Črtice iz mušjega življenja |ri Muhovčevih so baš odvečerjali; dekla je pobrisala po mizi raztresene krompirjeve olupke in obilc ostanke mlečne kaše. Gospodar Muhovec ^" je godrnjal po stari navadi, da dekla skoraj vedno več odnese nego prinese na mizo, — a kaj sc hoče? Otroci so otroci, družina pa tudi nc dosti bolja. Muham, katerih je bilo pri Muhovčevih vedno vsc črno, jc bila pa ta otroška nemarnost prav po volji, — kako prijetno se je srkalo hladno mleko z mize. Po večerji so sedle, ali bolje, obesile so se muhe na okajeni hišni strop ter si pri svitu slabo brleče lcščerbe pripovedovale vesele in žalostne dogodke minolega dne. ,,Danes sem bila v mestu v šoli", oglasi se jedna izmej starejih muh. ,,No, kaj me gledate tako debelo? Saj to ni Bog si ga vedi kaj tacega. Bila sem v šoli, pravim, in to ne v naši vaški šoli, v kateri itak do dobra poznam vse paglavce, — ne, bila sem v višji šoli v mestu. Kdo bi se tudi vedno in vedno potikal po kmetih, posebno če prebiva tako blizu mesta, kakor me. Ve seveda obirate se le bolj po kmečkih hišah, da, celo po hlevih in drugih zloglasnih kotih, moj duh pa hrepeni po višjem, po omiki, izobrazbi. Da se pa človek, — to se pravi muha — izobrazi, treba, da kakor človek pridno obiskuje šole. Naše ljudske šole do cela sita, sklenila sem danes, ogledati se nekoliko po višjih mestnih šolah. Ko sem se zjutraj nakosila tu-le pri Muhovčevih pošteno, — mimogrede rečeno svetujem isto vsaki izmej vas, kateia hoče potovati v mesto, kajti v mestu je slabo pa tudi nevarno za nas muhe: pred nosom nam zapirajo vrata in okna, sproti pospravijo vsako drobtinico raz mizo, nasprotno pa nam nastavljajo sladki a smrtonosni strup. V tem oziru je na kractih mnogo bolje, posebno tu-le pri našem gospodarju, zato smo mu pa tudi me lnuhe dale lepo ime Muhovec. Po prelepi stari navadi zajema tu cela družina iz jedne velike sklede; nekoliko iz nerodnosti, nekoliko pa tudi nalašč, napra-vijo otroci tako imenovane ,,rimske ceste" po mizi, katere so nam muham tako po volji. To vam je pravo mušje življenje! — Toda kam sem zašla! Kje sem že prenehala? Aha! že vem. Ko sem se tedaj pri Muhovčevih dobro nakosila, napotim se v mcsto. Skozi odprto okno zletim v šolsko sobo, ter se vsedem v varen kotiček, da si odtodi brezskrbno ogledam mestno šolsko živijenje. In to vam je bilo življenje! Učitelja še ni bilo v šoli in učenci; -*3 188 5*- aii kakor se sami imenujejo, dijaki, razgrajali in razsajali so po šoli, da je bilo groza. Tu sta se vlekla dva za lase, tam zopet druga dva za ušesa, kričali so pa vsi. kakor bi bili obsedeni divjaki. Hkrati je bilo vsega konec, — vrata se odpro na stežaj in v sobo stopi učitelj, katerega pa dijaki kličejo ,.gospod profesor". — Naš g. profesor je bil mož dolge, suhe postave, silno resnega obraza z naočniki na nosu in s palico v roci. Odloživši palico in klobuk, jame dečake radi divjega razgrajanja oštevati, da je kar grmelo po šoli. In to je bilo prav! No, slednjič se gospod pomiri in prične se poduk. In glejte čudo, pripovedoval je dijakom baš o nas muhah. Da bi bile me muhe toli imenitne, da nas po šolah proučujejo, kaj tacega bi se mi niti sanjalo ne. Profesor je govoril nekako tako-le: ,,Hišna muha je jedna naj-navadnejših žuželk. Nahaja se povsod po hišah in okoli njih, nadleguje živali in ljudi, ker je jako sitna in vse onesnaži." — ,,Kolikor besedij, toliko lažij. Le vprašajte pri Muhovčevih, je li na tem kaj resničnega. Meril nas je potem gospod profesor po dolgosti in širokosti, popisaval barvo našega hrbta in trebuha, preiskal nam srce in obisti. Slednjič je vzel veliko podobo raz steno, na kateri je bila naslikana muha, — toda kaka muha! Izvestno je bila večja nego tu-le Muhovčev črni maček. Gorje človeškemu rodu, da bi bile me muhe v istini tako velike! — Pripovedoval je še mnogo o drugih muhah in mušicah, a mene stvar ni več zanimala. Opazovati sem jela v jedni zadnjih klopij dečka bistrega obraza, ki se je tudi pečal z nami mu-hami, a na jako žalosten način. Sedem bližje njega, da ga ložje opazujem. Sem in tja poseže si v dolge lase, izruje jeden las, seže zopet v papirnato, pod klopjo skrito škatljico, privleče iz nje vjeto muho, ter jo priveže na las. To delo ponavJja toli časa, da ima celo vrsto naših tovarišic nabranih na laseh. Proti koncu poduka odpre škatljico in iz nje se vzdigne črni roj druga k drugi privezanih muh počasi proti stropu. Pomika se roj sedaj proti desni, sedaj proti levi, dokler slednjič utrujen ne pade na mizo baš pred gospoda profesorja. To vam je bil krik in vik po šoli. Jeznobled skoči profesor izza mize, prične sc ostra a žal brezuspešna preiskava, kajti baš naš hudodelec je kazal najbolj nedolžen obraz. Skoda za dečka, mislila sem si jaz, — tolika vztrajnost bi bila boljega dela vredna. Mej tem je minula ura in profesor zapusti šolsko sobo, da napravi prostor profesorju latinščine. Ker govorimo me muhe le svoj mušji jezik, lehko si mislite, da me ni kar nič mikalo poslušati, kako bode dečakora ubijal latinščino v glavo. Želodec me je tudi že opominjal, da bi rad to svoje in tako sem zopet sfrčala skozi okno. Brenčala sem po mestu od hiše do hiše, a nikjer nobene ,,rimske ceste," — povsodi le tisti mali krožniki z otrovanim papirjcm, po katerem je mrtvih ležalo toliko mojih neprevidnih tovarišie. Ni mi kazalo druzega nego odleteti zopet proti domu. Vsa slaba sem prišla do Muhovca, kjer sem se pa kmalu zopet pokrepčala. Toda kaj je naši sicer tako živahni in razposajeni Muhelji? Drži se, kakor da bi ne znala do pet štcti." .,Saj res!'" oglasijo se tudi druge muhe, ,,povej no vender, kaj pa se ti je pripetilo, Muheljca, da si tako klaverna?" -« 189 5*- ,,Kaj da sem klaverna? Kaj se mi je pripetilo? Nič dobrega. Poslu-šajte tedaj! Kakor vam je znano, dobiva Muhovčeva babica vsako popoldne skudeio kave za poboljšek. Kava je pa tudi meni nad vse in dobra babica mi je pusti vsaki dan nekaj kapljic na mizi. Tako je bilo tudi danes. Ko vam tako vsa zamaknena srebljem sladko pijačo, prisede oni-le na klopi speči potepin, rudečelasi Tonče k mizi, stegne počasi desno roko proti meni, upre sredinec ob palec ter pravi sam pri sebi: ,,To jo bom pa frcnil!" Nisem utegnila premišljevati, kaj bi pomenila beseda ,,frcnil," kajti v istem trenutku udarilo je v me, kakor strela z jasnega, in omedlela odletela sem skozi odprto okno v travo. Koliko časa sem brezzavestno ležala v travi, ne morem vam pove-dati, a ko sem se zopet zavedela, čutiJa sem grozne bolečine po vsem životu. Poskušam noge, — te menda niso polomljene, kajti počasi, da si ob groznih bolečinah splezam na hišni zid; a rebra ta so pa menda vsa polomljena; tudi možgani morajo biti pretreseni, kajti vrti se mi po glavi, kakor da bi bila pijana, — z jedno besedo, tako sem pobita, da bi se mi sedaj-le niti sladke kave ne poljubilo, in to je dovolj rečeno. To vam rečem: Gorje Tončetu, kakor hitro ozdravim! Ne bo se mi valjal po postelji, da bi ga že jutranje solnce obsevalo. Šegetala in pikala ga bom, da bode pomnil, kdaj je Muheljo tako grozovito ,,frcnil". ,,Tako je prav, Muhelja!" oglasi se druga muha, ,,le nikomur ne priza-našati. Naj vam povem, kako sem se jaz danes raaščevala nad Kobalovim študentom, nad tistim, ki ga imajo v šoli tako radi, da ga v vsakem razredu obdrže po dve leti. Pritepel se je domov, še predno so šole sklenili, češ da je bolan. Ta pa bolan! Z velikansko pipo v ustih postava okoli hiše ter samega dolzega časa ne ve kaj početi. Bog varuj, da bi prijel za kako delo. Oče Kobal godrnja nad postopačem, mati pa ga neguje, ko malo dete. Na nas muhe ima posebno piko, menda zato, ker mu ne pustimo valjati se po postelji, ko se drugi Ijudje že pote pri delu. Opravlja nas, kolikor le more. Vceraj je pripovedoval družini, da nismo niti Božje stvari, da nas je vstvaril — sam Bog nas ga varuj — sam peklenšček ! — ta da je hotel vstvariti še bolj koristne živalice, nego so bučelice, a mesto njih prišle smo me muhe na svet. Kolikorkrat sem slišala v šoli govoriti, da vsaka stvar, tudi najmanjša, je stvar Božja, ta tepec pa pripoveduje take bedastoče o nas. Kmalu zatem je očital Bajtovemu Vrbanu, ki služi pri Kobalovih, da je bil oni dan pijan kakor muha! — scveda, kakor da bi bile me muhe Bog ve kake pijanke; in ko je Kobalova dekla, tista krmežljava Urša, pripovedovala, da je Faturjev Jože za smrt boian, dejal je zasmehljivo: ,,No, pojde pa tje, kjer muh ni." Vprašam vas, ste li že kdaj slišale pametnega človeka tako govoriti ? Danes si je pa izmislil nekaj posebno duhovitega. Ker nima puške, da bi hodil v hosto na lov, odreže si leskovo palico, pritrdi na gorenjem koncu kos okroglega usnja ter jame s tem orožjem pobijati nas muhe, ki smo se grele na hišnem zidu. Jaz sem bila kmalu v zavetju, a mnogo mojih tovarišic jc postalo njegova žrtva. Maščcvanje se mi je vzbudilo v srcu in prilika za to se mi je kmalu ponudila. Po kosilu natlači nepridiprav svojo -»¦3 190 &*- - ~ velikansko pipo s tobakom, vzame blazino raz posteljo ter leže pod tisto veliko tepko na vrtu, da bi malo zadremai. To je bila ugodna prilika za maščevanje. Poiščem si nekaj iskušenih tovarišic, katere z manoj vred ne gredo tako hitro na limanice. Kmalu začne gospodič dremati, me muhe pa na delo; jedna ga šegeta po roki, druga mu zleze celo za vrat, a jaz si izberem prostor pod nosom, — tam so Ijudje najbolj občutljivi. Nekaj časa otepava z rokami okoli sebe, piha s skremže-nimi ustnicami proti nosu, da ga je bilo smešno gledati, naposled pa ves razjarjen vstane ter godrnjaje nekaj o vražjih muhah, pobaše blazino in pipo ter si poišče prostor za skednjem, da bi ondi nadalje pasel lenobo. Na ta prostor res malo kdaj zaide kaka muha, ker ga skoraj nikdar solnce ne obsije, a danes smo napravile izjemo. Jedva je naš preganjalec zopet zadremal, že smo ga jele dražiti. Slednjič se mu jaz z vso silo zapodim v uho; v divji jezi skoči kvišku, zagrabi pipo ter zamahne za menoj, a pipa odleti na skedenj, kjer se na drobne koščke razdrobi. Ni bilo to krasno maščevanje? Sedaj naj vleče smrdljivi dim iz očetove čedre, katero je poprej tolikrat zasmehoval." ,,Dobro si jo pogodila!" oglasi se zopet druga muha, — ,,prav nekaj tacega se je danes pripctilo tudi meni. Povabila sem se opoludne k Repeš-kovim na kosilo. Imeli so žgance s tropinami polite. Močno so mi zadišale tropine, kajti dolgo jih že nisem okusila. Ko je družina jedla, opazovala sem na peči sedeča malega hlapca, kako imenitno zna jesti žgance. Vrtal in vrtal je luknjo v skledi žgancev, dokler se mu zgornji del s tropinami vred ne prevrne pred žlico. Nekateri so se smejali, drugi jezili se, a gospodinja Repešulja, katero sosedjc iz nagajivosti kličejo tudi ,,Repešuljca", ga je pošteno ozmerjala. Za me je slabo kazalo, kajti z žganci se ne napravi J ,,rimska cesta." Obrnila sem tedaj vso svojo pozornost na malega Jožka tam na koncu mize s skledico žgancev pred seboj, katere je raznašal po mizi, da je bilo veseije. Toda zmotila sem se, — tudi tu sem bila opeharjena. Jedva položi družina žlice iz rok, že vam vpije Repešulja: ,Jera, hitro pospravi po mizi, da se ne bodo muhe pasle!" In zgodilo se je tako. ,,Čakaj, ti skopa babura, to ti povrnem", pravim jaz, ter se zakaditn posodo noseči dekli v nos. Kakor Kobalovemu študentu s pipo, zgodilo se je Repeškovi Jeri s posodo; — črepinje so lcžale po tleh, Repešuljca je kričala kakor obsedena, družina se je škodeželjno posmehovala, kar je Repešuljco še bolj razjarilo, jaz pa sem zadovoljna sama s seboj odletela skozi okno, iskat si drugje obeda." ,,Dobro si jo plačaia skopuljo," oglasi se ves mušji zbor in vsaka bi rada povedala še svoje dogodke, toda oglasi se najstarejša izmej njih in pravi: ,,Tiho sedaj pa spat! Noč jc kratka in jutri bo treba zgodaj na noge. Lchko noč!" — ,,Lehko noč!" Zušumclo je po mušjem zboru in tihota je nastala v Muhovčevi hiši. Fr. Medic