Ob 350 Iclnici rojstva J. V. Valvasorja (16411693)
Leta 1989-1993 smo razglasili za Valvasorjeva leta, za čas, ko se bomo bolj ali manj nepretrgoma spominjali tega "velikega Kranjca", topografa, polihistorja, izumitelja, rodoljuba in našega predhodnika številnih znanstvenih vej, tudi geografije. Splošnemu navdušenju leta 1989, ko smo se spominjali 300-letnice izida njegovega življenjskega dela Slava vojvodine Kranjske (proslave, simpoziji, razstave, obeležja) je sledila umiritev in obletnice njegovega rojstva ne v javnih in ne v strokovnih glasilih praktično ni bilo zaslediti. Res je, da se je v istem letu rojevala tudi samostojna Slovenija, toda tudi ti, veliki in deloma tragični dogodki nas ne bi smeli odvrniti od spomina na Valvasorja, ravno obratno, saj sta tako kultura kot znanost glavni korenini, ki držita pokonci samostojni narod. Geografi smo ob 300-letnici Slave stali bolj ob strani, ne Geografski vestnik, ne Geografski zbornik in ne Geografski obzornik niso Valvasorja niti omenjali. Prav je, da se tokrat mi spomnimo nanj.
Valvasorja označujemo predvsem kot topografa. Topografi 16. in 17. stol. so bili v današnjem
smislu kombinacija geodela in geografa. V Nemčiji je bil pomemben krog, ki je gojil topografsko slikarstvo, njegov član je bil tudi znameniti Matevž Merian, Valvasorjev vzornik. Valvasor pa je bil več kot le dober topograf, bil je tudi umetnik ter ljubitelj številnih znanosti, vse svoje znanje in sposobnosti pa je posvetil Slavi, ali, kakor rečemo danes, "promociji" Kranjske. Sc pred Slavo je izdal več topografij (Ducatus Carnioliae modernae, arcium Lambergianorum, Archiducatus Carinthiae modernae, Carinthiae Salisburgensis) in zemljevidov (Kranjske, Koroške, Hrvaške).
O Valvasorjevem delu in njegovem pomenu so pisali že številni strokovnjaki, od njegove naslednje gencracije (Hacquet 1778) do danes. V Valvasorjevem zborniku (1989) 29 strokovnjakov analizira različne vidike Valvasorjevega dela, a vmes ni niti enega dela, ki bi Valvasorja ocenilo z vidika geografije. Sicer je Radics v 2. pol. prejšnjega stol. in v začetku tega pisal o številnih vidikih Valvasorjevega dela, J. Kus (1928) je podrobneje occnil odnos Valvasorja do Schonlebna in njegovega dela, A. Kranjc je osvetlil Valvasorja kot jamarja in krasoslovca (L984, 1989), deloma kot geomorfologa (1990), iz omenjenega Valvasorjevega zbornika pa izstopa Rojčev prispevek o Valvasorjevem kartografskem delu.
V tako kratkem zapisu nikakor ni mogoče podati ocene o pomenu Valvasorjevega dela za geografijo, kaj šele opisati "geografsko vsebino" njegovega dela. S tem res želim le spomniti na častitljivo obletnico rojstva učenjaka in pisca, ki ga upravičeno lahko štejemo tudi za "slovenskega" geografa, obenem pa vzpodbuditi slovenske geografe, saj je že skrajni čas, da Valvasorjevo delo ovrednotimo tudi z vidika moderne geografije.
A. Kranjc