Štela_ Lazar: TITANA. Roman. Iz madžarščine prevedel Fr. Kolenc. (Dalje.) Iz doline je donelo mogocno udarjanje. Buuum! Globok glas zvona. Buuum! Velikanski zvon Nipon-Kaneja, enega bonskega reda. Njegov glas pretresa ves Nagasaki, donijo tudi gozdovi in dozdeva se, da brezkoncni glasovni valovi rušijo naokrog hribe . . . — »Japonski brooi« — je zrl Mutsuhito Dsain v predmestje, ipotem pa se je utrujeno vsedel na snežnobelo preprogo. Zadnje udarjanje »japonskega brona« se je v delcih lomilo na skalah, za njim je nastopila neka moreča tišina. Sedaj so stene zaškripale. Zvonček je v ozadju odrinila zaveso iz finega bombaža in je žalostno pogledala noter. — Gospod, ali smem vstopiti? Mutsuhito Dsain je prikimal in malo dekletce je pristopicalo noter, nato se je naglo vrglo na roke m noge in se }e z nosekom dotaknila preproge. — Malo dekle, povedal sem ti že, da se ne priklanjaj pred menoj. Na zapadu sem se odvadil tega . . . Zvonček se je dvignila in se je bojazljivo smejala na znanstvenika, potem pa je z otroškim začudenjem začela preglejevati na pol sestavljene strojne delce. — Kaj je to? — je radovedno vprašala. — Zrakoplov. Dekle je od vseh strani pregledalo strojni model. — Jaz sem že videla zrakoplov, toda tisti ni bil tak. Amel je mogočne bele peruti in pod seboj kolesa ... — To je novovrsten zrakoplov — je kimal Mutsuhito. — Tega sem jaz iznaš&l . . . — Anata ISban, prvi člov«k si? — se je spoštljivo priMomilo dekle. — Kaj ne, ti si najmodrejši človek na »ret»? Mutsuhito Dsain se je nasmehnil: — So fudi bolj modri! Profesor Brinkley je še modrejši in en tovariš, Overton, je tudi tako moder, kot jaz . . . — Kdo ve? — je opazovalo dekle stroj. — Zakaj nisi dal narediti stroju tudi ikoles? — Ker jih ne potrebujem. Ta stroj se ne zaleti, predno toi se dvignil, marveč se z mesta dvigna. — Ta tudi tako ropoce? — Ne. Ta ima drugačen motor. Tudi propeler je drugačen. Tega ne žene bencin . . . — Nego kaj? — Električinost. — Ki se na nebu bliska? — Tista. Elektriciteta. Sicer pa se ta nahaja na nebu, na zemlji, povsod, celo v tebi . . . Dekle se je cudilo. — Kako boš nesel s seboj tisto moc, ki bo gnala stroj? — je dvignila na znanstvenika velike, globoke oci. — Iz zraka jo bom črpal med gibanjem. Stroj sam jo bo razvijal. Strašno hitro bo letel na perutih električnosti. — Jaz bi se bala ... — je šepetalo dekletce. — Med tem, da ladja dospe do Tukajskega otočja, jaz s stroja zagledam že ameriške obali . . . — Ali zopet odideš? — ga je gledala s temnim obrazom. — Ne grem — je mrmral Mutsuhito mrko. — Nimam kaj iskati tam . . . — Zakaj potem delaš stroj? — Za človeštvo, predvsem za Japonsko. Jaz služim človeški kulturi . . . Dekle je vzdibnilo. — Ti vedno misliš na človeštvo, — se je potem žalostno oglasila. — Le na človeštvo . . . — Na koga drugega pa naj mislim? — je gledal dekle nekako pomilovalno. — Na samega sebe . . . Komaj ješ, piješ, ne ljubiš kitarjenja, ne hodiš v čajarno, nicesar ne potrebuješ. Gospod kaj ti je? — Delam, — ije vzdihnil Mutsuhito Dsain. — Delati rnoram . . . — A kako veselje imaš potem v življenju? — so se v solzah zablišcale dekletove oci. — Saj tudi mene na ma- raš, — mu je padla k nogam, — dasi noč in dan hrepenira po tebi . . . Solnčni žarek se je tresoč svetlikal in pozlatil sivi plašč, na katerem so srebrni zmaji odpirali žrelo. Mutsuhito Dsain je nežno dvignil svoje malo deikletce. — Truden sem, — jo je božal po bledorumenem, finem obrazu. — Bolijo me živci, boli srce . . . — Srce? — ga je ljubeznivo objela z odmi. — Mnogo sem delal. Mnogo poizkušal . . . — Zakaj ne spiš ponoci? — ga je gledala z nežnim očitanjem. —Ko se noč spusti na zemljo, prižgem lučko, ki visi pred oltarjem, pred Budovim kipom in do solnčnega vzhoda zrem v skrivnostno svetlobo. Na strehi cvrči tisoč cvrčkov in miši tekajo, potem pa zavlada okoli hiše črna tihota . . . in jaz se <tako bojim . . . in jaz tako plakam v sobi, da ne prideš k meni . . . — Delati moram, — se je izgovarjai Muisuhito Dsain in je vstran obrnil glavo, da bi mu ne bilo treba gledati v dekletove oči. — Glej tudi ta stroj sem ustvaril . . . — Kaj pomaga sfroj? — je tožila deklica. — Jaz močem leteti, Ijubiti bi hotela . . . Jaz ne želim nebeskih višin, raarveč ljubezni, saj je ona nebo ... — ji je padala po obrazu svetla tresoča se in žgoča solza. Mutsuhito Dsain je molčal. — Glej, jaz sem te zvesto počakala . . . Priplula je iadja in prišel je lep mornarski častnik, ki me je zagledal. — Kje? — je vprašal malomarno. — Pred svetiščem »Skakajoče želve«, ko smo imeli velike praznike. In dopadla sem se mu . . . — Odkod veš to? — Sporočil mi je, da me vzame za ženo na dva mesca, dolder bo ladja tu . . . — Kako je doznal, da tu stanuješ? — jo je gledal nepremično. — Za menoj je prišel, sem do hiše mi je sledil in je po materi Breskvi sporočil, toda zastonj . . . — Lepo, — je dejal Mutsohito Dsain mrko. — V svoji hiši sem vama dal stan, sikrbim za vaju in ti v moji odsotnosti gledaš za tujlra moškim . . . Deklo ]v tiho slresalo z glavo. u — Gospod, nisem gledala za njim, — je rekla žalostno. — Materi je dal zlai in je sporocil, da m<2 osreči, jaz pa oem mislila na tebe in sern zaprla oci pred skušnjavo... — Tako torej čuva nad teboj Breskev? Dekle je mirno vzdržalo njegov strogi pogled. — Mati je stara, revna An ljubi denar, — jo je branila « iprosečim smehom. — Takrat sem te mnogo objokavala, in ona si je le prizadevala, da bi tolažila hčerko. Gospod, ne stori ji nič žalega, ona ni hudobna žensika in te ljubi. Mutsuhito Dsain je videl dekletu v dušo in se je pomiril. — No, dobro, Zvonoek — jo je pobožal po obupanem obrazu. — Nisem jezen . . . Kaj pa se je zgodilo z mornarekim oastnikom? — Izostal je. In kakor sem slišala, je za mesečnih šest »to jenov vzel za ženo Tuki-Sano, hoer spoštovanega lastmika cvirnsike tovarne ... Skljucila se mu je k nogam. — Gospod, Mutsuhito Dsain, ti si anata ičiban, prvi olovek- veliko je tvoje znamje, a dušo mi vseeno ne vidiš. Ne, ker sem jaz le majhno, neznatno dekle. Ne vidiš me, ker me ne ljubiš. Ne vidiš me, ker me več ne ljubiš. Gospod, jaz te le slavim za to d_ te le zagotavljana: Ijubim te, Ijubim te, ljubkn te . . . Zbala se je. — Sedaj me mrzlo in neverno gledaš, gospod, Mutsuhito Dsain, tuje se mi smeješ, ubogemu malemu dekletu, a čutim, da nekega dne dam veliko in sveto izprlčevalo svoje tljubezni . . . Slabotni, zveneoi glas je zadušila bol, malo ročico je pritisnila na sroe in je v nemi tugi izginila za bombaževimi ¦avesami z rdeoimi čopi . . . VIII. Overtooi se je nevoljno inučil za mizo. V sreoo je pomešala grenkobo zavest, da svojega dela, ki bi tvorilo nov rek, ne inore uresničiti. Na mizi laboratorija je ležal cel kup zapiskov, komplicirane kemicne doze, čudni stroji so ležali vsenaokoli, zavrženo orodje težlrih in brezuspešnih poizkusov in izjalovljeni trudi. —Overton, kaj razmišljate? — se je dvignil od druge >_tee Brinikley. — Kako daleo ste prisli? — Računi so točni, teoreticno je gotova ona važna iznajdba, praktiona izpelijava pa stoji pred nepremagljivimi ovirami ... — Le pogum! — se je smejal stari znanstvenik. — Plin! Kdo bi verjel, da se ta plinasti nič izpremeni v tako nepremagljivo moc, ravno vsled svojega ničnostnega bistval — Kako ničnosten! V neskončnost prodirajoče molekule frvorijo izpremenljivo zakonitost — se je zamislil iprofesor Brinkley. — Ko da živi v njih ona eksplozivna sila, ona gigantska ©ksplozivna moč, ki je v nedoumni napetosti v zračnih daljavah razgnala star kaos . . . Overton se je zagledal pred se. — Lažje je od zraka in težje od vsega! Ne more ga premagati človeška misel, ki je obsegla zvezdnato vesoljstvo Mlečnih poti ... — . . . in nova čuda mikroskopa: orjaško povečani svet nevidnih malokov — je nadaljeval Brinkley. — Prijatelj Overton, misel freba povečaiti! Ker tu je malo mnogo večje, ko veliko . . . Sklonil je sivo glavo in se z&mislil. V sanjavih žarkih zahajajočega solnca je bil ko kak star svetnik . . . — Kdo bi mislil — ije tožil Overton dalje — da je ta rnali iiič tako mogočen, tako žilav in neubogljiv, tako neukrotljiv! Malo je v resnici mnogo večje, ko veliko. G. profesor, kaj mislite, ali se mi posreči ukrotiti revolucionarno plinsko molekulo? Brinkley ga je bodrilno gledal. — Vkujte jo v verige, ujamite jo, zaprite jo v ječo, naa-avnajte jo in jo prisilite, da izstopi iz stare zakonitosti in da živi po vaši volji. Ker plinske mlekule živijo! Imajo preteklost, sedanjost, bodočnost. Pretefklost sega do zibeli ustvarjenja, sedanjost meji v življenje vesoljstva, bodočnost pa se skriva v nepoznanih formulah nevidnih izpretnemb. Ali vemjete to? — Verujem . . . In tudi verujem, da ima molekula zavest, veliko in strahotno zavest. Kak umetnik je bil, ki jo je iz diha in kovine: iz vibracij tresljajev usKaril vesoljno življenjel — In vi sedaj hočete prekrižati račune tega vellkega Umetnika! — se je amejal Brinkley. — Glej, glej . . . Overton se je za trenutek zanedel. —^Kako bi prekrižal? — je odvrnil zmagoslavno. — Saj molekula ostane, samo moji volji se ukloni. To ne bi prevrnilo svetovnega reda, le reguliralo bi ga, ne bi ga skvarilo, temveč spopolinilo . . . — Dragi sinko, — je kimal starec, — misel, kI ivrta v vaši glavi, ni vaša ... — Marveč digava? — Misel onega velikega Umetnika . . . — Naj bo — se je vmešal v borbo Overton. — Toda ta veliki Umetnik hoče morda ravno potom mene sboljšati svoje remekdelo. Naj bo! Misel, da bi uklonil razteznost, naj bo misel Stvaritelja sveta. A veste, kaj povera, gospod profesor? Telo stvarnika narave je neskončna materija in duša je titranje, žarek, misel, ki nese v mrtvo materijo življenje. To je Bog! In jaz sem morda misleč in plameneč odlomek božjega razuma . . . Brinkley je osupnil nad njegovo besedo. — Trd govor, — je rekel mirno. — Reciino, da je resničen. Toda povejte, kdo je ustvaril materijo? — Sama od sebe je . . . — Omne vivum e vivo = vse živo je iz živega. Omnis celulosa e celulosa = vsaka stanica je iz stanice. Kdo je ustvaril prvo štanico? — Nasitala je potom medsebojnega vpliva anorganskik snovi . . . — In ikdo je ustvaril neorganske snovi? — se je smejal prizanesljivo profesor. — Vidite, mladi prijatelj, jai sem bil svojčas ravnotak, potem pa sem polagoma prišel na to, da sto obrazcev sem, sto obrazcev tje, Boga _e bom iskal, ker ga itak vidiin . . . Overton se ni hotel prepirati. — Tudi jaz ga vidirn ... — V čem ga vidite? — je zapicil v njega stroge oči. — V Alioinem smehu ... — se je uslužno priklonil. — V njeni duše je tudi nav_t>5, — se je očetov«ko nasmehni.1. — Da bi že le napocil dan zaroke. — Pride. Do tistega časa pa moramo delati Overton, glejte, neko slutnjo imam. Vcasih se kar bojim . . . Dalj« aledi.