Ivan Črnič
Sedem sonetov
Škodoželjni Jurij
Prišel je prišel škodoželjni Jurij, bolj se zdi, kot v resnici je prijazen. Ko v pobliskovanju zvezdnih neurij iz brezna vznikne žalostna prikazen
in hoče zginit v kaotičnem blišču, steptati z zemljo vse na svoji poti, naj geniji končajo na smetišču; kdor se ohrani, se le po pomoti,
če se pojavi strašna bela mama in zavzdihne že blaženo boleče: o divji sinko, mar ti ni omama
prinesla mnogo neprijetne sreče — potisnit sonce globlje v krematorij, na truplih sanjat zenovski satori!
Dražilo v soncu
Z globin nebes komet se ognju bliža, vdilj blisk žareč v nasprotno smer frči mu; iz sonca temno pego (kot obliža površino) (krč žarke ledeni mu)
povprek in vzdolž zlat jezik oblizuje, vulkanski požiralnik žge zasoplo —: že reč neznana skozenj pohajkuje in se oglaša, kot bi v danki hroplo,
če silile bi ven smradu sparine, a cenzor jih uspešno je blokiral, da luknjo vleče vkup od bolečine,
in bi izstrelek v črevih hazardiral, a cena? — zdi se —: krvolok naj vidi, kako dražilo se v vrtincu spridi.
Omen: Opium
Ker soncu mir je strašno vzel darilo — pamet, ki je v maku populacija —, in ker kentavre muči sporočilo, da je Baudelaire snu reinkarnacija,
je gibki Faeton razklal lobanjo zemljoživcu, mu vtisnil v njo zodiak, da vdilj pljuje skozenj falus v brezdanjo čašo pivcu eliksirja, ki somrak
milo moleduje za prekretnico, kjer kot enklava je zelišč pridelek, a brž smrt se prelevi v umetnico
in: nimfa z lokom priskrbi pristrelek — pavijana, ki z onstran zagotavlja, da nudi dobri bog obilo zdravja.
Pevec
Nostalgija krednega pevca —: požar je znosnejši: bra samomorilec v kožo, ki z neizmernim veru. Prestar za spokojnost, čeprav bogoskrunilec,
si prstke poljublja na bosih nogah, strašljivo prepeva, posvečen in strt, kot če vseenost poblisne v ostrogah jezdeca, ki v dir s petami sili smrt.
Kako se upreti glasbi, ki lomi tenki porcelan, zbrušeno jezerce črnih damskih zrcal, kjer se kot somi
pogoltni vzpnejo sapice severne — z globin v globine, z onstran v tostran lika, ki mu ozadje odra zvezda slika?
LITERATURA 21
Samorog si ga opeče
Vitki samorog, v beločnicah pepel ti, vedro iskreč se, diha in kroži, da skoznje z grmenjem se vsiplje v plevel, plava kri vtre ti maroge po koži;
ker nisi čutil, da ždi ti iz teme falus — vsaj tolikšna konjska je glava, ki jo prenašaš kot radostno breme —, in da z razsipništvom sperme zaplava
skoz svit in končno omahne v koprive, s konico rogu v kontejner si sunil, stresel v njem novorojence pol žive
in že poneumljeni bimbo je pljunil v zanikrni grob, — zdaj, glavica vroča, zaznaš, kak zel vžge visokorastoča?
Smrt bele mame
Strašanska bela mama, si bebasta, šalo vrag jemlje in postelja gnije, pa vzbrsti tik ob vzglavju ti papica, darilce sladke device Marije.
Sinko, čemu se napha tvoja glava, kot rentgen zreš v majko užaloščeno; mar Jezus molče v akvariju plava, da statuo stavhal bi potopljeno?
Želodec prebavi mnogo zlatnine, a gnusne sparine pregrevajo kal, ki poustvari neznanske globine,
mar času, da trpki bi dolg poravnal pred osivelim obličjem mrliča, ki se raztrešči z vstajenjem hudiča!
Povodni mož
V nočnem dvorcu snuje plameneči greh, nadkriljujoč prikazni (za rojstni dan škratu, ki vzdržuje ga nezdravi smeh nad kaosom), vodopivca, ki bolan
omahljivo pozibava svoj skelet med strahom in gotovostjo (renčanje drsi mi iz srca): ljubeče sanje silijo kristalčke vodotopne žret.
Slu ponirkujočih, toliko iskan
ris biserni — mehur, razvlečen kot meh,
z bruhanjem vrtincev zbrizgaj po zobeh
— kot zoro — peno, preden klokotanje povrneš v grlo mu, podvodni svet, ki si k luni se povabil na klepet.
LITERATURA 23