Naš tovariš upravltelj (V spomin Josipu Lapajneju.) Sem sanjal, kakor da sem v grobu bil, rahljal mi nekdo je zemljo, zetnljo trdo, tako težko — duhtečih rož mi je sadil, sadil, s solzami svojimi kropil. Tako je napisal pred leti, ko je bila smrt še daleč, v slutnji namreč, v resnici pa je že stala s svojo trdo, koščeno roko na pragu njegovega življenja in čakala, da zamahne po tem, zdravja in življenja. polnem človeku. Sem sanjal, kakor da sem v grobu bil ... In mi mi bi tako srčno radi videli, da bi bil to le strašen sen, da bi se zbudili v veselejšo resničnost. Žal! Vsepovsod je praznina, vsepovsod nam reže v srca grozna resnica: Našega dobrega upravitelja ni. Tihe so naše učilnice, tiho, sklonjenih glav hodimo drug mimo drugega; zamišljeni in resni so naši koraki, brez volje do dela, do ustvarjanja. Njega, ki nam je vlival pobude in veselja. ki je dal vsemu našcmu delu svoj pečat, ni več. Še plapola raz šolo črna zastava in okrog učilnic je tihota kot jo ustvarja smrt moža, ki je zarezal s svojim nenadnim odhodom globoke in boleče brazde, ki ječe pod silnim udarom. Ko smo v sredo po veliki noči prišli nazaj, smo trkali drug za drugim na vrata njegove pisarne. Prijazno nas je sprejemal in pozdravljal; tako sprejema oče svojo družinico. Ves zadovoljen, vesel in nasmejan je bil njegov obraz. Potem je še spisal članek za časopis (ki se je žal izgubil) »Preprečena nesreča na planinah«, kjer opisuje, kako je devet častnikov-pilotov, ki so prišli za praznike na Krvavec odvrnil, da niso lezli na Kalško goro in Grintavec — po gotovo smrt. Da bi jih še bolj odvrnil od njihove namere, jim je gori v »dom« poslal naislikane mrtve žrtve, ki so jih že terjale te planine in napisal na zadnjo stran »Memento mori«. Te mlade fante je ubranil smrti, njega nismo mogli ubraniti kruti, koščeni roki, ki je z vso neusmiljenostjo zgrabila po njem. Bil je mož dela. Ko bi oni tihi prostori njegove pisarne mogli povedati, koliko ur je v delu preživel v njej. Nobena jutranja ura mu ni bila prezgodnja, in ženice, ki so hodile k jutranji maši, so ga prepogosto srečavale, ko je šel v pisarno. In zvečer je luč njegovega okna pričala, da roka še vedno piše, da uboga glava še dela in snuje. Cim več dela je imel, bolj zadovoljen, bolj veder in bojevit je bil. In zato je tiho glodala v njem misel na čas, ko se bo treba umakniti drugim. In vse to je bilo tako blizu, da se mu je oko z bolestjo zazrlo v prihodnjost in srce se je v takih hipih spomnilo na vse obile prestale krivice, s katerimi je bila njegova pot gosto posejana — in še na zadnjo krivico, o kateri je najraje molčal, pa ga je pekla in skelela. Mož tolikega dela, tolikih zmožnosti ni našel priznanja za vse to. Užitek je bil prisostvovati pouku v njegovem razredu. Koliko življenja je dal vsaki, še tako mrtvi in suhoparni stvari! Rad je videl, da smo prišli v njegov razred, radi smo prihajali mi, vendar še premalo. Da smo vedeli, da boš ti naš vodnik tako hitro odšel od nas, o kolikokrat bi še sedeli pri tvojem pouku in zajemali iz tvojih toli zanimivih, živahnih podavanj vsega, kar nam tako manjka. Mnogo, mnogo je dal iz svojega bogatega duševnega zaklada otroškirn dušam; saj je bil pa tudi naobražen šolnik kot jifo je malo med nami. Nikoli ga pouk ni utrujal; govoril jc, podaval, mnogokrat peljal otroke ven, da so ob živi prirodi zajemali praktične nauke za življenje. Zadnji mesec pred operacijo se je po pouku večkrat prijel za glavo in rekel: »Oh, otroci, kako me boli glava.« Pa si vzlic bolečinam nikoli ni dal miru, nikoli počitka. Uboga glava je vedno snovala, vedno delala, vedno mislila kaj bi še storila, kako bi še koristila šoli, učiteljstvu, ljudstvu. Na počitek nikoli ni mislil. Edini odmor, ki si ga je včasih po napornem delu privoščil, je bila pot na Krvavec. Tam je v tišini belih planin, v svojem ljubkem planinskem domu črpal moči in utehe za vse težave, ki so mu bile natrpane v življenju. O, kako ponosno je prišel včasih iz planin v šolo z divjim petelinom v roki! K.oliko veselja mu je žarelo v očeh! In potem je sledilo povpraševanje otrok in njegovo zanimivo, veselo pripovedovanje. Vse je bilo v njegovi besedi: pouk, brezmejna vedrina, ki je otroke popolnoma prepojila. In sedaj smo sami. Kot uboga, osirotela družinica, brez varuha, brez skrbnika. Ker njega ni v naše učilnice, hodimo mi k njemu. Vsak dan ima ob sebi mladino. ki mu ljubeče prižiga svečke in nosi sleherni dan v drobnih ročicah nežno pomladno cvetje, ki ga z vso otroško ljubeznijo polaga na grob nepozabnega gospoda upravitelja. S. V. t Josip Lapajne.