k  ***

V '

* -'J* 'A.

• »OJ , v * t  Mfl i te ir.,-

S : . k M  ■* / ’ •"-

J V- rr  ■. - - • • J • -% 'v ' • ■ .

• 'C* - / *

y sr. : v-v^-. . -v £žr&  x ■



k

f  V; 4**><:•■'  ■ '





■ ,*



' *7  r'' *»•

.r >«



: ■ ; ; , •.



- „>?-/

v



v**« t*x*



■

:-•.#. .s •-%■■*

* .


v

— ^ -.ft



* - > *.■


Kr!

. **✓





\

I

H  *»

' 7 .



-*T‘ V  •-"

* *%< 'v.


r'  - v*






$:..j

r








i / 1

■V

' •

»5


• 4 v



*








4


»«1  ■


/A •

•■ <


*



t-
























* r





■







‘.  / ■














Si.'*'


r •;


■: V-v; *vsrJ- • h:,*£. • •

'

Ivan Zorec
Beli menihi


«*mV' •





* N

t

-•




* /

* .

T • .

1

*




-


s


X




t


s




SLOVENSKIH VEČERNIC 85. ZVEZEK

BELI MENIHI

POVEST IZ PRVE POLOVICE XII. STOLETJA

% . I ^ . r .i »* m  >

SPISAL

IVAN ZOREC

PRVA KNJIGA

USTANOVITEV SAMOSTANA

19  3  2

IZDALA IN ZALOŽILA DRUŽBA SV. MOHORJA

- n  n

r rgp; a ' * . • st« ?•: «e* <* -v *


V ^t, ? ' i

TO IZDANJE JE REDNA PUBLIKACIJA ZA ČLANE

DRUŽBE SV. MOHORJA


\fi  :0>OC O

NATISNILA MOHORJEVA TISKARNA V CELJU, R.Z.ZO.Z.

(FRAN MILAVEC, CELJE)

CISTERCIJANSKEMU SAMOSTANU

V STIČNI,

NAJSTAREJŠEMU NOS1TELJU LJUDSKE PROSVETE

IN PRVEMU ŠIRITELJU

ČEŠČENJA MATERE BOŽJE NA DOLENJSKEM.

ZA V E ZI L O

OB OSEMSTOLETNICI
NJEGOVE SLAVNE USTANOVITVE

V LJUBLJANI, O KRESU 1932

IVAN ZOREC

4

tt


• <



** ..

;


*

\








% .







j

*



L

Bilo je v petek, na dan kresnega večera leta 1132.

Kjer danes medli mestece Višnja gora, ubogo in
ponosno, je tačas težko živela vasica otožnih lesenih
koč in z majhnimi okni strahoma napol gledala v trdni
sivi grad nad seboj, napol pa se prisojno nagibala v do¬
lino k polju, ki je z vsemi rokami držalo vasico in grad.

Grad je gledal na daleč. Videl je v vse doline in
po vsem gričevju okoli sebe in pazil.

■ Po dolini, glej, je v zmernem diru prihajal jezdec in
se oziral čez polje, ki ga ni bilo dosti in ki ni bilo kaj
posebno rodovitno, kakor se je dalo soditi po zoreči strni.

Na njivi je zagledal dekle in ji pokimal:

»Sama si, o Živka?«

»Bog vas sprejmi, oče Trlepov!«

»Kaj se ne bojiš Hostnika? Na dan kresnega večera?«

»Nič ne. Kam pa vi?«

Pa jezdec ji je brez odgovora le pokimal, odpeketal
dalje in se ozrl po soparnem nebu.

»Hm, še dež bi se utegnil napraviti,« je zamrmral,
z ostrogo zbol konja in se pognal med koče.

»Kje je kdo?« je zavpil in skočil s spenjene živali.

Na pragu bližnje koče se je prikazala Stojana, žena
Ljubinova.

»Bog te sprejmi, Trlep!« je pozdravila. »Kaj pa je
tebe prineslo?«

Trlep, svoboden kmet in župan iz Gabra, dobrih
štirideset let star mož v usnjatem brezrokavniku,
irhastih hlačah dokolenkah in s kratkim mečem ob
bedru, je snel širokokrajni klobuk, si z rokavom
platnene srajce obrisal znoj s čela in sunil z glavo
nazaj, da so mu dolgi lasje pali čez široka pleča.

»Ali so grajski gospodje doma?« je hotel vedeti in
ni počakal odgovora, marveč je dalje vprašal:

»Kje pa ti je mož? In kje so vsi drugi?«

»Ljubin pripravlja kres za drevi, družinčad in
sosedje mu pomagajo.«

10

»Naj!« je Henrik udaril ob mizo. »To je naša stara
cestna pravda in bo naša!«

Ditrik je zmajeval z glavo in se smehljal.

»Tako praviš ti,« je potlej očital, »koroški vojvoda,
ki nas že devet let črti in povsod odriva, pa bo vesel
popal priliko in nas ponižal in osramotil pred vso
gospodo!«

»Je stara pravda, je!« je Henrik dalje kričal. »Kje
neki bi si plemič preskušal mišice in meč, če še na cesto
ne bi smel več?«

»Da, tako govori plemič prave korenine!« je
Majnhalm hvalil Henrika. »Ti, Ditrik, pa ne bodi
vendar tak trdin in ne goni zmerom tako praznih.«

»Plemič sem, kakor vidva, grof stare rodovine, za
čast našega imena mi je!« se je Ditrik otepal.

»O, ze vem, kako je s teboj, bratec!« je Henrik
vpil s pijanim glasom.

Služabnik je prinesel medice. Ko je odšel, je Henrik
težko razkladal JVlajnhalmu: »Ditrik se muši okoli go¬
spodične Marjete, prelepe grofične na Šumbregu.«

»Saj že vem,« je Majnhalm prikimal.

»kidina hči je in oče grof Majnhart bi ga maral za
zeta, če bi se poboljšal in spokoril.«

»Tiho!« je Ditrik planil pokonci. »Pijan si, nobene
besede danes o njej!«

»Pijan sem, res je in neres,« je Henrik ječal.
»Vendar naj rečem samo še to, da je prav lepa in dobra
kakor staro vino in da ji je lice belo ko angelska
kreljut — o, tudi jaz bi postal spokornik, če bi me tak
angel ljubil.«

Ditrik je pomirjen sedel in po rami potrepljal
pijanega brata.

»No, no, ne zameri mi kaj!« je dejal.

Henrik si je z rokami pokril obraz in zaihtel s
pobešeno glavo.

»Jaz pa sem siromak, vsaka se me boji, nobena me
ne mara,« je v vinskosti poiliteval. »In — star — sem že
— čez trideset let...«

»O, da bi te tri sto malikov — kaj se mi cmeriš
kakor tlačanka doli v vasi!« ga je Majnhalm stresnih

Sramotna primera s tlačanko je Henrika ugriznila;
dvignil je glavo in segel po medici.

11

»Mar rajši povej, katero bi rad,« je Majnhalm
dalje silil iz vinskosti. »Že jutri zberemo vojsko, raz-
deremo grad trmoglave device in jo po sili privedemo
semkaj, pa boš videl, ali te bo ljubila ali ne! Mora te
ljubiti, mora!«

»Kaj pa lepi grad Turjak, o Majnhalm, ali ne stoji
še, ka-li?« se je Ditrik nasmehnil.

Majnhalm je bledel, molčal in gledal v tla.

»Vidiš,« je Ditrik dalje pikal. »Turjacan ti ni dal
hčere Neže, čeprav se naš rod lehko meri z njegovim;
ni dal, ker ob tovornih potih prežimo na trgovce in ker
smo previnski.«

Henrik si je obrisal oči, brž še enkrat pil in rekel:
»Nič ne maraj, Majnhalm, tudi Turjak ne stoji za

večno.«

»Ne da se preklicati, da te je Neža, veleplemenita
grofična Neža, spodrecala in spodila!« se je Ditrik po¬
smehoval. »O, lepa je, ponosna je, velika je; še tvoj
oklep bi ji nemara bil pretesan, toliko je je na vse
plati. No, ni ga grjega malika, kakor je baba velika!«

»Kaj tebi mar!« se je Henrik ujezil. »Če ne boš
tiho, bom pa še jaz katero zinil o Marjeti šumbreški.«

»Saj si že,« se je Ditrik smejal.

»Pa znam še drugače.«

»Zakaj? Saj me ni spodila,« se je Ditrik branil.

»No, hud sem, grize me, ker je Neža Turjaška za¬
vrnila najinega brata, čeprav tudi jaz vem, kako je.«

»Kako, no?« je Majnhalm dvignil oči.

»Turjačan ti ne da hčere, ker. si vinski človek in
sosedom močno v zobeh. Tudi trgovci se pri Urhu v
Ljubljani pritožujejo zoper tebe, češ, da jih skubemo,
kadar le moremo.«

»Saj to sem pravkar rekel že jaz,« je Ditrik kimal.

»Pa Majnhalm ti ni verjel; zato potrdim še jaz.«

Vsi trije so pomolčali.

»Da, res je, I urjak stoji že predolgo,« se je Majn¬
halm domislil. »Pa večen ne bo. Ne bo. Tudi Orten-
buržan mu je gorak.«

»Kaj res?« se je Henrik razveselil. »O. če še mi
pritisnemo z Ortenburžanom, bo Turjaku bila zadnja
ura in Nežo si vzameš kar sam!«

»Kakor Oger — kajne?« se je Ditrik posmehnil.

12

»Bodi za zdaj, kakor je!« je Majnhalm zamahni]
z roko. »Vinca kupica je moja ljubica!«

»Žal!« je Ditrik pičil. »Kakor vidim, ta ti bo ostala
zvesta.«

»Ne bodi no tako kačjepičen!« je Henrik krotil
prehudega Ditrika. »Najmlajši si, oba te ljubiva, ti pa
si nama zmerom na ušesih in naju bodeš.«

»Kakor naša sestra Ema,« je Majnhalm kimal.
»Kako je bila sitna! Koliko lepih prilik na tovornih
potih smo morali opustiti zaradi nje!«

»Volfrad grof Ortenburžan nas je prav odrešil, ko
jo je zasnubil in vzel.«

»Bog mu povrni na tem in na onem svetu!«

»Samo preblizu nam je. Hm, Trebnje ni daleč —
Ditrik že ve, saj večkrat skoči še do nje, kadar se
oblizuje na Šumbregu.«

»Ljubim sestro, kakor jo ljubita prav za prav tudi
vidva,« je Ditrik momljal, ker se je bal, da bi se besede
spet obesile na Marjeto.

»Podpihuje te zoper naju!« je Majnhalm godrnjal.

»Nikoli ne! Moli za nas vse tri in se joka nad nami.
to je resnica, ki se ji sme dati pričevanje.«

Majnhalm in Henrik sta molčala, pila in dalje
molčala, ker sta vedela, da je Ditrik govoril resnico.

»Še bolj bi jo ljubil, če bi bila malo manj sveta in
ne tako sitna,« se je Henrik vdal in vzdihnil.

Majnhalm mu je živo prikimal. »Prav si rekel,
vidiš,« je pohvalil Henrika. »Tako nas nemara ne bi
bila premamila, da smo se zaobljubili ustanoviti
samostan.«

»,Za zveličanje svoje duše storite to!' je tiščala
v nas, da.«

»In mi božji voleki gremo in oglejskemu očaku
damo dobra posestva v Stični za slabe neudelane laze
v Šentvidu.«

»Ker je želela, da bi se prav v Stični ustanovil
samostan; ona je že vedela, zakaj.«

»Da bi nam gledal na prste in da bi nas za lase
vlačil v nebesa, kajpa!«

»Glej, to bo pa nemara res,« se je Henrik zbistril.
»Ako boš pritisnil tlačana, jo bo ucvrl pod krivo opa¬
tovo palico, potlej ga pa le lovi, če ga smeš; pred nosom

13

ti jo mahajo tovorniki, med njimi je za varuha samo-
stanec, in ti glej in se slini za lepim blagom in drago
odkupnino, ki jo bo kajpa pomalhal samostan; ali pa:
tlačanka se moži, ti pa se skesano odpovej stari pravdi,
ki jo do neveste imaš, preden je je deležen mladi
zakonec. In tako dalje, in še in še.«

»Mar bi bili dali Gaber, ki ni kaj prida, in Trlep je
tam, samoglavi svobodnjak, in uporni tlačani, zviti in
nikoli siti in zmerom nepokorni!« je Majnhalm vzdi¬
hoval.

»Na to žalost bi se lepo priteknila še merica medice
— kaj meniš, plemeniti bratec Majnhalm, velikodušni
ustanovitelj samostanske šibe božje?« je Henrik dvig¬
nil prazni vrč.

»Da, taka beseda je zdaj res potrebna in je vredna
pravega plemiča!« se je Majnhalm kislo zasmejal in
zaploskal.

»Še medice!« je velel služabniku.

Služabnik je, ko se je vrnil z medico, brž povedal
Majnhalmu: »Trlep iz Gabra je prišel in želi govoriti
z vami, gospod grof.«

Bratje so se molče spogledali.

»Naj pride noter!« je Majnhalm pokimal. »Še v
misel ga dobro nismo vzeli, pa je že tu.«

»Drevi je kresni večer; pravijo, da je na današnji
dan vse polno čarovnij.«

»Če ta ni čarovnik, sem jaz garjev cucek!« je
Henrik šepetal.

»Da bi ga bes, kaj neki spet hoče?« je Majnhalma
skrbelo. »Pa ne da bi ga spet premikala lakota po naših
kmetijah, ki razrivajo njegov svet?«

Vrata so se na široko odprla, v sobo je mogočno
stopil silni Trlep. Bratje so kar vstali in molče za-
strmoleli vanj.

Trlep je trdo zaprl vrata; odkril se ni, le z očmi je
brezasto udaril vse vkup. Potlej je stopil na sredo sobe,
se počasi odkril in pozdravil:

»Božja pomoč vam, gospodje!«

»Bog te sprejmi, Trlep!« je Majnhalm odzdravil.
»Kakove vesti si nam prinesel?«

»Sel prinaša vesti!« se je poudaril.

»Pa ne, da bi Oger spet silil v naše kraje?« -

14

»Če bi Oger bil blizu, bi dal okope utrjevati okoli
gradišča in ne bi dneva tratil drugod.«

»No, čvekni že, kaj je?« se je Majnhalm vzneje¬
voljil.

»Včeraj ste jelene lovili okoli Gabra,« je bušil kar
naravnost.

»Kaj si sveti Hubert ti, ki jih varuješ?«

»Divjad, vaši konji in psi so pomezgali všenico in
oves meni in tlačanom.«

»Jeleni, konji in psi nimajo kreljuti, da bi nad
njima letali.«

»Nimajo. Ali tudi vi srca ne, sicer ne bi lovili čez
zoreče polje.«

»Trlep, dobro precedi besede, ki jih govoriš!«

»Sem jih že, preden sem ob največjem delu pustil
vse in prišel terjat pravice zase in za tlačane.«

»Čigavi so tlačani?«

»Vaši.«

»Kaj tebi mar naši tlačani?«

»Župan sem jim in smilijo se mi, siromaki so. Polje
jim uničujete, potlej hočete pa davščin z njega!«

»Govoriš kakor mlečnozob pastir.«

»Pridite, da izsamovida razpoznate, ali dajem pri¬
čevanje resnici ali ne. Všenica, oves sta ob tla, korenje
in pesa pa pomezgani, da si ne bosta več opomogli.«

»Gonja je bila zares divja,« je Ditrik priznal.

Brata sta ga grdo pogledala.

Majnhalm je dejal trdo: »S tlačani se bom pomenil
že sam, medme in tlačane se ne rini, da veš!«

»Rinem se samo, da povem, kolikšna je škoda. Sicer
jim o svetem Mihaelu, ko pobirate davščino, nemara
ne bi verjeli. Zato prosim, da mi poveste, koliko vše-
nice in ovsa bi jim popustili ob davščini.«

»Glej, Trlep, govoriš tako, da se ti prav lehko
utegne še kaj pripetiti danes!« je Majnhalm zagrozil.

Trlep je zardel in rezno odgovoril: »Kajne, pozabili
ste, da sem svobodnjak?«

»Ali je bil tvoj oče tudi?«

»Hrast je bil najprej želod, ki ga je lehko požrl
vsak prašič.« I

»Primera je dobra!« se je Ditrik zasmejal. »Všeč si
mi, Trlep, obiskal te bom.«

15

»In lepo vas bom sprejel, kakor se sprejme gost.
Nam je vsak gost, da tako rečem, sel božji.«

Majnlialm in Henrik sta začutila bodico in se spo¬
gledala. v

»Moj oče,« je Trlep trdo nadaljeval, »iz rodu res
ni bil svobodnjak, po srcu in pesti pa je bil poštenjak
in junak! Svobodnjak je postal iz rok vašega rajnkega
očeta, ki vam ga je na lovu otel izpred čekanov divjega
merjasca.« “

»Res je, o Trlep!« je Ditrik stopil predenj in mu
segel v roko. »In ljubila sta se, kakor bi bila brata.«

A Trlep se je obrnil v Majnhalma in ga ostro po¬
gledal.

»Za tlačane sem pravice prosil, zase odškodnino
terjam! Odškodnino sem, pa pojdem, predolgo se že
mudim!«

»In če je ne dobiš?« se je Henrik vteknil.

»Sto in dvajset srebrnih penezov terjam in jih tudi
dobom precej ali pa kesneje na prav poseben način.«

»Sto in dvajset srebrnih penezov?« se je Majnhalm
posili smehljal, ker ga je Trlepova odločnost že meh¬
čala. »In če ti jih res ne dam?« \

»Do Kravjeka ni daleč, saj mi je prav spotoma.
Gospod grof z ljubljanskega gradu, vem, da me bo rad
poslušal, ko mu bom pravil o lovu in lovcih, o škodi
in tlačanih.« ;

Majnlialm in Henrik sta se spet spogledala.

»Če pa bi se primerilo, da me danes ne bi bilo
domov, sem preskrbel, da bo gospod grof iz Ljubljane
zvedel, kje me je iskati.«

»Mar pretiš, ka-li?« se je Majnlialm smehljal še
bolj posili. ••

»Vi ste pretili, češ, da bi se mi danes utegnilo še
kaj pritekniti. Vendar ne odneham: za tlačane milosti
prosim, zase odškodnino terjam! Če ne opravim nič
zlepa, pojdem, kakor sem rekel.«

In je umolknil in ni rekel nobene več, samo grdo
in trdo jih je gledal.

Tudi Majnlialm je pomolčal in se skozi majhno
okno zagledal v temni obronek višenjskega hribja;
naposled^ je po sobi zakoračil gor in dol in se ustavil
pred Trlepom. ki ni umeknil srepega pogleda.

16

»Takole ti bom rekel, Trlep!« je dejal. »Sam veš,
da je naša stara pravda loviti, koder in kakor hočemo.«

»Pa ne, ko zori polje!« mu je Trlep presekal besedo.

»In kadar hočemo!« je Majnhalm poudaril. »Nihče
nam braniti ne more in nam nikoli ubranil ne bo!«

»Ali naj nas pogubuje vaš lov, če nam je že pri¬
zanašala toča?«

»Stoj, da ti povem vse do kraja! Spomnil si nas
našega rajnkega očeta ...«

»...  večna luč naj mu sveti!«

Henrik in Ditrik sta se pobožno prekrižala, Majn¬
halm se je nekoliko prestopil in nadaljeval:

»Tvoj oče je res bil možak, sicer ne bi bil svobod¬
njak danes ti, da veš. Zato sem se odločil, da poravnam
škodo, ki jo je, kakor praviš, napravil včeranji lov.«

Trlep je komaj za spoznanje pokimal, rekel pa ni
nobene, ko se je Majnhalm spet obrnil in zagledal
skozi okence, le zamižal je malo in se nevidno na¬
smehnil.

Majnhalm se je odtrgal od okenca, zakoračil po
sobi in se, kakor bi mu bilo žal, da se je podal, široko
posmehnil:

»In še eno ti povem, Trlep: Po naši volji se bo v
Stični zidal samostan. Menihi so že na potu. Če mi boš
še kaj tresoritil, se bom premislil, da ne bodo zidali
v Stični, ampak v Gabru. In potlej glej, kako se boste
boli s samostanci ti in gabrovski tlačani.«

Trlep se je vidoma ustrašil. Tri sto kosmatih pe-
klenkov, kar samostanci naj se prislinijo v Gaber, pa bo
treba dajati še bogve kakove cerkvene davščine! Kaj
bo, kaj bo? — Ustrašil se je res, pa se je potajil in
zagodrnjal:

»Gabrovci se nikogar ne bojimo! Kdor bo prevelik
grabež, jih bo dobil po parkljih!«

Majnhalm je odklenil okovano skrinjo ob steni in
Frlepu odštel sto in dvajset srebrnih penezov, odštel
čisto molče, sedel za mizo in iz vrča potegnil dolg
požirek medice.

»Tudi s tlačani bom uredil, kar bo prav,« je rekel,
ne da bi Trlepa še kaj pogledal.

Trlep je nekaj zamrmral v zahvalo, spravil denar
in se obrnil k vratom.

17

»Bog te obvaruj, Trlep!« je Ditrik dejal, Majn-
halm in Henrik pa sta molčala.

Medica je v vrču postajala, bratje so se treznili
in tiho gledali drug drugega. Prvi je spregovoril Ditrik.

»Prekanjeni Trlep, na pravem koncu ima jezik
prirasel!« se je nasmehnil.

»Če bi jaz bil ti, Majnhalm, bi mu ga bil nekoliko
pristrigel!« se je Henrik ustil. »Dan, dva v naši pod¬
zemni temnici ob trdem postu — pa bi se mu unesla
tudi vsa tista tresoritost.«

»Lehkomiselnemu se zdi vse veliko ali pa vse
majhno,« je Ditrik zmajeval z glavo. »Lastni prst mu je
velik kakor žrd in pamet mu je modrost Salomonova.«

»Da, tudi Urha Ljubljanskega se ne bi bal!« je
Henrik trmoglavil.

Majnhalm je nestrpno zamahnil z roko in rekel:
»Ukazal sem, naj se tlačani zbero na gradu, da jih
poučimo, kako se jim je nocoj vesti ob napadu na
tovornike. Tudi mi se moramo pripraviti.«

Trdo, zapovedniško je govoril, potlej pa vzel vrč
z medico in ga postavil v stensko lavo.

»In še to: Henrik, pojdi, odberi pet oboroženih
priletnih hlapcev, ki niso več kaj prida za pocestni
napad. Menihom naj gredo naproti do vrh Lanišč. V
gradišču naj jih zadržijo čez noč, drugače nam bi drevi
utegnili skaziti opravek s tovorniki.«

Henrik je pokorno vstal in šel. Majnhalm in Ditrik
sta ostala sama in molčala.

»Čisto si se spremenil, Ditrik!« je Majnhalm na¬
posled vzdihnil. »Zakaj?«

»Spomni se, zakaj nisi dobil Turjačanove Neže, pa
boš vedel.«

Majnhalm je molčal.

»In ljubim Marjeto Šumbreško, a nikoli je ne bi
dobil, če bi grof Majnhart, njen oče, zvedel, da še
ropam po tovornih potili.«

»Prav, no, prav. Pa ostani drevi doma za varuha!«
je Majnhalm še huje vzdihnil. »Morda bi se ukrotil
tudi jaz, če Turjačan ne bi bil tak trdin. Pa le naj še
malo potrpi! Vse mu bom vrnil, da me bo pomnil do
smrti!«

9

Več. 85.

18

II.

Tisto dopoldne se je ob Krki po stari cesti čez
Vrhovo proti Višnji gori počasi vlekla dolga vrsta to¬
vornikov. Na konjih so tovorili platno in kožuhovino,
vosek in lanski med za jesenske semanje dneve v Trstu.

Spred je močnega konja jezdil tržaški trgovec
Krištof Planina; ob sedlu mu je pozveneval dolg be¬
neški rapir. Z njim je jahalo kakih deset hlapcev,
oboroženih s sulico in ščitom, nekateri pa zgolj z opa-
ljeno grjačo ali s sekirico na dolgi palici.

Krištof Planina, dobrih trideset let star, visok in
močan človek, se je razgledal po gričevju ob Krki tja
v višenjsko hrib j e. Obraz mu je bil teman in pogled
skrban.

»Budislave!« je zaklical čez ramo in si s prstom
posnel znoj s čela.

Iz četice oboroženih hlapcev je tršat, rdečeličen
mladenič pognal konja do njega in vprašal: »Kaj bi
radi, gospodar?«

»Pot se je prebesila v dolino, da človek nikamor
ne vidi iz strašne boste. Skoči malo naprej, odpri ušesa
in oči, da spaziš, ali nam kje ne preti nevarnost!«

Budislav je poprijel vajeti in se spustil v oprezen dir.

»Prikupen mladenič —,« je Krištof Planina pokimal
in postal. Vrsta je stopicala ob poti, gospodar jo
je pazno gledal. Lesena sedla pod tovori so škripala,
konji so od vročine in muke hrzljali, njih vodiči so jim,
če so pešali ali zaostajali na slabi poti, prigovarjali in
ob njih trudno štorkljali s iežko grčevko. Tu, tam je
kdo tiho zaklel in si z rokami otrl znoj z obraza, češ,
glej, o gospodar, kako trpim zate in se peklim.

»Pot se lomi navzdol; pridržujte tovor in konja!
V dolini pazite, da se kleka ne splaši, če bi kakova zver
skočila čez pot!« je v presledkih ponavljal, dokler ni
vsa vrsta minila.

Zad je jahala druga oborožena četica hlapcev.
Vodil jih je Štefan Blagajne, gospodarjev pomočnik
in zaupnik.

»Skrbi me, ali bomo do noči prišli v Ljubljano,«
je Krištof Planina dejal, ko je zajahal vštric zaupnika.
» Prepočasi krevsamo.«

19

»Davi je Budislav menil, da bomo; samo počivati,
pravi, bo kmalu treba in konje napasti in napojiti;
tovor je pretežak, se mu zdi, vročina prehuda in pot še
prav dolga.«

»Ko le ne bi bilo strogega knežjega ukaza, da se
mora blago najprej ponuditi ljubljanskim kupcem, pa
bi zdajle leliko kmalu zavili na levo čez Krko in Ilovo
goro in bi si močno skrajšali pot v Trst.«

»In se ognili nevarni Višnji gori.«

»Saj to mislim, vidiš! Tisti trije bratje na višenj-
skem gradu, ki o njih tudi Budislav ve dosti povedati,
so pravi malopridneži in zelo nevarni tovornikom.«

»Nemara jo bomo to pot še unesli. Budislav je
spotoma zvedel, da se nekaj bodejo s Turjačanom. Če
je tako, je res prava sreča za nas.«

Krištof Planina ni rekel nobene; molče je gledal
v konjsko grivo pred seboj in svedral misli.

»Po pravici ti povem, glej, žal mi je, tebe bi bil
moral poslati naprej in se odkupiti pri nevarnih Viš-
njanih,« je naposled dejal.

»Še snoči sem ti svetoval to,« se je Štefan Blagajne
spomnil.

»Žal, da te nisem poslušal.«

»Nemara še ne bi bilo prekesno, če bi šel kar zdajle.«

»E, kaj bi zdaj! Saj Budislav pravi, da jih morda
ni doma.«

Štefan se je tiho nasmehnil Krištofovi pogubečnosti,
naglas pa je rekel: »Budislav je le slišal tako, gotovega
pa ne more vedeti nič.«

Krištof je molčal. Sl^op je bil, škoda se mu je
zdelo odkupnine, zaupal se je sreči. Tudi Štefan ni
dalje silil. Čez čas pa mu je rekel: »Glej, Krištof,
boirat si, sam si — za koga se pekliš po svetu, ko bi
leliko doma v Trstu in brez nevarnosti skupoval prav
takole blago?«

»Lehko že, leliko; ampak s prav majhnim dobič¬
kom.« se je ta smehljal in nemirnega konja po vratu
tepi j al in prijazno miril. »Možje iz Kranjske grofije in
Slovenske krajine res vsako leto pritovorijo v Trst
dosti blaga; pa kupuj pri njih, če moreš! Do sebe ne
dajo ne z zvijačo ne s sladko besedo in za vsako žlico
soli se trgajo s teboj.«

2 *

20

»Jaz ti v bogastvu še do kolena nisem ne, pa vendar
povem že zdajle, da se bova v Trstu ločila.«

»Ločila? Nikar no! Kaj sem se ti zameril? Veš.
hudo bi mi bilo po tebi, Štefan.«

»Nič. Oženil se bom, sit sem sami je; res; tudi to¬
vorjenja po svetu mi je že dosti; da, kar oženil se bom.
* skrajni čas je; staram se, menda že lezem kar v dve
gube, tako hromoten in zanič se zdim sam sebi.«

»Mlajši si od mene, pa praviš, da se staraš! Sicer
pa je mož star toliko, kolikor se čuti,« se je Krištof
nasmehnil. »Če si res slab in hromoten, si tudi za
ženitev že prekilav.«

»Oženil se bom in z možmi iz tehle krajev bom
kupčeval kar v Trstu; takale pot, tvegana in nevarna,
me utru ja — to sem hotel reči,« se je Štefan hitro po¬
pravljal, ker ga je bilo sram slabičnosti in je bil tudi
nekoliko hud, da se mu Krištof posmehuje.

»Upam, da se boš še kaj premislil,« mu je Krištof
Planina pokimal in ob vrsti tovornikov zdirjal na čelo
prednje četice.

Čez pot, ki je šla skozi staro hrastovje in bukovje
ob Krki, je skočil zajec. Mož se ga je močno prestrašil.

»Nič dobrega ne pomeni tale zajec, pot mi je pre¬
skočil,« je praznoveril in mislil, kako dolga utegne še
biti pot tja do Ljubljane. V Ljubljani bi se pridružil
tovornikom, če bi jih bilo kaj namenjenih v Trst, pa
bi pot bila bolj varna in kratkočasna. Tudi Štefanovih
besedi se je spomnil. Le kaj ti je šinilo vanj? Ali kaj
skriva? V katero smer se bo obrnil?

Te misli so se skodrčale v trudno zmes in mu
omahnile v prazno.

»Oho, kaj se tamle ne vrača Budislav?« ga je
zdramil pogled na trato ob potočku, ki se mil je mudilo
v Krko.

Zdirjal je naprej.

»No, Budislav?« je zasopel vprašal.

»Mislim, da brez skrbi raztovorimo živali in se
odpočijemo,« je izvidnik povedal. »Voda za napajanje
je tu; trave in mladovja dosti; hladna senca pod hrasti
in bukvami pa kar ustavlja človeka in tovorno živinče.«

»Ali si vse dobro preteknil in nisi opazil ali začutil
nič sumljivega?«

21

»Sled konjskih kopit, biti je moral en sam jezdec,
.em pač izteknil kmalu, ko sem se odtrgal od vas; pa
se mi je zgubila v mahovju.«

»Kdo bi utegnil biti?« je Krištofa skrbelo.

»Lovec; potnik, ki je zašel; kako v klatež morda.
Kdo bi se ga bal? Saj je bil sam, nas pa je dosti.«

Gospodar je po kratkem premisleku pokimal in
določil prostor za počitek.

»Konji so zelo trudni,« je Budislav omenil. »Naj¬
bolje bi bilo, da bi potlej krenili po dolini na desno.
Pot je res nekaj daljša, zato pa je zložna in ne tako
utrudljiva.«

»Ne, ne, kar po višinah bomo šli,« se je gospodar
branil. »Dolina je zmerom nevarna.«

»Po višinah od Kravjeka dalje je pot slaba.«

»Po višinah pojdemo!« je oni tiščal svojo.

»Če je tako, se moramo prav dobro spočiti,« je
Budislav svetoval.

Krištof Planina je molče segel po majhnem rogu,
ki mu je na pisani vrvici bingljal čez prsi, in zatrobil,
ko se je vrsta približala. Vrsta se je ustavila in po¬
slušala, kaj jim gospodar ukazuje za čas počitka.

Hlapci in vodiči so urno raztovorili konje in jih
spustili po trati. Potlej so zakurili in si spekli bravine
in svinjine. Ko so se nasitili, so polegli pod hrastov jem
in se odžejali z mehom domačega vina. Kmalu so vsi
bili prav dobre volje. Posebno živ je bil Budislav. Ko
si je od ust tretjič odtrgal vinski meh, se je sprožil
v zdravico z domačih goric.

»In vino je kislo, da me za ušesom boli,« se je po¬
smehoval Primorec, ki je služil v oboroženi četi.

»Zato te pa v glavi in trebuhu na miru pusti!« mu
jo je brž zabrodil Budislav.

»Nič ne rečem,« je Primorec kimal. »Saj bi vse še
bilo pri vas. Ko le ne bi bilo teh strašnih host! Človeka
je kar groza, če hodi in hodi, hoste pa venomer več
in več.«

»Da, hosta je hosta,« mu je Budislav pritegnil.
»Polna je strahot, pa tudi lepot; svoje življenje živi.
Pusto nam bi bilo brez nje in prazno.«

»Spotoma smo pa le videli, da jo izsekujete in iz¬
žigate.«

22

»Da si dobomo njiv in travnikov, kolikor jih po¬
trebujemo; več pa tako ne smemo.«

»Kdo brani?«

»I, kdo? Divji mož.«

»Kdo?«

»Da, hostnik.«

Ko so le tiščali vanj, je Budislav začel praviti:

»Hostnik je strašan velikan, grozansko kosmat in
hudo močan. Živi v hosti in jo varuje, goni zveri, ko
se preveč zaredijo, in na vso moč in jezo krepeli ljudi,
če se mu zamerijo. Najhuje se mu zameriš, če klestiš
mladovje in brez potrebe podiraš staro liosto. Drugače
nič hudega noče ijudem, druži se z njimi pa ne. Ko
sem bil še majhen, so voleje, risi in drugi hostni tat je
neki grdo mesarili med našo živino in drobnico. Moj
oče in drugi možje so zalezovali in iskali, po večkrat
prav na daleč pretikali hosto, zverinam pa le niso
mogli do kože. V obupu in žalosti je nekdo zajavkal:
,Vse je zaman, samo hostnik nam bi mogel pomagati/
Zadnje besede še ni dobro izgovoril, kar ti je izza
debelega starega hrasta stopil hostnik sam in jim
molče, samo z rokami velel, naj gredo domov. — Možje
so se ga ustrašili in kar urno odšli, da ga ne bi raz¬
dražili.«

»Pa praviš, da ljubi ljudi,« je neki tovornik pre¬
sekal Budislavu besedo.

»To pa to. Le stoj, da povem! — Možje so priso¬
pihali domov in strahoma povedali, kaj in kako jim je
hostnik velel. — O, drugo jutro pa je bilo kaj videti!
Pred hišo, ki je hosti bila najbližja, je ležala velika
kopica pobitih volkov, risov in podivjanih psov. Host¬
nik jih je pogubil za nas,« je Budislav sklenil.

»kako ni čudno, da imate naprodaj toliko kožu¬
hovine, ko pa vam jo znaša sam predobri divji mož!«
se je nekdo nasmehnil.

»Ne več, žal. ne več,« je Budislav resno odkimal.
.»Veste, neki naš človek je po nevednosti oklestil mlado
bukev tako preveč, da se je usušila. To je hostnik
zameril in se umeknil v druge kraje.«

»O nesreče!« se je tovornik posmehoval.

»Da, nesreča, prav huda nesreča je nam v delež.
Zdaj nam nagaja in živinčad kolje strahoviti volkodlak*«

23

. • * / M

»joj, kdo pa je vendar to?« so se poslušavci čudili.

»Človek in zver, vse obenem.«

»Kako vendar? Povedi, povedi no!« so ga pod-
sinešno prosili.

Budislav si je nastavil vinski meh, ga po dolgem
požirku počasi odstavil in malo pomolčal.

»To je bilo tako,« je potlej preudarno začel. »V naš
kraj se je pred nekaj leti prigolomišila tuja ženska.
Bila je še mlada in prikupna. Pravila je, da je ušla
klatežem, ki so jo odpeljali staršem. Morda je bilo res,
morda to ni bilo res. Naši so jo vzeli pod streho in ji
veleli, naj nam pase drobnico. Ali to ji ni bilo kaj
posebno všeč. Rajši bi bila brez dela in se po vasi
nastavljala mladim in tudi že postarnim moškim. Vsi
smo kmalu ugenili, da je malopridnica, ki bi rada koga
premotila in se za zmerom vsadila med nas. Zato se
nihče ni spoteknil obnjo.«

»Res? Tudi ti ne?« so se tovorniki smejali.

Budislav je zardel in jih tako grdo pogledal in
grozeče premeril, da so kar umolknili. Pobesil je oči
in čez čas dalje pravil: »To ji je šlo močno v živo.
Potuljeno nas je gledala in molčala, najsi ji je kdo
vrgel tako ali tako. — Ampak kmalu se je čisto spre¬
menila. Dobre volje je bila, zmerom vesela, še zapela
si je včasih. — In ko smo jo vpraševali in vpraševali,
kaj ji vendar je, nam je povedala čudovito novico. Na
paši da jo obiskuje velik, močan volk, po pasje da se ji
dobrika in jo — snubi.«

»Budislav, reci, kar hočeš, ali ta je vendarle pre¬
huda!« so tovorniki zavpili.

»Na svetu je vse mogoče,« se je Budislav branil.
»Pripovedujem, kar vem, vi pa verjemite ali pa pustite.
— Govoril volk res da ni, ali snubil jo je neki prav
razločno, komaj se ga je branila in otepala, je nam
pravila.«

»Bila je res malopridnica!« so se poslušavci po¬
smehnili. *

»In neko noč je ušla?«

»Z volkom?« so zavpili.

»Z volkom,« je Budislav potrdil. »Dolgo nismo nič
več slišali o njej. Kar so ti naši pastirji zagnali jok in
stok. češ. da jim strašna zver trga živinčad na paši.

24

Zver so videli, hodi po dveh in po štirih, je človeške
postave in po vsem telesu volčje kosmata. — Ženska
se je spečala z volkom, njiju sin je — volkodlak, ki
nam nagaja in dela škodo, kjer more in kolikor more,«
je Budislav potožil.

Tovorniki so se spogledovali in smehljali, napol so
mu verjeli, napol so dvomili; ugovarjali mu niso več,
pretrudni so bili, drug za drugim so podremali.

Budislav sam se je zameknil v Krko, ki se je leske¬
tala v polnem soncu; po reki so plavale domotožne
misli, z njimi je šlo in šlo srce; oči, strmeče v leno
vodo, so gledale za njim in koprneče migljale s po¬
dobo, ljubljeno, ljubljeno . . .

»Silana, ti ljuba, moja...« jo je srce iskalo in
milovalo.

O, najrajši bi kar poskočil in pobegnil domov. Pa
kaj? Temule trgovcu, ki ni videti, da bi bil slab človek,
je dal moško besedo in prisegel na ljubezen do Silane,
da ga bo vodil noter do same Ljubljane. Nič ne pomaga,
v besedi mu je ostati, pa če bi deževalo zgolj kamenje
in goreče prekle. In tudi plačilo je dobil že kar naprej,
tako mu je tujec zaupal. Za Silano mu je dal zlat prstan
in svetlo ovratnico. Presrečna nevesta kar do sape ni
mogla, tako se je razveselila dragocenega daru ... Ne,
beseda je beseda, do Ljubljane se je zasužnil, pa je.

Krištof Planina in Štefan Blagajne sta nekoliko
vstran od drugih sedela pod senčnim hrastom.

Mihael, služabnik Krištofa Planine, jima je
skrbno, pa prav nerodno.

»Le kje si snel to teslo?« je Štefan vprašal, ko se je
Mihael umeknil za trenotek.

»Kaj ti ni všeč?« se je Krištof nasmehnil. »Meni je,
ker zna udariti. Takega človeka utegneš prav potre¬
bovati, ko laziš po tujih krajih.«

»Kako je prišel v Trst in k tebi?«

»Tako. J am pri Čedadu, odkoder je, je ubil člo-

\rpk  L' o //

»Ubil — ? Človeka -?«

»Ker ga je tisti človek izpodrinil pri nevesti. Da
ne bi prišel pred krvavo sodnijo oglejskega očaka, je
pobegnil v Trst. Znotraj mestnega obzidja je bil varen
pred domačim sodnikom.«

stregel

25

»Da. mesto le prerado daje potuho malopridnim
uskokom in lenuhom.«

»Ta je izučen zidar, povsod je iskal dela, pa ga ni
dobil; naposled je prišel tudi do mene in se mi spo¬
vedal. Všeč mi je bil, v službo sem ga vzel.«

»Zatorej je tako plah,« je Štefan razumel.

»Mislim pa, da bi znal močno udariti, če bi bilo
treba.«

»Upajva, da ne bo treba,« se je Štefan nasmehnil.
»Ljudje so po teh krajih prav prijazni.«

»Rad bi vendarle že spet videl naše ljubo tržaško
morje,« je Krištof vzdihnil.

»In ko si boš oči napasel z morjem, te bo popalo,
pa jo boš spet potegnil semkaj.«

»Bržkone,« je Krištof pokimal. »Saj ne morem dru¬
gače. Prime te in iti moraš. Kakor lastovka.«

Oba sta premolknila in tiho ždela v soparici, ki je
tiščala skozi vejevje starega hrastja, maščobno kipečega
v mlado želod j e in zelene ježice.

»Če si zadosti srčan, seveda,« je Krištof obtesaval
prejšnjo misel. »Da, to je poglavitno, bi rekel. Napridi
si tega in onega, če srčnosti nimaš in trdne pesti, kako
dolgo bo tvoje? Brodi po daljnih deželah ali pa gnilo
ždi za tržaškim obzidjem in oprezno bulji čez morje,
kaj bo, če vsako uro ne boš pripravljen?«

»Že vem, kaj te peče,« se je Štefan zresnil. »Bene¬
čani ti vro po glavi.«

»Mar veš, ali niso spet tiščali v Trst, odkar naju ni
doma? In da niso ukrali toliko in toliko našega bro-
dovja in poškodovali naših solin?«

»Rajši mislim, da so jih dobili po smrčku, če so res
prišli.«

»Hm, ko pa jih pride toliko in tako nenadoma!«

»E, pusti, saj niso vredni, da bi se gnal zaradi njih.«

»Nevarni so, nevarni,« je Krištof vedel. »Ko so
Koper osleparili za njegove soline in za svobodo, bi
radi ukrotili še naš Trst.«

»Vem, skomina jih tudi po naših solinah, da bi
imeli v rokah vso trgovino s soljo.«

»Ko bo Trst beneški, ga bo konec!« je Krištof
pribil in pogledal kvišku, kakor bi nebo samo poklical
za pričo svojim besedam.

26

Po liosti je šuraljala rahla sapa, sopara se je dvi¬
gala od tal, spočiti vonj zemlje in boste je dihal po
trati. — Krištof je vstal, se pretegnil in zagledal na-
kvišku. Na južni in zahodni strani neba so se preple¬
zava! i sivi oblaki, jug jih je gnal in gostil v večje in
večje plasti, — hoj, vreme se bo sprevrglo!

Krištof se je ustrašil.

»Mihael, pospravi in se pripravi, dalje moramo!«
je zaklical služabniku, tovornikom pa je ukazal trdo
in ostro: »Brž brž napojite konje in natovorite! Dež
nam bo nagajal.«

Mihael je pospravil posodje in sedlal gospodarje¬
vega in Štefanovega konja in razmišljal:

»O, kaj bi dal, če ne bi bilo treba iti v Primorje!
V Trstu je človek pač varen, po cestah na Krasu pa
včasih le oprezujejo biriči oglejskega očaka in kaj
lehko bi mi prišli na sled. In potlej bi kmalu doživel
glavosek. Z ubijavci nima oglejski očak nobenega usmi¬
ljenja. ..« Spomnil se je zločina, pokesal se ga ni tudi
zdaj ne, kakor mu ga še nikoli ni bilo žal.

»Trst je vendarle preblizu Čedadu.« ga je skrbelo.
»Če bi mogel kam prav daleč, precej bi šel.«

Zelo se je bal očaka in njegovih biričev.

Tovorniki so brž natovorili konje in jih z vodiči
spravili v prejšnjo vrsto; tudi obe oboroženi četici sta
že stali na svojem mestu.

»Zdaj pa že lehko gremo,« je Budislav opomnil go¬
spodarja.

Krištof Planina je objahal vso vrsto, da bi videl,
ali je vse v redu, zatrobil na rog in zamahnil z roko.
Konji so zahrzali, vodiči zavpili, vsa vrsta se je na¬
potila proti Kravjeku in Višnji gori.

Težka oblačica, ki se je bila preteče obesila nad
Višnjo goro, se je po močnem jugu čez višenjsko hribje
zavlekla proti Posavju; brez hude ure se je po malem
ponujal pohleven dežek; pooblačilo in stemnilo pa se
je, da je bolj in bolj razmočena pot bila tovornikom
kar pusta in nespešna. . '

Krištof Planina je bil ves v skrbeh. Strahoma se je
oziral v nebes in s pridušenim glasom priganjal ljudi
in konje, da bi hitreje hodili. Ali slaba pot je bila čez-
dalje bolj nezložna: dežek je rosil in rosil.

27

»Nič po lepi poti nas ne vodiš, Budislav!« je neje¬
voljno revsknil po vodniku, ki mu je jahal ob strani.

»Če bi bili krenili po dolini, bi pot bila prav zložna,
samo nekaj daljša pač; todkaj pa res ni nič prida,« se
je Budislav branil.

V dolgi vrsti so posamič stopicali konji in prhali
po nerodni poti. Vodiči so tiho kleli in se ozirali po
nebu, ki še ni obetalo kaj boljšega vremena.

Budislav bi bil rad razvedril gospodarja. Z roko je
zamahnil v severno stran in dejal: »Tamle je Stična.«

Krištof Planina se je ozrl. Sredi host, ki so se
širile okoli in okoli, so mu oči v zapognjenem kotu ujele
velike laze obdelane zemlje, rumeneče v zlatu zoreče
všenice in zeleneče v zdravju doraščajočega ovsa. Prav
v kotu se je po rebri usejalo majhno naselje in si
podnožje namakalo v Stiškem potoku.

»Čigava pa je Stična?« je malomarno vprašal, da
je kaj rekel.

»Višenjska, kakor je nekoliko tudi Šentvid, ki je
bolj na desno, onstran Gradišča, tistegale višjega hriba.«

Višenjski —. Krištof Planina se je ustrašil že sa¬
mega imena, ki mn je bilo v popotnih skrbeh na slabi
poti že ušlo iz misli.

»Hitimo!« je velel. »Hitimo!«

Čez Vrhe so prišli na obronek, kjer je danes cer¬
kvica Svetega Duha, in sivi stolp višenjskega gradu,
čepečega na strmem hribcu, se je pokazal iz gošče.

III.

Ko je tisti dan sonce stalo že skoraj na poldne, so
višenjske gospodinje pripravile južino in čakale, da bi
družina prišla z dela. Od predpečka so stopale na hišni

E rag in se jezile, češ, vse bo postano, ker dedec ne ve,
daj je veleti domov.

»Ti, Trlepa pa dolgo ni z gradu,« je Stojana za¬
klicala Mali.

»O, ne boj se zanj!« se je Mala smehljala. »Zago-
veden je in osat, še besov se ne bi bal, pa bi se
grajskih ?«

»Nekaj pa le pleteničijo tile na gradu.«

»Kaj neki?« je Mala v slast vpraševala.

28

»Nič prida ne. l isti nepogledni kozavi brezec,
oskrbnik, valpet ali kdor že je, neki že vse dopoldne
kar z dela pobira mladeniče in jih podi na grad.«

»O Hotimir, moj Hotimir!« se je Mala ustrašila za
sina. »Kaj, ko bi bil vzel tudi njega?«

»Za Hotimira se ne boj!« jo je Stojana mirila.
»Prepameten je, da ne bi vedel, kaj in kako je treba,
če bi ga primorali iti, kamor se ti grajski brezbožniki
vlačijo tako pogosto, odkar jih nima več kdo krotiti.«

»Da, dokler se grofična Ema ni primožila v Treb¬
nje, so se podili le za zverjadjo po hostah, drugače
jim ni bilo kaj reči.«

»Res, ljubili so sestro, pa bali so se je tudi.«

Iz Dednega dola je po strmi stezi med koče pri¬
jahal prvi grajski hlapec Hartvik, ki so ga nekateri
po tuje imenovali valpet in ki je v službo prišel iz
daljne tuje dežele.

Bil je majhen in netrlepen, a čvrst človek s ko¬
zavim obrazom in grdim, brezastim pogledom.

»Kje ti je Hotimir?« je zadirčno vprašal Malo.

»Še pred soncem je odgnal na pašo,« je rezno od¬
govorila.

»Tam ga ni. Živino sem našel, njega ne. Kje se
skriva, brž povedi!«

»Nemara, da meni pod krilom!« se je razčeperila
in malo počepnila.

»Če se ni do grdega sprl s kruhom in svobodo, naj
mi precej pride na grad!« ji je zatracal in po vijugasti
poti prhnil tja gor.

Sredi pota se je srečal s Trlepom, ki se je vračal
z gradu. Konja je vodil tako, da bi lrlepa pelinil pod
pot. Svobodnjakov ni maral, ker so ga prezirali in se
ga niso bali kakor tlačani.

»Kaj si slep?« je Trlep zavpil in postal.

»Umekni se gradu!« je Hartvik revsknil in kakor
ponevedoma s stremenom sunil l rlepa. Trlep je škrtnil
z zobmi in ga z urno kretnjo potegnil s konja in podse.

»Ha. kaj si upaš, prihajač prihajaški! ?« je sopihal
in ga bunkal in tlačil, lasal in uhal, kar se je dalo.
Potlej ga je treščil v robidovje pod potjo in zarenčal:
»Da boš vedel, kdaj si se upal žaliti l rlepa! In Boga
hvali, da nisem slabe volje! Sicer bi te za ušesa peljal

29

na grad in priporočil gospodu Majnhalmu, da bi te do
jeseni ob kruhu in vodi dal v najglobljo ječo! Ječar
Dimež bi te bil, menim, prav vesel!«

Dimeža se je vse balo. Bil je strahovito močan,
grd in hudoben. Oče mu je bil. tako sta verovala grad
in tlačan, pravi peklenski hudič, ki se je z njim na
Kumu spečala vešča Ljuta s Police, ko je bila že sedem
let vdova.

»Le stoj, še se bova srečala!« je Hartvik pretil, ko
se je ves otolčen, zmršen in opraskan motal iz trnja.

»Boga prosi, da se ne bi tako, kakor ti misliš
zdajle! Če mi tvoje hlapčevske koščice še kdaj pridejo
v pesti, ti jih pretrem in zdrobim, da ti jih še na sodni
dan ne bodo več znali skleniti!«

Hartvika je kuhalo, Trlepa pa se le ni več upal
lotiti. Z gradu prihaja, samozavestno in oblastno gleda;
kdo ve, kaj je imel z grajskimi gospodi in ali go¬
spod Majnhalm nemara res ne bi grdo potipal svojega
hlapca, če bi zvedel, da se je bol z njihovim gostom,
s silnim Trlepom, svobodnim in ponosnim možem?
Zares, bal se je Dimeža tudi on.

»Počakajmo, morda pa se kdaj vendarle še na-
krene tako, da mu povrnem!« je tiho grozil in gledal
za Trlepom, ki je tonil v dolino.

Medtem so Ljubinovi in Vitogojevi prišli k skledi.

»listi brezasti Hartvik je iskal našega Hotimira;
kje je sin?« je Mala povedala in vprašala.

»Nič ne skrbi!« jo je Vitogoj tolažil. »Jaz sam sem
mu velel, naj gre na grad, ko sem videl, da Hartvik
lovi mladeniče. Hotimir je nagel in srdorit; bolje je,
da ni na samem besedičil z divjim Hartvikom.«

»Kaj neki hočejo grajski?«

»To se bo kmalu videlo. Zdaj rajši pokaži, kaj si
dala v skledo,« se je Vitogoj posili smehljal.

Žena je brž stekla pred peč in prinesla veliko
skledo ovsenega močnika. Iz žličnika jim je razdelila
lesenih žlic in še sama prisela.

»Tako, vidiš,« se je Vitogoj smehljal. »Ovsen moč¬
nik in ješprenj sta močna stebra naše dežele.«

»Jutri bom skuhala ješprenj.«

»Pojutrnjem pa ovsen močnik in potlej spet ješ¬
prenj. da se stebra kaj preveč ne razmakneta, da,« se

30

je še bolj smehljal. »Dokler stojita, nam ni posebne
sile.«

Vitogojeve dobre volje se je nalezla vsa družinčad;
še Mala se je naposled smehljala, češ, za Hotimira se
ni bati, saj se Vitogoj dela, kakor ne bi bilo nič.

»Ali ste kres že pripravili?« je vprašala.

»Smo; takega ko grmada!« se je Vitogoj hvalil.
»Popoldne bomo navlekli še brinovih vej in stelje in
habata. Vse to mora na ogenj, da do. leta osorej pre¬
podimo čar zlih duhov in nevarnost kostne bolezni.«

»Tudi domov prinesite stelje,« se je Mala domislila.
»Po sobi je moramo nastlati, da bodo nocoj vile kres¬
nice počivale na njej in da nas bodo varovale do dru¬
gega kresa.«

»Bomo, bomo,« je Vitogoj obetal.

V Ljubinovi koči pa so ob skledi bili bolj molčeči.
Ljubin je bil tih mož in zmerom ga je kaj tiščalo.

»Čigav pa je konj, ki je privezan ob podstrešek?«
je vprašal.

»Saj res, pozabila sem povedati,« je Stojana hitela.
»Trlepov je, dedca pa še ni z gradu. Kaj neki hoče?«

»Nemara je prišel kaj nagajat, ker mu grajski ne
prodado njiv, ki se držijo njegovega posestva.«

»Zakaj se toliko trga za zemljo? Saj je je dosti
za vse!«

»Dosti že, dosti; ali udelati jo je treba.«

»Pa naj jo udela!«

»Kako? Izsekati in izžgati je prej treba hosto, če
jo sme. Pa grad rad brani, za divjačino, za lov se boji.«

Ko so pojužinali, je najstarejša hči Živka potožila:
»Nekaj moram povedati.«

»Kaj, kaj se je zgodilo?« je zaskrbelo mater Sto-
jano. »Pa ne, da bi bila videla nagajivega malika? Na
današnji dan se radi bližajo ljudem.«

»Ne malika — škrata sem se otepala, škrata, besa!«

»O sonce rumeno!« se je Stojana prijela za glavo
in verjela, da se je Živka videla s kakovim prav ne¬
varnim besom.

»Da,« je Živka začela praviti. »V korenju sem
plela. pa se je, sama nisem vedela kdaj, izza rži pri-
smolil Zlebor.«

»Ali ne škrat? Pa si rekla —?«

»Bolje bi bilo, če bi bil res pravi škrat!«

- »In kaj ti je hotel?«

»Tisti grajski prežim, ki svoja klapouha ušesa na¬
stavlja ob stene naših koč in ki po cestah voha za
bogatimi tovorniki, da jih potlej grajski pestijo —«

»Kaj tisti, tisti?« se je Ljubin ustrašil. »Tako sem
prav videl.« .

»Kaj si videl?« je Stojana hitro vprašala.

»Naj Živka pove!« *

»Tisti je bil, da, tisti trobasti zoprnik.« je Živka
potrdila. »In mi je neslanaril, da sem zavpila in ga
s pralico otrnila «

»Prav si storila!« jo je mati razumela in pohvalila.

»Prav že, prav,« je oče momljal. »Ali bes ga vedi,
kako se bo maščeval.«

»Pa še se grdavž ni dal odgnati,« je hči dalje pra¬
vila že med smehom. »Morda bi se bila morala zares
rvati s priskutnim grajskim podrepnikom, če Hotimir
ne bi bil slišal mojega krika in če ne bi bil na splav
pritekel z grčevko «

»Vem, že od davi je pasel v hosti.« je Ljubin pri-
teknil. »Za dva, tri lučaje daleč je bil, leliko te je
slišal «

»O dragi Hotimir — to moram povedati Mali!« je
Stojana poskočila.

»Stoj!« jo je Ljubin ustavil. »Kdo ve, kaj bo Zle-
bor nazvitorepil iz te zoprnosti. Ne delaj Mali še teh
skrbi! — In ti pripoveduj dalje!« je velei hčeri.

Stojana je spet sela in poslušala.

»Prežun ni odnehal, še meč je potegnil in skočil
nad Hoti mi ra.«

»O ti grdavž!« je Stojana zavpila. »Ali mu je kaj
storil?« jo je zaskrbelo.

»E, kaj! Premalo ga je za Hotimira!« je Živka
ponosno dejala in zardela.

»Kaj je Zlebor bil oborožen?« se je Ljubin čudil.

»Najbrž so grajski tega lovskega psa poslali kam
na sled in prežo.« je Stojana slutila.

Ljubin je molče pritrdil ženini misli.

»O, Hotimir se ga ni ustrašil prav nič!« je Živka
pravila goreče, da so se ji oči svetile od velikega
ponosa.

32

»,Tisto trsko ob priči vtekni v nožnico, ali pa ti
s tole grčevko raztreščim betico, trobec ti, ritopašni! 4
je Hotimir zarežal vanj in zavihtel grčevko.«

»,Le stoj, še kesal se boš! 4  je Zlebor, zdaj bled,
zdaj rdeč spravil meč in se nmeknil v goščo za ržjo.
Odondod je zarezgetal konj.«

»Glejte, oborožen je bil in konja je imel,« se je
Stojana ustrašila, ker se je spomnila, da so mladeniče
klicali na grad. »Tako je le res, da je nekod vohunil.«

Ljubin je spet molče prikimal in vzdihnil; napo¬
sled je rekel: »Kar je domenjeno, naj se zgodi prav
kmalu: Živka in Hotimir naj se brž brž vzameta! Hoti¬
mir drugače ne bo imel miru, še na grad bi ga utegnili
poklicati za hlapca, in Živka ne bo varna nikjer več.
dokler bo neomoženka.«

Živka se je nasmehnila in pobesila oči; srečna rde¬
čica ji je zalila zdravo lice.

Ni bila sladkostno lepa; bila je zdrava in močna,
stara pa sedemnajst let. Sinje oči so se ji vroče svetile
izpod gladkega, visokega čela, ki so ga senčili težki,
svetli lasje v skoraj všenični barvi. Obleka iz belega
platna ji je ob šivih in robovih bila obšita s pisanimi
trakovi, životnik pa je bil rdeč in nizek, da je komaj
objemal od zdravja in moči kipeče polnoudje; na no¬
gah je imela debele volnene nogavice in nizke čevlje,
prepletene s krajšimi in daljšimi jermenčki. Srce ji je
bilo skoraj kar naglas, kri vroče plala, voljna misel pa
uhajala k Hotimiru.

V sladki omami je s pobešenimi očmi molče ob¬
sedela, ko bi bila najrajši vstala in v samoti in tihoti
popestovala svojo največjo, najslajšo srečo. Prsi so ji
bile pretesne za srce, ki se ni moglo umiriti, toliko
milega čustva je drhtelo v njem.

Mati je milo gledala zardelo hčer in kar inako se
ji je storilo, češ, še malo, pa se ti hči izpelje iz gnezda.
Ali ljubezen je bila večja od sebične misli, ki se ji je
silila. Z orošenimi očmi je spet vstala in dejala:

»To pa res moram povedati Mali.«

»Nikar!« jo je Ljubin potisnil na klop. »Nikar ne
oznanjaj, kar še ni! Počakaj, Vitogoj in jaz stopiva do
Gorazda, da bo na gradu izprosil dovoljenja za svatbo
in se pogodil za odkupnino.«

Stojana se je zgenila, hči je še huje zardela in
hitro prebledela.

Odkupnina ...

O, Živka je vedela, kaj je odkupnina za nevesto.
Vedela je, da si grajski mogočnež lasti pravico do
njene prve poročne noči, in vedela je, da se je že
nekatera poroka odrinila, ker se ženin in nevesta nista
hotela onečediti s krutim spominom najhujšega po¬
nižanja.

Ljubin je vstal, da bi šel h Gorazdu, pa Živka je
zaihtela: »Oče, stojte, nikamor ne hodite! Nočem —.«

Oče je ves potrt in podrt obstal. Prav dobro je
razumel hčerin sram in gnus. Grizel se je od jeze in
obupa, ker je ponižujočega pogajanja še obvarovati ni
mogel, nikar da bi jo otel iz vsega, kar že z besedo
samo žali in skruni deviško srce in čast mlade neveste.

»Poskusiti, mislim, bi vendarle kazalo,« je naposled
mirno dejal in po laseh pobožal zbegano hčer.

»Ne še, ne mudi se, oče —,« je strahoma branila.

Oče se je zagledal v tla.

Gorjup greneč žalosti, strahu in studa je Živki
bolj in bolj kapal v srce in ji kalil svetlost in svetost
mladih sanj. Vsa omagana je šla na vrtec za hišo in se
razjokala med gredicami zelenjadi in cvetic. Skrbna
mati je prišla za njo; srce ji ni dalo, da bi hčer pustila
samo, ko trpi in se boji.

»Nič ne mara j, Živka!« jo je tolažila. »Vse se bo že
kako uravnalo, da bo prav in da se bosta s Hotimirom
vzela prav kmalu.«

Šli sta v kočo: bili sta sami, družinčad je že odšla
po opravkih, ki jih je za kres bilo še dosti. Tu sta se
tiho pogovarjali o vsem, kar je treba vedeti nevesti
in mladi ženi.

Ljubin je šel k uljnjaku sredi sadovnjaka, kakor
vselej, kad at ga je kaj bolo in kadar mu je bilo kaj
dobro preudariti.

Uljnjak je bil ograjen prostor. Panji, ravno od¬
žagani in v notranjem delu prav prostorno izdolbeni
rkljiči, so lepo v vrstah stali sredi sadovnjaka, pokriti
so bili pa z deščico ali s škriljo. In bilo jih je prav dosti
in že vse leto je ber bila dobra, da so bili tudi močno
živalni in polni.

3

Več. 85.

34

Ljubin je stopal od vrste do vrste, privzdignil po¬
krovček tu, razširil ali zožil žrelo tam in se pomenkoval
s pridnimi prijateljicami.

»Kajne, na hudo uro kaže, pa ste pribežale do¬
mov?« jih je ogovarjal in se oziral v oblačico, ki se je
nad hribjem kopala sama vase.

»No, nikar se zato ne jezite name!« se je nasmehnil
in si z roke odfrknil nekaj čebelic, ki so se je prijele,
ko je urejal pokrovčke.

»O, ti, ti —!« je izmeknil. »Kaj si me, si me?« je
dobrovoljno dejal čebelici, ki se mu je zaletela v prst;
izpulil si je želo in usmiljeno zdruznil umirajočo čebe¬
lico. »Za domek si se bala in še umrla si zanj, ubožica
mala.«

Kako čudovite živalce so čebelice. Tako snažne in
pridne. In složne, hrabre, nikogar se ne bojijo; živ¬
ljenje rade dajo, če jim kdo moti ali skruni dragi
domek. — Skruni dragi domek...

Ob tej misli se je spet spomnil hčere in je bil
močno žalosten. Postal je in se zagledal predse. Kakor
bi mu zviška pal, je pred njim stal sklep, trden in hud.
Stisnil je pesti, da so mu žuljavi prsti poknili v členkih.

»Samo pritekne se mi je naj kdo!« je togotno sik¬
nil. »Ubijem ga, kakor podjednega bramorja ga po¬
tolčeni!«

Ta domislek se mu je zdel dober; kar oddehnil se
je, tako ga je pomiril. Čisto mirno je svedral misli,
kako in kje bo ubil skrunilca svojega otroka in doma.

Da, čisto miren je bil. Tako miren, kakor bi se bil
že res maščeval za skrun in ponižanje. Ali kar ne¬
nadoma in čisto tiho se mu je začela oglašati vest.

»Ubijati hočeš, človeka ubijati —? — Kje pa je
pravica, ki bi me branila in pričevanje dajala zame?«
se je branil in poniglavo hodil med panji.

»Ali si vse preudaril, vse, prav vse?«

»Vsakdo si pač sam mora krojiti pravico, če mu je
kaj do tega. da bi bila enaka na oba kraja.«

»Kaj ti ni bilo hudo za čebelico? In je človek,
čeprav malopriden in mencorit, toliko manj?«

»U. kaj! Pravica je pest! Red mora biti, čeprav soli
ne bi bilo.« se je otresal kodrčije, ki so mu jo nacepile
tenkovestne misli. »O, samo pritekne se mi je naj kdo!«

35

je še enkrat zapretil in se počasi nameril v Dedni dol,
kjer je samevala košata domačija svobodnjaka Go¬
razda.

»Zdaj grem sam,« je momljal sam vase; »če bo
treba, naj potlej še Vitogoj stopi tja.«

Prav tačas je v strmem bregu za gostim grmom
nad potjo, ki je lezla na grad, čepel Hotimir, gledal na
vas in pazil. •

Bil je velik, klen mladenič, star dobrih dvajset let.
Sivi suknjič iz domače volne mu je kar pokal na ši¬
rokem hrbtu, kratke hlače iz hodničnega platna so ga
bile polne in bele nogavice so se napenjale na silnih
nogah, na kratko ostrižene rdečkaste lase mu je po¬
strani pokrivala črna okrogla čepica s pisanim čopom.
Pest mu je stiskala grčevko, zdravi mladostni obraz je
rdel in oči so se bliskale in utrinjale, kakovršne so pač
bile misli, ki so ga obletavale. — Čakal je Zlebora.
Pred njim ni hotel iti na grad, preveč bi bil nemiren,
če bi vedel, da Zlebor nemara še kje zalezuje Živko.

Kar ti je zaslišal urne korake po poti z gradu in
kmalu videl Trlepa, kako je pestil in plačeval oblast¬
nega Hartvika.

Ha, kar samo se mu je smejalo, tako se mu je
dobro zdelo, kar je videl in slišal.

Da, tako je treba! Če imaš pest, ne pozabi, zakaj
jo imaš.

»O, tudi jaz jih bom nam ah a 1 Zleboru, da me bo
pomnil, trobec nesramni!« je sklepal.

»Kaj, da ga ni odnikoder?« ga je grelo.

Že je mislil bušiti navzdol v tisto goščo, kamor se
je bil Zlebor umeknil, pa je zagledal Ljubina, ki je
hitel v Dedni dol.

Gledal je po dolini in preudarjal, kaj bi. V mislih

tko strašno se bo
še kdaj zaloti v

»Samo poskusi mi naj še kaj presti okoli nje, pa
ga potolčem kakor risa!« je škrtal z zobmi in stiskal
pesti. Oči pa so se mu kar same nesle v vas. Poiskale
so Ljubinovo kočo in jo božale v strahu in ljubezni.

»Ne, Zlebor ji danes ni več nevaren, drugače njen
oče ne bi šel v Dedni dol,« je pokojneje pomislil.

3 *

si je naredil sto potov in namenov,
maščeval grajskemu prežunu, če ga
Živkini bližini.

36

In srce mu je še bolj koprnelo v vas. Mislil je na
Živko in gledal po dolini. Videl je sosede pri kresni
grmadi, videl tlačanke ob Višenjci, kako so trgale ivanj-
ske rože, in še druge, ki so v zarasli rebri brale bez¬
gove vejice za kresno slavje. Živke ni bilo med njimi.
To ga je pomirilo, da je vstal in se pognal na grad.

Na grajskem dvorišču so postajali tlačanski mla¬
deniči, ki jih je grajski oskrbnik Hartvik segnal to
dopoldne. Pred Hotimirom. je nenadoma stal — Zlebor.

»Kod si se potikal, da te do zdaj ni bilo semkaj?«
je zarežal vanj.

»Ali sem zamudil kaj dosti več ko vsi ti, ki brez
dela slonijo tu in ne vedo, zakaj?« mu je odbrusil.

»Po smrčku te bom, če boš tako odgovarjal!«

»Kar poskusi!« je Hotimir poprijel grčevko na
drobnem koncu in ga pisano pogledal.

Izza vogala je prišel Hartvik. Ko je zagledal Hoti-
mira, je skočil predenj.

»Kje si bil dozdaj?« je zarenčal.

Hotimir se je zavedel, da mu bo šlo za nohte, če se
Hartvik ne bo pomiril.

»Naj bo, kakor bo!« se je vdal in povedal. »Pasel
sem živino. Ko sem videl in slišal, da nas nabirate za
grad, sem pustil vse in šel, da bi prvi prišel semkaj.
Spotoma pa sem videl, kako tale trobec nadleguje
Živko, ki mi je zaročena, zaobljubljena nevesta. Kli¬
cala je na pomagaj in jaz sem skočil in ga prepodil.
Ne morem pomagati, če je tako bežal, da je bil še pred
menoj tu.«

Hartviku se je lice jasnilo med Hotimirovim pri¬
povedovanjem.

»In južinal nisi še nič, kajne?«

»Ne, nič.«

»Pojdi v kuhinjo, da te napaso, kakor so druge.«

Ko je Hotimir odšel, se je Hartvik obrnil do Zle-
bora.

»Gospod Majnhalm te je poslal na prežo in ti za¬
povedal, da mu večkrat prihitiš povedati, kako blizu
so tovorniki. A ti greš in se sliniš okoli tlačank, gospod
Majnhalm naj pa čaka, kajne? No, le stoj!«

Hartvik je bil Zleboru močno gorak. Grajski so
preveč cenili tega prežuna. Bal se je, da bi ga utegnil

37

izpodriniti. Tudi tisto o Živki ga je peklo. Živka mu je
bila močno všeč. Ob tlaki na gradu, tako je upal, se bo
dala prilika za to; še prej pa bo Zlebora treba po park¬
ljih, da jih ne bo vtikal povsod.

In ob tisti priči je šel h gospodom in jim vse po¬
vedal. Bratje so se spogledali in obmolčali za trenotek.

»Posvari ga!« mu je Majnhalm naposled ukazal.

Za tlačane mu sicer ni bilo. Nikoli ni srca odpiral
zanje, nikoli ga ni skrbelo, ali se komu godi krivica,
nikoli se mu niso smilili. Zdajle pa je bil nejevoljen na
Zlebora in je prav resno sklenil, da mu bo primerno
posvetil. V srcu ga je namreč kljunila prav posebna
misel. Zato je še enkrat velel:

»Prav trdo ga posvari!«

Hartvik je vesel odšel.

Za njim je pohitel gospod Ditrik.

»Slišiš, liartvik?« ga je ustavil. »Vedi sam in povej
tudi drugim, da bo z menoj imel opraviti, kdor bo
z zalezovanjem žensk motil in nadlegoval tlačane!«

Tega tudi on ni ukazal iz kakove posebne pravič¬
nosti ali usmiljenosti do tlačanov, marveč bolj le iz
ljubezni do sebe. Zakaj vedel je, da bi se zelo prikupil
sestri Emi, če bi zvedela, kako je skušal preprečiti,
kar ji je zmerom delo tako težko; in da bo dobra sestra
potlej zanj govorila pri Marjeti, je prav trdno veroval.

Majnhalm in Henrik, ki sta sama ostala v sobi, sta
se tiho spogledovala in drug drugega misli ugibala.

»Kaj boš storil, Majnhalm?« je Henrik naposled
vprašal. »Ali boš terjal odkupnino, kakor naš rajnki
oče in kakor mi dosihmal, ali pa morda pravico do
Živke?«

»Živka mi je na moč všeč, zanjo ni odkupnine!« je
Majnhalm zasopihal v razbur en ju. »Če mi ne bi bilo
zaradi naše Eme, bi Živka že c avnaj služila na gradu.«

»Majnhalm, bodi dober, meni prepusti Živko, saj
veš, kakov siromak sem, odrivan, zasmehovan in za¬
ničevan.«

»Za menoj, Henrik, le za menoj ti cvete in zori
všenica.«

»S kakovo pravico si lastiš prednost?« je Henrik
zavpil.

»Ne vprašuj, saj jo sam priznavaš, ko prosiš!«

38

Henrik je molče pobesil oči in mislil, kako bi uka¬
nil brata.

Majnhalm ga je zasmehoval: »Kaj si se nazobal
konoplje ali trobelike, da te ima tak cepetec za brhko
Živko? Potrpi, bratec, za oba bo! Ali pa počakaj, da se
bo katera druga možila.«

Henrik je molčal in kuhal rilec.

Majnhalm je stopil k oknu in se zagledal po nebu,
ki se je pripravljalo za dež. Zamižal je in videl zdravo
brhkost Živke.

»Da, tako bo!« je zavozlal tihi pomenek s samim
seboj in spet pogledal venkaj. Misli so mu že bile
drugod, oči pa so obstale vrh Stehana.

»Prav pripravno bo!« se je spomnil namere, ki jo
je za drevi ugenil tovornikom. »Preden pridejo do
Stehana, bo grdo in temno in kar lehko jih bomo po-
sukali.«

IV.

Tisti dan je ljubljanski arhidijakon Herman grof
Ortenburški imel v gosteh tri bele menihe, ki so iz
Rune pri Gradcu potovali v Stično.

Bili so iz reda cistercijancev, ki ga je leta 1098
ustanovil francoski menih Robert in ki mu je redovni
pravilnik še poostril takisto francoski menih sveti
Bernard.

»Od daleč ste prišli, trudni ste, še posedite malo,«
jih je silil, ko je njih opat Vincencij, droban in nevelik
človek srednjih let, hotel vstati in se zahvaliti za
pogostitev in marsikatero pončitev. »Najhujša vročina
je zunaj, za vas in za tovorne konje bo bolje, če se prav
dobro spočijete.«

»Ali je še daleč tisti kraj?« je vprašal pater He-
rand, že nad petdeset let star, močno plešast mož s stro¬
gim obrazom.

»Danes, mislim, bi šli samo do Višnje gore,« je
arhidijakon dejal. »Višenjski gospodje so našemu
oglejskemu očaku Peregrinu omogočili ustanovitev
samostana, ki ga vam bo sezidati; zato ne bi bilo prav,
če bi drevi šli kar mimo njih. Prostora imajo zadosti,
lehko boste prenočili.«

»Kaj pa do tja — ali je daleč?« je vprašal še drugi,
pater Konrad, precej prileten človek z rdečim, polnim
obrazom.

»Ni. Štiri ure nimate kaj hoditi.«

Opat Vincencij se je nemo priklonil. Z obraza se
mu je brala sled starih skrbi, a iz oči je sijal mir, ki se
je dajal iz odločnosti in samozaupanja.

»V Stični pa se zdaj kar ne boste mogli nastaniti,«
se je arhidijakon domislil. »Ni cerkve, še pripravnega
poslopja ne za vas.«

»Ni cerkve?« je opat dvignil glavo. »To nam bo pa
res navzkriž. Hm, za prvo silo bomo postavili pač kape¬
lico, da bomo lehko maševali.«

»Stanujemo lehko kar v šatorih, cistercijanski red
ne mara nobenega razkošja,« se je pater Herand goreče
vteknil.

Pater Konrad je pobesil oči in molčal.

»Prav je, da pride v naše kraje tako strog red,« je
arhidijakon našel drugo misel. »Ljudstvo ni slabo, če¬
prav je še napol pagansko. Vse šege so paganske in
mišljenje včasih tudi, ker pač nima zadosti dušnih pa¬
stirjev.«

»Kako vendar?« je pater Herand rdel. »Saj so
kristjani!«

»Po svoji stari šegi častijo boga, ki je v soncu,
ognju in drevju; v vodi, na križpotju ali na visokem
hribu. Tudi starih domačih osebnih imen nočejo opu¬
stiti.«

»Pravi malikovavci!«

»Ne, tisto ne!« se je arhidijakon nasmehnil. »Tako
si le iščejo razodetja za pravega Boga. Meni se vse to
zdi zelo lepo in čisto prirodno.«

»Povsod se jim postavljajo cerkve, beseda božja se
jim oznanja na ves glas: — sami pa gredo in mali¬
kujejo!«

»Ne malikujejo, le spomin na staro vero jim še
meša misli.«

»To se mora iztrebiti!« se je pater Herand še bolj
upiral. »Kdor omadežuje svoj krst, naj se pogubi!«

»Ne pogubi — izveliča naj se grešnik!« se je zdaj
oglasil še opat.

»Da, če se da! Ali ti so najbrž uporni in nepokorni.«

40

»Ljubezen uči drugače, vera ima druge zapovedi,
življenje ne mara ničesar posili,« je opat povedal.

»O, zdaj bo že bolje, le močno naj se razširi in
udomači vaš slavni red!« je arhidijakon kimal.

»Ali je tako malo duhovnikov?« je opat vprašal,
ker je v Runo šele pred kratkim prišel iz daljne
Francije.

»Ni jih dosti,« se je arhidijakon izogibal.

»In še ti, ki so, se branijo težkega dela med ljud¬
stvom; vem, o vem!« je pater Herand rekel skoraj
jezno. »Rajši živijo po mestih in velikih gradovih.«

»Ne sodi, brat, saj jih ne poznaš!« je dejal opat.

»Res je križ, da nam Bog pomagaj,« ju je arhi¬
dijakon miril. »Zato ni čudno, da je že mnogo ljudi
med nami, ki jim je velika verska zmota omeglila oči
in zastrupila srce.«

»Kriste eleison — kakova verska zmota?« je pater
Herand vprašal v hudi sveti jezi.

»Verujejo na primer, da le škofje smejo dajati
spovedno odvezo.«

»To je res pravi hudičev strup!« se je gorečnik
Herand vnemal bolj in bolj. »Ali ni mar Kristus v svoj
vinograd postavil vseh duhovnikov?«

»Bog s tako zmoto kaznuje ljudi za grehe,« je
pater Konrad mirno rekel. »Dokler živijo v zmoti, so
brez milosti božje in res siromaki. Moliti je treba zanje.«

Pater Herand je hotel reči nekaj srditega, pa ga je
opat prehitel:

»Kaj so take zmote prišle že tudi v Slovensko kra¬
jino, kamor nam je iti?«

»Ne; mislim, da ne,« je arhidijakon odgovoril.
»Tam je le prav dosti še paganskih šeg. Pa to se vse
da odpraviti. Zlepa, Bog ne zadeni zgrda.«

»Zlepa ali zgrda — vsaka zmota se mora iztrebiti!«
je gorečnik Herand rdel.

Arhidijakon, že prav prileten gospod, ni bil za
tako vroče razprave in je pomolčal.

Pater Konrad se je spomnil, kako je prednik se¬
danjega oglejskega očaka imel v ječi papeža Paskala II.
samega, da bi se prikupil cesarju, ki se je rval s pa¬
pežem. Zato je zdaj Bog z zmotami kaznoval oglejsko
cerkev. Tako je mislil, rekel pa ni nič.

41

Tudi opat Vincencij je vedel, kako posvetno živi
i^es očakov dvor in kako neduhovniška je njegova du¬
hovščina. Ob tej misli ga je pritisnila še večja skrb, ali
bo zmagoval nalogo, ki si jo je naprtil, ko se je napotil
v te kraje.

Naposled so se beli menihi le odpravili na pot.

Opat je z obema menihoma jahal za četico oboro¬
ženih hlapcev, tikoma za njimi so stopicali tovorni
konji in potlej je šlo nekaj suličarjev, ki jim jih je
skrbni arhidijakon dal za spremstvo. Cesta je lezla pod
gričevjem, ki se je valovito kopičilo ob veliki močvari.

Pater Konrad je z glavo kimnil na desno in za¬
godrnjal, ko so jahali kako ve pol ure: »Oče nebeški,
kako pust kraj!«

»Močvara pač,« je opat pokimal. Pater Herand je
mrmral psalme in se ni nikamor oziral.

V vrsti tovornih konj, ki so škripali za menihi, je
nastal nemir.

»Kako pa si natovoril, bulec?« je vpil hlapec, ki
mu je bilo skrbeti za tovor. »Kaj ne vidiš, da konja
žuli?«

Ustavili so se in popravili napako.

»Predobrih rok je presvetli arhidijakon,« je nad¬
zorni hlapec še dalje sitnaril. »In preveč je bilo vina
za take lene klade, kakor ste vi!«

»Da, preveč, saj še zdaj govori iz tebe!« ga je oni
pikal.

»Tiho, če ne, te spodim, odkoder si prišel!«

In niso še prišli daleč, pa se je zbosil tovorni konj.

»Kaj si nisi ogledal podkev, preden smo šli iz
Ljubljane?« je prvi hlapec še huje rohnel. »Pri kozah
bi bil ostal, ne pa se rinil h konjem, teslo nerodno!«

In spet so se precej zamudili, ko so z bosega konja
tovor prekladali na druge konje.

In popoldne se je nagibalo in soparno je bilo in
oblačilo se je, da se je opat Vincencij kar kesal pre¬
dolgega počitka pri gostoljubnem arhidijakonu.

Ko so po zamudni in nespešni hoji le prišli vrh
Lanišč, kjer približno danes stoji vas Šmarje, so jih
čakali hlapci višenjski.

Bilo jih je Višnjanov petero. Prvi izmed njih, rdeč
in zabuhel, že prileten možak, ki mu je iz ust vejal

42

sopuh preveč uživanega vina in ki so mu oei bile motne
in mroče od vinskosti, je stopil pred menihe in jih
nagovoril po šegi:

»Naš mogočni gospod Majnhalm, iz stare in zelo
plemenite rodovine Plajenskih, slavni in hrabri, dobri
in pobožni grof Višenjski, je zvedel za prihod častitih
božjih mož. V sporazumu s svojima plemenitima bra¬
toma, grofoma Henrikom in Ditrikom, je poslal nas, da
vas v vsem spoštovanju pozdravimo.«

»Bog vas sprejmi, sveti možje, in vas, ki jim slu¬
žite!« so višenjski hlapci, oprti na dolgo kopje, zakli¬
cali v en glas. Prvi hlapec se je globoko priklonil in je
nadaljeval:

»In še to nam je ukazal naš gospod grof Majnhalm,
da vas ponižno vprašamo po cenjenem zdravju.«

»Po milosti božji smo zdravi in se zahvaljujemo
za pozdrav in za skrb,« je tudi opat Vincencij vljudno
odgovoril po šegi in razjahal. Razjahali so takisto vsi
njegovi ljudje.

»In kako ste potovali na vsem dolgem potu, skrbi
naše gospode,« je hlapec dalje govoril in se klanjal.

»Potovali smo v božjem varstvu,« se je opat v za¬
dregi smehljal, ne vedoč, kaj bi po šegi prav za prav
reči moral.

»Pa še to prosijo naši gospodje, da bi jim za to noč
bili gostje vi in vsi, ki so z vami.«

»Tujci smo in še brez doma, dobrotno vabilo nas
reši stiske; zelo smo hvaležni zanj!« se je opat oddehnil.

»In da bi se za nocoj zadovoljili z gradiščem, ki ga
vidite tu ob cesti, prosi jo gospodje. Gradišče je utrjeno,
je obcestna stražnica, ki so ji gospodarji naši gospodje;
prostora je dosti za nas vse. Zakaj ponočna pot skozi
hosto odtod in prav do Višnje gore ne bi bila varna.«

»Ne bi bila varna?« se je opat spogledal s svojimi.

»Noč ima svojo moč. Polna je zveri in malopridnih
ljudi. Tudi vreme se kisa. Pot bi bila prav tvegana in
zamudna.«

Opat Vincencij je vegal. Pa kaj je hotel? Cisto tuj
je bil med tujimi, brez n jih se nikamor ni mogel obrniti.
In nekoliko ga je res plašila ponočna pot skozi neznano
hosto, nekoliko se je pa tudi bal zamere, če bi odklonil
vabilo.

43

Tako se je lepo vdal in šel z vsem spremstvom v
gradišče, ki je z griča pazno gledalo v eno stran po
cesti ob ljubljanski močvari in v drugo proti Višnji gori.

Bilo je večje poslopje, pokrito s škrilmi, da se ob
napadu ne bi dalo zažgati z metanjem gorečih plamenic.
Ograjeno je bilo z močnimi, na gosto in globoko v tla
zabitimi hrastovimi hlodi, ki so bili precej opaljeni in
na vrhu ošiljeni. Ob vnanji strani se je vil globok in
širok jarek, notranja stran ograje pa je bila prisuta
s stolčeno zemljo. Vrata so šla na mostič, ki se je dal
dvigniti.

Opat in njegovi so se ozirali in čudili lični trdnja¬
vici. Na dvorišču so se pekli janjčki, nekoliko proč od
ognjev je čez razčeperjeno leseno kobilo visel meh vina.

»Zelo dobri so gospodje Višenjski!« se je opat za¬
hvaljeval, a hlapec se je le smehljal in po prenočišču
hrupno razmeščal potnike.

»A kako je ime tebi, da bom vedel ?« je opat vprašal.

»Somrak mi pravi, kdor me pozna.«

»Pa nisi tlačan, kajne?«

»Meščan; meščan iz Kamnika.«

»In v šolo si hodil, se mi zdi. Kje ti je spodrsnilo?«

»V Čedadu. Napil sem se in sem pretepel mestnega
biriča, pa so me spodili in sem doštudiral,« se je po¬
hvalil in zamolčal, da je tačas namahal tudi patra uči¬
telja, ki ga je karal.

Medtem se je zmračilo.

Ko so povečerjali, so menihi šli v sobo, ki jo jim je
Somrak pokazal; opat je dobil posebno sobo, oba patra
pa skupno. Vsi trije so vkup odmolili večernico in pe¬
sem hvalnico, ki jo je opat končal s prošnjo:

»Ti pa, o Gospod, usmili se nas!«

Ko je ostal sam, je stopil k oknu, pogledal na
dvorišče in je nad ljudi, ki so se mastili še z ostanki
večerje in ožemali vinski meh, dvignil roko za blago¬
slov, rekoč: »Mirno noč in srečno zadnjo uro nam do¬
deli, o Gospod!«

Ostal je ob oknu in se zamislil v tihi pogovor z
Bogom in s samim seboj ...

Pater ITerand in pater Konrad sta sedela na raz¬
grnjenem otepu slame, ki jima je bila za posteljo kar
na tleh. Pater Herand je šepetal psalme. Pater Konrad

44

je opravil pred njim, legel in glasno vzdihnil: »Pater
Herand, mene je groza!«

Pater Herand se je prekrižal in dejal: »Česa te je
groza? Kaj ne veš, da te varuje angel božji?«

A pater Konrad je dalje vzdihoval: »O ti ljubi
Jezus, kam, le kam smo prišli?«

»V Njegov vinograd, da ga obdelamo!« je pater
Herand miril in grajal. »In Gospod ti je dal dar, da ga
uporabiš. Ne godrnjaj!«

»Oh, ko bi mi bil dal vsaj tudi dar večjega po¬
guma ! «

»Molči! Nihče ne sme reči, da ni prejel daru, ki mu
o njem bo dajati odgovor. Tudi najmanjši izmed majh¬
nih ga je prejel in tudi o najmanjšem daru bo sodba.«

»Saj vem, saj vem; pa vendar . ..«

»Ta je prejel dar razuma, ki ga sili služiti Bogu;
drugi je dobil posvetno posest, da bi jo uporabljal za
dela usmiljenja... O, vsak sleherni pomni, kaj je
prejel, in v strahu pričakuj vsak dan, da se vrne Go¬
spod; zakaj, glej, blizu je, že prihaja.«

»Ti pa, o Gospod, usmili se me!« je pater Konrad
vzdihoval.

»Maloveren si, glej, moli, ti pravim, ne upiraj se
volji božji!« ga je pater Herand še bolj pestil.

»Kam smo prišli, kam smo prišli?« je pater Konrad,
ki je nekaj časa molčal, spet našel svo jo grozo. »Strašna,
divja pustinja, povsod sama hosta, grozna in nevarna,
da se je še domačini bojijo, kakor si sam slišal!«

» jaz se je ne bojim, ker verujem, da sem povsod
v božjem varstvu!« se je pater Herand upiral.

A pater Konrad je kar svojo pot dalje tožil: »Le
kaj ti je pičilo oglejskega očaka, da je izbral prav to
puščo in nas poslal semkaj?«

Pater Herand je uporno molčal, pater Konrad je
jnal svojo: »Oh. kakovi časi so ti nastali zasamostance!
Nekdaj, dobro še pomnim, je bilo drugače. Samostanci
so živeli v veselju božjem in uživali, kar jim je Bog
naklonil po dobrih in pobožnih ljudeh. Zdaj pa: delaj,
moli zase in za druge; posti se, še delaj in se ubijaj s
trdoglavimi tlačani, uči jih moliti, ko se nemara še
prekrižati ne znajo; in delati jih uči in slušati jih uči
— venomer delaj, moli in posti se. posti se!«

45


»Molči, prosim te!« je pater Herand godrnjal.

Ali pater Konrad ga ni poslušal; govoril je kakor
>am s seboj: »Le poglej kdo našega patra opata! Saj ga
je od vsega hudega že sama kost in koža, skrb in mo¬
litev in delo — še jesti siromak ne utegne in spati ne
več, tako se žene!«

Zunaj je mižala temna, čisto oblačna noč, le kresovi
na križpotjih in po obronkih bližnjega hribja so žareli
vanjo.

Opat je še zmerom stal ob oknu in gledal mimo
kresov. Misli so iskale Stično in si jo slikale po svoje;
in vsa teža odgovornosti, ki se mu bo prtila že od jutri
dalje, ga je bolela in skrbela. Pobožni mož si je z ro¬
kami pokril obraz in oči in molil: »Sedemkrat na dan
te hvalim, o Gospod, in ponoči vstajam in ti pojem
slavo — pridi mi zdaj pomagat!«

Še malo je tako postal, potlej pa stopil od okna in
se zleknil po slami, ki jo je Somrak dal pripraviti zanj.

Pater Konrad ni mogel zaspati. Od samega strahu
in obupa je še dalje ogovarjal patra Heranda.

»O, včasih je bilo drugače,« se je spominjal naglas.
»Ljudje so se zbirali okoli samostana in so skrbeli zanj.
Zdaj pa letaj ti za njimi po daljnih puščah in se bodi
z zvermi in trebi boste. Zakaj? Ker se vitezi podijo po
turških deželah, češ, da rešujejo Sveto deželo, mi pa
naj se sami otepamo strahu in nadlog, ki jih je zmerom
več.«

»Brat, brat!« se je pater Herand ustrašil. »Kako le
govoriš? Kdor vzame križ in gre v Sveto deželo, si za
dobro ped odsloni nebeška vrata, ti pa še veš ne, ali jih
boš z vso molil vij o, s postom in z delom kdaj odpehnil
za palec široko!«

»No, tisto je že res, nič ne rečem več,« se je pater
Konrad zmedel za trenotek. »Ampak zdaj mi povedi:
Ali ne bi Oče nebeški mogel z enim samim migom svoje
volje prepoditi vse pagane iz Svete dežele?«

»Kaj ne bi!«

»In zakaj ne stori tega?«

»Spi, spi že vendar!« je pater Herand godrnjal.
»Kakor otroku je težko odgovarjati tebi.«

»Kajne, zdaj ti je vzelo modrost?«

46

»Ljubi pater Konrad, kesno je, jutri nas čaka še
dosti truda,« je pater Herand milo prosil.

Pater Konrad se je res obrnil in kmalu trudno za¬
smrčal.

V.

Ljubinu se je zdela pot, ki jo je tisto opoldne po¬
biral v Dedni dol do svobodnjaka Gorazda, močno
dolga, tako ga je pestila skrb za srečo otroka; a ko je

E rišel tja, mu je bila le še prekratka, da bi bil ugenil,
ako bo treba mečiti precej samoglavega in pustega
moža.

Gorazdov dom je bil na griču, ki se široko napenja
ob Višenjci, in je izza visokega okopa gledal v grad
in na vas pod njim.

Gospodar, prostolas in golorok, kakovih petdeset
let star mož, je baš stopil iz hiše, ko je prišel Ljubin.

»Hčer bi rad dal Hotimiru,« je ta hitel praviti. »In
tebe močno prosim, da bi se na gradu zmenil za dovo¬
ljenje in odkupnino.«

»Hm —,« je Gorazd pobesil oči in pomolčal. »Zakaj
ne stopiš do grajskih ti sam?«

Ljubin mu je povedal tisto o nadlegovanju graj¬
skega hlapca in da se zdaj boji za čast hčere. On sam
po vsem tem ne bi kaj prida opravil na gradu.

»Če ni drugega, res ni treba tako hiteti,« ga je
Gorazd miril.

»Živka se mora omožiti!« je Ljubin tiščal vanj.
»Pred nobenim grajskim ne bo posihmal varna, če
ostane neomoženka.«

Gorazd je vedel, da bi celo grajski gospodje uteg¬
nili seči v to stvar, če bi zvedeli, da je Hotimir dejansko
grozil njihovemu hlapcu. Močno je bil v precepu. Lju¬
bimi, sosedu in prijatelju izza mlada, je težko odreči,
grajskim bi se pa tudi ne zameril rad. Pameten človek
naj zmerom ve, zakaj konju obrzda gobec.

»Pa tudi to je. da se grajski pravkar odpravljajo
nekamo,« je Gorazd kosorepil besede. »Potrpi še malo.
zdaj res ne kaže dregati v osir!«

Nacepil je skrbnemu očetu polno besedi in napehal
ohlapnih misli in ga odpravil.

»No. stoj. ker si fi. bom moula jutri stopil ffor, saj
opravil ne bom dosti.« je naposled napol obljubil.


47

Ljubin se je vračal prav slabo utolažen.

»Kri bo morala teči, če se vse to po čudežu kako
ue razmota!« je mislil svojo staro misel in grdo gledal
na visoki grad.

Popoldne se je že močno nagibalo in vreme se je
kazilo, a šestero vaških mladenk kresnic je že polj¬
skega cvetja nabiralo za kresne vence drevi ob ognju.

»Če jim je čez dan le bera darov bila kaj prida?«
je pomislil, ko jih je zagledal. »Da bi se vsaj ob kres¬
nem ognju malo razvedrili!«

Prišel je do križpotja, kjer je bila pripravljena
kresna grmada. Ob njej je bila skoraj vsa vas in še
zmerom zvlačevala brsti in fratja in vseh vrst vejevja,
da je grmada kar vpričo še rasla kakor krtina, ki jo
krt privzdiguje.

»Dosti bo!« jih je Ljubin ustavil. »Zdaj vsi domov
brž jest, da se vrnemo, ko se bo dobro zmračilo.«

Prav tačas je z zadnje preže pridirjal na grad
prežun Zlebor in povedal, da se po grdi poti s Krav-
jeka proti Svetemu Duhu in Višnji gori zamudno vicajo
tuji tovorniki, ki jih je bil že dopoldne spazil ob Krki.

Majnhalm in Henrik sta skočila med hlapce in tla¬
čane na dvorišču in jih brž zbrala v dve krdeli.

»Brez potrebe ubijati to pot nikar!« je Majnhalm
učil oborožene hlapce. »Kupce in njih spremstvo sku¬
šajte z nenadnim in spretnim napadom le prepoditi!«

Hlapcem se je ukaz zdel nenavaden in čuden. Do¬
bili pa so ga. ker se je Majnhalm vendarle nekoliko bal
še večje zamere pri sestri in sosedih, zlasti pa pri Urhu
Ljubljanskem. \

Tudi Henrik je nenavadno poučeval mlade tlačane,
ki so že ves dan čakali na dvorišču.

»Neki kupci, ki nam niso plačali cestnega davka,
se bližajo. Ustavili jih bomo in si davščino vzeli sami.
Vam ni treba drugega ko poloviti splašene tovorne
konje in jih privesti semkaj. Če bi se katerega konja
še držal vodič ali kdo drugi, ga sklatite z grčevko, da
vas on sam ne trči s čim «

Krdeli sta potlej tiho spolzeli z gradu in presopi-
hali Pešce n j ek. Ko se je do dobra zmračilo, sta tam,
kjer Peščenjek prehaja v Stehan, obakraj obstopili
cesto in se pripravili.

48

V dolini globoko pod Peščenjekom je Ljubin že
s prvim mrakom stal ob kresni grmadi in se oziral v
skisano nebo. V eni roki je držal kresilo, v drugi pa
kresilno gobo in pest prav suhe trave.

Z njim je bila vsa vas, nihče ni ostal doma; še psi
so se gospodar jem dobrikali ob nogah in mahi jali z repi.

Ljubin se je ozrl po sosedih. Vsi so utihnili. Potlej
je pogledal v sončno stran in prav počasi in razločno
govoril nekam v prazno:

»O Bog, ki sonce, luč in ogenj si neba, — zmagal
zimo si smrt in temo ... Zato naj po šegi stari, o Sveto-
vit sveta, ti roke moje zdrave zdaj kres zažgo . . .!«

Kresnil je z rokama, iskre so odskočile, roka je
zavihtela nagel krog; trava se je zakadila, a roka jo je
brž poteknila v suho brst grmade, plamen je švignil,
kres je zagorel.

Mladi in stari so zavpili in se zameknili v kres. ki
se je razžarel v visok
visoko in na daleč.

»Visoko, visoko sega svit!« je možanec pohvalil kres.

»Da, nakvišku gre močno; nobena Čarovnica, ki
nocoj leti na Kum, ne bo mogla zlili čarov spustiti na
naše polje!« se je veselil drugi.

»Glej, glej, kako lepo se tudi dim nese po vsej
dolini!« se je razveselil Ljubin.

»Čast Bogu. ne bo je toče pri nas do leta osorej!«
je sosed po dimu veroval.

Šestero kresnic je stalo ob kresu. Vsaka je na glavi
imela venec iz poljskih rož, na roki pa pletenico s kres¬
nimi darovi, ki so jih danes nabrale po vasi.

»No, sestrice kresničice . . .!« jim je Ljubin pokimal.

Kresnice so si snele venec z glave in ga vrgle v
plamen, govoreč:

»O Bog, ki si sonce —!«

»O Bog, ki si luč —!«

»O Bog, ki si ogenj —!«

Vsa vas je zapela kratko pesem o kresu.

»In kaj skrivate v pletenicah?« jim je Ljubin po¬
magal.

»Kdor daru ne da za kres, zveličan ne bo res!« so
dejale in postavile na tla pletenice z jajci, kruhom in
sirom.

plamen, in gledali, ali gre dim

49

Dve kresnici sta delili darove, štiri pa so pele
kresne pesmi, katerih vsaka se je končala:

»Nocoj bomo malo spale,
bomo polje varovale.«

Čez čas so vse odšle po bližnjih njivah in jim pele
pesmi o soncu in luči.

Grmada se je nižala, kres je dogoreval.

Zdaj so se uvrstili možje in po vrsti skočili čez
kres, da bi se očistili bolezenskih kali in da bi spoznali
bodočnost do leta osorej.

»Visoko si skočil in daleč,« je Ljubin pohvalil Vito-
goja. »Dobro ti bo plenjala všenica in lan ti bo gost
in visok.«

»In srečno boš živel do leta osorej,« 4  je še drugi
prerokoval. Ko so že vsi skočili čez ogenj, je prhnil
čezenj tudi Ljubin sam. Skočil je najviše in najdlje.
Vsi so ga hvalili in mu prerokovali srečo.

»Da bi vse tako bilo —!« se mu je žena Stojana
smehljala.

»In da se nič ne bi razdrlo —!« je hči Živka želela.

»Tako bodi —!« se je zahvaljeval vsem vkup.

Zdaj je Stojana pogledala Živko in vrgla v ogen j
nekaj brinovih vejic, da bi od hčere pregnala vse čare
in moč besov.

»Mir za mojo hčer!« je rotila, ko je v ogenj metala
tiste vejice. »Besi, vstran od te kresne grmade, bežite
v črne prepade!«

»Mir za hčer!« je tudi Ljubin rotil in glogovega
trnja metal v ogenj.

Vitogoj in žena Mala sta takisto rotila zle duhove
in za Hotimira na ogen j metala brinovih in glogovih vej.

Vsakdo je še vrgel v ogen nekaj ivanjskih rož in
bezgovega cvetja, potlej pa z drugimi stopil v vrsto in
zaplesal okoli kresa stari ljudski ples.

Medtem ko se je prižigal kres, so se grajski pod
Stehanom razdelili in poskrili obakraj ceste.

Noč je bila bolj in bolj oblačna in temna, človek
za komolec daleč ni videl predse.

Majnhalm in Henrik sta z oboroženci nastavljala
uho, ali se tovorniki že bližajo.

4 Več. 85 .

50

1  lačanski mladeniči so gledali po dolini in hrib ju
in šteli kresove, ugibajoč, katera vas kuri tega, katera
pa je zažgala onega.

Hotimir je strmel v Dedni dol, oči, polne otožnosti,
so držale domači kres, srce je iskalo nevesto Živko in
jo ljubilo.

»Oh, če bi bil bogat!« je vzdihoval. »Odkupil bi
Živko in sebe, svoje in njene starše in bi se z njo vzela
brez skrbi in bi bila samosvoja...«

Pa tlačanski človek res nima sreče! Kaj ti ni ven¬
dar to pomlad na dan pred svetim Jurijem po skalovju
na Peščenjeku in drugod iskal bele, redke bele kače,
da bi jo ujel in skuhal v mleku? Tisto zavrelico bi bil
potlej izpil na tešče in bi bil dobil tak pogled, da bi
videl vse zaklade v zemlji. Pa bele kače nalašč ni bilo,
še martinčka ni videl nobenega.

Ves potrt je vzdihnil in z očmi spet obstal na do¬
mačem kresu, ki je že zažarel na vso moč.

»Vsi so tam, le jaz se moram obešati po tej gošči!«
se je vznejevoljil. »Zakaj neki? Za koga? Še iztaknem
lehko katero! In če bom prišel zdrav domov, mi bo
grad po svoje povrnil to, sam bogve kako!«

Po možganih mu je švignila misel na ženitev in na
pravico, ki si jo grad sme vzeti ob taki priliki.

»Nak! Nak in nak!« je zadrhtel od togote. »Ljubi
Bog, odpusti mi, ali jaz ga bom ubil, kdor se bo pri-
teknil Živke!«

In kar nenadoma se je spomnil Trlepa, kako je
strahoval mogočnega Hartvika. Prizor na grajski poti
je bil pred njim in mu ponujal čisto nov in hud sklep.

Še bi bil sanjaril, pa se je prav tačas s podnožja
hriba zaslišalo konjsko prhanje in hrzanje in je grajski
prežun pritekel na vso sapo in pridušeno oznanjal:

»Gredo! Že gredo!«

Krištof Planina in njegovi tovorniki so se torej
bolj in bolj bližali. Pot po zadnjem počitku jim je bila
hudo nespešna, dež jih je zadrževal in mrak jih je
lovil, predolgo so počivali ob Krki. Krištof Planina se
je kesal, da ni slušal Budislava in šel po dolini. Zdaj bi
bil že v Ljubljani, se je motil. Tovorna živina, trudna
kakor je bila, je postajala na strmi poti in se oddiho-
vala. Tudi vodiči so se domotožno ozirali po kresovih.

51

Budislavu so se oči spoprijele z najbolj daljnim
kresom, ki ga je videl v smeri, odkoder je prišel, in
duh mu je bil ves doma. Zdaj se je vdrugič zares po¬
kesal, da je šel zdoma.

Pa Krištof Planina ni trpel nobenega postajanja,
češ, Višnjanom smo jo sicer srečno unesli, ali dlje ko
se jim umekneš, bolje je zate in za vse.

Tako so tovorniki brez počivanja zuzali po nezlož-
nem klancu in v taki temi, da so pot bolj čutili pod
seboj, kakor jo videli.

Napada se niso več bali, češ, tam, kjer kujejo zle
namere, luči in kresov ne prižigajo. Brezskrbno so ko-
balili navkreber po klancu in le to mislili, kje bodo
nocoj prenočevali. Saj trudni so že bili in naveličani.

»Najbrž vrh Lanišč, odkoder ni več daleč do Ljub¬
ljane,« je vsevedoče trdil hlapec, ki je iz pripovedo¬
vanja vedel za to obcestno postajo.

Tudi Krištofu Planini se je boječnost že polegla in
kmalu se je zatopil v kupčijske misli.

Kar ti je v hosti nekaj poknilo, konj pod njim
je strahoma odskočil in jezdeca skoraj vrgel podse,
gošča obakraj ceste je završala, iz nje so z velikim
hrupom bušili siloviti ljudje.

»Bežite ali pa umrite!« so zavpili v en glas in se
z nastavljeno sulico ali z vzdignjenim čekanom za-
drevili v tovornike.

»Udari! Udari!« je Krištof Planina hripavo vpil in
z rapirjem dregal predse v temo.

Tovorni konji so se splašili po cesti naprej in nazaj
in so razpehali sprednjo in zadnjo oboroženo četico, ki
se je skoraj brez boja razbežala; vodiči so se že prej
pot ulili v goščo. Ob gospodarju sta ostala le Budislav
in Mihael.

Mihael se je z dolgim čekanom besno bil, Budislav
se ni ogrel, lepo preudarno je prestrezal udarce in jih
vračal.

Kar ti je Krištof Planina boleče zaječal in omahnil
s konja, prav tedaj se je zgrudil tudi Mihael.

Budislav se je urno pomeknil v goščo, češ, za boj
se nisem pogodil.

»V tujini sem, samo eno kožo imam, pa še to na¬
stavljam, da mi jo kdo razpara!« se je v tretjič pokesal.

4 *

52

Med napadavci, ki so tekali po cesti in lovili tovorne
konje ali pa pretikali hosto, je nenadoma nekdo za¬
molklo zarenčal in pal.

Hotimir je skrivaj že ves večer rinil v bližino pre-
žuna Zlebora. Dopoldanske žalitve mu še ni odpustil
ne za Živko ne zase. Spominjal se je, kako je Trlep znal
Hartviku plačati žalitev, in je bil še bolj gorak tro-
bastemu prežunu. V zadnjem bojnem razburjenju se
mu je približal in ga z opaljeno grčevko otrnil po glavi.
Udarec je bil hud, da bi mu bil zdrobil betico, pa je pal
prenapošev, bližnja drevesna veja ga je nekoliko pre¬
stregla in oslabila.

»Le stoj, drugič bom bolj pazil!« je siknil in se
zmuzal proč. »Na postelji ne boš stegoval peta, ti že ne!«

Vrh Peščen jeka je bilo spet vse tiho, kakor da se
ne bi bilo nič zgodilo.

Po gošči je vendarle nekaj šumotalo. Ali je lačna
zver, ali je hudoben človek, ki mu grdobij za danes še
ni zadosti? Kar se razgrnejo veje, na cesto stopi velika,
močna ženska in se ozre. Oči je morala biti dobrih,
precej se je namerila h Krištofu Planini in Mihaelu in
počenila ob njima.

»Tujca sta, najbrž hudo ranjena, pa živa še,« je
mrmrala. »Ali je še kdo kje?«

Hitro je pregledala vzdolž ceste, pa ni bilo nič.
Preteknila je še goščo in našla nezavednega Zlebora.

Silna ženska ga je pobrala kakor negodnega otroka
in ga položila kraj ceste.

»Tu naj te najdejo, če jim je kaj zate, seme malo¬
pridno!« je dejala in se vrnila h Krištofu in Mihaelu in
ju še enkrat obtipala za ranami.

Krištof je imel prebodeno ramo, zrušil pa ga je trd
udarec po glavi.

»Hudo si jo dobil, pa izlizal se že boš, če me boš
slušal,« mu je tiho govorila kakor mati bolnemu otroku.

Mihaela je izpodnesel čekan, ki ga je na glavi
kljunil bolj ploskoma ko z ostrino in ga omamil in
precej ranil.

Ko ga je ženska obračala in obtipavala, je vzdihnil
in se osvestil.

»Kaj je?« je dejal, kakor bi ga bila zbudila iz
spanja.

»Mislim, da ne bo hudega.« mu je nasmehoma od¬
govorila, kakor bi jo bil vprašal po tem.

Oprl se je na komolec in se zavedel.

»Kje so tovorniki?« je vprašal. »In kje gospodar?«

Bolečina na glavi je bila vendarle prehuda: omah¬
nil je na pleča in zamižal.

»Tako ne bo nič!« je ženska odločno rekla. »Po¬
skusi vstati!«

Bil je kakor otrok. Bolelo ga je, pa slušal je in
napel vse moči, da bi zuznil kvišku.

Ženska ga je podprla in postavila na noge.

»Stoj!« je rekla. »Ne omahuj mi, če ne, te pustim
zverem, boš videl!«

»Bog te je dal — kdo pa si, o ženska?«

»Rodana mi pravijo. Pa le stoj, priložnosti bo dosti,
da me boš bolje spoznal.«

Bal se je vendar, vsega se je bal, ženske, njene
pretnje in noči in zveri. S trdno voljo se je obdržal na
nogah in videl, da se je ženska sklonila še k nekomu.

»Joj, saj to je gospodar!« je vzdihnil, ko so ga oči
bolj ugenile, ko spoznale.

»Ti in tale pojdeta z menoj,« je ženska dejala.
»Dom mi je prav blizu v hosti. Glej, da boš dobro
hodil, tegale bom pa nesla, ni drugače.«

»Še vzdigneš ga ne. nikar da bi ga nesla!« je dvomil.

Najprej je pobrala Krištofov rapir, ki je ležal
blizu ranjenca, in ga dala Mihaelu:

»Na, opiraj se ob tole! Še prej pa vsaj toliko pri-
pazi, da mi dedec ne omahne po strani, ko si ga vzamem
cucoramo.«

Ženska se je pripognila in oprezno dvignila ne¬
zavednega ranjenca, ki je bil ves mehak in težak.

Zlezla je podenj in ga že imela cucoramo.

»O ti galijot babji —!« se je ranjeni sluga začudil.

»Zdaj pa kar za menoj!« mu je velela in tako pri-
pogniv nesla ranjenca, da ji je na hrbtu bolj ležal ko
sedel. Hosta je vzela vse tri.

Pod Peščenjekom so tlačanski mladeniči zbrali na¬
tovorjene konje, kolikor se jih ni razteplo v temo in
Bog ve kam. Ko je bilo tam gori vsega konec, sta tudi
Majnhalm in Henrik z vsemi drugimi prišla tja dol.

54

Henrik in oskrbnik Hartvik sta bila ranjena, pa ne
močno, en hlapec je bil ubit, Zlebora in Hotimira ni
bilo odnikoder. Majnhalm je trdo gledal.

»Pojdite in preteknite vso goščo tam okoli, da ju
najdete!« je ukazal nekaterim ldapcem. »In glejte ob¬
enem, ali se ni še kateri tovorni konj kam zateknil!«
jim je naročil in z vsemi /Irugimi odšel na grad.

Hlapci so našli omedlelega Zlebora, po Hotimira
pa ni bilo ne sledu ne tiru.

Hotimir jo je ves čas tistega »boja« tako utegoval,
da ni komu prišel med pesti in da je naposled le spod¬
recal Zlebora. Potlej jo je na splav ucvrl v dolino.

Kres je v Dednem dolu še* gorel.

Malo pred njim je v isto smer hitel tudi Budislav
in si izbral kres na križpotju v Dednem dolu.

»Do ljudi moram, da mi jutri pomagajo odtod,«
je vedel in prišel h kresu.

»Srečen, vesel vam bodi kres tudi leto osorej in
vselej!« je pozdravil, ko je iz teme stopil v svit ognja
in se je ples okoli kresa za trenotek ustavil.

»Pozlatila se ti usta!« se je Ljubin zahvalil in vpra¬
šal: »Kdo si? fz teh krajev nisi.«

Budislav je naglo povedal, kdo in odkod je, zakaj
je tu in kaj bi rad.

»Najprej te bo treba skriti.« je Vitogoj menil. »Če
te grajski izvohajo, ne boš tako kmalu spet videl Krke
ali pa nikoli več!«

Te misli so bili vsi in prikupni mladenič se je
smilil vsem.

»Kar z nami pojdeš, pa je.« je Ljubin dejal. »Nihče
te ne bo našel, tako te bomo skrili «

Žitovit, odrasli sin svobodnjaka Gorazda, je ves
čas molčal in opazoval Budislava; zdaj je rekel: »Stoj¬
te, poslušajte še mene! Če pojde z vami, bo gradu
preveč na nosu, preblizu ste mu. Z menoj naj gre, v
hiši mojega očeta je varen, pa če se ves grad postavi
na glavo.«

Tako je moško dejal in smehljaje se segel Budi-
slavu v roko.

»Če ti je prav, kar pojdiva,« ga je povabil. »Naj¬
bolje bi bilo.«

»Saj res!« je Ljubin pritegnil.

55

Medtem se je tudi Hotimir pritihotapil v bližino
kresa in videl Budislava, ki ga seveda ni poznal.

»Najbrž je ubežnik, kdo izmed tovornikov,« je
mislil in se ni upal dalje. Sram ga je bilo, da bi se ob
kresu pozdravil s človekom, ki bi ga bil še prav pred
kratkim smel potolči.

Le od daleč je gledal Živko, svoje in njene starše
in sosede in poslušal mladenke kresnice, ki so hodile
ob bližnjih njivah in prepevale kresne pesmi.

»Nič, na grad pojdem!« se je naposled odločil. »Ne¬
mara, da bi me jutri iskali, če so me nocoj pogrešili.«

In je šel. Ko je prišel gor, so hlapci baš prinesli
Zlebora. Hudo se je prestrašil.

»Preveč sem ga, ubil sem ga!« ga je žgalo v prsih,
da bi bil prav lehko tulil.

Ko so mu povedali, da se že zaveda, je šele šel
domov in se skoraj kesal, da ga ni huje ranil.

»Škoda, dvakrat bi bil moral pritisniti! Imel sem
ga pod pestjo, pa sem ga vendarle premalo zmehčal!
Jutri že lehko spet neslanari.«

Kres je ugašal.

Moški so si iz njega vzeli po en ugasel ogorek.
Doma ga je treba vtekniti strehi v kap, da se do leta
osorej odžene pogubni pogor.

Ženske so pobrale šopke ivanjskih rož in liste
habata. Tudi vse to se mora zatekniti v streho, da besi,
uroki in kostne bolezni ne pridejo do ljudi in do
živine.

»Če sta kresni ogorek in ivanjska roža v strehi, ne
trešči vanjo,« jih je opominjal Ljubin.

Živka je ves večer močno pogrešala Hotimira. Do
zadnjega je upala, da bo vendarle pritekel odkod. Prav
potrta je z drugimi šla domov. Današnji dan je bil
zanjo nesrečen in otožen. Grajski Zlebor in tista straš¬
na nevestina dolžnost do gosposke sta ji ga onečedila
in čisto priskrunila. V otožnosti je bila skoraj že ob¬
upala, da bo kedaj žena Hotimiru.

»Pa -Bog vedi —?« ji je mlado srce spet začelo
upati, ko ji je bilo najhuje. »Nemara, da oče in mati
pravijo prav, češ, naj se nikar nič ne bojim. — Kaj,
ko bi mi ga čari nocojšnjega skrivnostnega večera
hoteli pokazati?« se je spomnila že napol vesela.

56

S seboj je imela češuljo bezgovega cvetja in venec
iz ivanjskih rož.

Ko so prišli do potoka Višenjce, je otresala bezgovo
češuljo in šepetala stari zagovor:

»Bez beza, daj moža — le mlada, ne stara!«

Ob zadnji besedi je v vodo vrgla venec ivanjskih
rož, da bi ji voda pokazala namenjenega moža.

Pa ji ga ni, voda že ne.

Hotimir sam jim je prišel naproti, ker se je že
vrnil z gradu in ni nikogar dobil doma. Vsi so se ga
močno razveselili. Živka bi bila najrajši skočila v nje¬
gove roke, pa se ji je zdelo nespodobno za nevesto in
pregrešno na sveti kresni večer.

Hotimir je seveda moral praviti, kje je bil in
kako je bilo. Da so jo to pot nekoliko skupili tudi ti
grajski mogočniki in da je ranjen zvitorepi Zlebor, je
tudi povedal.

Vitogoj je s Hotimirom nalašč malo zaostal in ga
tiho vprašal:

»Kdo ga je?«

»Koga?« se je Hotimir delal.

»Saj veš,« je šepetal oče, stal tikoma ob njem in ga
vprašujoče gledal.

»Jaz,« se je Hotimir naposled očetu spovedal.

»Prav!« je oče rekel in stopil naprej. »Z odločnim
in močnim je pravica.«

»Vem, oče.«

»Z modrim tudi in s previdnim; vedi še to!«

»Kaj sem se prenaglil, oče?«

»Bolj miren bi jaz bil, če bi vedel, da je Zlebor
zdrav.«

Očetna skrb ga je nekoliko spekla, vendar je še
dalje zaupal in povedal, kakov možak zna Trlep biti.

»Ker je svobodnjak!« je oče vedel. »Če bi bil
tlačan, kakor smo mi, bi se bil molče in ponižno stisnil
v robidovje.«

»Pa tudi na gradu nemara zmore dosti,« je Hotimir
držal svojo misel. »Če bi se v grajske zakadil on, bi ob
moji ženitvi utegnili odnehati s tisto pravico.«

»Ne poznaš še gradu!« je Vitogoj vzdihnil. »Vendar
nikar ne obupaj!« ga je tolažil. »Potrpi, ne sili se pre¬
več, vse se lehko še lepo razmota.«



57

»Vest mi veli, da bi vendarle stopil do Trlepa,« je
Hotimir šepetal, »saj se ne ve, morda bi mi svetoval
kaj, da bi mi bilo v prid.«

»Pojdi, kar pojdi! Trlep je ubrisane glave.«

Pod klancem pred vasjo sta došla druge in obmolk¬
nila. Trlepova možatost je s Hotimirom šla na posteljo,
. a vso noč dramila in vrgla pokonci, ko se še zdanilo ni
Jobro, da je brž obrzdal konja in zdirjal proti Gabru.

Dobro jutro se je na vse lice smehljalo zeleni kra¬
jini, ki je v megleni soparici puhtela iz moče včera-
'ijega in ponočnega dežja. A Hotimiru ni vzelo oblaka
z lica. Bolj ko se je bližal Gabru, večja mu je bila
skrb, kaj bo rekel Trlep.

Kjer se danes sonči prijazna vasica Mali Gaber, je
bila tačas še tiha samija, le ponosni Trlep je živel tam
in vladal širni svoji lastni ji, ki je obsegala skoraj vse
današnje malogabrovsko polje.

Kakor majhna trdnjava utrjena Trlepovina je po¬
gumno gledala tja dol ob Temenici in semkaj na Gesto
in na Klanec, na dvoje ubogih naselij.

»Očeta ni doma,« je Trlepova hči Ljuba povedala
Hotimiru. »Počakaj, saj pridejo kmalu.«

»Kam so pa šli?« je nestrpno mencal.

»Na Gesto k Repniku. Prijeli ga bodo, ker je na
kresni večer grdo pretepel hlapca.«

»Pretepel? Zakaj?«

»Nekdo je hlapcu n at robil, da Višenjski mislijo
Repnika preseliti v Stično. Hlapec je verjel in Repniku
povedal, češ, da mu ne bo več delal, če je Repnik sam
hlapec.«

»Kako? Saj je Repnik že siar praznik.«

Praznik je v tistih časih bil kmet polsvobodnjak.
ki mu ni bilo opravljati vse ilake in ki ga gosposka ni
smela nikamor seliti.

»Oče mu bodo že znali povedati, kar mu gre!« se
je Ljuba smehljala.

»Verjamem. Tn še katero bo skupil Repnik sam.«

»Če jim bo kaj jezljal, prav mogoče.«

J ako sta se menila in gledala.

Ljuba je bila bolj majhna, pa široka in zajetna. Še
mladi obraz ji ni bil lep, malo preoglat je bil. zato so pa
oči bile lepe ko potočnice in glas sladak ko pesem.

58

I

»Sedi!« mu je pokazala klop, ki je stala sredi gra¬
dišča. Spomnila se je, da preveč govori s tlačanskim
mladeničem. A gost je vendarle in postreči mu je treba.
Stekla je v hišo in prinesla kruha in medice.

»Zakaj ne sedeš?« se je ujezila, ko je videla, da
strmi proti Cesti, odkoder se bo oče vračal. »Ali hočeš,
da te privežem na klop?«

»Osata pa si, osata!« se ji je nasmehnil in sel. »Ali
ti je Temenica na kresni večer pokazala moža? Hudih
moči in trdnih pesti bo moral biti, bi dejal.«

Ljuba je molčala. Čez čas je vprašala:

»Kaj pa Gorazdov Žitovit? Ali je lepo kresoval?«

Že je zinil, da bi malo podražil tole Ljubo, pa je
zunaj konj zapeketal in prhnil na dvorišče. Trlep se je
vrnil.

Hotimir je silnemu gospodarju strahoma razodel,

I • I • v v •

kaj ga tisci.

»In kaj bi rad zdaj?« je
njegove skrbi in težave.

»Da bi mi malo pomagali.«

»Rad, prav rad: in še prav posebno rad zato, ker
je grajskim nakljub! Ali kako? Anti veš, da grad ne
odneha tako brž.«

»Saj sem vam pravil, da sem videl, kako ste ukri¬
vili grajskesra človeka. Tn zdaj vas vprašam: Kako naj
storim to tudi jaz?«

»Prelehka se ti zdi taka stvar.« se je smehljal Trlep,
ki mn je sicer bilo všeč, da ga Hotimir tako občuduje
zaradi tistega dogodka na grajski poti.

»Če bi bili z menoj vi, se ne bi bal živega besa ne!«
je veroval. »Pobila bi vse grajske, pa bi bil mir za
zmerom «

Trlep vprašal, ko je slišal

»Beži, beži!« se je Trlep skoraj ustrašil hudega
mladeniča. »Ubijal bi, ko ti nihče še storil nič ni!«

»A vse najhuje mi storiti hočejo!« je Hotimir za¬
ihtel od togote.

»To veš šele od včeraj, pa si že kakor voda in bi
ubijal kakor Oger!« ga je Trlep tresel za ramo. »Po¬
trpi, počakaj, nič se ne ve, kako se bo še obrnilo!«

Trlep se je bal, da se vroči mladenič ne bi kako
zaletel. Ogibal je, kaj bi bilo najpravše; naposled se
je spomnil.

59

»Veš kaj?« je dejal. »Šentvidski župnik je hud
lovec in večkrat lovi z Višenjskimi. Vem, da ga vidijo
radi; njegova beseda, bi dejal, precej zaleže pri njih.
Kaj, ko bi stopil do župnika in ga prosil pomoči?«

»Ne vem; tako zagoveden gospod je,« se je Hoti¬
mir bal.

»Naj bo, kaj zato! Dober človek pa je, čeprav rad
zarohni.«

»Saj to je,« je Hotimir priznal. »Bojim se, da bi
mu tudi jaz ne ostal dolžan nobene, če bi kaj skakal
vame.«

»O ti smrkavec!« je Trlepa pogrelo. »Kaj bi si
upal? Sicer pa le poskusi, pa ti jih bo nametal, da ne
boš tako kmalu spet dober za ženitev!«

Zdaj se je Hotimir še bolj bal župnika; a Trlep ga
je miril in učil: »Pomni, da gre za tvojo srečo, pojdi
lepo do njega in mu povedi vse, kakor si meni. Ne bo ti
žal, boš videl.«

VI.

V gradišču vrh Lanišč je snoči že vse spalo, samo
straža je bedela; spali so že tudi tisti, ki se jim je vino
smililo, da bi ostalo za drugi dan.

Beli menihi pa so vstali sredi noči, že ob treh
zjutraj, da bi opravili skupne redovne molitve.

Patra Herand in Konrad sta prišla v opatovo sobo.
Najprej so se vsi trije zameknili v pobožno premišlje¬
vanje, potlej so odmolili angelsko češčenje in očitno
spoved in zapeli pesem hvalnico.

Zdaj je opat začel moliti sam, oba meniha sta tiho
izgovarjala za njim. Molil je: da bi nas Bog v vsem
dejanju in nehanju obvaroval zunanjih in notranjih
sovražnikov; — da nam jezik ne bi govoril žaljive ali
sovražne besede; — da bi nam Bog s plaščem ljubezni
zagrnil oko, ogledalo naše duše; — da nam v srce ne bi
prišla ničemurnost in greh, marveč da bi ostalo čisto
v božji ljubezni in v božjem miru; — da bi bili zmerni
v jedi in pijači; — da bi šla mimo nas grešna čutnost
in napuh in da bi, ko spet umrje dan, s čisto vestjo
hvalili in slavili Boga. —

Somrak se je to noč, kakor po čudežu, zgodaj pre¬
dramil iz pijanosti in je ves čas poslušal in vse razumel.

60

Tiho je vstal in poniglavil pod meniškimi okni. Pobožne
molitve belih patrov so ga bolj in bolj dramile iz nekega
dolgega in hudega sna. Za srce ga je držalo čisto novo,
sveto čustvo; misel, ki ga je prinesla, je kopala podse,
se vsadila in rasla, rasla ...

»O Somrak, kako je s teboj?« ga je iskala. »Kam,
o, kam te vodi pot?«

Somrak je obrnil pogled vase in mu je bilo hudo,
da je bil v oči ves rosan.

Menihi so prišli na plan in opat Vincencij mu je
velel: »Dalje pojdemo, da bomo potovali po hladnem.
Še prej pa skliči semkaj svoje in moje ljudi!«

Ko so prišli vsi, jih je opat ogovoril:

»Maše tukaj ne moremo opraviti. A danes je sobota,
in sobota je Materi božji posvečen dan. Mi popotni smo
srečni, ker se je primerilo, da prav na Marijin dan
pridemo tja, kamor nas kliče Gospod. — Preden poj¬
demo odtod, zberite duha in z nami počastite Marijo!«

Menihi so pokleknili, Somrak tudi, le suličarji in
hlapci so se podsmešno gledali in so uporno stali, opat
pa je molil v čast Matere božje čudovito lepe molitve,
ki jih suličarji in hlapci niso slišali še nikoli.

Tn zmerom bolj so jih genile in mečile, da se je
zdaj temu, zdaj drugemu odkrhnil dolg vzdihljaj.

Neki spomin ali kaj je omajal trde možake, lice se
jim je ublažilo, pogled zresnil in pobesil, vsa upornost
se je podala ob gorečih hvalnicah. Drug za drugim so
pokleknili, naposled so klečali že vsi, ko je opat goreče
še dalje molil:

»Glej, naša ljuba Gospa presvetega srca, sužnji
smo bili zlega duha; a za posihmal se ti izročamo v
varstvo. Ne zavrzi nas, o Kraljica nebeška, upanje si
naše. ozdravi našo grešno dušo! O presladka Devica,
usmili se nas, usliši nas!«

Bojev, greha in grdobij navajeni suličarji in hlapci
so klečali na obeh kolenih, lezli vase, bledeli in rdeli,
tako jih je s seboj jemala pobožna molitev. In nobeden
se ni upal dvigniti oči, vsem so po zaraslem licu drsele
vroče solze, zakaj še nikoli niso slišali takih tolažilnih
in pobožnih besedi.

Opat Vincencij je videl solze, bil jih je neskončno
vesel in je vedel, da jih prestreza angel božji in nosi

-•

61

ored nebeško Kraljico. Vstal je, dvignil roko za blago¬
slov in potlej dejal: »In zdaj na pot v službo Device
Marije!«

Kar ti je Somraka zmoglo. Dvignil se je in iztežka
pokleknil pred opata.

»Sveti mož, spovejte me, pomagajte mi, dvajset let
že nisem bil pri spovedi!«

Opatu ni bilo mar zamude, veselil se je umehčanega
grešnika in šel z njim v sobo.

Pater Herand je ostro gledal po možeh in molčal.
Pater Konrad se je smehljal, čisto je pozabil, da gre
v divjo »puščo«.

»Nič napačni ljudje ne živijo tu, to že vidim,« je
tiho govoril patru Herandu. »Lepo se bo dalo živeti
z njimi.«

A pater Herand je revsknil: »Če se je omečil prvi
med njimi, zakaj se drugi ne?!«

Pater Konrad se je kar dalje smehljal in pomagal
ob pripravah za potovanje.

»Nak, napačni ljudje so, trdo jih bo treba prijeti!«
je pater Herand godrnjal in tiščal za patrom Konra¬
dom, kakor ta včeraj za njim. »Zakaj se ne omečijo in
spokorijo — zakaj ne?«

»Saj veš, po volji sami spokoritve ni; tudi milosti
je treba. Ko bodo godni zanjo, boš vesel tudi teh.«

Pater Herand je molčal dolgo dolgo. Ko je hotel
nekaj reči, je opat prišel s Somrakom in vsa Četa se je
zvrstila iz gradišča in raztegnila po cesti proti Višnji
gori.

Sonce je že gledalo izza hoste, nebo je bilo čisto
jasno, prav lep, a vroč dan se je obetal.

Snočnji dež je izpral cesto, da je bila brez prahu.
Iz hoste je vel mladoven zrak, pljuča potnikov so ga
globoko zajemala, konji so veselo prhali vanj.

»Prav prijetno pot bomo imeli,« je že čisto dobro-
voljni pater Konrad momljal.

»Kako daleč je še do Višnje gore?« je opat vprašal
Somraka, ki je jahal blizu njega.

»Če se ne bomo kaj mudili, dve uri.«

Pa nekaj zamude je bilo kmalu.

Že izza prvega ovinka jim je nasproti hitel tuj
človek, po mestno oblečen, a peš in ves prepadel.

62

»Stojte, nikar dalje!« jim je vpil že od daleč.

Vse se je ustavilo, opat je mirno vprašal:

»Kdo si? Kaj je?«

»Trgovec Štefan Blagajne sem iz Trsta,« je brž
povedal in kaj se je snoči nad Peščenjekom primerilo
tovornikom Krištofa Planine.

»Kdo pa, mislite, da vas je?« je opat spoštljivo in
sočutno vprašal ubežnega Tržačana.

»Višenjski.«

»Višenjski gospodje?« se je opat ustrašil in ozrl po
Somraku. Somrak je gledal v tla in molčal.

»Če so bili res Višenjski,« je opat rekel Štefanu
Blagajnetu, »se  kar lepo obrnite vi in pojdite z nami.
Vse, kar so vzeli, vam morajo vrniti in vso škodo po¬
ravnati !«

»Tujec ste, to se vidi!« se je Štefan Blagajne bridko
nasmehnil. »Višenjskih ne poznate. Nikogar se ne bo¬
jijo in kar primejo, nikoli več ne spustijo.«

»Ampak posihmal bo drugače!« se pater Herand ni
mogel več premagati, taka sveta jeza ga je kuhala že
ves čas. »Kar z nami, pa boste videli!«

»Hvala, res mi ne kaže!« je Štefan Blagajne od¬
kimal. »Ne bi rad spoznal tudi njihovih ječ. Do svoje
pravice bom pa skušal priti. Zdajle pojdem naravnost
do Urha Ljubljanskega.«

Somrak je že hotel reči, da Urh Ljubljanski prav
zdaj biva na Krav jeku, pa se je premislil, češ, tudi
meni ne kaže biti glasan.

Beli menihi so s spremstvom šli dalje in nič več se
jim jutro ni zdelo lepo; neka skrb, neka bojazen jim je
kalila pogled.

Čez čas se je opat obrnil v Somraka in vprašal:
»Ali so bili res Višenjski?«

Somraku se je zdelo, da bi manj grešil, če bi iz¬
pričal resnico, kakor če bi varal bele menihe. Po krat¬
kem preudarku je kar povedal, kako so mu naročili,
naj vrh Lanišč zadrži menihe in zakaj.

»Hm,« je opat vzdihnil in obmolčal.

Šli so že skozi Stehan. Prijeten hlad je dihal iz
stare hoste, ki je temnela obakraj ceste.

Prednji konji so nenadoma začeli striči z ušesi.
Jezdeci so se ozirali po vzroku, ki plaši neumne konje;

63

pa se je kmalu izkazalo, kaj je bilo. Gošča se je raz¬
grnila, na cesto je stopila Rodana in obstala. Trenotek,
dva je začudeno in skoraj strahoma gledala bele menihe
in njih spremstvo, potlej pa se je urno pomeknila na¬
zaj v goščo.

»O Rodana!« je podsmešno zavpil višenjski suličar.
»Kaj se bojiš, ka-li?«

Opat se je ozrl po Somraku in vprašal:

»Kdo je ta ženska? Zakaj se umika tako boječe?«

»Ta —? Pa boječa —?« se je Somrak nasmehnil.
»Nas vseh se ne boji, taka je!«

»Da, dosti je je,« je opat pokimal. »A kdo je?«

»Kdo? Vešča, prava vešča, vsakdo se je boji, če¬
prav nikomur ne stori nič žalega. Tamle v hosti živi in
išče zdravilnih zeli.«

»In zdravi ljudi?« je brž popal pater Konrad.

»Ljudi in živino tudi. Od vseh strani hodijo k njej.
Dosti zna, posebno za rane je dobra.«

»Z njo se moram pa prav kmalu seznaniti.« se je
zdravnik pater Konrad veselo privzdignil v sedlu. »Ne¬
mara bi res utegnila poznati zdravilnih zeli, ki rastejo
po teh krajih.«

»Nikar, čudna ženska je, odkar so ji moža ubili ob
nekem cestnem metežu.«

»In je zdaj sama?« je opat, zanimajoč se za vse,
in pobožal konja, ki se še ni prav pomiril,
ne!« je Somrak odkimal. »Pri sebi ima sedem
sinov, strahotno močnih velikanov.«

Iz drevja se je pokazal sivi stolp vrh strmega griča.

»Višnja gora,« je Somrak dejal in mignil tjakaj.

Opat se je spogledal z obema patroma in vsi trije
so zdirjali nekoliko naprej.

»Tu torej bivajo ustanovitelji našega bodočega sa¬
mostana?« je opat dejal. »Kaj menita, kako bi z njimi
po vsem, kar smo slišali davi in pravkar?«

Pater Herand se je od razburjenja kar zravnal v
stremenih in trdo rekel: »S pocestnimi razbojniki nič!
Potujmo kar dalje, pa je!«

»Grešnik, ki potrebuje spokoritve, mi je bližji ka¬
kor pravični, ki se mu ni bati sodbe,« je pater Konrad
mirno povedal. »Mislim, da bi bilo zelo prav, če bi se
lotili njih prvih.«

64

»Da, mednje pojdemo precej zdajle!« je opat po¬
kimal, pridržal konja in poklical Somraka.

»Pošlji na grad človeka, da gospodom naznani naš
prihod!«

Somrak je storil po ukazu.

Potlej so kmalu prišli do višenjskih koč, odkoder
je pot šla na grad.

Prav tačas pa je z gradu prihitel stari grajski strež¬
nik in povedal, da so gospodje odšli na lov in da se
danes ne bodo vrnili.

»Spremi nas še do Šentvida!« je opat po kratkem
molku dejal Somraku.

Pater Herand je pogledal nakvišku in olajšan
vzdihnil: »PIvala Bogu! Samo z razbojniki nič!«

Opat je bil močno užaljen. Sumil je, da so se
Višenjski potuhnili, ker še niso poskrili snočnjega ropa.

Višnjani sami so se začeli kazati iz koč in čuditi
tujcem. Nekateri so strmeli od daleč, mnogi so po¬
gumno pristopali in pozdravljali po stari šegi.

»Bog vas sprejmi, o sveti možje!« so govorili in se
božajoče dotikali njih bele meniške halje.

Med tistimi, ki so gledali od daleč, je bila tudi
Živka. Bila je malo manj ko dobre volje, saj ji je
bezgovo cvetje snoči skoraj kar na klic privedlo ženina
Hotimira.

In davi je bila že prav rano na polju; nastregla si
je ponočne rose z všenice in si z njo omočila lice, da bi
do leta osorej ostalo čisto, belo in brez peg. Z roso, ki si
je je še posebej nastregla, je doma kravam in kozam
orosila vime in sesce, da bi bile zdrave in močno
molzne.

Nič torej ni opustila, kar se o kresu storiti mora,
in je trdno upala v bližnjo srečo. In ko je zdaj gledala
menihe, se je kar nenadoma spomnila, da bi bilo ven¬
darle posebno lepo, če bi jo beli menih s Hoti mirom
vklenil v obsanjani zakonski jarem, ne pa zagovedni
župnik v Šentvidu, ki venomer vpije po trgu, če se ne
mudi kje po podružnicah globoko doli ob Savi ali Krki
ali če se ne drvajsa za divjačino, in ki še govoriti prav
ne zna po naše.

Opat se je Višnjanom zahvalil za pozdrav, jih pri¬
poročil varstvu Matere božje in je s svojimi šel dalje.

65

VII.

Iz Dednega dola je počasi prišel Gorazd, malo po¬
stal na cesti in neprijazno pogledal za menihi.

»Kakor da ne bi imeli že zadosti gospoščin!« je
stresnil z glavo. »Ubogi ljudje, saj jih že grad pesti, da

je joj!«

Ljubin ga je spazil in mu mignil.

Gorazd je pokimal in se napotil na grad, da bi
Živki otel čistost in Hotimiru zakonsko srečo.

S strme poti se je oziral po dolini in videl pred
oblakom prahu meniške, ki so se spešno bolj in bolj
odmikali.

»Meniška gospoščina bi bila vendarle boljša,« se
je počasi domislil. »Za tisto strašno davščino ne bi
terjala nevest, za odkupnino gotovo tudi ne. In takih
potov, kakor je zdajle moja, ne bi bilo treba nikomur.«

Na gradu je bilo vse navzkriž. Hlapci so na dvo¬
rišču pregledovali in urejevali snočnji plen in se tiho
menili o tovarišu, ki je moral spustiti dušo in ki so ga
davi pokopali na tratini pod obzidjem.

»Takih tovornikov pa še ne!« j

»Da, prav neradi so se dali raztepsti.«

»Do zdaj je bilo zmerom drugače; če si vsaj malo
zateptal, so ti pustili vse na mestu in zbežali. Bilo ti je
samo vzeti in iti.« \ ,7

»Te večne kraje po cestah sem sit!«

»Ko bi človek vsaj vedel, za kaj kradeš in se pre¬
tepaš.«

»Da, na cesti si dober, tudi skupiti smeš katero:
a ko se plen deli in prodaja, te nihče ne pozna.«

»In če še pomisliš, da brez tebe plena ne bi bilo.
te zgrabi.« , :  , /

»Tiho — Majnhalm.« 'A

Res, Majnhalm je prišel na dvorišče in postal, ka¬
kor bi se moral domisliti, kaj bi. Glava se mu je po¬
besila, hude skrbi so ga krivile. Nameril se je med
hlapce, pa je spet postal in vzdihnil:

»Lepega škrata sem si snoči odklenil, če je res. da
je ubegli tovornik srečal menihe!«

Pa hlapec, ki je prišel naznanit prihod menihov, se
je dušah da je vse dobro slišal, kako je ubežnik vedel
za napadavce in kako je pretil z Urhom Ljubljanskim.

5 Več. 85.

66

1

Tako seveda ni maral predse menihov. Utegnili bi
omeuiti tisto srečanje, pa bi se zamotalo prav nepri¬
jetno besedičenje z grdo zamero. In kaj bi sam z njimi,
ko Henrik besni od bolečin in se Hartvik in Zlebor na
postelji zvijata od zle rane, Ditrik pa je šel klečat pred
svojega angela na Šumbregu?

Vse to je peklo Majnhalma, ko je vratar odprl in
je na dvorišče stopil svobodnjak Gorazd.

>Kaj pa ta?« je Majnhalm zamrmral.

::r  Gorazd mu je na hitro povedal, po kaj je prišel.

»In zakaj ti?« je nejevoljno vprašal, ker se je
spomnil, da ga je včeraj tudi svobodnjak užugal.

»Ljubin me je prosil, nisem mu mogel odreči.«

»Jaz pa bom mogel!« je trdo rekel. »Zdi se mi,
tlačani bi radi nekako iz navade spravili to davščino.
Le povej jim, da se motijo!«

»Kajpa, taki so, no, ne vem, kako bi rekel,« se je
Gorazd lizal, umikal in spet primikal. »Pa vendar, ko
že govoriva, vaš rajnki oče — večna luč naj mu sveti!
— te davščine ni izterjaval, češ, da je paganska in
grda, nečloveška.«

»Star je mož bil, star. Žal mi je, da sem se njegovih
misli oprijemal do zdaj tudi jaz. Tlačani so postali
predrzni. Mislijo, da nimajo več gosposke. Hotimir je
s kolom pretil mojemu služabniku, ker je ta ogovoril
tisto Živko. Posihmal pa mora biti drugače! Nevestno
davščino bom pobiral po stari šegi naše pravde, tlačane
bom pa pritiskal, da bodo pomnili, kaj so dolžni gradu!«

»Ali ne bi gospod grof prizanesli vsaj še Živki?
Saj bi dobili vsakršno odkupnino.«

»Ljubi Gorazd, ne trati časa in besedi! Baš z Živko
naj se spet začne, ker je Hotimir roko dvignil zoper
grajskega človeka!«

»Gospod grof —«

»Molči, da se mi ne zameriš tudi ti! Pojdi in povej,
kar si slišal!«

Majnhalm se je obrnil in nameril v sobanico, kjer
je Henrik pestoval pekočo rano in pil, da bi si omamil
bolečino.

»Ti, Majnhalm,« je zavpil Henrik, »prekleti cunjar
tržaški je moral imeti zastrupljen rapir! Rana je zme¬
rom hujša, zagovoriti jo bo treba ali pa izžgati!«

67

Majnhalm mn je rano odvezal. Res, nič kaj prava
se mu ni zdela. Na robovih je bila močno zardela in
otekla.

»In peče, da me v peklu ne bo peklo tako!« je
Henrik sikaje piskal skozi zobe.

»Po Rodano bom poslal. Vešča je, zdravilnih zeli
pozna sto in sto, tudi zate jo bo imela.«

»Pošlji po hudiča, rogatega, samo da bi mi odleglo!«
se je ranjenec vdajal.

Majnhalm je pokimal in šel pogledat še Hartvika
in Zlebora.

Hartvika je suličar dregnil v stegno, Zlebor jo je
močno dobil po glavi. Oba sta od vročice motoglavila
in le iztežka spoznala gospodarja.

Poklical je starega služabnika, ki je bil za točaja,
kadar so pili, in ki je zdaj stregel tudi ranjencem,

»Pojdi k vešči Rodani in ji reci, naj precej pride
semkaj! Vse mora vreči iz rok in priti! Če ne, pridem
ponjo jaz! Povej ji, kako ve so rane, da bo vedela vzeti
s seboj pravih zeli.«

Stari služabnik je neutegoma šel, da izpolni po-
velek slabovoljnega gospodarja.

Koča vdove Rodane je bila na Peščenjeku v hosti.
Lesena je bila, nevelika in vsa zakajena. Prav staro
slamnato streho je že čisto preprezal mah in gnojil
staroletnemu tresku, ki se je zasejal po njej. Iz veže,
ki je bila tudi kuhinja, se je venomer kadilo. Nad vrati

t e visela konjska podkev, na vsako stran podbojev sta
ila v vsej razpetini pribita velik krokar in stara sova.
Ob podstrešno gredo so bili okoli in okoli privezani
snopi raznoterih suhih zeli. Veža je bila do jispe vsa
v policah, na njih so gosto stali lončeni piskrci, pokriti
s tesnimi lesenimi pokrovčki. Police in piskrci so bili
Rodanina lekarna.

Blizu koče je bila kozja staja, ograjena z visokim
plotom iz močnih hlodov.

Okoli koče in staje sta hodila dva huda psa in
zvesto varovala.

Rodana je davi prevezala Krištofa Planino in Mi¬
haela. Pomagala ji je hči Jelena, osemnajst let stara,
prav čedna in kakor mati močna.

5 *

68

Mihael je slonel v kotu prostorne sobe, obite z raz¬
ličnim rogovjem, in gledal na ležišču svojega gospo¬
darja, ki je po trenotni zavesti spet trdno zaspal.

»Naj le spi!« je Rodana pokimala. »To je dobro.«

»A kako je tebi?« je Jelena vprašala Mihaela.

»Po betici mi zveni še nekoliko, drugače pa ni sile.«

»Prav je tako, le trden bodi in nas se lepo navadi,«
je Rodana dejala. »Gospodar ti ne bo vstal tako kmalu,
sulica ga je pičila prehudo.«

Mihael je vstal in se sklonil nad gospodarja.

Krištof Planina, ves bled v obraz in trpeč, je mižal
in težko dihal.

; »Saj je ne bo prebolel rane,« je tiho dejal in po¬
gledal Rodano.

»Bo jp, bo; čeprav na kratko diha in hropi, da se
kar sliši, kako sapa vanj leti!«

V tem so prigrmeli sinovi, vsi obenem. Spali so na
podstrešju in so prišli k zajtrku. Bilo jih je sedem
strašnih hrustov, kar groza jih je bilo pogledati.

A Rodana se je molče ozrla po njih in so obždeli.
kakor bi otrpneli, tako jih je imela v strahu.

jelena je skočila in prinesla veliko veliko skledo
zavrelega mleka, pod robila vanj hlebec ovsenega kruha
in razdelila pest lesenih žlic z dolgim reci jem.

‘ Velikani so lakotno cmokali in molče srebali mleko.

Jelena jim ga je prilivala iz velikega piskra. a Rodana
se je seznanjala z Mihaelom.

»Odkod pa si prav za prav?« ga je vprašala.

' vin ko ji je povedal, se je zanimala:

»Če si bil zidar, kako da si šel služit v Trst?«

»Biriči oglejskega očaka so me lovili; da sem jim
unesel živo glavo, sem jo uprasnil v Trst, ki ni v oča¬
kovi oblasti.«

»Kaj si pa storil takega, da si moral bežati?«

»Ubil sem nekoga,« je po dolgem molku počasi
povedal.

»Ubil —? Joj, tak si —?« se je Rodana začudila.

Velikanom je žlica zastala, vsi obenem so pogledali
ubija vca. .

»In še enkrat, — stokrat bi ga spet ubil!« je Mihael
skoraj kriknil in škrtnil z zobmi.

Ker mu nihče ni rekel nobene več, je sam dostavil:

69


»Ubil mi je srečo življenja. Kaj sem hotel drugega?
Maščeval sem se, samo maščeval.«

Povedal jim je preprosto zgodbo o zapeljivcu svoje
neveste in da se tistega uboja ne kesa prav nič.

»Kolikor vem, nihče ne bi bil storil drugače, kakor
sem jaz,« je sklenil svojo očitno spoved.

Rodana je molčala in gledala proč.

Jelena, ki se do zdaj ni nad potrebo menila zanj.
ga je pogledala in se mu skoraj nasmehnila.

Velikani so položili žlico in ga začudeni gledali.

»Grd greh imaš na vesti,« je Rodana dejala na¬
posled. »Kaj bi bilo s tvojo dušo, če bi te snoči bili
potolkli do mrtvega?«

»In ubil si ga zaradi babjega zijala, ki ni bilo zve¬
sto in ki ni imelo toliko sramežljivosti in čednosti, da bi
vedelo, kaj sme, kaj ne sme!« je najstarejši velikan
renčal.

»Nihče nima za nič pravice ubijati!« je mati do¬
polnila. »Samo ko braniš sam sebe, ga smeš prehiteti.«

»Ne kesam se, pa je!« je Mihael rekel. »Tudi on se
ni pokesal svojega grdega dejanja.«

Rodana se je domislila.

»Le stoj.« ga je mečila. »Pravijo, da bodo menihi
prišli v naše kraje. V Stično. Do njih pojdi, ko pridejo,
Če meni ne verjameš, kar ti pravim.«

A Mihael je odločno odmajal z glavo in ni rekel
nobene več.

Jelena je nemo gledala Mihaela in rdela.

Velikani so vstali. Najstarejši je dejal:

»Dva bosta pasla drobnico, drugi poj demo na lov.
Ali je prav tako, mati?«

»Pa kakovega goloba mi tudi dobodite za bolnika!«
je Rodana pokimala. »In kmalu se vrnite.«

Tudi Rodana sama je šla na ber zdravilnih zeli.
Jelena je ostala sama doma in prekuhavala in precejala
zeliščne šoke.

Mihael je bolnoglav dremal ob nezavednem gospo¬
darju in premišljeval sebe in ljudi, med katere ga je
vrgla usoda.

Kar se je vsa zasopla vrnila Rodana in povedala,
da je videla bele menihe, ki so res že prišli, da bi v
Stični zidali samostan.

70

VIII.

Menihi so spešno potovali po gladki in ravni cesti
proti Šentvidu.

Dolina med Višnjo goro in Stično je bila tačas res
pusta in še precej zarasla s staro hosto.

Vendar pater Konrad ni več godrnjal, preveč so se
mu bili že prikupili domačini, kolikor jih je do zdaj
spoznal.

»Res, nič napačni ljudje!« jih je v mislih ljubil že
močno. »Dobri so in mehki, — o, lepo se bo dalo živeti
med njimi!« Pater Herand je šepetal psalme in se ni
nikamor oziral. Nejevolja na Višenjske je opata že
minila. Srce mu je bilo lehko in veselo. Stična, kraj
novega, velikega dela za ljudstvo in za češčenje Matere
božje, že ne more biti več daleč.

»Vodi nas najprej v Stično!« je velel Somraku.

»Lehko, saj nam je skoraj spotoma.«

Z velike ceste so zavili na levo, šli po ozkem potu
ob Stiškem potoku in kmalu prišli v Stično.

Ob potoku pod vasico je opat velel spremstvu, naj
pošto ji, sam pa je z obema menihoma obstal, kjer stoji
sedanji samostan.

»Doma smo,« je opat ginjen dejal. In vsi trije so,
kakor bi jim kdo velel, obenem razjahali, pokleknili in
se zatopili v tiho molitev. Ko so spet vstali in se za¬
vihteli na konja, so imeli rosne oči.

Preden so na potu proti Šentvidu spet prišli na ve¬
liko cesto, so po kameniti višini nad potjo opazili raz-
sežne razvaline.

»Kaj pa je to?« je opat vprašal.

»Vir, stari Vir,« je Somrak pravil. »To so ostanki
starega mesta.«

Ko so prišli bliže, so videli neizmerne množine
rezanega kamna, ki je ležal vse navzkriž.

»Kakor nalašč!« se je opat veselil. »Vse gradivo za
naš samostan je tako rekoč že pripravljeno!«

»Samo prepeljati ga je treba, pa bo!« se je pater
Konrad smehljal.

Pater Herand je molčal.

»To gradivo je pagansko delo,« ie naposled rekel.
»Za krščanski samostan ne bo blagoslova imelo, mislim
jaz.«

71

Opat je imel potrpljenje s hudim možem in ni
rekel nič, pater Konrad pa se je dobrodušno nasmehnil:

»Ljubi pater Herand, ne bodi no tako hud! Kaj ne
vidiš, kako sonce lepo sije? In da kamenja ne bo treba
šele rezati, če uporabimo tega? To, mislim, je že velik
blagoslov.«

Ali pater Herand je molčal noter do Šentvida.^

Šentvid je bil že v tistih časih velik kraj in Šent-
vidci so bili tudi že tačas zelo ponosni in samozavestni
ljudje in so radi slišali, če jim je kdo rekel, da so
meščani ali vsaj tržani; če bi jim pa kdo dejal, da so
vaščani, bi bil kriv grdega tepeža; saj se je vedelo o
njih, da se radi stepo. Sicer pa so bili tudi že tačas
srčno dobri in gostoljubni ljudje.

In dobro se jim je godilo. Na sejem, ki so ga imeli
vsako nedeljo, so prodajavci in kupci vreli iz vse Slo¬
venske krajine.

Sejmi so bili dobri in kaj hrupni; nekateri so
trpeli po tri dni in so neki bili taki, da so govorili o
njih: »Prvi dan je sejem za mladiče, drugi dan za de¬
kliče in tretji dan za hudiče.«

In še drugi so vedeli povedati o grdobijah, ki so se
godile ob takih sejmih: »Ko bi te morala poiskati smrt,
prosi Boga, da bi tisto bilo ob semanjih dnevih, ker
tačas je ves pekel tu in ni nobenega hudiča doma.«

Spomin na tiste sejme je zapisan in pripoveduje,
kako imenitni so bili in da so Ljubljani sami odžirali
trgovski zaslužek, dokler jih deželni knez ni odpravil
na prošnjo ljubljanskih trgovcev.

Ko so torej menihi z vsem spremstvom prišli v
Šentvid, je bilo skoraj že poldne in prav vroče.

Somrak jih je vodil naravnost do župnišča.

Bilo je zaprto. Na trkanje in vpitje se naglo odpro
vrata, na prag odločno stopi srednjeletna ženska in s
hudimi očmi premeri tujce. Somrak bjj£ pove, kako
in kaj.

»Gospoda ni doma!« se je kratko odrezala. »Brez
njega ne poznam nikogar. Popotni naj si drugod po¬
iščejo mizo in posteljo!«

»Kje je gospod in kdaj se vrne?«

»Kje —? Na lovu. Kdaj se vrne —? Tega še sam ne
ve. Dokler bo na sledu kakove divjačine, že ne.«

72

Medtem ko je Somrak imel besedo z župnikovo
kuharico, so menihi buljili v vežo. Le kakšna ti je bila!
Kakor že zunaj ob podbojih je bila tudi znotraj po vseh
stenah obita z jelenjim in srnjim rogovjem in zaslon¬
jena z loki, limanicami in lovskimi kopji: če ne bi bilo
župnišče, anti bi bilo lehko stanovanje starega lovca.

»Gospod bi utegnil biti hud, če bi od hiše podila
daljne goste,« je Somrak mečil prezvesto župniško va¬
ruhinjo.

»Nič se ga ne bojim!« se je odrezala. »V župnišče
ne pustim nikogar, pomagam pa vam rada, da drugod
pridete pod dobro streho.«

Zaprla je župnišče in jih vodila v spodnji del trga.
ki se še zdaj imenuje Stari trg. Pred veliko, na široko
zidano hišo je obstala in brcnila ob vrata: »O nemarne
netrlepni, kaj spiš, ka-li?« je vpila. »Da bi te sam po-
berin! Saj se boš v grobu naspal!«

Opat se je ves čas premagoval, da se ni naglas za¬
smejal, tako ga je vse vkup zabavalo. Tudi pater Kon¬
rad se je muzal in smehljal; le pater Herand je pihal
od nejevolje: »Župnik je na lovu! Kaj takega! Morda
kar za več dni. In vendar je zapovedano: Svečenik naj
se ne vdaja lovu!«

Ženska je vendar izbezala gospodarja, moža v zre¬
lih letih, že malo pripogniv se držečega.

»Goste imaš,« mu je rekla. »Boga lepo zahvali
zanje in postrezi jim, da te bodo pomnili! Jaz jim ne
bom, gospoda ni doma.«

Obrnila se je, da bi šla, a je za trenotek postala in
dejala: »Moj brat Belin je, pri njem ste kakor doma.
Dobra duša, samo neroden je kakor tnalo. In zapira se
v svojo jazbino. Vse dni preleži, prekleči menda ne.
Nemara si misli, da je spanec bol ji ko žganec. Pa le naj
leži, tako škode nobene ne naredi in enkrat na dan je
manj! Vdovec je, žene bi mu bilo treba kakor psu
palice, pa se ženiti ne zna več, teslo obaltno!«

Brat se je malo nasmehnil in hitro sklical ljudi, da
so pomagali spraviti tovorno živino pod streho. Sam je
prinesel kruha in sira, medu in domačega vina.

V veliki pritlični sobi jim je stregel in jih silil
z vinom. »Vem, da ste že pili boljšega; a nam je Bog dal
takegale. Na Debelem hribu ob Temenici je raslo.«


73

Sredi vrta so Belinovi hlapci na ražnju pekli veli¬
kega ovna.

Gostje so se res kmalu prav dobro okrepčali, So¬
mrak se je odpravljal domov.

»Višenjske gospode bi radi obiskali,« mu je opat
zabičeval. »Vprašaj jih, vprašaj, kdaj bodo doma, in
mi pridi povedat!«

Pater Konrad si je že večkrat po vrsti dejal, da
niso nič napačni ljudje tod okoli. V dobri volji je po¬
zabil gospodarjevo ime in je vprašal: »Kako pa ti je
ime? Da Tomo vedeli, pri kom smo.«

»Grbec mi pravijo, ker se mi hrbet nekaj krivenči;
ime pa mi je Belin.«

»In vdovec si?« se je opat zanimal. »Že dolgo?«

»Tri leta,« je Grbec pokimal.

»In se ne misliš več oženiti?«

»Otrok nama Bog ni dal — čemu bi se še ženil?
Vmpak storil bom, kakor veleva evangelij: Kar imam,
bom prodal, razdal siromakom in si šel iskat zveličanja.«

»Kam?« je pogrelo patra Heranda, ki je že spet
slutil kaj krivega.

»Predlansko jesen sem se bil nekaj pregrel in pre¬
hladil, da me je vrglo kar zares; tudi višenjska Rodana
ni zame imela nobene prave zeli več. Župnik mi je
dušo že oprtal za večnost, na, pa sem se vendarle še
izmotal. In močno premislil in presvetoval. .Svet nima
zame nobenega mika več. Najrajši bi šel kam v sa¬
moto. Da.«

Malo je pomolčal, kakor bi preudarjal, ali bi po¬
vedal, ali ne, potlej pa je dejal: »To pomlad sem slišal,
da se bo v Stični zidal velik samostan. Zdaj čakam.
Menihe bom prosil, da me vzamejo medse.«

Pater Konrad je ves žarel in kimal patru Herandu:
»No, ali veš, zakaj je župnik šel na lov danes?« ga je
po latinsko narahlo pikal. »Bog je hotel, da bi prišli
pod streho tegale moža!«

Pater Herand je pokimal, vendar je dejal, da sve¬
čeniku ni hoditi na lov.

Opat je iz nadaljnjega pogovora z Grbcem spoznal,
da je dobro poučen v veri.

»Kdo te uči in potrjuje?« ga je vprašal.

»Župnik.«

74

»Tisti, ki mu služi tvoja sestra?«

»Tisti. Dober mož, včasih nekoliko hud in glasan,

sicer pa pobožen človek; vsi ga imamo radi, čeprav ga
le težko razumemo, ker ne govori dobro po naše.«

Opat je bil vesel, da je župnik prijatelj ljudstva
in da je dober duhovnik, čeprav ga za oddih mika
veseli in zdravi lov.

»In veš, Grbec, tisti menihi so že prišli v Stično,«
mu je pater Konrad končno povedal. »Za zdajle jih
imaš pred seboj.«

Grbca je vrglo kvišku, tako je bil vesel in srečen.

Vsi vkup so se hitro dogovorili, da bodo menihi
ostali pri Grbcu, dokler se ne bodo mogli preseliti ▼
Stično.

»Očitnejše božje pomoči ne pomnim!« je pater
Konrad dejal in pogledal patra Heranda. To pot je
pater Herand molčal, nobene ni vedel reči.

Kmalu popoldne je prigrmel župnik, velik in ple¬
čat hrust pri petdesetih letih.

Ko je Grbec stopil malo venkaj, se je župnik opra¬
vičeval:

»Žal mi je, da me doma ni bilo; baba vas je pre¬
grdo odgnala.«

»Narobe, hvaležni smo ji, da nas je spravila pod
streho dobrega Grbca!« ga je opat miril. »In tu tudi
ostanemo — Grbec tako želi —-, dokler ne bomo mogli
v Stično.«

»Vidim, božja volja vas mu je dala in vem, da je
ves srečen!« je župnik sklenil roke. In ni jih še raz¬
klenil, ko je Grbec vstopil s Hotimirom.

»Tale Višnjan je bil v Gabru pri Trlepu in spotoma
išče vas, gospod,« je povedal župniku.

»Kaj bi rad?« je župnik mirno vprašal Hotimira,
ki od zadrege ni vedel, kam bi z očmi in rokami. »Kar
povej!«

Ali je bilo zaradi menihov, ali ga je razvedril lov,
ali ga danes še nihče ni razdražil, čudno je bilo vendar¬
le, župnik, glejte, je bil miren in ljubezniv, da se je
Grbec, ki ga je dobro poznal, kar čudil.

Odleglo je tudi Hotimiru, ki se je bal župnikove
zagovednosti in svoje jeznoritosti. In je vse lepo po¬
vedal, kakor mu je naročil Trlep.


75

»Pomagajte, pregovorite jih, da si izgovorijo od¬
kupnino in da mi pustijo nevesto! Na kolenih vas pro¬
sim, pomagajte mi, da jih ne pobijem kakor gada na
potu!« je kleče in s povzdignjenimi rokami prosil.

»Vstani!« je župnik že malo revsknil. »Poklekaj
pred Bogom!«

»O, tudi taka nečista živina so ti naši ustanovitelji!«
je pater Herand hropel v sveti jezi in se z‘obema
rokama držal za glavo, oči pa dvigal, kakor bi Boga
samega rotil, naj trešči v Višenjske.

»Nič se ne boj, mladenič!« je župnik tolažil ubo¬
gega tlačana. »Koliko bi moja beseda kaj obveljala,
sicer ne vem ...«

»Kar domov pojdi in miren bodi!« se je opat vrinil.
?Moli, Materi božji se priporoči in potrpi, da jaz pri¬
dem do tvojih gospodov!«

»In ne greši, tudi v mislih ne!« je še pater Herand
pribelil svojo.

Hotimir je kakor zmeden gledal tujce v belih ha¬
ljah, naposled pa vzkliknil: »Pa ne da bi vi bili menihi,
ki jim je priti v Stično?«

»Da, da, in pravkar so prišli!« mu je župnik potrdil.

»Ali bi hotel priti pod našo gospoščino, če bi Vi-
šenjski nam podarili tebe in Živko?« ga je opat vprašal
ob nenadnem domisleku.

»Pa kako rad, kako rad!«

»Torej pojdi, miren bodi in moli!« mu je opat po¬
kimal.

»O, zdaj sem miren!« se je veselil in zahvaljeval.

»Ali poznaš Rodano?« ga je pater Konrad naposled
vprašal.

»Kaj tisto s Peščenjeka —? Ki nabira rože —?«

»Tisto, da. Reci ji, reci, da bi se jaz rad z njo kaj
pomenil o rožah, če bi hotela priti do mene.«

Ko je poln zaupanja odšel in odpeketal po sredi
Šentvida, so se menihi spogledali.

»Jutri je nedelja in ne moremo iti.« je opat mislil
naglas. »V ponedeljek bi pa lehko stopili do Višenjskih.
Ko pridejo zidarji, ne bomo več utegnili.«

»Mi smo jih že obiskali tako rekoč,« se je pater
Herand upiral. »Če jih doma ni bilo, nam nič mar.
Zdaj morajo oni priti do nas!«


76

»Pa njim se ne mudi, kakor se mudi Hotimiru!« je
opat opominjal. »Njega rešimo in osrečimo, če pre¬
prosimo Višenjske, da bi nam podarili njega in njegovo
nevesto.«

»Da, tako bi bilo prav!« je pater Konrad pokimal,
pater Herand pa je umolknil.

IX.

Hotimir je bil vso pot proti domu kar dobre volje,
tako trdno je veroval v meniško pomoč. Oblak, ki mu
je davi še mračil obraz, se je razkadil.

»Ce menihi rečejo le eno besedo, se grad ne bo več
upiral!« je veselo upal.

Ko je prejahal klanček pri Studencu, se je s krat¬
kim sunkom ustavil in zagledal po cesti. Na drugi
strani klanca so stopicali trije jezdeci, gledali enega
izmed konjev in živo govorili.

Že se je hotel umekniti nazaj, pa so ga zapazili in
mu mignili, naj pride bliže. Zdaj jih je spoznal: Ditrik
se je vračal s Sumbrega, kamor je bil davi odšel še
pred prihodom menihov.

Poprijel je z eno roko uzdo, z drugo pa čekan in
se približal prav nerad. Bal se je, da se Višenjskim ne
bi kako zameril in zapravil meniške pomoči.

»Konj se mi je spoteknil, nemara si je pretegnil
kito,« je dejal višenjski hlapec in ukazal Hotimiru:
»Daj mi svojega konja, tegale pa počasi vodi za nami!«

»Sam ga vodi, če jezditi ne znaš in na konja paziti
ne!« je Hotimir zažarel. »In vrni se h kozam, saj vidiš,
da nisi za konje!«

Hlapca je pogrela tlačanova upornost.

»Dol —! ti pravim!« je zarežal in prijel za uzdo
njegovega konja.

Hotimir je v divji togoti zamahnil s čekanom, pa
hlapec je odskočil in popal kopje.

»Stoj!« je Ditrik zavpil. »Kaj je to? Kdo ti je velel
jemati tujega konja, ko na svojega res nisi pazil, kakor
bi bil moral? In kako si upaš začeti poboj ti? Ali jaz
nisem nihče?« je srdito karal oba.

»Začel je on, saj ste videli!« se je Hotimir postavil.
» faz ne začenjam nikoli!«

A Ditrik se je že smehljal in malo godrnjal: »Hud
si, prehud! A nikar, sicer se boš še kedaj zaletel!«

Hotimir ga je uporno gledal in molčal.

»Če se ti godi krivica in sem blizu jaz, — ne sodi
si sam, za to sem jaz!«

»Mlade kosti — močne pesti, same se branijo, če je
pravica prepočasna!« je trmoglavil.

Ditrik je čutil očitek, da se je mirno smehljal, ko
si je grajski hlapec jemal pravico do Hotimirovega
konja. Ali všeč mu je bil mladeničev pogum in je rekel:

»Ti jaši z nama — ti pa,« je velel hlapcu, ki je stal
ob pohabljenem konju, »ti pa pridi s svojo kleko lepo
za nami, kakor veš in znaš!«

»Kje si bil?« je Ditrik vprašal Hotimira, ko so
jahali dalje.

»Pri župniku v Šentvidu,« je odgovoril in se ozrl
■>o hlapcu, ki je s šepastim konjem krevljal za njimi
in se togotil, da gospod tako očitno potuho daje upor¬
nemu tlačanu.

»Kaj si bil na spovedi ali se pripravljaš za svatbo?«
se mu je Ditrik nedolžno nasmehnil, ker še ni vedel
za njegove skrbi.

»Spovedoval se nisem, čeprav bi bila kes in pokora
potrebna po snočnjem večeru,« je drzno namigoval.
»Tudi za ženitvijo se ne ženem, dokler ne vem, kaj bi
dejali vi, grajski gospodje.«

»Kaj si že vprašal?« se je Ditrik zresnil. Napome-
nek snočnjega ropa mu je bil čez glavo.

»Gorazd bo vprašal zame, če še ni.«

Vso nadaljnjo pot sta se pa tako lepo menila, da
je Hotimir sklenil prizanesti Ditriku, če bi bilo res
kdaj treba potolči grajske.

Prav presenetil je mladega gospoda, ko mu je po¬
vedal, da je govoril tudi z menihi in kje da so se na¬
stanili. Tisto, da je Trlepa, župnika in menihe prosil
pomoči zoper grad, je modro zamolčal, češ, tudi to po¬
vem še zmerom lehko, izgovorjene besede pa ne uja¬
mem več.

»Le pomni me, stiški samostan bo še hudo imeniten
med nami!« je Ditrik prerokoval. »Ti menihi so spo¬
korni možje, poslal jih je opat Bernard, ki je njih višji
in neki prav svet mož.«

78


Hotimir je občudoval Ditrika čezdalje bolj.

»Saj je skoraj tak, kakovršna je bila Ema,« si ga je
hvalil in verjel, da mu Ditrik ne bo hotel skruniti za¬
konske svetosti.

Vera in upanje, ki sta iz Šentvida šli z njim, sta se
potrjevali bolj in bolj. Ko je doma zvedel, kaj je
Majnhalm naročil Gorazdu, se ni posebno vznemiril,
saj je zaupal menihom in Ditriku. Potolažil je Živko in
se brž zapodil k Rodani, da bi ji povedal, kaj mu je
naročil pater Konrad.

Ditrik je dobil na gradu vse tiho. Hlapci so že pre¬
brali blago in ga spravili, vsi sledovi snočnjega greha
so bili zatrti, grad je molčal in počival.

Tudi ranjencem je odleglo, Rodanina zdravila so
jim prijetno hladila zle rane.

Majnhalm je sedel ob Henrikovem ležišču in pil,
pa nič dobre volje ni bil.

»O, ko bi se še to pot kako izmotali!« je tožil.

»Saj se bomo, še zmerom smo se,« je Henrik ve¬
roval.

»Huda nam bo pela; tisti tržaški branjevec nam ne
bi bil smel uiti.«

»Saj si sam ukazal hlapcem, naj kupce samo raz¬
podijo!«

»Kesam se zdaj. Človek res ne sme biti polovičen.«

»Nič ne mara j, Urh Ljubljanski je na Kravjeku in
pritožbe ne bo slišal.«

»Kaj je ne bi! Pisar mu bo tjakaj poslal sla. Tako
bo. In potlej bo še posebno zavrelo, ker smo mu jih
olasali skoraj pred pragom.«

Henrik ni vedel odgovora.

»Tajiti bo treba,« je naposled rekel. »Na vso moč
tajiti!« Majnhalm je obupno zamahnil z roko in ni
rekel nič.

»Že vem!« se je Henrik spet oglasil. »Obdolžimo
Turjačana, pa naj ga otima tista prevzetna njegova
Neža, ki ji je grof Majnhalm premajhen in prenizek!«

»Pusti jo, saj ti ni nič storila!« se je Majnhalm
vznejevoljil.

Henrik je že zinil, da bi mu odbrusil svojo, pa je
Ditrik vstopil in vprašal: »No, kako sta se kaj pomenila
z menihi? Kako vi možje so?«

79

»Da, namerili so se bili spotoma tndi sem gor, pa
sem se jim utajil, češ, da smo šli na lov,« je Majnhalm
razkladal, zakaj je to storil.

»Grdo si napravil, da si odgnal svete može!« se je
Ditrik jezil. »Kaj si bodo mislili, če kdaj zvedo? Prav
neviteško si ravnal, da veš!«

»Seveda vem, pa nisem mogel drugače!« se je
Majnhalm otepal.

»In precej je treba popraviti!« je Ditrik silil. »Že
jutri skočiva do njih, spodobi se!«

»Po Somraku so dali povedati, da bi sami prišli
semkaj,« se je Majnhalm branil. »Morda bi bilo tako
bolje.«

»Ne, midva morava zdaj tja!« je Ditrik dokazoval.
»Henrika izgovoriva, češ, da je bolan.« f

»O, saj je bolan!« je Henrik od bolečine zaječal,
ker ga je rana zabolela. »Ampak Ditrik pravo trdi.
Menihe bomo morda kdaj potrebovali, ne kaže se jim
zameriti.«

Zdaj se je tudi Majnhalm vdal. Že drugi dan do¬
poldne — bila je nedelja — sta Majnhalm in Ditrik
z večjim spremstvom dirjala v Šentvid.

Opat Vincencij je bil obiska zelo vesel; tudi pater
Konrad se je smehljal Višenjskim, le pater Herand se
je trdo držal fri gledal kar podse.

»Vsak dan pričakujem zidarjev, ki jih je oglejski
očak obljubil,« je opat veselo pravil. »Ko pridejo, za¬
čnemo z božjo pomočjo zidati.«

»Tudi naše pomoči vam bo še treba, ko boste zidali,«
se  je Ditrik vrinil. »Kdo bi sicer zvažal gradivo in ga
podajal zidarjem?«

»Da, vsaka hiša bi vam dala v tlako po enega člo¬
veka,« je tudi Majnhalm pritegnil.

»Glejte, dobri ljudje so ti Višenjski!« si je opat
mislil in že nekoliko dvomil, da bi res oni bili napali
tiste tovornike. In kar je mogel lepo, se je zahvaljeval
za obetano pomoč, pater Konrad že ni vedel, kaj bi
ljubeznivega rekel, še pater Herand je dvignil in ubla¬
žil pogled.

»Ko že govorimo o tlačanih,« se je opat domislil,
»bi vas prosil, da bi nam odstopili mladega tlačana in
mlado tlačanko.«

80

»Hm, ne vem,« se je Majnhalm umikal. »Ljudi do-
sihmal res še nismo prodajali ali podarjevali.«

»Pri nas bi se vzela, seveda,« je opat proseče go¬
voril. »In naši živini bi lepo gospodarila, da bi vsi drugi
lehko pomagali pri zidavi.«

»Kaj se vam ne bi zdelo hudo, če bi človeka vzeli
z domače zemlje?« ga je Majnhalm tipal.

»Hudo in nečloveško, če bi se zgodilo brez njegove
volje!« se je opat zresnil.

»Kaj —? Pa ne da bi si bili že izbrali?« je Majn¬
halm zastrmel.

»Že; ker mi je mladenič všeč, vas prosim, da mi ga
daste, in njegovo nevesto tudi.«

»In kdo je?« je s čisto drugim glasom vprašal.

»Hotimir in Živka,« je opat izrekel brez premisleka.

»Tako, tako? Pri vas je že bil?«

»Mislim, da bi lehko ustregel gospodu opatu,« se je
Ditrik vrinil. »Prav nič nam ne bosta manjkala.«

»Če bi že hotel katerega presaditi, vsakogar bi, teh
dveh pa ne bom in ne bom!« se je Majnhalm ogrel.

Opat je malo pomolčal, potlej oa še dalje prosil:
»Če sem se prenaglil, ko sem mu obljubil, česar se bra¬
nite, mi vsaj povejte, ali mu ženitev dovolite in ko¬
likšno odkupnino terjate za nevesto.«

»Oženi naj se le, a nevesta mi mora naravnost od
poroke priti na grad!« je Majnhalm počasi povedal.

Opata je vrglo pokonci.

»Nak in nak, tistega vendar ne boste zahtevali!« je
skoraj zavpil.

»Po stari pravdi smem in bom!« je Majnhalm pri¬
bijal besedo za besedo.

; »Ne smete, če se bojite Boga!«

»Dosihmal res nisem, pa se zdi, da to ni bilo prav.
Tlačani postajajo tresoriti, uporni, najbolj pa Hotimir!«
je napol lagal, napol govoril resnico.

»Molil bom, da bi se premislili in da ne bi storili
grdobije in greha, ki vam slepi pamet in zapeljuje
dušo.«

»Molite, le molite, saj za to ste!« se je nasmehnil.

»Pa še nekaj bi prosil,« je opat dejal po dolgem
premisleku.

»Naj bo kaj takega, da bom lehko ustregel!«

81

»Tovornikov in potujočih kupcev ne napadajte več!«

»Kdo pravi, da jih napadamo ?« se je Majnhalm delal.

»Trgovec, ki ste ga v petek večer okrali v Stehanu,
i as je drugo jutro srečal in nam povedal.«

»Dokaže naj!«

»Ali bi bilo težko, če bi vedel, zakaj ste nas tisti
večer dali zadržati vrh Lanišč?«

To je pa izpodneslo Majnhalmovo besedičnost. Kar
molčal je in gledal v tla.

»Gospod Urh iz Ljubljane morda že vse ve,« je
opat pritiskal. »In kakove misli ima o cestnem ropu,
vam najbrž ni neznano.«

Majnhalm spet ni vedel odgovora.

»Gospod Urh je zdaj na Krav jeku, kakor smo sli¬
šali. Jutri se mu pojdemo pokloniti. Utegnil bi nas vpra¬
šati, kaj nam je pravil okradeni trgovec. Kaj se vam
zdi zdaj?«

Majnhalm je bil v zadregi. Pogrešal je Henrika, ta
bi zdajle znal reči pravo. Skrita opatova grožnja ga je
pekla. Misel pa je zaman iskala rešitve. Od onemoglosti
ga je popala jeza, bušil je kvišku in odgovoril narav¬
nost: »Tole: ko pridejo zidarji, dobote na pomoč tla¬
čanov, kakor sem obljubil; to je ena. Druga je, da se
prav pri Živki ne bom odpovedal naši stari pravici; in
tretja, da se nikar več ne vtikajte v naše tlačane!«

Tako je rekel in se obrnil, da bi šel, a opat je
z zardelim licem stopil predenj in mu odločno rekel:

»Greh, krivico bom obsojal vselej in preganjanega
bom branil po dolžnosti, ki mi jo je dal Bo« !«

Majnhalm je bil ves mrk, ko se je z Ditrikom in
s spremstvom vračal domov. Dolgo je molčal, nikamor
se ne oziral, kar v konjsko grivo pred seboj je upiral oči.

»Kako prav je ondan menil naš Henrik, ko je
dejal, da bo samostan potuho dajal tlačanom in da se
bo vtikal v naše stare cestne pravice!« je čez čas
vzdihnil.

Ditrik je molčal. Bratovega vedenja pri menihih ga
je bilo sram; tudi zdaj ni hotel ugovarjati razdraže¬
nemu bratu. Ko sta prijahala do koč pod gradom, je
Majnhalm pred Vitogojevo kočo pridržal konja in za¬
vpil vanjo: »Hotimir naj pride precej na grad!«

»Kaj ti bo?« se je Ditrik ustrašil.

6

Več. 85.

82

Majnhalm je molče jahal v grajsko strm in grdo
gledal.

»Nikar se ne prenagli!« se je Ditrik bal za Hoti-
mira. »Menihi se zanimajo zanj, tudi Urh bi zvedel in
bi te še huje prijel zaradi tovornikov!«

Doma ju je Henrik nestrpno čakal.

»No, ali sta dobila odvezo?« se je smejal. »Kolikšna
bo pokora?«

»Velika, velika!« je Majnhalm nejevoljen pravil,
kako je bilo. »Pa tlačanom bom pokazal, kdo jim je
gospod! Hotimiru sem velel, naj pride sem gor. Kako
misliš, Henrik, kaj mu gre, ker je slepomišil drugod in
nas grdil?«

Henrik še ni pozabil, kako ga je Majnhalm za¬
smehoval, ko ga je prosil za Živko.

»Jezen si, vidim, in prenaglil se boš, se bojim.«

»Svetuj mi!«

»V to stvar so segli menihi in ne bodo odnehali.
Ne stori nič takega, da se ne bi mogel še pobogati z
njimi!«

»Kaj naj storim s Hotimirom?« se je po bratovem
odgovoru zgubil v dvome. »Ali naj ga priprem, da se
bo umedil in uklonil, — ali naj ga vtaknem med graj¬
ske hlapce, da se ne bo klatil drugod, ali naj ga
ubijem?«

»Oh, kakov zaletel si vendar!« je Henrik vzdihoval.
»Pleša, glej, se ti dela, kakor bi ti krave odlizavale
lase; kmalu ti bo segala tja do tilnika — prave pa le še
ne znaš ziniti nobene!«

»No, pa mu sodbo kroji ti!« se je Majnhalm otresal
podsmešnega brata.

»Ne zapiraj ga, preveč dela je v tem času; med
hlapce ga ne devaj, vse bi ti pohujšal, da se na nobe¬
nega ne bi mogel več zanesti; tudi življenje tako mla¬
dega človeka je nam prepotrebno, da bi c:a metali proč!«

»A kaj naj storim, to mi zdaj povej!«

»Kaj nisi tega že vedel, ko si mu ukazal priti sem
gor?« se je Henrik nasmehnil njegovi omahljivosti.
»Pretepi ga, da bo pomnil!«

»Ali z brezovo, ali z brinovo šibo?«

»Nak!«

»S hruškovo, ali z glogovo palico?«

83

»Nikar!«

»Kaj z bičem iz konopljevine, ki mu je na koncu
▼pletena kovinasta kroglica; ali mar z jermenom v tri
robove, da se kri pocedi, koder prileti?«

»Ne nori, do jeseni počakaj, ko ni več dela zunaj,
tačas mu iztepi zahrbtnost in upornost! Zdaj naj dela
in paziti daj nanj!« ga je Henrik učil in mu strgal
korenček, češ, tudi ti je še ne boš imel.

Majnhalm se je zamislil v dolg molk, potlej je
rekel Ditriku: »Pojdi, v strah ga primi in poženi do¬
mov!«

Hotimir je stal na dvorišču in se odrezava! hlapcu,
ki'je nekaj pretil, ker mu ni včeraj prepustil konja.
Ko se je prikazal Ditrik, se je hlapec ustrašil: »Molči,
ne zatoži me!« je prosil tlačana.

»Kaj pa mu spet hočeš?« je Ditrik zavpil na hlapca.

»Nič, nič,« je Hotimir dejal. »Meniva se o konju,
kako mu je.«

Hlapec ga je hvaležno pogledal in šel, Ditrik je
Hotimiru ukazal: »Pojdi domov in ne rovari več zoper
grad, sicer se ti bo še grdo godilo.«

»Tisti, ki ga voda objema, se tudi slame oprijema!«
mu je ni mogel zamolčati.

»Ne oprijemaj se je več, ne more te oteti! Brat ne
odneha, tudi na prošnjo menihov ne. Preloži ženitev,
stvari se bodo morda kako še predejale.«

Hotimir je bil ves otožen, ko je šel z gradu. Vera
v meniško pomoč se je pravkar podrla, upanja, ki mu
ga je še včeraj budil Ditrik, ni več — sam je s svojo
Ljubeznijo, ki mu jo skrunijo besede in namere malo¬
pridnih grajskih razuzdancev, sam je s svojim obupom,
ne Živki ne staršem najrajši še pravil ne bi, kaj je
zvedel.

Sel je na grivo ob poti in se zagledal po dolini.

Pa kakor listje najbolj gnoji drevesu, s katerega
je sfrlelo, tako so se tudi nesrečnemu ženinu vse misli
vračale tja, kjer so se mudile najrajši.

In še nečesa so ga te misli spominjale. Zaradi njih
je obljubil tistemu prijaznemu menihu, da bi se dal
preseliti z očetnega doma. Hm ... Pa tega vendar ne bi
mogel... Res je, da ljubi Živko, ali staršev in domače
zemlje ne bi izdal zaradi nje ... Nak in nak ...!

6 *

• • •

84

Človek mora zemlji zvest biti do zadnjega diha,
pa je! Nak, res ne bi mogel hrbta obrniti in uskočiti
iz hiše ocetne; zemlje, ki jo že sto in sto let gnoji znoj
Vitogojevega rodu, ne more, ne sme zapustiti.

Ne more in noče ne!

Oči pa so mu končno vendarle obstale na Ljubinovi
koči in se niso mogle ločiti dolgo dolgo ne.

Kar ti ga je dvignila čisto posebna misel, da je
skoraj stekel k Rodani.

»Pomagaj mi!« jo je prosil.

»Kje te boli?«

In ji je razpovedal vse od kraja.

»Vidiš, tu pa ne morem storiti nič,« je obžalovala.

»Mislim, da bi lehko, samo nočeš ne!«

»Pa če bi mi dal velnico denarja, ne bi mogla.«

»Ukrivi mi grajske, pa sem rešen vsega hudega!«

»A kako, sirotec moj?« se je smehljala.

»Urokov jim nakani ali kakovo udno ali kostno
bolezen jim naprti!«

»Kaj neki blodiš?« se mu je smejala.

»Glej, napoti so mi ko kost v grlu,« je moledoval.
»Ali res v noben kup ne moreš?«

»Saj si neumen, že vidim.«

»Pravijo, da si umetalna in vedna vešča, ti pa pra¬
viš, da ne moreš...! Bes me potipal, če se vse to ne
zlaga kakor rogovje v vreči!«

»Vidiš, to si rekel že precej pametno.«

Hotimir je stopil še do njenih sinov velikanov, ki
so se v senci valjali, ker jih mati ob nedeljah ni puščala
na lov. Še njim se je potožil in jih potlej vprašal: »Ali
ste otorej, da bi mi pomagali zatreti grajske mogoč¬
nike? Samo gospoda Ditrika naj se nihče ne pritakne,
ker je lep iznimek med njimi.«

Velikani so ga sprva tiho gledali, potlej so začeli
renčati, da je pristopila še Rodana.

»Mlad si, zdrav ko zlatnik, taka mladenka te ljubi,
pa si vendar nepravdanski človek in bi mi rad še sinove
zapeljal!« je godrnjala in bila huda ko sam tresk.

»Ko bi vedela, kako mi je, se ne bi jezila name, še
sama bi jim ukazala, naj mi pomagajo!« je vzdihoval.

»Dokler se z Živko ne vzameta, je ona varna. Pre¬
loži ženitev, kakor ti je Ditrik svetoval!«

85

»Tak svet je kakor vreme, ki je lepo in rado slepo.«

»Potrpi, človek raste iz bolečin in zori v skrbeh
in nadlogah.«

V skrbeh je Hotimir šel od Rodane in njenih ve¬
likanov.

»Tudi to upanje se mi je odkrhnilo!« je poniglavil
proti domu. »Zakaj neki je Bog tako moč dal temle
iiostnikom, če ne vedo, kam bi z njo?« se je jezil na
flodanine hruste.

In še druge misli so ga lovile. Kako to, da se mu
ponesreči vse, česar se pritakne za srečo svoje ljubezni?
?ili ni nemara nekoliko prenagel? Prezaletel? In da
premalo premisli vse? Kaj ni v dveh dneh že skoraj
ubil človeka, obletel Trlepa in župnika in menihov,
gradu in Rodane in njenih velikanov? —

Ali ta trezni premislek se mu je utrnil, ko je z vi¬
šine zagledal Gorazdovo domačijo. Zaželel je, da bi sam
slišal, kaj je Majnhalm dejal Gorazdu. In kar tja jo je
oprasnil.

»Rad bi zvedel, ali mi boste prišli v svate?« je šel
za ovinkom.

»Nikar si ne beli las, kje boš dobil uzdo, preden
nimaš konja!« se je Gorazd malo smehljal in mu prav
po besedi povedal, kakovih mu je bilo slišati na gradu.

»In kaj mi svetujete zdaj?« je hripavo vprašal.

»Zdaj? Da se ne ženi še! Počakaj, nemara se bodo
na gradu kaj premislili.«

In kako je z gostom, ki mu ga je dal kresni večer,
je še vprašal, da bi besede zaredal v drugo smer.

»S prvim svitom jutri se bo vrnil v svoj kraj.«

Prav tačas je Žitovit prišel izza hiše.

»Budislava bom spremil,« je Žitovit povedal. »Še ti
pojdi z nama!«

Ko je slišal, da pojdeta po veliki cesti, je brž dejal:
»Pojdem z vama do Trebnjega, bom vsaj videl kaj
sveta!«

Mladeniči so se vse domenili za pot. Potlej je hitel
domov, da se pripravi in da Živki in staršem pove.
zakaj ga prav za prav mika iti v tako daljo.

V Trebnjem se na gradu že več mesecev mudi Ema.
sestra Višenjskih. Še njo bi prosil pomoči. In če bo tudi
to zaman, ve, kaj mu bo potlej početi.

86

»Pobil ali vsaj pohabil jih bom!« se je dušal sam
vase. O, hudo mu je bilo, da ni moči povedati. Pa
nobena bolečina ne skeli kar venomer; tudi že prav
huda vsaj za trenotke odnehava, ko je najhujša — pač
zato, ker je človek sicer ne bi mogel preboleti. In kako
mu taka bridkost umiri strasti in omeči srce!

Trpeči sin solzne doline bolj in bolj spoznava, kako
ubog je in sam v svoji bolečini in da bi mu jo lehko
polajšalo in tudi vzelo le višje bitje. Majhen, strt in
potrt, ko že nikamor več ne more, se prah poniža v prah
in Boga zakliče na pomoč...

Tudi Hotimir se je tisti večer, ko je v senici brez
sna ležal na dišečem senu in preudarjal, kako bi lepo
po vrsti s poti spravil grajske, kar nenadoma spomnil
odrezavega, mrkega meniha, ki mu je dejal:

»In ne greši, tudi v mislih ne!«

Hm, ubijati — res, greh je. Trlep sam, tak mogoč¬
nik, pa je bil hud že zgolj ob misli na uboj. Rodana,
mnogovedna vešča, ki bese same lehko pesti po mili
svoji volji, bi ga bila skoraj natepla, ko je njene silne
hostnike pregovarjal, da bi mu pomagali pokončati
grajske ljudi. In velikani sami, močni in silni, pol pekla
se ne bi bali, kako nejevoljno so renčali vanj, češ, kaj
se je ugrelo v njem, da bi kar ljudi davil in klal. Ne¬
mara je to vendarle greh, večji, nego si človek misli?

Pa se je spomnil še meniha, ki ima menda prvo
besedo, tistega prijaznega, ki ga je tolažil in mu velel:
»Potrpi, moli, Materi božji se priporočaj!«

In zmučeno srce mu je od vdanosti zakoprnelo, a
misli, pobožne in vdane, so zaman iskale spodoben lik,
milo podobo Mate ra božje, da bi jo rotile in prosile.
Našel jo je v domisleku na lastno mater.

Mati, to je zmerom vedel, bi zanj stokrat po vrsti
in vsak dan rada dala življenje, tako ga ljubi in tako
skrbi zanj. Samo zakašlja naj ali kaj zastoka, pa že
priteče v strahu in skrbeh, ga izprašuje in gleda in
streže in zdravi z zavrelico zdravilnih zeli...

Kako dobra mora biti šele Mati božja! Sicer ne bi
bila šla živa v nebesa. O, tam je njena vel java zdaj
večja ko angelov samih in vseh svetnikov božjih ...

Tako je, iščoč Mater božjo, premišljeval in bolj in
bolj trdno veroval. Molil bi bil rad v njeno čast, pa znal

87

ni. Nobene take molitve ni znal, le veroval je in Ma¬
rijino ime vzdihoval.

»Ljuba Mati božja, glej, ubog sem in grehov poln,c
je naposled našel besed. »Ne znam se prav meniti s te¬
boj, a zaupam vate in te prosim, varuj mi Živko in ne
zapusti mene in staršev mojih in vse naše vasi. In bodi
milostna tudi Ditriku in župniku in menihom, ki bi mi
radi pomagali, pa ne morejo. Oh, pomagaj, ljuba Mati
božja, reši me skrbi in varuj mi Živko ...!«

Ta izvirna molitev iz preproste duše mu je olajšala
srce. Veroval je; saj tudi menihi verujejo, pa so učeni
možje, ki vse vedo in znajo, še bese krotiti in točo
napraviti; samo škoda, da si z Višenjskimi niso malo
bolj v komolec ...

X.

Ko sta Višenjska tačas odšla iz Šentvida, so se
menihi molče spogledovali.

»Nikoli nič ne obetaj, če ne veš, ali boš mogel iz¬
polniti!« se je pater Herand oglasil prvi in vzdihnil.

»Ko te siromak prosi pomoči in ti zaupa — kaj
hočeš?« je pater Konrad menil.

»Saj ni prosil nas, župnika je iskal; župnik, ki se
s temi brezbožniki po hostah podi za zverjadjo, bi
morda opravil bolje, prav gotovo pa laže utrpel po¬
nižanje!«

»Ponižani bodo povišani.«

»Da. A zdaj se bo zvedelo na vse kraje, kako malo
zaleže meniška beseda!« je pater Herand godrnjal in
še bolj vzdihoval. »In to bi utegnilo močno škoditi na¬
šemu bodočemu samostanu.«

»Brez skrbi, naša veljavnost se bo že še izkazala,«
ga je pater Konrad tolažil.

»Da, brez skrbi!« je opat Vincencij rekel z velikim
zaupanjem. »Mati božja, naša mogočna zavetnica, nam
bo izprosila moči, da ne bomo omagovali ob vzvišeni
nalogi, ki nas je poslala semkaj.«

Drugi dan so vsi trije res šli na Kravjek, da bi se
poklonili Urhu Ljubljanskemu, namestniku in bratu
deželnega kneza, koroškega vojvode Henrika IV. Špon-
hajmskega.

Grbec je šel z njimi, da bi jim kazal pot.

88

Vrh skalo vitega griča nad današnjo Muljavo je ta¬
čas bil trden grad in je na daleč gledal po dolini ob Krki
in v vso širjavo tja do Stične ter okoli in okoli po gosto
obraslem nižjem in višjem hrib ju. Bil je lastnija dežel¬
nega kneza, ki se je rad tu mudil v vročem poletju.

Urh Ljubljanski, še ne trideset let star, zdrav in
močan človek z vihrajočimi rumenimi lasmi, jih je
sprejel prav prijazno. A ko so mu razodeli Hotimirovo
stisko, se je mogočnemu gospodu potegnil obraz in
hudo zmračil.

»Višenjski bi morali močno kaznovati tistega upor¬
nega tlačana!« je trdo poudaril.

»Še žival se brani!« je opat odločno opomnil.

»Tlačan se ne sme! Nikoli ne!«

»Tudi on je človek in ne gre, da bi mu gosposka
skrunila nevesto,« je še bolj pogrelo opata.

»Pač, gre! Taka je naša stara pravda in še vesel naj
bo, če se grofi ponižajo do njegove ženščine!« je mo¬
gočnik poudaril še trje.

»Bog noče tega, smrtni greh je in večna kazen mu
je prisojena!«

»Greh je upor zoper gosposko; saj veste, da jo je
postavil sam Bog! To učite uporne tlačane, v staro našo
pravdo se pa nikar ne mešajte!«

»Ali je cestni rop tudi stara pravda?«

»Kako to mislite?«

»Kar tako. Če je, zakaj na sodbo kličete plemenite
gospode, ki jim je cestni rop takisto stara pravda?« je
tudi opat dejal nekaj bolj trdo in umolknil.

Urh Ljubljanski je bil v zadregi in od jeze ni vedel
kaj reči. Pater Herand se ni mogel več premagovati.

»Molili bi za vas, pa bi bilo najbrž zaman!« je
počasi in slovesno prikladal besedo k besedi. »Bog se
vas usmili ob vaši smrtni uri!«

»Amen!« je pater Konrad skoraj zavpil, tako so
zaničljive besede Urhove pogrele tudi tega mirnega in
prizanesljivega moža.

Mogočnega gospoda je bilo kar groza. Bal se je.
da ga menihi ne bi zamaševali v nesreče in bolezni.
Kar prav mu je bilo, da so kmalu odšli.

Menihi so dolgo molčali, ko so za Grbcem jezdili
proti domu; od žalosti in nejevolje so molčali. Pater

89

Konrad je močno rdel in vzdihoval, nekaj težkega se
je kuhalo v njem. Pater Herand je pihal skozi zobe, iz
oči so mu švigale strele, sveta jeza jih je vžigala, ker
še nikoli ni slišal tako zaničljivih besedi kakor pravkar
na tem gosposkem gradu.

Ozrl se je v grajske zidine, ki so se belo in sivo
bleščale iz zelenja širne hoste.

»Nak, tlačani mi niso pagani, niso!« je naposled
dejal. »Tlačan dosti molitve stori, čeprav jo meša s sta¬
rimi šegami.«

»Gospoda pa so res še pagani!« je tisto težko, ki
se je kuhalo v njem, udarilo iz patra Konrada. »Živijo
pagansko in mislijo pagansko!«

»Da!« je oni odločno pokimal in obmolknil.

Opat Vincencij je gledal v prazno in trpel.

Bolečina novega spoznanja in neuspeha za Hotimira
ga je grenko skelela. Bolj in bolj je spoznaval, kako je
gospoda neusmiljena, nepoštena in nekrščanska in da
bo v boju z njo pešal, če mu Bog očitno ne bo pomagal.
Iz vse duše je klical na pomoč Mater božjo in se ne¬
nadoma našel v čisto novi in silni misli.

Tudi on se je ozrl v grajske zidine in v sivino vi-
šenjskega gradu, ki se je na levi strani pokazal v dalji,
in je slovesno rekel: »O gradovi, stari domovi mogočnih
in brezbožnih samosilnikov — prah, razvalina bo iz vas;
na nič vam bosta prišli moč in slava, le kletev v pravl jici
bo vedela za vas in pusta, odljudna gadovina bo ondod,
odkoder se napihujete in strahujete tlačana...!«

Malo je pomolčal, oba patra sta strahoma strmolela

vanj.

»Vas, mogočniki, ne bo več ne v krvi ne v imenu —
ljudstvo pa bo ostalo in vas bo zaničevalo in vas bo
preklinjalo ...!«

»Amen!« sta oba patra dihnila in pobesila oči pred
opatovim povzdignjenim licem, ki je sijalo od notra¬

njega ognja.

Prijezdili so do velike ceste. Nasproti jim je
obaltno štorkljala silna, močna ženska.

»Rodana —?« se ji je pater Konrad nasmehnil, ko
je prišla bliže.

»Hotimir mi je nekaj česnal, naj bi prišla malo do
vas. Pridem, vas pa nikjer! Če vi ne bi bili vi. bi midva

90

zdajle zaropotala! Bolnike imam na umu in na rokah,
ne utegnem po ridah in stezah plezavhati ne za vami
ne za nikomer ne!«

Govorjenje ni bilo prav umno, vendar rečno za to
priložnost.

Ko so jo vsi trije nekoliko pomirili, jo je pater
Konrad nagovarjal, da bi se vrnila in šla z njimi v
Šentvid.

»Samo spremim vas malo, da ne bomo stali tu,« je
dejala in z dolgimi koraki na težko stopala vštric njih.

»O rožah in zdravilnih zeleh bi se rad menil s
teboj.«

»Saj nič ne vem, česar vi ne bi že vedeli bolje!«

»Kje rastejo v teh krajih, vidiš, že ne vem.«

»Golomraza zima se je prekmalu ogrela in je ska¬
lila zeli; kratek mraz, ki je pritisnil na pomlad, jih je
vse čisto opalil, malo se jih je opomoglo in ni jih lehko
najti,« je hitro pravila.

»Ti jih najdeš, vem, da jih najdeš.«

»No, prišla bom drugič,« je pokimala. »A zdaj po¬
magajte vi meni,« se je spomnila Henrikove rane, ki
je ven in ven rdela ob robovih in jo zato močno skrbela.

»Če je tako, moram rano videti sam,« je pater Kon¬
rad rekel v skrbeh.

Rodana se ni upala povedati, kdo je bolnik.

V zadregi je pomolčala in se zagledala pred kočo,
ki je podrta in podprta stala v rebri ob cesti.

»Hoj, ti, le pridno jej repo, da boš imel ženo lepo!«
se je zasmejala ne prav umnemu mladeniču, ki je sedel
na hišnem pragu in slastno jel iz sklede na kolenih.

»Če snem kad in obroče, me nobena vzeti noče!« je
dejal s polnimi usti.

»Tako pa te ni dosti prida; klek te polomil!« mu
je zapretila in odgovorila patru:

»Hm, bolnik je siten, vprašati ga moram, potlej
pridem po vas,« se je izvila in šla nazaj svojo pot, me¬
nihi pa svojo naprej.

»Dobra ženska je tale Rodana,« jo je pater Kon¬
rad pohvalil, »lepo skrbi za bolnika, ki se ji zaupa.«

»Hotimir se je zaupal nam,« je opat Vincencij
vzdihnil, »pomoči pa mu ne moremo, vsak korak, ki ga
storimo zanj, nam spodrsne.«

91

»Ker je moč pekla še prevelika v tej paganski
gospodi!« je pater Herand zagorel.

»Molili bomo za Hotimira,« je pater Konrad vedel.
»Bog ga ne bo zapustil.«

»In molili bomo tudi za gospodo, da ji Bog omeči
srce, nam pa odpusti, ker z jezo mislimo nanjo in mu
jemljemo sodbo,« je opat kratko potrdil.

Tisto jutro je Hotimir ob prvem svitu res šel z
Budislavom in Gorazdovim Žitovitom.

Budislav bi bil rad venomer dirjal, tako ga je gnalo
k Silani.

»Ne preženi konja, sicer boš krevsal peš!« ga je
Žitovit krotil.

»Oh, da človek nima kreljuti!« se je Budislav na¬
smehnil Hotimiru, ki je otožno gledal po zorečem polju
ob cesti in po vaseh, ki jih je slutil na višinah in v od¬
ročnih lokah in tokavah.

»Ko se bova vračala, bo pa Hotimir tako vil in si
želel Bog ve kaj!« se je Žitovit dobrovoljno smehljal.
»Le kako se pravi moški more tako slepo zagledati v
dekliški obrazček, bi rad vedel!«

Hotimir bi bil nekaj rekel, pa je prizanesel in se le
tiho namuznil JBudislavu.

»Tebe mi je žal, o Hotimir!« je Budislav skušal
razvedriti tihega tovariša. »Le prizadevaj si, da bi
zlepa umehčal grajske; to bi bilo najbolje. Če pa bi
trmoglavili, mi daj vedeti, pa ti privedem sto, dve sto
trdnih pesti in ves grad zdrobiva v sončni prah!«

Hotimir ga je pogledal s sevajočimi očmi.

»Kadar hočeš!« mu je Budislav rekel še enkrat.

»Tamle je Trlepovina,« je Žitovit kimnil z glavo,
ko so prijezdili iz hoste in zagledali Trlepovo gradišče.
»Vsaj oglasiti se moramo, sicer bi Trlep utegnil zame¬
riti in se mojemu očetu pritožiti.«

Hotimiru je bilo to prav, saj je moral Trlepu po¬
vedati, kako se mu razpleta predeno zavirane ženitve.

Le Budislav bi bil rad kar dalje, rekel pa ni nič,
ko so pred Trlepovino poskakali s konj.

92

»No, zdaj mi pa povedi zvedke in novice!« je Trlep
velel Hotimiru, ko sta čez čas Ljubi pustila Žitovita in
Budislava in počasi hodila med njivami.

Hotimir je povedal vse. • :  «

»Sebe, njo in vse bi otel, če bi pobil grajske!« mu
je stara misel ušla kar tako.

Trlep ga je molče poslušal in strmo gledal zdaj v
sivo skalovje Kuščarjeka tamle notri,

Temenico in na Primskovo.

»Da, mladoličen si še, zato slaboviden, da ne gledaš
daleč predse,« je počasi in resno pogledal zbeganega
mladeniča.

»Njim ni nič, če kdaj pobijejo nekaj ljudi!« se je
Hotimir upiral. »Zakaj bi jim prizanašal jaz, ki mi to¬
liko prizadenejo in vse najhuje hočejo?«

»Če teh ne bi bilo, bi pa prišel drug graščak! Le to
omni in ne rini v nesrečo!« ga je svaril in obenem
valil, ker hoče spotoma še Emo prositi pomoči.
»Kamor se hudič sam več ne upa, tja pošlje babo!
Če bi ona v strah prijela svoje brate, bi res utegnili
odnehati.«

Potlej je besedo obrnil drugam.

»Kako je pri vas?« je vprašal. »Ali ste dosti na¬
mlatili ječmena?«

»Precej, nihče se ne pritožuje.«

»Kaj pa ozimina?«

»Ni kaj prida. Redka je, slabo zori in še snet jo
tare.«

»Da, pozeba jo je vzela, zima je bila brez snega.«

»Vendar pri vas ne kaže slabo.«

»Bolje bi bilo lehko. Dobro gnojim in skrbim za
meno semena,« se je Trlep hvalil.

»Vsaj ajdova sev naj bi plenjala dobro, da bi
čebele imele veliko ber in mi kaj za priboljšek!« jo je
Hotimir ugenil, ko sta spet prišla do doma in se po¬
mudila ob uljnjaku.

»Stoj, nekaj mi še nisi povedal!« se je Trlep do¬
mislil. »Z menihi, praviš, da si govoril. Kakovi se ti
zdijo?«

»Prav prijazni so, vse jih hvali in spoštuje,« je
pravil. »In dobri so tudi, sicer bi si bili kaj bolj v ko¬
molec z Višenjskimi.«

zdaj nazaj čez

93

>Ali veš, da bodo tudi oni gospoščina s tlako in
z davščino in desetino?« mu je posmehljivo kimal.

»Saj nimajo gradu!« je Hotimir dvomil.

»Sezidali si ga bodo, boš že videl.«

A mladi je molčal, misli o menihih niso bile hude,
preveč so se mu že prikupili.

Ko so mladci spet potovali dalje, so tja do Gabra
molčali vsak v svojih mislih.

Gaber, zdaj mu pravijo Veliki Gaber, je bil že
precej velika vas na zveženi in vetrovni planoti po¬
tlačenega hribca, ki se mu podnožje omaka v Temenici
in čez katerega je velika cesta lezla pod vrh Medved¬
jeka in odtod dalje proti Trebnjemu.

Po njih odhodu se je zamislil tudi Trlep.

Menihi so mu vreli po glavi in prav nič všeč mu
ni bilo, da so se ljudstvu že prikupili.’

»Naš ljud je hlapec!« ga je vroč srd ujedal. »Pred
tujcem pokleku je, gospodi se prilizuje!«

Menihi so tujci in gospoda. Tudi oni bodo pestili
tlačana in še novih davščin mu bodo prtili. Saj mora že
zdaj dajati desetino šentvidski cerkvi. A kaj šele bo,
ko se zgradi veliki samostan? Če bi se jim tlačani že
zdaj začeli malo upirati, bi se menihi oplašili in bi bili
bolj zmerni z davščino.

S takimi mislimi je še tisti dan obdirjal Beč, Pra-
preče, Žubino, Gaber in druga naselja, kjer je gospo¬
daril kako v svobodnjak ali vsaj praznik, lem je za-
bičil, naj ljudstvo naščujejo zoper novo gosposko, ob¬
enem pa oznanil ljudsko večo, da bi to soboto, ko se
sonce prevesi in začne delopust, večalo o obrambnih
pripravah zoper ogrske roparje, ki bi jeseni utegnili
prilomastiti.

Na večo je povabil tudi Šentvid in šentvidske vasi.

In prišli so tisto nedeljo možje iz Stranj, Prapreč
in Žubine, iz Dol, s Hriba in iz Gabra, možje iz Bčča,
Hrastovega dola in Doba, s Pec in Kala in iz drugih
vasi tam okoli; iz Šentvida sta prišla samo župan Svetlin
in Grbčev Belin. Vse črno jih je bilo v senci na Trle-
povem sadovnjaku.

Trlep je stopil na star štor in kar vesel je bil, ko
jim je gledal čez glavo in jih izpraševal, ali so že kaj
ukrenili za primer, če bi se morali skriti Ogrom.

%

94

»V zarasli dolini prav globoke hoste smo napravili
staj in navozili klaje in še je bomo,« je poročal mož iz
Hrastovega dola. »1 ja seženemo živino z varuhi, sami
pa se skrijemo v votline pod zemljo.«

Beč, Trapreče, Žubina in Gaber so si izbrali gra¬
dišče na Primskovem, Šentvidci in šentvidski kraji pa
gradišče nad Šentvidom.

»Pa samo živino in blago, otroke, ženske in starčke
spravimo tja gor,« je Svetlin pravil. »Možje in mladci
pa bomo stopili za okope našega trga in bomo trli
ogrske betice, če bo katera čeznje pokazala svoj pasji
smrček!«

»Tudi mi ne bomo prizanašali Ogrom!« so se hvalili
tisti, ki so si izbrali Primskovo. »V soteskah in jarkih
jih bomo prestregli in potolkli, kolikor bomo mogli!«

»Da, da, taki ste mi všeč! Kdor se te pritakne s ši-
bino, ga trešči s kolom! Da, udari! K vam bom prišel
tudi jaz!« jih je Trlep hvalil. »Taki bodite zmerom!
Kdor se ne brani, ni vreden, da živi! In ga je kmalu
konec!«

Možje so dolgo večali o obrambnih nalogah in tudi
o drugih skrbeh širne soseske.

Trlep je vrhovatil besede in objedal gospodo, češ,
da se ob nevarnosti poskrije v gradove, kmeta tlačana
pa pusti, da se sam otepa divjakov, kakor ve in zna,
ali pa skriva po liostali in jazbinah.

»In ko nevarnost mine, se gradovi odpro in go¬
spoda pride in ti pobere, če si kaj otel divjakom!«

»Res je — da bi tako ne bilo!« so mnogi vzdihovali.

»Kaj, ko bi kakov grajski prežim tičal kje in si
posluške vtepal?« so bolj previdni in boječi skrbeli in
se plaho ozirali.

A Trlep je dalje v svoj tir speljaval besede.

»Gospoščin pa neki še ni zadosti!« je vpil. »V Stično
pridejo menihi. Trije so že tu, pri Grbcu so se ustavili,
za njimi jih pride še dosti drugih.«

»Oni menda ne bodo, kakor so grajski?« je star mož
dvomil.

»Kakor grajski!« je Trlep vedel. »Tlačani jim bodo
morali tlačaniti in dajati davščin, vsi drugi pa še cer¬
kveno desetino.«

»Saj jo pobira že šentvidski župnik.«


95

»Dobro bi bilo, da bi obstalo tako. Če kaj daš, je
župniku prav; ko se izmikaš, češ, da nimaš, ti pa še
sam da, kolikor more!«

»Mislim, da samostan tudi ne bo nikogar drl.«

»Dati jim boš moral, ko bodo zahtevali, kakor si
moral dajati gradu! Še če si boš zaredil zgolj žabjih
bolh, bo vsaka deseta morala biti meniška! Pa te ne bi
desetkali v pridelkih in prireji?«

»Grad se res nikoli ni dal preprositi, da bi potrpel
do druge letine.«

»Pa vsaj upiral si se mu skrivaj lehko. Z menihi
bo drugače; zamašujejo te ali pa s točo in sušo kaznuj
jejo.«

»Beži, beži!«

»Vse lehko storijo, z Bogom in s hudičem so zme¬
njeni !«

»To so same prazne.«

»Tako prazne, da boš dajal desetino župniku, potlej
samostanu in še gradu, če ti bo kaj ostalo.«

»I, ti, Trlep, če bo samostan tudi gosposka, potlej
vendar grajske gosposke ne bo več!«

»Meniš?« je Trlepu za trenotek vzelo sapo. »Kaj pa
tole?« se je opomogel. »Do zdaj si zmerom rad ukanil
grad, če si le mogel, in si bil srečen, kakor če bi po
svetu pogledal.«

»Res je, tega greha se nisem še nikoli spovedoval
in se ga tudi ob smrtni uri ne bom!« se je tlačan smejal
na vsa usta in drugi za njim.

»Samostana ne boš ukanil! Na spovedi te bo menih
vprašal tudi to, in na spovedi ne boš lagal, kar obtožil
se boš. In za pokoro boš dobil, da škodo poravnaj!«

To je pa drugim zaprlo sapo.

»Trlep že vidi samogoltnost in samopridnost samo¬
stana, ko ga še ni nikjer!« je Grbec v nič deval Trle-
pove besede. »Jaz vendarle verujem, da samostanska
pest ne bo trda, gotovo pa ne trša od grajske.«

»Da, da, tako je!« je Trlep podsmešno rekel. »Belin
Grbec je pod streho vzel menihe, oni njega pa že pod
kuto!«

»Zakaj govoriš, Trlep, česar ne misliš?«

»In zdaj samo jezik kaže izpod nje, pa še ta mu je
pristrižen!« se je Trlep še dalje norčeval.

96

Grbec je molčal, a Svetlin je godrnjal:

»Vidi se, tebi ga bo treba res pristriči!«

Nastal je kratek molk. Možem ni bilo prav, da
svobodnjak zasmehuje poštenega Grbca.

»Ce smo že toliko govorili, doženimo, ali smo za
menihe in se jim bomo pokorili, ali jih ne maramo in
jim bomo nagajali!« se je oglasil praznik Repnik.

»Pa doženimo!« je dejal
leskovo palico.

Repnik je z njo šel od moža do moža in vrezaval,
kakor je kdo rekel, najprej glasove za menihe, potlej
pa še glasove, ki so bili zoper nje.

Glasov za menihe je bilo na leskovem rovašu kmalu
prav velika večina.

»Hlapci!« je Trlep revsknil in skočil s štora. »Ko
se vam bo godila krivica, se me boste že spomnili! Pa
nikar ne mislite, da bom za vas obletaval tudi menihe,
kakor sem že večkrat Višenjske!«

Hud je bil, pa ne na menihe, ker so menihi, marveč
le na gosposko, ki bo meniška. A gosposki je rad na¬
sprotoval vsaki, tej še posebno, ker bo zvišala tlačanske
dajatve.

Zelo hud pa je bil na tlačane, ki poklekujejo pred
to tujo in novo gosposko in se ji prilizujejo.

»Hlapci!« je dejal še enkrat in grdo pogledal Grbca.

Nejevoljno se je potlej obrnil proč in zagledal čez
polje, ki se je v zdravem veselju sončilo od Ceste do
Kuščarjeka in Klanca.

»Možje prav za prav ne misli jo napačno,« se je trez¬
nil. »Posvetne gosposke ne bo, kjer bo samostanska, ki
bo vsaj krščanska; in po zorečem polju se ne bo drevila
za divjačino, ne bo v cestni rop silila tlačana in mu ne
bo skrunila družine ...«

Tako se je v hitrici skoraj že zbogal z menihi, pa
ga je spet ugriznila stara uporna misel zoper vsako
gosposko in dregnila jeza na premehke tlačane.

»Hlapci ste pa vendarle!« je renčal, ko je gledal
za njimi in šel med njive, da bi se mu ščetine vroče
jeze polegle lepo v miru. Tri kmetije so mejile njegovo
zemljo. Večkrat je že prosil Višenjske, da bi mu jih
prodali, pa nočejo, menda nalašč ne.

Misli so se motale, jeza se mu ni hotela poleči.

Trlep in mu dal dolgo


97

»Mi je pa že Hotimir bolj všeč!« se je čez čas
spomnil mladega Višnjana. »Ta v srcu res ni hlapec in
nikoli ne bo. Ko se bo malo uhladil in unesel, bo pravi
možak.« — Vesel ga je bil.

XII.

V Trebnjem se je Hotimir ločil od tovarišev in šel
v grad.

»Pomiri se!« ga je Ema potolažila. »Preloži poroko,
za Živko se nikar nič ne boj! Jaz jo bom varovala.«

Hotimiru se ta tolažba ni zdela prav dosti vredna.
Zadovoljen je vendarle bil, ker je čutil, da je vse, kar
je mogoče, storil za mir z grajskimi in da se mu po-
sihmal bo le s silo bosti zoper silo. Spomnil se je Budi-
slavove ponudbe in se boja ni več bal. Zato je kar na¬
ravnost govoril, ko ga je Ema naposled še vprašala:

»Ali je res, da je nekdo na kresni večer napal v
Stehanu neke tovornike?«

»Res.«

»Kaj si bil zraven?«

»Moral sem biti!«

Zdaj je vedela, da je višenjski grad spet skrunil
svoje ime. Stopila je k oknu in se zagledala v Temenico,
ki je v vijugah počasi lezla, kakor bi že vedela, da ji je
zdaj zdaj ponikniti v zemljo.

Grofinji Emi se je oko skalilo od žalosti in sra¬
mote. Obrnila se je in mu je velela:

»Pojdi domov, čakaj, miruj in veruj vame!«

In je šel v veri in dvomu.

Na višenjskem gradu pa je bilo joj. Rodana, ki je
vsak dan hodila ogledovat Henrikovo rano, je silila, da
bi poklicali meniha. Majnhalmu je ta misel bila močno
čez glavo. Kako bi kaj prosil menihov, ko je bil zadnjič
tako neprijazen z njimi?

»Počakajmo še!« se je branil. »Tudi tvoje zeli so
pridovne.«

»In bi bile še bolj, če bi jih pripravila menihova
učenost,« je modro pribelil Somrak, ki je zaradi svoje
šolanosti bil na gradu v nekih časteh, da je včasih smel
katero ziniti. Rodana ju ni poslušala, kar šla je svojo pot.

»Pa še nekaj bi bilo treba,« je Somrak potlej menil.

Več. 85.

7

98

»No, kaj?«

»Pomoči božje.«

Majnhalm ga je debelo gledal. Sitno mu je bilo.
Nobene mu ni vedel vrniti. Poniglav je šel k Henriku,
kakor vselej, kadar se sam ni znal pretipati do prave
misli.

Kaj svetuje Rodana, je počasi povedal.

Henrik je od bolečin pačil obraz in molčal.

Ditrik je hotel že kar sam skočiti po meniha, pa ga
je Majnhalm ustavil.

»A kaj meniš ti, Henrik?« je neodločno vprašal
brata.

»Boli, peče — ko bi že vendar kmalu prestal!« je
Henrik javkal in mižal.

Napomenek konca, smrti je Majnhalma preplašil,
da se je vdal. »Pa skoči!« je pokimal Ditriku.

Iz gradu je potlej gledal po dolini, kako je Ditrik
dirjal na najboljšem konju. Brat bi utegnil biti res v
nevarnosti. Pomoč, če je še mogoča, naj bo hitra.

Da, saj je res prav, da gre Ditrik. Menihi so gotovo
kaj užaljeni. Če bi poslal koga drugega, še opravil
nemara ne bi nič.

»Da bi se le kaj ne priteknilo Henriku!« je vzdi¬
hoval v skrbeh. Pa še druga stiska ga je pestila in
mečila. Urh Ljubljanski je poslal sla, naj se Majnhalm
zglasi na Kravjeku.

»Tisti tržaški cunjar me je pričrnil!« je Majnhalm
mencal in ugibal, kako bi se izmotal.

Henrik, to je vedel, bi vse zvračal na Turjačana;
Ditrik pa še tajil ne bi.

»Kar taji, če moreš, ko pa so trije ranjenci tu od
tistega večera!« je obupaval. »Urh tudi to gotovo že ve.«

In ni svoje skrbi razodel ne Henriku in ne Ditriku,
le tak ali že tak zagovor si je narejal in preurejal.

Že blizu Šentvida je Ditrik srečal sestro Emo, ki je
z velikim spremstvom vihrala nad razuzdani višenjski
grad.

Vso pot je po tihem že kar naprej zmerjala Hen-

P°. .

rika, podpihovavca v vsem hudem, Majnhalma pa še

E osebej. A

i bi jo le še menih utegnil ozdraviti, se je močno pre¬

pel p

osebej. A ko je zdaj slišala o nevarni Henrikovi rani,

strašila. Vsa srditost in ostra besedičnost sta jo minili.

99

»Pojdi hitro, da prej prideta!« je velela bratu in
dirjala proti Višnji gori.

Majnhalm, ki je brata najrajši prepuščal Rodani,
je nestrpno hodil na stolp in oprezoval po dolini, ali se
Ditrik že ne vrača z menihom.

Vest ga je pekla. Če Henrik umre, bo on kriv nje¬
gove smrti. Bog mu ne bo odpustil, vsa dežela mu bo
zamerila in sestra Ema bo umrla od žalosti in sramote.

Kar se je v dalji na cesti pokazal oblak prahu.

»Že gresta! Tako hitro — kako je to mogoče?« ni
razumel. A ko je dlje gledal, je strahoma videl, da se
v silnem diru približuje več jezdecev.

»Kdo so? Kaj hočejo?« ga je grelo. S tako kosmato
vestjo se je bal vsega.

Tudi grajski čuvaj je menda mislil tako, ker je
z rogom opozoril grajske varuhe. Ko bi trenil, so bili
vsi hlapci za oslono grajskega branika in čakali na¬
daljnjih povelj.

»Kako je z Ditrikom?« se je ustrašil. »Ali jim je
ušel?« Za trdno je mislil, da kakov maščevavec gre
nadenj in da bi bil utegnil spotoma prestreči brata

Ditrika.

Kmalu pa je spoznal, kdo je.

»Ali se je danes res vse zareklo zoper mene?« se
je vznejevoljil.

Pred gradom je sprejel sestro in ji dejal, ko jo je
pozdravil: »Dirjaš kakor vojvoda med vojščaki, da sem
se kar ustrašil!«

»Kdor ima slabo vest, se boji vsake sence!« je Ema
dejala in zdrsnila s konja.

»Tudi za boj sem se pripravil,« se je kislo nasmeh¬
nil. A Ema je zamahnila z roko in vprašala brez po-
mude: »Ali je Henriku res tako hudo?«

»Mislim, da ne. Pa saj bo menih povedal.«

»Slišala sem, da si se že kaj slabo priporočil me¬
nihom.« Zdaj je on zamahnil z roko in odvedel sestro
v grad.

Sestra je bila tako potrta, ko je videla trpeče bra¬
tovo obličje, da je pozabila na vse očitke, ki jih je bila
nameravala v zobe zmetati obema malopridnima bra¬
toma. Kar tiho je ždela in komaj komaj še dušila
obupni jok, ki se ji je nabiral v srcu in jo mašil v grlu.

7 *

100

Kmalu je čuvajev rog spet naznanil bližajoče se
tujce. Bila sta Ditrik in pater Konrad, ki sta vsa znojna
in prašna prihitela.

Pater Konrad se je smehljal, kakor ne bi bil prišel
pod streho moža, ki je bil pred nekaj dnevi prav ne¬
prijazen z menihi. A ko je pregledal rano, se je malo
zresnil in dejal: »Zakaj ste odlašali? Saj vam je Rodana
povedala, da se rana vnema.«

»Gospod pater, ali je zelo nevarno?« je Ema drhtela.

»Če se še prisadi in ognoji, bo prav nevarno!« je
dejal in brž izpral in prevezal rano. .

Majnhalm je prebledel in pobesil oči.

»Pomagajte, rešite ga!« se je ponižal in prosil
meniha.

»Božja volja se bo zgodila,« je pater Konrad voljno
govoril. »Da bo milostna, se priporočimo Devici Mariji!«

»Da, da!« se je Ema domislila. »Na božjo pot bom
šla v Lesce prosit Mater božjo, da bi brat ozdravel.«

»Mati božja ni zavrgla še nikogar, ki jo je prosil
pomoči,« ji je pater Konrad pritegnil.

Ditrik si je od bridkosti molče grizel ustnice, Ema
je ihtela in klečala ob bratovem ležišču.

A Henrik se je ujezil.

»Brez skrbi, ne bom še iztegnil kopet, ne! Dosti bi
jih moralo priti, da bi mene spravili na tla! Še vse bo
dobro — ali ne, pater?«

»Tako, da! Le pogum, zaupajte in mirujte, prav
kmalu bo spet vse dobro!« ga je tudi pater hrabril.
»In na miru ga pustite!« je velel drugim in pri bolniku
pustil samo starega strežnika.

»Čez dva dni se bo vse izkazalo,« je dejal in šel
z Rodano. da bi videl njene rože in maže.

Sopihal je v strmi Peščenjek za Rodano in So¬
mrakom, ki ga je spreml jal.

»Bog ti pomagaj, o Rodana, v strašni hosti živiš!«
se je oddihaval in v gošči natikal z dolgo meniško hal jo.
»Uboga hostnica, kaj se ne bojiš volka, kadar sama ho¬
diš todka j ?«

»Boji pa, boji!« se je Somrak smejal. »Ampak volk!
Če jo le vidi, kar rep stisne in na ves splav zbeži! Kaj
menite, tudi zver rada živi!«

»Pa če je človek takole golopest?« se je pater smejal.

101

»O, še noben volk ni z njo tvegal življenja; tudi
medved se ji pametno ogne!«

Rodani poveličevanje njene moči ni bilo nevšečno,
kar smehljala se je in gredoč, kakor bi se ničemurno
hotela izkazovati, s strašno močjo lomila ali krivila
veje in debla, da bi menih laže hodil; vendar ji So-
mrakova druščina ni bila nič kaj po volji.

»Saj res ni prav varno v hosti,« je s hitrim domi¬
slekom dejala Somraku. »Kar vrni se, da se ti kaj ne
pritakne; meniha bom že jaz spremila iz hoste.c

»Ne, ne!« je menih ugovarjal, ker se je vendarle
nekoliko bal in ker se mu ni zdelo spodobno, da bi se
sam z žensko motal po hosti. »Somrak le naj gre z
nama!«

Rodana je stala, gledala zdaj tega, zdaj onega in
uporno molčala.

»Nimam rada, da bi šel z nama!« je naposled rekla.

»Vidim, ne zaupaš mu prav,« je pater Konrad spo¬
znal in jo miril. »Na mojo besedo mu zaupaj, saj je
dober, krščanski človek.«

Ženska pa se še ni podala. Somrak ji je bil res čez
glavo. O. če ne bi bilo meniha, tako pa bi tole grajsko
gnido odfrknila tjadol po Peščenjeku, da bi se vse
kadilo za njo! Pa res! V koči sta ranjena tovornika.
Če ju grajski zavohajo, bi ju hoteli dobiti v pest. Tako
bi morala naščuvati svoje velikane, in ti bi zdivjali in
vse pomendrali.

»Vendar vas prosim, velite mu, naj se vrne zlepa
ali pa vas mirno počaka tukaj le,« je prosila patra, So¬
mraka pa še pogledala ni več.

»Če mu ne zaupaš na mojo besedo, se vrnem tudi
jaz, glej!« ji je pater Konrad nejevoljno zapretil.

»Nikar tako, sveti mož!« se je ustrašila. »Saj nočem
nič vam.«

»A kaj se ti je zameril Somrak?«

»Grajski je!« je dejala, stopila tikoma pred So¬
mraka in mil zapretila:

»Menih hoče, podam se. Ali povem ti, da te raz-
tolčem v sončni prah, če se mi po tebi kakove nevšeč¬
nosti nakretijo z gradom! Dobro me pomni!«

»Jaz oslepel, če bom razodel, kar zaradi tebe ne bi
smel!« ji je prisegel.

Pomirjena je spet lomastila dalje in mrmrala, da
sta jo oba slišala: »Kaj mi je bilo treba tega? Za babo
je res bolje, če dedcev ne pusti do sebe!«

Dedca bi se bila rada smejala, pa nista hotela
dražiti rogovilaste babe.

Kar se je prav blizu nekje zagnal pasji lajež. »Do¬
ma smo,« je Rodana dejala. »Psa me že čutita.« Iz
drevja se je pokazala Ilodanina koča. Pred kočo je v
senci stare bukve ležal bolnik, ob njem je sedel drugi
z obvezano glavo.

Čez prag je na piano stopila Jelena.

»Bog vaju sprejmi, o mila gosta!« je obema tujcema
prijazno želela dobrodošlico.

»To je moja Jelena,« je Rodana povedala.

Tudi Jeleni ni bilo prav, da je Somrak videl oba
bolnika. Straličma je gledala zdaj mater, zdaj bolnika,
zdaj Somraka.

»Tista dva sta tujca. Na kresni večer so ju tamle
zunaj ranili pocestni razbojniki, a jaz sem ju pobrala,
da bi ju zdravila,« je mati izdala skrivnost, kakor ne
bi bilo nič. To je pomirilo hčer. Zdaj je tudi Somrak
vedel, zakaj se ga je Rodana tako otepala.

»Lepo si ravnala, o Rodana!« jo je pohvalil.

»Dobro delo usmiljenja si storila,« ji je pater Kon¬
rad kimal. »Bog ti ga ne bo pozabil.«

»E, kaj bi tisto!« se je branila. »Poglavitno je, da
sem ju otela pogube in da vidim, kako lepo se zdravita.«

Pater Konrad ju je pregledal in pohvalil Rodano.
»Čisto prav ju strežeš, jaz sam ne bi znal bolje.«

Rana Krištofa Planine se je celila skoraj kar
ričo, bolnik je postajal bolj in bolj čvrst in veder,
ihael pa se je sam hvalil: »O, nobene sile mi ni več;
le črepina mi je še nekoliko gluha, koder me je raz¬
bojnik počil, pa to me nič več ne moti.«

»Res je, kar iz rok ga lehko daš,« je menih rekel
Rodani.

»Nikarte no!« je Jeleni ušlo. »Še ponoviti bi se mu
utegnilo.«

Lice ji je rdelo, hitro je dihala, rada bi bila pove¬
dala neko veliko skrivnost, ki jo je sama poznala in ki
je izreči ni znala; le oči, velike in plašne, so ji begale
od matere do meniha in obstajale pri Mihaelu.

vpr

Mil

Rodana je gostoma razkazovala maže in zeli, Jelena
pa je malo proč zmamila Mihaela in se ga je lotila:

»Kaj si nas že sit, da tako junačiš z zdravjem?«

»Beži no!« se je živo branil. »Z gospodarjem vam
nikoli ne bova mogla povrniti, kar ste za naju storili
tvoja mati, ti in bratje.«

»Nisi še dolgo pri trgovcih, govoriš pa že čisto
trgovsko! Kakor bi se ljubezen do bolnika dajala na

posodo!«

»Saj vem, ljubezen se najbolje plaču je z ljubezni jo.
Zato bova ostala dolžna, ker vam ni treba take najine
ljubezni.«

Jelena je molče pobesila oči, ga čez čas počasi in
otožno pogledala in šla h Krištofu.

»Vidite, tudi menih pravi, da boste zdaj zdaj
zdravi,« je počenila obenj in mu popravila zglavje.
»Kako sem vesela!«

»Jaz pa ne, Jelena!« se je Krištof nasmehnil.

Tale Jelena mu je bila všeč bolj in bolj. Zdrava je,
dobra je, ljubezniva je in čedna tudi — po mestno pa
bi jo vzgojil sam in obtesal in opilil, da se mu je ne oi
bilo sramovati med priskutnimi meščani.

Ločitev od nje, čeprav ne za dolgo, bi mu bila res
boleča.

»Bog pomagaj — kaj pravite?« ga je debelo po¬
gledala. »Zakaj ne bi bili veseli zdravja?«

»Ko bom zdrav, bom moral iti.«

»Podi vas nihče ne. Seveda, šli boste, ker naši niste.«

»Tihota hoste in mirnost med vami sta mi ozdravili
tudi dušo in predrugačili misli, da se kar bojim dneva,
ko mi bo tvoja mati vzela zadnjo obvezo z zaceljene
rane.«

»Da, odpočili ste se res prav lepo; samo bolečin pa
vam je bilo dosti prestajati.«

»Praviš, da vaš nisem?« se je spomnil. »O, kako
rad bi bil vaš, zmerom vaš!«

Jelena se je zasmejala, reči pa ni vedela kaj.

»Ko bom res šel, bi rad tebe vzel s seboj, tako bi
postal vaš. Jelena, ali bi hotela biti moja?«

Jeleno je minil smeh, tudi odgovor se ji je zateknil.

»Jelena, ljubim te, hudo bi mi bilo brez tebe!« jo je
snubil.


»Sami pravite, kako všeč vam je tihota našega
življenja. In kako bi brez nje živela v daljnem svetu
jaz, ki sem se rodila v njej? In tako daleč od matere
in bratov? Joj, ne zamerite, ali to res ni mogoče, ni¬
kakor ni mogoče!«

»Moste tam res ne bi imela, zato pa hišo kakor grad.
Imenitna, bogata gospa bi bila, Jelena! Skisalo bi te
krdelo krščenic in hlapcev, obleka bi ti bila iz svile in
žameta in vse bi te častilo.«

»Ne zamerite!« je odločno odkimala.

»Premisli! Preden pojdem, te bom še vprašal,« je
tiho dejal, ker se je Rodana z gostoma pokazala na
pragu.

Razkazala jima je že vse maže in zeli, zdaj pa še
pravila, kako so jo bili poklicali k Henriku.

»Toda mudilo se jim ni preveč!« je pater Konrad
godrnjal.

»Nemara bi bili radi potlačili, da se tista malo¬
pridnost ne bi razvedela.«

»Bog se jih usmili!«

»Všeč mi je, da se vsaj moja bolnika zdravita tako.«

Mihael je počenil ob gospodarja.

»Ali bi mi kaj močno zamerili, če bi vas prosil, da
bi me pustili iz službe?« ga je v zadregi vprašal.

»Kaj si dobil drugo?«

»Še ne. Pa zidar sem, menihi bodo zidali, gotovo bi
me marali «

»Sam bom, glej. če me pustiš,« je vzdihnil. »Vendar
te nočem zavirati; le pojdi, kadar hočeš.«

»Saj veste, tukaj bi se najlaže skrival očakovim
biričem.«

»Da, da, le pojdi!« je dejal in videl, da ju Jelena
posluša za vogalom.

Jelena je postala prav vesela.

Krištof Planina je ugenil njeno veliko skrivnost
in je bil zelo otožen. Jelena se ni več menila zanj,
videla je le Mihaela in ga karala: »Zakaj mi nisi za¬
upal, da misliš ostati med nami?«

Za odgovor ji pa ni bilo, kar rdela je in veselo pela
tiho pesem brez besed.

Bolj kakor kda j rana je zdaj Jelenina radost pekla
Krištofa Planino. Obraz, še pred trenotki veder in

105

svatovski, se mu je zmračil. Čemernost ga je pačila,
čeprav se je pater Konrad še enkrat prav prijazno
zanimal zanj in mu obetal skorajšnje okrevanje.

»Da bi le Henriku kazalo tudi tako ugodno!« se je
menih spomnil gradu. »Že zaradi blage sestre in zaradi
Ditrika, ki ni napačen človek!«

A Ema in brata so se po patrovem odhodu umeknili
v veliko sobano in se nekoliko že pomirili.

»Pa človek nima samo te skrbi!« je Majnhalm vzdi¬
hoval.

»Za božji čas, kaj se je še zgodilo?« je poparilo
Emo. In Majnhalm ji je povedal, da ga na sodbo kliče
Urh Ljubljanski.

»Pojdi z menoj, Ema, zagovarjaj me!« se je do¬
mislil kar nenadoma.

»Kaj pa si spet storil?« se je sestra delala.

»Nič!«

»Če je tako, se boš lehko branil sam!«

»Tvoj mož je Urhov prijatelj.«

»Kaj bi torej jaz?«

»Tvoja beseda bi na Kravjeku vendarle zalegla več
ko moje —«

»— izgovarjanje!« mu je prestrigla laž. »Kaj si na
kresni večer v Stehanu, za sveto ime božje, spet počel
z nekimi tovorniki?«

Majnhalm in Ditrik sta se začudila, odkod ve to.

»Vem in sram me je, da vem!«

Zelo je bila huda in ga plašila s časnimi in večnimi
kaznimi, naposled pa se je le vdala.

»No, šla bom jutri s teboj na Kravjek, če misliš, da
moja beseda res toliko zaleže pri Urhu.«

»Da, tvoja bo obveljala, ne bo ti je prestrigel z ne¬
milostno sodbo.«

»Saj pravim, poskusila bom. Ali samo, če mi iz¬
polniš neko prošnjo.«

»Tudi jaz ti je ne bom zavrnil.«

Ema bi bila rada prosila, da bi se Hotimir in Živka
smela vzeti. Pa je poznala bratovo samopridno strast¬
nost in se je bala, da bi še bolj zamotala in zavrla
mlado ženitev, če bi se uprl in se ob Živki spozabil.
Urh ga za to ne bi klical na sodbo, saj tlačan nima ni¬
kjer nobenega varuha.

106

/

»Spletična mi je postala nekaj hromotna,« je de-

t ala. »Med Trebanjkami je nimam nobene pripravne.
)

prav te dni

aj mi Živko, dokler ne okreva moja.«

»Hm, Živko? To je res sitno. Živko se
določil, da bi prišla v službo na grad.«

»Zakaj?« je Ema od nejevolje zardela.

»Glej, naše staro motovilo, kuharica Mojca, ki jo
je bil Hartvik privedel iz Korotana, kuhe ne zmaguje
več; tudi pozabljiva je že, da jedi soli dvakrat ali pa
nobenkrat. Ko bi se Živka naučila, bi leliko napodil
staro krmežljavko tresoglavo.«

»Nikar ne laži! Mojca je čisto dobra kuharica!«

»Zakaj hočeš vprav Živko?«

»Da se ti, brezbožni grdavž, ne bi pregrešil še grje,
nego si se že v Stehanu in drugod!« se je Ema ujezila.
»Kaj meniš, da ne vem, zakaj bi jo rad na grad?«

»Katero drugo si izberi!« je Majnhalm silil.

»Zdaj pa si še poišči katero, da bo šla s teboj na
Kravjek — jaz ne pojdem!« je s peto udarila ob tla in
mu obrnila hrbet. Majnhalm se je ustrašil in tiho umek-
nil, da bi se posvetoval s Henrikom.

»Stori, kar hočeš!» je Henrik godrnjal. »Vem
da boš brez Eme prav slabo opravil pred Urhom.«

Majnhalm je sedal, vstajal in stopal sem, tja,
posled pa vzdihnil: »Pa naj jo vzame!«

»Saj drugače ni mogoče!« se mu je Henrik
smehnil.

XIII.

Drugi dan sta sredi lepega dopoldneva res jez¬
dila čez Vrhe na Kravjek; za njima se je po slabi poti
spotikalo veliko spremstvo. Tako bahato spremstvo je
bilo nepotrebno, saj pot ni bila dolga in napada se
tudi ni bilo bati odnikoder; ali Majnhalm je hotel, da
se Urh Ljubljanski spomni, kako mogočen je višenjski
gospod in kako odličen njegov rod.

Brat in sestra sla molčala vso pot. Njega je skrbelo,
kako se bo izmolaval Urhu, ki ga bo bržkone trdo pe¬
stil; skladal je zagovor za zagovorom, vendar pravega,
da bi rekel: tale pa bo! ni in ni mogel ugeniti.

»Nič se ne bom posebno olepal, še zareklo bi se
mi kaj, da bi me sitnež ljubljanski potipal še za katero

pa

na¬

po-

107

drogo žilo!« je naposled sklenil. »Saj je Ema tu,« se je
zanašal. »Zakaj pa je Bog ženski ustvaril jezik?«

Grofinja Ema, pobožna ženska in ljubeča sestra, je
že doma dosti ujeclala razuzdanega brata; zdaj je ne¬
jevoljno molčala in otožno premišljevala, kako bi za-
vrla divje življenje na višenjskem gradu.

»Majnhalm se mora oženiti, sicer zanj ne bo prav!«
je našla misel, ki se ji je zdela pravša in pravša. »Tudi
Henrik se bo potlej unesel in kam priženil.«

Majnhalm je nenadoma pridržal konja, nosnice so
mu zadrhtele od vznemirjenja, oči so se uprle v daljo
na desni strani in so mračno obstale.

Po stari cesti čez Ilovo goro se je navzdol spuščala
četica potnikov s tovornimi konji.

»Kdo so?« ga je grizlo. »Kako se upajo golomišiti
tod brez vednosti Višenjskih?« Brž je velel hlapcu, naj
skoči in pozve, kdo so, odkod in kam gredo, kaj tovo¬
rijo in pokaj se ne oglasijo na višenjskem gradu, da bi

E lačali potno davščino. Hlapec je zdirjal in se je
malu vrnil.

»Zidarji iz Čedada,« je na kratko povedal. »Oglej¬
ski očak jih je poslal v Stično, da bi zidali samostan;
tovorijo pa le zidarska orodja in svoje potne po¬
trebščine.«

»In zakaj se izogibajo Višnje gore?«

»Pravijo, da jim je preveč od rok; sicer pa da po¬
tujejo z varstvom očakove oblasti v samostansko gospo¬
ščino in da ne poznajo navad tega divjega kraja.«

Majnhalma je pogrelo, da je kar zardel od togote.
Če ne bi bilo Eme, bi šel in jih poučil o navadah »tega
divjega kraja«, da bi jih pomnili noter do smrti.

Urh Ljubljanski je bil tisti dan prav dobre volje.
Pravkar je na Kravjek pridirjal brzi sčl grofa
Otona Ostrovrharja s Svibnega in naznanil, da ple¬
meniti in mogočni gospod grof in njegova plemenita in
lepa hči grofična Zofija prihajata v goste in da sta
nemara že prav blizu.

»Kje si se ločil od njiju?« je slastno izpraševal sla.
»V Metnaju nad Stično.«

»In se nisi kaj mudil spotoma?«

»Vso pot sem dirjal. Konj je dober. Kaj dosti več
ko eno uro nisem potreboval do semkaj.«

108

»Zdaj zdaj utegneta biti že tu,« je Urh dognal in
se umeknil na grajski stolp, da bi že od daleč zagledal
mila gosta. Oči so mu iskale proti Stični, misli pa so
se bale.

»Ostrovrhar je pobožen mož in zelo cerkven; saj
je stiškemu samostanu za zveličanje svoje duše že v
dar namenil pet kmetij pri Litiji,« je vedel. »Kaj, ko bi
ga menihi kje prestregli zdajle in mu potožili, kakovih
jim je bilo ondan slišati na Kravjeku?«

Te misli se je res ustrašil. Da, če bi Ostrovrhar to
zvedel, ne bi bilo prav nič nemogoče, da bi od trmo¬
glave gorečnosti ovrgel zmenek, ki ga ima z njim, in
da mu ne bi dal Zofije.

»Zbogati se bo treba z menihi, zbogati,« je spozna¬
val. »In Višenjske obuzdati, da bo tudi menihom všeč!«

Iz takih misli ga je vrgel rog grajskega čuvaja, ki
je naznanil, da se nekdo bliža. Ozrl se je in je tudi sam
opazil Višenjskega z velikim spremstvom.

»In prav danes mi pride ta rogovilež!« je neje¬
voljno stresnil z glavo in se spomnil sovraštva, ki je
zaradi deželnoupravnih zdrah razdvajalo rodovino mo¬
gočnih grofov Sponhajmov, koroških vojvod, in rodo¬
vino v Savinjski in Slovenski krajini slavnih in bo¬
gatih grofov Piajenskih ...

Ha, in zdajle je prilika za hud udarec po grofih
Plajenskih v Višnji gori ... In te maščevalne želje so se
kmalu umikale prejšnjim mislim in skrbem. Pa obraz
se mu je brž zjasnil, neka misel era je udobrovol jila.

»Saj res!« si je pokimal. »To bi potolažilo menihe
in pridobilo Ostrovrhar ja!«

Vol jna misel ga je do kraja udobrovol jila, pogled
mu je spet tipal proti Stični, srce je šlo z njim in iskalo
grofično Zofijo.

Po dolini se je mirno igral lahak veter, sušil njive,
že za ajdovo sev razgaljene, in prebiral listje na
drevju, — le cestnega prahu, ki ga mezgajo konjska
kopita, ni dvigal še nikjer.

»Preden prideta, bom z Višenjskim že opravil.« je
dejal in odhitel v viteško sobano, kjer sta ga čakala
Majnhalm in Ema.

»O veleplemenita gospa grofinja, kaj pa vi? Ne¬
skončno me veseli, da vas smem pozdraviti pod svojo

109

streho!« je Urh v zadregi pozdravljal Emo, ki je ni
pričakoval in ki mu bo najbrž v napoto, ko ji bo sodil
brata. »Kako pa kaj vaš mož in moj prijatelj vele-
plemeniti gospod Volf rad grof Ortenburžan?«

»V Savinjsko krajino je odšel že pred mnogimi
dnevi, da bi videl, kako oskrbniki gospodarijo našim
posestvom in da bi gradovom dal pregledati in po¬
praviti utrdbe.«

»Pa ne da bi se bal vojne nevarnosti?« se je ustra¬
šil tudi za svoj ugled, če bi se izkazalo, da imajo drugi
bolj bister pogled in bolj oster voh za javno varnost.

»Tisto menda ne,« se je Ema nasmehnila; »le zaradi
previdnosti, pravi, je prav, če so utrdbe in dvorci
zmerom, kakor morajo biti.«

»Da, prijatelj Volfrad je skrben gospodar in pa¬
meten mož!«

»In njega, ne mene, bi zdajle imeli pod svojo stre¬
ho, če bi bil doma!«

»Ne, ne — prav je, kakor je, veleplemenita gospa
grofinja!« ji je vljudno ugovarjal. »Njega vidim več¬
krat nego vas!«

»A tudi danes sem le ponižna prosilka pred vami,
velemožni gospod vojvoda!« se mu je priklonila.

Majnhalmu se je srce topilo od zadovoljnosti in
resničnega občudovanja, kako ti Ema zna mečiti tegale
v svojo moč in oblast zagledanega Urha.

Kakor kakov azijski malik je Urh, debel in zalit,
široko sedel in rdel od ponosa, tako so ga mehko bo¬
žale prikupne besede ugledne in mogočne grofinje.

»Nobene prošnje vam ne bi mogel zavrniti, vele-

E lemenita gospa grofinja!« je dejal, vstal in se ji glo-
oko priklonil.

Tudi Ema se je dvignila, sklenila roke in dejala:
»Prosim vas, velemožni in pravični gospod vojvoda, da
bi bili milosten sodnik mojemu bratu!«

Urhu se je obraz zmračil, oči so šele zdaj obstale
na Majnhalmu in so se preteče zasvetile.

»Saj bi poravnal škodo in obljubil, da ne bo nikoli
več storil kaj takega,« je gladila.

Urh je še zmerom molčal in trdo gledal obtoženca,
ki je umikal oči.

110

»In pomislite, pravični in silni gospod vojvoda, v
kakovi pušči živi s svojima bratoma in da nima žene,
ki bi ga blažila s svojo ljubeznijo,« je zagovarjala.

»Višenjski grad je razvpit!« je Urh rekel rezno.
»Ne božjih ne posvetnih zapovedi mu ni mar!«

»Ne ugovarjam, samo opomnim, da je ta isti grad
omogočil ustanovitev samostana v Stični in da mu je
baš brat Majnhalm obljubil tudi vso nadaljnjo pomoč,
posebno tudi še ob zidanju,« je Ema hitro povedala.

»Kakor voda gasi ogenj, tako dobra dela brišejo
grehe,« se je Urh domislil pobožne rečenice, ki jo je
pred kratkim slišal nekje, in je pokimal.

»Izbrišite mu tudi vi, pa v vašo roko obljubi, da
samostanu podari tri kmetije v Gabru!« je posredovala.

Urh, ki mu je bilo do zboganja s samostanom in ki
mu je dobra misel malo prej na stolpu že skrojila po¬
dobno sodbo v prid samostana, je stegnil roko, Majn¬
halm je rahlo segel vanjo in jo poljubil.

»Čestitam vam!« je Urh rekel ves vesel, da mu
sodbe še izreči ni treba in se z njo zameriti mogočnemu
plemiču. »Srečen dan ste si izbrali za sodbo in dobrega
zagovornika. Naročil bom pisarju, naj napiše darilno
ismo o tistih treh kmetijah. Ko boste podpisali pismo,
om pozabil Stelian.«

»Uvala vam, gospod vojvoda!«

»In pazite, da se nikoli več ne vidiva na sodbi!« je
zapretil.

Z grajskega stolpa je zategnjeno zavečal čuvajev
rog, Urh se je vznemiril in hitro povedal, kdo je prišel.

»Ne odidita še domov, ostanita, sicer bi grof Ostro-
vrhar menil, da mu ne privoščim druščine!« je prosil in
je bil vesel, da bo Ostrovrhar videl, kako odlični gostje
ga obiskujejo.

»Rada, rada!« se je Ema smehljala. »Veselim se
Zofije, prijateljici sva.«

Že je zinil, da bi govoril o Zofiji in se hvalil in
bahal z njo, češ, moja bo, njen oče mi jo je že ob¬
ljubil, pa se je spomnil, da bi se nemara močno pri¬
kupil, če bi mila gosta pozdravil že tam pred gradom.

Domislek mu je bil tako všeč, da je kar stekel
venkaj.

Majnhalm se je nasmehnil Emi in ji rekel:

E

111

»Hvala ti, sestrica, dobro si opravila!«

»Premagovala sem se in hlinila, da me je še zdaj

sram.«

»A temu napihnjencu je bilo vse zares! In takle
praznoglavec je na j več ji gospod v deželi!«

»Pa ga hvalijo in spoštujejo.«

»Ker tisto najbolje stori, kar na miru pusti,« se je
Majnhalm nasmehnil. »In pusti na miru skoraj vse, ker
je pač bebec; samo nam, ki se peklimo po odročnih
gradovih, rad prav pridno nagaja. Sicer si seveda do-
mišljuje, da vse zna in pozna in da je na vsem svetu
prvi on, potlej da je prav velik kup blata in čez dolgo
dolgo šele gospod Bog!«

»Nisem vedela, da imaš tako strupen jezik!« se mu
je smejala.

»Ker me jezi, da sem se mu moral klanjati zaradi
stvari, ki se povsod godi.«

»Obljubil si, da se z njo ne boš pregrešil nikoli
več!«

»Kar sem ti obljubil, ne bom prelomil!« jo je po¬

miril.

»Zelo prav je, da Henrik ni mogel iti z menoj!« se
je čez čas domislil. »On mu ne bi bil zamolčal nobene!«

»In sodba?«

»Bi bila prav nemilostna, vem.«

»Zato Henriku ne smeš vsega praviti, prevelik za¬
letel je!« mu je zabičila.

»In še to ti moram reči, krepostna sestrica naša, da
ti je sam Sveti Duh vdihnil tisto pametno misel o treh
kmetijah v Gabru!« ji je Majnhalm kimal in se smeh¬
ljal že drugi misli.

»Kar cerkvi daš, Bogu daš!«

»Ne mislim tisto. Bog ne potrebuje nič, najmanj pa
iz rok takega grešnika, kakovršen sem jaz!« je odma-
jeval z glavo. »Ampak Trlep, uporni in drzni svobod¬
njak, se bo od togote grizel, ko bo zvedel, da so kme¬
tije, ki mejijo z njegovo zemljo, samostanske in da jih
ne bo mogel spraviti podse! In to, vidiš, me ob tej
poravnavi s puhloglavim Urhom prav močno veseli.«

»Taka dobra dela nimajo pri Bogu nobene cene!«
ga je Ema karala.

»Saj ne trgujem z Bogom!«

112

»Ne govori zaničljivo o krščanskih čednostih!«

»Če storim kaj dobrega, ne storim zato, da bi mi
Bog vračal, marveč zato, ker se mi zdi prav ali po¬
trebno.«

»Včasih nisi bil tak!«

A Majnhalm je zamahnil z roko in nadaljeval:

»Samostancem, vem, se nisem kaj prikupil. Tiste
tri kmetije jih bodo dobro pomirile; tudi tlačanov jim
bom nagnal, da bodo laže zidali in hitreje. Tako se
bomo morda sprijaznili, vidiš, in zato se mi tisto dobro
delo zdi potrebno.«

»Saj sovražnikov imaš res že tako dosti.«

»Nevihte grmijo okoli vrhov naj višjih gora, ko pa
se oblaki raztepo, jih obseva prvo sonce.«

Ema ga je začudeno gledala, a on ji je kimal:

»Kdor je kaj, je viden na daleč! Kaj za to, če ga
objedajo zavistneži in če vanj bevskajo ušiva ščeneta,
saj ne znajo drugega. Mož, ki je kaj, je preponosen, da
bi dvignil nogo in brcnil mednje, še vidi jih ne!«

Ema ga je gledala še bolj debelo.

»Glejte, saj ni tako napačen človek!« je spoznavala.
»Samota in bosta se mu pač poznata, ali ljubeča žena
bi ga lehko lepo ugladila.«

»Kdor ima dosti sovražnikov, jih lehko dosti olasa,
če je za kaj, in je potlej deležen velikih časti!« je Majn¬
halm čez čas dejal in se tilio smehljal.

»Oženiti se mora, pa je!« je Ema v mislih sklenila.

Že ga je hotela speljevati v to stran, pa so se odprla
vrata in sta pred žarečim Urhom vstopila Oton grof
Ostrovrhar in njegova hči Zofija.

»Oh, ali je mogoče?« se je Zofija, dobrih dvajset
let stara in zelo lepa gospodična, veselo začudila in je
skočila k Emi. »Da se vidiva in tako nenadoma?«

»Kako sem te vesela!« jo je Ema objela. »Saj se že
dolgo nisva videli. O, koliko si bova povedali!«

»Ko sta predlansko pomlad z možem šla v Savinj¬
sko krajino na sovneški grad, sta se za kratka dva dni
pomudila pri nas na Svibnem; potlej se res nisva več
videli.«

»Glej, to je moj brat Majnhalm, gospod Višenjski,«
jo je seznanila z bratom, ki je ves rdeč in goreč strmo-
lel v lepo gospodično.

113

Bila je v beli obleki in res prikupna z vitko, ven¬
dar polno postavo, z rumenimi lasmi in rdečim obličjem,
z modrimi očmi in močnimi obrvmi in z glasom, ki je
zvenel kakor zvonček.

»Oh, lepa je,« je vzdihoval Majnhalm.

Ema je precej opazila, da mu je mlada gospodična
močno všeč.

»Joj, če bi bilo mogoče!« je želela. »Pa bi vedela,
da je Mati božja uslišala moje molitve in da se bo
Višenjski rod spreobrnil in spokoril.«

Tudi Urh je opazil Majnhalmovo zamaknjenost, ki
mu je sprva bila všeč, češ, glejte, tako lepa je moja
nevesta, da človek, ki jo vidi prvič, kar otrpne od
začudenja in oboževanja; čez trenotke pa ga je že
jezila in žalila.

»Ali bi ga!« ga je grizlo. »Gleda jo kakor bi ji
hotel umeriti obleko!«

Oton grof Ostrovrhar, že prileten, nekoliko na-
dušljiv gospod, se ni dosti oziral, kar na stol se je
zgrudil in se hreščeče dušil s piskajočo sapo, ki je
letela vanj.

»Vroče... zatohlo... ali ne bi šli venkaj ... na
zrak...?«

»Da, kar pojdimo!« se je Urh voljno vdajal.

Sedeli so potlej na planem pod široko lipo sredi
dvorišča in se menili.

»Da, sonce je naju parilo, da je bilo joj,« je Ostro¬
vrhar pravil. »Prav. Naj otrok spozna, da je očetova
beseda zmerom prava.«

»Saj mi ni nič!« se je »otrok« branil. »Dejali ste,
da me bo vročina zmogla in da bom sredi pota omagala,
zdaj pa naj naju kdo presodi, kdo je bolj utrujen!«

»Le stoj!« se je oče branil. »Zvečer se bo sodilo ali
pa jutri.«

»Naj bo kakorkoli, sama ne prebijem doma in pre-
rada potujem, da bi se ustrašila še tako dolge poti.«

»Veste, iz same radovednosti!« je oče dejal napol
resno, napol smešno. »Koliko naj potlej zaleže očetova
beseda? Saj se je sam Bog zaman bojeval zoper žensko
radovednost.«

»In še to povejte, da je ženska raj zgubila zaradi
nje!« se je Zofija zasmejala. »Jaz, mislim, ga ne bom,

8 Več. 85.

če bom res prav zvesto poslušala, kar mi bo gospod
vojvoda raci! povedati o bližnji ogrski nevarnosti; saj
vi se mi le smehljate, kakor bi se še zmerom igračkala.«

»Kakova ogrska nevarnost?« se je vojvoda spet
ustrašil, da premalo ve.

»Že vidim, tudi vi mi skrivate resnico!« je Zofija
vzdihnila in pobesila glavico.

Pramen sončnega žarka je prebol lipovo senco in
obsul njene lase, da so se čudovito pozlatili.

Majnhalm jo je navdušeno požiral.

»Oh, lepa je, da ji ni prilike v vsej deželi ne!« se
je mamil.

»Res ne vem, katera resnica se vam skriva,« se ji je
Urh smehljal.

»Po Savinjski krajini že močno vedo, da se Ogri,
odkar je to pomlad umrl njih kralj Bela II., onkraj
Drave sumljivo pripravljajo,« je Ostrovrhar povedal.
»To je slišala, to jo zdaj peče.«

»Da, in jeseni bodo udarili čez Dravo, da si naro¬
pajo naših pridelkov in nalovijo sužnjev za sejme na
Jutrovem!« je resno rekla in pogledala po vseh.

»Čudno je tudi, zakaj potujočega pevca ni več
nobenega odnikoder,« se je Ema domislila. »Včasih so
baš taki pevci prinašali novih pesmi in novih vesti iz
vsega sveta.«

Urhu se je zdelo, da je najbolj pametno, če skriv¬
nostno molči, tako si bodo vsaj mislili, da povedati ne
sme, kar ve.

»Saj je mogoče, da se zbirajo le manjše roparske
drhali; človek mora vendarle biti previden in misliti
na vse,« je Ostrovrhar važno govoril in si moško sukal
osivele brke.

»Če bi živel v Savinjski krajini in bi hotel vedeti,
kaj Ogri pleteničijo, bi bušil čez Dravo in bi kmalu
vedel vse!« je Majnhalm zajunačil.

Zofija ga je navdušeno pogledala, Ostrovrhar se je
zasmejal, a Urh je tehtno dejal:

»To se ne sme! Le nobenega draženja ne, da se ne
utrga val ogrskih vojsk in da nam res ne preplavi
Savinjske in še drugih krajin!«

. »Da, tako veleva modrost, ki jo bistri državniki v
zavetju utrjenih mest zlahka doženo in imenitno za-

115

povedo. A mi, ki se smemo, ko je zares, samo braniti,
če se moremo in dokler se moremo, bi včasih vendarle
vsaj vedeli radi, koga se nam bo otepati!« je Majnlialm
možato dejal.

Urh je važno pokimal, rekel ni nobene.

»A jaz bi rad, da bi se obrnilo!« je Majnlialm trmo¬
glavil. »Zdaj se napada mi le bojimo; prehiteti, da bi se
začeli bati tudi oni, ga pa ne smemo!«

»Tam so divjaki, mi smo kristjani!« je Urh hinav¬
sko opomnil in pogledal Ostrovrharja.

Majnlialm je odkimal, rekel pa ni nič; zakaj do¬
mislil se je, da ne kaže dražiti mogočnika, ki bi ga še
pravkar bil lehko zelo grdo ukrivil, če ga ne bi bila
izmotala modra ženska besedičnost.

Zofi ja ga je zvesto poslušala in občudovala.

Tudi Ostrovrharju je bil Majnlialm všeč.

»Če me ne bi dušila naduha in če bi bil nekoliko
mlajši, bi ob vaši strani prav rad razkopaval ušiva
ogrska gnezda!« je pohvalil Majnhalma.

Ema je opazila, da se Urhu mrači obraz; zato bi
bila rada drugam zaredala pogovor, pa ni mogla.

»Tako moramo čakati, da se pesjani sami potrudi jo
do nas,« se je Ostrovrhar opri jemal prejšnje misli. »I'a
gradovi se jih že ubranijo, le tlačani so ob vse.«

»Potemtakem je moj mož prav storil, da je šel po¬
gledati svoje gradove v Savinjski krajini?« je Ema
dejala.

»Čisto prav!« je Ostrovrhar pokimal. »Tudi jaz sem
jih dal pregledati in preskrbeti. A najbolj trdno je
naše Svibno, vse leto in še dlje se lehko otepa, čeprav
bi se ga lotili sami peklenki!«

»Mislim, da resne nevarnosti ni nobene,« je Urh
branil svojo vednost in veljavnost.

»In če bo nevarno, bo marsikdo na vse kriplje hitel
za varno zidovje ljubljanskega gradu,« je Ostrovrhar
vedel svojo. »laz hitrice ne maram; prekratka mi je
sapa. Če te ne bi bilo, bi precej šel nad pesjane ogrske.
Gorak sem jim še od tačas, ko me je med rebra dreg¬
nilo kopje črnega divjaka, da mi meh še zdaj ne drži
zadosti sape in mi dušnik nadušljivo grgra bolj in bolj.«

»O, ranjeni ste bili?« je Majnlialm tako sočutno
vprašal, da je Zofija od hvaležnosti zardela.

116

»Bil, da. Pa sem ga tistega črnuha počil z mečem,
da sem ga razklal tja do rogovile!«

Urhu se obraz še ni zjasnil, Ema je pogumno obrnila
pogovor.

»Stiski menihi se mi smilijo,« je dejala. »Komaj
pridejo, pa že jim preti nevarnost brezbožnih divjakov.«

»Saj res!« se je Ostrovrhar domislil. »Ali še ne
bodo začeli z zidanjem? Če nimajo denarja, bi ga mo¬
rali dati mi, saj bo njihovo delo koristilo vsej deželi.«

»Bodo,« je Ema dejala. »Zidarji so že tu. Očak jih
je poslal.«

»Zatorej sem prejle videl neke ljudi, ki se motajo
po stiškem kotu,« se je Ostrovrhar domislil.

»In tale moj brat je menihom obljubil kar naj¬
večjo pomoč ob zidanju.«

»O, res?« se je Ostrovrhar začudil. »To je prav
lepo!«

»Bog vam daj srečo za to!« je tudi Zofija pohvalila
Majnhalma in zardela, ko je zapazila, da jo Urh ostro
gleda.

»In pred dobro uro mu je naš gospod vojvoda omo¬
gočil, da jim je za zveličanje svoje duše daroval tudi
tri kmetije v Gabru.«

»Ali je mogoče? O, prekrasno!« se je stari grof na¬
vduševal. »Zelo ste mi všeč, gospod Majnhalm! Saj ste
izmed tistih redkih naših mož, ki so v skrbi za svojo
dušo tudi veliki v dobrih delih!«

»In ki so spoznali preimenitno nalogo pobožnih
mož in delavnih belih menihov!« je Zofija dostavila in
se mu nasmehnila.

Majnhalm se je od sreče kar topil.

»Ema je vendar blaga, zlata duša!« je v mislih
hvalil sestro, ki ga tako povzdiguje. »In kako spretna je
v besedičnosti! O. kaj bi bilo, če ne bi bila šla z menoj ?«

Urh je rdel in težko dihal, in samo Ema je opazila,
kako grozeče so mu gorele oči. /ato je brž popravljala:

»Kar je storil, je res lepo; vendar moram reči, da
ga je do tega pripravil naš gospod vojvoda! Le njemu
gresta zasluga in čast!«

Urh se je nasmehnil in je hvaležno pogledal Emo.

»Oh, molila bom za vas, gospod vojvoda!« je z mo¬
krimi očmi dejala Zofija.

117

Obraz se mu je zjasnil in pogled je postal spet
voljan, ko je vdano stregel na Ostrovrharjeve besede.

»Saj meni ni za drugo,« je ta preudarno govoril.
»Spoznajmo samo, da je vsak dar samostanu res v naš
dušni prid in da je samostan, kakovršen se bo zidal,
tudi časna potreba za našo deželo.«

XIV.

Večerna zarja je že dogorevala, doline so temnele
in nekatere zvezde so že blestele, ko so Višenjski
šii domov. Majnhalm bi bil lehko pel, tako je bil
dobre volje. Hoj, Urhu jo je unesel čisto poceni, Trlepa
je počil, da bo pomnil, in spoznal je, kako se je pri¬
kupil lepi gospodični Zofiji in njenemu očetu.

»O ti praznoglavi Urh —!« se je tiho nasmehnil in
po vratu potepljal konja, ki se je konjsko plašil.

Da, mislil je, da kaznuje, pa nehote poveličuje ...!
Hoj, še deset kmetij, ne samo tistih treh, bi rad dal za
sladki smehljaj Zofijinega obrazčka ...! Od hrepenenja
in navdušenja je vzdihnil in dvignil oči.

Zvezde so se hitreje prižigale, bledi krajec meseca
je visel med njimi in večerni hlad je vzdihoma posne¬
mal višino med Kravjekom in Višnjo goro.

Ema je slišala bratov vzdih in se je smehljala, ko
je zaljubljeno gledal v zvezde in mesec.

»Oh, če bi bilo mogoče...!« je vzdihnila tudi ona
in s srcem videla prijateljico Zofijo, ki je ukrotila nje¬
nega razvpitega brata.

»Oh, če bi res bilo mogoče ...!« je še bolj vzdihnila,
ker je vedela, kako tenkovesten je grof Oton in kako
dobro si bo ogledal bodočega zeta. »in Majnhalm je
res tako grdo razvpit!«

Otožno ga je pogledala in se je zaobljubila, da bo
pred Marijinim oltarjem v Lescah tudi zanj opravila
posebno pobožnost.

»Jutri zarana bom šla na božjo pot,« mu je pove¬
dala, ko sta bila že blizu doma. »Živki daj še nocoj
vedeti, naj se pripravi, da bo šla z menoj!«

»Kaj zares misliš tisto z Živko?« se je začudil, ker
je že pozabil, kaj je bil obljubil.


»Človek bi mislil, da ti je današnji dan dal drugih
misli,« je dejala pomenljivo.

Razumel je, da ga spominja Zofije, vendar tega ni
hotel pokazati.

»Pravico imam. Če bi odnehal, bi tlačani mislili,
da sem se dal ugnati.«

»Kaj bi dejali tlačani, se bojiš? A kako hudo bi se
zameril Ostrovrharju in Zofiji, na to seveda ne misliš,
kajne?«

»Glej, spet govori pravo — prebita ženska, na pra¬
vem toporišču ji je glava!« jo je tiho občudoval.

»Jutri pojdem, kakor sem rekla, in Živka z menoj,

pa je!«

Molče je prikimal.

Tudi drugo jutro, ko se je odpravila in je s seboj
vzela Živko, se ni upal upirati; preveč dobrega mu je
storila in nemara mu bo še preveč potrebna pri beli
cvetki s Svibnega.

»Jemlji jo pod kreljut ali ne,« je mrmral sam vase,
ko je gledal za Živko, ki je jezdila med Eminim sprem¬
stvom, »naredil pa bom po svoje!«

Poklical je Somraka in mu zapovedal:

»Skoči v Gaber do Trlepa in mu povej, da sem tiste
tri kmetije, ki mejijo z njegovo zemljo in ki bi jih on
rad kupil, vpričo vojvoda Urha Ljubljanskega in grofa
Otona Ostrovrharja včeraj podaril samostanu v Stični!«

Somrak se je nasmehnil in priklonil.

»Stoj!« ga je ustavil. »In naroči mu, naj na pomoč
samostanskim zidarjem precej pošlje tlačane vseh vasi,
ki jim župani on, in povej, da se to delo ne bo računalo
za tlako, ki so jo dolžni nam!«

Tudi do drugih županov je poslal brze sle.

»Naj menihi sprevidijo in ne pozabijo, da so Vi-
šenjski, čeprav so taki in taki, res ustanovitelji in do¬
brotniki samostana!« se je smehljal svoji bahavi
hinavščini.

In spomnil se je Trlepa in je bil še bolj vesel.

»Ha-ha-ha! Nekaj bi dal, če bi videl njegov obraz,
ko bo poslušal Somraka! O, naj le pomni, kaj se pravi,
tresorititi pred menoj! Pa tudi tlačani Gabrovci, rogo-
vileži in uporniki, naj občutijo, da so jih dobili po

smrčku!«

F

119

Somrak je peketal v počasnem diru.

Odkar je z menihi nočeval vrh Lanišč, se je zbistril
in kakor prerodil: nič več ni nežmerno pil, ob vsakem
koraku je pazil, da tudi najmanj ne bi grešil, in z vso
dušo je častil Mater božjo.

»Le po Materi božji bom našel pravo pot pokore
za svoje zavrženo življenje!« je upal.

Res, spremenil se je ves in ves.

Ko je pridirjal v bližino Stične, je opazil, da se na
iirbcu ob cesti, kjer zdaj lepa smrekova hosta kakor
zelen šopek ubrano šušlja sredi žitnega polja, motajo
neki ljudje in merijo zemljo. Izza hrbca so prav tačas
prišli menihi in ga spoznali.

»O Somrak!« je zaklical opat Vincencij in mu za¬
mahnil pozdrav. »Pozdravljen! Kam pa greš?«

Dobre volje je bil opat Vincencij. Veselil se je
zidarjev, ki jih je vendar učakal, le stavbenika, ki je
prišel z njimi, ni bil vesel. Preoblasten in prebesedičen
mu je bil in presvojeglav.

Prostor, ki so si ga v Stični zbrali že prvi dan in
ki so ga tako rekoč posvetili s nrvo molitvijo v tem
kraju, je stavbenik zavrgel, češ, cla je svet nepripraven
za veliki samostan, in je potlej toliko drencal okoli
njih, da so se vdali.

»Izučen je za to, utegne biti res, kar trdi. Pa zi¬
dajmo, kjer se njemu zdi bolj pripravno!«

»Morda je volja božja tako,« je opat prikimal.

Tako so torej tisti dan preiskovali in merili hrbec
ob cesti.

Somrak je urno skočil s konja in ves vesel povedal,
kaj so Višenjski včeraj darovali samostanu in kaj danes
ukazujejo tlačanom.

Opat in pater Herand sta stopila za delavci, pater
Konrad je postal pri Somraku in ga izpraševal o graj¬
skih bolnikih.

»Očitno je, sam Bog je hotel ta samostan!« je opat
rekel. »Vsak novi dobrotnik, ki se nas spomni, me po¬
trdi v tej misli.«

»Samostane in cerkve obdarovati je dolžnost!« je
pater Herand že vedel svojo.

120


»Boga častiti, po njegovih zapovedih živeti in skr¬
beti za zveličanje svoje duše, to je dolžnost, vse drugo
je dobrotnost!« mu je opat prijazno ugovarjal.

»Dobrotnost je zapoved ljubezni!« je pater Herand
zavijal. »In več ko kdo daruje, bolje je za njegovo

dušo.«

Opat ni več ugovarjal; kar molčal je.

Pod hrbcem sta se menila Somrak in pater Konrad.

»Ali pride še dosti menihov semkaj?« je vprašal
Somrak, ki je že vse povedal o grajskih bolnikih.

»Po potrebi,« je menih dejal. »Sicer pa upamo, da
se bodo tudi domačini začeli oprijemati samostanskega
življenja.«

»Oh, ali bi mene sprejeli?« je vprašal in zardel.

Pater Konrad ga je presenečen pogledal.

»Tisto noč vrh Lanišč sem poslušal vaše molitve in
sem se čisto spremenil. In že tačas se mi je dala misel,
da bi pustil svet in se umeknil v samostan.«

Pater Konrad je molčal, čez čas pa je resno rekel:

»Nikar, preudari, naš red je zelo strog!«

»Vem.«

»Nič ne veš! Delo, molitev, post; ponižnost, po¬
korščina in — zmernost.«

»Vse sem preudaril. Dosihmal sem služil hudiču,
posihmal bi rad Bogu.«

»Bogu povsod lehko služiš.«

»Odkar sem se srečal z vami, nisem grdo grešil, se
nisem več napil; za opravilo, ki mi ga nalaga služba na
takem gradu, pa tudi nisem več.«

»Moli, da bi vse prav premislil, preden se odločiš!«
mu je pokimal.

»Molil sem in sem se odločil; zdaj vem, da bom
srečen, če bom tudi jaz z vami smel častiti Mater božjo.«

»Če te srce res žene, pa pridi ob priliki do našega
opata!«

In ga je naposled poučil, kaj mu je govoriti in
kako se vesti pred opatom.

»O, ne bom več dolgo odlašal!« je veselo dejal in
zdirjal proti Gabru.

Pater Konrad je vse natanko povedal opatu in
patru Ilerandu, kakov je Somrak zdaj in kaj želi.


121


»Pater Herand, kaj pa zdaj, ali se ti ne zdi, da se
tudi v tem kaže volja božja?« je opat rekel in sklenil
roke. . • v

»Somrak je vinski človek, zato nemara tudi lehak
sanjač!« je pater Herand dvomil.

»Izkazalo se bo!« je pater Konrad zagovarjal So¬
mraka in gledal po cesti proti Višnji gori.

»Če moje stare oči še kaj vedo, prihaja tamle tisti
Mihael, ki se zdravi pri Rodani in ki sem vama že pravil
o njem!« je dejal in si zasenčil oči, da bi bolje videl. #
»je, seveda je, Mihael je!«

Res je bil Mihael. Prišel je do menihov, da bi ga
vzeli v zidarsko službo.

»Zidar, praviš, da si in iz Čedada doma?« ga je
opat izpraševal. »Kako pa si prišel v te kraje?«

Mihael je povedal, da je bil v službi trgovca, ki so
ga na kresni večer Višenjski napali, ranili in okrali.

Pater Konrad je potrdil resničnost njegovih besedi.

»Dobro, ostani!« je opat rekel in ga izročil stav¬
beniku.

Mihael je bil prav priden delavec, vendar so ga zi¬
darji, ki so bili sami njegovi rojaki, neprijazno opa¬
zovali in si venomer nekaj šepetali. Niso ga marali,
prepriden je bil in prespreten in stavbenik ga je preveč
cenil in hvalil opatu, češ, da je najboljši delavec.

To je hudo ujedalo vse druge. Mihael se ni menil
za to.

V nedeljo se je po maši odpravljal, da bi šel obiskat
Jeleno, kakor ji je bil obljubil, pa ga je ustavil tovariš:
»Ali nisi ti iz Čedada?«

Mihael se je zredil v život in si brado zaredil v
obraz, odkar je pobegnil z doma. Upal je, da ga nihče
ne bi prepoznal, čeprav bi se kje namenil na znanca.
Zato se je zdaj res ustrašil in ujezil tudi.

»Kaj izprašuješ tako vedečno? In če nisem?«

»No, pač nisi.«

»In boš dalje iskal? Saj si birič, ne?«

Zdaj se je ujezil le-oni: »Pokaj žališ, če vprašam,
ali si rojak? Pa ne, da se bojiš biriča?«

Pristopili so še drugi in nekdo je rekel: »Iz Čedada
si in Mihael ti je ime! Ali moreš utajiti?«

122

»Kdo ste vi, da bi vam moral kaj priznati ali
utajiti?«

»Jaz sem bil prijatelj Črnigoja, ki si ga ubil ti!«
je prvi trdo rekel.

»Če si bil njegov prijatelj, nemara tudi veš, zakaj
sem ga!«

»Vem samo, da ubijavca ne bomo trpeli med seboj!«

»Komu služim? Vam ali samostanu?« je trdo po¬
prijel grjačo in odšel svojo pot. Med zidarji je vrelo.

»Ubijavca pa res ne bomo trpeli med seboj!« je
Črnigojev prijatelj vso nedeljo ščuval tovariše.

»Pravici ga dajmo v roke!« so nekateri pritegnili.

»Sama naj ga poišče, nismo njeni biriči mi!« so se
upirali drugi.

»Ali pa ga pretepimo, da bo sam šel odtod!«

»Nikarte!« je Črnigojev prijatelj svaril. »Šel bi,
seveda bi šel, ali v tepežu bi bilo nekaj mrtvih in
pohabljenih! Ne poznate ga!«

»Pa se uprimo in ne priteknimo nobenega dela,
dokler ga opat sam ne spodi!«

»Tisto pa, tisto!« so se domenili in res velik hrup
zagnali drugi dan, ko se je Mihael prikazal med njimi.

Opat in stavbenik sta prihitela mednje in zvedela,
kaj očitajo Mihaelu.

»Ali je res, kar pravijo?« ga je opat vprašal.

In Mihael je povedal vse po pravici in kako se je
dosihmal skrival po svetu in iskal kruha in miru.

Potlej je bil čisto potrt. Kakor da mu v ušesih še
ni odzvenelo, kar je pred nekaj leti v Čedadu zagrmelo
in mu vsa leta neprestano bobnelo v duši... Oh, in tako
se je veselil prav tegale dela!

»Vidiš,« je opat dejal, »zlo dejanje preganja člo¬
veka, dokler se ga ne skesa in se ne spokori zanj!«

»Kaj moram spet pobegniti?«

»Pod opatovo krivo palico je božji mir in nihče se
te ne sme dotekniti. Mir s teboj!«

»Oh, kako naj se vam zahvalim, častiti oče opat?«

»S kesanjem greha, s pokoro zanj, da ti bo odpustil
tudi Bog, in s poštenim delom.«

»Če pa delati ne smem? Saj vidite!«

»Ali si navajen živine? In znaš ravnati z njo?«

»Mislim, da prav dobro.«

r*

123

Tako je Mihael postal volar, oskrbnik vse samo¬
stanske živine, ki je hleve imela, kjer je zdaj domačija,
ki se ji še dandanes pravi »Pri volarju«.

Opat je bil tudi tu prav zadovoljen z Mihaelom;
vendar se je večkrat spomnil Hotimira in Živke, ki jima
je bil namenil to službo.

Kaj mladenič počne? Ali se je vendar unesel in
umiril?

Hotimir je res slušal svet, naj miruje in čaka in naj
z ničimer ne draži gradu.

Tako tudi ni rekel nobene, ko je grofica Ema vzela
Živko s seboj na božjo pot. Sicer je vedel, da je nevesta
vsaj zdaj v prav varnih rokah, peklo ga je pa vendarle,
ker je videl ni vsak dan.

»Oh, prav, čisto prav bo šele, ko bo v mojih rokah!«
je vzdihoval in silil v Rodano, da bi mu, če že noče
uročiti in z boleznijo udariti Višenjskih, vsaj povedala
iz razstave zvezd, kdaj bo Živka njegova, ali pa je
v posvete hodil do Trlepa.

»O ti štramlje — pa si res prismojen!« se mu je
Rodana smejala. »Ko se bo Živka vrnila, ji poglej v oči,
pa boš videl vse take stvari, ki so zdaj naj lepše zate,
drugo pa lepo mirno še počakaj!«

Trlep je bil osat, odkar je zvedel, da so Višenjski
kakor nalašč samostanu podarili vse tri kmetije, ki si
jih je on toliko let že kopal podse.

Da, nalašč so to storili, da bi mu samostanci gledali
čez plot. Ta soseščina utegne biti še prebito sitna. Pa
res, duhovni gospod je potreben v cerkvi in ob tvoji
smrtni uri, sicer pa je bolje, da ti ne stoji povsod za
hrbtom; saj je že ves užaljen in hud, če le zarobantiš
prekosmato in prenaglas in ti za vsak nič preti s hu¬
dičem in peklom ... In tudi posvetna gosposka je tale
samostan...!

Hud, prav hud je bil Trlep; tudi s Hotimirom, ki
mu je sicer bil prav všeč, je bil malo manj ko za-
goveden.

»Počakaj, ti pravim! Še sit je boš babe, kakor je že
bil vsak svoje in je bo!«

»Pridem po svet in tolažbo, vi pa revskate vame!«
je Hotimir godrnjal.

124

»Kaj maraš za dober svet? In ali naj te popestujem
in potešim, ka-li?«

Hotimir je tiho vzdihoval, ker se Trlepu ni upal
ugovarjati.

»Potrpi, sem ti rekel, sicer ti petelin ne bo več
dolgo pel! Višenjskih še ne poznaš!«

»Kaj se jih tudi vi že bojite?« ga je debelo gledal.

»Vidim, ne razumeva se. Sam Bog ve, da sem jim
jaz bolj gorak ko ti, pa se vendar ne zaletim, kakor bi
se ti rad!«

»Samo s silo bi jih človek ukrivil!«

»Že ondan sem ti rekel, da ubijat ne pojdem!«

»Da, že vidim: pes in zajec — oba tečeta, pa vsak
z drugo mislijo.«

»Če bi bil zajec ti, kaj bi nemara tekel za psom?«

»Ne bo drugače, res bom moral stopiti po Budislava
in njegove junake!« je Hotimir pretil. »Potlej se bo
morda tudi med nami našel še kdo, ki se bo upal dreg¬
niti v grajski osir!«

»Ali poznaš tiste junake?« se je Trlep zresnil. »In
meniš, da bi tiho pritekli, ti lepo podavili grajske in
mirno mrknili v svoje kraje?«

»Tako mislim, da.«

»Kaj pa, če bi se lotili tudi tlačanov, ko se jim ne bi
bilo več bati gradu, in če bi divjali in ropali po mili
volji, da bi več odnesli — na to še nisi mislil, kajne?«

»Saj niso Og ri!«

»Poznaš jih ne, pa je! Če pa si tak kratkovidec in
verjameš, da bi prišli iz zjrol j čistega pri jateljstva do
tebe. kar pojdi in privleci še to nesrečo nad nas in bodi
preklet za vse hudo iz tega!«

»Zaupam Budislavu in verujem, da bi napad nje¬
govih ljudi oplašil gradove in opogumil tlačane!« je
rekel in se hudo ustrašil Trlepovih pomislekov.

»Kako si še neumen!«

»Morda pa ne. Če en petelin zapoje, se oglasijo vsi
petelini na vasi.«

»In se vsi vkup ustrašijo tudi enega samega mla¬
dega lisjaka, ha-ha!«

Ilolimir ni vedel kaj odgovorili, čez čas pa je rekel:

»Res, ob ves pogum bi spravili človeka!«

»Če star pes laja, brž poglej, kaj je!«

125

Razumel je, da ga mož spet opominja, naj bo
miren. Ampak potrpežljivo živeti in od nepočakljivosti
mreti, nak, te modrosti se ni mogel navaditi.

Težko težko je čakal Živkine vrnitve. Laže bi mu
bilo, ko bi jo vsaj gledal, če ga že grajska hudobivnost
zavira in zadržuje pred popolno srečo.

XV.

V Lescah je tačas bila skoraj že sto let stara božja
ot. Na posestvu plemiča Nantvina je stala lesena cer-
vica Matere božje, ki jo je posebno ob Marijinih

praznikih obiskovalo vse polno ljudi.

Tja torej je grofinja Ema šla z višenjsko tlačanko
Živko.

V Ljubljani se je ustavila pri arhidijakonu Her¬
manu, stricu svojega moža.

Stari cerkveni dostojanstvenik je bil kaj vedečen
mož. Ko jo je izprašal že za vse, bi bil še rad vedel,
kaj počno kaj menihi v Stični.

»Pravkar so dobili zidarjev iz Čedada.«

»Prav, zelo prav. Slišim, da v dar dobivajo tudi
dosti zemljišč.«

»Grof Majnhart Šumbreški jim je podaril dve kme¬
tiji v Beču, grof Oton Ostrovrhar s Svibnega pet kmetij
ri Litiji in moji bratje Višenjski troje kmetij v Ga-
ru; za druge se zdajle še spomnim ne.«

»To vse, draga moja, je zgolj dokaz, kako se vsi
veselijo samostana.«

Malo je pomolčal, potlej je nadaljeval:

»Tako sem tudi sporočil Njegovi svetosti oglej¬
skemu očaku Peregrinu.«

»Kaj ni tudi on zelo obdaroval samostana? Vsaj
zdi se mi, da sem slišala nekaj takega.«

poro-
Mali

>a pri

Ivanji vasi.«

»Hvala Bogu, za prvo silo bo že dihal ta naš samo¬
stan, bi dejala.«

»Prav si slišala. Kakor za odgovor na moje
čilo mu je daroval Litijo in Trebeljevo, Veliki in
kal in Mačji dol, tri kmetije ob Temenici, deset

126

»Bo, lehko! In le pomni me, mlada si, učakala boš;
samostan v Stični bo čudežno rasel in bo velik blago¬
slov za vso deželo!«

»Verujem, Bog ga je hotel, že zdaj vsi pravijo tako.«

Arhidijakon je spet pomolčal. Še nekaj je hotel
reči, pa prava beseda mu ni prišla na jezik. Vstal je in
nemirno zakoračil po sobi.

»In tebi, vidiš, in tvojim bratom gre hvala za to,«
se je našel in je spet sel.

Ema se je branila pohvale, pa stric je ni poslušal.

»Le škoda, da so ti bratje taki razuzdanci in rogo-
vileži!« je potožil. »Glej, dosihmal nisem vedel dosti,
te zadnje tedne pa sem zvedel strahotnih stvari!«

»Jaz jih poznam najbolje in jih ne zagovarjam
čez mero,« se je postavila za brate. »Mladi so, samci so
in v pušči divje živijo, vojne pa že dolgo ni bilo no¬
bene — prešerni in razposajeni so postali, priznam.«

»O, svet o njih ve veliko hudega!«

»Vse hudo, verujte, stric, tako, kar je res, in ne¬
mara še več takega, ki res ni, se ve o njih šele, odkar
se je razvedelo, da so baš oni omogočili ustanovitev
samostana in da so mu z dobrotami še zmerom na
pomoč.«

»Verjetno je, da jih zavidni opravljivci raznašajo
in grdi obrekljivci objedajo,« je arhidijakon priznaval.
»Vse vkup pa kar tako brez nič vendar ne more biti.«

Ema je priznala, kar je vedela, in povedala, da jih
je tudi Urh Ljubljanski že prijemal zaradi tega.

»Vidiš, prav, da govoriva o tem,« je dejal, kakor
da se je nečesa domislil. »Glej, dvor oglejskega očaka
mi je naročil, naj sporočim, ali so res Višenjski bili
v Stehanu. Tisti tržaški trgovec se je najbrž pritožil
očaku, ker pri Urhu ni opravil zadosti,«

»Joj, kaj bo pa zdaj?«

»Cerkvena kletev jih lehko zadene.«

Ema je otrpnila od strahu in sramu.

»Pa ne boj se! Poročal bom tako, da jih za zdaj še
izmotam.«

»O, stric, storite to, saj se bodo poboljšali!« je
prosila.

Če Bog da, se bo njih gnezdo kmalu razkopalo.
Ditrik da se ženi pri grofični Marjeti na Šumbregu,

127

Majnhalm pa se je prav resno zagledal v Zofijo, hčer
Otona grofa Ostrovrharja na Svibnem, in brat Henrik
da bi se sam že unesel in kam priženil. Samo očeta obeh
grofičen bi bilo treba preprositi, da se ne bi upirala
tej zvezi, pa bi bilo vse dobro za zmerom.

»To bi se dalo napraviti,« je arhidijakon pokimal.
»Le meni prepusti to skrb!«

Emi so kar solze zalile oči, tako srečo je občutila.

»In glejte, stric,« je pravila. »Zofija pojde z menoj
v Lesce, poišče me tu pri vas, tako sva se zmenili;
a z njo gotovo pride oče.«

»Zelo si spretna, na vse misliš!« se ji je arhidijakon
smejal. »Pa je prav, da vsaj eden kaj misli v vaši
rodbini.«

»Vaša pohvala, stric, mi je prav všeč!« se je tudi
Ema nasmehnila. »Zato pa se vas upam prositi, da bi
tudi za Ditrika kaj kmalu z dobro besedo pritisnili na
grofa Šumbreškega.c

»Ne bom pozabil, že jutri bom do njega poslal sla
s pismom, ki gotovo ne bo zaman. Ditrik naj le gre kar
snubit — ha-ha, tako velja, naj jo ima, če mu žilica
drugače ne da!«

Častitljivi prelat je bil prav dobre volje. Všeč mu
je bila dobra in pobožna Ema, najbolj pa ga je vese¬
lilo, da mu njenih bratov in nečakovih svakov ne bo
treba prehudo črniti na očakov dvor.

»Pa da ne pozabim!« je dejal. »Jutri je na Starem
trgu zabava in na Ljubljanici tekma malega čolnar¬
skega ceha. Poveseli se, preden odpotuješ dalje!«

Ljubljanski trgovci so vsako leto ob vročih dnevih
someščanom poskrbeli za prijetne zabave, listo leto
so sklenili, da bodi na Ljubljanici tekma in po njej
ples na Starem trgu.

In trgovci Jurij Baloh, Matija Bobnar in Nikolaj
Zanetič so za zmagovavca dali tovor vipavca, tri vatle
pražnjega platna in dvojico volnenih nogavic.

Vsa Ljubljana je že ves teden govorila o velikem
dobitku in vsi mladeniči ljubljanski so se verili, da ga
dobodo.

Na Starem trgu, kjer so stiški menihi kesneje se¬
zidali Stiški dvorec, je tačas stala košata stara lipa.

128

Pod lipo so se že važno razposajali jezični godci,
mladina se je gnetla okoli njih, po obrežja je valovila
množica meščanov in občudovala dolge in prostorne
čolne, ki jih je dal veliki čolnarski ceh in praznično in
prijetno opremil za gospodo, da bi prav iz bližine opa¬
zovala zanimivo tekmo.

Tudi breg onkraj Ljubljanice je bil ves črn od
radovednih ljudi iz bližnje krakovske vasi.

»Že gredo!« so dečki zavpili. »Že gredo!«

»Mir, če ne bo dir!« je Jurij Žerjavec, ki je med
godci imel prvo besedo in poveljno palico, oblastno
revsknil, počasi vstal, iztegnil vrat in pomignil godcu.

Godec je brž z rogom zatrobil znamenje, da tekmo-
vavci gredo v čolne.

»Tra-ra-ra — kaj ste doma?« so dečki oponašali, pa
se nihče ni zmenil zanje, vsi so pritisnili na obrežje in
klicali znancem tekmovavcem.

»Na široko stoj, o Matija!«

»Da, dolgopet in rogovilast je zadosti!« je zavid-
než zasmehoval.

»Drži se, o Andrej, ne daj se!«

»Pa če bi se pribil, bo odletel v vodo — takle kurji
perešček!«

»Nikar ne zapravi vipavca, o Janez!« je krdelo
mladeničev opominjevalo.

»Vipavec je namenjen drugemu! Janezova mati
vedo, saj že stojijo tu z rjuho in odejo, da brž povijejo
nerodnega Janezka, ko se bo izkobacal iz vode!«

»Naprej, o Marko, naprej!«

»Ne upa si! Snoči je bil pri zvezdogledu Janezu
Lesici!«

»Kaj zvezdogled!«

»Samo v razvrstitev zvezd je pogledal, pa mu je
povedal, da bo danes moker!«

»Bo, znotraj bo moker, od vipavca!«

»Najprej zunaj, zunaj — kako bo potlej, še zvezdo¬
gled ni vedel!«

Tekmovavci so posamič sedeli v malih čolnih, iz¬
dolbenih iz enega drevesnega debla, gledali po ljub¬
ljanskih zijalih in znanih obrazih na obrežju in po
gospodi, ki je nerodno stopala v prostorne čolne in pri¬
skutno vreščala že ob najmanjšem guganju.

Med gospodo na čolnih sta bili Ema in Zofija, ki je
res prišla z očetom v Ljubljano, kakor sta se bili do¬
menili, pa on je rajši ostal pri arhidijakonu doma; z
Emo je bila tudi Živka.

»Ne vem, kaj je očetu,« je Zofija šepetala prija¬
teljici. »Kar smehlja se mi, pa arhidijakon tudi.«

»Smehljata, praviš, da se?« je Ema popala. »Pa veš,
da sta se smehljala tebi, res tebi?«

»Saj sem videla, pa čutila tudi.«

»Kaj si čutila?«

»Skoraj sram, zadrego pa gotovo, ker ne vem, kaj
mi hočeta.«

»Bodi brez skrbi, Zofija moja!« se je tudi Ema
smehljala. »Nič hudega ni. Arhidijakon mu je nemara
pravil, kako mi brat Majnhalm mre za teboj.«

»Kako... tvoj brat?« je zardela in se oprijela
njene roke.

»Odkar te je videl, kar vzdihuje in ne ve več, da
hodi po svetu, zgolj koprnenje ga je še!«

»Oh, nikar no...!« je obnemagovala. »Kako pa
sta oče in arhidijakon zvedela to?«

»Arhidijakonu sem povedala jaz, on pa tvojemu
očetu.«

»Jaz tebi vendar nisem povedala še nič!« se je ne¬
izkušena devičica izdala.

Ema se ji je od veselja in sreče nasmejala skoraj
kar naglas in jo stisnila k sebi:

»Sama sem vaju spregledala ondan na Kravjeku in
tudi Majnhalm mi ni tajil.«

Zofija se je ob spominu na Kravjek močno zresnila.

Ko sta se tačas vračala domov, ji je oče pravil, da
jo je bil že napol obljubil Urhu. Pa Urh mu nemara ni
bil več prav všeč, ker ji je rekel, da je ne bo silil v to
zvezo, samo za izgovor da ga nekoliko skrbi, ker je
Urh oblasten in zamerljiv človek. — To je zdaj po¬
vedala Emi.

»Nič ne skrbi, o Zofija moja!« jo je mirila. »Tvoj
oče je pameten mož, našel bo pravi izgovor, a moj mož*
ki ga Urh zelo ceni, bo ugladil, če bo še kaj treba.«

Kar ti je rog z brega dvakrat po vrsti zarenčal
znamenje, da se tekma prične.

9

Več. 85.

130

Pol čolničev se je odtrgalo in šinilo po Ljubljanici
navzgor, drugih pol se je razmeknilo od brega do brega
in počasi veslalo za njimi. Med gledavci je vršalo v
kriku in smehu, v zasmehu in otročjem joku.

Oni tam zgoraj so se nenadoma obrnili in zaveslali
med nasprotnike. Ko so se približali, so ti in oni dvig¬
nili veslo in se z njim pehali v vodo.

Sprva so se vsi držali prav dobro, naperjeno veslo
se je odbijalo ob nastavljenem veslu, dregalo v prazno
in spet veslalo ali se branilo.

, Kmalu pa se je primerilo zdaj temu, zdaj onemu,
da je omahnil v vodo.

, Vsak štrbunk je razvnemal pojemajoči in rastoči
vriše obakraj Ljubljanice, vsak zasmeh s kopnega pa
je tudi ostril in bistril previdnost že nemirnih tekmo-

vavcev.

te ' :

»Pazi, ob vipavca boš!« so svarili žejni prijatelji.

»Na —, zdaj pa se nalokaj Ljubljanice, ko se ne
znaš postaviti za vipavca!« se je drl znanec, ko je
videl, da mu prijatelj že kakor raca repeška po vodi
in da ne bosta pila vipavca.

Ni trpelo več dobre pol ure, pa je tisti Janez zad¬
njega tekmeca pehnil v vodo in na ves glas zaukal.

Tudi gledavci obakraj Ljubljanice so zagnali krik
in vrišč, rog je trikrat zatulil znamenje, da je konec
tekme na vodi in da se zdaj začne zabava na kopnem.

Godci so udarili najlepšo, ki so jo znali.

Mladeniči in mladenke so skočili vkup, se prijeli
za roko in so zaplesali stari ljudski ples kolo.

Tudi ples je imel dosti občudovavcev, ki so ga
smeli res samo gledati, plesati pa ne. To so bili vsi
fantiči, ki se jim brada še ni osula z razločnim puhkom,
in vse deklice, ki še niso vrha dorasle, in tudi vsi, ki
so si že nateknili zakonski jarem.

Največ oči je paslo zmagovavca Janeza.

»Kdo bi si bil mislil, da je zatorej?« se je zijalasta
meščanka čudila in z očmi migljala za hčerjo, ki je
živo in zdravo d renčala v kolu. »Sicer pa je neki ves
bukov in boječ, še pogledati si ne upa nikogar.«

»Nemara, da bi drugo utegnila povedati tistale nje¬
gova Kaira, ki bo zdaj zdaj počila od napuha, čeprav

131

hinavsko po strani drži glavo, kakor bi jo bila grlica
udarila!«

»Joj, ona bi vedela kaj povedati? Ali verjamete,
gospa soseda, da reva še zdaj ne ve, kakove barve so
njegove oči ?«

»Jehata, jehata! Kaj mi poveste! Slišite, to je sum¬
ljivo! O, tak potuljenec! Bržkone ima zelene oči in je
volkodlak!«

»Hilli, jaz pa vem, da ima črne ko oglje!« se ji je
nasmejala mladoletna hčerka.

»O sonce nebeško, kako pa veš?«

»Ko sva s Katro šli davi od maše, je pristopil in
sem videla, da ima črne in svetle, kakor da bi gorele,
in da se je Katri od njih bleščalo in je kar v tla gle¬
dala!«

»O ti spak ti otročji!« ji je mati zapretila s prstom
in odgovorila prijateljici. »Vendar bi dejala, da Katra
ne ve, kakove oči ima.«

»Verjamem,« se je ženska smejala. »Moški zmerom
zamiži, ko poljubi.«

»Mati, saj petelin tudi zamiži, kadar zapoje!« se je
hčerka bistro domislila.

Prav tačas pa se je godba presekala v kratkem
zvoku in vrišč je zavihral, mati še pokarati ni mogla
prejezičnega otroka.

Kolo se je nerado in zamudno odvezavalo, mehovi
vipavca so že jezdili na lesenih kozah in Janez ga je
začel točiti »v dobro zdravje«, kdor ga je hotel.

»Platno boš pa prodal, kajne?« se je neki trgovčič
zanimal. »Lehko bi naredila midva, če bi ga dal v do¬
ber kup.«

»Dal sem ga Katri, njena mati ga je že odnesla
domov.«

»Saj res, gnezdo si znašata!« se je oni muzal, da je
Janez bil kar čisto janezast in da ni vedel, kam bi
pogledal. »In nogavice?«

»Mislim, da mi bodo prav.«

Trgovčič, ki se mu Janez ni dal ukaniti, je sel proč
in vso pot zabavljal, češ, današnja mladina je čudna:
za pomenek ni, za kupčije ni, za nič ni, pa je, da Bog
pomagaj!

9 *

132

In ko sta Ema in Zofija tudi šli s tekme, se je Živka,
ki je poznala samo domačo siroščino, še dolgo ozirala
po veseličnem hrupu, tako ji je bilo vse všeč in čudo¬
vito lepo.

Kaj menite, vsa višenjska gospoščina, kakor je ve¬
lika, prav gotovo še nikoli ni videla kaj takega!

Domovino, ki so jo zgubile oči, je našla v srcu in se
spomnila vseli domačih. O, če bi oni bili z njo, bi ji
veselje bilo neizrečno večje, in ko bi Hotimir bil tu in
bi ga pustili na tekmo — hoj, ali bi jih iz tistih kadunj
urno izpehal v vodo! In kako bi potlej slavili njega, če
že tako reč počno s to zeleno mestno lesniko, ki je
nikjer nič ni in ki je tako dolgo okoli sebe bezala
s tistim loparjem ...!

Vesele, ponosne misli so ji srce nesle v Višnjo goro
in ga pustile pri Hotimiru; dosihmal neznano domo¬
tožje jo je sladko bolelo ...

XVI.

»Nobene nevarnosti ni več, hvala Bogu!« je pater
Konrad čez dober teden, odkar se je Ema mudila zaoma,
povedal Majnhalmu.

»Ali res?« se je razveselil. »Da ste iz bratove rane
pregnali vnetje, in tako brž?«

»Marija je pomagala, Mati božja; vaša gospa sestra
jo je preprosila,« se je skromni menih branil.

Majnhalm se je spomnil, kako se je do menihov
vedel v Šentvidu, in ga je bilo hudo sram; še zahvaliti
se ni mogel, kakor bi se moral.

»Kako pa kaj zidava?« je brž drugam zakrenil
besede. »Ali je spešna?«

»Ne posebno. Zidovje, kakor da nima pravih tal,
poka kar vpričo in se drobi.«

»Kaj pa naši tlačani, ali vam pridno pomagajo, ka¬
kor sem jim ukazal?«

»Pomagajo,« je pater Konrad pokimal, kakor da ne
bi rad rekel kaj več. Resnice ni hotel povedati, lagati
pa ni smel.

Zidava je res močno nagajala.

»Ali je zakleto?« je stavbenik rdel in klel, ko je
gledal zidovje.


133

»Slepec, nejeverni!« se je pater Herand jezil. »Bla¬
goslova božjega ne bo, dokler se bo vzidaval kamen
paganskih podrtin z Vira!«

Stavbenik je molčal, odnehal pa ni v trmi.

»Nič ne bo!« so tudi delavci obupavali in pravili,
da ob počitku, ko nikogar ni blizu, neka ptička pose¬
deva na zidovju in poje in veleva: »Stična! Stična!

Stična!«

»Beži, beži!« se je nejeverni Tomaž smejal. »Ali
si jo videl?«

»Tisto ne; flafotati sem jo pa slišal, ko je odletela.«

»Videl pa sem jo jaz,« se je spomnil drugi. »Velika
je ko škorec, samo lepša je; take ni pri nas.«

»Tu res ne kaže, da bi kaj prida pozidali,« so sko¬
raj vsi praznoverili. »Še ptička to ve!«

Malodušje in nejevolja sta bili od dne do dne
večji. Potrpljenje je minilo tudi opata.

»Do zdaj sem jaz slušal vaš svet,« je odločno prijel
stavbenika, »posihmal pa ne bomo več tratili časa in
dela, zidali bomo, kjer sem že spočetka hotel!«

Tako so vse gradivo prepeljali v Stično in začeli
od kraja.

Pater Herand je tudi tu venomer vzdihoval: »Oh,
nikar ne vozite paganskega kamenja z Vira!«

Stavbenik se je gnal na vso moč, da bi doprinesel

zamudo.

»Najprej naj se zida cerkev!« je opat ukazal.

Komaj so postavili vogalne zidove in konec strehe,
že so vanjo postavili dva stranska altarja.

»Sveti Janez in sveti Peter naj ju imata!« je pater
Konrad svetoval. »Ljudstvu sta se zelo priljubila po
opatovih pridigah.«

»Sveti Janez zato, ker sta ga Jezus in Marija lju¬
bila, sveti Peter pa, ker mu je sam Bog tako zaupal,
da mu je v varstvo izročil vrata in ključe nebeškega
kraljestva,« je pater Herand ugenil in ni prav izje¬
moma nič zabavljal. Zidanje je zdaj bilo spešno, svet
je bil bolj pripraven in tudi dovoz kamenja z Vira
hitrejši.

Le tlačani, ki so jih Višenjski primorali na pomoč
in ki jih pater Konrad ni hotel tožiti Majnhalmu, so
postajali bolj in bolj nezanesljivi, neposlušni in uporni.

«

134

»Kaj se zdaj pride na delo?« je stavbenik režal na
krdelo Gabrovcev, ki so sredi dopoldneva počasi pri-
hlamudrali..

»Človek mora to in ono še postoriti, preden gre za
ves dan zdoma!« so se izgovarjali. »In vroče je, hoje
pa za debeli dve uri.«

»To kamenje mi zapeljite pod le-oni zid!« je drugič
ukazal in šel po svojem opravku. Ko se je vrnil, so
tlačani čisto drugod izložili gradivo.

»Ali vam nisem povedal zadosti razločno, do kam
mi spravite kamenje?« je vpil in togotno teptal, ko so
mu z veliko zamudo vendarle storili po volji.

»In zdaj mi kamenje potegnite na oder!« je čez
čas velel. Gabrovci so se obrnili proč, kamenja pa se
niso priteknili.

»Kaj stojite in gledate kakor zabodeno tele?« ga je
pogrelo.

»Da pridemo do sape!« so se hlinili. »Trudni smo,
vroče je, da pred peklom ni tako!«

Stavbenik je od togote kar pihal, ko je šel do
opata, da bi mu potožil, kdo zavira spešno delo.

»Nekdo jih ščuje!« je trdil. »Kaj naj storim, če ga
dobim?«

»Z dela ga spodite!«

»Saj to zanj ne bi bila kazen! Tako bi bil precej
ob vse delavce! Udariti je treba, pa bo!«

»Storite, kar veste, da smete in morate!« se je
opat vdal.

In neki dan je stavbenik spoznal podpihovavca.
Baš je sedel v zavetje in si na kolenih razvil stavbni
načrt, kar ti je zaslišal, kako neki tlačan zabavlja in
kako mu mnogi pritrjujejo.

» I isti sitni menih, ki se zmerom drži tako zoprno,
vendarle govori prav.«

»Kako?«

»Da je tale zidava brez blagoslova in da je ukleta.«

»Menih pač godrnja, ker mu kamen ni po volji.«

»In če že ne bi bila ukleta, moja kletev bo uklela
vse to živinsko delo.«

»To je pa res! In odtod, saj bomo videli, nas bodo
Višenjski poklicali na tlako.«

»Človek res več ne utegne delati zase!«


135

»Ko pa bo prišel sveti Mihael, bo grad terjal dav¬
ščino in desetino!« •

»In že tu sem si raztepel obutev in razpotegnil
cunje na sebi. Kdo me bo obul in oblekel, ko bom gol?«

»Kdo? Goloritil boš, dokler pač boš!«

»Ugeni, kdor hočeš, tako ali tako, jaz vendarle
pravim in rečem, da bi se Trlep precej postavil za nas.
če bi vsi obenem poskočili in jo domov pocedili!«

Stavbenik je nenadoma skočil iz zavetja in popal
upornika: »Privežite ga! Ob tistole gol!«

Tisti, ki so mu zvesto pritrjevali, so ga zdaj po¬
korno vezali; vsi drugi so bledeli in z delom hiteli, da
bi se prikupili priganjaču.

»In zdaj mi kdo ureži glogovko. vsaj za palec
debelo!«

Več tlačanov se je zaprašilo v glogove grme, ki so
rasli v rebri na zahodni strani, vsakdo je urezal za
dober dober palec debelo in neusmiljeno grčevo palico.

Stavbenik pa si je izbral najdrobnejšo; druge so
bile vendarle predebele. Privezani tlačan, ki je do zdaj
od jeze pihal, je začel od strahu ječati in prositi za
zamero. Ali stavbenik mu je bil gorak za vse sitnosti
in težave in ga je premlatil, da je ubogi tlačan kar
rjul od bolečin. Še tisti večer, ko so tlačani prišli do¬
mov, so se zdelani in trudni priloinili do I rlepa in so
ga lepo prosili, da bi jih rešil tega dela.

»Res? Kaj vam ni všeč?« jih je zasmehoval. »Ali
naj vam pokažem rovaš, če ste pozabili, kako ste mislili
še prav pred kratkim?«

»Pozabi tisto, pomagaj, če si človek!«

»Na rovašu je vrezan vaš glas za menihe! Kaj ho¬
čete zdaj? Saj imate, kar ste hoteli!«

»Nikar no, o Frlep!«

»Kdo bo pa delal vašim menihom?«

»Kaj nam mar? Ob svojih stroških jim ne bomo
več tlačanih!« v ' ^ '

»Po naših krajih je na vsaki krtini grad, ki biča in
križa tlačana. Kdo je na višino spravil vse gradivo, kdo
pomagal zidarjem?«

Tlačani so molčali in gledali v tla.

136

1

»Ce ste, duše suženjske, zidali gradove, ki vas še
bolj tepo, pomagajte tudi samostanu, ki bo tudi molil
za vas!«

»Ali naj res že zdaj tlačanimo tudi menihom?«

»Za to pač ste!« je vpil. »Mene na miru pustile, ob
tej priči se mi poberite, kar do Grbca stecite v Šentvid,
saj ste mu verjeli bolj ko meni!«

Drugi dan je pa vendar jezdil v Stično. Bolj ko se
je krčila pot, bolj ga je kuhala jeza. Ce bi bil opat,
ki je vsaj gosposka, sam pokoril tlačana, naj bi že bilo,
saj tlačan je kakor vol ali pes: če ga ne tepeš, ni zanič;
ali da se ga je doteknil tuji prihajač, to ga je ujedalo,
da je ves osat prišel do opata.

»Trlep sem, gabrovski župan!« se je razkoračil.
»Jaz z zapriseženimi možmi sam sodim tlačanu, če za¬
služi. Zakaj ste to včeraj storili vi?«

Opat je vse povedal, kako je bilo in da si stavbe¬
nik, ki se je dosti križal s tlačani, zdaj ni znal drugače
pomagati, če ni hotel, da se mu upro vsi.

Trlep, ki je bil spoznaven mož, je pobesil pogled,
ščetine so se mu polegle.

»Ali da ga tepe takle tu ji prihajač!« se je še upiral.

»Nikogar se ne bo več doteknil!« je opat pokimal.
»Naprosil bom višenjske gospode, da bi mi za straho¬
vanje poslali svojega človeka.«

Zdaj se je ustrašil Trlep, ki je vedel, da v Višnji
gori ne bi pela samo glogovka, marveč da bi se odpirale
tudi strahovite grajske ječe.

» lega nikar še ne storite!« je prosil.

»Lenko še počakam.«

»Tožijo, da si pridijo obutev in obleko in da de¬
lajo ob svojem.«

»Pojdiva!« je opat dejal in v kuhinjo vedel župana
Trlepa.

»Za koliko ljudi kuhaš?« je opat vprašal kuharja.

»Za troje menihov, trideset zidarjev in tri in pet¬
deset podaj ačev.«

»Ali kuhaš za vse enako?«

»Za vse se kuha v temle enem kotlu.«

Kuhar je odkril kotel in z veliko zajemalko zajel
zeliščne juhe, pomešane z drobno sesekljanim mesom.

»Vsakdo dobi tudi velik kos kruha,« je povedal opat.

137

»Tlačani jedo, kar jeste sami?« je Trlep strmel.
»Torej niso ob svojem?«

»Kuhar je povedal, kaj je resnica. Za obutev in
obleko pa povem jaz, da bom na jesen podajačem dal
vse novo.  In to že ves čas vsi vedo!«

Trlep je postal rdeč ko rak.

»Pojdiva!« je prosil. »Govoril bi rad z njimi sa¬
mimi!«

»In naj pridejo vsi predme!« je še prosil, ko sta
prišla na stavbišče.

Gabrovci, pa tudi drugi so pritekli vsi veseli, češ,
Triep je tu, domov jih bo vzel vse vkup. A ko so se mu
ozrli v obraz, jih je od strahu zazeblo.

»Prišel sem, kakor ste želeli snoči!« se je zaprašil
vanje. »Da bi videl, kako trpite in ob svojem živite!
V kuhinji sem zvedel, da se južina kuha tudi za vas.
Kajne, tega mi ni treba verjeti, drhal suženjska, laž¬
niva, ki doma lakotno goltaš le presnino in pusto či-
čarko? Tudi o obutvi in obleki zdaj vem, kako je!
Gospoda opata bom preprosil, da vaših snočnjih besedi
ne postavi na laž in da vas res na jesen spodi bose in

5 :ole v vaše brloge! In da pokliče višenjske biriče, če
)i se še kdo upiral! Pa tepo naj vas kakor ajdnico!
Hlapci ste, sužnji ste, sram vas bodi!«

»Vaš grajski gospod je ukazal to delo,« je opat de¬
jal nato. »Po pravici vam povem, vaše delo pomeni
veliko pomoč za samostan; vendar vas vse odvežem te
tlake. Komur ni do tega, da bi pomagal graditi hišo
miru in molitve, ki bo blagoslov za vas in vaše otroke
in njih potomce, naj precej zdajle vrže vse iz rok in
naj gre z županom domov! Vso odgovornost pred Vi-
šenjskimi prevzamem jaz, nikomur se ni nič bati!«

Samo pelero se jih je oglasilo, češ, da bi radi ostali
doma nekaj dni, potlej pa da bi spet prišli. Vsi drugi
so molčali.

»Hlapci —!« je Trlep mrmral in grdo gledal.

Hud na vse in tudi sam nase se je nejevoljen
vračal domov.

»Saj jih vendar poznam, pa sem bil tako trd z
njimi!« se je kmalu kesal. »In če se upirajo, me pač
samo posnemajo, jaz pa še režim vanje! Pa žalim jih

II

teni \

in zasmehujem, ker jim je v pogubo, kar je
odliko!«

Kar sram ga je bilo.

»A zakaj se mi lažejo? Zakaj obrekujejo?« ga je
spet grizlo.

»Ker so v nesvobodi rasli, so plahi, nerodni in
kakor otroci!« je razumeval in so se mu smilili.

A tlačani so se kesneje menili in zvito smejali:
»Višenjski so najeli opata, da bi zvedeli, kdo je uporen!«

»Ta zanka nam že nikoli ne bo zadrgnila vratu!«

»Saj ste videli, tudi Trlepu ne smeš vselej verjeti!«

»Da, svobodnjak je, napol gospod, saj nosi dolge
lase in meč ob bedru.«

Zelo so bili nezaupni in so mislili, da so zvito na-
parali graščaka, opata in Trlepa.

Čeprav mu je bilo precej od rok, je Trlep po gri¬
vah med meniškim poljem jezdil do velike ceste in se
vso pot kar naglas čudil umni obdelavi zemlje.

Zemlja in on sta se gledala in čisto razumela.

»O, ko bi tudi mi znali tako!« je želel, postajal in
gledal. »Globoko orjejo ... Znajo, o. znajo — kdo bi si
bil mislil? Glej, in široke kraje delajo ... pametno, pre¬
bito pametno ... Naše njive so pa v samih razorih . ..«

Ves v veliki hvali meniškemu kmetovanju je prišel
do velike ceste in krenil na levo proti Gabru.

»Saj res niso napačni ljudje; vedo, kaj je zemlja,
ljubijo jo . ..,« se je bogal z menihi. — »Gosposka so pa
vendarle, ne maram jih!« ga je že spet našla uporniška
misel. Zdirjal je po veliki cesti in se zresnil. Pogled,
tako veder in miren med njivami, se je zmračil, ko mu
je še enkrat švignil v stiški kot in posnel zidovje, ki
je v novi belini kipelo iz zrelega poletnega zelenja.

. -r- Med podajači ni posihmal bilo nobene neposluš¬
nosti več, zidava je bila bolj in bolj spešna. A kadar
je kaj ponagajalo, je opat rekel: »Bodi za pokoro! Naj
se ve, da je težko bilo graditi dom dela, molitve in
pokore.« ’

V napoto je bil zdaj le še pater flerand, venomer
je godrnjal, če je le videl voz, ki je škripal z Vira.

139

Prav tačas je oglejski očak stiškemu samostanu
podaril zemljo, kjer je zdaj polje Velikih Lašč, iz Rune
pa sta prišla še dva meniha.

Opat je na to novo posest poslal patra Heranda, da
bi trebil in izžigal hosto, delal njive in pasel delavce,
ker je bil umen v teh stvareh; za tovariša mu je dal

E atra, ki je baš prišel iz Rune in ki je znal zdraviti
o Jezni. Oba meniha sta bila začetnika Velikih Lašč in
sta postavila meniški dvorec, kjer je zdaj Dvorska vas.

Patru Herandu se je prehuda gorečnost kmalu
unesla. Ko je iz samovida spoznaval čednost in pre¬
greho, mu je sodba postajala bolj mirna in pravična.
— Dobro ime stiškega samostana je postajalo večje in
večje. Še tisti, ki so dosihmal pisano gledali bele me¬
nihe, so jim postajali prijazni. — Majnhalma Višenj-
skega je bila sama hvala o njih, odkar mu je pater
Konrad ozdravil brata in oba hlapca. Zato se ni kaj
posebno začudil, ko mu je Somrak odpovedal službo,
češ, da se hoče pomenišiti.

Somrak je res prišel k patru Konradu, ki mu je še
enkrat dopovedal, kako in kaj naj govori z opatom.

»Preden stopiš pred patra opata, vedi še enkrat:
Meniška roža na altarju samostanske obljube je petero-
listna, ponižnost, poslušnost, pridnost, ljubezen in mo¬
litev!« ga je pater Konrad skoraj svaril.

»Ne bo mi uvenela, lepo ji bom prilival z vsem
srcem!«

Potlej je, da bi na vse plati premislil svojo namero,
štiri dni prebil v leseni lopi, ki je bila blizu stavbišča
in ki je bila menihom za stanovanje, če pač niso uteg¬
nili ali hoteli vsak dan hoditi v Šentvid.

Pater Herand je prav tačas iz Velikih Lašč prišel
v neke posvete z opatom in je samo pokimal, ko je
zvedel za Somrakovo voljo.

»Pa se je pater Herand res nekaj unesel!« se je
opat muzal. »Joj, kako je ob taki priliki zmerom tre¬
skalo okoli njega!«

Ko so tisti štir je dnevi minili, je pater, ki je pred
kratkim prišel iz Rune in ki mu je bilo ime Robert,
Somraka privedel v sobo, kjer so že čakali opat, pater
Konrad in pater Herand. Somrak se je na obraz vrgel
pred opata.

140

»Kaj želiš?« ga je opat vprašal po redovnem pra¬
vilniku.

»Usmiljenje božje in tvoje.«

»Vstani!« mu je opat velel in ga poučil o strogosti
in svetosti cistercijanskega reda.

»V tem redu hočem živeti in umreti!« je Somrak
ponižno rekel.

»Bog naj dovrši v tebi, kar je začel!« je opat rekel.

»Amen!« sta oba meniha potrdila.

Somrak se je priklonil in je šel in premišljeval še
tri dni; potlej so ga sprejeli v novici jat.

Stari vojščak se je čisto spremenil.

»Somrak, ad quid venisti — kaj te je privedlo v ta
stan?« se je spokorno izpraševal.

»Da bi pozabil svet, zavrgel svoje staro bistvo in
da bi se v samozatajevanju spokoril za zmote in grehe
zgubljenega življenja.«

»Ko bi te skušalo ničemurno srce, poklekni in moli:
Gospod, pridi mi pomagat!« ga je učil pater Robert, ki
je bil skoraj drugi pater Herand. »A če še ne bi bilo
miru, prižgi svečo in kazalec drži nad plamenom, pa te
bo minila grešna skušnjava! Ogenj prežene ogenj!«

Pa Somrak se je spominjal opatovih opominov in
je vedel: »Le duh sme stopiti v ta red, za telo, za po¬
svetnost tu ni mesta!«

XVII.

Grofinja Ema se je z Živko po dobrih dveh tednih
vendar vrnila, in težko je bilo reči, kje je veselje svi¬
denja bilo večje, na gradu ali v vasi.

»O, da si le spet tu,« je Hotimir od velike radosti
drhtel in koprnel. Nevesta se mu je mirno smehljala,
ko mu je tiho dejala: »Kako škoda, da tudi ti nisi videl,
kar sem videla jaz!«

In začela je praviti čudovitih stvari. Vsa vas jo je
poslušala in dvomila, verjela in se kar naslišati ni
mogla.

»Ljubljana — o, čudovita je!« je pravila. »Hiša
pri hiši, še za kurjo gredo ni prostora med njimi! Ob
njih so ceste, pa tako ozke, da skoraj po nobeni ne bi
mogli iti s senenim vozom.«

141

»Kako pa ti spravijo domov mrvo in slamo za ži¬
vino?« je Vitogoj dvomil.

»Saj nimajo živine v mestu.«

»Glejte, berači so ti Ljubljančani.«

»In vse mesto se stiska pod hribom, kakor tale
naša vas. Na hribu je grad — za devet takih ga je. ka¬
kor je tale naš.«

»O, da bi ga končaj!«

»Pa tudi vsaka mestna hiša je kakor grad: velika
in zmerom zaprta. Če bi rad noter, moraš na vežna
vrata potrkati s tolkalom, ki visi na njih.«

»Prebito tatinski morajo biti Ljubljančani, če tako
zapirajo in zaklepajo.«

Živka je pravila in pravila. Ko je pripovedovala
o tekmi na Ljubljanici, je bilo Hotimiru hudo, da ni
bil tam. Nagrada bi bila prav gotovo njegova.

»In če bi videli Lesce, Lesce!« je Živka navdušeno
gledala v spomin. »Ljudstva iz vseh krajev se kar tere.
vsi še v cerkev ne morejo, zunaj klečijo na golih tleh
in molijo, vzdihujejo in ječijo v pobožnosti... In ko¬
liko darov znosijo Mariji!«

»Mariji?« je Mala hotela vedeti.

»Mariji. Da bi imela večjo cerkev. Ta, ki je zdaj.
je premajhna, in še ta je lesena.«

»Saj bi človek šel tja, ko bi utegnil,« je Vitogoj
vzdihoval. »Da bi se Materi božji potožil in priporočil
za vse.«

»In ne veste, kakovi kraji so tam!« je še dalje gle¬
dala v spomin. »Doline, velike in vse obdelane; gore.
visoke, čisto do neba, in vse bele od snega!«

»Zdaj, o svetem Jakobu?«

»Zdaj, zdaj!«

»Ubogi ljudje, kako pa žive?«

»Dobro, mislim. Veliki so, močni, med nami ni
dosti takih. Nobene velike sile jim ni.«

Čisto nazadnje pa je Hotimiru povedala zelo resno:
»Ves čas sem mislila nate, tačas na tekmi, med potjo in
pri Materi božji v Lescah.«

»Kaj res, o Živka?« je rdel.

»Molila sem za najino srečo. Gospa Ema je dejala,
da moja molitev ne bo zaman.«

142

Hotimir je bridko vzdihnil in se zagledal predse,
potlej je dvignil oči in jih pasel na njej.

»Kako je lepa!« jo je občudoval, ker je
videl. »In molila je zame ...«

Kar inako se mu je storilo. Zdaj je veroval tudi on
sam, da se bodo vse zavire premeknile in da bo Živka
kmalu njegova.

»Potrpel sem do zdaj, ne bo me konec, če se vdam
še za kako v čas!« Čisto miren je bil in vesel, ker je
veroval.

Tudi na gradu je bilo lepo.

Ema, zelo vesela bratovega okrevanja, je pravila,
kako je bilo pri arhidijakonu v Ljubljani.

Prav vesela je najprej povedala, da je arhidijakon
po njeni prošnji bratca Ditrika kar se da lepo pri¬
poročil grofu šumbreškemu in — grofični Marjeti.

»O Ema, ti si storila to!« je Ditrik poskočil in objel
sestro. »Zatorej je stari grof že nekaj dni z menoj,
kakor bi mi izročal grad in oblast!«

»Kaj pa Marjeta?«

»Da, ona pa mi je zmerom bila. da se na nič bolje
ne more spremeniti.« *

»Anti se te je navadila, saj si jo dosti obletaval in
ob ume spravljal!« ga je Henrik dobrovoljno dražil.
»Tako revi zdaj res ne kaže drugega nego vdano in

•• __ J v j • • • Iv* 1 1  v j • 1 ••

prijazno se držati in v ime božje obdržati, kar si je
naprtila, ker mene ni spoznala, dokler še ni bilo pre¬
pozno!«

Ditrik ni rekel nič, kar samo smehljal se je.

»V Lesce je z menoj šla tudi — Zofija Ostrovrška.«

»Zofija — ?« je Majnhalma vrglo kvišku. »Kako
vendar — ?«

»Nii, tudi tega meče!« se je Henrik že zafrkljivo
smejal.

»Pri stricu arhidijakonu sva se dobili.«

Majnhalm je kar z odprtimi usti stregel, kaj bo še
povedala. Ema pa je nalašč malo pomolčala.

»Kaj ne vidiš, kako koprnim, ko ne vem, s katero
si pa mene zvezala?« se ji je Henrik smejal.

»Zate bi bila prava samo Neža Turjaška, da bi te
krotila in pokorila!« se je tudi Ema nasmehnila.

»Nič se je ne bi ustrašil in lepo bi se vzela, čeprav
je možata in plečata kakor najhujši suličar!« se je na¬
glas zasmejal. »Samo gorak sem ji, ker ni marala na¬
šega Majnhalma.«

»Ali je Zofija prišla v Ljubljano sama?« se . e
Majnhalm vrinil, da bi še kaj slišal in da bi besec o
vzel Henriku, ki bi utegnil še klatiti ne prav primernih
za Emino uho.

»Ne, z očetom. — In da boš pomnil in se znal rav¬
nati, vedi, da sem arhidijakonu zaupala marsikaj in da
ti je po mojem moledovanju močno ugladil pot do srca
očetovega in — hčerinega.«

»Ema, sestrica naša, vščipni me, da bom vedel, ali
bedim, ali se mi samo sanja lepo!« je Majnhalm mencal,
sedal in vstajal in kakor omoten hacal po sobi.

»Le stoj, ščipal se boš lehko s Turjačanom!« je
Ema dejala, kakor da se je domislila nečesa prav
važnega.

»Kaj? Kako da s Turjačanom?« se je Majnhalm
ustrašil.

»Ker si se zarekel tako!« je Henrik hudobno vse¬
kal. »Da mu boš razmetal grad in vzel tisto bodečo Nežo
— glej ga, kaj si že pozabil?«

Ema je brž preskočila neprijetni pogovor.

»Veste,« je dalje pravila, »spotoma sem se zglasila
še pri svaku Henriku grofu Ortenburžanu, ki živi in
samuje v Stražišču, kakor veste.«

»Daleč je do Stražišča, čisto smo se zgrešili,« je
Majnhalm pripomnil.

»Močno me je bil vesel in se zelo zanimal za vas tri.«

»Da, ko je še bival na Čušperku, smo z njim uge-
nili marsikatero!« se je Henrik hvalil. »In po pravici
povem, prav všeč mi je bil. znal je živeti.«

»Volfrad pravi, da sta vidva zapeljevala drug
drugega.«

»Tvoj mož res ne more reči drugačne,« je Henrik
urno vrnil, »saj je ves skisan in plesniv in ni za nika¬
mor več. In tisto mevžavost si mu ti vtepla s svojo
svetopetnostjo!«

Ema mu ni odgovorila, kar dalje je pravila: »Hen¬
rik iz Stražišča se s Turjačanom bode zaradi neke
dediščine.«

144

»Zaradi nekih kmetij med Čušperkom in Turjakom
sta si prišla navzkriž, vem,« ji je Majnhalm pomagal.

»Turjačan ne odneha, Henrik se že pripravlja, da
bi mu s pestjo dopovedal svoj prav.«

»Že razumem: Višenjski naj pomagajo, kajne?« je
Henrik vpil.

»Razločno ni rekel tega, misli pa najbrž res tako.«

»Kaj pa tvoj mož?« jo je zvito pogledal.

»Bratu bo pomagal do pravice.«

»Kaj mu bo smel?« se je široko smejal. »Ali ni
velik greh kri prelivati in vasi požigati zaradi nekaj
tlačanske zemlje, ki je ne zmanjkuje nikomur?«

»Zelo si zloben in krivičen, o Henrik!« se je Ema
vznejevoljila.

»Nak, tisto pa ne, zloben res nisem,« se je Henrik
rebril in smehljal. »Le pozabim nič ne in natančen
sem.«

»Saj je prav,« ga je Majnhalm miril, »samo v Emo
se nikar ne zaletuj!«

»Braniš io, saj te ženi, ker se sam ne znaš!«

»Henrik!« se je Majnhalm zresnil.

»Mene ne ženi, zato jo lehko vprašam: Kaj bi sto¬
rila, če bi se Višenjski boli s Turjakom ali s komerkoli;
ali bi nagovarjala Ortenburžane, naj nam pomagajo?«

»Bi, če bi bili v pravici!« je Ema mirno rekla.

»A jaz vem, da bi toliko javkala o pregrešnem

C relivanju krvi in tako dolgo svetopetila okoli nas, da
i se vdali! Taka, vidiš, si!«

Ema je pogledala nakvišku in vzdihnila.
»Višenjski so Turjačanu res da gorki.« je Henrik
še rekel, »ob njegovo zidovje pa si ne bodo šli betic
razbijat zaradi pedi tuje zemlje — norost bi bila!«

Majnhalmu je bilo sitno. Vedel je, da bi zdajle
moral reči kaj prav možatega, pa se ni upal, saj ni bil
navajen Henriku ugovarjati.

»No, saj se bo videlo,« je naposled oprezno rekel,
ker je vendarle za marsikaj hvalo vedel Emi in se ji je
bal zameriti. »Morda se bo zdraha še poravnala kar
zlepa!«

— Drugi dan se je Ema odpravljala v Trebnje;
»reden je odšla, je vprašala Majnhalma: »Kaj pa

ivka? Ali jo naj vzamem s seboj, ali jo daš Hotimiru?«

Sprva ni vedel, kaj bi rekel, tako se je ustrašil m
zmešal ob misli, da bi se naposled dal ugnati vendarle
on sam. Ali nagli premislek, da bi si s kakovo nerod¬
nostjo utegnil zagraditi pot do Zofije, ga je streznil;
obenem pa se je domislil stiškega opata, ki je prosil,
da bi višenjska gospoščina Hotimira in Živko podarila
samostanski gospoščini.

»Pa naj bo!« je urno sklenil v mislih. Prikupil bi
se menihom in Emi — prikupil bi se nemara še prav
posebno Ostrovrharju in Zofiji, če bi zvedela za vzrok
tega daru.

Henrik se je zasmejal, ko Majnhalm ni precej od¬
govoril: »Kaj sem rekel včeraj? Ema že svetopeti, Yi-
šenjske, glej, velja osmešiti in oškrniti za staro pra¬
vico ...!«

»Bodi tako dober, bratec, pošlji koga dol, da Hoti¬
mir in Živka za trenotek prideta hitro gor!« je Majn¬
halm resno naročil Ditriku, ki je le žarel od neskončne
sreče in ki se ni vtikal v noben pogovor več, odkar je
zvedel, da lehko snubi na Šumbregu.

Zdaj je skočil ves vesel in urno noslal hlapca v vas,
ker je slutil, da gre za srečo poštenega tlačana.

Ker je Ema še bila na gradu, nista strahoma po¬
mišljala. marveč sta precej prišla.

»Stiški opat me je ondan prosil, da bi vaju podaril
njemu.« je Majnhalm povedal prav počasi in resno
vprašal: »Ali bi šla rada?«

Zaročenca sta se spogledala, si rahlo odkimala in
molčala.

»No, le povejta!« ju je Ema silila. »Tam se lehko
precej vzameta.«

»Tako, mislim, se ne bova jemala!« je Hotimir na¬
posled odločno rekel.

»Ne bova se!« je s pobešenimi očmi vsa rdeča tiho
potrdila tudi Živka.

»Kaj? Nočeta?« je Ema skoraj jezno vprašala. »Za¬
kaj ne?«

»Nobene srečne, mirne ure ne bi imela, če bi dru-
od živela!« je Hotimir povedal za oba. — Vsi so ju
ebelo gledali.

»Kako, da ne?« se je Ditrik vmešal. »Kaj se ti

blede?«

to

VeČ. 85.

146

»Kako bi šel z zemlje, ki jo ljubi moj oče in ki ji
je služil ves naš rod!'«

»Kaj meniš, da ti samostan ne bi dal zemlje?« se
je Ema nekoliko vznejevoljila.

»Vem, dal bi je, dal; pa tista ne bi bila naša do¬
mača !«

»Praviš, da vidva ne bi šla rada pod samostansko
gospoščino?« ga je Majnhalm že prijazno vprašal.

»Po svoji volji nikoli ne bom zapustil očetnega
doma in naših njiv in host!«

»Všeč si mi, Hotimir!« ga je Majnhalm potepijal po
rami. »Pojdita zdaj, drugič se bomo kaj več pomenili.«

»Ali sva prav storila?« je Hotimir vpraševal Živko,
ko sta tonila v dolino.

»Čisto prav!« je dejala in je bila zelo ponosna na
ženina, ki je pred gospodo vedel takih, da se je pri¬
kupil samemu hudemu Majnhalmu. »Za vse drugo pa še
potrpiva!«

»Da, zdaj bo laže, ker boš menda bolj varna ti!«

— Gori na gradu so se tiho spogledovali, tako jih
je presenetil pogovor s tlačansko dvojico.

»Hotimir mi je prav všeč«! je Henrik naposled
spregovoril. »Kar je povedal, se mi zdi bistro in moško.«

Da mu je neskončno všeč tudi Živka, je previdno
zamolčal, saj jih je danes že dosti nabrusil sestri.

»Trmoglav je in velik zaletel,« je Ditrik zmajeval
z glavo, ker ni mogel umeti, da človek tako brez spo¬
znanja zametuje srečo.

»O tlačanih sem mislil, kakor mislijo vsi,« je Hen¬
rik rinil svojo. »Posihmal bom moral — tale Hotimir
me je prisilil — vsaj za las spremeniti svoje mnenje.«

»Še zdaj ne morem verjeti, da je tlačan res govoril,
kakor je govoril,« je Majnhalm dejal iz zamišljenosti.

»Saj res, tudi jaz bom skušal najprej pozvedeti,
ali ni kdo tako naučil Živke, ona pa njega!« se je Hen¬
rik namuznil.

» Pa le-oni je odkimal in premolknil.

»Ne natolcuj vendar zmerom!« ga je naposled za¬
vrnil, ker se mu je posvetilo, kam meri.

»Kaj, ko bi to bolje vedela naša Ema, ki je v rokah
imela Živko in ki tako rada katero primaže Višenjskim ?«

Majnhalm in Ditrik sta bušila v krohot, tudi Ema
se je veselo zaregljala tako očitni neumnosti.

»Danes te je pa res samo strupeno natolcevanje!«
se je Ema smejala hudemu bratu.

»No, opata bi rad videl, ko bo zvedel, kako sta se
ga njegova varovanca branila in otepala!« se je Henrik
še domislil, ko je smeh ponehal.

— Opat je zvedel že drugi dan.

Hotimira je vso noč pekla vest, ali se vendarle ni
prenaglil in nemara za prav dolgo ali za zmerom od-
meknil ženitvi; vsaj Stojana, Živkina mati, ga ni prav
nič pohvalila, ko sta z Živko prišla z gradu.

Ko je vstal, je osedlal konjiča in zdirjal v Gaber
in Trlepu povedal vse lepo po vrsti.

»Kaj pravite?« je potlej vprašal.

»Če mi nisi nič utajil in nič pride j al, te moram
prav pohvaliti. Moško je bilo, kar si storil!«

»Ženitev sem si pa le zavrl, se mi zdi.«

»Prava reč! Zmerom ti le ženitev blodi po glavi!«
se je Trlep nejevoljno otresal.

»Ne morem pomagati.«

»Ne boj se, saj ti bo v delež, preveč te tišči sami ja!«

Hotimir je, kakor užaljen, premolknil.

»Kdor je kaj prida, ljubi pred vsem zemljo in se še
v sanjah meni z njo!« je Trlep našel pravo svojo misel.

»Kako pa, da so se mi grajski smejali zaradi nje?«

»Ker zemlje obdelovali nikoli niso! Le meni ver¬
jemi, zemlja ti je oče in mati, vse; čeprav ni tvoja,
pozna te vendarle, in ti je pozabiti ne moreš in ne
moreš!«

»Ne morem, to je res!«

»O, zemlja je čudovita, skrivnostna! Imej njivo
v najemu še za tako kratko, pa te bo še čez leta pokli¬
cala in s spomini pozdravila, če boš prišel mimo nje!«

»Vidite, prav tako sem mislil, samo povedati nisem
znal.«

»Dela, trpljenja in veselja se spomniš, ki si ga
imel z njo.«

Trlep je še dolgo pel hvalnice zemlji in ljubezni do
nje in pravil, da se mu zdi, kakor bi molil, kadar orje
ali seje.


148

»Zakaj nam v cerkvi ne povedo tega?« se je Hoti¬
mir vteknil. »Človek bi laže trpel in bi delal bolj vdano
in rajši.«

»Prav poslušaj, pa boš videl, da povedo! Bliže ko si
zemlji, bliže si tudi nebesom...«

Premolknila sta in oba z isto mislijo gledala po
dolini do Kuščarjeka in ob Temenici na drugi strani.

Oratarji, oblečeni v belo platneno obleko, so za
ajdovo sev orali sivorumeno strnišče, vrane so za braz¬
dami doletavale in odletavale, pod nebom pa trepetale
postovke in kakor kamen padale na njivo.

»In da ne pozabim!« se je Trlep domislil in obrnil,
da je gledal ob Temenici. »Pri opatu pa se gredoč še
danes zglasi in mu povej, kakor si meni! Sicer bi še
zameril, ker si se ga branil.«

»Če le ne bo hud?«

»Opat je mož, da jih ni takih med nami. Nič ne
skrbi, prav dobro te bo razumel.«

Hotimir je začuden gledal starega meniškega na¬
sprotnika. A Trlep se je smehljal in je pravil: »Glej,
po pravici ti povem, da so mi tile menihi že močno
všeč.«

»Res? Vam?« se je naglas čudil.

»Ker zemljo ljubijo, vidiš,« je toplo
očmi postajal ob temeniških domačijah,
kmetujejo! Skrivaj hodim na meniško
učim, ni me sram povedati.«

»Dobro, da ste se zbogali z njimi!«

»Samo na njivi, za brazdo!« se je Trlep uprl. »Sicer
so gosposka, jaz pa gosposke ne maram nobene!«

— Hotimir je res storil, kakor mu je Trlep naročil,
in opat ga je lepo pohvalil za toliko zvestobo do doma.

Hoti mi rova odločitev je tudi sicer bila všeč opatu.
Zaradi volarja Mihaela. Pri živini je čisto pridoven, pa
bi g a le moral odstaviti, da bi izpolnil, kar je bil ob¬
ljubil Hotimiru za njegovo srečo.

Mladi Višnjan je potlej spotoma srečal samostan¬
skega volarja Mihaela, ki je prav dosti hodil k Jeleni,
odkar je Krištof Planina popolnoma okreval in se
vrnil v Trst.

»Kaj si spet bil na Peščen jeku?« se mu je na¬
smehnil.

govoril in z
»In kako ti
polje in se

149

Mihael je bil prav dobre volje in mu je pokimal:

»Bil, da!«

»Tako je vendarle res, da te je Rodana urekla ali
pa ti dala kaj takega izpiti, ker si se tako prismolil pri
Jeleni?«

»Saj veš, da ne zna!« ga je Mihael poredno spomnil
hudih časov. »Jelena sama, bi dejal, pa zna; tako je
naredila, glej, da se bova kar vzela, če mi bo opat
dovolil.«

Hotimir je poniglavo odjezdil dalje.

Pa tudi Mihaelu se je stožilo kar nenadoma. Spo¬
min je begnil v daljni domači kraj in se videl pri
božjepotni cerkvi na Stari gori blizu Čedada. Z njim je
bila tudi — ona. Ko sta se namolila pred Materjo božjo,
sta postala tudi ob glumačih in piskačih, ki so na tra-
tini okoli cerkve zapeljevali mnoge božjepotnike,
željne bolj zabave nego milosti. In komaj jo je krotil,
tako ji je bilo všeč tudi tisto, kar na božji poti biti ne
bi smelo.

Pa vse tisto razume prav šele zdaj, ko so mu zi¬
darji povedali, da je pustila otroka in pobegnila z ne¬
kimi glumači.

In za tako d rajno je ubil človeka in zgubil domo¬
vino, si zagrenil življenje in obtežil vest...! Vest ga je
začela peči.

Ali je vreden lepe ljubezni, ki mu jo zvrhoma daje
nevesta Jelena...? Ampak potrudil se bo, da je bo
vreden, kakor je je potreben!

»Da se le opat ne bi kaj upiral...!« ga je skrbelo,
ko se je bližal Stični.

XVIII.

Urh Ljubljanski je bil tačas v hudem precepu. Srce
mu je želelo, da bi zavihral na Svibno in odločno za¬
snubil grofično Zofijo, dolžnost ga je pa vezala, da ni
mogel nikamor.

Ogrska država že skoraj dve sto let ni več rinila
v zahodne dežele, velikašem svojim pa tudi ni branila,
če so s četami klatežev in razbojnikov uhajali čez mejo
in plenili in divjali z ognjem in mečem, kakor njih
pesjanski predniki Obri.

150

Čeprav torej nihče ni mislil na vojno države z
državo, Urhu je vendar bilo skrbeti, da se dežela, po¬
sebno Savinjska in Slovenska krajina, pripravi za
obrambo.

Dan za dnem so na ljubljanski grad prihajali brzi
sli in vedeli zmerom bolj, da se tam za Dravo širijo
vesti o drhalih ogrskih divjakov, ki hočejo čez mejo.
To vse mu je prizadevalo dosti dela in skrbi. Obenem
ga je pekla huda srčna bolečina. Majnhalm Višenjski,
tako je slišal, venomer lazi na Svibno in se sladka okoli
Zofije, ta ga neki prav rada gleda in oče se kar samo
smehlja.

»Zvodnik stari!« je renčal sam vase. »Kaj je po¬
zabil, da je hčer obljubil meni?«

Mislil je sem, mislil je tja in naposled dal poklicati
pisarja Sladkonjo.

Tomaž Sladkonja je bil Ljubljančan iz stare stare
hiše. Starši so mu bili bogati trgovci in niso imeli dru¬
gih otrok. Ko je napol odrasel, so ga poslali v Čedad,
da bi se izšolal za učenega moža. Preden se je izšolal,
so mu umrli. Ostal je sam. Naveličan, kakor je bil, je
brž pustil šolsko učenost in se lehkomiselno spravil nad
dediščino. In ni bilo več dolgo, pa jo je lepo zakockal
in zaveseljačil. Postal je čisto ubog in še bolj sam. A
ker je bil vendarle učen človek, saj je znal pisati in
brati, izbrano govoriti, skladati pevne pesmi in jih s
plunko peti, je dobil službo na gradu. Urh ga je zelo
cenil zaradi te učenosti in zaradi druge porabnosti.

»Ko le vinski ne bi bil tako!« se mu je včasih smeh¬
ljal, če je preveč motoglavil in dišal po vinu.

Tomaž Sladkonja je vstopil in je bil tudi zdaj ves
težak, da je po sobi udaril vinski pidi, kakor če bi čep
odletel sodu.

»Kakov pa si spet?« ga je Urh pogledal napol neje¬
voljno, napol dobrovoljno. »Glej, na pot sem te hotel
poslati, pa kaj, ko vem, da še na kon ja ne prideš, nikar
da bi opravil, kar bi ti naročil!«

»Resnično, resnično vam povem, silni gospod voj¬
voda, včeraj je bilo, kar je bilo — danes se nisem še
odteščal z vinom, čeprav sem žejen kakor kanja pod
nebom! «

»Pojdi, 'V mrzlo vodo potekni betico, da se ti iz-
kadi tisto!«

»Bom. A če  bi se vendarle še držalo kaj včeranjega
dne, v sedlu bi mi prešlo vse, preden bi se gobec spenil
konju!«

»Ali bi se upal na pot?«

»Ta trenotek! Samo meček bi si opasal in ostrogo
privezal na peto, pa bi šel na dno pekla, če bi mi
ukazali!«

Urh se je molče smehljal, potlej mu je dejal: »Pri¬
pravi se, na Svibno pojdeš!«

»Bom, precej, še odžejal se ne bom prej!« se je
učeni služabnik priklonil in šel, da bi si zbral sprem¬
stvo. '

(Jrh se je medtem spravil, da bi za grofa Ostro-
vrharja napisal vljudno pismo. Pisal je, izbiral besede,
pisal in pihal od jeze, pa so same trde, nevljudne in
neprijetne besede silile s peresa.

Nak, nič pravega ni mogel napisati.

»E, Sladkonja nat nese kar ustno poročilo!« se je
naposled odločil. »Jako  bo bolj vljudno in prijazno,
čeprav bi ga napol pozabil spotoma.«

»Pisanja ti ne dam nobenega — še zgubil bi ga do
tja,« je rekel, ko se je Sladkonja prišel pokazati.

»Pa mi kar tako naročite, vse bom opravil po be¬
sedi natanko!«

»Da. Na Svibno pojdi, gospodu Otonu grofu Ostro-
vrharju se lepo pokloni in ga vprašaj, kdaj sme Urh
grof Ljubljanski priti snubit grofično Zofijo!«

»O, slava Bogu, kaj ženite se? In jaz pojdem —
kako bi rekel? — skoraj snubit!« se je Sladkonja vle¬
kel iz pasu in dvigal roke.

»Vprašaj samo, kar sem ti naročil, in pol lej se brž
napi j, da mi katere ne zablodiš!«

»Bom, kakor ste ukazali!« se je še dalje navduše¬
val. »In da bi bili srečni, vam želim: vino da bi pili,
devet let staro; rod slavni da se vam ne bi opustil tja
do sodnega dne ne; živine naj se vam zaredi, da je še
kuga ne bi mogla zatreti, ovac pa toliko, da jih v vse
staje ne bi mogli spraviti!«

»Že dobro, hvala!« je Urh rekel. »Zdaj pa pojdi!«

152

»Na zveličanje svoje duše se vam verim, da si za
tak posel niste mogli izbrati boljšega sla!«

»In trezen mi pridi na Svibno!« mu je zabičil.

»Svojo čast vam zastavim, da se ga ne bom pri-
teknil, vso pot ne!«

In čez pol ure je s četico peterih suličarjev že v
živem diru jahal čez Poljane in Sotesko proti Sostremu.
Ježa ga je res čisto streznila in zbistrila. V Sostrem se
je ustavil za kratek počitek pred krčmo, ki je ob cesti
prestrezala popotne in jih mudila z jedjo in s pijačo.

»Odrgnite konje in malo zobat jim dajte, pa dušo
si brž privežite!« je ukazal in razjahal.

Vroče je bilo, žejen je bil kakor ob ajdovi setvi
kepa na njivi, piti pa smeš ne, svojo čast si zastavil,
da ne boš!

»Človek res ne sme biti prenagel!« se je kesal ka¬
kor še nobenega greha tako ne. Vsaj gledati ne kaže,

je, da bi poiskal oskrbnika na sostrškem gradu, ki mu

odoval Ortolf, brat Otona grofa Ostrovrharja.

je gos

kako se bodo tile zalivali z božjo kapljico. Spomnil se

_ ___I_šle«

ipodoval Ortolf, brat Otona p
Šel je brž proč, da bi mu skušnjava bila manjša in muka
odpovedi lažja, pa je že spotoma srečal oskrbnika in
zvedel, da je tudi gospod grof že davi odšel na Svibno.

»Gospoda od vseh strani te dni hiti na Svibno,« je
oskrbnik pravil.

»Kaj pa je?« se je Sladkonja nekoliko vznejevoljil,
češ, stari Ostrovrhar ne bo prave volje za ženitovanj-
ske misli, če res ima gostov poln grad.

»Grofična Zofija je še neomožena, čeprav je bo¬
gata in lepa,« se je oskrbnik nasmehnil.

»Pa ne, da bi Svibenjski možil hčer?« se je oni
ustrašil, sam ni vedel zakaj.

»Zdaj nemara še ne; tja na jesen ali pod zimo pa
bo kaj takega, pravijo.«

Sladkonjo je kar zeblo od skrbi za nevesto. »Go¬
spod bo od togote poskočil do stropa!« se je že zdaj bal
plitvega Urha. »Še meni se potlej lehko kaj pokrha!«

»Ampak gospoda ne vre tja samo zaradi nje; tudi
ne za lov ali katero drugo zabavo,« je oskrbnik drobno
gledal in skrivnostno šepetal. »Prešteti se hočejo, pre¬
šteti, le meni verjemite!«

»Mora vedi, kaj česnaš!«

»Joj, kaj res ne veste?« je oskrbnik pogledal še
bolj drobno. »Da Ogri škilijo čez Dravo?«

Sladkonja je molčal, oskrbnikova prevelika in pre-
zaupna zgovornost mu ni ugajala.

»Tako gotovo, kakor gotovo je Bog v svetih ne¬
besih, utegnejo zdaj zdaj bušiti čez Savinjsko krajino
v Posavje in Slovensko krajino!«

Pa Ljubljančan je zamahnil z roko, poklical
spremstvo in urno odjahal po stari poti skozi Tre-
beljevo in Šmartin. Pot je ves čas šla navzgor, navzdol,
največ po v.uu  liribja, in je bila kaj utrudljiva. Pod
klancem današnje Liberge je stala stara krčma, znana
o dobrem vinu in zgovornem krčmarju. Tomaž Slad-
onja se je spomnil obljube, da se tja do Svibnega ne
bo priteknil vina, se milo pokesal in ozrl po soncu.

»Čez poldne je že,« je
se, da ne bomo na Svibno
liani!«

»Saj sem res že prazen, da se vidi skozme!« je star
suličar pokimal in skočil s konja, drugi pa za njim.
»Na takem potu se po človeku vse pretrklja in pre-
peha, da skoraj ve ne več, kje se ga vamp drži.«

»Tudi klekam bo prav,« je drugi suličar priteknil,
»saj so že vse klekaste od samega klekanja po teh
grbastih vicah!«

Krčmar je že stal na pragu, se klanjal do pasu in
vabil: »Le noter, o vitezi plemeniti, le noter, za mizo in
ukazujte, o junaki, — danes je pri meni pol za denar,
pol pa kar tako!«

»In tisto ,tako‘ bo potlej močno drago — saj vemo!«
se je suličar smejal.

»Tako dobro in ceno nihče nikjer več nič ne dobo,
zgolj pri meni zmerom, ponoči in podnevi, pozimi in
poleti, po soncu in po senci!«

Suličarji so brž oskrbeli konje in prekobalili klopi
okoli mize pod lipo.

»Zdaj pa nosi in pravičen bodi pri meri in vagi, če
ne bo zate hudo hudo!«

»No, no, ne bo, ne bo!« se je krčmar obrnil in brž
prinesel prekajenega ovčjega mesa. zmesnega kruha
in velik vrč rebule.

dejal suličarjem. »Ustavimo
prišli preveč lačni in upe-

154

prav!« se

»Stoj, mož, da je ne doboš!« se je stari suličar delal
hudega. »Kajne, rad bi, da bi se ga nazobali? O, pa ne
boš! Domačega vina najprej prinesi, da bo za potrebo;
vroče je, žejni smo!«

»Rebula bo pa potlej za srce in za kri —
je zviti krčmar smehljal.

Tomaž Sladkonja je s tekom obiral meso in pil kar
— vodo in v duhu lasal samega sebe.

»Tako je, če je človek prezgovoren, kadar je oka¬
jen od vinskih duhov! Precej se mu kaj zareče, da mu
je potlej krvavo žal!« se je spet bridko kesal prenagle
prisege, ki jo je davi prisegel na čast. Tudi suličarji so
se mastili z mesom, zalivali pa so z domačim vinom,
rdečim in kislim, kakor bi bilo iz samih drnulj. In ko
so se podstavili z jedjo in si grlo poplaknili s tistim
kislim vriskom, so ukazali: »No, za potrebo je bilo
tako, tako — prinesi zdaj še za kri in za srce!«

»In ne delaj čudeža iz vode, da se ti ne primeri
kakor našemu Plavcu v Ljubljani!«

»Jehata, saj res!« je krčmar vedečno postal ob
mizi, a se urno zbistril in brž rebulo postavil pred
dedce. »Kaj je tisto res bilo?«

»In še kako res!«

»Da je bil v besedi in zvezi s hudičem samim?«

»Vsa leta že, odkar je krčmaril, da boš vedel! Vino je
ničil in pridil, potlej pa hvalil kakor ti in drago prodajal!«

»Pa ga je res hudič otel iz grajske ječe? Mimo
vseh straž?«

»Ne otel — vzel, vzel!«

»Ali je kdo videl?«

»Zaprt je bil v najgloblji ječi, po vrvi so ga spu¬
stili vanjo in po vrvi so mu podajali kruh in vodo. Kar
ti je ječar potegnil nazaj, kolikor je pravkar spustil
doi. Drugi dan tudi tako, tretji dan nič drugače. Spustil
se je sam dol. Pa dedca Plavca nikjer! Hudič ga je
vzel! Kdo pa?«

»In prav je, da ga je vzel!« je še drugi privoščil.
»Vselej me je betica bolela, kadar sem se nalokal nje¬
gove cuckovine!«

Suličarji bi bili že nekoliko oplašenemu krčmarju
nemara natvezili še nekatero resnično ali pa iznajdeno,
pa jim je Tomaž Sladkonja razdrl zabavo.

155

»No, dosti bo, na konje!« je velel. In so jahali čez
Dolgi rt in Presko in dalje. Pot je postajala nekaj
zložnejša, suličarji so bili vsi dobre volje, konji siti in
spočiti, le on sam se je od kesa kislo držal in tiho dušal,
da v vinskosti ne bo prisegal nikoli več.

Kesno popoldne so prišli na Svibno. Sostrški oskrb¬
nik ni bil lagal. Grajski vratar je povedal, da so tu
gospodje Celjski, Vovbrški in Sovneški, Ptujski in
Mariborski, Rajhenburški in Laški in še dosti dosti
drugih, samo imena da so mu ušla iz spomina. Vsi hlevi
so bili polni konj, dvorišče in povsod pa natlačeno
oprod in suličarjev. A Tomažu Sladkonji, poslancu naj¬
večjega deželnega gospoda, so vendar še našli prostora.
Sam gospodar, ki baš zdaj ni pričakoval Urhovega bli¬
žan ja, je skrbel, da se mogočnež z ljubljanskega gradu
ne bi s čim žalil v svojem poslancu.

Potlej je v posebni sobi sprejel njegove poklone in
kar je naročil Urh Ljubljanski.

»Prav zdaj imam v gosteh dosti prijateljev, da se
pomenimo o pripravah za obrambo zoper Ogre,« je
stari Ostrovrhar preudarno odgovoril in se potrudil,
da ne bi pokazal, kako nevšečna mu je Urhova želja.
»Tako mi je res težko govoriti o svatbi, preden ne bo
spet popoln mir v deželi. Gospod Urh grof Ljubljanski,
ki nam je v vojni prvi vojvoda, bo razumel odložitev
tako važne odločitve. — To mu povej kar najprej! A
povej tudi, da bom z vseh stolpov svojega gradu dal
trobiti vdan, vesel pozdrav vedemo močnemu gospodu
vojvodi, če bi me kljub temu odgovoru račil počastiti
s svojim imenitnim obiskom!«

Tomaž Sladkonja je dobro čutil, da se stari grof
izmika moškemu odgovoru, ker se mu je nemara res
prislinil že kateri drug ženin za lepo grofično Zofijo.

»Vse natanko po besedi bom svojemu gospodu spo¬
ročil, kar ste mi, veleplemeniti gospod grof, račili po¬
vedati!« se je globoko priklonil in si prizadeval, da bi
zatajil slabo voljo, ki se mu je dajala ob misli, kako
čemeren in siten bo Urh, ko bo zvedel za ta odgovor.

»In zdaj se odpočij in okrepčaj po dolgi in hudi
poti! Potlej pa se bomo vsi vkup malo pozabavali.
Potujoči pevec, glej, se mi je zglasil na gradu!«

156

To ga je prav prijetno dregnilo in mu nekoliko
odrinilo skrb in nejevoljo. Saj je sam skladal pesmi in
jih s plunko prepeval ob velikih prilikah posebne sve¬
čanosti ali vesele pijanosti.

Zelo je bil vedečen na potujočega pevca, ki mu je
poklic, da hodi od gradu do gradu in gospodi poje
pesmi o junakih in o ljubezni. Lehko, da je mojster,
velik mojster sam iz sebe, lehko tudi, da le za drugimi
pevci pobira pesmi, ali pa jih sklada samo, če kdo na¬
roči. Da, tako ga je zanimala pesem tujega pevca, da
se ni hotel napiti, čeprav mu je Urh velel, naj se napije
po opravljeni nalogi; samo dušo si je privezal, da
omedlel ne bi od žeje in želje po vinu.

In potlej je bilo lepo.

V veliki viteški sobani so se zbrali gospoda in po
šegi tudi vsa domača grajska družina in služinčad.

Zmračilo se je že. Prižgali so plamenice, ob vsakem
čelešniku je stal sluga, da bi stregel plamenici in jo
usekoval.

In pevec je stopil v sobano. Mlad človek z zago¬
relim licem in s kodravimi rumenimi lasmi, ki so mu do
ram padali izpod rdeče bagrene čepice, okrašene z dol¬
gim čapljinim peresom. Oblečen je bil v kratek pisan
životnik z nagubanimi rokavi in v tesne hlače iz mo¬
drega sukna. Čez ramo mu je visela plunka; ob levem
bedru kratek meč, ob desnem pa lična torbica iz rde¬
čega bagra.

Že pri vratih si je desno roko položil na srce, z levo
mehko zakrilil predse in se s pripognjenim kolenom na
vse strani priklonil gospodi in vsem.

»Od gradu do gradu me nosi pesem časti in hvale,
o veleplemenita gospoda!« se je povedal glasno in
jasno.

»Na čigavo čast in hvalo poješ, o pevec?« je go¬
spodar vprašal.

»Pojem na čast junakov slavnih in gospodičen le¬
pih, o veleplemeniti gospod grof!«

»Poj, poslušali te bomo, če bo kaj nrida in če ne bo
spotekljivo.«

Pevec je iz neder počasi potegnil zvit pergamentni
list in dejal pobožno: »To je rokopis pesmi. Sam sem

157

jo zložil in na plunko ubral. In ponosen sem nanjo,
kakor je junaški vitez ponosen na čast svojega meča!«

»Pravično je, kar si dejal!«

»In mila mi je pesem in draga kakor kralju kra¬
ljevina!« Dvignil je list in ga poljubil. »V njej mi je
vsa modrost in učenost, vsa moč glave, srca in duha!«

»Bog ti pomagaj, o pevec, lepo si se nam povedal
— zdaj pa zapoj!«

In pevec je brenknil v struno in začel peti o hudih
bitkah z ogrskimi razbojniki in o junaških delih sil¬
nega junaka — Otona grofa Ostrovrharja.

Vse oči so se obrnile v gospodarja, ki je od pre¬
senečenja in ponosa ves rdeč in žareč strmel v pevca
in se smehljal.

Ko je pevec obrenkal grofov krvavi meč in kup do
rogovile presekanih razbojnikov, je sprevrgel pesem
in glas in sladko zapel o grofični, lepi beli cvetki na
Svibnem, ki bi jo hraber in pobožen vitez rad presadil
v svoj slavni stari grad. A vitez se boji. ali nemara še
vreden ni, da bi lepa bela cvetka krasila njegov dom.
Ta dvom ga venomer in čezdalje huje boli, samo še v
prošnji in želji živi: »Ljubi me, cvetka moja, zaželena,
zame od tebe lepša ni cvetka nobena!«

Joj, zdaj je rdela grofična Zofija! In prijateljice
Eme se je spominjala in v mislih iskala Majnhalma.

Od sramežljivosti je rdela in od ljubezni je gorela
in od veselja je vsa žarela!

Pa še nekdo je od skrbi rdel in klel. Tomaž Slad-
konja. Pesem o povzdigovanju Ostrovrharjevega ju¬
naštva mu je šla še mirno mimo ušes; pesem o cvetki
in o vitezu, ki bi jo rad, pa ga je poparila in pograbila.

»Prisegel bi na svoj sveti krst: vse je naročeno,
pevec in pesem! Cvetka je Zofija! Kdo je vitez?« se ie

f rrizel. — Da, nekdo bi rad izpodnesel noge Urhu Ljub-
janskemu, mu je švigalo po glavi. »Pal bom pa tudi jaz
prav trdo, če mu prinesem tole novico!« Malo se ie
zagledal predse, stopil korak naprej in prosil, ali bi
tudi on smel zapeti.

Gospoda je glasno dovolila in ga pohvalila.

»O božanski pevec,« se je obrnil do pevca, »daj mi
plunko, da ti odpojem z isto struno!«

158

Tuji pevec je pel zares lepo, učen je bil za to.
Čisti in polno zveneči glas je vsem segel v srce. Pevec
je veroval vase, ni se bal tekmeca.

»Na, poj z njo!« je dejal in kakor otroka z obema
rokama dfal plunko Sladkonji. »Rad, z vsem srcem te
bom poslušal!«

Tomaž Sladkonja je precej spoznal, da je pevec res
mojster in da mu ne bo enak ne v glasu ne v igri, nikar
da bi ga presegel in premagal tudi uri gospodi; ali z
vinom si je bil čvrsto že privezal dušo in ji navrgel še
toliko, da se mu je srce ogrelo do pogumnosti in so se
misli zdramile in ubrale.

Skromno se je priklonil na vse strani in se mirno
povedal: »Ne, nisem mojster pevec svobodnih nebesnih
višav, o veleplemenita gospoda, ob tla sem privezan
v knežji službi; nimam velikih besedi o slavnih junakih
in ne znam sladko peti sladkih stvari o nežni ljubezni
in nimam je pesmi na pergamentu častitem — zapel pa
jo bom, kakor se mi je po volji božji dala današnjo
to uro!«

»Moških nam jih veš in ponosnih,« ga je gospodar
Ostrovrhar pohvalil, »zapoj, razveseli nas, o pevec v
knežji službi!«

In Tomaž Sladkonja je pel o nekem mogočnem
vojvodi, ki budno straži in bedi, da se gospodi ne zgodi,
kar zanjo dobro ni. In kako se zbirajo junaki pod nje¬
govo zastavo gospodi in vsem v brambo, čast in slavo.

Glas njegovega vinskega grla ni bil prav čist, zato
pa močan in čudovito ubran s plunko. In stihi, gladki in
sladki, so se pevcu delali kar sami.

Vse je strmelo vanj in ga šepetaje hvalilo, pesem
jim je bila povšeči prav močno.

Odhrknil se je, pobrenkal s struno in milo zapel
dalje, da junaški vojvoda samuje s knežjo krono, a
snubi knežno, ker sami je ne mara več, čeprav mora za
vojno brusiti meč. Knežni se l jubezen do njega rahlja,
to pa se kar tako preboleti ne da, srce mu trepeta in
trepeta: »Preozke so stezice, pretemne so noči, zaman
so mi solzice, velike tvoje so moči!«

Stari Ostrovrhar in Zofija sta bila bleda kakor zid,
tako ju je pesem prizadela. Prav dobro sla razumela,
kam Urhov poslanec meri. A Urhov pevec je še pel:

159

»Nad vse sem ljubil te, dušo bi zate bil dal; zdaj
pa že gotovo je, da drug te mi je ukral!«

Po sobani je zagrmela pohvala nepoklicnemu, a
mojstrskemu pevcu. Vsi so ga občudovali in izpraševali,
odkod so mu take lepe pesmi.

»Iz srca in duha, saj sem povedal!« se je Tomaž
Sladkonja nerodno branil.

Dobro se jim je zdelo in radi so videli, da se je
tudi med domačini našel pevec, ki se upa meriti s po¬
klicnim tujim pevcem.

in Gunter grof Celjski, čigar rod se je že dolgo
pisano gledal z rodovino koroškega vojvode, mu je
dejal: »Všeč si mi. Če si boš kdaj prebiral službo, vedi,
na gradu v Celju jo doboš precej!«

Tudi gospodar je moral katero ziniti, čeprav je bil
nejevoljen na drznega pevca.

»Ali te pesmi si se vendarle že učil doma?« ga je
izpeljeval.

»O, če bi bil vedel, da mi jo bo peti, bi se je bil
učil leto in dan!«

»Tega ti ni treba, mojster si!« se mu je potujoči
pevec priklonil. »Srečen sem, da sem te slišal, o mojster!«

A temu je postalo sitno, mučno. Slava, ki je nikoli
ni iskal in ki z njo ni vedel kaj začeti, °*a je bolela in
skrbela. Kar nerodno mu je bilo ob domisleku, da bo
gospoda po gradovih govorila o njem. Urh, prazni in
plitvi mogočnež, bi mu utegnil to še zameriti.

— Ko se je drugo jutro odpravil s Svibnega, se
mu je pridružil tuji pevec in je šel z njim do Šmartina.

Počasi je izvlekel iz njega, da se je pred Svibnem
mudil v Trebnjem in da je tam napisal pesem, ki se je
tako prikupila Svibenjskim.

»In kam pojdeš zdaj?«

»Zdaj? Naravnost v Višnjo goro. Tudi Višenjskini
bo všeč, mi je dejala grajska gospa v Trebnjem.«

»Kar je lepo, je všeč vsakomur!«

»Komaj. Sicer mi trebanjska gospa ne bi bila ve¬
lela, naj se gredoč oglasim tudi v Stični in spovem
menihu, da mi bo Bog odpustil pesmi, ki zmerom res
niso za vse.«

»Pa se boš spovedal?«

160

»Bom, ko bom spoznal, da ni prav, kar počnem!«

Tomaž Sladkonja je tako zvedel, da je pesem bila
tudi naročena, kjer je bila narejena. In prav je slutil.
Grofinja Ema je v gradu zadrževala umnega pevca in
mu počasi naročala, kakovo pesem naj naredi in kam
naj z njo hiti.

»Ali bo moj gospod gledal debelo, ko bo zvedel,
odkod mu krepelca letijo pod noge!« se je pisar Tomaž
muzal.

Raznotere misli so se mu dajale vso pot. Kaj bo,
kaj bo? Naročena pesem tujega pevca je povedala,
zakaj se snubitev nemara ne bo posrečila, a njegova
pesem, dana sicer z vso zmožnostjo in v preveliki zve¬
stobi do gospodarja, se je zamerila na Svibnem in ga
utegne očrniti še doma. Bolj ko se je bližal Ljubljani,
bolj ga je peklo vse vkup.

»Naj bo, kakor bo!« je naposled stresnil z glavo.
»Tudi v Celju se kruli peče in sodi najbrž ne donijo
prazno!«

— Sonce se je nagnilo že prav močno, ko je na-

r iosled ves truden, prašan in potan prišavral na ljub-
janski grad. Urh ga je spazil že od daleč.

»No, brž povej, kar veš! Pa ne, da bi imel tudi
pismo?« ga je prestregel, da se še preobleči ni utegnil
in ne grla splakniti.

»Pisma nimam nobenega.«

»Nimaš. Pojdi z menoj, da mi vse poveš!« je uka¬
zoval in pred njim šel v svojo bivalnico. Tam mu je
moral natanko povedati odgovor gospoda Sviben jskega.
Urha so vse barve spreletale, sapa ga je dušila, svet se
je podiral nanj.

»Koliko si ga izpil. preden si prišel na Svibno?« je
grdo gledal pisarja, ker ni prav verjel, da je Ostro-
vrhar zavrnil snubitev.

»Ne kaplje ne. kakor sem se vam zarekel, čeprav
mi je bilo skoraj skoprneti od žeje!« se je odločno po¬
udaril. »Suličarji naj pričajo, če svojemu pisarju ne
verjamete!«

»Ti ne bi bil ti. če bi to bilo res!«

»Kaj pa čast. ki sem se zareke! nanjo?«

Urh je razdražen iskal prave besede, kako bi z
eno samo ponižal pisarja, ki se hoče nekaj rej^enčiti.

161

»Ukazali ste mi, naj se odžejam šele, ko dobom
odgovor na vaše vprašanje,« ga je ta prehitel. »Pa se
nisem; samo dušo sem si pridrgnil, da omedlel nisem od
utrujenosti in žeje.«

»Če sem ti ukazal, zakaj se nisi?« je Urh začel
sitnariti, ker mu je služabnik odgovarjal preodločno.

»Nekaj mi je reklo, da nimam še vsega odgovora,«
se je mirno branil, čeprav je od jeze vse pokalo po
njem.

»Kaj si to posnel iz grofovih besedi?«

»Da. Rekel je, da se je na gradu zglasil potujoč
pevec. In da gospoda včasih govori z usti takih pevcev,
tako veste; in da se sam poskušam v tej umetnosti.

tudi.«

»Kadar si pijan!«

»Tačas sem najbolj svoj in pravi!« je skoraj neje¬
voljno popal. »A zdaj mi je bilo do tuje pesmi, z bistro
glavo sem jo hotel slišati! V njej je bil pravi odgovor
na vaše vprašanje!«

»Kaj —? Kaj praviš —?« je Urh poskočil. »Pisar
Tomaž, nikar, grdo se igraš, če ti vinska glava sklada,
kar res ni!«

»In tisti pevec je potlej pel o strahovitih junaštvih
slavnega viteza Otona grofa Ostrovrškega, ki je Ogre
neki sekal kakor tlačan drva na tnalu!« je Tomaž
preslišal in čuvstveno skoraj po besedi pravil vsebino
vse dolge pesmi.

Urh se je sprva podsmešno smehljal, potlej pa že
krohotal. »Pesmi nisem slišal, a dobro jo znaš pripove¬
dovati, klek te polomil!«

»Auti dobrega spomina sem!«

»Junaku je bila pesem močno všeč, kajne?«

»Mislim. In tudi pesem, ki jo je pevec potlej še pel
na čast grofični, se je vsem zdela prav lepa!«

Zaničljivi smeh je Urha ob priči minil.

»Pa je tudi pel kakor slavček v grmu, lepo in
sladko, da je vse strmelo in drhtelo!« se je Tomaž
Sladkonja še bolj ogreval in topil v sladkosti pesmi, ki
jo je skoraj po besedi ponavljal.

Urh je nemo strmel vanj.

»Cvetka je grofična, sem pogodil, kdo je njen vi¬
le/. me ni skrb.« je pisar nedolžno dostavil.

11 Več. 85.

162

XIX.

Na višenjskem gradu se je dosti spremenilo.

Majnhalm je po Slovenski krajini obiskoval gra¬
dove in obnavljal prijaznost z gospodo, ki ga že dolgo
ni več kaj marala. A ko se je zdaj razvedelo, da se
ženi pri spoštovani in bogati Zofiji Ostrovrški, so mu
radi pozabili dosedanje nerodnosti in razuzdanosti.

Najrajši in največ je seveda hodil na Svibno.

»Prej moramo pregnati Ogre, če bi se res prikazali,
potlej pa naj bo svatba!« ga je Zofijin oče odrival in
tolažil.

A da se z Ogri bo res treba udariti, že ni nihče več
dvomil. Na gradu in na vasi so govorili o tem in se
povsod pripravljali s prav veliko hitrico.

Tudi Marjetin oče je odrival svatbo.

»Vsa dežela misli na brambo in je v skrbeh zaradi
ogrskih razbojnikov, mi pa bi pirovali?« je stari grof
šumbreški dopovedoval bodočemu zetu.

»Saj ne silim več!« se je Ditrik branil.

A stari se je njegovi sramežljivosti tiho smejal m
mu nekoč dejal: »Prestar sem in pretrd v udih, da bi
mogel še iti na divjake. Veš kaj, ti mi vodi šumbreško
četo!«

Ditrik je tako zdaj imel* dosti dela in skrbi in je
laže potrpel.

Le Henriku se sreča odnikoder ni zasmejala. Poni¬
glav in otožen je gledal za bratoma, kadar sta vihrala
vsak k svoji golobici.

»Oh, samo mene noče nobena!«

Rana se mu je zacelila, roka pa vendar še ni dobila
prejšnje moči. Tako je ostajal sam in gospodaril, saj
onih dveh skoraj nikoli ni bilo za dolgo doma.fin ni¬
kamor ni hodil, še na lov ne prav dosti. Pa tudi njegove
druščine ni iskal nihče; vsak se je bal njegovega stru-
penskega jezika in slabega imena. Le pater Konrad se
ga fd izogibal. Obiskoval ga je, dokler je bil bolan,
in ga ni čisto zapustil, ko ga je ozdravil.

»Bog vas sprejmi, gospod pater — dolgo vas ni
bilo!« ga je neki elan spet pozdravljal vesel.

»Kajne? Veste, za mali Šmaren ■smo dosti spovedo
vali in obhajali. Saj je ljudstvo naredilo iz naše cerkve.

163

ki se gradi šele komaj v en konec, že kar nekako
božjo pot.«

In že je zajel sapo, da bi, kakor je že večkrat, tudi
zdaj prav narahlo skušal geniti srce nespovedanega
grešnika, pa ga je oni prehitel: »Kako pa kaj zidava?«
je zasukal pogovor, da bi se ognil pomenku o verskih
rečeh, ki so ga vselej tako neprijetno dregale v vest.

»Zidava? O, prav lepo, samo počasi, počasi; svet je
kamenit; temelji, kleti — za vse je treba iti v živo

skalo.«

»Če vam je tlačanov premaio pri delu, kar povejte,
pa vam jih naženem še več.«

»Bog vas obvaruj v svoji milosti!« se je pater
Konrad zahvaljeval. »Ali nekaj drugega je. — Da se je
Rodanina Jelena s Peščenjeka omožila z našim volar¬
jem, veste, kajne? Zdaj so njeni bratje prišli do našega

E atra opata in ga prosili, da bi jih vzel v službo; z njimi
i prišla tudi Rocfana, njih mati; tako bi živeli spet vsi
vkup. Naš pater opat bi jih sprejel rad, potrebni bi bili
za stražo in obrambo.«

»In bi zalegli za celo kopo prav hudih brambovcev!«
se je Henrik nasmehnil. »Živina močna, kakovršna so!«

»A kaj bi rekli vi, skrbi našega patra opata. V vaši
gospoščini živijo, brez vašega dovoljenja jih ne more
sprejeti.«

»O, brez skrbi, gospod pater!« se je Henrik dalje
smehljal. »Za oba brata in zase vam dam Rodano in
njene velikane.«

Rodana in njeni se nikoli niso menili za svojo
gosposko. Živeli so bolj svobodno kakor svobodnjaki
sami, in grajski so se delali, kakor da ne vedo več zanje.
Kajpak, bali so se jih, premočni so jim bili in predivji.
če jih je kdo dražil.

Pater Konrad se je ves srečen zahvaljeval; pa tudi
Henrik je bil vesel prilike, da se grad znebi silnih
velikanov in lovcev, obenem pa ne utrpi nič svoje
oblastnosti, marveč še pridobi, ker ne bo več treba
trpeli njihove tihe upornosti in ne bodo mogli več
z večnim lovom zatirati divjadi.

»Kaj  pa ti počno?« se je pater Konrad potlej še
zanimal za ljudi, ki so si zunaj gradu dali opraviti z
raznimi deli*

164

» I o vse bo zoper ogrske razbojnike, če bodo smrček
pokazali čez mejo!« se je Henrik zresnil in s patrom
postal ob tistem delu. •

Na majhni tratini pod gradom, s čigar stolpa je
vihrala rdeča vojna zastava in velevala, naj se pri¬
pravi, komur bo iti na vojno, je že nekaj dni noč in
dan gorel velik ogenj. Ob njem je venomer pelo na¬
kovalo. Grajski in tlačanski kovači so s pomagači va¬
rili in kovali nova kopja in ostrili sulice, ki so jim
hlapci belili in gladili toporišča in jih nad plamenom
sušili in palili. Se drugi so iz vrbja pleli ščite in jih
prav tesno in na debelo oblačili s suhimi, napol ustro¬
jenimi govejimi kožami.

»Bog pomagaj!« se je menih prekrižal. »Kaj bi res
utegnilo biti tako nevarno?«

»O, zdaj že nihče ne dvomi več! Vsak dan čakamo,
da vojvoda po deželi razprši brze sle in nas pokliče.«

»Ali bodo tudi tlačani morali prijeti za orožje?«

»Nekateri. Pa jih ne bo treba morati. Sami se
oglašajo, vsi bi radi šli nad Ogre!«

»Čudno. Kaj so tako bojeviti?«

»Strahopetca res ni med njimi. Staro sovraštvo do
Ogrov je v njih; morda še od tačas, ko so Obri toliko
hudega prizadevali vsem tem in drugim našim domačim
krajem; pa tudi želja po plenu jih žene.«

Henrik je tako zdaj imel najbolj na misli, da se
orožje pripravlja in konjska oprema popravlja. Skrb
za delo na polju in za red med tlačani je prepustil kar
Hartviku, ki je tudi že okreval popolnoma.

In Hartvik, ki je zelo sumil, da ga je kdo domačih
česnil tačas v Stehanu, je bil tlačanom hudo gorak.

Višnjani so baš otavo sušili na travnikih ob Vi-
šenjci in po senožetih pod hosto, pa se je Hartvik pri-
podil mednje: »Vrzite vse iz rok in narežite vsak za
dober naročaj vrbja in bekovja!« je ukazal. »Viter
zmanjkuje za ščite.«

»Deževalo bo še pred nočjo, otava pa je suha, do¬
mov jo moramo spraviti!« se je Vitogoj upiral. »Tistih
šibin narežemo lehko potlej, tudi med dežjem.«

Grajski je zasukal konja in se pognal na grad.

»Kaj je obseden?« so tlačani godrnjali in hiteli,
da bi jih dež ne lovil.

»Ali pa prismojen?« so se smejale grabljice.

A ni bilo več dolgo, pa se je Hartvik vrnil s šestimi
oboroženimi hlapci.

»Kje so šibine?« se je zadrl na tlačane, ki so med
hlapci precej zagledali košek s palicami in so od strahu
kar otrpnili.

Vsi so molčali.

»Primite najprej Vitogoja, ki se je uprl prvi!« je
ukazal hlapcem.

In ti so zgrabili Vitogoja in ga privezali ob star
meklen, ki je umirajoč še rasel na grivi ob travniku.
Drugi tlačani so se zaprašili med vrbe in beke ob Vi-
šenjci in hiteli rezati šibine.

Vitogoj ni zinil nobene. A ko je Hartvik z debelo
brezovko, ki si jo je izbral iz koška, pristopil in ga
prvič počil čez goli hrbet, je zasikal : »Le udari.' brezec!
Samo pozabi ne, da ima palica dva konca!«

Hartvik se je krohotal in ga tepel, da je kri briz¬
gala iz raztepenega hrbta in da so se ihteče tlačanke
obračale proč.

»Ali imaš dosti, živinče uporno?« je dejal in od¬
nehal, ko se je Vitogoj začel tresti in na kup lesti.

»Zdaj pa pridno moli za srečno zadnjo uro, brezec
brezasti!« je Vitogoj rekel drhte in hripavo od bolečin
in togote. »Nagla bo, prav nagla!«

A Hartvik se je obrnil proti vrbam in bekam in
zavpil: »Da mi vsakdo in prav kmalu prinese na grad
šibin! Nisem še raztolkel vseh palic!« jim je zapretil
in odvihral, hlapci pa za njim.

Komaj je utegnil priti na grad. pa je po cesti pri¬
jezdil Hotimir, ki ga je Henrik davi poslal po Trlepa,
naj bi prišel na grad povedati, kako je z orožjem,
s hlapci in konji, ki mu jih je dati v grajsko četo.

Ko je ob Višenjci zagledal očeta, ki so mu tlačanke
krvavi hrbet oblivale z vodo. je zatulil od groze:

»Kaj je? Kdo ga je?«

»Ni treba vpiti, sin moj!« ga je Vitogoj krotil. »Saj
še jaz nisem, ko me je brezec mesaril!«

»Kri! Kri!« je sin besnel. »Zakoljem ga, kakor
prašiča ga zakoljem!«

166

»Stoj!« mu je oče velel. »Nikamor se mi ne geni!
Hartviku sem vračila dolžan sam, kakor sem mu ob¬
ljubil! Med naju se mi ne rini!«

Vendar bi se Hotimir bil najbrž zaletel res prav
hudo in spet sprl z gradom, pa ga je Živka umirila
s tiho prošnjo svojih zastrašenih oči.

»Na grad pa le moram, da povem o Trlepu, kar je
treba!«

»In ne spotikaj se ob Hartvika, hudiča brezastega!«
so ga tlačani svarili in prosili. »Oklal bi še nas, ko mu
bomo prinesli šibin!«

»Še prej skočim po Rodano!« jih je preslišal in
zajezdil konja, ki se je lakotno mašil z obiljem mrve.
»In ne oblecite se, oče, dokler ona ne pride in vam ne
namaže ran!« *

»Saj res!« so prikimali vsi, Živka pa je stekla v vas.
da bi ranjencu z doma prinesla oprano srajco.

Od Rodane je Hotimir neutegoma šel na grad.

»Gabrovci so pripravljeni, kakor zmerom,« je
pravil.

»Zakaj ni Trlep prišel s teboj, kakor sem velel?«
je Henrika pogrelo.

»Saj je hotel, pa ne bi bil prišel daleč, bolan je;
pravi, da ga mrzlica tare; Rodano naj mu pošljem, mi
je velel.«

Henrik je molčal in tuhtal, kako bi prav trdo po¬
tipal upornega Trlepa. Med mislijo in sklepom je bil
dolg most, nobene prave ni mogel ugeniti.

»Kdor išče, najde!« se je tolažil. »Našel jo bom pri¬
liko, pa jo bom!«

Tudi Hotimir je molčal in čakal, ali ga bo gospod
vprašal še kaj. In ko le ni bilo nič, se je zaletel in brez
premisleka povedal, kaj je Hartvik storil njegovemu
očetu.

»Ali res sme za tak nič skoraj ubiti človeka?« je
vprašal.

Henrika je pogrelo. Tlačana sicer ni škoda, ali
zdaj, tikoma pred bojevanjem z Ogri, je zelo nespa¬
metno rogovilice kazati tistim, ki bodo v bitki stali ob
tebi. Pa še nekaj je. Tale mladec se je močno prikupil
radu, ko se je rajši ženitvi odpovedal, kakor da bi se
al preseliti z domače zemlje. Majnhalm in Ema in

Ditrik bi bili hudi, če bi zvedeli, da ni v ojnice pognal
Hartvika.

»Precej boš videl!« je rekel in zaploskal. »Hartvik
naj pride k meni!« je ukazal služabniku, ki je vstopil.

Hartvik je pritekel in se nekoliko ustrašil, ko je
zagledal Hotimira.

»Zakaj si pretepel Vitogoja?« ga je Henrik mirno
vprašal. Hartvik je povedal.

»Tako?« je govoril že bolj trdo. »Če bi bil kakovo
uro kesneje dobil šibin, ki jih ne potrebuješ že danes
in jutri, ali bi bilo to res tako hudo? Kaj nisi grešil
sam, ko si od dela, ki se mudi, vzel šest hlapcev in šel
sodit, prenaglo sodit?«

»V strah je treba prijeti tlačane, ki se upirajo!« se
je prestrašil.

»Da, v strah je treba prijeti tudi služabnika, ki
brez gospodarjeve vednosti neumno gospoduje!« je
Henrik že vpil. »Pojdi, premislil bom, potlej te bom
sodil!«

Hartvik je bil ves zbegan in oplašen, kakor pes
v cerkvi, in je poniglavo šel. Precej za njim pa še
Hotimir. Na dvorišču ga je oni počakal. Nobene mu ni
rekel, samo gledal, gledal ga je strahovito grdo.

Hotimir, ki bi ga bil najrajši raztrgal, je postal in
zabavljivo vprašal: »No, kaj je?«

Pa Hartvik ga je kar še gledal, gledal in ga zgolj
z očmi drobil v prah. Hotimir se je zaničljivo nasmeh¬
nil in ponosno odšel.

»Prav si storil, da si gospodu zatožil tisto hudobo!«
so ga nekateri hvalili, ko je prišel z gradu in vse
povedal.

»In da si se nostavil in uprl tistemu brezcu!«

»Moško je bilo oboje, pametno pa ne!« je Vitogoj,
že ves v Rodaninih mažah in povojih, vzdihoval in od
bolečin pačil obraz.

»Nak, pametno ne!« mu je Ljubin pritegnil.

»Če bi se vsak postavil, marsikaj bi bilo drugače!«
so mladci modrovali med seboj.

»Jaz bi ga bil treščil kar po rilcu!« je grozil
mlečnozob tlačanček.

Živka je žarela. Kar je Hotimir storil, se ji je zdelo
prav junaško, čisto pametno.

168

Hartvik je drugi dan šel v Gaber. Malo, da bi se
ognil hudemu Henriku, malo, da bi videl, kaj tlačani
delajo in kako je res s Trlepom.

»O, če bi ga mogel pičiti!« se je spomnil srečanja
in ponižanja na grajski poti. In včeraj tista potuha
tlačanom, ali ga ni ponižala še bolj?

Prav slabe volje je prišel v Gaber in se brž spo-
teknil ob tlačane, ki so obirali jabolka in otresali
zgodnje hruške.

»Kaj nimate večjega dela?« je revsknil in ustavil
konja.

»N a j večje je zdaj to!« se je praznik Repnik vtek-
nil in si na drugo ramo predejal gnojne vile, ki jih je
imel na rami.

»Kdo te je kaj vprašal?« je konja pognal proti
njemu. »Kaj delaš tukaj ti?«

»Kaj tebi mar, brezec nepogledni?« je Repnik grdo
pogledal in nastavil vile. Tudi tlačani so se preteče
približali in vsak je imel kaj v rokah.

»Le stoj!« je dejal in obrnil konja. »Za to boš gnil
v najgloblji grajski ječi!«

»Ko boš prišel venkaj ti! Saj ti jo je gospod Hen¬
rik obljubil včeraj: ali ne?«

»Že vedo, že vedo!« se je ustrašil.

Tlačani so se hudobno zasmejali, a la jih je bre-
zasto pogledal in se zapodil proti Trlepovini.

»Ta upornost je Trlepovo maslo!« je pihal.

S I rlepovine je prihajal eden izmed Rodaninih
velikanov.

»Kaj pa ii tu?« ga je vprašal, revskati se ni upal
vanj.

»Opat me je poslal do Trlepa,« je oni mirno od¬
govoril.

»Opat — tebe? Kako to?«

»Joj, kaj ne veš. da nismo več na Peščen jeku? Vsi
smo v samostanski službi!« se je velikan smehljal.

Še to! Henriku se ne zdi, da bi oskrbniku povedal
kaj tako važnega .. .! A škrat vedi. kaj pleteničita opat
in Trle}).

»In kaj opat hoče I rlepu ?« je vprašal skoraj osorno.

»Pojdi, vprašaj ga!« je velikan zarenčal.

»Ali je Trlep doma?«

r

169

»Je: leži, bolan je.« \

Leži —. Torej je le res, da je bolan.

— Opat bi bil rad z ljudmi govoril o jesenski or ji
in o drugem kmetovanju. Zato je prosil Jrlepa, da bi
mu poslal tlačanov.

V Stično je tisto nedeljo res prišlo vse polno ljudi.
Opat je z menihi bil ves čas med njimi in se menil
o umni obdelavi zemlje.

: Orjite bolj globoko, pri vrhu je zemlja trudna!«

»Če grem globoko, obračam mrtvo zemljo,« je kme¬
tič dvomil.

»Zato pa je spočita. Gnojite ji dobro in spehajte
več brazd, da bodo kraji prav široki: večji bo pridelek
in boljši!«

»Kaj pa ondod, koder voda zamaka?« se je nekdo
domislil.

»Izkopljite odvodne jarke,« mu je opat ovrgel.
»Razbor ne odceja vode, marveč je zgolj mrtva zemlja,
ki malo rodi!«

»To je pa res!« se je oni vdal.

»Moj oče so orali, kakor orjem jaz; njih oče in ded
in vsi tudi tako, pa so živeli.« je starokopitnež trmo¬

glavil.

»Saj res!« mu je sosed pritegnil. »Zakaj bi drugače
delali mi?«

»Da bi živeli bolje!« jih je opat prepričeval še
dalje. »Poskusite, kakor sem vam rekel, ne bo vam žal,
tako boste pridelali!«

Nevedni samoglavci temu niso mogli ugovarjati.

»Ampak z lesenim plugom ni nič, saj zemljo samo
razpraska, preorje je ne,« se je opat domislil. »Plug
mora biti vsaj okovan, če ves ni železen.«

Tak plug da je drag, so se plašili. Lesenega si člo¬
vek naredi kar sam.

Opat je šel z njimi na samostansko polje.

Možje so debelo gledali in molčali, kmalu pa so se
otajali in naglas čudili.

»Tako dela novi plug,« jim je opat govoril.

Oni so kimali in vzdihovali. Saj bi človek res po¬
skusil, ko bi zmogel penezov za tako novotarijo.

Samostan bi pomagal.« se je opat smehljal.

170

Naročil bi novih plugov, tlačani bi jih plačali s pri¬
delki, kadarkoli, ne mudi se nič ne.

»Tako pa. tako!« so se muzali in ogrevali za na¬
predek.

»In še tole vam moram zabičiti!« jim je opat na¬
posled naročal. »Ne orjite čez mejo — velik greh je;
mejnikov ne prestavljajte — smrten greh je! Trebite
jarke, popravljajte plotove, leso zapirajte! In sejajte
dosti ozimine; tudi jarega žita in ajde, ajde, da ne
boste živeli ob sami pusti presnini in čičarki!«

Možje so zvesto poslušali; opat jih je že zmogel in
pridobil.

»Moli in delaj, je zapoved vere in življenja,.« jih je
dalje učil. »V molitvi je ljubezen, v delu je molitev.
Moli, kakor da bi moral umreti že to uro, in delaj,
kakor da bi ti bilo živeti večno na tem svetu!«

Opatova moškost in prijaznost in zgovornost so
bile vsem strašno všeč. Glejte, gospod je, še bolj kakor
sam grajski, pa ni osoren in popadljiv, nihče ne nosi za
njim koška z namočenimi palicami, kar smehlja se in
po človeško meni s človekom... Da.

»I, tile menihi pa res niso nič napačni ljudje,« so se
Gabrovci veselili, ko so se vračali domov.

»Posebno opat je kaj moški in močno zveden
človek.«

»Njegovim tlačanom — kaj se jim mara! — ne bo
prave sile.«

»Trlep, glejte, tačas na veči vendarle ni prave ve¬
del o teh možeh. Kako so vljudni, zgovorni in čisto
drugačni kakor gosposka. Kdaj se je grajski tako
menil s teboj? Ali pa ti pomagal s svetom in dejanjem?«

»Beži, beži! Še človek mu nisi in drugega nimaš
kakor pot, ki po njej hodiš, pa še tista ni tvoja in sam
svoj nisi še v koči ne in v last si mu ti in tvoji otroci
kakor živinče, ki ga lehko proda ali pa v drug hlev da!
In samo tistega brezastega biriča ščuje vate!«

»Morda se nam bo kaj predejalo, če je res, da vse
grajski ženijo.«

»Če bo grajska gospa otorej, kakor je bila gro¬
fična Ema, bi človek dihal že precej laže.«

»In tisti brezasti kozavec se mora spraviti s poti.
sicer tudi posilimal ne bo nič prida.«

t


17 !

»Da, ta ti je res ves pasji. Nikjer ni nihče varen
pred njim. Povsod ga je dosti, zmerom je na potu«
kakor sveti Jurij na konju!«

Hartvik je bil res ves nemiren. Ponižanje, ki ga je
utrpeval po Henriku in po upornih tlačanih, ga je
močno grizlo in dražilo noč in dan in drevilo zdoma.

Ko je zvedel, kako tlačani radi hodijo poslušat
opata, se je ujezil: »Ha, zdaj pa naj jim še opat daje
potuho!«

Gabrovci so bili v Stični, to je vedel, v strah jih bo
treba vzeti, obenem pa tudi Trlepa malo pičiti, je skle¬
nil in zajezdil konja. Spotoma je našel še drugo misel,
bušil v Stično in se potulil.

»Ali vam tlačani res pomagajo, sem prišel gledat,«
se je lagal in hinavsko menil z opatom, ki je mislil, da
ga je poslal Henrik.

»Za tlačane se močno prizadevate, slišimo,« se je dalje
hlinil. »Da vam le moči ne bi zmanjkovalo in poguma!«

»V ljubezni nam je moč. v veri ves pogum — Bog
bo pomagal.«

»Kako pa letina?« je odskočil v drugo misel, ki se
mu je nenadoma dala. »Prav dobra, kajne?«

»Hvala Bogu — vselej naj bi bila taka!«

»Za letos boste pač morali dati pristojni del Višeni-
skim, ker zemlja še ni bila vaša, ko se je polje obsejalo
in ko je zorelo.«

Opat ga je začudeno pogledal:

»Zato pa bodo dobili svoj delež s šentvidskih po¬
sestev, ki so jih dobili v zameno za stiška in ki jih niso
obse j ali.« • .

Hartvika je resnica nekoliko zmedla, vendar je
rekel: »Želim vam, da bi to tudi našim gospodom dopo¬
vedali tako lehko, kakor ste pravkar meni.«

»Dejal bi, da ne bo težko.«

»Res. z vami bo lehko, saj vam ne sme biti za
posvetno blago.«

»Za pravico pa!« se je opat nekoliko vznejevoljil
ob Hartvikovi nesramnosti. »In če se pravice drži tudi
posvetno blago, nam mora biti tudi zanj!«

Hartvik je sprevidel, da je zinil eno ali dve preveč.
Opat se je obrnil, da bi šel, Hartvik pa se je zavihtel
na konja in oddirjal proti Gabru.

Čez čas se je ozrl po stiškem polju, ki se je večalo
in širilo v vse smeri, in je z očmi za trenotek obstal na
samostanskem zidovju, rastočem iz kamenitih tal in
mrgolečem od pridnih ljudi.

»Ne bo spal nocoj, toliko pičil sem ga že!« je sik¬
nil, pa se je kmalu zamislil čisto drugam. —

Jaha, jaha, roka je popustila uzdo, glava se mu
pobeša, težka je od misli. Tlačani ga neradi, vendar
ponižno pozdravljajo z njiv, konj se z repom, gobcem
in nogami otepa brencljev in spotika po kotanjah raz-
voženega pota, dan je lep, poln sonca, hudi mož z bre-
zastimi očmi pa ne vidi nič, ne sliši nič. Jaha prav po¬
časi, v mislih obletu je Trlepa in ugiba, kako bi ga

• v • 1

pičil. . .

»Aha, sva že vkup!« se je naposled zdramil in
hudobno nasmehnil. »To te bo še bolj ščemelo, le stoj!«

A že se mu je dal še drug domislek in ga vzel tihi
radosti nad skorajšnjo ITlepovo zdraho.

Ha, tudi tistemu Hotimiru jo je včeraj že nekoliko
vrnil, da bo jezičnež pomnil, kdaj je njega, oskrbnika,
tožil na gradu. ,

To pa je bilo tako:

Henrik je jahal v Stično, Hartvik je ostal doma za
varuha. Pa ni strpel, pojahal je na polje, da bi se spo-
teknil ob katerega tlačana. Z njim so jahali štirje
hlapci; košek z namočenimi palicami so imeli s seboj.

Kar ti je za vrbami ob Više n je i zagledal žensko, ki
je prala.

»I, saj je Živka!« ga je popalo. da je kar na kratko
dihal. Z očmi je posnel okoli in okoli, glej. človeka
nikjer nobenega, a tamle je Živka, brhka, mlada.

»Če mi jo spravite na grad, vam ne bo žal!« je
ukazoval hlapcem. »Samo nihče ne sme nič videti, nič

slišati!«

Hlapci, že navajeni tudi kaj takega, so si primuzali
in se z njim zapodili proti vrbam.

Živka se jim je bol j začudila, kakor se jih ustrašila.
»Zakaj pereš tu in mi mezgaš po travniku?« se je
zadrl.

»I. saj je pokošen!« se je nasmehnila.

Hlapci so se zasmejali, njega je postalo sram.
»Čeprav! fn še jezljaš mi! Primite jo!«

17*5

Podrli so jo. še krikniti ni utegnila, zamašili ji
usta, zvezali roke in jo vrgli na konja, potlej pa vsi
hitro navkreber proti gradu.

— Višnjan je na tnalu sekal drva, izza vogala je
pritekel sinček:

»Oče, oče! Biriči neso Živko, na

»Kje? Kje?« je mož s sekiro v roki skočil in videl.
»Ljubin! Hotimir!« je zavpil in stekel, da bi jih pre¬
stregel. Za njimi so se v trenotku ulili vsi, ki so bili
doma. Biriči so se ustrašili, Živko vrgli s konja in zbe¬
žali na grad. Po cesti je pridirjal Henrik in planil
tjakaj.

»Kaj je?« je hotel vedeti, ko se je ustavil ob Viš-
njanih, ki so razmotavali in razvezavali Živko.

In so mu brž povedali.

Jeza ga je popala, češ, Hartvik ve, kako in kaj, pa
si vendar upa kaj takega.

»Ali ta brezec res že sme vse?« je Ljubin skoraj
vpil in za roko držal hčer, ki si je že opomogla in se
zdaj ozirala, kakor bi nekoga iskala.

In tisti je že tekel.

Henrik je grdo gledal in molčal.

»Ne boj se, o Živka, nikoli več se te ne bo pri-
tekni 1!« je skoraj lepo rekel naposled.

»Nak, ne bo!« se je od togote penil Hotimir, ki je
pritekel medtem. »Ubil ga bom, Bog mi odpusti, ni je
pravice, če si je sam ne narediš!«

»Ne poslušajte ga!« je Ljubin zagovarjal prena¬
glega mladeniča, ker se je bal, da ga Henrik ne bi
precej prijel za jezik. »Saj veste: mladost je norost!

Henrik je molče pokimal in prhnil na grad ...

fn to je bil tisti domislek, ki se mu je Hartvik vdal.
ko je zdaj spotoma pleteničil novo zdraho za Trlepa.

Joj, kako je Henrik besnel!

Ali zato, ker se je stvar godila preblizu gradu ?
Hm. če bi bilo kje dl je, nemara ne bi bil pihal tako ...

Tlačani so orali. Ni dolgo oprezoval in iskal, že se
mu je posvetila čisto nova hudobija, ko se je ustavil
pri ratarjih. ki so orali ob Trlepovih njivah.

»Ha, kaj je pa to?« je kričal na ves glas. »Za dobri
dve brazdi mu puščate grajske zemlje! Precej mu jo
odrežite!«

konju jo neso!«

174

»Do palca natanko or jem; tudi Trlep ne sili sem¬
kaj!« je tlačan dokazoval.

»Stori, kar ti velim!«

Tlačan mu je moral narediti po volji in zarezati
v Trlepovo zemljo. A ko je Hartvik umeknil pete, je
tlačan skočil k Trlepu, da bi mu povedal, kako in kaj
je storil. Pri Trlepu je baš spet bila Rodana in obupo¬
vala, ker mu mrzlice ni mogla ustaviti.

»Nič ne maraj, baba!« io je tolažil. »Pa naj me
dega, če me že mora! Samo kaj takega mi vsaj ugeni.
da bi me noge malo rajši nosile in da bi v parklje spel
dobil staro moč!«

»Ce bi ti bile trdne noge in roke, ne bi bil bolan,
glej ga!« se mu je zasmejala.

Potlej je nekaj zamomljala, šla in v dolini s trav¬
nika, ki ga je voda rada zalivala, natrgala neke zeli.

»Tole ti bo prečistilo vamp, potlej nemara tudi
mrzlice ne bo več,« je dejala, ko se je vrnila. »Ali
hočeš, da bo gnalo naprej, ali nazaj ?«

»Naprej! Zmerom sem povsod za naprej!« *

Poklicala je Ljubo in ji velela: »Tole zel skuhaj!
V piskrc jo daj tako, da bodo vršički gledali na dno;
odcedek naj oče izpijo, vsega obenem!«

»Kaj bi pa ti rad?« je gospodar dihtivo vprašal
tlačana, ki je vstopil in plaho obstal pri vratih.

Mož je nerodno pravil, Trlep pa je že nase vlekel
hlače in čevlje.

»Tako ne boš okreval!« se je Rodana jezila. »Lezi.
molči, za nič se ne meni!«

Pa Trlep je slišal le zemljo, ki je klicala na po
magaj, babe še poslušal ni, tlačana je z očmi dalje
držal in trdo meril, kakor da mu ne verjame prav vsega.

»Ali je še tu tisti — one?« je hotel vedeti.

Ko mu je oni povedal, da ne več, je velel:

»Stopi, stopi po Repnika!«

Repnik je pritekel in Trlep ga je vprašal: »Ali veš.
kaj mi je tisti višenjski prihajač storil poprejle?«

»Vem; tudi videl sem že.«

»Glej, bolan sem, ves mehak v kolenih, nikamor
ne morem, saj vidiš. Skoči na Brezovec ti in prosi Bre-
zovška, da bi me precej obiskal, prav precej, če le
utegne!«

r

175

Hartviku se je dobro zdelo, da je pičil Trlepa.
v veseli volji se je vso pot skoraj kar naglas menil sam
s seboj.

»Ves je lačen zemlje, vso bi rad spravil podse —
na, pa se zgodi, da je zgubi, nikar še dobi!« se je tiho
smehljal. »In bolan je, še izdivjati se ne more in stepsti
ne z nikomer...! O, naj ga le lomi togota, še nekatero
bo učakal od mene, do smrti me bo pomnil, svobodnjak
visokonosi, tako mu bom še izpodmikal tisto jaro vi-
sokoto!«

Sonce je polzelo za višenjsko hribje, vrhovi so
večerno žareli, otožna, tiha sivina zgodnjega mraka se
je nižala in gostila v temačnost. Izpodbol je konja in
zdirjal, da ga tema ne bi prehitela.

Bolj ko se je bližal domu, bolj mu je srce, od ma¬
ščevanja sito vsaj za silo, drhtelo ob spominu na vče-
ranje ponižanje in bolj so misli, hude in grde. pretile
še Živki in Hotimiru.

»O, ko bi le gospod Henrik kam za dlje umeknil
pete, pa bi tudi pol pekla ne otelo več Živke .. . ! Ha
tako bi jo po srcu in smrčku dobil tudi predr/ni, jezični
Hotimir . . .!«

Da, kar vesele volje je bil. ko se je navkreber
zapodil po grajski poti.

— A čez dva dni se je pri Henriku na gradu zglasil
svobodnjak Brezovšek z Brezovca nad Stično, čokat,
okrogloličen mož z živimi, veselimi očmi, in mu je brez
ovinkov razpovedal vse, kaj je Hartvik počel v Gabru

»Trlep je bolan, leži, ne more sam do vas; tako vas
po meni prosi, da bi vendar že v strah vzeli Hartvika.«

Henrik ni kaj maral Trlepa, vendar se je v mislih
zagrozil premogočnemu oskrbniku, na videz pa je za¬
mahnil z roko.

»Že spet Trlep!« se je vznejevoljil. »Zmerom ti vrta
nekaj!«

»O, ni se ubabi 1 ne, prav grdo bi ga bil znal po¬
gnati, če ne bi bil bolan!« je tudi svobodnjak rekel
nekoliko odločneje.

»Kako pa je s tistimi brazdami, ne morem reči še
nič; vem samo, da je Trlep zmerom lačen zemlje. Naj¬
brž je že vsa leta po malem silil čez mejo. Hartvik pa

176

je opazil šele zdaj ... O, kar tiho naj bo, predobro ga
poznamo, lakotnika!«

»Že vidim: Hartvik hoče pod svoj strah vso gospo¬
ščino. Če je zrasel čez glavo tudi že vam samim, naj, ni
me skrb, svobodnjak pa mu res ne bo v strahu!« je svo¬
bodnjak Brezovšek trdo dejal in čez nadaljnja dva dni
jahal s Trlepovo tožbo naravnost do Urha Ljubljanskega.

Ljubljana je bila polna vitezov, oblastnih oprod in
sirovih suličarjev.

»Tako je vendarle res tisto z Ogri!« je Brezo všek
razumeval, ko je po ozki poti čez strmovito reber ko-
balil na grad in se nerad umikal urnim slom, hitečim
gor in dol.

Sonce je stalo na poldne, Tomaž Sladkonja je bil
še včeranji, vino v krčmi na Starem trgu je vpilo, pa
se je Brezovšek pririnil.

»Ne verjamem, da bi vojvoda bas zdaj razsojal
lakle tlačanski nič, ko se vsa dežela odpravlja nad
Ogre!« je žejni pisar zmajeval, ko je slišal, kaj je.

»Kam pa naj grem, če prvi noče, drugi pa ne
utegne soditi?«

»Pridi, ko bo spet mir v deželi.«

»In tačas bi mi rekli, da je spor zastaral!« je Bre¬
zovšek začel
poslušal vas?«

Odločni Brezovšek je ustrahoval gosposkega hlapca,
prav precej je smel stopiti pred gospoda Urha.

Urh je v slast poslušal tožbo zoper Višenjske —
kar samo se mu je smejalo, lak o se je srce veselilo
učakane zadostitve.

»Aha, pa sva spel vkup, o Majnhalm zvitorepi! Ali
to pot se ne bom dal preslepiti!« si je kimal in v mislih
že krojil sodbo, da bi z njo udaril prav močno.

Tomaž Sladkonja je še tisti dan moral napisati
strog ukaz in ga poslati v Višnjo goro, naj se gospod
Majnhalm grol Višenjski precej pride zagovarjat za¬
radi tega in tega.

»Tako ga bom pa pestil in krivil, da me bo pomnil!«
je Urh Ljubljanski v mislih grozil Majnhalmu. >fla.
kmet bo zmagal v tej pravdi, za iznimek naj pač en¬
krat zmaga tudi kmet ... To bo graščaka bolelo bolj
ko ne vem kaj!«

vpili. »Ali sem prišel tako daljo, da bi

177

O, samo Ogri naj se že spravijo s poti, pa bodo
Višenjski kar tenko piskali, tako jih bo vil! Za vsak
nič bo sodba in bo obsodba, nobene več jim ne bo pri¬
zanesel!

— Majnhalm je bil bas prišel s Svibnega, srce mu
je še drhtelo in vse misli so se venomer kar tople vra¬
čale k Zofiji — na, pa ti je pridirjal Urhov sel in mu
izročil tisto hudo pisanje. Sprva je od presenečenja
otrpnil, potlej pa od jeze skoraj zbesnel.

»Kaj vendar počenjaš?« je rohnel na Henrika.

»Ali naj bi bil kar počenil pred I rlepovo treso-
ritostjo?«

»Tako bom pač jaz, Urh me bo primoral!«

Henrik je v zadregi molčal. Urh res ne bo božal
brata, pregorak mu je zaradi grofične Zofije Svibenjske.

»Saj sem bil res nekoliko pretrmast,« se je Henrik
vdajal in že svetoval: »S Trlepom se brž brž zbogaj,
škodo, če je je kaj, lepo poravnaj in s seboj ga vzemi,
ko poj deš na sodbo, pa boš Urhu iz rok potegnil kre¬
pelo, ki te z njim misli krivenčiti!«

»In da ne strahuješ llartvika!« se je Majnhalm po
kratkem premisleku še dalje jezil.

Saj je res, da je ljud zamerljiv in občutljiv tudi
za prazen nič, a kar počenja Hartvik, ko mu nima več
kdo gledati na prste, je vendar že od sile...

Henrik ni vedel kaj reči, kar molčal je, očitki so
bili le pretehtni.

»Tisto z Živko mi je pa še posebno čez glavo!« se
je Majnhalm še domislil.

»Tudi jaz ga nisem pohvalil za to, čeprav nisem
vedel, da gruliš nevesti, misliš pa še na Živko!«

»Še pikaš me, če ti povem, kaj mi ni všeč?« je
zarežal. »Samo Uma mi je v mislih, ker vem. da bi se ji
hudo užalilo, če bi zvedela, kaj si takle grajski hlapec
upa z njeno varovanko. Pa tu je še tisti Hotimir, Živ-
kin ženin, ki se nam je ondan tako prikupil vsem.«

Potlej je šel, da bi pogledal, ali so se grajski čet¬
niki dobro pripravili za odpoditev Ogrov.

»No, tega dela ti je pa res bilo mar!« je brez
prejšnje nejevolje hvalil brata in si ogledoval vse po
vrsti. »Saj bo nemara treba močno pritisniti. Izvidna
poročila vedo, da so Ogri to pot neki prav posebno živi.«

12

Vc-č. 85.

••:j>Izvidnikom ni zmerom verjeti; radi junačijo v
besedah in iz zaklonov vidijo preveč.«

»Urh jim gladko verjame in hoče s prav močno
vojsko hitro zmagati in čez mejo zadreviti divjake.«
;i.r »Urh je Urh: nič ne zna in ne ve, vse verjame, vseh
se boji, najbolj pa brata, ki je otorej, da bi precej od¬
stavil tega puhloglavca, če bi le-ta prenerodno kretil
s pripravami zoper Ogre.«

Majnhalm se je smehljal in je tudi sam hotel pri-
mekniti katero o Urhovi majhnosti in slepotnosti, pa
sta predenj stopila Hotimir in Ljubin.

»Prišla sva, da bi mi dovolili vzeti Ljubinovo Živko.«
je Hotimir pogumno prosil.

»Da, človek si je že ne upa več spustiti izpod
strehe, povsod si kdo napenja vse sile in žile, da bi jo
oskrunil in spridil!« je Ljubin brž zatožil llartvika.

, Majnhalm je molče gledal predse.

»Ogri silijo v deželo, že jutri utegnemo trčiti ob-
nje,« je počasi odgovoril. »Ne gre, da bi svatovali, ko
se bodo mnogi bojevali.«

»Samo to prosim, da bi poroka bila, preden pojdem
tudi jaz z vami v boj!« je I loti mir tiščal.

»Potrpi!« je Majnhalm odmajeval. »Ko bo spet
mir, se bomo lehko zmenili.«

Hotimir in Ljubin sta potrta odšla.

»Tako se vendarle še pomišljaš,« se je Henrik
smehljal.

A Majnhalm je stresnil z glavo in rekel: »Vsa go-
spoda bi ine zasmehovala in poniževala. A zdaj je čas
tak, da lehko zrasteš na visoko ali pa se zvališ na glo¬
boko in ne skopitaš zlepa spet kvišku!«

XX.

Majnhalm je pomiril Trlepa, kakor je Henrik sve¬
toval, in se je z njim bas namenil v Ljubljano, pa so se
brzi sli Urha Ljubljanskega razpršili po vsej deželi in
oznanili ukaz, naj se vojska brž brž zbere pod gradom
v Celju.

»Hitro konje osedlajte, vsi na vojno se spravljaj¬
te!« so sli, kakor jih je naučil Tomaž Sladkonja, ozna¬
njali od gradu do gradu in dirjali dalje in dalje.

179

\ \  ^ 1  * # It f v • i » »

Po gradovih in vaseh je završalo. Vsakdo je po¬
grabil, kar si je bil pripravil, in brž stekel v četo.
Kakor na mravljišču je bilo vse živo. Ta se je veselil
plena, sovraštvo do psoglavcev je grelo drugega.

Na gradu so se bratje treznili. Nihče ni več pokusil
vina. Kakor bi mrlič bil v hiši, so se tiho menili in si
pripravljali orožje. c

»Ti ostaneš doma!« je Majnhalm ukazal Henriku.
»Varuj grad, za vojni metež si še preslab!«

In vesel je bil Majnhalm, da mu še ni treba iti pred
sodbo ljubosumnega in užaljenega Urha in da se bo
vendarle že spet lehko namahal in nadivjal v vojnem
metežu, ki ga pogreša že tako dolgo.

Henrik se je nerad vdal, čeprav je vedel, da mu je
roka še slaba in nekoliko odrevenela. Čutil je, da ga
ponižuje dom varovati s starimi hlapci in z nezaneslji¬
vimi tlačani, ko drugi v vojni bogatijo in slavijo.

»Že vidim, kar v kot me rinejo!« je godrnjal sam
vase. »Brata se bogato ženita, meni pa kaže. da bom
kar le za strica ...«

Zelo je bil otožen.

— Vsa pota proti Celju so oživela, velike in majhne
čete so gomazele z vseh strani. Spred so rožljali konjiki.
nad njimi se je grozeče zibala gošča sulic; za njimi so
v drobnem koraku brzeli lokostrelci s ščitom ob levi,
z lokom ob desni rami in s polnim tulom strelic ob
bedru; za temi so se motali tlačani s cepci in kosami,
z vilami in s sekirami na dolgem toporišču; precej za
njimi so škripali tovorniki z vojnim pratežem in braš-
nom in naposled spet konjiki.

Žvenket orožja, peket in rezget konj pa hrušč in
trušč ljudi in živali so se zlivali v preteč hrup, ki se je
dvigal in zamolklo razlegal kakor šumot vetra v daljni
hosti.

Višenjska in šumbreška četa sta šli vkup. pred
njima sta jahala Majnhalm in Ditrik.

Pot jih je vodila mimo zidanice v nekem vino¬
gradu blizu Litije.

Tu je Majnhalm dal ustaviti.

»Zlebor, prevohaj brž, ali je mokra!« je velel graj¬
skemu prežunu, ki je jahal za obema bratoma.

12 *

180

»O, še zmerom kar po stari navadi?« je Ditrik
zmajeval z glavo. »Kaj pa, če je zidanica Ostrovrhar-
jevega tlačana?«

»Čeprav! Vojna je; kjer dobiš, se preskrbiš, pa je!«

Zlebor je medtem že snel vrata s tečajev.

»Dosti ni, za silo pa ga že bo!« je povedal gospo¬
darju in z dvema suličarjema urno sod zavalil na
piano.

»Čep gre skoraj na polnem v sod,« je Majnhalm
potlej veselo dejal in se prvi odžejal. »Če ga bo pre¬
malo, bomo spotoma prezračili pa še katero zidanico!«

»No, le kljuni ga!« je silil brata, ki se je nekaj
obiral, kakor ne bi maral ukradenega vina. »Vino, glej,
je najboljše orožje; če si ga polil lepo prav, si pogumen
in močan, da je strah!«

Ditrik se je smehljal in pokušal, saj je bil žejen in
bratu ni hotel jemati dobre volje. Vino je bilo kislo ko
vrisk, vendar prav pitno in okusno.

»In bolj ko se junak z njim krepi, bolj poprime
meč, in trdneje ko ga drži, več sovražnikov odleti...!«
je Majnhalm še dalje vinu vedel hvalo.

Pila sta oba brala, pili so grajski hlapci, konjiki
in lokostrelci: navadni pešči tlačani, sami mladci, pa
so od daleč gledali, zavidali in od žeje zamolklo jaskali.

»Nekaj primake zdajle tudi meni ne bi škodilo!«
je mladec iz Gabra milo gledal proti zidanici in se
mašil z ovsenim kruhom.

»A kaj bi dejal, če bi kdo takole vdrl v gabrovske
zidanice na Primskovem?« ga je Šentvidec že karajoče

gledal. #  .

»Kaj neki? Branil bi samo našo, iz drugih bi pa pil.
če mi branil ne bi nihče.«

»Ni te dosti prida, glej!« je oni grajal žejnega Ga¬
brovca, ki se je v gabrovski jezičnosti delal slabšega,
nego je bil v resnici.

‘ »Mar naj bi žejen gledal, kakor moram zdajle,
kako se.drusri nalivajo?«

»Da, misliš samo nase; a kaj bo počel takole okra¬
deni tlačan, za tisto ti ni!«

»Kaj bo počel?« se je vtikal še drugi Gabrovec.
»Obesil se ne bo za to, saj ve, kako je! In v dobrem
mesecu bo tako imel vse posodje spet polno!«

181

Tako je dejal, se zasmejal in z roko zamahnil proti
trsju, ki se je v vso reber ob kolju krivenčilo s težkim
grozdjem.

Zdaj je Hartvik zapazil, da si pešci tlačani nekaj
jezljajo, in je kakor kragulj na piščeta planil mednje.

»Kaj se ujedate?« jih je jemal v strah. »Pa ne, da
bi spet Hotimir poskakoval nad kom?«

»Mar sem že kdaj?« f je Hotimir jeznorito odbrusil.

»Ali misliš, da glog ne raste tudi tu?«

»Raste, iz mojih rok raste!« je mladi tlačan škrtnil
in poprijel za glogovo grčevko, močno opaljeno in na
debelem koncu z ostrimi železnimi zobmi obito. »Kaj
misliš, da si tudi zdajle z biriči na travniku pri tla¬
čanih?«

»No, le stoj!« mu je Hartvik zapretil, ker je vedel,
da se ga v Majnhalmovi pričujočnosti ne sme pri-
tekniti. Umeknil se je poln togote, Gabrovci in Šent-
vidci so se dalje pikali.

»Se že bodejo!« je Hotimir godrnjal.

Do zdrahe nemara res ni manjkalo več dosti, oboji
so se že po strani gledali, pa sta Majnhalm in Ditrik
zajezdila konja in Vojskarji so šli dalje; šele pod
Svibnem so se spet ustavili.

Majnhalm je skrb za četo prepustil bratu in Ilart-
viku. sam pa se je po strmini zadrevil na grad, kmalu
za njim pa še Ditrik. da se zamuda ne bi zavlekla
preveč.

Ko sta se naposled vendarle začela poslavljati, je
Ditrik šele sprevidel, kako mehak človek je prav za
prav tale njegov brat.

Zaljubljeni nekdanji pocestni samosilnik skoraj še
govoriti ni mogel, tako ga je slovo bolelo. Oči, motne
od bolečine, so božale grofično Zofijo, in ušesa so le
napol poslušala starega Ostrovrharja, ki je nadušljivo
rentačil na svojo težko sapo, ki mu je odnesla meč iz

rok. ' ^ ^

»Moje Vojskarje je včeraj pomašil v svojo četo
brat s Sostrega, zdaj so že v Celju,« je hropeče pravil.
»In kar inako se mi je storilo, ko so šli in sem ostal tu...
Anti tako je, če je človek nadložen in že star ...!«

»Nič ne marajte,« ga je hči mirila, »zadosti ste
krepelili Ogrc: še drugi naj se tako izkažejo, pa bo prav!«

182

I

»Če Bog da, pomnili nas bodo!« se je Majnhalm
našel iri se z nevesto zameknil v dolg samosvoj po¬
menek.

»Iti bo treba!« je Ditrik naposled opomnil brata.

Počasi so šli na dvorišče in še počasneje k vratom
in mostiču, ki se je že spustil čez grajski jarek.

Na pragu grajskih vrat je zmoglo tudi Zofijo, ki se
je do zdaj še premagovala. Vzdihovaje si je z glave
snela modro tenčico in jo po šegi tedanjega časa po¬
molila Majnhalmu.

»Na,« mu je rekla, »prejmi to iz rok neveste, ki bo
ves čas molila, da bi se zdrav in kmalu vrnil s tem spo¬
minkom!«

Majnhalm se je globoko priklonil, ji poljubil roko
in si še tenčico pritisnil na ustnice, da bi skril ginjenost.

»O Zofija —!« je drhte dihnil in si spominek pri¬
vezal na ročaj meča.

»Pojdiva, pojdiva!« je Ditrik silil.

»Srečno!« je Zofija rekla v ihti.

»Bog vas obvaruj vse!« jima je Ostrovrhar stiskal
roko.

»Zdravi ostanite in molite za nas!« je Ditrik rekel
in za seboj potegnil Majnhalma, ki že ni vedel, kaj bi.

Zofija je zaihtela naglas in stekla v grad.

Tudi stari Ostrovrhar je šel in gledal z okna za
junaki, ki so se hrupno dvignili na pot.

»O naduha, prekleta že sto. in sto potov!« je klel.
»Če me pošast ne bi dušila, bi tudi jaz šel krepelit
roparske divjake!«

— Tja pod celjski grad so čete vrele z vseh strani,
vojska je naraščala kakor povodenj in še se je kopa za
kopo Vojskarjev gostila v večji in večji narastek.

Sli, ki jih je bil Gunter grof Celjski poslal na
prežo, so se vračali.

»Nad Ptujem bodo Ogri drli čez Dravo,« so poro¬
čali, »zbirajo se v velikih krdelih.«

»In Urha Ljubljanskega še zdaj ni!« je celjski
grof, ki si je lastil prvo besedo, nemirno mencal in pre¬
udarjal, ali nemara ne bi kazalo, da bi kar brez Urha
dvignil vojsko in poiskal Ogre, preden bi se ulili čez
Dravo.

183

Bil je upravnik Savinjske krajine, vladarjev na¬
mestnik, in varuh meje proti Ogrpm. Zato je res težko
in nejevoljno gledal, kako se čas trati in zamuja prava
prilika za dobro obrambo.

»Grof Urh Ljubljanski nas je sklical, on nam bo
vojvoda, ali pa krenemo domov!« so se drugi velikaši
upirali oblastnemu Celjanu, ki bi jim rad rasel čez
glavo.

Še vojščaki so kmalu začutili, kako je s plemiči,
njih poveljniki, in so bili prava šiba božja za vso celj¬
sko okolico. Od same objestnosti, ki jo čuti oborožen in
neodgovoren suženj, so rogovilili iu krali povsod in

f )ili kakor zemlja. Le Celjan je v strahu imel svoje
j udi in jim vsak dan sproti ukazoval:

»Na prvo vejo vsakogar, ki ga dobite ob kradežu!«
Tako je res kmalu bingljalo prav dosti tatov. Med
Vojskarji pa je vrelo in plemiči so se repenčili.

Začele so se zdrahe, polne hudobij, trme in zavisti,
in malo je manjkalo, da ni razprtija že nevarno pod¬
žgala nemirnih in samopridnih plemičev, ko je napo¬
sled Urh Ljubljanski vendarle prigrmel z veliko voj¬
sko samih svetlih vitezov in gibčnih oprod in precej
skrbno pregledal zbrano vojsko: le ob višenjski četi se
ni dosti pomudil in je Majnhalmu komaj pokimal, a
tako, da se ni prav vedelo, ali je tisto pozdrav, ali je
pretnja.

Bila je pretnja.

. »O, saj ne bom pozabil!« mu je Urh togotno obetal
v mislih. »Samo Ogra prepodimo, pa bova zaplesala,
da te bo hitro minil mrč za svibenjsko dondo!«

»Ta pa ta!« so ga občudovali tudi tisti, ki ga sicer
niso marali. »Še odpočil se ni, dokler ni videl vseh in
zvedel vsega!«

»Kakor je pulilež, vojskovodja pa je ves, kolikor
ga je!« ga je Majnhalm tiho hvalil bratu.

Urh je res bistro sprevidel vse in brž vojsko na¬
meril proti sovražniku.

Konji so hrzali v dobro jutro in Vojskarji, na prvi
mah že ukročeni in resni, so se čez Haloze valili proti
Ptuju in pobožno peli staro vojno pesem:

»Mati božja. Marija Devica, zmerom varuj nas
tvoja desnica ...!«

184

Iz Savinje in Voglajne so se dvigale megle, sicer
pa je bil lep jesenski dan.

Majnhalm in Ditrik sta spet jahala vkup in dolgo
molčala vsak v svojih mislih.

»Da bi le kmalu minilo tudi to!« je Majnhalm na¬
posled rekel prav otožno.

Ditrik je vzdihnil, reči pa ni mogel nobene, tako je
ves bil na Šumbregu.

»Čisto drugačno življenje bom živel -posihmal,« je
vzdihnil tudi Majnhalm. »Da, to zdaj vem že prav za
trdno!«

Ditriku so misli uhajale tudi na višenjski grad,
spomin je premetaval divje, nerodne dogodke, kes ga
je pekel, a srce je milo božalo kraj žive, zdrave, brez¬
skrbne mladosti.

— Henrik je spet gospodaril sam in varoval grad.

Letina je bila prav dobra in dela s pospravljanjem
jesenskih pridelkov dosti, da je mladih delavcev, ki so
šli nad Ogra, hudo hudo manjkalo.

Zdoma ni hodil nikamor, kar posamotaril se je in
nekako umedil, še na lov ni hodil več in tudi tlačanov
ni po Hartvikovi navadi glušil s kričanjem in sitnostmi.

»Pojdite, postorite tudi kaj zase!« je večkrat velel
tlačanom, če je videl, da jim zaradi grajske tlake delo
zaostaja doma.

»Glej ga, saj ni prav napačen človek,« so ga hvalili.
»Zdaj se ve, da nam je le bolj Hartvik sam prizadeval
vse hudo!«

Tudi pater Konrad, še zmerom pogosten obisko-
vavec, ga je bil vesel.

»Da, trda je zdaj za delavce,« je menih takisto
pravil v pomenku o delu in delavcih. »Najboljši so
zdoma, postarni možje kar ne zmorejo vsega, čeprav
pomagajo tudi starci, ženske in otroci.«

»Kajne, to se občuti tudi pri zidavi?«

»Se. Pa to ni velika nesreča, saj kamen ne vpije.
Poglavitno je zdaj delo na polju. Tam pa res manjkajo
vsi, ki so šii nad Ogra.«

# »Da, močno.«

»Zato naš pater opat prav nič ne vije z zidanjem.
Še na izbiro je dal vsem tlačanom, ali bi še hodili po¬
magat, ali bi se oprijeli zgolj dela doma.«


185

»Tako ste res brez delavcev.«

»Nak!« se je pater Konrad nasmehnil. »So dnevi,
ko skoraj nihče ne izostane, a kdor manjka vendarle,
res brž postori doma in pride spet.«

Henrik se je čudil.

»Dobri ljudje, res,« je stari menih hvalil. »Nikoli
nisem mislil, da bi bili otorej.«

Dobrodušni pater se je smehljal, s kakovimi pre¬
misleki jih je v nevednosti sodil in se bal življenja
med njimi, ko jih še poznal ni, in kako so v resnici vsi
mehki in voljni, če jim človek da pravo besedo in po¬
kaže svoje pošteno srce.

Tudi kraj sam mu ni bil več »pušča«; zavetrna ti¬
hota st iškega kota ob žuborečem potočku in vsi kraji
daleč okoli so se mu čisto udomačili.

Kraje in ljudi je najbolj spoznaval, ko je obisko¬
val bolnike in jim zdravil dušo in telo.

Tako sta prišla vkup tudi s Trlepom v Gabru.

Trlep si je vselej, kakor je sicer vil in kopitljal
v velikem delu, precej odvihal rokave, kadar je prišel
prijazni menih. Svojih misli o gosposki ni še sprevrgel
prav nič, a stari pater mu ni bil kakor druga gosposka,
kar všeč mu je bil in zelo ga je spoštoval.

»Gosposka, ki ljubi tlačana in mu pomaga po svoji
moči in večjem umu, ni gosposka!« jespoznaval. »O. da
bi naš ljud le imel kaj dosti takih mož!«

S patrom sta rada hodila po grivah samostanskih
njiv in moževala o kmetovanju.

»Zares, kmetovanje je naj večje, naj lepše delo na
svetu,« je pater govoril, kakor bi molil, in pritrjeval
Trlepu, ki je občudoval umno udelanost samostanske
zemlje.

»Najlepše, pa tudi najtežje,« je učni svobodnjak
kimal in zvesto poslušal. »Ko kmet hodi takole po polju,
se mu srce odpira na stežaj in se veseli svoje blago¬
slovljene lasti. Gorje pa se mu je, če priroda nagaja
s sušo ali z močo, z boleznijo ali s točo!«

»Da, kmet je tedaj siromak, ki je ob vse: ob ve¬
selje in ob kruh.«

»Le ob ljubezen ne!« se je Trlep ogreval. »Priroda
se ga spet usmili, rane se zacelijo, nič mu ne more
oskruniti te ljubezni.«

186

»Prav res!« mu je pater segal v besedo, postajal in
goreče gledal čudovitega moža. »Vsaka krepilna rosa
mu vrača vero, da se z zemljo čuti eno in blizu Boga.«

' »Z njo je zmerom ves. Ko jo obdeluje, ji je gospod
in hlapec. In zgubi jo, če ji je preveč gospod, in ne
mara ga, če ji je prezanikaren hlapec! Kdor zna biti
oboje, preudaren gospod in zvest, priden hlapec, je ne¬
skončno srečen!«

Malo sta pomolčala in premišljevala izgovorjene
misli.

»Da, da,« se je pater Konrad predramil. »Domača
zemlja, z znojem vsega rodu prepojena in z delom tvo¬
jih rok posvečena kakor cerkev z molitvijo, je res moč,
ki zmore in osvoji slehernega svojega sinu.«

»Vse je iz nje: življenje in ljubezen in sreča.«

»Vsako premično imetje je minljivo: tat ukrade
zlato, grad zgori ali ga razruši tuja roka, le zemlja
ostane, je večna in ima svojo ceno.«

Zdaj pa je Trlep postajal in občudoval patra, ki
tako pozna in ljubi zemljo.

»Soblazen me vzela, kako je vendar to?« je strmo-
lel v umnega samostanca. »Grajski, čeprav so zemlji
mogočni gospodarji, jo marajo le, kolikor jim vrže tla¬
čanskih davščin; šentvidski župnik je tudi gosposka in
bolj ljubi hosto in se po njej drvajsa za zverjadjo —
zdajci pa pridejo tile menihi, možje, učeni za ta in za
oni svet, ki so takisto mogočna gosposka, pa ti vendar
bolj ko jaz sam poznajo mojo, našo zemljo, jo ljubijo
in ji strežejo, kakor nihče med nami ne...! In niti ni
njih rodna, domača zemlja ...! Kako je to ...?«

Ni vedel. Saj ni vedel, da ljubezen do zemlje ne
meči samo kmetove duše, marveč da utegne zmagovati
vsakogar, ki se ji vdaja še s kakovo drugo ljubeznijo
in s katerim določenim poslanstvom.

Samo to je vedel, da bodo tudi menihi čvrsto držali
zemljo, ki so jim jo Višenjski podarili za zveličanje
svoje duše in ki je po njej toliko let iztezal roke. Zdaj
je res vedel, da so se mu tiste tri kmetije odmeknile za
vse večne čase; hud na samostan, ki pač tudi ljubi
zemljo in ji zna čudovito streči, pa vendar ni mogel
biti več.

Le kar tako in skoraj nehote se mu je še enkrat
utrgala stara misel.

»Samostan, glej, ti ne more prodati zemlje: cer¬
kvena je zdaj in božja tako rekoč.«

»Saj bi si lehko kupili drugo in kje bliže.«

»Res, zemlje je dosti. Ali Višenjski so mu podarili
bas to, deželni gospod Urh Ljubljanski je ob tem po¬
sredoval, — veš, da bi se vsi vkup užalili, če bi
zvedeli, da jo je zavrgel in da kupčuje z njo.«

Trlep je umno pokimal in molčal.

Kakor je pater Konrad s Trlepom, so menihi go¬
vorili z vsakim slehernim, kamor so prihajali. Ljubezen
do zemlje in umnost kmetovanja sta jih udomačili prav
povsod. In le do njih se je ljudstvo obračalo po dober
svet in tudi dejansko pomoč, ljubilo jih je s preprostim
srcem, v cerkvi zaverovano poslušalo in na polju za¬
upljivo posnemalo.

Stiska je bila baš zdaj velika.

Iz Podravja so prhutale vesti, da se velika velika
krdela Ogra motajo ob meji in da se bodo naši zdaj
zdaj spopali z njimi.

In tu skoraj ni bilo matere, ki je srce ne bi bolelo
za sinom v vojski Urha Ljubljanskega.

Že prvo nedeljo po odhodu Vojskarjev je ljudstvo,
kakor tudi je bilo zdelano in trudno od obilnega dela,
božjepotilo v Stično in se zaupavalo menihom; modre,
tolažilne besede pobožnega opata so mu bile kakor
hladilna maža na skelečo rano.

»Joj, da človek mora toliko trpeti na svetu!« so
matere vzdihovale v polajšujočem joku.

»Trpljenje nas najde povsod: doma in na tujem,
na polju in v koči, pri živini in v liosti, povsod in ob
vsakem času. Ampak svet je solzna dolina, ki nas le
pripravlja za blaženo življenje v večnosti,« jih je dalje

v •

UC1

»In zmerom je huje, o sveti mož, anti je tlačan
ustvarjen za samo trpljenje od rojstva do smrti!«

»Svoje bridkosti darujte Žalostni Materi božji!
Razumela vas bo in potolažila, saj je ni zlepa večje
svetosti, nego sta materina ljubezen in njena bolečina!«

A skrb za svojce je grizla in trla povsod, tudi po
gradovih.

188

Na višenjski grad je nenadoma pridirjal z bojišča
zasopel sel in bušil pred Henrika.

»Kaj je?« je ta prebledel.

»Gospod Ditrik je ranjen!« je sel jasknil. »Pa ne
močno, nikar se ne strašite!«

Henrik se je vendar ves tresel, tako ga je novica
udarila po bratovskem srcu.

A sel je pravil, da se je naša vojska utaborila ob
Dravi in da je strelica ogrskega prežuna, ki se je bil
prizvitorepil čez vodo in nekje skril, v bedro močno
ranila Ditrika, ko je z majhno četo šel na oglede ob
reki.

Henrik, ki je sam komaj okreval, še ni pozabil
bolečin in se je skoraj razjokal od usmiljenja do lju¬
bega brata. »In kje je, kako mu je, kdo ga zdravi?« je
hropeče izpraševal nemilega sla.

»Gospod grof Majnhalm je dal napraviti nosilnico
med dvema konjema in nam velel, naj ga nesemo, sem¬
kaj, domov.«

»A kje je —?« je Henrik še bolj prebledel.
»Umrl —?«

»Rana ga je preveč bolela, na Svibnem smo ga
morali pustiti, sam je želel in gospod grof Ostrovrhar
nam je tudi ukazal tako «

»Konje! Hitro!« je Henrik planil na piano in še
sam pomagal osedlati in obrzdali konje.

»A gospod Ditrik mi je naročil, naj odtod precej
skočim še na Šumbreg,« je sel povedal.

»Saj res! Uboga Marjeta, ali se bo ustrašila!« mu
je šlo po mislih.

Najbolje bi bilo, da bi se ji zamolčalo. Pa kaj, saj
bi to tudi kdo drug utegnil raztrobiti in bi po netrlep-
nosti nemara še huje preplašil šumbreškega angela.

»Pa pojdi!« je po tem preudarku pokimal slu. »In
bolj umno oznani, kar veš! Ne klati najprej o strelici
in rani, marveč povej, da je Ditrik na Svibnem in da se
je le nekaj malega pohabil, ne, da je ranjen! Staremu
gospodu grofu pa na samem le ne prikrivaj ničesar!«

Tako je rekel, zajezdil konja in s tremi hlapci
odpeketal poln skrbi, strahu in dvomov.

A nenadoma ga je srečala dobra misel.

189

»Pater Konrad ... da, pater Konrad ... ko bi le bil
doma...! O, če bi pater Konrad šel z njim na Svibno,
pa bi ne bilo nobenih skrbi več za Ditrika...!«

V Stični je treščil na stavbišče in opatu hlastoma
povedal, kako in kaj.

Pater opat se je močno ustrašil za dobrega, pošte¬
nega Ditrika in je res precej dovolil patru Konradu,
da je z višenjsko četico hitel pomagat na Svibno.

»Koliko je tega, ko je Ditrik prišel pome za tegale
svojega brata? Na, zdaj me pa taisti brat vodi k nje¬
mu!« se je pater Konrad spominjal. »Bog daj in ljuba
Mati božja, da bi mogel tako srečno pomagati tudi
onemu!«

Henriku je bilo vso pot hudo, .kakor da gre na
pogreb, in je malo manj ko molčal.

Pater Konrad se je že z višin nad Metnajem čudil
mehki lepoti širokega obzorja čez kupčkasto liribje in
gričevje, ki je valovilo v vse štiri vetrove.

Prisojne rebri so bile že tačas vse obrasle s trs jem.
položne ravnice in ozke dolinice so se razodevale v
udelano polje, a po višinah in izsekanih dobravah in
odročnih tokavah so se skrivale tihe vasice in plaha
naselja z majhnimi lesenimi cerkvami ali kapelami.

Pater Konrad je vse to gledal, gledal z začudenimi
očmi. a bolj ko je gledal, bolj mu je bilo všeč.

Da, zemlja se mu je zdela kakor pesem, ki poje
sama vase. '

»O Marija, zdaj šele vem. zakaj so ti ljudje tako
mehki in voljni!« je razumeval zemljo, ki po nedoumni
modrosti plodi rod, da priča zanjo in da ji je vreden
izraz in pravi obraz...

»Nak, nak — Slovenska krajina res ni pušča!« seje
tiho spovedoval in kesal, da je ni prav gledal že ob
prvem zbližanju.

Tako sta prišla na Svibno: Henrik v skrbeh in
strahu, pater Konrad veder in vesel.

Ditrik, ki ju ni pričakoval, se je v radostnem pre¬
senečenju hotel dvigniti, pa je omahnil nazaj in cd
bolečine spačil obraz.

»O, saj ne bo hudega, mislim,« se je branil in za¬
hvaljeval za l jubezen in za skrb; »le ohromotilo me je
za kako v čas!«

190

»Tiho!« se je hudega delal stari Ostrovrhar, ki mu

i ’e do zdaj izpiral, mazal in prevezoval rano. »Če se
oš kaj rebri 1, bom šel in te bom izpodnesel na Šum-
bregu, da ne boš več smel gor in da te bodo Krajinčani
že na Selih obrnili!«

Pater Konrad je pregledoval in prevezoval rano,
a Ditrik je, suho pokašljujoč, gledal proč, da bi ga
manj bolelo.

»Ali je sel precej šel tudi na Šumbreg?« je bolnik
vedečno izpraševal brata.

»Precej. Pa bi bil nemara storil bolje, če bi mu bi)
zabranil to. Marjeta se je gotovo zelo ustrašila.«

»Saj to je, vidiš; kesam se. Za tak nič je res ne bi
bilo treba plašiti. Ampak ti in ona sta mi bila prva
misel, ko so me prinesli semkaj, in nisem hotel, aa bi
kdo drugi razustil tole mojo prasko.«

Pater Konrad je opravil, si očedil roke in dejal:
»Če bo šlo po sreči, bo rana kmalu cela; da se le
ne bi priteknilo še kaj drugega!«

»Kaj neki?« je Ditrik junačil in pokrehaval.

A pater Konrad ga je, kakor da se je nečesa spom¬
nil, začel še tipati zdaj za žilo na levem zapestju, zdaj
za čelo in izpraševal:

»Kaj pa jed? Ne diši vam zmerom, kajne?«

»Ni mi dosti do nje.«

»Ali se kaj znojite kdaj?«

»Da, ponoči, proti jutru.«

»Spanja tudi ni dosti, jelite?«

»Kako veste?« se je naposled ustrašil. »Kaj sem
res tako bolan?«

»Sicer ne bi ležali,« ga je pater miril. »Pa bo že
bolje.«

A Ditrik ga je molče in nezaupno gledal.

»Nekaj mi prikriva,« se je bal.

Tudi Henrik in Ostrovrhar sta strahoma poslušala.
Pater Konrad je naposled pokimal bolniku in
dejal:

»Zdaj pa smo vas res utrudili; zaspite malo, dobro
vam bo delo!«

Zunaj je bilo patru treba dosti besedi, da je uto-
lažil Henrika.

»Prehladil se je, prav nevarno se je prehladil; ob
dobri postrežbi in na čistem, sončnem zraku pa se bo
kmalu izkopal, saj je mlad in močan.«

»O, stregli mu bomo, kakor otročnici!« je Ostro-
vrhar obetal. »Sonca na tejle naši krtini nikoli ne
manjka in zrak je tudi čist in prikladen, bi dejal.«

»Kaj bi mu ne škodilo, če bi ga dal prenesti do¬
mov?« se je Henrik obrnil do patra Konrada.

»Ne, ne, tega ne smete storiti!« se je oglasila gro¬
fična Zofija. »Zakaj bi ga, ranjenega in bolnega, mučili
po nezložnih potih v tako daljo?«

Henrik je v zadregi mencal in čakal, kaj bo rekel
pater, ki je zamišljeno molčal.

»Da, škodilo bi mu,« je ta naposled dejal. »Zdaj mu
je najbolj treba miru. Ko se bo rana zacelila, bom pa
sam svetoval, da ga spravite domov, če bo želel.«

Tako se je Henrik moral vdati.

Čez čas je pogledal k bratu, da bi mu povedal, kaj

C ater svetuje, in da bi kaj zvedel o Majnhalmu in o

• • v v

ojiscu.

»Tam ni vse prav,« je Ditrik pravil. »Celjan tišči
da bi šli čez Dravo in da bi prijeli Ogra, preden bi se
zbral in sam pripravil za napad.«

»Saj misel ni slaba.«

»In Celjanu pritegujejo prav mnogi. Vendar se
Urh otepa z vsemi štirimi, češ, da se bramba laže za¬
govarja kakor pa napad na tuji zemlji.«

»Tudi to ni brez nič; samo neumno je, ko gre za to,
kdo bo koga spravil ob tla.«

»Z Urhom jih je dosti, prav dosti, ker mislijo, da
se bodo Ogri premislili, ko vidijo, da jih čaka velika
vojska.«

»Kaj pa Majnhalm? Na kateri strani je?«

»Na nobeni očitno, v mislih pa pritrjuje Celjanu.
Sicer pa se ogiba homatijam in zdražbam in pesti in na
kratko drži svo jo in mojo četo, da jo ima čisto v rokah.
In čaka, kar čaka.«

»Jaz bi potegnil z Urhom. Tako bi se nemara dobro
zapisal pri njem. Saj veš, da nam je gorak ves njegov
rod in da nam tudi Urh sam ni prav v komolec.«

»Saj bi Majnhalm kljub drugačnim mislim nemara
storil tako, pa sta z Urhom imela neke besede zaradi

192

te-le grofične Zofije. Majnhalm kuha rilec, Urh se pa
tudi ne poda, čeprav ve, kako je Majnhalm veljaven
pri vseh plemičih in da bi za njim šlo tudi dosti dosti
Celjanovih prijateljev.«

Henrika je uščenil nenadni domislek.

»Kaj pa Turjačan?« je hitro vprašal.

»Hm... Turjačan nam ni prijatelj!«

»Zaradi Ortenburžana ne — saj vem.«

»In najbrž res ve, da bo Majnhalm potegnil z Orten-
buržanom, ko bo le-ta udaril na Turjak.«

»Kaj bo res udaril?«

»Vse kaže tako. lam v taboru bi ju bili nekateri
radi zbogali, pa ni bilo nič. Turjačana je sama pre¬
vzetij a in lakomnost, Ortenburžan se pa tudi trmasto
puli za svoj prav.«

»Turjačana bi res bilo treba nekoliko izpodkrepe-
liti, sicer bo postal nevaren nam vsem.«

»Vidiš, tako mislijo mnogi, zato so Ortenburžanu
obljubili pomoč.«

»Oh, to je dobro!« si je Henrik mel roke.

»Letos še ne, na pomlad pa bo na Turjaku še pre¬
bito vroče.«

»Le po njem! Le po njem!«

»Pa tudi Turjačan ne miruje. Povsod si išče pri¬
jateljev.«

»Naj jih išče!«

»Saj se le nekateri majhni plemiči obešajo nanj;
radi bi čebljali njegovega tura v grbu, da bi zrasli ob
Turjačanovi veljavnosti.«

» l ake naj le kar ima!«

»O, saj jih ne mara! Ve, da bi kesneje bili le za
napoto. Prav rad pa bi si' pridobil Majnhalma.«

»Ni mogoče —! Majnhalma —?«

»Pa ga je Majnhalm precej spomnil Neže, ki mu je
ni hotel dati.«

»Prav dobro, o Majnhalm!« se je Henrik vnemal.

»In sta se močno sprla. Zdaj Turjačan podpihuje
Urha zoper nas. Majnhalm kar miruje in čaka. In si
s tako možatostjo pridobiva zmerom več prijateljev na
škodo Urhu in Turjačanu.«

»Da, Urh je bebec!«

193

»Bebec, ker pač je bebec in ker misli, da ni. Peče
ga oblastnost Celjanov, še bolj nemara pa, ker ve, da
je tudi Majnhalm v velikih časteh, odkar se je raz¬
vedelo, da se ženi pri lepi in bogati hčeri zelo veljav¬
nega Ostrovrharja.«

Drugi dan se je Henrik s patrom Konradom vračal
domov. Vesel je bil, da rana ni preveč nevarna, in
ponosen je bil na rodbinsko veljavnost, ki je med ple¬
miči v delež Majnhalmu.

»Majnhalm je že veljak; tudi Ditrik bo sedel na
trdnem,« so mu misli šepetale. »Bleskot veljavnih bra¬
tov bo nemara ožaril tudi mene!«

Potlej bi se utegnilo še zanj kaj nakretiti, da ne bi
še dalje sam motoglavil in se v zobe dajal vsej deželi.

Ali pa bi postal klativitez. Hoj, v daljni svet bi šel
za čudovitimi prigodami. To bi bilo zanj, odrivanega
siromaka, bržkone še najbolje. Saj se ne ve, ali ga sreča
ne čaka baš kje prav daleč. Potujoči pevci toliko vedo
in pojo o ugrabljenih in odgnanih knežnah, ki hre¬
peneče čakajo junaka, da bi jih otel. Hoj, z zmajem, s
čarovnikom, s škratom samim bi se spopal in zlasal in
bi odrešil in zasnubil devico, ki bi bila lepa kakor
Marjeta ali kakor Zofija in ki bi imela za doto devet
belih gradov in devetkrat devet kadi zlata in srebra .. .

Tudi pater Konrad je medtem molčal in z vsem
srcem in občutjem molil psalme in Mater božjo prosil
pomoči, da bi Ditrik srečno prebolel rano in bolezen,
ki mu že razločno preti. Vse misli so mu tonile v mo¬
litvi, da to pot ni videl krajinskih krasot, ki so se
razodevale.

Le Henrika je včasih pogledal in zmajal z glavo.

A živa umišljija s pravljičnimi liki je še dalje
mamila Henrika in ga zibala v megleni sanjariji.

Spominjajoč se pesmi o čudovitih viteških prigo¬
dah, je z mislimi blodil v prazno in kar nenadoma sre¬
čal starega grofa Majnharta Šumbreškega, ki je takisto
ves plašan hitel na Svibno.

Ko sta mu Henrik in pater Konrad razpovedala
vse, se je pomiril in nasmehnil:

»Marjeta bi me bila rada pognala na pot že snoči,
ko je pridirjal sel, tako je koprnela od strahu za
Ditrika.«

13 *

Več. 83.

194

»Grofična Marjeta je angel!« je Henrik vzdihnil.

»In danes sera ji komaj ubranil, da ni šla z menoj,«
se je Šumbreški hvaležno nasmehnil.

»Pa naj bi bila šla, saj ni tako strašno daleč in
prej bi jo pomirilo, če bi ga videla sama.«

»To ni nič!« je stari grof odkimal. »Ženska ni za
tako pot. Nad bolnikom ti jadikuje tudi brez vzroka in
ga samo vznemirja.«

»Saj res,« se je pater rahlo vteknil.

»Poglavitno je, da rana ni preveč nevarna,« je
Šumbreški našel prejšnjo misel. »Druge bolezni me ni
skrb. Ditrik je otorej, da se ji bo že izvil.«

»Pol prej bi okreval, če bi videl tudi njo,« se je
Henrik domislil.

»Saj se to še lehko zgodi, Ditrik naj se le malo
opomore prej,« je grof Majnhart pokimal in šel dalje
proti Svibnemu, Henrik in pater Konrad pa svojo pot
domov.

»Kaj se mara bratoma!« je Henrik tiho vzdihoval.
»Kako sta srečna, ko vesta, da ljubezen in molitev ne-
veste hodita za njima!«

Blagroval je posebno Ditrika, najmlajšega, naj¬
ljubšega brata, ki za njim koprni čisti angel na Šum-
bregu.

Obema je prav iz srca privoščil veliko srečo, zato
pa je sam bil še bolj otožen.

»Oh, ko bi tudi mene ljubil tak angel!« so mu
misli spet poiskale Marjeto Šumbreško. »Ves bi se spre¬
vrgel, od vrha do tal bi bil drugačen, pošteno in mirno
bi živel, Bog in ljudje bi me bili veseli...!«

»Otožni ste, gospod grof,« se je oglasil pater Kon¬
rad, ki ga je skrivaj opazoval že ves čas. »Kaj vam je?
Saj sem vam povedal, da se za brata nikar ne bojte.«

»Da povem po pravici, za brata se res ne bojim več
tako,« mu je čez dolgo odgovoril. »Pa tudi mislil zdajle
nisem nanj.«

In sta spet molčala vso pot, le misli jima niso mi¬
rovale. '

Pater Konrad se je v psalmih menil z Bogom, a
Henriku se je spomin ustavljal zdaj tu, zdaj tam in
mu je naposled zablodil še na bojišče.

195

»O, če bi bil tam tudi jaz, ali bi ju izpodnašal!«
je v mislih spletkaril zoper Urha in Turjačana.

Pa bi bil komaj še utegnil. Preteto zares je medtem
postalo na bojišču.

— Ob zdrahah in nečuječnosti naših so Ogri pre¬
brodili Dravo, kar nenadoma so bili tu.

V taboru je završalo. Konjiki so skočili na konje,
Vojskarji so zagrabili za orožje in so se po Urhovem
povelju zgostili v vojne vrste.

Urh le za Majnhalmove in Ostrovrharjeve ni izdal
nobenega povelja, kakor da je pozabil ali da ne mara
za njiju pomoč. Tako sta obe precej veliki četi mirovali
in čakali v ozadju. Pa tudi Celjan in njegovi prijatelji
so se domenili, da se bodo le branili, vse drugo naj le
opravi Urh s svojimi.

Urhovi so se res uredili in razgrnili po brežini za
seboj, da bi se laže otepali okretne ogrske konjiče.

Ogri so se bližali v počasnem teku. In ne človek
ne konj ni dal glasu, le tla so grozotno bobnela od
konjskih kopit. Nizko sklonjeni so sedeli v sedlu kakor
pribiti. Črnikasti, neveliki ljudje z zmršenimi lasmi in
majhnimi, skoraj poševnimi očmi so bili strašni v ti¬
stem pretečem molku.

Pred njimi se je na iskrem konju pozibaval skoraj
ol Oger z rdečezeleno zastavico, za njim so se bliže in
liže valile strnjene vrste, da je našim srce kar zasta¬
jalo od groze.

Goli Oger je nenadoma kriknil na ves glas in spro¬
žil z loka prvo strelico.

Vrste za njim so divje zarjule, konji so zarezgetali,
ves njih val je na vso silo pljusknil naprej.

Naši so nastavili sulice, Ogri niso mogli dalje. Ali
zad so v stremenu stali in čez prednje vrste vršeče
prožili strelice v Urhovce, ki so se obesili po položni
visočini.

Urh tega ni bil premislil, zmeda se je zdaj delala
tudi tam zad.

Ogri so pritisnili, ob kriku razdivjanih ljudi, žven¬
ketu orožja in rezgetu konj so v metežu in tepežu
upognili središče Urhovcev in ga skoraj predrli in vrgli

dh

na avoje
13 *

196

Urh je vpil, ukazoval, poveljniki so kleli, rotili,
a središče se je drobilo in je omahovalo kakor drevo
v viharju.

Majnhalm, ki je dobro pazil, je zdaj zavpil:

»Višnjani, Ostrovrharji — za menoj!« in se kakor
vihra zaprašil v središče in je z ognjevitostjo razmetal
Ogre, ki so se že zagrizli v zadnje vrste središča.

Zdaj je Celjan zasukal vnanje krilo svoje vojske
in ob strani bušil med Ogre.

Ogri, navajeni ali hitre zmage ali pa umika, so se
kričaje obrnili, da bi ušli čez Dravo.

Vsa vojska se je vrgla za njimi in jih razpršila na
posamezna krdelca, ki so se obupno in srdito branila.

Bo evitost in zlasti želja po plenu sta popali še
pešce I ačane; pognali so se za Ogri in jih tiho krepe¬
lih z jezo in močjo zdravega, prirodnega človeka.

Le Hotimir se je motal zmerom blizu Majnhalma in
oprezoval za Hartvikom.

»Za očeta in za Živko ga počim!« je pretil graj¬
skemu priganjaču in škripal z zobmi. »Hartvik mora
dobiti plačilo iz mojih rok, da se mi oče ne bo ogrešil
z njegovo črno dušo!«

Majnhalm je trčil ob krdelo Ogrov, ki se v obupu
ni zgolj branilo, marveč je tudi napadalo. A Majn-
halmovi so ga hitro razbili, le posamezni in najpogum¬
nejši divjaki so spretno še prestrezali meč in bodež.

Hotimir je počenil za mrtvega konja in z zani¬
manjem gledal vroči metež in pazil, kdaj bi mogel
poseči vmes in na račun Ogrov ubiti Hartvika, najhujšo
in najbolj prekleto tlačansko nadlogo v višenjski go¬
spoščini.

Ha, zdaj je opazil Hartvika, ki se je umikal dolgi
sulici posebno okretnega in divjega Ogra in ki se je
nenadoma z obema rokama prijel za vrat; skozi prsie
mu je brizgnila kri, kakor posekan se je zvalil s konja.

Hotimir sam ni vedel, zakaj, a stisnil je zobato

f *rčevko in se zagnal tja; za tren oči je še videl, da je
ustni konj, oplašen in pobesnel, do grdega pomezgal
Hartvika, in že je tudi opazil, da se je taisti Oger lotil
še Majnhalma, ki je baš prekesno priskočil na pomoč
Hartviku.

197

»Nič, pomagati moram, pa je!« se je, pozabi vsi vse
grajske hudobije, zakadil na pomagaj.

In ni še dotekel, da bi mogel udariti, pa se je Majn-
iialmov konj, v vamp zaboden skoz in skoz in omam¬
ljen od udarca po glavi, spoteknil in zavalil po strani,
da jezdec ni več utegnil skočiti iz stremen in da je
z eno nogo obležal pod njim.

Oger je že zamahnil, bilo bi po Majnhalmu, ki je
od groze zakričal, pa se je Oger zrušil, Hotimirova
grčevka je storila svoje...

»Brž vstanite!« je Hotimir privzdignil konjsko
mrho, da je Majnhalm, ki sicer ni bil nič pohabljen,
mogel pokonci. »Nate!« mu je še pobral sulico in urno
ujel mimo begajočega konja, ki je zgubil jezdeca,'
»Zdaj pa kar nanj!«

Vse to se je godilo prav na kratko.

Hotimir se je ozrl in je videl, da naravnost proti
njima dirja Zlebor, nekaj Ogrov pa za njim.

Majnhalm je zaklical na pomagaj, Višnjani so se
odtrgali od Ogrov in zapodili semkaj, medtem je
Hotimir sam kresal po Zleborjevih preganjavcih, do¬
kler niso zbežali pred dohitelimi Višnjani.

Zlebor mu je hotel reči nekaj dobrega, a Hotimir
mu je obrnil hrbet in v teku prestregel osamelega
konja, ga brž zajezdil in se postavil v višenjsko četo.

Majnhalm, še ves bled od groze, je obrnil konja,
segel zadihanemu llotimiru v roko in mu toplo rekel:

»Ne bom ti pozabil tega, o Hotimir!«

Hotimir ni zinil nobene, le pogledal ga je z ve¬
likim. jasnim pogledom.

Vse oči so se obrnile vanj, a on jih ni več videl,
tisti veliki, jasni pogled se mu je že pobesil.

»Doma sem mu obetal poboj, na, tu pa sem ga otel
smrti ...!«

Kar milo se mu je storilo in srce mu je bilo polno
neznane sladkosti in mirnosti, ki jo pošten človek ob¬
čuti po storjenem dobrem in velikem dejanju.

In spomnil se je tistega hudega meniha, ki mu je
v Šentvidu zabičeval, naj ne greši, tudi v mislih ne.

»Kaj neki bi dejal, če bi bil zdajle tu?c

Kakor bliski so se mu užigale in utrinjale razno¬
tere misli in ga pekle in bolele.

198

»Ko bomo spet doma, bo grajski pozabil vse, siro¬
mak se bom tudi posihmal moral bati za Živko ...!«

Domislil se je še tistega dobrega, prijaznega me¬
niha, ki bi mu bil rad pomagal in ki ga je učil, naj
pot*rpi, moli in zaupa v pomoč Matere božje.

Oči so mu nehote obstale na Hartvikovem truplu,
razhojenem in zmaličenem do nespoznave.

Strašni konec hudobivnega grajskega priganjača
ga je vendarle pretresel.

»Sama Mati božja me je res obvarovala, da ga ni¬
sem potolkel jaz!« je vzdihnil in sklenil, da se bo ti¬
stemu dobremu menihu spovedal greha, ki so mu ga z
jezo in s sovraštvom do zdaj bile polne vse misli, vse
namere ...

Ogrov že ni več bilo tostran Drave. Nekaj so jih
naši pobili, še več pa jih je ušlo čez vodo.

Zmaga je bila popolna in brez dosti žrtev; le
konjiki so utrpeli precej mrtvih in ranjenih, pešci

tlačani so bili skoraj brez zgube, razen tistih, ki so po

v v •

bežeči _ _

spravljali bon
se na pomenek o nadaljnjih ukrepih zbrali okoli Urha

svoji volji rinili za bežečimi pesjani in iskali plena.
Vojskarji so zdaj pospravljali bojišče, plemiči so

Ljubljanskega.

Ta je bil prav dobre volje in je malo manj ko
zgolj svoji vojni preudarnosti pripisoval zasluge za
hitro zmago.

A Celjan, bil mu je še zmerom gorak, je pokazal
na molčečega Majnhalma, ki je že prej na bojišču le
napol poslušal veliko hvalo svojega hrabrega dejanja.

»Grof Majnhalm Višenjski je rešil nas vse!« je
Celjan glasno in odločno rekel tudi zdaj. »Čast in
slava mu!«

»Slava!« so vsi zagrmeli.

»In to naj se tudi sporoči plemenitemu koroškemu
vojvodi Henriku IV., našemu deželnemu gospodu!« je
Celjan še odločneje zahteval.

»Tako je!« so mu plemiči pritegnili v en glas.

Urh je videl, da ima ta zahteva na svoji strani tudi
vse njegove prijatelje, in se je moral vdati.

»Kakovo plačilo hočeš?« je mrzlo vprašal Majn¬
halma.

199

»Nobenega!« se je Majnhalm priklonil. »Storil sem
le po viteški dolžnosti.«

»Ni res!« se je Celjan vteknil. »Nobeno povelje ti
ni dalo vojne naloge. Po viteški dolžnosti ti je bilo
oditi ali pa mirovati. A ti si bil zvest nam in sebi in si
pomagal, ko je bilo zgubljeno skoraj že vse!«

»Res je tako!« je zbor potrdil.

»Dobro,« je Majnhalm dejal in se obrnil in pri¬
klonil proti Urhu. »Če je tisto moje dejanje res vredno
kakove posebne pohvale, vas prosim, da bi si iz srca
milostno izbrisali jezo, ki ste jo dosihmal čutili do
mene — saj rad priznam — po moji krivdi.«

»Grof Višenjski je res junak tega dne,« je Urh

B očasi govoril. »Moj brat, mogočni in pravični vojvoda
[enrik, bo že s prvim slom odtod dobil natančno poro¬
čilo o vsem.«

»In še tale naša prošnja naj se mu predloži: Za
veliko hrabrost in zaslugo naj mu tudi naš dobri de¬
želni gospod rači odpustiti vse zamere in vsa nepre¬
mišljena dejanja, ki si jih je naprtil hote ali nehote.
Tudi to bodi nagrada in odlika junaku Majnhalmu!«
»Tako bodi!« so spet vsi zavpili.

»Da, tako bodi!« je Urh potrdil in se je kislo na¬
smehnil. »Spet se mi je zmuznil, nemara za zmerom!«
si je mislil. A pomirila ga je zavest, da se bo vračal
z zmagovito vojsko in da ga bo brat pohvalil in junaška
pesem pela po vsej deželi.

Ko so se čez dan ali dva vrnili prežuni, ki jih je

Urh poslal vohunit za Ogri in ki so zvedeli, da so se
ogrska krdela razkropila in da se jih za letos ni bati
več, se je vojska vzdignila in napotila domov.

Majnhalma je skrbelo, kako je z Ditrikom in ali
ga bo spotoma že lehko vzel s seboj.

V Višnjo goro je pred seboj poslal brze^a sla, da
bi Henrik s patrom Konradom prišel na Svibno in ga
tam počakal.

Sicer pa je bil dobre volje. Ponosen je bil na za¬
ščito mogočnega in oblastnega Celjana, ki ga je po¬
vzdignil in oslavil vpričo velikih in malih plemičev, in
vesel je bil, da je pomiril in s Celjanovo pomočjo ugnal
puhlega Urha.

Poklical je Hotimira, da mu je jahal ob strani.

200

»No, ti, zaletel, zdaj greva pa lepo domov!«

»Če bi bil malosrčen, nemara ne bi šla domov oba,«
je Hotimir stegnil jezljavi jezik. »A bil sem zaletel in
sem se zaletel baš še o pravem času!« se je še on na¬
smehnil.

» Fak zaletel bodi zmerom! Pa le stoj, o Hotimir,
tudi jaz se bom zaletel, da me boš pomnil in da bo prav
zate!«

Hotimir je otožno pobesil glavo, češ, zdaj nekaj
obeta, ko mu je še smrtni strah v kosteh; doma pa ne
bo hotel spet nič slišati.

»Hartvik se mi smili, prehudo smrt je storil,« se je
Majnhalm čez čas domislil. »Škoda, da nisi mogel oteti
tudi njega!«

Hot imir je zardel in stisnil zobe.

»Njega sem iskal, da bi ga ubil!« se je naposled
zaletel. »Tako sem prišel še pravočasno na pomoč vam!«

»Ubil —?« ga je oni debelo pogledal.

»Moral bi ga! Zdaj sem srečen, da mi ga ni bilo več
treba.«

In mu je spet odkrito pravil, kakova šiba božja je
Hartvik bil za tlačane, kako grdo mu je za prazen nič
pretepel očeta in.kaj je nameraval z Živko.

»Če bi bil jaz Hotimir, že doma bi ga bil ubil!« si
je Majnhalm mislil, naglas pa je rekel:

»Zlebora pa si vendarle otel. Kaj ni tudi on že
tiščal za Živko?«

»Tudi Zlebor bo umrl v čevljih, če bo le oči še
kdaj vrgel po njej!«

»Hud si!«

»Zaletel sem, in pravico si človek mora včasih na¬
praviti sam! Kakor svobodnjak Trlep.«

»Trlep —? Kako —?«

In Hotimir mu je povedal, kako je Trlep tačas na
grajski poti strahoval Hartvika in mu pretil z graj¬
skim ječarjem Dimežem.

Majnhalm se je smejal na ves glas, tako nazorno
in razločno mu je Hotimir pravil vse tisto.

»Saj bi ga bil res kaznoval!« je dejal, ko se je na¬
smejal. »Po vrnitvi z bojišča bi ga pokoril pa tudi za
žalitev tvojega očeta in ker se je z grajsko oblastjo
hotel polastiti tvoje Živke!«

201

Hotimir mu ni prav zaupal. Saj ni mogel verjeti,
da bi se bil hudi in sitni Majnhalm sprevrgel tako ves
in do dna.

Drugi dan so prišli že pod Svibno.

Vojskarji so se utaborili za daljši počitek, Majn¬
halm pa je skoraj v enem samem zaletu prhnil na grad.

Na gradu sta že čakala tudi Henrik in pater Konrad.

»Kako je Ditriku?« je Majnhalm hlastnil najprej
in stekel, da bi ga videl prej.

»Dobro,« je pater Konrad rekel že za njim, nevesti
pa je bil burni in nepočakljivi ženin všeč še bolj, če¬
prav jo je vihravt utegnil komaj pogledati.

»Saj je kakor voda!« je stari Ostrovrhar po stop¬
nicah nadušljivo sopihal za njimi.

Majnhalm se je pri ljubem bratu Ditriku pomiril.

»Da le ni hujšega!« je momljal in čepel ob bratu in
ga držal za roko. »In čaka te vse dobro, nobene zavire,
glej, ni več do Marjete.«

Ditrik se je bolno smehljal in občudoval močnega,
zdravega brata.

»Kako je bilo tam?« bi bil rad vedel.

In Majnhalm je začel praviti o plemiških homatijah
pred bitko in o svoji čudežni rešitvi.

»Vidiš, tak je Hotimir,« je Ditrik ljubeznivo očital.
»Moški, junaški — kakor Trlep! A ti ga vendarle nisi

maral «

»Oh, kje je tisti Hotimir?« je Zofija zaželela. »Da
se mu zahvalimo.«

»Tudi sam sem sklenil, da ga nagradim,« je Majn¬
halm pokimal. »Samo vem še ne, kako «

»Brž naj pride gor!« je še bolj želela. »Videla bi
ga rada«

Grajski služabnik je stekel ponj.

Majnhalm je medtem pravil, kaj vse mu je Hoti¬
mir zaupal spotoma.

»Zanimiv mladec, res,« je grof Ostrovrliar kimal
in gladil brke. »Ve, kaj je dolžnost, in ve, kaj je čast!«

»Hartvikov naslednik naj bo!« se je Henrik do¬
mislil. »V vsej deželi mu ga ne bo vrstnika!«

»Osvobodi ga, o Majnhalm!« je Ditrik prosil. »Zvest
je domu in zemljo ljubi, svobodnjak naj bo! Za tako
dejanje je bil osvobojen tudi Trlepov ded.«

202

»Trlep je čudovit mož!« je pater Konrad pravil.
»Tn kako ljubi zemljo in razume! Samo kdor je svo-t
boden, je zmožen take ljubezni.«

Majnhalm je kimal in molčal. Skoraj da ga je vest
pekla, ker je bas z zemljo nagajal Trlepu.

»Počakajmo, da bomo slišali junaka Hotimira!« je
čez čas dejal, ko je zaslišal bližajoče se korake po
hodniku.

Hotimir je vstopil. Malo se je začudil pred zbrano
gospodo, držal pa se je prav moško in ponosno, še
zmedel se ni kaj posebno.

»Res, kakor Trlep!« se je Ditrik nasmehnil sam
vase in spomnil Trlepa, ko se je zadnjič poudarjal na
višenjskem gradu.

»Ti torej si tisti zaletel?« ga je Ostrovrhar udaril
po rami. »Všeč si mi, glej, kavelj ti! Izpij brž kozarec
medice, potlej se bomo pa kaj pomenili!«

Grofična Zofija, zardela in lepa, da se je kar ble¬
ščalo ubogemu tlačanu, mu je segla v roko in rekla
z orošenimi očmi: »Hvala ti, o Hotimir, da si bil tak
junak!«

Zdaj šele se je nekoliko zmedel; sitno mu je bilo.

»O, saj ni bilo nič takega!« se je nerodno branil,
ko so ga še drugi hvalili in povzdigovali.

in Majnhalm mu je naposled rekel:

»Obljubil sem ti, da te ne bom pozabil. Povej mi
zdaj, s čim bi te nagradil naj lepše!«

»Da vzamem Živko in — brez tistega ...!« je stra¬
homa zagrabil.

»Vzemi jo brez vseh zavir in dolžnosti!«

Zdaj so se mladcu solze srečnice udrle po za¬
čudenem licu.

»O hvala Bogu in vam, na vekomaj vam bova hva¬
ležna in zvesta!« je zadihano rekel, ko je pogoltnil
ihto, ki ga je tesnila od srca do grla.

»Še več sem ti namenil,« je Majnhalm dejal in se
tiho kesal, da mu je dosihmal zaviral tako zaželeno
srečo. »Grad potrebuje naslednika llartviku. Ali bi ti
bilo do take službe?«

»Da bi bil priganjač tlačanov, svojih sosedov in
prijateljev —?« se je ustrašil.

203

»Premisli dobro!« se mu je Majnhalm smehljal in
so ga vsi drugi gledali radovedno, napeto.

»Ne zamerite, naj ostanem, kar sem!«

»Glej, res je moški!« so si vsi mislili in se mu
čudili. »In pošten tudi!«

»Tisti, ki je smrti otel našega brata, ne bo več tla¬
čan!« se je Ditrik veselo vteknil.

»Pač res!« je Henrik pritrdil.

Hotimir jih je gledal, gledal, razumel pa ne.

»Tudi jaz pravim tako!« je Majnhalm slovesno re¬
kel. »Vpričo svojih bratov, svoje ljube neveste, njenega
plemenitega, dobrega očeta in vpričo častitega patra,
našega prijatelja, te, o Hotimir, zvesti in junaški, osvo¬
bajam vseh tlačanskih služnosti in brez odkupnine po¬
stavljam za svobodnjaka, samolastnega gospodarja
zemlji, ki jo rod tvojih dedov obdeluje in ljubi —
svoboden si ti in bo tvoj rod ...!«

XXI.

Pater Konrad je natančno pregledal Ditrika in
dejal, da prenos v Višnjo goro ne bi bil več nevaren.
Vojskarji so za bolnika spet napravili nosilnico med
dvema konjema in so se veselo napotili domov.

Zidanice po vinogradih so se jim zdaj kar same
odpirale, ljudstvo je junake gostilo in slavilo, da so
deželo rešili ogrskih divjakov.

In Vojskarji so se ustili in poveličevali tudi z iz¬
mišljenimi junaštvi; še pešci tlačani, ki so Ogra videli
le bolj od daleč, so vedeli dosti povedati.

»Tako pa sem ga otrnil, pesjana črnega, da ti je kar
omahnil in vrgel vse štiri od sebe in jezik po strani!«
je Šentvidec pil in vpil.

»Saj sem videl!« se je Gabrovec posmehljivo režal.
»Ob tistem potočku si za grmom stal in hlače pral, ker
si pet lučajev na daleč videl pravega, živega pesjana!«

»O, prav ste storili,« so vinogradniki vse verujoče
in občudujoče govorili, »le pijte, ker ste jih nakrepelili
in obrnili od naših krajev!«

Šentvidci in Gabrovci pa so se spet že grdo gledali;
če gospode ne bi bilo zraven, posebno patra Konrada.

204

še v lase bi si bili skočili; tako so se pa le dražili in
zasmehovali.

»Kaj bi se neki postavljali vi!« so jih Višnjani de-
vali v nič. »Našega Hotimirja poglejte! On se je res
lotil Ogra, tako hudega, da je podrl gospoda Majn-
halma samega, ki ve, kako je držati sulico in sukati
meč. A Hotimir je skočil in po betici treščil pesjana,
potolkel deset drugih in bi jih bil še več, pa so mu
zlodeji ušli. In vendar ne zine nobene o tem.«

»Hotimir je res kavelj, tako je reči lepo po pra¬
vici!« so vsi pritegnili.

»Kaj se mu mara! Včeraj je bil tlačan, danes pa je
že gospodar svobodnjak za vse večne čase!«

»Vreden je tega, med nami mu ga res ni vrstnika!«

»Posihmal se bo morda kaj sprevrglo tudi za nas.«

»Dejal bi, da se res bo. Hartvika ni več in gospod
Majnhalm privede grofično Svibenjsko, ki je neki lepa
in dobra, kakor je bila naša Ema.«

Hotimir je res le molčal. Vse misli so mu že sva-
tovale doma, vsako ustavljanje spoloma ga je dražilo.

A tudi Majnhalm ni nikjer trpel dolgega postanka,
zaradi Ditrika se mu je mudilo, da bi siromak prej
prišel iz nosilnice.

Tudi četa je spotoma kar kopnela. Vsi, ki so bili iz
daljnih krajev, so se trgali od nje in so po bližnjicah
vreli domov.

»Le pojdite!« je Majnhalm dovolil tudi Gabrovcem.
»In Trlepu povejte, naj precej pride na višenjski grad!«
jim je naročil, ker si je Hotimir izbral baš Trlepa, da
bi zanj na gradu opravil dejanje, ki ga je šega terjala
ob osvoboditvi tlačana.

Še preden so višenjski Vojskarji prigrmeli domov,
je že pridirjal Trlep in razpovedal Višnjanom, kaj je
Hotimir storil na bojišču in kako čudovito lepo se mu
je grof Majnhalm zahvalil.

»Hotimir —? Kaj je mogoče —? Svobodnjak —?«
sta se Vitogoj in Ljubi n čudila.

»Po pravici!« je Trlep mogočih » lak Hotimir ne
more tlačaniti, presvobodnjaško mu je srce!«

Hoiimirova mali, Živka in njena mati so se od sreče
jokale in z odprtimi usti še in še poslušale, kako so
Hotimira slavili in častili tudi na Svibnem.

203

A ko so vendarle že prišli ukajoči in pojoči Voj¬
skarji, se jim je vsa vas zagnala naproti, je kriče po¬
zdravljala llotimira in slavila in hvalila grajske.

Trlep jim je iztrgal Hotimira, da bi ga odvedel
na grad.

Šla sta navkreber za grajskimi.

»No, vihravec, zdaj se boš pa zaletel in brž obalni,
kajne?« ga je Trlep poredno dregal.

Hotimir, ves rdeč in komaj vedoč, da hodi po zem¬
lji in da se mu samo ne sanja tako lepo, je živo po¬
kimal : »Aha ...!«

»Ali še pomniš, kako si za križe in težave rinil
v neumnosti?« se je Trlep smejal. »In v kakove straho¬
vite neumnosti! O, pa te moram pohvaliti: slušal si me,
ko sem te svaril, miril in učil, da potrpi.«

»Aha...!« je Hotimir spet pokimal. »Za vse sem
vam močno hvaležen, oče Tr lep!«

»Vidiš, zdaj ti svetujem še eno: Z ženitvijo potrpi
še malo!« - .

»Še —? Jejhata —! Zakaj —?« se je ustrašil. »Za¬
kaj — ?«

»Naj se Majnhalm oženi prej. Morda mu ne bi bilo
prav. če bi zdaj, ko te je spustil iz rok, kar na vso sapo
vil z ženitvijo.«

»Bom pa.« se je vdal. '

»Saj ne bo treba dolgo in Živke ti nihče ne bo več
zalezoval.«

— Na gradu so ju bratje že čakali.

Majnhalm je ob kratkem še enkrat povedal, kako
junaško se je tlačan Hotimir, sin Viiogojev, vedel na

1 • • v v

bojišču.

»In takega junaka ne maram več za tlačana!« je
slovesno rekel in pogledal Trlepa.

Trlep je sc sre 1 v žep, si dal zlatnik na dlan in steg¬
nil roko p roli Majnhalmu.

»Vreden je zlatega denarja,« je dejal po šegi. »Pro¬
dajte ga meni!«

Majnhalm ga je rahlo udaril po roki, da je zlatnik
odskočil po tleh.

»Ne prodajam — osvobajam ga!« je rekel še slo-
vesneje. »Osvobajam ga vseh tlačanskih sužnosti in
brez odkupnine postavljam za svobodnjaka in samo-

206

lastnega gospodarja na domu njegovega očeta in nje-

OTI vi n np/lovi«

govih

Trlep se je lepo zahvalil za Hotimira, ki od gin je
n osti še govoriti ni mogel in se je Ves solzan le globoko
priklanjal.

Majnhalm je v roko vzel škarje in jih razkrečil, da
bi mladeniču odrezal koder las; pa jih je brž vrgel po
tleh, rekoč: »Tlačanske škarje naj se nikoli več ne pri¬
taknejo tvojih las; rasto naj ti po šegi svobodnjakov!*

Trlep se je pripognil za škarjami in jih je zlomil;
pobral potlej še zlatnik in ga dal mlademu svobodnjaku.

»Bodi srečen, o Hotimir svobodni, in zdrav bodi
kakor zlatnik in v vsem dejanju in nehanju pošten in
čist kakor zlato!« ga je opominjal, »in nikoli ne pozabi,
kdo si bil, preden sta te povišali dobrota in milost tvo^
jega plemenitega gospoda!«

Zdaj je Majnhalm s stene snel meč in ga položil
na desno ramo Hotimiru, ki je medtem pokleknil.

»Na — meč!« mu je dejal zelo slovesno. »Paši si ga
zmerom moško, suči ga vselej junaško za čast in pra¬
vico! Zakaj meč je znamenje moči in časti!«

Hotimir je vstal in si opasal meč, medtem se je
zbral in je potlej dejal: »Bog mi pomagaj, da si bom
zmerom svest tega in da bom ostal vreden dobrote in
odlike, ki ste z njo osrečili mene in moje in odlikovali
vso vas in vse tlačane svoje velike, mogočne gospo¬
ščine ...!«

»Preteti Hotimir — res je kavelj...!« je Henrik
zamrmral in natočil medice in dal vrč najprej Majn-
halmu in ta Henriku in Ditriku, ta pa Trlepu; naposled
ga je dobil še Hotimir in dejal, preden ga je nagnil:

»Na zdravje, na čast vaše plemenite, lepe neveste,
naše bodoče gospe —«

Henrik se je z obema rokama udaril po kolenih in
je navdušeno* rekel: »Kavelj —!«

»Hvala ti, o Hotimir!« mu je Majnhalm stisnil roko.
»Glej ga, ti edini si se je spomnil, ko bi bil smel misliti
na katero drugo! Tudi tega ti ne bom pozabil — hvala ti!«

Trlep je kar rdel, tako se mu je dobro zdelo.

»Kdaj boš napravil svatbo?« se je Majnhalm na¬
smehnil.

»Za vami, gospod grof. Nočem vas prehiteti.«

207

»Ne, ne, o Hotimir!« se je Alajnhalm branil. »Želim,
da nič več ne odlašaš, predolgo že čakaš — in pre¬
težko!« se mu je namuznil.

Hotimir od veselega, nepričakovanega iznenadenja
ni vedel, kaj bi rekel.

»Storil bo po vaši želji, gospod grof,« se je Trlep
vteknil.

»Samo vedeti mi daj!« mu je gospod segel v roko.
»Povabi v svate vso vas, da bo vedela, kdai se je ženil
moj naj ljubši svobodnjak! In vedi še to, da ti za sva-
tovščino darujem pitanega vola, tri mehove vina in en
meh medice!«

— Ta je bila prehuda še za Trlepa samega, ki je
bil trde skorje.

»Le kaj se ti je vnelo v temle Majnhalmu, ki je bil
zmerom tak robavs?« je tiho ugibal, ko sta s Hotimirom
pompljala z gradu in žvenketala z mečem. Naposled
se je nasmehnil:

»O ti zaletel svobodnjaški, ali si mislil, da boš kdaj
takole hitel z gradu?«

»Aha ...!«

»Kaj ,aha‘? Saj me še ne poslušaš ne! Pa ne, da bi
že danes k župniku vlekel Živko?« s
župnik kje daleč na lovu, pred mrakom

se je smejal. »Če ni

bi vaju že

utegnil zvezati!«

»Zmerom me dražite.«

»Ti in Majnhalm, oba sta bolna. Majnhalm vsaj ve.
kaj dela, ti pa še veš ne več, ali si na svetu.«

»Kaj ste mi že rekli prejle?«

»Da je ženska nevarna, posebno če je zapeljiva;
nevarna kakor voda in ogenj:«

»O, ne vsaka!«

»Zanka je človeku vsaka ženska, srce ji je polno
zvijač, roke so ji železne vezi!«

»Nič ne bo: ne dam se plašiti!«

»Saj ne mislim nate, tale Majnhalm mi blodi po
glavi. Sprevrgel se je, še spoznal ga ne bi več! In. glej,
najbrž je tista nevesta lena kakor zarja, dobra kakor
kruh in modra kakor stiski menihi, sicer se Majnhalm
ne bi bil spremenil tako do dna.«

»Pa pravite, da so ženske nevarne!«

208

»Kakov iznimek je že med njimi,« se je Trlep otre¬
sal. »lista na Svibnem je nemara res iznimek, pa tvoja
Živka tudi; to moram reči, sicer me ne bi povabil v
svate, ko se boste mastili iz grajske staje in pojili iz
grajske kleti...!«

Hotimir je res že čez nekaj dni vse pripravil za
svatbo.

Sam stiski opat ju je zvezal v šentvidski cerkvi.
In kar vesel je bil mlade dvojice, ki se je dobila po
tolikih ovirali in srčnih bolečinah.

»Loputni jo!« je Trlep zunaj cerkve stegnil jezik.
»Da te bo imela rajši!«

Hotimir je po šegi nevesto malo udaril v opomin,
da je prešla v njegovo oblast.

»In zdaj počeni, da bomo videli, kako je priročna!«
je ženina še spominjal na šego.

Mladi mož je res počenil na kamen ob zvoniku,
Živka ga je sezula in spet obula, mati pa ji je medtem
odstrigla lase v znamenje, da je postala zgolj moževa
last in da se posihmal mora pokoriti le njemu.

Svatje so se na iskrih konjih drevili domov, opat
je srečen in zadovoljen gledal za njimi.

»Da bi bila dobra in srečna...!« je želel mladima
zakoncema.

In je veroval, da je Mati božja uslišala njegove
molitve in izprosila srečo za Ilotimira in milost spo¬
znanja za Višenjske.

»O naša ljuba Gospa, presvetega Srca, prosi še
dalje zanje Boga — bodi jim zavetnica . . .!« je pobožno
vzdihnil.

In je šel na stavbišče v Stični in je molil, da bi
Devica Marija izprosila sreče in blagoslova tudi delu,
ki napreduje tako počasi.

In ga je: samostan so dozidali 1155. leta.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA


%