ŠOLSKI PRIJATEL. Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 il. 12 kr. po pošti, 1 fl. 36 kr. biez pošte. Čislo 13. V torek 29. marca 1853. II. tečaj. Tonček v šoli. Tonč. Dones so se g. učitelj nekako žalostno deržali; mislil sem, da jim nekaj pri kakem učencu ne dopade, in res lakaje bila. Koj po molitvi so takole začeli: „ Veste, ljubi moji učenci! da sem pravil, kako gerdo je, kadar se človek zjutraj ne vmije, počesa in očedi. Zato sem vam vkazal, da mora vsak izmed vas, preden v šolo gre, se vrniti, počesati in očediti. Lepo ste vsi dolgo časa vbo-gali, še nisim vidil nobenega v šoli, da bi bil vmazan, razlasan in nesnažen. Tamle vidim pa ednega, kije dones to storiti pozabil. To mi ne dopade, to me boli. Tega moram iz šole pognati, da se vmije, počesa in očedi." —Atej! to je vekalPunkarjev Ba-lant, ki je moral iz šole iti, vsi smo za njim gledali, to ga je sram bilo. Nekaj časa je tovne ostal in potem prišel ves lep v šolo, — Drugotečajarji so tole pisali: vi no, ve ra, vo li, vi me, rov, vi le, ve ja, no va mera, vaj na mama. — najno vino je novo — imava rumeno vino — na veji je orel — naj vama vina nalijejo — imamo novino — varimo — lovimo — ne lomi veje. Mi novinci smo pa imenovali nektero šolsko orodje, reči, ki jih zvunaj na hiši vidimo, tudi tiste reči, ki so iz lesa nared. Sedaj bote mi pa povedali, iz česa je zid v šoli. Jaz sem rekel: zid v šoli je iz kamna; — iz česa je pa cesta, — tudi iz kamna .. . alj niste še tistih belih, okroglih kamnov vidili, ki so pri cesti vsajeni. Oce. No! Tonček! alj nisi več vedel povedati, saj sem ti tole unedni povedal, ko sva v Celovec šla. Toni-. Tete! sera hitro povedal: to so milski kazavci, ti kažejo, koliko milj je še v ti ali uni kraj, ravno to na njih zapisano stoji. — Se veliko smo tacih reči, ki so iz kamna nared, imenovali in na zadnje sem jaz vse še enkrat ponovil in naštel. Oče. Rad bi jih tudi jaz slišal. Tone. Lete smo se učili: zid, hiša, tlak v kuhinji, steber, po-zed, stopalice, križ pri potu, spominek na grobu, kersfni kamen, kropilnjak, mejnik med njivami, mlinski kamen, most, dimnik, brus, plošice..... Zatim, so djali, bomo pa rajtali. Le štej mi, Tonček! do deset; alj še veš, kaj stoji med 3 in 5, kaj pred 8, kaj za 6 in tako je šlo vse križema. Sedaj poskusi mi od 3 zadniško šteti? ti pa od 4, ti pa od 5, atej! jaz sem od deset zadniško štel in nikolj se nisim spodteknul. No! ko tako znaš, pomoli mi sedaj vsih deset perstov; sedaj mi pa eden skri, koliko jih še kažeš; še eden, koliko jih še ostane in tako je šlo dalje. Zajcov Jakej! ti mi pa naredi na plošico 10 čert, pobriši sedaj edno, koliko jih še imaš na plošici, še edno, in tako dalje, daje vse pobrisal. Oče. Vse je prav, vse; pa kdaj bote pa za božjo voljo buch-stabe se učiti začeli? Tonč. Dones, so rekli, bote še vse čerte ponavljali, ki ste se jih učili, — jutre bomo pa že pismenke — to je pravo ime, nikar buchstabe — začeli pisati. Oče. Kaj pa še pisati, to bode ja narobe. Tonč. Nak! bomo se, so djali, učili pismenke pisati in jih tudi brati, alj pa pisaje brati se bomo učili. To je nekaj novega. Nekaj od naših ljudskih šol. Da tudi dobro vravnane ljudske šole vendar zmeraj hirajo, in sadu nikakor obroditi ne morejo, kteri se po pravici od njih pričakuje, je poglavitnih vzrokov eden, da starši svojih otrok ali celo v šolo ne pošiljajo ali pa ne poredoma. To so že davno spoznali vsi šolski možje, kar nam pričajo pomenki mnogih učitelj— '*) Tudi na Koroškem se od vsih krajev toži, da otroci le redko v šolo hodijo. Bog: