Pavel Keller: 14. l.adaljevanje. ,§hrš. ooslni stadcncc" Roman. Poslovenil dr. Ivan Dornik. Tri tedne po požaru je Karel dovršil medicinske študije s prav dobrim uspehom. Ni mu še bilo znano, da je doma pogorelo. Mati mu ni hotela plsati o tem. Drhteč je stal pred črnim pogoriščem. . Objel je mater; ona se je stisnila k njemu, toda ni jokala. Kaj sedaj? Kaj bo sedaj? Nista vedela. Karel je rekel: »Leto dni morava še vzdržati! Ko prestanem predpisano prakso, lahko začnem kjerkoli, pa naj bo v še tako majhnem kraju. In tedaj že prislužim toliko, da bova lahko živela.« »Toda grunt?« »Da, da, grunt!« Ema. Tisti čas je najbolje šla kupčija s svilenimi nogavicami. Kakor nalezljiva bolezen se je širilo to. Saj v nedeljo je vse nosilo svilene nogavice, od sluge v pisarni do zadnje pestunje na deželi, Fabrikant Jelšnikar je bil zelo bogat človek. Z gospodom graščakom sta si bila dobra znanca; sedela sta bila skupaj v oblastni skupščin' in sta prav dobro shajala drug z drugim. Pred tremi meseci so zarubili graščaku bikft in šest prašičev za davke, ki jih je bil ostal do.žan. In sedaj je stal dan, ko je bilo zopet trcba plačati davke, vnovič pred vrati. V bankah graščak ni imel nobenega kredita več. V tej sili se je napotil do Jelšnikarja in ga prosil na posodo. ' '. '. »Ema,« je rekel, »kako je bila ta pot težka, ti ne morem povedati.« Deklica se mu je ovila okrog vratu. »Oh, zakaj sem tako šibka, da tl ne morem prav nič pomagati!« :',.-. »Če bi mi ostalo od prodaje vsaj toliko, da bi lahko živela, pa bi to staro dediščino naše družine prodal. Kar pa so mi ponujali, je sramota.« »Ali ne bi šla v mesto in si poiskala službe? Za bolniško sestro morda?« »No, in potcm so nauči šiti takoj tudi mrtvaški prt, s tcm mi boš izkazala poslednjo uslugo.« Hudi časi! Jesenske megle so se kuhale okrog hiše. Pismonoša je prinesel časopis. In kaj je bilo popisano v njem pod neukusno velikimi nadpisi? Umori, oskrumbe, avtomobilske nezgode, nesreče na železnicah, ropi, poneverbe, nesreče v rudokopih, škandali v parlamentu in podobne reči. Nato puhli roman nepoznanega pisatelja, po cele strani obširna poročila o Sportnih tekmah, kai* vse skupaj ni bilo nič. Ko bodo zanamci kdaj prebirali te .asopise iz povojnih let, se bo razgrnila pred njimi vsa ta žalostna kulturna revščina. Graš.ak je vzel v roko časopis in bial. — In nato je začelo goreti pri Colnarjevih. Prva je opazila ogenj Ema. Iz njene sobice se je videlo na vas. In ko je kakor vselej, predno je legla k počitku, tiho in pobožno pogledala proti hiši, kjer je bil doma njen dragi, je zagledala plamen, ki je švigal iz skednja, še predno je kdo v vasi mogel slutiti nesreCo. Z gradu je letela vest o požaru v vas. Od vseh strani so prihi.eli gasilci. Curki iz brizgaln so se namerili po sosednjih poslopjih; skednja, ki je bil poln slame, niso mogli več rešiti. Ema je spočetka stala na vrtu, prav pri studencu, odkoder so večinoma črpali vodo. Druge, daljše cevi so napeljali do vaškega ribnika. Studenec se je iskril v mescčini. Ali je bila presveta Devica, ali pa grda čarovi.ica, ki je ukazovala sedaj studencu? Ali je plaval duh umorjene okrog plamcna po pregrcšnem domu Colnarjevem in podpihaval plamen, naj uniči do zadnjega vse, kar je pričalo šo o blagostanju? Pri vratih na dvor'šče je stal Meden. Niti genil ni z roko, da bi pomagal. Drugim, ki so brcz dela prodajali zijala, jc rekel: »To je prekletstvo! Ali morc ta ženska še sama gospodariti? Vsa obilna žetev je šla v nič. Ila! Kdo pa dancs hrani žito? Bodo pač zolo bogati, Colnarjevi, če ne potrebujejo denarja. Meni ga je bilo treba; takoj sem zmlatil in prodal vse, še slamo, kolikor je ne potrebujem sam. Meni ne more kaj pogoreti. Denar imam v hranilnici. Kakor kdo gospodari, tako pa je!« Celo gasilci so bili veseli, da je Ema zajemala iz studenca. Drug nobeden se ni hotel muditi pri skrivnostni vodi. Vetra ni bilo. Ogenj je tiho požiral skedenj. Kruh, ki je ravno dozorel, se je spremenil v pepel. Radovedneži so odšli domov, proč od preklete hiše. Bilo jih je mnogo v vasi, starih in mladih, ki bi za nič na svetu v mraku ne šli mimo Colnarjevih. Le eno vprašanje so nesli Jjudje s seboj domov: »Kdo je zažgal?« Ljubezen v mrazu, Ema je že dolgo čutila, da ljubi Colnarjevega Karia, toda svojo devi-^ko ljubezen je boje.e skrivala. Nikoli mu ni pisala pisma v mesto; le kadar je bila pri niegfovi materi na do- mu, je planila njena nežnost na dan; pritisnila se je na tiho ženo in izgovarjala svojo preveliko vdanost, rekoC: »Jaz nimam matere.« »In jaz nisem imela h.ere.« In tako sta se prisrčno oklenili ena druge. O _em pa naj se razgovarjata, kadar sta skupaj? Govorili sta o Karlu, kar je bilo obema najmilejše. Bilo je prelepo, da sta obe lahko ljubili istega mladega moškega, ne da bi krivogleda ljubosumnost motila to lepo složnost. No, in sedaj je bil Karel doma, doma po državnih skušnjah, ki jih je častno prestal. Mož. Na dvorišču zunaj je padal prvi sneg na ožgano tramovje skednja. Čista belina je pokrivala žalostni pepel in vendar ni mogla omiliti strahote razvalin Beli ovesek okrog mrtvih zidov je napravil iz zamorjenega doma strašilo, ki se je režalo v noč. Potoček, ki je tekel mimo hiše, jo žuborel lc še prav tiho pod ledom; na vaškem ribniku so vrveli otroci. Colnarjevina ni mogla najti zimskesra počitka, kakor ga tudi skrivnostni stude- nec ni našel. Ni zamrznil. Brez miru je klokotal __o. in dan, nikoli drugačen, vedno enako topel v vro.em poletju, kakor v ostri zimi. Ta studenec ni bil otrok sonca, kakor druge vode, ki se v toplih mesecih poigravajo v njegovi svetlobi in ko svet osami, ležejo k počitku v svoje srebrne postelje. Ta studenec je bil otrok skrivnostipolnih globin, njegova domovina je bila vroča pokrajina vulkana, ki je globoko v zemlji gorel že milijon let. Kaj sedaj? Karel je hodil po veliki sobi, ki je imcla šest •oken, sem in tja; mati je sedela pri mizi in šivala. »Ali je bila gospodična Ema večkrat pri tebi?« »Večkrat,« je rekla mati; »tiste ure so bile zame najlepše.« »Kaj pa sta delali?« »Ročna dela, pa o tebi sva sc razgovarjali. Prišla je vselej na večer.« »Na ve.er? Kdo pa jo je pospremil domov?« »Nihče. Sama je šla.« »Toda, to je — to je vendar —. Kako si jo mogia pustiti kar tako! Lahko bi se ji kaj pripetilo.« »Hotela je. Rekla je, da se ji nič ne zgodi. Ni.esar se ne boji.« ^Vseeno, poslati bi bila morala koga z njo. Le pomisli, koliko slabih Ijudi je v vasi.« »Ne več ko kje drugje. Hotela je iti sama. Da pa je prihajala na večer, je bilo zato, ker po dnevi nisva imeli časa, da bi pokramljali. Saj vendar moraš uvideti to.« Spoznal je, da je bil mater pokaral, in to ga je bolelo. Zato je rekel: »No da, pogumno dekle je!« »Najljubeznivejše dekle na svetu,« je rekla mati. »Ročna dela sta torej delali? Kakšna pa?« »Ona je najve. krpala tvoje nogavice.« Karcl je debelo pogledai mater. »Kaj? — Moje nogavice?« »Da, ti strgaš precej nogavic. To je kriva hoja ali pa čevlji.« Dalje sledi.