J. Friedrich podaja v uvodu najprej izčrpen pregled edicij virov za prvo 
in za drugo ploščo (str. 1—4). Na podrobnih tabelah navaja, v katerih izmed 
26 prepisov prve in 33 prepisov druge plošče so posamezne določbe ohranjene 
(5—15). Nato objavlja (86—87) zapored na levi strani transkripcijo, na desni 
strani prevod, pod črto pa variante besedila pravne zbirke. Sledi jezikovni 
komentar (88—115), ki ga je avtor precej — morda skoraj preveč — skrčil, 
sklicevaje se na svoj hetitski slovar (prim. str. VII). Ob koncu je avtor dodal 
popoln seznam besed in vseh njihovih oblik, uporabljenih v posameznih do­
ločbah (str. 116—155). 
Kratek seznam (str. 155) nas seznanja z najvažnejšimi novostmi v slovni-
škem in stvarnem pogledu, ki jih novi prevod in njegov komentar prinašata. 
Najnovejša J. Friedrichova dovršena izdaja hetitske pravne zbirke je ne­
dvomno izrednega pomena za proučevanje najstarejšega indoevropskega prav­
nega spomenika. Filologu in pravnemu zgodovinarju bo z njo nadaljnje raz­
iskovanje znatno olajšano. 
V. Korošec 
Anna Sadurska, Inscriptions latines et monuments funéraires romains au 
Musée national de Varsovie. Varsovie: Auctarium Meandreum, vol. IV, 1953, 
p. 137, tab. XLVI. 
V knjižici so zbrani vsi latinski napisi, ki jih hrani Narodni muzej v Var­
šavi, kamor so prispeli v glavnem iz zasebnih zbirk v poljskih gradovih, deloma 
kot darila. Doslej pretežno še niso. bili objavljeni ali vsaj ne dovolj poznani in 
dostopni. Večinoma izvirajo iz Italije oziroma" celo iz območja Rima samega. 
Opisni del kaže na vsaki strani izredno skrbnost, natančnost avtorja, ki se 
trudi sleherni spomenik osvetliti s tekstnokritičnega stališča, ga epigrafsko 
komentirati in povsod, kjer nudi spomenik le majhno oporo, analizirati tudi 
umetnostnozgodovinske, celo tehnične (kamnoseške) probleme. Zaradi.svoje na-
drobnosti, ki v epigrafski literaturi v tem smislu ni več v navadi, ker so v 
glavnem vse malenkosti in vsa opisna zaporedja že tako rekoč iz stoletne iz­
kušnje in po neki tihi kodifikaciji y vodilnih publikacijah in šolah do potan­
kosti določena ,— je knjiga izredno primerna kot vzoren učbenik, ki seznanja 
mladega epigrafika z osnovno tehniko, zaporedjem analiz, s členitvijo lemme 
in ustreznim izrazoslovjem. Knjižici ni mogoče očitati pomanjkljivosti, kvečjemu 
to, da ne upošteva in da nima pregleda nad moderno pa tudi polpreteklo lite­
raturo, za kar pa je avtor v podnaslovu k bibliografiji sam podal tehten vzrok. 
Naslednje pripombe bi spadale v bistvu bolj na listek med errata-corrige 
kot pa na rovaš pisca. 
Sistem oklepajev, ki je splošno sprejet in uporabljan, dovoljuje danes izra­
žanje skoraj vseh malenkosti, predvsem tudi nepravilnosti teksta; avtor ga ne 
uporablja dosledno, in če bi ga, bi transkripcije v majuskulah — spričo dobrih 
fotografij — lahko odpadle. N. 11: Vrstična širina se ne da izračunati z goto­
vostjo, zato tudi ne dopolnila, vsekakor pa spada v v. 2 vivus fecit. N. 18: Gen­
tile prejkone Orfanius. Spomenik-objavlja že CIL VI 18738, cf. Vidman-Zgusta, 
LF 1954, 213—218, ter FA IX, 1954, 4597. N. 34, v. 10: prav aedic(u)la(m), odvisno 
od fecit v. i, ne pa aedic(u)la (nom.). N. 38, v. 1—2: Ailio Getullo o(bito), ne pa 
Ailio Getulio o(ptimo). N. 39: Imena oseb pa tudi pričeska bi prej kazali, da 
spada kamen v obrat med 2. in 3. stoletjem kot pa v dobo 240—255. Aurelius 
Teres ni mož Hermione, pač pa Aelije Antonine, hkrati pa tudi ni- oče Her-
mione, ona je prejkone nezakonska. N. 48, v. 2 : Mislim, da predpostavka A. Sa-
durske Fraudali <.W> d dito ni utemeljena niti potrebna, zakaj ne Fraudali 
Liddito? N. 51, v. 6, se mora v transkripciji glasiti pont(ifici) max(imo) trib(u-
nitia) pot(estate). Kot zanimivost naj omenim na koncu še nagrobnik n. 41, 
latinski tekst pisan v grški abecedi. 
J. Saše! 
341