Danes se ne bojim

Zbornik Pohorskega in Čepovanskega pesniškega odklopa

Danes se ne bojim svetlobe Zbornik Pohorskega in Čepovanskega pesniškega odklopa

Urednik: Franci Novak

Avtorji:

Patricija Dodič, Martina Fridl, Gregor Grešak, Janko Keček, Jana Kolarič, Tomaž Mahkovic, Branka Merhar, Franci Novak, Željko Perović, Ana Porenta, Vesna Šare, Sara Špelec, Helena Zemljič

Fotografije: Tine Dolžan, Janko Keček, Franci Novak

Oblikovanje in prelom: Franci Novak

Založila:

Zavod za razvijanje ustvarjalnosti, Velike Lašče KGD Reciklaža, Sveta Trojica

Dostopno na: www.pesem.si

www.pesem.si

www.kgd-reciklaza.org

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-194(0.034.2)

DANES se ne bojim svetlobe [Elektronski vir] : zbornik Pohorskega in Čepovanskega pesniškega odklopa : (avgust 2014, maj 2015) / [avtorji Patricija Dodič ... [et al.] ; urednik Franci Novak ; fotografije Tine Dolžan, Janko Keček, Franci Novak]. - El. knjiga. - Velike Lašče : Zavod za razvijanje ustvarjalnosti ; Sveta Trojica : KDG Reciklaža, 2015

ISBN 978-961-93577-3-6 (Zavod za razvijanje ustvarjalnosti, pdf) 1. Dodič, Patricija 2. Novak, Franci, 1969-281712384



Danes se ne bojim

Zbornik Pohorskega in Čepovanskega pesniškega odklopa (avgust 2014, maj 2015)

Zavod za razvijanje ustvarjalnosti,

KGD Reciklaža,

Velike Lašče

Sveta Trojica

Kazalo





Pesniki





5



Patricija Dodič



6

Martina Fridl



11

Gregor Grešak



15

Janko Keček



18

Jana Kolarič



21

Tomaž Mahkovic



27

Branka Merhar



32

Franci Novak



34

Željko Perović



39

Ana Porenta



42

Vesna Šare



47

Sara Špelec



53

Helena Zemljič



59

Skupne čepovanske



73





Skupne pohorske


84


Izzivi za odklapljanje


90


4 | Pesniški odklop



Pesniki



Fraktalne misli

kačjih pastirjev

in njihovih potovanj.

Patricija Dodič

Omara (barvna pesem)

Deviško bela omara srkam v svojo notrino Otroško domišljijo, kolena starke, ki si sezuva spomine, Nasmeh črnolaske konkubine in

Prisesljivost tvojih vlažnih ust.

Črnolesna omara vabim v svojo notrino

Neskončne tolmune zenic in opalno svetlobo nočnih valov, Bežne sence, ki drvijo v sanje in ven.

Rdečenitna omara zapiram vase neizmerljivost strasti, Izpiram krvničke iz strjene krvi,

S sivko omamljam izkapljanost ran

In gola telesa zazibam v sen.

Narcisna omara zvabljam v globine

Gugajoče misli drobnih deklet,

Vse pobože hrbtne strani dlani,

Rezgetavi smeh mladih nomadskih nevest

In ljubkost vesoljskih lističev in gob.

Zelenolistna omara ližem vase

Neštete upe mladih žena, ki pošiljajo v svet lastno podzavest, jabolčne olupke in kratke nezdepilirane noge.

Modrošarenična omara čaram v notranjost

Dolge zenovske ome, jasnino, ki veva iz tvojih blagih oči, Vzradoščenost ob krčih orgazma,

Uvide v mnogotere tukaj in zdaj.

Sarijevska omara odplesujem vase mamljive gibe arabskih princes, Indijske dišeče paličice iz najdražje sandalovine, Fraktalne misli kačjih pastirjev in njihovih potovanj.

Oblečena v barvo odprte omare, ne vem, kako biti, da nisem in sem, Če hočem in vem?

7 | Patricija Dodič

Razpršljivost (vstavljena pesem)

Vijolična razpršljivost rojeva plesalce.

Rojeva viteze in polne skodelice smeha,

Oprijete poljube in oči, izgubljene v porah objemov.

Osamljeni jezdec poskuša s hrapavimi dlanmi in masko čez obraz razložiti nekaj takega, kot je fikcija.

Nekaj takega, kot je povez.

Kot je šopek modernizma in butara drvi.

Kot je strmo ostrešje, ki je takšno zato, da padeš navzgor.

Ali ti danes v žilah pojejo ptiči?

Ali sanjariš o njej, osamljeni kobili, brez podkev in uzd?

Ali iz razgretih nozdrvi sopariš strast?

Ali si štejeta rebra, na stegnih kaplje znoja in grivasti smeh?

Ali osamljenost zdrži iz mednožij,

Če z njo osedlaš drugo hrbtišče?

Osamljeni jezdec poskuša s hrapavimi dlanmi in masko čez obraz str. 67

razložiti nekaj takega, kot je fikcija. ( Helena Zemljič) 8 | Patricija Dodič

Čepovanski odklop (razgledniška pesem)

Dvolitrska steklenica Sntntn medicine

Povzroči nešteto kapelj dobropočutja.

Razkoščiči vesoljni potop

In vešče v zelenilu aaaahha

Sedajo na Sarino torto, ki je močna,

Kot je močen njen ruski napev.

Ne, pesniki ne vozijo in ni važno, zakaj.

Ne, pesniki ne mahajo s prvomajskimi zastavicami in ni važno, zakaj.

Ne, pesniki pač so. Zablubljeni tiščijo skupaj, da bi čim dlje podaljšali besedne sprehode.

Svoboda je knjiga brez hitrosti, pravi Preac.

Pesnik je knjiga brez hitrosti, laja čepovanski ovčar, Ki mi poliže levo uho, ko ga počoham za njegovim desnim.

Sntntn diši še dolgo zatem.

9 | Patricija Dodič

Male skrivnosti (neodklopljena pesem) Prinesel si vrntico, ovito v zlat papir. In knjigo o malih modrostih.

Moč besed "to prvič počnem". Prinesel si viski v rumenem kartonu. In jabolka iz doline, škropljena, saj veš.

Med tremi hrasti, obuta v mrak, sva capljala. Se tipala po kotih duše. Med ostrimi kamni sva iskala svetišče, kjer bi drug drugemu stikala sence. Si odprla oči. Na penis si potisnil moja usta. In tretji dan je bog ustvaril ... strast.

(Wada, Založba Amalietti & Amalietti, 2014) 10 | Patricija Dodič

Prebivalec zemlje,

ki kljubuje njeni

cirkularnosti.

Martina Fridl

*

Lasten

Mario G.

v božjem srcu

ob polni luni

prebavlja

zaradi očitkov vesti.

Porcelanasto krhek

roker

v kozarcu z vinsko tršico

v prejšnjem življenju

kosi travo

zaradi črne luknje.

12 | Martina Fridl

Cinik (pesem iz definicij)



Kdor zbira cin ...

nekdo, ki kotrlja nike, da bi prišel do ci ci ci ci do.



Prebivalec zemlje, ki kljubuje njeni cirkularnosti.



Jaz?



Tisti, ki preceja informacije skozi nihilizem.

Nesrečnež.

Duševni abstinent.



Jaz?



Lahko se poreže na svojem lastnem jeziku?



Jaz (ignorira pregriznjen jezik)?



... samo tri drobne črtice, da dobiš cenik (ki je danes aktualnejši).



Jaz?

Jaz.

13 | Martina Fridl

Mokri trenutki (sprehajalna pesem)

Zastrašujoče luže se dvigajo nad diamantnim blatom.

Na cmokajoč most padajo gnile kapljice.

Ostra drevesa bolščijo v razraščen slap, lesena mavrica pa prosjači zavetja med starim pršcem.

Deroč kamen išče razpoke v zglajeni vodi, kjer žuboreč mah kreira zeleno vertikalo.

Bistra praprot duši osvežujoče skale,

igrivo listje na tleh pa umira.

14 | Martina Fridl



Kakšne sence so se zbirale,

ko sem nosil tvoje poletje

v naročje drugih ptic selivk

Gregor Grešak

Pada (sprehajalna pesem)

Kimajoče bilke,

kristalni okraski pasje trave,

srebrne leče na listih detelje,

temnozeleni mah,

polakirane skale,

svetleča se cesta,

cmokajoči čevlji,

na stegna prilepljene hlače,

na prsih polzeč tekstil,

polizani mezeči lasje,

ko nad mano še naprej

gre in gre.

16 | Gregor Grešak

* (vstavljena pesem)

Kakšne sence so se zbirale,

ko sem nosil tvoje poletje

v naročje drugih ptic selivk,

ko sem bil še človek

brez oblike in modrosti,

brez velikih idej in majhnih smeti.

Bilo jih je več, kot sem jih utegnil prešteti.

Prihajale so v vrsti in stegovale jezik, čakajoč na obhajilo in blagoslov.

Pa sem jih zavrnil, iz objesti, iz ponosa, iz verig.

Zapisal sem jih v knjigo, ki nosi pečat iz žleda in krvi.

"In zdaj gledam na ljudi, kot revež na obresti."

Daleč od njih kujem svoj kis

in svoje pojemajoče katarze,

svoje veselje do pepela

in do majhnih kovinskih ptic, ki žvenketajo pesem plehkega platonskega pridigarja.

... in gledam na ljudi kot revež na obresti. (Sara Špelec) str. 57

17 | Gregor Grešak

Lahko bi

počival v plastenki,

krstili bi te

za Zalo ali Odo.

Janko Keček

Slap Skalca (sprehajalna pesem)

Mačkasta,

neobrita,

bruhaš podnevi,

bruhaš ponoči;

bruhaj naprej,

da ne zmanjka čudakov,

ki hodijo občudovat

tvojo vztrajnost.

19 | Janko Keček

Potok (sprehajalna pesem)

Lahko bi

počival v plastenki,

krstili bi te

za Zalo ali Odo,

dali bi ti ceno,

ti pa tečeš anonimno,

zastonj umivaš

gozdna tla,

padaš, se drobiš,

znova sestaviš

in tečeš dalje,

ne da bi sploh vedel,

kam in zakaj.

20 | Janko Keček



Tu zibelka je, kjer se čas spočenja,

občutim vodo, ki iz oblakov kroži,

po večnosti se srcu več ne toži …

Jana Kolarič

Jaz – nejaz (sem/nisem pesem)

Bila bi

zelena z belimi pikami, ker je kot travnik cvetoči; in ne

bela z zelenimi pikami: zasneženo dvorišče, posuto z drekci kokoši.

Bila bi

šlapa, ker kot otrok šlampasta bit' nisem smela; in ne

salonar z ostro peto, ki v njem se s hojo muči zafnana frčafela.

Bila bi

verbalni ježek, ker se z bodicami le brani, nikogar pa zares ne rani; in ne

trakulja, ker ne maram, da me kdo v želodcu nosi, lepo vas prosim!

Bila bi

šipek, ker je dober v čaju, lep za šipo v vsakem hipu; in ne

kopriva, ki ne pozebe, saj me pogosto rado zebe.

Bila bi

bolero, ker je lahko tudi oblačilo;

in ne

rok, ker je vedno omejen (in včasih povezan s prisilo).

Bila bi

martini, ker se mož piše Martinec;

in ne

traminec, ki je le anagram od (glej zgoraj) Martinec.

22 | Jana Kolarič

Bila bi

ura, ki ve, kdaj je pet minut pred krizo; in ne

metla, ki mora bit' že po službeni dolžnosti svinjarijam blizu.

Bila bi

kuharska knjiga sladkarij za otroke (z recepti na dosegu roke); in ne

enciklopedija debela, ki si zaradi teže brez zveze probleme dela.

Bila bi

velika noga, da bi na njej živela udobno; in ne

jetra, preveč obljudena s tipi, ki gredo name hudobno.

Bila bi

evforija (brez razlage dobra fora, varovalna skorja); in ne

depra – depresija (ni luštno biti pod nivojem morja).



23 | Jana Kolarič

Slap skalca (sprehajalna pesem)

(cikel 3 sonetov)

I.

Cop-copa mi korak, želján odklopa

od zoprnij turobnega vsakdana,

hlepeč po vsem, kar mi bo dušna hrana,

v tišini po stezici gozdni stopa.

Glej, koča, ki jo mrzli čas je izropal,

in modri zvončki s kitami bršljana,

in dež – jetnik je struge tobogana –,

beg v skalni skok … šum … hrum … in copa-copa.

Slap misli, ki hrumeč mi v duši dirja,

jo osvobaja, čisti in pomirja.

Z očmi vsrkavam vase vso lepoto

in si priznam, da rabim jo. Samoto.

Bolj ko šumí, tem slajša je tišina,

za mé opojna bolj kot glažek vina.

24 | Jana Kolarič

II.

Zelena soba. Prha izpod stropa,

ki, večna, v tisoč kapljicah se peni,

ko pada po tej strmi skalni steni,

mi temni pohorski jo gozd odstopa.

Povsod je les. Oprema radodarna.

Na tleh pa črna prst, mahú preproga,

a skrbno pazim, kam naj pade noga,

saj pot do nje je divja in nevarna.

In tu, prav tu, najamem stanovanje,

cekin srcá mu dam za najemnino.

Ker slap ne ve za pojem »varčevanje«,

nenehno toči mi iz žil svežino,

kisik razdaja, ki ga v žejnih pljučih

spreminjam v verz v zelene sobe luči.

25 | Jana Kolarič

III.

Zavese stkane iz listnega zelenja,

tapete: praprot, kapljice na koži,

in širim rob, ki ga rutina oži,

in duh lovim pradavnega življenja.

Tu zibelka je, kjer se čas spočenja,

občutim vodo, ki iz oblakov kroži,

po večnosti se srcu več ne toži …

Vso hišo za ta kotek rajski menjam!

Slovesa hip. In že nazaj se vzpenjam

iz Skalce trdno-sivega ostenja

v vsakdanjo stvarnost, ki jo prah prekriva in je kot skala, a drugače – siva.

Še fotka, da bo za arhiv, spomine.

Poskusim dati v žep, kar nujno mine.

26 | Jana Kolarič



Zemlja brnja,

roj spominčic,

vodovirje spod brežine

Tomaž Mahkovic

Okoliško razmočena (sprehajalna pesem)

Zemlja brnja,

roj spominčic,

vodovirje spod brežine

in omamljenec, ki rine

glavo pod bučeči slap.

Solza smreke otrdela,

češnja v bukovju vzcvetela,

vsesvetlikajoča vzbrst

In nje roka v pobožljaju

trav in cvetja v mokrem maju.

Asfaltirana zareza

se v nezkončnost ur razteza ...

Vodi naju v svet tišine

čepovanske kamenine.

28 | Tomaž Mahkovic

Barvna (barvna pesem)

Zlata barva ognja,

barva veličine,

barva kraljev

in krušne peči.

Rdeča barva ognja,

barva strasti,

barva ljubimcev

in utihlih nočnih ur.

Modra barva ognja,

barva moči,

barva kovačev, vojščakov

in čarnih sanjarjen srca.

Bela barva ognja,

barva skrivnosti,

barva druidov,

svetiščnih deklet in oddaljenih zvezd.

Oranžna barva ognja,

barva nemira,

barva popotnih ciganskih voz

in plesov menad.

Črna barva ognja,

barva gorja,

barva oglja

in duš tavajočih v temi.

29 | Tomaž Mahkovic

Izgnanec ali Pesem s ščegetavčkom (vstavljena pesem)

Kanih izgnan molčim,

da se zven zasaja v noč

in se trmasto zaklepam

v jezik ptice v preletu sanj.

Molčim, da se zven zasaja v noč in se trmasto zaklepam v jezik. (Vesna Šare) str. 52

Razglednica (razgledniška pesem)

Čepovanski pesniški odklop

se enači z zelenilom,

z močno torto,

s kapljicami medicine,

z dvemi litri sntntna,

z veščo v haikuju

in z vesoljnim potopom.

P.S.: Pesniki ne vozijo v dobro počutje, saj so že tam.

Aaaahhh ...

SMO tam.

30 | Tomaž Mahkovic

Mimobežna

Prijatelj moj,

ne rabim več peresa

in meča ne,

ne konja, ne kraljestva.

Zdaj našel sem v prostranosti sveta,

kar imenuje se – Midva.

Vešč :-) haiku

odškrnek kruha

preide krhka vešča

v iskanju luči

31 | Tomaž Mahkovic



tišina, ki v

slapu buči,

odzvanja,

kriči

Branka Merhar

* (sprehajalna pesem)

tišina, ki v

slapu buči,

odzvanja,

kriči,

trga besede

neizrečene,

v ustih

okus nikotina

33 | Branka Merhar



Up. Polj-

up. Na polju

suhe rože, krhke in krušljive,

socvetja, ki se drobijo,

ko jih primeš v roko.

Franci Novak

Vodnjak (sprehajalna pesem)

Kamen, pločevina, rja

in mah.

Stari vodnjak –

temna globina, dna

ni videti, le rob

mokrega neba.

35 | Franci Novak

* (vstavljena pesem)

Sem dolgo upal in se bal,

kaj je up in kaj je strah, se spraševal.

So le besede? Miselni koncepti?

Le predstave, igre uma? Miselni

objekti, zatrjujejo budisti. (Pomisli nanje in jih odmisli.) Brez strahu ni upanja?

Brez upanja ni strahu?

- Strahonada, je rekel Ž. Perović.

- Stranh, je rekla Pika Nogavička.

Up, brez-up, obup.

Suhe rože, ki trepetajo v vetru.

Besede na tankih, suhih steblih.

Straaa – ah, ah. Stran. Stran

v neki knjigi.

Up. Polj-

up. Na polju

suhe rože, krhke in krušljive,

socvetja, ki se drobijo,

ko jih primeš v roko.

Besede? A zakaj –

tako resnične?

Življenje, kot je?

Sem dolgo upal in se bal ... (France Prešeren) 36 | Franci Novak

Olje (barvna pesem)

V steklenici

olivno zeleno

morje,

gosto kot kri.

Notri

sinjemodro nebo,

in plod, ki pada

iz odprte krošnje

kot zelena solza.

Rjav odblesk jeseni

na mirni gladini,

ki se kot utekočinjen

čas počasi izliva

skozi sajasto črno

grlo steklenice

na deviško belo

porcelana

in skače z lista na list

solate

kot prelivajoča se

pisava.

37 | Franci Novak

Julij (neodklopljena pesem) Visoko zgoraj se razteza žvižg kanje,

steblo sonca, ki se drobi v nešteto suhih listov.

Notri so pojemajoče daljave in okus po golih vrhovih hribov. Nebo je ogromno, lebdimo v sinje modrem sadežu s svojimi molitvami.

Neki oblak pripluje do konice drevesa, potem se iztanjša in izgine. Zemlja je velik metulj peščene barve, ki zamahuje s pisanimi krili.

Ležimo na skalah in smo piščali, na katere nekdo igra, smo risbe na belih kožah kamnov.

Molitev nas razblinja znotraj, v prsih,

da se čutimo kot stebla v gozdu stebel,

kot vžigalice v gozdu vžigalic; stopamo po steptanih poteh v pleteže sončnih mozaikov in zelenih senc, ko debele kaplje svetlobe padajo z dreves na tla in na gola ramena.

Z naših teles se dvignejo slepeča sonca: vžigamo se, neslišno, brez glasov, prasketamo.

(Otroštvo neba, Mladinska knjiga, 2011) 38 | Franci Novak



če bi lahko bil odtenek

najtišjega glasa,

bi ti morda uspelo biti tudi

bilka

Željko Perović

Pesniški odklop | 39

Suženjska (sem/nisem pesem)

če bi lahko bil odtenek najtišjega glasa, bi ti morda uspelo biti tudi bilka,

ki letne čase sluti, preden se rodi, morda sandal stopala, ki predolgo čaka nate, sled zadnjega pasjega pogleda, senca

sle Urškinega obrata, akord njenega

poslednjega koraka … pod črto zapisa,

globoko nad mejo prisebnosti, kjer

srebaš roso z grškega kopita, pa se le

vsipljejo listi s peres slepega očesa

(žgoče besede zlagaš v brezimne sklade

in molče tuliš, kot pač tulijo

sužnji časa)

40 | Željko Perović

Ognjišče (sprehajalna pesem)

vetronom v žilah je pognal

zelenenje, letošnje vrabce

je že grel puh jader, ko si,

z njihovim dihom v svojem,

spet prišel k slapu, ki prši

z granitnega čela, Skalca,

koliko duš si že uročila,

oči napojila, si mrmral

ob tobačnem kadilu in zrl

v svetišče z belo kopreno,

in potem nič besed,

tudi pri odhodu ne, koraki

pa so ostali tam, kot

toliko krat tam in tam, kot

na dvorišču tistega doma,

kako se mu že reče, ki si ga

zdaj zopet obiskal, kjer ste

uročenci doživljali ekstazo

v lirskem odklopu, in znova

ugotovil, da tisti ogenj tam

še vedno gori

41 | Željko Perović



Smo oblaki pod soncem,

z raztegnjenimi koraki

prestopamo knjige, ki nam

ne pustijo spati.

Ana Porenta

Hoja (sprehajalna pesem)

Če ne moreš ven,

greš iz sebe.

Duh izletuje na vzhajajočih meglicah

nad kraškim gozdom.

Kar gre, v obzorje.

Kar hočeš, si lahko.

Oblak nad Laščkom,

nad Čepovanom, Idrijco, Gorico.

Požrtni sivi premešani vodni stvor.

Iz tebe sika rumena svetloba,

med kapljami vešče odbojev,

ki se grbijo skozi prizmo hoje.

Raztrgan, katatoničen korak.

Vsipa se na poganjajočo koruzo.

Vsak čas se bo ulilo.

43 | Ana Porenta

In smo (vstavljena pesem)

Dolgolasi otroci ležimo na skalah kot mah, kot poganjajoče zeli med terasastimi useki.

Smo oblaki pod soncem, z raztegnjenimi koraki prestopamo knjige, ki nam ne pustijo spati.

Naše ogoljene odeje so pokapljane z igličjem.

Ne mislimo.

Zaznavamo skodrano travo na rebri za našimi hrbti, lom sušice in potrkavanje na veje v krošnji med njenim padanjem.

Zelenilo nam krči sence,

da se lepimo v izrekljive končiče

in smo piščali, na katere nekdo igra: smo ribe na belih kožah kamnov,

skorja okrog skupnega srca,

ki utripa vroče,

kot lava pod pepelom.

Ležimo na skalah in smo piščali, na katere nekdo igra, smo risbe na belih kožah kamnov. (Franci Novak) str. 38

44 | Ana Porenta

* (sem/nisem pesem)

Jaz nisem trobelika,

sem materina dušica,

kmečka lastovka:

drobna silhueta na platnu neba.

Sem prebrisana hči,

ki ne verjame v usodo

zakletih princes.

Sem knjiga, ki hlepi po branju,

svinčnik, ki mu pohaja ostrina,

pot, ki je še nihče ni prehodil

in sandal, ki objema korak.

Zjutraj sem grenka kava,

čez dan brbotav vrelec,

ki vsiham na večer.

Ampak sem.

45 | Ana Porenta

* (sprehajalni pesmi)

Zdi se, da nekdo hodi za mojim hrbtom.

To niso drevesa, ker ona hodijo

s koreninami prstov, pogreznjena v mah.

To niso praproti,

ker one šelestijo v vetru z rjavečimi jeziki.

To niso radožive ptice,

ki se kopajo v kotanji.

To je človek,

ki gre pod slap.

*

Kako teče beseda,

kako se izliva,

kako pretaka,

dolbe okljuke

(in v meni počiva).

Kljuka besed je tišina.

46 | Ana Porenta



Imeli smo drevesa,

globoko in brezčasno

kopali

jarke in žuželke,

predli čolne in luči

Vesna Šare

Pridi, deklica (sprehajalna pesem)

Pridi, deklica, z menoj,

trate so rumene in steze ošiljene.

S polnimi očmi iščejo

čar privihanih kril

in razcvetelih nog,

da bi obarvale

kapljo, ki polzi v dih,

da bi špricnile

v usta mladih brez.

Ne boj se, deklica,

ne boj se vlažnih rož na glavi,

s podplati božajo dlani

razprtih sanj

in drsljivih lic,

da bi razgalile

vročino, ki poje nočem,

da bi polizale

slad z naročja hrastov.

48 | Vesna Šare

Lonec (barvna pesem)

Rumeni kot polž,

naveličan rumenih sledi.

Rjavi kot misel,

zaprta v rjavo jabolko

in pokrita z rjavo pestjo.

Zeleni kot brezpotje,

ki čepi osamljeno

in raste v zeleno noč.

Črni kot noht,

v katerem so zapisani

črni zametki sveta.

Beli se kot preproga,

ki je padla nedolžni kurtizani

z belega telesa.

Modri kot starec

pod modrimi ostanki vesolja,

ki je skočilo v modrino praznine.

Zlati se kot okostje,

ki leži v moji zlati kletki

in zahteva zlato svobodo

odprte lobanje.

49 | Vesna Šare

Čas brez devic (vstavljena pesem)

Našli smo gozdove v sebi,

okroglo in debelo

hodili

skozi mrak in vlago,

nosili hribe in vodo,

polagoma

v čelo slekli bit,

zadeli filozofijo,

da je obstala

kot vaba za metulje

na dlani devic,

ki so preskakovale luže

brez škornjev,

brez gozdov.

Imeli smo drevesa,

globoko in brezčasno

kopali

jarke in žuželke,

predli čolne in luči,

hitreje

v koraku slekli misel,

spoznali sad,

ki je sedel

kot past za čas

v gnezdo iz vej,

ne da bi vedel

Zadeli smo filozofijo v čelo,

za nas

našli smo bit, okroglo in debelo. (Zmelkoow) brez devic.

50 | Vesna Šare

Razglednica (razgledniška pesem)

zeleno te vidim

sntntn

močna torta narekuje

dobro počutje

aaaahhh!!!

zeleno te čutim

vešča

v dveh litrih

sredi vesoljnega potopa

kjer pesniki ne vozijo

sediš

in medicina so kapljice

iz tvojih kril

ki krilijo v prihodnost

in vlečejo

zrno prahu

iz poslednjega očesa

51 | Vesna Šare

Prehod (neodklopljena pesem) stopam iz pesmi

vse dežuje

le jaz ne



na vratih moški

z mrkim suknjičem

prižiga navdihe



molčim

da se zven

zasaja v noč

in se trmasto

zaklepam

v jezik

52 | Vesna Šare



Brezbesedje. Vodotožje.

Potopim se ti

v mednožje.

Sara Špelec

Čepovanski cikel (sprehajalna pesem)

(Čepovanček)

*

Postarana hiša,

košarkarski koš za okras,

veter pa poljublja

pramen njenih las.



*

Nekaj modrega je v zraku:

modro smeh zažubori …

Jaz pa v črnem se sprehajam

skozi čepovanske dni.



*

Samo še kilometer

in pesem bo spomin.

Čepovan prekrije

tabla za Tolmin.



*

Brezbesedje. Vodotožje.

Potopim se ti

v mednožje.

54 | Sara Špelec

Sntntn?!! (barvna pesem)

(Barve Sntntna)



V sinjem Sntntnu so svinjske oči,

v oranžni obrvi blodinka leži,

Bušman nariše mu sivkasti pramen,

kane na lice še zlato – pa amen!



To ni Sntnt – možak je drugačen!

Z razvratno rumenim ušesom miglja,

razžrt od plamenov srebri v moji kamri,

zeleno, ki ljubi škrlatno, sesa!

Sntntn je večglasno soglasniško stanje duha.

* (vstavljena pesem)

Še malo, pa grem v svojo smer.

V meni zahaja poljub.

Za oknom lega večer.

Za oknom lega večer. (Željko Perović) 55 | Sara Špelec

Pesniki ne vozijo 1 (čepovanska groteska v nekaj stavkih) Za mizo so zbrani pesniki, ki, nekateri zdolgočaseno, spet drugi zgroženo, poslušajo Sarino pesem.



SARA

(prebere pesem in gre na toaleto).

BRANKA

(Željku):



Pa kaj Sara bluzi? To že ni Sntnt, no!

ŽELJKO

(zmajuje z glavo):



To sploh ni najhuje, najhujša je njena poezija! Aaaahhh!



(V obupu seže po rakiji).

TINE:

Nea mi govori, jaz jo moram vsaki dan poslušat. Nujno rabim medicino! Hm, čakaj, a ni bilo tega 2 L?



(Željko in Tine nazdravita).

FRANCI:

No, no, ne bodimo prestrogi, pesem morda res ni kaj prida, je pa bila močna vsaj njena torta!

PATRICIJA: Ma ja, no, saj je bilo kar dobro …



(Si popravi kapico).

TOMAŽ:

Ja, bejbi, dokler ni tega prebrala, je počutje bilo res dobro. Hm … Dobropočutje …



To bom uporabil v naslednji pesmi!

VESNA:

Ma ja, njena pesem bi lahko bila metulj, pa je samo ena monasta vešča!

ANA:

Ja, zelenilo je spremenila v sivilo …

HELENA:

Zdaj vem, kako zveni vesoljni potop!

GREGOR (s francoskim naglasom):



Oui, njeni verzi so kapljice konca … Merde!



(Iz rok mu pade jajce, iz katerega se izvali Sntntn).

SARA

(si na stopnišču prepeva):



Pesniki ne vozijo, ne, ne vozijo …

OSTALI

(z grozo zrejo predse).



[1] Naslov je izposojen iz Sarine čepovanske asociacije.

56 | Sara Špelec

Življenje v filmu

(neodklopljena pesem)

Nič hudega sluteč

sprehajam se po cesti

in gledam na ljudi

kot revež na obresti ...

Glej, ta je lep,

ta zanimiv,

a oni je zaseden!

Naj še poslednjič se ozrem:

prav vsak je greha vreden!

Kako je lepa ta gospa

in njena hčerka tudi!

(Gospa, pardon,

pa vendarle:

so to res vaše grudi?)

Kako sem sama ...

Nič zato!

S to družbo se ne trudi.

V ta njihov svet,

kot mignil bi,

bo trčila reklama.

57 | Sara Špelec

Pohorska (retrospektivna)



Žgečkali smo te po kamnitih podplatih,

se igrali s tvojimi oblinami,

zastrupljali s prebivalci,

rdečili zeleno kri,

uglasbili tišino,

poklanjali mačke,

zalivali s humorjem,

rakijo,

sumljivo večerjo,

žicali s poezijo

in upali,

da je ni premalo.

Nekaj ikeban je še ostalo.

58 | Sara Špelec



In kaj bi moral reči

opazovalec brez korenin

črt in presledkov Hočem

te od znotraj s črevesjem

razsutim po tleh Vse ostalo

je sežgano v peči Zloženo

Helena Zemljič

Sozvočja (sprehajalna pesem)

Zdaj razumem zakaj pesniki umirajo mladi Mrtva drevesa so zložena v krog Pišem ti sms - kratko sporočilo da boš vedel kje

me pobrati V jarkih bodo vijoličaste rože in spomnil se boš na dom Še sreča da je

cesta ravna in ne vidim navdiha Posnamem fotko Ohranim nekaj gigabjatov ozkega

spomina in ignoriram oblake ki prinašajo luknje v zraku Še lahko diham Stopim

na stran Pravkar sem si rešila življenje Moj obstoj je poln junaških dejanj in zdaj vem zakaj pesniki umirajo mladi Sonce

ne more pasti skozi dežnike

60 | Helena Zemljič

To je pesem z luknjo v strehi Sem modernizirana Črke lahko

slikam s tehniko kaligrafske

pisave in se smejim zastarelim

metodam pretvarjanja verzov

iz kave Hodim vštric sama s seboj

Matram se Noge samodejno

vklopijo mačjo hojo čeprav

ni nikogar ki bi me gledal Inspiriram

se To je tako kot bi zložil drobovje

na asfalt in iz njega razbiral

prihodnost - občasno zabavna zadeva

Vsekakor bolj od transkripcije

ptičjega ščebetanja v petje

Vsakih pet minut kliknem sinhroniziraj

in po čudežu najdem signal Zdaj lahko

le še upam da me bo zaznal kdo

iz druge galaksije

61 | Helena Zemljič

Kamen, pločevina, rja

in mah.

Stari vodnjak –

temna globina, dna

ni videti, le rob

mokrega neba.

Kam gre voda, ko je umazana?

Cigaretni dim mi filtrira

zrak poln cvetnega prahu

in mirno lahko napolnim

pljuča z nesnago ki se

prilagaja mojemu drobovju



Lirika v trenutku crkne

voda se razlije v kanalizacijo

in kanalizacija je moj navdih

Šele ko vidiš ti je jasno

da ni logike brez blatne reke



Struga je zgolj odblesk

mrtvega peska Pod gladino

začutim alge To je tudi vse

modre rože so že prejšnje leto

v protestu zapustile dolino

62 | Helena Zemljič

In tretji dan je Bog ustvaril … strast (vstavljena pesem)

I.



Potiskam se vase Hlastam

za tvojo brado in tresem

rahle besede po pesku da bi

postale večje in dosegle

ostale pesmi ki jim nekaj

manjka Nekaj ti manjka

Rdeča nit se je izgubila

v četrtkih Moji prsti

brez črnega laka ohlapno

visijo nad stenami časa

In kaj bi moral reči

opazovalec brez korenin

črt in presledkov Hočem

te od znotraj s črevesjem

razsutim po tleh Vse ostalo

je sežgano v peči Zloženo

po paradigmah kaosa

ob Velikem poku ki je

uničil priložnost In potem

Bog in zgodba in prostor

ujet v tretji dan ko sva ustvarila

strast

In tretji dan je bog ustvaril ... strast. (Patricija Dodič) str. 10

63 | Helena Zemljič

II.



Tvoji prsti se izgubljajo

v meni Režeš skozi pore

in ustvarjaš nove prostore

No more No more! Dlake

se brezsramno združujejo

v Babilonske stolpe Rasteva

Širiva svoja obličja nad

noge in ritnice in usta

ljubezenskih pesmi Ližeš

mi besede iz prsi moji

poskusi pa bledijo v

predpotopne evangelije

ki segajo čez odtise

na kozarcih kjer piše



da je Bog ustvaril Adama

po podobi strasti in je Eva

utelešenje hrepenenja

64 | Helena Zemljič

Zasteklitve (barvna pesem)

Skozi belo okno

so golobi modri

in letijo nižje,

kot bi smeli.

In zeleno steklo

sveti ovalno, zaobljena

ženska brez klobuka

pleše po robu in

razbija meje okvirja.

Travniki se prepletajo

z drevesi in rdeče

okno kaže notranjost,

razbolela kolena in

željo po tekoči glasbi.

Skozi belo okno

so njene oči rjave

in resnica se nežno zvija

pod tvojimi prsti. Videti

je blizu … dokler črno steklo

ne odbije odmeva

njene pesmi.

65 | Helena Zemljič

Natančno poročilo s kraja nesreče (razgledniška pesem)

Bilo je tako, da je najprej

prišla vešča in sedla na kruh.

Nekdo se je vprašal, če je možno

biti le voznik v lastnem avtomobilu,

a se je pogovor hitro zaključil

z močno torto in vsesplošno ugotovitvijo, Kantovega nivoja, da pesniki ne vozijo.

Smo bili natanko minuto tiho, samo toliko, da se kapljice spravijo na papir. In potem zelenilo in mahanje z rokami in aaaahhh!!! -

Sntntn je pojedel vse liste papirja! Vesoljni potop je zmetal na mize ša zadnjo avtocenzuro, medicina pa je obtičala v kozarcih. Takle …

pa imamo … kup zmedenih pesnikov, avto

med drevesi in krace, ki jih je nekdo samoljubno (kot bi neka čudna rastlina vplivala na dobropočutje) poimenoval za pesmi.

66 | Helena Zemljič

O ljubimki modrosti (neodklopljena pesem)

priznajmo si

v strogi logiki si le predmet moje ljubezni in potemtakem bi morala biti ljubezen prepovedana ker je jasno da ljudi ne smemo uporabljati le kot sredstvo za doseganje svojega cilja

z grajenjem lastnega jaza v tujih očeh

ker so moje očitno premajhne in preveč

natiščane z drugimi neznanci



priznajmo si

na tej točki

so le stavki in povedi in odvisniki tisti ki štejejo vejice so tiste ki vzpostavljajo red

da dobimo na koncu obliko logične indukcije konjunkicije deduktivnega argumenta

ki ne dopušča nobenega dvoma



priznajmo si

romantika je razpadla na koščke

le osamljen jezdec tam poskuša

s hrapavimi dlanmi in masko čez obraz

razložiti nekaj takega

kot je fikcija

67 | Helena Zemljič

Jaz sem (sem/nisem pesem)

… oranžna zavesa, ki odkriva & zakriva poglede na sončne zahode, ki prihuljeno čakajo noč.

Smreka, ki nekaznovano prebada oblake

in čaplja, ki na eni nogi opazuje cel svet.

Sem blues, ki se je zlil v morje,

zvok salonarjev v zapuščenih cerkvah.

Padam in padam in padam … (sem padec)

Alica v luknjah čudes.

In padam in padam in padam … (sem padec) whiskey, ki strmoglavlja v kozarce.



Sem svinčnik, ki vse to zapiše,

izbriše in napiše na novo.

Jezik, ki halucionira besede v ustih,

jih zaplete in proti koncu začuda pravilno prebere.

Sem Poletlje brez moških,

ko ob redkih trenutkih utelešam samo sebe.

In včasih pričakovanje,

da mi ne zmanjka besed.

68 | Helena Zemljič

Rojstnodnevna (sem/nisem pesem)

Povedala sem ti …

tega ne smeš imeti na sebi, ko pridejo!

Bi rad, da v florescentno rumeni skačeš ljudem v oči?

In tokrat ne bodi tak psiček,

bodo še mislili, da te hranim z briketi.



Poleg tega pa letos nočem nobenih novih japonk, saj veš, kako so prepišne …

In 50 odtenkov sive? Larifari izkoriščen za samozadovoljevanje zdolgočasenih žena.

Pa tudi nobenih intelektualnih mi ni treba nositi.

kaj si vendar mislil, ko si mi prinesel tistega Akakija, da imam fetiš na plašče?

In nobene nove manikure, misliš, da si moji nothi želijo biti neštetokrat prebarvani?



In zapomni si …

letos nočem, da pridejo še tvoji -

same kislice so, ki me vlačijo po zobeh.

Aja, da ne pozabim … iz seznama za trgovino izbiši Šveps -

brezbarven je, pa še poln zraka.

Tudi narodno-zabavno odpovej,

naveličala sem se vedno istih dveh ritmov.



In veš kaj … odstrani vse ure.

od tiktakanja me bo še kap!

In dragi, brez rojstnodnevnih čestitk, prav?

saj veš, kako upanje napizduje ljudi …

69 | Helena Zemljič

Sprehod (sprehajalna pesem)

1-2-1-2

hodiš



Zgodba o dečku in modrecu, ki mu ponudi žličko olja.

"Oglej si grad," mu reče. "Plačal boš toliko, kolikor kapljic boš izgubil."



1-2-1-2

hodiš



pozorno spremljaš korenine pod nogami

Pazi, kamen! Pazi, storž!

spolzko

spolzko

storž



1-2-1-2

hodiš



smreke bežijo mimo

relacija vzpon-padec

slišiš slap … ali avtocesto (nikoli se ne ve) 1-2-1-2

stop



v tišini se naučiš podržati vejo

vzdih

čakaš, da pljuča opazijo razliko



70 | Helena Zemljič

1-2-1-2

spet



slišiš slap … ne, to ni avtocesta

15 min navzdol in 30 navkreber

smreke bežijo mimo

polil nisi niti kapljice

tla tla tla

slišiš slap



1-2-1-2

hodiš



navzdol

navzdol

stopnice

splozko

spolzko

storž



1-2-1-2

stop



slap

korak

spotik

olje na tleh



"Koliko moram plačati za ogled?"

71 | Helena Zemljič





72 | Pesniški odklop



Skupne čepovanske

Fikcija ni začetek nefikcije, ampak konec fikcionalnosti,

ki me priklepa na grudi

te ženskosti in me posesa,

grobo razdeli in zaliže

moje seske z lopatastim gnevom

brezsrdja. Vkoplje se vame,

zarije navznoter, nemoteno svoje

opravi, čisto pritlehno razstavi

slinasto kopito, zgledno

potlači kopitljavost zavesti.

Nakar vžge turbo. Potem

potlači še mrgolenje časa, škrbavost

besed. Zašije usta mokrim

konceptom nevednosti in

lojalnost razumu. Pizda! Skrajni

končič razgraja možganske

sinapse. Toda, joj! Ni resnice

v pozi, nobenega okusa ...

74 | evangelij po sntntnu

Ko sem spala, sem lunarila o brezmejnem vesolju in brezlunju

z zavestjo o koeksistencialnosti.

Ah, človek, pogan!

Strihnin je zdravilo za

želodčne rane, četudi nima vejice,

kar pomeni konec! Četudi ima

strihnin, lekadol, substral,

se mrakoma zadre predte, uniči

prekomejnost sedanjika, zarine

v sebstvo časa, pomete

z zmrzaljo in gladi strdke

okončin. Pretegnila mu je obrv,

zažgala brezpogojnost dihanja,

zgnetla okostje. Postoj! Jaz

bedim neugnano, jaz se brzdam,

stojim velikoobratno v mehurčku

kolonjske teletine.

75 | evangelij po sntntnu

Danes se ne bojim svetlobe, nejasnosti in okovja! Prdim

svobodno pod odejo! Varim

oklep, poln jezika, okusa, karda-

moma – ČESA? Nima nageljnovih

žbic! Nimaš ognjiča. Imam! Kakorkoli,

vedno ti prepolnokusnež, sladokusec,

zobotrebač in prepotrebnik.

Prebode te misel – spizditis

v korenitis! Jebemti kroglice

kisika, jao, pa molekule vode,

jao, pa daj zagon človeštvu!

Vzgon poizkusa naj zagori

v širokoglasnem odmevu! Danes

je plomba nesmiselna, danes

se mi trga uho, nos pečati in

usta trepetajo!

76 | evangelij po sntntnu

Sntntn sije poševno na

podložne mandarine. Z malo

radovednosti srečnih naključij

ustvarimo novega, mu

dodelimo piedestal in prebarvamo

dlake. Kosmatež neugnani!

Kakorkoli zavesten, čemi tiho

na obodu. Prilezeš in protezo

natakneš skozi luknjico

zasanjano, okoli vrtička, ki

sezuva njegovo bit, pljuva

mavrico čez zaplanke zaplankane,

razvlačuje vesolje, kaloričnost

pomaranč opisuje z žvrgolenjem

kolesarja brez morale (!), ker

sntntn zarisuje vesoljno papagajščino

čez preprostost tišine in

brezčasnosti, suženj lepoti,

košati pesniški paradoksljaj.

77 | evangelij po sntntnu

Vrtiček sadja leži pred domačo gnojšnico in sanjari o kupu

dreka sveže postlane štale.

Potem – ničnost. Čista poezija.

Nečista kozmetika, biognoj žensk

brez superpipsa, bio-shit kvazi

– blablabla! – In končno, resničnost!

Vrtiček se vrtička sam,

zlagoma prerašča samoelipsasto

sled. Aja?! Nov produkt FB

sladoledenost novomedijske novinarščine

orje pokorščino in žveplenost

pravih domobrancev, ki domujejo

v medokončinah Kosovelega jajca.

Boj za zelenjavo. Vrtiček živi

razuzdano, se obnavlja samorodno,

se kosteni (hahaha!), hvali

druščino plevela, razrašča neskončno

nazaj v miniaturnost.

78 | evangelij po sntntnu

79 | nizanke

mrljuckav

poduhovljen

pajac

in presran

ob uri navdiha

ob večerni zarji

v medsvetju

v avtopralnici

prevrača kozolce

liže mentol

ker je zmanjkalo

bombone

navdiha

ker ga je stisnil

ljubek

kraljevi norček

davno

na sredini treh



(svrbi)

se praska

iz navade

brezidejni

pesnik

v prazgodovini

brli

presneto zori

zaradi lepotnih pik

80 | nizanke

ozvočen

dan

tistega krvavega večera

na štrmacu

popiva in popisuje

da bi šel v

miru na čik

pavzo

bradat

škratek

neizpodbitno neoseben

v brezčasju

rumenokožec

na vrhu gore

marsy-kdaj

peče cveteče kostanje

na livadi

iz samohotenja

menja varovalke

v župnišču

da bi se spomnil

idealističen

pesnik

ob jutranji kavi

kakšen?

na 15. aveniji v N. Y.

brezveze

kako? kdaj?

da ne bi ostal s kratkim

kje? kaj

dela? zakaj?

81 | nizanke

VERIŽNA PESEM (Branka, Željko, Gregor, Franci, Patricija, Tomaž, Helena, Vesna, Sara, Tine, Ana) Izhodiščni verz:

Prazna zelenka na mizi pred mano stoji.

Vsa zelena. Kaj se mene boji?

Za 1. maj se čutim izzvan,

V meni ogenj gori,

proslavljat se odpravljam že cel dan.

zatorej bom rimal še jaz na ta večni iiii, Hvala bogu, to zelenko imam

potem pa naj Vesna zrima na a.

in jo ponujam radovoljno naprej,

Kaj misliš, da ne zna?

v sntntnovo domovanje brez mej.

Kjer se skače, divja in smeji ha ha.

Prazna zelenka nam polnost pove.

Kjer se na rimo res spozna.

Čeprav dolgo hodi, nikamor ne gre.

A ne tako kot jaz.

Potegne iz tebe vso moč,

To ni noben poraz!

dokler ne kličeš Na pomoč!

Le kaj naj s tabo, zelenka draga?

A bi lahko končali z zelenko?

V Čepovanu čaka te žaga.

Imajo žago – tu je industrija!

Želel bi si jo mladi Simon Jenko,

In to naj bi bila poezija?

zavidal bi mu jo tudi France Prešeren,

To zelenko moramo izkjučit

ki je v tem slučaju zelo primeren -

in na sntntn se priključit.

da sprazni to zelenko

In kaj bomo zdaj?

in nadaljuje s pečenko,

da bi končno nekam prišel

Ker je prvi maj,

in kakšno dobro bejbo zadel.

bomo zelenko priklicali nazaj,

Zato naj tršica nadaljuje,

bomo kaj iz nje spraznili

ki ob zelenki se spakuje.

in v ekstazo se vrnili.

Zdaj!

Na ta, isto drugačni kraj -

s Pohorja v Čepovan.

82 | skupne čepovanske

ČEPOVAN = ČEŠPO UN

(medjedilne iztrganke iz pogovora, zapisovaka Ana, izgovarjalci Branka, Željko, Gregor, Franci, Patricija, Tomaž, Helena, Vesna, Sara, Tine)

To je obetavno. Ja, od Betovna.

Čutim tvojo iskreno goljufivost.

Padu mi je, moj piščanec.

Beseda je prevod misli.

Te pa ga še enkrat natakni.

A lahko misliš brez besed?

Ti si zaključla, jaz si bom pa še

So že ugotovili, da je jezik bolj uporaben za ene tri vrgu na žar.

razmišljanje kot za komunikacijo.

A to resno govorite al je metafora?

Ne, metonimija.

Če je vesolje neskončno in je možnosti nešteto, Bikovka sem. Bikovega tiča obtežijo in potem obstaja verjetnost, da že vse obstaja: na primer spletejo in to je trše kot pendrek. Če ti kdo reče roman z naslovom Kozarec v kaminu (ki je krava, reci: kako si uganu?

parodija na Ognjeni kelih), zato ga ne bomo napisali.

Pri nas zgoraj rečemo haklih, pri nas spodaj pa aklih.

H se izgubi iz ta zgornjih do ta spodnjih krajev.

Moraš priti do dna, da greš lahko navzgor.

Blagor se ti, ki imaš rojstno hišo.

Nam so ukradli rojstni kraj, ker so nas šibali v

»Bejbi, mava midva pivo,«

porodnišnice.

jo povprašal je igrivo.

To je kraja rojstnega kraja!

»Ni več piva, stari moj.

Mene, dragi, pij nocoj!«

Zdaj sem pogruntal sistem.

Boš še sirni fundi? Ne, ne, jaz to bolj iz sočutja.

(pesem za uprizoritev, premierno sta jo

uprizorila Tomaž in Sara)

83 | skupne čepovanske



Skupne pohorske

Utemeljen

Zarjavel

Zaljubljen

kunec

predsednik

drekobrbec

v Narniji

v žarilni nitki

v hiši nasprot' sonca

na zadnji dan svojega

ravnokar

v vsakem odsevu

življenja

čepi na biseru v školjki,

onanira,

pometa oblake,

ker ne ve vprašanja.

ker so psihopatska nagnjenja

ker se boji teme.

premočna.

Elastičen

Visokoležeč

nečimrnež

Mahatma Ghandi (dober človek)

v RTV bazenu v antiki

za sedmimi gorami

kakšen?

kopira Cankarja,

na vsak Gospodov dan

ker nima živcev.

preklada drva,

kako? kdaj?

ker bi rad rešil svet.

kje? kaj

dela? zakaj?

Neandertalska

Ljudožerski guru

melona

pod uro na železniški postaji

na literarnem večeru

vsakokrat zgodaj popoldne

za tri kašlje

zre v usmiljeno blato,

hrani mačke z ostanki večerje,

ker mu ni dala.

ker ima hladilnik.

85 | nizanke

Sestavljenke iz definicij RESNICA je ...

PEPELNIK

Tisto za romani, pesmimi in človekom je verjetno strašna slika, črna luknja v kuhinji. Resnica je Predmet, v katerega ugašam cigarete,

kresnica, ki je izgubila K, peresnica, ki je izgubila spreminjam v

PE, relativnost v preoblečeno laž. Ali je alternativna resničnost zmagovalna laž?

smetišče izgorelih želja.

Branka Merhar

Sinonim izgorelega denarja

leži v tvojih ustih.

Geslo: Porenta

Drugo ime za žaro -

1) Ljudska definicija:

(mrtev si)

Blond sončica.

Pokopališče čikov v pepelu -

2) SSKJ:

(mrtev si)

Tista Ana z Dolenjske - dobra pesnica; gospa učiteljica, ki piše pesmi.

Vse skupaj si ti -

3) Iz kulinaričnih zapisov:

najbolj prekopano arheološko najdišče v big Ena taka porova omaka, oz. manj natančno, nekaj brotherju slavnih.

rumenega za pojest.

Vidim te.

4) Iz muzikoloških priročnikov:

Moja moška pepelka,

Predhodnica trobente.

tvoja usta, ko te poljubljam.

5) Iz postmodernističnih priročnikov:



Artistično bitje. Asociacija na polento.

6) AMZS brošura:

(Si le še kup pepela,

Renta car brez povračila stroškov.

moj štiridesetletni spremljevalec.)

7) Filozofski priročniki (gl. Hannah Arendt, Izvori totalitarizma):

Helena Zemljič

Izvira iz parlamenta?

8) Zen budizem:

Ta človek, ki se premika po Renu, in zliva z reko s povodnim zenom v sebi.

Sara Špelec

86 | skupne pohorske

Prisluškovanja (iztrganke iz pogovorov, zapisovalka Ana): PRVA KAVA

Ampak po Modru jih ni tako malo.

(Sara, Tine, Jana, Ana)

Moder in moder je dubleta.

Janko in Janko imata enak naglas.

Jaz je ne bom niti sladkala, tako je dobra.

Tonemski.

Stran s sladkorjem!

Obedelovali me bodo kot material.

Jaz pa si jo bom sladkala.

Cel večer jih bom morala poslušat, že spet.

O, ne! Čemu?

Čez pol urce.

Iz navade.

Čez 30 minut.

Odvadi se je!

Jaz bom malo mleka. Po dugem.

Kako po dugem?





PISATELJ


Po dolgem času.


(Martina, Helena, Sara, Željko, Branka, Janko, Jaz ne bi to rekla, to je ta nižja štajerščina.

Jana, Ana)

A, bejži.

Nekaj slišim.

Pomislil sem, v gostilni za šankom, da bi pisatelj Ja, zdaj bi pa že lahko kdo prišel.

pisal glasove in zgodbe,

To so Štajerci.

ki jih tam govorijo.

Pisatelj je valovalka med šankom in bralcem.

Pisatelj je smetar, ki pobira ostanke in jih KOPIŠNICA

reciklira.

(Branka, Željko, Jana, Sara, Janko, Ana) Jaz danes ne mislim. Imam intimen odnos s pisateljem.

Okljuk? Okljuka? Okljuk. Okljuka.

Čakaj malo, zdaj smo na definicijah.

To je pa dubleta.

Jaz sem Martina, to je moja mala senca.

Veš, kako je to lepo.

Odpustim ti, ker si blond.

To je za v pesmi uporabit.

Pisatelj je droben tisk za blondinke.

Prvič čujem.

Politika je pa … đumbus.

87 | skupne pohorske

A imate kaj za pisat s sabo?

KAKO SMO UMRLI IN PREŽIVELI

To so osnovni pripomočki.

(Martina, Helena, Sara, Željko, Branka, Janko, Avtocenzura ...

Jana, Ana)

Čuj, Ana, presed se, če misliš s takimi.

Tiho bodi, ne morem se avtocenzurirat!

Ob polnoči bo nastopil Sntntn.

Meso je bilo najbrž pokvarjeno.

Najbrž bosta preživeli Sara in Martina, nič nista krivi.

TELEPATSKO ŠEPETANJE

Jedenje mesa je bilo prostovoljno.

(Martina, Helena, Sara, Željko, Branka, Janko, Klobase so bile mnogočasno pogrete,

Jana, Ana, lastnik koče)

zato to ne bo zaradi klobas.

Dovolite, da vam to preberem s svojim eteričnim Imamo napade smeha. To je prvi znak zastrupitve.

glasom, mogoče je to edino vredno. Zrakomlat Željko je brižno stopil po razkužilo,

za vnebohod.

morda bo Tine preživel, ker se je prerazkužil.

Amaterski žitni krogi ... Narediš jih tako, da Janko se ni razkužil.

skočiš s padalom, zapičiš količek, s špago narediš krog in potem te helikopter dvigne v nebo.

Točno so vedeli, kaj počnejo z nami.

Katjuša, dol pridi k meni malo!

Mogoče je bil ta šnicelj napačno vzgojen.

Zakaj pa muzike ne narediva?

Zaupajmo domači litrski medicini.

Tudi Predin je bil nekoč lačen.

Bomo potem umetno dihali na daljavo.

Katujša! Katjuša, ej, ej, Katjuša!

Avtocenzura pri dihanju.

Na visoki strmi breg.

Ajde, da se razkužimo!

To so medvedje šape, veš.

Joj, nekaj sem začutla!

In so še sveže, glej.

Dokler čutiš, je še v redu.

Sntntn je večgalsno soglasniško stanje duha.

Ne čujem.

Ko bomo šli v ogenj,

Tak potiho govorite, mi Pohorci smo bolj glasni.

ko bomo hodili po žerjavici,

ko se bodo zdravila in strupi

v mediju našega telesa borili,

se bo ukrivil prostor in čas.

Preživeli bomo črne luknje.

88 | skupne pohorske

Lahko ti je slabo od aspirina, jebiga.

PESEM

Ti misliš na gobe, pa te napade en navaden zrezek!

je rakija, razredčeno vino!

Je kdo bral Tibetansko knjigo mrtvih?

Ne, jaz sem brala samo Knjigo mrtvih, notri so recepti.

Tisto, česar ni.

Umrlemu duhu se postavljajo bariere,

Absurdna bolečina

ki jih mora premagat, da se prebije do točke razsvetljenja.

nedoživetega:

To traja 49 dni.

veter, ki se vseeno premika.

V pošastih moraš spoznat prijatelja.

Je tok, ki zbuja občutek

V šniclu moraš spoznat prijatelja.

resonance besed:

Zdaj bom začela slepo pisat.

vesolje v besedah

Si reinkarniranka?

in besede v vesolju.

Ne, jaz sem konvertiranka.

Če ne znaš lepopisja, poskusi s slepopisjem.

Ana Porenta

Pravilno, zakaj bi se prehladila?

Se gremo tisto igrico?

Vidve začnita, ki sta artikulirano razsvetljeni.

Tvoje telo je polje kontrapunkta,

če vzameš še eno zdravilo na drugo že vzeto.

Samokontrola se sliši tako nemško.

Samocenzura pa latinsko.

To je vendar mrtev jezik!

Čez par ur bomo vsi govorili latinščino.

89 | skupne pohorske



Izzivi za odklapljanje

IZZIVI za ODKLAPLANJE

Nisem tršica, čeprav modrujem in hvalim in ukazujem in EVANGELIJ PO SNTNTNU

oporekam. Sem izzivalka za pesniške odklope, ki so v resni-ci priklopi na pesnenje. Takele izzive smo se šli na Pohorju (To sta izrekli Helena in Martina, ko sta videli vse zapise in Čepovanu - in ker so bili nekateri na obeh odklopih, so obeh let - te igre si nisem izmislila, poznam jo iz otroštva, se pojavljale stalne (udomačene delavnice) in tudi nove, ker in ne vem več, kdo mi jo je predstavil in sem se jo že takrat kdo pa bi pisal vedno z istim žarom na isti izziv?

strašno rada igrala.)





IZTRGANKE IZ POGOVOROV


Ta igra ima strukturo:


Je v izgovarjanju kaj poetičnega? Najbrž, če govorijo pesnice Kakšen?

in pesniki. Ujamem pa ne vsega, ker včasih tudi kaj govo-Kdo?

rim. Pišem in pišem in iztrgujem besede iz dialoga in iz Kdaj?

pozabe. Drugi rečejo, da jih kradem in jih bom zavedla v Kje?

COBBIS. Kar naj govorijo, dokler ne pišejo ;) Kaj dela?

Zakaj?

List potuje v krogu in vsak zapiše odgovor na eno od zgornjih vprašanj (na vsak listek zapiše odgovor na drugo -

naslednje vprašanje po vrsti). Ko zapišeš svoj odgovor, list zapogneš, da tisti za teboj ne vidi, kaj piše na njem. Igra se konča, ko je na vseh listkih napisan odgovor na zadnje vprašanje (Zakaj?). Tako dobimo naključna sporočila, ki so pogosto smešna, vedno pa (vsaj strukturno) logična. Ker so evangeliji vesela sporočila, se povsem strinjam s preimeno-valkama stare igre z novo(tvorjenko).

91 | izzivi

SEM / NISEM (iskanje identitite skozi zanikanje) SPREHAJALNA PESEM

To je bila najdaljša vodena vaja na Pohorju. Vsak od To je izziv, ki ga v vsakem okolju rada ponavljam. Sprehod, na-udeležencev si zapisuje najljubše podpomenke slišani menjen pesmi, naj poteka v tišini, tudi če se odvija v raztegnjeni besedi in zapiše tudi, zakaj mu je tako pri srcu (npr.

skupini. Ti, ki hodiš, spremljaj, glej, božaj, čuti. Prepusti se pokra-ptič, ker lahko leti). Vodja delavnice počasi niza samo- jini, zvokom, vsemu videnemu in domišljijskemu, vsemu razločne-stalnike, kot so:

mu in navideznemu. Hodi, dokler te ne zaobjame, potem se ustavi in piši, spet hodi, skiciraj, kracaj. Ko se vrneš, boš bral in krčil in žival

prestavljal. Ko hodiš, zajemaš. Ko se vrneš, zgradiš. Včasih dodam rastlina

prepovedano besedo (v Čepovanu je bil to dež, saj je skoraj ves čas barva

padalo) – prikaži in ne poimenuj.

predmet

obuvalo





BARVNA PESEM


ples


glasba

Barve nas navdihujejo, včasih za izziv uporabim slikarska dela, slika

fotografije, prozo ..., v Čepovanu sem izbrala pesem Miroslava pijača

Košute Barve dreves. Na posebnih listkih so ustvarjalci izžrebali jed

enega od zapisanih samostalnikov (npr. omara, sntntn, olje, lonec knjiga

…). Vsak je stvari položil v svoje palete pisanja in tako so nastale počitnice

barvne pesmi.

nakit

…

VSTAVLJENA PESEM (pesem s citatom) Tako dobi vsak seznam svojih najljubših stvari. Sledi Potrebujemo nekaj vsebinsko zaokroženih verzov iz pesmi (lahko seznam neljubih, po istem vrstnem redu in prav tako z je iz poznane pesmi, lahko je iz pesmi avtorjev, ki sodelujejo v razlago (npr. oranžna, ker me prežarči).

delavnici …). Odločim se, da bo vsak napisal tak verz na listek in da Vse to je pravzaprav šele material za ustvarjanje. Sledi ga bomo izžrebali - le kaj je vsakemu od nas namenjeno? Tuj verz, samotno pisanje in črtanje in kombiniranje pesmi o s katerim se spoprimš, morda zahteva od tebe miselni preskok, sebi, ki si / nisi, si vse hkrati in vsakega malo …

menjavo pozicije, osebe, časa, kraja, strukture pisanja … In kaj narediš? Empatično pustiš, da te preplavi in ga pestuješ in je kot seme, iz katerega vznikne nekaj novega. Pusti, da te preseneti, da se razraste v novo celoto. In ne pozabi označiti citiranega dela v tvoji novi pesmi ter njegovega avtorja.

92 | izzivi

NIZANKA (nizanje besed) PESEM IZ DEFINICIJ

Sedimo v krogu, vsak ima pred seboj list. Listi krožijo v Definicije po Borisu A. Novaku (Oblike sveta, Ljubljana: skupini. Na en list lahko napišeš le eno besedo, pri čemer Mladika 1991, str. 30) so pesniške oblike s skrajno jedrnatim štejejo tudi najdrobnejše (k, h, v, o, s …). Vsi ves čas vidijo, izrazom, pri katerih skušamo "s svežim jezikom in humor-kaj so napisali tisti pred njim. Pišeš, kar ti pade na misel.

jem iztrgati stvari iz železnih navad vsakdanjega razumeva-Ohranjaš le razumljivo strukturo. Konča se, ko je konec nja in uporabe ter jih ugledati kot živa bitja, vredna čudenja papirja. Odbito? Pa še kako.

in radosti." (Prav tam, str. 30)

RAZGLEDNIŠKA PESEM

Tako si na list zapišemo vsak svoj samostalnik in listi krožijo v skupini, vsak na prvo besedo zapiše asociacijo, Na list vsak zapiše ime kraja, nato list kroži v skupini in misel, definicijo. Ko dobiš nazaj list s svojim samostalni-vsak od udeležencev nanj napiše asociacijo na ime ali kraj.

kom, skušaš povezati vse, kar so zapisali soigralci v strnjeno Vsak nato napiše razglednico iz svojega kraja in v njej upo-celoto (brez odvzemanja in dodajanja ne bo šlo), v pesem iz rabi vse besede, ki so jih nanizali ostali. V Čepovanu smo se definicij. Še posebej me veseli, da se zdaj lahko za neizčrpno šli različico tega izziva, ki ga rada uporabljam tudi v drugih braje, čudenje in (so)ustvarjanje naslonimo na Definicije literarnih delavnicah - besede, ki jih je morala vsebovati Borisa A. Novaka, pesniško zbirko, ki je izšla 2013 (Goga, razglednica, so bile:

Novo mesto).

kapljice

Poleg pisnih izzivov smo se srečali tudi s pantomimo zelenilo

(prikazovanje naslovov knjig) in govornimi igrami (verižna vešča

pesem v krogu, asociacije, verige besed …).

sntntn

pesniki ne vozijo

Upam, da sem z opisom izzivov, še bolj pa s pesmimi, ki so vesoljni potop

jih zapisali avtorji, vsi skupaj navdihnili koga od bralcev, dobropočutje

ki je nedvomno tudi sam ustvarjalec, da jih bo preizkusil močna torta

na lastni koži in odprl kaka simpatična vrata v svojo novo medicina (2 l?)

pesem. Sicer pa naj se nam naslednjič pridruži.

aaaahhh!

Ko bom imela še malo več časa, bom napisala obširnejši priročnik, so mi naročili moji ljubi soodklopljenci.

Ana Porenta

93 | izzivi



Čepovan, maj 2015



95 | Pesniški odklop





96 | Pesniški odklop





Pohorje, avgust 2014





102 | Pesniški odklop