; :
DRUGIČ  PADAŠ  NA   ZEMLJO,   O   NEBO!
PROSVETNIDEL
FRANTISEK BILEK.
FR. MESESNEL.
Jdou naše duše v tisiciletich"exilem zeme slepci oslepil mystickou vinou narozeni, v hudbš tvycli vašnivych, kvilioioh, byfi-
cioh housli, 6 srdce, marne hledaji utišeni.
O. Bfeziaa (Hudba slepcu). V/
Češki umetnik František Bilek se je rodil 6. novembra 1872 v Chvnovu blizu Tabora. Chvnovski gozdovi se razprostirajo v južni češki deželi, ki je bila zibel mogočnih postav v češki zgodovini: Jana Husa, Žižke in Petra Chelčickega. Tradicija teh etičnih glasnikov in junakov, polnih samo-premage in žrtvovanja, se je do danes ohranila v tem kraju in je še danes živa v značaju pobožnega, poštenega in resnicoljubnega južnočeškega poljedelca. Herojični zgled živi dalj kot vsak nauk in plodneje deluje. Danes je iz te historične zemlje izšel novodoben naslednik in spopolnjevatelj starih reformatorskih činov, ki je celoten pojav, kot njegovi veliki predniki. Po mladosti, polni mračnih vtisov iz samotnih ehvnovskih gozdov, je prišel Bilek na gimnazijo v Tabor, kjer se je zgodaj izkazal kot izreden risar. Ta sloves ga je privedel pred-
časno na praško akademijo v slikarski oddelek. Šolal se je pri Maksu Pirnerju in pri Juliju Mafaku ter tudi tu dosegel občno priznanje. Morda bi nadaljeval v šolski tradiciji običajno akademsko pot, da ga ni kmalu doletelo prvo življenjsko razočaranje. Zaradi očesne napake je moral zapustiti svoj izvoljeni poklic, slikarstva je bilo konec. Udarec, ki ga je prejel mladenič od usode, je bil dovolj hud, da bi lahko postal katastrofalen. A v Bilku je bila moč notranjih podob prevelika, da bi se mogel odreči umetniškemu poklicu; po hudem trpljenju si je izvolil kiparstvo ter tudi v tej stroki hitro napredoval. To pot je slišal njegovo slavo celo mecen in ga poslal na šolanje v Pariz. Tu je prišel k Injalbertu, gladkemu akademiku; pridno je študiral, risal skrbno po naravi, a teh študij, kakor so bile neoporečne, ni hotel nikdar obelodaniti. Zdele so se mu preveč kopije narave in premalo umetnine. V Parizu, mestu šumnega in površnega videza, v šoli, ki je bila njegovi naturi v bistvu tuja, je mladi Bilek dozorel. Spoznal je nevrednost življenja v hipnem uživanju, še bolj se mu je zagnusil akademizem, pokorno posnemanje. Njegovo notranje življenje je zahtevalo _ drugačno stališče in drugačnega ustvarjanja. Z
GLEJ! DRUGA TVOJA STOPINJA K NEBU, 0 ZEMLJA  V BOLESTIH!
FE. BILEK: OKVJENA EELIEFA K VII. POSTAJI KE1ŽEVEGA POTA V ŽUPNI CEEKVI V KOLINU.
119
Zdenko Braunerovo, češko slikarico, sta hodila v pariške zbirke, a Bilek je obsojal renesanso in njegovo srce je oživelo šele pred odlitki srednjeveške religijozne plastike. Tu je začutil preprostost in pristnost religijoznega občutka, iz teh del je govorila notranja enota naziranja in pa nepoznan je ničemurnosti. Dozorela je prva faza Bilkovega svetovnega nazora, nasprotje modernemu življenju. Prirojena češka vernost, ki ni prosta mistike, mu je narekovala gledanje življenja sub speciae aeternitatis: namesto hipnega in javnega hoče doseči jedro in združiti življenje v en vir. Krist, večna Resnica, je trdna skala v zmešnjavi. Pogoj za čisto umetniško ustvarjanje je čisto življenje umetnika, iz religijoznega življenja naj izvira tudi umetniško delo, ki najde svobodo v kozmu, v naravi in v naivnem ustvarjanju davnin ljudstev. Bilek je nastopil proti »pohujšanju renesanse«, kolikor ni ustvarjala iz svojega, ampak obnavljala davno ustvarjeno. Umetnikovo delo je živo, vsaka umetnina mora biti utelešenje novega doživljaja in zato hoče ustvarjati to, kar se ne da niti fotografirati, niti odliti — idejo. Formula je smrt umetnosti in greh zoper Boga. Ko je Bilek spoznal moč prepričevalne vere v umetnosti, se je z vzhičenostjo mladosti, ki je začutila pravo pot, vdal temu spoznanju in popustil obzir na mišljenje dobe in ljudi, med katere je spadal tudi njegov podpornik.^ Prvo veliko delo kot sad spoznanja je Bilkova skupina »Kalvarija« (1892). Prinesla mu je posmeh domačije in ogorčenost mecena, ki ga je odslej prepustil usodi. V zapuščenosti in pomanjkanju je rastla Bilkova gorečnost, dela so se mu rodila kot mladike na mladem deblu. Ko je bil od vsega sveta zapuščen, se je prebudil v njem prerok, do blaznosti raz-paljen v ljubezni do bratov; reven in sestradan, a v duši bogat, v življenju in delu trden, se je vrnil Bilek iz Pariza v svoj rodni kraj. Naselil se je daleč od sveta v kočici sredi chvnovskih gozdov. Močan je bil v ljubezni in posvetil se je z vsemi silami svojemu delu. Centralna moč njegove vere, Krist, je rastel v vidno prikazen. Cela vrsta študij je nastala, risbe in figure. V tem so zvedeli ljudje za njegovo sveto življenje in za njegovo delo. ' Pisatelj Julij Zeyer piše: »Živi Bilek, se mladenič, popolnoma po evangeliju. Prikazuje se mu Kristus.« In seznanil se je ž njim, mož z mladeničem, ter se etično dvignil ob Bilko-vem delu. Dopisovala sta si1, pisma so polna pobožnih razmotrivanj in besed o umetniškem ustvarjanju. Poleg velikih del je gnetel Bilek v tem času tudi preproste posode, zvest mitičnemu »lončarskemu« poklicu, kot ga imenuje sam.
Prijateljstvo z Zeverjem je trajalo do pisateljeve smrti 1. 1901. Zeverjev katolicizem ob
1 Z listu Julia Zeyera sochafi Františku Bilkovi. (»Kvety«, 1901, Praga.)

koncu življenja ni brez dekadence in ob sveži moči Bilkove mlade vere skorajda sentimentalen. Resnično pa je vzljubil Bilka in mu poklanjal svoja nova dela (Tri legende o Razpelu) in pisal zanj nabožne povesti (Življenje Device Marije) ter je bilo prijateljstvo starejšega moža velika dobrota za samotarskega umetnika. V tem času ga je sprejela med svoje varovance takozvana katoliška moderna literarna struja na Moravi pod vodstvom K. Dostala-Lutinova. Njena revija »Novy Život« je prinesla 1. 1896. Bilkov življenjepis in prinašala stalno reprodukcije njegovih del, Bilek je tudi sam nastopal v tej reviji kot nabožen esejist in izdal v njeni založbi album svojih del.
V   chvnovski čas spadajo tudi prvi Bilkovi nastopi na razstavah. Zanimivo je, da ga je tujina lažje razumela in pravilneje cenila, kot pa domovina, ki je bila v dnevnem življenju političnega in kulturnega boja pri vsaki novosti v umetnosti pripravljena k ro-ganju. Še 1. 1898. so morali umetniki popolnoma drugačne narave (Preisler, Slaviček, Sucharda) v posebnem proglasu zavrniti fri-volni ton, v katerem je pisatelj K. M. Čapek-Chod referiral o Bilkovih delih. Bilek sam ni nikdar posegal v kritiko, živel je za svojo umetnost v Chvnovu in zorel v ideji. Kiparskih del je nastala v tem času cela vrsta. Najznačilnejše je pariško »Oranje«, Krist-človek, ki leži gol na zemlji in jo orje s svojimi rokami, ter kompozicija »Kako je moral izgledati človek, da je vzel kladivo in žebelj ter pribil Najvišjo Ljubezen na križ«. Iz zemlje — do pasu tiči v njej — se dviga opolzko-tolsto telo gologlavega človeka z nasmehom ciničnega mešetarja, ki dviga kladivo k prvemu udarcu na žebelj. To je Bil-kovo utelešenje hudobnega človeka, ki ga ni mogel drugače karakterizirati, kot z nesvo-bodhim, v zemlji tičočim človekom, ujetim v lastno zavest ~'n brez občutka za življenje izven njega. Ta lastnost je močno poudarjena, ker deli človeka od brata in goji nadrejenost. Bilek pa ie hrepenel po globoki združitvi s Kristom-Resnico, za njega ni imela posamezna eksistenca nobene vrednosti in nobenega cilja, če se ni v spoznanju ljubezni podala na pot mist:čne enote.
V  tem smislu se ie pozneje tudi Bilkovo na-ziranje o naturi človeka razjasnilo. V Parizu je pod dojmom srednjeveške vere občutil v človeku dobro in slabo naturo. Mračna stran gotike je tu gotovo pustila sled, ki se je ravno v »človeku, kladivo dvigajočemu,« utelesila in priznala razliko med ljudmi. Čim globlje Da je prodiral Bilek v življenje narave, tem bolj se je utrdila v njem ljubezen do bratov, ki so nujno vsi ljudje na zemlji, kajti vsi so ustvarjeni od ene volje in vsi so postavljeni na zemljo pred iste pogoje. Ta ljubezen je zabrisala zlo kot princip in izenačila vse ljudi v nedeljenem objemu. Razlago za slaba dejanja  je  našel  Bilek  v  našem  mitičnem
120
nastanku. Padli smo na zemljo kot meteorji in sedaj živimo kot slepci in tipamo za svetlobo. V tej slepoti se ne zavedamo svojih dejanj, ne vidimo poti in ne cilja, blodimo. Zato pa smo tem bolj bratje in ljubezni po~ trebni, da lažje najdemo cilj, Krista-Resnico. Ta nazor, v jedru naslonjen na izgubljeni raj in izvirni greh, se ni razvil brez vpliva novega Bilkovega prijatelja, pesnika Otokarja Bfezine. Vsak je razvil to misel na svoj način: Bfezina v pesmi »Hudba slepcu«, Bilek v plastični skupini »Slepci« (1902). Filozofska vprašanja o našem življenju, o našem izvoru, namenu in cilju je reševal Bilek vedno intenzivneje v svojih plastikah, cikličnih risbah, grafikah, spisih in predavanjih. Živa beseda mu je postala potreba in v predavanju »Stavba bodočega templja v nas« je izpovedal obširno svoj nazor o človeštvu, zemlji, razmerju ljudi, o umetnosti in o naši tvorbi. Abstraktno razglabljanje je v tem delu popolnoma izginilo, njegovi nazori so izraženi s simboli iz narave, v katero se je globoko zamislil. Njegova vera je napolnjena z radostjo in je razjasnjena v sistem. Samotarsko asketstvo je premagano, Bilek pojmuje in pridiga stvarstvo kot življenje; njegov pranaturni instinkt je izbruhnil z bogatijo fantazije. V tem delu ne pozna več ne zla kot princip, ne pekla, ne kazni. Ljubezen je popolnoma prevzela Bilkovo mišljenje,, ž njo spleta iz mitičnih začetkov človeštva svoj nazor do naloge današnjega človeštva. Na idejo o simboličnem zidanju templja je privedlo umetnika spoznanje naših blodenj in ovinkov, ki odvračajo človeka od njegove prave poti, po kateri bi se razvil, in pa od edinega cilja. Zato hoče postaviti tempelj, ki bo »nudil prostor, mir in okrepčilo mojim bratom«. Tempelj, ki ga ima v mislih, je vse stvarstvo in tudi vsak posamezen del, v katerem ga mora človek odkriti; ker torej »tempelj« eksistira, je treba le veže zanj: in to mora vsakdo zgraditi v svojem srcu. Tako s^ežo si je postavil davni človek v svojih enostavnih in mogočnih delih, ki so zrastla iz globokega življenja z naturo. Bilek nato zasleduje to »stavbo templja« pri narodih v zgodovinskem razvoju in obstane pri srednjem veku: »Po času, ko je padla ideja katedrale kot iskra v suhi prah, je zagorel v plamenu ves kraj, tako cla so se vse poti okoli stav-bišča napolnile s takimi, ki so prinašali sredstva, roke in srca k delu. Vse to se je godilo ob ogromnem sodelovanju bratov; ideja stavbe je bila nabožno in zakonito v ljudstvu ukoreninjena; kdor je vozil material in kdor je zidal, oba sta imela isti namen in cilj. Toda danes, ko ni več enotnosti v ideji, niti v poti, resnici in življenju, danes je težko zbrati vsa naziranja pod enim tempeljskim obokom, a stavba »templjeve veže« ni niti možna. Brez moči smo izpostavljeni elementarnim dogodkom in bijemo boj, tem težji, ker smo zaslepljeni   od   večnega   gledanja   v   solnčni
zahod in smo pozabili, da nam solnce tudi vzhaja. Pa »saj ni dni, niti let, niti življenj, niti svetov, vse to se nam le zdi. jftesnica je samo naš Izpraševalec in mi, ki že s samim molkom odgovarjamo.« Življenje človeštva je simbolična in resnična »Pot«, po kateri smo hodili od našega meteoričnega padca na zemljo do danes, izkušani, spoznavajoči in vsakikrat zidajoči svojo tvorbo. Tako nas pripelje Bilek do Krista. »Pot« vodi v templjevo vežo, sestavljeno iz dvoran življenja, gladu in žeje, strahu, groze, zdravilne grenkobe, posvečenih (rožnega vonja), in iz dvorane plodnega dela. Pri vhodu stoji soha z zastrtim obrazom; pod njo napis: Jaz.
Slepcem, ki so na poti življenja, je Bog naklonil milost, dal jim je ženo za uteho. Bilek ji je s svoj:m delom spletel venec po-veličanja in njegova himna se glasi: »Žena — bitje razlikujoče se od nas po zarodku, občutku in naturi. Kakšno bistvo najde v nji naša čistost in ponižnost: njena tišina vlada zemljo. Njena č;stost je Boga uzrla. Suženjstvo, ki ga trpi za pravičnost, ji bo z nebesi plačano.
Žena je bila sveto rebro, ki je rešilo človeško srce. Bila je oko, ki je zrcalilo slabost njegove nature. Poslednji spremljevalec njegove življenjske zapuščenosti. Mati vseh živih, mati vseh svetih. V srce človeka je vlila novo kri. Poslušajmo, kako govori Ona — Svetla — ki so jo tisočletja rodila in ki živi tisočletja med nami: »Blagoslovljen prvi korak, s katerim vstopiš k nam, blagoslovljene žrtve, s katerimi prvič objameš svet.
— Glej — jaz sem korak, jaz žrtev — jaz sem dekla Gospodova; po Tvoji Besedi naj se mi zgodi! — Ko je Njo — čisti tolmun — srečal na svoji križevi poti — svojega krep-čila ni več pil: Njemu je pokazala Njegovo tužno podobo! V Njem je križana, v Njem je umrla in bila pokopana. Tako je klicala k Očetu: Zahvaljen, da si mi svoj Blagor poklonil za celih triintrideset let. Poslednji Njen vzdih: Použita od Tvojega Ognja, sem vtonila v Tvoji Edinosti. Žena je bila posvečujoča sestra, ki nam je ohranila človeško srce do danes. Ko v življenju ne moremo več prenašati teže našega dne in padamo, takrat zagledamo njen svetli pojav, kako se v milosti k nam sklanja. Kakšna doslej nespoznana nežnost! Vsak naš dan je v njenem svitu novo življenje. In ko nam je podala vse svoje darove, še išče — išče in si naglo seže po srce ter ga prida. Trpi z našim tvornim naporom, raduje se_ že nad našim bodočim plačilom (ko s svojim delom obsežemo tisoč- in tisočletja bratov). In ko bi naše delo, naš vroči objem celo mrtvi kamen ogrel, ko najdemo samo brezbrižen hlad pri bratih in izgubljamo poslednje sile na poti našega poslanstva, tu ona, vsevidna, neizmerno trpi, a v tišini izpolnjuje svoje dolžnosti in molči. In poučeni z njenim mol-
121
kom, najdemo tudi ono novo Besedo, s katero postajamo popustljivi in pristopni našim bratom.
In ko nam na tej bolni veji vzcvete cvet in pade kot zrel plod v naše naročje, se sklanjamo tresoči k njenim stopinjam, poljubljajoči jih — ker v tem trenutku je, kakor bi nam baš vse luči zemlje pogasnile zaradi veličine njenih bolečin.
Kako se milost k nam sklanja v detetu odre-šeniku!
Kult žene je samo most, po katerem prihajamo k naši daljnji vzgoji v kultu deteta. Kmalu sede za našo mizo dete. Rosa njegovega lica je rosa rajskega cveta, nadzemeljski usmev na njegovem obrazu je kot sled poljubov nam najdražjega bitja. In ko spregovori, se dotakne s svojim otroškim »zakaj« samih temeljev najvišje Resnice. Koliko utešnih nad nam je naglo vzcvetelo v njegovi _ bližini in vse dni, vsa pota in položaje življenja si ž njim krasimo. Slepci smo; in naša prva kretnja pri njegovem rojstvu — da li ga vidi.
Spoznavamo, da vidi — da bo dorastlo in nas vodilo po poti cvetnega vonja, kjer za nas ne^ bo zahrbtnih plazov in prepadov. Ko za-spimo, kako zaokroži našo pesem, jo kot z viharjem razveje po svetu in pokrije zemljo z belim cvetjem. — Dalje — ah dalje gredo naše nade: kako postane kraljevski pevec, kako postane celo kralj. Njegovo kraljestvo je nad oblaki — in kako tu prisvoji svoji zvezdnati kroni še najvišjo svetlo zvezdo — »Vem«. Ko pa obvlada zvezdo »Vem«, kako stopi s svojega trona v gorje in strast svojih bratov kot k ranjenemu drevesu, od mrčesa napadenemu; s svojim objemom kot z obli-žem zakrije največjo rano in začne vraščati v deblo. Zaraste on in njegovo ime; samo njegov zdravi dih živi v drevesu bratov. Samo po poti »detetovega kulta« se približamo kultu živali — »kultu prirode«. Potem pa hodimo po prirodi kot po veličastnem hramu, kjer v izrazih in glasovih slišimo najmočnejše harmonije in kjer nas sočutni pogled zveri pobije na zemljo v krik: Kako to gledaš na nas — o Bože!« Bilkov nauk je po svoji intenzivnosti, čistoči in jasnosti posledica močnega doživljanja v bistvu nepokvarjenega, prirodnega človeka, ki mu je dana neznano bogata obrazotvornost. Njegova ljubezen do bratov in do sleherne bilke v naravi je pritekla iz občutljivega srca, izraz ji je skovalo vprav apostolsko poslanstvo umetnika. Njegov Krist, ki se mu je v mladosti pojavljal kot prikazen v samotnih urah chvnovskega gozdnega zavetišča, je postal dostopnejši in kot zrel mož ga vidi v vsakem deblu in vsakem solnčnem žarku. Narava mu nudi neskončne simbole za dramo Kristove žrtve, za naše bedno življenje in za naše poslanje. S tem bogastvom notranjega življenja gre vzporedno Bilkovo vzorno po-zemeljsko življenje, ki ga približa naši pred-
stavi izvoljenca in pa njegova umetniška tvorba, ki je eno samo delo v mnogoštevilnih členih.
Bilek je združil svoj nazor o umetniku v rezbari ji »Božetech« (1895). Mitični sazavski opat, ki je na Češkem prvi rezljal plastične figure2, je postal simbol »duhovnega umetnika«, zavedajočega se svoje nevrednosti nasproti vzvišenosti predmeta; v gorki pobož-nosti je pri delu, Krista rezbari, kakor Bilek sam pravi: »Pristopil je k brunu, začel goto-viti Krista na križu, označujoč višino lastnega temena in širino svojega razpetja; naročniku pa je odgovoril: Po naši višini in širini razpetja se meri naše duševno delo. Samo na to še čakamo v čistoti in ponižnosti, da pride višja milost in zmeri naše delo s svojo Širino in Veličino.« V skupini »Kalvariji« ni Krista. Pod navpičnim brunom križa žalujeta Marija in sv. Janez na zemlji. Janez, zastopnik ljudstva, je globoko sklonjen, še pod črto vodoravne, snete prečnice križa. Marija se v brezmejni nemi bolesti dviga v lahni krivulji. V»Oranju« je stvor j en Krist-človek v trpljenju svojega pozemeljskega življenja. Bilka je čakala velika naloga, upodobiti Krista na križu. Sam si ni upal pričeti tega dela, ker ni mogel prevzeti take teže nase: stvoriti Krista-odre-šenika, torej Boga, v človeški podobi. Zeyer ga je v pismih večkrat nagovarjal in ga pozival, naj se loti dela. Bilek je napravil 1. 1896. dve študiji za glavo, naslednjega leta še dve in je glavo izrezal 1. 1898. definitivno iz lesa. Celotni krucifiks pa je bil gotov leto pozneje.
Bilkov Krist na križu je simbol zmage v žrtvovanju. Lepo golo telo je vzravnano. in ne kaže znakov zunanje bolečine. Roke so vodoravno razpete in pribite na zgornjo plat prečnega bruna, prožijo se v darovanju. Drama je koncentrirana v izrazu obraza. Glava je visoko dvignjena, premica telesa jo dviga. Čudežni zunanji mir telesa okroža tudi glavo. Krist ima priprte oči, le skozi malo špranjo lije njegov milostni pogled. Izraz bolečine igra okoli polodprtih ust, iz katerih se zdi, da prihaja zmagoslavna beseda: Dopolnjeno je! Bilek je poveličal človeka. Brez zunanjih dramatičnih sredstev, brez vsiljivega naturalizma in brez spačenih poz je podal nadzemeljsko trpljenje s koncentracijo v notranjosti, ki nam šele izvije spoznanje božje žrtve.3
Pri Kristu je mojster ohranil značaj lesa tudi v križu, napolobtesanem drevesu in v leseni tabli, na katero je križ oslonjen. V tablo so plitko vrezani razni simboli, ki jih šele naknadno razločimo. Mati je tu in globoko pod vznožjem križa sključeni postavi
2    Kronika »sazavskega meniha« (nadaljevanje Kozme).
3   Bilkov krucifiks je kupila češkoslovaška vlada za kapelo v novem delu katedrale sv. Vida.
122
obeh razbojnikov. Vse to podpira triumfa-torski mir Krista, ki je povsod vzbujal ne-deljeno občudovanje, v Nemčiji in v Parizu. Tujci so videli v njem češko nacionalno delo. V času prvih študij za Krista je napravil Bilek več velikih kompozicij, ki se tičejo češke zgodovine in obče človeške usode. Iz tega časa je tudi rezbarija »Razlaga imena Madona«, knjiga s simboli Marijinega trpljenja, ki je pravi čudež rezbarske tehnike. Janez Krstnik, ena izmed zvezd Kristovega ozvezdja, je postal samostojna figura. Iz leta 1898. je portret Bilkovega očeta, delo neobičajno strnjene plastike s potenciranim izrazom življenja. Razen plastike je napravil Bilek tudi ilustracije za Zeverjevega »Amisa in Amila« in v letu, ko je nastal Krist, čudovito risbo »Zadnji žarek na drevesu življenja«. V napol obeljenem navpičnem deblu s prečnimi vejami spoznamo iz poslednje solnčne luči stkanega Križanega, pod katerim se v trpljenju sklanja Madona, posekano drevo. Tu je vneseno duhovno življenje v srce nature, to delo bas daje obeležje Bil-kovemu ustvarjanju, ki se dosledno poslužuje naravnih oblik za izražanje skritega notranjega življenja.
Leto pozneje je nastala soha sv. Ane z malo Marijo, preprosta skupina srednjeveške premosti, usločena v ponižnosti darovanja. Risarsko je obdelal Bilek ilustracije za zbirko Bfezinovih pesnitev »Ruce« in še isto leto je izdal veliki ciklus risb »Oče naš«. Ta ciklus je svobodna meditacija ob vsakdanji molitvi, od Bilka imenovani »Glad in žeja«. Pozneje je temu ciklu sledila druga večja knjiga litografij »Cesta« (Pot), čije vsebina je podana s citatom iz Bilkovega predavanja. Poleg nabožnih postav je stvoril mojster tudi veliko število kipov, ki so v zvezi z etično vlogo češkega naroda v preteklosti. Prvi v tej vrsti je Hus, mož, ki ga je Bilek sam označil z besedami: Drevo, ki ga blisk zadene, gori na veke. Iz plamena šviga mogočna, visoka postava Husa v višino. Glava je v pogledu proti nebu nekoliko zaobrnjena, z rokami krčevito pritiska biblijo na srce. Ta monumentalna vizija ni mogla ostati v malem formatu in res so jo pozneje postavili kot spomenik v Kolinu. Mojster ga je izklesal iz kamna v velikosti 11 m in ga postavil brez podstavka na trg. Tako je izpolnil prvo delo svojega zamisleka, vrsto »gorečnikov«, ki so poslani na svet in izpostavljeni nerazumevanju ter se posvečajo v trpljenju, potomcem v uteho.
Skupina, ki je izšla iz osrednjega nazora Bilkove filozofije, so njegovi »Slepci«. Dvojica slepcev, mož in žena, stopata proti svetlobi, ki jo čutita, a ne moreta uzreti. Mož je krepko stopil z desno nogo naprej, glavo je vrgel v tilnik in jo nagiba v bolestnem hrepenenju proti desni rami. Njegova desnica je sprožena v luč, levica pa ob jemlje ženo, ki pohlevno privita ob njegovi strani tipi je
za svetlobo. Skupina je sklenjena v enoti notranje tragedije, ti slepci niso navaden par beračev, ampak pravi simbol človeka, postavljenega na zemljo pred nemo tajnost stvarstva.
Med cikli zgodnjega časa je treba navesti križev pot za cerkev v Kolinu. Tu se odigrava Kristovo trpljenje v okviru ustanovljenih štirinajstih postaj, katerim je Bilek dodal simbolične izreke in po dva uvoda v reliefu, nanašajoča se na nebo in zemljo. Postaje so izrezane iz lesa, uvodi pa zarisani v plošče iz ilovice. Združil je motive, ki jih je že prej samostojno obdelal in jim dodal nove postaje. Trpljenja polna povest o Kristovi žrtvi kul-minira v Kristu na križu: motivično je dvignjen iz zemeljske sfere v kozmičen prostor, ki daje dogodku širino in odmeva njegov odrešilni pomen. Križev pot je v izvedbi eno najbolj slikovitih del Bilkove tvorbe; naturalizem prizorov je pa obvladan od vzvišene postave Krista, ki premaga v križanju antitezo zemlja — nebo. Tako je ustvaril Bilek kljub občudovanja vrednemu tehničnemu znanju resno noto, ki ne da dvomiti, da je rafinma dela v službi ideje, ne pa sam sebi namen.
Življenje, človek, pot in stebri ob njenem robu, gorečni ki, to je vsebina Bilkovega dela, kakor ga je razložil v citiranem predavanju. To predavanje spremlja ciklus velikih risb in v novejšem času tudi grafičnih listov. Ko je mojster dosegel jasnost v pogledu na stvarstvo in na našo eksistenco, je ustvarjal lahkotno in mnogo. Nemogoče je našteti vsa dela, ki so nastala po Bilkovi preselitvi v Prago. Glavnemu delu v plastiki, ki jo kot rezbar obvlada brez primere mojstrsko, se druži risba in razne grafične tehnike. V skupini kipov, nastalih v Pragi, zavzema odlično mesto Mojzes, sedeč titan, upodobljen v svojem svetem gnjevu. Mogočna kretnja telesa je monumentalizirana v življenju form, govorečih plastično v figuri iz »Poti«. V isti čas spadajo postave Adama in Eve, Izis ter Ples okoli zlatega teleta. Ostale figure cikla niso izvedene v velikem formatu. Še ena figura, znana iz »Templja«, je izredno pomembna za Bilkovo naziranje. To je lesena »Groza«4. Nadčloveško visoka gola postava, stopajoča naprej, se je zagledala v nebo. V pasu nenadno sklonjena nazaj, se z obema rokama grabi za glavo, strmeča v neznano daljavo svetov in v tajnost prostora. Ta groza pred veličino stvarstva je stopnja, ki vodi do »posvečenca«.
Razen Husovega spomenika je naredil Bilek več načrtov za spomenike, ki do danes stoje v njegovi delavnici. Večinoma smemo to pripisovati Bilkovi averziji proti javnim konku-rencam, ki po njegovem mnenju ponižujejo umetnika in njegovo delo. Eden največjih mladostnih načrtov je spomenik za Belo goro.
4 V Moderni galeriji v Pragi.
123
Zamišljen je v kolosalnih dimenzijah in bi v pravem baročnem razmahu prekril vso raz-sežno kopo tega hriba. Vsebuje vse zgodovinske postave češke preteklosti in kot simbol današnjega češtva mladeniča, ki zavzet motri tradicijo svojega naroda. Prav tako neuporabljen je model za spomenik Komenskega, izvršen 1. 1916. v lesu. Od postave na meji domovine bolestno se vzpenjajočega Komenskega pada skupina preko krasne niobiclske ženske figure do moža in deteta, eksulantske familije, ki hrepeni za varnostjo nevzdržno naprej. Zopet ideja heroja iz južne Češke, ki mora trpeti' zaradi prepričanja in se zateči v mrzlo tujino; zmaga duha nad zemeljskim trpljenjem. Bilek je vrezal k njihovim nogam besede: »Bratom, ki so ohranili dobro vino clo konca.«
Mojster je izvršil tekom svojega življenja največ nagrobnih spomenikov. Smrt za njega ni problem, je spanje, po katerem prehajamo v svoj nadzemeljski cilj. Zato pogosto srečamo na teh spomenikih simbolizirano mladost, žrtev (za padle borce), redko tugo. Poslednji tema je inspiriral Bilka k enemu naj-grandioznejših del, k spomeniku V. Beneša Tfebiskega na vvšehradskem pokopališču. V haljo oblečena postava se dviga prosto v zrak, v pretežki žalosti miži in se z desnico drži za dvignjeno glavo; levico pritiska na srce. Soha ne zataji forme debla, clasi je izklesana iz peščenca. Trup je brez detajlov, sklenjen in ritmiziran z življenjem mas. Še v kriku mnogih pokopaliških spomenikov učinkuje »Tuga« ogromno s svojo kipečo veličino. O Bilkovih ilustracijah je bil že govor. Napravil jih je mnogo za dela sorodnih literarnih duhov, za Zeverja, Bfezino, Demla in Komenskega. V zadnjih letih precej popušča risbo in se v ta namen rajši poslužuje lesoreza. Kot izreden poznavalec lesa ustvarja v tej tehniki miniaturne monumente z brez-primernim mojstrstvom. Sem spadajo ilustracije za Bfezinovo prozo, za Vzklike sv. Terezije, načrti za sohe in razni ex libris. Bilek pa obvlada dovršeno tudi bakropis in lito-grafijo.
Plastična tvorba petdesetletnika šteje sedemsto del, množina, ki jo more ustvariti samo umetnik Bilkove gorečnosti. Mojster pozna material, les in kamen, kot malokdb in za svoja dela ne potrebuje direktnih naturnih študij. Po modelu nikdar ne dela (razen portretov), a njegovo življenje je samo opazovanje prirode. Njene forme so mu znane v tajnostih, ki jih drugi ne opazijo, in odtod lahkotno in čudežno naglo ustvarjanje del, ki včasih dosegajo modernemu času nevajene dimenzije.
K Bilkovemu delu je treba pripomniti, da je vkljub pestrosti motivov in panog v bistvu formalno zelo enostavno. Mojster nam je v mladosti postavil maksimo: umetnina mora biti utelešenje doživljaja, ne sme biti posnetek, ampak nov izraz. Vzore si je iskal v
gotiški skulpturi, Rafaela je izrecno zavrgel. Večkrat je nastopil proti slogom, ki moderni dobi ne morejo pomeniti drugega kot posnemanje. Bilkovo delo žene patos njegovega nazora, ki nikdar ne okosteni v dogmo. Zato ga ne tesni, ampak daje delu razmah in možnost razvoja. Za formo je Bilku edina zakladnica narava-mati. Posebno ljubezen je ohranil gozdu in drevesu, čigar rast in formalno sklenjenost kaže večina figur. Gozd ga je brez dvoma inspiriral za idejo Templja, kar kažejo tudi risbe za to predavanje. V Bilkovi arhitekturi — poleg svoje hiše v Pragi je projektiral še monumentalno pokopališče. cerkev in druge zgradbe — se redno ponavlja ideja dreves in simboličnih oblik iz rastlinstva in živalstva. Ljubi jasne osi v vsem delu, zverižena krivulja je izjema; z napetim lokom, navpičnico in prečnico izhaja po navadi. Pri tem d'elu ima globoko razumevanje za tvorbo pranarodov. Bilek ne ljubi tujih razlag in zato rad sam opravlja eks-egezo svojih del za svojo številno občino preprostih ljudi, pri katerih prej prebudi ljubezen kot pa v brezbrižni inteligenci. Bilkova mladost stoji v znamenju slikovite plastike. Svojega prvotnega poklica sicer do danes ni zatajil, vendar je razvoj do strnje-nosti (v skupinah) precej jasen. Kritiki so ga proglasili za zadnjega baročnega umetnika, to pa zaradi tega, ker je v Bilkovem delu meja med slikarskimi in kiparskimi sredstvi nejasna in kaže včasih pri detajlih frapantno imit;ranje resnice. A Bilkov patos ni prazna gesta, poln je etične strogosti. Zato so ga posebno v mladosti prištevali h go-tikom, kajti njegovo delo izvira brez izjeme iz krščanstva. V resnici je Bilek popolnoma sodoben umetnik, ki kaže semtertja vplive sodobnih slogov, a le v zunanjosti. Bistvo tvorbe je nedotaknjena last umetnika, ki vidi v tvorbi pismo prvih ljudi, pišočih »z drevesom, cvetom, živaljo in svetovi«. S svojim delom hoče doseči »obnovo duha«; iz bede naše dobe se je izkristaliziral apostol, v gorečnosti podoben stebru naše etične zavesti, ki je s svojim delom sezidal resničen Tempelj miru in zavetja. Žrtev, ki jo pridiga, je dosegla vrhunec v njegovem lastnem življenju.5 Dandanes je to velik heroizem, da vstane umetnik in kliče preko lastnih razočaranj in trpljenja s svojim življenjem, delom in besedo še »na grmadi zasmehovanja in obsodbe: verujem!«
5 Bilek je doživel bridke izkušnje. Podtikali so mu razne namene, bil je predmet strankarskih bojev in je naletel pri znanih veličinah na popolno nerazumevanje, n. pr. celo pri Tolstoju. K mnogobrojni literaturi o F. Bilku naj pripomnim, da si je Bilek sam najboljši interpret. Pisali so o njem med drugimi tudi Z. Braunerova, O. Bfezina, J. Deml, Gamma, M. Marten, V. Nebeški, I. Zeyer, F. Žakavec; Eduard Engel, Camil Mauclair, D. Marušic, W. Michel.
124