Letnik IX.
I. zvezek.
r

r?

k
Glasilo
slovenskega katoliškega dijaštva.
Zora izhaja 5 krat na leto in stane 2 A", za dijake 1.80 K. " Urednik: Janko Kreč, stud. phil., Dunaj, IX. Porzellangasse 30. Upravnik: Anton Rasbergar, stud. med., Dunaj, XVIII/, Schulgasse
(Postfach).
Izdajatelj: iur. Ant. Kralj.
© O
3 °
Obseg.
--Str.
J. Grafenauer: Narodni radikalizem v dijaštvu. ...	1
F. K. Pavletov: Pot do zmage.........6
—m—:	Želja.............7
Ivan ButJcovič: Dižimo se!...........7
—m—:	Vetrn.............16
VI. Kraščan: Mati.............17
Danimir Ivanov: Spomini............19
A. R.:	O postanku in koncu solnčnega sistema 20
Glasnik: Papeževa slavnost slov. kat. akad. društva „Danica" na Dunaju. — Hrvatskim katoličkim visokoškolcima u Beču! — Nemška katoliška društva na vseučiliščih na Dunaju, v Gradcu in Črnovicah. — Realka in vseučilišče. — Z dunajske tehnike. — Živinozdravniška visoka šola. — Dijaški nemiri. — Sestanek zastopnikov tehničnih visokih šol v Avstriji. — Visokošolski almanah „Minerva". — Dvoboj. — Za liberalce. — Češko srednješolstvo. — Darvinizam i znanost. — Odlikovanje. — Odbor podpornega društva za slovenske visokošolce na Dunaju .... str. 23—32
Opomba uredništva. 3 zadnjo številko lanskega letnika je odložil dosedanji urednik „Zore" Fr. Verbic uredništvo in je prevzel ta posel Janko Kreč. — P. n. naročniki „Zore" naj nam oproste, da smo se s prvo letošnjo številko tako močno zakasnili. Novi urednik je o božičnih počitnicah, ko se je bil peljal v domovino, precej nevarno zbolel in še dosedaj ni mogel priti na Dunaj. Da bi se list ne zakasnil še bolj, je podpisani uredil prvo številko in bo poskrbel, da naročniki dobe tudi drugo številko še pred prazniki. Gg. sotrudnike, kterih spisi niso prišli na vrsto, prosim iz istega vzroka, naj potrpe, ker mi urednik ni mogel izročiti vsega gradiva, kar ga je imel že pred božičem zbranega.
J. Grafenauer, t. č. predsednik „Danice".
Dunaj: IX. Porzellangasse 30»
Pozor. Od sada če „Zora" donašati i hrvatske članke, za to je hrvatskim djacima toplo preporučamo. Tko želi poslati za „Zoru" kakav članak u hrvatskom jeziku, neka ga pošalje na uredništvo. Ako „Zora" nadje i na hrvatskoj strani toliko odziva, "koliko ga nalazi na slovenskoj, nastojat če, da se proširi i uredi za jedinstveni organ hrvatsko-slovenskih katoličkih djaka. G. dopisnike ipak upozorujemo, da je naše načelo samo katoličkcjT njega zastupamo i iz njega izvadjamo svoje zaključke: ljubimo svakoga čovjeka i priznajemo svakomu njegove zasluge, ali i načela tražimo od svih. U ovom smislu čemo uvažiti svaku opomenu i svaki naputak, ali za to molimo, da nam se opomene i pošalju. Na novinske glasove, koji se ne pošalju uredništvu „Zore", i na proste zadje-vice ne čemo se osvrtati.
Opomba upravništva. S to številko je sprejel upravništvo lista med. Ant. Rasbergar. Kdor je zaostal z naročnino, naj jo v kratkem poravna, da ne bomo imeli sitnostivtiskarni. Vsem onim gg., ki so poslali „Zori" več kot znaša naročnina, bodi najiskrenejša hvala. Prosimo tudi, naj se pri darilih natanko označi, ako so za „Danico".
Šlirnajsti občni zbor podpornega društva za slovenske visokošolce na Dunaju. Tega zborovanja se je letos vdeležilo lepo število na Dunaju bivajočih Slovencev zanimajočih se za usodo svojih mladih rojakov na dunajskih visokih šolah. Predsednik g. Pukl pozdravil je navzoče s primernimi besedami ter se spominjal onih blagih mož, katere je v prošlem letu vzela nemila smrt. To je društveni ustanovnik eminenca kardinal in nadškof dr. Jakob Missia; dalje je nemila usoda društvu vzela podpornike Alojzija Kremžarja, mag. svetnika na Dunaja, dr. Unterlugauerja, vladnega svetnika in dr. Niko Tonklija. Vsem bodi hvaležen spomin! — Društveni tajnik g. dr. Božidar Stegu poroča, da je društvo imele tekom 1. 1901/02 izvzemši poletne mesece vsak mesec sejo; v teh je odbor rešil 435 prošenj za podpore, katerih je odbor razdelil 4536 K, t. j. blizu 500 K mesečno. Število prosilcev je 78. — Zalibog se je svota prispevkov precej občutljivo znižala. Zaraditega moral je odbor paziti, da se strogo in previdno razdeljajo podpore. Podpore so dobivali le taki prosilci, kateri so bili res potrebni, pa tudi vredni. Da bi tudi dijaki sami po možnosti pomagali odboru, pravično reševati izročeno mu nalogo, priobčil je odbor si. akad. društvoma „Danici" in „Sloveniji", in posredno tudi drugim visokošolcem načela, po katerih se ravna pri razdeljevanju podpor. Odbor stremi namreč vedno za tem, da bi mu bilo možno prepirati le res najpotrebnejše prosilce, a te tem izdatnejše. Da je odboru bilo možno izvrševati vestno svoj dobrohotni namen, zahvaljevati se ima vsem svojim podpirateljem in dobrotnikom, ki so mu priskočili na pomož z lastnimi prispevki in darovi, pa tudi z nabiranjem darov in prispevkov v krogu prijeteljev in znancev. Največjo svoto je darovalo slavno hranilno in posojilno društvo v Ptuju, namreč 1560 K; po 100 K si. darovale se posojilnice v Gelji, ljudska v Gorici in v Starem trgu, 80 K si. posojilnica v Mariboru, 60 K kmetska ljubljanske okolice, po 40 K posojilnici v Slovenski Bistrici in notranjska v Postojni, po 30 K kmetska na Vrhniki, Črnomlju, Brežicah in Smarji pri Jelšah, po 20 K so darovale si. posojilnice v Cerknici, na Vranskem, v Framu, Ormožu, Ribnici (Staj.), Gornji Radgoni, 10 K pa si. okrajna posojilnica v Ljutomeru. Posamezniki so darovali: Pre-milostivi knez in škof lavantinski Dr. Mihael Napotnik, ki je društveni ustanovnik, kakor vsako leto, tudi letos 20 K, polkovnik Anton pl. Sušič v Celji 50 K, drž. poslanec g. Vilj. Pfeifer 50 K, neimenovana gospa 40 K. Nabrali so gg. Vilj. Pfeifer, drž. poslanec 120 K, dvorni svetnik dr. Mirko Ploj (mej jugoslovanskimi poslanci) 80 K, dr. France Rosina, odvetnik v Mariboru, nabral je mej mariborskimi rodoljubi 126 K, dr. Unterlugauer in neimenovani sta društvu podarila 60 K. — Blagajnik g. Dr. Klemens Seshun podal je raznih zanimivih številk o delovanju društva.
Društvena glavnica je znašala koncem 1. 1900/01 K 17.012-95. Pre-tečeno leto se je pomnožila samo za 60K, tako da znaša sedaj 17.072-95.Sl. — Prispevki udov, podpornikov in dobrotnikov so znašali 3461 K 97 v. Ti dohodki so se proti lanskemu letu zmanjšali za čez 400 K. — Podpor je bilo zazdeljenih 4536 K. — Prosilcev je bilo 78 in sicer: 32 juristov, 31 filozofov, 4 medicinci, 2 tehnika, 2 akad. slikarja, 2 akad. kiparja, 3 agronomi, 1 eksp. akademik, 1 slušatelj tehn. muzeja. Po kronovinah je bilo: 40 iz Kranjske, 28 iz Štojarske, 8 iz Primorske, 2 iz Koroške. Poročili gg. tujnika in blagajnika bili ste sprejeti brez ugovora enoglasno. V imenu preglednikov poročal je g. dr. Primožič. Vse društvene knjige in blagajna so v vzornem redu. G. blagajniku dr. KI. Seshunu izreče zbor za njegov veliki trud v korist društvu enoglasno zahvalo. Posebno zahvalo izrekel je zbor slavnim uredništvom sloven-
skih časnikov, ki so brezplačno priobčevala društvene zadeve ter tako največ pripomogla, da se je toliko darov žrtvovalo v korist ubogim dijakom. Pri volitvah bil je na predlog g. dra. Seshuna dosedanji predsednik g. Jakob Pukl enoglasno zopet predsednikom izvoljen. V odbor bili so „per acclamationemJ skoro vsi dosedanji odborniki izvoljeni. Da bode poročilo popolno, dostaviti je še sledeče: Vsem podpornikom, dobrotnikom, nabirateljem izrekel je občni zbor najtoplejšo in najiskrenejšo zahvalo s posebno prošnjo, da bi dosedanji podporniki, dobrotniki in nabiratelji ostali društvu še nadalje zvesti, da bi se tega p re p o tr ebn e ga društva spominjali tudi drugi slovenski rodoljubi ob raznih prilikah, posebno še oni, ki so kedaj od tega društva prejeli kake podpore ter se nahajajo sedaj v primernih službah ali v takih gmotnih razmerah, da bi vsaj delo mu zamogli povrniti prejete dobrote. Povdarjati je treba, da je in bode to društvo za slovenske visokošolce važno in prepotrebno in sicer kljubu ustanovitvi enakih društev v Gradcu in v Pragi. To dokazuje že od leta do leta naraščajoče število prosilcev, o katerem ni pričakovati, da bi se v doglednem času zmanjšalo. Z ozirom na veliko važnost tega društva, katero vrši velevažno nalogo, obrača se odbor do vseh rodoljubov z iskreno prošnjo za darove v korist tolikoštevilnih ubogih slovenskih visokošolcev na Dunaju. Darila bode hvaležno sprejemal društveni blagajnik gospod dr. Klemens Seshun, dvorni in sodni odvetnik, Dunaj, I. S in g er s tr a ss e št 7.
Nova Knjižnica sv. očeta Sveti oče je kupil zopet eno sve tovno znanih knjižnic za več kakor pol milijona lir. Knjižnico je ustanovil okoli leta 1640 kardinal Francesco Barberini v Rimu in je sedaj obsegala 1 veliko in 3 manjše sobe, in v njej se nahaja 50.000 zvezkov, 8000 rokopisov in vsa ostalina papeža Urbana VIII. Pred malo meseci — v aprilu prejšnega lela — je pa dobil papež za vatikansko knjižnico knjižnico orientalskih rokopisov od rimske propagande.	M. D.
Častni doktorat je podelila filozofska fakulteta dunajske univerze nadvojvodi Rainer-ju zavoljo njegovih zaslug za znansto. — Juridična fakulteta graške univerze je pa imenovala častnim doktorjem štajarskega deželnega predsednika grofa Ciary-ja zavoljo zaslug za graško univerzo.
M. D.
Zahvala. Odbor slov. kat. akad. društva „Danica" se sledečim p. n. gospodom najprisrčneje zahvaljuje za poslana darila :
P. n. g. drž. posl. P. Vencajz, J. Žičkar, J. Pogačnik, Fr. Povše, dr. Ign. Žitnik à 10 K; Andr. Zamejec, stolni kanonik v Lubljani 10 K\ dr. Jos. Lesar, prof. bogsl. v Ljubljani 8 K; Fr. Dovnik, dekan, Gornji-grad2Z"; Mih. Arko, dekan, Idrija 8Z; Karol Presker, kapi. Pišeče 3 K; Jak. Wang, prof. Beljak 3 K\ Jan. Rozman, župn. Ljubljana 8 K; Fran Pleško, župn. v p., Moravče 2 K; Jan. Karlin, župn. Smlednik 18 ¿¡T; Mih. Bogulin, ž. v p. Šmarjeta 2 K\ Anton Jamnik, župn., Sorica 3 K: J. Zidanšek, ravn. dešk. sem, Maribor 6 K; Jernej Voh, kan. Maribor 150 K; Mart. Jurkovič, kn. šk. duh. sv., Maribor 8 K; Jan. Mekinec, ž. v p. Ljubljana 3 K; Jan. Bizjan, dek. Moravče 2 K\ Jur. Rozman, župn. Kovor 4 K; Jos. Atteneder, župn. na Polzeli 2 K; Matija Rant učit. Dobrova 2iT; Ant. Dolinar, župn. Lučine 1 K\ Ivan Sajovic, kan. Ljubljana 8 K\ Alojs. Kokelj, kapi., Nova Cerkev 2 K; Fr. Marinič, župn., Vojsko 8 K; Ant. Kesnar, župnik Prevalje lO/sT; Mat. Žemljic, kapi. sv. Križ pri Slatini 1 K; Neimenovani v Ljubljani 100 K. Istotako se odbor najiskreneje zahvaljuje p. n, g. starešinam za poslano udino. Bog povrni!
Narodni radikalizem v dijaštvu.
J. Grafeiiauer.
ova in zopet prav za prav jako stara struja je po dolgem pripravljanju in mnogih poskusih zopet prišla na površje med slovenskim dijaštvom in si po hudih bojih pridobila večino v dunajski „Sloveniji". Da ni vse prav v taboru liberalnega dijaštva, se je videlo že tedaj, ko je „Slovenija" s tako malenkostnim številom glasov izvolila dr. Tavčarja za svojega častnega člana. Tedanja manjšina „narodnih radikalcev" pa je vrgla „tavčarijansko-' večino s pomočjo novega naraščaja in zavladala v „Sloveniji". „Iz naroda za narod" je njihovo geslo, narodnost, delo za narod, to je njihov ideal, napredni demokratje hočejo biti. Nasproti njim pa hočejo ustanoviti skrajni liberalci svoje lastno društvo, ker nočejo odjenjati od svoje liberalne .-svobode".
Potrebno je, da slovensko katoliško dijaštvo določno opredeli svoje stališče napram ti novi „narodno-radikalni" struji — proti ultra-liberalcem tega menda ni več treba — potrebno je posebno radi tega, ker imajo lepe, zaokrožene, duhovito doneče, navdušene fraze vedno veliko priv-lačilno moč osobito pri mladini, ki ne misli tako daleč, da bi spoznala, kaj se zakriva za krinko lepo izrezljanih besed različnih programov.
Svoj program smo kratko označili že v zadnji številki „Zore" (Glej 1. VIII. str 129). Sedaj pa si malo natančneje oglejmo vodilne misli novega narodno-radikalnega programa.
Gotovo je nekaj dobrega na tem gibanju; dobro je, da so spoznali pogubnost brezpogojnega liberalizma, njega razdirajoče tendence, ki slovenskemu ljudstvu ne morejo prinesti ničesar dobrega, spoznali, kako je ta liberalizem, ki se je vgnezdil tako globoko v slovensko dijaštvo, to sovraštvo do cerkve, odtujila slovenskemu ljudstvu njegovo mladino, da ta mladina ne stoji več na slovenskih tleh, arppak na tleh mednarodnega samogoltnega, sebičnega sovraštva do vsega, kar se imenuje krščanstvo in versko prepričanje, spoznala, da se je geslo „vse za narod in svobodo", po katerem je delalo skrajno-liberalno dijaštvo, izpremenilo po slavnih vzgledih Tavčar-Schwegel v geslo vse za „svobodo", svobodo, ki je v
1
resnici le suženstvo različnim nizkim strastem. Dobro je to, da se je nekoliko zopet približalo to dijaštvo slovenskemu ljudstvu, dobro je, da se nekateri res trudijo po svoje koristiti ljudstvu. — „Iz naroda za narod1-si je zapisala na svoj prapor ta nova smer v našem dijaštvu. Ali pa res tudi dela po tem geslu „iz naroda za narod" ?
Glavna točka njihovega programa je načelo „absolotne narodnosti*. Ali je to načelo tako, da je dosledno izpeljano v svojih posledicah tudi istinito v korist slovenskega naroda? Ne! To načelo je načelo političnega in narodnega „faustrehta", to je načelo po katerem delajo možje ä la Wolf-Schönerer, načelo iz katerega sledi nujno boj brez usmiljenja močnejšega proti slabšemu. Ne glede na moralno zavrženost takega samogoltnega načela, je to načelo zavržno že iz praktičnega stališča. Ako pripoznamo to načelo kot pravo za nas, pripoznati jo moramo istetako tudi nasprotnikom in našim narodnim tlačiteljem. Ali se smemo tedaj pritoževati nad nasilnostimi, ki jih uganjejo na Koroškem in Štajerskem Nemci s Slovenci, na Primorskem Lahi s Slovenci in Hrvati? Ne! Ali ne moramo tedaj odobravati vsako, tudi najpodlejše obrekovanje slovenskega naroda od strani nasprotnikov, ali ne moramo tedaj naravnost občudovati idealnost narodnega navdušenja in rodoljubja, kakoršno nam kažejo vsenemci in nemški nacijonalci? — Gotovo, ako smo dosledni! In kam bi prišlo slovensko ljudstvo po tem načelu, če ga izvedemo konsekventno, - in konsekventni moramo vendar biti, sicer bi ne bili razumna bitja. — Most do Adrije bi sezidali za „Veliko Vsenemčijo".
Hotel mi bo kdo ugovarjati, saj mi priznavamo pravico do tega načela samo sebi in majhnim trpinčenim in tlačenim narodom, ne pa tudi velikim, ki imajo itak že vse svoje narodne pravice in si toraj lahko dovolijo „šport", da so pravični napram drugim, mi pa se drugače ne moremo vzdržati. Toda le počasi! Seveda vi priznavate to pravico samo sebi, ali jo pa ne bodo priznali sami sebi tudi veliki narodi in 1o zopet samo sebi, in še veliko lažje kot mi? Ne, to načelo „absolutne narodnosti" ni pravo in ne more biti pravo, ker je v svojih logičnih posledicah absurdno in istotako zmotno kakor iz njega izvirajoče načelo Gumpio-wiczevo, ki je v svoji teoriji, da je narod istoveten z absolutno državo v liberalnem smislu, priznal pravico do obstanka samo vladajočim narodom, med tem ko nimajo nobenih pravic one narodnosti, ki govore „na duhu revna in brezkulturna narečja". (Prim Krek Socializem str. 129. in dalje) Ako pa ne mislijo pristaši narodno-radikalne struje izvajati tudi nujnih logičnih posledic iz svojega kardinalnega načela, tedaj je to geslo prazna fraza in nič kot gola fraza. In ponašajoč se s tako frazo, se upa to dijaštvo odrekati katoliškemu dijaštvu in odločno katoliškim Slovencem
sposobnost ali celo voljo delati ne samo za svoje ljudstvo, nego tudi za svojo narodnost!
Ravno tako, kot so se mlatile in se še mlatijo fraze o protikulturni tendenci katoličanstva, istotako mlatijo ti absolutni narodnjaki fraze o protinarodnem stremljenju katoliških t. zv. klerikalnih slovenskih dijakov in cele katoliške stranke. In kako lepo in dovršeno, povsem drugače kot absurdno načelo absolutne narodnosti je narodnostno načelo krščanstva. Med tem ko ono načelo izdira narod iz celoskupnosti človeške družbe, kot bi bil narod nekak smoter sam sebi, združuje krščanstvo vse narode v eno samo, veliko, harmonično celoto, katere najlepši čar je ravno ta čudovita raznovrstnost narodov. Kakor pa telo ni zdravo, ako je en del telesa bolan, kakor družina ni zdrava, in ni prijetno biti v njenem okrilju, ako se en član zaničuje in tlači in psuje, tako tudi človeštvo kot celota ni zdravo, ako je en narod, kot njen član potlačen in zatrt. — Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe, toraj tudi naravno družbo bljižnikov bljižnji narod! Prava ljubezen do samega sebe je merilo ljubezni do bljižnjega, enako pri narodu. Toraj je ljubezen do svojega rodu nravna dolžnost, nravna dolžnost tudi posvetiti svoje moči narodu, katerega imamo zahvaliti za vzgojo, za omiko in za svoj jezik, tako da bo ta narod v soglasju s človeško naravo s svojim lastnim izpopolnjevanjem služil izpopolnjevanju in napredku celega človeštva, kar je pa mogoče edino le na podlagi krščanstva. (Prim. Krek 1. c.)
To je program našega narodnega delovanja. Kdo je že kdaj ovrgel njegovo veljavo? Nihče še! Ako se bojuje liberalizem proti nam, odrekajoč nam smisel za delovanje v korist slovenstva, navaja vedno in vedno le posamezne, dvomljive slučaje, ne da bi se dotaknil principijelnega vprašanja.
Druga glavna točka v narodno-radikalnem programu tvori stavek: „vera je privatna stvar". Čudna beseda to, „privatna stvar". Priporoča se to vodilo že a priori ne posebno, ker je ta stavek tudi načelo socijalne demokracije, in kako si ta tolmači te besede, je znano: „Den Himmel überlassen wir — Den Engeln und den Spatzen" ! Pa vendar, oglejmo si pomen tega stavka s kritičnim očesom!
„Vera naj bo privatna stvar," to lahko razumemo na dvojen način, kakor vzamemo besedo «privatna" ali v subjektivnem ali pa v objektivnem pomenu. V prvem slučaju se pravi to: doma v svojem kotičku le bodi veren katoličan, če si pa med ljudmi, nimaš pravice priznavati se kot takega, nimaš pravice to svojo vero zagovarjati nasproti napadom in obrekovanju, nimaš pravice sneti klobuk pred cerkvijo, moraš vedno pritrjevati, ako kdo govori, da je vera goljufija, kaj šele, da bi smel
l*
javno delati za razširjenje tega, kar si spoznel za edino pravo in večno resnico! A za Boga! saj človek vendar ni dvoživka, da bi mogel živeti v vodi in na zraku, da bi mogel biti veren in brezveren obenem, dober katoličan in framason! Ne! Kdor ni za Mene on je proti Meni! Kar je človek, mora biti popolnoma in s celim srcem in z vsemi svojimi močmi, sicer je šleva, ki ni vreden, da ga značaj en poštenjak pogleda.
Ako vzamemo besedo v objektivnem smislu, se pravi to: vera, cerkev ma pravico delovati samo v božji hiši, v zakristiji, na prižnici in v izpo-vednici, ven v svet naj nikar ne stopi, da ne moti načrtov novodobnih Arhimedov, cerk'ev nima pravice delovati socijalno, ergo — tudi zmožnosti ne; zakaj Ustanovitelj krščanstva bi ne bil dal svoji cerkvi kake zmožnosti, ki bi jo ne smela v blagor človeštva tudi vdejstvovati.
Cerkev nima zmožnosti delovati socijalno ? — Ves svet se je valjal v materijalizmu, filozofi so obupovali nad problemom resnice in dobrote, najgnjusnejši kulti so bili obveljali kot oficijelna religija države, kateri so stali na Čelu mogočni in krvoločni carji, Neroni in Kaligule, s pretorijanci in mogočnimi bojnimi legijami, ko je prestopil ribič iz Galileje prag tega do dna gnilega Rima in zavkazal, da ne sme več iti tako naprej, Oni, ki je umrl na križu za celo človeštvo, On ukazuje drugače. In gospodujoče paganstvo je začelo kruti boj proti mlademu, na videz tako šibkemu krščanstvu. A niso zmagale bojne čete, niso zmagali carji, niso zmagale natezalnice, gromade in meč, zmagalo je zatirano, na videz slabotno krščanstvo ter preobrazilo celi svet. In ta cerkev nima pravice, nima zmožnosti socijalno delovati, cerkev, ki je v srednjem veku izvršila velikansko delo stanovske organizacije, nima pravice do javnosti? Ne, to pravico ima samo narodni radikalizem! — Kdor trdi kaj takega, njemu ni vera samo le „privatna stvar", takemu je vera že le prazna ničla, on ne stoji več na tleh krščanstva.
Cerkev je eminentno socijalen faktor, prvi in največji, posebno pa danes, ko se kruši po krivdi brezverskega liberalizma celo socijalno poslopje, ko hoče na tej strani oderuški kapitalizem osredotočiti v sebi vso moč in veljavo izsesaje vse nižje sloje ljudstva, dokler bi ne bivali samo dve kasti, bogatašev in beračev; ko na oni strani grozi socijalistiški komunizem razdreti temelje rodbinskega in družabnega življenja s svojimi absurdnimi revolucionarnimi načrti; danes, ko mogočni narodi hlastajo po pravicah slabših, ko večje države kar preže, kdaj bi požrle manjše, posebno danes je treba, da stoji cerkev vedno na braniku resnice in pravice. Vera mora do zadnjega pronicati tudi celo delovanje za narod, za blagor slovenskega ljudstva.
Ako tedaj struja narodnih radikalcev ne taji odločno celo krščanstvo, je. do skrajnosti nedosledna, toraj tudi ni iskati v nji rešitve slovenskega naroda, ako pa to stori — in to menda ni več „iz naroda za narod" — tedaj ni nobenega bistvenega razločka med strujo t. zv. narodnega radikalizma in skrajnimi liberalci, edini razloček bi bil, da so ti bolj dosledni v svoji mržnji do cerkve in vere. Dokler tedaj ne priseže ta nova struja na prapor krščanstva, na križ, ni mogoča združitev ž njo.
Sedaj pa še kratko opazko, ki se tiče boja liberalcev bodisi te ali one barve proti katoliškemu slovenskemu dijaštvu. Katere razlogo imajo proti temu, da se imenujemo katoličane in hočemo tudi dejansko biti katoličani ? — Ker so naša načela kot načela krščanstva pretrdna, da bi jim prišli do živega z umstvenimi razlogi, si pomagajo z različnimi pam-fleti & la „4000", Grassmann, s puhlimi frazami, s podlim obrekovanjem in dovtipi ki prav jasno kažejo duševni in moralni niv6, na katerem stoji liberalno dijaštvo. Posebno radi se spravljajo nad čistost življenja katoliških dijakov. — Citatelji naj nam oproste, da kaj takega sploh omenjamo, toda svoji časti smo dolžni odgovarjati takim podlim napadom, ki so se ravno v zadnjem času opetovano ponavljali. — Da se z neslanimi, nečednimi dovtipi kaj dokaže, si morda domišljavajo naši nasprotniki, pametni ljudje so menda malo drugačnega mnenja, in dovtipov se ravno poslužujejo. ker nimajo dokazov. Res je sicer, da pri posameznikih ni vse tako idealno kot pri idealnem „Daničarju", katerih smo pa hvala Bogu tudi že imeli, in še niso izginili s sveta, toda smoter katoliškega društva je ravno, te manjše in večje napake izbrisati pri vseh, ki imajo dobro voljo, drugi pa itak nimajo prostora v njem. Sicer pa prav uljudno povabim zabavljača in obrekovalca, naj le prihaja v družbo katoliških dijakov, — saj se ne skrivamo po nobenih skrivnih kotih — naj le opazuje njihovo žitje in bitje in naj se prepriča o tem, kako „nečisto" žive Daničarji, če se sploh še prepričati da. — In da tako obrekovanje prihaja tudi od strani sedanje „reformirane" rSlovenije", to označi njihovo stališče nasproti nam in naše nasproti njim.
V ostalem pa «nihil novi sub šole«. Bili so časi na Slovenskem, ko so se liberalci še sramovali imenovati se pri krstnem imenu, bili so pa vendar liberalci; sedaj je del liberalne armade zopet postalo sram spadati k onim liberalcem, ki so izvedli tudi logične posledice iz svojega liberalizma, in se nočejo več zvati liberalce, zovejo se „narodne radikalce", istotako kot v devetem desetletju minulega stoletja. Ali ne bo ta struja tudi sledila mogočni sili logike in se povrnila tja, odkoder je prišla? Pod blestečimi frazami se skriva glava kače, ki je bila že v paradižu sovražnica Kristusa in njegove cerkve.
6
IX.
Pot do zrqage. i.
j vi, nagajivi lahno zibajoči valčki! Čoln moj plava po gladini, tiho, mirno spejeva v pristan — in zato vi nagajivi, tihi valčki, tiho plujte, komaj čutno, mirno, mirno! — — — — pristan moj več ni daleč, saj zeleno vidi se obrežje; in nad hribi, v neizmerni se višini vspenja kar nad njimi modrooki nebes, to ažurno morje — moja radost.
In po njem oblački, te ovčice snežnobele, te meglice lahne, tako tiho plovejo.
In moj čolnič tudi plove, pluje proti bregu, da od tod z obrežja, s hribov se zelenih vspnem kvišku, k jasnomodremu azuru.
Kaj šepečete, vi valčki, in zakaj pravljice davne o devicah morskih, o ljubavi zapeljivi zopet mi ponavljate?
Mar da mene bi zmotili in mi čolnič prevrnili?
Ej vi valčki, tiho, tiho! Le kramljajte, šepetajte si pravljice davne, mene pa zmotili nikdar, nikdar vi ne boste: Krepke so še sile moje; moč se v meni še razvija.
Valčki pa so šepetali, so kramljali, se drvili in lovili v nagli, razdivjani igri!.....vendar čoln moj pluje proti bregu, ki z zeleno barvo
holmov svojih in z ažurnim nebom nad seboj me vabi, kliče, zove —
II.
Čolnič k bregu trdno sem privezal, da ga morska sila, da valovje razdivjano ne povede da s seboj. — —
Sam pa palico ljubezni Tvoje, Večni, v roke vzel sem in oprl se nanjo. V srcu pa je želja vstala, želja skrita, ki vabila me je k valčkom
slušat bajke zapeljive.....
Že omagoval sem —
Več ni bilo sile v meni, one ognjevite krepke volje — — — že v rokah je mojih, palica ljubezni Tvoje je venela . . . Vendar sem na potu svojem še prispel do Križanega.
Mrak je legal že na zemljo; sredi loga dvigalo se je razpelo . . Vanj sem gledal dolgo, nepremično. In zazdelo se mi je, da veli mi: Adulescens, tibi dico surge — —
Jaz pa vzdihnil sem k Ljubezni večni:
Saj
In te. Domine, speravi — Non confundar in aeternum!
In korakal s palico sem dalje ....
Pot je bila ózka. strma, pot do zmage — —
F. K. Pavletov.
Želja.
In sapa vedno bi o moji ti ljubezni pela, ko o večerih ti ob oknu svojem bi slonela,
in cvetka tebi bi o meni vsaka šepetala, ko v cvetnem vrtu bi se v zornem jutru sprehajála.
—m—
Dižimo se!
Hrvatskoj mladeži piše Ivan Butkovič.
ec sam toga dobrahno napisao, kad eto javljaju razne novine. da če u Krku (u Istri) izlaziti novi list „Hrvatska Straža", u kojem če izači rasprava O. Hormana s obzirom na vjerski indiferentizam. Malo da ne bacih pero u kut: čemu da pišem ja, kad ce to O. Horman učiniti bolje od mene, a možda i prije od mene? No pre-doinislih se doskora i eto nastavljam zamišljeni posao. jer držim, da ce O. Horman upraviti svoju raspravu više na hrv. gospodu, a ja odredih, da pišem hrv. mladeži. Ograničiti se dakle moram samo na najop-čenitije i najglavnije osnovne zakone, na kojima mora da počiva odgoj i cijeli život ljudski, ako hoče da odgoji, i ima značajeva, koji če živjeti za svoje idejale i po svojim idejalima.
U mladeži je vruča krv i punoča života, za to i jest mladež obično puna idejala. To je vrlo dobar znak! Je li mladež oduševljena za svoje idejale i ne napušta li ih radi kojekakvih zapreka, ima nade, da če se jednom iz te mladeži razviti pravi čelik-značajevi, koji če odvažno ustati na obranu istine, koji če uvijek u prvim redovima pohrliti u boj: za
Ko znala ljubav vso povedati bi pesem jedna, ki tebe bila bi, ti dekle ljubeznivo, vredna,
takoj bi priučil jo mehkim pevati sapicam, vonjavim priučil bi šepetati jo cvetlicam.
vjeru i domovinu. — S punim se dakle pravom kaže, da je mladež „narodna uzdanica". Mladež je u istinu narodna uzdanica, ali samo onda, ako se značajno odgaja, inače nema prava na taj časni naslov nego na koji drugi. U životu treba značajeva; bez značajeva nema zdravoga razvitka.
Značaj stoji i pada uz načela i za načela, ali ne kojekakva načela nego prava načela, koja se osnivaju na vječnoj nepromjenitoj istini. Kao što je vječna i nepromjenita istina, tako mora da je vječno, nepromjenito i načelo. Načela nijesu kao izlizani kaput, koji se oblači sad ozgo sad ozdo, dok se napokon ne baci u kut: kakva su bila načela za značaj u početku, takva su sada i bit če do vijeka takva. — Potražimo ih dakle!
Stara je riječ, da ništa ne može učiniti samo sebe. Ništarija ne treba, a i ne smije da bude uvijek ništarija, ali iz ništa ostaje uvijek ništa, vrtio ga koliko ti drago! Sve što je postalo, postalo je od nečega, ali samo od sebe nije postalo niti moglo postati ništa, jer inače bi taj čudnovati stvor morao prije raditi nego opstojati, a to je nemoguče, to je nesmisao (apsurd). Bog je jedini, koji nije niti stvoren niti učinjen nego je vječan. Ni On nije stvorio niti mogao stvoriti samoga sebe: On je bez početka, od vijeka i do vijeka. Kad ga je Mojsija pitao, kako se z o ve, odgovorio mu je: „Ja jesam, koji jesam" (Izl. III. 13.) t. j. biti je bistvo božje. On je odlukom svoje slobodne volje stvorio iz ničesa sve stvorove (Genez. I. 1.) i svojom ih voljom suzdržava. Čim bi Bog prestao suzdržavati svemir, ovaj bi se vratio u ništa, iz koga je stvoren. Kao što pada cijeli lanac, ako pukne prva karika ili predmet, za kojeg je obješen, tako bi propao i svijet bez suzdržavanja božjega. Svi su dakle stvorovi u svom bivanju i djelovanju ovisni o svom Stvoritelju—Bogu.
Bog je u svemiru postavio svoju volju: prirodnii cudoredni zakon, i po njoj se moraju ravnati svi stvorovi. No ne vrše svi stvorovi božju volju jed-nako nego svaki prema svojoj naravi: rude na jedan način, biline na drugi način, životinje na svoj način, a ljudi opet na svoj način. Kolikogod je na svijetu zazličitih stvari, sve imaju opet nešto posebnoga u naviještanju slave Stvoritelja, za to vidimo, da uza svu protivnost, koja u prirodi vlada, iz cjeline ipak izbija lijepa i cjelovita slika Stvorca umjetnika. Dok nerazumna bica vrše volju božju po prirodnom nagonu ili instinktivno, moraju je slobodna biča vršiti slobodno t. j. po čudorednom zakonu, jer je sloboda bitni dio lazumnoga bica. Razumni stvorovi dolaze svojim razumom do Stvoritelja, spoznaju njegovu dobrotu i ljepotu te svoju ovisnost od njega, i to je dovoljan razlog, da spoznaju' i svoje dužnosti i ljubav prema njemu, te da žive po njegovoj volji. Ovaj razvoj zahtijeva sama priroda, koja ga je u ljudsko srce tako duboko usadila, da uza
svu iskvarenost ipak ne možemo nači na svijetu naroda, koji bi bio posve bez vjere u Boga, akoprem je tu ideju cesto iskvario. Pa ni današnji moderni bezbošci nijesu posve bez Boga, jer si inače ne bi tako revno i marljivo trli glavu tražeči kojekakve zavoje i doskočice, da dokažu, kako Boga više nema!
Ovo je razumna, prirodna vjera, po kojoj su svi ljudi dužni živjeti i po kojoj de biti sudjeni (S. Pavao Rim. II. 2., 6., 8., 12.). Je li pak ova prirodna vjera čovjeku dostatna ili ne, kaže nam cijeli poganski svijet prije i poslije Krista. Iza grijeha prvih ljudi potamnio je razum i tijelo je dobilo premoč nad duhom. Sjetilni je čovjek zašao stranputice. Za grijehom je propadao razum sve dublje i dublje, dok nije cijela pri-roda provrvila bogovima: čak i opačine dobiše svoje bogove zaštitnike. Tko želi bolje upoznati, kako se je mnogoboštvo razvilo, nek pročita upravo klasično mjesto u pismu sv. Pavla Rimljanima (I. r. 20—32.).
U starom je vijeku cvalo mnogoboštvo, a danas se pada u drugu skrajnjost — u bezboštvo. Pojmovi su u istinu oprečni, ali se slažu u tom, što oba preziru pravoga, osobnoga Boga (bezboštvo još više nego mnogoboštvo) i što je obojici isti izvor u premoči tijela nad dušom. Pročitati je samo Jansenovo djelo: Zeit- und Lebensbilder, pa se vidi, kako su strasti glavni pokretač cijeloga djelovanja. (Srav. Rim. K. 1891. str. 422 i si.) Tko do te knjige ne može, neka pripazi, kako žive današnji t. zv. geniji, koji su zapustili osobnoga Boga, pa če se brzo uvjeriti, da je sve usredstočeno u riječi uživaj!
Da večina ljudi ne propadne, objavio im se je Bog vrhunaravnim načinom: isprva po prorocima, akasnije po Sinu svojem (Pav. Žid. I. 1—2.), te je podučio ljude, što im je vjerovati i raditi, da postignu svoju konačnu svrhu. Isukrst je oštavio apostole, da nastave njegovo djelo, a Petra im je dao kao svoga žamjenika rekavši mu: „Pasi janjce moje, pasi ovce moje" (Iv. XXI. 15—17.) t. j. sve ljude (dakle i Hrvate!) i ujedno mu obečao, „da če biti sa crkvom svojom (Petrovom, rimskom i nikojom drugom!) do konca svijeta" (Mat. XXVIII. 20.). Da pak vrata paklena crkve (Petrove!) ne nadvladaju (Mat. XVI. 18.), obečao joj je i poslao Duha Svetoga (Djel. ap. II. 2-4.), koji če skrbiti, da Petar i njegovi nasljednici rimski Pape ne iskvare Kristove nauke, nego da je čistu i nepokvarenu sačuvaju do konca svijeta. Uz Rim je dakle istina, a izvan rimske crkve su samo tmine i nevjerstva. Tko se diže proti katoličkoj vjeri, diže se proti istini, zavadja ljude od njihove prave svrhe u Bogu, nastavlja djelo sotone: radi na propast svoju i svoga bližnjega (naroda)!
Ako se odijelo ne može obuči, ako igla nema vrha, ako kabao ne drži vode, ne postizavaju svrhe i bacaju se u kut. Tako se dogadja svemu,
pa i čovjeku: Postavi li čovjek svoju konačnu svrhu izvan Boga, propada. K Bogu mora da nas vodi život na ovome svijetu, za to moraju sva naša djela i sav naš trud biti u skladu s voljom božjom. Sve, što se ne slaže s voljom božjom, odvrača nas od naše konačne svrhe i vodi u propast. A buduči da je jedino rimska kat. crkva nasljednica Kristova i živi tumač božanske objave, po kojoj spoznajemo nepogiješivo pravi put k Bogu, slijedi, da je protivnik katoličke crkve protivnik samoga Boga, što je i sam Krist potvrdio s riječima: „Tko vas sluša, mene sluša; tko vas prezire, mene prezire." (Luk. X. 16.).
To su naša načela, to je naše stanovište, pa pogledajmo sada na opče geslo hrvatske štampe, hrv. liberalizma, koje glasi: „Mi štujemo svaku vjeru!« — Ovdje čemo samo mimogred spomenuti, kako se ta dobra i mirna štampa, koja „neprestano štuje svaku vjeru" svakom pri-likom obara na svoje biskupe i rimsku kuriju, jer valjda misle, da napadati crkvene poglavare znači štovati dotičnu vjeru!
Riječi „mi štujemo svaku vjeru" u sebi su jasne, ali se ipak moraju kadgod tumačiti u drugom smislu. Može se naime nači sasma dobrih ljudi i revnih katolika, koji ce te riječi izgovoriti bez ikakve nakane, da usporede svoju pravu vjeru s drugim vjerama U njihovim če dakle riječima biti slijedeče značenje: „mi štujemo svakoga čovjeka bio on koje mu drago vjere". Tako zahtijeva od njih kat. vjera, pa ako oni po njoj i žive, moraju se i njihove riječi tako tumačiti. „Ljubite i neprijatelje svoje" dovikuje nam Spasitelj (Mat. V. 44., Luk. VI. 35); moramo dakle ljubiti i krivovjerce, i moliti se za njih, jer smo svi djeca jednoga nebes-koga Oca. Jesu li nam nekatolici čak i brača, kako je to žalibože kod nas Slavena, moramo ih ljubiti još i više. Sv. Pavao je želio da bude izbačen (anatema) samo da dodju na pravi put njegovi sunarodnjaci Zidovi (Pav. Rim. IX. 3). Katolik dakle mora da kaže: „Bratac mio, koje vjere bio!"
Tako mi, a sada da vidimo načela liberalizma:
Dok kat. vjera traži pod svaku cijenu ljubav svoje djece i cijeloga čovječanstva, osudjuje u isto vrijeme svaku vjersku snošljivost, svaki vjerski indiferentizam, ili da rabimo upravo zgodnu riječ: svaki liberalizam. I s punim pravom! Istina naime ima to svojstvo, da se ne da mijenjati i previjati, ona je uvijek jedna te ista. Pošto pak nigdje nema vjere, koja bi se u svemu slagala s kat. vjerom, — jer inače bi te dvije bile samo jedna kat. vjera — slijedi, da su sve druge vjere i nauke krive, krive u toliko, u koliko se odaljuju od jedino prave katol. vjere. -
Tko tvrdi, da su sve vjere jednako dobre, stavlja u isti red istinu i neistinu, ruši načelo protuslovlja, „da" izjednačuje s „ne" t. j. s takvim
se čovjekom ne može razgovarati. — Zaključci su malko nevjerojatni s ovoga stanovišta, za to se moramo kod naših „šlovatelja svake vjere" malko zaustaviti i pogledati ih s druge strane. Oni umuju ovako: Vjere nijesu u medjusobnom protuslovlju nego u opreci, a poznato je, da dva oprečna suda ne mogu biti oba istinita: istinit može biti samo jedan ili nijedan. Sad se razumijemo! Liberalnim „štovateljima vjera" je isto: ja štujem svaku vjeru, ja ne štujem nijedne vjere, svaka je vjera prava i svaka je vjera kriva. Oni su najiskreniji kad kažu; vjera je za babe, a nama je ne treba: mi ne vjerujemo ništa! Tko dakle kaže, da se on u ničiju vjeru ne dira, da on sve vjere jednako štuje, da smatra s ve dobrima, taj nije više katolik; no poslije o tom još par riječi. Za sada nam samo ne ide u glavu njihovo rštovanje", jer štovati ne znači isto. što i rne napadati".
Da ne duljimo: Sto nam kažu ove kratke i jasne logične misli ? Kažu nam mnogo, vrlo mnogo. Kažu nam, da hrvat. štampa s lozinkom: vjera je privatna stvar i nema joj mjesta u državnom životu, stoji na posve protukatoličkom stanovištu, da se je bacila u naručaj liberalizma otkinuv se od svoje konačne svrhe — Boga, da vodi lakovjerne u neiz-bježivu propast! Te nam riječi kažu i dovikuju, da je skrajnje vrijeme, da se svi ljubitelji naroda stisnu oko zastave Kristove i pod okriljem kat. vjere stupe u čvrste bojne redove proti kvascu propasti — bezvjer-stvu. Ne smije se pitati, tko nam donaša bezboštvo: Bio to Turčin, Madjar, Nijemac, Talijan ili Hrvat, bio tko mu drago, ne damo nikomu, da vrijedja našu vjeru, da je potiska u kut s javnoga poprišta, gdje joj mora da bude dužno i dostojno mjesto. Sav ljudski život mora da vodi k Bogu, svuda dakle treba da vlada vjera! Tražimo načela, prava načela; polovična načela nijesu nikakva načela, u njima je beznačelnost, bezzna-čajnost, a tu moramo žigosati, bila gdje mu drago!
Ali za Boga miloga, što je to? Kakve su to novotarije, kakva su to načela? Eto opet nove nesloge, kao da je još nemarno dosta! To mora da je maslo vladino, koja strepi pred slogom opozicije. Čemu taj novi pokret, čemu isticati vjersko načelo, zar je kod nas vjera u pogibli? Tim se mogu baviti veliki i slobodni narodi, kojima se ne treba boriti za svoj opstanak, a ne mi, koji moramo raditi svi složno, da se odhrvamo tudjoj premoči. Pustimo za sada načela, dok narod ne oslobodimo (dok se ne podigne Velika Hrvatska?), a onda čemo se moči tako cijepati i t. d.
Ponajprije da upororim na neznatnu (?) logičku pogrješku onih, koji s jedne strane drže, da ce vjersko isticanje uvesti u Hrvatsku razdor, a s druge strane viču, da za vjeru nema nikakve pogibli, jer da su Hrvati več po svojoj naravi vjerski narod, dobri sinci prave crkve.
12
IX.
Toliko mimogred, a sada pogledajmo, kakovomu napretku misle logični liberalci, da se mora žrtvovati savjest vjernika i nevjernika, ili jasnije: čemu se hrvat. liberalci nadaju od apsolutne narodnosti, pa onda dodajmo i naše razloge.
Sve viče, da se svi Hrvati moraju sjediniti u radu za si obodu hrv. naroda. Šteta samo, da se pri tom zaboravlja, da sloboda nije konačna svrha naroda nego sredstvo k svrsi — k Bogu. Za to se dogadja, da slobodu tumači katolik na jedan način, a nekatolik na drugi način, svaki sa svoga stanovišta. Jednomuje sloboda konačna svrha, a drugomu. je samo sredstvo; no ljudi ipak misle, da je to jedno te isto! Nije se ipak mnogo ni čuditi, da se dolazi do ovakovih zaključaka, jer koga nevolja bije onako, kako bije hrvatski narod, taj ne razmišlja, kako da zlo s korijenom iščupa, on se laea svega, što mu pod ruke dodje, samo da zbaci nepravedno, teško breme, a domoljublje tako zvuči, ima za se i prividnih razloga, pa za što ne bi njemu za volju žrtvovali i malko načela? Svaki nešto žrtvuje od svoga načela i sloga je gotova! Lijepa riječ, ali koje joj je značenje? Kad se kisik s vodikom spaja i tvori vodu, nema više ni kisika ni vodika nego sasma nešto trečega. Ideje su na-dredjene ili podredjene, a k tomu vječne i nepromjenljive, te se sva-djaju pod dvije najviše: „da" i „ne" ili u našem slučaju: „s Bogom" kao značajni vjernici ili „proti Bogu" kao liberalci. Liberalci se mogu slagati sa svim i svačim, jer oni su uvijek na svojem načelu: proti Bogu. Oni dakle mogu skakati i popuštati. ali katolik ne može i ne smije, jer čim se odalji od Boga nije više s Bogom: odaljio se je od svoga načela i postao liberalac. Krist je dobro znao, da ¿e njegovi vjernici kolebati, za to nije stvari pripustio samomu ljudskomu zazumu, nego je svaki li-beralizam izrijekom najodrješitije osudio: „Tko nije sa mnom, proti meni je, i tko sa mnom ne sprema, rasiplje" (Luk. XI. 23.).
Kako crkva slijedi Isusa i apostole, kaže nam sv. Pismo i predaja. (Sravni: Mat. VI. 24., Luk. XVI. 13., Iv. XV. 1,—7.; Pav. Bim. XVI. 17., Tit. III. 10., Tim. VI. 3. i t. d. za tim Hurter: Theol. dogm. I, 223. gdje se spominju: Evseb. H. E. V. 20; sv. Atanaz.: De vita s. Anton. nn. 68., 89., 91.; Oroz. Apol. de libert. arb. n. 48; s. Leo ep. 7.; Jeronim: ep. 63. n. 3.; Pij IX. okružnica od 8. pros. 1864.; Grgur XVI. okruž. od 15. kolov. 1832.; Lav XIII. 1. stud. 1885.) Da ne ostane sve kod samih navadjanja, evo još riječi apostola ljubavi sv. Ivana (posl. 2. r. 10.): „Ako tko dodje k vama, a ne donosi ove nauke, nemojte ga primiti u kucu, niti mu recite zdravo.« Da se to razumije o nauči, a ne možda o nepri-jateljstvu, vidi se iz sadržaja, što i Pij IX. u okružnici od 10. kolovoza 1863. ovako potvrdjuje: „Na nikakav način da bi ikada sinci katol.
IX.
13
crkve bili u čemu god protivnici onima, koji nijesu s nama spojeni vezom vjere i ljubavi: što više, neka nastoje, da im pomažu i na ruku idu iz krščanske ljubavi, ako su siromašni ili bolesni ili kojom drugom bijedom potišteni; a osobito neka nastoje, da ih iz tmina zablude, u kojima se tužno naiaze, izvedu, te ka katol. istini i preljubjenoj majci crkvi privedu. Liberalni katolici bi se dakle mogli uvjeriti, da je katolicizam izvan katoličke crkve pravi nesmisao, jer kat. je načelo jasno: diligite homines, interficite errores (Agust. Sermo 49 n. 8.)
Ali domovina, domovina . . ., ako ne popustimo svaki malo od načela, ne možemo naprijed.
Dokazasmo, da se od istine ne može popuštati, kako bismo pak bez načela naprijed? Išli bi naprijed u liberalnom smislu t. j. daleko od vjere, daleko od Boga; išli bi naprijed k obožavanju države t. j. stvora mjesto Stvoritelja, a to znači po zdravoj logici natrag nipošto naprijed, jer ici naprijed znači približavati se k svrsi. Liberalno naprijed znači odreci se načela, odreči se osnova svakoga značaja, jer bez načela nerna značaja. Liberalno naprijed znači: tko je jači, ima pravo, a što bi po tom načelu bilo od Hrvata, izrazio je nedavno neki hrv. zastupnik. Naši liberalci ne če da idu do ovih zaključaka, ali ipak moraju priznati, da su zakoniti zaključak liberalnoga načela. Ali i tako se ide naprijed . . .
Nedavno se je na ovom liberalnom stanovištu provelo sjedinjenje hrv. opozicije. Sjedinjenje je lijepo i korisno, ako je naravno, a kod naše opozicije toga nema. Svako društvo traži, da su članovi složni u konačnoj i u bližoj svrsi. Slažu li se članovi samo u bližoj svrsi, a ne u konačnoj, rasulo je sloge gotovo, i nastaje samo pitanje, kad če do rasula doči t. j. pitanje vremena. Tako je i u hrv. stranci prava, gdje uz vrijedne katolike ide i napredna omladina, da druge ne spo-minjem. S ovog stanovišta idem malko dalje i kažem: „Da sjedinjena opozicija dodje sutra do vlade, prekosutra bi se raspala." Buduči da je to sjedinjenje nenaravno t. j. proti katol. načelu, ja mu se osobito ne veselim, kao što mu se ni drugi katolici ne smiju mnogo veseliti. Da ipak izbjeg-nem krivom tumačenju ovih riječi, nadodajem, da je ipak hrv. stranka prava bolja od drugih stranaka, i to u toliko, u koliko je viši i plemenitiji njezin idejal. Osobito je pak pohvale vrijedno požrtvovno nastojanje oko sloge, premda oko polovičnoga načela. Liberalno je ipak sa svake strane! Viče se: domovina, domovina . . ., a vjera je privatna stvar, ili s drugim riječima: „Gospodine Bože, budi još nekoliko vremena u pojedincu i u obitelji, a u državi nam smetaš, no brzo če doči vrijeme, da cemo te i odanle istisnuti, kao što več na nekim mjestima i započimljemo.-1
Do sad se je radilo liberalno, za to smo napredovali: u večim porezima, u broju javnih dražba, u mnoštvu tudjinaca, u broju Hrvata — po Americi, u širenju bezvjerstva i bezznačajnosti; u kratko: k propasti. Po plodovima se stablo pozna. Koga vara krasno odijelo liberalizma, neka okusi i plod, a onda nek se vrati, ako mu ne bude prekasno. Liberalizam nas je doveo dovdje, pa če i dalje, akoprem pod krinkom rodoljublja. Stati mu je na put s jasnim načelom kat. vjere. U Kristu se je razbilo staro poganstvo, te de se razbiti i novo, jer poluznačajnost i bezznačajnost ne mogu da odole značajnosti!
Radi raznih predsuda morao sam na ovaj način segnuti u opči dio, prije nego izvedem posljedice za djake-katolike (a i sve druge, koje god vjere bili).
Stalno je, da je svrha svih stvorova u Bogu i da nas crkva uči put, kojim moramo iči. Od toga zahtjeva se ne može izuzeti nitko, pa ni djaci. Djačko je doba, doba razvitka, kad se duševni i tjelesni život naglo razvija, za to i prijeti mladeži najveca pogibao da zaluta. Prikaže li se mladiču, kojemu srce teži za idejalima, za srečom, a takva i mora da bude mladež, kakav lijepi oblačak umišljene svrhe, taj više mnogo ne istražuje nego hoče da je dohvati i ne misleči, da to može biti sama varava sjena. Danas je žalibože mnogo toga, što država u odgoju pruža, pusta obmana, skrivena neistina. Riječi, samo riječi u lijepom obliku; riječi, koje su u skladu s državnom liberalnom idejom. Država je oduzela odgoj djece roditeljima i skušila ga pod svoja liberalna načela „inter-konfesijonalnih škola." Tamo mora ju pod prijetnjom globe svi slati svoju djecu (živjela sloboda!), na odgoj po liberalnim načelima, gdje .se štuje svaka vjera": što je za to, ako katoličko dijete odgaja ne-katolik? Odgoj nije „vjersko-čudoredni", kakav bi morao biti, nego „čudoredno-vjerski" (§ 1. Škol. zak.) t. j. bezvjerski. Svrha je odgoju državno čudoredje (!), a vjera je puko sredstvo, koje se zove u pomoč, kod znanost i bodala (bajonete) ne mogu dalje. — Ne niječemo državi prava, da postavlja kod odgoja razne uvjete, koji su nužni za njezin razvitak, ali ti se uvjeti ne smiju kositi s božjim i prirodnim za-konima.
Pitanje je za sada riješeno: liberalni odgoj je tu i provadja se, te nema drugoga nego slušati, jer zakoni se daju, da se vrše, a ne da se krše (Srav. Mat. XXII. 21.; Rim. XIII. 7.; Tit. III. 1.; 1. Pet. II. 13—15).
Pošto smo plodove liberalizma več dotaknuli, spomenimo ovdje, kako dozrijevaju.
Dijete dobrih kat. roditelja mora da ide u školu s djecom drugih vjera. Učitelju je strogo zabranjeno govoriti o vjeri, da ne povrijedi
nježna čuvstva djece. Djeca se priučavaju omalovažavati vjeru, a s njom i načela, jer samo vjera vodi do najviših načela. Buduči da je dijete u očinskoj kuči, znadu često roditelji ponešto zaskrpati, što je škola iskva-rila, ali kad dijete odlazi iz očinske kuče, da nastavi nauke, nema više nadzora, strasti se razvijaju i razum slijedi, slijedi do bezvjerstva. Kako i ne bi slijedio, kad se pod državnom zaštitom sire pod imenom prave pravcate znanosti kojekakve teorije, za koje nema ni jednog dokaza (n. pr. darvinizam)? Plodovi se te nauke počnu za rana javljati: vjera propada, teorije se množe, a život slijedi — strasti. Kad dodje vrijeme, da se stupi u sveučilište, jave se opet idejali. Stvaraju se divne osnove, plemenite zamisli, sve na sreču svoju i naroda svoga. Da imaju ti idejali čvrst osnov u čvrstoj vjeri i poznavanju te vjere, bilo bi i napretka, ali pošto izlazi iz gimnazije večina mladeži s rasklimanim vjerskim načelima i s tolikim znanjem, da mnogi zaborave i „vjerovanje apostolsko" (— takovih poznam), posve je naravno, da se ti idejali brzo razbiju. Gdjekoji traže izlaza u znanostima, ali te su bez Boga zauzlane nerje-šivim čvorovima. Natrag k vjeri se ne može, jer „znanost" se vjeri pro-tivi, tako naime pripovijedaju „državni profesori": U duši se radja nihi-lizam sa svim svojim posljedicama. Život se nastavlja bez idejala, bez ijubavi, bez ozbiljnog rada. Na ruševinama svakog duhovnog života diže se borba za opstanak . . . svaki traži svoju korist. Vrlo bi zgodno bilo, da se koji na svom mjestu zamisli, da odgonetne žalosnu zagonetku, kako največi stekliši postaju največi . . .
Badava je sve: bez Boga se ne može naprijed. Da bi ti ljudi znali što znače razne istine kat. vjere i kako se one lijepo slažu sa svakom' znanošču, ne bi padali kao što sada padaju. Ali tko bi onda opravdao zablude u životu, ako se vjera slaže sa znanošču? Tako je! Vjera se ostavlja, jer ne ugadja, a tako biva kasnije i s domol j ubijem i s a svim idejalima. Izvan Boga nema ništa nego — nihilizam!
K vjeri se dakle moramo povratiti, k vjeri istinitoj kat. crkve; kod nje pitati savjeta u dvojbi i jakosti u borbi. K toj su nas vjeri doveli roditelji i živa im je bila želja, da budemo dobri katolici, ali zakleti neprijatelj istine beznačelni liberalizam odvodi mnoge na stranputice — na bezznačajnost. Odhrvati se dakle moramo njegovoj navali i potražiti lijek, gdje ga možemo nači u Kristu Gospodinu. Tu nam moraju u pomoč priskočiti društva, ali ne liberalna, ne, „koja štuju svaku vjeru" nego društva katolička, društva cijelih i jedino pravih načela, jer samo takva društva mogu da odgoje značajeve. Liberalac če odmah dobaciti: r zašto da se ta društva zovu katolička, kad mogu biti vjerska i bez isti-
canja, da se ne izvrgava katoličko ime." Zaista! Ne ee liberalac nego na svoju: bez načela. Liberalac skrbi, da se ne izvrgava kat. ime! Zar je sramota biti katolikom? Ne, ni je sramota biti katolikom, nego je sramota zvati se katolikom, a živjeti poganski. To je upravo ono, što mi hočemo! Ime samo po sebi ne vrijedi. Traže se djela. Ime če nas dakle katoličko poticati i siliti, da se držimo načela, da budemo značajni.
Na noge dakle, hrvatska mladeži, na noge, U katol. društva, u borbu za načela. Naša su načela u Kristu i njegovoj katol. vjeri, ne dajmo nikomu, da udara na tu vjeru bilo izravno ili neizravno, jer tko ruši vjeru, neprijatelj je naroda. Hrvatska su gospoda, prožeta liberalizmom, za to če borba biti žestoka, ali pobijedit demo, jer nam je pobjedu Krist zajamčio. Kristova je vjera oborila staro poganstvo, oborit če i novo, jer Krist je isti. On se ne mijenja, On je do konca svijeta sa svojom crkvom (Mat. XVIII. 20.). Dosta je bilo bezznačajnosti, više se ne da podnašati. Skrajnje je vrijeme: Dižimo se, dok ne propadosmo ! U borbu za spas, ali ne riječima nego u djelu krščansko m!

Vetpu.
Veter pišeš toplo raz goré, veter dišeš lahno skoz vejé
Veter lahni spej do nje lahák, v kodre dahni ji poljub s ladák
Skoz vejice šibke drevja vej do vasice
onstran hribov k njej!
V veje gori mi nazaj prispej, odgovori
s tajnim šumom vej:
Me li v čisli ima ali ne, ali misli
kterikrat na me.
— m —

VI. Kraščan: Mati.
|V[ a t i.
(Fantazija s cecilijanske petindvajsetletnice dne 6. nov. 1902. — VI. Kraščan.)
oja duša se je vzdraraila, po dolgem času mirne zadovoljnosti se je hipoma vzhudila in pretresljivo zaplakala. — Pod veličastnim obokom frančiškanske hiše božje so valovali prelepi mladi glasovi in hiteli v srca poslušalcev pa odzivali v njih salve prečisti Madoni, — takrat je moja duša v daljni preteklosti zagledala rožnatih dni rožnate sanje. Zgrozila se je in zaplakala ....
Nežni glasovi so se raz kor vsipali vanjo kakor lahnokrili pomila-danski metuljčki, znanec mlade vigredi mladostno pesem.
Mlade vigredi mladostna pesem je vzgajala mojo dušo za časa rožnatih sanj.
Ko smo v srcu nosili nedolžnega angelčka, postavili smo na pašniku Marijin oltarček. Okrasili smo ga z belimi obvodnimi lilijami, ker je bila naša duša čista, in z Marijnimi laski, ker je bila mirna naša vest. Spredaj smo postavili mlajčke, opletli jih z venci in jih obsuli s podoJ bicami, ki smo jih dobili od domačega gospoda. Potem smo skakali od veselja in občudovali svoje umetno delo.
Zazvonilo je pri Sv. Andreju Ave Marijo. Pokleknili smo pred oltarček in prosili nebeško Gospo, da bi naša mama še dolgo živeli in večkrat šli v semenj pa nam prinesli cukrčkov. Prosili smo jo, da bi naš gospod še večkrat prišli k nam in nam prinesli podobic, da bi svojo kapelčico mogli okrasiti še lepše. Prosili smo jo, da bi nam sivka in belka in stara nagajivka rmenka ne uhajale v Štefanovo deteljo, kajti Štefanove matere smo se bali vsi do zadnjega. Potem smo zapeli „za Bogom častimo", kakor so nas naučili mati. Solnce je zahajalo in zlatilo vrhove gora; murenčki so čričali v meji; po njivah naokrog so delavci molili angelovo češčenje, mi pa smo peli, peli in vedno ponavljali „od angelcev vzeta, nešena v nebo" ....
Vse skupaj se nam je zdelo neskončno lepo; nekaj se je gibalo krog mladih srčkov, kakor bi hoteli od veselja zajokati in kakor bi bil slutili, da se nedolžna sreča ne vrne, ne vrne nikdar več.
In zdaj so iz devete dežele pred mojo dušo priplavali spet ti spomini. Tisti oltarček so raz frančiškanski kor prinesli angelci moje mladosti, ga postavili pred prestrašeno, osamljeno mojo dušo in rekli: „Življenja tvojega lepša polovica za teboj, a lilija iz oltarčka nedolžnosti kje je?«
Duša je zaplakala in se zastonj ozirala po rešitvi....
18
IX.
Mladi glasovi na koru so utihnili, izmučena duša se je oddahnila.
A čuj! Oglaša se filomela; deški mezzo-sopran valovi ž njo vred pod cerkvenim obokom, prav kakor vstaja v mladem srcu tiha, gorka
želja, a spremlja jo trpka gotovost brezuspečnosti____ S predrzno roko
izvablja igralec sanjave, opojne glasove iz bogatega osrčja orgel. Nesvestno spočetka, potem radoznalo jih pije moja duša ....
Kakor preplašena ptica iz žitnega polja plahutne spet v morje spominov.
Neizkušena in nedolžna je nekdaj nesvestno spočetka, potem radoznalo pogledavala v pisani svet. Želja je vstajala za željo, misel za mislijo. Svet je ponujal pisanega cvetja in govoril: „Jemlji, trgaj, vživaj!" Srce je hrepenelo, hotelo se oprostiti spon, ki so mu branile seči po ponujanih slasteh. A ganiti se ni moglo. Bilo je z njim kakor v povesti o mlinarju Jančku. Voda je namreč hudo narasla; grozila je poplaviti in razdejati mlinarjev srečni dom. Stopila je čez bregove. A izvesti ni mogla hudobnega naklepa; branil ji je močen jez pred -Jančkovim domovanjem. Kedarkoli so se valovi pognali višje, da bi pljusnili črez jez, zvišal ga je premeteni mlinar, in bezuspešni so bili njih zlokobni nameni.
Kakor mogočno valovje je pljuskalo ob strme obale mladeniške moje duše poželenje po duhtečem cvetju, ki ga je nudilo smehljajoče se življenje. A na tihem tam v skriti kamrici moje rojstne hiše je v dolgih nočeh pred staro, častitljivo podobo Matere božje klečala mati in klicala v temno noč: „Marija, ne pozabi ga!"
„Marija, ne pozabi ga!" je obupno vzklikala bolehna moja mati; zvezde na nebu so štele njene solze, in njenih solz je bilo več kakor zvezdic na nebu. Angelci božji so šteli molkove jagode, ki so jih prebirale ljube njene otrple roke. In te molkove jagode, namočene z materinimi solzami, so bile močen jez, da moje duše niso potegnili s seboj pljuskajoči valovi življenja. Duša je verjela v moč njene molitve, in to je bila njena moč.
A prišel je tuj mož iz tuje, neprijazne dežele. Povedal mi je bajko o raju na tem svetu, dal mi piti mamljive pijače, da sem pozabil na trpečo mater. Porušil je s predrzno roko močni jez, razmetal ga, in hipoma me je zajelo valovje — — —
Srce je vztrepetalo in zahrepenelo po dišečem cvetju.
Iz cvetja pa se je razvil dvojen sadež: ljubezen so imenovali prvi, svobodo so imenovali drugi sadež.
Sanjava in sanjarska, kakor je bila vedno, je duša mislila, da mora vživati oboji sad. Mislila je, da mora objeti ves svet, ogreti vso zemljo
IX.
VI. Kraščan: Mati. — Danimir Ivanov: Spomini.
19
z ognjem svoje ljubezni. Sanjala je in sanjarila, iskala si vzorov še in še . . . Zdaj je našla, zdaj zgrešila, zdaj vriskala, zdaj jokala. Dvigala se je visoko, padala nizko ....
In kedarkoli sem padel, zaplakala si tamkaj v tihi kamrici ti čudovita, nepojmljiva žena, ki si mi dala življenje. Prikovana na bolniško posteljo, si jo močila s solzami. V ozračje nad seboj, napolnjeno z božjimi krilatci, ki so plavali nad teboj, si šeptala tihe molitve. „Reši ga ti, o Marija!" si dihala s pojemajočim življenjem. Koščene, v neprestani molitvi posvečene roke si dvigala k podobi prečiste Madone. „Reši ga ti, o Marija!" „Izročam ga tebi, Marija!" si šepetala, ko si ugašala....
Nebesa so se zveselila, zemlja je zaplakala: umrla je mati.
Umrla je iz ljubezni, umrla le zato, da pohiti pred božji prestol in iz obličja v obličje zaprosi Stvarnika: „Pripelji ga nazaj, Gospod!"
Zbežal sem od mrtvaške postelje, zdirjal na pačnik, kjer smo bili v otročjih letih postavili oltarček.
Prostor zaraščen, oltarčka nikjer, srčnega miru nikjer, sinovske ljubezni nikjer.
Telo se je streslo, duša zaplakala — zgrudil sem se na zemljo in molil.....
In moja duša ni več sanjala, moja duša je vstajala. Moja duša je vstajala, moja mati je zaplakala radosti tam gori nad zvezdami.
O hvala ti, cecilijanska pesem, hvala ti, frančiškanski kor! Moja duša ne dvomi več, ne blodi več, moja duša moli pred oltarčkom nedolžne mladosti svoj confíteor.
Spomini.
Preteklih dni spomini, ko vi zglasite se, po rodni mi dolini zahrepeni srce.
Pretekli ste, minuli, trenutki tistih dni; povejte, kam odpluli ste tako hitro vi?
še tvojem, krasni raj, o sreči še sem snival; moj raj, kje si sedaj?
Ko v krilu sem počival
Po daljni domovini srce zdaj hrepeni, ostali pa spomini samo so zlatih dni.
Danimir Ivanov.

0 postanku in koncu solnčnega sistema.
(Predavanje. A. R)
enilja, na kateri živimo, in ves solnčni sistem, ki nas obdaja kroginkrog, gotovno ni bil vedno v istem stanju kakor sedaj. Vse, kar opažamo krog sebe in v sebi, prehodi razne modifikacije, predno doseže višek razvoja, potem pa se polagoma bliža saj navideznemu poginu, popolni preobrazbi svojega bistva. Zato mora biti tudi sedanje stanje našega sončnega sistema le ena izmed raznih metamorfoz, ki jih mora prehoditi, da doseže od stvarnika mu začrtani cilj.
Zasledovati stopinje vseh preteklih in prihodnjih preobrazeb je skoro nemogoče, zakaj najbližje so od nas tako oddaljene, da jih človeški duh nikakor ne more doseči. Kijub temu pa nam bodi dovoljeno, da saj nekoliko pogledamo nazaj v temno noč, iz katere je vzniklo vse, kar vidimo krog sebe, iz katere smo izžli mi sami, in ondi poiskati nekaj jasnih točk, ki nam saj nekoliko obrazlože ta velikanski proces. Mnogo učenjakov si je prizadevalo, da pojasnijo, kako je nastala naša zemlja, in ta želja je rodila celo vrsto različnih hipotez. Preobširno bi bilo, zasledovati vsako posamezno. Pomudimo se torej le pri oni, ki je merodajna danes in ki je doslej še najboljše pojasnila postanek zemlje in drugih zvezd, pri Kant-Laplacejevi teoriji. Predno pa preidemo k nji sami, se moramo nekoliko ozreti na dejstva, ki jih je v tem pogledu spravila na dan moderna znanost.
Na prvi pogled se zdi, da so zvezde našega solnčnega sistema kar svojevoljno raztresene po vsemiru. Ako pa stvar preučavamo natančneje, bomo kmalu videli, da imajo vsi planeti marsikaj skupnega.
1.	Vsi planeti brez izjeme se premikajo v isti smeri okrog solnca, namreč od zahoda črez jug proti vzhodu: v ravno isti smeri se vrte tudi mesci okrog svojih planetov. In slednjič, v isti smeri se sučejo tudi solnce, planeti in njih mesci okrog svojih osi razun dveh mescev Uranovih.
2.	Poti vseh osmih večjih planetov (Merkur, Venera, Zemlja, Mart, Jupiter, Saturn, Uran in Neptun) imajo zelo majhno ekscentriciteto, to se pravi, ti planeti se vrte okrog solnca malodane v krogih. Isto velja tudi o večini manjših planetov, dočim imajo nekateri malo večjo, pa vendar ne še toliko ekscentriciteto kakor kometi.
3.	Poti vseh planetov so druga pioti dragi tako malo nagnjene, tvorijo torej z ekliptiko tako majhen kot, da bi skoro lahko rekli, da leže vse v isti ravnmi.
Na omenjena dejstva je Laplace oprl svojo teorijo, da bi razložil postanek planetnega sistema.
IX.
21
Naj je vzrok, iz katerega so vznikli ti pojavi, že ta ali oni, prvotno je moral vsekako obsegati vse planete. Ker pa so ti drug od drugega ločeni po tako velikanskih daljavah, je očividno, da ga moramo iskati v neki izpočetka morda le zračni tekočini, ki je nepretrgoma zavzemala ves ta velikanski prostor. Zato pravi Laplacejeva hipoteza, da pred mnogimi milijoni let solnce, planeti in njih trabanti niso bili osamljena telesa, ampak da so tvorili eno samo zelo redko homogeno maso, velikansko, črez ves današnji solnčni sistem segajočo, od zahoda proti vzhodu okrog svoje osi vrtečo se plinovo krogljo. Vsled velike temperature so bile vse njene snovi v stanju dissocijacije. Med vsakim posameznim delom je delovala privlačna sila in vsled tega so vsi skupaj težili proti središču. Radi tega in pa vsled ohlajenja ftoplota je namreč izžarevala) na provršju se je morala plinova kroglja zgoščevati in krčiti. Posledica šega pa je bila, da se je morala vrteti vedno hitreje in hitreje. (II. Keplerjev zakon). Primerno tej hitrosti je rasla tudi centrifugalna sila. Tekom časa je ta postala ravno tako velika kakor privlačnost in še večja. Zato pa so se ondi, kjer je bila hitrost vrtenja nejvečja, na ravniku, od kroglje odločili posamezni deli in se vsled vztrajnosti vrteli v isti smeri dalje okrog centralne mase kot samostojni obroči. Dočim jim je privlačnost centralnega telesa branila, da se niso razpršili po vsemiru, je privlačnost med njimi samimi v njihovem teku povzročila marsikako zmešnjavo. Vsled teh perturbacij so se obroči raztrgali in posamezni deli so se pod vplivom privlačnosti skrčili v samostojne kroglje. Ker so imeli skrajni deli obročev po ločitvi od centralnega telesa največjo hitrost, notranji pa najmanjšo, so morali zunanji deli, potem ko so se obroči raztrgali, v isti smeri hitet naprej, notranji pa zaostati, in izolirane plinove kroglje — planeti — so se morale začeti vrteti okrog svoje osi od zahoda proti vzhodu, tore v isti smeri, kakor se je vrtelo centralno telo. — Isti proces se je lahko ponavljal tudi na izoliranih plinovih krogljah; napravili so se obroči druge vrste, kakor jih še danes vidimo na Saturna, in iz teh nove kroglje, mesci in trabanti, ki so se morali vrteti zopet v isti smeri okrog svoje osi in krožiti okrog svojih planetov, kakor so se bili sukali okrog svojega centralnega telesa, s olnca.
Tvar, ki je izprva tvorila ono plinasto krogljo, je bila veliko bolj redka, kakor bi si jo mogli umetno napraviti. Do danes se je zelo skrčila in zgostila ter postavila planete in njih spremljevavec v različne daljave. Ostali del te kroglje, solnce, ima še danes zelo visoko temperaturo in preteklo bo še nekaj milionov let, predno bo postal trden ali saj tekoč.
Da se nebesna telesa razvijajo na podoben način, nam svedočijo razni pojavi: še danes vidimo meglice v najrasličnejših formah, kot ho-
mogene mase boez vsake oblike, ali kot oblake z bolj ali manj gostimi jedri. Spektralna analiza nas uči, da so vse te mase plinaste. V našem sončnem sistemu samem vidimo obroče, ki oklepajo Saturna, in slednjič mesec, ki je izprva tudi žareča plinasta kroglja, ki pa se je že davno popolnoma ohladila, zledenela.
Kaj je provzročilo vsakokratno ločitev obročev od centralnega telesa in postanek tega ali onega planeta, ne vemo. Način pa, po kateren so posamezni po svoji masi in razdalji razvrščeni okrog solnca, nam svedoči, da so se v večjih ali manjših presledkih drug za drugim ločili od solnca in da so potem prehodili celo vrsto metamorfoz, predno so prišli do današnjega stanja. Ako bi se bila vsa tvorba vršila enakomerno brez perturbacij, bi bili vsi ploneti ostali natačno v ravnini sončnega ravnika sateliti v ekvatorijalni ravnini svojih planetov in poti vseh teh bi bili popolni krogi. Vsaka četudi neznatna perturbacija pa je morala kolikor toliko vplivati na eno in drugo, in da se tako velikanski procesi ne morejo vršiti brez teh, je več kakor verjetno. Tako si torej prav lahko tolmačimo eliptične poti z neznatno ekscentriciteto in njih majhno nagnjenje proti ekliptiki pri vseh planetih (Plateau-jev in Faradayev poskus).
Kaj naj rečemo o tej hipotezi ? Pred vsem mi dovolite nekaj splošnih opazk. Dasi je moderna naravoslovna veda do danes čudivito napredovala, dasi so nje rezultati naravnost občudovanja vredni, vendar moramo reči, da je enostranska, da ima vrzel, katere tudi vse njeno bogastvo ne more izpolniti. Zakaj ? Moderna znanost se je držala načela, da sta skušnja in računanje edini vir za spoznavanje naravnih zakonov, in zato je zapirala oči in ušesa vsakemu vprašanju, ki se ne da rešiti po sami skušnji, ki se ne da podvreči matematičnim računom. Umevno je, da si je moderna veda izvolila to smer. Skušnja in matemika sta gotovo edini vir, iz katerega moremo črpati pozitivni materiial za znanstveno raziskavanje, brez katerega nobena špekulacija nima trdne podlage in mora voditi le v zmote in sanjarije. Naravno je tedaj, da so se naravoslovci otresli vseh starih teorij, ki so bile v očividnem nasprotju z novimi rezultati in s skušnjo. Modroslovje se je popolnoma izpodrinilo s polja čistega naravoslovnega raziskavanja in nihče se načeloma ni več povprašaval po globljih vzrokih zakonov v naravi. To je moralo voditi do enostranosti, a je bilo deloma opravičeno. Moderno modroslovje je bilo še veliko manj sposobno, da obrazloži naravne zagonetke, da izpopolni skušnjo, nego pa staro. Dasi omejena in nepopolna, je bila stara filozofija vendar še veliko bližja življenju in duhu narave, nego nova, ki' se je vedno bolj in bolj izgubljala v subjektivizem in skepso, nazaduje pa se pogreznila v ateizen in materializem. Zato moramo reči, da je le sreča, da naravo-
lovci niso krenili na to pot in da so se omejili le na skušnjo in matematiko.
Potemtakem nam je lahko umljivo, da Kant-Laplacejeva teorija o postanku solnčnega sistema začne svoja izvajanja, utemeljena na trdne fizikalične in matematične zakone, z dano pramaso in se kar nič ne dotakne vprašanja, kje bi imela ona svoj izvor. In vendar človeka ne more zadovoljiti ta enostranost. Naš duh nas sili, da gremo naprej, da se vedno zopet in zopet vprašamo: Od kod pa ta pramasa; kdo jo je postavil v vsemir, od kod jo je ozel? Na to vprašanje nam moderna veda ne da nobenega odgovora. Toda to vprašanje je tudi važno, da celo najvažnejše, ker je vprašanje po najvišjem, zadnjem vzroku.
(Konec sledi.)
Glasnik.
Papeževa slavnost slov. kat. akad. društva „Danica" na Dunaju. Sedaj, ko vse krščanstvo gleda v Rim, in se raduje celo človeštvo, ko slavi jubilej, kakoršnega more slaviti sedaj šele v tretjekrat, odkar se je narodilo v Betlehemu ono Dete, ki vlada z Očetom in Svetim duhom celi svet, jubilej petindvajsetletnice vladanja sv. Očeta, se je pridružila radujočemu se krščanston tudi „Danica" in se poklonila sv. Očetu v znamenje pokornosti, ljubezni in udanosti. Dne 19. februarja, na predvečer dne izvolitve Sv. očeta, je priredila v restavraciji Trotterjevi „k magistratu" slavnosti večer v proslavo petindvajsetletnice vlade papeža Leona XIII.
Vdeležili so se slavnosti gg. slovenski državni poslanci: častni član „Danice" vodja Povše, dr. Žitnik, Pogačnik, Pfeifer, gg. češkomoravska državna poslanca dr. Stojan in dr. Hruban; nadalje so bili navzoči zastopniki hrvatskega akad. društva „Zvonimir", „Polske sodalicije", nemških katoliških dijaških zavez „Austria" in „Norica", laškega katoliškega društva „Unione acad. cath. italiana" in več na Dunaju bivajočih starej-šin društva med njimi dr. Valjavec in dr. Levičnik. Pozdravni pismi sta došli od g. državnega in deželnega poslanca, dekana, častnega člana „Danice" J. Žičkarja in od akademične podružnice katoliškega šolskega društva za Avstrijo.
Ob osmi uri zvečer otvori predsednik „Danice" phil. J. Grafenauer slavnost in po przdravu omeni, kako je ravno v sedanjih razmerah, ko brezversko framasonstvo v najrazličnejših oblikah od navadnega liberalizma do demonskega anarhizma napada cerkev in vero in izdira najsvetejše, kar ima človek, vero, že v šoli iz nežnih duš, kako šele v življenju, ko z najpodlejšimi lažmi, najnižjim obrekovanjem in najsmešnejšim podtikanjem izkuša izpodkopati vpljiv sv. cerkve, kako je ravno sedaj dala Božja previdnost krščanstvu v papežih najboljše voditelje, učitelje in svečenike in jim dodeli toliko časa, da tem vstrajneje in uspešneje odbijajo napade brezverstva na cerkev in vero.
Prečital je tudi pismo, ki ga je „Danica" sprejela kot odgovor na udanostno izjavo, katero je poslala sv. stolici v Rimu, ki slove:
„Patri Beatissimo reddendam epistolam libens reddidi. Earn vero Summus P on t if ex pergratam habuit, quodpietatissensa manifestaret, quibus in „Danica" co nso ci a ti o n e s o dales erga Sedem B. Petri affecti estis. Hortatur Sanctitas Sua, ut propositahaecconstanterservetis curetisquecum aliis communicanda. Quod ut cedat, et benevolentiae Aposto-licae testimonium habeatis, singulis, qui in consociatione vestra censentur, benedictionemamantissime impertitur.
Romae, die X. Februarii a. 1903.
Addictissimus M. Gard Rampolla*)
Tovariš phil. A. Sušnik je govoril nato o pomenu in zaslugah Sv. očeta za Avstrijo, za slovanstvo in socijalno vprašanje. Vsa Avstrija je zdihovola pod jarmom skrajno liberalnega gospodstva, ko je Leon XIII. zasedel prestol sv. Petra, brezverski šolski zakon se je izvajal v vseh posledicah; po prizadevanju Sv. očeta se je to gospodstvo saj nekoliko olajšalo, izšel je zakon, da naj bo učitelj one vere, katere je večina otrok, tako da so se razmere saj nekoliko poboljšale, čeprav ne toliko, kot bi si Sv. oče želel. Razmere do slovansko-grške razkolne države Rusije so se istotako zboljšale. Čeprav je bilo doslej še vse prizadevanje, da bi se pravoslavna cerkev združila z Rimom, zaman, je pa vendar sedaj ta združitev mnogo bližja kot je bila pred petindvajsetimi leti. Kako skrb je vedno kazal Leon XIII. za slovanske narode! In nasproti temu si upajo nekateri agitatorji še črniti Sveto stolico kot sovražnico Slovanov, zaradi česar naj stopimo v pravoslavje, — saj je unijatstvo le pretveza, s katero delajo ti agitatorji za gibanje „proč od Rima". Neprecenljive pa so zasluge Sv. očeta glede socijalnega vprašanja. S svojimi socijalnimi okrožnicami je opozoril svet na nevarnosti, ki prete od raznih strani človeški družbi, obenem pa tudi pokazal pot, po kateri se more rešiti iz sedanjega nenaravnega, nezdravega položaja. Mogočna, črez vse katoliške države sc raztezajoča krščanska demokracija in krščansko-solijalno gibanje so sad teh okrožnic, in le ideje, ki so izražene v njih, morejo privesti človeštvo do blagostanja in sreče v ljubezni in pravici.
Nato nam je pokazal tovariš phil. Fr. R eb ol misijonsko delovanje Sv. očeta njegove zasluge za razširjenje krščanstva in organizacijo cerkve ne le po tujih delih sveta, ampak tudi v Evropi na Balkanu, v Rusiji in Angliji. Po vsem svetu se oznanjuje sveta vera in se bo oznanjevala naprej. — Ko so bili misionarji pred blizu 300 leti pregnani iz Japonskega, so morali ostati tamošnji kristijani, katere je bil krstil sv. Frančišek Ksaverij,
*) V slovenskem prevodu: Vaše pismo katero ste mi poslali, da je oddam Svetemu očetu, sem drage volje oddal. Sveti oče je to z veseljem sprejel, ker spričuje udanost, katero tovariši društva „Danica" gojite napram stolici svetega Petra. Njega Svetost Vas vspodbuja da ta načela stanovitno ohranite ter jih skrbno širite med drugimi. Da se to zgodi in sprejmete dokaz Apostolske blagohotuosti, podeli Njega Svetost vsakemu uda Vašega društva preljabeznivo svoj blagoslov.
Rim dne 10 Februarja 1903.	Vdani M. kard. Rampolla.
skoro tri sto let brez duhovnikov in so sami krstili svoje otroke in jih učili krščanske vere, dokler se ni pod vlado Leona XIII. zopet odprla Japonska misionarjem. In tedaj so pripoznali ti ostali kristjani misijonarje kot oznanjevalce prave vere šele tedaj, ko so povedali, da so poslani od Rimskega papeža. Kako globoko je moral zasaditi sv. Frančišek Ksaverij ta nauk o enem, nezmotljivem poglavarju sv. cerkve v srca spreobrnjencev! lstotako globoko naj otane ta udanost vkoreninjena tudi pri nas, da vedno delamo v to, da izpolnimo željo Sv. očeta, ki jo izraža v pismu do nas, rda stanovitno ohranimo naša načela, ter jih skrbno širimo tudi med drugimi".
Med posameznimi točkami je točno in lepo pel pevski zbor „Danice" Hallerjevo pesem „Tu es Petrus , in papeževi himni od Forsterja in Thielena.
Z zahvalo tovariša predsednika, ki je končal s „slava"-klici na Sv. očeta se je zaključila ta lepa slavnost, nakar je celi zbor zapel še „Našo pesem".	G.
V nedeljo, dne 22. svečana pa je imela „Danica" ob obilni vdeležbi od strani dunajskih Slovencev slavnostno sv. mašo s slovenskim govorom in petjem v kapelici akad. Marijine kongregacije pri jezuitih v 1. okraju. Mašo in govor, v katerem je proslavljal Sv. očeta, je imel čg. drž. poslanec dr. Ign. Žitnik, petje pa je oskrbel pevski zbor „Danice«
fofr3 Hrvatskim katolifikim visokoškolcima u Beču! Vrijeme je, da i Hrvati katolici dobiju katol. društvo, jer ga nužno trebaju: trebaju ga kao životne hrane. Koliko puta se dogadja, da uza sav liberalizam srednjih škola ipak izadje mnogi mladič s čistom vjerom i zdravim katoličkim ¿učenjem, no sve se to rasprši na sveučilištu, Nauke i razne životne prilike uredjene su od prvoga razreda pučke škole pa do svršetka sveučilišta tako, da je pravo čudo, ako gdjekoji po dovršenim naucima javno prizna-vaju svoju vjeru i po njoj žive. To uščuvanje vjere mogu da proizvedu jedino osebita milost božja i pravi domači vjerski utjecaji, jer u kakvim tko prilikama živi, takav postaje i sam. Školska osnova i razne društvene prilike rade izravno ili neizravno u korist vjerskoga ravnodušja t. j. na omalovažavanje vjere — proti vjeri. Svoj vrhunac postizava liberalizam na sveučilištu, gdje slobodan život, razna predavanja i obilje sredstava ne služe, čemu bi služiti morali, ne služe zdravomu razvitku i napretku k istini, k razvoju značajeva, nego s osnova potkopavaju sav duhovni život i sapinju ga u okove tvari, dok ga ne zakopaju u niskim strastima: roditelji i narod su se žrtvovali, da odgoje slabiča, kojim svaki vjetar vije, čovjeka bez idejala, bez značaja.
Več se je više puta dogodilo, da su djaci puni idejala i dobrog vjerskog uvjerenja stupili u liberalna društva, gdje se vjera smatra „privatnom stvarju", te napokon pali u malodušje — u nihilizam. A kako i ne bi? Domoljublje je plemenito i svaki je čovjek dužan da radi za svoju domovinu, pa se živahna mladenačka čud rado zanese za lijepim idejama. Ne pita se više razuma, je li u domovini naša konačna, svrha ili gdje više. Na Boga se po malo zaboravlja i nazdravlja se domoljublju, domovini kao jedinoj i konačnoj svrsi cijeloga čovjeka. Godine bezbrižnoga života prohuje brzo i pokaže se, da domoljublje traži žrtava i da nije u njemu svega, što se je u njega stavljalo: prodju djačke godine, ohladi i
domoljublje, ako se ne smrzne još i prije, što nijesu baš rijetki slučajevi.
Do toga nas dovadja liberalizam: u školi i u društvu. Treba mu stati na put, ali ne samo s lijepim riječima rada i domoljublja, nego s odlučnim i čistim načelom vjerske iitine. Bog je osnov svega i bez njega se ne može nikamo, dakle ni k pravom domoljublju. Taj red mora da vlada svuda i u svemu, jer sav ljudski život i sav ljudski rad nije nego sredstvo k vječnomu dobru, k vječnoj slobodi. K toj nas svrsi ne vodi liberalizam, koji proti svakoj logici hoče da gradi bez osnova — bez Boga. Nečemo li da i sami padnemo u liberalno krilo, moramo se što prije okupiti oko načela vječne istine, vjere Kristove, a to nam je moguče jedino u društvu, gdje čemo se učiti ljubiti domovinu ne kao Boga nego radi Boga. Vjerska društva, koja se osnivaju na istini, imaju zdravu teoriju i zdrave propise, a gdje je zdrava teorija i dobra volja, bit de zdrava i praksa — život. Je li pak teorija nezdrava, ne može ni praksa cvasti, ma da se cesto pokazuje i najbolja volja.
Ovo lutanje za idejalima bez osnovne istine mora da prestane. Vratimo istini njezinu čast i njezino mjesto! U tu se svrhu osniva ovdje u Beču novo, mlado društvo katoličkih Hrvata, koji če neustrašivo svuda i svagdje stajati uz svete istine katoličke vjere. Katolička je vjera jedini osnov pravoga značaja, za to če svaki pravi Hrvat mlado društvo s veseljem pozdraviti, s veseljem, što se je ipak našlo ljudi, da probiju led vjerskoga nemara, toga izvora svakoga zla. Zagrijani žarom vječne istine, koja odsijeva sa stolice Petrove, poticat čemo jedan drugoga na ustrajan rad za vjeru i dom. Naše je načelo sveto i neoborivo, a da če to načelo i pobijediti, ne jamče nam ljudi nego Bog. Neprijatelji su se umnožili i zlo se je raširilo, jer su katolici popuštali od svoga načela, za to je vrijeme, da se svi katolici listom dignu i pohrle u boj za svoju vjeru, u boj proti bezvjerstvu, javljalo se to bezvjersto u nam samima ili ga širio naš bližnji. Novo katoličko društvo ima dakle dvostruku svrhu: da nas očuva od bezvjerstva i da nas pripravi za rad proti bezvjerstvu, a na korist hrvatske domovine, za koju se odgajamo.
Zaista plemenita svrha! Ali stara je stvar, da stari neprijatelj roda ljudskoga smeta svakomu dobru, i što je to dobro plemenitije, stavlja mu veče zapreke. Zar nije sam naš Spasitelj naišao na tolike zapreke, da je napokon na križu umro ? Zar nijesu Isusovi učenici, priprosti ribari, morali svi na mučila za istinu, za vjeru Kristovu? Zar nijesu vjernici svih vjekova morali često mnogo trpjeti, a i glave polagati za tu istu vjeru? Zar nijesu i naši oci čitava stolječa krvcu lijevali „za krst časni i slobodu zlatnu"? Jest, istina je imala uvijek protivnika, pa čemo ih imati i mi: borba nas čeka, oštra borba, ali borba je ljudski život. U toj borbi su naši neprijatelji zdvojni i bez utjehe, a nas tješe riječi našega Spasitelja, da čemo u borbi pobijediti i steči vijenac slave. Za to se borbe ne bojimo i spremni s mo na nju, pa dok pozivamo u svoje društvo sve Hrvate katolike, odmah dodajemo, da ne tražimo katolike samo po imenu nego i na djelu. Samo ime ne daje ništa; Katolik, koji ne nastoji oko katoličkoga života, prava je nakaza, karikatura, a takvih ne trebamo, jer takovi upropaščuju narod.
Zastava je razvita: Hrvatski barjak s natpisom „Vjera" ! Vjera u vjfečne istine, koje nam čuva i tumači katolička crkva. Po tim istinama čemo se ravnati i za njima čemo iči sigurno i neustrašivo izmedju tmina i pogibli modernoga bezbožnoga lutanja. U katoličkom društvu čemo se medjusobno bratski pomagati i na borbu poticati, katolički čemo se znanošču baviti, katolički odgajati, da uzmognemo jednom i u domovini katolički živjeti, značajno raditi. To su naša načela, no ne naša nego Kristova, i ta načela uzimlje za svoja hrvatsko katoličko akadem. društvo u Beču. Društvo je tu i čuvat če ga Bog!*)	Ivan Butkovic.
Nemška katoliška društva na vseučiliščih na Dunaju, v Gradcu in Črnovicah. Nemiri na različnih vseučiliščih proti nemškim katoliškim društvom so nas že vedno zanimali, zanimajo nas pa danes še tem bolj, ker so se ravno pri zadnjih nemirih na Dunaju slišale besede, da se bo Daničarjem in Zarjanom ravno tako godilo na bodočem ljubljanskem vseučilišču, da bodo namreč iz vseučiliških prostorov „frčali". Seveda potrebuje ta hipotetična trditev - izustil jo ni morda kak skrajni liberalec vulgo „tavčarijanec", ampak nek miroljubni t. zv. „narodni radikalec" — še precej dokazov. Prvič bomo morali vsi še precej časa čakati vseučilišča v Ljubljani in drugič — no drugega dokaza pač drugače ni mogoče navesti kakor — ad oculos, in v njem si dovolijo nekateri še nekoliko dvomiti.
Ker je rektor dunajskega vseučilišča o priliki neke promocije, katere bi se bila slovesno vdeležila tudi katoliška dijaška zaveza „Norika", prepovedal vsem društvom priti v „wichsu", ker se je bal nemirov, ako bi tudi „Noriki11 to dovolil, je prišlo dne 30. novembra do nemirov na vseučilišču. Kako se vendar more predrzniti rektor ob svečanostnih prilikah staviti v eno vrsto katoliška in vsenemška društva! Dne 30. novembra je bila sobota in običajni „bummel" po arkadah. Komaj so se nemška katoliška društva prikazala v avli, že je prišlo do pretepa, ker so jih takoj napadli nemški nacijonalci in judje. Po dolgem poldrugo uro trajajočem prerivanju in pretepavanju je desetkratna premoč izrinila katoliška društva iz vseučilišča. Na .bojišče", kjer so ležali okrvavljeni robci, strgane kravate, zlomljene palice, steklo razbitih vrat in porušena kamenita ograja pri stopnicah, je prišel med bojem tudi rektor dr. Gussenbauer in skušal pomiriti napadalce, toda nacijonalci so ga sprejeli s „fej" — klici in s petjem svoje himne „Wacht am Rhein" in niso ga pustili niti govoriti. Tako se je toraj končalo to „junaštvo". Rektor je zato prepovedal sobotni „bummel" za 5 tednov.
Na Dunaju se je rektor vedel saj objektivno napram katoliškim društvom, drugače pa je v Gradcu. Tudi tam so bili že večkrat nemiri proti nemškemu katoliškemu društvu „Carolina" in 5. decembra so se nasprotniki zopet toliko ojunačili, da so zapeli himno „akademični svobodi s tem, da so „Carolino" izgnali s prostih akademičnih tal. No
*) Tko se želi začlaniti, neka se javi potpisanomu kod uredništva „Zore". Kolika de biti npisnina i članarina, odredit če prva glavna skupština, koja če se prijavnicima na ■lobu oglasiti.
pa saj to še ni toliko, lansko leto po zimi so katoliške dijake s palicami oboroženi spodili celo iz učilnih sob in laboratorijev. Rektor je pa sedaj odpovedal „Carolmi" sobotni „bummel" in ga nastavil na petek, z drugimi besedemi, ta »bummel" naj se vrši v petek v splošno zasmehovanje. Društvo je zaradi tega sestavilo „memorandum" ne akademični senat. „Memorandum" so pa senatu podali tudi nacijonalni dijaki, toda ko ga človek bere, se mu zdi, kakor bi slišal basen o volku in jagnetu. Sploh se mora reči, da katotiški dijak provocira že s tem da živi in diha. —
Na vseučilišču v Črnovicah je pa rektor, da se izogne sitnostim in prepirom, prepovedal nastopati v „wichsu" — vsem dijakom? — a kaj še, samo onim, ki so tako predrzni, da so člani katoliškega akademičnega društva .Unitas".
Zavoljo čudnega, krivičnega postopanja graškega in črnoviškega rektorja je državni poslanec dr. Gessmann interpeliral naučnega ministra. Dne 5. februarja ja ta na interpelacijo odgovoril. Hotel je sicer oba rektorja kolikor mogoče zagovarjati češ, da sta storila vse to iz dobrega namena, da nekoliko pomirita lahko razburljive, vročekrovne nemške nacijonalce. Ko je pa govoril o principijelnih pravicah dijaštva bodisi katoliškega ali nekatoliškega, je moral priznati enakopravnost vseh. Radi tega priznanja pa seveda nikakor še ni pričakovati, da bi ti in enaki nemiri prenehali. Kjer prevladuje surova sila, tam gre pavica spat.
M. D.
Realka in vseučilišče. V decembru prošlega leta je bil na Dunaju precej dobro obiskan shod, na katerem se je zopet razpravljalo vprašanje, zakaj ni realcem dovoljen vstop na vseučilišče. Navzočih je bilo razun precejšnega števila visokošolcev, posebno tehnikov, mnogo vseučiliščnih in gimnazijskih profesorjev in profesorjev z realk. Povdar-jalo se je, da je s tem mnogim onemogočena volitev stanu, ker so prisiljeni nadaljevati svoje študije le na tehniki ali na visoki šoli za poljedelstvo. Nazori so bili seveda nekoliko različni vendar so se zborovalci strinjali v tem, da je sedanje stanje nekako umetno in krivično. V manjšini seveda so bili oni, ki so zahtevali, da bi realka in gimnazija glede vstopa na vseučilišče imeli popolnoma enake pravice. Gre se namreč zato, ali so realci dovolj pripravljeni in sploh sposobni, da bi lahko obiskovali vseučilišče. Povdarjalo se je, da imajo realci tudi tako splošno izobrazbo, da jih vsposablja za vstop na vseučilišče, da so pav praktičnih predmetih, ki se pa dandanes morajo najbolj vpoštevati, še pred gimnazijci. Največ zborovalcev je bilo tega mnenja, da naj se realcem dovoli poslušati na vseučilišču naravoslovje, matematiko, fiziko in medicino. Različna so bila zopet mnenja glede tega, ali naj absolvirani realci delajo za vstop na vseučilišče skušnjo ali ne. Vsi so se izrekli proti temu, da bi morali delati še maturo na gimnaziji. Oni, kateri so zahtevali popolno enakopravnost obojih učilišč so bili seveda proti vsaki skušnji, mej tem ko so drugi le zahtevali, da naj se jim skušnja iz klasične filologije kolikor mogoče olajša. Konečno je predsednik resumiral, da se splošno želi, naj se olajša prehod z realke na vseučilišče. Marsikoga bodo morda zanimale besede, katere je izgovoril lanski rektor
dunajskega vseučilišča dvorni svetnik dr. Schipper: „Mi potrebujemo dandanes šolo, ki mlade ljudi vzgojuje za praktično življenje. Absolvirani gimnazijec se pa za življenje ni skoro ničesar naučil !J Mislimo, da je že zadnji čas, da se sedaj gospodujoča gramatikalna metoda pri poučevanji klasičnih jezikov odpravi, potem takih besedi pač ne bo več lahko slišati.	M. D.
Z dunajske tehnike. Že večkrat je bilo letos slišati o nemirih na tehniki zavoljo pomanjkanja prostorov in profesorjev. Dijaki so protestirali, bojkotirali nekatera predavanja in se zopet in zopet pogajali z rektorjem. Njih nevolja je bila popolnoma opravičena; kdor se je pozno oglasil, ni dobil več prostora v risalnici, kdor je pozno prišel k predavanju, je moral ostati na hodniku, ker je bila le dobra polovica tako srečna, da je dobila prostor v učni sobi. Posebno drugi letnik je bil glede tega zelo prizadet. Sedaj je rektor deloma odpravil to mučno stanje s tem, da je razdelil risarje v 2 oddelka, dovolil še 2 asistenta in raz ven tega tudi obljubil, da se bo odslej komisija pri skušnjah bolj ozirala na kakovost' risarij ne pa nato, koliko jih je kdo napravil. — Dne 13. febr. so pa nemško na-cijonalna društva na tehniki pokazala, da se tudi ona strinjajo s svojimi naprednimi tovariši na univerzi. 4 reci in piši štiri nacijonalna društva v zvezi z judi so napadli tri dijake iz kat. akad. društva „Rudolphina" in so jo po „hudem boju" iztirali iz tehnike. Heil!	M. D.
Živinozdravniška visoka šola. Kdor ve, kake so razmere na živinozdravniških šolah n. prt v Nemčiji, Švici ali Italiji se bo jako čudil ko spozna razmere na dunajski živinozdravniški šoli. V drugih državah je namreč živinozdravništvo oddelek medicinske fakultete, pri nas je pa ta zavod podrejen vojnemu misterstvu, in na enih in istih klopeh sede ljudje, ki so dovršili maturo in vojaki, ki so dovršili nekaj šol in se potem oprijeli obrta — kovaštva. Seveda zahteva vojni minister abso-lolutno pokorščino, katere je pač navajen vojak nikakor pa ne dijak, ki misli, da pohaja višje šole. To je bil toraj vzrok, povod je dala ravno prej omenjena vojaška disciplina in nezadostni in slabi prostori, da so začeli slušatelji živinozdravniške šole v novembru prošlega leta štrajkati. Dne 23. nov. so sklicali shod, katerega se je vdeležilo tudi mnogo vse-učiliščnikov, živinozdravnikov in državnih poslancev. Govorniki so utemeljevali, da je živinozdravništvo res le del medicine, kar se je že večkrat bodisi od zdravnikov samih, bodisi od drugih autoritet pripoznalo. Zaradi tega jim je.položaj postal neznosen in želijo si izpod jarma vojnega ministra na prosta akademična tla. Shod je sklenil podati ministerskemu predsedniku od vseh odobreno resolucijo, v katerej se zahteva priklopitev živinozdravniške šole medicinski fakulteti, in prosi, da se tudi veterinarjem dovoli delati doktorat. Kolikor časa se to ne zgodi, naj se dovoli rektorju in profesorjem, da smejo imeti svoje mnenje in voljo napram vojnemu ministra.	M. D.
Dijaški nemiri. V Pragi na češki tehniki so demonstrirali dijaki proti nekemu profesorju, ki jim ni bil po volji. — V Lvovu so bili prejšne leto nemiri na politéhniki, in letos bi se bili skoro povrnili ker je bil
vodja prejšnih nemirov izključen. Dijaki so bojkotirali posebno enega profesorja, ker so ga dolžili, da je on kriv, da je bil oni dijak tako občutljivo karnovan. V Pragi in v Lvovu sta dijake v kratkem času pomirila rektorja. — Iz drugih držav se je slišalo o velikih dijaških nemirih v decembru 1902 v Barceloni na Španskem, kjer je prišlo do izgredov, in je bilo mnogo dijakov prijetih. Sploh se opaža, da v južnih državah dijaki na vsak način hočejo igrati kako večjo vlogo v politiki. Tako na primer na Laškem vsak čas pride na univerzah do nemirov in ravno zadnji čas je bilo slišati o večjih rabukah v Pizi i Neaplu. Iz Neapla bi bilo tudi zabilježiti. da so ondi do cela drugačne gimnazijske razmere kakor pri nas. Ondi so imeli namreč gimnazijci shod v prilog padlim tovarišem, da bi se jim dovolila še enkratna preskušnja. Na shodu so bili očetje zborujočih in celo državni poslanci. Naučni minister je tačas gotovo spal ali gledal iz Rima proti Dalmaciji in Istri.	M. D.
Sestanek zastopnikov tehničnih visokih šol v Avstriji. Navesti hočem v kratkem zahteve in resolucije, ki so bile sprejete na tem shodu. Zastopani so bili tehniki iz Dunaja, Gradca, Brna in Prage, slušatelji rudarskih akademij v Ljubnem in Pfibramu. Že več let se bije boj za naslov „ingenieurj. Stvar je prišla že pred državni zbor, toda po prizadevanju nekaterih poslancev romala zopet nazaj v naučno ministerstvo. Vse zgoraj navedeve šole zahtevajo ta naslov in sicer brez kakega pristavka. (Dosedaj se je namreč razločevalo n. pr. Forstingenieur, Bergingenieur etc.) V zadnem času so namreč začeli tudi oni, ki dovrše višjo obrtno šolo, zase zahtevati ta naslov. Shod se je izrekel proti njim, češ da ta naslov pristoja le akademično izobraženim tehnikom, kar pa oni seveda niso, ker zadostuje za njihove študije nižja izobrazba. Kakor je že gotovo znano, se absolvirani tehniki od lanskega leta naprej tudi lahko promovirajo doktorji, in sedaj se v sporazumu s tehniki poganjajo za doktorat visoka šola za poljedelstvo in obe rudarski akademiji. Seveda bo stvar še trajala nekaj let.
Shod se je izrekel tudi zato, da bi se realcem vstop na vseučilišče, če ne brezpogojno dopustil, pa saj olajšal.
Kot tretja točka so prišle na vrsto slabe razmere nekaterih šol radi pomankanja prostorov in učnih moči.	M. D.
Visokošolski almanah „Minerva" za lansko leto prinaša statistiko skoro vseh univerz na zemlji. Več kakor 10.000 slušateljev imajo 3 univerze in sicer Berlin (13.070), Paris (12.171) in Kairo (10.003). Dalje je 11 univerz, ki imajo 4000—10.000 slušateljev; Dunaj (6009), Budapest (5940), Neapel (5165), Madrid (5118), Moskva (4691), Njujork (4499), Monakovo (4459), Bukarest (4314), Lipsko (4320) in 2 amerikanski. Slušateljev ima dalje: Petersburg 3708, češka univerza v Pragi 3459, Atene 3000, Rim 2348, Gradec 1760, Krakovo 1711, Lvov 1628, Inomost 1009 in Črnovice 325.	.	M. D.
Dvoboj. V Monako vem in v Berlinu so bili letošnji tečaj dijaški shodi, pri katerih se je sklenilo podati nemškemu vojnemu ministra resolucijo proti dvoboju s strelnim orožjem, češ da raba strelnega orožja'pri
dvobojih s častniki v primeri s sabljo ni vitežka. Sploh je videti, da dijakom „Zufallswaffe" pistola in revolver nista simpatična, ker pri tem lahko pridejo v nevarnost, da dobe še kje drugje luknjo v telo kakor ravno na obrazu, kar bi seveda ne bilo tako častno, ker bi tega drugi ljudje ne mogli občudovati.	M. D.
Za libcralce. Negda mi je matematika išla upravo dobro u glavu, ali do dañas su se vec skoro svi sinusi i kozinusi, i kako se još zovu, ispušili. Nijesam opetovao! Neka mi za to nitko ne zamjeri, pa ni liberalni katolici, ako im ovdje iznesem jedan uzorak crkvene latinštine. Ne silimo nikoga, da prevadja, ali ako komu bude po volji, neka pokuša: Papa Pij IX. izopčuje u pismu „Apostolicae Sediš" (1869.) iz katoličke crkve: Duellum perpetrantes, aut simpliciter ad illud provocantes, vel ipsum acceptantes, et quoslibet cómplices vel qualemcumque operam aut favorem praebentes (!); nec non de industria spectantes, illudque permitientes (!!), vel quantum in illis est, non prohibentes (!!!), cuiuscumque dignitatis sint, etiam regalis vel imperialis. — Komu nije dosta neka pročita još i ovu opasku Aichnerovu: ad haec adjungere juvat: 1. medicum incurrere excommunicationem, qui rogatus duello assistit cum intentione citius pugnae finem imponendi, vel simpliciter vulnera ligandi et curandi, et quidem etiam tune, cum e domo vicina vele loco propinquo sistat, paratus ad praebendum suum ministerium. 2. Idem procedere de confessario, si ita assistat ex condicto, respon-dit s. G. lnquis. 28. Maj. 1884. One usklike u tekstu smo mi postavili, pogledajte ih još jednom! - Jesu li možda i ovo moje ideje?
Bufkovič.
Češko srednješolstvo. Od leta 1890 do 1902 je naraslo število državnih gimnazij na Češkem od 36 na 51. Od teh je 30 čeških in 21 nemških. Razun teh je še 13 mestnih in privatnih gimnazij, tako da je vseh skupaj 64 z 481 razredi. Število državnih realk se je podvojilo v teh 12. letih (od 15 na 30). Izmed teh je 13 nemških in 17 čeških. Mesta vzdržujejo 1 nemško in 3 češke realke. Vseh skupaj je toraj 34 i 324 razredi. Na čeških srednjih šolah je opažiti še nek drug jako zanimiv pojav. Četudi se je namreč število gimnazij tako pomnožilo, je vendar bilo leta 1890 1359 več učencev katov letu 1902, ko jih je bilo 15.324 vpisanih. Nasprotno pa obiskuje danes "realke 12.464 učencev t. j. 6312 več kakor 1890. Tudi glede narodnosti se kaže velik razloček. Med tem ko se je število nemških gimnazijcev skrčilo samo za 91 učencev, je padlo število čeških za 1268. Nasproti temu se je povečalo število čeških realcev za 5165 učencev, nemških pa le za 1147. Kakor je toraj videti, so posebno Čehi začeli zapuščati gimnazijo v prid realki. Vseh profesorjev je bilo lani na gimnazijah 790 na realkah 642 proti 682 ozir. 33 v letu 1890.
M. D.
Darvinizani i znanost. Najnovije teorije se smatraju obično najboljima, premda su često od istine najdalje, ali ipak vrijede kao konaeni plodovi nekog znanstvenog istraživavja. Osobito veliko mnoštvo teorija je izbilo na javu kod darvinista o sastavu rodbinskog stabla za
sva biča živa i neživa. Takvo jedno najmodernije, dakle „najznanstvenije", stablo sam slušao dne 5. velj. t. g. od Profesora Dr. Ha. ... Pr. H. je učen čovjek i njegovi spisi su velike vrijednosti, ali logički zaključci šepaju na sve strane. Pr. H. je strogi darvinist i njegovo zadnje monističko stablo živih biča razvilo se je ovako: Od pratvari se razvio na nama nepoznati način prvi jednostanični (zašto ne dvostanični?) organizam (protozoa). Sva je prilika (?) da se je od „flagellata" (vrst protozoa s jednom dlakom) razvio rod „blasteades" (eine hypothetisch angenommene Thierform H.). Iz tih, možemo ih zvati, „trbušara", koji spadaju u „metazoa", jer sastoje iz više štanica, izidjoše (?) „spongiaria", „ctenophora" i „cnidaria", pa i savršenija „coelomata". Da ne umaramo čitatelje suhim imenima, spominjemo u kratko: Ni jedan izlaz nije stalan: sva su poko-ljenja samo wahrscheinlich (smisao: unwahrscheinlich) u rodu. Ali ni to „wahrscheinlich" j oš nije dosta nego treba uzeti u pomoč nekoliko uvjetnih
oblika (hypothetische Thierformen)---, da se dokaže sli čn os t!
Pošto su slični, potiču jedno od drugoga (n. pr. jaje iz jajeta?)! Što se babi htilo, to se babi snilo — ili obratno. Tako čini i darvinizam, znanost iz samih vjerojatnosti (bolje: nevjerojatnosti) i hipoteza. Vidi se, da su znanost i darvinizam nekakva contiadictio in adiecto. Takve „Lufthypothesen" se pozorno slušaju i bilježe, da se uzmognu danas-sutra na državnim gimmazijama predavati kao „jedino prava znanost".	B.
Odlikovanje. Ruska carska akademija je imenovala našega rojaka profesorja na graškem vseučilišču g. dr. Drag. Streklja svojim dopi-sujočim članom.	M. D.
Podpornega društva za slovenske visokošolce na Dunaju, 14. občni zbor je za leto 1902/3 izvolil sledeče gospode v odbor: Jak. Pukla, c. k. nadporočnika v ev, sodnega tolmača bolg. hrv. slov. in srbsk. jezika, posestnika i. t. d. predsednikom; dra. Mirko Ploja, vit. Fran Josipovega reda, c. k. dvornega svetnika v upravnem sodišču, drž. poslanca, I. podpredsednikom, dra. Franč. Simoniča, c. k. kustosa v vseučiliški knjižnici; dalje so bili izvoljeni gg I. blagajnikom dr. Klem. Seshun, dvorni in sodni odvetnik na Dunaja, I. Singerstrasse 7, II. blagajnikom dr. Janko Babnik, c. k. sekcijski svetnik v justičnem ministerstvu, I. tajnikom: dr. Božidar Stegu c. k. tajnik v justičnem ministerstvu; II. tajnikom: dr. Franč. Vidic, c. k urednik drž. zakonika; za odbornika: Monsigno Franč. Jančar, papeški častni komornik, župnik nemškega vit. reda, i. t. d. Ivan Luzar, viši revident pri ravnateljstvu južne želesnice, Žiga Sežun, c. k. kontrolor v blagajnici državnih dolgov; odbornikov namestniki: dr. Jos. Mantuani, c. k. amanuensis v dvorni knjižnici, profesor glasbe i. t. d., dr. Ant. Hinterlechner, c. k. pristav geologičnega drž. zavoda, dr. Anton Povšič, c. k. tajnik pri najvišjem in kasacijskem sodišču; pregledovalci: dr. Vladimir Globočnik plem. Sorodolski c. k. dvorni svetnik v finančnem ministerstvu, dr. Anton Primožič, vitez Fran Josipovega reda, c. k. profesor prideljen c. k. ministerstvu za nauk in bogočastje, Bogdan Trnovec, c. k. nadsodišča svetnik pridejan c. k. najvišjemu in kasacijskemu sodišču; pregledovalcev namestniki: Karol Dolenc, c. k. pristav pri najvišjem sodišču, Aloizij Karba, c. k. pristav pošte, Josip Premera, c. k. kontrolor poštne hranilnice.
Tiskarna oo. mehitaristov.