Jezus Kristus pravi Bog.

V Ljubljani, 1899.


Natisnili J. Blaznikovi nasledniki.
Založil pisatelj.

Ivan Svetina,

na c. kr. višji gimnaziji v Ljubljani.

Pregled najvažnejših dokazov tej temeljni
resnici krščanske vere.

Jezus Kristus pravi Bog.

Pregled najvažnejših dokazov tej temeljni

krščanske vere.

Spisal

dr. Ivan Svetina,

katehet in profesor na c. kr. višji gimnaziji v Ljubljani.

Ponatisek iz ,,Zgodnje Danice“.

V LJUBLJANI, 1899.

Tiskali J. Blaznikovi nasledniki. — Založil pisatelj.

Z dovoljenjem prečastitega knezškofijstva ljubljanskega.

I. Važnost resnice, da je Jezus Kristus
pravi Bog, in kako jo hočemo dokazati.

Resnica, da je Jezus Kristus pravi Bog,
jedinorojeni Sin nebeškega Očeta, je temelj ali
podlaga vsemu krščanstvu. Ako je namreč Jezus
pravi Sin božji, potem je tudi krščanska vera,
kateri je On začetnik, prava od Boga razodeta
vera. Jezus Kristus je pa tudi ustanovitelj ka¬
toliške cerkve. On je njen nevidni poglavar ter
vedni pomočnik njenih vidnih predstojnikov; saj
je obljubil apostolom: „Glejte, jaz sem z
vami vse dni do konca sveta.“ (Mat. 28, 20).
Sv. katoliška cerkev vsled tega vedno nepokvarjen
hrani ter oznanjuje Kristusov nauk. Kdor torej
veruje, da je Jezus Kristus pravi Bog, ta bo
trdno veroval tudi vse posamezne resnice, ka¬
tere sv. katoliška cerkev uči in nam jih zapove¬
duje verovati.

Pa ne le krščanska vera, ampak tudi
krščansko življenje temelji na resnici, daje
Jezus Kristus pravi Bog. Jezus Kristus je učil
in katoliški cerkvi izročil resnice, katere mo-

1*

4

ramo verovati, pa tudi čednosti, katere mo¬
ramo v svojem življenju izvrševati. Ker je Bog,
—- „dana Mu je vsa oblast v nebesih in
na zemlji“ (Mat. 28, 18)'; — pravico ima za¬
povedovati, in nihče ne more ubežati njegovi
oblasti. On, ki je naš zapovednik, bo tudi naš
pravični sodnik. Zato je z vero v božanstvo Je¬
zusa Kristusa v hudem nasprotju ne le očitno
pregrešno in brezbožno življenje, ampak tudi
ona verska brezbrižnost in malomarnost v iz¬
polnjevanju božjih in cerkvenih zapovedij, ki je
dandanes tako razširjena tudi med takimi kristi-
jani, ki sicer še niso izgubili vse vere, pri ka¬
terih pa versko prepričanje nekako umira in
kakor iskra pod pepelom polagoma ugaša v
skrbeh in zabavah vsakdanjega življenja.

To iskrico zveličalne krščanske vere, katera
pač tli — morda s prav redkimi izjemami — v
srcu vsakemu Slovencu, more zopet upihati v živ
plamen, ki sveti in blagodejno ogreva, poleg mi¬
losti božje zlasti jasna zavest in trdno prepričanje
o temeljni resnici, da je Jezus Kristus pravi Bog.

Zato hočemo v pričujoči razpravi vsestransko
pojasniti in z raznimi dokazi utrditi to resnico.

Malomarnost in brezbrižnost v spoznavanju
resnice je za mislečega človeka nedostojna. Na¬
ravnost pogubna in pregrešna pa je, kadar se
gre za najvažnejše resnice, od katerih spoznanja
in dejanskega priznavanja je odvisna časna in
večna sreča posameznega človeka in celega na¬
roda. Tem resnicam pa moramo gotovo prištevati
temeljne resnice krščanske vere in med temi zlasti
resnico, da je Jezus Kristus pravi Bog.

5

Ogromna večina slovenskega naroda to res¬
nico trdno veruje in izvaja iz nje tudi zgoraj
navedene posledice; a upamo, da naša razprava
tudi tem ne bo brez zanimanja in koristi. Saj
bomo svoje vere tem bolj veseli, ako jasno spo¬
znamo razloge, na katere se opira, in tem rajši
bomo prinašali žrtev samozatajevanja, katero za¬
hteva izpolnjevanje verskih zapovedij, čim bolje
bomo spoznali njihov božji izvor. Premišljevanje
Jezusovih čudovitih del, vzvišenosti njegovega
nauka in vzorne svetosti njegovega življenja pa
bo poviševalo naše spoštovanje in našo ljubezen
do Njega.

Pojasniti in dokazati pa hočemo resnico, da
je Jezus Kristus pravi Bog, na sledeči način.

Najprej hočemo vprašati, kaj Jezus Kristus
sam pravi o sebi. To vprašanje je važno
zlasti zaradi tega, ker tudi nasprotniki Kristu¬
sovega božanstva priznavajo, da je bil Jezus
Kristus najmodrejši in najboljši človek. Ako torej
hočejo biti dosledni, ne morejo in ne smejo na
laž staviti njegovega pričevanja o samem sebi.

Jezus Kristus sam priča o sebi, da
je ne le božji poslanec, in sicer v sta¬
rem zakonu obljubljeni Odrešenik ali
Mesija, ampak, kakor pravi človek, tako
tudi pravi Bog, Sin človekov in Sin božji.

Da neovržno dokažemo resničnost tega pri¬
čevanja, navesti hočemo dalje ter natančno pre¬
misliti in vsestransko pojasniti one razloge, na
katere se opira naša vera na božanstvo Jezusa
Kristusa. Ti razlogi so: Čudeži, katere je Jezus
sam delal, in s katerimi Ga je poveličeval ne-

6

beški Oče, zlasti pa njegovo vstajenje od mrtvih
in njegov vnebohod; prorokbe, in sicer mesi¬
janske prorokbe, ki so se izpolnile na Jezusu
Kristusu in prorokbe, ki jih je Jezus sam izrekel,
katere šo se tudi vse natančno izpolnile, ali pa
se še izpolnjujejo; Jezusov nebeški nauk, nje¬
gova vzorna svetost in čudovita vzvišenost nje¬
gove osebe; čudovito razširjanje in vedni obstanek
krščanske vere in cerkve; krščanski mučenci in
slednjič čudovita prenovitev sveta po krščanstvu.

II. Jezusovo pričevanje o samem sebi.

1. ) Jezus odločno trdi o sebi, da je božji
poslanec. Pri neki priliki je govoril Judom:
„Jaz sem od Boga izšel in prišel (na
svet); nisem prišel sam od sebe, ampak
On me je poslal 44 . (Jan. 8, 42). „Jaz nisem
sam od sebe govoril, ampak Oče, ki me
je poslal, dal mi je zapoved, kaj naj
povem, in kaj naj govorim“. (Jan. 12, 49).
Kdo da je ta njegov Oče, povedal je jasno na
drugem mestu: „Moj Oče je, ki me poveli¬
čuje, o katerem vi pravite, da je vaš
Bog 44 . (Jan. 8, 54).

2. ) Jezus trdi o sebi, da je obljubljeni
Odrešenik ali Mesija. Ko Mu je rekla Sa-
marijanka ob Jakobovem vodnjaku: „Vem, da
pride Mesija, ki se imenuje Kristus 44 , —
odgovoril jej je Jezus: „Jaz sem (Mesija), ki
s teboj govorim 44 . (Jan. 4, 25. 26). — Judom
pa, ki Mu niso hoteli verovati, da je obljubljeni
Odrešenik, rekel je: „Vi preiskujete pisma,

7

. . . in ta so, ki pričajo o meni . . . Nikar
ne mislite, da vas bom jaz tožil pri
Očetu; Mojzes je, ki vas toži . . . Ko bi
namreč Mojzesu verovali, verovali bi
morda tudi meni, zakaj o meni je on
pisal“. (Jan. 5, 39 sl.).

3.) Jezus priča o sebi z mnogimi popolnoma
jasnimi in določnimi izreki, da je pravi Bog.

a) Imenuje se Sina božjega. V odločilnem
trenutku, ko je stal Jezus v dvorani pred svo¬
jimi sodniki, vprašal Ga je veliki duhovnik slo¬
vesno, rekoč: „Zaklinjam Te pri živem
Bogu, da nam poveš, če si Ti Kristus,
Sin božji“. In Jezus je odgovoril prav tako
slovesno: „Ti si rekel“ -—-to je: Jaz sem Sin
božji. (Mat. 26, 63. 64; Mark. 15, 61. 62).

b) Trdi, da je jednega bitja z nebe¬
škim Očetom: ,,Jaz in Oče sva jedno“.
(Jan. 10, 30). „Kdor mene vidi, vidi tudi
Očeta . . . Ali ne verujete, da sem jaz v
Očetu, in da jeOče v meni ?“ (Jan. 14, 9.10).

c) Imenuje se Gospoda nebes in zemlje.
Govoril je namreč svojim apostolom: „Dana
mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji;
pojdite torej in učite vse narode, krš-
čujte jih v imenu Očeta in Sina in sve¬
tega Duha, učite jih izpolnjevati vse,
karkoli sem vam zapovedal; in glejte,
jaz sem z vami vse dni do konca sveta“.
(Mat. 28, 18—20). Petru pa je rekel še posebej:
„Tebi bom dal ključe nebeškega kralje¬
stva. In karkoli boš zavezal na zemlji,
zavezano bo tudi v nebesih; in karkoli

8

boš razvezal na zemlji, razvezano bo tudi
v nebesih 11 . (Mat. 16, 19). Tako more le Bog go¬
voriti. Tudi angelje božje imenuje „svoje an-
gelj e“, katere razpošlje ob vesoljni sodbi, da zbero
njegove izvoljence od vseh stranij. (Mat. 24, 31).

d) Prisvaja si božje lastnosti: Vsemo¬
gočnost z besedami: „Moj Oče dela doslej,
in jaz delam . . . Karkoli namreč dela
On, to dela jednako tudi Sin . . . Zakaj,
kakor Oče obuja mrtve in jih oživlja,
tako tudi Sin oživlja, katere hoče“. (Jan.
5, 17 sl.). — Daje večen, to je povedal proseč
nebeškega Očeta malo pred koncem svojega ze¬
meljskega življenja. ,,In sedaj me poveličaj,
Oče, z onim veličastvom, katero sem
imel pri Tebi, predno je bil svet“. (Jan.
17, 5). Ob drugi priliki pa je rekel: „ Resnično,
resnično vam povem, predno je bil
Abraham, sem jaz“. (Jan. 8, 58). Kot
človek je bil Abrahamov potomec, kot Bog pa
je pred njim, ker je od vekomaj. — Oblast
grehe odpuščati si prisvaja z besedo in de¬
janjem. Ko je rekel mrtvoudnemu človeku: ,,Za-
upaj Sin, tvoji grehi so ti odpuščeni^
(Mat. 9, 2 sl.), menili so nekateri pismouki, da
Boga preklinja, ker si pripisuje božjo oblast. On
pa je na to s čudežem dokazal, da ima res tudi
oblast grehe odpuščati. —- Imenuje se slednjič
delilca večnega življenja, kar je tudi le božje
svojstvo. Govori namreč: „Jaz sem vstajenje in
življenje; kdor v me veruje, bode živel,
četudi je umrl; in kdorkoli živi in veruje
v me, ne umrje vekomaj“. (Jan. 11, 25—26).

9

e) Od vseh ljudij zahteva vero v svoje
božje bistvo, govoreč: „Bog je svet tako
ljubil, da je dal svojega jedinor ojenega
Sina, da se ne pogubi, kdorkoli vanj
veruje, temveč ima večno življenje .. .
Kdor veruje vanj, ne bo sojen; kdor pa
ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v
ime jedinorojenega Sinu božjega.“ (Jan. 3,
16. 18).

/) Daši je bil neskončno ponižen in je živel
v revščini, zahteva vendar, da se Mu izkazuje
božje češčenje. Govori namreč: „Oče ne
sodi nikogar, marveč je vso sodbo izročil
Sinu, da bi vsi častili Sina, kakor časte
Očeta. Kdor Sinu ne časti, ta ne časti
Očeta, kateri Ga je poslal.“ (Jan. 22, 23).

4.) Te in podobne Jezusove izreke so ume¬
vali ne le apostoli, ampak tudi drugi Judje
in judovski sodni zbor z velikim duhov¬
nikom vred v besednem pomenu. Niso mislili,
da se imenuje Jezus Sina božjega le tako, kakor
imenujemo sploh pravične in pobožne ljudi otroke
božje, ampak so vedeli, da si prisvaja božjo
naravo. In Jezus je tudi vedel, da Ga tako
umevajo, pa takemu razumetju ni ugovarjal,
ampak določno pritrjeval.

a) Nekoč je vprašal Jezus svoje učence,
kaj pravijo ljudje o Sinu človekovem, kdo da
je. Odgovorili so Mu, da Ga imajo nekateri za
Janeza Krstnika, drugi za jednega izmed pre¬
rokov. Tedaj jih je vprašal dalje, kaj da oni
mislijo o Njem. In odgovoril Mu je Simon Peter
v imenu vseh apostolov: „Ti si Kristus, Sin

10

živega Boga“, Jezus pa je odgovoril in mu
rekel: „Blagor tebi, Simon, Jonov sin!
ker meso in kri ti nista tega razodela,
ampak moj Oče, ki je v nebesih“. (Mat. 16,
16 sl.). Ob drugi priliki je rekel isti apostol:
„Mi smo verovali in spoznali, da si Ti
Kristus, Sin božji“. (Jan. 6, 70). Ko je apo¬
stol Tomaž spoznal Jezusa po vstajenju na po¬
veličanih ranah, tedaj je vzkliknil: „Moj Go¬
spod in moj Bog !“ (Jan. 20, 28); — in Jezus
se ni branil takega nazivanja. Sv. Janez začenja
svoj evangelij z jasnim izpričevanjem Jezusove
božje narave, pišoč: „V začetku je bila Be¬
seda, in Beseda je bila pri Bogu, in Bog
je bila Beseda .... In Beseda je meso
postala in je med nami prebivala, in
smo videli njeno slavo, kakor slavo Je-
dinorojenega od Očeta“. (Jan. 1, 1. 14).

6) Ko je Jezus ozdravil človeka, ki je bil
38 let bolan, tedaj so Ga Judje preganjali, ker
je to storil v soboto. Jezus jim je odgovoril:
„Moj Oče dela doslej, in jaz delam . . .
Karkoli namreč dela On, to dela jed-
nako tudi Sin .... Zakaj, kakor Oče
obuja mrtve, in jih oživlja, tako tudi
Sin oživlja, katere hoče 11 . Tem besedam
dostavlja evangelist: „Zaradi tega pa so Ga
Judje še bolj skušali umoriti, ker ni le
prelomil sobote, temveč je tudi Boga
imenoval svojega Očeta in se je delal
jednakega Bogu“. (Jan. 5, 17 sl.). Ob drugi
priliki je izgovoril besede: „Jaz in Oče sva
jedno“. Tedaj pa so Judje pobirali kamenje,

11

da bi Ga kamenjali. In ko jim je Jezus rekel:
„Veliko dobrih del sem vam že storil,
zaradi katerega me hočete kamenjati? 44
—• odgpvorili so Mu: „Zaradi dobrega dela
Te ne kamenjamo, ampak zaradi bogo¬
kletstva, in ker se Boga delaš, ko si
človek 44 . (Jan. 10, 30 sl.).

tj Najočitneje pa se je pokazalo v sodni
dvorani, da je ves sodni zbor z velikim duhov¬
nikom vred v besednem pomenu razumel slo¬
vesno Jezusovo izjavo, da je Sin božji. Smrtna
obsodba je sledila oni izjavi. „Tedaj je veliki
duhovnik raztrgal svoje oblačilo, rekoč:
Boga je preklinjal, kaj potrebujemo še
prič? Glejte, zdaj ste slišali preklinje-
vanje. Kaj se vam zdi? Oni pa so odgo¬
vorili in rekli: Smrti je vreden 44 . (Mat.
26, 63 sl.). In Jezus svoje izjave ni preklical,
niti popravil.

Gotovo je torej, da se je imenoval Jezus
v pravem pomenu Sina božjega. Zato nikakor
ne zadostuje, ako Ga brezverci in slabo poučeni
omahljivci v veri imenujejo samo najbolj¬
šega in na j modre j šega človeka. Kdor taji
njegovo božanstvo, ta Ga preklinja, naj še tako
povzdiguje njegovo človeško naravo, ker Ga dolži
neresničnega pričevanja o samem sebi.

Resničnost Jezusovega pričevanja pa je raz¬
vidna iz mnogih popolnoma jasnih in neovržnih
dokazov, katere hočemo sedaj navesti.

12

III. čudeži.

Resničnost Jezusovega pričevanja o samem
sebi, da je božji poslanec, obljubljeni Odrešenik
in pravi Bog, najočitneje in najsijajneje doka¬
zujejo čudeži, in sicer prvič oni čudeži,
katere je Jezus sam delal, drugič oni,
s katerimi Ga je poveličeval nebeški
Oče, zlasti pa njegovo vstajenje od mrt¬
vih in njegov vnebohod.

A. Splošne opomnje o čudežih.

Čudež je izvenreden dogodek v vidni
naravi, kateri ni učinek naravnih sil,
ampak delo božje vsemogočnosti.

O nevidnih dogodkih, ki se vrše v človeški
duši, n. pr., kadar kdo v zakramentu sv. krsta
ali sv. pokore prejme posvečujočo milost božjo,
tukaj ne bomo govorili, dasi jih tudi izvršuje le
božja vsemogočnost, ker takih notranjih del božjih
ne moremo neposredno opazovati.

Da se čudeži morejo goditi, to mora pri¬
znavati vsakdo, ki veruje v Boga, vsemogočnega
stvarnika in vladarja nebes in zemlje.

Bog deluje v naravi prvič s pomočjo na¬
ravnih sil, n. pr., ako nam ob času suše vsled
naše prošnje pošlje potrebnega dežja. Takih
učinkov, ki se vrše z naravnimi silami in po
naravnih zakonih, ne imenujemo čudežev, dasi
tudi pri teh deluje božja vsemogočnost in pre¬
vidnost, katera ves svet ohranjuje in vlada. Bog
pa drugič lahko deluje v naravi tudi neposredno
s svojo vsemogočnostjo, ne da bi rabil pri tem

13

katero koli naravno silo. Tak učinek v naravi
imenujemo čudež.

Razločujemo pa dve vrsti čudežev. Prvi
vrsti prištevamo izvenredne dogodke v naravi,
kateri se z naravnimi silami sploh nikdar ne
morejo izvršiti, n. pr. obujenje mrtvega človeka.
Drugi vrsti pa prištevamo dogodke, kateri bi se
sicer mogli izvršiti tudi z naravnimi silami, a
so se v danem slučaju izvršili neposredno po
božji vsemogočnosti, n. pr., ko je Jezus zapovedal
viharju na morju, da je utihnil, ali ko je s samo
besedo ozdravljal bolnike.

Najboljši dokaz, da se čudeži res morejo
goditi, je to, da so se resnično godili ne le ob
Kristusovem času, ampak se še vedno godč, kjer
in kadar Bog hoče. Opozarjamo le na mnogo¬
številne čudeže, ki se gode v Lurdu.

Čudeže more delati le Bog sam ali pa človek
(ali angelj), kateri je moč za to prejel od Boga.
Kdor torej z lastno močjo dela čudeže, ta mora
Bog biti. Človek pa (ali angelj), kateri trdi, da
je božji poslanec, in kateri tako trditev s čudeži
dokaže, mora biti zares božji poslanec, in vse,
kar v tem svojem poslanstvu uči ali oznanjuje,
mora biti resnično.

Pripovedujejo se sicer čudovita dela tudi o
nekaterih ljudeh, ki nikakor niso bili božji po¬
slanci, n. pr. o egipčanskih vražarjih, o ne¬
kem Apoloniju iz Tijane, o Muhamedu i.
dr. A ta dela niso bili pravi čudeži. Nekatera
izmed njih se morejo razlagati naravnim potom,
druga pa se nikdar izvršila niso. Poročila o njih
se glede na verodostojnost ne morejo niti od daleč

14

primerjati z evangeljskimi poročili o Jezusovih
čudežih.

Ko je Mojzes v družbi svojega brata Arona
delal čudeže pred Faraonom, egipčanskim kra¬
ljem, tedaj je Faraon poklical svoje vražarje, da
bi tudi oni delali jednake čudeže. Druga Moj¬
zesova knjiga pripoveduje, kako so ti vražarji
res navidezno posnemali nekatere čudeže, n. pr.,
da so svoje palice izpremenili v kače. (II. Mojz.
7, 12). Cerkveni učeniki, n. pr. sv. Hijeronim,
sv. Gregor iz Nise i. dr. uče, da so vražarji to
delali s pomočjo hudobnega duha. Vsekako more
hudobni duh, kateri po svojem padcu ni izgubil
naravnih zmožnostij ter ima veliko znanje in
moč, z božjim dovoljenjem storiti marsikaj, česar
človek ne more umeti, kar se mu torej vidi ču¬
dovito, d asi ni prav čudež. Taki navidezni ču¬
deži se vrše z naravnimi silami, a na nenavaden
in nam nerazumljiv način. Se dandanes se na¬
hajajo, kakor se pripoveduje, v Egiptu in Indiji
kačji zagovarjale!, ki znajo kače tako omamiti s
sokom neke rastline, da popolnoma otrpnejo in
so palicam podobne, pozneje pa se zopet vzbude.
Morda so bile tudi palice onih egipčanskih vra-
žarjev take otrpnjene kače, ki so se začele zopet
gibati, ko so jih vrgli pred Faraona in njegove
služabnike. Pokazala pa se je razlika med pravim
in navideznim čudežem, zmaga resnice nad sle¬
parstvom, že v tem, da je ona kača, v katero
se je bila izpremenila Aronova palica, požrla
kače vražarjev. (II. Mojz. 7, 10). Pozneje pa so
bili vražarji še bolj osramočeni, ker mnogo ču¬
dežev, ki sta jih Mojzes in Aron storila, tudi

15

navidezno niso mogli posnemati. Morali so očitno
priznati: „To je prst božji 11 . (II. Mojz. 8, 19).

Apolonij iz Tijane je živel baje v 1 sto¬
letju po Kr., njegove ,,čudeže“ pa, o katerih se
poprej ničesar ni vedelo, popisal je sede v 3. sto¬
letju paganski pisatelj Filostrat vsled želje ce¬
sarja Septimija Severa in njegove soproge, da
bi podprl z njimi paganstvo, kakor je bila
krščanska vera oprta na Jezusove čudeže. A Fi-
lostratova knjiga ni dosegla pričakovanega uspeha
in se je kmalu pozabila. Sveti evangeliji pa se
čitajo še dandanes in v blizu 1900 letih niso
izgubili prav nič svoje veljave.

Tudi o Muhamedu so se začeli še-le 200 let
po njegovi smrti pripovedovati čudeži nasprotno
poročilu Korana, ki trdi, da Muhamed ni imel
daru čudežev (sur. 13, 19).

Sicer so pa ti izmišljeni čudeži večinoma že
po svoji vsebini tako malo resni in dostojni, da
moramo že zaradi tega sklepati: to niso dela
božje vsemogočnosti, ampak le izrodki človeške
domišljije. Tako n. pr. pripoveduje Filostrat, da
je Apolonij iz Tijane nekega berača izpremenil
v psa, da je imel v sodih zaprte vetrove in vihar,
da so na njegovo povelje drevesa plesala i. dr.
Kar se pripoveduje o Muhamedu, je pa narav¬
nost nemožno, da je namreč mesec prišel z neba
in ga je pozdravil kot božjega poslanca, potem
mu je šel pri jednem rokavu noter, pri drugem
pa je prišel zopet ven, naposled pa se je raz¬
cepil v dve polovici.

Jasno je, da taki nepravi ter izmišljeni ču¬
deži ne morejo omajati naše vere v prave in

16

zgodovinsko dokazane — prav tako, kakor po¬
narejen denar ne dokazuje, da nikjer ni pristnega
denarja, marveč obratno : ko bi pristnega ne bilo,
bi se tudi ponarejati ne mogel.

B. Čudeži, katere je Jezus sam delal.

1.) Jezus je delal raznovrstne čudeže, s ka¬
terimi je razodeval svojo vsemogočnost in božjo
oblast v celi naravi. Vse stvari so Mu bile po¬
korne, žive in nežive, telesa in duhovi.

a)  Delal je čudeže v nezavedni naravi:
Izpremenil je vodo v vino na ženitnim v Kani
Galilejski (Jan. 2,); dvakrat je čudovito pomnožil
malo kruhov in ribic, tako da je nasitil z njimi
več tisoč ljudij (Jan. 6, Mark. 8,); čudežno je
blagoslovil ribji lov (Luk. 5,); z besedo je po¬
miril vihar na morju (Mat. 8,); hodil je po vodi,
ne da bi se potopil (Mat. 14,).

b")  Bolnike je ozdravljal večinoma s
samo besedo: slepe (Mat. 9, 20, Mark. 10,
Jan. 9,), hrome (Mat. 9, Luk. 5, 24.), gluhe in
mutaste (Mat. 9, Mark. 7,), gobove (Mat. 8,
Luk. 5, 13).

c) Iz obsedencev je izganjal hudobne
duhove (Mat. 8, 28 sl., 9, 32 sl., 15, 22 sl.,
Mark. 1, 23 sl., 5, 1 sl., 7, 25 sl.. 9, 16 sl.).

d) Mrtve je obujal, in sicer je obudil mla¬
deniča v Najmu (Luk. 7,), Jajrovo hčer (Mark.
5,) in Lazarja, ki je bil že četrti dan v grobu.
(Jan. 11,).

2.) Da je Jezus res izvrševal navedena ču¬
dovita dela, to nam izpričujejo:

17

a) Evangelisti, kateri so bili večinoma
sami priče vseh Jezusovih del. Zgodovinska vero¬
dostojnost svetih evangelijev visoko presega
verodostojnost kakoršnih koli drugih zgodovin¬
skih virov.

b) Judovsko ljudstvo, katero je posebno
zato v obilnem številu vrelo za Jezusom, ker je
videlo njegova čudovita dela. „ Velik o jih je
verovalo v njegovo Ime“, — pripoveduje sv.
Janez — »ker so videli njegove čudeže, ki
jih je delal.“ (Jan. 2, 23).

c) Voditelji judovskega naroda, katerim
so Jezusovi čudeži delali veliko preglavico. Fa¬
rizeji in pismouki so se bali, da bi ne izgubili
svoje veljave med narodom, ker je vse hitelo za
Jezusom. Zato so se večkrat posvetovali: „Kaj
naj storimo, ker ta človek dela veliko ču¬
dežev? Ako ga tako pustimo, bodo vsi ve¬
rovali vanj.“ (Jan. 11, 47. 48). Ko je Jezus od
mrtvih obudil Lazarja, bili so farizeji in veliki
duhovniki v veliki zadregi, ker dogodka niso
mogli utajiti. Zato so sklenili, da umore ne le
Jezusa, ampak tudi Lazarja, ker je mnogo ljudij
zavoljo Lazarja verovalo Jezusu. (Jan. 11, 53;
12, 10).

d)  Slednjič nam potrjujejo resničnost Jezu¬
sovih čudovitih del razni pisatelji, in sicer ne
le krščanski, kateri se vedno sklicujejo na
evangeljske čudeže, ampak tudi judovski in
paganski, kakor Jožef Flavij, Tacit, Sve-
tonij, Plinij i. dr., ki imenujejo Jezusa nena¬
vadnega človeka in čudodelnika. Naj tu
slede le znamenite besede judovskega zgodovi-

2

18

narja Jožefa Flavija, ki ni bil kristijan, pa
vendar o Jezusu piše takole: „V onem času
je živel Jezus, moder človek, ako ga smemo
človeka imenovati; bil je namreč čudodelnik
in učitelj takim ljudem, kateri radi poslu¬
šajo resnico. Pridružili so se mu mnogi
Judje in Heleni. Ta je bil Kristus. Daši
ga je Pilat vsled zatožbe glavarjev našega
naroda obsodil na križ, vendar ga niso
nehali ljubiti oni, kateri so ga  poprej lju¬
bili; zakaj tretji dan se jim zopet živ pri¬
kazal, kakor so božji proroki to in še
mnogo drugih čudovitih rečij prerokovali
o njem; in še sedaj živi krščanski narod,
ki se po njem imenuje." 1 )

3.) Jasno je, da so Jezusova nenavadna
dela pravi čudeži.

a) Večina navedenih del se z naravnimi si¬
lami nikdar ne more izvršiti, kakor izpremenjenje
vode v vino, pomnožitev kruha in rib, obujanje
mrtvih, izganjanje hudobnih duhov iz obsedencev.

b) Nekateri čudeži, kakor pomnjenje vi¬
harja, hoja po morju, ozdravljanje bolnikov,
mogli bi se morda s pripravnimi sredstvi izvršiti
tudi naravnim potom; a Jezus pri teh svojih
delih ali sploh ni rabil nikakih sredstev, ali pa
je rabil taka vidna znamenja, ki so učinek le
zaznamovala, nikakor pa ga niso mogla naravnim
potom izvršiti, n. pr., ko se je s prstom do¬
taknil ušes gluhomutca in s slino njegovega
jezika. (Mark. 7, 33).

‘) Jos. Flavius: Antiguit. XVIII. 3, 3.

19

c) Jezus je delal čudeže očitno, tako da
jih je vsakdo mogel videti. Ničesa ni skrivnostno
zakrival, kakor delajo takozvani naravni čarov¬
niki in glumači, ki z raznimi pripravami in s
spretnim zakrivanjem rabljenih sredstev varajo
gledalce. — Jezusova dela so opazovali tudi
učeni pismouki in farizeji, njegovi najhujši na¬
sprotniki, kateri bi kake goljufije ali skrivnega
sredstva gotovo ne bili prezrli. A, četudi neradi,
morali so vendar priznati, da Jezusova dela niso
naravna, ampak nadnaravna. Ker Mu niso mogli
drugega očitati, trdili so, da izvršuje svoja dela
s pomočjo hudobnega duha. (Mat. 12, 24 sl.).

d) Slednjič Jezus sam trdi, da izvršuje
svoja dela „s prstom božjim 44  (Mat. 12, 28)
in razlaga, da ta dela dokazujejo njegovo božje
poslanstvo in božjo naravo. „Dela, katera jaz
izvršujem, pričajo zame, da me je Oče po¬
slal/ 4  (Jan. 5, 36). Ko je Janez Krstnik v ječi
čul o Jezusovih delih, poslal je k Njemu dva
učenca, da sta Ga vprašala: ,,Si li Ti oni,
kateri ima priti, ali naj čakamo drugega? 44
Jezus pa jima je odgovoril: „Pojdita in poro¬
čita Janezu, kar sta slišala in videla:
Slepci spregledujejo, hromi hodijo, gobavci
se očiščujejo, gluhi slišijo, mrtvi vsta¬
jajo, in siromakom se oznanjuje evan¬
gelij. 44  (Mat. 11, 2 sl.). Hotel je reči, da je On
sam obljubljeni božji poslanec ali Mesija, ter da
to izpričujejo čudeži, katere dela, in kateri so
bili po prerokih starega zakona napovedani o
obljubljenem Odrešeniku. Dalje govori Jezus:
„Ako ne izvršujem del svojega Očeta,

2*

20

mi nikar ne verjemite: ako jih pa izvr¬
šujem, in ako meni nečete verjeti, ver¬
jemite delom, da spoznate in verujete,
da je Oče v meni in jaz v Očetu.“ (Jan.
10, 37 sl.). — Ker torej Jezus Kristus sam
svoja dela imenuje nadnaravna in prave čudeže,
bila bi vsaka primera teh del z umetnim in na¬
ravnim čarovništvom ali glumarstvom in sploh
vsaka naravna razlaga njegovih čudežev bogo¬
kletna. Zato je zopet iz tega vzroka največje
protislovje, ako brezverci in zaslepljeni omahljivci
v veri trdijo, da je bil Jezus Kristus najmo-
drejši in najblažji človek, a ne Bog. Ako so nje¬
gova dela pravi čudeži, potem je Jezus Kristus
Bog, kakor sam priča o sebi; ako pa niso čudeži,
potem bi Mu morali očitati krivo pričevanje in
bi Ga tudi blagega človeka ne smeli imenovati.

C. Čudeži, s katerimi je nebeški Oče
poveličeval Jezusa.

Čudežem, katere je Jezus sam delal, pri¬
družujejo se čudovite dogodbe, katere so se vr¬
šile na Njem in zaradi Njega, in s katerimi Ga
je nebeški Oče poveličeval ob raznih prilikah,
tako da je vse njegovo življenje zares čudovito.

Mati Mu je bila Devica, kateri je angelj
božji iz nebes prinesel pozdrav in veselo ozna¬
nilo. Njegovo rojstvo so angelji oznanjevali be¬
tlehemskim pastirjem, čudovita zvezda pa sv.
trem kraljem. Angelji se sploh pogostokrat pri¬
kazujejo v njegovem življenju, ob trpljenju,
vstajenju in vnebohodu. Ko je bil v Jordanu

21

krščen, in ko se je izpremenil na gori Taboru,
poveličal Ga je nebeški Oče z besedami, ki so
se čule z neba: „Ta je moj ljubljeni Sin,
katerega se radujem." (Mat. 3, 17,). Ko je
malo pred svojim trpljenjem prosil nebeškega Očeta:
„Oče, poveličaj svoje Ime!“ — tedaj je
prišel glas z neba: „Poveličal sem Je, in
Je zopet poveličam.“ (Jan. 12, 28). Ko je
na križu visel, otemnelo je solnce, in ko je dušo
izdihnil, pretrgalo se je zagrinjalo v templju,
zemlja se je stresla, skale so pokale, grobi so
se odpirali, in mnogo mrličev je vstalo in so se
prikazovali v Jeruzalemu. (Mat. 27, 45. 51 sl.).

Otemnenje solnca od 12. do 3. popoldanje
ure ni bil navaden in naraven solčni mrak, ki
more nastati le ob mlaju, takrat pa je bila polna
luna. Opazovali pa so to nenavadno solnčno
otemnenje ne le v Palestini, ampak tudi po
drugih deželah. To izpričujejo krščanski pisatelji,
ki se sklicujejo tudi na paganske priče, n. pr.
Tertulijan (Apol. c. 21.). Cerkveni zgodovinar
Evzebij navaja paganskega kronista Flegona,
ki piše, da je v 4. letu 202. olimpijade — (to
je leto Kristusove smrti) —- nastal nenavaden
solnčni mrak. Bila je taka tema, da so se zvezde
videle na nebu; in potres v Bitiniji je porušil
mnogo hiš v Niceji.

D. Jezusovo vstajenje in vnebohod.

Vsa Jezusova čudovita dela in vse nadna¬
ravne dogodke v njegovem življenju presezata
glede na sijajnost in važnost posebno dva ču¬
deža, s katerima je Jezus Kristus naposled po-

22

veličal svojo lastno človeško naravo. Ta čudeža
sta: Jezusovo častitljivo vstajenje in njegov
čudoviti vnebohod. S tema čudoma je Od¬
rešenik človeškega rodu pritisnil pečat neovržne
pristnosti vsem drugim dokazom svojega božjega
poslanstva in svoje božje narave.

1.) Da je Jezus Kristus resnično od
mrtvih vstal, za to imamo neovržnih do¬
kazov. Prvi dokaz je praznovanje nedelje
in velikonočnega praznika. Nedeljo je po¬
stavila sv. katoliška cerkev že v apostolskih časih
kot Gospodov dan v spomin na Kristusovo vsta¬
jenje namesto sobote, ki se je praznovala v starem
zakonu. V isti spomin se obhaja v sv. katoliški
cerkvi tudi že od apostolskih časov velikonočni
praznik, katerega so praznovali sicer tudi Judje
v starem zakonu, a v drugačnem pomenu. Drugi
dokaz je soglasno pričevanje apostolov
in evangelistov, katerim se je Jezus po
svojem vstajenju večkrat prikazal, in kateri so
z mučeniško smrtjo potrdili resničnost svojega
pričevanja. Tretji dokaz pa je vedenje Jezu¬
sovih sovražnikov, kateri so Jezusa na
očitnem kraju vpričo obilne množice umorili in
njegov grob zastražili, potem pa, ko so izvedeli
od straže, da je Jezus vstal, in ko so apostoli
razglasili in jeli oznanjevati njegovo vstajenje,
— postali so hipoma obupni in vsi zmedeni.
Zahtevali so od apostolov, naj molče o celi
stvari. A v tem jim apostoli niso mogli in tudi
niso smeli biti pokorni.

Kako važno da je Kristusovo vsta¬
jenje za krščansko vero, določno poudarja

23

sv. apostol Pavel, pišoč: „Ako pa Kristus
ni vstal, tedaj je prazno naše oznanje¬
vanje, prazna je tudi vaša vera/ (I. Kor.
15, 14). Zares, ko bi Kristus ne bil vstal, potem
bi mogli trditi njegovi sovražniki, da so Ga na¬
posled vendarle oni premagali, in mi bi morali
dvomiti o veljavnosti vseh drugih dokazov za
njegovo božanstvo. Tako pa uprav ta dokaz vse
druge potrjuje in primerno završuje.

Vstajenje Gospodovo je prvič izpolnitev
prerokovanj. Že proroki starega zakona so
napovedovali, da Mesija ne ostane v grobu,
ampak da umorjen in v grob položen zopet
oživi. Isto je Jezus Kristus prorokoval sam o
sebi. Drugič je pa njegovo vstajenje naj večji
in najsijajnejši čudež. Ako je obujenje
mrtvega človeka sploh velik čudež, potem je
vstajenje Gospodovo največji čudež zato, ker je
Jezus Kristus sam sebe obudil iz smrtnega
spanja v novo življenje. Nihče ne more govoriti
tako, kakor je On govoril: „Oblast imam,
dati svoje življenje, in oblast imam, je
zopet vzeti.“ (Jan. 10, 18). Ker je Jezus Kri¬
stus pokazal svojo moč tam, kjer vse stvari
razodevajo le svojo popolno onemoglost, dokazal
je sijajno svoje božanstvo.

Tudi sovražniki sv. vere niso nikdar
tajili velike važnosti tega čudeža. Toliko bolj pa
so se na razne načine prizadevali, da bi utajili
resničnost dogodka samega. A dosegli so uprav
nasprotno. Cim bolj so ugovarjali temu naj¬
večjemu Jezusovemu čudežu, tem več povoda
so imeli zagovorniki sv. vere, da so ga natančno

24

in vsestransko preiskovali ter temeljito dokazali
njegovo resničnost.

Izmed mnogih poskusov, s katerimi so ho¬
teli sovražniki krščanske vere utajiti Kristusovo
vstajenje, omenjamo sledečih, in sicer s tem na¬
menom, da spoznamo, kako se tudi tukaj uresni¬
čujejo Kristusove besede: „Luč je prišla na
svet; a ljudje so bolj ljubili temo, nego
luč, ker so bila njihova dela hudobna.“
(Jan. 3, 19).

a) Že judovski duhovniki in starejšine so
si izmislili jako nespreten izgovor, ko so prišli
stražniki od Kristusovega groba ter jim nazna¬
nili vstajenje. Ta izgovor priča o njihovi zme¬
denosti in ima že sam na sebi pečat lažnjivosti.
Dali so namreč vojakom mnogo denarja zato,
da so le-ti govorili: Ponoči, ko smo mi jspali,
prišli so Jezusovi učenci in so truplo iz groba
ukradli. (Mat. 28, 12 sl.). Ko bi bili vojaki res
spali, bi pač ne mogli vedeti, kaj so med tem
časom delali Jezusovi učenci. Vedenje starejšin
proti vojakom in proti Jezusovim učencem pa
jasno dokazuje, da vojaki na straži niso pospali.
in da Jezusovi učenci niso odprli groba in ne
odnesli njegovega trupla. Ko bi se bilo namreč
to res zgodilo, ne bi bili starejšine dali vojakom
denarja, marveč strogo kazen bi jim bili priso¬
dili ; in od učencev ne bi bili zahtevali, naj molče
o celi stvari, marveč natančno preiskavo vsega
dogodka bi bili morali pričeti in krivce kaznovati.

Poznejši sovražniki krščanske vere so hoteli
stari judovski izgovor nekoliko zboljšati, trdeč,
da grob ni bil zapečaten in ne s stražo zava-

25

rovan, ker samo evangelist Matej govori o za¬
pečatenem grobu in o straži, trije poslednji evan¬
gelisti pa vsega tega nič ne omenjajo. Jezusovi
učenci so torej lahko ukradli truplo iz groba. —
Na to odgovarjamo : Poročilo sv. Mateja nam po¬
polnoma zadostuje. Njegov evangelij ni manj vero¬
dostojen, kot poslednji trije evangeliji. Prav lahko
pa si razlagamo, zakaj samo sv. Matej poroča o
tem dogodku, ostali evangelisti pa ne. Sv. Matej
je pisal svoj evangelij v prvi vrsti za kristijane
in Jude v Palestini, katerim je bilo znano krivo
pričevanje podkupljenih vojakov. Zato o tem do¬
godku ni mogel in ni smel molčati. Uprav zato
pa tudi nikakor ni mogel poročati kaj neresnič¬
nega, ker bi se bilo neresničnemu poročilu v
Palestini lahko ugovarjalo. Ostali evangelisti pa
so pisali v prvi vrsti za kristijane v bolj odda¬
ljenih deželah, kamor bajka o ukradenem Jezu¬
sovem truplu ni prodrla. Zato so lahko izpustili
poročilo o straži in zapečatenem grobu.

Zopet drugi nasprotniki resnice so si izmislili
sledeči ugovor: Kaj pa, ko bi bili Jezusovi
učenci ukradli truplo iz groba, še predno so du¬
hovniki in starejšine grob zapečatili in zastražili ?
Odgovor: Ker je bilo Judom toliko na tem, da
bi bil grob dobro zavarovan, ga brez dvombe
niso zapečatili, predno so se prepričali, je li Je¬
zusovo truplo v grobu ali ne. Ko bi pa res ne
bili pogledali v grob, bilo bi pač bolj naravno,
da bi bili to poudarjali in razglasili, ko se
je jela širiti vest o vstajenju, nego da so pod¬
kupili vojake ter navajali speče priče za svojo
trditev.

26

Sicer je pa vsaka misel, da bi bili Jezusovi
učenci ukradli njegovo mrtvo telo, popolnoma
brezumna. Oni učenci, ki so se polni strahu
razpršili, ko so sovražniki prijeli in zvezali Uče¬
nika na Oljski gori, oni učenci, ki so se vsi bo¬
ječi in plahi zaklepali v Jeruzalemu, — naj bi
bili imeli pogum, odvaliti kamen od Jezusovega
groba in odnesti njegovo telo ?! In kaj naj bi
bili počeli s truplom umorjenega Učenika ? Kako
naj bi se potem razlagalo navdušenje in sveti
ogenj, s katerim so prejemši sv. Duha oznanje¬
vali vstajenje Gospodovo, in kako mučeniška
smrt, s katero so naposled potrdili resničnost
svojega pričevanja, ako bi bili le navadni go¬
ljufi in sleparji ?! Časnega dobička od oznanje¬
vanja Jezusovega vstajenja niso imeli in tudi
niso mogli pričakovati. Ko bi ne bili resnice
govorili, bi tudi ne bili mogli upati večnega
plačila. Njihovo navdušenje si moremo torej le
razlagati iz trdnega prepričanja o resničnosti tega,
kar so pričali in oznanjevali.

6) Da apostoli niso hoteli slepariti, ampak
da so bili sami prepričani o resničnem vstajenju
svojega Gospoda in- Učenika, to so morali na¬
posled priznati tudi sovražniki krščanske vere.
Zato so si izmislili drug izgovor, s katerim so
upali na lažji način doseči svoj namen. Skušali
so dokazati, da apostoli sicer niso bili goljufi in
sleparji, a da so bili sami goljufani in zaslep¬
ljeni. Ker je namreč Jezus že pred svojo smrtjo
določno zatrjeval, da tretji dan od mrtvih vstane,
bili so apostoli v to misel tako zatopljeni, da je
zadostovala le mala očesna prevara, in bili

27

so prepričani, da so živega videli svojega Uče¬
nika, katerega so v duhu vedno gledali pred
seboj. Kar človek iskreno želi, in česar zaupno
pričakuje, to tudi rad veruje; za to mu ni treba
mnogo dokazov.

Ta podmena o očesni prevari apostolov je
prvič oprta na napačno podlago. Ni res, da so
apostoli tako trdno in zaupno pričakovali Go¬
spodovega vstajenja. Jezus je sicer prerokoval
svoje vstajenje; toda apostoli so to prorokbo,
kakor tudi prorokbo o Gospodovem trpljenju in
smrti še-le pozneje prav razumeli. Na vstajenje
so tako malo mislili, da so se jim zdela prva
poročila Marije Magdalene in drugih žen, ki so
prišle od groba, kakor prazne marnje, in jim
niso verovali. Celo svojim lastnim očem niso
verjeli, ko se jim je Jezus prvič prikazal. Vero¬
vali so še-le potem, ko jim je dovolil, da so Ga
potipali, in ko je vpričo njih jedel. Tomaž celo
vsem drugim apostolom ni hotel verovati, ampak
še-le potem, ko je tudi sam videl Gospoda in je
položil svoj prst v rane njegovega zveličanega
telesa, padel je pred Njim na kolena, rekoč:
,,Moj Gospod in moj Bog!“ (Jan. 20, 28).

Na očesno prevaro apostolov pa drugič tudi
zaradi tega nikakor ne moremo misliti, ker se
Jezus ni prikazal le jednemu, ampak vsem apo¬
stolom in mnogim učencem, ne le jedenkrat,
ampak večkrat, ne le zvečer ali ponoči, ampak
tudi podnevi; in niso Ga samo videli, ampak
tudi potipali. Kakor pred svojo smrtjo, tako je
z njimi govoril in jih poučeval. Po svojem vsta¬
jenju jim je dal oblast grehe odpuščati, in sv.

28

Petru je slovesno izročil prvenstvo v sv. cerkvi,
katero mu je bil že poprej obljubil.

Kdor premisli vse te okoliščine, pač ne bode
govoril o očesni prevari.

c) Brezverci najnovejšega časa so izumeli
še tretjo, izmed vseh najdrznejšo pa tudi najbolj
abotno podmeno, da bi utajili čudež vstajenja.
Trdijo namreč, da je Jezus sicer res vstal, a
da to ni bil čudež, ampak le naravno pre¬
bujenje iz omedlevice. Kakor se marsikdaj
zgodi, da je kdo navidezno mrtev, potem pa
zopet oživi, tako — menijo — tudi Jezus
na križu ni res umrl, ampak je vsled oslabljenja
izgubil zavest, in navidezno mrtvega so položili
v grob; za nekaj časa pa se je popolnoma na¬
ravnim potom prebudil, in apostoli so mislili,
da je od mrtvih vstal.

Kako grozno nespametna je ta trditev, raz-
vidimo jasno, ako premislimo vse okoliščine,
kakor jih soglasno poročajo evangelisti. Jezusovo
trpljenje je bilo toliko in tako mnogovrstno, da
niti za trenutek ne moremo dvomiti o njegovi
resnični smrti, marveč se moramo le čuditi, da
je toliko časa živ ostal. Že na Oljski gori je
vsled dušnih bolečin krvavi pot potil. Kako
grozno je bilo bičanje,. potem trnjeva krona in
pot na Golgoto! Kaj čuda, da je na poti oma¬
goval pod težo križa! Na Golgoti so Mu z
žreblji prebodli roke in noge; tedaj je prelil
zopet veliko krvi ter moral občutiti neizrekljive
bolečine. Po triurnem smrtnem boju je zaklical
slednjič: „Oče v tvoje roke izročam svojo
dušo“, — in je glavo nagnil ter dušo izdihnil.

29

— Vsi navzočni so bili prepričani o njegovi
smrti. Jožef iz Arimateje je prosil Pilata dovo¬
ljenja, da bi smel pokopati Jezusa. Pilat je po¬
klical stotnika, ki je nadzoroval križanje, in ko
je zvedel od njega, da je Jezus res mrtev, po¬
daril je truplo Jožefu. Na večer so pristopili
vojaki, da bi križanim kosti polomili. A ko so
prišli do Jezusa, spoznali so, da je že mrtev.
Zato Mu niso zlomili nobene kosti, marveč jeden
izmed njih Mu je s sulico prebodel srce, in pri¬
tekla je iz njega kri in voda, kai’ dokazuje, da
je bil že nekaj časa mrtev. In ko bi bil takrat
še živ, moral bi bil umreti v trenutku, ko Mu
je sulica ranila srce. -—- Njegovi prijatelji so Ga
potem s križa sneli in pokopali po judovski šegi.
Ko bi bili imeli le iskrico upanja, da še živi,
ne bi Ga bili položili v grob, kjer bi bil moral
poginiti, ako bi se bil le iz omedlevice prebudil,
ker bi tako oslabljen ne bil mogel odvaliti tež¬
kega kamena. In kako bi se bil mogel — na
rokah in nogah preboden — prikazovati apo¬
stolom kot zmagovalec smrti zdaj v Jeruzalemu,
zdaj zopet v daljni Galileji ? — Tudi sovražniki
Jezusovi so bili o njegovi smrti popolnoma pre¬
pričani. Zapečatili in zastražili so grob ne zato,
da bi onemogočili probujenje iz omedlevice,
ampak zato, da bi apostoli trupla iz groba ne
ukradli.

Vsi poskusi, s katerimi so hoteli brezverci
utajiti resničnost Kristusovega vstajenja, so le
žalosten dokaz, kako more spačena in zlobna
volja zaslepiti tudi človeški razum. Sovražniki
sv. vere si izmišljujejo in verjamejo rajši najne-

30

verjetnejše in nemožne reči, nego da bi priznali
resnico, kateri se trdovratno ustavljajo.

Zakaj pa se Kristus, ako je resnično od
mrtvih vstal, ni prikazal tudi svojim sovražnikom
in vsemu ljudstvu ? — Odgovor: Ako bi tudi
ne vedeli za to nobenega vzroka, morali bi v
ponižnosti moliti Odrešenikovo božjo modrost,
katera neskončno presega omejeno človeško raz¬
umnost. Moremo pa trditi sledeče : Jezus Kristus
se po svojem vstajenju zato ni prikazal svojim
sovražnikom in vsemu ljudstvu, ker tega niso
bili vredni, in ker to ni bilo potrebno.
— Jezusovi sovražniki so videli mnogo ču¬
dežev, pa vendar niso verovali. Ker so zavrgli
toliko milostij božjih, niso bili vredni nove
milosti, da bi bili gledali poveličanega Go¬
spoda; in to tem manj, ker bi jih tudi ta mi¬
lost ne bila spreobrnila. Ako so hoteli spoznati
resnico, imeli so nepristransko pričevanje straže,
ki je prišla od Jezusovega groba; zato ni bilo
potrebno, da bi se jim bil Jezus sam nepo¬
sredno razodel in prikazal. — Tudi mera milostij,
namenjenih judovskemu ljudstvu, bila je
napolnjena. Nehvaležno je zavrglo to ljudstvo svo¬
jega Mesijo; s tem seje nevredno storilo, da bi
Ga bilo neposredno gledalo v njegovem veličastvu.
To pa tudi potrebno ni bilo, zakaj, kdor je
hotel spoznati in vsprejeti resnico, temu so jo
oznanjali apostoli, kateri so resničnost svojega
pričevanja tudi s čudeži potrjevali.

2.) Prav tako, kakor vstajenje, dokazuje
tudi Jezusov čudoviti vnebohod njegovo božje
poslanstvo in božanstvo.

31

Štirideset dnij po svojem vstajenju se je
prikazal Jezus poslednjikrat v Jeruzalemu zbranim
apostolom, govoril jim je še o „kraljestvu
božjem“ ter obljubil, da jim pošlje sv. Duha.
Potem pa jih je peljal v Betanijo na Oljski
gori, in tamkaj se je z lastno močjo dvignil
proti nebu. Kmalu Ga je zakril svetel oblak
apostolom, gledajočim za Njim. (Luk. 24, 49 sl.
— Dej. ap. 1, 4 sl.).

To je čudoviti in jedino primerni sklep nje¬
govega vidnega delovanja tukaj na zemlji.

Z Odrešenikom so šle v nebesa tudi duše
pravičnikov starega zakona, ki so pred peklom
čakale odrešenja. „Gredoč na višavo je
ujete (s seboj) p el j al uj etnike.“ (Ef. 4, 8).

IV. Prorokbe.

Resničnost Jezusovega pričevanja o samem
sebi dokazujejo tudi prorokbe, in sicer me¬
sijanske prorokbe, ki so se izpolnile na
Jezusu Kristusu, in prorokbe, ki j ih je Jezus
sam izrekel, katere so se tudi vse natančno
izpolnile, ali pa se še izpolnjujejo.

A. Splošne opomnje o prorokbah.

Prorokba je določna napoved takega
prihodnjega dogodka, ki ga ne more
spoznati noben ustvarjen razum, ampak
le Bog sam ali pa človek (ali angelj),
kateremu ga Bog razodene.

32

Da so prerokbe možne, to mora priznavati
vsakdo, ki veruje v božjo vsevednost in vsemo¬
gočnost. Ker je Bog vseveden, vidi in natančno
spoznava prihodnjost, in ker je vsemogočen, more
razsvetliti tudi ljudi (ali angelje), da jo spoznajo.

Ni težko določiti, kdaj je napoved kakega
prihodnjega dogodka prava prorokba. Ako je na¬
povedani in potem uresničeni dogodek tak, da ni
v nikaki zvezi s preteklostjo ali sedanjostjo, tedaj
ga človeški razum naravnim potom ne more
spoznati; njegova določna napoved je torej v tem
slučaju prava prorokba. Možno bi bilo sicer kak
posamezen prihodnji dogodek katerikrat tudi le
slučajno uganiti; a vsak dvom o resnično pre¬
roškem spoznanju izgine tedaj, ako je napovedo¬
valec prihodnjih rečij natančno pogodil več raz¬
ličnih dogodkov, ali če se je opisal in določno
naslikal isti neznani dogodek ali ista oseba v
raznem oziru in od različnih stranij, ter se je ta
slika pozneje v svoji celoti uresničila; zlasti pa
tedaj, ako je prorok tudi s čudeži ali drugimi
dokazi potrdil svoje božanstvo, ali pa božje po¬
slanstvo.

Kakor čudeži, tako tudi prerokbe dokazu¬
jejo — seveda še-le potem, ko so izpolnjene —
božanstvo ali pa božje poslanstvo onega, ki jih
je izrekel, ali pa onega, na katerem so se izpol¬
nile, ako je bil napovedan kot Bog ali božji po¬
slanec ; dalje dokazujejo resničnost in božji izvor
onih naukov, katere je prorok ali prorokovanec
učil, ter vere, katero je oznanjeval.

Prorokbam nekoliko podobni so izreki pa-
ganskih preročišč ali orakljev, ki se pa vendar

33

od pravih prorokeb bistveno razlikujejo. Ome¬
njeni izreki prvič niso bile določne napovedi
prihodnjih dogodkov, ampak večinoma dvo¬
umni stavki, kateri so se lahko razlagali na
dve strani. Drugič so ti izreki večkrat napove¬
dovali take prihodnje reči, katere more človeški
razum bolj ali manj zanesljivo naravnim potom
pogoditi, ako so mu znane vse okoliščine, n. pr.
srečni ali nesrečni izid kake vojske. Slednjič se
izreki paganskih proročišč večkrat tudi niso iz¬
polnili ; marsikdaj se je dogodilo uprav nasprotno
od onega, kar je bilo napovedano. To jasno
priča, da oni izreki niso bile prave prorokbe.

B. Mesijanske prorokbe.

Mesijanske imenujemo one prorokbe, ki
so jih izrekali proroki starega zakona o obljub¬
ljenem Odrešeniku ali Mesiji. Zapisane so v sv.
pismu starega zakona. Prva izmed njih je ono
veselo oznanilo, s katerim je Bog sam že v
raju precej po storjenem grehu obljubil člove¬
škemu rodu Odrešenika. Rekel je namreč kači:
»Sovraštvo bom postavil med teboj in
ženo, med tvojim zarodom in njenim za¬
rodom: ona ti bo strla glavo, ti pa boš
zalezovala njeno peto.“ (I. Moj z. 3, 15). Te
besede, govorjene kači, veljajo satanu ali hu¬
dobnemu duhu, ker on je pravi zapeljivec; kača
mu je le sredstvo. Bog torej s temi besedami
napoveduje sovraštvo ali nasprotje med satanom
in ženo ter trajno borbo med hudobnimi
duhovi in potomci žene. Mnogo Evinih otrok

3

34

bo sicer satan s svojimi pristaši zapeljal y
greh ter jih spravil v svojo sužnost. A za¬
stonj bo zalezoval jedno ženo, katera ga bo zma¬
gala in mu strla njegovo moč. Ta znamenita
žena je prečista Devica Marija, Odreše-
nikova mati. Marija ni bila nikdar v oblasti
hudobnega duha, ker je popolnoma čista, brez
vsakega greha. Ona mu je strla glavo, ker je
rodila Jezusa, ki je premagal satana in razdrl
njegovo kraljestvo.

Z navedenimi besedami, ki se imenujejo
protoevangelij, t. j. prvo veselo oznanilo,
obljubil in napovedal je torej Bog prvikrat člo¬
veškemu rodu Odrešenika. Po prorokih Ga je
potem vedno jasneje napovedoval, in predno je
Odrešenik prišel, bila je v svetopisemskih knjigah
starega zakona določno načrtana njegova slika.
Ta slika se je v svoji celoti — poteza za po¬
tezo — uresničila na Jezusu Kristusu. Vse, kar
so gledali in napovedovali skozi stoletja in sto¬
letja častitljivi vidci starega zakona, izpolnilo se
je natančno na Njem. To se ni moglo zgoditi
samo po naključju, ampak tu imamo izpolnitev
resničnih prorokeb. Iz tega pa sledi, da je Jezus
Kristus res obljubljeni Odrešenik ali Mesija, torej
tudi božji poslanec, in kakor sam priča o sebi,
pravi Sin božji.

Proroki so napovedovali o Odrešeniku:

1.) Cas njegovega prihoda. Odrešenik
pride, kadar bo vzeto Judi kraljevo žezlo 2 ), v

2 ) Očak Jakob je govoril na smrtni postelji svojemu četrto-
rojencu: „Juda, tebebodo hvalili tvoji bratje; klanjali
se ti bodo sinovi tvojega očeta. Žezlo ne bo vzeto od

35

času, ko bo še stal drugi, Zorobabelov tempelj 3 ),
in kadar se izpolnijo letni tedni, napovedani po
preroku Danijelu 4 ).

Jude in vojvoda ne od njegovega ledja, dokler ne
pride Oni, ki ima biti poslan, in On bo pričakovanje
narodov.” (I. Mojz 49, 8—10).

3 ) Ko se je po vrnitvi Judov iz babilonske sužnosti dozidaval
v Jeruzalemu Zorobabelov tempelj, živelo je še nekaj starih mož, ki
so še pomnili Salomonov tempelj. Ti so bili žalostni, videč, da novi
tempelj ne doseza starega ne po velikosti, ne po krasoti. Tedaj jih je
tolažil prorok Agej, napovedujoč, da bo novi tempelj še veličastnejši
od Salomonovega, ker poveliča ta tempelj Mesija sam s svojo navzoč¬
nostjo. Ta prorokba slove: „To govori Gospod vojnih čet: Se
malo časa je, in prišel bo Zaželeni vsem narodom,
in napolnim to hišo z veličastvom. Večje bo veliča¬
stvo te poslednje hiše, nego prve, in na tem kraju
bom dal mir, govori Gospod vojnih čet.“ (Ag. 2, 7—10).

4 ) V prvem letu Darijevega kraljevanja, t. j. 1. 537. pr. Kr.
je premišljeval Danijel Jeremijevo prorokbo o sedemdesetletni ba¬
bilonski sužnosti judovskega naroda. Spoznal je, da se teh sedem¬
deset let bliža svojemu koncu. Danijel ni dvomil, da se Jeremi¬
jevo prerokovanje izpolni. Vendar pa je v ponižni molitvi prosil
Bega izpolnjenja te prorokbe, ker je vedel, da je ljubo Bogu, ako
Ga prosimo tudi darov, ki nam jih je že obljubil. Po tej molitvi
zagotovi angelj Gabrijel Danijela, da je njegova prošnja uslišana,
da se kmalu povrnejo Judje v svojo domovino, da bo zopet sezi¬
dano mesto Jeruzalem in tempelj. Vrh tega pa mu angelj prinese
še veselo oznanilo, da v devetinšestdesetih letnih tednih od danega
povelja, da se zopet sezidaj Jeruzalem, pride obljubljeni Mesija,
kateri bo v sedemdesetem tednu sklenil novo zavezo med Bogom
in človeštvom. V sredi tega tedna pa bo umorjen, daritve starega
zakona bodo prenehale, mesto Jeruzalem s svetiščem vred bo zopet
razdejano, in to razdejanje bo trajno.

Danijelova prorokba se tako-le glasi: »Sedemdeset
tednov je okrajšanih nad tvojim ljudstvom in nad
tvojim svetim mestom . . . Vedi torej in umevaj: Od
danega povelja, da se zopet sezidaj Jeruzalem, do
Kristusa vojvode bo sedem tednov in dvainšestdeset
3*

36

Jezus je bil res rojen kmalu potem, ko so
Judje izgubili svojo politično samostojnost in so
jim Rimljanje postavili tujega kralja, Idumejca
Heroda 1. 40. pr. Kr. —-

Zorobabelov tempelj, sezidan po vrnitvi iz
pregnanstva, je stal do 1. 70. po Kr., in Jezus
je večkrat učil v njem. —

Tedni, o katerih govori Danijel, niso na¬
vadni tedni, ampak letni tedni. Izraelci so imeli
poleg navadnih tudi letne tedne, obsezajoče po
sedem let. (Prim. III. Mojz. 25, 8). Po Mojzesovi
postavi so morali praznovati ne le sobotni dan,
ampak tudi sobotno leto, t. j. vsako sedmo leto.
Šteti pa se morajo napovedani tedni od 20. leta
Artakserksove vlade do Mesijevega krsta v Jor¬
danu, t. j. od 1. 453. pr. Kr. do 1. 30. po Kr.,
kar znaša 483 let, torej uprav 7 + 62 — 69 letnih
tednov. Sicer je že kralj Cir 1. 536. pr. Kr. do¬
volil Judom, da so se povrnili v svojo domo¬
vino ter si zopet sezidali tempelj v Jeruzalemu,
a povelje, naj se postavi mestno zidovje in se
Jeruzalem zopet sezida kot utrjeno mesto, izšlo je
še-le v 20. letu Artakserksove vlade. (Nehem. 2,
1-—-8).  Da se pa morajo ti tedni šteti ne do
tednov; in zopet se bodo zidale ulice in zidovi v te¬
žavnih časih. In po dvainšestdesetih tednih bo Kri¬
stus umorjen, in ljudstvo, katero Ga bo zatajilo, ne
bo (več) njegovo. In mesto in svetišče bo razdejalo
ljudstvo z bodočim vojvodo, in njegov konec bo raz¬
dejanje, in po končani vojni je odmenjena pustota.
Sklenil pa bo z mnogimi zavezo v jednem tednu, in
v sredi tedna preneha klavna in jedilna daritev; in
v templju bo gnusoba razdejanja, in do končanja in
konca bo trajalo razdejanje.“ (Dan. 9, 24-27).

37

Mesijevega rojstva, ampak do njegovega krsta v
Jordanu, na to kaže v prorokbi izraz „do Kri¬
stusa vojvode 44 . Potem, ko je bil Mesija krščen
v Jordanu, nastopil je očitno kot vojvoda, za¬
čenši ustanavljati svoje kraljestvo. Dobra tri leta
pozneje, torej v sredi 70. letnega tedna je bil
Jezus umorjen — sklenivši novo zavezo med
Bogom in vsem človeštvom. S tem so izgubile
tudi daritve starega zakona svoj pomen, ker so
bile le predpodobe Odrešenikove daritve na križu.
Judovsko ljudstvo, katero je Jezusa zatajilo, ne
hoteč Ga priznati za svojega Odrešenika, nehalo
je biti izvoljeno ljudstvo božje. Kmalu potem —
1. 70. po Kr. —je prišlo drugo ljudstvo s svojim
vojvodo, t. j. Rimljanje s poveljnikom Titom v
Jeruzalem ter je razdejalo mesto in svetišče. V
templju je bila gnusoba razdejanja, in razdejanje
je bilo trajno, ker še dandanes nimajo Judje ne
svojega mesta, ne templja.

Zastonj torej današnji Judje še vedno pri¬
čakujejo svojega Mesije. S prihodom Jezusa Kri¬
stusa je prerokovani čas pretekel.

2.) Njegovo rojstvo. Mesija bo potomec
Semov 5 ), Abrahamov, Izakov in Jakobov 6 ),

5 ) Po vesoljnem potopu se je bil Noe upijanil, ker ni poznal

moči vina, ter je v pijanosti ležal razodet. Tedaj se je pregrešil
nad njim njegov sin Kam, ker ga je zasramoval in je hotel tudi
svoja brata Šema in Jafeta zapeljati v jednako zasramovanje. A
ta dva sta spoštljivo zagrnila nagoto svojega očeta. Prebudivši se
— kaznoval je Noe nesramneža s tem, da je prekletstvo izrekel
nad njegovim sinom Kanaanom, svoja dva sramežljiva sinova pa
je blagoslovil, rekoč: Proklet bodi Kanaan, hlapec hlap¬
cev bo svojima bratoma, češčen bodi Gospod, Bog
Semov, Kanaan bodi njegov hlapec. Razširi naj Bog

38

in sicer iz rodu Judovega ) in iz hiše Da¬
vidove 8 ); mati Mu bo Devica 9 ), rojstni

Jafeta, prebiva naj v Semovih šotorih, in Kanaan
bodi njegov hlapec. 11  (I. Mojz. 9, 25 - 27).

Blagoslov, ki ga Noe izreka nad Semom, umevati je tako,
da bo Gospod, ki je Bog vseh, v prav posebnem pomenu Se mo v
Bog. In to se je izpolnilo, ker je učlovečeni Sin božji kot Od¬
rešenik po svoji človeški naravi Semov potomec Iz tega je tudi
razvidno, zakaj Noe to prorokbo izgovarja v obliki molitve. V
duhu gleda med Semovimi potomci Odrešenika, učlovečenega Sina
božjega, in Ga moli, govoreč : „Češčen bodi Gospod, Bog
Semov! 11

Tudi prerokovanje Jafetu in Kanaanu izrečeno se je ures¬
ničilo. Jafet je bil blagoslovljen z najštevilnejšim zarodom, kateri
je razširjen po Aziji, Evropi in Ameriki, Njegovi potomci prebi¬
vajo v šotoru, katerega je ustanovil veliki Semov potomec, v sveti
katoliški cerkvi. Med Jafetidi je najbolj razširjeno krščanstvo. O
Kamovih potomcih Noe ne govori splošno, ampak samo o po¬
tomcih njegovega simi Kanaana. Ti so bili Kananejci, ki so pred
prihodom Izraelcev prebivali v Palestini, in pa Feničani, bivajoči
v Tiru in Kartagini. Tem prorokuje, da bodo hlapčevali Semitom
in Jafetidom. To se je tadi zgodilo, ker so Izraelci premagali
Kananejce v Palestini, Grki in Rimljanje pa Feničane v Tiru in
Kartagini. —

6 ) Abrahamu je obljubil Bog glede na prihodnjega Odreše¬
nika: ^Blagoslovljeni bodo v tvojem zarodu vsi na¬
rodi zemlje. 11  (I. Mojz. 22, 18). To obljubo je ponovil tudi Izaku
(I. Mojz. 26, 4) in Jakobu (L Mojz. 28, 14).

’) Spredaj navedena prorokba, katero je govoril umirajoči
Jakob svojemu sinu Judi.

e ) Prorok Natan je govoril Davidu v božjem imenu: „Ko
se dopolnijo tvoji dnevi, in ko boš počival s svojimi
očeti, obudim za teboj tvojega potomca, in utrdim
njegovo kraljestvo. Ta bo zidal hišo mojemu imenu;
in jaz utrdim sedež njegovega kraljestva na veke.
Jaz mu bom oče, on pa mi bo sin ... In tvoje kralje¬
stvo bo stalo vekomaj ... in tvoj sedež bo trden
vseskozi. 11  (II. Kralj. 7, 11—16).

39

kraj Betlehem 10 ), ob priliki njegovege rojstva
bo pomorjenih v Betlehemu mnogo
otrok").

Te besede merijo deloma na Davidovega sina Salomona, de¬
loma na Kristusa, deloma pa na oba. Tudi nekatere druge sveto¬
pisemske prorokbe se nanašajo hkrati na dve različni osebi ali
na dva različna dogodka, n. pr. Kristusova prorokba o razdejanju
Jeruzalema in o koncu sveta. Da se mora Davidu izrečena ob¬
ljuba umevati tudi o Kristusu, ki je zidal duhovni tempelj ter
ustanovil duhovno kraljestvo, namreč sveto katoliško cerkev, na
to kažejo vsi izrazi o večnem kraljestvu. Tudi sv. pismo novega
zakona se ozira na te besede in jih nanaša na Kristusa. (Luk.
1, 32. 33.).

Prorok Izaija piše: „In pognala bo mladika iz Jese-
tove korenine. (Jese je bil Davidov oče). In Gospodov duh
bo na Njem počival: duh modrosti in razumnosti,
duh sveta in moči, duh vednosti in pobožnosti, in
duh strahu božjega Ga bo napolnjeval/ (Iz. 11, 1—3).

Prorok Jeremija, napovedujoč sedemdesetletno babilonsko
sužnost, pa tolaži sebe in svoje ljudstvo s tem, da bo ta sužnost
le začasna kazen, in da se povrnejo Izraelcem srečnejši časi, ko
iz Davidove korenine požene nova mladika, obljubljeni Mesija:
„One dni in oni čas bom dal pognati Davidu mladiko
pravičnosti, ... in to je ime, katero se jej bode dalo:
Gospod, naš Pravični/ (Jerem. 33, 15. 16.).

®) „Glej, Devica bo spočela in Sina rodila, in
njegovo ime se bo imenovalo Emanuel 11  (Bog z nami).
(Iz. 7, 14).

*«) „In ti, Betlehem Efrata, majhen si med tisoči
v Judi; iz tebe mi pride Gospodovalec v Izraelu, in
njegov izhod je od začetka, od večnih dnij/ (Mih. 5, 2).
— Ko so modri iz jutrove dežele v Jeruzalemu iskali novoroje¬
nega Odrešenika, razlagali so pismouki, po katere je poslal Herod,
oprti na to prorokbo, da mora Mesija v Betlehemu biti rojen.
Modri so tudi našli nebeško dete, a oni, katerim je bila prorokba
dana, in kateri so jo tudi prav razlagali, bili so tako zaslepljeni
in tako malomarni, da se za prorokbo in prerokovanega Odreše¬
nika niso dalje menili.

40

O Jezusu Kristusu velja vse to. —

3.) Njegovo javno delovanje. Odreše¬
niku bo pot pripravljal velik prorok v puščavi * * * * * * * * * * * 12 ),
in Odrešenik sam bo največji prorok, Mojzesu
jednak 13 ), ustanovitelj nove zaveze 14 ls ), čudodel-

“) „Zaslišal se je glas piskanja, žalovanja in

joka Rahele, objokujoče svoje otroke in neutolaž¬

ljive zavoljo njih, ker jih ni več/ (Jerem. 31, IB). Prorok

je imel — to govoreč — neposredno pred očmi trpljenje in pre¬

ganjanje Izraelcev v sužnosti, hkrati pa je gledal krvavi dogodek

v Betlehemu ob Herodovem času. Prvo je predpodoba drugega.

Sv. evangelist Matej navaja (2, 18) to Jeremijevo prorokbo, trdeč,
da se je izpolnila tedaj, ko je Herod ukazal zaradi novorojenega

Odrešenika pomoriti betlehemske otroke. Rahela, ki se v prorokbi

imenuje, bila je Jožefova mati, stara mati Efrajmova. Imenuje se

v poetiškem smislu kot zastopnica žalujočih mater, dasi je živela
davno pred prerokovanim dogodkom. Proroku v zamaknjenju več¬

krat izgine razlika časov, in se mu vidi kakor v jedni sliki to,
kar je po času mnogo oddaljeno.

12 ) „Glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot
Gospodu, poravnajte v samoti steze našemu Bogu!“
(Iz. 40, 3).

„Glej,jaz pošljem svojega angelja, in bo pot pri¬

pravljal pred mojim obličjem." (Mal. 3, 1).

ls ) Mojzes napoveduje obljubljenega Odrešenika, govoreč: „In
Gospod mi je rekel: Proroka jim obudim izmed nji¬
hovih bratov — tebi jednakega; in svoje besede bom
položil v njegova usta, in jim bo govoril vse, kar
Mu bom zapovedal." (V. Mojz. 18, 18).

“) »Glej, dnevi pridejo, govori Gospod, in na¬
redim zlzraelovo hišo in z Judovo hišo novo zavezo,
ne take zaveze, kakoršno sem bil naredil z njihovimi
očeti oni dan, ko sem jih bil za roko prijel, da sem
jih izpeljal iz egipčanske dežele, katero zavezo so
prelomili; in zaradi tega sem jih pestil, pravi Go¬
spod. Ampak taka bo zaveza, katero naredim z Izra-

41

nik' 5 ), učitelj vseh narodov 10 ), svečenik (duhovnik)
po Melkizedekovem redu u ) in kralj, katerega bodo
molili zemeljski kralji, in narodi Mu bodo slu¬
žili ' 8 ) • nova, čista daritev se bode opravljala po nje¬
govem prihodu od solnčnega vzhoda do zahoda' 9 ).

Zgodovina Jezusovega življenja in po Njem
ustanovljene krščanske vere ter katoliške cerkve
izpričuje, da so se izpolnile in se še izpolnjujejo
vse te prorokbe na Jezusu Kristusu.

elovo hišo po teh dneh, govori Gospod: Daljina bom
svojo postavo v osrčje, in v srce jim jo zapišem; in
jaz bom njihov Bog, oni pa bodo moje ljudstvo, . . .
ker jim bom o dpu sti 1 hudobij o, in njih o vega greha
se ne bom več spominjal.“ (Jerem. 31, 3'—34).

13 ) ,,Bog sam pride in vas odreši. Tedaj se odprč
slepim oči, in gluhim se ušesa odmaše; tedaj bo
skakal hromeč, kakor jelen, in mutcem se razveže
jezik.' 1  (Iz. 35, 4—6).

Na izpolnitev te prorokbe se sklicuje Jezus Kristus sam
opozorujoč na svoje čudeže učenca, poslana od Janeza Krstnika.
(Mat. It, 4-6).

* 8 ) „Vstani, bodi razsvetljen Jeruzalem! ker pri¬
haja tvoja luč, in Gospodovo veličastvo vzhaja nad
teboj. Ker glej, tema pokriva zemljo in mrak ljud¬
stva; nad teboj pa vzide Gospod, in njegova čast se
bo videla v tebi. In narodi bodo hodili v tvoji luči
in kralji v svetlobi, katera tebi vzide." (Iz. 60, 1 sl.).

>’) David govori o Mesiji: „Gospod je prisegel, in ne
bo se kesal: Ti si svečenik (duhovnik) na veke po
Melkizedekovem redu." (Ps 109, 4).

I8 ;  „In vladal bo od morja do morja in od rekedo
zemeljskih mej. In molili Ga bodo vsi zemeljski
kralji; vsi narodi Mu bodo služili." (Ps. 71, 8. 11).

IS> ) „Niste mi po volji, govoriGospod vojnih čet;
in daru ne bom sprejemal iz vaših rok. Zakaj od
solnčnega vzhoda do zahoda je moje ime veliko med
narodi, govori Gospod vojnih čet" (Mal. 1, 10—11).

42

4. ) Njegovo božje dostojanstvo. Od¬
rešenik bo napolnjen z vsemi darovi sv. Duha 20 ),
On ne bo le Sin človekov, ampak tudi Sin božji
in pravi Bog 2 ').

Da je Jezus Kristus res Sin božji in pravi
Bog, uprav to je, kar v tem spisu dokazujemo.
Pregled vseh dokazov, ki smo jih že navedli, in
ki jih še navedemo, prepriča nas, da je tudi ta
prerokba izpolnjena na Njem.

5. ) Posamezne dogodke iz njegovega
življenja. Kot kralj miru bo jezdil Mesija na
oslici v Jeruzalem 22 ). A nehvaležno ljudstvo
zavrže svojega dobrega Pastirja; sramotno pla-

a °) Spredaj navedena Izaijeva proiokba (Iz. 11, 1—3).

ai ) David navaja v proroškem duhu Mesijo govorečega:
„Gospod (Bog Oče) mi je rekel: Moj Sin si Ti, danes
sem Te rodil/ (Ps. 2, 7). „Danes“ pravi, ker večnost ne pozna
ne preteklosti ne prihodnjosti, ampak le sedanjost. Sv. apostol
Pavel nanaša te besede na Kristusa, pišoč: „Tako tudi Kri¬
stus ni sam sebe poveličal, temveč poveličal Ga je,
kateri Mu je govoril: Moj Sin si Ti, danes sem Te
rodil.“ (Hebr. 5, 5).

Prorok Izaija pa govori — stoječ v proroškem zamaknjenju
pred novorojenim Odrešenikom in v duhu opazujoč njegovo pri¬
hodnje delovanje: „De te nam je rojeno, in Sin nam je dan,
in na njegovi rami je poglavarstvo, in imenuje se
Prečudni, Svetovalec, Bog, Močni, Oče prihodnj ih
časov, Poglavar miru. Njegovo kraljestvo se bo raz¬
širjalo, in miru ne bo konca; na Davidovem sedežu
in v njegovem kraljestvu bo sedel, da ga bo utrjeval
in podpiral s sodbo in pravico zdaj in na veke/
(Iz. 9, 6-7).

32 ) „Raduj se, hči jeruzalemska! Glej, tvoj kralj
pride k tebi, pravičen inOdrešenik; reven jeinsedeč
na oslici, in sicer na mladem osličnem žrebetu/
(Cah. 9, 9).

43

čilo 30 srebrnikov odloči njegovemu izdajalcu,
ta pa vrže srebrnike v hišo Gospodovo, da pri¬
dejo naposled lončarju v roke 23 ). —

Komu ni tu pred očmi cvetna nedelja in
sramotno izdajalstvo Judovo?!

6.) Njegovo trpljenje in smrt. O Me-
sijevem trpljenju je napovedanih mnogo podrob-
nostij — prav takih, kakoršne nam evangelisti
poročajo o Jezusovem trpljenju. Proroki kakor
evangelisti slikajo trpečega Odrešenika kot moža
bolečin, ki nima več prejšnje podobe in lepote.
Četa hudobnežev Ga obdaja in zasmehuje. Bijejo
Ga in zasramujejo ter celo pljuvajo vanj. Pre¬
bodli so Mu roke in noge, z žolčem in kisom
Ga napajajo, njegova oblačila so si razdelili, in
za njegovo suknjo so vadljali. Med hudobneže
Ga štejejo, On pa prosi za hudodelnike. Vse
radovoljno trpi, da bi zadostil za naše grehe.
Kakor jagnje molči, ko Ga peljejo v smrt 24 ).

2S ) Prorok Caharija slika Odrešenika kot dobrega Pastirja,
katerega nehvaležno ljudstvo zavrže, odločivši Mu sramotno
plačilo 30 srebrnikov. To ceno so izplačali starejšine ljudstva
izdajalcu Judi, da jim je prodal dobrega Pastirja, katerega so
na smrt obsodili, da so se Ga iznebili. Prorok gleda že izvršeno
to sramotno kupčijo, zato navaja dobrega Pastirja govorečega v
preteklem času — bridko ironično:

„In sem jim rekel: Če se vam prav zdi, dajte mi
plačilo; in če ne, pustite. In odtehtali so mi plačilo
trideset srebrnikov. In Gospod mi je rekel: Vrzi jo
lončarju, lepo ceno, po kateri so me cenili. In vzel
sem trideset srebrnikov, in sem jih vrgel v hišo Go¬
spodovo lončarju.” (Cah. 11, 12—13).

M ) Kralj David je gledal — s preroškim duhom napolnjen
— trpečega Mesijo; in v svojih prelepih psalmih navaja njegove
lastne besede: „Bog, moj Bog, ozri se name; zakaj si m e

44

7.) Njegovo poveličanje. Daši bo umrl
Mesija sramotne smrti kot mož bolečin, vendar
bo njegov grob častitljiv, in narodi ga bodo mo¬
lili 25 ). Njegovo telo ne bo strohnelo v grobu 26 ).
Vstal bo od mrtvih in pojde v nebesa 27 ).

zapustil? črv sem in ne človek, v zasramovanje
ljudem in izvržek izmed ljudstva. Vsi, ki me vidijo,
me zasmehujejo. Četa hudobnežev me je obdala. Pre¬
bodli so mi roke in noge; vse kosti so mi prešteli.
Razdelili so si moja oblačila, in za mojo suknjo so
vadljali.“ (Ps. 21). „Dajejo mi žolča v jed, in v moji
žeji me napajajo s kisom/ (Ps. 68, 22).

čitajočim to prorokbo se nam zdi, kakor da bi stali pod
Kristusovim križem in poslušali milo njegovo tožbo: „Moj Bog,
moj Bog, zakaj si me zapustil?” — ter gledali, kako Ga
zasramujejo njegovi sovražniki.

Občudovanja vredna je tudi Izaijeva prorokba o Mesijevem
trpljenju. Takole piše o trpečem Odrešeniku: „Nima je ne po¬
dobe ne lepote; videli smo Ga . . . zaničevanega in
najzadnjega med ljudmi, možabolečin in izkušenega
v slabosti; in kakor zakrito je bilo njegovo obličje,
in bil je zaničevan . . . Resnično, On je prevzel naše
bolezni in je nosil naše bolečine, mi pasmo si Ga mi¬
slili kot gobovega in udarjenega od Boga in poniža¬
nega. On pa je bil ranjen zavoljo naših grehov, potrt
je bil zavoljo naših hudobij; pokorjenje je bilo nad
Njim zavoljo našega miru, in z njegovimi ranami
smo bili mi ozdravljeni . . , Gospod je nanj naložil
nas vseh pregreho. Darovan je bil, ker je sam hotel,
in ni odprl svojih ust. Kakor ovco Ga popeljejo v za-
klanje, in molčal bo, kakor jagnje pred njim, ki ga
striže, in ne odpre svojih ust ... In med hudobneže
je bil štet ... in prosil je za hudodelnike.“ (Iz. 53).

Na drugem mestu navaja prorok Odrešenika samega govo¬
rečega: „Svoje telo sem dal njim, ki so me bili . . .,
svojega obličja nisem obrnil od njih, ki so me zasra¬
movali in so v me pljuvali." (Iz 50, 6).

45

Tudi vse to se je izpolnilo na Jezusu
Kristusu.

Utegnilo bi se komu zdeti nerazumljivo,
zakaj večina Judov ni verovala, da je Jezus ob¬
ljubljeni Odrešenik, ako so se tako očitno izpol¬
nile na Njem vse mesijanske prorokbe. Temu
je bila vzrok 1.) nravna izprijenost takratnih
Judov, ki so sicer izpolnjevali zunanje obrede
Mojzesove postave, upirali pa so se srčnemu in
resničnemu spreobrnjenju, kakoršno je Jezus
zahteval; 2.) odvisnost naroda od pismoukov in
farizejev, ki so črtili Jezusa, ker je odkrival in
obsojal njihovo svetlohlinstvo; 3.) napačna misel,
da bode Mesija zemeljski kralj, in da zopet
ustanovi mogočno izraelsko kraljestvo. — Sicer
je bilo pa tudi to prerokovano, da zataji in za¬
vrže Odrešenika njegov lastni narod 25 26 27 28 ), in se je
moralo torej tudi to izpolniti.

C. Prorokbe, katere je Jezus Kristus sam
izrekel.

Jezus Kristus je tudi sam prerokoval mnogo
prihodnjih rečij, in vse njegove prorokbe so se
natančno izpolnile ali pa se še izpolnjujejo.

25 ) „Oni dan bo Jesetova korenina stala v zna¬
menje ljudstvom; Njega bodonarodimolili, in nj egov
grob bo častitljiv.“ (Iz. 11, 10).

26 ) „Moje meso bo počivalo v upanju, ker ne boš
pustil moje duše v peklu, in tudi ne boš dal svojemu
Svetniku gledati trohnobe 1 *. (Ps. 15, 9—10).

27 ) „Šel si v višavo, vzel si (s seboj) ujetnike* 1
(duše pravičnih, ki so pred peklom čakale odrešenja). (Ps. 67, 19).

28 ) „Inljudstvo, katero Ga bo zatajilo, ne bo več
njegovo ljudstvo.” (Dan. 9, 16)

46

1.) O samem sebi je prerokoval razne
okoliščine svoje smrti, potem svoje vstajenje in
vnebohod.

a) „Kakor je Mojzes povišal kačo v
puščavi, tako mora povišan biti Sin člo¬
vekov." (Jan. 3, 14). S temi besedami je pre¬
rokoval svojo smrt na križu.

Ko so Mu prigovarjali, naj se umakne iz
Galileje zalezovanju kralja Heroda, povedal je
naravnost, da Ga čaka smrt v Jeruzalemu, rekoč :

„Ne zgodi se, da bi bil prorok umor¬
jen zunaj Jeruzalema." (Luk. 13, 33).

Predno se je podal s svojimi učenci posled-
njikrat v Jeruzalem, popisal jim je natančno,
kaj se tamkaj zgodi z Njim. Govoril jim je ta¬
kole: ,,Glejte, gremo v Jeruzalem, in Sin
človekov bo izdan včlikim duhovnikom
in pismarjem, in (ti) Ga obsodijo v smrt
in Ga izroče nevernikom, da Ga bodo
zasramovali in bičali in križali, in tretji
dan bo vstal od smrti." (Mat. 20, 18—19).

Dva dni pred zadnjim velikonočnim praz¬
nikom je rekel: „Veste, da bode čez dva
dni velika noč, in Sin človekov bo izdan,
da bo križan.“ (Mat. 26, 2). To je govoril po
slovesnem vhodu v Jeruzalem, ko po človeški
pameti ni bilo možno soditi, da se tako hitro
izpremeni ljudsko mišljenje. Po človeški razsod¬
nosti bi se bilo moglo k večjemu ugibati, da
Ga bodo skušali njegovi sovražniki skrivaj umo¬
riti. Zlasti pa ni bilo povoda misliti na to, da
bode obsojen na križ, ker so Mu njegovi so-

47

vražniki očitali, da sobote ne posvečuje in Boga
preklinja. Takih pa Mojzesova postava ni vele¬
vala križati, ampak kamenjati. Zato so Judje
tudi že nekaterekrati nameravali, da bi Ga bili
kamenjali.

5) Svoje vstajenje je prorokoval ob raznih
prilikah. Ko je prvikrat očistil tempelj, vprašali
so Ga Judje, s kakim čudežem jim dokaže, da
ima pravico tako postopati. On pa jim je od¬
govoril: „Poderite ta tempelj, in v treh
dneh ga  postavim/ 4  In sv. evangelist do¬
stavlja: „Govoril pa je o templju svojega
telesa. Ko je torej od mrtvih vstal,
spomnili so se njegovi učenci, da je to
govoril. 44  (Jan. 2, 19 sl.).

Ob drugi priložnosti je rekel: „Kakor je
bil Jona v trebuhu morskega soma tri
dni in tri noči, tako bo Sin človekov
v srcu zemlje tri dni in tri noči. 44
(Mat. 12, 40).

Po končani zadnji večerji je obljubil apo¬
stolom, da pojde po svojem vstajenju pred njimi
v Galilejo: „Kadar pa vstanem, pojdem
pred vami v Galilejo. 44  (Mark. 14, 28).

c) O svojem vnebohodu je zatrjeval svojim
učencem, da „Ga bodo videli iti tje gori,
kjer je bil poprej. 44  (Jan. 6, 63). Magdaleni
pa je rekel prikazavši se jej po vstajenju:
„Pojdi k mojim bratom in povej jim:
Grem k svojemu Očetu in k vašemu
Očetu; k svojemu Bogu in k vašemu
Bogu. 44  (Jan. 20, 17).

48

Ker sta vstajenje in vnebohod hkrati naj¬
večja Jezusova čudeža, ne more biti nikakega
dvoma, da je njijina napoved prava prorokba.

2. ) Svojim apostolom in učencem je
napovedal, da prejmo kmalu po njegovem vnebo¬
hodu moč sv. Duha, in da bodo potem pričevali
o Njem v Jeruzalemu in po vsi Judeji in Sa¬
mariji in do kraja sveta (Dj. ap. 1, 8). Zaradi
tega pa jih bodo tirali pred poglavarje in kralje
in jih sodili; pretrpeti jim bo mnogo, naposled
celo mučeniško smrt (Mat. 10. 18; Jan. 16, 2).
Posebej je še prerokoval Judovo izdajalstvo
(Jan. 13, 21 sl.), vse okoliščine Petrove nezve¬
stobe, da Ga bo trikrat zatajil, predno bo pe¬
telin dvakrat zapel (Mat. 26, 34; Mark. 14, 30);
dalje mučeniško smrt Petrovo, in sicer smrt na
križu — in naravno smrt apostola Janeza.
(Jan. 21, 18 sl.).

Cerkvena zgodovina priča, kako natančno
se je izpolnilo vse to.

3. ) O svoji cerkvi je prerokoval, da se
združijo v njej Judje in neverniki tako, da bo
jeden hlev in jeden pastir (Jan. 10, 16);
primerjal jo je z gorčičnim zrnom in kva¬
som, s čimur je napovedal njeno čudovito raz-
širjevanje in njen blagodejni vpliv na nravno
življenje (Mat. 13, 31 sl.); prerokoval je, da
peklenska vrata nikdar ne premagajo
cerkve (Mat. 16, 18), in da se bo njegov
evangelij oznanjeval po vsem svetu vsem
narodom v izpričevanje. (Mat. 24, 14).

Vse to se je deloma že izpolnilo, deloma
pa se še vedno izpolnjuje.

49

4.) Najznamenitejša pa je Jezusova pre¬
rokba o razdejanju jeruzalemskega mesta
in templja ter osodi judovskega naroda.

Ko je Jezus ob svojem slovesnem vhodu
v Jeruzalem od daleč zagledal nesrečno mesto,
zjokal se je nad njim in je rekel:

„Ko bi pač spoznalo tudi ti vsaj ta
svoj dan, kaj je za tvoj mir! A zdaj je
skrito pred tvojimi očmi. Zakaj dnevi
pridejo nad te, ko te obdajo tvoji so¬
vražniki z nasipom in te bodo oblegali
in stiskali od vseh stranij. In na tla po-
dero tebe in tvoje otroke v tebi, in ka¬
mena ne pustč v tebi na kamenu, ker
nisi spoznalo časa svojega obiskanja. 44
(Luk. 19. 42—44). Ko so Ga nekoliko pozneje
vprašali njegovi učenci, bo li tudi veličastni in
trdno zidani tempelj razdejan, odgovoril jim je:
„Ali vidite vse to? Resnično vam povem,
tukaj ne bode puščen kamen na kamenu,
kateri ne bi bil razvaljen. 44  (Mat. 24, 2).
Tudi jim je na njihovo prošnjo povedal nekatere
predznake, iz katerih so mogli sklepati, kdaj se
bo vse to godilo. Rekel je med drugim: ,,Res¬
nično vam povem, da ta rod ne preide,
dokler se vse to ne zgodi. 44  (Mat. 24, 34).
Poprej pa bodo lažnjivi proroki ljudi begali,
govoreč: „Jaz sem Kristus. 44  In kadar se
prikaže na svetem mestu gnusoba razde¬
janja, katero je napovedal prorok Danijel, ta¬
krat naj beži na hribe, kdor je v Judeji. Na¬
tančneje popisujoč bedo onih dnij napoveduje
zlasti kugo in lakoto ter pravi slednjič: „Ta-

3

50

krat bo velika stiska, kakršne ni bilo
od začetka sveta do zdaj, in je ne bo.“
(Mat. 24, 21).

O konečni osodi judovskega naroda pa go¬
vori takole: „Velika nadloga bo po deželi
in jeza nad tem narodom. In padali bodo
pod ostrino meča, in v sužnost jih bodo
gonili med vse narode, in neverniki
bodo teptali Jeruzalem, dokler se ne iz¬
polnijo časi narodov." (Luk. 21, 23—24).

Kako natančno so se izpolnile tudi vse te
prerokbe, priča ne le cerkvena, ampak tudi
.svetna zgodovina. Zlasti judovski zgodovinopisec
Jožef Flavij natančno popisuje vse te dogodke,
katerim je bil sam priča. Pritrjujeta mu rimska
zgodovinarja Tacit in Svetonij.

Jeruzalem je razdejal rimski vojskovodja
(pozneje cesar) Tit 1. 70. po Kristusovem rojstvu,
torej le 37 let po izrečenem prerokovanju, ko
je še živelo mnogo onih, ki so Kristusa zavrgli
in v smrt obsodili, mnogo onih, ki so govorili
pred Pilatom: „Njegova kri pridi na nas
in na naše otroke!“ (Mat. 27, 25) — in
mnogo onih, katerim so veljale Kristusove be¬
sede na križevem potu: „Hčere jeruzalemske,
nikar se ne jokajte nad menoj, ampak
jokajte se nad seboj in nad svojimi
otroki.“ (Luk. 23, 28). Lažnjivih prorokov,
trdečih, da so od Boga poslani rešit judovsko
ljudstvo rimskega gospodstva, nastopilo je, kakor
trdi Jožef Flavij, okrog 60. Predno se je rimska
vojna približala Jeruzalemu ter mesto obdala z
nasipom, godili so se v templju umori in druga

51

gnusobna dejanja, in kristijani so se spomnili
Kristusovega prerokovanja ter so pravočasno
ubežali iz Jeruzalema.

Grozna je bila stiska v obleganem mestu.
Kuga in lakota ste morili nesrečno ljudstvo.
Jožef Flavij pripoveduje, da je neka mati spekla
in použila svoje lastno dete. Mnogo ubežnikov
so rimski vojaki križali. Po petmesečnem oble¬
ganju so Rimci prodrli v mesto, kjer so neusmi¬
ljeno morili še vedno uporne in trdovratne Jude.
Hiše so razdirali in požigali, in tudi krasni tem¬
pelj je proti poveljnikovi volji postal žrtva pla¬
mena. Kuga, lakota in rimski meč so pokončali
1,100.000 Judov, 97.000 jih je bilo prodanih v
sužnost. In še dandanes je judovski narod brez
prave domovine, razpršen po vsem svetu, in
— kar je najbolj čudovito — po takem porazu
vendarle ni izginil iz zgodovine, kakor toliko
drugih, večjih narodov. Vedno še živi in se
množi: jasna priča vsevednosti in božanstva
Onega, katerega ni hotel sprejeti in priznati za
svojega Mesijo.

Vseh teh nenavadnih in deloma čudovitih
podrobnostij o razdejanju jeruzalemskega mesta
in templja ter osodi judovskega naroda po člo¬
veški razsodnosti ni bilo možno naprej vedeti in
uganiti. Zato ni dvoma, da so Kristusove besede
prava in resnična prorokba.

V četrtem stoletju po Kristusu je hotel
cesar Julijan odpadnik odstraniti dokaz za res¬
ničnost krščanske vere, kateri se nahaja v izpol¬
njeni Kristusovi prerokbi; zato je sklenil zopet
postaviti judovski tempelj. A nov čudež je pre-
i*

52

prečil izvršitev tega naklepa. Ognjeni izbruhi in
druge čudovite prikazni, ki se ne morejo razlagati
naravnim potom, in o katerih zanesljivo poročajo-
krščanski in paganski pisatelji, prisilile so de-
lalce, da so morali pričeto delo ustaviti. Tako-
se je doseglo uprav nasprotno od onega, kar je-
brezbožni cesar s svojim poskusom nameraval.

S prerokbo o razdejanju jeruzalemskega
mesta in templja je najtesneje spojena Kristusova
prorokba o koncu sveta. Kakor se je prva na¬
tančno izpolnila, tako se brezdvombeno izpolni
tudi poslednja.

Jezus Kristus je s čudeži razodeval svojo-
vsemogočnost, s prerokovanjem prihodnjih rečij
pa je dokazal svojo vsevednost, čudeži in pre¬
rokbe sta najočitnejša in najjasnejša dokaza nje¬
govega božanstva. Imamo pa še drugih dokazov,
ki spopolnjujejo čudovito sliko božjega začetnika
krščanske vere ter še bolj utrjujejo naše prepri¬
čanje, da je ta vera resnična.

V. Jezusov nebeški nauk.

Jezus Kristus ni bil le čudodelnik, ampak
On je sam največje čudo. O tem se prepričamo,
ako natančneje premislimo njegov nebeški nauk,
vzorno svetost njegovega življenja in čudovito
vzvišenost njegove osebe.

Ozrimo se najprej na Jezusov nebeški nauk!’

Jezus Kristus sam trdi o svojem nauku r
„Moj nauk ni moj, ampak Njega, ki me
je poslal.“ (Jan. 7, 16). Tako je govoril Kri-

53

stus kot človek. Hotel je reči: Moj nauk ne izvira
iz človeške, ampak iz božje modrosti; to je ne¬
beški nauk ali božje razodetje. Resničnost te
trditve razvidimo, ako premislimo, 1.) kaj je
Jezus učil, 2.) kako je učil.

1.) Kar so najmodrejši in najboljši možje
resničnega in dobrega učili o Bogu in našem
razmerju do Boga, o neumrljivosti človeške duše,
o čednosti itd., — vse to so le drobtinice v pri¬
meri z neizcrpljivim zakladom resnice in mo¬
drosti, katero je Jezus Kristus prinesel na svet.
Tudi vse ono, kar je Bog v starem zakonu
razodeval po Mojzesu in drugih prorokih, bilo
je le priprava na dovršeno krščansko razodetje.
Ako je naravno človeško spoznavanje verskih
resnic podobno luči, s katero svetiljka razsvet¬
ljuje nočno temo, in ako božje razodetje v starem
zakonu primerjamo jutranji zariji, dan napove¬
dujoči, potem je Kristusov nauk svetel solnčni
žar, izvirajoč iz neustvarjenega Solnca resnice.

Naravne verske resnice, katere more
sicer človeški um bolj ali manj jasno spoznati
s svojo lastno močjo, katerih pa vendar tudi
največji modrijani pred Kristusom nikdar niso
spoznali popolnoma in brez zmote, učil je Jezus
Kristus tako jasno in tako popolno, da njegov
nauk visoko nadkriljuje vse modroslovne sestave,
kar jih je bilo pred Njim, in da Ga tudi v po¬
znejšem času nobena človeška modrost ni mogla
in ne bode mogla doseči, kaj še-le prekositi.

Poleg naravnih pa je Jezus Kristus učil
tudi nadnaravne verske resnice, n. pr.
skrivnosti o presveti Trojici, o podedovanem

54

grehu, o našem odrešenju in spravi z Bogom,
ako smo grešili, o presv. Režnjem Telesu i. dr..
Teh resnic bi ne bila mogla nikdar izumeti na¬
ravna človeška modrost. Tudi sedaj, ko so nam
razodete, ne moremo jim nikdar prodreti popol¬
noma do dna, marveč ostanejo omejenemu člo¬
veškemu umu vedno skrivnostne. A zato nam
vendar nikakor niso popolnoma nerazumljive in
neplodne, marveč neizmerno razširjajo ter spo-
polnjujejo naše versko spoznavanje, in neskončno
blažilno vplivajo na naše srce.

Kako n. pr. nauk o podedovanem grehu
pojasnjuje poganskemu modroslovju nerazumljivo
uganjko: Unde malum ? Od kod naravno in
nravno zlo ? Kako nauk o učlovečenju Simi
božjega in našem odrešenju čudovito osvetljuje
velikost božje ljubezni in božje pravičnosti, bedo,
v katero je greh pogreznil človeka, in neizmerno
ceno človeške duše! Kako ustreza hrepenenju
človeškega srca po neposrednem občevanju z
Bogom nauk, da v presv. Rešnjem Telesu vedno
biva v naši sredi Jezus Kristus kot pravi Bog
in človek 1

Neskončno vzvišen nad vso človeško mo¬
drost je Jezusov nauk tudi glede na nravne
resnice. Nravni smoter, po katerem nam Jezus
Kristus veleva hrepeneti, je božja svetost in po¬
polnost. ,,Bodite popolni, kakor je vaš ne¬
beški Oče popoln.“ (Mat. 5, 48). Tudi ne-
prijatelji krščanske vere morajo priznavati, da
uprav glede na nravne nauke krščanstvo neiz¬
merno prekaša vse modroslovne sestave pred¬
krščanske dobe. Napredek nravne vede v po-

55

znejšem času pa je v največji meri sad krš¬
čanske vere.

Kant piše, da ne bi človeški um dandanes
tako dovršeno poznal nravnih zakonov, ako bi
jih ne bil poprej tako jasno in čisto učil evan¬
gelij. Podobno se izraža Rousseau.

2.) Svoj vzvišeni nauk je učil Jezus z ne-
omahljivo gotovostjo, s popolno zavestjo svoje
nadčloveške veljave, a lahko razumljivo, v pri-
prosti in najpoljudnejši obliki.

Najmodrejšim možem starega veka, govo¬
rečim o verskih in božjih rečeh, vidi se, da še-le
iščejo resnice in se boje zmote. Zato se izražajo
previdno, velikokrat dvomljivo in nedoločno. Kri¬
stus pa nikdar ne omahuje v svojih nazorih,
nikdar ne dvomi. On nič ne premišljuje, ne
trudi se, da bi našel resnico, ampak, kadar On
uči, vidi se, da večna Resnica sama govori
ljudem.

Kako nedoločno in negotovo govorita n. pr.
Sokrat in Platon o nesmrtnosti človeške duše!
Kolika razlika medCiceronovim: „esse videtur “

— „zdi šemi, da je“, „nescio an“ — „ne vem,
alije“, Platonovim: ,/oxw fioi u  —  „zdi se mi“
in Kristusovim: „amen, amen, dico vobis“

— „resnično, resnično, povem vam!“

Kristus uči s popolno zavestjo svoje nad¬
človeške veljave, kakoršna pristaje le božjemu
Učitelju. Kakor je sam popolnoma prepričan o
resničnosti svojega nauka, tako zahteva tudi trdno
vero svojim besedam, ne da bi jih dokazoval s
človeškimi dokazi.

56

„Kot tak, ki ima oblast“ (Mat. 7, 29)
govori: „Resnično, resnično, povem vam“,
in celo Mojzesu nasproti se izraža jednostavno:
„Jaz pa vam pravim 11 . (Mat. 5, 21. 28. 32).

Daši je Kristusov nauk vzvišen nad vso
človeško modrost, vendar je lahko razumljiv in
dostopen tudi priprostemu ljudstvu in celo naj-
nežnejši mladini. Prelepe evangeljske prilike,
vzete iz narave in vsakdanjega življenja, v naj-
poljudnejši obliki živo in mično pojasnjujejo ab¬
straktne verske resnice.

Kolika razlika tudi v tem oziru med mo-
droslovnimi sestavi katere koli dobe in med Kri¬
stusovim naukom! Kdor hoče umevati one, ko¬
liko se mora poprej učiti, koliko truditi, in kako
malo jih je, kateri morejo zajemati iz njih du¬
ševne hrane! Kristusov nauk pa se razlaga mla¬
dini v začetnih, srednjih in visokih bogoslovskih
šolah, oznanjuje se v cerkvi vsemu ljudstvu, in
vsem, ki ga verno vsprejemajo, čudovito blago¬
dejno vpliva na um in srce.

Ako premislimo vse navedene okoliščine,
moramo tudi mi pritrjevati onim služabnikom
velikih duhovnikov in farizejev, ki so se izgo¬
varjali, zakaj niso prijeli in pripeljali Kristusa,
z besedami: „Nikdar ni kak človek tako
govoril, kakor ta človek.“ (Jan. 7, 46).
Kristus ni navaden človeški učitelj ; njegov nauk
je zares nebeški ali božji nauk.

Jezus Kristus ni mogel zajemati svoje mo¬
drosti in svojih naukov iz tedanje modroslovne
vede, in sicer prvič zato ne, ker se njegov nauk
bistveno razločuje od vseh modroslovnih sestavov,

57

in drugič zato ne, ker se Jezus ni nikdar mo-
droslovja učil in kot človek tedanje vede še po¬
znati ni mogel. — Pa tudi iz božjega razodetja
starega zakona ni mogel Jezus kar po človeško
izvajati svojih naukov, marveč je to razodetje
spopolnil in dovršil in je večkrat svoje lastne,
popolnejše nauke in zapovedi postavil na mesto
Mojzesovih.

Jezusov nauk je nebeški nauk, izvirajoč iz
neusahljivega vira njegove božje Modrosti.

VI. Jezusova vzorna svetost.

Kar je Jezus učil, to je tudi v dejanju iz¬
vrševal. Sveto, kakor njegov nauk, bilo je tudi
vse njegovo življenje.

O Jezus, vodi sedaj Ti sam moje okorno
pero, da dostojno naslikam divno svetost tvojega
življenja in nebeško vzvišenost tvoje osebe!

Da spoznamo vzorno svetost Jezusovega
življenja, premislimo, 1.) da je bil popolnoma
brez greha, 2.) da je dejansko izvrševal vse čed¬
nosti v najpopolnejši meri.

1.) Vsi ljudje smo bolj nagnjeni k hudemu,
nego k dobremu in imamo več ali manj nravnih
slabostij in grehov. Jezus Kristus pa priča o
samem sebi, da je brez greha; in to izpričevalo
Mu potrjujejo prijatelji in sovražniki.

Sv. apostol Janez piše: „Ako pravimo,
da nimamo greha, zapeljujemo sami
sebe, in resnice ni v nas.“ (I. Jan. 1, 8).

58

Čim boljši in blažji je kak človek, tem bolj se
zaveda svoje nepopolnosti in svojih slabostij..
Ko bi bil Jezus Kristus samo človek, moral bi
tudi imeti to zavest. On pa se nasprotno za¬
veda, ne le, da je popolnoma brez greha, ampak
da celo ne more grešiti. Nas je učil moliti r
„Odpusti nam naše dolge! 44  — sam zase
pa ni ’ tako molil. Častil in poveličeval je ne¬
beškega Očeta, a nikdar se ni kot grešnik po¬
niževal pred Njim. „Kdo izmed vas me pre¬
priča greha? 44  (Jan. 8, 46) — vprašal je z.
mirno samozavestjo svoje najhujše nasprotnike.
Prostodušno in brez bojazni je občeval tudi z.
očitnimi grešniki, ker je vedel, da Njemu to ne
more škodovati, in da ni nobene nevarnosti
zanj. —

On, ki je bil vzor ponižnosti, in ki je toli¬
kokrat in tako ostro grajal napuh in svetlohlin-
stvo, ne bi bil mogel tako misliti, govoriti in de¬
lati, ko bi bil le slaboten človek, kakršni smo
drugi ljudje, in ko bi se ne bil zavedal, da
vsled svoje božje narave ni le brez greha, ampak
da celo ne more grešiti.

To izpričevalo, katero si Jezus sam daje z
besedo in dejanjem, potrjujejo Mu prijatelji in
nehotč tudi sovražniki.

Učenci in apostoli, ki so Ga natančno po¬
znali, imenujejo Ga „Svetega in Pravičnega' 4 .
„Vi pa ste zatajili Svetega in Pravič¬
nega . . . Umorili ste začetnika življenja 44
(Dj. ap. 3, 14. 15.) — govori sv. apostol Peter
zbranim Judom. Sovražniki so Ga opazovali z
bistrim in škodoželjnim očesom, a niso Mu mogli

59

očitati in dokazati ni jednega greha. Celo izda¬
jalec Juda, ki Ga je tri leta kot apostol spremljal
povsod, moral je naposled obupen priznati:
„Grešil sem, ker sem izdal nedolžno
kri.“ (Mat. 27, 4).

Poleg Kristusa je bila izmed vseh ljudij
le še njegova mati, preblažena Devica Marija
vsikdar brez najmanjšega grešnega madeža. A
Marija bi bila po svoji naravi mogla grešiti in
je bila le po posebni milosti božji obvarovana
vsakega greha.

2.) Jezus Kristus je pa tudi nedosežen vzor
vseh čednostij. —

Najlepše osvetljujete divno sliko njegovega
življenja temeljni čednosti vsega krščanstva:
iskrena ljubezen do Boga in do bližnjega.

Ljubezen do nebeškega Očeta preveva
vse njegove govore in je najvišji nagib vsemu
njegovemu delovanju. Ta ljubezen Ga je vodila
po trudapolnem dnevnem delu v tiho samoto,
kjei- je prečni marsikatero noč v goreči molitvi.
Poveličevati večnega Očeta in izvrševati njegovo
voljo, to je bil poslednji smoter Jezusovemu ze¬
meljskemu življenju, tako da sam pravi: „Moja
jed je, da izvršujem voljo Onega, ki me
je poslal.“ (Jan. 4, 34).

Nebeško mila, nesebična in vseobsežna je
bila njegova ljubezen do ljudij. Kako pre-
srčno je ljubil otroke! „Pustite otročiče, in
nikar jim ne branite k meni priti; zakaj
takih je nebeško kraljestvo/ (Mat. 19, 14).
Kako usmiljeno je ravnal z grešniki, dasi je

60

"tako sovražil greh! Do žalostnih in nesrečnih je
kazal sočutno srce. Čudežno je lajšal raznovrstno
človeško zlo: množicam je dvakrat preskrbel
kruha v puščavi, bolnike je ozdravljal, mrtve
obujal. Naposled pa je celo svoje življenje da¬
roval iz ljubezni do ljudij. —

Iz ljubezni do Boga in do bližnjega izvirajo
vse druge čednosti, ki se tako lepo razodevajo
v Jezusovem življenju. Opazujmo njegovo po¬
nižnost, krotkost in potrpežljivost.

V neskončni ponižnosti je zapustil ne¬
beško veličastvo, da je kot človek prišel na svet.
Tu si je revščino izbral za svoj delež. Daši
pravi Sin božji, bil je vendar pokoren človeškim
svojim starišem. Najrajši je občeval z ubogim,
priprostim ljudstvom, in se je prijazno razgovarjal
celo z najbolj zaničevanimi, očitnimi grešniki.
Pri zadnji večerji je svojim učencem noge umival,
in naposled je bil križan med dvema razbojnikoma.

čudovita je bila Jezusova krotkost. Mirno
in brez nejevolje je zavračal predsodke in razne
napake svojih apostolov in prenašal surovosti ter
grozovitosti svojih sovražnikov. Ko Ga je Juda
izdal s hinavskim poljubom, ni se v pravični
jezi zgrozil nad njim, ampak mu je mirno in
ljubeznivo rekel: „Prijatelj, čemu si prišel?
Juda, s poljubom izdaješ Sina človeko¬
vega?" (Mat. 26, 50; Luk. 22, 48). In ko Ga
je Peter zatajil, se je Gospod le ozrl ter
milo pogledal Petra, in ta se je spomnil svo¬
jega greha in ga je obžaloval. (Luk. 22, 61).
Pretresljiv prizor popisuje sv. Luka (22, 63 sl.),
kako so v oni noči zasramovali Jezusa možje,

61

ki so Ga stražili. Oči so Mu zakrivali in Ga v~
obraz bili, govoreč: „Prorokuj nam, kdo-
Te je udaril? 44  Jezus pa je z nebeško krot-
kcstjo molčč prenašal tudi vse to. — Popolnoma
opravičeno je torej, ako nas Jezus sam opominja,
naj Ga posnemamo v ponižnosti in krotkosti, go¬
voreč: „Učite se od mene, zakaj jaz sem
krotak in iz srca ponižen. 44  (Mat. 11, 29).

Jezusova potrpežljivost se nam pokaže
v najlepši luči, ako pomislimo, da je bila nje¬
gova človeška narava tem bolj občutljiva za
trpljenje, čim popolnejša je bila. Tudi je vsled
osebnega združenja z božjo naravo njegova člo¬
veška duša že poprej natančno pregledala grozno-
trpljenje, ki Ga je čakalo. Zato je trikrat prosil
nebeškega Očeta, da bi Mu odvzel čašo trpljenja,
a dostavljal je s popolno udanostjo, naj se zgodi
Očetova volja. Pogumno je potem šel v trpljenje,
molčč je prestajal silne muke, in umirajoč je
odpuščanja prosil svojim sovražnikom. —

Ni Ga človeka, ki bi se mogel v svetosti
meriti z Jezusom. Sokrat in nekateri drugi
možje v predkrščanski dobi so bili sicer v obče
blagi značaji, a brez hib in nepopolnostij niso
bili. Svetniki krščanske dobe so Jezusovi
učenci in posnemalci. Dospeli so do toliko višje
stopinje svetosti, kolikor bolj so se približali
svojemu vzorniku, prekositi ali tudi le doseči Ga
ni mogel in Ga ne more nikdo. Tu ostane vedno
veljaven izrek: „Učenec ni višji od uče¬
nika. 44  (Mat. 10, 24).

62

VIII. čudovita vzvišenost Jezusove
osebe.

čudovita vzvišenost Jezusove osebe se raz¬
odeva 1.) v vsem njegovem vedenju in zunanjem
nastopanju, 2.) zlasti pa v visoki nalogi, kateri
je posvetil svoje življenje.

1.) Daši neizrekljivo ljudomil in ponižen,
bil je Jezus Kristus vendar v vsem svojem ve¬
denju nenavadno resen in častitljiv. Z njegovega
obličja in zunanjega nastopanja je odsevalo ne¬
beško veličastvo, katero je čudovito vplivalo na
vse, ki so prišli z Njim v dotiko. Srca onih, ki
so bili blage volje, bila so v trenutku napolnjena
s spoštovanjem, zaupanjem in ljubeznijo do Njega;
njegove nasprotnike pa je strah prešinjal, kadar
so se Mu bližali.

Že kot 121eten deček v templju je vzbudil
med judovskimi učeniki občudovanje in strmenje
s svojim razumom in svojimi odgovori. (Luk.
2, 47). Ko je začel očitno učiti, „čudili so se
vsi poslušalci prijetnim besedam, ki so
prihajale iz njegovih ust; in so strmeli
ob njegovem uku, zakaj njegovo govor¬
jenj e je bilo polno oblasti.“ (Luk. 4, 22. 32).
Ob galilejskem morju je poklical svoje prve
apostole, rekoč: „Hodite za menoj!“ — in
zapustivši vse — pridružili so se Mu precej z
nepogojnim zaupanjem in srčno udanostjo. (Mat.
4, 18 sl.). Ko je slovesno jezdil v Jeruzalem,
pozdravljale so Gra vesele množice, rekoč: „Ho-
zana sinu Davidovemu! Hvaljen bodi, ki

63

prihaja v Gospodovem imenu 1“ (Mat. 21, 9).

Nasprotnike pa je strah prešinjal, ko so se
Mu bližali, tako da večkrat niso upali izvršiti
svojih nakan. Ob raznih prilikah so Ga hoteli
prijeti, a zbali so se, in „nihče ni roke nanj
položil? 4  Ko je v templju določno trdil, daje
Bog, tedaj so Judje kamenje pobirali, da bi Ga
kamenjali, a nič žalega se Mu ni zgodilo, dokler
ni prišla njegova ura, t. j. dokler ni sam rado-
voljno šel v trpljenje. (Jan. 7, 30. 44; 8, 59;
10, 31). Prodajalce in kupovalce je izgnal iz
templja, in nihče se Mu ni upal ustavljati. (Mat.
21, 12). Da, celo največje ponižanje ob uri trpljenja
ni izbrisalo nebeškega veličastva z njegovega ob¬
ličja. Nepopisljivo veličastno je odgovarjal v sodni
dvorani velikemu duhovniku na slovesno vpra¬
šanje, je li res Sin božji? (Mat. 26, 63. 64).
Pilat pa se Ga je bal, ko je stal pred njim
zvezan, bičan, s sramotilnim plaščem odet in s
trnjevo krono na glavi. (Jan. 19, 8). Umrl je
med dvema razbojnikoma na križu: „Stotnik
pa in oni, kateri so bili z njim in so
varovali Jezusa, ko so videli potres, in
kar se je zgodilo, so se silno bali in so
rekli: Resnično, ta je bil Sin božji? 4
(Mat. 27, 54).

2.) Naloga, kateri je Jezus Kristus posvetil
svoje zemeljsko življenje, je višja, nego si jo je
kdaj zastavil kak človek, in to nalogo je izvršil
Jezus na čudovit način.

Trojno duševno zlo je trlo poleg razno¬
vrstnega telesnega trpljenja vse človeštvo, predno
je Kristus prišel na svet: prvič nevednost in

64

zmota v najvažnejših verskih vprašanjih, drugič
nenravnost, tretjič prvotno zadolženje človeštva
pred Bogom ali podedovani greh, vir vsemu
drugemu hudemu. Da bi rešil človeški rod tega
trojnega zla, zato je Jezus Kristus prišel na svet.
To je bila velika naloga, katero je izvršil.

V prvem in drugem oziru so hoteli člove¬
štvu pomagati že pred Kristusom nekateri modri
in blagi možje. Spoznali so, da je mnogoboštvo
in pagansko bogočastje grozna zmota, in da tudi
v drugih prevažnih vprašanjih ves človeški rod
tava v temi nevednosti, ter da se vedno bolj
pogrezuje v brezdno nenravnosti. A v primeri
s Kristusom so si stavili ti možje le majhno
nalogo. Bili so zadovoljni, ako so mogli le do
nekoliko boljšega spoznanja privesti svoje so¬
državljane in svoj lastni narod. Popolne resnice
pa niti sami niso spoznali. V nravnem oziru pa
so vplivali skoraj le na omejeni krog svojih
učencev. Jezus Kristus pa je hotel postati in je
postal učenik resnice in čednosti ter prave sve¬
tosti vsem narodom in za vse čase.

O podedovanem grehu pa modrijani starega
veka niso mogli ničesa vedeti. Le nejasno slutnjo
so imeli, da neko staro zadolženje pred Bogom
teži človeški rod. Jezus Kristus pa je uprav to
smatral za bistveni del svoje naloge in svojega
poslanja, da bi s svojim radovoljnim trpljenjem
in s svojo smrtjo zadostil božji pravici za Adamov
greh in za grehe vsega sveta, da bi nas tako
odrešil večnega pogubljenja in nam zopet pri¬
dobil izgubljeno milost božjo in večno življenje.
,,Sin človekov je prišel iskat in zveličat,

65

kar je bilo izgubljenega." (Luk. 19, 10).
„Bog je svet tako ljubil, da je dal svo¬
jega jedinoroj enega Sina, da se ne po¬
gubi, kdorkoli vanj veruje, temveč ima
večno življenje." (Jan. 3, 16). V tem oziru
se ne more noben človek primerjati s Kristusom.

Pa tudi način, kako je Jezus Kristus
izvršil svojo nalogo, razodeva vzvišenost
njegove osebe nad vse druge ljudi.

Kako so njegovi apostoli — dvanajst pre¬
prostih mož —• čudovito razširjali njegov nauk,
kako je ta nauk duševno razsvetlil in nravno
preustvaril svet, o tem bomo govorili v naslednjih
odstavkih. Tu premislimo le, kako je Jezus Kri¬
stus izvršil svojo spravno daritev!

Svest si, da premaga svet in pekel, je go¬
voril malo dnij poprej, predno je šel radovoljno v
trpljenje in smrt: „Sedaj je sodba sveta;
sedaj se vojvoda tega sveta iz tir a. In
jaz. kadar bom povišan od zemlje, vse
pritegnem k sebi." (Jan. 12, 31—32). Ono
uro, ko so se njegovi sovražniki pripravljali na
to, da Ga ugonobe, je govoril apostolom: „Za*
upajte! Jaz sem svet premagal." (Jan.
16, 33). In predno je izdihnil svojo dušo, je
zaklical na križu viseč zmagovito: „Dopo-
njeno j e!“ (Jan. 19, 30).

Jezus Kristus je naj večje čudo! Do tega
sklepa moramo priti, naj premišljujemo njegov
nauk, življenje ali smrt. Tako, kakor On, ni
mogel učiti, živeti in umreti navaden človek,
ampak le učlovečeni Sin božji. —

5

66

VIII. čudovito razširjanje in vedni
obstanek krščanske vere in cerkve.

Kakor je Jezus Kristus sam največje čudo,
tako je tudi njegovo delo, krščanstvo, trajen
čudež, katerega moremo vsi opazovati. Čudovito
je razširjanje in vedni obstanek krščanske vere
in cerkve, pravi čudež so krščanski mučenci, in
in isto tako čudovita je prenovitev sveta po
krščanstvu.

Premislimo najprej čudovito razširjanje in
vedni obstanek krščanske vere in cerkve!

A. Čudovito razširjanje krščanstva
je Jezus prorokoval primerjajoč svojo cerkev
gorčičnemu zrnu. (Mat. 13, 31 sl.). Daši je sam
učil le v domači deželi, je hotel vendar ustano¬
viti svetovno vero in cerkev, kraljestvo božje na
zemlji za vse narode in vse čase. Zato je rekel
svojim apostolom: „Dana mi je vsa oblast
v nebesih in na zemlji; pojdite torej in
učite vse narode, krščujte jih v imenu
Očeta in Sina in svetega Duha, učite jih
izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapo¬
vedal; in glejte, jaz sem z vami vse dni
do konca sveta.“ (Mat. 28, 18—20).

Apostoli so na čudovit način izvrševali to
velikansko nalogo, in katoliška cerkev še dan¬
danes neprestano nadaljuje njihovo delo.

1.) Zgodovinska resnica je, da se je krščan¬
stvo precej, ko je bilo ustanovljeno, s čudovito
hitrostjo širilo med razne narode.

67

Ze prvo binkoštno nedeljo je prejelo v Je¬
ruzalemu 3000 ljudij sv. krst, in odslej se je
množilo število vernikov dan za dnevom. (Dj.
;ap. 2, 41. 47). Komaj 30 let po Kristusovem
vnebohodu je bilo že razširjeno krščanstvo po
•celem rimskem cesarstvu in preko njegovih mej,
ter je mogel sv. Pavel pisati Rimljanom, „da
se oznanjuje njihova vera po vsem svetu“
{Rim. 1, 8), in „da je on od Jeruzalema
na okrog tja do Ilirika vse napolnil s
Kristusovim e vangelijem.“ (Rim. 15, 19).
In sv. Peter je mogel pisati svoj prvi list kri-
stijanom „raztresenim po Pontu, Galaciji,
Kapadociji, Aziji, in Bi ti nij i.“ (I.Petr. 1,1).

Krščanski pisatelj Justin (j- 166) piše, da
-,,ni naroda ne med barbari in ne med
Grki, kjer bi se ne častil in ne hvalil
Oče in Stvarnik vesoljnega sveta v
imenu križanega Jezusa.“ * M ) Tertulijan
(1. 198.) pa se izraža v knjigi, pisani rimskemu
senatu v obrambo krščanstva: „Od včeraj
smo, pa smo napolnili vse, kar je
vašega: mesta, otoke, gradove, vasi,
celo tabor, cesarski dvor in senat;
samo templje smo vam pustili/ 130 ) —

Pa tudi paganski pisatelji potrjujejo hitro
razširjevanje krščanstva. Tacit piše, da je cesar
Neron (64—68) pomoril „neizmerno mno¬
žico kristij ano v.“ 31 ) Prokonzul Plini j po¬
roča že koncem prvega stoletja cesarju Trajanu,.

29 ) Justin. Dial c. Tryph. 117.

M ) Tertull. Apol. c. 37.

• 31 ) Tacit Annal. 15, 44.

5*

68

da je Bitinija skoraj vsa pokristjanjena, da se je-
krščanstvo razširilo „ne samo po mestih,
ampak tudi po selih, tako da so templji
že skoraj zapuščeni. 4432 )

Tristo let je trajalo krvavo preganjanje-
krščanstva v rimskem cesarstvu. Najmogočnejša
paganska država se je bojevala z vsemi silami
zoper kraljestvo božje tukaj na zemlji, a zma¬
galo je v tem boju zatirano krščanstvo. V treh
stoletjih se je razširilo po vsem takrat znanem
svetu. Kristusova prorokba se je izpolnila: iz.
gorčičnega zrna je zrastlo drevo, katero še
vedno dalje razprostira svoje veje.

2.) Tako hitro razširjanje krščanske vere je
pravo čudo, ki se ne more razlagati naravnim
potom. Da°i so nekatere ugodne okoliščine olaj¬
ševale njeno hitro rast, ovirale so jo z druge
strani tudi premnoge silne zapreke.

Ugodne okoliščine, s katerimi je božja
previdnost olajševala razširjanje krščanstva, so
bile zlasti sledeče:

o) Velikost rimske države, katera je
združevala toliko različnih narodov v jedno ce¬
loto. V tej ogromni državi je po dolgotrajnih
vojskah zavladal ob času cesarja Avgusta splošni
mir. Izvrstne ceste so vezale oddaljene kraje z
Rimom, in kupčijske ladije so neprestano plule
po vseh morjih. Medsebojno občevanje pa je
olajševalo skoraj splošno znanje grškega in la¬
tinskega jezika, katerih vsaj jednega so govorili
omikanci vseh narodov. —

“) Plin. Epp. 10, 97.

69

b) Verski in nravni propad, v katerega
je zabredlo človeštvo, in iz katerega vse modro-
■slovske šole niso mogle najti nikake rešilne poti,
zbudil je boljšim možem željo in hrepenenje
po neposredni božji pomoči. To se je tem lažje
zgodilo, ker prorokbe o obljubljenem Odrešeniku
tudi paganskim narodom niso bile popolnoma
neznane. —

c) Silno bogastvo, razkošnost in
krivično nasilstvo z jedne strani, z druge
•strani pa revščina, trpljenje in zlasti
suženjstvo je moralo nesrečnikom omiliti in
priljubiti krščansko vero, katera uči, da smo vsi
ljudje ustvarjeni po božji podobi in med seboj
bratje, vero, v kateri se je zlasti ona prva sto
letja tako sijajno dejanski izvrševala nesebična
ljubezen do bližnjega.

A navedenim ugodnostim nasproti stoji še
veliko večja množica silnih zaprek, ki
so zelo ovirale in obteževale razširjanje
krščanstva.

a)  Splošna in največja zapreka je bila
spačena človeška narava: napuh in me¬
sena poželjivost.

Krščanska vera uči mnogo resnic, ki pre¬
segajo naš omejeni razum, ter zahteva, da se
človek ukloni svojemu Stvarniku — ponižno
verujoč vse, kar je razodela neskončna božja
Modrost. Temu pa se upira napuh človeškega
duha.

Še hujšo vojsko pa napoveduje krščanstvo
meseni poželjivosti —- strogo zahtevajoč krotitev
vseh grešnih strastij, zatajevanje in čisto, čed-

70

nostno življenje. Za vse te žrtve pa obeta
krščanska vera le nevidno plačilo onstran groba.
Kako težavna je bila torej naloga, za tako vero
pridobiti takratni versko in nravno globoko pro¬
padli svet!

b) Judovska vera je sicer pot pripravljala
krščanstvu; a vendar so se uprav med Judi
pojavile še posebne zapreke, ovirajoče sprejem
krščanske vere. To je bil predsodek, da Mesija
reši Jude rimskega gospodstva ter ustanovi si¬
jajno zemeljsko kraljestvo, in pa ponos judov¬
skega naroda na svoj izredni poklic v starem za¬
konu, ki je prenehal s pozvanjem vseh narodov
v Kristusovo cerkev.

c) Paganstvo je moralo z vso silo na¬
sprotovati krščanstvu. Saj je krščanstvo samo-
smrtni boj napovedalo paganstvu, učeč, da je¬
le krščanski Bog jedino pravi Bog in Kristusova
cerkev jedino zveličalna. Krščanstvo se ni moglo
mirno združiti s paganstvom. Pasti je moralo
jedno ali drugo. Težko pa je bilo paganom po¬
pustiti svojo vero in svoje bogočastje, ki je-
bilo kar najtesneje združeno z. javnim in dru¬
žinskim življenjem, s slovstvom in umetnostjo,
ter je ugajalo domovinskemu čuvstvu pa tudi
nižjim strastem in poželjivosti.

Z javnim in državljanskim življenjem je
bik) pagansko bogočastje tako tesno združeno,
da so kristijanom očitali nezvestobo in izdajal-
stvo. ker niso častili državnih bogov in niso
hoteli kadila zažigati obožavanim cesarjem. Od
tod krvavo preganjanje krščanstva.

71

Pa tudi javnih veselic, gledaliških iger in
raznih slavnostij se kristijani niso mogli udele¬
ževati, ker je bilo vse to prepreženo s pagan-
skimi verskimi obredi. Zato so jim pagani opo¬
našali, da so črnogledi samotarci in čudaki, in
jim niso zaupali.

V družinskem življenju so morali kristijani
odstraniti kipe domačih bogov, „penate“, in po¬
dobe obožavanih pradedov. Ako se je v paganski
družini kdo pokristijanil, so ga njegovi lastni
sorodniki črtili, ali pa so ga celo izdali in za¬
tožili oblastvom.

Z verskimi obredi so bile pri paganih zdru¬
žene raznovrstne nasladnosti, pojedine z obilno
pijačo in vse, kar budi strast in ugaja pregrešni
poželjivosti. Vsemu temu se je moral odpovedati,
kdor je sprejel krščansko vero.

Paganstvo je pa tudi mnogim ljudem in
celim stanovom dajalo službo in dobiček, kakor
paganskim duhovnikom, raznim trgovcem, obrt¬
nikom in umetnikom. Vsi ti so bili zakleti sovraž¬
niki krščanstva.

d)  Napačni pojmi in grozni pred¬
sodki o krščanski veri in njenih ozna¬
njevalcih so zelo ovirali razširjanje krščanstva.

Učenjaki in izobraženci onega časa se ve¬
činoma niso mogli odločiti za to, da bi se bili
resno pečali s krščansko vero in se prav poučili
o njej. Ošabno so prezirali nauk, katerega za¬
četnik je izšel iz malo cenjenega judovskega
naroda in je umrl sramotne smrti na križu,
nauk, katerega prvi oznanjevalci so bili preprosti
galilejski ribiči. Spisi apostolov in evangelistov

72

so se jim zdeli ,,barbarski“ v primeri s sijajnim
pesniškim in znanstvenim paganskim slovstvom.

Se hujše predsodke pa je imelo preprosto
in nevedno ljudstvo ter mnogoštevilni, večinoma
nravno zelo pokvarjeni sužniki. O kristijanih in
njihovi veri slabo poučeni, večkrat po zlobnih
obrekovalcih namenoma zapeljani, so mislili, da
so bili kristijani, ki niso hoteli častiti paganskih
bogov, sami brezbožniki, grozni hudodelniki, v
svojih skrivnih zbirališčih moreči nedolžne otroke
in pijoči njihovo kri. Zato so vse nesreče, ki so
zadevale ljudstvo, pripisovali kristijanom, češ,
da s svojo brezbožnostjo zbujajo srd preziranih
in užaljenih bogov. Največkrat je uprav zaslep¬
ljeno ljudstvo zahtevalo od cesarjev mučenje
kristijanov.

e) Tristoletno krvavo preganjanje
bi bilo moralo slednjič uničiti krščanstvo, ako
bi bilo to le človeška ustanova. Zgoraj smo trdili,
da je velikost rimske države pospeševala hitro
razširjevanje krščanske vere, ker so bili v njej
razni in zelo oddaljeni narodi združeni v dobro
organizovano celoto. A z druge strani je bila pa
uprav ta okolnost vzrok, da je bilo tudi prega¬
njanje krščanstva v prvih treh stoletjih v rimski
državi hujše in obširnejše, nego katerokoli po¬
znejše preganjanje po raznih drugih državah.

3.) Ob tolikih zaprekah se krščanstvo ni
moglo naravnim potoni in s samo človeškimi
sredstvi tako hitro razširiti po svetu. Naravna
sredstva, ki so se rabila v to svrho, so bila
neznatna in niso v nikakem razmerju s čudovitim
uspehom, ki se je dosegel.

73

a)  Niso se rabila sredstva ali pomočki, s kate¬
rimi se sicer med ljudmi dosezajo veliki uspehi, in
s katerimi so si zlasti krive vere večkrat pridobivale
pristašev ter se včasih tudi prav hitro širile. Taka
sredstva so: oborožena sila, podpora velikašev in
svetnih vladarjev, sijaj in bogastvo, časni dobiček in
vse to, kar budi človeške strasti in jim ugaja.
S takimi sredstvi so se mogle nekatere države
in nekatere krive vere hitro razširiti daleč na
okrog, kakor n. pr. Muhamedova kriva vera in
muhamedanska država, Arijanizem in krivover¬
stva 16. stoletja. A krščanstvo se ni ustanovilo
in širilo s takimi sredstvi.

b) Prvi oznanjevalci in širitelji krščanske
vere so bili dvanajsteri apostoli in nekateri nji¬
hovi učenci. Ti so šli med malo naobražene
narode pa tudi med ponosne in mogočne Grke
in Rimljane. S preprosto besedo so oznanjali
Kristusa, križanega. Meča niso rabili, pa tudi
ne učenega dokazovanja. Svetni velikaši jih niso
podpirali, marveč so jim večinoma nasprotovali
in jih preganjali. Bogastva niso imeli, in časnega
dobička ali drugih zemeljskih dobrot niso obetali
svojim pristašem, marveč učili so jih nesebične
požrtvovalnosti in zatajevanja samega sebe.
Vendar pa so se klanjali njihovemu nauku ljudje
vsake vrste, bogatini in reveži, učenjaki in pre¬
prosto ljudstvo, izobraženi in neizobraženi na¬
rodi. S takimi sredstvi se tako čudovit uspeh ni
mogel doseči.

4.) Razširjanje krščanstva v prvih stoletjih
je božje delo. Izvršilo se je z nadnaravnimi

74

sredstvi, v katerih se razodeva božja vsemo¬
gočnost. Taka nadnaravna sredstva so bila:

a) Neposredna božja pomoč, s katero
je Bog na nadnaraven način razsvetljeval um
in krepčal voljo vsem onim, ki so hoteli s to
milostjo sodelovati, tako da so bili trdno pre¬
pričani o resničnosti krščanske vere, in da so z
veseljem in navdušenostjo žrtvovali za Kristusa
vse, če treba tudi kri in življenje.

b) Očitni čudeži, s katerimi je Bog na.
viden način ponavljaje dokazoval resničnost
krščanske vere, dokler ni bila zadosti ukoreni¬
njena in razširjena.

Apostoli so potrjevali resničnost svojega
oznanjevanja z mnogimi čudeži, ki so jih delali
v Jezusovem imenu. Sv. evangelist Marka sklepa
svoj evangelij z besedami: ,,Oni (apostoli) pa
so šli in so učili povsod, in Gospod je
delal z njimi in je potrjeval besedo s
čudeži, ki so se potem godili.“ (Mark.
16, 20). V Jeruzalemu so storili apostoli toliko
čudežev, da so ljudje polagali bolnike na ulico,
koder so mislili, da Peter pride mimo, zaupajoč,
da jih ozdravi že njegova senca; in tudi iz
okolice so prinašali bolnike v Jeruzalem. (Dej.
ap. 5, 12). V čudodelno moč sv. Pavla so
imeli ljudje toliko zaupanje, da so njegove ru¬
tice in pasove polagali na bolnike, in le-ti so
bili ozdravljeni. (Dej. ap. 19, 11). Posamezne
čudeže pa sv. Luka v Dejanju apostolov izrečno
navaja, n. pr., kako sta Peter in Janez v
Jezusovem imenu ozdravila v Jeruzalemu hro¬
mega človeka, ki je miloščine prosil pri temp-

75

Ijevih vratih (Dej. ap. 3, 1 sl.); kako je Peter
od mrtvih obudil dobrodelno Tabito (Dej. ap.
9, 36 sl.), in kako je Pavel čudežno ozdrav¬
ljal raznovrstne bolnike (Dej. ap. 14, 7 sl.;
28, 8 sl.).

Pa tudi na apostolih samih se je zgodilo-
mnogo čudežev. Čudovit je bil prihod sv. Duha,
dar jezikov in hitra izprememba apostolov,
ki so bili poprej boječi in polni predsodkov,,
prejemši sv. Duha pa so postali mahoma po¬
gumni in razsvetljeni oznanjevalci Jezusovih
naukov. Pravo čudo je Savlovo spreobrnjenje
(Dej. ap. 9,), isto tako Petrova rešitev iz ječe-
(Dej. ap. 12).

Ne le apostoli, ampak tudi drugi verniki v
prvih treh stoletjih, zlasti sv. mučenci so delali
čudeže v Jezusovem imenu. Večkrat so se tudi-
po smrti sv. mučencev na njihovo priprošnjo
dogajali prav mnogi čudeži. Takih čudežev tudi
neverniki niso mogli tajiti, ampak so jih pripi¬
sovali čaranju ali podobnim skrivnim silam.

B. Kakor hitro razširjanje, tako tudi ved ni
obstanek krščanske vere in cerkve ni
človeško, ampak je božje delo.

Ko so se Judje posvetovali, bi li kazalo v
smrt obsoditi apostole, da bi več ne oznanjali
Jezusa Kristusa in njegove vere, pritrdili so
naposled izreku modrega Gramalijela: „Ce je
od ljudij ta naklep ali to delo (Kristusov
nauk in njegova cerkev), poruši se (samo), če-
je pa od Boga, ne boste ga mogli raz¬
dreti." (Dej. ap. 5, 38—39). Velika človeška
dela so se že porušila in so razpadla: mogočne-

76

države, modroslovni sestavi in druge človeške
ustanove. Kristusova cerkev pa že blizu 2000 let
vedno trdno stoji, raste in se razcvita, dasi je
nikdar niso nehale napadati sovražne sile. V
začetku so jo Judje in pagani hoteli zatreti s
krvavim preganjanjem. Potem se je morala bo¬
riti zoper razna krivoverstva. Večkrat so jej
nasprotovali mogočni vladarji. Sramotili in izda¬
jali so jo njeni lastni sinovi. V novejšem času
jej je napovedala napačna in brezbožna veda
boj na življenje in smrt, in dandanes zlasti ma-
terijalizem in verski indiferentizem odtujujeta
skrbni mateii mnogo ljubljenih otrok. Ko bi
bila krščanska vera in Kristusova cerkev člo¬
veška ustanova ter njena ohranitev prepuščena
le slabim človeškim močem, davno že bi bila ob
tolikem nasprotovanju morala propasti in po¬
giniti. A vzdržuje jo moč njenega božjega Usta¬
novitelja, kije dal svoji cerkvi preroško zagotovilo,
da je peklenska vrata nikdar ne premagajo. Po¬
samezniki in tudi celi narodi so odpadli in od¬
padajo ter se pogubljajo. A na mesto teh ne¬
srečnikov vstopajo v podvojenem številu novi
udje v Kristusovo cerkev, še vedno polno živ-
Ijenske moči in mladeniškega ognja.

Celo vidni dokazi nadnaravnega božjega
delovanja za ohranitev in neprestano razširjanje
krščanske vere, namreč čudeži, niso nikdar po¬
polnoma prenehali. Dasi niso tako pogostni,
kakor v začetku krščanstva, vendar so se do¬
gajali v vseh časih in se še vedno gode, kjer
božja previdnost to za potrebno spoznava, da se
na novo poživlja versko prepričanje.

77

Dokazali smo, da se je krščanstvo razširjalo
in se ohranjuje z nadnaravnimi sredstvi, z ne¬
posredno božjo pomočjo. To je nov dokaz, da
je začetnik krščanstva, Jezus Kristus, to, kar
sam priča o sebi: božji poslanec in pravi Sin
božji, ter da je krščanska vera prava od Boga
razodeta vera.

IX. Krščanski mučenci.

Krščanski mučenci so oni junaški spozna¬
vale! krščanske vere, ki so dali svoje življenje za
Kristusa. Imenujejo se tudi izpričevalci
ker izpričujejo s svojo krvjo resničnost in božji
izvor krščanske vere. To pa v dvojnem oziru:

1.) Prvi mučenci: apostoli in učenci Jezu¬
sovi ter mnogi njihovi sodobni vrstniki so naj-
verodostojniše priče Jezusovih čudežev.
Ti čudeži pa so neovržni dokazi Jezusovega bo¬
žanstva. Prvi mučenci so Jezusove čudeže veči¬
noma sami videli, in kar so videli, to so pričali
s svojo krvjo, kakor jim je Jezus že poprej na¬
povedal, govoreč svojim apostolom: „In mi
boste priče v Jeruzalemu in po vsi Judeji
in Samariji in do kraja sveta.“ (Dej. ap.
1, 8); in zopet na drugem mestu: „Vi pa ste
priče teh rečij“ (Luk. 24, 48), da je namreč
Kristus trpel, umrl in tretji dan od mrtvih
vstal. — Drugi mučenci so videli čudeže, ki
so jih v Jezusovem imenu delali apostoli in
učenci Jezusovi, in s katerimi je Bog poveličeval
tudi poznejše spoznavalce krščanske vere, naj¬
večkrat uprav mučence same. Kateri pa niso

— 78 —

sami videli čudežev, tem je bilo v onem času
lahko, poučiti se iz popolnoma zanesljivih virov
in tako priti do trdnega prepričanja. To je zna¬
čilno znamenje vseh krščanskih mučencev, da
niso šli v smrt le za kako osebno mnenje, ki
more tudi napačno biti, kakor je bilo n. pr.
pri krivovercu Husu, ampak krščanski mučenci
so trpeli in umirali kot izpričevale! dejanjskih
dogodkov, ki so jih ali sami doživeli, ali pa jim
je jamčilo zanje pričevanje vse cerkve.

2.) Mučenci, ki so prelili svojo kri za krš¬
čansko vero, pa tudi v tem oziru izpričujejo
njeno resničnost in njen božji izvor, ker so raz¬
odevali v svojem trpljenju tako čudovit po¬
gum in toliko stanovitnost, da si tega ne
moremo razlagati iz naravne krepkosti človeške
volje, ampak moramo misliti na izredno in nad¬
naravno božjo pomoč. Ako je pa Bog s svojo
milostjo čudovito podpiral krščanske mučence,
potem je to nov dokaz, da so se le-ti za res¬
nico borili.

Da popolnoma jasno spoznamo prepričevalno
silo tega dokaza, uvaževati nam je veliko število
mučencev, njihove muke, njihovo junaško stano¬
vitnost, njihovo ljubezen do sovražnikov in sled¬
njič čudeže, ki so se pogosto dogajali z mučenci.

a) Kdor pozna cerkveno zgodovino prvih
treh stoletij, more nekoliko soditi, kako silno
veliko kristijanov je samo v tej dobi pretrpelo
mučeniško smrt le v rimski državi; natančno
prešteti jih ni možno. Brezdvombeno jih je več
milijonov. Navadno štejemo deset rimskih ce¬
sarjev, ki so preganjali in morili kristijane. Nji-

79

hovi ukazi pa so bili večinoma tako sestavljeni,
da so se mogli nanje sklicevati oblastniki po posa¬
meznih pokrajinah ter nadaljevati preganjanje
tudi takrat, ko so vladali cesarji, kateri sami niso
preganjali kristijanov. To so delali tem lažje,
ker so rimski državni zakoni že sami prepove¬
dovali krščansko vero, češ, da je državi nevarna.
Tako se je uresničevalo, kar je Jezus prerokoval
svojim učencem, rekoč: „Pride ura, da bo
menil vsakdo, ki vas umori, da stori
uslugo Bogu/ (Jan. 16, 2).

Ne le krščanski, ampak tudi paganski pi¬
satelji one dobe pričajo o ogromnem številu
krščanskih mučencev.

Ko je zavladal Konstantin Veliki v začetku
četrtega stoletja, ponehalo je sicer krvavo pre¬
ganjanje kristijanov v rimskem cesarstvu, a za¬
čelo se je po drugih krajih, zlasti v Perziji in
Armeniji. V Afriki pa so arijanski Vandali z
■divjo grozovitostjo mučili in preganjali pravo¬
verne kristijane. Pa tudi pozneje je moralo krš¬
čanstvo pretrpeti krvavo preganjanje skoraj po¬
vsod, kamorkoli je prodrlo, v Evropi, Afriki,
na Kitajskem, Japanskem itd. Ni je skoraj de¬
žele, katere bi še ne bila porosila mučeniška kri.

&) Muke, ki so jih morali prestajati krščanski
mučenci, so bile grozne. Tako se niso nikdar
kaznovali ne razbojniki, ne izdajalci, ne kateri¬
koli drugi zločinci. Nezaslišana mučila so si iz¬
mišljevali neverniki, da bi bili premagali stano¬
vitnost krščanskih mučencev. Nobena vera še ni
imela prestati tako hude izkušnje, kakor krščanska

80

vera; a nobena izkušnja se tudi še ni tako častno-
sponesla, kakor ta.

c) Stanovitnost krščanskih mučencev v pre¬
našanju silnih muk je naravnost čudovita. Ni
jim upadal pogum, ko so gledali morilno orodje
ali poslušali tuljenje zverij in ne, ko so jih tirali
v temne ječe. Mirno in trezno so odgovarjali
krivičnim sodnikom, veseli poslušali svojo smrtno
obsodbo, in v nebeški radosti so jim žareli obrazi,
ko so stopali na morišča. Svesti so si bili, da
jih podpira milost Onega, za katerega so trpeli.

Resnično, ako pomislimo, kako slaba je
splošno človeška narava, kako nestanovitna je
volja pri večini ljudij, kadar je treba kaj žrtvo¬
vati in trpeti; ne moremo si razlagati stanovit¬
nosti in vztrajnosti krščanskih mučencev dru¬
gače, nego da jo pripisujemo nadnaravni božji
pomoči.

■ Ne tajimo, da more tudi naravna krepkost
človeške volje dovesti posamezne ljudi do juna¬
ških činov. Imamo zgledov, da so pagani in
razni krivoverci, pri katerih ne moremo misliti
na kako nadnaravno božjo pomoč, žrtvovali
svoje življenje za kako idejo. A to so bili le
posamezniki, večinoma krepki možje. Krščanskih
mučencev pa je na tisoče in tisoče, in to ne le
pogumnih mož, ampak tudi po naravi slabotnih
žen, boječih devic, onemoglih starčkov, nedo-
rastlih otrok, preprostih ljudij in sužnikov, kateri
ne poznajo onega ponosa in one častiželjnosti,
ki navadno najbolj krepi človeško voljo.

Tudi ni ogenj slepe strasti (fanatizem) na¬
vduševal krščanskih mučencev. Ta ogenj včasih

81

mogočno vzplamti, pa kmalu ugasne. Junaštvo
krščanskih mučencev pa je bilo trajno: stoletja
ga  niso premagala, in pokazalo se je povsod,
kjer se je preganjala krščanska vera. Strast člo¬
veka zaslepi in ovira trezno mišljenje. Krščanski
mučenci pa so ohranili vseskozi dušni mir. Tako
modro so odgovarjali sodnikom, da nas njihovi
odgovori nehote spominjajo Kristusove obljube:
,,Dano vam bo ono uro, kai tovorite."
(Mat. 10, 19).

Tako splošno junaštvo, tako trajna in mirna
stanovitnost v prenašanju najhujšega trpljenja in
najmučnejše smrti, katere bi se bilo lahko rešiti
z jedno samo besedo: — to je, o čemer trdimo,
da ni naravna, ampak nadnaravna, čudovita
prikazen. —

Moglo bi se tu ugovarjati, da je bilo tudi
mnogo odpadnikov, katere je strah premagal,
da so zatajili krščansko vero ter darovali
malikom.

Odgovor: Zal, da jih je bilo nekoliko, in
če tudi mnogo, vendarle veliko manj, nego sta¬
novitnih spoznavalcev. A ti nesrečniki ne morejo
razveljaviti našega dokaza. Nadnaravna pomoč,
s katero je Bog podpiral krščanske mučence, je
posebna milost. Milost božja pa človeško voljo le
vabi k dobremu in jo krepi, ne dela pa jej sile
in ne uničuje njene prostosti, človek mora s
svojo prosto voljo sodelovati, sicer tudi naj večje
milosti prejema zaman in v svojo pogubo.
Lastnega sodelovanja z milostjo božjo je nedo-
stajalo odpadnikom, zato se jim odpad prišteva

6

82

v greh. Mučenci pa so z nadnaravno milostjo
tudi sami krepko sodelovali, zato je mučeniška
smrt tudi njihova zasluga, in po pravici jih ime¬
nujemo junake ter z venci in palmovimi vejicami
dičimo njihove podobe.

d)  Delovanje nadnaravne milosti božje se
razodeva tudi v vedenju krščanskih mučencev
proti sovražnikom, človeška narava se upira
sovražniku in mu hoče škodovati ali ga uničiti.
Fanatik črti in sovražno zasleduje vsakega na¬
sprotnika svoje ideje. Krščanski mučenci pa
mirno trpe krivično preganjanje. Ne mislijo na
upor, ne črtijo in ne preklinjajo svojih krutih
zatiralcev, ampak odpuščajo jim, ljubijo jih in.
po zgledu svojega božjega Učenika in najvišjega
Vzornika molijo zanje.

e)  Pogostokrat so se očitni čudeži dogajali
s krščanskimi mučenci. Ob mučenju nekaterih
izmed njih so nastale čudovite prikazni v naravi.
Mnogim niso nič škodovala raznovrstna mučila,
kakor ogenj, vrelo olje i. dr. Drugi so bili po¬
škodovani, pa so hipoma zopet ozdraveli. Zveri
so se večkrat obotavljale, kaj žalega storiti mu¬
čencem, dasi so jih neverniki kačili nanje. Razni
čudeži so se dogajali tudi po smrti mnogih mu¬
čencev na njihovo priprošnjo. Veliko nevernikov
se je vsled teh čudežev spreobrnilo k krščanski
veri. Drugi pa so ostali trdovratni, dolžeč kri-
stijane čarodejstva ali rabe skrivnih demonskih sil.

Mučeništvo je torej ne le veličastna, ampak
zares čudovita in nadnaravna prikazen v krščan¬
stvu ter jasen dokaz njegovega božjega izvora,

83

torej tudi božanstva Jezusa Kristusa. Uprav ta
dokaz je mnogo nevernikov prepričal o resnič¬
nosti krščanske vere. Duhoviti Tertulijan. ka¬
terega je tudi junaštvo krščanskih mučencev na¬
potilo, da se je začel resno pečati s krščanstvom,
in da je prišel do spoznanja njegove resničnosti,
kliče zato v svojem zagovoru krčanske vere poln
poguma preganjalcem kristijanov: „Le kri¬
žajte, le mučite, le obsojajte, le zati¬
rajte nas! . . . Cim večkrat nas pokosite,
tem bolj se množimo; (mučeniška) kri je
seme kristijanov. 4133 )

X. Čudovita prenovitev sveta po
krščanstvu.

Lep dokaz resničnosti krščanske vere in
božanstva njenega začetnika, Jezusa Kristusa, je
sednjič čudovita prenovitev sveta po krščanstvu.

Po sadu se spoznava drevo. „Dobro drevo
ne more roditi slabega sadu, in slabo
drevo ne roditi dobrega sadu. 44  (Mat. 7, 18).
Ako se prepričamo, da je krščanska vera rodila
dober sad, da so bili in so blagodejni njeni
učinki, bomo sklepali, da ne more biti slabo
drevo, ampak da mora biti zares to, kar smo
dokazali že z mnogih stranij: nebeška rastlina,
presajena na zemljo; da jej ne more biti pod¬
laga laž ali zmota, ampak čista resnica.

■ ,s ) Tertull. Apol. c. 50.

6*

84

A. Krščanska vera je zares vsekozi naj¬
uspešneje in vsestransko blagodejno vplivala,
na razvoj in pravo srečo človeštva. Sad
krščanstva je čudovita prenovitev sveta v um¬
stvenem, nravnem in družabnem ali so¬
cialnem oziru.

1.) V umstvenem oziru je tavalo člo¬
veštvo, predno je Kristus prišel na svet, v temi
nevednosti in zmote glede na najvažnejša vpra¬
šanja. Skoraj popolnoma se je izgubilo spoznanje
pravega Boga. Mnogoboštvo in človeškega
duha sramoteče malikovanje je bilo splošno
razširjeno. Samo izvoljeni izraelski narod je še
častil jedino pravega Boga, a začasno so se celo
Izraelci udajali malikovanju. Pa tudi sami sebe
in svojega poslednjega smotra ljudje niso
več jasno poznali. Niso vedeli, čemu so na svetu,
in kaj se po smrti z njimi zgodi. Vera v ne¬
smrtnost človeške duše se je sicer ohranila pri
vseh narodih, a kako nedoločne in napačne pojme
so imeli o življenju onstran groba! Zato je tudi
vedno bolj ginila skrb za srečno večnost. Člo¬
veštvo je iskalo le časne sreče in hrepenelo le
po čutnem uživanju.

A kakor temna noč beži pred jutranjo zarjo,
tako je ginila nevednost in zmota pred obličjem
nebeškega Učitelja, Jezusa Kristusa. Kar ni mogel
doseči ne modri Sokrat, ne njegov izvrstni
učenec Platon in ne vsi drugi modrijani, to je
izvršil Jezus Kristus: On je učil in naučil
spoznavati pa tudi ljubiti in dostojno
častiti jedino pravega Boga, in sicer ne le

85

peščico svojih učencev, ampak po teh tudi vse
ljudi in vse narode do konca sveta: učenjake in
preprosto ljudstvo, celo najnežnejšo deco. On je
tudi odgovoril na vprašanje: „Od kod priha¬
jamo, in kam gremo?" Razodel in pokazal
je vsem ljudem: bogatinom in revežem do ubogih
in zatiranih sužnikov j eden in isti vzvišeni smoter:
večno zveličanje v nebesih.

Tako Jezusov nauk ni le razsvetlil člo~
veškega duha z razodetimi resnicami, ampak ga
je tudi oblažil in dvignil do vzvišenih,
nebeških mi sli j in želja.

2.) V nravnem oziru je padlo človeštvo
v paganski dobi še globokeje, nego v umstvenem
■oziru. Pomoč je bila tukaj še težja, ker je mnogo
lažje človeka poučiti, nego poboljšati ga. A
krščanstvo je izvršilo tudi poslednje. Dvignilo je
tisoče in milijone ljudij iz brezdna izprijenosti
in pregrehe do visoke stopinje kreposti in sve¬
tosti. Tako je prenovilo svet tudi v nravnem
oziru. Kjerkoli se je razširila in ukoreninila
krščanska vera, povsod so se pokazale tudi pre¬
lepe krščanske čednosti: ljubezen do Boga in do
bližnjega in še posebej ljubezen do sovražnikov,
ponižnost, čistost in mnoge druge čednosti, ki
so bile nevernikom komaj po imenih znane. V
vseh časih je rodilo in še dandanes poraja krš¬
čanstvo svetnikov, ki so nam vzorniki kreposti in
popolnosti v vseh okoliščinah življenja.

Ako pomislimo, kako težko je poboljšati le
jednega nravno izprijenega človeka, a kako ve-

86

likanske uspehe je doseglo krščanstvo, kolika je
bila n. pr. razlika med življenjem nevernikov in
kristijanov v rimski državi in posebej v Rimu;
— moramo priznati, da to ni bilo človeško delo,
ampak delo božje vsemogočnosti in milosti.

Tega dokaza ne more ovreči resnica, da se
nahaja tudi v krščanski dobi in v krščanskih de¬
želah mnogo ljudij na prav nizki stopinji nrav¬
nosti, pri katerih se malo ali nič ne razodeva,
blažilna in preustvarjalna moč krščanstva. Da je
tako, temu ni krivo krščanstvo, ampak oni ljudje
sami. Ker nečejo rabiti sredstev, katerih jim v
obilni meri nudi Kristusova vera, da bi se z
njimi duševno prenovili in posvetili, zato krščan¬
stvo pri njih ne more roditi nikakega sadu.

3.) Krščanska vera je prenovila svet tudi v
družabnem ali socialnem oziru.

Razodela je človeško čast in dostojanstvo,
učeč, da je vsak človek ustvarjen po božji po¬
dobi in odrešen z dragoceno Kristusovo krvjo,
in da smo vsi ljudje poklicani v isto večno zve¬
ličanje v nebesih. Zato je moralo v krščanstvu
polagoma izginiti in prenehati, kar je bilo na¬
sprotno temu dostojanstvu, kakor : sužnost, kup¬
čevanje z ljudmi, izpostavljanje in morjenje bo¬
lehnih in pohabljenih otrok, borbe obsojencev
z zverinami brezsrčnim gledalcem v razveselje¬
vanje, razloček med Grki in brezpravnimi bar¬
bari, nečloveško ravnanje z ujetimi in prema¬
ganimi sovražniki.

Jezusov izrek: ,,Kar ste storili kate¬
remu teh mojih najmanjših bratov, to

87

ste meni storili 44  (Mat. 25, 40) — je odprl
trpečemu človeštvu neusahljiv vir dobrodelnosti.
Nastali so zavodi v pomoč bolnikom, revežem,
sirotam i. dr. Kristijani so izvrševali s tako go¬
rečnostjo ljubezen do bližnjega, tudi do svojih
nasprotnikov in sovražnikov, da so jih občudo¬
vali tudi neverniki.

Krščanstvo je oblažilo in posvetilo dru¬
žinsko življenje, učeč, da je krščanski zakon
zakrament, sveta in dosmrtna zveza med jednim
možem in jedno ženo. Krščanskemu možu žena
ni sužnica, ampak jednakopravna družica. Vzgoja
otrok je starišem sveta dolžnost, otroci pa mo¬
rajo stariše kot namestnike božje spoštovati,
ljubiti in jim pokorni biti.

Pa tudi državi daje še-le krščanska vera
trdno podlago. Ona uči, da je vsaka oblast od
Boga, in da se moramo tudi državni oblasti po¬
koriti kot namestnici božji ne le zaradi kazni,
ampak zaradi vesti. (Rim. 13). Z druge strani
pa zopet uči, da so tudi državni oblastniki Bogu
odgovorni za to, kar zahtevajo od svojih pod¬
ložnikov. Tako daje krščanstvo zakoniti oblasti
veljavo, kakršne jej nikdar ne more dati samo
zunanja moč in sila orožja; podložnike pa va¬
ruje samovoljnega in krivičnega nasilstva.

In pereče „delavsko vprašanje 44  se more
uspešno in pravično rešiti le po načelih krščanske
vere. Ona uči, da je delo vsakemu človeku dolž¬
nost. ,,Če kdo neče delati, naj tudi ne je. 44
(II. Tes. 3, 10). Delo ni več sramotno, odkar

88

ga je posvetil sam božji Zveličar. — Krščanska
vera pa tudi uči, da je razlika med stanovi,
ker smo vsi ljudje združeni tako, kakor udje
jednega telesa. (Rim. 12, 4). Ako bi vsakdo
živel in delal tako, kakor je primerno njego¬
vemu stanu, ter vestno izpolnjeval svoje dolž¬
nosti, potem bi bilo zdravo in srečno celo telo.
In ako bi namesto krivice in sile krščanska pra¬
vičnost in ljubezen delili ljudem zemeljske do¬
brote, potem bi imel vsakdo toliko, kolikor po¬
trebuje za Časno življenje, katero pa je in ostane
le čas truda in pripravljanja za večno življenje.
Kakšen bi moral biti komunizem ali socializem,
ki bi mogel zares osrečiti človeški rod, ali vsaj
zdatno zmanjšati revščino in bedo, to so pokazali
prvi kristijani, delujoč po izreku: „Kar je
mojega, bodi tvoje! <£  — ne pa: »Kar je
tvojega, bodi moje.’“ —

Kar ni mogla izvesti nobena modroslovska
šola in sploh nobena človeška uredba, to je izvršilo
krščanstvo. Ono je prestvarilo in prenovilo svet
tako, da Kristusov prihod na svet deli zgodovino
človeštva na dva dela, in ima zgodovinska veda
vzroka dovolj, da šteje leta od Kristusovega
rojstva naprej in nazaj. Tak prevrat v zgodo¬
vini človeštva se ni mogel izvršiti naravnim
potom, ker ni bilo za to zadostnih naravnih
vzrokov, pač pa premnogo silnih ovir. Moral se
je torej izvršiti z nadnaravnimi silami, z božjo
vsemogočnostjo. Zato moramo imenovati preno¬
vitev sveta po krščanstvu trajen čudež, ki se še
vedno ponavlja povsod, kjerkoli se more prosto
razvijati krščanstvo. Ta čudež pa je jasen dokaz,

89

■da je krščanska vera res pravo božje razodetje
in njen začetnik, Jezus Kristus, pravi Bog.

B. Krščanstvo pa ni samo blagodejno vpli¬
valo na skupno človeštvo, marveč osrečuje tudi
vsakega posameznega človeka, kateri
sprejme Kristusovo vero v svoje srce in se sta¬
novitno prizadeva, da po njej tudi živi.

1.) Krščanska vera razsvetljuje člo¬
veku um, ker mu določno odgovarja na vpra¬
šanja : Od kod sem ? Cernu sem na svetu ? Kaj
je moj poslednji namen? Po kateri poti morem
dospeti do tega namena? To so vprašanja, ki
si jih mora staviti vsak razumen človek, na ka¬
tera si pa sam ne more določno odgovoriti. In
dokler nima odgovora na ta vprašanja, je podoben
popotniku, kateri v temi blodi po neznani in ne¬
varni poti — ne vedoč, kam slednjič pride.
Krščanska vera pa je svetla luč, ki razsvetljuje
pot življenja vsakomu, kdor jej hoče slediti.
Jezus Kristus sam govori: „Jaz sem luč
sveta; kdor hodi za menoj, ne hodi po
temi, marveč bo imel luč življenja."
(Jan. 8, 12).

2.) Krščanska vera krepi človeku
v o 1 j o, ker ima sredstva, kakor molitev, daritev
sv. maše, sv. zakramente i. dr., s katerimi na-
klanja nadnaravno milost in pomoč božjo vsakomu,
kdor hoče rabiti ta sredstva. Sv. Pavel, ki
bridko toži o slabosti človeške volje in o hudem
nagnjenju, s katerim se je bilo tudi njemu bo¬
riti, nekako bojazljivo vzdihuje: „Jaz nesrečni

90

človek, kdo me otme iz telesa te smrti? 14
—- t. j. kdo mi da moč, da premagam hudo
poželenje? A zaupno si odgovorja: „Milost
božja po Jezusu Kristusu, Gospodu
našem. 11  (Rim. 7, 24. 25). — In čuteč, koliko
moč mu daje ta milost, zatrjuje vesel: „Vse
premorem v Njem, ki me krepča. 44  (Fil.
4, 13).

3.) Krščanska vera s tolažbo napol¬
njuje človeško srce. Ona uči, da božja pre¬
vidnost čuje nad nami. Dobra vest daje vernemu
človeku mir srca, kakršnega svet ne more dati.
Ako ga tudi zadevajo časne nesreče, bridkosti in
trpljenje, tolaži in krepi ga krščanska vera, učeč,
„da se trpljenje sedanjega časa ne da
primerjati prihodnji časti, ki se raz¬
odene nad nami. 44  (Rim. 8, 18). Zlasti pa ima
krščanska vera za smrtno uro tolažila in krepila, ki
vernemu in pobožnemu kristijanu olajšujejo tudi
poslednje in odločilne trenutke v življenju tako,
da umirajočemu mesto strahu in groze blažen
mir odseva z bledih ustnic in trudnih očij, ki
jih zaupno upira v križanega Zveličarja.
„Draga v Gospodovih očeh je smrt nje¬
govih svetnikov/ 4  (Ps. 115, 6).

Kako osrečuje krščanska vera posameznega
človeka, to more vsakdo sam pri sebi opazovati,
ako se prizadeva, da živi kolikor mogoče na¬
tančno po njenih naukih. Tedaj ga lastna iz¬
kušnja prepriča o resničnosti in božjem izvoru
krščanske vere. Jezus Kristus nas sam pozivlje,
naj živimo po njegovem nauku in potem so-

91

dimo, je li ta nauk od Boga. Govori namreč:
»Moj nauk ni moj, ampak Njega, ki me
je poslal. Ako hoče kdo izpolnjevati nje¬
govo voljo, bo spoznal o nauku, je li
od Boga, ali jaz sam iz sebe govorim."
(Jan. 7, 16. 17).

Dobrodelni in čudoviti vpliv krščanske vere
na občni blagor in na srečo posameznih ljudij
dokazuje njeno resničnost in njen božji izvor.
Koliko lepši in čudovitejši pa bi moral še-le biti
sad nebeškega drevesa, ki ga je Sin božji,
Jezus Kristus, zasadil na zemljo, ako bi vsi ljudje
spoznali to drevo: krščansko vero, in bi se tudi
vsi resno prizadevali, da bi vedno živeli po
naukih te vere! Tedaj bi bilo vse človeštvo le
jedna sveta družina srečnih božjih otrok.

❖

Ko je padel Napoleon I. z vrhunca zemljske
časti in slave globoko v nesrečo in je živel —-
izgubivši cesarsko krono — v pregnanstvu na
samotnem otoku sv. Helene, tedaj je premišljeval
o usodi velikih in slavnih mož, in čestokrat
so mu tu prihajale na misel tudi resnice sv.
krščanske katoliške vere, proti kateri je sicer
v svojem življenju mnogo grešil, ki je pa
vendar nikdar ni popolnoma izgubil iz svo¬
jega srca. Naj navedemo kot sklep pričujoče
razprave o božanstvu Jezusa Kristusa, kaj je
znameniti in genialni mož v svoji nesreči mislil
o tej resnici.

92

Nekega dne je govoril Napoleon generalu
Bertrandu, ki mu je bil tovariš v prognanstvu
na otoku sv. Helene, tako-le:

„Najtežavnejše na svetu je, priboriti si
trajno ljubezen. Samo Jednemu se je to po¬
srečilo, in ta je Jezus Kristus. Jezus hoče, da
Ga ljudje ljubijo. On hoče imeti človeško srce,
zahteva ga  popolnoma zase, in — pridobi si ga
mahoma. To mi je dokaz njegovega božanstva.
Aleksander, Cezar, Hanibal so bili veliki in
slavni možje, a vsem je to izpodletelo. Svet so
si pribojevali, a tega niso mogli doseči, da bi
bili imeli vsaj jednega prijatelja. Kristus pa go¬
vori, in mahoma so na njegovi strani človeški
rodovi. Vez, ki jih druži z Njim, je iskrenejša
in trdnejša od krvnih, svetejša in močnejša od
katerih koli drugih vezij. On vžiga v srcih
plamen ljubezni, katera prekaša vsako drugo
ljubezen.

Jaz (Napoleon) sem sicer velikokrat mnogo
tisoč ljudij navdušil, da so šli zame v smrt. A
treba je bilo za to vselej moje prisotnosti, mo¬
jega pogleda, mojega glasu. Jedna beseda iz
mojih ust je vnela srca vseh. Da, to čarobno
moč sem imel. A da bi bil trajno ljubezen
zasadil v njihova srca, te skrivnosti nisem po¬
znal. Sedaj, ko sem tu na samotnem otoku sv.
Helene, zapuščen in kakor priklenjen na to
skalovje . . . kje so moji prijatelji? — Taka
je usoda velikih mož; taka je bila tudi usoda
Cezarjeva in Aleksandrova' Pozabijo nas . . .
Se nekaj trenutkov, in isto se zgodi tudi z

93

menoj. — Kolik prepad je med mojo globoko
revo in večnim gospodstvom Jezusa Kristusa, ki
se oznanjuje po vsem svetu, ki Ga milijoni
ljubijo in molijo, ki še vedno živi! Njegova
smrt, — se li to pravi umreti? — Da, Kri¬
stusova smrt je smrt učlovečenega Boga!“ 34 )

m)  Nicolas, Philosophische Studien iiber das Crhisten-
ihum. IV. 2.

Popravek.

V prorokbi 19 ) na strani 41., ki napoveduje daritev sv. maše
so izpuščene najvažnejše besede. Prerokba se glasi tako-le:
»Niste mi po volji, govori Gospod vojnih čet, in
daru ne bom sprejemal iz vaših rok. Zakaj od solnč-
nega vzhoda do zahoda je moje ime veliko med na¬
rodi, in na vseh 'krajih se daruje, in čista daritev
se opravlja mojemu imenu, ker veliko je moje ime
med narodi, govori Gospod vojnih čet.<

(Mat. 1,10-11).

Kazalo.

Stran.

I. Važnost resnice, da je Jezus Kristus pravi Bog, in

kako jo hočemo dokazati.3

II. Jezusovo pričevanje o samem sebi.6

III. Čudeži.12

A. Splošne opomnje o čudežih.12

B. Čudeži, katere je Jezus sam delal.16

G. Čudeži, s katerimi je nebeški Oče poveličal Jezusa 20

D. Jezusovo vstajenje in vnebohod.21

IV. Prorokbe.31

A. Splošne opomnje o prorokbah.31

B Mesijanske prorokbe.33

C. Prorokbe, katere je Jezus Kristus sam izrekel . 45

V. Jezusov nebeški nauk.52

VI. Jezusova vzorna svetost.57

VII. Čudovita v .višenost Jezusove osebe.62

VIII. Čudovito razširjanje in vedni obstanek krščanske

vere in cerkve.66

IX. Krščanski mučenci .77

X. Čudovita prenovitev sveta po krščanstvu.83