ddr. Igor Grdina
Klemen Jelinčič Boeta: Kratka zgodovina Judov.
Celovec: Mohorjeva družba, 2009.
Zgodovina je veda o dogajanju, katerega razdaljo od nas oziroma sebe opisujemo s pojmom preteklost. Kot raziskovanje in razumevanje pa obstaja samo sredi tukaj{njosti; pri tem se distan~nost ne ukine, temve~ se iz komaj zaznavne daljave ob pomo~i znanstvene kritike spremeni v bližino, ki jo je mogo~e kolikor toliko jasno in natan~no tematizirati. Dokler živimo v razsežnostih, ki nam omogo~ajo vzpostavitev predstav(e) o ~asu - ki je pravzaprav pojem tak{ne vrste, kot je bil eter -, ima zagotovljen ne le obstoj, ampak tudi perspektivo.
Potemtakem ni ~udno, da se zgodovina vedno pi{e (in seveda tudi bere) na novo. Njeno neukinljivo odprtost in nezaklju~enost pri nas mnogi ljudje doživljajo kot grožnjo. Svojevrsten paradoks je, da so med njimi naj{tevilnej{i tisti, ki so "pod socializmom", tj. v dobi a priori omejenega ekonomskodeterministi~nega interpretativnega modela stvarnosti, govorili o zgodovini kot o nezaustavljivo in neizprosno vrte~em se kolesu. Ker je od tega, zelo verjetno najve~jega, izuma ~love{tva medtem odpadel s srpom in kladivom dekorirani okrasni pokrov - se pravi radkapa -, se nova razumevanja preteklosti nenehno razgla{ajo za ponaredke in zlorabe. V planetarnem obsegu obi~ajni trud za ve~je, globlje in {ir{e vedenje o vsem, kar se je zgodilo pri nas, naglo postaja skrajno sumljivo opravilo. Množici lokalnih kuriozitet se tako pridružuje {e eno ~uda{tvo, ki pa je podkleteno z orwellovsko idejo, da obvladovanje že preteklih dni prina{a vladavino nad tistimi, ki {ele bodo. Prav zato se ne gre ~uditi, da v slovenski javnosti ni naletela na ve~jo pozornost Kratka zgodovina Judov, ki jo je napisal Klemen Jelin~i~ Boeta. Delo, ki med (samo)zadovoljne Kranjce prina{a prepotrebno vednost o nespregledljivo pomembnih graditeljih civilizacije in kulture, bi jo vsekakor zaslužilo - prvi~ zaradi svoje tematike, drugi~ zaradi resnosti obravnave in tretji~ zato, ker se na{i avtorji le redko lotevajo ve~jih sintez. Njihov metier so drobnarije: ve~je celote naj bi nastale kot otro{ke sestavljanke . ^
Judovska zgodovina se izmika vsakršnemu vnaprejšnjemu omejevanju: je hkrati nacionalna in svetovna, v marsičem pa celo obča. Razteza se od dob, ki jih je mogoče preučevati samo na podlagi arheoloških najdb in sporočilno izjemno pomenljivih, vendar podatkovno problematičnih mitov in legend, do sedanjosti. V njej srečujemo podobno mogočne in globoke cezure kot v grški zgodovini, ki je vsaj po obsegu - ne pa tudi po prostorski razširjenosti - primerljiva z judovsko. Ni naključje, da sta obe bistveni vertikalni osi vsega, kar zajema pojem Zahod.
Kratke zgodovine na splošno niso cenjene, saj se le redko dvigajo nad raven vzgojno-podatkovnega vademecuma. Na posebno slab glas so prišle sredi 20. stoletja. Tedaj je recepcijsko nadvse odmevni kratki kurz o triumfalnem pohodu Vsezvezne komunistične partije (boljševikov) na oblast, za katerega jedro je poskrbel četrti - politično najmanj utopistični in zato v življenjski stvarnosti daleč najuspešnejši - klasik marksizma J. V. Stalin, zaradi potreb politične linije N. S. Hruščova obveljal za ideološki kontrabant. Splošna sodba je bila, da tudi druga tovrstna dela ne morejo biti bistveno boljša.
Obsežnejše zgodovine se soočajo z drugačnim problemom: na splošno niso brane. Še posebno dandanes, ko bolj kot kdaj prej prisegamo na Kalimahovo misel o veliki knjigi kot velikem zlu. Zato pisci zgodovin čedalje pogosteje ubirajo srednjo pot. Tisti, ki svoje delo naravnost označujejo za kratko, praviloma izražajo le zavedanje o neizčrpnosti oziroma neomejljivosti tematizirane stvarnosti. Vedo, da ustvarjajo le nekakšno preliminarno poročilo o svojem raziskovanju.
Tudi prva v slovenščini napisana zgodovina Judov sodi med monografske študije, ki že s svojim naslovom opozarjajo, da bodo lahko najradovednejše in najintenzivnejše bralce zadovoljile samo deloma oziroma začasno. To je tako ali tako usoda vsake knjige, vendar si jo le redke drznejo izpovedati brez slepomišenja. V resnici pa je prav takšno - s primerno skromnostjo, a tudi trdno samozavestjo ustvarjeno - delo najuporabnejše.
Kratka zgodovina Judov Klemena Jelinčiča Boete ponuja dovolj podroben in tudi zanesljiv pregled preteklosti naroda, katerega kultura je rodila nekaj najusodnejših knjig in krmarjev sveta. Periodizacija je zaradi pregledne narave knjige tradicionalna; s stališča narativne celote je smiselna in po obsegu uravnotežena. Na eni strani je utemeljena na notranji dinamiki judovskega duhovnega življenja, na drugi pa na valovanjih širše, predvsem evropske zgodovine.
Posamezne pomote, ki so pri tematsko obsežnih delih tako rekoč neizogibne (npr. položaj pripadnikov izraelitske vere v Srbiji je izboljšala že ustava iz leta 1888 in ne šele menjava dinastije 1903; nekronani "dunajski
kralj" Lueger - ki je bil sodobnikom splošno znan z vzdevkom Lepi Karl -ni bil krs~anski socialist, ampak krs~anski socialec; Anton Korošec leta 1940, ko je sprožil antisemitske ukrepe v kraljevski Jugoslaviji, ni vodil notranjega ministrstva, ampak prosvetni resor), nikakor ne morejo skaziti zelo pozitivnega vtisa o celoti. Tu in tam se avtor zadovolji z lakoni~no informacijo ali celo le s trditvijo, ki utegne vzbuditi dvom. Veliko vprašanje je, recimo, ali je dandanes v Sloveniji res "cel kup" družin, "ki so bile pred tremi ali štirimi generacijami judovske" - glede na to, da so se pripadniki Abrahamovega rodu v osrednjih predelih našega ozemlja po izgonu v dobi cesarja Maksimilijana I. pojavili šele pod kratkotrajno francosko (ilirsko) vlado. (Posebno številna ni bila niti relativno bližnja izraelitska skupnost v Bratislavi z znamenitim rabinom Mošejem (Hatamom) Šoferjem na ~elu; ob koncu 18. stoletja se je lahko pohvalila le s približno 2000 ~lani.) Vsekakor je tematizacija srednjega veka v Jelin~i~evi knjigi - kar zadeva alpsko-jadranski prostor - opazno mo~nejša kot obravnava porazsvetljen-ske dobe. To zlasti velja za opis delovanja mariborske judovske skupnosti, ki je bila ugledna in pomembna v širšem (srednje)evropskem prostoru. Žal ni podrobneje predstavljena specifika Trsta tik pred prvo svetovno vojno. Najve~je avstro-ogrsko pristaniš~e je imelo judovsko skupnost, ki v nasprotju z veliko ve~ino drugih aktualne oblasti oziroma države ni podpirala. Italijanski iredentizem se je med njo širil enako hitro kot med tamkajšnjim romanskim prebivalstvom.
Zahtevnejši bralec bi si seveda želel podrobnejše obravnave tega ali onega vprašanja. Zanimivo bi bilo npr. izvedeti, kako Klemen Jelin~i~ Boeta gleda na problem razmerja med vzhodnoevropskimi Judi in Hazari, ki ga je v 19. stoletju po vsej širini odprl Maximilian Ernst Gumplowicz (gimnazijo je obiskoval v Celju), pozneje pa ga je mo~no aktualiziral zadnji polihistor Zahoda Arthur Koestler. Prav tako bi bila vznemirljiva ali celo potrebna vsaj enciklopedi~no strnjena obravnava nekaterih osebnosti - na primer že omenjenega Mošeja Šoferja ali Maxa Nordaua (rojen je bil kot Südfeld - torej glede na priimek kot svoje popolno nasprotje!), ki je imel nezanemarljivo vlogo pri oblikovanju in širjenju politi~ne doktrine sionizma (njegovo neko~ zelo brano knjigo Entartung, ki je velika kritika literarne, glasbene in likovne ustvarjalnosti 19. stoletja, so s koncepcijo "izrojene umetnosti" na skrajno sprevržen na~in zlorabili nemški nacio-nalsocialisti).
Nobena celovita zgodovina Judov se ne more izogniti obravnavi enega najbridkejših poglavij v ~loveški zgodovini - antisemitizma. Tudi Klemen Jelin~i~ Boeta tematizira ta pojav tako v srednjem veku, ko je imel predvsem verske korenine, kot v porazsvetljenski dobi, ko je postal
izrazito zapleten in večplasten. Iz Kratke zgodovine Judov je mogoče dobiti faktično popolnoma točen vtis, da je bil iztrebljevalni antisemitizem domač tako desničarskim kot levičarskim radikalcem ("črne stotnije" v Rusiji, nacionalsocialisti, komunisti v ZSSR). Pri zadnjih je slo tudi za "nadgradnjo" misli iz spisov Karla Marxa in ne samo za politični antisionizem, kakor se je že velikokrat zapisalo privržencem njegovih idej. V Jelinčičevi knjigi žal ni temeljiteje obravnavan problem mnenj-skega antisemitizma med samimi Judi, ki je bil posledica velike vpetosti posameznikov v druge kulture - zlasti v nemsko-avstrijsko (npr. Otto Weininger). V nekaterih ožjih okoljih je bilo ozračje v drugi polovici 19. stoletja očitno že tako prepojeno s sovraštvom do Abrahamovega rodu, da je pomenilo kar nekakšen mišljenjski standard (na to je opozoril D. J. Goldhagen in s tem sprožil burno polemiko). Vse kaže, da marsikje še danes ni bistveno drugače. Samo tako je pač mogoče razumeti nenehno primitivno smešenje Biblije v velikem delu naših medijev in skrbno načrtovane demonstracije ljubljanskih sindikalističnih vodij letošnjega januarja; ti so protestirali - simptomatično: prepozno - samo proti "gospodom", ki sejejo smrt po Gazi, izraelski civilisti, ki so bili še pred Palestinci žrtve terorističnih napadov, pa jih niti slučajno niso spravili na cesto ^ Recidivi preteklosti očitno ne morejo umreti čez noč (v komunistični Jugoslaviji so bili ljudje leta 1982 zbobnani na ulice, da bi zahtevali odvzem Nobelove nagrade za mir izraelskemu prejemniku; kdo ve, ali pri nekaterih ljubljanskih sindikalističnih avantgardistih ne gre celo za svojevrstno preobrazbo starejšega, iz nemškoavstrijskega prostora uvoženega antisemitizma). Da se v takem okolju pojavljajo najrazličnejše skrunitve spomenikov judovske navzočnosti, mislečega človeka ne more presenečati. Če bo kdo pisal nadaljevanje Zgodovine antisemitizma Leona Poliakova, ki bi jo bilo dobro imeti v slovenskem prevodu, se bo moral ustaviti tudi ob nevarnih pojavih sredi našega sveta (iz sindikalističnih vrst so namreč po Mussolinijevem pričevanju izšli prvi fašisti). Pregledna študija Klemena Jelinčiča Boete, katere zadnja poglavja je mogoče brati kot razsoden poskus premagovanja v komunizmu sistematično gojenih predsodkov proti judovski državi (pri nas le malo ljudi ve, da je januarja 2007 član vlade v Jeruzalemu prvič postal muslimanski Arabec - Raleb Majadele), zelo verjetno ne bo zadostovala za zajezitev tega intelektualnega in siceršnjega zla.