447 2022 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 913:556.53(497.47) 621.22:502 Prejeto: 1. 8. 2021 Matija Zorn dr., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Geografski inštitut Antona Melika, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: matija.zorn@zrc-sazu.si ORCID: 0000-0002-5788-018X Blaž Komac dr., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Geografski inštitut Antona Melika, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: blaz.komac@zrc-sazu.si ORCID: 0000-0003-4205-5790 »Soča najlepša reka v Evropi«* – med hidroenergijo in naravovarstvom IZVLEČEK Soča je pomemben vodni vir, katerega vodni potencial so zgodaj uporabili za transport in pridobivanje energije, v zadnjem stoletju predvsem električne. (Bila) je tudi stalen »poligon« za velike hidroenergetske načrte. V njenem srednjem in spodnjem toku je bilo zgrajenih več hidroelektrarn, ki letno proizvedejo več kot 1100 GWh električne energije, potencial reke pa je ocenjen na 1800 GWh. V obdobju od druge svetovne vojne do osamosvojitve Slovenije so se ambiciozni načrti gradnje hidroelektrarn pojavljali vsako desetletje. Predstavljena je kronologija dogajanja in spreminjajoči se argumenti za gradnjo in proti njej, razvoj razprav pa je postavljen tudi v kontekst razvoja naravo- varstvene misli in sodelovanja državljanov pri odločitvah. KLJUČNE BESEDE okoljska zgodovina, hidroenergija, naravovarstvo, HE Trnovo, HE Kobarid, HE Trebuša, HE Učja, Soča, Posočje ABSTRACT »THE SOČA, THE MOST BEAUTIFUL RIVER IN EUROPE« – BETWEEN HYDROELECTRIC POWER AND NATURAL PROTECTION The Soča River is an important water source, and its water potential was used early for transport and energy production, in the last century especially for electricity. For this reason, the Soča Valley is (was) a permanent »testing ground« for large hydropower plans. Several hydropower plants were built in its middle and lower reaches, generating over 1,100 GWh of electricity per year, and the potential of the Soča River is estimated at 1,800 GWh. In the period * Julius Kugy je leta 1934 v knjigi »Die Julischen Alpen in Bilde« zapisal (str. 120): »Es ist meine Meinung, daß der Isonzo des schönste Fluß Europas ist.«; prevod: »Menim, da je Soča najlepša reka v Evropi« (Kugy, Julijske, str. 246). 448 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 from the Second World War until Slovenia’s independence, ambitious plans for the construction of hydropower plants appeared every decade. The chronology of events and the changing arguments »for« and »against« construction are presented, and the development of the discussions is also placed in the context of the development of the idea of nature conservation and participation. KEY WORDS environmental history, hydropower, environmental protection, HPP Trnovo, HPP Kobarid, HPP Trebuša, HPP Učja, Soča River, Soča Valley Uvod1 Zgornje Posočje je ena osrednjih slovenskih turi- stičnih pokrajin,2 a še do pred nekaj desetletji je bila »poligon« za velike hidroenergetske načrte (slika 1), ki »naj bi rešili težave pri preskrbi z elektriko in spod- budili gospodarski razvoj«.3 Reliefne oblike, povezane z vodotoki, so zelo pri- vlačne za turiste, a tudi hidrotehnike, ki bi »koristno« uporabili moč reke. Obstoječe hidroelektrarne (HE) na Soči letno proizvedejo 1150 GWh električne energije (preglednica 1), potencial reke pa je ocenjen na 1800 GWh.4 Izziv za izrabo Soče je njen hudour- niški značaj z velikim nihanjem pretokov ter obilico sedimentov.5 Pretočna nihanja lahko »ukrotimo« z izgradnjo pregrad,6 ki jih je danes v Alpah več kot 350. HE poleg pokrajinskih sprememb pomenijo tudi nevarnost poplav ob morebitnem podrtju pre- grad7 ali zaradi napačnega upravljanja, kot na primer na Dravi leta 20128 ali v Vajontu (Italija) leta 1963.9 Pri umeščanju HE se pojavi tudi vprašanje ekonom- skih koristi. Kratkoročne koristi ima lokalno okolje le v času gradnje. Do srede osemdesetih let prejšnjega stoletja so takšni objekti lokalno nudili varna delov- na mesta, danes pa zaradi avtomatizacije le peščico. Lastniki večjih HE imajo sedeže zunaj Alp, zato tudi davki ne ostajajo v lokalnem okolju.10 Prispevek daje vpogled v spreminjajoča se raz- merja med energetskimi, kapitalskimi, okoljskimi in družbeno-političnimi spremembami, glede česar 1 Raziskava je bila izvedena v okviru raziskovalnega programa »Geografija Slovenije« (P6-0101) ter raziskovalnega projekta »Ustvarjanje, vzdrževanje, ponovna uporaba: mejne komisije kot ključ za razumevanje sodobnih meja« ( J6-2574), ki ju fi- nancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Povzetek članka je 31. 7. 2021 izšel v Sobotni prilogi Dela (Komac in Zorn, Samo od naravnih, str. 22–23). 2 Vranješ, Zgodbe. 3 Pirih, Soška dolina, str. 313. 4 Šimac, Izraba vodne, str. 52. 5 Radinja, Geografska problematika, str. 99; Radinja, Rečni režimi; Hrvatin in Zorn, Climate. 6 Radinja, Projektirana HE Trnovo; Pirih, Soška dolina, str. 316. 7 Komac in Zorn, Naravne in umetne. 8 Zorn, The economic role. 9 Dykes in Bromhead, The Vaiont. 10 Bätzing, Die Alpen, str. 231, 233–234. je Soča primerljiva s sicer energetsko bolj izrablje- nimi rekami v italijanskih Alpah.11 Osredotoča se na obdobje, ko so v takratni Socialistični republiki Sloveniji (SRS) obstajali ambiciozni načrti za izgrad- njo velikih HE. Predstavlja kronologijo dogajanja in spreminjajoče se argumente »za« in »proti«, razvoj razprav pa postavlja v kontekst razvoja naravovar- stvene misli in sodelovanja državljanov pri odloči- tvah. Analiza temelji na strokovni in publicistični literaturi. Hidroenergija v Alpah Alpe so velik vodni vir, pomemben za oskrbo s pitno vodo in gospodarstvo. Pomen povprečnega odtoka alpskih vodotokov, ki je približno 216 mili- jard m3 vode na leto, je elektrogospodarstvo prepo- znalo že v drugi polovici 19. stoletja. Werner Bät- zing12 razlikuje več obdobij razvoja (preglednica 1). V obdobju 1890–1920 nastajajo prve HE za potrebe lokalnega gospodarstva, nato do leta 1940 v Alpah zgradijo več kot 200 umetnih zajezitev, alpska elek- trika pa služi industrijskim središčem zunaj Alp. V obdobju 1940/55–1970 zgradijo več kot 100 novih zajezitev. Po letu 1970 se pojavijo okoljski protesti zoper velike energetske projekte, njihova gradnja se z izjemo črpalnih elektrarn povečini konča. Med leto- ma 1990 in 2011 težnje po uporabi obnovljivih virov energije v Alpah vodijo v načrtovanje novih in večjih črpalnih HE, ki pa so jih zgradili malo. Po nesreči jedrske elektrarne v Fukušimi marca 2011 pride v nekaterih alpskih državah zaradi opuščanja jedrske energije do novih hidroenergetskih pobud. Danes je v Alpah 550 večjih HE s skupno močjo okrog 46 GW, največ v Italiji (14,4 GW) in najmanj v Slove- niji (0,5 GW).13 Letni potencial slovenskih rek 9100 GWh je »le« polovično »izkoriščen« ter odvisen predvsem od rek s povirjem v Alpah.14 11 Natek, Možnosti nadaljnjega; Bonan, An alpine energy; Bo- nan, Le acque. 12 Bätzing, Die Alpen, str. 221–222, 226–227. 13 Prav tam, str. 230. 14 Water and Water Management, str. 151, 164. 449 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 Hidroenergija v Posočju Začetki hidroenergetske izrabe V Posočju so bile HE, zgrajene med letoma 1890 in 1920, povezane z lokalnim gospodarstvom. Že ko- nec 19. stoletja sta obratovali HE za potrebe rudni- kov živega srebra v Idriji (od leta 1893) ter svinca in cinka v Rablju (od leta 1898).15 V medvojnem obdobju (preglednica 2) držav- ni interes prevlada nad lokalnim. Leta 1921 so bili 15 Kofol, Gospodarska raba, str. 150; Pavšič Milost, Zgodba o luči, str. 14, 17; Nusdorfer-Vuksanović in Vidrih-Lavrenčič, Elektrarne, mlini, str. 4; Pirih, Soška dolina, str. 317. predstavljeni načrti za izgradnjo devetih HE med iz- virom Soče in Tolminom s skupno močjo 100,8 MW, od smelih načrtov pa sta bili uresničeni HE Plužna in Log (preglednica 2). Po načrtih iz leta 1929 je bila od sotočja z Idrijco do Gorice načrtovana veri- ga petih HE. Jez za HE pri Kobaridu bi imel 72 m, na Knežci pa 53 m. Obstajali so načrti izrabe največ- jega slovenskega visokogorskega (Krnskega) jezera (1394 m), desetletje kasneje so zgradili HE Doblar in Plave16 (preglednica 2). Skupna moč HE, zgra- jenih med svetovnima vojnama, je 51 MW, letna 16 Nusdorfer-Vuksanović in Vidrih-Lavrenčič, Elektrarne, mli- ni, str. 5, 7, 15; Pirih, Soška dolina, str. 318, 322, 324–325. Slika 1: Obstoječe in načrtovane HE v Posočju (Radinja, Geografska problematika; ENGIS; SENG). 450 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 Preglednica 1: Moč in povprečna proizvodnja HE v upravljanju družbe Soške elektrarne (po SENG) glede na obdobja razvoja hidroenergetskega omrežja v Alpah. Obdobja v preglednici se kumulativno ne seštevajo (razen v zadnji vrstici), temveč prikazujejo nove pridobitve v posameznih obdobjih. obdobje razvoja hidroenergetskega omrežja (po Bätzingu) skupna moč (MW) delež (%) povprečna letna proizvodnja (GWh) delež (%) 1. 1890–1920 0,73 0,22 3,00 0,26 2. 1920–1940 51,44 15,26 253,55 21,95 3. 1940/55–1970 - - - - 4. 1970–1990 42,14 12,50 145,88 12,63 5. 1990–2011 241,97 71,77 749,40 64,88 6. 2011– 0,85 0,25 3,30 0,29 Skupaj 337,13 100,00 1155,13 100,00 Preglednica 2: HE v Posočju, ki jih upravlja družba Soške elektrarne (po SENG). HE vrsta vodotok začetek obrato­ vanja država v času izgradnje obdobje razvoja hidroenergetskega omrežja v Alpah (po Bätzingu) moč (MW) delež (%) povprečna letna proizvodnja (GWh) delež (%) Mesto mala Idrijca 1909 Avstro-Ogrska 1 0,2 0,06 0,7 0,06 Možnica mala Koritnica 1911 Avstro-Ogrska 1 0,53 0,16 2,3 0,20 Gradišče mala Vipava 1922 Kraljevina Italija 2 0,15 0,04 0,55 0,05 Plužna mala Gljun 1931 Kraljevina Italija 2 1,72 0,51 5,3 0,46 Log mala Mangartski potok 1931 Kraljevina Italija 2 1,6 0,47 4,6 0,40 Podmelec mala Bača 1931 Kraljevina Italija 2 0,425 0,13 1,4 0,12 Hubelj mala Hubelj 1931 Kraljevina Italija 2 2,1 0,62 10 0,87 Marof mala Idrijca 1932 Kraljevina Italija 2 0,44 0,13 1,7 0,15 Doblar 1 velika Soča 1939 Kraljevina Italija 2 30 8,90 150 12,99 Plave 1 velika Soča 1940 Kraljevina Italija 2 15 4,45 80 6,93 Knežke Ravne 1 mala Prošček 1979 Jugoslavija 4 0,1 0,03 0,47 0,04 Pečnik mala Peklenska grapa 1983 Jugoslavija 4 0,125 0,04 0,36 0,03 Solkan velika Soča 1984 Jugoslavija 4 32 9,49 105 9,09 Cerkno mala Zapoška 1984 Jugoslavija 4 0,436 0,13 1,25 0,11 Trebuša mala Trebušica 1985 Jugoslavija 4 0,76 0,23 2,1 0,18 Jelenk mala Jelenk 1987 Jugoslavija 4 0,07 0,02 0,1 0,01 Zadlaščica mala Zadlaščica 1989 Jugoslavija 4 8 2,37 35 3,03 Mala Rupa mala Idrijca 1989 Jugoslavija 4 0,648 0,19 1,6 0,14 Bača mala Mohorčev potok 1991 Slovenija 5 0,5 0,15 1,5 0,13 Knežke Ravne 2 mala Prošček 1993 Slovenija 5 0,81 0,24 3,7 0,32 Tolmin mala Tolminka 1995 Slovenija 5 0,109 0,03 0,6 0,05 Plave 2 velika Soča 2002 Slovenija 5 20 5,93 116 10,04 Doblar 2 velika Soča 2002 Slovenija 5 40 11,87 199 17,23 Klavžarica mala Klavžarica 2006 Slovenija 5 0,303 0,09 1,2 0,10 Ajba mala Soča 2008 Slovenija 5 0,25 0,07 1,4 0,12 Avče črpalna Soča 2009 Slovenija 5 180 53,39 426 36,88 Kneža mala Kneža 2018 Slovenija 6 0,85 0,25 3,3 0,29 SKUPAJ mala 20,13 79,13 SKUPAJ velika 137 650 SKUPAJ 337,126 100 1155,13 100 451 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 Slika 2: Predvidene HE v Posočju v drugi polovici petdesetih let preteklega stoletja ( Jelenc, Izkoriščanje vodnih, str. 263). Slika 3: V petdesetih letih preteklega stoletja je bila v načrtu hidroenergetska povezava Bohinjskega jezera in doline Soče (Žnideršič, Razgovor s projektantom, str. 4). 452 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 Slika 4: Predvidene HE v Posočju v šestdesetih letih preteklega stoletja (Radinja, Geografska problematika, str. 101). Slika 5: Moč (MW) obstoječih in načrtovanih HE v Posočju glede na obdobje razvoja hidroenergetskega omrežja v Alpah. 453 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 proizvodnja pa več kot 250 GWh električne energije (preglednica 1 in slika 5), kar je približno sedmina razpoložljive energije (14 %).17 Hidroenergija kot temelj razvoja in začetki množičnega naravovarstvenega gibanja Po drugi svetovni vojni so si pobude za hidro- energetsko izrabo Soče in pritokov sledile približno na vsakih deset let. Jugoslavija, ki ji je leta 1947 po pariškem mirovnem sporazumu pripadlo območje Srednjega in Zgornjega Posočja,18 je potrebovala električno energijo za razvoj industrije, zato so v pet- desetih letih zaživele razprave o gradnji verige sed- mih HE (sliki 2 in 3). Proizvodnja električne energije bi se povečala za sedemkrat (na 1583 GWh), Soča pa bi »dajala več električne energije, kot je bila sposobnost vseh elektrarn v predvojni Jugoslaviji«.19 V šestdesetih letih so načrte nekoliko spremenili (slika 4), a še ve- dno z letno proizvodnjo 1300 GWh električne ener- gije oziroma petkrat več kot takratne HE20 (slika 5). Šestdeseta leta je zaznamovala skoraj stalna ener- getska kriza. Z zahtevami po zmanjšanju porabe elektrike v gospodarstvu za četrtino21 so se pojavili prvi strokovni pomisleki o upravičenosti usmeritve celotne Soške doline zgolj v hidroenergetsko izrabo, saj bi to otežilo razvoj drugih panog, kot sta smučar- ski (prvi načrti so iz leta 1965) in s plovbo povezan turizem.22 V spodnjem toku v Italiji je pomembna kmetijska ali namakalna vloga Soče, zato je bila po mirovnem sporazumu Jugoslavija dolžna ohranjati dovolj visok pretok.23 Ti velikopotezni hidroenergetski načrti so v šest- desetih (HE Trnovo), sedemdesetih (HE Kobarid) in osemdesetih letih (HE Trebuša na Idrijci) sprožili ostre polemike med zagovorniki in nasprotniki gra- dnje. Šestdeseta leta in HE Trnovo Sredi šestdesetih let je »zgraditev hidroelektrarne na Soči pri Bovcu razgibala našo javnost tako, kot še nobena podobna namera ... Skoraj vselej smo s simpa- tijami spremljali nastajanje novih elektrarn … zdaj pa je naenkrat toliko uglednih strokovnjakov in velik del 17 16 % po: Šimac, Izraba vodne, str. 54. 18 Zorn in Mikša, The Rapallo Border. 19 Jelenc, Izkoriščanje vodnih, str. 264, 266; Pirih, Soška dolina, str. 326. 20 Radinja, Geografska problematika, str. 100; Šimac, Izraba vodne, str. 53. 21 Švajgar, Kakšna bo, str. 3; Delo 6, 31. 10. 1965, št. 297, str. 2, »Za dobro četrtino manj elektrike: Dnevna potrošnja se mora zmanjšati od 49 na 36 milijonov kWh«. 22 Golja in Brilly, Urejanje podeželskega; Delo 6, 14. 12. 1965, št. 337, str. 6, »Kaninske žičnice – sanje prihodnosti: Za nji- mi stoji neizčrpno turistično zaledje obmejnih mest v Italiji«; Vranješ, Zgodbe. 23 Treaty, str. 381. javnosti proti elektrarni.«24 Na jugozahodu Bovške kotline so načrtovali 80 m visoko pregrado (slika 6), za katero bi nastalo okrog 10 km dolgo in do 2 km široko umetno jezero (sliki 7 in 8), ki bi obstajalo dva meseca poleti in mesec pozimi. Vodo iz jezera bi do HE Trnovo (slika 9) odvajali po 5 km dolgem cevovodu skozi Polovnik. HE z močjo 140 MW bi ob povprečni letni proizvodnji 470 GWh služila za kritje energetskih konic.25 Ob razgrnitvi načrtov je prišlo do javnega so- očenja dveh pogledov – ekonomska korist proti na- ravnim lepotam.26 Izvršni svet Skupščine SRS je 7. februarja 1964 imenoval osemčlansko komisijo za preučitev možnosti in potrebe izgradnje HE Trnovo, ki so jo sestavljali: predstavniki znanosti (Geološki zavod, Fakulteta za elektrotehniko Univerze v Ljub- ljani), interesnih združenj (Gospodarska zbornica SRS, Elektrogospodarska skupnost Slovenije, Zve- za hortikulturnih društev Slovenije) in javnih služb (Zavod za vodno gospodarstvo SRS, Konservatorski zavod SRS, Okrajna skupščina Koper). Delo je kon- čala 15. junija 1964 in ugotovila, da je gradnja večje akumulacijske HE nujna iz energetskih pogledov, da je izmed akumulacijskih HE Trnovo tehnično in ekonomsko najugodnejša ter da sta največja pomisle- ka nihanje vodne gladine akumulacijskega jezera in spremenjen vodni režim Soče pod pregrado. Gradnjo je odobrila, a tudi predlagala, naj nihanje gladine v turistični sezoni ne presega enega metra in da naj investitor poskrbi za zunanji videz akumulacije, da naravne lepote ne bodo prizadete. Poskrbeti mora tudi za sporazum z Italijo zaradi spremembe vodne- ga režima Soče.27 Eden od članov komisije je kasneje zapisal:28 »Komisija se je sestajala v času elektroenergetske krize in zato ne moremo mimo dejstva, da je prav ta težka ener- getska situacija občutno vplivala na ves potek dela ko- misije, zlasti še na končno odločitev …«, ter dodal: »… Čudno je tudi to, da je imela komisija na razpolago vsega tri mesece (od tega je delovala praktično le dva meseca), medtem ko je Elektrogospodarska skupnost pripravljala svoj projekt že od leta 1955.« Zaradi pomislekov komisije in nasprotovanja jav- nosti je Izvršni svet sklenil, da bo vprašanje izgradnje obravnavano javno. Pripravo načrtov je v okviru jav- ne razprave poleg strokovnih odzivov (preglednica 3) spremljala prava ljudska vstaja z zaporami cest, tribu- nami, demonstracijami in zbori krajanov.29 »Načrti so v javnosti naleteli na takšno nasprotovanje, kakršnega 24 Prav tam, str. 137. 25 Debelak, Hidroelektrarna Trnovo, str. 45, 47; Jug, Geografski pogoji, str. 43, 48; Peterlin, Ob načrtu, str. 139; Pirih, Soška dolina, str. 320; Radinja, Geografska problematika, str. 100. 26 Šimac, Izraba vodne, str. 55; Ravbar in Orožen Adamič, Var- stvo narave, str. 243. 27 Peterlin in Sedej, Projekt hidroelektrarne, str. 14. 28 Prav tam, str. 15–16. 29 Močnik, Smaragdno zelena. 454 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 Slika 6: Načrtovana pregrada v Bovški kotlini pri mostu prek potoka Boka, ki bi se dvigala približno 80 m visoko, in obris jezera; pogled proti vzhodu (Sršen, Zakaj Turistična zveza, str. 3). Slika 7: Bovško jezero (Peterlin, Ob načrtu, str. 139). Slika 8: Bovška kotlina z obrisi akumulacijskega jezera; pogled proti zahodu. S številko 4 je označena pregrada, s številko 6 Čezsoča in s številko 8 Bovec (Peterlin in Sedej, Projekt hidroelektrarne, str. 16–17). 455 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 ni bil dotlej deležen noben poseg v naravo v Sloveniji in najbrž niti v Jugoslaviji.«30 Javni razpravi v dnevnem in revijalnem tisku lahko sledimo vse leto 1964 do jeseni 1965.31 V članku posebej izpostavljamo pri- spevke iz (poluradnega) časnika Delo.32 Razprave o upravičenosti gradnje najdemo tudi v strokovni publicistiki. Poudarjali so, da bo zajezitev spremenila podobo in funkcijo Bovške kotline, saj bi potopila 165 hiš v Čezsoči, kjer je živelo okrog 460 prebivalcev, 162 ha obdelovalnih zemljišč in 15 km cest, dolvodno pa spremenila hidrološke funkcije So- 30 Peterlin, Soča – preizkus, str. 203. 31 Peterlin, Maks Wraber; Peterlin in Sedej, Projekt hidroelek- trarne, str. 14. 32 Menaše, Javna razprava. če.33 Geograf Darko Radinja je izpostavil pomisleke zoper predvideno 60-metrsko kolebanje jezera ob največji globini 80 m. Ugotavlja, da bi HE zaradi skromne industrializacije malo pomenila za Soško dolino, ob tem pa nesorazmerno preobrazila njeno okolje, saj bi nespremenjena ostala le petina rečnega toka.34 V Planinskem vestniku ugotavljajo, da bi bila gradnja HE Trnovo »doslej brez dvoma najradikalnej- ši in najtežji poseg v naravne lepote Slovenije«, ki bi zahteval potrditev na referendumu, saj naj bi imela 33 Radinja, Geografska problematika, str. 99; Radinja, Projekti- rana HE Trnovo, str. 114. 34 Radinja, Geografska problematika, str. 99; Radinja, Projekti- rana HE Trnovo, str. 114–118. Preglednica 3: V javni razpravi izpostavljeni argumenti »za« in »proti« gradnji HE Trnovo ter organizacije, ki so jih zastopale (Peterlin in Sedej, Projekt hidroelektrarne, str. 14; Ravbar in Orožen Adamič, Varstvo narave, str. 240). ZA gradnjo PROTI gradnji argument organizacija argument organizacija Slovenija nujno potrebuje akumulacijsko elektrarno za kritje dnevnih in letnih konic energijske potrošnje ELES (Elektro- -Slovenija) Bovška kotlina je najizrazitejše in najpo- membnejše dolinsko območje v Julijskih Alpah Konservatorski zavod SRS od vseh mogočih različic je projekt v Sloveniji najugodnejši ELES Soča je razen Save Bohinjke edina naša večja alpska reka, ki v zgornjem toku še ni industrijsko onesnažena Konservatorski zavod SRS zaradi manjših pritokov struga Soče pod jezom ne bi bila popolnoma suha ELES predvidena akumulacija bi potopila pet pomembnih naravnih znamenitosti in bi z redukcijo vode prizadela tudi estetske vrednote spodnje doline Učje ter Soške doline med Žago in Kobaridom Konservatorski zavod SRS z nastankom umetnega jezera se podnebje, vlažnost in meglenost Bovške kotline ne bi spremenili Hidrometeorolo- ški zavod SRS obstaja možnost povečanja vlažnosti, znižanja temperature in kalnosti vode Turistična zveza Slovenije kakovost sedimentov v predvideni aku- mulaciji bi bila v zdravstvenem pogledu ugodna Univerza v Ljubljani, Inštitut za zdravstveno hidrotehniko Zgornja Soška dolina zasluži zavarovanje zaradi posebnih krajinskih in naravnih vrednot Urbanistični inštitut SRS bazen bi se praznil v pozni jeseni in pozimi, dnevna nihanja gladine bi bila nepomembna ELES na naše ozemlje sega le majhen del Alp, ki ga je zato treba izkoriščati v karseda naravni obliki, da ne bi izgubil svoje tipičnosti Planinska zveza Slovenije akumulacija bi bila po predvidenem režimu obratovanja HE skladna z interesi turizma Goriška turistična zveza, Odbor za turistično izgradnjo Gornjega Posočja posledice akumulacije bi negativno vpliva- le na razvoj turizma v Soški dolini Urbanistični inštitut SRS; Turistična zveza Slovenije graditev HE bi bila gospodarsko po- membna za vso tolminsko občino Skupščina občine Tolmin, lokal- ne organizacije SZDL in ZKS; Skupščina okraja Koper akumulacija bi poplavila območje, ki je zanimivo v florističnem pogledu Zveza hortikul- turnih društev Slovenije naselbinska in kulturna pokrajina Bov- škega je v slovenskem merilu kompleksna dediščinska vrednota Konservatorski zavod SRS 456 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 zadeva »splošen pomen za republiko«.35 V Turističnem vestniku so poudarili, da »bi s HE Trnovo devastirali najkvalitetnejši in občutljivi prostor naravne pokrajine v Sloveniji« ter »neizmerljivo prirodno vrednost Bov- ške kotline«, in zavrnili trditve, da gre za manj vredna zemljišča. Poudarili so, da turizem zaradi svojih mul- tiplikativnih funkcij lokalnemu gospodarstvu prinaša neprimerno več koristi kot energetska izraba reke, ki bi bila »skromna«,36 ter da bo turizem »v interesu svojega lastnega obstoja in razvoja v maksimalni meri varoval prirodno bogastvo«.37 V reviji Varstvo narave so poudarili pomen podobe pokrajine za turizem, saj bi Bovško »zaradi HE Trnovo izgubilo svojo slikovito in obsežno kotlino sredi strmih pobočij. […] Turizem bi se moral posloviti z Bovškega praktično že ob pričetku gradnje […] Zgornje Posočje [bi] utrpelo zaradi HE Trnovo veliko in trajno gospodarsko škodo, ki bi jo težko ocenili.«.38 Poudarili so pomen reke kot naravne vred- note, saj je »Soča razen Save Bohinjke in zgornje Save Dolinke edina večja alpska reka, ki v zgornjem teku (od izvira do Tolmina) še ni industrijsko ali organsko onesnažena«.39 Turistična zveza Slovenije je turističnim organi- zacijam v Posočju poslala »škodljivo pismo«, v katerem jih je pozivala k nasprotovanju gradnji. Kasneje je svojo goriško podružnico prosila za mnenje o načr- tih, saj njihovo mnenje »kljub dosedanjim razpravam in glasovanjem še zmeraj ni povsem jasno«. Očitno so bili vzrok politični pritiski, saj je predsednik mestne skupščine Nova Gorica zavrnil očitke, da so »na prej- šnja stališča goriške turistične zveze s pritiskom in na 35 Potočnik, Planinska zveza, str. 16, 17. 36 Sršen, HE Trnovo, str. 265–267. 37 Sršen, Zakaj Turistična zveza, str. 15. 38 Debelak, Hidroelektrarna Trnovo, str. 47, 50. 39 Peterlin in Sedej, Projekt hidroelektrarne, str. 40. druge načine vplivali od zunaj«. Lokalna turistična zveza se je namreč leta 1963 izrekla za gradnjo (pre- glednica 3), na tajnem glasovanju upravnega odbora leta 1965 pa so se štirje člani ob enem vzdržanem in osmih odsotnih izrekli proti.40 Gradnjo je podprla takratna občina Tolmin, saj naj bi prebivalci že od »vsega začetka z zanimanjem spremljali priprave na gradnjo elektrarne«. Razpra- ve, kjer so se dotikali »problemov, ki bi jih morebitna gradnja povzročala«, sta okronala ugotovitev, da »ne gre za kakšne posebne naravne lepote«, in sklep občin- ske skupščine, da podpira gradnjo, za katero so leta 1963 že izdali vodnogospodarsko dovoljenje. Pomi- sleki o gradnji naj bi bili »brez trdne stvarne osnove«, saj naj bi HE delala s polno zmogljivostjo le prva dva meseca v letu, jezero pa naj bi bilo polno tri mesece v času turistične sezone. Pozimi bi se gladina znižala »maksimalno nekaj manj kakor 25 metrov … in je torej pisanje o 60 metrih nihanja neosnovano«. Poudarili so, da naj bi bili po gradnji rešeni vsi »ekonomski in drugi problemi, ki bi prizadeli prebivalstvo vasi Čezsoča«.41 Že čez dva dni so se s pismom odzvali prebi- valci prizadete vasi, v katerem celovito predstavijo družbenogospodarske spremembe zadnjega stoletja, predvsem silovitost takratnih sprememb in svojo prizadetost zaradi nevključenosti v procese odloča- nja. Omenijo, da je bila vas do tal porušena v prvi svetovni vojni, v drugi svetovni vojni je bila večina hiš poškodovana, sedaj pa bi morali »zaradi splošnih družbenih koristi doživeti še hujšo usodo, t.j. izgubiti poleg svojih domov tudi svoj rojstni kraj«. Oblastem očitajo, da v njihovi vasi od prvih načrtov leta 1953 40 Drobež, Nepotrebno glasovanje, str. 5. 41 Rutar, Elektrarna, str. 3. Slika 9: Reklama za izgradnjo HE Trnovo v časniku Delo, 11. 9. 1964. 457 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 »ne zaznamujejo nobenega napredka, marveč stagnaci- jo«. Zahtevali so takojšen začetek gradnje, še v istem letu, »če že mora priti do tega«, sicer bodo »vnaprej de- lali tako, kot da potopitve nikdar ne bo«.42 Dan kasneje pa že beremo, da »izredno nagla go- spodarska rast« pogojuje hude energetske težave in »bi morali biti pripravljeni tudi na hujše izpade v pro- izvodnji«. Zajezitev Soče utemeljuje pol nižja cena, gradnja velike akumulacije pa naj bi bila nujna za- radi hudourniškega značaja reke. Avtor ugotavlja, da »ostaja le problem narave in z njo povezanega turizma«, saj naj bi bila »dolina Soče menda res edinstvena«, a da bi imeli obiskovalci kljub zajezitvi »še kaj videti« in bi nova cesta najvišji slovenski slap Boka še bolj pribli- žala turistom. Avtor sklene, da je »narava nekaj, kar je treba varovati. Toda prav gotovo ni več čas za njeno romantično oboževanje.« Izpostavi še, da so se morali tudi v Asuanu turistični in kulturni interesi umakniti gospodarskim, enako na pritokih Pada, kjer preživi počitnice veliko turistov prav v hotelih ob umetnih jezerih.43 Zgornje mnenje je bilo teden kasneje dopolnje- no44 z utemeljitvijo, da je »siloviti gospodarski razvoj naše nekoč zaostale dežele« povzročil naraščanje porabe električne energije. Izpostavljen je pomen jezov HE za uravnavanje odziva na porabo energije in »neure- jene pretoke« nezajezene reke, kar povzroča »izgubo vode in s tem energije«. Svoje misli je prispeval tudi Anton Melik,45 geo- graf in član Slovenske akademije znanosti in umet- nosti, z nosilno tezo v smislu retoričnega vprašanja, da elektrarna ne bo pokvarila narave. Temeljna os njegove razprave zadeva sezonsko zniževanje gladine vode v jezeru med 25 in 45 m ter pomen razkritega površja brez rastja in z blatom, »s katerim moramo za trdno računati, da se bo takoj začelo usedati v dnu je- zera«, za estetsko doživljanje turistov. Podobno kot Planinska zveza Slovenije ugotavlja: »V vseh Alpah ni nobene dolinske hidroenergetske akumulacije v naselje- nih in že civiliziranih alpskih dolinah.«46 Problematika je bila predstavljena tudi z eko- nomskega vidika,47 saj »potrebujemo poceni hidroener- gijo«. Navedeni so tehnični in ekonomski razlogi za investicijo (35-letni rok za odplačilo posojil), pa tudi, da ne bo potopljena celotna Bovška kotlina, ampak le 9 km2 (od približno 15 km2 dna), od tega tretjina »neuporabnega denudacijskega področja Soče«, ki ni za- nimivo za turizem (danes prav to območje sodi med zavarovana območja in območja Natura 2000). Veli- ka vodna površina bo nudila več pogojev za turizem kot »sicer idilična vas Čezsoča«. 42 Kenda, Prebivalci Čezsoče, str. 2. 43 Kante, Odloča naj, str. 3. 44 Sajovic, Zakaj hidroelektrarna, str. 3. 45 Melik, Elektrarna, str. 3. 46 Potočnik, Planinska zveza, str. 17. 47 Kovač, Ekonomska vrednost, str. 3. V polemiko se je vključil tudi naravovarstvenik in inženir France Avčin,48 ki so ga izzvali v pove- zavi s predhodnim intervjujem.49 Poudaril je, da se v njem »borita dve duši« in da na vso stvar »gleda s trojnega gledišča«. Kot elektroinženir ugotavlja ostro energetsko krizo, kot fizik opozarja na populacijsko eksplozijo ter morebiten izhod v uporabi jedrske energije, kot naravovarstvenik pa poudarja, da naj bi Soča pri Bovcu »ostala Soča, blesteči tekoči smaragd, čudoviti raztaljeni opal, najlepša reka v Evropi«. Zani- mivo, kako v ozadju ostaja zavest o moči vladajočih, da se lahko kljub protestom odločijo v prid gradnji, ki se bo »morala« zgoditi: »Če bo ta greh nad edin- stveno lepoto naše male Slovenije, ene redkih še kolikor toliko nepokvarjenih dežela Evrope, le moral priti nad nas, potem bomo sprva z vsemi sredstvi morali doseči, da jezerska gladina vsaj poleti ne bo nihala več kot naravno nihajo vsa jezera.« Razpravo v časniku Delo so »bogatile« krajše agencijske novice o tem, da so »količine vode v baze- nih [jugoslovanskih, op. a.] akumulacijskih elektrarn še vedno nezadovoljive« in da so avgusta 1964 HE iz- polnile le 27 % plana.50 Poleg časopisne »vojne« med zagovorniki in na- sprotniki izgradnje je bil osrednji dogodek javne razprave »javni simpozij o družbeno-ekonomski upra- vičenosti gradnje hidroelektrarne Trnovo«, ki je med 24. in 26. novembrom 1965 potekal v organizaciji Republiškega sekretariata za urbanizem in bil skli- can po sklepu Skupščine SRS.51 Skupina poslancev je namreč Izvršnemu svetu postavila vprašanje, kaj je z gradnjo HE Trnovo. Izvršni svet je ugotovil, da »odgovora ni mogoče dati, ne da bi zaslišali našo jav- nost«, in naložil organizacijo javnega simpozija, ugo- tovitve simpozija pa bodo posredovane »skupščini, ki bo o tem mnenju končno tudi odločala«. To je bil po- memben korak k večjemu sodelovanju državljanov (participativnosti)52 pri odločanju o (nacionalno) po- membnih vprašanjih.53 Prvi dan simpozija je bil na sporedu ogled terena, drugi dan je bil namenjen strokovnim prispevkom, tretji pa razpravi. V zapisniku simpozija beremo:54 »Problem, ki ga obravnavamo je verjetno eden najdeli- katnejših in je razgibal duhove do te mere, da smo prišli do zaključka, da se je bati določene nestrpnosti. Pomen 48 Delo 5, 21. 9. 1964, št. 258, str. 3, »HE Trnovo z več plati: Ing. Francé Avčin: 'Skrbno pretehtati dobro in slabo!'«. 49 Delo 5, 23. 8. 1964, št. 242, str. 7, »Deset žebljic: France Av- čin«. 50 Delo 5, 16. 9. 1964, št. 253, str. 3, »Še vedno pomanjkanje električne energije«. 51 Zapisnik javnega; Peterlin, Ob načrtu, str. 139; Sršen, Zakaj Turistična zveza, str. 3. 52 Nared in Bole, Participatory Research. 53 Peterlin, Maks Wraber. V okviru sorodne javne razprave o zajezitvi doline Val di Genova (severna Italija) leta 1962 je bila sprejeta zahteva, da naj rimska vlada razveljavi dovoljenje za gradnjo največje evropske HE (Schiaroli, Salviamo). 54 Zapisnik javnega, str. 3. 458 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 simpozija pa ni samo v tem, da slišimo in da naša jav- nost sliši kaj mislijo prizadeti in tudi posredni in ne- posredni, temveč, da je to javna tribuna, kjer lahko na strnjen način vsi povedo kaj mislijo o tej gradnji.« Zanimivo je, da so zagovorniki prvi dan na tere- nu »pojasnjevali načrt kar v prihodnjem času« in »ne v pogojniku, kot bi pričakoval nepristranski opazovalec«.55 Drugi dan se je zvrstilo dvajset referatov, od katerih je polovica zagovarjala gradnjo (med njimi podjetji ELES in Soške elektrarne), druga polovica pa nara- vovarstvo in turizem. Tretji dan je v razpravi sodelo- valo več kot 40 razpravljavcev, skupaj pa je bilo okrog 150 udeležencev.56 Zagovorniki so trdili, da bo izgradnja »rešitev« za elektroenergetiko, nasprotniki pa ravno nasprotno, da se je za takšno rešitev treba spogledovati z zmog- ljivejšimi elektrarnami, kot so jedrske in termo- elektrarne.57 Nasprotniki gradnje so opozorili na morebitne negativne vplive na stabilnost kamnin- skih plasti58 in spomnili na dogodke v Vajontu (Itali- ja) leta 1963.59 Opozorili so na veliko prodonosnost Soče, zaradi katere se bo akumulacija hitro zapolni- la.60 Razpravo so začinile za takratni proticerkveni režim zanimive izjave: »Hiše bo treba porušiti, da ne bodo kazile videza, kadar bo akumulacija izpraznjena. Lahko pa pustimo cerkveni zvonik,61 katerega vrh bo vedno nad gladino.«62 Projektanti so poudarjali, da bo jezero zalilo povečini slabša zemljišča in da ga bo za 85 m visoko pregrado mogoče sočasno upora- biti za turizem.63 Ocenjevali so, da bi izgradnja HE na drugih slovenskih rekah ali na Planinskem polju zahtevala 1,5–2-kratno ceno.64 Nasprotno so predstavniki nekaterih ustanov (na primer Urbanistični inštitut SRS, Zavod za spome- niško varstvo SRS) in nevladnih organizacij (na pri- mer Turistična zveza Slovenije, Planinska zveza Slo- venije) osvetlili edinstvenost te pokrajine, ki je »celo po izjavah najeminentnejših strokovnjakov 'resnični prirodni park Evrope'«.65 Omenjali so tudi neprimer- 55 Menaše, Javni simpozij, str. 101. 56 Prešern, HE Trnovo, str. 2; Prešern, Nove pobude, str. 2; Za- pisnik javnega. 57 Bizjak, Načrt za HE, str. 99; Potočnik, Planinska zveza, str. 16. 58 prim. Kuščer idr., Geološke raziskave; Potočnik, Planinska zveza, str. 21. 59 Ogromen zemeljski plaz, ki se je sprožil v akumulacijsko je- zero, je sprožil velikanski »cunami«, za posledicami katerega je umrlo okrog 2000 ljudi. Dykes in Bromhead, The Vaiont. 60 Potočnik, Planinska zveza, str. 21. 61 Cerkveni zvonik so na primer pustili v umetnem jezeru Lago di Resia, ki je poplavilo vas Curon (nemško Graun; severna Italija). Vas so poplavili kljub nasprotovanju lokalnega prebi- valstva. Umetno jezero je leta 1950 poplavilo 163 hiš in več sto hektarjev obdelovalnih zemljišč, odseliti pa se je moralo več kot 900 prebivalcev. Zvonik v jezeru je danes turistična znamenitost ( Javornik, Skrivnostna vasica). 62 Peterlin, Maks Wraber. 63 Sajovic, Zakaj hidroelektrarna, str. 3. 64 Platiše, Turizem, str. 3. 65 Prešern, Nove pobude, str. 2. nost jezera za kopanje in predvsem bojazen, da bi ga praznili tudi v poletni sezoni, ne le od oktobra dalje, ko so načrtovali znižanje gladine za 25 ali celo 60 m.66 Jugoslavijo je namreč januarja in februarja ter septembra in oktobra pestilo »splošno pomanjkanje električne energije«67 z redukcijami, ki so povzročale milijardne škode in so jih reševali z decentralizacijo proizvodnje.68 Poleg tega je šlo za ekonomsko vpra- šanje, ali bo Slovenija financirala gradnjo energet- skih objektov v drugih jugoslovanskih republikah, oziroma za vprašanje (de)centralne organiziranosti države. Takratni predsednik Izvršnega sveta je jav- no polemiziral, da »postaviti se na stališče, da je treba energetiko posebej financirati na nerazvitih območjih, bi pomenilo ostati pri koncepciji, da je energetika ena izmed tistih infrastrukturnih panog, ki naj bi jo imela posebej na skrbi federacija, [kar] bi bilo navzkriž z na- šimi temeljnimi koncepcijami gospodarske reforme … in bi bistveno zmanjšalo možnost našega gospodarstva«.69 Nasprotniki so poudarjali tudi estetske učinke (»or- jaška kotanja, polna blata«), nastanek megle, neizved- ljivost ribolova in prodonosnost ter erozivnost hu- dourniške reke.70 Sodelujoči so si z razpravo obetali uporabiti ustavno pravico, da »neposredno ali po izbranih dele- gatih … v okviru enotnega družbeno-političnega siste- ma, enakopravno in odgovorno odloča … o vseh drugih vprašanjih splošnega družbenega pomena«. Organiza- torji so se nadejali, da bi poleg tega simpozij omo- gočil neposredno sodelovanje še »vrsti občanov, ki bi želeli pojasniti svoje mnenje ob projektu HE Trnovo«, tako da bo izveden participativni demokratični pro- ces, s katerim se »skupščinska dvorana širi k občanom«. Temeljna teza je bilo spoznanje, da »obstajajo v vsaki deželi vrednote, ki so last naroda kot celote«, ne le inve- stitorjev ali upravnih organov.71 Tretji dan je bilo zanimanje za simpozij tolikšno, da vsi niso mogli v dvorano. Razprava pro et contra, h kateri se je javilo 40 govornikov, je imela tudi po- litične posledice, saj je »zvenela kot obtožba sedanje- ga sistema planiranja, ki nas je privedlo v hudo krizo glede električne energije«. Razpravo je treba razumeti v širšem kontekstu energetske politike, kjer so ome- njali tudi gradnjo cenejše termoelektrarne v Kopru, »zanemariti pa tudi ne smemo atomskih elektrarn, ki jih vse bolj grade v svetu«. Zanimiva je bila tudi z vidika »urejanja« vodotokov: zagovorniki gradnje so hudo- urniški značaj reke, ki je bil prvotno uporabljen kot razlog proti, preusmerili v svojo korist z izjavo, da bo reko »slej ko prej, tudi če ne bi gradili na njej akumu- 66 Delo 5, 23. 8. 1964, št. 242, str. 7, »Deset žebljic: France Av- čin«. 67 Seunig, Strokovnjaki, str. 2. 68 Kovač, Ekonomska, str. 3; Platiše, Turizem, str. 3. 69 Delo 6, 16. 12. 1965, št. 339, str. 1–2, »Zagotoviti bomo morali kar najbolj ekonomično gradnjo novih elektrarn«. 70 Prešern, HE Trnovo, str. 2. 71 Vošnjak, Pisma bralcev, str. 2. 459 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 lacijskega jezera, treba nekoliko 'krotiti' zaradi močnih erozijskih pojavov«.72 Soške elektrarne so organizirale svojo »civilno družbo« in iz Posočja oba dneva simpozija v dvorano pripeljale poseben avtobus »navijačev«,73 ki so »izžvi- žgali vsakogar, ki je utemeljeval nasprotna stališča. Vi- šek je ta cirkus dosegel, ko je nekdo izmed navijačev uga- snil luč in je 'populus' s huronskim vpitjem zahteval od nasprotne strani, naj da zdaj elektriko s svojo romantiko, če more.« Nasprotnike gradnje so »projektanti ožigosali z romantikom in sentimentalnežem«. Avtor nadaljuje: »Ali ne bi lahko imenovali romantičnost kvečjemu napo- vedi projektantov o bujnem razcvetu turizma ob novem bovškem jezeru z idiličnimi jadrnicami? Vsa dosedanja umetna jezera … dokazujejo nasprotno.«74 Planinska zveza Slovenije je že aprila 1964 ko- misiji Izvršnega sveta, ki je preučevala možnost iz- gradnje, poslala odklonilno stališče do posegov, ki bi spremenili naravno podobo. Utemeljila jih je z majh- nostjo in zato večjo dragocenostjo slovenskega alp- skega sveta.75 Dve leti kasneje so objavili dopolnjeno izjavo o pokrajini, ki jo imenujejo »vhod v 'Triglav- sko kraljestvo', kakor dr. Kugy to pokrajino imenuje«. V njej omenjajo, da so »doslej […] množični protesti […] ohranili naše alpske doline v glavnem v prvotni obliki. Ohranjen je tudi vrh Triglava.«76 V petdesetih letih so namreč želeli Bohinjsko jezero spremeniti v aku- mulacijski bazen za HE (slika 4),77 na Triglavu pa že konec štiridesetih let zgraditi vremensko postajo.78 Navajajo, da je treba iskati »drugačno, manj bolečo in manj usodno rešitev za hidroenergetski sistem, potreben za premagovanje energetske stiske«, in to »ne more biti vprašanje samo tehnikov, energetikov, industrijcev in ekonomistov«. Poudarjajo, da se jim »'sentimentalni' razlogi [za ohranitev reke, op. a.] zde zelo tehtni in v tem primeru celo prevladujoči. Saj pričajo o tisočletni navezanosti slovenskih ljudi na svojo čudovito domačijo in o odgovornosti do bodočih rodov.«79 Poudarjajo, da niso nasprotovali niti gradnji HE na Dravi in Savi niti triglavskim in kaninskim žičnicam ter da sploh ne verjamejo »zagotovilom in obljubam« o razmeroma stabilni gladini jezera v nedoločeni turistični sezoni: »Imamo jih za pretvezo, s katero naj bi se potolažili na- ivneži in javno mnenje.«80 Utemeljujejo pomen regije za razvoj planinskega turizma, zlasti če bi »olajšali in skrajšali dostop« do nje. Opozarjajo tudi na mogočo večjo ogroženost zaradi skalnih podorov in zemelj- skih plazov v okolici pregrade: »Prav v Bovški kotlini 72 Prešern, Nove pobude, str. 2. 73 Peterlin, Maks Wraber. 74 Bizjak, Načrt za HE, str. 99. 75 Planinski vestnik 64, 1964, št. 7, str. 315, »HE Trnovo, Iz dela PZS«. 76 Potočnik, Planinska zveza, str. 16. 77 Žnideršič, Razgovor s projektantom. 78 Mikša in Zorn, The Julian Alps, str. 152. 79 Potočnik, Planinska zveza, str. 16. 80 Prav tam, str. 18. Skalni podori so zajezili Ziljo, ki je poplavila dve vasi (Zorn, Podori na Dobraču). se utegne ponoviti primer, kakor ga je nedavno doživel Longarone-Vajont ali leta 1348 Dobrač v sosedni Ko- roški.« Navajajo še, da načrtovalci ne upoštevajo velikega sproščanja in posledičnega odlaganja sedimentov za jezom, kot je »v Pišnici pri Kranjski Gori, kjer je nizka pregrada povzročila popolno zaprodenje in onesnaženje ogromnega kompleksa nekdanjih travnikov in vse doline od spodnjega mostu do sedanjega hotela 'Erika'«. Svoje stališče utemeljujejo z demokratičnim pri- stopom, saj je 4. aprila 1965 na občnem zboru Pla- ninske zveze Slovenije 210 delegatov, ki so zastopali 80 planinskih društev, glavni in upravni odbor Pla- ninske zveze Slovenije ter 64.710 članov, zastopana pa so bila tudi vsa planinska društva iz Soške doline, »soglasno, brez enega samega ugovora ali glasu proti, po- trdil in še posebej podčrtal nasprotovanje vse planinske organizacije, ki se upira spremenitvi naravne podobe So- ške doline ter izrecno naročil, naj novi glavni in upravni odbor storita vse, kar je le mogoče, da do tega usodnega posega ne pride«.81 Na podlagi 73. in 137. člena Ustave SRS so predlagali izvedbo referenduma. Po javni razpravi je vlada Soškim elektrarnam na- ložila izdelavo okoljevarstvenega elaborata,82 v kate- rem so popisali in dokumentirali toliko naravnih in kulturnih vrednot, da Zavod za varstvo narave niti ne bi mogel dati soglasja. Skupščina SRS je leta 1966 sprejela sklep, da se odločanje o HE Trnovo odloži za 20 let. Z današnjega gledišča je zanimivo, da so nasprotniki gradnje rešitev po zadostitvi potreb po električni energiji videli ne v hidro-, pač pa v jedrski energiji.83 Projekt je bil odložen zaradi argumentov strokovnih služb in široke angažiranosti javnosti,84 kljub temu pa so zagovorniki še večkrat spomnili na nujnost gradnje HE:85 »Izredno nizka proizvodnja hi- droelektrarn v letošnjem januarju [1966, op. a.] pa nas znova opozarja na nujno potrebo gradnje akumulacij- skih hidroelektrarn.« Sedemdeseta leta in HE Kobarid Po zavrnitvi projekta HE Trnovo so pripravili predlog zajezitve Soške doline nad Kobaridom, kjer bi zgradili okrog 65 m visoko betonsko pregrado s 4,5 km dolgim in 107 ha velikim jezerom (slika 10). Povprečna letna proizvodnja električne energije bi bila 183 GWh, kar je skoraj tri četrtine povprečne letne proizvodnje dotedanjih elektrarn, skupna moč pa bi bila 63 MW. Podoben jez z nekoliko višjo pre- grado so načrtovali že med svetovnima vojnama. Ker bi reka v času polnjenja akumulacije ostala brez vode, 81 Potočnik, Planinska zveza, str. 16. 82 Peterlin in Sedej, Projekt hidroelektrarne; Wraber, Bovška hidrocentrala. 83 Peterlin, Ob načrtu, str. 140. 84 Debelak, Urbanistična obdelava, str. 3. 85 Seunig, Strokovnjaki, str. 2. 460 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 so načrtovali kompenzacijski bazen s pregrado pri Kamnem.86 V naravovarstvenem tisku smo lahko brali:87 »Ko- maj so se pomirili duhovi, ki jih je v letih 1964–66 raz- burila javna razprava o … HE Trnovo, že grozi druga 'soška fronta'. […] Jezero bi potopilo enega najlepših pre- delov soške doline, sotesko med Trnovim in Kobaridom … To je najtežje dostopni in morda javnosti najmanj znani del soške doline«, kjer ima reka velik strmec. Tudi v primeru HE Kobarid sta se oblikovala dva tabora. Skupščina občine Tolmin se je 11. junija 1970 86 Debelak, Urbanistična obdelava, str. 37; Pirih, Soška dolina, str. 324; Ravbar in Orožen Adamič, Varstvo narave, str. 242. 87 Peterlin, Oživljena pobuda, str. 54. izrekla za gradnjo, dobra tri leta kasneje (26. septem- bra 1973) pa je Republiški sklad za urbanizem raz- pisal komisijsko obravnavo za določitev smernic za izdelavo lokacijske dokumentacije. Za izdajo dovo- ljenja so se enotno izrekli: Skupščina občine Tolmin, regionalni klub poslancev, prizadete krajevne skup- nosti, turistična društva ter lokalne politične orga- nizacije. Nasproti so jim stali: Urbanistični inštitut SRS, Zavod za spomeniško varstvo SRS, Planinska zveza Slovenije, Zavod za vodno gospodarstvo, Biro za prostorsko planiranje, Turistična zveza Slovenije in Skupnost za varstvo okolja Slovenije.88 Za nasprotnike je bila gradnja poleg nastale aku- 88 Ravbar in Orožen Adamič, Varstvo narave, str. 242. Slika 10: Predvideno akumulacijsko jezero HE Kobarid s kompenzacijskim bazenom pri Kamnem (Debelak, Soča, str. 207). 461 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 mulacije problematična zaradi spremembe pretočne- ga režima. Ker naj bi HE pokrivala potrebe po dnev- nih konicah, bi bila struga Soče dolvodno skoraj suha v času, ko bi jez zbiral vodo, v času delovanja turbin pa bi bil pretok dva- do trikrat večji od povprečnega. Še bolj jih je skrbelo, ker bi bila HE Kobarid le člen v verigi predvidenih elektrarn, saj je »dokazana funkcio- nalna povezava projektov HE Kobarid in HE Trnovo … HE Kobarid namreč postane bolj rentabilna … šele po zgraditvi HE Trnovo.«89 »Poznavalci razmer zato utemeljeno sklepajo, da je HE Kobarid samo trojanski konj, ki naj bi pozneje z argumentom, da ni gospodar- no ostati na pol poti, odprl vrata popolni hidroenergetski izrabi Posočja.«90 Opozorili so tudi na nevarnost po- rušitve pregrade, tudi v povezavi z lokalno potresno aktivnostjo po potresih leta 1976.91 Tudi v sedemdesetih letih je v državi primanjko- valo električne energije.92 Kot v desetletju pred tem so poudarjali, da gradnja nove HE ni zgolj lokalne- ga pomena, temveč da je širše nujna za pridobiva- nje električne energije93 ter hitrejši razvoj Tolminske kot perifernega depopulacijskega območja. Toda če so prej govorili predvsem o »urejanju« pretočnega režima hudourniške Soče, so v sedemdesetih letih v podkrepitev gradnje HE navedli:94 »Na Tolminskem so štiri vodna območja, na katerih povzročajo vode vsako leto zelo veliko škodo. Od škode, ki nastane v Sloveniji zaradi vode, odpade na tolminsko občino kar 46 odstot- kov, čeprav je vode zelo malo in so tokovi kratki, vendar tečejo po strmih pobočjih … Samo slap Boka pri Bovcu odplavi letno v Sočo okrog 400.000 kubičnih metrov pe- ska in kamenja … Da bi obvarovali Sočo in njene prito- ke ter onemogočili vodi tolikšno odnašanje zemlje, bi bilo treba zgraditi na rekah pregrade. V izdelavi je že načrt za popolno ureditev struge Soče od Tolmina do Kobarida, kjer je vodna erozija največja.« Poslanci so na glasovanju februarja 1971 kljub nasprotovanjem potrdili gradnjo. 5. marca 1971 je v Kobaridu sledil posvet. Ob tem smo lahko prebrali:95 »Soča ni last nekega delavskega sveta, ampak je last vseh Slovencev! […] Pomagajte, da se Zakon o zaščiti nara- ve, ki naj bi v svoje okrilje vzel tudi Posočje – čim prej uveljavi. Tu smo v tekmi s časom. Tokrat je v tem pogledu naš boj usoden!« Gradnjo je sicer že leta 1970 podprla Skupščina občine Tolmin, enako »krajevna skupnost Kobarid in drugi lokalni dejavniki«.96 Tudi »razširje- na seja predsedstva občinske skupščine Tolmin«, ki je zasedala 22. junija 1973 na Livku pri Kobaridu, je izglasovala gradnjo.97 89 Debelak, Soča, str. 209. 90 Peterlin, Oživljena pobuda, str. 54. 91 Debelak, Soča, str. 210. 92 Jakše, Kdo nam; Jakše, Tok čez. 93 Jeras, Kako naj, str. 2. 94 Delo 14, 30. 3. 1972, št. 87, str. 7, »Nevarni reki: Idrijca in Bača pogosto poplavljata – razglasitev nevarnega območja?«. 95 Jonko, Komu naj, str. 14. 96 Jakše, Igračkanje. 97 Delo 14, 22. 6. 1973, št. 168, str. 7, »Za ali proti HE«. Kljub usmerjenim diskusijam se je javna pole- mika razplamtela, potem ko je Skupnost za varstvo okolja v Sloveniji 10. junija 1972 objavila javno pi- smo in zahtevala javno pojasnilo o tem, kaj se do- gaja s HE Kobarid.98 Navajali so, da se zagovorniki HE na zgornji Soči »Tolmincem dobrikajo in laskajo in obljubljajo, kaj vse bodo dobili v zameno za prodano Sočo … koncentriran turistični center, zaposlitev«. Zanimivo, da je tudi tokrat, podobno kot v šest- desetih letih, prišlo do odločanja na način neodlo- čanja. Odločitev o gradnji so zamrznili in prestavili za 20 let v prihodnost. Investitor je predložil načrte, sekretariat (ministrstvo) za urbanizem pa naj bi skli- cal »lokacijsko razpravo. Ta je bila najprej obljubljena za letos aprila [1973, op. a.], potem na julija in zdaj je (sklicana) za 26. septembra. Zakaj ni prišlo do odlo- čitve …?«99 Načrtovali so izgradnjo do leta 1976,100 poslanci pa so poudarili, da je »že skrajni čas za do- končno odločitev o HE Kobarid, ki je sicer majhna, toda energetsko in ekonomsko izredno pomembna«.101 Ko je oktobra 1973 končno prišlo do razprave, sekretariat ni oddal poročila. Novembra 1973 so si nasprotniki in zagovorniki skupaj ogledali območje, investitor pa je potem moral izdelati dodatne študije102 in predlo- žiti »kopico dodatnega gradiva«.103 Skupnost za varstvo okolja je nato decembra ob- javila »Spomenico«104 o HE Kobarid, ob kateri je časnik Delo bralcem sporočil, da sklepa polemiko. Skupnost so kritizirali ne toliko zaradi vsebine Spo- menice kot zaradi tega, ker je z javno objavo prestopila meje diskusije znotraj »demokratičnega centralizma«. Več visokošolskih in javnih zavodov (Biotehniška fakulteta, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, Filozofska fakulteta, Medicinska fakulteta, Inštitut Jožefa Stefana, Urbanistični inštitut SRS, Zavod za spomeniško varstvo SRS) in društev (Urbanistično društvo Slovenije, Prirodoslovno društvo Slovenije, Slovensko zdravniško društvo, Slovensko etnograf- sko društvo, Planinska zveza Slovenije, več klubov študentov) je konec leta v odprtem pismu105 javnosti, republiški skupščini in vladi zahtevalo, da se HE ne 98 Delo 14, 10. 6. 1972, št. 156, str. 27, »Skupnost za varstvo okolja v Sloveniji: HE Kobarid – odobrena gradnja?«; Delo 15, 12. 7. 1973, št. 187, str. 7, »Skupnost za varstvo okolja v Sloveniji: Hidroelektrarna Kobarid ponovno pred odločitvi- jo«. 99 Jakše, Igračkanje, str. 5. 100 Potočnik, HE Kobarid. 101 Pasternjak, Energetika, str. 2. 102 Jakše, Kdo nam; Kozinc, Zadrega; Potočnik, Kobarid; Ste- fančič, Dodatne študije; Triler, Nova fronta. 103 Stefančič, HE Kobarid. 104 Delo 15, 8. 12. 1973, št. 331, str. 27, »Spomenica Skupnosti za varstvo okolja Slovenije o HE Kobarid«. Uporaba izra- za »Spomenica« se nanaša na prvi tak dokument z začetka 20. stoletja, s katerim so predlagali zavarovanje dela Julijskih Alp (Spomenica Odseka za varstvo prirode in prirodnih spo- menikov. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 1, 1920, št. 1–4, str. 69–75). 105 Delo 15, 30. 12. 1973, št. 353, str. 4, »Odprto pismo«. 462 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 zgradi, območje pa se razglasi za »naravno zname- nitost posebnega pomena«. Ob tem so spomnili, da je skupščina že junija 1966, ko se je izrekla proti gradnji HE Trnovo, »zahtevala tudi, da se zavarujejo najpo- membnejše naravne znamenitosti Slovenije in še posebej Posočja v okviru zakona o varstvu narave«. Nujnost odločitve sekretariata (ministrstva) za urbanizem o HE Kobarid so zahtevali še leta 1975, saj sta občin- ska skupščina v Tolminu106 in slovenski »Komite za energetiko«107 vztrajala pri gradnji, ob kateri naj bi bilo mogoče »po približnih ocenah 'iztisniti' iz sloven- skih rek še blizu 700 MW ali okoli 3,7 milijarde kWh … Na Soči, skupaj z njenim pritokom Idrijco, bi lahko (in najbrž bomo) zgradili« HE Solkan, Kobarid, Trebuša in Doblar II.108 Zgradili naj bi jih do leta 1980, saj sta interes izrazila »lokalno gospodarstvo in Ljubljan- ska banka«.109 Nasprotniki so omenjali omejitve razvoja turizma v regiji in reki Soči kot naravni vrednoti. Pri oceni Zavoda za spomeniško varstvo so Sočo ovrednoti- li.110 Pojavila so se tudi ugibanja o vplivu geološke sestave na zajezitev, zlasti v luči dogodkov v Vajontu leta 1963,111 čemur so geologi oporekali.112 Geografi so v Posočju organizirali zborovanje113 in Inštitutu za geografijo pri SAZU med sklepi naložili, »naj or- ganizira … ekskurzijo in ogled ožje pokrajine, ki jo za- jema projekt o gradnji HE Kobarid«, čemur bi sledila razprava Slovenskega geografskega društva, ki »naj o tem sprejme utemeljene zaključke ter z njimi seznani ustrezne ustanove«.114 Pomisleke je znova narekovalo tudi dejstvo, da bi bila ta HE zgolj ena v verigi HE, za katere so načrti že izdelani, zato »projekt ne zamejuje trnovske elek- trarne, temveč jo, nasprotno, celo utemeljuje. Predvideno jezero HE Kobarid seže natanko do kraja, kjer naj bi bila strojnica HE Trnovo.«115 Na javne glasove proti gradnji je treba gledati v luči naraščajoče okoljske zavesti,116 ki je bila pove- zana z močnim onesnaževanjem zraka, prsti in rek na industrijskih območjih. V povezavi s HE Kobarid so se oglasili lokalni zdravniki, ki so problematizira- li dejstvo, da kakovost življenja ni odvisna od novih tovarn, ampak je višja takrat, »ko je družba stabilna, urejena ... Ljudje morajo biti telesno in duševno zdra- vi, zavarovani pred vremenskimi spremembami, imeti 106 Potočnik, Nujno, str. 2. 107 Delo 18, 31. 12. 1975, št. 289, str. 6, »Za gradnjo elektrarn na Soči«. 108 Jakše, Koliko elektrarn. 109 Primorski dnevnik 33, 18. 3. 1977, št. 61, str. 3, »Industrijska voda tudi za namakanje: Reka Soča kot dejavnik združeva- nja«. 110 Orožen Adamič, Kako naj vrednotimo, str. 15. 111 Dykes in Bromhead, The Vaiont. 112 Kuščer, Kaj dobimo, str. 27. 113 Kunaver, Zgornje Posočje. 114 Plut, 10. zborovanje, str. 45. 115 Kozinc, Komu naj služi, str. 29. 116 Piskernik, Iz zgodovine; Polajnar Horvat idr., The deve- lopment. morajo dovolj hrane in pijače, varni morajo biti pred po- litičnimi, gospodarskimi in osebnimi krivicami … Ko- liko bodo k tem ciljem pripomogli stroji in kilovati HE Kobarid, je veliko vprašanje«,117 ter klicali k ohranitvi Soške doline.118 Leta 1978 je strokovna služba za naravno dedišči- no izrazila pomislek, da v najspornejšo skupino spa- dajo predvidene HE na zgornji Soči (Kobarid, Žaga, Kršovec), saj naj bi bila Soča »evidentirana kot naravni spomenik« in »gradnja ni skladna z osnutkom zakona o Triglavskem narodnem parku«,119 ki je bil potem spre- jet leta 1981. Načrtovalci so vztrajali, da je za izgrad- njo HE Kobarid »potrebno doseči dokončni dogovor predvsem z republiškim komitejem za varstvo okolja«.120 Konec sedemdesetih let so nasprotniki gradnje svoje mnenje znali vedno bolj argumentirati. Ugo- tavljali so, da prevladuje enostranski pogled. Čeprav sta naravna in kulturna dediščina »našli svoje mesto v regionalnem prostorskem planu Slovenije … naravnih vrednot in materialnega kulturnega izročila še vedno ne pojmujemo kot sestavine okolja«, kar vodi v etiketira- nje z izrazoma »'tehnokrati' oziroma z 'romantiki'«.121 Sprememba miselnosti je bila vidna tudi na lokal- ni ravni. Občina Tolmin je bila prvotno za gradnjo. Leta 1978 so izvedli posvetovanja na ravni naselij (krajevnih skupnosti). Rezultat je bila ugotovitev ob- činske skupščine, da med Tolminci odseva mnenje Slovencev, »ki se vse bolj opredeljuje za zaščito naravnih lepot«, vendar pa bi morali imeti »več razumevanja za intenzivnejša vlaganja za razvoj turizma«.122 Planinski vestnik je na to temo oktobra 1978 ob- javil pismo republiškega voditelja Edvarda Kardelja, ki ga lahko štejemo za politično točko preloma:123 »Nosimo pred sedanjostjo in bodočimi pokolenji tudi od- govornost za ohranitev lepot in čistosti našega gorskega sveta. Ne bom našteval primerov, toda nenačrtni, ne- premišljeni in neodgovorni posegi v prirodo, ki so jim v oporo komercializem, potrošniška miselnost, kratko- vidnost in egoizem posameznikov ter nekaterih skupin, mnogokrat povzročajo nepopravljivo škodo. Čas je, da naša družba odločneje postavi ta vprašanja na dnevni red.« Konec novembra so poročali, da so priprave na HE Kobarid obstale, ker je »republiški komite za ener- getiko neupravičeno prekinil izdelavo načrtov«, in to »le na osnovi pred kratkim objavljenih člankov v različnih javnih občilih«. Zato je Izvršni svet »sestavil informa- cijo … v kateri opozarja, da postopek, ki je po zakonu predviden za gradnjo objektov na zaščitenem območju reke Soče, še ni končan«.124 117 Horvat, Kardiolog, str. 27. 118 Kovačič, Nikar polovičnih, str. 29. 119 Rogelj, Sporna elektrika, str. 3. 120 Delo 20, 27. 9. 1978, št. 224, str. 2, »Do 1990 naj bi zgradili deset elektrarn«. 121 Peterlin, Nesprejemljiva, str. 8. 122 Roš, »Kobariška«, str. 2. 123 Kardelj, Pismo, str. 601. 124 Roš, Obstale priprave, str. 3. 463 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 Naravovarstveniki (Zveza društev za varstvo okolja) so tudi tokrat objavili »spomenico« o obva- rovanju Soče in Idrijce ter jo dali podpisati številnim »uglednim in ekološko zavednim družbenim delavcem, umetnikom in znanstvenikom«. Glavna težava je bila tudi tokrat formalne narave, in sicer »nedemokrati- čen« proces »zbiranja podpisov oziroma preštevanja občanov«, ki »v času priprav na javno razpravo« ni potekal po predvidenih postopkih; bil je nepravi- len, na podlagi čustev ter »v nasprotju z ustavnimi in drugimi normami o načinu dogovarjanja in z de- mokratičnim postopkom odločanja po delegatski poti«. Takšna izjava pred izdelavo »strokovno utemelje- nega« urbanističnega načrta in formalno javno raz- pravo maja 1979 naj bi »vnašala med občane zmedo in negotovost«.125 Ustava namreč »natančno oprede- ljuje načine izražanja in soočanja različnih interesov« bodisi v okviru »organizacij združenega dela, zborov krajanov« bodisi »krajevnih konferenc SZDL kot sti- čišča širših javnih interesov«, spomenica pa »ne daje možnosti za kompromis«.126 Za konec oktobra 1979 je Izvršni odbor Zveze društev za varstvo okolja Slovenije z oglasom v časo- pisu sklical izredno skupščino o projektu HE Koba- rid in zaščiti Soče,127 čeprav naj bi v naseljih (krajev- nih skupnostih) o tem »strpno in celovito« razpravljali šele konec novembra. Takrat so »kritično ocenili dose- danji potek in vsebino razprav, ter neorganiziranih do- govarjanj« z uveljavljanjem »enostranskih mnenj, za- strašujočih napisov, sestajanja mimo socialistične zveze, zbiranja delegatov za izredno skupščino zveze društev za varstvo okolja«, kar je »dosedanjim razpravam dalo pečat vsiljevanja enostranskih stališč ter jih obarvalo s srdom in celo z žaljivostjo«.128 S skoraj polletno zamu- do je tako decembra potekal »drugi krog priprav na razpravo o HE Kobarid«, ko so se posvetov udeležili ugledni strokovnjaki (geolog, meteorolog, krasoslo- vec) ter nekateri predstavniki republiških družbe- nopolitičnih organizacij, ki so »po področjih najprej dopolnili podatke in mnenja, ki jih obsega gradivo, na- menjeno javni razpravi, ter nato odgovarjali na vpra- šanja predstavnikov tolminskih, občinskih in krajevnih družbenopolitičnih skupnosti«.129 Ob robu razprave so »'varstveniki narave' poskrbeli za zagrevanje vzdušja«, saj so začeli »mimo vseh uveljavljenih organiziranih oblik razprave, za katere potek je na Tolminskem zadol- žena SZDL, deliti izvlečke iz zapisnika izredne skup- ščine zveze društev za varstvo okolja, ki enostransko zagovarja zaščito narave v okolici Soče«. »Varstveniki narave« so na to odgovorili, »da nismo delili izvlečkov iz zapisnika … pač pa posredovali nekaj izvodov stro- kovnega poročila 'Soča, naravni fenomen Slovenije in HE Kobarid – Zakaj smo proti gradnji hidroelektrarne 125 Roš, Nepotreben dim, str. 2. 126 Rober, Vroča hči, str. 4. 127 Delo 21, 31. 10. 1979, št. 255, str. 15, »Obvestila«. 128 Roš, Strpno in celovito, str. 2. 129 Roš, Drugi krog, str. 10. na gornji Soči?', študije Urbanističnega inštituta Slove- nije, in to na prošnjo delegatov iz Tolmina«.130 Polemična razprava je pretresla sistem odločanja. Odprli so vprašanje, ali naj o tem odločajo le Tol- minci in tisti, ki so odgovorni za energetski razvoj, ali vsi Slovenci. Številni mediji o tem sploh niso želeli pisati, po objavi članka v reviji Teleks pa so celo pisali, da mladi do 20. leta ne morejo odločati o tem.131 Naj- ostrejšo kritiko je prispeval študentski časopis Tri- buna, v katerem so s filozofsko-pravnega stališča po- kazali, da so različna mnenja nujnost, poleg tega pa Posočje od HE Kobarid nima neposrednih koristi, temveč jasno škodo.132 Medtem pa so nekateri ener- getiki že ugotavljali, da bi bilo morda bolje graditi več manjših elektrarn.133 Nazadnje je julija 1980 odbor Izvršnega sveta Skupščine SRS za družbenoeko- nomsko ureditev, družbeni plan in razvoj na podlagi dolgoletnih razprav sklenil, da ne bodo gradili HE Kobarid, Kamno in Radovna oziroma se odločitev (ponovno) prestavi za dve desetletji.134 Zato je bila v Tolminu oktobra 1980 zaustavljena oziroma »za ne- določen čas« preklicana načrtovana javna razprava.135 V vmesnem času je bil leta 1976 sprejet Zakon o dolo- čitvi zavarovalnega območja za reko Sočo s pritoki.136 Osemdeseta leta in HE Trebuša Družba Soške elektrarne se je v osemdesetih le- tih prejšnjega stoletja preusmerila v gradnjo manjših HE na pritokih Soče, kot je Zadlaščica, za kar je bilo precej zanimanja zasebnikov.137 Predvsem pa so obu- dili načrte za zajezitev Idrijce in Trebuščice (slike 1, 3 in 5). Tudi tokrat so se pojavili pomisleki, ali bi ve- likanska HE res toliko pomenila za Slovenijo (slika 11), da bi se splačalo »žrtvovati« del doline Idrijce.138 Za »največji prostorski poseg v Sloveniji« bi bilo za 120 m visoko pregrado poplavljenih 14 km2 zemljišč v 31 km doline Idrijce ter dolini Trebušica in Hote- nja. Tudi ta HE bi zadovoljevala potrebe po dnevnih konicah, z močjo 170 MW pa bi letno proizvedla 320 GWh elektrike, kar bi leta 2000 pomenilo »le« 0,63 % slovenske električne energije.139 Zajezitev bi poplavila tri vasi (Dolenja Trebuša, Stopnik in Reka), izselili bi okrog 700 prebivalcev, do več vasi pa bi bil onemogočen dostop. 130 Bizjak, Vse nared, str. 31. 131 Zalokar, Potrebna informacija, str. 4. 132 Podgornik, Proti anarhičnosti. 133 Slokar, Neizkoriščena, str. 4. 134 Delo 22, 2. 7. 1980, št. 154, str. 1, 7, »Ne za HE Kobarid in zajezitev Radovne: HE Kobarid in HE Kamno naj ne bi gra- dili«; Rogelj, Za dve desetletji, str. 1. 135 Roš, Ustavljena razprava, str. 3. 136 Zakon o določitvi. Zakon je bil leta 1986 dopolnjen (Zakon o spremembah). 137 Hobič, Tolmincem, str. 5; Roš, Kdo naj, str. 9. 138 Roš, Žrtvovati dolino, str. 7. 139 Lipovšek, Hidroenergija, str. 261–262. 464 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 V Idriji je bila februarja 1979 razprava o izko- riščanju Idrijce. Na posvetu društev za varstvo oko- lja so ugotovili, da bi jezero poplavilo ves prostor za poselitev in da projekti upoštevajo zgolj ekonomsko plat.140 Nasprotniki so opozarjali na spremembe kul- turne pokrajine, mogoče podnebne spremembe zara- di obsežnega jezera in izgubo habitatov. Akumulacije zaradi oporečnosti (sedimenti idrijskega rudnika ži- vega srebra) ne bi mogli uporabljati v turistične na- mene. Opozorili so tudi na možnost porušitve zaradi lege v idrijski prelomni coni.141 Ugotovili so, da je »skoraj pol stoletja aktualen projekt … že naredil veli- ko škodo. Povzročil je migracijo ljudi … povzroča škodo vsakemu, ki ostaja in je prikrita grožnja vsej občini … kot psihološki pritisk« zaradi »grožnje, da bo dolina prej ko slej potopljena«. Zanimivo, da so ob tej priložnosti zaznali »molk stroke, ki jo predstavlja sedem ustanov«; ugovor odločevalcev je bil, da nima smisla financira- 140 Roš, Razprave o okolju, str. 2. 141 Lipovšek, Hidroenergija, str. 263–264. ti raziskav, če ne vemo, ali bo projekt sploh mogoče izvesti.142 V Idriji so na okrogli mizi o varstvu okolja ugoto- vili, da bi se bilo treba bolj učinkovito organizirati na področju varstva okolja ter informiranosti in ozave- ščanja prebivalcev, zlasti v šolah. To je bilo nujno, saj so zagovorniki razglašali, da se »v društvih za zaščito okolja skriva nevarnost za družbo […] podpisnike li- stin proti HE Trebuša so klicali na odgovornost, opravka pa so imeli tudi z varnostnimi organi«, zato so ljudje »osveščeni, a nemočni!«.143 Tudi tokrat so se »ekološko ozaveščeni prebivalci doline« oglašali zunaj organizi- rane javne razprave, ki se marca 1987 še ni začela. Problematizirali so nevarnost porušitve »velikanske pregrade« na potresnem območju.144 Ugotovili so tudi, da so v gradivu za gradnjo demografska gibanja prikazana bolj pesimistično, kot so bila v resnici, in 142 Roš, Škodljiva, str. 4. 143 Bevk, Proti gradnji. 144 Roš, Črne napovedi, str. 9. Slika 11: Karikatura Andreja Novaka v Delu 21. 4. 1987 ob članku o »uporu« zoper gradnjo HE Trebuša, ki nakazuje spremembe energetske usmeritve (Roš, Škodljiva, str. 4). 465 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 da je velika razvojna ovira predvsem že tridesetlet- no čakanje na izvedbo projekta.145 Sledile so javne demonstracije, ko so se v Idriji »zganile prve ljudske množice«, mladi pa so postavili ekološko stojnico. Pri tem so zagovorniki molčali, kot bi želeli povedati, da »strokovne razprave sodijo v akademske kroge in ne med laične ljudske množice«.146 Na javni tribuni v Idriji je stotine udeležencev, med njimi »presenetljivo veliko mladih«, izreklo odločen »ne« elektrarni na Trebuši. Prebivalci niso več pristajali na »nikakršna pogajanja in dokazovanja, da bi žrtvovanje Idrijce pripomoglo k izboljšanju naše energetske bilance«.147 Nazadnje je junija 1987 proti gradnji HE Trebuša glasovalo tudi predsedstvo tolminske SZDL, kar je formalno zapečatilo njeno usodo.148 Dve leti kasneje je o tem še razpravljala tolminska skupščina, saj je bila HE Trebuša v državnih razvojnih dokumentih, ki jih je bilo na lokalno pobudo težko spremeniti, še vedno omenjena kot »objekt kontinuitete« in bi o njej 145 Roš, Malo navdušenje, str. 7. 146 Roš, Čemu uničiti, str. 10. 147 Roš, Odločen »ne«, str. 4. 148 Roš, Tudi predsedstvo, str. 6. odločali po letu 2000. Temu je nasprotovala mladina kot del SZDL, zato načrt ni dobil podpore.149 V začetku devetdesetih let so ob snovanju novega dolgoročnega programa ponovno razmišljali o verigi manjših pretočnih HE na Idrijci, o čemer so znova organizirali javno razpravo,150 medtem pa so se inve- stitorji v Posočju že preusmerili k manjšim HE (slika 1); zgrajeni sta bili na Zadlaščici (slika 12) in Knež- ci.151 Ob bližajočih se političnih spremembah so tudi prenovljeni komunisti v Idriji poudarili, da so na prvo mesto postavili okolje in nasprotovali posegom, »kakršen bi utegnil biti gradnja HE Trebuša«;152 enako stališče so leta 1992 zavzeli Zeleni Slovenije.153 V osemdesetih letih je bilo sicer v Posočju zgraje- nih več HE s skupno močjo več kot 42 MW; največja HE Solkan.154 Moč HE v Posočju pa je predvsem na- rasla leta 2009 z izgradnjo črpalne HE Avče (skup- na moč več kot 241 MW) (preglednica 2 in slika 5). 149 Roš, HE Trebuša, str. 11. 150 Roš, HE Trebuša – preteklost, str. 3; Roš, HE Trebuša je še sporna; Roš, Strah pred. 151 Roš, Elektrika; Roš, Koliko elektrarnic; Roš, Na Knežci. 152 Roš, Varstvo okolja. 153 Roš, HE Trebuša je še sporna, str. 2. 154 Pirih, Soška dolina, str. 326. Slika 12: Gradnja strojnice HE Zadlaščica oktobra 1987. Do strojnice se spušča cevovod (Roš, Elektrika, str. 5). 466 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 Novo stoletje in vnovični poskusi zajezovanja Ministrstvo za infrastrukturo je leta 2009 podje- tju Soške elektrarne Nova Gorica izdalo energetsko dovoljenje za HE Učja155 s 40-metrsko pregrado. To je v zavest javnosti prišlo leta 2011 ob predlogu Nacionalnega energetskega programa. Menili so, da je predlog večje izrabe Soče s strani podjetja z več kot stoletno tradicijo pridobivanja električne energije smotrn, saj bi izrabo tehnično izrabljivega potenciala izkoriščanja kakovostne »modre obnovljive energije« povečali s tretjine na več kot 40 %. Če ne bi zgradili pregrad, bi se razvoj hidroenergetike, ki »že stoletje uspešno sobiva z okoljem«, na tem območju ustavil. Ob tem smo lahko prebrali, da je »za prihodnji razvoj … potrebno nedvomno dopustiti možnost hidroener- getske izrabe povodja Soče v smislu večnamenske izrabe objektov na način, da se predvidene koncesijske odseke na vodotoku Učja, Idrijca in ostalem porečju Soče vnese v predlagani nacionalni energetski program«.156 Obenem je potekala sprememba energetskega zakona, ki je bil v javni obravnavi le nekaj tednov med poletjem 2011, v 565. členu pa je vseboval do- ločbo, da se razveljavi zakon, ki varuje reko Sočo s pritoki. Zakon o določitvi zavarovalnega območja za reko Sočo s pritoki iz leta 1976 je namreč prepovedal »gradnjo in rekonstrukcijo energetskih objektov ali na- prav na odseku od izvira Soče do vtoka Idrijce pri Mostu na Soči«. Predlog novega energetskega zakona je tudi določal, naj se na zavarovanem območju za reko Sočo s pritoki preneha uporabljati Zakon o ohranjanju na- rave iz leta 1996: »Gradnja in rekonstrukcija energet- skih objektov ali naprav se lahko načrtujeta na odseku od izvira Soče do vtoka Idrijce pri Mostu na Soči tudi na območju naravne vrednote, ki se s sprejetjem uredbe o državnem prostorskem načrtu na lokaciji prostorske ure- ditve državnega pomena ukine«.157 Šlo je za grob po- seg v zakone z vsebinskega področja, ki je v pristoj- nosti drugega ministrstva, oziroma za pravno prakso, ki jo je Republika Slovenija uporabila pri reševanju finančne krize.158 Med drugimi se je javno odzvala Slovenska aka- demija znanosti in umetnosti, ki je reko opredelila z naravovarstvenega, estetskega, prometnega, narav- nogeografskega, zgodovinskega in gospodarskega vidika:159 »Zdaj, ko se dolini naposled obeta boljša doba zaradi razcveta turizma in zaslužka z obiski, ki jih pri- vlačijo edinstvene naravne vrednote, pa naj bi jim prav te vrednote 'ukinil' načrtovalec energetskega razvoja v imenu 'prostorske ureditve državnega pomena'. Ni treba razlagati, kakšno nepopravljivo škodo bi prizadel tem 155 Register energetskih dovoljenj. 156 Stališča in predlogi, str. 14. 157 Omladič, Za zgornjo Sočo. 158 Zakon za uravnoteženje. Leta 2012 je bil sprejet zakon (do leta 2020 je bil še 22-krat spremenjen!), ki je spremenil več kot 20 drugih zakonov s številnih področij. 159 Trontelj, Soča in požrešnost. ljudem z dokončnim razvrednotenjem imetja, ki so jim ga v varstvo izročili njihovi očetje in dedje.« Poudarjajo tudi pomen turizma za pokrajino, ki jo zaznamujejo edinstvene naravne vrednote:160 »Ta namera priprav- ljavca zakona nas je osupnila, prizadela in zgrozila. Ne bomo komentirali komaj verjetne arogance, ki zveni iz hladnokrvne dikcije o ukinjanju naravne vrednote, reke Soče z dolino in pritoki. […] Javna razprava o osuplji- vem predlogu opustitve zakonskega varstva te dobrine in končna odločitev o njenem žrtvovanju bosta pokazali, ali je ta narod take dragotine še vreden […] Sočo uvršča- jo med tri najlepše evropske reke.« Zanimiva je omemba simbolnega pomena alpske reke za vse Slovence:161 »Soča je simbol slovenstva, še posebej pomemben, ker je na samem robu naše države. Soča je vseslovensko premoženje, narodna svetinja, na- ravna dediščina najvišjega reda. Ukiniti jo bi pomenilo razdediniti narod. Žrtvovati takšno premoženje v za- meno za banalne kilovatne ure elektrike, ki jih lahko dobimo na vrsto drugih načinov, bi bilo podobno ravna- nju barbarov, ki so v redkih starih knjigah in rokopisih videli samo njihovo kalorično vrednost in so z zakladi iz grajskih in samostanskih knjižnic kurili peči tudi takrat, ko so bila na razpolago drva.« Čeprav je poročilo o javni obravnavi Nacionalne- ga energetskega programa ugotovilo, da »izgradnja hidroelektrarn na Soči in njenih pritokih od izvira do Tolmina ni dovoljena«,162 je tema znova kulminirala leta 2018 z mednarodno akcijo, ko so športna pod- jetja, kajakaške šole, kajakaši in drugi vodni navdu- šenci delovali v okviru gibanja Balkan River Defen- ce, kot odziv na gradnjo številnih jezov v širši regiji. Zahtevali so umik načrtov gradnje HE na Učji in energetske izrabe zgornje Soče ter številnih rek na Balkanskem polotoku.163 V energetskih konceptih hidroenergijo razumejo kot »zeleno« (tudi »modro«), se pravi okoljsko nepro- blematično energijo. Tako »izkoriščanje energetskega potenciala vodá ostaja najpomembnejši obnovljivi vir energije v svetu«. Priznavajo pa, da je s tem načinom pridobivanja energije povezanih več težav, kot so vse pogostejše suše in dejstvo, da »energetska izraba ključ- nih rek pogosto 'tekmuje' s potrebami po pitni vodi ter vodi za namakanje v kmetijstvu in industriji«. Poleg tega je problematična »tehnologija uporabe vodne sile, ki pri najzmogljivejših elektrarnah temelji na velikih zajezitvah. Jezovi na rekah imajo zelo (škodljive) po- sledice za naravo in tudi za družbo, ki se jih vse bolj zavedamo.« Zato so se po podatkih svetovne organi- zacije za energijo IEA kljub gradnji nekaj zelo veli- kih HE (Etiopija, Brazilija, Kitajska) naložbe v nove zmogljivosti leta 2018 zmanjšale peto leto zapored. Z vidika prilagajanja učinkom podnebnih sprememb 160 Prav tam. 161 Prav tam. 162 Poročilo o javni, str. 21, 142, 161. 163 Močnik, Čas, da podremo; Močnik, Zadnji poziv; Delo, 8. 10. 2019, »Rekam najbolj škodi slabo izvajanje dobrih zakonov«. 467 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 je tudi pomenljivo, da dodatno izkoriščanje vodne energije k razogljičenju svetovne energetike zelo ver- jetno ne bo prispevalo toliko, kot so predvidevali.164 Mogoča rešitev je gradnja malih HE, kakršne so tri na rečici Kneži. Prvo je podjetje SENG zgradilo leta 1979, drugo 1993, tretjo pa je zgradil zasebnik. Naložba se povrne v približno 12 letih. V povezavi s tem so v podjetju poudarili, da »je potencial Soče iz- koriščen za tretjino« in da »tehnične možnosti še vedno obstajajo, smiselno je nadaljevati z raziskavami in iska- njem možnosti optimalne izrabe, seveda vse v sozvočju z naravo in sonaravnem urejanju po principih trajno- stnega razvoja«. Tako je še vedno v načrtih gradnja hidroelektrarne Učja, a »aktivnosti [trenutno, op. a.] ne potekajo«.165 Na novinarsko vprašanje je SENG odgovoril, da »načrtov, povezanih s projektom gradnje HE Učja, iz razvojnih dokumentov družbe zaenkrat ne bodo umaknile. Gradnja te elektrarne je namreč pomem- ben del našega poslanstva, ki je v nenehnem preverja- nju različnih možnosti energetske izrabe vodotokov.« Dodajajo, da bo »končna odločitev o gradnji HE Učja … seveda stvar širšega konsenza in vključevanja vseh deležnikov, ki jih ta projekt zadeva«. Spomnimo, da je imela leta 2011 tudi hčerinska družba Holdinga slovenskih elektrarn na čakanju HE Kobarid, ki je bil zavrnjen v sedemdesetih letih. »Posodabljanje« argumentacij, od naravovarstvenih do nizkoogljičnih Pri težnjah za gradnjo HE v Posočju gre za na- črtna in nenehna, že skoraj stoletna prizadevanja na- črtovalcev, upravljavcev HE ter državnih in lokalnih oblasti, ki ves čas ugotavljajo, da je visok potencial reke neizkoriščen, da voda odteka po njej in da je gradnja HE iz različnih razlogov nujna. Pred deset- letjem je takratni lokalni državni poslanec in bovški 164 Viršek, Elektrarnam. 165 Močnik, SENG gleda. župan ugotavljal:166 »Vsebinsko je zakon o Soči preži- vet. Ovira druge zasnove ali razmišljanja, saj je vsaka pobuda v tem prostoru preprosto zavrnjena z argumen- tacijo, da velja zakon o Soči iz leta 1976 … Da se niti ne sme razmišljati o novih stvareh, pa je v sodobnem času nesprejemljivo. Vsako umeščanje energetskega in drugega objekta zahteva dodatne presoje.« Morda ironično, pa je (v času pisanja članka) aktualni minister za okolje in prostor dejal:167 »Po drugi strani pa so ovira neživ- ljenjski predpisi, ki so ostalina preteklih dogajanj.« Tudi nekdanji minister za kmetijstvo in okolje si je zaželel, da »bi bila prostorska zakonodaja, ki govori o umeščanju tako državnih kakor tudi občinskih prostorskih projek- tov, prenovljena v skladu z zavezami EU. Prenova te zakonodaje pa po mojem mnenju pomeni dvoje: prvič, da postopki potekajo hitreje in drugič, da imamo vsi soglaso- dajalci pravico povedati naše mnenje.«168 Te izjave kažejo, da so izzivi pri upravljanju za- ščitenih območij in gradnji energetskih objektov ves čas prisotni, ne glede na državni sistem ali vladajočo stranko (slika 13). Zanimivo je, da se tudi danes, po- dobno kot na začetku hidroenergetske izrabe, pojav- ljajo razlage, da je elektrifikacija odgovor na potrebe, da je tako skladna z željami gospodarstva ter nujni pogoj za nadaljnji razvoj območja. Proti temu je vseskozi nastopal okoljevarstveni argument, ki je poudarjal enkratnost, neponovljivost, izjemnost in čistost reke ter vsestranski pomen nje- nega nezajezenega toka, ki je povrh vsega v več tipih zavarovanih območij (med drugim zakon o reki Soči s pritoki od 1976, Triglavski narodni park od 1981, Natura 2000 od 2004). Temu se je kasneje pridružil tudi celovitejši pogled na gospodarstvo, ki poleg in- dustrije omenja druge gospodarske dejavnosti, zlasti turizem. V zadnjih dveh desetletjih v razpravah o prihod- nji energetski usmeritvi Slovenije opažamo zanimivo 166 Močnik, Smaragdno zelena. 167 Prav tam. 168 Bahun, Natura 2000. Slika 13: Gradnja HE na Soči po lestvici sodelovanja državljanov S. R. Arnstein (Arnstein, A ladder; Komac, Zgodbe). 468 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 preusmeritev temeljne argumentacije. Skladno z od- zivi na podnebne spremembe hidroenergetska izraba namreč ni več le temelj industrializacije in »razvoja« določenega območja, pri čemer Soča ni le »energet- sko samozadostna«,169 temveč je postala pomem- ben del nizkoogljičnega, to je »čistega« pridobivanja energije. Zajezovanje (zavarovane) reke je iz lokal- nega naravovarstvenega izziva postalo lokalni način reševanja globalnega naravovarstvenega izziva, to je podnebnih sprememb. V tej luči je razumljiv odziv SENG, ki upravljajo HE na Soči, da strateške dokumente Evropske unije razumejo kot podporo svojim načrtom. Leta 2011 so zatrdili, da ne bodo umaknili »razvojnih načrtov« za gradnjo HE Učja, saj »direktive EU … zapovedujejo doseganje 25-odstotnega deleža obnovljivih virov ener- gije v energetski bilanci Slovenije«. Tako je odprt pro- stor za nadaljevanje javne razprave, ki vsakih nekaj let poteka od konca druge svetovne vojne dalje. Javnost, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v socia- listični družbi stežka dobila enakovreden prostor v primerjavi z odločevalci, ima danes na prvi pogled bolj »participativno« vlogo (slika 13), v resnici pa je prav tako »neenakopravno« razumljena kot subjekt prepričevanja in pristopa do »končne odločitve« (o gradnji HE Učja), ki »bo seveda stvar širšega konsenza in vključevanja vseh deležnikov, ki jih ta projekt za- deva«. Tu moramo opozoriti, da argumentacija ne navaja vključevanja javnosti, temveč le deležnikov, »ki jih ta projekt zadeva«,170 kar lahko vzporejamo z zgoraj opisanimi postopki izpred pol stoletja in izlo- čanjem lokalne družbe. Zanimiva je tudi argumentacija Gospodarske zbornice Slovenije, ki je kot predstavnica upravljavca HE ugotovila, da bo ob opustitvi omenjenih načr- tov prej ali slej prišlo do gradnje akumulacij, če že ne za potrebe hidroenergetike, pa za zaloge pitne vode. Tu ne gre za uporabo argumentacije podneb- nih sprememb samih, temveč za njihove pričakovane posledice – zmanjševanje pretokov alpskih rek, ki so že dejstvo. Toda namesto da bi obstoječe naprave pri- lagodili prihajajočim spremembam, bo po njihovem mnenju »razvoj prisilil človeštvo, da bomo veliko bolj čuvali vodno bogastvo kot vir življenja in vseh človeških aktivnosti. Ob upoštevanju navedenega bo nujno prišlo do gradenj akumulacij, ki bodo služile za pitno in teh- nološko vodo ter proizvodnjo električne energije. Soča s pritoki kot eden ključnih vodnih virov Slovenije je ne- precenljivo bogastvo.«171 V stoletju so argumenti za gradnjo jezov v pore- čju Soče prešli več obdobij, in sicer od zagotavljanja lokalnih potreb (1890–1920), prek odgovarjanja na potrebe industrializacije in splošnega razvoja širše regije (1920–1940), do splošnih razvojnih potreb 169 Seje delovnih teles. 170 Močnik, Zadnji poziv. 171 Stališča in predlogi, str. 14. (1940–1990), potreb trajnostnega razvoja s hidro- energijo kot predstavnico zelene energije (1990– 2011) in nazadnje nizkoogljičnih potreb (od 2011 dalje), v prihodnosti pa si lahko obetamo še vodno- oskrbni argument, ki bo glede na trende pretokov alpskih rek172 morda še najmočnejši. Argumentacija odseva gospodarski in družbeni razvoj, saj je skozi desetletja prešla od podpiranja »razvoja« sekundar- nih dejavnosti (industrija) do terciarnih (turizem). V obravnavanem času je tudi pri zagovornikih gradnje HE v argumentiranju prišlo do vsebinskega premika. Naraščal je naravovarstveni pomen HE. Do leta 2000 so bile razumljene predvsem kot opozici- ja naravovarstvenim prizadevanjem, kasneje pa so v razlogih »za« gradnjo poudarjali njihovo trajnostno vlogo kot »obnovljivega« vira energije,173 zlasti v pri- merjavi z drugimi, »fosilnimi« oziroma »ogljičnimi« viri energije.174 Da je gradnja HE še vedno aktualna, dokazuje tudi nedavni članek v časniku Delo (17. 5. 2021), v katerem navajajo, da je Ministrstvo za okolje in pro- stor HE vključilo v podnebno strategijo.175 Na Mini- strstvu za infrastrukturo sicer menijo, da v zgornjem toku Soče gotovo ne bodo gradili večjih HE, tudi na pritokih ne, saj Sočo varuje poseben zakon, so pa zelo naklonjeni postavitvi malih HE.176 Sklep V članku predstavljamo razvoj hidroenergetske izrabe Zgornjega Posočja v zadnjem stoletju, s pou- darkom na obravnavi zaporednih poskusov kaskad- nega zajezevanja z zakonom zaščitene Soče z več deset metrov visokimi pregradami v času po drugi svetovni vojni. Prvi poskusi večjih zajezitev segajo v šestdeseta leta preteklega stoletja. Obsežni, za takrat- ni politični režim presenetljivi javni razpravi o HE Trnovo je sledil moratorij. V sedemdesetih letih so prav tako daljši čas javno obravnavali HE Kobarid. V obeh primerih naj bi gradnja HE reševala ener- getsko krizo v Sloveniji (in Jugoslaviji), argumenti proti pa so se naslanjali predvsem na edinstvenost reke Soče in omejitve prihodnjega razvoja turizma. Tudi diskusijo o HE Kobarid so sklenili z moratori- jem, javna razprava o HE pa se je sredi osemdesetih let prestavila na pritoke Soče. Tudi takrat so prebi- valci v obsežni javni razpravi, ki je bila kakor prej- 172 Glej: Hrvatin in Zorn, Trendi pretokov; Hrvatin in Zorn, Climate. 173 Energetiki izpostavljajo pozitivne vidike izrabe HE (Papler, Dejavniki proizvodnje, str. 2). 174 Mervar, Dlje ko bomo. 175 Tavčar, Evropa z novimi. 176 Leskošek, Gorski svet, str. 8. Na reki Soči je trenutno sedem jezov, trije v Sloveniji in štirje v Italiji, na njenih pritokih pa je več kot trideset malih hidro elektrarn (slika 1). V predlogih za celotno Slovenijo je bila leta 2019 predvidena gradnja doda- tnih približno dvajsetih velikih in stotih malih HE (Lesko- šek, Divje reke, str. 14–15). 469 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 šnji dve podprta z različnimi ustanovami s področja varstva okolja in turizma, zavrnili potopitev doline in izselitev prebivalstva. Oblasti so tudi tokrat odlo- čitev zgolj prestavile v prihodnost. Tako se v Posočju tudi v 21. stoletju srečujemo s poskusi sprememb zakonodaje in gradnje HE na pritokih Soče, zlasti na reki Učji. V prispevku ugotavljamo, da je v desetletjih prišlo do sprememb zlasti v argumentaciji »za« gradnjo HE, ki nekako sledijo družbeno-gospodarskemu razvoju, hkrati pa so zelo podobne razvoju drugod v Alpah. V družbenem kontekstu Slovenije je tudi pomembna ugotovitev, da gre pri demokratični vključenosti jav- nosti v procese odločanja oziroma pri participativnih procesih bolj za nekakšne »argumente moči« kot za »moč argumentov«. V času komunističnega sistema so bili naravovarstveniki na primer okarani, ker se niso držali ustaljenih »ustavno« določenih oziroma predpisanih načinov odločanja, v novejšem času pa smo priča ad-hoc spremembam zakonodaje,177 ki so spodbudile tudi mednarodno odmevne akcije. VIRI IN LITERATURA Arnstein, Sherry R.: A ladder of citizen participa- tion. Journal of the American Planning Association 35, 1969, št. 4, str. 216–224. Bahun, Polona: Natura 2000 ne pomeni nujno po- polne prepovedi gradnje infrastrukturnih objek- tov. Naš stik, 9. 8. 2013. Bätzing, Werner: Die Alpen: Geschichte und Zukunft einer europäischer Kulturlandschaft. München: Beck, 2015. Bevk, Samo: Proti gradnji vodne akumulacije za HE Trebuša. Idrijski razgledi 29–31, 1986, str. 113– 115. Bizjak, Alenka: Vse nared za razpravo o HE na Soči. Delo 21, 22. 12. 1979, št. 297, str. 31. Bizjak, Janez: Načrt za HE Trnovo in naša narodna zavest. Kaplje 66, 1966, str. 97–101. Bonan, Giacomo: An alpine energy transition: The Piave River from charcoal to “white coal”. Envi- ronmental History 25, 2020, št. 4, str. 687–710. Bonan, Giacomo: Le acque agitate della patria. L’industrializzazione del Piave (1882–1966). Roma: Viella, 2020. Debelak, Marjan (ur.): Urbanistična obdelava območja predlagane hidroelektrarne Kobarid. Ljubljana: Ur- banistični inštitut SR Slovenije, 1974. Debelak, Marjan: Hidroelektrarna Trnovo in regio- nalno planiranje. Varstvo narave 2–3, 1963/64 (1965), str. 45–51. Debelak, Marjan: Soča in hidroelektrarna Kobarid. Proteus 42, 1980, št. 6, str. 205–210. 177 Šifkovič Vrbica, Statusi. Drobež, M.: Nepotrebno glasovanje v Novi Gorici: Na seji goriške turistične zveze polemika o grad- nji HE Trnovo. Delo 6, 21. 11. 1965, št. 317, str. 5. Dykes, Alan P. in Bromhead, Edward N.: The Vaiont landslide: Re-assessment of the evidence leads to rejection of the consensus. Landslides 15, 2018, str. 1815–1832. Golja, Aleš in Brilly, Mitja: Urejanje podeželskega prostora za rekreacijske namene na primeru zgor- njega povodja reke Soče. Urbani izziv 19, 2008, št. 1, str. 94–103. Hobič, Vojko: Tolmincem ne bo manjkalo. Delo 22, 30. 7. 1980, št. 176, str. 5. Horvat, Matija: Kardiolog o HE Kobarid. Delo 15, 20. 7. 1973, št. 195, str. 27. Hrvatin, Mauro in Zorn, Matija: Climate and hy- drological changes in Slovenia’s mountain regi- ons between 1961 and 2018. Ekonomska i ekohi- storija 16, 2020, str. 201–218. Hrvatin, Mauro in Zorn, Matija: Trendi pretokov rek v slovenskih Alpah med letoma 1961 in 2010. Geografski vestnik 89, 2017, št. 2, str. 9–35. Jakše, Marko: Igračkanje na bregu. Delo 15, 20. 9. 1973, št. 256, str. 5. Jakše, Marko: Kdo nam »reže« elektriko. Delo 15, 18. 1. 1973, št. 15, str. 4. Jakše, Marko: Koliko elektrarn še na naših rekah. Primorski dnevnik 39, 28. 6. 1975, št. 9149, str. 6. Jakše, Marko: Tok čez pet let. Delo 15, 28. 6. 1973, št. 174, str. 1. Javornik, Špela: Skrivnostna vasica pogledala na dan. Delo, 2. 6. 2021. Jelenc, Stane: Izkoriščanje vodnih sil na Goriškem. Goriški zbornik 1947–1957, 1957, str. 261–266. Jeras, France: Kako naj preprečimo hudo električno sušo. Delo 14, 30. 3. 1972, št. 87, str. 2. Jonko, Ciril: Komu naj služi Soča? Tovariš 27, 16. 3. 1971, št. 11, str. 14. Jug, Venčeslav: Geografski pogoji za hidroenergetsko iz- rabo Soče in soški hidroenergetski sistem. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 1967. Kante, Lojze: Odloča naj ekonomski interes: Pred odločitvijo je treba objektivno določiti vse okoli- ščine. Delo 5, 5. 9. 1964, št. 242, str. 3. Kardelj, Edvard: Pismo Edvarda Kardelja Planinski zvezi Slovenije: Dokumenti s proslave ob 200- letnici prvega vzpona na Triglav. Planinski vestnik 78, 1978, št. 10, str. 601. Kenda, Franc: Prebivalci Čezsoče o gradnji hidro- -centrale Trnovo. Delo 5, 4. 9. 1964, št. 241, str. 2. Kofol, Karla: Gospodarska raba voda na Tolmin- skem. Vode (še) dovolj: Zbornik o vodah na Tolmin- skem (ur. Karla Kofol). Tolmin: Tolminski muzej, 2017, str. 113–160. Komac, Blaž in Zorn, Matija: Naravne in umetne pregrade ter z njimi povezani hidro-geomorf- 470 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 ni procesi. Geografski vestnik 88, 2016, št. 2, str. 69–90. Komac, Blaž in Zorn, Matija: Samo od naravnih le- pot se ne da živeti. Delo, Sobotna priloga 63, 31. 7. 2021, št. 175, str. 22–23. Komac, Blaž: Zgodbe iz Narnije – kako dolgo še? Delo, 11. 8. 2011. Kovač, Valentin: Ekonomska vrednost HE Trnovo: Nuklearna elektrarna za sedaj ne pride v poštev. Delo 5, 19. 9. 1964, št. 256, str. 3. Kovačič, Edmond: Nikar polovičnih resnic o Soči. Delo 15, 24. 11. 1973, št. 320, str. 29. Kozinc, Željko: Komu naj služi Soča. Tovariš 27, 1971, št. 8, str. 26–29. Kozinc, Željko: Zadrega s Sočo. Delo 15, 7. 11. 1973, št. 303, str. 2. Kugy, Julius: Die Julischen Alpen in Bilde. Graz: Ley- kam Verlag, 1934. Kugy, Julius: Julijske Alpe v podobi. Maribor: Založba Obzorja, 1971. Kunaver, Jurij (ur.): Zgornje Posočje: Zbornik 10. zbo- rovanja slovenskih geografov. Ljubljana: Geograf- sko društvo Slovenije, 1978. Kuščer, Dušan in Grad, Karl in Nosan, Anton in Ogorelec, Bojan: Geološke raziskave soške doline med Bovcem in Kobaridom. Geologija 17, 1974, str. 426–476. Kuščer, Dušan: Kaj dobimo, kaj izgubimo. Delo 15, 17. 11. 1973, št. 313, str. 27. Leskošek, Tina: Divje reke ali beton? Rok Rozman o vplivih hidroelektrarn. Planinski vestnik 119, 2019, št. 7–8, str. 12–15. Leskošek, Tina: Gorski svet in pridobivanje energije: Ministrstvo za infrastrukturo o načrtih Slovenije. Planinski vestnik 119, 2019, št. 7–8, str. 4–8. Lipovšek, Radovan: »Hidroenergija da, hidroelek- trarna Kuk ne«. Trebuški zbornik: Alpski mladinski raziskovalni tabor (1996–1998). Tolmin: Tolmin- ski muzej, 2003, str. 259–266. Malovrh, Polona: Lastniki zemlje razburjeni, Arso skrivnosten. Delo, 27. 9. 2019. Melik, Anton: Elektrarna ne bo pokvarila narave? Računati moramo z realnim stanjem v Soški do- lini med Boko in Bovcem. Delo 5, 14. 9. 1964, št. 251, str. 3. Menaše, Helena: Javna razprava o projektu hidro- elektrarne Trnovo v dnevnem časopisju. Varstvo narave 2–3, 1963/64 (1965), str. 53–58. Menaše, Helena: Javni simpozij o družbeno-eko- nomski upravičenosti gradnje HE Trnovo. Var- stvo narave 4, 1965 (1966), str. 101–104. Mervar, Aleksander: Dlje ko bomo tiščali glavo v pe- sek, višji bo končni račun. Delo, 8. 9. 2018. Mikša, Peter in Zorn, Matija: The Julian Alps (Slo- venia): between protection and »modernization«. Ekonomska i ekohistorija 13, 2017, str. 147–158. Močnik, Blaž: Čas, da podremo prvi jez na Soči? Delo, 31. 7. 2019. Močnik, Blaž: SENG gleda v sonce, čaka še veter. Delo, 18. 9. 2019. Močnik, Blaž: Smaragdno zelena luč za nove elek- trarne na Soči. Delo, 13. 7. 2011. Močnik, Blaž: Zadnji poziv za umik načrtov HE Učja. Delo, 3. 8. 2018. Nared, Janez in Bole, David (ur.): Participatory Re- search and Planning in Practice. Cham: Springer, 2020. Natek, Karel: Možnosti nadaljnjega sonaravnega ra- zvoja ob treh sosednjih južnoalpskih rekah: Piavi, Tilmentu in Soči. Dela 13, 1999, str. 201–211. Nusdorfer-Vuksanović, Metka in Vidrih-Lavrenčič, Lilijana: Elektrarne, mlini, žage, vodovodi … v po- rečju Soče 1918–1943: Predstavitev dokumentov Tehničnega urada Gorica. Nova Gorica: Pokra- jinski arhiv, 1991. Orožen Adamič, Milan: Kako naj vrednotimo po- krajino? Proteus 33, 1970/1971, št. 4, str. 152–156. Papler, Drago: Dejavniki proizvodnje električne energije na primerih izbranih hidroelektrarn na slovenskih rekah Drava, Sava in Soča. 27. posveto- vanje »Komunalna energetika / Power engineering« (ur. Jože Pihler). Maribor: Univerza v Mariboru, 2018, str. 1–20. Pasternjak, Aco: Energetika ima zdaj prednost. Delo 15, 4. 10. 1973, št. 270, str. 2. Pavšič Milost, Aleksandra: Zgodba o luči: Soške elek- trarne Nova Gorica 60 let. Nova Gorica: Soške elektrarne, 2007. Peterlin, Stane in Sedej, Ivan: Projekt hidroelektrar- ne Trnovo in varstvo pokrajine. Varstvo narave 2–3, 1963/64 (1965), str. 13–44. Peterlin, Stane: Maks Wraber: Botanik, ki je reševal zgornjo Sočo. Delo, 29. 4. 2016. Peterlin, Stane: Nesprejemljiva delitev na tehnokrate in romantike. Delo 20, 11. 10. 1978, št. 236, str. 8. Peterlin, Stane: Ob načrtu za akumulacijsko elektrar- no na Soči. Proteus 28, 1966, št. 6, str. 137–141. Peterlin, Stane: Oživljena pobuda za elektrarno na Soči. Proteus 33, 1970, št. 2, str. 53–55. Peterlin, Stane: Soča – preizkus naše zrelosti. Proteus 42, 1980, št. 6, str. 203–204. Pirih, Darja: Soška dolina bi bila precej drugačna: O neuresničenih načrtih za elektroenergetsko izra- bo vodotokov v Posočju. Tolminski zbornik 2020, 2020, str. 313–328. Piskernik, Angela: Iz zgodovine slovenskega varstva narave. Varstvo narave 2–3, 1963/1964 (1965), str. 59–74. Platiše, Gabrijel: Turizem ali električna energija? Delo 5, 22. 8. 1964, št. 288, str. 3. Plut, Dušan: 10. zborovanje slovenskih geografov v Zg. Posočju. Geografski obzornik 22, 1975, št. 3–4, str. 43–46. Podgornik, Rudi: Proti anarhičnosti v slovenskem elektrogospodarstvu in proti nekritični ekologiji! Tribuna 29, 1980, št. 7–8, str. 7. 471 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 Polajnar Horvat, Katarina in Smrekar, Aleš in Zorn, Matija: The development of environmental tho- ught in Slovenia: A short overview. Ekonomska i ekohistorija 10, 2014, str. 16–25. Poročilo o javni obravnavi predloga NEP: 1. del. Ljubljana: Inštitut Jožef Stefan (http://www. energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/pu- blikacije/nep/nep_javna_obravnava_porocilo.pdf (6. 6. 2021). Potočnik, Miha: Planinska zveza o HE Trnovo na Soči. Planinski vestnik 66, 1966, št. 1, str. 16–21. Potočnik, Peter: HE Kobarid do l. 1976. Delo 15, 25. 9. 1973, št. 261, str. 15. Potočnik, Peter: Kobarid. HE da ali ne? Delo 15, 13. 11. 1973, št. 309, str. 2. Potočnik, Peter: Nujno do odločitve za HE Kobarid. Delo 17, 6. 3. 1975, št. 54, str. 2. Premrl, Pawel P.: Viri za najčistejšo elektriko so ob- novljivi. Delo, 30. 1. 2020. Prešern, Ivan: HE Trnovo na javni tribuni: S simpo- zija o družbeno-ekonomski upravičenosti gradnje HE. Delo 6, 26. 11. 1965, št. 322, str. 2. Prešern, Ivan: Nove pobude na simpoziju o HE Tr- novo. Delo 6, 29. 11. 1965, št. 323, str. 2. Radinja, Darko: Geografska problematika hidro- energetskega izkoriščanja Soške doline. Geograf- ski obzornik 13, 1966, št. 3–4, str. 98–104. Radinja, Darko: Projektirana HE Trnovo v Soški dolini. Geografski obzornik 12, 1965, št. 4, str. 114–119. Radinja, Darko: Rečni režimi v Zgornjem in Sred- njem Posočju. Zgornje Posočje: Zbornik 10. zbo- rovanja slovenskih geografov (ur. Jurij Kunaver). Ljubljana: Geografsko društvo Slovenije, 1978, str. 101–125. Ravbar, Marjan in Orožen Adamič, Milan: Varstvo narave ter problemi okolja ob načrtih za hidro- elektrarne v Zgornjem Posočju. Zgornje Posočje: Zbornik 10. zborovanja slovenskih geografov (ur. Jurij Kunaver). Ljubljana: Geografsko društvo Slovenije, 1978, str. 231–249. Rober, Marija: Vroča hči planin. Delo 21, 16. 3. 1979, št. 63, str. 4. Rogelj, Silvestra: Sporna elektrika. Delo 20, 24. 7. 1978, št. 168, str. 3. Rogelj, Silvestra: Za dve desetletji odložen sklep o Soči in Radovni. Delo 22, 3. 7. 1980, št. 155, str. 1. Roš, Katja: »Kobariška« elektrarna Tolmincem ni pogodu. Delo 20, 3. 11. 1978, št. 254, str. 2. Roš, Katja: Čemu uničiti dolino Idrijce za pičel delež elektrike? Delo 29, 16. 4. 1987, št. 89, str. 10. Roš, Katja: Črne napovedi za gradnjo idrijčine elek- trarne. Delo 29, 18. 3. 1987, št. 64, str. 9. Roš, Katja: Drugi krog priprav na razpravo o HE Kobarid. Delo 21, 11. 12. 1979, št. 287, str. 10. Roš, Katja: Elektrika iz gorskega potoka. Delo 29, 6. 10. 1987, št. 232, str. 5. Roš, Katja: HE Trebuša – preteklost. Delo 34, 27. 1. 1992, št. 21, str. 3. Roš, Katja: HE Trebuša je še sporna. Delo 34, 22. 1. 1992, št. 17, str. 2. Roš, Katja: HE Trebuša je za javnost vedno znova kamen spotike. Delo 31, 23. 11. 1989, št. 272, str. 11. Roš, Katja: Kdo naj bi gradil male HE na tolminskih vodah? Delo 29, 6. 1. 1987, št. 3, str. 9. Roš, Katja: Koliko elektrarnic namesto nevarne veli- kanke Trebuše? Delo 29, 4. 9. 1987, št. 215, str. 4. Roš, Katja: Malo navdušenje za elektrarno. Delo 29, 3. 4. 1987, št. 78, str. 7. Roš, Katja: Na Knežci so pognali drugo v verigi elek- trarn. Delo 35, 2. 12. 1993, št. 280, str. 12. Roš, Katja: Nepotreben dim? Delo 21, 7. 3. 1979, št. 55, str. 2. Roš, Katja: Obstale priprave na HE Kobarid. Delo 20, 24. 11. 1978, št. 273, str. 3. Roš, Katja: Odločen »ne« elektrarni na Trebuši. Delo 29, 18. 4. 1987, št. 91, str. 4. Roš, Katja: Razprave o okolju naj ne bodo površne. Delo 21, 27. 2. 1979, št. 48, str. 2. Roš, Katja: Strah pred hidroelektrarno Trebuša na Idrijci je odveč. Delo 32, 31. 1. 1990, št. 25, str. 7. Roš, Katja: Strpno in celovito o elektrarni na Soči. Delo 21, 22. 11. 1979, št. 273, str. 2. Roš, Katja: Škodljiva molčečnost stroke. Delo 29, 21. 4. 1987, št. 93, str. 4. Roš, Katja: Tudi predsedstvo tolminske SZDL je proti HE Trebuša. Delo 29, 11. 6. 1987, št. 134, str. 6. Roš, Katja: Ustavljena razprava o graditvi HE Koba- rid. Delo 22, 1. 10. 1980, št. 230, str. 3. Roš, Katja: Varstvo okolja ima v programu idrijske ZK pomembno mesto. Delo 32, 8. 2. 1990, št. 32, str. 7. Roš, Katja: Žrtvovati dolino Idrijce? Delo 28, 18. 2. 1986, št. 40, str. 7. Rutar, Franc: Elektrarna ne bo pokvarila narave: Sta- lišča skupščine občine Tolmin do gradnje HE Tr- novo. Delo 5, 2. 9. 1964, št. 239, str. 3. Sajovic, Dušan: Zakaj hidroelektrarna Trnovo? Po- trebe po električni energiji v Jugoslaviji stalno ra- sejo. Mnenje in kritika. Delo 5, 11. 9. 1964, št. 248, str. 3; 12. 9. 1964, št. 249, str. 3. Seje delovnih teles – Izbrani zapis seje: Odbor za gospodarstvo. Ljubljana: Državni zbor Republike Slovenije, 7. 5. 2015. Seunig, F.: Strokovnjaki o hidroenergetiki: Iz razpra- ve na včerajšnjem plenumu Elektrotehniške zveze Slovenije. Delo 7, 25. 2. 1966, št. 53, str. 2. Slokar, Tonja: Neizkoriščena energija iz slovenskih voda. Delo 22, 23. 5. 1980, št. 120, str. 4. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: DZS, 1994. Sršen, Slavko: HE Trnovo. Turistični vestnik 13, 1965, št. 11, str. 265–269. 472 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 Sršen, Slavko: Zakaj Turistična zveza Slovenije od- klanja gradnjo HE Trnovo. Turistični vestnik 14, 1966, št. 1, str. 3–15. Stališča in predlogi Gospodarske zbornice Slovenije do Osnutka predloga Nacionalnega energetskega programa Republike Slovenije za obdobje do leta 2030: Aktivno ravnanje z energijo. Ljubljana: Go- spodarska zbornica Slovenije, 2011 (https://www. gzs.si/pripone/STALI%C5%A0%C4%8CA%20 GZS%20na%20NEP%2015.%2010%202011. pdf (6. 6. 2021)). Stefančič, Zdravko: Dodatne študije. Delo 15, 16. 11. 1973, št. 312, str. 3. Stefančič, Zdravko: HE Kobarid: še dokumente. Delo 15, 17. 11. 1973, št. 313, str. 4. Šimac, Rudi: Izraba vodne energije porečja Soče. Go- riški zbornik, 1968, str. 53–56. Švajgar, Rasto: Kakšna bo dokončna odločitev? Po- spešiti je treba izbiro novih elektroenergetskih objektov. Delo 6, 12. 11. 1965, št. 308, str. 3. Tavčar, Borut: Evropa z novimi cilji, naš zaostanek pa se povečuje. Delo, 17. 5. 2021. Treaty of peace with Italy. Pariz, 10. 2. 1947. Triler, Andrej: Nova fronta na Soči. Tovariš 29, 1973, št. 47, str. 42–44. Trontelj, Jože: Soča in požrešnost energetikov: ali bomo dopustili »ukinitev naravne vrednote z uredbo«? Javne izjave. Ljubljana: SAZU, 22. 7. 2011. Viršek, Damjan: Elektrarnam z velikimi jezovi se iz- teka čas. Delo, 30. 9. 2019. Vošnjak, Mitja: Pisma bralcev: Zakaj javna razprava o gradnji centrale na Soči? Delo 6, 11. 11. 1965, št. 307, str. 2. Vranješ, Matej: Zgodbe z »najlepše reke«: humani- stičnogeografski pogled na zgodovino razvoja in upravljanja turizma na Soči. Geografski vestnik 92, 2020, št 2, str. 29–44. Water and Water Management Issues: Report on the State of the Alps. Alpine Signals – Special Edition 2. Bolzano: Permanent Secretariat of the Alpine Convention, 2009. Wraber, Maks: Bovška hidrocentrala v luči varstva na- rave in pokrajine. Ljubljana: Zavod za spomeniško varstvo SR Slovenije, 1965. Zakon o določitvi zavarovalnega območja za reko Sočo s pritoki. Uradni list SRS, 1976, št. 7. Ljub- ljana. Zakon o ohranjanju narave. Uradni list Republike Slo- venije, 1996, št. 4. Ljubljana. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o dolo- čitvi zavarovanega območja za reko Sočo s prito- ki. Uradni list SRS, 1986, št. 29. Ljubljana. Zakon za uravnoteženje javnih financ. Uradni list Republike Slovenije, 2012, št. 40. Ljubljana. Zalokar, C.: Potrebna informacija: O Soči ne odlo- čajo le Tolminci …. Občinski poročevalec: glasilo občine Domžale 19, 18. 4. 1980, št. 5, str. 4. Zapisnik javnega simpozija o družbeno-ekonomski upravičenosti gradnje hidroelektrarne Trnovo. Ljub- ljana: Republiški sekretariat za urbanizem, 1965. Zorn, Matija in Mikša, Peter: The Rapallo Bor- der between Italy and Yugoslavia after the First World War. Histoire des Alpes 23, 2018, str. 165– 181. Zorn, Matija: Podori na Dobraču. Geografski vestnik 74, 2002, št. 2, str. 9–20. Zorn, Matija: The economic role of the Drava River in Slovenia: From navigation to hydropower. Po- dravina 17, 2018, št. 33, str. 32–62. Žnideršič, Martin: Razgovor s projektantom nove bohinjsko-soške elektrarne. Slovenski poročevalec 14, 2. 6. 1953, št. 128, str. 4. ČASOPISI Delo, 1964, 1965, 1972, 1973, 1975, 1978–1980, 2019. Planinski vestnik, 1964. Primorski dnevnik, 1977. SPLETNI VIRI ENGIS: Geografski informacijski sistem za podro- čje obnovljivih virov energije http://www.engis.si/portal.html (7. 6. 2021). Omladič, Luka: Za zgornjo Sočo vlada odpravlja okoljske omejitve https://kvarkadabra.net/2011/07/za-zgornjo-so- co-vlada-odpravlja/ (6. 6. 2021). Register energetskih dovoljenj. Ljubljana: Ministr- stvo za infrastrukturo http://www.energetika- portal.si/fileadmin/do- kumenti/podrocja/energetika/energetsko_dovo- ljenje/register_ed_20.05.2014.htm (6. 6. 2021). Schiaroli, Ludovica: Salviamo la Val di Genova, 20. 4. 2020 https://gognablog.sherpa-gate.com/salviamo-la- -val-di-genova/ (6. 6. 2021). SENG – Soške elektrarne https://www.seng.si/en/hydropower-plants/ (5. 6. 2021). Šifkovič Vrbica, Senka: Statusi NVO v javnem inte- resu pod udarom sprememb predpisov. Mreža za prostor, 20. 11. 2020 https://www.mrezaprostor.si/gradiva/odzivi/ pop-up-posvet-statusi-nvo-v-javnem-interesu- -pod-udarom-sprememb-predpisov-2/ (6. 6. 2021). 473 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 S U M M A R Y »The Soča, the most beautiful river in Euro- pe« – Between hydroelectric power and na- tural protection The article presents the development of hydro- power use in the Upper Soča Valley in the last centu- ry, with a particular focus on the successive attempts to build cascade dams of tens of meters in height on the legally protected Soča River in the period af- ter the Second World War. Four major hydroelectric power plants (HPPs) were built in its middle and lower reaches with an average annual energy produc- tion of about 1100 GWh, whereas the potential of the Soča River is estimated at up to 1800 GWh. In the article, we analyse the plans for further hydropower exploitation of the upper reaches of the river, as well as the reasons and arguments against them. We note changes in the argumentation in fa- vour of constructing HPPs over the decades, which in some ways follow the socio-economic develop- ment. At the same time, they are very similar to the development elsewhere in the Alps. In the last century, the arguments for the con- struction of dams in the catchment area of the Soča River went through several periods, namely, from: satisfying the local needs (Austria-Hungary; the 1st period according to Bätzing), responding to the needs of industrialization and general development of the wider region (Italy; the 2nd period), the needs of development (Yugoslavia; the 3rd and 4th periods), the needs of sustainable development with hydro- power as a representative of green energy (Slovenia; the 5th period), and, finally, the needs of low carbon society (the 6th period). A water supply argument can be expected in the future, which could become even stronger, given the trends of Alpine river flows. The first attempts to build large dams date back to the 1960s. An extensive public debate on the HPP Trnovo, which came as a surprise to the political re- gime of the time, was ended by a 20-year moratori- um. In the 1970s, the HPP Kobarid was also publicly discussed for a long time. In both cases, the argu- ments against were mainly based on the uniqueness of the Soča River and the limitations of the future development of tourism. In the 1980s, the damming of the Idrijca River was planned (HPP Trebuša) but met with fierce resistance, and the decision was ul- timately postponed. In the 21st century, the Upper Soča Valley has also faced attempts to change the legislation and build HPPs on the Soča tributaries, especially on the Učja River. Over the last two decades, we have observed an interesting shift in the basic argumentation in dis- cussions on the future energy orientation of Slove- nia. In line with the responses to Climate Change, hydropower use is no longer only the basis of indus- trialization and “development” of an area where the Soča River is “energy self-sufficient”, but it has also become an important part of low-carbon, i.e., “clean” energy production. The debate on the use of the Soča River is im- portant for Slovenia because it reflects the develop- ment of nature conservation and river management thought for several decades, with the expansion of the spatial importance of HPPs and with the grow- ing significance of participation of individuals and non-governmental organizations. In the Slovenian social context, it is important to note that the demo- cratic involvement of the public in decision-making or participatory processes reflects a kind of balance between the governmental “argument of power” and the non-governmental “power of argument”. 474 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 Pregrade za potrebe hidroenergetskih objektov na Soči – zgoraj: pregrada Podsela, zgrajena leta 1939 za potrebe HE Doblar; sredina: pregrada Ajba, zgrajena leta 1940 za potrebe HE Plave; spodaj: pregrada Solkan, zgrajena leta 1984 za potrebe HE Solkan (fotograf: Matija Zorn).