- 17 - PROSTOVOLJNO DELO IN DRUGE OBLIKE (SAMO) ORGANIZIRANJA LJUDI KOT SESTAVNI DEL SOCIALNE POLITIKE Miroslav RuŽica Pavla Rapoša-Tajnšek Maja Vojnovič L UVOD » Vsaka družbena kohezivnost je v svojem bi- stvu rezultat medsebojne odvisnosti ljudi in njihove ranljivosti na poti skozi življenje. Od prve skupine antropoidov, ki so se strnili pred nevarnostmi, pa do popotnika v samoti zvezdnih prostranstev, je človek vselej potre- boval drugega, da se je obranil, da se je ob- držal, da se je človeštvo nadaljevalo, da se je začel in končal sleherni podvig, ki označu- je človeški rod. Iz te fundamentalne poveza- nosti izvirajo vsa protislovja sodelovanja in spopadov, solidarnosti in antagonizmov, ki us- merjajo zgodovino človeštva in vedno znova, v novi obliki, postavljajo ista temeljna vpraša- nja. Eugen Pusič Eno od temeljnih vprašanj, ki se v novi obliki pojavlja v sedanjem trenutku razvitih industrijskih dežel (v drugačnih okoliščinah pa tudi v dežalah v razvoju), je iskanje ustrezne vsebine, oblik in možnosti za razvoj prostovoljnega dela in neformalnega samoorganiziranja ljudi. Potreba po ponovnem ovrednotenju in uveljavljanju teh oblik izvira iz različnih pobud, ki niso vselej v soglasju s človekovo imanentno potrebo, da si svoj obstoj in srečo zagotavlja in ustvarja skupaj z drugimi člani skupnosti. - 18 - Za humanimi poudarki, ki spremljajo reaflrmacljo neformalnih oblik in prostovo- ljnega dela v razvitih državah, se večkrat skrivajo manlpulatorske težnje, za kate- re je razvoj teh oblik in njihova poudarjena vloga v družbi zgolj sredstvo za omili- tev negativnih posledic ekonomske In socialne krize. Restriktivni in redukcionisti- čni ukrepi socialne politike v posameznih državah, ki močno omejujejo Izdatke, na- menjene skupnemu zadovoljevanju potreb, obenem pa zagovarjajo vračanje k tradi- cionalnim vrednotam in oblikam medsebojne pomoči, samopomoči in samoprodukcl- je, prelagajo največje breme stabilizacije na ramena delavskega razreda. V takšnih razmerah se neposredna solidarnost in opiranje na lastne sile razvijata bolj kot iz- raz pomanjkanja, negotovosti in nemoči v družbi, oziroma sta izraz potrebe po pre- živetju, na kateri so temeljile primarna solidarnost tradicionalne družbe in prvotne oblike delavske samopomoči in vzajemnosti. V naši družbi, ki si v procesu socialistične preobrazbe prizadeva, da bi ustvarila skupnost, v kateri bo medsebojne odnose označevala "skrb za vsakogar" (E. Kardelj) in v kateri bo "svobodni razvoj vsakega posameznika pogoj za svobodni razvoj vseh" (Marx), ne bi smeli reducirati prostovoljnega dela in različnih oblik samoorganizi- ranja na defenzivno solidarnost, ki jo poraja eksistenčna stiska; prav tako kot ne bi smeli ohranjati solidarnosti, ki temelji na odnosu dominacije moči, močnejših od ogroženih in nemočnih, ki jih takšna pomoč še naprej poriva v podrejeni in ob- robni položaj. Različnih oblik prostovoljnega dela in samoorganiziranja tudi ne bi smeli pojmova- ti predvsem kot nepogrešljivo in cenejše nadomestilo dela različnih družbenih služb in institucij, ki nikoli niso mogle r^evatl vseh problemov in jih tudi danes ne mo- rejo. Z razvojem tako imenovane "socialne države", ki je prek svojih institucij za- gotavljala čedalje večji obseg zadovoljevanja potreb ljudi, sta se prostovoljno delo in samoorganiziranje v precejšnji meri omejila na tiste potrebe ljudi, ki so tudi v času največjega razcveta "družbe blaginje" ostale izven dosega institucij. Vendar pa spontane oblike prostovoljnega dela in samoorganiziranja nikoli niso povsem za- mrle, niti v obdobju, ko je kazalo, da so te oblike nepotrebno podvajanje in celo ovira za hitrejši razvoj profesionalnega dela. Ne glede na spremembe, ki jih je doživljalo področje neformalnega organiziranja in prostovoljnega delovanja ljudi in ki so posledica razvojnih zakonitosti in spre- - 19 - memb v globalni družbeni strukturi, pa ostaja nespremenjena temeljna konstanta, ki pogojuje obstoj prostovoljnosti in samoorganiziranja: potreba človeka po člove- ka Prav prek prostovoljnega dela, ki je vsebovano v vseh oblikah samoorganizira- nja, se potreba človeka po človeku, ki sebe doživlja in potrjuje kot človeka samo v vzajemnem odnosu z drugimi, najbolj konkretno izraža.' Temeljno izhodišče za razvoj prostovoljnega dela in samoorganiziranja ljudi mora- mo torej iskati v uresničevanju človekove driifbenosti, njegovega generičnega bist- va, iz katerega izhajajo pobude za skupno aktivnost pri zadovoljevanju potreb lju- di. Človekova družbenost se uresničuje pri delu, zato se prostovoljno delo in različne oblike samoorganiziranja nujno vežejo na konkretno akcijo, ki temelji na neposre- dnih potrebah in interesih tistih, ki so nosilci akcije. n Poleg neposrednega interesa udeležencev spodbuja navedeno človeško akcijo tudi zavest o nujnosti deiovanja, reagiranja na nastalo situacijo, ki jo je treba rešiti. Zato se spontano solidarnostno reagiranje in delovanje lažje sproži ob posebnih, 2 kritičnih okoliščinah, kakršne so nesreča, smrt, bolezen, življenjska ogroženost ipd. V primerih, ko objektivne okoliščine, ki so povod za akcijo medsebojne pomoči, niso tako akutne, je tudi reakcija okolja praviloma počasnejša in manj učinkovita, pa čeprav je lahko stiska prizadetih zelo huda in so posledice nepravočasnega po- sredovanja večkrat nepopravljive. V naši družbi nimamo popolnega pregleda nad celotnim področjem samoorganizira- nja, neformalne pomoči in samopomoči (vključno s samoprodukcijo) ter prostovolj- nega dela. Različni indikatorji kažejo, da je teh oblik verjetno precej več, kot bi lahko sklepali iz nekaterih ocen o nerazvitosti novih oziroma upadanju tradicional- nih oblik prostovoljnega dela in samoorganiziranja. Dejstvo, da nimamo pregleda nad obstoječimi dejavnostmi na tem področju ni tragično - pomembno je, da te oblike živijo in koristijo ljudem (s tem pa seveda ne zanikamo potrebe po razisko- vanju na tem področju). Za mnoge ljudi so navedene oblike neposrednega organizi- ranja in prostovoljnega dela pomemben prispevek pri zadovoljevanju njihovih življenj- skih potreb v domačem okolju, nekaterim pa omogočajo simo eksistenco. Ce bi - 20 - poskušali vse te spontane oblike registrirati in formalizirati, bi zelo verjetno do- segli nezaželjene učinke, saj bi marsikoga zavrli v njegovem spontanem delovanju in po nepotrebnem zapletli medsebojne odnose. Družbena akcija mora zagotoviti spodbujanje in organiziranje prostovoljnega dela in različnih oblik samopomoči v vseh tistih primerih in v tistih družbenih okoljih, kjer ne pride do spontanega de- lovanja; tam, kjer pa te oblike živijo, pa moramo družbeno akcijo usmeriti v us- tvarjanje pogojev za njihov nadaljnji obstoj ter razvoj. Razvoja demokratične in humane družbe, kakršna naj bi bila ustavno opredeljena samoupravna socialistična dn^ba, si ne moremo zamisliti brez samoiniciative in '5- solidarnosti ter aktivnega in neposrednega vključevanja ljudi v reševanje lastnih t in skupnih problemov ter zadovoljevanja lastnih in skupnih potreb. Kot kažejo dosedanje izkušnje pri organiziranju prostovoljnega dela v svetu in pri nas, se interesi ljudi za samoorganiziranje in lastno aktivnost zmanjšajo v vseh pri- merih, ko država in institucije prevzamejo skrb za človeka povsem v svoje roke, mu onemogočijo odločati o sebi in ga tako "osvobodijo lastne odgovornosti in samostoj- nosti". Zato moramo upoštevati, da bodo razmere za razvoj prostovoljnega dela in samoorganiziranja v naši družbi toliko ugodnejše, kolikor bolj bo napredoval razvoj samoupravljanja, kolikor bolj se bo zmanjševal razkorak med deklarativnimi in dejan- skimi možnostmi za samoupravno odločanje in neposredno človeško akcijo. Po drugi strani pa je treba poudariti prispevek navedenih oblik k razvoju samoupravljanja: neposredno povezovanje in aktivnost ljudi pri urejanju življenjskih in delovnih proble- mov spodbujata in razvijata odgovorno obnašanje v samoupravnih odnosih, povečujeta občutljivost za potrebe drugih delov skupnosti in s tem olajšujeta procese dogovar- janja in Iskanja sporazumnih rešitev. ^ 2. PONOVNO ODKRITJE PROSTOVOLJNEGA DELA IN DRUGIH OBLIK (SAMO) ORGANIZIRANJA LJUDI V SODOBNIH DRUŽBENOEKONOMSKIH RAZMERAH 2.1. V zadnjih desetih, petnajstih letih prihaja v svetu do vse večjega interesa za razli- čne oblike samoorganiziranja ljudi kot tudi do ekspanzije različnih alternativnih - 21 - programov in novih "socialnih inciativ", v katerih se jasno izraža nezadovoljstvo nad naravo in kvaliteto uslug, ki jih nudijo profesionalne institucije (družbene službe), kot tudi potreba po bolj aktivnemu, celovitejšemu in odgovornejšemu ne- posrednemu delovanju ljudi v odločanju o lastni usodi in o prihodnosti skupnosti, v kateri živijo. Ce pogledamo nekoliko globlje, lahko vidimo, da je ekonomska kriza tisti usodni in primarni generator, ki vpliva na pojavljanje novih socialnih in alternativnih ini- ciativ ljudi kot tudi na nove znanstvene in politične razlage o nezadostnosti obsto- ječih instrumentov ekonomske (tudi socialne) politike za reševanje problemov v sodobnih industrijskih družbah. Tu mislimo predvsem na njene implikacije na trgu ' delovne sile (vse večja brezposelnost) ter na preskrbo z dobrinami in uslugami (storitveni primanjkljaj trga kot posledica zviševanja cen storitev in zmanjševanja plačilne zmožnosti uporabnikov). Poleg samega nezadovoljstva ljudi pa je tudi država sama vse manj zmožna kom- penzirati storitvene deficite trga, saj je njena prva reakcija na ekonomske proble- me zmanjševanje ponudbe institucionalnih storitev in redukcije sredstev za preveč ^ univerzalistično zasnovane (in drage) programe v socialni politiki. Ob tem nasto- pajo še kvalitativni problemi, t.j. rastoče birokratske tendence, ki povzročajo vse • manjše zajemanje in zadovoljitev heterogenih zahtev in interesov ljudi. Zadnji sklop dejavnikov, ki pogojujejo naraščanje neposrednih inciativ in samoorga- nlziranlh in prostovoljnih aktivnosti ljudi, pa predstavljajo spremembe v načinu živ- ljenja, vrednotah in stališčih. Gre za premik od materialnih k nematerialnim oz. |30Stmaterialnim vrednotam. Zavračanje potrošniškega načina življenja in vrednot tehnološke družbe ter upadanje pomena dela v danes prevladujoči formi, ki ga oz- načuje izrazita razdrobljenost in odtujenost od produkta dela, povzroča iskanje de- javnosti, v kateri dominirajo motivi samoudejanja in samoodločanja ter rast potreb po osebno obarvanih nestandardiziranih uslugah, ki naj bi se opravljale s ponovno pridobitvijo kompetenc samopomoči in samopreskrbe v decentraliziranih skupinah prizadetih posameznikov.'' 2.2. Danes zato množica mednarodnih združenj in organizacij raziskuje in razpravlja, - 22 - preverja in spodbuja nove oblike samoorganiziranja ljudi in se trudi, da bi jih te- oretično in praktično osmisllla in udejanila. Znotraj nacionalnih oziroma državnih okvirov mnoge vlade in politične sile vključujejo ali celo gradijo svojo strategijo razvoja na razvoju teh oblik. Zanimivo je, da se prostovoljnemu delu in drugim oblikam samoorganiziranja ljudi daje splošno podporo in praktične spodbude. Ven- v dar pa so, kot je to običajno, motivi različnih družbenih sil različni, tako da se tem oblikam pripisujejo povsem različne funkcije In vsebine, različni cilji in nalo-5 ge. V teh Interpretacijah pa lahko zasledimo dve osnovni smeri S "^^t ■ .i.^ ' ' ■ " -,b - vpliv in krepitev konzervativnih in klasičnih liberalnih sil, ^ ki ng specifičen način zahtevajo redefiniranje klasične funkcije države in ji od--e , vzemajo njene socialne funkcije, vračanje na tržišče v vseh njegovih dimenzijah,-a tendence reprivatizacije ne samo v gospodarstvu, ampak tudi v družbenih dejav- * nostih, zoževanje univerzalnih socialnih programov in socialnih pravic, reinterpre- tacijo socialne politike v smislu vračanja in zoževanja na njeno kurativno (soci- alnoskrbstveno) funkcijo idr; - druga smer izhaja iz povsem drugih okvirov; z njo se izraža realno izkustvo o t.i. državi blaginje in njenih socialnopolitičnih programih. Na kratko, drfavljani-, koristniki kritifro, vendar formalnci reorganizirano izražajo lastno izkustvo v ckvirij družbenih služb kot tudi socialnih programov in težijo k njihovemu rede- finiranju. Njihovi očitki so: usluge, ki se dobivajo so fragmentarne, administrativno birokratsko posredovane, rigidno formulirane, in ne upoštevajo sprememb v eko- nomskem in družbenem prostoru. Poleg tega tudi opozarjajo na stalno krepitev moči administracije in profesionalcev oz. na porast osebne odvisnosti v odnosu na državo in njene institucije in s tem na pasivizacijo ljudi v odločanju o last- ni usodi. .j A Iz dveh tako različnih perspektiv razumljivo izhajajo razlike, lahko bi rekli celo diametralno nasprotni pogledi in to v videnju strateških ciljev socialne politike kot tudi "situiranju" prostovoljnega dela in drugih oblik samoorganiziranja ljudi. Skup- no jima je le prizadevanje za revitalizacijo in dinamičen razvoj samoorganiziranja ljudi pri reševanju številnih situacij in življenjskih težav, ki jim jih vsiljuje sodobno življenje. - 23 - Za prvo je značilno, da vidi edini izhod iz krize v večjem prispevku ljudi samih. Na eni strani pristopa k racionalizaciji in zoževanju državnih fondov, pa tudi nalog v korist povečanja dohodka in akumulacije. Po drugi strani pa predlaga, da naj pro- stor, ki ga država zapušča, prevzamejo zopet družina, krog sorodnikov in sosedov, delovna organizacija, prostovoljna združenja in ne nazadnje tudi privatne organiza- cije, katerim bi se storitve direktno plačevale. Takšen pristop povsem zanika kon- cept univerzalnih socialnih pravic, ki jih je nudila socialna država, družbi pa jem- lje odgovornost za nastanek socialnih problemov. Za drugo je aktivna participacija temelj in bistvena značilnost praksa socialne po- litike. Vendar zanjo predstavljajo prostovoljno delo in druge oblike samoorganizira- nja ljudi le komplementarne oblike in ne zamenjavo za obveznosti in odgovornosti skupnosti. Te nove oblike so izzivi in kritike do rutinizacije, fragmentarnosti in omejenosti družbenih služb in s tem spodbuda za njihovo redefinicijo kot tudi de- mokratizacijo in javno kontrolo. Predstavljajo pa tudi inovacije in nove programe, ki jih nemalokrat prilagodijo in prevzemajo socialne institucije. Izkušnje kažejo, da je večina sodobnih konceptov in programov v socialni politiki začela kot ekspe- riment ali alternativa, ki se je kasneje institucionalizirala. , ^ Na kratko, kumulativni učinki teh iriciativ in oblik naj bi vnesli vitalne spremembe v koncepte in prakso institucij ter povzročili tudi večjo aktivnost in odgovornost lju- di. Koncept in praksa delovanja pa naj bi bila taka, da bi skupaj komplementarno delovala pri nudenju uslug profesionalne institucije in skupine samoorganiziranih in prostovoljno združenih posameznikov (koncept skupnega socialnega dela). Osnovna strategija teh iniciativ je prevzeta iz populističnih in revolucionarnih gibanj in se lahko zreducira na jasne in prepoznavne formule: - decentralizacija sredstev, storitev, programov in kontrola vseh družbenih in poli- tičnih procesov, i- - vključevanje ljudi v sodelovanje na vseh področjih družbene organizacije. Gre za spremembe v razumevanju participacije v smeri od pasivne konzultacije k inte- gralni koncepciji samouprave.^ - 24 - 2.3. Splošna usmerjenost, doseg in meje prostovoljnega dela in drugih oblik samoorga- niziranja ljudi pa so danes ne samo spodbujeni, ampak tudi ovirani z naravo obsto- ječega ekonomskega in družbenega sistema, s koncepti in programi socialne poli- tike pa tudi s tem, kar bi lahko poimenovali "splošni duh časa", pod čemer razu- memo obstoj splošnih pogojev: vsi družbeni sloji naj bi imeli vsaj minimalne mož- nosti, da bi z lastno aktivnostjo varovali svoje Interese in se borili za lastni dru- žbeni položaj. - V družbah, temelječih na blagovno-tržni produkciji, se gospodarske dejavnosti meri- jo po prispevku k ustvarjanju rasti družbenega proizvoda. V tem lahko iščemo tudi razlago, zakaj so bila neformalna področja delovanja ljudi, kot so gospodinjsko delo, lastno delo in delovna pomoč sorodnikom in sosedom (pri zidavi hiš, obdelavi zem- lje...), skupnostne akcije prostovoljnega dela (pri urejanju okolja...), delo na črno*" idr., zanemarjena (formalno nepriznana) in jih tradicionalni koncepti statistik ne ^ zajemajo. Neformalne samoorganizirajoče oblike delovanja ljudi pa so zanemarjene tudi v okvi- ru negospodarskih (družbenih) dejavnosti^, ki predstavljajo institucionalno komponen- to socialne politike. Tu lahko iščemo razlago v dveh smereh. Prva opozarja na dejansko podrejenost tega področja ekonomskemu oziroma proizvo- dnji in njeni tehnološki racionalnosti. To pomeni: - nenehno prisotno težnjo, da morajo družbene dejavnosti prispevati k ustvarjanju no- ve vrednosti v materialni proizvodnji^, - zoževanje funkcije socialne politike na varstvo človeka pred življenjskimi težavami, ki jih povzroča v prvi vrsti ekonomski razvoj, ter na reprodukcijo delovne sile, ki služi porastu proizvodnje, namesto da bi se socialna politika usmerila tudi v boj za ustvarjanje večje kvalitete življenja in dela za vse člane družbe in s tem v is- kanje in razvijanje novih oblik družbenosti in utrjevanja avtonomnega položaja posa- meznika, - družbene dejavnosti in njihova organizacija postajajo z razvojem vse bolj podobne - 25 - proizvodnim. Zaradi imperativa tehnološke racionalnosti se tudi pri njih stopnju- je tehnična delitev dela in specializacija, s standardizacijo in tipizacijo proizvo- dnje storitev poskušajo povečati produktivnost, težijo k koncentraciji in centra- lizaciji idr. Zaradi teh procesov nastajajo tudi na tem področju formalne sheme organizacije in deiovanja, ki niso sposobne vključiti dejansko vsebino, to je razli- čne in specifične potrebe in interese ljudi. Druga izhaja iz dejstva, da na tem področju obstaja "državni patemalizem". Da bi se zagotovili legitimnost, družbeni red in socialni mir je država v razvijajočih se industrijskih družbah začela posredovati s tem, da je vgrajevala različne sisteme prerazdelitve dohodka v korist manj privilegiranih, širila socialnovarstvene programe, socialne pravice in storitve, izenačevala pogoje in možnosti za izobraževanje, zago- tavljala vzdrževanje neaktivnih prebivalcev idr. S prevzemanjem teh funkcij si je us- tvarila močan birokratski aparat ("oskrbno birokracijo") in razvila mrežo institucij in služb, ob tem pa "zanemarila" aktivno in neposredno sodelovanje ljudi, pričaku- joč, da bo brez tega rešila vse probleme. Se več, v teh oblikah je celo videla ovi- re za procese in institucionalizacijo na tem področju. »h« -.-4 Kakršnekoli nove ideje in pristopi pa imajo smisel in stvarno podlago za razvoj le, če obstaja tudi določena politična volja, s katero se zagotavljajo splošni pogoji, da se ta pristop vtke v vse pore družbenega organizma. Obstajati mora tudi specifično družbeno ozračje, ki spodbuja njegov razvoj, in družbena infrastruktura, ki ga sploh omogoča. Kot se kaže, obstajajo večje možnosti, da te ideje v glavnem ostanejo v okviru eksperimentov, ne pa celovitih družbenih konceptov. Ofenziva konzervativizma in radikalne desnice, ob kumulativnih učinkih ekonomske krize, daje v dejanskem življenju le malo prostora za valovanje novih socialnih iniciativ, alternativnih progra- mov in prostovoljnega dela. Ce bodo konzervativne sile uspešno ohranile dosedanjo dominacijo, se bo celotna mreža neformalnih oblik samoorganiziranja in samopomo- či ljudi lahko usmerila le v opravljanje funkcij, ki jih država in njene institucije opuščajo, predstavljale bodo njihov cenejši nadomestek, namesto kvalitetno dopolni- lo. Vse to so dejstva, ki bistveno vplivajo na doseg in meje prostovoljnega dela in dru- gih obli!; samoorganiziranja ljudi; brez nijhovega upoštevanja ne moremo razumeti. - 26 - zanesljivo premostiti in usmerjati razvoja teh oblik. 3. POSKUS POJMOVNE DOLOCiTVE IN KLASIFIKACIJE V raznolikosti pojavljanja oblik samoorganiziranja ljudi, novih socialnih iniciativ ter alternativnih skupin in programov je komaj mogoče najti jasen konceptualni okvir za njihovo klasifikacijo in precizno prepoznavanje. Prvi razlog je v tem, ker obstaja v dejanskem življenju kontinuum, ki sega od jasno določenih institucionalnih aktivnosti, ki imajo formalno naravo, do cele vrste spontanih in prostovoljnih oblik združevanja in delovanja ljudi. Drugič, institucionalizacija skupin in njihovih akcij je imanentna dejavnost v vsakem človeškem delu, zato prihaja do pogostih premikov od neformal- nih k formalnim aktivnostim. Tretjič, znotraj institucionalnih oblik, zlasti tistih, ki imajo podporo in ki jih konstrolira država, lahko obstajajo osamosvojene ali delno kontrolirane oblike samoorganiziranosti in neprofesionalnega delovanja ljudi. Četrtič, neinstitucionalne oblike so izrazito nestrukturirane, fleksibilne, prilagajajo se hitrim spremembam, v njih se prepletajo številni istopomenski elementi, zaradi česar jih je izredno težko med seboj ločiti. Zavedajoč se teh težav in možnosti le pogojne klasifikacije, smo poskušali za naše potrebe dopolniti klasifikacijo Briana Mundaya , oblike prostovoljnega dela in samo- organiziranja ljudi pa smo razdelili na takle način: 1. Skupine za vzajemno pomoč C- V teh skupinah se združujejo ljudje, ki imajo enak ali podoben problem: ta jih neposredno ali le potencialno prizadeva. Ker so nezadovoljni z uslugami družbenih služb, se odločajo, da si bodo pri določenih storitvah in pri reševanju problemov med seboj pomagali. Posebno številne so danes te skupine, ko gre za reševanje zdravstvenih problemov. V preteklosti so podobno funkcijo imele delavske bolniške blagajne. - 27 - 2. Skupine za samopomoč To so skupine ljudi, ki skupno ustvarjajo nove storitve in nove programe, ker želijo to narediti sami, namesto da bi čakali, da jim uslugo ali materialno do- brino zagotovi profesionalna institucija. Problem, ki ga rešujejo, jih neposredno prizadeva in je izražen kot njihova manifestna potreba. Primer za to je npr. sku- pina staršev, ki želi zgraditi svojim otrokom prostor za igro, ali pa skupina ob- čanov, ki z lastnim delom in skupinsko organizacijo pristopi k obnavljanju pro- padlih stanovanjskih hiš in se aktivno vključi v program sanacije mestnega pre- dela. V preteklosti predstavljajo takšno obliko samoorganizirane samopomoči de- lavske komune in proizvodnje zadruge. 3. Skupine, ki zagotavljajo zaposlovanje-samozaposlovanje Primer take skupine lahko predstavlja skupina psihologov in socialnih delavcev, ki ustanovijo svetovalni center, ali nezaposlene vzgojiteljice, ki varujejo otroke. Podobno funkcijo imajo tudi mladinske kooperative, ki nudijo določene storitve (hišna pomoč starim, večerno varstvo otrok idr.). ''^^ m m tit M storitve, ki jih te skupine nudijo, so plačane, vendar je njihov primarni cilj po- kritje neke nezadovoljene potrebe In ne samo dohodek. Pridobivanje članov ne poteka prek formalnih mehanizmov trga delovne sile, temveč preko neformalnih stikov. Motiv članov tudi v primeru brezposelnosti nI samo pridobitev, ampak Te iščejo z njimi predvsem možnost za ustvarjanje oblik dela in življenja, ki omo- gočajo samoiniciativnost, kreativnost, samoodločanja, smiselnost itd. 4. Skupine za samoprodukcijo Te skupine označuje avtonomno zadovoljevanje potreb, v katerem sta proces pro- dukcije in potrošnje povezana brez posredovanja trga. V bistvu gre tu za natu- ralno proizvodnjo. Spričo rastočega standarda in razvijanja potreb dajejo ljudje vse bolj prednost osebnim in nestandardiziranim uslugam. Vedno večje število lju- di opravlja dela v zvezi s stanovanjem, hišo, vrtom itd. V ta sklop aktivnosti se prišteva tudi gibanje "naredi si sam", ki pa se ne omejuje le na obrtniške pro- izvodne storitve. Zlasti razširjeno je na področju zdravstva-samodiagnosticiranje, - 28 - hospltalizacija na domu, merjenje krvnega pritiska Itd. 3. Akcijske skupine in gibanja Gre za skupine, ki uveljavljajo doloCen interes. Njihov cilj se giblje od kon- kretne socialne akcije za spremembe obstoječe zakonodaje in njene aplikacije, obstoječih družbenih služb do uveljavljanja "splošnega" interesa (common-in- * terest groups), to je Izboljševanja širšega socialnega položaja , ki po- vzroča probleme. Akcija je lahko spodbujena s strani ljudi, ki jih problem ne- posredno zadeva, pa tudi drugih. Akcije se začenjajo spontano, pozneje pa je skoraj vedno potrebna neka organizacija. 6. Alternativne skupine Te skupine Izraščajo iz ideoloških pozicij oziroma vrednostnih opredelitev, ki se bistveno razlikujejo od dominantne, uradne koncepcije. Ustanavljajo posebno mre- žo storitev, ki opravljajo paralelne naloge in funkcije kot profesionalne institu- '"^ cije, vendar na drugačen, alternativen način. Profesionalnim Institucijam očita- jo, da se ne ukvarjajo z vzrokom problema in da je njihov namen le zadušitev "simptomov". Njihov cilj je pomagati ljudem, da se postavijo na noge in da so sposobni opravljati pritisk na spremembo strukturalnih vzrokov problemov. Svo- boda in neodvisnost človeka, ki potrebuje pomoč, je v ospredju njihovega delo- vanja. Večina teh oblik istočasno opravlja dve nalogi: pomaga reševati akutni *^£r problem (kratkoročno) in poskuša spremeniti strukturalne vzroke problemov (dol- goročno), 7. Prostovoljne organizacije ^ Namen teh organizacij je nuditi pomoč tam, kjer ni institucionalno zagotovlje- na, npr. pomoč starim, invalidom, družini, varstvo otrok, delo z mladimi itd. Njihov cilj je dvojen: neposredno zadovoljiti specifično potrebo in istočasno de- lovati tudi na ideološkem področju. Predstavljajo dokaj konsolldlrano organizacijo, ki daje prostor in spodbudo za osebne oziroma individualne iniciative. Sodelova- nje v njih je prostovoljno, obstaja pa jasna ločitev med tistim, ki nudi pomoč. - 29 - in tistim, ki jo prejema. To vpliva na pokroviteljski odnos, ki prostovoljnemu delu v njih ne daje ustrezne veljave. 8. Prostovoljno delo v profesionalnih institucijah r Prostovoljci delujejo v profesionalnih organizacijah ali ob njih. Njihovo delo pred- em stavlja kvalitativno dopolnilo profesionalnemu delu. Je organizirano in strokovno vodeno ter usmerjeno s strani profesionalnih delavcev, kar pomeni, da temelji f na spoznanjih stroke. Odnos prostovoljnega dela do strokovne institucije je lahko k suplementaren-podrejen ali pa tudi komplementaren-enakovreden. p Tako definirane skupine in njihovo delovanje obsegajo zelo različne aktivnosti na različnih področjih človekove prakse. Ne morejo se omejiti le na področje soci- K alne politike. Njihova mreža in praksa kaže na to, da so usmerjene k celoti vsa- i kodnevnih odnosov med ljudmi in da se dotikajo številnih predpostavk družbene f. organizacije. Ljudje s specifičnimi potrebami, ki terjajo takojšnje reševanje, r predstavljajo le en "predmet" njihovega delovanja. 4. ODKRIVANJE ZGODOVINSKE VZROČNOSTI s Od srede 70-tih let so problematične družbene razmere ter ugotovitve, da ob- -es stoječi instrumenti ekonomske in socialne politike ne zadovoljujejo za odstrani- i tev rastočih problemov v zahodnoevropskih industrijskih družbah, povzročile po- -m. novno odkritje struktur in neizkoriščenih potencialov "neformalnega sektorja". Te r ideje so se dokaj hitro prenesle tudi v našo znanost in politiko. Slepo in avto- t matično prenašanje od drugod pa lahko nudi prej neadekvatne in parcialne reši- 9f tve kot pa osnove za celovit koncept socialne poltike, ki bo zares adekvaten kon- -Of< ceptu samoupravne transformacije družbe. Zato moramo sociološko razlago obra- V vnavanega družbenega pojava namesto v posnemanje nujno usmeriti v: 1) odkrivanje I njegove zgodovinske vzročnosti (Gurvitch) in 2) ^inallzo obstoječih družbenih raz- mer. 4.1. Čeprav v zgodovinskem razvoju ni pravega ponavljanja nekega družbenega pojava in - 30 - imajo opraviti s številnimi različicami, ki jih narekujejo dane družbenoekonomske razmere, je mogoče ugotavljati njegove zakonitosti v razvoju, in sicer s pomočjo abstrakcije skupnih potez teh različic. Le s primerjavo tistih dejavnikov iz prete- klosti, ki skupaj s spremembami še naprej obstajajo, je mogoče določiti stopnjo in pomen teh sprememb (potrebno je torej znanje o kontinuiteti skupaj z zavestjo o spreminjanju). Vedenje o preteklosti je funkcionalno z dveh vidikov: 1. zagotav- lja občutek stalnosti, kontinuitete, nadaljevanja (graditev novega ni mogoče izve- sti na nekakšni tabuli rasi) in 2. nudi izvor, inspiracijo za družbene izboljšave, spremembe, razvoj. Ker so različne oblike neformalnega (samo) organiziranja ljudi pri reševanju soci- alnih problemov, zagotavljanju socialne varnosti in zadovoljevanju skupnih potreb v naši preteklosti obstajale in so bile še zlasti razvite v času, ko te funkcije niso bile institucionalizirane in profesionalizirane s strani države in profesionalnih in- stitucij, bi analiza le-teh ob upoštevanju obstoječih družbenoekonomskih razmer, prispevala k iskanju njihovega pravega mesta v družbenem sistemu, odkrivanju mo- žnih področij spontanega neformalnega delovanja ljudi, koncipiranju in uresničeva- nju mehanizmov samoorganizacije in vzajemnega sodelovanja med ljudmi ter iskanju in zagotavljanju pogojev za razvijanje teh oblik. 4.2. -^^^ab«!« a©-. Analiza različnih področij, na katerih je potekal v preteklosti proces instituclonaliza- cije nekoč povsem neposrednega zadovoljevanja potreb ljudi, danes pa obraten pro- ces ponovnega oživljanja neformalnih oblik samoorganiziranja. bi lahko pokazala neka- 9 tere značilne zakonitosti tega razvoja . Ob prehodu v kapitalizem se je do skrajnosti zaostrilo vprašanje eksistence množice nepreskrbljenih, ki so sestavljali rezervno industrijsko armado. Množična nezaposleno- st in drugi problemi, ki so jih povzročili razvoj družbene delitve dela, tehnološke spremembe, procesi industrializacije in urbanizacije, razvoj delavskega gibanja itd., so ogrožali nadaljnji razvoj kapitalistične produkcije in socialni mir ter zahtevali ukrepanje države, ki je začela zaradi tega sistematično razvijati socialno politiko in strokovne institucije. Isti družbenoekonomski procesi, ki so privedli do institucionalizacije funkcij, ki jih - 31 - je pred tem zagotavljala družina, so razrahljali in v urbaniziranem okolju skorajda povsem uničili tradicionalno solidarnost, ki je človeku zagotavljala obstoj v predin- dustrijski družbi, kar je še povečalo zahteve in razvoj institucij. Država je postopoma prevzemala odgovornost in skrb za delovne in življenjske razme- re ljudi, pri čemer je v nasprotju s prejšnjimi neformalnimi in neinstitucionalnimi oblikami skušala zgraditi splošno (univerzalno) zadovoljevanje teh potreb. Potreba po državni intervenciji se je na mnogih področjih pokazala že veliko prej, M kot so dozorele ekonomske in družbene možnosti za njihovo realizacijo; zato se je dejavnost države spočetka praviloma omejevala na zakonsko reguliranje določenega področja, šele kasneje, ko so se povečale materialne, organizacijske in kadrovske možnosti, pa postane država tudi odgovorni in neposredni nosilec socialne reprodu- kcije v družbi. Navedeni razkorak med normativnim področjem in praktičnim izva- janjem načelno sprejetih funkcij države je bil prisoten na vseh področjih, vendar bolj izrazito na tistih,- ki so bila vselej porinjena na obrobje družbe (na primer so- cialno skrbstvo). Čeprav je država že v srednjem veku razglasila načelo, po katerem je odgovorna za pomoč nepreskrbljenim, je na primer stara jugoslovanska država Uspela pokriti komaj desetino potreb po socialni pomoči; vsi ostali primeri so bili prepuščeni cerkveni in zasebni dobrodelnosti ter medsebojni pomoči v okviru sorod- stva, soseske, stanovanjskih in političnih organizacij. V zvezi z navedenim velja seveda tudi nasprotna ugotovitev: čim manj se je država angažirala na določenem-področju zadovoljevanja potreb ljudi, tem bolj se je raz- mahnilo delovanje zasebne organiziranosti, vzajemnosti in pomoči. Tudi v današnjem času opažamo, da se ob krčenju socialnopolitičnih problemov ali ob odsotnosti in zamujanju ustreznih ukrepov s strani države in njenih institucij, razširjajo različne oblike samoorganiziranja in prostovoljnega dela, zlasti še, kadar gre za nujno reše- vanje problemov, ki jih ni mogoče odložiti. Najlepši dokaz za to, kako se v takšnih primerih, kot posledica zavesti o nujnosti akcije, sprožijo številni spontani mehaniz- mi solidarnosti, nam posredujejo izkušnje iz našega narodnoosvobodilnega boja, ko so ljudje prostovoljno, spontano in organizirano poskrbeli za pomoč ranjencem in šte- vilnim drugim žrtvam vojne ter učinkovito sodelovali v podpori partizanski vojski in drugim oblikam osvobodilnega gibanja. - 32 - V procesu prevzemanja posameznih funkcij s strani države in institucij so nefor- malne oblike izgubljale pomen in bile celo zavestno porinjene v obrobni položaj, saj so na določeni stopnji razvoja predstavljale celo oviro napredovanju instituci- onalnih oblik in profesionalizacije posameznih dejavnosti (npr. zdravstva, šolstva, v manjši meri tudi socialnega skrbstva). Q Danes smo priča ponovni afirmaciji neformalnih oblik samoorganiziranja in prosto- Jo ■ voljnosti, ki jih povzročata širša družbena kriza in kriza institucij. Poseben vidik tega procesa predstavlja prizadpvanje sodobnih razvitih držav, da bi s ponovnim uveljavljanjem neformalnih oblik samoorganiziranja uporabnikov zagotovile možnost večjega nadzora nad istitucijami, ki so temu nadzoru ušle. Danes je profesionalno delo v institucijah tako napredovalo, da zahteva nadaljni ■ft razvoj strokovnosti večjo stopnjo avtonomnosti in neodvisnosti od države. Na tej točki se interes države, ki si želi ohraniti in po možnosti celo povečati nadzor nad institucijami, sreča z nezadovoljstvom uporabnikov, ki očitajo institucijam brezoseb- ni odnos do ljudi, neupoštevanje specifičnih potreb posameznikov, predolgotrajne in predrage postopke itd. Pobude ljudi za razmah neformalnega organiziranja in prosto- voljnega dela gre tako na roko državi, ki jih skuša izrabiti tudi v tem pogledu. 5. ANALIZA CBSTOJECIH DRLCBENIH RAZMER V JUGOSLAVIJI V Naša država ni osamljen otok, neodvisen od zunanjega okolja, temveč se učinki svetovne recesije, restruktuiranja proizvodnje in prerazdelitve bremena krize na "slabšega partnerja" kot tudi plima neokonzervatizma in njegova restriktivna stra- tegija do socialne politike in koncepta univerzalnega zagotavljanja socialnih pra- vic vse bolj čutijo tudi pri nas. 5.L Neposredni učinki ekonomske krize Večletno upadanje življenjskega standarda v vseh dimenzijah (osebna in skupna po- raba) je povzročilo, da so osebni dohodki radikalno padli na raven, kot je bila v začetku 60-tih let, in da zagotavljamo že manj kot 10 % sredstev družbenega pro- izvoda za skupno porabo. Do neke mere se je padec življenjskega standarda in kva- - 33 - lltete življenja pri posameznikih blažil s povečanjem obsega neformalnega dela, ki je ostalo edini izhod za ohranjanje standarda. Danes pa podatki kažejo, da je tudi ta možnost znotraj vladajočega načina produkcije izčrpana. Podatki tudi kažejo, da radikalno omejevanje osebne in skupne porabe ni vplivalo na povečanje akumulativ- ne sposobnosti gospodarstva. Raziskovalci javnega mnenja opozarjajo na obstoječe preusmerjanje potrošnje v okviru družine v smislu reduciranja višjih oblik potrošnje. Obstajajo že skoraj nepremagljive ovire, da bi si posameznik v bližnji prihodnosti zagotovil stanovanje, ki zadovoljuje povprečna pričakovanja. Perspektive za zaposli- tev in vse bolj tudi delovni pogoji postajajo pomemben izvor frustracij pri ljudeh. Vse to vpliva na cilje in težnje ljudi, na ustvarjanje realnih možnosti za uresniče- vanje osebnih in skupnih ciljev ter istočasno vsiljuje izzive, pa tudi možne meje prostovoljnemu delu -in drugim oblikam samoorganiziranja ljudi. Poslabšanje pogojev vedno nosi v sebi latentno nevarnost oživljanja retrogradnega tipa solidarnosti, ki se omejuje na najožje okolje (družino, sorodstveno skupino, delovno okolje ipd.) in zapostavlja ozironrta izključuje vse "nepoznane druge". Socialna akcija lahko zdrsne na "strategijo preživljanja", to je na združevanje in skupno sodelovanje na principih primarne solidarnosti pri iskanju dela, dodatnih virov dohodka, težje do- stopnih dobrin in storitev. V takšnih pogojih "neznani drugi" (ljudje, ki živijo v si- romaštvu, ostareli, invalidi, specifične skupine otrok...) niso več motivacija za de- lovanje. Vstran se potiskajo tudi spodbude za akcijo k izboljševanju naravnega, prostorskega in družbenega okolja ter kvaliteta življenja nasploh. V takih okolišči- nah je tudi realno pričakovati oživljanje konzervativnih stališč in predsodkov do čla- nov drugih etničnih skupin, pripadnikov marginalnih in alternativnih skupin ipd. 5.2. Ali se spreminja družbeni odnos do socialne politike? Nekateri bistveni dokumenti (separat o Temeljih okvirih dolgoročne socialne poli- tike, Politika razvoja družbenih dejavnosti kot faktorju gospodarske stabilizacije kot tudi vsi srednjeročni planski dokumenti za obdobje 1986-90) očitno menjajo odnos do socialne politike, še posebno na področju konkretnih ciljev in akcij oz. strategij. Izgleda, kot da se program stabilizacije uresničuje samo na področju so- cialne politike in družbenih dejavnosti. Navedeni dokumenti nedvoumno zahtevajo ponovno preverjanje vseh socialnih pravic, redukcijo vseh odhodkov v družbenih de- javnostih, prestrukturiranje oz. racionalizacijo vseh programov ipd. - 34 - Kolikor nam je dostopen pogled v stvarnost, brez ustreznih proučevanj in razlsko- j vanj, se takšen koncept v praksi v veliki meri že realizira. Ta splošni odnos dobiva naravo jasno formulirane strategije in vpliva tudi na predstave in spremembe stali- šč pri ljudeh. Ce se bo nakazana strategija nadaljevala, bo vsekakor vplivala na spremembo vrste konceptov, na osnovi katerih se je pri nas nekaj desetletij gradi-; la praksa socialne politike. Ilustrirajmo to ugotovitev z nekaj primeri: j - zaostruje se delovna zakonodaja, legalizira stečaj delovne organizacije kot ena od osnovnih alternativ, ko nastopijo težave, namesto da bi se najprej upoštevali vsi dejavniki, ki vplivajo na uspešno delovanje delovnih organizacij; izrazit je pa- dec nadomestil in trajanje podpore za čas brezposelnosti, povečuje se rezervna armada dela, - drastično se zmanjšuje obseg socialnih programov (v zdravstvu omejevanje spe- cialističnega in bolnišničnega zdravljenja, zmanjševanje porabe zdravil in razli- čni pritiski na skrajševanje bolniškega staleža; v pokojninskem in invalidskem zavarovanju izrazito upadanje realne vrednosti pokojnin; v otroškem varstvu usi- hanje otroškega dodatka; v Izobraževanju omejevanje dodatnih programov, upada- nje vpisane generacije v okviru srednjega in visokega šolstva ter izrazito zmanj- ševanje obsega izobraževanja ob delu; v stanovanjski politiki drastično zmanjše- 5. vanje obsega družbeno usmerjene stanovanjske gradnje in zoževanje družbenega stanovanjskega fonda samo na solidarnostna stanovanja idr.), - odgovornost in bremena za socialno reprodukcijo se prenašajo z družbe na dru- žino (primer, otroški dodatek) in tista za reprodukcijo delovne sile z družbe na delovne organizacije (primen invalidsko varstvo, del zdravstvenega varstva), - zožujejo se posamezne socialnovarstvene pravice ter zaostrujejo kriteriji upravi- čenosti do socialnih pomoči, s čimer se zmanjšuje obseg upravičencev (kljub ravno nasprotni m pričakovanjem, da se bodo zaradi naraščanja števila ljudi, ki si z rednim delom ne morejo zagotoviti zadostne socialne in materialne var- \ nosti, potreba na tem področju povečala), _ j - izrazito upada kvaliteta storitev, , - 35 - nt pojavljajo se zahteve po privatni praksi v zdravstvu, vzgoji in varstvu otrok, mor- n: da jutri še kje drugje. Ali bo to privedlo do paralelne mreže ustanov za bogate in siromašne? 5sf Značilnosti in trende takšnih sprememb bi morali nekako pazljivo spremljati, saj pomenijo vračanje na začetke socialne politike, t.j. le na skrb za siromašne in ranljive skupine prebivalcev, medtem ko se od vseh ostalih zahteva, da najdejo oporo za ohranitev materialnega položaja in družbeno promocijo v družini, ožjem krogu sorodnikov, neposrednem delovnem okolju ali v skupinah za vzajemno pomoč. Takšen koncept vodi k povečevanju družbene neenakosti, zmanjševanju možnosti za izobraževanje, prostorsko segregacijo idr. Kdor sprejme takšen koncept, se mora nujno zavedati teh posledic. To bi v bistvu pomenilo rušenje obstoječega koncepta socialne politike in zahtevo po njegovi reinterpetaciji v smislu vračanja in zoževa- nja na kurativno (socialno-skrbstveno) funkcijo. 5.3. Razvitost samoupravnih odnosov ^jil Ves naš tekst prežema dejstvo, da so možnosti za večji razmah iniciative ljudi in njihovega samoorganiziranja neposredno odvisne od ustvarjene družbene (politične) infrastrukture, ki omogoča tak pristop, s tem da zagotavlja: - decentralizacijo sredstev, programov ter nadzora vseh družbenih in političnih procesov, "8- sf!-* aktivno participacijo ljudi na vseh področjih družbene organizacije. Vse to pa je v bistvu tudi temelj samoupravne transformacije naše družbe. Zato se danes pred nas vse bolj izrazito postavlja vprašanje: Kakšne bodo posledice naraščanja državne regulative, ki smo ji priča? Ali ustvarjanje pogojev za "transfor- macijo" samoupravnih odnosov v nekaterih vitalnih dimenzijah (ukinjanje SIS idr.) ogroža samoupravno oz. aktivno sodelovanje ljudi ? Ali dejansko zamira avtonomija ljudi in njihovo samoorganizlranje ter vloga organiziranih oblik samoupravnega odlo- čanja kot kanalov za ustvarjanje skupnih stališč in strategij najširših družbenih slo- jev? - 36 - Zakaj je to pomembno? Socialna politika obstaja le toliko, kolikor ljudje neposre- dno sodelujejo pri njenem oblikovanju. Prepuščanje "drugim", da odločajo o potre- bah ljudi, da jih "varujejo" pred življenjskimi težavami, da oblikujejo namesto njih razvojne programe ipd., postavljajo ljudje v okvire socialne kontrole, vsiljenih nači- nov potrošnje, restriktivne narave uslug ter paternalistlčnega odnosa profesionalnih delavcev. Danes sta na tem področju vse bolj v ospredju dve oviri, ki med drugim vplivata tudi na pogoje in možnosti za razvoj prostovoljnega dela in samoorganiziranja ljudi: ^ decentralizacija političnega sistema daje dovolj prostora za uveljavljanje lokalnih iniciativ in potencialov, istočasno pa ni učinkovite koordinacije, ustvarjanja enot- nih programov ipd., kar povzroča počasno sprejemanje odločitev, ustvarjanje ad hoc koalicij s partikularnimi interesi. Ob tem se nemalokrat pomembne odločit- ve dejansko še vedno sprejemajo s strani odtujenih centrov družbene moči, in sicer po neformalnih in institucionalno neregularnih poteh, mimo javne razprave, brez odgovorne strokovne in družbene udeležbe znanosti ter brez dejanskega demo- kratičnega sporazumevanja in usklajevanja. Posledice takšne prakse so voluntarl- zem, utemeljenost programov samo v ekonomski logiki ali ozko znanstveno-tehno- lošklh kriterijih, pragmatično spreminjanje programov v duhu dnevne politike. Vse to vodi k pasivizaclji večinoma zgolj formalnih udeležencev v procesu odločanja ter v podrejanje znanosti pa podrejanje političnih in drugih subjektov zgolj kriterijem dnevne politike; - drugo pomembno oviro pa predstavlja t.i. "hiperinstitucionalizacija" samoupravlja- nja, za katero tiči logika formalne perfekcije in ki povzroča nepotrebno zaplete- nost, inertnost in neučinkovitost ter s tem blokira temelje, to je spontanost in kreativni potencial, ki ga samoupravljanje predstavlja. Tudi pri nas obstaja para- doksalni sindrom, značilen za zaprte patriarhalne sredine, ki se bojijo vsega, kar se začenja spontano, neformalno, kar ne poteka v skladu z vsemi institucionalizi- ranimi postopki, kar ne izhaja iz skupin, ki so javno pooblaščene, da dajejo predlo- ge. Številne pobude ljudi se zato ustavijo že v prvi fazi, ko se niso uspele niti dobro izraziti; dogaja pa se tudi, da se aktivnost skupine, ki je začela z delom po- vsem spontano in na neformalni osnovi, konča v tistem trenutku, ko jo ustrezna - 37 - organizacija formalno vključi v svoj sestav in ji predpiše rutinske organizacijske in delovne okvire. Ti so namreč z vidika prostovoljnega dela preveč togi in pre- zahtevni (npr. upoštevanje vseh predpisov, ki določajo poslovanje društev in dru- žbenih organizacij). 6. NEKAJ ODGOVOROV NA OBSTOJEČO KRIZO - PREDLOGI IN M02N0STI Učinki ekonomske krize in celotna družbena situacija danes zahtevajo tudi pri nas nove iniciative in odgovore. Kriza ni nič drugega kot znak, da stare oblike regula- cije ne morejo več služiti učinkovitemu usmerjanju družbe oziroma da so postale celo izvor blokad za njen razvoj. Znotraj okvira, ki ga predstavlja kriza, se vedno rojevajo in oblikujejo'nove oblike in obrazci delovanja. Odgovorov na to, kako jih vključiti v obstoječi družbeni sistem oziroma koncept socialne politike, je več, so pa danes še v veliki meri neraziskani. Povsem jasni tudi niso odgovori, ali naj isti- tucije in država spodbujajo in urejajo te oblike delovanja ali naj jih prepustijo zgolj samoregulaciji. In še bi lahko naštevali. V odgovorih in predlogih prav gotovo ne moremo biti ne sistematični ne celoviti, saj so na tem področju v veliki meri odsotne temeljitejše analize in raziskave. Kljub temu bomo poskušali opozoriti vsaj na nekatere: 1. Iz vsega navedenega najprej sledi, da je nujna zahteva po revitalizacij! samou- pravljanja. Ce se bo namreč nadaljevala redukcija samoupravnih odnosov in kre- pila vloga države, potem bo interes za prostovoljno delo in druge oblike samo- _vl' organiziranja ljudi pri zadovoljevanju lastnih in skupinskih potreb nujno upadel (le če bo posameznik eksistenčno prisiljen v to, bo sam ali skupaj z drugimi po- „e skušal reševati svoj položaj, vendar na principih primarne solidarnosti in v okvi- ru najožjega okolja - družine, sosedov, sorodnikov, sodelavcev na delu). To po- meni: - nujno moramo izpopolniti sistem oziroma proces političnega odločanja in vanj vgraditi metodologijo aktivne demokratične in samoupravne koordinacije, kar po- meni visoko stopnjo sodelovanja in proces stalnega usklajevanja in združevanja različnih interesov in ciljev. Pogoj za oživitev v praksi pa zahteva polno angaži- - 38 - ranje strokovnih in znanstvenih delavcev, enovitost in povezanost informacijskih dotokov idr., - bistveno spremembo morajo doživeti sedanje oblike samoupravne hlperlnstitucio- nalizacije in dati prostor novim in fleksibilnim oblikam samoorganizacije in pro- stovoljnega dela ljudi: ti lahko dobijo različne funkcije, zlasti pa: 1. sprejemajo naloge, ki jih institucije "zapostavljajo", ter 2. izražajo kritični odnos do rutin- ske in administrativne prakse institucij In jim s tem postanejo ne samo komple- mentarne, temveč lahko vplivajo tudi na njihovo revitalizacijo, -6 i 9von - dograditi moramo samoupravno Interesno organiziranost na področju družbenih dejavnosti. Dokler se bo samoupravna interesna skupnost omejevala na normativno odločanje, na razdelitev sredstev in na klasičen nadzor nad socialnimi institucija- ml, bo ohranjala paradržavno vlogo. Iz takšnega realnega položaja izhaja, da togo upravlja s pomočjo predpisov, da usmerja in nadzoruje, da organizacijsko in fi- nančno ni dovzetna za različne nove iniciative in fleksibilne programe idr. m- Namesto tega bi morale samoupravne interesne skupnosti postati okvir za samo- ' stojno in neposredno povezovanje tistih uporabnikov in izvajalcev, ki imajo isto- vetne interese oziroma potrebe, ter za spodbujanje in podporo tudi različnih ini- ciativ, novih programov in prostovoljnega dela. I^-^^-^*«^ moommmmm^^* 2. Kot druga zahteva se pojavlja oblikovanje optimalne strategije in koncepcije socialne politike, ki bo izražala potrebe in cilje večine prebivalcev. To pomeni, da pri opredeljevanju prave vloge in funkcije socialne politike ne bomo za tiste razlage, ki vodijo njeno funkcijo samo v skrbi oziroma varstvu človeka pred živ- ljenjskimi stiskami in težavami in s tem le v kurativnem reševanju socialnih problemov. Prav tako bomo tudi proti razlagam, ki vidijo funkcijo socialne po- litike samo v redistribuciji družbenih dobrin in storitev in s tem v kompenzira- nju posledic obstoječega ekonomskega sistema. Zavzemati se bomo morali tudi in predvsem za razvojno in produktivno funkcijo socialne politike to je za uveljavitev socialne politike kot pomembnega dejavnika pri usmerjanju razvoja družbe in človeka oziroma izboljševanju življenskih in delovnih pogojev za vse člane družbe, kar med drugim pomeni tudi iskanje novih oblik družbenosti in utrjevanje avtonomnega položaja posameznika. - 39 - 3. Nosilci socialne politike bodo morali nujno preseči obstoječe parcialno reše- vanje socialnih problemov in zgraditi široke integralne programe socialne poli- tike, izhajajoče iz konkretne vsebine oziroma problemov. Tu mislimo na obli- kovanje skupnih programov različnih samoupravnih interesnih skupnosti, ki bodo vključevali formalne in neformalne izvajalce; na osvajanje koncepta skupnostne- ga socialnega dela (komplementarno sodelovanje različnih profesionalnih insti- tucij ter skupin samoorganiziranih in prostovoljno združenih posameznikov); ter na dejansko uresničitev ustavne opredelitve krajevne skupnosti kot "specifične samoupravne skupnosti delovnih ljudi in občanov v kraju, kjer živijo, kot demo- kratične in samoupravne oblike zadovoljevanja celotnega kompleksa neposrednih interesov in potreb ljudi, kot oblika humane človeške integracije, solidarnostne- ga povezovanja in sodelovanja delovnih ljudi in občanov na območju njihovega bi- vanja". (E. Kardelj). 4. Profesionalne institucije bodo morale spremeniti svoje delovanje in se reorgani- zirati oziroma "eksternalizirati" proizvodnjo nekaterih storitev. Se naprej naj bi opravljale najzahtevnejše storitve, to je tiste, za katere je potrebna draga in zahtevna oprema ter specializirano znanje. Poleg tega pa bi morale razviti mrežo za izobraževanje, svetovanje, animiranje in spodbujanje, koordiniranje ak- cij In inciativ, tako potrebnih za razvoj prostovoljnega dela in drugih oblik sa- moorganiziranja ljudi. Razviti bi morale partnerski odnos z njimi, ne pa paterna- lističnega, zasnovanega na superiornosti znanja ali avtoritete institucije. 5. Proces razvijanja mreže vseh oblik samoorganiziranja, samopomoči in prostovolj- nega dela bo potekal le do neke mere spontano. Potrebna bo trajna načrtna dru- žbena akcija za premagovanje odtujenosti med ljudmi, strahu in predsodkov, ne- varnosti izkoriščanja ipd. Da pa bo učinek te akcije večji, bo treba najprej na- črtovati le nekaj smeri akcije-nekaj tipičnih eksperimentalnih programov - in jih v različnih okoljih sistematično preizkusiti (s pomočjo SZDL in drugih politi- čnih subjektov ter ob pomoči strokovnih in znanstvenih delavcev). Zavedati se moramo, da sploh nimamo izdelanih metod in mehanizmov za samoorganiziranja občanov, metod za delo akcijskih skupin ipd. Zato je nujno potreben razvoj zna- nstveno raziskovalnega dela na tem področja Izhodišče pr^ tem pa bo moralo biti, da bomo nadgrajevali tisto, kar v dejanskem življenju že obstaja, zato bo - 40 - treba v vsaki skupnosti poiskati njene pretekle in sedaj obstoječe načine re- ševanja skupnih problemov. Poleg politične podpore tem akcijam in oblikam samoorganiziranja ljudi pa bo treba zagotoviti tudi materialne in kadrovske možnosti. 6. Nujno potrebna in trajna pa je tudi akcija v prosvetljevanju ljudi v smeri ve- čjega zavedanja odgovornosti za reševanje lastnih in skupnih problemov in za- dovoljevanja lastnih in skupnih potreb kot tudi v smeri pridobivanja sposobnosti, veščin in znanja, da se v primeru, ko gre za lastno zdravje, naučijo pravil hi- giene, da postane zbiranje in poznavanje zdravilnih rastlin del splošne kulture in da bo načelo "naredi si sam" sprejeto ne samo v tehničnoinstrumentalni v sferi. Potrebno je tudi drugačno izobr^evanje in usposabljanje profesionalnih : delavcev, in sicer v vseh programih, ki usposabljajo za delo z ljudmi, kot tudi . v okviru splošnega izobraževanja vseh za odgovorno ravnanje v družbi. ^ - 41 - OPOMBE 1. Ciril Klajnšček: Institucionalizacija življenja in delo z ljudmi, v zborniku Pro- stovoljno delo na področju socialnih dejavnosti, Socialno delo 3, Ljubljana 1984. 2. Primer takšnega spontanega, solidarnostnega odgovora na nastalo situacijo je bi- la letalska nesreča na Korziki, ob kateri je okolje ponesrečencev v Sloveniji, sorodniki, sosedje, delovne organizacije, Centeri za socialno delo in druge insti- tucije takoj in brez vsakršnih zunanjih spodbud ukrenilo vse, da bi bile posledice te katastrofe čim manjše. 3. Johannes Berger, Lore VVeber-Voigt: Neformalni sektor in alternativna ekonomi- ja. Časopis za kritiko znanosti, št. 62/63, 1983, stran 9, 4. Poleg teh dveh obstaja v odnosu do države oziroma do njenih socialnopolitičnih programov tudi kritika socialistične levice, ki sicer ne zanika dejstva, da je boj delavskega razreda za zaščitno zakonodajo, razširjene socialne pravice idr. pri- vedel do bistvenega'izboljšanja življenskih razmer velikega števila delovnih ljudi, vendar pa istočasno ugotavlja, da so obstoječa država in njeni socialnopolitični programi funkcijsko in stroškovno neučinkoviti (ne odpravljajo vzrokov, temveč le kompenzirajo posledice; prerazdelitev ne poteka med delom in kapitalom, tem- več le znotraj delavskega razreda; velik del sredstev za socialne programe gre za vzdrževanje administrativnega aparata itd.), da delujejo represivno v funkciji socialne kontrole ter da so tudi vir napačnih predstav o zgodovinski resničnosti, saj neupravičeno ločujejo področje dela, produkcije, primarne delitve dohodka in področje reprodukcije, sekundarne distribucije. Claus Offe: Družbena moč in politična oblast, Delavska enotnost, Ljubljana 1985, str. 93. 5. Brez neposrednega sodelovanja ter prevzemanja izvršilne funkcije s strani ne- posrednih uporabnikov, proizvodnja storitev (delo z ljudmi) ne more biti produ- ktivna ali učinkovita. "Predmet" obdelave, to je ljudi, pač ni mogoče narediti ali obdelati na enak način kot v materialni proizvodnji; tu namreč predmet iz- vaja produkcijo sam na sebi, poleg tega pa se mora biti sploh pripravljen spu- stiti v določene produkcijske interakcije. Claus Offe, prav tam, str. 80. 6. Razvoj družbenih dejavnosti predstavlja osamosvajanje posebnega področja družbe- nega dela, namenjenega proizvodnji storitev. Družbene dejavnosti so se začele razvijati s prenosom vzgoje, izobraževanja, varstva otrok, socialnega varstva idr., funkcij iz družine, sorodstvenih in sosedskih (vaških) skupnosti v družbene službe. Danes predstavljajo neizogiben in komplementaren del industrijske proizvodnje. Na eni strani so vsrkale odvečno delovno silo, na drugi strani pa so reševale po- sledice enostranskega ekonomističnega pristopa k družbenemu razvoju, ki je za- radi usmerjenosti v dohodek in akumulacijo zanemaril socialni vidik razvoja. 7. Pri neformalnih dejavnostih, kot so prostovoljno delo, oblike samopomoči in vza- jemne pomoči, samoorganiziranje ljudi v združenjih in društvih ter druge oblike neposrednega vključevanja ljudi v reševanje lastnih in skupnih problemov, gre za - 42 - dejavnosti, ki jih ne sproža v prvi vrsti abstraktni dohodkovni motiv, temveč konkretni motiv potrebe. Primarni cilj njihove dejavnosti je vedno pokrivanje konkretnih potreb ljudi. 8. Eurosocial Reports, No 25, Vienna 1985. 9. Poglejmo si nekaj konkretnih področij obstoja takšnih oblik v preteklosti: 1/ Izrazite elemente solidarnosti najdemo v naši preteklosti in sedanjosti v okviru vaške solidarnosti, kjer se je dolgo ohranilo Izročilo, po katerem so interesi vaške skupnosti pomembnejši od zasebnih interesov posameznih članov. Na višji razvojni stopnji se je predpostavka, da je bistvo solidar- nosti v menjavi dela (na nižji stojanji jo izraža institucija medsebojnega obdarovanja), še močneje izrazila. Kot ugotavlja M. Makarovič, se solidar- nost in vzajemnost na vasi konča, ko ni več verjetnosti, da bodo posamez- niki lahko povrnili dano pomoč oziroma prispevali skupnosti, zato soseska .A hladnokrvno izloči ostarela kmečka gospodinjstva, ki niso več zmožna vra- čati pomoči. Vaška solidarnost je utemeljena na menjavi dela, je v svojem bistvu solidarnost enakopravnih ljudi, ki so delovno in ekonomsko sposobni vračati, kar so prejeli po solidarnostnem načelu. Na selektivnost medse- bojne pomoči na vasi kažejo tudi različni izrazi za to pomoč, ki jih je na- šla Makarovičeva. Poleg izrazov, ki kažejo na vračanje pomoči ("gremo na odslužek", "gremo na odvraček" ipd.), se postavljajo tudi izrazi, kot so i* "pomoč iz dobre volje", "pomoč za dobro strit", "pomoč za boglonej" in ,1 podobni, ki označujejo pomoč tistim članom vaške skupnosti, ki niso delov- ni no enakovredni, ki pomoči niso sposobni vrniti in ki za svoje preživljanje potrebujejo več kot lahko sami ustvarijo z delom. Za pomoč tem članom so se izoblikovala posebna merila, ki so zagotavljala dajalcu povračilo na psihološki ravni ("ko bomo mi stari, bodo pa drugi nam pomagali"), pre- jemniku pomoči pa je dajala ta pomoč občutek odvisnosti in ga izločila iz kroga enakovrednih subjektov solidarnosti, ki so bili sposobni vračati dobri- ne in usluge. Posebne oblike stigmatizacije so značilne za pomoč, ki je bi- la namenjena posameznikom na robu vaške skupnosti (nemočni, brez svojcev, berači, kršitelji norm). Pomoč tem ljudem, ki jih je skupnost z dajanjem pomoči vedno znova zaznamovala in odrivala na rob, je utelešenje grožnje pred kršenjem norm in opora medsebojne solidarnosti enakovrednih članov. 2/ Oblike samopomoči in vzajemne pomoči so predstavljale tudi pomembno obli- ko reševanja socialnih vprašanj ter oblike združevanja delavcev že v samih začetkih delavskega gibanja. Pomembno obliko za reševanje materialnega po- ložaja delavstva na podlagi samopomoči so predstavljale potrošniške in pro- duktivne zadruge. Njihov namen je bil pomagati članom v materialni stiski in jih zaščititi pred izkoriščanjem s strani kapitalistov. Druga oblika delavske vzajemne pomoči so bile delavska podporna društva. Dokler delavstva v pri- meru bolezni, nezgode, starosti in smrti ni varovalo socialno zavarovanje, po uvedbi tega zavarovanja pa ga je varovalo preslabo, so si delavci pomagali z vzajemno pomočjo. Ustanavljali so bolniške in pokojninske blagajne.'Te obli- ke so nastale iz pobud neformalnih skupin, sčasoma so postale delno formali- zirane s strani države (pravilniki o delovanju, odprava zlorab idr.), dokler ni država z uvedbo institucij socialnega zavarovanja začela neposredno izvrševati socialnovarstveno funkcijo. Zanimivo je tudi, da je bila vzajemnost med delavci najprej in najbolj razvita tam, kjer so bila delovna mesta najbolj ogrožena (ru- - 43 - darji-bratovske skladnice). . ;/ 3/ Kadarkoli v zgodovini se pojavi zaposlovanje obeh staršev, se pojavijo obli- ke varstva otrok. Pri materi, ki je morala v tovarno, ali pa je od jutra do večera delala na polju, so varovali otroke starejši otroci ali babice ali sestrična, ki so jo vzeli za pesterno. V slovenskem kmečkem življenju iz- pred petdesetih let je obstajalo precej oblik varstva, nekako na meji med dnevnim varstvom in rejo v okviru široko razpredenih sorodniških vezi. V me- ščanski družini, ki si je to lahko privoščila, so varovale in vzgajale otroke pestunje in guvernante. Tudi institucionalne oblike varstva in vzgoje otrok niso odkritje današnjega časa. Ce ne upoštevamo sirotišnic in drugih so- cialnih zavodov, v katerih so bili deležni "varstva" predvsem otroci brez staršev in ki imajo starejši datum, lahko zasledimo prva otroška zavetišča oz. oskrbovališča za varstvo in dnevno oskrbo otrok siromašnih in delavskih staršev že takoj na začetkih industrializacije in pojava delavstva. Nekoliko kasneje so se pojavili tudi otroški vrtci, katerih vzgojna dejavnost je bila namenjena le izbrancem, otrokom iz srednjih in višjih slojev. Vendar do mo- čnejšega razvoja predšolskih ustanov ni prišlo ne v času avstro-ogrske mo- narhije ne v času 'stare Jugoslavije, saj je bila iniciativa za ustanavljanje teh ustanov prepuščena cerkvenim in dobrodelnim društvom ter zasebnikom. Še- le po drugi svetovni vojni so bili ustvarjeni pogoji za množično institucio- nalno predšolsko vzgojo in varstvo. 10. Poudarjanje razvojne in produktivne funkcije socialne politike pomeni najprej, da se bomo zavzemali za dejansko uveljavitev socialne politike kot pomembne- ga dejavnika pri usmerjanju razvoja družbe in človeka; za spremljanje dinami- ke socialnih pojavov; za razkrivanje družbenih vzrokov, nastajanja socialnih pro- blemov; za tesno povezanost in prepletenost med ekonomskim in socialnim raz- vojem oz. upoštevanjem socialnih posledic ekonomskega razvoja in vplivanja socialnih in drugih sprememb na ekonomski in družbeni razvoj ter za uveljavitev spoznanja, da je usmerjanje družbenega razvoja, kot zavestno vplivanje na pro- cese družbene reprodukcije, potrebno v prvi vrsti zaradi zadovoljevanja človeških * potreb in nadaljne humanizacije družbe. Zavzemali pa se bomo tudi za takšno povezavo med socialno politiko in ekonomsko produkcijo, da bomo začeli prese- gati tretiranje človeka kot produkcijskega faktorja in delovne sile kot stroška te produkcije in da bomo uveljavili tako socialno politiko, ki bo vse manj v funkciji reprodukcije delovne sile, ki služi samo količinskemu porastu proizvodnje, in vse bolj v funkciji boja, da bi ekonomska produkcija postala sredstva za ust- varjanje večje kvalitete življenja za vse člane družbe in da se presežna vrednost usmerja od kapitala k delu oziroma k človeku. Dt. Miroslav Ružica, profesor. Viša Škola za socijalne radnike, Beograd. Pavla Rapoša-Tajnšek, višja predavateljica, Višja šola za socialne delavce v Ljubljani. Maja Vojnovič, svetovalka za socialno varstvo. Univerzitetni zavod za zdrav- stveno in socialno varstvo, Ljubljana.