) rezanje s pilo (das Siigen, Feilen); c) pletnenjenje (coitus); d) semUvanje v prah; e) oslabivanje, oslabljeminje (das Scdnvach werden, Sclnvach rnaehen). Samo te pojme, ki ne mogd po st.rogej logiki zvezani biti zato, ker so presledki mej njimi, podajemo v tem spisu od koreniko: tr; obširneje govoriti nedostaje prostora. — T. pritiskanje. N o vosi o v.: človeka tare jeza; strli so otroka v cerkvi (erdrtickt); s-tr-ni-ti se, v. pf., sicli zusammendriicken, zu-sammenriicken: ministranta se strneta, kadar se na sredi spodnje stopnice pred oltarjem priklonita vkupe. V Laščah, od koder potlej: strniti se, sich vereinigen, kateri glagol bi zatorej v V. glagolskej vrsti pravilno silil: stirati se, a ne: strinati, strinjati se; ruski: zatirati, v., im Gedriinge er-driicken, tr-ut-itl, v., driicken, pressen; a) suvanje. S taro-slov.: pretrana, f., der Mdrser; n o vos lov.: tr-k-a-ti, v. impf.., stossen, klopfen: kozli se trkajo z rogmi; srbski: totrkati, v. impf., klopfen: namesto: trtrkati, (s podvojilom Reduplication), ker v srbščini prosti glagol: trkati, znači: laufen; ruski: torkat.1, v., klopfen, tarami, m., der Sturm-bock, Mauerbrecher; češki: trk, m., der Stoss mit den Hbrnern, taran, m., der Sturmbock, trdlo, n., die Miirser-keule; poljski: taran, m., der Sturmbock. K glagolu: trkati, primeri staroslov.: tlit-k : tlešti, tlilka, novoslov.: tleči (tolči), tolčem, schlagen: „1“ namesto „r“; b) gnetenje. Srbski: tarana, f., satrica, f., eine Art Mehlspeise; tu s ki: tarka, f., aus Butterteig Gebackenes (Geknetetes), t<"rtyšu, m., gehdrig durchgeknetetes VVeizenbrot; tul-ač-i-tl, v., kneten: „1“ namesto „r“; c) teptanje. Staroslov,-rus.: potrutlntt, m., via trita; staroslov.: tlo, n., der Boden, Fussboden (das Ge-stampfte): piše se „til-“, jeden krat po Miklošičevem slovniku i „tfil-“, a često samo: „tl-“, in o tem primeri staroslov.: tleti, v.; tudi imamo staroslov.: tl j a, f., der Boden, Fussboden: zopet se nahaja pisano: „t,H-“ in „tl-“ ; novoslov.: tla, tal, n. pl., der Boden, Fussboden: „1“ namesto „r“; utreti pot, cesto, festtreten, liart machen, utr, litra, m., fest-getretener Boden, tren pot, festgetretener Weg. Miki. lex. 1013., natrv, der Pfad in den Bergen. V Bistrici. Miki. lex. 1013., stirati, v. impf., tir delati; terišče, n., mesto, na ka- terem je zemlja jako pohojena, ker se je ondiikaj vršilo kako delo ; tudi: bojišče; tir, tiru, m., die Balin, das Geleise, die Spur (po blatu, snegu); srbski: tar, m., zertretenes Stroh; ruski: torti, m., ein belebter, stark besuchter Platz, toritl, v., einen \Veg austreten, den Boden glatt treten; torni kil, m., ein gebahnter, festgestampfter Weg; češki: tor, m., ein betretener Weg, trnož, f., trnože, f., der Fusstritt am Tische, das Tiscbgestell, k čemur je morda primeriti novoslov.: trinog, trinoga, m., der Tyrann (der mit den Fiissen t.retende): do denašnjega dne je mej narodom v tej besedi zelo oduren zmisel; poljski: tor, m., ein betretener Weg; gorenjesrb.: čer, f., die Balin; d) udarjanje. Staroslov.: vutrl, m., faber ferrarius, der Sclimied: der (mit dem Hammer) selilagende; novoslov.: o-tr-ni-ti, v. pf., schlagen: otrnivola; ruski: votretl, f., vo-trecu, m., votriny, f. pl., die abgedroscliene Aehre, tarnovatl, v., dreschen, tarnovka, f., das ausgedroschene Stroh: vse kaže, da si je s tem po koreniki v rodu i novoslov.: tarnati, v. impf., jammern, klagen (von Gram gedriickt), primeri češki: tfiti bidu, Noth leiden; po 1 j s k i: tržeč, v., dreschen. II. teža. Novoslov.: tr-h, m., die Last. Miki. lex. 1008.; srbski: teret, m., die Last, Fracht, tarna kola, n. pl., der Fracht-wagen, tarnice, f. pl., ein beschlagener Meienvagen, natruhla, adj. f., selnvanger, natruhliti, v., sclnviingern, k čemur je primeriti novoslov.: težka, adj. f., selnvanger. V Laščah ; malo-ruski (v severnih Ogrih): tyrchaty, v., onerare; ruski: to-ronko, adv., sdnver, terjuhu., m., ein sclnververstehender Mensch (schwerfiillig), k čemur je primeriti novoslov.: terus, m., isto, in poleg tega: tr-l-ep-en (-lep-), pna, o, adj., schwer verstehend, scinverfiillig, plump. Oboje v Laščah. Namesto: trlepen govore tudi: netrlepen, kakor: nekrivičen, poleg: krivičen, ungereeht. Mej kranjskimi Sloveni beseda: trlep, lepa (reci: trlup, lepa) rabi i v priimek; češki: tarnv, adj., be-laden, terucha, tereba, f., die Sclnvere, terchavj (v Slovacih), adj., selnvanger, teficli, terych, m., der Unterbauch (Biirde). Miklošič v svojem delu Die Fremdworter in den slavischen Spra-cben novoslov. besedo: trli, m., die Last, prisvaja Ogrom, kateri so jo pobrali stoprav od nas. 111. prodiranje v kakovo drugo stvar. Staroslov.: atrl, jntri, adv., intus. Pred to besedico je stopal često razmernik rva“, od koder je nastal potem obraz: vu natri, namesto: vil atrl; novoslov.: noter, adv., darin, hinein, namesto: v noter; srbski: nutarnji, adj., innerlich; ruski: nutrfl, m., nutrl, f., das Innere, vnutri, adv., nacli Innen, innerlich; češki: vnitr, adv., einwarts, hinein, vnitfku, adv., invvendig: vnitf bi staroslov. sililo: vu njatrl, namesto: vrt j atrl; poljski: wn§trz, wnatrz, f., wnetrze, \vnatrze, n., das Innere, lnwendige, die Kinge\veide, der Kern, der innere Baum; gorenjesrb.: nutr, adv., hinein, herein, nutrka, adv., darin. Beseda: atri, da-si je privzela soobraz: jatri, stoji' vender namesto: vatri (primeri o tem: ati tl, adj.), a začetni „v“ se je bil odgulil uže v starodavnosti. Anda nje prvi del je razmernik: va, kakor tudi v besedi: atlti, adj., a drugi del je tu korenika: tr v svojem prvobitnem lici, da zatorej kaže pridevnik: a 11 ft isto gradivo, katero: ;j. t r T, le da tamkaj vidimo „1“, a tukaj „r“. Jedva bi se moglo določiti, ali je beseda: atri iz počotka značila „prodor v notranjest", ali ,, notranji prostor"; zdaj znači oboje. Semkaj pristoji tudi rus k i: vtirati sja, v., sich eindriingen, eindringen, tol-p-yg-a, m. f., der (die) mit Gevvalt sich Hineindriingende, k čemur je primeriti staroslov.: tltt-p-a, f., ruski: tolpa, f., der Volkshaufen (eigentl. das Gedriinge); a) zbadanje. Staroslov.: strfi-k-mj.-ti ,• v., stechen, stroka, f., der Punkt (eigentl. der Stich), struku, strelcu, m., die Bremse (obad); novo slo v.: strčiti, v. pf., mit einem spitzen Gegenstande stossen (gleichsam stechen), strčati, 1111, v. impf., herausragen, hervorstehen (von einem spitzen Ge-genstande: wie zum Stechen bereit); češki: tarajka, f., das Radlein am Sporne des Reiters (stechend), b) koničaste stvari: trn. Staroslov.: streka, f., der Stachel, stimulus; p o lj s k i: tam, m., tarnek, m., der Stachel am Dorn, der Dorn selbst, k čemur je primeriti novoslov.: trnek, nka, m., die Fisch-angel; staroslov.: trfintt, m., der Dorn; novoslov.: trn, m., der Dorn, trnika, f. Prunus spinosa, der Schlelidorn; črni trn, m., isto; trnulja, f., die Purcht. des Schlehdorns: popačen obraz je: drnulja, kajti „drenulja“ se imenuje uprav „drenov plod", a Laščan trnuljo zove noparnico“ ; bo Ig.: trun, m., der Dorn; srbski: trn, m., der Dorn, trn crni, m. Prunus spinosa, der Schlelidorn, trnjina, f. Bacca prani spinosae, die Schlehe, trnovača, f., eine Art Ptiaume; ruski: tari, indecl. Prunus spinosa, der Sclnvarzdorn, die Pflaumen-sclilehe, in semkaj po svojem lici pristoji tudi naša beseda: tar, m. Paliurus aculeatus, ki je v Miklošičevem sldvniku imenovan z gladkim potem: triinije, n. 1007.; vrhu tega je ruski še: terndvka, f., der Schlehenvvein, ternu, m., terenu, m., oboje: Prunus spinosa, k čemur je primeriti novoslov.: terfin, terana, m., svoje vrste vino od črnega grozdja, rastočega po Krasu, koder prosti, nepokvarjeni Sloven to vino imenuje vedno samo „terttn“, a Korošec mu veli: ter, tč ra, m. Čisto pravilno bi slulo: ter itn, terna. Tudi hrvatski Primorci imajo vino podobne vrste, in zovo ga: taran, m., tara-nac. m., taran glogovnjak, m., tarin, m.; le na otocih Krku in Čresu je slišati naziviilo: teran. Šulek, v imeniku bilja. Ta beseda uprav znači trn, kar je zdaj razumno vsacemu, ter brez nobene dvojbe zato, ker je rečena pijača toli trpkega vkusa, da usta veže, malo ne kakor prava ruska trnovka (Schlehemvein), zaradi česar nij pozabiti hrvatskega imena: taran glogovnjak, in prispodobiti je tudi star oslov.: pri-tr-an-ti, adj., kar poleg inih pojmov znači tudi: amarus (de absinthio), iz početka morebiti samo: herb; srbski: prije-t.ran, adj., widrigfet,t, iz početka morda tudi samo: herb. Jaz to besedo vrstim semkaj ter ž njo i pridevnik staroslov.: tru-p-ftk-fi, novoslov.: trpek, pka, o, herb, a kar se do-staje te besede obrazil, pomni ruski: ter-p-ug-fi, m., die Uaspel, Ilolzteile; vrhu tega imamo ruski: torica, f. Sper-gula, der Spergel, torica gornaja, Alyssum montanum , das Bergsteinkraut, čemur je pridružiti naše ime: torica, f. Tribulus terrestris, der Biirzeldorn, ter naš pridevnik: otor-liv, pust, oduren, uprav: trnast (človek). IV. prostor, votlina. Staroslov.: uti tl, adj., durchbrochen, hobi. Prvi kos te besede je razmernik, čegar lice je nekdaj v starej slovenščini menda sploh bilo vedno : v a , a pozneje običajno le: v il, ter novoslov. slove zdaj „v“ : staroslov.: vil duši, novoslov.: v duši, in der Seele; a prvobitno lice „va“ je bila stara slovenščina vender še ohranila do poznejše dobe, ako tudi samo v redkih sestavljenih besedah: vatuku, m., novoslov.: votek, tka, m., subtegmen, der Einsehlag der Webers; ali zgodilo se je, da je začetni „vu od razmernika „vg.“ često odpadal, in da so zaradi tega pisali ter govorili: attiktt, poleg: vattiktt, subtegmen. Tako je tudi naše besede prvotno lice bilo: vatlu, kakor je še zdaj novoslov.: votel, tla, o, adj., durchlochert, hohl, ter i poljski: wiitl-, \vatl-. Drugi kos pridevnika „atlu“ je korenika: tr: „1“ namesto „r“, da „s}tlfi“ zatorej znači isto, kar: vfttrtttfl. (vtrt), in po nekolicem isto, kar: atri, adv., katero besedo primeri v tej razpravi. Da je to res, nam kaži') pojmi, kateri se tega pridevnika drže po raznih slovanskih narečajih; kajti ruski je: utly, adj., durchlochert , leck, a poleg tega tudi: morsch, (eigentl. zerrieben), k čemur primeri novoslov.: str ohol, m., der Raum, o katerem samostavniku nij uganiti, ali bi se prav delil: str-oh-, ali: s-tr-oh-; češki: outly, utly, adj., verweslich, zart (eigentl. sclnvaeh); poljski: watleč, v., schwach werden, watlic, v., sclnviichen, sclnvaeh machen, watle, w.itlo, adv., schwach, nicht fest, nicht dauerhaft; gorenjesrb.: wutly, adj., matt, verschmachtet; srbski: tor, m., die Hiirde fiir das Horn-vieh, trlo, n., mjesto, gdje se stoka (čreda) zimi drži; ruski: tara, f., 1) die Fischtonne (hohl); 2) die Barke (hohles Ge-fass: primeri ruski: sudno, n., Tasse, Schale, Schussel; Schiff); 3) Packleinwand, Piisser, Kisten, mit einem VVorte Alles, worein die Waaren vor der Versendung gelegt werden, also die Emballage (der in sicli aufnehmende Raum), k čemur je primeriti: laški, Špan., portug. in provenc.: tara, franc.: tare, die Abzugsrechnung, vvodurch man das Gevvicht der Emballage abzieht und den Wert der blossen Waare be-stimmt, kar Diez proizvaja od arabskega: „'tarah, entfernt, beseitigt, ‘tarh, etwas Zuriickgelassenes “. Ta beseda je slovanska brez nobene dvojbe, in bila je, kakor vse kaže, od nekdaj uže navadna tudi Slovenom, od katerih je prišla mej Lahe in od Lahov potlej v druge romanske jezike; n o v o s 1 o v.: tor-b-a, f., eine Riementasche, der Schnappsack; lirv.: torbak, m.; isto; srbski: torba, f., der Tornister, tar-č-ug, m., eine grossere Riementasche; ruski: torba, f., der Habersack, Futter-sack fiir die Pferde; geflochtener Korbmit einem Deckel; češki: torba, f., der Tornister, Bettelsack; poljski: torba, f., isto. Staroslov. bi ta beseda silila: torlba, kakor: borlba, f., der Kainpf, a kaže, da je mej Poljake vzprijeta iz kacega druzega narečja slovanskega, ker inače bi se morda izrekala: torzba, kakor: vvierzba, f., die Weide. Tudi to besedo Miklošič v svojem spisu l)ie Fremdworter in den slavisehen Sprachen prisvaja Turkom, kateri so jo izvestno dobili stoprav od Slovanov. V. drgneuje. Staroslov.: potryvati, v., reiben, zatryvalo, n., ein Werkzeug zum Reiben; n o vosi o v.: čre-velj me je otrl = ožulil. V Smarji pod Ljubljano; otrl se je na sedlu, rekše, dobil je sadno (den Wolf), otrl si je rano = odrgnil. Po Dolenjskem; sjrbski: trti, tri j ati, v. impf'., reiben, trnuti, v. pf., ein wenig reiben; ruski: teretl, v., reiben, teročka, f., eine kleine Reibe; češki: ruku rukou' tfiti, eine Hand mit der andern reiben; poljski: tarka, f., das Reibeisen, šcierka, f., ein ReibeJappen ; gorenj e srb.: treč, v., reiben. a) brisanje. Staroslov.: otryt.i, otreti, v., abwischen; n o vosi o v.: otreti, v. pf., otirati, v. impf., ab-wischen; otirača, trača, f., das Handtuch; srbski: otrti, utrti, v., abwischen: ruski: vytiratl, obtirati, v., abvvischen, otirallniku, m., das Handtuch, rukoterti, rukoterniku, m., das Handtuch, Taschentuch, Schnupftuch; poljski: šcierka, f., das Abwižchtuch; b) rtzanje, s pilo (das Šiigen, Feilen). Staroslov.: pretreti, v., silgen; srbski: istrti, v., zer-siigen: istren pilom. Miki. lex. 1013., trenica, f., das ge-siigte Brett: tren, a, o, partic. praet. pass., gesiigt; ruski: ter-p-ug-ii, m., die Raspel, Holzfeile; češki: tfiti pilou, v., siigen, ter, m., der Siigesclmitt, tefiny, f. pl., die Siige-spiine, tartica (v Slovacih), f., das Brett: tart, a, o, partic. praet. pass., gesiigt; poljski: tarka, f., die, Feile, die Raspel, tartak, m., die Siigemuhle, tarcica, f., das Brett; c) plemenjeije. N o v o s 1 o v.: potirati se, v. impf.: krava se potira, kadar se zopet goni, ker se je prvič nij bilo prijelo pleme. V Laščah; ruski: tereti sja, v., laichen, den Laich absetzen; poljski: tržeč sie, v., den Laich absetzen: trn sie ryby, ikrzi} sie, die Fische laichen, tarlo, n., cler Fisch-laich, die Laichzeit, der Ort des Laichens; gore n j e srb.: cer, m., die Brut der liienen, der Laich der Frosche, Fische. Semkaj pristoji tudi: trot, m., die Drohne: troti so samo za tega delj v bučelnih panjeli, da se od njih uplemene matice. Primeri v tem letopisu: trolj, m., dieHummel; d) sfmUvanje v prah. No v oslov.: tr-61i-a, f., ein Stiiubchen: troha mi je pala v oko. Prečitaj v tem letopisu besedo: strohol, m.; vrhu tega imamo: 6-tr-e, o-ter, f. pl., die Abfiille des Flachses beim Brechen, tulji, Ijev, m. pl., najslabejše predivo (kakor da je od samih oter), a katero se da še vender presti: „1“ namesto „ru; srbski: tr-i-n-a, f., ein \venig = prašek; trme, f. pl., zerriebenes Heu, tr-i-n-i-ti, v. impf., broseln, tr-i-c-e, f. pl., die Kleien; ruski: truha, f. , zerriebenes Heu, die Spreu, die Abfiille, votra, f., ein Feilspan, votola, f., die grobe Hanf - oder Flachsleimvand: k poslednjima besedama primeri novoslov.: otre, f. pl., tiilji, m. pl.; staroslov.: • tleti, tleja, v., corrumpi, kar se nahaja pisano: tul-, til-, tl-; tlja, f., corruptio, kar se po Miklošičevem slovniku čita v rokopisili: til-, tl-; a tul-, til- bi utegnilo biti pravotneje, kajti novoslov. je: tuleti, im (Laščan izreka vedno le v dveh zlogih), v. impf., glimmen, rekše, izpreminati se v prah (pepel): „1“ namesto „r“; češki: tefeti, im, v. impf., faulen, tyreti, im, v. impf., modem; ruski: utlyj, adj., faul, morsch; poljski: tarka, f., die Pfeftermiihle; v) oslabdvanje, oslablje-vunje. Ruski: trustt, m., ein furchtsamer Mensch, trusitl, v., Angst, haben, bange sein, truslivostl, f., die Bangigkeit, tru-šenie, n., das Bangen, Angsthaben; češki: truchleti, v., kraftlos werden, trauern, betrubt sein (eigentl. gedruckt sein), truchly, adj., traurig, diister; poljski: truchleč, v., die Kriifte verlieren. Semkaj pristoji i naša beseda: trušen, šna, o, adj., ki uprav znači: potrt (človek); češki: outly, iitlv, adj., venveslich, zart (eigentl. sclnvach); poljski: watleč, v., sch\vacli werden, watlič, v., schwach machen, sclnvachtn, vvi}tle, watlo, adv., schwach, nicht fest, nicht dauerhaft; gorenj e srb.: wutly, adj., matt, versehmachtet. — Kvo le malo besed iz te neizmerno bogate korenike. Mimo grede sem tu ter tam pokazal, kako so se od nje po raznih obrazilih odcepile nove podstave, katere se zdaj zovo tudi korenike, da-si po resnici nijso, na pr. trk, tik; trp, tip itd. Teti)} tka, e, f., in tudi: peti vika, e, f. >Smilax aspera; die Stech-winde. Otok Lošinj. — Srbski je: tetivika, tetivica, f., ter znači isto. Staroslov.: tetiva, f., novoslov.: tetiva, f., chorda, die Saite. Toldc, m. Išči besede: talog, m. Tnrira, e, f. 1) Tribulns terrestris; der Biirzeldorn. Otok Lošinj. 20 2) Die Klette; Lappa major. Podkrnei. Primeri: tar, m., ime neke rastline. Tramka, e, f. Anemone pratensis; die Kiichenschelle. Benet slu Sloveni. Trtnika, e, f. Arundo donax; das Pfahlrolir. Malhinje na Krasu. I)a je v tej besedi korenika: tr, katero ima tudi staroslov.: t.rfisa, f., konjska žima, novoslov.: trs, m., die Weinrebe spitzig, schlank), in katero staroslov.: t.rttstl, f., arundo, o tem se nij dvojiti, in morda le po nekatere kraje izrekajo: tresika, namesto: trsika. Primeri: trstenika, f. Trefdlka, e, f. Agrimonia Eupatoria; der Odermennig. Benčtski Sloveni. Trn, zrdmi, m. Paliurus aculeatus. Malhinje na Krasu. Trn, zrdovlnski, m. Išči besede: trn žrdeni, m. Trdskalica, e, f. Pragaria collina. Malhinje. A v Laščah je: drozga (reci: druzga), e, f., eine Art, grosserer Erdbeeren, der Probstling, in Šulek v imeniku bilja ima še ta slovenska nazivala: troska, f. Fragaria elatior, troskva, f., Fragaria vesca hortensis, truska, truskalica, f., truskovec, m. Fragaria eol-lina et elatior; vrhu tega je češki: struskavec, m., t.ruska-vice, trasklavice, f., eine bessere Art Erdbeeren; poljski: traskawka, f., isto; gorenjesrb.: truskalca, f., die Erdbeere; Fragaria vesca. Trstenika, e, f. Arundo donax; das Pfahlrolir. Pri sv Križi Ipav-skem. Primeri: tresika, f. Ujeddlka, e, f. Neka goba. Rihenberk. Primeri: poprika, f. Uslvec, vca, m. Bidens tripartita; der Zvveizahn. Zemon pri Notr. Bistrici. TJsivka, e, f. Colchicum autumnale; die Herbstzeitlose. Lož; v Laščah. Primeri: kucek, m. Valjuvica, e, f. Cyclamen europaeum; die Erdscheibe, das Saubrod. Morda zaradi oble korenike. Zemon Dolanji pri Notr. Bistrici. Vinlcic, a, m. Der Giinsel; Ajuga reptans. Lembah na Stirskem. Kar se dostaje lica, primeri novoslov.: vimček, m. Epimedium alpinum. Šulek, v imeniku bilja. Višnjavec, vca, m. Melampyrum nemorosum; der Wacht,elweizen. Zemon pri Notr. Bistrici. Vodenik, a, m. Cirsium oleraceum; die Kratzdistel. Pohorje na Štirskem. Vranka, e, f. Ranunculus acris; der scharfe Hahnenfuss. Slovenske Gorice na Štirskem. Podstava je: vran, a, o, adj., schwarz, od katere ima nazivala mnogo slovanskih zelij. Vrednik (vred-), a, m. Veronica Chamaedrys; der Ehrenpreis. Zemon pri Notr. Bistrici. Podstava temu nazivalu je beseda, katera staroslov. slove: vredil, m., die Verletzung, auch durch Krankheit, vredlnu, adj., verlotzt, novoslovenski: vredan (reci: vrdan), a, 6, adj. Kadar človek od velicega truda oteče okolo p;isa, vele, da je vrdan, v Laščah tudi: urdan, ter posebna zel, katerej ne vem imena, celi tak vred in se za tega del j imenuje tudi: vrednik, m. Ruski je: veredovecil, vca, m., die Weinraute, Wiesenraute; poljski: wrzodowiec, wca, m., isto. Vrednik je zatorej celilna zel. Primeri: vrednjak, m. Vrednjak, a, m. Glechoma hederacea; die Gundelrebe. Benetski Sloveni. Primeri: vrednik, m. Jezikoslovno je oboje ena ter ista beseda. Vzmhjevec, vca, m. Campanula pyramidalis. Osor na otoku Cresu. Po zideh je posebno rad: mir, m., die Mauer, od latinskega: murus. Zttgukk, tka, m. Lilium Martagon; der Tiirkenbund. Spodnja Idrija. Primeri: žulj, m. Zas/Htnčeh, čJca, m. Gentiana verna. Spodnja Idrija. — V Šuleko-vem imeniku bilja se ta rastlina slovenski imenuje: zaspanček, m., zaspanka, f. Zdraatrica, e, f. Buča; Cucurbita Pepo; der Kurbiss. Otok Unije (f. pl.) Primeri staroslov.: dročelije, n., massa, tumor. Zrbrat, a, m. Galeopsis Tetrahit; der Hohlzalm. Sv. Lovrenec na Pohorji. — V Šulekovem imeniku bilja čitamo ta hrvatska, semkaj pristojna imena: zebica, zebra, zebrica, f. Sedum acre; Sedum rupestre; zebrije, n. Sedum album, in vrhu tega pokvarjeno ime: sebrica, f., sebrije, n. Vermicularia; Sedum. Poleg tega ima rečena knjiga i nazivala ruska, neznana slov-nikom, meni dostopnim. Ta nazivala so: zjabra, zjabrja, zjaberii, kar znači baš tudi: Galeopsis Tetrahit, in temu Šulek dodaje še poljsko besedo: zebryca, f. Laserpitium. A poslednjo besedo Linde v poljskem slovniku piše: žebrzyca, kakor bi nje podstava bila: zebro, n. = rebro, die Rippe, ter on uči, da je to: Seseli aethiopicum, Seseli peregrinum, quod etiam jeleni korzeri interpretatur, da je zatorej zelo na vegalici pravo lice tega imena, ki je tudi videti narodu malo znano, kakor trebe soditi po Lindetovem slovniku, in da za vsega tega delj rečena beseda ne more nobene misli ni podpirati ni izpodbijati. A mnogo tehtnejša so ruska nazivala, katera bi staroslovenski slula: zebr-, kar nas vodi do samostavnika: zob, m., staroslov.: zabtt, a v poprejšnjej dobi: zabru, m., der Zahn. Lice: zebr- namesto: zobr- imamo tudi v slovenskej besedi: zeberna, n. pl., das Zahnfleisch, o čemer v letopisu z 1880. 1. na 214. str. poišči besede: z6-berne, f. pl. Anda rastlina: zebr-at slove od „zoba“, kakor se tudi nemški zove: Hohlzahn. Zlatanfca, e, f. Neka rastlina. Vreme. — To je namesto: zlatenica, kar bi staroslov. plulo: zlatenica. Zmirjec, zmfrjeca (reci: zmirjuc, zmirjttca), m. Išči besede: vzmir-jevec, m. Zmn, m. Išči besede: izvin, m. Žepek,pka, m. Po Miklošiči (Freradworter itd.) ima: ižep, m., žep, m., in: ožepek, pka, m. v podstavo latinsko-grško besedo: hys-sopus. Primeri: ožepec, m. Žlžnlek, Ika, m. Zizyphus vulgaris; der Judendorn. Osor na otoku Cresu. V imeniku bilja Šulek piše, da je srbski: žižole, f. pl., eine Art kleiner Fisolen (v Boki; po Vuku); hrv.: žižole, žužole, f. pl. Zizphus vulgaris; oboje od laškega: giuggiola, f., die Brustbeere, o k ate rej besedi piše Diez: it. giiiggiola, span.: jujuba (in einigen VVorterb.), fr.: jujube, Brustbeere, von: Zizyphum. Žrdeni trn, m. Išči besede: trn žrdeni, m. Žrdovfnski trn, m. Išči besede: trn žrdeni, m. Žukva, e, f. Salix vitellina. Zemon pri Notr. Bistrici. — St.aroslov. v glagolskih rokopisih: žukfl, m., juncus; srbski: žuk, m., isto. PoStuliči; hrv.: žuka, žukva, f. Spartium junceum, der Gen-ster (v Primorji; po Vuku), poleg tega hrv.: žukva, žukvina, f. Salix vitellina. Šulek. A v hrvaščini deblo: žuk- imenuje še mnogo drugih rastlin. — Od laškega: giunco, m., die Binse, in to od lat,.: juncus, ni., die Binse, binsenartige Zweig-lein. O tej besedi ne vede ni llusi, ni Cehi, ni Poljaci. Žulj, a, m. Cirsium arvense; die Ackerdistel. Zemon pri Notr. Bistrici. — V hrvaščini je: beli žulj, m. Lilium candidum, kar nij od laškega: giglio, m., die Lilie, kakor misli Sulckov imenik bilja, katerega izpodbija novoslovenska, v Spodnjej Idriji navadna beseda: zagulek, m. Lilium Martagon, der Turkenbund. Meni pravo lice koreniki te besede nij do konca znano, a toliko vidim, da podstava je: gul ter poleg nje: gjul = žul; zatorej mi nij dovolj jasno, kateri jej bode glavni zmisel, kajti nahajajo se od nje po vseh slovanskih narečajih pojmi, ki so na videz jako nezdružni; ali iz-vestno je, da objemlje tudi te pojme: pritiskati, zbadati, drgniti, trgati, sekati, lupiti. Podstava „gul“ se nahaja, kolikor zdaj vem, samo v novej slovenščini, srbščini in ruščini, v katerej ima posebno obilo posla; a podstava Džul“ v novej slovenščini, hrvaščini, srbščini, — redko v ruščini, reje v češčini in poljščini: sploh je treba roči, da obe podstavi vkupe nijsta zosebno rodoviti v slovanščini. A novoslov. imamo: a) guliti, v. impf., wetzen, reiben, oguliti, v. pf., abwetzen, abreiben: suknja, klobuk se oguli; preguliti, v. pf., durch-\vetzen, zerreissen: podplat seje pregulil; b) žuliti, v. impf., driicken: črevelj me žfili, der Schuh driickt mich, macht mir Schwielen; Tabak rnuchen (prezirljivo): žuliš ta smrdljivi tabak; trinken (prezirljivo): samo kislico smo žulili (a ne pili dobrega vina); žulj, m., die Schwiele. Nekateri morda misli, da je ta naša beseda res od nemške, a to nikakor nij, kajti Weigand v slovniku pripoveduje, da ima stara visoka nemščina: der, das suil, swill, der suilo. On to besedo v nekakej zadregi pripenja li glagolu : sclnvellen, dicker werden, a poleg tega ne žugne, da bi jo bili imeli uže Goti, stari Sasi, Anglosasi, stari severni Nemci, ali da bi se nahajala v srednjej visokej nemščini, kakor mu je drugače vselej običaj; le toliko dostavlja, daje „s\vilu v srednjih dežel starejšej nemščini značilo tudi „podplat“, Fusssohle. Ako premislimo, da v tem jezici beseda: S c h vv i e 1 e stoji samica brez neovržno dokazane korenike, a da je v Slovanih podstava besedi: žulj, m., die Schwiele, neovržno dokazana ter mnogo bolj delavna v govoru, naj-si i mej njimi proti sebi v obče ne preposebno plodovita; to se nam vriva sodba, kakor bi morda nemška beseda bila v davnosti vzeta od Slovanov. Starosrbski je: ožuliti, v., stechen: osami ožuljeni byvaše. Miki. lex. 494., h katerej besedi primerimo novoslov.: žulj, m., die Ackerdistel (stechend), in zopet je starosrbski: sužuliti se, v., scindi: slžuli se koža, a7tspp'j7) to ^sp;y.a. Miki. lex. 925.; srbski: a) guliti, v. impf., schinden, den Kukuruz ausschiilen, den Baum abrinden, das Gras ausrupfen; saufen: šta guliš tolika vodurinu? guliti se, v. impf., pliirren: šta se guliš? b) žuliti, v. impf., znači, posebno v Crnej Gori, malo ne otl kraja do konca isto, kar mej ostalimi Srbi glagol: guliti; žulj, m., die Schwiele, žuljiti, v. impf., Schwielen verursachen, žiiljanje, n., das Behacken, žuljav, adj., etwas geschwollen; ruski: a) guliti, v., anla-cheln, krahlen, aufjauchzen, (von Kindern, Siiuglingen); lieb-kosend beschwichtigen; gulkij, adj., tonend, liirmend, tobend; gulu, m., dumpfer Ton, das Getose; guli, lej, f. pl., der Miis-siggang, gullba, f., der Miissiggang, der Spazierplatz, Vergnii-gungsort, der offentliche Garten: das Trinkgelage, die Schlem-merei, die Aussclnveifung, h čemur primeri novoslov. in srbski: guliti, v., trinken, saufen; dalje je ruski: gullka, f., der Aus-wuchs, gullnikfi, m. Trapa natans, die sclnvimmende VVasser-nuss, Stachelnuss, li katerej besedi zopet primeri novoslov.: žulj, m., die Ackerdistel. Vse te pojme je posebno težko strniti! b) žul-: žulantt, m., Lanius collurio, der rothkopfige Neun-todter (Dorndreher), češki: b) žul-: žula, f., der Granit; poljski: b) žul-: žulawa, f., der \ Verd er, das Marschland. Semkaj pristoji tudi novoslovenski, v letopisu 1880. 1. na 21 G. str. imenovani glagol: žuriti, v. impf., aushulsen, schalen, od koder je po predevku: ružiti, v. impf., isto: Bru namesto „1“. A povedati mi je, da neznani, zakaj je podstava: g ul, žul imena vzdela tudi lilijam.: zagulek m., žulj beli, m. Pri-meri: žula, f. IV. Imena raznemu ovočju. Vinske trte. Bela pika, f. Sv. Martin v Goriških Brdih. Belina, f. Vreme v Brkinih; Dolenjsko. Belinšcak, m. Slovanske Gorice na Stirskem. Beliva, f. Rihenberk na Goriškem. Belopdpka, f. Rihenberk na Goriškem. Brščina, f. Rihenberk na Goriškem. C liček, cka, m.; cec kdzji, m. Štirsko; kozj i zizek, m. Na Dolenjskem. Cesdršcak, m. Slovenske Gorice na Stirskem. Cimotnik, m. Slovenske Gorice na Stirskem. Cizek, m. Haloze na Stirskem. Cundra, f. Ipava. Caddjec, jca, m. Rihenberk. Cigla, f. Kanal na Goriškem. Črnttec, lea, m. Ipava. Črnila, f. Jarenfna na Stirskem.v Cminr m. Slovenske Gorice na Stir. Črnina, f. Na Dolenjskem. Črniš, m. Ipava. Devičina, f. Brežci na Stir. Dimnik, m. Mariborska okolica. DiMčka, f. Kras; Ipava. Divjaka, f. Rihenberk na Goriškem. (Plemenita trta.) Dolgopetlja, f. Ipava. Petlja, f. = clie Ranke. Dolgnripka, f. Vreme v Brkinih. Glavacica, f. Ipava. Glera, f. Po vsem Primorskem in tudi v Vremah. Neslovensko ime. Gnid, a, m. Ipava; Kras. Gnedica, f. Sv. Križ Ipavski. Golovina, f. Tomiij (Tolmaj ?) na Krasu. Goricevec, vea, m, Dutovlje na Krasu. Gorogrdnščica (?) f. Celje na Stir. Gospinjščica, f. Celje na Štir. Graševina, f., (der Riesling). Haloze na Stir. Grgdnija, f. Ipilva; Brda Goriška. Hlapčevim, f. Slovenske Gorice na Stir. Hruslec, stca, m. Celje na Stir. Hrvatovmik, m. Stir. ob hrv. meji. Javor, vara, m. Slovenske Gorice na Stir. Jilovina, f. Kanal na Goriškem. JilSevec, vca, m. Okolica Rogatska. Kdlar, tja, m. Rihenberk na Goriškem. Kdpčina, f. Zavrč na Štir. Kotanja, f. Kanal na Goriškem. Kdvčina, f. Brežci na Štfr. Kavka, f. Štfrsko. Klarina meja, f. Ipava. KMšiec, sčeca, m. Rilienberk na Goriškem; Haloze na Štir. Kostenica, f. vRihenberk na Goriškem. Kozjak, m. Štfrsko; Dolenjsko. Kraljevina, i. Rilienberk na Goriškem; Haloze na Štir.; Dolenjsko. Kratkopecelj, clja, m. Sv. Duh pri Krškem na Dolenjskem. — Pecelj, clja, m., od laškega: picciuolo, m., kar je od lat.: petiolus, m., der Obststiel. Krlikopddina, f. Na Štfrskem ob hrv. meji. Krhkozhlec, dca, m. Ziivrč na Štir. KrhUkovec, vca, m. Haloze na Štir.; Mariborska okolica. Križdtina, f. Na I)olenjskem.v Križecdtina, f. Radgona na Ht.fr. Kršljikovec, vca, m. Jarenina na Štir. Lipdva, f. Drenovec na Štir. LipdvSčina, ’) f. Štfrsko. Llpina, f. Dolenjsko. Lipovec, vca, m. Koblja Glava na Krasu. Velikanske trte, rastoče z večine po borjačih in rodeče grozdje črnih, gostih jagod. Lipovščica, f. Rilienberk na Goriškem. Rodi belo grozdje. Mdljak, m. Konjice na Štfr. Mdrbelj, blja, m. Volče na Tolminskem — Marmor. Mdrvinj, m. Kanal na Goriškem, to je: Manvein, Marchwein, Markwein = Wein der windischen Mark. Mdslovina, f'. Celje na Štfr. Primeri: moslavec, in: moslavina. Mdvrovina, f. Štfrsko. Mlsnjdk,2) m. Slovenske Gorice na Štfr. Modrina, t'. Ormož; Radgona na Štfrskem. Modrinjak, ni. Slovenske Gorice na Štfr. Mdrščina, f. Zavrč na Štfr. Mdslavec, vca, m. Mariborska okolica. (Iz hrvatske Moslavine doma, ali morebiti: der Mo sol er?) Moslavina, f. Selnica na Štfr. Primeri: moslavec. Makovec, vca, m. Jarenina na Štfr. Mušica, f. Šmarije na Štfr. Osip, ni., in: onipka, t'. Ipava; Vreme v Brkinih. Ovčji rilec, m. Rilienberk na Goriškem. Ovniček, čka, 111. Sv. Duh pri Krškem. Peček, čka, m. Celje; Laški Trg; Haloze na Štfr. ') Poleg: lip&všfiina govori so tudi: lipovščina; a nemški se ta *rta z6vo: der Wippacher, kar dajo slutiti, da naša „Ipava“ in „Vipava“ namesto pravilnega: Lipdva, kakor še zdaj govori; Dolenjci. a) Oanjko v svojem rokopisu: „Mali vinogradnik" uči, da se te trte grozdje „rado misi“, rekše, osiplje. Piles, m. Sv. Duli pri Krškem. Pel&sovim, f. Brežci na Stir. Pijač, pijdčnik, m. Svečina na Stir. Pliva, f. Biljana v Brdih Goriških. Pisanka, f. Vreme v Brkinih. Plaveč, vca, m. Povsod po Stirskem: rodi rumeno (plavo) grozdje. Plavlčina, f. Zavrč na Stir. Pdlevina, f. Kapele ob Sotli. Podbil, m. Brežci na Stir. Pod belce, len, m. Sv. Duh pri Krškem. Pogrdzdnica, f. (pagrdzdnica ?) Sv. Martin v Goriških Brdih. Pdkavec, vca, m. Mariborska okolica. Posipan, m. Slovenske Gorice na Stirskem. Prepdnec, nca, m. Slovenske Gorice na Stirskem. Prlbilina, f. Sv. Duh pri Krškem. Prllip, m. Sv. Duh pri Krškem. Ptičnik, m. Slovenske Gorice na Stir. Primeri: tiček, m., tičevina, tičina, f., tičnjak, m. Račigla, f. Rihenberk na Goriškem. Rambollna, f. Celje na Stir. Primeri: rebulja, f. Ranlna, f. V Belih Kranjcih. Rdnka, f. „ „ „ Rasa, f. „ „ „ Raztrosina, f. Haloze na Stir. Rebulja, f. Brda Goriška. (Laški je: ribolla, f., od glagola: ribol- lire, zum zweiten Mahle giihren.) Repač, m. Rihenberk na Goriškem. Rogdčka, f. Ipava. Rudčča pitlja, f. Ipava. Rujavina, f. 'Konjice na Stir. Rujdrka, f. Ipava. Rusec, sca, m. Volče na Tolminskem. Sipa, f. Laški Trg na Stir. Sivec, vca, m. Svečina na Stir. v Sivlca, f. Slovenske Gorice na Stir. Sivka, f. Rihenberk na Goriškem. Sldčina, f. Drenovec na Stir. Sladulja, f. Sv. Križ Ipavski. Stnodlka, f. Celje; Radgona na Stir. Smrdeček, čka, m. Ipava. Smrdodiiška, f. Rihenberk na Goriškem. Srobotlnka, f. Sv. Duh pri Krškem. Sušeč, šca, m. Kdblja Glava na Krasu. Sipdn, m., Zavrč na Stir. v Sopdtlna, f. Drenovec na Stir.; Sv. Duh pri Krškem. Tdntovina, f. Celje; Rogatec na Štir. Tepinka, f. V Belih Kranjcih. Tepka, f. V Belili Kranjcih. Tiček, čka, m. Kanal na Goriškem. Tičevina, f. Štirsko. Namesto: ptič-. Tičina, f. Dolenjsko. Primeri: ptičnik. Tičnjak, m. Radgona na Štir. Topolina, f. Slovenske Gorice na Štir. Topolovim, f. Štirsko. Trebijdn, m., in: tribijan, m. Ipava; Kras. 'Trzdrka, f. Biljana v Brdih Goriških. Usrdna janka, f. Haloze na Štir. Veldver, mv, m. Rihenberk na Goriškem. Vi ni cetina, f. isto. Brežci na Štir. Vinika, f. (divja trta). Na Štirskem; vinika, f., isto. Na Dolenjskem. Vldšina, f. Sv. Duh pri Krškem = vlaška (laška) trta. Vuluvina, f. Vreme v Brkinih; Sv. Dali pri Krškem; po vsem Dolenjskem. Volovnik, m., in: mldenjak, m. Ipava. Vrdnek, uka, m. Slovenske Gorice; Ljutomer na Štir. Vrbika, f. Konjice na Štir. v Vrbovec, vca, m. Celje na Štirskem. VrbovSčak, m. Mariborska okol. Vrhpoljec, Ijca, m. Ipava. Vrtin ica, f. Ipava. Zelin, m. Rihenberk na Goriškem. ZeUncec, ceca, m. Mariborska okol. Zelenik, m. Šlovenske Gorice na Štir. Zelenika, f. Rihenberk; Dolenjsko. Zelenjdk, m. Mariborska okolica. Zaniurcek, čka, m. Štirsko. ŽeUdina, f. Dolenjsko. ZoUikovina, f. Haloze na Štir. Zurzevina, f. Biljana v Goriških Brdih. (Ipavski: ginki.) Smokve. Baba, f. Biljana v Brdih Goriških. Belica, f. Goriška okolica; Ipava. Bela, obla smokva. Banka, f. Brda Goriška. Temna, belo-pikasta smokva. Civdlica, f. Kras. Najdrobnejša smokva; drevo visoko. Primeri laški: cipolla, f., die Z\viebel. Črnica, f. Goriška okolica. Črna, podolgovata smokva. Debellca, f. Slap v Ipavi. Kdmbora, f. Ipava. Dolga in debela smokva dolzega repa. Konjka, f. Ipava. Mardglii, m. Goriška okolica. Menda ista, kakor: čivolica. Mednica, f. Sv. Martin v Brdih Goriških. Mdšna, f. Slap v Ipavi. Podolgovata zelena in debela smokva. Pogačica, f. Ipava. Obla, ploščata in drobna smokva. Repnica, f. Goriška okolica. Orna, „repi“ podobna smokva. Riu. ličnica, f. Malhinje na Krasu. Črnikasta, iznotraj rudeča smokva, ki je malce večja od čivolice. Sivka, f. Ipava. Sivo-zelenkasta, drobna, a dobra smokva. Menda ista, kakor drugod: zelenka. Ščipalka, f. Kanal na Goriškem. Od nje kože ščipe (peko) ustna. Trdortpka, f. Slap v Ipavi. Tiirkinja, f. Bilje na reki Ipavi. Podolgovata, zdolaj bela smokva, od katere se je samo gornja polovica. Menda ista, kakor: trdorepka. Zelenka, f. Solkan pri Gorici. Drobna, okrogla, zelenkasta in sladka smokva. Breskve. Kdlanka, i. Kras; Ipava. Meso gre od kosti: „k61jc“ se ali „kala“ se. Kosmačica, f. Ipava. Kosmdcka, f. Solkan pri Gorici. Kostenica, f. Ipava. Mesti se drži kosti. Koščenica, f. Mii I h i n j e na Krasu. Ista, kakor: kostenica, kar je pravilneje. Krojenlca, f. Ipava. Meso gre od kosti: „kroji“ se. Krvdvka, f. Rihenberk na Goriškem. Okolo kosti je rudeča, kakor bi bila krvava. MajdaUnka, f. Rihenberk na Goriškem. Zori o sv. Majdaleni. Mehnica, f. Biljana v Brdih Goriških. Platmica, f. Ipava. Menda ista, kakor: krojenica, in kakor: kalanka. Meso se „ plati11. Rumenica, f. Rihenberk na Goriškem. Urhovka (reci: urh-), f. Ipava. Zori o sv. Urhu. Črešnje. Belica, f. Rihenberk na Goriškem; na Dolenjskem. Cepi/ca, f. Biljana v Brdih Goriških. CSpljenica, t'. Rihenberk na Goriškem. Cepljiniea, f. Dolenjsko. Cepljenka, f. Dolenjsko. Črnica, f. Povsod znana. Debeliva, f. Rihenberk na Goriškem. Deriža, f. Skrilje pod Čavnom. Primeri: dreza, f. Divjaka, f. Rihenberk. Dolgorčpka, f. Biljana v Gor. Brdih. Dresa, f. Volče na Tolminskem; Biljana v Brelih Goriških. Drobnica, f. Ipava. Hrustdvka, f. Povsod znana. Ivdnjšcica, f. Ipava. Ivdnka, f. Rihenberk. Kovačiča, f. Slap v Ipavi. Kratkorčpka, f. Biljana v Brdih Goriških. Mekulja, f. Rihenberk na Goriškem. Mekužnica, f. Ipava. Morščica, f. Biljana v Brdih Goriških. Prigljevka, f. Rihenberk na Goriškem. Prvdčnica, f. Brda Goriška. (Crešnja je došla iz Prvačine.) 'Ranica, f. (zgodaj zrela). Biljana v Brdih Goriških. lUnmnka, f. Rihenberk na Goriškem. (Imenovana po vasi: Renče, f. pl.) Sdlncnica, f. Selo v Ipavskej dolini. Torzevka, f. Gradišče na reki Ipavi. Uscdnka, f. „ „ „ „ Zgddnjica, f. Rihenberk na Goriškem. Češpe. Olbora, f. Povsod znana po Kranjskem. Cimbor, m. Po vsem Goriškem. Ofnibora, f. Po Kranjskem. Cešpa, f. „ ■Ctšpovec, m. V Brkinih. Košcenica, f. Brda Goriška. Meso ne gre od kosti. Kregelj, Ija, m. Malhinje na Krasu. Prunus insititia. Primeri: kreha, f. Krčita, f. V Dolenjcih, isto. Reci: kreha. To je pravilna beseda. Mrddč, m. Ipava. Banica, f. Biljana v Brdih Goriških. Sliva, f. Povsod znana. Orehi. Jdjčar, rja, m. Slap v Ipavi. Jako debeli in dobri. KosUnec, ne-a, m. Goriško. Košcdk, m. Povsod znan. KoŠcenjdk, m. Bulc. Krdtnik, m. Ipava. Najdebelejše vrste oreh. Mehnjdt, m. Volče na Tolminskem. Mekdc, m. Sv. Jakob na Savi. Meščuk, m. Razdrto poti Nanosom. Mešč eucc, nca, m. Malhinje na Krasu. Ilmčic, runčič, 111. Solkan pri Gorici. Droban oreh, ki zori izmej vseh prvi. Oljke. Belica, f. Ipava. Črnica, f. Rihenberlc na Goriškem. Drobnica, f. Biljana v Brdih Goriških. Krcdnja, f. Rihenberk na Goriškem. Krvavo-rfideča je. Jabolka. Jabolku, n.; jdbko, n.; jdbka, f. Ajdovšnica, f. Mariborska okolica. Belce, eta, n. V Brkinih. BSliica, f. Podkrnci. Belec, lea, m. Ljubljanska okol. Belica, f. Mar. okol. Belfka, f. V Brkinih. Bilka, f. Šebrelje na Goriškem. Budina, f. „ Bulico, a, m. V Brkinih. Butelj, lja, m. Marib. okol. Butolenka, f. Marib. okol. Btiznica, f. Marib. okol. Cesar, cesarja, m. Sploh po Kranjskem. Cigan, tjdna, m. Ljubljanska okol. Temno-rčideče jabolko rttdečkastega mesa. Čebular, rja, m. Ljubljanska okol. Cebulek, tka, m. Sv. Duh pri Krškem. Čebulinka, f. Podkrnci. Cebulka, f. Marib. okol. Čebulnica, f. Marib. okol. Čiginjka, f. Volče pri Tolminu. (Imenovana po vasi: čiginj.) Cdgla, f. Marib. okol. CrboUnka, f. Marib. okol. Čmilka, f. Šebrelje na Goriškem. Cmokdše, eta, n. V Brkinih. Debelika, f. V Brkinih; na Slapu. (Da se dolgo hraniti.) Debeljdnka, f. Marib. okol. Dimnica, f. Marib. okol. DiŠdvka, f. Žabče pri Tolminu. Ddbrez, m. Sv. Jakob na Savi. Ddlglja (dolgulja), f. Ponikve na Goriškem. Dolgoripka, f. Podkrnci. Dolnlca, f. Kanal na Goriškem. Drobilka, f. Šebrelje na Goriškem; Sv. Duh pri Krškem. Drobnlčar, rja, m. Šebrelje ; Vrsno na Goriškem. Drvika, f. (dreveka?) Sv. Duh pri Krškem. Dunajica, f. Na Tolminskem; v Brelih na Goriškem. Primeri: dunavče, n., dunavka, f. Dunavče, eta, n. V Brkinih. Primeri: dunavka, f. Dunavka, f. Ponikve na Goriškem. V imenih: dunajica, f., dunavče, n., dunavka, f. vidimo še pravo lice slovenskega imena one ime-nite reke, katero Nemec imenuje: die Donau ter Sloven za Nemcem zdaj običajno: donava, f., tonava, f. Staroslov. je bilo: dunaj, m., dunavu, m.; srbski je: dunav, m., dunavo n., dunaj, m., od koder Sloven imenuje tudi mesto Wien, ker stoji pri tej vodi. Nazivala: dunajica, dunavče, dunavka uče, da je to ovočje nekdaj prišlo v deželo od reke Dunaja ali Dunava. GdbrŠnca, f. Vrsno na Tolminskem. Gdmbocec, vca, m. Na Gorenjskem. (Laško ime.) G6ba, f. Sv. Jakob na Savi. (Pozno in pusto jab.) Gospo j nira, f. Marib. okol. Hleba, f, Drežnica; Staro Sedlo pri Koboridu. (Debelo, bledo-ru-meno jab.) Hlibiarica, f. Sv. Križ Ipavski. HrAstovka, f. Razdrto pod Nanosom. .Tabelna, f. Kanal na Goriškem. Ječmdnka, f. Marib. okol.; Skrilje pod Čavnom. Jilcegar, rja, m. Na Kranjskem. Der Herzogsapfel, zatorej: hercegar, helcegar, jelcegar. Jilška, f. Sv. Duh pri Krškem. .Mišnica, f. Marib. okol. Jiševka, f. (jelševka?) Marrb. okol. Kapa, farska, f. Marib. okol. Kdšnica, f. Vrsno na Tolminskem. Kislica, f Vrsno; Sv. Jakob na Savi. Klslika, f. V Brkinih. K!Inka, f. Sebrelje na Goriškem. Korošec, šca, m. Sv. Jakob na Savi. Kosmat, m. Na Kranjskem. Kosmače, eta, n. V Brkinih. Kosmačka, f. Koborid na Goriškem. Kosmdjka, f. Kanal na Goriškem. Košanče, eta, n. V Brkinih. (Prineseno iz Košane?) Kordcnica, f. Marib. okol. Kresnika, f. Volče pri Tolminu. Krhljdnka, f. Sv. Duh pri Krškem. Krka, f. Koborid na Goriškem. Krvavica, f. Razdrto pod Nanosom. Kurbtišnica, f. Marib. okol. Kutinica, f. Marib. okol. Ldzarica, f. Drežnica pod Krnom. Liska, f. Bole. Lesnika, f. Povsod znana. Utnik, m. Sv. Duh pri Krškem. JAberna, f. Sv. Duh pri Krškem. Primeri: dola (funt,aric Hruševo ime. Lfmčii, m. Volče pri Tolminu. LukiivSmea, f. Marib. okol. Mdcoh, m. Marib. okol. (Riideče in debelo jab.) MManica, f. Marib. okol. Mdlinicar, rja, m. Sv. Duh pri Krškem. MasUnka, f. Sv. Križ Ipavski. Mcislovka, f. Bole. Me drnec, m. Sv. Duh pri Krškem. Medmika, f. Ponikve; Rihenberk na Goriškem. Medenka, f. Sv. Jakob na Savi; Vrsno na Tolminskem. Medlška, f. Vrsno na Tolm.; Sv. Duh pri Krškem. Medavka, f. V Brkinih; medovko, k a, n. V Laščah. Melinka, f. Biljana na Goriškem. Menka, f. Marib. okol. Mlakarira, f. Marib. okol. Mamica, f. Marib. okol. Mohorka, f. Sebrelje na Goriškem. (Zori o sv. Mohorji.) Mdjcika, f. Marib. okol. Mdkarica, f. Brda na Goriškem. (Debelo, pusto in razsfpično Mrlevza, f. Vrsno na Tolminskem. Murka, f. Marib. okol. Mnrvčjka, t'. V Brkinih. Miitanca, f. Koborid na Goriškem. (Okroglo in rujavo-pikasto Muzica, f. Bole. Miizovnik, m. Sv. Duh pri Krškem. Nežika, f. Marib. okol. Odrka, f. Sv. Duh pri Krškem. Ohrdglika, f. Sv. Duh pri Krškem. Ostrica, f. Marib. okol. Ovsfoiek, nka, m. Sv. Duh pri Krškem. Ovsenka, f. Marib. okol. Ozimica, f. Marib. okol. Oždrjenka, f. Rihenberk na Goriškem. PeMnko, 11. V Brkinih. Pelkica, f. Vrsno na Tolminskem. Ptperšniea, f. Marib. okol. Pisanica, f. Vrsno na Tolminskem. Pisanka, f. Brda Goriška. Pisanko, n. V Brkinih; v Laščah. Piskema, f. Rihenberk na Goriškem. Pogdcarica, f. Brda Goriška. Pogdte, eta, n. V Brkinih. Pogačica, f. Kanal na Goriškem. Pikic, m. Mar. okol. Poljubinka, f. Šebrelje na Goriškem. (Iz Poljubina pri Tolminu doma.) Pomaranče uka, f. Mul lunje na Krasu. Popka, f. Marib. okol. Progar, rja, m. Marib. okol. Pticnicar, rja, m. Sv. I)uli pri Krškem. Puhovka, f. Marib. okol. Razsipilko, n. V Brkinih. /tepite, m. Sv. Jakob na Savi. Repka, t'. Ponikve na Goriškem. Pijavka, f. Bazdrto pod Nanosom. Primeri staroslov.: ryždl, adj., rufus; lichtroth, fuchsroth. Robdc, m. Sv. Duh pri Krškem. Rohdnka, f. Marib. okol. Ropotdlka, f. Sv. Duh pri Krškem. Rudecelka, f. Marib. okoh Rttdečlca, f. Skrilje pod Čavnom. lluminec, nca, m. Sv. Duh pri Krškem. Rumeničnica, f. Marib. okol. Rumtnka, f. Ivoborid na Goriškem. Riisica, f. Volče pri Tolminu. Samosčoka, f. Vrsno na Tolminskem. Skrita, f. Volče pri Tolminu. Sladčica, f. Ivoborid na Goriškem. Sladkica, f. Marib. okol. Bolje rečeno je: sladčica. Sladkdrnica, i'. Bole. Spukidja (spuklja), f. Na Tolminskem. ' Srčika, f. Marib. okol. Svetlica, f. Marib. okol. Sirokoliko, n. V Brkinih. Isto je, kakor: pogače. Sirohdja, f. Šebrelje na Goriškem. Skrabdle, eta, n. V Brkinih. Skrabdtelj, tl ja, m. Marib. okol. Skrabotlnfca, f. V Brkinih. Tekelj, kija, m.v Marib. okol. Treh um uka, f. Šebrelje na Goriškom. (Prišla je menda iz „ Trebuše".) TrdeUka, f. V Brkinih. Prdlea, f. Koborid na Goriškem. Trdika, f. Sv. Duh pri Krškem. Trdilka, t. Šebrelje na Goriškem. 'PrdoMznica, f. Marib. okol. TrdoMska, f. V Brdih Goriških; na Kanalskem in Tolminskem. (Trdo in dolgo držeče jab.) Trnarica, f. Ponikve na Goriškem. Umazanim, f. Skrilje pod Čavnom; v Brkinih. Ušivka, f. V Goriških Brelih. (Niti lepo, niti dobro). Vinica, f. Marib. okol. Vivanica, f. Marib. okol. Vivolica, f. Marib. okol. Vodenica, f. Na Tolminskem. Voščenka, f. Sv. Duh pri Krškem. Vrbič, m. Sv. Jakob na Savi. Zchce, eta, n. V Brkinih. Menda isto, kar je drugod: mešancigar = Meissnerapfel. Nemška, po Avstrijskem navadna beseda: Mas c h a n z ker, proizhaja od češkega: mišeiiske jablko. Primeri: zehek, adj., v letopisu 1880. 1. na 213. str. Zelenika, f. V Brkinih; Slap Ipavski. ZeUnka, f. Ponikve na Goriškem; Marib. okol. Zelizarica, f. Bole. ZeUznica, f. Marib okol. Zjjdnjar, rja, m. Marib. okol. Žitnica, f. Marib. okol. Zupnica, f. Marib. okol. Hruške. Ajdivka, f. Marib. okol. Baba, f. Biljana v Brdih Goriških. Babica, f. Marib. okol. BdlSica, f. Volče pri Tolminu. Na Tolminskem je: balo g, a, m., weisser Ochs, bel vol, namesto: belog, a: bal ha (reci:/JwA) bavha), f., weisse Kuh, bela krava, namesto: belha. Belica, f. Volče pri Tolminu. lielka, f. Biljana v Brdih Goriških. Beluša, f. Rihcnberk na Goriškem. Botgana, f. Podkrnci; Brkini. Nij slovanski. Primeri: podgana, f. Brenka, f. Sebrelje na Goriškem. Bruzovka, f. V Brkinih. Bržnjdkovka, f. Sebrelje na Goriškem. Bubunica, f. Mar. okol. Bunka, f. Sv. Jakob na Savi; Sv. Duh pri Krškem; bunka, f. V Laščah. Čebulica, f. Sebrelje na Goriškem. drnelka, f. Sv. Jakob na Savi. Cmjdvka, f. Bole. Danfža, f. Biljana v Brdih Goriških. Debilka, f. Šebrelje na Goriškem. Dišička, f. Sv. Duh pri Krškem. Divjdka, f. Rihenberk na Goriškem. • ])6bra, f. Sv. Jakob na Savi. Zgodnja, sladka, debela, rumena. ;T)6la (reci : diila), f. (funtarica). Marib. okolica. Dolgoripka, f. Šebrelje; Sv. Duh pri Krškem. DolgoHpnica, f. Marib. okol. DoljdnJca, f. Marib. okol. Drobnica, f. Šebrelje; Volče na Goriškem. — Lašče. (Necepljena.) Duška, f. Slap Ipavski. Gnillca, f. Podkrnci na Goriškem. Gdbovka, f. Šebrelje na Goriškem. Gospodična, f. Sv. Duh pri Krškem. Gostnica, f. ŠebreljB na Goriškem. Grlica, f. Rihenbevk na Goriškem. Ivanjka, f. Rihenberk na Goriškom. Ječmbiinica, f. Šebrelje na Goriškem. Jebninka, f. Slap; Sv. Duh pri Krškem. •Jesenka, f. Staro Sedlo na Goriškem. Jugovka, f. Volče pri Tolminu. Klincuica, f. Marib. okol. Klobucanka, f. Ipavska dolina. (Ima oster lubad, zelenkasta je in od strani rudeča.) , a K6mrica} f. Marib. okol. (Necepljena.) ? Koretjca, f. Ponikve na Goriškem. 4ce->+*-: Korošica, f. Šebrelje; Sv. Duh pri Krškem. Kovačevka, f. Šebrelje na Goriškem.. Kranjlca, f. Sliip Ipavski. Kraševka, f. Sv. Križ Ipavski. Kravajka, f. (krovajka?) Sv. Duh pri Krškem. Kravajnica, f. V Laščah; a Gorenjca sem slišal, da je tej hruški dejal: kr vodnica; primeri: krvojnica, f. Krirorepka, f. Sv. Jakob na Savi; Šebrelje na Goriškem. Krvdjnica, f. Šebrelje na Goriškem; Ljublj. okol. Primeri: kravajka, f. Kurbvšnica, f. Marib. okol. Kuščarica, f. Volče pri Tolminu. Ldkomnica, f. Soteska na Dolenjskem. Laporšcica, f. Marib. okol. Lesnica, f. V Brkinih. Primeri: lesnika, f., jabolčno ime. Lešcarica, f. Ponikve na Goriškem. Leščlvka, f. Na Tolminskem. Ljubljanica, f. Ponikve na Goriškem. Ldbnica, f. Marib. okol. Mii/torka, f. Marib. okol. Maslenka, f. Žabče pri Tolminu. Kras; Marib. okol. Masdrnica, f. Šebrelje na Goriškem. (Doma od M as or e?) Medrejka, f. Marib. okol. Mehkohiica, f. Marib. okol.; namesto: mehkokožnica. Melinka, f. Bole; Podkrnci. Milnica, f. Marib. okol. MiMljka, f. Marib. okol. Dozori o sv. Mihelu. Mličnica, f. Marib. okol. Mdkarica, f. Staro Sedlo; Žabče na Goriškem. Mokomica, f. Sv. Duh pri Krškem. Moštnica, f. Marib. okol. Murvovko, f. Sv. Križ Ipavski. Primeri: mur vej k a, f., jabolčno ime. Muza, f. Sv. Duh pri Krškem. Muzica, f. Vrsno na Goriškem. Neumnica, f. Na Tolminskem. Obrunkarica, f. Sebrelje na Goriškem. 0 sinka, f. Ilihenberk na Goriškem. Namesto: Ovsenka? 0»sinka, f. Marib. okol.; Sv. Duh pri Krškem. Ozimka (reci: ozmica), f. Vrsno na Goriškem; v Laščah; na Pivki. Ozimka, f. Na Tolminskem. | Pdtrlca, t'. Sv. Duh pri Krškem. Pigavka, f. Sv. Duh pri Krškem. Pihič, m. Marib. okol. Pirjevka (pirjevka?), t‘. Sv. Križ Ipavski. Pisanica, f. (peščanica?) Marib. okol. Pešcivka, f. Podkrnci. Petrdvka, f. Marib. okol. (Zori o Petrovem.) Plecurka, f. Ponikve na Goriškem. Ploska, f. Marib. okol. Podgana, f. Sv. Duh pri Krškem. Primeri: botgana, f. Podgdrnica, f. Ponikve na Goriškem. Pohdrcira, f. Marib. okol. Pomarančnica, f. Slap Ipavski. Popotnica, f. Marib. okol. Potočnica, f. Marib. okol. Prhavka, f. Marib. okol. Prhka je in brez nobenega soka. PriMsnica, f. Ponikve na Goriškem, Plenička, f. Marib. okol. Pšeničnim, f. Ponikve na Goriškem; Sebrelje na Goriškem; v Brkinih. Banica, f. (zgodaj zrela). Biljana v Brdih Goriških. liezilščica, f. Slap Ipavski. Rohunjica, f. Marib. okol. Hudečka, f. Slap Ipavski. Hudička, f. Šebrelje na Goriškem. ltiijdvka, f. Na Goriškem, Dolenjskem in Štirskem. Ruminka, f. Sv. Duh pri Krškem. Rampa, f. Marib. okol. Rusetinka, f. Marib. okol. Rimca, f. Na Tolminskem. Rilska, f. Šebrelje na Goriškem. Senišnica, f. Marib. okol. Namesto: šeničnica, pšeničnica. Sijdvka, f. Bole. Sitnica, f. Slap Ipavski. Sladkirnica, f. Bole; Marib. okol. Smolnica, f. Marib. okol. Smrtnica, f. Žabče na Tolminskem. Srščnka1), f. Marib okol.; Sv. Duh pri Krškem. Steklinka, f. Marib. okol. StrcUnka, f. Marib. okol. Stmžka, f. Bole. ŠpehdvJca, f. Na Kranjskem; s p e h o v n i c a, f. V Laščah. Supljinka, f. Šebrelje na Goriškem; srbski: šupalj, plja, e, adj., durchbolirt, durchlochert. Te/ficka, f. Kanal na Goriškem. 'Teglcka, f. Skrilje pod Čavnom. Teglcnica, f. Rihenberk na Goriškem. Vse tri menda zato tako imenovane, ker so .podobne topiči — FlaRchenkiirbiss. Tepka, f. Povsod znana. Trdka, f. Podkrnci. Trelušnica, f. Sv. Jakob na Savi. Trnovka, f. S. Jakob na Savi. Drevo je trnovo. Trpolica, f. Sv. Jakob na Savi. Tuljdnka, T. Marib. okol. TJdristanica, f. Na Tolminskem. Ulitka, f. Necepljena hruška; rada se umekča, in potem se v ustih „uh'va“, ker je zelo sočna. "V Laščah; pod Nanosom. Vah tulca, f. Na Tolminskem. Menda ker je zrela stoprav o vahtih (o vseh svetili). Starovisokonem. je bilo: wih, adj., sanctus, heilig, wiliida, f., sacra, reliquiae sanetorum, consecratio, od koder morebiti: valiti, m. pl., namesto: vehti, kakor je: balha, „ lega r, m., nij hlod v vinskem hramu, nego: vinske d roži j e. „ Vino je na legarji11, kadar nij še pretočeno ali presneto. Bavorsko-nem.: das Leger, Geleger, Gleger, der Bodensatz, die Hefen, ker leže pod vinom; od tod je i novoslov.: leg ar, rja, m., die Krankheit, der Typhus: „beladen mitevviger kranckhaitoder leger“. Schmell.-Fromm. I. 1459. „ 144. „ loket, keta, m., namesto: loket. Laški; lucchetto, m., das Vorlegeschloss. « n „ Ion j a, f., popravi, da bode: locnja, f. » 145. ^ poleg: m en in a, f. čuje se tudi: men in, a, m. V letopisu 1880. I. Na 158. st.: k besedi: o brencelj, m., v dokaz, da je prav tolmačena, dodaj ruski: briinka, £. (s hohmkom), das Katzchen, z. B. der Woidenbliithe. „ 1 (JO. „ oči mati se, v. To morebiti ne bode laški. Primeriti je ruski: čumasy, m. pl., die Haare auf demKopfe; zatorej bi morda bilo prav pisati: oč«mati se. „ 101. „ ogreden, adj. Ta beseda je morda slovenskim ustom p ris troj ena od laške: ognindi, adv., taglich, alle Tage. „ 102. „ o medi c; vati, v., navadno v Rihenberku, a ne na Vršnem. „ 103. „ namesto: opravnik, m. trebe čitati: izpravnik, m. (reci: spravnik.) „ „ „ o s 1 a š č i t i s e, v. Ta beseda rabi P o d k r n c e m. „Krava se je navadila hoditi v kapus, repo itd., a zdaj se jej težko ubrani, ker se je uže oslaščila.*1 „ 100. ,, paliska, f. K tej besedi primeri tudi srbski: palje, f. pl,, die Kleien. ,, „ „ peč, m. po laškem zasekavanji namesto: b e č (bvič); kajti laški jo: pozzo, m., der Brunnen, od lat.: puteus. „ 172. „ podač, m. trebe popraviti, da bode: podajič, m. „ „ ,, p od lan k a, f. Resnična podloga tej besedi je poditi: ruski: po d Iv j, adj., niedrig, podlenlkij, adj., ziemlich niedrig, ziemlich gemein, ter poleg tega ruski: podle-noktt, nka, m. coli., die Wurzelsprossen des Getr^ides. «. „ 178. „ preslegast', adj. K tej besedi je primeriti še staro-slov.-ruski: presleživu, adj.: pčela mala sušči ptičica i presleživa. Zlatostr.-saec. XVI. V Miki. lex. „ „ „ prisežnik, m., govore na Vršnem, a no v Brjah nad Rihenberkom. ,, „ „ prišlo j iti se, v. = prismoditi se, rabi v Krnu samo o žitu, ali no o jedi; a v Voliirjih se govori: prisl 6 j iti se, in: prismoditi se, kar oboje znači: angesengt werden, ter poleg tega: slojen, j n a, o, adj., in: s mi) j en, j na, o, adj., kar zopet znači oboje: versengt; zatorej vidimo, da „sZoj“, m. (išči te besede v letopisu 18^0. 1.) stoji' namesto: si-6j, staroslov.: *svaždl, kakor: s/oboda namesto in poleg: svoboda, ter da vrhu tega imamo tudi: s m oj, m., die Senge, staroslov.: *smaždl; kajti staroslov. je bilo: prisvenati, prismenati, v., torrefieri, diirr (welk) werden, welken, in: prisme-diti, prismoditi, v., torrefacere, diirr machen. Ta jezik nam zatorej kaže dva obraza: s ved-, ved-, poleg: smod-, smad-, diirr (welk) werden, diirr machen, katera sta oba jedno ter isto. Primeri novoslov.: povojeno meso, geselchtes Fleisch. 186. Na 185.st.: selen, lna, o, adj. Preslan. Primeri gorenjesrb;: selič, v., salzen, seleny, part. praet. pass., gesalzen. sir o te v, f., die Molke. Bolg. je: survatku, f.; srbski: surutka, f., das Kasewasser, die Molken; inaloruski: syrovatka, f., syrvatka, f., isto; ruski: syrovodka, f., syvorotka, f., isto; češki: syrov;itka, f., isto; poljski: serwatka, f., syrowatka, f., isto; gorenjesrb.: syrowatka, f., syrwatka, f., isto. Prvobitno in pravo lice je zatorej : syrovatka, novoslov.: sirovatka, das Kasewasser, na podstavi: syrovat, adj., kiisig. Miki. Gramm. II. 2(i7. skrajenj, jnja, e, adj., in tudi: krajenj, nja, e, adj. Poslednja beseda znači v Krnu samo ono, kar je s kraja. ,,Srednji naj ostane, dva krajnja vzemi.“ splazi vse, so ziemlich Alles. ščeperiti se, v. znači v Krnu samo: počeniti. Primeri v tem letopisu: šapa, f., die Tfaue (na 252. str.), tončič, m. Od laškega: tonchio, m., der Kornwurm. 190. 192. 196. „ 215. 'K** na 474. st., kar utegne morda biti le slovenskim ustom pristrojena laška beseda: susina, f., die Pflaume; be-netsko-laški: susin (colla „s“ dolce), m., isto. „ 201. „ čorba, f. Srbski: čorba, novoslov.: čorba, poljski: ciorba, ciurba; turški: čorba, ogerski: csorba. Miklošič v spisu „Die Fremdworter“ itd. to besedo prisvaja Turkom; a primeriti je vender tudi še ruski: ščerba, f., die Fischsuppe; das Wasser, in welchem ein Fisch gekocht wird. „ 203. „ g ovne, f. pl. morebiti namesto: guvne, gumne, in to namesto: gumna, n. pl. n n i grap, m., od benetsko-laškega: grapa, f., die Egge. » 204. „ g ur a, f. Srbski: gura, f., der Hocker, ne služi semkaj: naša beseda je od bavor.-nem.: die Gurr, Gurren, eine schlechte Stutte. Schmell.-Fromm. I. 932. n n » h loža, f. Staroslov.: hladu, m., virga, hlfidije, n., virgae; ruski: hludecu, dca, m., die Ruthe, das Reis, hludle, n., das Gestraucb, Buschholz; češki: chloudi, n., griines Tannenreisig; novoslov.: hlod, m., derBaum-stamm. Kar se dostaje pojma, nij pozabiti, da beseda: šiba, f. Notranjcem znači: der Baumstamm, a Dolenjcem in Gorenjcem: die Ruthe. Ako sem prav pogodil, slula bi ta beseda staroslov.: hlažda, namesto: h ladja, kar bi se po novoslov. zakonu pravilno reklo: h loj a, a ne: hloža. To bi do zdaj bil jedmi meni znani slučaj, v katerem je novoslov. dj = z, namesto: dj — j. „ „ „ lir pel a, f. V besedi: hrbet, bta, m., der Riicken, tudi v starej slovenščini kdaj in kdaj nahajamo „p“ namesto „b“: lir!pite. Menaeum olim A. de Mihanovid; hripfttž. Psalt. Bononiae. Miki. lex. 1098. „ 205. ,, im e c, m. kaže ,,m“ namesto „n“. Staroslov.: inij, m,, inije, n.; novoslov.: imje, ivje, n.; bolg.: inej, m.; srbski: inje, n. itd. Miki. lex. 256. 257. M 20(i. „ kčlj, m. Laški je: gir-o, m., der Kreis, das Umdrehen, die Rolle, gir-ella, f., ein Rollritdchen; benetsko-laški: cil-ela, f,, isto. Od podstave; cil- imamo novoslov.: kelj, namesto: kilj, čil j. Čudno je samo to, da se ,,k“ izreka namesto „č“. Na‘2()7.st.: kobaraški, adv. Kaže, daje to pristrojena dolga, slovenskim ustom nemožna laška beseda: cavalleresco, adj., cavaliermiissig, reitermassig. Primeri: kobsira,' f. Laško deblo: cavallo, m., das Pferd, nam je dalo tudi še druge besede, na pr.: okobalo, adv., rittlings: oko-balo sedeti', rittlings sitzen, od laškega: a cavallo, adv., rittlings, wie auf einem Pfevde sitzend, od koder je potem novoslov.: okobalit.i, v. pf., kobiiliti, v., impf., sicli rittlings set.zen. „Posekano deblo je okobalil.“ „Ne kobali debla!“ V Laščah. Semkaj pristoji tudi kranjski priimek: Kobal, bala, m. ' „ „ ,, kok oj are, adv. Laški: mettersi coccolone, mettersi coecoi, niederliockon, niederkauern; primeri: kalinec, kalonee, adv. „ 208. „ kore z e, f. pl. Od benetsko-laškega: coreza, scoreza, f., kar književno-laški slove: coreggia, f., der Riemen. „ ,, „ košan, m. Morda je primeriti laški: cosa, f., ein Ding, ein Et,was, benetsko-laški: cossa, f., isto; ladinski: coscio, m., ein Ding, eine Sache, cosa, coša, (reci: koša), f. isto. Alton 18.3. Košan bi zatorej bil on, kdor ima le nekaj, a ne mnogo.H ■ K™**, — „ „ „ košan a, f. Podstava: koš, m., der Korb. „ 209. „ kr on tej, m. kaže da ima v podstavo benetsko-laško besedo: graneto, m., semensko zrnije, ker je strok še neoružen; a krunkelj je namesto: kruntelj, krontelj. „ 210. „ krtica, f. V Laščah je: krotovica, f., verwickeltes Gam; der Knoten an der Riemengeissel; die Blutstrieme, rekše, napeta, žili podobna, s krvjo podplata proga na koži od krepkega udarca z bičem ali s tenko šibo; a Miklošič ima v slovniku novoslov.: krotovica, f., in tudi: krtovica, f., gcdrehtes Gam, die Schlinge. Krtica zatorej stoji namesto: krotica. Korenika je: kret, a poleg tega se nahaja ruski tudi: krit, v glagolu: skrinuti, namesto: skritnutT. Mild. lex. 320., ter novoslov.: krt, n. pr.: nakrniti, nem, v. pf., namesto: nakrtniti, neigen (poišči te besede), prikrniti, nem, v. pf., biegen. V Laščah; ukrniti, v. Miki. lex. 320., katero stran tega slovnika je sploh treba primeriti. Od korenike: kret imamo potlej staroslov.: krat, novoslov.: krot,, srbski, ruski: krut itd., kar znači: biegen ; wenden; steil (rasch abwiirts gewendet); drehen; dick gedrehet; dick; fest gedrehet; fest, harf, streng, grausam. Ruski je namreč: krutoj, adj., fest gedrehet, jiihe, steil, dick, hart, streng, in: kmtecil, tca, m., ein dicker Strick, ter k tej besedi je primeriti i novoslov.: krotovfca, f., die Blutstrieme, in: krtica, f., z ab reki a žila na nogi. Primeri tudi na 315. str. tega letopisa novoslov.: krotnik, m., najdebelejše vrste oreh. Na210.st.: kiiščarica, f. Primeri laški: eostiera, f., die Kiiste, das Ufer des Mceres: unfruchtbarer Abhang. Podstava je laška beseda: costa, f., die llippe, Seite, Seekiiste, der Abliang, die Anhohe, kar v novo slovenščino preloženo slove: reber, rebri, f., der Abliang, in potem: k rebri, bergauf. V starodavnosti so Lahi brez nobene dvojbe od Slovanov besede jemali na posodo; a potem je bila velika vrsta let, v katerih je laški jezik neizmerno globoko in široko zasekaval v slovenščino. „ „ „ le niti se, v. Novoslov. je tudi: leviti se, v. impf., die Haare, die Haut, die Federn verlieren, kačji lev, m., die abgestreifte Schlangenhaut, levka, f., sad, ki nezrel pade z drevesa, livka, f., črešnja, ki nedozorela spade; srbski: linjati, v. impf., schwinden, linjati so, v. impf., sicli haren; ruski: linjati, v., Farbe, Haare, Federn verlieren; češki: levneti, v., gelind (schwach) werden, lineti, v., faul, triige \verden, primeri: lenii, adj., faul, triige: češki tudi: Hnati, v., sich hiiren, linati se, v., isto; lino, n., die abgelegte Schlangenhaut; poljski: linieč, v., Haare, Haut, Federn verlieren; go-renjesrb.: linač, v., isto. Lin- je namesto: livn-. Anda imamo dve podstavi: 1 i v, ino : lev. „ 211. „ lindra, f., das Tellereisen. Primeri: linda, f., v letopisu 1879. 1. na 143. str. „ 212. „ lukež, m. Primeri: luna, f., der Mond, namesto: lukna; lat.: lux, f., das Licht; novoslov.: polukniti, nem, v. pf.: solnce je pohiknilo iz oblakov, warf einen strahlenden Blick, izza vogla lukati, rekše, skrivaj izza vogla kake stvari gledati; staroslov.: luča, f., der Strahi; novoslov.: luč, f., das Licht; pruski: laukit, quaerere; lit. : laukiu, exspecto, vere: specto; lot.: lukot, spectare. Miki. lex. 344. 345. Beseda : lukež morda stoji namesto: lukaš, ter po- menja „svetečo pripravo". „ „ „ madroniv, adj. Laški: madrune, matrone, m., das Seitenstechen; bavorsko-nemški: die Muetter, Ber- muetter, das Bauchgrimmen, die Kolik. „Andream N. hat die Beermuetter lieftig gebissen.“ „Wann die Manns-personen das Grimmen liaben, das gemein Volek es per errorem die Beermutter, andre aber, so was Ver-standiges reden wollen, und \vissen, dass die Mann kein Beermutter haben, den Vatter zu nennen pfiegen“. Schmell.-Fromm. 1. 200. 1699. Beseda: madron, m., zatorej najprvo meri na žensko bolezen, katera se tudi slovenski (v Laščah) imenuje: maternica, f., a potlej po zmoti na moške nekake bodljaje. Na 212. st.: m aku lj a , f. Primeri benetsko-laški: macar, v., zerquetschen, zerstossen. „ „„ Za besedo: melek, m., čitaj:. m alek, malka, m., namesto: malik, malka. Primeriti je ruski: ineleku, lika, m. coli., kleine Fische, melenlkij, adj., ziemlich fein, melkota, f., die Kleinheit, Feinheit, meledkij, adj., langsam, saumselig, čemur je prispodobiti novoslov.: omleden (-mle- z navadnim „e“), dna, o, adj., wider-licli siiss; fade (vom Gesclimacke). V Laščah. „ 213. „ misiti se, v. Novoslov. v Laščah tudi: musati se, v. impf., sich mausen; bavorsko-nem.: maussen, poleg: sich maussen, v., Haut, Haare, Federn andern; staro-visokonem.: muzon, v., mutare; novovisokonem.: sich mausen. Po vsej priliki od lat.: mutare, v., andern. Schmell.-Fromm. t. 1660. „ „ „ molze c, m., a pravilneje-se piše: muze c, zca, m., od bavbrsko-nemškega: der Musel, Siigeblock von Na-delholz; die Musel, Musel, ein Scheit, welches der vierte bis achte Theil eines nach der Liinge gespaltenen Drei-lings (Absclmittes eines Baumstammes) ist; museln, v., spalten. Schmell.-Fromm. I. 1674. „ 214. „ v 3. vrstici od zgoraj dolu čitaj: vrzel, namesto: vrzel. „ „ „ mu cina, f. Primeri laški: mozzare, v., abhacken, ver- stiimmeln; bavor.-nem.: mutzen, v., stutzen, zustutzen. Schmell.-Fromm. I. 1707. „ 216. n v 18. vrstici od zgoraj dolu popravi: prišel je niz Krn, namesto: prišel j n itd. „ r „ noga, k račja, f., pokvarjeno lice, namesto: noga sračja, ali: noga st račja, f., kar uprav znači: der Fuss der Fister, in podstava je: sraka, straka, f., die Fister. Goriški Sloveni radi vtikajo „t“ mej „s“ in „r“, primeri: strpača, f., strpanec, m. Staroslov. je: svraka, novoslov.: sraka, srbski: svraka, švraka, ruski: soroka, češki: straka, poljski in gorenjesrb.: sroka, f., die Fister; noga morova, namesto: morina, f., der Drudenfuss; v Laščah : morska noga, isto. „ „ „ N olj e v kruh bi pravilneje bilo pisati: ndlijev (kruh). Okolo Gorice se to laški zove: pan di nolli; a ne vem, kaj tukaj uprav znači: nolli. „ 217. „ obrega, f., namesto: obriga, od laškega: riga, f., die Zeile, Reihe, der Streif. Na 221.st.: os on iti, osonim, v., ter tudi: nasoniti, našo ni m, v., trebe popraviti, da bode: o s on iti, nasoniti, os6nem, nas6nem, ker je vsa podoba, da to stoji' namesto: osopniti, osopnem, nasopniti, na-sopnem, kakor: utoniti, utonem, namesto: utopniti, utopnem; jednako je tudi: nahleniti, nahlenem, v., namesto: nahlepniti, nahlepnem. „ „ „ ožganki, m. pl. Ta beseda je navadna po G o riške j okolici. „ 232. „ v 13. vrstici od zdolaj gori citaj: beseda, namesto: basada. „ 243. „ v 23. vrstici od zdolaj gori čitaj: try-ti, namesto : tr-y-ti. „ 240. „ v 20. vrstici od zgoraj dolu izbriši: ruski: šeptala, f. c o 11. ter potlej vse, do vštete besede: liart. „ 251. „ v 2. vrstici od zgoraj dolu besedi: sape dodaj: (čitaj: saptt). „ 200. „ v 2. vrstici od zgoraj dolu čitaj: d uma, namesto: dumi]. „ 269. „ v 4. vrstici od zgoraj dolu izbriši prvo črko, namreč: v. „ 278. „ čitaj: Omelj, namesto: Cmelj. „ 286. „ v 10. vrstici od zdolaj gori čitaj: trutenl, tnja, m., namesto: trutenj, nja. „ 299. „ v 4. vrstici od zdolaj gori čitaj: teptanje, namesto: teptanje. „ 304. „ v 13. vrstici od zdolaj gori čitaj: rezanje s pilo, namesto: rezanje, s pilo. „ 308. „ v 8. vrstici od zgoraj dolu čitaj: Zizyphus, na- mesto: Zizphus. „ 334. „ O govorečih rastlinah. V Tirolih se malo ne do besede takti pripoveduje o čudovitega doktorja Teo-frasta Paracelsa slugi, da je nekdaj poslušal, kaj so govorile rastline. Alpenburg, Mythen und Sagen Tirols, na 304. str. Z vrš e te k. Tudi letos je blagovolil znani, da-si neimenovani prijatelj pred natiskom pregledati „ potno torbo “ in premnozim besedam priložiti svoja znanstvena pojasnila. Razboriti čitatelj mahoma ugane sam, kaj je dodala njega roka. Od mene mu bodi iskrena hvala a od strokovnjakov priznanje po zaslugi. Pr. E. Odlomek iz slovenske zgodovine devetega stoletja. Spisal dr. Fr. Kos. 1. iliano jo, da je Karol Veliki vse dežele, v katerih so stanovali Slovenci, razdelil v dve mejni grofiji, katerima je postavil dva mejna grofa. Grofu Iztočne pokrajine je podelil zemljo na južni strani Dunava od reke Trauna in njegove okolice pa do izliva Drave v Dunav. Posamezni deli te pokrajine so se imenovali različno, kakor Iztočna marka med Traunom 111 Dunajskim lesom, Avarija ali Hunija med Anižo in Rabo, Slovenska marka (\Vinidomm marca)'), zgornja in spodnja Panonija, med katerima sta tekli reki Repcze in Raba2). Furlanska mejna grofija je obsezala Furlanijo, Koroško, Istro, Liburnijo in Posavje (deželo med Savo in Dravo)3). Vse te dežele in zraven še Bavarsko je dal cesar Ludovik meseca julija 817. v Ahnu svojemu tretjemu jednakoimenovanemu sinu in ga tudi povzdignil /«a kralja navedenim pokrajinam4). Sicer je vladal stari Ludovik kot cesar še dalje čez vse Franke, vender novo kraljestvo ni stalo nikakor v tesni zvezi z drugimi deželami frankovske države. Slovenci in Hrvatje so prebivali takrat na jugovzhodnjem delu razprostranega frankovskega kraljestva. Za Ludovika Pobožnega je skušal del Slovencev in Hrvatov pod poveljem posavskega Ljudevita priboriti si zopet staro svobodo, kar jim pa ni šlo po sreči. Franki so po Ljudevit.ovi smrti dobili njegovo deželo zopet v last in z nova posedli zemljo ob Dravi in Savi. A nezadovoljni s pridobljenim so si hoteli osvojiti še druge dežele in prišlo so tako prvikrat v dptiko z Bolgari. V tisti dobi so imeli Bolgari izvrstne kralje, ki so umeli razširjevat.i meje svoje države na vse strani. Mnogo slave si je pridobil Krum, ki je nastopil vladarstvo me 1 802—807. Iz prva je vladal samo na Bolgarskem med Dunavom in Balkanom in v Valabiji, a kmalu si je osvojil še druge dežele, kajti podvrgel si Archiv f. Kuitde ostcrr. Geschqu. X. Bd. str. 1‘2 in lit. 2) Beitriige /ur Kunde steierm. Goschtju. 9. Jalirg. I872, str. 24. :l) Archiv f. Kundo ostorr. Geschqu. X. Ud. str. l(j. *) Mon. Germ. hist. Leg. I, p. 108: Itora Hludovicus vohimus ut. ha-beat Baioariam et Carentanos et Belieimos ot Avaros, at,que Sclavos qui ab oriontali parto Baioariae snnt. je vzhodnji del ogerske dežele in bizantinske pokrajine do Carigrada. Tudi je oblegal nekoliko časa celo Carigrad. Ko je 13. aprila 815. umrl, sledil mu je nekoliko let pozneje Omortag ali Mortagon, ki pa je z grškim cesarjem Leonom sklenil tridesetletno premirje, da bi mogel z večjo pozornostjo opazovati dogodbe na zapadul). Pod bolgarsko vlado so bili Bodrici, majhen narod ob Du-navu v zdanji bačko-bodroški županiji na južnem Ogerskem, a hoteli so se oprostiti svojih dozdanjih gospodov in postati podložniki Frankov. Poslali so že 1. 818 svoje poslance v Heristal k frankovskemu kralju Ludoviku, ki jih je tudi sprejel in zaslišal2). V jeseni 1. 822. so prišli zopet njih poslanci v frankovsko državo in se udeležili zborovanja v Frankfurtu3). Bolgarski kralj Omortag braneč svoja prava in hoteč odstraniti vsako tuje vmešavanje v svojo državo pošlje v začetku leta 824. k Ludoviku poslance s pismom in zahteva, da bi se stalno določile meje med obema kraljestvoma. Frankovski kralj se zelo zavzame, ko prebere pismo in vidi tuje obraze bolgarskih poslancev. Z izgovorom, da rad natanko pozvedel želje Omortagove, pošlje z bolgarskimi poslanci nekega Bavarca Machelma na Bolgarsko 4). Najbrž pa Ludoviku ni bilo mar že takrat urediti mej, temveč bi bil rajši videl, da bi se bila vsa reč zavlekla in da bi se bile meje stalno določile še le takrat, ko bi bili Bodrici že definitivno pod oblastjo Frankov. Iz vsega se razvidi, da je bilo počenjanje Omortagovo odkrito in pošteno, ker se je naravnost obrnil do frankovskega kralja, Ludovikovo pa ravno nasprotno, ker je le za hrbtom bolgarskega kralja sprejemal tuje podložnike in jih prej ko ne pregovarjal, prestopiti na njegovo stran. Ko pride Ludovik konec 1. 824. v Ahen, da bi tam obhajal božične praznike, naznanijo mu, da so bolgarski poslanci zopet prišli na Bavarsko in da žele ž njim govoriti; a cesar jim sporoči, da naj tam čakajo, ker jih bo pozneje zaslišal, bodriškim poslancem pa, ki so tudi takrat hoteli govoriti ž njim, dovoli takoj priti k njemu. Pritožijo se, da jih Bolgari preveč nadlegujejo, in ga prosijo pomoči. Nato jim cesar veli iti domov iu se takrat zopet povrniti, kadar bo sprejel bolgarske poslance0). Štiri mesece in pol so morali čakati bolgarski poslanci, dokler jih ni cesar sredi maja 825. sprejel v Ahnu. Tu mu zopet naznanijo željo svojega kralja, da bi se natančno določile ') Jireček, Goseh. d. Bulgaren, str. 143 i. d. a) Ann. Einh. a. 818, Mon. Germ. Script. I. :l) Ann Einh. a. 822. 4) Ann. Einh. a. 824; Ann. Fuldens. a. 824, Mon. Germ. Script. I. f) Ann. Einh. a. 824. meje med obema državama. Ko jili Ludovik zasliši, izpusti jih zopet, domov in jim da pismo do bolgarskega kralja s seboj ]). Omortag ni bil zadovoljen z vspehom svojih poslancev in z odgovorom frankovskega kralja, ker ni dosegel tega, kar je zahteval. Nejevoljen pošlje v prvih mesecih 1. 82. je imel cesar zborovanje v Ingelheimu. Tjakaj sta prišla tudi mejna grofa in kraljeva nadzornika po slovenskih krajih, Balderik in Gerold ter naznanila, da se nič ne čuje, da bi nameravali Bolgari napasti frankovske meje a). Bolgari ostanejo tudi res I. 820. doma, a prihodnje leto pridejo v velikem številu na ladijah po Dravi navzgor, pokončujejo slovansko zemljo po Panoniji, preženejo tam gospodujoče frankovske grofe in postavijo namesto njih bolgarske poveljnike4). Kakor se kaže, osvojili so si Bolgari takrat nekatere pokrajine pri izlivu Drave in Save v Dunav s Sremom vred. Frankovski grofje, nastavljeni med slovanskimi prebivalci, izkazali so se jako slabo pri bolgarskem napadu, kar cesarju nikakor ni moglo biti všeč. Ko je sklical meseca februvarja 828. zborovanje v Ahen, odvzel je Balderiku, gospodujočemu po Koroškem, Furlanskem, v Istri in Panoniji med Savo in Dravo, vse deželo in dal vrhovno oblast v teh krajih štirim grofom °) Da bi se pa ubranil Bolgarov, poslal je proti njim svojega sina Ludovika, ki je še tisto leto šel na nje1'); vender nam ni znano, je li bil srečen ali nesrečen, to pa vemo da so Bolgari prišli prihodnje leto (829) zopet po Dravi navzgor in požgali nekoliko ob tej reki ležečih vasij7). So li še napadali v naslednjih letih Bolgari frankovske meje, ni znano; ‘) Ann. Einh. a. 826; Ann. Fnld. a. 826; Vita lJludov. imp. c. 3!), Mon. Germ. Seript. II, p. 628. a) Ann. Einh. a. 820; Ann. Fuld. a. 826; Vita Hludov. imp. e.39, p. 629. 8) Ann. Einh. a. 826; Ann. Fuld. stavijo to zborovanje na mosoc. maj. „Monsc autem Maia“. — Vita Hludov. imp. e. 40, p. 62!). 4) Ann. Einh. a. 827; Ann. Fuld. a. 827. l) Ann. Einh. a. 828; Vita Hludov. imp. c. 42, p. 631. °) Ann. Fuld. a. 828. ’) Ann. Fuld, a. 829. Diimmler ‘) misli, da se Ludovik, sin cesarjev, najbrž ni več bojeval ž njimi, ker je imel dovolj opraviti z notranjimi stvarmi frankovske države in zato prepustil Bolgarom njili osvojitve. Omenili smo, da je cesar Ludovik 1. 828. odstavil mejnega grofa Balderika zaradi zanikernosti in strahopetnosti v bolgarski vojski, razdelil njegovo deželo na štiri dele in v vsakem postavil posebnega grofa2). Viri nam ne pripovedujejo, v katere dele je bila razdeljena Balderikova mejna grofija, najbrž v Koroško, Furlansko, Istro in spodnjo Panonijo med Dravo in Savo. Prej smo rekli, da so živeli Slovenci v Iztočni pokrajini in v Furlanski mejni grofiji, od 1. 828. dalje pa nam je namesto dveh mejnih grofij govoriti o petih pokrajinah, v katerih so pre- bivali Slovenci v večjem ali manjšem številu. 2. V Iztočni pokrajini gospodoval je kot kraljev namestnik grof Gerold II., ki jo nastopil svoje vladanje, če ne prej, gotovo že I. 811., ko je podpisal testament Karola Velikega3). Tudi v poznejših letih nam ga zgodovinski viri nekaterekrati imenujejo. Po njegovi priprošnji sta podpisala Karol Veliki in Ludovik Pobožni nekaj listin4). K njemu je poslal cesar Ludovik 1. 826. pred bolgarsko vojsko svojega grofa Bertrika in še tistega leta meseca maja ali junija se je udeležil zborovanja v Ingelheimu, da bi tam poročal o bolgarskih stvarehc). Leta 828 njega ni zadela tista usoda, kakor njegovega tovariša, da bi bil odstavljen, akoravno najbrž ni bil dosti menj kriv nesreče vsled bolgarskih napadov, nego li mejni grof Balderik. Morebiti je imel vplivne prijatelje, ki so na dvoru zanj prosili in tako mu je bilo za takrat prizaneseno. L. 831. ga pošlje cesar Ludovik z mnogo drugimi v llim, da bi papež Leon 111. potrdil izvolitev nadškofa Ansgarja v Hamburgu in tri leta pozneje stopi v samostan korvejskic). Njegov naslednik je bil Ratbod, katerega nam zgodovina imenuje prvikrat 1. 833 7). K njemu je prišel Pr iv in a, poprej gospodar v Nitranjski pokrajini na denašnjem severnem Ogerskem, kjer je dal tudi cerkev zidati, katero je posvetil solnograški nadškof Adalram8). To se je moralo zgoditi pred 83G., v katerem letu je Adalram umrl. Privina je bil takrat še pogan, vender kri-stijanom naklonjen, ker drugače jim gotovo ne bi bil sezidal cerkve. ') Archiv f. Kunde dsterr. Gescliqu X. Bd. 1853, str. 29. ,J) Ann. Einh. a. 828; Vita Hludov. imp. c. 42, i>. 631. 8) Einhardi Vita Karoli M. c. 33, Mon. Genn. Script. II. 4) Pr. Archiv f. Kunde osterr. Geschiju. X. Bd. 1853, str. 19, op. 4. 5) Ann. Einh. a. 826; Ann. Fuld. a. 826; Vita Hludov. imp. c. 39, r) Ankorskofen, Handbuch d. Gescli. d. 11. Kiirnten, II. Bd. str. 153. Arcliiv f. Kunde čsterr. Gesch(|u. X. Bd. 1853, str. 19. *) Conv. Bag. et. Garant. Mon. Germ. Script XI. p. 12. Pozneje se je vnel prepir med njim in moravskim vojvodo Moj-mirom in nasledek tega je bil, da je Privina moral zapustiti svojo pokrajino in iskati zavetja pri tujih ljudeh. Prišedši k Ratbodu ga je ta sprejel in pri priložnosti predstavil svojemu kralju Lu-doviku. Nato je ta naročil, da naj poganskega Privino poučujejo v sveti veri in ga potem krste, kar se je tudi zgodilo. Krščen je bil v cerkvi sv. Martina v denašnjem Traismaueru pri izlivu Trai-sena v Dunav. Prebival je potem nekoliko časa pri Ratbodu, dokler se ni ž njim sprl in zaradi tega zapustivši Iztočno pokrajino s svojim sinom Koc e lom pobegnil na Bolgarsko. A tudi tukaj ni dolgo ostal, temveč šel k Ratimaru, vladarju spodnje Panonije med Dravo in Savo ‘). Pa kmalu potein I. 8.38. je poslal kralj Ludovik Ratboda z mnogobrojno, na Bavarskem nabrano vojsko proti Ratimaru a). Ker se pa ta ni upal taki množici v bran postaviti, ubežal je in tako je bil tudi Pri vina prisiljen rešiti se na ta ali oni način. Preplaval je Savo in prišel k grofu Salachu, stanujočemu najbrž na zdanjem spodnjem Stajarskem, kateri je potem pri Ratbodu posredoval, da se je ta zopet spoprijaznil s Privino 3). Ratbod se pozneje imenuje še v nekaterih listinah, kakor 12. okt. 847; iz neke drage listine od I. 85!) fl) zvodamo, da je postal kralju nezvest in bil zaradi tega odstavljen, najbrž 1. 855. Prej ko ne je stopil v zvezo z moravskim Bastislavom, sovražnikom nemškega kralja, in zato izgubil svojo deželo. Njegov naslednik v Iztočni pokrajini je bil Ludovikov najstarejši sin Karlman0). Privina je dobil okoli 1. 840. od kralja Ludovika del spodnje Panonije ob reki Šali v fevd7). Ta pokrajina je bila prej le malo obljudena, Privina pa je zbiral slovensko ljudstvo okoli sebe in kmalu se je napolnilo njegova dežela s pridnimi prebivalci. Sezidal je na močvirnatem kraji utrjeno mesto, ki se je iz prva zvalo samo Privinov grad (civitas Privinae) 8) in še le pozneje za njegovega sina Kocela se je začelo imenovati Blato g rad, Blatengrad, nemško Mosapurc”) in latinsko „urbs palu-darum“ l0). Tamošnji vladar Kocel se je imenoval kakor se ' ‘) Conv. Bag. et. Carant. 1. c. p. 11. 2) Conv. Bag. et Carant. 1. c. p. II; Auetar. Garstens. a. 838, Mon. Germ. Script. IX. s) Conv. Bag. et Carant. 1. c., p. 11. *) (Ionv. Bag. et, Carant. 1. o. p. 13. ») Mon. Uoica, XXVIII, 1, 50. c) Archiv f. Kunde osterr. Gescli<|u. X. Bd. 1853, str. 34. ') Conv. Bag. et Carant. 1. c. p. 12:...............aliquam inferioris Panno- niae partem circa fluvium qui dicitur Sala. 8) Conv. Bag. ot Carant. p. 1‘2. ®) Conv. Bag. et Carant. p. 14:................. in eastro Chezilonis noviter Mosapurc voO.ato. Ann. Fuld. a. 8%. čita pri menihu Hrabru, knez BI atenski1) Izraz „urbs palu-darum“ ni druzega, kot'slaba prestava slovenske besede „Blato-grad“ ali pa nemške „Mosapurc, Mosaburch“ 2), kar poinenja grad na blatu ali močvirji. Zdaj je tam Sala var, katera beseda je sestavljena iz dveh izrazov, prvi je Sala, ime zraven tekoče reke in drugi je var — mesto, tedaj mesto obSali8). Salavar je blizu Blatenskega jezera ‘), katero je svoje ime dobilo od bližnjega mesta Blatograda. Nemški izraz za Blatensko jezero je Plattensee in madj. Balaton, očitno vseh treh besedah jedna in ista korenika. Privina je postavil v svojem glavnem, ravnokar sezidanem mestu cerkev, katero je solnograški nadškof Ljupram, obiskavši one kraje, 24. januarja (. et Carant. p. 13 zapisano „in-dictiono 11.“ Ta indikcija je trajala od 1. sept. 847 do 1. sept. 848, in če imamo datum 12. oktobra, moramo So zraven pristaviti letnico 847, ker 12. oktobra 848. ne bi bilo več „indictione 11“. Še manj pa kaže to listino datirati z 12. okt. 849., kakor je pri Diimmlerji, (Arcliiv I'. Kundo ostcrr. Geschi|U. X. Bd. str. 33, op. 5.) 8) Conv. Bag. et Carant. p. 13. Okoli 1. 853. pride solnograški nadškof Ljupram zopet v Privinovo državo in posveti cerkev v Salapiugin-u (zdaj Szala Apathi blizu Salavara) v čast sv. Rupertu, katero potem Privina bogato obdarovavši za zmerom podeli solnograški cerkvi. Na prošnjo Privinovo je poslal nadškof iz Solnograda mnogo zidarjev, kovačev, tesarjev in slikarjev v njegovo državo, ki so v Blatogradu postavili novo cerkev, katero je tudi Ljupram posvetil in kamor so prinesli ostanke mučenika Adrijana. Za Ljuprama dal je Privina v svojem glavnem mestu sezidati še tretjo cerkev v čast sv. Janezu Krstniku ’). Pa ne samo v glavnem mestu in njegovi okolici, temveč tudi drugod, na deželi začelo se je po prizadevanji Privine, njegovega ljudstva in nadškofa Ljuprama množiti število katoliških cerkva. Neznani pisatelj spisa o spreobrnenji Bavarcev in Korošcev2) nam imenuje mnogo krajev, v katerih so se za Privinovega vladanja postavljalo cerkve, vender se dandanes ne da leža marsikaterega kraja določiti, ker je v teku časa morebiti brez sledu izginil ali pa dobil popolnem novo ime. J)a je „ad Bettobiam“ denašnji Ptuj na Štajarskem, to je gotovo; „ad Quinque basili-cas“ je zdanji Pečuh (Fiinfkirchen) in „ad Keisi8 je Kisek (Gtins) na Ogerskem. „Ad Businiza" je morebiti Pesnica in „ad Lindol-veschirichnn“ so po mnenji Dav. Terstenjaka3) Drakonjci blizu Male Nedelje na Štajarskem. Navedena krajevna imena nam vsaj nekoliko kažejo, kako velika je bila Privinova država. Raztezala se je od Ptuja pa čez Pečuh, od Drave pa do onstran Kiseka in mejila na zapadni strani s Koroškin, na severu najberž z zgornjo Panonijo, na jugu je delala mejo Drava in na vzhodu morebiti ceh) Dunav. Kaže se, da je Privina vladal po dolnji Panoniji na severni stani Drave, v dolnji Panoniji na južni strani Drave je gospodoval nekaj časa, kakor smo že omenili, Ratimar. Privina se je neprestano trudil, da bi utrdil med svojim ljudstvom krščanstvo in razširil omiko. Podpiral je cerkvene zavode, kolikor mu je bilo mogoče. Podaril je 20. febr. 860. po dovoljenji kralja Ludovika samostanu sv. Mavricija v Nieder-Alteichu nekaj zemlje ob reki Sali. V dotični listini je navedenih več krajevnih imen, kakor „Slongenzin, Stresmarn“ itd., vender dandanes se ne da leža teh krajev več določiti1). Omenili smo, da je nadškof Ljupram postavil za duhovna pri cerkvi Matere 1 iožje v Blatogradu Privinovega kaplana Domi- ') Conv. Ruk. et,. Carant. p. 12. a) Conv. Bag. ot Carant. p. 12. n) Novico, 1862, str. 420, op. *) Mon. Boica, XI. p. 119. nika. Ko pa je ta umrl, poslal je nadškof na njegovo mesto iz Solnograda učenega duhovna Svarnagela in ž njim več drugih mašnikov in dijakonov. Za Svarnagelom je prišel duhovnik Altfrid, katerega je še Ljupram postavil, Adalvin, Ljupramov naslednik in nadškof v Solnogradu od 1. 850. sem1), pa gaje povzdignil za nadduhovna in mu izročil nadzorovanje vsega ljudstva v Privinovi deželi. Po Altfridovi smrti je izbral Adalvin ondu za nadduhov-nika Rihpalda, ki je ostal med Slovenci do prihoda sv. Metoda 2). Doklej je Privina vladal, ne ve se na tanko. L. 8G0. je bil še pri življenji, kar iz zgoraj citirane listine vemo, o božiči 8G4. pa je že gospodoval v deželi ob Rlatenskem jezeru njegov sin Kocel:l). Umrl je tedaj med 8(i0. in 8f!4. bojuje se kot zaveznik kralja Ludovika z moravskim vojvodo Rastislavom *) Nič menj kakor Privina, bil je njegov sin Kocel vnet za čast božjo. K njemu jo prišel o božiči 1. 804. solnograški nadškof Adalvin in maševal 25. decembra v Blatogradu. Prihodnji dan se je podal v neki kraj, kateri je bil Vitemirova5) lastnina in tam posvetil cerkev v čast sv. Stefanu, potem se pa vrnil nazaj h Kocelu in blagoslovil 1. januvarja 865. v Ortahu (ad Ortahu) cerkev sv. Mihaela, 13. januvarja cerkev sv. Pavla apostola v Brdu (ad VVeride, Werde, in Werd) in 14. januvarja cerkev sv. Marjete v Spižunu (ad Spizzun, ad Spizhun). Istega leta je posvetil tudi cerkev sv. Lavrenca v Ternbergu °) in cerkev v Fizkeru7). V posameznih cerkvah je nastavil duhovnike. Čez nekoliko časa je prišel nadškof Adalvin zopet v Koce-lovo deželo, da bi tam birmoval in pridigoval. Šel je najprej v Celje8), Uncatovo lastnino, kjer je posvetil cerkev sv. Petra in jej dal svojega duhovna; cerkev v Stradali9) je blagoslovil v čast sv. Štefanu in v Brdu l0) sv. apostolu Petru. Potem je posvetil še tri cerkve, jedno v Kvartinah n) v čast sv. Janezu evangelistu, ‘) Conv. Bag. et, Garant, p. 11. '2) Conv. Bag. ot Garant, p. 13. 3) Conv. Bag. et Garant, p. 14: . .. Adalvvinus nativitatem Christi (sc. a. 804) celebravit in castro Chezilonis. *) Conv. Bag. ot Garant, p. 14. s) Conv. Bag. et Garant, p. 14 • in proprietato Wittimaris.. Ta Vitimar zdi sc mi identičen z Vitemirom, ki je bil 1. 850. navzočen pri posvečevanji neke cerkve v Blatogradu. (Conv. Bag. ot Garant, p. 12.) Zaradi doslodnosti pišem le Vitem ir. *) Conv. Bag. et Carant. p. 14: Ad Termperhc, Tremperch, Trinperch. 7) Ibid. Ad Fizkere, Ad Fiskore. *) Ibid. in locuni qui dicitur Cella“. Vender ne denašnje Celje, kajti to ni bilo več v Kocelovi deželi in tudi ne pod solnograškimi Skoti, temveč v južnovzhodni Karantaniji in pod oglejskimi patrijarhi. °) Ibid.: „Ztradach, Stradach*. Morebiti Strigovo v Medmurji. 10) Ibid.: in Wevide, \Verde, Werd“. “) Ibid.: „ad (juartinaha, ad Quarthinaha“. Morebiti ob Blatenskem jezeru. Prim. Archiv f. Kunde osterr. Geschqu. X. Bd, str. 43. drugo v „Muzziliheschirichun-u“ in tretjo v Jablanici1), katerim je preskrbel tudi svoje duhovne. Anonimni pisatelj spisa „Conversio Bagoariorum et Caran-tanorum“ nam našteva kakib 30' cerkva, postavljenih za Privino-vega in Kocelovega vladanja in posvečenih po solnograških nadškofih, Ljupramu in Adalvinu, imenuje nam tudi 23 različnih krajev, v katerih so stale cerkve. Vsi našteti kraji in vse omenjene cerkve pa so bile v državi Privinovi in Kocelovi, ne pa kakor Muchar2) in mnogi drugi trde, tudi v drugih krajih, kakor na denašnjem gorenjem Štajerskem ali pa še celo na spodnjem Avstrijskem. Da je temu tako, prepričamo se prav lahko iz spisa anonimnega pisatelja. V tem spisu se pripoveduje3), da je Privina v svojem glavnem mestu najprej sezidal cerkev Matere Božje, potem so mu postavili solnograški zidarji zopet jedno cerkev v ravno tistem mestu (infra civitatem Priwinae) in nazadnje so dovršili še tretjo cerkev sv. Janeza, tudi v Privinovem glavnem mestu (in eadem civitate). Potem začenja neznani pisatelj naštevati cerkve, postavljene po različnih krajih Privinove in pozneje Kocelove dežele zunaj glavnega mesta (foris civitatem). Besedi „foris civitatem" se ne smete tako tolmačiti, kakor da bi našteti kraji ležali zunaj Privinove države, ker beseda „c i v i tas“ je pomenjala v tistem času Bgrad,'mesto“, ne pa „državo“. Tudi iz stavka „ubi Priwina et sui voluerunt, populi“ l) sledi, da so vsi našteti kraji morali biti v Privinovi državi, ker Privina je mogel le v svoji deželi po svoji volji postavljati cerkve, v tujih bi se mu kaj tacoga ne bilo dovolilo. — Vender bi še kdo utegnil oporekati in dejati, da cerkvi sv. Petra v Celji in sv. Štefana nista bili v deželi Privinovi ali Kocelovi, temveč prva na zemlji Uncatovi6), druga pa v pokrajini V i te m i rov i °). Kdo pa sta bila Dncat in Vitomir? Bila sta slovenska plemenitaša, navzočna 24. januvarja 850. pri posvečevanji cerkve Matere Božje v Blatogradu 7) in brez dvojbe iz prva Privinova podložnika, potem pa Kocelova. — Znano je, da je Privina v svoji deželi daroval nekaj zemlje ob Sali samostanu v Nieder-Alteich *), bogato obdarovano cerkev sv. Ruperta v Sa-lapiuginu je podelil solnograški cerkvi9), brez dvojbe je dal tudi marsikateri kos svoje zemlje v last ali pa v fevd temu ali onemu ’) Ibid.: „ad Ablanza, ad Alansa.“ Vender 110 Aflonz na gorenjem Šta-jarskem, katero mesto ni bilo v Privinovi deželi. J) Geschiohto d. Steierm. IV. p. 21!). a) Conv. Bag. et Garant. 1. c. p. 12. 4) Conv. Rag. et Garant, p. 12. J) Gonv. Bag. et Garant. 1. c. p. 14: . . , Cella, proprium videlicet Unzatonis. 8) Ibid. p. 14:. . . . in propiotat.o Witt,imaris. :) Ibid. p. 12. ”) Monum. Boica, XI, p. 119. e) Gonv. Bag. et Carant. p, 12. zvestemu podložniku. Na ta način sta prišla po mojih mislih prišla do svoje zemlje slovenska plemenitaša Vitemir in Uncat. L. 865. se je mudil v Kocelovi deželi soluograški nadškof Adalvin, a že dve leti pozneje sta prišla tjakaj sveta brata Ciril in Metod, potovaje v Rim in prinesla s seboj v slovenskem jeziku spisane cerkvene knjige. Kocel ju je prav častno sprejel in z velikim veseljem prebiral v domačem jeziku spisane knjige. Ni se čuditi, če sta se mu solunska brata v kratkem času bolj priljubila, nego pa nemški duhovni, ki so kmalu potem začeli zapuščati njegovo deželo. O O. Do leta 828. je bilo Koroško pod poveljem Balderikovim *) in tedaj združeno s Furlanijo, Istro in Posavjem. Ko pa je cesar Balderika odstranil, oslabela je vez med Koroškimi in drugimi imenovanimi deželami na jugu, postala pa tesnejša med Koroško deželo in Iztočno mejno pokrajino. Iz prva so vladali po Koroškem domači slovenski knezi in še le pozneje so prišli na njih mesto tuji bavarski grofje, izmed katerih so nam znani H el m v in, Albgarij in Paboa). Zadnji izmed teh se omenja že 1. 844. v neki listini3). Bil je potem 12. oktobra 847. priča, ko je Ludovik, kralj bavarski, prepustil knezu Privini kraljeve fevde v popolno last4). V listini od 1. oktobra 860. zopet naletimo na njegovo ime, ko kralj Ludovik po njegovi priprošnji daruje nekoliko posestev v Admontski dolini grofu VitagoviA). Že naslednje loto pa ga je Karlman, sin kralja Ludovika, pregnal s Koroškega in se sam polastil dežele °). Ne ve se, so li imenovani grotje vladali po vsem Koroškem ali pa samo v posameznih okrajih. Mogoče je, da so zapovedovali po vsej deželi in njim bili pokorni manjši grofje v posameznih županijah, kakor grof Vitagova, ki je bival okoli 1. 860. v Admontski dolini ob Aniži na zdanjem severnem Štajarskem7) in prej ko ne tudi grof Salacho, ki je živel okoliv838. in Stanoval blizu Save, mogoče na zdanjem spodnjem Štajarskem8). Ker nam pa je iz 9. stoletja malo grofov znanih, kateri bi imeli pod seboj le posamezne županije, misli Diimmler8), da pod Karo- ') Ann. Einh. a. 819: Cui cum Baldricus esset subrogatus, et in Ca-rantanorum regionom, quao a d i psi us c ur a m p o rti neb at, fuisset in-gressus . . a) Conv. Bag. et Carant. p. 11. a) Pr. Archiv f. Kunde ostorr. Geschcpi. X. Bd. str. 31. ■*) Conv. Bag. et Carant, p. 13. 4) Muchar, Gesch. d. Steierm. IV. p. 223—221. °) Chron. Salisb. a. 861, Mon. Germ. Script. IX, p. 870; Auctar. Garat, a. 861, M. G. S. IX, p. 565. ’) Muchar, Gesch. d. Steierm. IV, p. 223—224. 8) Conv. Bag. et Carant. p. 11. ’) Archiv f. Kunde oaterr. Gescluju. X. Bd. atr. 32. lingi še ni bilo vse Koroško razdeljeno v županije, temveč da so bili le nekateri okraji v rokah manjših grofov. V cerkvenem oziru stalo je Koroško od 14. junija 811. dalje deloma pod solnograško nadškofijo, deloma pod oglejskim patriarhatom, ker takrat je Karol Veliki naredil med oglejskim patrijarhom Maksencijem in solnograškim nadškofom Arnom konec prepiru, ki se jo bil vnel med Maksencijevim prednikom IJrsom, in nadškofom Arnom zaradi mej, ter je določil, da ima zemlja na severnem bregu Drave pripadati pod solnograško nadškofijo, na južni strani pa pod oglejski patrijarhat. Izjema je bila le pri tistih cerkvah, ki so stale blizu Drave in imele na drugi strani kaka posestva, katera so ostala še na dalje lastnina dozdanjih cerkval). Pozneje je nadškof Arno svojega naddijakona Adal-rama poslal k cesarju Ludoviku in ta je 27. decembra 819. v Alinu ponovil razsodbo svojega očeta glede moj mod oglejsko patrijarhijo in solnograško nadškofijo3). Tudi je 5. febr. 810. v Ahnu na priprošnjo nadškofa Arna potrdil po Karolu Velikem podeljeno imunitetno pismo, v katerem je stalo, da nobeden kraljev sodnik ali drug sodnijsk uradnik nima pravice soditi niti na zemlji solnograške cerkve (tedaj tudi ne na zemlji solnograške cerkve v slovenskih pokrajinah), niti prebivalce, svobodne ali nesvobodne, stanujoče na tej zemlji3). Solnograški nadškofje so imeli nekaj časa navado, da so postavljali svoje podškofe in jih pošiljali na Slovensko. Arno je poslal med Slovence podškofa Teodori k a, ki je med njimi živel in učil nad dvajset let, ker prišel je tjakaj v začetku 1. 799.l), in 24. januvarja 821., ko je Arno umrl0), bil je še med živimi0). Za Arnom sledil je Adalram, ki je bil pred dvema letoma kot naddijakon poslan k cesarju Ludoviku. O božiči 824. je prejel od papeža Evgenija II. palij. Po smrti podškofa Teodorika, ki je najbrž kmalu za Arnom umrl, poslal je Slovencem podškofa Otona, ki je svojega nadškofa Adalrama preživel, akoravno je ta petnajst let pastiroval in umrl še le 4. januvarja 83(3 7). Za nadškofa Adalrama in podškofa Otona je darovala 20. junija 830. neka koroška Slovenka, z imenom 13az (Baaz de genere Caran- ') Ankershofon, Hancih, d, Goseh d. II. Kiirnton, II. Bd. Rog. n Urk. str. 9—II, St. 7; Solnimi, Archiv f. Hoimatkunde, I. Bd. str. 58—(50, St. 23. a) Schumi, Rog. u. Urkb. I. str. 2—4. а) Ankershofon, Handb. d. Goseh. d. II. Kiirnton, II Bd Rog. u. Urk. str. 52, št. 52. 4) Conv. Bag. et Csrant. p. 10. s) Conv. Bag. et Garant, p. 10.; Ann. Juvav. maj. a. 821, Mon. Germ. Script. 1: obiit Arn episcopus 9. Kal. Fobr. б) Prim. Conv. Bag. et Garant, p. 10. ') Conv. Bag. et Garant, p. 10. tania Sclavaniorum) svoje podedovano posestvo v Malchindorfu') z vsemi pripadajočimi družinami brizinški cerkvi2). Leto pozneje, 1U. junija 831., je podelil bavarski kralj Ludovik solnograški cerkvi nekaj posestev na Koroškem pri izlivu Gorčice v Krko (ubi Kurciza in Kurcam inthiit.).3). Adalram je posvetil, kakor je bilo že rečeno, v Nitri cerkev, katero je postavil Privina, predno je moral zapustiti svojo domovino‘). Za Adalramom je sledil v Solnogradu Ljupram, ki je pastiroval od 83G—850. in dobil palij od papeža Gregorija IV.6) O Ljupramu smo že povedali, da je večkrat prišel v Privinovo deželo, tam posvečeval cerkve in postavljal po različnih krajih duhovno. Tudi je poslal po smrti Otonovi novega podškofa na Slovensko, Osvalda, ki je živel med Slovenci za Ljuprama in Adalvinau) in si najbrž pridobil mnogo zaslug za slovenski narod, ker še dandanes ga verni Slovenci radi slave in njemu v čast zidajo cerkve in kapele po hribih in dolih. Tudi s papežem Nikolajem I. je občeval, ker ta mu je na njegovi vprašanji, kako je treba ravnati z duhovnom, kateri bi braneč se ubil neverca, in kako je treba postopati z dijakonom, katerega bi obdolžili, da je usmrtil mašnika, primerno odgovoril7). Po smrti Ljupramovi (859) je postal nadškof v Solnogradu Adalvin, o katerega delovanji po Panoniji smo že govorili. Palij mu je podelil papež Nikolaj 1.8) Za njegovega vladanja sta prišla solunska brata med Slovane in Slovence, kar pa Adalvinu nikakor ni bilo všeč in ravno on bil je jeden njijinih največjih nasprotnikov. 4. Druga četrtina, v katero je cesar Ludovik 1. 828. razkosal Balderikovo mejno grofijo, bila je po mnenji marsikaterega novejšega zgodovinopisca Furlanija. Ker so v vzhodnjih krajih furlanske dežele prebivali Slovenci, zato hočemo izpregovoriti tudi o njej nekaj malega. ‘) Morebiti jedna ali druga Mala ves (Majhena ves) v doberloveški dekaniji, kajti ondu so tri vasi tega imena, jedna je pri Št. Kocijanu, druga pri Kamnu in tretja pri Klobasniei. J) Ankershofen, Handb. d. Gesch. d. H. Karnten, II. Bd. Reg. u. Urk. str. 6. 3) Ankershofen, ravno tam, str. 26, št. i!2. *) Conv. Bag. et Garant, p. 12. 5) Conv. Bag. et Garant, p. 10. 6) Conv. Bag. et Garant, p. 11: Quorum temporibus, Liuprammi vi- delicet ac Adalwini archiopiscoporum, Osbaldus episcopus Sclavo-r u m r e g e b a t g c n t, e m. ’) Arcliiv f. vateri. Gesch. u. Topogr., Hist. V. f. Karnten, I. Jahrg. 1849, str. 67 in 68, št. i). in 10. 8) Conv. Bag. et Garant, p. 11. Na Furlanskem je postavil česat' Lotav za vojvodo svojega svaka, grofa Eberharda, vender ne vemo' natančno, kedaj. Ta je prišel iz denašnje Belgije in bil oženjen z Gizelo, hčerjo Lu- dovika Pobožnega *). Predno ga je cesar poslal na Furlansko, pre- bili so ondotni prebivalci, kakor nam neki Andreas Presbyter, pisatelj 9. stoletja, pripoveduje, mnogo napadov od Slovenceva). Kaže se, da se je vnela nekaka vojska na meji med Slovenci in Furlani in da so ti, obrnivši se do cesarja, dobili pomoč v osobi grofa Eberharda, ki pa ni prazen prišel na Furlansko, temveč pripeljal s seboj mnogo vojakov in končal na ta način prepir. Vsled priporočila furlanskega vojvode Eberharda je potrdil cesar Ludovik II. 30. oktobra 855. oglejskemu patrijarhu Tevti-maru za zmeraj metropolsko oblast čez isterske škofe in cerkve 3). V tej listini nazivlje cesar Eberharda s priimkom „compater“ zato, ker je bila Eberhardova žena njegova teta. Pred svojo smrtjo je razdelil Kberhard svoja posestva med četiri sinove in tri hčere. Umrl je pred 1. 8f>9., ker takrat je bila njegova žena Gizela že vdova, kar se razvidi iz njenega testamenta l). Za Eberhardom gospodoval je po Furlaniji njegov najstarejši sin Hun roli ali Henrik in za tem llunrohov brat Berengar, ki pa je bil izvoljen 1. 888. italijanskim kraljem6). Bližnji sosedje furlanskih vojvod so bili patrijarhi v Oglej i in Gradu. Kar se oglejskih tiče, imenovali smo že dva, Urša in Maksencija, ko smo govorili, da je Karol Veliki 14. junija 811. določil, da ima med solnograško nadškofijo in oglejsko patrijarhijo mejiti Drava. Ur s (Ursus) je pričel prepir s solnograškim nadškofom Arnom zarad mej in se skliceval na to, da so imeli že od nekdaj, še predno so Langobardi prišli v Italijo, oglejski patrijarhi višjo cerkveno oblastypo vsej Karantaniji; Arno pa je trdil, da so papeži Caharija, Stefan III. (II.) in Pavel I. podelili škofovsko oblast po vsem Koroškem n jegovim prednikom. Ker je Urs najbrž v prvi polovici I. 811. umrl, bil je njegov naslednik Maksencij v Ahnu navzoč, ko je cesar s svojo razsodbo pomiril solnograškega in oglejskega cerkvenega pastirjau). Karolova določitev zarad mej med solnograško in oglejsko cerkvijo veljala je skoro tisoč let, do 1787 7). ‘) Arcliiv f. Kuiulc osterr. Gtaschqu. X. Bd. str 30. aJ De Rubois, Monum. eccl. Aquilojensis, p. 427: Multam fatigntionem Langobardi, et oppressionom a Sclavorum gonto sustinuerunt, ust|uednm Imperator (Lotharius) Foroiulianorum Kborardum Principom constituit. 3) De Bubeis, Mon. eccl. Aijuil p, 438—i 10. 4) Do Rubeis, Mon. eccl. Arjitil. p. 428. !) Archiv f' Kundo osterr. Goschqu. X. Bd. str. .'JI. 6) Ankershofen, Handb d. Goseh. d. H. Karaten, II. Bd. Reg. u. Urk. str. 9—11, št 7; Schutni, Arcliiv f. lloiinatkundo, I. Bd. str. 58—-60, št. 23. ’) Zlati vek, 1863, str. 28. Patrijarli Maksencij je vladal od 811 — 883. in njemu je bil cesar Karol posebno naklonjen. Daroval mu je v listini od 21. decembra 811. po njegovi priprošnji v Ogleji, njegovi okolici in pri izlivu reke Nediže (Natisone) v Ter nekaj posestev, katera so bila prej lastnina dveh nezvestih langobardskih bratov, Rot-gavda in Feliksa, ki sta se bila s furlanskim vojvodo, Rotgavdom, vzdignila zoper Karola in zavoljo tega izgubila svoja posestva'). Ker se je cesar spomnil Maksencija tudi v svojem testamentu, bilo mu je toliko laže postaviti v Belenji blizo Ogleja samostan in ga bogato obdarovati2). Maksencij je iz nova z vso odločnostjo začel stari prepir med oglejsko in gradensko cerkvijo in nekaj časa je kazalo, da bode tudi zmogel. V pojasnilo tega prepira nekaj malega iz prejšnjih stoletij! Peti cerkveni zbor v Carigradu 1. 553. je zavrgel tri verska poglavja, katera je bila potrdila l. 451. sinoda v Kalcedonu. Vsled tega sta se rodili po katoliškem svetu dve stranki, jedna, ki je tri poglavja zagovarjala in peti občni zbor smatrala neveljavnim, druga pa, ki je tri poglavja imela za kriva in se zvesto držala sklepov petega cerkvenega zbora. Papež Gregorij Veliki in drugi njegovi nasledniki so pripoznavali veljavnost petega občnega zbora in zavrgli tri poglavja oglejski nadškofje pa so bili znani privrženci treh poglavij. Kmalu potem, 1. 569. so prigrmeli na Laško arijanski Langobardi, veliki nasprotniki katoliške cerkve. Takratni oglejski nadškof Pavlin, ki se je prvi prilastil patrijarhov naslov, moral je vsled prihoda Langobardov zapustiti svoj sedež v Ogleji in bežati. Sel je, vzemši s seboj cerkvene zaklade, na bližnji otok Grado. Po Pavlinovi smrti so živeli tudi njegovi nasledniki Probin, Elija in Sever na gradenskem otoku. Vsi štirje so zagovarjali veljavo treh poglavij in zato so papeži vse te smatrali za razkolnike (šismatike). Po Severovi smrti I. G06. je izvolilo ljudstvo na Gradu po prizadevanji papeža in bizantinskega eksarha Smaragda za patrijarha nekega vnetega katoličana Kandidijana. Privrženci treh poglavij pa s to izvolitvijo niso bili zadovoljni in so se obrnili do bližnjih Langobardov, ki so, kot arijanci, radi podpirali razkolnike in na ta način kljubovali rimskemu papežu in bizantinskemu cesarju. Dovolili so razkolnikom, da so v na pol podrtem Ogleji izvolili novega patrijarha Janeza, neutrudljivega zagovornika treh poglavij. Od tega časa sta vladala v Istri, Furlaniji in na otocih Jadranskega Morja po dva patrijarha, jeden katoličan in stanujoč na otoku Gradu, drugi pa razkolnik in prebivajoč v Ogleji, ki sta se večji del sovražila in drug drugemu hotela škodovati. Gradenski patrijarli je napadal oglejskega in oglejski je jednako vračal gradenskemu. Ker se pa oglejski patri- ') De Rubeis, Mon. eccl. Aquil. p. 401—403. J) Czornig, Das Land Giirz und Gradišča, str. 209. jarhi niso dosti varne čutili v Oglej i pred napadi gradenskih patrijarhov, prestavili so svoj sedež iz Ogleja v Kormin, a tudi tukaj niso bili brez nevarnosti, ker napadali so jih bližnji Slovenci in zato so šli iz Kormina v Čedad. Oglejski patrijarh Peter I., ki je vladal G98—711., dal je slovo razkolništvu in postal veren ud katoliške cerkve. Vsled tega se je očitno sovraštvo med sosednjima patrijarhoma nekoliko zmanjšalo in le sem ter tja močno zopet vzkipelo. Že 1. 804. določila sta papež Leon TIL in Karol Veliki pri nekem zborovanji v Alinu, da imajo biti isterski škofje pokorni gradenskim patrijarhom. Takrat je bil na otoku Gradu za patri-jarha Tržačan Fortunat, ki se je, posluživši se pravice podeljene mu po papeži in cesarji, vtikal tudi v isterske stvari, tako n. pr. takrat, ko je bil isterski vojvoda Ivan odstavljen. Oglejski patrijarh Maksencij je pa pregovoril isterske škofe, da so zapustili gradenskega patrijarha in stopili na njegovo stran. Tudi bi bil rad Grado pod se spravil in za zmeraj odstranil ondotnega patrijarha. Obrnil se je v tej stvari do cesarja Ludovika Pobožnega in mu rekel, da Grado mora biti v političnem oziru podložen cesarju, v cerkvenem pa njemu, ker le on je pravi patrijarh, gra-denski pa le vsiljen. Ludovik na to ni nič odgovoril, naznanil pa je vso stvar papežu Evgeniju 11., da bi on razsodil1). Papež pokliče oba patrijarha v Rim, da bi ja zaslišal. Takratni gradenski patrijarh Venerij precej uboga in gre v Rim, da bi pred papežem zagovarjal svojo pravico, Maksencij pa, ki je najbrž mislil, da ga v Rimu ne čaka nič dobrega, ostane doma. Ker je pa Maksencija podpiral cesar Lotar, sin Ludovika Pobožnega, in pri papeži za njega govoril, dovolil je Evgenij 11., da se je zbrala v Mantovi 6. junija 827. sinoda, katera bi imela narediti konec prepiru med patrijarhoma. K tej sinodi Venerij ni hotel priti, ker se so je udeležili večinoma privrženci oglejskega patrijarha in ker se je zborovalo kolikor toliko pod cesarskim vplivom; samo svojega dijakona Tiberija je tjakaj poslal. Prišli so v Mantovo tudi isterski duhovni in plemenitaši, izvoljeni od isterskega ljudstva, in prosili, da bi jih osvobodili grškega jarma in združili z oglejsko patrijarhijoa). Sinoda je na zadnje sklenila, da naj se oglejska metropola, ki se j,e v teku časa razdelila v dve patrijarhiji, zopet zjedini in povrne v prejšnji stan in da naj imajo oglejski patrijarh Maksencij in njegovi nasledniki pravico ') De Rubeis, Monutn. eccl. Aquil. p. 408; Cz8rnig, l)as Land Gorz und Gradišča, str. 210. a) De Rubois, Monum. eccl. Aquil. p. 417:.................quod et Clorici et, Nobiles cx laicis Viris electi ab Istriensi populo, Sanctam Synodum suppli-cantes venorunt,, ut eos a Graecorum noquissimo vinculo libevatos ad Aquilc-jam suam Metropolim, cui antiquitus subditi fuerant, redire concedat, . . . tudi v isterskih cerkvah od duhovnov in ljudstva izvoljene škofe posvečevati1). Gradenski patrijarh Venerij se je obrnil nato v Rim in prosil papeža, naj razsodi med njim in Maksencijem. Gregor IV., drugi naslednik papeža Evgenija II., prepustil mu je tudi 1. 830., ne ozirajoč se na sklepe mantovanske sinode, metropolitansko oblast čez Benetke in Istro2). Makseneij tedaj takrat še ni prišel do svojega smotra, vender je svojemu nasprotniku mnogo škodoval v moraličnem oziru, ker gradenskega patrijarha so smatrali odslej sploh njegovi sovražniki kot vsiljenca in nepravega patrijarha. Cesarja Ludovik Pobožni in Lotar sta v marsičem skazovala svojo naklonjenost do oglejskega patrijarha Maksencija. Prepovedala sta svojim preglednikom (missi regii) soditi v onih krajih, kateri so bili lastnina oglejskih patrijarhov in potrdila oglejski, cerkvi vse poprej pridobljene imunitete in svoboščine 3). Za Maksencijem je sledil v Ogleji patrijarh Andrej, ki je najbrž vladal od 834—847. liad bi si bil Istro za zmeraj zagotovil in zato se je obrnil po posredovanji furlanskega vojvode Eberharda do cesarja Lotarja, da bi mu ta potrdil metropolsko oblast čez isterske škofe 4). Tudi Andrej je nadaljeval stari prepir z gradenskim patrijarhom Venerijem. Tedanji papež Sergij II. bi bil rad oba pomiril, pisal jima je in ja opominjal, da bi tako dolgo drug drugega ne nadlegovala, dokler ne bo sklical cerkvenega zbora, katerega bi se oba osobno v navzočnosti cesarjevi udeležila in se tam pogodila. Ker je pa papež prezgodaj umrl, ni prišlo do tega6). Za Andrejem je prišel na patrijarško stolico Venancij, ki pa je le malo časa vladal (847—850). O njem se ne ve nič posebnega u). Njegov naslednik bil je Tevtimar (850—871). Udeležil se je 1. 850. sinode v Paviji in ravno tako tudi 1. 855 7). Cesar Ludovik 11. je potrdil njemu in njegovim naslednikom v listini od 30. oktobra 855. vsled priporočila furlanskega vojvode Eberharda za zmeraj metropolske pravice čez isterske škofe in cerkve, kar so že tudi prej storili različni cesarji in papeži oglejskim patrijarhom 8). Kar se gradenski h patrijarhov tiče, bile so nekatere točke o njih že omenjene, samo nekaj malega nam je še dostaviti. Imenovali smo že patrijarha Fortunata, po rodu Tržačana, ‘) Do Rubeis, Mon. eccl. Aquil. p. 408—420. • 2; Czomig, Das Land Gorz mul Gradišča, str. 210. 3) Ravno tam, str. 211, op. 2. *) Gl. list. od 30. okt. 855, Do Rubeis, Mon. eccl. Aquil. p. 438—440. s) Dc Rubois, Mon. eccl. Aquil. p. 43G. °) Ravno tam, p. 437. >) Ravno tam. #) Ravno tam, p. 438—440. ki je vladal od 803—82f>. Bil je brez dvojbe najznamenitejši pa- trijarh, kar jih je bilo na otoku Gradu, kajti bil je ob jodnem izvrsten politik, nadarjen diplomat, uljuden dvornik, vnet cerkven pastir in tudi zvit intrigant, ki je bil zmerom pripravljen, delati nove spletke med vladajočimi osobami. Držal se je iz prva zvesto Karola Velikega in nasprotoval beneški ljudovladi. Ker na otoku Gradu nekaj časa ni bil varen pred Benečani, šel je v Istro in prebival pri svojih škofih, kateri so mu na vso moč izkazovali čast in spoštovanje. Cesar ga je takrat imenoval za kraljevega preglednika, da bi napravil red v isterskih stvareh in sodil rav- nokar odstavljenega vojvodo Ivana *). Tega so namreč njegovi velikaši tožili pri cesarji in sodišče, sestavljeno iz svetnih in duhovnih gospodov, med katerim sta bila Fortunat in mejni grof furlanski Kadolaj, spoznalo ga je za krivega. To se je zgodilo še pred smrtjo Karolovega sina Pipina, tedaj pred 1. 810.a) Cesar je nato Ivana odstavil in isterskim prebivalcem dovolil svobodno volitev njih škofov in opatov, županov in drugih uradnikov; ravno to je potrdil pozneje Karolov sin in naslednik, Ludovik Pobožni3). Ker se je ravno takrat, ko je Fortunat bival v Istri in ni smel priti na gradenski otok nazaj, izpraznila puljska škofija, dobil je po prizadevanji cesarjevem od papeža Leona IIT. dovoljenje, da sme tako dolgo nadomestovati puljskega škofa in dobivati njegove dohodke, dokler se ne bo zopet povrnil na Grado. Pozneje se je toliko spoprijaznil z Benečani, da je smel na svoj otok nazaj. Dokler je cesar Karol živel, bil mu je naklonjen in še celo v svojem testamentu je daroval gradenski cerkvi mnogo zlatih in srebernih posod in drugih vrednostij. Fortunat sam se je tudi jako trudil, da je popravil in olepšal svoje cerkve na gra-denskem otoku 4). V poznejših letih je Fortunat popolnem predrugačil svojo politiko. Cesar Ludovik ni bil več tako po njegovih mislih, kakor Karol. Tudi se je podal neki duhoven z Grada, Tiberij, na cesarjev dvor in ga tožil, da na skrivnem podpira vstajo hrvatskega Ljudevita, ker mu je poslal zidarjev in kovačev, da bi mu pomagali utrjevati gradove in ker ga vzpodbuja k vztrajnosti. Cesar je nato 1. 821. poklical Fortunata na svoj dvor in ta seje delal, kakor da bi bil tudi pripravljen priti tjakaj, vender še zraven pristavil, da se mora prej podati v Istro. Zapustivši Istro delal se je, kot da bi hotel iti na gradenski otok nazaj, a skrivaj je pobegnil s svojimi somišljeniki v Zader k bizantinskemu namestniku Ivanu. Temu jo naznanil uzrok svojega bega in on ga ‘) Czornig, das Land Giirz und Gradišča, str. 225 i. d. ’) De Bubeis, Mon. eccl. Aqnil. p. 396, 397. ") Archiv f. Knnde usten'. Gesch<|u. X. Bd. str. 18. 4) Czornig, Das Land Ourz und Gradišča, str. 227 i. d. je precej poslal v Carigrad k cesarjuJ). Čez tri leta (824) je prišel Fortunat zopet v frankovsko državo v družbi bizantinskih poslancev, ki so šli k Ludoviku v Rouen. Fortunat se je hotel opravičiti pri cesarji, česar pa ni dosegel, ker bizantinski poslanci niso hoteli nič zanj storiti. Cesar ga je poslal k papežu v Rim, da bi se tam zagovarjal2). Kar se Fortunatovega naslednika Veneri j a tiče, ki je pa-stiroval od 830—848., povedali smo že najznamenitejše stvari, ko smo govorili o patrijarhu Maksenciji in njegovem nasledniku. 5. Tretja četrtina Balderikove mejne grofije bila je morebiti Istra. Kaki grofje so tam vladali od 1. 828. naprej, nam ni znano. Pozneje za cesarja Arnulfa naletimo v Istri na mejnega grofa Odelrika, privrženca furlanskega Berengarja8). Kar se Posavja ali spodnje Panonije med Dravo in Savo tiče, naletimo tu 1. 838. na vojvodo R at im ara, h kateremu je pribežal za malo časa Privina in s katerim se je vojskoval Ratbod, mejni grof Iztočne pokrajine4). Sicer pa je bila ta dežela v tem času skoro po polnem samostojna in bolgarski vpliv je bil tam malo da ne izdatnejši, kot pa frankovski. G. Izpregovoriti hočemo še nekaj besed o L i b u r n i j i ob zda-njem Reškem zalivu in njenih vladarjih. Liburnija je bila 821. za vladanja vojvode Borne združena s hrvatsko država v Dalmaciji5). Tudi v poznejših časih je Hrvatski pripadala. Liburnija in še celo precejšnji del denašnje Istre, ker bizantinski pisatelj Konstantin nam pravi, da se je hrvatska država raztezala ob morji do isterske meje in sicer do gorovja pri mestu Labinu v Istri °). Leta 821. umrl je Borna, vojvoda v Dalmaciji in Libur-niji. Po želji ljudstva in kraljevem dovoljenji sledil mu je njegov netjak Ladislav7). Tega naslednik je bil najbrž Moj slav ali Mi sla v, ki si je znal za bolgarsko-frankovske vojske pridobiti samostojnost in mu ni bilo treba več pokornemu biti frankovskim grofom. Cesar je ostal njegov pokrovitelj, a le po imenu8). Moj- slav se je tudi bojeval z benečanskim doždom Tradonikom in potem ž njim mir sklenil v tretjem letu Tradonikovega vladanja9). Ako ') Ann. Einh. a. 821, Mon. Germ. Script. I. a) Ann. Einh. a. 824. 31 Archiv t'. Kunde o sterr. Geschqu. X. Bd. str. 81. 4) Conv. Bag. et. Car ant., Mon. Germ. Ser. XI., p. 11; Ann. St. Rud-berti Salisb. a. 838; Auctar. Garst. a. 888, Mon. Germ. Ser. IX. J) Ann, Einh. a. 821: Borna d«x D a 1 m a t i a o atque L i b u r n i a e. fi) Pr Archiv f. Kunde osterr. Gescliqu. X. Bd. str. 81. 5) Ann. Einh. a. 821 ; Vita I.udov. imp. o. 34. a) Rački, Viek i djelovnnje sv. Cyr. i Metli. I, str. 40. B) Mon. Germ. Script. VII. p. 17. je tedaj Tradoniko, kakor nam benečanski zgodovinarji pripovedujejo, vladal od 83G—804., sklenen je bil mir med Hrvati in Benečani 1. 839. Za Mojslavom je sledil Trpim ir, ki nam je znan iz neke listine od 4. marca 852l), v kateri čitamo, da je daroval nadbiskupiji spletski cerkev sv. Jurija v Butali in nekaj zemljišč z njih kmeti in desetinamia). Trpimirov naslednik je bil najprvo njegov sin Kres im ir in potem Miroslav. Vladanje obeh bilo je le kratko, zadnjega je trajalo samo štiri leta. Okoli 1. 865. je zapovedoval bojevni knez Domogoj. ‘) Pr. Rad jugoslav. akademije, knj. XXVII, 1874, str. 201 i. d. ’) Arkiv za poviest. jugosl., knj. XI. 1872, str. 207. Pregovori in reki. (Nabral na Notranjskem Jakob Žnidaršič.) ednaki ptiči vkujte letajo. (Jednaki ljudje se druže.) Hrani (štedi) v kotu (doma), vživaj na potu. Kdor kam gre, od kod pride. (Kdor kaj poskuša, tudi ^ kaj ve.) Človek fali, blago (živina) krepa. Vsaka slama svojo burjo, vsaka glava svojo pamet. Goni konja čez most, če sili pod most. (Zastonj se trudiš.) Najbolj je bolan, kdor nema (revež). Kadai; sečeš, me kličeš, kadar nakladaš, me čakaš. (To velja tatu, kateri krade drva.) Kdor meče izdira, od njih umira. Zime volk ne uje. (Zime ni moči zatreti.) Kdor v tujo barko cveke (žreblje) zabija, pride ob nje. (Kdor tujo hišo popravlja, sploh tujo lastnino zboljšuje, dela za druge.) Rajši gre voda tri dni okolo, kakor jeden dan v reber. Kdor v dežji želita, v lepem vremenu pere. Ni rože na vrti, da b’ obvar’vala smrti. Bi šla baba v Rim, pa nema s čim. Kadar se svinja v zelje navadi, treba je ali svinjo ubiti, ali zelje poseči. Pamet pride, blago zgine. (Človek se spameti, ko je že vse zapravil.) Kdor je dolžan, je na zdravem bolan. Ako koza laže, rog ne laže. (Človek ne more zakrivati svojega slabega značaja, izdajo ga njegova slaba dela.) Volk volka ne uje. Bolje, da vol pogine pri hiši, kakor pa miš od glada. Za konjem naj gre še uzda. (Tako govori zapravljivec.) Pošlji osla križem svet, nazaj ti pride uliat, ko pred. (Martin v Zagreb, Martin iz Zagreba.) Kar med tednom udobi, v nedeljo zdrobi. Kdor nazaj gleda, naprej pade. Naduha spravi človeka od kruha. Kdor ima dosti sala, steno maže ž njim. (Kdor je bogat, kupuje si lehko nepotrebnih rečij.) Bosti gospodarjev, malo sukenj. (Posel, kateri pogosto menjava gospodarje, prisluži si malo.) Ne bo bos umrl. (Ubili ga bodo. Tako pravijo o onih, ki se radi pretepavajo.) Kdor se z gospodo brati, nema s čim orati. Kdor z gospodo Srešnje zoblje, ostajajo mu repi. Kar vrag ne more, mu baba pripomore. Beži zlodej, baba gre. Skušnja plača, (velja). Kdor skak, tisti hap. (Kdor je marljiv in uren, ta si kaj pridobi.) Kjer je večji kupec, tija gre vrag srat. (Tak6 se pravi, kadar bogatina sreča doleti, a reveža ne.) Vsaka kača ima svoj strup. (Vsak človek ima kako slabost.) Pri vsacem uboštvu je pol lenobe. Ljubezen ima štiri oči, pa je vender slepa. Ženski jezik je iz pasjega repa; zato ženske vedno migajo ž njim. Bog je ženski iztrgal jezik, ter ga usadil, in vzrastel je hren. Ako hočeš imeti lepo ženo, stavi dobro v;injo, stavi lepo nanjo. Priveži konja, kamor ti ukažem; ako ga poje volk, kaj tebi mar? (Tako govori gospodar hlapcu ali delavcu, kateri ne posluša njegovih ukazov.) Prvo leto pravi posel: to je gospodarjevo; drugo leto: to je naše; tretje leto: to je moje. Ako vprašaš hlapca: „čegav je konj?“ — odgovori ti prvo leto: gospodarjev; drugo leto: naš ; tretje leto: moj. Kadar ogenj na ognjišči buči, pravijo: Nekdo pride v hišo. Ako se hočeš ubraniti volkodlaku, nastavi mu j eden črevelj. Ta črevelj obuje 011 na jedno nogo, potem ga sezuje, ter obuje na drugo nogo itd. Tako prej de čas, in ne more te mučiti. Ni naše paše. (Ni pri nas vzrastlo.) Burja veje, snegom seje, moj’ga srca nič ne greje. (Tako jo govoril tožen mož.) Jesti in piti drži' dušo pri telesu. (Tak6 govore, kadar gostu ponujajo jedi in pijače.) Ziv ne bom šel v jamo (v grob), tudi mrtev ne iz nje. (Tako se tolaži velik siromak.) Vino pravi: Jaz sem dobro, dokler ti mene zmoreš (zmagaš), kadar pa jaz tebe (zmorem), gorje tebi! Pojdi mu kaj, no! (Ne moreš mu nič storiti ali ubraniti.) Boga imej v srci, svet pod nogami, smrt pred očmi, pa ne boš falil. (Tako me je učil moj kuni.) O preljuba vinska kaplja ti, moj’ga srca veselje si. (Tako d6 vesel pivec.) To je grad in pristava. (To jo vse. Tako se roče, kadar jo česa (na pr. pridelka) malo.) Živ se hoče pojesti. (Hudo se kesa.) Prej bi se bil smrti umislil. (Tak6 pravi, komur se kaj nenadejanega dogodi.) Kdor rit.insko hodi, svoji materi trugo meri. Tiček moj zlati, sinek moj dični! (Tako se dobrikajo detetu.) Malu maša, v vsacem grmu pa.ša. Kadar se začne post, vrzi preslico v gozd. (Ostavi prejo, in delaj kaj drnzega.) Fermenta (turšica) pravi: Odkrij me do nuh (nog), zasuj mo do uh (ušes). Ali: Odkrij me do nohtov, zasuj me do rogov. Kadar v dveh lunah cvete, sadja ni. Sv. Gregor je materi kožuh prinesel. (0 sv. Gregorji je se zima.) Dva sv. Janeza sta: jeden dan krči, drugi ga izteže. Ako se človek iztegne, v dan dregne. (Tak6 pravijo po letu, ko je jako kratka noč.) Zori ali zgori. (Tako govori kmet v največji vročini.) Po zimi se pravi: Iz vsacega oblaka sneg, iz vsacega grma volk. Kadar se bolska (bliska) od Kopra, je suknja mokra (gotov dež.) Celo leto pedi (pojdi, hodi), kvaterni teden doma sedi (kva-terni teden je gotovo mraz ali slabo vreme.) V spomladi: sto vozov dežja, jeden voz blata; v jeseni: jeden voz dežja, sto vozov blata. Zgodovinski pregled kranjskega trgovstva in obrta do francoske okupaeye. Spisal Ivan Vrhovec. o dolzih zadregah, križih in težavah oddahnil se je zopet, srednjeevropski svet, ko je prevzel gospodarstvo sveta vztrajni in mogočni vladar Rudolf I. Habsburžan. Zdaj je zopet jelo po cestah in potih postajati varneje; trgovstvo, katero so hotele homatije medvladja skoro udušiti, pokazati se je smelo zopet na dan. Dobroto krepke vlade je čutila med avstrijskimi deželami tudi naša Kranjska, kjer je trgovstvo, ta živa žila blagostanja in najizdatnejši pripomoček narodovega napredka, sicer že tudi prej cvelo. Trgovske oči vse južne in srednje Evrope so bile obrnene na Adrijansko Morje in severno Italijo, kjer so cvele mogočne Benetke — Venezia la dominante — ponosna Genova la superba, Florencija la bella, Piza, Milan in druga sloveča laška mesta. Trgovstvo vseh nemških mest, ležečih na jugu reke Mene je bilo naslonjeno samo na Benetke in zgornje Laško. Njihovo trgovsko blago je moralo iti preko Tirol, Goriškega mnogo pak tudi preko Kranjskega, kjer je Ljubljana, glavno mesto in središče vsega trgovstva v deželi kmalu zelo obogatelo. Ze jako zgodaj, že tekom 11. stoletja so živeli v Ljubljani bogati trgovci. Neki Peter Berlach je sezidal 1. 1043. s pritrženim denarjem sirotišnico za dečke') in neki Peter Baldaviz je ustanovil ž njim celo cerkev sv. Filipa2). Ta dva sta prva imenoma nam znana ljubljanska meščana. Viri za zgodovino srednjeveškega trgovstva teko jako skromno, vender pak se posnema vsaj iz njih lehko, da je bilo trgovstvo že v zgodnjem srednjem veku po Kranjskem jako razvito. Najjasneje dokazuje to trditev obilo število Zidov, ki so živeli po deželi, zlasti pa v Ljubljani. Trgovstvo jih je privabilo v tolicem številu semkaj, da so si sezidali leta 1213. lepšo in dragocenejšo sinagogo, kakor so jo imeli doslej3). Židje so bili jako nevarni konkurentje in morebiti največ zaradi tega je nastalo 1. 1290. preganjanje Zidov4). ') Valvasor, XI. 709. 2) ibid. XI. G91. 3) ibid. 710. ■*) Laibacher Zeit. 1866. p. 342. A nova doba se je pričela za kranjsko trgovstvo, ko je sel prvi Habsburžan na prestol nemških cesarjev. Kranjska je prešla sicer že 1. 1282. v avstrijsko last, a do leta 1335. so uživali njene dohodke koroški knezi; ko pak je poslednji koroški knez Henrik umrl, prevzeli so jo zopet Habsburžani. Je li ta koroška vlada od 1. 1282—1335. storila kaj za povzdigo kranjskega trgovstva, ne vemo, ker ohranila se ni niti jedna listina o tej stvari; mogoče, da so zgorele v velicem požaru, ki je upepelil 1. 1371. celo mestni arhiv1). A že iz prvih let avstrijske vlade se je ohranila trgovstvo varujoča in' pospešujoča listina od 1. 1360 , ko se je potegnil Rudolf IV. za meščane in njihovo trgovstvo. Po srednjeveških nazorih so imeli pravico trgovstva samo mesta in trgi; prepovedano je bilo gospodi po kmetih, prelatom in plemičem. Na Dolenjskem je bil tisti čas Št. Vid jako živahen kraj. Ob nedeljah in praznikih se je pričel okoli cerkve po končani službi božji šumeč somenj. Sicer je motil nedeljski mir, a ker je donašal oglejskemu patrijarhu dober dobiček, ni ga hotel prepovedati. Trgovali pak so kmetski trgovci z dovoljenjem svojih plemenitih gospodarjev, ki so si pri tem tudi svoje žepe polnili. Meščansko trgovstvo je trpelo s tem škodo; vsled tega se pritožijo zlasti Ljubijančanje ter prosijo Rudolfa IV., naj to nepostavno trgovstvo prepove. Rudolf je res takoj prepove, ne le v št. Vidu, ampak tudi sicer po kmetih. Trgovati naj bi smoli odslej jedino le mesta in trgi, kajti le ti trgovci plačujejo od svoje trgovine doneske v kneževo blagajnico, med tem ko se kmetje izogibajo vseh carin in cestnin. In takoj leto za tem se je potegnil Rudolf IV. v novič za kranjsko trgovstvo. Stara pravica je zabičevala tujim trgovcem, da morajo vse iz Trsta proti iztoku namenjeno blago skozi Ljubljano voziti, kjer se je pobirala od njega carina in cestnina. A baš zaradi tega so se je ogibali kolikor mogoče; vrhu tega pak je bila pot preko Štajerske za trgovce, namenjene na Ogersko ali više gori na Poljsko, mnogo ugodnejša. Zaradi tega je ponovil Rudolf 1. 1361. staro pravico ter prepovedal izogibati se Ljubljane, ker po Štajerski hoditi dovoljeno je bilo le samo Zgornjeavstrijcem4). S takimi pravicami so se pa se ve da škodile druge avstrijske dežele; kar je pridobila jedna, izgubila je druga. Tesna in nezrela trgovska politika srednjega veka ni znala še tacih nasprotij sprijazniti. Posebnih pravic so želele tudi Kranjski sosednje dežele. Jedna takih Koroški podeljena pravica je zadela tudi Kranjce. V koroški Št. Vid in mimo njega dalje so izvozili Kranjci mnogo domačega železa, ter uživali v Št. Vidu posebne pravice, ki pa jih je Rudolf IV. s tem omejil, da je Korošcem dovolil pobiranje novih *) Valvasor, XI. 710. a) Klun, Dipl. Carn. 16. carin in cestnin od kranjskega železa. Korošcem in Kranjcem ob jednem ustrezati avstrijski knezi niso mogli, a ker jim je bila po-vzdiga po plemstvu zatiranega ter habsburški dinastiji z vsem srcem vdanega meščanskega stanu v prvi vrsti v skrbeh, odpravil je naslednik prezgodaj umrlega Rudolfa IV. Albert nove carine na Koroškem ter ukazal 1. 1300., naj se od kranjskih trgovcev ne terja več novo uvedena cestnina, ampak plačujejo naj le toliko, kakor poprej1). Mimo Ljubljane jo. bilo Novo Mesto takrat najvažnejši trgovski kraj. Od davnih časov sem že je trgovalo s Hrvaško in Ogersko, ter pobiralo pristojbine od raznega tod skozi voženega blaga. Novo življenje pak mu je vlil Rudolf IV. s tem, da je dal temu kraju meščanske pravice. Le zatiški menihi, ki so popravili neki že 1. 1237. omenjeni stolp ter ga izpremenili v magazin za žito, bili so odslej v Rudolfovo imenovanem mestu carine in cestnine oproščeni. Zaradi že po prirodi zelo utrjene lože je postalo Rudolfovo brzo bogato in mogočno mesto, je ter zlasti z žitom na Ogersko jako živahno trgovalo. Tako bogate zaloge vsakovrstnega blaga so se nahajale le še v Ljubljani2). Dobrodelni upliv habsburške vlade je čutila v prvi vrsti Ljubljana, ki je postala že za Rudolfa IV. veliko mesto, vsaj v zmislu srednjega veka. Richter3) jo ceni na 4—f)000 prebivalcev; pošiljala je v vojsko habsburških knezov po fiOO vojakov. Ko se je mudil Rudolf IV. 1. 1360. v Ljubljani, bilo je prostora dovolj za veliko njegovo spremstvo in za jako obilo dostojanstvenikov in velikašev duhovskega in svetovnega stanu; kajti mimo obilice grofov in vitezov jo bil navzočen oglejski patrijarh, nadškof sol- I nograški in šest škofov '). Se ve da je mesto bilo po večjem še leseno. Leta 1361. in 1373. je pogorel velik del Ljubljane. S prezgodnjo smrtjo Rudolfa IV. je izgubil kranjski trgovski in meščanski stan jednega svojih najboljših pospeševateljev, a k sreči ga tudi njegovi nasledniki niso pustili v nemar. Njegov brat Albreht ITT. je odpravil celo takoj v prvem letu svojega vladanja ono prej imenovano kranjskem trgovcem neugodno cestnino v Št. Vidu na Koroškem in tri leta zatem, 1. 1300. je ukazal odpraviti nekemu Schiirfenbergu cestnino, ki jo je samovlast.no pod svojim gradomv Mirno uvedelB). Trgovstvo v sosednjih deželah po Koroškem, Štajerskem in Hrvaškem je bilo za Kranjsko so ve da najvažnejše in kranjski trgovci so se brigali zato, da so dosegli pravice in svobodo za trgovanje po teh deželah. Leta 1370. je dovolil ‘) Klun, Dipl. Carn. p. l(i. a) Mittheil. 185!). p. 4. *) Richter, Goseh, Laibach’s im Mittelaltev, Klun, Archiv I. 208. 4) Dimitz, I. 229. 5) Mittheil. des hist. Vereins f, Krain 180(5, p. 29. vojvoda Leopold, da smejo LjubijanČanje trgovati po Koroškem in Štajerskem z vsem blagom razven s ptujskim vinom *). Toda kranjski pridelki so šli tačas celo do Dunaja in še dalje. L. 1389 dal je Ljubljančanom pravico, da smejo trgovati z benečanskim blagom po vseli njegovih mestih, celo na Dunaji kakor in s komer hočejo, izvzemši sploh prepovedanega blaga in vina, ki ga ne smejo iz Ptuja voziti3). Ko je odhajal leta 1377. vojvoda Albreht v kri-ževniško vojsko na pogansko Pruse, pilo se je pri vitežki slavnosti vipavsko in ljutomersko vino. P. Suchenvvirt, ki je opisal to vojsko, pravi: Niclit ander tranck man tzn den mal Nur Wippaoher nnd Rainfal Dnd Luttenberger guten Wcin, Der sacli wil ich gctzeug sein. Se ve da so ga avstrijski vitezi s seboj vzeli, a tudi pri tujcih je bila Kranjska kapljica poznana in se je je pri njih mnogo izpilo. Otokar plemeniti Horneck stavi vipavsko vino v jedno vrsto s teranom, malvazijem in muškatelcem, ter ga slavi, da greje srce in podžiga pogum. In Valvasor pravi o kranjskem vinu, da so je daleč po svetu poznali, ter je na Nemškem n. pr. prodajali za malvazija in za vino iz Kandije 3). Trgovstvo je prinašalo meščanom toliko dobička in se je razvilo tako, da so se ga poprijeli tudi kmetovalci vkljub strogi prepovedi. Trgovali so se ve samo po kmetih in v domačiji, vender pa prestregli s tem marsikak meščanom namenjen dobiček. Že v prvih letih habsburškega vladanja so se pričele pritožbe meščanov proti kmetskemu trgovstvu, in skoraj ga ni avstrijskega kneza, ki ne bi se moral mešati v to nasprotovanje kmetskih trgovstve-nih prizadevanj. Največ so se te prepovedi v kratkem pozabile in kmetje so trgovali z nova, ne meneč se niti za meščane, niti za kneževske prepovedi, kajti njihovi gospodarji, grofje in vitezi, podpirali so jih nalašč proti meščanom. Z živino, ki so jo gonili s Hrvaškega, ogibali so se vseh cestnin ter tem potem mesta v njih trgovini z živino jako škodovali. Že Leopold ITI. Pobožni je prepovedal to, a kmalu se je pozabilo in po njegovi smrti drezala so mesta v njegovega brata Albrehta ITT., naj prepoved ponovi ; ponovil jo je sicer4), a koristila ni mnogo, ker take in jednake pritožbe meščanov ponavljajo se vedno. Tako razvita je bila kranjska trgovina že v drugi polovici 14. stoletja, a nova še lepša doba obetala se jej je, ko je ') Klun, Dipl. (lam. p. 18. a) Klun, Dipl. Carn. 20. 3) Valvasor, jll, 265, 4) Klun, Dipl. Carn. p. 21. prišel od Benečanov vedno nadlegovani Trst leta 1382. pod habsburško oblast. Trst je bil popolnem svoboden. Benečani bi ga bili spravili radi pod se, kakor so si prisvojili Istro, ker spoznali so njegovo važnost za svoje trgovstvo, a ravno tako so jo spoznali avstrijski vojvode ter Trst od prvega trenutka z vsemi močmi podpirali, največkrat kranjskim trgovcem na kvar. Še dve in tri sto let za tem so smatrali kranjski stanovi Trst za del kranjske ter zahtevali od njega, naj pripomaga kranjskim davkom in kranjskim težnjam. Se ve da se je Trst temu protivil, naslanjaje se na obširne pravice, ki so mu jih podelili avstrijski knezi, sprejemaje to svobodno mesto v svojo last. Trst je bil takrat manjši od Ljubljane, ker v teku srednjega veka ni imel nikoli več ko 4000 prebivalcev in še leta 1719. ne več ko B000 *), med tem ko je imela Ljubljana že o Valvasorjevem času do 20.000 ljudij. Ne takoj od pričetka, vender pa kmalu je nastala med Trstom in kranjskimi trgovci dolgotrajna razprtija. Od pričetka je nosilo novopridobljeno mesto kranjskemu trgovstvu velik dobiček, ker iz prve roke so prejemali naši trgovci v Trst pripeljano blago, ki je šlo po večjem vse skozi Kranjsko. Benečanom je bilo žal po Kranjskem in Trstu so skušali škoditi z lepa in z grda. Kranjci so trgovali z Benečani že prej jako živahno. Za tuje dežele, deloma pa tudi zase so kupovali v Benetkah zlate in sreberne orijentalske dragocenosti, bisere, žlahtno kamenje in pridelke indijskega rastlinstva, dišave i. t. d. A tudi po umetno zdelano orožje so hodili tjekaj ter vozili na Kranjsko drage tkanine, prte, svilene zdelke, fino usnje i. t. d. Za te potratne stvari pa so prodajali v Benetkah po večjem domačo surovino, platno, živo srebro iz Idrije, kožuhovino, največ pa so stržili za železo iz Železnikov, kjer so ustanovili 1. 1348. Lahi fužine. Prvi lastniki Železnikov so Giacomo i Bartlmii Zhab, Muron Silvester in Mon-siodin. Sicer so Slovenci že davno prej tu rudarili, a v tehnični dovršenosti se njihovo blago ni moglo skušati z beneškimi zdelki. Tujci so jih naučili finejšega obdelovanja in odslej so kaže, da je postala kupčija z Benetkami še živahnejša. Odkar so se Tržačani Habsburžanom poklonili, poskušali so Benečani svoje trgovstvo mimo Trsta proti iztoku in zapadu navoditi, ter se ozirali pri tem zlasti na Kranjsko. L. 1408. so prosili ljubljanski trgovci beneškega vojvodo Mocenigo, naj se jim v Benetkah dajo pravice, kakor jih imajo nemški trgovci iz Ulma, Augsburga, Regensburga, No-rimberga, Dunaja in iz druzih mest. Habsburški vojvoda Ernst sam ne spoznavši, da škodi s tem Trstu samemu, potegoval se je v Benetkah za Kranjce. Nemški trgovci so imeli v Benetke svoj vhod, kjer so se jim dovolile posebne pravice glede carine in cestnine. V poseben magazin ‘) Mittheil. 1847 p. 2. „fonticum Theutonicorum" (fondaco dei Tedeschi), se je vozilo blago nemških trgovcev. Jednake pravice so zahtevali tudi Kranjci, in Benečani so jim jih dali radi, ker kranjsko trgovstvo jim je vrglo mnogo. Odslej so privažali Kranjci svoje blago v nemško zakladnico *). A baš takrat, ko se je kranjska trgovina na vseh koncih in krajih opomogla in se na vse strani razcvetati začela, pritisnila je od vzhoda nanjo turška sila, ki jo je skoro do dobra zadušila. Takoj v pričetku XV. stoletja so napali 1. 140«. Metliko in Črnomelj2), torej ravno tisto leto, ko je beneški vojvoda Mocenigo dal ljubljanskim trgovcem v Benetkah take pravice, kakor so jih uživali Nemci. Vsa pozornost kranjskih mest se je morala odslej obračati od trgovstva k bojevanju. Ko so pridrli leta 1416, sovražniki na Kranjsko, ukazal je knez Ernst deželnemu glavarju Ulriku Šenku z Ostrice, naj se mesto utrdi in obzida in da naj mu pri tem pripomagajo tudi plemiči, ki imajo svoje hiše v mestu; vsa dežela naj se udeleži zgrade mestnih zidov Plemiči so se branili zidanja, a Ernst dovoli Ljubljančanom, da smejo celo njihove hiše podreti. Z ograjo mesta je habsburški knez zavaroval mesto še le proti nepričakovanim in hudim napadom turškim, zagotoviti se je moralo še na drugo stran. Da ne bi mestu kdaj živež pošel, zlasti ko bi trgovske zadruge se sporazumele ter živež predrago prodajati začele, ukaže vojvoda Ernst, da je dvakrat na tednu, v sredo in soboto, vsakemu dovoljeno meso v mestu prodajati1), kajti zaradi obilega ljudstva, ki je pritisnilo k zidanju, nastala je dragina. Zidovje je stalo mnogo in da se Ljubljančanom vsaj nekoliko troški povrnejo, dovolil je vojvoda Ernst Ljubljančanom dohodke in užitek od mesnic pri mostu5). Turki so nadlegovali odslej deželo pogostokrat, ter pridrli n. pr. 1. 1425. in 1431. vanjo0). Trgovska pota so se popolnem zaprla, kar dokazuje velika cenota, ki je nastala v Ljubljani. En star (2 vagana) pšenice veijal je 26 soldov, en star rži 4, en star ajde 2 „Batzon“. En tovor vipavskega vina se je prodajal po 30 grošev, za 1 sold kupilo se je 12 jajec 7). K sreči pa je bil novi gospod Kranjske Friderik IV. jeden največjih pospeševateljev dežele. Sicer se delovanje tega moža jako razno opisuje, a vsaj za Kranjsko si je zaslužil pridevek „modrega kralja41 v vseh ozirih. Mnogo njegovih ustanov se je obranilo do denašnjega dne; dobrote, ki jih je delil, bile so velike. Zaradi turških napadov sta pojemala trgovina in obrt bolj in bolj. A pretila je še druga ne- ') Mittheil. 1805. p. 1. ’) Valvasor XI. 38'.). s) Klun, Dipl. Carn. p. 23. *) Klun, Dipl. Carn. p. 23. ») ibid. p. 27. °) Diraitz, I. 263. ?) Richter, Gesch, d. Stadt Laibach, Klun, Archiv 222. varnost. Od avstrijskih knezov podpirani Trst je potiskal kranjsko trgovstvo, zlasti odkar se je prepovedalo uvaževanje kranjskih pridelkov v Trst. Ker sta bila sinova prejšnjega gospoda Kranjske še premlada za vladanje, prevzel je njihov strije tirolski Friderik „s prazno mošno“ ta posel, a za Kranjsko se ni dosti brigal; niti jedne listine v prid dežele se ni našlo. Ko pa je mladi Fri-IV. prevzel gospodarstvo na Kranjskem, pritožili se se kranjski trgovci takoj. Friderik IV. usliši njihovo pravično prošnjo, ter ukaže Trstu, naj brez ovir dopušča, kranjskim trgovcem vvažati svoje blago v Trst, kadar in kakor se jim poljubi ’). A ne samo Tržačani so ovirali kranjsko trgovino, nego tudi lastniki cestnin po cestah, ki so držale v Trst in na Laško. Zlasti je t.rl Kranjce Mihael Reichen-berger na Hasbergu, in sicer s tem, da je novce, kakor so bili Kranjcem navadni, drugače zaračunjeval — v škodo Kranjcem. Friderik je prepir tako končal, da je Reichenbergerju na tanko določil, kako naj se denar prejema in uračunja2). Sploh so delali plemiči trgovcem zapreke, kolikor so jih mogli. Kranjci so trgovali jako živahno z živino, ki so jo Hrvatje in Madjari priganjali proti Ljubljani. Zunaj mesta je bil pripravljen zanjo velik pašnik, da ni bilo skrbeti za živež, a Jurij Cerno-maljski in Jurij Višnjegorec (Weixelberger), avstrijski vicedom, dal je te pašnike ograditi, ter celo Ljubljančanom le proti plačilu dovolil svojo živino tu sem goniti. Se ve da so živinski prodajalci zaradi tega izostajali — in k obilici druzih trgovskih zaprek se je pridružila še ta. A velik prijatelj kranjskega napredka Friderik IV. ukaže imenovanima gospodoma, da zagraje takoj odstranita — leta 14.r)l 3). Ta ukaz je bil tem važnejši, ker kranjski kmetje niso marali goniti živine na sejin, ampak prodajali so jo po kmetih o shodih pri cerkvah in po vaseh, kjer se jim je gotovo bolje plačevala. Izgovarjali so se namreč, da novi denar, ki ga je dal Friderik IV. kovati, je slabejši, nego je bil stari. Zaradi tega je ukazal cesar svojemu namestniku, Juriju Rainerju , naj skrbi zato, da se bo živina s kmetov na sejm v Ljubljano gonila 4). Stare pritožbe zaradi trgovstva, s čimer so se meščanom na škodo pečali prebivalci po kmetih, ponavljajo se zopet. Brez kacega dovoljenja so osnovali se nedeljski semnji v Smariji, na Igu in drugje6). Cesar Friderik je sicer ponovil prepoved glede kupčije po kmetih, a kmetje so se malo zmenili zanjo, ker jih je plemstvo hujskalo proti mestom. Ukazalo je svojim kmetom, da morajo svoje trgovsko blago najprej njemu v prodaj ponujati. Cesar sam se je moral mešati v ta prepir plemstva z mesti ter ukazati 1. 1489., naj prodajajo kmetje svoje blago popolnem svobodno, komur in l) Klun, Archiv I. '2(il list. 32. a) Klun, Archiv I. 262 list. 33. ’) Klun, Dipl. Carn. p. 31. 4i Klun, Dipl. Carn. p. 31. Klun, Archiv I. 271. list. 43. s) Klun, Dipl. Carn. p. 31. Lichnovsky, VIII. reg. 1467. kakor hočejo’). A že 1. 14‘.)1. treba je bilo prepoved zopet ponoviti. Vse žuganje ni pomagalo nič, celo ne, da se bo kmetom živina odvzela, če se zasačijo pri prepovedanem trgovstvu. A važnejše nego domače trgovstvo, bilo je ono na tuje, zlasti v Benetke. Cesar Friderik, ki je podpiral razvitek tržaški na vse načine, ukazal je, da se mora vse blago, ki se iz notranjih avstrijskih dežel na Laško vozi, v Trstu oglasiti, da se zacari. Ker je pa bil Benečanom Trst trn v peti, skušali so navoditi kranjsko trgovstvo mimo Trsta v Istro. Kranjskim trgovcem je pot čez Koper bolje ugajala in skušali so se cesarskih povelj ogibati. Tržačani zatožijo Kranjce o prvi priliki pri cesarji Frideriku, ki jim ukaže, naj zapro vse predele, ki drže iz Kranjske v Istro in Koper, — ob jednem pa ponovi strogo svojo prejšnjo prepoved glede plačevanja carine in cestnine. S tem pa se jo napravila Koperčanom in Benečanom škoda, in uganili so jako čudno pot za ohranitev kranjskega dovažanja. Koperčani prosijo Benečane, naj se pri cesarji zanje potegnejo, da prekliče svojo prepoved. Benečani so res poskušali s prva stvar mirno poravnati, a Tržačani so poslali pred Lokve, koder je šla cesta, ogibajoča se Trsta, v Koper. Oboji, Lokvičani in beneški Koperčani, prosijo v Benetkah, naj posredujejo pri cesarji. Ker se Benečani s Friderikom IV. niso mogli pogoditi, zgrabili so za orožje, ter poslali vojne ladije pred Trst, njihov koperski kondotieri Gavardo iz Brescije pa dobi povelje, naj zasede mejo proti Trstu ter kaznuje najostreje vsako škodo ali krivico, ki bi se Koperčanom delala. Vrhu tega pa je zahteval še Gavardo za Kranjce prosto pot mimo Moka v Koper, sicer bode mesto požgal3). Proti tej nevarnosti, ki je Trstu pretila, skliče cesar Friderik IV. kranjske cerkvene dostojanstvenike, plemiče in mesta k posvetovanju, kako bi se dale homatije med Trstom in Benetkami poravnati3). Ta pomoč ni bila izdatna, ker težko da so se Kranjci zelo potrudili, saj so se bojevali proti svojemu pridu ter si v srcu želeli, da obveljajo njim ugodne benečanske zahteve. Cesar Friderik je moral Kranjcem v drugič ukazati, naj zbero vojake po deželi Trstu na pomoč 4). A tudi zdaj se ni več doseglo, kakor da se je 1. 1463. sklenil mir z Benečani. Trdnjavice Mocco, S. Servolo in Podgrad so dobili Benečani v pest, Tržačanom pa se je prepovedalo izvažanje soli po morji6). Izid vojske je bil torej Kranjcem jako povoljen in lebko so brez ovir tod mimo trgovali s Koprom in Benečani sploh®). ‘) Klun, Dipl. Carn. p. 47. a) Lovventhal, Geschiohte von Triest pag. 6i u. G8. ») Lichnowsky, VII. reg. 803. *) Lidmovsky, VII. reg. 815. s) Lichnovsky, VII. 74, Loweuthal 7. “) Lovventhal, ibid. 67—70. Mir je bil za kranjsko trgovstvo jako ugoden, ker ceste proti jugu so postajale od dne do dne važnejše. Iz Ljubljane so tekle ceste na vse strani, najvažnejša pak je bila ona proti Trstu, ki se je pri Logatci odkrojila čez Hrušico mimo Podkraja in Vipave proti Gorici, od koder je peljala dalje na Friulsko in Benečarisko. V Ma-ranu je bila tačas najvažnejša zaloga vsakovrstnega blaga. A tudi ob morji doli proti frrotl Trstu in Reki je šla iz Gorice važna cesta, kjer so se shajali kranjski trgovci prihajajoči po cesti, ki se je zavila pri Postojini proti Reki. Mimo teh cesta je držala še posebna cesta v benečanski Koper1). Za povzdigo tega trgovstva je storil Friderik IV. jako mnogo; pomnožil je v Ljubljani število sejmov, na pr. 1. 1479. ko se je uvedel 14 dnij trajajoči sejm sv. Elizabete2). V pričetku Friderikove vlade je imelo mesto le dva sejma, do njegove smrti (1493) povišalo se je njih število na pet. Za popravljanje mostov je dovolil 1. 1477. pobiranje mostnine po vinarji od tovora, o sejmeli pa po dva8). Brodniki na Savi so odirali trgovce terjaje previsoke brod-nine; cesar je ukazal deželnemu glavarju, naj se pobrini zato, da se razvoj trgovstva s tem odiranjem ne bi zaviral4). Prepovedalo se je prekupljevanje ter se 1. 1491. ukazalo dovažanje potrebnih pridelkov v mesto. Zadnjo dobroto iz Friderikovih rok so prejeli Kočevci 1. 1492. Jako mnogo hudega so prestali vsled turških napadov. Da si nekoliko opomorejo, dovolilo se jim je trgovstvo z živino, platnom in drugimi pridelki na Hrvaško in drugam6). Proti severu držeče ceste so ovirale visoke Karavanke, a trgovska vztrajnost slovenska je zmogla tudi te ovire. Po teh cestah se je zvozilo mnogo soli in železa na Koroško. Že 1. 1390. se je tovorila sol čez Ljubelj in Kapljo6). Iz Ljubljane je držala cesta ob Kokri v Kapljo in Velikovec ter tod mimo v St. Vid, druga, tudi važna trgovska cesta pa proti Trbižu, od kodor se je razcepila na jedno stran preko Predila iz Bolca proti Gorici, na drugo stran pa v Beljak7). Razne ceste so vodile Kranjce dalje proti Dunaju in na sever na Nemško. Celo do Alina so tržili kranjski trgovci. To mesto, zdi se, bilo je v trgovskem oziru jako važno in vedno je bilo gori obilo kranjskih trgovcev, ki so si prislužili toliko, da so osnovali celo 1. 149o.H) cerkveno ustanovo sv. Cirila in Metoda. 8 slovenskim beneficijatom. Na tuji zemlji, sredi Nemcev obredovali so slovensko, častili so svojega Boga v domačem ježiku. Trgovci iz Kranja in Ljubljane so si zaslužili to čast. Pravico za nameščenje slovenskega 4) Kroncs, OestojT. Goseh. III. p. 66. *) Klun, Dipl. Carn. 45. s) ibid. 43. *) ibid. 42. \ s) Lichnowsky, VIII. rog. 1861. ") Muohnr, Gesoh. v. Steierm. VIT. 33. ’) Krones, III. 66. •j Valvasor, XI. p. 712. \ jezika veščega duhovnika pridržali pak so ljubljanskemu in kranjskemu mestnemu zboru, pač zato, da ne bi Nemci kdaj namestili ka-cega svojih rojakov. Prvi kaplan v Ahnu je bil neki Christianus El-chenraidt, alias Scherberch 1. 1495. Temu jih je sledilo še deset. O Valvasorjevem času je kaplanoval gori še neki Egidius Hermes, a pozneje se je ta kaplanija pozabila in ustanova je prišla v tuje roke'). Vf Sicer je napel Friderik III. vse svoje moči v prospeh in blagostanje kranjske dežele, kljub temu pak je trgovstvo in obrtstvo bolj in bolj konec njegovega vladanja pojemalo, karvdokazujejo pač najživeje obile prepovedi kmetskega trgovstva, časi so bili preresni; Turki so pritiskali vedno huje, ter vstavili trgovstvo. Friderikov sin in njegov naslednik Maks I. je bil vladar mlad, srčan in vnet za vse lepo in dobro, a njegova prevelika slavo-hlepnost ga je zamotala v drage in dolgotrajne vojske, ki so izsesavale njegovim deželam najboljši sok. Davki so postali že skoraj neznosni. Ni mu bilo dovolj turških navalov, iz zelo ničevnih uzrokov se je zamotal v desetletno vojsko z Benečani, ki so jo slovenske dežele, v prvi vrsti Kranjska, jako hudo čutile. Ker davko-plačevanje po mestih in trgih ni bilo še urejeno, navalila se je vsa teža davkov na velike posestnike po deželi, in od velikopo-sestnikov, ki niso hoteli, da se jim dohodki zmanjšajo, na kmete. Pritisnili so ravno kmete tem huje. Nikdar nasičeno gospodo je bilo pač težko zadovoljiti. Polje ni moglo kmetov več lakote braniti; poprijeli so se torej obrta3), ter si ž njim služili svoj kruh po samostanih in graščinah, v sili in zadregi pa so se lotili zopet tolikokrat prepovedanega jim trgovstva. Zopet nove pritožbe meščanov ! Kmetsko trgovstvo so želeli uničiti, če tudi na svojo škodo. Nič čuda, da so se kmetje proti takemu zatiranji in odiranji od vseh stranij uprli; upor je zaplapolal po vsej deželi ter pahnil kmete v največjo revščino. Pravični cesar Maks I. se je potegnil v vsaki priliki za stiskane kmete, a dregnil je s tem le v sršenovo 'gnezdo. Zameriti se veliki gospodi ni smel, saj mu je plačevala največ davkov, da si tudi s kmetskimi žuli, zameriti se pa tudi ni smel mestom in trgom v ki so ravno tačas zadobivali politične pravice drugo za drugo. Že 1. 1501. so se pozvali zastopniki Ljubljane v deželni zbor, 1. 1504. se jim je dala prosta volitev župana itd.3). Kljub viharnim vojskinim časom je ostajal Maksu I. še čas, da je obračal mestom svojo pozornost. Takoj v prvih letih svojega vladanja se je skazal ljubljanskim trgovcem dobrotljivega. Kočevje jn Ribnica sta bila že takrat važna trgovska in obrtnijska kraja in mnogo tujcev je prihajalo tjakaj po blago. Ogibali pa so se za- *) Valvasor XI. 713. a) Klun, Dipl. Carn. p. 66. •) Klun, ibid. p. 5B. radi drazih cestnin in carin radi Ljubljane ter po stranskih potili v Kočevje in Ribnico zahajali. Tem potem škodovani Ljubljančanje si izprosijo 1. 149G. od Maksa I. dovoljenje, da smejo zapreti vse stranske poti ter prisiliti tuje trgovce na cesto skozi Ljubljano, Izgovarjali so se, da je mesto v poslednjih vojskah in zlasti o poslednjem groznem požaru sila veliko trpelo1). Tuji trgovci so prihajali največ z Ogerskega, Hrvaškega in Laškega. L. 1003. so jih prisilili Ljubljančanje vsled cesarskega ukaza2), da niso smeli skozi šest tednov svojega blaga druzemu prodajati, kakor le ljubljanskemu trgovcu in potem še le tujcu, če bi ga pak tekom šestih tednov ne odveli, dovoljeno jim je bilo še le tedaj odriniti dalje. Za kratkovidnost tedanjega trgovstva pač ni treba boljšega dokaza. Res da so vsled tega ukaza kupovali Ljubljančanje tuje blago lehko ceneje ko prej, res, da so tuji trgovci popustili v teku šestih tednov marsikaj novcev v mestu zase, za svoje posle in svojo živino, res, da je marsikdo svoje blago rajši ceneje prodal, kakor da čaka konca šestega tedna, a s tem so si tudi tujce odpo-dili, ki so se s svojim blagom zasukali rajši na bolj tolerantne strani. Na Kranjskem se je nahajalo takrat mnogo kožuhovine; Ljubljana je bila glavna zaloga zanjo, kamor so prihajali tujci ponjo. A polagoma so jo jeli opuščati ter hodili na Hrvaško ponjo, kar pa jim je Maks 1. 1513. prepovedal ter ukazal, da jo morajo še nadalje v Ljubljani kupovati3). Se ve da je zelo dvomljivo, če se je ta zapoved dala z vrše vati. Kljub tem oviram pak je prihajalo v Ljubljano vender še toliko tujega blaga, da dotedanje shrambe niso več zadostovale. Ravno isto 1513. leto je dovolil Maks Ljubljančanom napravo novih shramb, kamor naj shranjujejo tuji trgovci svoje blago, ter plačujejo za to neko malo pristojbino. Odslej se tuje blago ni smelo drugje tehtati, kakor na mestni tehtnici, za kar se je morala plačevati zopet mala svotica4). Kolikor si meščani trgovstva niso sami ovrli, ovili so jim ga njihovi plemeniti nasprotniki, ki so svojim kmetom celo prepovedali v mesta žito, živino, vino, platno, kožuhovino in druge domače pridelke dovažati; a tudi proti temu početju so se skušali meščanje 1. 1513. s strogim cesarskim ukazom zavarovati6). A ne samo doma, tudi v sosednjih deželah je podpiral Maks kranjske trgovce. Jako važno je bilo trgovstvo z železom na Koroško. V Velikovci so uživali kranjski trgovci od starih časov po- ‘) Mittheil. 1866. p. 80, '■') Klun, Dipl Carn. p. 64. aJ Klun, Dipl. Carn. p. 68 in 69. 4) Klun, ibid. p. 60. s) Klun, ibid. p. 68. sebne pravice, katere so jim Korošci jeli kratiti1). Že leta 1503. se je potegnil Maks zanje, a ta prvi opomin ni mnogo hasnil, kranjske pritožbe so se takoj drugo leto ponovile, da jih Korošci ovirajo pri zidanji založnic, pri spečevanji in prevažanji železa skozi Velikovec in Maks je moral Korošcem z ostrimi kaznimi in svojo nemilostjo pretiti, če bodo Kranjce še dalj škodili2). A drugače so odločevali habsburški knezi, kadar se je šlo za blagor Trsta. L. I49(i., torej ravno isto leto-, ko se je ukazalo stranska v Kočevje in Ribnico držeča pota zapreti, naročil je Maks kranjskim trgovcem Trst s potrebnim žitom in družim živežem preskrbljevati, ter ga tu celo (Iva solda ceneje držati, kakor drugje3), da si tudi so se branili Tržačani leta 1439. kranjskega žita, moke, mesa in druzih domačih pridelkov na vso moč4). Do benečanskih vojska so trgovali Kranjci izogibajoč se Trsta jako živahno z Istro, zlasti s Koprom, ko pak je Maks odvzel Benečanom one kraje, ki so varovali cesto v Istro, ukazal je Kranjcem, da morajo zopet preko Trsta hoditi, ter tu navadno cestovino in carino plačevati. Z Benečani 1. 1518. skleneni mir je zaprl Kranjcem zopet Istro, kamor se ni smel noben kranjski pridelek voziti, razven če se je plačala carina v Trstu. Celo z neotovorjeno živino se je moral prodajalec skozi Trst vrniti domov, da Trst ne izgubi svojih dohodkov. V Trstu je moral kranjski trgovec svoje blago tri dni na prodaj ponujati, da si tudi bi ga na benečanskih tleh lehko takoj in draže prodal. Žitno trgovstvo, ki so se ga Tržačani še za Friderika IV. tako branili, prešlo je po polnem v tržaške roke. V razvoju svojega trgovstva zadrževani kranjski trgovci so se obrnili z vsemi svojimi močmi proti tujcem v deželi, ki so spravili sčasoma velik del trgovstva v svoje roke; bili so to Židje. Kranjska zgodovina jih omenja prvikrat leta 1213/’) Leta 125)0. je nastalo preganjanje Židov.11) Odslej so živeli dolgo v miru, ter na tihem izpodrivali kranjske trgovce, mimo tega pak si tudi s posojevanjem bogastvo delali, zlasti Turjaški grofje so imeli ž njimi mnogo opravka v tej stvari.7) L. 1408. pak je nastal zopet prepir in tepež med Židi in kristjani,8) a Friderik IV. jim je dal vse prostosti. Celo davkov niso plačevali tolicih kakor kristjani, za Friderika IV. samo 500 gl., v Trstu pak celo nič. A pod Friderikovim naslednikom so se jele pritožbe proti njim vedno bolj glasiti in 1. 1496. so ponudili kranjski stanovi na deželnem zboru v Mariboru ') Ibid. p. 53. a) Ibid. 55. a) Lowentlial, Goseh. v. Triest., p. 74. 4) Klun, Dipl. Carn. 28. 5) Valvasor, XI. 710. ") Laibacher Zeit. 1866, p. 342. ') Mittheil. 1861, p. 48-OB. 8) Valvasor, XI. 711. cesarju Maksu I. 4000 gl. odškodnine, ako Žide iz dežele zapodi1), da si tudi so plačevali Židje po vem Kranjskem le 3000a) gl. Tako zelo jim je bilo do tega, da se jih iznebe. Maks 1. je vsled te ponudbe ukazal sicer, da morajo oditi do sv. Trojice 1497. leta vsi Židje iz dežele, a pozneje je to zapoved preklical, ker iz 1 1510. se je ohranil cesarski ukaz, ki prepoveduje kratiti Židom njihove pravice, bodi si po mestih, bodi si po trgih in kmetih. A 1. 1515. so jih potisnili Kranjci vender iz dežele ter dobili trgovstvo na Laško zopet nazaj. Po kmetih se je nahajal pač tudi še tu pa tam kak Žid, a 1. 1672. se jim je tudi to prepovedalo. Prvi Žid prišel je še le 1. 1809. s Francozi zopet v deželo.3) Proti temu kvarenju kranjskega blagostanja obrnili so se kranjski stanovi do Maksovega naslednika kralja Ferdinanda I., naj imenuje vsaj nepristransko komisijo, da to stvar na kak način razsodi, a Ferdinand jim niti odgovoril ni.4) S Kranjsko vred pak je trpela tudi ubožna, nerodovitna Istra. L. 1531. so poslali Koperčani zaradi tega poslance v Ljubljano, naj izprosijo ugodnejšega ukaza; koperski škof sam je podpiral prosilce. Ko Tržačani to zvedo, pošljejo tudi oni poslance k Ferdinandu v Prago s prošnjo, naj ostane pri starem. In ostalo jo,! Ferdinand je dajal Tržačanom le še nove prostosti.0) Kranjski že tako škodovani trgovini se je pripravljal še drug, jako hud udarec. S tržaško soljo so trgovali Kranjci že pred Habsburžani0); to trgovstvo jim je nosilo jako mnogo dobička, kar je tudi avstrijska vlada spoznala. Le ta dobiček je hotela sami sebi nakloniti, napraviti leta 1536. zalogo soli v Ljubljani ter si monopol za sol zagotoviti. Da si Kranjci tudi zaradi obilih tržaških privilegij pri soli niso več toliko zaslužili, vender jih je to sila razburilo. Brzo pošljejo poslance h kralju ter jim naroče, naj ga opomnijo njegove prisege glede deželnih pravic ter mu obetajo z uporom po vsej deželi in s prelivanjem krvi, ki jo bo imel vso na svoji vesti, ako nove naprave ne prekliče. Ker se je Ferdinand I. o tako resnih časih bal novih homatij, dosegli so poslanci svoj namen; kraljeva zaloga soli se je odpravila, v nji naložena sol za svojo ceno prodajala, vender pak se je zahtevala odškodnina osmih krajcarjev od vsacega tovora.7) Najbolj žal pak je bilo Kranjcem po trgovstvu z Benečani; zamrlo je skoro popolnem, odkar se je moralo vsako blago v Trstu oglašati. Zaradi velicega dobička so skušali zoper vse kraljeve ‘) Laibacher '/tdit. 1866, p. 352. a) Mon. Habsb. I. 2, p. 929. Laibacher Zeit. 1866, p. 353. 4) Dimitz, Gesch. Krain’s II. 291. J) Dimitz, 1. c. ") Mittheil. 1862, p. 71. ’) Dimitz, ib. II. 160. zapovedi z Benetkami neposredno trgovati, se ve da po suhem, in Benečani sami so jih na skrivnem podpirali, zlasti pak prebivalci malih krajev v tržaški okolici, Lokva, Škedenj itd. Dokler je imelo kranjsko trgovstvo pot tod mimo, bogateli so tudi ti kraji sami, zlasti pri nakupovanji in prevažanji žita, ki je prihajalo preko Senožeč. Se ve da so se Tržačani s svojimi beneškimi nasprotniki in njihovimi kranjskimi prijatelji večkrat sprijeli in o jedni taki priliki so Lokve do tal zgorela. 1. 15G3.1) Ta nezgoda je zadela Benečane, oziroma Istrijane in Kranjce ob jednem, zlasti razjarjeni so bili Kranjci, ki odpošljejo posebno preiskovalno komisijo v Trst. Sedem pri tej nezgodi najbolj prizadetih odpeljejo s seboj, ter jih obsodijo v Ljubljani na vešala. A Tržačani so imeli imenitnega priprošnjika, sinaho kralja Ferdinanda samega. Ljubljančani so morali ujete obsojence izpustiti ter škodo povrniti. Na trgovstvo mimo Lokev pak se odslej še misliti ni smelo.2) A kranjski trgovci so bili neumorni v iznajdbi novih trgovskih cest. Odkar so jeli avstrijski knezi Trstu v roke streči, zasukalo se je kranjsko trgovstvo proti Gorici in od tod na Beneško Maks I. ga ni še zabranjeval in v početku svojega vladanja tudi Ferdinand I. ne. L. 1523. potrdil je celo stare pravice, ki so jih uživali kranjski trgovci za goriških grofov glede uvažanja vina, žita in družili pridelkov3), a Ferdinand I. je 1. 1544. tudi to pot zaprl, ter obložil na Beneško gnano goved s carino, ki se je pobirala v Ljubljani in Tolminu. S tem ukazom pak je zadel tudi Goriško, ki je kupovala svojo klavno živino na Kranjskem. Goričani so se pritožili takoj in njih deželnemu glavarju se je posrečilo izprositi od Ferdinanda I. malo olajšanje za Kranjce. Za živino, ki se je na Goriškem poklala, vračala se je carina. A dolgo to ni trajalo. Ferdinand I. je bil v vednih denarnih zadregah; k carini pak so se vsi knezi radi zatekali. Ne dolgo in obložilo se je razven žita vse na Goriško uvnževano kranjsko blago s težkimi carinami. Kranjcem godila se je velika krivica; pobirala se je namreč carina od blaga že na Kranjskem, potem pak še na Goriškem, torej dvakrat, le za žito, ki je ostalo na Goriškem samo enkrat in sicer v Podkraji. A od žita, ki je šlo dalje na Benečansko, terjala se je kljub temu višja carina.4) Po vseh teh ponesrečenih poskušnjah so morali skrbeti kranjski stanovi, da si odpro za svoje pridelke drugo trgovsko pot; na jugu so dušili njihovo trgovstvo Tržačani in težke carine na Goriškem, na iztoku pak Turki. K sreči je bila tedanja deželna uprava srečna in previdna ter se je odlikovala z mirnostjo in mo- ') Lowentlial, Goseh. v. Triost, p. 91. 4) Dimitz, ib. II. 202. 8) Mittheil. 1869, p. 47. *) Dimitz, ib. II, p. 293. drostjo. Saj pak je bilo tega v teh resnih časih jako treba. Denarja ni bilo v deželi nikjer nič, ceste tako slabe, da se je komaj tovoriti, kaj še le vozariti moglo.') Benečanska vojska je požrla Kranjcem dohodke iz carin in mostnin, ki so se morali porabiti za utrjenje mest in važnih prelazov. Zvalo se je to „Geleitgeld“. Stanovi so ga dovolili za osem let, a pobiral se je 15 let dalj. Najvažnejše trgovstvo z živino namreč, morali so dati Kranjci iz rok s tem, da so se osnovale živinske trgovske družbe.2) Vrhu tega še s težkimi davki proti Turku obloženi, odpreti so si morali pot proti severu, ter nemško trgovstvo nase potegniti. Čez Karavanke je peljala pač že cesta čez Ljubelj na Koroško, po kateri so tovorili Kranjci že v srednjem veku sol na Koroško3), a pot je bila jako slaba. Sklenilo se je delati cesto ob Kokri. Kralj Ferdinand I. je napravo te ceste že davno dovolil, a zaradi turške sile ni bilo novcev za to. L. 1541. torej po prepirih s Trstom — pak so ponovili stanovi svojo prošnjo v Linči. Namen je bil brez volicih ovinkov in ogibajo se benečan-skili težkih carin spečavati trgovsko blago na Napolitansko. „S tem bi nosilo trgovstvo, 'ki gre sicer le preko Benočanskega in Nemškega ter ne nosi kralju nobenega dobička, ker se ne dotakne njegovih dežel, mnogo dohodkov, ob jednem pak bi zaslužili pri tem tudi Kranjci.8 Dežela se je ponudila, da zdela cesto na svoje troške, če se jej dovoli pobiranje cestnine in sicer od obložene tovorne živine po 1 krajcar, od neobložene samo po dva vinarja, od voza pak toliko, kolikor tovorov ima naloženih. Pobirala naj bi se ta cestnina, dokler bodo troški povrneni, potem pak le polovica, da se ne bodo tovorniki, obrtniki in vozniki preveč pritiskali. Najbolje bi bilo, če se napravi taka cesta, da se bo po njej spečavalo blago do morja celo na vozeh; koristila bi več, kakor cesta za tovore. Naposled so poslanci Ferdinandu I. še omenili, da bo ta cesta tudi njegovi blagajnici v prid.*) Z deželnimi troški se je cesta sicer zdelala, a se je pre-kmalo opustila, ko je dal namreč nadvojvoda Karol napraviti cesto čez Ljubelj. Ker se mu je zdela ta cesta za vojskine potrebe jako ugodna, dovolil je zanjo l(i.000 gl. iz svojih kameralnih dohodkov. V teku jednega leta, 1569., se je dokončala. Vrhu Ljubelja je tekla skozi 150 korakov dolg, 12 čevljev visok in 9 čevljev širok preduh (tunel)0), ki pa so ga zavoljo pretečega podrtja 1. 1728. o prihodu Karola VI. na Kranjsko podrli, ter napravili široko kolovozno cesto. ') Augsbuvger Libell a. 1510. Landlmndvoste. !) Innsbracker Libell 1517. 3) Muchar, Goseh. v. Stoiermark VII. 33. 4) Mittheil. 1864. p. 89. 5) Valvasor, IV. 559. Vrlm tega je popravil Karol Ljubljančanom še cesto v Trst, ter dal narediti novo cesto čez Hrušico v Gorico. A tudi nove ceste niso mogle več bolj in bolj pojemajočega trgovstva povzdigniti, ker so bile cestnine in colnine vender le prevelike. V vsacem večjem kraji je bila cesta pregrajena; na 14 milj dolgi cesti n. pr. iz Ljubljane proti Gorici je bilo plačevati na jednajstili mestih carino ali cestnino, vrhu tega so pak drli še cestninarji mimo potujoče trgovce s tem, da so jim ura- čunjevali razne novce, kakor se je njim ljubilo, se ve da nikdar ne na svojo škodo. Tovorniki so s cesta skoraj popolnem izginili, ne le proti Trstu, ampak na vse strani, kar dokazuje pojemanje drnzega najvažnejšega mesta na Kranjskem, Rudolfovega1), zlasti odkar se je sezidal Karlovec 1. 1 r»79.2) Ko so jeli Turki Kranjsko napadati, postalo je Rudolfovo jeden najvažnejših krajev blizu meje. Tu so kupovali graničarji žito in druge potrebščine; sezidala se je zaloga za oskrbljevanje granice; tu je bila vojskina blagajnica, iz katere se je plačevala graničarjem določena plača. Mimo trgovcev naselilo se je v teku 15. in lf>. stoletja obilo vojaških dostojanstvenikov. Trgovstvo je cvelo jako bogato: skoraj v vsaki hiši je bila prodajalnica, a ko se je sezidal Karlovec, preselila se je vsa veljava Rudolfovega v ta kraj in mesto je zlasti zaradi obilih .požarov pozneje do dobra ubožalo.3) Gotovo pak so mimo navedenih neugodnih slučajev zakrivile hiranje kranjske trgovine obile cestnine in carine v deželi. Ferdinand I. jo spoznal jasneje, kakor domačini sami, kaj jim hasni, ter razglasil 1. 1524., da naj tuji trgovci, ki kupujejo v Ljubljani trgovsko blago, odslej ne plačujejo več po 3 šilinge od goldinarja, kakor je bila doslej navada; pač pak so dolžni plačevati še prejšnjo cestnino in carino, in kupljenega blaga tudi odslej še ne smejo prej iz mesta odvesti, dokler se ni na mestni tehtnici tehtalo, za kar so plačevali malo pristojbino.4) Na Štajerskem je liil stari Ptuj v srednjem veku z raznovrstnimi privilegiji jako odlikovano mesto. Celo takrat, ko so avstrijski nadvojvodi kranjske trgovce tako radodarno podpirali, prepovedali so jim trgovstvo s ptujskim blagom in sploh trgovstvo v Ptuju. L. 15555. pak jo Ferdinand to prepoved preklical, ter Ljubljani, Reki in Trstu trgovstvo tudi v Ptuj in iz Ptuja nazaj dovolil/1) Videli smo, da je hilo Kranjcem doslej vsaj preko Trsta izvažanje domačega žita dovoljeno, toda 1. 15(15. prepove Ferdinandov naslednik, Karol, izvažanje na Laško, ter ponovi to prepoved 1. 1566. ‘) Mittheil. 185!). p. 5. 1867. p. 25. a) Valvasor, XV., p. 505. :l) Gymn. Programm v. Kmlolfsvvorth, 1868. — Mittheil. 1867, p. ‘26. 4) Mittheil. 1852, p. 95. 4) Mittheil. ibid., p. 96. in 157o.T) Se ve da se je zgodilo to zaradi grozne kuge, ki je razsajala po Kranjskem, o kateri pravi Valvasor2), da je n. pr. v Novem Mestu rastla na glavnem trgu tako visoka trava, da bi jo lehko kosil; a toliko ljudstva je podavila kuga. da ni bilo nikogar, ki bi jo bil pokosil. Kranjski' stanovi so gledali strogo na to, da so se vse ceste zaprle, celo doma so se okuženi kraji popolnem osamili in zaprli. Toda za trgovstvo so bile omenjene prepovedi hud udarec. Mesta in trgi so bili v grozni zadregi. Tri leta po prvi prepovedi I. 15G8. so se uprli odločno nečemu novonaloženemu davku, da si tudi so ga drugi stanovi brez oporeka plačali. Ker je trgovstvo popolnem zamrlo, djali so nadvojvodu, prodati bodo morali svoje hiše po najnižji^ ceni, iti na kmete ter tam živeti ob dnini ali pak 1 beračiti, če po vsej deželi še kdo trguje, trgujejo kmetje, ki plačujejo svojim gospodom le po '2 do 3 goldinarje, od meščanov pak se terja desetkrat tolika svota. Mestom se godi velika krivica; nadvojvoda naj jim pomaga.8) Kako pak pomagati? Mesta so zahtevala ter ponovila stare pritožbe, naj se prepove kmetom trgovstvo po deželi. Karol je obljubil svojo pomoč, a s plemstvom se je o tej stvari težko govorilo. Njegovi zastopniki so odgovorili: če se prepovč kmetom trgovstvo, gospodi ni mogoče zahtevanega davka plačati, saj so dohodki iz kmetskega trgovstva pač njihovi najboljši dohodki. L. 1578. se je trgovstvo njihovih podložnikov celo olajšalo s tem, da se jim je dovolilo trgovstvo z naslednjimi domači pridelki: žitom, železom, sirom, maslom, svinjino, živino, perutnino, jajci, ribami, raki, platnom, bukovim sukriQm (Loden), medom, voskom, solitarjem, smodnikom, z obleko od domačega sukna, vsakovrstnim obuvalom, usnjem, dvojšertom (cvilhom), konji in sploh s poljskimi pridelki (Velding); čebulo, česnjem, mlekom, leseno robo, lesom za kurjavo in zgradbe, deskami, obroči, lonci, pečmi, s plahtami, koci, sadjem, kožuhovino itd.4) Vse to blago smo naveli v pojasnenje, kako razvito je bilo kmetsko trgovstvo in kako raznovrstne tvarine so prodajali kmetje. L. 15813., ko so svoje stare pritožbe zopet ponovili, morali so meščanje grenke besede slišati v deželnem zboru. Propadanja trgovstva so dolžili plemiči baš meščane, češ. le njihovo postopanje in njihova zapravljivost v jedi, pijači in obleki je vsega kriv^. Meščani stanujejo v dragocenih hišah, očitali so jim stanovi, plemiči po kmetih pa dostikrat v lesenih. Pritožbe so popolnem opravičene, po mestih ni niti jedne hiše prazne, podstrehe dobiti je skoraj nemogoče in dan za dnem se odkazuje meščanom ‘) Mittheil 1862, p. 49. a) Valvasor, XI. 488. 3) Hurter, Ferdinand II. 2, p. 200. *) Dimitz, III. 229. polje pred mestom za zidanje hiš — znamenje, da mesta rasto. Po kmetih kupujejo meščanje vsakovrstno surovino, kože, platno, kožuhovino, med, vosek itd., kar se prodaje potem v Gorico, Trst in druge laške kraje. Najboljše meso se odvaja drugam, najslabše pak se prodaje po mestih. Z Laškega kupujejo ribe, sadje, „morske polže" itd. Te sladkarije se jim morajo vsak dan dovažati, o revščini se torej pač ne more govoriti. Davke plačujejo mesta kaj majhne, oproščena so bila celo do zdaj davka za vojsko, in ko se je zidala karlovška trdnjava (1. 1579.) čutila niso te teže mesta čisto nič. Dragino po mestih čuti baš plemstvo najbolj, meščanje pak si polnijo pri tem le svoje žepe. Teran kupujejo po tri krajcarje, prodajajo ga pak po šest; napravili so si svojo mero za sol, žito in vino ter sleparijo s tem tudi nadvojvodo samega. Plemstvo je bilo jako razjezeno, največ morebiti še zavoljo tega, ker so tujci, ki so prišli z Nemškega iz svobodnih mest, izpodrinili domače trgovce popolnem. Očitalo se jim je to v deželnem zboru, in gotovo je bila istina, sicer bi se bili zastopniki mest in trgov pač zoper oglasili.1) Za Ferdinanda I. je bilo že mnogo tujih trgovcev v deželi, mimo Savojcev so trgovali celo Škoti. L. 1552. je prepovedal cesar tem tujcem trgovstvo, razven če so si v avstrijskih deželah že pridobili meščansko pravico. V tem slučaji so smeli po mestih trgovati, nikakor pa ne havzirati; nemeščan Savojec ali Škot je smel svoje blago le o sejmih in cerkvenem blagoslovljenji razprodajati.2) Očitanja glede meščanske zapravljivosti in prerazkošnega življenja so bila pač opravičena, ker že leta 1542. je razglasil Ferdinand I. policijski red, po katerem so se smeli meščanje, trgovci, rokodelci in njihovi pomagači oblačiti. L. 1552. se je moral ta red ponoviti in kaže so skoraj, kakor bi se meščanje samo iz stare navade pritoževali ter svoje trgovstvo grajali. Za plačevanje davkov jim je novcev vedno primanjkovalo, a za lišp in dragoceno obleko imeli so jih vedno dovolj. Cesar Ferdinand I. je spoznal, da prevelik lišp meščane hudo ujeda. Zato jim je prepovedal vse zlato in srebro, svileno obleko in drago kožuhovino, s katero so podšivali svojo obleko. Ženske so smele le zgornja krila ozko (bescheydentlich) s satinom ali atlasom (Briickhischer Atlas) obrobovati; dražje kožuhovine ko lisičje ali domačih zajcev si niso smele omišljevati. Prstani so se sicer dovoljevali, a dražji, ko po pet goldinarjev niso smeli biti in vdelavati se ni smelo vanje žlahtno kamenje; dražji pasovi, ko po šestgoldin. so bili prepovedani, in na velih (ovojih) ni smel zlati rob biti čez en prst širok. ‘) Dimitz, III. 230. a) Polizciordnung Ferd. 1. 1552. Zapravljivost se je razširila tudi v nižje rokodelske in obrtniške kroge, ki so se oblačili v žamet, damast in svilo, ter si natikali zlata in srebra. Policijski red je prepovedal tem ljudem dražje sukno, kakor po poldruzem goldinarji laket in podšivati se ni smela obleka s kunami, soboli in hermelini. L. 1552. se je dovolil trgovcem v velicih mestih nekoliko večji lišp, kakor 1. 1542., njihove žene so smele nositi pasove do po 12, in prstane do po 15 gold. v vrednosti. Zlati robovi na velih so bili lehko po dva prsta široki in zlate zapone pri ovratnih so smelo veljati po 2 gold.; za trakove v laseh so smele izdajati njihove hčere po 6 gold. Le najbogatejši meščani so si smeli privoščiti drago kožuhovino n. pr. od kun, ter nositi prstane do po 40 goldinarjev vredne. Celo kmetsko ljudstvo je ta zapravljivost nase potegnila, in kmetom so se morala prepovedati peresa od nojev, prerezani čevlji, vsako zlato in srebro, svila, drago sukno in kožuhovina.1) Mnogo pak so si trgovci in obrtniki tudi sicer škodili, ker so se v teku časa privadili vsakovrstnih sleparij. Pri prodaji sukna n. pr. so škodili kupce s tem, da so sukno zmočili ter mokro po mogočosti raztegnili. So ve da se je sukno pozneje, ko je bila obleka že narejena, zopet skrčilo. Cesar Ferdinand I. je moral to sleparjenje strogo prepovedati. Krčmarji, branjevci, vinski trgovci so rabili drago mero pri prodaji, drugo pri kupovanji. Ko so pripeljali kmetje svoje pridelke proti mestu, drli so prekupčevalci ven pred mestna vrata ter blago pokupili, predno so mogli še meščanje do njega. Ukazalo se je, da se morajo pridelki dve uri le meščanom, ki niso trgovci, prodajati, potem še le je dovoljeno kupovati ga tudi prekupčevalcem. — Mesarji so dobro meso le tistim prodajali, kdor jim je dajal pijače, in sicer brez priklade, ubožnajše ljudstvo pak se je moralo zadovoljiti s slabim mesom, kostmi, in govejimi parklji; vrhu tega so bili mesarji še hudi, če se je kdo pritožil zaradi tega. Najboljše meso so poskrili doma ter ga doma prodajali po višji, ko tržni ceni.2) Na mestu je, da izpregovorimo tudi nekoliko o kranjskem obrtu in rokodelstvu, ker te dve stroki meščanskega življa sta med seboj v najtesnejši zvezi. Kakor sicer po vseh z Nemci namešanih slovanskih deželah, kaže se tudi na Kranjskem, da prehaja že v zgodnjem srednjem veku trgovstvo v slovanske, obrt in rokodelstvo pak v nemške roke. Ze za Karola Velicega so bili Slovani poznani kot izurjeni trgovci. Ko so pozneje podarjali nemški cesarji svoje udane velikaše z obširnimi zemljišči, prišlo je ž njimi obilo hlapcev, samih nesvobodnih ljudij. Po Karolovem ‘) Polizeiordnung Ferdinand I. 1542 n. 1662. 2; Mesarski red za leto 1624. ukazu je naseliti moral vsak tak velikaš najmenj po 30 rokodelcev nn vsaki kmetiji, kar so posnemali pozneje tudi vsi nemški škofje, grofje in druga gospoda, ki se je naselila na Kranjskem.1) Ker so nastala mesta po zdanjem Avstrijskem in deloma tudi po Kranjskem iz obrtskega kvasa, bavili so se njihovi prebivalci radi z obrtom, zlasti odkar so jeli brižinski škofje klicati svoje rojake v deželo. Loka, škofovsko mesto, ukvarjala se je samo z obrtom. Ti ljudje niso umeli poljedelstva, vrhu tega pak je bilo potreba za razne pristave in kmetije obilo vsakovrstnega orodja.2) Med tem, ko je Slovenec trgoval, razvijal se je obrt v nemških rokah, vsaj v pričetku habsburške vlade se je godilo tako, pozneje so tujci se ve da Slovence tudi iz trgovstva izpodrinili. Najstarejša ljubljanska trgovca, ki se v listinah omenjata, bila sta Slovenca, namreč oni že prej omenjeni Peter Baldaviz in Peter Berlach.' Prvi ljubljanski obrtnik pak, ki smo ga mogli zaslediti, je bil Nemec; imel je ob Ljubljanici 1. 1360. mlin na dve kolesi: 1 Danlavart Zelleriberger, ter je dobil od Rudolfa IV. pravico „iiber zwei Riider an der Miihle zu Piillan (na Poljanah) an der Laibach.8) Obrt in rokodelstvo sta se razvijala tudi na Kranjskem, se ve da po nemškem kopitu ter si zavarovala z bratovščinami (Ziinfte) svojo bodočnost. Prva taka bratovščina, ki nam je znana v Ljubljani, bila je krojaška. Proti koncu 14. stoletja je prihajalo že toliko tujih krojačev v Ljubljano, da je moral zavarovati vojvoda Viljem 1. 1390. domači obrt s posebnim pismom.4) Kdaj se je osnovala, ni znano. Že v prvem stoletji habsburške vlade so se združili tudi krznarji v bratovščino in sicer sta jim dala brata Albreht^ in Leopold rokodelske pravice, ki jih je potrdil zatem Ernst Železni in 1. 1455. njegov sin cesar Friderik IV. Tujim krznarjem je bilo v Ljubljani nakupovanje kožuhovine in izgotov-Ijanje krznarskih del prepovedano. Tujec ni smel v Ljubljani kupiti nobene kožuhovine, razven s posredovanjem prisežnega krznarskega mešetarja. Dovoljena je bila le polhovina. In tudi v tem slučaji ni Smel kupiti menj kož, ko sto.5) Najobširnejša poročila glede kranjskih obrtniških bratovščin teko iz virov Škofje Loke. Tuji obrtniki in nemeščani so prevzemali v Loki dela ter škodili s tem domačine, ker niso plačevali obrtniškega davka. Zgotavljali so dela lehko ceneje. Vsled pri- ‘) Glej mojo brošurieo: Grmanstvo in njoga vpliv na Slovanstvo, p. 25. a) Najstarejši obrtniki na Kranjskem bili so baš na pristavah brižen-skih škofov. (Zahn, Cod. Fris., p. 245.) 8) Mittheil. 1857, p. !>9. *) Mittheil. ibid. J) Archiv fiir osterr. Gesch. X., p. 1U4. „daz dhain gast, wer oder von wann er sey, dhainerlay geuill in derselbon stadt kauff oder verkauff, er bringe denn daz ee an ir gesworen underkewffol, es war an feln, spettling (janoe) aichorn oder wolchcrlay geuill daz sey, denn allain ein pilehen nicht.“ tožeb podelil je brižinski škof Ivan 1. 1457. in potrdil rokodelskim bratovščinam njihove pravice. Podati hočemo iz teh pisem nekatere drobnosti. Krznarji, kovači in čevljarji so mu predložili natančno zdelan načrt, ki ga je škof le podpisal, krojači pak so prosili le začasno za nekatere pravice in brž ko ne se je njihova bratovščina še le pozneje osnovala. Kdor je hotel postati krznarski mojster, moral je biti rojen v pravem zakonu ter se skazati s kacim mojsterskim delom. Kovačev je bilo v mestu skoraj največ, ker tu se je obdelalo največ gorenjskega železa. Kovaški hlapci so dobivali dovolj dela, mnogi-krat so se mojstri celo trgali zanje ter si jih drug druzemu odgovarjali. Mojstra si je smel sicer izbrati vsak, katerega si je hotel, in si prebrati druzega, vender pak je moral precej službo odpovedati ter stopiti iz nje še le po dogovorjenem času. Vsem mojstrom je bilo prepovedano vsprejeti kacega pomagača’ predno je doslužil dogovorjeni čas. Kdor se je proti temu pregrešil, kaznovala ga je bratovščina, in sicer kovača še enkrat toliko, kakor krznarja, dokaz, da so kovaških pomagačev zelo potrebovali. Lehko bi se bilo pripetilo, da bi oni mojster, ki bi svoje delavce bolje plačeval, drugim mojstrom kovače prestrezal, zato se je določilo, da se ne smejo plačevati po številu zdelanega blaga, ampak na dan. Izurjen in priden delavec ni mogel več zaslužiti, kakor nespretni ali lenuh. Da ne bi se prigodila kaka nesreča od ognja, morale so se kovaške peči po dvakrat na leto pregledati. Med loškimi kovači in kovači v Železnikih nastali so prepiri zavoljo tehtanja in nakupovanja železa, tržnih dnij in najem-ščine kovaških hlapcev. L. 1488. so se dogovorili v posebni pogodbi Ločani in Železnikarji, da se mora iz Železnikov privedeno železo na mestni tehtnici tehtati in po določeni mestni ceni prodajati. Železniško železo ponuditi se je moralo najprej loškim kovačem. Žeblje za daljno razprodajo kupovati je smel le meščan, se ve da kovač, nikakor pa ne kak kmet.1) Železniški rudokopi so bili last brižinskih škofov.2) Lončarji v Loki so se zavarovali drug proti druzemu mimo pogojev, ki so si jih stavile sicer bratovščine, tudi še s tem, da ne sme noben mojster kako že pri druzem mojstru naročeno delo prevzeti. Tedenska plača se je določila na tanko za vse lončarske hlapce; lončarski rokodelski fantje so so morali tri polna leta pri jednem in istem mojstru učiti, če je kdo pobegnil, sprejeti ga ni smel noben drug mojster, kar ni bilo nikjer drugje navada.3) O obrtu in rokodelstvu sicer po Kranjskem je gotovo, da so se ukvarjali vsi meščani brez izjeme z obrtom in trgovstvom. ') Mittheil. 1867, p. 74—80. a) Mittheil. 1867, p. 3. a) Mittheil. 1867, ibid. L. 149H. je bilo n. pr. v Ljubljani mimo vseh potrebnih rokodelskih in obrtniških bratovščin še jednajst mesnic, jedna kopel v „Werde“, last borovniških gospodov itd. To kopel je dal Friderik IV. nečemu Juriju Rainerju, „eine Badstube in dem Werde zwischen den Wassern, zuniichst des Mikse Gretlieckh Haus“.‘) Mlina je imela Ljubljana dva, jeden pri Senklavški cerkvi, dragi na „mali Ljubljanici" (Gradaščici) v Koleziji. Ime si je pridobil mlin po svojem prvem lastniku Petru Kolezija, I. 149(>. je prešel v najem necega Henrika Reiten Esel.2) L. 1518. pak je prodal Kolezija svojo mlinsko pravico Ahacu Pečakarju za 24 ogerskih goldinarjev,3) ki pak se tudi ni ukvarjal dolgo ž njim, ker že I. 1532. bil je njegov gospodar neki Franc Pintar. Blizu mlina so se napravile stope za smodnik, torej jako nevarna tovarna. Za odškodovanje pak mu je plačal cesar Ferdinand I. 50 ogerskih goldinarjev in odpustila se mu je vrhu tega še desetina.4) S pripravljanjem smodnika so si Kranjci služili tudi drugod po deželi svoj kruh, zlasti v Kamniku, kjer se je nahajalo vrhu tega še mnogo fužin, plavžev in brusilnic,6) mimo teh obrtnikov pak je shajal tudi zlatar, kar dokazuje, da so se Kamničani navadili že finejših potrebščin. V Ljubljano naselila sta se pa prva zlatarja še le leta 1527.°) Železo so obdelovali tudi v Logatci, kjer sta bili dve fužini.7) Proti koncu srednjega veka se je našel idrijski rudokop, ki je postal zlasti zaradi trgovstva z Benetkami jako važen.8) Na vseh koncih in krajih se giblje na Kranjskem konec srednjega in v početku novega stoletja obilo pridnih rok, ter si služi svoj kruh, bodi si z obrtom, bodi si s trgovstvom. Dokler se je trgovstvo dobro obnašalo, bogateli so obrtniki zlasti ob trgovskih cestah, v prvi vrsti pak krčmarji, ki so jedn iko vsem drugim obrtnikom in trgovcem skrbeli zato, da jim ne kratijo njihovih dohodkov in njihovega dobička neprivilegiram ljudje. Kamniški krčmarji so izprosili že 1. 1421. od Ernesta Železnega ukaz, naj se zapro vse krčme, ki ne stoje ob velikih cestah ali pri farnih cerkvah, izvzemši onih, ki imajo gostilničarsko pravico že od starih dnij.9) Ta obrt se je tako dobro obnašal, da so se ga na 4 \ Archiv tur flstorr. Goseh. XI. rog. '.118, p. 434. ’) Mittheil. 18(58, p. 54. s) Mittheil. 1865, p. 17. ') Mittheil. 1866, p. IS). J) Mittheil. 1868, p. 54. 6) Dimitz, II, p. 294. ’) Lichnovsky. V. reg. 3864. 8) Hitzinger. Das Quecksilboi,borgwerk Idria. ®) Lichnowsky, VIII. reg. 2084. mnozih krajih celo duhovni poprijeli; v njihovih hišah se je cul večen ropot in celo pobili so marsikoga v njih. ’) A kakor trgovstvu, napočili so tudi kranjskemu obrtu nevarni in slabi časi. V Ljubljano zlasti je prihajalo mnogo obrtniškega blaga iz Norimberga in družili bogatih nemških mest. To so bili nevarni konkurentje. Tuji zdelki so kmalu domače izpodrinili in ubogi kranjski obrtnik je ostal brez dela, kljub temu pak je moral plačevati davke, hoditi na stražo in se udeleževati družili meščanskih stvarij. Maksimilijan I. je uslišal rad pritožbe kranjskih obrtnikov, ter prepovedal iz Oudenarda I. 1513. uvaževanje2) norimberškega in druzega nemškega blaga. Tistim trgovcem, ki so se doslej s prodajanjem tacih zdelkov pečali, zaukazal je, naj si ga naročujejo pri domačih obrtnikih; naročevati so si le še smeli samo blago, ki se na Kranjskem ni dobivalo, a obdelati in predelati so ga morali dajati kranjskim obrtnikom, da bo mogel tudi na dalje še obrtnik shajati zraven trgovca. Kakor trgovcem delali so kmetje tudi obrtnikom (se ve da po nazorih tedanjega časa) škodo s tem, da so se pečali z obrtom; pri tem so jih podpirali njihovi gospodje ravno tako, kakor pri trgovstvu, kajti tudi kmetski obrt jim je nosil dober dobiček. Zlasti je bil meščanom kmetski obrt zavoljo tega na poti, ker jim je ceno kazil, ker so kmetje svoje zdelke lehko ceneje prodajali, ostajalo je meščanom delo na kupu. Vsak velikaš na kmetih je imel obilo tacih obrtnikov, a leta 1510. je prepovedal Maksimilijan vsem samostanom, graščinam, vasem in malim krajem bodi si kateri obrt koli.3) Šestnajsto stoletje, doba velikanske evropske prekucije na duševnem polji, vplivalo je na kranjsko trgovstvo in obrtstvo jako slabo. Protireformacija pripognila je zlasti mesta k tlom, ki se niso tako odločno poprijela nove vere, kakor gospoda po kmetih in njihovi podaniki. K tem stiskam so se pridružile še vojske z Benečani, ki so zaprle kranjskemu trgovstvu zopet pot na Laško. Brez vojskine napovedi so pali Benečani 1. 1542. čez jako važno morsko luko Marano blizu Ogleja ter jo Avstrijcem vzeli.4) Dolgotrajno sovraštvo sledilo je temu posilstvu, Benečani so napali zdaj Trst, zdaj Reko, zdaj kako drugo avstrijsko morsko pristanišče. Tržačani so trgovali jako živahno z Napolitanci, a Benečani so jim delali od 1. 1550. pričenši vedno večje zapreke na Adrijanskem Morji; sredi morja so zahtevali od tržaških ladij carino, češ, da imajo na morji zato tako pravico, kakor nadvojvoda avstrijski ') Dimitz, II., p. 6:i. J) Klun, Dipl. Carn., p. 01. n. i)8. Klun, Dipl. Carn., p. 5(> & 67. n. Sli. *) Huvter, Ferdinand II. 2, p. 86. na suhem in na svoji zemlji. Dostikrat so ladije tirali celo s seboj v Benetke ter jih tam dolgo zadrževali.1) Kranjska, ki je bila, odkar so avstrijski knezi Trst tako gladili, v prvi vrsti le nanj navezana, trpela je pri tem veliko škodo. Prej je šlo vse trgovsko blago, celo iz Kolna, Erfurta, Norimberga in sicer z Nemškega skozi Goriško ali Kranjsko, odslej si je moralo preko Tirol ali Švice iskati mimo Benetek pota na Napolitansko, kjer je postalo trikrat dražje, kakor v prejšnjih časih. Trst je pešal bolj in bolj, kadar so mu avstrijski knezi kako pomagali, zgodilo se je vselej na škodo kranjske ali goriške trgovine, tako n. pr. 1. 1540, ko je ukazal Ferdinand I. postojin-skemu glavarstvu povrniti Trstu vso carino, ki se je pobirala v Postojini zadnje dve leti od tam mimo gnanih 500 volov, 1000 ovac in 300 svinj.2) Po vsej pravici so tožili kranjski stanovi lehko 1. 1560, da je meščanstvo zabrelo v veliko revščino; trgovstvo da je po suhem in po mokrem popolnem zaprto, ter se zasukalo drugam, celo tovorjenje je skoro do dobra ponehalo.3) Nadvojvoda Karol je napel vse svoje moči sprijazniti in pogoditi se z Benečani, ki so bili vedno na preži, kako bi zlasti Trst in sosednje kraje spravili pod se. Zastonj! Benečani so delovali tako vztrajno, da so Napolitanci, takrat habsburški (španski) podaniki, celo neko trgovsko družbo, „Terzaria“ iz Trsta v Neapel preložili, da si tudi so morali zaradi tega odslej železo dražje plačevati. Ker se z lepa ni dalo nič doseči, skušal je Karol z grda; vse na Beneško voženo blago je menil s težkimi carinami obložiti, a s tem bi svoje dežele škodoval. Ugibati se je moralo drugače, če ne bi se n. pr. moglo železo voziti mimo Benetek po suhem preko Laškega na Napolitansko. A tudi to je bilo neizvedivo. Miru in sprijaznjenja z Benečani Karol ni več doživel. Kranjski trgovci so Benečanom svoje zatiranje se ve da po mogočosti vrače-vali. Carino v Reki je imela ta čas Kranjska v najemu. Nek benečanski trgovec ni plačal 1. 1011. navadne carine. Kranjci pošljejo za njim ladije, dobite ga, ter ga privedo nazaj v Reko, kjer ga zapro toliko časa, da bi carino plačal. A Benečani so odgovorili z drugačnim strogim ukazom. Avstrijsko, zlasti reško trgovstvo so prepovedali na morji popolnem, ter zažugali, da bodo Rečanu, ki ga zasačijo na morji, ne le vse blago prodali, ampak ukovali ga vrhu tega še 12 let na galejo. Ferdinand II. si ni vedel drugače pomagati, kakor da je Benečana izpustil iz ječe, a razmere se s tem niso izboljšale, kar se je kmalu pokazalo. Reški trgovci so želeli priti na sejm v (takrat benečanski) Labin (Albona) ') Hurter, ibid. p. 92. 2) Lihventhal, Gesch. v. Tviest 87. ) Hurter, ibicl. p, 200. ter vprašali so dovoljenja; a ko so prišli tjakaj, pali so Benečani nanje, pobrali jim vse ter jih vrhu tega še zaprli *). Staro sovraštvo je z nova še huje vzplamtelo, in še le leta 1G17. posrečilo se je Ferdinandu II., toda le s francosko in špansko pomočjo z Benečani mir skleniti. Odstranile pak so se s tem le vojskine zadrege in nepričakovani napadi, trgovstvo ni nič pridobilo, morje je ostalo zaprto, kakor poprej. Godilo pak se je to v časih, ko so avstrijske dežele trpele tudi doma veliko škodo. Protestantizem se je iztrebljeval iz njih z vso silo, mesta, zlasti Ljubljana, so se ga menj navzela, kakor plemstvo po kmetih, ter se tudi protireformaciji menj upirala. S tem so se višjim stanovom še bolj zamerila; za njihove pritožbe glede trgovstva so se zmenili odslej še menj ko prej. Tedanji deželni glavar grof Thurn, nahujskan po svojih kolegih, njihovim pritožbam niti odgovoril ni, sicer pa hujskanja celo trebalo ni, ker svoja korist je kazala plemstvu pot, katerega mora hoditi. Za mesta se je moral potegniti škof Chron sam, dokaza dovolj, kacega mišljenja je bilo meščanstvo. Od plemstva podpirano kmetsko trgovstvo si je pomagalo baš v reformacijski dobi na noge. V nečem posebnem poročilu (ddo. 30. okt. 1(104. 1.) je očital Chron, da so kmetje popustili polje po polnem v nemar ter da so njihova polja in njihove njive gole in opustošene. Kmetje so si s pritrženim denarjem kupovali svojo popolno prostost, kar se je sicer bistroumnemu , a v tem slučaji vender čudovito kratkovidnemu škofu velika krivica zdela2). Že Ferdinand I. moral je preobilo odkupovanje kmetov prepovedati8). Kmetje so s trgovstvom tako obogateli, da so dajali svojim hčeram po 1000 goldinarjev dote (n. pr. nek Jurij Merjasec iz Smlednika) kar celo mnogo grofov in vitezov po deželi ni moglo storiti. Chron je tožil takrat, da imajo kmetje svoje prodajalnice po vaseh (n. pr. v Moravčah), nekateri hodijo celo sami po sukno in drugo blago v Line. Škode pri tem, da se blago ne dovaža v mesta in trge, ne trpe samo meščani, ampak tudi nadvojvodova blagajnica, ki se jej prikrajšujejo doklade, carine in cestnine. Mesta in trgi, nadaljuje škof, propali so v času reformacije jako, zlasti na Dolenjskem Rudolfovo, Višnja Gora, Metlika, Kostanjevica, Mokronog, Črnomelj, Žuženperk itd. Tu pa tam je skoro pol mesta praznega, hiše in mestne trdnjave se podirajo; ker so ti kraji samo na trgovstvo navezani. Vrhu tega tudi veliki davki ne tež(5 kmetov, mest in trgov, ki plačujejo vedno jednake svote, naj tržijo kaj ali ne, pri kmetih pak se ravna to po boljši ali slabši kupčiji. Tako prestrezajo kmetje meščanom kruh pred zobmi. Prepovedati se jim mora torej njihovo trgovstvo, zahteval je škof, ') Valvasor, XV. 56!). ‘) Mittheil. 1867. s) Landhandvesto. vrhu tega pa če skrbeti zato, da dobe, zlasti trgovstvo z železom, surovim in obdelanim, meščanje v roke. Na Jesenicah so fužinarili takrat tujci, Lahi Bucellini, ter z železom trgovali kljub vsem homatijam vender še z Benetkami. Škof Chron je zahteval, naj se jim ne dovoli dalje, da spečavajo še železo iz dežele, ampak dovažajo naj je v Ljubljano, ter ga ali tu prodajajo ali ga spravljajo v mestne založnice. Deželi na korist Bucellini in drugi Lahi nikakor niso, ker nimajo druge lasti, ko fužine, rudokope, gozde in vodo. Denar gre ves iz dežele v Benetke v njihovo domovino1). Ce bi prišel sovražnik v deželo, ali bi se jim rudokopi več ne izplačevali, umaknili bi se brez velike škode ter popustili puščo in izsekane gozde družim v deželi. Ti tujci bogate, ne prete jim nikake nevarnosti, med tem, ko zastavljajo mesta in trgi o vseh prilikah življenje in kri in imovino za deželni blagor. Naj se torej ne zanemarjajo domača mesta mimo čisto tujih ljudij. Ko se bode uravnal zopet nov dober trgovski red, opomogla si bodo kmalu. Kar se pa plemstva tiče, ne more v tem oziru nasprotovati, kajti trgovstvo mu je že sicer prepovedano2). Dokler niso Benečani prepovedali 1. 1G15. sploh vse avstrijske trgovine3), gonila se je s Kranjskega živina vedno še na Beneško (kajti Benečani so je potrebovali), in sicer vsem prepovedim zoper mimo Trsta. S tem so se hoteli Kranjci nad Trstom nekako maščevati, ker tudi Tržačanje se niso zmenili za stare kranjske pravice. Te pravice so zahtevale, da se prevaža in tovori vino in sol iz Trsta na Solnograško in Bavarsko preko Kranjskega, a ker so se morale plačevati tu obile carine in cestnine, napotili so se Tržačanje rajši preko Švice in Tirol. Baš isto leto 1G04. so se pritožili kranjski trgovci pri nadvojvodi proti temu prikrajševanju ter izprosili ukaz, naj se tržaško blago po stari navadi spečava skozi Kranjsko, a Tržačanje se niso zmenili dosti zanj, kajti leta 1G07. so se Kranjci iz nova pritožili1). Vračali so Tržačanom s tem, da so se jih s svojo živino ogibali. „Sicer pa,“ dejal je Paradeiser, „so Tržačanje že od nekdaj nemirni ljudje. En pot bi se jim bile skoraj njihove pravice odvzele in se jim mestno zidovje podrlo, a zaradi nekaterih nedolžnih someščanov se jim je prizaneslo®6). Dalje je zahteval škof popravo cesta, zlasti na benečansko stran. V prejšnjih časih, ko je bil Jakob Lamberg deželni glavar, delale in popravljale so se ceste iz nadvojvodine blagajnice, na pr. cesta iz Ljubljane na Vrhniko in črez Hrušico, druge ceste pa ’) To je morebiti tudi pravi uzrok, da so šo z Benetkami trgovali. ’) Mittheil. 18G7, p. 110. *) Lowonthal, p. 100. 4) Dimitz, 111. 437. *) Ibid. 438. je popravljalo plemstvo s pripomočjo mest in trgov. Naj ostane torej pri starem in se ceste popiavijo, vrhu tega pak naj se kranjskim trgovcem dovoli nakupovanje živine tudi po Štajerskem in Koroškem, ker Kranjska je premajhna in ima premalo planin in pašnikov, da bi mogla rediti dovolj za trgovstvo potrebne živine1). Najvažnejše tržaško blago za kranjske trgovce je bila sol. Z Benečani so Kranjci dobro shajali, a ko je postal Trst avstrij.sk, pričele so se pritožbe in prepiri. Vrhu tega pak je še plemstvo iskalo svnj dobiček, odkar se je trgovstvo s soljo jelo razcvitat.i. Zlasti je odiral tovornike grof Thurn na. Krškem. L. 1510. so se pritožili trgovci proti njemu, ker je neko staro carino za sol samovlastno povikšal. Od jednega tovora toli je zahteval toliko ko od dveh ali več, in ko se je vračal tovornik z neobloženo živino skozi Krško, plačevati je moral ravno tako carino in cestnino, kakor prej, torej dvakrat3). L. 1552 je ponovil Ferdinand '1. Kranjcem trgovsko pravico za sol, ker se mu je poročilo, da so kmetije tako majhne in slabe, da njihovi podaniki mimo navadnih poslov ne morejo drugače shajati, kakor da tovorijo in vozarijo. Izvažejo naj torej na Goriško in Laško ne le žito, ampak tudi platno, bukovo sukno, usnje, med, vosek, olje, žimo, svinjino itd., kakor že od nekdaj, ter vvažajo vino, sol, olje ali kar jim je sicer za vožnjo ugodno1*). Velik dobiček trgovstva s soljo spoznavši dala ga je vlada v najem, kar je se ve da Kranjce sila razburilo. V seji kranjskih stanov je dejal I. 1(125. nek Jurij VVagner, „da je trgovstvo s soljo v nebo vpijoč greh, „p e ec a tu m clamans in coelum vin-dictam usque in tertiam et. quartam generationem." Če se odvzame komu živež, kakor se godi to sedaj, nastavi se mu nož na grlo. Posledica bo, da se zavoljo pomanjkanja denarja, ki ga vsega izsesajo Benečani, granica ne bo mogla več vstrajno braniti". Jednoglasno se je sklenilo, da se davki ne dovolijo prej, dokler se ta krivica ne odstrani, kar pak se je zgodilo še le za Leopolda I.4). Prepovedi in ukazov glede trgovstva s soljo je izšlo mnogo; že 1. 1445. je prepovedal cesar Friderik IV. vvažanje soli na Štajersko („vber die Seen, wann das IJns Unsern Landleuten, und allen unsern Burgern, in Stiit.ten und Miirkten, merklichon schaden bringt, vnd von alter nit lierkommen ist“)6). Jednako druzemu trgovskemu blagu se tudi soli s cestnino in carino ni prizanašalo. Ferdinand II. je podelil Ljubljani I. 1014. mestno ce-stovino, ki se je tudi od soli tirjahw^^njegorski gospodje imeli ') Mittheil. 1867, p. 110. Jr' 2) Landhandvost.p, p. 41. mr 8) Mittheil. 1862, p. 72. Jr 4> Dimit.z, III., 438. ^ 5) Mittheil. 1802, p. 72. so že v 15. stoletji pravico za pobiranje cestnine (Urbarmauth), vsled katere se je jemalo od tovora soli po 1 sold, od kupca in prodajalca od vsacega po 4 solde, od menjala pa po 8 soldov. S poludnem 31. inajnika pričenši do sv. Petra in Pavla, torej v času najživahnej-šega trgovstva, pobirala se je od vsacega skozi Višnjo Goro vože-nega blaga, torej tudi od soli še jedenkrat tolika cestnina. L. 1636. je obložil ravno isti cesar vse na Kranjsko privedeno blago, z novo carino. Sicer so Tržačanje izprosili preklic te carine za blago, prihajajoče iz Trsta, glede soli pak se jim to vender ni posrečilo '). Najvažnejša zaloga soli na Kranjskem je bila v Senožečah, kamor se je dovažala iz Trsta vsak teden po jedenkrat2). Iz Ljubljane se ni smela zopet dalje odvesti ampak shraniti se je mor&la v tako zvani „solni hiši" do prihodnjega ali tretjega tržnega dne. Vsaj o Valvasorjevem času je bilo tako. Kaže se, da je bilo to trgovstvo s soljo jako živahno; 16 merjačev je bilo odločenih za merjenje in tehtanje soli in žita3). Po končanih benečanskih vojskah 1. 1617. zlasti pak po iztrebljenji protestantovstva se je jelo trgovstvo zopet oživljati, pač zlasti zato, ker je moralo mnogo, novi veri udanih trgovcev pobegniti iz Ljubljane ter oddati trgovstvo ostalim katoliškim trgovcem. Viharji tridesetletne vojske so se zadevali sicer tudi kdaj ob Kranjsko, a veliko škode niso napravili. Trgovstvo se je jelo obnašati zopet dobro. „ Poslednjih 50 let sem“, piše Valvasor 1. 1679., je vzrastlo mesto (Ljubljana) jako mogočno glede krasote poslopij, števila Stanovnikov in tudi sicer vsakako. Med tem ko si videl v početku tega stoletja v mestu k večjem kake štiri kočije (Carossen), našteješ jih zdaj lehko nad petdeset. Mesto je bilo zelo obljudeno, vender pak so bila večina Stanovnikov tujci. Starejša ko tri generacije ni bila nobena družina. Živeli so v Ljubljani mimo Kranjcev, vŠtajercev, Korošcev in Hrvatov tudi Lahi, Švabi, Šlezi, Moravci, Čehi, Danci, Pomorani, Holandci in Francozi. Tretjina meščanov, ki so se cenili takrat blizu na 20.000 glav, bili so tujci. Trgovstvo je bilo jako živahno, ker je bila Kranjska, oziroma Ljubljana trgovsko središče, odkoder se je blago spečavalo na tri strani. Na Laško se je pošiljalo železo, volna, žito in živina, ter se prinašala od tam svila, sukno, sol, dišave in morske slaščice. Jednako blago se je odvedalo na Hrvaško, odkoder je prihajala kožuhovina, živina, med itd. Na Bavarsko in Zgornje Nemško je šlo leto za letom mnogo centov medu, laškega blaga, žlahtnih vin, živega srebra, bakra itd.; nazaj pa se je vozila zlasti voIna; ustrojeno usnje in jednako blago. ') Mittlieil. ibid. -) Valvasor, XI. 623. *} Ibid, p. 672. V prejšnjih časih so trgovali Kranjci še delj, celo v Kandijo, zlasti klobučarji, ki so preskrbovali z bareti, klobuki in čepicami vse kraljestvo, dokler si ga ni Turek prisvojil. Ko pak je pridrl celo pred Kanižo, nastala je škoda za kranjske trgovce še tem večja l). jako podjetni kranjski trgovci so mislili neki čas (1589) celo na osnovanje trgovske družbe za železo po vzgledu napolitanske Terzarije. A misel je bila takrat še neizvediva. Rodila se je v Loki in Železnikih. Železnikarji so se sicer strinjali ž njo, a ne v taki obliki, kakor jo je nasvetoval rudarski nadsodnik Ju-nauer; Ločani Bomba, Križaj in Lukanič, ki so ponudili svojo imovino v to svrho, zdeli so se Železnikarjem premalo petični, češ, da 10—20.000 gld. za tako podjetje ne zadostuje2). Kar se tiče obrtstva, poginilo je vsled protireformacije za- radi izseljenja obrtnikov skoro popolnem. „Poprej,“ pravi Valvasor3), „bile so na Poljanah (pred samostanskimi vrati) stope za papir in v Trnovem glažuta, „4000 cekinov v zlatu vredna.“ Leta 1584. tožila sta sc še zanjo Piero Adrian in Hans Khisel, ki jo je prvemu brezi kake pravice odvzel4). L. 1028. pak se je opustila, ker je moralo iti vsled Ferdinandovega ukaza družina Moschkon iz dežele3). Od družili obrtniških strok, omenja Valvasor, da so pričeli Lahi narejati žamet, trakove in te^enell in jednake svilene zdelke, mimo tega pa tudi damast. Sicer so se delale še benečanske in nizozemske čipke (špice), ki so jih manjši trgovci daleč po svetu razprodavali. Saditi so jeli tudi t.abak “). I)a se je jelo Kranjcem zopet bolje goditi, kaže prepoved I. 1685. proti veliki dragocenosti oblek in zapravljivosti na vse strani7). Bogatini so živeli jako razkošno ter prinašali iz Trsta toliko morskih slaščic, da so se v Ljubljani celo lože dobivale ko v Trstu. Neki plemič je dejal: „Kdor hoče v Trstu vjete ostrige jesti, mora v Ljubljano popotovati ter si jih tam nakupiti" 8). Predpustom je ni bilo hiše v Ljubljani, kjer se ni do trde noči popivalo in rogovililo. Mimo glavnega mesta pak so si tudi drugi kraji jeli opo-magovati, v prvi vrsti Vrhnika, jako. važna vozniška postaja, kjer je bilo spravljenega obilo z Laškega pripeljanega blaga. Na poti proti Trstu je bila Vrhnika prvi ugodni kraj za postajo. Ležala je na robu močvirja in hribovitega sveta ; tu se je jela ‘) Valvasor, XI. p. 706. ») Mittheil. 1867. p. 12. * 1. c. 4) Mittheil. 1863. p. 9. *) Elze, Trubor p. 378 m\ 27. 6) Valvasor, I. c. ') Klun, Archiv II. 59. *) Valvasor, 1. c. spenjati cesta kviško v klance, kjer je bilo treba poskrbeti za težke vozove priprego. Cesta iz Ljubljane do sem pač ni bila najboljša, ker blago se je le do Vrhnike pripeljalo na vozeh, od tod v Ljubljano pa se je spečavalo po Ljubljanici. Nakladanje in razkladanje stalo je pač mnogo, a še je bilo ceneje kakor vožnja po slabi izvoženi cesti. Drug važen kraj je bil Logatec, kjer se je odcepila cesta čez Hrušico proti Gorici. Od Logatca do Ajdovščine ni bilo ne jednega večjega kraja, razven Podkraja, kjer se je pobirala carina. Planinci so si služili svoj kruli z živinorejo in po cesti; mimo lesa se je tudi drugo trgovsko blago vozilo ali v Trst ali na Vrhniko. Tudi Planina je pobirala carino'). Jednacega pomena je bila Postojina blizu razpotja v Reko in Trst. Zadnji važni kraj so bile Senožeče. A tudi po Dolenjski cesti se je privelo mnogo blaga v Ljubljano, zlasti dokler je Rudolfovo cvelo. Ovirali so trgovstvo tu le nekoliko Uskoki. Mimo t.rde ceste pak je postajala Sava vedno važnejša vodna pot na Hrvaško. Metlika, Črnomelj, Novo Mesto, Krško, Višnja Gora so bili trgovsko važni dolenjski kraji. Na Dolenjskem je bilo prej mnogo fužin za svinec in železo, toda opustile so se razven dveh (pri Malniku in jedno uro od Žuženberka) vse. V Cirknici so kaj živahno s soljo trgovali. Tovorili so jo semkaj vsak teden Kraševci in Čiči od morja; tu so jo kupovali drugi kranjski tovorniki. Vsak teden je bil tu pravi tržni dan za sola). Lož je trgoval v prvi vrsti z usnjem, mimo tega pa tudi na tržnih dneh po jedenkrat v tednu z žitom in soljo, na tovorih semkaj prinešeno. Žito se ni smelo zopet iz Loža, če se ni moglo prodati, proč peljati, ampak spraviti se je moralo v Ložu, dokler se ni prodalo 8). Mimo ljubljanskega šlo je morebiti loško blago najdalj po svetu po Nemškem in Laškem, zlasti ko sneg belo platno, žima, sita in konji, ki so jih posebno mnogo Lahi pokupili. Gorenjska stran je bila zaradi rude jako važna. Tu so bile stare fužine v Železnikih. V Kropi in Kamnigorici so se zdelovali žeblji. V Javorniku so bile sloveče fužine za jeklo, ki so zlasti Lahi po njem [»opraševali. Vrhu teh krajev so fužina-rile že Jesenice, Sava, Mojstrana, Tržič itd. Tržič je bil napolnjen z rokodelci, zlasti obilo so napravili dobrega korduanskega usnja po jako nizki ceni. Rudeči in črni korduan se je prodajal na Nemško in Laško. Neki posebni zdelek je bilo surovo sukno mezlan (masalan = mezzolana), katerega se je zdelovalo več vrst. A mimo tega so se nahajale še delavnice ') Valvasor, XI. 13. ’) Valvasor, XI. 216. 3) Ibid. p. 324. za bakreno in železno posodo, n. pr. kotle, ponve in jednake reči1). A najmenj vseh teh kranjskih zdelkov šlo je koncem sedemnajstega stoletja v Trst, ker so Tržačanje, ne spoznavši svojega prida, zlasti od Kranjske jako visoko carino zahtevali. Ferdinand III. jo je dovolil za sol le toliko časa, da' mu vrne Trst neko posojilo iz kameralne blagajnice. Sicer je bil ta dolg že davno plačan, a Tržačanje se niso zmenili zato, ter še nadalje pobirali carino. Trgovstvo se je zasukalo vsled tega proti Reki. Jako zelo so pogrešali v Trstu odslej kranjsko platno in koroško železo. Godilo se je to ves čas Leopoldove in deloma Jožefove vlade. Večkrat so prosili Tržačanje za prepoved proti Reki. Celo svojega vina niso mogli več prodati, ker so koroški in kranjski trgovci popolnem izostali. Zahtevali so od cesarja Jožefa I., naj se Kranja cem in Korošcem prepove nakupovanje vina drugje nego v Trstu ali Gorici, češ, da Tržačanje nimajo družili dohodkov, kakor za vino ; če ga ne morejo spečati, obubožati morajo do dobra. Zdaj so se pač spomnili zopet prej po njih tako zatirane Kranjske. Tržaško vinsko trgovstvo je izpodrival zlasti Devin z laškim vinom. Že Ferdinand I. je prepovedal 1. 1552. Devinu strogo kako drugačno trgovstvo, ko s tržaškim blagom. Na podlagi kameral-nih ukazov in dostavkov od leta 1590. se je prepovedalo 1. 1597. uvaževanje vina preko Palme. Ferdinand II. je zabičil Fiumicellu, da ne sme, bodi si s katerimi izgovori koli uvažati laških vin, zlasti iz Ankone ne, ker se s tem Trst škodi. Jednake prepovedi je razglaševal Ferdinand III., a kljub vsemu temu je prihajalo vender le mnogo laškega, beneškega vina na Kranjsko. Reka, videč, da se je zasukalo kranjsko trgovstvo tu sem, znižala je carino za deske in drugo leseno robo n. pr. za a/4 tržaške carine, med tem ko se je v Trstu le še povikševala1). Za Leopolda I. in Jožefa I. je opešalo tržaško trgovstvo do dobra, a s Karolom VI. se mu je rodil velik dobrotnik. Po končanih turških vojskah so se jeli 1. 17l(i. na Dunaji posvetovati, kako bi se moglo avstrijskemu trgovstu pomagati. Sklenili so skrbeti zato, da Benečani morje odpro ter avstrijsko zastavo časte, vrhu tega pak naj se razglasi Trst ali Reka za svobodno morsko pristanišče. Prej pa se je moralo trgovstvo do teh mest, bodi si po suhem ali mokrem, zavarovati, ter vsem avstrijskem trgovcem državna pomoč zagotoviti. Benečani so takrat še vedno trdih, da imajo pravico do morja le oni in drug nihče. Kljub vsemu bene-čanskemu krotovičenju razglasil se je 18. sušca 1719. patent, v sled katerega sta se Trst in Reka oznanila za svobodni pristanišči ‘) Ibid. 40fi. LOvventlial, 143—145, ter se vsem trgovcem zagotovila cesarska pomoč. Kupovati in prodajati se bo smelo odslej popolnem prosto. Ceste v Trst in Reko so se popravile, izvzemši na Kranjskem, že prej povsod. A Benečani, ki jim je od Trsta in Reke pretila velika škoda, udali se niso takoj; ustavljali so avstrijske ladije ter jih tirali v Benetke, da jih tam preiščejo in pobero od njih carino. Še le 1. 1721. se je pogodil Karol VI. ž njimi, da mora biti morje prosto, da se ne sme nobena avstrijska ladija na morju preiskati, razven če zajadra v kak manjši kanal v Benetkah samih *). Avstrijsko trgovstvo se je jelo jako lepo razvijati; da pak se odpre še več poti do morja, posvetovali so se na Dunaji, katere nove ceste naj bi se napravile. Za kranjsko trgovstvo važna nova cesta je bila iz Devina mimo Jamjana v Gabrijo ob Vipav-ščici.2) A še leta 1730. je bila državna cesta iz Dunaja v Trst še jako slaba. V Celji čez Savino celo mostu ni bilo; blago se je moralo v čolnih preko reke voziti. V Ljubljani si je dal poštar sicer vožnjo po pošti plačati, a namesto v poštni voz so morali popotniki sedati v ladijo, ki jih jo po Ljubljanici odvela na Vrhniko. Jednako se je godilo z blagom, vozilo se je po Ljubljanici, vozniki pa so šli po slabi cesti s praznimi vozmi na Vrhniko. Prekladanje ji' zamudilo najmanj pol dne, vrhu tega se je blago še poškodilo. Jako težavna je bila cesta iz Vrhnike v Planino, če je Unec preveč narastel, morali so se blago, vozovi in ljudje kacih 500 korakov daleč v majhnih čolnih prevažati, za kar se je moralo 'sila veliko plačati, vrhu tega pak se je še blago pokvarilo. Sploh se je od Ljubljane do Trsta z blagom jako grdo ravnalo. Podstrehe ni bilo nikjer dobiti. Če se je pri vozu kaj polomilo, obležalo je blago po več tednov na cesti. V Planini je bila pač precej dobra gostilna, a d tod dalje do Trsta nobene več. Vozniki niso mogli dobiti .nit prenočišča, niti kruha, vina, ovsa ali sena ; po kovačih, kolarjih in jermenarjih so zastonj povpraševali. Zadnja poštna postaja v Reko je bila v Planini, v Trst v Razdrtem. Iz Planine v Reko seje moral voziti popotnik s sestradanimi poštnimi konji, ki se jim je oves komaj nekaterikrat v letu pokazal, skozi kraje, kjer se ni dobila niti kaka jed, niti prenočišče, niti podstreha. Na tej cesti se je moralo še mnogo poskrbeti. Zaukazalo se je, naj plemiči napravijo v vaseh gostilne. Po dve milji narazen naj se izkopljejo vodnjaki, pokličejo rokodelci v deželo ter se pošta bolje uravna.3) Še bolj ko slabo ceste ovirale pa so trgovstvo obile cesto-vine. S štiridesetimi centi obložen voz plačal je n. pr. na poti ‘) Major, Die Anfiinge des Handels und dcr Industrie in Oesterrcich und die orientalische Compagnie p. 79. a) Ibid. p. 81. iz Trsta na Dunaj 20 gold. cestnine, pri tem pak ljubljanska in graška še ušteti nista bili.1) Da se te ovire vsaj nekoliko zaprečijo, razglasil je Karol VI. 7. junija 1730. nov patent, vsled katerega so se carine oprostili ne le domači ampak celo tuji v Trst voženi zdelki. Vse blago, razven železa, jekla, bakra, živega srebra, soli, smodnika, zrcal in steklovine bilo je prosto carine2). Za kranjsko trgovstvo s soljo so napočili zopet boljši časi. 14. majnika 1721. leta se je dovolila prodaja soli vsakomu, tovornikom in voznikom, 14. decembra 1. 1737. pak celo kmetom, ki so jo smeli zdaj prodajati ne le po kmetih, ampak celo po trgih in mestih; da, dovoljeno jim je bilo izvažati jo na tuje.3) Vse Trstu podeljene svoboščine, ki pak jih tu ne moremo omenjati, koristile so tudi Kranjski, kjer je trgovstvo jelo od dne do dne bolj cvesti. Jednako je pospeševala tudi Marija Terezija domače trgovstvo, zlasti ono s soljo. Napravile so se na raznih krajih po de-seli zalogG za sol, n. pr. v Idriji, v Loki itd. 22. junija 1752. že je dovolilo vsakomu preskrbeti se iz jedne tacib zalog s soljo za svoje potrebe. Da pak se ne bi vozniki, ki hodijo v Trst, pritoževali, da se morajo iz Trsta prazni vračati, dovoljeno je vsacemu dogovoriti se z loškim „impressario“, da jim bo odkupil iz Trsta ali iz Reke pripeljano sol za tako ceno, kakor jo sicer kupujejo c. kr. glavni magazini, kajti sol je bila monopol. Kdor ni mogel soli v nečem določenem času na kmetih ali v mestih prodati, moral je izročiti proti navadni plači cesarskim magazinom. Da pak se ne bi tuja, beneška sol, ki se je kupovala ceneje, tihota pila v deželo, objavile so se stroge prepovedi 1. 1747. in 1750; zlasti so bili Čiči v tem oziru na slabem glasu, zaradi česar jim je cesarica nošo orožja prepovedala. Cestam, tem živim trgovskim žilam, obrnila je cesarica vso pozornost ter jih izvzemši dolenjske ceste sprejela v državno upravo. Karolova želja, naj bi se na tržaški cesti napravila podstreha, izpolnila se je še le sedaj, ko se je gostilničarjem ukazala naprava podstreh za najmenj šest. voz. Cestni direktor grof Lamberg odpravil je gori imenovane zapreke na Uncu4). L. 1755. se je oprostilo vse iz Trsta ali Reke privedeno blago tranzitnih teženj popolnem6). S 17G6. letom pričenši, so smeli Kranjci po dolzem času zopet vsakovrsten živež brez carine v Trst voziti; vrhu tega *) Ibid. 97. a) Lovventhal, 169. s) Mitthcil. 1862. p. 72. *) Lowenthal, 182. s)Jbid. 191. se jim je trgovstvo s Trstom še sicer zelo olajšalo1). Zopet se je vozilo kranjsko železo v Trst, kakor nekdaj in grškim trgovcem zdelo se je tržaško železo na slovečem velikem sejmu v Sinigagliji tako ceno, da so se v Trstu naseliliJ). Stare kranjske fužine so zacvele iz nova ter zdelale jako mnogo železnine3). Za povzdigo svilorejstva zadobila si je cesarica velike zasluge. Murbe so se nasadile na Ljubljanskem Gradu že ]. 1732. in 1. 1735. se je sezidala fabrika za sviloprejo1), kmalu za tem še druga, ki pak ni dobro shajala, mislilo se je da zato, ker se je morala svila dovažati jako drago z Goriškega. Zaradi tega se je oddajalo seme in murbe brezplačno, ter ukazalo, naj zvedenci poučujejo ljudstvo v tej stroki, naj se mu daje potrebno orodje brezplačno ter se pridelana svila po določeni ceni od njih kupuje. In res so je sviloreja dobro obnašala; južna Kranjska, avstrijska Istra in Vipavski okraj zaslužil si je z njo svoj kruh. Da si tudi je vlada od 1. 177f>. počenši ni več podpirala, vender je še cvela do francoskih vojska. Obrtu je skušala dobrotljiva cesarica na vse strani pomagati. Ker je imela Kranjska veliko lesa, ukazalo se je, naj se pošiljajo 12—10letni dečki na Dunaj, da se priuče lesorezanja; sicer so poslali Kranjci dva fantiča na Dunaj, toda o lesorezanji se za tem ni čulo več. L. 17(»4. poslala je cesarica učiteljico na Kranjsko, da bi poučevala v zdelovanji čipkfi). Ostaja nam le še ziniti nekatero besedo o trgovstvu v Jožefovi dobi, ki je bila zanje malo ugodna, da si tudi so raznovrstne obrtnijske stroke mnogo dobička prinašale. Za Kranjsko bila je kakor tudi za druge dežele prepoved izvaževanja (1. 1784) jako škodljiva. Še neugodnejši pak so bili časi Leopolda II. in Franca I. O razmerah kranjskega trgovstva in obrta 1. 1808, torej baš pred francosko okupacijo, pripoveduje Hoff: „Gemiilde von Krain“ tako-le: „Žita se je izvažalo v Trst toliko, da ga je morala dežela kupovati na Ogerskem in Hrvaškem. Posebno veliko so potrebovali Tržačanje moke, ker niso imeli mlinov. Po vsej Kranjski se je delalo jako obilo platna in čipk. Vsak kmet je bil tkavec, vsaka kmetica je predla in delala čipke. S suknom, volnatimi nogovi-cami, usnjem, obdelovanjem lesenega blaga, kuhinjske posode, igrač, slamnikov, sitov bavili so se po vsej deželi. Nad 100.000 ljudij si je s taciin delom služilo svoj kruli, kacih 10.000 pak jih je delalo v rudokopili. Tretjina vseh Kranjcev je torej živela ob ‘) Ibid. 199. a) Ibid. 190. 3) Dimitz, IV. p. 18"), kjer se nahajajo številke za posamezne fužine. *) Dimitz, IV. 152. ‘) Ibid. 179. obrtu. Najboljši trg za te zdelke je bila Sinigaglia, spečavali pak so se tudi po avstrijskih deželah in še sicer na tnje. Trgovsko in ohrtsko življenje pred francoskimi vojskami bilo ge na Kranjskem jako živahno, skoro vsak kraj se je bavil ali s trgovsko ali z obrtsko stroko. Kranjci so pohajali po vsem širocem svetu za trgovstvom; ženske so morale obdelovati polje, kar se godi pri Kočevarjih še danes. Najdelj med svet so zahajali Kočevarji z blagom, kupljenim v Trstu ali Reki. Kar sami niso mogli nesti, naložili so na tovorno živino ter šli po svetu. Blago so urno razprodajali ter si dajali novega za seboj pošiljati. V množili malih mestih in trgih so imeli založnice raznovrstnega blaga. Ko so spomladi odhajali, izročevali so ga razprodajalcem ter hodili jeseni, ko so se vračali, po plačilo. Nekateri jned njimi so bili jako bogati, n. pr. Rusele, Waderwolf, Sagar itd. Za voznike in kmete blizu velicih cesta so bili ti jako lepi časi; Kraševci v golem nerodovitnem Krasu so si prislužili s pri-prezanjem po klancih jako mnogo. Cesta tam ni bila nikoli prazna, vedno se je vse trlo voznikov, tujih in domačih." Kranjsko blago hodilo je jako daleč. Hoff1) pravi, da so se Kamničanje bavili s kmetsko kožuhovino; v Krašinji bila je neka zaloga zanjo, tu so jo kupovali težki vozniki, ki so vozarili na Češko in Sasonsko, ter jo ali doma ali potoma prodajali. Pred francosko okupacijo sta cvela trgovstvo in obrt ter nosila kranjskim prebivalcem mnogo dobička. >) Ibid. 161. Hekateri ljubljanski, kranjski in kamniški mešžanje pol Friderikom Tirolskim. Spisal dr. Fr. Kos. ne 10. junija 1424. je umrl v Brucku poleg Mure avstrijski vojvoda Ernest Železni, zapustivši več mladoletnih otrok, katere je imel s svojo drugo ženo, poljsko princesinjo Cim-burgo. Trije sinovi, Friderik, Ernest in Albreht in ravno toliko hčera so preživeli očeta, drugi pa, dva sinova in jedna hči, umrli so že prej. Ker je imel pa najstarejši sin Friderik za smrti svojega očeta še le devet let, ni mogel nastopiti vlade in zato je prevzel vsled pogodbe od 27. julija 1409. očetov brat Friderik Tirolski jerobst.vo mladoletnih otrok in z jerobstvom tudi vlado po vseh onih krajih, kjer je prej zapovedoval Ernest Železni. Tako je postal ta Friderik, ki je bil do zdaj vladar na Tirolskem, gospodar štajerske, koroške in kranjske zemlje. Njega omenja zgodovina o času cerkvenega zbora v Konstanci, kajti on je podpiral papeža Ivana XXIII., da je laglje ubežal (1415) iz imenovanega mesta. Vsled tega so se razsrdili nad Friderikom rimsko-nemški cesar Sigismund in na cerkvenem zboru zbrani očetje, in huda kazen ga je zadela, namreč cerkveno izobčenje in državno pregnanstvo. Le pod trdimi pogoji, izgubivši mnogo svojih posestev v Švici in obljubivši plačati veliko svoto denarja, zadobil je Friderik zopet pomiloščenje. Ker pa one svote ni bilo lehko skupaj spraviti, in ker je bil ta dostikrat v denarnih stiskah, dobil je priimek Friderik „a praznim žepom"; pa tudi Friderik „Starejši“ se dostikrat imenuje, da se tako loči od svojega varovanca, Friderika „ Mlajšega". Kot jerob ali varuh svojih netjakov je prevzel Friderik Starejši vlado na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in še v nekaterih druzih krajih. V vseh teh deželah je postopal jako samostojno in se vedel, kakor da bi bile one pokrajine njegova prava lastnina. Akoravno je 1. 1431. Friderik Mlajši IG. leto dosegel in postal tedaj po habsburškem običaji polnoleten, obdržal je vender Friderik Starejši še dalje jerobstvo in vlado, a sem ter tja je »potreboval pri ^vladarskem poslu svojega netjaka, kateri je časih uravnal z dovoljenjem in v imenu svojega varuha marsikako stvar, kar nam dokazujejo nekatere listine tistih časov. Tri leta pozneje (1434) je postal tudi brat Friderika Mlajšega, Albreht, polnoleten, tretji brat Ernest pa je dve leti prej umrl. Friderik Mlajši je čedalje bolj želel po samostojnem vladarstva svojih dežel, a njegov strijo Friderik Starejši jili mu ni hotel izročiti in naposled je bil Albreht V. iz albertinske vrste naprošen, posredovati med njima. Ta je to tudi storil in 25. maja 1435. razsodil, da naj prevzameta brata Friderik Mlajši in Albreht vladarstvo v deželah svojega očeta Ernesta, t. j. na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, v Slovenski Marki, na Krasu, v Istri in še nekaterih drugih krajih. Tako jo tedaj Friderik Tirolski kot varuh Friderika Mlajšega in Albrehta gospodoval po naših pokrajinah 11 let, od 1424 — 35. Iz te kratke dobe hočemo navesti nekoliko črtic, tikajočih se ljubljanskega, kranjskega in kamniškega meščanstva. Obrnimo se najprej v Ljubljano, kjer na čelu meščanstva takrat ni stal mestni župan, kakor dan danes, temveč mestni sodnik, katerega so volili meščanje izmed svoje srede. Iz zgodovinskih virov nam je znano, da je bil že 1. 1421. Pavel Hajman iz Loke mestni sodnik v Ljubljani1). Tudi 142G. nahajamo ravno tega moža sodnikom v Ljubljani, kakor je razvidno iz nekega dokumenta od 19. novembra 1426, v katerem Jurij Piber svoji ujni Katarini, ženi ljubljanskega krojača Matevža, in njijinim otrokom Janezu, Juriju in Marjeti da zastavno pismo o žitni desetini v šent-rupertski fari y(na Dolenjskem), potem o montanski pravici in vinski desetini v Zalovcih (Schalkowecz, sod. okr. Novo Mesto), za katere pravice in desetine je posodil 50 cekinov. Pečatila sta Hajman, sodnik, in Tomaž Werder, meščan ljubljanski2). V neki drugi listini od 24. novembra 1427. pečatila sta tudi ta dva, vonder se kaže, da Pavel Hajman takrat ni bil več sodnik, temveč samo meščan ljubljanski8). Pozneje se omenja Vido Spenglavec ljubljanskim sodnikom in sicer v listini od 15. junija 1430., v kateri Ivan Wern-burger prepušča avstrijskemu vojvodi Frideriku fevd o jedni desetini v Šmartnem pri Savi, katero je bil prej kupil od Ivana Schiltleina, meščana ljubljanskega, in jo zdaj prodal Spenglavcu*). Kmalu potem, dne 25. januvarja 1431. prepušča Nikolaj O s t r o v r h a r (Gallen-berger) vojvodi Frideriku fevd o treh kmetijah v Lukovci pri Vrhniki s prošnjo, da hi jih dal ljubljanskemu meščanu Vidu Spen-glavcu, kateri jih je kupil6). Dne 7. marca 1431. je tudi Friderik podelil Vidu Spenglavcu, takratnemu ljubljanskemu sodniku, one tri kmetije v Lukovci z vsemi zraven pripadajočimi rečmi in de- ‘) Mittli. d. liist. Ver. f. Krain, 1862, str. 80. A Chmol, Goseh. K. Friedricha IV. I, str. 197. -1) Mitth. d. liist. Ver. f. Krain, 1862, str. 51. *) Mitth. d. liist. Ver. f. Krain, 1862, str. 02. s) Ravno tam. setino v Šmartnem pri Savi1). Jedno leto pozneje (16. maja 1432.) prepuščata ljubljanski meščan Andrej Samogoj in njegova zena Katarina vojvodi Frideriku fevd o desetini v Zavrhu pri Zagozdu (sodn. okr. Litija), katero je od njiju kupil Vid Spenglavec, ljubljanski sodnik. Pečatila sta Pavel Blago vi čar (Glogovičar) in Kristijan Mlakar3). Nekaj dnij pozneje, 1. junija 1432, je podelil vojvoda Friderik (razume se, da „Starejši“, ne pa „Mlajši“) Spenglavcu omenjeno desetino v Zavrhu3). Nekaj ljubljanskih meščanov iz te kratke dobe smo že omenili ko smo govorili o ljubljanskih sodnikih in sicer Tomaža Wer-derja, Ivana Schiltleina in Andreja Samogoj a. V različnih zgodovinskili virih navedeni so še drugi. Ljubljanski meščan Andrej Prešič dobil je, kakor nam priča reverz od 24. aprila 1429., od Friderika, prednika bistriškega samostana, dve mesnici v Ljubljani v najem proti temu, da se zaveže, dati vsako leto samostanu GO funtov loja in ohraniti mesnici v dobrem stanu. Ta reverz je pečatil neki drug ljubljanski meščan, Jurij Bslacher4). Iz te listine je razvidno, da je imel bistriški samostan tudi v Ljubljani svoja posestva. V neki drugi listini so imenovani trije ljubljanski meščanje, Pavel Dolski (Lustaler), Peter Osni (Essel) in M a t e v ž H misel. Vojvoda Friderik je namreč dne 25. junija 1428 daroval Pavlu Dolskemu nekaj njiv pred ljubljanskim mestom, katere so imeli prej v svojih rokah turjaški gospodje (Auersberger), kupivši jih od Petra Osla (Essel), njegove žene Uršule in Adelhajde, vdove ljubljanskega meščana Matevža Hudamisli6). Pavla Dolskega nahajamo tudi v drugih listinah. Dne 12. decembra 1427. prepusti Katarina, žena Gregorja s Perovega (pri Kamniku) vojvodi Frideriku fevd o dveh kmetijah v Dolu in Depali Vasi, kateri je prodala ljubljanskemu meščanu Pavlu Dolskemu0). Kmalu potem, 28. decembra istega leta, dovoli Friderik Dolskemu oni kmetiji obdržati za jedno leto7) in 25. junija 1428 da mu imenovani kmetiji v fevd8). Ljubljanski meščan bil je Mihael Liclitenberger, ki je po veliki noči 1429. tedaj konec marca, Pavlu Blagovičarju (Glo-gowiczer) prodal neko kmetijo na Ježici (Yessitz)9). Dne 9. marca 1431 je prepustil vojvoda Friderik ljubljanskemu meščanu Urhu Makovcu gozdarski urad pri kranjskem namestništvu "'). ') Chinel, Goseh. K. Friedricha IV. I., str. 499, št. 40. ,J) Mittli. d. liist Vor. f. Krain, 1SG2, str. 62. :l) Chrael, Gescli. K. Friedrichs IV. I., str. 501, št.. 57. *) Chmel, Geseh. K. Friedrichs IV. I., str. 132. 3) Ravno tam, str 497, št. 28. *) Mitth. d. hist. Vor. f. Krain, 18(>2, str. 51. 7) Chmol, Gesch. K. Friedrichs IV. I., str. 4!)0, St. 17 Mittheil. 1. c. str. 61; Chinel, 1. c. str. 497, št. 27. ") Chmel, 1. c. str. 497, št. 33. I0) Chmel, 1. c. str. 499, št. 43. Ljubljanski meščan Henrik Raucli je bil navzočen, ko je Bridič iz Poreč pri Šembidu na Vipavskem dne 7. junija 1429. volil bistriškemu samostanu vinograd na gori „Sturmnitz“ *). Dne 30. oktobra 1430. proda Neža, vdova Eberharda Land-troppa, Frideriku Ganserju, ki je bil meščan ljubljanski in ob jednem pisar deželne sodnije , desetine v šentvidski fari nad Ljubljano. Pečatil je kranjski oskrbnik Jurij Gutenstainer2)- Posredovalna sodnija, obstoječa iz peterih mož, lioteč narediti konec prepiru med redovniki v bistriškem samostanu in turjaškimi gospodi, določila je dne 12. julija 1433., naj dela mejo med bistriškim in turjaškim posestvom ona črta, ki se vleče od gore Slivnice (pri Cerknici) čez Praprotnico in potok Malo Cirknico do Zibovnika. Kar je od navedene črte na zapadni strani proti Begunjam , spada naj pod bistriški samostan, posestva na vzhodni strani proti Nadlišku in Turjaku pa naj bodo turjaških gospodov. V oni petorici, ki je tako razsodila, bila sta dva ljubljanska meščana, Henrik Stauthaimor in Matevž Mavtar, potem pa pisar deželne sodnije v Ljubljani, Friderik Gans8). Zadnji je brez dvojbe identičen s prej imenovanim Friderikom Ganserjem. V neki listini od 7. marca 1431. je imenovan ljubljanski meščan Nikolaj Paradiž (Nixe Paradis) in njegov brat Jurij, katerima je vojvoda Friderik dal v fevd po njijinem očetu Tomaži podedovane desetine in sicer desetino od štirih kmetij v Nadgorici (Nadgorigs) pri Savi v mengiški fari, potem desetino od 31 kmetij v šentvidski fari in sicer od 18 kmetij v „obeh Švicah“, od 3 kmetij v Gabrijah, od 4 kmetij v Stranski Vasi, od 3 v „Varstnegku“ in od 3 v „TscepIach“ (morebiti v Žlebih)1), potem desetino od nekaterih kmetij v vodiški farir’). Ljubljanski meščan Primož Krainer je dobil 14. junija 1431. od vojvode Friderika v fevd desetino v Kosezih pri Sv. Jarneji (Šiška pri Ljubljani), katero je kupil od ljubljanskega meščana Petra Orione0). Ta Peter Oriona je imenovan tudi na drugih krajih. Dne 24. novembra 1427. prepušča vojvodi Frideriku desetine v šentvidski fari nad Ljubljano, da bi jih ta dal kupcu „Syre Tutorju", ljubljanskemu meščanu, v fevd7). To se je tudi 1. fe-bruvarja 1428. zgodilo, ker takrat je dobil Tutor desetino od mnogih kmetij šentvidske fare, kakor v Kosezih, Dravljah, Podgori, Poljanah, na Trati itd.8). Jeden dan prej je podelil Friderik ljubljanskemu ‘) Chmel, I. c. str. 133. a) Mitth. 1. c. str. 62; Chmel, 1. c. str. 197. 3) čeplje so na slcmonu med Utikom, Bokaloi in Stransko Vasjo. L. Chmel, 1. c. str. 13-1—135. -') Chmel, I. c. str. 498, St. 39. ") Chmel, 1. c. str. 499, St. 47. ’) Mitth. 1. c. str. 51. e) Chmel, 1. c. str. 496, St. 20. meščanu Sore Tutorju jedno kmetijo in jedno njivo v Dragomnu, kar je bil zadnji od Hermana iz Dragomna kupil1). Dne 4. januvarja 1429. sta kupila Friderik Stautliaimer, brižinski korar in fajmošter v Hainburgu, in njegov brat H en rik, ljubljanski meščan in ob jednem sodnik v Brucku poleg Litave, od bratov Ostrovrliarjev (Gallenberger) devet kmetij in jedno desetino za 504 funte vinarjev. One kmetije so bile: jedna v Hrastji, kjer je prebival Križaj (Crisee) s svojima sinovoma, dve v Moše-niku, izmed katerih je jedno obdeloval Žvab s svojimi sinovi, drugo pa Makovec s svojim sinom, jedno v Dobravi, katero je obdeloval Gregor Richter, jedno v Logu, kjer je prebival Martin, jedno v Podstrani poleg Prikrnice (Seydendorff bei Prikarnitz), katero je obdeloval Martin, jedno v Kokošnah, kjer je stanoval Martinov sin Herman, jedno v Zalogu (poleg Kokošen), na kateri sta prebivala Križaj in Jure, vsi ti kraji so bili v moravški fari; potem jedna kmetija v Zejah v dobovski fari, katero je obdeloval Jernej s svojim sinom. Desetina, kojo sta imenovana brata kupila, bila je v Palovičah (Polawicz) v kamniški fari. Vse te kmetije z desetino vred volita brata Stauthaimer dne 13. maja 1429. po svoji smrti bistriškemu samostanu pod tem pogojem, ako bi Henrik in njegova žena Katarina ne dobila nič otrok. Tudi si pridržita pravico, to volilo, ako bi bila potreba, prenarediti ali pa še celo preklicati3). Avstrijski vojvoda Friderik -Mlajši" je potrdil ta sklep bratov Stauthaimer jev 25. oktobra 14343). Ako naposled imenujemo še ljubljanskega meščana Nikolaja Mata, kateremu je Friderik „Starejši" 1432. dal v fevd desetino v Kozišah pri Kamniku1), moramo priznati, da smo izmed števila meščanov jih le malo imenovali in da nam sploh ni mogoče vseh našteti, ker so zgodovinski viri preveč nedostatni. Kar se starodavnega mesta Kranja tiče, znan nam je iz te dobe mestni sodnik Pečenko in nekaj meščanov. Omeniti moramo, da je vojvoda Ernest Železni 15. februvarja 1423. dal meščanom oblast, voliti si svobodno mestnega sodnika6), in nekoliko prej, dne 22. maja 1422., ukazal je deželnem.i glavarju, da naj pazi, da bodo kranjski meščanje postavljali mesto lesenih hiš zidane0). Kranjski sodnik Pečenko je omenjen v listini od 22. maja 1424. Takrat so prepustili, kakor nam izvirna, v kranjskem farnem arhivu shranjena listina pričuje, kranjski meščanje in njih sodnik Kocijan Pečenko, župniku Kolmanu v Kranji prostor za napravo farovža7). ') Chmel, 1. c. str. 496, št. 19. a) Chmel, 1. c. str. 132 in 197. 8) Chmel, 1. c. str. 133 4 1 TO, str. 99. 6 ro, str. 98. ’) Letopis Matice slov. za 1870, str. 99. r Omenjeni Kolman je bil t.udi naslednje leto župnik v Kranji, kjer se je bavil nekoliko časa oglejski patrijarh Ludovik, kakor nam kažejo nekatere, v tem mestu spisane listine, tako n. pr. od 4. aprila 1425., ko je patrijarh uravnal neke stvari bistriškega samostana o desetini na Vrhniki, v Mirkah in Vrdu1), ali pa od 13. aprila 1425., ko je podelil bratovščini Matere Božje v Kranji odpustite2). Iz listine od 13. decembra 142(1. je razvidno, da takrat Kocijan Pečenko ni bil več sodnik v Kranji3). Zraven mestnega sodnika so imela takrat različna mesta po dvanajst (časih tudi več) porotnikov. Tudi v Kranji je bilo dvanajst prisežnih mož, med njimi v letu 1426. Jeronim Paumburger4). V tej dobi, katero tu obravnavamo, znani so nam naslednji kranjski meščanje: Mesrer, Pribenic, Herman Zalokar in njegov sin Mi kul e in Gregorij Zalokar Mesrer je imenovan v dveh listinah. Dne 30. junija 1426. je prepustil Jurij iz Kamnika avstrijskemu vojvodi Frideriku fevd o mlinu na Kokri pod Klancem nad mostom s prošnjo, da bi ga podelil kranjskemu meščanu Miksu Mesrerju3). To je vojvoda Friderik tudi 5. julija 1427. storil0). Drug mlin je bil na Kokri pod mestno bolnico. Polovico tega mlina so si prilastili kranjski meščanje po zamenjavi z dovoljenjem vojvode Ernesta in drugo polovico so si kupili z dovoljenjem vojvode Friderika, kakor nam kaže listina od 17. julija I4267). Prihodnje leto pa so meščanje ta mlin prodali someščanu Matevžu Pribeniku8). Kranjski meščanje Herman Zalokar, njegov sin M i k u 1 e in Gregorij Zalokar so imenovani v listini od 13. decembra 1426., v kateri Mikule pripoznava, da je njegov oče svojo njivo pred kranjskim mestom proti Hupi, ležečo blizu njive bratovščine sv. Nikolaja v Kranji, katero je obdeloval Martin Lotrič, in zraven njive Jakoba Štruklja, oltarju sv. Jakoba v farni cerkvi v Šenčurji pri Velesovem volil in sicer tako, da morajo njegovi dediči vsako leto na dan sv. Jakoba dajati po jeden funt voska cehmoštru tega oltarja, župniku pa po tri oglejske šilinge za mašo, katero naj opravlja tisti dan pri oltarji sv. Jakoba. Kadar pomrjo dediči, postane njiva lastnina omenjenega oltarja. Med pričami se nahaja kranjski meščan Gregorij Zalokar11). Idimo še v Kamnik in poglejmo, kateri meščanje so tam takrat stanovali. ‘) Chmel, 1. c. str. 180—181. a) Letopis Matico slov. za 1870, str. 99. 81 Chmel, 1. c. str 199; Letopis Matico slov. za 1870, str. 99. *) Chmel, 1. c.; Letopis, ravno tam. 8) Mitth. d. hist. Ver. f. Krain, 1862, str. 61. ") Chmel, 1. c. str. 496, St. 14. ') Chmel, 1. c. str. 496, št. 9; Letopis Latico slov. za 1870, str. 99. *) Chmel, 1. c str. 496, št. 18; Letopis Matice slov. za 1870, str. 100. ') Chmel, 1. c. str. 198—199; Letopis Matice slov. za 1870, str. 99. Za sodnika je bil v tem mestu nekaj časa Nikolaj iz Loke (Niclas von Laakch), kakor nam priča listina od 22. oktobra 1427 ’), pozneje pa S e i fr id K o s t ib o 1 (Kusabal). Ta je pečatil listino od 27. avgusta 1431., v kateri je kamniški meščan Janez Solza prepustil vojvodi Frideriku fevd o dvoru na Perovem pred Kamnikom2). Kostibol je bil več let sodnik v Kamniku, vender najbrž svoje službe ni prav vestno opravljal, ker je avstrijskim vojvodam, ko je ž njimi proračunil, ostal dolžan 500 ogerskih cekinov3). Avstrijski vojvodje so mu vzeli zato njegov skedenj in vrt, da bi se odškodovali, in podelili potem oboje kamniškemu meščanu Urbanu4). Izmed kamniških meščanov je bil'gotovo jeden najznamenitejših Janez Solza (Sulsa, Sulse), čegar ime se večkrat nahaja v listinah. Vojvoda Friderik mu je podelil 7. julija 1426. desetino od o*/a kmetije v Rodici v mengiški fari in desetino od •r) kmetij v „Zervvischach“ (morda Žirovše pri Krašnji)6). Ravno tako mu je dal 14. junija 1428. dvor na Perovem pred kamniškim mestom z mlinom in gozdom vred6). Tri leta pozneje pa je Janez Solza ta dvor prodal kamniškemu meščanu Jakobu Achperu iz Nevelj7), kateremu je vojvoda Friderik fevd o tem dvoru z mlinom in gozdom vred podaril dne 17. maja 14328). Dne 16. junija 1431. podeli vojvoda Friderik Janku Kluku travnik na Perovem pred kamniškim mestom, katerega je ta kupil od kamniškega meščana Janeza Solze"). S hčerjo Janeza Solze, Ano, bil je oženjen kamniški meščan Lenart, kateremu sta Solza in njegova žena Marjeta 1428, dala za doto desetino od (> 1/2 kmetije v Rodici v mengiški fari10). Po smrti Janeza Solze prodala je njegova žena Marjeta desetino v Cirkušah v tuhinjski dolini (svojemu zetu) kamniškemu meščanu Lenartu in vojvoda Friderik prepustil mu je to desetino dne 17. maja 1432. kot fevd11). ') Chmel, 1. c. str. 496, št 16; Letopis Matice slov. za 1876, str. 182, St. 60. *) Mittli. d. liist. Ver. f. Krain, 1862, str. 62. a) Chmel, 1. c. str. 19. *) Chmel, 1. c. str. 246. 5) Chmel, 1. c. str. 496, št. 8; Letopis Matice slov. za 1876, str. 132, št. 69. “) Chmel, 1. c. str. 497, št. 26; Letopis Matice slov. za 1876, str. 132, št. 61. ’) Mitth. d. liist. Ver. f. Krain, 1862, str. 62. *) Chmel, 1. c. str. 601, št. 66; Letopis Matice slov. za 1876, str. 133, št. 66. °) Chmel, 1. c. str. 600, št. 48. l0) Chmel, 1. c. str. 497, št. 24. u) Chmel, 1. c. str. 199; str. 600, št. 56; Lotopis Matice slov. za 1876, str. 133, št. 66. Listina od 14. junija 1428- imenuje kamniškega meščana Križaja (Crise), kateri je Janezu Ingveru prodal desetino od 9V2 kmetije in sicer od 4 v Lazih, od 3’/a v Hribu in od 2 v Steblevku v tuhinjski dolini1). Najbrž sta bila kamniška meščana tudi Jarnej Heric in njegov sin Viljem, katera sta omenjena v listini od 8. aprila 1428, v kateri vojvoda Friderik daje v fevd Viljemu dedščino njegovega očeta in sicer žitno desetino v Zgornjih in Spodnjih Brnikih in v Cerkljah, potem v Jaršah pri Mengišu, jedno kmetijo na Količevem, jedno v Kompolji pri Krašnji, dve v Vrbi v dobovski fari, jeden mlin in jedne stope v Kamniku na Novem trgu ob Bistrici pod Lizino hišo, in potem žitno desetino v Poženiku v cerkljanski fari2). Kamniškega meščana Urbana smo že imenovali zgoraj. ') Chmel, 1. c. str. 497, št. 26. s) Chmel, 1. c. str. 4i)G, St. 22. Bibliografija Slovenska. Slovensko knjigarstvo od 1. januvarja 1882. leta do 1. januvarja 1883. leta. Sestavil Ivan Tomšič. Štev. 1—147 glej v „Ijetopisu“ za 1869. leto 2G8—281. strani; štev. 148—243 v »Letopisu" za 1870. leto od 364—871. strani; štev. 244—361 v .Letopisu" za 1871. leto od 346—364. strani; štev. 362—680 v „Lotopisu“ za 1872. in 1873. leto od 280—301. strani; štev. 590—817 v „Letopisu“ za 1876. leto od 193 — 216. strani; štev. 818—926 v „Letopisu“ za 1877. leto od 324—336.strani; štev. 926 — 1124 v „Letopisu“ za 1878. leto od 192 — 213. strani; štev. 1126 — 1230. v ,Letopisu“ za 1879. leto od 220—231. strani; štev. 1231—1362 v „Le-topisu" za '1880. leto od 326—341. strani; štev. 1363—1487. v „Letopisu“ za 1881. leto od 209—223. strani. I. Časopisi. 1488. Brencelj v lažnjivi obleki. V Ljubljani. Odgovorni urednik in izdajatelj Jakob A lesov ec. Tisk Blaznikov v Ljubljani. Letnik XIV. 1882. 4°. (Izhaja po dvakrat na mesec.) 1489. Cerkveni glasbenik. Organ Cecilijinega društva v Ljubljani. Letnik V. 1882. Z muzikalnimi prilogami. Odgovorni urednik lista Janez Gnjezda. — Odgovorni urednik muzikalnih prilog Anton Foerster. Zaloga Cecilijino društvo. — Tiska R. Milic 8°. (Izhaja po jedenkrat na mesec. Vsacemu listu je priložena muzikalna priloga, obsezajoča po 4 str. 8°.) 1400. Cvetje z vrtov sv. Frančiška. Mesečni list za verno slovensko ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. S posebnim blagoslovom Nj. svetosti papeža Leona XIII., Nj. ekscelencije kneza nadškofa goriškega in prečast. generalnega ministra celega frančiškanskega reda vrejuje in izdaja P. Evstahij Ozimek, mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici. V Gorici. Hilarijanska Tiskarnica. 1882. Letnik 111. 8°. 388 stranij. 1491. Deželni zakonik za vojvodstvo Kranjsko. 4°. V Ljubljani. Leto 1882. Natisnila Klein in Kovač (Eger). XVI, 105 stranij. Translator Fr. Levec. 1492. Držami zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane. Na Dunaji. Iz ces. kr. dvorne in državne tis-karniee. 43. Leto 1882. XX, 074 stranij. Urednika M. Cigale in Jo s. Stritar. 1493. Edinost. Glasilo slovenskega političnega društva za Primorsko. Lastnik društvo „Edinost". — Izdatelj in odgo-govorni urednik : Josip Milanič. Tisk F. Huala v Trstu. Tečaj VIL 1882. Fol. (Izhaja vsako sredo na eoloj poli.) 1494. Gospodarski list. Glasilo c. kr. kmetijskega društva v Gorici. Odgovorni urednik Anton Klobučar. Leto 1882. Založilo c. kr. kmetijsko društvo. Natisnil Paternolli. Vel. 8°. 192 stranij. 1495. Kmetskiprijatel. Izdajatelj in odgovorni urednik Dr. Edvard G 1 a n ts c h ni gg. Založba in tisk Janez Rakuscha v Celji. 1882. — Izhaja vsako drugo in četrto nedeljo v mesecu. (Ta list je začel izhajati 16. julija 1882. 1. in je pisan v slovenskem in nemškem jeziku.) 149G. Kres. Leposloven in znanstven list. Sodelovanjem prof. dr. Greg. Kreka in žup. Dav. Trstenjaka ureduje dr. Jakob Sket, c. kr. gimn. prof. v Celovci. V Celovci. Tiska in za-ložuje tiskarna družbe sv. Mohora. 1882. Leto II. 8". 050 stranij. 1497. Ljudski Glas. (Političen list.) Izdajatelj in odgovorni vrednik Filip Ha d er la p. I. Leto 1882. Tiskala Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg. (Izhaja 1. in 16. vsacega meseca.) 1498. Ljubljanski Zvon. Leposloven in znanstven list. Izdajatelji in založniki: J. Kersnik, Fr. Levec, dr. Ivan Tavčar in Jos. Stritar. — Odgovorni urednik: Fran Levec. Leto II. 1882. V Ljubljani. Tisk „Narodne Tiskarne". Vel. 8°. 770 stranij. (Izhaja po štiri pole obsežen po jeden pot na mesec v zvezkih ter stane za vso leto 4 gl. 60 kr.) 1499. Mir. (Političen list za koroške Slovence.) Izdajatelj in odgovorni urednik And. E i n s p i c 1 e r. Loto I. 1882. Tiskarna družbe sv. Mohora v Celovcu. 4°. (Izhaja 10. in 25. vsacega mcsoca.) 1501. 1502. 1503. 1504. 1505. 150fi. 1507. Novice, gospodarske, obrtniške in narodne. V Ljubljani. Tisk in založba J. Blaznikovili naslednikov. Odgovorni urednik Alojzij Majer. Tečaj XL. 1882. 4°. (Izhajajo vsako sredo.) Popotnik. List za šolo in dom. III. leto. Založnik in urednik Mih. Žolgar. — Tiskar Jan. Rakuš v Celji. 1882. 8°. 196 strani. (Izhaja 10. in 25. dan vsacega meseca.) Slovenec. Političen list za slovenski narod. Letnik X. 1882. Fol. V Ljubljani. Izdajatelj in odgovorni urednik Filip Haderlap do meseca majnika, dalje J. Jerič. — Tiskali Jož. Blaznikovi nasledniki. (Izhaja po trikrat na teden: v torek, četrtek in soboto.) Slove>iska čebela. Družbeni list za prijatelje čebelarstva po Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primorskem. Izdajatelj „čebelarsko društvo". Odgovorni vrednik J. Jerič. V Ljubljani. Tečaj X. 1882. Tiskala Klein in Kovač. (Izhaja vsak mesec po jedenkrat.) Slovenski Gospodar. List ljudstvu v poduk. Izdajatelj in založnik tiskovno katol. društvo v Mariboru. Odgovorni urednik dr. L a v o s 1 a v Gregorec. — V Mariboru. Tečaj XVI. 1882. 4°. — Tisk Janez Leona v Mariboru. (Izhaja vsak četrtek v tednu.) Slovenski Gospodar ima po dve prilogi in sicer: 1) Gospodarska priloga. Priložena od Staj. kmetijske družbe. 2) Cerkvena priloga. Priložena od katol. tiskovnega društva. Slovenski Narod. (Političen dnevnik.) V Ljubljani. Fol. XV. leto, 1882. Izdajatelj in urednik Maks o Armič. Lastnina in tisk „Narodne Tiskarne". {Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike.) Slovenski Pravnik. Izdaje in ureduje dr. Alf. Mo s eh e. Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani. Leto II. 1882. 8° fi84 stranij. (Izhaja vsak mesec na dveh p61ah in velja za vso leto 4 gl.) Slovenski prijatelj. Odgovorni izdajatelj in vrednik Andrej Fjinšpieler, knezoškofijski duhovni svetovalec, katehet in učitelj na ces. kralj, viši realki v Celovcu. — Leto 1882. 8°, XXXI. tečaj. (Izhaja po jedenkrat v meseci.) Soča. (Političen list.) Izdajatelj in odgovorni urednik: A. Fabijani. — Tiska: „Hilarijanska Tiskarna" v Gorici. Tečaj XII. Fol. 1882. (Izhaja vsak petek.) 1509. Šola. Glasilo Goriških učiteljev. Založnik V. C e r n ic. Leto III. 1882. Tiska: „Hilarijanska Tiskarnica“ v Gorici. 8°. 64 str. (Izhaja v zvezkih po 25 kr.) 1510. Učiteljski Tovariš. List za šolo in dom. Tečaj XXII. 1882. Odgovorni urednik Andrej Praprotnik, nadučitelj in voditelj I. mestni 5 razredni ljudski šoli v Ljubljani. — V Ljubljani. Natisnil in založil Rudolf Milic. Vel. 8°. 38G str. (Izhaja 1. in 15. dn6 vsacega meseca ter stane za vse leto 3 gl.) 1511. Vrtec, časopis s podobami za slovensko mladino. Uredil in založil Ivan Tomšič, učitelj na c. kr. vadnici v Ljubljani. Dvanajsti tečaj, 1882. vel. 8°. 192 stranij. V ljani. Tiskala Klein in Kovač (Eger). (Izhaja po jedenkrat v mesecu in stoji za vse leto 2 gl. 60 kr.) 1512. Zgodnja Danica. Katolišk cerkven list. Odgovorni vrednik: Luka Jeran. V Ljubljani, 1882. 4°. XXXV. tečaj. 410 str. — Natisnili in založili J. Blaznikovi nasledniki. (Izhaja vsak petek na eelej poli in velja za vse leto 4 gl. 60 kr.) 1513. Laibacher Didcesanblatt. 1882. 4°. Izdajatelj in odgovorni urednik Anton Koblar. Tisk „Narodne Tiskarne1* v Ljubljani. (List prinaša nemške, latinske in slovenske sestavke.) ' « II. Društvena dela. Čitalnica narodna v Ljubljani. 1514. Letopis narodne čitalnice v Ljubljani začetkom leta 1882. Založila čitalnica. Tisk J. Blaznikovih naslednikov v Ljubljani. 8°. 31 stranij. Dramatično društvo v Ljubljani. 1515. Slovenska Talija. Zbirka dramatičnih del in iger. Na svetlo daje dramatično društvo v Ljubljani. 60. V o z e k. P r o c i j o z a. Igrokaz v 4 dejanjih. Nemški spisal Pij Aleksander W o 1 f, preložil Jo s. Cimperman. — Žila. Veseloigra v dveh dejanjih. Spisal Josip Marij Babo, preložil Jo s. Cimperman — Ujetniki čarovne. Veseloigra v dveh dejanjih. Po Bayardu preložil J o s. Cimperman. — Zapirajte vrata! Italijanski spisal G. P. Cesenato, preložil Viktor Eržen. — Pol vina, pol vode. Veseloigra v jednem dejanji. Spisal K o s t a Trifkovič , preložil V i k t o r E r ž e n. — Jedno uro doktor. Burka v jednem dejanji. Poslovenil J. A16šovec. — Srečno novo leto. Šaljiva igra v jednem dejanji. Po srbski igri Kostc Trifkoviča „Čestitam“ poslovenil P. — V Ljubljani 1881, 16, 469 stranij. Natisnila „Narodna Tiskarna". Društvo v pomoč bolnikom in za oskrbljevanje v Ljubljani. 151G. Letno poročilo društva v pomoč bolnikov in za oskrbljevanje v Ljubljani za šestnajsto društveno leto 1881. 8°. V Ljubljani. Tiskala Klein in Kovač (Eger). Založilo društveno vodstvo. 16 stranij. 31 arij na bratovščina v Ljubljani. 1517. Letno sporočilo Marijne bratovščine v Ljubljani na koncu leta 1881. V Ljubljani. Založilo društvo Marijne bratovščine. Tisk Miličev. 8°. Katoliška družba za Kranjsko. 1518. Glasi katoliške družbe. Na svitlo daje katoliška družba za Kranjsko. XVI. zvezek. V Ljubljani. Založila katoliška družba za Kranjsko. Natisnila Klein in Kovač (Eger). 1882. 8°. 160 stranij. Obseg. A. Serce Jezusovo. — B. Spomini s pota. — C. Katoličanu, Slovencu marsikaj v prevdarek. — I). Občni zbor katoliške družbe 22. marca 1882. — Slovenec in katoličan (pesen). Družba sv. Moliora v Celovcu. (24.474 udov.) 1519. Koledar družbe sv. Moliora za navadno leto 1883. Na svitlo dala družba sv. Mohora v Celovcu 8°. 160. -j- 109 str. Iz obsega: Šopek pesem. — Usmiljeno srce, radodarna roka. Povest, spisal M. Tonejec. — Laudon. Sp. Iv. St. — Rudarsko mesto Idrija. Spisal Ivan Lapajne. — Večer (pesen); sp. Nivalis. — Pregled naše armade. — Razgled po svetu. Spisal J. V. — Loterija, v katerej gotovo zadeneš. Spisal Živkov. — Torbica za smeh in kratek čas. 1520. Življenje preblažene Device in Matere Marije in njenega prečistega ženina svetega Jožefa. Popisal Janez Volčič, duhoven ljubljanske škofije. Izdala družba sv. Mohora v Celovcu. I. snopič. Z dovoljenjem visokočastitega Ker-škega knezoškofijstva. 1882. Vel. 8°. 144 stranij. 1521. Občna zgodovina za slovensko ljudstvo. Spisal Josip Stare, vodja kr. gimnazije v Belovaru. Izdala in založila družba sv. Mohora v Celovcu. IX. snopič. 1882. Natisnila tiskar-nica družbe sv. Mohora v Celovcu. 8°. 641—710 str. in 1—88 stranij. 1522. Slovenske Večernice za poduk in kratek čas. Izdala in založila družba sv. Mohora v Celovcu. Šestintrideseti zvezek. Z dovoljenjem visokočast. Kerškega knezoškofijstva. 1882. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu. 8°. 111 stranij. Obseg: Loterijo je pustil. Pripoveduje F,. J u r j e v. — Najlepši zaklad; pesen, spisal T. T n r k u š. — Irci. Spisal A. K r ž i č. — Pesmi: Na sveti večer; Trije popotniki; Na potujčeni zemlji; Domil. — /enitva. Obrazec iz ljutomersko okolice. Zapisal Josip K a r b a. — Pravne razmere med sosedi (mejaši). Spisal dr. Fr. S k. — Življenje ni praznik (pesen). — Ciganka (pesen). — Črtica iz življenja nekega duhovna. Spisal L. G. Podgoričan. — Basni. — Gospodinje! skrbito za zdravje pri hiši. — Domača lekarnica ali apoteka. 1528. Naše Škodljive živali v podobi in besedi. Opisal Pr. Erjavec, profesor v Gorici. Na svitlo dala in založila družba sv. Mohora v Celovcu. III. snopič. 1882. Natisnila tis-karnica družbe sv. Mohora v Celovcu. 8°. od 225—328 str. 1524. Križana usmiljenost ali življenje svete Elizabete. Spisal Dr. Alban Stole. Z dovoljenjem pisateljevim poslovenil. P. H riso go n Maj ar. Izdala in založila družba sv. Mohora v Celovcu. 1882. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu. 8°. 198 stranij. C. kr. kmetijska družba v Ljubljani. 1525. Poročilo o delovanji centralnega odbora od poslednjega rednega občnega zbora 24. dne novembra 1880. 1. do 10. novembra 1881. leta, 8°. 35 stranij. Različna društva. 1526. Kratko poročilo o delovanji in stanji „podpiralne zaloge slovanskih vseučiliščnikov v Gradci“ od leta 1872. do 1881. po zapiskih blagajnikovih in tajnikovih sestavil Jos. Len-dovšek t. č. tajnik. V Gradci, 1881. Založil odbor. Tiskala tiskarna družbe sv. Mohora v Celovci. 8°. 15 stranij. 1527. Pravila Društva „Narodni Dom" v Ljubljani. V Ljubljani. Tisk ^Narodne Tiskarne" v Ljubljani. — Založilo društvo. 1883. 8°. 10 stranij. 1528. Pravila društva v pomoč učiteljem, njihovim vdovam in sirotam na Kranjskem sčs sedežem v Ljubljani. — (Potrdila slavna c. k. deželna vlada dnč 3. sušca 1882, štev. 1848,) Založilo vdovsko učiteljsko društvo v Ljubljani. — Tisk Miličev. 8°. 8 stranij. (V slovenskem in nemškem jeziku,) 1529. Postava od 3. aprila 1875. 1., o tem kaj storiti, da se trtna uš (Philloxera vastatrix) ne razširi. Natisnila Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani. 8°. 7 stranij. 1530. Letno poročilo telovadnega društva „Sokol“ v Ljubljani za društveno dobo od 31. decembra 1880 do 31. decembra 1881. V Ljubljani. Tiskala „Narodna Tiskarna". — Založilo društvo. 1882. 8°. IG stranij. -j« III. Pravoznanska in državoznanska dela. 1531. Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 4. septembra do 9. oktobra 1882. (Po stenogratičnih zapisnikih.) 22. zvezek. V Ljubljani 1882. 4». VIII., XXXIII., XXXV., 252, 360, 193 stranij. IY. Jezikoslovje. 1632. Jezični/:. „Novice“ pa Dr. Janez Bleiweis. Spisal J. Marn. XX. Leto. V Ljubljani. Natisnil in založil Rud. Milic. 1882. vel. 8°, 74 stranij. (Cena 60 kr.) (Knjiga je posvečena od pisatelja gosp. Franju vitezu Miklošiču, doktorju in profesorju staroslovenščino na Dunaji.) Y. Lepoznanstvo. 1533. Poezije. Zložil S. Gregorčič. I. V Ljubljani. Založil Ig. Gruntar; tiskala Klein in Kovač. 1882. 8°. 158 stranij. (Cena 1 gl.) 1534. Josipa Jurčiča zbrani spisi. Založil in na svetlo dal „odbor za Jurčičev spomenik11. Uredil Fr. Levec. I. zvezek: Deseti brat. Roman. — V Ljubljani, 1882. Natisnila »Narodna Tiskarna". 8°. 293 stranij. (Cena 1 gl.) 1535. Rokovnjači, historičen roman. Spisala Josip Jurčič in Janko Kersnik. Ponatis iz „Ljubljanskega Zvona“. V Ljubljani 1882, 8°. 133 stranij. Natisnila »Narodna Tiskarna1*. (Cena 50 kr.) 1530. Nov. (Roman.) Spisal Turgenjev. Preložil M. Malovrh. V Ljubljani. Tiskala in založila »Narodna Tiskarna". 1882. m. 8°. 489 stranij. (Cena 70 kr.) 1537. Pesmi. Peval Ivan Jenko. Založil pisatelj. Natisnila Klein in Kovač. V Ljubljani 1882, m. 8°. 206 stranij. (Cena 1 gl.) 1538. Sovraštvo mej bratoma. Igra v dveh dejanjih. Spisal Josip Gecelj. V Zagrebu, tiskarna »Narodnih Novin* 1882, 8°. 37 stranij. (Cena 35 kr.) 1539. Jurčiču v spomin. Založil in natisnil A. Keis na Dunaji. (Tako se imenuje na posebnem listu natisnena in dve stranij obsezajoča pesen Borisa Mirana.) 1540. Delo sr. Cirila in Metoda. V spomin 5. julija 1881, z ozirom na denašnje razmere. Spisal Jaro mir Volkov. Založil pisatelj. Tiskal Franc Huala v Trstu. 1881. 8". 88 stranij. (Ponatis iz „Edinosti“.) 1541. „Avstrijsko Primorjeod Karla Coroninija. Čisti dohodki so namenjeni kopališču za žovaste v Gradu (Grado). Cena 20 kr. Tisk Hilarijanske tiskarne v Gorici. 8°. 4 stranij. (To je jedno polo debel snopič, v katerem je natisnena izvirna nemška pesen imenovanega pesnika in njene preloge na italijanski, laški (furlanski) in slovenski jezik. V slov. jezik je pesen preložil J o s. Cimperman.) 1542. Anton Alojzij Wolf, knezoškof ljubljanski. V spomin stoletnice njegovega rojstva 1882. Spisal Ivan Lavrenčič. Ponatis iz „Novic“. Založil pisatelj. Tiskali Blaznikovi nasledniki 1882, 8°. 58 stranij. (Cena 45 kr.) 1543. Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov. Poučenje starim in mladim, ubožnim in bogatim. Spisal in na svetlobo dal Janez Cigler, župnik pri sv. Tilnu v Višnjigori. (Drugi popravljen natis.) V Ljubljani. Založil in izdal Ivan Tomšič. Natisnila Klein in Kovač (Eger). 1882. 8°. 145 stranij. 1544. Pripovedke za mladino. I. zvezek. Spisal Fr. H. — V Ptuji 1882. Založil in natisnil W. Blanke. 8°. 72 stranij. 1545. Izr/ledi bogoljubnih otrok iz vseh časov kerščanstva. I. Del. Spisal in založil Anton Kržič, katehet. Drugi natis. V Ljubljani. Tisk J. Blaznikovih naslednikov. 1882. 8°. 151 stranij. Izgledi bogoljidmili otrok iz vseh časov kerščanstva. III. Del. Spisal in založil Anton Kržič, katehet. (Ponatis iz „Zgodnje Danice".) V Ljubljani. Tisk J. Blaznikovih naslednikov. 1883. 8°. 172 stranij. 1546. Pod turškim jarmom. Povest iz vojske Grkov zoper Turke. Poslovenil F. H. V Ljubljani. Založil in prodaja Janez Giontini. 1882. 8°. 82 stranij. Tisk F. Bamberg & Klein-mayr v Ljubljani. 1547. Eno leto med Indijanci. Povest. (Z naslovno podobo.) Poslovenil F. H. V Ljubljani. Založil in prodaja J. Giontini. Tiskala Fed. Bamberg & Kleinmayr v Ljubljani. 8°. 82 str. 1548. Cmi bratje. Povest. (Z naslovno podobo.) Poslovenil F. H. Založil in prodaja J. Giontini v Ljubljani. Tiskala F. Bamberg & pl. Kleinmayr. 1882. 8°. 80 stranij. 1549. Zbirka ljubimskih in ženitovanjskih pisem. Po raznih iz-gledih sestavil F. H. (Filip Haderlap). V Ljubljani. Založil in prodaja Janez Giontini. 1882. 8°. 80 stranij. 1550. Iloze in koprive za šolo in dom. I. Dva dijaka; trije šolarji, in še marsikaj druzega. Na svitlo daje Svitoslav. V korist dijaški kuhinji. V Ljubljani 1882, m. 8°. 31 stranij. (Cena 10 kr.) 1551. Mali Paliek. 1552. Sedem Švabov. 1553. Aladin s turobno svetilnico. 1554. TrnjulHca. To so knjižice z barvanimi podobami za male otroke (Bilder-bucher). Izdal J. Giontini. Cena posamičnim knjižicam po 12 kr. YI. Šolske knjige. 1555. Latinsko-slovenski slovnik, za tretji in četrti gimnazijski razred; izdelan po latinsko-nemškem J. A. Rožeka. Tiskala in založila Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg. V Ljubljani 1882, 8°. 446 stranij. (Cena 2 gl. 70 kr) Ta slovnik so spisali po J. A. Rožka latinsko-nemškem slov-niku ljubljanske gimnazije profesorji: Val. Kermavner (črke A, B, E). Maks P 1 e t e r S n i k (C, D, M), Matej Vodušek (F—L), Fran Wiesthaler (N—Q), in Miroslav Žakelj (R-Z). 1556. Vadbe v skladnji latinski. Prvi del za tretji gimnazijski razred. Sestavil prof. V. Kermavner. Tiskala in založila Ign. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg. V Ljubljani 1882, 8°. 133 str. (Cena 70 kr.). 1557. Domoznanstvo poknežene grofije Goriške in Gradiščanske za meščanske šole in učiteljišča. Spisal Simon Rutar, c. kr. gimn. učitelj. Na Dunaji v ces. kralj, založbi šolskih knjig 1882. 8°. 124 stranij. (Cena 50 kr.) 1558. Zemljepis za prvi razred srednjih šol. Spisal in založil Janez Jesenko. V Ljubljani 1882, velika 8°. 116 str. Natisnila ^Narodna Tiskarna11. (Cena 45 kr.) 1559. Aritmetika za nižje gimnazije. Spisal dr. Fr. vitez Močnik. Po 26. natisku poslovenil J. Celestina. Prvi del. V Ljubljani, tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg 1882, 8°. 191 stranij. (Cena 1 gl. 10 kr.) 1560. Fizika za nižje gimnazije, realke in učiteljišča. Spisal in založil Jakob Čebular, c. kr. višje realke profesor v Gorici. V Gorici. Natisnila Hilarijanska tiskarna 1882. 86. 90 stranij. 1561. Praktična metodika za učitelje in učiteljske pripravnike. Sestavil in založil Ivan Lapajne, ravnatelj meščanskej šoli v Krškem. Cena 80 kr. V Ljubljani. Natisnil Rudolf Milic. 1882. 8°. 142 stranij. 1562. Domovi nosloije. Za slovenske ljudske šole. Spisal J. L. Drugi, popravljeni natis z 2 zemljevidoma. 1882. Natisnil in založil Ivan Leon v Mariboru. 8°. 31 stranij. 1563. Prvo berilo in slovnica za slovenske ljudske šole. Sestavila A. Razinger in A. Žumer, ljudska učitelja. Natisnil in založil Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. V Ljubljani 1882, 8°. 90 stranij. (Cena 24 kr.) 1564. Abecednik za slovenske ljudske šole. Sestavil Andrej Praprotnik, nadučitelj in ravnatelj 1. mestni petero-razredni deški ljudski šoli v Ljubljani. — V Ljubljani, 188•>. Založil ter prodaja Matija Gerber, bukvovez. 8°. 80 stranij. 1565. Tretje berilo za ljudske šole. Tretje izdanje. (Tiskano brez premene kakor leta 1881.) Na Dunaji. V c. kr. zalogi šolskih knjig. 1882. 8°. 268 stranij. Natisnil Karol Gorišek na Dunaji. 1566. Perva nemška slovnica za ljudske šole. Na Dunaji. V c. kr. založbi šolskih bukev. 1882. 8°. 168 stranij. Natisnil Karol Gorišek na Dunaji. 1567. Druga računica za slovenske ljudske šole. Spisal dr. vitez Fr. Močnik. Deveto izdanje. (Tiskano brez premene kakor leta 1881.) Na Dunaji. V c. kr. zalogi šolskih bukev. 1882. 8°. 64 stranij. Natisnil Karol Gorišek na Dunaji. 1568. Tretja računica za slovenske ljudske šole. Spisal dr. vitez Er. Močnik. Šesto izdanje. (Tiskano brez premene kakor leta 1881.) Na Dunaji. V c. kr. zalogi šolskih bukev. 1882. 8°. 59 str. Natisnil Karol Gorišek na Dunaji. 1569. Kratki katekizem v prašanjih in odgovorih za ljudske šole ljubljanske škofije. V Ljubljani. Natisnili in založili J. Blaz-nikovi nasledniki. 8°. 96 stranij. (Cena 18 soldov.) 1570. Stenske table pa prvi pouk v branji. V Ljubljani. Izdelala in izdala A. Razinger in A: Žumer. Vseh tabel skupaj je .26 po 76 cm. visokih in 65 cm. Širokih. — (Cena 2 gl. 60 kr.) ¥11. Šolska poročila. 1571. Prvo letno poročilo trirazredne meščanske in čveterorazredne ljudske šole v Krškem konec šolskega leta 1881—82. Izdali in založili vodstvi omenjenih šol v Krškem. Tiskal Milic v Ljubljani. 8°. 40 stranij. (V nemškem in slovenskem jeziku. — Ima sestavek: Starišem v premislek; spisal J. Ravnikar.) 1572. Letno sporočilo čveterorazredne deške ljudske šole v Novo-mestu — Rudolfswert 1881—82. V lastnej zalogi. Natisnil J. Krajec v Novomestu. 8°. 10 stranij. 1573. Šolsko poročilo narodne šole v Sežani v šolskem letu 1881—82. V Ljubljani. Natisnila ^Narodna tiskarna". — Založilo šolsko vodstvo. 8°. 11 stranij. 1574. Šolsko sporočilo štirirazredne ljudske šole v Komnu koncem šolskega leta 1881—82. Sestavil Anton Leban, nadučitelj- voditelj. V Ljubljani. Natisnila „Narodna Tiskarna". — Založil okrajni šolski svet v Sežani. 8°. 13 stranij. 1575. Letno poročilo I. mestne peterorazredne deške ljudske šole v Ljubljani. 1882. 8°. (NemSko-slovensko.) 157li. Letno poročilo II. mestne peterorazredne deške ljudske šole v Ljubljani. 1882. 8°. 15 stranij. (Nemško-slovensko.) YIII. Molitevne in poučne knjige. 1577. Truplo sv. Agapita mučenika v Novi Cerkvi. Spisal Jarnej Voh, kaplan pri Novi Cerkvi Ponatis iz „Slovenskega Gospodarja". V Mariboru 1882. Tiskal Janez Leon. — Založil pisatelj. 8°. 24 stranij. 1578. Marija zgodnja Danica, mati milosti Božje. Molitevne bukve Marijnim častivcem po osemnajstem natisu iz nemškega poslovenil Janez Volčič, duhoven ljubljanske škofije. Z dovoljenjem preč. Ljubljanskega knezoškofijstva. V Ljubljani. Založil Matija Gerber. — Tisk Blaznikov. 1882. 8°. 717 str. 1579. Družbine buhvice za dekleta, ki so pri dekliški ali križevski družbi v Konjicah, in tudi za druge pobožne ženske. Spisal Jožef Rozman, pokojni konjiški nadžupnik. Z dovoljenjem preč. lavantinskega knezoškofijstva. Deseti natis. Lastnina „Križevske družbe" v Konjicah. V Ljubljani, 1882. Založil in prodaja Matija Gerber. 8°. 538 stranij. Natisnil R. Milic v Ljubljani. 1580. Djanje svetega Detinstva. V poduk malim in odrašenim. Zvezek III. Z dovoljenjem visokočast. škofijstva Ljubljanskega. Založil And. Zamejic (družba sv. Detinstva). V Ljubljani, 1882. (Ponatis iz „Zgodnje Danice".) Natisnili J. Blaznikovi nasledniki. 10°. 32 stranij. 1581. Molitevna knjiga za ude tretjega reda sv. Frančiška. V spomin sedemstoletnice rojstva sv. Frančiška. Sestavil o. Hrisogon Maj ar, mašnik frančiškanskega reda. Z dovoljenjem visokočest. knezoškofijstva ljubljanskega in redovnega predstojništva. V Ljubljani, 1882. Tiskala in založila Blaznikova tiskarna. 8°. 490 + Vlil. stranij. 1582. Najlepši dan ali pobožno praznovanje prvega sveta Obhajila, kteremu so pridjane molitve pri sv. maši in družili priložnostih. — Spisal Matevž Frelih, župnik na Premu.— Z dovoljenjem visokočjist. ljubljanskega škofijstva. Peti popravljeni natis. V Ljubljani, 1882. Založil in prodaja Janez Giontini. Tisk Joz. Feichtingerjevih naslednikov v Lineu. 32°. 271 stranij. 1583. Šmarnice naše visoke nebeške Kraljice, neomadežene Marije Device. Tretji letnik. Spisal L. Jeran, duhoven ljubljanske škofije. Z dovoljenjem visokočast. ljubljanskega škofijstva. V Ljubljani, 1882. Založili iu natisnili J. Blaznikovi nasledniki. 10°. 33G stranij. 1584. Kruh nebeški ali navod pobožno moliti in.častiti presveto Rešnje Telo s trojno mašo in z drugimi navadnimi molitvami. Drugi zlepšani in pomnoženi natis. Na svitlo dal Janez Zupančič, župnik. Založila družba sv. Vincencija. Natisnila Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani. 1882. 10°. 474 in IV. stranij. 1585. Presneto Serce Jezusovo ali molitvene bukve za pobožno in verno ljudstvo , posebno pa za goreče častilce Jezusovega presvetega Serca. Sestavil Jakob Dolenec, bivši stolni kaplan zdaj župnik na Igu. — Z dovoljenjem visokočast. ljubljanskega škofijstva. Založil H. Ničman. 1882. Natisnil R. Milic v Ljubljani. 8°. 388 stranij. 1586. Marija, žalostna mati. Molitvenik v počeščenje Matere božje sedem žalosti, z dodatkom za očitno in domačo službo božjo. Spisal Franc Ser. Bezj ak, knezoškofijski duhovni svetovalec in župnik pri sv. Marku niže Ptuja. Založil in tiskal W. Blanke v Ptuju. 1882. 8°. 352 str. (Peti predelani in pomnoženi natis.) 1587. 'Stopnje k popolni ljubezni Božji, v zedinjenji z Jezusom pri sveti maši in pri svetem Obhajilu. Mašne in obhajilne molitve pobožnim kristjanom po 31. izvirnem natisu nabral Janez Volčič, duhoven Ljubljanske škofije. V Ljubljani 1882. Založil in prodaja Matija Gerber. 8°. 65G str. — Natisnil J. Krajec v Novomestu. 1588. Kruh angelski. I. Molitevne bukvice za mladino. II. Pri-pravljavne bukvice na prvo sv. obhajilo. Po slovenski pri-ravnal P. Hrisogon M(ajar). Z dovoljenjem visokočast. ljubljanskega knezoškofijstva. V Ljubljani 1882. Založil in prodaja M. Gerber. Tisk Miličev v Ljubljani. l(i°. 204 str. 1589. Pastirski list Janeza Krisostoma, knezoškofa Ljubljanskega. Natisnila „Narodna Tiskarna". V Ljubljani 1882, 4°. 8 str. 1590. Pastirski list Jakoba Maksimiljana, kneza in škofa Lavan-tinskeg Tisk J. Leona v Mariboru. 1882. 4°. 7 str. 1591. Pastirski list Andreja, nadškofa Goriškega. Založila nadškofija. Hilarijanska tiskarnica v Gorici 1882, 4°. 4 str. 1592. 1593. 1594. 1595. 1596. 1597. 1598. 1599. 1000. 1601. IX. Različna dela. Zgodovina Tolminskega, to je: zgodovinski dogodki sodnij-skih okrajev Tolmin, Boleč in Cerkno z njih prirodoznan-skim in statističnim opisom. Spisal S. Rutar, profesor na c. kr. gimnaziji v Špljetu. Na svetlo dal Josip Devetak, deželni poslanec in župan tolminski. V Gorici, natisnila Hilarijanska Tiskarna 1882, 8°. 320 str. (Cena 1 gl.) Slovenska mati. Podučna knjiga materam, kako naj sebe in svoje otroke zdrave obvarjejo. Spisal Dr. Kočevar. V Ljubljani 1882. Natisnila „Narodna Tiskarna". — Založil Dr. Kočevar v Celji. V. 8°. 48 stranij. (Cena 30 kr.). Gregorčičevim kritikom odgovor in pouk. V Ljubljani 1882, 8°. 27 stranij. Založil Janko Pajk. Tiskala „Narodna Tiskarna “. V obrambo. Odgovor „Slovencu“. Zložil S. Gregorčič. V Ljubljani 1882, 8°. 18 stranij. Založil Ig. Gruntar. Natisnila »Narodna Tiskarna1!.. (Cena 20 kr.) (Ponatis iz »Ljubljanskega Zvona“.) Kratek navod, kako razumno izrejati sviloprejke. Spisal Janez Bolle, vodja c. kr. poskušališča za svilorejo in vinarstvo v Gorici. V Gorici natisnil in založil Paternolli 1882. 8°. 19 stranij. (Knjižica ima več podob.) Navod o hmelj ariji. Spisal Janez Hausenbichler. Tiskala „Narodna Tiskarna". — Založil pisatelj. — V Ljubljani 1882. 8°. 20 str. Svojim volilcem o svojem delovanji v zborovanji državnega zbora na Dunaji 1. 1881—1882. Poroča Adolf Obreza, poslanec deželnih občin Notranjskih. Založil poročevalec. — Tiskala „Narodna Tiskarna" v Ljubljani 1882. 8°. 31 stranij. Kopališče v Radencih. Radenska slatina imajoča v sebi jako obilno natrija in litija. (Štajerski Vichy) V Ljubljani. Založilo kopališče v Radencih. 1882. Tiskala „Narodna Tiskarna". m. 8°. Koledar in dnevnik za leto 1883. V Novomestu. Tiskal in založil J. Krajec. ] 6°. Žepni koledar za navadno leto 1883. V Novomestu. Tiskal in založil J. Krajec. Velika Pratika za navadno leto 1883, ki ima 365 dni. Na svitlo dala c. k. kmetijska družba. V Ljubljani. Natisnili in založili J. Blaznikovi nasledniki. 16°. (Cena 15 kr.) Iz obsega: V spomin šeststoletnega združenja Kranjske s presvitlo Habsburško rodovino. — Dr. Janez Bleiweis. — Mnogovrstne gospodarsko skušnjo. — Pogovor pod lipo. — Naznanila. 1 <>03. Mala Pratika za navadno leto 1883, ki ima 365 dni. V Ljubljani Natisnili in založili J. Blaznikovi nasledniki. l(i°. (Cena 13 kr.) 1004. Slovenska Pratika za navadno leto 1883, ki ima 365 dni. V Ljubljani. Natisnil in založil pl. Kleinmayr in Bamberg. X. Muzikalije. 1605. Lovorika. Zbirka možkili čveturospevov in zborov. Tretji del. Vredjen za I. in II. tenor; I. in II. bas. Na svitlo dala in založila „Glasbena Matica" v Ljubljani. Blaznikova knjigotiskarna in kamenopisalna. Vsebina po abecednem redu: Bleško jezero, Kam. MaS e k; — Gorenjska zdravica, (narodna); —Hej Slovani, (poljska narodna); — Pastirska (narodna); — Planinar, BI. Potočnik; — Pod oknom, Fleischmann; — Pod oknom, A. Nedved; — Popotnik (narodna); — Slovo, A. Nedved; — Svarjenjo (narodna); — Triglav, Fleischmann; — Veselja dom, A. M. Slomšek; • — V ljubem si ostala, A. Nedved; — Vojači na poti, A. Ned ved ; — Vse mine (narodna); — Zvezna, A. Nedved; — Zvonikarjeva, BI. Potočnik. 1606. Glasbena Matica. Zvezek X. Zbirka slovenskih narodnih pesnij. Za mešan in za moški zbor sestavil, vredil in liar-monizoval Ant. Foerster. V Ljubljani, 1882. Na svitlo dala in založila „ Glasbena Matica0. Natisnil R. Milic. Vel. 8°. 16 str. Obseg: 1) Zvonikarjeva, BI. Potočnik; — '2) Veselja dom, A. M. Slomšek; — 3) Pastirska (narodna); — 4) Bleško jezero. Kam. M a š o k ; — B) Triglav, J. F 1 e i š m a n ; — G) Vse mine (narodna); — 7) Hej Slovani, (poljski napev); — 8) Planinar, BI. Potočnik; — 9) Svarjenje (nflrodna); — 10) Pod oknom, J. Fleišman, — 11) Popotnik (narodna). 1607. Glasbena Matica. Zvezek XI. Vojaci na poti. Slovensk napev za moški zbor po besedah Sim. Gregorčičevih vglasbil Anton Nedved. Po želji skladateljevi je čisti dohodek prodanih iztisov namenjen »Narodnemu domu" v Ljubljani. 1882. 8°. 7 stranij. 1608. Glasbena Matica. Zvezek XII. — Štirje slovenski napevi za moški zbor vglasbil in poklonil slavnemu pevskemu zboru ljubljanske čitalnice Anton Nedved. V Ljubljani, 1882. 8°. 9 stranij. Obseg: 1) Zvezna; 2) V ljubom si ostala kraji; 3) Pod oknom; 4) Slov6. 1609. Mornar. Pesen za niži glas zložil F. S. Vilhar. Op. 66. Izdala in založila „Glasbena Matica" v Ljubljani 1882. Tiskala Engelmann in Miihlberg v Lipsiji. Fol. 11 stranij. (Posvečeno preuzvišonomu i presvjetlomu gospodinu biskupu Josipu Strossmayeru, pokrovitelju jugoslovjenske umjotnosti.) 1(!10. V tihem mraku. Fantazija za klavir, zložil P. S. Vilhar. Op. 30. Izdala in založila „Glasbena Matica“ v Ljubljani 1882. Tiskala Engelmanu in Miihlberg v Lipsiji. Fol. 4 stranij. 1011. Venec Mariji Kraljici, zavetnici treh redov sv. Frančiška, v spomin 700letnice njegovega rojstva. Zložil in sestavil P. Angelik Hribar O. S. F. Z dovoljenjem vis. čast. knezoškofijstva in redovnega prednika. I. snopič. — Založili in natisnili J. Blaznikovi nasledniki. 4°. 1882. (Cena 75 kr.) 1(112 Pesmaričica po številkah za nežno mladino. Sestavil Anton Fiirster. Založil in natisnil Rudolf Milic. V Ljubljani 1882. 8°. 04 stranij. ■ -jr- ■ T-'irxrx-w>rT-Jrx-7r-ir LETOPIS MATICE SLOVENSKE od 1. januarja 1882 do 31. oktobra 1883. Sestavil Franc OreiSec, tajnik, knjižničar in poverjenik. I. Poročilo o delovanji Matice Slovenske. 53. odborova seja 17. februarja 1882. Prvosednik: prvosednikov namestnik g. P. Grasselli; odborniki: gg. dr. A. Jarc, A. Krzič, J. Marn, A. Praprotnik, L. liobii, L. Svetec, Fr. Šuklje, J. Tomiif, M. Vodušek, V. Zupančič, dr. J. Zupanec, M. Žolgar. I. Branje zapisnika 52. odbor o ve seje. Zapisnik 52. odborove seje se prebere in potrdi. G. odb. Praprotnik meni, da po §. 5. Matičinih pravil mora vsak častni ud in vsak ustanovnik dobiti tudi 1 knjigo Geometrije g. prof. Lavtarja, ktero Matica letos izda. Gospoda odb. dr. Jarc in Marn odgovarjata, da Matica Geometrijo izvenredno izda samo za učilišča; zato so je tiska samo 500 knjig. Prvosednik pravi, da bi to prašanje moral poslednjič odločiti le veliki zbor. II. s Naznanila p r v o s e d n i k o v a. V skupni seji književnega in gospodarskega odseka 14. januarja izvoljeni so bili začasno v odbor za spomenik pokojnega dr. Bleivveisa viteza Trsteniškega odborniki g. L. Robič, g. K. Klun in poročajoči prvosednik sam. Po svetovanji g. odb. Marna potrdijo se začasno izvoljeni trije odborniki. Prvosednik praša, ali hoče odbor šam določiti Matičin donesek za Bleiweisov spomenik, ali ga naj določi veliki zbor. G. odb. Vodušek svetuje, naj si Matica pri g. Franketu naroči podobo dr. Bleiweisa životne velikosti. Prvosednik pravi, da se bode o tem pozneje govorilo. Po svetovanji g. odb. Zupančiča, kterega podpirata gospoda odb. »Šuklje in dr. Zupanec, sklene se: Matica naj izvoljenemu odboru za spomenik svojega pokojnega prvosednika preče izroči 200 gld. O podobi dr. Bleiweisa naj se prvosednik pogodi z g. Fran-ketom. Družtvo „ Narodni Dom“ praša, ali bi Matica prevzela narodni dom po §. l(i. in 17. družtvenih pravil, (str. 451.) Prvosednik pravi, da ponudba Matici more le koristiti, vendar je treba jo premisliti na vse strani. Naj se zatorej dopis in pravila Narodnega Doma izroče posebnemu odseku, ki se bode danes volil iz Matičinega odbora in potem poročal odboru ali velikemu zboru. Predlog se sprejme. III. Tajnikovo poročilo. Poverjeništvo prevzamejo: g. vikar M. Barbo za Novo mesto; g. notar Ign. Gruntar za Logatec; g. profesor Fr. Hauptmann za Gradec. Od 22. decembra 1881 do 13. februarja 1882 pristopilo je 18 novih udov, med .njimi dva ustanovnika g. Peter Jeram, misijonar v Wabashi, in g. Vaso Petričič, trgovec in hišni posestnik v Ljubljani. Odbor potrdi imenovane gospode za poverjenike in sprejme vse nove ude. Do danes je plačalo ustanovnino in letnino za 1. 1881. nekoliko črez 1200 udov. Naj se zatorej po prvosednikovem naročilu Letopisa za 1881 s poročilom in imenikom natisne samo 1300 knjig. G. profesor Erjavec je poslovenil in poslal 1. del Woldfichove Somatologije. Odbor radosten zasliši poročilo o Somatologiji in odobri premeno v Letopisu. Po svetovanji gospodarskega odseka se poviša stanovnjna za I. nadstropje Matičine hiše na Bregu na 350 goldinarjev, sta-novnina za 2. nadstropje pa od sv. Mihaela naprej na 400 gld. Stanovnina naj se plačuje četrt leta, stanovanje pa odpove pol leta naprej. Potrdi se. IV. Poročilo književnega odseka o prejetih spisih in knjigah za leto 18 82. G. prvomestnik Marn poroča, da se je oglasilo lepo število pisateljev za spisovanje šolskih knjig. Izmed teh naj zdaj samo g. profesor Celestina pripravi Močnikovo aritmetiko in geometrijo za nižje gimnazije. G. Fr. Remec, c. kr. telegr. uradnik v Ljubljani, naznanja rokopis: „Iv. S. Turgenjev, Lovčevi zapiski11. Na prvosednikovo prašanje, kdo uredi Letopis za leto 1882, naprosi odbor za urednika prvosednika samega, ki naj povabi slovenske pisatelje, prejema rokopise in je dava dotičnim odbornikom presoditi, če bo treba. Druga knjiga — svetuje g. Marn, — ktero naj odbor sprejme in udom da za leto 1882, je: „Slovnica italijanskega jezika". (Pravila in vaje; berilo in slovar.) Spisal Jožef Križman. V predgovoru pravi pisatelj: „Že v !). seji dne 1!). decembra 1867. leta sklenil je odbor Matice Slovenske pridobiti si poleg hrvatske tudi laško slovnico za bolj podučene Slovence, ter je odseku za izdavanje knjig naročil, naj bi dobil za to sposobnega pisatelja. Naslednje leto se je obetalo od dveh strani spisovanje take slovnice, toda ostalo je le pri obetanji. Med tem se je večkrat ponovila želja po njej, pa ni bilo nikogar, ki bi bil h o tal delo prevzeti. Ker so me nagovarjali od več strani, lotil sem se jaz spisovanja slovensko-laške slovnice." To slovnico so pohvalili vsi pregledniki. G. profesor Marušič v Gorici piše v svojem poročilu: „Jaz tedaj menim, da je z velikim trudom izdelana slovensko-italijanska slovnic^ g. Križmana vredna, da jo spravi Slovenska Matica na svetlo.“ S tem priporočilom rešeno je že tudi prašanje: Je li Slovencem ital. slovnica sploh potrebna ali koristna. Potrebna je v kulturnem sploh in praktiškem oziru. Mi smo sosedje dveh kulturnih narodov — Nemcev in Italijanov; oba imata krasno literaturo, ktere se ogibati ne moremo in ne smemo. In, če se ne branimo italijanske literature, ki ima morda marsi-kako prednost pred nemško, zakaj ne bi smeli imeti svoj ega ključa do njenih zakladov? Ali tudi praktiška korist nas sili seznaniti se z ital. jezikom, in to posebno zdaj, ko se stene mod narodi podirajo, ko so kupčija širi, in je potovanje že skoraj vsakemu potrebno. — Važniša pa, kakor to, je vsestranska sposobnost za javne službo v naših deželah. V Gorici, v Trstu je le omikani Slovenec, ki tudi italijanski jezik zna, cel človek in mož na pravem mestu. To velja sosebno v duhovskem stanu. Glede na to so zavedni omikani Slovenci — italijanskega jezika zmožni — na italijanski meji prava narodna bramba proti i ta 1 i j a n styu, zato ker po svoji sposobnosti leliko merodajna mesta zasedejo. Slednjič je tudi že samo površno poznanje italijanščine omikanemu Slovencu koristno, ker se mu po njem širi horizont. Ker latinščina čim dalje bolj hira med mlajšimi svetnimi izobraženci, nadomestuje naj jo italijanščina. Znamenit dobiček bode že to, da ne bodo naši časniki na pr. pisali „aiijo“, „bor,saa, „fak-cijezno“, „oficijelno“, „eventuvelno“, ampak „a^£o“, „borsa“, „fak-cijozno“, „ohcijalno“ itd. Vse tedaj kaže, da je bila to srečna misel, ki jo je sprožil odbor Slovenske Matice, da naj se izda slov.-ital. slovnica in g. Križman je dovoljno ustregel Matičinemu namenu. Gospoda odbornika dr. Jarc in Kržič podpirntti Marnovo svetovanje. G. Suklje pravi, da iz naročila še ne sledi, da bi odbor slovnico moral tudi izdati, /a službene potrebe nauče se primorski Slovenci italijanščine po šolah zadosti. Politično tudi ni, če jo izdamo. Po prvomestnikovem poročilu naročena je slovnica že 15 let; takrat so bile druge razmere. Danes italijanščino širiti, pravi se širiti italijanizem. Tudi javno mnenje, kolikor se ga je slišalo, je proti italijanski slovnici. Odložimo zatorej to knjigo in dajmo pisatelju rajši odškodnino. G. Praprotnik razjasnjuje iz Matičinega Letopisa za 1. 1879. . str. 232, da je g. Križman samo prasal: Je li Matica za to, da se z ozirom na slovenske Primorce z Mat.ičino podporo (po i}. 1. družtvenih pravil) izda slov.-ital. slovnica. — Odbor je določil na to prašanje, da se o tem natančneje ukrene takrat, ko odboru dodelani rokopis pride v roke. G. Sveten se ne zdi ta slovnica važna, ker ni za šole, ampak bode le za diletante. * Odbor— odgovarja g. Marn — naročil je slovnico, od-borova dolžnost je sprejeti jo. Pri izdavanji Matičinih knjig ne odločuje javno mnenje, ampak odbor Matice Slovenske, in ta naj odloči: 1.) Sprejme Križmanovo italijansko slovnico? 2.) Dobijo to slovnico udi, ali se izda samo s podporo?. G. Svetec pravi, da prašanje je le to, kdaj se naj slovnica izda. Ge se že sprejme, naj se izda s podporo. Pri glasovanji je bila sprejeta Križmanova slovnica z 11 glasovi. Za to, da bi se slovnica izdala za leto 1882, glasovalo je li odbornikov, zatorej je slovnica za zdaj odložena. G. Marn svetuje, naj se slovnica izda za ude, kedar pride na vrsto, g. Svetec pa, naj se izda le s podporo, to je, ne za ude, ampak samo za prodaj. Po kratkem razgovoru obvelja nasvet gospoda Svetca z 11 g 1 as o v i. Prvosednik svetuje, naj podoba dr. BIeiweisa izostane iz Letopisa za leto 1881. in naj se pridene posebnemu življenjepisu, kterega naj izda Matica Slovenska; za ta spis naj se povabijo pisatelji. Sprejme se. G. prvosednik književnega odseka Marn prebere dopis od 21. decembra 1881, s kterim svetuje g. prvosednik Grasselli, naj bi Matica šeststoletnico združenja kranjske dežele z deželami habsburške dinastije slavila na primeren način. Odbor odobri ta nasvet in g. profesor Suklje obljubi za to slavnost spisati primeren zgodovinski sestavek. Matičinih knjig za leto 1882. natisne se po 1500 iztiskov in tiskanje knjig se razpiše do 15. marca t. 1., ker je minil čas triletne pogodbe. V. Poročilo gospodarskega odseka. Po prvosednikovem poročilu dovoli odbor gosp. Iv. Hribarju nekoliko prememb v njegovem stanovališči v Matičini hiši na Kongresnem trgu, če je na odborovo zahtevanje spet odpravi. VI. Razprava o sklepih in naročilih poslednjega občnega zbora, posebno gled6 prenaredeb družbenih pravil. Prvosednik svetuje, naj se izvoli odsek treh odbornikov in jim izročijo v pretres in poročanje * a) poslednjega velikega zbora sklepi in naročila posebno glede prenaredbe družtvenih pravil; b) dopis in pravila družtva »Narodni l)om“. Odbor potrdi to svetovanje, izvoli v odsek odbornike: Svetec, Šuklje in Praprotnik, in jim naloži, naj glede Matičinih pravil stavijo konkretne predloge. Ker je seja že predolgo trajala, sklene prvosednik zborovanje po želji gospodov odbornikov, predno ste prišle na vrsto poslednji točki dnevnega reda : VII. Razprava o poročilih in predlogih za redni veliki zbor leta 1882. VIII. Posamezni nasveti. 54. odborova seja I. aprila 1882. Prvoaednik: prvosednikov namestnik: P. Grasselli; odborniki: dr. A. Jurc, A. Kržič, K. Klun, J. Marn, dr. J. Poklukar, A. Praprotnik, L. liobii, F. Stegnar, L. Svet ec, Fr. Šuklje, J. Tomšič, Vavrtl, J. Vilhar, M. Vodušek, V. Zupančič, dr. J. Zupanec. Prvosednik pozdravlja profesorja J. Marna, ki že mnogo let deluje kakor odbornik Matice Slovenske in mu čestita k njegovi petdesetletnici, vošeč mu še mnoga leta Matici Slovenski na korist. Odbor živo pritrdi njegovim vošilom. I. Branje zapisnika 5 3. odborove seje. Zapisnik 53. odborove seje se prebere, popravi in potrdi. II. Naznanilo prvosednikov o. Na prošnjo prof. Marna daruje odbor izvrstnim učencem ljubljanske gimnazije od 4. b do 8. razreda 192. knjig, vrednih 40 gold. 58 kr. Na odpis gospoda Iv. Franketa se sklene, g. Franke naj po svetovanji odbornika Marna naredi doprsno podobo dr. Bleiweisa. III. Tajnikovo poročilo o dobi od poslednje seje. Novi rokopis gospoda dr. J. Križana: „Fizikalično godbeno zvokos!ovje“ izročen je odborniku And. Senekoviču na sojenje. Pri nekem naznanjenem nemškem rokopisu se določi, da Matica Slovenska more le slovenski spisane rokopise prejemati. Od 14. februarja je pristopilo 11 udov: 1 ustanovnik, gosp. Oroslav Dolenec, svečar in hišni posestnik v Ljubljani, in 10 letnikov. IV. Poročilo književnega odseka. Prvomestnik Marn poroča, da Matičini udje za 1. 1881. dobijo skupaj knjige: Letopis za 1. 1881.; Šuman J., Slovenska slovnica; in Woldrich-Erjavec, Somatologija.v „Književno zgodovino slovenskega Stajerja“, spisal gosp. profesor Macun, naj še odb. Levec stvarno presodi, in naj se o tem in o „Politiški zgodovini slovenskega Stajerja", spisal gosp. vodja Lapajne, slednjič skupaj razsodi. „I)ušoslovje“ naj se vrne pisatelju, in gospodu dr. Svetini izreče zahvala za natančno presojevanje Logike in Dušoslovja. Ov nFlori slovenskih dežel", spisuje gospod profesor Glowacki, in o „ čehih spisuje gospod profesor Majciger, naj se odloči, ko Matica spisa prejme. Gospod profesor Hubad bi poslovenil Curtiusovo Grško slovnico in Schenklnove Grške vaje, gospod Ivan »Šubic pa Hoch-stetterjevo in Bischingovo Mineralogijo in Geologijo. Oboji predlogi se izročijo književnemu pododseku. Gospod Iv. Navratil naznanja „Narodne vražeu, ki se sprejmejo za Letopis, ali „Rezija in Rezijani* se ne more izdati v posebni knjigi. Prvosednik naznanja spise, ki so mu je poslali za Letopis gospodje R. Pukl, A. Koder in J. Žnidaršič, in svetuje, naj se nekteri obširniši prevodi iz slovanskih klasikov posebe izdavajo pod imenom ^Knjižnica slovanska*; priporoča tudi, naj bi Matičin odbor z nova začel premišljevati prašanje o izdavanji „Priročnega naučnega slovnika", o kterem govori že Matičin opravilni red. Odbor prepusti oba prvosednikova nasveta književnemu odseku. Gospod profesor Jesenko piše, da slovenske šolske knjige: „Avstrijsko-ogerska domovina" še zdaj ni treba: Ne vem, čemu bi nam bila šolska knjiga, dokler se res dotični nauk slovenski ne uči; če pride do tega, začne se najbrž v V. razredu in tako naprej — tedaj še le črez 4 leta v IV. razredu. I)o tega časa pa taka knjiga nekoliko zastara. V. Nasvet odbornika Sukl jej a o i z d a v a n j i u č n i h knjig za srednje šole. Odbornik Šuklje: Čas je slovenskemu učnemu jeziku v srednjih šolah ugoden. Le naši protivniki bodo nam očitali: „Nemate učnih knjig". To očitanje je že star izgovor, kajti za nižje razrede smo do malega preskrbljeni. Visoko ministerstvo je potrdilo Lesarjeve knjige za veronauk; Hrovatovo latinsko slovnico in Že-pičeve latinsko-slovenske vaje; Jesenkov zemljepis in zgodovino; Lavtarjevo aritmetiko, Erjavčevo živalstvo, Tuškovo rastlinstvo itd. Moramo tedaj imeti vse knjige za srednje šole in Matica naj je izdava sistematiški. Zato svetuje govornik: a) Matica naj izda vse, slovenskim srednjim šolam potrebne učne knjige; b) naj se leta 1882. izda: x) Rožekov Latinsko-slovenski slovnik za 3. in 4. gimnazijski razred; {3) Latinske vaje za 111. in IV. razred; Y) Fizika za nižje razrede srednjih šok Odbornik Klun: Res govorijo, da nemarno šolskih knjig, ali odbor o izdavanji šolskih knjig po pravilih sklepati ne more in ne sme; naj t,o odloči veliki zbor. Matica pa tudi vseh šolskih knjig za srednje šole sama založiti ne more; naj se deželni odbor prosi za podporo. Odbornik Praprotnik se sklicuje na lanski dopis gospoda deželnega predsednika o izdavanji Geometrije in Somatologije, in podpira nasvet odbornika Sukljeja. Odbornik Vilhar: Za izdavanje šolskih knjig bode res treba izvenrednih stroškov, pa ti bodo se vračali, ko bodo se knjige prodavale. Premisliti je vendar, da pravila ne govore o zalaganji šolskih knjig. Odbornik Poklukar je tudi te misli, naj se izdavajo šolske knjige, da se nam ne bode vedno očitalo: „Saj nemate knjig“. Ali naj se stori, kar je mogoče. Vlada ima dolžnost za omiko, tedaj tudi za izdavanje šolskih knjig, pri vseh narodih enako skrbeti; naj privoli na ta namen vsaj toliko podpore, kolikor ima Matica pri šolskih knjigah izgube; gospodje profesorji pa naj naznanjajo, kdaj in ktere knjige naj izda Matica. Odbornika Vodušek in Vavru priporočata nasvet odbornika Šukljeja, naj bi Matica že 1882. leta izdala Rožekov slovnik in Latinske vaje. Odbornik Marn: Nasvet odbornika Šukljeja, naj bi Matica za srednje šole priskrbela vse učne knjige, sega predaleč, da bi bilo moči danes že o njem sklepati, in je za Matico prehud; udje tudi ne bodo zadovoljni s samimi šolskimi knjigami. Zato naj se danes izvoli književni pododsek, kteri se naj na ta namen posvetuje z dotičnimi oblastimi, n. pr. z deželnim odborom, z . deželnim šolskim svetom itd., in naj proti poroča Matici, ki bode po svojem premoženji vsekdar podpirala izdavanje potrebnih slovenskih šolskih knjig. Odbornik Svetec: Vlada naj izreče, da hoče slovenski učni jezik, to je prvi pogoj; potem bomo tudi knjige preče imeli. Pomisliti pa je. tudi, da na Dunaji presojuje gimnazijski odbor gimnazijska pravila; nepremenjena gotovo ne ostanejo. Neprevidno bilo bi tedaj knjige po starih pravilih spisovati in izdajati. Nasvet odb. Marna zadostuje popolnoma. Odbornik Šuklje je zadovoljen, da bode Matica po svojih močeh izdavala šolske knjige. Rožekovega slovnika, in Latinskih vaj pa bo gotovo treba že za šolsko leto 1883/84. Slovenski jezik ne bode učni jezik, dolder ne bode slovenskih knjig; to uči zgodovina in skušnja. Tudi ugovor, da bi udje ne bili zadovoljni, ne velja: nekaj šolskih knjig je kakor Somatologija tudi za ude. Tudi denarno breme ne bode prehudo. Knjigi Geometrija in Somatologija ste izdani za učiteljišča, tedaj za primeroma majhno število učencev; na gimnaziji jih je petkrat več. Glede na povedane vzroke priporoča govornik svoje predloge. Pri glasovanji obvelja predlog odb. Marna z 12 glasovi. V književni pododsek so izvoljeni gg. odb. Šuklje za prvo-mestnika, Marn, Tomšič, Vodušek, Zupančič. Po predlogu prvomestnika Šukljeja naroči se temu pododseku, da mora v prihodnjo odborovo sejo priti s konkretnimi predlogi. VI. Poročilo gospodarskega odseka: a) o družtvenem letnem računu za 1881. in proračunu za 1882. leto; h) o knjigarskih cenah družtvenih knjig; c) o tiskarskih ponudbah. a) Račun o novčnem gospodarstvu leta 1881. in proračun za 1882. 1. naznanita se odboru, ki bode je nepremenjena predložil velikemu zboru. b) Prvosednik poroča o cenah knjig za 1881. 1. in o pisateljskih plačah, ktere odbor po poročevalčevih nasvetih odobri. Letopis za 1881. bode se prodaval po 1 gld.; Šumanova Slovenska slovnica po 1 gld. 50 kr.; Woldfich-Erjavec, Somato-logija, vezana po 75 kr.; Lavtarjeva Geometrija po 1 gld. 20 kr. Prvosednik Graselli in odbornik Robič sta knjigam prejšnjih let ceno večinoma izdatno znižala, kakor se vidi iz naznanila na . Letopisnem zavitku. Odbor potrdi znižano ceno. c) Za tiskanje Matičinih knjig za 1882. leto ste se na razpis od 27. feb. oglasile dve tiskarni, Blaznikova in Narodna. Ponudbi je gospodarski odsek v seji 16. sušca 1882 prevzel in odborniku Robiču v poročanje izročil. Ta stavi v imenu gospodarskega odseka predlog: „Tisk knjig Matice Slovenske za leto 1882. odda se „Narodni Tiskarni1* in gospod prvosednik se pooblasti, da naredi ž njo na podlagi ponudbe dotično pogodbo, pri kteri naj se tudi pogaja za boljše zavitke". Odbornik Klun svetuje, naj se Matičin odbor pogaja z Blaz-nikovo tiskarno, odbornik Stegnar pa, naj se za eno leto na po-skušnjo tiskanje Matičinih knjig izroči Narodni Tiskarni. Odbornik dr. Zupanec govori za to, da bi se z Narodno Tiskarno pogodba sklenila na 3 leta. Slednjič se sprejme ponudba Narodne Tiskarne z veliko večino za eno leto. VIL Odsekovo poročilo: a) o premembi družtvenih pravil in b) o dopisu družtva n Narodni T)om“. a) Odbornik Šuklje svetuje v imenu večine odseka, ki je bil izvoljen v 53. odborovi seji, da bi poročal po naročilu občnega zbora o premembi družtvenih pravil, naj se število odbornikov zmanjša na 20, ktere občni zbor izvoli v dveh posebnih odborih, namreč 15, in med njimi 10 v Ljubljani prebivajočih, v književni odbor, v in pet v gospodarski odbor. če zahteva 8 členov književnega odbora ali 3 členi gospodarskega odbora, morata se sklicati v skupno sejo oba odbora. Odbornik Svetec: I)a šteje Matičin odbor 40 odbornikov, to je celo prednost; lehko se mnogo sploh zaslužnih mož izvoli v odbor, ktere potem odseki lehko prašajo in prosijo za svet in podporo, če tudi, zlasti vnanji, navadno ne hodijo v seje. Vendar je pa mogoče v posebno važnih rečeh opreti se tudi na njihove misli. Brez dokazane potrebe naj se ne premenja, česar smo mi in naše ljudstvo že navajeni, in taka potreba do zdaj še nikakor ni dokazana. Odbornik Marn: Vnanji odborniki in udje bili bi razžaljeni, če bi jim jemali pravico v odbor izvoljenim biti. Pri glasovanji se sprejme odsekovo poročilo o premembi pravil po nasvetu poročevalca večine odbornika Svetca, naj ostanejo za zdaj nepremenjena, in odsek bode občnemu zboru poročal, da ni bilo vzroka pravil premeniti. b) O dopisu družtva „Narodni Dom11 poroča odb. Svetec in predlaga, naj se ponudba, izrečena v §. 16. pravil „Narodnega Doma", sprejme proti pogoju, da družtvo „Narodni Domu Matici v svojih pravilih pripozna pravico, da sme v odbor družtva „Narodni Dom“ pošiljati svojega zastopnika. Odbor sprejme ta predlog. VIII. O drugili predlogih za letošnji 18. redni veliki zbor. Odloži se na dnevni red prihodnje odborove seje. IX. Posamezni nasveti. Odbornik Praprotnik izroči odboru ostanek naročnine za Matičin ,;Casopis“, ki pa ni začel izhajati. Ker se dotični naročniki na vabilo niso oglasili za poslane denarje, ki skupaj iznašajo IG gld. 50 kr., postavi se po odboro-vem sklepu ta svota po odštetih G gld. 4 kr., ki so se porabili za male iztroške, med društvene dohodke. Ker se nikdo več ne oglasi za besedo, sklene prvosednik sejo. 55. odborova seja 3. junija 1882. Prvosednik: prvosednikov namestnik dr. A. Jarc; odborniki: A. Kriii, J. Marn, A Praprotnik, L. Polni, F. Stegnar, J. Tomšič, .7. Vavril, J. Vilhar, M. Vodušek, V. Zupančič, dr. J. Zupanec. Prvosednik naznanja, da je prvosednikov namestnik P. Grasselli, ki zdaj vodi sejo mestnega odbora, z najvišim odlokom od 20. maja t,. 1. potrjen za župana ljubljanskega mesta. Novemu županu poklonil se je odbor Matice Slovenske na prvosednikovo vabilo in mu je izrekel svoja vošila. V znamenje radosti, da je Njihovo veličanstvo prvosedniko-vega namestnika Matice Slovenske povzdignilo k tej časti, naj vstane odbor in naj se ta veseli dogodek zapiše v zapisnik Matice Slovenske. (Odbor vstane.) I. Branje zapisnika 54. od borove seje. Zapisnik 54. odborove seje se prebere in potrdi. Odloči se, naj se izpisi iz zapisnikov odborovih sej uradno oznanjajo v Novicah. IIT. Tajnikovo, oziroma knjižničarjevo poročilo o dobi od poslednj e sej e. Od 54. odborove seje pristopilo je 13 letnikov. Gospod Franc Doberlet v Ljubljani je daroval Matici več knjig iz raznih literatur. Odbor izreče gospodu Doberletu za ta dar pismeno zahvalo. TV. Poročiho književnega odseka. Predsednik Marn svetuje, naj se „Politiška zgodovina slovenskega Štajerja" , spisal gospod vodja J. Lapajne, izroči zgodovinarju gospodu profesorju P. Končniku v Gradci s prošnjo, da bi jo pripravil za tisk. Daruje se nekoliko Matičinih knjig goriški, celjski, mariborski gimnaziji, kaznilnici na Ljubljanskem gradu in akademiškemu literarnemu družtvu „ Hrvat" v Pragi. Drugim prošnjikom Matica ustreči ne more. VI. Tajnikovo poročilo za veliki zbor o o d b o r o v e m delovanji od 1. j anuar ja 1881., dokonča aprila 188‘2. leta odobri se z nekterimi dostavki. Ker se II., V., VII. in VIII. točka brez prvosednikovega namestnika niso rešile, povabil je prvosednik odbor na sredo 7. dan junija in sklenil sejo. 55 odborova seja 7. junija 1882. Prvosednik: prvosednikov namestnik /'. Grasselli; odborniki: ./. Marn, A. Praprotnik, L. Robil, lo. Vavru, M. Vodušek, V. Zupančič, dr. J. Zupanec. V začetku seje izrekel je prvosednik odboru prisrčno zalivalo za izkazano mu čast, ko je bil potrjen za župana ljubljanskega mesta. II. Naznanila p r v o s e d n i k o v a. Gospod profesor Macun je pisal 14. maja 1882, naj se njegova »Književna zgodovina slovenskega Štajerja* ne izda skupaj v enem zvezku s „Politiško zgodovino slovenskega Štajerja“ go-gospoda vodje Lapajneja. »Spisal sem sestavek za sebe, ter prosim na vsak način, da naj tudi ostane sam za sebe; tako je sodil tudi prof. Levec, ter se to priporoča tem več, ker bo se knjiga, strogo literarna, mogla v raznih gimnazijah in realkah itd. rabiti kot ročna knjiga.“ Pisatelj je spis izdelal 1. 1869. in predelal ga je potem malo da ne vsega še dvakrat. \ V. Poročilo gospodarskega odseka: a) o prodavanji Matičinih knjig po knjigarjih. Prvosednik poroča dalje, da sta se za prodavanje Matičinih knjig oglasila dva knjigarja, ki pa hočeta po 30°/o rabata imeti. Matičin knjigar bode skrbel, da zvede tudi češki, poljski, ruski in drugi knjigarji za Matičino bogato zalogo. Odborniku Vodušku zdi se 30'°/0 rabata nekoliko preveč; 25°/0 bilo bi zadosti. Prvosednik odgovarja, da sta oba knjigarja htela po 33V8°/o imeti, in da ju je težko bilo pripraviti za 30%. Odbornik Praprotnik praša, ali Matica ne bode imela pravice sama prodavati svojih knjig. Prvosednik pravi, da knjigar prevzame samo knjigotržtvo s knjigarji, Matica pa bode kakor prej prodavala svoje knjige, komur bode htela. Knjigotržtvo Matice Slovenske s knjigarji izroči se s 30°/o rabata enoglasno knjigarni: Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani, ki je z zalaganjem slovenskih šolskih knjig Matici odvzela veliko breme. b) O popravah v Matičinih hišah na Bregu in na Kongresnem trgu poroča prvosednik in odbor je odobri. c) O uredbi družtvenega stanovanja odloči novi odbor. VII. Določitev poročevalcev oodborovih nasvetih za veliki zbor. Za poročevalca o premembi Matičinih pravil in o ponudbi ^Narodnega I)oma“ je odločen odbornik L. Svetec. Ko nikdo ni stavil posameznih nasvetov, sklenil je prvosednik sejo. 18. veliki zbor 14. junija 1882. leta ob 4. uri popoludne v Čitalnični dvorani v Ljubljani. Prvosednik: prvosednikov namestnik: P. Grasselli; udov mtd SO. I. P r v o s e d n i k o v ogovor. Visoko spoštovani zbor! Preteklo leto 10. maja obhajala je vsa Avstrija in z našo domovino tudi Ljubljana poroko našega presvetlega cesarjeviča Rudolfa z belgijsko kraljičino Štefanijo. Vsa narodna družtva, med njimi Matica Slovenska, poklonila so se preblag orodnemu gospodu deželnemu predsedniku And. Winklerju in v njihovem imenu je prvosednik g. dr. J. Bleiweis k tej za vso Avstrijo veseli dogodbi izrekel najsrčnejša vošila. Nemila smrt nam je 29. novembra 1881 vzela dr. J. Bleiweisa viteza Trsteniškega, očeta in ljubljenca slovenskega naroda. Matica je svojega predsednika, ustanovnika in odbornika 1. decembra pri slovesnem pogrebu, pri kterem so bili odlični členi jugosla-venske akademije, Matice Hrvatske i. d., spremljala do groba in je odboru za njegov spomenik izročila primeren donesek. 3. maja 1881 je umrl člen Jožef Jurčič, slavni slovenski pisatelj in glavni urednik Slovenskega Naroda. (V znamenje; žalosti nad veliko izgubo vstane zbor.) Te so najvažnejše vesele in žalostne dogodbe minolega leta. O delovanji Matice Slovenske bode poročal novi tajnik gosp. Fr. Orešec. II. L e t. n o poročilo o o d b o r o v e m delovanji od 1. januarja 1881 do konca aprila 1882. Slavni zbor! 9. julija leta 1881. izvolil je čestiti odbor poročevalca za tajnika in knjižničarja Matice Slovenske; to mesto sem prevzel 1. avgusta. Cast mi je tedaj, da Vam, prečestiti gospodje členi, poročam o delovanji Matice Slovenske v preteklem letu. Rednih odborovih sej je bilo pet: 16. februarja, 9. julija, 21. decembra leta 1881, 13. februarja in 1. aprila leta 1882. Posamezni odseki, posebno književni in gospodarski, pa tudi ljubljanski odborniki, so se shajali, kedar je bilo treba posvetovati se o raznih, posebno književnih in gospodarskih rečeh. Matica je svojim udom za leto 1881. dala po tri knjige: 1. Letopis za leto 1881, uredil dr. J. Rleiweis vitez Trste-niški, spisali L. Pesjakova, P. pl. Radics, J. Pajk, J. Verhovec, J. Šuman, G. Gorenjec, Fr. Orthaber, Fr. Hubad, J. Navratil, D. Valenčak, G. Križnik, J. Cimperman, J. Tomšič. 2. Slovensko slovnico po Miklošičevi primerjalni, spisal J. Suman. 3. Somatologijo ali nauk o človeškem telesu, učiteljiščem in višjim učilnicam spisal dr. Jan. Woldfich, po četrtem natisku poslovenil Fr. Erjavec. Samo za prodavanje založila je dve knjigi: 4. Geometrijo za učiteljišča, sestavil L. Lavtar. 5. Prirodopis živalstva, izdelal dr. A. Pokorny, poslovenil Fr. Erjavec, tretje po vsem predelano izdanje s 522 podobami. Natisnil Henrik Mercy v Pragi. Vseh pet knjig šteje 9C> pol in cena jim je 5 gld. (il kr. Prirodopis živalstva, ktero je visoko ministerstvo potrdilo, Somatologija in Geometrija so šolske knjige. Tako je Matica izpolnila, kar je rajni prvosednik dr. J. Bleiweis vitez Trsteniški obljubil slavnemu odboru 27. aprila 1881: „Za leto 1881, ko se kažejo narodni ravnopravnosti milejši časi, namerava odbor posebno skrbeti za izdavanje šolskih knjig.“ Tiskanje Matičinih knjig je prevzela po odborovem sklepu od 1. aprila Narodna Tiskarna za eno leto, knjigotržtvo pa knjigarna Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani. Novih poverjenikov je bilo izvoljenih 19, ali treba jih je še več, da bode Matica v vsakem večem kraji imela svojega poverjenika. Za težavno pa rodoljubno delovanje bodi vsem gospodom poverjenikom skupaj in vsakemu posebe izničena najsrčnejša zahvala. Slava boriteljem za slovensko književnost in omiko! Novih členov je pristopilo 204 (1880. leta 70). Imenik kaže, da ima Matica zdaj 1288 členov: 345 ustanovnikov in 945 letnikov. Tem naprej plačujočim udom ju tudi Matica poslala knjige za 1881. leto, ali na upanje jih ne more dati nikomur, ker §. Ji njenih pravil veleva: „Kdor ne bi v redu plačeval, in sicer ne vsaj v prvi polovici vsakega leta, kolikor je podpisal Matici podpore, tak se po odborovem sklepu sme izbrisati izmed družbenikovi Prim. §. 7. pravil Matice Hrvatske: „Tko šest mjeseci poslije pismene opomene dospjela obroka neplati, prestaje biti članom Matice Hrvatske i lišava se prava, koja mu kao ma-tičaru pripadajo". Zdaj je imenik javna pobotnica plačane usta-novnine in letnine. Umrli so razun že imenovanih gospodov: Dobrila Jurij, kiiezo-škof tržaško-koperski, velik dobrotnik Matice Slovenske; kanonik Kovačič Martin in notar Fr. Rapoc v Mariboru i. d. Bodi jim blag in hvaležen spomin! 13. decembra 1881.Je v-Zagrebu umrl sloveči hrvatski pesnik in romanopisec August Šenoa. Pri slavnem pogrebu sta odbornika dr. A. Jeglič, in A. Praprotnik bila namestnika Matice Slovenske. Po odborom sklepu od 21. decembra 1881. preselila se je Matica ob sv. Juriji v svojo hišo na Kongresnem trgu, hiša na Bregu pa se proda. Slednjič mi je prijetna dolžnost vsem sodelavcem in dobrotnikom Matice Slovenske izreči iskreno odborovo nalivalo. O družtvenem novčnem gospodarstvu bode poročal gospod blagajnik lv. Vilhar. Državni poslanec g. dr. J. Vošnjak omenja prizadevanja za slovenski učni jezik v državnem zboru in krepke podpore, ki so so jo v tem prašanji Cehi izkazovali Slovencem, zlasti pa veli- kega in marljivega truda, ki ga je v tej zadevi imel poročevalec, gospod Jan. Kvicala, profesor na vseučilišči v Pragi. Zato svetuje, naj Matica Slovenska v znamenje hvaležnosti slovenskega naroda gospoda profesorja Kvičalo imenuje za svojega častnega člena. Ta predlog sprejme odbor enoglasno z živo pohvalo, kar prvo-sednik gospoda prof. Kvičali naznani s tem telegramom: »Veliki zbor Matice Slovenske Vas je danes zaradi Vašega trudoljubnega in zaslužnega prizadevanja za širje vvedenje slovenskega učnega jezika v srednje naše šole enoglasno izvolil častnim členom M8 gld. (>0 kr. Matici Slovenski za duševni Tomšičev spomenik, in sicer z namenom, da podpira slovensko literaturo ali žurnalistiko. O tem predlogu bode se odločevalo v prihodnji odborovi seji. Gospod dr. J. Vošnjak, državni in deželni poslanec, izročil je 1. avgusta 1883, štev. 442. dvajset gld. zaostale letnine, kt.ero je rajni ud gospod Karel Šepic, davkar v Konjicah, sporočil Matici, Sprejme se med letne dohodke, Poročajoči knjižničar Pr. Orešec je preštel vse knjige in zemljevide Matice Slovenske, naredil in spisal je knjigo „Izkaz“ ali „Skontro“ (Bestandes- und Erfolgs-Ausweis), kteri kaže število prejetih, oddanih in v Matičini knjigarni na razpolaganje ostalih knjig in zemljovidov, iztroške in dohodke, slednjič pa dobiček ali izgubo. IV. Poročilo književnega odseka. Predsednik književnega odseka J. Marn poroča, da pisatelj ^Književne zgodovine slovenskega Stajerja“ po privatnem poročilu „Slovenskega Naroda“ od 1. februarja 1883 piše v „Predgovoru" : „Ko pak je početkom tekočega leta Slovenska Matica sklenila, da le če tiri pole za leto 188 2. pridejo na svetlo, ostalo pak drugikrat, tega nesem mogel nikakor dopustiti. “ Ni tako; marveč v skrbi za druge knjige za 1. 1882. in 1883. sklenil je odbor 31. januarja 1883, da se zloženi dve poli popravite in na čisto natisnete zdaj, ker tiskarna potrebuje črke potem pa denete na stran, še le prihodnje leto 1884. pa se natisne in izda vsa knjiga, če pisatelj potrdi potrebne jezikovne popravke. (Gl. uradno poročilo v „Novicahu, list 15. str. 110.) Nikdar pa odboru ni bilo na misli „četiri pole posebe dati na svetlo To naj se v „Predgovoru" k imenovani knjigi resnici na čast in obrambo popravi. Majar H. V.: „Turki in Turkinje11 izroči se odbornikoma Wiesthalerju in Zupančiču na pregled. Za leto 1884. se svetuje troje knjig. 1. „Letopis“ za 1884. 2. „Flora slovenskih dežel“, če pisatelj gospod profesor J. Glowacki za časa pošlje II. del rokopisa. 3. ^Lovčevi zapiski", II. del, spisal I. S. Turgenjev, prevel Fr. J. Remec. V. Poročilo gospodarskega odseka. Gospodar Matičine hiše na Kongresnem trgu, J. Vilhar, naznanja, da se gospod R. K. 1. oktobra 1884 preseli iz Matičine v svojo hišo. VI. Odločitev pisateljskih plačil in cene družtvenim knjigam za 1 882. in 1 883. leto. Pisateljem Spomenika, Letopisa in prevoditelju Lovčevih zapiskov so se odločila plačila. Letopis Matice Slovenske. 477 V. „Spomenik“ se predava po 5 gld., ,,Lovčevi zapiski", I. del, po 50 kr., „Letopisu“, kterega je na čisto natisnenega 19 pol, določi se cena pozneje. Odbor naroči gospodarskemu odseku, naj se z Narodno Tiskarno pogodi, da Letopis natisne do 1. novembra t. 1., prihodnjič pa naj se z Narodno ali tudi s ktero drugo tiskarno sklene go-tovejša pogodba. Knjige za leto 1882. in 1883. naj se skupaj razpošljejo. Odb. Wiesthaler svetuje, naj se samo za ljubljanske odbornike Matice Slovenske ne tiska posebe 25 knjig vsake vrste na boljši papir in ne veže, ampak naj se vsem odbornikom in udom davajo enake knjige. Odloči se, naj ostane stara navada, ljubljanski odborniki pa naj si sami volijo vezane ali nevezane knjige. VII. Razprava o posebnih predlogih za letošnji 10. veliki zbor. Priporočilo se je, naj bode 61. odborova seja 3. novembra, ker 19. ali tisti teden utegne biti veliki zbor. VIII. Posamezni nasveti. Odbor odobri prvosednikovo svetovanje, naj se snidejo in posvetujejo pred letošnjim velikim zborom odborniki K. Klun, M. Pleteršnik, A, Praprotnik, L. Svetec in Fr. Šuklje, ki so bili v 50. odborovi seji izvoljeni v odsek za presojanje sklepov 18. velikega zbora o izpremembi Matičinih pravil in o izdavanji narodnega blaga. Prvosednik sklene sejo o 3/.» 7. uri. Dohodki v gotovini poza' 1 skunai mezno SKupaj glil. kr| gl j. | kr. i a M -o O o glll- Opombe 1 Imetek 31. dec. 1880 2 Plačila družtvenikov: a) ustanovnikov . b) letnikov . . . Obresti: i a) od obligacij . . 1 b) od gotovine . . Hišni dohodki: a) od hiše na Kon grešnem trgu št. 7 b) od hiše na Bregu št. 8 . . ", . (Matičino stanovanje ne vračunjeno) Za prodane knjige . . Darilo g. dr. J. Pajka Razni dohodki , . . Skupaj . . 9 Oe sc odštejejo stroški 10' ostaje imetka . . . 11 in če se k temu prišteje vplačani znesek hiše na Kongresnem trgu štev. 7 . . . . in vrednost hiše na Bregu št. 8 . . . . 12 potem vrednost inven-| tarja in zaloge knjig 13 kaže se stan konečnega premoženja .... I — 2726 487 3300 403 — 11453 2428 689 3847 517 53 (9760 25343 57 I1400— 3118 251 56 10 — 10 81 10480199119760 7218| 4|| - 3262|95(976o| 36743 — 4000 57! I —i 44006 52 9760 K štev. 2. b). Za leto 1871 6 fl. 1) „ 1872 6 )) » „ 1873 8 J) JI „ 1874 16 J) n „ 1875 36 J j jj „ 1876 86 tl j j 1877 120 JJ jj „ 1878 160 J) jj „ 1879 238 J} jj „ 1880 874 )f jj „ 1881 1738 )) 11 „ 1882 60 11 jj „ 1883 10 JJ it „ 1884 2 JJ skupaj 3360 fl. K štev. 10. Od ostanka jo v hranilnici pod štev. 90878 naloženih 1292 gl. 44 kr. in drugod 720 gl. 39 kr. Tek. štev. za XVII. družtv. leto od 1. jan. do 31. dec. 1881. leta. Stroški v gotovini di .Sta ! posamezno skupaj O ‘o > gld. j kr. gld. kr. rM- Upravni stroški: a) tajniku in likvidacijskemu odseku . b) blagajniku . . . c) knjižničarju . . . d) za pisarno . . . 685 191 30 1 ' 876 30 i 1 ■ 1 Izdavanje knjig: a) spisi b) tisk 1338 1000 2338 46 ' 1 Vezanje knjig . . . — — 190 85 Stroški za šolske knjige (živalstvo) . . . • 1581 • Na račun kupne cene za hišo na kongresnem trgu .... 281 95 Obresti od dolga te hiše — 200 —; Stroški 2 hiš; a) davki b) razni stroški . . 1094 314 94 61 1409 55 Kazni izdatki . . . — - 839 53 I Skupaj . . . 7218 4 | j Opombe V Ljubljani dne 31. decembra 1881. X-v a. n. Vilhai, blagajnik. •M O) I Dohodki Obresti po odbitem davku in sicer: a) iz drž. rente v srebru: 5 po 100 gld. št. 546378, 548115, 548116, 256407, 257408 ................. 9 po 1000 gld. St. 147573, 147574, 147576, 147577, 147578, 219682, 219684, 219685, 142691 . . . b) iz drž. posojila leta 1860 serija 18312, št. srečke 16 c) od naložene gotovine čisti dohodki Matičinih hiš Od družt.venikov (letnikov) Za knjige, ki so morda prodajo ......................... Nominal-| na vred-1! Letni ! nost obli- obresti !i ga°ij Skupaj . Opombe il. I kr. 378 — Tek. štev. Stroški l Posa- Skupaj mezno Opombe gl'l. jfcr.- glil. lir.___________________________ Tajniku.................. Blagajniku .... Knjižničarju .... Strežaju................. Potrebščine za pisarno Vezanje knjig . . . llazni izdatki . . . Skupaj V primeri z dohodkom . . ostaje za izdavanje knjig (to je za spise in tisk) . . . GOO'— go — 50 — 40 - 750- 150 200; 100 — 1200|-— 4303!- — 3103 I I i V Ljubljani 1. aprila 1882. Ivan Vili.ax, blagajnik. n. za leto 1882. A. Prvosednik in namestnika. 1. Grasselli Peter, prvosednik; župan, namestnik deželnega glavarja, državni in deželni poslanec, hišni posestnik. 1882*. 2. M ar n Jožef, I. prvosednik. namestnik; c. k. gimn. profesor. 1882. 3. Levec Franc, II. prvosednik. namestnik; urednik nLjubljan- skega Zvona". 1882. B. Književni odsek. a) Ljubljanski odborniki: 1. Marn .J o ž e f, predsednik knjiž. odseka; A. 2. 1880. 2. Kr Žič Anton, kaplan in katehet pri sv. Trojici. 1882. 3. Levec Franc, A. 3. 1882. 4. Pleteršnik Maks, c. kr. gimn. profesor. 1882. 5. Praprotnik Andrej, ključar ; vodja 1. mestne šole, člen deželnega šolskega sveta. 1880. (i. Senekovič Andrej, c. kr. real. profesor. 1882. ’ 7. S t e g n a r F e 1 i k s, c. kr. učitelj na Gradu. 1870. b) Vnanji 1. Cigale Matej, c. k. vladni svetnik na Dunaji. 1880. 2. Einspieler Andrej, c. k, real. prof. v p. v Celovci. 1880. 3. Erjavec Franc, c. k. real. profesor v Gorici. 1882. 4. Gregorčič Simon, vikar na Gradišči. 1882. * Letna številka kaže, kteroga 8. S u k 1 j e h rane, c. k. gimn, profesor, člen deželnega šolskega sveta, dež. poslanec in mestni odbornik. 1882. 0. Tomšič Ivan, učitelj na c. k. vadnici. 1 881. 10. Vavru Ivan, c. k. gimn. profesor. 1870. 11. Vodušek M a t e j, c. k. giin. profesor. 1880. 12. W i e s t h a 1 e r F r a n c, ključar; c. k. gimn. prof. 1882, 13. Zupančič V i 1 i b a 1 d, c. k. profesor na učiteljišči. 1882. odborniki: 5. Hubad Franc, ravnajoči gimn. profesor v Ptuji. 1882. G. Jeglič Anton, dr., kanonik v Sarajevu. 1881. 7. Kosar Franc, kanonik v Mariboru. 1881. 8. Majciger Janez, c. k. gim. profesor v Mariboru. 1882. eta je bil kdo izvoljen. 9. M a r u š i č Andrej, c. k. gim. profesor v Gorici. 1882. 10. Raič Božidar, župnik pri sv. Barbari v Halozah. 1879. 11. Sterbenc Jurij, juriš dr., župnik in krajni šolski nadzornik, dež. poslanec v Hre-novicali. 1881. 12. S v e t e c Luka, c. k. notar, dež. poslanec v Litiji. 1879. 13. Šavnik Karel, lekar vKranji. 1881. 14. Suman Jožef, c. k. profesor akademiške gimn. na Dunaji. 1879. 15. Šust Janez, dr., kanonik, ravnatelj konsistorij. pisarne, člen ljubljanskega zgodovinskega družtva, v Gorici. 1880. 16. Tonkli Jožef, dr., advokat, državni in deželni poslanec v Gorici. 1881. 17. Urbas Viljem, c. k. realko profesor v Trstu. 1879. 18. Ž o 1 g a r Mihael, c. k. gim. profesor in deželni poslanec v Celji. 1882. C. Gospodarski odsek. Ljubljanski odborniki: 1. Zupanec Jernej, dr., predsednik gospodarskega odseka; c. k. notar, predsednik notarske zbornice, hišni posestnik. 1882. 2. Grasselli Peter, A. 1.1880. 3. Jarc Anton, dr., prošt, vitez eas. avst. reda Franca Jožefa. 1882. 4. Klun Karel, beneficiat, državni in dež. poslanec. 1881. 5. Poklukar Jožef, dr., državni in deželni poslanec, posestnik. 1881. (i. Robi č L u k a, preglednik dru-žtvenih računov; c. kr. dav-karski nadzornik v pokoji in deželni poslanec. 1882. 7. Tomšič Ivan, A. a) 9. 8. V i 1 li a r Ivan, blagajnik; posestnik. 1882. Štev. 38. 39. Grabrijan Jurij, dekan v Vipavi. 1880. f 22. junija 1882. ”40. Šolar J., c. k. šolski nadzornik v Zadru. 1880. f 22. febr. 1883. »0^0«. III. Imenik udov Matice Slovenske leta 1882. in 1883. A. Častni udi. KVIČALA JANK'/., dr., c. kr. profesor na vseučilišči v Pragi. MIKLOŠIČ Franc, vitez, dr., c. kr. profesor na vseučilišči na Dunaji. RAČKI Franc, dr., predsednik jugoslavenske akademije v Zagrebu. RAJEVSKIJ MlIIAEL, škof pri ruskem poročništvu na Dunaji. RlEGER FRANC Ladislav, dr., državni in deželni poslanec v Pragi. Trstenjak Davorin, župnik v Starem trgu na Št.ajarskem. Vesel Koseski Janez., finančni svetnik v Trstu. I. Ljubljanska škofija. 1. Ljubljana, a) Poverjenik: O rese c Franc. B. Ustanovniki. Arce Rajko, c. kr. poštni oficial in hišni posestnik. Auer Jurij, hišni posestnik. Blaznik Frančiška, posestnica. Blervveis-Trsteniški Karel, vitez, dr., primar deželne bolnice, deželni poslanec, mestni odbornik, hišni posestnik. Bučar Franc, zasebnik. Burger Ljudevit, trgovec in posestnik. Bušič Jožef, posestnik. Čebašek Andrej, dr., kanonik, profesor. Čitalnica ljubljanska. Dolenec Henrik, dr., c. kr. sodnij-ski adjunkt, deželni poslanec in mestni odbornik. Dolenec Oroslav, svečar in hišni posestnik. Dreo Aleksander, trgovec iii hišni posestnik. Fabian Janez, trgovec in hiš. pos. Fabiani o. Placid, vikar. Frančiškanska knjižnica. Frohlich Anton, hišni posestnik. Gariboldi Anton, vitez, grajščak. Gariboldi Franc, vitez, svetnik višje deželne sodnije v pokoji. Opazka. Kdor svoje izpremembo ni o pravem času naznanil in zato svojega imena ne najde nntisnenega v kraji, kdor zdaj živi, naj išče svoje knjige pri poverjeniku, kteremu je izročil doneske, ali pa naj se oglasi pri-tajniku Matice Slovenske. Gogala Janez, dr., kanonik, vodja bogoslovskega semenišča. Grasselli Peter, I. A. 1.; G. 2. Heidrich Karel, redovnik. Hranilnica Kranjska. Hren Franc, trgovec, hišni po- „ sestnik. Jamšek Janez, trgovec in hišni posestnik. Jarc Anton, dr., I. C. 3. Jeraj Ivana, zasebnica. Jeran Luka, kanonik, urednik „Zg. Danice8; Kadilnik Franc, knjigovodja. Klemenčič Jožef, katehet c. k. izo-braževališč. Klun Karel, 1. C. 4. Knjižnica c. k. učiteljišča. Kozler Janez, grajščak. Kozler Jožof, dr., posestnik. Kreč Matej, tajnik dež. odbora. Križnar Mir., c. k. real. profesor, mestni odbornik. Kušar Jožef, trgovec, predsednik trgovske in obrtniške zbornice, mestni odbornik in hišni posestnik. Lukman Jakob, c. ki1, računski svetnik. Marn Jožof, L A. 2.; B. a) 1. Mazek Lovro, župnik v Črnučah. Milic Rudolf, tiskar in hišni posestnik. Močnik Matej, mestni učitelj v pokoj i. Munda Franc, dr., advokat. Murnik Janez, vitez ees. avstr, reda Franca Jožefa, ces. svetnik, tajnik trgovske in obrtniške zbornice, deželni in mestni od-odbornik. Pavšler Jožef, kanonik. Peternel Mihael, c. k. real. profesor v pokoji. Petričič Vaso, trgovec, mestni odbornik in hišni posestnik. Pfeifer Franc, c. k. rač. uradnik. Pleteršnik Maks, I. B. a) 4. Pogačar Janez Zlatoust, knezo-škof ljubljanski, komandir ces. avstr. Leopoldovega reda itd. Pogačar Martin, častni kanonik, ravnatelj knezoškof. pisarne. Poklukar Jožef, dr., I. C. 5. Pongrae Oskar, dr., hišni posestnik. Pribovšic Janez, vojni kurat. Ravnihar Franc, deželni blagajnik. Robič Luka, I. 0. 6. Rozman Janez, mestni župnik pri sv. Jakobu. Skubic Anton, e. k. gimn. profesor. „Sokol8, telovadno družtvo. Sovan Ferdinand, trgovec, grajščak. Sovan Franc Ks. starejši, posestnik. Sovan Franc, Ks. mlajši, trgovec in posestnik. Stare Jožef, dr., adjunkt c. k. finančne prokurat.ure in hišni posestnik. Sušnik Gašpar, c. kr. stotnik au-dit.or v pokoji. Tavčar Janez, hišn. posestnika sin. Valenta Alojzij, dr., c. kr. vladni svetnik, profesor porodoslovja in vodja deželne bolnice. Vavru Ivan, I. B. a) 10. Vilhar Ivan, I. C. 8. Vošnjak Jožef, dr., primar deželne prisilne delavnice, državni poslanec, deželni odbornik. \Vinkler Andrej, baron, vitez ces. avstr, reda Franca Jožefa, c. k. deželni predsednik. Zamejic Andrej, kanonik. Zarnik Valentin, dr., advokat, dež. poslanec in mestni odbornik. Zeschko Valentin, trgovec in posestnik. Zupan Jožef, dr., advokat. Zupan Tomaž, c. k. gimn. profesor. Zupančič Franc, dr., advokat. Žlogar Anton, kaplan pri sv. Ja-Zupanec Jernej, dr., I. C. 1. kobu. Žagar Karel, kontrolor dež. bla- gajnice. Stev. 78. C. Letniki. Ahačič Karel, dr., advokat in hišni posestnik. Ahčin Jera, hišna posestnica. Alojzijevišče. Ambrožič Fr., dr., mestni zdravnik. Babnik Jernej, župnik na Dobrovi. Belar Leopold, nadučitelj in vodja 2. mestne ljudske deške šole. Bizavičar o. Jožef, frančiškan. Bohinec Žiga, knezoškofov tajnik in kaplan. Bradaška Ferdinand, mestne blagajne oficial. Bregar o. Albin, frančiškan v Gorici. Bregar Vilibald, rač. uradnik pri c. k. deželni vladi. Brus Andrej, tajnik kmet. družbe. Celestina Jožef, profesor na c. k. učiteljskem izobraževališči. čitalnica v spodnji Šiški. Curen Karel, uradnik Kranjske hranilnice. Dimic Avgust, c. k. viši finančni svetnik. Drašler Pavel, trg. pomočnik. Drč Jožef, dr., zdravnik in mestni odbornik. Drenik Franc, glavni zastopnik zavarovalnega društva Fonciere. Družtvo kranjskih tiskarjev. Družba rokodelskih pomočnikov. Elbert Sebastijan, bogoslovec. Endlicher Rudolf, c. k. uradnik. Eppich Janez, učitelj na c. k. vadnici in okrajni šolski nadzornik. Erker Jožef, stolni kaplan. Fine Anton, župnik v Sostrem. Fine Franc Ks., okrajni, c;, kr. glavne tobakarne in požarne brambe zdravnik. Flis Janez, spiritual. Fortuna Franc, trgovec, posestnik in podžupan. Fux Franc, dr., primar v bolnici in hišni posestnik. Furlan Radoslav, učitelj. Gnjezda Janez, katehet mestnih deških šol. Goričnik Franc, trgovec. Goršič o. Pavlin, frančiškan. Grkman Franc, učitelj na c. kr. vadnici, okr. šolski nadzornik. Guttman Emilij, c. k. finančne pro-kurature adjunkt. Hafner Jakob, ravnatelj Wald-herrovega učilišča. Holm Edvard, posestnik in bule vo vez. Holm Hugon, c. k. poštni oficial in hišni posestnik. Hohn Robert, uradnik pri železnici na Dunaji. Krašovec Jurij, dr., advokat, kon-cipient. Hribar Franc, tipograf v Narodni tiskarni. Hribar Iv., glavni zastopnik banke „Slavije“, mestni odbornik. Hrovat Blaž, ravnatelj c. k. izo-braževališč za učitelje in učiteljice. Iber Ivan, trgovec. Izobraževališče za učiteljice. Jakelj Greg., župnik v Rudniku. Jaklič Ant., duh. v semenišči. Jeločnik Anton, knjigovodja in hišni posestnik. Jentl Anton, trgovec. Jerič Jožef, župnik v pokoji. Juvančič Janez, trgovec. Kalan And., duh. v semenišči. Kaprec Janez, c. k. više deželne sodnije svetnik. Karun Franc, župnik v Trnovem. Katoliško družtvo rokodelskih pomočnikov. Kermavner Valentin, c. k. gimn. profesor. Kilar Janez, kaplanov Trnovem. Kirbisch Rudolf, konditor in hišni posestnik. Klein Anton, lastnik tiskarne in mestni odbornik. Klemenčič Miško,* bogoslovec. Klofutar Lenart, bog. dr., profesor. Knez Janez, trgovec in hišni posestnik v Šiški. Knjižnica bogoslovska. Knjižnica c. k. gimnazije. Knjižnica c. k. realke. Knjižnica, učiteljska, ljubljanske okolice. Koblar Anton, knezošk. kaplan. Kolar Matija, stolni kaplan. Kolman Franc, trgovec, hišni posestnik in mestni odbornik. Kotnik Ognjeslav, drd. Kovač Janez, lastnik tiskarne. Kragelj Andrej, gimn. učitelj. Kramar Ernest, deželni učitelj kmetijstva. Kramar Franc, kanonik. Kremžar Andrej, upravnik deželnih dobrotnih naprav. Kržič o. Andrej, frančiškan. Kržič Anton, I. H. a) 2. Kušar Franc, bogoslovec. Lampe Franc, dr., podvodja v semenišči. Lasnik Peter, trg. in hiš. posest. Leben Matija, dr., profesor, častni . kanonik itd. Ledenik Alfred, trgovec in mestni odbornik. Levec Franc, I. A. 3; H. a) 3. Levstik Franc, skriptor v c. k. licealni knjižnici. Lichtenberg Leopold, baron, graj-ščak v Ilabahu. Lozar Jožef, trgovec. Macak Janez, c. k. inšpektor ka-tastralnih uradov. Magdič Srečko, tipograf v Narodni tiskarni. Mahr Ferdinand, lastnik in ravnatelj trgovskega učilišča, ces. svetnik. Maier Jožef, učitelj 1. mestne šole. Majntinger Janez, c. k. uradnik. Marešič Franc, kooperator v Št. Vidu. Marinko Jožef, dr., beneficiat, in kooperator pri sv. Petru. Medič o. Kalist, predstojnik fran-čišk. samostana in župnik. Mosche Alfonz, dr., advokat, dež. poslanec in mestni odbornik. Munda Jakob, c. k. sod. adjkt. Narodna Tiskarna. Nemanič Janez, duhovnik v semenišči. Orešec Franc, str. 482. Pakič Michael, posestnik, trgovec in mestni odbornik. Papež Franc, dr., advokat, deželni poslanec in mestni odbornik. Pauker Henrik, pl. Glanfeld, dr., kanonik.. Perona Ljudevit, magist. svetnik. Pfeifer Jož., koncipist dež. odbora. Pintar Matej, bogoslovec. Pipan Andrej, kooperator na Brezovici. Pirec lv., uradnik južne železnice.* Pirnat Ivan, c. k. cenilni nad-komisar. Pirnat Tomaž, hišni posestnik. Porenta Franc, župnik v Sori. Potočnik Mihael, nunski spovednik. Potočnik Janez, župnik na Brezovici. Povše Franc, župnik na Ježici. Požar Lovro, dr., gimn. učitelj. Praprotnik Andrej, I. IS. a) 5. Praprotnik Franc, učitelj v Preski. Predika Jakob, c. k. profesor na učiteljišči. Premk Anton, c. k. pošte kontrolor in hišni posestnik. Puc Alojzij, kurat na Gradu. Pucher Karel, posestnik. Raič Anton, c. k. real. profesor. Regoršek Franc, trgovec. Remec Franc, c. kr. telegrafski uradnik. Safran Franc, cerkevnik pri sv. Jakobu. Senekovič Andrej, I. B. a) (i. Smolej Jakob, c. k. gimn. ravnatelj, šolski svetnik, nadzornik srednjih šol na Kranjskem. Smrekar Jožef, prof. bogoslovja. Stare Ferd., c. k. sodnijski adjunkt. Stegnar Feliks, I. B. a) 7. Sterbenc Jožef, duhovnik v pokoji. Suhadobnik Lovro, zasebnik. Svetek Anton, c. k. rač. uradnik. Svetek Jan., urad. južne železnice. Svetina Janez, dr., modi'., prefekt v Alojznici in gimn. učitelj. Šašel Feliks, c. k. okrajni glavar. Šašelj Janez, bogoslovec. Šiška Jožef, bogoslovec. Škofič Lovro, davkarski denarničar. Škrabec Stanko, frančišk. v Gorici. Šola, narodna, v Št. Vidu nad Ljubljano. Šuklje Franc, L. B. a) 8. Šumi Franc, sladikovarnik ; izdava „Arehiv fiir llaimatkunde“. Schundelen Božidar (po 2 iztisa). Tavčar Karel, posestnik. Tavčar Ivan, dr., advokat, kandidat. Toman Helena, posestnica v Kamni gorici. Tomec Jakob, magist. komisar. Tomec Miroslav, slikar v Št. Vidu nad Ljubljano. Tomšič Ivan, I. B. a) !); C. 7. Tratnik Antonija, c. k. finančnega komisarja gospa. Travnar Jožef, učitelj 1. m. šole. Trstenjak Anton, učitelj na trgovskem učilišči. Turek Ilugon, trgovec. Učiteljsko družtvo, slovensko. Valenta Vojteh, kontrolor mestne denarnice. Več Janez, trg. in hiš. posestnik. Vičič Janez, trgovec. Vodušek Matej, I. B. a) 11. Vončina Janez, tajnik ljubljanskega magistrata. Wascher Rajko, uradnik Kranjske hranilnice. Wiesthaler Franc, 1. B. a) 12. \Volkensperg Avg., bar., grajščak. Zagorjan Janez, beneficiat in ko-operator pri sv. Petru. Zeplichal Ognjeslav, kamenopisec. Zupan Jožef, stolni prošt. Zupančič Ant., prof. bogoslovja. Zupančič Vilibald, I. B. a) 13. Žakelj Miroslav, c. k. gimn. prof. Železnikar Ivan, urednik Slovenskega Naroda in Škrata. Žitnik Ognjeslav, bogoslovec. Žumer Andrej, učitelj. Žužek Fr., c. k. stavbeni adjunkt in mestni odbornik. Rus Franc, učiteljski pripravnik, naročnik. Verbnjak Oton, gimnazijalec, naročnik. Stev. 78 + 172 + 6 = 250 + 2. b) Poverjenik: Govekar Franc. Gams Jan., posestnik v Loki pri Govekar Franc, nadučitelj v Stu-Igu. denci. Štev. 2. 2. Bistrica Ilirska, o) Poverjenik: Strupi Jakob. *Brinšek Janez, trgovec v Trnovem. *Jenko Skender, trg. v Trnovem. *Ličan Skender, trg. v Trnovem. *Štrucelj Jurij, c. k. sodnik v Bistrici, Kile Jan. , duhoven v p. v lii-strici. Kiissel Vendelin, c. k. uradnik v Bistrici. Mežnar Jožef, posestnik v Harijah. Strupi Jakob, kooperator v Trnovem. Tomšič Ivan v Bistrici. Višnikar Franc, c. kr. sodn. ad-junkt v Bistrici. Zarnik Martin, učitelj v Trnovem. Žgur Anton, župnik v Premu. Štev. 4 + 8 = 12. b) Poverjenik: Pavlič Damijan. *Cesnik Jurij, trgovec v Knežaku. Pavlič Damijan, vikar v Zagorji. ♦Domicelj Alojzij, trgovec v Za- Ponikvar Anton, župnik v Kne- gorji. žaku.- Kacin Anton, kaplan v Šmihelu. Torkar Matija, župnik v Košani. Lukane Jožef, kaplan v Suliorji, Štev. 2 + 5 = 7. 3. Cirknica. a) Poverjenik: Obreza Adolf. *Obreza Adolf, državni poslanec, posestnik v Cirknici. Cibašek Jan., župnik pri sv. Vidu nad Cirknico. Jan Simon, župnik pri sv. Trojici nad Cirknico. Klinar Franc, učitelj pri sv. Vidu nad Cirknico. Porenta Jan., dekan v Cirknici. Rot.t Gotth., kooperator v Cirknici. Serko Franc, župan v Cirknici. Žirovnik Jožef, učitelj v Cirknici. Štev. 1 + 7 = 8. b) Poverjenik : Vi 1 a r J a k o b. *Kaplenek Jan., župnik na Blokah. Brence Janez, kooperator v Starem trgu. Lenček Blaž, župnik v Starem trgu. Mandelj Ivan, nadučitelj v Starem trgu. 1’rijatel Mat., kooperator naBlokah. Sterle Rezika, učiteljica v Starem trgu. Vilar Jakob, posestnik v Pudobu pri Loži. Volčič Jurij, c. k. sodnijski ad-junkt v Loži. Žvagen Val,, učitelj v Starem trgu. Štev. 1 + 8 = 9, c) Poverjenik: — Koren Miroslav, posestnik v Pia- Tomc Ivan, trgovec v Fari pri nini. Rakeku. Kovšca Franc, posestnik v Planini. Štev. 3. 4. Idrija, a) Poverjenik: Treven Valentin. ♦Občina mestna v Idriji. Lapajne Franc, trgovec v Idriji. ♦Vidmar Jožef, župnik v Zireh. Lapajne Štefan, trgovec v Idriji. Belec Ivan, kooperator v Žireh. Lapajne Valentin, trgovec v Idriji. Čitalnica v Idriji. Leskovic Boštjan, zasebnik v Demšar Janez, župnik v Ledinah. spodnji Idriji. Goli Franc Ks., trgovec v Idriji. Treven Valentin, trgovec in župan Kogej Jožef, dekan v Idriji. v Idriji. Kopše Franc, dr., okrožni fizikar Urbas Leopold, c. kr. topilnični v Vranji v Srbiji. oskrb. v pokoji v Idriji. Kos Franc, trgovec v Idriji. v - Štev. 2 + 13 = 15. h) Poverjenik: Domicelj Anton. Čitalnica na Črnem vrliu. Majnik Mihael, kmet v Mrzlem logu. Domicelj Anton, vikar na Črnem Rudolf Gašpar, posestnik v Lomih, vrhu. Križaj Nikolaj, župnik v Godoviči. Štev. 5. 5. Kamnik, a) Poverjenik: Debevec Janez. ♦Kokalj o, Rajnerij, frančiškan. ♦Stare Alojzij, administrator na Rovi. ♦Stranjska fara po ustanovi Mih. Dobovšeka. (Gosp. župnik deli knjige med tri posest, iz Do-bovšekove rodovine, po njihovi smrti pa faranom po svoji previdnosti.) ♦Nabernik Ivan, c. kr. sodnijski adjunkt. čenčič Jernej, nadučitelj v Kamniku. čitalnica v Kamniku. Debevec Janez, posestnik v Kamniku. Janežič Anton, trgovec v Kamniku. Jereb o. Romuald, frančiškan v Kamniku. Kralj Matijaž, župnik v Tajnicah. Murnik Janez, trgovec v Kamniku. Oblak Janez, dekan v Kamniku. Pečnik Valentin, administrator na Vranji peči. Polec Julij, c. k. sodnije adjunkt v Kamniku. Samec Maks, dr., zdravnik, župan, deželni poslanec. Stanič Jožef, notarski koncipient. Venedig Herman v Kamniku. b) Poverjenik: K 'Maro Jernej, župnik v Dolu. ♦Verbanček Jan., župnik v Kra-šinji. Iglič Janez, trgovec "v Lukovei. Kersnik Janko, c. k. not,ar, deželni poslanec na Brdu. c) Poverjenik: K Kajdiž Tomaž, župnik v Vodicah. Kukelj Anton, kooperator v Vodicah. Lomberger Jožef, beneficiat pri sv. Petru. G. Kočevje. Poverjenik: ♦Lampe Jožef, vodja zemljiških knjig- ♦Lovšin Simon, župnik pri Fari v Kostelu. ♦Novak Jožef, dekan v Kočevji. Andrejak Franc, župnik v Mozeljnu. Bajec Jakob, kooperator pri Stari cerkvi. Geržin Matija, administrator v Banji Loki. Jaklič Jožef, župnik v Starem logu. Kadunc Franc, administrator v Dragi. Kalan Jakob, župnik v Morovci. 7. Kranj. Poverjenik: Š ♦Bartol Baltazar, župnik v pokoji v Cerkljah. ♦Debeljak Jan., župnik pred Dvorom. ♦Globočnik Edv., dr., zdravnik v Cerkljah. ♦Krašovec Jurij, župnik v Šmartnem. ♦Mali Ignacij, dr., c. k. okrajni zdravnik v Kranji. ♦Mežnarc Anton, dekan v Kranji. ersnik Janko. Kos Mihael, učitelj v Krašinji. Lapajne Karel, župnik v Zlatem polji. Skolic Jurij, posestnik v Št. Vidu. Zarnik Anton, posestnik v Katini. Štev. 2 -f <> = 8. a j d i ž Toma ž. Svetlin Andr., posestnik pri sv. Petru. Štrukelj Franc, duhovnik na Šma-rijini gori. Tavčar Matej, župnik pri sv. Petru. Štev. (!. Komljanec Janez. Ključevšek Ignacij, župnik v Spodnjem logu. Komljanec Janez, katehet c. kr. gimnazije v Kočevji. Mandelc Anton, župnik v Banji Loki. Okrajna učiteljska knjižnica v Kočevji. Pfefferer Adolf, c. k. sodnijski ad-junkt. v Kočevji. Senčar Jožef, c. k. adjunkt v Kočevji. Videmšek Matija, župnik v Osilnici. Zbašnik Franc, adm. v Topli rebri. Štev. 3 + 14 = 17. lavni k Dragotin. ♦Omersa Franc, trgovec v Kranji. ♦Pirc Matej, trgovec v Kranji. ♦Pleiwei9 Ivana, posestnica vKranji. ♦Prevec Valentin, zasebnik. ♦Ros Matej, trgovec v Kranji. ♦Rožič Alojzij, kooperator pred Dvorom. ♦Sajovic Ferd., trgovec v Kranji. ♦Šavnik Dragotin, str. 483. ♦Šavnik Sebastijan, posestnik v Kranj i. ♦Urbančič Alojzija, grajščakinja na Turnu. ♦Zarnik Anton, župnik v Naklem. Aljančič Valentin, kooporator pri Šmartnem. Bohinc Fr., župnik v Križah. Bohinec, Janez v Kranji. Čitalnica, družtvo, v Kranji. Dolenc Franc, trgovec v Kranji. Erjavec Janez, duhoven v pokoji v Kranji. Florijan Karel, zasebnik v Kranji. Gogala Franc, zasebni uradnik v Kranji. Golobič Anton, župnik v Cerkljah. Gregorič Ign., župnik na Trsteniku. Hiti Janez, župnik v p. v Zalogu. Karlin Andrej, kooporator v Smledniku. Karlin Martin, c. k. gimn. profesor v Kranji. Knjižnica, učiteljska, kranjskega Šolskega okraja. Krisper Rajni., trgovec v Kranji. Krčon Jožef, župnik v Predosljah. Kržič Jožef, posestnik v Trbojah. Lazar Mihael, c. k. gimn. profesor v Kranji. Mervec Janez, kooperator in-katehet. v Cerkljah. Novak Martin, poštni odpravnik v Kranji. Oblak Lovr., kooperat. v Cerkljah. Povše Martin, župnik pri Št. Juriji. Preželj Matej, župnik v Mavčičah. Robič Simon, administrator na Šentjurski gori pri Cerkljah. Stanonik Miklavž, učitelj v Šmartnem pri Kranji. Šlibar Tomaž, župnik v Dupljah. Špendal Franc, administrator v Tržiči. Štempihar Valentin, dr., advokat, Tavčar Franc, kaplan pri sv. Joštu. Voinberger Blaž, duhovnik v p. na Primskovem. Vrhovnik Janez, kaplan v Naklem. Zdražba Janez, kooperator v Cerkljah. Štev. 17 + 32 = 49. 8. Krško, a) Poverjenik: Polak Edvard. v ♦Bukvama okrajna učiteljska Krškem. ♦Grivic Franc, kooperator v Leskovci. ♦Hočevar Martin, posestnik v Krškem. ♦Polak Edvard, dekan, čast. kanonik, vitez ces. avst. roda Fr. J. v Leskovci. ♦Ruclež Dragotin, grajšoak v Gra-carskem turnu. ♦Strobelj Franc v Št. Jerneji. ♦Šola pri Št. Jerneji. ♦Tavčar Anton, župnik na Raki. ♦Vesel Ivan, župnik pri sv. Duhu. Ahčin Rudolf, c. k. dav. adjunkt v Krškem, Bezlaj Jožef, učitelj mešč. šole v Krškem. Brulec Franc, župnik v Dolini. Cepuder Jakob, učitelj v Leskovici. Knavs Janez, vikar v Krškem. Lapajne Janez, ravnatelj meščanske šole v Krškem. Lapajne Janez, župnik na Studenci. Lebar Jakob, kooperator na Križevem. Maurer Gašpar, posestnik na Raki. Mencinger Janez, dr., advokat v Krškem. Pfeifer Viljem, župan, deželni poslanec v Krškem. Ravnikar Jernej, učitelj meščanske šole v Krškem. Saje Janez, nadučitelj v Št. Jerneji. Šušteršič Matija, posest, v Krškem. Tavčar Ignacij, župnik na Križevem. Varl Tom, kooperator v Škocijanu. Vovk Janez, župnik v Št. Jerneji. Zadnik Simon, župnik v Cateži. Štev. 9 + 18 = 27 b) Poverjenik: * • ♦Gestrin Dragotin, dr., c. k. okrajni sodnik v Kostanjevici. ♦Lesjak Janez, župnik in duh. svetnik v Kostanjevici. Abram Levoslav, nadučitelj v Kostanjevici. Lesj a k J a n e z. Candolini Vojteh, c. k. okrajni sodnik v p. v Kostanjevici. Perpar Franc, kooperator v Kostanjevici. Štev. 2 + 3 = 5, 9. Litija. Poverjenik: Svetec Luka. ♦Kobler Alojzij, posestnik v Litiji. ♦Krisper Valentin, posestnik papirnice v ltadečah. ♦Nabernik Janez, c. k. okrajni sodnik v Litiji. ♦Saje Mihael, župnik v Štangi. ♦Svetec Luka, str. ♦Zupan Mihael, župnik na Prež-ganji. llrezovar Jernej, gimn. profesor na Ruskem, (knjige Pavlu Brezovarju v Šmartnem pri Litiji). Funtek Anton, učitelj v Šmartinu. Gestrin Leopold, župnik pri Št,. Juriji. Gregorin Alojzij, c. k. okrajni sod-nijski adjunkt v Litiji. Gril Matija, c. k. okrajni glavar v Litiji. Jaklič Jan., posestnik v Šmartnem. Jeretin Martin, tajnik c. k. okrajnega glavarstva v Litiji. Klofutal- Janez, župnik na Dolah. Kunsti Fr., župnik na Jančem. Pavlič Ignacij, dr., c. okrajni zdravnik v Litiji. Ramoveš Andrej, župnik vSvibnem. Rožnik Anton, c. k. sodnijski adjunkt v Litiji. Rus Jakob, dekan v Šmartnem. Vončina Valentin, c. k. okrajne sodnije kancelist v Litiji. Štev. f, + 14 = 20. 10. Loka. Foverjenik: ♦Debeljako'va hiša v Poljanah št! 2. ♦Detela Oton, državni in deželni poslanec, grajščak pri Loki. ♦Dolinar Franc, župnik na Trati. ♦Kožuh Matej, dekan v Stari Loki. ♦Šranc Stanko, župnik v Ratečah. ♦Tušek Gregor, posestnik v Me-gušnici. Arko Anton, dr., okrajni zdravnik v Loki. K o ž u li Matej. Dukvarnica v Loki. Bralno družtvo v Selcih. Carli Janez, mestni organist v Škofji Loki. Dolinar Anton, administrator v Lučinah. Eržen Valentin, kooperator in katehet v Škofji Loki. Hafner Anton, rudarski uradnik v Zeleznikah. Kosmač Simon, administrator v pokoji v Škofji Loki. Mereun Rok, kooperator v Stari Loki Mohor Antonija, kovačica v Loki. Peterlin Primož, administrator pri sv. Lenartu. Rožman Lovro, kaplan v Žabnici. Soklič Blaž, župnik v Škofji Loki. Triller Janez, e. k. notar v Škofji Loki. Kuralt Jožef, dijak, naročnik, v Žabnici. Štev. (5 + 15 + 1 = 1!) + !.* 11. Metlika, a) Poverjenik: Aleš Anton. Aleš Anton, dekan v Semiči. Mohar Peter, župnik v Dragatuši, Kavčič Franc, nadučitelj v Dra- Kuralt Slavoljub, veliki posestnik gatuSi. v Semiči. Štev. 4. b) Poverjenik: Kupljen Anton. Dev Edvard, c. k. okrajni sodnik in deželni poslanec v Črnomlji. Gašperin Viljem, adm. na Planini. Gorenjec Levoslav, župnik v Adle-šičah. Jenko Ljudevit, kooperator v Cr-nomlji. Kalan Rajmund, admin. na Vrhu. Kupljen Ant., c. k. notar v Cr-nomlji. Okrajna učiteljska bukvama v < 'r-nomlji. Režek Peter, župnik v Starem trgu. Šola farna v Starem trgu (plačuje g. dr. Jurij Sterbenc). Schweiger Janez, posestnik v Cr-nomlji. Štev. 10. c) Poverjenik: Navratil Anton. Batorae Anton, c. k. poštni opra-vitelj v Metliki. Dovgan Franc, župnik v Podzemlji. Furlan Franc, posestnik v Metliki. G angl Levoslav, posestnik v Metliki. Guštin Franc, posestnik v Metliki. Hayne Slavoljub, c. k. davkar v Metliki. Hranilovič Jovan, župnik nedeljski. Jančar Franc, n. r. kooperator v Podzemlji. Jankovič Gavro, kaplan žakanjski. Kapelle Janez, n. r. komende oskrbnik v pokoji v Metliki. Navratil Anton, zasebnik v Motliki. Premer Anton, zasebnik v Metliki. 1’rosenik Anton, trgovec V Metliki. Relič Makso, upravitelj župnije v Kastvu. Senčar Jožef, c. k. sodnijski ad-junkt v Metliki. Sclnveiger Franc, župnik na Radoviči. Trček Mihael, kaplan v Metliki. 12. Moravče. Poverjenik: Toman Janez. *Jarc Jernej, župnik v Dolu. *Preša Jožef, župnik v‘Pečah. Kepec Fr., administrator v Ceš-njicah. Koprivnikar Janez, župnik na Savi. Lavtar Valentin, kooperator v Moravčah. Petrovčič Fr., kooperator v Moravčah. PleSko Franc, benefieiat, na Vrh-polji. Pogorelo. Andrej, župnik v Kolovratu. Toman Janez, dekan, častni kanonik itd. v Moravčah. Štev. 2 + 7 = S). 13. Novo mesto. Poverjenik: Bar bo Mihael. *Rabnik Janez, župnik v Soteski. *Kerčon Anton, župnik v Vavti vasi. *Rome Janez, župnik pri Šempetru. *Vojska Andrej, dr., c. k. okrajne sodnije svetnik ♦Volčič Janez, župnik v Smarjeti. Barbo Mihael, vikar. Bergant Valentin, župnik v Brusnicah. Breznik Franc, c. k. profesor. Čitalnica. Dovič Janez, župnik v Mirni peči. Frančiškanski samostan. Frank Rihard, kanonik. Gantar Lovro, kaplan v črmoš-njicah. Hočevar Jožef, kanonik. Kastelic Franc, posestnik. Krajec Janez, tiskar. Knjižnica c. k. gimnazije. Knjižnica učiteljska. Koprivšek Levoslav, c. k. gimn. profesor. Lavtižar Mihael, kooperator v Pre-čini. Mohar Martin, uradnik. Oblak Valentin, trgovec. Pec Viljemina, učiteljica. Perušek Rajko, c. k. gimn. profesor. Pleško Dragotin, c. k. okrajne sodnije svetnik. Polanec Ivan, c. k. gimn. profesor. Rizolli Dominik, lekar. Staudacher o. Ignacij, frančiškan. Skofic Franc, dr., c. k. sodnijski adjunkt. Schoss Mihael, župnik pri Beli cerkvi. Urh Peter, prošt v Novem mestu. Virant Janez, župnik pod Gradom. Ovsec Franc, dijak, naročnik. Štev. 5 + 27• + 1 = 32 + 1. 14. Postojna, a) Poverjenik: Hofstetter Janez. *Bole Davorin, profesor na Ruskem, (knjige šoli v Slavini). ♦Globočnik Anton, c. k. okrajni glavar v Postojni. ♦Razpet Martin, dr., c. k. okrajni zdravnik v Postojni. ♦Sajovic Janez, župnik v Slavini. *Sterbenc Jurij, str. 483. Brodnik Anton, kooperator in katehet v Postojni. Bezeljak Pavel, c. k. notar v Postojni. Bukvama učiteljska postojnskega okraja. Čitalnica v Postojni. l)oxat Ana, posestnica v Postojni. Grossmann Gustav, učitelj pri sv. Ivanu. Hofstetter Janez, dekan v Postojni. Korošec Jan., posest, v Št. Petru. b) Poverjenik: *Kržič Gregor, c. k. okrajni sodnik v Senožečah. ♦Občina na Razdrtem. Fettieh-Frankheim Anton, župnik v Vremah. Gradišnik Armin, učitelj v Senožečah. Kavčič Ilinko, posest, na Razdrtem. Krakar Janez, c. k. poštar v Senožečah. Legan Fr., duhoven na Ubeljskem. 15. Eadolca. a) K Keše Silvester, dekan v Begunjah. Kregar Franc, kooperator in katehet v Radolici. Kumer Franc, župnik v Mošnjah. Novak Janez, kooperator v Mošnjah. Olifčič Jožef, posestnik v Ža-pužah. b) Poverjenik : Bralno društvo v Gorjah. Bukvarnica okrajna učiteljska v Radolici. Pretnar Jak., nadučitelj v Srednji vasi v Bohinji. Krajgher Peter, posestnik v Hrašah. Lavrenčič Jožef v Postojni. Rakovec Alojzij, železniški uradnik v Postojni. Skvarča Janez, kooperator v Slavini. Sterle Franc, načelnik postaje v Postojni. Šola v Hrenovicah. Šolska knjižnica v Trnji. Štev. 5 + 15 = 20. Okorn Ignacij. Levstik Janja, učiteljica v Senožečah. Nagode Janez, kooperator v Senožečah. Okorn Ignacij, župnik v Senožečah. Paternost. Henrik, učitelj v Senožečah. Suša Franc, posest, v Senožečah. Šola, narodna, v Senožečah. Zelen Jožef, posest, v Senožečah. Štev. 2 + 12 = 14. eše Silvester. Poklukar Jožef, kooperator v Srednji vasi. . Teran Janez, župnik v Ljubnem. Zarnik Matijaž, župnik v Srednji vasi. Zupan Ulrik, duhoven v p. v Mošnjah. Štev. 9. Troj ar Jan e z. Trojar Janez, nadučitelj na Bledu. Žirovnik Janez, nadučitelj v Gor-jah. Žumer Jakob, posestnik in župan V Gorjah. štor. (i. c) Poverjenik: Keršič Janez. *Ruard Viktor, posestnik fužin, Keršič Janez, župnik na Jese-rudokopov na Savini pri Jese- nicah. Robič Matija, jamski nadzornik na Ažman Janez, župnik na Dolgem. Jesenicah. Štev. 1 + a = 4. S) Poverjenik: Bernik Lovro. *Bernik Lovro, župnik v Kamni Novak Peter, prefekt v Terezij in i gorici. akademiji na Dunaji. Aljaž Jakob, župnik na Dobravi. Berlic Janez, beneticiat in koope- Štev. 1 + 3 = 4. rator v Kropi. 16. Ribnica, a) Poverjenik: Skubic Martin. ♦Lesar Martin, posestnik v Sušji. ♦Lovšin Marija, posest, v Jurjeviči. ♦Skubic Martin, dekan v Ribnici. Arko Anton, posestnik v Ribnici. Štev. 7 + 1 = 8. ♦Jereb Jožef, župnik v Dragi. ♦Kljun Marija, posestnica v Slat-niku. ♦Kuralt Janez, c. k. pristav v Ribnici. ♦Lesar Janez, posestnik v llro-vačah. b) Poverjenik: Frohlich Matej. ♦Martinak Jožef, c. k. sodnik v Lašičah. Friihlich Matej, župnik v Lašičah. Gruden Jakob, župnik v pokoji v Turjaku. Hočevar Matija, c. k. poštar v Lašičah. Jan Primož, župnik na Robu. Kočevar Matija, trgovec pod Turju kom. Kosec Jernej, župnik v Skocijanu. Murgelj Julij, c. k. sodnijski ad-junkt v Lašičali. Tramte Anton, beneticiat in koope-rator v Dobrepolji. Štev. 1+8 : .9. 17. Šmarija. Poverjenik: Drobnič Andrej. Borštnik Janez, nadučitelj v Šma-riji. Drčar Martin, župnik na Polici, Drobnič Andrej, dekan v Smariji. Globočnik Viktor, c. k. notar v Zatičini. Janežič Janez, duhovnik v Avgu-stineji na Dunaji. Jenčič Alojzij, c. k. okrajni sodnik v Zatičini. Kljun Janez, kooperator v Št. Vidu. Kovač Frane, učitelj v Zatičini. Kurent Karel, kooperator na Krki. Laznik Jožef, kooperator v Sma-riji. Lukan Jakob, zdravnik v Št. Vidu. Mazek Anton, posestnik v Smariji. Podboj Janez, kooperator v Št. Vidu. Trepal Anton, župnik v Kopanji. Urbanija Lovro, župnik v Žalini. Vakselj Janez, kooperotor na Višnji gori. Vrančič Ignacij, župnik v Za-gradci. Zore Jurij, župnik na Krki. Štev. 18. 18. Trebnje. Poverjenik: Kovačič Janez. ♦Kovačič Janez, dekan v Trebnjem. Barbo - Waxenstein Valeska, grofinja, grajščakinja v Rakovniku. Blagne Anton, oskrbnik v Rakovniku. Bralno družtvo v Žužemberku. Dolinar Janez, župnik v Št. Janži. Grčar Jožef, župnik pri sv. Trojici. Hočevar Anton, župnik pri sv. Lovrenci. Hofer Karel, župnik v (,'ateži. Jarc Franc, župnik na Mirni. Karlin Janez, župnik v Dober-ničah. Košir Alojzij, župnik v Št. Rupertu. Marolt Jakob, župnik pri sv. Križi. Nemec Anton, kooperator pri sv. Trojici. Seliuller Janez, župnik v Trebelnem. Tavčar Mihael, župnik v Žužemberku. Vašič Ljudvik, dr., zdravnik v Trebnem. Vilman Gašpar, administrator v Selih. Zorc Anton, župnik v Mokronogu. Štev. 1 + 17 = 18. 19. Vipava. Poverjenik: K rjavec Matija. ♦Erjavec Matija, dekan v Vipavi. ♦Hiti Luka, župnik v pokoji v Vipavi. ♦Kavčič Franc, posestnik v Št. Vidu. ♦Koder Matej, kaplan na Slapu. ♦Nakus Jožef, kaplan na Planini. Adlešič Jurij, vodja štirirazredne šole v Vipavi. Bric Janez, c. k. okrajni sodnik v Vipavi. Bukvama okrajna učiteljska v Vi-v pavi. Čitalnica kmetijska v Podragi. Čitalnica narodna v Vipavi. Dejak Henrik, kaplan v Vrhpolji. Ditrih Andrej, trgovec v Vipavi.. Dolenc Rihard, vodja sadje- in vi-norejske šole na Slapu. Habe Jožef, posestnik v Gočah. Hladnik Janez, kaplan v Gočah. Kenda Jožef, dr., zdravnik v Vipavi. Lanthieri Karel, grof, grajščak itd. v Vipavi. Lenasi Anton, kaplan v Podvelbu. Pogačnik Jan., beneficiat v Podragi. Primožič Jernej, kaplan v Vrabčah. Šola, vino- in sadjerejska na Slapu. Tomažič Janez, vikar v Št. Vida. Žužek Alojzij, bogoslovec, na Pla-Vidergar Ivan, kurat v Podkrajini. nini. Zorko Matija, c. k. cestni mojster v Podvelbu. Štev. 5 + 20 = 25. 20. Vrhnika, a) Poverjenik: Šlibar Martin. *Kotnik Franc, posestnik na Vrhniki. *Slibar Martin, dekan na Vrhniki. Belar Jožef, župnik v Hotedršici. Čitalnica narodna na Vrhniki. Dolinar Franc, župnik v Horjulu. Dolinar Franc, kooperator v Polhovem Gradci. Gruden Janez, c. k. davkar na Vrhniki. Hočevar Anton, župnik v St. Joštu. Jelovšek Gabriel, trgovec na Vrhniki. b) Poverjenik: *0blak Janez Ev., župnik v Borovnico. Borštnik Franc, profesor (knjige v Borovnici št. 8.) Borštnik Janez, posestnik v lio-rovnici. Justin Blaž, administrator v Črnem vrhu. Kavčič Gašpar, posestnik v Rovtah. Lenarčič Jožef, posestnik na Vrhniki. Levstik Vinc., nadučitelj in c. k. okrajni šolski inšpektor na Vrhniki. Potočnik Tomaž, kooperator na Vrhniki. Vonča Anton, kaplan v Belkah. Weiss Gabriel, kooperator na Vrhniki. Štev. 2 + 14 = 16. Oblak Janez. Papler Franc, nadučitelj v Borovnici. Podobnik Ignacij, župnik v Pre-serji. Rozman Jurij, župnik v Rakitni. Štev. 1 + 5 = 6. c) Poverjenik: Gruntar Ignacij. *Mahkot Jakob, c. k. okrajni glavar v Logatci. *Markič Matej, župnik v Logatci. Arko Franc v Logatci. Arrigler Mimica, učiteljica v Logatci. Dolenjologaško bralno družtvo. Gorenjologaško bralno družtvo. Gruntar Ignacij, c. k. notar v Logatci. Hočevar Jožef, pomočni uradnik v Logatci. Lavrenčič Ivan, kaplan v Logatci. Levičnik Valentin, c. k. davkarski nadzornik v Logatci. Mulley Adolf v Logatci. Nagode Jožef v Logatci. Puppis Karel, kupec v Logatci. Ribnikar Adolf, nadučitelj v Logatci. Rihar Jožef. Sicherl Janez v Logatci. Stergar Stanko, dr., c. k. okrajni zdravnik v Logatci. Štev. udov v ljubljanski Škofiji: ust.anovnikov . . 172 letnikov .... 555 Skupaj . . 727 II. Goriška nadškofija. 1. Bovec. Poverjenik: Sorč Alojzij. Bogataj Franc, učitelj v Bovci. Sorč Alojzij, posestnik. Kranjec- Frane, kooperator v Bovci. Širca Janez, učitelj v ISovci, urinčič Janez, vi lekuž Tomaž , c zornik v Bovci. Kurinčič Janez, vikar v Srpenici. Štrukelj Mihael, vikar v Logu. Mlekuž Tomaž, c. k. cestni nad- Žagar Franc, posestnik na Žagi. Štev. H. 2. Cirkno. Poverjenik: Jeram Jožef. Ilarmel Adolf, župnik v Sebreljih. Jereb Joahim, kurat v Jagerščah. Ilovar Frane, župnik na Šentvidski Selak Anton, vikar v Novakah. govi. Starman Stefan, vikar v Orehku. Jeram Jožef, dekan v Cirknem. VVester Janez, vikar v Otaleži. Stev. 7. 3. Črniče. Poverjenik: Cibič Anton. ♦čitalnica v Ajdovščini. Vodopivec Janez, trgovec v Cibič Anton, dekan v Črničah. Kamnji. C’rv Janez, vikar pri Št. Tomaži. Volkov Jarom ir, učitelj v Lokavei. Kerkoč Štefan, vikar v Lokavei. Valentinčič Štefan, vikar v Trnovem. Stev. 1 -f G = 7. 4. Devin. Kodrič Franc, kooperator in učitelj v Devinu. Štev. 1. 5. Gorica in okolica. Poverjenik: Marušič Andrej. ♦Bensa Štefan, kanonik, ravnatelj *Cirča Blaž, vikar v Cepovanu. knezonadskof. pisarne. ♦Knjižnica cent. bog. semenišča. ♦Budal Bernard, inženir v Bosni. *Knjižnica, e l<. studijska. ♦Čitalnica solkanska. (Plačuje So- ♦Lampe Anton, vikar v pokoji. čebranski.) ♦Marušič Andrej str. 48;}. *Tonkli Jožef, dr., str. 483. *Vales Marko, vikar v pokoji. *Wolf Ivan, mestni župnik pri sv. Ignaciji. Kerbuč Janez, c. k. real. profesor. Erjavec Franc, str. 482. Gabrijelčič Jožef, dr., ravnatelj centr. semenišča. Gasperčič Branislav, bogoslovec. Godnič Jožef, kaplan v Solkanu. Grašič Jožef, bogoslovec. Gregorčič Anton , dr., profesor bogoslovja. Gregorčič Anton, vikar v St. Ferjanu pri Gorici. Izobraževal išče učiteljsko. Jarec Janez, vikar v gorenji' Tri-buši. Kafol Štefan, kanonik. Kleinmayr Julij, pl., c. k. profesor na ženskem obraževališči. Knjižnica c. k. gimnazije. Knjižnica c. k. realke. Knjižnica, učiteljska, goriške okolice. Kos Franc, dr., c. k. učitelj na obraževališči za učiteljice. Kumar Valentin, učitelj c. k. deške vadnice. Leban Henrik, učitelj vadnice v Kojskem. Mahnič Ant., dr., prof. bogoslovja. Mercina Ivan, učitelj c. k. deške vadnice. Pagliaruzzi Jožef, dr. Pavletič Andrej, monsignore, ravnatelj deželnega zavoda gluhonemih. Pavletič Gotard, duhovni pomočnik v Kojskem. Pavletič Jožef, vikar v Cerovem. Pezdič Mihael, c. kr. poštar v Solkanu. Podgornik Franc. Povše Franc, ravnatelj deželne kmetijske šole. Hojic A. R., dr. zdravnik. Rudež Anton, učitelj v dež. zavodu za gluhoneme. Rutar Lovro, ravnatelj na Sv. gori. Semenišče mladeniško knezonad-škofijsko. . Toman Ema Albina, c. kr. dekliške vadnice učiteljica. Vodopivec Franc, c. kr. okrajni šolski nadzornik. Štev. 11 -f 33 = 44. 6. Gradiška. Bizjak Jakob, kaznilnični kurat. Stev. 1. 7. Kanal. Poverjenik: Vidic Franc. *Vidic Franc, dekan v Kanalu. Čerin Tomaž, vikar v Avčah. Čitalnica narodna v Kanalu. Goljevšček Janez v Kanalu. Lisjak Andrej, dr., zdravnik v Kanalu. Božič Franc, kaplan v Kanalu. Škert Andrej, vikar v Kalu. Tomšič Jožef, vikar v Levpi. Trpin Anton, vikar v Zapotoku. Tušar Anton, dr., c. kr. okr. sodnik v Kanalu. Ukmar Anton, vikar v Marija-Celji. Vogrič Janez, nadučitelj v Kanalu. Zega Mihael, učitelj v Kanalu. 8. Kobarid. Poverjenik: Dominko Franc. Dominko Franc, učitelj in ravna- Murovec Janez, kooperator v Kotelj pripravnice v Kobaridu. baridu. Gabršček Andrej, učitelj v Koba- Smrekar Franc, vikar v Libušini. ridu. Šekli Anton, učitelj v Kobaridu. Gregorčič Simon, kaplan v Koba- Štev. (!. ridu. 9. Komen. Poverjenik: Kavčič Jožef. *Kavčič Jožef, dr., notar v Ko- Kramer Filip, župnik v Dornbergu. menu. Leben Anton, nadučitelj vKomenu. Hebat Franc, vikar v Vojščici. Štev. 1+3 = 4 10. Ločnik. Gerbec Ivan, kaplan v Ločniku. Žnidarčič Andrej, vikar v Gradnem v Brdih. Št. 2. 11. Št. Peter. Poverjenik: Faganel j Štefan. Faganelj Štefan, kaplan v Renčah. Kobal Peter, dekan v Št. Petru Gregorčič Simon, vikar na Gradišči. pri Gorici. Štev. 3. 12. Tomin. Poverjenik: Kragelj Jožef. *Čitalnica v Tominu. Kovačič Ignacij, veliki posestnik ♦Knjižnica okrajna učiteljska v pri sv. Luciji. Tominu. Kragelj Jožef, dekan v Tominu. Bratina Kristijan, učitelj in vodja Kumar Ivan, kaplan pri sv. Luciji. pri sv. Luciji na Mostu. Plem. Premerstein Janez, dr., c. kr. Carli Alojzij, župnik pri sv. Luciji. notar v Tominu. Fon Jakob, vikar v Stržišči. Rokodelsko bralno družtvo v To- Grželj Janez, nadučitelj in vodja ^ minu. v Tominu. Šinek Rajmund, c. kr. davkarski Ivančič Jož., c. k. notar v Tominu. kontrolor v Tominu. Štev. 2 + 11 = 13. Število udov v goriški nadškofiji: ustanovnikov . . 16 letnikov . . !)3 Skupaj . , 109 III. Krška škofija. 1. Št. Andraš. Poverjenik: Pirc Franc Sal. *Pirc Franc Sal., prefekt konvinkta Urnik Kolumban, kaplan in ka-v Št. Pavlu. tehet, v Št. Pavlu. Albrecht Jožef, glavar železniške Vakovnik Anton, mestni kaplan postaje v Labodu. v Wolfsbergu. Štev. 1 + 3 = 4. 2. Belak. Poverjenik: Knaflič Radoslav. v Crnut, Jožef, šolski vodja v Ločah. Mihorl Anton, nadučitelj v Ma- Jerman Jurij, župnik v Štabnji. verščah. Knaflič Radoslav, župnik v Ločah. Lutman Matej, v institu ali’ Anima v Rimu. Štev. 5. 3. Celovec. Poverjenik: Janežič Simon. *(.'italnica slovanska. Janežič Jožef, posestnik v Lešah. *EinspieIer Andrej, str. Janežič Simon, nadporočnik v po- *Janežič Evgen, sin f g. profe- koji. sorja Antona Janežiča. Janežič Valentin, dr. štab. zdravnik. Alijančič And., kanonik in dekan. Poljak Gvido, bank. pooblastnik. Rožič Valentin, župnik v Pokerčah. Rossbacher Bernard, trgovec, Care Peter, župnik v Porečah. Šket Radoslav, dr., c. kr. gimn. Einspieler Lamb., knezoškof. tajnik, profesor. kanonik. Šašel Martin, dekan pri Gospe. Gole Jožef, vodja tiskarne v Ce- sveti. lovci. Zupan Jožef, pooblastnik firme Hren Jakob, c. kr. sodnije svetnik grofa Eggerja. v Celovci. Hutter Janez, katehet višje realke v Celovci. Štev. 3 + 15 = 18. 4. Doberla ves. a) Poverjenik: Muden Simon. Muden Simon, župnik v Železni Muri Anzelm, posest, na Jezeru. Kapli. Štev. 2. b) Poverjenik: Serbicelj Matej. *Šerbicelj Mat., župnik v Škocijanu. Škrbine Jožef, župnik v Kamonu. Mihelj Franc, kaplan v Doberli vesi. Štev. 1 + 2 = 3. o. Dravska dolina spodnja. Hrašovec. Franc, c. kr. okrajni sodnik v Špitalu. 0. Dravski grad dolenji. Poverjenik: Žerjav Matej. Žerjav Matej, župnik v Labodu. Štev. 1. 7. Kanalska dolina. Poverjenik: Ferčnik Lambert. Amšel Janez, provid. kaplan v Ferčnik Lambert, dekan v Žab- Trebnji. nicah. Boštjančič Janez, ekspozit v Ra- Klemenčič Anton, provid. kaplan beljnu.: v Št. Danjelu. Einspieler Gregor, kaplan v Žab- nicah. Štev. 5. 8. Pliberk. Poverjenik: Petek Frane. Petek Franc, kaplan v Pliberku. Štev. 1. !). Rož spodnji. Poverjenik: Ambrož Matija. Ambrož Matija, župnik v Svečah. Greiner Simon, provizor v Št. Gradičnik Boštjan, župnik v Bil- Janži. čovesi. Štev. 3. 10. Rož zgornji. Poverjenik: Lesjak Valentin. Lesjak Valetin, dekan v Dvoru. Sumper Janez, župnik v Skočidolu. Oblak Anton, župnik na Gozda- Štev. 3. njah. 11. Tinje. Poverjenik: Bizer Andrej. Bizer Andrej, administrator de- Serajnik Lovro, prošt v Tinjah. kanije in župnik v Grabštanji. Štiberc Janez, župnik v Timeniei. Fric Jožef, ekspozit v Zrelc.i. Veršek Lukež, provizor v Medgorji. Štev. 5. 12. Velikovec. Poverjenik: Hočevar Jakob. Hočevar Jakob, magister farmacije. Messner Jožef, advokatski kon- Kulterer Jurij, dr. advokat. cipient. Štev. 3. 13. Zilska dolina spodnja. Poverjenik : — Stembou Davorin, župnik v Cačah. Štev. 1. Število udov v krški škofiji: ustanovnikov . . 5 letnikov . . . . 50 Skupaj IV. Lavantinska škofija. 1. Bistrica Slovenska, a) Poverjenik: Ratej Franc. *Hajšek Ant., dekan v Slovenski *Ratej Franc, c. k. notar v Slov. Bistrici. Bistrici. Štev. 2. b) Poverjenik: Lendovšek Mihael. Heržič Jožef, župnik v spodnji Sotljar Davorin, župnik v Majš-Polskavi. pergu. Lendovšek Mihael, župnik v Ma- Štuhec Marko, kaplan v Majšpergu. kolah. Šabot Jurij, župnik v pokoji v Pihljar Simon, kaplan v Makolah. Laporji.- Štev. 6. 2. Braslovče. Poverjenik: Balon Anton. * Balon Ant., župnik na Vranskem. *Bohinc Jak., dekan v Braslovčah. *Sentak Fr., posest, na Vranskem. Čitalnica narodna na Vranskem. Gradišnik Luka, zdravnik na Vranskem. Knjižnica okrajna učiteljska na Vranskem. Križnik (iašpar, posest, v Motniku. Ribar Ant.., kaplan v Braslovčah. Šorn Gašpar, župan v Grajski vesi. Štev. 3 + 6 = i). 3. Brežice. Poverjenik: Tanfiek Ivan. *Gomilšok Jožef, železn. uradnik na Vidmu. ^Knjižnica učiteljska v Brežicah. *Lenček Alojzij, posest, na Blanici. *Repič And., župnik v Kapelah. *Ripšl Karel Ferd., župnik na Vidmu. *Slomšek Janez, župnik pri sv. Lenartu v Zabukovji. *Srebre Gvidon, dr., advokat v Brežicah. Cvetko Janez, kaplan v Reichen-burgu. Hanss Friderik, stavbeni uradnik na Cateži. 4. Celje. Poverjenik *Arzenšek Mat., župnik v Grižah. '^Čitalnica. *Janežič Jak., posest, rud. v Grižah. *Jeraj Jožef, župnik v Žavci. *Kapus Franc, trgovec. *Krušič Ivan, c. k. gimn. prof. *Lipold Franc, adv. koncip. ^Podružnica kmetijska. *Sernec Jožef, dr., advokat. *Teharje, občina pri Celji. *Topljak Jožef, posestnik. *Vošnjak Mihael, inženir. *Zuža Iv., posest, rud. v Grižah. Ambrožič Blaž, c. k. okr. nadz. Kavčič Jakob, c. k. knjigovodja v Brežicah. Kokot Ant,., nadučitelj v Pišecah. Linsler Igu., posest, v Brežicah. Mešiček Jož., učitelj v Brežicah. Novotny Emanuel, c. k. okrajni sodnik v pokoji v Brežicah. Šetinc Jožef, adv. koncipient v Brežicah. Šnideršič Ignacij, lekarničar v Brežicah. Tanšek Iv., posest, v Brežicah. Veršec Fr., c. k. notar v Sevnici. Ziherl o. Lenart, franč. v Brežicah. Štev. 7 + 12 = 19. . Žo 1 g ar Mihael. Baš.Lovro, c. k. notar. Filipič Ljudvik, dr., adv. kand. Holobar Franc, dr., auskultant pri c. k. okrožni sodniji. Jurčič Jožef, kaplan v Žavci. Knjižnica c. k. gimnazije. Končnik Peter,c. k. gimn. ravnatelj. Zelene Jožef, župnik v pokoji. Zičker Jožef, mestni kaplan. Zolgar Mihael, str. 483. Perne Anton, \ gimnazijalca, Zupnek Franc, / naročnika. 5. Dravsko polje. Poverjenik: Ra tli Franc Ser. ♦Stranjšak Martin, dekan v Hočah. Antolič Janez, župnik na Ptujski gori. Hren Anton, nadučitelj v Frajhamu. Mahor Feliks, učitelj v Frajhamu. Rath Franc Ser., župnik pri sv. Lovrenci. Slekovec Matej, kaplan pri sv. Lovrenci. Weinhard Božidar, učitelj pri sv. Lovrenci. Stev. 1+0 = 7. G. Gornji grad. a) Poverjenik: Potočnik Lovro. ♦Potočnik Lovro, dekan v Gornjem gradu. *Ster nad Matija, župnik v Ljubnem. Pajmon Anton, župnik pri Novi Štifti. Presečnik Anton, posestnik v Gornjem gradu. Sternad Anton, posestnik v Gornjem gradu. Zdolšek Franc, župnik v Solčavi. Zmrzlikar Ant., učitelj v Šmartnem. Stev. ‘2 + 5 b) Poverjenik: Škoflek Jakob. 7. ♦Lipold Jožef, posestnik v Mozirji. Čitalnica v Mozirji. Goričar Anton, posestnik v Mozirji. Krajnik o. Atanazij, frančiškan v Nazaretu. Pirš Jožef, okr. tajnik v Mozirji. Rom Ignacij, kaplan v Ljubnem. Škoflek Jak., nadučitelj v Mozirji. Vindišar o. Viljem, frančiškan v Nazaretu. Štev. 1 + 7 = 8. 7. Jarenina. Poverjenik: Čuček Jožef. ♦Lajh o. Korbinijan, vikar pri sv. Juriji. černko Jožef, kaplan v Jarenini. Čuček Jožef, dekan v Jarenini. Jančič Fr., kmetski sin v Jarenini. Merčnik Anton, župnik pri Št. Uu. Repa Franc, župnik pri St. Jakobu. Slekovec Jožef, učitelj v Jarenini. Štev. 1 + 6 = 7. 8. Št. Jnrij na Ščavnici, a) Poverjenik: Horvat Jožef. Božič Anton, pos. pri Mali nedelji. Fridav Peter, oskrb. pomočnik v Čitalnica v Ljutomeru. Noršincih. Erjavec Janez, .uradnik v Ljuto- Gomilšak Franc, uradnik v Ljutomeru. meru. Fischer Ivan, notar. kand. v Lju- Gomilšak Jožef, uradnik v Ljuto-tomeru. meru. Freuensfeld Jožef, učitelj v Ljuto- Horvat Jožef, nadučitelj v Ljutomeru. meru. Huber J., knjigar v Ljutomeru. Ivančič Jožef, c. k. davk. adjunkt v Ljutomeru. Kralj Janez, posestnik v Iljaševcih. Kukovec Ivan, posestnik in deželni poslanec v Ljutomeru. Lebar Jožef, dr., zdravnik pri sv. Križi. Misija Ant., uradnik v Ljutomeru. Mlasko Jožef, kaplan pri sv. Miklavži. Mravljak Anton, dr., advokat v Ljutomeru. Osenjak Mart., kaplan v Ljutomeru. Seršen Franc, trgovec v Ljutomeru. Simonič Janez, kaplan v Ljutomeru. Šlamberger Anton, c. k. notar v Ljutomeru. Šoštarič Ferdinand, kaplan pri sv. Križi. Vipave Ljudvik, dr., c. k. sodn. adjunkt v Ljutomeru. Štev. ‘23. b) Poverjenik za Radgonsko okolico: Belšak Anton. ♦Jančar Franc, deficient pri sv. Muršec Anton, mestni kaplan v Petru. Radgoni. *Simonič Jan. Aleks., kaplan pri Inkret Anton, kaplan pri Št. Juriji. sv. Juriji. Irgl Franc, kaplan pri sv. Petru. Belšak Anton, župnik pri sv. Petru. Lacko Anton, župnik pri Kapeli. Hecl Franc, mestni kaplan v Radgoni. Štev. 2 + 6=8. 9. Konjice. Poverjenik: Mikuš Franc. ♦Bezenšek Jurij, župnik v Čadramu. ♦Knjižnica nadžupnijska. (Po f dekanu Jožefu Rozmanu.) * Kovač Jožef, posestnik v Žrečah. *Mikuš Franc, dekan v Konjicah. ♦Modic Janez, župnik na Prihovi. ♦Škerbec Mart., kaplan v Konjicah. *Verlič Franc, žnpmk v Stranicah. Berglez Janez, kaplan v Konjicah. Cvahte Simon, učitelj v Konjicah. Erjavec Peter, župnik v Žrečah. Globočnik Alojzij, dr., sodn. adj. v Konjicah. Prus Anton, dr., adv. v Konjicah. Prus Karel, dr., zdravnik v Konjicah. Serajnik Domicijan, učitelj v Konjicah. Štev. 7 + 7 = 14. 10. Kozje. Poverjenik: Bo si na Janez. *Arnuš Frane, provid. kaplan v Bučah. ♦Knjižnica učiteljska v Kozjem. Bosina Janez, dekan v Kozjem. .Cilenšek Blaž, kurat v Zagorji. Dvoršek Anton, župnik v Št. Vidu. Geršak Vinko, župnik v Podčetrku. Smole Jakob, kaplan pri sv. Petru. Štev. 2 + 5 = 7. 11. Laško. Poverjenik: Žuža Anton. ♦Vrečko Mat., kurat v Jurijkloštru. Boheim Jan,, župnik na Dolu. *Žuža Anton, kanonik, nadžupnik Elsbacher Andrej, trg. na Laškem, in dekan na Laškem. " Fischer Anton, kaplan na Laškem. I [rastni Franc, kaplan na Laškem. Kolarič Jožef, župnik na Razborji. Krajni šolski svet na Zidanem mostu. Mikuš Rafael, c. k, davk. adjurikt na Laškem. Rodošek Anton, kaplan v Trbovljah. Štev. 2 + 8 = 1». 12. Št. Lenart v Slovenskih goricah. Poverjenik — *Colnik Dom., živinozdravnik pri Jurkovič Martin, kaplan pri sv. sv. Benediktu. Ani na Krembergu. *Dovnik Franc, kaplan pri sv. Benediktu, Štev. 2 + 1 = 3. 13. Maribor pri Dravi. *Oitalnica. *Dominkuš Ford., dr., advokat. *Ferk Feliks, zdravnik in posestn. *Gregorec Levoslav, dr., profesor na bogoslovskem učilišči. *Knjižnica c. k. gimnazije. *Knjižnica semeniška. *Kosar Fr., str. 482. *Majciger Janez, str. 482. *Ogradi Franc, kanonik. *Radaj Franc, dr.,- c. k. notar. *Skuhala Jan., ravnatelj dijaškega semenišča in profesor bogoslovja. *Sorčič Franc, inful. prošt. *Sernec Janko, dr., advokat. *Šinko Božidar, župnik pri zgornji Št. Kungoti. *Valenčak Martin, e. k. gimn. profesor v pokoj i. Ambruž Valentin, c. k. gimn. prof. Berdajs Davorin, trgovec. Borzečnik Anton, komi vikar. Brelih Franc, c. k. .profesor na realki. Caf Jakob, kaplan pri sv. Magdaleni. Cizelj Jožef, učitelj v Lembahu. Ferk Franc, kaplan pri sv. Petru. Feuš Franc, dr., stolni kaplan. Fistravec Jožef, učitelj. Flek Jožef, župnik v Lembahu. Poverjenik: Maj ci g er Janez. Dlančnik Jernej, dr., advokat. Graco Luka, učitelj v Kamci. Ilerg Lovro, kanonik. Janžekovič Vid., bogoslovec. Jenko Ivan, železniški uradnik. Jentl Bernard, trgovec. Kapler Janez, bogoslovec. Koprivnik Ivan, učitelj na c. k. vadnici. Koser Maks, notar, kandidat. Križanič Janez, dr., profesor bog. Lavtar Lukež, c. k. profesor na učiteljišči. Miklošič Janez, učitelj na c. k. vadnici. Mlakar Janez, dr., podravnatelj dijaškega semenišča, profesor bog. Morič Maks, trgovec. Napotnik Mihael, dr., profesor bog. Nerat Mihael, nadučitelj. Orozelj Janez, dr., advokat. Očgerl Jakob, kaplan pri sv. Petru. Pajek Jož., dr., c. k. gimn. profesor. Pekolj Janez, dr., c. k. sodnijski adjunkt. Presečnik Gregor, kaplan pri sv. Magdaleni. Robič Fr., okr. šolski nadzornik. Roškar Franc, nadučitelj v Lembahu. Suhač Anton, dr., stolni kaplan. Schwarz Franc, župnik v Kamci. Žuža Janez, Stev. 1 + 5 = G. b) Poverjenik: Dr. Ipavic Gustav. *Ipavic Gustav, dr., zdravnik pri sv. Juriji. Štev. 1. 21. Šmartin. Poverjenik: Šuc Jožef. '*Šuc Jožef, dr., mestni župnik v Slov. Gradci. *Trstenjak Davorin, župnik v Starem trgu. Govedič Jan., kaplan v Šmartinu. Lah Jožef, c. k. davk. kontrolor v Slov. Gradci. Meško Alojzij, kaplan v Starem trgu. Ostre Fr., kaplan v Starem trgu. Rogina Janez, župan in posestnik v Podgorji. Tombah Jožef, župnik v Št. Vidu. Trobej Janez, učitelj v Slpvenjem Gradci. Vivod Janez, gostilničar in posestnik pri sv. Florijanu. Štev. 2 + 8 = 10. 22. Velika nedelja. Poverjenik: Jesih Anton. ^Knjižnica, okrajna učit., v Or-moži. * Majhenič Gašpar, župnik pri sv. Nikolaji. *Petovar Ivan, dr., adv. v Ormoži. '"Pirnat Andrej, urad. v Ormoži. Fric Matija, dekan pri Veliki nedelji. Geršak Ivan. dr., c. k. notar v Ormoži. Horvat Božidar, posest, v Ormoži. Jesih Anton, notar, koncipist v Ormoži. Kosi Ivan, učitelj pri sv. Lenartu. Napast Martin, kaplan pri Veliki nedelji. Skuhala Peter, administrator v Središči. Štuhec Ant., učit. pri sv. Bolfanku. Sporn Siegfried, župnik v Ormoži. Schwinger Albin, administrator Vrtnik Ivan, notarski uradnik v pri sv. Miklavži. Ormoži. Verbnjak Marko, notarski uradnik Žižek Anton, dr., zdravnik v Or-v Ormoži. moži. Vihar Filip, mestni kaplan v Ormoži- Štev. 4+14=18. 2.!>. Vozenica. Poverjenik: Mraz Tomaž. ♦Držečnik Luka, župan v llibnici. ♦Mraz Tomaž, dekan v Vozenici. \ Štev. 2. 24. Zavrč. Poverjenik: Raič Božidar. ♦Meško Martin, kaplan pri sv. Bar- Kelec Janez, učitelj pri sv. Ani . bari. na Krembergu. ♦Raič Božidar, str. 483. Korošec Jožef, cirkvenik pri sv. ♦Rajsinger Franc, posest, in trg. Barbari. V Dobravi. Silvester Franc, nadučitelj pvi sv. ♦Sovič o. Aleks , župnik pri sv. Barbari. ^ Trojici. Šalamun Simon, učitelj pri sv. ♦Suta Ropert, kaplan na Zavrči. Barbari. ♦Trampuš Janez, dekan v Zavrči. Učilnica sv. Barbare v Halozah. Blaž Lovro, trg. pri sv. Barbari. Vodušek And., župnik v Leskovci. Hauser Dragotin, c. k. poštar v Leskovci. Štev. 6 + 8 = 14. Število udov v lavantinski škofiji: ustanovnikov . . 1)4 letnikov .... 2.r>5 Skupaj . . 34!) Naročnika . 2 V. Sekovska škofija. 1. Admont. Poverjenik : P i v e c o. Ma k s i m i 1 i j a n. ♦Matevžič o. Eginard, gimn. prof. Rešek o. Henrik. ♦Pivec o. Maksimilijan. Trček o. Egid. ♦Vagaja o. Rudolf. Štev. 3 + ‘2 = 5. 2. Cmurek. Poverjenik: Pavalec Jurij. Lopič Janez, kaplan v Cmureku. Pavalec Jurij, kaplan v Cmureku. Niedorfer Marko, kaplan v Apačah. Tomanič Janez, kaplan na Vrl ki. Štev. 4, . Letopis Matice Slovenske. 613 3. Gradec. Poverjenik: Hauptmann Franc. *Bradaška Franc, c. k. giinn. ravnatelj v pokoji. *Ipavic Benj., dr., zdravnik. *Krek (5., dr., c. k. profesor na vseučilišči. *Muršec Jožef, dr., c. k. realke profesor v pokoji. *Skodlar Henrik, trgovec. *švajgar Gabriel, gvardijan minorit. samostana. Camer Anton, med. dr., docent na c. k. vseučilišči. Čitalnica slovanska. Dolenc Franc, c. k. poštni oficial. Gregl Jožef, dr., zobni zdravnik. Hauptmann Franc, c. k. profesor na izobraževališči za učiteljice. Herman Mihael, deželni odbornik. Hoffer Edvard, dr., prof. dež .realke. Klemenčič Ignacij, dr., privatni docent na vseučilišči. Kočevar Franc, c. k. više sodnije svetnik. Lavrič Jožef, mestni učitelj. Lendovšek Jožef, učitelj c. k. I. državne gimnazije. Macun Ivan, c. k. prof. I. državne gimnazije. Mol Leopold, dr., duhoven v po-silni delavnici. Purgaj Jakob, dr., c. k. profesor 1. državne gimnazije. Rojnik Štefan, učitelj v škofijskem semenišči. Seifried Ljudvik, duhovnik v č. k. kaznilnici. Senior Karel, dr., mestni okrajni zdravnik. Stanonik Jožef, dr., prof. bogoslovja na vseučilišči. Verbovšek Jožef, uradnik v za-stavljavnici. „Triglav", akademiško družtvo. Wallner Peter, katehet na učilišči za učiteljice. Štev. G + 21 = 27. 4. Judenburg. Pajtler Jakob, mestni kaplan. 5. Ljubno. Zitek Jožef, gijnn. profesor. Število udov v sekovski škofiji: ustanovnikov . letnikov Skupaj 9 2!) 38 VI. Tržaško-koperska škofija. 1. Buzet. Poverjenik: Jelušic Ra imun d. Jelenc Janez, župnik v Sovinjaku. Vranic' Janez, župnik na Vrhu. Jelušic Ilaimund, kaplan v Buzetu. Štev. 3. 2. Dolina. «) Poverjenik: Jan Jurij. *Jan Jurij, dekan v Dolini. Učit. družtvo koperskega okraja. Markič Matej, kooperator v Dolini. Švet Janez, kaplan v Klanci. Rakovec Lovro, kaplan v Podgorji. Žerjav Luka, profesor v pokoj i v Pavli Alojzij, kaplan v Borštu. Borštu. ^ j ^ j _ j h') Poverjenik: — Pakiž Anton, učitelj pri Škocijanu. Klemene Franc, kaplan v Škoci- janu. Štev. '2. c) Poverjenik: Benedik Janez. Benedik Janez, župnik v Brezovici. Medvešček Peter, učitelj v Bre-Kraljič Franc, kaplan v Slivji. zoviei. Štev. 3. 3. Jelšane. n) Poverjenik: P u š a v i c Valenti n. *Notar Anton, kooperator v Jel- Pušavic Valentin, dekan v Jelšanah. šanah. Štev. 1 + 1=2. b) Poverjenik: Jenko Slavoj. Brecelnik Janez, dekan v Hrušici. Zajec Anzelrn, kooperator v Hru- Jenko Slavoj, trgovec v Podgradu. šici. Mahnič. Janez, kaplan v Pregarjah. Štev. 4. 4. Kastav. Janc Jožef, kaplan v Rukavci. Šorli Janez, koncipist v Volovski. Kotarska učiteljska knjižnica v Kastvu. Štev. 4. Rebek Anton, c. kr. davk. nadzornik v Volovski. 5. in 6. Koper in Krkavče. Poverjenik: Čuček Ra imun d. Čuček Raimund, c. kr. profesor Kristan Jožef, c. kr. profesor na na učiteljišči v Kopru. učiteljišči v Kopru. Glavina Blaž, kurat v Kopru. Poniž Benedikt, učitelj na vadnici. Knjižnica učiteljska koperskega Ravnateljstvo c. kr. možkega uči- okraja. teljišča v Kopru. Kosec. Franc, župnik v Truškah. Sancin Jožef, kurat, na Rižani. Košmelj Franc, dr. polkovni zdrav- Spinčid Alojzij, c. kr. okrajni šolnik v Kopru. ski nadzornik v Kopru. Kabaj Mihael, učiteljski pripravnik naročnik v Kopru. Štev. 10+1. 7. Keršan. Matičič Franc, župnik v Boljunu. 8. Ospo. Kavalič Janez, kaplan v Plavji. Mikuš Jožef, župnik v Kubedu. 9. Pazin. Poverjenik: Nemanič Davorin. *Volčič Jakob, administrator v Križman Jožef, katehet c. kr. Cerovlji. gimnazije v Pazinu. Dekleva Blaž, kooperator v Lin- Nemanič Davorin, c. kr. gimn. daru. profesor v Pazinu. Kos Janez, c. kr. gimn. profesor v Pazinu. btev. 1 + 4 = 5. 10. Pičan. Poverjenik: Stariha Jakob. *Stariha Jakob, dekan v Pičan u. Sajovee Jakob, beneficiat in kaplan, na Gračišči. Štev. 1 + 1 = 2. 11. Tomaj. Poverjenik: Zupan Jože f. *Črne Anton, posestnik v Tomaji. Bekar Bernard, abs. učiteljski pripravnik v Sežani. Benigar Anton, nadučitelj v Tomaji. Gaberščik Frane, c. kr. davkar v Sežani. Gulič Frančiška, posestnica v Sežani. Kante Matejko, učitelj v Sežani. Knjižnica učiteljska okr. v Sežani. Knjižnica v Dutovljah (plačuje gosp. Luka Tavčar v Ljubjani). Kosovel Anton, učitelj v Dutovljah. Legat Edvard, kaplan v Lipici. Mohorčič Eufemija, c. kr. poštna in telegrafska upraviteljica v Sežani. Mohorčič Raimund, župan v Sežani. Sežansko učiteljsko družtvo. Sila Matija, župnik v Repnjem taboru. Tomšič Jožef, učitelj v Skopem. Zupan Jožef kaplan v Tomaji. Štev. 1 + 15 = 16. 12. Trst. Poverjenik: Jereb Gregor. *Cegnar Franc, c. kr. tel. kontrolor v Trstu. *Gorup Jožef, vel. trgovec. *Kastelic Franc, trgovec. *Vitez Klodič-Sabladoški Anton, c. kr. deželni šolski nadzornik. *Komar Vekoslav, uradnik deželne glavne blagajnice. *Lautmann Janez, trgovec. *Vesel Koseski Janez, c. k. finančni svetnik. *Vovk Janez, kurat v Bazovici. Bralno družtvo na Opčini pri Trstu. Cvetnič L , c kr. potujoči poštni uradnik. Čampa Štefan; c. kr. učitelj na meščanski šoli. Černigoj Ivana, učiteljica v Bazovici. Černe Janez, kurat v Barkovlji. Čitalnica slavjanska. Debelak Mihael, kooperator pri sv. Antonu. Dekleva Franc, trg. opravnik V Trstu. Detela Janez, trgovski pomočnik. Dolenec Viktor, trgovec. Dolinar Janez, c. k. učitelj na mešč. šoli. Dovgan Anton, uradnik južne železnice. Fajdiga Svitoslav, učitelj c. k. realke. Flego Peter, škofov kaplan. Furlani Ljudevit. Gomilšak Jakob, nemški predigar pri sv. Antonu. Huth Karel, kurat v c. k. vojaški bolnici v Trstu. Jagodec Mih., kooperator v Rojanu. Jančar Jožef, učitelj na Ketnari. Jereb Gregor, c. k. telegr. uradnik. Jesenko Janez, c. k. gimn. prof. Kalister Ivan, zasebnik. Kapus Simon, škofov strežnik. Kavčič Jožef, c. k. telegr. urad. Kenda Anton, uradnik pri „Assic. Generali". Kjuder Anton, kooperator pri sv. Ivanu. Klemenčič Jan., c. k. telegr. urad. Korenčan Franc, c. k. rač. urad. Lavrič Janez, računski revident pri c. k. namestništvu. Legat Jan. Nep., c. k. gimn. prof. Mankoč Jožef, trgovec. Masten Matej, mestni učitelj. Mubej Jožef, c. k. namorski urad. Muha Jožef, corso št. 43. Nabergoj Janez, državni poslanec, posestnik v Proseku. Omers Jožef, kooperator pri Št. Jakobu. Paternost Fr., trgovski pomočnik. Pertot S., dr., zdravnik v tržaški bolnišnici. Pfeifer Jurij. Piskar Franc, urad. juž. železnice. Pogorelec Ivan, c. k. telegr. urad. Polič Matej, trgovec in predsednik čitalnice. Rogač Anton, kurat v Ketnari. Rus Franc, trgovski pomočnik. Sinkovič Martin, učitelj na c. k. meščanski šoli. Škerl Jožef, kooperator na Opčini. Slov. delavsko podporno družtvo. Staudacher Ferd., c. k. gimn. prof. v pokoji in častni kanonik. Šabec Janez, zasebnik in hišni posestnik. Šileč Janez, trgovec. Šorli Matej, c. k. poštni uradnik. Šust Janez, dr., str. 483. Tosti Janez, tehniški uradnik. Truden Mihael, veliki trgovec, Ukmar Ant., c. k. namorski urad. Urbas Viljem, str. 483. Vadnov Davorin pri Kal ist.rovih dedičih. Vagaja Janez, c. k. telegr. urad. Valenčič Janez, trgovec. Valpotič Vekoslav, c. k. telegrafski uradnik in umetnik na citrah. Vetrih Vinko, železniški uradnik. Vončina Filip, kaplan na Opčini. Žbona Andrej, uradnik južne ženice v Žvab Lovro, iičitelj. Štev. 8 -f 64 = 72. Število udov v tržaški škofiji: ustanovnikov . . 13 letnikov . . . 120 Skupaj . .133 Naročnik . 1 VIL Členi po raznih avstrijskih deželah- 1. Avstrijsko. Dunaj. Poverjenik: '■‘Njegova ekscelenca c. k. minister učenja in duh. opravil Sigmund baron Konrad pl. Eybesfeld, jur. dr., pravi tajni svetnik in stolnik, veliki križ reda Franca Jožefa, vitez reda železne krone II. vrste, vitez Leopoldovega reda, itd. *Babnik Miroslav, dr., dvorni in sodnijski advokat. *Cigale Matej, str. 483. "Firbas Franc, dr., notarski kon-cipient. *Kandernal Fr., c. k. gimn. prof. (III. Rasumoffskygasse 25). *Miklošič Franc, vitez, dr., dvorni svetnik, c. k. profesor na vseučilišči. *Napret Teodor, dvorni svetnik pri naj viši sodniji. *Pogačnik Ferd., dr., advokat. *Schneid-Treuenfeld Jožef, vitez, c. vladni svetnik, posest, mnogih visokih redov, deželni poslanec i. t. d. *Sežun Žiga, bankni uradnik. Simonič Franc, dr., c. k. uradnik Tseučiliščne knjižnice. *Šuman Jožef, str. 483. Navratil Janez. *Sehwegel Jožef, baron, minister-ski svetnik vnanjih opravil. *Zelenik Jožef, odgojitelj. Detela Franc, dr., c. k. gimn. prof. v Dunajskem novem mestu. Glaser Karel, c. k. gimn. prof. Jelenee Janez, prefekt v Terezijini akademiji. Jevnikar Jakob, ravnatelj pri mi-nisterstvu za deželno brambo. Jurtela Andrej, stud. phil. Kulavic Janez, dr., c. k. dvorni kaplan in vodja v Avgustineji, častni kanonik. Levičnik Albert, ministerski tajnik. Luzar Janez, železniški uradnik. Maselj Franc, računski stražmester 8. dragonskega polka. Murko Matija, stud. phil. Navratil Ivan, c. k. ravnateljski ad-junkt, najviše sodnije. Polak o. Alojzij, provincijal oo. minoritov. Petelin Martin, stud. phil. Pukl Radoslav, advokat, koncipient. Stritar Jožef, c. k, gimn. prof. Strekelj Karel, prof. kand. Zmerzlikar Franc, kemik in tehniški vodja kemiške tovarne v Angernu pri Beči. Hallstatt. Križnicka Karel, c. k. solinski blagajnik. Krems. ''Kranjec V. J., c. k. inženirski stotnik. — *Poznik Radivoj, c. k. stavbeni adjunkt, Letopis Matice Slovenske. 2. Bosna in Hercegovina. Bjelina. Miglič Peter, dr., c. k. polkovni zdravnik. Foča. *Kastelic Franc, c. k. stotnik. Sarajevo. Jeglič Anton, dr., str. 482. — Žnidaršič Jakob, c. k. profesor realne gimnazije. Tuzla dolnja. Dobida Jožef, c. k. finančni podnadzornik. Štev. 1 + 4 = 5. 3. Češko. Jindrihov Gradec. Mašek Ignacij, c. k. gimn. profesor. Štev. 1. 4. Dalmacija. Dubrovnik. Pavlica Andrej, profesor na c. k. nautiki. Makarska. Namar Franc, c. k. žand. stražmester. Orebič, Cucek Lovro, dr., zdravnik. Spljet. Rutar Simon, c. k. gimn. profesor. Štev. 4. 5. Gališka. Lvov. Grbic Franc, profesor. Ogorek Jožef, c. k. profesor II. gimnazije. Tarnopol. Kopytczak Basil, c. k. gimn. profesor. Štev. a. 6. Hrvatska in Slavonija. Beduja. Vojska Levoslav, župnik. ' ■ > D jakovo. *Strosmajer Jožef Jurij, škof bosenski in sremski, škofije belgradske in smederevske opravljatelj, Nj. c. kr. apost. veličanstva pravi tajni državni svetnik, sv. bogoslovja‘in modroslovja doktor, ud bogoslovnih zborov na dunajskem in peštanskem vseučilišči, častni mestjan ljubljanski itd. itd. Karlovec. Poverjenik: S teki asa Ivan. *Steklasa Ivan, kr. gimn. profesor. Trstenjak Davorin , ravnatelj de-Lipež Viktor, ravnatelj kr. realne kliške šole. gimnazije v Rakovci. Vamberger M., kr. gimn. učitelj. Končina *Košiček Ubaldo, župnik. Novi Marof. Koželj Anton. ’ ' J Osek. *Jelovšek Martin, ravnatelj realke. Reka. Poverjenik: Markovič Ivan. Baršič Erazem, dr., advokat. Fiarain Ivan, arhidiakon in župnik. Bole. Jožef, poslovodja. Markovič Ivan, ravnatelj realke, (ličigoj Jakob, gimn. profesor. Slamnik Ljudevit, gimn. ravnatelj. Devet Luka, hišni posestnik. Samobor. Majar o. Hrizogon, frančiškan. Slunj. *Zor Lovro, okrajni zdravnik. Varaždin. Poverjenik: Dr. Križan Jožef. * Francelj Jernej, realni profesor Križan Jožef, dr., kr. gimn. prof. v pokoji. Milčetič Ivan, kr. gimn. učitelj. Erliartie Franc, dr., advokat. Raič o. Ivan Kapistran, kapucin. Košir Božidar, beneficiat pri sv. Vežic Vladislav, kr. notar. Vidu. Zima Luka, kr. gimn. profesor. Zagreb. Poverjenik: Kos Anton. *Kopač Jožef, dr. advokat. Penko Lovro, umetni vrtlar. *Kos Ant,., tajnik k. banskega stola. Sevnik Vinko, svetnik kr. ban- "“Mažuranic Anton, kr. gimn. rav- skega stola. natelj v pokoji. Valjavec Matija, kr. gimn. prof. *St,are Jožef, kr. prof. vel. realke. Vidrič Lovro, dr., advokat. *Vancaš Aleksa, dr., zdravnik. Vojsk Alojzij, klerik. *Veber Adolf, kanonik. Zupan Ivan, gimn. profesor. Celestin Fr., dr., kr. gimn. prof. Žepič Marija, vdova gimn. prof. Marn Franc, kr. gimn. profesor. Štev. 12 + 2!» = 41. 7. Moravsko. Brno. *Vn>čko Andrej, dr., c. k. pofesor I. nemške gimnazije. Pajk Janko, c. k. profesor II. gimnazije. Hodonin. Arh Janez, c. k. gospodarski uradnik. KromeriŽ. Sočebranski. Novi jičin. Apih Jožef, profesor deželne realke. Štev. 1 + 4 = 5. 8. Ogersko. Budapešt. "Turner Pavel, dr. Kisek. Župančič Franc, dr., c. k. polkovni zdravnik. Sottina. Suša Jožef. 9. Slezko. Belsk. *Makuc Janez, e. k. profesor obrtniških šol. Štev. 1. 10. Tirolsko. Bolcana. Schreiner Henrik, c. k. profesor na učiteljišči. Innsbruck. Koder Anton, poštni uradnik. Untervintl. Podkrajšek Franc, železniški uradnik. Štev. 3. VIII. Rusija. Poverjenik: Rajevskij Mihael, str. 484. *Slavjanski dobrodelni komite v Bezsonov Peter Aleksijevič, pro-St. Peterburgu. fesor universitete v Harkovu. Štev. 1 + 1 = 2. IX. Velika Britanija. Mortill W. R.; ()xford. X. Amerika. *Jeram Peter, duhovnik; Wa- Baloh Lovrenc; St. Joseph, basha. Slovanski Spolek; St. Francisco. Štev. 1 + 2 = 3. Število udov v raznih krajih: ustanovnikov . . 34 letnikov . . 72 Skupaj . . 106 Pregled vseh Matičinih udov. V š k 0 f i j i Častnih udov ustanov- nikov letnikov skupaj 1. ljubljanski . . . . 172 555 727 II. goriški 16 93 109 III. krški 5 50 55 IV. lavantinski . ... , 7 1)4 255 349 V. sekovski !) 29 38 VI. tržaško-koperski . . 13 . 120 133 VII. v raznih krajih . . 34 72 106 Skupaj . 7 343 1174 1517 Knjižnica Matice Slovenske. Popolno poročilo o desetletni dobi 1874—1884 Matičine knjižnice in o njenem stanu sploh oznani se v Letopisu za leto 1884. Prejete knjige so darovane, zamenjane ali kupljene. a) Darovane knjigo. Visokorodni gospod Jan grof Harrach v Pragi (gl. str. 4 74.) je Matižini knjižnici daroval te knjige: Štff. zrezkov. 1. Cech Svatopluk, Basri e. V Praze 1874, 1 zvezek; Po- vi'dky, arabesky a liumoresky, 1878—1883, 4 zvezki; Nova sbfrka veršovanich prači, 1882, 1 zvezek; Vaclav z Michalovic, illustroval Adolf Liebscher, 1882, 1 zvezek.......................................... 7 2. Čelakovsky Fr. Lad., Sebrane spisy. VPraze 1871 —1880, 4 3. Erben Karel Jaromir, Sto pohadek a povesti. V Praze 1865, 1 zvezek; Kytice, 1880, 1 zvezek .... 2 4. llalek V., Spisy. V Praze 187il—1883,......................... 5 5. Heyduk Adolf, Cymbal a husle. VPraze 187<>, 1 zvezek; Ueduv odkaz, 1881, 1 zvezek; Dfevorobec, 1882, 1 zvezek: V Zatišf, 1883, 1 zvezek........................ 4 6. lloleček Josef, Crnohorske ]iovi'dky. V Praze 1880, 1 zvezek; Za svobodu, 1882, 1 zvezek...................... 2 7. Chocholoušek Prokop, Templafi v Čechach. V Praze 18G7, 1 -zvezek; Jih, 1877—1878, ,-i zvezki..................... 4 8. Jablonsky Boleslav, Basne. V Praze 1881,...................... 1 9. Kapper Siegfri'ed, dr., Gusle. V Proze 1882,.................. 1 10. Kollar Jan, Slavy dcera. V Praze 1875,......................... 2 11. KrasnohorskA El., Z maje žiti. VPraze 1874, 1 zvezek; Ze Šumavy, 1875, 1 zvezek; K' slovanskemu jihu, 1880, l zvezek............................................ 3 12. Macha Karel Hynek, Maj. V Praze............................... 1 13. Molčevsky Ant. — Fr. Vlasak, Marie. V Prazo 1852, . l 14. Meissner Alfred — J. Ervin Špindler, Žižka. V Praze 18(54, 1 15. Nfimcova Božena, Sebrane spisy. V Praze 18Gi>—1880, 6 Odnesek . 44 Prenesek . 44 16. Neruda Jan, Knihy veršu. V Fraze 1873, 1 zvezek; Po- eticke besedy, 1883, 3 zvezki............................. 4 17. Pfleger-Moravskv (lust., Sebrane spisy. V Praze 1871 do 1882,.................................................... ti 18. Preširen Fr. — Jos. Pemžek, Basne. V Jičme 1882, . . 1 19. Rank Josef, Slovnik kapesni jazyka českecho i nemec- keho. V Praze 1882 .............................. 2 20. Sladek Josef, Jiskry na mori. V Praze 1880, J zvezek; jSVetlou stopou, 1881, l zvezek; Na prahu raje, 1883, 1 zvezek............................................. 3 21. Sušil Fr., Moravske narodni pisne. V Brne 1808—1882, 1 22. Šmilovskv A. V., Spisy vypravne. V Praze 1880— 1883, 3 23. Tyl Josef Kaj., Sebrane spisy. V Praze 1881—1882, . 4 24. Vocel Jan Er., Meč a kalich. V Praze 1874, 1 zvezek; Pfemyslovci, 1879, 1 zvezek............................... 2 25. Vrchlicky Jaroslav, Epicke basne. V Praze 187(», 1 zvezek; Vittoria Colonna, Sny o štešti, 1876, 1 zvezek; Ducha svet, Symfonie, Rok na jihu, 1878, 3 zvezki; Mythy, 1879, 1880, 2 zvezka; Dojmy a rozmary, l;,klogy a pisne, 1880, 2 zvezka; Nove basne epicke, 1881, I zvezek; Hilarion, Poutf k Eldoradu, 1882, 2 zvezka; Co život, dal, 1883, 1 zvezek...................................................... 13 Vkup . 83 h) Matici zamenjavajo knjige. 1. Akademija cesarska v St. Peterburgu od 1861. 1. 2. Akademija jugoslavenska v Zagrebu od 1874. 1.*) 3. Beseda umetniška v Pragi od 1866. 1. 4. Družba sv. Mohora v Celovci od 1866. 1. 5. Družtvo bolgarsko učeno v Brajli. C. Družtvo bolgarsko književno v Sredci od 1882. 1. 7. Družtvo prvo Gabelsbergerjevih stenografov v Pragi od 1870. 1. 8. Družtvo sv. Jeronima v Zagrebu od 1869. 1. 9. Družtvo (spolek) pravniško v Pragi od 1866. 1. 10. Družtvo srbsko učeno v Belem gradu od 1.868. 1. 11. Knjižnica slavjanskega komiteta v Moskvi. 12. Matica češka v Pragi od 1865. 1. 13. Matica Dalmatinska v Zadru od 1864. 1. 14. Matica Gališka v Lvovu od 1865. 1. *) Njenemu predsedniku pošiljajo so po trije iztisi vsake knjige: edon za akademijsko knjižnico, in dva po želji dr. J. Muršeea za najizvrstnejša slovenska dijaka na vseučilišči. 15. Matica Moravska v Brnu od 1869. 1. 16. Matica Srbska v Budišinu od 1882. 1. 17. Matica Srbska v Novem Sadu od 1864. I. 18. Ministerstvo kr. srbsko od 1882. 1. 19. Občestvo filologiško v Voroneži od 1872. 1. 20. Občestvo imperatorsko rusko geogr, v St. Peterburgu od 1800. 1. 21. Sbor hrvatski pedagogijsko-književni v Zagrebu. 22. Smithsonova ustanova (Smithsonian Institution) v \Vashingtonu. 23. Universiteta imperatorska sv. Vladimira v Kijevu od 1882. 1. 24. Universiteta imperatorska v Varšavi od 1872. 1. 25. Universiteta kraljeva v Kristijaniji od 1872. 1. 26. Universiteta v Moskvi od 1872. 1. c) Kupljena knjiga. šulek Bogoslav, dr., Hrvatsko-njemačko-talijanski r ječ ni k znan-stvenoga nazivlja. U Zagrebu 18 74. Gospota poverjenikom in ioi Slovenske Matice na znanje in ravnanje. §. 1. Matici Slovenski, ki ima sedež v Ljubljani, je namen, slovenskemu narodu pripomoči do prave omike s tem, da primerne knjige v slovenskem jeziku na svitlo daje ali vsaj podpira, da se izdade. §. 2. Ud Slovenske Matice je, kdor je sprejet po družtvenem odboru in a) kot ustanovni k plača 50 gld. a. v. preče ali v petletnih obrokih, ali pa b) kot letnik se zaveže, da bode Matici plačeval po 2 gld. a. v. na leto. c) Častne ude izvoli veliki zbor. d) Knjižnice in družbe so nesmrtne; če se torej hočejo zagotoviti, da bodo prejemale vse knjige, kolikor jih na svitlo da Matica, morajo plačati po 100 gld. a. v. ali preče ali pa v petletnih obrokih. §. 3. Kdor ne bi v redu plačeval, in sicer ne vsaj v prvi polovici vsakega leta, kolikor je podpisal Matici podpore, 'tak se po o d b o r o v e m sklepu sme izbrisati i z m e d družbeniko v. *) 4. Vsak ud ima pravico: a) podajati družtvu nasvete po odboru; b) priti na veliki zbor, udeleževati se v njem razgovorov, glasovati in voliti odbornike, pa tudi sam biti izvoljen; c) prejeti vsako leto poročilo o tem, kaj je storilo drilžtvo, kako je gospodarilo z novci, in dobiti tudi imenik vseh družbenikov. g. 5. Vsak častni ud in vsak ustanovnik praviloma dobiva po en iztisek vsake knjige, kolikor jih družtvo da na svitlo. — Letniki pa dobivajo po odborovem sklepu na leto vsaj po toliko takih ob Matičinih stroških natisnenih knjig, da bodo te knjige po prodalni ceni vredne vsaj polovico toliko, kolikor so po tej ceni vredne vse knjige, kar jih družtvo da tisto leto na svitlo. §. 6. Ali udje dobodo, ali ne, po niži ceni knjige, ktere so prišle z Matičino pomočjo na svitlo, to mora za vsako priliko posebe odbor odločiti in razglasiti. §. 7. Stroške za pošiljanje družtvenih knjig plača vsak sam. *) Kdor naprej ne plača, no dobi Matičinih knjig in njegovo ime so ne natisne v imeniku Matičinih udov. Naznanilo. Knjige Matice Slovenske prodava knjigarna Ig. pl. Klein-mayr & Fed Bamberg v Ljubljani po tej ceni: 1. N&rodni koledar in letopis „Matice Slovenske" za 1867. 1. — gld 20 kr. 2. N:lrodni koledar in letopis „Matice Slovenske" za 1868. 1. — „ 60 „ 3. Letopis „Matice Slovenske" za 1871. 1. Uredil, dr. E. H. Costa....................................................— „ 50 „ 4. Letopis „Matice Slovenske11 za 1872. in 1873. 1. Z ono sliko in eno tab. geometričnih podob. Uredil dr. E. H. Costa....................................................— „ 50 „ 5. Letopis „Matice Slovenske11 za 1871. 1. Uredil dr. E. H. Costa....................................................— „ 50 „ 6. Letopis „Matice Slovensko11 za 1875. 1. Uredila J. Tušek in M. Pleteršnik ........................................— „ 50 „ 7. Letopis „Matice Slovenske11 za 1876. 1. Uredil M Ple- teršnik .................................................- , 50 , 8. Letopis ,,Matice Slovenske11 za 1877. 1. Uredil dr Janez Bleivveis................................................— „ 50 „ 9. Letopis ,,Matice Slovenske11 za 1878. leto I. in II. del Uredil dr. Janez Bleiweis................................— „ 25 „ 10. Letopis Matice Slovenske" za 1878. leto III. in IV. del. Uredil dr. Janez Bleivves...........................— „ 25 „ 11. Letopis „Matice Slovenske" za 1879. 1. Uredil dr. Janez Bleiweis...........................................—T „ 50 „ 12. Letopis ,,Matice Slovenske11 za 1880 1. Uredil dr. Janez Bleiweis............................................ . — , 50 , 13. Letopis „Matice Slovenske11 za 1881. 1. Uredil dr. Janez Bleivveis...........................................1 „ — # 14. Zgodovina slovenskega naroda. Spisal Janez Trdina . — ,, 60 „ 15. Vojvodstvo Kranjsko. Po spisu Jož. Erbena .... — „ 20 „ 16. Vojvodstvo Koroško. Po spisu Jož. Erbena .... — „ 20 „ 17. Slovenski Štajor. Spisali rodoljubi I. snopič . ... — „ 25 ,, 18. Slovenski Štajor. Spisal dr. Ivan Gršak. III. snopič . . — ,, 30 ,, 19. Slovanstvo. I. del. Spisali: Jan Majciger, Maks Pleteršnik in Bož. Raič........................................— „ 50 „ 20. Grmanstvo in njega vpliv na Slovanstvo v srednjem veku. Spisal J. V.......................... — „ 10 „ 21. Telegrafija. Spisal dr. Sim. Šubic. (Iz letopisa 1876. 1. posebe vezana)......................................— „ 30 „ 22. Slovnica češkega jezika z berilom. Spis. Fr. Marn . . — „ 60 „ 23. Hrvatska slovnica za Slovence. Spisal Fr. Marn . . — „ 60 „ 24. Vodnikovo pesni. Uredil Fr. Levstik....................., . — „ 50 „ 25. Razna dela, pesniška in igrokazna Jovana Vesela Kose- 26. 27. 28. skega, z njegovo pobobo Dodatek (k tem delom) Dr. Lovro Toman. S podobo Dr. Etb. H. Costa S podobo 29. Kopitarjeva spomenica. Uredil Josip Marn...........................— gld. 40 kr. 30; Olikani Slovenec. Spisal Iv. Vesel ....... — „ 4u „ 81’ Vpliv-vpijančljivih pijač. Spisal dr. M. Samec ... — »10 32. Potovanje okolo sveta v 80. dneh. Iz francoskega provel D. Hostnik . . . . •.........................— „ 40 „ 33. Strup. Vesela igra v enem dejanji. Prosto poslovenila Lujiza Pesjakova . . .............................— „ 10 „ 34. Slovenska slovnica po Miklošičevi primerjalni. Spisal Jan. Šuman...................................................1 „ 50 „ 35. Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča. Spisal M. Cigale..............................1 ,, — „ 36. Prirodoznanski zemljepis. Spisal J. Jesenko .... 1 » - — „ 37. Zemljevidi: Evropa, Azija, Amerika, Afrika, Avstralija, Rusija, Turčija in druge vzhodne deželo, Britanija, Skandinavija, Švica, Španija in Portugalsko, Nizozemsko in Belgija, Francija, Italija, Nemško cesarstvo, po....................................— „ 10 „ 38. Zgodovina avstr.-ogerske monarhije. Spisal Janko Krsnik. (Drugi popravljeni natis)...............................— „ 20 „ 39. Geometrija za učiteljišča. Sestavil L. Lavtar .... 1 „ 20 „ 40. Somatologija. Spisal dr. Jan N. Woldfich, poslovenil Franc Erjavec, v platno vezana . . .... — B 75 „ 41. Prirodopis živalstva s podobami. Po Pokorniju, poslo- venil Fr. Erjavec, III. natis...........................1 „ ,16 „ 42. Prirodopis rastlinstva s podobami. Po Pokorniju, poslo- venil Iv. Tušek, II. natis . . 85 kr., vezana 1 „ — „ 43. Rudninoslovjc po FellOckerji. Spisal Fr. Erjavec . . — „ 40 „ 44. Štirje letni, časi. Po Rossijutsslerji predelal Iv. Tušek . — »40 „ 45. Schoedler. Knjiga prirode, štirje snopiči........................1 ,, 70 „ „ ,, „ posamični snopiči: I. Fizika. Poslovenil Iv. Tušek . . . —• „ 40 „ II. Astronomija in Kemija............................— „ 40 „ III. Mineralogija in Geognozija. Poslovenil Jan. Zajec ..................................— „ 40 „ IV. Botanika in Zoologija. Poslovenila Iv. Tušek' in Fr. Erjavec.......................— „ 50 „ 46. Oko in vid. Spisal J. Žnidaršič..................................— „ 25 ” 47. Nauk o telovadbi. Drugi del. (S 104 podobami) „ 40 „ 48. Lovčevi zapiski po Turgenevu, poslovenil Fr. Remec . — „ 50 „ 49. Spomenik o šestoletnici začotka habsburške vlade na Slovenskem..............................................5 „ — „ 50. Letopis „Matice Slovenske" za leto 1882. in 1883. Uredil Fr. Levec...............................................2 „ —<■ „ Prošnja. Častiti člani naj gg. poverjenikom po § 7. Matičinih pravil povrnejo stroške, ki jih ti imajo s prejemanjem in razpošiljanjem društvenih knjig.