720
Gorazd: Vinska bajka.
so se dvignili   na   tako   bogoslužnega   gospoda,   ki ne   zamudi   noben dan svete maše. Prav iz srca so jim   privoščili,   da so   dale   gosposke
v
vse krivce obesiti. Samaj in Kuna sta ostala potem v Ljubljani. Umrla sta oba v globoki starosti in obilo solz je prelilo hvaležno ljudstvo na gomili njijini. Bog jima je blagoslovil zakon z mnogimi otroki, ki so se vzgojili vsi v duhu in po načelih in pravilih očeta svojega. Neka teri so živeli v Ljubljani, drugi so se preselili v manjša mesta in na deželo. Tako se je zaredilo in razplodilo na Slovenskem vražje fari-zejstvo, ki vspeva še dan danes prehobotno v marsikaterem okraji lepe naše domovine. Narod naš ima veliko sovražnikov, znanih in neznanih, očitnih in tajnih, ki mu kanijo ugrabiti ime, jezik, zemljo, imetek, vero, slobodno besedo, rodoijubje, moštvo, življenje in bodočnost. Med najnevarnejše nam je šteti Samajeve naslednike za tega delj, ker znajo slepiti občinstvo naše tako umetno, da jih zmatra cesto ne le za poštenjake, ampak tudi za najboljše prijatelje, pomočnike in dobrotnike svoje.
Sladkem Vrhu po trgatvi v hramu Sodi  trije mi stojijo; V junakih starih, hrastovih, kovanih Čudni  duhovi  tam spijo.
Polnoč.  Zadremal bas je gornik trudni: Cuj, iz kleti kaj šumi  mu ?
Šušti,  šepeče,  siče v sodu prvem  — T6-le duh bajni golči mu:
»Leži, leži tam polje mi v tujini.
Cesta po polji gre bela, Ob cesti krčma mi stoji samotna,
Krčma  ,pri lipi'  vesela«.
»Tovdrniki bogati bodo prišli,
Zlatov rumenih  ti dali, In  naloživši  me na kola svoja
Iskre konjiče pognali.«
»PoseVIalo tam potnikov za  mize,
Mladičev bode in starcev, Oživljali si ude bodo trudne
Z manoj iz svetlih kozarcev.«
Pol spe", napol bede* posluša gornik, Sladko v uhd to šumi mu !
Sušti, šepeče, siče v sodu drugem ¦— Duh t& slovesno golči mu:
Vinska bajka.
y%*
»Menihi z mesta prišli bodo pome,
V   klet me  zaprli globoko, O zarji vsaki zakristan bo sivi
V  cerkev me nosil visoko,«
»Menihi pri oltarjih bodo stali,
Svete mi  čitali maše, Kot kri Spasiteljevo pil bo  vsakter
Vsak dan iz zlate me  čase.«
Posluša starec proročanstvo tajno,
Divno v uho  to  zveni" mu! Šumi,  šepeče,  siče  v sodu tretjem   —
Glas  pa  navdušen  golči mu:
»Doma ostanem rajši jaz,  oditi
Toži se meni  po sveti; Kjer srkal sem mladosti moč iz, zemlje,
Tu čem sedaj dozoreti.«
»Pa pride dan in hram bo moj oživel, God  ho vesel in slavndsten,
Iz grl  pak  oril takrat  bode moških Spev se v dolino radosten :
»»Bog živi v čašah naših  sok ta zlati, Vsa ž njim slovenska  nam vina!
Bog živi, ki  rodi jih,  zemljo sveto  — Živela vsa domovina!««
Gorazd.