POLETJE. M. JEZERNIK: Trn nagajivček. poti skozi gozd se je bahavo razrasel črni trn. Z vejami je grabil po okolici, da bi hitro malo opraskal sosede. Zal pa ni samo praskal, tudi ranil jih je in jim trgal nežne tkanine. Nekega dne se je tako razposajeno veselil nove obleke, ki mu jo je obljubila pomlad, da je kar vse vprek zbadal. Ranil je prijaznemu cu trončku desno zadnjo tačico, strgal belinu belo svileno obleko, navrtal čašo male mrtve koprive, da se ji je med kar cedil po udih. Majhni penici je skoro iztaknil oko; zaupljivemu hrošču je pa kar prebodel oklep. Se isto noč ga je doletela kazen za prešerno nagajivost. Solnce je kmalu zatonilo. Bele megle so napajale žejno rastlin« stvo z nočno vlago in zapirale nepoklicanim pogled v skrivnostni gozd. Priplesale so vitke vile, rajale po gozdu, se lovile okoli debel in stebel. Kadar so prišle mimo črnega trna, je poredno iztegoval dolge veje, da bi ujel nežno deklico. S srebrnim smehom so mu uhajale. Res je. da je raztrgal deklici tančico iz modrine neba, da je drugi vili razparal obleko iz srebrne mesečine, da je bežeči mla« denki pokvaril rahlo tkanino, ki so jo migljajoče zvezde stkale iz zlatih las. Toda deklice so ga le posvarile in hitele naprej. Priplesala je mimo črnega trna najmlajša vila, hčerka mogočne kraljice. Trn jo je nepremišljeno udaril in ranil. Rdeča kri je zalila beli obrazek, deklica je omedlela. Zaplakale so tovarišice, onemel je gozd. Črni trn je prestrašeno skril trnje. V tem je že priplavala mogočna kraljica in govorila tako: »Ranil si najnežnejšo, najmlajšo vilo. Taka krutost ne zasluži, da bi se odevala v nežno pomladansko obleko. Nikdar več se ne boš veselil svežega zelenja. Nikdar več se ne boš bahal z belim cvetjem. Suhe, gole, trnjeve veje ti bodo štrlele v zraki« Črni trn si je zakril obraz. Mlada ranjena vila se je zbudita, smilil se ji je ubogi trn. Zaprosila je kraljico: »Mogočna mamica, usmili se ga. Saj je bil samo poreden, nepremišljen!« Cvetke so pristavile: »Storil nam je že mnogo dobrega.« Vijolica je zadehtela: »Skrival me je pod gostimi vejami.« Palček je zažgolel: »Ponudil mi je udobno vejo za gnezdo in branil mi je mladiče.« Mladi srobot je zaklieal: »Meni je črni trn najboljša opora.« Kosi so zažvižgali: »Ali ste že pokusili njegove črne češpljice. Nič boljšega v pozni jeseni, ko jih je že slana poparila.« Kraljici se je nekoliko razjasnil obraz, ko je govorila: »Dobro, odpustim mu, če se mu posreči dobro delo, preden se zopet vidimo!« Drugo jutro se je ves gozd ponašal s pisano pomladansko obleko. Trn se je trudil na vso moč. a ni mogel pognati niti najmanjše bele krpice niti zelenega lističa. — Žalostno je povesil dolge gole veje in premišljeval, kakšno dobro delo naj opravi. Izpraševal je sosede: »Ljuba vijolica, naj te dvignem, da boš videla čez pot?« »Hvala lepa, najrajši se skrivam!« »Zlati taetulj, počakaj, da ti zakrpam svileno obleko, dovolj imam šivank.« »Saj sem jo že sam.« »Gospa penica, kar odleti! Ti bom stražil dragocena jajčeca.« »Hvala, jih moram greti.« »Gospod jež, ali vam smem bodice očistiti smeti in suhega listja?« »Hvala, to je najljubše delo moje ženke.« »Draga čebelica, ali ti naj navrtam cvetno čašo, da ne boš izte-govala trudnega jezika?« »Hvala, lepa hvala! Srkanje iz globokih čaš mi je največja slast.« Nikjer prilike za dobro delo. Spokornik je še bolj povesil veje in se vdajal črnemu obupu. Zdramilo ga je šepetanje onkraj pota. Pogledal je in ostrmel. Divja češnja se je odela v belo obleko in zdaj prijazno mahala spo« kornemu grešniku kraj pota: »Bratec, bratec, ne obupavaj! Slušaj! Gozd si pomaga sam. Ne nudi toliko prilike za dobro delo. Le kadar pridejo tiste poredne živalce, je treba pomagati, braniti!« »Katere?« »Ah tiste, ki hodijo le po zadnjih nogah, s sprednjimi pa delajo škodo.« »Poznam jih. Predobro jih poznam!« »Pst! Glej! Pazi! 2e gresta dve izmed najhujših! Že pobirata kamne. Ubogi ptički!« Češnja je hitro povesila vejice, da bi zakrila, kar je bilo na vejah. V tem je že zaklical vesel glas: »Poglej! — Ne vadiš ? — Ščin* kavčevo gnezdo. —• V rdgovili pri deblu!« »Aha. vidim, že vidim! Takoj bo na tleh « In prvi kamen je letel med veje. Črni trn pa je videl pred seboj le bose noge. Tiho je iztegnil dolge veje in zasadil močan trn v vsako peto. Odskočile so noge. Po gozdu pa se je razlegal obupni klic: »Av! Avl« »Jojmene kača!« In bose noge so odhitele. Ščinkavka pa je prihajajočemu skrbnemu samcu razburjeno pravila o veliki nevarnosti in o dobrem delu spokorne trnjolice. Odleglo je črnemu trnu. Odleglo je pa tudi sosedom. Preveč se jim je smilila gola trnjolica sredi cvetočega gozda. Z večerno meglo so priplavale vile. Prihitela je najmlajša. Iskre» no je pobožala črni trn: »Ubožec, zaradi mene si trpel! Kraljica ti odpušča!« Sleherne veje in vejice se je dotaknila z nežnimi prstki. Črni trn je takoj začutil, da se mu novo življenje poraja po udih. Kljuvalo ga je po koreninah, skominalo po vejah, pretegovale so se mu vejice. Brstelo in poganjalo je vso noč, odpirali so se popki. Drugo jutro se je začudil gozd, ko je videl, da si je skesani trn tako hitro oblekel snežno belo, rahlo, dehtečo haljo veselja — in da se mu je posrečilo skriti trnje. On pa je obljubil, da bo obrodil toliko dobrih češpljic kakor še nikoli. Se celo na jesensko gostijo je povabil sosede. Mi pa pojdemo v Ribnico! Mi pa pojdemo v Ribnico ! po lesena rešeta. Tamkaj veliko kuhalnico dala bo ribniška teta. Bomo v reSetih nosili vodo, jo is naprstnikov pili, a premešali s kuhalnico jo in s dovtipi jo ribniškimi zabelili! Mi pa pojdemo v Ribnico po lesena rešeta, daleč je to korakov tri sto, se čaka nas ribniška teta! :r>czxz\ Kako nas vara oko . . . O očesni in optični prevari govorimo takrat, kadar nekaj vidimo, česar v resnici sploh ni, ali bolj učeno povedano: optična prevara je vpliv na naše oko, ki ga povzroči okolica tistega predmete, ki to prevaro sproži. Ti vplivi so včasih tako močni, da vidi oko čisto drugače, kakor pa je v resnici. Največja taka prevara je premikanje nebesnih teles, solnca, lune in zvezd premičnic, ki je imelo za poslcdico v prejšnjih stoletjih, cclo že za starih Egipčanov, znatne spore med zvezdoznanci (eni so trdili, da se vrti solnce okoli zemlje, drugi pa, da se premika naša zemlja). Prav tako nas lahko vara voda potoka ali reke, če stojimo na mostu in gledamo nepremično v vodo. Ne traja dolgo in zdi se nam, da se prične most z vsemi predmeti, ki so na njem, premikati v nasprotno smer kot teče voda. Nadaljnji primer za prevaro premikajočih se teles nudita dva drug poleg drugega stoječa vlaka na kolodvoru. Ako se prične vlak. v katerem sedimo, premikati, skoraj vedno mislimo, da se je pričel pomikati poleg stoječi vlak, naš pa da stoji pri miru. Druge prevare so velikostne prevare. Ce opazujemo sliko I., vidimo, da je spodnja polovica pokončne premice v trikotniku daljša kakor zgornja, ali v obrnjenem trikotniku narobe. V resnici pa je mala vodoravna črtica ravno v sredini te premice. Druga vrsta prevare, ki jo posebno dobro poznajo stavbeniki, je pa pre« vara smeri. Zaradi okraskov, črt in nastavkov na poslopjih ali pa tudi zaradi poševne lege streh dobijo včasih tramovi, ki ležijo ravno kot ravnilo, izbočen ali upognjen videz. Natančni opazovalec lahko opazi na ćelu marsikaterega poslopja to navidezno izbočenje. Tak primer nam predoči slika II. Skozi oba črna traka, ki ležita pokončno, so potegnjene v obliki zvezde črte, ki po= vzročijo, da se nam zdita oba traka navzven upognjena. Ti dve debeli črni črti sta seveda popolnoma ravni, o čemer se lahko vsak prepriča, če jih preizkusi z ravnilom. Tudi perspektivične (daljnovidne) prevare niso redke. Te nastanejo zaradi tega, ker ne ležita oba očesa tesno drug ob drugem. Zato vidijo oči okolico od dveh strani; le enooki ljudje vidijo od ene točke in ne poznajo perspek* tive. Najnavadnejšo pcrspektivično prevaro nam nudi ogledalo. Zrcalo ulovi okolico za naš pogled na svojo gladko ploskev, nam pa prikaže sliko v zrcalu v perspektivi, in sicer zato. ker prenesemo nehote sami slike v zrcalu tja. kjer jih upamo v resnici videti. Perspektivično prevaro vidimo na sliki III. Če bi vas kdo vprašal, kateri izmed treh črnih stebričkov na levi strani mosta je največji, bi gotovo odvrnili: »Zadnji!« Seveda, zdi se nam, da je najvišji, prvi pa najnižji. Toda če vzamete v roko ravnilo in jih vse po vrsti izmerite, boste videli, da so vsi trije enako veliki. Razvrstitev likov v IV. sliki povzroči, da je desni geometrični lik večji kakor levi, ker se nam širina desne slike nehote vidi večja in to zaradi zožen j a leve slike proti desni. Če bi pa obrnili oba lika tako. da bi stali obe enako dolgi daljši pokončni stranici druga poleg druge, bi videli oba lika enako velika. Na sliki V. vidimo, če celo sliko dalj časa opazujemo od blizu ali če motrimo en sam kvadrat, nekaj, česar na sličici sploh ni. Beli pasovi, ki teko med črnimi kvadratki, nam kažejo tam. kjer se stikajo s četverokotniki, temne sive lise. In čim bliže ležijo kvadrati clrug poleg drugega, tem jasnejše vidimo te sive maroge. Ali ni vse to res čudno? ILKA VASTE-BURGER JEVA : Hajki se smehlja možiček. (Iz zbirke »Nove pravljice«.) umica je položila Hajko v posteljico in ugasnila luč. Skozi okno je posijal mesec naravnost v črna Hajkina očesca, in Hajka je vprašala: »Mamica, zakaj se mi možiček smeje?« Mamica je sedla na posteljico in pripovedovala: »Možiček Mesec je božji stražnik, nebeški policaj. Ko je bil še majhen deček, je živel na zemlji in bil prav poreden. Vedno se je jokal, kadar ga je mamica devala spat. Nekoč je močno kričal. Debele solze je točil in še v postelji ni prenehal tuliti. Mamica se ga je naveličala poslušati in je šla iz sobe. Komaj je zaprla vrata za seboj, se posveti v sobi in pred čmeri= kavim dečkom stoji velik mož z dolgo belo brado. Bil je sveti Miklavž. Prijel je dečka, ga dvignil in rekel: »Zdaj pojdeš z menoj! Bog te kliče.« In dvignil je dečka na oblak in zletela sta proti nebu. Kakor blisk sta letela. Zdajci je zažarelo vse naokrog. V silni luči je deček spoznal Boga Očeta na zlatem prestolu. Bog Oče ga je strogo pogledal in dejal: »Vedno si kričal, kadar bi moral iti spat. Odslej boš vedno čul, ne boš več zatisnil očesa! Stal mi boš ob strani in držal moje žezlo!« Deček je moral stati ob božjem prestolu in čeprav je bil silno zaspan, ni mogel več zatisniti očesa. Žezlo, ki ga je držal v rokah, se je tako ostro svetilo, da ni mogel zaspati zaradi premočne luči. Deček je stal in gledal, kako je Bog delil dušam milost. Nekoč pa stopi pred Boga dečkova mamica. Umrla je od žalosti, ker ji je izginil sinček, in prišla je v nebesa. Ko je ugledala ob božjem prestolu svojega otroka, ga je vsa srečna objela. In prosila je: »Ljubi Bog, ne bodi več hud na mojega dečka! Dovoli mu. da se vsaj včasih nekoliko naspi. Priden bo in lepo ti bo služil.« Gospoda Boga je omečila mamičina prošnja. Odločil je: »Naj bo. kakor želiš!« Ukazal je svetemu Miklavžu, ki je najbolj vajen dolgih potov med nebom in zemljo: »Pelji dečka proti zemlji in nastavi ga na pol pota med nebom in zemljo! Tam naj straži in gleda na zemljo ter mi sporoča, ako so otroci pridni in gredo radi spat, kadar mamice želijo. Vsak četrti teden pa se sme deček vrniti k mamici v nebesa, da se odpočije in naspi. Ime naj mu bo Mesec in opravljal bo službo nebeškega policaja.« Tako je Bog govoril in tako se je zgodilo. Še dandanes stoji deček na poti med nebom in zemljo in pazi na otroke. Če vidi pridnega otroka, se mu nasmeje, tako ga je vesel. Lahko ga vidimo, ker se mu obraz še vedno sveti od ostre luči božjega žezla, ki ga je nekdaj moral držati v rokah. Vsak četrti teden pa se nam skrije mesec. Takrat gre v nebesa spat k svoji mamici.« S paše. Sredi otavice pasemo kravice, bele ovčice poleg mejice, črne kozice poleg stezice, brhke konjičke poleg goričke, ljubke žrebičke poleg vodičke. To je veselja vedno pri nas, komur je dolgčas, pride naj v vas! Albin Čebular. Iz čudežne dežele Amerike . . . New«York, 15. maja 1930. Predragi Zvončkarji! otovo se me še spominjate, mene in mojega pisma, ki sem Vam ga pisal iz Japonske! Dolgo časa se Vam poslej nisem oglasil, danes sem pa vendarle prijel za pero in Vam pišem iz daljne Amerike, iz njenega glavnega mesta, kamor sem prispel pred par meseci. Pripovedovati Vam hočem, kako je v tej lepi, toda tudi zelo zagonetni deželi. Za lenuhe tu ni prostora. Vsak dela in mora delati, da si zasluži denar. Tudi mladina! Koliko je tu otrok, ki hodijo v šolo in so dobri učenci, poleg tega si pa sami služijo kruh, recimo s prodajanjem časopisov, cvetic ali drobnih živil. Ti pridni dečki imajo celo svoje klube (društva), kjer se po dovršenem dnevnem delu zabavajo, igrajo in uganjajo sport. To seveda veste, da so Amerikanci veliki športniki. Ti mladi fantki se tam nikoli ne sporečejo med sabo za vsako malenkost, temveč so resni in gojijo sport, predvsem boksanje, po vseh strogih pravilih te športne panoge. V velikih mestih te dežele vidite na cestah skoraj samo avtomobile in avtobuse. Konj velja tu skoro za svetovno čudo; promet s konjsko vprego je na nekaterih večjih cestah celo docela prepovedan. — Velika Fordova tvornica avtomobilov v Detroitu izdela vsake štiri minute en voz, ki je zelo poceni, da si ga lahko privoščijo tudi manj premožni sloji. Celo dečki se že uče šofiranja in prav nič čudnega ni, če se pripeljejo včasih kar s svojim avtom v šolo. Da imajo pri nakupovanju Amerikanci kar se le da veliko udobnosti, so urejene velike trgovine tako, da se kupci lahko pripeljejo s svojim vozilom tudi v prostor, kjer se prodaja blago, in kupujejo potrebščine udobno sedeči v avtomobilu. V velikih trgovinah, kjer prodajajo živila, iščete zaman prodajalcev — ni jih! Živila so odtehtana in lično zavita zložena v velikih košarah z napisi. Stopate po prostoru z nakupovalno torbo, izbirate in vzamete, kar poželite. Pri izhodu je pa blagajna, kjer vam pregledajo, kaj ste si nabrali — samo plačate in greste. Ni vam treba čakati, da pridete na red; koliko pa prihrani tudi tvrdka. ker ji ni treba drago plačevati prodajalcev. V vseh večjih restavracijah in hotelih dobite kruh pri obedu popolnoma zastonj; vzamete si ga, kolikor vas je volja. Amerika je zelo vroča dežela; zaradi tega vidite na vsakih petdeset korakov avtomate, iz katerih teče ledenomrzla voda. Kakor pravijo zdrav« niki, ni vedno priporočljivo piti mrzlo vodo, toda Amerikanci se malo menijo za to. kadar pripeka solnce neusmiljeno na tlakovane mestne ceste. V mestu samem je nemogoče opraviti vse opravke peš, saj je samo glavna cesta New«Yorka, tkzv. Broadway (izg.: Broduej), dolga trideset kilometrov. Amerikanci se vozijo zaradi tega vedno z avtobusi ali pa s pod« zemsko železnico. Ta železnica ima postaje vsakih 10 minut; celo brzovlake imajo pod zemljo, ki prevažajo potnike hitro iz enega dela mesta v drug del. Na postajališčih se vrata teh vozil sama od sebe odpro in zopet zapro, ko vlak nadaljuje vožnjo. V hotelskih sobah imamo omare, ki se avtomatično razsvetlijo, kadar jih odpremo, da najdemo pri električni razsvetljavi vse, kar iščemo. Zjutraj dobi gost časopise zastonj v sobo in na umivalniku je pripravljen vsak dan nov košček mila. V teh velikih hišah uporabljamo namesto stopnic le dvi« gala, ki se ustavijo v vsakem desetem nadstropju; kajti poslopja so skoro vsa zelo visoka in na njih strehah so včasih urejeni prekrasni parki in vrtovi. Kadar potujemo iz ene amerikanske dežele v drugo, moramo biti pri« pravljeni, da bo vožnja zelo, zelo dolga. Toda ni prijetnejšega na svetu, kot voziti se v amerikanskih vlakih. Vsi sedeži v vozovih so nameščeni tako, da gledajo potniki vedno v smeri vožnje in opazujejo skozi ogromna okenska stekla mimodrvečo pokrajino. Izvrstno se obeduje v vlakih, zvečer vam pa sprevodnik — zamorec pripravi, potem ko ste še prej prisostvovali kino«prcdstavi, snažno, belo posteljo. Alkohol je v Ameriki prepovedana pijača, saj je pa tudi bolj zdravo, če pijemo le mleko, vodo ali sadne sokove. Tak amerikanski sadni sok je izvrstna pijača. Škoda, da Vam je ne morem poslati, da bi jo pokusilif To bi se oblizovali, dragi moji Zvončkarji! Še nekaj številk Vam povem l New«York ima po zadnjem štetju približno 6,105.000 prebivalcev, to se« veda brez predmestij. Teh 6 milijonov ljudi ima na razpolago 1,700.000 tele« fonov, katerih slušalke se dvignejo vsako minuto 190krat. Vsak dan po« trebujc Ne\v«York za teh 6 milijonov ljudi 7 milijonov jajc. — Brzovozni tir, po katerem se vozi dnevno 5 mili« jonov ljudi do petih delov mesta, meri vkupno 190 km. Največje poslopje v Ne\v«Yorku je trgovina z imenom Equitable Trust Company, ki jo obišče dnevno do 12.000 ljudi. V obi« čajnem dnevnem prometu uporablja prevozna sredstva (omnibuse. pod« zemsko železnico) 9 milijonov ljudi, 945.000 ljudi se pa dnevno vozi rajši v najetih vozilih — v taksijih. Celo« kupna dolžina vseh ulic v tem ogromnem mestu meri 7523 km, v teh ulicah je 250 hotelov, ki imajo 94.000 sob. Kaj pravite k tem številkam? Ogromne so, kajne? Amerikanski časo« pisi so velikanski, tako po velikosti, kakor po vsebini. Kar cele knjige, bi lahko rekli, saj imajo celo v navadnih dnevih po 50 strani in še več. Otroci in mladina imajo tudi svoje časopise, kakor Vi »Zvonček«. Videl sem jih in tudi čital; toda z mirno vestjo Vam lahko potrdim, da se »Zvonček« kar lahko kosa z marsikaterim od njih. Končam. Ostanite vedno zvesti Vašemu »Zvončku« in bodite do pri* hodnjega leta kar najlepše pozdravljeni! V jeseni se spet kaj oglasim. Vaš prijatelj Nace Zaletel. GRIŠA: Na dnu jezera . . . (Pravljica.) borni koči ob jezeru je živela stara Meta, vdova po oglarju, z edino hčerko Majdico. Oče se je ožgal pred leti pri apnenici in umrl za opeklinami. Poštama mati je živo» tarila z otrokom skromno iz dneva v dan, delala in molila. Nekega dopoldneva je prala perilo v jezerski plitvini v bližini koče. Majdica je sedela medtem na bregu, ne» daleč od nje, igraje se s travo in marjeticami, nakar je pričela loviti metulje. Mati se je zbala za edinko in vzkliknila: »Majdica, pazi, da ne padeš v vodo.« A deklica jo je brezskrbno ubrala za velikim kačjim pastirjem, ki je sedel na bližnjo divjo potoniko. »Pazi, Majdica, povodni mož preži z mrežo med ločjem v jezeru; bra» dati povodnjak, ki krade otroke.« »Ne bojim se ga. Povodni mož je ljubezniv dedek in dobro se godi malč» kom v njegovem jezerskem gradu. Sanjala sem o njem.« In deklica se je sklonila nad vodo, da bi utrgala veliko vodno peruniko. »Dete, pazi, da ne pridejo iz jezera hudobne vodne vile in te ne odneso s seboj v svoj vilinski grad.« »Ni me strah pred vodnimi vilami, mamica. V njihovem kristalnem gradu je krasno in veselo kakor v raju. Zlati lestenci visijo od stropa in bele žene plešejo noč in dan v razsvetljenih dvoranah. »Čuj, Majdica. Smrt bo prišla pote, bela, koščena starka, ako ne boš slušala svoje matere. Pojdi k meni, dete.« Majdica pa ni mogla več odgovoriti. Trenutek prej je priveslala z gibč» nim repičem k obrežju čudovita zlata ribica in pomežiknila deklici s svojiiF bisernim očescem. Majdica je segla po njej, da bi jo ujela. Ali zlata ribica se je bliskoma umaknila in Majdica, ki se je iztegnila za njo, je izgubila ravnovesje in izginila pod svetlo površino. Šop dolgih, zlatih las se je za hip prikazal na površju, zamolklo grgranje, in veliki, nepravilni vodni kolobarji so zaplesali nad utopljenko. Zlata ribica jo je odvedla s seboj na dno jezera. Kmalu nato se je vrnila mati, ki je baš razobesila perilo na sušilnem drogu pred kočo. Ker ni bilo Majdice na prejšnjem mestu, je mislila, da je odšla v kočo. Pohitela je v sobo in zaklicala: »Majdica, kje si?« Grobna tišina se je odzvala njenemu klicu. Vdovi je zatrepetalo srce: »Majdica je v gozdu.« Stekla je v bližnjo šuino, švigala z očmi na vse strani in kričala, da je odmevalo od smrek in bukev: »Majdica, pridi, kosilo je pripravljeno.« A Majdica se ni oglasila in kosilo se je ohladilo pozabljeno na ognjišču. Materi se je stemnilo pred očmi. Brez sape in opotekaje se je pritekla domov, iskala in klicala, da se je smilila golobom pod streho in radovednim zajčkom v zelenem grmičju. Pretresljivo vpitje je prodrlo celo na dno jezera, kjer je živela zlata ribica. Zasmilila se ji je nesrečna mati in sklenila je, da jo potolaži. Pod večer, ko je zatonilo zlato solnce in so zaplahutale črne, strahotne sence na jezernici, je klečala nesrečna Meta na mestu, kjer se je predpoldne igrala njena Majdica. Obupno je vila roke: »Tolažnica žalostnih, usmili se me. Umrla bom od žalosti.« In Tolažnica se je ozrla z neba proti jezeru. Tisti trenutek je priplavala zlata ribica na mesto, kjer je ihtela Maj dina mati. Pomežiknila je z bisernim očescem in izpregovorila: »Slišala sem tvoje klicanjc na dno jezera in čula ga je Tolažnica žalostnih na nebu. Ker si bila vedno poštena in pobožna, si zaslužila usmiljenje. Hčerke sicer ne boš pri» klicala iz groba na dnu jezera, kamor sem jo odvedla, ker ni slušala matere, ali vsak trenutek jo boš lahko videla v njenem novem bivališču. To ti bo olajšalo materinsko bridkost. Vzemi tole »čarobno oko« (zlata ribica je zavihtela s prožnim repičem drobno zrcalno lečo in jo vrgla začudeni materi naravnost v predpasnik), in ka» darkoli boš žalostna, poglej skoznjo in zagledala boš izgub» ljcno dete.« Po teh besedah je zlata ribica izginila v globino. Meta je ostrmela od prese» nečenja. Začutila je, da jo rana bridkosti ponehava peči. Ra» dovedno je prijela blesteče zrcalce in ga nastavila pred desno oko. In glejte čudo: Na dnu jezera je stala sre» di bisernih školjk in zelenega ločja koča. podobna na las oglarjevi hiši. Poleg koče je stala kopica oglja in drevje je raslo natanko tako kakor na jezerskem obrežju. Še več: pred kočo je sedela v zeleni travi zdrava in vesela njena mila, ljubljena Majdica in se igrala z marjeticami in metuljčki. In materi se je zazdelo, kakor da ____ bi bila pri hčerki na onem svetu, in bolečina je izginila iz njenega srca. Potolažena je odšla v kočo in se iskreno zahvalila Tolažnici žalostnih. Legla je v posteljo in se mudila v sanjah vso noč pri ljubljeni hčerki in nepozabnem očku. Ko se je zjutraj prebudila, je segla naglo po čudežni leči in pogledala skoznjo. Videla je vse tako kakor prejšnji večer. Priporočila se je Tolažnici in odšla na delo. Vedno je imela pri sebi »čarobno oko« in kadar se ji je stožilo po hčerki, je pogledala skozenj in srce se ji je umirilo. Pozneje ji ni bilo treba jemati s seboj čarobnega zrcala. Samo spomnila se je nanj in dobila je tolažilni privid. V sanjah in bedečo jo je spremljala čudežna prikazen do smrti. Drugi dan pohoda. Prenočili smo, potem smo šli dalje. Ko je solnce stalo visoko, smo skočili z dreves. Gozda je bilo konec. Pred nami je ležala, kamor je seglo oko, ravnina, pokrita z visoko travo in grmovjem. Tu pa tam so se dvigali vrhovi palm. V daljavi so se odražali sinji griči. Atek in Kir sta tiho brundala. Naša čredica se je zgrnila. V sredi so šli otroci, obkroženi od ma= ter. Mlajši brambovci so tekali ob strani. Vodniki so nekoliko korakov pred nami pazljivo ogledovali okolico. Od časa do časa so oprezno vzklikali. Na ravnini sem videla pasoče se bivole, velike, sivkaste, in male rjavkaste antilope. Te so bežale pred nami... S šumom kril in presunljivim krikom so iznenada vzletele nam izpred nog jerebice in pegatke. Ta nepričakovani šum nas je prestrašil. Razlegli so se kriki samic in jok otrok. Vodniki in brambovci so nas mirili s tihim mrmranjem... Pomi* kali smo se naglo. Nismo ne pili in ne jedli. Pred mrakom smo morali dospeti do gor. Rastle so iz zemlje. Postajale so vse višje in temnejše. Opoldne niso bile več sinje, temveč črne. Pred solnčnim zahodom —■ rdeče«sinje. Poslednji škrlatni bleski so ugašali na nebu, ko smo dospeli k cilju. Ustavili so nas na velikih prelomih skal. Vodniki in brambovci so si ogledali naše novo ležišče. Naposled so se vrnili in nas vodili dalje. Včeraj smo prenočevali v luknjah. To so globoke odprtine v gorah. Strehe so bile iz kamenja. Bilo je trdo in neugodno. Plakala sem glasno. Čutila sem neznosno bolečino v bokih. Pri vsakem pre= mikanju se je zadiralo v telo ostro kamenje... Hrepenela sem po naši kočici, kjer je bilo postlano s puhom in mehko travo. Zvečer je nekaj grozno grmelo in se bliskalo. Bila sem zelo ne* srečna. Množica antilop je begala po ravnini in pulila svežo, sočno travo. Sloni so stezali svoje rilce ter tfgali z dreves mlado listje in bledo* zelene mladike. Ponoči je nad zemljo iznova nastal vihar. Nalivi so divjali do ranega jutra. Bliski so švigali in po nebu se je valil grom. Od grmenja se je lomilo kamenje od gorskih vrhov in s truščem padalo navzdol. Trepetala sem od strahu in mraza. Dannevidenihstvari. Sedaj ne hodimo več na vodopoj. Pijemo vodo, ki se zbira v kota« njah skal. Brambovci zapuščajo jame ob solnčnem vzhodu. Gredo na savano, da nam znosijo živeža. Sadja o tem času ni nobenega. Dež in viharji so ga pometali z dreves. Sedaj se hranimo s svežimi mladikami bambusov, s koreninicami rastlin z velikimi listi, še celo s svežimi, nap'ol razvitimi listi. Zelo ljubim mlade bambuse! Diše mi kakor najslajše banane. Bambusi niso sladki, toda zelo okusni in redilni. Danes smo bili lačni do mraka. Naši brambovci so šli kakor navadno po plen, pa so se takoj vrnili. Atek in Kir sta tiho in svarilno mrmrala. Velela sta nam, naj dobro prežimo v najtemnejših kotih. Iz svojega skrivališča pa sem vendar videla savano. Nič novega nisem opazila na njej. V oddaljenosti je krožila precejšnja čreda slonov. V podnožju gor so se pasli bivoli in antilope. Očividno pa se je vendar moralo v bližini nekaj dogajati. Stari bivolisvodniki so vsak hip obračali svoje glave proti džungli. Strigli so z ušesi, vohali in glasno puhali. Antilope so se tudi vznemirjale. Samci so stali z dvignjenimi glavami nepremično, pazljivo. Sloni so naglo hiteli proti globoki soteski. Vlekla se je v bližini naših gor in bila vsa zarasla z mladim, gostim gozdom. Ogromne živali so šle z dvignjenimi ušesi. Dvigali so rilce in s hruščem vdihavali zrak. Vendar nisem mogla ničesar opaziti na savani. Prve so se dvignile pazljive, rjave antilope. V divjem begu so hitele k palmovi gošči. Od džungle je prihitela s plašnim krikom jata papig. Iz visoke trave so se dvignile jerebice in planile v grmovje. Tišina je legla naokoli. Vsaka živa stvar se je skrila in prežala. Iz oddaljene hoste so se prikazovale druga za drugo čudovite prikazni. Nikjer v džungli nisem videla nič podobnega. Bile so podobne nam — šimpanzom. Vendar so šle po dveh nogah, ne po štirih, kakor delamo navadno mi. OruOri je včasih, ko se je norčeval, hodil tako, podpirajoč se s palico. Neznana bitja so imela kratke roke, ki niso segale do tal kakor pri nas. Bila so črne barve, dasi niso imela na čelu las. Sla so pokonci, a na glavah so nosila nekake cule, bele in zelene. »To so — ljudje!« je zašepetal »striček«, približavši se mi. »Oglej si jih dobro, mala Ket! Glej, da te nikdar ne uzró njihove oči...« »Zakaj?« sem vprašala tiho. »Zato, ker takrat se ne povrneš več k mamici!« je odgovoril. »Smrt?« sem vprašala. »Nekaj podobnega, še celo hujšega...« je zašepetal. »Toda glej, glej! Vidiš? Črni ljudje — to so zamorci, prebivalci te zemlje. Aha! Je tudi beli človek! Pričakoval sem kaj takega... Nosijo ga črni...« »Beli človek ni prebivalec te zemlje?« sem vprašala »strička«. »Ne! Oni imajo vsi svoja stanovanja za morjem.« mi je razjasnil. »Poglej sedaj!« Dvajset črncev je stopilo na savano. Za njimi so sledili štirje drugi. Nosili so na rami dva droga. Sredi drogov je ležala postava v beli obleki. Spoznala sem takoj klobuk, suknjo in hlače... Popolnoma take. kakršne je imel OrisOri, samo bele. Eden izmed zamorcev, gredočih na čelu pohoda, se je naglo sklonil k zemlji. Vsi so se ustavili. Zamorec je stopil k ležečemu človeku v beli obleki. Nekaj je govoril in mahal z rokami. »Aha!« je zašepetal »striček«. »Kaže belemu človeku sledove slonov...« Ležeča postava je stopila na zemljo in si ogledala sledove. Za hip se je nekaj zabliskalo v rokah belega človeka. Za zamorcem, ki je stopal pred njim, je šel proti nam, oprezno stopaje med grmovjem. »Ali vidiš ono bleščečo se palico v roki belega človeka?« je vprašal »striček«. »To je puška! To bo zabava! Glej in ne kriči, mala Ket! Stisni zobe in — molči!« Minilo je precej časa. preden sta se približala zamorec in beli človek našim skalam. Sedaj sem razumela vse. Na zemlji, vlažni in razmehčani, so se videle globoke jame. Bili so ta sledovi, ki so jih zapustili sloni. Na močvirnati zemlji so se globoko pogrezale noge težkih velikanov. Kjer so prehajali, tam so povsod ostajale te globoke udrtine. Vsak bi lahko mogel razumeti, da so komaj odšli. Voda je curljala v jamice in jih ni mogla še napolniti. Ljudje so šli mimo naših skal. Bližali so se soteski. Zbežala sem za »stričkom« iz jame. Skrila sva se za skalami in sva gledala. Beli človek je odhitel na dno soteske. Obstal je za debelim dreve« som. Zamorec je splezal na navpično steno, ogledoval in prisluškoval. Tiho je zažvižgal. Beli človek je napravil znamenje z roko. Črni je naglo zbežal, obkrožil sotesko in začel bežati na dno z nasprotne strani. Vzklikal je in glasno žvižgal. »Jaz tudi znam tako žvižgati!« je ponosno povedal Ori