Januš Golec: Apoteka in banda v škatlici. (Zagorska.) »Jezus, Marija!« je vzkliknil vsakdo, ki je srecal prvič Ceričevega Ilijo in Imbreka. Ni se izvijalo iz prs to presenečenje, ker sta bila omenjena Zagorca kaka potepuha ali tolovaja, pač pa radi tega, ker sta bila visoke postave liki slavonska hrasta. Hodila sta bosa, izvzemši najhujšo zimo, in že stopala so jima bila tako izredno dolga ter široka, da bi bil vsak lahko zastavil mlinsko kolo, ako bi bil utalmil le samo eno nogo v žleb. Ko&čeno truplo se je gibalo na dolgih nogah, ki so tičale v ohlapnih zagorskih gegačah (hodne hlače). Roke kot iz jekla in ti razpelišeni ročni paloi so bili v skregani razdalji od drugih prstov ter oznanjali na prvi pogled moc, ki se je končavala v dlaneh. Glava v primeri s truplom rnajhna, po hrvatsko navzdol zaobšene mustače a nekaj dobrohotnega, da, prikupljivega je odsevalo iz oči. Iz ust sta jima bingljali vedno tleci pipjci, ko sta stopala naprej Imbrek z leskovko v roki in za njim brat Ilija z veliko vrečo preko rame. Ilija in Imbrek Cerič sta prebivala v zagorsko preprosti bajti preko Sotle. Bila sta oba samca in znana daleč na olrrog kot limarja. Kuhala sta mizarski lim. Krog njune kocure se je razširjal tako mocno nos dregajoči duh, da se je lzognil te domačije vsakdo daleč naokrog, 5e ni imel posebnega naročila za visokorosla brata. Novo pohištvo je delal pri nas na domu Hirvat Valjak. Oče moj, ki je tedaj trgoval bogzna kod z živino, se je bil vrnil pravkar. Na mizi v veliki izbi je bila neznatna škat, lica, na tej vrteca se plošča in iz pločevinastega godala so vreli zvoki cele godbe,_ ki je bila skrita nekje. Vsi domači smo bili kakor očarani zbrani krog te škatle. Oce je navijal skatlico, spreminjal plošče in nam razlagal, da je to — »gramofon«. Mi tedaj majhni otroci smo se čutili pri miiziciranju škatle v nebesih; stara dekla Raza je prekinjala rajski čar z glasnimi oporabami o coprniji, ki piska iz škatle in je grešna pred Bogom. Prav vsi domaSi smo bili pribiti v to godbo brez godoev, ko sta vstopila in nas zmotila Ceričev Imbrek in Ilija.  Slednji je odložil vrečo v kot ter sedel na klop za peč. Imbrek je pnistopil k mizi, vzel pipico izpod zob, pljunil ropotajoče, pogledal na škatlico in bil glasnega mnenja: »Da bi jej vzel vrag očeta ter mater! Joža, vrži zlodeja skozi okno, če ne, boš nesrečen kakor midva.« Oče je ustavil na to opazko gramofon. Vsi smo bili nevoljni na presnetega dolgopetega Hrvata, ld nam je prekinil nerazumljivo — a rajsko zabavo s čarodejno škatlico. Še stara mati so bili nevoljni, ker je Hrvat preklinjal, česar ni videl, še manj — razumel. Imbrek ni bil kar tako za ugnati s hudimi pogledi ter opazkami nevolje, ampak se je zlomastil za peč k bratu, pokazal z roko proti moji materi in jo pozval: »Treza, prinesi nama kruha in vina, pa bom povedal vam vsem, da je v vsaki taki škatli hudoba nesreče. Da Ibi že bi-1 vzel vrag apoteko in vse bande v škatlah!« Nikdo od nas ni razumel Imbreka, ki je sul iz sicer redkobesednih ust točo psovk na apoteko in bando v škatli. Oce so odnesli gramofon v drugo sobo, mati so ponudili bratoma kruha ter vina. Hrvata sta jedla ter zalivala, oče so jemali iz Ilijeve vreče lim, kolikor ga bo pač treba za pri hiši zaposlenega mizarja. Od poslušalcev čarobne godbe se ni ganil nobeden od mize, na kateri je sviral pred kratkem gramofon, saj smo bili radovedni, kaj bo povedal Hrvat, ko si bo naphal želodec s kruhom in ga zamočil z vinom. Molcali srao, dokler si ni potegnil z rokavom Imbrek preko mokrih mustač in začel: »Najprej hvala Bogu i-n tebi Treza za kruh in vino. Joža bo znal, da bi lahko imela midva oba Ceriča danes lastno hišo, grunt, kravo, vsak svojo ženo ter deco, ko bi ne bilo te proklete apoteke in te bande v škatli, katero ste poslušali vsi. Očetu in stari materi je dobro znano, da sva gonila z Ilijom pred leti pure ter purane v trajbo preko Gradca ter Celovca. Leta 1896. je bila prav dobra kupcija. Pure ob Sotli po forenti komad, med Švabi po dva do tri. Dvesto komadov sva prodala tisto leto od Majpruga (Mžtriboru) do Celovca. V Celovcu sva imela vsak v svoji torbi nad 250 forenti čistega in hajdi, ko je bilo prodano zadnje puranče, na glazijo. Tam je bilo nekaj na dolgo s plahtami pokritega. Pred velikim šotorom je svirala muzika, vse je bilo v glaževini že na zunaj, da je zgledalo kot pri nas v deseniški apoteki. Pred apoteko je hodil sem ter tja možiček, ki je nekaj brbral v švabšdini, a vrag bi ga naj bil razumel. Ljudje so hodili eden za drugim v šotor in ven. Dregnil sem Ilijo: »Ilija, stopiva še midva v to apoteko. Sigurno so zdravila po ceni, ker kupuje toliko ne samo priprostib Ijudi, pač pa tudi gospode.« Šla sva in plačala samo vsak po en zeksar. Od zunaj je že bila apoteka, a znotraj še le — vse v glaževini. Ljudje so lukali skozi glaže in šli naprej. Oni okrogli glaži so bili tako nizko, da sva moTala z Ilijom poklekniti, ko sva polukala skozi. Majka božja bistriška, za ono okroglo glaževino so se videla mesta, morje, vojske, kralji ter carji in znaj Bog, kaj vse lepega. Gledala sva od glaža do glaža tako dolgo, dokler naju ni oni možicelj natiral naprej in tirjal od vsacega še po en groš. Plačala sva in nato naju je porinil skozi drugo plahto. Kaj ta prva apoteka! Ta druga ni bila le iz glaževine, ampak iz samih špeglov (ogledal). Levo in desno visoki špegli, naprej špegli in za nama špegli. Si pogledal v prvega, sem bil dolg kot Golijat, sen» se ozrl v desnega, sem bil mali kot otrok, zopet naprej — debel, pa suh in malo naprej pred nama štern (vodnjak) gloibok, kakor je dolgo celo Zagorje. Ilija me je cukal za gegače: »Imbrek, ne hodiva v ta štern, ne bova nikdar več doma.« A kako ven iz te proklete apoteke! Kamorkoli sva se obrnila, povsod sva treskala ob špegle. Drugi Ijudje so se nama smejali, bili so pa le v strahu, da bi kaj ne razbUa in eden od gospodov je prijel mene za roko, Ilija raene za torbo in tako sva prišla zopet pred apoteko. Tu sem se nekaj obrnil in zapazil pred menoj iz drota (žice) zgrajeno kobaoo (kletko), iz katere je lukalo vse polno nekaj grdo kosmatega. Imelo je roke in noge. Hodilo po dveh in vsefa štirih, gledalo grdo in vedno cvililo. Te živadi je bilo veliko v oni kobači in oba z bratom sva stopila bliže, da bi znala doma povedati, kaj sva videla v celovski apoteki. Eomaj sem ibil tik pri kobači, že zagrabi ena od omh grdob aa mojo torbo, v kateri sem hranil denar in vse drugo. Pocukal sem z roko za torbo in že me je pograbil kosmati alodej z zobmi za ta le prst, ki je še danes čokljav. Še Ilija je zavreščal z menoj, raail sem komaj obgrizli prst in torbo, pograbila me je jeza in je bila tudi ona kobaoa s koamatini peklenščaki po glaziji. Pošasti so bile naenkrat na prostem, bežale v drevje, ljudje od apoteke nad naju. Sv. Rak, ki si priprošnjik za celjenje ran, stepla sva se t, Ilijom tako s celovškimi Švabi, da je ležalo, kar ni odbežalo, vse na tleh po glaziji, ko so prišli stražarji in žandarji. Postrelili bi naju bili, da se nisva udala na prigovarjanje. Uklenjena kot tolovaja so naju tirali p>o mestu, ves narod za nama in midva v rešt (zapor). So naju hodili irzpraševat neki sodniki, a kaj, midva po hrvatski — oni po švabska in Iepega dne so naju tirali pred sud. V dvorani vse polno ljudi, pred nama trije sodniki, a zopet vse svabski. Jaz sem še nekaj razlagal, gospoda švabska je samo skimovala in se smejala. Vstati sva morala, nekaj so brali iz bukvic in stražarji so naju odtirali v rešt. Cele tri mesece &e nisva videla z Ilijem in šele po treh mesecih so nama dali nazaj gegače in torbi ter kazali, da lahko svobodno odideva. Pregledala sva vsak svojo torbo. Majka bi,striška, od 250 forenti cistega so pustili vsakemu samo še 50! Ko sva kazala gospodi prazni torbi, so najn izsuvali stražarji na cesto in hajdi z Bogom — Celovec! Od Celovca do Sv. Katarine sva hodila peš ob kruhu ter vodi in cela, več mesecna purja trajba je bila zastonj. 0 ti prokleta celovška apoteka, ne pozabim te nikdarl« Imlbrek si je prižgal ugaslo pipico, potegnil parkrat, pljumM in nadaljeval o bandi v škatlici, ki je bila za oba Ceriča nesreca za celo življeBje: »No, oelovški apotekarji so nama pustili še toliko v torbah, da sva si lahko drugo leto za tem kupila novo trajbo. Tudi to leto so bili purani in pure pri nas pocemi, tam zgoraj se je dalo zaslužiti z eno dobro prodano trajbo h^o, igrunt in lcravo. Sklenila sva, da to leto ne bova gnala trajbe iz MaJpruga proti Celovcu, ampak do Gradoa in do Knittlefelda na Gornjem Štajerskexa. Še pred Knittelfeldom je bila cela purja trajba v drugih rokah; v najinih torbah denar in še lepši dobiček od lanskega. Ko sva preštela denar in si ga razdelila po bratsko, sva šla v Knittelfeldu k sv. maši, ker je bila nedelja. Bogu sva se lepo zahvalila, v oštariji dobro predjužnikovala in mahnila na plac, kjer je bilo vse polno švabskega naroda. Na sredini placa je stala razgrnjena velika marela, pod njo je stal mož, ki je vedno gladil s krtačo po vrtečem se valjarju, ki se je sukal nad ravno tako skatlico, kakor jo je prinesel za vas Joža. Iz te škatlice so bingljale dolge cevke in te so si vtikali ljudje po eno v vsako uho. Naroda se je kar trlo pod marelo in vsak,, ki je poslušal na to cev, se je smejal in poskakoval od veselja. Ti Švabi slišijo iz škatlice nekaj lepega, veselega in bogzna kaj vse, ker pokimava vsak zadovoljno z glavo in privzdigava pete, kakor bi plesal. Kdor je imel dosti veselja iz škatle, je odložil ceviki, plačal onenm možu groš in že je stopil na njegovo mesto drugi. Mislila sva z Ilijem: To ni celovška apoteka z glaževino, špeglami, kosmatimi vragovi in reštom, fo je priprosta škatlica, v kateri je zaklenjeno veselje in to gotovo ni samo za Švabe, ampak tudi za Hrvata! Napravila sva si prostor z rokami pod marelo. Porinil sem bolj plašnega Ilijo naprej, mu vtaknil cevki v ušesi, plačal za oba naprej in začel poslušati tudi sam. Iz škatlice, tako male, da bi je ne imel kaj vtakniti v žep, je muziciralo bolj nego bi poslušal katerinško bando na velikonočno jutro. Ko je nehala muzika, sem vzel iz torbe zopet dva groša, čul sem iz škatlice petje, zvonenje k sv. maši, vojaške trobente, boben in komando. Pri tem poslušanju bi bil prisegel, da nisem na zemlji, ampak nekje na drugem svetu, kjer ne muzicirajo bande, ne pojejo ljudje, ne zvonijo zvooovi, ampak vse to opravlja ena sama mala škatlica, ki bi jo tudi Hrvat lahko nosil seboj in poslušal zmiraj nekaj veselega doma pri suhem koruznem kruhu. Pri nebeskem poslušanju nisem pogledal niti na Ilijo, ampak uho ter oko sta mirovala ter se divila nad ooo škatlo, ki je bila gotovo od nekod iz drugega sveta. Petja, zvonen/ja in vojaške parade Je bilo konec. — Valjarček nad škatlico se je ustavil in radoveden sem bil, kaj neki pride sedaj na vrsto. Hotel sem seči v torbo po tretji gros, a — torbe — nikjerl Pognal sem cevki iz ušes, se otipal, pogledal na tla — torbe nikjer! Ilija je tišcal še vedno cevki v ušesih, pa tudi on je bil brez torbel Zavpii sem: »Ilija moj, okradena sva!« Tudd brat se je začel otipavafi ves preplašen; knittelfeldski Švabi so se nama še smejali na glas. Torb z izkupičkom za purjo trajbo ni nikjer; v naju jeza in bes in s par mahljaji ni bilo nikjer več ne one proklete škatlice z bando, ne marele, ne poslušalcev. Kdor nama je prišel pod roko, je obležal na tleh in vse je drlo pred nama po placu kot pred vesoljnim potopom. Ko je bil plac čisto prazen, tudi tedaj ni bilo najti torb nikjer, pač pa so piskali ter brlizgali stražarji od vseh strani, da^ bi naju odti^ali še na daljši rešt nego lani za celovško apoteko. Ilija je še vedno iskal po placu ukradeno torbo, stražarji so vreli nakup in jaz sem viknil kljub nepopisni jezi: »Ilija, rešiva se, beživa, če oe bo še brez torb tudi švabski re&t!« Bežala sva ven iz mesta, nikdo nama ni sledil. Vrag se naj zanese na švabski strah, tako sva mislila oba in hajdi brez torb — brez Mlirja iz Knittelfelda preko Brucka Gradca in Majpruga nazaj v Zagorje. Nas zmerjajo, da je Hrvat tat, a za naju je bil Švaba tat, ki naju je zacopral z v škatlici zaprto bando in naju okradel za celo življenje. Od tedaj si nisva več opomogla do purje trajbe, ampak kuhava lim, tolčeva koruznjak, pijeva vodo, nima nobeden svoje hiše, ne grunta, ne krave in ne žene ter otrok.« Ceričev Imbrek je sklenil svojo povest s prav toplo kletvico na celovško apoteko in knittelfeldsko bando^ v škatlici, ki sta potisnili obema bratoma v roko siromasko palico skozi celo življenje. Oče so placali Imbreku lim. Odšla sta Zagorca. Gramofona nismo poslušali oni dan, ker je resnična povest o bridki usodi obeh bratov Hrvatov preveč dirnila o5eta, ki je tudi iz hrvatskega Zagorja.