noči (I, 3962), kjer prijezdi na prašiči na skupščino vešč. Predvsem pa je slično ne le helensko krajevno in mitološko ozadje, marveč tudi celotni ideal lepote in poezije v veselem antičnem erosu. Pesnik utemeljuje ta prehod po svoje, češ, Till, »der von Gift und von Galle sich ziehn lieB durchs blutende Deutsclilancl, der nichts tat, um nichts Boses zu tun, dessen Seele so ernst ist, dafi er sich, um am Ernst nicht zu ster-ben ins Lachen gerettet« (S. 252). A dočim najde Faust vendar le zmisel življenja v praktičnem delu za socialne dobrine, ostane Till do konca lepote žejni, življenju tuji, učeni aristokrat, ki razglablja uganke vsemirja in pravice življenja, slednjič pa konča, kot mnogi Hauptmannovi junaki, poln svetobolja in problematike v naročju matere narave.
Zastonj je stremel »aus der irdischen Wehsal und himmlischen Irrsal« ... »Deshalb gab ich es auf, nach dem Ziele zu streben« (S. 248).
Kakor je njegov šaljivi vedež v jedru ves elegi-čen in resigniran, tako mu je cilj v resnici neizvesten, zakrit v nejasno simboličnost, kot je pesniku sploh lastna. Bojujeta se v njem oba nasprotna principa v raznih postavah in z več imeni. hreal mu je solnčni bog Lepote in Ljubezni, a v oblasti ga ima zemeljski ali peklenski demon Saturn, nekak drugi Mefisto. Till pravi sam: »... ich fiirchte gar sehr, mein Planet ist Saturn« (S. 235). A v nasprotju z optimističnim Fau-stom ne najde Till kot predstavnik Hauptmannovega biološkopozitivističnega   relativizma   prave   odrešitve.
Kozmos, mitos, logos; ta moderna gesla so lebdela pisatelju pred očmi, ko je hotel v veliki svetovno-nazorni pesnitvi zajeti z občečloveškim protagonistom najgloblje osnove našega bitja. Tako gre v tendenci isto pot kot večina ekspresionistov, opremljen vrhu tega z naočniki »humorizma«, te stare in nove, a vedno superiorne vrste gledanja na svet. V zmislu sintetične struje kombinira nasprotujoče si prvine, da se na ta način dviga na višjo stopnjo vesoljstvene pesnitve.
Vendar pa se njegovemu delu preveč pozna, da ni elementarno nujen izraz notranjega doživetja ali plod enotnega hotenja in mišljenja, da se mu ni izvilo neposredno iz srca, ampak da je izdelek spe-kulativne fantazije na bazi iz vseh koncev in krajev nabranega gradiva, zabeljenega z groteskno romantiko. Vsa snovnost je sestavljena iz množice motivov in domislic, za katere se veščemu čitatelju vsiljujejo viri in vzporedbe. Nametano je tu sila aleksandrin-ske ali, če hočete rajši, leksikonske učenosti. Haupt-mann hoče biti doma v vseh filozofijah, verstvih in znanostih in v delu mrgoli imen, izrazov, pripomb, ki kličejo po komentarju, če naj bo širšemu občinstvu razumljivo. Za literarnega zgodovinarja pa si ni treba želeti lepše prilike, da pokaže brez težkega truda številne reminiscence iz prejšnjih knjig avtorja pa sorodne pojave iz sodobne nemške in svetovne književnosti vseh mogočih faz. Originalnega v tej drob-njavi ni mnogo. Niti zgodba s solncem n. pr. ni nova kot kaže A. M. Frevev Weltuntergang. Zlasti v zadnjih opevih, ki so brez prave organične zveze s prejšnjimi, prevladuje didaktično razglabljanje prirodo-slovnih problemov, oziroma igranje z raznimi podmenami, primerami in simboli — na škodo neposrednosti in zanimivosti. To spominja na dekadentsko na-rejenost, ki ne ogreje duše,
Značilno je za Hauptmanna, da pušča svoje misli tako rad v nekaki megleni nejasnosti. Gotove postave — ideali — dobivajo po več imen, prehajajo druga v drugo in se pri tem prelivanju razblinijo v neizvest-nost. Ta neopredeljenost naj bi napravila vtis glo-bokosti in naprednosti, pa priča o njegovi notranji neodločnosti. Bil bi rad velik videč, ki prodira v neskončnost, v nadindividualno občestvenost, a le s sočutjem, dvomom in ironijo nas kljub vsej patetični dialektiki ne more prepričati. Njegov pogled na svet hoče biti prost vsakih spon in zato je tudi izločena vsaka nravstvenost, tako da mestoma groba seksualnost odbija. Tu hodi pisatelj po široki cesti zavestne nebrzdanosti, na katero zanaša tok časa toliko pisateljev.
Manj se je znal Hauptmann približati najnovejšim kapricam mode po zunanji, oblikovni plati. V kompoziciji se sicer precej poslužuje moderne prostosti glede kraja in časa, pa tudi glede vzročnosti. Posamezni prizori si sledijo dostikrat brez vidne zveze kot hipne slike v filmu. Vendar se trudi avtor, da bi utemeljil na racionalistične načine postanek raznih svojevoljnih sanj, zamislov in fantazmagorij, dočim je prehod v normalno stanje ponavadi nerazložen. Vrnitev iz elizijskih sfer n. pr. odpravi z izrekom: »Wie ich wieder zur Erde zuruckkam, das erzahl ich dir spater einmal, Prinz, sofern es die Zeit will« (S. 284). Še bolj interesantno pa je, da je postavil pisatelj na začetek spevov ali prigod kratke vsebinske posnetke v prozi, v katerih podčrtava zunanjo nit dejanja, pa se pri tem včasih sam norčuje iz junakovega početja, torej neke vrste romantična ironija.
Slog je živahen, slikovit in gibčen. Saj je Haupt-nianii mojster besede, tudi vezane. A neredko je pripovedovanje razvlečeno, preveč gostobesedno, oziroma baročnoretorično. Deloma je tej nepregnantni dikciji vzrok heksameter, ki si ga je naš šlezijski homerid izbral za mero svojega epa. Sicer teče pesniku ta stih za čuda gladko, a se ustroju modernih jezikov sploh ne prilega dobro, ker je zgrajen na drugačnih metričnih osnovah. In pri tem obsegu dela (303 strani v kvartu) skoraj mora učinkovati monotono. Tu je torej Hauptmann najbolj oddaljen od revolucionarnosti ekspresionizma. Drži se zavestno tradicije estetskouglajenih form, kot priča še nova pesnitev »Der grofie Traum«, nekaka zgodba njegovega časa, zložena po Dantejevem vzoru v tercinah.
Kritika se izraža o Hauptmannovem Tidu kot o večini njegovih spisov iz novejše dobe precej deljeno. Večina pogreša homogenosti, preprostosti in mladostne neposrednosti. Gotovo bo imel pri starem slovesu pisatelja velik, zlasti literaren odjek, prav tako pa ni dvoma, da ne bo dosegel takšnega hrupnega uspeha kot — J. Hašek s svojim neugnanim Švejkom.
Dr. L.  Sušnik
NOVE KNJIGE
SLOVENSKO SLOVSTVO
Ivan Pregelj: Izbrani spisi. Tretji zvezek: Odisej iz Komende — Zapiski gospoda lanspreškega. Založila Jugoslovanska knjigarna. Str. 269. Ljubljana, 1929. — Posebna okoliščina tega zvezka je, da se nam sam označuje kot ljudsko branje; prvi del knjige »Odisej iz Komende«, prejšnji »Peter Pavel Glavar«,
187
ima živo tipiko slovenske ljudske povesti, drugi del, »Zapiski gospoda lanspreškega«, zbirka novel in premišljevanj, pa je vsaj snovno večinoma ljudski. Če govorimo še o vrednosti knjige na splošno, je treba povedati, da se nekateri spisi drugega dela oblikovno in vsebinsko dvigajo nad uvodno povest, toda vsa knjiga nam kaže Pregljevo celotno podobo z vso njegovo široko oblikovno razteznostjo in duhovno prilagodljivostjo, tam od ljudske povesti, od koder je prav za prav izšel, pa tja do iskane slovstvene naloge, v katero se je pozneje zapletel in kjer je tudi izzorel. Za oceno tega zvezka nam je treba spregovoriti o slovstveni vrednosti ljudske povesti, kakršna je »Odisej iz K o m e n d e«. Ne da se tajiti, da ima ljudska povest v prvi vrsti svojo uporabnostno tendenco, prikrojeno mišljenju, posebej pa še čuvstvo-vanju najširših ljudskih plasti. V taki povesti se pisatelj v snovanju in oblikovanju približa privzgojenemu ljudskemu čutu pravičnosti in previdnosti, ki vodi dogodke in upošteva vdanost čitateljevo, da tudi vse neurejene usode sprejme kot življenjsko nujnost. Rad se trdno oklepa snovi, t. j. zgodbe, vzete iz »resničnega življenja« in jo sam preobliči samo v zmislu pesniške pravičnosti in epične ideje. Nekako v tem pravcu se je razvijala naša ljudska povest, odkar ji je dal smer sam Levstik v »Popotovanju«, ko je dejal, da nam stojita za roman odprti dve poti, pobožno-narodna, po kateri je pisan Svetin (Sreča v nesreči), in pa svetna, po zgledu župnika Wakefield-skega. Ta Levstikova perspektiva je res pobudila tipično slovensko povest, katere najboljši cvetovi v novi dobi so Detelove in Pregljeve povesti, njihov idejni pendant pa »Pravica kladiva« VI. Levstika. Ker je osnova teh povesti romantična, idealistična, je zato naravno, da se je je realizem ognil in da racionalistično oblikovanje lahko napravi iz nje samo nestvor, nasprotna tendenca pa pamflet. Dobra more biti povest samo tedaj, kadar izvira iz čistega ljudskega nazora, ki vse sebi nasprotno sicer sodi, pa ne obsoja. Epičiia ideja naših povesti je večinoma pobožno tematična; vsi dogodki se križajo pod to idejo (pri več Pregljevih povestih: Zgodi se Tvoja volja) in končna ureditev mora izzveneti v idejni harmoniji. Ta literarni oportunizem krščanskega življenjskega nazora, ki tako od zgoraj rešuje aa svetu vse dobro in zlo, živi kot naša narodna duhovna usednina, zato je tudi umetniško uporabna. Ta nazor je ustvaril idealne podobe v naši književnosti, podobe mater in sester in značilno duhovno očetovstvo Pregljevih župnikov. Zato so tudi v »Odiseju iz Komende« idejno najlepše podobe Jerasova mati, sestra Manica, župnik Rogelj in Ana Marija in zato so ta mesta tudi čuvstveno najmočnejša.
Povest zahteva tudi svojo tehniko, prikladno njenemu idejnemu nastrojenju. Duhovni mir in ubranost zahtevata, da se dogodki urejajo tako, da bude vzgojna doživetja. Radi vzgojnosti ti dogodki navadno ne morejo biti svobodno razgibani in naravno iz-zoreli, ampak usodno utrgani in refleksivno dopolnjeni. Tako je v »Odiseju iz Komende« zgodba nezakonske matere, očeta in sina večkrat po čudnih naključjih pretrgana, pomešana z drugimi epizodami, ki imajo vse genljivo vzgojen pomen in zato najdemo predvsem v glavnem dejanju polno romantičnosti, ki po zgledu naših starejših pisateljev dogodke tako
rada popelje iz naše ozke zemlje v široki svet, čez morje, v daljne dežele in jih spet vrača domov (Vihar na morju, Trsat). Za to romantičnost so pisatelju dobro došle Glavarjeve zgodovinske dogodivščine, v njih je našel mnogo oblikovnih možnosti in prilike za vzgojne in miselne poudarke. Dasi je pisatelj ohranil staro tehniko povesti, kaže povsod svoje svojstvenosti. Nekatera poglavja so izdelana bolj begotno, kljub temu je opomba na str. 269, da povest »poje kot kič,«  neupravičena in  neumestna.
Drugi del knjige, Zapiski gospoda lanspreškega« so novi izvzemši zadnjo črtico »Bičanje v Kranju«; ta ne spada sem. »Zapiski« se odlikujejo po miselni izzorelosti in formalni izglajenosti in so utrganemu Petru Pavlu Glavarju originalno dopolnilo. Izmed retoričnih meditacij je najboljša »Propoved ob uljnjaku,« kjer se pogled v življenje vrača od skrajnih mej mikrokozma v preprostost in vdanost pobožnega in vernega srca. Druga meditacija »Confiteor šibi« ne zadovoljuje radi svoje manirira-nosti, zlasti pa so neprijetni dovtipi kot so opombe pod črto in pa formalna ironija v IX. poglavju. Najčistejša umetnina '"tega zvezka je novela »Regina Roža ajdovska«, kjer se je Pregelj pokazal kot mojster baročne in klasicistične novele z običajno nerazrešljivo skrivnostjo in široko referativno in eksplika-tivno ekspozicijo — zadaj za dogodkom, ne pred njim. To utegne biti najboljša Pregljeva novela sploh, čeprav se mu je uvodna balada, narodno ponarejena, napravila bolj kot refren Murnove »Blearnev stone«.
Enota tretjega zvezka se kaže duhovno in oblikovno kot barok, toda ne v zmislu kopije odmrlega stila, ampak kot harmoničen živ izraz zgodovinske dobe. Projekcija lastne osebnosti v historični čas se je Preglju tu skoraj bolje posrečila kot v »Bogovcu«, dobila je zrelejših, objektivnejših rešitev, dasi morda zunanje manj učinkovitih. Formalno si je Pregelj pomagal s klasicistično simboliko, baročno retoriko in književno tipiko. Zaradi klasicistične simbolike je prekrstil tudi »Petra Pavla Glavarja« v »Odiseja iz Komende«, kar za naslov povesti ni posebno dobro, baročno retoriko in književno tipiko pa je uporabljal v meditacijah in novelah. Nekaj artističnega ima tako delo še vedno, vendar pa lahko rečemo, da ta zvezek kljub svojemu poljudnemu značaju dehti živ vonj 18. stoletja v današnji čas.                                    F. K.
Naša beseda. Izbor pesmi Otona Župančiča (določil Fran Albrecht). Založba Svet. Ljubljana, 1929. — Ta knjiga, ki bi bila morala iziti že lani za pesnikov jubilej in ki ima kot marsikaj pri nas svojo usodo, s katero je poročevalcu računati, ni ne nov ne star in ne poseben Župančič, nego prepliširan album konven-cionalne oblike in zasnove: berilo. Ni nov, ker nam Ž. novega, to je močnega nima nič več povedati (zato bi Velikonočno epistolo z mirno dušo lahko pokazal svojemu sinu); ni star, ker je le nekaj pesmi v zbirki, ki jih doslej nismo čitali v njegovih knjigah; in tudi ni poseben, ker je to berilo brez vsakršnih  akcentov.
Kar se človeku pri Mladih potih, ki so tudi izbor pa ga je uredil Župančič sam, ne pripeti, to se mu pri Naši besedi v obilni meri, namreč: pesmi poj o ubito, hočem reči prav albumsko. Ob določenih dobah in  nekaterih  narodov  edina politika je  sicer lahko
188