Prvi december Kri, preganjanje in trpljcnje je prenehalo z razpadom države, ki nam je bila kruta mačeha. Leta 1918. smo si postavili mejnike svoje usode z zavestjo, da nam svoboda nikdar več ne zatone. Začetek Jugoslavije je bil za vse državljane tudi začetek novega dela. Treba je bilo popraviti rane suženjstva, zgraditi domovini nove in trdne temelje, treba dvigniti narod kot celoto v vrsto drugih narodov. Vsak se je tedaj zavedel svoje dolžnosti, vsi smo čutili, da stojimo pred velikimi in težkimi nalogami, ki jih do tedaj nismo bili vajeni reševati. Težko delo je čakalo tudi učiteljstvo. Šolstvo in prosveta sta bili v različnih krajih različno razviti. Toda zavest svobode je vlila učiteljstvu toliko novih moči, da je prijelo za delo povsod, kjer je bilo treba. Najprej je postavilo šolstvo na povsem narodno podlago, društveno delovanje pa na temelje, ki jih je zahteval princip narodne svobode. Poprijelo se pa je tudi drugega dela, ki je bilo nujno in potrebno za življenjske interese ljudstva. Prva etapa dela je le v glavnem uredila kulturne in prosvetne razmere naše države in nas povezala v celoto. To idealno delo nas je odtegnilo od temne prošlosti in pokazalo, da smo na lastni zemlji lahko sami gospodarji. Leto za letom slavimo praznik zedinjenja, leto za letom polagajo sinovi Jugoslavije obračun svojega dela. Zdi se nam, da pada leto za letom veselje do konstruktivnega dela in da je ono toplo čustvo izza prvega svita svobode izginilo že iz marsikatere duše. Vser splošna kriza je nastavila skupnemu delu nove ovire in vlila mnogim malodušje ter stvorila medsebojna nesoglasja. Malodušje in ncsloga v narodu dajeta ugodne prilike za različne škodljive izbruhe, konjunkturisti kujejo svoja železa! V taki raztrgani družini ni skupnega dela, ni skupnih uspehov. Reševanje temeljnih nalog se postavi na povsem nova stališča. Učiteljstvo ima v takem razdvojenem položaju težko stališče, ker je njegova naloga učiti vsakega in vse v duhu državne skupnosti. Radi tega njegovega poslanstva so ga začeli napadati in izvajati nad njim dejanja, za katera ne nosi nobene krivde. Med njim in narodom skušajo napraviti umetne prepade in ga od naroda odtujiti. Učiteljstvo se dobro zaveda dejstva, da je vsak javen delavec podvržen ostri kritiki, zaveda se pa tudi, da potrebuje naš narod še mnogo prosvetnih in kulturnih dobrin. To ga ne plaši in nc jemlje mu veselja do dela. Stopnja sedanjega prosvetnega stanja v naši državi mu ni v oviro, da ne bi z realnega sta!išča premotrilo danasnje prilike. Naši državi manjka še mnogo kulturnih hramov, v katerih bi se morali izobraževati prav vsi državljani. Iz teh osnovnih kulturnih središč naj bi narod črpal ono, kar potrebuje za odpornost proti vsem škodljivim vplivom na njegovo skupnost. Treba je stara in zdravju škodljiva šolska poslopja zamenjati z novimi. Treba je namestiti učiteljske moči, ki čakajo že več let na delo, da se razbremeni učitelja, ki ima ponekod v razredu do sto in še več otrok. Treba je rešiti še ostanke nepismenosti, ki še strašijo po gotovih predelih naše države. Manjka nam še dobro organiziranega obmejnega šolstva, kjer se odigravajo dan za dnem važni državno - nacionalni in državno - otorambni momenti. Interesi svobodne države silijo učiteljstvo, da dela tudi nadalje za rešitev vseh teh važnih še nerešenih kulturnih in prosvetnih vprašanj. Učiteljstvo bo tudi vnaprej utrjevalo v šoli in med narodom vero v rnoč in sposobnosti države, dvigalo zdrav optimizem in pobijalo malodušnost. Zato bo tudi še nadalje obvarovalo svojo neodvisnost na vse strani, da bo lahko paraliziralo vse kvarne vplive dnevne politike na šolstvo in prosveto ter moglo braniti in zastopati interese svojega stanu in šolstva pred vsakomur. To so naloge, ki si jih je nadelo učiteljstvo ob letošnjem prvem decembru, ko je stalo z mladino ob svetlem liku svojega mladega kralja in mislilo na boljše čase svojega naroda v bodočnosti!