Edison se poslavlja avgusta Življenje in svet Ilustrovana tedenska revija Izhaja vsak petek in stane celoletno (dve knjigi) Din 80.—, polletno (ena knjiga) Din 40.—, trimesečno Din 20.—, mesečno Din 8.—. Posamezna številka Din 2.—. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA, trimesečno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. — FRANCIJA, mesečno 4 franke. — ČEŠKOSLOVAŠKA, mesečno 6 kron. — AVSTRIJA, mesečno 1 šiling. — Amerika in ostalo inozemstvo letno 1 % dolarja. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Knafljeva ulica 5. VSEBINA št 6.: Svetovni eter — podlaga vsemirja. — Umremo za lakoto? — žalo-igra rdeče rase. — Z Malyginom v Arktidi. — Ozadje važnih dogodkov na Kitajskem (dr. Stanko Jug). — Jemeljan črnozemni (Valentin Katajev). — Bobri. —< Mihael Faraday. — Razvoj letalstva v sliki in besedi — Stroj in poljedelstvo. — Pomen Faradayevega odkritja indukcije. — Višek. — Zakaj je nebo modro? — Podoba sveta na tehtnici. — O Bernardu Shami. — Mizica, pogrni se! — Karikature. — V elektriki je zdravje. — Kravje mleko. — Ungerjev jeklen zrakoplov. — Humor V slikah V elektriki je zdravje Ob vročih poletnih dneh pohite stotisoči solnca žejnih meščanov v naravo, da privoščijo telesu, kar je pogrešalo v tesnih pisarnah in delavnicah: v prvi vrsti zraka in solnca. Toda ker ljudje solnčenja niso vajeni, se dostikrat zgodi, da prinese dan počitka baš nasprotno, kakor je bilo namenjeno, namreč opekline, preutrujenost, vročico in nervoznost, ki so običajne posledice pretiranega solnčenja. Vzlic temu pa tisto malo lepih solnčnih nedelj ne zadostuje, da bi utešile potrebo telesa po solnčni energiji. Šest dni v tednu pogreša človek solnca, a pozimi se mora včasi odreči po cele tedne in mesece njegovim zdravilnim in krepilnim žarkom. Tehnika, ki jo dostikrat nepremišljeno dolže, da je kriva tega nezdravega stanja, češ, da je popolnoma zasužnjila ljudi, je na drugi strani ustvarila pripomočke, s kate,-rimi 1 se dado izenačiti vsi nedostatki modernega dela. Tu je treba v prvi vrsti omeniti umetno višinsko solnce. čigar žarki so mnogo bogatejši s fiz;ološko posebno učinkovitimi ultravijoličastimi žarki, kakor solnčna luč na najvišjih gorah našega planeta. Umetno višinsko solnce nam je prinesel izum kremenčeve luči. Nevidne ultra vijoličaste žarke so sicer poznali že ob koncu preteklega stoletja, toda njih biokemične učinke in zdravilni vpliv ultravijoličaste svetlobe, ki jo daje para živega srebra v električnem obloku, so spoznali šele pred dobrimi 25 leti. Žal da se takrat živosrebrna luč še ni mogla uporabljati v terapevtične namene- Brezzračne cevi, v katerih je gorel električni oblok, namreč niso propuščiile ultravijoličastih žarkov. Šele, ko se je po- srečil izum kremenčevega stekla, ki je v nasprotju z navadnim steklom popolnoma propustno za ultravijoličasto svetlobo, so nastale tudi učinkovite svetiljke, ki se po-sihmal vedno več rabijo v medicini. Razen mnogih drugih fizikalnih svojstev imajo ultravijoličasti žarki tudi posebnost, da dražilno vplivajo na kožo. Nekaj ur po obsevanju, ki je morda trajalo le nekaj minut, koža že intenzivno pordeči, kar je znamenje krepke prekrvavitve. Vse kožne stanice se nekako pozive; siva in ohlapna koža postane po nekajkratnem obsevanju sveža in gladka, posebno če je bila prej otrta s posebno kožno mažo. V dveh ali treh dneh se rdečica, spremeni v zdravo rjavo barvo. Obžarjanje ran in oteklin zelo pospeši zdravljenje, ker ultravijoličasti žarki uničijo bakterije, vrh tega pa pospešujejo tvorenje granulacij v stanicah. Tudi lasem je koristno umetno višinsko solnce, ker pospešuje delovanje lasnih brbon-čic, če so oslabele zaradi nošnje prevročih in pretesnih klobukov ali zaradi napačne nege. Največje usg^be pa dosežejo s kremenčevo lučjo pri zdravljenju različnih motenj in bolezni v preosnovi. Zlasti rahitis, ki se smatra za izraz splošnega obolenja organizma. se zanesljivo ozdravi z ultravijoličastimi žarki. Pa tudi druge bolezni, ki zavise od napak in motenj v preosnovi, kakor n. pr. revmatizem, se dado naglo in temeljito popraviti. Prav tako pospešuje višinsko solnce presnovo pri zdravih ljudeh. Po obžarjanju se počuti človek nekam svežega in živahnega. Z ureditvijo krvnega obtoka se slednjič razbremeni tudi srce. Nadaljevanje na predzadnji strani* ŠTEV 6. LJUBLJANA, 9. AVGUSTA 1931 KNJIGA 10. Preizkušnja jeklene konstrukcije s polnimi posodami vode Svetovni eter — podlaga vsemirja ВШ^1ес1 velike naloge, ki jih je re-|жШ1 seval nedavno umrli genialni K№ 1 fizik Michelson, moramo v pr-№1 Ivi vrsti šteti njegovo poskusno dokazovanje, da obstoja svetovni eter. Ta znameniti Michelson - Mor-leyev poskus so trikrat ponovili v Evropi in Ameriki, toda vedno z negativnim uspehom. Ni jim uspelo, da bi našli materialni svetovni eter. Od takrat si moderna znanost prizadeva razložiti pri-rodne pojave brez njega. Ali se ji je to tudi posrečilo, je še vedno vprašanje. Pojem svetovnega etra je uvedel v znanost šele Anglež Newton. Kakor vsem takratnim filozofom naravoslovja, je bila tudi Newtonu uganka, kako morejo gmotna telesa učinkovati drugo na drugo na toliko daljavo. Posebno pereče je postalo to vprašanje, ko je Newton dokazal, da Zemlja priteza celo tako oddaljeno telo kakor je Mesec. Ali more neko telo učinkovati tja, kjer ga ni? To je popolnoma izključeno, razen če vzamemo, da se vmes nahaja neki medij, snov, ki posreduje. Za ta medij je znanost ustvarila pojem svetovnega etra, ki so si ga sprva predstavljali kot neko snov še čisto nedoločenih lastnosti. Čeprav s to namišljeno snovjo ni bilo mogoče nazorno razložiti gravitacije privlačnosti zemlje in vobče vseh materialnih teles, so jo vendar še nadalje smatrali za posredovalni medij, ki bo s časom že razodel svoje tajinstvene sile. Za Newtonovih časov še niso smatrali svetovnega etra za nositelja svetlobe, ker je takrat veljala korpuskular-na teorija: Svetlobo so si predstavljali kot nize neskončno drobnih svetlobnih telesc, ki jih siplje luč v obliki svetlobnih žarkov na vse strani. V začetku 19. stoletja pa je prodrlo naziranje, da je svetloba valovanje in da se svetlobni valovi širijo po svetovnem etru. Le-tega so poslej imenovali tudi svetlobni eter. Pozneje si je moral s svetlobnim etrom pomagati tudi Maxwell, ki je skušal razložiti električne in magnetič-ne učinke; tako je svetovni eter postajal čedalje bolj važen in pomenljiv za naše pojme o vsemirju in njegovih silah. Res, da še vedno ni mogel pojasniti zemeljske privlačnosti, vendar so učenjaki upali, da se bo v najkrajšem času posrečil tudi ta dokaz. Znanstvenikom 19. stoletja je bil svetovni eter že nekaj povsem domačega: navadna snov kakor premog, železo in druge. »Vedeli« so, da ima določena svojstva. Bil je prozoren kakor zrak in njegovo valovanje so oči tako dojemale, kakor ušesa dojemajo valovanje zraka. Domnevali so, da ga je celo mogoče stehtati, čeprav ne kar naravnost kakor zrak, marveč po ovinkih. Da je njegova gostota 10 do 18 krat večja od gostote vode, je stalo kakor pribito. Eter ni veljal ne za plin, niti za tekočino, bolj se je videl nekakšna trdna snov, saj se drugače ne bi mogli širiti po njem transverzalni valovi, ki jih je zahtevala moderna svetlobna teorija. Predstavljali so si ga kot nekakšno silno fino, prozorno želatino brez trenja in neznatno majhne mase; skratka: kot idealno snov, v kateri plavajo vsa gmotna telesa in ki se v nji premikajo tudi ljudje, ne da bi se tega zavedali. Vse materialne snovi so si zamišljali kot zgoščine ali vrtince etra. Eter je veljal za zdržno snov, ki izpolnjuje vse-mirje. Njega tresljaje dojemamo kot svetlobo. Ne da se pa deliti v pozitivno in negativno elektriko in zdržema prenaša vse učinke in protiučinke od snovi do snovi. Tako je bilo do 20. stoletja, ko je nastala v fiziki velika revolucija vseh dotedanjih pojmov. Učenjaki so temeljito razumeli svoje naloge: Zelatinasti vse-mirski prostor je bil odpravljen. Razlike med snovjo in- elektriko ni več. Atomi so zgolj še klobčiči valov, ki so na-lik drobnim telescem raztreseni po prostoru. Prostor je ukrivljen in njega ukrivljenost velja kot gravitacija. Energija obstoji iz atomov, tako zvanih kvantov, eter pa je popolnoma izginil iz mehanizma svetovja. Zasluga, da je odpravil svetovni eter, gre Einsteinu. Po njegovi teoriji vobče ni privlačnosti med Zemljo, Solncem in drugimi nebesnimi telesi, zato tudi ni potreben nikakšen posredovalni medij. Zemlja se sicer še vedno suče okrog Solnca, toda čisto drugače, kakor smo si predstavljali doslej. Gravitacija ni več privlačevanje, marveč pritisk. Zemlje ne vleče k Solncu neka tajinstvena sila, marveč jo sam prostor tišči v njeno ukrivljeno pot, ki bi morala sicer biti popolnoma ravna. Najlažje si razjasnimo ta pojav z naslednjim primerom: Mislimo si velik kotel v obliki pol-krogle, ki ga pustimo tako primrzniti na gladkem ribniku, da rob kotla prav nič ne moli iznad ledne površine. Iz precejšnje oddaljenosti zatrkljamo po ledu biljardno kroglo proti umetno narejeni kotanji. Kar se bo zdaj zgodilo, zavisi popolnoma od brzine krogle in od tega, na katerem mestu bo zadela kotanjo. Ce prileti vanjo ob strani in razmeroma počasi, se bo še nekajkrat zavrtela v krogu, potem pa obležala na dnu. Ce pa je bila brzina zadosti velika, se krogla ne bo ulovila v kotanjo, marveč bo takoj smuknila spet na gladino in nadaljevala ravno pot z majhnim odklonom od prvotne smeri. Pojav, da se krogla v prvem primeru suče v kotanji, v drugem primeru pa se le nekoliko odkloni iz prvotne smeri, nima nikakega opravka s privlačnostjo, ki je sploh ni, marveč izvira zgolj od krive ploskve kotanje. Evo, prav tako je tudi v vsemirju. Zemlja kroži okrog Solnca, ker je prostor krog Solnca ukrivljen, in sicer zavisi krivina od solnčne gmote. Po Einsteinu prostor ni več zevajoča praznina, marveč nekaj konkretnega, skoro otipljivega. Einsteinov prostor je tako močan in odporen, da drži in suče nebesna telesa brez namišljene privlačnosti na daljavo. Svetovni eter, ki izpolnjuje prostor, ni več potreben, ker prostor sam opravlja njegovo nalogo. Toda, če trezno premislimo, se prav za prav ni nič spremenilo: name-stu »svetovni eter«, pravimo zdaj »ukrivljeni prostor«. Tudi atomi, ti nedeljivi sestavni delci vsake snovi, spreminjajo podobo. Atom, kakor si ga je zamislil Bohr, je bil cel solnčni sistem v malem, medtem ko si zdaj po fiziku Schrodiongerju zamišljamo atome kot drobčkane svežnje utripajoče energije, ki se širijo na vse strani, pri čemer postajajo vedno manjši. Vsi atomi so združeni tedaj v ogro- men nihajoč sistem; tisto, kar niha, pa je elektrika. Schrodinger si torej predstavlja vsemirje kot neko substanco, ki . jo imenuje »univerzalni plenum«; kjer se ta univerzalni plenum nahaja v tresljajih, ga zaznavamo kot materijo. Tudi v tej novi teoriji najdemo starega tovariša etra, čeprav v nekoliko drugačni obliki. Znanost pač ne more shajati brez etra. Najsi je še tako podvržen časovnim spremembam, vendar pomeni gibalno silo svetovnega mehanizma. V svoji spremenljivosti in prilagodljivosti se je iz Newtonev3ga medija naglo zapovrstjo prelevil v nezaznavno Kelvinovo želatino, v ukrivljeni Einsteinov prostor ter slednjič v Schrodingerjev univerzalni plenum. Tudi v bodoče se bo eter ohranil v tej ali oni obliki, dokler ga bo potrebovala človeška miselnost, zakaj kot hipoteza je silno oplodil predstavotvornost o življenju mrtvega sveta, in če svetovnega etra ne bi bilo, bi ga ljudje bili morali pač izumiti. -3SS- Umremo za lakoto? Koliko ljudi more zemlja največ prehra-niti? Kdaj se doseže to število? Ali se bo sploh doseglo ? Taka vprašanja pretresata v enem poglavju svoje knjige »življenje, osnovni pojmi obče biologije« sir Arthur Thomson, profesor naravoslovja, in Patriek Geddes, prirodoznanec in sociolog. Po njunem se bela plemena hitreje množijo od ostalih, obenem pa tudi jače izrabljajo zemske zaloge. Svetovno prebivalstvo se ceni na 1.750 milijonov duš in se poveča za 12 milijonov na leto. »čudna reč«, pravita pisca, »če pomislimo, da je Malthus, živeč med francosko revolucijo, cenil sta-novništvo sveta v svoji dobi na 850 milijonov glav. Danes je to število malone podvojeno.« Obljudenost Velike Britanije se je po-trojila od 1814 do 1914, a Franciji bi bilo treba 436 let, ako bi hotela podvojiti svojo naseljenost, oziraje se na izkustvo zadnjih 20 let. » Evo številk o množitvi raznih pasem. Plemena Letni prirastek ашег:| ПЗ 1000 Evropski belci (skupaj 650,000.000) 7,800.000 12 neevropski belci (skupaj 60,000.000) 480.000 8 rjavci (skupaj 420,000.000) 1,050.000 2.5 žolti (skupaj 510,000.000) 1,530.000 3 črnci (skupaj 110,000.000). 500.000 5 Pisatelja trdita, da je na svetu 5 milijard hektarov ornice od 13 milijonov h a celokupne površine. Računa se, da se ena oseba preživlja s pridelkom enega hektara zemlje. Pri današnjem pridelovanju in da- našnji potrošnji bi torej na svetu smelo biti kvečjemu 5 milijard 200 milijonov prebivalcev, to se pravi, da bi vsi lagodno in udobno živeli. To število se bo po njunem zagotovilu doseglo v sto letih. -sssas- žalofgra rdeče rase a o je bila odkrita Amerika, se je po vsem svetu razširila vest o bajnih zakladih v No» vem svetu. Stotine in tisoče pustolovsko, nagnjenih ljudi sta glad po oblasti in pohlep po zlatu pognala v novi svet; ti pionirji pa niso bili ved» no nravno trdni ljudje, marveč je bi« lo med njimi precej sodrge, ki ni mo« gla nič kaj izgubiti, ko je tvegala za takratno dobo nevarno potovanje čez Ocean. Tudi vojaštvo osvojevalcev s častniki vred je bilo pretežno sestav« ljeno iz takih sumljivih ljudi. Ni čuda torej, da so tolpe osvojevalcev videle v Novem svetu svoj plen, ki ga je tre. ba čimprej razgrabiti in izčrpati. Ni je bilo več reči, ki bi bila varna pred po« divjano soldatesko. Pred vsem pa so morali trpeti prvotni prebivalci Ame« rike, Indijanci. Začela se je prava ža» loigra plemenite rdeče rase. Od strahotnih pokoljev, ki so jih uprizarjali konkvistadorji v Peruju in Mehiki do krvavega osvojevanja se« danjega belgijskega Konga, je v kolo. nizacijski zgodovini še marsikak sra« moten madež, marsikatero temno po« glavje. Toda najhujše in najdaljše Je trpljenje rdečepoltnega človeka, trp> ljenje, ki traja čez 300 let. Ni ga mor. da na vsem svetu naroda, ki bi bil ta« ko smotrno zatiran, prevarjen in unl> čevan, kakor severnoameriški Indijan« ci. A najsramotnejše na vsem tem јб še to: Ko se je že izkipel in usahnil prvi val pustolovskih strasti, ko so se razmere v novo odkriti celini že dokaj ustalile, še ni prenehalo zatiranje ln« dijancev. Celo državi so bili v napotje praprebivalci Novega sveta, pa si je 2 vsemi sredstvi in po določenem načrtu prizadevala, da jih čim prej ugonobi, do kraja. Od trenutka, ko je neki Ni« zozemec kupil od Indijancev vse ozem« 1 je, na katerem danes leži New York, za — piši in beri — 22 dolarjev, so belci brezobzirno kršili sklenjene po« godbe, samopašno razveljavljali zveze in mirovne sklepe držali samo toliko in tako dolgo, dokler je bilo njim prav. Saj so Indijanci v njihovih očeh veljali za divjake, »rdečekožce«, torej Mlada indijanska lepotica za nekaj, kar je že samo po sebi manj« vredno. Čedalje globlje so prodirali farmerji v lovske predele Indijancev in si nasilno, z orožjem v roki, prila« ščali indijansko posest. Indijanci niso bili kos orožju belcev in so se hočeš — nočeš morali umikati vedno bolj na zapad. Toda bela civilizacija, ki je ter« jala njihovo kri "in smrt, jim je bila neutegoma za petami in je zanašala \ njih vrste prej neznano lakoto in kuž» ne bolezni. Po taki poti se je število Indijancev tako zmanjšalo in njih od» por tolikanj otopil, da so se naposled morali vdati premočnemu sovragu na milost in nemilost. Toda ta poslednja kapitulacija je kajpak pokazala njih junaštvo in požrtvovalno ljubezen do prostosti. Neenaki boji proti prodira* jočim belcem so v plamenih rdeče ras se razvili tolike in tako dovršene boj« ne sposobnosti, da nas še dandanašnji le civilizacije, skrbita, da je njih šte» vilo čedalje manjše; nemara ni daleč doba, ko živih Indijancev ne bo več na svetu. Indijanci žive v rezervacijah kakoi v kakšnem zaporu. .Veljajo za ujetni* ke in berače, ki so izgubili spoštova« nje do samega sebe in svoj ponos ter postali tujci na lastni zemlji. Predvsem so neznosne njih stanovanjske razme* Indijanci pred svojimi ri vzpodbujajo k občudovanju. Zgodovin na njihovih vojn je junaški ep, poln primerov obupne hrabrosti in žilave« ga odpora in med njihovimi nasprot« niki je samo neznatno število juna* štev, ki bi se bila mogla meriti z indi* janskimi. Toda krvavo trenje med močnejšim in slabejšim je bilo zaman: premoč belcev je Indijance dokončno strla. Morali so položiti orožje in se dati internirati v tako zvanih indijan« skih rezervacijah, obsežnih, omejenih predelih, kjer sedaj mirno žive kot seme izkrvavelega naroda. Alkohol in tuberkuloza, dva oeklenska darova bes imi hišami v rezervacijah re. Često živi 20 oseb stisnjenih v en sam prostorček. Naravno je, da mora ljudstvo, ki je tisočletja vedno živelo v prosti naravi, ob takem načinu živ ljenja poginiti kot žrtev bolezni. Umr« ljivost Indijancev je sila visoka. Po* leg slabih stanovanj jo znatno pospe« šuje prepičla hrana, zakaj potomci slavnih prerijskih junakov dobivajo z obilne mize bogate Amerike le najbor« nejše drobtine in v rezervacijah je vedtio na pol lakota. Preden so prišli v rezervacije, so se hranili pretežno z mesom, ki so ga dobivali od ogromnih čred bivolov. Brezobzirni belci, ki so v stotinah podili bivole v soteske in jih ondi postreljali, so krivi, da je ta vrsta živali danes skoraj že povsem ugonobljena. Že pred več desetletji so na ozemlju rdečih plemen našteli ko« užitna, a ona, ki se vendarle obvaru« jejo, so za Indijance brez pomena, ker ne vedo, kaj bi počeli ž njimi. Tako se hranijo pretežno s posušenim konj* skim mesom, ki često poteka od pogi» Romantika, ki izginja: Indijansko taborišče s šotori maj 1000 bivolov. Tako je torej mo< rala vlada Zedinjenih držav prevzeti skrb za prehrano Indijancev. Ta nalo* ga pa ji očitno ni delala posebnih pre« glavic; sprejela je načelo, da se IndU jancem dobavlja hrana docela po evs ropskem načinu in okusu. To pa še ni najhujše. Živila prihajajo v rezervaci« je tako pokvarjena, da so komaj še njenih živali. Otroci so vseskoz ne* zadostno hranjeni, pa tudi telo odra=> slih je zbog pičle hrane izredno krhko in v najvišji meri sprejemljivo za vse vrste bolezni. Tuberkuloza je tu do> mača bolezen, pa tudi za nevarno očes« no boleznijo, ki pogosto povzroča oslepitev, boluje več kot 20 odstot* kov Indijancev. Indijanski bojni ples Ameriške oblasti hočejo v svoji sa* mopašni nadutosti vse poevropiti. Ko z rezervacijami niso dosegle tega na» mena in ko se poskus z vzorčnimi far> mami (kmetijami) takisto ni posrečil, so ga skušali doseči z mladino. Usta« novili so šole približno za 25.000 indi* janskih otrok. Ko so otroci stari 6 let, jih vzamejo staršem in pošljejo v od» daljene šole, kjer morajo ostati do do* vršcnega 16. leta. Vzgoja, hrana in na« Ko se otrok vrne v očetovski dom, najde tu zelo hudo revščino in nesnaž* no stanovanje. Njegovo notranje živ» ljenje, ki utegne pri Indijancih — sicer zelo nadarjenem narodu — biti dokaj globoko, je docela zanemarjeno. O svojih prednikih nima niti pojma, ne pozna pomenljivih domačih običajev, mitov in pravljic svojega plemena — skratka: tak po Američanih vzgojen Indijanec je docela odrezan od svoje« Slika, ki se nam vidi, kakor bi jo poznali iz indijanskih povesti, ki smo jih čitali v mladih letih: Indijanka na konju. čin življenja so posneti strogo po ev« ropskem vzorcu, kar je največja na> paka. Vrhu tega vlada v teh šolskih zavodih tako stanje, da podobnega ni niti v kaznilnicah. Tudi tu dobivajo otroci nezadostno hrano; ž njimi po« stopajo zelo sirovo in jih silijo k delu, ki pogosto presega njih moči; spati morajo v prenapolnjenih sobah. Epi« demije so v teh zavodih vsakdanji po* jav. Gorje si ga mladeniču, ki bi sku» šal pobegniti iz šole! Takoj ga zapro v klet in tu drže ob kruhu in vodi ali pa ga privežejo k postelji. ga naroda, izkoreninjen. Spričo tega je umljivo, da se otroci pod domačo streho ne počutijo dobro. Ali jih kma> lu pobere bolezen, ali pa pobegnejo nazaj v življenje, ki jim je izprva bilo vsiljeno, nato pa je postalo navada. Gredo v velemesto in to jih po veliki večini kmalu zmelje in vrže v zemljo. Tako umirajo v stotinah potomci nekdanjih prerijskih junakov. Seveda, marsikateri se tako znajde v ameriški civilizaciji, da si ustvari vsega uvaževanja vredno eksistenco. Če takega zaničevanega rdečekožca postaviš na pravo mesto, bo v vsakem oziru uspešno tekmoval z belcem in njegovo hiperkulturo. Danes so Indi* janci ne samo med delavci in kmeti, uradniki in trgovci, marveč celo med zdravniki in odvetniki, duhovniki in umetniki. Ni ga skoraj poklica, ki se mu ne bi bil posvetil kak Indijanec. V filmu in na odru, v pisarni in vojaš« niči, v strojarni in reprezentativni dvo« rani — povsod se počuti doma. Možje z indijansko krvjo v žilah stoje na vi« šokih političnih mestih; zasloveli so nekateri indijanski pevci in umetnice in, kakor da bi hoteli Indijancem po* praviti vsaj del storjenih krivic, so je« li vrtati tla na indijanskem zemljišču. Odkrili so močne petrolejske vrelce, ki so lastnike tal povzdignili med ame« riške milijonarje. Vrhu tega odlikujejo Indijance nekatere lastnosti njih zna. čaja, ki se morajo belcu hočeš — no» češ prikupiti. Tudi pod tančico civi* lizacije razodeva Indijanec resnoben ponos, neposnemljivo dostojanstve* nost svoje rase; so Američani, ki se ne morejo dovolj pobahati, če imajo v žilah kakšno kapljico indijanske krvi. Vendar so to samo posamezne uso* de, ki na občo usodo naroda nimajo vpliva. Največji del severnoameriških Indijancev hira v svojih rezervacijah, odkar so mu bili vzeli njegov pogla* vitni življenjski element: svobodo ne« omejenega gibanja. Nič ne more iz. premeniti dejstva, da se pred očmi človeštva odigrava žaloigra, ki člove. štvu ni v čast in ki v njegovi zgodo«' vini nima primere. -sesae- Z MaIyginom v Arktldl Ledolomilec »Maligin« se je obenem z »Zeppelinom« odpravil v Arktido. Znameniti letalec Babuškin, ki službuje na »M.aliginu«. je pripovedoval ruskemu časnikarju Ostrovskemu svoje vtise iz polarnega kroga. V naslednjem prinašamo zanimiv odlomek: a Mrožjem otoku se je letos nudila prilika opazovati, kako je dolga zimska noč odstopa, la svojo vlado polarnim polet, nim nočem. Te noči nas spočetka spo» minjajo belih noči v Petrogradu; to. da kmalu solnce vse bolj in bolj zrna* guie nad temo. Ko smo sredi maja končali lov ob vhodu v Belo morje, smo lahko ponoči delali brez luči. Da» nes, ko smo z »Maliginom« v Barent* sovem morju, imamo dan in noč soln* ce, zakaj tukaj solnce poleti sploh ne zaide. Zaradi tega s težavo razločiš, obkorej je trenutno: ne veš, ali je ju. tro ali večer. Vstopiš na kapitanski mostič, kjer je kompas in šele ko se preveriš, na kateri strani sveta stoji solnce, veš, ali je dan ali noč. Prve dni nismo mogli zaspati, kei je neprestano sijalo solnce. Do dobre, ga nas je izmučila nespečnost; veno. mer smo kaj čakali, a nismo ničesar učakali: tretjega dne smo se zavalili na ležišče in zaspali na mrtve. Nekega dne, ko smo končali dolgo utrudljivo '' 'o, se je odločil član naše ekspedicije letalec Sergejev, da pojde počivat. Bilo ie baš ob enajstih po* noči. Stopil je v svojo kajuto, zažgal električno svetiljko, da bi si bil ustva* ril iluzijo večera in se je s knjigo v roki vlegel v posteljo. Kmalu je za* spal. Nato se je predramil in pomislil, da ni dobro spati oblečen. Ura je ka« žila dvanajsto. Sergejev je mislil, da je spal samo eno uro, zato se je sle* kel, se znova vlegel in spal do dese* tih. Ko se je zopet vzbudil, je pogle* dal na uro in pomislil, da je dovolj spal, če je spal celih enajst ur. Poka* zalo pa se je, da je letalec Sergejev prespal tri in dvajset ur. . V skupni kajuti — jedilnici ledo* lomca je ob vsaki dnevni in nočni uri sedelo nekoliko ljudi za mizo. Ko se vzbudiš, sedež takisto za mizo in ja» meš ooazovati, kaj počenjajo tovariši, da se preveriš, kateri čas je — podnevi ali ponoči. Tovariši kajpak brž opazi* jo tvojo zadrego in se smejejo. Tak smeh seveda nikogar ne žali in ne jezi. Saj človek sam razume, kako smešno je, če se mora dalje časa orientirati, ali je dan ali noč. Tako se torej še sam pridružiš smehu tovarišev, kar ti naposled lajša in slajša življenje v po* lami samoti. Vsemu temu je krivo solnce, čuda« ško severno solnce, ki slepilavo sije na obzorju. Zasenči si malce oči, ko stojiš na kapitanskem mostičku, da ti žarki ne oslepe pogleda. Na velikem prostran* stvu polarnega leda, ki se blešči od snežnih kristalov, opaziš daljno črno piko. To je izlezel iz vode tjulenj, da bi se ogrel na solncu. Kamorkoli za* sučeš pogled, povsod se razprostira neskončen leden prostor, po katerem so razmetane sem in tja ledne gore vseh mogočih oblik in čudežnih obri* sov. Tem lednim pečinam in goram < /t • Ledolomilec »Maligin« pravimo piramide, čeprav niso prav nič nodobne egiotskim piramidam. Prekrasna in nepozabna je ledna pu* ščava, jasna, bela svetloba se čudovito zliva s smaragdnimi barvami ledovja. Vsenaokrog vlada tišina bele pusti* nje. Le redkokdaj premoti čudni molk škripanje in lomljenje ledu. Tišina je taka, da slišiš človeške korake po le* du, čeprav je hoja po ledu skoroda ne> slišna. Poseben dogodek je, če zaškripa ljejo, težki, majavi koraki gospodarja polarnih krajev, belega medveda, ki hodi tod kakor polnopravni gospoda* samozavestno in sigurno. Polarni med* ved je kaj radovedna žival. Ne ustra* ši se niti tedaj, ko se med ledovjem nenadno pojavi ogromen črn ledolo* mileč. Le za hip se ustavi in voha. Na* to se ves strese. Gost oblak dima, ki se vali iz dimnika, mu je bil veter puh* nil naravnost v nos. Gospod ledne pustinje brž uteče od neznanega gosta in hiti k prosti odprtini v ledu. Suče se med zidovi lednih pečin in njegov beli kožuh se zliva z belo tišino več* nega ledu. Že ga ni nikjer videti. A ledni prostor se ni niti za las izpre* menil: je vedno in povsod isti. Vabi te k sebi, mika, vznemirja, očaruje. Ure in ure strmiš vani in vendar se ti vidi, da ni minila niti minuta. Glej, zopet se je nekje daleč, zelo daleč, skoraj ob koncu obzorja, — ka* že se ti, da na koncu sveta — pojavila majhna, črna, a jasna točka. Vzameš daljnogled, pogledaš v to smer in vi> diš povsem razločno: iz razpokline med ledom je zlezel tjulenj. Previdno se ozira okrog sebe, ali ni kje skrit njegov večni sovražnik — medved, ki se ume neslišno pritihotapiti k tjule* nju. Dolgo in pozorno se ozira okrog sebe. Šele tedaj, ko se je bil preveril, da je sam tu, da mu od nikoder ne preti nevarnost, se pomoli ves iz vode in se vleže na led; zadovoljno se greje na solncu in se s plavutami treplja po bokih. Pod vztrajnim pritiskom solnčnih žarkov se jame led počasi tajati. Po* javljajo se velike vzdolžne in prečne razpokline; v njih se nabira voda. Ja* te galebov poletavajo nad temi širo* kimi škrbinami, mahajo z belimi pe* rotmi in venomer krožijo nad vodo. To ni igra in ne puhla zvedavost: Ga* lebi love ribe. Skrbno pazijo, kdaj se pojavi v razpoki kakšna neprevidna ribica, ki se ji takisto hoče malo soln* ca. Komaj je ribica poskočila nad vo> do in ujela malo toplega zraka, že jo je opazil gibčni galeb in po bliskovo šinil nad vodo, kakor da bi priletela z neba sulica. Še tisti hip mu je ribica obtičala v kljunu. Toda kaj je to? Še malo prej je si* jalo solnce: na mah se je skrilo. Kam neki je izginilo? Strašna polarna me* gla ga je bila pokrila in zaslonila z V polarni pokrajini gostim, temnim zastorom. Nekaj tre* nutkov jc tiho kot prej, kmalu pa ja> me v tej zlovešči tišini s početka lah* no, nato pa vse jačje in jačje žvižgati veter. Vetru za petami naletuje sneg'. Najprej se siplje z oblakov moke* prah, nato večje snežinke, nagloma pa, kot bi se bili pravkar pretrgali oblaki, vihra proti zemlji cel plaz snega. Ne* bo kar vre in bruha sneg iz sebe ka* kor ognjenik lavo. Tako smo torej sredi snežne nevihte! Gorje mu, ki ga polarna burja zaloti na ledu. Sneg mu zalepi oči, zamaši ušesa z gosto mokro vato in pronikne skozi vsako odprtino v obleki. Sneg golta človeka vase ka« kor v pustinjah gibljivi pesek, ko ga dvigne vihar. Hočeš iti, teči, toda pred polarno nevihto se ne rešiš z begom, zakaj neugnanka se podi za teboj in te prej ali slej neizprosno ujame. Ne vi> diš ničesar okrog sebe. Kaj neki bi sploh mogel videti v tem blaznem me« težu? Tudi ne slišiš ničesar — le veter žvižga, tuli, vihra in pod njegovim bi» čem škriplje led. Ledne plošče se lo* mijo in lezejo druga na drugo, tvorec visoke stene. Pazi, da te plošče ne pre« kobalijo, pokrijejo in zmeljejo; člo« veka, ki bi doživel tako usodo, bi kma> lu zasipal sneg in nobena sled nfc bi ostala za njim; nihče ne bi vedel, da je kdaj tu živel. Toda mi na »Maliginu« vemo, da nismo na ledu, marveč na ledolomcu. Vemo, da nam bo zopet posinilo soln> ce. In kako krasan se ti vidi polarni svet, ko po taki le burji zablešči soln« ce! Znova se čutiš močnega in čilega. Čutiš, da si zopet človek, ne samo ni« čevna igračka snežnih življev — člo« vek, ki se ume boriti in — zmago* vati... -scsas- Dr. Stanko Jug Ozadje važnih dogodkov na Kitajskem__ vzpostavljen. Vendar je v zadnjih le« tih moral opaziti že prav navaden čita« tclj, da se ti upori in nemiri le preveč množijo, da niso lokalizirani na po« scbne kraje, temveč da je vse barva« no ljudstvo od Rumenega morja do skalnatih afriških obal na Atlantiku zajel enoten prevratni val. Celo tam, kjer navidezno vlada red, se zajeda novi pokret globoko v neštevilne ori« entalske množice in razkraja sedanjo obliko ter družabne običaje. Danes bi se morali že vprašati — ne, kje so, am« pak kje ni nemirov. V Egiptu, Turke« stanu, Indiji, Indokini in na Kitajskem gori na vseh koncih; povsod teče kri in povsod se mora belo pleme boriti za svoj položaj. Dosedaj smo si te po« jave tolmačili pač kaj preprosto: bel človek je v svojem bratomornem kla= nju, pri katerem so mu morala poma< gati še barvna plemena, izgubil dobr« šen del svojega ugleda, obenem pa se je kot posledica dvignila samozavest kolonialnih narodov. Ni dvoma, da sta omenjena vzroka imela veliko vlogo pri vzrevolucioniranju azijskih mno« žic, saj so voditelji azijskega neod« visnostnega gibanja rabili skoraj iz« ključno nacionalistična gesla. Vzlic te» mu pa nam taki pojmi o vzrokih azij« skega prebujenja več ne zadostujejo. Voditelji azijskega nacionalizma so KIanG - Шм su \Mn}-Tidici/f cj Псћол-Н/алд 4 M k' Na-nkma ј^ H&nuhvn У^сХ a pori v Aziji niso zapadnih ko« lonialnih držav nikdar poseb« no presenetili. Angleško, fran« cosko ali ameriško vojno bro« dovje je v takih primerih v najbližji pomorski bazi dvignilo sidra, padlo je Huiuhov -fvy(i>»оаооос»о<х»ооооос^^ ООООООООООСХ %v - siliiikie iz ziiviljienjav ш sviehav Zgoraj desno: Turški diktator Kemal se zanima za napredek vseh panog življenja v državi. ] Tukaj ga vidimo na inšpekciji žetve pri ogledovanju zrnja v klasih — Desno spodaj: Po-j letne radosti in tegobe vsakdanjega življenja na bujnem Sundskem otočju v ravniškem : pasu — V sredini zgoraj: Ameriška država Illinois se lahko pobaha z največjim električnim žerjavom na svetu. Njegove klešče zajamejo na en mah do 22 kubičnih m premoga, . v njih ima do- j volj udobnega prostora celo ■Јооооооскмоаооооооосхххххмоо^^ Zgoraj: »Zeppelin«, ki je srečno dokončal arktični polet, je vozil s seboj čoln iz gume, napolnjen z zrakom, ki lahko sede na vodo. Pripravili so ga za primer izkrcanja pri srečanju z »Malyginom« — Spodaj: Da se prepreči zamenjavanje novorojenčkov v porodnišnicah, so Američani uvedli metodo žigosanja otrok z ultravijoličnimi žarki. Z njimi »vtisnejo« novorojenčku na kožo začetni črki materinega imena, črke izginejo pozneje same od sebe. Na sliki vidimo zdravnika in babico pri tem opravilu ?OOOOO^OOnOOC^QQOOOOOOOOQOQOOOOOOQQQ()OaoOOOOOQOODQOQQq DOOOOOOOOOOOOOOCDOOOOOOOOOOO oooooooooooooooooooooooooooooooooooooo оооооооооаооооооооа t 'ООООООООООСХХХХЗООООООСП - Valentin X a t a j e v Jemeljan črnozemni 1 elovni dan Jemeljana Cmo-zemnega se je pričel, lahko rečemo, s prvimi žarki vzha- _ _____ jajočega solnca. Tako nekako okoli desetih zjutraj. Prav v tem času je Jemeljan Črnozemni elastično zlezel izpod višnjeve, prešite odeje na božji dan in šel na delo. Najprej si je privoščil hladan tuš. Po tušu se je kakih deset minut bavil s telesno gimnastiko po Muli er je vem sistemu. Nato je z nemalim tekom izpili kozarec kakava, pojedel francosko žemljo z maslom, z naslado prižgal debelo cigareto »Hercegoviina-Flor« (25 komadov — 60 kop.) in naposled svež in boder sedel k elegantni mizi, ter do dvanajstih neutrudno pisal stihe. Ko je to delo končal, je Jemeljan Črnozemni važno potegnil izpod po-nikljane postelje s prožno žimnico zlovešče hlače in mračno tolstovko,*) polil nanje nekoliko črnila in se pričel skrbno oblačiti. Ko je bil oblečen, si je Jemeljan Črnozemni dolgo in osredotočeno tri glavo ob steno, dokler njegova pričeska ni postala podobna staremu, betežne-mu ježu, ki je končal svoje burno, pustolovščin polno življenje pod kolesi neprevidnega avtomobila. Potlej je vtaknil v žep steklenico vodke, tri metre vrvice, kos dišečega mila, velik že-beij, si roke dodobra namazal s sajami in se odpravil po svojih poslih. Njegov prvi obisk je bil namenjen profesorju Doadamovu. * »Zdravo, tovariš Doadamov!« je dejal Jemeljan Črnozemni z brezskrbnim glasom, ko je stopil v profesorjev kabinet. »Zdravstvujte, tovariš ... Kaj želite?« je zamrmrai Doadamov in se kratkovidno vrtel okoli Crnozemnega. »Me ne poznaš, kali? Eh, ti, pa praviš, da si učen in naočnike nosiš! Jaz sem Črnozemni. Jemeljan. To se pravi, kmet. Bajtar. Moj oče je med imperialistično vojno brez sledu izginil. Jaz se pa zdaj pri tebi učim vsakojakih učenosti. Tako je ...« »Torej ste dijak?« »Da, če govorim učeno, sem res dijak'. Od pluga namreč.« *) Srajca, kakršne je nosil Tolstoj. »Aha! Sedite, tovariš! Kaj želite?« »Hvala! Lahko stojim. Saj ne jeva ščija. Mi smo temni ljudje, vi pa učeni. Hvala, hvala!« Pirofesor Doadamov se je izlahka na-mršil. »Kaij vam pa prav za prav je, tovariš? Sedite brez ceremonij in povejte, kaj hočete...« Jemeljan Črnozemni je negotovo prestopil z ene noge na drugo in si z rokavom obrisal nos. »Izpričevalo bi rabil, tovariš profesor! Zakaj težko je nam, bajtarjem, brez listin.« Jemeljan Črnozemni je potegnil izpod pazduhe študentovsko vpisno knjižico in jo pomolil profesorju. »Evo, sem napiši, v sredo, v tole vrstico!« »Oprostite, tovariš!« se je začudil profesor Doadamov. »Kako naj vam neki kar takole na lepem napišem izpričevalo? Pridite v sredo, kakor je navada, potem...« »Saj sem že bil, pa ste me spodili. Dejali ste, naj pridem drugič ...« »Tem bolje ...« »Napiši izpričevalo, gospod,« je mračno pripomnil Črnozemni. »Ne morem, tovariš!« »Ne moreš?« je žalostno odvrnil Jemeljan Črnozemni. »Ne morem,« je pritrdil profesor Doadamov. »Potem pa glej, kaj bom zdajle napravil! Naj gre k vragu moja bujna glavica! I-i-eh-h!« To rekši je Jemeljan Črnozemni počasi zlezel na stol in s profesorjevim mikroskopom zabil v steno velik že-belj. »Kaj nameravate storiti?«, je drgetaje vzkliknil profesor. »Ze delam,« je zlovešče dejal Jemeljan Črnozemni, privezal na žebelj zanko in jo pričel naglo mazati z milom. »Brez izpričevala ne morem živeti, tovariš! Seveda, tistim iz mesta že napraviš izpričevalo. Mogoče imajo polne knjižice redov. Mestni so ti ljubši, kajne? Mi-pa smo vaščani. Temni. To se pravi, od pluga. I-i-eh-h! Seveda... Morda tri dni nisem jedel. Morda nimam, kamor bi položil glavo. Mogoče spim pod mostom in s trsko dolbem v brezovo skorjo Newtonov bimom? Eh, uničila me ulica je mestna, ne bo mi ^svetil več moj mesec rodni. V zanki tesni glava bo prelestna, na zemlji tej končala pot svoj blodni...« Jemeljan Črnozemni si je ročno .nadel zanko okoli vratu in jokaje nadaljeval: »Bil sem lep, vesel fant... Zlato glavo sem imel... Zdaj bom pa umrl, gospod ... Uničila me je Moskva... I-i-eh-h! Umrl bo samouk, gospod!« »Tega ne boste napravili!« je vzkliknili profesor, ki ga je pričela oblivati zona. »Bom,« je tiho dejal Črnozemni in z nogami previdno gugal stol. »■Dajte... knjižico!« je zahropel profesor Doadamov. * Naslednji obiislk Jemeljana Crnozem-nega je veljal redakciji debelega časnika »Rdeča opeka«. Ko je s svojimi orjaškimi pleči odrinil gručo belo-zelenih mladih ljudi, je Jemeljan Črnozemni pogumno stopil v urednikov kabinet in se ustavil pri mizi. »Kaj želite?« je vprašal obriti urednik. »Poznaš Demijana Bednega?«*) je kratko vprašal Jemeljan. »Poznam,« je obotavljale se priznal urednik in pomolil glavo izza kupa neprijetnih rokopisov. »In Maksima Gorkega?« »Poznam.« »In Jemeljana Črnozemnega?« »Po... To se pravi, nak, tega pa ne poznam...« »Ne poznaš? Nu, ga boš pa zdajle spoznal.« Jemeljan Črnozemni se je usefknil v tolstovko in potegnil izpod pazduhe rokopis. »Če ga ne poznaš, tedaij poslušaj!« »Eh, uničila me ulica je mestna, ne bo mi svetil več moj mesec rodni. V zanki tesni glava bo prelestna, na zemlji tej končala pot svoj blodni.« »Pridite čez dva tedna,« je dejal urednik utrujeno. »Sicer pa stihi itak naj-brže ne bodo šli...« Jemeljan črnozemni je postavil predse steklenico vodke in težko vzdihnil: *) Znan pesnik in vobče ena izmed najpopularnejših osebnosti v. Sovjetski Rusiji. Op. prev. »Ne bodo šli? Tedaj bom pil, dolkler ne poginem. I-eh! To se ve, mestni fantje lahko zmerom objavljajo svoje stihe. Mestni so ti ljubši, kajne? Kaj smo mi? Nič nismo! Mi smo temni ljudje, neizobraženi. To se pravi, od pluga, od brane. Bil sem lep, vesel fant... Zlato glavo sem imel... Zdaj bom pa umrl, zakaj uničila me je Moskva ... Mogoče spim pod mostom... V brestovo lubje mogoče z žebljem dolbem rime... I-i-eh-h!« To rekši je Jemeljan Črnozemni z uredniškim press-buvarjem naglo zabil v steno žebelj, privezal vrvico in potisnil glavo skozi zanko. , »Stojte!« je zakričal urednik. »Rubelj za vrsto,« je mračno odvrnil Jemeljan Črnozemni. »In takoj!« »Evo!« je zahropel urednik. »Vzamem. Pisarna je odprta do dveh. Glejte, da ne zamudite!« ★ Nato je Jemeljan Črnozemni obiskal Veročko Zjamkino. »Zdravo, dekletce!« je dejal Jemeljan črnozemni, ko je stopil v sobo. »Ali prideš nocoj k meni na svisli, Sretenka, Mala Žoltoko-zlovska ulica, številka osem, stanovanje štirinajsto, pozvoni štirikrat, vprašaj po tovarišu Miši Ta-rabukinu (Jemeljan Črnozemni, to je moj literarni ksijundonimt), ali ne prideš?« »Kaj pa še? Kaj vam ne pade v glavo, tovariš!« je zahlipela Veročka Zjam-kiina in spustila Krajevičevo fiziko na tla. »Kako morete kaj takega zahtevati od mene, to še tem manj, ker sva se za nocoj zmenila z Vasjo Volosatovom, da greva vkup pogledat »človeka iz restavracije« in je zategadelj odveč govoriti o kaikih tujih svislih.« »Torej ne prideš?« »Ne...« »Ne? Tako torej. Tebi je seveda vse eno, če je moj očka med imperialistično vojno brez sledu izginil, če jaz mogoče tri dni nisem jedel, če morda grizem granit in spim pod mostom, če mogoče ponoči z žebljičkom dolbem v brezovo skorjo tvoje ime, ponoči, pravim! Z onimi iz mesta seveda rada hodiš po vsa-kojakih kijatrih, z nami, ki smo od pluga, pa nočeš. I-i-eh-h! Eh, uničila me ulica je mestna, ne bo mi svetil več moj mesec rodni, v zanki tesni glava bo prelestna, na zemlji tej končala pot svod blodni...« To re'kši je Jemeljan Črnozemni s Krajevičem zabil v steno žebelj in naglo pomolil glavo skozi zanko. »Pridem!« je hripavo kriknila Veroč-ka Zjamkina in skočila k Jemeljanu črnozemnemu. »Tako, tako! Pa glej, da ne prideš po devetih! Z bogom, dekle!« ★ Ko je opravil še nekaj stvari, se je Jemeljan Črnozemni vrnil domov, se do sitega najedel, se okopal v vodi s smrečnim ekstraktom, oblekel progaste hlače in eleganten višnjev suknjič, obul rumene čevlje, zavezal pegasto ovratnico, si s fiksatuarjem namazal lase, se zavalil v slamnat naslanjač in prižgal fino cigareto. Nekdo je mahoma potrkal. »Noter!« je malomarno dejal Jemeljan Črnozemni in z mezincem stresel pepel v elegantni pepelnik. Vrata so se odprla in vstopil je Vasja Volosatov. »Kaj želite?« je vprašal" Jemeljan črnozemni ves bled. »Nu, pokaži no svoje svisli, mrcina!« je laskavo dejal Vasja Volosatov. »Ne razumem vas, kaj prav za prav hočete, tovariš,« je mehiko zašepetal Jemeljan. »Zato pa jaz tebe prav dobro razumem, pasji sin! Pokaži svisli! Pokaži most, pod katerim spiš, lopov! Pokaži svojega očeta, ki je med imperialistično vojno brez sledu izginil! In končno, po-kaž mi brest, v katerega dolbeš zdaj stihe, zdaj Newtonov binom, zdaj spet ime ljubljene žene, kakor pač nanese prilika! Vse pokaži, vražji maček!« Jemeljan Črnozemni je hitro pome-žiknil in negotovo zamrmral: »I... i-eh-h!... Uničila me ulica je mestna ... Ne bo mi svetil več moj mesec rodni!... To se pravi... v zanki tesni glava bo prelestna, prav za prav ... na zemlji tej končala pot svoj blodni!...« To rekšii je z običajno kretnjo zabil v steno žebelj, pomolil glavo skozi zanko in z negotovostjo pogledal mračnega Vasjo. »Obesi se!« je suho dejal Vaisja. »Saj se tudi bom, to. se ve, da se bom!« je izpregovoril Jemeljan Črnozemni iin sq krivo nasmehnil. »Samo nekaj ti povem. Tole tvoje nagovarjanje k samomoru te bo še drago stalo ... Zapomni sli to ... Jaz pa se obesim ...« »No, ali bo kaj?« »Evo, samo vodke se še zadnjikrat napijem, potem se pa precej obesim .. .• Bogme...« »Nu, pij vodko! Pa če tudi dve steklenici! Da bi te vrag!« »Zelo neprijetno mi je, da moram slišati take besede od dobrega prijatelja,« je užaljeno pripomnil Jemeljan. »Name-stu, da bi ti bilo žal temnega bajtarja ...« »Pij vodko, mrcina!« je riknil Vasja Volosatov. Jemeljan Črnozemni je z drhtečimi rokami nesel k ustom steklenički vrat in lice mu je pozelenelo od Snusa. »Pij, svinja!« »N—ne morem ... Želodec mi obrača,« je zašepetal Jemeljan. »Ne morem prenesti njenega duha!« In padel je pred Vasjo Volosatovom na kolena. »Boš?« je zarohnel Vasja in rdečica ga je oblila. »Ne bom več,« je ves v solzah izpregovoril Jemeljan, »kakor gotovo stojim na tem mestu, da ne bom...« »Kaj ne boš? ...« »Nlič ne bom ... Jemal ne bom ... Obešal se ne bom... dekadent ne bom več... tujih deklet ne bom vabil na svisli... Za očeta ne bom več vlival krogel... In tistega zastran mostu ... tudi... ne ... bom!...« »Tako, tako, mrcina! Le glej! In da mi ne boš več!...« »Ne, ne!« je pritrdil Jemeljan Črnozemni in gluho z ap lak al. Solze so mu v potokih tekle po svi-slih... - Iz ruščine prevel B. Ziherl. --- Bobri Norveška vlada je izdala odlok, da bo zopet dovoljen lov na bobre. Dolga deset« letja n,iso smeli na Norveškem loviti bos brov, ki so v začetku 19.'stoletja v tej de« želi skoraj popolnoma izginili. Sedanji od« ldk pričuje, da se je ta zanimiva in koristna žival zopet razmnožila. Zasluga ne gre samo prepovedi, marveč tudi dejetvu, da so v zadnjem stoletju izginili iz norveških go« zdov poglavitni sovražniki bobra: medved, volk in ris. V južnozapadni Norveški uteg« ne biti sedaj okrog 14.000 bobrov. Lov na te živali bo v b.odoče omejen z nekaterimi smiselnimi odredbami. Bobra ne smejo stre« ljati, temveč loviti s pastjo. Mihael Faraday _ Od knjigoveza do slavnega učenjaka Znanstvena karijera Mihaela Faradaya И1 etos se znanstveni in tehniški I svet spominja stoletnice lodkritja električnih |indukcijskih struj. Njih odkritelj je bil angleški fizik in kemik Mihael F a r a d a y. Nobeno znanstveno odkritje novejšega časa nI imelo tako mogočnega vpliva na na« E. JUSTIN: M. FARADA.Y (orig. lesorez) daljnji potek življenja človeštva kot Faradayevo. Njemu gre hvala, da da* našnjo dobo lahko imenujemo vek elektrike. Do malega vsi električ* ni aparati in naprave, ki se jih poslu« žujemo dandanašnji skoraj na vsakem koraku, električni motorji, električna vozila, razsvetljava, navaden in radij* ski telefon — vse ima svoj izvor v Fa* tadayevem odkritju. Takisto je imelo velik vpliv na teoretične vede, ki jim je prineslo novih pogledov in novih vidikov. Mogočna stavba teorije elek* tromagnetične svetlobe z vsemi kon* sekvencami vred je kar najtesneje zve* zana s Faradayevim odkritjem. Fara* day je imel pred očmi teoretične, ide* alne smotre in je za nje delal; prak* tične posledke, ki jih je mogel že sam dogledati, pa so uresničili drugi. Mihael Faraday se je rodil dne 22. septembra 1. 1791. kot sin revnega ko* vača iz londonske okolice. Oče ga ni mogel dati v šole. Tako je kot 13*leten deček vstopil v uk v knjigoveznico, ki je bila združena s knjigarno. .Vedo* željni kovačev sin je izkoristil vsako priliko, ki se mu je nudila, da razširi in poglobi svoje- znanje. Pridno je pre» biral knjige, ki jih je dobival v vezavo, obiskoval je prirodoslovna predavanja in se ukvarjal s fizikalnimi in kemič* nimi poizkusi. Neki klijent knjigarne, v kateri je bil nameščen, ga je opozoril na preda* vanja znamenitega fizika in kemika Davyja. To dejstvo je bilo odločilnega pomena za nadaljnjo usodo mladega adepta znanosti. Poln občudovanja do velikega učenjaka je Faraday lepo in nenavadno temeljito zapisal njegova javna predavanja, ki jih je poslušal in jih opremil s skrbno izdelanimi slika« mi. Ta zvezek je kot 18 letni, že iz« učeni knjigovez poslal Davyju in ga toplo prosil, da bi mu bil omogočil znanstveno delo. Davy, ki je bil pro« fesor na slovečem kraljevskem institu* tu (Royal Institution) je izpolnil Fara» dayevo prošnjo in ga je kot skromne« ga laboranta sprejel v svoj laboratorij. Tako je Faraday prispel v sijajno šolo raziskavanj in eksperimentalnega dela. Obzorje mladega samouka se je zelo razširilo s potovanjem v Francijo, Ita« lijo in Švico, ki ga je nastopil skupno s svojim mojstrom kot njegov osebni tajnik. Na tem potovanju se je Fara* day srečal z učenjaki takega slovesa kot so bili Ampere, Arago, Volta in drugi. Kmalu po povratku s tega poto« vanja se je Faraday lotil samostojnega znanstvenega dela in je l. 1816. stopil s prvimi svojimi deli v javnost. Tem prvencem so kmalu sledila druga dela, med katerimi so se pojavila tudi taka, ki so silno razširila znanstven vidik in ponekod izpremenila osnovne temelje znanstvenih pojmov. Faraday je ostal skoraj vse življenje tesno združen s Kraljevskim institutom in skromni prejemki, ki jih je dobival od tega za« voda, so dolgo časa ostali edin vir, ia katerega je kril svoje življenjske po« trebe. Vedno večja slava, ki je je bil deležen, je naposled prisilila vlado, da je poskrbela za Faradayevo usodo in mu določila 1. 1835. pokojnino, ki mu je omogočila od vsakdanjih material« nih skrbi nezavisno življenje. L. 1858. mu je angleška kraljica podarila skrom« no posestvo, na katerem je mirno pre» bil ostanek svojega z uspehi blagoslov« ljenega življenja. Umrl je dne 26. av« gusta 1. 1867. Znanstveni krogi niso štedili s pri« znanjem Faradayevih odkritij in so mu očitno kazali hvaležnost. Bilo mu je 32 let, ko so ga izvolili za člana naj« višje angleške znanstvene institucije, kraljevskega znanstvenega društva (Royal Society). Leto pozneje je postal ravnatelj pri Kraljevskem institutu, onem istem zavodu, kjer je začel delo« vati kot skromen laborant. Mnoge aka« demije in znanstvena društva so ga ime« novale za svojega člana; Kraljevsko znanstveno društvo mu je podelilo naj« višjo čast predsednika, kraljica pa ga je uvrstila med plemiče — naziv, ki ga skromni Faraday vzlic prigovarjaš nju prijateljev ni nikdar rabil. Vsa pričevanja sodobnikov so si edina v tem, da so Faradaya odliko« vale izredno prikupne osebne lastno« sti, med njimi poleg preprostosti in skromnosti ljubezen do domovine, go» reča ljubezen do resnice, veliko obču« dovanje dejanj, ki so jih storili drugI in skromna sodba o delu, ki ga je opra« vil sam. Svojo ljubezen do znanosti je umel vlivati tudi drugim, zlasti še v posebnih predavanjih, ki jih je prire« jal za mladino. Omeniti je še, da je bil Faraday globoko religioznega duha. Najplodovitejše razdobje Faradaye» vega stvarjanja obsega leta 1833 —. 1854. Sem spada med drugim njegovo odkritje elektro=magnetičnih rotacij, formulacija osnovnih načel elektrolize, odkritje para« in diamagnetizma, od« kritje pojavov indukcije itd. Svoje znanstvene spise, ki so bili prvotno na« tisnjeni v razpravah Znanstvenega dru« štva, je pozneje uredil in zbral v dveh mogočnih delih »Poizkusna raziskava« nja elektrike« in »Poizkusna raziskava« nja v fiziki in kemiji.« Faraday je bil odličen eksperimen« tator, eden največjih, kar jih je dalo človeštvo. Takisto pa je bil dalekovi= den teoretik, odkritelj načel, ki so po« stala odločilnega pomena za nadaljnji razvoj znanosti. Kot teoretik je bil si« la izviren in se pri svojem odkrivanju b4iv071шш Balon je vreča, napolnjena s plinom, ki jo lahko spustimo v zrak. Ime »balon« so pr rabili za zrakoplov pri vzletu dne 27. avgusta 1783. Vreča, ki so jo bili napravili, je i®1 obliko »balona«, to je, okrogle steklenice s kratkim vratom, kakršne uporabljajo kemi Nekateri izmed gledalcev so opazili to podobnost in imenovali zrakoplov »balon«. Balonov so tri vrste: prosti balon, privezani balon in krmljivi balon. Prostega bal® letalec ne more voditi. Veter ga žene s seboj in določa njegovo smer. ni v toliki meri kot drugi posluževal matematike; kot samouk je bil manj podvržen duhu svojega časa, zato pa je bolj kot drugi znanstveniki imel od* prte oči za to, kar narava neposredno kaže. Njegovih teorij mnogi sodobni znan« stveniki niso razumeli; celo znameniti raziskovalec Helmholtz je moral pri> znati, da je pred nekaterimi Faradaye» vimi deli stal kot človek, ki si ne ve sveta; toda Helmholtz dobro pravi: »Največji dobrotniki človeštva kajkrat ne najdejo polnega razumevanja, do» kler so živi, a nove ideje postajajo tem pozneje splošno dobro človeštva, čim bolj so izvirne m čim večja je v njih sila, ki hoče izpremeniti pota člove* škega življenja.« Faradayevo odkritje indukcijskih struj je obeleženo z datumom 29. avgu« sta 1831, ko se mu je dokončno posre« čil poizkus, ki je odprl v zgodovini člo» veštva novo dobo. To je zgodovinski dan, ki se ga moramo spominjati z globoko hvaležnostjo. Pri tem pa se smemo s ponosom zavedati, da sta na Faradayevih temeljih uspešno delala tudi jugoslovenska rojaka Tesla in Pu> pin ter položila lep donesek našega naroda k skupnemu zakladu in na» predku človeštva. Hoteli smo na primeru Faradaya vzpodbudno pokazati, kako se resni* čen talent z ljubeznijo do dela lahko preko vseh ovir povzpne na prva, res kraljevska mesta v človeški zgodovini, ki je večna samo tam, kjer kaže du» hovni napredek človeštva in njegova kulturno osvojevanje prirode. Častimo spomin kraljev duha! -3SS.- Stroj in poljedelstvo Pred našimi očmi se vrši prava družabna in zemljedelska prekucija, piše Paul Al-lard v »La Renaissance«. Mašinizem si osvaja kmetijstvo. Naše poljane so elek-trificirane. Električni plug ni več izjema. Po naših selskih potih drdrajo avtokamio-ni. Prsi Francije: oranje in pašnik sta na potu mehaniziranja in skoraj bomo samo še na barvotisku imeli priliko gledati vzvišeno sejalčevo kretnjo: stroj bo to poslej opravljal... Pa mlatilnica! Izpodrinila je celo vrsto mlatičev. Hkrati vrši dva posla, ki sta bila prej točno ločena: žanje in mlati. Tako je minilo dokaj opravila s snopi: povresla, vezanje, kope itd. Statistika kaže, da so se stroški za žetev skrčili na polovico. čujmo, kaj poroča »Agriculture Year Book«: v suki m bisivl Balon-zmaj je najnavadnejša oblika privezanega zrakoplova. Z obliko je podoben klobasi ® ima plavuti in obronke, ki pomagajo, da se v Vetru ne suče. Ime »zmaje so mu dali zato, !er se veter upira v njegovo spodnjo stran in s tem povečuje njegov vzgon. 1 Krmljivi zrakoplovi so tisti, ki jih lahko vodimo po zraku, kakor pomorščak ladjo s krilom. V ta namen imajo razne »krmilne« ploskve. Glavna oblika je podobna smotki, da laže pmaguje odpor zraka. Gonilno moč dajejo krmljivemu zrakoplovu motorji. V dobi, ko se je žito želo s koso in se mlatilo s cepmi, je bilo treba 35 do 50 ur dela, da se je poželo ter omlatilo jutro ali oral (15 mernikov). Nastop kose z grab-Ijami je omogočil, da smo prihranili deset ur dela. Danes pa z mašinami kmetje opra-«Ijo isto stvar v 4 ali 5 urah. Dobe se pa tudi stroji, ki porežejo žitarice ter obenem omlatijo v tri četrt ure! In Mednarodni urad za delo sklepa ia neke ankete: Že stoletja meri poljedelstvo v to, kako omejiti ročno delo in človeški trud... Sila je polagoma privedla do različnih izumov. Nobeden pa ni, tako nujen kakor žetnica-mlatilnica. Človek kar ostr-mi, ko vidi, da se dandanes plug posevka 40 do 60 hitreje požanje kakor pred sto leti. Kaj pa v drugih strokah! Poglejte: Ju-les Verne je popisal pot okoli sveta v 80 dneh, Američana Post in Gatty sta to naredila v 8.5, a čez deset let bo ta čin mogoče zahteval en dan. -sc^as- Pomen Faradayjevega odkritja indukcije_ V preijSnjem članku smo opisali življenje velikega Faradaya. V naslednjem članku naj nam elektrotehnik razloži pomen njegove« ga slavnega odkritja — električne indukcije. Bed številnimi fizikalnimi do« gnanji in odkritji genialnega angleškega učenjaka Faradava je nedvomno najpomembnejše odkritje indukcije, ki mu je uspelo pred sto leti. To odkritje ni samo ne« izmerno obogatilo in razširilo splošno znanje o elektriki in nje pojavih, mar« več je ustvarilo tudi možnost tehniške izrabe električne sile. Če bi bilo to le zgolj fizikalno odkritje, potem Faraday« jevo ime danes ne bi zavzemalo v zgodovini znanosti onega mesta, kakor ga ima. Toda odkritje indukcije je ta« ko globoko poseglo v praktično gospo« darsko in kulturno življenje vsega sve« ta, kakor malo katero poznejše odkrit« je ali izum. Elektrika čedalje bolj prodira v vse panoge modernega življenja. Toda to ni prodiranje neke zagonetne prirod« ne sile, marveč prodiranje elektroteh« nike: podjarmljene in vkročene elek« trike, ki nam dela in koristi. Elektriko v obliki bliska in strele je človek poznal že od vsega početka, to« da le od najslabše plati; v neki nejasni slutnji se je bal njene strašne moči. Ko so pozneje, v prosvetljenejših časih ljudje začeli proučevati prirodne poja« ve, je nastalo tudi prvo znanje o elek« triki, ki je poslej delno v igri, delno pa v resnem delu naglo napredovalo. Umetno proizvajanje elektrike v električnih kolovratih, zlasti pa v gal« vanskih členih, je rodilo prve zakone o elektriki in električnem toku, s ka» terimi je človek navidez svojevoljno in muhasto elektriko discipliniral. Po« slej so si odkritja v tem prostranem kraljestvu prav naglo sledila. Toda elektrika je bila še vedno zgolj labora« torijska zanimivost, ki ni našla poti v praktični svet. Šele, ko je Oerstedt 1828 čisto po naključju odkril elektro« magnetizem, pojav, da vsak električni tok zbudi v svoji okolici magnetno polje, je elektrika prvikrat prestopila tesne meje abstraktne znanosti. Na podlagi elektromagnetizma sta si zna« menita fizika in matematika Gauss in Weber omislila prvi električni brzojav. Toda tudi v tem stanju je elektrika kot sila še životarila in bi životarila še na« prej, da ni Faraday 11 let kasneje od« kril indukcije, s katero je dokončno uspelo podjarmiti električno energijo, sprostiti nje najvažnejše lastnosti in sposobnosti ter vpreči njeno moč v ko« ristno delo. Iz abstraktne fizikalne elektrike se je rodila elektrotehnika. Pred odkritjem indukcije je bila elek« trika šibka. Odkritje indukcije pa ji je dalo moč, ki se je počasi razvila do neslutene višine, tako da dandanašnji utripa v njenem ritmu že ves svet. Kaj je v bistvu Faradayeva induk« cija? Učenjak je odkril, da, če sklenje« ni zanki kakega električnega prevod« nika, n. pr. tuljavi bakrene žice, naglo primaknemo magnet, se v žici za čas premikanja vzbudi električni tok ne« ke določene smeri. Prav tako se zbu« di električni tok, če magnet spet od« daljimo od žične zanke, le da teče to pot v obratni smeri. N4 pa potreb« no, da bi se moral baš magnet gibati proti zanki, marveč je lahko tudi obratno, da se namreč giblje tuljava proti magnetu. Odločilno je zgolj med* sebojno gibanje magneta in tuljave. Dalje je Faraday odkril, da se vzbu* di električni tok tudi tedaj, če mag* net ali zanka mirujeta, a se namestu tega spreminja jakost magneta, to se pravi narašča ali pojema njega mag* netizem. In še dalje je Faraday našel, da prav tako kakor navaden magnet učinkuje tudi vsaka tuljava, v kateri že teče električni tok. S tako tuljavo se da v vsakem tokovodniku vzbuditi elektrika, če se tuljava približuje ali oddaljuje od njega, oziroma, če se spreminja nje magnetno polje z oja* čevanjem ali slabljenjem električnega toka, ki struji v njenih ovojih, Bistve* no je tedaj, da se v vsaki žici, ki se premika v magnetnem polju, vzbudi ali inducira električni tok. — Na tej osnovi je zgrajena vsa mogočna stav* ba moderne elektrotehnike ... V električnih centralah teko mogoč* ne turbine na vodo ali na paro in že* nejo težka železna kolesa, ki nosijo na obodu venec močnih elektromagnetov. Ti magneti se sučejo v notranjščini železnega oklepa, ki ima v smeri osi vrezanih veliko število utorov, v ka* terih leže bakrene palice, zvezane med seboj v tuljave. Magneti brze tesno mimo bakrenih palic in inducirajo v njih s svojim magnetizmom električne toke, ki se od palice do palice sešte* vajo in nabirajo v mogočno električno strujo. To so električni generatorji, zgrajeni na osnovi Faradayeve induk* cije. Električni tok, ki teče iz generator* jev pod razmeroma majhno napetost* jo, bi se ne mogel iz ene same centra« le razvajati daleč po deželi, ker bi bi* le izgube prevelike. Za ekonomično prenašanje na velike daljave se mora spraviti tok na prav visoko napetost. Tu nam spet pomaga indukcija v obli* ki transformatorja, s katerim se lahko napetost električnega toka poljubno poveča na 10.000, 30.000, 100.000 ali celo na 220.000 voltov, če je potrebno. V tej obliki se elektrika lahko spelje po daljnovodih sto in sto kilometrov daleč. Toda ko pride končno na kraj po* rabe je napetost toka previsoka, da bi se mogel uporabljati za razsvetljavo, za pogon strojev, za gretje in še v ne« štete druge namene. Elektrika visoke napetosti je nevarna življenju. Preden pride v bližino ljudi, se mora transfor* mirati na pohlevno napetost 220 aH 380 voltov, pod katero se potem raz* vaja po hišah in delavnicah. Tudi to znižanje napetosti se doseže s primer« no indukcijo v transformatorjih. Že iz tega kratkega pregleda se vi* di, da je električna indukcija stebet vsega električnega gospodarstva. Na* šteli pa bi lahko še na tisoče primerov, kako pomaga električna indukcija vse* povsod prilagoditi električno energijo vsakokratni potrebi in namenu. Brzo* jav, telefon in radio se je poslužujejo v neštevilnih variantah. Tudi signalne naprave, električno prenašanje slik in televizija bi bile nemogoče brez nje. Skoro v vseh panogah elektrotehnike je indukcija tisto sredstvo, ki požlaht* njuje elementarno prirodno silo v fi* nejše namene. Genialni odkritelj Faraday si je z njo postavil neminljiv spomenik. Višek Neki nebotičnik v New Yorku, visok 400 m, obsega 102 nadstropji z 20.000 najemniki, katere dan na dan vozi domov 60 vzpe-■njač. Ta silna stavba ie navdahnila šaljiv-cem zgodbico, ki naj jo na kratko posnamemo. Trije visokošolci so zvečer stopili k enemu izmed hišnikov omenjene donebni-ce ter najeli stanovanjce s tremi sobami. Zedinili so se za najcenejše — v 102. nadstropju. »Po večerji se vrnemo«, obljubijo študentje. In res, evo jih po dobrem jelu, ki so ga navzlic alkoholni prepovedi pošteno zalili. Toda joj in prejoj! Dvigače ne delujejo, ker so v popravilu. Kar peš jo je treba mahniti v tolikšno višino. »Da si preženemo dolgčas«, reče eden drugemu, »nam pripoveduj kako smešnico. Tako se nam bo zdela pot krajša«. Po končani dogodbici so se naši hribolazci ustavili v 78. nadstropju, da bi se oddahnili. »Sedaj si pa ti na vrsti«, veli načelnik drugemu tovarišu, ki takoj ugodi. »Vidite, na 97. stopnišču smo«, reče prvi dogodbičar, ko je drugi pripovednik slednjič umolknil. »Gov6ri, Jef, ki še nisi nič povedal, toda kar na kratko, ker imamo samo še pet nadstropij prelesti«. »Prav kratkih besedi bom«, obljubi Jef. »Moja zgodbica je tale: pri hišniku sem pozabil ključU — 164 — Zakaj je nebo modro? anjavo nas objema dražest »sinje ure«; spominjamo se skrivnostnega simbola »modrega cveta« romantike in vrtamo v mistiko te »tipično nebeške barve«, kakor jo imenuje slikar Kan-dinsky. Tedaj se moramo spomniti, da so ljudje, ki gledajo modro barvo dozdevno s čisto drugačnimi očmi. Vsaj Američan imenuje vse dolgočasno in prazno »modro« in »blues« imajo pri njem pomen mačka. Trdijo tudi, da rabi starejša holandska literatura izraz »modro« kot istovetno za »neokusno«, »bedasto« in celo »goljufivo«. Tudi v naši vsakdanji govorici nima »plavi ponedeljek« baš najboljšega pomena. Čudno je to! Ali more kakšna barva istočasno obsegati nebo in zemljo, vzvišeno in prostaško? Če pomislimo, da obrazujejo Indi boga Krišno v modri barvi, da je pa tudi hudič v evropskih prikazih srednjega veka moder, bi skoraj verjeli v to možnost. Še bolj čudna pa je uganka modre barve, če vemo za mnenja, ki sta jih imela veliki angleški minister Glad-stone in nemški učenjak Lazarus Gei-ger o barvnih doživetjih človeškega očesa. L. 1858. ie postavil Gladstone trditev, da nima Homer nobene označbe za modro barvo, da tedaj njegove oči kakor oči njegovih sodobnikov po vsej priliki še niso bile občutljive zanjo. Kajti tudi v Homerjevih časih je morala vendar sinjina sijati z neba. Lazarus Geiger je razširil drzno domnevo tega odkritja 1. 1867. s trditvijo, da tudi stari Indi in Judje stare zaveze niso imeli čuta za modrino. In potem je napravil vratislavski zdravnik za očesne bolezni Magnus iz vsega tega sklep, da se je barvni čut polagoma razvijal od rdečega k modremu in da sta modrina ter vijoličasta barva zadnji barvi, ki sta doslej postali vidni človeškim očem. In potem so že začeli ugibati, da-li se ne bi mogel človeški čut za barve sčasoma še stopnjevati, dokler ne bi dojemal celo ultravijoli-častih žarkov. Že 1. 1877. je opozarjal Carus Sterne na lahkomiselnost teh sklepov in do današnjih dni se je nabralo sila dokazov, ki bi naj te sklepe pobili, tako da bi že morali verjeti v neutemeljenost domneve o razvoju barvnega čuta. A že stara resnica je, da se na najdrznejših domnevah preteklosti najrajši gradijo najnovejše domišljivosti. Tako se ne smemo čuditi, da se Gladstonove in Geigerjeve misli uporabljajo za podlago novih svetovnih naziranj. Prof. Viktor Goldschmidt izvaja iz njih »zakone barvnega razvoja«, po katerih nai bi obstajalo petero stopenj barvnega čuta: najprvo narašča čut do tretje stopnje, potem pada do pete in zadnje stopnje, do »ugasitve barvnega Čuta«. Do te stopnje smo danes v bistvu že dospeli. Antropozof prof. Wohlbold celo trdi: »Doživetje modrine je zvezano s prehajanjem v čim dalje matej-ialnejše bivanje, z razvojem jazovskega čuta in seveda tudi egoizma z vsemi njegovimi posledicami.« Tu imamo tedaj spet modrino kot izraz vsega zemeljskega, manj vrednega in nižjega. Kako čudno pa je, da je veljala modra barva in še vedno velja za simbol najplemenitejšili, rekli bi skoraj eteričnih čuvstev, da se odeva čista, nebeška ljubezen v oblačilo modre barve in prav tako zvestoba, koprnenje in resnicoljubnost! Po vsem tem se zdi, da jezikoslovna opazovanja in kulturnozgodovinske paralele niso pravi pomočniki, da bi nam razodeli barve. Vprašajmo morda fiziologe. Fiziolog nam pravi: Modra svetloba ima kratke, toda hitre valove. Valovna dolžina modre svetlobe je prilično polovico tako dolga kakor dolžina rdečih valov, a ritem njenega valovnega sistema je dvakrat hitrejši. To ima za posledico milejšo energijo na sprejemajoče organe oči. Napram močni bibavici rdeče barve se vede modra barva ka.kor drobni, pljuskajoči valčki brez posebne sile. To bi pomenilo v prenesenem pomenu, da ima rdeča barva nekaj strastnega na sebi, modra pa nekaj ljubeznivega, krotkega. Potem pravi fiziolog: Z barvnim toplomerom smo dognali, da rte proizvajajo modri žarki skoraj nobene toplote. Pri zelenih žarkih se toplomer polagoma dviga, pri rumenih še bolj in kaže pri rdeči barvi najvišjo toplotno stopnjo. Iz tega sledi, da so modri žarki spektra hladnejše narave. Če dojemajo organi očesa temu primerno, te- daj mora učinkovati modrina na človeka hladno, pomirjajoče. In potem bo fiziolog še dejal: Razen modre spektralne barve, ki lahko izmerimo njeno hitrost in toplotno stopnjo, je še druga modra barva, ki ni prav za prav niti barva niti žarek, to je navidezna modrina, ki nastane pod vplivom obdajajočega nas ozračja. Pro-sevanje oddaljene temote skozi medij našega ozračja ustvarja bolj ali manj intenzivno modrino in tako se nam vidi modro nebo, oddaljen gozd, gorovje na obzorju. Najbolj oddaljeni predmeti so najgloblje modri. Končno pa bo pristavil fiziolog: Pri padanju in naraščanju svetlobe se za oko premika točka, ki je dozdevno nosilec največje svetlobe. Pri močni svetlobi leži ta točka v rumeni barvi, z naraščajočim mrakom pa preide v hladnejši dei barvne lestvice, tedaj v zeleno in končno v modro. V somraku se svetijo modre barve bolj nego rdeče. Iz teh raznoličnih opazovanj stroge znanosti pa sledi, da nima modra barva za človeka, ki gleda z zdravimi in odprtimi očmi v svet, nič razburljivega, temveč da je prej božajoča in po- mirjajoča, da hladi in končno, da predmete odriva v ozadje, ne pa v ospredje in da v somraku skrivnostno vžari in vabi. Natančna opazovanja potrjujejo ta izsledek na zanimiv način. Če obesimo n. pr. šahovski vzorec iz rdečila in modrih polj na steno, bomo takoj opazili, da se rdeča polja rinejo v ospredje, modra pa se navidezno umikajo in tedaj vlečejo pogled za seboj. Vočigled tem dejstvom ni nič čudnega, če so globoko občutljive dobe čutile v modrem nadihu daljine nekaj ko-prnenje vzbujajočega in v vzareči modrini cvetlic v somračnem gozdu nekaj mističnega. Nič ni čudnega, če je postala modrina simbol za vse najvišje in najlepše v človeški duševnosti. To je torej rešitev uganke o modri barvi. V razmernosti s svojim fiziolo-gičnim vplivom vzbuja v človeku čisto določene občutke. In ti občutki so odvisni delno tudi od človekovega značaja, od njegovega naziranja. Nekdo bo videl v modri barvi pač nekaj vzvišenega, nebeškega; na drugega bo učinkovala bolj hladno in ne bo imel tako visokega mnenja o njej. -sssasi- Podoba sveta na tehtnici Svetovni potovalee ur. Colin Ross je nedavno objavil pri Brockhausu v zgoščeni obliki miselne plodove svojega 20-letnega križarjenja po našem planetu, to pa z naslovom Die Welt auf der Wage. JEvo kratkega odlomka iz knjige. * Kot odločilni politični in gospodarski činitelji novega časa se že jasno odražajo na obzorju Amerika, Rusija in Kitajska. To so za sedaj edine, v sebi zaokrožene naravne velesile bodočnosti. Poleg njih stoje evropska celina, islamska prednja Azija ter Indija z južno Azijo kot raznorodne, v sebi razcepljene in razdrapane tvo-rine, ki se bodo le prav težko strnile, kar bi jim edino moglo jamčiti ravnopraven obstanek poleg teh treh prirodnih velesil. Posebno stališče zavzemata britska svetovna država in Japonska. Položaj Japonske ni prav nič zavisti vreden, nalikuje predvojni Nemčiji, kot velevlast, ki ima preslabotna sredstva za svoje .velike težnje. Po svojem nasprotju s Kitajsko in svojem razmerju do Anglije stoji med plameni. V vsakem primeru je osamljena in bo morala iskati priklopitve na to ali ono skupino velevlasti, kitajsko, rusko ali ameriško, al;o noče pri njihovi razločitvi okoli Pacifika zabresti pod kolesa. še svojevrstnejše .ie stališče britske svetovne države. V naši dobi, ko se svetovne sile zaokrožajo po krajinah, je ta država, raztepena po vsej zemlji, prav za prav nepravilnost. To ne ovira, da ne bi bila še čvrsta in čila in da ne bo mogla še precej časa imeti mogočne vloge, čeprav se ne morem ubraniti dojmu, da je prekoračila višek svoje oblasti. Nam Nemcem nikakor ni neposredno do skorajšnjega razpada britske svetovne države, pač pa bo takšen dogodek prav za prav za vse evropske države rodil težave in zapletke. Po modernih prometilih in izvestilnih sredstvih, osobito po letalstvu in radiu, se utegne še z dobršnim pridom podaljšati življenjska ped, ki je usojena britskemu imperiju, saj ta sredstva pomenijo možnost, da bo osrednja oblast še enkrat vplivala na sredobežne dele ter jih skupaj držala. Toda nobenega dvoma ne more biti, da gre za razmične, divergentne koristi, in vsa politika v Downing Streetu je pač v tem, da tako počasi naprej rine (pisec pravi po dunajsko: fortwurschteln): ena vrzel se odmaši, da se druga zadela. Kanada je naposled ameriška država, Avstralija pacifiška, Južna Afrika se je že jasno in glasno izjavila, da zanjo v politiki velja zgolj geslo »Africa first«, najprej Afrika. Ostali dominijoni udarijo po isti poti, tako da med njimi in materinsko deželo že danes ne obstoji mnogo več ko prosvetna vez. Ob tem razvoju belih dominijonov in njih odmikanju od materinske dežele stoji ш pade moč Velike Britanije z indsko pose-stvijo. Da si jo ohrani, bo morala Anglija delati koncesije, ki se brez pomisleka ne zlagajo z njenim svojstvom evropskega naroda ... To se je že pokazalo v Vzhodni Afriki, kjer je London skušal pretisniti koristi Indov nasproti prospehu svojih lastnih kolonistov, ki so bili v vojni njegovi najzvestejši podaniki. Po svojih izvenev-ropskih posestvih tiči Anglija nekako v po- ložaju habsburške monarhije. Kakor so prvotno nemški Habsburgovci spričo obilice svojih slovanskih, madžarskih in romanskih podložnikov nazadnje prišli do tega, da so počenjali vse prej ko nemško politiko, tako obstoji tudi možnost, da te-žina izvenevropskih koristi potisne Anglijo v politične smernico, ki jo bo zanesla od Evrope. Anekdote o Shawu Pisatelj Bernard Sha\v je obhajal svoj 75. rojstni dan v Rusiji. Baje se je odpeljal tja samo zato, da se izogne slavilcem in častilcem na Angleškem. Zbiralka avtogramov. Bernard Shaw je nasprotnik avtogramov in ne popušča v nobenem primeru. Nekoč pa je vendar napravil izjemo. V družbi mu -sssas- Bernard Shaw je predložila neka dama celo polo vprašanj. Shaw ni hotel dati pojasnila in se je otre-sal vsiljivke. Nato je napisala dama na listič: >Sem gluha in nema. v Shaw je pri priči vzel iz žepa nalivno pero in napisal: »Iskreno obžalujem. Tudi gluhonemim ne dajem avtogramov. Shawx Zdajci se je razodela vsa zvitost vsiljivke, ki je nenadoma spregovorila: »Zahvaljeni, mojster za — Vaš podpis!« Shaw in razkošni avtomobili Shaw ne piše samo dram, on tudi rad govori, če se mu ponudi primerna prilika-Nedavno je obravnaval na zborovanju londonske mladine vprašanje: Beda in razkošje. Kakor nekoč Abraham a Santa Clara, je grmel proti bogatašem, proti njihovim razkošnim avtomobilom, ki prevažajo po-hajače in ogražajo reveže, ki morajo hiteti na delo za borni kruhek. Dejal je: »Dokler imamo azile, brezposelne in siromake, ne smemo trpeti tega izzivajočega sijaja.« Njegove bes.ede so užgale. Mladina je bruhnila iz dvorane na ulico Pred hišo je naletela na krasen avtomobil. Malo je manjkalo, da ga niso napeti revolucionarji razbili. Videč, kaj se pripravlja, pa je stopil pesnik iz hiše in zavpil: »Dragi moji, prosim vas, ne pozabite: to vozilo je moje!« Amerika Nedavno so povabili Sha\va v Amerika Pesnik se ni mogel odločiti za obisk in je odklonil z besedami: »Čemu naj bi se vsakdo, ki živi v „Londonu, peljal v Zedinjene države? Mene je strah Amerike. Gotovo bi me tam prijeli in zaprli, če bi izrazil kakšen pomislek nad tem, kar pripoveduje Sveto pismo. Saj ne tajim, da bi bil mojster v ironiji. Ampak — zdi se mi, da ne bi mogel prenesti niti pogleda na Kip svobode.« Obiskovalec Nekoč je Shawa obiskal znanec, ki ga je moral sprejeti. Mož se ni dal odpraviti iz hiše. Bila je že polnoč, gost je še vedno lepel pri pesniku. V trenutku, ko je menil Sha\v, da le pojde, na je potegnil mošnjiček s tobakom iz žepa in začel iznova tlačiti pipo. »Kaj,« se je začudil pesnik, »vi kadite tudi na cesti?« Obiskovalec je razumel, koliko je ura, in se je kmalu odstranil. M nf