&f jubljansKL;
&
Dxo«o»o»8»o»9f
i c j i-iTTrTTiT<jx>i7n<i frnmrraTi.Mi] c-»ji>ii*i ri mi-
Leposloven in znanstver\ list?
Štev.  5.       V Ljubljani, dne  1. velikega travna  1892.     Leto XII.
Kazakova žena.
Balada.
D
'anes se opašem ostri mec, Z možem tvojim v boj odidem. Ako Stenko se ne vrne več, Ako sam iz boja pridem, Plakala ne bodeš zapuščena, Te"šil jaz te bodem, lepa žena.«
»V tebi teče, v njem kazaška kri, Igor,  dom obeh je stepa.
Posvetita, driigu dntg moči', Ce ljubezen vaju sklepa.
Kdor srčžn je in sovraga črti,
Govor!  o zmagi, ne o smrti.
»Ko objame trudno stepo sen, Otemni Kavkdzu krona,
Ti ostavi dom oborožen In na breg prijabaj  Dona!
Z lova mož se vrne, meč opaše;
Razodenem jaz mu,   kam naj jase .
Mesec se blesti iz vode zroč, Svet molči v oblasti spanca.
Dva kazalca skozi jasno noč Jezdita iskrena vranca.
Don šumeva,  reka valovita,
Kaj  da nočna jezdeca molčita ?
Čepo vleče prvi na oči, Kinžal drugi v roki stiska,
Nežno lice prvemu bledi, Drugemu oko se bliska.
Prvo lice Stenkove družice,
Drugo vam je Igorjevo  lice.
Sepetaje Igor zase de": »V noči jezdim sam ob moži.
Predno zvezde nebne potemne", Smrtni spev mu vran zakroži.
Z mečem  mahnem,   vrnem se in snubim
Njega le"po ženo,  ki jo ljubim.«
Spremljevalka  plašno  šepeta: »Stenku duše sum ne moti,
Da bežim nezvestega sred Z Igorjem po temnem poti.
Za soproga le ljubezen čutim,
A ob driigu smrt njegovo slutim.«
Reke šum zataplja nju šepet. Vranca skočita obema.
Konjskih zabobni kopit peket, Zdrzneta  vojaka nema.
Ndrazen ju krepka roka pahne,
Nad obrazom lepim meč zamahne.
»Smrt nezvesti ženi!«  vika jek, »Bog kaznuj tatu ljubezni!«   .  .  .
Konja se iz dalje čuje tek, Ki ušel je roki jezni.
Vrsin nad stepo kroži  v sen vtopljeno,
Stenko zre na mrtvo svojo ženo   .   .   .
Dolenjec.
J7