¿010
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 274.5(497.434)"15"
Prejeto: 23. 8. 2010
Janez Weiss
univ. dipl. zgodovinar, samostojni strokovni svetovalec, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, območna izpostava Črnomelj, Mirana Jarca 20, SI—8340 Črnomelj e-pošta: janez.weiss@jskd.si
Reformacija na Metliškem. Prispevek k celovitejšemu razumevanju pojava protestantizma na Slovenskem
IZVLEČEK
Prispevek se ukvarja s pojavom reformacije na ozemlju današnje Bele krajine (Metliškem), ki ni imela le svojevrstnega razvoja, pomembnega za zgodovino slovenske reformacije, temveč je imela zaradi intenzivnih stikov metliških protestantov s Hrvaško tudi poseben pomen za hrvaški protestantizem. Pojav reformacije moramo razumeti kot enega izmed ključnih momentov razvoja Metliškega v 16. stoletju. Postaviti ga moramo ob bok hkratnim procesom izginjanja uradov dežele Grofije v Marki in Metliki ter priključevanja dežele Kranjski, odhoda starih plemiških rodbin in prihoda plemstva dežel krone sv. Štefana, prihoda Uskokov, izgradnje trdnjave Karlovac in s tem povezanega prenehanja neposredne turške grožnje. Prispevek tako odgovarja na vprašanja: kdo so bili nosilci reformacijskega gibanja na Metliškem, pri čemer obravnava tako predikante (pridigarje) kot učitelje (šolske mojstre) protestantskih šol v Metliki in Črnomlju; kako je reformacija vplivala na obe belokranjski mesti, s poudarkom na protestantskem prevzemu organov mestne avtonomije v času po letu 1580; kako je bila sprejeta pri meščanstvu in kmetstvu dežele ter v katerem jeziku seje pridigalo in seje odvijal pouk v protestantskih šolah. Prek predstavitve vodilne figure metliškega protestantizma, Gregorja Vlahoviča, poskuša na kratko prikazati tudi življenje predikanta. Razprava zajema časovni okvir med prvimi omembami protestantizma leta 1559 in letom 1617, ko so bili iz mesta Metlike pred protireformacijsko komisijo v Ljubljano poklicani zadnji metliški protestanti.
KLJUČNE BESEDE
protestantizem, protestantsko šolstvo, reformacija, protireformacija, hrvaški protestantski tisk, Bela krajina, Metliško, Metlika, Črnomelj, Krupa, Gradac, Karlovac
ABSTRACT
THE REFORMATION IN THE METLIKA AREA.
A CONTRIBUTION TO A MORE COMPLETE UNDERSTANDING OF THE EMERGENCE OF PROTESTANTISM IN THE SLOVENIAN TERRITORY
The paper deals with the Reformation in the territory of the present-day White Carniola (the Metlika district) as a phenomenon/process which not only had a unique development, importantfor the history of the Reformation in the Slovenian territory, but had, because of intense contacts of Protestants in Metlika with Croatia, a special meaning for the Croatian Protestantism. The emergence of the Reformation ought to be regarded as a key moment in the development of the Metlika district in the 16th century. It ought to be placed within the context of concurrent
¿010
processes, such as the disappearing offices and functions of the County in the Windic March and Metlika, the incorporation of the latter into Carniola, the departure of old noble families and the arrival of the nobility from the lands of the Crown of St. Stephen (Hungary), the arrival of the Uskoks, as well as the construction of the Karlovac Fortress and consequent cessation of imminent Turkish threat. The paper therefore seeks to answer the following questions: who were the agents of the Reformation movement in the Metlika district, by examining both predicants (preachers) and teachers (school masters) working at Protestant schools in Metlika in Crnomelj; how did the Reformation affect both White Carniolan towns, especially with regard to the Protestants' assumption of control over the town's autonomy sometime after 1580; how was the Reformation received by citizens and rural inhabitants of the province and in what language were sermons and education conducted at Protestant schools. By depicting the leading Protestant figure in Metlika, Gregor Vlahovic, the author of the paper seeks to provide a concise portrayal of the predicant's life. The paper covers the period from the first beginnings of Protestantism in 1559 to 1617, when the last Protestants from Metlika were summoned before the Counter-Reformation Commission in Ljubljana.
KEY WORDS
Protestantism, Protestant education, Reformation, Counter-Reformation, Croatian Protestant press, White Carniola, Metlika district, Metlika, Crnomelj, Krupa, Gradac, Karlovac
V okviru zgodovine današnjega slovenskega ozemlja ima Bela krajina prav poseben položaj, saj je vseskozi, od višnjegorske osvojitve in s tem ločitve od krone sv. Štefana med letoma 1196 in 1204,1 tvorila posebno teritorialno tvorbo, ki se je šele ob koncu 16. stoletja dokončno združila z deželo Kranjsko. Po osvojitvi je upravno spadala pod gospostvo Mehovo2 kot izhodišče višnjegorske osvojitve in bila kot takšna po vrsti prehodov med različnimi vzhodnoalpskimi fevdalnimi dinastijami3 leta 1277 s strani Rudolfa I. Habsburškega zastavljena Goriškim grofom. Za časa Albrehta III. Goriškega (1342-1374) se je pričela skupaj z ostalimi čezgorjanskimi posestmi Goriških razvijati v (proto)deželo, Grofijo v Marki in Metliki,4 katere temeljni dokument je privilegij iz leta 1365.5 Po smrti Albrehta III. in izumrtju istrske veje goriških grofov leta 1374 so deželni gospodje postali Habsburžani. Posamezna gospostva dežele so bila večkrat zastavljena, vendar so bila najpozneje na začetku 15. stoletja združena v rokah grofov Celjskih.6
1	Kosi, ...quae terram, str. 65, in Kosi, »Onstran gore ...«, str. 121, postavlja osvojitev v čas dinastičnih bojev med sinovoma Bele III. Druga razlaga postavlja osvojitev ozemlja današnje Bele krajine v čas med 1135-1172, glej Kos, Bela krajina, str. 7; Kos, Urbarji, str. 35, in Stih, Goriški grofje, str. 126.
2	Kosi, »Onstran gore ...«, str. 125; Kosi, Urbarji, str. 36; Stih, Goriški grofje, str. 126.
3	Od osvojitve v začetku 13. stoletja je ozemlje Metliškega spadalo v letih 1196/1204-1209 pod Višnjegorske, nato med letoma 1209-1229 pod Andeške, med 1229-1248 pod Ba-benberžane, od 1248 do 1269 pod Spanheime, po katerih je dedoval Otokar II. Premysl in držal deželo med leti 1269/ 1270-1276, nakar so jo kot zapadli državni fevd zasedli Habsburžani in 24. januarja 1277 zastavili Albrehtu Goriškemu. Glej Kosi, »Onstran gore ...«, str. 120-128 in Kos, Bela krajina, str. 8-11.
4	Stih, Dežela, str. 123-127; Stih, Grofija, str. 159.
5	Nared, Volčjak, Kranjski deželni privilegiji, str. 44-48; Na-red, Dežela, str. 324-327.
6	Kosi, »Onstran gore ...«, str. 133-137; Stih, Dežela, str. 136-
137.
Spor o deželnoknežji oblasti v Grofiji iz leta 14377 je le ena izmed uvertur v celjsko-habsburško fajdo med letoma 1437-1443, katere del je potekal tudi na ozemlju Metliškega in Poljanske doline.8 Med letoma 1443-1446 so Celjski s soglasjem Habsburžanov pridobili deželnoknežjo oblast v Grofiji v Marki in Metliki9 in jo ohranili do smrti Ulrika II. Celjskega novembra 1456 v Beogradu. Z izumrtjem Celjskih se je dežela ponovno vrnila pod Habsburžane, s čimer se je nadaljeval proces priključevanja deželi Kranjski in postopnega izginjanja temeljnih deželnih atributov. Ograjno sodišče v Metliki je bilo ukinjeno leta 1518, deželani pa povsem podrejeni ljubljanskemu sodišču.10 Omenja se, da je bil zadnji glavar imenovan leta 1556, vendar srečamo še leta 1559 Se-bastjana Roemerja, upravitelja glavarstva v Metliki,11 leta 1563 pa je hrvaški ban Peter Erdody nosil naslov metliškega glavarja12 in imenoval svo jega upravnika
7	Kosi, »Onstran gore ...«, str. 138; Chmel, Nachtraege, str. 48, pismo deželnega kneza Friderika grofu Ulriku Celjskemu iz 2. avgusta 1437, kjer pravi »Nu ist wissentlich, daz dieselb Schrannen mitsambt den Edln lewten darinne gesessen, vns zugehoern vnd nicht dir...«
8	Bidermann (Carniolica, str. 24) omenja Krupo (Krupp), Otorepec (Seznam, str. 335) pa omenja Kostel (Grauen-werd) in Poljane (Poelan).
9	Kosi, »Onstran gore ...«, str. 139; Stih, Dežela, str. 138.
10	Nared, Dežela, str. 274.
11	Kostrencic, Urkundliche Beitraege, str. 2, pismo z dne 28. avgusta 1559, kjer je med pregledovalci hrvaškega prevoda omenjen tudi Sebastian Roemer, Verwalter der haubtmanschafft Moetling.
12	Kostrencic, Urkundliche Beitraege, str. 162, v pismu z dne 15. januarja 1563, naslovljenem na barona Ivana Ungnada, je podpisan Peter graf von Eberau, freyherr zu Khaysersperg, Okhitsch vnd Lypocz, roem. Khay. Maj. Rhat und waan der khunigreich Dalmatien, Croatien vnd windischen landts, auch haubjtman in der Metling. Kot takšen bi bil zadnji, ki je nosil ta naslov. Primerjaj Nared, Dežela, str. 274; Kosi, »Onstran gore ...«, str. 143; Kos, Bela krajina, str. 16; Valvasor, Die Ehre, III. str. 385-389.
2010
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
Metliško na začetku 17. stoletja. Krški oziroma reški topograf Ivan Klobučarič seje na območju Metliškega potikal in risal med letoma 1604—1605, ravno v času zatona reformacije. Na eni izmed upodobitev dežele, ki se nahaja na listu 52a v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, najdemo tudi sestavek o Črnomlju v italijanskem jeziku.
glavarstva, Ivana Drenoczija.13 Peter Erdödy in
Kostrenčič, Urkundliche Beitraege, str. 165, pismo Gregorja
Vlahoviča baronu Ivanu Ungnadu z dne 19. januarja 1563,
kjer Vlahovič piše, da je »herr herr maan seinem vermalter der
haubtmannschafft alhie zugeschryben ... ermelter vermalter
Hannss Drenouczi«.
njegov upravnik Drenoczi sta bila tako najverjetneje zadnja, ki sta nosila naslov glavarja oz. upravitelja metliškega glavarstva, ne glede na njegovo dejansko vsebino, ki je najpozneje s smrtjo Petra Erdodyja leta 1567 dokončno izginil. Dokončno izničenje posebnega položaja dežele Grofije v Marki in
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
¿010
Metliki vidimo v izdaji skupnega privilegija za več dežel leta 1593.14 Tako je bil postopoma posebni položaj dežele izničen tudi formalno, Marka in Metlika pa je bila od 16. stoletja naprej kvečjemu geografska oznaka jugovzhodne tretjine Kranjske brez političnega pomena. V 16. stoletju je bila današnja Bela krajina del srednje Kranjske (Mittel-Krain), v pričujočem članku bo tako imenovana Metliško,15 po sodobnem izrazu Moetlinger Podn ali Moetlinger Gepiet.
Podoba dežele, mest in prebivalstva do 16. stoletja
Kot obmejno območje med Svetim rimskim cesarstvom in Ogrskim kraljestvom je bilo ozemlje Bele krajine do 13. stoletja le šibko poseljeno in brez večjih središč. Večina prebivalstva dežele je bivala v mnogih vaseh, nastalih v času izvorne slovanske poselitve ali celo v starejših obdobjih, delno pa s srednjeveško kolonizacijo,16 ki se je pričela v obdobju spanheimske oblasti nad deželo v letih 1248-1269 in se nadaljevala pod Goriškimi. Za časa Goriških je kolonizacija zajela predvsem severovzhodni del dežele, širšo okolico Novega trga (mesta Metlike), kjer opažamo porast števila cerkva, zgrajenih v novih vaseh, v času med letoma 12681334.17 Zadnja načrtna kolonizacija, ki je zajela Belo krajino, spada v čas sredine in konca 16. stoletja in je povezana z načrtno naselitvijo Uskokov oz. Vlahov ter nastankom vasi Marindol, Miliči, Paunoviči in Bojanci. Bela krajina se je tako že v sredini 16. stoletja spremenila v večetnično deželo, le slabi dve desetletji pred pojavom protestantizma pa tudi v večkonfesionalno ozemlje, saj so bili poleg katolikov v deželi prisotni tudi pravoslavci.
14	Kosi, »Onstran gore ...«, str. 143; Nared, Dežela, str. 271— 274; Nared, Volčjak, Kranjski deželni privilegiji, str. 60.
15	Že v prvi omembi, v listini iz 18. X. 1228, se imenuje regio qui Methlica dicitur in tovrstno ime je dežela nosila vse do druge polovice 19. stoletja. Naselje Novi trg (Neumarkt) je ime Metlika prevzelo v drugi polovici 14. stoletja, ko je postalo središče novonastajajoče goriške dežele Grofije v Marki in Metliki.
16	Kos, Bela krajina, str. 61—64.
17	V listini z dne 18. oktobra 1228 (Arnold, Urkunden 1, št. 188, str. 67—68) se omenja črnomaljsko cerkev in njene štiri podružnice brez njihovih imen (Vinica, Semič, Podzemelj, Rosalnice). Iste cerkve srečamo v listini z dne 22. januarja 1279 (Arnold Urkunden 1, št. 834, str. 265), kjer so tudi poimensko naštete. Leta 1334 pa jih je zajel arhidiakon Ivan Goriški v seznamu župnij Zagrebške škofije (glej Barle, Nekoliko podatkov, str. 50) in tam srečamo cerkev sv. Petra v Crnomlju z dvema podružnicama (3), cerkev sv. Marije v Rosalnicah s petimi podružnicami (6), cerkev sv. Martina v Podzemlju z dvema podružnicama (3), cerkev sv. Štefana v Semiču z dvema podružnicama (3) in cerkev sv. Križa na Vinici z eno podružnico (2). V letih 1228—1279 imamo omenjenih pet, leta 1334 pa celih sedemnajst cerkva. Vendar srečamo pri Koblarju (Drobtinice, str. 6) listino z 22. oktobra 1342, kjer so ponovno naštete črnomaljske filiale, kakor v listini iz 1279, ostalih cerkva ne omenja.
Najverjetneje se je šele po osvojitvi ozemlja med letoma 1196 in 1204 pričelo razvijati prvo središče, Črnomelj, nedvomno na osnovi starejše poznoan-tične in zgodnjeslovanske poselitve.18 V Črnomlju je do sredine 13. stoletja nastal grad, kjer so sedeli sprva spanheimski, nato goriški ministeriali, Črnomelj pa se je ločil od svoje ruralne okolice še pred letom 1277, ko je že omenjen kot trg v okviru gospostva Mehovo. Druga naselbina, Novi trg (Neumarkt, Novum forum), je nastala v zadnji četrtini 13. stoletja in se pričela ob pomembni komunikaciji Kranjska-Hrvaš-ka naglo razvijati v regionalno središče. Do leta 1300 je verjetno že pridobila trške, do leta 1407 pa mestne pravice. Najpozneje za časa grofa Albrehta III. Goriškega je postala središče dežele Grofije v Marki in Metliki in posledično prevzela ime dežele, Metlika. Ostale naselbine, Vinica, Pobrežje in Semič, so se razvile pozneje, Vinica od prve polovice 15. stoletja naprej kot trg ob utrjenem taboru, Semič prav tako ob taboru v tesni odvisnosti od bližnje graščine Krupa, Pobrežje pa kot trg v drugi polovici 16. stoletja z nastankom istoimenskega gradu. Obe mesti sta bili majhni in sta imeli največ 500 prebivalcev,19 s čimer sta bili primerljivi le z manjšimi mesti Dolnje-kranjskega, Višnjo Goro, Ložem, Radovljico, Krškim ipd. Ali lahko govorimo o pravem meščanstvu v Beli krajini v času srednjega in novega veka, je v nekaterih ozirih vprašljivo, saj so nekatere temeljne lastnosti, kot (popolna) emancipacija od zemlje in (cehovsko) organizirana neagrarna produkcija, izostale. Vendar je, ne glede na siceršnje značilnosti, meščanstvo v pravnem smislu obstajalo in obe mesti sta imeli razvite organe mestne avtonomije. V gospodarskem smislu sta bili pod ravnijo mestne naselbine, saj Črnomelj ni imel ceha,20 Metlika pa le čevljarskega.21 Obrt tako ni bila organizirana višje kakor na ravni bratovščin obrtnikov, česar pa ne moremo trditi za trgovino, saj sta obe mesti imeli trške dni, Črnomelj sedem, Metlika kar devet,22 ki so se brez večjih sprememb ohranili še pozno v 19. stoletje. Poleg trgovine lokalnega značaja z ruralnim zaledjem mest je v 16. stoletju izpričana trgovina z vinom iz Hrvaškega, ki so ga tovorili na Kranjsko in naprej, in
18	Mason, Late Roman, str. 306. Za zgodnjeslovansko poselitev glej Knez, Staroslovenske, str. 390.
19	Golec, Regionalne razlike, str. 23-24; Golec, Družba, str. 647-648. Podatki v tabeli sicer spadajo v čas sredine 18. stoletja, vendar jih je mogoče z veliko mero previdnosti aplicirati tudi na 16. stoletje, ko je bilo število prebivalcev vsaj enako, če ne rahlo večje. Temu pritrjuje tudi Golec (Družba, za Metliko str. 699-700), poudari pa težavnost sklepanja v primeru precej velikega predmestja mesta Metlike. Sicer je demografska študija obeh mest problematična zaradi pomanjkanja podatkov pred sredino 18. stoletja.
20	Golec (Družba, str. 704) omenja pritožbo Črnomaljcev deželnemu knezu Karlu iz leta 1577, v kateri omenjajo, da je mesto nazadovalo in da nima nikakršne obrti in trgovine.
21	Golec, Družba, str. 541-544. Golec, Črnomelj, str. 187193.
22	Golec, Družba, str. 529-530.
¿010
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
je očitno bila pomembna dejavnost meščanov Črnomlja in Metlike.
Za obravnavano tematiko je ključnega pomena plemstvo metliške dežele, saj je bilo ravno plemstvo, ki je do sredine 16. stoletja večidel sprejelo prote-stantizem, glavni spodbujevalec, zaščitnik in podpornik delovanja reformatorjev. Najstarejše plemiške rodbine Metliškega so izvirale iz vrst span-heimske ministerialitete, po prehodu pod Goriške leta 1277 pa srečamo v deželi zgolj goriške ministeriale. Gospode Črnomaljske (von Tschernembl), izvorno spanheimske, je po letu 1277 zamenjala rodbina goriških ministerialov.23 V 14. stoletju je rodbina postopoma stopala v službo Habsburžanov, v 15. stoletju bila njihov trdni zaveznik zoper Celjske in jih že srečamo v seznamih kranjskih dežela-nov, v sredini 16. stoletja pa so se Črnomaljski izselili s Kranjske in Metliškega na Štajersko in Gor-njeavstrijsko, svoj rodbinski grad v Črnomlju pa so prodali Frankopanom. Na sosednjem gradu v Gradacu je sedela rodbina Gracarjev, po izumrtju katere okrog 1475 je posest prešla k Turjaškim, v 16. stoletju so ga posedovali Purgstalli in nato Thurni.24 Metliške gospode, nedvomno goriške ministeriale, srečamo le v 14. stoletju, nato pa izginejo iz virov.25 Grad Krupa, izvorno v rokah goriških ministerialov, gospodov Krupskih (von Krupp), je po njihovem izumrtju v sredini 15. stoletju pridobila rodbina Hohenwarter, katere dedinja Margareta se je poročila z Moritzem Purgstallom, s čimer je prišla Krupa v roke rodbine Purgstall, ki jo je posedovala vse do 1704.26 Omeniti moramo tudi Seme-niče, katerih izvor je nejasen, posedovali pa so vrsto posesti po Metliškem in spadali med najpomembnejše metliške rodbine.27
Ključni dokument, ki je jamčil njihove pravice in jih konstituiral kot samosvoj korpus, je bil privilegij goriškega plemstva na Dolenjskem in v Beli krajini ter Istri, izdan leta 1365 v Metliki s strani Albrehta III. Goriškega. Privilegij in s tem pravice plemstva se je potrdilo še leta 1567, slabih dvesto let po prehodu ozemlja pod Habsburžane leta 1374, ko se je dežela v večji meri odprla kranjskemu plemstvu, ki je pričelo pridobivati posesti v Grofiji v Marki in Metliki.28 Med rodbine, ki so prišle v času po letu 1374 in se pridružile tukajšnjemu plemstvu, spadajo Hohen-warterji, Apfaltrerji, Purgstalli in Lichtenbergi. Tudi plemstvo iz dežel krone sv. Štefana je pridobivalo posestva v Marki in Metliki, tako za kratek čas
23	Stih, Goriški grofje, str. 108—110.
24	Stih, Goriški grofje, str. 113—116; Kos, Urbarji 1, str. 69—71.
25	Stih, Goriški grofje, str. 132—134.
26	Kos, Urbarji 1, str. 62—63. O novih dognanjih glede začetkov gradu Krupa glej prispevek Igorja Sapača v pričujoči številki Kronike.
27	Prav tam, str. 72. O Semeničih glej članek Lidije Slana v pričujoči številki Kronike.
28	Prav tam, str. 39.
Frankopani že v zadnji četrtini 14. stoletja,29 njihovo večjo prisotnost pa opažamo v 16. stoletju. Tako so postali Frankopani po letu 1565 gospodje črnomaljskega gradu in gospostva, v Metliki so gospodje Erdody nosili naziv metliških glavarjev ter posedovali gospostvo in grad Metlika. Posebno vidna je bila rodbina Lenkovič, ki je zgradila grad Pobrežje (Freyenthurn) in pospeševala naseljevanje uskokov v Zumberku in po Metliškem.
Metliško plemstvo 16. stoletja je bilo različnega porekla, koliko ga je družila zavest pripadnosti Grofiji v Marki in Metliki, je vprašljivo, saj so njeni uradi ograjnega sodišča in glavarja v tem času že izginjali, s tem pa tudi točke oblikovanja in ohranjanja ločene plemiške deželne identitete. Za vse, tako tiste starejšega goriškega izvora kakor mlajše, prišle po 1374 in 1526, pa velja, da so spadale med protestantsko plemstvo in podpirale delovanje reformatorjev.
Stanje cerkve na Metliškem v 15. in 16. stoletju
Pojav in razvoj protestantizma na Metliškem je rezultat enakih vzrokov kot drugje na ozemlju no-tranjeavstrijskih in nemških dežel. Spodbudili so ga tako notranji, verski vzroki, tj. podoba in stanje rimskokatoliške cerkve in nujnosti njenega temeljitega preoblikovanja, kot tudi zunanji, politični vzroki, katerih jedro leži v antagonizmu med absolutističnimi težnjami z rimskokatoliško cerkvijo povsem povezanih Habsburških knezov in odporu stanov, ki so v protestantizmu videli točko upora zoper vladarja in možnost zavarovanja svojih starih avtonomij ter privilegijev.
Stanje duhovščine župnij oglejskega patriarhata na Kranjskem jasno opisuje deželnozborska inštruk-cija iz leta 156630 in še bolj podrobno pisma dveh oglejskih vizitatorjev, Jakoba Maracca31 in Pavla Bizancija.32 Slednji piše v pismu nadvojvodi Karlu: »Vaša prevzvišenost naj torej blagovoli imenovati za komisarja kako ugledno osebo, ki naj pomaga arhi-dijakonu, ko bode šel obiskovat kraje, ki sem jih jaz prehodil, in izterjevat globe od vseh duhovnikov, ki niso hoteli izvršiti mojih koristnih odlokov, izdanih glede priležništva in drugih pohujšljivih razvad. Izgredi klerikov so se namreč že tako pomnožili, da je pobožnost skoraj popolnoma zatrta in jo je le še malo videti. A tudi to bode izginilo, če se bode trpelo in pregledalo tolikopregreškov ... V vojvodini kranjski in pokrajini celjski sem našel cerkve, po obliki dovolj lepe,
29	Kosi, »Onstran gore ...«, str. 133—137; Stih, Dežela, str. 136— 137.
30	Dimitz, Urkunden, str. 51, deželnozborska inštrukcija iz 11. januarja 1566. »So erscheint auch an mehr Orten bei der gemeinen Priesterschaft zusammt allerlei Mijibraeuchen ein so hochstraeflichs aergerlichs Leben ...«
31	Gruden, Doneski, str. 1—15. Objavil je korespondenco Maracca z različnimi osebami med letoma 1563 in 1576.
32	Gruden, Doneski, str. 53—65. Gre za vizitacijska poročila in pisma oglejskemu patriarhu in deželnemu knezu.
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
¿OIO
toda zelo slabo oskrbovane in posebno svete kraje, kjer se hrani sveto Rešnje Telo, sem našel tako umazane, da če ne bi bil storil drugega na svojem potovanju, bi bilo že dovolj, da sem te osnažil in odpravil nedostojnost. Na mnogih krajih sem hostije našel plesnjive in skoraj povsod brez potrebnih lučij, cerkvene paramente in svete posode tako umazane in nečedne, da se jasno vidi namen teh duhovnikov: služiti bolj umazanosti in pijanosti, kot pa Bogu in sveti cerkvi. Ne čudim se, ako med tem duhovstvom ni dobre volje, ker manjka znanja in zmožnosti, in ker tudi ni discipline, ki izpopolnjuje klerikalno življenje. Reči smem, da v vsej kranjski in celjski pokrajini nisem našel več kot dva kapelana, ki sta nekaj razumela, čeprav sta bila tudi ta dva omadeževana s splošno infamijo.«33 Kranjska duhovščina oglejskega patriarhata je bila tako zaradi slabih stikov z Oglejem, ki se je po 1420 še poslabšal, in slabega nadzora v slabem duhovnem in moralnem stanju. »Cegledamo cerkev na Kranjskem v šestnajstem stoletju z organizacijskega stališča, bi lahko rekli, da je bila čreda brez pastirja.«,34 in enako velja za duhovščino na Metliškem.
Celotno cerkveno organizacijo je pestilo tudi pomanjkanje (usposobljenih) duhovnikov. Ljubljanski škof Ravbar je pisal leta 1525, da je v osmih letih posvetil le 17 duhovnikov in da je veliko župnij praznih,35 kar v isti meri velja tudi za župnije oglejskega patriarhata. Podobno je veljalo tudi za križniški red, katerega število članov je v 15. in 16. stoletju vseskozi stagniralo ali upadalo. Tako je imelo vseh osem komend avstrijske balije (redovne province) na začetku 15. stoletja le 43 bratov,36 celotna balija pa je bila v zelo slabem finančnem stanju in prezadolžena.37 Zaradi poluteranjenja velikega mojstra Alberta Brandenburškega leta 1522 je križniški red v prvi polovici 16. stoletja doživljal svojevrstno notranjo krizo na najvišji ravni in šele Kronberška konstitucija, izdana leta 1529 pod novim velikim mojstrom, je na novo definirala razmerja med posameznimi balijami. Avstrijska balija s sedežem na Dunaju, pod katero je spadalo tudi ozemlje Metliškega, je vseskozi ohranjala strogo katoliško usmeritev, vendar je v Metliki prišlo do kratkotrajnega odstopanja za časa komturja Zmajiča.
33	Gruden, Doneski, str. 61, pismo Pavla Bizancija nadvojvodi Karlu z dne 25. oktobra 1581.
34	Rajšp, Razširjenost protestantizma, str. 265. 0 izprijenostih visoke kranjske duhovščine, med katero sicer najdemo tudi zgledne duhovnike, glej tudi Elze, Zur Geschichte, str. 172.
35	Gruden Zgodovina, str. 602.
36	Voigt, Geschichte, str. 301—302: »Nach einem Verzeichniß aus den ersten Jahrzehnten des ISten Jahrhunderts soll die Ge-sammtzahl der Ordensritter und Priesterbrueder in allen Deutschen Balleien ... 7S7 betragen haben. Franken war ... mit 198 Bruedern besetzt ... Oesterreich mit 43 ... Gesammtzahl der Ordensbrueder verminderte sich im Verlauf der Zeit noch mehr.« To so podatki za 15. stoletje, v 16. stoletju je bilo število članov reda še manjše.
37	Voigt, Geschichte, str. 606—619.
Metliško komendo, locirano neposredno ob meji cesarstva, sta v letih 1408 in 1411 prizadela turška vpada,38 najhujše pa je doživela leta 1492, ko je bila komenda požgana, redovne posesti dobršni del opu-stošene, podložniki pa odvedeni,39 kar je močno vplivalo na gospodarski položaj komende. Tako kot drugje po Kranjskem je bil položaj oglejskega patriarha po letu 1420 močno oslabljen tudi na Metliškem40 in tukajšnji križniki so se, o čemer priča listina iz 1473, ko je bil komtur metliške komende poklican na zagovor pred patriarha, pričeli odtujevati njegovi oblasti.41 0 stanju križniške duhovščine in opravljanju njenih dolžnosti jasno govori pritožba sodnika, sveta in meščanov mesta Metlika nad delovanjem križnikov iz leta 1478, v kateri pravijo, da se je opazno zmanjšalo število duhovnikov ter poslabšala božja služba.42 Tudi nekaj več kot sto let pozneje stanje ni bilo boljše, saj se je leta 1581 svet mesta Metlika pritoževal, da bi moral imeti metliški komtur dva duhovnika in pet kaplanov, vendar ima le enega duhovnika.43 Zaradi vsega tega lahko predpostavimo, da je bila tako kot drugje na Kranjskem cerkev na Metliškem v slabem gmotnem in kadrovskem položaju in je zaradi tega le slabo opravljala svoje siceršnje dolžnosti. Potrditev tovrstnega stanja na Metliškem srečamo slabo stoletje pozneje, ko je bila reformacija že v polnem zamahu. Pismo kranjskega deželnega glavarja iz 1567 pravi: »Sporočeno mi je bilo, da je bil v Metliki ali na Metliškem gospostvu nek deček star tri leta, imenovan pri prvem krstu Martin, prekrščen, in taisti po ponovnem krstu imenovan Matija. V drugo se pri vas ponovno najde osebe duhovniškega in posvetnega stanu, ki naj bi skupaj s svojimi ženami lastne otroke pobili in žalostno umorili. V tretje se najde tudi osebe, ki so v enem letu imele tri žene in z vsako v istem letu vzgojile otroka. Četrtič, da tudi nekateri med vami in v Metliški deželi [Mottlinger gepiet] poleg ostalih podobnih mnogih herezij, žene drugih živečih mož javno pri sebi
38	Kozina, Zur Geschichte, str. 85, listina iz leta 1411: »Das hus in der Metlig und die Pfarre zu Tschernembl sind von den Tuerken fuerheret, also das derselbe komptur einer huelfe pegeret von der Ballie, ob Im die nicht gevallen mag, so mag er sich aselbes nichtpetragen.«
39	Voigt, Geschichte, str. 613—614: »... Tuerkische Raubhorden ... brannten das Haus Moettling und mehre dem Orden zugehoerige Doefer und Bauerhofe nieder, verwuesteten die Felder und schleppten eine Menge Volks hinweg.«
40	Gruden, Cerkvene razmere, str. 72.
41	Koblar, Drobtinice, str. 18, listina z dne 11. junija 1473.
42	Chmel,Auszuege, str. 380—381, listina Friderika IV. Andreju Hohenwarterju z dne 15. februarja 1478: »Uns haben ge-trewen lieben n. der Richter Rate und unser Burger in der Mettling ankraingen lassen wie der Ersam unser getrewer lieber andechtiger Albrecht Hardegker Lannd Comentewr der oesterreichischen Balley ettweuil von dem dewtschen haws und der kirchen seins ordens daselbs in der Mettling gefuert hab daz auch der Gotsdinst und die anzall der briester daselbs in merkhlich abnemen komen sey und als sich gebuert nicht gehallten werde, des sy sich beswert und uns froembd bedunkht ...«
43	Lopašič, Prilozi, str. 171.
¿010
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
držite in dopustite, da je vse tako gnusno. Petič se zdi tudi pri Vas v Metliki velik nered v samem ubogem špitalu. Tako naj bi bil od duhovniških posesti le del prihodkov uporabljen za vzdrževanje, vendar od taistih številnih prihodkov prav nič razdeljeno, temveč na takšen način zapravljeno za voljo lastnega užitka, da ubogi ljudje od tega nimajo nič. Ubogi tamkajšnji prosjaki med hišami in na ulicah kot divje živali zaradi lakote in pomanjkanja umirajo bedno in brezupno.««44 Zgovorno pismo priča o vrsti pojavov, tako o prekrščevalcih, poligamiji, poročanju duhovnikov, nenavadnih smrti novorojencev in propadu špitala, ki ga je bil leta 1493 ustanovil nekdanji metliški glavar Andrej Hohenwarter.45 Ob vsem tem tako ne preseneča, da sta tukajšnje meščanstvo in kmet-stvo videla v predikantih in njihovem življenju nekakšen red in versko disciplino, ki sta ju v velikem številu pritegnila. Stanje v deželi je bilo ugodno za prihod in naglo širitev nove konfesije.
Začetki reformacije, razvoj v mestih in predikanti
V Kroniki Črnomlja in njega župe pravi Pod-logar: »1548. seje ugnezdila nova vera v vsa dolenska mesta. ... V Beli krajini sta se vstanovili dve novoverski cerkveni občini ena v Metliki, druga v Črnomlju«,46 vendar v tem času še ne moremo govoriti o prisotnosti protestantizma, saj nam prav nič ne govori v prid tovrstni trditvi.47 Sele pisma iz mesta Metlike, od katerih najstarejše (objavljeno) je nastalo v avgustu 1559,48 so prve zanesljive in nedvomne priče o prisotnosti reformacije na Metliškem. Glede na vsebino najstarejših pisem lahko sklepamo, da so delovali protestantski pridigarji v mestu Metliki že pred letom 1559, vendar težko rečemo karkoli natančnejšega. Metlika se je posledično uveljavila kot najpomembnejše središče protestantizma v Beli kra-
44	ARS, AS 2, š. 93, fasc. 54/10, sn. 9, pismo kranjskega glavarja metliškemu sodniku in mestnemu svetu z dne 12. novembra 1567. Sicer je to pismo odziv na pismi Nikolaja Neliča (Nellich) iz Metlike in Nikolaja Tuskaniča, iz oktobra istega leta.
45	Valvasor, Die Ehre, III, str. 385—389. Valvasor poda celotno ustanovno listino špitala.
46	Podlogar, Kronika, str. 53—54. Verjetno dobesedno povzeto po Dimitz, Geschichte, str. 213: »In Krain sehen wir inzwischen die religioeze Bewegung stetig fortschreiten, im Jahre 1548 hat sie sich bereits der bedeutesten Stadt Unterkrains bemaechtigt.« Primerjaj Gruden, Zgodovina, str. 716.
47	Pisem, ki bi potrjevala prisotnost protestantskega nauka v belokranjskih mestih pred letom 1559 za Metliko (glej Kostrenčič, Urkundliche Beitraege) in 1569 za Črnomelj, nimamo. Arhiv RS hrani vrsto pisem, ki se nanašajo na pro-testantizem v Beli krajini in tukajšnje predikante v AS 2, šk. 93, fasc. 54/10, snopičih: 1 »Diverse Predicanten«, 4 »Luthertum in Tschernembl«, ki ima 12 listov z najstarejšim pismom iz 1569, in 9 »Luthertum in Moetling«, ki ima kar 60 listov, z najstarejšim pismom iz 1567. Nič nam tako ne sporoča o začetkih protestantizma okoli 1548.
48	Kostrenčič, Urkundliche Beitraege, str. 2, pismo z dne 28. avgusta 1559, izdano v Metliki.
jini, poseben pomen pa je imela tudi za hrvaški protestantizem. V avgustu 1559 so namreč v Metliki pregledovali prevod biblije Stefana Konzula iz Istre, kjer se med vrsto recenzentov omenja tudi Ivana Tulščaka (Hansa Faistenpergerja) in Gregorja Vlahoviča, ki sta bila cristliche prediger in der Moet-tling.49 Prisotnost metliškega komtuija Matije Zmajiča (Schmaitz) med recenzenti priča o tem, da je komenda nemškega reda (vsaj) tolerirala delovanje predikantov. Poleg omenjenih so bili med recenzenti tudi duhovniki sosednjih hrvaških župnij, glagoljaši Stefan Stipanič (Stippanitsch), kaplan v Ozlju, kaplan Hans Kolonič (Kollonitsch), kaplan na Križu (Završje), in vrsta drugih.
Zagon reformaciji na Metliškem in Dolenjskem je dal v bližnjem Ribniku na Hrvaškem rojeni Gregor Vlahovič (Vlachovitsch).50 Deloval je v Metliki še pred 1559 in bil posebno angažiran pri pregledu prevoda Svetega pisma v hrvaški jezik, kar je razvidno iz korespondence Matije Klombnerja, ki je vodil celoten projekt na Kranjskem. Vlahovič je bil prisoten pri pregledu prvega prevoda, nato pa v duhu prepričanja spreobrnitve sultana in njegovih podanikov, ki so ga gojili vsi reformatorji, predlagal tudi tisk biblije v cirilici in pozneje v turškem jeziku in pisavi.51 Do leta 1563 je bil hrvaški prevod nove zaveze pripravljen in več ljudi, veščih hrvaškega jezika ga je v Metliki pregledalo ter podalo izjave o pravilnosti jezika.52 Vlahovič je bil aktiven tudi kot prevajalec.53 Kot predikant ni deloval le v Metliki, temveč je redno pridigal po dolenjskih in hrvaških mestih. Ze 1560 je pridigal v Novem mestu, bil ujet in zaprt ter pozneje izpuščen, leta 1563 pa je pridigal v Zagrebu pred banom Erdodyjem, zagrebškim škofom Brumanom in vrsto drugih uglednih ogrskih plemičev. Na Hrvaškem je pričel uživati velik ugled in je pridigal redno po različnih krajih Vojne krajine; kot je pisal Klombner, je bil »zelo
49	Kostrenčič, Urkundliche Beitraege, str. 2, pismo z dne 28. avgusta 1559, izdano v Metliki (priče so potrdile, da je prevod narejen v dobri hrvaščini), in pismo iz 24. februarja
1560,	izdano v Ljubljani, kjer Matija Klombner piše Primožu Trubarju, da v Metliki deluje Gregor Vlahovič »unnd predigt neben herrn Hannsen«, poleg Hansa Feistenpergerja (Ivana Tulščaka).
50	Gruden, Zgodovina, str. 732; Lopašič, Oko Kupe, str. 246; Elze, Prediger 2, str. 58—60.
51	Kostrenčič, Urkundliche Beitraege, str. 60—61, pismo Matije Klombnerja baronu Ivanu Ungnadu z dne 12. decembra
1561,	»Vnnser Herr Gregor in der Metling helt an, das man die turkhisch schrijft vnd sprach auch druckhen und herr Hanss, ain vskokhisch priester, der sich vor angepotn hinauss zueziehn, wolt auf guet leit ratn, die die sprach khunen vnd die schrifft angabn
52	Kostrenčič, Urkundliche Beitraege, str. 158—169, štiri pisma, izdana v Metliki v januarju 1563.
53	Kostrenčič, Urkundliche Beitraege, str. 123, pismo Matije Klobmbnerja Ivanu Ungnadu z dne 16. novembra 1562,
»Antonius Dalmata sei durch zwei Jahre in seinem Hause gewesen und habe uebersetzt, dessgleichen auch Vlahovič, Prediger in Moettling ... «
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
¿010
goreč in je na Hrvaškem mnoge spreobrnil«.54 Tako so mu ponujali položaj predikanta v Bihaču, Senju, na Reki, v Zagrebu in Sisku,55 vendar je ostal v Metliki vse do leta 1567, ko je moral oditi. Umaknil se je v Novo mesto,56 od koder je bil že leto pozneje pregnan57 in se je umaknil v Brežice, kjer se ga omenja leta 1569.58
Vlahoviču in njegovemu pomočniku Ivanu Tul-ščaku (Hansu Feistenpergerju), ki je najpozneje leta 1561 odšel v Ljubljano, kjer je pridigal poleg Jurija Juričiča namesto Trubarja,59 je okoli 1567 sledil predikant Mihael Matičič (Mathitschitsch).60 O njem vemo, da se je poleg z dušeskrbstvom ukvarjal tudi s trgovino, tako srečamo omembe njegovega tovoijenja hrvaškega vina preko Sotle na Kranjsko.61 Metliški protestanti že nekaj let pozneje z njegovim življenjem in delom niso bili zadovoljni. Januarja 1573 so stanovi prejeli pismo metliškega sodnika in sveta, da je Matičič spočel izvenzakonskega otroka s svojo sosedo,62 čemur je sledil dopis dela metliške protestantske skupnosti, ki je pisala, da »je predikant gospod Mihael... podajal nekaj časa čisti nauk in ni imel madeža, kakor se spodobi za pobožnega in zvestega pastorja in dušeskrbnika, vendar je po hudičevem navdihu popustil spodobno milost in čisti nauk zamazal ne le s kaznivim, nespodobnim življenjem in prešuštvom, temveč tudi z neprimernimi pridigami ...«.63 Posledica Matičičevega ravnanja in
54	Kostrenčič, Urkundliche Beitraege, str. 169, pismo Matije Klombnerja baronu Ivanu Ungnadu z dne 25. januarja 1563.
55	Steklasa Protestantizem, str. 83; Kostrenčič, Urkundliche Beitraege, str. 7, pismo Matije Klombnerja Primožu Trubarju z dne 24. februarja 1560.
56	ARS, AS 2, s. 93, f. 54/10, sn. 2, pismo Gregorja Vlahoviča kranjskim stanovom z dne 25. oktobra 1567. Glej Dimitz Geschichte, str. 149: »In Rudolfswert war schon vor 1569 Gregor Vlachowitsch angestellt«.
57	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/3, sn. 12, nedatirano pismo Gregorja Vlahoviča kranjskim stanovom zaradi zahteve novomeškega sodnika, da odide iz Novega mesta. V pismu pravi tudi, da se je nekaj let poprej zadrževal v Metliki, vendar je bil od tam izgnan, nato je prišel v Novo mesto, tam deloval eno leto, nakar je »ain neuen Bevelch .... dem Richter zu Rudolfßwerdt zuekhomen daraus Er mir angetzaigt Er dorffte mich in der Statt nich gedulden««..
58	Gruden, Zgodovina, str. 738—739.
59	Elze, Prediger 2, str. 54.
60	ARS, AS 2, š. 875, str. 312, prošnja Mihaela Matičiča, Qredicanten in der Moetling, iz avgusta 1569 za plačilo 50 guldnov, kjer se omenja tudi 15 guldnov za šolskega mojstra. Elze, Prediger 1, str. 182—183.
61	ARS, AS 2, š. 875, str. 526, prošnja Mihaela Matičiča z dne 29. januarja 1573.
62	ARS, AS 2, š. 875, str. 527, dopis sodnika in sveta mesta Metlika z dne 30. januarja 1573, ki je bil obravnavan 2. februarja 1573, »... ainer Ersamen Lanndtschafft Provisio-nierter Predicant Ir deren von Moetling vorsteen neben seiner ehrlichen Haußwirten mit Margeretchn, seiner nachsten Nach-Qerin ainen jungen Menchlein den Ehrbrich beganngen.«
63	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 9, nedatirano pismo metliških
meščanov verjetno iz leta 1574, podpisanih je 21 meščanov in
11 podložnikov »allerley herrschafft in Moettlinger Poden«. 0
Matičičevem ravnanju govori tudi pismo z 20. februarja 1574, kjer se omenja, da je »herr Michael ainer Ersamen
burne reakcije dela metliške protestantske skupnosti je bila, »da je naša Kristusova cerkev sedaj nesložna in na dva ali tri dele razdeljena«, zato so prosili, da postane njihov predikant Nikolaj Tuskanič (Tusch-kanitsch), sicer predikant na gradu Krupa pri Semiču, Matičič pa se je do začetka leta 1574 umaknil na Vivodino, posest grofov Zrinjskih.64
Po zahtevi skupine metliških protestantov in od-selitvi Matičiča je Tuskanič dobil leta 1574 povelje deželnega oskrbnika: »Ker sedaj cerkev v Metliki ni preskrbljena s pastorjem ... vam je ukazano, da se kar-seda hitro odpravite in preselite v Metliko in tam skrbno načelujete krščanski skupnosti«.6,5 Vendar se je Ma-tičič pozneje še večkrat pojavil v Metliki oziroma je prihajal na Metliško iz bližnje Vivodine in pridigal. Leto pozneje je upravitelj gospostva Metlika Štefan Kunič pisal deželnemu glavarju, da »je bilo vaši bla-gorodnosti po nekih osebah nakazano, da nihče noče hoditi k pridigam gospoda Mihaela Matičiča. Vaši bla-gorodnosti to ni bilo pravilno sporočeno ... K njegovim pridigam gre celotna skupnost razen štirih ali petih ljudi, ki zaradi sovraštva in velike zavisti nočejo priti. Bogu hvala se je na velikonočni praznik pridigalo in prejelo Rešnje telo na gradu v Metliki. Pri taisti pridigi je bilo štiristo petdeset in več ljudi. Po pridigi sem jih zadržal [in vprašal], če bi skupnost hotela imeti kakšnega drugega predikanta ali tega gospoda Mihaela in dobil enoglasni odgovor, gospod Mihael nam je dovolj dober, nočemo drugega imeti.«66 Navkljub priporočilu
Landtschafft pesolter Predicant in der Meiling mit fursezlichen ergerlichen erpruch mit einer ledigen weibs Pershon neben seinen Erlichen weib ponilchafft gemaht unnd ain khindt erzeugt ...«. Tudi Gruden, Zgodovina, str. 739.
64	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 9, pismo metliških protestantov Gregorju Vlahoviču z dne 12. aprila 1574, pravijo »Daß unnser Cristlich Khuerkh jez ain weill Er auf zbay oder drey thaillzwit undzerspaldt worden in dem ist in geshray... in der gemain an ganngen. ... wir sollen ainer Ersamen Landtschafft umb herrn Niclassen Tuschkanitsch Suplieren damit Er unnser Taglicher Predicant soll werden««. Med podpisi srečamo vrsto istih imen kot v pritožbi zoper delovanje Matičiča, slednji je rekel, da »zu mein Pfarr gehn herzogthumb thretten will, die mir von meinem genedig herrn herrn Graffen von Serin verlichen und begen worden«. Sicer je bil Tuskanič že pred 1559 župnik v Semiču, med 1562—1565 pa v Črnomlju (glej Slekovec, Doneski, str. 42).
65	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 9, pismo deželnega oskrbnika Nikolaju Tuskaniču, predikantu v Krupi, z dne 20. aprila 1574 »Dieweill nun die Khirchen alda zu Moetling mit khainen Pastorn versehen und nach dem Ir wolgedachten A: E: L: an euch unser bevelch, damit ir nuch auf das furrderlichist dahin gehe Moetliung uberziehet und siedlet und alda der Christlichen gemain treulich fuersten ...«
66	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 9, pismo Štefana Kuniča (Khunitsch), upravitelja gospostva Metlika, deželnemu glavarju Herbardu baronu Auerspergu z dne 19. aprila 1575 »Dieselb E. gl. und hl. nit recht bericht undt mit ungrundt fier E. gl. unnd hl. khumen. Es geet nach die ganze Gemain zu seiner Predig außerhalb fier oder funnf die auß feindtschafft unndt grossen Neyd zu seiner predig nit geen wollen. Gott Lob ietz Negst verschienen am haylig Össterfeyertag in Gschloß zu Mottling gepredigt unndt Communieret. Pey derselbig predig sind gewest fierthalbhundert Perschon unndt meres. Ich nach der Predig Inen fier gehalten ob die gemain einen anderen Predicanten
2010
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
upravitelja Matičič ni dobil službe nazaj, ostareli Tuskanič pa je ostal plačani metliški predikant vse do smrti v začetku 1575,67 ko so Metličani prosili Gregorja Vlahoviča, naj se vrne in prevzame protestantsko občino.68 Vlahovič je že v marcu 1575 zopet pridigal v Metliki,69 tam prišel v konflikt z Ma-tičičem in se zoper njegovo ravnanje pritožil stano-vom.70 Kot tedaj edini predikant za skupnosti v Metliki, Gradcu in Krupi je pisal stanovom, da se je tamkaj vedno vzdrževalo dva predikanta, in prosil, da se imenuje nov predikant, ki bo nasledil Nikolaja Tuskaniča, izbrala pa bi ga Krištof Spindler in Jurij Dalmatin.71 Pet mesecev pozneje je stanove prosil za potrditev stroškov za plačilo drugega predikanta, kjer je omenjeno, da poleg njega deluje Stefan Ko-vačič, »novo imenovani predikant«.72 Ker pozneje Kovačiča ne srečamo več, se zdi, da je iz Metlike odšel še pred Vlahovičem. V Metliki je deloval do konca leta 1580, ko je prosil stanove, da se mu zaradi selitve v Radeče ob Savi izboljša plačilo.73 Vlahoviča je prihitela smrt, še preden je prispel v Radeče; umrl je leta 1581 v Ljubljani in bil tam pokopan.74
oder den herr Micheln haben radaruff anhallig geanndt mordt, der herrn Michall ist uns guett genueg wollen khain annderen haben.« Zelo zanimiva je lokacija pridiganja, metliški grad, in tudi množica ljudi, ki se je velikonočne pridige udeležila — kar 450 in več oseb. Glede »nekaj oseb, ki nočejo k pridigi«, pa jasno govori število podpisnikov pod zahtevo iz 1574, kjer srečamo 21 »Berhorsambe« meščanov in 11 podložnikov »al-lerley herrschafft in Moettlinger Poden« (glej opombo zgoraj).
67	ARS, AS 2, š. 876, str. 74, prošnja protestantske skupnosti mesta Metlika za imenovanje Gregorja Vlahoviča, predi-kanta, ki bo »der Gemein mit leer, Predigen oder gelere mandl wie zuvor miderzustehen«. Elze, Prediger 2, str. 56, navaja, da je Nikolaj Tuskanič umrl 11. marca 1575.
68	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 1, pismo Krištofu Špindlerju (Christoff Spindler), kranjskemu superintendentu, z dne 14. decembra 1576, kjer se omenja Georgen Vlachovitsch Christliche Predicant in den Moetling. Špindler je bil poslan v Metliko, da ga izpraša (zu examiniern). Vlahovič je občino nato prevzel in bil pozneje upravičen do plače, ki jo je dobival Nikolaj Tuskanič.
69	ARS, AS 2, š. 876, str. 123, prošnja Gregorja Vlahoviča stanovom, obravnavana dne 26. julija 1575.
70	ARS, AS 2, š. 876, str. 124, obtožba Gregorn Vlachovitsch Cristliche Predicant in der Moetling proti Mihaelu Matičiču, obravnavana dne 26. julija 1575.
71	ARS, AS 2, š. 876, str. 285, prošnja Gregorja Vlahoviča stanovom za imenovanje drugega predikanta v Metliki, Gradcu in Krupi, saj sta bila »allzeit zmeen Predicanten in der Moetling, Graz und Khrupp gehallten morden«, obravnavana dne 14. decembra 1576.
72	ARS, AS 2, š. 876, str. 313, prošnja Gregorja Vlahoviča stanovom za dodelitev 20 renskih goldinarjev za plačilo drugega predikanta v Metliki, obravnavana dne 22. maja 1577. Štefana Kovačiča omenja Dimitz (Geschichte 3, str. 150), v Grudnovi Zgodovini pa ga ne srečamo.
73	ARS, AS 2, š. 877, str. 155, prošnja Gregorja Vlahoviča stanovom za izboljšanje plačila 80 renskih goldinarjev s še dodatnimi 20 renskimi goldinarji, »Nachdem er sich von Moetling gehen Katschach zuubersidlen milles«, obravnavana dne 14. decembra 1580.
74	Hitzinger, Beitraege, str. 7—8, »Auszuege aus dem Ma-
trikenbuche der Evangelischen in Krain vom J. 1578 bis
1597«, piše »Gregor Vlachovitsch, ein christlicher eifriger
Ko je Vlahovič še deloval v Metliki, mu je bil po odhodu Kovačiča v pomoč imenovan predikant na gradu Krupa pri Semiču, Peter Vokmanič (Woc-manicius), ki je najpozneje leta 1581 postal edini predikant v Metliki75 in je za dolgo zaznamoval tamkajšnjo reformacijo. Ker je deloval po odhodu Vlahoviča sam, je na začetku leta 1581 prosil stanove, da se za plačo njegovega pomočnika izdvoji določena vsota, ki jo je prej prejemal Gregor Vla-hovič,76 kar so stanovi tudi odobrili. Nedolgo po tem pa je moral po deželnoknežjem ukazu prenehati pridigati v mestu Metlika in se preseliti iz mesta,77 s čimer se je začela zelo zanimiva epizoda razvoja metliškega protestantizma, v kateri lahko vidimo spretno izkoriščanje pravne imunitete posesti svobodnega deželana, kjer deželnoknežji dekret v mestu ni imel veljave. Vokmanič je namreč navkljub prepovedi pričel pridigati na posesti Sigmunda Se-meniča pred mestom in v starem metliškem gradu, v kapeli sv. Katarine, tedaj v lasti Adrijana Schweit-zerja. O tem je bil obveščen knez in sledil je ukaz deželnemu upravitelju in vicedomu, da se morata tako Vokmanič kot učitelj umakniti iz Metlike.78 Ukaz je bil posredovan naprej, nakar je moral Vok-manič prenehati s pridigami na gradu in se umakniti iz Metlike.79 Ker mu mesto ni smelo zagotoviti bivališča, v okviru pomirja (mestnega ozemlja, Burgfried) pa tudi ni smel pridigati, se je deželni upravitelj obrnil na Sigmunda Semeniča s prošnjo, da Vokmaniču zagotovi bivališče.80 Semenič je pisal teden pozneje, da bo na svojem zemljišču postavil leseno stavbo, »ki ne bo nikakršna cerkev, temveč le lesena baraka, tako da se bo v času slabega vremena dalo spodaj stati. Poleg bo postavljena tudi lopa, za
Praedicant, ist den 18. Febr. 1581 gestorben und bei St. Peter begraben«.
75	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 9, nedatirano pismo predikanta Krištofa Špindlerja deželnim stanovom.
76	ARS, AS 2, š. 877, str. 217, prošnja Petri Wocmanicii Predicanten zu Moetling stanovom, za plačilo in vzdrževanje pomočnika, iz plače Gregorja Vlahoviča, obravnavana dne 16. marca 1581.
77	ARS, AS 2, š. 877, str. 221, odgovor deželnih stanov na prošnjo metliškega mestnega sodnika in sveta o odslovitvi predikanta in šolskega mojstra z dne 17. marca 1581, kjer se omenja »auch die Predigen nicht inn sonder ausser der Statt beschehen«.
78	Dimitz, Urkunden, str. 65, pismo nadvojvode Karla kranjskemu deželnemu glavarju in vicedomu z dne 18. januarja 1582, kjer se omenja, da »ein Praedicant Petrus Wotzmanicius in Moettling in der Vorstadt in des Semenitsch behausung aufhalten un disch jetzo unterstehen solle in der Stadt im alten Schloß bei Adrian Schmeitzer zu predigen und der sectische Schulmeister in meiland Christoph Gelbers bahausung Schul zu halten ... «
79	Dimitz, Urkunden, str. 65, pismo vicedoma Nikolaja Bonoma in deželnega upravitelja Wolfa barona Thurna z dne 16. februarja 1582.
80	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 9, pismo Krištofa barona Auersperga, deželnega upravitelja in upravitelja deželnega glavarstva na Kranjskem Sigmundu Semeniču »unnsern be-sonnderen lieber freundt«, z dne 2. septembra 1581.
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
¿010
bivališče predikantu.«81 Vokmanič se je v stiski večkrat obrnil na stanove in prosil za dodelitev cerkve pri Metliki, pisal pa je tudi grofu Zrinjskemu, če bi mu ta dodelil hišo in hubo nekje pri Kolpi blizu Metlike, da bi se lahko preživljal.82 Najboljši opis dogajanja srečamo v Vokmaničevem pismu stanovom, ki je nastalo nekaj dni po omenjenem dopisu grofu Zrinjskemu, kjer pravi: »... iz Metlike ni bila pregnana in izgnana le moja oseba, temveč mi je bilo povsem prepovedano pridigati na mestnem ozemlju [Burger Grundt und Jurifidittion] ... Nato sem se podal na posest gospoda Sigmunda Semeniča, ki leži tam pri robu mesta v okviru mestnega pomirja kot deželanova svobodna posest in po pridobitvi njegovega privoljenja in dovoljenja ... sem do sedaj pod milim nebom na polju ubogemu ljudstvu pridigal božjo besedo.«.83 Zato je prosil kranjske odbornike, da se pričnejo pogajati z omenjenim Semeničem, »... da se ponovno vzpostavi mesto pridigarja in naredita streha in staja, pod katero bi se krščanska skupnost mogla zbrati in poslušati božjo besedo ter se udeležiti božje službe.«84 Ker sta bila tedaj mestni sodnik in starešina (namestnik mestnega sodnika, drugje sodni upravitelj) protestanta, se je predlagalo, da naj se »pri njiju poprosi, da pri takšnem krščanskem opravilu in gradnji pripomorejo in dajo les iz njihovega mestnega gozda.«85 Kljub protestantski večini v organih mestne avtonomije se v mesto ni vrnilo protestantsko bogoslužje, saj je bila v nasprotnem primeru
81	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 9, pismo Sigmunda Semeniča Krištofu baronu Auerspergu, deželnemu upravitelju in upravitelju deželnega glavarstva na Kranjskem, z dne 9. septembra 1581. Podobno srečamo v odgovoru Sigmunda Semeniča odposlancem mesta Metlika, v AS 2, š. 877, str. 260, kjer pravi »khain rechte Khierchen sondern allein von holtz ain Schupffen somit das man in Zeit ungewitters ... darundter steen moegen. Zurgerichtet... das Predicanten wohnung erbautz worden.«
82	ARS, AS 2, š. 877, str. 292, v zasedanju stanovskega odbora 3. aprila 1582 je bila obravnavana prošnja Petra Vokmaniča »per furschenken ainer Khierchen umb Moetling«, poleg pa je bil tudi »ainer Fuerschrifft an herr Grafen von Serin dahin zu-vilfahren ob er zunaegst... der Culpp gegen Moetling mit ainen heusl undhueben underkhomben moechte.«
83	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 9, pismo Petra Vokmaniča kranjskim deželnim odbornikom z dne 3. aprila 1582, »So hab ich demnach auf des herrn Sigmunden Semenitschen Grundt alda bei der Statt rin im Burgfridt gelegen als ainen Landtman fraiem aigenthumb nach beschachenem seinem zuegeben bewilligung und erlaubnus ... under ofnem Himel auf ainem "gk-her, dem armen Volchk Gottes wort bischer furgetragen.« Očitno je bilo tudi znotraj metliškega pomirja (im Burgfridt) več imunitet, kjer organi mestne avtonomije niso imeli oblasti.
84	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 9, pismo Petra Vokmaniča kranjskim deželnim odbornikom z dne 3. aprila 1582, »... damit dem Predigambt wider nach ersetzt und etwa ein dach und Stell gemacht, darunder sich ain Christlich Gemain versamblen und gottes worth horen undbeywonen moge.«
85	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 9, pismo Petra Vokmaniča kranjskim deželnim odbornikom z dne 3. aprila 1582, »Und nachdem der jetzig Richter und Staraschina in der Metling unserer Relligion sein. So wolten ... durch Schreiben bei inen auch ain Furbitt thuen, das Sy zu solchem Christlichen Werck und Gepeu auch helfen undhotz aus irem Stattwaldtgeben wolten.«
zagrožena kazen 600 renskih goldinarjev,86 Sigmund Semenič pa je vsemu navkljub ločil del svojega posestva pred Metliko in dovolil izgradnjo lesene kapele.87 Ko je o tem slišal protestantom nenaklonjeni komtur križniške komende v Metliki, Tomaž Dornberg, je pisal Semeniču: »Skupnost mesta Metlika hoče na vašem posestvu izven Metlike ... leseno kapelo ali pridigarsko hišo postaviti in ker je to po volji našega milostljivega gospoda in deželnega kneza prepovedano, se kaj takšnega ne bo zgodilo.«88 Semenič se Ke nato obrnil na upravitelKa kranKskega deželnega glavarstva Wolfa Thurna, ki je podprl izgradnjo kapele in sedem dni pozneje pisal kom-turKu nemškega reda v Metliki, da bo »kapela postavljena izven Metlike zoper vašo voljo in vas same ni potrebno prositi ...«.89 Upravnik pa je pisal isti dan tudi Semeniču in potrdil svoK ukaz, da se komtur ne bo vmešaval v gradnjo na svobodni posesti deže-lana.90 Protestantska molilnica pred mestom Metlika je bila tako postavljena najpozneje do leta 1587 in v nKeK Ke pričelo potekati protestantsko bogoslužKe pod vodstvom Vokmaniča.91
Navkljub vsem oviram je delo reformatorjev potekalo naprej. Tako je Vokmanič junija 1582 prosil stanove, da v Metliko imenujejo novega šolskega mojstra, Sebastjana Schwartza,92 štiri leta pozneje
86	Dimitz, Urkunden, str. 65, pismo metliškega sodnika in mestnega sveta deželnemu upravitelju Wolfu Thurnu in vicedomu Nikolaju Bonomu z dne 12. februarja 1582.
87	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 9, pismo Sigmunda Semeniča upravitelju kranjskega glavarstva Wolfu Thurnu z dne 14. oktobra 1585, x... hab ich denn herrn Pettern Wocmanicius als ainer Ersamen Landschafft in Crain p. Provisionierten Predicant ain stuekh Erdtriechs bei meiner Behausung in der Mottling alspaldt aingeraumbt auf das man darauf Gott dem herrn zu lob und Ehren das Gottlich wortt Predigen dem ain hulzene Capeln erhoben und Pauen muge, bey welchenen ich gannzlichen ver-bleyb.«
88	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 9, pismo Tomaža Dornberga, komturja metliške komende, Sigmundu Semeniču z dne 7. avgusta 1585, v nadaljevanju pravi »Is es euch (vonn ver-huettung grosses schandes) und imwissung allerlei gefahr mein freundlich und Nacht Perliche bith gedachten stat Mothling solliches zuerlassen abzulegen verschaffen damit hinfuro gutte freundliche Nacht Perschafft zwischen uns allen gehalten wierdet.«
89	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 9, pismo Wolfa Thurna, upravitelja kranjskega glavarstva, metliškemu komturju Tomažu Dornbergu z dne 21. oktobra 1585.
90	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 9, pismo Wolfa Thurna, upravitelja kranjskega glavarstva, Sigmundu Semeniču z dne 21. oktobra 1585, kjer pravi med ostalim »... herrn Co-mentheuer werde sich ferohin an ainer Er: Landtschafft ai-gentlichen grundt kheines eintragen unddterwienden sonndern zuruche begeben.«
91	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 9, pismo z dne 16. septembra 1587, kjer se omenja »das Khirchl vor der Statt«. Obstoj zgradbe omenja tudi Valvasor (Die Ehre, III, str. 325), vendar ne pri opisu mesta Metlike, kjer bi ga pričakovali, temveč Semiča, kjer pravi, da je gospod Sigmund Semenič vzdrževal evangelijskega pridigarja, ki je pridigal v leseni kapeli poleg gradu, kar seveda ne drži.
92	ARS, AS 2, š. 877, str. 303, prošnja Petra Vokmaniča za
imenovanje Sebastjana Schwartza za šolskega mojstra v Met-
liki, obravnavana dne 9. junija 1582.
¿010
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
pa je prišel v spor s tedanjim učiteljem Jurijem Germekom.93 S stanjem v Metliki in pridiganjem pred mestom pa se nikakor ni sprijaznil komtur metliške komende Tomaž Dornberg, ki je kljub imuniteti Semeničevega posestva poskušal ovirati pridiganje. Tako se je na začetku leta 1587 Vok-manič pritožil zoper komturja in omenjal, da ga moti pri izvajanju pastoralnega dela.94 Gonjo zoper delo reformatorjev pa ni izvajal le komtur nemškega reda, nekaj let pozneje, v novembru 1592 so iz Gorice poslani najemniški vojaki v »do sedaj ohranjeno in na svobodnem zemljišču zgrajeno evangeličansko zbirališče ob polnoči čez okno zlezli, potrgali mizo in nekaj stolov, jih zložili na kup v kotu in zažgali: s tem ni bila ogrožena le lesena kapela, temveč tudi celotno ubogo mesto, skupaK z ubogimi lKudmi in nKihovo revščino, kaKti vse Ke nareKeno iz lesa in bi bilo zgorelo pozimi v isti noči«. Nadalje poroča Vokmanič, da so prebivalci le z velikim trudom uspeli pogasiti ogenj.95 S tem pa omenjeni najemniki še niso bili zadovoljni, saj so »... na sv. Janeza dan se namenili... omenKeno leseno kapelo obložiti s smodnikom in prižgati na vseh štirih kotih.«96 Lesena kapela je kljub vsemu obstala, Vokmanič pa je pridigal pred Metliko vse do leta 1598, ko je bil ponovno pregnan in se je umaknil na vivodinsko posest grofov Zrinjskih, od koder je še vedno hodil pridigat v Metliko.97
Kot zadnji metliški predikant ga je nasledil Peter Lukič (Lueckitsch), po rodu iz Ozlja na Hrvaškem, ki je poprej že leta 1579 deloval na Krupi98 verjetno kot Vokmaničev pomočnik, in nadaljeval s pridi-ganjem pred mestom.99 Lesena kapela je stala še leta 1598 in v njej je potekalo bogoslužje pod vodstvom predikantov, ko je deželni komtur Markvard Egkh poročal: »Luteranski predikant pridiga pred mestom Metliko na posestvu gospoda Semeniča izven prave katoliške cerkve. Pri tem najdemo med poslušalci ne le del preprostega kmetstva [Paurs volkh], temveč tudi večino meščanstva, tako da ostaKa cerkev katoliškega duhovnika prazna ...« Zahteval je, da se tega
93	ARS, AS 2, s. 878, str. 340, odgovor na obtožbo Petra Vokmaniča proti Juriju Germeku, šolskemu mojstru, ki je bila obravnavana pred stanovskim odborom dne 12. junija 1586. Germeku je bila tožba naznanjena, bil je odpuščen, na mesto njega pa imenovan Matija Kompare. Zaslišanje obeh je potekalo 20. septembra 1586, podroben opis obtožb srečamo na str. 427, nato pa na str. 508—509.
94	ARS, AS 2, š. 878, str. 538, obtožba Petra Vokmaniča zoper Tomaža Dornberga, »wegen ime furnemmende hinderungen in der Predigambt an ainen Landtman grundt der herrn Sigmunden Semenitschen.«
95	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 9, pismo Petra Vokmaniča »ecclesiastus metlingensis« kranjskim deželnim stanovom iz leta 1592, pismo ni datirano, vendar je verjetno nastalo v zadnjih dnevih novembra ali v začetku decembra. Glej tudi Gruden, Zgodovina, str. 739.
96	Glej prejšnjo opombo.
97	Gruden, Zgodovina, str. 739.
98	Lopašič, Prilozi, str. 172—173.
99	Gruden, Zgodovina, str. 739.
več ne sme trpeti.100 Nedolgo po tem je pisal upravnik kranjskega vicedomskega urada sodniku in svetu mesta Metlike, da morajo pod kaznijo 300 renskih goldinarjev predikanta izgnati, tako da bodo »ovčice ponovno privedene h krščanski katoliški veri in cerkvi, ki edina zveliča, in bodo tam ostale«, pismo pa se je moralo odpreti v prisotnosti celotnega meščan-stva.101 Očitno pa upravnikov ukaz še ni zadoščal, saj je v novembru 1598 Pavel Kočevar (Kottscheer), upravnik kranjskega vicedomskega urada, izdal Petru Lukiču ukaz,102 naj odide iz Metliškega in dednih knežjih dežel pri grožnji telesne in smrtne kazni. Tudi komtur Markvard Egkh je prejel ukaz, da poskrbi, da bodo Metličani ukaz res spoštovali in izvršili. Tako je bila konec leta 1598 reformacija v Metliki poražena in je delo reformatorjev zamrlo, prav z deželnoknežjimi ukazi in poročili metliškega komtuija v letu 1598 pa lahko postavimo začetek protireformacije oz. deželnoknežje reformacije na Metliškem.
Nadaljnje redno delo je tako bilo onemogočeno, vendar opažamo dokončen zaton protestantizma v mestu Metliki skoraj dve desetletji pozneje. Viri nam poročajo o poznejših občasnih obiskih, tako se še v letih 1609103 in 1614104 omenja prisotnost predikantov na Metliškem. Leta 1609 se je poročalo, da prihaja s posesti Zrinjskih na Metliško enkrat letno izgnani predikant Mihael Verbec (Verbetz) in pridiga.105 Verbec sicer ni nosil naslova metliškega predikanta, vendar je bil zadnji, ki je oskrboval metliške protestante še dobrih deset let po izgonu zadnjega predikanta. Prav to oskrbovanje z vivodinskih posesti Zrinjskih je botrovalo dejstvu, da je bilo še leta 1615 pred protireformacijsko komisijo v Ljubljano poklicanih kar 32 meščanov mesta Metlika, kar pa ni zadnja omemba protestantskih vernikov v Metliki.106 Zadnjo omembo protestantov srečamo leta 1617, ko so bili po de-želnoknežjem ukazu poklicani pred videcoma v Ljubljano Jurij Golobarič, Andrej Jurašič in njegova
100	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 9, pismo komturja Markvarda Egkha kranjskemu vicedomu iz 1598, pismo ni podrobno datirano.
101	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 9, pismo Bernarda Barba, upravitelja kranjskega vicedomskega urada, metliškemu sodniku in mestnemu svetu z dne 27. aprila 1598, prejeli so ga 12. maja 1598. Glej Gruden Zgodovina, str. 739. To je sicer zanje pismo v snopiču 9, »Luthertum in Moettling«, tako da iz tega gradiva ne izvemo več o protestantizmu v Metliki.
102	Dimitz, Urkunden, str. 100, ukaz Petra Kočevarja upravitelja vicedomskega urada Pavlu Lukiču z dne 1. decembra 1598.
103	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 6, Registraturbuch ueber die Religion Reformations Schriften des Hertogthums Crain vom 1600 bis 1616 Jahr, str. 142, reg. št. 97. Omenja se ukaz deželnega kneza iz leta 1609.
104	Loserth, Akten 2, str. 627, št. 1976, »%a sich etliche Prae-dikanten auf MoettlingerBoden aufhalten..««..
- - -	j	o	j
105	Dimitz, Geschichte, str. 354; Elze, Predikanten 2, str. 57.
106	Dimitz, Urkunden, str. 119, št. 261: Vorladungsdecret der
Religions-Reformations-Commission, Laibach, 26. october
1615.
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
¿010
Črnomelj okrog leta 1604/1605, kakor gaje videl topograf Ivan Klobučarič. Upodobitev se nahaja na listu 52b v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu.107
žena, Ivan Surjanc in Martin Salkovič, vsi metliški meščani.108 Po 1617 pa ne srečamo več poročil o protestantih v mestu Metlika.
Drugo središče reformacije na Metliškem je bilo mesto Črnomelj, po velikosti in pomenu v 16. stoletju za mestom Metliko, saj ni imelo pomembnejše vojaške, ne upravne vloge. Protestantska skupnost v Črnomlju je nastala časovno za metliško, na podlagi ohranjenega gradiva lahko sklepamo, da je bila tudi manjša. Za protestantsko dejavnost v Črnomlju je značilno, da ni vedno imela svojega predikanta, temveč so službo občasno opravljali t. i. feld-predicanten, vojaški predikanti, zadolženi za versko oskrbo obmejnega vojaštva, ki so poleg tega oskrbovali tudi črnomaljsko skupnost. Prvi reformator, ki bi lahko deloval v Črnomlju, bi lahko bil župnik nemškega reda Jurij Dragolič (Dragolitsch) v letih 1556-1559,109 ki je kot duhovnik že poprej deloval v Ljubljani, gojil določene protestantske nazore, bil tam leta 1547 zaradi tega zaslišan, nato pa odpadel od protestantizma.110 V Črnomlju je deloval kot
107	H Kobučaričevi upodobitvi moramo dodati tudi kratko notico o dolenjskih in metliških mestih, kakor jih je videl v istem času škof Tomaž Hren. »Tako propadajo mesta in trgi na Dolnjekranjskem. Kakor je bilo opaziti pri reformaciji, v Novem mestu, Višnji Gori, Metliki, Kostanjevici, Mokronogu, Črnomlju, Žužemberku, je sedaj pol mesta praznega in nenaseljenega, ostale hiše in obzidje pa propadajo in se spreminjajo v ruševine...« (Dimitz, Urkunden, str. 110-111). Se dobrih sedemdeset let pozneje kranjski polihistor Valvasor, vsaj v primeru Metlike in Črnomlja, na svojem potovanju po deželi ni uzrl drugačnega stanja, kar je tudi opisal v svoji Slavi.
108	Loserth, Akten 2, str. 711, št. 2177, in str 716, št. 2194, kjer pravi »furij Goloberič je podal izpovedni listek. Andrej furašič pravi, da nKegova žena ni katoliške vere, večkrat Ko Ke pretepel, pa ni nič pomagalo ...«
109	Slekovec, Doneski, str. 41-42.
110	Žnidaršič-Golec, Duhovniki, str. 240.
komtur črnomaljske komende111 in črnomaljski župnik ter bil v tesnem stiku z metliškim kom-turjem, Matijo Zmajičem,112 ki ga srečamo leta 1559 med recenzenti hrvaškega prevoda Svetega pisma. Zmajič je toleriral delovanje protestantov in celo sodeloval pri njihovem delu, tako lahko predpostavimo, da tudi Dragolič ni, tudi glede na svojo preteklost, odkrito nasprotoval njihovemu delu. Gotovo je bil tudi v stiku s tedaj v Metliki že aktivnima Vlahovičem in Tulščakom. Dragolič je prišel v spor s (tedaj očitno katoliškim) Krištofom Črnomaljskim, ki ga je leta 1558 tožil pred ograj-nim sodiščem.113 Po Dragoliču je dobil črnomaljsko faro leta 1559 Janez Likek, po njegovi smrti 1562 pa semiški župnik, poznejši krupski in metliški predikant Nikolaj Tuskanič.114 Ali je Tuskanič že v Črnomlju prevzel protestantski nauk, je vprašljivo, gotovo pa je, da je tako kot njegov prednik Dragolič gojil simpatije do reformacije in ji ni nasprotoval oz.
111	ARS, AS 306, zvezek št. 18, 1556-1560, tožba z dne 14. marca 1558, kjer se imeuje Herr Georg Dragolitsch Teutsches ordens heuß Comenthauer zu Tschernembl. Gre za tožbo zaradi hube med Dragoličem in Tomažem Smrekarjem, meščanom Črnomlja.
112	ARS, AS 306, zvezek št. 18, 1556-1560, tožba z dne 30. novembra 1559, herrn Mathiasen Smeyitschen hauß comment-heurs inn der Mettling unnd herr Georgen Dragolitsch Teutsch ordens Pfarrherr zu Tschernembl gegen den Edlen und Vessten Christoffen Semenitschen.
113	ARS, AS 306, zvezek št. 19, 1558-1561, tožba z dne 14. marca 1558, v kateri »herr herr Christoff herr zu Tschernembl Clagt geubt zu dem Erwerdigem Geysstlichem herrn foergen Dragolitsch der Zeit Pfarherr unnd Commenntheuer zu Tschernembl ... um das verschreybung zwelff hueben Satzweiß umb zway hundert guett ducaten die Ad pias causas zum Gotts-diennst inhallt der verschreybung so verlesenn worden«.
114	Slekovec, Doneski, str. 42, »1562, dne 2. septembra. Semiški
župnik Nikolaj Tuškanič prevzame po smrti župnika Janeza
Likeka, črnomaljsko župnijo.«
¿010
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
jo oviral. V Črnomlju je ostal do leta 1565, nato pa pričel delovati kot predikant na gradu Krupa pri Semiču.11^ V istem letu je črnomaljski grad od Krištofa Črnomaljskega kupil Nikolaj Frankopan, podpornik protestantskega šolstva v Črnomlju, Črnomaljski pa so se odselili na Štajersko.
Kot prvi predikant v Črnomlju je že pred letom 1567 nastopil Ivan Kočevar (Hans Gotschewar),116 ki je konec leta 1567 prosil za preselitev v Višnjo Goro in tam najpozneje februarja 1568, ko so VišnKegorci pisali stanovom o nastavitvi in plačilu predikanta,117 že pričel delovati. Nasledil ga je Ivan Schweiger (Hans Schweiger), do 1562 župnik v Kočevju, nato pa oskrbnik auersperške posesti Nad-lišek, katere del je bil tudi v Črnomlju in je predstavljala eno izmed imunitet znotraj mestnega pomirja. Gotovo lahko ravno tam, poleg kapele na črnomaljskem gradu, iščemo prostor protestantskega bogoslužja. Schweiger je pridigal v Črnomlju še julija 1569, nato prosil deželne stanove za denar za preselitev iz Črnomlja v Ljubljano118 in konec leta 1569 dobil naznanitev, da je imenovan za »slovenskega predikanta« v Ljubljani,119 kjer je pozneje razvil zavidljivo kariero.
Zdi se, da je še^ pred odhodom Schweigerja, v letu 1569, pričel v Črnomlju delovati Martin Grgič (Gorgitsch),120 ki je kot vojaški predikant pridigal tudi posadkam v trdnjavah Vojne krajine in drugje. Da je bila črnomaljska skupnost preskrbljena tudi nekaj let pozneje, priča odgovor stanovskega odbora na prošnjo Nikolaja Tuskaniča za položaj predikan-ta, ko se mu je svetovalo, naj se preseli v Novo mesto, saj sta bili skupnosti v Metliki in Črnomlju že primerno oskrbovani.121
Čeprav se ju ne omenja izrecno kot črnomaljska predikanta, bi lahko analogno sklepali, da sta kot vojaška predikanta oskrbovala črnomaljsko skupnost
115	Gruden (Zgodovina, str. 739), piše, da se je Tuskanič polu-teranil 1567 in nato postal predikant na Krupi.
116	ARS, AS 2, š. 875, str. 239, dopis Hannsa Gotschewarja z dne 20. novembra 1567 o preselitvi na Višnjo goro.
117	ARS, AS 2, š. 875, str. 244, »Ain schreyben« Višnjegorcem o Hansu Gotschewerju, z dne 23. oktobra 1567. Na str. 280 srečamo prošnjo Višnjegorcev o vzdrževanju predikanta z letnim plačilom 32 renskih goldinarjev »Sy herrn Hannß Got-schewar zu lerem bredicannten besteldt«.
118	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 1 »Diverse Predicanten«, pismo Hansa Schweigerja kranjskim deželnim stanovom z dne 8. julija 1569.
119	ARS, AS 2, š. 875, str. 320, »Herrn Hanßen Schweiger Predicanten zu Tschernembl soll verkhundet werden, daß Er von ainer Ersamen Landtschafft zu ainen windischen Predicanten alhie furgenommen ...«, »alhie« se seveda nanaša na Ljubljano.
120	ARS, AS 2, š. 875, str. 312, prošnja Martina Grgiča, »Pre-dicanten zu Tschernembl« z dne 11. avgusta 1569, v kateri prosi za plačilo 10 goldinarjev. Glej tudi Gruden Zgodovina, str. 739; Dimitz Geschichte, str. 150.
121	ARS, AS 2, š. 875, str. 426, ukaz stanovskega odbora Nikolaju Tuskaniču, obravnavan dne 5. oktobra 1571 »Herrn Niclasen Tuskhanitschen der frei Christlichen Predicant in der Moetling zubevelchen. Weil furkhomme, daß hievor daselbst zu Moetling ein guete Predicant also auch zu Tschernembl ...«
Jurij Juričič, po njegovi smrti leta 1578 pa Tomaž Jagonič, ki je že poprej deloval na gradu Hmeljnik in bil tam s strani stanov plačani predikant.122 Natančnejših podatkov o skrbi za črnomaljsko protestantsko skupnost vse do leta 1582 ne srečamo, ne vemo tudi, kdaj je Grgič prenehal z delom. Se pred letom 1582 je bil v Črnomlju nastavljen Anton Neapolitanus (Novomeški). Pred mesecem majem 1582 se je Neapolitanus preselil v Karlovec, kjer je pričel delovati kot drugi predikant, zato je mesto Črnomelj prosilo za namestitev novega predi-kanta.123 Protestantska skupnost v Črnomlju je prosila, naj »omenjeni Neapolitanus vsaj enkrat mesečno obišče krščansko skupnost v Črnomlju in pridiga božjo besedo ... ter ko mu bo nakazano, pride v Črnomelj in opravi svojo dolžnost krsta in svetega zakramenta ...«.124 Neapolitanus je vse do leta 1584 oskrboval skupnost v Črnomlju, nakar je odšel na Stajersko in vse do smrti 1586 deloval na gradu Rajhenburg.125 Junija 1586 ga je nasledil v Metliki rojeni Vid Subtilič (Subtilitsch),126 ki je bil izkušen pridigar in je že poprej deloval na Ogrskem, se nato preselil v Ljubljano in bil od tam nastavljen v Črnomelj.127 V oktobru 1586 je pričel prejemati stalno plačilo s strani stanov,128 vendar se zdi, da plačilo ni bilo zadostno, saj so Črnomaljci že 1587 prosili za namestitev stalnega predikanta in izboljšanje njegovega plačila,129 kar jim je tudi bilo odobreno. Do decembra 1587 so se za Subtiliča ponovno zavzele
122	Podlogar, Kronika, str. 55; Dimitz, Geschichte, str. 151. Podlogar je povzemal po Dimitzu in sklepal, da je bil v tem času, ravno pred nastankom Karlovca (1579), Črnomelj izhodišče za vojaške predikante, ki so pridigali protestantskemu vojaštvu v Vojni krajini. Tomaža Jagoniča srečamo v ARS, AS 2, š. 875, str. 329, Herrn Thomasen Jagonitsch Predicanten zu Hopfenbach, ko je prosil za »kleineprovision zu seiner underhaltung«, pri čemer se mu je odobrilo 20 guldnov. Gruden (Zgodovina, str. 736) pravi, da je bil v času delovanja Jagoniča Hmeljnik posestvo gospodov Črnomaljskih, kar ne bo držalo, saj je Ivan Črnomaljski grad Hmeljnik leta 1563 prodal Ivanu Lenkoviču.
123	ARS, AS 2, š. 877, str. 301, dopis mesta Črnomelj na stanove »Die Statt Tschernembl unnderhaltung aines Christlichen Predicanten weil Herr Anthoniy Neapolitano sich seinem dienst nach auf Carlstatt uebersidln muessen«, obravnavan dne 28. maja 1582.
124	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 4, pismo deželnih stanov karlovškemu poveljniku Joštu Jožefu Thurnu z dne 31. maja 1582. Gruden, Zgodovina, str. 740.
125	Elze, Prediger 1, str. 185.
126	ARS, AS 2, š. 878, str. 343, prošnja Vita Subtiliča deželnim stanovom za pomoč pri odplačilu dolgov, obravnavana dne
16. junija 1586. O Subtiliču glej Elze, Prediger 1, str. 199—
127	200.
127	Gruden (Zgodovina, str. 740) pravi, da je bil Subtilič imenovan za »celoten metliški okraj«, kar bi držalo za Črnomelj, Krupo in Gradac, njegovo delovanje v Metliki pa ni izpričano.
128	ARS, AS 2, š. 878, str. 358, odločba o plačilu Vitu Subtiliču, sprejeta dne 13. oktobra 1585. Plačilo se je odvzelo Nea-politanu, ki ga je dotedaj prejemal.
129	ARS, AS 2, š. 879, str. 20—22, razprava o imenovanju in plačilu predikantov v Radovljici, Metliki in Črnomlju z dne 6. februarja 1587.
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
¿010
skupnosti v Črnomlju, Krupi, Gradcu in Pobrežju in dosegle, da mu je bilo izboljšano plačilo.130
Poleg Subtiliča je v Črnomlju kot vojaški pre-dikant za kratek čas v letu 1597 deloval tudi sporni Gregor Sitarič, sicer predikant na Krupi.131 Subtilič je pridigal vse do 1598, ko je zoper njega in njegovo delo nastopil komtur Markvard Egkh in pisal deželnemu vicedomu: »Kot se zdi, luteranski predikant biva v mestu Črnomelj in izven prave katoliške cerkve božjo službo in pridigo na trgu in po ulicah opravlja. Pri tem niso udeleženi le preprosti kmečki ljudje, temveč je najti tudi veliko meščanov. Tako da cerkev katoliškega duhovnika ostaja prazna.«132 Kakor za Metliko je upravnik kranjskega vicedomskega urada Bernard Barbo poslal zahtevo sodniku in mestnemu svetu, da pod kaznijo 300 renskih goldinarjev izženejo predikanta, kajti »tovrstnih zaved-ljivih predikantov ali dušeskrbnikov ne samo v vašem mestu temveč tudi v ostalih mestih in trgih, kamor vstopijo, na noben način ne bomo trpeli.«133 Subtilič se je pritožil na Egkhove navedbe,134 vendar sta se črnomaljski sodnik in mestni svet morala ukloniti ukazu. Nedolgo po tem je Subtilič pisal, da mu je »ukazano s pridigami prenehati in se povsem oddaljiti iz mesta ...«, vendar ker je imel vicedomov ukaz oblast le na mestnem ozemlju, ne pa na imunitetah znotraj njega, piše Subtilič, da če se ne bo nihče postavljal po robu njegovemu delu, bo »v mojega dobrega gospoda Viljema Schnitzenbauma hiši, ki je svobodna posest, mirno in zadovoljno živel.«,135 saj tja deželnoknežji ukaz mestu ni segel. Po maju 1598 o Subtiliču ne slišimo več in lahko sklepamo, da je prenehal z delom, s čimer se je tudi dokončno zaključilo poglavje reformacije v Črnomlju. O očitnih uspehih dela predikantov pa priča dejstvo, da
130	ARS, AS 2, š. 879, str. 221, intercesija krščanske skupnosti v Črnomlju, Krupi, Gradcu in Pobrežju za Vita Subtiliča z dne 10. decembra 1587.
131	Elze, Prediger 1, str. 190.
132	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 4, pismo Markvarda Egkha kranjskemu deželnemu vicedomu z dne 27. aprila 1598. Primerjaj pismo, ki opisuje stanje v Metliki, gre za skorajda enako formulacijo besedila.
133	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 4, pismo upravitelja kranjskega vicedomskega urada Bernarda Barba črnomaljskemu sodniku in mestnemu svetu z dne 27. aprila 1598. Pri Grudnu {Zgodovina, str. 740) je narobe navedena letnica, ki pravi, da je Barbo poslal ukaz leta 1589.
134	ARS, AS2, š. 881, str. 342, tožba Vita Subtiliča zoper deželnega komturja zaradi njegovih navedb, da pridiga po hišah, na trgu in po ulicah, z dne 17. maja 1598.
135	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 4, nedatirano pismo Vida Subtiliča kranjskim deželnim stanovom, gotovo nastalo po
vicedomskem dopisu aprila 1598. Schnitzenbaum je imel hi-
šo v Črnomlju, kar vemo iz minut na razpravi 10. decembra 1587, v ARS, AS 2, š. 879, str. 223-225. Gre za prošnjo
črnomaljskega župnika Tomaža Staniča, ki ni plačal davkov.
Prosil je, da bi bil oproščen davka, ker je mesto zgorelo. V razpravi pa je Schnitzenbaum rekel sledeče: »Stanitsch begern
seye frembd. Ime Herrn seye sein haus gleiches fahls abgebrennen: begere darumben dergleichen nichts.«
so leta 1615 v Ljubljano pred protireformacijsko komisijo poklicali iz Črnomlja štiri ljudi, ki so se morali zagovarjali zaradi svojih domnevno protestantskih verovanj.136 Vabilo na zagovor oktobra 1615 je zadnja priča o prisotnosti protestantov v Črnomlju; po tem, za razliko od Metlike, od koder so vabljeni pred protireformacijsko komisijo še leta 1617, ne srečamo več omemb protestantov.
Tretje vidnejše središče protestantov na Metliškem je bil (sedaj povsem uničeni) grad Krupa pri Semiču, v 16. stoletju last rodbine Purgstall. Navadno prav tam srečamo iste predikante kot v Metliki in Črnomlju, saj se je ob očitnem pomanjkanju sposobnih predikantov in hkrati nepripravljenosti stanov, da bi v vsakem manjšem središču financirali predikanta, razvila praktična povezava bližnjih lokacij na Metliškem. Krupa je tako spadala, skupaj z Gradcem, v okvir metliške protestantske občine. Kot prvi predikant je na Krupi nastopil Nikolaj Tuskanič, poprej župnik v Semiču in Črnomlju. Najpozneje v letu 1571 je za kratek čas deloval v Novem mestu, nakar je pisal stanovom. Zanj se je zavzel tudi Sigmund Semenič in prosil, da se ga (ponovno) nastavi na Metliško, saj v Novem mestu ni našel mesta predikanta in stanovanja, nakar se je vrnil na grad Krupa pri Semiču.137 Herr Niclas Tushkhanitsch cristliche predicant zu Khrup je služboval na Krupi vsaj do 1574, ko je bil poklican v Metliko.
Tuskaniča je nasledil Herr Petter Vogmanitius Predicandt zu Khrupp, ki pa je bil nato imenovan za pomočnika Gregorju Vlahoviču v Metliki. Ker je ostala Krupa brez stalnega predikanta, je bilo nato priporočeno, da med tem, ko »eden [od njiju] potuje in je odsoten, drugi ostane pri cerkvi v Metliki (kot največji) in od tam pride po potrebi in priložnosti k drugim cerkvam v Gradac in Krupo.«138 Ko je 1581 Vlahovič odšel iz Metlike in še isto leto umrl, je Vokmanič oskrboval vse skupnosti in prosil za pomočnika. Ze leta 1579 je na Krupi deloval Peter Lukič, hrvaški predikant iz 0zlja,139 ki je oskrboval skupnost na Krupi oz. v Semiču in svoje vernike okoli 0zlja in Ribnika,140 leta 1598 pa ga srečamo v
136	Dimitz, Urkunden, str. 120, Vorladungsdecret der Religions-Reformations-Commission, Laibach, 26. october 1615.
137	ARS, AS 2, š. 875, str. 416, prošnja Nikolaja Tuskaniča, ki je bila obravnavana dne 2. junija 1571, kjer piše, da se hoče preseliti, »... weil Er zu Rudolfswerde khain Platz vil wenig ain whonung bekommen muege ...«. Temu dopisu sledi prošnja Sigmunda Semeniča, da se Tuskaniču podeli namestitev na Metliškem.
138	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 9, nedatirano pismo pre-dikanta Krištofa Spindlerja deželnim stanovom, »in das einem verreysten und abwesenheit der ander alweg bey der khirchen zu Mottling (alß der grossten und wolgkhsreichesten) verbleybe und von denen auß den andern Khirchen zu Graz und Khrupp, zu furfallenden Noth und gelengeheit zu statten khommen.«
139	Lopašič, Prilozi, str. 172—173.
140	Steklasa, Protestantizem, str. 85.
¿010
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
Metliki, od koder se je moral umakniti. Poleg njega je po 1586 obiskoval Krupo tudi Vid Subtilič, predikant v Črnomlju, katerega je nasledil nekdanji katoliški duhovnik Gregor Sitarič,141 ki je bil leta 1590 imenovan za predikanta na Krupi, leta 1597 pa ga srečamo kot vojaškega predikanta tudi v Črnomlju. V maju 1598 je Sitariča pred stanovskim odborom, po semiškem župniku Mihaelu Petičiču, obtožil deželni komtur Markvard Egkh, da je »vzel nekatere relikvije, ki pripadajo cerkvi.«142 Tožaijenje med njima se je nadaljevalo še mesec pozneje,143 nakar je sledil ukaz kneza, da morajo stanovi poravnati škodo, nastalo pri kraji. Vendar se na Krupi in v Gradcu še leta 1598 omenja delovanje predikantov. Tedaj je pisal upravnik vicedomskega urada kranjskemu glavarju, da so se predikanti iz Gornje-kranjskega »proti Dolnjekranjskem [Unterkrain] odpravili, kot v varen azil za njih in njihov nauk. Čeprav se je grofu Ahacu Thurnu zaradi Gradca na Metliškem [Moettlinger Poden] in Hansu Gallu, glavarju v Ogulinu, zaradi Krupe, kjer se še sedaj zadržujejo tolpaški predikanti, dvakrat pisalo glede njihove odstranitve, nočejo ti nič slišati.«144 In dejansko niso hoteli nič slišati, tako je dva meseca pozneje, v januarju 1599, dobil Ivan Gall (Hans Gall), posestnik na gospostvu Krupa, ukaz kneza, naj odžene tri predikante (sic!), ki se nahajajo na Krupi,145 med njimi tudi Sitariča. Slednji se je še leto pozneje zadrževal na Krupi, nato pa bil po zahtevah škofa Hrena146 izgnan iz avstrijskih dežel in se je končno umaknil na Hrvaško h grofu Zrinjskemu.147 Z odhodom Sitariča je prenehalo delo predikantov na Krupi, iz Semiča pa je bil leta 1615 pred protire-formacijsko komisijo poklican le en prebivalec.148
Četrto središče na Metliškem je bil Gradac, kjer so v kapeli tamkajšnjega gradu, pod zaščito rodbine
141	ARS, AS 306, zvezek št. 27, 1585—1587, na str. 87 srečamo tožbo z dne 9. aprila 1585, kjer se omenja herr Gregor Sittaritsch Pfarrher zu Siemitsch zoper dva dediča po Albertu Semeniču.
142	ARS, AS 2, š. 881, str. 221, obtožba Markvarda Egkha zoper Gregorja Sitariča, obravnavana dne 14. maja 1598. Tudi tukaj srečamo napako Grudna (Zgodovina, str. 740), ko postavlja te dogodke v leto 1589.
143	ARS, AS 2, š. 881, str. 476 in 478.
144	Dimitz, Urkunden, str. 100, pismo Pavla Kotscheerja, upravitelja vicedomskega urada in deželnega upravitelja, Juriju Lenkoviču, kranjskemu deželnemu glavarju z dne 15. decembra 1598. Zagrožena jim je bila kazen kar 1000 renskih goldinarjev.
145	Loserth, Akten 1, str. 444, št. 615, ukaz Ferdinanda II. Ivanu Gallu z dne 11. januarja 1599, kjer pravi »die bisher in Krupp sich aufhaltenden Praedikanten, von denen zwei aus Laibach abgeschafft wurden, der dritte, Gregor Sitaritsch, ein Apostat sein soll, abzuschaffen ...«.
146	Dimitz, Geschichte, str. 309. Gregor Sitarič je bil izgnan 16. marca 1600.
147	Loserth, Akten 2, str. 444, št. 615; Gruden, Zgodovina, str. 740.
148	Dimitz, Urkunden, str. 120, št. 261: Vorladungsdecret der
Religions-Reformations-Commission, Laibach, 26. october
1615.
Thurn, pridigali in oskrbovali manjšo skupnost. Gradac ni imel svojih predikantov, temveč je spadal v okvir metliške protestantske občine, tako je tam pridigal eden izmed vsakokratnih dveh predikantov v Metliki in na Krupi. Manjša in le občasna žarišča protestantizma sta bila tudi Pobrežje in Vinica, v neposredni bližini Bele krajine pa tudi Poljane, Ko-stel in Črmošnjice. Leta 1560 so bili tako trije župniki, na Vinici, v Kostelu in Črmošnjicah, »papežev-ci, vendar skrivaj pripadajo resnici in augsburški veri«.149 V teh manjših središčih stanovi niso bili pripravljeni plačevati stalnega predikanta. Tako jih je redno obiskoval eden izmed predikantov v Metliki in Črnomlju, plačanih s strani deželnih stanov, ali feldpredicant, ki je oskrboval vojaške posadke ob in v Vojni krajini. Posamezne omembe srečamo še pozneje, tako leta 1609 in celo 1614, ko so se predikanti zadrževali na Metliškem.150
Za zgodovino reformacije na Metliškem je pomembno tudi delovanje protestantov na hrvaški strani Kolpe, kjer sta že 1559 delovala protestantom naklonjena duhovnika v Ozlju in Ribniku151 in od koder sta izvirala Gregor Vlahovič in Peter Lukič. Glagoljaškim duhovnikom obkolpskih župnij zagrebške škofije in modruško-senjske škofije je bila uporaba domačega jezika v bogoslužju povsem običajna in kot takšna naravno izhodišče za prevzem ter širitev idej reformacije.152 Reformaciji sta bila
149	Kostrenčič, Urkundliche Beitraege, str. 8—9, pismo z dne 24. februarja 1560, kjer je na koncu našteta vrsta duhovnikov »Hiernach volgen die Priester, so dartzw vngefarlich erfordert werden, die gleichwol im pabbstumb, aber doch der warheit vnd augspurgerischen confession anhengig vnd nicodemisiren, auch gelert vnndpelesen vnnd der windischen sprach khundig sein.« Naštetih je 21 duhovnikov, med njimi poleg omenjenega viniškega tudi župnika v Črmošnjicah in Kostelu »gar an der turkhischen granitzen in Khrabbaten«. Tudi v pismu z dne 7. maja 1562 (str. 74) se omenja, da je »Der pfarrer zu Kosstal an der Kulpp ... gelerth, khan lateinisch, kriechisch vnd gar guet teutsch vnd hat daneben die krabatische sprach wol ergriffen; er wirdt zum fertieren seer dienstlich.« Dne 2. januarja 1563 pa je Klombner pisal baronu Ivanu Ungnadu (str. 157), da je »Pfarrer zu Cosstell... die Spangenbergische Postille windisch fertig uebersetzt.«
150	Loserth, Akten 2, str. 545, št. 1841, iz poročila škofa Hrena nadvojvodi Ferdinandu II. o (proti)reformaciji na Kranjskem z dne 8. decembra 1609, kjer omenja receptatores praedi-cantium, na str. 627, št. 1976, pa se v ukazu grofu Tomažu Erdödyju in ostalim z dne 28. februarja 1614 omenjajo »etliche Praedikanten auf dem Moetlinger Boden«.
151	Kostrenčič, Urkundliche Beitraege, str. 1—2, pismo z dne 28. avgusta 1559. Poleg tega tudi Lopašič, Öko Kupe, str. 245— 246 in Strohal, GradKarlovac, str. 53.
152	Steklasa, Protestantizem, str. 77 »Najživahneje se je širila nova vera v okolici današnjega Karlovca, ker so ta novi verski pokret podpirali duhovniki glagoljaši okoli Ozlja, Ribnika in Metlike. Takrat so bile v teh krajih še sledeče glagoljaške župe: Trg pri Ozlju, Ozalj pri Sv. Vidu, Ribnik, Lipnik, Sv. Križ v Završju, Hrnetič pri Karlovcu, Mrežnica, Vrhovci, Krašiči, Plešivica, Mekušje (Otok) in Kupčina. Sploh pa je bilo do sredine 18. veka mnogo glagoljašev v zagrebški škofiji, da, arhidiakonat goriški (okraj karlovški, jastrebarski in lipniški) je bil pretežno glagolski.« Glej tudi Strohal, Hrvatska glagolska knjiga, str. 8—12, kjer srečamo 63 župnij
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
2010
sprva naklonjena tudi hrvaška duhovščina in plemstvo z banom na čelu. Med najpomembnejšimi podporniki so bili ban Nikolaj Zrinjski Sigetski (1542— 1556) in njegov naslednik Peter Erdody (1557— 1567) ter zagrebški škof Matija Bruman (1558— 1563),153 kar je za kratek čas ustvarilo primerne pogoje za delovanje reformatorjev v ostanku hrvaških dežel, ki jih še niso zasedli Turki. Siritev idej reformacije med glagoljaško duhovščino zagrebške škofije, ki je že 1559 v Metliki pregledovala prevod Svetega pisma v hrvaški jezik, tako ne preseneča, kljub vsemu pa ne opažamo razvoja v bolj organizirano obliko delovanja kot na Kranjskem, saj sta že naslednika bana Erdodyja in škofa Brumana ostro nastopila zoper reformacijo. Brumana je na položaju zagrebškega škofa nasledil Jurij Draškovič, o katerem je ban Peter Erdody pisal, da ga skrbi, da se bo ostro zoperstavil reformaciji.154 Poleg škofa je zoper reformacijo ostro nastopil tudi poznejši ban Tomaž Erdody (1584—1595), eden izmed zmagovalcev pri Sisku. V karlovškem delu Vojne krajine je tako bila ključna podpora rodbin Zrinjskih in Frankopanov, katerih obkolpske in vivodinske posesti so vseskozi predstavljale varen refugij za metliške in kranjske reformatorje, od koder so ti redno prihajali pridigat še slabih dvajset let po izgonu iz Kranjske in Metliškega. Drugje po Hrvaškem pa reformatorji niso uživali večje podpore plemstva, s čimer je izostal eden izmed temeljnih pogojev za razvoj reformacije.
Hrvaški sabor in škofje so tako tolerirali delovanje predikantov le za potrebe tujega vojaštva v Vojni krajini. Pred letom 1579 so vojaštvo na južnem delu Vojne krajine oskrbovali le vojaški predikanti (feldpredikanti), med katerimi srečamo leta 1560 črnomaljskega predikanta Martina Grgi-ča, še pred letom 1578 Jurija Juričiča in njegovega naslednika, hmeljniškega predikanta, Tomaža Jago-diča. Z nastankom trdnjave Karlovec leta 1579, kar zadeva vero simbola verske (ne)svobode notranje-avstrijskega plemstva, pa se je v tem delu krajine imenovalo dva stalna predikanta za stalno posadko v Karlovcu in se jima dodelilo provizijo, ki so jo kot del vojnih izdatkov plačevali notranjeavstrijski stanovi. Seveda so posadke na meji še vedno oskrbovali tudi vojaški predikanti, npr. leta 1597 Gregor Sitarič. Tako je leta 1582 v Karlovec odšel črnomaljski predikant Anton Neapolitan in tam deloval poleg že prisotnega predikanta Joachima Wessiusa
zagrebške škofije, kjer so od 15. stoletja naprej delovali glagoljaški duhovniki. Med njimi so župnije Ribnik, Bo-siljevo, Gomirje (pred prihodom Uskokov), Ozalj in še vrsta drugih.
153	Bučar, Širjenje, str. 218.
154	Kostrenčič, Urkundliche Beitraege, str. 221, pismo Petra Er-dödyja baronu Ivanu Ungnadu z dne 10. decembra 1563, v katerem piše x... hab aber sorg der neu angestanden bischof zu Agramb merde sich seinen geprauch nach mider dergleichen leut hart setzen.«
(Weissa),155 hkrati pa še vedno oskrboval črnomaljsko skupnost. Sledila jima je še vrsta drugih, tako Sebastjan Semnitzer in Sebastian Folberger okoli 1584, Jurij Košir in Gregor Sitarič v letih 1590—1592, Jernej Knaffl leta 1591, Jernej Widt-man leta 1596 in Ivan Znojilšek leta 1599,156 imena, povezana z reformacijo na Kranjskem. Sprva se je pridiganje opravljalo v hiši karlovškega generala, leta 1591 pa je karlovška posadka na čelu z Andrejem Turjaškim prosila za izgradnjo evangeličanske cerkve in »primeren lep kraj za pokop gospodov in plemičev obeh deželnih stanov Koroške in Kranjske, ki so tukaj za dobro skupne očetnjave služili proti dednemu sovražniku«.15,7 Ker cerkev še pet let pozneje ni bila postavljena, so leta 1596 ponovno pisali, da jih »od tukajšnjega celotnega viteštva na konju in peš 169 čisti augsburški izpovedi pripada in je bilo pred več leti sklenjeno, da se tukaj v trdnjavi postavi in zgradi takšno cerkev ...«.158 Nekaj dni pozneje jim je kranjski deželni upravitelj odgovoril, da bodo pomagali pri gradnji cerkve159 in leta 1597 je bila cerkev s pomočjo kranjskih, koroških in štajerskih stanov postavljena.160 Obstala je do leta 1645, po tem pa protestantov v Karlovcu ne srečamo več.161 Protestantizem v Karlovcu oz. hrvaški krajini je tako bil vseskozi tesno povezan s kranjskimi in še posebno metliškimi predikanti, ki so delovali v Hrvaški krajini kot vojaški predikanti ali so bili nameščeni iz bližnjega Črnomlja.
Protestantsko šolstvo na Metliškem
Drug pomemben vidik učinkovanja reformacije na Metliškem je razvoj protestantskega šolstva. O stanju izobraževanja v Notranjeavstrijskih deželah, tako tudi na Kranjskem in Metliškem, nam pred razvojem protestantskih šol po mestih in trgih poroča zapisnik deželnih stanov iz 1551, ki pravi, da so imeli »deželni komisarji posebno nalogo, poslancem častitih mest in trgov predstaviti, že nekaj let na skorajda vseh krajih naših Notranjeavstrijskih dežel obremenjujoče veliko pomanjkanje primernih in spretnih župnikov in dušeskrbnikov ... To pomanjkanje je rezultat razpustitve in uničenja splošnih in posebnih šol. Te šole so v teh težavnih časih skorajda povsod propadle in bile zapuščene, tako da mladina ne le v duhovni stan,
155	Elze, Prediger 2, str. 62.
156	Steklasa, Protestantizem, str. 87. Manj jih omenja Strohal, Karlovac, str. 54.
157	ARS, AS 2, š. 94, f. 54/6, sn. 5, pismo kranjskim stanovom iz Karlovca z dne 22. junija 1591.
158	ARS, AS 2, š. 94, f. 54/6, sn. 5, pismo kranjskemu deželnemu upravitelju iz Karlovca z dne 24. aprila 1596.
159	ARS, AS 2, Stan I., š. 94, f. 54/6, sn. 5, pismo kranjskega deželnega upravitelja karlovškemu poveljniku in pripadnikom augsburške izpovedi z 28. aprila 1596. Steklasa (Protestantizem, str. 89) omenja, da so kranjski stanovi odbili pomoč.
160	Strohal, Karlovac, str. 54; Steklasa, Protestantizem, str. 89.
161	Strohal, Karlovac, str. 55.
¿010
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
temveč tudi v šole študirati in učiti nima volje...«162 Poudariti je potrebno, da je nekakšna izobraževalna dejavnost, verjetno pod okriljem mestnih oblasti, potekala na Metliškem že v začetku 16. stoletja, saj je od tod izšlo v kratkem obdobju med 1518-1550 kar sedem študentov dunajske univerze.163 Vendar je to izobraževanje zamrlo v drugi polovici 16. stoletja in se ponovno vzpostavilo šele v prvi polovici 17. stoletja.164 Ker je križniški red že od leta 1490 užival pravico postavljanja učiteljev pri svojih cerk-vah,165 bi lahko bile središča osnovnega izobraževanja že pred drugo polovico 16. stoletja tudi križniške komende, vendar nam izobraževalne dejavnosti v obeh komendah Metliškega ne potrjuje prav nič. Zaradi težav metliške komende, ki jih omenja dopis iz 1478, lahko domnevamo, da je izobraževalna dejavnost izostala. V dosegljivem gradivu tudi ne najdemo seznamov članov metliškega ali črnomaljskega konventa, med katerimi vsaj v večjih komendah navadno najdemo tudi učitelja (Schulmaister, sholasticus) z glavno nalogo poučevati in vaditi dijake v bogoslužnem petju.166
V Kostrenčičevih izdaji pisem, izdanih v Metliki, ki zajemajo obdobje med 1559-1565, ne srečamo omemb učiteljev oziroma šolskih mojstrov (schuel-maister), kakor so imenovani v sodobnih virih. Tako srečamo protestantsko šolo v Metliki prvič omenjeno leta 1569, ko se je predikant Mihael Matičič zavzel za plačilo neimenovanemu učitelju.167 Vse do leta 1581 srečamo le eno omembo učitelja v Metliki. Leta 1577 je namreč prišlo do spora med Vla-hovičem in neimenovanim učiteljem,168 podrobnosti spora pa niso poznane. Sola je delovala nemoteno vse do leta 1581, ko beremo pisma, ki govorijo o pregonu predikanta Vokmaniča iz mesta Metlika, pri čemer je njegovo usodo delil tudi tedanji učitelj.169 Slednji je tedaj očitno odšel, zato je
162	Dimitz, Urkunden, str. 44, iz zapisnika deželnih stanov iz 1551.
163	Golec, Družba, str. 871-872 in str. 880.
164	Prav tam.
165	Regest listine, izdane 9. januarja 1490 v Arnold, Die Urkunden 3, št. 4308, str. 1260. Listina je bila potrjena, skupaj z ostalimi svoboščinami, še 28. oktobra 1523 s strani nadvojvode Ferdinanda (Arnold, Die Urkunden 3, št. 4852, str. 1394). Pettenegg (Die Urkunden 1, št. 2529, str. 656) pa poda regest listine iz 15. julija 1578, s katero je cesar Rudolf I. potrdil deželnemu komturju Leonardu Formentinu pravico vzdrževanja šole.
166	Voigt, Geschichte, str. 263.
167	ARS, AS 2, š. 875, str. 312, prošnja herrn Michl Matetschitch Predicanten in der Moetling za plačilo šolskega mojstra iz novembra 1569. Dimitz, Geschichte, str. 182-183, »Deutsche Schulmeister, welche die gewoenlichen Gegenstaende der deutschen Volkschule lehrten, finden wir schon 1569 in Krain-burg, Moettling, Tschernembl, Stein und Seisenberg.« Protestantske šole v Metliki in Črnomlju pa ne srečamo med naštetimi pri Znidaršič-Golec, Trubarjeva, str. 238.
168	Elze, Prediger 2, str. 59.
169	ARS, AS 2, š. 93, ukaz deželnega kneza Ferdinanda mestu
Metlika z dne 25. februarja 1581, kjer pravi »Das Ir gedachte
zwen Predicanten und Schuelmaister ainen so woll als den
leto pozneje Vokmanič za učitelja predlagal Seba-stijana Schwartza.170 Okoli 1583 ga je nasledil Luka Čuček (Lucas Tschutschek), po katerega smrti leta 1584 je na položaj nastopil Jurij Stauder (Georg Stauder).171 Stauder je deloval v Metliki le dve leti, nakar ga je nasledil Jurij Germek (Georg Germek). Nedolgo po nastopu službe je prišel v konflikt s predikantom Vokmaničem, ki je zoper njega tožil pred stanovi, zahteval njegovo zamenjavo in za novega učitelja predlagal Matijo Kompareja (Mathes Compare).172 Germek je bil odpuščen, Kompare pa je dobil njegovo službo in plačo. Prav tedaj so se spori med Germekom in Vokmaničem še zaostrili, prišlo je do pretepa in vrste drugih nespodobnosti. Tako je nekaj mesecev pozneje Vok-manič tožil pred stanovskim odborom, kjer v pričevanjih obeh srečamo zanimiv opis razmer in od-nosov.173 V zapisu Vokmaničevega pričevanja beremo, »da je od začetka, takoj, ko je učitelj nastopil v službo, opazil neko izginjanje in pomanjkanje ... Čeprav je on [Germek] obljubil [da tega več ne bo delal], se ni držal [obljube], temveč je takoj nadaljeval s svojimi prestopki, na veliko zgražanje cerkve. To je [Vokmanič] naznanil Spindlerju, ki mu je svetoval, da naj s tem učiteljem potrpi. Ker to ni pomagalo, je mesto hotelo kazen [za Germeka], kar je gospod Peter tudi prijavil gospodu Krištofu, da naj učitelja zaradi njega in drugih oseb, zavoljo njegovega slabega obnašanja, postavi na zagovor in kaznuje ... Ker pa pri njem ni bilo nobenega izboljšanja [obnašanja], je morala skupnost po svoji obvezi pokazati, da ima iste obtožbe skupaj z njim [Vokmaničem] zoper učitelja. Ko je od svojega otroka izvedel, kaj naj bi on govoril učitelju, mu je hotelo raznesti srce, vendar mu ni hotel dati za prav. Tedaj je gospod Peter prišel v šolo, ga povprašal o tem in pomiril z dobrimi besedami, da če nima želje [poučevati], naj vzame odpust in se prijavi za drugo službo. Ker pa ga je že dvakrat imenoval lažnivec, mu je on [Vokmanič] v nagli jezi nenevarno zadal udarec z roko, kar pa učitelj ni pustil neporavnano, temveč mu je nato večkrat vrnil. Ko je izvedela
anderen, weiter alda khaines wegs geduldet.« V ARS, AS 2, š. 877, str. 221, je odgovor metliškega sodnika in mestnega sveta glede izgona predikanta in šolskega mojstra, obravnavana dne 16. marca 1581.
170	ARS, AS 2, š. 877, str. 303, prošnja Petra Vokmaniča na kranjske stanove za imenovanje Sebastjana Schwartza za šolskega mojstra obravnavana dne 9. junija 1582.
171	ARS, AS 2, š. 878, str. 236, prošnja Jurija Stauderja deželnim stanovom, obravnavana dne 19. septembra 1584, kjer srečamo »Lucasen Tschutschack Teutschn Schulmaister gewesten in der Moetling seligen...«. Čučka ne omenjata ne Dimitz ne Gruden.
172	ARS, AS 2, š. 878, str. 145, odgovor stanovskega odbora na tožbo Petra Vokmaniča zoper Jurija Germeka, obravnavana 12. junija 1586, v kateri srečamo imenovanje Matije Kom-pareja. Glej tudi Dimitz, Geschichte, str. 183.
173	ARS, AS 2, š. 878, str. 427, prvo pričanje Petra Vokmaniča in šolskega mojstra z dne 20. septembra 1586. Drugo pričanje, ki je potekalo 15. marca 1587, pa najdemo na str. 508509.
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
¿010
skupnost, da sta oba poškodovana, ju je pomirila. Nato pa, ko je on [Vokmanič] razkril učiteljevo nespošto-vanje [do skupnosti], mu je [skupnost] ukazala enoglasno, da ne sme več tako nespoštljivo ravnati. Gospod Peter je tudi s svojimi pozivi dosegel, da je bil sedaj odstavljen [s položaja učitelja] in je bil nastavljen drug učitelj. ... Nedolgo po tem je tale [Germek] novega učitelja vzel s sabo na nek kraj in ga hotel prepričati, da naj se skupaj z njim pritoži zoper gospoda Petra, ko pa taisti tega ni hotel storiti, ga je grdo okre-gal in močno osramotil. Tudi potem ko je bil zavoljo tega obtožen pred mestnim sodnikom, je pred sodiščem samo rekel, da je namreč on osramočen in da je bil odpuščen iz službe, nakar mu je mestni sodnik ukazal poslušnost... Enkrat naj bi se vlačil pijan po ulicah, z golim orožjem čez ramo, in ko je prišel do hiše gospoda Petra, je z žaljivkami in norostmi izzival, nato vdrl z orožjem noter in nagnal ženo gospoda Petra ...«. Na te obtožbe je Germek odgovarjal, da je »... le pred Bogom in njegovim obličjem ravnal nepravilno in nasilno. V Metliki noče ostati, da ne bo tudi on, tako kot gospod Peter, zaradi sposojanja denarja in premoženja osovražen. Ne bi se ustavil, ko ne bi gospod Peter nastopil z golo sabljo zoper njega. Ni ga [Vokmaniča] imenoval lažnivec, še manj pa zmikavt in kradljivec, kvečjemu je bilo ravno obratno. Dejanja je priznal pred sodiščem. Ne nazadnje pa se je pomiril tako z gospodom Petrom kot z novim učiteljem in sedaj se razumejo.«174 Na koncu je opisano dogajanje komentiral tudi kranjski superintendent Krištof Spindler, vseskozi seznanjen z dogajanjem v Metliki, in rekel: »Žalostno je, da se takšno zlovoljno ravnanje dogaja v skupnosti ... iz pričanja učitelja se da zaznati, kakšen nepo-koren, nenavaden in nasilen človek in popolni pijanec je. ... Naj se z njim zgodi kakor hoče, ker je kot učitelj odpuščen, svetuje pa, da se mu, v izogib bodočim nesoglasjem, pusti oditi. Poleg tega pa tudi gospoda Petra zavezuje, da se svojemu poklicu primerno obnaša.«175 Germek je najverjetneje odšel iz Metlike, njegovo delo pa je nadaljeval tukaj omenjeni neuer schul-maister Matija Kompare. Ta je deloval v Metliki leta 1592, ko so se že omenjeni goriški najemniki namenili požgati protestantsko molilnico pred mestom Metlika, poleg tega pa so šikanirali ne le predikanta Vokmaniča, temveč tudi učitelja. Vokmanič je pisal: »Minuli božič, ko je naš ubogi učitelj po naši navadi s šolarji pojoč k cerkvi šel, so ga nekateri [najemniki] izsledili, s snegom obmetavali, okoli ust naribali s snegom in na koncu z golim orožjem šolarje napadli in natepli«, poleg tega pa »so en dan pred njihovim odhodom ponoči ubogega učitelja hiše okno in vrata razbili in noter vrgli poleg ostalega tudi veliko smeti in ga osramotili.«176 Leta 1598 izdani ukaz o
174	ARS, AS 2, š. 878, str. 508, drugo pričanje Petra Vokmaniča in šolskega mojstra z dne 15. marca 1587.
175	Prav tam.
176	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 9, pismo Petra Vokmaniča ecclesiastus metlingensis kranjskim deželnim stanovom iz leta
pregonu predikanta iz Metlike nikjer ne omenja protestantskega učitelja, tako moramo domnevati, da še pred 1598 preneha vsakršna protestantska izobraževalna dejavnost. Zdi pa se, da je ob koncu 16. stoletja v Metliki znova zaživela katoliška izobraževalna dejavnost, katere učitelja je leta 1598 upravitelj vicedomskega urada predlagal na položaj mestnega pisarja.177 Pri tem nikakor ni zanemarljiv podatek, da je imel mestni svet pomisleke glede imenovanja, saj dotični učitelj ni bil vešč slovenskega jezika.178 Prav slednje je pomemben podatek, ki potrjuje, da se je pri uradovanju mesta na nek način uporabljal tudi slovenski jezik, hkrati pa pravi, da znanje slovenskega jezika ni bilo potrebno za poučevanje v šoli.
Protestantsko šolstvo srečamo v Črnomlju prvič omenjeno leta 1569, ko je črnomaljski mestni svet prosil deželne stanove, da bi odobrili plačo za tamkajšnjega šolskega mojstra, ki se je tedaj preselil mesto.179 Najverjetneje je to bil Bartolomej Movrin, ki je poučeval v Črnomlju do začetka leta 1575. Njegovo delo je tedaj prevzel črnomaljski mestni pisar Ivan Theiner (Hans Theiner) in stanovom napisal: »Potem ko mi je bila po krščanskih predikantih dodeljena tukajšnja nemška šola v Črnomlju in v prvih dneh preteklega meseca februarja tega leta 75 predana, mi ni bilo plačano od gospoda prejemnika brez sklepa [stanov] četrtletno plačilo«, in se nadalje skliceval na sklep stanov iz leta 1569 o plačilu učitelja.180 Po slabem letu dni črnomaljski meščani s Theinerjevim delom niso bili zadovoljni in ko se je Movrin vrnil v Črnomelj, se je Nikolaj Frankopan, lastnik gradu, obrnil na deželne stanove o nujnosti imenovanja učitelja in v nadvse zgovornem pismu omenil: »Potem ko je bil Bartolomej Movrin tukaj pred štirimi leti deželnostanovski s strani deželnih stanov plačani učitelj, kar je skrbno opravljal, je postal oskrbnik in po opustitvi te službe, o čemer ima dobro priporočilno pismo, se je ponovno sem preselil. Med tem, ker nismo imeli nikogar drugega, smo se zanesli na tukajšnjega
1592, pismo ni datirano, vendar je verjetno nastalo v zadnjih
dnevih novembra ali v začetku decembra.
177	Dimitz, Urkunden, str. 97, pismo Pavla Kotscheerja upravitelja kranjskega vicedomskega urada sodniku, svetu in skupnosti mesta Metlika z dne 12. oktobra 1598, kjer pravi »den Schulmeister als Stadtschreiber anzustellen, wenn auch nur versuchsweise bis auf Weiteres, und den bisherigen unkatolischen Stadtschreiber zu entlassen.« Glej tudi Golec, Družba, str. 880.
178	Dimitz, Urkunden, str. 97, pismo sveta in skupnosti Metlika kranjskemu vicedomu Jožefu Rabatti z dne 7. oktobra 1598, »Was die Ernennung des jetzigen Schulmeisters zum Stadtschreiberamt betrifft, so haetten sie nur das Bedenken, daß er der windischen Sprache nicht kuendig.«
179	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 4, pismo črnomaljskega sodnika in mestnega sveta deželnim stanovom z dne 11. februarja 1569. Stanovi so določili plačo 24 zlatnikov letno za šolskega mojstra. O plačilu šolskega mojstra priča tudi dopis iz 22. aprila 1569, kjer se omeja vzdrževanje semkaj »angezogenen Schulmaißters«. Nemškega šolskega mojstra se tedaj omenja v Črnomlju, glej Dimitz, Geschichte, str. 182—183.
180	ARS, AS 2, š. 876, str. 110, prošnja Ivana Theinerja.
¿010
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
mestnega pisarja Hansa Theinerja. Vendar ker ni bil latinske, cirilske, glagolske in ostalih tukaj potrebnih pisav vešč, sem nekaj dečkov (katere sem v svojem gradu nastanil in jim v šolo pustil iti) enega za drugim domov poslal, kajti mestni pisar ni mogel obeh služb opravljati. Tudi tukajšnji meščani [Burgersleuth] bi zaradi svojih otrok radi videli, da zgoraj omenjeni Bartolomej šolo ponovno prevzame...«.181 Pismo je dragocena priča, ne le o delovanju šole in izobraževanju meščanskih ter kmečkih sinov, temveč tudi neposredno potrjuje uporabo kar treh ali štirih različnih pisav na območju Metliškega. V ta podatek bi sicer lahko dvomili, vendar če upoštevamo ohranjeni epigrafski material, postane jasno, da je Frankopan opisoval dejansko stanje, saj ga potrjujejo tako glagoljaški napis na viniškem gradu iz 1556, nagrobniki v bosanščici iz Marindola iz let 1580 in 1587, o prisotnosti latinice in gotice pa sploh ne moremo dvomiti.
Zanimivo vlogo je vsaj v času Frankopana imel črnomaljski grad kot svojevrstni internat za tukaj šolajoče se dečke iz celotne metliške dežele. Movrin je deloval v Črnomlju nekje do leta 1586, ko ga je nasledil Mihael Sifrovič (Schifrovitsch). Prav tedaj je mesto prizadel požar182 in deželni stanovi so pisali: »Z vašo kot tudi celotnega mesta nesrečo žalostno trpimo: vendar boste s potrpljenjem in božjo pomočjo premagali [nesrečo]. Kajti mi lahko razumemo, da se v takšni bedi težko šolo vzdržuje: vendar se mora nekaj časa potrpeti in pričakovati poboljšanje [razmer].«183 Nato omembe šole izginejo, vendar lahko domnevamo, da je nekakšno poučevanje v Črnomlju vzdržalo do prvih udarcev protireformacije, ki je odpravila skupaj s protestantizmom tudi protestantsko šolstvo.
Upravičeno se lahko vprašamo o rezultatih delovanja protestantskih šol na Metliškem. Med sto trinajstimi Kranjci, ki so bili med letoma 1530 in 1614 imatrikulirani na univerzi v Tubingenu, ne najdemo niti enega, za katerega bi lahko sklepali, da je izhajal iz Metliškega.}84 Tudi na univerzah na Dunaju in v Gradcu na Štajerskem najdemo v času med 1551-1600 le enega študenta iz mesta Metlike, iz Črnomlja in ostalih naselij Metliškega pa no-
181	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 4, pismo Nikolaja Frankopana deželnim stanovom z dne 15. novembra 1575, stanovski odbor pa ga je obravnaval že teden pozneje, 22. novembra 1575, kar vidimo v ARS, AS 2, š. 876, str. 170. Pismo je sicer že mnogokrat omenjeno, mdr. glej Dimitz, Geschichte str. 183; Lopašič, Bihač, str. 288; Podlogar, Kronika, str. 53; Strohal, GradKarlovac, str. 17-18.
182	Golec, Črnomelj, str. 190, op. 207.
183	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 4, pismo deželnih stanov an Micheln Schifrovitsch, E. E. Landschajft Provisionierten Schuel-halter zu Tschernembl z dne 13. septembra 1586. Požar omenja tudi Dimitz, Urkunden, str. 82, pismo upravitelja sodniškega urada, sveta in skupnosti Črnomelj kranjskemu vicedomu z dne 1. avgusta 1593, kjer srečamo še sedem let po požaru arme abgeprendte Staettlein. Glej tudi Golec, Črnomelj, str. 190.
184	Elze, Die Universitaet, str. 64-87.
benega.185 V kolikor so se učenci metliških šol izobraževali naprej, bi jih morali iskati še kje drugje. Izmed vseh kranjskih predikantov je z Metliškega prišel le eden, Vid Subtilič, rojen v mestu Metlika ali nekje na^ deželi, ki je leta 1586 nastopil kot predikant v Črnomlju.186 Iz Črnomlja je izviral tudi Ivan Zivkovič (Hans Shivkovich), verjetno brat nepotrjenega črnomaljskega mestnega sodnika Mihaela Zivkoviča (1593), ki je bil vojni pisar (feldschreiber) na gradu Turn na Mrežnici na današnjem Hrvaškem.187 Upravičeno lahko domnevamo, da sta oba svojo osnovno izobrazbo dobila v protestantskih šolah na Metliškem.
Posledice zaprtja protestantskih in nedelovanja katoliških šol so bile vidne dobro stoletje po delovanju protireformacije. V dolgem obdobju med letoma 1601-1700 so iz mesta Metlike izhajali le štirje študenti, imatrikulirani na Dunaju ali v Gradcu, iz Črnomlja pa kar štirinajst študentov.188 Zdi se, da je bilo v Metliki in Črnomlju v drugi polovici 17. stoletja le vzpostavljeno nekakšno katoliško osnovno izobraževanje, vendar je zelo opešalo na začetku 18. stoletja. Tako okoli leta 1714 ni niti en član mestnega sveta v Črnomlju znal ne pisati ne brati, le rahlo boljše stanje pa je bilo v sosednji Metliki.189 Poudariti je potrebno, da tovrstno stanje opažamo v vseh dolenjskih in notranjskih mestih.
Jezik in knjige
Med ključnimi vprašanji reformacije na Metliškem sta vprašanji, v katerem jeziku se je pridigalo in poučevalo v protestantskih šolah ter v kakšni meri so na Metliško segla dela kranjskih, hrvaških in nemških reformatorjev. O jeziku reformatorjev in sploh deželni govorici v 16. stoletju težko postavimo jasne sklepe, hkrati pa ne moremo le povzeti Valvasorjevih trditev s konca 17. stoletja.190 Pisni
185	Golec, Družba, str. 871-872, tabela zastopanosti imatriku-liranih dunajskih in graških študenov v letih 1518-1710/ 1715. Za opozorilo na te podatke se zahvaljujem dr. Lilijani Znidaršič-Golec.
186	Elze, Prediger 1, str. 199.
187	Nagrobnik je vzidan v vzhodnem zidu ladje cerkve Sv. Duha v Črnomlju in pravi: »HIE LIGT BEGROBEN / DER EDL UND VEST HE / RR HANNS SHIVKOVICH / R. K. M. VELDT. SCREIBER ZV TVRN AN DER / MRESHNIZA BELIHE / R DEN 9. JULY 1626 / VERSHIDEN. DEME / GOTT AIN FRELIHE / AUFERSTEHUNG VE/ RLIHEN. BELE./ AMEN«
188	Golec, Družba, str. 871-872, tabela zastopanosti imatrikuli-ranih dunajskih in graških študenov v letih 1518-1710/ 1715.
189	Golec, Črnomelj, str. 180. Leta 1714 sta bila v Črnomlju pismena le mestni sodnik in pisar, leta 1750 pa ni bilo ne v notranjem ne v zunanjem mestnem svetu pismenega človeka. Skorajda isto stanje se opaža tedaj v Metliki, kjer je okoli 1714 znalo poleg sodnika pisati in brati le nekaj mož. Glej tudi Golec, Družba, str. 867.
190	Valvasor, Die Ehre, III, str. 147, pri opisu Pobrežja (Freyenthurn) pravi »Tukajšnja noša je povsem hrvaška in prav tako se tukaj povsod uporablja hrvaški jezik.«, str. 383,
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
¿010
viri, tako epigrafski kot diplomatični, nam govorijo o uporabi vrste pisav in temu primerno tudi jezikov. Hkrati je tudi jasno, da se je uporabljal specifičen jezik v interakcijah različnih družbenih skupin. Predpostaviti moramo, da sta plemstvo dežele in meščanstvo obeh mest uporabljala in poznala nemški jezik,191 gotovo pa primarno govorila deželni govor, ki je bil v 16. stoletju, tako kot dandanes, svojevrstna mešanica dolenjskega kranjskega jezika in čezkolp-skega hrvaškega jezika z množico variacij po številnih vaseh dežele. Prav ta jezik oziroma njegove govore je v največji meri uporabljalo kmetstvo Metliškega, hkrati pa je, najverjetneje v zelo omejeni meri, poznalo tudi nemški jezik. Kot je jasno poudaril sam Trubar, ni imelo ne prebivalstvo Metliškega ne dežele Kranjske težav z razumevanjem hrvaškega jezi-ka.192 Zadnja sprememba jezikovne podobe dežele predstavlja naselitev Uskokov v 16. stoletju, s čimer se je v deželi pojavil tudi njihov jezik, štokavščina.
Razen Gregorja Vlahoviča193 so nemški jezik govorili in pisali vsi predikanti, ki jih srečamo na Metliškem, kar je povsem razvidno iz pisem, brez izjem pisanih v gotici. Nemščina se je uporabljala tudi pri izobraževanju, o čemer jasno govori naslov posameznih učiteljev in šol samih. V pismih tako dosledno srečamo teutsche schuel in teutscher schuel-maister. Drugi jezik, o katerega prisotnosti ni dvomov, je slovenski oziroma cranerischen sprach ali cranerische windish,194 kot ga imenujejo v pismu iz leta 1559. Vrsta predikantov, ki so delovali na Metliškem, je izvirala iz drugih delov Kranjske, tako o njihovem jeziku in jeziku njihovih pridig ni dvomiti, da pa so ga poznali in govorili tudi predikanti, ki niso izvirali iz Kranjske, priča njihova sposobnost delovanja po drugih delih taiste dežele. Tako je npr. Vlahovič pridigal po Dolenjskem in Spodnještajer-skem, hotel pa se je odseliti v Radeče ob Savi. O njegovi sposobnosti razumeti in govoriti kranjski
pri opisu Metlike pravi: »Tale okoli ležeča dežela se splošno imenuje hrvaška, kajti prebivalci se na splošno služijo hrvaškega jezika in noše, tudi vse svoje običaje izvajajo v hrvaščini.«, str. 602, pri opisu Črnomlja pravi »Prebivalci mesta so vsi oblečeni hrvaško in tudi govorijo hrvaško, kot sicer opažamo povsod tam v Slovenski marki.«
191	Golec, Regionalne razlike, str. 26.
192	Chmel, Monumenta, str. 202, kjer Primož Trubar v pismu kralju Maksimilijanu z dne 2. januarja 1560 pravi, »dan gott lob ich verstehe die crobatische sprach wie alle Crainer und Mettlinger zimblich wol«.
193	Kostrenčič, Urkundliche Beitraege, str. 7, pismo Matije Klombnerja Primožu Trubarju z dne 24. februarja 1560, kjer pravi »Er [Vlahovič] khan ewere [Trubarjeve] puecher all auswendig, sunst khan er weder teutsch noch latein.«
194	Kostrenčič Urkundliche Beitraege, str. 1. Ta izraz uporabljajo
v pismu z dne 28. avgusta 1559, kjer pravijo: »... ist herr Steffan Consul von Pinguent in Isreich ... pewegt, derselben craenerischen sprach vnnd angefangenen puess nach zu geen vnnd dasselb halb new testament sambt dem, so noch hernach zu einer volkhummen windischen bibel veroffenlich khumen wirdet, in crobatisch puchtaben vnnd sprach, des dan die recht haupt windisch ist, zu vertieren.«
jezik tako ne moremo dvomiti, gotovo je tudi, da je v njem pridigal, saj je največ znanja in gradiva pridobil iz Trubarjevih del, ki naj bi jih znal na pamet. Tretji jezik, v katerem se je pridigalo, pa je bil čezkolpski hrvaški jezik (najverjetneje čakavščina, izključiti pa ne gre niti vplivov kajkavske govorice), še dandanes zelo soroden belokranjskemu govoru. Iz Obkolpja sta izvirala vsaj dva predikanta na Metliškem, Gregor Vlahovič iz Ribnika in Peter Lukič iz Ozlja. Vlahovič pravi v pismu, da je rojen Hrvat in jezik povsem razume,195 zaradi česa je bil kompetenten pregledati del prevoda nove zaveze, ki ga je naredil Štefan Konzul iz Istre. Veliko je pridigal tudi po Hrvaškem (Sisek, Zagreb, Senj), pri tem pa seveda uporabljal hrvaški jezik.
Tako moramo sklepati, da je bil jezik predikantov trojen. V občevanju s stanovi in ostalimi oblastmi ter pri poučevanju v šolah so uporabljali nemški jezik, pri pridiganju največ kranjski (slovenski), v dobršni meri pa tudi hrvaški jezik ozi-
JPHSPHM ¿SOIir^&SBGIP^tte, gmißsa pafr&tttfčia tipa-^mjaijijiia
SjnsSoMia, (na SfifiMra tfaur ni IÜEHI&SS eoEife-i raM ßitaaa iiiiJia.
SWftti&et&il&t&öI tx$ ne»«» CcffiP njettte/jemömeFiie« i» bit CtObit= tiföjeöpttcfj wi>olmetfcf)f/ i?tti>ttiit©lößtftfif}iß *25ßd>ffrtb<ttgc*. ttttCFt.
IF'MiHit
IP/fmirSm PSjMit7 sjrainaadbihst f&isi: srt
■13773 ÄiSffi&lMl COMÄB E&/
psAI t
m^&OTäfeiP spčsaesff&H,
i* Ati ffit
Glagoljaška Nova zaveza iz leta 1563 oziroma »Drugi del Novoga testamenta v kom se zadrže Apustolske Epistole, po ordinu kako broj na drugoj strani ove harte kaže.« Tiskano leta 1563 v Tubingenu (Jembrih, 0d uspjeha, str. 53, slika 6).
195 Kostrenčič Urkundliche Beitraege, str. 164, pismo Gregorja Vlahoviča baronu Ivanu Ungnadu z dne 19. januarja 1563,
»Weil ich ein geborner Crabat bin vnd die sprach gar wol verstehe ...«.
¿010
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
roma mešanico obeh v obliki deželnega govora. Uporaba deželne govorice postane povsem gotova, če upoštevamo, da je bil med poslušalci tudi kmečki živelj. Enako velja za pisave. Nikolaj Frankopan je leta 1575 govoril o lateinischer, kirilischer, glagolischer unnd dergleich hir Nottxendige schrifftn, resničnost njegovega pisanja in uporabo teh pisav na Metliškem pa potrjuje tako sodobno diplomatično kot epigrafsko gradivo. V napisu na oboku grajske kapele na Vinici tako srečamo zapis letnice 1556 in inicialke postavitelja v glagolici,196 v lapidariju zbirke Belokranjskega muzeja pa srečamo dva nagrobnika iz Marindola iz let 1580 in 1587 pisana v bosanščici (zahodni cirilici).197
Ključno orodje za širjenje idej reformacije so bile knjige in prav utemeljeno je vprašanje prisotnosti del kranjskih, nemških in hrvaških reformatorjev na območju Metliškega. Ko je leta 1560 Gregor Vla-hovič pridigal v Novem mestu, ga je dal novomeški prošt Jurij Graff zapreti in tedaj, kot pravi Klomb-ner v pismu Trubarju, »ni [Grafi] nič drugega pri njem našel kot vaš Katekizem in polovico nove zaveze ... Vaše knjige so njegov veliki zaklad ...«.198 Vlahovič je tako pri svojem pridiganju uporabljal Trubarjeva dela in naj bi jih znal na pamet. Trubarjeva dela so tako bila zagotovo prisotna na Metliškem. Ivan Tulščak, ki je v istem času deloval poleg Vlahoviča v Metliki, pa je govoril nemško in verjetno uporabljal dela nemških reformatorjev.
Najbolj očitna je pomoč metliških predikantov pri pregledu hrvaškega prevoda Svetega pisma, ki ga je naredil Stefan Konzul iz Istre. Ze prva poročila o delovanju predikantov sporočajo posredno povezanost metliških predikantov prek stanovskega pisarja Matije Klombnerja z delom Windische, Chrobatische und Cirulische Trukheray, tj. Ungnadove tiskarne v Urachu, kjer so delovali Primož Trubar, Peter Pavel Vergerij, Stefan Konzul, Anton Dalmatin in drugi.199 V avgustu 1559 so pregledovali del Konzulovega prevoda nove zaveze v hrvaški jezik in hkrati upali, da se bo naredil prevod »... te hrvaške verzije naprej v cirilico, to je polovično ali skrajšano grščino ... S tem bi se, upajmo, prava krščanska vera in resnični sveti evangelij po celotni Turčiji razširil ...«.200 V namen transliteracije besedila v cirilico so
196	Stopar, Grajske stavbe, str. 126. Napis ČFLE označuje letnico 1556, MV pa so najverjetneje inicialke postavitelja.
197	Na nagrobniku iz 1580 je manj jasen napis »T0E TAJ ŠTRKAC«, na nagrobniku iz 1587 pa »T0 E MLIČA«. 0ba sta grobo obdelana, najverjetneje domače izdelave, nastala pa sta okoli štirideset let po prihodu Uskokov na območje Marindola.
198	Kostrenčič, Urkundliche Beitraege, str. 7, pismo Matije Klombnerja Primožu Trubarju z dne 24. februarja 1560, v katerem srečamo opis delovanja Ivana Tulšaka in Gregorja Vlahoviča v Metliki, skupaj z vrsto zanimivih podrobnosti.
199	Jembrih, 0d uspjeha, str. 35; Bučar Odnošaji, str. 22.
200	Kostrenčič, Urkundliche Beitraege, str. 2, pričanje o hrvaškem
prevodu nove zaveze z 28. avgusta 1559.
angažirali tudi uskoške pope. Prve hrvaške knjige, tiskane v glagolici in cirilici so prišle v Metliko že leta 1561, leta 1562 pa je Klombner pisal: »Katekizem pride v kratkem. Hrvaškega sem razdelil na Reko 410, v Metliko 200, gospodu Khislu 100 [knjig]. Tukaj jih imam še 60. Dva soda s cirilico pa ležita v Celovcu.«201 Ves čas delovanja Ungnadove tiskarne v Urachu (1560-1564) so bili metliški predikanti tako v stiku z njenim delom in so na Metliškem videli možnost prodaje teh knjig, najverjetneje za čez to ozemlje premikajoče protiturško vojaštvo in za bližnjo duhovščino, saj je, kot je pisal Vlahovič v pismu Ungnadu, »tukajpri in okoli nas veliko bogatih duhovnikov, ki bodo brez dvoma radi kupili in plačali. Med njimi se jih nekaj najde, ki so ubogi in polne vrednosti takšnih knjig ne morejo plačati, taistim se mora [nakup] olajšati...« 202
V Metliki pa so delovali tudi hrvaški prevajalci. Po pregonu iz Pazina se je Vlahoviču julija 1563 pridružil prevajalec Jurij Cvečič, ker je upal, da bo lahko v Metliki kaj zaslužil.203 Tako je za kratek čas Cvečič deloval tudi v Metliki. Tam srečamo tudi Jurija Juričiča, saj je ravno prevajal Wurttemberški cerkveni red in ga po Klombnerju poslal v tiskarno v Urach,204 kjer je izšel kot Crikveni ordinalic leta 1564. Se pred smrtjo Ivana Ungnada je zaradi vprašanja vodenja prevoda Svetega pisma v hrvaški jezik in kvalitete prevoda prišlo do razkola med Matijo Klombnerjem in Primožem Trubarjem, s čimer so metliški predikanti izgubili posreden stik s Trubarjem in njegovim delom, ohranjali pa so stik z Ung-nadom. Z njegovo smrtjo leta 1564 je zamrlo delovanje tiskarne v Urachu, tako po letu 1565 ne zasledimo več korespondence, ki bi se dotikala prevajanja protestantskih del v hrvaški jezik. Prevajalska dejavnost in pomoč pri tisku glagolskih in cirilskih knjig sta zamrli po prvi izselitvi Vlahoviča in povsem prenehali po njegovi smrti leta 1581. Kot se zdi, se njegovi nasledniki niso več ukvarjali s prevajanjem in načrtnim širjenjem reformacijskega tiska. Poleg že omenjenih del Primoža Trubarja, ki jih je imel Vlahovič in gotovo tudi njegovi nasledniki, je leta 1584 prišel na Metliško Dalmatinov slo-
201	Kostrenčič, Urkundliche Beitraege, str. 71, pismo Matije Klombnerja baronu Ivanu Ungnadu z dne 18. marca 1562.
202	Kostrenčič, Urkundliche Beitraege, str. 165, pismo Gregorja Vlahoviča baronu Ivanu Ungnadu z dne 19. januarja 1563.
203	Kostrenčič, Urkundliche Beitraege, str. 184, pismo Matije Klomberja baronu Ivanu Ungnadu z dne 28. julija 1563, kjer pravi »Sowohl Zvečič wie die anderen in Mitterburg verfolge der Bischof und desswegen ziehe Zvečič nach Moettling, wo er bei Gregor etwas zu verdienen hoffe.«
1A/1
204	Kostrenčič, Urkundliche Beitraege, str. 197, pismo Matije Klombnerja baronu Ivanu Ungnadu z dne 11. novembra 1563, kjer pravi »... die wuertembergische Kirchenordnung sammt Vorrede, uebersetzt von Georg in Moettling«. Prevod omenja tudi Steklasa, Protestantizem, str. 80, vendar pravi, da je prevod naredil Vlahovič, kar seveda ne drži, saj Vlahovič ni bil vešč nemškega jezika, tako je lahko prevajal le Juričič. Tudi Elze, Prediger 1, str. 174.
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
2010
venski prevod Biblije. Istega leta je namreč metliški predikant Peter Vokmanič skupaj z ostalimi desetimi predikanti na Kranjskem prejel primerek Dalmatinovega prevoda, vezan v belo usnje.205 S tem je na Metliško prišlo drugo temeljno delo slovenskih reformatorjev in dokončno potrdilo značaj ter jezik metliške, tj. belokranjske reformacije.
Recepcija protestantizma in mestna avtonomija
Končno vprašanje je recepcija protestantizma pri meščanstvu in kmetstvu Metliškega. Gotovo je, da je bilo najpomembnejše središče protestantizma mesto Metlika, kjer srečamo najbolj intenzivno in aktivno delo predikantov od najpozneje leta 1559 naprej. Ze tedaj je bil del prebivalstva mesta privržen novi veroizpovedi, vendar je predstavljal manjšino, saj sta še leta 1562, ko je metliški glavar Peter Erdody podelil Gregorju Vlahoviču proštijo bratovščine Rešnjega telesa in k temu pripadajočo posest, metliški sodnik in mestni svet sprožila tožbo zoper glavarja pred deželnim sodiščem.206 Če bi bila večina v mestnem svetu protestantska, do tovrstne tožbe ne bi prišlo, saj bi svet tiho podprl glavarjevo odločitev. Tako vidimo, da je bila v začetku 60. let večina v mestnem svetu in potemtakem samem mestu katoliška in ne protestantska. Z desetletjem bolj intenzivnega dela predikantov, delovanjem šol in širjenjem tiska je število protestantov stalno naraščalo in pri opisu delovanja predikanta Matičiča v začetku 70. let srečamo omembo, da je na njegovo pridigo v metliškem gradu prišlo štiristo petdeset in več ljudi,207 kar pomeni, da je bil dobršen del takratnega prebivalstva mesta pa tudi podložnikov bližnjih gospostev že protestantski oziroma je vsaj simpatiziral s protestantizmom. Do leta 1582 so protestanti povsem prevzeli organe mestne avtonomije, saj se ob želji, da bi na posesti Sigmunda Semeniča zgradili leseno molilnico, omenja, da sta »sedanji sodnik in starešina v Metliki naše vere.«208 Glede na pravilo, da je moral mestni sodnik (Richter) najprej imeti položaj starešine, da se je navadil običajev in navad mesta, lahko sklepamo, da je bil tudi naslednji sodnik protestant. Tako je do začetka 90. let 16. stoletja Metlika postala skorajda povsem protestantsko mesto in leta 1593 so meščani Metlike izvolili za svojega sodnika protestanta Marksa Čepnika (Tschaepnikh).209 Ker slednji ni
205	Dimitz, Geschichte, str. 209. Dimitz domneva »Peter (Vlacho-vitsch?) in Moetling«, Gregor Vlahovič je umrl leta 1581, ko je bil v Metliki predikant Peter Vokmanič.
206	Dimitz, Urkunden, str. 51. Metliški mestni sodnik in svet so sprožili spor pred deželnim sodiščem 21. oktobra 1562.
207	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 9, pismo Štefana Kuniča (Khunitsch), upravitelja gospostva Metlika, deželnemu glavarju Herbardu baronu Auerspergu z dne 19. aprila 1575.
208	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 9, pismo Petra Vokmaniča kranjskim deželnim odbornikom z dne 3. aprila 1582.
209	Dimitz, Urkunden, str. 83, pismo metliškega starešine, sveta
bil pripadnik »odrešujoče katoliške vere, temveč veliko bolj protestantskega nesvetega nauka ... se vam zelo odsvetuje izbor taistega za mestnega sodnika in nalaga v imenu deželnega kneza, izvoliti drugega sposobnega katoliškega sodnika in naglo po prastari navadi predlagati na potrdilo«,210 je pisal vicedom mestu Metlika. Čepnik kot protestant tako ni mogel biti potrjen, zato se je mestni svet pokoril ukazu vice-doma in izvolil novega, katoliškega mestnega sodnika, vendar je večina v organih mestne avtonomije ostala protestantska. To stanje se je spremenilo do leta 1598, ko je bil dobršen del prebivalcev mesta katoliški in je temu primerno prevzel položaje v organih avtonomije.211 Sicer mestni svet tedaj ni potrdil s strani vicedoma predlaganega Gregorja Laha, ker ni bil pred tem starešina,212 vendar so meščani Metlike za sodnika izvolili Nikolaja Cola-riča (Zoellaritsch). Vicedom sicer ni bil povsem prepričan, da je Colarič katolik, zato je poslal oster ukaz, da ga morajo nemudoma zamenjati, v kolikor se izkaže, da je protestant.213 Po tem omemb protestantov v organih avtonomije mesta Metlika ne srečamo več in s protireformacijo gotovo povsem izginejo.
Podoben in časovno sovpadajoč razvoj opažamo tudi v Črnomlju, kjer so protestanti še bistveno pozneje tvorili manjšino prebivalstva, saj so najpozneje leta 1593 prevzeli organe mestne avtonomije. Tako lahko govorimo šele v 90. letih 16. stoletja o protestantski večini. Prav slednja je leta 1593 izvolila za sodnika Mihaela Zivkoviča (Schifkovitsch) in svojo izvolitev utemeljila v pismu vicedomu, da je »ta Mihael Živkovič ... ne le nemškega jezika, temveč tudi pisanja vešč in izkušen«214 ter pričakovala potrditev sodnika s strani vicedoma. Na istem pismu srečamo dopis vicedoma, da je Zivkovič protestant (sectisch)^ in zaradi tega je zavrnil potrditev. O izvolitvi Zivkoviča je vicedom pisal tudi nadvojvodi
in skupnosti vicedomu Ludviku Kamilu Schwardi iz 14. ok-
tobra 1593.
210	Dimitz, Urkunden, str. 83—84, pismo kranjskega vicedoma Ludvika Kamila Schwarde metliškemu starešini, svetu in skupnosti z dne 27. oktobra 1593.
211	Dimitz, Urkunden, str. 97, pismo upravitelja vicedomskega urada Pavla Kotscheerja metliškemu sodniku, svetu in skupnosti z dne 12. oktobra 1598, »da es jetzt eine ziemliche Zahl katholischer Buerger gebe...«.
212	Dimitz, Urkunden, str. 97, pismo metliškega sveta in celotne skupnosti kranjskemu vicedomu Jožefu Rabatti z dne 7. oktobra 1593, kjer je jasno naveden element mestnega prava: »keiner Richter werden koenne, der nicht ein Jahr zuvor Staraschina gewesen, damit er die Gebraeuch und Rechtsatzungen erlernt undbegrife«.
213	Dimitz, Urkunden, str. 97, pismo upravitelja vicedomskega urada Pavla Kotscheerja metliškemu sodniku, svetu in skupnosti z dne 12. oktobra 1598.
214	Dimitz, Urkunden, str. 82, pismo upravitelja sodniškega urada (starešine), sveta in cele skupnosti Črnomelj vicedomu z dne 12. julija 1593. Srečamo tudi omembo, da so v Črnomlju volili mestnega sodnika zadnji dan meseca junija, kar je bila uralte Gebrauch und Gewohnheit.
¿OIO
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
Ferdinandu in tam omenil: »0n naj bi bil edini iz njihove srede, kije nemškega jezika vešč, vendar se da v skupnosti, o čemer [Črnomaljci] ne poročajo, povsem sposobnih in nemškega jezika veščih ljudi najti...«.215 Tudi sicer moramo dvomiti v argument, da je Zivkovič edini vešč pisanja in nemškega jezika, saj je tedaj verjetno še delovala šola v Črnomlju oziroma so v mestu še živeli meščani, ki so se vsaj za časa Frankopana izobraževali v tukajšnji šoli. Izgovor, ki so ga uporabili črnomaljski meščani, ni bil prepričljiv in nadvojvoda Ernest je pisal mestnemu svetu, da se izvolitev Zivkoviča odsvetuje in da naj ponovijo volitve ter za mestnega sodnika izvolijo katolika.216 Črnomaljci so nato v septembru 1593 poročali, da so na položaj mestnega sodnika izvolili katolika Leonarda Jelena,217 s čimer je bila zaključena kratka epizoda protestantskega prevzema organov mestne avtonomije.
0 meščanstvu drugje po Metliškem ne moremo govoriti, saj dežela razen Črnomlja in Metlike ni premogla drugih središč, ki bi imela status mesta. Tako moramo pogledati, kako se je protestantizem dotaknil kmečkega prebivalstva. Slednje je v precejšnji meri gojilo drugačne oblike izražanja verovanja kot plemstvo in meščanstvo in odpravljanje romanj in praznikov, prepovedi gradnje novih cerkva in drugih načinov izražanja pobožnosti je prej delovalo v smer odvračanja kmečkega prebivalstva od nove konfesije kot obratno.218 Po poročanju oglejskega vizitatorja Bizancija iz leta 1581 nadvojvodi Karlu: »Čudil sem se zelo, da sem našel še toliko pobožnosti pri ljudstvu, ko ima vendar povsod, tako na življenju duhovstva kot plemstva, vsakovrstne slabe zglede.«,219 lahko sklepamo, da med preprosto ljudstvo delovanje predikantov ni seglo v večji meri, vendar Bizancij med ostalim opisuje v vizitacijskem zapisniku tudi stanje pobožnosti na posameznih gospostvih po Kranjskem, kjer med protestanti srečamo kmečke družine.220
Podobno opažamo tudi na Metliškem. Nazoren primer tega je delovanje predikantov na gradu Kru-pa pri Semiču, ki ni imel pripadajoče večje naselbine, Semič pa je bil tedaj le naselje brez posebnega
215	Dimitz, Urkunden, str. 82, pismo vicedoma nadvojvodi z dne 26. julija 1593. Zanimivo je, da podaja vicedom v pismu primerjavo s stanjem v Ljubljani, kjer tedanji mestni sodnik Nikolaj Durlach prav tako ni bil vešč nemškega jezika. Glej tudi Golec, Regionalne razlike, str. 35.
216	Dimitz, Urkunden, str. 83, pismo nadvojvode Ernesta mestnemu sodniku in svetu z dne 10. avgusta 1593.
217	Dimitz, Urkunden, str. 83, pismo upravitelja sodniškega urada (starešine) in sveta kranjskemu vicedomu z dne 13. septembra 1593.
218	Rajšp, Razširjenost, str. 272.
219	Gruden, Doneski, str. 62.
220	Gruden, Doneski, str. 135-139. Tako srečamo šest prote-
stantskih kmečkih družin v Smihelu, trideset v Dobrničah,
eno družino v Dobrepolju in še več po manjših naseljih, ki jih
je Bizancij obiskal.
pravnega statusa, in v Gradcu, ki je sicer imel pripadajočo naselbino, vendar tako kot Semič brez pravnega statusa. Tako je bilo poslušalstvo na gradovih Krupa in Gradac poleg družine lastnika in eventualnega vojaštva predvsem okoliško kmečko podložniško prebivalstvo, ni pa tudi izključena možnost, da bi pridiganje na gradu v Gradcu obiskovali tudi meščani bližnjih Metlike in Črnomlja. Podobno velja za Pobrežje, ki je spadal v delokrog črnomaljskega predikanta, ki je pridigal tam nastanjenemu vojaštvu in okoliškemu kmečkemu prebivalstvu.
Neposredna dokaza širitve protestantizma med kmetstvo srečamo v dveh dopisih iz mesta Metlike. V dopisu na stanovski odbor zoper ravnanje predi-kanta Mihaela Matičiča iz leta 1574 so podpisniki razdeljeni v dve skupini, na eni strani lista srečamo enaindvajset Gehorsambe Burger (poslušne meščane), na drugi strani pa enajst Unterthanen allerley herrschafft in Moettlinger Poden (podložnike različnih gospostev na Metliškem).221 Prav slednjih enajst podpisnikov, verjetno gre za podložnike gospostev Metlika, Krupa, Gradac in Pobrežje, jasno govori o prisotnosti protestantizma med kmetstvom metliške dežele.
Drugi dve priči, deželnega komturja in komtuija v Metliki, pa poda Markvard Egkh, ki je v dveh pismih kranjskemu vicedomu iz leta 1598 opisal stanje v Črnomlju in Metliki. V obeh pismih trdi, da je med poslušalstvom tukajšnjih predikantov tudi einfelltige Paurs volkh (preprosto kmečko ljudstvo).222 Gotovo je, da se je protestantizem v določeni meri razširil med kmetstvo dežele in med njim našel pripravne vernike. Seveda lahko dvomimo o dojemanju reformatorskih idej med kmet-stvom in tudi meščanstvom, gotovo pa vendar je, da so oboji v velikem številu poslušali pridige in se redno udeleževali protestantskega bogoslužja, vse do njegove odprave 1598. Pridige različnih predi-kantov, ki so prihajali čez Kolpo iz vivodinskih posesti Zrinjskih, pa so obiskovali še slabi dve desetletji pozneje.
Kot zanimivost pa je potrebno omeniti tudi svojevrsten ljudski spomin na protestante in negativno pojmovanje slednjih, ki sta sicer zabeležena le v hrvaškem Obkolpju, vendar ju lahko zaradi intenzivnih stikov prebivalstva na obeh straneh Kolpe vidimo tudi na kranjski strani. Lopašič in Bučar omenjata v delih, nastalih ob koncu 19. in začetku 20. stoletja, da se je v Ozlju in okolici Karlovca ohranil ljudski spomin na protestantizem v prav posebni obliki. »Župnik u Ozljupripovijedao mi, da u
221	ARS, AS 2, Stan I., š. 93, f. 54/10, sn. 9, nedatirano pismo metliških meščanov verjetno iz leta 1574.
222	Gre za dve pismi Markvarda Egkha iz leta 1598, v obeh omenja prisotnost einfelltige Paurs volkh na pridigah pred mestom v Metliki in na »ulicah in trgu« v Črnomlju.
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
¿010
njegovoj župi živi još uspomena na Lutera, jer ako tko hoče najgore pogrditi svoga protivnika, onda mu kaže 'luteran, a još je gore, kaže, ako mu rekne 'kalavin'. — U Mahičnu kodKarlovca čuo sam sam u narodu o Luteru, da je 'on bio prvi djavao i gospodar paklenski'«.223 Pri prebivalstvu v okolici vasi Adlešiči v bližini gradu Pobrežje, neposredno nad Kolpo, pa se je ohranil podoben izraz z negativno konotacijo. Po besedah starejše prebivalke vasi Velika sela (nad Adlešiči), so imeli navado reči po krstu otroka, da sedaj, ko je krščen, ni več »lutrijan«.224
Življenje predikanta
Obstoječi viri nam omogočajo pogled ne le v delo reformatorjev in vsakokratne spore, ki so jih imeli med seboj in s knežjimi ter cerkvenimi oblastmi, temveč tudi v njihovo zasebno in družinsko življenje. Navadno lahko prek povsem postranskih omemb v pismih vidimo predikanta kot več kakor le opravljalca svoje funkcije, vidimo ga lahko kot osebo. Največ podatkov najdemo o predikantu Gregorju Vlahoviču, ki je izmenično deloval na Metliškem v letih 1559-1567 in 1575-1580. Rojen domnevno okoli leta 1530 v bližnjem Ribniku na Hrvaškem je že pred 1559 poleg Ivana Tulščaka nastopil kot predikant v mestu Metliki. Tedaj sta bila oba brez prihodkov in deželnostanovske provizije za svoje delo. Tako je pisal tedaj še prijateljski Klombner v pismu Trubarju, da sta oba predikanta »povsem uboga in nimata prav ničesar«.225 Ker ni dobival plačila (provizije), se je Vlahovič moral ukvarjati z obrtjo in ostalimi deli. Klombner je pisal: »Zmore šivati platno in tukaj je kupil šiviljsko delavnico. Na očitke, da naj bi to ne bilo dostojno duhovniku, je odgovoril: 'Sv. Pavel je bil tudi obrtnik'. Glavar Senja ga je hotel vzeti k sebi in mu je dal mizo in dva solda [plačila]. Tako ima v drugih krajih dobre prebende, vendar noče zapustiti Metličanov, čeprav mu nič ne dajo, [zato] se mora nahraniti samo s svojimi rokami in težkim in deloma kmečkim delom.«2226 Še boljše pa je na koncu pisma baronu Ungnadu svoj položaj opisal kar sam Vlahovič: »Jaz pridigam in delam, kakor Bog ve, povsod po deželi in nikoli ne varčujem, Bog ve, svojega truda, vendar nimam od nikogar niti najmanjšega plačila, razen tega kar tako rekočpriberačim in kar mi je po dobri volji podarjeno, kar gospod Štefan [Konzul] zelo dobro ve in kar je
223	Bučar, Širjenje, str. 230. Lopašič, Öko Kupe, str. 247 pravi: »Uspomena na Lutera i nauku njegovu živi i dan danas u narodnim pripoviedkama u okolici ribničkoj, u kojima se spominje Luter ne kao reformator vjerski, več kao živi vrag.«
224	Po besedah Marije Peteh, rojene 14. januarja 1930 v Ad-lešičih, bivajoče na naslovu Velika sela 8.
225	Kostrenčič, Urkundliche Beitraege, str. 5, pismo Matije Klombnerja Primožu Trubarju z dne 24. februarja 1560.
226	Kostrenčič, Urkundliche Beitraege, str. 7, pismo Matije Klombnerja Primožu Trubarju z dne 24. februarja 1560.
lahko sam videl, kako mi gre, tudi kar imam in kako živim s svojo ženo in ubogimi majhnimi otroki, tudi kakšne napade in spotike trpim, o čemer boljše, da ne pišem. Vsakemu bi hotel dobro storiti in izkazati Kristusovo ljubezen, tako ne premorem skorajda ničesar in sem tudi sicer veliko dolžan.«22,7
Da bi rešil stisko Vlahoviča in njegove družine ter zagotovil dovolj sredstev za hrvaške prevajalce, mu je leta 1562 metliški glavar Peter Erdody dodelil proštijo bratovščine Rešnjega telesa, iz naslova katere bi Vlahovič prejemal 24 renskih goldinarjev letno. Vendar sta se tedaj še katoliški mestni sodnik in svet pritožila zoper dodelitev,228 Vlahovič pa je, sodeč po poznejših pismih, v kratkem izgubil dohodke iz tega naslova. Zdi se, da je prvo provizijo v višini 30 renskih goldinarjev prejel v Metliki ne-dolgo pred odhodom v Novo mesto leta 1567. Tam sta skupaj z Ivanom Weichslerjem (Hansom Weichslerjem) prejemala 80 renskih goldinarjev letno.229 Po selitvi v Brežice je provizijo najverjetneje izgubil in ponovno pridobil ob vrnitvi v Metliko leta 1574, kjer sta oba predikanta v skladu s sklepom stanov iz leta 1568230 skupaj prejemala 50 renskih goldinarjev. Še v Metliki je pričel prejemati provizijo v višini 80 renskih goldinarjev, ki se mu je ob želji po preselitvi v Radeče ob Savi povečala na kar 100 renskih goldinarjev in jo je užival dosmrt-no.231 Po letu 1567 je Vlahovič torej postal landt-schafftlicher provisionierter predicant in v sledečih desetletjih prejemal vedno višje plačilo. Njegovo provizijo moramo primerjati z ostalimi sočasnimi, najprimerneje vojaškimi provizijami. Leta 1582 oziroma nekaj let pred tem je prejemal stotnik (haubt-mann) v deželni vojski 76 renskih goldinarjev, njegov prvi podrejeni, zastavnik (faehndrich) 20 renskih goldinarjev, navadni vojak - strelec pa le 6 renskih goldinarjev letne provizije, seveda pa so bili plačani v primeru aktivacije še za vsak dan pripravljenosti.232 Vlahovič je tako prejemal višjo letno provizijo kakor poveljnik stotnije in gotovo je s tem zneskom lahko preživel sebe in svojo družino.
Drugo je vprašanje vsakokratnega bivališča pre-dikanta in njegove družine. Za časa bivanja v Metliki v letih 1559-1567 je Vlahovič najverjetneje bival
227	Kostrenčič, Urkundliche Beitraege, str. 163, pismo Gregorja Vlahoviča baronu Ivanu Ungnadu z dne 19. januarja 1563.
228	Dimitz, Urkunden, str. 51, št. 24.
229	Elze, Prediger 2, str. 58.
230	ARS, AS 2, š. 93, f. 54/10, sn. 9, odgovor deželnih stanov na prošnjo metliškega meščanstva in kmetstva z dne 15. junija 1568, »"in Ersame Lanndtschajft bewilligt den SuQQliranten uber die hierinn Angezogne zuvor bewillight 30 R Reinisch noch Jaerlich 20 Rainisch R zu disen Christlich Werch«.
231	ARS, AS 2, š. 877, str. 155, odgovor stanovskega odbora na prošnjo Gregorja Vlahoviča z dne 14. decembra 1580, kjer pravi »zu ubersidlen willes ime sein hebende Provision der 80R mit noch 20R zuverQesset«. Tudi Elze, Prediger 2, str. 59, vendar omenja le 80 renskih goldinarjev.
232	Simoniti, Vojaška organizacija, str. 140.
¿010
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
v mestnem gradu, v katerega kapeli je tudi pridigal, saj mestne oblasti niso bile naklonjene predi-kantoma. Za časa bivanja v Novem mestu v letih 1568-1569 je za njega poskrbelo mesto samo, pridigal pa je kar na trgu, na odprtem balkonu hiše gospoda Scheyerja.233 Ko se je moral od tam leta 1569 umakniti, je odšel v Brežice h gospodu Krištofu Gallu, na katerega gradu je bival z družino in tamkaj pridigal vse do 1574, ko se je vrnil v Metliko. V Metliki, kjer je ostal do leta 1580, je ponovno bival in pridigal v gradu, nato pa se je odpravil v Radeče ob Savi. Gotovo je tovrstno življenje seljenja in spreminjanja bivališča ter bega pred knežjimi ukazi temeljito zaznamovalo življenje in razmišljanje predikanta in njegove družine z vsemi primernimi nestalnostmi, ki so se ob vedno prisotnem strahu pred Turki zrcalile v njegovih vsakokratnih pridigah. V slednjih se je verjetno kazalo tudi prepričanje, da bo tisk protestantskih del v cirilici, pri čemer je tudi sam sodeloval, in širitev teh del po Rumeliji prineslo spreobrnitev sultana in njegovih podanikov ter s tem težko pričakovani mir. Ravno obljuba slednjega je, poleg siceršnjih kvalitet predikantov, v največji meri privabila ljudstvo.
Vprašanje je, kako je gradil svojo avtoriteto pred verniki in na čem je temeljila njegova uspešnost v vlogi predikanta. Iz njegovega pričevanja lahko razberemo, da je sprva živel zelo skromno, torej je bil s svojim skromnim življenjem zgled ostalim. V tem smislu se je sprva ločil od dobršnega dela katoliške duhovščine, ki je bila dobro preskrbljena in se praviloma ni ukvarjala z obrtjo ali kmečkim delom, čeprav se je bilo tudi veliko podeželskih katoliških duhovnikov spričo pičlih dohodkov prisiljenih ukvarjati z obrtjo, krčmarstvom ali kmetovanjem. Obrt, katere opravljanje so mu očitali kot neprimerno, je opravičeval kot nujnost in hkrati podal svetopisemsko analogijo s Saulom iz Tarsusa (Apd 18, 3), ki je bil izdelovalec šotorov in je uporabljal, tako kot Vlahovič, platno, škarje in ši-vanko. Z dodelitvijo provizije in njenim stalnim povečevanjem je pridobil stalni vir dohodka, ki je njemu in družini omogočal dostojno življenje. Kljub temu pa lahko sklepamo, da je njegova javna podoba še vedno odsevala strogost in skromnost pre-dikantskega življenja. Ko ga je prijel novomeški prošt Graff, je pri njem našel več Trubarjevih del in ravno v tem lahko vidimo element njegove podobe, s katero je nastopil pred ljudstvom. Kopica knjig, ki jih je imel s seboj, v 16. stoletju nedvomno dragih, dragocenih in redkih predmetov, je utrjevala njegovo avtoriteto pred vsakokratnim poslušalstvom. Kar vidimo ga lahko, kako se bradat, skromno oblečen v črno, s knjigo pod roko sprehaja po blatnih ulicah mesteca. Slednje mu v času začetkov
233 Elze, Prediger 2, str. 58.
njegovih prizadevanj ni izkazovalo pretiranega spoštovanja, kar tudi omenja v pismu Ungnadu, toda s časom je postal spoštovan član skupnosti in zaželen predikant, saj so ga metliški protestanti nedolgo po smrti Nikolaja Tuskaniča prosili za vrnitev v Metliko, na kar se je tudi odzval in prišel nazaj.
Stroga merila in delovna etika, po kateri je živel, sta ga redno spravljali v konflikt z ostalimi pre-dikanti, učiteljem v Metliki in drugimi. Ze za časa prvega delovanja v Metliki je prišel skupaj s Klomb-nerjem, Cvečičem in ostalimi v konflikt s Trubarjem, ki je na podlagi mnenja nekega hrvaškega meniha trdil, da so prevodi Svetega pisma v hrvaški jezik slabi.234 Nekaj let pozneje je pisal stanovom, da se predikant Mihael Grgič in učitelj v Črnomlju »držita nekako zlobno in jezno«.235 Po smrti Nikolaja Tuskaniča ga je vrsta metliških meščanov in pod-ložnikov gospostva hotela za pridigarja, vendar je v obrambo tedaj v Metliki občasno pridigajočega Ma-tičiča nastopil oskrbnik gospostva Metlika, Stefan Kunič, s katerim je bil Vlahovič najverjetneje tudi v konfliktu. Po vrnitvi v Metliko je prišel v spor s predikantom Mihaelom Matičičem, ki je iz čez-kolpskega ozemlja Zrinjskih hodil pridigat v Met-liko,236 in dosegel, da se Matičič v Metliki ni več pojavil. Leta 1576 je postal tudi vojaški predikant (feldpredikant) in je pridigal po Vojni krajini.237 Dve leti pozneje, leta 1577, je prišel v spor s tedanjim metliškim učiteljem, katerega ime nam ni poznano. Zadnji spor, za katerega vemo, pa je bil s komtuijem nemškega reda, Leonardom Formenti-nom, leta 1579.238 Vlahovič je tako vsekakor bil konfliktna osebnost, vendar so njegova delovna vnema, strogost in odločnost v največji meri zaznamovale podobo metliške reformacije in njeno uspešnost.
Po vseh konfliktih in dolgoletnem delu se je Vlahovič z letno dosmrtno provizijo 100 renskih goldinarjev odločil izseliti v Radeče ob Savi, pri tem pa ga je prehitela smrt, 18. februarja 1581 v Ljubljani. Ali je za seboj pustil vdovo, ne vemo, saj ne srečamo njene prošnje na stanove o vzdrževanju, kot v primeru nekaterih drugih vdov po predi-kantih. Otroci, o katerih je pisal leta 1563 Ung-nadu, so bili ob njegovi smrti osemnajst let pozneje že odrasli. Poleg Gregorja se omenja tudi Matija Vlahovič, leta 1579 sodelavec v deželnostanovski šoli v Ljubljani. Elze zanj domneva, da bi lahko bil njegov sin,239 zapisniki ograjnega sodišča za Kranj-
234	Bučar, Odnošaji, str. 35. Glej tudi pismo pri Kostrenčič, Urkundliche Beitraege, str. 181, pismo Gregorja Vlahoviča Stefanu Konzulu in sodelavcem z dne 3. junija 1563.
235	ARS, AS 2, š. 875, str. 324, dopis Gregorja Vlahoviča kranjskim stanovom iz leta 1569, podrobneje ni datirano.
236	Elze, Prediger 2, str. 59.
237	Prav tam.
238	Prav tam.
239	Prav tam, str. 60.
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
¿010
sko pa to domnevo potrjujejo. Tako je avgusta in decembra 1587 Matija Vlahovič vložil tožbi zoper Ivana Sauraua (Hans Sauraw), kjer je omenjen kot herren Gregorn Vlachovitschen, ainer Ersamen Landt-schafft in Crain gewesten Predicanten seligen gelassener Sun unndErb.240 Prav to tožbo med Vlahovičem in Saurauom, pa tudi vrsto drugih tožb, srečamo nato še večkrat, vse do leta 1595.241 O ostalih potomcih Gregorja Vlahoviča ne vemo ničesar. Vlahovič je še dandanes prisoten priimek v Beli krajini in v Ob-kolpju.242
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
ARS — Arhiv Republike Slovenije
AS 2 — Deželni Stanovi za Kranjsko, 15. stol. — 1861, škatle: 93, 94, 875, 876, 877, 878, 879, 880, 881
AS 306 — Ograjno sodišče za Kranjsko, 1543— 1764, zvezki: 18, 19, 27, 29
OBJAVLJENI VIRI
Arnold, Udo: Die Urkunden des Deutschordens-zentralarchivs in Wien, Regesien I, II, III. Marburg : N. G. Elwert Verlag, 2006. Chmel, Joseph: Auszuege aus einem Kanzleibuche (Concepten-Sammlung) K. Friedrich IV. vom Jahre 1478. Archiv fuer Oesterreichische Geschichte Notizenblatt, 2, 1852, str. 377—384. Chmel, Joseph: Monumenta Habsburgica. Notizenblatt — Beilage zum Archiv fuer Kunde oesterreichischer Geschichtsquellen 13, 1852, str. 199— 208.
Chmel, Joseph: Nachtraege zur Geschichte Kaiser Friedrichs IV. Notizenblatt — Beilage zum Archiv fuer Kunde oesterreichischer Geschichtsquellen 3, 1851, str. 48—49. Dimitz, August: Urkunden zur Geschichte der Reformation in Krain aus den Jahren 1540 bis 1634. Mittheilungen des historischen Vereines fuer das Herzogthum Krain, 4, 1867, str. 43—124. Gruden, Josip: Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 1907, str. 1—54, 121—140.
240	ARS, AS 306, zvezek št. 27, 1585-1587, prvo tožbo, vloženo dne 17. avgusta 1587, najdemo na str. 498, drugo tožbo, vloženo dne 7. decembra 1587, pa na str. 545-546.
241	ARS, AS 306, zvezek št. 29, 1593-1595, zvezek nima pa-ginacije, tožbe pa lahko okvirno opredelimo po tožbenih dneh, med katere so tožbe razporejene. Tožba med Vlahovičem in gospo Gall je potekala 8. novembra 1593, med Vlahovičem in Saurauom pa še v letih 1594 in 1595.
242	Priimek Vlahovič srečamo le v urbarju gospostva Vinica iz leta 1674, kjer je omenjen med »viniškimi meščani izven obzidja« tudi Iuiza Vlachouitsch (Ivica Vlahovič). Kos, Urbarji 2, str. 472.
Hitzinger, Peter: Beitraege zur Geschichte der Reformation in Krain. Mittheilungen des historischen Vereines fuer Krain, 1864, str. 1—2.
Kostrenčič, Ivan: Urkundliche Beitraege zur Geschichte der protestantischen Literatur der Sued-slaven in den Jahren 1559—1565. Wien : Druck und Verlag von Carl Gerold's Sohn, 1874.
Loserth, Johann: Akten und Korrespondenzen zur Geschichte der Gegenreformation in Inneroesterreich unter Ferdinand II., 1, Wien : Historische Kommission der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften in Wien, 1906.
Loserth, Johann: Akten und Korrespondenzen zur Geschichte der Gegenreformation in Inneroesterreich unter Ferdinand II., 2, Wien : Historische Kommission der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften in Wien, 1906.
Pettenegg, Eduard Gaston: Die Urkunden des Deutsch-Ördens-Centralarchives zu Wien, 1. Prag & Leipzig : F. Tempsky & G. Freytag, 1887.
LITERATURA
Barle, Janko: Nekoliko podatkov za zgodovino belokranjskih župnij. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko,1901, str. 49—69.
Barle, Janko: Se nekaj doneskov o prepiru med križniki v Beli krajini in kapitulom zagrebškim. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 1901, str. 189—196.
Bidermann, Hermann Ignaz: Carniolica. Mittheilungen des historischen Verein fuer das Herzogthum Krain, 4, 1866, str. 24—26.
Bučar, France: Odnošaji Primoža Trubara prama hrvatskoj tiskari u Wuertemberškoj. Trubarjev zbornik (ur. Fran Ilešič). Ljubljana : Matica Slovenska, 1908, str. 21—44.
Bučar, France: Širjenje reformacije u Hrvatskoj. Vjesnik kraljevskog hrvatsko-slavensko-dalmatin-skog zemaljskog arkiva 3. Zagreb : Kraljevski zemaljski arkiv, 1901, str. 218—236.
Dimitz, August: Geschichte Krains von der aeltesten Zeit bis auf das Jahr 1813, 3. knjiga. Laibach, 1875.
Elze, Theodor: Die evangelischen Prediger Krains im XVI. Jahrhundert. Jahrbuch der Gesellschaft fuer die Geschichte des Protestantismus in Öester-rreich 21, 1900, str. 159—201.
Elze, Theodor: Die evangelischen Prediger Krains im XVI. Jahrhundert. Jahrbuch der Gesellschaft fuer die Geschichte des Protestantismus in Öesterr-
reich 22, 1901, str. 53—69.
Elze, Theodor: Die Universitaet Tuebingen und die Studenten aus Krain. Tuebingen, 1877.
Elze, Theodor: Zur Geschichte der Reformation in Krain. Jahrbuch der Gesellschaft fuer die Geschichte des Protestantismus in Öesterrreich 12, 1891, str. 171—179.
¿010
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
Goleč, Boris: Črnomelj od nastanka trške naselbine do izgube mestne avtonomije. Črnomaljski zbornik : Zbornik historičnih razprav ob 780-letnici prve omembe naselja in 600-letnici prve omembe Črnomlja kot mesta (ur. Janez Weiss). Črnomelj : Občina Črnomelj, 2008, str. 161-203.
Goleč, Boris: Družba v mestih in trgih Dolenjske in Notranjske od poznega srednjega veka do srede 18. stoletja. Ljubljana, 1999 (doktorska disertacija).
Goleč, Boris: Regionalne razlike v jezikovni podobi prebivalstva slovenskih celinskih mest med 16. in 18. stoletjem. Zgodovinski časopis 57, 2003, str. 23-38.
Gruden, Josip: Cerkvene razmere med Slovenci v petnajstem stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije. Ljubljana : Leonova družba, 1908.
Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda. Celovec : Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1910.
Jembrih, Alojz: Od uspjeha do izjave »viel falsch« o uraškom glagoljskom novom zavjetu (1562/ 1563). Prilozi 63-64, 2006, str. 35-67.
Knez Tone: Staroslovenske najdbe na Dolenjskem in v Beli krajini. Arheološki vestnik, 1967, str. 389-393.
Koblar, Anton: Drobtinice iz Furlanskih arhivov.
Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 1, 1891. str. 1-38.
Kos, Dušan: Bela krajina v poznem srednjem veku. Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1987.
Kos, Dušan: Urbarji za Belo krajino in Zumberk (15. -18. stoletje) 1 in 2. Ljubljana : SAZU, 1991.
Kosi, Miha: »Onstran gore, tostran Ogrske«. Črnomaljski zbornik : Zbornik historičnih razprav ob 780-letnici prve omembe naselja in 600-letnici prve omembe Črnomlja kot mesta (ur. Janez Weiss), Črnomelj : Občina Črnomelj, 2008, str. 119-157.
Kosi, Miha: ... quae terram nostra et Regnum Hungariae dividit ... (Razvoj meje cesarstva na Dolenjskem v srednjem veku). Zgodovinski časopis 56, Ljubljana, 2002, str. 43-93.
Kozina, Georg: Zur Geschichte des deutschen Ritter-Ordens in Krain. Mittheilungen des historischen Vereines fuer Krain, 1863, str. 35-37.
Lopašič, Radoslav: Bihač i Bihačka krajina. Zagreb : Matica Hrvatska, 1890.
Lopašič, Radoslav: Oko Kupe i Korane. Zagreb : Matica Hrvatska, 1895.
Lopašič, Radoslav: Prilozi za poviest protestanata u Hrvatskoj. Starine, 1893, strv 160-194.
Mason, Phil: Late Roman Črnomelj and Bela krajina. Arheološki vestnik, 1998, str. 285-313.
Nared, Andrej in Volčjak, Jure: Kranjski deželni privilegiji 1338-1736. Katalog razstave ARS, Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije, 2008.
Nared, Andrej: Dežela - Knez - Stanovi, oblikovanje kranjskih deželnih stanov in zborov do leta 1518. Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije, 2009.
Otorepec, Božo: Seznam »deželnih sovražnikov« na Kranjskem in Štajerskem. Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenz Rajšp et al). Ljubljana : ZRC SAZU, 1996, str. 331-342.
Podlogar, Leopold: Kronika mesta Črnomlja in njega župe. Ljubljana : Založil Tomo Zupan, 1906.
Rajšp, Vinko: Razširjenost protestantizma med socialnimi plastmi na Kranjskem. Zgodovinski časopis 41, 1987, str. 265-276.
Simoniti, Vasko: Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. st. Ljubljana : Slovenska Matica, 1991.
Slekovec, Matej: Doneski k zgodovini cerkva in fara na Kranjskem. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, 1898, str. 41-47.
Steklasa, Ivan: Protestantizem v Istri, v metliški in hrvaski Krajini. Trubarjev zbornik (ur. Fran Ile-šič). Ljubljana : Matica Slovenska, 1908.
Strohal, Rudolf: Grad Karlovac opisan i orisan. Kar-lovac, 1906.
Strohal, Rudolf: Hrvatska glagolska knjiga. Zagreb, 1915.
Stih, Peter: Dežela Grofija v Marki in Metliki. Vilfanov zbornik (ur. Vincenz Rajšp et al.). Ljubljana : ZRC SAZU, 1999, str. 123-143.
Stih, Peter: Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem. Ljubljana : Znanstveni inštitut Filozofske Fakultere, 1997.
Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre des Herzogthums Krain, 3. Nueremberg, 1689.
Voigt, Johannes: Geschichte des Deutschen RitterOrdens in seinen zwoelf Balleien in Deutschland. Berlin, 1857.
Znidaršič - Golec, Lilijana: Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila. Ljubljana : Inštitut za zgodovino cerkve, 2000.
Znidaršič - Golec, Lilijana: Trubarjeva Cerkovna ordninga med želenim in živetim. Vera in hotenja — študije o Primožu Trubarju in njegovem času (ur. Sašo Jerše). Ljubljana : Slovenska Matica, 2009, str. 224-242.
JANEZ WEISS: REFORMACIJA NA METLIŠKEM, 685-712
¿010
SUMMARY
The Reformation in the Metlika district. A contribution to a more complete understanding of the emergence of Protestantism in the Slovenian territory
The territory of the present-day White Carniola (the Metlika district) was in the 16th century marked by a series of processes that thoroughly transformed its image, importance and role in the broader area, thus setting the foundations for its (non-)development in the centuries that followed. Apart from the vanishing provincial attributes of the political entity in which it was developing for two centuries, i.e. the County in the Windic March and Metlika, and its gradual incorporation into Carniola, White Carniola also underwent significant change in ethnic and confessional composition after the arrival of the Uskoks or Vlachs. With the construction of the fortified town of Karlovac (1579), the province was afforded protection against the incursions of the Ottoman cavalry, but ultimately lost its strategic importance as an area in the immediate hinterland of Croatian provinces and hence a significant development stimulus.
The Reformation in the Metlika district is set into the period between 1559, from which date the first letters of Metlika's Protestants and the first references to their work, and 1617, when the last Protestants from Metlika were summoned before the Counter-Reformation Commission in Ljubljana, which was also the last mention of Metlika's Protestants. In the period of a little less than fifty years, Reformation left a strong impact on the development of the two local towns, Metlika and Črnomelj, as well as on the rural areas. The centre of the Reformation movement was in Metlika, where two predicants regularly served and the Protestant municipality, which also included the seigniories of Krupa with Semič and Gradac. Of all the preachers (predicants) that worked in the Metlika disctrict Gregor Vlahovič was the prominent one. After having served in Metlika already in 1559, he established close contacts with Croatian Protestants through Matija Klombner and cooperated with them under the guidance of Primož Trubar at the Ungnad printing works in Urach. Vlahovič was
followed by a number of predicants and assistants whose work came to an end in 1598 with the advent of Counter-Reformation led by the Provincial Komtur, Marquard Egkh. The town of Črnomelj, another provincial centre, had a secondary role and was closely connected with military predicants (field preachers) serving in the Military Frontier. The first record of a predicant active in Črnomelj, Ivan Kočevar (Hans Gotschwar), dates back to 1567. Kočevar served in the town only for a short period of time and was intermittently followed by several others, the most important one being Vid Subtilič, with whom the Reformation period in Črnomelj ended in 1598.
The Reformation period also saw the first written record of the educational activity in the Metlika district, though we have indirect evidence of an older, catholic, education. Two Protestant schools that were founded in Metlika and Črnomelj after 1569 continued to operate until the beginning of the Counter-Reformation. The Reformation spirit in towns of the Metlika district was thus marked by respective predicants and school masters. The work carried out by the latter was successful, since by the 1580s the Protestants had already made up the majority population in the towns of the Metlika district and administered Metlika's and Črnomelj's town autonomy, occupying the highest offices in town government. In 1593 both towns submitted their proposals for the appointment of two Protestant judges, but were rejected by the archduke. The Reformation also gained traction among the rural population, as the predicants worked at the castles of Gradac and Krupa, which did not have adjacent settlements, while the crowds attending the sermons were composed of serfs from the aforementioned seigniories and dwellers of the nearby towns of Metlika and Črnomelj. The beginning of the Counter-Reformation is set after 1598, when the last predicants and school masters were banished from both towns. Nevertheless, they would still return to the Metlika district from the estates of Count Zrinyi on the other side of the Kolpa river and occasionally deliver their sermons. The final fall of Protestantism in the Metlika district may be traced back to 1617, when the last five Protestants from Metlika were summoned by the Counter-Reformation Commission in Ljubljana.