[geografija v šoli] 2-3·2013 110 Aktualno * Jurij Senegačnik je urednik na založbi Modrijan v Ljubljani ter docent na Oddelku za geografijo Univerze na Primorskem. jure@modrijan.si ** Darko Ogrin je izredni profesor na Od-delku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. darko.ogrinc@ff.uni-lj.si *** Igor Žiberna je docent na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. igor.ziberna@uni-mb.si COBISS 1.02 nova naravnogeograFSka členiTev Slovenije na 47 Pokrajin Jurij Senegačnik * , Darko Ogrin ** , Igor Žiberna *** Povzetek V prvem delu prispevka je predstavljena problematika naravnogeograf- ske členitve Slovenije in najpomembnejše dosedanje naravnogeografske členitve, v drugem delu pa je predstavljena nova naravnogeografska členitev naše države na 47 pokrajin. Gre za nadgradnjo členitve iz leta 2004, za katero je bilo ob kurikularni prenovi leta 2008 dogovorjeno, da se bo uporabljala za potrebe pouka geografije. Največ pozornosti v prispevku je namenjeno metodologiji dela pri novi členitvi ter pregledu posameznih pokrajin z inventarizacijo pokrajinskih enot in podenot. Med njimi so bile ugotovljene tudi takšne, ki po svojih geomorfoloških, fiziog- nomskih in drugih značilnostih predstavljajo neke vrste izjeme oz. tujke. Ključne besede: naravnogeografska členitev Slovenije, regionalizacija, pokrajina, geografija Slovenije NEW PHYSICAL GEOGRAPHICAL DIVISION OF SLOVENIA INTO 47 RE- GIONS Abstract In the first part of the article problems of physical geographical divison of Slovenia and the most important so far existing physical geographical divisons are presented. In the second part a new physical geographical divison of our country in 47 regions is presented. This is a continuation of the divison from the year 2004 which was agreed in the time of the curricular reform in 2008 that will be used for the teaching of geogra- phy. Most attention in this article is intended to the methodology of the new divison and to the survey of individual regions with the inventory of regional units and subunits. Among them were also identified such that their geomorphological, physiognomic, and other characteristics repre- sent a kind of „exception“ or „foreign body Key words: physical geographical divison of Slovenia, regionalisation, region, geography of Slovenia Uvod Problematika členitve (regionalizacije) Slovenije – tako naravnogeograf- ske kot družbenogeografske – je ena od tistih stalnic v slovenski znan- stveni in šolski geografiji, ki ni in zaradi narave problema v bistvu tudi [geografija v šoli] 2-3·2013 111 Aktualno nikoli ne bo mogla biti dokončno razrešena. Ne glede na to se že deset- letja vrstijo prizadevanja, da bi ta problem skušali vsaj razreševati – če že ne razrešiti – čim bolj v skladu s teoretskim razvojem stroke na eni in potrebami aplikacije v znanstveni in šolski praksi na drugi strani. Naš prispevek se osredotoča le na problematiko naravnogeografske členitve Slovenije, saj se pouk geografije Slovenije že po tradiciji naslanja na naravno in ne na družbeno členitev našega ozemlja. Pri tem pa moramo izpostaviti, da se vse dosedanje naravne členitve, vključno s to, ki je predmet našega prispevka, do neke mere naslanjajo tudi na družbene de- javnike, še posebej na tiste, ki so tesno odvisni od naravnih razmer (npr. raba tal, tip poselitve idr.). Naša šolska geografija se je glede vprašanja naravnogeografske členitve Slovenije pri pouku geografije na prelomu tisočletja znašla v neke vrste pat poziciji. V gimnazijski, kasneje pa tudi v osnovnošolski rabi se je za dolga leta uveljavila Gamsova členitev Slovenije (Gams, 1983), ob kateri se je po več letih uporabe sprožalo čedalje več pomislekov, vendar stroka enostavno ni bila zmožna ponuditi drugačne, za šolsko rabo sprejemlji- vejše alternative. Neke vrste prelom na tem področju je pomenil izid dela Teorija in praksa regionalizacije Slovenije (Drozg, ur., 2004). V njej so trije od avtorjev, in sicer Žiberna, Natek in Ogrin in (2004), objavili tudi novo naravnogeografsko členitev za potrebe pouka geografije v osnovni šoli, ki je povsem jasno opredelila pet makroregij (velikih naravnogeografskih enot), ne pa tudi posameznih pokrajin znotraj njih. Ker je bilo ob kuriku- larni prenovi šolstva leta 2008 med šolskimi geografi dogovorjeno, da se v osnovni šoli v prihodnje uporablja ta členitev, se je kmalu znašla v osnovnošolskih učbenikih (Verdev, 2011 in Senegačnik, 2012) . Senegač- nik (2010 a) jo je prvi uporabil tudi v gimnazijskem učbeniku o Sloveniji. Ob pripravi tega učbenika in njegovi uporabi v praksi pa se je izkazala jasna potreba, da je treba narediti še nadgradnjo te členitve. To pomeni, da je treba – vsaj za gimnazijsko rabo – doreči imena nekaterih pokrajin in na zemljevidu Slovenije potegniti jasne meje tudi med pokrajinami, in ne le med makroregijami (Senegačnik, 2010 b). To nadgradnjo so opravili avtorji tega prispevka leta 2012, ko se je pripravljal izid monografije Slo- venija in njene pokrajine (Senegačnik, 2012 b). V tej monografiji smo Slo- venijo razdelili na 47 pokrajin. Namen našega prispevka pa ni le podrob- nejša predstavitev te nadgrajene naravne členitve Slovenije, ampak tudi inventarizacija, katere pokrajinske enote (in podenote) spadajo v okvir posamezne pokrajine. Pri delu smo uporabili deskriptivno in primerjalno metodo, podrobnejša metodologija pa je razložena v posebnem razdelku. V obdobju od druge svetovne vojne do danes so vidnejši slovenski geo- grafi pripravili vrsto naravnogeografskih členitev Slovenije. Med najpo- membnejša spadajo dela, ki so jih pripravili Melik (1954, 1957, 1959, 1960), Ilešič (1958), Gams (1983), Gams in sodelavci (1995), sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika (GIAM) pri ZRC SAZU v knjigi Slove- nija – pokrajine in ljudje (Orožen Adamič in Perko, ur., 1998), Plut (1999) in Natek (1994, 2002). Kar nekaj je bilo tudi del, ki so skušala ovrednotiti te členitve z vidika znanstvene ustreznosti in metodologije ali pa so se ukvarjala s teorijo regionalizacije (Gams, 1984, 2008, Kladnik, 1996, Orožen Adamič, Perko in Kladnik 1995, Orožen Adamič in Perko, 1998, Natek, 1998). Najpomembnejši prispevek na tem področju je pripravil Problemi naravne členitve Slovenije v dosedanji literaturi s področja znanstvene in šolske geografije [geografija v šoli] 2-3·2013 112 Aktualno Kladnik (1996). Kar nekaj je bilo tudi prispevkov, ki so skušali ovrednotiti členitve z vidika pouka geografije (Gams, 2001, 2002, Lipovšek, 2002, Drozg in sodelavci, 2004, Vovk Korže, 2004, Polšak, 2009). Najpomemb- nejšega med njimi je pripravil Polšak, ki je ugotovil, da vse te členitve Slo- venije, kot tudi prispevki, ki so jih skušali vrednotiti z vidika potreb pouka geografije, še niso pripeljali do (za vse) sprejemljive rešitve ali rezultata (2009, 34). V nadaljevanju se je lotil primerjave treh členitev, za katere ugotavlja, da so načelno bolj ali manj primerne tudi za šolsko rabo. Za šolsko geografijo pa je še posebej pomembna Polšakova analiza prakse uporabe členitve Slovenije v nekaterih šolskih učbenikih. Veliko število različnih členitev Slovenije in njihovih avtorjev v preteklosti nam pove, da je izvedba takega dela zelo zahtevno opravilo, ki zaradi izredne večplastnosti in zapletenosti problematike tako rekoč ne more prinesti rezultata, ki bi pomenil konsenz za celotno geografsko stroko. V preteklih desetletjih je tako vsaka nova členitev vsaj v kakšnem elementu pomenila neke vrste nadgradnjo prejšnjih členitev ali vsaj njihovo izbolj- šavo, vendar pa je hkrati prinesla tudi kaj takega, kar znotraj omembe vrednega dela stroke ni bilo sprejeto z odobravanjem. Ker v tem prispevku nimamo namena, da bi se podrobneje lotevali vseh omenjenih členitev in njihovega doprinosa, se bomo v nadaljevanju ome- jili na le osnovni prikaz tistih štirih, ki so se iz različnih razlogov najbolj uveljavile. glavne dosedanje naravnogeografske členitve Slovenije z največjim vplivom na šolsko geografijo Karta: Nova naravnogeografska členitev Slovenije [geografija v šoli] 2-3·2013 113 Aktualno Prvo podrobnejšo členitev slovenskega ozemlja na pokrajine je izvedel A. Melik v štirih obsežnih regionalnogeografskih delih o Sloveniji, ki so izšla v obdobju 1954–60. Ta členitev ni tipična naravnogeografska in se ji pozna, da je nastajala postopoma, tako kot so izhajale znamenite Meliko- ve knjige o Sloveniji. Ker je avtor opravljal pionirsko delo, je moral pov- sod tam, kjer za pokrajine ni našel uveljavljenih imen iz ljudske prakse, uvesti nova, umetna imena. Nekatera od njih so se pozneje uveljavila v praksi, druga ne. Pri svoji členitvi je Melik segel še prek meja slovenskega zamejstva. Zaradi nesistematičnosti njegove členitve je število pokrajin (enakega ranga) v njej težko primerljivo s tistim v poznejših členitvah. Ne glede na vse pomanjkljivosti je Melikovo delo služilo kot ogrodje vsem poznejšim naravnogeografskim členitvam. Prvo celovito naravnogeografsko členitev je pripravil Melikov naslednik S. Ilešič (1958). Tudi on je z njo posegel čez meje republike Slovenije, vendar manj kot njegov predhodnik. Ravno tako je uvedel precej novih imen, ki pa se v veliki meri niso prijela. Med posameznimi makroregijami je zarisal kar nekaj prehodnih pokrajin, ki imajo značilnosti obeh sose- dnjih makroregij in jih zato težko uvrstimo le v eno od njiju. Kljub temu da Ilešičevo členitev odlikuje velika sistematičnost, se je uveljavila le za krajši čas, njegovi nasledniki pa so se v večji meri opirali na Melika. V javnosti se je močno uveljavila členitev, ki jo je pripravil I. Gams (1983). Verjetno ima glavne zasluge za to dejstvo, da jo je objavil v srednješol- skem učbeniku in so jo tako spoznale cele generacije dijakov. Kljub nekaterim kritikam se je ta členitev Slovenije obdržala v šolskih učbenikih skoraj tri desetletja, saj ni bilo dovolj pripravljenosti, da bi za šolsko rabo prevzeli kakšno drugo. Je pa res, da je avtorji osnovnošolskih učbenikov niso prevzemali dobesedno, ampak so jo do neke mere vsak po svoje prilagajali svojim zamislim. Gams je pri svoji členitvi delno še vedno segel izven ozemlja Republike Slovenije. Pri nekaterih pokrajinah, ki ležijo ob državni meji, je namreč v členitev vključil tudi njihove naravne »podaljške« prek meje, saj skupaj tvorijo zaokrožene celote. Podobno kot pri Ilešiču tudi Gamsova členitev vsebuje prehodne pokrajine, vendar jih avtor ni iz- ločil kot nekaj čisto posebnega, ampak jih je razvrstil znotraj posameznih makroregij (Kladnik in Perko, 1998, 21–23). Zelo pomemben korak naprej je pomenila členitev Slovenije, ki jo je pri- pravilo več sodelavcev GIAM, in sicer M. Gabrovec, D. Kladnik, M. Orožen Adamič, M. Pavšek in M. Topole. Členitev, ki je bila podrobno predstavlje- na v enem od najpomembnejših regionalnogeografskih del o Sloveniji doslej sploh, tj. v knjigi Slovenija – pokrajine in ljudje (1998), je v javnosti zdaj znana kar kot regionalizacija Geografskega inštituta Antona Melika. Avtorji so ustvarili najbolj dodelano členitev Slovenije, pri kateri so skrbno sledili načelom enostavnosti, razumljivosti, sistematičnosti in pregledno- sti. Odpravili so prehodne pokrajine, izvedli popolno hierarhijo med pokra- jinami in zanje vpeljali sistematična imena z oznakami, ki opredeljujejo poglavitne značilnosti njihovega površja (gričevje, hribovje, gorovje itd.). Kot posebno pokrajino so prvič uvedli tudi Tržaški zaliv. Velika prednost te členitve je tudi vpetost v geografski informacijski sistem geografskega inštituta (Senegačnik, 2012, 223–224). Čeprav je slovenska geografska znanost vsake toliko časa pripravila novo, izboljšano členitev Slovenije, pa šolska geografija nobene od njih [geografija v šoli] 2-3·2013 114 Aktualno ni vključila v učne načrte. Avtorji učbenikov so bili zato nekako prisiljeni vztrajati pri Gamsovi členitvi. Učitelji praktiki so bili zaradi neenotnih pogledov na členitev Slovenije znotraj geografske znanosti nezadovoljni, saj svojim učencem marsikje niso mogli zadovoljivo pojasniti, v kateri pokrajini sploh živijo, kako se ta pokrajina imenuje in kje so njene meje. Zelo pomemben korak pri odpravljanju tovrstnega stanja so storili sode- lavci oddelkov za geografijo na ljubljanski in mariborski univerzi, ki so pripravili knjižico Teorija in praksa regionalizacije Slovenije (Drozg, ur., 2004). V njej so trije od avtorjev objavili tudi novo naravnogeografsko členitev za potrebe pouka geografije v osnovni šoli (Žiberna, Natek in Ogrin, 2004). Tudi avtorji te členitve so meje med makroregijami začrtali nekoliko drugače od predhodnikov. Opredelili so tudi mezoregije (enote srednje ravni), vendar le v smislu naravnogeografskih pokrajinskih tipov, in s seznamom geografskih imen v preglednici okvirno določili njihov obseg. Niso pa dorekli »dokončnih« imen enot nižjega ranga, tj. pokrajin, in na karti začrtali mej med njimi. Prvi poskus konkretnega poimenovanja pokrajin znotraj na novo začrta- nih makroregij je storil J. Senegačnik v gimnazijskem učbeniku Slovenija 2 (2000), dokončno uskladitev imen pokrajin in začrtanje meja med njimi pa smo avtorji tega prispevka izvedli šele leta 2012. Nastala je nova naravnogeografska členitev na 47 pokrajin, ki jo predstavljamo v nadalje- vanju. Vsa imena in meje makroregij so ostale točno takšne, kot so jih že pred osmimi leti podali avtorji členitve Žiberna, Natek in Ogrin (2004). V nad- gradnji te členitve smo meje pokrajin v veliki večini potegnili po mejah, ki so jih začrtali že avtorji regionalizacije GIAM (1998), le v dveh primerih (meja med Dobravami in Kranjsko-Sorškim poljem ter med Velenjsko kotli- no in Pohorskim Podravjem) pa po mejah, ki jih je potegnil Gams (1983). Pri poimenovanju pokrajin smo se skušali čim bolj nasloniti na geograf- ska imena, ki so jih Žiberna, Natek in Ogrin (2004) v okviru svoje členitve navedli v preglednici kot nekakšen opis obsega posameznih makroregij in pokrajinskih tipov, ne pa kot konkretne predloge imen za pokrajine. Ne glede na to smo skušali sedaj ta imena čim bolj uporabiti tudi kot imena za posamezne pokrajine. V veliko primerih se je to izšlo, ponekod pa smo iz različnih razlogov rajši izbrali tista imena pokrajin, ki so jih že prej pred- lagali Melik (1954−60), Ilešič (1958), Gams (1983), skupina avtorjev na GIAM (1998) ali Natek (2002). Le v zelo redkih primerih smo podali moč- no spremenjena oz. na novo sestavljena imena, pri čemer pa je bil vsaj del imena že uporabljen v kateri od prejšnjih členitev. Primer za to je npr. sestavljeno ime Srednja Soška dolina z Matajurskim hribovjem, pri čemer je Srednja Soška dolina že uveljavljeno ime, novost pa je le drugi del, to je Matajursko hribovje. Samo v enem primeru – gre za pokrajino Gričevja nad Krško kotlino – smo bili prisiljeni skonstruirati res povsem novo ime. Razlog za uvedbo tega imenskega konstrukta je preveliko število imen za vsa gričevja oz. sorodne pokrajinske tipe, ki sestavljajo to pokrajino. Se- stavljeno ime za to pokrajino bi bilo za šolsko rabo enostavno predolgo, pokrajine pa nismo želeli deliti na večje število manjših pokrajin, ker bi se s tem preveč povečalo skupno število pokrajin v celotni členitvi. Naša čle- nitev je po svojem osnovnem namenu šolska in ne znanstvena, zato števi- nova naravnogeografska členitev: metodologija dela [geografija v šoli] 2-3·2013 115 Aktualno lo pokrajin ne sme biti (pre)veliko. Skušali smo izbrati tista imena, ki bodo za šolajočo mladino čim bolj enostavna, predvsem pa smo si prizadevali izpustiti vse tiste preveč podrobne sestavne dele, ki so pri dosedanji gim- nazijski praksi med dijaki zbujala največ odpora (npr. Senovsko podolje, Dolina Čabranke ipd.). Šolska regionalizacija mora biti umetnost možnega med zahtevami znanosti na eni ter zmožnostmi in zanimanji dijakov na drugi strani. S preveč podrobnostmi in s preveč izjemami uporabnike v šoli le odbijamo, kar ne sme biti naš namen. Šolajočo mladino – večina živi na območjih koncentracije prebivalstva – praviloma najbolj zanima poimenovanje in tudi razmejitev pokrajine, v kateri živijo, bistveno manj pa poimenovanje ali razmejevanje slabo posel- jenih in njim bolj oddaljenih delov Slovenije. Zato smo v primerih, ko se v imenu pokrajine skupaj omenjata dolina in hribovje, dali na prvo mesto dolino, saj je tam zgoščena večina prebivalstva in je ime doline pomemb- nejše od imena okoliškega hribovja. To sicer ni vedno v skladu z zahte- vami naravne členitve ozemlja, ima pa zato večjo praktično vrednost za uporabnike v šoli in izven nje. Je pa takšnih primerov malo (npr. Srednja Soška dolina z Matajurskim hribovjem). Pri imenu pokrajine smo se ponekod morali omejiti le na ime glavnega oz. najpomembnejšega dela pokrajine (npr. Vipavska dolina) brez navajanja manjših in manj pomembnih enot, ki sicer sodijo zraven (v tem primeru so to Goriško polje, Vrhe in Vipavska brda). Če pa je pomen posameznih delov pokrajine bolj uravnotežen, smo jih navedli (npr. Pivka z Vremščico). Pri takšnih sestavljenih imenih smo dali na prvo mesto bolj dominanten (večji, pomembnejši) del, manj pomembnega pa dodali »s predlogom z oz. s« (npr. Pivka z Vremščico ali pa Suha krajina z Dobrepoljem). Pri precej- šnjem številu »sestavljenih« pokrajin pa smo posamezne dele navedli povsem enakovredno (npr. Cerkljansko, Škofjeloško in Polhograjsko hribovje), s čimer smo nakazali, da so vsi ti sestavni deli pokrajine enako pomembni. Po tem ko smo Slovenijo razčlenili na 47 pokrajin in na karti potegniti meje med njimi, smo skušali delo nadgraditi še z neke vrste inventarizaci- jo, ki nam pokaže, katere enote (in podenote) spadajo v okvir posamezne pokrajine. Žiberna, Natek in Ogrin (2004) so pri svoji osnovni členitvi na makroregije znotraj vsake razlikovali dva naravnogeografska pokrajinska tipa (npr. visokogorja in alpske kraške planote ter alpske doline in kotline znotraj Alpskih pokrajin, predalpska hribovja ter predalpske doline in kot- line znotraj Predalpskih pokrajin itd.). Pri naši inventarizaciji smo morali tako najprej ugotoviti, ali je posamezna pokrajina sestavljena iz enega ali iz dveh prej omenjenih pokrajinskih tipov, nato pa smo posamezne pokrajinske enote nižjega ranga razvrstili znotraj teh pokrajinskih tipov. Naš namen ni bil vzpostavitev strogo hierarhične razdelitve posameznih pokrajin na tolikšno število enot nižjega ranga, da bi bilo z njimi pokrito celotno ozemlje pokrajine, ampak smo v prvi vrsti ugotavljali imena tistih enot in podenot, ki so najbolj znane, ki jih tamkaj živeče prebivalstvo uporablja v praksi in ki jih je – vsaj do neke mere – že »posvojila« tudi strokovna geografska literatura. Imena nekaterih enot in podenot med ljudstvom ne živijo in so geografski konstrukti (npr. Voglajnsko gričevje), vendar jih je geografska literatura »posvojila« in danes brez njih enostav- nova naravnogeografska členitev: pregled pokrajin z inventarizacijo pokrajinskih enot in podenot [geografija v šoli] 2-3·2013 116 Aktualno no ne moremo. Naš osnovni namen pri inventarizaciji tako ni bila neka nadaljnja, še podrobnejša členitev Slovenije, pri kateri bi morali za vsako ceno ugotavljati, odkrivati oz. konstruirati nove enote in podenote, ampak smo predvsem skušali spraviti obstoječe stanje oz. obstoječa dognanja v nek bolj jasen in sistematski okvir. Vsako pokrajino smo tako skušali najprej razdeliti na več sestavnih delov oz. enot (če te obstajajo v ljudski rabi oz. so kolikor toliko uveljavljene v strokovni literaturi), potem pa smo skušali ugotoviti in poimenovati še bolj znane podenote. Nekaterih enot, uveljavljenih v ljudski rabi in v literaturi, se ne da kar tako razdeliti na več uveljavljenih podenot. Če pa obstajajo kakšne v ljudski rabi in v literaturi uveljavljene podenote, kot je npr. Tren- ta kot del Zgornje Soške doline, smo jih navedli pod posebno oznako »bolj znane podenote«. Na ta način smo lahko nekam uvrstili prav vse dovolj znane in uveljavljene podenote, ki jih po naši oceni nismo smeli izpustiti, ni pa nam bilo pri tem treba na silo členiti tudi okoliškega ozemlja, pri katerem se takšna členitev v praksi in literaturi ni uveljavila. Kot eden glavnih problemov pri razvrščanju pokrajinskih enot v okvir posameznih pokrajinskih tipov so se izkazale tiste enote, ki po svojih ge- omorfoloških in fiziognomskih značilnostih (obliki, višini, genezi) nekako ne spadajo ne v en ne v drug pokrajinski tip in so zato znotraj makroregije nekakšen geomorfološki tujek oz. izjema. Marsikje jih zato lahko vidimo kot nekakšne »otočke« neke druge makroregije. Še v večji meri kot za enote velja to za podenote. Takšna je na primer izrazita dolina Iške (Iški vintgar) v makroregiji Dinarskokraških pokrajin, znotraj katere razlikujemo le dva pokrajinska tipa, in sicer dinarskokraške planote in hribovja ter dinarskokraška podolja in ravnike, nimamo pa pokrajinskega tipa dinar- skokraških dolin. Pri makroregiji Predalpske pokrajine je takšen tujek npr. terciarno Tunjiško gričevje, saj znotraj te makroregije ne poznamo pokra- jinskega tipa predalpskih gričevij, ampak le pokrajinska tipa predalpska hribovja ter predalpske doline in kotline. Podobne izjeme oz. tujke najde- mo tudi znotraj Alpskih (npr. Črnjansko hribovje) in Obpanonskih pokra- jin (npr. Orlica), le Obsredozemske pokrajine se zdijo v tem pogledu še najbolj brez »izjem«. Vse takšne izjeme oz. tujke smo označili s posebnim znakom * (zvezdico). Če te izjeme spadajo med pokrajinske enote, smo jih uvrstili v enega od dveh razpoložljivih pokrajinskih tipov, če pa spadajo med pokrajinske podenote, jih nismo razvrstili v noben pokrajinski tip, ampak smo jih navedli med bolj znanimi podenotami. Pri inventarizaciji smo upoštevali še druge smernice. Kjer meja med dve- ma pokrajinama poteka po izraziti dolini (npr. meja med Julijskimi Alpami in Karavankami po Zgornjesavski dolini), smo to dolino prišteli samo k eni pokrajini, to je k tisti, h kateri spada večji oz. pomembnejši del doline. Pri tem smo se seveda naslonili na dosedanje členitve, še posebej na regionalizacijo GIAM. (Zgornjesavsko dolino smo v tem primeru prišteli h Karavankam.) Nikoli pa nismo sprejeli rešitve, da del neke doline (pogorja ipd.) pripada eni, del pa drugi pokrajini, četudi teče meja med pokrajina- ma po reki (domnevno) sredi doline. Kot pokrajinske enote in podenote smo navedli le glavne, pomembnejše ali bolj znane doline, manjših in manj pomembnih pa nismo navajali oz. izpostavljali. Kjer sta za dolino uveljavljeni dve imeni, npr. dolina Kokre in Kokrška dolina, smo zapisali tisto ime, ki je po naši presoji bolj izrazito uveljavljeno. Če pa sta približno [geografija v šoli] 2-3·2013 117 Aktualno enako uveljavljeni dve imeni, smo zapisali obe in vmes dodali veznik »ali«. Pri gorskih in hribovskih pokrajinah smo namesto oznak skupina (npr. skupina Košute), masiv (npr. masiv Košute) ipd. povsod uporabili enoten termin »pogorje (npr. pogorje Košute). 1. alPSke Pokrajine 1.1 julijske alpe • Visokogorja in alpske kraške planote: pogorje Triglava, pogor- je Martuljka in Škrlatice, pogorje Razorja in Prisanka, pogorje Jalovca in Bavškega Grintovca, pogorje Mangarta in Ponc, pogorje Krna, pogorje Kanina, pogorje Stola, Spodnje Bohinj- ske gore ali Peči; Jelovica, Pokljuka, Mežakla, Komna • Alpske doline in kotline: dolina Tolminke, dolina Zadlaščice, Zgornja Soška dolina (nad Kobaridom), dolina Koritnice, doli- na Radovne, dolina Save Bohinjke; Bohinj, Bovška kotlina – bolj znane podenote: dolina Triglavskih jezer, Trenta, Lepe- na, dolina Možnice, dolina Bavšice, Planica, dolini Velike in Male Pišnice, Vrata, Kot, Krma, Voje, Zgornja in Spodnja Bohinjska dolina 1.2. kamniško-Savinjske alpe • Visokogorja in alpske kraške planote: Grintovci, pogorje Kr- vavca, pogorje Storžiča, pogorje Mrzle gore, pogorje Rogatca, pogorje Krofičke, pogorje Raduhe, pogorje Smrekovca; Velika planina, Dleskovška planota • Alpske doline in kotline: Zgornja Savinjska dolina ali Savinj- ska dolina nad Ljubnim, dolina Kamniške Bistrice, Kokrška dolina ali dolina Kokre – bolj znane podenote: Logarska dolina, Robanov kot, Mat- kov kot, Makekova kočna, Ravenska kočna, Podvolovljek 1.3. zahodne k aravanke • Visokogorja in alpske kraške planote: pogorje Kepe in Peči, pogorje Golice, pogorje Stola, pogorje Košute • Alpske doline in kotline: Zgornjesavska dolina, dolina Tržiške Bistrice; Jezerska kotlinica – bolj znane podenote: dolina Završnice, Šentanska dolina ali dolina Mošenika 1.4. vzhodne k aravanke • Visokogorja in alpske kraške planote: pogorje Olševe, pogorje Pece, pogorje Uršlje gore, Črnjansko hribovje* • Alpske doline in kotline: Zgornja Mežiška dolina (nad Mežico), Solčavsko – bolj znane podenote: dolina Koprivne, dolina Tople, dolina Bistre 2. PreD alPSke Pokrajine 2.1 Srednja Soška dolina z Matajurskim hribovjem • Predalpska hribovja: Matajursko hribovje Preglednica 1: Členitev Slovenije na 47 pokrajin in pomembnejše enote nižjega ranga [geografija v šoli] 2-3·2013 118 Aktualno • Predalpske doline in kotline: Srednja Soška dolina (od Koba- rida do Mosta na Soči), Breginjski kot – bolj znane podenote: Kolovrat, Matajur, Nadiška dolina 2.2 idrijsko hribovje • Predalpska hribovja: Idrijsko hribovje • Predalpske doline in kotline: dolini Idrijce in Bele – bolj znane podenote: Vojskarska planota*, Šebreljska planota*, Šentviška planota*; dolina Trebuščice, dolina Kanomljice 2.3 Cerkljansko, Škofjeloško in Polhograjsko hribovje • Predalpska hribovja: Cerkljansko hribovje, Škofjeloško hribov- je, Rovtarsko hribovje, Polhograjsko hribovje • Predalpske doline in kotline: Baška grapa, Poljanska dolina, Selška dolina, dolina Gradaščice; Žirovska kotlina – bolj znane podenote: dolina Horjulščice 2.4 Posavsko hribovje • Predalpska hribovja: Posavsko hribovje • Predalpske doline in kotline: Savska dolina (od Dola pri Ljubljani do Sevnice) z Litijsko kotlinico, Savinjska dolina (od Celja do Zidanega mosta), Tuhinjska dolina, Moravško-Trbo- veljsko podolje s Črnim revirjem*, Črni graben – bolj znane podenote: Čemšeniška planina, Mrzlica, Kum (Kumljansko), Lisca, Bohor, Rudnica, Kozjansko (hriboviti del); dolina Sopote 2.5 Savinjska dolina med Menino, Dobrovljami in goltemi • Predalpska hribovja: Golte*, Menina*, Dobrovlje* • Predalpske doline in kotline: Savinjska dolina (od Ljubna do Letuša), Zadrečka dolina 2.6 velenjska kotlina • Predalpska hribovja: Šentviško hribovje • Predalpske doline in kotline: Velenjska kotlina ali Šaleška dolina 2.7 vitanjske karavanke • Predalpska hribovja: Vitanjske Karavanke ali Konjiško hribov- je • Predalpske doline in kotline: Vitanjsko podolje* – bolj znane podenote: Paški Kozjak, Stenica, Konjiška gora 2.8 boško hribovje • Predalpska hribovja: Boško hribovje – bolj znane podenote: Boč, Plešivec, Donačka gora, Macelj 2.9 Pohorsko Podravje • Predalpska hribovja: Pohorje, Kozjak s Košenjakom, Strojna • Predalpske doline in kotline: Mislinjska dolina s Slovenjgra- ško kotlino, Mežiška dolina (od Mežice do Dravograda), [geografija v šoli] 2-3·2013 119 Aktualno Dravska dolina (od Libelič do Limbuša), Lovrenško-Ribniško podolje* – bolj znane podenote: Kozjak, Košenjak, Zahodno Pohorje, Vzhodno Pohorje; Hotuljsko podolje*, Mučko-Radeljska kotlina, Ruška dolina 2.10 Dežela, blejski kot in Dobrave • Predalpske doline in kotline: Dežela in Blejski kot (Radovlji- ška kotlina), Dobrave* 2.11 kranjsko-Sorško, k amniškobistriško in l jubljansko polje • Predalpska hribovja: Šmarna gora z Grmado, Rašica • Predalpske doline in kotline: Kranjsko polje, Sorško polje, Ljubljansko polje, Kamniškobistriško polje (Bistriška ravnina) – bolj znane podenote: Tunjiško gričevje* 2.12 l jubljansko barje • Predalpske doline in kotline: Ljubljansko barje ali Barje – bolj znane podenote: Barjanski osamelci, Iški vršaj 2.13 Celjska kotlina • Predalpska hribovja: Ložniško gričevje*, Hudinjsko gričevje* • Predalpske doline in kotline: Celjska kotlina ali Spodnja Sa- vinjska dolina – bolj znane podenote: Gora Oljka; Dobrnsko podolje* 3. DinarSkokraŠke Pokrajine 3.1 banjšice in k ambreško • Dinarskokraške planote in hribovja: Banjšice ali Banjška pla- nota, Čepovanski dol, Kambreško (Kambreško pogorje) • Dinarskokraška podolja in ravniki: Spodnja Soška dolina* – bolj znane podenote: Grgarska kotlina, Korada, Sabotin; dolina Idrije* 3.2 Trnovski gozd, nanos in hrušica • Dinarskokraške planote in hribovja: Trnovski gozd, Nanos, Hrušica – bolj znane podenote: Gora (Otliška Gora), Črnovrška plano- ta (Črnovrško polje, Zadloško polje), Golaki 3.3 javorniki in Snežnik • Dinarskokraške planote in hribovja: Javorniki, Snežnik – bolj znane podenote: Volovja reber, Gomance, Leskova dolina, Mašun, Sviščaki 3.4 Pivka z vremščico • Dinarskokraške planote in hribovja: Vremščica • Dinarskokraška podolja in ravniki: Pivka ali Pivško podolje – bolj znane podenote: Zgornja Pivka, Spodnja Pivka ali Postojnska kotlina; Slavinski ravnik 3.5 notranjsko podolje • Dinarskokraška podolja in ravniki: Notranjsko podolje, Loga- ški ravnik ali Ravnik [geografija v šoli] 2-3·2013 120 Aktualno – bolj znane podenote: Babno polje, Loško polje, Križna gora, Cerkniško polje, Rakovška uvala, Rakov Škocjan, Pla- ninsko polje, Logaško polje, Hotedrško podolje (Hotenjski ravnik) 3.6 krimsko hribovje • Dinarskokraške planote in hribovja: Pokojiška planota, Meni- šija; Krimsko hribovje • Dinarskokraška podolja in ravniki: dolina Borovniščice*, doli- na Iške ali Iški vintgar*, dolina Zale*, dolina Želimeljščice* – bolj znane podenote: Rakitenska planota z Rakitenskim poljem; Pekel pri Borovnici* 3.7 bloke • Dinarskokraške planote in hribovja: Bloke ali Bloška planota, Vidovska planota; Slivnica – bolj znane podenote: Bloško polje, dolina Cerkniščice* 3.8 ribniško-k očevsko hribovje • Dinarskokraške planote in hribovja: Kočevski rog; Velika gora, Stojna, Goteniška gora, Racna gora, Borovška gora, Poljan- ska gora, Kočevska Mala gora, Mala gora • Dinarskokraška podolja in ravniki: Rajhenavsko ali Koprivniš- ko podolje, dolina Bistrice*, Loški potok, Dragarska dolina, dolina Kolpe in Čabranke*, Kostelsko*, Kočevskoreški ravnik, Poljanska dolina – bolj znane podenote: Mirna gora; Goteniška dolina, Borov- ška dolina 3.9 ribniško-k očevsko podolje z velikolaščansko pokrajino • Dinarskokraška podolja in ravniki: Ribniško-Kočevsko po- dolje, Velikolaščanska pokrajina* – bolj znane podenote: Kočevsko polje, Ribniško polje ali Ribniška dolina, Mišja dolina* 3.10 gorjanci • Dinarskokraške planote in hribovja: Gorjanci – bolj znane podenote: Prigorjanske gorice, Trdinov vrh 3.11 Dolenjsko podolje • Dinarskokraška podolja in ravniki: Dolenjsko podolje, Turja- ška pokrajina* – bolj znane podenote: Grosupeljska kotlina, Muljavska doli- na, Stiški kot, Šentviška kotlina, dolina zgornje Temenice, Mirnopeška dolina ali dolina spodnje Temenice, Radensko polje 3.12 Suha krajina z Dobrepoljem • Dinarskokraške planote in hribovja: Suha krajina • Dinarskokraška podolja in ravniki: Dobrepolje, dolina Krke* – bolj znane podenote: Zahodna Suha krajina, Vzhodna Suha krajina, Struge [geografija v šoli] 2-3·2013 121 Aktualno 3.13 bela krajina • Dinarskokraška podolja in ravniki: Bela krajina – bolj znane podenote: Veliko Bukovje, Črnomaljski ravnik, dolina Kolpe* (od Učakovcev do Božakova) 4. obSreDozeMSke Pokrajine 4.1 goriška brda • Flišna gričevja, hribovja in doline: Goriška Brda ali Brda – bolj znane podenote: Zgornja Brda, Spodnja Brda 4.2 vipavska dolina z goriškim poljem • Flišna gričevja, hribovja in doline: Vipavska brda; Vrhe; Vipav- ska dolina, Goriško polje, dolina Branice – bolj znane podenote: Biljenski griči 4.3 brkini in Dolina r eke • Flišna gričevja, hribovja in doline: Brkini, dolina Reke, Košan- ska dolina – bolj znane podenote: Zahodni Brkini, Osrednji Brkini, Vzhodni Brkini, Jelšanska brda, Jelšansko podolje, Podgo- ra, Ilirskobistriška kotlina, Vremska dolina 4.4 koprska brda • Flišna gričevja, hribovja in doline: Koprska brda (Šavrinsko gričevje, Koprsko gričevje), dolina Rižane, dolina Dragonje in Drnice, Osapska dolina – bolj znane podenote: Šmarsko-Mareziško gričevje, Brža- nija, Pregarska planota, dolina Badaševice, Strunjanska dolina 4.5 kras s Slavniškim hribovjem • Kraški ravniki, podolja in hribovja: Kras, Podgorski kras; Podgrajsko ali Matarsko podolje; Slavniško hribovje, Čičarija (slovenski del) – bolj znane podenote: Komenski kras, Divaški kras, Senože- ška pokrajina, Kraški rob 4.6 Tržaški zaliv v okviru r epublike Slovenije – bolj znane podenote: Koprski zaliv, Izolski zaliv, Strunjanski zaliv, Portoroški zaliv, Piranski zaliv 5. obP anonSke Pokrajine 5.1 novomeška pokrajina • Obpanonska gričevja: Novomeška pokrajina* – bolj znane podenote: Topliški predel, Zaloška kotlinica, Novomeška kotlina, Podgorje 5.2 krško-brežiško polje • Obpanonske ravnine: Krško polje, Brežiško polje [geografija v šoli] 2-3·2013 122 Aktualno – bolj znane podenote: Šentjernejsko polje, Zakrakovje, Kra- kovski gozd, Vrbina, Dobrava 5.3 gričevja nad krško kotlino • Obpanonska gričevja: Raduljsko gričevje, Krško gričevje, Senovsko gričevje, Bizeljsko gričevje – bolj znane podenote: Mirnska dolina z Mirnsko-Mokronoš- ko kotlino, Orlica* 5.4 Sotelsko in voglajnsko gričevje • Obpanonska gričevja: Srednjesotelsko gričevje ali Kozjansko (gričevnati del), Zgornjesotelsko gričevje, Voglajnsko gričevje – bolj znane podenote: dolina Voglajne, dolina Sotle, Šmar- sko podolje, Rogaško podolje 5.5 haloze • Obpanonska gričevja: Haloze – bolj znane podenote: Zahodne ali Gozdnate Haloze, Vzhod- ne ali Vinorodne Haloze 5.6 Dravinjske gorice • Obpanonska gričevja: Dravinjske gorice, Savinsko, Podpohor- ske gorice – bolj znane podenote: dolina Dravinje 5.7 Dravsko, Ptujsko in Središko polje • Obpanonske ravnine: Dravsko polje, Ptujsko polje, Središko polje – bolj znane podenote: Čreti, Izgonska pokrajina 5.8 Slovenske gorice • Obpanonska gričevja: Slovenske gorice – bolj znane podenote: Radgonsko-Kapelske gorice, Osred- nje Slovenske gorice, Ljutomersko-Ormoške gorice, Ptujske gorice, Svečinske, Mariborske gorice, Pesniška dolina, Ščavniška dolina 5.9 Pomurska ravnina • Obpanonske ravnine: Apaško polje, Mursko polje, Ravensko, Dolinsko – bolj znane podenote: Zgornje Mursko polje, Spodnje Mur- sko polje 5.10 goričko • Obpanonska gričevja: Goričko – bolj znane podenote: Zahodno Goričko, Srednje Goričko, Severovzhodno Goričko, Jugovzhodno Goričko, dolina Le- dave, dolina Velike Krke, dolina Kobiljanskega potoka 5.11 lendavske gorice • Obpanonska gričevja: Lendavske gorice – bolj znane podenote: Dolgovaške gorice, Čentibske gorice, Dolinske gorice, Pincovske gorice [geografija v šoli] 2-3·2013 123 Aktualno V preteklih desetletjih so vidnejši slovenski geografi pripravili vrsto narav- nogeografskih členitev Slovenije, vendar se je v praksi še vedno pokazalo, da je tako rekoč nemogoče pripraviti takšno členitev za šolsko rabo, ki bi ustrezala vsem znanstvenim in didaktičnim kriterijem ter bila obenem med uporabniki deležna najširšega konsenza. Nova členitev, ki so jo leta 2004 pripravili trije avtorji z dveh univerz, je za šolsko geografijo pomeni- la neke vrste prelomnico, saj je med šolskimi geografi obveljal dogovor, da se jo bo od tedaj enotno uporabljalo pri pouku geografije v osnovni šoli. Uporabljena je bila tudi v gimnazijskem učbeniku, pri čemer pa se je pojavila potreba po njeni nadgradnji z nadaljnjo členitvijo petih makroregij na pokrajine. Z novo členitvijo na pokrajine iz leta 2012 so bila poenote- na imena pokrajin in začrtane meje med njimi. Podrobnejši pregled teh pokrajin z inventarizacijo pokrajinskih enot in podenot je pokazal, da se da te enote nižjega ranga znotraj vsake makroregije brez posebnih prob- lemov razvrstiti v enega od dveh tamkajšnjih naravnogeografskih pokra- jinskih tipov, pri čemer pa so bile pri precejšnjem številu pokrajin ugotov- ljene tudi pokrajinske enote in podenote, ki po svojih geomorfoloških in fiziognomskih značilnostih predstavljajo neke vrste izjeme oz. tujke. 1. Drozg, V. (ur.) 2004: Teorija in praksa regionalizacije Slovenije. Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Maribor. 2. Gams, I. 1983: Geografske značilnosti Slovenije. Mladinska knjiga, Ljubljana. 3. Gams, I. 1984: Metodologija geografske razčlenitve ozemlja. Geografski vestnik, 56, str. 75–82. 4. Gams, I. 2001: Regionalizacije Slovenije in pouk. Geografija v šoli, 10, 1, str. 9–13. 5. Gams, I. 2002: Sporne makroregije v novem gimnazijskem učbeniku za Slo- venijo. Geografija v šoli, 11, 2, str. 57–58. 6. Gams, I. 2008: Pokrajina, krajina in regija v luči geografskega terminološke- ga slovarja. Dela 28. Oddelek za geografijo FF v Ljubljani, Ljubljana. 7. Gams, I., Kladnik, D., Orožen Adamič, M. 1995: Naravnogeografske regije Slovenije. V: Krajevni leksikon Slovenije. DZS, Ljubljana. Geografski atlas Slovenije, Država v prostoru in času. DZS. Ljubljana, 1998. 8. Ilešič, S. 1958: Problemi geografske rajonizacije ob primeru Slovenije. Geo- grafski vestnik, 29/20, str. 83–140. 9. Kladnik, D. 1996: Naravnogeografske členitve Slovenije. Geografski vestnik, 68, str. 123–157. 10. Kladnik, D., Perko, D. 1998: Zgodovina regionalizacij Slovenije. V: Orožen Adamič, M., Perko, D. (ur.) 1998: Slovenija. Pokrajine in ljudje. Mladinska knjiga, Ljubljana, str. 20–23. 11. Lipovšek, I. 2002: Sporne makroregije v novem gimnazijskem učbeniku za Slovenijo. Geografija v šoli, 11, 3, str. 64–66. 12. Melik, A. 1954: Slovenski alpski svet. Slovenska matica, Ljubljana. 13. Melik, A. 1957: Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino. Slovenska matica, Ljubljana. 14. Melik, A. 1959: Posavska Slovenija. Slovenska matica, Ljubljana. 15. Melik, A. 1960: Slovensko Primorje. Slovenska matica, Ljubljana. 16. Natek, K. 1994: Pokrajinsko-ekološke enote Slovenije. V: Študija ranljivosti okolja in osnove za pripravo podzakonskega akta (gradivo). Inštitut za geo- grafijo, Ljubljana. 17. Natek, K. 1998: O regionalizaciji Slovenije. Geografski vestnik, 70, str. 139–150. Sklep viri in literatura [geografija v šoli] 2-3·2013 124 Aktualno 18. Natek, K. 2002: Pokrajinskoekološka členitev Slovenije. V: Študija ranljivosti okolja, Geographica Slovenica 35/1–2, ZRC, Ljubljana, str. 23–37. 19. Orožen Adamič, M., Perko, D. (ur.) 1998: Slovenija. Pokrajine in ljudje. Mla- dinska knjiga, Ljubljana. 20. Orožen Adamič, M., Perko, D., Kladnik, D. (ur.) 1995: Krajevni leksikon Slove- nije. DZS, Ljubljana. 21. Plut, D. 1999: Regionalizacija Slovenije po sonaravnih kriterijih. Geografski vestnik, 71, str. 9–25. 22. Polšak, A. 2009: Regionalizacije Slovenije v šolski praksi. Geografija v šoli, 18, 1, str. 33–46. 23. Senegačnik, J. 2010 a: Slovenija 2. Geografija za 4. letnik gimnazij. Modrijan. Ljubljana. 24. Senegačnik, J. 2010 b: Ob izidu učbenika Slovenija 2. Geografija v šoli 19, 3, str. 57–61. 25. Senegačnik, J. 2012 a: Geografija Slovenije. Učbenik za 9. razred osnovne šole. Modrijan, Ljubljana. 26. Senegačnik, J. 2012 b: Slovenija in njene pokrajine. Modrijan, Ljubljana. 27. Verdev, H. 2011: Raziskujem Slovenijo. Učbenik za geografijo v devetem razredu osnovne šole. Rokus Klett, Ljubljana. 28. Vovk Korže, A. 2004: O regionalizacijah Slovenije. Geografija v šoli, 13, 3, str. 34–38. 29. Žiberna, I., Natek, K., Ogrin, D. 2004: Naravnogeografska regionalizacija Slo- venije pri pouku geografije v osnovni šoli. V: Teorija in praksa regionalizacije Slovenije, Pedagoška fakulteta, Maribor, str. 85–90.