5~0 — S &
NARODNA BIBLIOTEKA.
Z ognjem in mečem.
Zgodovinski roman.
Poljski spisal H. Sienkiewicz.
s
ggl
Poslovenil Podravski.

3. ZVEZEK.
Novo Mesto 1893. — Tiskal in založil J. Krajec.
32.

A
K
m

zblooOSOh
I.
V nekej krasnej noči se je pomikala na
desnem bregu Valadinke, poleg Dnestrove struge,
tolpa jezdecev.
Jezdarili so jako počasi, korak za korakom.
Spredaj, nekoliko korakov pred drugimi, jezdila
sta dva, kakor kaka prednja straža, toda oči-
vidno nista imela nikogar stražiti in čuvati, ker
ves čas sta se le razgovarjala med seboj, mesto
da bi se ozirala po okolici — ter časih pridr-
žavala konja, ozirajoč se na ostalo karavano.
Sedaj zakliče jeden med nju:
„Počasi tam! Počasi!"
In karavana je korakala še počasneje ter
se komaj še pomikala naprej.
Ko je karavana dospela za grič, ki jo je
zakrival nekoliko s& svojo senco, na planjavo,
obsevano od mesečne svetlobe, takrat si še
le uniel previdnost hoje. Sredi karavane, med
dvema, drug poleg druzega stopajočima konjema,
se je gugala k sedlom privezana zibelj, v katerej
je ležalo neko človeško bitje.
4
Srebrni mesečni svit je obseval njeno lice
in zaprte oči.
Za zibelko je jezdarilo nekoliko oboroženih
jezdecev. Po sulicah brez praporcev je bilo moči
spoznati Kozake. Jedni so držali konje za uzdo,
drugi jih pustili stopati svobodno. Kolikor manj
sta se sprednja brigala za okolico, toliko bolj
ogledovali so zadnji nemirno in skrbljivo na vse
strani.
A vendar je bila okolica popolnoma prazna.
Tišino so dramili sam6 odmevi konjskih kopit
ter klic jednega od spredaj jahajočih jezdecev,
ki je časih ponavljal svoje svarjenje:
K:' „Počasi! Previdno!"
Naposled se obrne k svojemu tovarišu:
„Horpina, ali imamo še daleč?" vpraša.
Tovariš, katerega je klical Horpino, ki pa
je bila prav za prav po kozaški opravljena veli-
kanska deklina, pogleda na zvezdnato nebo ter
odvrne:
Ni več daleč. Dospemo pred polunočjo. Naj-
poprej prejezdimo zaklete Vraže, potem tatarski
brlog, in kmalo se prikaže Črtov jark. Oj, ne-
varno bi bilo potovati tam mimo o polunoči,.
predno petelin zapoje. Za-me morda ne, toda za
vas bi bilo nevarno!"
Prvi jezdec pomignez rameni.
'„Včm", reče,i' „da je zlod tvoj brat; toda
proti vragu so sredstva".
8
„Je vrag brat ali ne, toda sredstev bi ne
bilo", odvrne Horpina. „Če bi ti, sokol, na
vsem svetu iskal prostora za svojo kneginjo,
boljšega ne bi našel. Tukaj še po polnoči nihče
ne pride mimo, k večjemu če gre z menoj ; v
jarek pa še nikdar ni stopila človeška noga. Če
kedo hoče, da mu čaram, ostane navadno pred
jarkom in čaka, dokler ne pridem. Ne boj se
torej! Semkaj ne pridejo niti Lahi, niti Tatarji,
niti kedo drugi. Črtov jarek je strašen; — sam
bodeš videl."
„Ko bi bil še tak6 strašen, pravim ti, da
pridem, kolikorkrat se mi poljubi."
„Grlej. da prideš po dnevu."
„Kedar bom hotel. Če mi vrag zastopi pot,
pa ga pograbim za rogč."
„Ej, Bohun! Bohun!"
„Ej, Dončeva! Dončeva! Ne brigaj se ti
za-me. Me li vzame zlod, ali ne vzame, to ni
tvoja skrb. Toda to ti povem: Ravnaj sfe svo-
jimi zlodji kakor hočeš, samo pazi, da se kne-
ginjici ne pripeti nič žalega! Če se jej kaj pri-
peti, ne izvijejo te iz mojih rok ni vragi, niti
volkodlaki."
„Enkrat so me že vtapljali, ko sva z bratom
bivala še nad Donom; drugokrat mi je rabelj v
Jampolu že bril glavo — torej se mi kaj huj-
šega več pripetiti ne more! Pa to je druga stvar.
Iz prijaznosti do tebe jo bom. čuvala, da ji preči
duhovi niti las ne pade z glave; pred .ljudmi
e
je tu pri meni popolnoma varna. Sedaj ti več
ne uide."
„A ti, sova, tako govoriš sedaj; čemu pa
si mi poprej prerokovala le bedo, čemu si mi
trobila na ušesa: „Lali pri njej! Lah pri njej!"
„Tega nisem govorila jaz, marveč duhovi.
Nemara se je spremenilo. Jutri hočem ti veščati
na vodi pri mlinskem kolesu. Na vodi je moči
vse dobro videti, sam6 dobro je treba paziti.
Sam boš videl. Toda ti si vstekel pes; če ti
kedo pove resnico, se takoj razsrdiš in grabiš
za čakun ..."
Razgovor se pretrga. Slišal si samo top-
tanje konjskih kopit ob kamenje in neke glasove,
doletajoče sčm od reke, podobne čvrčanju čvrčkov
na polju.
Bobun se malo zmeni za te glasove, ki so
vendar v nočnej tišini mogli biti čudni; dvigne
oči k luni ter se globoko zamisli.
„Horpina!" zakliče čez nekaj časa.
»Kaj ?"
»Čarovnica si, torej moraš že vedeti, ali je
res, da se dobi zelišče, po katerem se mora za-
ljubiti, če ga kdo povžije. Cepetec, ali kaj?"
„Cepetec. Toda tvojej bedi že cepetec več
ne pomaga. Če bi kneginjica še ne bila ljubila
katerega druzega, bilo bi dovolj, da se napije
vode od cepetca; če pa je že zaljubljena, veš,
kaj se zgodi potem?"
»Kaj?"
7
„Še bolj se zaljubi vanj."
„Naj te hudir vzame s tvojim cepetcem vred I
Znaš samo slabo prerokovati, a svetovati ne
znaš."
„Torej čuj. Jaz poznam drugo zelišče, ki
raste na polju. Kdor se napije soka od tega
zelišča, leži potem dva dni in dve noči kakor
ubit, ničesar se ne zavedajoč. Tega soka ji dam
— in potem . .
Kozak se zgane na sedlu ter vpre v čarov-
nico svoje leskeče oči.
„Kaj misliš s tem?" vpraša.
„Pojdi k njej!" zakliče čarovnica ter se
začne smejati na vse grlo.
Njen smeh se je razlegal v zlokobnih od-
mevih po jarkovih propadih.
„Sova!" zakliče rokovnjač.
Njegove oči pa so se vedno bolj temnile;
znovič se ga loti otožnost. Naposled začne go-
voriti kakor sam sebi:
„Ne, ne! Ko smo naskočili Bar, pritekel
sem prvi v samostan, da jo branim pred pijanci
ter razbijem bučo vsakemu, kedor bi se je do-
taknil. Toda ona se je sunila z nožem in sedaj leži
v nezavesti. Če se dotaknem njene roke, sune
se znovič, ali pa skoči v reko; oh potem je več
ne dobim, nesrečnež!"
„Ti si Poljak po duhu, ne pa Kozak, ker
se je nečeš polastiti po kozaški ..."
8
„Ko bi bil jaz Poljak!" zakliče Bohun;
„ko bi bil jaz Poljak!" Pri teh besedah zgrabi
z obema rokama za čapko, ker ga je prevzela
bolest.
„Morala mi je brž ko ne zavdati!" odvrne
žalostno. „Naj me ne zgreši prva kroglja, naj
končam svoje življenje na gromadi . . . Jedno
jedino ljubim na svetu in ta me — ne mara.".
„Prismojen si", reče jezno Horpina. „Saj
jo vendar imaš!"
„Jezik za zobmi!" zavrne vsteklo Kozak.
„A kaj pa potem, če se ona umori? Tebe raz-
trgam, sebe raztrgam, glavo razbijem ob kamen;
grizel bom ljudi, kakor pes. Dušo bi dal za
njo, dal kozaško slavo, zbežal bi za Jahorlik,
daleč od polkov, v daljni svet, le da bi živel ž
njo, vzdihal pri njej . . . Toda kaj! Ona se" je
sunila z nožem in radi koga? radi mene! Z nožem
se je sunila! ali čuješ?"
„Nič ji ne bo. Ne umrč".
„Če bi umrla, pa te pribijem z žreblji na
vrata".
„Nobene moči nimaš do nje".
„Nimam nimam. Želel bi, da bi ona mene
sunila z nožem — ko bi me tudi ubila, bolje
bi bilo".
„Bedasta Poljakinja! Z dobro voljo bi se
te že privadila. Kje najde boljšega?"
9
„Pripravi mi jo k temu in jaz ti nasujem
lonec cekinov, druzega pa biserov. V Baru smo
nagrabili obilo plena, pa tudi poprej smo plenili".
»Bogat si, kakor knez Jerema in slaven.
Tebe, pravijo, se boji sam Krivonos".
Kozak mabne z roko.
„Kaj meni mar za to — ko pa srce boli".
Zopet je nastalo molčanje. Rečni breg je
postajal čedalje divjejsi, pustejši. Bela mesečna
svetloba je dajala kaj čudno podobo drevju in
skalam. Naposled reče Horpina:
„Tu so zaklete Vraže. Tu moramo skupaj
jezditi".
„Zakaj ?"
„Ker je nevarno".
Vstavila sta konje in v kratkem se njima
je pridružila karavana, ki je ostala nekoliko za
njima.
Bohun se vspne na stremenih ter pogleda
v zibelj.
„Ali spi ?"
„Spi sladko, kakor dete", odvrne stari Kozak.
„Dala sem ji pijače za spanec", odgovori
vražarica.
„Počasi, previdno!" zabičuje Bohun, vpirajoč
svoje oči v spijočo, „da je ne zbudite. Mesec
gleda ravno v obraz mojemu srčicu".
„Tiho, tiho, ne zbudite je", zasepeta jeden
molojcev.
10
Karavana odrine dalje. Kmalo dospo k za-
kletim Vražam. Bil je grič, ležeč poleg reke,
nizek in podolgast, kakor na zemlji ležeč okrogel
ščit. Lunin svit ga je zalival z vso svetlobo,
razsvetljajoč belo po vsem prostranstvu razme-
tano kamenje. Semtertje so ležali posamezno ali
v gručah ostanki razvalin, gradov ali cerkev.
Marsikje so štrlele kviško kamenite plošče, za-
sajene z jednim koncem v zemljo, enako nagrobnim
kamenom na pokopališču. Ves grič je bil podoben
velikanske j razvalini. Nemara je nekdaj, ob času
vladarjev Jageloncev, razvijalo se tukaj človeško
življenje; a danes je ta grič in vsa okolica tja
do Raškova bila nema puščava, v katerej je imela
divja zverina svoje brloge, po noči pa so pe-
klenščki imeli tukaj svoje plese.
Komaj je karavana dospela »redi griča, spre-
meni se doslej rahli piš vetra v pravi vihar, ki
je obletaval grič turobno, zlokobno žvižgajoč;
takrat se je zdelo molojcem, da se med temi
razvalinami oglašajo neki težki vzdihljaji, kakor
prihajajoč iz potlačenih prsij; neko žalostno sto-
kanje, smeh, jok in vpitje otrok. Ves grič se
je začel oživljati ter klicati z raznimi glasovi.
Zdelo se je, da izza kamenja gledajo visoke,
temne postave. Sence teh čudnih postav so smu-
kale tiho med skalami, v daljavi so se bliskale
v mraku neke luči, podobne volčjim očem; na-
posled se z druzega konca griča, izmed največega
kupa razvalin oglasi zamolklo tuljenje, kateremu
je sledilo še drugo.
11
„Nesrečneži!" zašepeta mlad Kozak, obrnivši
se k staremu esavlu.
„Ne, to so volkodlaki", odgovori esavl še
tiheje.
„0 hospody pomyluj!" zakličejo osupneno
tovariši, snemajoč čapke in pobožno se prekrižajoč.
Konji začno vihati ušesa in hropsti. Horpina
jezdeč na čelu karavane, mrmra poluglasno ne-
razumljive besede, kakor nekak zlodjev očenaš.
Še le, ko so dospeli na drugi konec griča, se
obrne ter reče:
,.No. sedaj je že dobro. Z zaklinjanjem sem
jih morala zadržati, ker so jako gladni".
Prsi vseb se svobodnejše oddahnejo. Bohun
in Horpina se pomakneta zopet naprej, a molojci,
ki so še pred trenutkom zadrževali sapo, jeli so
zopet šepetati in govoriti med seboj. Vsaki se
je vspomnil in pripovedoval, kar se mu je pripetilo
z duhovi ali volkodlaki.
„Ko bi ne bilo Horpine, ne bi bili prišli
zdravi mimo", reče jeden.
„Mogočna vražarica je!"
,.Naš ataman se še zlodja ne boji. Ni gledal,
ni poslušal, le na svoje deklč se je oziral".
-Če bi se bilo njemu pripetilo, kar se je
meni, bi se ne bil čutil tako varnega", odvrne
stari esavl.
„Kaj se vam je pripetilo, oče Ovsivuj!"
„Jezdaril sem enkrat iz Eajmentarovke v
Hulajpolo ter potoval po noči mimo mogil. Kar
12
vidim, da skoči od zadaj iz mogile nekaj na
sedlo. Ozrem se: Dete, zasanelo, bledo! . . .
Brž ko ne so ga Tatarji z materjo vred peljali
v sužnost in je umrlo brez svetega krsta. Očesi
ste mu goreli kakor sveči in grozno je vekalo.
Se sedla je skočilo na moj vrat, in čutim, da
me praska za ušesi. O hospody! volkodlak. Služil
pa sem dolgo v Valahiji, kjer je več vampirjev,
nego ljudi; zato sem znal kaj imam storiti. Sko-
čim s konja ter zasadim kindžal v zemljo. „Po-
gini! Propadi!" In dete je zastokalo, prijelo se
za držaj kindžala ter po rezu splezalo v zemljo.
Presekal sem zemljo navzkriž in jezdil dalje."
„Torej je na Valaškem toliko vampirjev,
oče?"
„Vsaki drugi Valah je po smrti vampir in
valaški so najhujši izmed vseh. Tam jim ime-
nujejo volkodlake.
„A kedo je močnejši, oče, vrag ali vampir?"
„Vrag je močnejši, toda vampir predrznejši.
Vrag, če ga znaš zakleti, ti bode še služil, vam-
pirji pa samo po človeški krvi strežejo. Toda
vrag je vedno njih ataman.
„Horpina pa še celo vragom zapoveduje."
„ Gotovo. Dokler živi, dotlej jim zapove-
duje. No, ko bi ne imela oblasti nad njimi, bi
ji ataman ne oddal svoje ptičice, ker volkodlaki
prežč najbolj po človeškej krvi."
„Toda jaz sem cul, da do nedolžne duše ni-
majo oblasti."
13
„Do duše nimajo, do telesa pa imajo."
„Oj, škoda bi bilo krasotice. Vsaj je sama
kri in mleko. Naš batko (oče) je vedel, kaj naj
vpleni v Baru."
Ovsivuj mlaskne z jezikom.
„Ni ji kaj reči. Zlata Poljakinja . . ."
„Toda meni se smili", reče mladi Kozak.
„Ko smo jo polagali v zibelj, sklepala je beli
roki in tako prosila: „Ubij!" pravi, „ne pogub-
ljaj nesrečnice!"
„Nič hudega se ji ne zgodi."
Daljši razgovor pretrga približavša se Horpina.
„Hej, molojci!" reče, „tu je tatarski brlog;
toda ne bojte se, tu je le jedna noč v letu strašna.
Crtov jarek in moje bivališče pa tudi nista več
daleč."
Kmalo potem se sliši neko pasje lajanje.
Karavana je došla v žleb jarka, ki je ležal po-
ševno ob reki; bil je pa tako ozek, da so komaj
štirje konjiki mogli v njem jezditi navštrie. Na
dnu tega žleba žuborel je potok, spreminjajoč
pri mesečnej svetlobi svojo barvo kakor gad,
curljajoč naglo k reki. Toda dalje ko so jezdili,
več prostora je bilo videti med stenami, da je
bil jarek podoben obširnej dolini, razširjajočej se
nekoliko navkreber in zaprtej s skalami. Zemljo
so pokrivala tu in tam visoka dreVesa. Veter je
utihnil. Od dreves so se raztezale dolge črne
sence, na osvetljenej planjavi pa si videl nekaki
bele, okrogle, ali podolgovate reči, v katerih so
14
molojci sč strahom spoznali globanje in kosti člo-
veške. Nezaupljivo so se torej ozirali naokrog,
zaznamvajoč si z znamenjem križa prsi in čela.
V daljavi med drevesi se je zabliskala luč; h
karavani pa sta priskakala dva črna psa grozno
lajajoč in renčeč ter utihnila še le potem, ko ju
je Horpina poklicala in pokarala.
„To nista psa", zamomlja stari Ovsivuj s
prepričevalnim glasom.
Med tem se izza dreves prikaže koča, za
njo hlev, nekoliko dalje in višje pa še neko drugo
temno poslopje. Koča je bila na videz čedna in
velika. V njenih oknih se je bliščala luč.
„Glej moje stanišče", reče Horpina Bohunu,
wtam zadej pa je mlin, ki melje samo naše zrno,
med tem jaz vedežujem s pomočjo vode na ko-
lesu. Povražarim tudi tebi. Tvoja krasotica bo
prebivala v sobi, toda če hočeš okrasiti stene,
pa ukaži, da jo za ta čas preneso na drugo
stran . . . Stopite s konj! . . .
Karavana se vstavi. Horpina pa kliče:
„Čeremis! Huku! Huku! Čerem is!"
Hipoma neka postava s periščem prižganih
borovih trsek stopi pred kočo ter dvignivši luč
kviško, molče gleda prišlice.
Bil je to nenavadno odurno postaran človek,
male postave, pravi pritlikovec, s ploščnatira,
čveterooglatim licem in škilastimi očmi.
„Kakšen zlod je to ?" vpraša Bohun.
15
„Ne vprašuj ga", odvrne vražarica, „ima
odrezan jezik . . . Toda kaj", nadaljuje, „nemara
bi bilo bolje odnesti dekle v mlin? Tu bodo
Kozaki zabijali žeblje v steno; vtegnila bi se
zbuditi".
Bohun prikima.
Kozaki, poskakavši s konj, so jeli previdno
odvezavati zibelj. Bohun sam je pazil na vse
z največo skrbjo ter pomagal nesti zibelj v mlin.
Pritlikovec je svetil naprej z lučjo. Kneginja,
katero je napojila Horpina z opojnim sokom, se
ni prebudila, samo trepalnice so ji zadregetale
pred lučjo. Lice se ji nekako oživi pri žarkih
goreče baklje. Nemara so zazibale deklico mične
sanje, ker se je sladko nasmehavala ves čas
hoda, ki pa je bil najbolj podoben pogrebu.
Bohun zre na njo in zdi se mu, da hoče sreč
skočiti iz prsij.
„Ljuba moja, ptičica moja!" je šepetal po-
tihoma in surovo, zalo lice Kozaka je zaplamtelo
od ognja neukrotljive ljubezni.
„Ko se jutri prebudi, bode zdrava", reče
Horpina. Rana se ji celi, zdrava bode ..."
„Hvala Bogu, hvala Bogu!" odvrne Bohun.
Med tem so začeli molojci snemati s konj
povezke ter jemati iz njih plen, ugrabljen v Baru.
V sobani so prižgali luč in med tem, ko so ne-
kateri donašali vanjo preproge, pripenjali so jih
drugi na leseno steno. Bohun je hotel imeti
varno kletko za svojega ptička, pa tadi tako,

16
da bi se mu ne zdela preveč neznosljiva. V kratkem
je tudi dospel iz mlina ter sam nadzoroval delo.,:
Noč je že minevala in luna ni več obsevala skal,
toda V sobani so se še čuli udarci kladivov. Ko
so bili s tem gotovi, prinesejo še vedno spečo
kneginjo nazaj iz mlina ter jo polože na mehko
posteljo.
Potem je vse utihnilo. Samo v hlevu se je
sredi tišine razlegal glasen smeh, podoben konj-
skemu rezgetanju, mlada vražarica se je tako
smejala v družbi Kozakov, ki so prišli z Bohuuom.
n.	i
Ko je drugi dan odprla kneginja oči, pogleda
najpoprej v strop in potem premeri s pogledom
vso sobo. Vračajoča zavednost se je še borila
z ostanki sanj in blodenij. Njeno lice je kazalo
osupnenje in strah. Kje je sedaj ? Kako je prišla
sem, v čegavih rokah je ? Ali bedi, ali ,še vedno
sanja? Kaj pomeni to izobilje? V njenej duši
se začno oživljati spomini na Bar, na poboj
toliko, tisoč ljudij, plemstva, meščanov,, duhov-
nikov, nun in otrok.. Spomni se s krvjo poma-
zanih obrazov prostakov, ki so si ovijali; še topla
Čreva okrog vratu; v ušesih so ji se odmevali
divji kriki, sredi katerih je prihitel v sobo Bohun
ter jo pograbil., Spomni se tudi, kako je v: .tre-
nutku groze in obupa padla na nož, ki »i ga JB
nastavila z lastno roko in mrzel pot ofejjje .njeni

17
snci. Brž ko ne se je nož izpodmaknil ter ji
zadal le neznatno rano, ker že skoraj več ne
čuti bolečine, pač pa čuti, da se ji povrača moč
in zdravje. Naposled še ve, da so jo odpeljali
nekam daleč. Toda kje je sedaj? Ali v kakem
gradu, rešena in na varnem kraju? In Helena se
je jela znovič ozirati po sobi. Okna v njej so
bila majhna, štirivoglata, enaka kmetskim, toda
solnčna svetloba ne more skozi nje, ker jih za-
slanjajo namesto šip bele zavese. Ali je to res
le kaka kmetska hišica ? Nemogoče, ker tega ne
kaže veliko notranje izobilje. Namesto stropa
visi nad dekletom obširna preproga iz rudeče
svile, z polumescem in zlatimi zvezdami; isto
tako so okrašene z zastirači stene; na tleh pa
leži obširna preproga, vsa posuta s cvetlicami.
Okvir na kaminu je pokrit s perzijsko tkanino,
povsod si videl zlate šapelje, svilo, žamet. Jasna
dnevna svetloba, prodirajoča skozi zavese na
oknih, razsvetljuje notranjost, pa tudi gine v
tem bagru, temno vijolčastim in višnjevim žametu,
delajoč mično mavrico. Kneginjica se čudi in
niti ne veruje očem. Kaj, so-li to kaki čari, ali pa
jo je vojska kneza Jeremije rešila iz kozaških
rok ter jo nastanila v kakem knezovim gradu?
Deklina sklene roki.
„8veta Devica!" moli, „stori tako, da bi
prvi obraz, ki se prikaže pri vratih, bil obraz
mojega branitelja in prijatelja!"
Z ogn. in meč. n.	2
18
V kratkem pa so se skozi težko zaveso
oglasili glasovi teorbane in ob enem je nekak glas
začel prepevati znano pesem:
„0, prečil dna ta ljubezen,
Ti si hujša kot bolezen!
Za bolezen so zdravila,
Za ljubezen jih pa ni!
Zveste tudi te ljubezni
Na vek pozabit moči ni".
Kneginjica se dvigne na postelji; toda dalje
ko je poslušala, čedalje bolj jo je prevzemalo
osupnenje. Naposled grozno zakriči ter pade
kakor mrtva na posteljo.
Njen krik se je slišal skozi stene, ker naglo
preproga zašumi in Bohun se prikaže na pragu.
Kurčevičevna si zakrije z rokami oči. Obledeli
in tresoči njeni ustnici ponavljate kakor v vročinici:
„Jezus Marija! Jezus Marija!"
Pa prikazen, ki jo je tako prestrašila, bila
bi razveselila vsake dekliške oči. Demantovi
gumbi njegovega župana so migljali kakor zvezde
na nebu; nož in sablja bila sta kar pokrita z
biseri, župan iz srebrne tkanine in rudeča vrhnja
suknja pa sta dajala še več krasote njegovemu
začrnelemu licu; lahko si rekel, da stoji pred
njo najzalši izmed vseh molojcev na Ukrajini.
Toda oči so mu bile mračne, kakor bi jih pokrivala
megla; pokorno gleda na kneginjico in videč,
da strah ne odhaja z njenega lica, spregovori s
tihim in otožnim glasom:
19
„Ne boj se, kneginjica!"
„Kje sem? Kje sem?" povprašuje s solznimi
očmi.
„Na varnem mestu, daleč od vojske. Ne
boj se, draga moja duša! Pripeljal sem te semkaj
iz Bara, da bi se ti ne zgodilo kaj zlega od
ljudi, od besne vojske. V Baru nikomur nismo
prizanesli . . . samo ti si ostala živa".
,,Kaj delate tukaj? Čemu me preganjate?"
„Moj mili Bog!" vzklikne lopov ter ploskne
z rokami, kakor človek, kateremu se je pripetila
velika krivica. „Jaz tebe preganjam ?"
„Jaz se vas strašno bojim".
„Čemu se bojiš? ,.Ukaži samo in ne ganem
se od vrat — tvoj suženj sem. Sedel bom pri
vratih in gledati ti hočem v oči. Ne želim ti
hudega, čemu me torej sovražiš? Hej, mili Bog!
Ti si se v Baru sunila z nožem, ko si me za-
gledala, če ravno si me že videla ter vedela,
da te pridem rešit! Vsaj jaz za tebe nisem
ptujec, marveč zvest tovariš! ..."
Zalo lice kneginjice se naglo pokrije z
rudečico.
„Ker mi je smrt ljubša, nego sramota", od-
vrne kneginjica, „prisegam, da se ubijem, če ne
boš imel do mene spoštovanja".
Iz dekličjih očes je švigal ogenj; Bohun je
razvidel, da se ne smč šaliti s to kurčevičevsko
knežjo naravo, ki v zapalu dovrši, s čemur grozi
ter vdrugič bolj krepko nastavi nož. Molči torej
2*
20
ter stopi par korakov dalje k oknu, sede na
klop, pokrito z zlato tkanino in pobesi glavo
na prsi.
Nastane nekaj časa tišina.
„Mirna bodi!" reče. „Dokler sem trezen,
dokler mi žganjica ne razgreje glave, dotlej si
mi kakor slika v cerkvi. Od onega časa, ko
sem te našel v Baru, popustil sem pijančevanje,
poprej pa sem pil, pil ter zalival z žganjico
svoje gorjč. Toda sedaj ne vzamem v usta ni
sladkega vina, niti žganjice."
Kneginjica molči.
„Nagledam se te", je dejal, „potolažim se
s pogledom na tvoje zalo lice, potem pa pojdem".
„Vrnite mi nazaj mojo prostost", prosi ga.
„Ali si mar v sužnosti ? Saj si tukaj gospa.
Kam hočeš iti? Kurčeviči so poginili, ogenj je
požrl mesta in vasi; kneza ni v Ljubnem; po-
vsod je polno vojakov, povsod se preliva kri,
borijo se Poljaki, Tatarji in Kozaki. Kdo ti pri-
zanese? Kdo se užali nad teboj, kdo te ubrani,
če ne jaz?"
Kneginjica dvigne kviško oči. Spomni se,
da je še nekedo na svetu, ki jo sprejme v var-
stvo; toda ni hotela izgovoriti njegovega imena,
da ne bi dražila razkačenega leva. Ob enem pa
je globoka žalost stisnila njeno srce. Ali je še
živ on, za katerim teži njena duša?
V Baru je zvedela, da še živi; takoj po od-
hodu Zaglobe ji je prišlo na ušesa ime gospoda
21
Skretuskega ob enem z novicami o zmagah slav-
nega kneza.
Od onega časa je preteklo dokaj dni in noči;
mnogo bitek je že bilo, — in Bog zna, kaj se
mu je vse pripetilo? Novice o njem mogel bi ji
prinašati samo Bohun; njega pa ni hotela vpra-
šati in tudi ni smela . . . Glava ji znovič pade
na posteljo.
„Moram res ostati tukaj v tvojej ječi? Kaj
sem ti učinila, da hodiš za manoj kakor senca?"
Kozak dvigne glavo ter začne govoriti tiho,
da ga je bilo komaj moči slišati, tako:
„Kaj si mi učinila — ne v6m; samo to vem,
če sem jaz tebi v nesrečo, si tudi ti meni. Ko
bi se v tebe ne bil zaljubil, bil bi prost kakor
veter na polju, imel bi srce lahko, dušo lahko,
proslavil bi se kakor Konaševič-Sahajdačni.
Tvoja lepota je moja nesreča, da mi ni mar več
za mojo prostost niti za kozaško slavo! Sem se
mar brigal za dekleta, dokler nisi ti zrastla z
dekletca v gospodično ? Enkrat sem vplenil ga-
lero, napolneno z najzalšimi molodicami, katere
so peljali sultanu — pa nobena si ni pridobila
mojega srca. Poigrali so se ž njimi bratje Ko-
zaki, potem pa sem ukazal privezati vsakej ka-
men na vrat ter v vodo ž njimi. Nikogar se
nisem bal, po ničemur nisem hrepenel. Hodil
sem na vojsko, jemal plen in kakor knez v grada
živel sem na stepi. Kaj pa sedaj? Evo, sedim.
22
tukaj kakor suženj, da bi slišal od tebe vsaj
jedno dobro besedo. Če bi bila do mene dru-
gačna, ne bilo bi se zgodilo, kar se je zgodilo,
ne bil bi pobil tvojih sorodnikov, ne pobratil se
z vstaši in prostaki, ter radi tebe ne bil zgubil
razuma. Lahko bi me peljala, kamor bi ti bilo
drago in jaz bi dal za te svojo kri in svojo dušo.
Sedaj pa sem ves umazan s plemenitaško krvjo,
nekdaj sem moril samo Tatarje in tebi dovažal
plen, da bi hodila v zlatu in bagru, kakor keru-
bini božji. Čemu me takrat nisi ljubila? Oj,
močno, močno je žal mojemu srcu. S teboj sem
hotel živeti, brez tebe pa živeti ne morem, ker
ne najdem počitka ne v daljavi niti v bližini,
ne na gori, niti v dolini — golobica ti moja,
prisrčna! . . Nu, odpusti mi, da sem prišel
po tebe v Rozloge s sabljo in ognjem. Bil sem
pijan od jeze na kneziče in po poti sem pil žga-
njico — nesrečni razbojnik! Potem, ko si mi
ibežala, sem tulil kakor pes in rane so me bo-
lele; nisem hotel jedi ter sem le prosil mater
smrt, da bi me vzela; ti pa hočeš sedaj, da bi
te izpustil, izgubil te znovič, golobica moja, srčice
ti moje!"
Bohun umolkne, ker se mu je glas pretrgal
v grlu. Helenino lice pa je sedaj zarudalo, sedaj
obledelo. Čim več neizmerne ljubezni je bilo
v njegovih besedah, tem veča propast se je od-
pirala pred deklico; propast brez dna, brez
upanja na rešitev.
23
Kozak si oddahne, premaga svoje občutke
ter nadaljuje tako-le:
„Prosi, kar hočeš!" vzdihne. „Glej, kako
okrašeno sobo imaš; vse to je moje, plen iz Bara,
ki sem ga na šesterih konjih spravil semkaj
za-te. Prosi, česar koli hočeš, rumenega zlata,
leskečo obleko, ognjene dragotinje, pokorne slu-
žabnike. Bogat sem, imam dosti svojega, pa
tudi Hmelnicki in Krivonos mi ne odrečeta blaga,
da boš kakor kneginja Višnjevecka. Pridobim
ti gradov, pol Ukrajine ti darujem; dasiravno
sem le Kozak in bunčučni ataman. Načelujem
deset tisočem molojcev kakor knez Jarema. Prosi,,
česar hočeš, da le pri meni ostaneš in me ljubiš."-
Kneginjica se dvigne na postelji; njeno nežno,,
mično obličje je kazalo tako trdno voljo, ponos
in duševno silo, da je ta golobica bila v tem
hipu bolj podobna orlu.
„Ce čakate, gospod, mojega odgovora", d&
„ znaj te, da ljubila vas ne bom nikdar, ko bi imela
tudi vse življenje prestokati v vašej sužnosti!"
V Bohunu se je začela kuhati jeza. „Ne
govori mi takih reči!" reče z rohnečim glasom.
„Yi mi pa ne govorite o svojej ljubezni, ker
je za-me sramota in razžaljenje. Jaz nisem za
vas."
Kozak vstane.
„Čegava pa bi bila, kneginjica Helena, tam
v Baru, ko bi mene ne bilo?"
24
„Kdor mi reši življenje, da me sune v sra-
moto in sužnost, ta je moj sovražnik, ne prijatelj."
„Ti si domišljaš, da bi te bili prostaki umo-
rili? Strah pomisliti! . .
„Nož bi me bil umoril, vi pa ste mi ga
izdrli."
„In ne dam ti ga, ker moraš biti moja!"
zavpije Kozak.
„Nikdar, raje smrt!"
„Moraš in tudi boš!"
„ Nikdar!"
„Ko bi ne bila ranjena, poslal bi še danes
molojce v Raškovo po popa, da naju poroči in
jutri bi bil že tvoj mož. Toda kaj ? Greh je, ne
ljubiti in prigrliti moža. Hej! velmožna gospo-
dična, tebe je sram ljubiti Kozaka; povej torej,
kdo pa si? Kje so tvoji gradovi, dvorniki in
vojaki? Čemu tvoj srd in razžaljenje? Vplenil
sem te na vojski, moja sužnja si! Ko bi ne bil
vitez, naučil bi te z nagajko razuma in brez
popa se nasitil tvoje lepote."
„Angelji nebeški, rešite me!" šepeta kne-
ginjica.
Lice Kozakovo postaja vedno bolj rudeče in
jeza ga duši.
„Vem", je dejal, „zakaj se čutiš razžaljeno,
zakaj se mi protiviš! Tvoje sreč gori za dni-
zega, toda ta up ti bo splaval po vodi, kakor
resnično sem živ in Kozak. Poznam ga, tvojega
plemiča, torej na pogibelj mu! Naj ga le dobim
v rokč, precej ga ukažera obesiti in potegniti
mu kožo čez glavo. Znaj, da grč Hmelnicki na
Lahe in tudi jaz pojdem ž njim, poiščem tvojega
goloba, naj bi bil tudi pod zemljo; ko se vrnem,
vržem ti na cesto pod noge njegovo vražjo glavo."
Helena ni slišala poslednjih atamanovih besed.
Bol, srd, rana, razburjenost in groza so ji vzele
moči; premaga jo slabost, v očeh se ji stemni,
zapusti jo zavest in nezavestna pade na ležišče.
Bohun jeze delj časa ni mogel spregovoriti
besedice. Na ustih se mu prikažejo pene. Ko
pa vidi, da Helena bleda kakor mrlič leži ne-
premično na postelji, pridre mu iz prs nečlo-
veški krik:
„Umrla je. Horpina! Horpina!"
Pri teh besedah pade na tla. Horpina vsa
zasopljena priteče v sobo.
„Kaj ti je?"
„Reši! Reši!" kliče Bohun. „Ubil sem jo,
dušo svojo, solnce svoje!"
„Kaj si znorel?"
„Ubil sem jo, ubil!" stoka lopov, ter sklepa
roke nad glavo.
Toda Horpina, približavši se kneginjici,
spozna takoj, da to ni smrt, marveč samo težka
omedlevica. Odpelje torej najpoprej Bohuna iz
sobane, na kar začne dramiti Heleno, ki je kmalo
odprla oči.
„No, gospodična, sedaj ti je bolje", reče ji
vražarica. „Brž ko ne si se ga ustrašila in padla
26
v omedlevico, ki preide in zdravje se povrne
Ti si kakor ribica in dolgo ti je še namenjeni
živeti na svetu ter uživati srečo".
„Kdo si ?" vpraša jo s slabim glasom kn&
ginjica.
„ Jaz ? Tvoja služabnica sem. — On je tako
ukazal."
„Kje sem?"
„V Črtovim jarku. Tukaj je gola puščava;
nikogar ne ugledaš, razun njega."
„Ali tudi ti prebivaš tukaj?"
„Tu je moje bivališče. Jaz sem Horpina
Dončeva; moj brat je Bobunov podpolkovnik ter
vodi hrabre molojce v boj; jaz pa tukaj sedim,
da ti bom stregla v tej pozlačenej sobani. Oj,
kako je tu lepo. Iz priproste koče je postala
krasna palača. Blišči se, da kar pogled jemlje.
In vse to je za te spravil semkaj."
Helena pogleda v čedno lice dekline, ki je
kazalo odkritosrčnost.
„Mi boš li prijazna?"
Beli zobje vražarice se zalesketajo v pre-
širnem nasmehu.
„Bom. Zakaj bi naj ne bila?" odvrne. „Toda
bodi tudi ti naklonjena atamanu. On je sokol,
slaven molojec, on te . . ."
In Horpina se skloni k ušesu Helene ter ji
začne nekaj šepetati. Naposled se jame glasno
smejati.
„Pojdi proč!" zakriči kneginjica.
27
in.
Dva dni poznej, v jutro, sta sedela Dončeva
in Bohun pod vrbo poleg mlinskega kolesa ter
gledala^ v penečo se na njem vodo.
„Čuvaj jo in ne spusti je izpred oči, da ne
bo šla nikamor iz jarka", reče ji Bohun.
„V jarku proti reki je pot jako ozka; tu
pa je dovolj prostora. Ukaži zasuti izhod s ka-
menjem in bomo tukaj sedeli kakor v loncu; jaz
si za-se najdem drugo izhodišče, če bo treba."
„S čim se hranite tukaj?"
„Čeremis sadi pod skalami koruzo in vinsko
trto ter lovi ptiče v mrežo. Sedaj pa, ko si
toliko stvari prinesel s seboj, ne bo ji ničesar
manjkalo, k večjemu še tičjega mleka. Ne boj
se, več ne poj de iz jarka in nihče ne bo zvedel
za njo, če le tvoji ljudje ne bodo razupili, da
je tukaj."
„Ukazal sem jim priseči. Zvesti molojci so,
ki tega ne razupijejo, ko bi tudi kožo drli ž
njih. Toda sama si pripovedovala, da te večkrat
obiskujejo ljudje, da jim vražariš."
„Časih pridejo iz Raškova, časih pa tudi
Bog v6 odkod. Toda vsi ostanejo pri reki; v
jarek nihče ne pride, ker jih je strah. Videl si
kosti? Bili so taki, ki so hoteli priti vanj, in
tamkaj ležč sedaj njihove kosti."
„Ubila si jih?"
28
„Kdor jih je ubil, on jih je ubil. Kdor hočd
vražbe, čaka pri jarku in jaz grem h kolesu-
Ko ničesa ne opazim v vodi, pridem in povem...
Takoj povražarim tudi tebi, ne vem pa, če se po t
kaže kaj, ker vsakikrat se ne pokaže."
„I)a bi le ne ugledala kaj slabega!"
„Če bo kaj slabega, ne pojdeš. Bilo bi itak
bolje, ko bi ostal."	t
„Moram iti. Hmelnicki mi je poslal v Bai
pismo, naj se vrnem; tudi Krivonos je isto ukazal.
Sedaj gredo Lahi z veliko močjo na nas, —
torej moramo tudi mi skupaj".
„Kedaj se vrneš?"
M Ne vem. Bode velika bitka, kakoršne še
ni bilo. Ali smrt nam, ali Lahom. Če bomo
premagani, skrijem se sem, če pa zmagamo, se
vrnem po svojo ptičico in jo odpeljem v Kijev".
„A če pogineš?"
„Zato mi povražariš, da bom vedel".
„Nu, če ugledam tvojo smrt?"
„Zato me je mati rodila."
„Kaj pa naj takrat učinim z deklino. Mar
ji naj vrat za vijem, ali kaj?"
„Če se je le dotakneš z roko, ukažem te
natakniti na kol".
Bohun se otožno zamisli.
„Če poginem, ji povej, naj mi vse odpusti".
»Nehvaležna Poljakinja! ... Ali je res
mogoče, da bi te pri takej ljubezni ne ljubila?
29
čl Ko bi mene tako ljubil, jaz bi se ti ne protivila
u— hu! hu!"
In Horpina podreza Kozaka s pestjo v rebra
»ter pokaže vse zobe v nasmehu.
„Pojdi k zlodju!" zakliče Kozak.
„No, no, vem, da nisi vnet za mč".
,t Bohun se zagleda v penasto vodo, kakor
bi si hotel sam povražariti.
ir „Horpina!" zakliče čez trenotek.
1 „Kaj?"
■j „Ko otidem, bode-li tožila za menoj?"
„Če se je nočeš polastiti po kozaški, pa je
bolje, da otideš".
e „Nočem, ne morem, ne smem. Jaz vem, da
j bi umrla".
i »Torej je bolje, da greš. Dokler te ima
, pred seboj, te noče poznati, ko bova pa pri njej
samo jaz in Čeremis jeden ali dva meseca —
postane ji dolg čas po tebi".
„Ko bi bila zdrava, vem, kaj bi naredil.
Pripeljal bi popa iz Raškova ter mu ukazal, naj
naju poroči, toda sedaj se bojim; ko bi se pre-
strašila in bi mi takoj umrla. Sama si videla".
„Ne vznemiijaj me. Čemu treba popa in
svatbe? Ne, ti nisi pravi Kozak. Nočem videti
tukaj ni popa, niti duhovnika. V Raškovu bivajo
dobruški Tatarji, pa bi nam še te nakopal na
glavo. Če oni sem pridero, gotovo jo vzamejo
s seboj. Kaj vse ti je prišlo v glavo? Otidi,
pa se kmalo zopet vrni".
30
„A ti poglej v vodo in povej, kaj boš videla,
Govori resnico in ne laži, ko bi me tudi zagle-
dala mrtvega".
Dončeva stopi k mlinskemu jezu ter dvigne
zatvornico, zadržujočo vodo. Prod vode takoj te
oblije mlinsko kolo, ki se je začelo urno vrteti,
da se je naposled pokrilo z vodno soparo; brozga
gostih pen je vrela pod kolesom, kakor krop.
Vražarica vpre svoje črne oči v to brozgo.
Prime se z obema rokama za glavo ter začne ij
klicati:	p
„Huku, huku! pokaži se! V dobo vem kolesu,
v belej peni, v jasnej sopari, ali zli, ali dobri,
pokaži se!"
Bohun se približa ter sede poleg nje. Na
njegovem licu si čital strah in radovednost.
„Vidim!" zakriči vražarica.
„Kaj vidiš?"	1;
„Smrt svojega brata. Dva vola ga vlečeta r
n& steber".	J
„Pojdi k zlo^ju s tvojim bratom!" zamrmra ,
Bohun, ki je hotel zvedeti vse kaj druzega.
Nekaj časa je bil slišati samo ropot hitro 1
se vrtečega kolesa.
„Moj brat ima glavo zasanelo in vrani jo
kljujejo", reče vražarica.
„Kaj še vidiš druzega?"
„Nič. O kako je zasanel! Huku! huku! v
dobo vem kolesu, v belej peni, v jasnej sopari,
pokaži se!! — Vidim".
31
a, „Kaj vidiš?"
& „ Bi tka! Lahi beže pred molojci".
„In jaz jih podim?"
te „ Vidim tudi tebe. Ti se boriš z malim vi-
)jtezom. Hur! hur! hur! Čuvaj se malega viteza!"
i, „A kneginjica?"
a „Ni je Vidim te znovič in pri tebi je nekdo,
'■ki te izda. Tvoj neodkritosrčni prijatelj".
Bohun je kar sproti požiral besede, ki mu
ejih je govorila Horpina, natezal spomin, da bi
pomagal iztuhtati vražarici bodočnost.
„Kakšen prijatelj?"
„Ne vidim. Ne vem, ali star, ali mlad".
„Star, gotovo star!"
1 ..Mogoče, da star!"
„Tako ga pa poznam. On me je že enkrat
izdal. Stari plemič s sivo brado in z marogo
na očesu. Na pogibelj mu! On ni več moj pri-
jatelj".
t „On streže po tebi . . . Vidim znovič. Po-
čakaj, tudi kneginjico vidim v rombastim vencu,
i v belej obleki a nad njo kroži jastreb".
„To sem jaz",
i „Nemara si ti. Jastreb ... ali sokol? . . .
Jastreb".
„To sem jaz".
„Čakaj. Ne vidi se več . . . V doboyem
kolesu, v belej peni ... O! o! mnoge vojske,
mnogo Kozakov, kakor drevja v gozdu, kakor
32
gloža na stepi, a ti si nad vsemi, pred tebo
nesejo tri bunčuke (konjske repove)".
„Je kneginjica pri meni ?"	d
,.Nje ni; si v taboru".	u
Zopet nastane molčanje. Kolo ropota, da st
ves mlin trese.
„Hej, koliko je tu krvi! koliko trupel! . . g
Volki in vrani pa okrog njih. Sama trupla ii
trupla! Ničesar ni moči videti, sama kri!" P
Naglo je pih vetra odpihnil soparo s kolesa *
in ob enem se više nad mlinom pokaže ogavni
Čeremis s povezkom drv na plečih.
„Čeremis, zapri zatvornico!" zakliče vraža-®
rica. Na to otide k strugi ter si vmije v vodi ®
roke in lice. Pritlikovec zapre zatvornico.
Bohun je sedel zamišljen ter se še le zdrami, I
ko se je vrnila Horpina.
„Torej ničesar več nisi videla?" vpraša jo. s
„Kar se je dalo videti, sem videla, za to t
pot ne vidim ničesar več."
„Ali ne lažeš?"	s
»Prisegam pri glavi mojega brata, da sem
govorila resnico. Njega nabadajo na kol; z voli j
ga za noge vleko nanj. Žal mi je za njim. Hej, ]
ni sam obsojen v smrt. Koliko se je pokazalo
trupel! . . . Nikdar jih še nisem videla toliko;
gotovo bodo še velike vojske."	j
„A njo si videla z jastrebom nad glavo?"
„Tako je."
„In z vencem ?"
33
0	„Z vencem ter v belej obleki".
„Kako veš, da sem oni jastreb? Pripove-
doval sem ti o mladem plemiču — Lahu, —
morda je on?"
k Deklina nagrbanči čelo ter se zamisli.
„Ne!" odvrne čez nekaj časa, potresajoč
glavo. „Ko bi bil Lah, bil bi orel",
j „Hvala Bogu! Hvala Bogu! Sedaj pa sto-
pim k molojcem ... da pripravijo konje za pot.
a Na noč odjezdimo."
ii »Torej vendar-le pojdeš?"
„Hmel in Krivonos, oba sta ukazala. Ti
, sama si videla, da bo vojska ... To sem tudi
j čital v Baru v pismu Hmelnickega."
Bohun ni znal čitati, toda sramoval se je
^ povedati, da bi ga ne smatrali za prostaka.
„Nu, pojdi torej!" reče mu vražarica. „Srečen
, si, ker postaneš hetman: videla sem nad teboj
1	tri bunčuke, kakor svojih pet prstov".
„Hetman postanem ter vzamem kneginjico
za ženo — meni ni treba jemati kmetice!"
„S kmetico bi gotovo drugače govoril, toda
pred kneginjico te je sram. Ti bi imel biti rojen
Lah."
„Saj tudi nisem slabejši nego so Lahi."
Pri teh besedah je šel Bohun v hlev k mo-
lojcem, Horpina pa kuhat kosilo.
Na večer so bili konji pripravljeni za od-
hod, toda rokovnjaču se ni mudilo otiti. Sedel
Z ogn. in meč: {II.	8
34
je v sobi na kupu preprog s teorbano v roki ter
gledal svojo kneginjico, ki je že vstala s po-
stelje in stopivši v drugi kot sobane, tiho molila
rožni venec, ne meneč se za Bohuna, kakor bi
ga niti v sobi ne bilo. On pa je zvesto sledil
vsaki njen korak, lovil z ušesi vsaki njen zdih-
ljej — ter sam ni vedel, kaj naj počne. Odpiral
je usta, da bi govoril, toda besede mu niso hotele
priti z jezika. Kozak je postal malosrčen pri
pogledu blede, molčeče deklice, z zaprtimi usti
in nagrbančenim čelom. Take nikdar ni videl
poprej Bohun. Nehote se spomni večerov v Roz-
logih, ko je sedel s Kurčeviči pri hrastovej mizi.
Stara kneginja je luščila seme solnčnic, kneziči
so se igrali s kostmi — on pa je zrl v zalo
kneginjico tako, kakor jo sedaj ogleduje. Takrat
je bil srečen; ko je pripovedoval o svojih bojih
z Zaporožci, poslušala ga je in časih vprla vanj
svoje črne oči. Bilo je videti, da jo zanima, kar
je pripovedoval. Sedaj pa se ni niti ozrla nanj.
In veliko čudo! saj je sedaj njen gospodar, ona
pa njegova jetnica, katerej lahko ukazuje, a vse-
kako je čutil takrat, da ji je dosti bližje, nego
sedaj, ko je stala pred njim kakor ponosna
gospa, mračna in molčeča. Ej, jeza se kuha v
njem. Rad bi ji pokazal, kaj se pravi, prezirati
Kozaka; toda ljubi jo, pripravljen je preliti za
njo svojo kri. Kadar koli ga zgrabi jeza, vsako-
krat ga tudi neka nevidna moč zgrabi za roke
in nek glas zavpije na ušesa: „Stoj!" Naposled
35
premaga svojo srd in zdaj je zopet pripravljen
■	biti pred njo s čelom ob tlak.
i Čas beži; v sobano se čuje šepet razgovar-
1 jajočih se molojcev, ki so že sedeli na konjih
l čakajoč atamana, ki je še sedel v sobi in se
■	mučil. Jasni plamen borovega panjača je osvetlil
t njegovo lice, njegov dragoceni plašč in teorbano,
; toda ona ga še ne pogleda. Atamana spreletuje
i vročinica in jeza. Hotel se je ganljivo posloviti
i od nje ter se je bal tega slovesa. Bal se je, da
l ne bo takšen, kakoršnega si je želel, da bo ne-
■	mara otišel razžaljen, otožen.
Oh, ko bi ne bila kneginjica Helena, po-
i nosna in hladna, ko bi bila le količkaj prijaz-
1 nejša do njega, kako bi bil srečen!
' Pod oknom razgeta konj ter zdrami ata-
| mana iz zamišljenosti.
»Kneginjica!" reče ji, „prišel je čas, da
" otidem".
Helena molči.
> „ A še ne rečeš mi: z Bogom?"
„Idite z Bogom, gospod!" reče resnobno.
' Kozaku se stisne srce: rekla je, kar je hotel,
1 toda ne tako, kakor si je želel.
„No, jaz vem", reče, „da si jezna na-me,
da me sovražiš; pa povem ti, da vsaki drugi bi
. ravnal s teboj huje od mene. Pripeljal sem te
sem, ker nisem mogel drugače, toda kaj sem ti
učinil hudega? Mar nisem ravnal s teboj spo-
dobno kakor s kraljico? Povej sama, ali sem.
3*
36
res že tak razbojnik, da mi še dobre besede ne
privoščiš? In vendar si v mojej oblasti".
„V božjej oblasti sem", odvrne resno kne-
ginja; „ker pa se, gospod, krotite pred menoj,
zahvaljujem se tudi zato".
»Hvala tudi tebi za to besedo! Morda ti
to še žal in dolg čas za menoj, ko otidem?"
Helena molči.
„Žal mi je, da te moram pustiti samo tukaj",
reče Bohun. »Težka je ločitev, toda ni drugače.
Z lahkejšim srcem bi šel, ko bi se mi nasmejala,
dala mi v spomin križec z vratu. Kaj naj storim,
da si pridobim tvojo ljubezen?"
»Povrnite mi prostost in Bog vam bo od-
pustil vse; tudi jaz vam odpustim in še bla-
grovala vas bom".
„Nu, morda me še boš", reče Kozak, »morda
ti bo še žal, da si bila tako hladna proti meni".
Bohun si je hotel oslajšati sloves z obljubami,
katere ni mislil izpolniti in posrečilo se mu je.
Iskrica nade je zabliščala v očeh Helene, zginila
je osornost z njenega lica. Prekrižala je roke
na prsih ter vprla vanj svoj jasni pogled.
»Ko bi vi . . ."
»Nu, ne vem", reče tiho Kozak, ker sta
mu sramota in žalost znovič stisnili grlo". »Sedaj
mi je nemogoče, res nemogoče. — Tatarji so
na Divjih Poljih; na stepi je polno čabanov, od
Raškova pa gredo dobruški Tatarji; torej je
nemogoče. Kedar se vrnem . . . Takrat bom
37
sedel pri tebi, kakor dete . . . Takrat učiniš z
menoj, kar ti drago. Ne vem ... ne vem! . . .
„Bog vas navdihni in sveta božja Porod-
nica . . . Idite z Bogom!"
Stegne k njemu roko. Bohun jo prime ter
poljubi. Naglo dvigne glavo ter zapazivši njen
resnobni pogled, zopet spusti roko. Stopajoč k
vratom, se priklanja po kozaški do pasu, pokloni
se še enkrat pri vratih ter zgine za težko zaveso.
Kneginjica kmalo sliši pod oknom živ hrup, žvenk-
ljanje orožja in pesem, ki so jo peli odhajajoči
Kozaki:
„Bode slava glavna
Pomiž (medi Kozakami,
Pomiž druliami (tovariši),
Na mnogaje lita
Do konca vika ..."
Glasovi in ropot se oddalja vedno bolj in
bolj ter naposled utihne.
IV.
„Bog je storil nad njo že enkrat pravi čudež",
dejal je gospod Zagloba Volodijevskemu in Pod-
hipeti, sedeč ž njimi v stanovanju Skretuskega.
»Pomagal mi je, da sem jo iztrgal iz teh pasjih
tac ter jo srečno izpeljal iz nevarnosti. Upati
hočemo, da se on še sedaj usmili nje in nas.
Da bi le bila ostala živa. Neki glas mi pravi,
da jo je Bohun znovič ugrabil. To pa sodim po
38
tem, ker so vjetniki pripovedovali, da je postal
drugi načelnik po Krivonosu — da bi ga zlodji
odrli — ter je torej moral biti pri vzetju Bara."
„Nu, ni mu bilo lahko najti je v tolpi onih
nesrečnih; saj je bilo tam nad dvajset tisoč po-
morjenih", odvrne gospod Volodijevski.
„0, ti njega ne poznaš. Jaz bi prisegel,
da je vedel, da je ona v Baru. Torej ne more
biti drugače, nego da jo je rešil ter jo kam
odpeljal".
„Slaba tolažba! Ko bi bil jaz na mestu
gospoda Skretuskega, bi si pač želel, da naj bi
bila umrla, nego da je prišla v njegove roke".
„Tudi to ni nikaka tolažba; če je poginila,
ker je umrla onečastena ..."
„Revica!" zakliče Volodijevski.
„0h, gorje, gorje!" oglasi se Longin.
Zagloba si začne rovati brke in brado; na-
posled pa zagromi:
„Da bi ga garje požrle ves ta pasji rod.
Da bi paganje napeli njihova čreva na svoje
loke! Bog je vstvaril vse n&rode, toda nje je
vstvaril zlod. Bog dal, da postanejo nerodovitne
vse njihove matere!"
„Dasiravno nisem poznal kneginjice", de
turobno Volodijevski; „toda ljubše bi mi bilo,
ko bi mesto nje, mene zadela kaka nesreča".
„Eukrat samo sem jo videl in več je ne
morem pozabiti", reče gospod Longin.
39
„Tako pravita vidva", oglasi se gospod
Zagloba. „Kaj pa naj še rečem jaz, ki sem ji
bil kakor oče, ter jo izpeljal iz take nevarnosti?"
„Kaj še le pravi Skretuski?" omeni Volo-
dijevski.
Tako so ugibali in obupovali vitezi ter
umolknili naposled. Prvi se zave gospod Zagloba.
„Ali res ni nobene pomoči več za to gorje?"
vpraša^
h Če druge pomoči ni, treba se je maščevati",
reče Volodijevski.
„Oh, da bi Bog dal skoraj veliko biltko!"
vzdihne gospod Longin. „Pripovedujejo o Tatarjih,
da so se že prepeljali čez Dneper ter se vtaborili
na poljanah.
„Ni mogoče", reče Zagloba, „da bi tako-
zapustili ubožico ter ne storili ničesar za njeno-
rešitev. Dovolj sem si že okrhal moje stare kosti
po svetu; bolje bi bilo, ko bi si sedaj na toplem,
počil. Toda za tem dekletom pojdem celo v Stam-
bul, če bi bilo treba, dasi bi se imel znovič
obleči v beraške cunje in vzeti teorbano v roko,
na katero sedaj brez studa še pogledati ne morem".
„Vi ste mojster, kar se tiče zvijače; nemara
§i le izmislite kaj, da jo rešimo", reče gospod
Podbipeta.
,,Oh, marsikaka misel mi je že šinila v glavo.
Ko bi jih vsaj polovico toliko imel knez Dominik,
M Hmelnicki že davno visel na vislicah. Govoril
sem že s Skretuskim, toda ž njim se sedaj ni
40
moči kaj pomeniti. Gorje se je zapeklo v njem
in ga razjeda hujše od bolezni. Pazita gospoda
nanj, da se mu ne zmeša pamet. Večkrat se
pripeti, da možgani prevelike žalosti začno vreti
in se naposled skisajo".
»Pripeti se to, pripeti!" potrdi gospod Longin.
Gospod Volodijevski se nestrpljivo žgane ter
vpraša:
„Kaj ste si izmislili gospod?"
„Kaj sem si izmislil ? Najpoprej moramo zve-
deti, če je naša revica — naj jo angelji varujejo
vsega hudega! — še živa? To pa lahko zvemo
na dvojni način: Ali najdemo med knežjimi Ko-
zaki zanesljivih in odločnih mož, ki se bodo
drznili iti med Bohunove Kozake, da od njih
nemara kaj poizvedo."
„Jaz imam dragonce Rusine", seže mu v
besedo Volodijevski, »poskusil bom najti takih
ljudi". v
»Čakaj, gospod . . . Nemara bi se dal
ujeti kak lopov, ki je bil navzoč pri vzetju
Bara; oni gotovo vedo za-njo. Oni se ponašajo
z Bohunom kakor berač z mavho; meni pa je
všeč njegova zlodjeva predrznost; slepci pojo o
njem pesmi — da bi jim ohripavila grla! —
Kozaki pa pripovedujejo jeden drugemu to, kar
je doprinesel in kar ni doprinesel. Če je on
ugrabil našo revico, jim gotovo ni ostalo tajno.
»Pa pošljimo ljudi in poskusimo vjeti ka-
kega lopova", omeni gospod Podbipeta.
41
„Zadeli ste, gospod. Ko enkrat zvemo, da
je živa — pride tudi ostalo na vrsto. Takrat,
če hočete pomagati Skretuskemu, izberite mene
za načelnika, ker jaz imam največ izkušinj. Pre-
oblečemo se za kmeta ter se trudimo poi zvedeti,
kam jo je skril. Ko to zvemo, zastavim svojo
glavo, da jo tudi dobimo. Naj veča nevarnost
preti med in Skretuskemu, ker naju Bohun lahko
spozna. Če se to pripeti, naju rojstni materi
več ne spoznate; tudi vas katerih naju več ne
ugleda."
„Mene je že videl", omeni Podbipeta, „toda
meni je to vse jedno".
„Nemara pa njega d& Bog v naše roke!"
reče Volodijevski.
„Nočem ga videti!" nadaljujeZagloba. „Sam
zlod naj mu bo tovariš. Treba je začeti pre-
vidno, da bi vse podjetje ne spodletelo. Nemo-
goče je, da bi on sam vedel za njeno skrivališče,
vsekako pa je bolj varno, da vprašamo po njej
koga druzega".
„Nemara, da tudi naši ljudjč kaj poizvedo.
Sam6 če knez dovoli, izberem jaz zanesljivih ter
jih pošljem, če treba, že jutri."
„Knez že dovoli, če pa tudi poizvedo kaj,
0	tem pač dvomim. Čujta gospoda, meni je prišla
1	glavo neka druga misel. Namesto da bi po-
šiljali ljudi, ali lovili poročevalce, preoblecimo se
sami ter odrinimo brez odloga."
42
„0j, to je nemogoče!" zakriči gospod Vo-
lodijevski.
„Zakaj je to nemogoče?"
„Že vidim, da še ne poznate vojaške službe,
Kadar je polk primoran bojevati v polnej sestavi,
je vojaku sveta dolžnost, da pri njem ostane.
Ko bi tudi umirali oče ali mati, vendar noben
tovariš ne pojde prosit odpusta, ker to bi bila
zanj velika nečast pri vojski. Po glavnej bitki,
ko je sovražnik razkropljen, bode to mogoče,
poprej pa ne. Prevdarite, gospoda Skretuskega
je gotovo prvega mikalo, da bi šel rešit kne-
ginjico, toda on se še z besedo ni zmenil o tem,
ne zmenč se za to, da ga knez ljubi in si je že
pridobil slave v vojski. To je, vidite, javna
služba, ona pa le zasebna. Ne v&n, kako je 8
to stvarjo drugod; toda pri našem knezu še nisem
slišal, da bi ga prosil pred bitko kak častnik
za odpust! Dasiravno bi se duša trgala od gorja,
s tako prošnjo ga ne spravite h knezu."
„Rimljan je on in strog — to vem", od-
vrne gospod Zagloba; „toda ko bi knezu kdo
rekel, nemara bi njemu in nama iz lastne volje
dal odpust".
„Knez ima sedaj polno glavo skrbi za do-
movino. Nemara si mislite gospod, da se bo
sedaj, ko se vršč tako važne stvari, tikajoče se
vsega naroda, zanimal za zasebne zadeve? Ko
bi knez tudi privolil, kar pa ni misliti, vendar
bi nobeden nas sedaj ne šel iz tabora, ker smo
43
tudi mi dolžni posvetiti svojo službo nesrečnej
domovini, ne pa samemu sebi."
„Včm to, vem in poznam svojo službo; rekel
sem pa tudi, da mi je samo prišla ta misel v
glavo. Resnica je tudi, dokler še vojske teh ro-
parjev niso pobite, bi itak ne mogli mnogo sto-
riti za njo. Bog daj, da se kmalo zbere naša
vojska, ker sicer tu pomrjemo od dolgega časa.
Ko bi bil naš knez glavni poveljnik, davno bi
bili že odrinili na pot. Toda knez Dominik oči-
vidno le odlaga in odlaga, ker ga še doslej ni
od nikoder,"
„Cez tri dni ga pričakujejo "
„Daj ga Bog kot najpoprej. Gospod kra-
ljevi dvorni točaj pa pride že danes?"
„Tako je."
V tem hipu se vrata odpro in v sobo stopi
Skretuski. Lice njegove, in oči, rekel bi, so mu
okamnele od žalosti. Čudno je bilo videti to
mlado lice tako surovo in resnobno, kakor bi še
nikdar ne bilo poznalo smeha; celo smrt bi bila
težko še kaj spremenila na njem. Brada mu je
segala do polovice prsij, sredi črnih brk so se
pa tam kazale srebrne niti.
Tovariši in njegovi zvesti prijatelji so si
morali samo misliti njegovo gorje, ker ga je sam
skrbno skrival. Na videz je bil popolnoma miren,
y vojaškej službi še marljivši, nego navadno;
človek bi sodil, da je ves zatopljen v bodočo
vojsko.
„Pomenkovali smo se tukaj o tvojej ne-
sreči", omeni Zagloba; „Bog nam je priča, da
ti ne moremo pomagati. Toda kaka bi bila po-
moč, ko bi ti pomagali samo prelivati solzč?
Za to pa smo sklenili preliti tudi svojo kri, samo
da ti rešimo to revico iz sužnosti".
„Bog vam povrni!" reče gospod Skretuski.
„Pojdemo s teboj, če treba, v tabor Hmel-
nickega", reče gospod Volodijevski, ter prijatelja
otožno pogleda.
„Bog vam povrni!" ponovi.
„Mi všmo", omeni gospod Zagloba, „da si
prisegel jo poiskati, bodisi živo ali mrtvo; za to
smo pripravljeni iti s teboj, če treba, še danes..."
Skretuski sede na klop, vpre oči v tla ter
molči. To pa pripravi gospoda Zaglobo v nevoljo.
„Če le ni namenjen popustiti jo? misli si. „Če
je pa tako, pa naj bo Bog ž njim!" Saj vidim,
da ni več hvaležnosti niti spomina na svetu.
Toda so ie ljudje, ki jo bodo rešili, ko bi imeli pri
tem tudi zgubiti življenje !u
Nastane nemo molčanje, pretrgovano samo
i vzdihljeji gospoda Longina. Volodijevski pa
se približa Skretuskemu, ter položivši mu roko
na ramo, reče:
„Od kod prideš?'
„Od kneza".
„In kaj?"
„Po noči otidem na četovanje".
„Daleč?"
45
„Celo tje do Jarmoline, če bo pot prosta".
Volodijevski pogleda Zaglobo in takoj sta
se sporazumela.
„To je blizo Bara?" zamomlja Zagloba.
„Mi gremo s teboj".
„Morate prositi poprej kneza dovoljenja;
nemara vam je odločil kak drugi posel".
„Pojdiva skupaj. Imam ga tudi nekaj vpra-
šati", omeni Volodijevski.
„In jaz z vami", oglasi se Zagloba.
Šli so. Knezovo stanovanje je bilo na drugem
koncu tabora. V prednji sobani so našli mnogo
časnikov drugih praporov, ker so vrela vojaška
krdela od vseh strani k Čolhanskemu Kamnur
in poveljniki so hiteli, da ponudijo knezu svojo
službo. Gospod Volodijevski in Podbipeta sta
morala dolgo čakati, predno sta mogla priti pred
gospodarjevo obličje, zato pa jim je knez takoj
dovolil, da smeta iti sama in jima še naročil
poslati nekoliko dragoncev v bohunov tabor, da
bodo tam poizvedovali po kneginjici. Volodijev-
skemu pa reče:
„Nalašč izročam Skretuskemu razne opravke,
ker vidim njegovo gorje in mi je za mladega
človeka žal. Ali vam je kaj pravil o njej?"
„Toliko, kakor nič. V prvej minuti je res
hotel iti med Kozake; toda spomni se, da stoje
sedaj prapori pripravljeni, da služimo domovini,
katero je treba rešiti pogina. Sam Bog vč, kaj
Se godi v njegovej duši?"
49
„Hudo ga obiskuje Gospod. Pazite nanj,
gospod, ker vidim, da ste mu zvest prijatelj".
Gospod Volodijevski se nizko prikloni ter
otide. V sobano pa stopijo vojvoda k'jevski,
gospod starosta Stobnicki, gospod Denhof, sta-
rosta Sokalski in nekoliko drugih vojaških po-
veljnikov.
„Nu, kaj?" vpraša Volodijevskega Skretuski.
„Pojdem s teboj. Toda poprej moram iti k
svojemu praporu, ker imam še poslati nekam
nekoliko Kozakov.
„Pojdimo skupaj". Otideta in ž njima go-
spodje Podbipeta, Zagloba in stari Zacvilihovski,
ki se je vračal k svojemu oddelku. Ne daleč od
šotorov prapora dragoncev gospoda Voliodijev-
skega srečajo gospoda Lašča z nekolikimi plemiči,
ki so bili vsi močno pijani. Zagloba globoko
vzdihne, ko jih zagleda. Z gospodom kraljevim
stražnikom sta se spoprijatlila še pod Konstan-
tinovem, ker sta si bila podobna, kakor dve
kapljici vode. Gospod Lašč, dasi hraber vitez,
paganom grozen, kakor malokateri, bil je ob
enem velik požrešneš in kvartač, ki je čas, kar
ga ni porabil v boju, najraje poganjal v družbi
takih ljudi, kakor je bil gospod Zagloba ter pil
ž njimi na smrt, poslušajoč kratkočasne kvante.
Bil je grozen prepirljivec, ki je sam narejal toliko
nemira, tolikokrat poteptal zakon, da bi ga bili
v vsakej drugej državi že davno obesili. Mno-
gokrat je bil že obsojen v smrt, pa se še v
47
mirnem času ni dosti brigal za to; a sedaj, ob
času vojske je pa na to popolnoma pozabil. Že
pod Rosolovko se je pridružil knezovej vojski
ter se odlikoval pod Konstantinovim; toda ob
času počitka v Zbaražu pa ni bilo skoro več
mogoče prestajati ž njim radi hrupa, ki ga je
narejal. Nihče bi ne mogel povedati, koliko je
gospod Zagloba popil pri njem vina, koliko mu
naustil v veliko veselje razposajenca, ki ga je
vsaki dan vabil k sebi.
Novica, da je Bar vzet, je popolnoma po-
tlačila gospoda Zaglobo, minila ga je vsa dobra
volja in več ni obiskoval gospoda stražnika.
Poslednji si je že domišljaval, da je ta živahni
plemič šel kam stran; no tu pa ga zagleda na-
enkrat zopet pred seboj.
Nemudoma mu poda roko ter reče:
„Zdrav gospod! Čemu več ne zajdeš k
meni? ... Kaj vendar delaš?"
„ Delam družbo gospodu Skretuskemu", od-
vrne suho Zagloba.
Stražnik ni ljubil Skretuskega radi nje-
gove resnobnosti. Dobro pa mu je bila znana
njegova nesreča, ker je bil navzoč na onej gostiji
v Zbaražu ob času, ko je prišla novica o vzetju
Bara. Razposajen že po naravi in vrh tega še
P!jan, ni prizanašal bolečini drugih, zato prime
gospoda Skretuskega za gumbo pri županu ter
vpraša:
48
„Torej se vedno plakaš za gospodičino ?
Ali je bila zala — kaj ?"
„Pustite me, gospod!" reče Skretuski.
, Čakaj!"
„V službi sem, ne morem vstreči vašemu
povelju".
„Čakaj! ponavlja Lašč z upornostjo pijanih
ljudi. „Ti služiš, jaz ne. Meni tukaj nihče nima
zapovedovati".
Na to znižavši glas, vpraša znovič:
„Ali je bila zala, — kaj?"
Poročniku se naježijo obrvi.
„Prosim vas gospod, ne dotikajte se mojih
bolečin!"
„Ne dotikati? Ne boj se!" Če je bila
zala, je še gotovo živa".
Lice gospoda Skretuskega pokrije smrtna
bledica; toda premaga se in reče samo:
„ Gospod, ne pozabite, s kom govorite ..."
Gospod Lašč izbuli oči.
„Kaj? Ti se mi groziš, a to radi jedne
vlačuge?"
„Pojdi, gospod stražnik, svojo pot!" zagromi
nanj, tresoč se jeze, stari Zacvilihovski.
„A vi svojat, zajčki, gadje!'S kriči stražnik.
„Gospoda, sablje v roke!"
S temi besedami izdere sabljo ter skoči ž
njo k gospodu Skretuskemu. Pa v tem zažvižga
sablja gospoda Jana po zraku ter odbije straž-
nikovo, da je odfrčala kakor ptič; sam pa omahne
49
ter pade na tla kakor snop. Mahoma nastane
hrup. Od jedne strani so priskočili vojaki go-
spoda stražnika, od druge pa so se jeli vsipavati
kakor čebele iz panja, dragonci gospoda Volo-
dijevskega. Razlegali so se kriki: „Bij, bij!"
Vojaki so vreli skupaj, ne znajoč, kaj je. Sablje
so začele brenkati in hrup se je mogel vsaki
hip spremeniti v grozno klanje. Na srečo so se
vojaki gospoda Lašča, videč, da prihaja Višnje-
veških čedalje več, streznili strahu, pograbili
stražnika ter ga odvlekli stran. Ko bi bil imel
stražnik opraviti s kako drugo manj redno armado,
gotovo bi ga bili razžaljeni vojaki razsekali na
kose; toda stari Zacvilihovski je samo zakričal:
„Stoj!" in hipoma so vsi spravili svoje sablje
V nožnice.
Vsekako pa je hrup zavrel po celem taboru
ter njegov odmev doletel tudi do kneza. Gospod
Kušelj, vrnivši se s četovanja, je kar planil v
sobano, v katerej je bilo posvetovanje.
„Vaša svitlost! vojaki se bijejo med seboj!"
V tem hipu prileti kakor bomba, tudi kra-
ljevi stražnik, bled in ves prepaden strahu.
„Svitli knez, zahtevam pravice!" kriči. „V
našej vojski, kakor v taboru Hmelnickega, ni-
majo ozira na rod, ni na dostojanstvo. S sab-
ljami sekajo kraljeve vojake. Če mi vi, knez, ne
odmerite pravice, ne obsodite zločincev v smrt,
poiščem si jo sam".
Knez se dvigne izza mize.
z ogn. in me«. ju.	4
50
„Kaj se je zgodilo? Kdo vas je napadel?"
„Vaš častnik — Skretuski."
Na knezovem licu si čital osupnenje.
„Skretuski ?"
Vrata se odpro in v sobo stopi Zacvilihovski.
„Vaša svitlost, jaz sem bil priča!" reče.
„Nisem prišel sem se pravdat, marveč za-
htevat pravice!" kriči Lašč.
Knez se obrne k njemu ter vprč vanj
svoje oči.
„Počasi! Počasi!" reče poluglasno in velivno.
Bilo je nekaj tako strašnega v njegovih
očeh in glasu, da je stražnik, dasiravno sloveč
po svojej predrznosti, naglo umolknil, vsi navzoči
pa so obledeli.
„Govorite, gospod!" reče knez Zacvilihov-
skemu.
Zacvilihovski pove knezu, kako nedostojno
in škodoželjno je stražnik dražil Skretuskega in
kako je naposled se sabljo v roki planil nanj;
kako zdržljiv je bil Skretuski, spozabivši se samo
takrat, ko je nasprotnik izvlekel orožje.
„Vašej knežji svitlosti je znano", omeni ,
Zacvilihovski, „da do mojih sedemdeset let še
nobena laž ni oblatila mojih ust, radi tega tudi
pod prisego nobene besede v svojem poročilu
spremeniti ne morem".
Knez je verjel Zacvilihovskemu in le pre-
dobro poznal Lašča; toda nič ne reče, marveč
vzame pero ter začne pisati.

51
Dokončavši pogleda gospoda stražnika.
»Pravica vam bo odmerjena", reče straž-
niku, kateri je odprl usta, kakor bi hotel kaj
povedati; jezik pa mu je odpovedal službo, torej
se je samo poklonil in šel iz sobane.
„Želenski", reče knez, »oddaj ta listek go-
spodu SkretHskemu".
»Gospod Volodijevski, ki ni odstopil od na-
mestnika, se nekoliko zavzame, ko vidi priti
knezovega strežaja; vedel je, da bo takoj treba
iti pred kneza. Toda strežaj da pismo ter otide,
ne rekši ni besedice. Skretuski prečita list ter
ga da prijatelju.
»Čitaj!" reče.
Gospod Volodijevski pogleda ter zavpije:
»Imenoval te je poročnika!" In objevši Skre-
tuskega ga poljubi v lice.
Stopinja poročnika huzarskega polka ni za-
ostajala dosti za vojskovodjevo. V praporu, v
katerem je služil Skretuski, je bil stotnik sam
knez, poročnik po imenu pa gospod Suffčinski
iz Senče, že prileten človek, ki je že davno po-
pustil službo. Skretuski je že davno sam oprav-
ljal dolžnosti jednega in druzega, kakor se je to
pogostoma naključilo v polkih, kjer so prva do-
stojanstva služila samo za odlikovanja. Stotnik
kraljevega prapora je bil sam kralj, prvostolni-
kovega sam prvostolnik (primas), za poročnike
v obeh pa so bili imenovani visoki dvorni ve-
ljaki, katerih službo pa so opravljali namestniki,
3*
1
62
katere so sploh imenovali poročnike in polkov-
nike. Tak poročnik ali polkovnik je bil tudi go-
spod Skretuski. Toda med djanskim izpolnova-
njem službe, pa med dostojanstvom samim je bil 1
velik razloček. Se sedanjim imenovanjem je po-
stal gospod Skretuski jeden prvih častnikov kneza
vojvoda ruskega.
Dasi njegovi prijatelji niso mogli zmagovati
svojega veselja radi tega odlikovanja, se lice
Skretuskega ni za trenutek ni spremenilo, marveč
ostalo mirno in hladno kakor poprej. Ni bilo
več takih dostojanstev na svetu, ki bi ga mogla
razveseliti. Vendar je nemudoma vstal ter šel
se zahvalit knezu za odlikovanje. Mali Volodi-
jevski pa je korakal sem ter tje po njegovej sobi
ter si mencal roke.
„Ho, ho! Poročnik husarskega prapora!" je
zaklical. „V njegovih letih se menda še nihče
ni popel do take stopinje."
„Da bi mu le Bog vrnil tudi srečo! reče
Zagloba.
„Da, ravno to je, kar mu manjka! Ste li
opazili, da ga to imenovanje ni prav nič prevzelo ?"
„On bi se rad odpovedal vsemu", omeni
Longin.
»Gospoda!" dč Zagloba, „to ni nič čud-
nega! „Jaz sam bi dal za njo svojo desno roko,
dasiravno sem dobil ž njo prapor".
-Gotovo".
53
„Ali je nemara gospod Suffčinski umrl?"
omeni Volodijevski.
„Brezdvomno je umrl?"
„Kdo neki postane namestnik? Praporšček
je še mlad, ki je še le pod Konstantinovem na-
stopil svojo službo.
Niso pa rešili vprašanja, dokler se ni vrnil
Skretuski.
„ Gospod Longin!" reče Podbipeti, „knez
vas je imenoval namestnikom".
„0 Bog!" zašepeta gospod Longin, sklenivši
roki kakor k molitvi.
„Za takega bi mogel z vspebom imenovati
tudi njegovega konja", zamomlja Zagloba.
„No, kaj je s četovanjem?" vpraša Volo-
dijevski.
„Otidemo brez odloga", odgovori Skretuski.
„Koliko ljudi je knez ukazal vzeti seboj?"
„Jeden kozaški pa jeden valaški prapor,
skupaj pet sto ljudi".
„Hej! to Je nekoliko več, kakor je treba
za četovanje. Čas je pa tudi, da odrinemo".
„Na pot, na pot!" ponovi Zagloba. „Nemara
zasledimo z božjo pomočjo kake novice".
Dve uri pozneje, ob solnčnem zahodu, so
odhajali naši štiri znanci od Čolhanskega kamna,
napotivši se proti jugu. Ravno v tem času je
zapuščal tabor tudi kraljevi stražnik.. Radi nje-
govega odhoda so se drenjali častniki okrog Kušlja,
54
ki jim je pripovedoval, radi česa je knez spodil
stražnika in kako se je to zgodilo.
„ Nesel sem mu knezov ukaz", je dejal gospod
Kušelj; „ko ga je prečital, zatuli kakor vol,
katerega zbadajo z razbeljenim železom. Planil
je k meni s čakunom in čudno, da me ni udaril;
toda zdi se mi, da je opazil skozi okno Nemce
gospoda Korickega, ki so stali okrog stanovanja
in moje dragonce s sabljami v rokah. „Dobro,
dobro!" zakriči, „šel bom, ker me pode! Pojdem
h knezu Dominiku, ki me hvaležno sprejme! Ne
bom, pravi, služil s temi razcapanci, toda maščeval
se bom, kakor gotovo sem Lašč. Mislil sem si,
da se bo zadušil od jeze. Sedaj se pa res bojim,
da se ne pripeti kaj hudega gospodu Skretuskemu,
ker stražnik ne pozna šale. Je predrzen in ošaben
človek, ki nikomur ne odpusti, če ga je razžalil".
„Kaj se more zgoditi Skretuskemu pod kne-
zovim pokroviteljstvom?" omeni j eden častnikov.
„Dasiravno je pripravljen na vse, nanj se stražnik
ne bo spravil".
Poročnik pa, ne znajoč za grožnje, s kakor-
šnimi mu je pretil stražnik, oddaljal se je čedalje
bolj od tabora na čelu svojega oddelka. Pot je
ubral k Ožigovcam, k Bugu in Medvedovki. Da-si
je že jesen potigala listje z drevja, bila je vendar
noč tiha in topla, kakor meseca julija, kakoršno
je sploh bilo celo leto. Po mokrotnem poletju
je nastopila suha, topla jesen s svitlimi meseč-
nimi nočmi. Oddelek gospoda Skretuskega je
55
šel brez vseh ovir, ker v bližini tabora se mu
ni bilo bati napadov. Skretuski in nekoliko čast-
nikov so jezdili naprej, a za njimi Volodijevski,
Zagloba in Podbipeta.
»Poglejte, kako obseva oni-le grič", zašepeta
gospod Zagloba. »Govore, da so take noči samo
ob času vojske, da bi duše, ki zapuščajo telesa,
ne razbile si glave v temi ob drevje ter lože
našle pot. Danes je ravno petek, dan odrešenika,
ta dan škodljivi sopari ne puhte iz zemlje in
zlobni duhovi nimajo moči do človeka . . .
»Da smo že vendar enkrat šli in storimo
kaj v njeno rešitev — to je glavna stvar!" reče
gospod Volodijevski.
»Najhujše je sedeti na jednem mestu", na-
daljuje Zagloba. »Kedar sedeš na konja, takoj
ti obup od stresanja leze nižje in nižje, da se
ga naposled popolnoma otreseš".
„Ne verjamem, da bi bilo tako lahko se
vsega otresti", odvrne Volodijevski, zlasti če
se ljubezen vpiči v srce, kakor trnik."
»Če je ljubezen odkritosrčna", reče Longin,
»se svobodno boriš ž njo, kakor z medvedom,
vendar te naposled premaga".
In gospod Podbipeta je vzdihnil, kakor ko-
vaški meh; mali Volodijevski pa dvigne svoje
oči k nebu, kakor bi med zvezdami hotel poiskati
zvezdico kneginjice Barbare.
Konji so začeli kihati in vojaki so jim od-
govarjali: »Na zdravje!" Potem je vse utih-
56
nilo in samo nek otožen glas je začel zateg-
neno peti:
„Na vojsko ideš, borče ti,
Ideš na vojsko!
Na dvoru prebiješ po noči
A dneve v potu ..."
„Stari vojaki pripovedujejo, da konji s ki-
hanjem napovedujejo srečo"; reče Volodijevski.
„Tudi meni nekaj pravi, da ne gremo zastonj",
odvrne Zagloba.
„Bog daj, da bi se našemu poročniku olaj-
šalo srce!" vzdihne Longin.
Zagloba začne kimati in vrteti glavo, kakor
človek, ki se s kako mislijo sprijazniti ne more,
naposled reče:
„Čujte, kaj mi je prišlo v glavo! Ali niste
zapazili gospodje, da je gospod Skretuski postal
v poslednjem času jako hladen, da se izmed nas
vseh še najmanj briga za rešitev kneginjice?"
„Kaj še!" odvrne Volodijevski, „on je take
narave, da noče nikomur pokazati svojih občutkov.
Nikdar ni bil drugačen".
„Res, res, le spomnite se gospod, ko smo
-mu govorili o rešitvi, je dejal: „Bog vam povrni!"
pa tako hladno, kakor bi šlo za bogsigavedi
kako tujo stvar. Toda Bog vidi, da bi bila to
črna nehvaležnost od njegove strani . . . Koliko
je ta revica že jokala in žalovala po njem! Sam
sem videl".
Volodijevski odmaje z glavo.
57
»Nemogoče je, da bi je več ne ljubil", reče.
Ko mu jo je oni zlod prvič odpeljal iz Rozlogov,
je obupaval tako, da smo se že bali za njegovo
pamet; tega sedaj res ni več videti. Toda, če
mu je Bog vlil v dušo mir, dal mu moči, da
lože prenaša svoje gorje, — je to še boljše. Kot
dobri prijatelji moramo se tega le veseliti ..."
Volodijevski spodbode konja ter zdirja na-
prej k Skretuskemu. Gospod Zagloba pa jezdi
nekaj časa molčč poleg gospoda Podbipete . . .
„Ko bi ne bilo ljubezni in ljubkovanja, dokaj
manj zlega bi bilo na svetu, kaj ne?" reče Zagloba.
„Kar je Bog komu namenil, to mu ne otide",
odvrne Litvin.
„Vi nikdar ne odgovorite prav. To ste dve
popolnoma različni stvari. Radi česa je bila pre-
magana Troja ? Ali niso mar tudi te vojske pro-
vzročile ženske? Hmelnicki je začel gledati po
Caplinskej, Čaplinski pa po Hmelniškej in radi
njunih grehov si mi lomimo sedaj vratove."
„Za to, ker je bila to grešna ljubezen. Toda
je tudi poštena, ljuba Bogu in ljudem."
„ Sedaj ste bolje pogodili, gospod. Kedaj pa
tudi sami začnete delati na tem polju? Slišal
sem, da ste dobili trak pri slovesu?"
„Oh, brate, brate!"
„A tri glave delajo vam napotje — kaj?"
,,Oh, tako je tako!"
„ Veste kaj! Mahnite dobro ter odsečite ob
enem glave: Hmelnickemu, kanu in Bohunu."
58
„Dobro, ko bi le hoteli stopiti v vrsto!"
odvrne otožno Longin.
Med tem je Volodijevski dolgo jezdil poleg
Skretuskega ter molčč zrl izpod čelade v nje-
govo mrtvo obličje, da je naposled zadel s stre-
menom ob streme.
„Jan!" reče mu, „čemu si tako zamišljen?"
„Nisem zamišljen, le molim", odvrne Skre-
tuski.
„To je sveta in hvalevredna reč; toda nisi
samotar, da bi ne mislil druzega, nego le na
molitev?"
Gospod Skretuski obrne svoje turobno lice
k Volodijevskemu ter vpraša z bolestnim glasom:
„Povej mi, Mihael, kaj mi ostaja še dru-
zega, nego molitev?"
„Ostaja ti tudi še skrb, da rešiš Heleno",
odvrne Volodijevski.
,.To tudi bom, dokler bom živ. Če jo še
najdem živo, Bog zna, če ne bo že prepozno?
Na vse drugo morem misliti mirno, le na to ne.
O Bog, imej usmiljenje z menoj! Sedaj že ni-
česar druzega več ne želim, nego iztrgati jo iz
teh prokletih rok, a potem naj si najde tako
zavetje, kakoršno si bom jaz poiskal. Očividno
je bilo nama tako usojeno . . . Pusti me moliti,
Mihael, ter ne dotikaj se moje rane ..."
Volodijevskemu se stisne srce. Hoče ga to-
lažiti, toda besede mu niso šle z jezika in molče
jezdita dalje. Samo ustnice Skretuskega so se
59
premikale v molitvi, s katero je hotel odpoditi
grozne misli. Pri luninej svitlobi je bilo nje-
govo lice popolnoma enako licu samotarca, ka-
tero so shujšali posti in zatajevanja.
Med tem je prejšnji glas začel znovič pre-
pevati v zadnjih vrstah:
„Po vojski najdeš, borce ti,
Najdeš po vojski
Prazne v hiši še kleti,
Ran obilno v koži ..."
V.
Gospod Skretuski se je pomikal naprej samo
po noči, po dnevi pa je počival v lesovih in
jarkih, skrbno razpostavljajoč straže. Približavši
se kakej vasi, obkolil jo je navadno tako, da bi
živa duša ne mogla uiti; jemal je hrano ter pičo
za konje, nad vse pa se je trudil dobiti o so-
vražniku kakih novic. Na to pa je zopet šel, ne
provzročivši ljudem nič žalega. Namen njego-
vega hoda je bil, da zve: ali Krivonos s6 svo-
jimi štirideset tisoči vojaki še vedno oblega Ka-
menec, ali pa je popustivši oblegovanje, šel na
pomoč Hmelnickemu, da bi se udeležil glavne
bitke, kakor tudi, kaj delajo dobruški Tatarji?
Ali so že prebrodili Dnester ter združili se s
Krivonosom, ali pa so še ostali na onej strani?
Te novice so bile za poljsko vojsko jako važne
in vlada bi imela sama skrbeti za-nje; toda njim,
60
neizkušenim ljudem to še v glavo ni prišlo, zato
je ruski vojvoda prevzel to težko nalogo. Če bi
se pokazalo, da je Krivonos v družbi z dobru-
škimi in belograjskimi Tatarji popustil oblego-
vanje nepremagljivega Kamenca ter šel k Hmel-
nickemu — bilo bi treba uajpoprej udariti na
poslednjega, dokler še ni zbral skupaj vseh svojih
moči. Med tem se knez Dominik le ni hotel pod-
vizati in pričakovali so ga še le čez dva ali
tri dni po odhodu Skretuskega. Brž ko ne se
je po svojej navadi brigal na poti za dobro hrano
in pijačo, in tako je mineval najugodnejši čas
za napad na Hmelnickega. Knez Jarema je že
obupoval, ker je sprevidel, če se bo vojska tako
nadaljevala, da bodo Krivonos in zadneprovski
Tatarji v pravem času dospeli k Hmelnickemu,
pa tudi še celo sam kan na čelu svojih pere-
kopskih, nohajskih in azovških vojsk.
V taboru se je raznesla novica, da je kan
že prebrodil Dnester z dve sto tisoč konjiki,
da brez prestanka hiti na zapad, toda kneza Domi-
nika ni bilo, in ga ni bilo.
Čim dalje, tem zanesljivejše je torej bilo,
da bo vojska, stoječa pod Čolhanskim kamnom,
imela opraviti s petkrat številnejšim sovražnikom
in da v slučaju premage vladne vojske nič ne
bo oviralo sovražnika, udariti v srce ljudovlade,
v Krakovo in Varšavo.
Krivonos je bil najnevarnejši. Šel je izpod
Kamenca naravnost na sever tje pod Konstan-
61
tinov in mogel ovirati poljsko vojsko, ko se
vrača, tako ji je vedno grozila nevarnost, da
pride med dva ognja. Skretuski sklene poizve-
deti kaj o Krivonosu, pa ga tudi pridržati. Spo-
znavši vso važnost svoje naloge, od katere je
odvisna osoda vse poljske vojske, sklene žrtvo-
vati svoje in svojih vojakov življenje, dasi bi
bilo naravnost neumno, ako bi svojo peščico
vojakov hotel v boju pridrževati toliko tisoč mož
broječo vojsko. Pa gospod Skretuski je bil pre-
vešč vojščak, da bi se lotil kaj tacega — vedel
je,^ da v slučaju bitke še za jedno uro ne pri-
drži sovražnika, — zato se je poprijel druzega
sredstva. Naj poprej je raztrosil med lastnimi
vojaki novico, da je njegov oddelek le prednja
straža cele divizije strašnega kneza. To novico
so potem trosili vojaki povsod po pristavah,
vaseh in trgih, mimo katerih je šel. Ta novica
se je po bliskovo naglo širila poleg obrežja
Zbruča, Smotriča, Studenice, Uške, Kalusika ter
ž njihovim tokom vred dospela k Dnestru, tja
do Jahorlika. Ponavljali so jo turški paše v
Hocimu, Zaporožci v Jampolu in Tatarji v Ka-
škovu. Zopet se je razlegal znani krič: „Ja-
rema grč!" od katerega so sahnela srca spun-
tanega naroda, ki je trepetal ter ni dvomil nad
resnico te novice. Celo sam Krivonos je verjel
in roke so mu upadle. Kaj mu je bilo početi?
Mahniti po knezu ? Tam pod Konstantinovem je
še drugi vojaški duh med prostaki, dokaj
62
več vojakov, in vendar je bil pobit, da je komaj
živ pete odnesel. Bil je prepričan, da se bodo
njegovi molojci besno borili z vsakim drugim
vojskovodjem poljske ljudovlade; ali pri prihodu
knezovem se razpršš kakor krdelo labudov pred
orlom.
Čakati kneza pod Kamencem bi vtegnilo
biti še slabše. Krivonos torej sklene iti na vshod
k Braclavu, izogniti se temu zmaju ter tam zdru-
žiti se s Hmelnickim. Vedel je sicer, da tako
tavajoč ne dospe v pravem času; pač pa lahko
v pravem času poizve, kak bo izid bitke ter
tako lahko potrebno ukrene za lastno rešitev.
Med tem so priletele z vetrom nove novice,
da je Hmelnicki že pobit. — Trosil jih je, kakor
poprej, nalašč gospod Skretuski, in nesrečni ataman
v prvem trenutku ni vedel, kaj mu je početi.
Konečno sklene odriniti najdalje na vshod,
v stepe; nemara najde tam Tatarje in pri njih
— zavetje. Toda poprej se je hotel prepričati
do dobrega, če so te novice tudi resnične. Začel
je torej iskati med svojimi polkovniki zvestega
človeka, ki bi bil pripravljen iti na četovanje.
Težko je bilo dobiti pravega; takih, ki bi radi
šli, je bilo malo; potreben pa je bil tak človek,
ki bi ne izdal sovražniku skrivnosti namerovanega
bega, ko bi slučajno prišel v soražnikove roke.
Naposled ga res tudi najde. Neko noč ukaže
poklicati Bohuna ter mu reče:
63
„Čuj Jurko, moj prijatelj! Na nas gre knez
Jarema z veliko močjo — poginiti bomo morali,
nesrečniki!
„Slišal sem, da gre. Tudi midva sva o tem
že govorila, oče; toda čemu poginiti?"
„Ne vzdržimo. S katerim drugim bi se še
pobotali, toda z Jaremo ne. Molojci se ga grozno
boje".
„Jaz se ga ne bojim. Posekal sem mu že
ves polk v Vasilovki na Zadnepru".
„Vem, da se ga ne bojiš. Tvoja kozaška
slava ni manjša od njegov«, knezove; toda jaz
se ne morem ž njim spustiti v boj, ker se mi
molojci ustavljajo . . . Spomni se le, kaj so go-
vorili na posvetovanju, kako mi pretili s sabljami
in batinami, govoreč, da jih peljem v pogubo".
„Pa idimo k Hmelu, tam najdemo dovolj
krvi in plena".
„Govori, da je vladna vojska že pobila
Hmela".
„Tega pa, oče Maksim, ne verjamem. Hmel
je lisica in brez Tatarjev ne napade Poljakov".
„Tako tudi jaz mislim, toda treba se je pre-
pričati. Takrat bi mi lahko naredili vražjemu
Jaremi ovinek ter združili se s Hmelnickim. Oj,
ko bi se našel kedo, ki bi se ne bal Jeremije,
ter šel na četovanje in vjel kakega poročevalca;
jaz bi mu za to nasul polno čapko rumenih
cekinov".

64
„Jaz pojdem, batko, pa ne iskat ramenih
zlato?, marveč kozaške, molojške slave!"
„Ti si tukaj drugi ataman, pa le pojdi, če
hočeš. Ti postaneš še prvi ataman, ker se ne
bojiš Jareme. Idi, sokol, in potem poželi, kar
ti je ljubo. Jaz bi šel sam, pa saj vidiš, da mi
ni mogoče".
„To se razume. Kakor hitro bi vi oče šli,
rekli bi molojci, da hočete le sebe rešiti in raz-
prašili bi se na vse strani".
„Koliko potrebuješ vojakov?"
„Ne vzamem jih mnogo; z malo tolpo se
je ložje skriti in zalezovati. Pet sto Kozakov
imam zadosti in zastavim vam svojo glavo, da
vam pripeljem poročevalca, od katerega zveste
vse".
„Pojdi torej. V Kamencu že s topovi streljajo
na veselje Lahom in na pogibelj nam nedolžnim".
Bohun otide ter se začne pripravljati na
pot. Njegovi molojci, kakor je bila že stara
navada, so začeli piti in tudi Bohun je pil ž
njimi vred, da je kar smrdel žganjice; razgrajal
je kakor obnorel, ter skočil naposled v sodček
kolomaza, da je bil ves umazan ter zakričal:
„Nu, sedaj sem črn kakor noč, sedaj me
ne zapazijo Lahi!"
Povaljavši se na perzijskih preprogah, skoči
na konja ter odjezdi in za njim njegovi zvesti
molojci. Tovariši so kričali za njimi:
„Na slavo! Na srečo!"
65
Med tem je gospod Skretuski dospel že k
Jarmolincem in naletevši tam na upor, strogo
kaznoval meščane. Napovedavši, da drugi dan
dospe knez Jarema, je dal počitek utrujenim
konjem in vojakom. Potem sklicavši tovariše na
posvetovanje, jim reče:
„Doslej nam je dal Bog srečo. Po strahu,
ki je prevzel kmete, je videti, da nas povsod
smatrajo za knezovo prednjo stražo, misleč, da
gre vsa vojska za nami. Toda sedaj je treba
vravnati tako, da več ne pridemo skupaj ž njimi,
ker bi sicer zapazili, da le jedno krdelo hodi
povsod".
„Kako dolgo bomo še tako hodili?" vpraša
Zagloba.
„Dokler ne zvem, kaj namerava učiniti
Krivonos".
„V takem slučaju ne dospemo nazaj o pravem
času".
»Mogoče, da zamudimo bitko", odvrne go-
spod Skretuski.
„Nu, tega pač nisem preveč vesel" odvrne
plemič. „Moja roka se je razgibala nad poba-
linstvom pod Konstantinovem, zato me sedaj
močno srbi".
»Nemara doživite, gospod, tukaj več bitek
nego jih pričakujete", odgovori resnobno Skretuski.
„0! kako to?" vpraša nekako nemirno
Zagloba,
Z ogn. in meč. in.	6
66
„Zato, ker tu lahko vsak dan naletim na
sovražnika. Dasiravno nismo prišli sem, da bi
mu z orožjem zapirali pot, pa če naletimo nanj,
treba se bo braniti . . . Treba je, da obhodimo
kolikor mogoče, največ krajev, da bi nas na-
enkrat videli na več krajih; da posekavši upor-
neže, razširimo grozo troseč povsod novice, da
se knez bliža. Zato mislim, bo najugodnejše, da
se razdelimo".
„Tudi jaz mislim tako", reče Volodijevski;
— „tako se jim bomo množili pred očmi in oni,
ki zbeže h Krivonosu, bodo pripovedovali o sto
tisočih".
„Čujte, gospod poročnik!" reče Podbipeta.
„Vi ste poveljnik, kakor zaukažete, tako pa bo".
„ Jaz pojdem na Zinkovo k Solodkovcam, in
če bom vtegnil, še dalje", reče Skretuski, „vi
gospod Podbipeta, otidete naravnost k Tatariskom;
ti gospod Volodijevski greš pod Kupin, a gospod
Zagloba se podaste k Zbruču, mimo Satanova".
„Jaz?" vpraša Zagloba.
„Da. Vi ste premeden in zvit človek, torej
mislim, da radi prevzamete to nalogo, če pa
nočete, vodil bo četrti oddelek gospod stražnik
Kosmač".
„Ne, ne; jaz sam bom načelo val!" zakliče
Zagloba, katerega je takoj prevzela misel, da bo
poveljnik samostojnega oddelka. „Vprašal sem
le, ker mi je žal, da se moramo ločiti".

67
„Ali pa imate dovolj skušinj v vojaških
rečeh?" vpraša Volodijevski.
Ali imam skušinj? . . . Vas še ni bilo na
svetu, ko sem vodil že mnogo večje oddelke,
kakor je ta. Vse svoje življenje bi bil prebil na
vojski, ko bi ne bilo onega plesnjivega suharja,
ki se mi je zaprl enkrat v trebuhu, da se ga tri
leta nisem mogel iznebiti. . . Moral sem iti pit
bezgov čaj v Galato; toda ob tem potovanja
vam povem enkrat v ugodnej priliki, ker sedaj
se mi mudi na pot".
„Idite gospod, ter trosite povsod novice, da
je Hmelnicki pobit in da je knez že šel iz Plo-
skirova", reče Skretuski. „Če naletite na četnike
izpod Kamenca, glejte, da vjamete takih ljudi,
ki nam bodo sporočali kaj zanesljivega o Kri-
vonosu" •
„0, ko bi srečal samega Krivonosa, dal bi
mu takoj popra z ingverom! ... Ne bojte se
gospodje; jaz naučim lopova peti, da celo plesati!"
Čez tri dni se snidemo v Jarmolincih, a
sedaj pa hajdi vsaki na svojo stran!" reče gospod
Skretuski. A prosim vas, da varujete ljudi!"
„Z Bogom! . . . Čez tri dni v Jarmolincih!"
ponove Zagloba, Volodijevski in Podbipeta.
5*
68
VI.
Ker je ostal sam pri svojem oddelku, začel
se je gospod Zagloba kmalo kesati, da je prevzel
poveljništvo. Postalo mu je pusto in strašno in
vse bi bil dal za to, da bi imel pri sebi Skre-
tuskega, Volodijevskega, ali gospoda Longiua,
pri katerih se je čutil popolnoma varnega. Dalj
časa je jezdil ves mračen na čelu svojega oddelka,
ozirajoč se bojazljivo na vse strani, domišljajoč
si vseh nevarnosti], na katere bi znal naleteti.
„Vsekako bi bilo bolje", momlja, „ko bi bil
kateri od njih tukaj pri meni. Njim na vojski
tako ugaja, kakor meni za vrčem medice; oni
so tam srečni, kakor riba v vodi. Vojska jim
je prijetna zabava. Trebuhe imajo lahke, toda
roke težke. Skretuskega sem že večkrat videl
pri tem delu ter vem, kako se bije. To je nje-
govo priljubljeno rokodelstvo. Onemu Litvinu,
ki je sam brez glave, pa treh drugih išče, tudi
ni nič reči; najmanj še poznam onega malega
viteza; toda kaže se da ni jeden iz poslednjih,
kar lahko sodim po tem, kar sem videl pod Kon-
stantinovem in kar mi je pripovedoval o njem
gospod Skretuski. Na'srečo, on ne hodi daleč
strani od mene in najboljše bo, če se združim
ž njim. Naj me race poteptajo, če jaz vem, kam
imam iti".
Gospod Zagloba se je začutil naenkrat tako
osamljenega, da se je smilil samemu sebi.
A9
„Nu", misli, „vsak ima še kakošno podporo,
a kaj pa jaz? Nimam ni tovariša, ni očeta, ni
matere. Sirota sem in — konec je besedij!"
V tem trenutku se mu približa stražnik
Kosmač.
»Gospod poveljnik, kam idemo?" vpraša.
„Kam idemo?" ponovi Zagloba. Naglo pa
se vzravna na sedlu ter si zaviha brke.
„V Kamenec! če bo tako moja volja. Razumiš,
gospod stražnik?
Stražnik se prikloni ter se molče umakne
nazaj med vrste in ne razume, čemu se je po-
veljnik razsrdil nanj. Zagloba pogleda še enkrat
grozno po okolici, naposled se pomiri ter momlja
dalje:
„Če pojdem h Kamencu, pustim si našteti
sto palic po podplatih, po turškej šegi! . . .
Pfuj, pfuj! zlod vzemi vse vkup! Ko bi bil kateri
onih pri meni, dosti več bi čutil v sebi poguma.
Kaj naj počnem s to betvico ljudi? Raje bi bil
že čisto sam, ker takrat se človek vsaj lahko
zanaša na zvijačo. Toda za to je nas sedaj preveč,
da bi nam zvijača pomagala, da bi se branili,
pa premalo . . . Jako nespametna misel je prišla
v glavo Skretuskemu, da je razdelil oddelek!
Kaj je za menoj, to vem, kam grem in kaj je
tam pred menoj, tega ne vem. Kdo mi je porok,
da ta zlodja nista nastavila tam kake zanjke?
Krivonos in Bohun! res kaj čedna družba. Da
bi ju zlodji oskubili! Čuvaj me pa Bog, zlasti
70
pred Bohunom. Skretuski bi se rad srečal ž njim
— da bi ga le Bog uslišal! Kot njegov prijatelj,
mu rad privošim to, česar si sam želi — amen!
To pot že pridem kako tako do Zbruča, pa se
vrnem v Jarmolince in tudi poročevalcev pri-
peljem več, nego jih potrebuje. Za te ni sile".
V tem se mu gospod Kosmač znovič približa.
„Gospod poveljnik", reče, „neki jezdeci so
bili videti za onim gričem".
„Bes jih plentaj! Kje? Kje?"
„Evo tam za onim gričem. "Videl sem ban-
dera."
„ Vojska?"
„Dozdeva se mi, da vojska."
„Naj jih psi pogrizejo! Ali jih je mnogo?"
„Ne vem, zakaj daleč so. Treba je, da se
skrijemo za skale ter planemo nepričakovano
na nje, ker pridejo brž ko ne tukaj mimo. Če
jih je preveliko, saj Volodijevski ni daleč; ko
sliši strel, priliiti nam na pomoč."
Gospod Zagloba se hipoma ohrabri. Brž
ko ne ga je obup naredil pogumnega, ali pa
misel, da Volodijevski še ni daleč. Izvleče sabljo,
pogleda grozno naokrog ter zakriči:
„Za skale! Pokazati hočemo tem lopovom..."
Izurjeni knežji vojščaki so mahoma krenili
pod skale in kakor bi trenil, postavili se v bojni
red, pripravljeni na nepričakovani napad.
Minila je ura; naposled se sliši hrup bliža-
jočih se ljudi; trenutek še, in na straži stoječi vo-
71
jaki zaslišijo glasove goslij, golider in bobenčka.
Stražnik se zopet približa Zaglobi ter reče:
„To niso vojaki, gospod, marveč s vat je."
„Svatje?" ponovi Zagloba. „Takoj jim za-
igramo drugačno godbo".
S temi besedami spodbode konja ter jezdi
na cesto; za njim vdero tudi vojaki, ki se po-
stavijo v vrsto.
„Za menoj!" zakriči grozno Zagloba.
Vojaki se spuste v dir in potem v skok ter
se naglo vstavijo pred tolpo prestrašenih in zbe-
ganih ljudi.
„Stoj!" čuje se klic od obeh strani.
Bila je res kmetska svatba.
Spredaj so jezdili na konjih dudlar, teorba-
nist, goslar in dva bobnarja, vsi že nekoliko
pijani, svirajoč poskočnice. Za njimi jezdi ne-
vesta v temnej suknjiči, noseč lase razpuščene
po ramenih. Obkoljevale so jo družice, pevajoč
pesni z venci na rokah — vse sedeč na konjih,
okrašene s poljskimi cvetkami; zdelo se ti je,
da jezdi oddelek Kozakov v rudečih županih. V
drugej vrsti je jezdil na bistrem konju ženin
sredi tovarišev, nosečih vence na dolgih drogih,
kopjam podobnih; za njimi so jezdili gostje in
stariši novoporočencev; na lahkih vozičkih, po-
stlanih s6 slamo, vozili so za seboj sodčke z
žganjico, medom in pivom.
Zagledavši vojake, se svatje močno pre-
strašijo. Dekleta začnejo obupno kričati in umi-
72
kati se nazaj, možje pa hitč naprej, da bi bra-
nili nevesto.
Gospod Zagloba skoči pred nje ter mahajoč
s sabljo pred nosom mož, začne vreščati:
„Ha, rokovnjači, pasji sinovi, puntarji! Za
vstaši hočete popihati! H Krivonosu greste ter
tu vohunite naokrog, pripravljaje pot njegovej
vojski! Po plemstvu stegate svoje roke! Po-
kažem vam, pasje garje! V klade vas ukažem
zakovati, na stebre obesiti, paganski lopovi!
Sedaj boste poplačali za vsa hudodelstva!"
Star svat, bel kakor golob, skoči s konja,
stopi k Zaglobi, ter priklanjaje se do pasu začne
ga prositi:
»Usmilite se, jasnovelmožni vitez, ne po-
gubljajte revnih ljudi. Bog nam je priča, da nas
krivično sodite. Mi ne gremo k vstašem, marveč
iz husijatinske cerkve, kamor smo šli k poroki
s Ksenijo, ki se je omožila s kovačem Dimitrom.
Sedaj gremo od gostovanja s kolači!"
»To so pošteni ljudje!" zašepeta stražnik.
»Pojdi proč! To so lopovi! Od Krivonosa
so prišli!" zagromi Zagloba.
»Kuga naj ga pobere!" zakliče starec. »Še
videli ga nismo, mi revni ljudje. Usmilite se,
jasnovelmožni gospod! pustite nas naprej; mi
nikomur ne učinimo nič zlega ..."
»Zvezane vas odpeljemo v Jarmolince!"
»Pojdemo, kamor hočete. Vi imate zapo-
vedovati, a mi ubogati. Toda bodite tako dobri,
73
jasni vitez, ter zaukažite gospodom vojakom,
naj nam ne učinijo nič hudega, a vi pa — od-
pustite nam prostakom — bodite tako prijazni
ter izpijte z nami časo medice na zdravje in
srečo novoporočencev. Izpijte, vaša milost, na
veselje prostim ljudem, kakor naročuje Bog in
sveto evangelje."
„Toda ne mislite, da vas spustim, če iz-
pijem!" reče surovo gospod Zagloba.
„Ne, gospod!" odvrne radostno starec, „mi
si tega ne mislimo. Hej, godci! ' zavpije. „Za-
igrajte poskočnico temu dobremu vitezu, a vi
molojci, skočite po medico za jasnovelmožnega
viteza; on ne učini nič zlega nam revnim ljudem.
Urno, fantje, le urno."
Molojci so hiteli na vso sapo k sodčkom;
med tem so zadoneli bobni, zaškripale gosli;
dudlar je nabulil lice ter začel napihovati dude,
tovariši so stresali vence na drogih in vojaki
stopali bližje, vihajoč si brke ter s smehom na
ustnicah gledali dekleta in nevesto. Znovič se
oglase pesni in radostno ukanje u—ha! u—ha!
Toda lice gospoda Zaglobe se ni zjasnilo
tako kmalo. Ko so mu podali polič medu, še je
momljal potihoma: „Lopovi, pridaniči!" Dvigne
glavo in mlaskne z ustnicami, okušajoč pijačo,
toda na licu se mu znovič pokaže čudenje in jeza.
„Kaki časi so sedaj!" mrmra. „Kmetje pijč
tak med! Bog, ti vidiš, pa ne gromis!"
74
To rekši vzdigne poliček ter ga sprazni
do dna.
Ohrabreni svatje začnejo se mu po vrsti
bližati ter ga prositi, naj jim ne učini zlega ter
jih pusti. Prišla je tudi nevesta, trepetajoč;
solzč so ji kapale iz očes, pa rudeča in zala,
kakor jutranja zarja. Sklene roki ter poljubi
žolte škornje gospoda Zaglobe, govoreč: ,,Usmi-
lite se, gospod!"
Pri pogledu na njo se omehča plemičevo
srce kakor vosek. Zagloba odpre svoj usnjat
pas, nagrabi v roko poslednje darovane mu ru-
menjake ter obrnivši se k njej, reče:
„Tu imaš. Naj te Bog blagoslovi, kakor
vsako nedolžno dušo!"
Ves ganjen ni mogel dalje govoriti. Pri po-
gledu na gibčno Ksenijo se naglo spomni kne-
ginjice, katero je gospod Zagloba po svoje močno
ljubil „Kje je sedaj, revica? Ali jo čuvajo božji
angelji?" misli in hipoma je bil razvnet — pri-
pravljen vsakega objeti in pobratiti se ž njim.
Svatje, videč njegovo plemenito dejanje, začno
kričati, veselja popevati in vrteti se okrog njega
ter poljubovati njegovo obleko.
„Kako dober je!" kričala je tolpa. „Zlati
Lah, ki rumenjake daje! Čast in slava mu!"
G-oslar se je kar tresel, tako je drgnil po
strunah, dudlarju so oči na vrh lezle, bobnarja
pa sta bobnala, da sta se utrudila. Stari bečvar,
Ksenijin oče, ki je stal doslej ves prestrašen na
75
strani, stopi naprej ter se staro kovačico, ženi-
novo materjo, začne se priklanjati Zaglobi do
pasu ter vabiti ga v vas na gostovanje. Za njima
se je jel priklanjati tudi ženin, in črnooka Kse-
nija, ki si je takoj domislila, da njena prošnja
premore največ. Družice so začele takoj vpiti,
da vas ni več daleč, da je stari bečvar bogat,
in jim postreže še z boljšim medom. Gospod
Zagloba pogleda po vojakih in vsi so pomignili
z brkami kakor zajci. Niso smeli sicer prositi,
toda Zagloba se je sam spomnil njih želje, čez
nekoliko minut so odrinili vsi v najlepši slogi
na pristavo, ki res ni bila daleč.
Gostovanje se je vršilo veselo, vojaki so
pili, kar se je dalo. Stari Zagloba se je tako
spozabil, da je bil pri vsem prvi. Naposled so
se začeli svatbeni obredi. Stare ženice so odpe-
ljale Ksenijo v čumnato ter se zaprle ž njo; mu-
dile so se tam dolgo, naposled so prišle nazaj
ter naznanile, da je molodica čista kakor golo-
bica. Na to so začeli svatje klicati: „Slava ji!
Na mnogaja leta!" Ženske so jele tleskati z ro-
kami, a možaki topotati z nogami. Vsaki je vzel
polič v roke ter plesaje približal se vratom čum-
nate, kjer ga je spraznil nevesti „na slavo".
Plesal je tudi gospod Zagloba ter počastil svoj
plemski stan s tem, da ni iz polička, marveč iz
bokala pil pred vrati.
Na to sta bečvar in kovačica peljala mla-
dega Dimitra v čumnato; ker poslednji ni imel
76
očeta, prosili so vsi triie gospoda Zaglobo, naj
bi ga nadomeščal, kar je tudi privolil ter šel z
drugimi. V sobi pa je vse vtihnilo, samč vojaki,
popivajoč na majdanu, so narejali trušč, razgra-
jajoč veselja in streljajoč s samokresi. Največe
veselje pa je zavladalo še le takrat, ko so se
stariši zopet pokazali v sobi. Stari bečvar je ve-
selja stiskal kovačico, mladenči pa so prihajali
k bečvarici ter objemali njena kolena, a ženske
jo hvalile, da je tako zvesto čuvala hčerko.
Prvi se je zavrtel z nevesto pri plesu Zagloba.
Ploskal je z rokami, počepaval in skakal ter
bil s podkovami ob tla, da so kar iveri proč
letele in mu pot curkoma lil po čelu. Njegov
zgled so posnemali tudi ostali gostje, nekateri
v sobi, drugi na dvorišču; molodice so plesale
s Kozaki in vojaki. Bečvar je vsaki hip valil
polne sodčke medice. Naposled so se zbrali vsi
gostje na dvorišču ter prižgali pripravljeno suh-
ljad, ker je že nastala tema in noč. Gostovanje
se je spremenilo v pijančevanje; vojaki so stre-
ljali s puškami in samokresi kakor ob bitki.
Gospod Zagloba rudeč, ves moker od znoja,
in komaj stoječ po koncu, je popolnoma pozabil,
kje je in kaj se godi ž njim. Pomnil je samo,
da je na gostiji, toda na čegavej ? Ha, gotovo
na svatbi Skretuskega s kneginjico! Ta misel
se mu je zdela najverjetnejša in napolnila ga je
s tako radostjo, da je začel kričati kakor obseden:
„Živijo, živijo! Gospodje bratje, ljubimo se! Na
77
tvoje zdravje, brate! Na zdravje svitlega kneza I
Bog mu daj vse dobro! Bog daj da kmalo mi-
nejo te nadloge!" Pri tem pa je neprestano
praznil vrč za vrčem, začel jokati in spodtikati
se ob pijance, katerih je, kakor po bitki, že
mnogo ležalo po tleh. „OBog!" zakliče Zagloba,
„ni je več hrabrosti in moštva v poljskej ljudo-
vladi! Sam gospod Lašč in jaz ga še znava piti,
toda drugi — Bog o Bog!" In dvignil je oči
proti nebu. Opazil pa je, da tudi zvezde ne stoje
več mirno na svojem mestu, marveč se nekako
tresejo, kakor bi hotele skočiti od nebesnega
stropa; druge se že vrtč naokrog, a tretje plešejo.
„Kaj ali res jaz jedini še nisem pijan?"
vpraša se močno začuden Zagloba.
Toda naglo se tudi zemlja, kakor poprej
zvezde, zavrti ž njim v divjem vrtincu, in gospod
Zagloba pade, kakor je bil dolg in širok, na tla.
Kmalo ga napadejo strašne sanje. Zdi se
mu, da mu je neka mora legla na prsi, da mu
vežejo v spanju rokč in noge. Sliši krik in strel;
neka iskreča svitloba se mu zažari pred očmi.
Soče se zbuditi, pa očes le ne more odpreti.
Čuti, da se godi ž njim nekaj nenavadnega, da
se mu glava pobeša nazaj, kakor bi ga nesli za
rokč in nogč . . . Prevzame ga strah, postane
mu slabo in težko. Naposled se mu začne vra-
čati polagoma zavest; čutil je slabost, kakor še
nikdar v življenju. Poskuša še enkrat se zdra-
miti in odpreti oči.
78
- Toda prebudivši se, zapazi pred seboj par
zlokobnih oči, ki se škodoželjno vpirajo v njegov
obraz. Zaglobo spreleti misel, da sam hudir gleda
vanj; zato znovič zatisne trepavnice. Črne oči
pa ga gledajo kakor poprej srpo in zbadljivo.
Zaglobi se zdi znano to lice. Naposled zadregeta,
mrzel pot mu oblije čelo in po hrbtu mu zago-
mazi na tisoče mravljincev . . .
Spozna lice Bohuna.
VII.
Zagloba je ležal na hrbtu, zvezan s sabljo
vred kakor štruca v onej sobi, v katerej je bila
svatba. Bohun je sedel nekoliko na strani na
klopi ter pasel svoje oči nad vjetnikovim osup-
nenjem.
„Dober večer, gospod!" reče, zagledavši
odprte trepavnice svoje žrtve.
Gospod Zagloba ne odgovori; v prvem hipu
je bil popolnoma trezen, kakor bi ne bil okusil
niti kapljice vina; samo mravljinci, prigomazeč
do pet, vrnejo se mu nazaj k glavi in mozeg v
kosteh mu postane mrzel kakor led. Govore, da
človek, ki se utaplja, vidi v poslednjem trenutku
jasno svojo minulost, spominja se vsega, živo se
zavedajoč, kaj se ž njim godi. Ravno tako je
bilo tudi z gospodom Zaglobo, dasi je bil na
suhem, ne pa v vodi.
„Ta mi zdaj da popra!" šine mu misel po glavi.
79
Toda lopov ponovi z mirnim glasom:
„Dober večer, gospod!"
„Brrr!" zamrmra potihoma Zagloba. „Raje
bi ga videl besnega".
„Me še poznaš, gospod plemič?"
„Poklon, poklon. Kako je z zdravjem?"
odgovori.
„Ni slabo. Za tvoje pa se jaz pobrigam".
„Nisem prosil Boga za takega zdravnika,
dvomim, da bi mogel prebaviti tvoje zdravilo,
toda zgodi se božja volja!"
„Ti si ozdravljal mene, sedaj ti vrnem to
zdravljenje. Midva sva, kakor veš, stara znanca.
Se-li še spominjaš, kako si mi-obvezal glavo v
Rozlogih ?"
Bohunove oči so se začele bliščati, kakor
dva goreča oglja, okrog ustnic mu je zaigral
strašen smeh.
»Spominjam se", odvrne Zagloba, „da bi
te bil lahko sunil z nožem, pa te nisem".
„Ali sem morda jaz tebe sunil ? ali te morda
mislim suniti? Ne, ljubček moj; čuval te bom,
kakor oko v glavi".
„Saj sem vedno dejal, da si blagorodni plemič",
odvrne Zagloba z glasom, kakor bi smatral Bo-
hunove besede za resnične. Toda naglo mu šine
v glave misel: „On me je brž ko ne namenil
za kaj posebnega".
80
„Prav si povedal", reče Bohun. „Tudi ti si
blagorodni plemič; iskala sva se in naposled
tudi našla".
„Resnico rečem, jaz tebe nisem iskal; pa
hvala lepa za dobro besedo!"
„Kmalu mi boš še bolj hvaležen in tudi
jaz se ti skažem hvaležnega, da si mi pripeljal
kneginjico iz Rozlogov v Bar. Našel sem jo in
povabil bi te na svatbo, toda sedaj je vojska,
ti si pa prileten človek, lahko mogoče, da je ne
doživiš ..."
Vkljub strašnemu položaju, v kakoršnem je
bil Zagloba, vendar nastavi ušesa.
„Na svatbo?" zamomlja.
„Kaj si morda misliš", odgovori Bohun,
„da sem kmet, ali kali, da jo bom kar brez
popa vzel za ženo ? Ali da nemara nimam novcev,
da bi se poročil ž njo v Kijevu? Nisi jo za
kmeta pripeljal v Bar, marveč za atamana, za
hetmana ..."
„Dobro!" pomisli Zagloba. „Ukaži me raz-
vezati", reče obrnivši se k Bohunu.
„Le počij si nekoliko; skoro se podamo na
pot, ti pa si prileten človek, moraš si poprej
počiti".
„Kam me hočeš peljati?"
„Moj prijatelj si, popeljem te k drugemu
svojemu prijatelju Krivonosu, ter se oba potru-
diva, da ti bo toplo in dobro".
81
„Toplo mi bode!" zamomlja plemič in znovič
mu zagomaze mravljinci po hrbtu.
Naposled začne govoriti:
„Vem, da imaš jezo na-me", reče, toda Bog
vidi, da po kriviči! . . . Živela sva skupaj v
Cehrinu ter ga izpraznila marsikateri sodček;
k tebi pa sem vsikdar gojil očetovsko naklonje-
nost radi tvojega vitežkega značaja. Nikjer ti
nisem delal napotja ... Če bi ne bil šel s teboj
v Rozloge, bila bi še sedaj dobra prijatelja;
radi česa pa sem šel, če ne iz naklonjenosti do
tebe? Če bi se ne bil razljutil in ne pobil teh
nesrečnikov, ne bil bi te v ničemur oviral. Kaj
so meni mar tuje zadeve? Po mojih mislih bi
bilo bolje, da kneginjica pride v tvoje roke,
kakor pa v kake druge. Toda po tvojem tatar-
skem napadu se je oglasila v meni vest . . .
zakaj bila sva vendar pod streho plemičev Ti
sam bi ne postopal drugače. Lahko bi te bil
poslal na oni svet, toda nisem učinil tega, ker
sem plemič. Sramuj se tudi ti. Vem, da se hočeš
znositi nad menoj. Deklina je sedaj v tvojih
rokah; kaj še hočeš druzega od mene? Mar jo
nisem čuval, kakor punčico v očesu — to tvojo
ptičico? Če si ji prizanesel, nosiš v sebi vitežko
čast in vest. Ali se mar predrzneš, podati ji svojo
roko, omadeževano z mojo krvjo?" Kako ji porečeš:
Ubil sem človeka, ki te je prepeljal skozi tolpe
Tatarjev in prostakov? Sramuj se ter oprosti
me vezi . . . Mlad si še in ne veš, kaj vse se
Z ogn. in meč: tU.
6
82
ti zna pripetiti, a za mojo smrt te Bog kaznuje
na tem, kar ti je najljubše . . ."
Bohun vstane ves bled od jeze; približavsi
se Zaglobi, zarohni z zamolklim glasom:
„Nečisto prase, jermene ukažem dreti s tebe;
na počasnem ognju te ukažem speči, z žeblji pri-
biti in na kosce raztrgati! ..."
In ves zdivjan pograbi nož, ki mu je visel
pri pasu ter ga nekaj časa krčevito stiska; že
je zabliskala njegova klinja pred očmi gospoda
Zaglobe, toda lopov se premaga, vtakne nož nazaj
ter zakriči:
„Ej, molojci!"
Sest Zaporožcev pribiti v sobo.
„ Vzemite to nesnago ter vrzite ga v hlev
in čuvajte ga, kakor oko v glavi".
Dva Kozaka pograbita Zaglobo za roke, dva
za noge, peti za glavo in tako ga odneso v hlev,
stoječ na drugej strani dvorišča. Duri se zapro
in jetnik je popolnoma v temi, samo skozi špranje
med tramovi in skozi luknje na strehi je pri-
hajala tu pa tam bleda nočna svitloba. Kmalo
se oči gospoda Zaglobe privadijo teme. Ozre se
okrog ter vidi, da je hlev popolnoma prazen;
ni bilo tu ni svinj ni Kozakov, katerih razgovor
mu je doletaval na ušesa od vseh strani. Oči-
vidno je bilo poslopje dobro zavarovano s stražami;
toda ne maraje za nje, si gospod Zagloba zopet
svobodno oddahne.
83
Saj je bil še živ. Ko je Bohun zavihtel
nad njim nož, bil je Zagloba prepričan, da mu
je odbila poslednja ura. Že je priporočil svojo
dušo Bogu, razumi se, z največim strahom. Toda
Bohun mu je .očividno namenil drugačno smrt.
Hotel se je radovati maščevanja nad človekom,
ki mu je izpulil krasotico ter onečastil njegovo
molojški slavo; a pri tem ga še osmešil, povivši
ga kakor otroka. Jako žalosten je bil za Zaglobo
pogled v prihodnost; toda za to pot ga je tola-
žila misel, da je še ostal živ in da ga nemara
puste še nekaj dni živeti. V tem času pa se bo
dala izmisliti kaka zvijača.
Zvijača!
„Ko bi prašič ali svinja ležala v hlevu",
momlja Zagloba, „bolj bi si bila zmožna izmisliti
kako zvijačo, nego jaz, ko so me tako zvezali
s sabljo vred. Ko bi bili tako zvezali Salomona,
ne bil bi modrejši od mojih hlač? Bog, o Bog!
zakaj me tako hudo kaznuješ? Od vseh svojih
sovražnikov, katerih sem se sklenil izogibati,
sem si najmanj želel njega. Ko bi naletel na
katerega druzega, lahko bi mu nalagal, da pri-
stopim k vstašem ia potem bi se že dobila pri-
ložnost, da bi jo popihal Sedaj bi mi to že
drugi težko verjeli, on pa še najmanj. Čutim,
da umira v meni srce. Sam zlod meje prinesel
semkaj. O Bog, niti roke niti noge ne morem
ganiti . . .
5*

„Če bi imel proste roke in noge", misli
dalje gospod Zagloba, „lože bi se dala izmisliti
kaka zvijača. A kaj, ko bi poskusil ? Da bi se
le posrečilo izvleči sabljo izpod kolena, drugo
bi prišlo potem samo ob sebi. Toda kako jo iz-
vleči?" Gospod Zagloba se globoko zamisli.
Kmalo se začne gibati in pomikati po hrbtu
naprej; res je šlo zelo počasi, pa šlo je vendar,
akoravno z \ elikim trudom. Vroče mu postane
in čelo mu pokrije še debelejši pot, nego po-
prej pri plesu; večkrat preneha in počiva, ker
se mu zdi, da se nekdo bliža vratom. Napo-
sled se približa k steni ter začne se metati
z jedne strani na drugo, tako da je pri vsakem
pregibu udaril polahkoma s koncem sablje ob
steno, radi tega je sablja lezla vedno bolj iz
nožnice, prevesivši se na stran držaja. Srce je
bilo kakor kladivo v prsih Zaglobe; razvidel je,
da mu to vtegne pomagati. Torej pridno nada-
ljuje, prizadevajoč si, da je tolkel ob steno ko-
likor mogoče tiho in samo takrat, kedar je raz-
govor molojcev glušil njegovo trkanje. In glej,
konec sablje je bil že v jednej vrsti z laktom
in kolenom, da je torej daljše trkanje ni moglo
spraviti dalje. Za to pa je postajal znatno težji
oni del sablje z držajem, v katerem je bil mali
križ; na ta križec je močno računal gospod Za-
globa. Sedaj se je prekotalil tako, da se je z
nogami vpiral v steno. Dovršivši to, napel je
vse moči, da bi plezal naravnost. Sablja je še
85
vedno tičala pod kolenom, toda držaj se je pri
premikanju zadeval ob gnoj in naposled se obesil
križec še močneje — gospod Zagloba se še en-
krat pomakne ter ostrmi radosti.
Sablja je bila iz nožnice.
Sedaj plemič izvleče roke izpod kolen in
ne glede na to, da je imel roki še zvezani, je
prijel sabljo med noge ter izvlekel železo. Prva
skrb mu je sedaj bila, da prereže vezi na nogah.
Radi tega gospod Zagloba potlači sabljo v gnoj
z ostrino kviško ter drgne z vrvijo tako dolgo
po ostrini, dokler ni bila prerezana. Ko se mu
to posreči, gospod Zagloba ni bil samo svoboden,
marveč tudi oborožen. Oddahne si globoko, se
prekriža ter začne zahvaljevati Boga. Toda od
oprostenja vezi do osvobojenja iz Bohunovih rok
bil je še jako velik korak.
„Kaj pa sedaj?" vpraša samega sebe Za-
globa. Toda ni mogel najti odgovora. Hlev je
bil zavarovan naokrog s Kozaki, katerih je bilo
kakih sto, da bi še miš ne mogla skozi, kako še
le človek tako debel, kakor gospod Zagloba.
„Že vidim, da vsa moja zvijača ni toliko
vredna, da bi si škornje namazal ž njo. Če mi
Bog ne pomaga, bodo imeli vrani iz mene pe-
čenko. Če mi Bog pošlje pomoč, pa hočem vztra-
jati v čistosti in ohraniti devištvo, kakor gospod
Longin Podbipeta.
Razgovor Kozakov za steno postaja čedalje
holj glasan. Zagloba se približa ter nasloni uho
86
k špranji, skozi katero je razločno slišal vse
besede.
„Kam pojdemo od tod, oče Ovsivuj?" vpraša
neki glas.
„Ne vem, gotovo h Kamencu", odvrne drugi,
„toda konji komaj vlačijo za seboj noge in ne
dospo."
„Radi tega tudi stojimo, da si počijemo
čez noč."
Nastane molčanje; potem pa prvi glas vpraša
bolj tiho.
„Meni se zdi, oče, da izpod Kamenca odrine
ataman za Jampol."
Zagloba pridržuje dihanje.
„Molči, če ti je življenje drago!" se čuje
odgovor.
Zopet je vse vtihnilo, samo izza drugih sten
se sliši šepet.
„Povsod jih je dovolj, povsod stražijo!"
zamomlja gospod Zagloba, ter stopi k nasprot-
nej steni.
Tukaj pa je čul konje hrustati seno, ki so
časih razgetali; med njimi pa so ležali po tleh
razgovarjajoči se molojci.
„Ej!" reče jeden, „šli smo sem in ne spali
in ne jedli, ne krmili konj, a to brž ko ne radi
tega, da nas Jarema natakne na kole."
„Ali je res, da je že tukaj ?"
»Ljudjč, ki so zbežali iz Jarmoline, so ga
videli, kakor jaz tebe vidim. Strah je slišati,
87
kaj pripovedujejo: Velik je kakor smreka, v glavi
ima dva goreča oglja, a konj pod njim je pravi
zmaj."
„Bog se usmili!"
„Dobro bi bilo, pobrati tega Laha z vojaki
vred ter bežati."
„Kako bežati? Konji nam že cepajo!"
„Slabo je, bratje. Da bi bil jaz ataman,
zavil bi temu Lahu vrat, ter se, če tudi peš,
vrnil h Kamencu."
„Njega vzamemo s seboj pod Kamenec. Tam
se naši atamani poigrajo ž njim."
„Poprej z vami poigrajo, zlodji", zamomlja
Zagloba.
Ne glede na strah, ki ga je prevzemal, se
je gospod Zagloba zaklel, da se živ ne da ujeti.
Posrečilo se mu je oprostiti se vezi, v rokah ima
sabljo — torej se bo branil. Sovražnik ga mora
razsekati, toda živega ga ne dobe.
Med tem je prskanje in razgetanje konj,
oči vidno vtrujenih dolzega potovanja, pretrgalo
daljši razgovor.
„Če bi se mogel neopažen preriti skozi steno
ter popeti se nepričakovano na konja!" misli.
»Noč je, — predno bi zapazili, kaj se je zgo-
dilo, ušel bi jim že izpred oči. Po teh jarkih
in soteskah je še pri solneu težavno, kaj še le
v temi! Bog mi daj, da si izmislim kako sred-
stvo. Ali mar naj razvalim steno — toda za to
bi bilo treba Podbipetovega hrbta ali pa bi
88
moral jo spodkopati in zlesti pod njo, pa še ga
bi zapazili in vjeli, predno bi vtegnil zasesti
konja.
Po glavi gospoda Zaglobe spreleti na tisoče
raznih sredstev, pa ravno ker jih je bilo toliko,
nobeno ni bilo primerno.
„Ni je več pomoči, treba bo dati svojo kožo",
misli ter hoče stopiti k tretjej steni.
„Naglo naleti na nekaj trdega; potiplje ter
opazi, da je lestva. Ni bil to svinjak, marveč
navadni živinski hlev, čegar polovica nadstrešja
se je rabila za spravljanje slame in sena. Gospod
Zagloba ni pomišljal dalje. Zleze na pod ter
začne tiho vleči lestvo za seboj.
„Nu, sedaj pa sem v trdnjavi!" de, dobivši
lestvo. „Ko bi tudi našli drugo, tu gori ne pri-
dejo tako kmalo. Če prve buče, ki se tu pokaže,
ne razkoljem, pa rad dovolim, da me za žolco
posuše. Da, kaj lahko me pa ne samo posuše,
marveč še pretope, če jim pride v glavo, da
zažg6 hlev. Toda živega me ne dobe v roke,
sicer pa mi je že vse jedno, ali me vrani po-
zobljejo surovega, ali pečenega. Najbolje bi bilo
izmuzniti se iz teh razbojniških rok, za drugo
mi sedaj ni več dosti mar! ..."
Od obupnosti do nade je imel Zagloba samo
jeden korak. Kmalo se čuti tako mirnega, kakor
bi že bil v taboru kneza Jeremije. Vendar se
njegov položaj ni dosti zboljšal. Sedel je na
podu, držeč sabljo v pesti, kjer se je mogel res
dolgo braniti. Toda od brambe do svobode je
bilo še daleč.
„Nekako že bo!" zašepeče Zagloba ter začne
tiho odpirati streho, da bi si naredil razgled.
Delo ni bilo težko, ker molojci so se neprestano
pogovarjali ob stenah, da bi preganjali spanec;
pri tem pa je nastal še veter, ki je glušil s šu-
menjem bližnjih dreves šum slame.
Čez malo časa je bila luknja gotova. Gospod
Zagloba vtakne vanjo glavo ter se začne ozirati
okrog. Noč je že jemala slovo in pri svitu bli-
žajočega se dneva zagleda Zagloba ves majdan
napolnjen s konji; pred bajto so ležali v vrsti
spavajoči Kozaki; dalje se je videl vodnjak in
korito, v katerem se je svetila voda in nekoliko
molojcev z golimi sabljami v rokah, stopajočih
sem ter tje poleg jetnikov.
„Evo, moje ljudi so vjeli in zvezali," za-
mrmra plemič. — „Da" doda čez trenutek, ,,ko
bi bili moji, toda knezovi so! Slaven načelnik
sem jim bil, ni mi kaj reči Zapeljal sem jih
naravnost volku v gobec. Sram me bo, pokazati
se komu pred oči. če mi Bog vrne prostost.
A vse to zakaj? Radi ljubkovanja in pijan-
čevanja. Kaj je bilo meni mar, če se kmetje
ženijo? Ne, odslej se za vselej odpovem medici,
katera gre v noge, mesto v glavo, ter spravlja
ljudi v nesrečo. Vse hudo na svetu izvira iz pi-
jančevanja; ko bi nas bili Kozaki napadli trezne,
90
gotovo bi ga bil zmagal in jaz zaprl Bohuna
v hlev."
Zagloba pogleda znovič na bajto, v katerej
je spal lopov ter dolgo ne more odtrgati od nje
svojih oči.
„Spi, spi, lopov!" zamomlja. „Naj se ti
sanja, da te zlodji odirajo, kar ti itak ne otide.
Hotel si strojiti mojo kožo v jermenje, toda
poskusi sedaj prilezti k meni tu gori, in tako
te razkoljem, da tvoja koža cel6 psom ne bo
primerna za čevlje. Samo, da bi le tukaj mogel
enkrat strani! . . . Toda kakč ?"
Resnica, to je bilo skoro neizvršljivo. Ves
majdan je bil natlačen z ljudmi in konji; ako-
ravno bi gospod Zagloba mogel dospeti iz hleva,
akoravno bi, splazivši se s strehe, skočil na jed-
nega onih konj, ki so stali pod hlevom, bi vendar
na noben način ne mogel priti do vrat.
Toda zdelo se mu je, da je dovršil že po-
lovico svoje naloge; bil je prost, oborožen in
sedel na podu kakor v trdnjavi.
„Pfuj zlodja!" misli si; „nisem se za to
rešil vezi, da bi na njih ob visel!"
In znovič so mu jele razne misli plesati po
glavi. Pa ravno radi tega, ker jih je bilo toliko,
ni bilo moči izbrati nobene.
Med tem se je vedno bolj danilo. Predmeti
okrožujoči dvorišče so se vedno bolj kazali iz
mraka, da je gospod Zagloba lahko razločeval
posamezne gruče. Videl je rudečo opravo svojih
91
vojakov, ki so ležali pri vodnjaku in ovčje ko-
žuhe, pod katerimi so spali molojci poleg bajte.
Naglo je jeden od njih vstal ter šel počasi
čez dvorišče, obstajajoč pri ljudeh in konjih.
Spregovori nekaj besed s Kozaki, ki so čuvali
jetnike ter stopi k hlevu. Zagloba s početka
misli, da je Bohun, ker so se razgovarjali straž-
niki ž njim, kakor podložniki s6 svojim višjim.
„Ej!" zamomlja, „ko bi imel sedaj puško,
pokazal bi ti, kako se molš nog6 kviško."
V tem hipu oni človek dvigne glavo in
gospod Zagloba vidi, da ni Bohun, marveč stotnik
Holodij, katerega je spoznal že v Čehrinu, ker
ga je videl pri Bohunu.
„Fantje!" rekel je Holodij, „vi ne spite?"
„Ne, oče, akoravno smo močno trudni. Čas
bi bil zameniti nas."
„Takoj vas zamene. Ali vam pa ni zbežal
oni lisjak?"
„Oj, Oj! Brž ko ne je umrl, zakaj še ga-
nil se ni."
„Zvit lisjak je. Poglejte no, kaj se godi ž
njim ... on, verjemite, podkoplje celo steno ..."
»Takoj, takoj!" odgovori nekoliko molojcev,
stopivših k hlevskim vratom.
»Vrzite tudi s stropa nekoliko sena. Treba
drgniti konje! Z vshodom odrinemo!
»Dobro, oče!"
Zagloba urno popusti svoje mesto pri strešne)
luknji ter gre nazaj k predoru na strop. Ob
92
enem sliši zaškripati hlevska vrata in korake
molojcev po raztrošenej slami. Srce mu je bilo
kakor kladvo v kovačnici; roka je stiskala
sabljin držaj; pridušal se pa je, da se da rajše
spaliti s hlevom vred, ali razsekati na kosce,
predno bi se dal živ vjeti. Pričakoval je, da
molojci začno vsaki hip grozno kričati, pa motil
se je. Slišal je, kako so bezljali nekaj časa po
hlevu, naposled se oglasi j eden:
„Kakšen zlod je to? Ne morem ga najti!
Saj smo ga vendar tu-le sem vrgli!"
„Nemara vendar ni duh? ... Ukreši ognja,
Vasil, ker tu je temno, kakor v gozdu."
Nekaj časa so molčali. Vasil je brž ko ne
iskal gobo in kresilo; med tem pa začne klicati
drugi glas potihoma:
„Gospod plemič, oglasi se!"
„Kako še? Poljubi psa v uho!" zamomlja
Zagloba.
Med tem začuje Zagloba udarce kresila ob
kremen; za tem se vsujejo iskre, ki osvetlijo
temni hlev in glave Kozakov.
„Ni ga! nikjer ga ni!" klicali so skrbi-polni
glasovi.
Jeden molojcev skoči k vratom.
„Oče Holodij. Oče Holodij!"
„Kaj hočeš?" vpraša stotnik, približavši se
k vratom.
„Laha ni več!"
„Kako, da ga ni?"
03
„Vgreznil se je v zemljo! Ni ga nikjer. O,
Gospody pomiluj! Iskali smo ga z lučjo, — toda
ni ga nikjer!"
„Ni mogoče! Ali je zbežal, ali kaj? Ste
mar zaspali?"
„Ne oče, mi nismo spali. Iz hle.va ni ušel
na našo stran."
„Tiho bodite, ne budite atamana! Če ni
šel iz hleva, pa mora nekje biti. Ali ste iskali
povsod?"
„ Povsod."
„Tudi na stropu?"
„Kako bi mogel zlesti na strop, ker je bil
zvezan?"
„Bedak. Če bi si ne bil raztrgal vezi, bi bil
tukaj. Poiščite ga na stropu. Ukrešite ogenj!"
Zopet se vsujejo iskre. Novica, da je Lah
ušel, se kmalo razširi med Kozaki na dvorišču.
Vsi so začeli se gnesti v hlev; slišal si nagle
korake, urna vprašanja, pa še urnejše odgovore.
Nasveti so se križali, kakor meči v boju.
„Na strop! Na strop!"
„Čuvajte od zunaj!"
„Ne budite atamana, ker drugače bo gorje!"
„Lestve ni."
„Prinesite drugo."
„Ni je nikjer."
„Skoči v bajto, če mar ni tam?"
„0, prekleti Lah!"
„Zlezite na streho in od tam na pod."
94
„Ni mogoče, ker je podbita z deskami."
„Pasja duša! Potegnil je lestvo za seboj!"
»Prinesite sulice!" zakliče glas stotnika
Holode.
Molojci so skočili po sulice; drugi pa so se
začeli ozirati proti stropu. Medla dnevna svit-
loba je že začela svitati skozi hlevska vrata, ki
je tudi osvetlila predor na stropu, pri katerim je
čuval gospod Zagloba.
„Nu, gospod plemič!" oglasi se glasovi.
Spusti lestvo in zlezi doli! Saj nam itak ne
uideš . . . čemu bi delal po nepotrebnem trud
ljudčm!"
Tišina.
„Moder človek si, torej zlezeš doli posto-
voljno. Dober človek si."
Tišina.
„No, tako zlezi, če ne, ti potegnemo kožo
z glave ter te vržemo z butico navzdol na gnoj!"
Gospod Zagloba pa je ostal kakor poprej
gluh na grožnje, kakor na dobrikanje ter sedel
v temi, kakor jazbec v jami, pripravljajoč se na
vporno brambo. Samo sabljo je stiskal čedalje
močneje ter nekoliko sopihal in molil tiho očenaš.
Med tem so prinesli molojci sulice, zvezali
po tri skupaj ter jih postavili z ostrinami kviško.
Zagloba je že nameraval jih pograbiti ter po-
tegniti kviško, toda pomislil je, da je nemara
streha prenizka in bi jih ne mogel potegniti do
kraja. Sicer pa bi kmalo prinesli druge.
95
Med tem se je hlev vedno bolj polnil s Ko-
zaki. Jedni so svetili s smolenicami, drugi so
donašali različne droge in lestve od voz ter jih
v naglici vezali z jermeni, ker po sulicah ni bilo
moči plezati. Naposled so se našli taki, ki so
šli kviško.
„Jaz pojdem", kliče nekoliko glasov.
»Počakajte, da narede lestvo!" odvrne Ho-
lodij.
„A kaj škodi oče, če poskusimo po sulicah".
„Vasil že zleze; on pleza, kakor maček".
„Pa poskusi!"
Tovariši se začnejo norčevati.
„Le previdno! On ima sabljo, glavo ti od-
seče — boš videl".
„Za glavo te pograbi, potegne k sebi ter
polomi kosti, kakor medved".
Vasil se ni dal prestrašiti.
„On ve", reče, „da če se me le s prstom
dotakne, bode mu slabo predlo od atamana, kakor
od vas, bratje".
Te besede so bile neka grožnja za gospoda
Zaglobo, ki je sedel tiho ter se ni niti ganil.
Kozaki pa, kakor je to že navada med vo-
jaki, so postali kmalo židane volje", ker vse
početje jim je bilo mikavno.
„Bo vsaj jeden tepec manj na belem svetu",
rogajo se Vasilu.
„On ne bo premišljeval, koliko mu plačamo
za tvojo glavo. Je pogumen Poljak!"
96
„Ho, ho! Pri vsem tem pa je še čarovnik!
Zlod vč, v koga vse se je tam že spremenil.
Lahko, da uamesto njega pograbiš samega zlodja
za roge".
Vasil, ki je že pljunil na roke ter hotel
plezati, nenadoma obstoji.
„Na Laha pojdem", d6 „toda na zlodja — ne".
Med tem so pripravili lestv« ter jo prista-
vili k predoru. Vendar se je dalo le slabo hoditi
po njej, ker se je šibila in se tanki klini lomili
pod nogami. Prvi poskusi zlesti kviško sam
Holodij.
„Ti vidiš, plemič, da se ne šalimo. Če si
sklenil trdovratno sedeti tam gori, pa sedi, samo
braniti se ne smeš, ker mi te dobimo, ko bi
tudi imeli ves hlev razkopati. Ne bodi neumen!"
Naposled je njegova glava že dosegla strop
ter začela lezti kviško. Naglo pa zažvižga sablja,
Kozak grozno zakriči, omahne ter pade med
molojce z razbito glavo.
„Kolji! Kolji!" zakriče molojci.
V hlevu nastane strašna zmešnjava in krik,
vmes se sliši gromeči glas gospoda Zaglobe:
„Ha, lopovi! . . . človekožrci . . . tepci! do
poslednjega vas potolčem, grintavi capini! Pom-
nili boste mojo vitežko roko. Poštene ljudi po
noči napadate, v hlev zapirate plemiča! tolo-
vaji! V dvoboj z menoj, če tudi po dva naen-
krat. Pojdite no gori, toda butice pustite na
gnoju, ker jih posečem, kakor sem živ."
97
»Kolji ga, kolji!" kričijo molojci.
„Hlev zapalimo."
„Jaz ga sam zapalim, pasji sinovi, z vami
vred!"
„Piezajte, pa več naenkrat!" zakriči stari
Kozak. „Držite lestvico! . . . Podprite jo s
kopji! . . . Zakrijte si glave s snopi! . . . Mo-
ramo ga dobiti."
S temi besedami sam prvi leze kviško in.
ž njim vred še dva tovariša. Lestva se še bolj
šibi in cveki lomijo, pa okolo dvajset rok jo je
podprlo s sulicami. Drugi pa so utaknili kopja
v predor, da bi z drogovi ovirali sabljine udarce.
čez minuto so tri nova trupla padla na
glave spodaj stoječim.
Gospod Zagloba je rjovel kakor bivol ter
bruhal take kletve, kakoršnih še ni slišal svet,
pred katerimi bi se bili brž ko ne zgrozili tudi
Kozaki, ko bi jih ne bila vedno bolj in bolj gra-
bila jeza. Jedni so prebadali s sulicami pod,
drugi vspenjali se kviško po lestvi, dobro znajoč,
da jih čaka gotova smrt. Naglo nastane pri vra-
tih krik, in v hlev pridrvi Bohun.
Bil je brez čapke, v samih bregušah in
srajci; v roki je imel sabljo, iz oči mu je švi-
gal plamen.
„Skozi streho planite nanj!" je kričal. „Od-
trgajte deske ter vjemite živega!"
„Prokleti capin!" zarjo ve Zagloba, „ pojdi
sem, da ti odsečem nos in ušesa; glave ti ne
Z ogn. In mei: £11.	7
98
vzamem, ker pripada rabelju. Kaj ? plasljivec?
Sedaj si se zbal! Zvežite mi tega lopova in pri-
zanesti vam hočem! Nu, kaj je s teboj, židovska
kiklja! Pojdi sčmkaj, pomoli svojo butico nad
strop! Pogostim te tako, da nikdar več ne po-
zabiš!"
Med tem sliši, da že ropotajo deske na
strehi. Brž ko ne so molojci splezali na njo in
sedaj že trgali planke. Zagloba, to slišati, se
zelo prestraši. Toda strah mu prida poguma in
srčnosti.
„Skočim y kot in tam poginem, če ne bo
drugače," misli si.
V tem hipu pa se začne na majdanu razle-
gati strel in ob enem plane nekoliko molojcev
v hlev.
„Oče, Bohun!" kriče, „pridi kmalo!"
Zagloba v prvem hipu ni vedel, kaj je. Po-
gleda skozi predor navzdol ter vidi, da ni ni-
kogar več tam. Tudi ropot na strehi utihne.
„Kaj je? Kaj se je zgodilo? zakliče glasno."
Ha že vem! Zažgati hočejo hlev, pa streljajo v
streho s samokresi."
Med tem nastaja zunaj ropot in krik če-
dalje strašnejši. Strel se je mešal s tuljenjem
molojcev in brenketom železa. „Bog, to je bitka!"
misli gospod Zagloba ter skoči k strehi.
Zagledavši, kaj se godi, je Zagloba onemel
veselja.
99
Na majdanu je bila bitka, ker je nekdo na-
padel nenadoma Bohunove Kozake. Nepričako-
vani napad osupne Kozake; obkoljeni od vseh
strani, sekani z meči in porivani s konjskimi
prsi k plotu, so kupoma padali, nezmožni skoraj
misliti na brambo. Vojaki v rudečej opravi, se-
kajoč obupneže in preganjajoč ubežnike, morili
so jih brez usmiljenja, da niso imeli časa posta-
viti se v bojni red, niti zasesti konj. Branile
so se sam6 posamezne trume; mnogi so pometali
kopja in sablje, pritiskali se pod plot ali ple-
zali in skakali čezenj; drugi so drvili h konjem,
pa bili pobiti poprej, predno so vtegnili doseči
streme; vsi pa so grozno tulili. Nesrečnežem
se je zdelo, da je sam knez Jarema planil ne-
pričakovano na nje, kakor orel, in jih mandra
se svojo težo. Krič zmagovalcev, žvižganje sa-
belj, pok strelov so jih preganjali kakor burja:
„Rešite se, ljudje!" razlega se od vseh strani.
„Bij! Pobij!" odgovarjajo jim napadniki.
Naposled zagleda gospod Zagloba malega
Volodijevskega, ki je stal z nekoliko vojaki
poleg vrat, zapovedoval z bulavo v roci borečim
se vojakom. Časih pa je sam skočil med borilce
na svojem sivcu in kamorkoli je mahnil s sab-
ljo, tam je že ležal ubit Kozak, ne imajoč toliko
časa, da bi zakričal. Bil je veščak mej veščaki
ta mali gospod Volodijevski, in bitke ni malo
ni spustil izpred očij; gledal je in popravljal,
kakor godbeni kapelnik, ki časih sam zaigra,
T
100
časih pa neha igrati, čuvajoč neprestano nad
vsemi, da izvrši vsaki izročeno mu nalogo.
Ko gospod Zagloba to vidi, začne veselja
toptati z nogami po podu, da se je kar prah
vzdigoval s tal, ter kričati:
„Bij jih, pasje sinove! Iz kože jih oderi!
Le dalje po njih! Pokolji jih do poslednjega!"
Ko je tako kričal in skakal, zalilo se mu
je lice s krvjo, da je oslepil za trenutek. Ko
se zopet razgleda, vidi še lepši prizor. Bohun,
obkoljen s peščico Kozakov, brez čapke v samej
srajci in bregušah beži na konju, za njim na
čelu svojih vojakov pa drvi gospod Volodijevski-
„Bij ga!" kriči za njim Zagloba, „to je
Bohun!" Toda glas ni doletel do Volodijevskega.
Mej tem sta Bohun in Volodijevski skočila po
vrsti Čez plot ter drvila po ravani. Molojci so
se takoj razprašili in vojaki so preganjali posa-
mične begunce. Zaglobi je kar sapa zaostajala
v prsih, ko je to gledal. Videl je, da Volodi-
jevski drvi za Bohunom, kakor pes za divjim
mrjascem. Poslednji se obrne ter potegne sabljo.
Že se bijeta. Trenutek še in Bohun pade s ko-
njem vred, a gospod Volodijevski, poteptavši ga,
drvi dalje za begunci.
„Drži ga, drži!" vpije Zagloba. „To je
Bohun!"
V tem trenutku pridrvi nova tolpa molojcev,
ki je iskala zavetja pod skalami ter hotela zbe-
žati na drugo stran. Kakih sto korakov za njo

101
drve vojaki v rudečej opravi. Tolpa, prišedši k
Bohunu, ga obkoli ter odpelje s seboj. Naposled
zgine izpred oči in ž njo vred tudi vojaki.
Na dvorišču je postalo tiho in prazno. Celo
vojaki gospoda Zaglobe, rešeni po Volodijevskem,
zasedejo konje ter drve z drugimi vred za bežečim
sovražnikom. Zagloba spusti lestvo, zleze navzdol,
stopi s hleva na dvorišče ter reče:
„ Prost sem ..."
To rekši, se začne ozirati okrog. Na dvo-
rišču je ležalo mnogo ubitih Zaporožcev in nekaj
vojakov. Plemič hodi mej njimi počasi od jednega
do druzega ter vsakega pozorno ogleda. Naposled
se spusti pred jednim na kolena; ko vstane,
ima čutarico v svojej roki.
„Polna je!" zašepeta ter jo nastavi k ustom.
»Ni slaba!" pristavi, srkajoč pijačo. Potem se
zopet ozre okrog in ponovi še jedenkrat z dosti
krepkejšim glasom:
„Prost sem ..."
Potem gre v bajto. Na pragu naleti na
truplo starega bečvarja, katerega so Kozaki urno-
< rili. Ko pride zopet iz bajte, sveti se mu na
županu, umazanem od gnoja, leskeči pas Bohunov,
bogato obšit z zlatom, pa nož z velikim rubinom
v držaju.
,,Evo, Bog je nagradil hrabrost!" govori,
»pas je dobro napolnjen. Ha, razbojnik! Nadjam
se, da se jim ne izmuzne! Toda oni mali Volo-
dijevski — kdo bi si mislil, da je tak junak.
102
Vedel sem, da je hraber vojak, da bi pa tako
drvil Bohuna, tega nisem pričakoval. Saj bi ga
Bohun lahko nosil za pasom, kakor nož. Bog
mu daj srečo! . . . Gotovo ni poznal Bohuna,
sicer bi ga ne bil spustil pol živega. Toda, hvala
Bogu, da sem se izmotal iz te zadrege, v kakor-
šnjej še nisem bil nikdar! Hvala ti, gospod!"
Tako premišljajoč sede gospod Zagloba na
hlevski prag ter čaka.
V daljavi na ravani se pokažejo vojaki, vra-
čajoči se z bojišča, njim na čelu gospod Volo-
dijevski. Zagledavši Zaglobo, prihiti skokoma,
skoči s konja ter stopi k njemu.
„Torej vas vendar še vidim?" reče že od
daleč.
„Vidiš me v mojej lastnej osebi", odvrne
gospod Zagloba. „Bog ti povrni, da si mi pritekel
na pomoč!"
»Hvala Bogu, da v pravem času!" odvrne
mali vitez, radostno stiskajoč desnico gospoda
Zaglobe.
»Kako si zvedel mojo zadrego?"
»Kmetje iz vasi so mi prišli povedat".
„0! jaz pa sem mislil, da so me izdali".
»Nikakor! To so dobri ljudje. Žalostno je,
da sta srečno pobegnila samo ženin in nevesta;
kaj se_ je zgodilo z ostalimi, jima ni znano".
»Če niso izdajice, pobili so jih Kozaki.
Gospodar leži mrtev na pragu. Toda to je kaj
103
druzega . . . Povej raje, kaj je z Bohunom, ali
je še živ odnesel pete?"
„Ali je bil on tukaj?"
»Da, oni brez kučme, v samej srajci in
bregušah je bil Bohun, katerega si prekobalil s
konjem vred".
„Ej, zlod ga vzemi, nisem ga poznal! Ne-
izrekljiva škoda res! Toda, kaj ste pa vi dopri-
nesli, gospod?"
»Kaj sem doprinesel?" ponovi Zagloba. „Pojdi
gospod Mihael ter poglej!"
S temi besedami ga prime za roko ter ga
pelje v hlev.
»Glej!" ponovi.
Gospod Volodijevski stopiši v hlev, ni mogel
delj časa nič opaziti; še le ko se oči privadijo
teme, zagleda trupla ležeča nepremično na gnoju.
„Kdo je pobil vse te ljudi?" vpraša začuden.
„Jaz!" odvrne Zagloba. »Vprašal si me, kaj
sem doprinesel, torej — tukaj imaš!"
„Hm!" zamomlja mladi častnik, zmajajoč z
glavo. „Na kak način?"
»Branil sem se tam gori, oni pa so me na-
padali od spodaj in skozi streho. Ne vem, kako
dolgo je to trajalo; v bitki človek časa ne računi.
Glavna stvar je to, da je bil tu Bohun s celo
tolpo Kozakov. Spominjal se bo naju obeh! . . .
Drugikrat ti povem, kako sem prišel semkaj in
kako možko zavrnil Bohuna.
104
„Izvrstno ste postopali, gospod", odvrne Vo-
lodijevski. „Vsekako pa vam moram reči, da
ste boljši vojak, nego vojskovodja".
„Čuj me, Mihael!" odvrne plemič; „sedaj ni
časa se pričkati o tem. Zahvaliva raje Boga,
da nama je dal to zmago, katere so bodo ljudje
še dolgo spominjali!
Gospod Volodijevski začuden pogleda Za-
globo. Doslej je menil, da je sam dobil zmago.
Sedaj pa je gospod Zagloba hotel deliti ž njim
njegovo slavo.
Toda le pogleda plemiča, zmaje z glavo ter
rege *
J „Naj bode!"
Uro pozneje sta oba prijatelja na čelu svojih
združenih oddelkov odrinila k Jarmolincem.
Zagloba ni zgubil nobenega svojih ljudi, ker
se niso branili zasačeni v spanju. Bohun, poslan
po poročevalce, je pa tudi hotel imeti živih, ne
pa pomorjenih ljudi.
VIII.
Bohun, dasi junašk in previden, ni imel sreče
na tem četovanju proti oddelkom kneza Jeremije.
Prepričal pa se je do dobrega, da se je knez
z vso vojsko dvignil proti Krivonosu. To novico
so potrjevali tudi vojaki gospoda Zaglobe, ki so
sami verjeli, da gre knez za njimi. Nesrečnemu
atamanu ni ostalo druzega, nego da beži kolikor
105
hitro more h Krivonosu, toda to ni bilo ravno
lahko. Tretjega dne zbere okrog sebe komaj še
kakih dve sto molojcev; drugi so bili pobiti ali
ranjeni; mnogi so blodili po jarkih in trsičju,
ne znajoe, kaj naj počno ali kam naj se obrnejo.
Toda tudi ta peščica nesposobna za bojevanje,
mogla je le bežati, dasiravno so bili sami izbrani
korenjaki. Ker pa še doslej niso znali, s kako
majhno močjo je planil gospod Volodijevski na
nje, da jim je spijočim in nepripravljenim, vzročil
toliko gorja, so raje verjeli, da so imeli opraviti
s samim knezom, ali pa vsaj z močno njegovo
prednjo stražo. Bohun je bil ranjen v roko,
pobit in malosrčen; še huje pa mu je presedalo,
da se mu je njegov glavni sovražnik Zagloba
zmuznil iz rok ter ga pripravil ob njegovo mo-
lojško slavo. Kozaki, katere je imel s seboj, bi
bili šli za njim celo na samega kneza, sedaj pa
so zgubili vanj zaupanje ter mislili samo, kako
bi se rešili svojih nadlog. Mej tem pa je učinil
vse, kar mora pravi poveljnik storiti, razstavil
je straže ter dovolil vojakom nekoliko počitka,
ker so bili popolnoma nesposobni za daljše poto-
vanje; saj se od Kamenca niso nikjer ustavili.
Toda Volodijevski, preživeč svojo mladost v bojih
in zalezovanju na Tatarje, prišel je k razpostav-
ljenim stražam tako tiho, da Kozaki niso vtegnili
niti zakričati ali streliti; napad je bil tako nagel,
da je Bohun vtegnil zbežati samo v srajci in
bregušah, brez kučme in celo brez sablje, katero
106
je zgubil v borbi z Volodijevskim. Ko je četo-
vodja pomišljal to, se mu je kar tema delala
pred očmi. Segal si je v lase ter kričal: „Kje
je moja molojska slava, kje moja zvesta družica,
sablja ? Po takih napadih otožnosti je začel piti,
da je popolnoma zgubil zavest, hotel iti na kneza,
da ga razbije, ali pa pogine sam na veke. Toda
molojci niso hoteli iti ž njim.
„Če nas tudi ubiješ, batko, vendar ne poj-
demo!" so odgovarjali na njegov poziv. Zaman
bi bilo zaleteti se s sabljo na nje, žugati jim
s samokresom. Niso hoteli iti in tudi niso šli.
S tem še ni bil konec atamanove nezgode.
Boječ se preganjavcev, ko bi šel naravnost na jug
ter misleč, da je Krivonos že popustil oblego-
vanje, se je napotil na vshod. Tu pa je naletel
na oddelek gospoda Podbipete. Previden kakor
žrjav, ni mu dal gospod Longin časa, da ga
Bohun prvi napade; sam je planil prvi na nje-
govo četo ter jo razkropil; to je bilo toliko
ložje, ker se molojci niso hoteli postaviti v bran.
Longin ga je zapodil k oddelku gospoda
Skretuskega, ki pa ga je pomandral tako, da je
Bohun po dolgej blodnji po stepi, onečasten
samo z nekoliko molojci brez obljubljenih jet-
nikov dospel h Krivonosu.
Ta se radi tega ni razsrdil nad njim. Iz
lastne skušnje je^ znal, kaj se pravi imeti opra-
viti z Jaremo. Še objel in tolažil je Bohuna;
107
in ko je zbolel za hudo vročinico, je ukazal ču-
vati ga in streči mu skrbno v njegovej bolezni.
Mej tem so se naši vitezi, napolnivši po-
krajino s strahom in grozo, vrnili srečno v Jar-
molince. Tu se ustavijo nekoliko dni, da si od-
počijejo ljudje in konji. Poročajoč gospodu Skre-
tuskemu o vsem, so zasedli klopi pri polni stek-
lenici, pomenkujoč se o tem, kar se jim je pri-
petilo. Gospod Zagloba je le malo komu dovolil
govoriti. Zdelo se mu je, da je le on opravičen
govoriti; pa je imel tudi največ povedati.
»Gospodje!" je dejal, »resnica je, da sem
bil vjet. Toda sreča je opotočna. Bohun je vse
življenje ubijal ljudi, zdaj pa smo mi njega na-
mlatili. Tako je sploh običajno na vojski. Danes
ti druge strugariš, jutri pa že drugi tebi stru-
žijo hrbtišče. Bohuna je Bog kaznoval, ker je
nas napadel spijoče. Ho, ho! mislil me je pre-
plašiti se svojim zlodjevim jezikom, toda dobro
sem ga zavrnil, da mu je zavrela kri, da je iz-
bleknil nekaj, kar gotovo sam ni hotel. Da, kaj
bi še dalje govoril. Ko bi ne bil vjet, ne bila
bi ga mogla z gospodom Mihaelom tako namla-
titi, kakor sva ga, kar pa je največ le moja
zasluga. Dokler bom živ, ne bom nehal trditi,
ko bi ga ne bila pobila z Volodijevskim, ne bila
bi ga dobila v roke gospod Podbipeta in gospod
Skretuski; da, ko bi mi njega ne bili poman-
drali, bil bi on pobil nas. Kdo je torej pro-
vzročil, da se to ni zgodilo?"
108
„Vi ste res pravcati lisjak," reče gospod
Longin „Tu mahnete z repom, tam oplazite
koga z jezikom, vsikdar pa se zvijete iz zadrege."
,,Bedast je pes, ki lovi svoj lastni rep, ker
ne ovoha nič poštenega ter še sled zgubi na-
posled. Koliko ste zgubili ljudi?"
„Vseh skupaj dvanajst mož in nekoliko ra-
njenih," odvrne gospod Longin.
„A ti gospod Mihael?"
„Okolo trideset, ker sem prvi udaril po
njih."
A ti, gospod poročnik?"
„Toliko kakor gospod Longin,"
„A jaz samo dva. Pa recite sedaj sami,
kdo je najboljši vojskovodja? . . . Nu, čemu smo
prišli s&m? Da naberemo kaj novic o Krivonosu?
Torej čujte, kaj vam povem. Največ novic sem
nabral pa sam in sicer iz ust samega Bohuna.
Čul sem, da stoji pri Kamencu in hoče baje po-
pustiti oblegovanje, ker se ga je polastil strah.
Toda še kaj več. Vem še nekaj, česar boste vsi
iz srca veseli."
Povejte vendar, za božjo voljo!" reče Vo-
lodijevski. „Ste zvedeli kaj o našej revici?"
„Seveda o njej, reši jo Gospod!" odvrne
Zagloba.
Gospod Skretuski se zravna po koncu, pa
kmalo zopet sede na klop. Nastane taka tišina,
da si lahko čul komarja, ki je brenčal na oknu.
109
„Je živa, to vem sedaj zanesljivo," začne
zopet gospod Zagloba. „Je v rokah Bohunovih,
Bog ni dopustil, da bi jo zadela sramota. Go-
spodje, to mi je pravil sam Bohun, ki je bil go-
tovo pripravljen pohvaliti se s čim drugim."
a Na kak način? Kako je to mogoče?"
vpraša vneto gospod Skretuski.
„Strela me naj udari, _ ako lažem, odvrne
slovesno gospod Zagloba. „Čujte, kaj mi je pra-
vil Bohun, hoteč se norčevati z menoj, predno
sem mu zavezal jezik, „Ti si mar misliš — je
dejal — da si jo za kakega kmeta pripeljal v
Bar. Da sem mar jaz kmet, da se je nasilno
polastim ? Ali da morda nimam denarja, da radi
tega ne morem oskrbeti, da se vrši najina poroka
v Kijevu, da bi ob času poroke tri sto sveč
gorelo menihom v rokah, da proslavi mene,
atamana in hetmana!" In tako je ropotal z no-
gami ter grozil mi z nožem, ker si je mislil,
da me s tem prestraši. Rečem mu: „Pse pojdi
strašit, ne mene!"
Mračno lice gospoda Skretuskega se razjasni
pri teh besedah. Zaporedoma je igral na njem
strah, upanje, radost in negotovost.
„Kje je? Kje?" vpraša naglo. „Če še to
veste, pa res ne vem, kako naj vam skaž»m
svojo hvaležnost."
„Tega mi ni povedal, toda modrej glavi ste
dve besedi dovolj. Pomislite gospodje, da je ne-
prestano uganjal burke z menoj, dokler ga nisem
110
zavrnil. Rekel mi je: „Najpoprej te peljem h
Krivonosu in potem bi te povabil na svatbo,
toda sedaj je vojska, torej ta še ne bo kmalo.
Prevdarite, gospodje besede: „Še ne bo kmalo!"
Prevdarite pa tndi: „Najpoprej h Krivonosu, a
potem na svatbo," kar pomeni, da ni pri Kri-
vonosu, marveč daleč, daleč proč od vojske."
»Zlati človek ste!" zakliče Volodijevski.
„Mislil sem s početka", nadaljuje ohrabren po
pohvali gospod Zagloba, „da jo je poslal v Kijev,
toda temu ni tako, ker mi je dejal, da pojde ž
njo na svatbo v Kijev, če pojde, torej ona še
ni tam. On je tudi preveč premeten, da bi jo
bil odpravil tje, zakaj če se Hmelnicki pomakne
bliže k Rudečej Rusiji, bi mogle litevske vojske
zajeti Kijev.
»Resnica, resnica!" zakriči gospod Longin.
„Kakor resnično je Bog svet, mogli bi res mnogi
zavidati vam vaš razum".
»Da, tudi jaz bi ne menjal z vsakim, ker
bi se mi znalo lahko pripetiti, da bi si kupil
sena, mesto možgan. Na Litvi bi se mi to lahko
pripetilo".
„Že zopet svojo začenja", reče Longin.
»Dovolite, da dokončam. Kakor vidimo, ni
pri Krivonosu niti v Kijevu".
„Kje je torej?"
„V tem tiči vozel!"
„Če si kaj domišljujete, hitro povejte, ker
sem ves v ognju!" de gospod Skretuski.
111
„Za Jampolom!" odvrne gospod Zagloba ter
bistro pogleda navzoče s6 svojim zdravim očesom.
„Kako veste to?" vpraša Volodijevski.
„Kako vem ? Poslušajte! Sedel sem v hlevu
— kamor me je ukazal zapreti ta razbojnik, naj
ga svinje pohrustajo za to! — in okrog hleva
so se razgovarjali Kozaki. Prislonim uho k steni
ter slišim: Sedaj brž ko ne poj de ataman za
Jampol", pravi jeden, drugi pa reče: „Molči,
ako ti je drago življenje!" Glavo stavim, da je
ona za Jampolom".
„Oj, kakor je Bog v nebesih!"
Na Divja Polja je vendar ni odpeljal, toraj
mora tičati kje med Jampolom in Jahorlikom.
Bil sem že enkrat v teh krajih, kamor se shajajo
kraljevi in kanovi sodniki. V Jahorliku, kakor
je vam znano, se rešujejo mejni prepiri in takih
prepirov se tam nikdar ne manjka. Nad Dne-
strom je polno jarkov in drugih skrivnih mest
in dupelj, kjer žive po selih ljudje, ki ne poznajo
nobene gosposke, prebivajoč osamljeni v puščavi.
Pri jednem takem samotaru jo je brž ko ne
skril, ker je tam najvarnejše za njo".
,1, kako pa hočemo priti tje, ker nam
Krivonos zapira pot", reče Longin. „Jampol je,
kakor čujem, pravo razbojniško gnezdo".
„Ko bi tudi desetkrat imel zgubiti glavo,
pojdem vendar, da jo rešim", omeni Skretuski.
»Preoblečeni se, pa pojdem in ne jenjam poprej,
da jo najdem".
112
„In jaz s teboj, Jan!" reče Volodijevski.
„Tudi jaz, kakor berač s teorbano. Verjemite
mi, da imam med vami največ izkušenosti, pa
ker se mi je teorbana pristudila do dobrega,
vzamem pa diple (dudle)".
„Pa vtegnem še jaz kje prav priti, bratje ?"
vpraša Longin.
„ Gotovo!" odgovori Zagloba. „Kedar se bo
treba prepeljati preko Dnestra, nas boste pre-
nesli, kakor sveti Krištof".
„Iz srca sevam zahvaljujem, bratje!" reče
Skretuski, „ter z radostjo sprejmem vašo službo.
V stiski in trpljenju se spoznajo prijatelji; vidim
torej, da me Bog še ni zapustil. Bog daj, da
vam bi mogel kedaj povrniti!"
„Mi vsi smo kakor jeden mož!" reče Za-
globa. „Bog bo blagoslovil složno delovanje in
videli boste, da bomo kmalo želi sad svojega
truda".
„Ne ostaja mi druzega", reče po kratkem
molčanju Skretuski, „nego da odpeljemo knezu
nazaj naš polk ter se nemudoma podamo na pot.
Poj demo ob Dnestru na Jampol in naprej do Ja-
horlika. Povsod jo bomo iskali. Ker pa je, kakor
upam, Hmelnieki že pobit, ali pa vsaj bo pobit
do onega časa, ko pridemo h knezu, nas tudi
služba dalje ne bo ovirala. Prapori odrinejo brž
ko ne na Ukrajino, da do dobrega pogase vstajo;
to opravijo lahko tudi brez nas."
113
»Počakajte, gospodje," omeni Volodijevski.
„Za Hmelnickim pride gotovo Krivonos na vrsto,
pa lahko kar z vojsko odrinemo k Jampolu.
„Ne, mi moramo biti poprej tam," odvrne
Zagloba; „toda najpoprej treba odpeljati krdelo,
da imamo proste roke. Nadejam se, da nas bo
knez vesel."
»Posebno pa vas."
»Gotovo za to, ker mu nesem same naj-
boljše novice. Verjemite mi, da se nadejam
nagrade."
»Torej na pot?"
»Do jutra moramo počakati," reče Volodi-
jevski. „Sicer pa ima tu zapovedovati Skretuski;
on je načelnik; jaz le povdarjam, da mi vsi
konji počepajo na poti, če odrinemo danes."
„Vem, da je to nemogoče," odvrne Skre-
tuski," „toda nadejam se, da po dobrem na-
krmljenju moremo jutri iti na pot."
Druzega dnč so odrinili. Po knezovem na-
ročilu bi se imeli vrniti v Zbaraž ter tam ča-
kati daljših ukazov. Vrnili so se torej na Kužmin
na stran od Felština k Voločiski, od koder je
držala pot na Hlebanovko, stara cesta v Zbaraž.
Pot je bila odurna, ker je deževalo, toda mirna;
samo gospod Longin, ki je šel s sto jezdeci
naprej, je pomandral nekoliko svojeglavnežev,
ki so se zbrali kraljevej vojski za hrbtom. Še
le v Voločiski se zopet vstavijo, da si na noč
počijejo.
Z ogn. in meč. III.	8
114
Toda komaj so po dolgej poti sladko za-
spali, zbudi jih hrup; straže naznanijo, da se
bliža nek oddelek jezdecev. Vendar takoj pride
tudi novica, da je le tatarski prapor Veršuljev, f
torej domačini. Gospod Zagloba, Longin in mali
Volodijevski so se takoj zbrali v sobani gospoda
Skretuskega, a njim za petami plane, kakor
vihar, častnik lahkega prapora, zasopljen, ves
pokrit z blatom.
„ Gospod Veršulj!" zakliče, zagleda vsi ga
Skretuski.
„Jaz sem!" odvrne prišlec, ne mogoče priti "
k sapi.
„Od kneza?"
„Da! . . ."
„Kake novice prinesete? Je že po Hmel-
nickem?"
„Konec je ljudovlade!"
„Za rane Kristusove, kaj pravite gospod?
Poraz?"
„Poraz, onečastenje, sramota! . . . Brez
bitke! .. . Strah! ... O, o!"
»Ušesom ni moči verjeti! Govorite no, za '
Boga živega! Vladni možje.
»Zbežali so".
»Kje je naš knez?"
»Beži . . . brez vojske . . . Prišel sem od
kneza ... On naroča . . . bežati v Levov brez |
odloga . . . gredo za nami".
115
„Kdo? Veršulj! Veršulj! zbrihtaj se! Kdo
gre?"
„Hmelnicki, Tatarji!"
„V imenu Očeta, Sina in svetega Duha!" za-
kriči Zagloba. »Zemlja se nam odpira pod nogami!"
Toda Skretuski spozna, kaj se godi.
„Poznej se bodemo pomenili", reče, „sedaj
urno na konje!"
„Na konje! Na konje!"
Konjska kopita Veršuljevih Tatarjev so že
kresala pod okni, prebivalci sprebujeni s prihodom
vojske, so vreli iz hiš s svetilnicami in bakljami
v rokah. Novica je spreletela kakor blisk celo
mesto. Takoj začne biti plat zvona. Še pred
minuto tiho mestece je mahoma oživelo, napolnilo
se s kriki, konjskim topotom, s klici povelj in
vpitjem Židov.
Meščanje so hoteli otiti z vojsko ter zapre-
gali vozove, nakladali na nje žene, otroke in
posteljno opravo; župan na čelu nekoliko meščanom
je prišel prosit Skretuskega, naj bi ne šel sam,
marveč dovoli, da gredo prebivalci ž njim v
Tarnopol. Gospod Skretuski ni hotel niti slišati
o tem, ker mu je bilo odločno ukazano, otiti ne-
mudoma v Levov.
Tako so tudi učinili; še le na poti je Ver-
šulj pripovedoval tovarišem, kaj se je zgodilo.
„Od časa, kar obstoji ljudovlada", je dejal,
„ni še doživela takega poraza. Cecora, Žolte Vode,
Korsun, vse ni nič proti temu!
5*
116
Skretuski, Volodijevski in Longin Podbipeta
so se sklanjali konjem na vratove, prijemali se
za glavo ter dvigajoč roke proti nebu, govorili:
„To pa res ni verjeti . . . Kje pa je bil
knez?"
„Njega so nalašč odstranili, da še svoje
lastne divizije ni vodil".
„Kdo je bil poveljnik?"
„Vsi in nobeden. Dolgo že služim, na vojski
sem si skrhal zobe, pa takih bitek in takih po-
veljnikov še nisem videl".
Zagloba, ki Veršulju ni bil posebno naklonjen,
ker ga je le malo poznal, začne odmajevati z
glavo in cmokati z ustmi; naposled reče:
„Čujte gospod! če se le niste zmotili ter
nemara kako majheno prasko smatrate za splošno
pobitje, ker to, kar pripovedujete, noben pameten
človek ne more verjeti"
„Verjamem, da ne more, toda rad dam svojo
glavo, da bi le bilo neresnično".
„Kako ste po porazu prišli v Voločisko?
Saj menda vendar ne smem misliti, da ste prvi
pokazali pete sovražniku? Kje je armada? Kam
je zbežala? Kaj se je zgodilo ž njo? Zakaj vas
begunci niso prehiteli ? Na vsa ta vprašanja ne
morem najti pojasnila".
Veršulj bi v drugem času ne bil pustil kar
tako takšna vprašanja, toda v tem trenutku ni
mogel misliti na nič druzega, nego na pobitje;
zato le odvrne:
117
„ Dospel sem prvi v Voločisko, ker drugi
beže v Ožigovec in mene je knez nalašč poslal
sem, ker se je bal, da bi vas povodenj ne zajela,
ko bi prepozno zvedeli za nesrečo. Vrhu tega
je vaših pet sto mož velika podpora zanj, ker
je njegova vojska večinoma poginila, ali pa se
razškropila".
»Čudno!" zamomlja Zagloba.
„Strah misliti! obup razdira srce človeka
in solze nehote silijo iz oči", reče sklepajoč roki
Volodijevski. „Domovina je poteptana, onečastena
— taka vojaka zapodena! Ne more biti drugače,
nego da se bliža konec sveta in strašna poslednja
sodba".
„Ne segajte mu v besedo", reče Skretuski;
»dovolite mu, da vse izpovš".
Veršulj molči, kakor bi nabiral moči; nekaj
časa je bilo slišati samo čofanje konjskih kopit
po blatu. Noč je bila temna in deževna; nebo
je kar obloženo z oblaki, in v tej temi in dežju
so nekako zlokobno donele Veršuljeve besede,
ko je jel pripovedovati:
„Meni bi se zmešala pamet, ko bi se ne
nadejal, da padem v vojski. Rekli ste nekaj o
sodnjem dnevu, tudi jaz mislim, da ne more biti
več daleč. Vse gre narobe, zloba praznuje zmago
nad čednostjo in antikrist že hodi po svetu. Vi
tega še videli niste, kar se je zgodilo, pa še po-
ročila samega ne morete prenesti; kaj še le jaz,
ki sem gledel ta poboj in sramoto z lastnimi
118
očmi! Bog nam je dal srečo v tej vojski; naš
knez je pozabil vse ter se spravil s knezom Do-
minikom. Vsi smo bili veseli te sloge, smatrajoč
jo za blagoslov Božji. Knez je zmagal sovražnika
znovič pod Konstantinovem ter zasedel mesto.
Potem smo se napotili pod Pilavce, dasi je knez
odsvetoval tje iti. Toda že na poti so začeli proti
njemu razna rovanja, zavist in javne spletke.
Niso ga poslušali pri sejah, niso marali za to,
kar je govoril; pred vsem pa so se trudili, da
razkosajo našo divizijo, da je knez ne bi vodil.
Ko bi se bil temu vpiral, gotovo bi vso krivdo
obesili sedaj njemu; on pa je le molčal in po-
trpežljivo prenašal vse. Po naročilu vrhovnega
načelnika je lahka konjiča z Vurceljevimi topovi
in polkovnikom Mahnickim ostala v Konstanti-
novem ; odtrgali so še od njega polka Osinskega
in Korickega, da so pri knezu ostali samo huzarji
pod poveljništvom Zacvilihovskega, dva polka
dragoncev in oddelek mojega prapora. Bilo nas
je vseh skupaj okoli dva tisoč mož. Nu, sedaj
pa so ga jeli prezirati . . . Jaz sam sem slišal,
kako so govorili pristaši kneza Dominika: „Sedaj
več ne poreko po zmagi, da jo je dobil Višnje-
vecki!" Glasno so pripovedovali: ko bi knez še
dalje užival svojo dosedanjo slavo, bil bi pri
volitvi gotovo izvoljen njegov kandidat, kraljevič
Karol, ko oni hote Kazimira. Tako so okužili
s strankarstvom vso vojsko; začeli so se pre-
piri, kakor na zbirališču ter pošiljali poslance;
119
s kratka, mislili so na vse, samo ne na boj,
kakor bi bil sovražnik že pobit. Kako je bila
tudi ošabna Pirova armada, ki je tičala vsa v
zlatu, dragotinah in nojevih peresih! Za nami
je šlo dve sto tisoč služabnikov in nebrojna mno-
žica voz; konji so padali pod težo bogate oprave
in zlatotkanin, vozovi se lomili pod tovori. Človek
bi bil mislil, da se gremo bojevati s celim svetom.
Plemstvo izmed črne vojske je po cele dni in
noči pokalo z biči, govoreč: „S temi le biči ukro-
timo kmete, da še sabelj rabili ne bomo!" toda
mi stari vojaki smo privajeni se biti, ne pa ši-
rokoustiti se. Že pri pogledu na to ošabnost
smo slutili kaj slabega. Potem se je začel hrup
za in proti gospodu Kislu; jedni so trdili, da
je izdajavec, drugi, da je pošten senator. V pi-
janosti so se začeli klestiti s sabljami. Taboriščnih
stražnikov ni bilo. Nihče ni pazil na red, vsaki
je delal, kar je hotel; šel, kamor se mu je ljubilo,
izbral si mesto, kjer mu je bilo ugodno; služab-
niki pa so delali hrup in trušč. O vsmiljeni Bog l
to vam je bil pravi predpust, ne pa vojaški red,
v katerem so zapili, zajedli in zaplesali ljudovlado!"
„Še smo mi živi!" reče Volodijevski.
„In Bog je še v nebesih!" doda Skretuski.
Zopet nastane za trenutek molčanje. Veršulj
nadaljuje čez nekaj časa tako:
„Vsi poginemo, če Bog ne stori čudeža ter
ne jenja kaznovati nas za naše grehe. Časih jaz
120
niti sam ne verjamem, kar sem videl z lastnimi
očmi. Zdi se mi, da me je mora dušila v spanju.
„Pripovedujte dalje, gospod!" opominja Za-
globa. „Prišli ste pod Pilavce in kaj potem? ..."
„Tam smo obstali. O čem so se poveljniki
posvetovali, ne vem, — na sodnji dan bodo da-
jali za to odgovor. Ko bi bili takoj udarili na
Hmelnickega, bi ga bili pobili, kakor gotovo je
Bog v nebesih, ne glede na naš nered, neizku-
šenost, neslogo, prepire in pomanjkanje pravega
vojskovodje. Med prostaki se je že jel širiti
strah; že so se pomenkovali, kako bi izdali
Hmelnickega in starašine; tudi sam je že mislil
na beg. Naš knez je jezdil od šotora, do šotora,
prosil, grozil, prigovarjal: „Udarimo na nje,
predno dospč Tatarji, udarimo!" je prosil ter
pulil si lase z glave. Ti pa so le gledali drug
druzega, pili in zborovali dalje. Naposled so
prišle novice, da gredo Tatarji — sam kan z
dve sto tisoči konjiče; — pa poveljniki so še
vedno le zborovali in se gostili. Knez se je zaprl
v svojo sobano, ker ga že nihče ni hotel več
poznati. V vojski so jeli govoriti, da je kancler
prepovedal knezu Dominiku začeti bitko, češ,
da so se začela pogajanja, radi tega je nastal
še večji nered. Naposled so prišli Tatarji; prvi
dan nam je dal Bog srečo. Knez, gospod Osinski
in Lašč so zapodili sovražnika ter ga dobro
naklestili — a potem ..."
Tu Veršulju naenkrat zastane beseda v grlu.
f f
121
»In potem?" vpraša Zagloba.
»Nastala je strašna, nepomnljiva noč. Še
dobro pomnim, stražil sem s svojimi ljudmi
poleg reke; naenkrat čujem v kozaškem taboru
strašen strel in krik. Še le sedaj se spomnim,
kar so govorili poprejšnji dan v taboru, da je
dokaj tatarske moči še zadej in da je prišel
samo Tuhaj-bej se svojim oddelkom. Mislim si:
»Ta strel gotovo naznanjuje kanov prihod."
Precej na to nastane v našem taboru grozen
nemir. Hitim gledat z nekoliko možmi. — „Kaj
se je zgodilo?" vprašam. — „Poveljniki so ušli!"
dobim odgovor. Hitim h knezu Dominiku —
ni ga nikjer! h kraljevemu točaju — ni ga
nikjer! — h praporščeku — tudi njega ni nikjer!
Jezus Nazarenski! Vojaki drve po majdanu,
povsod krik, vpitje in strah. »Kje so poveljniki?
Kje so poveljniki?" Zopet drugi kličejo: »Na
konje! Na konje!" — »Bratje! rešite se, izdajstvo,
izdajstvo!" vpijejo tretji. Na vseh obrazih si
videl norost, v vseh očeh strah. Vojaki so se v
gnječi porivali, teptali, nekateri zasedali konje
ter slepo bežali brez orožja. Naposled prijezdi
na čelu huzarjev knez v srebrnem oklepu; pred
njim nesejo vojaki šest gorečih bakelj. Stoji v
stremenih ter vpije: „ Gospodje, semkaj k meni,
še sem jaz tukaj! Toda vse zaman. Nihče ga
ni videl, niti slišal; preplašena tolpa je naletela
na huzarje, prekobicovala jih s konj, da so ti
komaj s težavo rešili svojega kneza. Po po-

192 i
teptanih ognjiščih, v temi, je potem vojska ka-
kor naraščajoč potok jela bežati iz tabora, raz-
kropila se je in — giniia. Sedaj ni več armade,
ni vojskovodij, ni ljudovlade; ostala je samo 1
neomita sramota in kozaška noga na našem
vratu ..."
Veršulj je začel ječati in trgati uzdo svo-
jega konja; dušil ga je obup, ki je prevzel tudi
njegove tovariše. Vsi so jezdili kakor brez glave
sredi tega dežja in mraka, kakor brezumni.
Dolgo so tako jezdili; prvi se zopet oglasi go-
spod Zagloba:
„Oh, take pridaniče imamo! Se li še spo-
minjate, kako so se širokoustili v Zbaražu?
Kako so obetali pojesti Hmelnickega brez popra
in soli. O, ničemniki!"
„Kaj še!" zakriči Veršulj, „zbežali so po
prvej zmagi, ki so jo dobili nad Tatarji in pro-
staki; bežali po bitki, v katerej so se celo črno-
vojniki borili kakor levi."
„V tem je očividno prst božji," reče Skre-
tuski, — nekaka tajnost, ki se gotovo poprej
ali poznej odkrije.
„Primerilo se je že, da so vojaki časih
zbežali," omeni Volodijevski, „toda tukaj so
poveljniki prvi zapustili tabor, kakor bi hoteli
nalašč olajšati zmago sovražniku ter izdati vo-
jake njegovemu nožu."
„Ravno tako je!" vzklikne Veršulj; „pri-
povedujejo tudi, da so nalašč storili."
123 i
»Nalašč?" — za rane Kristusove, to je
nemogoče!"
»Pravijo, da nalašč — a zakaj ? Kdo ugane?
Kdo umč?"
»Da bi poginili vsi do poslednjega in ž
njimi vred ves njihov rod; da bi bili osramo-
čeni, kakor so sami osramotili ljudovlado!" reče
Zagloba.
»Amen!" odgovore tovariši.
»Jeden človek je še, ki more rešiti domo-
vino, če mu dajo bulavo in poslednje moči lju-
dovlade; jeden je, ker o kakem drugim niti vo-
jaki niti plemstvo več slišati ne bodo hoteli."
»Knez!" odvrne gospod Skretuski.
»On jedini."
»Pojdemo k njemu in umerjemo ž njim
vred."
»Živijo knez Jeremija Višnjevecki!" za-
kliče Zagloba.
»Živijo!" ponovi nekoliko preplašenih gla-
sov. Toda klic je kmalo utihnil, ker ob času,
ko se je zemlja odpirala pred nogami, ni bil
ugoden za take krike in živijoklice.
Mej tem se začne svitati in v daljavi se
pokaže obzidje Tarnopola.
124 i
IX.
Prvi begunci izpod Pilavca so dospeli v
Levov dnč 26. septembra; niso jim še vtegnili
odpreti grajskih vrat, ko se je razglasila po
mestu strašna novica o sramotnem pobegu. Mno-
gi niso hoteli verjeti, drugi so kar otrpneli
strahu, tretji zgubili pogum do brambe. Gospod
Skretuski je prišel se svojim oddelkom dva dni
pozneje, ko je bilo vse mesto že kar natlačeno
beguncev, vojakov, plemstva in oboroženega me-
ščanstva. Vsaki je mislil na brambo, ker vsaki
hip so pričakovali prihoda Tatarjev; toda nihče
ni znal, kdo prevzame poveljništvo, kdo se po-
prime dela; radi tega je vladal povsod strah in
nered. Nekateri so bežali iz mesta, odvažajoč
rodbino in imetje; prebivalci iz okolice pa so
nasprotno silili v mesto, iskajoč v njem zavetja.
Prihajajoči in odhajajoči so zapirali z vozovi
ulice ter začenjali prepir in trušč; povsod je
bilo polno voz, ljudi, konj, vojakov najrazlič-
nejših oddelkov; na vseh obrazih si čital ne-
gotovost, neko vneto pričakovanje, obup, ali
tudi pokorno prenašanje udarcev osode. Časih
se je, kakor piš viharja, raznesel med ljudi
strah, začuli se kriki: „Gred6, gredo!" In gruče
ljudi so začele slepo bežati, da niso imele časa
se nazaj ozreti, prevzete neumnega strahu, ter
se vstavile še le, ko se je pokazalo, da prihaja
v mesto le kak novi oddelek beguncev. Takih
I
125
oddelkov je dohajalo čedalje več; toda kaj ža-
lostno je bilo videti te vojake, ki so še pred
nedavnim v zlatu in nojevih peresih, popevajoč
pesni, šli na vojsko proti kmečkim vstajnikom!
Razcapani, gladni, shujšani in vtrujeni, umazani
od blata na medlih klusetih, z rudečico sramote
na licu so bili podobnejši beračem, nego vi-
tezom ter mogli vzbujati samo sočutje, ko bi
bil sedaj čas za take občutke v tem mestu, na
čegar zidovje se je mogla navaliti vsaki čas
sovražna sila. In slednji teh osramočenih vi-
tezov se je tolažil jedino s tem, da je dokaj
takih, kakoršen je sam, da je sramote in bega
bilo deležno toliko tisoč sotovarišev, ki so se
trudili skriti svojo sramoto samo v prvem tre-
nutku, da so potem, ko so se nekoliko zavedli,
začeli svoje tožbe in tarnanja. Kmalo so
jeli kleti, groziti in vlačiti se po ulicah, pijan-
čevati po krčmah, provzročajoč samo nered in
grozo.
Vsi pa so ponavljali: „Tatarji gredo! Ta-
tarji gredo!" Nekateri so baje že videli požare
za seboj, drugi se rotili in priduševali, da njih
preganjalci pridero vsaki hip. Tolpa, obkolje-
vajoča vojake, je pazljivo poslušala vse te novice.
Na strehah in cerkvenih stolpih si videl na tisoče
radovednežev; zvonovi so zvonili, trume žensk
in otrok pa so se tlačile po cerkvah, kjer je
sredi gorečih sveč bilo izpostavljeno Najsvetejše
na oltarju.
126 i
Gospod Skretuski je šel počasi s6 svojim
oddelkom od Galiških vrat med gostimi trumami
konj, voz, vojakov in meščanov, stoječih pri svojih
banderih; narod je čudč se zrl na ta prapor,
ki je stopal v mesto v popolnem bojnem redu.
Zaslišal se je krik: „Pomoč gre! Pomoč gre!*
takoj neopravičena radost zavlada med tolpo, ki
se je gnetila k Skretuskemu ter poljubovala nje-
gova stremena. Privreli so skupaj tudi vojaki
klicajoč: „To so višnjeveški! Živijo knez Jere-
mija!" Drenj je nastal tako velik, da so vojaki
komaj korakoma mogli stopati naprej.
Naposled mi pride naproti oddelek dragoncev
z častnikom na čelu. Vojaki so razganjali tolpo,
častnik pa je kričal: „S poti! S poti!" ter mahal
s sabljo po onih, ki niso odstopali dosti urno.
Skretuski spozna Kušlja. Mladi častnik ves
vesel pozdravi svoje znance.
„Kaki časi so", pravi „kaki časi!"
„Kje je knez?" vpraša Skretuski.
„Hvala Bogu, da si prišel! Težko te je že
čakal. Sedaj biva pri Bernardincih; mene pa
je poslal delat red v mestu, toda ravnokar se
je Grosvajer lotil tega posla. Lahko grem s teboj
v cerkev . . . Tam je posvetovanje".
„V cerkvi?"
„Da. Namenjeni so ponuditi knezu bulavo,
ker vojaki govore, da pod drugim poveljnikom
nečejo braniti mesta".
127 i
i	„Pojdimo. Meni se mudi h knezu".
Združena oddelka odrineta. Potoma je Skre-
tuski spraševal Kušlja o vsem, kar se je zgodilo
v Levovu, in če je že obveljal sklep, da bodo
branili mesto.
„Ravno sedaj se pretresuje ta zadeva", od-
vrne Kušelj. Meščanje se hočejo braniti. O, kaki
časi so sedaj! Ljudje nižjih stanov kažejo več
hrabrosti, nego vojaki in plemstvo".
„A vladni možje? Kaj se je zgodilo ž njimi?
So li v mestu? Ali hočejo delati knezu zapreke?"
„Da bi jim le sam ne nasprotoval! Bilo je
dovolj časa izročiti mu bulavo; sedaj je že pre-
pozno! Vladni možje se niti ne smejo pokazati
na dan. Knez Dominik je sicer dospel sem v
nadškofovo palačo, pa kmalo pobral šila in ko-
pita — in prav je imel. Ti ne moreš verjeti,
kako so razsrjeni vojaki nanj. Ni ga več tukaj,
pa oni še vedno kriče: „ Dajte ga nam, da ga
razsekamo na drobne kosce!" Gotovo bi ne bil
ušel smrti, ko bi je ne bil popihal. Gospod dvorni
točaj je dospel prvi sem ter začel obrekovati
kneza; sedaj pa tiho sedi, ker tudi prbti njemu
nastaja nemir. Vse grehe mu naštevajo v oči,
on pa samo požira solze. Sploh groza spreletava
človeka, če vidi, kar se godi! Kaki časi so! . ..
Zahvali Boga, da si bil pod Pilavcami in da ti
ni bilo treba bežati . . . Sam ne vem, kako da
nismo prišli vsi ob pamet!"
„A naša divizija?"
128 i
„Ni je več, ker se je le malokdo vtegnil
rešiti. Ni Vurclja, ni Mahnickega niti Zacvili-
hovskega. Vurcelj in Mahnicki sta ostala v
Konstantinovu. Ta belcebub — knez Dominik
— ju je pustil tam, samo da oslabi našega kne-
za. Ni mi znano, če sta se rešila, ali prišla v
roke sovražniku. Tudi stari Zacvilihovski je
propal kakor kamen v vodi. Daj Bog, da bi se
bil vsaj on rešil!"
„Je mnogo vojakov zbranih tukaj?"
„Precej; toda kaj bi govorila o njih! Le
knez bi še vtegnil kaj napraviti iz njih, ko bi
hotel sprejeti vrhovno poveljništvo; drugemu
nečejo biti pokorni. Knez je bil močno v
skrbeh za te in za tvoje vojake. Saj je ta sedaj
naš j edini celi polk. Že smo plakali po tebi"
„Sedaj so srečni oni, katere objokujejo."
Nekaj časa so jezdili molčč, ozirajoč se po
tolpi, poslušajoč hrup in krik: „Tatarji! Ta-
tarji!" Na jednem mestu so naleteli na strašen
prizor. Tolpa je mesarila na kose človeka, obdol-
ženega vohunstva; plat zvona ni za trenutek
umolknil.
„Ali kmalo dospe sovražnik?" praša Zagloba.
„Zlod vedi; nemara še danes. Mesto se ne
bo moglo dolgo braniti. Hmelnicki gre z dve
sto tisoč Kozaki, razun Tatarjev".
„Konec je!" zamrmra plemič. „Bolje bi
bilo, da tudi mi odrinemo dalje. Čemu smo si
pridobili že toliko zmag?"
129 i
„Nad kom?"
„Nad Krivonosom, nad Bohunom, Bog sam
vč, nad kom še vse!"
„Kako pa!" reče Kušelj ter obrnivši se k
Skretuskemu tiho vpraša:
„A tebi, Jan, še Bog ni poslal kake to-
lažbe? Si našel, kar si iskal? Ali vsaj zvedel
kaj o njej?"
„Sedaj ni časa misliti na to!" odvrne Skre-
tuski. „Kaj so moje zasebne stvari v primeri
s tem, kar se je zgodilo. Vse na svetu je ne-
čimerno, vsega je enkrat konec!"
„Da, tudi meni se zdi, da nastane kmalo
konec sveta!" reče Kušelj.
Med tem so dospeli k cerkvi Bernardincev,
v katerej so gorele sveče. Nebrojna množica
ljudi je stala pred cerkvijo, ker ni bilo v njej
za vse prostora; dolga vrsta helebardnikov je
zapirala vhod ter spuščala va-njo samo imenit-
nejše meščane in vojaške starašine.
Skretuski ukaže svojim ljudem stopiti v
drugo vrsto.
„Idimo notri," reče Kušelj. Polovica ljudo-
vlade je zbrana v cerkvi."
Stopijo v cerkev. Kušelj ni pretiraval. Vse,
kar je bilo odličnega v vojski in mestu, zbralo
se je tu na posvetovanje: — vojskovodje, dvor-
niki, polkovniki, duhovenstvo, plemstvo, kolikor
ga je sploh moglo v cerkev, mnogo vojaštva
Z ogn. in meč. in.	9
130 i
nižjih vrst in nekoliko mestnih svetovalcev z
Grosvajerom na čelu, kateri se je smatral za
voditelja meščanov. Navzoč je bil tudi knez,
kraljevi dvorni točaj, jeden izmed vladnih mož,
vojvoda kijevski, starosta stobniški, Vesel Arci-
ševski, taboriščnik litevski, gospod Osinski; —
vsi ti so sedeli pred velikim oltarjem, da jih je
množica lahko videla. Posvetovanje se je vršilo
naglo in urno, kakor vsikdar v takih slučajih. Go-
vorniki so stopali na oder ter zaklinjali stare-
šinstvo, naj ne odda sovražniku mesta brez brambe.
Mesto pridrži sovražnika — so dejali — in ko
bi tudi vsi, kar jih je v njem, zgubili življenje,
bode vsaj ljudovlada dobila časa zbrati svoje
moči. Kaj manjka za brambo mesta ? Je obzidje,
so vojaki, so hrabri meščanje — samč povelj-
nika je treba ... Ko so takč govorili, zaslišal
se je med občinstvom šepet; polagoma se je
začel oglašati glasen klic — navdušenost je pre-
vzela navzoče. »Poginemo, da, radi poginemo!"
so klicali; „omiti moramo pilaveško sramoto,
braniti domovino!" In začul si brenket sabelj;
gole sablje so se jele lesketati pri blesku sveč.
—	»Molčite! Posvetovanje je!" kričali so drugi.
—	„Ali naj se branimo?" — »Branite se! bra-
nite!" odgovarja občinstvo, da je kar odmev
letel od obokov. »Kdo naj je poveljnik? —
—	Knez Jeremija je naš vojskovodja! On je
jonak! On naj brani mesto in ljudovlado, njemu
treba dati bulavo. Živijo knez!"
131
Iz tisoč grl se je ozval krik tako gromovit,
da se je kar stena potresla in šipe zabrenčale
v cerkvenih oknih.
„Živijo knez Jeremija! Naj živi in zmaga!"
Tisoč sabelj je zabliskalo; oči vseh so se
obrnile v kneza. On pa vstane mirno, toda z
mračnim licem. Vsi navzoči so naenkrat vtihnili.
„ Gospoda!" reče z zvonečim glasom, ki ga
je lahko vsak slišal v tišini. „Ko so Cimbri in
Tevtonje napadli rimsko ljudovlado, nihče ni hotel
prevzeti najvišje oblasti, dokler je naposled ni
prevzel Marij. Toda Mariju je pristavalo jo spre-
jeti, ker ga je senat imenoval vojskovodjem . . .
Tudi jaz bi se ne odpovedal tej oblasti v trenutku
pogube, želeč darovati svoje življenje v službo
drage domovine, toda bulave ne morem sprejeti,
če nočem delati krivice domovini, senatu in vi^jej
oblasti, ker nočem biti vodja — samozvanec.
V svoji sredi ga imate, kateremu je ljudovlada
oddala bulavo, namreč kraljevega dvornega to-
čaja . . .
Knez ni mogel nadaljevati. Komaj je omenil
ime gospoda dvornega točaja, že je nastal strašen
krik in ropotanje sabelj. Tolpa se je zagugala
ter izbruhnila kakor smodnik, na katerega pade
iskra „Proč ž njim! Na pogihelj mu!" razlega
se v tolpi. Dvorni točaj skoči s sedeža, bled in
s kapljami mrzlega potu na čelu. Grozeče postave
so se jele bližati pregraji k oltarju, začeli so
se zlokobni klici: „Dajte ga sem !M
9*
132 i
Knez zapazi vsi, kaj se godi, vstane ter dvigne
desnico.
Druhal se vstavi, misleč, da hoče knez go-
voriti; vse utihne, kakor bi pihnil.
Toda knez je hotel samo pridržati nevihto
in zabraniti prelivanje krvi v cerkvi. Ko opazi,
da je prva nevarnost minila, vsede se mirno na
svoj sedež.
Za dva sedeža dalje, takoj za vojvodom
kijevskim, je sedel nesrečni dvorni točaj. Siva
glava mu je zlezla na prsi, roke so mu vpadle,
iz ust pa so mu med ihtenjem prihajale besede:
„Bog! za svoje grehe sprejmem rad ta križ!"
Starec je vzbujal le pomilovanje tudi v naj-
tršem srcu. Tolpa navadno ne pozna pomilovanja;
zato znovič nastaja hrup. Sedaj pa vstane voj-
voda kijevski. Mahne z roko v znamenje, da
hoče govoriti.
Bil je vdeleženec Jeremijevih zmag, zato so
ga radi slušali.
Obrne se h knezu ter ga roti z najganlji-
vejšimi besedami, naj ne zametuje bulave, naj ne
omahuje sedaj, ko je treba rešiti domovino.
„Kadar umira ljudovlada, takrat naj spi
pravo; naj jo reši ne po oblasti odločeni vojsko-
vodja, marveč oni, ki je izmed vseh najbolj spo-
soben rešiti domovino. Zato prosim: „ Vzemi
bulavo, nepremagljivi vojskovodja! vzemi ter reši
ne samo mesto, marveč vso ljudovlado! Evo,
ž njenimi ustmi te jaz starec prosim in z menoj
133 i
vred vsi stanovi, možje, ženske in otroci: Rešil
reši !"
V tem trenotku stopi nepričakovano ženska
v črnej opravi, pade knezu k nogam ter položi
predenj zlati lišp in dragocenosti in glasno ihtee
kliče:
»Izročimo svoje imetje, svoje življenjem svojo
srečo v tvoje roke!... Reši, reši, ker poginjamo!"
Na ta prizor začno senatori, vojščaki in za
njimi vsi navzoči glasno jokati; po vsej cerkvi
se razlega samo j eden glas:
„Reši, reši!"
Knez si zakrije z rokami oči. Ko zopet
dvigne lice, bliščale so se v njegovih očeh solze.
Pa se še obotavlja.
Naposled vstane dvorni točaj ter spregovori:
„Star sem, nesrečen in pobit. Pravico imam
odpovedati se bremenu, ki je pretežko za moje
rame ter oddati ga v močnejše roke. Tukaj pred
svetim razpelom, v navzočnosti vsega vitežtva,
oddajem ti bulavo: Vzemi jo!"
S temi besedami poda bulavo Višnjeveckemn.
Nastala je za minuto taka tišina, da si lahko
slišal spreletajoče muhe. Naposled se oglasi sve-
čani glas kneza Jeremije:
„Za svoje grehe — jo sprejmem!"
Brezmejna radost prevzame zborujoče. Tolpa
zlomi pregrajo, zgrudi se na kolena k nogam
Višnjeveckega ter polaga predenj novce in drago-
cenosti.
134 i
Novica se je kmalo razglasila po vsem mestu.
Vojaki so kričali, da hočejo iti na Hmelnickega,
na Tatarje in celo sultana. Meščanje niso več
mislili, da hi se podali, marveč, da se hočejo bra-
niti do poslednje kaplje krvi. Armenci so prosto-
voljno donašali darove v mestno hišo; židje so v
tempeljnu opravljali zahvalne molitve; topovi na
obzidju so razglašali radostno novico, po ulicah so
streljali s puškami, mušketami in samokresi. Vso
noč so se razlegali klici: „Živijo knez Jeremija!"
Oni, ki niso vedeli, kaj se godi, mislili so, da
mesto praznuje kako zmago, ali kak praznik.
Med tem pa je tri sto tisoč mož broječa
sovražnikova armada — večja od one, kakoršno
bi mogel postaviti na bojišče nemški cesar, ali
francoski kralj, ter bolj divja, nego krdela Tamer-
lana — imela vsaki hip oblegati mesto.
X.
Teden poznej, zarano dne 6, oktobra, raz-
širila se je po Levovu nepričakovana in grozna
novica, da je knez Jeremija, zbravši veči oddelek
vojske, tiho zapustil mesto ter odšel, da nihče
ne v6 kam.
Tolpa se zbira pred nadškofijsko palačo;
i početka nihče ni hotel tega verjeti. Vojaki so
trdili, če je šel knez, šel je gotovo na čelu moč-
nega oddelka, da pregleda okolico. Pokazalo se
je — so govorili v mestu — da so begunci raz-
135 i
glašali napačne novice, strašeč prebivalce s pri-
hodom Hmelnickega in Tatarjev; od 26. septembra
je minulo že deset dni, sovražnika pa še ni bilo
videti nikjer. Knez se je hotel brž ko ne pre-
pričati na lastne oči, če je ta govorica resnična;
potem se brez dvombe vrne. Sicer pa je pustil
nekoliko polkov in vse priprave za brambo.
Tako je tudi bilo. Bile so izdane vse na-
redbe, vsem naznačena mesta, topovi postavljeni
na okope. Na večer dospe poveljnik konjiče Ci-
hocki s pet sto dragonci. Takoj ga obsujejo
radovedneži, toda ni hotel govoriti s tolpo; sel
je naravnost k generalu Arciševskemu. Ona oba
sta pozvala Grosvajera in po posvetovanju ž
njim so šli vsi skupaj na „rotovž". Tam je Ci-
hocki naznanil osupnenim svetovalcem, da se
knez več ne vrne.
V prvem trenutku vsem omahnejo roke in
predrzna usta izgovorijo besede: „Izdajavec!"
Takrat pa vstane Arciševski, stari vojskovodja,
proslavljen po svojih činih v Nizozemskej, ter
začne govoriti zbranim svetovalcem in vojakom
tako :
„Slišal sem obrekljivo besedo, katere naj
bi pač nihče ne izgovoril, ker je tudi nihče opra-
vičiti ne more. Knez je šel in se več ne vrne,
— to je resnica! Toda kje imamo pravico, za-
htevati od vojskovodje, kateremu je mar rešitev
domovine, naj brani samo naše mesto? Kaj
hi se zgodilo, ko bi sovražnik oblegel tukaj po-
136 i
slednje moči poljske ljudovlade ? Tu nimamo dovolj
živeža niti orožja za toliko vojsko . . . Torej
mi smete verjeti, kar vam povem, da kolikor več
vojakov bi se zaprlo v tem obzidju, toliko poprej
bi se morali vdati; glad bi nas premagal poprej,
nego sovražnik. Hmelnicki se bo tudi bolj brigal
za kneza, nego za nase mesto, ko zve, da ga
ni več tukaj, da je šel nabirat vojakov in nam
lahko vsako minuto pride na pomoč; tudi nas
ne bo tako strašno stiskal in veliko lože se nam
bo pogoditi ž njim. Vi danes še mrmrate, toda
povem vam, da je knez zapustivši mesto in gro-
zivši Hmelnickemu zunaj, rešil s tem vas in vaše
otroke. Držite in branite se! Če pridržite so-
vražnika nekaj časa, lahko rešite s tem mesto ter
storite veliko uslugo poljskej ljudovladi. Mej tem
nabere knez vojakov, utrdi tudi druge trdnjave,
zbudi otrpnele moči ljudovlade ter vam prihiti
na pomoč. On je zbral jedino rešilno pot; ko
bi premagan od gladu, padel tukaj sč svojimi
vojaki, bi nihče ne nasprotoval več sovražniku,
kateri bi šel v Krakov in Varšavo ter zasedel
vso našo domovino, ne naletevši nikjer na kake
ovire. Torej, namesto da mrmrate, hitite raje
na okope, da branite sebe in vaše otroke, mesto
in vso ljudovlado".
„Na okope! Na okope!" ponovi nekoliko
pogumnejših glasov.
„Veseli me, gospodje, vaša hrabrost," reče
Grosvajer in verjemite mi, da nam je knez pustil
137 i
sredstev za brambo. Sedaj vsaki vč, kaj ima
storiti. . . zgodilo se je, kar se je moralo zgo-
diti. Branilo imamo in branili se bomo do po-
slednje kaplje krvi."
V	srca navzočih znovič stopi nada. Gospod
Cihocki, zapazivši to, reče:
„Njegova knežja svitlost me je poslal, naj
vam naznanim, da je sovražnik blizo. Poročnik
Skretuski je naletel sč svojim oddelkom na dva
tisoč mož broječo četo Tatarjev, ter jo razbil.
Vjetniki pripovedujejo, da gre strahovita moč
za njimi."
Ta novica je napravila silen utis; nastal
je trenutek molčanja; srca vseh so jela biti
živejše.
„Na okope!" zapove Grosvajer.
„Na okope! Na okope!" ponove navzoči
častniki in meščanje.
V	tem trenutku nastane pod okni hrup;
sliši se govor tisočerih grl, ki je bil enak šumu
morskih valov. Vrata v posvetovalnico se z ro-
potom odpro in v sobo pridrvi nekoliko mešča-
nov. Predno so navzoči imeli čas vprašati, kaj
je, začuje se klic:
„Požar! Požar!"
„Vresničilo se je!" reče Grosvajer. „Na
okope!"
Dvorana se urno prazni. Čez malo časa je
grom topov potresel mestno obzidje ter naznanil
138 i
prebivalcem mesta, predmestij in bližnjih vasij,
da se bliža sovražnik.
Na vshodu pa se je zarilo nebo, kar ga je
bilo z očmi videti; rekel bi, ognjeno morje se
približuje mestu.
Mej tem je knez šel k Zamostju in ugono-
bivši na poti tropo, o katerej je pripovedoval
meščanom Cihocki, jel je oskrbovati in poprav-
ljati to po naravi močno trdnjavo, katero je
kmalo napravil nepremagljivo. Skretuski z go-
spodom Longinom in oddelkom prapora sta ostala
v trdnjavi pri Vejheru, taboriščnem starosti,
knez pa je šel dalje v Varšavo, da bi dobil od
zbirališča sredstva za nabor novih vojsk ter se
udeležil bližajoče se volitve novega kralja. Na
tej volitvi se ima tehtati in rešiti osoda Višnje-
veckega in ljudovlade. V slučaju, če bo izvoljen
kraljevič Karol, prišla bi v veljavo vojaška stran-
ka; knez bi postal glavni vojskovodja vseh boj-
nih moči poljske ljudovlade in s Hmelnickim bi
se začel boj na življenje in smrt. Kraljeviča
Kazimira, dasiravno slavnega po svojej hrabrosti
in po vojaških skušnjah, smatrali so za privr-
ženca politike kanclerja Ossolinskega, torej po-
litike, pogodeb in pripustev, katere so hoteli
podeliti Kozakom. Oba brata nista ščedila obljub,
trudeč se, pridobiti si privržencev; ker ste bili
obe stranki skoraj enako močni, ni mogel nihče
sklepati, kak bo izid volitve. Kanclerjevi pri-
139 i
i vrženci so se bali, da bi Višnjevecki, na hvalo
naraščajoče svoje slave in priljubljenosti pri vi-
težtvu, ne potegnil mnogih na stran Karola; zato
je knez osobno želel podpirati svojega kandi-
data. Zato se je tudi podvizal v Varšavo, ker
je bil prepričan, da Zamostje lahko dalj časa
pridrži moč Hmelnickega in krimske Tatarje.
Mesto Levov se je smatralo že za rešeno; Hmel-
nicki ni mogel na noben način dolgo vkvarjati
se z obleganjem mesta, ker je imel pred seboj še
trdnejše Zamostje, katero mu je zapiralo pot
do srca poljske ljudovlade. Te misli so podpi-
rale knezovo srčnost ter napolnovale njegovo
srce z nado, akoravno je bilo že vse obupano
radi nesreče, ki je zadela domovino. Močno se
je nadjal, da celo v slučaju, ko bi bil izvoljen
Kazimir, je vojska vendar neizogibna, in stra-
šna vstaja mora se vtopiti v morjn krvi. Priča-
kovanje, da ljudovlada postavi še enkrat na
noge krepko armado, ker tudi pogajanja bodo
mogoča samo takrat, če jih bo podpirala krepka
armada.
Tolažeč se s takimi mislimi, potoval je knez
z nekoliko prapori, v družbi gospoda Volodi-
jevskega in Zaglobe. Zagloba se je priduševal
pri vseh svetnikih, da izvede izvolitev Karola,
ker zna govoriti sč svojimi brati — plemiči, ter
•V<š, kako jih je treba dobiti za svoje namene.
Volodijevski je vodil knezovo spremstvo. V Se-
nici, ne daleč od Minska, čakalo je kneza ljubo,
140 i
dasi nepričakovano veselje. Sošel se je nenadoma
s kneginjo Grizeldo, ki je hitela radi varnosti iz
Brestja v Litvi v Varšavo, računajoč, da tudi
knez pride tje. Po dolgej ločitvi bilo je to svi-
denje res kaj ganljivo. Kneginja, dasi trdne na-
rave, planila je močno jokajoč, možu v naročje,
da se več ur ni mogla ločiti od njega. Saj je
preživela osamljena toliko britkih trenutkov, v
kojih si je mislila, da ga več ne bo videla.
Toda to je dal Bog! Sošla sta se in on je sedaj
še mnogo slavnejši, nego kedaj poprej, obkoljen
s tako slavo, kakoršna še nikogar ni ožarila iz
njegovega rodu; vračal se je v domovino, kot
jedini branitelj ljudovlade. Kneginja je s solznimi
očmi gledala njegovo shujšano, začrnelo lice,
visoko čelo, pokrito z globokimi vraskami in
zarudele oči; — znovič so jo oblile solze; vse
dvorske gosp6 so iz globine srca delile ž njo
njeno žalost. Polagoma pa sta se pomirila ter
podala se v obširni vaški farovž; tam so se za-
čela vprašanja in odgovori o prijateljih, dvor-
nikih, vitezih, ki so, rekel bi, nekako spadali
k rodbini in katerih spomin je bil tako tesno
zvezan z spominom na Ljubno. Knez naj poprej
pomiri skrb gospe kneginje za Skretuskega, po-
jasnujoč, da je le radi tega ostal v Zamostju,
ker ni hotel s ž svojim trpljenjem v srcu, ki mu
ga je poslal Bog, otiti v hrumečo prestolnico,
hoteč raje zdraviti svoje rane ž delom in tru-
dom. Potem je knez predstavil gospej soprogi
141 i
gospoda Zaglobo ter jej pripovedoval o njego-
vih činih.
„Je vojak, da mu ga ni para," je dejal;
,,ni le samo Kurčevičevne iztrgal Bohunu iz rok,
marveč jo celo pripeljal skozi vojsko Hmelnic-
kega in Tatarjev, potem pa na veliko svojo slavo
odlikoval se pri Konstantinovu."
Kneginja to slišati, ni ščedila pohvale go-
spodu Zaglobi. Večkrat mu je podala svojo roko,
da jo je poljubil, obljubujoča mu dati ob svojem
času lepo nagrado. In „vojak, ki mu ni bilo
para," se je priklanjal, opravičeval, pa znovič
se košatil in zrl po navzočih gospodičnah; dasi-
ravno radi starosti ni mogel Bog si znaj kaj
pričakovati od krasnega spola. Vendar pa mu
je bilo všeč, da so tudi one slišale o njegovih
vitežkih činih. V tem radostnem trenutku pa ni
manjkalo tudi žalosti; pri pogovoru o nesreči
domovine je knez na vprašanje gospe kneginje
po znanih vitezih odgovarjal: „Ta je ubit, ta
je zginil brez sledu." Gospodične so začele jo-
kati, ker je bilo mej pobitimi več takih, ki so
bili dragi njih mladim srcem.
Tako se je veselje družilo z žalostjo, solzč
s smehom. Toda najhuje potrt je bil mali gospod
volodijevski; zamdn se je oziral na vse strani
— kneginjice Barbare ni bilo videti nikjer. Res,
pedi bojnih trudov, neprestanih bojev, rovanij
>n pohodov je ta vitez pozabil nekoliko na njo,
ker hiter k ljubezni, tudi ni bil vztrajen; toda
142 i
sedaj, ko je videl zopet dvorne gospodične, oži-
velo je kar naenkrat pred njim vse ljubensko
življenje. Misli si, da bi ne bilo prav nič na-
pačno, si nekoliko oddahniti ter dati srcu znoviž
opravka. Ker se to ni zgodilo, je turobnost,
kakor na zlobo oživela na novo; bil je Volodi-
jevski močno potrt, kakor bi ga bila ploha vjela.
Pobesil je glavo na prsi, kviško zavihane brkice
so se mu pobesile, vdrti nos se podaljšal; z lica
mu je prešla vsa dobra volja, postal je molčeč
in malomaren celo takrat, ko je knez hvalil nje-
govo junaštvo in podjetja. Kaj je značila zanj
vsa ta pohvala, ko je pa ona slišati ni mogla.
Naposled se ga usmili Anica Brzobohata;
dasi so bila mej njima nesporazumljenja, vendar
sklene spraviti ga v dobro voljo. Ne pustivša
iz oči kneginje, pomikala se je počasi k vitezu,
ter obstala naposled tesno poleg njega.
„Dober dan, gospod!" ga pozdravi; „že
davno se nisva videla."
„Da," odgovori otožno Volodijevski; dokaj
vode je že odteklo, pa še sedaj se vidimo v kaj
neveselem času in tudi ne vsi."
„Res, da ne vsi, ker je toliko vitezov
mrtvih!"
„Tu Anica globoko vzdihne, pa čez trenutek
nadaljuje :
„Tudi me nismo vse skupaj. Gospodična
Senjuta se je omožila, kneginjica Barbara pa
je ostala pri gospej vojvodinji vilenskej."
143 i
„Bržčas se onioži tudi ona?"
„Ne, ona ne misli dosti na to. A čemu po-
prasujete, gospod?"
To rekši Anica zamežika sč svojimi črnimi
očmi, ter nekako srpo zre izpod trepalnic na
viteza.
„Radi naklonjenosti do rodbine", odvrne
gospod Volodijevski.
„0, prav imate; v kneginjici Barbari imate
gospod vrlo prijateljico. Večkrat je popraševala:
„Kje je vendar oni vitez, ki je pri vitežkej igri
v Ljubnem odbil največ turških glav ? Kaj dela
sedaj? Ali je še živ ter se nas še spominja?"
Gospod Volodijevski dvigne hvaležno svoje
oči na Anico; pri tem se je najpoprej videzno
potolažil, ob enem pa je tudi opazil, da je postala
Anica mnogo zalša, nego poprej.
„Ali je kneginjica Barbara res tako govorila?"
„Res, kakor je Bog v nebesih, pa še tega
se je spominjala, kako ste gospod skakali radi
nje preko trdnjavnega jarka, takrat ko ste padli
v vodo".
„Kje pa je sedaj gospa vojvodinja?"
„Bila je z nami v Brestju, toda pred jednim
tednom je šla v Beljsk, od koder pride v Varšavo".
Gospod Volodijevski znovič pogleda Anico
in to pot ni mogel zadržati svojih based:
„Kako zala ste postali, gospodičina Anica!"
Deklina se zadovoljno nasmehne.
»Vi govorite to samo, da bi se mi prikupili".
144 i
„Res, hotel sem ob svojem času", odgovori
vitez, majaje z ramami, „Bog vidi, da sem hotel,
sedaj privoščim gospodu Podbipeti, da bi bil
srečnejši".
„A kje je gospod Podbipeta?" vpraša poti-
homa Anica, pobesivši oči.
„Ostal je v Zamostju s Skretuskim; sedaj
je že namestnik ter mora ostati v službi. Toda,
ko bi bil znal, koga bo tukaj našel, bi bil gotovo
prosil za odpust ter hitel sem z velikimi koraki.
Vrl plemič je, ki zasluži vso ljubezen".
Toda na vojski ... ali ga ni doletela kaka
nesreča?"
„Zdi se mi, da hočete zvedeti popolnoma
kaj druzega, o onih treh glavah, katere odsekati
se je zaobljubil".
„Ne verjamem, da bi se bil kaj tacega res
zaobljubil".
„Verjamete ali ne, toda brez tega se ne
zgodi ničesar. Da, on tudi išče priložnosti. Pod
Mahnovko, ko smo šli ogledat prostor, na ka-
terem se je boril, bil je tudi knez z nama —
lahko pa vas zagotovim, čeravno sem videl že
dokaj bojišč, toda kaj takega še nikdar nisem
videl v življenju. Ko si pripne na suknjo vaš
trak, je kar groza človeka, kar doprinaša. Za-
gotovim vas, da najde svoje tri glave, le mirni
bodite".
„Naj najde vsaki to, kar išče", odvrne Anica
vzdihaje.
.
145 i
Za njo zdiline tudi gospod Volodijevski ter
dvigne oči kvišku; naglo pa pogleda v jeden
kot sobane, iz katerega je zrlo nanj neko po-
polnoma neznano mu lice, oboroženo z velikanskim
nosom in velikimi brkami, katere so se mu urno
gibale od jeze.
Vsak drugi bi se bil prestrašil tega nosa,
teh oči in brk, mali gospod Volodijevski pa ni
bil plašljiv, zato le vpraša Anico:
„Kdo je vendar oni mož tam le v kotu, ki
me ogleduje, kakor bi me hotel živega požreti
ter miga z brkami kakor maček pred mišjo?"
„Ta?" odgovori Anica, smejaje se in kažoč
bele zobe.
„To je gospod Harlamp."
nKak pagan je?"
»Ne, ni pagan; stotnik je petigorskega pra-
pora gospoda vojvode vilenskega, kateri nas
spremlja v Varšavo ter bo tam čakal vojvodo,
^e delajte mu napotja, gospod Mihael, ker je
grozen človekožrc."
nVidim, vidim. Če je človekožrc, zakaj
streže p0 meni, saj so tu debelejši od mene."
»Zato ker ..." reče Anica ter se nasmeje.
»Nu, zakaj?"
»Ker je v mene zaljubljen; sam mi je rekel,:
da razseka vsacega na kose, kdor bi se mi
drznil bližati. Če se premaguje sedaj, stori samo,
ker sta navzoča knez in kneginja, sicer bi go-
tovo takoj začel prepir."
Z ogn. in mei: m.	10
146 i
„Tu ga imamo!" vzklikne veselo Volodijev-
ski. „Tako je torej z vami, gospodična Anica.
Oj, nismo zaman prepevali, kakor vidim: „Kot
tatarska vojska, jemlješ v sužnost srca!" Se še
spominjate, gospodična? Niti ganiti se ne morete,
da bi se kdo v vas ne zaljubil."
„Imam že to nesrečo!" odvrne Anica, po-
besivši oči.
„Ej, prava hinavka ste, gospodična! Kaj
poreče gospod Podbipeta?"
„Mar sem jaz kriva, da me povsod pre-
ganja ta Harlamp. Jaz ga ne morem trpeti, še
pogledati ga nočem."
„No, no, glejte le gospodična, da se še kri
ne preliva zavoljo vas. Gospod Podbipeta ni
sicer lahko zdražljiv; — toda s srčnimi občutki
se igrati ž njim, je vendar nevarno."
„Mene bo še veselilo, če odseče ušesa Har-
lampu."
S temi besedami se Anica zavrti na peti
kakor vrtalka ter zdirja v drugo stran sobane
k gospodu Karboniju, kneginjenemu zdravniku,
s katerim začne živo šepetati, da Italjan kar
vpira oči v strop, kakor bi bil zamaknjen.
Mej tem se približa k Volodijevskemu go-
spod Zagloba ter začne zbadljivo pomežikovati
sč svojim zdravim očesom.
„Gospod Mihael," vpraša, „kdo je ta čopasta
ptičica?"
„ Gospodična Anica Brzobohata - Krasenska."
147
„Kaj čedna stvarica, oči kakor biser, ust-
nice — vrat, prav kakor bi jo naslikal. Čestitam
ti, gospod!"
„Dajte mi mir! Je zaročnica gospoda Pod-
bipete."
„ Gospoda Podbipete? Boj se vendar Boga.
Saj je obljubil devištvo. Vrhu tega, kolika raz-
lika je mej njima, moral jo bo nositi v žepu.
Na brkah bi mu lahko sedela kakor muha?
Komu bi bilo to podobno?"
»Počakajte, še ga dobi na svojo mrežo.
Herkul je bil še močnejši, pa baba ga je vendar
vjela v svojo mrežo."
„Da bi mu le rožičkov ne pokazala, dasi
sem prvi, ki se hočem potruditi za to."
„Taki se najdejo še brez vas; dasi je dekle
vredno spoštovanja, hči vzgledne rodbine. Samo
lahkoživa je, to pa zato, ker je še mlada in zala."
»Ti kot redek vitez bi bil kakor nalašč za
njo — zato jo tudi hvališ. Toda lahkoživka je,
lahkoživka."
„Zala rast vleče na-se ljudi . . . glejte, oni
stotnik konjiče je gotovo strašno zaljubljen va-njo."
„Da; kdo pa je oni vran, s katerim se sedaj
Pogovarja ?"
„To je Italjan Karboni, kneginjin zdravnik."
. »Poglej, gospod Mihael, kako se mu je sve-
tilnica razgorela, kako obrača oči, kakor kak
norec... Ej, slabo stoji z Longinom. Znan
sem nekoliko s tem, ker sem marsikaj doživel
10»
148 i
v mladosti. Drugokrat ti povem o tem podrob-
nejše; če pa hočeš že sedaj, pa poslušaj!"
Zagloba začne šepetati nekaj v uho malemu
vitezu ter pomežikovati močneje nego navadno,
toda napočil je čas odhoda. Knez in kneginja
sedeta v kočijo, da bi se po dolgej ločitvi še
na poti mogla kaj pomeniti; gospodične posedejo
v koleselje, vitezi zasedejo konje in odrinili so.
Spredaj je šel dvor in precej daleč zadi vojaki,
ker je bil kraj tukaj miren; spremstvo je bilo
potrebno samo radi odlikovanja.
Iz Senice so šli v Minsk, a od tod v Var-
šavo, vstavljajoč se pogostoma na poti, da so
krmili konje. Tudi je bila cesta tako zaphana,
da so le korakoma mogli iti dalje. Vse je hitelo
k volitvi iz bližnjih okolic in iz daljne Litve.
Često so naleteli na cele vrste pozlačenih kočij,
obkoljenih s hajduki v turškej opravi; za njimi
je stopala ogrska ali nemška telesna straža, od-
delki janičarov in poljska konjiča. Vsaki izmej
veljakov se je hotel pokazati z bogatim in mno-
gobrojnim spremstvom.
V vrsti s številnimi magnaškimi krdeli so
potovali tje tudi pokrajinski in deželni dosto-
janstveniki. Vsaki hip se je pokazala iz oblaka
prahu plemitaška kočija, v katerej je sedel ple-
mič sč svetim razpelom ali se sliko najsvetejše
Gospe, obešeno na svilnatem traku na vratu.
Vsi so bili oboroženi: na jednej strani sedeža
je ležala puška, na drugej sablja; pri bivših
149 i
praporščekih pa še kopja, štrleča za dva lakta
za sedež. Za kočijami so tekli psi, prepeličarji
ali hrti, ne radi potrebe, marveč za zabavo.
Zadej pa so služabniki vodili konje, pokrite s
preprogami, ki so jih branila prahu in dežja;
še dalje so se pomikali škripajoči vozovi, oblo-
ženi z različnimi predmeti in hrano za gospodo
in služništvo. Ko je veter odpihal s ceste prah,
odkrila se je gledalcu pred očmi krasna slika,
podobna dragemu traku, stkanemu iz svile in
zlata. Semtertje je na cesti svirala tudi godba,
zlasti pred kraljevimi ali litevskimi prapori, ka-
terih se tudi ni manjkalo, ker so morali sprem-
ljati dostojnike. Povsod si čul krik in vpitje,
prepir in kletev, ker se ni hotel nihče umakniti
drugemu s poti.
Večkrat so priskakali tudi vojaki ali slu-
žabniki na konjih h knezovi karavani, pozivajoč,
naj se umakne temu ali onemu veljaku, ali po-
prašujoč, kdo potuje? Ko so spoznali ruskega
vojvodo, so se takoj vrnili, da povedo svojim
gospodarjem, kateri so takoj odjenjali, ali če so
bili spredaj, umaknili se na stran ter gledali
knezovo karavano. Na postajah se je zbiralo
Plemstvo in vojaki, da bi videli tega najslavnej-
šega bojevnika poljske ljudovlade. Od vseh strani
so se slišali živijo-klici in napitnice, na katere
je knez prijazno odgovarjal, bodisi že radi pri-
rojene mu vljudnosti, bodisi radi tega, da pri-
dobi privržencev, ki bi glasovali za kraljeviča
160 i
Karo!a; res jih je tudi dokaj pridobil s6 svojo
veljavo.
Z jednako radovednostjo so gledali tudi na
knezove vojake, na te „Rusine," kakor so jih
imenovali. Sedaj niso bili več tako razcapani,
kakor po bitvi pod Konstantinovem; knez je
dal napraviti vojakom v Zamostju novo obleko;
toda še vedno so jih ogledovali, kakor kako za-
morsko čudo, ker so po mnenju prebivalcev iz
tamošnjih okolic prihajali iz drugega konca sveta.
Marsikaj čudnega so si tudi pripovedovali o
stepah in lesovih, v katerih so bili ti vitezi ro-
jeni. Občudovali so njih ogorelo polt, opaljeno
od Črnomorskih vetrov, ponosni njihov pogled,
katerega so se navzeli od svojih divjih sosedov.
Ne dosti manj, nego na kneza, obračali so
svoje oči tudi na Zaglobo; zapazivši, da ga ob-
čudujejo, je gledal tako ošabno in ponosno ter
tako grozno obračal oči, da si večkrat čul šepe-
tati tolpo: „Ta mora biti gotovo najhrabrejši
vitez!" Drugi pa so dejali: „Dokaj duš je moral
že zapoditi na drugi svet, ker ima že pogled
tako srdit". Ko so doletavale take besede na Za-
globove ušesa, se je še bolj trudil, da pokrije
z vnanjo divjostjo svojo notranjo zadovoljnost.
Časih se je pogovarjal s tolpami, norčeval
se ž njih, a bolj z vojaki litovskih praporov.
Njih težki jezdeci so imeli na plečih všite zlate
— lahki pa srebrne petlje . . . Blizo Varšave
151 i
so bile tolpe že tako goste, da je bilo komaj še
mogoče priti dalje.
Udeležencev volitve je bilo več, nego navadno,
ker je celo plemstvo iz zelo oddaljenih ruskih
in litevskih pokrajin, katero se radi daljave vo-
litve ni vdeleževalo, hitelo sedaj radi varnosti
v Varšavo. A vendar je bil dan volitve še daleč;
sedaj so se začele šele seje zbirališča. Toda vo-
lilci so se zbirali j eden ali dva meseca poprej,
da so si oskrbeli v mestu stanovanje, da so ob-
iskovali znance ter poiskali si privržencov; glavno
pa, da so pili in se gostili pri bogatih velmožeh
ter uživali v prestolnici vsakoršno veselje.
Knez je z žalostjo zrl skozi šipe svoje kočije
na te trume vitezov, vojakov in plemstva, na njih
bogato in dragoceno opravo, ves čas premišljajoč,
kako velika vojska bi se dala sestaviti iz njih.
Cemu se kaže tako slaba ljudovlada, ko je vendar
močna, obljudena in bogata, razpolagajoča s takim
hrabrim vitežtvom, da si ne ve pomagati s Hmel-
nickim in tatarsko svojatjo? Čemu to? Proti
sto tisočem Hmelnickega bilo bi moči postaviti
jednako veliko vojsko sestavljeno iz plemstva,
ko bi to plemstvo, ti vojščaki, to bogastvo, pra-
pori in polki hoteli služiti splošnej zadevi tako,
kakor služijo svojej zasebnej. „Čednost gine v
ljudovladi", mislil si je knez, „društveni orga-
nizem gnije; nekdanje junaštvo gine; vojaštvo
in plemstvo pozna samo vživanje, ne pa tudi vo-
jaški trud!" Knez je imel deloma prav, toda o
152 i
pomanjkljivostih ljudovlade je mislil le kot vojak
in vojskovodja, ki bi hotel vse predelati v vojake
ter peljati jih na sovražnika. Junaštvo se je
moglo najti in se je tudi našlo, ker so že stokrat
veče nevarnosti grozile ljudovladi. Njej je manj-
kalo nekaj druzega, česar si knez-vojak ni mogel
domisliti, za kar pa je dobro znal njegov na-
sprotnik, kraljevi kancler, ki je bil v politiki
bolj izveden, nego knez Jeremija.
Glej, v sinji daljavi so se zabliščali kvišku
štrleči stolpi kraljeve Varšave; knezove misli
so se razprašile; takoj je dal naročila, katere
je službeni oficir nesel nemudoma poveljniku kne-
zovega spremstva, gospodu Volodijevskemu. Po-
slednji skoči od Anične kočije, poleg katere je
jezdil, ter odjezdil k praporom, ki so ostali daleč
zadaj, da jih spravi v red. Komaj odjezdi neko-
liko korakov, že čuje, da drvi nekdo za njim;
ozre se ter vidi gospoda Harlampa, stotnika jez-
decev, vojvoda vilenskega, častitelja Anice Brzo-
bohate.
Volodijevski vstavi konja; takoj spozna, kaj
mu hoče. Taki slučaji so mu bili posebno všeč.
Harlamp je bil kmalo vštric njega; s početka
ne reče nič, samo sopiha in srdito viha brke,
brž ko ne je premišljeval, kako hoče začeti.
»Klanjam se, gospod dragonec!
»Klanjam se, gospod škadronist.
153 i
„Kako me smete, gospod, imenovati škadro-
nista?" vpraša z zobmi škripaje Harlamp, mene
tovariša*) in konjiškega stotnika, ha?"
Gospod Volodijevski začne metati kviško
svoj čakun, ki ga je imel v roki, obrnivši na
videz svojo pozornost na to, da ga je vjel pri
padcu za toporišče; naposled odvrne nekako
čmerno:
„Po petlji ne morem spoznati dostojanstva".
„Vi žalite družbo, katera vas močno nad-
kriljuje".
„Zakaj?" vpraša, naredivši bedast obraz
Volodijevski.
„Ker služite v tujezemskem vojaškem od-
delku".
»Pomirite se gospod", odvrne Volodijevski.
„Dasi služim pri dragoncili, vendar sem tovariš,
a to ne lahkega, marveč težkega oddelka go-
spoda vojvode; smete torej govoriti z menoj, ne
kot se seboj enakim, marveč kakor se svojim
višjim".
Harlamp se nekoliko strežne, ko spozna, da
s tem človekom opravek ne bo tako lahek, kakor
si je mislil; toda še škriplje z zobmi, ker ga je
hladnokrvnost Volodijevskega še bolj razjezila.
*) Tovarišu poljskih praporov ni mogel zapovedovati
nihče, niti general tnjezemskih polkov ; nasprotno pa so
"ijezemci morali biti „tovarišem" pokorni. Da so se temu
izognili, prizadevali so si tujezemci, da so jih kmalo spre-
jeli za tovariže v poljskih vojskah.
154 i
„Kako si drznete mi hoditi na pot?" vpraša,
„Ej, vi bi gotovo radi začeli prepir?"
»Nemara, a povem vam na uho — tu si
gospod Harlamp res sklone k Mihaelovemu ušesu -
da vam odsečem ušeši, če mi boste pri gospo>
dičini Anici še dalje delali napotje".
Gospod Volodijevski začne znovič živo metati
kviško svoj čakun, kakor bi bil ravno sedaj pravi
čas za tako zabavo ter odvrne z prepričevalnim
glasom:
„Ej dobrodelnik, pustite me še živeti nekaj
časa".
„Oj ne, tega ne, ne izvijete se mi!" zakriči
Harlamp, pograbivši malega viteza za rokav.
„Saj se ne izvijam", odvrne kratko Volo-
dijevski; »sedaj pa sem v službi ter nosim po-
velje svojega gospodarja. Pustite mi rokav, prosim
vas, drugače bi bil primoran s tem le čakunoffl
loputniti vas po glavi ter zvaliti s konja".
Tu je s početka pokorni glas gospoda Volo-
dijevskega postal tako strupen, da gospod Har-
lamp nehote začudeno pogleda malega viteza ter
spusti rokav.
Harlamp zaškriplje z zobmi ter odgovori:
„0 vse jedno", reče, »v Varšavi se posku-
siva, poiskal vas bom".
»Ne bom se skrival; toda če se imam le
biti v Varšavi, prosim vas, blagovolite me naučiti!
Nikdar se še nisem bil v svojem življenju, ker
sem prost, navaden vojak; toda slišal sem o
155 i
maršalskih sodbah, katere za vsaki dvoboj v
kraljevi bližini kaznujejo s smrtjo".
»Videti je, da še niste bili v Varšavi, da
ste pravcati prostak, ker se bojite maršalskih
sodeb ter ne veste, da ob času volitve razsojuje
le meč".
»Hvala za nauk. Prosim le še večkrat za
tak poduk, ker vidim, da ste vešč in učen človek".
S temi besedami začne Volodijevski znovič
metati kviško svoj čakun. Gospod Harlamp se
nekoliko zamisli, pa takoj zarudi sramote ter
izvleče sabljo iz nožnice; v tem trenutku tudi
mali vitez, zataknivši čakun za golenico, izvleče
svojo. Nekaj časa se gledata, kakor dva tigra
z odprtimi nosnicami; gospod Harlamp se prvi
strežne ter nemudoma spravi sabljo nazaj v
nožnico
„0, najdem vas, blebetač!"
„Najdete, najdete, kopriva!" odvrne mali
vitez.
In razšla sta se, jeden k karavani, drugi
k svojemu krdelu, ki se je mej tem že močno pri-
bližalo. Gospod Mihael spravi takoj v jezdece in
pešce v red ter se postavi na čelo. Čez kratko
prikljusa k njemu gospod Zagloba.
„Kaj je hotelo od tebe to morsko strašilo?"
vpraša Volodijevskega.
„Gospod Harlamp? Ej nič, pozval me je
na dvoboj".
156 i
„Tu ga imaš!" reče Zagloba. „Kar prebode
te s svojim nosom. Pazi (Mihael, ko se bosta
klestila, da ne odsečeš največjega nosa v ljudo-
vladi, ker bi bilo treba izkopati zanj poseben
grob. Srečen je ta vojvoda vilenski!" Drugi
morajo pošiljati proti sovražniku prednje straže,
njemu pa ta dostojnik že od daleč ovoha so-
vražnika. Pa zakaj te je izzval?"
„Zato, ker sem jezdaril pri kočiji gospo-
di čine Anice".
„Ha! lahko bi mu bil povedal, naj se obrne
do gospoda Podbipete v Zamostje. Ta ga dobro
pogosti s poprom in ingverom. Slabo je naletel
ta štrkljač; očividno ima manjšo pamet nego nos".
„Nisem mu rekel besedice o gospodu Pod-
bipeti", odvrne Volodijevski, „ker me veseli, da
me poziva na dvoboj. Sedaj pa hočem še nalašč
ljubkovati z gospodičino Anico, ker tudi jaz hočem
imeti svojo zabavo. Kaj neki hočem početi v
Varšavi ?
„Najdemo dovolj zabav, gospod Mihael",
odvrne pomežikavši z očmi Zagloba. „Ko sem
bil v mladosti poslanec prapora, v katerem sem
služil, imel sem priložnost prepotovati ves kraj,
toda nikjer nisem našel takega življenja, kakor
v Varšavi". ■
»Pravite, da je tam drugačno življenje, nego
pri nas, na Zadnepru?"
„Na vsak način; sam boš videl".
157 i
>de	„Močno sem radoveden", odgovori Volodi-
ita	jevski. Čez trenutek še doda: „Odsečem ušesi
[o-	tudi temu štrku, ker ima že nekoliko predolge"*
en
i
o- Minulo je nekoliko tednov. Prebivalstvo
mesta se je s prihodom volilcev desetkrat po-
). množilo, ker z zbirajočimi se plemstvom so vreli
skupaj tudi trgovci iz vseh krajev sveta, od daljne
e Perzije do zamorske Anglije. Na Volji — v
3 predmestju Varšave — so postavili poslopje za
j senat; okrog njega je stalo na tisoče belih šo-
torov, da so popolnoma pokrili obširno polje.
Nihče še ni znal povedati, kateri izmed dveh
kandidatov bode izvoljen: kraljevič Kazimir, kar-
1 dinal, ali Karol Ferdinand, ploški škof. Pri-
vrženci obeh strank so si prizadjali dela in truda.
Na tisoče pisem so razposlali volicem, v katerih
so hvalili vrline in napake tekmecev; obe stranki
ste imeli obilo veljavnih pristašev. Na Karo-
lovej strani je bil kakor že vemo, knez Jeremija,
za nasprotnike toliko nevarnejši, ker je bilo lahko
verjetno, da potegne ,za njim vse plemstvo, ki
ga je naravnost oboževalo, od katerega pa je
hil tudi odvisen izid volitve. Toda tudi Kazimir
n' bil brez moči. Na njegovej strani so stali
sedanji višji dostojanstveniki, kakor: kancler,
primas in za njim veliko število magnatov, izmed
katerih je vsaki imel številne privržence. K tem
158 i
magnatom je pripadal zlasti knez Dominik Za-
šla vski-ostrožki, vojvoda sandomerski; dasiravno
osramočen pod Pilavcami, je bil vendar še naj-
veljavnejši človek v ljudovladi, da, v vsej Evropi,
ker je bil zmožen vsaki hip naložiti velikansko
težo svojega imetja na tehtnico svojega kandidata,
Vendar pa so Kazimirjevi privrženci večkrat
obupovali, češ, da propadejo se svojim kandi-
datom; vse je bilo, kakor rečeno, odvisno od
plemstva, katero je večinoma stalo na strani
Karola, k čemur jih je vleklo ime Višnjeveckegai
kakor tudi kraljevičeva darežljivost za javne
naprave. Kraljevič Karol, varčen in premožen
gospod, se ni obotavljal dati velike svote za
osnovanje novih polkov, katere naj bi prevzel
Višnjevecki. Kazimir bi bil tudi rad posnemal
njegov vzgled; gotovo ga ni odvračala od tega
skopost, marveč prevelika potrata, radi katere
mu je vedno manjkalo denarja v njegovej za'
kladnici. Mej tem sta začela brata sklepati po-
godbo; vsacega dne si naletel na poslance med
Neporetom in Jablono. Kazimir je, kot starejši;
zaklinjal brata, naj mu radi bratovske ljubezni
odstopi prestol; škof pa se je vpiral ter odpi;
soval, da mu ne pristuje zametovati sreče, ki
ga more doleteti ob času svobodne volitve kralja.
Šesttedenski obrok se je čedalje bolj bližal
koncu, ž njim vred se je bližala tudi nevarnost
od strani Kozakov. V Varšavo je dospela no-
vica, da je Hmelnicki, pustivši oblegovanje me-
169 i
a- sta Levova, šel pod Zamostje in da dan in noč
10 napada to poslednjo trdnjavo poljske ljudovlade.
,]• Govorili so tudi, da se je razun poslancev,
ij, katere je poslal Hmelnicki v Varšavo s pismom
;o in naznanilom, da glasuje za Kazimira, skrivalo
j, še med tolpami plemstva v mestu vse polno
it preoblečenih kozaških starašin, katerih nihče ni
i- mogel spoznati, ker se po ničemur, — niti po
j jeziku, — niso razlikovali od druzega plemstva,
j zlasti iz ukrajinskih pokrajin. Nekateri, kakor
, so rekli, so prišli samo radi radovednosti, da
. bi si ogledali volitve in Varšavo; drugi, da bi
i čuli, kaj se govori o bodočej vojski, koliko voj-
i ske namerava ljudovlada postaviti na bojno polje,
I od kod dobi za to potrebnih novcev. Mogoče,
da je bila resnica, ker je bilo mej zaporožkimi
veljaki dokaj pokozačenih plemičev, ki so lomili
za silo tudi latinščino, da ni bilo mogoče jih
spoznati. Treba je omeniti, da se na daljnih
stepah sploh ni razcvetala latinščina, in knezi,
na primer Kurčeviči, je niso znali bolje, nego
Bohun in drugi atamani.
Toda podobne govorice, razširjajoč se po
mestu in po volilnem polju vkupno z novicami
o uspehih Hmelnickega in o kozaško-tatarskih
Prednjih četah, ki so že drle k Visli, napolno-
vale so človeška srca z nemirom in grozo ter
provzročale večkrat krvave prepire. Dovolj je
bilo, da so mej zbranim plemstvom obdolžili
k°ga, da je preoblečen Zaporožec, in tukaj so ga
160 i
razsekali na kosce. Na tak način so morili
tudi nedolžne ljudi, in posvetovanje se je kru-
šilo, ker zborovalci niso dosti pazili na treznost.
Začasna vlada, postavljena po kraljevej smrti,
ni vedela, kaj naj počne, kako naj zapreči ne-
prestane prepire, v katerih so se klestili veči-
noma radi samih neumnostij. Toda če so tudi
resnobne ljudi, ki so ljubili mir in slogo, boleli
ti prepiri, poboji in pijančevanje, so nasprotno
vrtoglavci, kvartavci in pohajkovalci čutili, da
je tu nastopilo za nje pravo življenje in so se
tem predrznejše doprinašali različne prekucije.
Ni treba omenjati, da glavni načelnik vseh
teh je bil gospod Zagloba; vodstvo mu je pri-
dobila njegova vitežka slava in večna žeja, radi
katere je mogel piti, kolikor mu je bilo ljubo,
ter njegov jezik, tak6 gibčen, da se nihče ni
mogel kosati ž njim. Zaupljiv v samega sebe
je bil časih klavern in pobit in takrat je sedel
v čumnati ali šotoru; če je pa prišel na dan,
bil je kaj slabe volje, močno nagnjen k pre-
pirom in pobojem. Zgodilo se je enkrat, da je
v takej slabej volji močno opraskal Dunčevskega
iz Rave samo zato, ker je mimogrede trčil ob
njegovo sabljo. V takem stanu je prenašal samo j
še Volodijevskega, kateremu je tožil, da ga muči
dolg čas za Skretuskim in njegovo kneginjico.
»Zapustili smo jo," pravi, »oddali jo kakor
Judeži v brezbožne rokč. Bog sam ve, kaj se
godi ž njo?"
161 i
Zaman mu je Volodijevski pojasnoval, da,
ko bi ne bilo Pilavic, bi „ubožico" že iskali;
toda sedaj, ko jih loči od nje cela sila Hmelnic-
kega, sedaj je to nemogoče. Pa plemič se ne da
potolažiti, marveč postaja obupen ter preklinja
vse, na čemur stoji svet.
Toda taki žalostni trenutki so le kratko
trajali. Gospod Zagloba je potem, kakor bi si
hotel nadomestiti zgubljeni čas, pil se več,
kakor navadno; preganjal je čas po krčmah v
družbi največjih pijancev ali mestnih krasotic.
Volodijevski mu je bil pri tem vedno zvest to-
variš. Poslednji, dasi izvrsten vojak in častnik,
ni imel v sebi one resnobnosti, kakoršno je kazal
po nesreči gospod Skretuski. Svoje dolžnosti do
ljudovlade je izvrševal s tem, da je bil, kogar
so mu ukazali, za drugo ni maral, javne zadeve
ni razumel. Pripravljen je bil objokovati nesrečo
na bojišču, toda še v glavo mu ni prišlo, da pre-
piri in nemiri so javnej stvari ravno tako škod-
ljivi, nego bojna pobitja. Bil je z jedno besedo
veseljak |in veternjak, kateri prišedši v stolični
šum, je utonil v njem do ušes ter držal se, kakor
°sa gospoda Zaglobe, ki mu je bil učitelj v samo-
pašnosti. Zahajal je ž njim k plemstvu, kateremu
je gospod Zagloba pripovedoval pri vrču neza-
slišane reči, pridobivajoč ob enem privržencev
za kraljeviča Karola. Tu sta pila in se prepirala;
v takih slučajih je branil Zaglobo, če je bilo
treba. Večkrat sta se sprehajala po volilnem
Z ogn. in meč: III.
11
162 i
polju mej šotori in po mestu, kjer ni bilo ulice,
kamor bi ne bila pogledala. Gospoda Mihaela
je srbela mlada roka; hotel se je skazati in po-
kazati, da je ukrajinsko plemstvo boljše od dru-
zega, a vse pa prekose knežji vojaki. Zato sta
nalašč iskala priložnosti, zlasti mej privrženci
kneza Dominika Zaslavskega, do katerega sta
imela oba veliko mržnjo. Zaletavala sta se samo
v znamenitejše pretepalce ter zmišljala že naprej
vzroke prepira.
„Vi začnete prepir", je dejal gospod Mihael,
„ potem pa jaz nastopim".
Zagloba, dasi izurjen tudi v dvoboju, odstopil
je to nalogo vsikdar bratu plemiču Volodijev-
skemu, češ, naj ga nadomesti, zlasti v slučajih
z Zaslavskimi. Ko sta hotela začeti ravs in kavs,
je Zagloba navadno začel prepir. Ko pa je raz-
žaljen plemič zgrabil za sabljo ter ga pozval,
je poslednji dejal:
„Čuj, gospod, nisem tako brezvesten, da bi
te hotel obsoditi v gotovo smrt ? — Ne, poskusi
se raje, če ti je ljubo, z mojim učencem in verjemi
mi, da še njega ne prekosiš!"
Sedaj se je predstavil Volodijevski sč svojimi
privihanimi brkicami in — naj si je bilo nasprot-
niku ljubo ali ne — začel ž njim dvoboj. Ker
je bil vešč v svojem poslu, je navadno po neko-
likih udarcih izbil nasprotniku orožje. Tako sta
si oba z Zaglobo izmišljevala zabave, zato je tudi
rastla njuna slava mej plemstvom in nemirneži.
163
„Če je že učenec tak, kakšen mora biti še
le učitelj!" so dejali.
Le gospoda Harlampa Volodijevski dolgo
ni mogel najti; mislil je, da so ga že poslali
nazaj ua Litvo.
Na tak način je minulo blizo šest tednov.
Mej tem so se tudi javne zadeve pomaknile močno
naprej. Napeta borba med bratoma tekmecema,
delavnost njunih privržencev, njih strastno raz-
burjenje, vse je prešlo, ne pusti vši sledu za seboj.
Vsem je bilo že znano, da bo izvoljen Jan Kazi-
mir, ker se je kraljevič Karol umaknil bratu ter
odstopil prostovoljno od kandidature. Čudno, da
je imel v tem hipu glas Hmelnickega toliko ve-
ljave; vsi so pričakovali, da se bo udal sedaj
kraljevej oblasti, zlasti onega, ki bo izvoljen po
njegovej želji. To prerokovanje se je večinoma
tudi izpolnilo. Ta spremenba je bil hud udarec
za Višnjeveckega, ki ni jenjal prigovarjati, kakor
nekdaj Kato. da je neobhodno potrebno razrušiti
zaporožko Kartagino. Sedaj so bila pogajanja
na dnevnem redu. Knez je vedel naprej, da osta-
nejo te brezvspešne ter se bodo kmalo razdrla;
pri spominu na neizogibno vojsko je žalost trgala
njegovo srce, ko je mislil na izid vojske. Po skle-
njenih pogodbah postane Hmelnicki še močnejši,
ljudovlada pa slabejša. Kdo popelje vojsko proti
tako proslavljenemu vodji, kakor je Hmelnicki?
Ne nastanejo mar novi porazi, nova pobitja, ki
popolnoma oslabe ljudovlado ? Knez se ni mamil,
10»
164 i
ker je znal, da mu ne dajo bulave. Kazimir je
mej drugim obljubil bratu, da bo milostljiv tudi
njegovim privržencem; vendar pa je moral ostati
pristaš politike kanclerja; zato bodo vrhovno
poveljništvo dali kakemu drugemu, ne pa knezu.
Gorje pa ljudovladi, če izbrani vojskovodja ne bo
bolj izkušen, nego Hmelnicki! Pri tej misli je
prevzel strah dušo Višnjeveckega radi bodočnosti
domovine in pa oni neznosni čut, ki ga ima človek,
ko vidi, da so pozabljene njegove zasluge, da se
mu godi krivica, in da mu drugi nezvani rastejo
čez glavo. Knez Jeremija bi se bil spuntal proti
samemu sebi, ko bi" ne bil Višnjeveški, ne bil
ponosen. Čutil se je veljavnejšega od druzih —
zato je bilo tudi veliko njegovo trpljenje.
Častniki so celo govorili, da knez ne počaka
volitve, da otide iz Varšave, pa motili so se.
Knez ni le ostal, marveč je še obiskal kralje-
viča Kazimira v Neporetu; sprejel ga je nena-
vadno milostljivo. Potem se je vrnil v mesto za
delj časa, kakor so to zahtevale priprave za
vojsko. Treba je bilo najti sredstva za organi-
zovanje vojske, ki se je snovala le na Karolove
stroške. Nekatere polke so že poslali v Rusijo,
toda treba je bilo pripraviti in izuriti še drugih.
V ta namen je pošiljal knez izvedene svoje
častnike na vse strani. Doslej sta bila že odpo-
slana Kušelj in Veršulj, naposled je prišla vrsta
na Volodijevskega.
165 i
Necega krasnega dne ga pozovejo h knezu,
ki mu je dal naslednji ukaz:
„Pojdite, gospod v Zaborovo, kjer že čakajo
za vojsko namenjeni konji. Preglejte iu izberite
in plačajte jih gospodu Traskovskemu ter pripe-
ljite sem. Novce doboste s to mojo pobotnico
pri blagajniku."
Gospod Volodijevski se živo poprime dela,
vzame denar in še istega dn6 odrine z Zaglobo
v Zaborovo. Za njima so peljali voz z denarji,
katerega je spremljalo deset vojakov. Potovali
so počasi, ker je na tej strani Varšave po vsej
okolici kar mrgolelo plemstva, služabnikov, voz
in konj. Ob cesti ležeče vasi so bile do Babice
prenapolnene z ljudmi, da ni bilo v nobenej do-
biti kake prazne sobe. V takej guječi so lahko
nastali različni prepiri — katerim se tudi vkljuh
skromnemu obnašanju nista odtegnila naša pri-
jatelja.
Dospevši v Babico, zagledata pred krčmo
nekoliko plemstva, ki je zasedalo konje, da bi
šlo dalje svojo pot. Oba oddelka se pozdravita;
že sta menila iti vsaksebi, ko jeden jezdecev za-
gleda gospoda Volodijevskega ter ne rekši be-
sedice, požene konja proti njemu.
„Tukaj si bratec!" reče. „Skrival si se mir
pa sem te le našel — sedaj mi več ne uideš !
Hej, gospodje!" zakliče svojim tovarišem, „po-
čakajte nekoliko! Imam še poravnati s tem le
gospodom neko zadevo . . . bodite mi pričel"
166 i
Gospod Volodijevski se vljudno nasmehne,
Spoznal je Harlampa.
„Bog mi je priča, da se nisem skrival,"
odvrne; „da še iskal sem vas, da bi vas vprašal,
če se še hudujete n&-me; toda ni se mi posre-
čilo srečati se z vami."
„Gospod Mihael", zašepeta Zagloba, »pomni,
da si v službi!"
»Vem", reče Volodijevski.
»Vstavite se!" zavpije Harlamp. »Gospodje,
obljubil sem temu golobradcu, da mu odsečem
obe ušesi — in odsečem mu jih, kakor gotovo
sem Harlamp. Bodite, gospodje, nama za priče,
ti golobradec pa vstavi svoje ljudi!"
»Ne morem, kakor mi je Bog mil, ne mo-
rem!" odvrne Volodijevski. »Potrpite vsaj par
dni."
»Kako, ne moreš? Zbal si se. Če se tak6j
ne postaviš na odločeno mesto, oplazim te takoj,
da te ni ded niti babica več ne spoznata. 0
komar! Strupeni gad . . . Zahajati drugim na
pot znaš, pred sabljo pa bežiš!"
»Vidim", oglasi se vmes Zagloba, »da loviš
gospod, svoj lastni hrbet. Pazi sam6, da te ta
komar res ne piči; takrat ti ne pomagajo več
nobeni obkladki.. . Mar ne vidiš, da je ta častnik
v službi? Poglej no voz z denarji in znaj, da
blagajnico spremljajoč častnik ne more storiti,
kar bi kdo od njega zahteval. Kdor tega ne
razumi, je bedak, ne pa vojak. Ruskemu vojvodu

167 i
služimo in doslej nismo bili taki, kakoršen si
ti; prideš tudi ti na vrsto — sam6 ne danes!"
„Res se ne smč bojevati, ako spremlja bla-
gajnico", reče jeden Harlampovih tovarišev.
„Kaj je meni mar blagajna!" kriči neukrot-
ljivi Harlamp, „naj sprejme dvoboj, sicer začnem
mahati s sabljo."
„Bojeval se danes ne bom, dam ti pa vi-
težko besedo", odvrne Mihael, „da ga sprejmem;
čez tri ali štiri dni, kadar hočete, pa se posku-
siva, sam6 da zvršim poprej svojo službo. Če pa
niste zadovoljni s to obljubo, ukažem udariti po
vas, ker potem mislim, da nimam opraviti s ple-
miči, ne z vojaki, ampak z razbojniki. Izberite
torej, za sto zlodjev, nimam časa stati tukaj."
Dragonci to slišati, obrnejo ■ takoj puškine
cevi na Harlampa in njegove tovariše, to gibanje,
kakor tudi odločne besede, so napravile na Har-
lampove tovariše velik vtis.
„Odjenjaj", so dejali Harlampu; „sam si
vojak, torej včš, kaj je služba; vrhu tega pa
poglej, kak drzovitež je. Odjenjaj, dokler te še
prosimo."
Gospod Harlamp še mrmra nekaj časa; na-
posled pa sprevidi, da razjezi svoje tovariše ter
celo dragonce ž njimi zaplete v boj; zato se
obrne k Volodijevskemu in reče:
„Daj besedo, da prideš na dvoboj."
„Še sam vas poišČem, ker se drznete že
drugič me pozivati. Čez štiri dni pridem . ..
168 i
Danes je sreda, naj bo torej v soboto ob dveh
popoludne. Izberite prostor!"
„Tu v Babici je preveč ljudi", odvrne Har-
lamp, „torej ni primeren kraj. Pridite torej v
Lipkovo, tam je že mirnejše; tudi jaz tja nimam
daleč — ker stanujemo v Babici."
„Ali vas bo tudi toliko kakor danes ?"
vpraša previdni Zagloba.
„0 ni treba!" odvrne Harlamp; „pridem
samo jaz in gospoda Seliča, moja sorodnika.
Tudi vi, upam, pridete brez dragoncev.
„8e dvobojujete pri vas v vojaškej družbi?"
vpraša gospod Mibael. „Mi nimamo take navade."
„Torej v štirih dnčh, v soboto, v Lipkovem,"
odgovori Harlamp. „Snidemo se v krčmi in sedaj
z Bogom!"
„Z Bogom!" odgovorita Volodijevski in Za-
globa.
Protivniki so se mirno razšli. Volodijevski
je bil zadovoljen in srečen radi zabave, ki ga
čaka. Obetal si je, da prinese gospodu Longinu
v dar odsekane brke Harlampove.
Kaj dobre volje je potoval v Zaborov, kjer
je našel tudi kraljeviča Kazimira, ki je šel tje
na lov. Ker se je Volodijevskemu mudilo, si je
le od daleč ogledal nekoliko bodočega kralja,
v dnevih ie opravil svoj posei, pregledal
konje ter plačal jih gospodu Traskovskemu in
vrnil se v Varšavo. V soboto ob določenem času,
dA, še nekoliko poprej pa je že odrinil v Lipkovo
169 i
z gospodom Zaglobo in Kušljem, katerega je na-
prosil za drugo pričo.
Prijezdivši pred krčmo, v katerej je krčmaril
žid, stopijo v sobo, da bi si oplaknili nekoliko
suha grla ter pri steklenici meda začeli razgovor.
„Ali je gospodar doma?" vpraša Zagloba
krčmarja.
»Gospodar je v mestu."
„Ali je veliko plemstva v Lipkovu?"
„Pri nas je prazno. Samo jeden gospod se
je vstavil pri meni; sedi v stranskej sobi; bogat
gospod je, s služabniki in konji."
„Zakaj ni šel na gosposki dvor?"
„Očividno ne pozna našega gospodarja. Sicer
pa je dvor zaprt že celi mesec".
„Nemara je gospod Harlamp?" vpraša Za-
globa.
„Ne", odvrne Volodijevski.
„Ej, gospod Mihael, meni se vsaj tako zdi."
„Ne".
„Pojdem, pogledam, kedo je . . . Cuj, žid,
ali je ta gospod že dolgo tukaj ?"
„Danes je prišel, pred dvema urama".
„Ali veš, odkod je?"
„Ne vem; mora biti od daleč; konje je imel
močno utrujene; ljudje so dejali, da je izza Visle."
„Cemu se je vstavil v Lipkv»u?"
„Kdo vč ?"
„Pojdem pogledat", ponovi Zagloba, „negira
je kak znanec?"
170
In približavši se k zaprtim vratom stranske
sobe, potrka s pestjo ob nje ter vpraša:
„Gospod, ali smem vstopiti?"
„Kdo je?" čuje se glas iz sobe.
»Znanec!" odvrne Zagloba, odpirajoč vrata.
»Prosim oproščenja, morda vas vznemirjam?"
doda, pomolivši glavo v sobo.
Naglo pa odskoči in zaloputne vrata, kakor
bi zagledal sam strah. Iz lica mu odseva strah
in začudenje; odpre usta ter z odprtimi usti zri
Volodijevskega in Kušlja.
»Kaj vam je?" vpraša Volodijevski.
»Za rane Kristusove, tiho!" odvrne Zagloba.
»Tam je Bohun!"
»Kdo?«
»Bohun!"
Oba častnika skočita po konci.
»Ste li ob pamet? Zdramite se!"
»Bohun, da, Bohun!"
»Ni mogoče".
»Kakor sem živ, kakor resnično pred vama
stojim! Prisežem pri Bogu in vseh svetnikih.
»Zakaj ste se ga tako vstrašili?" vpraša
Volodijevski. »Če je tukaj, nam ga je Bog poslal
v naše roke. Pomirite se, gospod ... Ali ste
dobro prepričani, da ni kdo drug?"
»Kakor res z vama govorim. Videl sem ga,
ko se je preoblačil."
»Ali vas je videl?"
„Ne vem, zdi se mi, da ne."
171
Volodijevskemu se zaleskečejo oči.
„Hej, ti Žid! reče potihoma, mahaje z roko.
»Pojdi sem. So še kaka druga vrata iz te sobe?"
„Ni jili; vhod je samo v to sobo".
„Kušelj, pod okno!" zašepeta Volodijevski.
»Sedaj nam več ne uide!"
Kušelj molče otide iz sobe.
Spametujte se, gospod!" prigovarja Volodi-
jevski Zaglobi. Ne vaša, marveč njegova glava
visi na niti. Kaj vam more? — Nič!"
„Ne morem se otresti osupnenja", odvrne
Zagloba. Potihoma pa mrmra: »Česa se imam
bati! Gospod Volodijevski je pri meni — naj
se Bohun boji!"
Naglo pa se razsrdi ter zgrabi za sabljo.
»čuj, Mihael, sedaj nam več ne sme uiti!"
„Če je le on? Še vedno ne morem verjeti
tega. Kaj bi iskal tukaj?"
„Hmelnicki ga je poslal na vohunstvo. Ča-
kaj, Mihael! Zgrabimo ga ter mu damo na izbir:
naj nam da Heleno, ali pa ga oddamo pravici."
„Jaši ga zlod! Da bi le kneginjico oddal!"
„Če nas ni premalo. Le trije smo, midva
in gospod Kušelj. Bode se besno branil in tudi
nekoliko ljudi ima se seboj".
»Harlamp, pa še druga dva prideta in takrat
nas bo šest! dovolj! pst!"
V tem hipu se vrata odpro in Bohun stopi
v sobo.
172
Brž ko ne ni opazil Zaglobe, ko je pogledal
k njemu v sobo. Zagledavši ga sedaj, naglo
strepeta, lice mu pokrije bledica in roka naglo
seže po sablji; toda vse to je trajalo samo jeden
trenutek. Takoj mu zgine bledica z lica, ki je
dobilo zopet svojo zagorelo barvo.
Zagloba gleda nanj ne rekši besedice; tudi
ataman je molčal. V izbi je bila tišina, da si
lahko slišal letečo muho. Ta dva človeka, ka-
terih osoda se je tako čudovito spletala, sta se
delala v tem hipu, kakor da se ne poznata.
To molčanje je trajalo precej dolgo. Go-
spodu Volodijevskemu se je zdelo, da mineva
cela večnost.
„Čuj, žid", reče nenadoma Bohun. „Ali je
daleč v Zaborov?"
„Ni daleč", odvrne žid. „Ali takoj otidete,
vaša milost?"
„Da", odvrne Bohun ter se napoti k vratom.
„Prosim opravičenja", zagromi glas Zaglobov.
Lopov se vstavi, kakor bi k tlam primrznil
ter obrnivši se k Zaglobi, vpre vanj svoje črne, ,
strašne oči.
„Kaj želite?" vpraša kratko.
„Ej, meni se zdi, da se še nekoliko poznava.
Ali se mar nisva videla na svatbi, na onej pri-
stavi, na Ukrajini?"
„Tako '' odvrne ponosno Bohun, položivši
znovič roko ;ia sabljin držaj.
173
„Kako ti je s zdravjem?" vpraša Zagloba.
»Takrat si tako naglo bežal s pristave, da se
nisem vtegnil posloviti".
„Ali vam je žal?"
„Seveda, kaj druzega. Hotel sem zaplesati
s teboj, ker se je dražba slučajno pomnožila.
(S temi besedami Zagloba pogleda Volodijevskega).
Dospel je ta-le plemič, ki bi te bil rad bolj spo-
znal"'
„Dosti je!" zakriči Mihael ter naglo vstane
»v zapor te odpeljem, izdajavec!"
„S kako pravico?" vpraša ataman, ponosno
dvignivši glavo.
„Ker si vstajnik, sovražnik ljudovlade ter
si prišel sem vohunit".
„Kdo si?"
„Tu se ne bom predstavljal! toda znaj, da
mi ne uideš!"
„Bomo videli!" reče Bohun. „Tudi jaz bi
se ne opravičeval pred vama, ko bi me kot vojak
pozval na dvoboj. Ker mi pa groziš z zaporom,
moram se opravičiti. Tukaj je pismo zaporožkega
hetmana, ki ga nesem kraljeviču Kazimiru. Ker
ga nisem našel v Neporetu, hitim za njim v
Zaborov. Nu, kako? me hočeš sedaj še za-
pirati?"
S temi besedami Bohun ponosno pogleda
Volodijevskega, kateri je postal zmešan, kakor
lovski pes, ki je zgubil sled. Ne znajoč, kaj mu
174
je početi, obrne svoj pogled na Zaglobo. Zopet
nastane molčanje.
„Če si poslanec, te res zapreti ne moremo,
toda svetujem ti, da ne pozidaš tega viteza na
dvoboj, ker si že enkrat bežal pred njim, da so
se ti kar hlače tresle".
Bohunovo lice pokrije rudečica; sedaj spo-
zna Volodijevskega. Sramota in onečasten ponos
sta grozno razjedala hrabrega atamana. Bila je
to jedina maroga na njegovej molojškej slavi,
katero je ljubil bolj, nego svoje življenje.
Toda brezobzirni Zagloba nadaljuje popol-
noma hladnokrvno:
„Toliko da breguš nisi zgubil, zato ti je
vitez prizanesel, darovavši ti življenje. Pfuj!
gospod molojec! Ženski obraz imaš, pa tudi žen-
sko srce! Bil si junak pri starej kneginji in kne-
zičih, pred vitezom pa ti je zlezlo srce v hlače.
Da, dober si, da raznašaš pisma, da kradeš de-
kleta, ne pa, da bi hodil na vojsko. Lahko pri-
sežem, da sem na svoje lastne oči videl, kako
so ti breguše odskakovale. Pfuj! Pfuj! Pa še
za sabljo grabiš; toda kako se boriti s teboj,
ko pismo nosiš! Samo pesek nama stresaš v
oči, nič druzega! Hmelnicki in Krivonos sta vrla
vojaka; dokaj pa je tudi tatinskih klatežev mej
Kozaki".
Bohun urno skoči k Zaglobi in Zagloba se
ravno tako urno spravi za Volodijevskega.
175
t Glasovita mlada viteza se gledata z obličja
v obličje nekaj časa.
„Nisem strahu bežal pred teboj, marveč da
| rešim ljudi", reče Bohun.
„Ne vem, kaj je bilo vzrok, da si bežal,
toda to vem, da bežal si in še kaj živo", odvrne
mali vitez.
»Povsod sem pripravljen poskusiti se s teboj,
kar precej, ako hočeš".
„Ti me izzivaš ? vpraša pomežikajoč z očmi
| Volodijevski.
„Vzel si mi mojo slavo, pripravil me v ne-
cast, meni je treba tvoje krvi".
„Dobro!" odvrne Volodijevski.
„Kdor tako hoče, temu se ne zgodi krivica",
doda Zagloba. „Toda kdo d& pismo kraljeviču?"
„Za to se ne brigajta; to je moja skrb!"
j „Bijta se torej, ker že ni drugače", reče
Zagloba. „Če bi se ti posrečilo, gospod ataman,
s tem-le vitezom, — pomni, da sem jaz drugi,
ki pridem na vrsto. Toda sedaj, gospod Mihael,
stopi z menoj v vežo, ker ti imam povedati nekaj
važnega".
Prijatelja otideta ter pozoveta Kušlja, ki je
, še stal pod oknom.
„ Gospoda", reče Zagloba, „slabo stoji naša
j stvar. Ima res pismo na kraljeviča, če ga ubi-
jemo, smatralo se bo to za zločinstvo. Pomniti
je treba, da se oblast medvladnega sodišča raz-
te?a dve milje naokrog in on ni dosti manj,
176
nego poslanec! Morali se bomo bržčas skrivati
in samo knez nas more braniti . . . drugače
vtegne biti slabo. Spustiti ga — pa je še slabše;
to priložnost si moramo okoristiti, da rešimo
našo revico. Lože jo poiščemo, ko njega ne bo
več na svetu. Bog sam hoče pomagati njej in
Skretuskemu!" . . .
„Vi ste vedno znali iztuhtati kako zvijačo!"
reče Kušelj.
,.Kaj pa; z zvijače0"*" "">
Po mojih mislih mora
Zagotovim vaju, da me bo ubogal in odstopil in
da pristopi v slučaju potrebe za pričo, da nas
je Bohun izzval, mi pa smo se morali le braniti.
Treba je tudi zvedeti, kam je skril deklico, če
mu je usojeno umreti, kaj mu je potem mar za
njo? Nemara pove kaj, če ga začnemo izpraše-
vati. Če pa ne pove, je pa bolje, da pogine.
Treba je vse delati pametno in previdno . . ."
„Kdo se bo boril ž njim?" vpraša Kušelj.
„Prvi — gospod Volodijevski, in potem jaz,
odvrne Zagloba.
„In jaz tretji".
„To je nemogoče", seže v besedo Volodi-
jevski. „Jaz sam se hočem biti ž njim in s
tem je konec. Če me ubije, je njegova sreča,
spustita ga z Bogom".
„Oj, jaz sem se mu že napovedal", reče
Zagloba, „če pa le tako skleneta, sem pripravljen
je prvi izzval. Treba
odstopiti".
177
„No, prepustimo njegovej volji, ali se ima
biti tudi s teboj, ali nobenim več".
„Idimo!"
„Idimo!"
šli so ter našli Bohuna v velikej izbi, po-
pivajočega med. Lopov je bil popolnoma miren.
„Cuj gospod", reče mu Zagloba", „mi mo-
ramo še govoriti s teboj o važnih stvareh. Po-
zval si tega viteza na dvoboj, dobro! Toda znati
moraš, da se nahajaš pod varstvom zakona, ker
si poslanec. Prišel si med izobražene ljudi, ne pa
med divjake. Dvoboj s teboj nam je dovoljen
sam6, če pred pričami izpoveš, da si nas sam iz
proste volje pozval na dvoboj. Sem pride neko-
liko plemičev, s katerimi imamo napovedan dvo-
boj; pred njimi lahko izpoveš, da si nas ti iz-
zval, in mi ti damo vitežko besedo, da te izpu-
stimo, če se ti posreči premagati Volodijevskega;
nihče ti ne bo delal ovir, ako se sam nočeš po-
skusiti še z menoj".
„Dobro !" odvrne Bohun. „Izpovem to pred
onimi plemiči, kakor želite, pa tudi svojim lju-
dem zapovem, da odnes6 pismo kraljeviču ter po-
vedo Hmelnickemu, da sem sam to zakrivil.
Ce mi Bog pomaga, da omijam svojo molojsko
slavo, pozovem še tebe na sabljo".
S temi besedami pogleda Zaglobo, kateri
je nekoliko osupnil, začel kašljati, pljunil ter
rekel:
Z ogn. in meč: [H.
12
178
„Dobro. Ko se poskusiš s tem mojim učencem,
spoznaš, kako delo boš imel še le z menoj. Toda
to je kaj druzega. Je še neka druga stvar, radi
katere se sklicujemo na tvojo vest, ker hočemo
s teboj postopati po vitežki, akoprav si le pri-
prost Kozak. Vplenil si Heleno Kurčevičevno,
nevesto našega tovariša ter jo imaš nekje skrito.
Znaj torej, ko bi te mi pozvali k sodniji radi
nje, nič bi ti ne pomagalo, dasiravno si poslanec
Hmelnickega; to je nujna, važna stvar, ka-
tera ne trpi odloga. Toda pred dvobojem, v ka-
terem nemara padeš, poglej še nekoliko v svojo
dušo; pomisli, kaj se zgodi z revico, kedar tebe
več ne bo? Mar ji res želiš zlega in pogina?
Ali jo prepustiš sramoti in onečastenji? Hočeš
še po svoji smrti ostati njen rabelj ?"
Tu je glas gospoda Zaglobe zvonel nena-
vadno svečano. Bohun zbledi ter vpraša:
..Kaj še hočete od mene?"
»Povej nam, kje biva, da jo v slučaju tvoje
smrti moremo poiskati in vrniti ženinu. Bog se
bo usmilil tvoje duše, če to učiniš".
Bohun nasloni glavo na roke ter se globoko
zamisli. Mej tem so naši trije prijatelji pazno
ogledovali njegovo spremenjeno lice, na katerem
si opazil tako ganljivo žalost, kakor bi na tem
licu nikdar ne bilo videti ni jeze niti razburje-
nosti, kakor da je ta človek vstvarjen samo za
ljubezen.
179
Dolgo časa vsi molčč. Naposled spregovori
gospod Zagloba s tresočim glasom:
„Ce si jo onečastil, naj te Bog za to ka-
znuje ; ona pa naj najde zavetje v samostanu .. "
Bohun dvigne svoje vlažne in otožne oči
ter reče:
„Ce sem jo onečastil? — Ne vem, kako
ljubite vi, gospodje vitezi in žlahtniki. Toda jaz
—	Kozak ... jaz sem jo v Baru rešil smrti in
odpeljal v puščavo. Tam sem jo čuval kakor zre-
nico svojega očesa, klečal pred njenimi nogami
ter uklanjal se ji, kakor pred sliko ... Ko je
velela, naj otidem, sem šel — in nisem je vee
videl, ker me je vojska zadrževala".
„Bog ti prišteje to k zaslugam na sodnji
dan!" odvrne svobodneje si oddahnivši Zagloba.
»T( da, ali je tam varna? Saj je tam Krivonos
in Tatarji!"
Krivonos oblega Kamenec. Mene pa je poslal
k Hmelnickemu, da ga vprašam, ali naj gre pod
Kudak . . . Brž ko ne je že šel tje. Tam pa,
kjer biva ona, tam ni Kozakov, niti Tatarjev.
—	Ona je tam popolnoma varna".
„Nu, kje je tedaj ?"
„Cujte. gospodje Lahi! Naj bo, kakor hoče,
povedati vam hočem, kje je in še oddati jo uka-
žem; toda za to mi dajte vitežko besedo, če se
mi posreči v dvoboju, da je ne boste šli iskat.
Obljubite mi za-se in za gospoda Skretuskega, in
jaz vam povem".
12*
180
Prijatelji se pogledajo.
„Mi tega ne moremo storiti", odvrne Za-
globa.
„Di, mi ne moremo!" ponovita Kušelj in
Volodijevski.
„Tako?!" odvrne Bolmn in oči se mu za-
bliskajo. „Zakaj, gospodje, ne morete?"
„Ker ni tukaj Skretuskega; vrliu tega je
nobeden izmej nas ne neha iskati, ko bi jo skril
cel6 pod zemljo".
„ Torej predlagajte raje kaj druzega. Vi si
mar domišljujete, da moja sablja ni iz jekla, da
tako krokate nad menoj kakor vrani nad mrho-
vino ? Vi želite moje krvi. jaz pa vaše; videli
bomo".
„Torej ne poveš?"
„Ne. Smrt vam vsem!"
„Smrt tebi! Vreden si, da te razsekamo na
drobne kosce".
„Puskusite!" reče ataman ter vstane.
Kušelj in Volodijevski takisto skočita po
konci. Iz oči navzočih začnejo švigati grozni
pogledi, napete prsi so jele glasneje sopsti in ni
znano, kaj bi se bilo zgodilo, ko bi ne bilo Za-
globe, kateri pogleda skozi okno ter zakriči:
„Harlamp je prišel s pričama!"
Kmalo potem vstopi petihorski konjiški stot-
nik z dvema tovarišema, gospodoma Seličema v
sobo. Takoj po prvem pozdravu pokliče ju Za-
globa na stran ter začne pojasnovati stvar. Go-
181
voril je tako prepričevalno, da je Harlamp precej
privolil, da se njegova stvar odloži, seveda pod
pogojem, da se Volodijevski postavi takoj po dvo-
boju s Kozakom. Zagloba je pripovedoval, kaka
veliko mržnjo imajo vojaki Višnjeveckega do
Bohtina, da je sovražnik ljudovlade, jeden naj-
hujših vstajnikov, kako je ob času vojske uplenil
kneginjico, plemičevo nevesto, ki je vzor vseh
ženskih čednostij. „ Ako čutite, gospodje, bratov-
sko vez s plemiči, morate smatrati ta zločin za
razžaljenje vsega našega stanu ter ne dopustite,
da bi ta krivica ostala brez zadoščenja!" dejal
je Zagloba. Harlamp dela s početka ovire. Rekel
je, da če je tako, treba je takoj ubiti Bohuna,
gospod Volodijevski pa aaj se bojuje ž njim,
kakor sta se dogovorila. Zagloba pojasni, zakaj
to ni mogoče; ni vitežki, ako bi šest ljudi jed-
neara napadlo. Na srečo sta Zaglobi pomagala
tudi oba Seliča, da se je uporni Litvin dal na-
posled prepričati ter je privolil v zamudo.
Mej tem je šel Bohun k svojim ljudem ter
vrnil se z esaulom Eljašenkom, kateremu je po-
vedal, da je pozval dva plemiča na dvoboj. To
je ponovil glasno še v pričo gospoda Harlampa
in gospodov Seličev.
„Mi od naše strani pa obljubimo", odvrne
Volodijevski, „če ostane v boju z menoj zmago-
valeč, da mu je dano na voljo, če se hoče še
boriti z Zaglobo; v nobenem slučaju pa ga nihče
izmed nas ne sme napasti, za kar mu dajem
182
svojo vitežko besedo in tudi vas tu navzoče prosim,
da mu daste tudi to zagotovilo".
„Obljubujemo", odvrneta svečano Harlamp
in oba Seliča.
Bohun vzame pismo Hmelniekega na kra-
Ijeviča ter ga da Eljašenku z besedami:
„Če poginem, oddaš ti to pismo kraljevič«
ter poveš njemu in Hmelnickemu, da sem si sam
kriv in da me niso po izdajalski ubili".
Zagloba, ki je skrbno pazil na vse, je opazil,
da se na mračnem licu Eljašenke ni pokazal ni
najmanjši nemir; brž ko ne se je preveč zanašal
na svojega atamana.
„Nu, videli bodemo, kdo pade, kdo pa ostane
živ", reče. „Idimo".
„Čas je že!" odgovore vsi, zatikajoč si za
pas dolga krila sukenj, sablje pa pod pazdubo,
Šli so iz krčme ter se napotili k reki, ki
je tekla sredi gloga, divjih sliv in borovičja.
Listopad je že otresal listje z grmičja, toda gosta
goščava se je raztegala kakor črn pas do bliž-
njega gozda. Dan ni bil več vroč, toda krasen;
solnce je zlatilo sč svojimi žarki gole veje dreves
ter obsevalo rumenkast peščeni nasip, ki se je
raztegal na desnem bregu reke. Nasprotniki gredo
naravnost k temu nasipu.
„Tam se vstavimo", reče Zagloba.
„Dobio!" odgovore vsi.
Zagloba je postajal čedalje bolj nemiren;
183
naposled se približa k Volodijevskemu ter zašepeta :
„Cuj, Mihael! ..."
„A kaj?"
„Za Boga, Mihael, potrudi se! V tvojih rokah
je sedaj osoda Skretuskega, prostost kneginjice
in celo tvoje in moje življenje. Bog čuvaj, da
bi te ne ubil. Kaj hočem jaz početi s tem hrustom?"
„Cemu ste ga izzivali?"
„Ušla mi je beseda. Zanašal »m se na-te,
gospod Mihael. Pa star sem že in naduha me
muči. Ta gladkoličnež pa zna skakati, kakor
kozel".
»Potrudil se bom!" reče mali vitez.
„Bog ti pomagaj! Pazi, da ne zgubiš zavesti!"
„Kaj neki mislite?"
V tem trenutku stopi k njima jeden iz Se-
liških.
„ Trdovratna osa je ta vaš Kozak", zašepeta.
»Drži se. kakor največji junak . . . Brž ko ne
je morala njegova mati zagledati v kakega
Plemiča, ko je bila noseča".
„Ej!" reče Zagloba; „poprej se je kak ple-
mič zagledal v njegovo mater".
„Tudi meni se tako zdi", reče Volodijevski.
„Vsaki na svoje mesto!" zakriči Bohun.
Obstanejo. Volodijevski in Bohun drug dru-
gemu nasproti, priče pa okrog nju.
Volodijevski, ki je bil veščak v takih stvareh,
dasi še mlad, potipa z nogo pesek ali je dovolj
	184
trd; na to se ozre okrog, da vidi, če so tla povsod
enako ravna.
Bilo je videti, da se ni nepremišljeno lotil
svojega posla. Saj je vendar imel opraviti z naj-
slavnejšim vitezom Ukrajine, o katerem je narod
prepeval pesni, čegar ime je bilo znano po vsej
Rusiji, tjekaj do Krima. Gospod Volodijevski
je mnogo pričakoval od tega dvoboja: ali slavno
smrt, ali nič manj slavno zmago; tu ni zanemaril
ničesar, da bi se pokazal vreden takega nasprot-
nika. Na njegovem licu si opazil resnobo. Ko
gospod Zagloba to opazi, se kar prestraši. Mej
tem pa je Volodijevski, ogledavši tla, začel sla-
čiti jopič.
„Hladno je", reče, „toda razgrejeva se".
Bohun je posnemal njegov zgled in oba sta
začela odkladati vrhno obleko, da sta imela na-
posled samo srajce in breguše še na sebi. Na-
zadnje si zavihata še rokava na desnej roki.
Toda kako mršav je bil videti mali vitez
poleg vzrastlega in krepkega atamana! Navzoči
so nekako nemirno zrli na široke prsi Kozaka, i
na krepke mišice na roki; bilo je videti, da se
hoče mali petelinček boriti z močnim stepnim
jastrebom. Bohunove nosnice se razširijo, kakor
bi že naprej hotele ovohati kri. Črni lasje so
se mu vsipali na čelo, sablja mu je dregetala
v roki. Uprl je svoje oči v nasprotnika ter čakal
povelja.
	185
Volodijevski pogleda še sabljino ostrino, za-
viha s.i žolte brkice ter stopi na svoje mesto.
„Tu bo pravo mesarsko klanje!" zašepeta
Seliču Harlamp.
V tem trenutku pa zagromi nekoliko tresoč
glas gospoda Zaglobe:
„V imenu božjem, žačnita!"
XII.
Sablji ste zažvižgali, ostrina je udarila ott
ostrino. Nasprotnika nista vztrajala dolgo na
enem mestu. Bohun je naletel s tako besnoto
na Volodijevskega, da je ta bil prisiljen odsko-
čiti; tudi priče so se morale umakniti. Bohun
je mahal s sabljo tako urno, da navzoči niso
mogli slediti z očmi njegovim udarcem. Zdelo se
jim je, da je gospod Mihael popolnoma obkoljen
ž njimi kakor v nekakem začaranem krogu, iz
katerega ga samo Bog še rešiti more. Udarci
so se zlili v jeden, neprestan žvižg, da je kar
veter pihal navzočim v lice. Bohuna je prevzela
besnost, ki je še vedno naraščala; kakor piš je
podil pred seboj Volodijevskega in mali vitez
se je neprestano umikal in umikal ter se samo
branil; stegnjena njegova desnica se skoro ni
dvigala, samo pest se mu je neprestano sukala
v polukrogu. Le odbijal je sabljine udarce, pod-
stavljaje ostrino pod ostrino, časih zamahnil, pa
se zopet branil in umikal. Uprši v Kozaka oči,
	186
bil je videti popolnoma miren; samo na licu so
se mu prikazale rudeče maroge.
Gospod Zagloba zapre oči.
„Še se brani!" si misli.
„Še se brani", šepetata Seliča in Harlamp.
„Bohun ga je pritiral že do konca nasipa",
omeni potihoma Kušelj.
Zagloba zopet odpre oči ter pogleda. Volo-
dijevski je stal na koncu nasipa toda očividno
še ni bil ranjen. Le rudečica na licu je postala
živejša in pot mu obilneje stopal na čelo.
Srce Zaglobe se napolni z nado.
„ Gospod Mihael je vendar borilec nad bo-
rilci", si misli; „a oni tam se utrudi naposled".
Bohunovo lice je obledelo, pot mu tekel
raz čela; toda nasprotnikov upor je le še pod-
žigal njegovo besnoto; beli zobje so mu zabli-
skali izpod brk, prsi so začele težko hropsti.
Volodijevski ga ni spustil izpred oči ter se
neprestano branil.
Naglo pa začuti, da je stopil z nasipa. Urno
se pritukne; gledalcem se je zdelo, da je padel;
mej tem pa se sam6 sključi, nekoliko počepi ter
se zakadi z vso silo v Kozakove prsi.
„Napada!" zakriči Zagloba.
„Da, napada!" ponove navzoči.
Res se začne Bohun umikati in mali vitez,
izcrpavši nasprotnikovo moč, ga napadal tako
živo, da so navzoči pridrževali sapo. Brž ko ne
se je začel še le razgrevati; male njegove oči
	187
so živo švigale. Pritukoval se je, skakal po koncu,
v trenutku preskočil na drugo stran ter takd
rekoč plesal okrog Bohuna, da je bil primoran
vrtiti se na mestu.
„Oj veščak je, veščak! zakliče Zagloba.
„Pogineš!" oglasi se naglo Bohun.
»Pogineš!" odvrne kakor odmev Volodijevski.
V tem trenutku je Kozak z umetnostjo, zna-
no samo najizurjenejšim borilcem, predjal naglo
sabljo iz desne roke v levo, ter zadal nasprot-
niku tak udarec, da je Volodijevski, kakor od
strele zadet, padel na tla.
„Jezus! Marija!" zakriči Zagloba.
Toda mali vitez je padel nalašč in Bohu-
nova sablja je zažvižgala po zraku. Med tem pa
urno plane po koncu kakor divji maček ter vseka
malone z vso ostrino v odprte prsi Kozaka.
Bohun omahne, stopi korak nazaj ter mahne
še enkrat s poslednjimi močmi. Gospod Volodi-
jevski je lahko odbil udarec, pa udaril Bohuna
še dvakrat po glavi. Sablja odleti iz rok atamanu,
ki pade na obraz po pesku, ki je postal takoj
rdeč od široke luže krvi.
Eljašenko, navzoč pri dvoboju, plane k ata-
manu.
Priče nekaj časa niso mogle spregovoriti
besedice; molčal je tudi Volodijevski, ki je opi-
rajoč se z obema rokama ob sabljo, težko dihal.
Zagloba prvi pretrga molčanje.
	188
„ Gospod Mihael, pojdi sem v moje naročje!"
zakliče ves ganjen.
Vsi navzoči ga obstopijo.
„Pravi hudir iz pekla ste!" reče Harlamp;
„toda boril se bom vendar z vami, da ne boste
rekli, da sem se zbal. Če bi imeli tudi mene
tako pohrustati, vam že naprej častitam!"
»Pomirita se raje, gospoda! Po pravici re-
čeno, nimata se za kaj boriti", reče Zagloba.
„Ne, to ni mogoče, ker gre za mojo čast,
za katero rad položim svojo glavo".
„Meni ni mar za vašo glavo, rajše se po-
miriva", reče Volodijevski. „Vsaj jaz vam niti
nisem zahajal na pot, kakor si domišljujete. Za-
haja pa vam nekdo drug, ne pa jaz".
„Kak6 to?"
„Moja častna beseda".
„Pomirita se torej!" prigovarjala sta oba
Seliča in Kušelj.
„Naj bo po vašem!" omeni Harlamp, raz-
prostrevši roke.
Volodijevski skoči k njemu in začela sta se
poljubovati.
„Ni bilo lahko pobiti tega orjaka! Kako
mojsterski je obračal sabljo!" rekel je Harlamp.
„Nisem pričakoval, da se zna tako boriti!"
omenil je Volodijevski, „kje se je neki naučil?"
Na to obernejo svojo pozornost vsi na pe-.ku
ležečega atamana, Eljašenko ga je preobrnil na
hrbet ter iskal na njem znakov življenja. Toda
	189
Bohunovega lica več ni bilo mOči spoznati, ker
ga je pokrivala zasedena kri, ki mu je obilno
tekla iz ran. Tudi srajca mu je bila vsa v krvi,
toda še je živel. Brž ko ne se ga je lotil smrtni
krč; noge so mu dregetale, prsti pa so grabili
pesek. Zagloba ga pogleda ter mahne z roko.
„ Dosti ima", reče. „Že se poslavlja z božjim
svetom".
„Da, saj je že umrl", reče jeden iz Seliških,
pcgledavši Bohuna.
„Bil je hraber vitez", mrmra kimajoč z glavo
Volodijevski.
„0 vem, to vem", doda Zagloba.
Mej tem je Eljašenko hotel vzdigniti in od-
nesti nesrečnega atamana, toda ni mu bil kos,
ker je bil slab in prileten človek. Krčma je bila
oddaljena kakih sto korakov, a Bohuu je mogel
vsaki trenutek umreti. Esaul to videč se obrne
k navzočim.
»Gospodje!" zakliče sklenivši roki, „radi
Boga in svete Device vas prosim, pomagajte mi!
Ne pustite, da bi umrl tukaj, kakor pes! Star
sem, sam ne morem, ljudje so pa daleč . . .
Plemiči se spogledajo. Bilo je videti, da je
jeza na Bohuna že zginila iz njihovih src.
„Razumi se, da ga ne smemo pustiti tukaj
kakor psa", zamrmra Zagloba. „Če smo se borili
z njim, ni za nas več kmet, marveč vojak, ka-
teremu smo dolžni pomagati. Gospodje, kdo mi
hoče pomagati, da ga odnesemo?"
	190
„Jaz", odgovori Volodijevski
„Pa ga nesite na mojem plašču", doda Har-
lamp^
Čez trenutek je ležal Bohun že na plašču,
za konce primejo Zagloba, Volodijevski, Kušelj
in Eljašenko, ter se napotijo, spremljani od Har-
lampa in Seliških, s počasnimi koraki proti krčmi.
„Še je živ", omeni Zagloba; „glejte, še se
giblje. Moj Bog, ko bi mi bil kdo rekel, da bom l;
kedaj njegov pestun, da ga bom nosil, kakor ga
nesem sedaj, pa bi si bil mislil, da se norčuje
z menoj. Treba mu je zavezati rane. Nadejam
se, da se na tem svetu več ne srečava, naj me
torej ohrani v blagem spominu vsaj na onem!"
„Torej mislite, da gotovo umre?"
„Za njegovo življenje ne dam niti stare slam-
nate metle. Bolje pa je tudi, da umre; vsaj ko
bi se mu bilo posrečilo z Volodijevskim, gotovo
bi ne bil ušel iz mojih rok. Veseli me pa, da
je prišlo tako, saj že brez tega kriče za menoj,
da brez usmiljenja koljem ljudi. Toda kaj mi
je početi, če se pa zaletavajo va-me? . . Go-
spodu Dunčevskemu sera moral plačati pet sto
cekinov kazni, a vi sami veste, da posestva v
Rusiji ne donašajo sedaj nikakoršnih dohodkov.
»Resnica; saj so vas tam do dobrega ogra-
bili ..." reče Harlamp.
„Da, ograbili so nam, toda nadejam se, da
nam sedaj zbor odloči kake dohodke . . . Toda
težak je ta molojec! Poglejte, znovič mu teče
	191
kri. Tecite naprej, gospod Harlamp v krčmo,
in naročite Židu, naj pripravi testa in pajčevine.
To sicer pokojniku dosti ne bo pomagalo, vsekako
pa mi izvršimo našo krščansko dolžnost. Dosti
lože mu bo umreti".
Harlamp zdirja naprej; ko so naposled pre-
nesli Bohuna v sobo, jel mu je Zagloba z veliko
izurjenostjo zavezovati rane. Vstavil je kri, za-
lepil rane, naposled pa obrnil se k Eljašenku:
„Ti, dedec, si sedaj tukaj nepotreben!" reče
starcu. „Odrini brzo v Zaborovo in prosi, da te
spuste h kraljeviču in mu oddaš pismo. Tudi mu
povej, kaj si vse videl, pa tako, kakor je v resnici
bilo. Če se pa zlažeš — ukažem ti odsekati
glavo. Pokloni se v mojem imenu tudi Hmelnic-
kemu; saj me pozna in spoštuje ... Mi pa
oskrbimo mej tem tvojemu atamanu dostojen po-
greb . . . Pojdi in opravi svoje delo, toda pazi
in ne potikaj se po stranskih potih, da te ne
ubijejo poprej, predno bi se mogel opravičiti,
kdo si. Zdrav ostani, z Bogom!"
»Dovolite mi gospodje, ostati, dokler ne
otrpne".
»Odrini, pravim ti!" zarjove grozno Zagloba.
Če pa ne, ukazal bom kmetom, da te posiloma
odpeljemo v Zaborovo ... Ne pozabi se poklo-
niti Hmelnickemu".
Eljašenko se pokloni do pasu ter otide. Za-
globa pa se obrne k Harlampu in Seličema.
	194
pomisleku sname z roke svoj dragoceni prstan
ter reče:
»Dobro, da ste se zdržali in ga niste vi
prvi napadli, ker lahko bi mogel nastati velik
hrup radi tega na zboru. Če najdemo kneginjico,
vam sme biti Skretuski hvaležen do svoje smrti. .•
Slišal sem res, da kakor drugi ne znajo držati
jezika za zobmi, tako tudi vi ne znate ohraniti sablje
v nožnici, za kar bi imeli biti kaznovani. Ker
pa ste se bojevali za prijateljevo stvar ter s tem
junaškim činom proslavili slavo naših praporov,
torej sprejmite od mene ta-le prstan. Znal sem,
da ste vrl vojak in da znate sukati sabljo, toda
tu ste se proslavili kot mojster vseh borilcev".
„On", segel je z besedo vmes Zagloba, „on
bi še zlodju samemu posekal roge. Če ukažete,
svitli knez, odsekati mi kedaj mojo glavo, prosim,
naj bi je noben drugi ne sekal, nego on; takrat
vsaj hipoma pojdem na oni svet. On je Bohuna
prsi skoro popolnoma razcepil in potem ga še
dvakrat oplazil po buči".
Knez je rad imel vitežke zabave in vrle
vojake; zadovoljno se nasmeje ter vpraša:
„Ste-li že naleteli na enako izurjenega v
dvoboju ?"
■ „Samo Skretuski me je enkrat nekoliko opra-
skal, pa dobil jih za to tudi od mene . . . To
je bilo takrat, ko ste naju dali, svetli knez, oba
zato zapreti. Izmej drugih bi mi vzdržal nemara
samo gospod Podbipeta, ker je nadčloveško močan
195
» in morda še gospod Kušelj, ko bi imel boljše
oči . .
' „Ne verjemite mu, vaša knežja svetlost", reče
; Zagloba, „njemu nihče ne vzdrži".
„Se je dolgo branil Bohun ?"
„ Težak pusel sem imel", odvrne mali vitez.
„Zaal se je boriti tudi z levico".
„Bohun mi je sam pravil", seže vmes Za-
globa, „da se je s Kurčeviči^po cele dneve vadil
v orožju. Sam sem videl v Čehrinu, kako se je
boril tudi z drugimi".
„Veste kaj, gospod Volodijevski", reče s pri-
siljeno resnobo knez, „pojdite pod Zamostje, po-
zovite Hmeluickega na dvoboj ter oprostite ljudo-
vlado z jednim mahljejem vseh nadlog in skrbij!"
„Če ukažete, vaša knežja milost, pa pojdem;
samo ne vem, če Hmelnicki sprejme moj poziv",
odgovori Volodijevski.
„Mi se šalimo, toda svet gine okrog nas!"
odvrne knez. „Pod Zamostje morata pa res od-
riniti, gospoda. Imam novice iz kozaškega tabora,
da takoj po izvolitvi kraljeviča Kazimira Hmel-
nicki popusti oblegovanje ter se umakne na
Ukrajino. Učini pa to iz prave ali iz prisi-
ljene naklonjenosti do kraljevega veličanstva,
ali največ še radi tega, ker se njegove moči
lahko zdrobe pod Zamostjem. Torej morata iti
ter povedati Skretuskemu, kaj se je zgodilo, da
se takoj odpravi iskat svojo kneginjico. Povejta
mu, naj izbere pripravnih ljudi iz mojih praporov,
13*
	196
ki so tam ostali, kolikor misli, da jih potrebuje
v ta namen Ob enem mu pošljem tudi poduk
in pismo . . . Mnogo mi je mar za njegovo srečo".
„Vaša knežja svitlost ste oče nas vseh", I
reče Volodijevski; zato ostanemo tudi vaši slu-
žabniki do smrti".
„Ne vem, če vam v kratkem ne bo treba
atradati v mojej službi", odvrne knez, zlasti, j
če zgubim svoje imetje na Zadnepru. Dokler pa
je še ono celo, je to, kar moje, tudi vaše".
»Naše imetje je vsikdar v vaših rokah!"
zakliče Volodijevski.
„Tudi moje!" doda Zagloba.
„To je sedaj še nepotrebno", odvrne pri-
jazno knez. »Nadejam se, čeravno pridem ob
vse, da se bo ljudovlada spominjala vsaj mojih
otrok".
V neke« preroškem duhu je zgovoril knez
te besede. Ljudovlada je nekoliko let poznej dala
njegovemu jedinemu sinu, kar je imela najbolj-
šega — namreč krono — toda to pot se je
velikansko imetje Višnjeveckega res razprašilo.
„Lepo sva se izvila", dč gospod Zagloba, >
odhajaje z Volodijevskim od kneza. »Sedaj se
smeš nadejati povikšanja v službi. Pokaži no
svoj prstan . . . Vreden je sto rumenjakov, zlasti
ti dragoceni kamni. Vprašaj jutri na sejmišču
kakega Armenca. Za tako svoto bi si bilo pač
lahko privoščiti jedi in pijače in še drugih pri-
jetnostij. Kaj misliš, gospod Mihael? ... Ali

	197
ti je znana vojaška prislovica: „Danes živeti,
jutri že umreti!" Ves njen pomen pa je ta, da
se ni treba brigati, kaj bode jutri. Kratko je
I človeško življenje, jako kratko. Glavna stvar
je, da si postal knezov ljubimec. On bi dal še
desetkrat več, ko bi mogel poslati Bohuna v
darilo Skretuskemu; toda ti si ga prehitel in
odslej se smeš nadejati bogatih daril. Verjemi
mi, gospod Mihael. Koliko vasi je že razdal knez
vitežtvu v dosmrtno užitnino, ali pa tudi za
zmiraj! Kaj ta-le prstan! Gotovo tudi tebi daruje
kako zemljišče, in te še oženi s katero svojih
sorodnic".
Gospod Mihael poskoči veselja.
„Od kod vi veste to, kaj?"
„Kaj da vem?"
„ Hotel sem reči, kako vam je to prišlo v
glavo? Kako bi se moglo zgoditi kaj tacega?"
,,Ali se mar ne godi tako? Mar nisi plemič?
Ali ni vse plemstvo enako? Vsaki magnat ima
sorodnike in sorodnice, katere daje potem vrlejšim
svojim dvornikom. Meni se zdi, da je tudi go-
spod Suffčinski iz Senče, oženjen z neko sorod-
nico Višnjeveških. Vsi smo bratje, gospod Mihael,
dasiravno jeden drugemu služimo; vsi smo po-
tomci Jafeta in razliko dela samo premoženje
m dostojanstva, do katerih pa se vsaki popefci
®ore. Nemara, da je v drugih krajih kaka druga
razlika med plemstvom, toda to plemstvo tam
ze ni pravo. Poznam razliko med psi: so pre-
	198
peličarji, hrtje, lovski psi, toda mej plemstvom
je nemogoča . . . sicer bi bili le pasji bratje,
a ne plemiči, katere sramote pa ne dopusti Bog
za naš stan!"
»Resnico govorite", reče Volodijevski. »Toda
Višnjeveški so malone kraljeve krvi".
Ali ti ne moreš biti izvoljen za kralja? Jaz
sem prvi pripravljen glasovati za-te, prav kskor
gospod Žiga Skarševski, kateri prisega, da bo
volil samega sebe, če se ne bo zakasnil pri igri...1
Ovira nas samo naša revščina, ne pa naš stan".
»Res je tako!" vzdihne mali vitez.
»Kaj nam je početi? Slekli so naju do go-
lega in naposled pogineva, če nama ljudovlada
ne da kakih dohodkov! Nič čuda, da človek,
dasi trezen po naravi, išče tolažbe v pijači!
Pojdiva tudi midva, ter izprazniva ga vsaki po
jeden kozarec; nemara se nekoliko razvedriva".
Tako se razgovarjajoč dospeta v Staro mesto
ter stopita v krčmo, pred katero je nekoliko
fantov držalo kožuhe in plašče v sobani popi-
vajočega plemstva. Prijatelja sedeta za mizo ter
si naročita pijače; na to pa začneta premišlje- ,
vati, kaj naj učinita sedaj, ko je ubit Bohun.
»Če je resnica, da Hmelnicki odstopi od
Zamostja in nastane mir, tedaj je kneginjica
naša", reče Zagloba.
»Treba nam je brzo priti k Skretuskemu .. •
Midva ga ne aapustiva, dokler ne najdemo de-
kleta".

	199
„Razumi se, da pojdemo skupaj. Toda sedaj
ni mogoče dospeti v Zamostje".
„Vse jedno. Da bi nam le potem dal Bog
srečo!"
„Ne bo nas zapustil!" reče Zagloba, ter
sprazne steklenico. „Veš, Mihael, kaj ti povem?"
»Kaj?"
„Bohun je ubit!"
Volodijevski ga začudeno pogleda.
„Ba, kdo v6 to bolje nego jaz".
„Da bi ti Bog pozlatil roke! Ti veš in tudi
jaz vem to: videl sem, kako sta se rovala; ko
te gledam sedaj, zdi se mi vse nekako never-
jetno, kakor kake sanje . . . Tako močan vozel
je presekala tvoja sablja. Dovoli mi, da te še
enkrat objamem. Ali verjameš, ko sem te prvič
videl, sem si mislil, da si pravcati pritlikovec!
Toda sedaj vidim, kakšen pritlikovec si, ko si
pohrustal celo Bohuna! Ni ga več Bohuna, ni
sledu, ni koščice; ubit je na smrt, na veke ve-
kov — amen!"
In Zagloba začne objemati in poljabovati
\olodijevskega; poslednji je bil ganjen, kakor
W mu bilo žal za Bohunom .. . Naposled se iz-
vije Zaglobi iz rok ter reče :
»Nisva bila pri njegovej smrti in on, kakor
je videti, je pravi lisjak; izliae si rane, pa je".
„Za Boga, kaj govoriš! vzklikne Zagloba.
»Pripravljen sem že jutri iti v Lipkovo ter pri-
praviti mu najlepši pogreb, s*m6 da bi umrl".
	200
„Po kaj bi hodili? Ranjenega vendar ne
boste umorili. Pri dvobojih s sabljo pa je tako:
kdor ne izpusti duše takoj, še prav pogosto okr?va.
Sablja ni kroglja!"
„Ne, to ni mogoče! Saj je že začel hropsti,
ko smo odhajali. Ej, to je nemogoče! Sam sera
mu zavezoval rane. Razklal si ga kakor zajca...
Sedaj morava naj poprej k Skretuskemu, da mu
pomagava, ga potolaživa, da ne umre od tuge".
»Ali res postane menih, kakor mi je pravil?"
„Nič čudnega! Tudi jaz bi na njegovem
mestu ravno isto učinil. Ne poznam vrlejšega vi-
teza od njega, toda tudi bolj nesrečnega ne
poznam. Oj, težko ga obiskuje Gospod!"
»Nehajte praviti to!" reče že nekoliko pi;
jani Volodijevski. »Sicer se ne morem ubraniti
solz".
»Se-li mar jaz morem?" omeni Zagloba.
Tako vrl plemič, takšen vojak ... A ona! Ti je
ne poznaš te drage moje punice!"
Tu zajavka Zagloba z nizk m basom. Je
res močno ljubil kneginjico. Gospod Mihael mu
z nekoliko tenkejšim glasom pomaga. In pila sta
vino zmešano s solzami, in potem pobesila glave
na prsi ter sedela molče nekaj časa. Naposled
Zagloba udari s pestjo ob mizo.
»Gospod Mihael, čemu plakava? — Saj je
Bohun mrtevi!"
»Resnica", odvrne Volodijevski.
	201
„Veseliti se je treba, a ne plakati. Tepci
smo, če sedaj ne najdemo kneginjice".
„Pojdiva!" reče Volodijevski ter vstane.
„Izpijva poprej!" popravi Zagloba. „Bog
bo dal, da bova še njune otroke iržala pri krstu,
a vse to radi tega, ker sva ugonobila Bohuna".
„Prav mu je tako! dokonča Volodijevski,
ne zapazivši, da si prilastuje gospod Zagloba že
zaslugo Bohunove smrti.
XIV.
V varšavske) stolnej cerkvi je zadonelo „Te
Deum laudamus" in kralj je zasedel prestol. Za-
gromeli so topovi, zaklenkali zvonovi in novo
upanje je jelo stopati v človeška srca. Minil je
čas medvlade, čas viharjev in nemirov, ki je bil
toliko strašnejši za ljudovlado, ker je nastal v
dobi splošnih nezgod. Oni, ki so trepetali pri
misli na protečo nevarnost, so si sedaj globoko
oddahnili, ko se je volitev izvršila čudovito složno.
Mnogim se je zdelo, da je domača vojska že
končana, da novoizvoljenemu kralju ostane samo
sodba nad krivičniki. Te nade je podpiralo tudi
Hmelnickijevo obnašanje. Kozaki pod Zamostjem,
besno napadajoč trdnjavo, so priznavali oblast
Jana Kazimira. Hmelnicki je pošiljal po duhov-
niku Hunclu Mokrskem pisma, polna pokorščine
in zvestobe; po drugih poslancih pa pokorne
prošnje za pomiloščenje za-se in za vso zapo-
	202
roško vojsko. Znano je tudi bilo, da je kralj
soglasno s politiko kanclerja Ossolinskega, želel
podeliti Kozakom razne pravice. Kakor so poprej
pred pilaveškia porazom govorili vsi o vojski,
tako so napovedovali sedaj vsi mir.
Vsi so pričakovali, da si po tolikih nad-
logah ljudovlada konečno oddahne, da novi vla-
dar zaceli vse njene rane.
Naposled gre Snjarovski s kraljevim pismom
k Hmelnickemu; kmalo se razglasi radostna no-
vica, da Kozaki odstopajo izpod Zamostja ter
odhajajo na Ukrajino, kjer bodo mirno čakali
kraljevih ukazov in komisije, katera ima prere-
šetati njihove pritožbe. Zdelo se je, da se je po-
kazala po nevihti nad deželo mavrica miru in
tišine. Ees ni manjkalo tudi neprijetnih slutnij
in prerokovanj, toda glede na srečno sedanjost
jim nihče ni pripisoval pomena. Kralj je odpo-
toval v Čenstohov, da se zahvali Božjej Porodici
za izvolitev ter jo prosi daljšega varstva ; po-
tem pa v Krakov na kronanje. Za njim so drvili
vsi velikaši; Varšava se je polagoma spraznila.
V njej so ostali sam6 begunci iz Kusije, ki se
še niso upali vrniti na svoja opustošena zem-
ljišča, ali pa se niso imeli več kam vrniti.
Knez Jeremija, kot senator ljudovlade, je
moral iti s kraljem; Volodijevski in Zagloba pa
sta šla urno proti Zamostju, da naznanita Skre-
tuskemu radostno novico o Bohunovej smrti ter
■".'kupno gredo iskat kneginjico.
	203
Zagloba je bil nekako potrt, ko je zapuščal
Varšavo. Sredi te množice plemstva, volilnega
hrupa, neprestanih gostovanj in kavsov, ki sta
jih doprinašala z Volodijevskim, ugajalo mu je
tukaj tako, kakor ribi v vodi. Toda tolažil se
je z mislijo, da se vrača zopet k delavnemu živ-
ljenju, — da pojde iskat Heleno, kjer naleti na
razne naključbe, v katerih bo uporabljal svoje
zvijače, kojih mu nikdar ni manjkalo. Sicer pa
je začel že nekako drugače gledati na nevarnosti
v glavnem mestu; te misli je razodel Volodijev-
skemu s temi besedami:
„Res je, gospod Mihael", je dejal, „da sva
doprinesla marsikaj v Varšavi, toda Bog naju
varuj pred daljšim bivanjem v njej, ker bi se
res pomehkužila, kakor oni Kartaginec, ki je
onemogel v Kapvi vsled preobilnih sladnostij.
Najnevarnejše izmed vsega so ženske; one spra-
vijo vsacega v pogubo . . . Človek se stara, pa
ga še zapeljujejo . . ."
„Ej, molči raje o tem!" seže mu v besedo
Volodijevski.
„Sam si večkrat ponavljani, ker čas bi že
bil, da postanem enkrat resnoben — pa kri imam
Se vedno prevročo. Ti si bolj hladnokrven, v
meni pa vse le kipi. Toda nič ne de! Sedaj za-
čniva drugo življenje. Bilo je časih, ko mi je
presedalo življenje po vojski. Prapor imava dobro
preskrbljen, a tam pod Zamostjem se gotovo še
klatijo tolpe svojeglavnežev, s katerimi se srečava
__804 _
na poti. Snideva se tudi s Skretuskim in našim
velikanom, žrjavom Longinom; saj že toliko časa
nismo bili skupaj.
„Vam je že dolg čas po njem; ko ga pa
vidite, ne date mu miru".
„Če le katero zine, je tako, kakor bi tvoj
konj mahnil z repom; vleče vsako besedo, kakor
črevljar dreto. Pri njem le moč kaj velja; um
njegov ni vreden piškavega lešnika. Če objame
koga z rokami, mu potare rebra, z razumom pa
ga prekosi vsako dete. Se je li že slišalo kedaj,
da bi tako bogat človek bil ob enem tak tepec?"
„Ali ima res premoženje?"
„0n? Ko sem se seznanil ž njim, imel je
pas tako natlačen, da se opasati ni mogel ž njim,
da ga je nosil, kakor povojeno klobaso. Sam mi
je pripovedoval, koliko ima vasi: Mišekiške, Psi-
kiške, Pigliške, Sirucijane, Capucijane, Kapust-
jane, (gotovo kapus — toda glave), Baltupje ...
toda kdo bi si zapomnil vsa ta paganska imena ?
Pol okraja je njegovega. Kaj bi govoril: Zna-
menit je ta čapljin rod Podbipetov".
„Ali ne pretiravate nekoliko o njegovem
imetju?"
»Ponavljam samo, kar sem slišal od njega;
reči pa smem, da se še ni nikdar zlagal v živ-
ljenju; sicer pa je tudi prebebast za to".
„Nu, potem bo Anica še košata gospa. Ne
strinjam pa se z vami, da bi bil tako slaboumen.
Nasprotno, on je razsoden in previden človek,
	205
da v potrebi ne svetuje lahko kedo bolje od njega.
Bog ni dal, vsakemu tak jezik, kakor vam. Je
odličen vojak in najvrlejši vitez; tudi vi sami
ga ljubite in ga imate radi".
»Veselim se ga že naprej, ker ga bom dražil
z gospodično Anico".
Tega pa ne svetujem, ker bi vtegnilo biti
nevarno. Dasi je kaj dobra duša, v tej reči ga
gotovo mine potrpežljivost".
„Naj jo zgubi. Ušesi mu odsečem, kakor
gospodu Dunčevskemu.
,, Dajte mu mir. še sovražniku bi ne sve-
toval to poskusiti".
„No, naj ga samo enkrat zagledam".
Ta želja se je Zaglobi spolnila poprej, nego
je sam mislil. Dospevši v Konjsko Voljo, sklene
Volodijevski si nekoliko odpočiti, ker so bili konji
že močno utrujeni. Kdo opiše začudenje obeh
prijateljev, ko v prvem plemiču, ki ga zagledata
v gostilnici, spoznata gospoda Podbipeto.
„Kako se imate, gospod? Koliko časa se
že nismo videli!" vzklikne Zagloba. „Torej vas
še Kozaki niso pobili v Zamostju?"
G-ospod Podbipeta objame in poljubi po vrsti
svoja prijatelja.
„Ne, Bog je še dovolil srečati se z vami!"
ponovi z veseljem.
„Kam greste?" vpraša Volodijevski.
„V Varšavo, h knezu".
1
206
„Kneza ni v Varšavi. Šel je s kraljem v
Krakovo, da nosi pred njim jabolko.
„Mene pa je poslal Vejher s pismom in vpra-
šanjem, kam naj gredo knezovi polki, ker sedaj,
hvala Bogu, niso več potrebni v Zamostju".
„Nimate po kaj hoditi tje, ker midva neaeva
povelja".
Podbipeta se pomrači; ker bi bil iz srca
rad prišel h knezu, ogledal si dvor in zlasti še
neko osebico na tem dvoru.
Zagloba začne pomenljivo pomežikati na
Volodijevskega.
„Pojdem pa v Krakovo", reče Litvin po
kratkem premisleku. »Ukazali so mi oddati pismo,
moram ga oddati".
„Nu, idimo v sobo in ukažimo si pogreti
piva", reče Zagloba.
»A vidva, kam gresta?" vpraša Litvin.
„V Zamostje, k Skretuskemu".
»Poročnika ni v Zamostju".
»Tu imaš hudirja! Kje pa je?"
»Je tam nekje pri HorošČinu, kjer razbija
tolpe svojeglavnežev. Hmelnicki se je umaknil,
toda njegovi polkovniki požigajo in ropajo po
poti. Taboriščni starosta je poslal Jakoba Re-
govskega ..."
„In Skretuski je šel ž njim?"
»Da. Toda hodita svoja pota, ker tekmu-
jeta med seboj. Poznej vam poyem o njem po-
drobneje".
	207
Prijatelji stopijo v sobo. Zagloba ukaže po-
greti tri vrče piva. Potem približavši se k mizi,
za katero sta že sedela Volodijevski z Longinom,
reče:
„Vi gospod Podbipeta še ne veste največe
in presrečne novice, da sva z gospodom Mihaelom
pobila Bohuna do smrti?"
Litvin ostane s klopi.
„Brata, rojaka, ali je res?"
»Tako res, kakor naju živa vidite tukaj".
„In oba sta ga pobila?"
»Da".
„Ej, kaka novica! O Bog, o Bog!" dš Lit-
vin, ploskaje z rokama. „Pravite, da oba? Kako
to, oba?"
„Tako-le! Jaz sem ga z zvijačo pripravil,
da je naju izzval, — razumite gospod? Potem
pa se je Volodijevski prvi poskusil ž njim v
dvoboju in ga razklal tako, kakor prase, — ali
razumite?"
„Oba se torej nista borila ž njim?"
»No, glejte ga vendar . . . odvrne Zagloba.
»Vidim, da ste si morali dati puščati kri in od
slabosti bolehate na umu . . . Nemara si celo do-
mišljujete, da se bom boril z mrličem, ali pa
ubijal že ležečega na tleh?"
»Pa ste dejali, da sta ga oba pobila?"
'Zagloba migne s pleči.
	208
„Svete potrpežljivosti je res treba s tem
človekom. Povej mu, gospod Mihael, ali Bohun
ni naju oba izzval?"
„Oba, oba!" potrdi Volodijevski.
„Sedaj razumete?"
„Naj bo po vašem!" odvrne Longin. Skre-
tuski je iskal Bohuna pod Zamostjem, ko ga že
tam več ni bilo".
„Kako to, da ga je iskal?"
»Najbolje je, da povem vse", odvrne Lon-
gin. „Mi, kakor veste, smo ostali v Zamostju,
a vi ste odrinili v Varšavo. Ni nam bilo treba
dolgo čakati Kozakov. Prišli so od Levova v
celih tolpah, da nisi mogel dogledati konca. Pa
Zamostje • je knez tako uterdil, da bi bili svo-
bodno stali dve leti pod njim. Mislili smo, da
nas še ne napadejo, kar nam je že jelo biti žal,
ker smo se že naprej veselili zmage nad njimi.
Lahko uganeta da je bilo tudi meni žal, ker so
bili tudi Tatarji ž njimi . . . Nadjal sem se, da
mi milostljivi Bog da najti moje tri glave.
»Prosite ga gospod za jedno, prosite za
jedno, pa tisto dobro!" seže mu v besedo gospod
Zagloba.
„Vi ste vedno stari. Grdo je slišati!" odvrne
Litvin. »Mislili smo. da nas ne bodo napadali,
pa v svojej trdoglavnosti so takoj začeli delati
stroje in potem napadati nas! Poznej smo zve-
deli, da Hmelnicki ni hotel tega; torla Čarnota,
njegov taboriščnik, ga jame zbadati, češ, da se
	209
boji in da se hoče že pobratiti z Lahi. Hmel-
nicki naposled privoli in pošlje Čarnota prvega
v napad. Kaj se je tu godilo, vam nisem zmožen
, povedati. Božjega sveta ni bilo videti iz dima
in ognja. Kozaki so šli s početka kaj pogumno
naprej, zasipali rove, vspenjali se na zidovje,
pa smo jih tako pogreli, da so slepo zbežali od
trdnjave; za njimi pa smo planili s štirimi pra-
pori ter poklali jih kakor ovnov.
„Oj, obžalujem, da nisem bil na tej svatbi!"
zakriči Volodijevski.
„Tudi jaz bi bil tam dober", reče Zagloba
s prepričevalnim glasom.
„Že takrat sta se odlikovala mej drugimi
gospod Skretuski in gospod Jakob Regovski",
nadaljuje Litvin, „oba znamenita viteza, ki pa
sta si kmalo prišla navskriž. Zlasti se je gospod
Regovski jezil na Skretuskega in gotovo bi bil
začel ž njim prepir, ako bi gospod Vejher pod
smrtno kaznijo ne bil zabranil dvoboja. S po-
četka nismo vedeli, kaj prav za prav hoče od
Skretuskega; poznej se je pokazalo, da je sorodnik
gospoda Lašča, katerega je, kakor se spominjata,
knez zapodil iz svojega tabora. Od tod torej ta
jeza Regovskega na kneza in nas vse, zlasti pa
še na poročnika; od tod ono tekmovanje mej
njima, ki je povzročilo, da sta se oba močno
poslavila v času obleganja. Bila sta vedno prva,
kakor na obzidju, tako v izletih iz trdnjave.
Naposled se je Hmelnickemu ogrenilo napadanje;
Z ogn. in meč: £H.	14
	210
začel je redno oblegovanje, ne zanemarjaje zvi-
jač, s katerimi je menil dobiti trdnjavo ... Je
prav lisjak ..."
„Da, Hmelnicki se največ zanaša le na svojo
zvijačo", reče Zagloba.
„Je noro človeče in pri tem še mračnjak",
nadaljuje Podbipeta; „misli si, da je gospod
Vejher Nemec; brž ko ne še ni slišal tega imena.
Pisal mu je pismo, da bi ga kot tujca in na-
jemnika pregovoril k izdajstvu. Na to pa mu
gospod Vejher odpiše, da je mlatil prazno slamo,
ko mu je pisal tako pismo. To pismo ni hotel
starosta poslati po kakem trobentaču, marveč
po kakem bolj imenitnem in veljavnem možu,
da pokaže Hmelnickemu svojo veljavo; toda kdo
pojde ž njim v kozaški tabor? Saj iti tje, je
bilo toliko, kakor iti mej divje zverine! Zato
se dolgo nihče ne oglasi. Mnogi so se izgovar-
jali se svojim dostojanstvom . . . torej sem šel
naposled jaz tje .. . Sedaj pa dobro poslušajta;
najvažnejše še le pride".
»Poslušava vas", odvrneta prijatelja.
„Šel sem ter dobil hetmana pijanega. Jezno
me sprejme, zlasti, ko je prečital pismo, jel mi
je takoj groziti z bulavo. Jaz pa, priporočivši
svojo dušo Bogu, sem si mislil: „Če se me le
dotakne, razbijem mu s pestjo glavo". Kaj sem
hotel druzega, draga moja brata?"
„To je bilo kaj lepo za vas", odvrne z gan-
ljivim glasom Zagloba.
211
„Toda polkovniki so ga krotili ter mu za-
prli pot do mene", nadaljuje Longin, „zlasti
jeden še bolj mlad, je bil celo tako predrzen,
da ga je prijel za rame ter ga potegnil na stran:
„Ne pojdeš, batko, ker si pijan!" je dejal. Jaz
pogledam, kdo me tak6 brani, in vidim, da je
bil Bohun".
„Bohun?" zakričita Volodijevski in Zagloba.
„D&. Spoznal sem ga, ker sem ga videl v
Rozlogih in tudi on mene. Slišal sem ga reči
Hmelnickemu: „To je moj znanec". Hmelnicki
pa, — kakor je že navada pijancev, — je takoj
spremenil svoje misli, pa mi reče: „Če je tvoj
znanec, pa mu daj petdeset srebrnjakov, a jaz
napišem odgovor". In dal mi je pismo; kar se
tiče srebrnjakov, sem dejal, da bi hudobca ne
razkačil, naj jih spravi za svoje hajduke, ker
mej našimi vojaki ni navada jemati darov . . .
Odpravil me je še dosti spoštljivo iz šotora; toda
komaj sem bil na prostem, stopi k meni Bohun.
»Midva sva se videla v Rozlogih", pravi mi. —
„Tako je", odgovorim, „le tega se nisem na-
dejal, da se vidiva kedaj v tem taboru". A on
na to: „Ne volja, marveč nesreča me je sem
prignala!" Razgovarjaje se, mu povem, da smo
ga pobili pri Jarmolincah. .,Nisem vedel, s kom
sem imel opraviti", mi odvrne, „pa še ranjen
sem bil v roko. Moji ljudje tudi niso bili za rabo,
ker so si mislili, da jih preganja knez Jeremija".
»Tudi mi nismo vedeli", mu odvrnem; ko bi bil
14»
	212
Skretuski vedel, da si bil ti, bi gotovo nobeden
vaših ne bil ostal živ".
„Rad verjamem; nu, pa kaj je rekel na to?"
vpraša Volodijevski.
„Zavzel se je samo ter obrnil govorico. Pri-
povedoval mi je, da ga je Krivonos poslal s pismi
k Hmelnickemu, da mu naj da nekoliko počitka.
Hmelnicki pa ni hotel poslati poslanca več nazaj,
ker ga je hotel rabiti za druge namene. Naposled
me vpraša: „Kje je gospod Skretuski?" Ko mu
odvrnem, da je v Zamostju, de: „Torej se nemara
še srečava", s tem sva se ločila.
„Sedaj mi je jasno, da ga je Hmelnicki
precej na to poslal v Varšavo", reče Zagloba.
„Da. Toda čakajte gospod. Vrnil sem se
nazaj v trdnjavo ter oddal poročilo o svojem
poslanstvu Vejheru. Bilo je že pozno v noč.
Druzega dne je bil zopet napad, še besnejši, nego
prvikrat. Nisem videl Skretuskega; še le tret-
jega dne sva prišla skupaj. Povem mu, da sem
videl Bohuna in govoril ž njim. Pri njem je bilo
več častnikov in tudi gospod Regovski. Poslednji
zaslišavši to, reče zbadljivo: „Vem, da se tiče
gospodičine; če ste gospod tak junak, kakor se
proslavljate, pozovite Bohuna na dvoboj; smete
hiti zagotovljeni, da vam ne odreče. , . Imeli
bomo z obzidja kaj lep prizor . . . Toda o vas
Višnjeveških se več govori, nego je res". Skre-
tuski strogo pogleda Regovskega. „Torej vi sve-
tujete pozvati Bohuna na dvoboj ?" odvrne. Dobro!
J
	213
Vi nam ne verjamete, da bi bili kaj prida, jaz
pa ne verjamem, da bi imeli vi pogum iti mej
prostake ter pozvati ga v mojem imenu". Re-
govski odvrne: „Poguma mi ne manjka, toda vi
mi niste ne svak, ne brat, zato ne pojdem".
Sedaj se začno vsi posmehovati Regovskemu.
,,Glejte, pravijo, kako mu je zlezlo srce v hlače;
samo takrat je hraber, ko gre za tujo kožo!"
Treba je omeniti, da je Regovski močno časti-
lakomen, zato je res šel, pa Bohuna že ni našel
več. S početka mu tega nismo verjeli, sedaj pa
vidim, ko čujem to novico od vas, da je bila
resnica. Hmelnicki je res poslal Bohuna, in mej
tem sta ga vidva pobila?"
„Da", odvrne Volodijevski.
„Povejte nama še gospod, kje najdemo sedaj
Skretuskega?" vpraša Zagloba. „ Morava ga najti,
da se nemudoma odpravimo iskat kneginjico".
„Lahko poizvesta o njem za Zamostjem, ker
tam vsi govore o njem. On in Regovski sta ugo-
nobila kozaškega polkovnika Kalino, ko sta ga
dobila v sredo. Poznej je Skretuski še sam pobil
dva tatarska cambula, pomandral Burlaja in ne-
koliko drugih roparskih čet.
„Ali jim Hmelnicki dovoljuje ropati?"
»Hmelnicki odvrača krivdo od sebe ter pravi,
da ropajo navzlic njegovej prepovedi. Drugače
bi nihče ne verjel njegovej zvestobi in pokorščini
do kralja ..."
	214
„Jako slabo pivo imajo v tej Konjskej Volji",
omeni Zagloba.
„Za Ljubljinom najdeta, gospoda, kraj že po-
polnoma opustošen", nadaljuje Litvin, »prednje
straže so zahajale že za Ljubljin in Tatarji so
povsod plenili . . . Koliko pa so naropali okolo
Zamostja in Hrubiševa — to le sam Bog ve.
Nekoliko tisoč vjetnikov je poslal Skretuski že
v trdnjavo. On dela z vsemi močmi, ne marajoč
niti na svoje zdravje".
»Litvin vzdilme ter zamišljen pobesi glavo.
»Upam, da Bog po neskončnem svojem usmi-
ljenju potolaži Skretuskega", nadaljuje Litvin,
ter mu da, kar potrebuje za svojo srečo, ker so
res velike njegove zasluge. Ob času popačenosti
in sebičnosti, ko vsak le na-se misli, je prav
on nft-se popolnoma pozabil. Davno bi bil že
lahko dobil odpust ter podal se iskat kneginjico;
toda ko so nastali dnevi nesreče za drago do-
movino, ni niti za trenotek opustil službe, z muko
v srcu vstrajajoč pri neprestanem delu".
»Rimljansko dušo ima, ni mu kaj reči", de
Zagloba.
»Njega si je treba vzeti za zgled".
»Zlasti vi, gospod Podbipeta, ki na vojski
ne iščete domovinske koristi, marveč le svojih
treh glav ..."
»Bog vidi v mojo dušo!" reče gospod Lon-
gin, dvignivši oči proti nebu.
1
215
„Skretuskega je Bog že nagradil z Bokunovo
smrtjo", omeni Zagloba „in s tem, da je povrnil
zaželjeni mir poljskej ljudovladi; sedaj je čas,
da poiščemo, kar smo zgubili".
„Vidva pojdeta ž njim?" vpraša Litvin.
„Ali vi ne pojdete?"
„Iz srca rad bi šel, toda kaj bo potem s
pismi? Jedno imam od taboriščnega poveljnika
na kralja, drugo pa na kneza, in ravno tako tretje
od Skretuskega s prošnjo za odpust".
„Odpust mu midva neseva".
„Nu, pa moram vendar pisma oddati!"
»Pojdite v Krakov, če le ji drugače. Sicer
pa, odkritosrčno rečeno, bil bi kaj vesel, ko bi
vas mogel imeti pri sebi ob času iskanja . . .
vaša pest bi se marsikje prilegala. Toda brž ko
ne se bo treba preobleči v kozaško obleko ter
se kazati za kmeta. Vi pa niste za to, ker ste
tako velikanske rasti, da takoj vsak povprašuje:
»Kakšen dolgin je vendar? Odkod se je vzel
ta Kozak!" Vrh tega pa tudi ne znate njihovega
jezika. Ne, ne! le pojdite v Krakov, mi pa si
bomo že pomagali tako ali tako".
»Tudi jaz mislim tako", reče Volodijevski.
»Tako tudi učinim", odvrne gospod Podbi-
Peta. „Bog vas blagoslovi in vam pomagaj! Ali
Pa vesta, kje jo ima Bohun skrito?"
»Tega ni hotel povedati, torej veva samo,
kar sem jaz slišal, ko me je imel Bohun zaprtega
v hlevu. Za silo je to dovolj".
	216
„Kako jo najdete?"
„ Moj a glava, moj svet!" reče Zagloba. „Bil
sem že v težavnejših zaprekah. Sedaj je najvaž-
nejše samo to, da čim prej ko mogoče najdemo
Skretuskega.
„Povprašajta po njem v Zamostju. Gospod
Vejher bo že vedel, ker si dopisujeta, in Skre-
tuski mu pošilja vjetnike ... Nu, Bog vam po-
magaj !"
„Tudi vam", odvrne Zagloba. „Ko pridete
h knezu v Krakovo, pozdravite še gospoda Har-
lampa".
„Kdo pa je ta?"
„Neki Litvin nenavadne lepote, tako da so
že vse dvorske gospodične zgubile pamet radi
njega".
Litvin strepeta.
„Vi se gotovo šalite?"
„Ne, ne šalim se! Nu, zdravi ostanite!. ..
Strahovito slabo pivo imajo v tej Konjskej Volji",
reče gospod Zagloba, ko se posiove, pomežikajoč
na Volodijevskega.
XV.
Gospod Podbipeta je šel v Krakov, Zagloba
z Volodijevskim pa v Zamostje, kjer se nista
zadrževala dalje nego jeden dan; taboriščni sta-
rosta jima naznani, da že dolgo ni dobil kakih
	217
novic od Skretuskega in da polki, katere je vo-
dil, otidejo bržčas za posadko v Zbaraž, da bodo
branili tamošnje kraje pred tolpami svojeglavcev.
Bilo je to tem verjetnejše, ker je bil Zbaraž,
imetje Višnjeveških, še posebno izpostavljen na-
padom knezovih sovražnikov. Gospod Volodijevski
in Zagloba sta imela torej pred seboj dolgo in
dokaj težavno pot; ker pa se je na noben način
nista mogla izogniti, torej jima je bilo že vse
eno, ali gresta danes, ali jutri. Zato sta šla brez
odloga, le toliko se vstavljajoč na poti, kolikor
je bilo treba za počitek ali za razbijanje razboj-
niških tolp, potikajočih se še tu pa tam po deželi.
Kraj, po katerim sta potovala, je bil tako
prazen in opustošen, da po cele dni nista sre-
čala žive duše. Trgi so bili pokriti s pepelom
kakor s snegom; vasi in pohišja požgana, pre-
bivalci pobiti, ali odgnani v sužnost. Povsod
sta našla potoma človeška trupla, stebrišča po-
slopij, cerkev, kapelic, kmečkih koč in pse, tu-
leče na pogoriščih. Kdor je preživel kozaško-ta-
tarsko povodenj, skrival se je sedaj v lesnih
globeljih, premiral mrazu, ali umiral gladu, ne
predrznivši si pomoleti glave iz Skrivališča in
ne verujoč, da bi bil že prišel konec nezgodi.
Konje svojega prapora moral je Volodijevski
krmiti z drevesno skorjo, ali z ostanki žita, ka-
tere so našli po žitnicah na pol požganih. Toda
šla sta urno, hraneč se večinoma z živežem, ki
sta ga pobrala pobitim roparskim tropam.
	218
Bilo je že koncem listopada in kolikor je
bila prošloletna zima milejša, toliko hujša je jela
nastajati sedaj. Zemlja je otrpnila in sneg je že
ležal po polju, a bregovi rek so bili pokriti v
jutrih s prozornim ledom. Vreme je bilo lepo;
bledi solnčni žarki so le slabo ogrevali svet o
poludnevnih urah; ob zori in o mraku pa se je
žarila na nebu krasna zarja, ki je napovedovala
bližnjo in strogo zimo.
Po prihodu dveh sovražnikov človeštva —
gladu in vojske — ima nastopiti še tretji, nam-
reč — mraz. Toda ljudje so že težko čakali
tega tretjega sovražnika, ker je bil najzaneslji-
vejši krotilec vojske. Gospod Volodijevski, iz-
kušen človek, ki je poznal Ukrajino, je tolažil
se z nado, da se iskanje Helenice posreči na
vsaki način, ker ga vojska, ki je bila glavna
zapreka, ne bo ovirala tako kmalo.
„Ne verjamem Hmelnickijevej odkritosrč-
nosti", reče Volodijevski, „da bi se bil radi na-
klonjenosti do milostljivega kralja umaknil na
Ukrajino, ker ta lisjak je preveč zvit!" On dobro
ve, da Kozaki brez okopov niso sposobni za boj.
Na odprtem polju nam nikakor ne vzdrže, ko
bi bili petkrat številnejši od nas. Sedaj pojdejo
v svoja zimovišča, a čredo poženo v stepe. Tudi
Tatarji potrebujejo časa, da spravijo plen domu.
Če bo zima stroga, imeli bomo mir do prihodnje
trave".
	219
»Nemara še dalje, ker kralja vendar spoštu-
jejo nekoliko ... Pa tudi nam je le samo časa
treba. Če Bog da, praznovali bomo v predpustu
Skretu^kijevo svatbo".
„Da bi ga le sedaj gotovo našli! . . . Sicer
bi nastala nova zguba časa".
„Saj ni jež, da bi se kam zaril; cele tri
polke ima s seboj. Mogoče, da ga dohitimo še pod
Zbai ažem, zlasti če se mudi kje na poti z lopovi.
»Dohiteti ga žalibog ne moremo, toda po-
izvedunio pa lahko po poti, kje je", odvrne Vo-
lodijevski.
Pa le težavno je bilo dobiti zanesljivih no-
vic, Kmetje so semtertje videli vojaške trope,
slišali o njih praskah z razbojniki, toda niso
znali povedati, čegavi so bili ti vojaki, ali go-
spoda Regovskega, ali Skretuskega. To je bilo
tudi vse, kar sta zvedela naša prijatelja. Na-
mesto tega sta pa čula novico, da so Kozaki v
borbi z Litevci bili pobiti. Ta novica se je jela
širiti takoj po odhodu Volodijevskega iz Varšave
in dolgo je nihče ni hotel verjeti; pa sedaj se
je že razširila po vsej deželi z vsemi podrob-
nostmi kot neovrgljiva resnica. Za nadloge, pro-
Vzročene po Hmelnickem, plačala je Kozakom
litevska vojska. Dal je glavo stari in izkušeni
vojskovodja divji Nebaba, pak Polksienžic (po-
lumesec), ter še močnejši od obeli Krečovski,
pridubivši si na tej vojski ne starostev ali do-
stojanstev, ne slave ali časti, marveč kol, na
	220
katerega so ga kot puntarja nataknili. Kakor
bi se bila Nemezis hotela maščevati nad njim
za kri nemških pešcev, ki jo je prelil na Zadnepru,
— za kri Flika in Vernera. V boju z Litevci
je prišel v roke nemškemu polku kneza Radzi-
villa, ter takoj brez obzira na hude rane bil
nataknjen na kol, na katerem se je ves dan zvi-
jal, predno je umrl. Tako je končal življenje
oni, ki bi bil po svojem junaštvu in vojaških
skušnjah lahko postal drugi Štefan Hmeleški,
katerega pa je pohlep po bogastvu in dostojan-
stvu pahnil na pot izdajstva, krive prisege in
strašnih umorov, dostojnih samega Krivonosa.
Vkupno s6 starim vojskovodjem Nebabo in
„Polumescem" je okolo dvajset tisoč molojcev
položilo svoje glave na bojišču ali potopilo se v
pripeških močvirjih; strah je torej preletel po
vsej Ukrajini, ker se je zdelo vsem, da po veli-
kanskih zmagah pri Žoltih vodah, Korsunu in
Pilavicah, je nastal čas za take poboje, kakor-
šne so na Solonici in pod Kumejkami doživele
poprejšnje kozaške vstaje. Sam Hmelnicki, dasi
na vrhuncu svoje slave, močnejši nego kedaj po-
prej, se je grozno prestrašil, ko je čul novico o
smrti „tovariša" Krečovskega in znovič se je jel
zatekati k čarovnicam, da bi zvedel od njih svojo
prihodnjo osodo. Vedeževale so mu različno; na-
povedovale nove velike vojske, zmage in pobitja;
niso pa znale povedati hetmanu, kaj se zgodi ž
njim samim.
	221
Mej tem pa si mogel soditi, da radi pobitja
vojsk Krečovskega in radi bližajoče se zime, na-
stane sedaj daljši mir. Narod se je že otresel
strahu, začel popravljati razrušene vasi in nada
je zopet stopala v cbupna in zbegana srca.
S tako nado sta dospela tudi naša prijatelja
po dolgem potovanju srečno v Zbaraž ter ogla-
sivši se v gradu, se takoj napotila k poveljniku, v
katerem sta na veliko čudenje spoznala Veršulja.
„Kje je Skretuski?" vpraša Zagloba po pr-
vem navadnem pozdravljenju.
„Ni ga tukaj", odvrne Veršulj.
»Ste vi poveljnik posadke v trdnjavi?"
„Tako je. Poprej je bil Skretuski, ki pa je
odšel ter meni izročil vojake, dokler se ne vrne".
„A kedaj je obljubil se vrniti?"
„Ni povedal, ker brž ko ne še sam m vedel
tega. Le to mi je rekel pri odhodu: Če pride
kdo za menoj, naj tukaj počaka na-me".
Zagloba in Volodijevski pogledata drug dru-
zega.
„Je že dolgo, kar je odšel?" vpraša Volo-
dijevski.
„Pred desetimi dnevi".
„V takem slučaju", reče Zagloba, „pa nama
dajte, gospod Veršulj, kaj večerje, ker smo lačni,
pn lačnem želodcu pa ni moči kake pametne
ziniti. Za mizo se kaj več pomenimo".
„Iz srca rad", odvrne Veršulj. „Saj sem
tudi sam menil ravnokar sesti k mizi. Vrh tega
	222
pa Volodijevski, kot starejši častnik, prevzame
sedaj poveljništvo, torej sem le jaz pri njem, ne
pa on pri meni na obedu".
„Ne, ne, le ostanite poveljnik", reče Volo-
dijevski ; ker ste priletnejši od mene in vrh tega
nameravam jaz kmalo zopet otiti".
Čez nekoliko minut so že sedeli vsi za mizo
pri večerji. Ko gospod Zagloba potolaži neko-
liko svoj glad z dvema skledama juhe, obrne se
k Veršulju ter reče:
„Ali pa ne slutite, gospod, kam bi bil šel
Skretuski?"
Veršulj zapove strežajem, da otidejo; na
to pomisli nekoliko in reče:
„Slutim nekoliko; ker pa je Skretuskemu
mnogo mar za to, da ostane stvar tajna, zato
nisem hotel govoriti v navzočnosti služabnikov.
On hoče bržkone uporabiti ugodni čas -— ker
do pomladi vojske gotovo ne bo — in zdi se
mi, da je šel iskat kneginjico, ki je v Bobu-
novih rokah".
„Bohun je že mrtev!" reče Zagloba.
„Kako to?"
Zagloba je pripovedoval sedaj že tretje —
ali četrtokrat o vsem, kako se je zgodilo, ker
je pripovedoval rad to dogodbo. Kakor poprej
Longin, tako se sedaj Veršulj ni mogel dovolj
načuditi temu, kar je pripovedoval; naposled
reče:
	223
„Toliko bolje za Skretuskega".
„Glavna stvar je samo, da jo res najde?
Ali je vzel tudi kaj ljudi s seboj ?"
„Nikogar, razun jednega strežaja Rusina s
tremi konji".
„ Pametno je naredil, ker je treba delati le
z zvijačo. Do Kamenca bi znal že priti s četo
vojakov, toda v lisici in Mohilovki stoje brž ko
ne že Kozaki, ker so tam njihova zimovišča, —
Jampol pa je pravo njihovo gnezdo. Tje je treba
iti s celo divizijo, ali pa jeden sam".
,,Kako veste, gospod, da je šel na to stran?"
vpraša Veršulj.
„Zato, ker je kneginjica skrita za Jampo-
lom, in on je znal za to. Toda tam je toliko
jarkov, razvalin in skrivališč, da je tudi zvede-
nemu človeku težko priti tje, kaj še le neizve-
dencu ? Hodil sem tje na konjsko kupčijo in na
sodbe v Jahorlik, torej vem vse. Ko bi bili mi
vsi skupaj, morda bi šlo to lože — toda njemu
samemu — dvomim; razun ko bi ji slučajno pri-
šel na pot, ker bilo bi lahko nevarno, povpra-
ševati ljudi.".
„Torej sta hotela, gospoda, iti ž njim?"
„Da. Ali kaj naj počneva sedaj, gospod
Mihael? Ali naj greva za'njim, ali ne?"
„Prepustim to vašej zviti glavi".
„Hm! . . . Minilo je že deset dni, kar je
šel; ne dohitiva ga. Drugo pa je še, da je uka-
zal, naj ga počakava. Sam Bog ve, po katerej
	224
poti je šel ? Znal je iti na Ploskirov in Bar po
starej cesti, ali pa na podoljski Kamenec ...
To je težavna stvar".
„Ne pozabite", reče Veršulj, „da je moja
misel samo slutnja; zato še ni gotovo, če je res
šel po kneginjico1'.
„To, to!" odvrne Zagloba. „Nemara je šel
da se nekoliko razvedri, nabere kaj poročil in
potem se vrne v Zbaraž. On že ve, da moramo
iti skupaj in da midva prideva kmalo ...
težavno je svetovati kaj pametnega".
„Jaz bi svetoval, da počakata tukaj kakih
deset dni", omeni Veršulj.
„Kaj deset! ... Če se čaka, se čaka neko-
liko dalje, ali pa nič".
„Moja misel pa je, da bi nič ne čakala,
marveč kar jutri odrinila na pot. Če Skretuski
ne najde kneginjice, bova imela nemara midva
več sreče", odvrne Volodijevski.
„Vidiš, gospod Mihael, stvari ne smemo se
površno lotiti", odvrne Zagloba. „Mlad si in
bojaželjen . . . Nevarno bi bilo, da jo išče on
posebe in mi posebe, ker bi znalo vzbujati sum
med ljudmi. Kozaki so premedeni ter se boje,
da bi kdo ne odkril njihove nakane. Lahko, da
imajo zvezo s tamošnjim pašo v Hocinu, ali celo
s Tatarji za Dnestrom radi bodoče vojske —
kdo ve to? Torej bodo pazili na tujce, zlasti na
one, ki bi povpraševali za pot. O, dobro jih
poznam! Izdati se je lahko, a kaj pa potem?"
	225
„Tem več, ker Skretuski lahko pride v take
zapreke, v katerih mu bo potreba naše pomoči".
„Tudi to je res".
Zagloba se zamisli tako močno, da so se
mu žile napele na sencih. Naposled, kakor spre-
budivši se iz snu, reče:
„Premislivši vse, vidim, da bo treba iti".
Volodijevski se zadovoljno oddahne.
„A kedaj ?"
»Počakava samo par dni, da si nekoliko
počijeva, potem pa greva na pot".
Druzega dne se začneta prijatelja že pri-
pravljati na pot, kar na večer pred njunim od-
hodom pride v Zbaraž strežaj gospoda Skretu-
skega, mladi Kozaček Ciga z novicami in pismom
na gospoda Veršulja. Zagloba in Volodijevski
to slišati, stečeta takoj v poveljnikovo stanovanje,
da tam prečitata naslednje pismo:
„V Kamencu sem, od koder je pot na
Satanov popolnoma varna Pojdem v Jahorlik a
trgovci Armenci, katere mi je priporočil gospod
Bukovski. Oni imajo tatarska in kozaška spre-
vodna pisma in smejo svobodno iti v Akerman.
Pojdemo z blagom na Ušico, Mohilovko in Jam-
Pol, vstavljajoč se povsod po poti, kjer prebivajo
ljudje; nemara nam Bog pomaga, da najdemo,
česar iščemo. Povejte mojima tovarišema, Za-
globi in Volodijevskemu, naj me počakata v
Zbaražu, ako nimata druzega dela, ker na to
stran, kamor sem šel, v večji družbi iti ni mo-
Z ogn. in med. III.	15
	226
goče, ker bi to takoj vzbujalo sum Kozakov, ki
prezimujejo v Jampolu in nad Dnestrom ter pasejo
svoje konje po snegu. Česar sam ne opravim,
tega tudi vsi trije ne izvršimo, jaz sam pa sem
popolnoma varen mej Armenci, Zahvalite se njima,
gospod Krištof, iz srca za njuno dobro voljo, na
katero do svoje smrti ne pozabim; — toda čakati
ju nisem mogel, ker je čakanje že presegalo moje
moči; vrh tega tudi nisem vedel, ali gotovo pri-
deta, ali ne. Sedaj je najugodnejši čas za tako
iskanje, ko barantavci raznašajo povsod brokat
in tkanine iz svile. Pošiljam vam zvestega slu-
žabnika, katerega vzemite v svoje varstvo, sedaj
ga tukaj več ne potrebujem; bojim se celo, da bi
radi svoje mladosti kje kaj ne izbleknil kar bi '
Vtegnilo biti škodljivo. Gospod Bukovski mi je
porok za te kupce, da so pošteni, kar mu rad j
pritrdim, verujoč, da se nahaja vse v rokah vse-
mogočnega Stvarnika, kateri, če hoče, skaže nam
lahko svoje usmiljenje ter skrajša trpljenje, amen".
Gospod Zagloba odloži pismo ter pogleda
tovariša, oba sta molčala. Prvi se oglasi Veršulj i
„ Vedel sem, da je šel tjekaj".
,,A kaj naj počneva sedaj?" vpraša Volo-
dijevski.
„Kaj ?" ponovi Zagloba, razprostrši roke.
„Nimava po kaj hoditi tje. Dobro je vravnal
da hodi s trgovci okrog, ker ž njimi more po-
gledati v vsako bivališče brez kakih ovir. V
vsakej koči, v vsakej pristavi je treba sedaj kaj
227
kupiti . , . ker so lopovi o plenili skoro polovica
poljske ljudovlade. Za naju bi bilo težavno do-
speti v Jampol. Skretuski ima zasanel obraz,
torej se lahko izda za Armenca, tebe bi pa po
ovsenih brkicah precej spoznali. Še v kmečkej
opravi bi bilo za naju težavno . . . Bog ga bla-
goslovi ! Bila bi mu tam nepotrebna; priznavam,
da mi je močno žal, da nisva storila ničesa za
njeno osvobojenje. Velika dobrota, ki sva jo do-
prinesla Skretuskemu, je ta, da sva umorila Bo-
huna; zakaj, ko bi še ta živel, pa bi ne hotel
biti porok za zdravje Skretuskega.
Volodijevski je bil močno nezadovoljen; že
naprej se je veselil potovanja, na katerem lahko
doživi raznih dogodeb; vrh tega mu je tudi pre-
sedalo tako dolgo čakanje v Zbaražu.
„Ali bi ne kazalo odriniti vsaj do Kamenca?"
vpraša.
„Kaj bova počela tam, s čem se hranila?"
od vre Zagloba. „Vse jedno je, h katerim zidmain
prirasteva enako gobam. Treba je čakati, dolgo
čakati, ker tako potovanje vzame Skretuskem«
mnogo časa. Človek je dotlej mlad, dokler se
giblje (tu gospod Zagloba otožno pobesi glavo
na prsi), ko pa se vsede, začne se starati brez
Posla. On bo opravil tudi brez naju, naj bo
torej tako. Jutri naročiva služiti slovesno sveto
mašo, da bi mu Bog dal srečo. Glavna stvar je,
da sva pobila Bohuna. Ukaži gospod Mihael,
razsedlati konja — bolje bo tako. Čakala bova".
13*
Za naša dva prijatelja so se začeli sedaj
dolgi, enolični dnevi čakanja, katerih ni mogla
Skrajšati ni igra, niti pijančevanje, ali druge za-
bave. Mej t.em je nastala huda, stroga zima.
Sneg je na laket visoko pokril z belo odejo Zba-
ražko zidovje; zverjad in ptice se jele seliti pod
strehe človeških bivališč. Po cele dneve si čul
krokanje vran, ki so tolpouia letale okrog. Minil
je gruden, potem p rosen ec, svečan, o Skretuskem
pa ni bilo ni duha ni sluha.
Gospod Volodijevski je jezdaril v Tarnopol
iskat dogodeb. Zagloba pa je postal čmeren, za-
trjevajoč vedno, da se stara.
XVI.
Komisarji, poslani od ljudovlade, da sklenejo
dogovor s Hmelnickim, so se podali naposled z
velikimi težavami v Novo Selo, kjer se vstavijo,
čakajoč odgovora od zmagovitega hetmana, ki
je bival v Čehrinu. Sedeli so žalostni in utrujeni,
ker jim je na vsej poti neprestano grozila smrt
in težave so se množile pri vsakem koraku. Dan
in noč so jih okroževale tolpe prostakov, po
vojski in moritvi popolnoma divjih — zahtevajoč
smrt komisarjev. Večkrat so naleteli na neza-
visne trope razbojnikov, nepoznavajočih postav,
pač pa gladnih krvi in plena. Res, komisarji
so imeli sč seboj sto jezdecev spremstva, katerim
je načeloval gospod Brišovski; vrh tega je še
	829
sam Hmelnicki, sluteč, kaj bi se jim znalo pri-
petiti, poslal jim naproti polkovnika Donca s
štiri sto molojci, toda še vse to spremstvo skupaj
si mogel smatrati za premajhno, ker so divje
tolpe naraščale vsako uro ter se kazale čedalje
besnejše. Kdor jezdecev ali služabnikov se je
le nekoliko oddalil od karavane, zginil je brez
sledu. Bili so podobni peščici ljudi, katere so
obkolili gladni volkovi. Tako so jim tekli dnevi
in tedni; na prenočišču v Novem Selu pa se je
j že vsem zdelo, da se jim bliža zadnja ura. Dra-
gonci in Dončevo spremstvo so imeli tega večera
že pravilno vojsko za življenje komisarjev, kateri
opravljajoč molitve za umirajoče, so že pripo-
ročali Bogu svoje duše. Karmelit Lentovski po-
delil jim je po vrsti odvezo, — mej tem pa je
skozi okno, skupno s pišem vetra, doletaval od-
mev strelov, smeha, žvenket kos in krik, zahte-
vajoč glavo vojvode Kisla, ki je bil glavni predmet
razjarjenih prostakov.
Bila je strašna, dolga, zimska noč. Vojvoda
Kisel, podprši si glavo z rokami, je sedel več
ur nepremično. Ni se bal smrti; od kar je
šel iz Hušče, bil je že tako onemogel in utrujen
bedenja, da bi bil, kakor se je zdelo, celo z ve-
seljem pozdravil smrt. Toda njegovo dušo je
razjedal brezkrajni obup. On je bil, ki je kot
Rusin po kosti in krvi prevzel na-se nalogo
pomirjevalca v tej strahovitej vojski. On se je
povsod, v senatu in na zboru kazal najbolj vne-
	230
tega privrženca dogovorov. On je podpiral poli-
tiko kanclerja in primasa, on najhuje krotil Ja-
remo v dobrej veri. da dela za blagor ljudo-
vlade in svojih rojakov Kozakov. Prepričan je
bil, da dogovori, obojestranske pripustitve, vse
pomirijo v deželi; sedaj pa, zlasti v tem tre-
nutku, ko nese bulavo Hmelnickemu, spozna ni-
čevnost svojega truda ter vidi propast, ki j«
zevala pred njim
„ Ali res nečejo ničesar več, nego samo krvi!
Ali mar res ne gre za drugo svobodo, nego za
svobodo ropa in požiganja?" misli vojvoda ter
le s težavo duši ječanje, katero mu je razdiralo
njegovo plemenito dušo.
„Glavo Kisla, glavo vojvode Kisla! Smrt
mu!" odgovarjale so mu tolpe.
In vojvoda bi jim bil rad prinesel v dar
svojo sivo glavo, ko bi ne bil imel še one betvico
vere, da njim in Kozakom je treba dati nekaj
več, nego je njegova glava. Nu, naj jih nauči
bodočnost želeti kaj boljega!
V tem času, ko je tako mislil, je žarek
nade in junaštva razsvetlil za minuto mrak, ka-
terega mu je delal obup. Domišljeval si je ne-
srečni starec, da ti prostaki nimajo nič opraviti
s kozaštvom, čegar zastopniki so Hmelnicki in
njegovi polkovniki, s katerimi gre sklepat do-
govore.
„Ali bodo pa ti dogovori trajni, dokler še
pol milijona kmetov nosi orožje? Ali ne skopnč
n
231
s prvim prihodom pomladi, kakor bo skopnel
sneg, ki pokriva široke stepe? ..."
Potem se spomni besed kneza Jeremije r
»Ljubezen je moči skazati samo premaganim"
in znovič se je razgrnil pred njim mrak, a pod
Eogami odpiralo se neskončno brezdno.
Mej tem je minila polnoč. Krič in streli so
nekoliko potihnili, povečal pa se je piš hladnega
vetra. Na dvoru je začelo mesti sneg. Tolpe so
se brž ko ne jele vračati domu in upanje se je
vrnilo v srca komisarjev.
Vojtek Mjaskovski, levovski komornik, vstane
s klopi, posluša nekaj časa pri oknu, zamedenim
s snegom ter reče:
„Vidi se mi, da z božjo pomočjo še doži-
vimo jutra".
„Nemara Hmelnicki pošlje do jutra še kaj
spremstva", reče šmjarovski. „Pod varstvom se-
danjega-pač ne dospemo".
Gospod Zelenski, braclavski točaj, se tu-
robno nasmehne.
„Kdo bi si bil mislil", reče, „da bo naše
poslanstvo takšno, da ne bomo smeli stopiti na
beli dan?"
Šel sem že večkrat kot poslanec k Tatarjem,
reče praporšček novograški, toda takega poslan-
stva, kot je naše, še nisem videl v življenju.
V naših osebah se godi ljudovladi veča nečast,
nego pod Korsunom in Pilavicami. Svetujem torej,
	232
da se vrnemo, ker na kake pogodbe itak ni
misliti".
„Da, vrnimo se!" ponovi kakor odmev go-
spod Brozovski, kijevski kaštelan. — „Ker no-
čejo miru, pa bodi vojska!"
Vojvoda Kisel dvigne trepavnice ter upre
svoje steklene oči v kaštelana.
„Žolte vode, Korsun, Pilavice!" reče za-
molklo ter umolkne. Za njim umolknejo vsi, ra-
zun Kulčinskega, zakladnika kijevskega, ki je
začel glasno moliti rožni venec. Kretoski pa se
prime z obema rokama za glavo ter ponavlja:
„Kaki časi! Kaki časi! Beg se nas usmili!"
V tem trenutku se vrata odpro in kapitan
dragoncev, škofa poznanjskega, načelnik kara-
vane, stopi v sobo.
„Jasni vojvoda!" reče, „neki Kozak želi
videti vas, gospode komisarje".
„Dobro", odvrne Kisel. „Se je tolpa že
razšla ?"
„Razšla se je z obljubo, da se jutri vrne".
„So močno pritiskali?"
„Okrutno; toda Dončevi Kozaki so jih več
umorili. Jutri so obljubili nas požgati".
„Dobro. Naj pride sem oni Kozak!"
Nekoliko poznej se vrata zopet odpro in
visoka črnobradata o<eba se prikaže na pragu.
„Kdo si?" vpraša'vojvoda Kisel.
„Jan Skretuski, huzarski poročnik kneza
vojvode ruskega".
	233
Kaštelan Brozovski, Kulčinki in lovec Kre-
tovski naenkrat vstanejo. Vsi so bili v posled-
njem letu s knezom pod Mabnovko in Konstan-
tinovem ter dobro poznali Skretuskega. Kretovski
je bil še celo njegov sorodnik.
»Res. res!" odgovore jednoglasno. „To je
gospod Skretuski".
„Kaj delaš tukaj? Kako si prišel sem?"
vpraša ga Kretovski ter ga objame.
„V kmečkej obleki sem prišel sem, kakor
vidite", odvrne Skretuski.
»Gospod vojvoda!" zakliče kaštelan Bre-
zovški. „Saj je to jeden najvrlejših vitezov v
vrstah vojvoda ruskega, prvi v vsej vojski".
»Pozdravljen mi bodi iz srca", reče vojvoda
Kisel; „sam vidim, da je hraber vitez, ker si
je drznil priti k nam".
Obrnivši se k Skretuskemu. doda:
»Kaj želite, gospod, od nas?"
,.Da bi mi gospodje' dovolili iti z vami".
„Ali res hočete priti zmaju v žrelo? . . .
Sicer pa, če le tako želite, ne bomo vam naspro-
tovali".
Skretuski se molče prikloni. Kisel ga za-
čudeno gleda.
Surovo lice mladega viteza ga je napolnilo
se svojo resnobnostjo, s spoštovanjem.
»Povejte mi", reče vojvoda. „kak vzrok
vas pripelje v to peklo, kamur ne gre nihče
prostovoljno"
	234
»Nesreča, jasni vojvoda".
»Res, nepotrebno vprašanje", reče Kisel.
»Brž ko ne ste morali zgubiti katerega svojih
in ga greste iskat?"
»Tako je".
»Kedaj se je zgodilo?"
»V minulej pomladi".
»Kako, v minulej pomladi? In še le sedaj
greste iskat izgubljenega? Saj bo že skorej eno
leto. Kaj ste delali tako dolgo?"
»Bojeval sem se v vrstah vojvoda ruskega".
»Ali vam knez ni dal popreje odpusta?"
„Sam ga nisem hotel".
Kisel zopet pogleda mladega viteza, — na
kar nastane molčanje, katero je pretrgal še le
kaštelan kijevski.
»Nam vsem", reče, »ki smo služili pod kne-
zom, je znana nesreča tega viteza, radi ka-
tere smo že večkrat pretakali solze. Da je pa
želel, dokler je bila vojska, služiti domovini na
škodo svojemu prospehu, je še bvalevrednejše
od njega. Kaj redek je tak zgled v sedanjem
popačenem času".
»Če se pokaže, da bo moja beseda veljala
kaj pri Hmelnickem, smete mi verjeti, gospod,
da jo zgovorim v vaš prid", reče Kisel.
Skretuski se prikloni.
»Sedaj pa idite počivat", reče vojvoda Iju-
beznjivo; »oeividno morate biti močno trudni,
kakor mi vsi, ki nimamo ni za trenutek pokoja".
	235
,, Jaz ga vzamem v svojo stanico; saj je
moj sorodnik", reče lovec Kretovski.
»Pojdimo tudi mi počivat. Bog ve, če bomo
spali prihodnjo noč?"
»Nemara že večno spanje", reče vojvoda.
S temi besedami se poda v svojo čumnato,
pri vratih ga je čakal strežaj; za njim se raz-
idejo tudi ostali. Lovec Kretovski odpelje Skre-
tuskega v svoje stanovanje, ki je bilo oddaljeno
za nekaj hiš. Strežaj je šel s svetilnico naprej.
„Kako temna noč je", reče lovec; „pa tudi
piš postaja čedalje večji! . , . Ej, gos;od Jan!
Kako težke trenutke smo prebili danes! Mislil
sem si. da je prišel za nas pravi sodnji dan.
Prostaki so nam neprestano nastavljali nož na
vrat. Brišovskemu so že otrpnile roke. Že smo
jeli misliti na svojo smrt".
„Bil sem mej prostaki", odvrne Skretuski,
»Jutri večer pričakujejo novih tolp razbojnikov,
katerim so sporočili vedeti o nas. Ali poj dete
v Kijev?"
„To je odvisno od Hmelnickijevega odgo-
vora, h kateremu je šel knez Četvertinski . . .
Tukaj-le je moje stanovanje. Stopi notri, gospod
Jan; ukazal sem pogreti vina, da se okrepiva
pred spanjem".
Oba stopita v sobo, v katerej je močno go-
rel na ognjišču ogenj. Kadeče se vino je že stalo
na mizi. Skretuski poželjivo pograbi vrč.
	236
„0d včeraj še nisem imel ničesar v ustih",
reče.
„Strašno si shujšal. Očividno sta trud in
bolezen strla tvoje zdravje. Povej mi no kaj o
sebi; saj vem nekoliko za tvojo zadevo; misliš
tam poiskati svojo kneginjico".
„Njo, ali pa svojo smrt", odvrne vitez.
„Lože smrt; kako veš, da je kneginjica med
njimi?" vpraša lovec.
„Ker sem jo povsod drugje že iskal".
„Kje?"
„0d Dnestra do Jahorlika. Potoval sem z
armenskimi kupci, ker sem slišal, da je tam.
Sedaj grem v Kijev, kamor bi jo imel Bohun
odpeljati".
Komaj poročnik izgovori Bohunovo ime, pri-
me se lovec za glavo.
„Za Boga!* reče, „torej še najvažnejše no-
vice ne veš. Slišal sem, da je Bohun ubit".
Skretuski obledi.
„Kako, ubit? Kdo ti je povedal?"
„Oni plemič, ki je že enkrat rešil knegi-
njico pod Konstantinovem. Srečal sem ga, ko
sem šel iz Zamostja. Komaj sem ga vtegnil
vprašati, kaj je novega, ko mi začne praviti na
T,so sapo, da je Bohun ubit. Kdo ga je ubil?"
vprašam ga. „Jaz", odgovori in potem sva se
ločila^
Žar, ki je vzplapolal na licu Skretuskega,
je naglo ugasnil.
	37
„Ta plemič", odvrne Skretuski, „rad otrobe
veže. Njemu ni moči verjeti. Ne, ne! On ni ubil
Bohuna".
„Ali mar nista prišla skupaj ? Rekel mi je,
da gre k tebi v Zamostje".
„Nisem ga počakal. Sedaj je brž ko ne v
Zbaražu, toda meni se je mudilo, da dohitim
komisijo; zato se iz Kamenca nisem vrnil nazaj,
in ga niti videl nisem. Bog sam znaj, ali je res,
kar mi je o svojem času pripovedoval o njej,
da je — ko ga je imel Bohun v zaporu —
skrivoma poslušal, kako so se menili, da je skrita
za Jampolom, in da jo Bohun namerava odpe-
ljati v Kijev na svatbo. Nemara je tudi to laž,
kakor vse, kar je govoril Zagloba.
»Če je tako,, čemu greš v Kijev?"
Skretuski umolkne; nekaj časa je bil sli-
šati samo piš in tuljenje vetra.
,.Če je Bohun še živ", nadaljuje lovec, po-
loživši prst na čelo, »primeri se lahko, da pri-
deš v njegove roke".
„Saj tudi zato grem tje, da bi ga našel",,
odvrne gluho Skretuski.
„Kako, samo radi tega?"
„Naj se izvrši božja sodba mej nama".
»On se s teboj ne spusti v boj, marveč te
ukaže ubiti ali prodati Tatarjem".
Zato sem sedaj mej komisarji, v njihovem
spremstvu".
___238
„Daj Bog, da mi rešimo svoje glave; kaj
bi še potem govorili o spremstvu!"
„Koinur že življenje preseda, temu bode
zemlja lahka".
„Boj se Boga, Jan, saj tu še ne gre za samo
smrt; ona itak sama nikomur ne uide; toda
lahko te prodajo na turške galere".
„Mar misliš, dragi moj, da mi bo tam hujše
nego mi je sedaj?"
„Vidim, da te je prevzel obup, in da nimaš
zaupanja v previdnost Božjo".
Motiš se! Jaz pravim samo, da mi je težko
živeti na svetu, toda že davno sem se vdal v
voljo Božjo. Ne prosim, ne stokam, ne bijera z
glavo ob steno; hočem pa, dokler sem živ, sp(ol-
niti svojo dolžnost".
„Toda bolezen te razjeda kakor strup".
„ Gospod Bog pošilja bolezen, da razjeda
človeka, a pošlje pa zdravilo, kadar sam hoče",
„Ne smem ugovarjati takemu odgovoru",
odvrne lovec. „V Bogu je jedina rešitev, za nas
in za vso ljudovlado. Kralj je šel v Čenstohovo,
nemara tudi pri najsvetejšej Gospej kaj dosežejo,
drugače poginemo mi vsi".
Nastane zopet tišina, samo skozi okna so
se neprestano slišala vprašanja: „Kdo je?"
„Tako, tako", nadaljuje lovec čez nekaj časa.
„Mi vsi pripadamo bolj mrtvim nego živim.
Še smejati so se odvadili ljudje v poljskej državi,
povsod čuješ samo ječanje, kakor stok vetra v
	239
dimniku. Tudi jaz sem mislil, da nastanejo boljši
časi. dokler še nisem prišel sem z drugimi; sedaj
pa vidim, da je bilo prazno moje upanje. Raz-
valine, vojska, glad, moritev in nič druzega . . ."
Skretuski molči, goreč plamen na ognjišču
je osvetljeval njegovo shujšano, zasanelo, resnobno
lice. •
Naposled dvigne glavo ter reče z resnobnim
glasom
„Vse je nečim ern ost, katera p rej de, ne za-
pusti vši sledu za seboj".
„Govoriš kakor menih", reče lovec.
Skretuski ne odgovori nič; samo veter čedalje
žalostneje tuli v dimniku.
XVII.
Drugo jutro so komisarji in ž njimi gospod
Skretuski, zapustili Novo Selo; bilo pa je njih
potovanje prav žalostno, na vseh postajah jim
je protila sinrt in zasramovanje, še hujše od
smrti, zlasti, ker so komisarji v svojih osebah
zastopali veljavo in veličanstvo poljske ljudovlade.
Vojvoda Kisel je do dobrega zbolel, da so ga
morali na prenočiščih na rokah nesti s sani v
hiše. Levovski zakladnik se je zalival sč solzami
fadi sramote, ki je zadevala domovino. Brišovski
je isto tako zbolel vsled bedenja in prevelikega
dela, torej ga je nadomeščal Skretuski, ki je
	240
vodil dalje to nesrečno karavano sredi napadov
tolpe, sredi zaničevanij, groženij, prepirov in boja,
V Belogradu se je komisarjem znovič zdelo,
da je napočila njihova poslednja ura. Lopovi so
ubili bolnega Brišovskega, umorili gospoda Gnjaz-
do.vskega in le prihod metropolita na razgovor
z vojvodo jezabranil pripravljeno klasje. V Kijev
celo niso hoteli pustiti komisarjev. Knez Četve-
rinski se je vrnil dne 11. svečana od Hmelnickega
brez vsakega odgovora. Komisarji niso vedeli,
kaj jim je početi, kam se obrniti? Na vrnitev
ni bilo misliti, ker so jim pot zagradile tolpe
vstajnikov, ki so samo čakale na razdor pogodeb,
da bi pomorile poslance. Te so postajale vsakega
dne predrznejše; ovirale so hojo komisarjem ter
zapirale cesto, grabeč za uzde konje dragoncev
in metajoč kosove ledu in gruče snega na voj-
vodove sani. V Gvozdovki sta morala Skretuski
in Doneč napeti vse sile, da sta razprašila ne-
koliko sto mož broječo tolpo prostakov. Znovie
so poslali k Hmelnickemu poslance, namreč go-
spoda praporščeka Novograskega in Smjarovskega,
da bi pregovorili hetmana, naj pride v Kijev,
da se dogovore; vojvoda je imel le malo upanja,
da bodo odposlanci kaj opravili; bilo je sploh j
komaj pričakovati, da bi mogli priti k hetmanu-
Toda dokler se ti ne povrnejo, morali so komi-
sarji roke križem držeč gledati tolpo, ki je mo-
rila in mučila jetnike obojega spola; utapljali
so jih v presekah na ledu, polivali z vodo na
	241
mrazu, zbadali z vilami, ali z živih rezali meso.
Minilo je osemnajst takih groznih dnevov, predno
je prišel odgovor od Hmelnickega, da ne more
priti v Kijev, da pa hoče v Perejeslavju čakati
vojvodo in komisarje.
Nesrečni poslanci so si svobodneje oddahnili,
misleč, da je sedaj konec njih bede. Prepeljavši
se v Tripolu čez Dneper, so se odpravili na pre-
nočišče v Voronkovo, od koder je bilo samo šest
milj do Perejeslavja. Hmelnicki jim je prišel na-
proti, kakor bi hotel s tem skazati čast kralje-
vemu poslanstvu, toda kako se je spremenil od
onega časa, ko je začel javno razglašati svoje
krivde!
Imel je s seboj precejšno število konj, pol-
kovnikov in esavlov in vojaško godbo, z bunču-
kom in rudečim praporom, kakor kak samostojen
knez. Komisarska karavana je takoj obstala;
Hmelnicki skoči k sanem, v katerih se je pefljal
vojvoda, gleda nekaj časa v njegovo postarano
obličje, potem še le nekoliko privzdigne klobuk
ter reče:
„Klanjam se vam, gospodje komisarji in
tebi vojvoda! Bolje bi bilo že popreje začeti z
menoj dogovore, ko sem bil še manjši ter še
nisem poznal svoje moči. Ker vas je poslal kralj
k meni, vas sprejmem s hvaležnim srcem na
svojej zemlji".
„Zdravstvujte gospod hetman!" odvrne voj-
voda. „Njegovo veličanstvo kralj nas je poslal,
Z ogn. tn me6. in.
	242
da ti izrazimo njegovo kraljevo naklonjenost ter
odločimo pravico".
»Zahvaljujem se za kraljevo ljubezen do mene;
kar pa se tiče pravice, sem jo že dosegel s po-
močjo tega-le na vaših vratovih (pri teh besedah
je udaril po sablji). Pa še več si je odmerim,
če ne vstrežete mojim zahtevam".
„Ne pozdravljaš nas prijazno, gospod zapo-
rožki hetman, nas, kraljeve poslance".
„Ne bom govoril o tem na mrazu, — pride
ugodnejši čas", odvrne hladno Hmelnicki. „Pusti
me, gospod Kisel, na svoje sani; hočem vam
skazati čast in peljati se z vami".
S temi besedami skoči Hmelnicki s konja
ter stopi k sauem. Vojvoda Kisel se pomakne
na desno, pustivši prazno mesto na levej strani.
Hmelnicki to videti, se zamrači ter reče:
»Daj mi prostor na desnej strani!"
„S6m senator ljudovlade".
»Kaj meni mar senator! Potočki je prvi
senator in kraljevi hetman, pa je moj jetnik in
ga lahko z drugimi vred, če hočem, ukažem na-
takniti na kol".
Bledo Kislovo lice pokrije huda rudečica.
»Nadomestajem kraljevo osebo".
Hmelnicki se zamrači še močneje; toda pre-
maga se ter sede na levo stran, mrmrajoč:
»Naj je kralj v Varšavi, a jaz v Rusiji.
Kakor vidim, nisem vam še dovolj trdo stopil
na vaše vratove".
243
Kisel nič ne odgovori, le oči dvigne proti
nebu.^
Čuti že sedaj, kaj ga čaka; prav je imel,
ko si je mislil v tem trenutku, če je pot k Hmel-
nickemu bila Golgota, bo poslovanje z njem sa-
ma muka.
Konji odrinejo proti mestu, v katerem je
eromelo dvajset topov, in klenkali vsi zvonovi.
Naj bi si poslanci ne mislili, da se godi njim
na čast, obrne se Hmelnicki k vojvodu ter reče :
„Tako sprejemam vse, tudi druge poslance,
ki dohajajo k meni".
Hmelnicki je govoril resnico; res so poši-
ljali k njemu poslance, kakor h kakemu samo-
stojnemu knezu. Vrnivši se izpod Zamostja, ko
je še živel v njem vtis volitev in poraženja nje-
gove armade po litevski vojski, ni bil hetman
ni polovico tako ošaben, nego sedaj. Ko so ga
pa prebivalci Kijeva sprejeli z baklami in zasta-
vami, ko ga je tamošnje učilišče (akademija)
pozdravljala kot „Mojze-sa služabnika, rešitelja
in osvoboditelja iz jarma Lahov, kateremu je
ime Bogdan — to je od Boga dani"; ko so
ga proglasili za »nepremagljivega vojskovodjo",
je po besedah kronista „ta zver začutila svojo
moč". Res si je začel domišljevati, da je stra-
šansko močan in mogočen, da ima dovolj trda
tla pod nogami, kakoršnih poprej ni imel".
Inozemska poslanstva so se svojim molča-
njem priznavala njegovo mogočnost in samostoj-
13*
	244
nost; stalna prijaznost Tatarjev, poplačana ve-
činoma z naropanim in nagrabljenim plenom po
dovoljenju tega narodnega vodja — mu je za-
gotovljala podporo proti vsakemu sovražniku.
Radi tega je Hmelnicki, priznavajoč še pod Za-
mostjem oblast in voljo kraljevo, vtrjen sedaj V
svojem napuhu in zavedajoč se svoje moči, ne-
reda v ljudovladi in nesposobnosti njenih vojsko-
vodij, bil pripravljen dvigniti roko cel6 na sa-
mega kralja, sanjajoč že sedaj v mračnej svojej
duši, ne o kozaških svobodah, ne o vrnitvi starih
svobodščin Zaporožja, ne o pravicah, marveč o
samostojnej kneževini, o knežjej kapi in žezlu.
Že se je smatral neodvisnim vladarjem Ukra-
jine. Zaporožči so mu stali na strani, ker še
nikdar pod nobeno oblastjo niso smeli tako ple-
niti in prelivati krvi, kakor pod njegovo. Že po
naravi divji narod je tiščal k njemu. Ko je ma-
zoveški ali velikopoljski kmet brez mrmranja
nosil breme podložništva, ki je težilo »potomce
Kama" po vsej Evropi, je kmet na Ukrajini srkal
s stepnimi vetrovi v se ljubezen do neomejene
svobode, tako bujne in divje, kakor so same stepe.
Čemu bi naj hodil za plugom svojega gospodarja,
ko mu je iz Porohov Sič klicala: „PusM gospo-
darja in pojdi vživat zlato svobodo!" Ko ga je
osorni Tatar učil boja, navadil njegove oči gle-
dati pogorišča in moritve, in roke sukati orožje?
Ali ni bolje živeti v obilnosti pri Hmelnickem
	245
ter „gospodo klati", nego upogibati svoj vrat
poveljem podstaroste?
Narod je silil k Hmelnickemu še iz drugih
vzrokov. Kdor ni šel k njemu, prišel je v suž-
nost. V Stambolu so dajali za deset pšic jednega
sužnja, za lok v ognju oparjen — pa tri, takd
veliko množico so jih nalovili! Prostakom ni
ostajalo zbirati; zato je takrat nastala oni čas
dobro znana pesmica, ki se je še dolgo ohranila
med ljudmi od rodu do rodu in katera je Hmel-
nickega zvala Mojzesa: „Oj ščob togo Hmela
perva pulja ne minula!" (Oj ko bi tega Hmela
prva kroglja ne zgrešila).
G-inili so trgi, mesta in vasi; dežela se je
spreminjala v puščavo, v jedno samo rano, ka-
tere stoletja niso mogla ozdraviti. Pa ta vodja
in hetman ni vedel in sploh ni hotel vedeti tega,
ker se sploh nikdar ni brigal za bodočnost.
Rastel je in pital se z ognjem in krvjo; v lastnem
svojem častiljubju je utapljal svoj lastni narod
in deželo; sedaj pa je spremljal komisarje v Pe-
rejeslavje pri gromu topov in donenju zvonov
kot samostojen vladar, zapovednik in knez.
Komisarji so pobesili glave, ko so se peljali
v ta levji brlog; poslednje nade so ugasnile v
njih srcih. Mej tem je Skretuski, jezdeč za dolgo
karavano, pazljivo ogledoval obraze polkovnikov,
ki so prišli s Hmelnickim, iskaje mej njimi Bo-
huna. Po brezvspešnem iskanju nad Dnestrom
tja do Jahorlika in še dalje, je že davno do-
246
zorel v njegovej duši sklep, da hoče poiskati
Bohuna ter ga pozvati na smrtni boj. Nesrečni
vitez je znal, da se ga more Bohun iznebiti
brez boja ali ga dati cel6 Tatarjem; vendar je
bolje mislil o njem. Poznal je njegovo junaštvo
in pogum; zato je bil skoraj prepričan, da se bo
Bohun odločil za boj za kneginjico. Torej je jel
v svojej duši snovati načrt, kak6 hoče s prisego
zavezati Bohuna, da dovoli Heleni otiti, ko bi
ga doletela smrt. N&-se že Skretuski več ni
mislil, ko je slutil, da mu Bohun poreče: „Ako
padem, pa naj ona ne ostane ni tebi ni meni",
bil je cel6 pripravljen v to privoliti, samo da
jo iztrga iz njegovih vražjih rok. Naj si poišče
miru v samostanu, kako ga bo iskal tudi on na voj-
ski ali v meniški halji, kakor so ga iskali v onetn
času vse trpeče duše. Skretuskemu se je zdela
ta pot najboljša; ko mu je pod Zamostjem prišel
na misel dvoboj z Bohunom, držal se je te misli
kakor jedinega rešilnega sredstva, da doseže svoj
namen. Zato je drvil iznad Dnestra v jednej
sapi h komisarjem, pričakovaje, da v spremstvu
Hmelnickega ali v Kijevu gotovo najde Bohuna,
zlasti ker je pripovedoval Zagloba v Jarmolincah,
da je bil nsmenjen iti ž njo tje in pri blesku
stoterih sveč praznovati svojo svatbo.
Zaman ga je iskal Skretuski sedaj mej pol-
kovniki. Namesto njega je našel dokaj znancev
iz prejšnjih mirnih let, kakor: Dziedzialo, kate-
rega je videl v Čehrinu, Jaševskega, ki je prišel
247
kot poslanec iz Siča h knezu; Jaroša, nekdajnega
knezovega stotnika; Naokolopalca, Grušo in mnogo
drugih. Sklene torej vprašati jih :
„No, mi smo, kakor vidim stari znanci",
reče približavši se Jaševskemu
„Spoznal sem te v Ljubnem; si vitez kneza
Jareme", odgovori polkovnik. „V Ljubnem smo
skupaj pili in razgrajali Kaj dela knez?"
„Je zdrav".
„Na pomlad n& bo več zdrav. S Hmelnickim
se še nista sešla; pa skoro se bo srečal tudi ž
njim na svojo pogubo".
„Kakor je Bog odločil".
„Nu. Bog je milostljiv našemu Hmelnickemu.
Tvoj knez se več ne vrne na svoj Zadneper.
Pri Hmelnickem je mnogo molojcev, koliko pa
jih je pri knezu? On je vrl vojak, naš oče Hmel-
nicki pa je še boljši. Pa ti nemara ne služiš
več pod knezovim praporom?
„Sedaj potujem š komisarji".
„Dobro, veseli me srečati davnega znanca".
„Če te veseli, bodi mi tako prijazen in skaži
mi majhno službo".
»Kako službo?"
„Povej mi, kje je Bohun, oni slavni ataman,
ki je bil v perejeslavskem polku, kateri je brez-
dvomno dospel že do visoke časti?
„Molči!" zagromi nanj grozno Jaševski.
„ Sreča tvoja, da sva stara znanca in da sva
	248
pila skupaj, drugače bi te bil sedaj s čakunora
položil po snegu".
Skretuski ga, čudeč se, pogleda; ker je bil
človek hude krvi, stisne tudi sam svojo bulavo
v roki;
„Čemu se tako jeziš?"
„Ne jezim se, niti se ti ne grozim; toda
Hmelnicki je zapovedal. da ga naj ubijemo na
mestu vsacega od komisarjev, ki bi po čem
vprašal. Kar jaz nisem storil, ne opuste drugi,
zato te svarim: bodi previden!"
„Saj vprašam le v svojej zasebnej zadevi".
„Vse jedno Hmel je dal nam polkovnikom
ukaz, ter naročil naznaniti tudi drugim, če bo
kdo vpraševal tudi po drvih za v peč, naj ga
nemudoma ubijejo. Povej torej to svojim".
„Hvala za prijateljski svet!" reče Skretuski.
„Tebe jedinega sem svaril; tvoje tovariše
pa prvi začnem pobijati".
Oba umolkneta. Sprevod je prišel že do
mestnih vrat. Na obeh straneh ceste so stale
tolpe prostakov in oboroženih Kozakov, ki so
iz spoštovanja do Hmelnickega morali pustiti
Lahe na miru; zato pa vendar ni manjkalo gro-
zečih pogledov, ko so mej tem njih roke grabile
za sablje.
Skretuski postavi v red svoje dragonce po
štiri v jedno vrsto in ponosno dvigne glavo ter
jezdi mirno po široki ulici, ne zmeneč se za
grozeče poglede. Mislil pa si je v duši, kako bo
	49
potreboval hladnokrvja, zatajevanja in kristjan-
ske strpljivosti, da izvrši, kar se je namenil, da
ne vtone pri prvem koraku v tem širokem in
globokem morju sovraštva.
XVIII.
f)ruzega dne se komisarji dolgo posvetujejo,
ali naj takoj izroče Hmelnickemu kraljeve darove
ali pa naj počakajo, da hetman pokaže nekoliko
več pokorščine? Naposled obvelja sklep, da mu
jih izroče precej druzega dne. Že od zgodnjega
jutra so gromeli topovi in doneli zvonovi. Hmel-
nicki je čakal pred svojim stanovanjem, sredi
polkovnikov, starašin ter nebrojne tolpe Kozakov
in prostakov. Hotel je, naj ves narod vidi to
odlikovanje in čast, ki mu jo skazuje kralj. Sedel
je na vzvišenem odru pod praporom in bunčukom,
oblečen v rudeč sobolov plašč; na njegovej
strani so stali sosednih dežel poslanci. Podprt
v obok in položivši noge na žametasto bla-
zinico z zlatimi šopki čaka komisarjev. Mej
tolpo zbranih prostakov si čul vsaki hip pri-
kupljivi radosten šum, pri pogledu na moč
svojega poveljnika, v katerem je videla zbrane
svoje lastne moči. Tako si je namreč ljudska
domišljija mislila svojega nepremagljivega bori-
telja, zmagovalca hetmanov, magnatov, plemstva
in „Lahov" sploh, katere so doslej smatrali
za nepremagljive. Hmelnicki se je v teku leta
nekoliko postaral, pa vendar se še krepko držal
	250
po konci. Široka njegova pleča so še vedno
kazala veliko moč, sposobno prevračati države
in vstvarjati nove; veliko lice, zarudelo od nez-
mernega popivanja žganjice, je kazalo neupogljivo
voljo, neukrotljiv ponos, ki so ga vtisnile srečne
zmage. Groza in srd ste dremali v gubah lica,
lahko si opazil, da se ob času njih prebujenja
uklanja n&rod pred groznim njegovim dihom,
kakor gozd pred burjo. V njegovih očeh, obrob-
ljenih z rudečim okvirom, si že opazil nestrplji-
vost, češ. da komisarji prepočasi neso kraljeve
darove. Iz nosnic mu je puhtel sopar, kakor
dva stebra dima iz nosnic Lucifeia — tako je
sedel v tej megli turoben, mračen.
Naposled se pokaže sprevod poslancev. Na
čelu so šli bobnarji in trobentači s trombami
pri ustih, ž napetim licem, izvabljajoč iž med-
nega orodja dolge, žalostne glasove, kakor pri
pogrebu slave in veličanstva ljudovlade. Za godci
je nesel lovec Kretovski bulavo na žametovej
blazinici. Kulčinski, zakladnik kijevski, je nesel
rudeč prapor z orlom in napisom. Za njim je
šel vojvoda Kisel, shujšan, visok, z belo brado,
segajočo mu do prsi, z znamenjem trpljenja na
aristokratičnem licu in brezkrajno bolestjo v duši.
Nekoliko korakov za vojvodo so šli ostali komi-
sarji. Najzadnji je šel še oddelek dragoncev
Briševskega pod poveljništvom Skretuskega.
Kisel je šel počasi. V tem trenutku je jasno
razvidel, da iz beraških cap raztrganih pogodeb,
	251
iz dokazov kraljeve ljubezni in odpuščanja, gleda
druga gola, nasprotna resnica, katero vidijo ce)6
slepci in slišijo gluhci; glasno je vpila: „Ne
nosiš, Kisel, kraljeve milosti, marveč jo greš
sam prosit s to bulavo in praporom. Ti senator
in vojvoda, poslanec poljske ljudovlade, greš peš
k nogam vojskovodje vstajnikov! . . . Njegova
duša se je trgala na kosce, čutil se je ničevnej-
šega od črva, in bolj ponižanega kakor pesek
na cesti. Po ušesih so mu šumele Jeremijeve be-
sede: „Bolje je umreti, nego živeti v sužnosti
prostakov in paganov". Kaj je bil on, Kisel, v
primeri s knezom iz Ljubna, ki se je kazal
vstajnikom le v podobi Jupiterja z naježenimi
obrvi, sredi smradu žvepla, plamena vojske in
dima smodnika ? Pod težo teh mislij se je trgalo
vojvodovo srce; smeh mu je zginil za zuiir^j z
njegovega lica, radost iz sred; pripravljen je bil
raje umreti, nego stopiti še za korak dalje. Toda
šel je, ker je moral iti, ker ga je porivala naprej
njegova minulost, njegovo delovanje in trud, vsa
neizprosljiva logika njegovih poprejšnjih dejanij...
Hmelnicki ga je čakal, oprt z rokami ob
bok, z odprtimi usti in nagrbančenim čelom.
Naposled poslanci obstanejo.. Kisel stopi
nekoliko korakov naprej ter se vstavi pri odru.
Bobnarji jenjajo bobnati, trobentači trobiti, na-
stane nema tišina, katero je vznemirjal samd
mrzel piš vetra, ki je plapolal z razobešenimi
banderi.
	252
Naglo pretrga tišino kratek, zvoneč in uka-
zujoč glas, ki zavpije obupno:
„Dragonci, nazaj! Za menoj!"
Bil je glas gospoda Skretuskega.
Vsi obrnejo nanj svoje oči. Celo Hmelnicki
vstane s šedeža, da bi videl, kaj se godi. Ko-
misarjem so obledela lica. Skretuski je sedel
na konju, raven, bled z iskrečimi očmi in golo
sabljo. Na pol obrnen k dragoncem ponovi še
enkrat svoje povelje:
„Za menoj!"
Sredi nžme tišine zaropotajo konjska kopita
po zmrznenem uličnem tlaku. Izurjeni dragonci
zavrte konje, poročnik jezdi na čelo, da znamenje
s sabljo, in ves oddelek se tiho vrne v stanovanje
komisarjev.
Čudenje in groza se pokaže na vseh licih,
ne izvzemši Hmelnickega. V glasu Skretuskega
je bilo nekaj nenavadnega. Nihče navzočih ni
vedel, da se dragonci ne bodo vdeležili slav-
nostnega obreda komisarjev; vse je osupnil njih
nepričakovani odhod. Le vojvoda Kisel je spo-
znal poročnikovo početje. Dobro mu je bilo znano,
da dogovori, kakor tudi življenje komisarjev z
vojaki vred, vise v tem hipu na lasu. Nemudoma
stopi na oder; predno je vtegnil Hmelnicki pre-
misliti, kaj se je zgodilo, jame govoriti.
Svoj govor je začel z izjavo kraljeve milosti
do hetmana kakor vsega Zaporožja, toda govor
mu kmalu pretrga nov dogodek, ki je imel to
	253
dobro, da je odvrnil pozornost navzočih od po-
prejšnjega. Stari polkovnik Dziediijala, stoječ
poleg Hmelnickega, potrese bulavo nad vojvodom
ter jame kričati:
„Kaj govoriš, Kisel? Kralj naj ostane kralj,
toda vi, kraljeviči, knezi, plemstvo, prizadjali
ste dokaj hudega ... A ti vojvoda Kisel, kost
naše kosti, si naš odpadnik in prijatelj Lahov.
Dosti nam je tvojega besedičenja ... S sabljo
si pridobimo, česar nam je treba".
Vojvoda prezirljivo pogleda v oči Hmelnic-
kega,
„V kakem redu, gospod hetman, imate svoje
polkovnike?" vpraša.
„ Molči Dziedzijala!" zakliče hetman.
„Molči! Molči! Napil si se, dasi je še zgo-
daj! . . ." odgovore drugi polkovniki. „Pojdi
proč, če ;ie, te pograbimo za kodre".
Dziedzijala hoče še dalje razgrajati, zato
ga pograbijo za pleča ter pahnejo z odra.
Vojvoda je nadaljeval svoj gladki govor,
pojasnujoč Hmelnickemu, kako veliko odlikovanje
mu skazuje kralj s poslanimi darovi kot znaki
oblasti, katero si je doslej samo prilaščeval.
Kralj, zmožen kaznovati, pošlje mu pomiloščenje
za njegovo slušnost, ki jo je pokazal pod Za-
mostjem in ker poprejšnji prestopki niso bili
doprinešeni pod njegovo vlado. Primerno je torej,
da se Hmelnicki — ki se je toliko pregrešil,
— skaže sedaj hvaležnega za ljubezen in pomi-
	254
loščenje, da vstavi prelivanje krvi, pomiri pro-
stake ter s komisarji sklene dogovore.
Hmelnicki molče vzame bulavo in prapor,
katerega takoj ukaže razviti nad seboj. Pri po-
gledu na te darove prostaki tako divje zatulijo,
da ničesar ni bilo moči slišati.
Po Hmelnickijevem lici zašije zadovoljnost.
Počaka nekaj minut, potem reče:
„Za tako veliko milost, katero mi skazuje
kralj, da mi daje oblast nad vojsko ter mi od-
pušča moje prestopke, se ponižno zahvaljujem.
Vedno sem trdil, da mi je kralj bolj naklonjen,
nego vam kraljevičem; najboljši dokaz za to so
darovi, katere mi je poslal, da sem vam sekal
glave, tako bom ravnal tudi v prihodnje, če ne
boste poslušni meni in kralju".
Poslednje besede je izrekel z vzvišenim gla-
som ter nagrbančil čelo, kakor bi hotela vskipeti
v njem jeza. Komisarji so kar strepetali na
njegov odgovor. Kisel nadaljuje:
„Kralj ti ukazuje vstaviti prelivanje krvi
ter skleniti z nami dogovore".
„Krvi ne prelivam jaz, marveč litevska voj-
ska", odvrne surovo hetman. „Zvedel sem, da
je Radzivil oplenil mi moj Mozir in Turov. Če
se pokaže, da je res, ukazal bom odsekati glave
vsem vašim vjetnikom, katerih imam mnogo.
Dogovorov pa danes ne bomo začeli, ker ni moje
vojske tukaj, razun peščice polkovnikov. Šli so
v zimovišča, brez njih ne morem nič storiti.
Sicer pa čemu govoriti dalje o tem na mrazu?
Kar ste imeli mi dati. ste mi oddali; vsi so
videli to in vedo, da me je kralj postavil za
hetmana. Pojdite sedaj z menoj pit žganjico in
na obed, zakaj lačen sem".
S temi besedami gre Hmelnicki k svojemu
dvoru in za njim komisarji in polkovniki. V ve-
likej srednji sobi je stala pokrita miza, ki se je
kar šibila pod naplenjeno srebrno posodo, med
katero bi bil nemara Kisel lahko našel tudi svojo
lastno, katero so mu uplenili v minulem letu v
Hušči. Na mizi so ležali celi kupi svinjine, go-
vedine in tatarskega peciva. Po sobi se je širil
duh žganjice, nalite v srebrne vrčke. Hmelnicki
sede za mizo, posadi na desno stran vojvoda
Kisla, na levo kaštelana Brzozovskega ter po-
kazavši z roko žganjico, reče:
rV Varšavi govore, da pijem poljsko kri;
toda jaz imam raje žganjico, prepuščaje kri
svojim psom".
Polkovniki se zasmejejo, da se kar stresejo
stene sobane.
Tak prašek je dal Hmelnicki povžiti komi-
sarjem pred obedom, pri čegar požirku so oni
molčali, da ne bi, kakor je pisal levovski za-
kladnik, „zverine dražili".
Samo obilen pot oblije bledo Kislovo čelo.
Začnejo obedovati. Polkovniki so jemali z
rokami kose mesa. Kislu in Brzozovskemu je
sam hetman nakladal na pladnik jedi. S po-
	266

četka so vsi molčali;^ vsak je hitel, da poprej
potolaži svoj glad. Čul si sam6 hrustanje in
ropot kostij mej zobmi, ter dolge požirke pijočih;
semtertje je rekel kedo kako besedo, ki pa je
ostala brez odmeva. Hmelnicki, nasitivši se prvi
z nekoliko kosi mesa ki popivši nekoliko vrč-
kov žganjice, obrne se k vojvodu ter reče:
„Kdo zapoveduje vašemu spremstvu?"
Na vojvodorem licu se pokaže nemir.
„Skretuski, slaven vitez", odgovori.
„Poznam ga", odvrne Hmelnicki. „A zakaj
ni hotel biti navzoč, ko ste mi izročali darove?*
„Ker ni mej številom komisarjev, marveč
samo poveljnik spremstva, ki nam je bilo pri-
dano za varstvo, ter mu je bilo tako ukazano".
„Kdo mu je to ukazal?"
„Jaz", odvrne vojvoda, „smatral sem za ne-
dostojno, da bi bili navzoči dragonci, ko izro-
čamo kraljeve darove, in bi stali vam m nam
za hrbtom".
„Mislil sem vse kaj druzega, ker vem, da
je vrat tega vojaka jako neukrefcen".
„Mi se sedaj dragoncev več ne bojimo",
vmeša se v razgovor Jaševski. „ Močni so bili
za nas poprej, pa pod Pilavicami smo spoznali
njihovo sedanjo meč; to niso več oni Poljaki,
ki so pobijali Turke, Tatarje in Nemee ..."
„Ni več Zamojskih, Žolkovskih, Hodkevišev,
Hmeleckih", seže mu v besedo Hmelnicki; „ ostali
so le Plašljivci in ZajSki, deteta oborožena z
	257
železom. Vsi so zbežali strahu, ko so nas za-
gledali, dasi Tatarjev ni bilo več, nego tri tisoč
v naši sredi ..."
Komisarji molče, le jed in pijača se jim zdi
čedalje bolj grenka.
„Pokorno prosim, jejte in pijte", priganja
Hmelnicki, drugače si bom mislil, da vam naša
priprosta kozaška hrana noče skozi vaša go-
sposka grla".
Če so jim grla pretesna, hočemo jih raz-
parati z nožem", zakriči Dziedzijala.
Kisel, bolehajoč nekaj dni, je bil bled kot
smrt; Brzozovski pa zarudi kakor pirh; zdelo
se mu je, da mu kri sili kar skozi kožo. Ni se
mogel premagati, zato reče:
„Ali smo prišli sem na obed, ali da nas
zasmehujete?"
Hmelnicki odvrne:
»Prišli ste sklepat dogovore — mej tem ko
litovska vojska požiga in mori. Opustošila mi
je baje Mozir in Turov; če je to res, ukažem štiri
sto vaših jetnikov pred vašimi očmi obglaviti".
Brzozovski pomiri svojo kri, ki je še pred
hipom vsa kipela. Bila je resnica. Življenje jet-
nikov je bilo odvisno od hetmanove dobre volje,
od jednega njegovega pogleda. Treba je torej
bilo prenašati vse potrpežljivo in še božikati
hetmana povrh, da bi se mu omečil njegov značaj.
Z ogn. m meS. III.	17
	258
V tem smislu se oglasi karmelit Lentovski:
„Bog je vsmiljen", reče, „in lahko mogoče,
da te novice iz Litve o Turovu in Moziru niso
resnične".
Komaj je izrekel, že se dvigne Fedor Ves-
njak, čerkaski polkovnik ter mahne z bulavo,
hoteč zadeti karmelita po glavi. Na srečo ga
ni dosegel, ker so sedeli mej njima štiri drugi
gostje.
„Molči pop!" zakriči. To ni tvoje delo,
mene na laž staviti! Pojdi na dvor in naučim
te spoštovati zaporožke polkovnike!"
Navzoči začnejo miriti Vesnjaka. Ko pa vi-
dijo, da ga ne morejo ukrotiti, ga pograbijo in
porinejo skozi vrata.
„Kedaj želite, gospod, da se zbere komisija ?"
vpraša Kisel, hoteč obrniti govorico na drugo
stvar.
Na nesrečo tudi Hmelnicki ni bil več trezen.
Brez pomisleka odgovori:
„ Jutri se pomenimo in prerešetamo to za-
devo ; sedaj sem pijan! Kaj mi govorite o ko-
misiji in ne daste časa, da mirno povžijem svoj
obed? Dosti mi je tega! Sedaj mora biti voj-
ska!" — S temi besedami udari ob mizo, da so
odskočile sklede in vrči. — „V štirih tednih vam
vsem spodmaknem tla in vas poteptam ter pro-
dam turškemu sultanu. Kralj ostane kralj, da
bo deval ob glavo plemiče, magnate in kneze!
Se pregreši knez — glavo proč, se pregreši Ko-
	259
zak — glavo proč! Grozite mi s Švedi, tudi
oni mi ne vzdrže. Tuhaj-bej je naš človek, moj
brat. moja duša, jedini sokol na svetu, priprav-
ljen učiniti na mah, kar le hočem".
Z naglico, pijancem lastno, premagajo je-
znega Hmelnickega takoj notranji občutki. S
trepetajočim glasom reče nežno in ganljivo:
„Vi hočete, naj dvignem svojo roko na Turke
in Tatarje, toda zaman! Raje pojdem s svojimi
dobrimi molojci na vas. Že sem razposlal glas-
nike k polkom, naj molojci krmijo konje ter bodo
pripravljeni na odhod. S seboj ne vzamem ni
voz, ni topov, ker vse to dobim pri Lahih. Če
vzame kak Kozak le jeden voz, ukažem mu od-
sekati glavo. Tudi jaz. razun vreče, ničesar ne
vzamem s seboj; tako pr idem k Visli ter pore-
čem: „Sedite in molčite Lahi! A če boste kri-
čali iz za Visle, najdem Vas tudi tam. Dosti
dolgo je že trajalo vaše gospodstvo, strah vaših
dragoncev, vi prokleti gadje! ..."
Hmelnicki skoči s sedeža, zgrabi se za lase,
začne ropotati z nogami in kričati, da mora biti
vojska; on je baje že dobil za njo blagoslov;
da mu ni mar več za komisijo, da celo primirja
ne mara dovoliti Lahom.
Naposled vidi osupnenje komisarjev in spomni
se, da se nemara vojska začne že po zimi, če
komisarji takoj otidejo; v takem času se Ko-
zaki ne morejo okopati z rovi, na prostem polja
pa se le slabo bijejo; zato se nekoliko pomiri ter
17*
	260
sede na klop. Pobesi glavo na prsi, opre roke
na kolena in močno zasopiha. Naposled poskoči
znovič, pograbi vrček z žganjico ter reče:
„Na zdravje našega kralja!"
„Na slavo in zdravje!" ponove polkovniki
enoglasno.
„No, Kisel, ne bodi otožen", nadaljuje, „ter
ne jemlji si k srcu, kar govorim. Sedaj sem
pijan. Meni so vražarice napovedale, da mora
biti vojska, toda do prve trave počakam. Potem
se naj snide komisija in jaz izpustim jetnike.
Povedali so mi, da si bolan, toraj pijem na tvoje
zdravje!"
„Hvala ti, zaporožki hetman!" odvrne Kisel.
„Ne zabim, da si moj gost".
Po teh besedah postane Hmelnicki znovič
močno ganjen. Položivši roke na vojvodove rame,
stisne svoje veliko rudeče lice k njegovemu ble-
demu in shujšanemu.
Za njim so prihajali tudi ostali polkovniki
ter se zaupno bližali komisarjem, stiskali jim
rokš, trkali po ramah, ponavljajoč za hetmanom:
„Do prve trave!" Komisarji so bili kakor na
■gorečem oglju. Sapa teh kmetov, smrdeča po
žganjici, je oblivala lica plemstva visokega rodu,
kateremu je bilo to poljubovanje tako razžaljivo,
kakor zasramovanje. Ni manjkalo tudi groženj
mej surovimi pojavami kozaškega prijateljstva.
Nekateri so klicali vojvodu: „Mi hočemo klati
Lahe, ti pa si naš človek!" Drugi so dejali:
	261
„A kaj, gospodje? Vi ste nekdaj nas pobijali,
sedaj pa nas prosite, naj vam prizanesemo! Na
pogibelj vam belorokom!" Ataman Vovk, nek-
danji mlinar iz Nestovara, je kričal: „Zaklal
sem svojega gospodarja kneza Četverinskega!" —
»Dajte nam Jaremo!" je klical opotekajoč se
Jaševski, „in prizanesemo vam!"
V sobi je postalo dušljivo in vroče, da ni
bilo prestajati. Miza, obložena z ostanki mesa,
kruha in riža, polita z medico, je bila taka, da
se ti je gnusilo, če si jo pogledal. Naposled
stopijo v sobo še vražarice in čarovnice, s ka-
terimi je Hmelnicki pozno v noč pijančeval, po-
slušajoč njihove vraže. Bile so čudne postave,
stare, žolte, sključene; druge pa v najboljših
letih, ki so mu vedeževale s pomočjo voska, pše-
ničnih zrn. ognja in vodnjih pen. Med polkov-
niki in drugimi načelniki se začne razlegati smeh
in šepetanje. Vojvoda Kisel se je komaj še držal
na nogah.
„Zahvalim se ti, hetman, za pogoščenje !a
reče se slabim glasom. „Z Bogom!"
„Jutri pridem k tebi na obed", odgovori
Hmelnicki. „Sedaj pa idite z Bogom! Donee
vas z molojci spremi v stanovanje, da vam pro-
staki ne učinijo kaj žalega na noti".
Komisarji se priklonijo ter otidejo. Doneč
z molojci jih je čakal pri vratih.
„Bog! Bog! Bog!" šepeta tiho Kisel, zakri-
vajoč lice z rokami.

	262
Komisarji, spremljani od Hmelnickovega
spremstva so se molčč vrnili v svoje stanovanje.
Pokazalo se je, da so jim stanovanja od-
kazali nalašč daleč narazen po raznih koncih
mesta, da bi se ne mogli lahko shajati in po-
svetovati.
Utrujeni vojvoda je takoj legel v posteljo ter
ležal d_o druzega dne, ne hoteč nikogar videti pri
sebi. Še le proti poludnevu vkaže Kisel pozvati
Skretuskega.
„Kako neumnost si storil včeraj!" reče mu.
„Ti ne veš, v kako nevarnost si spravil svoje
in naše življenje".
„Kriv sem!" odgovori mladi vitez. „Pa
pograbila me je jeza in pripravljen sem bil raje
umreti, nego gledati to sramoto".
,,Hmelnicki se je čutil razžaljenega. Komaj
sem z zvijačo pomiril to zver ter opravičil tvoje
postopanje. Danes pride k meni, gotovo bo vpra-
šal po tebi. Reci mu, da si izvršil samo moj
ukaz, kakor ga mora izvršiti vsaki podložnik
in vojak".
„Z današnjim dnevom prevzame zopet Bri-
ševski poveljništvo, ker je ozdravel".
„Je še bolje. Ti imaš pretrd vrat za se-
danje čase. Druzega nimam grajati v tem posto-
panju nego neprevidnost; pa videti je, da si
mlad ter ne znaš krotiti bolesti v prsih".
„Bolesti sem se privadil, jasni vojvoda; ne
morem pa prenašati sramote".
	263
Vojvoda tiho zastoka, kakor navadno stoka
bolnik, če kdo nepričakovano potipa njegovo b o-
lečino. Na to se bridko nasmehne ter reče:
„Take besede so bile poprej moj vsakdanji
kruh. katerega sem jedel, polivajoč ga s solzami.
Sedaj mi je cel6 solz zmanjkalo".
V srcu Skretuskega se je vzbudilo usmiljenje
pri pogledu na tega starca z mučeniškim licem,
ki je p islednje dni svojega življenja živel v dvoj-
nem trpljenju, dušnem in telesnem.
„Jasni vojvoda!" reče poročnik. „Bog mi
je priča, da sem mislil samo na te strašne čase,
v katerih se morajo senatorji in kraljevi dostoj-
niki uklanjati lopovom, ki so že davno zaslužili,
da bi jih nataknili na kol".
„Bog te blagoslovi, ker si še mlad in pošten.
Vem tudi, da nisi imel slabega namena. Kar ti
govoriš, govori tudi tvoj knez, za njim vojska,
plemstvo, zbori, polovica poljske ljudovlade, in
vse to težko breme sovražtva in prezirljivosti
pada na mene samega".
„Vsak služi domovini, kakor najbolje znar
naj torej Bog blagoslovi dobre namene! Kar pa
se tiče kneza Jeremije, daroval je svojej domo-
vini svoje zdravje pa tudi premoženje".
Zato pa ga obdaja slava, da hodi v njej
kakor v solnčnih žarkih", odvrne vojvoda. „Kako
plačilo pa žanjem jaz za svoj trud? Oj, prav
praviš „Bog naj blagoslovi dobre namene" ter-
	264
naj pošlje v grobu pokoj onim, ki so premnogo
trpeli v svojem življenju".
Skretuski molči. Kisel pa dvigne v nemej
molitvi svoje oči proti nebu. Čez nekaj časa
pa reče:
„Rusin sem, torej njihovih kosti in krvi.
Mogile knezov Svetoldičev ležč v tej deželi in
radi tega sem ljubil njo in narod, ki živi v nje-
nem krilu. Videl sem krivico na obeh straneh;
videl divjo svojeglavnost Zaporožja, pa tudi ne-
znosljivo ošabnost onih, ki so hoteli potlačiti ta
narod. Kaj sem torej imel storiti, jaz, Rusin, in
ob enem senator ljudovlade ? Evo, pridružil sem
se onim, ki se poganjajo za mir; tako sta mi
velela vest in srce; mej temi so bili pokojni
kralj, naš oče, kancler in primas in mnogo dru-
gih, zakaj videl sem, da je za obe stranki brato-
morna vojska poguba. Hotel sem torej do svojega
poslednjega zdihljeja delati za mir. Ko se je preli-
vanje krvi začelo, mislil sem si: naj bom angelj mi-
ru. In podal sem se na delo ter delam še sedaj, dasi
z muko, sramoto in obupom, strašnejšim nad vse
drugo. Sedaj ne včm, ali je prišel vaš knez z
mečem prezgodaj, ali jaz z oljkino vejico pre-
pozno; vidim pa, da je zaman moj trud, da moje
moči sahnejo in da brezvspešno butam ob zid
se svojo sivo glavo. Stoječ z eno nogo v mo-
gili, vidint pred seboj temo, mrak in smrt —
o Bog — splošni pogin!"
„Bog je milostljiv".
	265
„0, naj pošlje vsaj jeden žarek te milosti
pred mojo smrtjo, da ne bom umrl v obupu in
zahvalil ga bom še za križ, katerega nosim, za
[ to, da prostaki zahtevajo mojo glavo in me na
zbirališčih nazivajo izdajico. Zahvalim ga za
ugrabljeno mi premoženje, za vso krivico, katero
trpin., poganjajoč se za mir".
S temi besedami stegne k nebu svoje roke
in dve debeli solzi ste mu strkljali po licu —
ki ste bili nemara res poslednji v njegovem živ-
ljenju.
Skretuski se ne more več premagati. Pade
na kolena pred vojvodo, prime ga za roko in
reče z ganljivim glasom:
„Vojak sem ter hodim po drugej poti, toda
zaslugi in skrbi dajem vso čast".
To rekši je ta plemič in vitez prapora Viš-
njeveckega pritiskal k svojim ustom roko onega,
katerega je še pred jednim mescem imenoval z
drugimi vred izdajico.
Kisel mu položi obe roki na glavo ter reče:
„Moj sin, naj te blagoslovi in potolaži G-o-
spod in vodi tvoja pota; naj te blagoslovi tako,
kakor te jaz blagoslavljam!"
Pogajanja so se še istega dne začela; zato
je Hmelnicki pozno prišel k vojvodu Kislu na
obed in kaj slabe volje. Takoj po svojem pri-
hodu je omenil, da to. kar je govoril prejšnjega
dne o komisiji in o jetnikih, da jih bo izpustil,
je govoril samo radi tega, ker je bil pijan in
	266
ker so ga hoteli nalašč speljati na led. Kisel
ga je jel znovič tolažiti in pomirjati, navajajoč
mu razne dokaze, toda vse je bilo bob ob steno,
ker Hmelnicki je bil tiran, kakor ga je imenoval
sam narod. Kmalo je začel razgrajati, da je ko-
misarjem jelo že biti žal za včerajšnjim Hmel-
nickim. Pozovskega je udaril z bulavo samo
radi tega, ker ni vtegnil mu pravi čas priti pred
oči, da je revež skoraj obležal, ker je bil že
itak poprej močno bolan.
Toda ni človekoljubje niti prigovarjanja go-
spoda vojvode niso nič pomagala. Še le potem,
ko je bil že nekoliko pijan dobre medice, postal
je nekoliko veselejši, pa o javnih zadevah ni
hotel nič slišati niti spominjati se jih. „Če imamo
piti, pa pijmo", je dejal. „Jutri se začno dogo-
vori in pogajanja! če nočete, pa takoj otidem!"
Ob treh po polunoči je hotel iti v spalnico go-
spoda vojvode, kar mu je ta močno branil, ker
je nalašč tje zaprl Skretuskega, močno se boječ,
da bi mej njima ne navstal kak prepir, ki bi
vtegnil imeti slabe nasledke za Skretuskega.
Hmelnicki pa se ni dal odpraviti in je šiloma
šel v spalnico; za njim je šel tudi Kisel. Kako
pa se vojvoda začudi, ko je hetman, stopivši v
spalnico ter zagledavši poročnika, mu pokimal
in rekel:
„Skretuski! Zakaj pa ti ne piješ z nami?"
Na to mu prijazno seže v roko.
	267
„Ker sem bolan", odvrne poročnik ter se
hetmanu prikloni.
„Ti si tudi včeraj šel, in prav dolg čas mi
je bilo brez tebe".
„Tako mu je bilo naročeno", omeni Kisel.
„Ne govori mi tega, gospod vojvoda. Jaz
ga poznam predobro. Le gledati ni hotel, kako
ste me počastili. Oj, je pravi ptiček! Kar bi
ne odpustil nobenemu drugemu, odpuščam njemu,
ker ga imam rad, je moj iskreni prijatelj".
Kisel čudeč široko odpre svoje oči. Hetman
pa se obrne k Skretuskemu.
..Ali veš, zakaj te imam rad?"
Skretuski odmaje z glavo.
„Misliš si. da nemara za to, ker si mi od-
rezal vrv na Omelniku, ko sem bil še uboga
reva, proganjan kakor zverina. Toda znaj, ne
radi tega. Takrat sem ti dal prstan, v katerem
je bil skrit prah iz Kristusovega groba. Toda
ti, lokata duša. nisi pokazal tega prstana, ko
si bil v mojih rokah, toda tudi vkljub temu sem
te izpustil. Sedaj sva pobotana. Moja sedanja
ljubezen ne izvira iz tega . . . Toda neko drugo
prijaznost si mi skazal, radi katere si sedaj moj
iskreni prijatelj, jaz pa tvoj vedni dolžnik".
Tudi Skretuski začuden pogleda Hmelnickega.
..Glejte no, kako se čudita", reče Hmelnicki,
kakor bi imel pred seboj še koga druzega.
si že pozabil, hočem te spomniti, kar so mi pri-
povedovali v Čehrinu, ko sem prišel tje s Tu-
2G8
haj-bejem iz Bazavluka. Povsod sem povpraševal
po svojem sovražniku Čaplinskem, katerega nisem
našel nikjer. Povedali so mi, kaj si naredil ž
njim po najinem prvem srečanju. Pograbil si
ga baje za bučo in breguše, prebil ž njim vrata
ter okrvavljenega kakor psa vrgel na ulico. —
Ha!"
„To sem res učinil", odvrne Skretuski.
„Oj, dobro si naredil, da bolje nisi mogel!
Tudi jaz ga še dobim, ker sicer ni pogodbe niti
komisija niste za nič. Vzamem ga ter se po-
igram ž njim po svoje. Pa tudi ti si mu dal
popra".
S temi besedami se hetman zopet obrne h
Kislu ter «ačne pripovedovati:
„Za kodre ga je pograbil in za hlače, dvignil
ga kakor bilko, prebil ž njim vrata ter vrgel
pod kap".
Hmelnieki se začne smejati tako glasno, da
je kar odmevalo po sobi.
„Nu, vojvoda, ukaži dati medu, ker ga moram
izpiti na zdravje tega viteza in mojega iskre-
nega prijatelja".
Kisel odpre vrata ter veli strežaj u prinesti
pijače. Prinese tri polne vrče.
Hmelnicki trči z vojvodom in Skretuskim
ter v jednej sapi izpije med. Kmalo postane še
veselejši.
„Prosi me. kar hočeš!" re5e Hmelnicki,
obrnivši se k poročniku.
	269
Na bledem obličju Skretuskega se pokaže
rudečica; pa se še ni ozval.
„Ne boj se!" nadaljuje Hmelnicki. ,,Prošnja
ni dim ter ne izkljuje oči. Prosi, kar le hočeš,
izvzemši to, kar pripada gospodu Kislu.
Hmelnicki celo pijan ni zgubil zavesti.
,.Če se smem poslužiti tvoje naklonjenosti",
odvrne Skretuski, „tedaj te prosim, gospod het-
man samo pravice. Jeden od tvojih polkovnikov
mi je storil veliko krivico ..."
' „Glava mu pojdespleč!" zagromi Hmelnicki.
„Ne, tega ne mislim; naroči mu s ■ o, naj
se gre dvobojevat z menoj".
„Glavo mu ukažem odsekati! '' ponovi hetman.
„Kateri polkovnik?"
„ Bohun".
Hmelnicki začne pomežikovati z očmi, na
kar se udari s pestjo po čelu.
„Bohun?" reče. „Bohun je ubit, leni
pisal kralj, da je padel v dvoboju".
Skretuski ostrmi. Zagloba je govoril resnico.
„A kaj ti je učinil Bohun?" vpraša dalje
Hmelnicki.
Skretuski še huje zarudi pri teh besedah.
Bal se je govoriti o kneginjici v navzočnosti
polupijanega hetmana, da bi ne slišal kakega
neodpustljivega roganja.
Kisel ga reši zadrege.	.
,,Resnobna stvar je", reče vojvoda. ,.Mem
je pravil o njej dvornik Brzozovski. Bohuu. je.
ugrabil nevesto temu plemiču, ter jo skril, da
nihče ne ve kam".
„Pa jo poišči", reče Hmelnicki.
„Sem jo že iskal nad Dnestrom, kjer jo
baje ima skrito, pa je nisem našel. Slišal sem,
da jo namerava peljati v Kijev, kjer bi imela
biti svatba. Prosim te torej, gospod hetman,
dovoli mi iti v Kijev, da poiščem tam svojo
nevesto".
„Ti si moj prijatelj; ti si pobil Čaplinskega.
Dam ti dovoljenje, da pojdeš in iščeš povsod,
kjerkoli hočeš. Dam pa še ukaz. da jo oni, ki
jo skriva sedaj, odda v tvoje roke . . . Dam
ti ukaz in pismo na metropolita, da ti jo pomaga
poiskati mej nunami . . . Verjemi mi, moja be-
seda ni dim".
S temi besedami odpre vrata ter pokliče
Vihovskega, da pride pisat ukaz in pismo. Dasi-
ravno je bilo že pozno — ob štirih po polunoči
— moral je Čarnota vendar le skočiti po pernač;
Dziedziala je prinesel pernač, Doneč pa dobi
naročilo, naj z dve sto jezdeci spremi Skretuskega
v Kijev in še dalje k prvim poljskim četam.
Druzega dne zapusti Skretuski Perejeslavje.
XIX.
Če se je Zagloba dolgočasil v Zbaražu, dolgo-
časil se je še bolj Volodijevski. ki je še huje
hrepenel po vojski in dogodkih. Res, da so polki
271
šli časih iz Zbaraža, da so razganjali tolpe svoje-
glavnežev, ki so ropali in požigali po okolici,
pa to so bile le male praske in borba ž njimi,
dasi prizadevajoča po zimi dovolj truda, ni pri-
nesla mnogo slave. Zato je Volodijevski vsaki
dan silil Zaglobo, naj gresta na pomoč Skretu-
skemu, o katerem že dolgo ni bilo nič slišati.
,,Gotovo je prišel tam v kako nevarnost in
nemara še celo zgubil življenje", je dejal Volo-
dijevski. „Midva le morava iti in če ima že
umreti on, naj umrjemo vsi skupaj"
Zagloba temu predlogu ni dosti nasprotoval.
Po njegovih mislih je že itak mah rastel na
njem v Zbaražu; toda odlašal je še vedno, pri-
čakovaje, da utegne vsaki čas dospeti od njega
kaka novica.
„Je hraber in previden", odgovarja Zagloba
na prigovarjanja Volodijevskega, „počakajva še
par dni, nemara dospe pismo, ki pokaže, da bi
bila brezvspešna najina pot.
Gospod Volodijevski ni mogel ugovarjati tem
besedam gospoda Zaglobe, toda čas se mu je
vlekel le prepočasi. Koncem decembra, so radi
mraza končali tudi boje z razbojniki, v okolici
je nastal mir. Edino razvedrilo so delale še
vnanje novice, ki so kaj pogosto dohajale v sivo
zbaražko zidovje.
Glasniki so pripovedovali o kronanju, o knezu
Jeremiji, češ, da je nesel bulavo, katera pa pred
vsemi pristoja njemu samemu. Jezili so se na
	272
one, ki so trdili, da bo imel po sklepu dogovorov
s Hmelnickim samo Kisel dobiček. Gospod Volo-
dijevski je vsled takih govoric izvršil par dvo-
bojev, Zagloba pa je pijančeval, da je bil skoro
vedno pijan. Bilo se je bati, da se popolnoma
utopi v pijači. Pil je ne le z oficirji in plemstvom,
marveč hodil celo med meščane na botrinje in
svatbe, hvalil njihov meid, po katerem je slovel
Zbaraž.
Volodijevski mu je to večkrat očital ter
dejal, da je nedostojno za plemiča bratiti se z
ljudmi nižje vrste, ker s tem on sam, pa tudi
vse plemstvo izgublja pri njih spoštovanje. Za-
globa pa mu odgovarja, da so tega krivi zakoni,
ki dopuščajo, da smejo meščanje postajati bo-
gatini, kar bi po pravici smeli samo plemitaši;
trdil je, da iz teh pravic priprostih ljudi ne more
nič dobrega priti, toda vkljub temu je delal kakor
poprej. Da, celo nemogoče mu je bilo to zabra-
niti ob času turobnih, zimskih dni, sredi dolgo-
časnega in pustega čakanja.
Polagoma so jeli tudi knezovi polki vedno
v večem številu dohajati v Zbaraž; to jo napo-
vedovalo bližnjo vojsko. S temi je postajalo tudi
v mestu vedno bolj živahno. S huzarskim pra-
porom Skretuskega je dospel mej drugimi tudi
gospod Podbipeta. On je prinesel s seboj novice,
da niso naklonjeni knezu na kraljevim dvoru,
ter o smrti Jana Tiškeviča, vojvode kijevskega;
po splošnem mnenju ga ima nadomeščati voj-
	273
. 5 i.,--..'."
voda Kisel in konečno o bolezni kraljevega straž-
nika Lašča, ki leži v Krakovu. Kar se vojske
tiče, je gospod Podbipeta slišal od kneza samega,
da se nemara več ne ponovi, ker so komisarji
že šli sklepati mir, in da podele Kozakom razne
pravice in privoljenja. To poročilo so vojaki
Višnjeveckega sprejeli z videzno jezo. Zagloba
je celo svetoval, naj vlože skupno proti temu
ugovor ter sklenejo zvezo, ker noče, da bi bil
njegov trud pri Konstantinovu brezvspešen.
Mej takiaii govoricami in novicami je minil
mesec februvar in približala se polovica marca;
od Skretuskega še vedno ni bilo nikakega .po-
ročila. Volodijevski začne Zaglobo še bolj siliti
na odhod.
„Sedaj pa morava poiskati ne le kneginjico,
marveč tudi Skretuskega", je dejal.
Mej tem se je pokazalo, da je imel Zagloba
prav, ker je od dne do dne odlagal odhod; proti
koncu mesca marca dospe iz Kijeva Kozak Zahar
s pismom na Volodijevskega. Poslednji takoj
pozove Zaglobo; kb sta se skupaj s poslancem
zaprla v posebno sobano, odtrga pečat ter čita
tako:
„Nad Dnestrom tja do Jahorlika, nisem na-
šel nobenega sledu. Sluteč, da je znabiti skrita
v Kijevu, sem se pridružil komisarjem, s kate-
rimi sem srečno dospel v Perejeslavje. Dobivši
tam nepričakovano dovoljenje Hmelnickega sa-
mega, prišel sem v Kijev ter iskal povsod, še
Z ogn. in meč. EH.	18
274
celo sam metropolit mi je pomagal. Mnogo naših
se tu skriva po samostanih iz bojazni, da bi jih
prostaki ne pobili; ti pa nečejo povedati svojega
pravega imena, zato je tudi iskanje kaj težavno.
Bog me je spremljal in ohranil, pa še Hmelnic-
kega mi naklonil povrh . . . Radi tega gojim
upanje, da mi pomaga še dalje. Naprosita du-
hovnika Muhoveckega, da služi zž,-me jedno sveto
mašo, pri katerej molita očenaš za mojo srečo,
Skretuski.
„Hvala bodi Bogu Najvišjemu! reče Volo-
dijevski.
„Na pismu je še pripis", reče Zagloba, po-
gledavši čez rame Volodijevskega.
„Ej, resnica!" reče mali vitez ter čita dalje:
»Nosilec tega pisma je esaul mirhorodskega
kurena, ki me je ljubil in oskrboval, ko sem bil
na Siču v sužnosti. Pomagal mi je tudi tukaj
v Kijevu ter se izpostavil nevarnosti, da je nesel
moje pismo. Vzemi ga, gospod Mihael, v svojo
skrb, ter skrbi zanj, da mu ne bo ničesar manj-
kalo".
„To pomeni, da si vrl Kozak, kakoršnih
je malo mej vami", reče Zagloba, podavši Za-
harju roko.
Starec mu jo le slabo stisne.
„On je sokol", odvrne Kozak; „jaz ga imam
rad, ter nisem prišel sem radi denarja."
„Tudi ponosa ti ne primanjkuje, kakor vidim,
katerega bi ti zavidali celo mnogi plemiči", reče
275
Zagloba. „Niso same zveri mej vami, niso; so
tudi dobri ljudje. Toda to je kaj druzega. Rekel
si, da je Skretuski v Kijevu?"
»Da, v Kijevu".
„Ali pa je tudi varen? . . . Čujem namreč,
da tam prostaki močno razgrajajo".
»Stanuje pri polkovniku Doncu in je tam
popolnoma varen. Naš batko Hmelnicki je na-
ročil Doncu čuvati ga, kakor zenico svojega
lastnega očesa".
»Res, čudeži se gode!" reče Zagloba. »Kako
je prišlo, da je Hmelnicki Skretuskemu tako
naklonjen?"
»On ga ima rad že od davna".
»Ali ti je povedal Skretuski, kaj išče v
Kijevu ?"
»Kaj bi ne povedal? Povedal mi je, saj ve,
da sem njegov prijatelj . . Iskala sva oba sku-
paj, pa tudi sama zase; — moral mi je toraj po-
vedati, koga naj iščem".
»Doslej še nista našla nič?"
»Nisva. Koliko je še tam skritih Lahov! . . ,
Pa dasiravno jih je mnogo, vendar ne znajo prav
nič jeden za druzega; zato je tudi iskanje te-
žavno. Slišali ste, da tam prostaki razgrajajo.
Jaz sam sem videl, kako so mučili Lahe, pa
tudi one, ki so jih skrivali, celo menihe in nune.
V	samostanu dobrega Nikolaja je bilo pri nunah
dvanajst Poljakinj, katere so skupno z nunami
V	celici z dimom zadušili. Vsaki drugi dan pri-
13*
276
'ženo skupaj vjete Poljake ter jih utapljajo v
Dnepru. Hej, koliko so jih že potopili! . . ."
„Nemara tudi njo?"
„ Nemara".
„Ne, ne, to ni mogoče", seže vmes Volo-
dijevski. „Če jo je Bohun tje odpeljal, jo je go-
tovo spravil v varnost".
„Kje je varnejši, nego v samostanu; zato
pa tudi tje beže".
„Uf! ..." zakliče Zagloba. „Ti, Zahar, torej
misliš, da je že mrtva".
„Ne vem".
„Mi vsi vemo, da je Skretuski dobra duša",
nadaljuje Zagloba. „Bog ga skuša, pa ga tudi
potolaži. A vi, Zahar, kedaj ste šli iz Kijeva?"
„Oj že davno, gospod. Šel sem ravno takrat,
ko so se vračali komisarji mimo Kijeva. Mnogo
Lahov je hotelo bežati ž njimi; pa kako so be-
žali nesrečneži; šli so, kamur je kateri mogel, po
snegu, po kolovoznih potih, po lesovih tje k
Belogradu. Kozaki so drvili za njimi ter jih po-
bijali. Precej jih je ušlo, še več pa so jih po-
bili; nekatere je gospod Kisel odkupil za ves
denar, kar ga je imel pri sebi".
„Oj pasje pare!... Šel si torej s komisarji ?"
„Da, s komisarji, tje do Huščev in dalje na
'Ostrog. Potem sem šel sam".
„Torej sta vidva že stara znanca s Skre-
tnskim?"
	277
„Seznanila sva se na Siču, kjer sem mn
stregel, ko je bil ranjen. Prikupil se mi je, kakor
moje lastno dete. Star sem že in nikogar nimam,
da bi ga ljubil".
Zagloba pozove strežaja ter mu ukaže, naj
prinese medu in mesa, na kar sedejo k večerji.
Zahar je slastno jedel, ker je bil truden in lačen ;
potem je namočil svoje sive brke v temno pijačo,
poskusil ter rekel:
„Izvrsten med imate!"
„Bolji je, nego kri, katero vi pijete", od-
vrne Zagloba. „Od tebe pa si mislim, da si po-
šten človek in prijatelj Skretuskega; torej sedaj
ne pojdeš nazaj k ustašem, marveč ostaneš pri
nas . . . Ne bo se ti slabo godilo"
Zahar dvigne glavo.
„Pismo sem oddal in sedaj pojdem; Kozak
sem, in moja dolžnost je živeti s Kozaki, ne s
Poljaki".
„In bil se boš z nami?"
„Bom. Sem Kozak iz Siča. Izbrali smo si
Hmelnickega za očeta in sedaj mu je poslal kralj
bulavo in prapor".
„Tu ga imaš, gospod Mihael!" reče Zagloba.
»Ali mar nisem rekel, da moramo protestirati".
„Iz katerega kurena ste?"
„Iz mirhorodskega. Pa sedaj ga že ni več",
„Kaj se je zgodilo ž njim?"
„Huzarji Čarnickega so ga štrli pri Žoltih
Vodah. Sedaj sem pri Doncu z onimi, ki so še
278
ostali. Gospod Čarnicki je hraber vojak, sedaj
ga imamo vjetega; za njega so prosili komisarji".
..Tudi pri nas je dokaj vaših jetnikov".
Tako tudi mora biti. V Kijevu so govorili,
da imate najboljšega molojca Lahi vjetega; dasi-
ravno so mnogi govorili, da je poginil".
„Kedo?"
_Oj, slavni ataman; Bohun!"
„Bohun je bil ubit v dvoboju".
„Kdo ga je ubil?"
„Ta-le vitez", odvrne Zagloba, pokazavši
na Volodijevskega.
Zahar, ki je mej tem pil že drugi poliček
meda, napne oči, lice se mu nategne in zarumeni.
Uide mu iz ust glasen smeh.
„Ta vitez je ubil Bohuna?" reče.
„Kaj, hudirja!" zakriči in ježi obrvi Volo-
dijevski. „Vse preveč si dovoljuje ta poslanec!"
„Ne huduj se prijatelj", seže vmes Zagloba.
„Kakor vidiš, je dober človek. Da ne pozna
naših šeg, ne kaže mu jemati za zlo; Kozak je.
Sicer pa ti s tem le skazuje čast, da si vkljub
svojej neznatnej postavi izvršil tako velikansko
delo. Imaš samo slabotno telo, majhno postavo,
pa velikansko dušo. Jaz sam sem trepetaje čakal
konec dvoboja, ker nisem mogel verjeti, da bi
taki pritlikovec ..."
„ Molči mi vendar o tem!" zarenči Volo-
dijevski.
	279
„Saj nisem tvoj oče; prav po nepotrebnem
se jeziš na-me. Povem ti pa, da si želim imeti
takega sina in če hočeš, te bom pa posinovil in
zapisal ti vse premoženje, zakaj to ni nobena
sramota: biti velik v malem telesu. Tudi knez
ni dosti večji od tebe, pa bi celo Aleksander
Macedonski mogel biti njegov oproda".
»Najbolj pa me jezi, da iz pisma Skretu-
skega ni videti nič ugodnega", reče že nekoliko
mirnejši Volodijevski. — »Hvaležni smemo biti
Bogu, da ni zgubil svoje glave; pa kneginjice le
ni našel, in kdo nam more biti porok, da jo
najde ?„
»Resnica. Ker ga je pa Bog z najino po-
močjo rešil Bohunovih rok, izpeljal srečno iz
tolikih nevarščin, ter še kamenito srce Hmelnic-
kega navdahnil s čutilom ljubezni, gotovo se ni
zgodilo, da bi se trpljenja posušil kakor češplja.
Ce ne vidiš v tem prsta Božjega, smem reči,
da imaš topejši um, nego sabljo. Vrh tega je
tudi resnica, da nihče ne more znati vse na svetu".
»Vidim samo jedno", odvrne vihajoč si brkice
Volodijevski, »da midva nimava tam kaj delati,
da morava še dalje sedeti tukaj, dokler ne seg-
njijeva popolnoma".
.,Popreje sprhnim jaz, nego ti, ker sem sta-
reji ; a to veš, da repa segnije, slanina pa se
usmradi od starosti . . . Zahvaliva se raje Bogu,
da vtegne biti kmalo konec najinih muk. Nisem
se malo mučil za kneginjico; več gotovo nego
	280
ti m ne dosti manj nego Skretuski, ker je moja
hči . . . Da še svoje lastne sestre bi tako ne
ljubil, kakor njo ljubim. Govore celo, da mi je
močno podobna; vendar moja ljubezen ima drugi
vzrok. Ti bi me ne videl tako zadovoljnega in
mirnega, ko bi se ne nadejal, da se kmalo konča
vsa ta nezgoda. Jutri bom začel pisati epitafijo
v stihih; v poslednjem času sem radi Marta Apo-
lona popolnoma pozabil".
„čemu govorite sedaj o Martu?" odvrne
Volodijevski. „Naj ga zlod vzame tega Kisla,
vse komisarje in njih dogovore. Na pomlad skle-
nejo mir, kakor je dvakrat dva — štiri. Pod-
bipeta je rekel to".
„Gospod Podbipeta toliko ume politiko, kakor
jaz kitajski jezik. Bolj je gledal tam na dvoru
za ono čopico, nego na druge stvari ter stregel
po njej, kakor piepeličar po jerebici. Dobro bi
bilo, če mu jo kdo drugi odnese izpred nosa.
Ne bom ti oporekal, da je Kisel izdajica; vsaj
to ve vsa ljudovlada. Kar pa se tiče pogodeb,
je tudi lahko mogoče, da se je baba zmotila v
računu".
„Kaj govore pri vas Zahar?" obrne se Za-
globa h Kozaku. „Bo li vojska, ali mir?"
„Do prve trave bo mir. Na pomlad pa na-
stane pogibelj, ali nam ali Lahom".
»Potolaži se Mihael! Slišal sem. da se pro-
staki povsod oborožujejo".
	281
„Taka vojska nastane, kakoršne še nikdar
ni bilo", odvrne Zaliar. „Pri nas govore, da
pride tudi turški sultan in kan se vsemi ordami.
Naš prijatelj Tuhaj-bej stoji blizo na meji ter
niti ni šel domu".
„Nu, potolaži se gospod Mihael", ponovi
Zagloba. „Prerokujejo o novem kralju, da bo
ves čas svojega vladanja imel hude vojske; ver-
jetno je torej, da še dolgo časa ne bomo spra-
vili sablje v nožnico. Primeri se res človeku, da
se pohabi od neprestanih vojsk, kakor se pohabi
metla od neprestanega pometanja; pa očividno
je že taka naša vojaška osoda. Kadar se bo treba
biti, ne hodi Mihael daleč proč od mene. Lepe
reči boš videl ter spoznal, kako so se bojevali
v davnih boljših časih. Oh, moj Bog! sedaj niso
več taki ljudje, kakor so bili nekdaj. Tudi ti nisi
tak, čeravno si pogumen vojak ter pobil Bohuna".
„Prav pravite", reče Zahar, „sedaj niso več
taki ljudje, nego so bili nekdaj ..."
Potem pogleda Volodijevskega ter odmaje
z glavo.
„Hej, da bi bil ta vitez ubil Bohuna! Hm!
Hm!"
XX.
Po večdnevnem počitku vrnil se je stari
Zahar nazaj v Kijev. Mej tem je prišla novica,
da so se komisarji vrnili brez vsacega upanja
na mir Posrečilo se jim je skleniti premirje do
	282
binkoštnih praznikov, takrat se imajo začeti novi
dogovori. Zahteve in pogoji Hmelnickega so tako
veliki in pretirani, da nihče ne verjame, da bi
jih mogla ljudovlada sprejeti. Zato so se jeli
jedni kakor drugi oboroževati na vso moč. Hmel-
nicki je pošiljal poslanca za poslancem h kanu,
naj mu na čelu vseh svojih vojakov pride na
pomoč. Pošiljal je glasnike tudi v Carigrad, kjer
je že dolgo bival kraljevi poslanec Bečinski.
V ljudovladi so pričakovali vsaki hip, da se ima
zbrati črna vojska. Prišle so novice, da so bili
odstranjeni nekateri poveljniki ter izbrani novi,
namreč točaj Ostrorog Lanckoronski in Firlej;
kakor tudi da nameravajo popolnoma odstraniti
iz vojaške službe Jeremijo Višnjeveckega, ki je
le na čelu svojih lastnih polkov mogel braniti
domovino! Ne samo knezovi vojaki in rusko
plemstvo, marveč celo privrženci prejšnjih po-
veljnikov, so se razburjali radi volitve novih
polkovnikov, trdeč po pravici, da je odstranjenje
Višnjeveckega velika neumnost, ker bi se mogel
samo on jedini meriti s Hmelnickim ter prema-
gati tega znamenitega vstajniškega vojskovodjo.
Naposled dospe tudi sam knez v Zbaraž, z na-
menom, da nabere kolikor največ mogoče vojske
in je pripravljen na meji. Oboroževanje je bilo
končano in sedaj ste obe vojski mirno čakali po-
velja. Hmelnicki je res ukazal kaznovati nekaj
polkovnikov, ki so vkljub dogovoru in danej
obljubi napadali gradove in polke, kateri so stali
	283
na samoti; le malo pa je opravil pri prostakih,
ki nemara res niso slišali o premirju, ali nalašč
niso hoteli slišati ter še nemara niso vedeli, kaj
pomeni ta beseda. Prostaki so vedno bolj in bolj
napadali meje, katere bi imele biti zavarovane
vsled dogovorov ter tako devali v nič Hmel-
niekijevo obljubo. Na drugej strani so vojske,
loveče razbojnike, prestopile večkrat Pripeč in
Horin ter drvile dalje v globelj vojvodstva brac-
lavskega in tam srečavši se s Kozaki, imele ž
njimi večkrat hude boje, jako besne in krvave.
Radi tega si čul vedno pritožbe od obeh strani,
da se vedno lomijo dogovori, katerih nobena
moč vzdržati ni mogla. V resnici je že razsa-
jala vojska, predno so glavne moči odrinile na
borišče in prvi toplejši pomladni solnčni žarki
so osvetljevali, kakor lani, goreče vasi, trge,
mesta in gradove; povsod je nastalo splošno klanje.
Roparska krdela iz Bara, Hmelnika, Mali-
novke so se moreč in požigajoč čedalje bolj bli-
žale Zbaražu. Polkovniki kneza Jeremije so jih
pobijali, kolikor se je dalo, dasiravno se knez
sam teh bojev ni udeležil, hoteč se dvigniti s
celo divizijo še le takrat, ko odrinejo tudi het-
mani. Ker so sploh pričakovali, da pride kmalo
do glavne bitke, bilo je vojakom naročeno, da
plačujejo tolovajem s krvjo za kri, s požigom
za požig, z ropom za rop. Med drugimi je šel
na bojno polje tudi gospod Longin Podbipeta
ter razkropil roparje pod Črnim Ostrovom; pa
	284
ta vitez je bil strašen samo v boju; z jetniki, vjetimi
z orožjem v roki, ravnal je premehko, prenežno;
zato ga tudi niso več pošiljali. Posebno se je
odlikoval v teh praskah mali Volodijevski, s
katerim se je v tej stvari mogel kosati jedino
še Veršulj. Nobeden ni tako naglo vodil vojske;
nobeden ni znal tako nepričakovano napasti sov-
ražnika ter ga razbiti v hudem napadu, razka-
diti na vse štiri vetrove, pobijati in obešati, kakor
Volodijevski. Kmalo je njegovo ime narejalo
splošen strah; od druge strani pa ga je podpi-
ralo knezovo pokroviteljstvo. Od konca marca
do polovice aprila je razbil Volodijevski sedem
večih roparskih čet, katerih vsaka je bila trikrat
močnejša od njegove; ni si dal počitka, marveč
kazal čedalje več veselja, kakor bi ga zajemal
v prelitej krvi.
Mali vitez, ali bolje: zlodček, je močno silil
Zaglobo, naj bi mu pomagal na teh pohodih,
ker mu je bila zelo všeč njegova druščina. Toda
stari plemič se je vpiral ter se izgovarjal tako-le:
„Moj trebuh je prevelik, dragi Mihael, za
tako naglo ježo; tudi je vsaki človek sposoben
za kaj druzega. Udariti pri belem dnevu s hu-
zarji na goste vrste sovražnikov, tabore razdi-
rati, prapore jemati — to je moje delo; za to
me je Bog vstvaril in naredil sposobnega; pre-
ganjati po noči lopove po goščavah, prepuščam
tebi, ki si sposobnejši za to, kakor šivanka, ki
povsod more skozi. Jaz sem vitez starega kova,
	285
ki raje razdiram, kakor lev, nego bi sledil kakor
pes po goščavi. Vrh tega pa po večernej zarji
rad ležem k počitku — ker to je moj najljubši
posel.
Volodijevski je torej hodil sam, in sam zma-
goval. Odjezdivši enkrat koncem aprila, vrnil
se je še le sredi maja tako utrujen in žalosten,
kakor bi bil premagan. Tako se je vsaj zdelo
vsem, pa ta misel je bila napačna. Nasprotno
je po dolgej in težkej poti dospel Volodijevski
celo za Ostrog do Holovne ter razbil tam ro-
parsko četo prostakov, med kterimi je bilo tudi
kakih deset Zaporožcev, katerih polovico je po-
sekal, drugo pa zajel. Toliko bolj čudna je torej
bila žalost, ki je kakor megla pokrivala njegovo,
po naravi veseio obličje. Mnogi so hoteli takoj
zvedeti vzrok, pa Volodijevski ni rekel nikomur
besedice. Komaj da je skočil s konja, odšel je
takoj, sprendjan od dveh vitezov, h knezu in
potem še k Zaglobi. Radovedneži so ga ustav-
ljali na poti ter grabili za rokava, pa ni jih
poslušal ter hitel dalje.
Gospod Zagloba čudno ogledava ta dva pri-
šleca velikanske rasti, katerih še nikdar ni videl.
Samo po obleki, z zlatimi petij ami na ramenih,
je sodil, da služita v litevski vojski.
»Zaprite vrata", reče Volodijevski, „ter uka-
žite, da nikogar ne spuste v sobo, ker se imamo
pomeniti o važnih stvareh.
	286
Zagloba naroči služabnika, kakor mu je bilo
ukazano ter nemirno ogleduje prišleca. Po njunih
obrazih je sodil, da mu ne povesta nič dobrega.
„To sta kneza Buliha Kurčeviča", reče Volo-
dijevski, predstavljaje mladenča; „ Jurij in Andrej".
Kneza se prikloneta ter rečeta enoglasno:
„ Bratranca ranjke Helene".
Rudeče lice Zaglobovo postane na mah za-
modrelo — bledo; začne mahati z rokami okrog,
kakor obstreljen; odpre usta pa ne more govoriti;
oči mu izstopijo iz jamic, slednjič bolj zastoka,
nego izgovori:
»Rajnke?"
„Čuje se govorica", odvrne turobno Volo-
dijevski, „da je bila kneginjica umorjena v samo-
stanu Dobrega Nikolaja v Kijevu".
„ Lopovi so zadušili z dimom v celici dva-
najst gospodičin in nekaj nun, mej temi je bila
tudi najina sestrična", doda knez Jurij.
Zagloba ne odgovori ničesar; poprej zamo-
drelo lice mu hipoma močno zarudi, da so navzoči
mislili, da ga je zadela kap; trepalnice se mu
pobesijo na oči, katere zakrije z rokami, iz ust
pa se mu izvije pretrgano stokanje:
»Bog! Bog! Bog!"
Na to vtihne ter dolgo molči.
„Oj, draga naša sestrica!" vzdihne mladi
vitez. »Zbrali smo se sorodniki in prijatelji, da
te rešimo, toda prepozno je. Zaman je naša
dobra volja, naša hrabrost, zaman so naše sablje;
	287
ti že prebivaš na drugem, od naše solzne doline
dosti boljšem svetu, v bivališču Kraljice nebeške".
„Oj, sestra, sestra!" zakliče Jurij, zgrabivši
se za lase; »odpusti nam našo zamudo! Oblju-
bujemo pa, da prelijemo reke krvi za vsako kap-
ljico tvojih solz".
„Tako nam Bog pomagaj!" doda knez Andrej.
Oba viteza dvigneta roke kvišku, kakor kli-
cajoč Boga za pričo. Zagloba vstane s klopi,
stopi nekaj korakov naprej, omahne kakor pijan
ter se zgrudi na kolena pred sliko, visečo na
steni.
Minuto poznej zapoje na gradu zvon, ogla-
šujoč poldan, ki se je glasil tako otožno, kakor
bi zvonilo mrliču.
„Ni je več! Ni je več!" začne zdihovati
Volodijevski. „Angelji so jo odnesli v nebesa,
mi pa naj tukaj jokamo in vzdihujemo".
Ihtenje strese ogromno telo Zaglobovo.
Naposled se Zagloba pomiri; navzoči so celo
mislili, da je zaspal; čez nekaj časa vstane ter
sede na klop. Bilo je videti, da se je ves spre-
menil in postal popolnoma drugačen; oči je imel
rudeče in zalite s krvjo, glavo pobešeno, dolnja
ustnica mu je visela na brado; na lice mu
sede nekaka topost, zdelo se je, da je Zagloba,
ki je bil nekdaj tako živahen in vesel, krepak,
poln domišljije in moške moči, umrl za zmiraj
ter ostal starec, potlačen in utrujen od nezno-
sljivega gorja.
	988
V tem trenutku, ne meneč za ugovor stre-
žaja, ki je stal pri vratih, stopi v sobo gospod
Podbipeta; znovič se začne tarnanje in žalovanje.
Litvin se spomni na Rozloge in prvega svidenja
s kneginjico, njene nežnosti in lepote; pa tudi
njega, ki trpi največ radi te zgube, Skretuskega,
po katerem začne takoj povpraševati malega
viteza.
„Skretuski je ostal pri knezu Korickem v
Korcu, kamor je prišel iz Kijeva ter leži bolan,
ne brigajoč se za božji svet", odvrne Volodijevski.
„Ali ga gremo obiskat?" vpraša Litvin.
„Čemu bi hodili tje?" odvrne Volodijevski.
„Knezov zdravnik zagotavlja, da bo še ozdravel.
Pri njem je Suhodolski, polkovnik kneza Domi-
nika, iskren prijatelj Skretuskega; tam je tudi
naš stari Zaevilihovski; oba močno skrbita zanj.
Ničesar mu ne bo manjkalo".
„O, veliki Bog!" odvrne Litvin. „Ste videli
Skretuskega z lastnimi očmi?"
„Videl sem ga, videl; pa ko bi mi ne bili
povedali, da je on, ne bil bi ga spoznal; tako
ga je že vzela bolezen".
„Ali je vas spoznal?"
„Gotovo me je, ker se mi je nasmehnil in
pokimal z glavo, dasi ni rekel besedice. Mene
je mahoma prevzela taka žalost, da ga nisem
mogel gledati dalje. Knez Koricki hoče priti v
Zbaraž se svojimi vojaki, tudi Zaevilihovski pride
ž njim. Cel6 gospod Suhodolski se roti, da go-
	289
tovo pride, če tudi bi mu dal knez Dominik
drug ukaz. Pri pelje tudi sč seboj Skretuskega,
če ga ne umori bolezen".
„Od koi imate novice o smrti kneginjice?"
vpraša Longin; , sta jih prinesla ta mlada ple-
miča?-' nadaljuje p<kazavši na kneza.
„Ne. Ona sta slučajno slišala o vsem tem
v Koicu, kamor sta prišla z zalogo in novci
kneza Vilenskega in šla z menoj k vašemu knezu
s pismom. Vojska je neizogibna in komisije niti
ne bo".
„To mi že davno vemo; toda povejte mi,
gospod, kdo vam je pravil o smrti kneginjice?"
„Nu. Zacvilihovski, on je zvedel od Skre-
tuskega, kateremu je dal Hmelnicki dovoljenje,
da jo sme iskati v Kijevu in pismo na metro-
polita, naj mu pomaga, ker so splošno mislili,
da jo je Bohun skril v samostanu. Vsi so mu
pomagali iskati, dasi so dobro vedeli, da so pro-
staki zadušili z dimom pri Dobrem Nikolaju dva-
najst devic. Sam metropolit je zatrjeval, da bi
bili Bohunovej zaročnici gotovo prizanesli, pa
ji le niso.
„Torej je bila pri Dobrem Nikolaju?"
„Da. Skretuski je srečal Joakima Jerliča,
skritega v nekem samostanu; ker je vsacega
vpraševal po kneginjici, vprašal je tudi njega.
Jerlič odgovori, da so Kozaki ugrabili vse de-
vice in jih pomorili Samo v samostanu svetega
Nikolaja jih je dvanajst ostalo, katere so potem
Z ogn. in meč in.	19
	290
zadušili z dimom, mej njimi tudi hčerko Vasila
Kurčeviča. S početka mu Skretuski ni verjel
ter šel še enkrat v samostan Na nesrečo pa nunam
niso bila znana imena zadušenih; ko jim Skre-
tuski opiše njeno unanjost, so dejale, da je res
bila jedna taka mej njimi. Potem je Skretuski
šel iz Kijeva in precej na to nevarno zbolel".
„Sploh je čudno, da je še živ".
„Brezdvoma bi bil že umrl, ko bi ne bilo
onega starega Kozaka, ki ga je oskrboval že
na Siču ter potem nesel njegovo pismo v Zba-
raž. Vrnivši se, je pomagal zopet iskati kne-
ginjico. On ga je tudi odpeljal v Korec ter ga
izročil v oskrbovanje Zacvilihovskemu.
„Naj ga Bog blagoslovi in podpira, ker
odslej nikjer ne najde več tolažbe", de Longin.
Volodijevski umolkne; grobna tišina nastane
v sobani. Kneza, podprši si glavo z rokami, sta
sedela nepremično. Podbipeta dviga oči kvišku;
Zagloba pa upre svoj stekleni pogled v nasprotno
steno ter se zamisli.
»Zbudite se, gospod!" reče naposled Volo-
dijevski", ter ga sune v pleča. „Kaj ste se tako
zamislili? Če še toliko mislite, vendar prav nič
ne izmislite, ker vsa zvijača ni vredna sedaj
niti piškovega lešnika".
„Vem to, vem", odvrne Zagloba. »Mislim
pa samo to, da sem že star in nisem za nobeno
rabo več na svetu.
291
XXI.
»Poglej vendar", reče Volodijevski gospodu
.uonginu; „ta človek se je v jednej uri postaral
skoro za dvajset let. Vedno vesel, zgovoren in
poln zvijač, da bi celo Odiseja prekosil ž njimi,
postal je naenkrat nem in se pritožuje o svoji
starosti, posedajoč in dremajoč po cele ure na
enem mestu. Znal sem, da jo je ljubil, pa nisem
mislil, da je bila ta ljubezen tako velika".
„Kaj je kaj čudnega?" odvrne zdihovaje
Longin. „Saj je imel čas se navezati na njo.
Otel jo je iz Bohunovib rok ter doživel ž njo
toliko nevarščin in dogodeb, ko je bežal ž njo.
Dokler je še bilo upanje, da jo reši. je vedno
sanjaril in izmišljeval si zvijače, sedaj pa se
čuti tako osamljenega, da se mu je pristudilo
življenje".
„ Poskušal sem ga razvedriti s tem, da sem
popival ž njim, pričakujoč, da se mu vrne prejšnja
živahnost, pa brezvspešno ... Če ga siliš piti,
pije, toda ne navdušuje se po svojej navadi, ne
hvali se več se svojimi junaškimi čini. Premagan
žalosti, pobeša glavo na prsi, kakor bi spal. Brž
ko ne se Skretuski ne vznemirja toliko radi kue-
ginjice, nego Zagloba".
„Žal mi je zanj, močno žal, ker je bil vendar
hraber vitez. Idiva k njemu, Mihael, nemara se
nama posreči, da ga nekoliko razvedriva. Imel
je navado se šaliti z menoj, nemara dobi še sedaj
13*
	292
veselje do tega. Moj Bog, kako močno se spre-
minjajo ljudje!... Bilje res kaj živahen človek..
„Idiva!" reče Volodijevski. „Res je že pozno,
toda toliko bolje. Na večer mu je vedno najhuje,
ker se nadremlje čez dan, po noči spati ne more".
S temi besedami se napotita oba iz sobane
ter otideta v Zaglobovo stanovanje. Najdeta ga
sedečega pri odprtem oknu, s pobešeno glavo
na prsi.
Res je bilo že pozno; v gradu je že vse
potihnilo, samo straže so se neprestano oglašale
jedna drugej, v gostej goščavi za gradom pa so
gostoleli slavčki svoje pesni. Skozi odprto okno
je pihljal v sobo topel majnikov vetrič in bledi
mesečni žarki so osvetljevali plešasto Zaglobovo
glavo.
„Dober večer, gospod!" rečeta prišleca.
„Dober večer!" odvrne Zagloba.
„Kaj tako premišljujete pri oknu, namesto
da bi šli spat?" vpraša Volodijevski.
Zagloba vzdihne.
„Ker ne morem spati", odvrne z zategnenim
glasom Zagloba. „Ravno sedaj je leto, ko sem
bežal ž njo od Bohuna, in nama ravno tako pre-
pevale ptičice, kakor danes! . . . Kje je sedaj,
moja golobica?"
„Očividno je bila tako božja volja!" odvrne
Volodijevski.
	293
„Da, nobene tolažbe nimam nego žalost in
solze, gospod Mihael . . . Nič me več ne more
razveseliti! ..."
Nastane molčanje; samo slavčevo petje je
gostolelo skozi odprto okno čedalje glasneje, na-
polnujoč svet s prijetnimi glasovi in dvigajoč,
dušo poslušalca k nebesom.
„0 Bog, Bog!" vzdihne Zagloba. „Ravno
tako so prepevali takrat nad Kahamlikom.
Longin si obriše solze sž svojih plavkastih
oči; mali vitez Volodijevski pa molči nekaj časa,
potem reče:
„Ej, veste kaj? Žalost je žalost; pite z
nama medico, ker ni boljšega zdravila za tugo.
Za steklenico se bomo spominjali davnih boljših
časov".
„Da, treba se je napiti", odvrne Zagloba.
Volodijevski naroči služabniku prinesti svečo
m steklenico medice. Ko se je to zgodilo, sedejo
prijatelji za mizo. Znajoč pa, da spomin izmej
vsega najbolj oživlja Zaglobo, vpraša Volodijevski:
„Torej je že leto dni od onega večera, ko
ste bežali z rajnko Heleno pred Bohunom?"
„Bilo je meseca maja", odvrne Zagloba.
»Bežala sva preko Kahamlika v Zlatonošo . . .
Oj, kako hudo je živeti na svetu!"
„Ona je bila preoblečena?"
„Da, v Kozaka. Lase sem moral svojej
revici s sabljo odsekati, da je ne bi spoznali.
294
Dobro se še spominjam mesta, kjer sem jih s
sabljo vred spravil pod drevo".
„Ej kako zala devica je bila!" doda Lon-
gin zdihovaje.
„Povem vama, da sem se precej prvega dnč
tako zaljubil vanjo, kakor bi jo bil odgojeval
od rane mladosti. In ona, kako me je bila vesela,
kako je sklepala svoje bele ročice pred menoj
ter se mi zahvaljevala za rešitev in varstvo, da
sta kar moja duša in srce poskakovala veselja.
Naj bi bili ubili raje mene, predno sem dočakal
današnjega dneva in take nesreče! ..."
Zopet nastane molčanje. Vsi trije vitezi
pijejo med ter ga mešajo s solzami.
„Mislil sem, da učakam pri njima mirno
starost", nadaljuje Zagloba, „a sedaj . . ."
Roke mu omahnejo slabosti.
„Odkod naj pričakujem sedaj tolažbe! . . ."
vsklikne; „samo v grobu še najde mir moje srce."
Predno je Zagloba izrekel poslednje besede,
nastane v veži ropot; nekdo je hotel šiloma iti
v sobo. Pa služabnik ga ni pustil. Začneta se
prepirati; gospodu Volodijevskemu se zdi, da
čuje nek znan glas. Zato reče služabniku, naj
pusti prišleca v sobo.
Vrata se odpro in na pragu se pokaže Red-
zijan, ki mahoma premiri z očmi navzoče ter
reče:
»Hvaljen bodi Jezus Kristus!"
	295
„Na veke vekov, Amen!" odvrne Volodijev-
ski. „Saj je Redzijan?"
„Jaz sem. jaz", odvrne mladenič. »Klanjam
se vam ter vas pozdravljam. „A kje je moj
gospod?"
„Tvoj gospod je v Korcu, bolan".
„0 za Boga! Kaj pravite? Ali je nevarno
bolan?"
»Nevarno je bil bolan, pa sedaj se mu že
vrača zdravje. Zdravnik zagotavlja, da bo skoraj
popolnoma zdrav".
»Prinesel sem novice o knjeginjici".
»Mali vitez začne otožno kimati z glavo.
»Po nepotrebnem si se trudil . . . Skretuski
že ve, da je umrla in mi prelivamo tu za njo
gorke solze ..."
Redzijan široko odpre svoje oči.
»Bog, kaj vendar slišim? Kneginjica ni
umrla.
»Ni umrla, marveč razbojniki so jo umorili
v Kijevu".
»Hm! ... V kakem Kijevu?"
»Mar ne poznaš mesta Kijeva?"
»Hej, gospodje, vi se norčujete z menoj! Kaj
je imela opraviti v Kijevu, ko biva skrita v
jarku pod Valadinko, ne daleč od Raškova, in
je bilo čarovnici naročeno, da se ni za korak
ne sme ganiti od nje, dokler Bohun ne pride.
O Bog! človek bi lahko zgubil pamet, ko sliši
vse to!"
	296
„Kaka čarovnica? O kom govoriš?"
„Da, Horpina; oj dobro poznam to „bunko".
Zagloba naglo vstane s klopi, na katerej je
sedel ter začne mahati z rokami, kakor človek,
ki je padel v morje pa hoče se rešiti pogina.
„Za Boga živega! Molči gospod!" zakriči
na Volodijevskega. „Dovoli, da ga jaz izprašujem!'1
Navzoči se prestrašijo pri pogledu na bledo
Zaglobovo lice. na čegar plešči so se pokazale
potne srage. Zagloba urno skoči k Redzijanu
ter zgrabivši ga za ramo, začne ga močno tresti.
„Kdo ti je povedal?" vpraša Zagloba fanta,
da je skrita pri Raškovu ?"
„Kdo je povedal? . . . Bohun?"
„Fante, ti si pa res znorel!" zakriči Za-
globa ter še dalje stresa fanta kakor hruško.
„Kak Bohun?"
„0 Bog!" zakliče Redzijan ; *čemu me tako
tresete gospod? Pustite me ter dajte mi priti
k sebi, ker se mi je res zmešalo v glavi. Kje
bi se naj dobil drugi Bohun? . . . Saj ga tudi
vi poznate, gospod!"
„Govori no, bedak, če ne, pa te sunem z
nožem", zakriči Zagloba. „Kje si videl Bohuna?"
„V Vlodavi ... Pa kaj hočete od mene
gospod?" zavpije prestrašeni fantin. „Sem mar
kak razbojnik?"
Zagloba zgubi zavest in sapa mu zastane;
onemogel se zgrudi na klop. Volodijevski mu
skoči na pomoč.
	297
„Kedaj si videl videl Bohuna?" vpraša Volo-
dijevski Redzijana.
„Pred tremi tedni".
„Torej še živi?"
„Zakaj bi ne bil živ ? Sam mi je pripove-
doval. kako ste ga naklestili; pa izlizal se je..."
,.In on ti je rekel, da je knjeginjica pri
Raškovu?"
„Da, sam mi je povedal to".
„Čuj Redzijan, tu gre za življenje tvojega
gospoda in kneginjice! Tebi je sam Bohun po-
vedal, da ni bila v Kijevu?"
„Moj Bog; kako bi mogla priti v Kijev, ko
jo je Bohun izročil v oskrbovanje Horpini, ki
jo je skrila pri Raškovu. Zažugal je tudi Hor-
pini s smrtjo, če bi jo pustila od sebe. Meni
pa je dal pernač in prstan, češ, naj grem tje k
njej, ker njemu so se rane ponovile, da mora
ostati v postelji in nemara še jako dolgo ..."
Daljše Redzijanovo pripovedovanje pretrga
urno gospod Zagloba, ki znovič skoči s klopi
ter prijemši se z obema rokama za ostanke svojih
las začne kričati, kakor obnorel:
„Ona je živa, moja draga hči je živa! . . .
Torej je niso zadušili v Kijevu! Ona je živa,
moja draga, premila deklina!"
In starec tepta z nogami, smeje se in plaka
kakor dete Naposled pograbi Redzijana za glavo,
ga začne objemati in pritiskati na srce ter po-
	298
ljubovati, da je mladenič popolnoma zgubil za-
vednost.
„Oh, dajte mi no mir gospod!" kriči ter
se hoče strgati Zaglobi iz klešč. „Vi boste
še zadušili! . . . Kes je, da je živa ... Če Bog
da, poj dem o skupaj po njo . . . Oj, oj, spustite
me!"
„Pustite ga gospod, naj nam vse pove, ker
še ne razumemo vsega", reče Volodijevski.
„ Govori, govori!" zavpije,Zagloba.
„Povej nana bratec, vse od začetka", reče
Longin, na čegar brkah se je bliščala gosta
rosa solz.
„Dovolite gospodje, da si oddahnem ter pri-
dem zopet k sapi", reče Redzijan. „H krati pa
zaprem tudi okno, ker ti veseli tički se tako
dero v grmovji, da človek ne more slišati svoje
besede".
„D nesi medu!" zakliče služabniku Volo-
dijevski.
Redzijan zapre z navadno svojo počasnostjo
okno; potem se obrne k navzočim ter reče:
»Gospodje dovolite mi, da se vsedem . . .
Močno sem truden".
„Sedi, sedi, brate!" reče Volodijevski ter
nalije steklenico medice iz ravnokar prinešene
steklenice. „Pij z nami, ker si se svojo novico
to zaslužil; govori samo urneje in jasno".
„Dober med imate!" reče mladeneč, dvig-
nivši kozarec k luči.
	299
„Da bi te pobili! zakliče Zagloba. „Kaj boš
še vse govoril?"
„Pa čemu se vi danes tako jezite? Pripo-
vedoval vam bom, če le hočete; vaša stvar je
ukazovati, moja pa — ubogati, radi tega sem
služabnik. Toda sedaj že vidim, da vam moram
vse podrobno povedati od začetka".
„Da, da, od početka!"
»Gospodje se še spominjate, kako je prišla
novica o vzetju Bara; takrat se nam je zdelo,
da je že vsemu konec. Vrnil sem se domu k
svojim starišem in dedu ... ki ima devetdeset
let. . . če prav govorim ... ne, eno in devet-
deset let".
„Naj jih ima devetdeset! Nam je to vse
eno!" zarentači Zagloba.
„Bog mu podaljšaj njegovo življenje! . . .
Hvala vam, gospodje, za dobro besedo", odvrne
Redzijan. »Vrnil sem se torej domu, da sem
oddal starišem to, kar sem z božjo pomočjo
nabral mej razbojniki. Saj veste gospodje, kako
so me lanskega leta zajeli Kozaki v Čehrinu,
da so me smatrali za svojega, ko sem stregel
ranjenemu Bohunu . . . Pri tem poslu sem si
pridobil njihovo prijateljstvo ter nabral pri njih
srebra, zlata in dragih kamenčkov ..."
»Vemo, vemo!" reče Volodijevski.
»Nu, glejte, prišel sem k starišem, ki niso
hoteli verjeti svojim očem, ko so me zagledali,
a to še tem manj, ko sem jim pokazal, kar sem
	300
nabral. Moral sem priseči dedu, da sem dobil
vse na pošten način. Še le potem je zavladalo
mej njimi veselje; moram vam povedati, da se
pravdajo z Javorskimi za neko hruško, ki stoji
na meji. Prav za prav stoji drevo na njihovej
zemlji, samo veje svoje stega na naše zemljišče.
Kadar torej Javorski klatijo svojo polovico, pa-
dajo tudi naše hruške z drevesa in glejte, takoj
si jih oni osvoje, a mi..."
„Ne pripravi me vendar pobalin, popolnoma
ob mojo potrpežljivost!" zakriči Zagloba; „ne
govori, kar ne spada sem! . . ."
„Najpoprej ne zamerite, nisem pobalin, marveč
plemič, akoravno ubog, pravi poljski plemič, kar
vam lahko povesta tudi gospod poročnik Volo-
dijevski in gospod Podbipeta, kot dobra znanca
Skretuskega; dalje pa morate vedeti, da ta pravda
traja že petdeset let".
Zagloba stisne zobe ter se sam pri sebi
priduši, da več ne seže v bes°do Redzijanu.
„Dobro, dobro, moja ribica", reče sladko
Podbipeta. „Toda povej nam poprej o Bohunu,
ne pa o hruškah".
„0 Bohunu ? Nu, naj pa bo o Bohunu. Evo
Bohun si misli, da nima zvestejšega služabnika
in prijatelja od mene, dasi me je v Čehrinu
močno potolkel. Res sem ga oskrbovol takrat,
ko se je boril s Kurčevičema. Nalagal sem ga,
da nočem iti nazaj k svojemu gospodarju, da
mi bolj ugaja kozaško življenje, ker nese več
	301
dobička, a on je vse to verjel, kako bi mi tudi
ne verjel, ker je z mojo pomočjo srečno zopet
ozdravel. Imel me je jako rad in tudi bogato me
je obdaroval. Ni znal seve, da sem se zarotil, se
radi v Čehrinu mi doprinešene krivice maščevati
nad njim. Da ga že takrat nisem ubil, oviralo
me je jedi no, ker plemiču ne pristuje na postelji
ležečega sovražnika zaklati z nožem, kakor ovna
ali svinjo".
»Dobro, dobro, to vse mi že vemo", reče
Volodijevski. »Povej nam, kje siga našel sedaj?"
»To, vidite, bilo je tako: Ko smo pritisnili
Javorske k steni (s torbami pojdejo po svetu,
ne more biti drugače!) takrat sem si mislil:
sedaj imam čas, da poiščem Bohuna ter mu po-
plačam storjeno krivico. Razodel sem svojo skriv-
nost starišem in dedu, on pa — ker je še vedno
ponosen človek — mi pravi: ker si prisegel, da
se maščuješ, torej pojdi z Bogom, sicer ostaneš
bedak. Torej sem šel z namenom, da, če najdem
Bohuna, zvem nemara kaj o gospodični, in potem,
ko ga vstrelim ter pridem z novico nazaj k mo-
jemu gospodarju, me zato gotovo ne pusti brez
nagrade".
»Gotovo, gotovo, tudi mi te nagradimo za
to", reče Volodijevski.
»Od mene dobiš konjiča s sedlom", reče
Podbipeta.
»Pokorno se vam zahvaljujem!" odvrne raz-
veseljen fantin, »ker za tako novico se že spo-
	302
dobi dati nekaj pivnine; jaz pa sem tudi tak
človek, da ne zapijem tega, kar mi kdo podari.
»Hudobec naj te vzame!" zamrmra Zagloba.
»Šel si torej z doma . . ." omeni zopet Vo-
lodijevski.
„Šel sem z doma", nadaljuje Redzijan ter
si mislil, kara hočem iti? . . . Nemara v Zbaraž,
— ker od Zbaraža do Bohuna ni daleč, a vrh
tega še nemara zvem kaj o svojem gospodarju.
Šel sem na Belo in Vlodavo. Ker je bil konj
že močno vtrujen, vstavim se v Vlodavi, da ga
nakrmim. Ravno takrat je bil tam semenj in
vse gostilnice so bile natlačene plemstva. Samo
neki žid mi pravi: „Imel sem prazno sobo, pa
neki ranjen plemič stanuje v njej". — „Tem
bolje", odvrnem, ker znam streči ranjenim, in
vaš zdravnik brž ko ne, ne more vsem kaj,
torej bom poskusil ga ozdraviti". Žid mi odvrne,
da se plemič sam zdravi, da nikogar ne pusti
k sebi; naposled ga gre vprašat, če mi dovoli
priti k njemu. Onemu je bilo brž ko ne huje,
zakaj ukazal je, naj nemudoma pridem. Stopim
v sobo in gledam, kdo je bolan, in kdo bi si
bil mislil — zagledam Bohuna! Ležal je bolan
v postelji".
„A!" zakriči Zagloba.
»Prekrižam se: v imenu Očeta, Sina in sve-
tega Duha. Močno sem se ustrašil, on pa me
takoj spozna ter je bil jako vesel, da sem prišel,
smatrajoč me za svojega prijatelja. »Gotovo te
	304
na katerem se je peljal. Zato je moral ostati,
dasi v velikem strahu, boječ se. da ga najdejo,
spoznajo in razsekajo na kosce. Sam mi je pravil
to. „Bil sem", pravi, ,,poslan s pismi; toda sedaj
nimam nobenega dokaza, razun pernača; ko bi
me spoznali, gotovo me razkosajo plemiči; vsaki
vojaški poveljnik bi me obesil na prvo brezo,
nikogar ne vprašavši za dovoljenje". Ko mi je
to povedal, sem mu dejal: „Rad bi vedel, če
vas res sme vsaki poveljnik obesiti ? Vpraša
me: „Čemu želim to vedeti?" — „Zato", od-
govorim, „ker morava biti močno previdna in ni-
komur nič povedati o tem — torej bom molčal
kakor zid". S tem odgovorom sem se mu močno
prikupil. Začel se mi je zahvaljevati ter oblju-
bovati mi bogate nagrade. „Sedaj", pravi, ,.res
nimam denarja, imam pa nekoliko dragocenosti;
vse to ti dam, a poznej te še zasujem z zlatom,
toda pod pogojem, da mi opraviš še jedno službo".
„Aha!" zakliče Volodijevski. „Sedaj menda
pove kaj o kneginjici".
„Tako je, moj gospod; pa povedati moram
vse po vrsti. — Ko mi je rekel, da sedaj nima
denarja, zgubil sem takojvvse zaupanje in spo-
štovanje do njega . . Čakaj, sem si mislil,
takoj ti izvršim tvojo službo! On pa nadaljuje:
„Bolan sem, nesposoben za potovanje, a mene
še čaka pot, dolga in nevarna. Če dospem na
Volinj, bom tamkaj že mej svojimi"; toda
tje k Dnestru ne morem potovati, prvič, ker mi
305
manjka moči, drugič pa je treba hoditi čez za-
kleto pokrajino, mimo gradov in vojske. Pojdi
torej ti mesto mene". - „Kam pa?" ga vprašam.
„Pod Raškov, tam je skrita knjeginjica pri sestri
polkovnika Donca, pri čarovnici Horpini. Tam
sem jo skril, da bi je živ krst več ne našel. Tam
jej je tako dobro, da kakor kneginja Višnjeveška
spi na zlatih tkaninah in mehkih blazinah".
„Za Boga, govori no urneje!" zakriči Za-
globa.
..Kar je prenaglo, ni dobro," odgovori
mirno Redzijan. ,,Slišati to, sem se močno raz-
veselil, pa nisem pokazal tega, marveč mu rečem:
»Torej je še sedaj tam? Ali je že dolgo, kar
ste jo odpeljali tje? On se je rotil, da je
Horpina njegova zvesta služabnica, ki jo bo
čuvala tam, če treba deset let, dokler se on ne
povrne; zato je kneginjica gotovo tam, ker
tje ne dospč ni Lahi. ni Tatarji niti Ko-
zaki. Horpina se tudi ne izneveri danemu na-
, ročilu".
Med Redzijanovem pripovedovanjem je Za-
globa trepetal, kakor bi ga tresla mrzlica. Vo-
lodijevski je radostno kimal z glavo, gospod
Podbipeta pa pobožno dvigal oči k nebu.
„Da je tam, je gotovo," nadaljuje fantin.
„ Najboljši dokaz je, ker me je sam poslal
tjekaj. S početka sem se obotavljal, da bi ne
pokazal svoje radosti. „Čemu naj hodim tje?"
vprašam ga. ,,Zato," odgovori. „ker sam ne
Z ogu. in me«. Ili.	20
	306
morem, Oe dospem živ na Volinj, pojdem potem
v Kijev, ti pa pojdeš k Horpini ter jej poveš,
naj gre tje s kneginjico in me počaka v samo-
stanu svete prečiste Device.
„Torej ue k Dobremu Nikolaju !•' zakriči
Zagloba. „Jaz sem že takoj takrat dejal, da je
Jerlič slabe pameti, ali pa se laže'-.
„V samostan prečiste Device," nadaljuje
Redzijan. „Dam ti pernač. prstan in nož; Hor-
pina že v6, kaj to pomeni, ker sva se tako do-
govorila, Tam so naši ljudje in tem bolje, ker
tebe pozna ter ve, da si moj prijatelj. Potujte
skupaj in ne bojte se Kozakov; pa bojte se Ta-
tarjev in če jih (»pazite, ognite se jim, ker pri
njih še pernač nič ne pomaga. Denarji, zlati
so tam zakopani v jarku. Te vzemite na vsaki
način s seboj. Po poti, kamor boste prišli, recite
samo, da potujete z Bohunovo ženo in nič
vam ne bo manjkalo. Sicer pa opravi vse to
vražarica; ti samo glej, da kmalo prideš tje,
koga druzega naj nesrečnež pošljem, ker sem
v tujem kraju me) sovražnimi ljudmi. S solz-
nimi očmi me je prosil za to prijaznost; na-
posled mi je zlod ukazal še priseči, da gotovo
pojdem; jaz sem tudi rad prisegel ter pristavil v
misli: ,,pa s svojim gospodom." Rnz vesel jen po
mojej obljubi, mi je takoj izročil pernač, prstan,
nož in vse dragocenosti, kar jih je imel pri
sebi. Jaz sem vse to vzel. misleč si: naj imam
to rajše jaz, nego bi imel razbojnik . . . Pri
307
slovesu mi je še povedal, kje je ta jarek; po-
vedal mi tako jasno, da ga najdem tudi z za-
vezanimi očmi. Boste se sami prepričali, go-
spodje. ker mislim si. da potujemo itak skupaj".
„'Takoj jutri!" reče Volodijevski.
„Čemu jutri! Še danes takoj. „Ob zori
ukažem osedlati konje'-.
Nepopisljiva radost je prevzela srca na-
vzočih. Vsi so jeli hvaliti Boga in meli si ve-
selja roke.
..Oh. naj te kroglja ubije!" reče Zagloba
od veselja. ..Vrl služabnik svojega gospodarja
si, kakor vidim!"
,,Kaj še!" odvrne Redzijan.
„Bržčas te da še pozlatiti."
,,Tudi jaz si mislim, da me ne pusti brez
nagrade, ker mu vedno zvesto služim".
„Nu, a kaj si naredil z Bohunom ?" vpraša
Volodijevski.
,,Ž njim se je začela sedaj za-me glavna
neprijetnost. Ležal je še vedno v postelji in
radi tega ga ni kazalo suniti z nožem, ker bi
me zato oštel moj gospodar. Toda tako mi je
bilo bržčas usojeno. Kaj mi je bilo početi? Ko
mi je že vse povedal in mi dal dotične stvari,
šel sem po razum v glavo. Čemu, si mislim,
naj še hodi dalje po svetu tak lopov, ki je
kneginjico vzel in mene tako pobil v Cehrinu?
Naj raje umre in ga prej ko mogoče zlod
vzame! Pri vsem tem pa sem si še mislil, da
13*
	308
bi vtegnil se ozdraviti in lahko nas preganjati
s Kozaki? . . . Torej sem, ne premišljaje dolgo,
šel k poveljniku Regovskeinu, čegar polk stoji
v Vlodavi, ter mu naznanil, da imajo najhujšega
vstajnika v svojej sredi. Mislim, da je sedaj že
obešen".
To rekši se Redzijan samoljubno nasmehne
ter pogleda po navzočih, pričakujoč odobrenja.
Močno pa se začudi, ko vsi le molče. Samo
Zagloba zamrmra čez nekaj časa: „Nu, saj ga
ni škoda! Volodijevski sedi tiho; gospod Pod-
bipeta pa odmaje z glavo ter reče:
,.Nisi vrlo postopal, brate, nisi!"
„Zakaj?" vpraša začuden Redzijan. „Mar
naj bi ga bil raje zabodel z nožem?"
.,Tudi to bi ne bilo prav. kakor je grdo
prvo;" tudi ne včrn, kaj je huje: biti morilec,
ali izdajalec — Judež Iškarjot?"
„Kaj pravite, gospod! Ali je mar Judež iz-
dal kakega puntarja? Saj je ta vendar očiten
sovražnik kralja in vse ljudovlade".
„Resnica, toda tudi vkljub temu ni tako
ravnanje lepo. Kako je ime onemu poveljniku?"
„Regovski. Govorili so, da mu je ime Jakob".
„To je ravno tisti!" zamrmra Litvin. So-
rodnik stražnika Lašča in osobni sovražnik Skre-
tuskega".
Tovariša nista slišala teh besed, ker se je
Zagloba zopet zavedel ter začel govoriti:
	309
„G-ospodje!" reče. „Ne smemo odlašati ni
minute. Bog je naravnal po tem fantinu, da
imamo sedaj ugodnejšo priložnost, nego smo jo
imeli doslej. Bodi mu čast in hvala za to! Jutri
moramo otiti. Knez je sicer otišel, pa gremo
lahko tudi brez njegovega dovoljenja na pot,
zakaj čas je drag ... Z menoj pojde Volodi-
jevski, a vi, gospod Podbipeta, ostanete tukaj,
ker bi nas vaša rast in odkritosrčnost vtegnili
izdati".
„Ne, brate, pojdem tudi jaz!" reče Litvin.
„Radi njene varnosti morate ostati tukaj.
Kdor vas je enkrat videl, vas nikdar ne pozabi.
Res, imamo potni list, pa vam bi tudi s per-
načem ne verjeli. Davili ste Puljana pred očmi
vseh Krivonosovih razbojnikov. Ne, vi že ne mo-
rete z nami. Tam svojih treh glav ne najdete,
vaša sama pa nam tudi ne koristi veliko. Ako
hi imeli skaziti podjetje, — ostanite raje tukaj
ter čakajte!"
..Žal mi je!" reče Litvin.
„Ali vam je žal, ali ne, morate ostati. Ka-
dar pojdemo pobirat gnezda z dreves, vzamemo
vas s seboj, sedaj pa ne".
„Grdo je slišati!"
..Hudujte se, kakor vam je drago, ker mi je
veselo srce, toda glejte, da ostanete. Samo jedna
stvar je še in ta je najvažnejša. Treba je, da
ostane vse tajno, da nihče ne zve nič o tem.
Ko bi se ta novica razglasila mej vojaki, kmalo
	310
bi jo zvedeli kmetje. Pomnite torej: Nikomur
ne črhnite ni besedice!"
„Kaj pa knezu?"
,,Kneza ni tukaj".
„Toda vtegne priti".
„Nu, kaj za to, če pride ? Longin mu pove,
da smo šli iskat kneginjico ... Saj tudi on skrbi
za njo in jo ljubi, kakor tudi Skretuskega".
.,Kaj pa, če se vrne Skretuski?"
,,Njemu pa še najmanj, ker bi jo takoj
mahnil za nami. Imel bo še dovolj časa za ve-
selje; Bog obvaruj, da bi nam zopet spodletelo!
Potem zgubi gotovo pamet. Dajte gospodje vi-
težko besedo, da nikomur ne zinete besedice".
„Dobro! Nikomur niti besedice!" reče Pod-
bipeta.
„Nikomur niti besedice!" ponove vsi skupaj.
„Sedaj pa zahvalimo Boga".
S temi besedami Zagloba prvi poklekne in
za njim drugi. Vsi so dolgo molili in hvalili
Boga, da kneginjica še živi.
(Konec tretjega zvezka.)