PROBLEMI KMETSKEGA GOSPODARSTVA VLADIMIR KREFT i I. Uspešna in trajna rešitev našega kmetskega problema je za Slovence narodno vprašanje, ki ga je treba rešiti po socialno-gospodarskih vidikih dobe, v katero stopamo. V zvezi z rešitvijo kmetskega problema nastajata dve vprašanji: 1. Ali se more kmetsko-gospodarski problem Slovenije uspešno rešiti zgolj z njegovo modernizacijo in 2. Ali in v koliko je rešitev tega problema v neposredni zvezi s spremembo sedanjega gospodarskega sistema sploh? Namen razprave je razmišljanje o prvem vprašanju, katerega razčlenitev naj opozori prvenstveno na vzroke, ki povzročajo glavne motnje v današnjem kmetskem gospodarstvu. Gradivo, ki so nam ga o kmetskem problemu zbrali A. Prepeluh, dr. A Bili-movič, dr. Zgeč, S. Ilešič, Ivan Bratko, Jože Kerenčič in številni drugi, je za pravilno pojmovanje kmetskega problema izredne važnosti. Zbrano gradivo omogoča prepričljive zaključke in nakazuje smer rešitvi kmetskega problema, to tudi z delnim uspehom v primeru, če se hoče kmetski problem reševati kot samostojen problem, katerega rešitev ni neposredno vezana na sedanji gospodarski red v družbi. Ugotovitve bodo pokazale, da je danes težko biti kmet in da je potrebna velika spretnost za vodstvo kmetskega gospodarstva, zlasti v časih, ko neusmiljeno pritiska gospodarska stiska, verna spremi j evalka obstoječega gospodarskega reda. Zadnjih deset let je bilo za našega kmeta izredno težavnih. Kmet je moral biti skrajno vztrajen in odporen, da je, ne brez slabih posledic seveda, prenesel gospodarsko stisko, ki je postopno izpodkopavala temelje njegovemu gospodarstvu. Mnogo je činiteljev, ki preprečujejo vzpon kmetskega gospodarstva, mnogo je tudi okolnosti, ki onemogočajo, da bi bila donosnost kmetskega posestva večja, kakor je danes. Ti činitelji in okolnosti so v medsebojni vzročni zvezi, če tudi predstavljajo navidez vsak za sebe samostojno nezdravo telo. Rešitev le poedinih činiteljev, ki neugodno vplivajo na kmetsko gospodarstvo, bi mogoče trenutno dobro vplivala, vendar ne bi mogla imeti trajnejšega pomena. Kmetsko gospodarski problem zahteva skupno rešitev, kateri naj služijo ugotovitve nekaterih naših gospodarskih strokovnjakov za podlago. II. V pravilno presojo kmetskega problema pri nas, navajamo nekatere ugotovitve. Po statistiki iz leta 1931. živi v Sloveniji od kmetijstva 690.561 ljudi ali 60.35% prebivalstva Slovenije. Najbolj kmetski okraji so oni, kjer ni razvita industrija. V teh krajih je agrarna prenaseljenost tudi največja (Murska Sobota 87%, Dolnja Lendava 83.7%; iz teh dveh okrajev gre tudi največ kmetskih ljudi na sezonsko delo; Šmarje pri Jelšah 84%, Ptuj 83%; ptujski okraj je znan radi siromašnih Haloz; sledita Črnomelj, Ljutomer itd.). V okrajih z razvito industrijo je odstotek kmetskega prebivalstva mnogo manjši (Radovljica 35.9%, Laško pa komaj 30.2%). (Vir: Gospodarska struktura Slovenije; knjigo je izdal Socialno ekonomski inštitut v Ljubljani, zbirka študij št. 5). 56 V krajah, v katerih je odstotek kmetskega prebivalstva visok, je tudi največja potreba po iskanju zaslužka po drugih krajih, zlasti v Banatu, Nemčiji in svoj čas v Franciji. Majhna posestva, ki v Sloveniji prevladujejo, so eden izmed glavnih vzrokov, zakaj se ne more kmetska družina na tem posestvu skozi vse leto preživljati. Da prevladujejo v Sloveniji majhna posestva, nas pouči druga statistika, ki je ugotovila, da je kmetskih obratov od 0.01 do 10 ha med 154.600 obrati v Sloveniji 107.600 ali 76.1%. Toda ta posestva zavzemajo od skupne površine 1,278.600 ha le 376.900 ha ali komaj 39.5% zemlje. Kmetski obrati do 10 ha so majhni obrati, h katerim še moramo tudi prišteti srednje kmetske obrate, to je one od 10 do 20 ha in še tudi nekaj onih, ki merijo nad 20 ha. Prvih je 15.8%, druge pa je že statistika povezala z obrati do 50 ha zemlje. Posestva v tej velikosti ni mogoče več imeti za običajna kmetska posestva, razen z majhnimi izjemami v hribovitih krajih Slovenije. Če razdelimo posestva od 20 do 50 ha na polovico, odpade 3.5% še k pravim kmetskim obratom, ostala polovica pa že k velikim obratom. Končna slika je sledeča: Od skupnih 154.600 obratov z 1,278.600 ha zemlje, pripade 147.500 ali 95.4% resničnim kmetskim obratom le 870.200 ha ali 68.4% zemlje. 7.100 ali komaj 4.6% vseh obratov pa ima 408.400 ha zemlje ali 31.6%. (Izračunano po viru: dr. A. Bilimovič: Agrarna struktura Jugoslavije in Slovenije v primeri z agrarno strukturo nekaterih drugih držav. Socialno ekonomski inštitut v Ljubljani, zbirka študija št. 4.) Da so kmetska posestva slovenskega kmeta majhna in da je veliko zemlje v nekmetski posesti, nam dokazujeta dve nadaljnji statistiki. Jože Kerenčič ugotavlja v knjigi »Zemljiški odnosi v Jeruzalemskih goricah«, da ima maloštevilna gospoda (niti sto posestnikov) od vse produktivne površine Jeruzalemskih goric 36.82%, od vseh vinogradov pa 57.36% zemlje, dočim ima 954 kmetskih družin komaj 42.64% zemlje. V razpravi v gospodarski reviji »Tehnika in gospodarstvo« št. 5—6, 1940 pod naslovom »Vinogradi v gomjeradgonskem sodnem okraju« prihaja pisec članka F. Snoj do zaključka, da pripada od skupnega števila 2.022 vinogradov, slovenskim kmetom 1.618 vinogradov, vendar je njihova velikost sledeča: 1 vinograd nad 3ha, 51 vinogradov od 1 do 3 ha, 239 vinogradov od 0.50 do 1 ha, 1327 vinogradov pa izpod 0.50% ha. Majhni vinogradi so torej v rokah slovenskega kmeta, veliki v lasti gospode, v tem primeru celo največ v lasti Nemcev. Slika v haloških vinogradih je bistveno enaka, le da je tam beda kmetskega prebivalstva še večja. Vzrok: oddaljenost kraja od večjega gospodarskega središča in hudo izkoriščanje ljudstva. Primer: Medtem ko je n. pr. kmetski vinogradnik svoj čas prodal vinski pridelek povprečno po 3 dinarje (kraj: Sv. Jurij ob Ščavnici), ga je istočasno prodal haloški kmetski vinogradnik samo po 1.50 din za 1. Vse te statistike ugotavljajo, da stvarno vlada pri nas majhna kmetska posest. Svetozar Ilešič ugotavlja v reviji »Tehnika in gospodarstvo«, marec - april 1940 v razpravi »Agrarna prenaseljenost Slovenije«, da pride v Sloveniji na 100 ha kmetijske zemlje 84.3 kmetskih prebivalcev, torej na enega prebivalca niti 1 ha zemlje. 57 Na splošno se smatra, da mora družina uspevati samo, če pride na vsakega družinskega člana 1 ha zemlje. (Tehnika in gospodarstvo št. 7—8, leto 1939, Ivan Bratko: »Nekmetska in tuja posest v Sloveniji«). To mnenje v glavnem drži, le radi neenake rodovitnosti naše zemlje po poedinih krajih moramo poudariti, da je 1 ha zemlje za nekatere kraje v Sloveniji premajhen za preživljanje enega kmetskega prebivalca. (Primer: rodovitno Prekmurje ali malo rodovitna Bela Krajina.) V tej zvezi opozarjamo tudi na pogrešno delitev veleposestniške zemlje v Prekmurju (Glej revijo Tehnika in gospodarstvo, št. 7—8, leto 1939; članek Ivana Bratka: Nekmetska in tuja posest v Sloveniji.) Navedene statistike in njihove ugotovitve vodijo do naslednjih zaključkov: 1. Majhna kmetska posest povzroča, da se na njej kmetska družina, ki je navadno številna, ne more preživljati; nadaljnja posledica majhne kmetske posesti je občutno zmanjšanje donosnosti tega obrata. 2. Veliko zemlje je v nekmetskih rokah, kar kmetski problem še zaostruje. 3. Rodovitne zemlje v Sloveniji je za preživljanje vsega kmetskega prebivalstva premalo, zato odvišek čaka na zaposlitev drugje. S tem smo nanizali nekatere važne statistične ugotovitve, ki nakazujejo smer rešitve našega kmetskega problema. III. Na vodstvo kmetskega gospodarstva tudi vplivajo sledeči činitelji: 1. kraj, v katerem se posestvo nahaja (na severu ali jugu Slovenije, na bregu ali v dolini); 2. kakovost zemlje (peščena, lahka ali težka ilovnata); 3. cene kmetskim pridelkom in njihov odnos do cen industrijskih izdelkov; 4. vremenske razmere v obdelovalnem letu. Po legi posestva in kakovosti zemlje ter po viru dohodka lahko razdelimo kmetska posestva: posestva, katerih glavni ali važni vir dohodkov je: 1. živinoreja (velja skoraj za vso Slovenijo), 2. gozd (gozdnati kraji Slovenije), 3. hmelj (Savinjska dolina), 4. sadje (Slovenske gorice), 5. vino. Četudi so kmetski vinogradi po površini majhni, vendar predstavljajo v vinorodnih krajih Slovenije za kmeta važen dohodek. 6. krompir (Dravsko polje), 7. čebula (lukarji, okolica Ptuja), 8. mleko (okolica mest, Gorenjska), 9. žito (Prekmurje, Pomurje). Po poedinih krajih Slovenije je tudi razvita domača obrt, ki daje našemu kmetskemu ljudstvu tudi dohodek. Tudi n. pr. jajca, surovo maslo in še nekateri drugi kmetski pridelki so za kmetsko gospodarstvo dohodek, ki ga ne smemo podcenjevati. Ker so kmetska posestva v Sloveniji po večini mešanega značaja, na katerih pomaga pridelek ene ali druge vrste kriti kmetove izdatke, je težko potegniti črto med glavnimi in postranskimi dohodki v kmetskem gospodarstvu. To velja zlasti za nekatere kraje v Sloveniji; n. pr. v Slovenskih goricah sta vino in sadje važna dohodka, medtem ko je za Savinjsko dolino najvažnejši dohodek samo hmelj itd. Važno vlogo pa ima tudi pri kmetovem dohodku letina v poedinih letih: eno leto obrodi sadje, drugo leto vino ali krompir. Več je sadja, večji je izkupiček za sadje, važnejši je torej dohodek od sadja za dotično leto. Itd. Cene kmetskih pridelkov so pač eden glavnih činiteljev, ki slabša ali boljša kmetovo vsakdanje življenje. Reči moramo, da so bile cene kmetskim pridelkom do danes v nesorazmerju s cenami industrijskih izdelkov, kar je povzročilo še težje motnje v kmetskem gospodarstvu. Cene kmetskim predmetom so predvsem 58 odvisne od kmetsko-gospodarske politike, ki jo vodi država na domačem trgu. Kmetski izvozni predmeti so poleg tega odvisni od razmer na mednarodnem trgu, oziroma od trgovinskih pogodb, ki jih naša država sklepa z drugimi državami. Pogled v kmetsko-gospodarsko politiko naše države nam pokaže, da je država vodila predvsem nekmetsko politiko, kar je imelo dve važni posledici: 1. cene kmetskim pridelkom so bile nizke; 2. kmetski obrat je ostal na stopnji, kakor je bil pred desetletji. Nekaj priložnostnih primerov: Naš notranji trg je neurejen: kmetov pridelek mora po nepotrebnem skoz več rok, da pride do konsumenta. Ker hoče vsak vmesni posredovalec nek določen odstotek zaslužka, manjša ta način trgovanja kmetov izkupiček pri prodanem blagu. Poslovanje Prizada je tudi značilen primer. Prizad kopiči dobičke, od katerih nima slovenski kmet večjih koristi. Kot poučno primero državne kmetsko-gospodarske politike navajam: Z uredbo je cena pšenici določena na 3 dinarje, razni pooblaščenci pa jo kupujejo po din 3.80 do 4 dinarje. Kot primer naj služi tudi izdajanje kontingentov za izvoz živine. Kljub temu, da dobijo določen odstotek od vseh kontingentov tudi zadruge, se morajo te, da izkoristijo kontingent, večkrat posluževati trgovca - izvoznika živine. Ce si sedaj še ogledamo kmetski obrat sam, ugotovimo: kmetski obrat po večini nima primernih prostorov za živino, manjkajo sejalni, kosilni itd. stroji, ni gnojnicne jame in urejenega gnojišča, premalo je dobre sladke krme, umetnih gnojil ne uporabljajo, ker so predraga, itd. Vremenske razmere so važen vsakoletni faktor, ki vpliva na kmetsko gospodarstvo, zlasti v krajih, v katerih povzročajo škodo, zlasti tam, kjer je toča skoraj stalen obiskovalec. Medtem ko bi se lahko prvo zlo s pomočjo države zmanjšalo, ni za enkrat za drugo zlo nobene učinkovite pomoči. Povedal sem že, da je za to stanje v kmetskem gospodarstvu kriva napačna kmetsko-gospodarska politika v državi, ki ni čutila potrebe, da se naš kmetski obrat modernizira, da se vanj investira potreben denar za njegovo povzdigo in se tako zveča donosnost kmetskega posestva. Po vseh ugotovitvah, ki smo jih navedli, je potrebno za izboljšanje stanja kmetskega gospodarstva in kmetskega prebivalstva vse ono, kar so že nekateri poznavalci kmetskega problema povedali. Izvesti se mora: 1. modernizacija kmetskega obrata in 2. z njo v zvezi zložitev zemljišč kmetskega obrata, 3. osušitev močvirij, 4. regulacija rek in potokov, 5. združitev majhnih posestev, 6. popolna razlastitev veleposestniške zemlje, 7. odvzem zemlje lastnikom, ki jim zemlja služi le kot event. postranski dohodek, 8. preureditev trgovanja. Z navedenimi osmimi točkami seveda ni stoodstotno izčrpano vprašanje rešitve kmetskega problema, zlasti če to rešitev vključujemo v vprašanje spremembe gospodarskega sistema sploh, toda kljub temu bi pomenila realizacija gornjih točk precejšnje zboljšanje kmetovega položaja, kateri pa bi mogla istočasno tudi slediti povečana industrializacija, da bi tako industrija zaposlila preostanek odvečnega kmetskega prebivalstva. IV. Za dopolnilo navajamo še dva primera dohodkov in izdatkov kmetskega gospodarstva in sicer za dve bistveno različni leti: za leto 1934., ko je vladala 59 pri nas še huda gospodarska stiska, in za leto 1940., katero nekateri že smatrajo za leto, v katerem se je bistveno zboljšal kmetov gospodarski položaj. Težko je najti kmetskega gospodarja, ki natančno vodi zapiske o dohodkih in izdatkih. Večina kmetskih gospodarjev namreč pravi: »Zakaj bi se še jezil ob koncu leta, ko bi delal obračun dohodkov in izdatkov; zadostuje mi, da se vse leto jezim nad vremenom, visokimi cenami po trgovinah in nizkimi cenami svojih pridelkov.« To njegovo mnenje ima pač vzrok v stalni borbi kmetskega gospodarja za zboljšanje lastnega gmotnega položaja, zato je razumljivo, da ga je težko pripraviti, da bi vodil knjigovodstvo, ker ve, da mu le-to ne more zboljsati položaja. Primera, ki ju navajam, veljata za kmetsko gospodarstvo v Slovenskih goricah, ležeče v kraju, kjer že prehajajo Slovenske gorice v mursko ravan, 40 km od Maribora. Kmetija je velika okrog 25 oralov, nima vinograda, tudi sadjarstvo ne predstavlja večjega dohodka, zemlja je težka ilovnata, prevladujejo travniki in njive. Na kmetiji živi stalno 7 ljudi, med temi služkinja in pastir. Poljski delavci se 30% plačujejo v gotovini, ostalih 70% opravlja delo v zameno za prejeto zrnje ali zemljo, mlade prašiče, listje ali tudi drva. Hišno poslopje je zidano in krito z opeko, radi mokrote v zidu je potrebno popravila; gospodarsko poslopje je v srednje dobrem stanju; hlevi za konje in krave so zidani in obokani, svinjski hlevi so leseni. Kmetija nima gnoj nične jame in tudi ne modernih kmetijskih strojev. Za obdelavo zemlje služita dva srednje težka konja, goved je 8, svinj 15, kokoši 30. Število svinj, kokoši in goved se letno manjša ali veča, toda bistvene spremembe ni, razen če se pripeti nesreča (n. pr. svinjska kuga). Kmetija ni zadolžena in tudi ne daje preužitka. V gospodarstvu vlada kmetski konservativizem, stare navade in običaji in z njimi v zvezi razne vraže (n. pr. sejanje repe na določeni dan, urok živine, itd.) so še vedno udomačene. Gozd kot zlata rezerva te kmetije je ostal do danes nedotaknjen. Izdatki: za leto 1934 za leto 1940 din din 1. gospodinjstvo: nakup soli, petroleja, sladkorja, sploh potrebščin v gospodinjstvu 2.960.— 3.750.— 2. gospodarstvo: a. plačani delavci, podkovanje, manjša popravila 1.750.— 2.810.— b. služkinja in pastir 1.450.— 1.820.— 3. davek: 955.— 1.306.— 4. razno: obleka, obuvalo, razna pota, osebni izdatki 3.830.— 5.740.— skupno din 10.945.— 15.426,— Pojasnilo za leto 1934: a. moka, jajca, masti, olje, krompir, fižol, sploh potrebščine, ki pripadajo domačemu pridelku, se niso kupovale; b. gospodarjenje se je vršilo po načelu: znižanje izdatkov na najnižjo stopnjo; c. poljski delavec je dobil za delo od sedme ure zjutraj do večera, s hrano 8 do 60 10 dinarjev. Pri tem moramo pripomniti, da je kmet svojega delavca više plačal, kakor gosposki lastnik zemlje. Pojasnilo za leto 1940: a. isto kot leta 1934; b. radi povišanja cen kmetskim pridelkom je bilo, sicer v majhnem, omogočeno, da se je v gospodarstvu izvršilo nekaj več popravil in da je kmetski gospodar nakupil nekaj nujno potrebne obleke za družino. V glavnem pa so se izdatki povečali radi zvišanja cen v trgovini in pri delu; c. delavec je dobil dnevno 10—12 dinarjev, služkinji in pastirju se je povišala za malenkost plača. Nizka plača služinčadi na kmetih je značilen primer položaja kmetskega ljudstva; d. kakor bomo videli pri dohodkih za leto 1940, predstavlja navoz gramoza važen dohodek, kar dokazuje, da se je dosegel nek prebitek na posestvu le s pomočjo dohodka pri navozu gramoza. Dohodki: 1. Glavni vir dohodkov: živina in mleko, v letu 1940. tudi gramoz. 1934 1940 skupni dohodki 10.630.— 15.525.— gramoz 2.180.— za 1.1940 17.705.— Primeri nekaterih cen v letu 1934: (izpisek iz knjige) mleko 1 1 0.70—0.80 para, 22. 5. 1 tele 80 kg, po din 4.— za kg žive teže, 7. 11. 3 svinje 225 kg, po din 5.— žive teže, 10. 5. 1 bik 400 kg, izkupiček din 1.135.—; torej niti 3 dinarje za 1 kg. Primeri nekaterih cen v letu 1940: (izpisek iz knjige) mleko v začetku leta 1 dinar za liter, mleko na koncu leta din 1.50 za liter, 20. 1. 1 svinja 51 kg, po din 8.50 za kg mrtve teže, 20. 1. 1 tele 87 kg, po din 5.50 za kg žive teže, 13. 5. 1 tele 62 kg, po din 8.— za kg žive teže, 10. 12. 1 svinja 64 kg, po din 15.— za kg mrtve teže, 15. 12. 1 tele 72 kg, po din 11 za kg mrtve teže. Primeri nam kažejo nizke cene v letu 1934., za leto 1940. pa je lahko ugotoviti porast cen od začetka do konca leta. Rekapitulacija: za leto 1934: za leto 1940: dohodki din 10.630.— din 17.705.— izdatki „ 10.945.— „ 15.426.— izguba din 315.— prebitek din 2.279.— Izguba, ki je bila izkazana v letu 1934. je bila krita po izjavi z izkupičkom za svinje, ki jih je prodal kmet v začetku leta 1935, mogoče pa tudi, je rekel kmet, je še iz »boljših let« ostalo nekaj rezerve, ki je pomagala kriti izgube »slabih let«. Obveljala bo najbrže druga kmetova trditev. Pri dohodkih in izdatkih v kmetskem gospodarstvu moramo tudi upoštevati, da niso vsako leto enaki, če tudi ostanejo cene prodajnim in nakupnim predmetom iste. 61 Za kmeta je in ostane glavno načelo v gospodarstvu: izdatki se manjšajo z zmanjšanjem dohodkov, izdatki se večajo z večanjem dohodkov. To načelo seveda ni izostalo brez slabih posledic za kmetovo življenje in gospodarstvo. Toda, ker učinkovite pomoči od nikoder ni bilo, je moralo obveljati. Mnogim kmetom je rešilo zemljo in gospodarstvo pred popolno propast j o. Primera dohodkov in izdatkov za leti 1934 in 1940 (številke so zaokrožene radi lažjega pregleda), kažeta torej, da se položaj kmeta v letu 1940 kljub porastu cen kmetskim pridelkom ni spremenil in ne zbo 1 j š a 1. V dokaz tej trditvi naj tudi služi statistika, ki jo je objavil dnevnik »Jutro« 24. XII. 1940, ki kaže, da so se zvišale cene predmetom, ki jih kmet kupuje, za 53%, prav v enakem odstotku, torej le za 53% so se pa tudi zvišale cene predmetom, ki jih kmet pr o da j a. V letih gospodarske stiske je živel naš kmet zelo slabo. Hrana je bila lahka, obleka slaba, otroci so morali hoditi bosi od mrzle spomladi do pozne jeseni, zlasti velja to za družine na majhnih posestvih. Tam, kjer je bil dolg na posestvu, so bile razmere še hujše, toda statistike o odplačevanju znižanih kmetskih dolgov nam kažejo, da slovenski kmet, izmed vseh kmetov v državi, najbolj redno odplačuje letne anuitete. To je samo nadaljnji dokaz, da je 'naš kmet izredno trdoživ in prenese najtežja bremena. V. Ce sedaj zberemo vse ugotovitve, nam preostaja še drugo vprašanje: Ali ni poleg pomanjkljivo urejenega kmetskega obrata in nepravilno vodene kmetsko-gospodarske politike, vendarle glavni krivec za stanje, ki vlada v kmetskem gospodarstvu, sedanji gospodarski red? Danes se vrši borba za bodočo oblast v svetu med dvema sistemoma, ki pa sta po značaju zastopnika velekapitalistične gospodarske ureditve sveta. Borba, ki jo vodi evropski severo-zapad s pomočjo novega sveta, nam je sicer trenutno simpatičnejša, ker borba teh dveh faktorjev proti ostalima v toliko ne ograža naše narodne samobitnosti (tudi v primeru njune zmage ne), toda kljub temu nastaja nadaljnje vprašanje: Ali bo pomenila zmaga katerega koli izmed vojujočih taborov bistveno spremembo položaja, v katerem se že dolgo časa nahaja slovenski in z njim hrvatski, srbski in bolgarski kmet? Odgovor na to vprašanje zahteva temeljit mednarodni politični in gospodarski pregled, kar pa presega okvir tega informativnega članka. GLASBENA KULTURA ZSSR B. G O ROD IN SKIJ — R. BOR Veliki Gluck je nekoč zapisal: »Glasba mora veljati za vse narode enako, da uniči smešno razliko med ,glasbami' raznih narodov.« Ta trditev je resnična le v svojem prvem delu. Razlika med glasbenimi kulturami narodov nam ni »smešna«. Prav tako zakonita je kakor različnost jezikov, toda zato ne ovira glasbenih odnosov med narodi. 62