377 PODOBE TRANZICIJE Modernizacija in tranzicija sta termina, ki se v vsakdanjem javnem življenju pojavljata pogosto. V Slo- veniji naj bi odigrala klju čno vlogo pri vstopu v global- ni kapitalizem in jo hkrati soo čila z gonilnimi silami globalizacije. Ne glede na to, da so takšna pojmovanja problemati čna in da pojmi – modernizacija, tranzicija in globalizacija na tem mestu niso analiti čno koncipi- rani, vendar zgovorno kažejo na imaginarije ljudi, na družbene ideje in predstave. Modernizacija v takšnem razumevanju ni analiti čni koncept, temve č je kulturna metafora, zamišljena konstrukcija ljudi polna razli čnih (socialnih) pomenov, ki jih ljudje pripisujejo ob soo ča- nju s postsocialisti čno transformacijo. Na spolzkost in dvoumnost termina je (med drugi- mi) opozoril antropolog James Ferguson . Ferguson je sicer preu čeval spremembe ob prehodu iz kolonialne v postkolonialno dobo v Zambiji. Ob analizi moderniza- cije in urbanizacije Copperbelta, podro čju znanem po rudnikih bakra v novo nastali afriški državi, je izposta- vil pomensko preobremenjenost termina. Opozarjal je, da pri tem ne gre le za napetosti med razli čnimi social- ni pomeni in družbenimi predstavami oz. razlagami, ki jih ljudje pripisujejo modernizaciji in s katerimi druž- be razdelijo na »moderne« in »tradicionalne«. V diskurz modernizacije so implicirana razli čna razmerja mo či in neenakosti. Po njegovem razumevanju je modernizaci- ja mit, ki pa v antropološkem smislu ne pomeni nekaj izmišljenega. Fergusona zato pri modernizaciji zanima Nina Vodopivec Modernizacija in tranzicija 378 družbena funkcija zgodbe o modernizaciji, »kozmološki na črt, ki dolo ča osnovne interpretativne in izkustvene kategorizacije ter pomene«. 1 Na prvi pogled morda ta- kšen jezik zveni teoreti čno abstraktno, a Ferguson je zelo konkreten, osredoto čen na zgodovinske kontekste in na empiri čno gradivo – na konkretne izkušnje ljudi. V nadaljevanju se bom sklicevala na takšno razu- mevanje — se pravi na razli čna pojmovanja moderniza- cije. Zanimali me bodo govori o modernizaciji v socializ- mu in postsocializmu v navezavi na tekstilno industrijo. Tekstilna industrija je za preu čevanje modernizacijskih procesov relevantna. Zgodba o tekstilni industriji je vklju čena v ve č razli čnih zgodb modernizacije: v teks- tilnih tovarnah se je porodila industrializacija, v sodob- nem času se v tekstilnih tovarnah pospešeno odvijajo procesi deindustrializacije, hkrati pa zavzema tekstilna industrija klju čno vlogo v razpravah o globalizaciji. Po drugi vojni je imela industrializacija v socialisti čnih mo- dernizacijskih predstavah osrednje mesto. V tekstilni industriji so se zaposlovali ljudje v vedno ve čjem številu, predvsem ženske. Po letu 1990 so številne tovarne kon- čale v ste čaju, število zaposlenih pa se je mo čno zmanj- šalo. Pred osamosvojitvijo leta 1990 je bilo v tekstilni industriji 74.845 ljudi, leta 2004 pa 21.535. 2 »V življenju tekstilne industrije, » je leta 2003 zapi- sal ekonomist Bogomir Kova č, »se namre č zrcalita vzpon in propad tradicionalne industrije 20. stoletja in vsi la- birinti usodne postsocialisti čne podjetniške tranzicije.« 3 V prispevku pod naslovom Tekstilci po sledi dinozavrov je avtor s paleontološko prispodobo ponazoril podobo zaostalosti, v preteklost ujetih družbenih percepcij in politi čnih strategij tekstilne industrije. Prispodoba di- nozavrov je predstavljala dediš čino socialisti čne prete- klosti. Tranzicija torej ni bila potrebna le na podro čju podjetništva temve č tudi družbene miselnosti. Politi čne in ekonomske elite so v novonastalih dr- žavah po prelomih med letoma 1989 in 1991 podob- 1 James Ferguson , Expactations of modernitty, Myths and meanings of urban life on the Zambian copperbelt, Berkeley 1999, str. 13–14. 2 SURS, obdelava GZS ZTOUPI. 3 Bogomir Kova č , Tekstilci po sledi dinozavrov. V: Delo, 24. 5. 2003, str. 5. 379 PODOBE TRANZICIJE no kot v preteklem komunisti čnem sistemu vpeljevale ideje o vmesni stopnji razvoja družbe – tokrat namesto od kapitalizma prek socializma h komunizmu idejo o tranziciji od komunizma h kapitalizmu. 4 Takšne pred- stave predpostavljajo, da je modernizacija nekdanjega komunističnega sveta potekala s prevzemanjem kapi- talisti čnih sistemov in demokracije zahodnega sveta. V razpravah politi čnih ter ekonomskih elit in akademikov kot tudi v medijih ima osrednje mesto ideja tranzicije. Vodilni ekonomisti in makroanalitiki nam s statisti čni- mi podatki zagotavljajo, da je Slovenija t. i. tranzicijo uspešno prešla. Slovenija je leta 1999 presegla stopnjo BDP iz leta 1988. Leta 2004 se je priklju čila Evropski uniji, s 1. januarjem 2007 pa je med prvimi pridruže- nimi članicami sprejela evropsko valuto. Le malo po- zornosti je ob takšnih podatkih namenjeno vprašanju, kako makro spreminjanja doživljajo posamezniki na mikroravni. V takšnih nagovorih in raziskavah tranzi- cija ni problematizirana. Med antropologi postsocializ- ma pa tega termina danes sploh ne bomo ve č slišali. Kritika številnih analitikov je, da tranzicija predvideva avtomati čni linearni razvoj, zmago prostega trga ter ka- pitalizma. Antropologi in številni drugi humanisti čni ter družboslovni raziskovalci so s tezo o transformaciji izra- žali dvom o prehodu od ene stati čne kategorije k drugi, ki naj bi premo črtno sledila ideji napredka in kapita- listi čnim zahtevam ekonomije. Transformacija, ki je v tem smislu obravnavana kot predelovanje pomenskih in interpretativnih sistemov, zavzema ve č možnih oblik razvoja in ne zgolj enega kon čnega rezultata. 5 Ne glede na kritike je ideja »tranzicije« uporabna za analizo druž- benih predstav in reprezentacij, ki jih uveljavljajo novi hegemoni čni režimi. 6 V socialisti čnih in postsocialisti čnih družbah, ki 4 Rajko Murši č , On globalisation, westernisation, popular music and similar issues in the times of the transition of post-socialist countries. V: Borut Brumen, Rajko Murši č (ed.), Cultural processes and transformations in transition of the Central and Eastern European post-communist countries, Etnološka sti čiš ča 9, Ljubljana 1999, str. 140. 5 Borut Brumen, Rajko Maruši č, Uvod v od čaranje tranzicije. Prav tam, str. 7–12. 6 Susanne Brandtstädter, Transitional Spaces: Postsocialism as Cultural process, Introduction. V: Critique of Anthropology, št. 2, 2007, str. 132. Burawoy Michael in Katherine Verdery (ed.), Uncertain Transition, Ethnographies of Change in the Postsocialist World Lanham 1999, str. 1–18. 380 so se konstituirale kot tranzicijske družbe, ima moder- nizacija klju čno vlogo: družbe naj bi popeljala v boljši in modernejši jutri. Vsaka modenizacija vpeljuje svoje predstave racionalnega sveta. Razprave o modernizaciji po drugi svetovni vojni so zajele industrializacijo, ur- banizacijo in družbeno politi čni razvoj v socialisti čnem duhu. S propadom socialisti čnih držav se je za čelo go- voriti o novi globalni resnici, ki je socializem izena čila s histori čno stagnacijo. 7 Diskurzi o modernizaciji so se v tem času v Sloveniji navezovali na ideje demokracije, tržnega gospodarstva in potrošništva. Ideje o modernizaciji pa ne pomenijo le družbenih predstav temve č dejansko preoblikujejo življenja ljudi. Zapiranje tekstilnih tovarn v sodobnem času je za de- lavce in druge zaposlene v tekstilnih tovarnah realnost, s katero se spopadajo vsak dan. V prispevku se osredo- to čam na to, kaj ti procesi ljudem pomenijo in kakšne so njihove izkušnje. Poleg intervjujev in pogovorov z lju- dmi 8 se sklicujem na terensko delo v še delujo či tekstil- ni tovarni Predilnica Litija, kjer sem se v letu 2004 za dva meseca zaposlila v proizvodnji. Predilnica Litija se je leta 1994 kot številna druga podjetja v Sloveniji privatizirala z notranjim odkupom. Tovarniški upravitelji, menedžerji in delavci so postali večinski lastniki podjetja. Najve č družbenih podjetij v Sloveniji se je odlo čilo za metodo notranjega odkupa, kar po mnenju nekaterih ekonomistov kaže zna čilnosti notranje organizacije podjetij v jugoslovanskem samo- upravnem sistemu, še bolj pa obrambo pred umetni- mi, zunanjimi lastniki. 9 Vendar pa je znotraj delniške družbe Predilnica Litija prihajalo do prestrukturiranj, veliko zaposlenih je delnice tudi prodalo. Čeprav se s 7 Prav tam. 8 Sklicujem se na pogovore in intervjuje z brezposelnimi, upokojenimi in še zapo- slenimi delavci, uslužbenci, sindikalisti in direktorji tudi drugih tekstilnih tovarn, s katerimi sem se sre čevala v času raziskave za doktorsko disertacijo med leti 2000 in 2005, kot tudi na pregledano preteklo medijsko gradivo (dnevno časopisje in filmski arhiv). 9 Ivan Ribnikar, Money and Finance in the Eight Year of Transition, The Case of Slovenia. Članek pripravljen za Mednarodno konferenco ob 50. obletnici Ekonom- ske fakultete v Ljubljani, 18.–19. september 1996. Citirano po Janez Prašnikar, Obnašanje slovenskega podjetja v prehodnem obdobju, Prehod in prestrukturiranje slovenskega gospodarstva. V: Ovin Rasto in Neven Bora k (ur.), 1. letna konferenca Znanstvene sekcije Zveze ekonomistov Slovenije, Ljubljana 1997, str. 80. 381 PODOBE TRANZICIJE tem vprašanjem ne ukvarjam podrobneje, naj vendar dodam, da bi bilo zelo relevantno ugotavljati, kdo od zaposlenih ima v podjetju ve č delnic in kaj to dejansko pomeni v kontekstu moči. 10 Predilnica Litija je sledila t.i. modernizacijskim pro- cesom tranzicije in je v takšnih okvirih redefinirala pod- jetniško usmerjenost, reorganizirala delovno organiza- cijo in s tem socialna razmerja med ljudmi. Predilnico Litijo sem – poleg tega da je ena redkih delujo čih predil- nic in tekstilnih tovarn – med drugim izbrala za primer tudi zato, ker so v tovarni v ve čini zaposleni isti ljudje (tudi v vodstvu), kot so bili pred letoma 1990 in 1991. 11 V tem smislu je torej relevantna za ugotavljanje strategij in pogajanj ljudi med novimi oblikami upravljanja pod- jetja, organizacije dela in spomini na pretekle prakse. *** Projekt zgodnje industrializacije so po drugi svetov- ni vojni v roke prevzeli inženirji socialisti čne ideologi- je, v sodobnem času pa upravitelji, ki poskušajo slediti strategijam mednarodnih trendov upravljanja podjetij. Kot sestavni del socialisti čnega projekta so tovarne ute- meljevale svoj razvoj s posebnimi parolami o u činkovi- tosti, produktivnosti in racionalizaciji. Zanimivo je, da so po politi čnem preobratu po letih 1990 in 1991 na dan znova prišle enake parole, čeprav z druga čnimi po- meni. Produktivnost je v sodobnem razumevanju plod druga čne interpretacije modernizacije. Pri planiranem gospodarstvu v socializmu je bila delovna produktiv- nost temeljna kategorija, ki je imela hkrati tudi moralni pomen. Pove čanje produktivnosti je bilo ozna čeno kot politi čno dejanje, kot prispevek delavcev k blaginji so- cialisti čne družbe. V sodobnem času pa je pomemben 10 Ekonomisti so v raziskavi v letih 1996–1998, ki je vklju čevala analizo 150 velikih in srednjih podjetij, poudarili, da je privatizacija pripeljala do naraš čanja delnic menedžerjev in upada delnic delavcev (Janez Prašnikar, Obnašanje slovenskega podjetja v prehodnem obdobju, str. 71–87.) in da v tem smislu lahko govorimo o menedžerskem kapitalizmu (prim.: Ivan Szelenyi , The Rise of Managerialism, The New Class after Fall of Communism, Institute for advanced study, Discussion paper 16, Budapest 1995). 11 Predilnica Litija je imela v osemdesetih letih zaposlenih 1200 ljudi, septembra 2005 pa 385. 382 njihov finan čni prispevek, ki ga z delom opravijo za pod- jetje. 12 Socialisti čne tovarne so z ekspanzivnim ve čanjem števila zaposlenih in širjenjem prostorov uresni čevale parole o modernizaciji in napredku. Parole socialisti č- nega dela so v socializmu dejansko pomenile fizi čno delo v industriji. Ob koncu štiridesetih in v petdesetih letih so se klici po boju za napredek prepletali s klici po boju proti reakciji in vse, kar ni bilo politi čno korektno, je bilo ozna čeno za reakcijo. Ob koncu petdesetih let so se ideološko obarvani prispevki o udarniških zmagah in zmagah delovnih kolektivov v časopisju začeli umi- kati diskurzu o tehnološki modernizaciji. Kljub temu, da je bila pri tem mišljena tehnološka modernizacija po komunističnem scenariju, ki je sledila klju čnim politi čnim parolam Napredek, Plan in Partija, so teks- tilci v razpravah o tehnološkem razvoju svoje poglede vedno pogosteje obra čali na zahodne države in so razvoj tekstilne industrije na doma čih tleh neprestano primer- jali s tekstilno industrijo v ZDA, Franciji ali zahodni Nem čiji. V šestdesetih letih se je postopoma oblikovala pro- tislovna in dvoumna podoba tekstilne industrije. Te- meljni ozna čevalci takšne podobe so bili produktivnost, zaostalost, razvitost in smotrnost. Pisci prispevkov so v dnevnem in mese čnem časopisju tekstilno industrijo opisovali kot uspešno, produktivno, a hkrati tudi zao- stalo in delovno intenzivno panogo. 13 Po eni strani so s statisti čnimi podatki o zaposlenih v tekstilni industri- ji slikali in dokazovali njeno pomembnost. Rast števila zaposlenih naj bi torej dokazovala pomembno vlogo te- kstilne industrije. Po drugi strani pa so kriti čne upodo- bitve tekstilne industrije kot reševalke socialnih kon- 12 Birgit Müller, Productivity and the Person, From Socialist Competition to the Ca- pitalist Mission in Eastern Europe. V: Procolli Angela , (ed.) Workers and Narratives of Survival in Europe, The Management of Precariousness at the End of the Twen- tieth Century, State University Press, New York 2004, str. 150. 13 Ne glede na razširjenost tekstilne industrije »prave« socialisti čne industrije niso predstavljale tekstilne tovarne temve č težka industrija. Kljub zmanjšani politi čni pozornost težki industriji ob koncu petdesetih let je v praksi težka industrija pri- dobivala tudi pri dodeljevanju sredstev za razvoj strojne opreme in nabave surovin. Pomanjkanja in izrabe strojne opreme so v tekstilni industriji reševali z ve čjim šte- vilom ljudi. 383 PODOBE TRANZICIJE fliktov implicitno reproducirale ideje o zaostalosti. 14 Na razprave o tekstilni industriji so vplivale (tudi) dileme, ki niso bile le rezultat socialisti čnega gospodarstva v Jugo- slaviji temve č širšega mednarodnega prostora. Pojavljali so se pomisleki o selitvi tekstilne industrije na »razvija- jo ča območja sveta, kjer so surovine in cenena delovna sila.« 15 Čeprav so tekstilci v Sloveniji takšne pomisle- ke ostro zavra čali, so le ti sooblikovali podobo tekstilne industrije. Retorika prepri čevanja nas sodobne bralce preteklega časopisja opozarja na pretekla diskurzivna protislovja, po drugi strani pa podobo, ki jo tekstilci in pisci prispevkov skušajo kritizirati, (re)producira. Modernizacijo produkcije je v socializmu definiral predvsem tehnični razvoj, posamezniki pa so vendar že opozarjali na pomen izobraženih strokovnjakov. Direk- torji so javno izpostavljali potrebo po bolj sistemati č- nem štipendiranju ter uvajanju dopolnilnih te čajev v podjetjih. S klici po pravnikih, ekonomskih tehnikih in po tehničnih inženirjih se je v za četku sedemdesetih let podoba tekstilne industrije razširila; ni bila ve č le insti- tucija tehni čnih operacij in tehni čnega znanja, temve č je zahtevala tudi pravne in ekonomske strokovnjake (ter ne le politi čno preverjenih ljudi). Od devetdesetih let do danes se v javnem prostoru ne govori ve č o tehni čnih inženirjih temve č o podjetnikih in menedžerjih. Razprave o socialisti čni modernizaciji je sooblikoval diskurz gospodarske politike o »razvitih in nerazvitih«. Po koncu druge svetovne vojne je veljalo splošno prepri ča- nje, da je bila Slovenija – že tako gospodarsko najrazvi- tejši del države – v vojni najmanj prizadeta. 16 Federalni center je zahteval, da je Slovenija denarna, materialna in druga sredstva, npr. strokovnjake, namenila v druge predele Jugoslavije. Reorganizirana gospodarska politi- ka je gledala na državo Jugoslavijo kot na celoto; razviti so po takšni logiki dajali nerazvitim. Po mnenju sogovor- 14 Avtomatizirana in po zaposlenosti manj zahtevna industrija ostaja tudi v sodob- nem medijskem diskurzu najpogostejši ozna čevalec moderne industrije. 15 Nande Žužek, Zagotoviti pogoje in klimo za integracijske procese v tekstilni indu- striji. V: Gospodarski vestnik, št. 79, 1968, str. 3. 16 Jože Prin č i č, Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu, Kapitalna, klju čna kapitalna in temeljna investicijska izgradnja v Sloveniji, 1945–1956, Novo mesto, 1992, str. 29. 384 nikov je bila tekstilna industrija slovenskega prostora bolj razvita od drugih republik, a hkrati manj privilegi- rana. Uspeh in razvoj naj bi slovenski tekstilci dosegli s svojim delom ter z iznajdljivostjo posameznih direktorjev in ne z »državno pomo čjo«: »Mi smo že bili toliko v enem tržnem gospodarstvu, če lahko re čem, kot pa oni dol. So tekstilci kar naprej dobivali ene olakšice [olajšave]. Ko smo se dobivali dol na sestankih tega zveznega od- bora, so se oni na teh sestankih protivili proti državi, da so te olakšice za njih prenizke. Oni so imeli kar naprej ene olajšave pri davkih in mi smo pa č morali ves davek državi normalno dati. Tekstilci dol so bili v enem privi- legiranem položaju, pa še slabše so poslovali od nas, s tem, da je bila prezaposlenosti ogromna, pla če so že bile slabše od naših, u činkovitost pa ...« je ostal nedokon- čan stavek nekdanje sindikalistke. Številni sogovorniki so izpostavili tehnološko in organizacijsko neu činkovi- tost tekstilne industrije v drugih republikah. Vendar pa takšno razmejevanje na mi – tekstilce v Sloveniji in oni – tekstilci v drugih republikah jugoslovanskega podro- čja ni bilo dokon čno. V nekem drugem trenutku so se namre č sogovorniki z ozna čevalcem že sklicevali na vse tekstilce nekdanjega jugoslovanskega podro čja. Takrat so se s kritiko usmerili proti gospodarski politiki. Kot lahko vidimo tudi iz preteklih medijev, se je kritika pro- ti razli čnim merilom za razvite in nerazvite neprestano prepletala s kritiko tekstilcev v jugoslovanskem prosto- ru proti centralisti čni gospodarski politiki. V tem prime- ru so tekstilci kljub razlikam med republikami od vlade zahtevali rešitve. Ob tem so prispevki zagotavljali, da so takšne potrebe enake tako v Srbiji kot v Sloveniji. Za tekstilno industrijo je bil najbolj težaven in pro- blemati čen zunanjetrgovinski sistem, dvigovanje uvo- znih cen, kreditov, carinskih dajatev ter administrativ- nih ukrepov, ki so upo časnili ali celo onemogo čali poslo- vanje v praksi. Upravitelji tekstilne industrije so se lovili med pomanjkanjem in naraš čanjem zalog, pomanjka- njem surovin in prodajo izdelkov. Delovanje podjetij je bilo zaradi carinskih omejitev, dav čne politike, devizne- ga sistema zelo omejeno. Administrativna politika je bi- la tudi v samoupravnem socializmu še vedno tista, ki je kot partijsko oblastno orodje prevzemala podjetniško 385 PODOBE TRANZICIJE funkcijo. Ekonomski analitiki in zgodovinarji ugotavlja- jo, da je socialisti čno gospodarstvo v Sloveniji funkci- oniralo zaradi samostojnejše interne politike podjetij. Pogovori z nekdanjimi direktorji kažejo, da notranje na- črtovanje in usmerjanje proizvodnje kljub sistemskemu določanju ni bilo pasivno in da je na ravni vsakdanjega življenja prihajalo do razli čnih pogajanj. Podjetja so po svoje iskala praznine v predpisih in na takšne na čine (sama) ustvarjala pol skrite rezerve. 17 Kritika tekstilcev in novinarjev, ki je bila v medi- jih še v sedemdesetih letih usmerjena proti ekonomski politiki, je v osemdesetih letih že bolj direktno obsojala zvezno in republiško vlado. Liki požrtvovalnih tekstilcev pa so se v javnem prostoru postopoma spreminjali v žr- tve socialisti čnega gospodarstva. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 se je kritika preusmerila na slovensko vlado. Tekstilci so krivili te čaj tolarja in izgubo jugoslovanskega trga, pri tem so zah- tevali pomo č države, vlada pa se je izgovarjala, »da bi se morali tudi tekstilci odlo čneje spoprijeti z zakonitostmi trga«. 18 Po mnenju številnih direktorjev tekstilnih tovarn in predstavnikov tekstilnega sindikata je bila vlada ti- sta, ki bi morala v prehodnem obdobju poskrbeti za ne- boleče spremembe. Mediji, sindikalisti, brezposelni ali tisti, ki o svoji prihodnosti niso gotovi, ve č odgovornosti in dolžnosti tudi v sodobnem času pripisujejo admini- strativnemu sistemu. »Pa so se menjavali direktorji in vse se je prodaja- lo, nikoli ni bilo denarja. Samo kaj, ko ne veš, pa delaš tako kot zmeraj. Za direktorja pa je vedno čez milijon colenge. Za kar se zdaj dela, je kriva naša zakonodaja, če bi gledali oni v parlamentu, kako mora trpeti delavec, kako mora živeti, bi lahko kakšno besedo dali tudi teks- tilcem. V čeraj je bilo v Tedniku, koliko je revežev; in to je res, čedalje ve č jih je na zavodu, slabi zaslužki, nimaš nobenih ugodnosti, ra čunov ne moreš plačati, potem pa živi, kakor veš in znaš.« Tako je razmišljala proizvodna 17 Gorazd Makarovi č, Slovenci in čas, Odnos do časa kot okvir in sestavina vsakda- njega življenja. Ljubljana, 1995, str. 305. 18 Tatjana Skubic, Najbolj obetavni zapravljajo prednost. V: Gospodarski vestnik, št. 6, 1995, , str. 12. 386 delavka v tekstilni tovarni leta 2002 in me ob tem ne- prestano opozarjala na strah pred negotovo prihodno- stjo. Danes tovarne, kjer je delala, ni ve č. Simbolna podpora, ki je ljudi združila ob skupni obsodbi preteklosti leta 1989 ali leta 1990 in 1991, se je za čela izgubljati, ko so ljudje dojeli, da se je dr- žava umikala s podro čja t. i. družbenih dolžnosti. Kot je zapisal Zygmunt Bauman , je država opustila svojo odgovornost, še preden so njeni subjekti prenehali biti njeni klienti. 19 Proces privatizacije in ekonomskega re- konstruiranja je spremljala hkratna individualizacija socialnih, zdravstvenih in pokojninskih zavarovanj, kar je povzro čilo korenite spremembe tudi na trgu delovne sile. Ideja samoodgovornosti se v sodobnem času poja- vlja tako v podjetniških strategijah, na trgu delovne sile in na podro čju zdravstva, sociale, šolstva, v življenju po- sameznika nasploh. Dejansko pa na trgu dela v devetdesetih in tudi po letu 2000 problem ni bila le množica odpuš čenih – odpuš čeni pogosto niso dobili odpravnin in preteklih neizpla čanih plač. Brali in poslušali smo o krivicah, o gospodarskem kriminalu, o nepravilnih in nekontrolira- nih dejanjih posameznih direktorjev tekstilnih podjetij, ki so manipulirali z vladno pomo čjo v podjetju v težavah in so jo uporabljali za odpiranje privatnih podjetij. 20 Po letu 1991 se je (tudi) formalno spremenil status delavca. Mediji so o delavcih še naprej pisali z veliko zavzetostjo – s popisovanjem krivic in njihovega težkega položaja. S priklju čevanjem Slovenije Evropski uniji pa so se v medijskem prostoru razširile razprave o izginja- nju proletariata, delavca naj bi porazila globalizacija. *** Na propad tekstilnih tovarn v nekdanjih komuni- 19 Zygmunt Bauman, The Polish Predicament, A Model in Search of Class Interests. Telos 1992, 25/2, str. 113–130. citirano po Buchowski Micha ł , Rethinking Trans- formation, An Anthropological Perspecitve on Postsocialism, Poznan, 2001, str. 91. 20 Tekstilni tovarni Jutranjka v Sevnici je bila dodeljena državna pomo č na podlagi programa strukturiranja. Primer pa je prišel na sodiš če. Direktor Jutranjke je bil obtožen, da je denar prelil na ra čune drugih družb. Februarja 2006 je bil obsojen na 11 mesecev zapora. Jutranjka je šla v ste čaj poleti leta 2005. 387 PODOBE TRANZICIJE sti čnih državah ni vplival le padec politi čnega režima, temve č tudi politike in interesi v (sodobnem) trgovskem globalnem prostoru. S propadom tekstilne industrije so se v zahodnih državah Evrope in v ZDA soo čali ob kon- cu sedemdesetih in v osemdesetih letih. V teh državah so zapiranje tekstilnih tovarn, delovnih mest in rasto čo množico nezaposlenih tekstilnih delavk in delavcev po- gosto spremljale ali celo pogojevale nove oblike podje- tništva, ki so se usmerjale v trženje blagovnih znamk in zaposlovanje cenejše delovne sile v ekonomsko rev- nejših državah. 21 S t. i. outsourcing-om (najem kadra) in trženjem blagovne znamke se je fizi čno delo v osemde- setih letih selilo v države s cenejšo delovno silo. S takšnimi spremembami so se pri čele soo čati tudi države ob padcu komunisti čnih režimov. V nekdanjih komunističnih državah so se oblikovala multinacional- na podjetja s tujimi investitorji in upravitelji ter doma čo delovno silo. V Sloveniji je bila predvsem v primeru teks- tilne industrije situacija dokaj druga čna. V osemdesetih letih so nekatera podjetja v Sloveniji za čela opravljati dodelavne posle, v medijih, med upravitelji in sindika- listi znane tudi v nemški razli čici kot Lohnarbeit, ki so se ohranili še v devetdeseta leta, potem pa je delovna si- la v slovenskem prostoru postala za številna (tudi tuja) podjetja predraga. Nekatera tekstilna podjetja so se zato usmerila v trženje znamke, npr. Mura, Elkroj ali Lisca – zanje šivajo v Romuniji Tur čiji in na Kitajskem, kjer je delovna sila cenejša. Številne tekstilne tovarne pa so propadle, tovarniška poslopja so porušili in na njihovih tleh zgradili stanovanjske ali poslovne zgradbe. Zgodbo o modernizaciji tekstilne industrije v Slo- veniji so kreirale tudi mednarodne povezave in preme- stitve kapitala v mednarodnih institucijah. Slovenija je v mreže delovanja nekaterih mednarodnih organizacij vstopala v devetdesetih letih, kot npr. v Mednarodni de- narni sklad in Svetovno banko leta 1993, ali v Svetovno trgovinsko organizacijo leta 1994, leta 2004 pa je posta- la formalna članica EU in Nata. 22 Pred vstopom v EU je 21 Naomi Klein, Nologo: taking aim at the brand bullies, Toronto, 2000. 22 Leta 1997 je Slovenija podpisala sporazum, s katerim se je zavezala uskladiti svo- jo zakonodajo z zakonodajo EU. Sporazumu so sledile številne reforme. 388 imela tekstilna industrija v Sloveniji 9% nacionalne pro- izvodnje, za primerjavo z EU, kjer je takrat predstavljala 4,2% celotne proizvodnje. 23 V primerjavi z razmerjem v EU je bil torej v Sloveniji delež tekstilne industrije v na- cionalni proizvodnji dokaj visok. Z ukinitvijo kvot na tekstilno blago v Svetovni tr- govinski organizaciji (WTO) 1. januarja leta 2005 so od- padle uvozne kvote na kitajsko blago. Odpiranje trga EU in ZDA Kitajski je mo čno vplivalo predvsem na po- ložaj tekstilnih tovarn, njihovih uslužbencev in družin v državah, ki so najve čje uvoznice kitajskega tekstilne- ga blaga. Vsekakor so takšna povezovanja spreminjala življenja mnogih ljudi na Kitajskem in tudi drugod po svetu (npr. v Bangladešu ali Južni Ameriki). Po oceni kitajskega ministra za trgovino Bo Xilaija naj bi bilo v tekstilni industriji na Kitajskem leta 2005 zaposlenih 19 milijonov ljudi. 24 Spor »nogavic in hla č« (kot ga je poimenoval kitajski minister Bo Xilai ) med Brusljem in Pekingom se nave- zuje na gospodarske konflikte ter krize znotraj EU ter med EU in ZDA, hkrati pa na strah obeh oz. njun odnos do azijskih dogovorov. Ekonomske in politi čne elite ZDA in EU propagirajo idejo o prostem trgu in njegovi libera- lizaciji. Pa vendar ima zgodba o protekcionizmu na po- dro čju trgovine s tekstilom že svojo zgodovino. Sledimo ji v leto 1956, ko so v ZDA zahtevali ukrepe proti uvozu tekstila iz Japonske, takratne ve čje izvoznice tekstila. Mednarodnih sporazumov in pogajanj, v katera so bi- le vklju čene države v vedno ve čjem številu, pa je bilo v naslednjih letih še ve č. Sporazumi, ki so jih sklepali predstavniki t. i. razvitih s t. i. državami v razvoju, če na tem mestu prevzamemo problemati čno terminologijo mednarodnih ekonomskih organizacij, so po eni strani pospeševali združevanje in povezovanje, po drugi strani pa so z omejitvami š čitile industrijo v »razvitih« državah. V okviru Svetovne trgovinske organizacije (usta- novljene leta 1994) 25 je bil sprejet poseben sporazum 23 http://ec.europa.eu/enterprise/textile/enlarg.htm. (9. 7. 2007). 24 Zorana Bakovi ć, Tudi Kitajci bodo razmislili. V: Delo, 1. 6. 2005, str. 4. 25 Leta 1994 ustanovljena Svetovna trgovinska organizacija (World Trade Organiza- tion) je nasledila mednarodno združenje GATT (General Agreement on Tariffs and Trade). 389 PODOBE TRANZICIJE (Agreement on Textiles and Clothing), ki je za čel veljati 1. 1.1995. Namen takšnega dokumenta je bil v posto- pnem desetletnem odpravljanju kvot, ki naj bi š čitile nekatere države in njihovo doma čo industrijo pri pri- lagajanju vedno večji mednarodni konkurenci. Po letu 2005 pa so v ZDA in EU znova za čeli razmišljati o uva- janju kvot. 26 ZDA so jih uvedle. Spor med Brusljem in Pekingom se je junija 2005 zaklju čil z nekakšnim kom- promisom: z zaš čito liberalizacije in z manjšo omejitvijo uvoza na evropske trge do konca leta 2008. 27 V medijih je predvsem veliko govora o »strahu pred Kitajci«, podrobnejši pogled v statistiko pa vendar ka- že kompleksnejšo (mednarodno) organizirano politi- čno realnost. Rast uvoza v EU je bila med leti 2005 in 2007 kljub burnim razpravam in dilemam dokaj zmer- na. Dejansko pa je hitro narasel uvoz iz Kitajske v za- dnjih dveh letih, kar pomeni, da je uvoz iz Kitajske na- raščal na ra čun drugih (azijskih) držav izvoznic (npr. Tajske). 28 Razprave o zapiranju tovarn in širjenju servisnega sektorja v Sloveniji se prepletajo z razmišljanji o globali- zaciji. Globalizacije se pri tem ne obravnava v kontekstu razmerij mo či in interesov, predstavljena je kot dejstvo in samoumevna kategorija, na podoben na čin kot so v javnosti in v vsakdanjem življenju razumljene tržne zakonitosti. Podjetniki in politiki v Sloveniji povezuje- jo postsocialisti čno dobo z globalnimi spremembami. Medtem ko se je v časopisju devetdesetih let predvsem govorilo o tranziciji in socialisti čni dediš čini, je v sodob- nem času v javni areni takšnih razprav manj. V teh ar- gumentacijah je trg na prvem mestu; tržne zakonitosti omogo čajo spontani razvoj, ki si svojo legitimnost za- gotavlja z naravno selekcijo in s padcem komunizma. Ekonomisti in makro sociologi ekonomijo pogosto raz- lagajo v okviru spreminjanja institucionalnih okvirov z 26 Po ocenah Evropske komisije je EU na za četku najbolj prizadel uvoz majic iz Ki- tajske. Proizvodnja majic v Sloveniji je v tem času padla za 8%, najhujše je bilo na Portugalskem, kjer se je znižala za 30–50% (Rakovec Blanka, Zakaj umirajo tekstil- ne tovarne. V: Tekstilec št. 4–6, 2005, str. 149). 27 9. marca 2005 je Eurotex (Evropsko tekstilno združenje) od Evropske komisije zaprosilo, da uveljavi posebno tekstilno zaš čitniško klavzulo. 28 http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2007/july/tradoc_135284.pdf. (19. 7. 2007). 390 osredoto čanjem na makroravni. S poudarkom na posa- mezniku in na ravni vsakdanjega življenja zagovarjam tezo, da institucionalnih sprememb ne obravnavamo popolnoma lo čeno od ljudi. 29 Temeljna ideja je, da so in- stitucije ljudje, lokalni akterji s svojimi vzorci mišljenja in z dejanji, ki so bili tudi v preteklem režimu sestavni del vsakdanje življenjske rutine. Paul Hirst in Grahame Thompson sta dokazovala, da retoriko o globalizaciji uporabljajo vlade in ekonom- ske elite kot opravi čilo za politi čne iniciative in prakse, se pravi, da neoliberalizem služi ekonomskim politikam predvsem pri promociji prilagodljivosti delovnega tr- ga in se neprestano pojavlja ob govoru o mednarodni konkurenci. Analitiki, ki se ukvarjajo s takšnimi razi- skovalnimi vprašanji, odpirajo vpoglede v na čine, kako upravitelji in vodstvo podjetij, vlada in druge institucije izrabljajo diskurze o konkurenci in globalizaciji za le- gitimiranje sprememb na delovnem mestu, kot so na primer prilagodljivost, nestandardno delo, zaposlovanje prek pogodb (za časno), polovi čno delo in podobno. 30 V tem smislu je globalizacija mit, ki pretirano izraža našo nemo č v ekonomskih tokovih, saj gre bolj za sodobni politi čni diskurz kot za dejanski razvoj. 31 Vprašanje torej ni, ali so razlage o koncu delavstva in grožnji globalizacije resni čne ali napa čne. Takšne razlage so delne, enostranske, skonstruirane s perspek- tive zgoraj navzdol, motivirane in podprte z dolo čeni- mi interesi, tudi s strani vlad, tako konservativcev kot liberalcev. Pri preu čevanju modernizacije v kontekstu translokalnih 32 sprememb, premestitev kapitala, spre- minjanju produkcijskih tehnik oz. strategij moramo bi- 29 Martha Lampland, The advantages of being collectivized, Cooperative farm mana- gers in the postsocialist economy. V: Hann Chris (ed.), Postsocialism, Ideals, Ideo- logies and Practices in Eurasia, London 2002, str. 32. 30 Harriet Bradley , Mark Erickson , Stephenson Carol in Wiliams Steve , Myths at Work, Cambridge, 2000. 31 Paul Hirst , Grahame Thompson , Globalization in Question: The International Economy and the Possibilities of Governance, Cambridge, 1996, str. 6. 32 O globalizaciji ne govorim v analiti čnem smislu, temve č termin povzemam, kot ga uporabljajo politiki, mediji, ljudje v vsakdanjem življenju. V analiti čnem smislu se sklicujem na transnacionalne ali translokalne okvire, ki jih razumem kot prepleta- nje lokalnega in globalnega (Aihwa Ong, Flexible Citizenship, The Cultural Logics of Transnationality, Durham 1999), kjer akterji niso narodi (kot npr. pri terminu internacionalno) temve č razli čne interesne skupine (Ulf Hannerz, Transnational Connections: Culture, People, Places, London 1996.). 391 PODOBE TRANZICIJE ti torej previdni in jih obravnavati v kontekstu mo či in specifi čnih interesov konkretnih skupin. *** Ob najinem prvem pogovoru leta 2003 je direktor Predilnice pokazal na tovarniški dimnik in ob tem rekel: »Tole je simbol predilnice.« Dimnik kot simbol tovarne v klasi čni industriji in socialisti čni ideologiji uteleša pro- dukcijsko mo č v materialnem in simbolnem smislu. V imaginariju zaposlenih in upokojenih pripovedovalcev dimnik prinaša niz predstav, med drugim predstavlja »kruh« oz. zaslužek, v industrijski krajini pa pooseblja napredek in uspeh. V diskurzu post socializma in deindustrializacije vendar ni ve č dimnikov: industrijska poslopja so za- menjala servisna podjetja, moderne poslovne stavbe s pisarnami in trgovski centri. S preoblikovanjem soci- alnega prostora so tudi delavke in delavce za čele na- domeš čati nove proletarke in proletarci, to so trgovke in trgovci. Vzdrževalec v proizvodnji Predilnice se mi je pritožil nad spreminjanjem okolja in se pri tem skliceval prav na izganjanje kade čih dimnikov: »Potem imamo še bencinske črpalke, pa trgovine. Industrije pa ni. Da bi se še kaj ven kadil iz raufenka, to se pa samo pri nas. Povsod so same trgovine, pa trgovke. Saj je prav, da so trgovke, ampak če drugih firm ne bo, tudi v trgovine ne boš mogel iti.« V uvodniku tovarniškega časopisa pa se je leta 1992 direktor Predilnice vendar skliceval prav na dimnike: »117 let štejejo. Tovarniški dimnik kot izraz industrijske moči, rasti in tudi kot simbol naše enotne volje.« Takšno razmišljanje izraža poslanstvo sodobnega podjetja, ki ga Predilnica po eni strani utemeljuje s sklicevanjem na moderne strategije poslovanja, po drugi pa na časovno kontinuiteto – na to, kar ljudje v vsakdanjem življenju poimenujejo tradicija. Predilnica Litija je bila zgrajena leta 1886 in deluje še danes. Zaposlovanje v tovarni je potekalo po sorod- stvenih linijah okoliškega prebivalstva. V tovarni so ime- le delavke, delavci, uslužbenci, vzdrževalci ali upravitelji zaposlene že babice, tete, mame, v redkejših primerih 392 tudi o čete, strice in može. Pripovedi razkrivajo, da je vod- stvo tovarne ves čas spodbujalo zaposlovanje prek soro- dnikov in na ta na čin krepilo oz. soustvarjalo predilniško tradicijo. 33 Za ljudi je pomembno, da tovarna deluje že 120 let. Po eni strani predstavlja dolgoletni vir preživetja, na drugi pa je simbolni kapital; za zaposlene je tovarna namre č prostor in vir identifikacije. Tovarna je prostor, ki na prav poseben na čin neprestano povezuje preteklost s sedanjostjo, saj vzpostavlja ob čutke trajanja. S sodobnimi mednarodnimi strategijami upravlja- nja, po katerih se zgledujejo in jih formalno prevzemajo tudi v Predilnici Litija, upravitelji poudarjajo formaliza- cijo delovnih postopkov ter s tem odnosov v podjetju. Vsako delovno mesto je natan čno definirano in zapisa- no, vsak posameznik ima to čno dolo čene pristojnosti in odgovornosti. 34 Z uvajanjem novih strategij dela so tudi odgovornosti v proizvodnji formalno popolnoma hierar- hizirane. Nove vizije in strategije vodstva zajemajo novo pro- storsko razporeditev v tovarni, druga čno organizacijo, predvsem pa socialno delitev dela. Upravitelji tovarne utemeljujejo nove sisteme prostorskih razmerij v ve čjem redu in večji u činkovitosti. Vodja oddelka je takoj na za- četku najinega pogovora pohvalil, kako so modernizirali proizvodnjo: »Kaj vse se je naredilo, mi smo tehnologijo zamenjali. Ko človek vstopi, vidi sistem, red. Tudi mi imamo sistem, re čemo sistem črte. Imamo ozna čeno, tukaj mora biti to, tukaj mora to stati, črte imamo na- risane na tleh.« Prostorska razmerja ne zajamejo le prostorskega discipliniranja teles, temve č tudi prostorsko disciplini- ranje zavesti. 35 Točno je dolo čeno, kje stoji delavec in koliko korakov stran stoji drugi delavec. Sistem linij v predpredilnici, na katerega se sklicuje vodja oddelka, predstavljajo na tleh zarisane črte, ki zaznamujejo de- 33 Na tem mestu ne obravnavam tradicije v analiti čnem smislu, temve č povzemam termin pripovedovalcev. 34 V praksi pa potekajo neprestana pogajanja o tem, kaj je čigavo delo oz. katere so glavne odgovornosti posameznikov. 35 Lisa Rofel , Rethinking Modernity, Space and Factory Discipline in China. V: Gupta Akhil , James Ferguson (ed.), Culture, Power, Place, Explorations in Critical Anthropology, Durham, London, 2001, str. 163. 393 PODOBE TRANZICIJE lovna mesta, pozicijo strojev, loncev, vozi čkov in poti ter to čno dolo čijo pozicijo delavcev, njihove gibe in poteze. Težnja vodstva je, da bi delavka ali delavec obvladala celo linijo, kar pomeni ve č faz in ve č razli čnih strojev. Po eni strani je mesto delavke in delavca to čno določeno. Na oglasni deski je zapisano, katere stroje znata upra- vljati. Po drugih proizvodnih halah se ne smeta spreha- jati. Po drugi strani pa naj bi bilo delo delavke in delav- ca danes bolj prilagodljivo; glede na potrebe dela naj bi delavka oz. delavec sprejela tudi druga delovna mesta. Upravitelji tovarn v Sloveniji poskušajo s prilagaja- njem menedžerskih tehnik, ki jih ve činoma prevzemajo iz nemškega prostora, ZDA ali z Japonske, slediti mo- dernim tendencam pri doseganju višje ravni u činkovi- tosti in produktivnosti. 36 Kot so mi razložili zaposleni v proizvodnji Predilnice, je prav prilagodljivost (in manjše število zaposlenih) v proizvodnji tista, ki naj bi v sodob- nem času legitimirala potrebo po mobilnosti delovnih mest. Ideje in predstave o prilagodljivosti delavcev se na- vezujejo na redefinirane pomene dela v okviru sodobnih ekonomskih politik in pogledov neokonservatizma ter neoliberalizma. Retorika o samoregulativnem prostem trgu narekuje ve čjo mobilnost in prilagodljivost delavca, namesto službe za vse življenje je danes prisotna težnja po parcialni in vedno spreminjajo či se delavski identite- ti. Podjetniki in razli čni analitiki so v času ekonomske recesije tudi v zahodni Evropi in v ZDA pozivali k spre- membam pri organizaciji dela. Ukinjali so fordisti čno delitev dela 37 in opozarjali na potrebo po ve čji prilago- dljivosti podjetij, manjših in bolj inovativnih podjetjih, 36 Ob tem se sklicujem predvsem na strategije 20 klju čev in na standarde ISO, ki naj bi združevali vse zahteve celostnega obvladovanja kakovosti – total quality ma- nagementa in so ena najbolj razširjenih strategij v Sloveniji / Ve č o tem glej v: Zoran Svetec , Izobraževanje za kakovost, V: Organizacija, informatika, kadri pri vodenju in upravljanju družb/ XIII. posvetovanje organizatorjev dela, Portorož, Avditorij, 7. in 8. april 1994, Kranj 1994, str. 220). Nina Vodopivec, Labirinti postsocializma- socialni spomin tekstilnih delavk in delavcev, Ljubljana, 2007. 37 Znanstveni menedžment je po Edwardu Taylorju upraviteljsko centraliziran, proi- zvodnja je razdeljena na manjše enote, gibi človeka so to čno dolo čeni in matemati č- no izra čunani. Njegovo teoreti čno organizacijsko strukturo je v praksi utemeljeval Henry Ford, po katerem je organizacijska struktura pridobila tudi ime. Elizabe- th C. Dunn, Privatizing Poland, Baby food, Big Business, and the Remaking of Labor,London, Ithaca 2004, str. 10–13. 394 ki se lahko naglo odzivajo hitrim tržnim spremembam. Medtem ko je fordisti čna organizacija dela delovne po- stopke razdelila v majhne enote po teko čem traku, so- dobna organizacija postavlja fordizem pod vprašaj. Delo je organizirano v manjših skupinah, kjer lahko vsakdo v skupini opravlja ve č del, postfordizem pa naj bi spodbu- jal iniciative ter komunikacijo med upravitelji in delavci. Organizacija proizvodnje v socialisti čnih tovarnah je bila podobna fordisti čnim. Pri primerjanju obeh or- ganizacij dela pa moramo vseeno biti previdni. V praksi se je organizacija dela v socialisti čni tovarni mo čno raz- likovala od fordisti čnega ideala. Gre za razli čno centra- lizacijo mo či, ki je v socialisti čni ekonomiji z na črtnim gospodarstvom potekala na državni ravni. 38 Politi čne odločitve, kvotni sistemi in pomanjkanje strojne opre- me so upravitelje socialisti čnih podjetij silile h kopi če- nju zalog, k razmišljanju in delovanju, kako si pridobiti nadzor nad temi viri. Pogajanja do katerih je prihajalo med direktorji tovarn in državo kot tudi med delavci in upravitelji — predvsem vodji v proizvodnji — pa so ra- hljala centralizacijo mo či v tovarni. 39 Voditelji podjetij so v socialisti čnem režimu reševali pomanjkljivosti tehno- logije, surovin in probleme zapletenih administracij tudi s pomo čjo številnih proizvodnih delavk in delavcev. Od- nos, ki se je ob tem oblikoval med vodstvom v proizvo- dnji in delavci, 40 je delavcem omogo čal, da so v zameno za nadure in težje delo dobili zagotovljena delovna me- sta, nagrade in podobno. Vodstvo je bilo namre č po eni strani odvisno od delovne sile in je zato pri organizaciji dela nekoliko dopuš čalo avtonomijo in prilagodljivost. Delavci so se morali nau čiti znajti po svoje, ob tem pa so razvijali kreativnost in inovativnost. Na črtno gospodar- stvo, pomanjkanje, inovativnost upraviteljev in zaposle- nih ter posledi čno njihova improvizacija onemogo čajo neposredno primerjanje organizacije in izkušenj dela v socialisti čnih ter kapitalisti čnih podjetjih. 38 Dunn , Privatizing Poland, str. 15. 39 Michael Burawoy, János Lukacs, The Radiant Past, Ideology and Reality in Hungary’s Road to Capitalism. Chicago, 1992, str. 103. Katherine Verdery, What Was Socialism and What Comes Next?, Princeton 1996, str. 63. Dunn , Privatizing Poland, str. 17. 40 Burawoy, Lukacs , The Radiant Past Ideology and Reality. 395 PODOBE TRANZICIJE Strategi sodobnega upravljanja in vodenja podje- tij so oblikovali mednarodne standarde, ki naj bi kup- cem zagotavljali kvaliteto in zanesljivost podjetij. Takšni mednarodni standardi poskušajo avtoritativno poeno- titi notranje organizacije raznolikih podjetij v razli čnih državah. Strategije pa ne preoblikujejo le delovnih mest in organizacije dela, temve č tudi delavk in delavce, 41 z njimi poskušajo menedžerji delavce preoblikovati v pri- lagodljive, samoaktivirane in samonadzorovane subjek- te. 42 Nove tehnike upravljanja, ki jih prevzemajo mene- džerji v sodobnem času, zato dajejo ve čji poudarek od- govornosti posameznika; vsak posameznik odgovarja za kvaliteto svojega produkta. Vodstvo v Predilnici uveljavlja takšne strategije v nasprotju s socialisti čno preteklostjo. Medtem ko je bil poudarek v socializmu na kolektivu in družbeni odgo- vornosti, je v sodobnem času na posamezniku in samo odgovornosti. Upravitelji v Predilnici delavke in delavce neprestano opozarjajo na pretekle samoumevnosti, ki jih v sodobnem času ni ve č. Takšen je lahko tudi primer zaposlitve, pa čeprav sem v proizvodnji le enkrat slišala, kako se je treba danes boriti, da se obdrži služba. Vod- stvo delavke in delavce pou čuje o sodobnem pomenu samoodgovornosti, saj, kot pravijo, se »danes vse gleda skozi denar«. Pri tem pa se ne sklicujejo le na pomene samoodgovornosti pri delu v tovarni temve č v življenju na sploh. Upravitelji pripisujejo Sloveniji v primerjavi s kapitalisti čnim zahodom ve čjo socialno varnost. Takšna varnost pa ni ve č samoumevna. »Sem ravno danes na sestanku razlagal. Mi imamo to socialno zavarovanje, ono in tretje, ampak če ga bomo preveč izkoriš čali, bo- mo morali priti na drug sistem«, mi je v pogovoru re- kel vodja oddelka. Po takšnem mnenju so v sodobnem času posamezniki odgovorni upravi čiti socialno varnost oz. oskrbo administrativnega sistema, kot je npr. zdra- vstveno zavarovanje. Goljufije in izkoriš čanja privilegi- jev lahko po takšni razlagi pripeljejo do njene ukinitve. 41 Emily Martin , Flexible Bodies, Boston, 1994. 42 Chris Shore , Susan Wright , Coercive Accountability, The Rise of Audit Culture in Higher Education. V: Strathern Marilyn, Audit Cultures, London, 2000, str. 57–89. Dunn , Privatizing Poland, str. 20. 396 Vodje v proizvodnji poudarjajo, da se je treba zne- biti socialisti čne tradicije. V primerjavi s sodobnim ra- cionalizmom prostega trga socializem portretirajo kot čustveni sistem. Tovarna je gospodarsko podjetje in ne socialna ustanova, mi je v pogovoru razložila uslužben- ka in ob tem dodala, da je bila najprej huda, ko so drugi tako govorili, zdaj pa razume, da mora biti tako. Takšni pogledi predstavljajo socialisti čno podjetje kot socialni ventil, ki je prepre čeval nemire, ni pa skrbel za dobi ček in zahteve trga. Vodstvo sicer utemeljuje nove strategije v nasprotju s socializmom, vendar jih kljub temu de- lavcem ve čkrat predstavi na takšen na čin, da poudari kontinuiteto s preteklostjo oz. kot mi je rekel vodja ene- ga med oddelki: »Delavcem na dušo popiham, da je spet malo po starem.« Vprašanje torej je, kako vizije o novih oblikah di- scipliniranja zaposlenih ter mednarodne strategije o ra- zvoju podjetja v praksi realizira vodstvo in kako te vizije sprejemajo ter oblikujejo delavci. Nove strategije namre č ne nastajajo v praznem prostoru, temve č tudi v okviru spominov ljudi. 43 V konkretnem primeru Predilnice Litija igra pomembno vlogo tudi dejstvo, da je direktor doma- čin, nekdanji štipendist tovarne, doma iz bližnje okolice kot ve čina drugih zaposlenih na vodstvenih položajih. Predilnice ne vodi tujec, kot mi je rekel vzdrževalec v proizvodnji, ki bi mu bilo vseeno, kaj se dogaja s tovar- no, temve č so to ljudje, ki so v tovarni že dolgo časa. Upravitelji Predilnice niso edini, ki delavce pogosto povezujejo s socialisti čno preteklostjo. Kot lahko zasle- dimo tudi v medijih, podjetniki in ekonomske elite s pri- pisovanjem socialisti čne izkušnje industrijske delavce naturalizirajo v socialisti čne subjekte. V takšnem smi- slu naj bi bili delavci tisti, ki težje sledijo modernizaciji. Sami sebe ob tem portretirajo v razliki, kot tiste racio- nalne subjekte, ki so sprejeli spremembe in so jih tudi usposobljeni podajati naprej. Prilagodljivost, ki jo zahtevajo upravitelji v Predilni- ci, pa je druga čna od prilagodljivosti v razlagah delav- 43 Lisa Rofel, Rethinking Modernity, Space and Factory Discipline in China. V: Cul- ture, Power, Place, Explorations in Critical Anthropology, Durham-London, 2001, str. 155–178. 397 PODOBE TRANZICIJE cev, ko so delavci tisti, ki se znajo prilagoditi in znajo delati vse. Delavci uporabljajo pretekle izkušnje, s kate- rimi zagovarjajo in dokazujejo, da so se znali prilagoditi v času pomanjkanja, ko so delali nadure, ob slabi teh- ni čni opremi ali slabi kvaliteti surovin (ko se je »nepre- stano trgala preja«) in v slabih delovnih razmerah (ko je bil »beton po tleh in ni bilo klimatskih naprav«). De- lavci ne trdijo, da sta bili socialisti čna organizacija dela ali produkcije boljši, temve č da njihove izkušnje iz časa socialisti čnih napetosti legitimirajo njihove sodobne po- zicije dobrih delavcev v kapitalisti čnem podjetju, da so zaradi teh izkušenj boljši delavci. Na podobne na čine preteklost uporabljajo tudi upravitelji, ko pripovedujejo o razli čnih preteklih izkušnjah pomanjkanja in strate- ških na činih preživetja. Te izkušnje naj bi jim pomagale preživeti tudi v sodobnem času. Jugoslovansko gospo- darstvo je tako na primer nekdanji direktor tekstilne tovarne primerjal z Evropsko unijo. Prav spomin na pre- tekle izkušnje v socialisti čni Jugoslaviji, razli čne strate- gije upravljanja in vodenja posameznih podjetij naj bi odigral pomembno vlogo pri prihodnjem gospodarskem položaju podjetij in slovenske države v odnosu do EU. Tudi direktor Predilnice Litija je v intervjuju leta 1994 izrazil prepri čanje, da jim je v vodstvu pretekla izkušnja Jugoslavije prišla prav: »V šoli nekdanjega jugoslovan- skega trga, ki se je zlomil, smo se dobro nau čili, da je treba staviti na ve č konjev.« 44 Vendar pa delavci v Predilnici pogosto ob razmi- šljanju o gospodarskih spremembah povzemajo razla- ge vodstva in upraviteljev: »Zdaj so nastopili standardi evropskega delavca, zato druga čni odnosi, manj svo- bode, pa tudi vodstvu, tovarni si pomemben, dokler si zdrav. Ti, ki gredo na bolniško, imajo kakšne probleme, takrat si pa takoj bolj postranski. Dokler si zdrav, je super, ko pa nisi ve č zdrav, si pa po eni strani za od- pis, nisi ve č tako potreben«. Delavki v citatu se to v so- dobnem času zdi razumljivo. Spremenili naj bi se torej časi. » Če ho čemo iti v Evropo, moramo sprejeti, da se je ta prelom zgodil,« mi je v pogovoru razložil tehni čni delavec. Pri takih razlagah, ki jih podpirajo upravitelji 44 Anica Levin , Medalje ne pripnemo pred ciljem. V: Manager, april, 1994, str. 25. 398 tovarne in ekonomske politike, pa ne gre le za vprašanje politi čnega vstopa Slovenije v EU leta 2004, temve č re- toriko ekonomistov in gospodarstvenikov o konkurenci na evropskem trgu. *** Zgodb o modernizaciji je med ljudmi ve č in ob tem se posamezniki sklicujejo na razli čne časovne prelome. Z ozna čevalcem zdaj ljudje poimenujejo današnji dan, včeraj ali dan pred petimi leti. Dogodek, ki čas deli na včasih in zdaj ni jasno definiran. Ljudje v tekstilni indu- striji povezujejo modernizacijo slovenske družbe z od- povedmi delavcev, ki so se za čele leta 1990, ali z izgubo jugoslovanskega trga oz. z vojno v Sloveniji leta 1991. V nekaterih pripovedih ostaja prelom časovno nedefi- niran; to je lahko prihod mlajše generacije v tovarno, nacionalnih in lokalnih tujcev, prišlekov v sosesko oz. v kraj ali tehnološka modernizacija v vsakdanjem življe- nju. Po mnenju številnih iz starejše generacije se je na- mre č vse za čelo spreminjati takrat, ko so ljudje pri čeli množi čno nabavljati televizijo. Zgodbe o modernizaciji izpostavljajo tehni čno raci- onalnost in napredek. Ideje o tehni čnem razvoju in na- predku pa vendar kažejo na predstave ljudi o družbenih spremembah. Delavci, upravitelji, uslužbenci, brezpo- selni in upokojeni se v razli čnih situacijah sklicujejo na razli čne interpretacije in razumevanja modernizacije; poleg tehnološke tudi na socialno in kulturno moder- nizacijo. V socializmu je bila tovarna pomemben center soci- alne in kulturne modernizacije. Tovarna je bila v takšnih na črtih in idejah modernizacijski motor za osveš čanje okoliškega ponavadi pretežno ruralnega prebivalstva. Čeprav naj bi to pomenilo modernizacijo v socialisti č- nem duhu, to ni zajelo le politi čne propagande. Tovarne so med ljudmi širile ideje o zdravstvenih pregledih in tudi same gradile zdravstvene, ginekološke in zobozdra- vstvene ambulante. 45 Nekdanje delavke in uslužbenke 45 Zdravstvena in socialna oskrba je zajela tudi preventive dejavnosti. Izobraževanje o higieni in preventivni ginekološki pregledi pa so med drugim rušili tabuje na po- 399 PODOBE TRANZICIJE Predilnice se še danes spominjajo, kako je tovarna širi- la prve akcije ginekoloških pregledov med ženskami na podeželju. V šestdesetih leti je uslužbenka v Predilnici opravi- la raziskovalno nalogo, da bi pokazala potrebo po zapo- slitvi socialne delavke v tovarni. Upokojena uslužbenka je v nalogi opozorila na preobremenjenost mater, pro- blem varstva otrok, nerešena stanovanjska vprašanja, telesna obolenja delavk, ipd. V sedemdesetih letih so v Predilnici na podlagi njene raziskovalne naloge zaposlili socialno delavko. 46 Tovarne so imele zelenjavne vrtove, menze, trgo- vine, ponekod tudi vrtec ali celo kino. Menza s toplim obrokom je bila »Amerika«, kot se je izrazila ena od upo- kojenih sogovornic, predvsem za tiste, ki doma niso imele mater, da bi jim kuhale. 47 Zaposleni so pogosto v kanglicah jemali hrano za celo družino. V spominu ljudi socialisti čna tovarna ni bila le de- lovni prostor; bila je prostor, kjer so se delavke in delav- ci tudi zabavali, se med seboj poro čali, si pridobivali iz- kušnje in se seznanjali z druga čnim na činom življenja. 48 K spoznavanju druga čnega življenja so prispevali tudi sindikalni izleti; nekateri so prvi č v življenju odpotovali v tujino, se šolali v Vzhodni Nem čiji, Švici ali na Šved- skem ali pa so prvi č poleteli z letalom v druge republike Jugoslavije. Predilnica je gradila stanovanjske bloke in naselja, s po čitniškimi domovi na morju in v hribih pa je organizirala prosti čas zaposlenih in njihovih družin. Delovno mesto v tovarni je odigralo pomembno vlo- go pri oblikovanju družbenih mrež, družinskih življenj in integraciji v skupnost. Predilnica je zgradila sindikal- deželju. Starejša upokojena uslužbenka je pripovedovala, kako težko je bilo ženske prepri čati, da so odšle na ginekološke preglede. Pa vendar je bilo lažje, če so se takšne dejavnosti širile iz že znanih tovarniških prostorov in od že poznanih ljudi. 46 V devetdesetih letih se je njeno delovno mesto preoblikovalo. Socialna delavka je postala kadrovska uslužbenka, kar pomeni, da socialne delavke danes v tovarni ni ve č. 47 Topla malica je bila zastonj, kosilo pa je bilo treba pla čati, vendar cena po pri- povedovanju ljudi ni bila visoka. France Kresa l, Zgodovina Predilnice Litija, 1886– 1986, Litija, 1986, str. 146. 48 Laszlo Kürti, Fieldwork Experiences in Socialist and Post-socialist Hungarian Communities. V: Zmago Šmitek, Rajko Murš i č (ed.), MESS- Mediterranean Ethno- logical Summer School Piran, Pirano, Slovenia 1997 and 1998, Vol. 3, Ljubljana, 1996, str. 185–208. 400 no dvorano, ki je bila še v osemdesetih letih pomemben prostor, kjer so potekale tudi lokalne proslave. Tovarna je imela svojo igralno in pevsko godbo, ki je skrbela za družabno življenje v kraju in je podpirala športno nogo- metno društvo. Upokojene uslužbenke so ve čkrat portretirale pre- tekli pomen tekstilne tovarne tudi v vzgojni vlogi; pred- vsem delavke naj bi tovarna vzgajala za boljše življenje in jih po eni strani osamosvojila od patriarhalnih o četov na podeželju ali patriarhalnih mož nekdanjih južnih re- publik Jugoslavije. Niso zgolj mediji direktorja portre- tirali kot o četa, ki je poskrbel tudi za blagostanje otrok zaposlenih, temve č tudi starejše upokojene delavke in uslužbenke. Upokojena uslužbenka je pripovedovala: »Jaz kot otrok samohranilke sem videla, da je bila to- varna tista, ki je otroke pomagala gor spraviti. Še potem ko sem bila v sindikatu v osemdesetih, sem videla, kako je bila za te Bosanke fabrika tista, ki jim je dajala samo- zavest in je pomagala otrokom, jih štipendirala. Fabrika je dala zato čiš če otrokom fabri čanov, ko otroci niso de- lali šole, so mame prišle k direktorju, nesre čne in jih je direktor vzel na delo. Koliko je fabrika takih izgubljenih otrok vzela pod okrilje in jih tako rešila. Kasneje jih je štipendirala, veliko so jih na prakso vzeli ali pa med po- čitnicami, teh otrok je bilo med po čitnicami kot mravelj. Otroci so imeli interes, da bi nekaj zaslužili in so bili zelo pridni.« 49 Nekdanji direktorji, s katerimi sem se pogovarjala, so ve čkrat poudarili svojo odgovornost in skrb do delav- cev, zlasti do žensk. Eden med njimi je zatrdil: »Sem se veliko pogovarjal z delavkami o problemih, tudi o dru- žinskih, saj če to ni v redu, tudi delo ni kaj prida. Sem bil neprestano v tovarni, tudi pono či. In mi je žena to rekla. Pa sem ji rekel, ti si ena, jaz jih imam pa petsto.« V opisovanju svojega odnosa do zaposlenih je citirani nekdanji direktor uporabljal družinske metafore: »Mi je bila tovarna moj prvi dom, žena in otroci pa drugi.« Zgodba o modernizaciji tekstilne industrije ni spol- 49 Taka pri čakovanja do neke mere prikrito ostajajo tudi v sodobnem času. Delavke v Predilnici bolj odkrito kot delavci pri čakujejo, da bo direktor honorarno zaposlil njihove otroke vsaj med poletnimi po čitnicami. 401 PODOBE TRANZICIJE no nevtralna. Reprezentacije tekstilne industrije so na- mre č vklju čene v govorico o lahki oz. ženski industriji v nasprotju z moško oz. težko industrijo in se prepletajo s predstavami ljudi o tekstilni delavki. Retorika o tekstilni oz. ženski industriji se povezuje s konstrukcijo spolnih razmerij in ideologij. V primeru tekstilne industrije gre torej za specifi čno zgodbo o modernizaciji, ki je vezana na predstave oz. ideje o ženski. Vloga direktorjev, nji- hove izkušnje in spomini v odnosu do delavk so v tem primeru druga čni kot bi bili v železarstvu ali rudarstvu. Z organizacijo prostega časa zaposlenih so sociali- sti čne tovarne tudi časovno strukturirale življenja ljudi. V spominu pripovedovalcev pomeni delovni prostor v socializmu stabilnost; vseživljenjska zaposlitev je v pre- teklosti namre č dolo čala življenje v enem družbenem in kulturnem prostoru. Pri tem je treba upoštevati pomene takšnih razlag v sodobnem času; ko tega ni ve č, temu dejstvu zato ljudje pripisujejo še ve čji pomen. V uradnem diskurzu in med ljudmi je socialisti čna modernizacija predstavljala predvsem zaposlitev v me- hanizirani proizvodnji. Ne glede na to, da so se ljudem socialisti čne ideje s specifi čno terminologijo in slogani zdeli marsikdaj nesmiselni, smešni ali so jim celo na- sprotovali, so nekatere kljub kritiki ponotranjili: postale so del vsakdanjika ljudi. V tem kontekstu je bila ze- lo pomembna izkušnja in pravica do polne zaposlitve s plačanim dohodkom (kot tudi pokojnine, zavarovanja z razli čnimi dodatki in zaš čita delavcev v primeru nesre č ali bolezni). Socialisti čna tovarna je imela v življenju ljudi pomembno vlogo. 50 Po drugi strani pa so se vsak- danje delovne prakse povezovale z lokalnimi socialni- mi konteksti in proizvajale lastne norme in hierarhije, osvobojene ideološke retorike države. 51 50 Frances Pine , Dangerous Modernities?, Innovative Technologies and the Unset- tling of Agriculture in Rural Poland. V: Critique of Anthropology, 2007, 27/2, str. 186. 51 Sarah Ashwin, Redefining the Collective, Russian Mineworkers in Transition. V: Michael Burawoy , Katherine Verdery (ed.),Uncertain Transition: Ethnographies of Change in the Postsocialist World, Lanham, 1999, str. 245–272. Peter Niedermüller , Arbeit, Identität, Klasse, Der Sozialismus als Lebensentwurf. V: Klaus Roth (ed.), Arbeit im Sozializmus, Arbeit im Postsozializmus, Erkundungen zum Arbeitsleben im östlichen Europa, Münster, 2004, str. 23–37. Berdahl Daphne , Matti Bunzl in Martha Lampland (ed.) Altering States: Ethnographies of transition in Eastern Eu- rope and the former Soviet Union, Michigan 2000. Uncertain Transition, str. 1–18. 402 Življenje industrijskih delavcev se je v devetdesetih letih spremenilo tako na formalni ravni kot tudi na rav- ni vsakdanjega življenja. V sodobnem času so se obli- kovale nove tehnokratske elite, ki so razvile svoj jezik in na novo definirale razumevanje »zaostalega« in »raz- vitega« oz. »naprednega«. Industrijski delavci, ki so bili v preteklem sistemu portretirani kot nosilci revolucije in revolucionarne zavesti, v javnem sodobnem diskurzu kot relikti socialisti čnega ekspanzivnega zaposlovanja v industriji odpla čujejo napake socialisti čnega režima. V takem diskurzu sta industrijska delavka in delavec to- rej vpisana v druga čno mrežo politike in mo či, kot sta bila v socialisti čni preteklosti. Delavci krivijo sodobni čas za družbene spremem- be, imajo ob čutek, da jih je »država« pustila na cedilu. Po drugi strani pa vendar potrebo po spremembah in same spremembe razlagajo tudi v okviru novih idej o modernizaciji – tokrat postsocialisti čne tranzicije. Zgodba modernizacije v okviru tranzicije se sklicuje na zmago kapitalizma nad socializmom in pristaja na premo črtni razvoj od socializma k tržnim ekonomijam. Ljudje pa vendar prav z oblikovanjem spomina na vsak- danje preteklo življenje: s spominom na vsakodnevna pogajanja in strategije preživetja dokazujejo, da življenje ne poteka po linearnem načrtu ideologov modernizacije. Razdelitev sveta v razvite in v nerazvite, na moder- ne in tradicionalne se odvija v specifi čnih družbeno po- liti čnih okvirih in v tem smislu tudi modernizacije ne moremo obravnavati per se. Kritiki enozna čnih line- arnih teorij modernizacije in tranzicije z analiziranjem vsakodnevnega življenja posameznikov na mikro ravni ugotavljajo, da »moderno« in »tradicionalno« soobstaja ter se prepleta tako v antagonisti čnem kot tudi v har- moničnem razmerju. 52 V takšnih pogledih ne gre za ide- jo, da družbe prevzemajo konkretne oblike moderniza- cije, temve č jih ponovno izumljajo, jim nasprotujejo, jih prilagajajo in neprestano tudi re-interpretirajo v speci- fi čnih prostorsko zgodovinskih okvirih. 52 Frances Pin e, Dangerous Modernities?, Innovative Technologies and the Unset- tling of Agriculture in Rural Poland. V: Critique of Anthropology, 2007, 27/2, str. 183–201.