964 Frane Jerman Estetika in filozofija danes /. Estetika in filozofija 1965-1985 Zlom estetskega koncepta socialističnega realizma je v marksistični teoriji pustil pomembno in bolečo praznino, ki jo je bilo posebej občutiti pri nas, kjer je bila filozofska estetska tradicija kratka in šibka, prav zaradi vzpostavitve dominacije marksizma in nato še zloma te dominacije pa tudi diskon-tinuirana. Značilnost tega zloma v slovenskih razmerah je bila tudi ta, da je bila estetika socialističnega realizma, ki je že v originalni obliki predvsem nasilna kompilacija raznorodnih eklektično vbitih elementov v ideološko formo, in torej le pogojno sploh estetika, pri nas še drugače šibka in komajda obstoječa v čem več kot v prevodih in ideološko političnih žuga-njih. Zato pa se je po njenem zlomu (lahko bi navedli polemiko med Ziherlom in Vidmarjem kot mejnik) tem laže zgodilo, da so ne samo zavračali socrealistični ideologem, temveč zanikali estetiko kot vedo in utemeljeno filozofsko disciplino. To ima tudi svojo koristnejšo plat: vsaj postopno je morala filozofija (ob tem, ko se je hkrati poslavljala od tvorje-nja velesistemov totalitet) opustiti tudi zamisel, da bo estetika kot filozofska Lev Kreft 965 Estetika in filozofija danes disciplina, hkrati znanstveno utemeljena in s svetovnim nazorom posredovana, kdaj še lahko ponovno imela vlogo norme za kritiko umetnosti in umetnostnih ved. Moralo je priti do estetskega pristopa, ki svojega sestopa v umetniško prakso ni videl s posredovanjem ideologije oz. nazora, ampak v svoji lastni znanstveni in filozofski moči, in do pristopa, ki je izhajal iz avtonomne znanstvenosti umetnostnih ved, brez hierarhičnega postavljanja kraljice filozofije v njeni estetski podobi na čelo vsega raziskovanja. Ob koncu šestdesetih let je bila stalno v zraku želja ali zahteva po razvoju estetike kot filozofske discipline, kot po nečem, česar še ni oziroma česar je bilo doslej premalo. Ta želja je odmevala tako v strokovnih filozofskih krogih, kot tudi na drugih oddelkih Filozofske fakultete, ki so se ukvarjali z umetnostjo, vzporednico pa je imela celo v ideoloških političnih stališčih, ki so vztrajno terjala razvoj marksistične estetike za sodobno politično rabo. Slednja zahteva je bila toliko močnejša, ker vladajoča ideologija ni bila več sposobna vladati v kulturi in umetnosti, kjer jo je na vsej črti po moči argumentacije in filozofski zasnovi presegala predvsem estetska praksa Pirjevca in problemaškega fenomenološkega, eksistencialističnega in strukturalističnega kroga. Prav Vidmarjeve polemike proti umetniškemu razkroju novega modernizma in avantgarde, povezane z zahtevo po obnovi politične kulturne policije z vsemi njenimi oblastnimi posegi v umetnost in kulturo, so pokazale ideološko nemoč in teoretično nebogljenost kot rezultat nekdanje domnevne zmage nad socrealizmom iz petdesetih let. Iz te situacije sta prišli dve smeri razvoja, ki se v številnih kasnejših pristopih in v sodobni beri estetskih raziskav in študij, zlasti v okviru kroga slovenskega društva za estetiko, neprestano prepletata. Najprej gre za poskus nadomestiti tradicionalno marksistično estetsko zasnovo z novo filozofsko podstatjo za estetiko, bodisi v smeri nove in drugačne marksistične filozofije (pri nas zlasti na sledi frankfurtske šole in njene kritične teorije estetskega in umetniškega, pa tudi estetski prodori nove psihoanalize, ki je nekdanje kombiniranje marksizma s psihoanalizo vedno bolj preraščala v poskus projekta filozofske nesistemske doslednosti in filozofsko-humanistične šole) bodisi v smeri drugih filozofskih konceptov sodobnega časa, ki bi utegnili za estetiko predstavljati plodnejše izhodišče od tradicionalnega marksizma (tu sodi v prvo vrsto seveda že omenjeni krog fenomenoloških, eksistencialističnih in strukturalističnih poti in sopotnikov, pa tudi sodobno navezovanje na različne estetske zasnove postmodernizma, in še kaj). Danes tudi navezovanje na drugačno marksistično tradicijo vedno bolj sega prek tradicionalnih meja marksistične ortodoksije in se vključuje prej v postmarksistične tokove kot kam drugam, zaradi tega prej še izraziteje vidna nazorsko-ideološka meja med pristopi izgublja težo. Hkrati in s tem prepleteno pa se pojavlja prizadevanje po stiku z živim umetniškim procesom in njegovim neposrednim raziskovanjem v umetnostnih vedah. Ko se je pretežni del tradicionalne estetike, ne le marksistične, dokaj oddvojil od sodobnega umetniškega snovanja in se ukvarjal le z značilnimi primeri večnih vrednosti, so hkrati nastale povsem legitimno tudi estetike, ki so ločevale lepo, estetsko in umetniško in si za temelj jemale le eno ali drugo ali tretje. V naših razmerah pa se je očitno zdelo potrebno pokazati moč in utemeljenost filozofskega estetskega mišljenja na živem zgodovinskem in sodobnem umetniškem gradivu in v stiku s sodobnimi metodami in dosežki umetnostnih ved. Ni treba posebej dokazovati, da je bila taka usmeritev po vsem naravna za generacije ob koncu šestdesetih in 966 Lev Kreft v začetku sedemdesetih let, ki so poleg družbenega aktivizma videle tudi v umetniškem prevratu neoavantgarde svojo filozofsko funkcijo in funda-ment. Prav tu se da videti, kako so filozofske metode in metode umetnostnih ved nadomestile svetovno-nazorskost in ideološko sistematiko. Konkretneje: estetika kot filozofska disciplina naj ostane znanost, vendar taka, da to znanstvenost gradi na celotni filozofski tradiciji in sodobnosti ter na metodah znanstvene analize umetnosti, ne pa, da že izgotovljenim filozofskim sistemom ali svetovnim nazorom dodeljuje še znanstveno vrednost na področju umetnosti. Da se je v tem procesu spremenil tudi status znanosti in znanstvenosti, zlasti z relativiziranjem pozitivističnega ideala na dejstvih in eksperimentu sloneče neizpodbitne gotovosti, je razvidno še kje drugod in ne le v estetiki. Usmeritev v estetsko motrenje umetniških del in iskanje stikov z dosežki in metodami umetnostnih ved je postalo mnogo zanimivejše početje, ko se je izkazalo, da povsem v nasprotju s filozofskimi predsodki o sovražni obkroženosti filozofije z nenaklonjenimi in miselno površnimi vedami, vedno pogosteje tudi umetnostne vede tako rekoč same silijo k filozofski in estetski tematizaciji lastnega dela in predmeta. Filozofi so morali - zgroženo ali pa zadovoljno - ugotoviti, da sodobni umetniki študirajo estetske in filozofske tokove in si (seveda ne zaradi teoretskih ambicij in s teoretično strogostjo) ustvarjajo lastne teoreme in estetike lastnega dela. Ugotovili so tudi lahko, da v umetnostnih vedah poteka nekakšen teoretski prevrat, ki se v mnogočem naslanja na globalno teoretizacijo estetskega in na filozofske estetike, da bi izpeljal svoje ločevanje od akademskega, do tedaj trdnega diskurza umetnostnih ved. Potreba umetnostnih ved po estetski teoriji pa je hkrati izražala tudi določene pogoje, ki so izhajali iz slabih izkušenj z marksizmom in filozofijo sploh. K tem slabim izkušnjam velja prišteti tradicijo od Mahniča do Ziherla; odpor ideološkim konstruktom politične moči, ki si je še vedno pridrževala pravico razsodnika v estetskih vprašanjih; pa tudi preseženi normativizem v teh vedah samih, ki so od začetka stoletja do danes naredile izjemen razvoj v metodah in teoretski podgraditvi, tudi v medsebojnem zbliževanju in prepletanju; hkrati pa sodijo k tem pogojem tudi problemi, ki jih je tem vedam in njihovim metodam naslovila moderna in avantgardna umetnost zaradi nemožnosti, da bi jo vtaknili v stilsko-kanonske osmislitve, in težav, ki so se pojavljale, kadar se je izkazalo, da tudi trdne meje med umetniškimi zvrstmi, med visokim in trivialnim, med klasičnim in medijskim ipd. v sodobnih umetniških tokovih ni mogoče zakoličiti brez škode za samo analizo umetnosti. Zato ima za sodobno slovensko estetiko umetnost neoavantgarde šestdesetih let in zavestna povezava s tradicijo avantgarde (na primer s Kosovelom, ki je tedaj izšel) podoben pomen, kot prej razsulo socrealizma. Gledališče Pupilije Ferkeverk, Šalamunov Poker, delovanje Gleja in Pekarne, skupina OHO, literatura v Problemih, novi film, jazz in ročk, plakat, strip ipd. - vse to je klicalo ne le po novih literarnoteoretičnih, filmskoteoretičnih, dramaturških in drugih metodah in pristopih, ampak tudi po celoviti estetski osmislitvi. Konec tega umetniškega obdobja ni pomenil tudi konec vseh teh teoretskih prizadevanj, ampak je pogojil njihovo ločevanje od včasih tudi zgolj partijno afirmativnega teoretskega upra-vičevanja neoavantgarde, k poskusom filozofskega snovanja estetike. Videti je bilo, da je potrebno razvijati estetiko kot filozofsko disciplino, ki bo v neposrednejšem stiku z umetniškimi dejstvi, ki bo pripravljena segati tudi 967 Estetika in filozofija danes po metodah in dosežkih posebnih umetnostnih ved, ki bo s pomočjo filozofske in siceršnje družbene teorije podgradila avtonomijo umetnosti kot teoretično obrambo pred ideologizacijami in normativizmom, pa tudi pred pretiranim pohlepom filozofske sistematike po zaokrožitvi, in ki bo hkrati sposobna tudi to avtonomijo zreti v kritični luči, ne pa kot apriorno in večno vrednoto. Ko se danes sprašujemo o estetiki na Slovenskem, se moramo spraševati po utemeljenosti, dosežkih in slabostih take usmeritve. Med glavnimi filozofskimi očitki vsekakor izstopa tisti, ki pravi, da na tej poti ni več filozofije, in da se v eklektični množici umetniških del, sicer teoretično obravnavanih, in zbranih metod ter rezultatov posebnih umetnostnih ved, izgubi filozofska specifičnost. Odgovor na to bi lahko bil, da je analizo umetnosti in metodološko naslonitev na umetnostne vede možno integrirati, zlasti iz problematike modernizem-avantgarda-postmodernizem, v tako estetsko teorijo, ki si odpira tudi dostop do celotne problematike estetskega in lepega, ne pa le umetniškega, in ki zastavlja temeljna filozofska vprašanja. Upam si trditi (morda teže dokazati), da se da v celotno filozofsko problematiko prav tako dobro vstopiti skozi estetska vrata, in da je moč filozofsko problematiko razviti, osvetliti in povezati z estetskega izhodišča. Vsekakor pa je bolje, če razvijemo celotno filozofsko problematiko iz estetike, kot pa da iz predpostavljenega filozofskega bistva oziroma neke centralne ideje (logos, bit, delo...) skušamo konstruirati estetiko kot tej centralni ideji podrejeno disciplino. //. Status modernizma in avantgarde v sodobni estetiki Umetniški procesi medvojnega in povojnega časa, neposredno povezani z vrsto teoretičnih, ideoloških, estetskih, političnih in drugih razhajanj in spopadov, nabiti z močjo raznolikih umetniških drž od avantgardne do tradicionalistične in konzervativne, prežeti z različnimi estetskimi nazori od proletarsko-revolucionarnega do larpurlartističnega, so nekak oslovski most sodobne estetike. Prvič zato, ker že sami po sebi, zaradi lastne drugačnosti od umetniških procesov prejšnjih dob, zahtevajo tudi drugačno estetiko, ki seveda ne more biti namenjena le tej eni dobi. Drugič zato, ker je prav z njimi in zaradi odpora ali vsaj neposluha do njih estetika kot filozofska disciplina nekje v začetku stoletja izgubila stik z umetniškimi procesi sodobnosti ali jih vsaj vtikala v neadekvatne tradicionalne analize. Tretjič zato, ker je v teh procesih, zlasti skozi spopade akterjev in tokov, prišlo na dan marsikaj, kar kot estetsko samozavedanje in znanstveni poskus predstavlja pomembno iztočnico za sodobno estetiko. Četrtič zato, ker na sodobne umetniške tokove ni mogoče navezati kar neposredno, brez razumevanja in dojemanja celotnega obdobja modernizma, katerega iztek naj bi sodobni procesi bili. Petič zato, ker so nove metode umetnostnih ved najpogosteje tesno povezane prav s tem obdobjem, nekatere pa je modernizem, zlasti pa avantgarda, tako rekoč rodil iz sebe (ruski formalizem, češki krog, prvi estetski pristopi k filmu in medijski umetnosti sploh itd.) Šestič, zato, ker je neuspeh marksistične estetske ortodoksije seveda 968 Lev Kreft treba gledati v luči njene nesposobnosti v dojemanju teh pojavov, ne pa le v luči njene zunanje ideološko politične nasilnosti - torej kot problem metode raziskovanja, in ne le kot problem načina uveljavljanja. Tu potem, na primer, pride na dan paradoks, da socrealistična estetika ne zavrača modernizma z nič manjšo ihto, kot kritična teorija zavrača medijsko in industrijsko produkcijo. In končno zato, ker je pacifikacija teh umetniških procesov in njihovega ,sestopa iz umetnosti v življenje' problem, iz katerega je treba priti do novega filozofskega razmisleka o človeškem, zgodovinskem in družbenem mestu lepega, umetniškega in estetskega.