Tečaj I.
Brus* izhaja 5. in 20. dan vsacega meseca. — Cena za vse leto 4 gld., za pol leta 2 gld., za četrt leta 1 gld Posamične številke po 20 kr. — Inserati računijo se po dogovoru, sicer pa po 4 kr. vrsta.
Vesna.
Toplota raste, ž njo pa dan In Vesna gre čez hrib in plan, Smehljaje se, cvetočih lic, Uzbujajoč radosti klic, Daje naravi novo moč Cvetlice siplje oberoč. Kjer noga se dotakne tal, Požene hitro bujna kal, Kamer oberne svoj obraz Zasveti se pomladi kras. Ve gori se zbudi potok, Zelen je dol, zelen je log: Po zraku peva tičji roj, Se ljubi, ženi med seboj. Na trati, glej, krasotni blesk! Vijolo snubi tu podlesk — Tik njega pa žolti piskač, I on zaljubljen je snubač! Nad tolpo teloha, zlatic Košati dren bogat se stric. Procvita črni trn in glog
Veselo vriska vse okrog: Na strehi vrabec: živ,, živ, živ! Ve gozdu tica: piv, piv piv! Otrok na trati kolospev Ponavlja na okol odmev. Na listek seda hrošček zlat, Blebti metulja se škrlat Žarečih lic drvi dečak, Da vjel bi ga v zeleni sak. Griči pred luknjo črni mur , Nad njim se pne neba azur, Oglaša z brda se piščal, Jezero je bleščeč kristal. Po reki pluje lahni čoln, V njem parček mlad ljubezni poln; Vse dih pomladni je prevzel, Povsod radost in vrisk vesel, Ker pestrobojna Vesna spet Vesoljni zdaj preraja svet: Zato radost je noč in dan — Le Mahnič je ko prej — neslan.
P6stni leviti dr. Mahniču.
(Bere .Naroden goriški pohajač".)
Dragi moj Tone od Kala! Ker sva že takšna prijatelja, da se drug druzega poljubujeva — bodisi v „Rimskem Katoliku" ali v „Brusu" — morava si danes, ko imava čast skupaj biti, kaj povedati, kaj tacega povedati, da bode zgodovinski kroniki na korist in da bode vsak najino snidenje zmatral, kot snidenje dveh največjih filozofov sveta.
Kdor je v temi, iskati mora luči, da kam z glavo ne zadene ali nosu ne razbije, ker noč ni bila še nikdar dan, in dan tudi ne še noč — vsaj živim ljudem ne. Izhod iz teme je: luč in pa dan in — nič druzega! Kdor je v zadregi, je baš tako, kakor bi bil v robidji ali v trnji, paziti mu je le na to, kod izlazi v prvem
slučaji, in v drugem, da si hlač ne raztrže — ali vender boljše je človeku na mehki blazini, kakor v robidji ali trnji, ker trnje ni bilo še nikdar blazina in tudi ne bo. Kdor ni dobre volje, ta je — kisel, kaj ne Tone? Vedel sem, da ti vse veš! Kdor je med ljudmi, ni med živaljo, ali pa lahko med obojim, ker oboje vstvaril je jeden stvarnik in dal prvim — jako dolg razum in drugim — nekoliko krajšega. Jaz in Ti Tone sva med ljudmi — ne, tudi med živalico — jaz mej seljaki, ti mej otročarijo — kjer tudi pišeš svoj koran — pa ker si še mladoleten (?), tvoj nauk v koranu po Mojzesovi postavi nema še veljave, dasi se trudiš v svojem koranu — v „Rimskem Katoliku" obuditi novo vero, a povem ti, da ne pojde, nikakor ne pojde, ker nisi Mesija, še Mahomed ne, najmanje pa kak prorok, tako ne vdobiš armade.
7
Še nekaj:
Tisti čas......sta po Kristu tudi dva svet
nika po božjem navdihnenji prišla v dotiko z narodom, ki je bil obseden od paganskega duha — in ta je bil mutec. Ko sta svetnika v narodnem duhu pregnala paganskega duha iz mutčevega žitja, poveličeval je mutec božje delo; hinavski Farizeji so pa kričali: To sta uči-nila z Belcebubovo oblastjo. To naravno čudesno delo, opravičila sta svetnika pri najvišjej oblasti v Rimu kot božje početje. Vrnila sta se k svoji srečni čredi, očitaje hinavcem, da njuni otroci, Grki, Latinci i. t. d. so jed-naka sredstva rabili za izganjanje slabih duhov pa-ganstva.
Naravno logiko je celo žena iz množice blagoslovila rekoč: Blagor telesu, ki je tebe Tone nosilo.
Tedaj jo krene Tone Wiching po logiki Kajfeževi, opiraje se na ljubav narodnosti, da je namreč boljše, ako jeden Metod umrje v ječi, kakor da se ves narod uniči. Secus venient Romani et tollent totam gentem. Slabi proroki so baš nasprotno, pogin naroda doživeli.
Gliha skup štriha, — greh kliče greh. pravi pregovor. Za to se k nesreči pridruži še Judeževa denarna lakomnost in čast rekoč: Čemu ta potrata dišav — kaj mi daste, da vam ga izdam? (slovenski narod). In da se mera hudobije vidno in praktično dopolni, si ti moj Tone po tem sredstvu segnil ter začel glasno upiti: Čemu toliko narodne potrate, da vsak kmet, orač in kovač narodno pisariti zna. Prišel si na dan z „Rimskim Katolikom" — Judeževo mavho, v katerem dokazuješ v jeziku, v maternem jeziku proste Krašovke da: narodnostna ideja je hudičeva iznajdba. Povej mi, gospod Tone, ali se s tacimi poljubi gospod (slovenski narod) ne izdaja? Tvoj namen je: Kogar poljubim, tegaprimite. A Tone moj, nič ne bo, ti promineš, a slovenski narod ne! Narodnostna ideja bode živela, na veke živela — a tvoj Katolik — Judeževa mavha — propade. Tako moj Tone od Kala, ali prav za prav iz Kala, sin Kraške burje; plavanje po žabjem kalu, ni pravo niti zdravo. Le vrni se, četudi po rakovo zopet k viru čiste studenčnice, ker kal nič dohrega ne da.
Makrobiotika.
Drugo poglavje. (Hrana. — Jongleuri. — Bula. — Repa. — Zelje. — Otroci. — Zima.)
Način podaljšati ali prikrajšati si življenje. Po dr. Vil j. Hufelandu predelal Vinko Lapajne.
(Dalje.)
Hufeland pravi nadalje, da dokler človek živi in je, ne segnije. Iz tega se lehko izvaja, da kdor dolgo je, tudi dolgo živi, ali vsaj tako dolgo, dokler je. Logično je torej, da je hrana prvi pogoj dolzega življenja. Drugi pogoj dolzega življenja so tudi zdravi roditelji, in pa taki, ki imajo kaj pod palcem. Jako previdno je toraj izbrati si imovite roditelje; najboljše večkratne milijonarje. Kdor hoče dolgo živeti, mora biti toraj v prvi vrsti dobro rojen in rejen, v drugi vrsti pa ne sme lakote trpeti nikdar pa ne sme kruha jesti s solzami. Sicer pravi Goethe, da človek ki „nie sein Brod mit Thranen ass". i t. d. ne dočaka visoke starosti, a tega ne verujem, sicer bi bil on moral umreti že v povojih. Dalje živ človek veliko pozneje zmrzne, nego mrtev in mrtva žival pozneje segnije, kakor živa. Najhujši sovražnik človeštva je torej smrt in žnjo spojena gniloba.
Sovražnik človeštvu je tudi mraz. V mrazu se ne razvija nobena stvar radi tega je tudi dokazano, da se redko kdaj rodijo otroci po zimi V Indiji zakopavajo žonglerje in fakirje žive, za dva tri mesece jih zopet odkopavajo. Mej tem časom so navidezno mrtvi. Ta način ohraniti si zdravje in varovati se bolezni, ne da bi se postaral, je dober, a pri nas teško izpeljiv.
Dobro bi pa le bilo, ko bi se dijak zadnjih 29 dnij dal zakopati, ko mu nedostaje denarja. Tudi tašče in druge jednake nadležne golazni odkrižal bi se lehko za časno. Ako se hočeš uveriti, da je mraz res hud sovražnik človeku, pojdi v „Franz Josefs Land", seveda ne na moje troške.
Glavni pogoji življenja so luč, gorkota, zrak in voda. Že za časa Goethejevega bilo je premalo svet-lote, zato vskliknil je naposled on sam: Več luči! Isto tako nedostaje danes še luči, sosebno sedaj, ko se nam na vsak način usiljuje verska šola, da nam skoro črni pred očmi in ko je plin nekda tako slab, vrhu tega pa na Valvazorjevem trgu črna senca.
V temi ne more se razvijati nobena stvar. To se vidi pri rastlinah, ki poganjajo v temi le tenke, blede vejice, dočim se v svetlobi kaj dobro razvijajo, čudno ni torej, da so taki temo ljubeči in propovedujoči gospodje tako suhi in bledi. V temi raste samo mah in znani Mah — — nič! nič ! O tem ne govorim rad.
Drugi zelo važni pogoj je gorkota.
Brez gorkote bi se niti ne mogli ro- in rediti, brez tople zimske suknje prezeba po žimi klerikalec in liberalec, protisemit in — žid. Da je toplota človeku nujno potrebna, vidimo pri speceristih, ki so polni ozeblin, da so njih roke kakor krapi. Gorkoto delimo v stopinje.
Pri zaljubljenih so stopinje gorkote jako nestalne, preminjajo se jako hitro.
Pri prvem poljubu — g. dr. Lampe bi rekel: to je grešno! — skoči od Reaumurja takoj na Fahrenheita, pozneje vskipi do skrajne stopinje, hkratu pa se zniža do ledenega mraza in tedaj prično ločitve zakona. (Glej Beligrad!)
čudno se mi vidi, da poljubek prouzročuje toliko toplote. Ako stvar resno premišljujem, poljubek pač ni nič druzega, nego drganje usnja ob usnje. Tako vsaj trdi nemšk učenjak in on je gotovo dobro znal, sicer bi se tolikrat ne navajal.
Toplota potrebna je celo reklami. Kadar čitam v listih „najtopleje priporočamo", mislim si: To mora biti kaj posebnega! A premnogokrat se varam. Brez toplote bi ne bilo niti termometra in veliko dvojk na leto menj.
Glavna pogoja sta dalje tudi zrak in voda.
Brez zraka bi ne mogle živeti ribe v vodi in brez vode tiči v zraku. Zraku, vodi in gorkoti pravimo „štirje elementi". Zahvaljevati se imamo torej jedino elementom, da živimo. Konec elementom bo „zadnji dan". Več elementov vkupe zovemo baterijo in več baterij kanone. Solo, v katerej smo se učili o elementih, zvali smo „Elementarschule".
Iz dosedaj povedanega, razvidno je, da človek ne potrebuje mnogo za življenje, če ga štirje elementi ne zapuste, živi lehko kakor tica v zraku, ako mu poleg tega ne manjka dobre hrane. Da pa človek ne more živeti brez hrane, dokazal je kmet, ki je vadil kravo, da bi živela brez hrane. Da ni osmi dan poginila, živela bi še lehko tudi deveti dan in tako dalje ad infinitum in problem bil bi rešen.
Tretje poglavje.
(Zalivanje. — Kurja očesa. — Nohti. — Lasje. — Cepljenje. — Gliste. — Hrošči. — Metamarfoza.)
V prvem poglavji povedal sem, da človek, ki liitro živi, liitro usahne. Rastline ravno tako. Jednoletna rastlina živi hitro in usahne v jednem letu; dveletna rastlina živi dve leti. Rastlina mora se zalivati.
Taka je tudi s človekom. Človek, ki se ne zaliva, (najbolje je vino) se posuši. V obrezovanji si človek in rastlina nesta jednaka. Človeku nikakor ne hasne, ako se mu porežejo noge in roke, dočim se rastlina obrezana še bolj razvija.
Sicer se pa tudi smejo obrezavati nekatere pri-tikline človeške, kakor: lasje, nohti, kurja očesa. Zato tudi ju de imenujemo »obrezance", seveda ne zaradi kurjih očes. Trd les pri rastlinah je pogoj daljšemu življenju, nego mehak sočnat les. Človek trdih kostij in trde buče dočaka višjo starost. Da ne dobiš vodene glave »Wasserkopf", ne pij vode.
Drevesa, ki so cepljena, rode obilneji in fineji sad, kakor necepljena. Ako hočemo imeti torej zdrav, inteligenten rod, moramo otroke zgodaj cepiti. Cepi se na tri načine.
Prvi način cepljenja je »cepljenje v glavo". Začetek je, da se otroku vcepi »Oče naš" v glavo. Ako se prvi način cepljenja ne prime, tedaj mora se cepiti »na ozadje" in sicer z leskovo palico. Takim otrokom, katerih se tudi ta cepitev ne prime, pravimo cepci, tepci. Tretji način je »cepljenje za kožo". „Za kožo" cepijo se koze.
Iz navedenega je razvidno, da človek, ki hoče dočakati visoko starost, mora:
1.	Dobro jesti.
2.	Dobro zalivati se.
3.	Imeti mora prebrisano butico.
4.	Ne sme mu sape zmanjkati pred 80 leti.
Kakor človek, tako tudi živali dočakajo razne starosti. Mulia jednodnevnica živi le jeden dan, slon pa do dvesto let. Toda človek ni nikakor tako utrjen, kakor nekatere živali. Glisto se lehko razseka na več koscev, vender živi; da celo na solnci je lehko spečeš in vržeš v vodo, vender oživi. Kje je človek, ki bi razsekan, spečen in v vodo vržen še živel ? Ni ga — umrl bi trojne smrti.
Podobni so nekateri ljudje zelo hrošču. Hrošč se mora trikrat preleviti, predno nas kot hrošč nadleguje.
Taki so nekateri Slovenci Sprva strasten Slovenec, potem začne mu dišati bolj nemški jezik in se prelevi v »pol miša, pol tiča" in zadnja metamorfoza je strasten nemčur. Še dlje časa rabi »stara devica", da se prelevi v »staro mater".	(Dalje prih.)
Pogorelec.
V krčmi smo sedeli in razpravljali vsakdanje dogodke. Kar se vrata odpro in v sobo stopi slabo opravljen prosjak z rudečim nosom in se negotovih korakov približa naši mizi.
»Usmilite se gospodje ubogega pogorelca za pet ran božjih! Pred dvema tednoma pogorela mi je hiša in vse, kar sem imel" prosi z milim glasom.
Ali imaš spričevalo, da si zares pogorel ? upraša ga jeden izmej nas.
»Nemam, gospodje, nemam je. Imel sem spričevalo a ko mi je hiša zgorela, zgorelo- mi je vse, tudi to spričevalo.
Galantno.
On. O milostiva, vi ste vsako leto lepša. Ona. Prosim, prosim, vi mi preveč laskate. On. Preveč?! No pa dobro. Recimo torej: Vsako drugo leto.	__»Starmali".
A.	Kaj misliš, kdo je hujši, Ghon ali pa Dumreicher !
B.	Vse jeden vrag.
A. Ne boš! To sta dva vraga.
Izpred sodišča.
Predsednik začne obtoženca izpraševati. »Gospod predsednik, oglasi se krivec, jaz protestujem proti sod-cem!"
Ali proti jednemu? Ne gospod, proti vsem. Zakaj ?
Ker so moji sovražniki. Kako to?
Ker so me že večkrat obsodili.
Iskrice modrosti.
Dokler je človek samec, vedno misli, da mu ne-dostaje jedne polovice. Ko je pa oženjen, dozdeva se mu, da ima jedno polovico preveč.
Modrijani trde, da je življenje le sen. Marsikdo tega ne umeje, ko se pa oženi mu je pomen kmalu jasen, kajti živi le tedaj dobro, kadar spi.
Teško je iti živ v zemljo, še težje pa mrtev iž nje.
A.	Čujem da se ženiš. Ali je to res?
B.	Neumnost!
A. To vem, da je neumnost, a vprašam te, je li neumnost istina.
Prepir.
Prepirala sta se nekoč jurist in medicinec, katera veda je stareja: pravništvo ali pa zdravilstvo.
Jurist dejal je: »Moja veda je stareja od tvoje, kajti ko je Kajn ubil svojega brata Abelna, bil je to prvi kriminalni slučaj".
„Stoj, stoj! odvrne mu hitro medicinec, — moja veda je za veliko let stareja. Ko je Bog ustvaril Adama, izločil je iz njegovega telesa rebro in potem ustvaril Evo. In to, dragi moj, bila je prva kirurgična operacija.
Nezgoda.
Včeraj dopoludne je nadobuden dijakIfnagloma onemel. Niti glasu ni bilo več iz njega. Seveda, zgodilo se je to pri izpitu.
Gospod Lešnikar.
(Konec.)
Povedati bi mogel še marsikateri slavni čin iz življenja gospoda Lešnikarja, a upam, da bodete že po tej črtici sodili, da ni bil Lešnikar navaden človek, temveč, da je razvijal posebne talente. Ker mi bode čast predstaviti Vam še druge junake, pravcate originale, moram skrbeti za to, da se poslovim od gospoda Lešnikarja, kajti Abderiti bi mi utegnili očitati, da gospoda Lešnikarja preveč negujem in postali bi morebiti ljubosumni, ako njemu slučajno več prostora v Vašem listu posvečujem, nego drugim.
Ko sem Vam prvič predstavil tega junaka, povedal sem Vam tudi, da je bil Lešnikar mej dragim tudi pri jatelj lepih umetnostij. Hudobni svet je celo trdil, da se bavi s pesništvom. Osobito so mu podtikali Abderiti pesem, s katero se poslavlja od svoje uradniške karijere. Mi sicer ne moremo trditi za trdno, da je ta pesem delo njegove muze; mogoče je vsakako. Ljudsko mnenje mu tudi to slavo pripisuje. Res škoda bi bilo velikanska, ako bi še dalje odtegoval slavnemu občinstvu izredni užitek, ki jim ga bode dalo branje tega pesniškega umotvora. Pisan je sicer v nemškem jeziku, a če jemljemo vse druge njegove krasote v poštev, je ta okolnost jako malenkostna. V Abderi hranijo ta pesniški proizvod v arhivu med najslavnejšimi duševnimi proizvodi, kajti še pozni rodovi naj imajo priliko, baviti se s tem umotvorom, ki se mora po pravici zmatrati za Iabudje petje abderskega filantropa.
Meni je ta umotvor prišel še sosebno ugodno, kajti le tako bi mi bilo mogoče zaključiti to črtico tako častno in dostojno, kakor po pravici zaslužuje gospod Lešnikar, a človek obrača kdo dragi pa obrne.
Janez Krtača.
Kipar in kmet.
Kmet pripelje svojega sinka k kiparju, da bi se pri njem učil.
„Tu ga imate! kaj menite, ali bo za kaj?" vpraša
kmet.
„Seveda bo, če ima glavo!"
„1 kaj bi je ne imel, saj sem mu še danes nov klobuk kupil."
Utrinki.
Nekatere zvezde so od nas tako daleč, da jim niti imena ne vemo.
Na uprašanje, kdo je bil slavneji vojskovodja Aleksander Veliki, ali pa Napoleon I., je najboljši odgovor : „ R e s j e "!
Znano je, da je dr. Schaffer najboljši govornik, a dr. pl. Schrey je še boljši, mej obema pa je najdaljši dr. Keesbacher, največji pa g. Dornik.
Najtrši les je oni, ki komu na hrbet pade.
Neumnost ima na svetu veliko ulogo, poslanec Dumreicher je temu živa priča.
A.	Kaj misliš? Kako je bolje, konfesijonalna šola, ali pa konfesijonelna ?
B.	Najboljši je: Ne!
Od slovenske meje začetkom aprila. (Izv. dop.) V državnem zboru* je v seji dne 27. februarja dejal vitez Javorski mej drugim: „ L j u b š i nam je kategorični da — ali — ne, kakor pa puhla prijaznost". To so kratke, a moške besede in ves o bi me, ako so je naši poslanci vestno zapamtili. Ako tako govore Poljaki, ki imajo že toliko, kolikor mi Slovenci najbrže nikoli imeli ne bomo, s koliko večjo pravico donele bi navedene besede iz ust zastopnikov slovenskih? Da; boljši , jaz bi celo rekel, praktičneji bil bi kategorični „ne", kakor pa neprestano kirnanje in ona usodna prijaznost , ki ni osnovana niti v odnošajili, niti v naših potrebah in opravičenih zahtevah. Da, ali ne, to je pravi „šibolet", da bomo znali pri čem smo.
Naših poslancev govori v državnem zboru so lepi in dobri, a dozdeva se nam, da govore večinoma skozi okno — v nezjedinjeno Slovenijo. Na Dunaji, v državnem zboru, čuje se pri tacih prilikah pač par: „Hort! hort!" ali pa: „So ist es!", to je pa tudi ves efekt. S steno-grafičnim zapisnikom zagrebljen je hipni utis vseh teh sicer osnovanih in skrbno opiljenih govorov. časti vredni poslanci naši nemajo toliko ugleda, da bi vlada uvaževala državnozborsko delegacijo našo, dobro pa tudi ve, da jej ne treba bati se jih, kajti v odločilnem trenutku povrnili so se še vselej k svoji — stari ljubezni.
Cital sem zelo pazno vse govore, našel v njih mnogo lepega, marsikatero sočno jedrce, bil celo navdušen, kako so govorili o perečih razmerah v starodavnem Korotanu, a opažal sem tudi, da jim nedostaje skupnega, jednotnega programa. Narodno avtonomijo, ki je že 1861. 1. bila takorekoč glavna točka programa slovenskega, izbrisali so s svojega programa, ker si mislijo, da jej današnje razmere neso ugodne, in ker si ne upajo, da bi kaj dosegli.
Taki nazori so velika hiba! Dosledni moramo biti v svojih zahtevah! Ako nam sedanji položaj ni prijazen, še ne smemo obupati ter črtati točko za točko s svojega programa in se sukati, kakor petelin na zvoniku. Mi bi morali vender že toliko dozoreti, da bi nam vsem od prvega do zadnjega veljalo načelo, da nam more le narodna avtonomija dati dovolj varstva narodnosti naši. Od tega načela ne smemo popustiti niti za las, tudi tedaj ne, da so nam razmere še neprijazneje, nego so dan danes.
Zelo nemilo zadel me je g. poslanca Sukljeja govor v oni točki, ki terja, da se šolstvo preustroji po načelu — deželne avtonomije. To je vender preveč! Deželnim zborom na Koroškem, Štajerskem, v Istri in Trstu naj damo še več moči, še več upliva na šolstvo ! Kako bi se pač potem borili proti sovražnim nam deželnim večinam? Ali bi to ne bil začetek poginu naših, izven Kranjske živečih bratov? V rečenih kronovinah se itak že sklepa „de nobis sine nobis", ne da bi se uvaževal naš glas, kaj pa še potem? Deželna avtonomija bila bi prvi žrebelj za krsto narodovo.
Šola je in mora ostati narodova, ker je za narod, ne pa za deželo. To je jedino pravo, vse drugo diši po oportunizmu, ki utegne imeti začasne uspehe, stalnih in trajnih pa nikdar ne, kakor deloma že vidimo na Francoskem. Torej šejedenkrat: da, da, ali pa ne, ne! krepko in odločno, to bi meni in veliki večini na roda jedino ugajalo!
A-hacelj: Sta li bila na sv. Jožefa dan v stolni cerkvi ?
B-hacelj in C-hacelj: Bila sva, bila, še zelo nevoljna sva bila. Propovedovalo se je o sv. Jožefa potrpežljivosti in to jako čudnim načinom.
A-hacelj: Vse vem. No nič zato, verniki so pokazali, da so še bolj potrpežljivi, negoje bil sv. Jožef,
A-hacelj : V Košani imenovali so okrajnega glavarja viteza Sehvvarza častnim občanom. Zakaj neki?
B-hacelj: Morebiti zaradi drv. Saj znata, kako je v Košani trda za drva in da jih vsako leto mnogo v Postojini ždi.
C-hacelj: Ne boš! Jaz prašal sem pravega Košanca: »Zakaj je bilo to imenovanje?" Odgovoril "mi je: »Ker so gospod župnik tako želeli."
A-hacelj in B-hacelj: Hm, hm!
A-liacelj: Kaj praviš k govoru Korošca Dumreicherja? B-hacelj: Kaj pravim? Da sem jaz državni poslanec, bi rekel na ves glas: Infolge der Rede des Abgeordneten Dumreicher ist die Welt um eine pyramidale Dumm-cheit reicher geworden.
Ilustrovan donesek „Slo venskemu Pravniku".
Iz rimskega prava: »Institutiones, quibus modis contrahitur obligatio" 3. 15:
Contractus literalis
Contractus verbalis.
Krepek izraz.
O veseljaku Vehi, ki ni mogel vina v čaši trpeti in je v svojem življenji izredno velike božje kapljice popil, dejal je njegov hudomušni prijatelj:
Kadar Veha umrje, bodo še črvi na pokopališči dva dni pijani.
Njegov fidibus.
Z Gorenjskega 31. marca. [Izvirni dopis.] Češki poslanec dr. Gregr hvalil je v državnem zboru novo ljudsko šolo. Branil jo je z njemu lastno zgovornostjo in neovrg-Ijivo logiko pred pogubnimi valovi razsrjenega morja. Zavračal je sumničenja in predbacivanja, ki se podtikajo novi šoli, da vzgoja same brezverne in nravno popačene otroke. Z izgledi iz vsakdanjega življenja je kazal, da se otroci v novi šoli marsikaj učijo, tesar se v stari neso. Branil je učiteljstvo pred napadi, da je ono brezbožna in brezvestna drubal. Ni čuda torej, da je bilo učiteljstvo veselo, ker se je dr. Gregr tako pohvalno izrazil o novi šoli, o njenem blagodejnem uspehu mej prostim ljudstvom in o učiteljstvu, in to tembolj ker smo vajeni, da se novi šoli zanikuje vsak uspeh. Ni čuda torej da je Celjsko učiteljsko društvo dalo duška temu veselju iti se gospodu poslancu telegrafičnim potom zahvalilo za izvrsten govor. A s tem bil je že ogenj v strehi!
Zakadili so se na slovensko učiteljstvo, proglasili je duševnim revčkom, kateri niti pri ateljev (?) od neprijateljev razločevati ne vedo! Učiteljstvo, osobito slovensko, ne sme se ganiti. Revna raja si, pohlevno trpi, če bi jejo po tebi, ne zini o zahvali, če kdo piipozna tvoje zasluge!
Vedno tudi trdijo, da slovensko uč.teijstvo v cerkvenem sonadzorstvu ne vidi nevarnosti niti za svoj stan, niti za ljudski napredek. Povem vam, da prav rnplo poznate naše mnenja! Pridite mej nas in povedali vam je bomo prav odkrito.	—e—
Nagib — posledica.
Vsemogočna gospoda Leskovic in Krenner, oziroma kranjska stavbinska družba odpovedala je priljubljenemu g. Trinkerju gc stilno pri M al i č i.
Kaj menite, zakaj ? Kakor se v mestu govori, zato, ker je bil g. Trinker toli predrzen, da si je zgradil svojo hišo, a zgradbe ni izročil stavbinski družbi, ampak zidarskemu mojstru gospodu F. Zupančiču. _
Iz nasprotnega ostroga.
Bilo je pri poslednjem Griinfeldovem koncertu v re-dutni dvorani, ko se je vršil zanimiv dogodek, o katerem hočem pripovedovati.
Griinfeld je pianist druge, recimo rajši, tretje vrste. To ga pa ne ovira, da dobro umeje okoristiti se. Na pomlad prihaja z lastavicami, in v Ljubljani bil je že osemkrat. Dočim so Celovčani s svojo odsotnostjo mu izrecno namignili, „dass das ist nichts", je v Ljubljani še vedno polna dvorana in kriči se: Hosana sinu Davidovemu!
Vse kar „leze in kar grede" v svetu nemškutar-skem, vse hitelo je v rcdutno dvorano. Mej mnogimi drugimi bil je tudi g. Muller, urednik Ljubljanskemu je-tičnemu „Wochenblattu", sicer pa veledušni posredovalec za razne dekle, hlapce, kočijaže in strežaje. G. Muller je Nemec čistokrven, kakor Dummreicher, kar ga pa ne moti, da je včasih za primerno večerjo zagodel tudi „Naprej!" in „Hej Slovani".
Toda ne glede na vse to, priznavati se mora, da je g. Muller v muziki kos veščaka. Zategatelj ni nič čudnega, da je tudi on prihitel v koncert. Zmatral je to za svojo dolžnost, kajti ocenjevati mu je produkcije v nemškutarskih krogih. Nič hudega sluteč prišel je prav pohlevno v koncertno dvorano in bojda veselil se zopetnega užtka. Pomislil pa nesrečnež ni na znane stike:
.Doch mit des Geschickes Machten, Ist kein ew'ger Bund zu flechten Dnd das Ungliick schreitet schnell''.
Besede „Machten" in nflechten" se sicer ne vežejo pravilno, a nesreča ni izostala. Jedva bil je v dvorani bil je že vunkaj pozvan in v predsobi ali pa na hodniku zadonela mu je usodna vest na uho, da ta dan ni smeti brez ustopnicev dvorano.
Kakor kerub s plamtečim mečem pred znanim svetopisemskim rajem, tako ognjevit stal je pri blagaj-nici g. Till.
„Kje imate ustopnico? zarohnel je nad njim.
„Meni, "VVochenblattovemu uredniku, je pač treba ni. Saj bodem pisal oceno o koncertu!" odvrne Muller.
„Kaj še? Oceno pisal bom jaz! Vas tukaj ne treba! odgovori mu Till.
nProsim! Jaz sem vender urednik!" „Vse nič! Ako se ne spravite, poženem Vas po stopnicah!" bil je neizprosnega Tilla odgovor.
In Muller je šel, „Wochen blat t o v" urednik moral se je umakniti. Zdaj naj pa še kdo trdi, d a nemštvo na Kranjskem ni zatirano, grozno zatirano.
Za g. Miillerja bila je to izvestno velika izguba. Ni mu bilo dano, da bi bil čul zopet jedenkrat svetovno maloznanega Griinfelda, a da je čul samo Tilla.
Sicer pa je bil Griinfeldov koncert izboren, navdušenost pa tolika, da je neka dama — imena ne treba objaviti — izgubila celo svoj „Cul de Pariš."
No, dragocen ni bil, nov tudi ne, a veliko slame bilo je v njem, veliko slame.
Po Darvinovi teoriji.

Telegrami „Brusu":
Celje: Oj, oj, oj! Prej je bil dvoboj! Sedaj smo volili, po hrbtu dobili.
Okrajni zastop je zdaj „fuč", Pod polovnikom naša luč.
Naša trdnjava je pala, ž njo pa vsa „Feucht — frohlich — beschauliche Seligkeit".
Celje: „Vahtarica" piše, da je v teh norčavih časih vse mogoče", po mojem mnenji pa samo to ne, da bi „Vahtarico" pamet srečala.
Jurij Podkuri.
Šoštanj. Iz verodostojnega vira se nam javlja, da, ko je dne 26. marca električna iskra na Vransko prinesla vest o zmagi Slovencev v okr. zastop Celjski, je tamošnja sorodkinja nekega znanega „šoterliferanta" vskliknila: Ježuš, Marija! Kaj bo pa zdaj s šo-tr o m".
Postojiua: Pri nas je vse polno „odprtih pisem" kakor hroščev v maji. Fekete pa je vedno bolj zaprt, nekda radi tega, ker se je s svojimi sajami preveč na-
mazal. To pa vender ni oviralo, da ga je počastil Veliki Otok. Seveda pisar, ki ima kot tak 35 gld. na mesec, kot blagajnik nekega fonda pa 40 gld., kaj tacega lahko uprizori.
Novomesto : Naše mesto osvetlilo si je lice. S ponosom lahko trdimo, da je sedaj zares Novo Mesto. Vivat sequens!
Dober svet.
Kako bi se najložje sporazumeli klerikalec, liberalec in socijalist, sedeči pri istej mizi?
Ko bi dva molčala, tretji pa poslušal.
Iz Carigrada.
Razkralj Milan vprašal je te dni lastnika hotela, v katerem stanuje: Koliko sem dolžen? „ Sire! odvrnil je hotelier, to ve samo Bog!"
Kdo je najsrečneji vladar na svetu ? Španjski kralj Alfonzek, ker ga kar na rokah nosijo.
Rebus.
JE
2 4
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnji številki.)
P. rt. gg. naročnikom!
Prvo izdajo 7. številke zaplenilo je c. kr. državno pravdništvo. C. kr. deželno predsedstvo dovolilo nam je drugo izdajo s tem pogojem, da se izpuste nastopni članki:
1.)	Istrske brusijade.
2.)	Z Iga.
3.)	Pri odliodu iz Belega grada.
4.)	Lied vom geblendeten Joško.
Izpustivši te članke priredili smo drugo izdajo, katera pa ima le malo slik, ker je jedna slika bila zaplenjena, a druga se je razbila in je v tem kratkem času ni bilo možno nadomestiti.
Uredništvo „Brusovo".
Skakalnica.
Priobčil Xj. O.
II.
					vra-	gu	de	na					
				a	oso-	čič	žne	sto-	na				
			kdar	skal-	gre-	so-	bre-	sne-	in	jim			
		ti	ne	si-	ste-	be-	gor-	se	vi-	ro-	v		
	ste-	moreš	na	ni-	na	mon	či	na	in	jaz	str-	bu	
me	tre-	skal-	I^-	sta-	val	stal-	na	har	gu	har-	ga-	mor-	mim
ne	j°	ti	po-	od	to	0-	pe-	me	nem	je	no	ju	ne
ne	ti	ne	rn i	nja	ne	gov-	har	bre-	sr-	jem	vi-	pod	to
ga-	raz	vkla-	stre-	bre-	vi-	mni-	se	je	ob	ma-	di-	0-	klfu-
	sni	briz-	a	V	za-	so-	ne-	ka-	nem	hni	bu-	va-	
		ob-	pono-	de	duh	pra-	je	ro-	do	lov-	sta-		
		-	dim	ganja	0-	me-	no	ba	ob	ko			
				se	ni	lov-	ši	, v	je				
					se	ste-	gle-	! va-					
(Rešitev skakalnice v prihodnjem listu)

A. EBERHART
v ..Zvezdi" št. 6 in na mestnem tvs;u št. 3
priporoča svojo veliko zalogo vsakovrstnih	^
rokovic, preramnic, ovratnikoy, manšet,	|
srajc, kravat, nogovic, telovnikov, pred-	p pašnikov, spodnjih kril, robcev, gamašen f
in drugih jednacih predmetov. (3 3_12)
Gledališke ulice v Ljubljani,
priporoča svoje dobro založeno skladišče
vsakovrstne železiifne
On tudi jedini prodaje (13 3—12) dinamita in rzstreliva.
I*
I i i i i I i
I
(Josip O. Gerber)
na Kongresnem trgu št. 4 V Ljubljani na Kongresnem trgu St. 4 priporoča dobro oskrbljeno svojo
galanterijsko knjigoveznico,
po katerej je v prijetnem položaji, da more izvrševati solidno delo po najnižjih cenali. Nadalje priporoča veliko izber svojo
slovenskih in nemških molitvenikov, podob svetnikov, rožnih veiicevitd.
šolskega in risarskega orodja
kakor: vsakovrstnih pisank in risank, ki se tu rabijo, risalnih hloknv, risarskih (lesk, risarskih ravnil, jeklenih peres, svinčnikov, črnil, škrilnih pisalnih tablic, in črtalnikov itd.
Za šolske knjižnjice:
Ivan Tomšič: Knjižnica slovenskej mladini, zvezek 1—3 obsegajoč Dragoijubci, Eokodelčič, Sreča v nesreči, in (9 4-6) Markič: Pripovedke za mladino.

?(far

sam.
•7>
izdelovalca oljnatih barv, flrnežev, lakov in napisov.
Pleskarska obrt za stavbe in meblje.
Ljubljana,
za Frančiškansko cerkvijo v g. J. Vilharja liiši št. 4
priporočata prečast. duhovščini in p. n. občinstvu vse v njiju stroko spadajoče delo v mestu in na deželi kot znano reelno fino delo in najnižje cene.
Posebno priporočilne za prekupce so oljnate barve \ ploščevinastih pušit-aU (Blechbuchsen v domačem lanenem oljnatem firneži najfineje naribane in boljše nego vse te vrste v prodajalnah.	(5 7—24)
Cenike na zahtevanje.


P«
trgovec s steklenino i. t. d. v Ljubljani
Stari trg št. 15.
usoja si naznanjati, da popolnoma razprodaja več sto oljnato-barvnih slik različne vrste in velikosti z okvirom in brez okvira. Dalje prodaje tudi cerkvene in salonske lestence (lustre), vse pod tovarniško ceno.	(i 4—12)
Konečno priporoča svojo bogato zalogo steklenine, porcelana, beloprstenega blaga, vse po jako nizki ceni ter se priporoča slavnemu občinstvu za mnogobrojni obisk.
Slika Einspielerjeva v veliki obliki, krasno izdelana dobi se po 50 kr. v
„NARODNI TISKARNI".
♦ ♦
J	Svojim cenjenim naročnikom in kupovalcem uljudno J
4 naznanjam, da sem ostavit svojo dosedanjo	+
j prodajalnica s čevljarskim blagom, I
+ katero sem imel več let in v katerej sem imel vedno naj- 4
♦	večjo izber ter se preselil	♦
♦
♦
:
: ♦
♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ j ♦ ♦
katero sem imel več let in v katerej sem imel vedno naj-večjo izber ter se preselil
v Cetinovičevo hišo Da Kongresnem trgu št. 3,
kjer sem otvoril svojo novo prodajalnico.
Zahvaljujoč se najtopleje za do sedaj izkazovano zaupanje, prosim uljudno, da mi je še dalje ohranite, ter zagotavljam, da se bodem kakor dosedaj prizadeval, da postrežem svojim naročevalcem in kupovalcem v vsakem ozira najreelnejše in kolikor moč po ceni.

(8 4-4)
Z velespoštovanjem
Jarncj Žitnik.
/JCMi
trgovina z delikatesami in Lcoloiiijalnim blagom, Šelenburgove ulice št. 4 v hiši Šlajmerjevi.
Odbrana zaloga vsakovrstnih sirov, kakor: sir Emendolski, Grojer, Parmezanski, Gorgonzola, Strachino, Ajdamski (holandski), Jabljaški (Habacher), sir Ljubljanske mlekarske zadruge, Imperial, Neufchateler, Roquefort itd.
Zaloga raznih salam: Ljubljanskih, ogerskih, Veroneških, Milanskih, vse iz najboljših tovaren.
Vina v buteljah: avstrijska, ogerska, italijanska, spanjska.
Pristni francoski šampanjec iz raznih kletij. Tudi šampanjec Kleinoschegov, vse po najnižji ceni.	(16 4—12)
Budejeviško (Budweiser) pivo v steklenicah po 6/10 litra 11 gld., po 7/10 litra 15 gld. za sto steklenic. Vse pa v zabojih po petdeset steklenic. Embalaža računi se jako nizko.
Vnanja naročila izvršujejo se točno za gotovo plačo ali pa po poštnem povzetji.