Marijan Dovi} UDK 82.0:1:929 Even-Zohar. I. In{titut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU marijan.dovic@zrc-sazu.si LITERARNI POLISISTEM IN MEHANIZMI MEDKULTURNIH STIKOV Polisistemsko teorijo izraelskega teoretika Itamarja Even–Zoharja je mogo~e umestiti v kontekst sodobnih empiri~nih in sistemskih obravnav literarnih in kulturnih fenomenov. ^etudi ni do`ivela tolik{nega mednarodnega odmeva kot empiri~na literarna znanost Siegfrieda J. Schmidta, ponuja plodne nastavke za preu~evanje celote, ki ji pravimo »literarno `ivljenje« ali »literarni sistem«. To celoto sku{a zapopasti s komunikacijsko shemo, ki ne vklju~uje le avtorja, dela in bralca, temve~ tudi institucijo, trg in repertoar. Njeni prednosti sta predvsem analitika prevodne literature in dinamike medkulturnih stikov, kjer uvaja pojme interference in transfera, pa tudi preu~evanje znotrajsistemskih procesov kanonizacije in dinamike center–obrobje. Na primeru odvisnega polisistema se izka`e, kako tak polisistem prek prevodov in drugih kontaktov sprejema {e vse kaj drugega kot le konkretne literarne tekste. V razpravi so prikazani tudi nekateri dose`ki polisistemskih raziskav literarnega repertoarja. Na koncu avtor sku{a nakazati mo`ne uporabe polisistemske teorije kot teoreti~no–metodolo{kega ogrodja za preu~evanje slovenske knji`evne zgodovine. 1 Empiri~ne in sistemske obravnave literature Od konca sedemdesetih let prej{njega stoletja dalje je v pomembnem segmentu literarne vede mogo~e zaznati premike v smeri empiri~nega in/ali sistemskega raziskovanja. Med njimi osrednje mesto zavzema empiri~na literarna znanost (ELZ), kot jo je utemeljil Siegfried J. Schmidt. Poleg empiri~ne literarne znanosti pa je med sodobne sistemsko-empiri~ne pristope mogo~e pri{teti {e tri teoreti~ne usmeritve: teorijo dru`benih sistemov, teorijo literarnega polja in polisistemsko teorijo.1 1 Omenjena {tiridelna shema je nastala na podlagi mojih raziskav. Poleg ELZ, sistemske teorije, teorije literarnega polja in polisistemske teorije kanadski komparativist Steven Tötösy v svoji klasifikaciji (Tötösy 1998) omenja {e dve usmeritvi: teorijo literarne institucije in teorijo sistema pisanega teksta, ki pa nista do`iveli tolik{nega odmeva. Jezik in slovstvo, let. 48 (2003), {t. 6 76 Marijan Dovi} 2 Polisistemska teorija Polisistemsko teorijo je v Tel Avivu razvijal Itamar Even–Zohar s svojimi kolegi nekje od leta 1970 dalje. Eksplicitno se naslanja na dose`ke ruskega formalizma, predvsem njegove druge faze, ki jo Even–Zohar ozna~i kot dinami~ni funkcionalizem, ter na dose`ke semiotike, za~ela pa se je formirati ob problematiki prevajanja in prevodne literature. Pogledi na literaturo, ki jih je izoblikovala, imajo mnoge sti~ne to~ke tako z empiri~no literarno znanostjo (denimo v zahtevi po lo~itvi kritike in raziskovanja literature), pa tudi s sistemsko teorijo in Bourdieujevo teorijo literarnega polja. Vsekakor jo je mogo~e med sistemsko-empiri~ne pristope pri{teti tudi zato, ker sku{a zajeti in razlo`iti literaturo v njenem naj{ir{em kontekstu kot integralni dejavnik dru`be, pri tem pa uporablja kolikor mogo~e preverljive (empiri~ne) metode. Pri nas je polisistemska teorija relativno slabo znana, saj je pozornost z deli Even–Zoharja in {e bolj Gideona Touryja do neke mere zbudila le v prevajalski stroki.2 Pa vendar ni zanimiva le za prevajalsko stroko, temve~ tudi za literarno zgodovino in seveda primerjalno knji`evnost. Teoreti~no–metodolo{ki temelji polisistemske teorije niso neposredno povezani s sistemsko teorijo ali radikalnim konstruktivizmom, ki sta v jedru ELZ,3 temve~ se zdi, da ostajajo v nekoliko tradicionalnej{em horizontu. Even-Zohar v uvodu v svojo knjigo Polysystem studies (1990) pojasni temeljne postavke znanstvenosti, kot jo narekuje dinami~ni funkcionalizem: (1) vsak predmet je odvisen od teorije, ki ga preu~uje; (2) edini na~in, da opazujemo predmet, je predpostaviti, da ga vodijo zakoni, ki jih je mogo~e odkriti in ki jih ni preve~; in (3) cilj znanosti je odkrivati take zakone, ki pa nimajo zna~aja ve~nih resnic, temve~ le za~asnih hipotez. Even–Zoharjev koncept polisistemske teorije izhaja iz uvida, da semioti~nih sistemov, kot so dru`ba, kultura, jezik ali literatura, ne bi smeli preu~evati na bazi »materialne substance«, temve~ funkcionalno, kot sisteme: torej tako, da v ospredje stopa analiza relacij. Sistem je razumljen kot »omre`je odnosov, ki jih lahko predpostavimo za skupek dejavnikov, ki naj bi bili vpleteni v dru`beno-kulturno dejavnost, in posledi~no ta dejavnost sama, opazovana skozi to omre`je ...« (Even- Zohar 1990: 85). S tem da dru`beno kulturne dejavnosti kot histori~ne pojave razumemo kot sistem, namesto gore materialnih podatkov preusmerimo pozornost na funkcije in medsebojno povezanost in soodvisnost sistemskih elementov ter se lahko omejimo na nekaj vodilnih zakonov. Namesto registracije in klasificiranja pojavov je treba preiti k odkrivanju zakonov, ki uravnavajo raznolikost in kompleksnost sistemov: pri tem se razkrije tudi cela vrsta novih pojavov in relacij, ki prej niso bili vidni. Koncept polisistema tudi omogo~a, celo zahteva integracijo objektov, ki so bili prej spregledani ali odrinjeni na rob pozornosti: na podro~ju literature denimo otro{ko, trivialno in prevodno literaturo. 2 V zborniku Translation into Non–Mother Tongues (2000), ki ga je souredila Meta Grosman, se na ugotovitve Even–Zoharja in {e bolj Gideona Touryja, predvsem njegovo knjigo Descriptive Translation Studies and Beyond (Toury 1995) v zvezi s problematiko literarnega prevoda, poleg Grosmanove sklicujeta {e Silvana Orel Kos in Martina O`bot. 3 Gl. razpravo o teoreti~nih temeljih empiri~ne literarne znanosti (Dovi} 2002). Literarni polisistem in mehanizmi medkulturnih stikov 77 Polisistemska teorija, podobno kot ostale empiri~no-sistemske usmeritve, sicer ne priznava vrednosti in kanoni~nosti kot lastnosti samega besedila. Deli pa kulturno obmo~je na kanonizirano in nekanonizirano plast: kanonizirano predstavlja tisto, kar kot táko priznavajo kulturno dominantne skupine in kar se prek njihovega konsenza shranjuje v kulturni zakladnici neke dru`be, njena mo~ pa se udejanja predvsem prek izobra`evalnega sistema. Medtem je nekanonizirana plast mnogo obse` nej{a, a je ve~inoma obsojena, da utone v pozabo. Toda v vitalni kulturi nekanonizirane plasti vedno pritiskajo na kanonizirane in te se pod njihovim pritiskom ves ~as spreminjajo; pritisk popularnih kultur in subkultur je pomemben, saj zagotavlja visoko raven kanonizirane institucionalne kulture. ^e ga ni (dovolj), slednja okosteni, postane stereotipna in nesposobna, da bi se soo~ila s spremenljivimi zahtevami dru`be, v kateri funkcionira. Mesto, kjer se dokon~no potrdi ali ovr`e kanoni~ni status nekega dolo~enega repertoarja, je center polisistema. V njem ves ~as poteka boj razli~nih kulturnih skupin in repertoarjev za klju~no mesto nadzora nad sistemom, pri ~emer je zna~ilno gibanje s periferije v center in obratno. Da lahko sploh govorimo o sistemu, mora biti ta najprej stabilen, kar pomeni, da je neodvisen od sistemov, ki ga obkro`ajo: to je mogo~e, ~e je dovolj heterogen in ~e ima zadosten nabor alternativnih mo`nosti – {ele ko je repertoar dovolj velik, je mogo~e govoriti o vzdr`evanju in ohranitvi sistema in njegove meje. Stabilnost pa ne pomeni okamenelosti, saj se mora repertoar kljub temu nenehno dinami~no spreminjati. V okviru dinami~nega funkcionalizma je sistem postavljen kot »mre`a odnosov, ki jih je mogo~e predpostaviti za dolo~en niz domnevnih opazovanih pojavov« (Even–Zohar 1990: 27), pri ~emer je ta niz pogojen tudi s tem, kak{ni odnosi so predpostavljeni. Literarni sistem pa je kompleks dejavnosti, »za katere je mogo~e predpostaviti sistemske odnose, da bi podprli mo`nost obravnave le-teh kot 'literarnih'» (Even–Zohar 1990: 28). Literarni sistem ne obstaja kot nekaj apriornega, kar ne bi vklju~evalo njegovih relacij. Kaj torej spada k takemu sistemu? @e pri Tinjanovu, za~etniku sistemskega pojmovanja literature, kjer je poudarek resda {e na tekstih, je sistem mogo~e interpretirati kot celoto literarnega proizvajanja in sprejemanja. Pri Ejhenbaumu postane {e bolj jasno, da literatura ni le niz tekstov, ampak celotna mre`a dejavnosti, ki se spleta okrog tekstov. To »mre`o« je mogo~e ponazoriti s {est~lensko jakobsonovsko shemo komunikacije, kot jo je Even-Zohar priredil za literaturo: * institucija (kontekst) * repertoar (kod) proizvajalec (pisatelj) ______________________ sprejemnik (bralec) * trg (kanal) produkt (sporo~ilo) (* z zvezdico so ozna~ene spremembe glede na Jakobsonovo shemo) Proizvajalec kot veliki predmet tradicionalne literarne vede, ki ga je tekstna paradigma potisnila v ozadje, se v sistemskih pristopih vra~a kot dolo~ujo~ in hkrati dolo~en sistemski dejavnik. Ne proizvaja le tekstov, temve~ tudi modele, podobe, razpolo`enja, {iri horizont mo`nosti, vpliva na ideolo{ka gibanja in celo politiko. Povezuje se s skupinami, v okviru katerih uveljavlja svojo te`njo po kanoni~nosti, 78 Marijan Dovi} sodeluje in sooblikuje literarne institucije, se na razli~ne na~ine udejstvuje na literarnem trgu ipd. Njegova dru`bena vloga je v dolo~enih okoli{~inah lahko blizu marginalnim, slabo pla~anim zabavnjakom, v drugih lahko predstavlja osrednjo politi~no in kulturno osebnost neke skupnosti. Sprejemnik je v literarnem sistemu tradicionalno opredeljen kot tisti, ki bere knjige. V resnici je neposredno branje ali poslu{anje le manj{i del opravka z literaturo, ki ga ima posameznik. Mnogo pogosteje sprejemnik sprejema »recikliran« literarni material, aluzije, fragmente iz kanoni~ne zakladnice, idiome, modele iz obstoje~ih repertoarjev ali druge sociokulturne funkcije in ravnanja v zvezi z recepcijo. Institucija ni nekaj fizi~nega, temve~ gre za skupek dejavnikov, ki vzdr`ujejo literaturo kot dru`beno in kulturno dejavnost. Institucija regulira normativni sistem, sankcionira in zavra~a dolo~ene produkte in modele ter dolo~a produkte, ki se bodo trajneje vpisali v zgodovinski spomin neke skupnosti. Tako razumljena institucija vklju~uje del avtorjev, kritike, zalo`be in ~asopise, skupine dominantnih avtorjev, pa tudi dr`avne ustanove: akademije, ministrstva, {ole in medije. Taka »institucija« seveda ni nekaj homogenega in ne deluje usklajeno, znotraj nje potekajo boji za prevlado, neprestano je prisotno gibanje med centrom in periferijo. Trg je skupek dejavnikov, povezanih s prodajo in kupovanjem literarnih izdelkov in promocijo literarne potro{nje. Trg se pogosto delno prekriva z institucijo, ~etudi so interesi obeh zelo razli~ni. Brez trga si ne moremo zamisliti literarnega sistema – {irjenje trga je zato v interesu sistema. V trg so vpleteni predvsem prodajalci, tr`niki, v kon~ni fazi pa vsi, ki sodelujejo v literarnem sistemu: institucije in ne nazadnje tudi avtorji. Repertoar razume Even-Zohar kot skupek pravil za ustvarjanje in uporabo produkta, ki morajo biti do neke mere skupna vsem udele`encem v literarnem sistemu. Ne gre le za »slovnico«, temve~ tudi »slovar« danega jezika: beseda »kod« namre~ pogosto ozna~i le pravila; tu pa gre za ve~ kot le pravila. Repertoar je nasploh strukturiran predvsem na dveh ravneh, na ravni posameznih elementov ter modelov, ki pomenijo sklope predznanja, na podlagi katerega nekaj razumemo (gre za nekaj podobnega kot je koncept sheme v kognitivni teoriji). Produkt je v literarnem sistemu predvsem tekst, pa tudi odlomki, segmenti, drobci iz kanona za vsakdanjo ali ideolo{ko rabo, citati in aluzije – vse to je lahko podlaga novi produkciji. Pri analizi produkta se na literarni ravni lahko zadovoljimo z analizo teksta, njegove strukture, zgodbe, emocionalne plati ipd., medtem ko moramo, ~e pristopimo k problemu s semioti~ne oziroma kulturolo{ke plati, kot klju~ne produkte literarnega sistema upo{tevati predvsem modele realnosti, ki so vir gradnje posameznih »habitusov« in imajo veliko dru`beno te`o. 3 Prevodna literatura, interferenca, transfer in odvisni polisistemi Polisistemska teorija posebno pozornost namenja vpra{anjem prevoda in drugim mehanizmom medkulturnih stikov. Even-Zohar meni, da je bilo vpra{anje prevodne literature in njenega polo`aja znotraj dane literature in kulture doslej dele`no Literarni polisistem in mehanizmi medkulturnih stikov 79 mnogo premajhne ali skoraj nikakr{ne pozornosti. Zelo redko je prevodna literatura organsko vklju~ena v zgodovinske razlage posameznih nacionalnih literatur. Temeljno vpra{anje, na katero `eli tu odgovoriti polisistemska teorija, je, kako funkcionira prevedena literatura v nekem literarnem polisistemu. Pri raziskovanju teh pojavov uvede Even–Zohar pojma izvorni sistem (source system) in ciljni sistem (target system), pri ~emer je izvorni tisti, iz katerega se prevaja, in ciljni tisti, v katerega se prevaja oziroma v katerega vstopa prevedek iz izvornega sistema. Korpus takih prevedkov iz izvornega sistema I je mogo~e v ciljnem sistemu C misliti kot podsistem sistema C; na~in selekcije iz I namre~ nikakor ni neodvisen od ciljnega sistema C. Kljub temu velja, da prevodna literatura razvija svoj lasten repertoar. Prevedena literatura v danem sistemu najpogosteje zasede obrobno mesto. Osrednje mesto zasede le, kadar gre (1) za mlado literaturo, ki {e ni popolnoma razvita, (2) za literaturo, ki ima znotraj neke druge literature periferno oz. manj{insko pozicijo, ali tedaj (3), ko je literatura {ibka zaradi lastnih kriz. V tem primeru prevodna literatura zasede osrednje mesto kot nosilka inovacije. Nasprotno v primeru, da prevodna literatura zasede mesto v periferiji danega sistema, obi~ajno sledi `e uveljavljenim normam v polisistemu in postane – paradoksno – konzervativni dejavnik brez pozitivnih korelacij z originalnim ustvarjanjem. V medkulturnih stikih je bistvena literarna interferenca, tak odnos med literaturami, pri katerem izvorna literatura postane vir posrednih ali neposrednih izposoj v ciljni literaturi. Pri izposojanju ne gre le za posamezne tekste ali modele oziroma repertoar: vse relacije v polisistemu je mogo~e modelirati po vzorcu izvornega polisistema, denimo kritiko, organizacijo institucij ipd. Vsaka mlada literatura se vzpostavi na podlagi interferenc, ta odvisnost od tujih vplivov pa lahko traja dolgo, kar je zna~ilno za manj{inske literature: za to obstajajo mnogi zgodovinski primeri, denimo odvisnost ameri{ke literature od angle{ke, ~e{ke in tudi slovenske od nem{ke ipd. Ta odvisnost je tem dalj{a, ~e so tvorci dvojezi~ni in se udejstvujejo tudi v dominantnem polisistemu (spomnimo se na Pre{ernove nem{ke pesmi). V podobni situaciji so se zna{le vse evropske nacionalne literature, ko so se osamosvajale od latinske literature. Literature so med seboj vedno v interferen~nih odnosih: vsaka literatura se je razvila skozi interference z bolj uveljavljenimi in na neki to~ki brez tega ni zmogla nobena. Interferenca je ve~inoma enosmerna, kar pomeni, da lahko izvorna literatura izredno mo~no vpliva na ciljno, sama pa to v celoti ignorira. Literarna interferenca je pogosto le del {ir{e dru`bene, politi~ne in ekonomske interference, kot na primer v kolonialnih dru`bah in literaturah, ni pa to nujno – tako je bil skandinavski vpliv na Rusijo izrazito literaren. Izvorna literatura se izbira glede na presti`: vedno je izbran model, ki je vreden posnemanja, pri ~emer ni nujno, da ima izvorna kultura politi~en ali ekonomski presti`, temve~ kulturnega. Najpogosteje se interferenca pojavi, ko ciljna literatura ne~esa nima, pa bi to potrebovala: denimo, ko mlada generacija ustvarjalcev za~uti, da norme v doma~em polisistemu niso ustrezne, in jih ho~e prenoviti. ^e te elemente najde v nekem drugem polisistemu, je interferenca zelo verjetna. Za interferenco so posebej dovzetni t.i. odvisni polisistemi, to so tisti, ki so se dolgo ~asa naslanjali na kak tuj polisistem – na primer `e omenjeni evropski nacionalni 80 Marijan Dovi} literarni sistemi v fazi osamosvajanja od latinske literature. O odvisnosti lahko govorimo, kadar je en polisistem relativno {ibak, ne nujno ekonomsko-politi~no, temve~ tedaj, ko drug sistem ponuja razvitej{e in nove funkcije. Mogo~e je torej, da voja{ki zmagovalec v kulturnem smislu sprejema od pora`enca. [ibek polisistem ne more delovati izklju~no z lastnim repertoarjem, ker je ta nezadosten. Te nezadostnosti sicer ni mogo~e numeri~no ovrednotiti, mogo~e pa je na ravni strukture in repertoarja govoriti o sistemskem optimumu. ^e tega ni mogo~e vzdr`evati v okviru doma~ega repertoarja, sistem pose`e po tujem repertoarju. Tuji elementi obi~ajno vdirajo prek transferja in prenavljajo repertoar ciljnega sistema. Sledovi tega ostajajo, tudi ko neposrednih odnosov `e dolgo ni ve~. Na primeru rusko-hebrejskih odnosov Even–Zohar dobro prika`e mehanizme odvisnega polisistema. V Palestini se od za~etka 20. stoletja o`ivlja in uveljavlja hebrej{~ina kot govorjeni jezik in kot jezik literature: ta se v svoji »mladi« fazi mo~no nasloni na soroden ruski literarni repertoar in ga prevzema na vseh strukturnih ravneh do te mere, da ruski vpliv ne pomeni le zunanjega vpliva, temve~ konstitutivno prispeva k nastanku nove hebrejske kulture: literarnega jezika in modelov sveta. Gre torej za mo~no odvisnost hebrejskega polisistema od ruskega, ~etudi ima hebrej{~ina dolgo in mo~no tradicijo. To je mogo~e zato, ker v tem primeru hebrej{~ina postane {ibek polisistem. Ob primeru hebrejskega pisatelja Gnessina Even–Zohar predstavi, kako in kje so ruski modeli vdirali v hebrejski repertoar. Za ruske pisatelje je zna~ilno, da s simuliranjem govorjenega jezika omilijo »knji`nost« posredovanega govora. Pri tem si pomagajo s tako imenovanimi praznimi pragmati~nimi povezovalci (besede, kot so torej, mislim, glej, ja, hm, brr, haha, tresk) in pavzami, obi~ajno ozna~enimi s tropi~jem. Gnessin po ruskem zgledu v replike uvaja prazne pragmati~ne povezovalce in pavze. Uvaja tudi onomatopoetske izraze, kar je v hebrej{~ini toliko bolj zapleteno, saj pri tem ne more zajemati iz govorjenega jezika. Zato se nasloni na ruske kalke in prek njih nalaga funkcijo praznih pragmati~nih povezovalcev v hebrejski jezik. V `elji, da bi njegov jezik deloval `ivo in pogovorno, uvede onomatopoeti~nost (ah, hahaha, eh ...), pavze, sintakti~ne izpuste, nedokon~ane stavke, nekoherentno veri`enje, pa tudi posebne ritmi~ne in intonacijske vzorce, pogovorni besedni red, dvojne presledke kot zaznamovanje poudarka, dolgi pomi{ljaj med osebkom in povedkom, kratki vezaj med zlogi in podobno. 4 Polisistemske raziskave literarnega repertoarja Poleg raziskovanja medkulturnih mehanizmov predstavljajo pomemben dose`ek polisistemske teorije tudi raziskave literarnega repertoarja, predvsem zamisli o funkcijskem izpraznjevanju in o `e narejenih kulturnih modelih. Literarna teorija se je doslej mnogo ukvarjala z akumulacijo funkcij, kamor lahko pri{tejemo preu~evanje konotacij, dvoumnosti, pomensko gostoto ipd. Manj pa se je ukvarjala z nasprotnim mehanizmom: dekumulacijo oziroma izginjanjem funkcij. Med temi dejavniki dekumulacije je v literarnem polisistemu najpomembnej{e izpraznjevanje (’depletion’, kot Even–Zohar ozna~i prehajanje od referen~ne k pragmati~ni funkciji, kar je mogo~e ponazoriti na primeru angle{kega glagola »to take«, ki je Literarni polisistem in mehanizmi medkulturnih stikov 81 skoraj popolnoma situacijsko specifi~en: »take a bath« – »take a book« – »takes time« ...) V jeziku je veliko take dekumulacije na zelo razli~nih ravneh. To ne pomeni, da dolo~eni elementi v sistemu postajajo odve~ni, temve~ le dobivajo nove funkcije: izgubljajo izvorno referencialnost, a pomagajo pri organiziranju diskurza na slovni~ni ali pragmati~ni ravni. To so fraze (va{ vdani ...), prislovi (stra{no simpati~en), pridevniki, mrtve metafore, idiomi, slengizmi in t.i. VPC (void pragmatic connectives).4 Dekumulacijo je la`je zaznati v tujem jeziku kot v lastnem. Pri tem ne gre le za jezik, temve~ za celotno kulturo, behavioreme in dru`bene ceremonije. K razumevanju izpraznjevanja je mnogo prispeval [klovski s konceptom (de)avtomatizacije: v jeziku naj bi ozna~evalci izgubljali sve`ino, njihova mo~ pa naj bi postopno slabela; oboje jim lahko povrne le umetnost, ki poskrbi, da se staro ugleda na nov na~in. Even–Zohar razvija zamisel, da je avtomatizacija v jeziku nujna, saj je v skladu z nenehno dinamiko znakovnih sistemov. Opozarja, da so v komunikaciji tudi zvoki izpraznjeni, in {ele posebna jezikovna situacija jih lahko ozavesti oziroma napravi sli{ne (denimo predstavitev v poeziji, tujem jeziku, uglasbitev ...) V tem primeru ima sporo~ilo {e dodatne funkcije glede na kod, osvobaja se in ob ponavljanju lahko kod celo spreminja. VPC, prazni pragmati~ni povezovalniki, so besede, ki so pomensko izpraznjene in je njihova prava funkcija organiziranje diskurza. Bolj ko so taki organizatorji izpraznjeni, hitrej{e in bolj gladko je kodiranje in dekodiranje. Mnogo besed, ki so sicer polnopomenske, lahko funkcionira pragmati~no: medmeti, ~lenki, vezniki, glagoli – imajo razli~no stopnjo izpraznjenosti, a njihova dobesedna interpretacija bi bila groteskna. Za VPC je zna~ilna nizka zavestnost rabe in so zelo raznoliki v razli~nih jezikih in kulturah. V literarni repertoar lahko vstopijo kot ozna~evalci pogovornega v nekaterih `anrih ali pa skupaj z drugimi funkcijami in za`ivijo lastno `ivljenje. Njihovo rabo v literaturi je mogo~e ponazoriti na primeru velikih ruskih pripovednikov 19. stoletja: Gogolj opisuje v noveli Pla{~ junaka Akakija kot govorca, ki uporablja le izpraznjene besede (in ga s tem posredno karakterizira kot praznoglavca); to pri~a o njegovem zavedanju VPC. V Mrtvih du{ah pa dokazuje svoje mojstrstvo, ko ^i~ikovu v vsakem dialogu »podtakne« enake VPC, kot jih rabi njegov sogovorec, in s tem naka`e na njegovo nezna~ajnost in prera~unljivost. Tolstoj sicer uporablja manj VPC, a ker so ti dotlej s Pu{kinom, Gogoljem in drugimi postali del literarnega repertoarja, se zdijo tudi v Vojni in miru neizbe`ni, da govor oseb ne bi deloval preve~ umetno. Dostojevski pa se v Bratih Karamazovih resni~no potrudi, da likom dodaja konsistenten verbalni nabor, s katerim jih karakterizira: Mitja in Gru{enjka govorita popolnoma druga~e kot Aljo{a in Zosima.5 Za raziskovanje VPC so posebej zanimive jezikovne novotvorbe, na primer esperanto ali pogovorna hebrej{~ina. Hebrej{~ini pri pretvorbi iz pisanega v pogovorni jezik umanjkajo pragmati~ne funkcije, ki jih potem proizvaja prek praznjenja; v 4 Pojem »Void pragmatic connectives« bi bilo po smislu najbolje prevesti kot »prazni pragmati~ni povezovalci«, saj nikakor ne gre le za veznike. V besedilu se dr`im kar izvirni{ke kratice VPC. 5 Even–Zohar celo tipizira smeh: pri Fjodorju najde »hehehe«, smeh zlobne`a, Mitja se smeji odprto »hahaha«, Rakitin pa cini~no »hihihi«. 82 Marijan Dovi} pogovornem jeziku mnogo prevzema od jidi{a, v literarni simulaciji pogovora pa vanjo vdirajo ruski literarni modeli. V sodobni govorjeni hebrej{~ini nastajajo tudi novi VPC, ki niso prineseni iz drugih kulturnih repertoarjev, in njihovo {tevilo in uporaba nara{~ata. Pojav neodvisnih VPC v jeziku podpira tezo, da je njihova funkcija pragmati~na, da torej jeziku nalaga izpraznjevanje ravno potreba po VPC v verbalni komunikaciji, ki je univerzalna. Ena od zanimivej{ih zamisli polisistemske teorije zadeva tudi problem, kako je realnost v literaturi posredovana skozi sito tradicije. Ideja, da so semioti~ni kodi, denimo jezik, pasivna refleksija sveta ali imitacija realnosti, je po mnenju Even-Zoharja vsaj od W. von Humboldta nadome{~ena z zamislijo aktivnega modeliranja. @e konvencionalnost jezikov in razlike med njimi pri~ajo o tem. Bolj ko je neka kultura utrjena, bolj so njeni repertoarji kodificirani in bolj so njeni modeli `e narejeni (»ready-made«) in s tem odrezani od realnosti. To, kar je pripovedovano, nima nujno povezave z »realnim svetom«, ki bi ga bilo mogo~e intersubjektivno opazovati in izkusiti, temve~ ga kaj hitro nadomestijo »zmontirane izbire iz `e narejenega repertoarja, ki je v kulturi na voljo« (Even–Zohar 1990: 208). Za razliko od sociolingvistike in kulturne antropologije se literarna teorija pogosto dr`i naivne interpretacije mimezis in ne upo{teva konvencionalnosti modeliranja realnosti. Ko{~ki preverljive realnosti se namre~ v vsako pripoved prena{ajo skozi strukture dane kulture. Ta sita so lahko zelo dale~ od realnosti. V literaturi se »realemi« osvobodijo realnosti in pogosto stopijo v slu`bo karakterizacije lika (denimo v delih realistov ali naturalistov, v katerih skozi obraz, obleko, pripomo~ke lika bralec razbira njegove zna~ajske poteze, »zlobne`a«, »naivca«, »sanja~a« ipd.); ta na~in naj bi bil literaren, ~etudi gre za o~itno »la`«. Repertoar tako postaja konvencionalen in predvidljiv, realemi izgubljajo referen~no funkcijo in postajajo nosilci kvazi-referen~ne funkcije v smislu organizacije teksta, ozna~evanja odsekov, veri`enja oziroma nasploh kohezivnosti in koherentnosti. Odli~en primer za to so »pomo`niki obrata« (turn ancillaries) kot komentar replik v dialogu. Gre za spremne stavke tipa »je stresel z rameni«, »je odvrnil«, »se je zasmejal«, »je vzdihnil« ipd. Te fraze nimajo zveze z realnostjo, so repetitivne, konvencionalne in minimalno informativne. Bolj ko so raznolike, bolj ka`ejo, kako se avtor trudi prikriti njihov organizacijski zna~aj – in podobno velja za tiste, ki se jim v celoti sku{ajo izogniti. Asketska uporaba teh komentarjev v neki kulturi lahko spro`i nelagodje pri prevajanju v drugo kulturo, kjer se pogosto zgodi, da jih nadome{~ajo s {iroko paleto, ki nima zveze z izvirnikom. Even-Zohar kot primer nave- de ruski prevod Karlsona na strehi Astrid Lindgren. Izvirnik ima ve~inoma le preproste komentarje tipa »je rekel«: v ruskem prevodu liki »momljajo«, »ponovijo«, »vzkliknejo« in se celo »bijejo po prsih«!6 Toda tako raz{irjanje spremnih stavkov pri dialogu s kvazi-realemi ne pove~a specifi~ne informacije o realnosti, pa tudi sprejemnik jih ne dojema tako. Ti primeri nedvomno potrjujejo tezo, da v vsaki kulturi obstaja nek `e obstoje~ repertoar realemov. 6 Prevajalka izbora Carverjevih kratkih zgodb Kolesa, mi{ice in cigarete (Goga 2002) v sloven{~ino se je soo~ila z ve~ strani dolgimi izmenjavami replik, pospremljeni s skromnimi »he/she said«. Kljub temu, da je zavestno sku{ala ohraniti Carverjev zna~ilni minimalizem, se ni mogla odre~i nekaterim »obogatitvam«. Literarni polisistem in mehanizmi medkulturnih stikov 83 5 Literarni polisistem v kulturnem kontekstu: uporaben teoreti~ni okvir ^e sku{amo strniti teoreti~no podobo polisistemske teorije literature, ugotovimo, da je njen temeljni predmet literarni polisistem, v katerem je treba lo~iti med dominantnim centrom in obrobjem, in v katerem v skladu s prirejeno komunikacijsko shemo nastopajo proizvajalec, sprejemnik in produkt ter institucija, trg in repertoar. Literarni (poli)sistem je mogo~e prav opisati in razumeti le tako, da vedno upo{tevamo vse dejavnike v polisistemu, ki je glede na okolico hkrati avtonomen in heteronomen. Toda ostati znotraj nacionalnega polisistema pomeni zagre{iti veliko teoreti~no napako, saj poleg literature doma~ih avtorjev v vsakem sodobnem polisistemu obstaja tudi korpus prevodne literature, ki igra neko vlogo v polisistemu, in ta vloga je lahko v dolo~enih okoli{~inah odlo~ilna. Pri tem gre predvsem za repertoar in njegovo prenavljanje prek interferenc oziroma transfera.7 Mogo~e je re~i, da je repertoar eden od osrednjih polisistemskih konceptov, saj zajema celoten nabor vzorcev, modelov in veljavnih stereotipov (oblikovnih, `anrskih), raziskovanje repertoarja pa je najbolj plodno na ravni nadnacionalnih literarnih procesov.8 Znotraj repertoarja je v polisistemski teoriji klju~en koncept »modela«: gre za tisto, kar je pred samim tekstom in je kulturno pogojeno. Zamisel je sorodna Bourdieujevemu habitusu in kulturnim modelom iz kognitivne teorije, a kot naka`e Sheffy (1997), se pri Even–Zoharju ne sprevr`e v preve~ mehanicisti~no determinacijo izbora posameznikovih kulturnih vzorcev z njegovo socialno pozicijo. Vsekakor se je mogo~e strinjati z Lambertom (1997), ki med temeljnimi prednostmi polisistemske teorije izpostavi revizijo polo`aja prevodne literature v dolo~enem polisistemu in dinamike transfera; mo`no pa je pritrditi tudi Catryssu (1997), ki poudari funkcionalisti~ne, dinami~ne in histori~no-relativne aspekte polisistemske teorije ter pohvali njene kapacitete v dojemanju in razlaganju dinamike kulturnih pojavov, medkulturnih interakcij ter njihovih novih in nadnacionalnih pojavnosti. Sam Even- Zohar meni, da je prednost njegove teorije ravno sistemsko oziroma relacijsko mi{ljenje, ki omogo~a ne le obvladati {irok niz pojavov z malo relacijami, temve~ tudi odkriti nove pojave in podro~ja. Eksplicitno poudari, da polisistemska teorija pojmuje literaturo kot (manj{i) del tekstovne produkcije, to pa kot del celotnega kulturnega in dru`benega sveta (Even–Zohar 1997). Na podlagi polisistemske teorije bi bilo mogo~e izvesti mnoge konkretne raziskave slovenskega literarnega polisistema, njegovega nastanka in notranje razvojne dinamike. Kot ka`e `e omenjeni primer hebrejske literature, je polisistemska teorija u~inkovita predvsem za raziskovanje manj{ih literatur, ki so se oblikovale v okoli 7 Even–Zohar ve~krat poudarja, da v sodobnih nacionalno obarvanih literarnih vedah raziskave interferenc niso popularne, saj ru{ijo romanti~ne predstave o pristnosti kulturne identitete: tako mnogi avtorji raje energi~no dokazujejo, da jih ni bilo. To je tudi razlog, da mladim (v Izraelu) raje predstavljajo njihovo literarno zgodovino kot nekaj avtonomnega in ahistori~nega. 8 Od komparativistike, ki je zasnovana kot nadnacionalna literarna veda, se zdi, da poleg nekaterih podrobnosti polisistemsko teorijo lo~i predvsem sistemsko–empiri~ni nastavek raziskovanja, ki vklju~uje tudi ve~jo vlogo sociolo{kega raziskovanja institucij, trga ipd. Hkrati pa se je mogo~e ravno prek pojma repertoar vsaj deloma vra~ati k samim literarnim tekstom, ~eprav se zdijo dostopne kve~jemu tiste zna~ilnosti, ki bi jih lahko imenovali formalne. 84 Marijan Dovi} {~inah kulturne in ekonomske dominacije in pod mo~nimi strukturnimi vplivi – in taka literatura je nedvomno tudi slovenska. Koncept dinami~nega polisistema poleg obetavnega {tudija repertoarja tu ponuja predvsem izhodi{~a za preu~evanje vloge interference in transferja iz drugih kultur, vloge in polo`aja prevedene literature, vzdr`evanja sistemskega optimuma, problema strukturnega manka v repertoarju in podobno. Tako zasnovane raziskave bi gotovo prinesle zanimive ugotovitve o slovenskem literarnem polisistemu, njegovem nastanku in izpolnjevanju, pa tudi o procesih vrednotenja in kanonizacije v njem, predvsem pa o dinamiki mehanizmov na{ih stikov s sosednjimi kulturami. V tem smislu bi bilo treba revidirati in znova ovrednotiti tudi zgodovinsko vlogo in polo`aj prevodne literature v slovenskem literarnem sistemu. ^e ni~ drugega, pa bi ve~ja zavest o tem, kako v resnici nastaja literarni repertoar, nujen za obstoj sistema – da namre~ nobena literatura ne nastane »ex nihilo« – lahko dodala kanec spro{~enosti tudi ve~nim razglabljanjem o slovenskem literarnem zamudni{tvu. Danes, ko o zamudni{tvu pri nas `e dolgo ni ve~ treba govoriti in imamo opravka z avtonomnim, sodobnim literarnim sistemom z vsemi potrebnimi sistemskimi funkcijami in strukturami, se ta sistem pa~ sre~uje z nekim drugim problemom, ki je mnogo bolj pere~, kot so kdaj koli bili zamudni{tvo ali pomanjkljivosti v sistemu in repertoarju – z marginalizacijo literature in branja nasploh. Literatura Bourdieu, Pierre (2000): The Rules of Art: Genesis and Structure of the Literary Field. Prevod Susan Emanuel. Stanford: Stanford University Press. Cattrysse, Patrick (1997): Polysystem Theory and Cultural Studies. Canadian Review of Comparative Literature (CRCL/RCLC), vol. XXIV, {t. 1, str. 49–55. Dimi}, Milan V. (1993): Polysystem Theory. V: Encyclopedia of Contemporary literary theory. Approaches, Scholars, Terms. Uredila Irena R. Makaryk. Toronto/Buffalo/London: University of Toronto Press, str. 151–155. Dovi}, Marijan (2002). Radikalni konstruktivizem in sistemska teorija kot teoreti~na temelja empiri~ne literarne znanosti. Primerjalna knji`evnost let. 25, {t. 2, str. 59–76. Even–Zohar, Itamar (1990): Polysystem Studies. Poetics Today vol. 11, {t. 1, (posebna izdaja). Even–Zohar, Itamar (1997): Factors and Dependencies in Culture: A Revised Outline for Polysystem Culture Research. Canadian Review of Comparative Literature (CRCL/RCLC), vol. XXIV, {t. 1, str. 15–34. Glasersfeld, Ernst von (1995): Radical Constructivism. A Way of Knowing and Learning. London, Washington D.C.: The Falmer Press. Grosman, Meta (2000): Non–Mother Tongue Translation – an Open Challenge. V: Translation into Non–Mother Tongues in Professional Practice and Training. Tübingen: Stauffenberg Verlag, str. 21–34. Lambert, José (1997): Itamar Even–Zohar’s Polysystem Studies: An interdisciplinary Perspective on Culture Research. Canadian Review of Comparative Literature (CRCL/ RCLC), vol. XXIV, {t. 1, str. 7–14. Literarni polisistem in mehanizmi medkulturnih stikov 85 Luhmann, Niklas (2000): Art as a Social System. Prevod Eva M. Knodt. Stanford: Stanford University Press. Schmidt, Siegfried J. (1980): Grundriss der Empirischen Literaturwissenschaft. Band 1&2. Braunschweig/Wiesbaden: Vieweg. Schmidt, Siegfried J. (1989): Die Selbstorganisation des Sozialsystems Literatur im 18. Jahrhundert. Frankfurt: Suhrkamp. Sheffy, Rakefet (1997): Models and Habituses: Problems in the Idea of Cultural Repertoires. Canadian Review of Comparative Literature (CRCL/RCLC), vol. XXIV, {t. 1, str. 35–47. Tötösy de Zepetnek, Steven (1998): Comparative Literature: Theory, Method, Application. Amsterdam – Atlanta: Rodopi. Toury, Gideon (1995): Descriptive Translation Studies and Beyond. Amsterdam – Philadelphia: John Benjamins Publishing Company.