Januš -Golec: Mati med vojnimi žrtvami. Pred par leti sem si ogledal pokopališče župnije, ki hrani še danes trupla ter kosti rajnih okoli župne cerkve. Po vojni so uzidali v pokopališčno obzidje marmornate plošče, ki nosijo vsaka sliko v svetovni vojni padlega domačina z dnevom njegovega rojstva in smrti. Veliko je teh spominkov in nekako na sredini je večja plošča, na kateri so tri slike: na levi sin Joža, na desni sin Franc, na sredini med obema mati Helena, spodaj najmlajši sinko Lip5e. Pod temi slikami so uklesani dnevi rojstev ter smrti. Čudno se mi je zdelo, ker sem videl prvič sliko priproste kmetske mamice v družbi padlih sinov. Nisem si mogel razložiti, kako naj bi bila postala mati vojna žrtev, ker vendar ni bil ta kraj nikdar v vojnem območju. Da bi razvozlal uganko s sliko matere med vojnimi žrtvami, sem stopil k župniku in ta mi je povedal zgodbo, iz katere sem izprevidel, da je slika matere med padlimi sinovi upravičen spomin na materino medvojno Ijubezen. G. župnik mi je pripovedoval takole: Glejte, tam gori na holmcu za gozdom stoji skromna kmetska hišica, kjer so rekali pri Gačnikovih. Gačnikov Joža je umrl zgodaj, zapustivši vdovo Heleno in tri sine. Mati Helena je gospodarila in vzgajala deco tako, da je postala Gačnikovina ponos cele župnije. Sini so odrasli, ostali doma pri materi, jej pomagali pri delu, a tudi soscdjc so jih radi vabili kot vestne in mar Ijive delavce v košnjo tcr mlačvo. Ob izbruhu vojne sta odšla Joža in Franc takoj na fronto. Starejši Joža je izginil kmalu nekje v Galiciji. Franc je bil enkrat na dopustu z zlato kolajno, a kmalu za tem nas je presenetilo obvestilo, da je padel. Koncem leta 1916 je moral k vojakom najmlajši LiDČe. Precej težko je bil ranjen v nogo na Italijanskem in je prišel v bolnico kake dve uri proč od te župnije. Videli smo vsak teden po dvakrat, kako je stopala sključenega hrbta stara Gačnica proti mestu s polno košarico v roki. Lipče je bil dolgo po raznih bolnicah. Ozdravil je popolno in tako enkrat v aprilu 1918 se je vrnil k materi na dopust. Sosedi, ki so videli ter opazovali ve5krat-»Gačnico v družbi najmlajšega, so mi pravili, da so jih ganili prizori ljubeznjivosti matere do preostalega edinca do solz. Po tednih dopusta bi bil moral Lipče nazaj k vojakom; a mati ga ni pustila, češ, saj so tudi drugi doma preko dopusta in niti na fi%nti niso bili. Lepega dne se je oglasil pri Gačnici orožniški stražmojster z opominom, naj se vrne sinko prostovoljno k kadru, da ne bo imel sitnosti. Na ta poziv mu je napekla mati popotnico; a slovo ,je bilo tako bridko in dolgotrajno, da je ostal Lipče mesto da bi šel k vojakom — doma! Prikazal se je po tednih stražmojster v drugič na Gačnikovini z resnejšim opominom: Lipče naj se poslovi takoj, sicer bo prišel ponj eden od najbolj strogih orožnikov! Zopet se je pekla popotnica za komaj nekaj preko 20 let starega Lipčeta, a v cesarsko kasamo ga ni bilo. Na materino prigovarjanje se je odpravil za 14 dni k teh na seneno košnjo. Žandarji so iztikali odslej vsak drugi dan po Gačnikovini in iskali Lipčeta, o katerem je trdila mati Helena, da ga ni in ni, naj poprašujejo za njim po mestu, kamor je odpotoval. Lipče se je vrnil od tete. Mati mu je zopet napekla popotnico in tokrat sta sklenila oba resno, da se vrne dru, go jutro k vojakom, kamor mora in bo itak kraalu konec vojske. Zgodaj zjutraj je napolnila mati Lipčetov nahrbtnik s popotnico, zbudila sinka in mu pripravila zajutrek. Med zajuterkovanjem je padel materi pogled skozi okno in vzkliknila je začudeno: »Oh, ti moj Bog, kaj takega ne pomnim! Glej^ Lipče, naša sivka se je odvezala in se pase s hlastno naglico po Požegovi detelji!« Lipče je odložil žlico in hitel ven, da obrne kravo v hlev. eciu Ko se je približal sivki, mu je udaril izza ogla lj>ov(> na uho osorni: »Stoj!« ^ Ozrla sta se on in žival. Na kakih 30 korakov se blesketal v vzhajajočem solncu — bajonet! Sivka se je ustrašila pogleda na zgodnjega oboroženega tujca, zabezgala naprej po detelji in Lipče jo je ubral za njo. Butnila sta mu v hrbet še dva rezka: »Stoj!« Klicem na stoj je sledil strel. Lipče se je opotekel, padel z obrazom po njivi. Sivka je postala, se ozrla in zamukala zale^-' ~~