—   90   —
Pot h premoženju.
Pred nekimi dnevi se s svojim konjem v nekim kraji vstavim , kjer se je ravno množica ljudi h veliki dražbi Qicitirengi) zbrala. Ker je pa še enmalo prezgodaj bilo , so se ljudje od mnogih reči in tedaj tudi od sedanjih novih časov pomenkovali, in eden izmed njih se na nekiga stariga , po pogledu premožniga moža s sivimi lasmi, oberne in praša:
No, oče Cavljar! kaj pa vi pravite od sedanjiga noviga časa ? Ali ne mislite tudi vi, de so ljudje veliko preveč od te dobrote vpili? de bo davkov pred več, ko manj ? in de nam je svobode veliko več obljubljene, kakor pa je bomo vživali ?
Na to se starčik vzdigne in pravi:
Čeravno je že sneg na moji glavi, in moje serce ni več serce mladiga fanta, mi vunder od veselja poskakuje, če pomislim dobrote, ki so nam jih Ianjskiga sušca mili Cesar Ferdinand po vstavi podelili. De so si mest-njani berž narodno stražo napravili, zato nam kmetam ničlo nič mar bilo; — de pa se je smelo po novicah svobodno govoriti, kar je kterimu na sercu ležalo, to je se tudi nam dopadlo. Nar imenitniši reč za nas pa je bila, de se bomo desetine in tlake rešili. Še več družili svobod nam je obljubljenih , ktere s zaupljivostjo pričakujemo, ker so jih cesar Jožef očitno obljubili, ki so mož beseda. Ali bo davkov menj , kakor jih je dozdej bilo, tega ne vem. Bog daj, de bi se mogli ponižati! — tode, ljubi moji! davki niso sami, ki nas tarejo, še velik« druzih reči je, ki nam pot k premoženju zapirajo. Brez davkov ne more nobena deržava biti. Ako bi mi nobenih druzih davkov plačevati ne imeli, bi jih že še premagali; mi imamo pa še veliko druzih, kteri, če vse prav premislimo , nas še hujši tarejo.
Naša nečimernost, za priliko, nam dvakrat toliko vzame kakor cesarski davki; naša ošabnost trikrat, in naša neumnost štirikrat več. In teh davkov nas ne more noben človek rešiti, kakor sami.
Čez vlado (Vegirengo), ktera bi ljudstvo deseti del njegoviga življenja tlako opravljati silila, bi vsakteri upil in zabavljal; tode lenoba nam vzame večidel še veliko več. Vzemite tisti čas, ki ga s pohajkvanjem, to se pravi, postopaje, Bogii vkradete in v noben prid ne obernete, in porok sim vam, de boste moje besede poterdili. Cas
je delo, delo pa je denar.
(Dalje slediO