25 / 09

Z N A N S T V E N A P O R O Č I L A P E D A G O Š K E G A I N Š T I T U T A

Anton Kramberger

N E M I R N I E V R O P S K I

T R G I D E L A



Aktivnosti v okviru projekta Perspektive

evalvacije in razvoja sistema vzgoje in

izobraževanja omogoča sofinanciranje

Evropskega socialnega sklada Evropske unije



in Ministrstva za šolstvo in šport.

Pedagoški inštitut, Gerbičeva 62, p.p.: 4241, 1000 Ljubljana, T + 386 (0)1 - 420 - 12 - 40, F + 386 (0)1 - 420 - 12 - 66, pedagoski.institut@pei.si, http:// www.pei.si, Id. št. za DDV: SI68705093, Matična številka: 5051614000, Podračun pri UJP: 01100-6030346085

25 / 09

Z N A N S T V E N A P O R O Č I L A P E D A G O Š K E G A I N Š T I T U T A

Anton Kramberger

N E M I R N I E V R O P S K I

T R G I D E L A

Kontakt:

dr. Anton Kramberger, izredni profesor, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana

email: anton.kramberger@fdv.uni-lj.si

To poročilo je del projekta “Perspektive evalvacije in razvoja sistema vzgoje in

izobraževanja v Republiki Sloveniji” (2009), financiranega s strani MŠŠ in ESS;

projekt koordinira dr. Janez Kolenc.



Znanstveno poročilo 25/09

Avtor:

Anton Kramberger

Naslov:

Nemirni evropski trgi dela

Izdajatelj:

Pedagoški inštitut, Ljubljana (zanj Mojca Štraus)

Oblikovanje:

Emina Djukić in Jaka Kramberger

Za strokovno in jezikovno raven poročil odgovarjajo avtorji

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjiûnica, Ljubljana

331.5(4)

KRAMBERGER, Anton

Nemirni evropski trgi dela [Elektronski vir] / Anton Kramberger.

- El. knjiga. - Ljubljana : Pedagoški inštitut, 2009. - (Znanstveno

poročilo / Pedagoški inštitut ; 09, 25)

Način dostopa (URL): http://www.pei.si/UserFilesUpload/file/zalozba

/ZnanstvenaPorocila/25_09_nemirni_evropski_trgi_dela.pdf

ISBN 978-961-6086-99-8

245771520

To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons. Avtor/ji besedila

dovoli/jo reproduciranje, distribuiranje, prikazovanje in izvajanje ter

predelavo pod naslednjimi pogoji: priznanje avtorstva, nekomercialno ter

deljenje predelanega dela pod enakimi pogoji.

Polno besedilo licence je na voljo na URL naslovu:

http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/legalcode

Dovoljenja za morebitno uporabljena avtorska slikovna gradiva so podana sproti v besedilu.

3

Kazalo

5

I. Uvod: ogrodje problema

15 II. Regulacijske sfere družbe

15

1. Štirje socialni mehanizmi koordinacije

19

2. Čuden svet organizacij (Mintzberg)

22

3. Regulacijski režimi v razvitih družbah

24 III. Dezintegracija regulacijskih sfer

24

4. O trgovcih in modrijanih (Erazem)

28

5. Pretirana graja in hvala denarja

35

6. Marx: ali trgovci sploh kaj delajo?

51 IV. Poklicna regulacijska sfera

51

7. Informacijska družba v mali renesansi

71

8. Družba kot stroj za prenos moči?

80

9. Slovenija: iz kmečke v informacijsko družbo

99 V. Vsiljena poroka dveh regulacijskih sfer

99

10. Plačna reforma javnega sektorja v Sloveniji

4

I. Uvod: ogrodje problema

Problem, ki ga v tem delu konceptualno zarisujemo in razrešujemo, je nasled-

nji. Evropski trgi dela postajajo znova vse bolj nemirni in ne omogočajo več dos-

tojnega1 zaposlovanja, dela in zaslužka vse številnejšim segmentom družbe. Da bi se

naraščajoči nemir lahko polegel, je potrebno, zatrjujejo politiki (in njihovi enostran-

sko ali kratkoročno usmerjeni eksperti), okrog trgov dela in vanje same uvesti 'prave'

mere, tj. razne spremembe. ki gasijo vsaj sprotni nemir. Toda, s ‘pravimi merami’, ki

jih uvajajo države, so znane težave: z njimi sicer sproti in za silo odpravljamo lokalno

škodo, a globlji nemir se neusmiljeno poigra z našo naivnostjo glede tega, kaj so bolj

pravi vzroki za nemir, tako, da enostavno preskoči na naslednje godno prizorišče.

Dosti bolj brezbrižno se problema lotevajo tržno usmerjeni menedžerji: ko jim prično

padati naročila, trgi in zaslužki, hitro ugotovijo, da ni druge možnosti kakor umik

(prag njihove potrpežljivosti je nizek) in pač dajo firme v stečaj, poberejo kar se da in

nekje na mirnem čakajo na boljše čase.

Bi bilo možno zajeziti širjenje problema trgov dela na učinkovitejši, dolgoročnejši

način, če bi ga konceptualno zajeli globlje?

V poskusih razumevanja globljega nemira trgov dela smo v družboslovju zaen-

krat dokaj šibki, skorajda nebogljeni. Razpolagamo le z raznorodnimi slutnjami, ki

veljajo bolj vsaka zase, skupaj pa ne stojijo prav čvrsto. Zato jih ni enostavno povezati

v smiselno celoto, v teorijo razvoja oziroma transformiranja družb; slutnje so zaradi

pomanjkanja sinteze dejansko še v pred-teoretski fazi. Navedimo jih nekaj. Če trge dela

jemljemo dosledno, kot druge blagovne trge, zakaj so iz njh izvzeti vsi, ki kaj veljajo,

tako včasih kakor tudi danes, in igrajo po povsem drugih pravilih igre za upravljanje

družbene moči2 (politične vede, politična ekonomija, politična sociologija). Če so se

1 (op. 22 v Van Ark et al 2004, str. 40) Although there is continued discussion about the precise definition of decent jobs, the following characteristics have been attributed to it: it provides productive and secure work; it ensures respect of labour rights; it provides an adequate income; it offers social protection; it includes social dialogue, union freedom, collective bargaining and participation

(see http://www.ilo.org/public/english/region/ampro/cinterfor/publ/sala/dec_work/ii.htm)

2 Papež je Erazma Roterdamskega v začetku 16. stoletja, ko je Erazem kritiziral prodajo odpustkov,

verjel pa v papeža, zavrnil z besedami: “Pustite to, vi tega ne razumete...”. V Hvalnica norosti, A.Sovre, Predgovor, str. 17.

5

prvi trgi dela v evropskem prostoru pojavili okrog rudnikov, zakaj ne bi tudi izginili

v takem smislu kakor so nastali, ko delovno silo za težja dela, denimo rudarje, nado-

mesti tehnika (zgodovina, razvojne študije, gospodarska ekonomika). Če se močnejši

nemir na trgih dela pojavlja periodično (iz manjših fluktuacij se občasno ojača v večje

krize), to seveda pomeni, da so njegova ozadja strukturne, dolgoročnejše narave (pojavi

dolgega trajanja, s ciklično naravo). Če se nemir širi postopno, iz ožjih v širše segmente

družbe, to kaže na postopen proces njegovega širjenja; vsak proces širjenja pa ima svoj

vir in se nekje tudi zaustavi, tako kot se ustavi požar, ko zmanjka gorljive snovi (več

tradicij za proučevanje širjenja tehnologij, od antropologije, ekonomike in kritične

sociologije do organizacijskih študij, zlasti tim. nove ekonomika rasti, ki raziskuje vire

vrednosti v družbi znanja). Če ugotavljamo, da se zaradi večje čezmejne povezanosti

trgov nemir na trgih dela lažje širi preko meja držav, se odpria vprašanje, ali je v časih

krize bolje zaščititi države ali pa trge (ali celo ljudi) in kakšne so pravzaprav posledice

enih, drugih (ali tretjih) ukrepanj. Končno, kakšne socialnopsihološke motivacije de-

jansko najbolj podžigajo ljudi, da nemir, ki se jih dotakne, predajajo dalje, od zasebnih

in ožjih družinskih sfer preko prijateljskih in poklicnih mrež pa vse tja do organizaci-

jskih, regionalnih, državnih in celo čezdržavnih ravni (vprašanje mobilizacijskih poti,

študije razreševanja konfliktov).

Gornje teoretsko (meddisciplinarno) neurejene slutnje terjajo, da se z nem-

irnimi trgi dela, ki so po eni strani le vrh ledene gore historične konstitucije sodobnih

družb, po drugi strani pa križišče za srečevanje (izzivanje in razbremenjevanje) silnic

različnih sfer, ne ukvarjamo zgolj površinsko. Najmanj, kar terjajo od nas, je, da jih

bolje raziščemo podolgem in počez ter v globino, pa da jih spoznamo tako v njihovi

mirnejši kakor tudi nemirni legi.

V tej knjigi bomo zarisali zgolj nekaj opornih točk za širšo konceptualizacijo

nemirnih trgov dela. Naj uvodoma nekaj besed namenimo bistvenemu: razliki med

njihovimi mirnejšimi in nemirnimi legami. Nemirne lege trgov dela je enostavneje opa-

ziti kakor mirne, lahko pa iz prvih sklepamo na druge. Ko torej rečemo, nemirna lega

evropskih trgov dela, imamo v mislih naslednje naraščajoče težave: če brezposelnost

narašča; če ustvarjanje novih delovnih mest ne zadošča za zaposlitev večine aktivnega

dela delovno sposobnega prebivalstva; če se najosnovnejši proces medgeneracijskega

obnavljanja družbe, tj. obnavljanje delovne sile (ko mladi nadomeščajo odhajajoče),

zatika; če tudi osebe z zaključeno srednjo, višjo ali celo univerzitetno izobrazbo in

šolsko pridobljenimi poklicnimi kvalifikacijami ne najdejo dobre poti do primernih

služb; če imajo mladi težko dostopne prve in kontinuirane nadaljnje zaposlitve; če

težko ustvarjajo prokreativne skupnosti, družine in lastne bivalne pogoje; če je trg dela

tako segmentiran, da so periferni deli obsežni, centralni pa za pripadnike perifernejših

segmentov težko dostopni, kljub primerni stopnji izobrazbe; če ... potem se lahko

stvari s trgi dela zelo zapletejo, saj pride do sistematičnega izključevanja mnogih sk-

upin ljudi iz sfere dostojnega dela (in življenja), ne glede na njihovo siceršnjo usposo-

bljenost, in do zaprtih pasti revščine, kljub državnim pomočem najbolj ogroženim.

6

Za uvodni opis povečanih težav na evropskih trgih dela bi kazalo vsaj she-

matsko opisati nekaj tipičnih primerov novejšega rahljanja trgov dela v Evropi, na

primer slovenskega, nemškega, nizozemskega, angleškega. Uporabiti kaže zgolj tiste

prikaze, ki dokaj dobro določajo sestavljeno in institucionalno povezano, lahko bo

rekli institucionalno prešito naravo trgov dela in problem zaposlenosti na njih: de-

mografsko sliko (demografski zaton, posledice), institucionalni ustroj države (komple-

mentarnost institucij v smislu VoC pristopa, ki loči bolj koordinirane in bolj liberalne

države, gl. Iversen in Soskice 2001), ki bistveno določa vsebino pogajanj v politični

areni in pogojuje tudi alternative političnega ustroja (za določen dvom v to povezavo

gl. Emmenegger 2008), poklicne razsežnosti izobraževalnega sistema (pomembno za

to, kako se najbolj množično prenaša znanje iz starejših na mlajše generacije), seveda

pa tudi splošno ekonomsko dinamiko, s katero se ukvarja makorekonomika (gospo-

darsko rast, inflacijo, strukturo proizvodnje, zunanjetrgovinsko menjavo) in, kar je

morda najbolj izmuzljivo, splošno mentalitetno podlago, ki daje temelj razumevanju

pravičnosti in deviantnosti (selektivno zaupanje v razne institucije po državah). V tem

oskubljenem poročilu bomo to podrobnejše primerjalno delo zaenkrat preskočili, na-

doknadili pa ob prvi priliki.

Evropski trgi dela so že danes globoko razrahljani, saj na mnogih področjih

delovanja tehnologija učinkovito nadomešča ljudi, delovnih mest primanjkuje, mlajši

izobraženi pa nimajo dostopa do redkih boljših zaposlitev. Nni pa še dosežen njihov

popolni razpad. Do njega lahko pride, čeprav je to manj verjetno. Ker se morajo

mlajše generacije zaposlovati v (novih) storitvah, je manj možnosti, da to lahko delajo

brez medosebne komunikacije, za slednjo pa je pogoj medkultuna tolerance (ki pa

je ni prav veliko!). Na težave kažejo tudi napovedi. Projekcije odlivnih izobrazbenih

tokov iz šol in poklicnega povpraševanja po določenih vrstah dela v Evropi (EU-25) ne

kažejo dobro (SKILLSNET projections 2009): kažejo namreč, da bo že čez kakšnih

deset let (tj. okrog 2020) - če se dosedanji trendi naraščajoče ponudbe in padajočega

povpraševanja po delu konsistentno nadaljujejo v smeri, kakor so se razvijali do danes

- prišlo do ostrejše družbene polarizacije3. Namreč, nacionalni trgi dela bodo postali

zaradi naraščajoče neusklajenosti ponudbe in povpraševanja, tako številčno kakor vse-

binsko, pretesni za vse želje, motive in hrepenenja ljudi po vsaj znosnem, če že ne

boljšem življenju, in zato torišče številnih družbenih konfliktov. Na eni strani se bo

znatno dvignila splošna izobrazba prebivalcev (v tem oziru bodo ženske odločilno

premagale moške, a kaj jim bo to pomagalo pri zaposlovanju!), na drugi strani pa bo

količinsko na razpolago manj delovnih mest in to z izrazito neugodno strukturo: več

bo zahtevnejših in hkrati enostavnih delovnih mest (za višje in visokoizobražene na

eni strani, pa za industrijske in elementarne poklice na drugi strani), zmanjšalo pa se

3 Vir: SKILLSNET projections (2009): Paneuropean medium-term educational and occupational fore-

casts. Triletna raziskava v okviru CEDEFOP (Solun), nosilci: Cambdrige Econometrics (CE), Warwick Institute forEmployment Research (IER),Research Center for Education and Labour Market iz Maastrichta (ROA).

7

bo število delovnih mest za srednje izobražen kader (za kmete, obrtnike, prodajalce

in uradnike). Četudi se napovedani trendi le redko uresničijo (Heijke 1993), ker jih

mora življenje sproti korigirati, pa je prav opozoriti nanje dovolj zgodaj.

Konceptualizacija ortodoksne ekonomske teorije (tekmovalna teorija trga dela,

teorija o človekovem kapitalu) ne daje dovolj čvrstih oprijemov, da bi se lahko tega prob-

lema lotili z dobrim razumevanjem, odkod pravzaprav težave. Ni nujno, trdi Simonaz-

zijeva (Simonazzi 2002), da je potrebno v času širjenja izobrazbeno pristrane tehnološke

spremembe (angl. skil -biased technologocal change) deregulirati in fleksibilizirati trge

dela, pa bo zaposlenost večja. Lahko gre tudi drugače (brez deregulacije trgov dela).

Zajetje procesov in pojmov, ki opisujejo trg dela na konceptualni ravni, mora

biti širše, globlje, kakor si ga privošči neoklasična ortodoksija, po material pa lahko

gre nova konceptualizacija marsikam, denimo v sociološke študije, pa v zgodovinske

in geografsko shranjene vednosti.

Institucionalna ekonomika kot tisti radovednejši del ekonomske vede, ki se vse

bolj zaveda pomena institucij za »nemoteno delovanje trgov«, prodira proti problemu

boljše konceptualizacije socioekonomskega dogajanja iz svojega vidika, na svoj način,

tako da trge dela (seveda pa tudi navadne trge) vse bolj, od krize do krize, razume

kot institucionalno regulirane (institucije razume kot formalna in neformalna 'pravila

igre'). Mi bomo ubrali pretežno drugo pot.

Ugotavljali bomo, v katerih pogojih se lahko institucije različih področij

družbenega delovanja toliko spremenijo oziroma razmaknejo, da se pojavijo na

prizorišču tudi trgi dela kot relativno nov pojav, med njimi pa še posebej novi (ali

pa stari, a de-regulirani in re-regulirani) trgi dela. Na slednjih namreč individualiz-

irano zaposlitveno in kzaslužku usmerjeno vedenje beži izpod okrilja tradicionalnih

institucij in oblik zaposlovanja, na način, da ima značaj opaznega odmika od norme.

Takšni odmiki so posebej zanimivi, ker jih spremljajo značilni komentarji, ki aktivnost

in mobilnost ljudi povezujejo z normami kot uležanimi vrednostnimi presojami (del

prevladujočih kolektivnih mentalitet). Zanimiv pa so tudi zato, ker izjave vsebujejo

oziroma nakazujejo dvovrstne ali večvrstne relacije, ki vladajo v družbi kot (vertikalno

razčlenjeni) struktur - na eni strani so preprostejše relacije med osebami, na drugi

strani pa zapletenejše relacije med mnogimi osebami in redkimi institucijami (tudi

vrednotami), kjer lahko prihaja do istovetenja ali pa zanikovanja slednjih.

8

Institucije torej razumemo v smislu njihovega vplivanja in počasnega sprem-

injanja, ne pa toliko zgolj po stanovitnosti oz. stasis (Streeck and Thelen 2005)4, drugače jih sploh opaziti ni mogoče. Abott itak meni, da je v družbi skoraj čudež,

da se sploh kaj nahaja v trajnem, stabilnem stanju; bliže mu je pogled na družbo

kot približno celoto, v kateri pa se stalno nekaj spreminja. Pa vendar, institucije se

spreminajo najpočasneje in najmanj opazno. Po smislu lahko uporabimi zgodnjo Po-

lanyijevo zamisel, čeprav je nekoliko avtor kar preveč podvržen fascinaciji na prosto

delujočimi trgi, kako kaže opazovati družbeno spremembo - da vsaka deregulacija

(sprememba norme) oziroma liberalizacija (življenja ljudi, skupin in organizacij) kot

novost zdrami varuhe obstoječih institucij in sproži njihova protiukrepanja5, oprta na

tradicionalnejše institucije in njihove socialne regulacije, ki pa se deloma tudi prilaga-

jajo na nove razmere. Koliko? Kako?

Trg dela ni zgolj običajen trg enega od faktorjev proizvodnje, predvsem zato

ne, ker je križišče vseh družbenih institucij oziroma, če uvedem pojem, ki poskuša

vnesti nekaj več reda in abstrakcije v kompleksne družbene odnose, regulacijskih sfer

družbe. Naša osnovna predpostavka je, da do občasno povečanega nemira na trgih

dela prihaja vedno, kadar niso (več dovolj) usklajene osnovne regulacijske sfere sodobnih

družb. Regulacijske sfere so temeljna sestavina sleherne družbe, težimo pa k temu, da

bi jih na konceptualni ravni uporabljali le omejeno število; seveda niso vsepovsod vse

prisotne in enako razvite.

Naj na tem mestu navedem temeljne regulacijske sfere družbe, ki jih kaže pri

obravnavi nemirnih trgov dela pozorneje predihati:

› družine in gospodinjstva (osnovni reprodukcijski enoti družbe),

› lokalne skupnosti (mikro občestva družin in gospodinjstev),

› poklicna, profesionalna in sorodna interesna združenja* (starodavne

hierarhije),

› tžne organizacije* (s proizvodnjo, distribucijo in menjavo povezuje ostale sfere),

› država* (politika, začasno prevladujoč podsistem neprizivne prisile),

› naddržavna združenja (regionalna, globalna združenja, koalicije, povezave).

4 Str

S eeck,

tr

�.

� and Th elen,

Thelen, K. (2005) ‘Intr

‘I oduction:

ntr

Institutional

I

Change in Adv

A anced

dv

Political

P

Eco-

Eco-

nomies’. In Streeck,�. and Thelen, K. (eds) Beyond Continuity: Institutional Change in Advanced

Political Economies, Oxford, UK, Oxford University Press.

5 Zanimivost: geslo kmečkih uporov na Slovenskem v 16. stol., ‘Boj za staro pravdo’, pomeni ‘Boj

za stare davke’. Ker so bili novi davki previsoki, so povzročili vstajo. Seveda so bili zgolj neposredni povod nemirov.

9

Kot podlaga, ki je bila seveda prisotna že pred vsemi temi človeškimi sistemi (reg-

ulacijskimi sferami) in ki dokončno uokvirja ves človeški rod, pa je narava (Zemlja).

Za stanje (strukturo in dinamiko) trgov dela so regulacijske sfere nadvse

pomembne zato, ker vsaka od njih na svoj lastni institucionalni način, implicitno

ali eksplicitno, dopolnjuje edino uradno regulacijo delovnega procesa in zaposlit-

venih tokov, državno delovnopravno regulacijo. Slednja se ne nanaša le na trg dela

(zaposlovanje), ampak tudi na širše okolje, potrebno za nemoteno pridobivanje in

opravljanje dela: izobraževanje, zaposlovanje, delo in pa razne pravice, ki izhajajo

iz dela ali zaščite dela. Spregovoriti želimo torej najprej o različnih družbenih regu-

lacijskih sferah, njihovi pojavnosti, sestavi, logiki delovanja in dinamiki njihovega

transformiranja skozi čas in prostor.

Naša prva domneva, oprta na izhodiščno predpostavko, tj. da imamo opravka

multiplostjo regulacijskih sfer družbe, se podrobneje ukvarja s fenomenologijo posameznih

regulacijskih sfer, tj. z institucionalnimi posebnostmi vsake od teh sfer in z razmerji med

njimi. Način, kako regulacijske sfere različno zavarujejo svoje trajnejše delovanje, je v

vzpostavljanju, reprodukciji, delovanju in nadzoru njihovih posebnih institucij.

Naša druga domneva se dotika prekrivanja regulacijskih sfer. Različne regulaci-

jske sfere so seveda tudi v medsebojnem stiku, lahko bi ta razmerja poimenovali konfig-

uracija regulacijskih sfer, ki pa je lahko različne narave: sobivanje, kooperacija, tekmo-

vanje, konflikt, eliminacija drugih sfer. Običajno je v vsaki etapi družbene dinamike

le eni od regulacijskih sfer podeljena tudi osrednja legalnost, s čimer skuša ta osrednja

sfera družbe podrediti ali integrirati ostale sfere - kot sicer legitimne, a z manjšimi

uradnimi pooblastili. Uspeh je spremenljiv. Na primer, šele v po-renesančnem času

(z vidika Evrope) je osrednja regulacijska sfera (industrijske) družbe, z integrativno

legalizacijsko vlogo, postala razsvetljenska država. Prej so bile v tej vlogi osrednjega

koordinacijskega in regulacijskega ustroja druge sfere (marsikje so še dandanes).

Naša tretja domneva se ukvarja s procesi, ki v okoliščinah posebno neugodne

konfiguracije regulacijskih sfer lahko privedejo do večjega nemira družb in tudi do

večje krize na trgih dela. Namreč, kadar v medsebojnem delovanju (interakciji) regu-

lacijskih sfer prihaja do motenj (k temu pa največ prispevajo tisti procesi vsakodnevnih

razmerij med njimi, ki so že onkraj tekmovanja, tj. konflikti in poskusi eliminacije

drugih sfer), pride do vidnejše dezintegracije regulacijskih sfer in njihovih instituciona-

lnih delov ter ustrojev. Rečeno še drugače, pride do nezmožnosti osrednje regulacijske

sfere, da s svojimi kriznimi intervencijami učinkovito zapolni izpraznjena institucio-

nalna mesta ostalih regulacijskih sfer. Na ta način se povečuje institucionalni vakuum

v družbi, zmanjšuje se legitimizacijska moč regulacijskih sfer, pada zaupanje ljudi v

institucije. V Sloveniji je tipični primer poklicno šolstvo, kot najvidnejši del poklic-

ne regulacijske sfere, izvirajoče iz tradicionalnega cehovskega korporativizma Srednje

Evrope: precej deregulirani trgi dela ne gredo dobro vštric s poklicnim šolstvom. V

10

Avstriji kljub vdoru tržnih logik ohranjajo poklicne institucije v (deloma modificirani)

funkciji, zbornični mikro nadzor na vsebinami in zaposlitvami ni izginil, medtem ko

se je v Sloveniji pod pritiski splošne deregulacije zaposlovanja in dela skoraj razblinil.

V nemirnih okoliščinah se varuhi posameznih regulacijskih sfer (to je osrednja

institucija oblasti v vsaki od regulacijskih sfer) obrambno zaprejo vase. Na svojih teri-

torijih prično izraziteje delovati po svojih lastnih pravilih, uvajajo lastne mobilizacije,

ne upoštevajo povsem načel osrednje regulacijske sfere. S tem pa ogrožajo obstojnost

in legitimnost formalno določenih integracijskih načel in dogovorov družbe. Nemir

na sodobnih trgih dela je v tem smislu (so pa še drugi faktorji) najverjetneje zrcalna

slika upada integrativnega vpliva državnopravne regulacijske sfere dela in zaposlovan-

ja, hkrati pa tudi znamenje vzpona dezintegrativnih silnic, ki so posledica ogroženosti

in močnejšega delovanja posebnih regulacijskih sfer, zlasti trga. Kriza, vključno s krizo

na trgih dela, se lahko zmanjša le, če med regulacijskimi sferami (med varuhi regulaci-

jskih sfer) pride do ponovnega zbližanja, pomiritve in dogovora, kako dalje. Streeck in

Thelen zato raziskujeta tipe institucionalnih sprememb (količina inovacij v njih), saj

bi drugače lahko mislili, da se s kontinuiteto institucionalnih razmerij družbe v bistvu

nespremenjene institucije vedno znova vračajo v enake tradicionalne lege (npr. Streeck

& Thelen 2005; kritika oz. dopolnitev v Amable & Palombrini 2008)6.

Vsaka od teh sfer ima svoja lastna načela regulacije, vključno s svojo hierarhijo,

in zmožnost, da v primeru razkroja ali propada katere od drugih sfer, ali celo vseh os-

talih (razen narave), prevzame totalno družbeno koordinacijo. Vse od njih lahko zapos-

lujejo ljudi in jih plačujejo, seveda pod različnimi, sebi lastnimi merili in pogoji. Vsaka

od njih lahko tudi pobira obvezne dajatve od svojih pripadnikov, članov. Vsaka se lah-

ko mobilizira in oborožuje. Končno, različni avtorji opredeljujejo in navajajo različno

število temeljnih regulacijskih sfer (Durkheim, �eber, Polanyi, Friedson, �illiamson,

...). Samo ekonomska veda se, največkrat izgleda tako, zadovoljuje z vrtičkarjenjem

po eni sami sferi – trgu, kar pa ne preseneča. Za prvenstvo nad osrednjo koordinacijo

družbe se že dobro stoletje dobrika državi (makroeokonomika) ali pa se bori z njo

(neoklasika), v čemer ni bistvene razlike. Z antropološkega zornega kota gledano.

Odtod naša zadnja, četrta domneva, ki je hkrati še precej spekulativna. Sodi-

mo, da je za ohranjanje družbene kohezije najpomembnejša poklicna regulacijska

sfera, ker na naraven način skupnega dela, komuniciranja in socializacije mlajših ro-

dovov prenaša potrebno znanje iz roda v rod, hkrati pa edino njen ustroj jamči tudi

za ohranjanje pojmov pravičnosti. Ko je Durkheim pisal o sodobnih družbah, je pre-

videval, da bo družba prihodnosti lahko preživela le, če bo prihajajoča profesionalnost

(višje tehnološko znanje) v rokah etično odgovornih vodij organske solidarnosti, kar

je možno le v organizacijskih oblikah s poklicno usmerjenostjo, sicer bo nastopilo

družbeno stanje anomije. Ko je �eber zoper stare družbe uvedel pojem birokratske

6 Amable, B. in S. Palombrini (2008): A neorealist approach to institutional change and the diversity of capitalism. Socio-Economic Review (2009) 7, 123–143

11

racionalnosti, je nastopilo razumevanje, ki morda ni dovolj premišljeno: namreč, da

se s temi novimi organizacijskimi oblikami da doseči ne le večji napredek in mod-

ernizacija, ampak tudi novi družbeni red. Ni pa rešeno vprašanje, kaj je cena za orga-

nizacijsko racionalnost, za napredek, za rast. Skušali bomo pokazati, da samo v poklic-

nih regulacijskih sferah, danes v skupnostih poklicnih praks, pojem pravičnosti lahko

deluje dovolj prizemljeno, da ga tudi ljudje lahko občutijo kot pomembno načelo

lastnega življenja in, v kolikor je to načelo kršeno, lahko pride do angažiranega nemira

ravno v teh sferah, z uporom poklicnih skupin. Sindikati, kot od življenja mnogih seg-

mentov družbe že precej odmaknjena skupina pritiska mezdnih delavcev iz zgodnejših

obdobij razvoja kapitalizma, te moči reprezentativnosti za aktualne probeleme nimajo

več. Rečeno še nekoliko drugače, do večjega nemira na trgih dela prihaja tudi zato,

ker si tržna in državna regulacijska sfera skušata podrediti poklicno regulacijsko sfera,

ne da bi ob tem bili sposobni zagotoviti tudi legitimnost svojih načel, ki ne vsebujejo

prenašanje družbenega smisla.

Taki zastavitvi ekonomika ni kos. Seveda zaradi posebne vloge in pridvorne

pozicije makro-ekonomske vede, kar je nobelovec Hendry kritično pokomenti-

ral približno takole: »...kup knjigovodskih pravil in podatkov za vodenje države; če

padejo podatki, tudi od vede ne ostane kaj dosti«, v delu ne bomo zaobšli večjih po-

enostavitev in zmot ekonomske vede. Ta veda se danes v imenu ljudi, bolje rečeno,

v imenu (demokratične?) države, postavlja za varuha posebne sfere, to je trgov. Sod-

obna ekonomska analiza vse druge regulacijske sfere, razen trgov, vsaj v svoji ort-

odoksni zastavitvi, enostavno prezre. Rekoč, da so to tradicionalne, preživete oblike

družbenega življenja. V to namerno prezrtje drugih sfer jo še vedno najbolj žene težnja

po nekakšnem 'racionalnem' abstrahiranju, češ da le »trgi skrivnostno nadzirajo in

usklajujejo oportunistično vedenje ljudi«, da pride na koncu koncev do splošnega do-

brega (gospodarska rast, inovativna alokacija proizvodnih tvorcev ...). Takšna racio-

nalnost tu, v objamu tržne logike, seveda niti približno ni obča, saj pripada le eni

regulacijski sferi, trgu, natančneje, varuhom trgov in njihovemu zoženemu interesu

– organizacijski in lastniški težnji po dobičkih. V kolikor je treba pri regulaciji res kaj

nadzorovati, pa so to le ljudje, ki nadzirajo druge ljudi, vse ostalo je preveč tvegano.

V ozadju vrednot ekonomike kot vede pa je nemo prisotna tudi pionirska

želja predstavnikov profesionalnih hierarhij te vede, najbolj razvidna na primer pri

konsultantskih akademskih korporacijah, da bi se v znanstvenem kodificiranju svojih

spoznanj čimprej približale naravoslovni vedi, fiziki, ki je s teorijo ravnotežja tudi na-

jbolj navdihovala začetnike ekonomske ortodoksije7.

7 Začetki klasične marginalistične ekonomike so deduktivno posnemali fizikalne zakone ravnotežja,

danes pa se uvajajo induktivni modeli socialnega in ekonomskega dogajanja s pomočjo interdisciplin-

arne vede statistične ekonofizike (ali sociofizike), ki uporablja koncepte in tehnike (tako analitske kot računalniške), večinoma sposojene v statistični fiziki (ravnotežni in neravnotežni); z njimi simulirajo nekatere izbrane tekmovalne evolucijske igre, na primer termodinamsko simuliranje ekonomije itd.

Glej več o tem: Gupta, A. K. (2002): Econophysics: the physics of money and markets. Glej tudi:

www.unifr.ch/econophysics

12

Posledica tega hotenega prezrtja drugih regulacijskih sfer je delna zaslepitev

ekonomskega pogleda. Večina ekonomistov zre na družbo (in na čas!) zoženo, kajti v tej

fazi in ob ugodni oblastni poziciji vedi sploh ne gre več za radovednost, kognicijo, em-

patijo ipd., ampak pretežno le še za prestiž, trmarjenje in oblast. Večina ne razume dobro

niti vzgibov nestabilnosti niti narave kriz, do katerih prihaja. Z zamahom roke, rekoč

»pač fluktuacija, bomo že kako«, se ne da pojasniti procesov v zvezi z regulacijskimi

sferami, ki so dolgoročne narave. Pa vendar veda verjame, da razume vse (!). Z zoženim

obzorjem in žargonom se da pojasniti marsikaj, razen tistega, kar obzorje in žargon ne

zajemata. Ker je večina napora vloženega v gospodarsko rast in povprečne vrednosti

ključnih količin, okrog sistema države, so žrtve tega pristopa podrobnosti življenja, od

daleč vidne le še kot neenake distribucije virov za razvoj in rezultatov razvoja.

Izgovor, do katerega nujno prihaja ob številnih trkih vede z drugačnimi

resničnostmi (življenjskimi svetovi, kakor jih po svoje razumejo in živijo pripadniki

drugih regulacijskih sfer), je značilno izključevalen, hkrati pa oblastno surov: ko bo,

če bo, družba delovala tako, kakor predpostavlja naša teorija, potem boste (seveda na

dolgi rok) vsi uspešni, mi pa smo 'razsvetljeni' že danes. Konceptualizacija družbe je

v ekonomski ortodoksiji že nekaj časa postavljena skrajno kratkoročno, politično in

imperialno, tj. oddaljeno od ljudi. S tem se veda odmika od razumevanja tudi regu-

lacijskih sfer družbe, ki delujejo dologoročno, skozi etape večje in manjše opaznosti,

posegajo pa v življenja ljudi.

Acemoglu (2009), eden uglednejših ekonomistov današnje dobe, je po izbruhu

finančne globalne krize v letu 2008 pošteno zapisal8, da so pripadniki te vede vse do

pričetka krize povsem nenačelno gojili vrsto profesionalnih zmot in intelektualnih

napak (angl. intelectual errors), kar da je žalostno stanje te vede:

»It is an opportunity for us - and here I mean the majority of the eco-

nomics profession, unfortunately myself included - to be disabused of certain

notions that we should not have so accepted in the first place.«

In dodaja kljub vsemu, po stari navade in s pogledi k politikom:

»I would like to argue that several economic principles related to the most

important aspect of economic performance, the long-run growth potential

of nations, are still valid and hold important lessons in our intellectual and

practical deliberations on policy. But, curiously, these principles have played

little role in recent academic debates and have been entirely absent in policy

debates. As academic economists, it is these principles and the implications of

current policies for the growth potential of the global economy that we should

be reminding policymakers of.«

8 »The Crisis of 2008: Structural Lessons for and from Economics« - Daron Acemoglu, MIT (January

11, 2009). Vir: http://econ-www.mit.edu/files/3722 (dostop: 20.1.2009) 13

Delo v pričujoči obliki še zdaleč ni končano9. V nekem smislu je tudi preširoko

zastavljeno, da bi lahko sploh kdaj bilo povsem končano. Nič hudega. V zameno

ponuja zanimive fragmente, kot žanr, ki lahko prebija pretirano skladnost trenutno

vladajočih (ekonomskih in političnih) ortodoksij (Štrajn 2006)10 o rasti, razvoju in

napredku družb, še zlasti pa držav. Fragmenti so nasukani okoli glavne ideje, ki dvomi,

ali se novejše regulacijske sfere (sodobnega) trga in (razsvetljenske) države sploh lahko

povsem odtrgajo od počasi se spreminjajočih vrednostnih korpusov (mentalitet), ki

jih dnevno restavrira mogočno, čeprav institucionalno manj artikulirano in zato tudi

manj vidno mravljišče neštevilnih poklicnih praks, skupnosti in profesij.

V tej verziji so pozornejši študijski zastavki namenjeni trem regulacijskim sfer-

am, s katerimi sem se doslej raziskovalno največ ukvarjal: interesnim združenjem (zlasti

poklicem in profesijam), državi in trgu, zlasti trgom dela (te tri sfere smo tudi označili

z *). Ker je potrebno, da se aktualna nemirna razmerja teh sfer, kar se pozna zlasti v

povečanem nemiru na trgih dela, bolje razumejo tudi v smislu njihovih zgodovinskih

premen, v delu - precej asociativno, z analogijami – potujemo še skozi (starejši in novejši)

čas in prostor. Žeja po razumevanju in učenju za silo še premaguje željo, skušnjavo po

modrosti. Enoznačnega nauka bralec, vsaj scela podanega, tu ne bo našel.

9 Manjkajo pomembni elementi dokončnosti: lektura, enotna ureditev opomb, referenc, indeksov.

10 Teoretsko-literarni hibridi: o dialogu literature in teorije / uredila/edited by Marko Juvan, Jelka Kernev Štrajn. Ljubljana : Slovensko društvo za primerjalno književnost, avg. 2006. - (Primerjalna

književnost ; letn. 29, posebna št./special issue)

14

II. Regulacijske sfere družbe

1. Štirje socialni mehanizmi koordinacije

Socialni mehanizmi za koordinacijo delovanja družb, ki posedujejo in upora-

bljajo tudi tipično različne načine prenosa znanja, sicer nastajajo spontano, kot pos-

ledica razpršenega delovanja (inovativnih) posameznikov in skupin posameznikov v

človeških skupnosti. Toda bistveni del tega širokega, spontanega dogajanja se sčasoma

vedno preseli v družbeno tradicijo. Ta del znanja namreč daje (nekomu - večini?) ko-

ristne rezultate, vsaj na dolgi rok.

Ravno zato, da bi se zmanjšala glavna razvojna tveganja v družbi, postaja en del

znanja običajno inštitucionaliziran. Na ta način pa se različni tokovi znanja o prim-

ernem reševanju (koordiniranju) družbenih problemov razidejo: zajezeni tok dobi z

regulacijo svojo vidno vnanjo obliko in cilje, nezajezeni tok pa dokaj nerazpoznavno

hrumi dalje. Od zajezenega korpusa znanja, razvidnega v pravilih delovanja inštitucij,

se torej loči tisti večji del vsega razpoložljivega korpusa znanja, ki se na bolj individu-

alni ravni, a vedno dokaj spontano, razpršeno, še vedno zelo gibljivo obnavlja in pri-

lagaja novim okoliščinam. Je v bistvu spontan, nereguliran, vitalen.

V razumevanju družbe smo vendarle prišli nekako tako daleč, da že lahko

različno organizirane (inštitucionalizirane) družbene napore razvrstimo v štiri načelne,

v bistvu dokaj različne abstraktne socialne mehanizme, ki se pnejo nad elementarno

celico družbene reprodukcije, družino (in njenimi številnimi sorodstvenimi inačicami),

in jo dopolnjujejo. Ti štirje socialni mehanizmi so:

› država (birokratska načela o vladanju z uporabo racionalnega znanja, moči

in prisile),

› poklicna združenja (težnja k enovrstnemu, kompleksnemu znanju),

› trg, tržna podjetja (težnja k mnogovrstnemu, bolj členjenemu znanju) in

› prostovoljni sektor (težnja k obnavljanju in izgrajevanju skupnih vrednot,

ki se krhajo zaradi številnih pomanjkljivosti, tudi zaradi razkosanega,

razvrednotenega znanja, kakršnega dobavljajo drugi, zgoraj navedeni

mehanizmi).

15

Navedeni štirje socialni mehanizmi so v svojih tipičnih principih delovanja

dokaj različni, a se v stvarnosti medsebojno ne izključujejo. Zgodovinski razvoj jih

tudi ni naplavljal enega za drugim, ampak so stalno živeli v koeksistenci. Je pa res, da

so imeli vsak svoja dominantna zgodovinska obdobja.

Na primer, država kot osrednji socialni mehanizem koordinacije, ki najraje prenaša

znanje o oblastnem upravljanju svojih zamejenih ozemelj (in virov na teh ozemljih),

je skozi čas doživljala številne transformacije. Njeni koordinacijski aparati vladanja so

se spreminjali. Pravkar živimo v obdobju, ko se krhajo včerajšnje nacionalne države -

iz časov narodnoprebudniške romantične dobe - in se namesto njih kot glavni akterji

mednarodnih odnosov skušajo instalirati globalne imperialne koalicije držav, kakršne

že poznamo iz zgodovine. Na ta način se tudi racionalna plast analitskega upravljanja

socioekoenomike dosedanjih (relativno) suverenih držav, ki se je s pomočjo posebnih

vednosti dvornih ved precej razbohotila v zlastih časih države blaginje (od poznih

tridesetih let pa do devetdesetih let 20. stoletja), umika strateško primernejšim, vse-

binsko pa starejšim, geopolitičnim načinom vladnega odločanja.

Tudi poklicna združenja, ki so vedno nastajala zlasti v okolici urbanih središč,

so starodavna oblika ožjega stanovskega organiziranja enovrstne rokodelske ali storit-

vene ponudbe opredmetenega znanja. Že v starih časih so se marsikatere spretnosti

in umetnosti prebile do položaja uglednih stanov, z znatnimi pristojnostmi v (so)

upravljanju lokalnih skupnosti. Toda njihov lokalni cehovski vzpon, najmočnejši v

rosnih časih novega veka, tik pred narodnjaškim romantizicizmom (od zgodnje do

pozne renesanse v Evropi), je v časih povečevanja pomena industrijskega trga doživel

zaton. Zamenjala ga je drugačna, ustreznejša strategija kolektivnega preživetja cehov

– državna profesionalizacija izbranih strateških poklicev, ki so dobavljali (splošne) sto-

ritve za skupno dobro. Z njo so se najmočnejše poklicne skupine prilepile na novo,

večjo urbano celoto, na razsvetljeno državo z obsežnejšimi davčnimi viri, ki je prev-

zela nase financiranje zapletenih dobaviteljskih verig za profesije. S tem so se izbrane

cehovske poklicne skupine spremenile v državne profesije (prim. vojaštvo - umetnost

vojevanja, zdravstvo - umetnost zdravljenja telesa, religija – umetnost tolaženja nem-

irne duše, sodstvo in odvetništvo - umetnost razsojanja v sporih ipd).

Vse poklicne skupine, zlasti tiste, ki so dobavljale proizvode, ne pa storitev,

seveda niso mogle preživeti vzpona trga in tržnih organizacij: njihov nadzor celo-

vitih delokrogov in stroškov ni prenesel premočnega tržnega nadzora stroškov, ki jih

omogoča intenzifikacija linijske proizvodnje, distribucije (skladiščenja, prometa) in

prodaje. Je pa zanimivo, da se delčki proizvodnega znanja še danes prenašajo skozi

javne šole na tradicionalni cehovski način, v obliki poklicno zasnovanih kurikularnih

predmetov, tudi programov (danese seveda z vrhom v znanstvenih disciplinah). To

je možno zato, kjer je (državna) univerza klasičnega humboldtovskega tipa še vedno

lahko organizirana kot združenje cehovsko zamejenih disciplin, ki jih financira država

16

- v zameno za njihovo kakovostno, celovito znanje. Se pa tudi cehovska izročila uni-

verze pod pritiskom sodobnega trga in tržnega kroženja znanja polagoma krhajo (npr.

bolonjska reforma, ki pomika težišča in načine prenosa znanja od načel klasičnega

akademskega prostora proti načelom akademskega trga).

Kot že omenjeno, je zlasti tehnološki vzpon industrijske dobe navrgel novo

obliko ponudbe dobrin in storitev, tržne organizacije, podjetja, korporacije. Te so v sebi,

zaradi učinkovitejše delitve in organiziranja različnega dela okrog novih tehnologij (ok-

rog novih zajezenih virov energije), našle v sebi ogromno novih razvojnih potencialov

- za manj razsipno, bolj privatno urejanje in upravljanje neposredno koristnega znan-

ja. Z novimi organizacijskimi pravili nadzora delokrogov, s kreativnim podjetništvom,

zlasti pa s hitrejšim kroženjem kapitala, česar niti cehovska niti profesionalna poklicna

združenja, preveč osredotočena na izročilo o gojenju enovrstnega znanja (na doktrino),

niso mogla razviti, so se tržne organizacije najbolj prebile v ospredje. Njihova fluidna

globalna finančna aglomeracija, ki spremlja druščino cvetočih mednarodnih korpo-

racij - multinacionalk, zbuja v današnji dobi globalizacije trgovinskih tokov močno

nelagodje, ker beži izpod nadzora drugih mehanizmov družbene koordinacije.

Zlasti je problematičen obrnjen selitveni tok glavnih proizvodnih faktorjev: če

se je na prelomu iz 19. v 20. stoletje prosta delovna sila selila k teoritorialno vezanemu

kapitalu razvitejših sredin sveta (čezcelinski migracijski tokovi), se na prelomu iz 20. v

21 stoletje predvsem prosti kapital 'zlahka' seli k teritorialno vezani, a cenejši delovi sili.

Tehnološka komponenta znanja, ki sloni na splošnem sistemskem pristopu učinkovitega

upravljanja z viri, postaja pomembnejša od kulturnih primesi, s katerimi se osmišlja

človeško delo, kar povzroča izredne težave: v težnji po celovitem prenosu znanja sicer

skuša korporacijska klima in kultura nadomeščati državno kulturo, a to ne gre zlahka.

Končno, na robu teh raznorodnih organizacijskih pravil je vedno delovala še

preprosta ljudska solidarnost. Ta starodavni socialni mehanizem, z različnimi, osebno

naravnanimi organizacijskimi prijemi, predvsem periodično nadomešča pomanjklji-

vosti prej omenjenih socialnih mehanizmov, zlasti njihove enostranske cilje, delne

načine koordinacije družbenih potencialov in okrnjene rezultate. Vedno se je napajal

iz usmiljenja in potrebe po druženju. V dobi razcveta socialnih držav, sredi 20. stoletja,

se je zaradi neposobnosti države in trga za upravljanje socialnih posledic cikličnih

ekonomskih kriz večji del tega mehanizma sicer preselil v moderno državno okrilje,

kjer je razvil tudi močno birokratsko strukturo, po vzoru klasičnih državnih profesij.

Izgleda pa, da to okolje ni njegova naravna lega, zato se danes prostovoljni sektor, z

deregulacijo in s krčenjem države blaginje, pa s privatizacijami novodobnih družbenih

dejavnosti, znova pomika v sfero prostovoljstva, bliže družinam, marginalnim skupi-

nam in lokalnim skupnostim.

17

Ti štirje mehanizmi so lahko v različnem medsebojnem odnosu: lahko se ig-

norirajo, lahko sodelujejo, lahko pa tekmujejo med seboj. Vse je odvisno od tega,

ali so viri za ohranjanje in razvijanje znanja obilni ali redki. Njihovo znanje se tako

lahko srečuje, tekmuje ali pa medsebojno ignorira. Na primer, doktrinarno poklic-

no znanje ene stroke običajno naseljuje več tržnih organizacij in se v vsakem orga-

nizacijskem okolju modificira na svoj način. V kolikor med univerzami, poklicnimi

združenji (zbornicami) in tržnimi korporacijami ni pravega stika, prihaja do različnih

pravnih oblik zajezitve novega znanja, kar onemogoča kroženje znanja: univerza lahko

istorodno znanje (na primer obetavni farmacevtski proizvod za odpravljanje sindro-

ma HIV) pojmuje kot neomejeno splošno dobro, država kot svojo strateško lastnino

(zato omejuje njeno širjenje), tržne organizacije pa najraje kot patentirano licenco,

ki jim lahko prinaša privatno tržno ali organizacijsko rento. Če se končni rezultat

uporabe znanja (proizvod, storitev) neuspešno in zelo selektivno prebija do končnih

uporabnikov, ljudi, se iz potrebe po njem lahko razvija še substitut – prostovoljni, tudi

'šušmarski' sektor te dejavnosti (primer so zdravilci).

Poskusimo soočiti temeljne principe delovanja teh različnih socialnih meha-

nizmov, z vidika uspešnosti prenosa znanja. Nobeden od njih ne pokriva vseh funkcij

prenosa celovitega znanja, zato konceptualni razmislek o njihovih načelnih podob-

nostih, razlikah in medsebojnih relacijah ni odveč. Če bi na kratko skiciral njihovo

različno logiko, bi zapisal takole:

› država za opravljanje svojih funkcij potrebuje stabilne davčne vire, pri

sodobni državi je to predvsem stabilni trg; ker pa trga država ne more v

celoti nadzirati, v svojih socioekonomskih in finančnih poseganjih v lastno

družbo niha med analitskim (racionalnim) in geopolitičnim vladanjem

(uporaba sile); njena prednost je v tem, da zagotavlja varnost zaposlitve

in nagrajevanje doktrinarnega znanja, njena šibka točka je nestimulativno

nagrajevanje živega dela;

› poklic za svoj skrajni cilj, zagotavljanje kakovostnega istovrstnega znanja, teži

k napajanju iz javnih virov, kar naj bi preprečilo nihanje njegovih prihodkov,

s tem pa destabilizacijo njegove inštitucionalizacije; ker pa se največji del

znanja in koristi od njega pretaka v tržna podjetja, se država rada umika od

poklicev kot njihov glavni financer; medtem pa trg koristi od znanja nerad

deli s komerkoli, kar večino poklicev dela za negotove, začasne in nemirne

družbene strukture; njegova prednost je specializacija znanja, njegova šibkost

je zapiranje vase;

› trg deluje po logiki tekme za omejen vire, za svoj skrajni cilj, kratkoročno

prodajo, dohodek in dobiček, pa teži k čimcenejšim virom in optimalni

kakovosti, s čimer dobivajo tržne cene zlasti signano vrednost o najcenejšem

možnem proizvajanju blaga in storitev; ker pa trg obenem povzroča številne

18

'eksternalije', zlasti negativne (tj. stroške, ki jih trg povzroča, a ne plačuje

okolici), imajo zaradi njegove omejene, privatne storilnostne logike drugi

akterji, država, poklici in prostovoljna združenja, precej dela in stroškov, da

od trga zrahljane zrahljane družbene odnose spravljajo nazaj v zasilni red;

› prostovoljni sektor za izvajanje svojih primarnih funkcij, uporablja predvsem

primarno naturalno menjavo osebnih dobrin in storitev; njegova prednost

je fleksibilnost, prilagodljivost in osebni pristop, njegova šibka točka pa

inštitucionalna krhkost in težavna mobilizacija materialnih virov.

2. Čuden svet organizacij (Mintzberg)

Za primerjavo je na tem mestu smiselno obnoviti splošno sociološko znanje o

osnovnih sestavnih delih organizacije. Za ta namen - kaj organizacija sploh je? - pa je

verjetno zelo primeren avtor Mintzberg (1989)11, saj nas opozori, da so vse različne

organizacije na neki zelo splošni, morda celo preveč abstraktni ravni sestavljene na

dokaj soroden način.

Ta avtor podaja zelo temeljno in splošno znanje o vsaki organizaciji: katere

splošne lastnosti ima ter katere osnovne vrste organizacij lahko ločimo glede na to,

kako so te lastnosti poostavljene skupaj.

Vsaka organizacija ima štiri vrste temeljnih lastnosti (ang. basic attributes):

a. sestavne dele

b. koordinacijski mehanizem (tipično za neko organizacijo)

c. dizajn parametre (svoje rešitve)

d. situacijske faktorje (posebne okoliščine).

ad a) Vsaka malo večja organizacija ima 6 sestavnih delov, ki delujejo znotraj

organizacije in vodej teh delov tvorijo notranje vplivneže organizacije, oziroma

interno koalicijo:

› operativno jedro organizacije (ang. operating core),

› strateški vrh organizacije (ang. strategic apex),

› srednjo menedžersko linijo organizacije (ang. middle line),

11 Prirejeno po Henry Mintzberg (1989): Inside our strange world of organizations, str. 95-115.

19

› tehnostrukturo analitikov, izven glavne hierarhične linije





(angl. technostructure),

› podporno strukturo služb za notranje storitve (ang. support staff),

› ideologija oz. kultura organizacije, ki vpliva na strukturo.

Poleg teh notranjih ljudi oziroma delov organizacije poskušajo še številni zu-

nanji ljudje vplivati na organizacijo in tvorijo neke vrste zunanji pritisk oziroma vpliv

nanjo, v obliki posebnih publik: to so lahko lastniki, sindikati, združenja delodajalcev,

ponudniki, stranke ali kupci, partnerji, tekmeci, pa tudi država, posebne intersne sk-

upine itn. Vsi skupaj tvorijo eksterno koalicijo.

ad b) Struktura vsake organizacije je opredeljena predvsem glede na način,

kako je razdeljeno delo in posledično glede na koordinacijo, da ta delitev dela

daje nek rezultat. Mintzberg predlaga šest različnih koordinacijskih mehaniz-

mov delovanja organizacije, ki v bistvu kot lepilo držijo orgnizacijo skupaj:

› neformalno vzajemno prilagajanje oseb (mutual adjustment)

› neposredno nadzorovanje (direct supervision)

› standardizacija delovnih procesov (standardization of work pr.)

› standardizacija rezultatov, izdelkov (standardization of outputs)

› standardizacija znanja (standardization of skills, training)

› standardizacija vrednot, kot v religiji (standardization of norms).

V vsaki organizaciji so prisotni skoraj vsi (koordinacijski mehanizmi), a le

eden od njih običajno prevladuje. Če ni tako in nek koordinacijski sistem ne domini-

ra, potem se običajno organizacija spolitizira, kajti običajni konflikti se, v odsotnosti

jasnega razmerja moči, ne razrešujejo, ampak kopičijo, povečujejo.

ad c) Koordinacijski mehanizmi povzročajo določeno oblikovanje strukture

organizacije, kar imenujemo dizajn parametri dela, obnašanja in sodelovanja.

ad d) Med situacijske faktorje neke organizacije pa štejemo zlasti starost in

velikost organizacije, tehnični sistem organizacije, stabilnost in kompleksnost

okolja, in seveda moč organizacije (ali je samostojna ali podrejena zunanjim

pristiskom). Zanimive so hipoteze, ki jih Mintzberg tu razvija (na primer,

da je v vsaki sterajši organizaciji prisotna sled njene ustanovitve, določena

nelogičnost, ki se ohranja skozi generacije kot vrednota, ki pa jo po določenem

času le še malokdo zares razume).

20

In končno, organizacije so uspešne predvsem v tem, kako učinkovito sestavijo

gornje temeljne lastnosti v neko celovito ogrodje, konfiguracijo. Končna konfiguracija

(ang. configuration) neke organizacije je tako predvsem posledica svojevrstnega spleta

temeljnih lastnosti organizacije; v bistvu določa, kam organizacijo »vleče«. Ločimo

sedem vrst konfiguracije in vsaka od njih ima svojevrsten poudarek:

› podjetniška (težišče v strateškem vrhu),

› strojna (težišče v tehnostrukturi),

› profesionalna (težišče v operativnem jedru),

› razpršena (težišče v srednji menedžerski liniji),

› inovativna (težišče v podpornem osebju),

› misijska (težišče v ideologiji) in

› politična (brez osrednjega težišča!).

Če te Mintzbergove poskuse tipologij organizacij, imenovane konfiguracije or-

ganizacij, primerjamo z regulacijskimi sferami družbe, lahko ugotovimo, da spadajo

kar štirje tipi konfiguracij med njimi, tj. podjetniška, strojna, razpršena in inovativna

organizacija, v tržno regulacijsko sfero (tržni sektor). Misijska in politična konfiguraci-

ja pripadata bolj sferi državne regulacije (javnemu sektorju), medtem ko organizacije s

profesionalno konfiguracijo najlažje uvrstimo v poklicno regulacijsko sfero. Očitno je

najbolj razdelana tržna sfera, tu je dinamika inoviranja, spreminjanja največja.

Zanimivo je še pomisliti ob tem, da je Evettsova dlje časa proučevala, ali se

lahko tudi tržne organizacije profesionalizirajo podobno kakor so se (ob nastajanje

evropske razsvetljenske države) poklici, pri čemer je za konceptualno izhodišče obeh

tipov profesionalizacije uporabila pisanje Durkheima in �ebra o tem (npr. Evetts

2005). Čeprav tržne organizacije rade trdijo, da tudi nudijo profesionalne izdelke ali

storitve, pa s poklicnimi profesionalci ne delijo nujno, prej redkokdaj, vseh vrlin pro-

fesionalnosti (problem na trgu so etična ravnanja, ker so v nasprotju z profitnimi

cilji; a mar pri poklicnih profesionalcih niso?). Če je tržna organizacija v bistvu le

preoblečena poklicna skupina (zdravniki, odvetniki, računovodje, računalničarji, zlas-

ti odprtokodni), je to sklicevanje tržnih organizacij na profesionalnost in profesion-

alno etiko morda lažje in bolj upravičeno, kakor v primeru, da je tržna organizacija

sestavljena iz zelo heterogenih oddelkov in specialistov, ki si imajo med seboj kaj malo

povedati (tovarna orodja, trgovinska podjetja idr.).

21

3. Regulacijski režimi v razvitih družbah

Ekonomija blagovne proizvodnje, distribucije, menjave in potrošnje ima

ciklično naravo, zlasti v svoji razviti obliki, ki vsebuje ekonomijo obsega in visoko pris-

otnost tehnologij. Makroekonomska teorija se je razvila predvsem zato, da državam

(natančneje vladi kot izvršnemu aparatu) z razvito kapitalistično (blagovno) ekonomi-

jo pomaga pri premagovanju negativnih cikličnih nihajev, ko se ustavlja gospodarska

rast, povečujejo zaloge v skladiščih, odpuščajo delavci, kar vse povečuje nemir na trgih

dela (Keynes). Države so s svojimi odprtimi ekonomijami vse bolj povezane, s tem pa

tudi izpostavljene težavam, ki lahko pridejo od zunaj, kar se v okviru makroekonom-

ske paradigme imenuje 'eksogeni šok'. V fazi začetnega prilagajanja na te silnice se

vlade nekaterih držav rade zatečejo k 'deregulaciji'. Najodmevnejši primeri novejših

deregulacije sovpadajo z naftno krizo v poznih sedemdesetih letih, ki je sprožila stag-

flacijo (stagnacijo gospodarske rasti in inflacijo, s čimer je bila navidez ugodna teo-

retska povezava med rahlo inflacijo in višjo zaposlenostjo praktično pretrgana). Temu

je sledilo desetletje teoretskega in praktičnega vzpona neoliberalizma, začeto z radika-

lnimi angleškimi in ameriškimi deregulacijami trgov, seveda tudi trgov dela. Model,

kako umno gospodariti s pomočjo države na liberalen način v pogojih globalizacije, se

je prenesel po celem svetu (decentralizacijanjenega vpletanja, ki naj privede do večje

pestrosti rezultatov), dokler ni znova zašel v krizo (2008).

Pa vendar, pojem regulacije in deregulacije ne kaže povezovati le z državo in

vlado, ki se neha vpletati v ekonomijo. Takšno razumevanje regulacije, ki regulacijsko

vlogo pripiše le državi, je nevarno. Kajti regulacija ne pomeni le vladanja države nad

ekonomijo, v smislu da vlada hote intervenira v ekonomsko dogajanje, kakor tudi

deregulacije ne pomeni le, da se država umika, trgi pa po drugi strani delujejo bolje,

spontano, neregulirano, pravilno, celo 'pravično'. Tudi trgi premorejo svojo lastno

regulacijo. Natančno 'deregulirani trgi', ki so v zadnjih tridesetih letih privedli do

nove (tokrat ji pravijo finančna) krize, so svojimi lastnimi regulacijskimi načeli pro-

pomogli, da je kriza znova tu. Verjetno bo potrebno zdaj deregulirati trge. Če bi to

pozabili, bi pristali v konceptualnih in drugačnih težavah.

Poglejmo širše. Opažamo, da imata tako dražava (vlada) kakor tudi trg svojo

lastno koordinacijsko matrico. Regulacija družbe in ekonomije dejansko, na splošnejši

ravni, pomeni različne načine, na katere je celovit gospodarski in s tem družbeni proces, ki premore razne aktivnosti in povezave akterjev ter procesov v vseh fazah

(proizvodnja, distribucija, menjava, delitev), urejen, koordiniran, s čimer pride do

zaželjenega (zaželjenega za koga, seveda!) razporejanja ekonomskih virov (angl. alloca-

tion of resources) in do zaželjenega urejanja konfliktov (Lange in Regini 1989:4). Ob-

like regulacije in ravni regulacije so lahko različne, predpostavljajo pa, da se da z njimi

koordinirati (ekonomske in družbene) dejavnosti. Ko je opisoval veliko preobrazbo

22

zahodnih držav, je Polanyi (1944) navedel12 štiri vrste institucij z regulatorno močjo

(glede koordinacije, realokacije virov, urejanja konfliktov):

› trg

› država

› lokalna skupnost

› interesna združenja,

ki lahko delujejo na mikro (organizacija, podjetje), mezzo (regija) ali makro

ravni (država), s tem da njihovi akterji s konsenzualno koncertacijo, tj. s pomočjo for-

malnega ali neformalnega usklajevanja (ciljev, omejitev, medsebojne kompatibilnosti)

uspevajo urejati družbeni razvoj, se prilagajanje na nove razmere (Regini 2000: 22).

Zakaj po deregulaciji v 80. letih na trgih dela ni prišlo do popolne krize regu-

lacije? Regini meni13, da je odgovor moč najti v tem, da poleg vidnih državnih 'rigid-

nosti' delujejo tudi prikrite 'rigidnosti' v drugih sferah. Obstoja torej potencialna substi-

tucija opuščene regulacije. Na primer, ko je Velika Britanija uvedla hoteno deregulacijo

(Thatcher), je s tem fleksibilizirala trge dela, toda namesto odpravljenih državnih 'rig-

idnosti' ni povsem prevladala 'fleksibilnost', ampak so na njihovo mesto, paradoksalno,

vstopile nadomestne 'rigidnosti', ki so s tem prevzele izpraznjeno mesto regulacije in

urejale dalje, na znosen način, zaposlitvena in delovna razmerja, zlasti preko naslednjih

koordinacijskih mehanizmov: neformalna pogajanja, konvencije in prakse, normativne

in moralne obveze, tudi obvezujoče sodbe sodišč. Splošneje rečeno, če se zapre en regu-

lacijski režim, se odpro drugi, morda na različni ravni (Regini 2000: 23). V tem smislu

je deregulacija lahko močna ali šibkejša; močna se nanaša na unilaterarno državno de-

centralizacijo (funkcij), šibkejša pa na koordinirano re-regulacijo, kjer namesto države v

igro stopijo drugi akterji, ki dosegajo konsenzualne pogajalske rezultate.

Končno, na najsplošnejši ravni, regulacijski režim ustvarja pravila za osebna

ravnanja in institucije, ki utelešajo ta pravila. Toda, nekatera od teh pravil in institucij

delujejo na ekonomijo kot omejitve (ali pa so lahko razumljena kot taka), bremena,

celo kot 'rigidnosti', druge pa kot pospeševalci, olajševalci, priložnosti, celo kot jav-

no dobro. Ker so regulacijski režimi kompleskni, opuščanje enega ne pomeni nujno

opuščanja delovanja vseh, zato so tudi rezultati deregulacij in reregulacij različni, red-

kokdaj skrajni (ibid, str. 23-24).Skratka, institucionalne spremembe so počasne, pre-

vladuje kontinuiteta nad diskontinuiteto..

12 Polanyi, K. (1944): The Great Transformation. New York: Holt, Reinehart & �inston.

13 Regini, M. (2000): The Dilemmas of Labour market Regulation. V: Andersen, G.E. in M. Regini

(ur.): �hay Deregulate Labour Markets. Oxford University Press.

23



III. Dezintegracija regulacijskih sfer

4. O trgovcih in modrijanih (Erazem)

Slika 1: Erazem Rotterdamski (avtor slikar Hans Holbein ml.)

24

Erazem Rotterdamski (r. 1466 ali 1469 – u. 1536), nizozemski potujoči

menih, humanist in filozof, je ostal v zgodovini zapomnjen kot izjemen pripoved-

nik, stilist in začetnik zmernega reformizma katoliške cerkve v tedanji Evropi. Pre-

vedel je Biblijo in napisal številna slavna dela, tako v sholastiki kakor tudi za laike,

tj. za javno rabo. V svojih delih je neusmiljeno bičal dvoličnost, pokvarjenost ljudi

in sprenevedavost tedanje javne in zasebne morale, zlasti duhovščine in meništva, ki

ju je res dobro poznal, vključno s prekrški in ekscesi rimske kurije, katere nosilci so

globoko zabredli v pridobitništvo.

Erazem, nezakonski sin (kasnejšega) pridigarja in zdravnikove hčerke, je bil po

zgodnji smrti svojih staršev (1483) zaradi očitne nadarjenosti deležen sijajne meniške

izobrazbe, a hkrati ne preveč stroge vzgoje v mnogih samostanskih in polsamostanskih

šolah. Izvrstno je obvladal latin-ščino, odmevno je znal pisati, deležen je bil prave lit-

erarne slave, in dobil je - za posvečenega duhovnika izjemno ugodno - mesto pisarja

oz. sekretarja kambrejškega škofa14; papež ga je najprej začasno, nato pa še za stalno

odvezal dolžnosti posvečenih duhovnikov. Veliko je potoval (po francoskih, angleških,

italijanskih idr. deželah), a je kljub svoji huronski kritičnosti do vsega ostal v jedru

zvest svoji krščanski vzgoji, tudi katoliški cerkvi in celo rimskemu papežu.

Nihče med kasnejšimi bolj odmevnimi cerkvenimi reformatorji ga zato ni zares

maral, kajti ubiral je srednjo pot med dogmatskim katolicizmom in lastno svobodno vol-

jo, ni se želel razvrščati med te in one, ni terjal radikalnih družbenih sprememb. Njegova

recepcija se je zato skozi čas spreminjala: slaven za življenja, je kasneje, v času protireformacije, padel v nemilost tudi v Rimu, češ da je zaradi izjav, misli in prijateljevanja z re-

formatorji podstavil kukavičje jajce v katoliško cerkev in vero. A tudi to omalovaževalno

obdobje je minilo, posthumna slava je znova zrasla in traja vse do danes. A to je pač cena,

da je Erazmov spomin še živ. Iz njegovega bogatega opusa vzemimo le nekaj navedb o

trgovcih iz njegove najbolj odmevne in popularne knjige, Hvalnice norosti.

O trgovcih ne pove Erazem nič lepega, a tudi nič novega, saj je bilo to tedaj

stanje prevladujočega katoliškega duha: “Najneumnejše in med vsemi najbolj um-

azano je pleme trgovcev, zakaj ti opravljajo najnečednejšo obrt in z najpodlejšimi

pripomočki. Ta glota vam laže, kakor pes teče, krivo prisega, krade, slepari, natveza, pa

vendar zahteva, da se ji svet spoštljivo klanjaj, zato ker ima z zlatom okovane prste”.

Tej zahtevi po klanjanju zlatim novcem rade volje nasedajo mnogi, pravi Er-

azem, saj računajo na drobtinice z bogate trgovske mize: “In res ji ne manjka prili-

zljivih menišičev, ki jih občudujejo in obsipajo z javno hvalo, seveda zato, da tudi v njih malho pade kaka drobtina od krivično pridobljenega mamona”.

14 Cambrai (danes v Franciji, skrajni sever, flamsko Kamerijk) je bilo v srednjem veku, po raz-padu karolin-škega kraljevstva, pomembno flamsko mesto cerkvene in posvetne oblasti in kulturnega

dogajanja, v času Erazma pa nemirno središče številnih pogajanj med beneško republiko, francoskim

kraljevstvom in habsburškim dvo-rom.

25

Toda trgovati se da tudi na višjih ravneh, ne le na cesti ali sejmih: “Drugod zo-

pet vidiš nekake pitagorejce, ki so tako goreči zagovorniki skupne lastnine, da ti vse, kar naletijo brez nadzorstva, z mirnim srcem pobero, kot da je njih zakonita dednina”.

In dalje, o tej pestri strasti ljudi za prenavljanje sebe ali drugih, tj.

družbenih razmer: “Ta se navdušuje za obnovo socialnega reda, oni nosi ne

vem kake načrte v glavi, tretji zapusti ženo in otroke pa roma v Jeruzalem,

v Rim, k Sv. Jakobu, kjer nima pod milim bogom nič iskati.”

(Erazem, 68-69).

In kako to nezadovoljstvo ljudi spremeniti? Je 15. stol. res že čas obnove

utopičnih energij, da ljudje sorodnih nazrov stopijo skupaj in se podajo v boj za spre-

membo? Morda, je Erazmov podton, a nikakor ne počnite tega s pravniki, filozofi in

modrijani, ki trdijo, da sledijo zgolj razumu in obenem z vso močjo prikrivajo lastno

strast. Namreč, takšni pametnjakoviči naj-večkrat računajo, da se bodo v primeru, če

jim kdo prisluhne, lahko zavihteli na vrh in se nato zanesli na udobno vodenje pretežne

večine, kjer lahko tudi bedak vodi bedaka.

Zato, pravi Erazem, ne verjemite, če modri kar sami zanikajo lastno strast:

“Zakaj razloček med bedakom in modrim je ta, da se prvi daje voditi čutom, drugi

razumu ... strasti rabijo pri slehernem delovanju kreposti kot nekakšne ostroge in ostni

ter tako rekoč spodbujajo k dobremu ravnanju.”

Da ima osebna strast svoj nujni del tudi v javnem delovanju, je deni-

mo rad zanikal Seneka, rimski senator in sijajen orator, rekoč, da s svojim

početjem služi le javnemu dobru: “Dvakratni stoik Seneka temu seveda glas-

no ugovarja . . Toda s tem zatira samo človeka v njem in ga preustvarja v

nekakšnega novega boga, ki ga nikoli nikjer ni bilo in ga nikoli ne bo.”

(Erazem, 49).

In še Erazmov uničujoč nasvet vsem nam, naj ne sledimo lažnim obljubam tis-

tih, ki se delajo zgolj pametne: “Zato pa naj gospodje stoiki sami uživajo in občudujejo

svojega modrijana, nikdo jim ga ne zavida, ter naj prebivajo z njim ali v Platonovi

državi ali, če jim je ljubše, v krajini idej ali tudi v Tantalovih vrtovih”.

Erazmov opis popolnega modrijana je večen. V njem bo pozoren bralec lahko

zaslutil tudi Erazmovo samoironiziranje. A namen, da se dvigne dvom v to, da je

človek svemogočen, je bil dosežen. Vse do danes je ta opis prestrašil že marsikoga, ki

se, morda res pameten, ne pokaže dovolj modrega in previdnega, da se ne bi pustil

zapeljati in zaslepiti hipni slavi ali hvali. Erazmov opis mu lahko vsaj za hip zbudi tudi

kanec slabe vesti, da morda le pretirava:

26

“Zakaj kdo ne bi z grozo pobegnil pred takim človekom kakor pred

pošastno prikaznijo, ko pa je otopel za vsa naravna čustva, ko je nezmožen

za vsako razvnemo, ko ne pozna ne ljubezni ne usmiljenja . . Nobena stvar

mu ne uide, v ničemer se ne moti, vse vidi kakor kak Linkeus, vse uravnava

po svinčnici ali merilu, nobene napake ne odpusti, z ničimer ni zadovoljen

razen s samim seboj, sam je na svetu bogat, sam pameten, sam kralj, sam svo-

boden . ., vse, kar se na svetu godi, mu je nesmiselno, vse obsoja in zasmehuje.

Tako bitje vam je ta popolni modrijan”

(Erazem, 49).

Kar nekaj samooklicanih modrijanov se je v nelagodju streslo, ker jim je Erazem

nastavil zrcalo. A tudi alternativa, ki jim jo ponudi Erazem, zanje ni prijazna, saj se iz-

jalovi, če se hitiš razvrščat v nasprotni tabor, kje je izbor navidez boljši; a le navidez :

“Ko bi šlo za volitve, kje je mesto, vprašam vas, ki bi ga hotelo imeti za

župana, kje vojska, ki bi si želela takega vodjo? . . Kdo ne bi si raje na slepo vzel

prvega norca iz vesoljne množice norcev, ki bi mogel kot bedak bedakom uka-

zovati ali služiti, ki bi bil pogodu sebi enakim, to se pravi, pretežni večini, ki

bi bil prijazen do žene in ljubezniv do prijateljev, ki bi delal čast omizju in bil

prijeten družabnik, skratka človek, ki meni, da mu ni nič človeškega tuje?”

(Erazem, 49).

Napaka, trdi Erazem, ostaja napaka: trgovati ni kaj prida, a tudi vladati in

trgovati z dušami ljudi, ko si na oblasti, ni dosti bolje. To je glavno sporočilo nje-

govega humanizma. Skromnost, ne napuh. Poznamo znane izreke modrijanov, ki so

na različne načine obrnili trditev, da jim ni nič človeškega tuje. Je to njihov dialog s

humanizmom ali pa zgolj varljivo prepričanje, da je Erazmovo protislovje med modri-

janom in človekom rešljivo, le nekako združljivo v eni sami osebi?

Kratkotrajni humanizem, ki mu je Erazem po pravici odlični predstavnik, ni

verjel, da lahko razni modrijani rešijo norosti sveta, še več, menil je celo, da jo ti s svojo pretirano resnobnostjo pravzaprav ogrožajo. Kljub temu je Erazem do njih,

takih in drugačnih ljudi, nekako prizanesljiv. Njegovo razmišljanje je bilo udarno, a

dobrohotno in vsestransko, številni prejšnji in kasnejši reformatorji, v bistvu zagnani

moralisti, so bili mnogo bolj zadrti. Erazem je namreč duhovito razčlenjeval, opisoval

in prizemljeval ljudi, ki jih je preveč dvigalo v zrak ob divjanja lastnega napuha, tudi

zaradi javno podprte, a lažne samopomembnosti. Drugi pomembni (?) avtorji, ki so

se znašli pred podobnimi problemi, so šli še korak dalje od njega. Ponudili so recepte

rešitve. Že davno pred Erazmov, a tudi po njem.

27

Poskusimo jih najprej nekaj izbrati in dekonstruirati, a na Erazmov način, tj.

brez rešitve. V prvem delu bomo šli od Erazma nazaj v čas-prostor, v drugem delu pa

od njega naprej, v prihodnost. Shema, ki bi jo morda uporabil Erazem, je naslednja:

vedno je v družbi več stanov in poklicev ljudi, z več ali manj morale. Trgovci, denimo,

so vselej malovreden poklic brez vsake morale. A tudi poklici z veliko navidezne mo-

rale, denimo javni modrijani in politiki, imajo v resnici varljivo moralo, saj zgolj iz

napuha, pohlepa ali utvare trgujejo z dušami ljudi, zato jim ne gre verjeti kar tako.

Prava morala, tako se sliši v ozadju Erazmovega posmeha, se ne more in ne sme nahaja

med ljudmi, ampak le med človekom in bitjem, ki vse vidi in ki vse usmerja - bogom.

Je imel Erazem v mislih krščansko morala, brano po evangelijih? Seveda, saj je bil hu-

manist ravno zato, ker je bil brezmejno strog do številnih stranpoti duhovščine, ki se je

razpasla v nedrjih rimskega, bizantinskega in avignonskega krščanstva. Ni pa verjel, da

je s cerkvijo kot tako res kaj zelo narobe, toliko, da se ne bi mogla notranje prenoviti,

ali vsaj prilagoditi na nove razmere. Do sedaj, kaže, se ni veliko motil.

5. Pretirana graja in hvala denarja

Pretirana graja trgovine in denarja

Neporazum, deloma sloneč na posplošitvi angleške poti v industrializacijo43,

deloma pa na spoju različnih idej, je zlasti med “misionarsko” razpoložene teoretike

družbe v prehodu iz 19. v 20.stoletje uvedel Marx s svojo poudarjeno ontološko ute-

meljitvijo človeka kot originarnega producenta44: sovražil je “fetišizem” idola blagov-

nega gospodarstva, denarja, “fetišizem”, ki naj bi ponazarjal aktualno oddaljenost

človeka od njegovega izvornega zgodovinskega bistva, dela.

Da brez denarja ne gre, je ugotovil tudi Kridrič, med 1945. in 1950. letom.

Kaj pa, če sta ravno denar in trgovina, ki sta zrcalo naraščajoče produktivnosti teh-

nologije in hkrati mehanizma, ki na ‘naraven’ način poenostavljata odnose med (pred-

vsem geografsko, ne pa ontološko, vse bolj oddaljenimi) ljudmi, tista instrumenta, ki

lahko popeljeta človeka kolikor toliko naravnost k bistvu, ki ga je Marx najbolj cenil,

k človeku producentu, ustvarjalcu.

Ta nesporazum, ki izhaja iz ne povsem jasne Marxove spojitve nemške filozofije

in angleške ekonomije, je še toliko večji in globlji, če danes, spričo razvoja psihologi-

je (človek kot učeče se socialno bitje), približno vemo, da je del osebne človekove

identitete vezan na nacionalno identiteto, da je težje ujeti človekovo ‘bistvo’ brez

upoštevanja njegove nacionalne, kulturno pogojene socializacije in idiosinkrazije. Pa

čeprav se od nje v zrelejših letih odmika.

28

Z razvojem kapitalskega načina proizvodnje, ki ga je Marx najbolj občudoval in

črtil obenem45, naj bi se s postopnim razreševanjem protislovij, h katerim naj bi orga-

niziran proletariat bistveno pripomogel, razvila družba producentov, ki jo je Marx op-

isoval kot družbo osvobojenega človeka, vodeno s strani dobronamernih načrtovalcev

menjave in delitve dobrin. Toda ravno ta družba prihodnosti bo po našem današnjem

vedenju (in bojazni) prazna in surova, saj ne bo več vsebovala kulturnih obrazcev, s

katerimi menjava, ki sloni le na delu (?), kaj hitro počisti, obrazcev torej, ki edini lahko

človeka, ki živi s hitrostjo “enega življenja na osemdeset let”, realizirajo kot humano

- to pa je danes tudi kulturno, ne le producentsko ali konsumentsko - bitje, živeče

konfliktno ali v sozvočju z naravo, z družbo, z znanim in neznanim. Fetišizem, kolikor

ga je, ima tudi svojo identitetno funkcijo!

K sreči “kapitalizem” ni samo kapitalizem. Vsaj od krize tridesetih let tega

stoletja dalje industrializirane družbe krepko zavirajo svojo premočrtnost na poti k

popolnemu očiščenju “balastnih” razmerij med ljudmi, očiščenju vseh razmerij “kul-

turne navlake”, očiščenju, ki je, hudo poenostavljeno, a iz prakse ruske revolucije

žalostno in “resnično” znamenje človekove alienacije. Teza o zgolj ekonomskem bistvu

človeka se je na srečo zalomila - čeprav slepi fanatizem za nekatere še traja, še kar traja46

- izjalovila se je v praksi in v teoriji. Pojem ekonomskega bistva človeka se je pomensko

razširil, ni pa se ukinila podjetniško neavtonomna, načrtovana ekonomija.

Tako smo po stoletni teoretski zablodi o preveč zoženem in prehitro posplošenem

ekonomskem bistvu človeka ponovno pred vprašanjem, ki si ga je eksplicitno zastavil

že vsaj A.Smith47, oče biblije liberalnega meščanstva48, pred vprašanjem, “kaj je

naprednejše od vsiljenih sistemov napredovanja ali omejevanja ljudi”: pred stoletji je

bil (Smithov) odgovor, da je to predvsem enostavni sistem naravne svobode in inte-

resa, ki ga lahko omejuje zgolj kršenje temeljne pravičnosti49. Mnogo avtorjev danes to

reaktualizacijo razume kot ponovno tematizacijo vprašanja o pomenu trgovske družbe,

tokrat brez akrajnih zaničevalnih strasti, ki so bile prebujene že pred Ricardom, zlasti

pa s Saint-Simonom in Marxom. Gre preprosto za vrnitev k diskusiji o poteh in stran-

poteh “neizogibne” trgovske družbe, za razjasnitev večplastnosti menjave, katere vrh

se vrti po principih kapitala. Povedano z drugimi besedami, gre za ponovno odpiranje

starih teoloških vprašanj o konstitutivni vsebini dela - ali je bil “bog”- utemeljevalec

samo stvaritelj ali pa je bil tudi trgovec?

Igra menjave, trgovina kot najnaprednejši mehanizem “čiščenja” naciona-

lne folklore, z množico orodij in potencialnih olajšav, nima več neomejene moči in

neusmiljene težnje, da bi razgalila ljudi prav do kože, temveč se zadovolji s tem, da

razbremeni cene zgolj razne “nepotrebne” navlake, med katere spadajo recimo despo-

tizmi, sužnjeposestništvo in totalitarizem, anahronistični družbeni ustroji, v katere so

s povsem napačnimi predstavami o bistvu sodobnih družb zajadrali tudi akterji social-

izmov, na žalost s svojimi narodi vred. Potrošnja kot specifični derivat masovne proiz-

29

vodnje sodobne družbe rabi ljudstvo, ne pa (samo) elite. V tej svoji funkciji “čiščenja

do neke mere” pa je trgovina še vedno uspešna50.

Ugotoviti moramo, da teh spremenjenih razmerij med produkcijo in menjavo,

ki jih je uvedla in razvila industrializacija, namreč, da menjava ni le “odvečna”, poljub-

na dobičkonosna institucija, ampak že kar funkcija produkcijskega sistema, marsika-

teri “teoretiki realnega socializma” ne razumejo najbolj, zato se v želji po prilagajanju

razmeram, ki nedinamičnosti despotizmov nižjih tehnoloških ravni niso več naklon-

jene, zapletajo v povsem nelogične in protislovne trditve, ki jim je težko prisluhniti,

kaj šele verjeti. Težko je na primer verjeti nekomu, ki obsoja blagovno gospodarstvo

in funkcijo denarja, istočasno pa hvali informacijsko družbo in povdarja informacijski

sektor kot znamenje napredka. Neskladno je recimo govoriti o malomeščanščinih51,

pri tem pa verjeti v informacijsko družbo, saj je rast mest in meščanstva conditio sine

qua non informacijske družbe. Takih primerov zapletanja v protislovja je še cela vrsta.

Pretirana hvala: skoraj slepo poveličevanje tržišča

Ako govorimo o mehanizmih menjave, to ne pomeni, da se je od male renesanse

dalje trgovanje tako razvilo, da je kmalu predstavljalo glavno dejavnost. Pomen trga je v

njegovi perspektivi in pa predvsem v navezavi na mesta, kjer se že zelo zgodaj razvijejo

vse potence stika mesto-podeželje, lahko jim sledimo od Feničanov, preko Grkov (agora)

do raznih cerkvenih območij, ki so predstavljala jedra mest v srednjem veku.

Z vlogo trga radi pretiravajo ekonomisti, še danes. Govorijo o samouravnavajočem

se trgu, torej popolnoma v duhu družbe kot ekonomskega stroja. Kibernetiko kot

analogijo samodejnosti »naprav« so pravzaprav v družboslovju »izumili« fiziokrati, ko

so govorili o zakonih, ki regulirajo trge.

Še hujša poenostavitev pa je po mnenju Braudela Polanyijeva52 trditev iz

sedemdesetih let tega stoletja, ki je na ekonomski sistem zožena priljubljena trditev,

da se je vse začelo v XIX. stoletju, pa tudi trg. Ta avtor, ki je s sodelavci sicer predelal

ogromno gradivo (skoraj vse dosegljivo), je izjavil, da se je gospodarstvo, ki je zgolj

“podmnožica” družbenega življenja, teh vezi na “mater družbo” otreslo zelo pozno,

šele v prejšnjem stoletju, v dobi velikih preobrazb (v “kapitalizem”). Dotlej naj bi ob-

stajali samo “obrzdani” trgi.

Ugovor, zlasti med zgodovinarji, je na dlani: “Pojem samouravnavajočega trga,

ki nam ga predlagajo - izhaja za nameček iz teološke želje po opredeljevanju. Tak trg,

v katerega posegajo samo povpraševanje, stroški ponudbe in cene, ki so posledica vza-

jemne uskladitve, so stvaritev duha. Preveč lahko je eno obliko menjave krstiti za gos-

podarsko in drugo za družbeno”, pravi kritično Braudel (1989a, 270), nato pa navede

vrsto primerov, ki omenjeni sistemski logiki neobrzdanega trga hitro spodrežejo krila.

30

Zaključi še z enim dvomom ob citiranju Marcela Maussa: “Naše zahodne družbe so

šele pred kratkim naredile iz človeka gospodarsko žival.”, rekoč, “Dogovoriti bi se pa

morali o tem, kaj pomeni ‘pred kratkim’” (Braudel, 1989a, 272), če pojem “gospo-

darstva” in “živali” za hip pustimo ob strani.

Kako je res nastajal današnji trg: orodja menjave53

Če imamo na eni strani pretirano hvalo, na drugi pa pretirano grajo, potem

je resnica verjetno nekje v sredi. Ena od teh resnic, ki teži v sredino, je dokaj sprejeto

mnenje, da ja faza menjava v marksizmu - kot logični konstrukciji družbe in njene

dinamike - zanemarjeno področje, saj teorija presežne vrednosti, ki se dotika menjave,

vsebuje le najnujnejše kategorije za površni opis menjalnih fenomenov. Menjava vse-

buje mnogo več obrazov kot zgolj na posplošen obrazec speljana misel o delu mezd kot

producentom neplačanem delu. Ker obravnavamo kolesja menjave do XIX. stoletja, v

katerem že »nastopijo« Benigerjeve »kontrolne inovacije«, naj si za opis orodij menjave

izposodimo od historiografije kar deskripcijo dogajanj, saj do konca XVIII. stoletja

tudi teorija koristnosti, ki se je v tem stoletju sicer že pojavila, še ni bila oblikovana.

Rast mestnih tržnic v Evropi od XIII. stoletja dalje ima revolucionaren pomen:

naraščajoča menjava, ki je tudi posledica razslojevanja na vasi, kjer se dogajajo proiz-

vodne izboljšave, išče nove, svobodnejše in neposredne poti kroženja denarnega kapitala,

materiala in dela. Pojavijo se trgovci in potujoči trgovci, zlasti v Angliji, medtem ko v tem

zgodnjem času še predstavljajo nizek red v Franciji, kjer je globoko zakoreninjen pred-

sodek do denarja. Povsem drugače je v »Italiji«, zaradi več razlogov: naj omenimo samo

povečano prerazdeljevanje blaga, večje število prebivalcev v terciaru in zato pospešeno

trgovanje oziroma menjavo, ni zanemarljiva tudi kultura; drobni trgovci nudijo vrsto

ugodnosti vsem, ne le mestnim prebivalcem: stalnost prodajnih točk, daljšo odprtost,

možnost oglaševanja potreb, psihično sprostitev. Eden najpomembnejših razlogov za

razcvet, ki omogoča akumulacijo, pa je uveljavitev kredita, ki se je v tistih zgodnjih časih

predstavljal predvsem z menicami in zadolžnicami; kredit je omogočil promet, ki je

pogosto večkratno presegal obseg gotovinskega poslovanja njihovim nosilcem.

Nad to preprosto ravnijo trgovine se je oblikovala vrhnja plast menjave, kamor

lahko štejemo naslednja orodja: sejme, skladišča, borze, banke, trgovinsko sodstvo,

trgovinske zbornice, katerih vlogo včasih prevzemajo mestne oblasti. Naloga sejmov

je bila predvsem v preseganju ozkega kroga menjav, hkrati pa prostor, kjer so se lahko

počistili dolgovi. Pravi sejmi so bili mestni sejmi, ne podeželski, privlačni pa so bili

predvsem zaradi svoboščin, predpravic in davčnih olajšav glede mitnin, carin in pris-

tojbin, ki so jih bili deležni prisotni. Zaradi teh značilnosti, ki kažejo na trgovski

monopol akterjev vrhnje plasti menjave, so sejmi z izboljšanim transportom v XVIII.

stoletju, ki je spodnesel upravičenost davčnih olajšav, polagoma propadli, saj so bili v

primerjavi z borzo, bolj odprto institucijo velikih poravnav, zastarela oblika menjave.

31

Sejemsko Evropo je nadomestila skladiščna Evropa. Morda najvažnejše gibalo

pretoka denarja pa je bila borza: morda je samo ime sporno, kadar se določa čas nastan-

ka borze. Bistveni pogoj za nastanek borze je trgovanje na daljavo54. Najznamenitejše

so bile borze v Londonu in Amsterdamu55, medtem ko se je v Parizu na borzi razcvete-

lo verižništvo, zaradi česar so Francozi borzo še dolgo enačili z goljufijo56. Bistvena

naloga borz je bila v ustvarjanju denarja kot blaga, v ta namen pa so krožile menice,

obveznice (državnih dolgov), delnice in raznovrstni bančni vrednostni papirji.

Poklici, ki so se razvili iz teh dejavnosti, so raznovrstni, saj so se morali ljudje

specializirano ukvarjati s tečaji valut, z raznimi postopki z blagom, s soudeležbo v

riziku in poroštvom, z zavarovalništvom, s prikazovanjem vzorcev in akviziterstvom.

Borza in banke ter zavarovalnice so predstavljale jedro rasti v nekem območju.

Po splošni oceni je bilo v dobi do XVIII. stoletja blaga vedno manj kot

povpraševalcev57; ponudba ni bila prožna. Posebno se je trgovina povečala zaradi trgo-

vanja s prekomorskimi deželami, takrat so se tudi začelke podirati nacionalne ograje

trgovanja. Še po nastanku prvih industrijskih obratov se ponudba in povpraševanje

nista ujela: v teh majhnih sektorjih je povpraševanje zaviralo ponudbo, v kmetijstvu

pa je bil pridelek vedno premajhen.

Glede na to, da je šele cenena industrija primamila najpreprostejše ljudi, lahko

(po virih) trdimo, da je industrijska revolucija dejansko revolucija povpraševanja: zna-

meniti Sayev zakon, da produkcija, ponudba povzroči povpraševanje (in ki ga je do

dandanes vsak ekonomist izrekel po svoje), nasploh (v luči historiografije) ni držal

še niti enkrat za “povsem zares”, najmanj pa za obdobje pred industrijsko revolu-

cijo (Braudel, 1989a, 211-213). Povpraševanje se vedno “zgodi”, zdaj zaradi tega zdaj

zaradi onega razloga.

Poleg naštetih najobičajneših orodij menjave pa se v obdobju do XIX. stoletja

razvijejo tudi specialna orodja menjave, ki prinašajo velike dobičke: banke, ki so dobro

uredile trojno mrežo blaga, denarja in kredita (zadožnic), so obračale velikanske količine

financ. Tu so še zavarovalnice. Posebne funkcije so razvili država58 in njeni suvereni.

Posebno poglavje je trgovanje teokratske države in papeštva59. Tam, kjer je aristokracija

uspela preiti pravočasno v meščanstvo in podjetništvo (Anglija), se je velika igra razmah-

nila. Špekulacije so se vršile pri obilnih, ne pa pri redkih dobrinah. Recimo žitu.

V času pred industrijsko revolucijo denar ni mogel postati nepristranski fluid,

ki bi čistil dohodke lažnih rent: bil je čudež menjave, ampak “zmeraj tudi prevara v

službi privilegija” - znamenit je izrek, da se splača plačevati s slabim denarjem, izplačati

pa se v dobrem60. Bogatim je bil sredstvo za igranje in akumulacijo. Toda njegova gos-

podarska funkcija se je polagoma razvijala.

32

Vsi ti mehanizmi menjave, od preprostega krošnjarjenja, ki se pojavi vedno,

kadar v preskrbi nastopijo motnje, do velikih, komaj razumljivih špekulacij, seveda v

predindustrijski Evropi niso bili edina dejavnost, kot smo že omenili. Kljub neenako-

mernosti in periodičnemu ponikanju posameznih orodij menjave se je večina funkcij

menjave, ki so nato v dobi industrializacije igrale pomembno, če ne celo odločilno

vlogo, pojavila že kmalu po mali renesansi. Le malokatera regija, ki je v tem dolgem

pripravljalnem obdobju bila izven pretoka blaga in financ, se je kasneje, ko je indus-

trijski obrat pospešil menjavo, uspela izviti iz klešč podrazvitosti.

Kaj pa takole: cena stvari, pa tudi denar sam, je v bistvu

informacija o nečem (novem)

Rast informacijskega sektorja v zadnjem stoletju je, kot smo že nekajkrat

omenili, v veliki meri rezultat rasti menjave in obsega denarnega gospodarstva v pred-

industrijski dobi, kar je ustvarilo podlago korenitih sprememb, ki so zajele industrial-

izirane dežele. Gre dejansko za kvalitetne premike v načinu zagotavljanja »minimalne

eksistence« prebivalcem naroda, rečeno z besedami Quesnaya, ki je z njimi označil

temeljni motiv sleherne produkcije in oblasti. Kolikor sta produktni trg pred indus-

trializacijo in trg delovne sile v zgodnji fazi industrializacije61 označevala blagovno

gospodarstvo, so glavne novosti razvitega kapitalizma tehnološke dobe silovita rast

mest in komunikacij, večanje produkcijskih koncentracij, rast denarnega trga oziroma

trga vrednostnih papirjev, rast javnosti in z njimi povezanih informacijskih tokov, de-

javnosti torej, ki so v razvitih deželah pritegnile v zadnjem stoletju strukturno največji

del delovne sile. Ne pa seveda vse62.

Informacijski poklici niso vedno znamenje “normalno produktivnega” in-

formacijskega sektorja, pri čemer je normalnost mišljena v funkciji učinkovite sfere

cirkulacije dobrin; lahko predstavljajo tudi preštevilčnost vodstvenega, upravnega, na-

dzornega in drugega informacijskega dela, ki se s privilegiji vgnezdi v sfero delitve proiz-

voda in ne popušča niti tedaj, ko so že vse proizvodne kapacitete polno izkoriščene - v

tem smislu je moč govoriti o deviantnosti konstitutivne vloge informacijskih poklicev,

ki so vezani predvsem na sfero pospešene cirkulacije, menjave. Toda to je stagnacija

zgodovinsko konstitutivne, ekonomske vloge teh poklicev na nižjo raven.

Možno je seveda govoriti o skrajnosti, da obstojajo informacijski poklici, ki

v neki državi nikoli niso imeli konstitutivne vloge v razvoju. Informacijski sektor, ki

je tesno vezan za rast fluidnega trga simboličnih vrednosti, predstavlja lahko mero

industrializacije družbe, vendar le v primeru, če je informacijski sektor postavljen na

moderne mehanizme menjave, ako je denarni trg razvit, kar je predpogoj, da govo-

rimo o smiselni povezavi pojmov, s katerimi opisujemo družbo pospešene menjave:

v nasprotnem primeru, če menjava in denarni trg nista razvita, tudi ni produktnega

33

trga, ki bi ustrezal že doseženi ravni tehnološkega razvoja. V slednjem primeru je

obseg “informacijskega sektorja” zato lahko zgolj boljša ali slabša mera za prikaz in-

stitucionalne specifičnosti, značaja vladanja, nacionalne specifike vladarskih preten-

zij in slika gole oblasti na predindustrijski stopnji razvoja. Gre za gnečo ljudi okrog

fiscusa, proračuna, ne pa trga.

Bistveno vprašanje za sociološko interpretacijo informacijske družbe je

razčiščevanje s teoretičnimi pogledi na starodavni, trdoživi tabu denarja: ali denar v

dobi (pred) industrijskega razvoja oziroma napredka lajša življenje ali ga otežuje? Ali

je neizogiben? Na kateri stopnji razvoja je funkcionalen? S temi vprašanji je tesno

povezano vprašanje značaja lastnine, saj si denarja - če ga pojmujemo kot množični

(univerzalni) menjalni ekvivalent - neobhoden v pogojih množice producentov in

množice blagovnih trgov, brez lastninskega odnosa do produkcijskih sredstev (do-

brin) enostavno ne moremo predstavljati kot funkcionalnega mehanizma. Vzpodbuja

ga naraščajoča upravljalska funkcija, industrijska produkcija z razvitim monetarnim

trgom in brez množičnih oblik lastnine, ki racionalizirajo različne motivacijske pobude

vseh v reprodukcijo vpletenih ljudi, je velikanski “contradictio in adjecto”. Takšna na-

ivna vprašanja so videti nepotrebna in priznati moramo, da jih v resnici postavljamo

iz žalostne “dovčerajšnje” aktualnosti.

Pravzaprav je to denarno in lastninsko neobhodnost “informacijske družbe”

možno še drugače pojasniti: simbolne vrednote, ki so v srednjeveških in zgodnjih in-

dustrijskih fazah razvoja delovale kot (privilegirano) kulturno sporočilo o “naravnih”

odnosih med ljudmi63, recimo vrednote kot sta krvno poreklo ali stan, so šele v dobi in-

dustrializacije, z razširitvijo monetarne simbolike, prešle v sfero cirkulacije in so postale

v obliki informacijskih tokov emancipirane potrošne dobrine64. Prispodobe, da je infor-

macija denar, ni treba več razumeti v prenesenem pomenu, ampak dobesedno: v pogojih

pospešene menjave informacija JE denar, tako kot je denar v osnovi informacija, ki gov-

ori o nekem konkretnem razmerju z univerzalnim jezikom. Denar v sodobnem svetu se

ne ojača zgolj zaradi menjave, njegova “speča” funkcija - denar kot kapital oziroma kot

informacija - postane pomembna šele, ko se sproži pospešena menjava.

Ko torej danes govorimo o svojem odnosu do denarja, se posredno opredelju-

jemo tudi do informacij. V toliko je imel D.Bell prav, da se je toliko ukvarjal z insti-

tucijo kredita65, seveda pa ostaja sporno, ali je njegovo odklonilno stališče do “življenja

na obroke” upravičeno. Ostaja odprto vprašanje, katera vizija, kateri hrepenenjski

imaginarij sta ga vodila v zavračanje sodobne industrializirane družbe, za katero se

lahko vprašamo, če ji sodobna tehnologija življenja in s tem dela dopušča kaj dosti al-

ternativ v drugačnih smereh. Praktični ljudje se okoli te danosti verjetno ne sprašujejo

prav dosti; alternative vsakdanjega življenja, kot merila stvarnosti, se osredotočajo ok-

rog te danosti, dalje je dovoljeno le redkim (izbranim). Zakaj je temu tako, je težko

vprašanje, na katerega ni enostavnega odgovora66.

34

Ta pogled na sociološke dimenzije vprašanj o informacijski družbi je za ustaljeno

sociološko razpravo o sodobni družbi nekako nenavaden, saj mu manjka vsa utečena

sociološka imaginacija, zlasti tradicionalna kritična dimenzija, ki je polnila vroče debate

med sociologi v zadnjih desetletjih. Naslednjih nekaj razdelkov raprave naj to praznino

ustaljenosti delno nadomesti in opraviči naš zorni kot: ukvarjali se bomo s časovnim

pregledom idej, ki so v določeni optiki utrjevala vse hujše abstrakcije okrog pojma dela.

Medtem se je tradicionalna vsebina dela spreminjala in se je v stvarnosti odvezujoča

pomiritev med različnimi poklici razširila tudi od trgovskih na skoraj vse druge ner-

okodelske poklice, pritegnjene h kontroli snovnih in finančnih tokov. Povečali so se torej

njihovi status, moč in ugled. Pa seveda povračila za njihovo “delo”.

Ni nujno, da je urejena misel, t.j. teorija, temu sledila zlahka.

6. Marx: ali trgovci sploh kaj delajo?

Ker že razpolagamo z drobno zgodovinsko distanco do zablod državnega so-

cializma, je Marxov nauk o razredni družbi že a priori nekoliko neaktualen. Pa vseeno,

skušajmo ga bolje vmestiti, da bomo lahko razumeli, na kateri točki je bilo potrebno

zaostrovati ta nauk politično, da se je lahko uporabil kot državni projekt. Zaostrovati

ga je bilo potrebno tam, kjer je bil najšibkejši – le tako je lahko individualno raciona-

lnost zamenjala kolektivna histerija in nasilje.

Iz pregleda razvoja pospešenih ekonomij do XVIII. stoletja lahko ugotovimo,

da je latentna smer razvoja v kasnejšo informacijsko družbo, pa naj je ta termin še tako

sporen, bila najbolj izrazita v tistih državah, kjer se je povečal obseg menjave (na dal-

javo) in se je (sploh lahko) oblikoval trgovski kapital. Marx, ki se je ukvarjal primarno s

“pravilno” obravnavo sistema z industrijskim kapitalom, in je zato definiral značaj men-

jave, trgovine in vsega “podobnega” kot nekaj fetišiziranega, pojavnega, nebistvenega,

“sekundarnega”, se nam lahko že vnaprej kaže kot “moteči se” Marx. To je bržkone res

- treba je le ugotoviti, v čem je hiba njegove (de- in re-)konstrukcije realnosti.

Marxov opus je seveda preobsežen, da bi ga na tem mestu, pri vseh grmadah

povzetkov, s katerimi razpolagamo, obnavljali v podrobnosti. Zato bomo povzeli samo

tiste elemente, ki so po našem mnenju bistveni za tok nadaljnje razprave.

Začnimo s pojmom fetišizma: Marx je menil, da se ideološki in praktični svet

posameznikom dozdeva racionalen, če pa analiziramo njegovo bistvo (sic!), potem

lahko opazimo, da imamo opravka z “iracionalnimi” iluzijami, z “absurdnim” svetom

mitov, skratka, šlo naj bi za “religijo vsakodnevnega življenja”.

35

Kaj je bilo zanj bistvo? Odgovor naj podamo kar z njegovim primerom. Pot

proti bistvu je načel že Aristotel, ni pa je mogel opredeliti; v Nikomahovi etiki je ob

kraju analize medsebojne vrednosti dobrin (pet postelj=ena hiša=toliko in toliko den-

arja) zapisal: “Brez enakosti ne more biti menjave, a enakosti ni brez primerljivosti

(...), toda (...) v resnici je nemogoče, da bi bile tako raznorodne stvari primerljive”.

Klasiki - (ne)ekvivalentna menjava pri Smithu in Ricard

Pot proti bistvu, oziroma vprašanje, koliko so stveri vredne, so primerno razširili

že omenjeni škotski ekonomisti, ki so analizo izvora bogastva narodov pripeljali do

dela. Močan sunek v (za Marxa) pravi smeri je priskrbel Ricardo (1772-1823) na pre-

lomu 18. in 19.stoletja, ko je v slabem desetletju izdelal zasnovo delovne teorije vred-

nosti, s katero je želel postaviti na noge politično ekonomijo, začeto že s Smithom.

V tradiciji, zlasti v Smithovi ekonomski zapuščini, je bila odprta tudi “ena od

možnih poti k bistvu” problema bogastva in vrednosti, pot, ki jo je Ricardo povzel in sol-

idno začrtal, vendar tako, da je kritiziral svojega vzornika. Smith je namreč dejal, da je v

trgovski družbi kot najvišjem stadiju družbenega razvoja v procesu menjave dobrin nekaj

pravilnosti: najprej mora imeti vsak predmet menjave uporabno vrednost, poleg tega pa

še menjalno vrednost (ceno), ki je odvisna od “razpolagajoče mere dela” (to je Smithov

izvirni izraz za vrednost dela). To mero je Smith, v skladu s svojim prepričanjem, da

je vir bogastva narodov v razliki med založenim in pridobljenim dohodkom, opredelil

dinamično, relativno, spremenljivo, kot količino dela, ki jo trg prizna.

Ricardo s tem Smithovim konceptom vrednosti nikakor ni bil zadovoljen, ka-

jti iskal je absolutno, “nespremenljivo mero vrednosti”, absolut, ne pa razmerje, tj.

standard, ki ne niha, medtem ko niha vse ostalo, zlasti cene: na primer cene dobrin,

dela, zlata in srebra. Iskal je torej neko absolutno mero, ki bi bila invariantna na vselej

različno razdelitev faktorjev produkcije, ki bi imela splošno pojasnjevalno moč, ki bi

bila neodzivna na proporcionalnost razdeljenih dohodkov. Ricarda je motilo, in “po

svoje” je imel čisto prav, da bi porazdelitvena situacija (dohodkov) imela kak vpliv

na tolikanj iskano “nespremenljivo” mero vrednosti. In po dolgem tuhtanju je kot to

mero opredelil količino v produkcijo vloženega dela.

Dikcija tega razmišljanja se ni ozirala na dvome, ki so se Ricardu občasno

prikradli, kajti želja po urejenosti (spet predstava o družbi kot ekonomskem stroju! )

je narekovala, da ima vsaka dobrina v menjavi že svojo notranjo vrednost (“intrinsic

value”), substanco vrednosti, tuje pa ji je bilo razmišljanje, da bi bila vrednost samo le

odnos, razmerje, kot je spravljivo za moderno družbo predlagal A.Smith.

36

Marxova poenostavitev – poskus defetišizacije dela

Nadaljujmo s prehodom od Ricarda k Marxu. Inspiracija o količini dela, ki jo

je Ricardo postavil kot osrednjo kategorijo v svoji delovni teoriji vrednosti, je padla na

najplodnejša tla pri Marxu. Teorijo je izpopolnil, razčistil je tudi dilemo, kaj je delo,

z uvedbo pojma delovne sile: delo samo nima vrednosti, je zgolj potencialna funkcija

delovne sile kot specifičnega blaga, ki je v pogojih blagovne proizvodnje opredeljena z

znanim blagovnim razcepom na uporabno in menjalno vrednost; uporabna vrednost

delovne sile v pogojih denarno-blagovne produkcije je, da oplaja sredstva, njena men-

jalna vrednost pa je navzdol omejena z eksistenčnim minimumom ljudi.

Delo kot mera vrednosti je v Marxovi teoriji osrednja kategorija, ki nosi

sociološko in politično imaginacijo. Ta imaginacija naj bi rešila vprašanja, kako pon-

ovno spojiti protislovni karakter kapitalskega načina proizvodnje, kako pobegniti iz

sistemske ujetosti dvojnega značaja dela, ki izraža napetost med proizvodnimi silami

(konkretno delo) in proizvodnimi odnosi (abstraktno delo). Za nas je predvsem za-

nimiva Marxova argumentacija fetišizma dela, torej dvojne narave dela, ki je os celotne

Marxove ekonomske teoretske zgradbe o vrednosti oziroma presežni vrednosti.

Naj opozorimo, da je tu Marx že daleč od Smitha: podobna vprašanja spadajo,

v skladu z Smithovo periodizacijo, v predtrgovinska obdobja, kjer je bila menjava

še nazorno ekvivalentna. Po zaletu, ki si ga je vzela pospešena družba menjave (nas-

top profitov in novih denarnih rent), pa meni Smith, da gre za »sistemsko možnost«

neekvivalentne menjave: količina dela, vloženega v proizvodnjo blaga, ni več nujno

enaka količini dela, ki se lahko za prodano blago kupi.... Problem neenake menjave,

ki je povzročal Smithu, kasneje občasno Ricardu (Marxu ne več) težave, se da razrešiti

enostavno tako, da kategorično, ne pa argumentiano, trdimo, da je, ob pravilni navedbi

vseh kategorij v prometni vrednosti (ceni), menjava ekvivalentna.

Marx je torej teoretično ponudil rešitev problema vrednosti s teorijo presežne

vrednosti, ki naj bi pojasnjevala protislovje med delom in kapitalom. Z dvojno naravo

blaga (in zato dela) je hotel Marx fetišizem menjave (tudi denarja) - kot zunanje, po-

javne forme - enkrat za vselej razgaliti. V duhu A.Smitha je zapisal (na več mestih),

da je zagonetnost vrednosti moč razodeti šele v družbi, kjer je blagovna proizvodnja

splošna oblika dela. Znanstvena metoda, ki je sposobna razkriti prikrito vsebino navi-

deznosti, naj bi bila retrospektivna analiza od “preprostih” oblik dalje. Tu je implicitno

na delu Marxova vera v razvojno periodizacijo dogajanja in neobhodno zapovrstnost

faz v tem razvoju.

Marx je trdil, da je Aristotela kot genija pri razjasnitvi bistva enakosti blag ovi-

ral samo zgodovinski okvir družbe (suženjstvo je bilo v antični Grčiji naravna podlaga

proizvodnje, sužnji pa seveda niso spadali v svobodni sestav prebivalstva, ampak med

37

naravne vire). Morda nam bo na koncu tega sprehoda uspelo vsaj zasilno razložiti, ka-

tere danosti pa so Marxu preprečevale, da bi lahko videl preko horizonta svoje dobe.

Prepričan je bil, da je v ekonomski teoriji prav dvojni značaj dela, konkretno

delo in abstraktno delo, njegov izvirni prispevek k teoriji, zapisal je, “To dvoredno

naravo dela, vsebovanega v blagu, sem jaz prvi kritično dokazal. Ker je ta točka ko-

ren, okoli katerega se suče razumevanje politične ekonomije...”, kar pomeni, da je

dajal temu lastnemu prispevku moč, da lahko reši fundamentalna vprašanja politične

ekonomije.

Delo določa vrednost blaga samo, če postane abstraktno delo, kar po Marxu

pomeni, da je to povprečni, družbeno potrebni delovni čas za produkcijo nekega

blaga. Ideja je elegantna in resnično omogoči Marxu, da na njej zgradi celotno de-

lovno teorijo (presežne) vrednosti. Na osnovi te ideje, s katero je Marx želel povezati

mikro in makro ekonomsko teorijo, je do danes preživela tudi debata o transformaciji

produkcijske vrednosti (zasnovane na delovni teoriji vrednosti) v cene: z njo se uk-

varjajo tisti, ki jo sprejemajo, tisti, ki je ne zavračajo, tisti, ki jo dopuščajo in tisti, ki jo

zavračajo (Glej več o tem v naslednji točki).

Moč te ideje je v tem, da, ako jo sprejmemo, potem se nam vsakdanji odnosi

resnično kažejo kot magija, fetišistično, saj v njih ni več sledu gibanj, ki naj bi skozi

razvoj privedla do sodobne simbolike. Recimo, “razkrije” se nam bistvo nedojem-

ljivega razmerja med kapitalom in profitom, ki “je” skrito v (zgodovinsko pogojeni)

razcepljenosti dela, kar pa v vsakdanjem življenju ni več razvidno. Dalje, simbol mod-

erne družbe je denar, toda ker je denar sredstvo menjave realnih dobrin, torej blaga,

poleg tega pa ima še novo funkcijo kot denarni kapital, je treba poiskati pot k bistvu

fetišizma denarja preko analize blagovne forme. Dalje: ako naredimo zgodovinsko

analizo realnih odnosov (zlasti proizvodnje, no, pa tudi menjave), bomo sedanjemu

fetišizmu odvzeli metafizično obliko in pripeli realna razmerja na trdno podlago, piše

Marx. Znebimo se teološke razlage, spekulativno pojasnjene alienacije, pravi. Spon-

tane predstave posameznikov v trgovski družbi, češ da je kapital blagovne trgovine

samostojni kapital, je potrebno zamenjati z analizo, nas prepričuje. Trgovina kot pro-

ces menjave blaga je fetišizirana ravno zaradi izgube pojma vrednosti, zato ker ne

pojasnimo metamorfoze blagovnega kapitala v kapital blagovne trgovine, ne pa zato,

ker se menjavajo uporabne dobrine, ki so plod dela - kakor so to po Marxu načeloma

pravilno, a nezadovoljivo, pojasnjevali klasični ekonomisti.

Razlaga, izvirajoča iz opredelitve dvojne narave dela, je videti neoporečna,

privlačna in odpira možnosti na vse strani. Je pa napačna, kar je uvidel tudi Marx, pa

tega ni pretirano poudarjal.

38

Marxove muke z vsesanjem presežne vrednosti,

s trgovino in trgovci

Marxu je potrditev lastne teoretične konstrukcije o presežni vrednosti, ki izvira

iz presežnega dela, spodletela že v uvodu, pri trgovini. Razlagalci njegovega nauka o

tem še danes ne govorijo prav radi, bolj jim je všeč premočrtnost tistih razrednih misli,

na katerih se da v politični sferi spekulirati z “družbeno znanostjo” kot “trgovino”

posebne vrste.

Recimo, vsako drugo specifično delo razen tistega nejasnega dela, ki edino ust-

varja uporabne dobrine (zelo neopredeljeno, ampak dovolj, da vse delo razpade na dve

polovici, na “pravo” in “nepravo”), je Marx podredil v delo druge vrste. S tem je ne le zasadil dolgotrajni sum v “nepravo” delo, ki so ga imitatorji pogosto enačili z “buržoaznim”,

malomeščanskim, ne nazadnje z umskim in informacijskim delom, da “kapitalistovega”

ne omenjam, ampak je tudi obudil stara prekletstva. V ozadju, kot smo lahko videli

uvodoma, so na delu stari tabuji (denarja, časa ipd.), skratka, nič novega.

Že, že, pravijo sodobni “marksisti”, toda ni treba zamenjevati Marxa in nje-

govih epigonov. Pa dajmo besedo Marxu samemu:

“Trgovski kapital ni nič drugega kot kapital, ki deluje v sferi cirkulacije.

Proces cirkulacije je ena izmed faz celotnega procesa reprodukcije. Toda v

procesu cirkulacije se ne producira vrednost in zato tudi ne presežna vred-

nost. Dogajajo se samo oblikovne spremembe iste mase vrednosti. V resnici

se ne dogaja nič drugega kot metamorfoza blaga, ki kot taka nima nobenega

opravka z ustvarjanjem ali s spreminjanjem vrednosti.”

(Marx, K III, 315).

Na eni strani je torej “produkcija” vrednosti, na drugi strani pa je “metarmo-

foza” blaga, že opredmetene vrednosti.

Zato velja, pravi Marx:

“Če se pri prodaji produciranega blaga realizira presežna vrednost, se

realizira zato, ker je ta že v njem; v drugem dejanju, ko se denarni kapital

spet zamenja za blago (produkcijske elemente), kupec zato tudi ne realiz-

ira nobene presežne vrednosti, temveč je tu njegova menjava denarja za

produkcijska sredstva in delovno silo samo priprava za produkcijo presežne

vrednosti.” (ibid, 315).

39

Že nelogičnost: pri prvi prodaji blaga se presežna vrednost realizira, v drugem

dejanju pa ne več, ampak je zgolj navadna menjava. Marx se tega zaveda, a gre vseeno

hrabro naprej v zaplete:

“Nasprotno. Kolikor te metamorfoze zahtevajo čas cirkulacije - čas, v katerem

kapital sploh ne producira, torej tudi ne presežne vrednosti - tedaj ta čas omejuje ust-

varjanje vrednosti” (ibid, 315), s čimer si dela naslednjo skico:



čas produkcije



ustvarja vrednost



čas cirkulacije



ne ustvarja vrednosti

Nujni sklep na tej osnovi je tale: “... in se bo presežna vrednost kot profitna

mera izrazila ravno v obratnem sorazmerju s trajanjem časa cirkulacije” (ibid, 315). To

pomeni, več presežne vrednosti bo, če bo čas za cirkulacijo krajši. Oziroma, največ je

bo, če se cirkulacija odpravi. Poskus kategorične trditve, ki sledi iz tega izhodišča, pa

nehote spet odpira vprašanja:

“Trgovski kapital zato ne ustvarja ne vrednosti, ne presežne vrednosti, tj.,

ne ustvarja je neposredno.”

(ibid, 315).

Ta dvom o morebitni potencialni posrednosti trgovskega kapitakla v ustvarjan-

ja vrednosti tu ni temeljni dvom v to, da se morda vrednost na nek način le ustvarja

tudi izven “produkcije”. Gre bolj za to, da čas cirkulacije vpliva na samo realizacijo, ne

pa tudi na produkcijo vrednosti. Učinki trgovskega kapitala na realizacijo vrednosti naj

bi bili zato naslednji:

1. “Če pomaga skrajšati čas cirkulacije, lahko posredno pomaga povečati

presežno vrednost, ki jo producira industrijski kapitalist.”

2. “Kolikor pomaga razširiti trg in omogoča delitev dela med kapitali, torej

usposablja kapital, da dela v večjem obsegu, pospešuje njegova funkcija

produktivnost industrijskega kapitala in njegovo akumulacijo.”

3. “Kolikor skrajšuje čas obtoka, povečuje razmerje presežne vrednosti do

založenega kapitala, torej zvišuje profitno mero.”

4. “Kolikor je zaradi njega kot denarni kapital v sferi cirkulacije potreben manjši

del kapitala, povečuje tisti del kapitala, ki je neposredno zaposlen v produkciji”.

Vsa ta posredna pomoč trgovskega kapitala industrijskemu izhaja iz kategorične

trditve, da je vrednost ustvarjena samo v produkciji. Zato, da ne bi ostal kakšen dvom,

je to treba dokazati še modelsko, psevdoempirično:

40

“Ker trgovski kapital sam ne proizvaja nobene presežne vrednosti, je jasno

(zaenkrat še ne - op. A.K.), da je tista presežna vrednost, ki jo dobi v obliki presežnega

profita, del presežne vrednosti, ki jo je proizvedel celotni produktivni kapital. Vprašanje

pa je: kako si trgovski kapital prilašča svoj delež presežne vrednosti ali profita, ki ga

proizvede produktivni kapital”.

Marx se zaveda, da s trditvijo še nič ni dokazal, zato mora presežek (profit,

dobiček), ki pripade trgovskemu kapitalu, povezati z delom. Stalni moto zoper blagov-

no-trgovski fetišizem najprej ponovi:

“Samo videz je, da je merkantilni profit zgolj pribitek, nominalno

zvišanje cene blaga nad njegovo vrednost.”

(ibid,317).

Bistvo, meni Marx, pa je drugje, v razliki med industrijskim in trgovskim

kapitalom.

“Pri industrijskem kapitalu je razlika med prodajno ceno in kupno ceno

njegovega blaga enaka razliki med produkcijsko ceno in stroškovno ceno blaga

oziroma je enaka, z vidika celotnega družbenega kapitala, razliki med vred-

nostjo blaga in njegovo stroškovno ceno za kapitaliste, to pa se spet reducira

na razliko med celotno količino v njem opredmetenega dela in količino v

njem opredmetenega plačanega dela”.

Izhodiščna skica izkoriščanja, ki je za Marxa zasidrana v industrijskem kapitalu,

v razliki med plačanim opredmetenim delom v industriji (nižja vrednost) in celotno

količino opredmetenega dela, ki si jo industrijski kapitalist prisvoji (višja vrednost) s

prodajo na trgu! Zdaj pa spet trgovski kapital, ki je za Marxa nekako nenaraven pri-

vesek industrijskega kapitala:

“Pri trgovcu z blagom pa je drugače. Trgovec ima blago v rokah samo tako dolgo,

dokler je blago v procesu svoje cirkulacije. Trgovec samo nadaljuje njegovo, po produktivnem

kapitalistu začeto prodajanje, realiziranje njegove cene, ter ga zato ne pušča v nikakršen

vmesni proces, v katerem bi moglo znova vsesati presežno vrednost. ” (ibid, 318).

Zoprni fenomenologi, ki opazujejo tale novi svet, radi trdijo drugače, kar je

treba seveda vnaprej spodbiti, češ da gre za videz:

“Medtem ko industrijski kapitalist v cirkulaciji samo realizira dotlej pro-

ducirano presežno vrednost ali profit, naj bi trgovec, nasprotno, svoj profit ne

samo realiziral v cirkulaciji, ampak ga tu šele napravil.” (ibid, 318).

41

Trgovsko (in vsakršno drugo cirkulacijsko) delo je, kakor smo videli, v renesansi

že doživelo relativno priznanje kot tista poklicna dejavnost, ki lahko prinaša splošno ko-

rist. Toda ta fetišizem, ki je priplaval do industrijske dobe, je treba v kali zatreti.

“In dejansko je vsa predstava o nastajanju profita iz nominalnega zvišanja

cen blaga ali iz prodaje nad njegovo vrednostjo izšla iz opazovanja merkan-

tilnega kapitala”

(ibid. 319).

In sledi napoved o raziskovanju, ki se je do danes izkazala za prazno obljubo:

“Vendar pa podrobnejše raziskovanje hitro pokaže, da je to le videz. In

da se - ob predpostavki, da kapitalistični način produkcije prevladuje - ko-

mercialni profit ne realizira na tak način.”

(ibid, 319) .

S temi trditvami se je nabralo že kar nekaj motečih nelogičnosti. Denimo, na-

jprej mora Marx popraviti svoje prejšnje izvajanje, ko je govoril, da industrijski kapi-

talist trgovcu prodaja svoje blago po produkcijski ceni, saj je prišel do tega, da cena,

po kateri prodaja trgovec, ne more biti enaka ceni, po kateri je blago kupil pri proiz-

vajalcu. Sicer ne bi nihče vedel, kaj naj stori z merkantilnim profitom, ki se je pojavil

spotoma. Zdaj želi svoje uvodno nedosledno izvajanje, ko je skušal izvzeti trgovski

kapital iz procesa ustvarjanja vrednosti, takole pojasniti:

“Toda zakaj smo predpostavili, da prodaja industrijski kapitalist blago

trgovcu po produkcijski ceni? Oziroma kaj je bilo mišljeno s to predpostavko?

Da merkantilni kapital (tu imamo z njim opraviti šele kot s kapitalom bla-

govne trgovine) ne sodeluje v oblikovanju splošne profitne mere. Pri razlagi

splošne profitne mere smo nujno izhajali iz te predpostavke, prvič zato, ker

merkantilnega kapitala za nas še ni bilo; in drugič zato, ker je bilo treba

poprečni profit in tako tudi splošno profitno mero nujno izvesti kot izenačitev

profitov ali presežnih vrednosti, ki jih resnično producirajo industrijski kapi-

tali v raznih sferah produkcije.”

(ibid, 319-320).

Če najprej trdimo, da (poprečni) profit izhaja le iz proizvodnje, a se nam hitro

postavi moteče vprašanje, odkod potem trgovski (merkantilni) profit, ne moremo zdaj

reči, da pa do tega pride zato, ker profit izhaja iz proizvodnje (tavtologija!), pa zato

42

izhaja od tod tudi trgovski profit - istočasno pa vztrajati na tem, da industrijski kapi-

talist prodaja blago trgovcu po produkcijski ceni. S tem bi priznali, da je tudi merkan-

tilni kapital produkcijski strošek, to pa bi potegnilo za sabo priznanje, da je trgovsko

delo v sklopu tistega dela, ki ustvarja vrednost.

Kaj storiti?

Pa pojdimo v drugo smer, predlaga Marx, pa čeprav je to, kako se bo skušal

izviti iz svojih kategoričnih trditev, skregano s prejšnjim izvajanjem in tudi z zgodovin-

sko logiko nastajanja profita:

“Kljub temu pa (trgovec - op. A.K.) blaga ne prodaja nad njegovo vred-

nostjo ali ne nad njegovo produkcijsko ceno, ravno zato, ker ga je od indus-

trijskih kapitalistov kupil pod njegovo vrednostjo ali pod njegovo produkci-

jsko ceno. V tvorjenju splošne profitne mere torej določujoče sodeluje trgovčev

kapital pro rata deležu, ki ga ima v celotnem kapitalu«

(ibid, 321).

Težko si je predstavljati, da bi industrijski kapitalist prodajal trgovcu svoje

blago pod njegovo vrednostjo oziroma produkcijsko ceno, razen če je resnična

produkcijska cena – ki je niti industrijski kapitalist niti trgovski kapitalist ne poz-

nata, pozna pa jo Marx - nižja le zato, da Marx trgovcem ne bi priznal, da spadajo

med nujne stroške. No, v redu, teorija o preseženem delu v produkciji se za silo s

to Marxovo »rešitvijo« za hip ujame na noge: toda zgodovinski anahronizem, ki je

potreben za to vratolomnost, s »pripenjanjem trgovskega profita (kapitala) na in-

dustrijskega« se kljub omembi znanstvene analize ne da prepričljivo pojasniti, razen

če je znanstvena analizo tudi to, da skušamo dokazati nekaj, kar že a priori vemo.

Marxu zaenkrat drugega ne preostane, izjavi naslednje:

»V procesu znanstvene analize se pojavlja oblikovanje splošne profitne

mere kot izhajajoče od industrijskih kapitalov in njihove konkurence in

kot da ga šele pozneje korigira, dopolnjuje in modificira intervencija trgov-

skega kapitala.«

(ibid, 323).

Seveda, če hočemo v znantveni analizi najprej pokazati (dokazati?) tisto, kar

hočemo videti. Sledi tipično Prokrustovo nategovanje zgodovinskih dejstev:

43

»V procesu zgodovinskega razvoja je stvar ravno nasprotna. Komercialni

kapital je tisti, ki najprej določa cene blaga bolj ali manj po njegovi vred-

nosti, sfera cirkulacije je tista, ki se v njej najprej oblikuje splošna profitna

mera. Komercialni profit je tisti, ki prvotno določa industrijski profit.«

(ibid, 323).

Nekoliko smešno: če je trgovski kapital tisti, ki določa profite, kaj pa je potem

razlog nastanka profita, če še ni industrijskega kapitala, ki bi založil in ustvarjal presežno

vrednost. Še zlasti, če so cene blaga določene bolj ali manj po »vrednosti«? Marx za hip

te razraščajoče dvome preskoči z elegantno tavtologijo:

»Šele ko je kapitalistični (sic!) način prodrl in je postal producent sam

trgovec (nikoli v večji meri ali bistveno - op. A.K.), se merkantilni profit

reducira na alikvotni del celotne presežne vrednosti, ki pripada trgovskemu

kapitalu kot alikvotnemu delu celotnega kapitala, zaposlenega v družbenem

procesu reprodukcije«

(ibid, 323),

kar ga za hip prestavi v njegov »idealno zaokrožen« teoretski svet »kapitalu alikvot-

nega izkoriščanja« homogenizirane celote družbeno potrebnega (abstraktnega) dela.

Problemi pa še obstajajo: s tem se da pojasniti enega trgovca, ki kupuje pod

produkcijsko ceno. V resnici jih je (trgovcev) cela veriga - če bi lahko vsi računali na

to, da bodo s kupovanjem pod produkcijsko ceno lahko realizirali presežno vrednost,

nastalo v proizvodnji, potem bi sfera cirkulacije rasla v nedogled - razen če bi industri-

jski kapitalist prodajal svoje produkte zastonj.

Marx se te šibke točke zaveda in se znova spusti v spopad s svojo lastno teorijo

o presežni vrednosti, ki se je zaradi hiliastične moči prepričevanja - kljub nelogičnosti

z zgodovinskimi dejstvi - od njega že osamosvojila in ga zasužnjuje:

»Čisto trgovski cirkulacijski stroški (torej izvzemši stroške za špedicijo,

transport, shranjevanje itd.) se reducirajo na stroške, ki so potrebni za to, da

se realizira vrednost blaga, da se spremeni ali iz blaga v denar ali iz denarja

v blago, da se opravi njegova menjava. . Stroški, ki jih tu obravnavamo, so

stroški nakupovanja in stroški prodajanja. Že prej smo omenili, da se re-

ducirajo na računanje, knjigovodstvo, trgovanje, korespodenco itd.«

(ibid, 234-235).

44

Tu, ko Marx našteva čiste cirkulacijske stroške,

› računanje,

› knjigovodstvo,

› trgovanje,

› korespodenco itd.

in nečiste cirkulacijske stroške,

› špedicijo,

› transport,

› shranjevanje itd.,

je Marx še najbližje obravnavi tistih informacijskih poklicev, ki nastajajo

skozi novejšo zgodovino kot posledica tehnoloških izboljšav in odtod pospešene ter

količinsko povečane menjave na daljavo. Od tega, kako bo tematiziral to novo družbeno

potrebno delo, oziroma stroške za to delo, je seveda odvisna tudi temeljna opcija marksizma

do vrednotenja informacijskega dela. No, najprej ob dvomih, ki se mu porajajo, izreče

Marx nekaj apriorno argumentativnega, da ne bi slučajno pozabili:

“Vsi ti stroški ne nastanejo v produkciji uporabne vrednosti, temveč v

realiziranju njegove vrednosti; so čisti stroški cirkulacije. Ne stopajo v proces

neposredne produkcije, pač pa stopajo v proces cirkulacije in zato v celotni

proces reprodukcije. Nas tukaj zanima edino tisti del teh stroškov, ki se izda

za variabilni kapital.”

(ibid, 325).

Zanima ga torej narava tistega (informacijskega) dela, ki je vezano za sfero

cirkulacije. Zato dodaja v oklepaju načrt, ki se ne da zlahka uresničiti: “(Poleg tega bi

bilo treba raziskati:

prvič, kako se v procesu cirkulacije uveljavlja zakon, da stopa v vrednost

blaga samo potrebno delo;” ,

kar je razumljivo, saj če se blago začne v gibanju proti končnemu potrošniku

prodajati trgovsem pod produkcijsko ceno, kje so potem družbena merila za to. In

dalje, bistveno, kar razkrije, da je do sedaj v glavnem konstruiral in variiral polarno

razredno družbo kapitalizma brez zgodovinskih dejstev:

45

“drugič, kako se pojavlja akumulacija pri trgovskem kapitalu”

(ibid, 325),

kar je z zgodovinskega in vsakršnega vidika temeljno vprašanje, ko gre za anali-

zo kapitala v industrijski dobi.

Toda Marxu “prehitri” zaključki (o viru vrednosti in presežne vrednosti itd.)

ne dovoljujejo več elegantnega umika, ponovne predelave; dopuščajo samo občasne

nerešljive dileme, bolje rečeno dvome, dvome, nato pa - da se stvar ne bi preveč za-

pletla - kategorične sodbe!

Poglejmo te Marxove poskuse, ki jim lahko rečemo dejstva le z obilo domišljije,

od blizu. Najprej Marx načenja splošno vprašanje o agentih cirkulacije (komercialni

agenti produktivnega kapitalista: nakupovalci, prodajalci, potniki) in o mezdnem delu

pri trgovcu (trgovski nameščenci):

“. .v vseh teh primerih izvirajo prejemki, ki jih dobiva agent cirkulacije,

samo iz merkantilnega profita, čeprav se mu samemu lahko prikazujejo kot

gola mezda, kot plačilo za delo, ki ga je opravil. . To izhaja iz dejstva, da

njegovo delo ni delo, ki bi ustvarjalo vrednost”

(ibid, 327)

... in zatem podrobneje o trgovskih nameščencih,

“Po eni strani je takšen komercialni delavec mezdni delavec kakor vsak

drug. Toda med njim in delavci, ki jih neposredno zaposluje industrijski

kapitalist, mora biti ista razlika, kakor med industrijskim kapitalom in

trgovinskim kapitalom. . Ker trgovec kot goli agent cirkulacije ne producira

vrednosti in presežne vrednosti. .”

(ibid, 329).

Tu se ima Marx že samega sebe počasi zadosti, zato zapiše v oklepaju, misleč,

da je to načrt, ne pa objava:

“(kajti dodatna vrednost, ki jo doda blagu s svojimi stroški, se reducira

na dodatek prej obstoječe vrednosti, čeprav se tu vsiljuje vprašanje: kako

vzdržuje, konservira to vrednost svojega konstantnega kapitala?. .)”,

(ibid, 329).

46

Pošteno prizna težave:

“Ko je govor o merkantilnih mezdnih delavcih, ni težava v tem, kako

pojasniti, na kak način ti neposredno producirajo profit za svojega gospo-

darja, čeprav neposredno ne producirajo presežne vrednosti. . To vprašanje

je dejansko že rešeno (sic!) s splošno analizo merkantilnega profita.”

(ibid, 329).

Sledijo litanije, osvežitev spomina, kaj je že “dokazano”, čeprav seveda ni na

razpolago dokazov, ampak le trditve; nato težava malo bolj konkretno:

“Težava je tale: ker delovni čas in delo trgovca samega ni delo, ki bi

ustvarjalo vrednost (sic!), čeprav mu ustvarja delež v že proizvedeni presežni

vrednosti, kako je tedaj z variabilnim kapitalom, ki ga izda za nakup ko-

mercialne delovne sile? Ali je treba ta variabilni kapital kot stroškovni do-

datek prišteti založenemu trgovskemu kapitalu?”

(ibid, 330).

Naj to težavo prikaže pregledneje:

a. “Če ne, tedaj se zdi, da je to v protislovju z zakonom izenačitve profitne

mere; kateri kapitalist bi zalagal 150, ako bi mogel računati kot založeni

kapital samo 100?”

b. “Ako pa ga je treba prišteti, tedaj se zdi, da je to v protislovju z bistvom

(čigavim bistvom - op. A.K.) trgovinskega kapitala, kajti ta vrsta kapitala ne

fungira kot kapital zato, ker tako kot industrijski kapital spravlja v gibanje

tuje delo (podčrtal A.K.), marveč zato, ker ... opravlja opravlja funkcije

nakupovanja in prodajanja... in s tem prenaša nase en del presežne vrednosti,

ki jo je proizvedel industrijski kapital” (ibid, 330-331).

Z računskim preverjanjem se stvari še bolj zapletejo: če skušamo poiskati meje

variabilnega kapitala b, ki je izdan za plačevanje komercialnih pomožnih delavcev, ugotovimo, da je v prodajni ceni trgovca kar naenkrat profit na delo komercialnih

delavcev, ki se ga ne da več pojasniti. Posebno še, če “trgovsko delo

. . ne ustvarja nobene vrednosti”

(ibid, 334).

47

Kar naenkrat tako tudi trgovski kapital prinaša profit - kot vsak drug kapital.

Če med kapitali ni razlike, čemu potem govoriti o industrijskem kapitalu kot sferi

oplajanja vrednosti, ter o drugih oblikah kapitala kot o sferi cirkulacije? Zakaj deliti

delo na produktivno in neproduktivno?

Marx je tu obupal. Potegnil je črto! Pa jo potegnimo še mi.

Toda za strokovno in politično javnost je bilo treba to obsežno meglo o pravem

in nepravem delu nekako opravičiti. Engels kot redaktor posthumno objavljenega

Marxovega pisanja glede teh nejasnosti v opombi 39a (ibid, 338) neprizadeto zatrdi,

da manjkata dve strani rokopisa. Glede na kategorični način Engelsove argumentacije,

ki sledi in ki se prav nič ne razlikuje od prejšnjih Marxovih dokazov, lahko rečemo

samo, da jih je v Kapitalu približno petsto preveč:

“Ker ni trgovski kapital absolutno nič drugega kot osamosvojena oblika

enega dela industrijskega kapitala, ki fungira v procesu cirkulacije, se morajo

vsa vprašanja, ki se nanašajo nanj, reševati na ta način, da si problem posta-

vimo najprej v taki obliki, da se fenomeni, lastni trgovskemu kapitalu, še

ne pojavijo samostojno, marveč šele v neposredni zvezi z industrijskim kapi-

talom, kot njegova veja.”

(ibid, 335).

Takšni zaključki so neizogibno botrovali kasnejši zgodovinski strokovni oceni,

da lahko Marxa v družboslovju štejemo kvečjemu za manjšega ricardijanca, kar pa

seveda ne zmanjša vrednost bolj točni oceni, da je Marx veliko več koristnega postoril v

politični areni, za kolektivno mobilizacijo delavskega gibanja in izboljšanje življenjske

ravni industrijskih delavcev.

Ubogljivi (upogljivi), delomrzni in naduti gospodje (in zlasti tovariši), ki

so na tej šibki pojasnitvi razlik med proletarci in ostalimi delavci delali svoje nove

komunistične države, so ta stoletni ukaz (da trgovsko delo, ki se pne nad trgovskim

kapitalom, ni absolutno nič drugega kot osamosvojena oblika dela industrijskega kap-

itala) verno poslušali – ne pa kaj dosti mislili zraven - skoraj poldrugo stoletje. Zato

še danes govorijo in mislijo o posredniškem informacijskem delu, zlasti pa o trgovskem

početju, na podoben način kot Marx, pa dolga vrsta oznanjevalcev starodavnih tabu-

jev denarja, ki smo jih omenili, že pred njim:

“Izračunavanje cen, knjigovodstvo, vodenje blagajne, korespodenca - vse

spada sem. Čim razvitejši je obseg produkcije, tem večje so, čeprav sploh ne

48

sorazmerno, trgovske operacije industrijskega kapitala, potemtakem tudi delo

in drugi cirkulacijski stroški za realiziranje vrednosti in presežne vrednosti.

S tem nastane potreba po zaposlovanju komercialnih mezdnih delavcev, ki

tvorijo pravo pisarno.”

(ibid, 336).

“V naravi stvari je, da delo, ki obstoji samo iz posredniških operacij, ki so

zvezane deloma z izračunavanjem vrednosti, deloma z njihovim realiziran-

jem, deloma s ponovnim spreminjanjem realiziranega denarja v produkci-

jska sredstva. . takšno delo ne učinkuje kot vzrok ustreznih velikosti in mas

teh vrednosti, tako kakor neposredno produktivno delo, marveč kot njihova

posledica.”

(ibid, 337).

Skratka, paraziti! In še popolnoma zgrešena napoved (prihodnosti):

“Toda z napredovanjem kapitalističnega načina produkcije ima ta mezda (ko-

mercialnih delavcev - op. A.K.) tendenco, da pada, celo v primeri s poprečnim delom:

deloma zaradi delitve dela v pisarni sami; zato se mora producirati samo enostranski

razvoj delovne zmožnosti... Z nekaterimi izjemami se zato z razvojem kapitalistične

produkcije zmanjšuje vrednost delovne sile teh ljudi; njihova mezda se niža, medtem

ko se njihova delovna zmožnost veča.”

Zelo nekonkretno, zelo nasploh in, če kaj tega drži, iz čisto drugih razlogov,

kot so tu navedeni.

Tako kot se Engels ni kaj prida navzel originalne A. Smithove skepse glede

sporne veljavnosti delovne teorije vrednosti v merkantilnem in zgodnjem industri-

jskem obdobju, se tudi ni oziral na tehtne sočasne Schmidtove in Sombartove ugov-

ore, ki so se pojavili ob izidu Kapitala...

Zanimivo pa je, da se Marxov Kapital III končuje z Engelsovim kratkim dodat-

kom o borzi. S to temo, kjer se na nekem novem prizorišču eksterno primerjajo valute

oziroma vrednosti dobrin s tehnološko-produktivnostno različnih ravni, bi se pravzaprav

morala začeti zgodba o profitu in analizi moderniziranega industrijskega kapitala. Potem

bi bila verjetno teorija in praksa o nastajanju vrednosti blaga v novi dobi drugačna. No,

saj je ponekod bila. In je še, če pogledamo sodobno finančno krizo.

Če strnemo, bi lahko rekli, da imamo pri Marxovi delovni teoriji presežne

vrednosti opravka z nejasno razdelano hibridno idejo: prevladujoča načela eksplic-

itnega izkoriščanja dela iz fevdalne dobe je Marx malce posplošil, nato pa jih je, kot

49

delujoč socialni mehanizem izkoriščanja, enostavno stlačil v nov okvir, v analizo

družbene dinamike industrijske dobe. Pri tem seveda ni pojasnil tistega, kar bi bilo

najpomembnejše: kateri novi momenti in okoliščine nove dobe so privedle tudi do

spremembe težišč v načinu izkoriščanja. Nova težišča ustvarjanja in realiziranja nove

vrednosti so se namreč s krepitvijo industrijske dobe iz nekoč prevladujočega delovne-

ga procesa (značilno težišče za predindustrijski način proizvajanja) pomaknila v širši

tehnološki proces ustvarjanja nove vrednosti. Ta novi proces, ki zajema izobraževanje,

orodja menjave in informacijsko povezanost oddaljenih lokacij, pa potrebuje mnogo

širše zaledje poklicev, kakor jih je potrebovala predindustrijska doba, da sploh lahko

pride do ustvarjanja in realizacije ‘nove vrednosti’. Zato je Marxovo teoretsko sklice-

vanje na predindustrijska označevanja celotnega sklada dela na potrebno, dopustno,

nepotrebno ali odvečno delo postalo čisti anahronizem. Marx je ta anahronizem v svoji

navidez strokovni razredni teoriji ohranil kot jedro svoje udarne obravnave politične

ekonomije industrijske družbe.

Ni pa seveda edini, kajti povsem odprto vprašanje je še vedno, če ga niso

morda ohranile pri življenju tudi tiste trohnobne inštitucije, ki so iz starih časov

nekako le preživele industrijsko revolucijo in še danes, ko se menda že bližamo

post-industrijski dobi, rade vneto jamrajo, podobno, kakor je to počel Marx - Ali

trgovci sploh kaj delajo?

50

IV. Poklicna regulacijska sfera

7. Informacijska družba v mali renesansi

Odkod ti hudi duševni pritiski, če novo na hitro zamenja staro? Česa ne

moremo prav doumeti? Kaj nas tako moti? Proti čemu vsaj v sebi nemo pro-

testiramo, ko se oziramo okrog? In se vdano prilagajamo, čeprav bi raje tulili?

Ali to, da nam namesto starega prodajajo novo? Ali pa celo to, da nam

staro prodajajo kot novo, mi bi pa morali verjeti? Ni govora!

Recimo, da smo si za cilj zastavili zgodovinsko-teoretsko utemeljevanje pomena

posti-inudstrijskega, informacijskega dela. Pojdimo najprej v bližnjo preteklost. Mnenje

o pomenu sodobnih tehnoloških inovacij, ki so po trenutnem razumevanju ekonomske-

ga razvoja bistveni faktor spreminjanja vseh ustaljenih družbenih procesov, je tako med

upravljalci in politiki kot v akademskih krogih dokaj enotno (Hepworth, 1989, 1). In-

formacijska tehnologija pospešuje čas izvedbe vseh vitalnih družbenih procesov. Zato je

agresivna do ljudi, ki žive po drugačnih, starejših, fiziološko in družbeno manj napornih

ritmih. Ljudje pa se ji ne morejo zares upreti, ker je ekonomska moč sodobnih informaci-

jskih procesov v primerjavi z močjo klasičnih industrijskih procesov pravzaprav premoč,

katere sadove nosilci pa tudi sopotniki te moči tudi sami uživajo.

Če za hip pustimo ob strani to diskusijo o moči informacijske in komunikaci-

jske tehnologije, saj se bomo k njej vrnili kasneje, potem je čas, da opozorimo na

naraščajoče zanimanje o poreklu informacijske moči, ki ga opazimo med teoretiki

informacijske ekonomije. Ko je Machlup v zgodnjih šestdesetih letih tega stoletja

podal možnost, da lahko “industrijo znanja” tudi statistično ocenimo, se je zganila

vrsta raziskovalcev, ki so vsak po svoje prispevali k osvetlitvi ekonomske pomembnosti

“informacijskih virov”. S svojim raziskovalnim delom so polagoma razrahljali in de-

loma ovrgli (neo)klasično predpostavko, da je informacija nek pojem brez otipljive,

stroškovne vrednosti, da je pač “javna dobrina” (enkrat proizvedena, neštetokrat kon-

zumirana) in pika. Pokazali so lahko, da je informacija lahko, razumljena kot men-

jalna količina, tudi kapitalna dobrina, saj ima stvarno vsebino - vsaka stvarnost pa ima

51

svojo ekonomijo in zgodovino. K.Boulding (1963) je v hipnem preblisku ocenil, da

“stvarni koncept industrije znanja vsebuje v sebi dovolj dinamita, da razstreli tradicio-

nalno ekonomijo v orbito.” (M.Hepworth, 1989, 5).

Marc Uri Porat kot drugi znani pionir informacijske ekonomije je prvi naredil

korak v smeri nekaj daljše zgodovine informacijskega dela: iz časovne in strukturne

analize poklicev, ki mu je pokazala naraščajoči trend deleža ljudi, zaposlenih v infor-

macijskih poklicih, so lahko drugi raziskovalci že sklepali, da je začetek informacijske-

ga sektorja nekje v preteklosti, lociran v čas še pred izumom sodobne komunikacijske

in informacijske tehnologije v tem stoletju.

Sam Porat ni bil obrnjen v preteklost, ampak v prihodnost. Zanj je bila bistvena

diskontinuiteta, zato je oznanil novo družbo. Sorodno, čeprav nekoliko bolj zvezno,

ocenjujo te globalne spremembe kot prelomne in dolgoročne tudi “futuristi” kot so

C.Freeman, Perez in I.Miles3, vsi predstavniki “tehno-ekonomske paradigme”, ki stavijo

na dolgoročne časovne horizonte, v katerih se bo sedaj še lokalna vizija informacijskega

in komunikacijskega “Kondratijeva”4 razpršila čez vse (klasične) ekonomske sektorje.

V prihodnost zagledane oznake družbenih procesov, kamor spada recimo “post-

industrializem” D.Bella in vrsta drugih, imajo morda prav, ko govore o “drugačnosti”

v bližnji prihodnosti, manjka pa jim občutka, da njihove novosti niso od danes dalje.

Porat recimo pravi, opiraje se na naraščajoč delež informacijskega sektorja (poklicev),

da je bilo “prelomno” leto za ameriško družbo leto 19675. Odkod, zakaj? “Prelom” v

rasti pojava sicer res predpostavlja skokovitost v zgodovini, toda neenakomerna rast

pojava se ne more pojasniti s pojavom samim. Skok v kvanitativni rasti je vedno pov-

ezan z okoljem, v katerem neka količina raste. Ne gre toliko za pomanjkanje občutka

za historično kontinuiteto nekega pojava, kolikor gre za nezadostnost teoretičnega

okvira, torej celotnega sistema. ki rast osmišljuje, bolj endogeno ali bolj eksogeno.

Klasični ekonomski okvir, s katerim se je pojasnjevala “informacijska” rast, se je

navidez dolgo upiral inkorporaciji družbenih zgodovinskih inovacij: nekako zunaj njega

stojita pojav tiska (tisk kot četrti sektor, ang. “fourth estate”) in elektrike, ki sta oba silno

pomembna kot prepogoja za razširitev informacijskega dela. Elektrika je “prvi pogoj”,

“vogalni kamen” sodobne informatizacije: z njo se lahko informacijsko - komunikacijski

sektor vzpostavi kot avtonomni sektor, ki ni več odvisen od tradicionalnih sektorjev kot

je na primer transport. Informacija kot del simbolne interakcije v komunikacijskem

procesu lahko večji del poti od oddajnika do sprejemnika opravi z veliko hitrostjo kot

energetsko (elektro/magnetno) valovanje. Prostor in “teža” nista več omejitvena faktorja:

samo še majhen del prenosa (transporta) informacije, ob kodiranju in dekodiranju, je

vezan na počasno materializirano obliko simboličnega sporočanja (pisma ipd.). “Osvo-

boditev” informacije omogoči nove oblike organiziranja dela.

52

Podobno pomembna je elektrika za realizacijo ideje o mehanskem računskem

stroju: zamisli in patenti Blaisa Pascala, Gottfrieda Leibniza, Charlesa Babbagea, Ade

Lovelace, Georga Scheutza je lahko uresničil šele Herman Hollerith, njemu pa so v

20. stoletju sledili Konrad Zuse in Helmut Schreyer, Howard H. Aiken, Alan Turing,

John Mauchly in Presper Eckert, Herman Goldstine, John Von Neumann in drugi6.

Šele pred kratkimi desetletji je ekonomska znanost popustila in dopustila možnost

selektivnega pomena različnega dela in različnega kapitala, zlasti informacijskega.

Benigerjeva hipoteza iz 1986: zgodba o vzponu informacij je pa le

malo starejša

Nas predvsem zanima tisto utemeljevanje sprememb v teoretičnem ok-

viru, ki se nanaša na informacijske dejavnosti. Enega pomembnejših prispevkov za

podaljšanje teoretične kontinuiteto informacijskega dogajanja v bližnjo preteklost je

podal Beniger. V svojem delu (Beniger, 1986) trdi, da je ekonomska pomembnost

informacij zlagoma naraščala od sredine XIX. stoletja dalje. Beniger to ocenjuje kot

povečano »ekonomsko zahtevo po kontroli«, ki izvira iz »naraščanja hitrosti materi-

alne obdelave in pretokov v materialni ekonomiji«, kar je značilno za industrijsko (r)

evolucijo. Beniger nas s tem opozarja na teoretično pomembnost kontinuitete »kon-

trolnih inovacij«, ki so predhodnice današnje donosnosti elektronske, informacijsko

upravljalske tehnologije.

Med kontrolne inovacije, ki jih Beniger razvrsti v področja produkcije, dis-

tribucije, konsumpcije in splošnega upravljanja, sodijo na primer: načrtovanje sajenja

v poljedelstvu okoli 1870-80.leta, telegraf okrog 1840.leta, hirerhični sistem kontrole

procesov, okrog 1840. leta itd. (Podrobnejši seznam je v Prilogi A). Važno je, da je

poleg inovacij fiksnega kapitala vključena še vrsta inovacij (industrijske) organizacije:

specializacija, korporacijske oblike organiziranja, nove vladne agencije kot so na prim-

er statistični uradi idr.

Čeprav bi se dalo na Benigerjevo klasifikacijo, zlasti na »inovacije« splošnega

upravljanja, dodati kakšen prigovor, pa je njegova globalna ideja ta hip pomembnejša

od bolj alči manj točne ali metodične zgodovinske utemeljenosti: v tej ideji gre za

razteg teoretičnega pojma informacijske družbe oziroma bolje informacijskega sek-

torja v preteklost. S tem raztegom izgubi pojem 'družbeno in tehnološko posredovane

informacije' marsikaj od svoje sodobne atraktivnosti in mistifikacijske enkratnosti.

Avtorju je v tem raztegu šlo tudi za vzpostavitev teoretične, ne le zgodovinske kontinu-

itete pojava. »Kontrolna revolucija« je po Benigerju uspela zaradi združitve tehnološke

inovacije na eni strani in razširitve ter dodelave družbene, socialne in tehnične delitve

dela, povezane z upravljanjem informacijskih virov, na drugi.

53

Šok »novega« se je zaradi vključitve »starega« nekoliko ublažil; Beniger je pred-

vsem pokazal, da se fundamentalna sprememba (recimo industrijske ekonomije) na-

jbolj usodno pokaže v poklicnem profiliranju delovne sile, zlasti v novih poklicih, ki jih

Porat dokaj vehementno zajame v sektor “informacijskih poklicev”.

Skušajmo pokazati, da “najnovejši raztegi in detajli v delitvi informacijskega dela”

morda nimajo “svojega zgodovinskega izvora v obdobju industrializacije sredi devetna-

jstega stoletja”, kakor M.Hepworth (1989, str.36) povzema Benigerjeve glavne ugoto-

vitve. Po našem mnenju je najimenitnejša značilnost Benigerjeve klasifikacije kontrol-

nih inovacij v tem, da je kot možno obdobje kopičenja “kontrolnih inovacij” izpustil

pospešeno menjavo predindustrijske dobe, kot specialno fazo gospodarske reprodukci-

je, ki je zgodovinsko še starejša - še največ tovrstnih “kontrolnih inovacij” je pripisal

distribuciji. To pomanjkljivost mu zlahka odpustimo: faza menjave in njenih inovacij

je v obdobju industrializacije resnično že realizirana in jo je zato lahko spregledati. V

modernem pojmovanju gospodarjenja menjava ni več nekaj izstopajočega: trgovina in

iz nje izvirajoče vzporedne finančne agencije danes predstavljajo podaljšek produkcijske,

distribucijske in konsumpcijske funkcije, če niso celo zlite z njimi. Denarni in finačni

tokovi so tako neobhodna podlaga gospodarjenja, da jih niti ne opazimo kot nekaj sa-

mostojnega: samodejni so kot zrak, ki ga obravnavamo samo, če je onesnažen.

Današnja tržna menjava je po našem najprej v veliki meri menjava informacij,

ki predpostavlja bistvo informacijskega dela: Benigerjeva ‘kontrola’, kot bistvena ses-

tavina informacijskega alias duhovnega dela, ki je v določeni meri vsebovano v vsakem

delu, je šele z menjavo na daljavo zares osamosvojena.

Vedno pa ni bilo tako. Menjava, danes neogibna podlaga gospodarskega in

družbenega življenja, se je kot osrednji proces ekonomske in družbene reprodukcije

uveljavljala počasi, tudi presihajoče in kontroverzno. Predhodnica kontrolnih ino-

vacij v XIX. stoletju, kakor jih navaja Beniger, je zato menjava, oziroma bolje rečeno,

so učinkovita orodja menjave, ki imajo tudi svojo lastno zgodovino. Brez razvoja

učinkovitih orodij menjave tudi “kontrolne inovacije” industrijske dobe ne bi bile

možne. “Šok” sodobne informacijske enkratnosti je Beniger že ublažil; zaradi nje-

govega prispevka ima “informacijska družba” že okus po stoletnem vinu. Mi bomo

poskusili temu vinu določiti še starejše poreklo. Ukvarjali se bomo z izhodišči vred-

nostne utemeljitve evropske informacijske družbe, ki sega dlje v preteklost, kot je to

ocenil Beniger - sega prav tja v začetek tega tisočletja. S tem ne želimo dokazovati

zgolj zgodovinske kontinuitete informacijskega sektorja; ta že zaradi narave predmeta

opazovanja sega vsaj do antike in še globlje v preteklost7. Naš primarni cilj je, da

utrdimo in poglobimo teoretski pomen zgodovinske kontinuitete, da pokažemo, da je

teoretska (ne)zmožnost intepretacije sodobnega informacijskega sektorja lahko tesno

povezana s specifično teoretsko nemočjo in (dis)kontinuiteto teoretske argumentacije

nekaterih posebnih vrst dela.

54

Upamo, da naš poskus, ki sledi, ni zgolj trenutni privid, slepilo, upamo, da ne

bo iz vina nastala voda, temveč, da bomo prišli do žlahtnega okusa grozdja.

Časovno dno komparativnega vrednotenja informacijskega dela?

Če diahrono primerjamo raznovrstno prakso ljudi, zlasti če gre za primerjavo

skozi daljša obdobja, se nam lahko zgodi, da isti termini pomenijo nekaj različnega,

različni termini pa nekaj podobnega. Zato je morda primerni trenutek za pojasnitev

oziroma uvodno opredelitev pojmov informacije, informacijskega dela in informaci-

jskih poklicev.

Družboslovno najplodnejša opredelitev informacije je posredna: obdelava in-

formacij je sredstvo za zadovoljevanje človekove komunikacijske potrebe, pri čemer je

ta njen prvotni (potencialni) obseg omejen z obsegom zadovoljevanja nekomunikaci-

jskih potreb, ki ga določajo zgodovinsko določena družbena razmerja (Splichal, 1981,

36-41). Takšna opredelitev nam omogoča, da ločimo naravno raven komuniciranja

od tiste, ki je družbeno določena. Ker sta omenjena načina obdelave informacij do

»informacijske kapacitete«8 posameznika v tekmovalnem odnosu, lahko sklepamo,

da družbeno delitev dela, ki je privedla do delitve dela na umsko in fizično, v nadalje-

vanju pa je diferencirala tudi umsko delo, ni nujno povezana s povečanjem obdelave

informacij, ki bi zadovoljevala človekovo komunikacijsko potrebo. V skrajnem prim-

eru lahko informacijska dejavnost, ki jo opravlja človek, pomeni samo alienirano

obdelavo informacij zaradi zadovoljevanja nekomunikacijskih potreb. Problem je

bolj znan kot vprašanje, ali je informatizirana družba tudi informirana družba (re-

cimo Marien, 1984), pa tudi kot vprašanje odnosa med rutinskimi in kreativnimi

informacijskimi poklici, še splošneje pa se dotika ločevanja umskega dela na splošno

umsko delo (znanje kot javna dobrin) in konkretno umsko delo. Dotika pa se tudi

smiselnosti koncepta informacijskega sektorja, ki je v “družbi blagostanja” lahko tudi

sektor “modernih sužnjev”.

Informacijski poklic kot osrednji pojem, ki se pojavlja v tej razpravi v zvezi z

določitvijo razvoja informacijskega dela (do sektorja), je nedvomno posebna zgodovin-

ska oblika informacijske dejavnosti ljudi. Naj vnaprej povemo, da se ne ukvarjamo z

“nedelom” plemenite manjšine, ki prezira vsako ročno delo (Mumford, 1986, I, 244),

in ne z delom vojaških stanov.

Posebnost te oblike, ki je sicer ujeta v splošne značilnosti informacijske de-

javnosti, je v protislovnosti med pritiski za profesionalizacijo posebnih poklicnih veščin,

kar je integracijski odziv ljudi na konkretna družbena razmerja9, in med težnjami po

individualizaciji vsebine opravil, ki jih človek vnaša v svojo dejavnost zaradi lastnih

potreb, pri čemer je razvoj tehnik stalni generator vzpodbud (A.Abbot, 1989). To pro-

tislovje med poklicem kot veščino za produkcijo uporabnih vrednosti in poklicem kot

55

profesijo za ohranjanje privilegijev se v zgodovini razrešuje s stalnim prevrednotenjem

poklicev v profesije. Informacijski poklici, tako starodavni kot novejši, niso izjema.

V splošnem je informacijska dejavnost konstitutivna in na ta način opazna

za razvoj, ako se izdvoji kot posebna vrsta produkcije v primerjavi s tradicionalnimi

sektorji produkcije. S to nekoliko nevtralno definicijo konstitutivnosti najbolj kritična

veja sociologije ni zadovoljna: od vsake posebne produkcije, ki jo uvede družbena in

tehnična delitev dela, zahteva utemeljitev, ki sega do generične produkcije človeka kot

edine osvobajajoče dejavnosti (Splichal,1981, str.23-41). Menimo, da je to osrednjo

določujočo produkcijo, ki naj bi predstavljala konkretno merilo za specifični emanci-

pacijski potencial vseh ostalih posebnih produkcij uporabnih vrednosti, zgodovinsko

težko določiti in verno opisati. Tu sicer obstoja določeno popuščanje, ki pravi, da je

“neposredno neproduktivna” dejavnost kontraproduktivna šele, ako so proizvodne ka-

pacitete “določujoče produkcije” v celoti izkoriščene, poraba te dejavnosti pa narašča

(Splichal, 1981, 40). V nadaljnjem toku razprave bomo skušali pokazati, da ima sk-

rajna kritična pozicija o “neproduktivnosti”, ne glede na gornjo umiritev kritičnosti,

tudi drugačne konceptualne šibkosti.

Osnovna značilnost informacijskih poklicev v naši obravnavi je v tem, da se

od preloma 1.tisočletja dalje informacijski poklici notranje diferencirajo, kar je znak,

da je na pohodu oblikovanje posebnih informacijskih veščin, ki presegajo spretnosti v

klasično oblikovanih profesionalnih združenjih in stanovih. Tematiziranje teh poklic-

nih skupin pomeni iskati razloge in teoretično utemeljitev te konstitutivne produkcije

informacijske dejavnosti.

Današnji informacijski sektor, definiran v Poratovem smislu kot skupina

poklicev, v katerih se ljudje za razliko od drugih poklicev pretežno ukvarjajo z infor-

macijami10, ni nastal šele z razvojem komunikacijske in informacijske tehnologije v

dvajsetem stoletju. Bržkone pa drži, da se je šele s sodobno tehnologijo razvila poten-

cialna produkcijska funkcija informacijskega dela11, ki je dotlej v ozadju. Informaci-

jsko delo je lahko postalo tudi konkretno delo.

Kar se nam zdi posebno zanimivo, je dejstvo, da so se konture nastajajočega sek-

torja informacijskih poklicev, aktualnega danes v debati o postindustrijski družbi, zarisale

že zelo, zelo zgodaj, v zapadni Evropi vsaj v ranem prehodu iz srednjega veka v renesanso.

V tem poglavju skušamo nakazati materialne in duhovne spremembe, ki so privedle do

izdvojitve psevdo informacijskih poklicev v tistem davnem času, ko ljudje še niso slutili,

da bo nadaljnji razvoj peljal v smeri ukrotitve in zajezitve novih energetskih virov, v

smeri industrializacije. Ves prikaz tega zgodnjega brstenja laičnih poklicev, ki jih zgodnji

srednji vek z redkimi izjemami (še) ni priznaval kot nekaj omembe vrednega, temveč jih

je celo zatiral - čeprav jih je po drugi strani s pomočjo ontoloških opravičevanj in z na-

klonjenostjo religiozne pristranosti priznaval in dopuščal med kleriki -, ima namen, da

56

spoznamo družbeno funkcijo “racionalne” propagande, ki v opravičevanju novih virov

bogastva družb lahko pripomore k opuščanju starodavnih, trdovratnih tabujev, recimo

tabuja denarja. Včasih in še danes.

Poskus določitve časovnega dna: prebujanje male renesanse in

vzpon motečih poklicev

Prebujanje srednjega veka od IX. do XII. stoletja včasih historiografi imenujejo

mala renesansa12. To je bilo obdobje zasnov evropskih nacionalnih homogenizacij, re-

cimo karolinškega cesarstva, oblikovanja frankovske in poljske dinastije, poudarjanje

angleške zaokroženosti. Mala renesansa je prinesla mnogo pozitivnih tendenc nove

družbene legitimnosti, v kateri je celo sholastika - kasneje pojem zaostalosti - odigrala

pozitivno vlogo. Po omenjenem obdobju male renesanse je prišlo do reakcije, ki je

po treh stoletjih borbe za spremembo religiozne dogmatike ter v okrilju rasti mest,

rokodelstva in manufakture pripeljala do silovitega vzpona renesanse, na materialnem

področju pa napovedala industrializacijo. Tedaj so se stare zamisli, začrtane v mali

renesansi, premlele na višji ravni zaokroženosti, kar bomo obravnavali v poglavju o

načinih produkcije in o virih bogastva narodov.

Družbeno priznana hierarhija male renesanse, kakor lahko razberemo iz

pričevanj in ohranjenih zapisov, nam razkriva probleme, ki so jih imele srednjeveške

elite s priznavanjem legitimnosti na novo nastajajočih opravil in poklicev, prodirajočih

v dotlej ustaljeno poklicno strukturo. Najavljene nove potrebe, spodbujane z novi-

mi rokodelstvi, krčenjem novih površin in drugimi izboljšavami, terjajo koncesije

v ideologiji, mentaliteti in celo psihologiji ljudi (Le Goff, 1985, 133-135). Zapadna

Evropa pokarolinškega obdobja se je le polagoma prilagajala težnjam po učvrščevanju

nacionalnih monarhij. Eden od glavnih dokazov za spremembe, ki ga lahko zasledimo

v virih13, je postopno umikanje dvodelne liturgične sheme zgodnjega srednjega veka

(kleriki in laiki, dva višja reda in en podrejen14) pred novo predstavo o treh enakovrst-

nih, čeprav še dolgo ne enakovrednih, redovih15. Gospodarska obnova krščanskega

sveta, ki je podlaga in posledica vzpenjajoče se monarhične ideologije, je razvidna v

naslednjih pričevanjih:

a. Anglosaški kralj Alfred Veliki (871-899) je v zadnji četrtini IX. stoletja,

ko je strl moč danskih Vikingov, pričel pospešeno obnavljati pravosodje,

upravo in šolstvo. Ob prevajanju Boetijevega16 besedila “Uteha filozofije”

(napisanega v ječi okrog 524, tik pred tem, ko ga je, poprej še konzula, dal

cesar Teodorik Veliki zaradi veleizdaje usmrtiti), je Alfred pripisal, da mora

kralj, če naj se nadeja uspeha, razporejati svojo modrost vladanja med tri

vrste ljudi (podanikov):

57

› “gebedmen”, ljudi za molitev,

› “fyrdmen”, ljudi za vojno, in

› “weorcmen”, ljudi za delo.

Ta zadnja kategorija (“weorcmen”, ljudje za delo) je bila za tedanjo

srednjeveško liturgično miselnost, ki je dotlej najraje priznavala le klerike in

laike, že krepka novost.

b. V Franciji, ki jo je ob prelomu tisočletja centralizirala kot nacionalno

monarhijo rodovina Kapetingov, lahko zasledimo dve pričevanji o dodatnem

razkolu dotlej dvodelne družbe klerikov in laikov zgodnjega srednjega veka.

Abbon Fleuryjski, ki zagovarja meniške privilegije, nam pripoveduje o

razdelitvi reda laikov na dva podreda:

› “agricolae”, poljedelce, in

› “agonistae”, vojščake.

Adalberon iz Laona, ki pa je objokoval prevelik vpliv menihov na vla-

danje v kraljevstvu, je oznanil tri sestavne dele družbe, ki so:



› “oratores”, kleriki,

› “bellatores”, vojščaki, in

› “laboratores”, delavci.

Ni odveč pripomniti, da je to priznavanje novih, omembe vrednih

stanov, pravzaprav v (propagandno) politični funkciji varovanja meja monar-

hije (prisvajanje pokrajine, njeno enostransko pretvarjanje v onblastno ozem-

lje), saj sta omenjena meniha živela v samostanih na skrajnem severnem in

skrajnem južnem koncu cesarstva.

c. Iz začetka XII. stoletja se nam ohrani zapis o podobni delitvi družbe iz

vzhoda krščanskega sveta, v Poljski, kjer je anonimni kronist zabeležil v

izrazito dinamičnem propagandnem tonu, da so prvine poljske moči med

laiki v dveh redovih:

› “milites bellicosi”, torej vojaški bojevniki, in

› “rustici laboriosi”, delovni kmetje.

58

Teh virov nismo navedli zaradi kuriozitete, temveč z določenim namenom:

vsakršna nova poimenovanja, kamor spadajo tako podredovi laikov v mali renesansi

kot tudi informacijski delavci XX. stoletja, so vsaj z vidika ideologije integrativni sim-

boli17. Diahrona komparacija dveh časovno silno ločenih procesov: preurejanje Evrope

v nacionalne monarhije na prelomu prvega tisočletja in preurejanje sveta oziroma nacij

v povezane regionalne gospodarske unije v sodobnosti, kar tisočletje kasneje - pokaže,

da sta oba procesa sprožila poudarjanje gospodarske funkcije skupnosti, njenih nos-

ilcev in njihovih miselnosti. Gospodarski vzpon postaja močnejša (ideološka) vred-

nota kot navidez že zasidrane delitve, potrebno je torej postopno uvajanje legitimnosti

vzpenjajočih se gospodarskih elit, ne le praktično, tudi politično, še zlasti na ravni

morale. So pa z moralo največje težave.

V obdobju male renesanse se tako religioznim in vojaškim vrednotam,

prevladujočim dotlej, priključijo še ekonomske vrednote, ki čedalje bolj spodkopava-

jo dualnost prejšnje posvečenosti voditeljev, papežev-cesarjev in vojskovodij, tudi s

tem, da se vse bolj oznanjajo dodatna kronska varuštva nad delavci, delom, celo nad

živino in izboljšanim orodjem. Denimo, napredni vaški župani dobe pravico do av-

dience. Tudi sodobna blokovska delitev sveta, ki je predstavljala ideološko-vojaško

razcepljenost (analogija srednjeveškemu dualizmu vojščakov in svečenikov), se pod

pritiskom ekonomskih procesov in političnih neskladij krha in na novo definira,

začuda, tako kot pred tisoč leti, spet v okvirih (psevdo) nacionalnih meja.

Čeprav je ta diahrona komparacija lahko ilustrativna, pa ni naš namen, da jo

popeljemo predaleč. Naš osnovni namen, zaradi česar smo komparacijo sploh uvedli,

je skromnejši. Radi bi samo privedli zgodbo o dogajanju pred tisoč leti do točke, ko se

je že med ljudmi tedanje dobe izoblikovalo, vsaj v zasnovi, (prototipno) spoznanje o

obstoju skupine novih poklicev, tiste skupine iz družbene delitve dela, ki po današnji

vednosti predstavlja jedro sodobnega “informacijskega” sektorja. Poglejmo nadalje-

vanje zgodbe.

Je srednjeveško dno odsev še starodavnejše tridelnosti družbene

strukture?

Najprej naj poskusimo razložiti, kateri družbeni sloji so sestavljali red labo-

ratores. Iz etimološke analize lahko ugotovimo18, da imajo nekako od VIII. do XII.

stoletja izrazi “labor”, “labores” vedno ožji, specifični in nazorni pomen, ki se čedalje

bolj navezuje na poimenovanje dela z izboljšavami, novimi idejami, napredovanji v

produktivnosti. Tako se sčasoma izrazi, izvedeni iz korena besede “labor”, prej kot dela

samega (delovnega procesa) dotikajo rezultatov dela, torej njegovega “inovativnega

sadu”. Besednjak, ki se je razvil iz tako pojmovanega korena, ponazarja precejšeni

poljedelski napredek, ki se tiče zlasti novih krčevin ali novih mehanskih tehnik dela.

59

Potrditev v tej smeri je največ v karolinškem svetu: “labor ... sad sleherne pri-

dobitne dejavnosti v nasprotju s podedovano posestjo”. Neko besedilo tistega časa je

nosilce gospodarskega napredka imenovalo zboljševalce, kmečki “meliorat”, “... tiste

najboljše, ki so laboratores.”19.

Ko se je nova tehnika toliko razširila, da lahko govorimo o relativnem uni-

formiranju kmečkih razmer, kar lahko opišemo s povečanim obsegom trgovanja med

mestom in vasjo in s povečanim obsegom denarnega gospodarstva, pa je dobil izraz

laboratores širši pomen. Vanj so najprej sodili ročni delavci v celoti, torej rokodelci,

mednje pa so uvrščali, s posebnimi moralnimi odpustki, vse nove, tudi “nerokodel-

ske”, poklice. Ta nova, navzven zaradi komajda priznane legitimnosti homogena ce-

lota poklicev, vsebuje tudi poklice, ki so zametek današnjih informacijskih poklicev. Še

predno pa preidemo na opis notranje hierarhije rokodelstev, se zaustavimo pri zabavni

in poučni anekdoti.

Kronist Janez iz �orcestra poroča20, da je imel kralj Anglije Henrik I leta 1130

moreče sanje: v njih so ga zapovrstjo napadli vsi trije redovi

› laboratores z orodji,

› bellatores z orožjem, nato pa še

› oratores z insignijami.

Napetosti med angleškimi redovi, ki so se že skušali notranje diferencirati, so

z rastočo medsebojno konfliktnostjo, ki je postajala vse bolj javna, polagoma ogrožali

in izrinjali klasično dvojno vlogo kralja, vlogo vojaškega in cerkvenega oziroma reli-

gioznega suverena. To je nepolno stoletje zatem privedlo do zgodnje poravnave med

konfliktnimi stranmi, do staroangleškega državnega zakona, osnove kasnejše parla-

mentarne države, Magne Charte Libertatum, s katero so se odprla vrata trgovini in

razvoju mest v Angliji. Če nekoliko asociiramo, mar ni sodobno filozofsko spoznanje,

tudi tarnanje, o praznem mestu transcendentne in med sociologi še zlasti rescendentne

metafizike (država, produktivno delo) temu zgodnjemu “petju ogroženega petelina”

vsaj posredno podobno, saj novodobno priznanje, da se križišča sodobnih komu-

nikacijskih in vitalnih mrež ne ujemajo več s klasičnimi potmi in vozlišči - danes

govorimo recimo o krizi države - ne pomeni nič drugega kot parafrazo Henrikovega

občutka o izrinjenosti?

Med “malorenesančnimi” rokodelstvi se je v začetnih stoletjih borbe za legit-

imnost razvila hierarhija, ki je odredila mesto tudi poklicem, ki jih danes (v širšem

pomenu) imenujemo informacijske. Do njihovega prvotnega ambivalentnega

družbenega priznanja, ki je začuda, ali pa tudi ne (!), še danes velikokrat sporno,

je spočetka vodila trnova pot, na kateri so se pripadniki teh poklicev morali najprej

60

otresti prezira, s katerim jih je obdajala srednjeveška mentaliteta21. Zanimiva je preo-

brazba presojanja teh poklicev s strani klerikov, ki sega od zgodnjih krščanskih obsodb,

slonečih mnogokrat na starodavnih tabujih, prežitkih atavističnih mentalitet, preko

občasnega dovoljevanja izjem, izgovarjanja in opravičevanja, pa vse do relativnega

priznanja njihovega družbenega ugleda. Za našo razpravo tabu krvi (rokodelstva kot

so mesarji, rablji, kirurgi, brivci, lekarnarji, tudi vojaki) in tabu umazanije in nečistosti

(rokodelci kot so kuharji, pralci, umivalci, barvarji ipd.) nista toliko zanimiva kot je

zanimiv tabu denarja, ki je vžigal in razplamteval ( vse do danes) iskre sovražnosti do

“najemniških” poklicev, tudi po delnem priznanju v obdobju male renesanse. Poklici,

ki jih je tedaj, davno, označeval in zaznamoval ta tabu, tvorijo dandanes jedro infor-

macijskega sektorja v Poratovem smislu.

Nedopustni (informacijski) poklici – antični tabu denarja?

Tabu denarja ni povsem enoten, lahko čitljiv vzorec odnosov med ljudmi

različnih kulturnih domen, kar je včasih preuranjena predstava, ki jo je do zdaj ovrglo

pričevanje antropoloških raziskav. Že pri primitivnih plemenih zasledimo zelo različne

oblike dojemanja razmerij, ki izhajajo iz delno blagovnega značaja pretežno avtohtone-

ga gospodarstva. Iz pričevanj sodobne, specialne antropološke, vede, ekonomske an-

tropologije22, je razvidno, da načini menjave dobrin pri preprostih ljudstvih nimajo

vedno in povsod za cilj samo ohranjanja materialne eksistence plemenske skupnosti.

Pri plemiških Trobriandcih in aristokratskih Polinezijcih lahko govorimo o privatnem,

pridobitnem značaju blagovne menjave, zato tabuja denarja v izvorni obliki, kar je

sicer dokaj razširjena, a zmotna predstava, pri njih ne zasledimo.

Po drugi strani pa pri plemenu Baruya v Avstraliji, ki že stoletja s sosedi trguje

s soljo, ta proizvod v stiku z okoljem nadomešča denar, vendar menjava ne dovoljuje

privatne pridobitnosti, zato pripadniki tega plemena poznajo tabu denarja. Tako je pri

Baruyih v notranjem menjavanju dobrin pridobitnost tabu, saj cilj interne menjave ni

profit, ampak zadovoljevanje skupnih plemenskih potreb. Ustaljena vrednostna shema

splošnega menjalnega ekvivalenta za trgovanje s sosedi, soli, je pri Baruyih sestavljena

iz treh elementov, ki so: prvič, porabljeni delovni čas, drugič, specifično produkci-

jsko znanje, in tretjič, splošno magijsko znanje, ki je strukturno sorodno sodobnim

družbenim procesom ritualizacije in teatralizacije (Južnič, 1989).

Analiza vrednosti, kakor nam zadevo nekoliko intenciozno interpretira

poročevalec, M.Godelier, kaže, da pri tem plemenu ob menjavi dobrin nadomestilo

stroškov za porabljeni delovni čas nima osrednjega, določujočega pomena pri krei-

ranju relativne cene dobrin. Bistvenejši (celo dvotretjinski) delež menjalne vrednosti

sestavljajo neproduktivne zahteve skupnosti, torej širše (ne)eksistenčne potrebe, ki

poleg preživetja že na tej stopnji razvoja vključujejo vzdrževanje mitologije in magije

kot neobhodnih kohezivnih vezi (primitivne) človeške skupnosti.

61

Iz tega lahko vidimo, da je človeška skupnost že v rosnih oblikah predvsem sk-

upnost rituala, ne le skupnost produkcije, delitve, distribucije in konsumpcije. Mit in

ritual nista podrejena temveč sestavna dela eksistenčnega minimuma. Ta vzorec menjave, ki

kot stroškovne elemente (kasneje) blagovne menjave upošteva kolektivne (nadosebne,

naddružinske) rentale v “ceni” dobrin, torej prihodkov za pokrivanje mitoloških, rit-

ualnih in magijskih potreb (plemenske) skupnosti, se z gospodarskimi izboljšavami (si-

nonim razvoja, lahko tudi kompleksnosti družbe) bržkone še krepi, ne pa zmanjšuje23.

Zapadna Evropa je v zgodnjem srednjem veku tabu denarja ohranjala, varov-

ala in sankcionirala zaradi praktičnih in verskih razlogov (kar je bilo tedaj do neke

mere isto): pretiran vdor denarnega gospodarstva bi porušil svečeniško, dogmatično

vzpostavljeno legitimnost tedaj vodilnega stanu, sloja klerikov. Družba tiste dobe je na

vse načine preganjala in prezirala vse, ki so imeli opraviti z denarjem24, zlasti recimo



› oderuhe,

ki so z dajanjem posojil na določen čas posegali v izključno “pristojnost” Boga

(in njegovih namestnikov na svetu), da odreja čas na Zemlji. Med prvotno najhuje

obsojanimi pa so bili še

› trgovci,

› menjalci (kovanega denarja) in zlasti

› mezdni delavci,

ki so jih imenovali najemnike, ki so vsi delali za denar. Posebno grajo so si

prislužili “turpis lucri”, torej rokodelci, ki so si premoženje pridobili s “slabo”, pohlep-

no, dobičkonosno dejavnostjo.

Odpravljanje tabuja denarja: od prezira do upravičevanja skupne

koristi

Obsojanje in globoko zaničevanje materialne prakse je duhovno stanje in

gibanje, staro več tisočletij (Mumford, 1986, 1.del, 258-261, 286). Toda prekinitev

teh obsodb v mali renesansi ima specifične poteze. Z izbranega vidika naše razprave, ki

išče predvsem vsebino razmerij vladajoče (tradicionalne) ideologije25 do “psevdo” in-

formacijskih poklicev, se je zanimivo ustaviti pri posameznih obsodbah nove poklicne

prakse v obdobju do male renesanse, saj ta srednjeveška ožigosanja izražajo racionalnost

gospodarsko in ideološko utemeljenega krščanskega preganjanja novotarij, razvoj teh

obsodb od začetno skrajno brezobzirnega do končno blagega tona pa lepo kaže širjenje

koncesij, torej popuščanja, pred novo prakso. Naj prvotne obsodbe srednjeveške dobe

posamič navedemo:

62

a. Najširša je obsodba religiozno drugačnih in izobčenih, poganov in laikov, ki

niso deležni tuzemske božje previdnosti.

b. Močan je prezir do kmetov, ki so podvrženi vsem glavnim grehom; ta

obsodba je navidezno protislovna, saj vemo, da so kmetje v srednjem veku

gospodarski temelj bivanja. A tedaj niso mislili na ta način: gospodarska

razmišljanja so bila še vedno pod močnim vplivom rimskega in antično

grškega izročila o suženjstvu, srednji vek je ta pogled poglobil s povdarjanjem

kontemplativnega življenja, medtem ko je zaslugo za uspešno zadovoljevanje

življenjskih potreb pripisoval božji previdnosti, ne pa lastni skrbi za

preživetje. Celo ustanovitelj benediktinskega reda, Sveti Benedikt, ki je

zagovarjal uvajanje ročnega dela, tega dela ni opravičeval kot napredne

gospodarske dejavnosti, temveč kot povečano obliko pokore zaradi izvirnega

greha. Kmet, “servus”, svoboden ali nesvoboden, je bil kanoniziran šele v

XIII. stoletju, dotlej pa je skoraj prevladovalo mišljenje, da je privilegiran

grešnik, revež, “pauper”, bergla za bogataša, čigar edina pot do zveličanja je

bila pot vdinjanja, služenja velikašem.

c. Veliko je bilo tudi zaničevanje nepoljedelskih laičnih poklicev: Njihovo

obsojanje (delno) lahko razložimo z naslonitvijo na mentalno dediščino

Judov, pri katerih se je stalno poveličevala moralna premoč začetnih dejanj

prednikov, poljedelcev in pastirjev, in na zglede anatem, s pomočjo katerih je

grška in rimska antična zemljiška aristokracija racionalizirala principe svoje

legitimnosti, zglede torej, ki so jih srednjeveški razlagalci naukov prenašali

dalje. Te prvine so se nevidno prelile v krščanstvo.

d. Prezir do “novih” rokodelstev, katerih vir eksistence je po tedanji pameti slonel

na šibkih temeljih (napuh, ambicija, mezda in denar), je globlji od prezira do

kmeta - kmet se s služenjem še nekako odkupi in zveliča, saj se trudi, da po

božji podobi nekaj ustvari in to nekaj materialnega, pri čemer preoblikuje,

razvija, izboljšuje (“transformare”, “emendere”, “nutare”, “meliorare”).

Povsem nedopustno pa je biti

› trgovec,

› najemnik,

› poučevalec,

saj kot tak nič ne ustvariš. Srednjeveška ideologija, namenjena laikom, torej

podrejenim redovom, je bila surovo materialistična (Goff, 107).

63

e. K tem zgodnjim obsodbam brez dvoma spada tudi obsojanje mobilnosti in

socialno mobilnih ljudi, ki prepoveduje že zgolj željo, da bi se človek pomaknil

iz prirojenega družbenega položaja, seveda navzgor: to je izražalo napuh, ki je

bil v skrepeneli redovni družbi velik greh, hkrati pa je bila ta sodba z vidika

zatiranja mobilnosti funkcionalna in zato racionalna. Propagiranje negibnosti

te vrste je najprej opustila karolinška renesansa dela, ker je bila naklonjena

ruralnim in obrtnim izboljšavam in odtod olajšavam.

Z začetkom male renesanse se pričenja odnos do dela kot nove dejavnosti, ki

prinaša izboljšave, zaslužek, blagostanje in prestiž, spreminjati. Poklice, ki to novo

dejavnost označujejo, je bilo potrebno pred staroverskimi nauki opravičiti. Ta pritisk

nove miselnosti je pričel krhati ideologijo, ki pa je popuščala zlagoma, po korakih.

Tako se je legitimnost poklicev in celotne nove, “nedavno” še prezirane prakse, počasi

uveljavljala. Treba je razumeti, da so se dotlej najvišje cenjeni poklici ukvarjali z

› “artes liberis” (svobodnimi umetnostmi),

kar je pomenilo, da so se samo svobodni ljudje (svoboda in plemstvo, še bolj

duhovščina, je takrat pomenilo eno in isto) lahko s čim pametnim ukvarjali, medtem

ko je poklic (pojmovan kot zaposlitev ljudi ob novih priložnostih) v novem smislu

delal človeka vedno nesvobodnega. Ker pa so se kljub temu odporu in zaničevanju

novi poklici uveljavili materialno, kar jim je prineslo neko neodvisnost, je polagoma

postajalo tudi klerikom jasno, da bo treba pričeti še z duhovnim opravičevanjem nji-

hovega položaja in dela. Naj navedemo nekaj teh opravičil, ki so delovala kot meha-

nizem popuščanja pri ocenjevalni strogosti.

a. Posameznim novim “rokodelstvom” so določili svetnika, ki jih je ščitil, tako da

so imeli rokodelci sankcionirano neko občestveno priznanje in duhovno uteho.

b. Manjšalo se je število splošnih obsodb, večalo se je število razlogov za

opravičevanje. Tu je pozitivno vlogo odigrala sholastična doktrina z orodjem

kazuistiko, s pomočjo katerega je navajala zglede, kako se je treba odločati v

vprašanjih vesti. Ločila so se

› nedovoljena opravila na sebi, “ex natura”,

› od opravil, ki jih je možno obsojati selektivno, “ex occasione”,

od primera do primera. V tem začetnem obdobju taljenja dogmatike se prične

celo oderuštvo občasno tolerirati.

64

c. Sčasoma se razen skrajnih sprevrženosti (“familia diaboli”, hudičeva družina

poklicev), kot so

› komedijantstvo,

› prostitucija in

› klateštvo,

večina poklicev preseli v “familia Christi”, Kristusovo družino.

d. Vzroki obsodb se polagoma omejijo na specialne primere, tako so na primer

trgovci obsojeni le, če delujejo zaradi

› pohlepa, “ex cupiditate”,

› iz ljubezni do dobička, “lucri causa”;

izrecne prepovedi se čedalje bolj povezujejo z osebami, kraji, časom (recimo

nočno delo), kar med drugim odpre na široko vrata za ustanavljanje delavnic,

ki so bile dolgo časa mestno jabolko spora.

e. Sprva grajani in obsojani poklici se vedno bolj opravičujejo z naslednjimi

razlogi:

› nujnost (opravljanje poklica pri revnih klerikih, kmečko delo v nedeljo ipd.),

› dobri namen, “recta intentio”, pravična stvar, “ad usum licitum”,

› še zlasti pa nameni, ki preganjajo črne misli (zabava in rekreacija).

Slednjič naletimo na splošno opravičilo, ki pa je povsem odprlo vrata za večino

poklicev: to je opravičilo, ki je na novo opredelilo upravičenost poklicev, katerih vir

zaslužka ni neposredno razviden, torej poklicev okoli tabuja denarja - to je opravičilo

o skrbi za skupno korist (zasnova je v aristotelovski filozofiji, dotika pa se zlasti odnosa do naraščajoče urbane in vladarske uprave), s katerim je bil povsem odvezan pokore in

s tem posvečen poklic trgovca, z vsemi podvrstami tega poklica vred26.

Drugo pomembno opravičilo te splošne vrste je na novo opredeljeno upoštevanje

umskih opravil, ki se tičejo intelektualnega najemništva, mezdništva, torej gre za priz-

navanje in uveljavljanje dela in garanja zlasti profesorjev in učiteljev novih mestnih šol,

predhodnic univerz, v XII. in XIII. stoletju.

65

Predvsem slednje opravičilo za intelektualno mezdništvo, ki je še povečalo število

denarju zapisanih delavcev, je bilo v močnem nasprotju s tradicionalnim odnosom do

preziranih najemnikov: zato je tudi naletelo na oster sprejem. Dotlej sta bila znanje in

znanost obravnavani kot božji dar, katerega se ne da in ne sme prodajati. Opravičilo kot

rešitev tega problema je bilo prav salomonsko, saj je pojasnjevanje dopustnosti učenja za

denar potekalo v smislu, da je zaslužek za intelektualno delo sprejemljiv, ako ga pojmu-

jemo zgolj kot nadomestilo za vloženo delo in garanje, ne pa kot plačilo za vednost, ki je

izključno v božji pristojnosti. Kljub tej razlagi je do splošnejše uveljavitve intelektualnega

mezdništva prišlo mnogo kasneje; šele industrijska revolucija je lahko intelektualno delo

zapregla bolj produktivno, torej neposredno, v proizvodni proces.

Zanimivo je, da polemike o spornosti takšnega opravičevanja intelektualnega

dela neprekinjeno potekajo skozi ves novi vek. Celo dandanes, ko je recimo F.Machlup

izdelal osnovo za oceno vlaganja v znanje na nacionalni družbeni ravni27, kljub vsemu

tovrstna vlaganja v znanje marsikje in marsikdaj javno, ne le v individualnih razgov-

orih, obravnavajo še vedno le kot odvečni, nepotrebni družbeni strošek28.

Tu, v odnosu do znanja in izobrazbe, se tudi lepo kažejo temeljne razlike v

izvornih načelih recimo krščanske in konfucijanske filozofije, morale in etike: prvi

nauk forsira institucionalno ontološko moralo, šele nato dopušča znanje, drugi nauk,

konfucijanstvo29, pa opravičuje primarno medstanovsko, torej zemeljsko moralo in

praktična znanja, medtem ko je ontološki odnos do smisla bivanja prepuščen oseb-

nemu dialogu z bogovi, je personaliziran. Tudi ta razlika verjetno ima svoj učinek

na razvoj sodobnih družb, ko se znanje, s pomočjo informacijskie in komunikacijske

tehnologije, artikulira kot močna proizvodna sila. Podobno je razmišljal o sodobnem

japonskem vzponu Michio Morishima (1986), sledeč zgledu o vlogi protestantske

etike v spisih M.�ebra30.

So torej ostudni poklici 13. stoletja historični prototip sodobnega

informacijskega sektorja?

Naj zdaj, ob koncu tega pregleda navidez oddaljenega dogajanja v mali rene-

sansi, podamo historiografsko izpričan prototip definicije informacijskega sektorja,

čeprav v zanikujoči obliki: v rokopisu iz XIII. stoletja31 so s studom navedene štiri

poklicne skupine, “ki jih le težko opravljamo, ne da bi grešili”:

› računovodstvo (“cura rei familiaris”),

› trgovina (“mercatio”),

› oskrbništvo (“procuratio”) in

› upravništvo (“administratio”).

66

Če poklicne skupine na hitro pogledamo, lahko zapazimo, da jim je skupno

predvsem to, da imajo vse opraviti z denarjem. Če k tem skupinam dodamo še poklice,

ki so se oblikovali med javnimi renesančnimi prerekanji glede pravice do vstopa v uni-

verzitetni forum (kleriki in laiki, spornost novih univerzitetnih statusov študentov in

profesorjev, dalje odnos do drugih učiteljev in poučevalcev) ter poklice, ki so se gojili

in razvijali v okviru nekaterih mestnih rokodelskih cehov in pri katerih so posvečali

urjenju intelektualnih spretnosti in veščin veliko časa (recimo graditelji, kasneje arhi-

tekti), kar vse se je tedaj vodilo pod skupnim imenom “artes mechanicae” (v nasprotju

z “artes liberis”), se nenadoma znajdemo pred orisom sheme, ki jo je sedem stoletij

kasneje ameriški ekonomist M.U.Porat uporabil kot osnovno idejo za poklicno opre-

delitev informacijskega sektorja sodobnih družb:

› proizvajalci informacij,

› tisti, ki informacije procesirajo,

› prerazdeljevalci informacij,

› proizvajalci in vzdrževalci informacijske infrastrukture.

S to shemo je Porat skušal zgoščeno pokazati, da kvantitativna rast zaposlen-

ih v teh poklicih v zadnjem stoletju dokazuje nastajanje nove, informacijske družbe.

Med njimi sicer prevladujejo posplošeni poklici organizacijskega sveta, a stanovske

poklicne skupine še vedno tvorijo njihovo (historično) jedro, kot so n.pr. knjigovodje,

računovodje, (javni) uradniki, učitelji, menedžerji, trgovci, ipd. Se moralna in teo-

retska popotnica njihovih poti do danes bistveno spreminja?

Bežna misel: količina se res spreminja, a vrednotenje komajda

Vemo, da je za ocenitev števila ljudi v nekoliko specifično poimenovanem Po-

ratovem informacijskem sektorju32:

› proizvajalci informacij,

› izvajalci informacijskih pretokov,

› porazdeljevalci informacij,

› vzdrževalci informacijske infrastrukture,

kar dober kvantitativni približek tudi seštevek ljudi, zaposlenih v prvih nekaj

poklicnih skupin sodobne mednarodne klasifikacije poklicev (ISCO-68)33:

67

1. profesionalci (strokovnjaki), tehniki in sorodni delavci

2. administrativci, vodilni in upravljalski delavci

3. pisarniški delavci.

Iz primerjave nazivne, a tudi vsebinske, podobnosti med “ISCO poklicnimi

skupinami”34, informacijskim sektorjem in (razširjeno) malorenesančno shemo tistih

“artes mechanicae”, ki se navezujejo na tabu denarja, je očitno, da se je postmoderna

debata o informacijskem sektorju, sicer sodobno oživljena, v vsebinskem in vrednost-

nem smislu začela že davno, na pragu novga veka. Bila je povezana zlasti z ambivalent-

nim odnosom v kulturni obravnavi vloge denarja in tistih, ki na videz “nič pravega ne

delajo, pa vseeno dobe povračila v zameno za svoje delo”.

Njena ponovna vitalnost in poglobitev v devetnajstem in dvajsetem stoletju

je kvalitativno drugačna predvsem zaradi, prvič, procesov industrializacije in nujnih

informacijskih tokov nad njimi, ki jih je Beniger povzel s pojmom “kontrolne ino-

vacije”, drugič, zavoljo majhne skupine poklicev, ki so se pojavili z nastankom in rastjo

telekomunikacijske in informacijske tehnologije v 20. stoletju (Ch.Barr in M.Kochen,

1984)35 ter z neslutenim razvojem medijev množičnega obveščanja36.

Difuzija teh inovacij, zlasti avtomatizacije, preko vseh sektorjev klasičnega gos-

podarstva je tako močna, da je možno proizvesti še več dobrin in storitev ob mnogo

manj zaposlenih kot včasih. Če je možno povečano proizvodnjo tudi prodati, se ma-

homa znajde vedno več ljudi v informacijskih poklicih. Kaj pravzaprav delajo? Je to

njihovo delo drugačno kot nekdanje fizično delo?

Pustimo zaenkrat to vprašanje na retorični ravni.

Do vzpona “Benigerjevih” kontrolnih inovacij v preteklem in posebno do

razcveta nove telekomunikacijske tehnologije v tem stoletju, ko so se dodatno po-

globilo klasične razlike med industrializiranimi in neindustrializiranimi družbami37,

je debata o “informacijskem sektorju” dejansko živela na robu splošnejših tem, ki še

danes krožijo med disciplinami družboslovne naravnanosti:

› sprva, v zgodnjem vzponu trgovine in manufakturne proizvodnje, se teme

o virih premoženja narodov lotevajo merkantilisti, fiziokrati in filozofi,

ki snujejo različne razlage o bogastvu narodov, pri čemer so naklonjeni

agrikulturi, drugim vrstam dela pa odrekajo emancipatorično veljavo;

› potem, v fazi sprejemanja, zaokrožitve in posplošitve pomena industrijske

proizvodnje in trgovine za narodni razcvet, se razvijajo med zgodovinarji

in ekonomisti že sistematična načela (politične) ekonomije, ki razcep med

poljedelskimi in drugimi poklici, zlasti industrijskimi, nekoliko zožijo;

68

› nato se ob (kratkem) stiku sekularne filozofije in religije, ki terjajo moralične

odgovore na izzive nove dobe, družboslovna znanja razdelijo na vrednostno

bolj angažirano usmeritev (ricardijanski socialisti, utopični socialisti) in na bolj

pragmatično tematizacijo “družbenega” življenja, kar je uvod v dolgotrajno

sociološko imaginacijo družbe: pragmatične struje so že naklonjene pozitivni

obravnavi kontrolnih mehanizmov in novih poklicev v družbi;

› ob prehodu na globalne in monopolne oblike menjave (globalni trg,

monopoli, svetovna borza, nove tehnologije za daljinsko komunikacijo)

se predvsem pragmatična veja debate - zaradi neverjetne kvantitativne

rasti starih in tudi porajanja novih poklicev - ukvarja z opredelitvijo novih

ekonomskih sektorjev (ekonomsko - “storitvena ekonomija”, sociološko -

sistemske relacije struktur in človeka);

› da bi naposled izum računalništva, ki je nastal zaradi zgoščene potrebe

po hitrem dešifriranju nakopičenih, zajezenih informacij38 kot križišča

osamosvojenih informacijskih tokov, pripeljal do pojmov, ki naj ponazarjajo

diskontinuiteto: pahljača izrazov na temo “postindustrijska” družba, med

izpeljavami katerih je pojem “informacijskega” sektorja, ki naj ponazarja

informacijsko družbo, eden najbolj resonančnih39.

V osnovi se očitno z raziskovanjem izvora “informacijskih družb” ukvarjamo s

starim problemom razlage uspeha pospešenih menjalnih (trgovskih) družb: opredel-

itev vira bogastva, kar naj bi vsaj v dobi zgodnjega liberalizma zadovoljivo opravičila

ekonomska znanost. Kot projekt kolektivnega utilitarizma so ton takšne, navidez

preveč nevtralne, razlage najprej napadli ricardijanski socialisti, nato pa so debato

speljali v mirnejše vode funkcionalisti dvajsetega stoletja.

Kaj smo torej pridobili z uvodno opisano analogijo, ki povezuje dogajanje izpred

tisoč let s sodobnostjo? Odgovor na to vprašanje je pravzaprav načrt naše nadaljnje raz-

prave o izvoru in načinu obravnave informacijske družbe, če jo skušamo voditi preko

poklicno določenega informacijskega sektorja. Naredimo nekaj izhodiščnih postavk.

Pojem informacijskega sektorja, kolikor imamo pred očmi njegovo zgodovin-

sko izpričano naslonitev na nastanek novih nemanuelnih poklicev, ni vezan toliko na

informacijsko tehnologijo sodobnosti, kot to poudarjajo mnogi avtorji40.

Tudi ni vezan zgolj na kontrolne inovacije industrijskega obdobja, od srede

XIX: stoletja dalje, kot navaja Beniger. Bolj kot nam to izpričujejo sodobne tehnološke

revolucije in kopičenje kontrolnih inovacij zadnjega stoletja, je za “branje” in razume-

vanje (morda odobravanje?) dogajanja v družbi, ki čedalje bolj funkcionara na osnovi

menjave - denarja, pomembno, da razumljivo opišemo zgodovinsko moč in pred-

nosti pretekle in tudi sodobne veletrgovine pred trgovino in proizvodnjo v lokalnih

69

razmerah, ki so prevladovale v renesansi in marskije, zlasti v “zamudniških državah”,

tudi mnogo kasneje.

Važno je, da razodenemo prenagljenost sklepov o zgodovinskem in zato stal-

nem ( sic! ) primatu proizvodnje nad menjavo41, kar je, z današnjega vidika, nesmisel, če

pomislimo, da je industrija sama velika delitev in menjava dela in sredstev (F.Braudel,

1989,319). Pomembno je nadalje, da opozorimo na epizodno, zgodovinsko in loka-

lno omejeno veljavnost pretiranega poudarjanja pomena produkcije ( primer je Sayev

“zakon”) in da zmanjšamo pretirano omalovaževanje procesa menjave kot nekakšne

“sekundarne” faze blagovne tržne reprodukcije. Bistveno je, da razumemo razlike med

blagovnim gospodarstvom v predindustrijski in nato v industrijski dobi, nato pa, da

faze omejenega korporativnega industrializma ne vežemo več zgolj za produkcijo -

torej za neko intencionalno iščoče razmerje med ljudmi, ne nazadnje zato, da lahko

pravočasno uvedemo razpravo o razmerju družba : narava - ampak na (vsaj) enako-

pravnost menjave in produkcije.

Medtem ko je bila lahko na nižji stopnji tehnološkega razvoja, za katero so

bili značilni lokalni (mestni) trgi in stacionarna lokacija nestrojne, veščinske in ročne

proizvodnje, faza produkcije približno merilo ustvarjene vrednosti in je zato delovni

čas (produkcije) lahko igral neko približno merilo za oceno menjalne vrednosti do-

brin, pa se v dobi pospešene trgovine, predindustrializacije in manufakturne proizvod-

nje, vsa ta razvidnost ne le zamegli, temveč enostavno ne drži več.

Kaj je zdaj, ko se srečujejo na regionalnih in nacionalnih, celo svetovnih, trgih

tako različni pogoji lokalnih produkcij, tisti dejavnik, ki naj “očisti” cene proizvodov

raznoraznih folklor produkcijskih razmerij? To pozitivno vlogo lahko odigra le trgovina

kot osrednji mehanizem menjave (mehanizem censkih primerjav) v pogojih oddaljen-

ega trgovanja, še zlasti pa v fazi industrializacije. Pomembnost medregionalne trgovine

se poveča hkrati z zmanjšanjem primarne vloge regionalne produkcije - trgovina in

njena sestra v senci, borza, ki uravnava “valutna” razmerja med lokalnimi, nacional-

nimi produkcijskimi načini in njihovimi denarji, postajata s svojima akumulativnima

sposobnostima vse večja vzpodbujevalca produkcije. Drseči tečaji nacionalnega denarja

ter vrednostnih papirjev, ki prenašajo informacije o vrednostnih in blagovnih zalogah

in tokovih preko široko razprostranjenih trgovskih poteh, pa čedalje bolj nadomeščajo

primitivnejše oblike menjalnega ekvivalenta42: delovnega časa (ideja klasične ekonomi-

je), povprečno porabljenega delovnega časa (Marx), nacionalnega denarja.

Srečevanje uporabnih vrednosti na trgu, h kateremu gravitirajo vedno širše

geografske celote, sooča silno diferencirane pogoje produkcije in postaja vse bolj

neusmiljeno in konfliktno: samo delček producentov lahko tekmuje, ostali pa bi zara-

di institucionalizirane tradicionalnosti pogojev produkcije (kultura) propadli skupaj

z celotnim kulturnimi in družbenimi oblikami, če jih strah njihovih državotvornih

70

elit pred sesutjem ne bi postavil v obrambno pozo. Posledica tega je konserviranje

družbenih in gospodarskih razmerij, tradicionalnih privilegijev in integrativnih insti-

tucij v relativno negibnost, nastajajo kulturno pogojene gospodarske enklave.

Zaradi vsega tega je moč “napredno” vlogo trgovine razumeti tudi ambivalent-

no: v ekspanziji iz nacionalnih vrednot ustvarja univerzalne, pri tem pa je do institu-

cionalnih samoniklosti posameznih nacij, ki so v menjavi podrejene, neusmiljena - ta

intenca pa ji je vsiljena od tehnologije, ki je sposobna, ob polni izkoriščenosti kapacitet,

realizirati mnogo več uporabnih vrednosti kot jih potrebujejo neposredni upravljalci

te tehnologije in bližnja potrošniška okolica, zato proizvodnja sili na širši trg. Na tem

širokem trgu, ki postaja konkurenčen, pa iz cen izdelkov izginjajo komponente nacio-

nalne folklore, ki ljudem v neki naciji predstavljajo kulturno obliko preživetja, tako da

se nosilci kulturno definirane rekonstrukcije realnosti lahko resnično čutijo ogrožene.

Zgornja razlaga vloge trgovine ima eno bistveno pomanjkljivost: je presplošna,

da bi bila verjetna za vse čase in kraje. Ni naš namen enih splošnih pogledov zamenjati

z drugimi. Tako kot za pojem kapitalizem tudi za pojme industrializacija, trgovina in

kultura lahko rečemo, da ne povedo prav nič, če jih namečemo kot splošno veljavne

konstrukte. Samo primer: trgovina obstaja od vekomaj, pa vendar se je v Zapadni

Evropi njena vloga po mali renesansi povečala, ne povprek, ampak selektivno: pomen

javnih trgov ohranja trajno rast z rastjo mest, poveča se pomen borz in privatnih trgov,

poveča se najprej pomen sejmov, nato v 17.stoletju upade, trgovina kot celota se po

krajšem zastoju, ko usahnejo dobave dragocenih kovin iz prekomorskih dežel, poveča

šele z industrializacijo, ko se kot potrošniki zganejo mali ljudje, ki dotlej žive na robu,

iz rok v usta. Pa še ta selektivna slika je veliko nerealno povprečje.

V resnici so stvarnosti dežel in tempo regionalnih razvojev v njih zelo različni.

Zato naglo sklepanje lahko vodi v velike nesporazume in preuranjene zglede. Pa ven-

dar? Kaj nam je povedala kriza 2008?

8. Družba kot stroj za prenos moči?

Tema, ki nas zlasti zanima, je protislovje med kontinuiteto informacijskega

sektorja kot dejanskega pojava in med diskontinuiteto teorije, ki ta pojav spregleduje,

kot da je nekaj obrobnega in celo škodljivega. Pri tem nas ne zanima toliko obrav-

nava informacijskega »dela« kot nedela (rentništvo), o čemer je zaničljivo pisal na

primer humanist Erazem Rotterdamski v začetku 16.stoletja. Zanima nas predvsem

informacijsko delo kot nova veja gospodarske dejavnosti, ki se ji v literaturi, morali,

zgodovini, ekonomiji in politiki renesančnih in porenesančnih avtorjev - z izjemo

merkantilistov - ne uspe legitimirati kot napredna dejavnost. Vsega, kar je povezano

71

z denarjem in simbolično menjavo ekvivalentov »pravih vrednosti«, se drži pridih

oderuštva, špekulantstva in malopridnosti. Tudi v toliko opevanih klasičnih teorijah o

virih bogastva narodov. Tabu denarja se izraža v zaničevanju in zavisti do profita.

Naj začrtamo nekaj izhodišč, ki bodo morda prispevala k lažji orientaciji skozi

mentalno, metafizično dediščino klasičnih interpretov ekonomskega ustroja družbe.

Menim, da to lahko storimo najučinkoviteje s pomočjo nekaterih novejših predstav o

temeljnih potezah družboslovne teorije: dve misli sodobnikov sta izredno dragoceni kot

izhodišče retrospektivne analize za oceno o razvoju novoveške družboslovne misli.

Družba kot ekonomski stroj: stranpoti ali bližnjice proti socio-

kibernetiki?

Prvo misel je izrekel pokojni R.Meek, angleški ekonomist in dvomeči marksist

po »prepričanju«, v uvodnem predavanju na Univerzi v Leicestru leta 1964 z naslovom

»Vzpon in padec pojma ekonomskega stroja«67: v tem predavanju je nanizal nekaj

razlogov, ki govore v prid trditvi, da je pojmovanje sodobne ekonomije in celotne

družboslovne znanosti zadolženo že nekaj stoletij pri prvotnih predstavah škotskih

zgodovinarjev, francoskih fiziokratov in angleških ekonomistov, predstavah o družbi

kot o gigantskem stroju, katerega objektivne in avtonomne mehanizme se da odkriti -

tako kot so v fiziki telesa podvržene zakonu težnosti, tudi ta gigantski stroj poskrbi, da

se privatne slabosti ljudi pretvarjajo v javno korist naroda, družbe. Iz tako razumljen-

ega “družbenega stroja” se je emancipirala ideja o primarni ekonomski osnovi družb,

ideja, da se lahko iz načina delovanja, s katerim si ljudje zagotavljajo eksistenco, da

razviti celotno teorijo o delovanju družbe.

Današnji pojmovni aparat ekonomistov in družboslovcev je v veliki meri

podzavestno pogreznjen v to izvorno idejo o družbenem oziroma ekonomskem

stroju68. V klasični ekonomiji so sklepali, da je ta stroj najbolje prepustiti samemu

sebi (laissez-faire), ker tako daje najboljše rezultate. Po Ricardu in Malthusu pa se

v ekonomiji prično “sholastična” bojevanja tistih, ki trde, da ta stroj ne more de-

lovati povsem samostojno, ker: tvori neenakosti v razdelitvi dohodka (Sismondi in

ricardijanski socialisti), ustvarja monopol, nestabilnost in stagnacijo (Marx), prireja

neracionalno alokacijo družbenih sredstev (Marshall, Pigou), povzroča kronično neza-

dostno angažiranje sredstev (Keynes). Kljub kritičnosti nobeden teh avtorjev ni pod-

vomil v smiselnost pojmovanja družbe kot ekonomskega stroja, le da je recimo Marx

skušal ekonomski stroj pripeti nazaj na družbenega, medtem ko je večina ostalih želela

družbeni stroj pripeti na ekonomskega69.

Ta koncept o družbi kot ekonomskem stroju je v znanosti šele danes v obzorju

kritične teorije: zaradi povečane intervencije države, zaradi rasti velikih podjetnišjih

koncernov, zaradi kontrole in zavestnega reševanja ekonomske izbire, zaradi deregu-

72

lacije, zaradi izčrpljivosti naravnih virov - vse te funkcij so nekdaj, v klasični teoriji o

ekonomskem stroju, pripadale stroju samemu. Zato se danes namesto analize o spon-

tanih procesih poskušajo prebiti v znanstveno obzorje teme kot je na primer analiza

planiranja; človek se skuša dvigniti iz morja, v katerem so nad njim dominirali zakoni

njegove lastne aktivnosti, v položaj, ko zavestno gradi okolje, pravi Engels.

Četudi je slednja trditev - o možnosti pobega “železni” nujnosti (nerazum-

ljiva in protislovna trditev!) - nekoliko patetična, celo nerealno optimistična, kaže na

to, da ideja o družbi kot ekonomskem stroju vlada dalje. Pri tem je vprašanje, ali nas

ta stroj podreja očitno ali prikrito, pravzaprav postransko. Celo sodobni predstavni-

ki oxfordske šole, ki so v petdesetih letih verjeli, da monopoli pospešujejo gospo-

darstvo, in ki so kritizirali učenje teoretikov omejene (monopolistične) konkurence,

J.Robinsonove in Chamberlaina, so priznali, recimo J.K.Galbraith, da je njihova

največja želja, da bi prepustili ekonomskemu stroju, naj funkcionira čimbolj samos-

tojno, torej tako kot v preteklosti70.

Meek v citiranem sestavku lucidno zaključuje: “Vedno me je begalo dejstvo, da

takšen cilj (govori o ekonomiziranju, procesu torej, ko skromna sredstva želimo izko-

ristiti na najboljši način - op.avt.) obravnavamo skoraj kot vrhunsko vrednost, kadar

težimo k njemu v umetnosti, literaturi ali glasbi, da pa nam predstavlja nekaj uma-

zanega in nizkotnega, kadar težimo k njemu v običajnem življenju.” (R.Meek, 218).

To opaženo protislovje ima stično točko z načinom obravnavanja preobrazbe

od industrijskih držav v informacijsko dobo: v državah, v katerih je do sedaj največja

znana količina ljudi odtegnjena neposrednemu materialnemu procesu produkcije,

postaja izobilje (trgovinskih izložb) nevprašljiva danost, predmet ekonomiziranja pa

postanejo dobrine simbolne stvarnosti (denar, vrednote, informacije).

Mar se “informacijska” družba boji banalnosti? Ali pa je to znak, da so v “in-

formacijski” družbi simboli in informacije v emancipatoričnem smislu redke, čeprav

je informacij mnogo71?

Denar in družbena moč

Druga ideja, ki bi jo rad izpostavil in ki se po mojem mnenju po izvirnosti in

imaginativni moči formulacije ponuja kot izhodišče kritičnega razmišljanja o »preveč

usodnem« preteklem teoretiziranju, je nenavadna formulacija o moči (v sociološkem

smislu), ki jo je v polemiki z Millsovim razumevanjem pojma moči podal ameriški

sociolog T.Parsons in s tem ponudil iztočnico za povsem novo obravnavo ekonom-

skih in socioloških kategorij (imaginacij kot so abstraktno delo ipd.), kot je bila to

navada v preteklosti.

73

Od 1945. leta dalje, ko sta Davis in Moore v Ameriki objavila72 sodob-

no inačico rimske legende o neobhodnosti družbene neenakosti (po analogiji z

biološkim mehanizmom), se je, vsaj na ameriških tleh, razplamtevala diskusija med

pristaši funkcionalizma in njihovimi nasprotniki, med katerimi so bili najvidnejši

M.�.Tumin, �.Buckley, Mills, Veblen ter R.S.Lynd, in kasneje, ko je funkciona-

lizem prešel zenit, A.�.Gouldner, P.Blau, R.Dahrendorf, L.Coser, T.Bottomore,

A.Giddens in E.Gooffman73.

Davni Hobbsov “boj vseh proti vsem”, ki ga je Marx povezal z dihotomno

shemo družbe in eksploatacijo, je Parsons teoretično razrešil z navajanjem pomena in-

tegrativnih družbenih norm, konsenza, mehanizmov socialne kontrole in socializacijo,

s tem pa je na pragu šestdesetih “vročih” let izzval ogorčenje (zlasti D.Lokwoodovo,

leta 1956), češ da je povdarjanje normativnega reda in njegove institucionalizacije kot

primarne naloge sociologije predvsem beg od sintetičnih naporov, umik pred konflik-

tno tematizacijo “strukture moči”.

Parsonsov odziv je bil presenetljivo domiseln: trdil je, da je Millsov koncept

družbenega pojma “moči” (razvit v knjigi Elite moči) nedomišljen, saj izgleda tako kot

pretakanje iste količine vode iz ene posode v drugo, zasnovan pa naj bi bil na pravilih

igre nulte vsote (“zero sum game”), takšnih, kot veljajo na primer pri igri s kartami -

po Parsonsu je to zgrešeno.

Parsons predlaga, da naj se družbena “moč” razume kot denar, ki je priso-

ten v večji ali manjši količini na trgu, v cirkulaciji: moč naj bi ne bila vnaprej dana

količina (na primer kot izmerljiva, razpoložljiva količina grobe fizične sile, izražene s

količino orožja, kakor jo je pojmoval recimo Stalin, ko se je rogal papeževi “moči”),

ampak spremenljiva količina, ki bi se lahko zmanjšala, kadar je zaupanje med vodst-

vom in ljudstvom veliko, ter povečala, kadar se zaupanje zmanjša, avtoriteta poveča

in se moč spreminja v silo. Kar se nam pri tej Parsonsovi ideji zdi posebno zanimivo,

ni toliko smer Parsonsove argumentacije - da v takem pojmovanju moči ni implic-

itno vsebovana prisila (to so kar upravičeno kritizirali A.Giddens in drugi), ampak

osnovna ideja, da pojmujemo moč kot uravnavajočo agregatno spremenljivko, ne

pa kot dano količino, konstanto. V tej definiciji družboslovno uporabljenega pojma

moči vidimo absolutno novost74, katere prednosti daleč presegajo njene slabosti. Naj

to nekoliko pojasnimo.

Moč informacije v klasičnem (strojnem) modelu družbe

V kasnejšem razvijanju misli o osnovah informacijskega sektorja bomo lahko

opazili, da večina kritike o delovanju ekonomskega stroja izhaja iz kategorij, ki so

definirane kot sistemsko dane količine. Ekonometriki, popularno imenovani »mod-

elarji«, sodobni privrženci ekonomske inačice o družbi kot ekonomskem stroju,

74

takšne vnaprej dane količine (izhodiščne parametre) potrebujejo za iskanje implikacij

ekonomske politike. Zgodovinski primer za takšno vnaprejšnjo limitiranost modela je

na primer količina (družbeno priznanega) abstraktnega dela, temeljna novost K.Marxa

(po njegovih lastnih besedah) v primerjavi z njegovimi predhodniki, kategorija, na

kateri je avtor razvil svojo celotno teorijo presežne vrednosti, teorijo, s katero je želel

utemeljiti nehumanost rastoče razdalje med cilji ekonomskega in družbenega stroja,

teorijo, s katero je želel kritično obravnavati realne proizvodne odnose v denarno-

blagovni obliki proizvodnje.

Ključna kategorija, ki pri Marxu “poveže” dele družbenega sistema v navidezno

celoto, je abstraktno delo, sorazmerno razpoložljivemu družbenemu skladu dela. Utvara,

da je delo nekakšen sklad, lahko izhaja le iz predpostavke, da se delo lahko meri s časom

(proizvajanja), in iz zamisli, da nerutinska opravila, ki bežijo izpod nadzora časa, pač niso

delo. Takšnih sistemu prilagojenih količin je bilo kasneje, po Marxu, v ekonomiji upo-

rabljenih še veliko, zlasti, kot smo že omenili, se uporabljajo v sodobnem modeliranju75

družbenega dogajanja. Pa vendar to niso nič drugega kot poenostavljajoče predpostavke,

na nivoju regionalnih (nacionalnih), verjetno pa tudi na ravni globalnih družb precej

nerealne, vsaj kar se tiče dela. Predvsem zanemarjajo bistveno značilnost družbe, ki seve-

da ni togi, vzvodni mehanizem, ampak razpršljiva, disipativna struktura, za katero je

(politična) meja držav nekaj povsem nenaravnega (nedružbenega) in kontradiktornega.

To ugotavljajo vsi teoretiki sodobne ekonomije, ki skušajo abstraktni model limitirane

simulacije ravnotežne družbe, kjer naj bi za opis stanj zadoščali tehnični koeficienti, na-

domestiti z realnejšimi nervnotežnimi modeli in parametri.

Recimo poglejmo M.Hepwortha, ki se ukvarja z globalno ekonomijo infor-

macijske družbe. Njemu je kot geografu abstraktni prostor ekonomskega modela pre-

malo verjeten in veljaven, zato uvaja v ekonomiji dejansko prisoten, fizični prostor. V

tem realnejšem prostoru pa ni več možnosti, da bi operirali samo z enim modelom,

ker so fizični prostori bistveno različni.

Hepworth meni, podobno kot Porat, da je zamenjava neoklasične agregat-

ne produkcijske funkcije, na primer tisto, ki vključuje samo abstraktno, nevtralno

tehnično spremembo:

› Y = A(t) F(K,L)

pri čemer so

› Y .... produkcija

› A(t) ... nevtralna tehnična sprememba

› K, L ... kapital, delo,

75

že skrajno potrebna, saj je ta produkcijaska funkcija zastarela (velja le še kot

modaliteta teorije). Njena bistvena napaka ni v tem, da tehnološko spremembo obrav-

nava kot nevtralno (četudi je to lahko zelo sporno), ampak v tem, da delo in kapital

fiksira v prostoru proizvajanja tako, da je ekonomska rast vedno odvisna od eksogenih

faktorjev. To praktično pomeni, da je nekje na razpolago fond kapitala in nekje fond

dela, ko se zgodi sprememba, se spremeni proizvodnja.

Zato se Hepworth strinja s Poratovo korekcijo, ki uvede pojem informaci-

jskega kapitala in informacijskega dela, poleg klasičnih faktorjev:



› Y = F (Kinf., Kneinf., Linf., Lneinf.),

s čimer so - zaradi prenosa tehnogije v členitev kapitala in dela - podani pogoji

za jasnejšo obravnavo endogenih faktorjev rasti, saj delo po uvedbi nove tehnologije

ni več homogeno in tudi kapital ni več homogen. Čeprav nato Hepworth govori dalje

o tem, da ima informacijski kapital moč prostorskega prestrukturiranja76, pa poglavit-

nih sklepov iz te delitve ne potegne: namreč, da je tradicionalni ekonomski model, ki

ločuje delo in kapital, že zelo dolgo sporna kategorija - vsaj odtlej dalje, odkar ekono-

misti govore o vlogi in pomenu inovacije za ekonomski razvoj.

Gre za naslednje: Hepwortha težnja, da bi opisal prostorsko moč informaci-

jskega kapitala, torej moč za prostorsko prestrukturiranje gospodarskih aktivnosti -

kar je njegov osnovni znanstveni interes, odvrne od možnosti, da bi razen razdelitve

dela in kapitala na po dve še vedno kompaktni komponenti77 storil še kaj drugega,

razen tega, kar je prvotno nameraval. Predlaga namreč samo to, da je za dva različna

tipa formiranja novega kapitala, informacijskega in neinformacijskega, ki učinkujeta

prostorsko različno, potrebno izdelati enotno analitično ogrodje (Hepworth, 1989,

90), kjer se faktorji enega in drugega tipa ločijo.

Hepworth s tem ne izrabi do kraja še ene preproste možnosti, ki se mu ponuja:

tako kot sta si včasih (in še danes) v teoriji stala nasproti samo homogena delo in

kapital, si zdaj očitno stojita nasproti tudi dve vrsti dela in kapitala. Čeprav Hepworth

te primerjave ne stori eksplicitno, jo lahko zasledimo v njegovem namigu o tem, da

je potrebno govoriti o komunikabilnosti dveh geografskih območij. Če to nekoliko

posplošimo, bi lahko rekli naslednje: vsakič, ko se pojavi tehtna tehnična izboljšava,

ki razvije in napove novo dejavnost, nove poklicne veščine, si v nasprotje stopijo tudi

različni tehnično-poklicni sistemi kot celote: na ta ali oni način vplivajo na formiran-

je kapitala. Namesto da opazujemo samo formiranje novega kapitala ob tehnološko

različnih vrstah vloženega kapitala in dela, bi bilo zanimivo raziskati proizvodnjo, ki

vsebuje nasprotje celotnih podsistemov različnih načinov proizvajanja:

76

› ( Kinf. + Linf.) “proti” ( Kneinf. + Lneinf.),

oziroma

› Y (t) = A(t) F[( Kinf. + Linf.), ( Kneinf. + Lneinf.)].

V tej “formuli” je skrita razvojna potenca, ki jo Hepworth zaobide, saj sprva

(nekoliko neodločno) meni (Hepworth, 1989, 79), da je izdvojitev informacijskega

sektorja (ko gre za informacijski kapital) zgolj analitična varianta klasičnega Leonti-

jevega input-output modela; mnenje kasneje korigira, češ da je informacijski kapital

stvarno nekaj novega.

Hepworth torej dokazuje formiranje informacijskega kapitala tako, da kaže

na njegovo prostorsko razpršeno donosnost, zaradi plačevanja informacijskih storitev

- to je zanj bistvena nova kvaliteta v primerjavi z ostalimi tradicionalnimi, lokacijsko

nevezanimi “kapitali”. Njegov interes je vezan na specifično vrsto kapitala, ne pa na

celovitost produkcijske sile, kar se zdi nam bolj zanimivo: informacijski kapital in in-

formacijsko delo sta produktivna le, če delujeta skupaj.

Videti je namreč, da je sodobni vir modernejšega pridobivanja dohodka last-

nina posebnega tehnološkega znanja, ne pa splošna lastnina produkcijskih sredstev:

kljub zahtevnosti in širini informacijskega znanja (v ožjem, računalniškem smislu)

je vsak visoko kvalificiran infromacijski delavec tako zelo specializiran, da je njegova

splošna mobilnost na trgu delovne sile vprašljiva. Zato mi raje govorimo o mobilnosti

kompletnega novega “know-howa”, oziroma o vitalnosti novega produkcijskega pod-

sistema, ki s tem, da se tehnološka inovacija prične širiti v družbi (sočasna difuzija

tehnologije in znanja, pri čemer je prisvajanje ustreznega znanja verjetno zahtevnejše

in zamudnejše kakor prisvajanje samih tehnologij), postaja nič več in nič manj kakor

kompleksna nova proizvodna sila.

Danes je ravno tovrstna izboljšava Solow-ega modela gospodarske rasti držav,

namreč, da nista pomembna medsebojno ločena faktorja tehnologija in delo, ampak

povezana med seboj in to na selektiven način, glavna smer proučevanja dolgoročnega

razvoja držav (Acemoglu 2008)15.

15 Knjiga: Acemoglu (2008): I

Knjiga: A

ntr

cemoglu (2008): I oduction to M

ntr

odern E

oduction to M

conomic G

odern E

r

conomic G o

r wth.

o

77

En sam model – nerešeno vprašanje komunikabilnosti?

Tisto, kar velja opaziti v Hepworthovi razlagi, je odločitev, da odstopi od pred-

postavke o homogenem delu kot faktorju proizvajanja. S tem uvaja možnost, da se delo

ne sme in ne more več seštevati – preko števila zaposlenih, preko ur proizvajanja in

podobno. Rečeno drugače, kakovost sklada dela ni odvisna le od kvantitete, od tega, ko-

liko ljudi dela koliko časa, ampak od tega, ali lahko ljudje s posebnim znanjem nastopijo

svojo produktivno delo v stiku s posebno tehnologijo, ki jim omogoča višjo produk-

tivnost dela. Skratka, pojem dela ni več povprečen sklad konstantne velikosti, ampak

spremenljivka – če ni dobro izrabljen, je manjši, če je dobro izrabljen, je lahko večji.

Zato od Hepworthove zagate v iskanju novega enotnega analitičnega ogrodja

pa do Parsonsove razlage moči, s katero neka družba razpolaga, ni tako daleč, kot je

videti na prvi pogled. Parson s svojim konceptom variabilne “moči” ponuja sociologiji

prav to, kar je A. Smith že davno tega ponudil ekonomiji, ko je menjavo definiral

neekvivalentno, kot razmerje med različnimi nivoji produkcije ali bolje, med produkci-

jskimi sistemi. Hepworth pa z razmišljanjem o dvoredni ekonomiji, informacijski in

neinformacijski, skuša rešiti podobni razvojni problem: informacijski kapital lahko

na posebni način (prostorsko) povečuje dohodke kapitala, saj informacije kot storitve

računalnikov in komunikacija lahko ustvarjajo “novo vrednost”, tudi daleč od lokacije

osnovnih baz informacij. Torej informacijski kapital pospešuje produkcijo in menjavo,

v kar se lahko prepričamo tudi, če primerjamo strukturo dohodkov od informaci-

jskih transakcij: daleč največji pomen imajo poslovne in strokovne informacije78, ki

zmanjšujejo poslovna tveganje (B.Cronin, 1987).

Kaj pa pravi po-klasična razredna teorija o tem? Ricardo in Marx sta takšno

(Smithovo) debato, da je v posebnih pogojih lahko menjava neekvivalentna, izrecno

zavrnila. B. Horvat stori prav to, elegantno, ne da bi trenil z očesom, samo poldrugo

stoletje kasneje. Toda ali ni res, da od pospešene menjave dalje, torej od male renesanse

naprej, ko so na delu razne tehnološke izboljšave, različne poklicne spretnosti nimajo

več časa, da bi se smiselno in stvarno ustalile na ravni povprečja, da bi torej tvorile neko realno osnovo za uvedbo pojma abstraktnega dela.

Parsonsova zamisel o fleksibilnem razumevanju pojma družbene moči vse-

buje tisto prepotrebno idejo, ki je pogled na družbo kot posplošen stroj, ki se ga da

upravljati s pogledom na centralne težnje in tehnične koeficiente, ne more nuditi;

to je ideja, da je vsaka družboslovna kategorija, ki skuša apriorno podati skupno os-

novo družbenega mehanizma, zaradi neenakomernosti pojavljanja sorodnih funkcij

v prostoru, zaradi neprimerljivosti oblik realnega življenja, ki jih teorija s pomočjo

apriornih kategorij skuša strpati skupaj in jih “sešteti” na neki abstraktni ravni,

povsem neprimerna: ako jo že uporabimo, pa bodimo vsaj toliko pošteni, da jo

definiramo zgolj kot dinamično, spremenljivo količino.

78

Zanimivo je to, da je takšen pronicljiv odgovor dal ravno tisti teoretik, ki so mu

očitali statičen (funkcionalističen) pogled na družbo-sistem, žgoče pa so mu ugovarjali

zlasti socialno kritično navdihnjeni avtorji, katerih kritičnost je bila deloma “znanst-

veno” utemeljena ravno na apriorni predpostavki o obstoju družbenega (razrednega)

izkoriščanja, ki izhaja iz pojmovanja o napakah v družbi-ekonomskem stroju, kar je

spet sistemsko gledanje, samo zastarelo, tj. manj domiselno.

Podobno kot za pojmovanje dela (ni homogenega dela, ni družbenega sklada

dela), velja ta pripomba tudi za denar, za moč (Parsons) in - ne nazadnje - za infor-

macije. Vrednostni dualizem teoretičnih konstrukcij, izhajajoč iz zgodovinske analize

dvojne narave blaga, je v tem pogledu le nedomišljena abstrakcija, saj umetno ločuje

delo in kapital v pospešenem menjalnem okolju, kjer lahko delujeta le povezano.

Lahko navedemo skrajni primer, ko je interna delitev na produkcijske fak-

torje celo nesmiselna: izkušnje novejše zgodovine kažejo, da so se donedavne čvrste

avtohtone baze ljudstev (Indijanci, Eskimi idr.) ob stiku z drugačnimi, tehnološko

naprednejšimi kulturami, enostavno razblinjale in se spreminjale v metaforiko in

žalostno folkloro. Ob teh pojavih nezmožnosti stika je vsakršna splošna dualna teorija

o (nacionalni) delitvi proizvajalnih sil na sredstva in delo ali pa na materialno bazo in

nadstavbo anahronizem in absurd.

Danes je nihanje zaostalih in folklorno konserviranih ekonomij, ki prihajajo v

stik s pospešenimi ekonomijami, postalo podobno astmatičnemu hlastanju za zrakom

v prostoru, kjer ni več baze spodaj in nadstavbe nekje zgoraj. A trdoživost te preživele

dualne simbolike, ki še vedno prežema recimo razpravljalce v okoljih socialističnega

poloma, je osupljiva. Ni več prav nobenih realnih okoliščin in pogojev za principielne

“razredne” odločitve, sloneče na dualističnih teorijah, ni več zraka in snovi za samo-

voljne odločitve, za samoljubne delitve, pa kljub temu . . Ni več nacionalnega prostora

za eksperimantalno globalno družbo lokalnega tipa, temveč so na delu zgolj sektorski

sunki spodbud v omejenih prostorih in smereh, so le otoki resonanc, ki se skušajo

odzvati na razvoj, so le prodirajoče nadnacionalne osi v geografskem prostoru, s polno

dinamike, katerih nihanje v prečni smeri glede na glavne osi razvoja strmo upada. To

dogajanje je tudi baza (trgovine) - izven njih je tudi klasična produkcijska baza devet-

najstega stoletja, še posebno, če je materialno, organizacijsko in drugače zaostala, le

ideološki muzej. Kljub “izpričani materialnosti” nekega procesa je ta necentralna, stran-

ska produkcija dejansko lahko le ritual, obredje, torej nadstavba brez realnih temeljev,

če se sooči z “materialnimi procesi” na višji ravni. Tudi “baza” je - v posebnih pogojih

- lahko le “nadstavba”. Delo, homogeno delo, sklad dela, družbeno potrebno delo in

abstraktno delo - vse to so včerajšnji pojmi, ki lahko funkcionirajo kot določujoč prin-

cip le v politični teoriji, ne pa v realnosti reprodukcije življenja, ki ga odlikuje visoka, a

deloma slučajna komunikacija in nenehni konfliktni stik mešanih kultur.

79

Ker se pravzaprav ideja o ekonomskem stroju, ki je danes zgoščena v diskusiji

o informacijskem srcu sodobnih družb, vrti okrog specifičnega pojmovanja dela, na-

daljujmo našo prekinjeno zgodbo o razvoju informacijskega sektorja s ponazoritvijo,

ki nam je blizu – s prikazom slovenske travmatske bližnjice v informacijsko družbo.

9. Slovenija: iz kmečke v informacijsko družbo

“Ko se je Finska leta 1944 izvlekla iz druge svetovne vojne, je bila pov-

sem kmetijska dežela. . Prehod iz kmetijskega gospodarstvo v industrijsko

in selitev s podeželja v mesto sta potekala na Finskem zelo naglo, kar je

bilo za prebivalstvo tudi hud duševni pritisk. Po statist-čnih podatkih

Združenih narodov je bila omenjena sprememba med najbolj naglimi na

svetu. Posledice je čutiti še danes. Zaznamo jih tudi v delih Arta Paasilinna,

ki so po letu 1970 izhajala kar zapovrstjo.”

(Vesa Karonen, spremna beseda, z naslovom ‘Humorist Arto Paasilinna in

resne finske težave’, h knjigi Gozd obešenih lisic, izd. 1983, prev. 1985 Jelka

Ovaska, Pomurska založba, str. 238-239)

Hitro spreminjanje poklicne sestave: Finska in Slovenija v 20.stol.

Finska, ki je po navedbi uradnih virov (amer. Kongresna knjižnica) imela

eno najbolj naglih deagrarizacij na svetu 16, je v 20. stoletju zmanjševala delež svojega

kmetijskega prebivalstva takole:

› okrog 1910 je imela še preko 70% kmetov,

› okrog 1930 malo preko 60%,

› okrog 1945 približno 45%,

› okrog 1970 že dodobra prepolovljenih 20%,

› okrog 1980 le še 12% ,

› okrog 1990 še manj, 9%,

16 Orig.:

O

“Finland

“F

’

inland s structural transformation (from

(fr

1950 to 1974) was brutally quick, driving wor-

wor-

kers out of agriculture more quickly than had been the case in any other �estern country. “ (vir: USA Library of Congress, Country Studies)

80

› v letu 2000 le 6% in

› v letu 2005 komajda še 5% kmetov.

Glavni sunki tega napornega, silovito pospešenega razvoja Finske so bile večje

agrarne reforme v 20. in 30. letih, nagla zunanjetrgovinska preusmeritev v 2. polovici

30. let, od nekdanjega pretežnega izvoza v Nemčijo (tja je šlo v 20. letih kar 85% vsega

izvoza) na znaten izvoz lesa in lesnih izdelkov v Veliko Britanijo (dogovor z Veliko Bri-

tanijo). Temu je sledila povojna preusmeritev izvoza izdelkov rastoče kovinske indus-

trije v Sovjetsko zvezo, nato izsiljena izposoja znatnih razvojnih finančnih sredstev na

Zahodu (tudi za vračanje vojnih reparacij, ne samo za lasten razvoj!), močno državno

podpiranje intenzivirajočega se kmetijskega sektorja, nato še vzpon elektronske indus-

trije in, končno, vstop države v EU (leta 19xx).

Kaj pa Slovenija, v primerjavi s Finsko?

Slovenija, ki je dobila svojo lastno državo (priznano) šele v letih 1991-92, je

bila, vsaj kar se tiče procesa deagrarizacije, verjetno v sunkovitosti svojega modern-

izacijskega procesa podobna, če ne celo še radikalnejša od Finske.

Še sredi 1930 je imela (brez Primorske) preko 60% kmečkega prebivalstva,

danes ga ima komajda 3% (optimistična ocena, ki pa se seveda ne opira na podatke

Kmetijske in gozdraske zbornice). Ker pa je Slovenija dosti manjša dežela kakor Finska

(prim. današnjih slovenskih 22.000 km2 s 120.000 km2, kolikor jih šteje Finska),

čeprav je po številu prebivalcev le trikrat manjša, poleg tega pa je po 2. sv. vojni kot

najzahodnejša jugoslovanska republika pripadala bloku socialističnih držav, so glavni

razvojni procesi v Sloveniji potekali precej drugače kakor na Finskem.

Na primer, procesi urbanizacije kot del deagrarizacije v Sloveniji niso bili nu-

jni, saj so lahko kmetje ostajali doma tudi potem, ko so se zaposlili v industriji, vse

dokler je bil industrijski obrat, kjer so lahko dobili delo, še dovolj blizu, da se jim je

dvojno delo splačalo. Po osamosvojitvi je precej the pribežališč izpuhtelo.

Ne glede na omenjene razlike lahko privzamemo, da je obema državama sk-

upno to, da je bila hitrost raznovrstnih sprememb zelo travmatična za njuno pre-

bivalstvo. Generacija za generacijo se je zaradi močnih sprememb nahajala v povsem

drugačnih preživetvenih okoliščinah, kar ni ostalo brez posledic. Prebivalstvo obeh

držav ima že desetletja opraviti z odprtim bojem med zelo različnimi avtoritetami in

identitetemi, ki niso niti približno medsebojno usklajene (staro - novo, domače – tuje,

zahodni svet – vzhodni svet, napredno – zastarelo, vaško – urbano itn.), zaradi česar se

smisel življenja ljudem pogosto spodmika. Morda s tega vidika tudi ni slučajno, da je

za obe državi značilna visoka stopnja samomorilnosti.

81

V tem prispevku si bomo pogledali nekaj izbranih zgodovinskih okoliščin

oziroma podrobnosti tako deagrarizacije, tj. zmanjševanja števila kmetov, kakor tudi

druge plati tega procesa, modernizacije poklicne strukture prebivalstva. Izhajamo iz

spoznanja, da za Slovenijo niti sprememba poklicne strukure slovenske delovne sile

v zadnjem poldrugem stoletju niti razvojni sunki v gospodarstvu tega obdobja niso

dovolj dobro opisani, tj. niso podani zgoščeno, na enem samem mestu. Z namenom,

da ta primankljaj, ki mnogokrat otežuje razlago in razumevanje razvojnih procesov in

zapletov pri nas, vsaj nekoliko odpravimo, bomo uvedli zasilno periodizacijo etap slov-

enske modernizacije17, ki sledi tempu poklicne modernizacije delovne sile v Sloveniji.

Ta je potekala najintenzivneje skozi zadnje poldrugo stoletje (po letu 1857). Kasnejše

etape zaznamujejo posebne politične okoliščine menjavanja suverenih avtoritet, ki so

vladale deželi in ki vedno dajejo ljudem in gospodarstvu naširši regulacijski okvir, pri

čemer je bilo slovensko ozemlje zaporedoma:

› del Habsburške monarhije, do srede 19. stol.

› pred protestantizmom;

› obdobje protestantizma (1550-1610);

› po izgonu protestantov (1610-1740-1809);

› obdobje Ilirskih provinc, francoska uprava (1809-1811);

› obdobje restavracije starega reda in prvih prenov (1821-1860);

› del avstroogrske periferije (1857-1918);

› del kraljevine Jugoslavije (1918-1941);

› del okupiranih ozemelj, razkosanih za različne vojne oblasti (1941-1945);

› del Titove Jugoslavije (1945-1980-1991);

› samostojna država, vključena v EU (1991-2004-2007).

Prikazi, ki jih bomo nanizali, bodo seveda še vedno nujno fragmentarni, kajti

njihova rdeča nit je specifična: ujeti želimo globalno sestavo prebivalstva po glavnih

delovno-statusnih položajih oziroma, še nekoliko podrobneje, po poklicnih skupinah.

‘Lovimo’ tudi naslednje vrste koristnih okvirnih podatkov, pomembnih za poklic-

no sestavo: demografij0 (skupno število prebivalstva, rojstva, smrti, velikost družin,

bolezenske epidemije, vojske, večje selitve, naravne katastrofe), sestavo prebivalstva po

stanovih, gospodarsko moč lokalnih skupnosti, regij in celotnega ozemlja.

17 T

ermin,

T

vreden

vr

samostojne obravnave.

obravnav Zlasti s posebnostmi Slo

S v

lo enije

v

(Bernik,

(B

Adam,

A

Stanojević,

S

Drenovec)

82

Slovenska ozemlja kot del Habsburške monarhije (konec 15. stol.)

O celovitejši poklicni sliki slovenskega ozemlja v zgodnejših časih, tj. pred

novoveško modernizacijo gospodarstva, bi bilo treba zbrati pa različnih virih, gradivih

in literaturi razstrene navedbe, podobne tisti, ki jo navaja �akounigova18: »Okrog

leta 1490 je bilo 90 odstotkov prebivalstva Kranjske kmečkih podložnikov in prav

toliko jih je kot materni jezik uporabljalo slovenščino. Preostalih 10 odstotkov se je

delilo na meščanstvo, delavstvo (rudarstvo) in aristokracijo, ki so bili po večini dvo- ali

trojezični (slovenščina, nemščina, italijanščina oziroma furlanščina).«

Prebivalstvo na Kranjskem, zaposleno v ...

14901

primarnih (kmetijskih) poklicih

90%

ostalih poklicih

10%

Meščanstvo

delavstvo (rudarstvo)

Aristokracija

Skupaj

100%

Slovenske dežele kot avstroogrska periferija (iz 19. v 20. stol.)

Modernizacija poklicne strukture (v številskem smislu) se je na slovenskih

ozemljih v povprečju najverjetneje pričela šele v drugi polovici 19. stoletja, kar prikaže

v svojih historičnih statističnih prikazih Ž. Šifrer:

»Po podatkih popisov prebivalstva v Cislitvaniji je delež kmetijskega pre-

bivalstva na današnjem ozemlju R Slovenije padel od 83.3% v letu 1857

(hitreje je padal po letu 1880) na 66,7% v letu 1910, delež prebivalstva,

ki se je preživljal z obrtjo in industrijo, pa je v istem obdobju narasel od

približno 6% na 12.8%«

(cf. Šifrer 1963, v Fischer 1996: 20).

Šifrer je med proste poklice štel tudi trgovino in promet. Drug vir pa navaja

za čas pred prvo svetovno vojno nekoliko drugačen, višji relativni delež industrije

oz. širše pojmovanih obrti, vključujoč sem tudi promet in trgovino. Iz razlik lahko

približno ocenimo delež trgovinskih in prometnih poklicev v celotni poklicni sestavi:

18 M

arija

M

�

arija akounig

�

(2005):

akounig

... hab ich teitsch und windisch gelernnet. O poreklu in kulturnih koreninah

Žige Herbersteina. Zgodovinski časopis let. 59, št. 1-2 (131), str. 45). O tem tudi v P. Štih & V. Simoniti (1996): Slovenska zgodovina do razsvetljenstva. Ljubljana.

83

» V letih pred prvo svetovno vojno ... je le 67.6% Slovencev živelo od poljedelstva, 32.4%

pa od drugih poklicev (15% industrija in obrt, trgovina in promet, 6.9% javna služba in

prosti poklici 10.5%). « (glej B. Grafenauer (1987) [orig. Slovenski zbornik 1945], str.

194). V primar so tu šteti tudi poljedelski delavci, ki delajo za druge.

Ti drobci nam dajo naslednjo agregatno sliko strukturne dinamike v poklicni

upodobitvi na prelomu stoletja (Tabela 1):

Tabela 1: Poklicna struktura slovenskega prebivalstva v letih 1490, 1857, 1910,

1911-1914 (v %)

Prebivalstvo, zaposleno v ...

...

18572

...

19102

1911-14

primarnih (kmetijskih) poklicih

83.3

66.7

67.6

sekundarnih poklicih

6.0

12.8

15.0

Sekundarnih obrtnoindustrijskih poklicih

12.8

sekundarnih trgovskih in prometnih poklicih

2.2

terciarnih (javnih in prostih) poklicih

10.7

20.5

17.4

terciarnih poklicih – javnih službah

6.9

terciarnih prostih poklicih

10.5

Skupaj

100

100

100

Viri: 2 Šifrer (1963); Grafenauer (1945)

Kratek komentar. Na polovici 19. stol. je bila slovenska poklicna struktura

še vedno takšna, da odraža v glavnem avtosubsistenčno, tj. domače, lokalnotrško,

srednjeveško19 agrarno gospodarjenje tistega časa na slovenskih ozemljih, ne pa še

znatnejšega obrtnoindustrijskega, menjalno-tržnega, trgovinskega in kapitalskega,

novoveškega gospodarstva. V dolgih štirih stoletjih, od sredine 15. do sredine 19. stol.,

se je očitno delež kmečkega prebivalstva zmanjšal za pičlih 7%, od 90% na 83%. To

pomeni, da je bilo slovensko gospodarstvo vso to dolgo dobo pretežno inertno in v

glavnem odmaknjeno od pravih osi razvoja, saj začetni industrijski razvoj, ki se je do

tedaj le dotaknil Slovenije, ni privedel niti do večje deagrarizacije, še manj do vidnejše

urbanizacije, da o industrializaciji sploh ne govorimo.

Selitev iz vasi v mesta je bilo res malo. Vsa šibka lokalna urbanost je bila do

srede 19. stol. najverjetneje skoncentrirana v gravitacijskem jedru tedanje Slovenije,

Trstu; njeni daljni odsevi pa se nahajajo še v nekaj večjih trgih (ponavadi z antično

tradicijo), ki nahajajo na strateških poteh, vzdolž glavnih prometnic od Dunaja preko

Gradca v Ljubljano in odtod proti morju (Ptuj, Maribor, Celje, Ljubljana, morda še

Idrija in komajda Slovenj Gradec ter Kranj, Radovljica in Tržič).

19 M

arija

M

�

arija akounig

�

(2005):

akounig

... hab ich teitsch und windisch gelernnet. O poreklu in kulturnih koreninah

Žige Herbersteina. Zgodovinski časopis let. 59, št. 1-2 (131), str. 45. O tem tudi v P. Štih & V. Simoniti (1996): Slovenska zgodovina do razsvetljenstva. Ljubljana.

84

Ta sestava prebivalstva se je v 2. polovici 19. stoletja, po zemljiški odvezi, in

zlasti po prelomu stoletja, tudi zavoljo silovitega izseljevanja najbolj obubožanega

kmečkega prebivalstva v daljne kraje, že vidno nagnila proti modernejši, nekoliko bolj

industrijski poklicni strukturi.

Industrijski obrati na Slovenskem niso dosegli velikega razmaha. Prej je šlo za

razširjene obrti, z nejaj izjemami. Dobra desetina prebivalstva, ki je pred vojno štelo

okrog 1,12 milijona ljudi20, se je tako pred 1. sv. vojno že pečala z drobno obrtjo 21 ali pa je bila zaposlena v drobni industriji. Obrtniki so po avstrijskem obrtnem redu iz leta

1904 (cf A. Kralj, v Ušeničnik 1926:44) delovali ali v eni od svobodnih obrti (lahko so

se opravljale brez dokaza posebne usposobljenosti), v eni od dopuščenih, koncesion-

iranih obrti22 ali pa v eni od približno 48 skupin rokodelske obrti. Industrija ... (!!!)

Do razlike v virih glede deleža prebivalstva, zaposlenega v terciaru (glej npr.

dva vira za čas pred 1. sv. vojno, Šifrer, Grafenauer, Tabela 1) prihaja verjetno najbolj

zaradi različnega razvrščanja kmečkih polproletarcev: ti so lahko uvrščeni v kmeti-

jske poklice (primar), drobnoobrtne in rokodelske poklice (sekundar) ali pa celo med

druge, proste poklice (terciar).

Slovenska poklicna struktura med obema svetovnima vojnama

Stanje okrog 1925

Socialno stanje v Sloveniji (oziroma kraljevi Jugoslaviji) je bilo kmalu po 1. sv.

vojni23 še dokaj težavno, kazale so se posledice hude vojne in bolezenske epidemije,

vsega je manjkalo. Počasi pa si je gospodarstvo opomoglo, leta 1924 je bila vsaj trgov-

inska bilanca države že pozitivna (Ušeničnik 1926:22). Zanimiva pa je skupna ocena

socialnih komentatorjev tega časa (1926), da » Slovenija ni poljedelska ali agrarna dežela

v ožjem pomenu besede, ker ne more sama sebe prehraniti«, kajti imela naj bi premalo

rodovitne zemlje (le polovico vse površine), hkrati pa naj bi bila gospodarska struktura

kmetij neperspektivna za intenzivnejšo pridelavo hrane24.

20 Cf. B

Cf r

. B e

r zigar (1918), v Ušeničnik (1926: 48).

zigar (1918), v U

21 D

omača

D

obr

omača

t ni

t bila

ni

šteta

bila

med

šteta

obr

med

ti, s

ti, tem

s

so

tem se

so namr

se

eč

namr bavili

eč

celi

bavili

ljudski

celi

sloji

ljudski

doma,

sloji

poleg

doma,

sv

poleg ojega

sv

pravega opravila, brez pomožnih obrtnih delavcev (Ušeničnik 1926: 44).

22 Na

N primer »obrt stavbnikov

stavbniko ,

v dimnikarjev,

dimnikarjev puškarjev,

puškarjev podkov

podko cev;

v

gostilničarska obrt; vse obrti, ki

razmnožujejo in prodajajo knjževne ali umetniške proizvode« (Ušeničnik 1926: 44).

23 Socialne razmere tega časa so opisovali M. Brezigar (1918), K. Capuder (1919), A. Melik (1921),

Fr. Erjavec (1925, 1926), A. Ušeničnik (1926) in A. Gosar (1926).

24 Zaostanek

Z

v produktivnosti

pr

slov

slo enskega

v

kmetijstva

kmetijstv je bil viden iz mednarodne

mednar

primerjave:

primerjav slov

slo en-

ven-

ski pridelek pšenice na ha je bil okrog 9q (Avstrija 12q, Nemčija 21q, Danska 30q), rži 8q (Avstrija 12q, Nemčija 18q, Danska 22q), krompirja pa 70q (Avstrija 117q, Nemčija 138q, Danska 170q), cf.

Brezigar (1918), v Ušeničnik (1926: 48).

85

Okrog leta 1925 so med okrog 140.000 do 150.000 kmečkimi gospodarji

namreč prevladovali bajtarji (do 5 ha) in drobni, mali kmetje (do 10 ha), saj je imelo

okrog 57% kmetij le do 5 ha, tri četrtine pa do 10 ha zemlje. Velikost kmečke družine

je bila tedaj povprečno 5 oseb, štelo pa se je, da kmetija komajda preživi, če premore

vsaj 1 ha zemlje na osebo. Med četrtino srednje velikih kmetij (od 10 do 20 ha) je bilo

le malo takih, ki bi lahko z gozdarstvom nadomestile izpade nezanesljivih kmečkih

dohodkov, ob čemer je bilo » število velikih kmetij malenkostno« (dober odstotek, cf.

ibid, 31; podrobnosti glej tudi v Tabeli x).

Tabela x: Struktura kmečkih gospodarstev po velikosti, okrog leta 1925

Tip kmetije

Število

Odstotek

Kumulativa

Bajtarske (do 5 ha)

81.600

57,0

do 0.5 ha

19.600

13,7

0.5 - 1 ha

14.600

10,2

1 - 2 ha

18.400

12,8

2 - 5 ha

29.000

20,2

Male ( 5 - 10 ha)

25.000

17,5

57,0

Srednje (10 - 50 ha)

34.900

24,4

74,4

10 - 20 ha

24.000

20 - 50 ha

10.900

Velike (nad 50 ha)

1.760

1,2

98,8

50 - 100 ha

1.200

nad 100 ha

560

Skupaj

143.260

100,0

100,0

Vir: prirejeno po Ušeničnik (1926: 46)

Tudi živinoreja, ki je sicer pritegovala pridelke z 2/3 slovenske rodovitne zem-

lje25, je vidno nazadovala, tako da je bil sklep komentatorjev, presentljivo, naslednji:

» Rešitev Slovenije more biti le industrija. Izmed industrijskih strok so že precej razvite:

tekstilna, usnjarska, lesna, gradbena, papirna, kemična« (ibid, 32), razvijali pa naj bi se

še bolj elektrokemične in elektrometalurgične predelovalne industrije (ibid, 33).

Sama industrija je bila okrog leta 192526 prej drobna kot velika, upoštevaje me-

rila tedanje nemške statistike, kjer so mali industrijski obrati šteli do 50 ljudi, veliki pa

25 »Tudi

»T

za živinorejo

živinor

Slo

S v

lo enija

v

nima tistih pogojev kakor drugi deli države.

žav Ima

I

pa precej

pr

premoga

pr

(...) in vodnih sil (...), kar je ugoden pogoj za razvoj industrije. Za trgovino je velika nesreča, da nima Slovenija ne Trsta ne na Reko svobodnega dohoda do morja.« (Ušenišnik 1926:31).

26 cf. »S

cf

lo

. »S v

lo enec«, 30. avg. 1925, št. 195, v U

v

šeničnik (1926:49).

enec«, 30. avg. 1925, št. 195, v U

86

nad 50 ljudi. V slovenski industriji je, ki je tedaj zaposlovala približno slabo petino od

okrog 330.000 delovno aktivnega prebivalstva, torej okrog 66.000 ljudi, je v 165 ve-

likih obratih delalo več kot polovica tega delavstva, dobrih 38.000 ljudi (podrobnosti

v Prilogi 2??). Ostali obrtni in industrijski delavci (slabih 20.000) so delali v manjših

delavnicah in obratih.

Stanje okrog 1931

Desetletje pred drugo svetovno vojno, okrog 1931, je na ozemlju »tedanje«

Slovenije (po l. 1938 imenovanem Dravska banovina), bivalo približno 1,1 milijona

prebivalcev (na ozemlju »sedanje« Slovenije je po oceni bivalo okrog 1, 4 milijona

ljudi27). Izven kmetijstva se je živelo največ od obrtnega dela in drobne industrije.

Kmetijstvo je še močno prevladovalo, saj je imela dežela še vedno okrog 60% odsto-

tkov kmečkega prebivalstva. Ta dokaj visok delež zaposlenih v kmetijstvu se pokaže

pri obeh tedaj še običajnih načinih statusnega preštevanja ljudi: ali upoštevaje vse pre-

bivalstvo (aktivno in vzdrževano skupaj, pri čemer se je status vzdrževalca kar pripisal

vzdrževanim osebam), ali pa le delovno aktivno prebivalstvo (Tabela 2).

Tabela 2: Poklicna struktura prebivalcev in aktivnih oseb v Dravski banovini,

po ljudskem štetju 1931, na dva načina štetja (v odstotkih)

»Poklicne« skupine

Zaposleni Zaposleni »Poklicne« skupine

vsega prebivalstva

&

(delovno

zaposlenih

vzdrževani aktivni)

Kmetijstvo

60.6

60.6

Kmetijstvo

Rudarstvo

2.4

-

Industrija-obrt

19.8

21.1

Industrija in obrt

Kovinska

3.7

Žaga (lesna)

3.4

Drugo

12.7

Drugo (terciar)

17.2

18.3

»Storitve«

Promet

4.0

-

Trgovina, kredit

2.9

5.7

Trgovina, promet, kredit

Javne službe

4.6

4.9

Javne službe, svobodnjaki,

vojska

27 Vir: Popis 1931. Tedanje ozemlje je bilo zoženo glede na današnje, sa je bilo brez Slovenskega

primorja; na celotnem »današnjem« ozemlju pa je tedaj skupaj živelo okrog 1,4 milijona prebivalcev

(ocena Ž. Šifrerja, 1963); torej je okrog 0,33 milijona ljudi živelo v politično nasilno ‘odtujenih’ slovenskih pokrajinah, v Istri, na Primorskem, na Krasu in na Notranjskem, ki so od končane 1. sv. vojne (1921, Rappalska pogodba) do 1945 večinoma spadale pod Mussolinijevo Italijo.

87

Drugi storitv. poklici 6.1

7.7

Drugi poklici (rentniki,

upokojenci, dninarji)

SKUPAJ v %

100.0

100.0

Oseb (v milijon)

1.10

0.33

Viri:

1 (1) Gospodarska struktura Slovenije v luči poklicne statistike in delavskega zavarovanja, Ljubljana 1939. Izdelal Geografski institut na Univerzi kralja Aleksandra v Ljubljani, izdal Socialno ekonomski institut v Ljubljani, Zbirka študij št. 5 (predgovor A. Melik, študije opravili S. Ilešič, M. Vardjan, D. Sbrizaj, J. Muzlovič, K. Tomšič, V.

Potisek, C. Malovrh, V. Finžgar).

2 (2) Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31 marta 1931 godine, Knjiga IV (Prisutno stanovništvo po glavnom zanimanju), Sarajevo 1940.

Če se pomaknemo približno desetletje dalje od popisa 1931, je slika poklic-

ne strukture naslednja. Pred drugo svetovno vojno je samostojnih, pravih, čeprav

drobnolastniških kmečkih prebivalcev (malih gruntarjev s parcelno lastnino), ki delajo

le za svoj račun, še okrog 50% vsega aktivnega prebivalstva, torej je bilo v celotnem

kmečkem prebivalstvu še precej brezlastniškega, najemnega kmetskega delavstva (glej

B. Grafenauer (1987) [orig. Slovenski zbornik 1945], str. 194), t. j. raznih kočarjev,

pa kajžarjev in bajtarjev brez vsega, kvečjemu z ohišnico. Ti in njihovi potomci so kot

polproletarci lahko resno upali na zaslužek le kot dninarji, za kakšen družbeni vzpon

izven kmetijstva, v industrijskih in terciarnih poklicih, pa so potrebovali opravljene

šole ali korenito geografsko mobilnost (migracijami) - saj česa otipljivejšega kot lastne

pameti ali poguma za lasten vzpon niso premogli.

Dalje, izhodiščni podatek, da je v začetku tridesetih okrog 6/10 prebivalstva

živelo od kmetijstva28, je poveden za globalni opis premika na slovenskem trgu dela

v drugi polovici 20. stoletju. Pred drugo svetovno vojno je bilo dejansko zaposlenih

z delovnim razmerjem izven kmetijstva le okrog 100.000 ljudi (cf. Križanič, v Bo-

rak & Lazarević 1996: 39), t.j. 33% vseh aktivnih oseb, kmetov in najetih kmečkih

delavcev pa je bilo skupaj največ 230.000 oseb, t. j. 77%29. Odtod dobimo, da je bila

desetletje pred drugo svetovno vojno stopnja delovne participacije (v vsem prebival-

28 Pred drugo svetovno vojno je samostojnih, pravih, čeprav drobnolastniških kmečkih prebivalcev

(gruntarjev s parcelno lastnino), ki delajo le za svoj račun, okrog 50% vsega prebivalstva, torej je bilo v celotnem kmečkem prebivalstvu okrog četrtine (15% / 60% = .025) najemnega kmetskega delavstva,

(ibid. 194), t. j. raznih kočarjev, kajžarjev in bajtarjev; ti in njihovi potomci so lahko upali na družbeni vzpon le preko opravljenih šol in zaposlovanja v industrijskih poklicih.

29 Stopnja

S

participacije v vsem prebiv

pr

alstvu

ebiv

odraža razmerje med delovno

delo

aktivnim prebiv

pr

alstv

ebiv

om

alstv

in vsem delovno sposobnim (POPRAVI!!) prebivalstvom; grobi izračun torej da: (0.10+.23)/1.10 =

0.33/1.10 ~ 30%. Do 1950 se je zaposlenost potrojila (vseh delovno aktivnih na okrog 750.000 oseb).

Do okrog leta 2000 se je število delovno aktivnih dvignilo na približno 1 milijon, tovrstna stopnja

delovne participacije je danes okrog 50 odstotkov (v Sloveniji je 2 milijona prebivalcev, od tega je približno milijon delovno aktivnih).

88

stvu) približno 30 odstotkov (330/1.100), z daleč prevladujočim kmetstvom, danes pa

je okrog 50 odstotkov, a kmetov med njimi je le še za vzorec.

Oba časovna drobca nam ponujata naslednjo sliko poklicne dinamike med

obema vojnama (tabela 3)

Tabela 3: Poklicna struktura slovenske delovne sile v letih 1931, okrog 1940 (v %)

Zaposleni v

19311

okrog 19402

primarnih (kmetijskih) poklicih

61

50

sekundarnih (obrtnoindustrijskih) poklicih

21

terciarnih (javnih in prostih) poklicih

18

Skupaj

100

100

Vir: 1 Šifrer (1963); 2 Grafenauer (1945)

Regionalne razlike v medvojni Sloveniji

Tedanje slovensko povprečje ne govori o notranjih regionalnih razlikah, ki so

postale ponekod vzvod, drugod pa breme kasnejšega lokalnega razvoja. Severovzhod Slo-

venije je bil pretežno kmečki, večina vasi je imela preko 90 odstotkov kmečkega prebival-

stva (Melik et al 1939). Predeli izven prometnih poti so imeli tudi v osrednji Sloveniji

nadpovprečni delež prebivalstva v agraru, od 70 do 80 odstotokov. V zapadnem alpskem

in kraškem svetu sta predvsem lesarska in žagarska obrt zniževali delež kmetov na dobro

povprečje (60 do 70 odstotkov). Podpovprečni delež v agraru pa je imela le malo bolj izrazi-

ta industrijskoobrtna Gorenjska: vsa naselja Gorenjske, razen Kamniškega, Domžalskega,

Kranjskega, Sorškega polja ter Selške in Poljanske doline, kjer je bilo kmečkega prebival-

stva med 50 do 70 odstotki, so imela manj kot 50 odstotkov kmetov.

Industrijsko-obrtnega prebivalstva (brez rudarstva, ki tedaj veže nase 2.4

odstotka vsega prebivalstva) je bilo torej v Dravski banovini slabih 20 odstotkov. Jedro

industrije je bilo na Gorenjskem (od 50 do 80 odstotokov po tedanjih gorenjskih

občinah). Ljubljana je imela prej drobno obrt kot pa industrijo (edina tovarna z več kot

500 zaposlenimi je bila Tobačna tovarna, ukinjena leta 2004); samo Vič in Šmartno

sta imela več kot 50 odstotkov industrijsko zaposlenega (in analognega vzdrževanega)

prebivalstva. Na vzhodu Slovenije je bil zares industrijski edinole Maribor.

Od žagarstva in lesne industrije je v Sloveniji živelo 3.4 odstotkov vsega pre-

bivalstva ali 17 odstotkov vsega industrijsko-obrtnega prebivalstva ( ibid. 25). V kovin-

ski industriji je bilo 3.7 odstotkov vsega prebivalstva: najmočnejši kraji so bili Jesenice,

Ljubljana, Celje in Maribor. Tekstilna industrija je od konca prve svetovne vojne dalje

89

hitro rastla, v letu 1931 je prehranjevala 0.7 odstotka ljudi (v občini Stražišče preko

45 odstotkov). Za tekstilno industrijo je bilo značilno, da aktivni lahko vzdržujejo

najmanj neaktivnih ljudi, v primerjavi z drugimi industrijami. To pomeni, da so bile

plače nizke in da so bili v njej zaposleni pretežno mladi.

Od prometa je živelo 4 odstotka vseh ljudi, od tega so železničarji predstavljali

tri četrtine. V ostalih »storitvenih dejavnosti«, če se izrazimo preuranjeno moderno za

tedanji čas, je bilo zaposlenih preostalih dobrih 17 odstotkov aktivnega prebivalstva.

Tudi urbaniziranih lokacij, tj. občin z 20 do 35 odstotoki kmečkega prebival-

stva, je bilo malo30. Na vzhodu in jugovzhodu Slovenije so zelo redke: to so kvečjemu

mesta in trgi, z upravno funkcijo, obrtjo ali industrijo, denimo občine blizu Celja

in Maribora. Zelo malo je bilo kmečkega prebivalstva v Ljubljani, v ožjem Celju, na

mariborskem desnem bregu, pa v manjših mestih. Najmanj, pod 10 odstotkov, jih je

v bilo jeseniškem industrijskem območju in trboveljskih revirjih.

Glede dometa blagovnih trgov tedanjih podjetij morda le tole: okrog 1918 je

sicer pisal Brezigar, da bi si morali prizadevati »za pospeševanje zunanje trgovine, ki je

dotedaj Slovenci naj ne bi niti poznali« (cf. Brezigar, v Lazarević 1996: 98), kar pome-

ni, da izvoza oziroma zunanje trgovine ni bilo (kaj dosti). Še v tridesetih letih je bila v

slovenskem gospodarstvu najmočneje prisotna značilna obrtna proizvodnja za lokalne

trge, saj so med industrijskimi podjetji prevladovale drobne osebne firme z omejenim

jamstvom (85% vseh, v Kresal 1994: 9). K počasni industrializaciji je med drugim

prispeval predvsem zastoj v nezmožnosti konsolidiranja nacionalnega finančnega sek-

torja, t.j. odpor številnih zadružnih finančnih zvez do združevanja, saj njihova vodstva

niso hotela opustiti svoje drobne moči ter položajev in se strniti v močnejšo naciona-

lno banko (ibid. 103); podobno je danes, le da na višji ravni. Brez močne finančne

zaslombe gospodarstva pa ni bil možen resen prodor v tujino31. Svoje je morda pri tem

odigrala tudi provincialna mentaliteta, strah najodmevnejših predstavnikov lokalnega

razumništva pred velekapitalom in krizami liberalnega kapitalizma; zato se je v javnos-

ti dajalo prednost tradicionalnim (cehovskim) mikrokorporacijskim dogovorom pred

odprtim trgom (Norčič 1996: 199).

Skratka, niti industrije niti mednarodne menjave v obdobju med obema vojna-

ma ni veliko. To terja določen premislek.

30 P

r

P ed

r pr

ed vo

v sv

o eto

sv vno

eto

v

vno ojno,

v

vključene

ojno,

so

vključene P

so rimorska,

P

G

rimorska, oriška

G

in

oriška K

in or

K oška,

or

je

oška, »V

je mestih

»V

...

mestih živ

... elo

živ

20%

elo

vseh prebivalcev na Slovenskem.« cf. B. Grafenauer 1987 (orig. Slovenski zbornik 1945); str. 194.

31 Dve

Dv observaciji:

v

»Finančna

»F

moč bančnega sektorja je bila v prvi polovici

polo

1930-tih let več

v kot pre-

pre-

polovljena« (Šiblar 1996: 212), pa »V resnici je šlo za (v zadnjem desetletju pred. 2. sv. vojno, op. A.

K.) za kontrakcijo bančništva« (ibid. 210).

90

Začetna stoletna primerjava sestave in dinamike v poklicni strukturi slovenske-

ga (aktivnega) prebivalstva odraža relativno »plitvost« in, če se izrazimo s sodobno ter-

minologijo konvergenčne teorije razvoja, »nemodernost« tedanjega trga dela. Malo je

bilo zaposlenih, veliko pa vzdrževanih in pomagajočih družinskih članov. Kaže tudi na

relativno nizko začetno socioekonomsko in tehnološko strukturo zamudniškega, pol-

perifernega slovenskega gospodarstva, v primerjavi z drugimi industrijskimi deželami

in državami tedanje srednje in zahodne Evrope (prim. Novak 1996: 25).

Na drugi strani pa primerjava ne razkrije nasprotnega - relativno ugodnega

stanja Dravske banovine in njenih primerjalnih prednosti v okviru Kraljevine Jugo-

slavije. Sem lahko štejemo: trajno avstroogrsko dediščino relativno dobro urejenih

javnih financ in državne regulacije (Fabjančič 1996: 83-84), še kar urejeno prometno

infrastrukturo, pa obsežne osnovnošolske in srednješolske mreže (pismenost, razpros-

tranjenost osnovne izobrazbe, zasidrano poklicno šolstvo). To nakazuje na relativno

višjo kakovost človeških virov za modernizacijo gospodarstva, za potencialni vzpon

industrializacije, še zlasti ob upoštevanju razvite tradicionalne domače in uradne obrti,

za kasnejši vzpon v Titovi Jugoslaviji.

Slovenska povojna poklicna struktura, od 1945 do 1991

Opisano socioekonomsko predvojno izhodišče Slovenije ima nedvomno

določene posledice za kasnejši, povojni družbeni razvoj, za kasnejša razmerja v planski

družbeni delitve dela v tim. Titovi Jugoslaviji, tj. za specifičnosti slovenske panožne in

poklicne strukture v primerjavi z drugimi deli sprva močno centralno komunistične,

proti koncu pa že deloma decentralizirane socialistične države.

Razvoj po 2. svetovni vojni sprva poteka kot intenzivna industrijalizacija cen-

tralnoplanskega tipa (1945-1952), z osrednjo vlogo najožjega vrha komunistične

oblasti. Po letu 1952 pride do popuščanja centralno usmerjanega gospodarskega raz-

voja. Decentralizacija političnega odločanja za njim največkrat zaostaja, saj se uvel-

javlja le občasno, izsiljeno, z »nekakšnimi modeli demokratizacije« družbe, ki sledijo

neuspešnim obdobjem povečane represije. Te sistemske »cikluse«, v katerih se politične

zmrzali stopijo v politične odjuge, so najbolj narekovale frakcijske borbe v političnem

vrhu partijske države, zlasti okoli vedno sporne vloge trga, cen in naraščajoče avtonomi-

je gospodarskih subjektov ter lokalnih vodstev. Velja še dodati, da demokratična raz-

vojna linija personalno spotoma ni jasno razvidna in ubesedena, tudi zato ne, ker so jo

največkrat udejanjali taisti ljudje, ki so pred tem uvajali represijo (glej Saksida 2004).

Poleg tržnih pritiskov so večjo decentralizacijo federacije narekovale tudi divergentne

retorike nacionalnih elit in njihovih interesov32.

32 Saksida

S

(ibid.) meni, da so - razen

raz v Jugoslaviji

J

(in Slo

S v

lo eniji),

v

kjer so razvojne

razv

cikluse zanamov

zanamo ala

v

nihanja med represijo in demokratizacijo, t. j. sile med politično državo in trgom - razvojne cikluse v ostalih državah, ki so spadale v vplivno sfero Sovjetske zveze, zanamovala drugačna nihanja, nihanja med ideologizacijo in tehnokratizacija, tako da se je tam avtoriteta v glavnem selila od ožje partijske politike k državni birokraciji in nazaj.

91

Skokovito spreminjanje gospodarskega in političnega okolja v povojni Sloveni-

ji je navrglo razne nove organizacijske forme, nove gospodarske enote, nova delovna

mesta. Statistika to spreminjanje nacionalnih agregatov beleži kot izredno dinamiko v

strukturnih, organizacijskih in statusnopozicijskih statistikah. Zametki modernizacije

so bili vseskozi oprti tudi na obrt in drobno industrijo. To kažejo številke: po 2. svetov-

ni vojni obrtni način dela na Slovenskem, kljub spremembi režima, ni zamrl, saj je bilo

od 1956 do 1990 v obrti stalno zaposlenih okrog 50.000 ljudi (Matjašič 2002). Zlasti

v šestdesetih in nato še močneje v sedemdesetih letih je prišlo do znatne revitalizacije

drobnogospodarske tradicije. Tedaj je samostojna osebna obrt dobila priložnost, da se

kooperantsko pripoji na nova, večja, izvozno usmerjena industrijska podjetja, to so

bile npr. železarne, luka Koper, ISKRA, Tomos, Gorenje, IMV, TAM, pa številne grad-

bene in lesne firme, kasneje tudi Lek in Krka. Ker pa je bila slovenska industrija kljub

večanju svojega izvoza, kar je temeljito spremenilo njene blagovne trge, v bistvu še

vedno le napol odprta tujim vplivom, lahko govorimo o umetno vzdrževanem sožitju

delovno intenzivne veleindustrije in obrtne tradicije. Namreč, razkorak med tujimi

in domačimi tržišči je ohranjala planska politika dvojnih cen (notranje višje, zunanje

nižje), zaščitnih carin, deviznih restrikcij in progresivne davčne politike. Morebitna

akumulacija se je od podjetij prelivala v banke in v državni proračun, kjer se je razpore-

jala zelo po svoje, delovnim organizacijam pa je bila omogočena pretežno numerična

ne pa kapitalska fleksibilnost. Zato je kljub vse tesnejšemu stiku z modernejšim tržnim

okoljem slovenska industrija lahko znotraj sebe zavlačevala s tehnološko modernizaci-

jo, na svojem obrobju pa ohranjala v funkciji tradicionalen tip majhnega, drobnega

podjetništva, tako značilnega za slovensko mestno in primestno gospodarsko pol-

preteklost. Večji obrtniki se od neke velikosti dalje niso smeli razvijati.

Skratka, zunanje spremembe, ki kažejo na dinamiko tedanjega pospešenega pri-

lagajanja gospodarstva na mednarodno delitev dela, so bile znatne. Morda se to še bolj

kot v spremenjeni panožni strukturi podjetij, ki nam v glavnem pove, kako se na novo

okolje in na nove priložnosti prilagajajo tržne organizacije, razpoznava v korenitih

spremembah poklicne strukture, nastale okrog novih razvojnih centrov, novih trgov,

novih tehnologij - in »njihovih« delovnih mest33. Nominalne spremembe v poklicni

strukturi in njeni dinamiki, ki kažejo, kako so se po organizacijah razmestili in prila-

godili ljudje, so bile skorajda neverjetne, še zlasti upoštevaje tako kratek čas - borih 60

let. Že dvoje ključnih podatkov nam to dobro pokaže:

› kmečko prebivalstvo se je do leta 1991 skrčilo za šestkrat, na zgolj desetino

aktivnega prebivalstva (upoštevaje tudi kmečko delo kot dopolnilno

dejavnost na mešanih kmečkih gospodarstvih pa nekaj manj, tja na okrog

20%);

33 P

o

P letu

o

1958

letu

je

1958 te

je spr

te emembe

spr

spr

emembe emljal

spr

tudi

emljal

institucionalni

tudi

razv

institucionalni

oj

razv šolstv

oj

a,

šolstv ki

a, se

ki je

se z

je r

z eformo

r

pr

eformo ecej

pr

odprlo za povečan vpis in za lažje vertikalno prehajanje med smerni in stopnjami izobraževanja (Ga-

brič 2000).

92

› število vodstvenih pozicij, ki kaže na večjo vertikalno organizacijsko

preurejanje, se je v Sloveniji v slabem desetletju, od leta 1970 do leta 1980,

zaradi uvedene korenite decentralizacije tržnega in drugih oblik (samo)upravl-

janja in odločanja, kar podvojilo34.

Ta hiter prehod v industrializacijo, ki mu botrujejo povečan obseg proizvod-

nje, čezmejne menjave, razmah trgovanja in povečan avtonomni nadzor poslovanja,

ponazorja že grobo podano sprememba poklicne strukture glede na vsebino delovnih

mest (Tabela 2).

Tabela 2: Poklicna struktura slovenske delovne sile od 1971 do 1991 (v %)

»Poklicni« sektor

1931

1971

1981

1991

2002

Kmetijski poklici

60.6

25.6

12.7

11.1

3.1

Industrijski poklici

21.1

32.6

29.8

27.3

Drugo (terciar)

18.3

40.4

55.5

57.8

Brezposelni

-

1.5

2.0

3.8

Skupaj

100

100

100

100

100

Vir: Popis 71, 81, 91 (sinhronizirana poklicna struktura, Kramberger 1993)

* Kot »poklic« zajeti tudi formalno brezzaposelni.

Od tridesetih do sedemdesetih se je delež zaposlenih v kmetijstvu več kot raz-

polovil, delež zaposlenih v terciarnih poklicih pa več kot podvojil, medtem ko se je

delež zaposlenih v industrijskih poklicih povečal za dobro polovico. Že na začetku

sedemdesetih Slovenija predstavlja pretežno storitveno družbo (kajti največji delež

aktivnih, t.j. 40.4%, predstavljajo zaposleni v terciaru). Tudi v sedemdesetih letih

je preminjanje poklicne strukture (strukture delovnih mest) še močno. O tem priča

(statistično) dejstvo, da se je v tem desetletju še enkrat prepolovil delež kmečko zapos-

lenega prebivalstva (prej je bilo za razpolovitev tega deleža potrebnih 30 let). Kasneje,

v osemdesetih, so se akumulirane strukturne spremembe poklicev predvsem statusno

in institucionalno konsolidirale in se artikulirale v politične zahteve po spremembah.

Statusni razteg sfere dela so potrdili rezultati raziskave o podobnosti 616

številčnejših poklicev v slovenskem gospodarstvu leta 1986 ((Kramberger 1989), v ka-

teri je bil vsak poklic opisan glede na povprečne osebne lastnosti zaposlenih (spol, sta-

rost, izobrazba, izkušnje, usposobljenost itn. - 10 spremenljivk) in glede na povprečne

značilnosti delovnih mest (delovne razmere, delovni čas, nagrajevanje po delu, ipd.

- 21 spremenljivk). Med možnimi je bil najbolj veljavna naslednja tipologijo, ki je

razkrila pet relativno homogenih skupinh poklicev. Prvič, od ostalih štirih skupin se je

34 Od

O okrog

okr 10.000 na 20.000 delovnih

delo

mest, ali iz 1% na 2% aktivnega prebiv

pr

alstv

ebiv

a

alstv (vir: popisa

prebivalstva 1971, 1981).

93

z zelo dobrim statusom in delovnimi pogoji zaposlenih razlikoval segment zdravniških

in prometno-prevozniških poklicev (10 poklicev skupaj). V drugo skupino so se vmes-

tili direktoraki, vodstveni in profesionalni poklici (80 poklicev). V tretjem segmentu

so se združili vodilni menedžerski poklici srednjega ranga, t.j. preddelavci, delovodje,

obratovodje, šefi ipd., v njem se je, presenetljivo, nahajal nadpovprečni delež žensk

(157 poklicev). Predzadnjo skupino so tvorili industrijski, dokaj moško obarvani kval-

ificirani poklici, z nižjo povprečno izobrazbo, statusom in delovnimi pogoji zapos-

lenih (160 poklicev). Na dnu so se znašli proletarski, dokaj žensko obarvani poklici, z

najnižjo povprečno izobrazbo, plačo in delovnim statusom (195 poklicev).

Naj strnemo. Prehod večine slovenskega kmečkega prebivalstva v industrijo

ter v ostale ne-agrarne sektorje gospodarstva je, skupaj z »naročenim« imigracijskim

tokom veščinsko neusposobljene delovne sile iz drugih delov Jugoslavije v sedemdesetih,

povzročil izjemno horizontalno in vertikalno delovno ter statusno mobilnost ljudi. Naziv

po končani šoli človeku ni mogel več jamčiti doživljenjskega poklica, strukturne zapos-

litvene priložnosti so se preveč spreminjale. Razveza izobrazbenih in poklicnih tokov pa

je znamenje oživitve trgov dela in je vedno ter povsod napoved pospešene družbene spre-

membe. V tem petnajstletnem obdobju se je oblikovala fleksibilna, industrijskemu ciklu

bolj prilagojena, tudi hierarhično ojačana poklicna struktura slovenskega gospodarstva,

z že močno razčlenjenim terciarnim sektorjem. A naj kljub temu poudarimo naslednje:

čeprav se je že v osemdesetih kar 6/10 slovenske proizvodnje izvažalo in je do obnove

znanja prihajalo s sprotnimi prilivi novih, vse bolj šolanih generacij v aktivno prebival-

stvo, pa nove razmere še niso mogle slovenskim podjetjem in trgom dela povsem odvzeti

tipičnih, tradicionalnih potez, povezanih s poprejšnjo lokalno obarvano dediščino rabe

človeških potencialov35, razvidno na primer tudi iz:

› visoke stopnje neurbane poselitve (polovica ljudi biva an podeželju),

› nizke časovnostroškovne distance ljudi od doma do zaposlitve,

› nizke pripravljenosti ljudi za večjo geografsko zaposlitveno mobilnost,

35 V zaledju številnih (statističnih) sprememb so se nahajale številne inercije, med njimi tudi inercija v kakovosti razpoložljivega znanja slovenske delovne sile. Šestdeset let (1930-1990), gre torej največ za tri temeljno različne generacije odraslih, je v bistvu prekratka doba, da bi - kljub vsem političnim idejam in zunanjim ekonomsko-tehnološkim pritiskom – lahko povsem izginili tradicionalni načini

učenja, dela, zaposlovanja, tvorjenja kariernih motivacij in izkustvenega prenašanja znanja. Ljudje so v tako kratkem obdobju preko prednikov, sorodnikov, prijateljev, učiteljev, sodelavcev in še drugače (ste-reotipi, mentalitete) še vedno tesno povezani s prejšnjimi generacijami, torej z izhodiščnim dometom vrednot, znanja in delovnih veščin glavnine ljudi. Še pozno v socializem so se razvojna gibanja tvorno navdihovala v lokalnem drobnem gospodarstvu, dopolnjenim s polkmečkim gospodarjenjem.

94

› popoldanskega kmetovanja36,

› močnih lokalizmov in regionalizmov,

› počasnega dviganje splošnega izobrazbenega profila aktivnega prebivalstva,

› razhajanja med interno in formalno priznanim komptenčnim profilom

zaposlenih,

› trdoživosti (predvojne) korporativne, še ne zares individualizirane logike

razvoja.

Ta dediščina se je pričela hitreje umikati šele v devetdesetih, ko je padla

prejšnja visoka politična zaščita sistema, družbe, organizacij, trga in ljudi (politični,

ekonomski, socialni paternalizem korporativnega kova). Pričela jo je nadomeščati

nova, iniciativi in spontanosti bolj naklonjena pluralna sistemska regulacija (politična

in tržna tekmovalnost).

Razvojni vzpon Slovenije v okviru Titove Jugoslavije, dileme

Slovenija je v obdobju 1967-1980 na področju poklicnih sprememb vpelja-

la predvsem močnejšo kontrolno strukturo v delovnem procesu (vzpon avtonomije

menedžmenta). V smislu razvojnega namena Benigerjevih »kontrolnih inovacij« (glej

Beniger 1986) je takšno hierarhično raztegovanje sfere dela znamenje ne le večje difer-

enciacije dela, ampak predvsem posledica širjenja obsega tržnega gospodarstva.

Obdobje naglega prirejanja slovenskega gospodarstva in aktivnega prebival-

stva na bolj dinamično menjalno ekonomijo se lažje razume, če prikažemo še razvojne

priložnosti Slovenije v Jugoslaviji. Odprle so se zlasti zaradi relativnega zaostajanje in-

stitucionalnih in človeških virov celotne države za Slovenijo. Čeprav je zaradi različnih

popisnih metodologij naslednja primerjava nekoliko okrnjena, lahko z veliko goto-

vostjo trdimo, da je Jugoslavija kot celota dosegla podobno poklicno strukturo, kot

jo je imela Slovenija že leta 1931, šele trideset let kasneje, okrog leta 1961 (Tabela 3).

To pomeni vsaj tridesetletni (nelinearni) razvojni zaostanek skupne države za njeno

najbolj dinamično regijo, Slovenijo. To razvojno vrzel je Slovenija izkoristila za lasten

gospodarski vzpon.

36 Na

N primer,

primer kmetje, ki so se množično zaposlov

zaposlo ali

v izven

izv agrara, v vsebinskem smislu niso mogli

toliko prispevati k navidez visokemu profilu dopoldanskega “poklicnega kapitala”, kakor ga sugerirajo relativno visoke, a suhe številke o delovnih mestih, kot pa bi lahko, če bi industrijski razvoj trajal dlje časa in bolj postopno. Denimo, ob nekmetijskem delu so številni polkmetje le morali ostajali tudi

gospodarji na svojih mešanih gospodarstvih; zato so v času večjih sezonskih del začasno opuščali delo v tovarnah (s tihim pristankom ali celo dovoljenji delovodij, zdravnikov - ali pa brez njih).

95

Tabela 3: Sektorska struktura jugoslovanske delovne sile od 1953 do 1971 (v %)

»Poklicni« sektor

YU 1953

YU 1961

YU 1971

Slovenija

1931

Kmetijstvo (primar)

71.4

61.0

48.9

60.6

Industrija (sekundar)

17.2

23.9

29.6

21.1

Drugo (terciar)*

11.3

15.1

21.5

18.3

Skupaj

100

100

100

100

Vir: Statistični godišnjak Jugoslavije 1967 (str 84), 1975 (str. 102)

* V terciaru niso šteti “zaposleni v neproduktivnih dejavnostih” državnih storitev

Slovenija (slovensko gospodarstvo in del politike) se je tej strukturni priložnosti,

povečanemu obsegu zunanje menjave (sem lahko štejemo tudi nekdanjo Jugoslavijo),

naglo prilagodila, najintenzivneje nekako v obdobju od 1967 do 1975. leta. Na razne

načine je uvajala Jugoslaviji komplementarno sektorsko, panožno in poklicno struk-

turo in dinamiko37. Uveljavila jih je lahko že zaradi svojih podedovanih socioekonom-

skih komparativnih prednosti, zlasti z že doseženo trgovinsko premočjo predeloval-

nih nad ekstraktivnimi panogami, hitrejšim obratom denarja v gospodarstvu, kar je

botrovalo nastanku medrepubliškega trga finančnega kapitala. V sorazmerno kratkem

času je uspelo Sloveniji vzpostaviti z jugoslovanskim trgom, na katerem je potekalo od

40 do 80 odstotkov vse zunanje trgovinske menjave Slovenije, dominantna razmerja

primarne menjave.

Za razumevanje visoke poklicne dinamike v Sloveniji v tem času je pomembno

opozoriti na specifično sprostitev trga dela, v primerjavi z ostalimi predeli Jugoslavije,

še bolj pa v primerjavi z drugimi državam za železno zaveso. Zaradi ciklične narave

gospodarske rasti vse bolj tržnega (slovenskega in jugoslovanskega) socialističnega

gospodarstva (Bajt) je zgolj v Sloveniji prišlo tudi do ustreznega nihanja števila za-

poslenih v različnih panogah slovenske industrije v obdobju od 1953 dalje. Zara-

di političnih omejitev trga (nihanja cen) se večja prožnost slovenskega trga dela ni

kazala v zaslužkovni prožnosti (ta bi bila razvidna v prožnosti konsumpcijskih ali

produkcijskih plač, do česar pa praviloma ni prišlo!), ampak s strukturno zaposlitveno

prožnostjo38. Zaposlenost v konjunkturnih poklicnih skupinah je tako rastla in padala

dokaj usklajeno glede na gospodarsko rast, glede na obseg in vsebino (ne)recesijskih

gospodarskih aktivnosti. Empirične analize avtonomne zaposlenosti in prožnosti za-

poslovanja, ki jih je opravil Mencinger (1993), so pokazale, da je Slovenija edina med

37 Ta proces večsektorske informatizacije bi Katz imenoval »prodor uradnikov« (ang. »white-collar-

ization«).

38 Začasna kompenzacija dohodkovne neelastičnosti je bila verjetno ugodnejša kreditna ponudba v

državi.

96

vsemi nekdanjimi jugoslovanskimi republikami premogla na nihajočo gospodarsko

aktivnost odzivni trg dela v obe smeri (ponudbena prožnost, povpraševalna prožnost).

Znatne strukturne spremembe zaradi tedanje sproščene tržne alokaciji delovne sile

med sektorji, panogami in poklici se zatem ohranjajo pozno v osemdeseta leta.

Mnenja in stališča komentatorjev o »pravem« značaju pospešene družbene in

gospodarske dinamike v Sloveniji po letu 1965 so bila že spotoma in so še danes

globoko protislovna39. Dileme so v bistvu vprašanje, ali je Slovenija v tem času več

zgubila kot pridobila. Zaradi očitnih nasprotij med relativno ekonomsko prosperiteto

Slovenije na eni strani in mnogimi represivnimi ukrepi, ki so jo kljub vsemu še ve-

dno spremljali, na drugi strani40, so dosežke stalno najedali dvomi, različni segmenti

javnosti in izobražene elite pa so imeli in še vedno imajo vsak svoje mnenje, razlage,

pripombe in pomisleke41. Morda vseeno lahko rečemo, da je tedanja družbena di-

namika, ki je v ekonomiji prinesla začasno zmago tekmovalnega nad komandnim

modelom upravljanja, sprožila osvežujoče nove osi razhajanj tudi v javni sferi, med

zagovorniki tradicionalnih partikularizmov in raznimi novimi univerzalizmi, ki se prej

niso pojavljale v javnih diskusijah. Tako je bila v osemdesetih verjetno prvikrat v slov-

enski zgodovini presekana tradicionalna politična delitev Slovenije na klerikalno in

bolj »liberalno« (alias anti-klerikalno) opcijo v širši javni razpravi42. In če ne drugega,

39 Posebno luciden, samosvoj pogled na uspešnost razvojnih koalicij v Sloveniji ima F. Drenovec (...) 40 Med represivnimi ukrepi so značilni naslednji posegi javnih politik tedanjega časa v (slovensko) »družbo«: nenačelno politično odpisovanje poslovnih dolgov slabim gospodarjem; odstranjevanje konkurenčnih, prezgo-dnjih »liberalcev« in »drugače mislečih« iz partijske politike in javne sfere; množična imigracija nekvalificiranih delavcev v Slovenijo, s tem v zvezi pa večkrat omenjana, a sporna trditev, da je to bil »neuspeh«, preiti že tedaj iz delovno ekstenzivnega v kapitalno intenzivnejši model gospodarskega razvoja; pogosta netržna prerazdeljevanja sredstev z vsiljeno davčno in cenovno politiko; prekomerno zadolževanje državnih

struktur za nejasne cilje; »tozdiranje« in »sozdiranje« na vseh področjih in ravneh; politična kontrola deviznega poslovanja; ukinjanje avtonomije šolskega polja z razvojno povsem napačnimi ukrepi, ki

so menda iz nuje uvedli poklicno bolj usmerjeno izobraževanje - vse tja do univerze; temu sta se v

80. pridružili še hiperinflacijska spirala in neposobnost civilnega uravnavanja razvojnih konflikotv ter mednacionalnih trenj.

41 Glavne razlike, poleg nazorskih, med javno zavzetimi intelektualci (karkoli že to pomeni na tem

prostoru!) potekajo morda tudi glede vprašanja, ali se je treba (tehnološkim in drugim) spremembam

prilagajati z dolgoročnimi ali pa bolj s kratkoročnimi ukrepi. Slovenija je sicer v tedanjem času sprožila zanimiv dolgoročni in strateški projekt »Slovenija 2000«, toda strategija le ne more sama in v celoti nadomestiti dnevnega odzivanja akterjev na pritiske. Celo znani avtorji zapadnega sveta menijo, da se tehnološko in drugače »podivjanemu« sodobnemu okolju tiste družbe in sistemi, ki premorejo močan

lasten instinkt za preživetje, prilagajajo le inkrementalno, vsakodnevno, bolj taktično kot pa zares strateško, s številnimi, tudi političnimi posegi za zaščito lastnih interesov in slabosti v času ogroženosti (prim. Sauvy 1953). Važen naj bi bil le skupni rezultat: da gospodarstvo kljub vsemu ohranja določeno elastičnost v prilagajanju na nove razmere (Stiglitz 1992).

42 Ta delitev je na Slovensko že od davnine dalje premeteno »uvažana« s strani tujih gospodarjev vsa-kokrat, ko se pričnejo kazati težnje lokalnih elit po večji lastni avtonomiji Le izjemoma in za kratek čas se ta stara oblastna strategija tujcev toliko spregleda, da se - pri sicer venomer sprtih nacionalnih frakcijah politike – med različnimi strujemi prebudi soroden narodnoobrambni duh (morda sta najbolj značilni novejši obdobji minimalne začasne »sprave«, konsolidacije lokalnih elit, začetni vojni leti 1941-1942, pa 1990-1992).

97

so nove osi razhajanj v tem zgoščenem času pričele odprto teči tudi znotraj liberalnih

struj, med raznimi laičnimi interpretacijami družbenega razvoja.

Končno, faktorska strukura proizvajanja, t.j. tehnološka, delovna, institucio-

nalna pa tudi siceršnji socialna in politična struktura slovenske družbe so bile očitno

dovolj globoke, kompleksne, obsorbcijsko dovzetne in prožne, da je slovensko gos-

podarstvo tudi po koreniti izgubi tretjine tržišč na začetku devetdesetih let, in kljub

divji ter kasneje spontani privatizaciji podjetij, še uspelo najti stik z zahtevnejšo struk-

turo povpraševanja na zahodnih trgih. To, pa še kaj bi se našlo, tudi nekaj pove o

preživetveni moči vitalnejšega dela tedanje družbe, morda tudi kaj o ugodnih pos-

ledicah dolgotrajnega ekonomskega vzpona po letu 1967 na kasnejše dogajanje.

A naj sklenemo to zaenkrat povsem nedorečeno samospraševanje z začudenjem.

Najbolj presenetljivo je to, da je prožnejši, prilagodljivejši del Slovenije nekako preživel

»svinčena leta« in celo prosperiral, kljub temu, da je – nasprotno kot v zahodnih

družbah - manj vitalni del te družbe okupiral vitalnejšega za dolga desetletja. Ker se

to ni zgodilo prvič v zgodovini te dežele, je le upati, da se je zadnjič - za toliko časa.

Rečeno še drugače: le kaj bi se zgodilo, če te notranje okupacije ne bi bilo.

Rekapitulacija poklicne spremembe v obobdju 1857 – 2002 (ocena, potrebno dopolniti)

»Poklicne domene

1857

1910

1931

1953

1961

1971

1981

1991

2002

Kmetijstvo (primar)

83

67

61

26

13

11

3

Industrija (sekundar)

6

13

21

33

30

27

26

Drugo (terciar)

11

20

18

41

56

62

71

Skupaj %

100

100

100

100

100

100

100

100

100

Skupaj n (v mio preb.)

98

V. Vsiljena poroka dveh regulacijskih

sfer

10. Plačna reforma javnega sektorja v Sloveniji

Posegi upravnega ministrstva na področje plač v javnem sektorju slovenske

države (obdobje 2000 – 2008) so bili stalno videti nekoliko robati. No, verjetno so

bili posledica zelo različnih razlogov in motivov. Če malo špekuliramo, so bili na eni

strani verjetno posledica želje po odpravljanje nesorazmerja plač med t. im. funkcio-

narji, ki zasedajo vodilne položaje v različnih javnih zavodih in upravnih organih,

na drugi pa veselja do uvajanje novega reda med ostalimi poklicnimi kategorijami

in stopnjami javnih uslužbencev. Je pa še tretja stran – močne poklicne skupine. To,

da si želi reda ljudstvo, je ena floskula, to pa, da bo nekdo odpravil nesorazmerja, ki

jih niti pojasniti ne zna, pa druga.

Pri urejanju funkcionarskih plač je po mojem prisotna predvsem jeza izvršilne

politike, ker so zatečene plače bežale vstran od glavne linije celotnega državno-

administrativnega sistema 'poveljevanja', zato si je oblast s prenovo želela tudi do-

brega plačnega signaliziranja upravni armadi o tem, kdo lahko ima najvišji, kdo nižji

in kdo najnižji položaj v državi upravi, pa seveda temu primerno plačo. Ne pa, da to

nekako avtonomno določajo funkcionarji organov in zavodov kar sami. Na drugi stra-

ni pa se zdi, da je člo v novih rešitvah tudi za dokaj diskrecijsko primerjavo poklicnih

skupin okrog ministra oziroma Ministrstva za javno upravo, oziroma za signaliziranje

tega ministrstva javnosti, koliko te ali one skupine lahko veljajo v aktualni državi, v

primerjavi z izvršno oblastjo.

Plačna razmerja so v stanovitnem sozvočju s poklicnimi sorazmerji – razen,

kadar ponekod niso. Poklicna razmerja po državah pa seveda nekaj več od tega, kar

si želi trenutna (izvršna) oblast. V njih je poleg nacionalnih posebnosti tudi globoka

zgodovina splošnejših poklicnih razmerij, ki se sicer živo in vsakdanje pretakajo med

ljudmi, nekako nevede, a vseeno - praktiki poklicnih skupin prav dobro vedo, s kom

se splača primerjati, najprej v državi, nato mednarodno. In če so razlike preočitne,

stokajo, jamrajo, se pritožujejo in tako naprej.

99

S strokovne ravni opazovanja teh najnovejših plačnih prenov v Sloveniji bi rad

le malce opozoril na nekaj temeljnih socioloških spoznanj, ki lahko dodatno pojasn-

jujejo, zakaj so ad hoc in en masse plačne reforme občutljiva zadeva. Skoraj povsod po svetu so namreč razmerja med ključnimi poklici, ki poklicnim verigam in poklicni

stavbi dajejo temeljni ustroj, v končni instanci pa tudi plačam in plačnim razmer-

jem, le nekakšen vrh ledene gore, le na implicitno kumulativen način zajete izkušnje

starodavno zasidranih historičnih procesov poklicne (samo)regulacije, ki se je nato

postopno dopolnila z regulacijami odnosov med tistimi novejšimi poklici, ki nastajajo

v drugih regulacijskih sferah družbe – v državni regulacijski sferi. V tem smislu so

plačna sorazmerja javnega sektorja navezana na strukturo in institucionalno dinamiko

vpletenih regulacijskih sfer in njihove medsebojne zgodovinske dinamike.

Plačna reforma je poskusila integrirati dve različni regulacijski sferi – historično

starejšo poklicno regulacijsko sfero, ki je do pojavitve projekta sodobna država mirno

shajala brez slednje, in novejšo državno regulacijsko sfero. Obe sferi nista povsem neod-

visni, saj je sodobnejša državna oblast v bistvu nastala iz prve, poklicne; a se je zaradi

povečanega obsega in nalog od prve v večji meri tudi osamovojila. Ko se je torej čez

poklicno sfero povzpela razsvetljenska država, kot nov tip centralne koordinacije, so

se najmočnejše poklicne skupine starejše regulacijske sfere s pomočjo države profesio-

nalizirale in so pristale v prvi ali drugi ligi državnih organov. V prvi ligi bi morali ostati

sodniki, ker je Slovenija parlamentarna demokracija s tremi vejami oblasti: parlamen-

tarno, izvršno in sodno. Pa je res tako? Zdi se, da izvršna oblast v Sloveniji sodno vejo

oblasti, prek ministrstva za pravosodje, drži za goltanec. Seveda Ministrstva za pravo-

sodje, če bi dali kaj na ustavo, ne bi rabili.

Dalje, v drugi ligi razsvetljenske oblasti bi morale biti vse preostale poklicne

skupine, ki so bile historično dovolj močne, da so si v novem projektu priskrbela svoja

ministrstva v izvršni strukturi oblasti: zdravniki in babice, cerkev in duhovniki, vojaki

in policaji, univerzitetni učitelji. Pa je pri nas res tako? Zdi se, da je izpod primeža

Ministrstva za upravo, predstavnika �ebrove organizacijske racionalnosti, uspelo

pravočasno pobegniti le zdravnikom. Vsi ostali se drenjajo pred novim prestolom in

moledujejo za čimboljše plače. Najbolj čudno (no, morda pa ne) je v Sloveniji to, da

je univerza v bistvu padla v tretjo ligo, saj so jo v plačni reformi zastopali sindikalni

predstavniki srednjega šolstva. Glede na to, kako v prazno trošimo javna sredstva za

raziskovanje in razvoj, ni čudno, da se je samo na obrambnem ministrstvu, še enem

funkcionarskem sprehajališču, zamenjalo več ministrov kakor pa v visokem šolstvu.

Če nekdo skuša urediti plače in statuse poklicev mimo tega, kar si imajo nas-

ploh med seboj povedati poklicni praktiki, torej bolj centralno, da ne rečem samovolj-

no, lahko udari precej mimo. Ukazane rešitve, v kolikor so bolj enostranska želja po

vladanju kot pa upoštevanje dolgotrajnih in zapletenih socialno-historičnih odnosov

v vsaki družbi, namreč lahko uvedejo precej nemira, saj lahko trdo dregnejo v dokaj

100

stanovitna razmerja, ki jih reproducirajo institucionalna zaledja različnih regulacijskih

sfer v družbi, s tem pa vpeljejo strukturne, historično pogojene socialne napetosti, ki

se zlahka ne pomirijo.

Nekaj tega je videti tudi pri nas.

Strukturne osnove ugleda poklicev, mere družbenega ugleda in

statusne moči

Na mednarodnem sociološkem srečanju leta 2002 sta Mike Hout (Berkeley,

ZDA) in Thomas DiPrete (Columbia, ZDA), oba spoznana kot staroste v proučevanju

družbene strukture, družbene dinamike in družbene neenakosti, predstavila odmeven

referat z naslovom »Česa smo se [sociologi] naučili: prispevek RC28 [tj. posebne razisk-

ovalne skupine za proučevanje socialne neenakosti] k znanju o socialni stratifikaciji«.

Med največje dosežke te stroke sta uvrstila empirično podkrepljeno splošno spoznanje

ameriškega sociologa Donalda J. Treimana, ki je že leta 1974, še prepričljiveje pa kas-

neje, dognal, da je vrstni red družbenega ugleda posameznih poklicev, empirično iz-

peljan iz medsebojnih primerjav ugleda posameznih poklicev po državah, podoben, če

ne celo enak v vseh državah sveta, in to ne glede na stopnjo njihove razvitosti.

Bilo je nekaj upravičene kritike, da malo pretiravata, a v bistvu veliko tega

zdrži. Če omenjeno spoznanje prevedemo v vsakdanji jezik, to enostavno pomeni, da

se v skoraj vseh družbah sveta takorekoč isti ali vsaj funkcionalno zelo sorodni poklici

sistematično pojavljajo ali na dnu, ali v sredini ali pa pri vrhu takšnih lestvic.

Osupljivo pri tem spoznanju je predvsem dejstvo, da podobnih vrstnih re-

dov poklicev ne najdemo le v moderniziranih družbah, kakor bi pričakovali, ampak

tudi v tradicionalnih in celo arhaičnih družbah. Spoznanje, da so poklicna razmerja

takorekoč trajna, je torej empirično zelo splošno, skorajda univerzalno. Zakaj?

Mike Hout je to spoznanje, predvsem zato, ker drugega podobnega univer-

zalnega spoznanja sociologija skorajda ne premore, figurativno poimenoval kar Trei-

manova konstanta. In iz tega spoznanja, kar je pomembno za naše razmišljanje, izhaja

naslednje: podobna poklicna razmerja, kakor so ugotovljena glede na prestiž, se zlasti

v razvitejših družbah, predvsem s posredovanjem izobrazbe, običajno pojavijo tudi v

razmerjih mesečnih ali letnih plač.

Univerzalni vrstni red ugleda poklicev pove na primer, da so na dnu vselej pre-

prosti fizični delavci, v sredini storitveni delavci, na vrhu pa vedno in povsod osebe, ki

razsojajo v imenu drugih, zlasti odklone v družbi, med njimi so povsod čisto pri vrhu

sodniki. (razen v Sloveniji, ki je bila do 1991 vazalska država!) Seveda so blizu vrha

101

tudi zdravniki pa univerzitetni učitelji. Nazorneje se da to razbrati iz indeksa ugleda

poklicev v mednarodni standardni lestvici prestiža poklicev (SIOPS), ki ima vrednosti

od 16 (minimalno) do 90 (maksimalno).

Mednarodni indeks socioekonomskega statusa poklicev

Prestiž deluje iz ozadja, ima močan vpliv na vsakodnevne govorice in družbeno

dinamiko. Ni pa neposredno prevedljiv v plače. Če se želimo približati plačnim

razmerjem, ki so le deloma v skladu s poklicnim prestižem, je potrebno uvesti še en

merski instrument, ki velja bolj za modernizirane (meritorne) družbe, s prevladujočo

dvogeneracijsko nuklearno družino (starši, otroci). Ta instrument je standardni so-

cioekonomski indeks poklica (ISEI).

To mero družbene veljave poklica, ki jemlje poklic malce drugače, kot posredno

spremenljivko, tj. delovno aktivnost, s katero si ljudje določene starosti in izobrazbe pri-

dobivajo dohodek (zaslužek), seveda tudi v določenem kontekstu, sta vpeljala že omen-

jeni D. J. Treiman in H. Ganzeboom. Velja oziroma dobro se obnese za pretežno tržno

naravnane družbe. Tudi ta lestvica je bila deležna številnih, pogosto upravičenih kritik, a

vseeno je v njej shranjena dokaj ustrezna podoba sodobnega časa (razvitih družb).

Če primerjamo obe lestvici, lestvico ugleda poklicev in lestvico socioekonom-

skega ideksa poklicev, lahko ugotovimo, da indeks prestiža in socioekonomski indeks

pogosto nista enaka (na istem mestu v vrstnem redu poklicev). Povezava med indek-

som poklicnega prestiža in socioekonomskim indeksom, merjena s korelacijskim koe-

ficientom, pa je vseeno visoka, nekoliko različno od države do države. Kar seveda tudi

pomeni, da se relativna razmerja med poklici, merjena s poklicnim prestižem, dokaj

dobro zrcalijo v socioekonomskem indeksu poklica.

Relativni ugled poklicev je osnovni družbeni vir, iz katerega se napajajo vsak-

danje motivacije ljudi, s pomočjo katerih se ljudje sploh ženejo, da bi se v svojem

življenju prebili iz slabših na boljše položaje. Poklicna razmerja so torej globoko zasid-

rana osnova družbene mobilnosti, saj so posledica kolektivnih mentalitet, primerjav

ljudi (znotraj in preko meja držav) in s tem vir osebnih motivacij, kaj početi in kako.

Raziskovalne ideje

Slovenija je s svojimi javnimi vrednotenji poklicev pokazala, da je njena social-

na modernizacija iz kmečke družbe potekala naglo, njena državna pa bliskovito. Vred-

note naj pripadajo daljšim obdobjem, zato so nihanja glede tistih poklicnih skupin,

katerih ugled smo uvozili šele z informacijsko družbo ali z novo državo, nihajoča,

podvržena dnevnim kampanjam politike (izvršne oblasti). To, kakšna so posebna

102

poklicna razmerja v Sloveniji v primerjavi s splošnejšimi, bi bilo možno raziskati tudi

drugače, ne le kvantitativno. Možna je analiza pripovedi. Na misel mi prihaja nasled-

nje. Slovenska literarna dediščina zagotovo vsebuje vrsto značilnih prizorov, kjer ose-

be, ki v povestih nastopajo,

› bodisi junaki,

› nejunaki,

› starši,

› družina,

› prijateljska ali službena okolica, itn.

mimogrede razglabljajo, kaj se človeku tu, na Slovenskem, splača početi, da bi se

prebil na boljši položaj, do boljšega kruha in končno, morda celo do večjega ugleda.

Kdor bi se lotil te literarne dediščine pozorno in sistematično, bi lahko iz usmer-

jenega branja polagoma izdvojil, kateri poklici so pomembnejši od drugih, tj. kateri pa

manj pomembni. Naredil bi nekakšne zapiske, da ne rečem anketo, iz sekundarnih (lit-

erarnih) virov. Iz opazk in drobcev razlag bi se dalo tudi razbrati, čemu je kakšen poklic

boljši od drugih. Bolj za šalo kot zares bi tu le omenil, da so v slovenskih pravljicah

golobradci ali mlinarji vedno sumljivi, denimo bradači pa so bili vedno kar cenjeni.

Dalje, podrobnejša proučevanja spolne segregacije v poklicih v različnih

državah so sicer že pokazala, da je tovrstna segregacija povsod prisotna, a se države

precej razlikujejo v tem, kaj so ženski in kaj moški poklici. To je tudi ideja za razisko-

vanje vrednotnih institucij v regulacijskih sferah male Slovenije.

Če povzamem: ne glede na posebnosti razvoja Slovenije lahko ugotovimo, da je

bil enotni plačni sistem javnega sektorja, voden od spodaj navzgor ali od zgoraj navz-

dol, že ob zasnovi takorekoč ne neuspeh obsojen projekt. Razlog ni v tem, da bi morda

kdo hotel ali ne hotel dobro Sloveniji. Vir neuspeha se nahaja drugje. Če hočete na silo

integrirati dve bistveno različni regulacijski sferi, ki imata vsaka svojo institucionalno

zaledje in s tem šibko, a vztrajno moč, da ohranjata lastne hierarhije, tudi nezado-

voljstvo, potem lahko vedno pričakujete probleme. Poklicna regulacijska sfera bo vedno

sobivala (bolj ali manj prežeto, a vseeno ločeno) z državno regulacijsko sfero, ne bo pa

izginila ali se z njo zlila v eno. Ima preveč lastnega institucionalnega zaledja.

Če denimo z reformo plače poslancev postavite nad sodnike začetnike, v deželi

ne bo miru, dokler se ta prisilna poroka ne konča z ločitvijo. Če tega ne bomo znali

urediti sami, bodo to pač storili drugi namesto nas. Kar ne bi bilo nič novega.

103

Z N A N S T V E N A P O R O Č I L A P E D A G O Š K E G A I N Š T I T U T A

( E L E K T R O N S K A Z B I R K A )

V toku leta 2009 je pričel Pedagoški inštitut na svoji spletni strani (http://193.2.222.157/

Default.aspx) objavljati znanstvena poročila v novi elektronski zbirki Znanstvena

poročila Pedagoškega inštituta. Uredniški odbor zbirke v letu 2009 sestavljajo Janez

Kolenc, Anton Kramberger, Darko Štrajn

Zbirka služi naslednjim ciljem:

1. promociji in diseminaciji raziskovalnih dosežkov članov PI, tudi študentov in

gostujočih kolegov, v obliki končnih raziskovalnih poročil za tretje stranke ali v obliki

drugih delno zaokroženih znanstvenih del, z navedbo že opravljenih kolegialnih presoj,

2. objavi prispevkov k širšim akademskim razpravm znotraj in izven PI, s pogojem, da

so so/avtorji prispevkov notranji ali zunanji raziskovalci PI, sodelujoči raziskovalci PI

ali doktorski študenti v okviru PI.

S C I E N T I F I C R E P O R T S O F T H E E D U C A T I O N A L

R E S E A R C H I N S T I T U T E ( E - S E R I E S )

In the course of 2009, a new series Znanstvena poročila Pedagoškega inštituta (i.e.

Scientific Reports of the Educational Resarch Institute, Ljubljana) has been initiated

on the Institute‘s website ((http://193.2.222.157/Default.aspx). In 2009 the editorial

committee consisted of Janez Kolenc, Anton Kramberger, Darko Štrajn

The Series serves the following goals:

1. The promotion and dissemination of research activities and achievements by PI fac-

ulty, students and visiting fellows in the form of final research reports for third parties

or in any other forms for a not-fully-completed scientific work, with a fair mention-

ing of all the already done occasional collegial peer-reviews (i.e meetings, conferences,

symposia etc.),

2. Contribution to academic debates within and outside the PI, insofar as PI re-

searchers and/or external collaborating researchers and/or PhD students take part

in such debates.

104

105





Document Outline


franc.mali@fdv.uni-lj.si

I. Uvod: ogrodje problema

II. Regulacijske sfere družbe 1. Štirje socialni mehanizmi koordinacije

2. Čuden svet organizacij (Mintzberg)

3. Regulacijski režimi v razvitih družbah





III. Dezintegracija regulacijskih sfer 4. O trgovcih in modrijanih (Erazem)

5. Pretirana graja in hvala denarja

6. Marx: ali trgovci sploh kaj delajo?





IV. Poklicna regulacijska sfera 7. Informacijska družba v mali renesansi

8. Družba kot stroj za prenos moči?

9. Slovenija: iz kmečke v informacijsko družbo





V. Vsiljena poroka dveh regulacijskih sfer 10. Plačna reforma javnega sektorja v Sloveniji