itaclio — sfraiflo. »Kaj pa jc tole?« so povpraševali vaščani, ko je monter napeljal na streho župnišča v zapuščeni gorski vasici anteno. »Radio,« se je glasil odgovor. »Radio« Kaj pa je to, radio?« »Radio — to je iznajdba, s ka.ero se lahko vse sliši, kar kdo govori.« Sedaj so možaki vedeli, kako stvar stoji. »Kaj takega bi jaz o našem župniku ne bil mislil,« je rekel župan. »Trideset let žc živi med nami, pri vseh priljubljen in od vseh spoštovan. Sedaj pa taka hinavščina!« »On bo že vedel zakaj,« je pripomnil nckdo. »Odkar ima to preklicano stvar na strehi, ga sploh ni več videti v gostilni. Sedi v svoji sobi in posluša, kaj mi govorimo. Nobene besede ne presliši. Še dobro, da nam je monter vse povedal, tako da bomo vedeli držati jezike za zobmi . . .« V treh urah je vedela že ce!a vas, kaj pomeni čudna stvar na župnikovi strehi. In ljudje so pazili na svoje jezike, da ne bi župnik nič slabega slišal o njih. Hlapci so samo še sami pri sebi tiho kleli, čc so se voli ustavljali na klancu. Deklc so pele svoje zaljubljene pesmi samo po hlevih, kjer župnikov dimnik ni mogel poslušati. Otroci niso več divjali in vriskali kot poprej, ampak so tiho sedeli po izbah in napravili marsikatero neumnost, ki se ne bi mogla zgoditi, če bi jih starši pustili na cesto ali na dvorišče. Možje so pazili, ka| so pri gostilniški mizi govorili in so samo še tiho šepetali ali pa so si dajali znamenja, kot bi bili mutasti. Ženske so morale, kar jim je bilo naravnost neznosno, prihraniti svoje zakonske pridige za pozneje, če so imeli možjf k_k vrček preveč v glavi, kadar so se primajali iz točilnice domov. Stiri tedne ni bila v vasi Jzgovorjena nobena glasna beseda, razen, kar je po« polnoma naravno, običajnih dnevnih molitev in drugih pobožnosti, katerc so Ijudje opravljali z mogočnim glasom in raznj« mi dodatki. To je bilo vse, kar je župnik smel in moral slišati. 2upnik je že davno opazil pritajeno, plaho in nezaupljivo obnašanje faranov. Kakšna ogromna izprememba se je izvršila z njegovimi, drugače vedno veselimi gorjancil Ali je to nagnjenje k pokori ali posledica visokih davkov! Ali pa še kaj hujšega, zakrknjenost in srčna otopelost? Ljudje so ga namreč komaj še pozdravljali. Otroci, ki so drugače vedno k njemu pritekli, so bežali, kadar so ga zagledali. Najbolj častivredni možje in najboljše mater« so mu nevoljno pokazale hrbet, čc jim ja voščil: Dober dan. Kakšen zli duh je prišel med te ljudil Kakor temen oblak je viselo nad gor« sko vasjo. Ni bilo več mogoče zdržati. In že se je utrgala nevihta, Vaški starešine so prištorkljali v župnikovo sobo in v zadregi, vendar odločno, obračali klobuke v svojih zdelanih rokah. In že je začel prvi: »Prečastiti! Ona hudičeva stvar na vašl strehi mora proč! Mi ne zdržimo več. Saj ne smemo izgovoriti nobene glasne besede več. In od tedaj so že štirjs tedni.« Govor in izgovor sta pojasnila razumIjivo pomoto. Župnik je šel na to v stransko sobo in se prav prisrčno nasmejal. Da bi pa ljudje ne bili še enkrat užaljeni, je vključil radio: zadonel je »Radeckimarš« in prepričal poslušalce, da se more z »vražjo napravo« poslušati celo Rim, Monakovo in Dunaj, v domači vasi pa ce na more razumeti niti besedice. In župnik je povabil celo vas, da Ł3 pre« priča o pravem bistvu radija. Tako je bil »radio-strah« premagan Jn se je izpremenil v splošno veselost. Vaščani so bili odrešeni moreče skrbi. Hlapci so zopet kleli, če jim je živina nagajala, dekle pa so zopet glasno pele in prepevale svoje pesmi. Možje so se bahali in govoričili pri gostilniški mizi kot poprej. Ženske so v svojih »pridigah« dvakratno tn trikratno nadomestile, kar so prej v štirih tednih zamudile. Samo dnevne molitve in pobožnosti so sopet zapadle v prejšnjo zaspanost in so bistveno izgubile na dolžini in glasovih. V okolici so se vaščanom precej poBmehovali. Vcndar pa ti upajo, da bo njihovo zgodbo kmalu prerastel mah, in se bo kje drugje zgodila kaka neumnost, iz katere se bodo potem šaljivci norčevali.