Joseph Alovsius Stanfield, Grace Simpson: Les potiers de la Gaule Centrale. Revue archeologique Sites, Hors-serie No. 37 (Recherches sur les ateliers des potiers de la Gaule centrale, tome IV). 1990. 451 strani, 175 celostranskih tabel, več risb med besedilom. Terra sigillata iz srednje Galije je nemara vsaj tistim, ki smo kdaj delali v predelih, ki se jih že dotika nadih rimske Panonije, prvo. na kar pomislimo ob pojmu terra sigillata. V tistih krajih jc bila in je še vedno nekaj, na kar se pri kopanju najprej ujame oko celo popolnega laika. Polna rdeča barva, čvrst premaz z leskom in zlasti reliefni okras - vse to pritegne. V reliefnem okrasu srečujemo še dobro spoznavne like bogov, živali, simpozijev, ki so pojem antične monumentalne umetno- sti, in sem in tja preberemo med viticami še ime lončaija ali podjetnika. Od leta 1958 dalje je opredeljevanje reliefnih posod iz tega izdelovalnega kroga po vsem imperiju vodilo, lahko rečemo, kar brezhibno vodilo, delo J. A. Stanfield, G. Simpson. Central Gaulish Potters. Knjiga, do katere smo mogli pri nas dolgo le z medbibliotečno izmenjavo, je bila zaradi svoje uporabnosti tudi siccr malokdaj takoj dosegljiva na policah v knjižnicah. Poleg tega je. seveda v določenih razsežnostih, zastarela. Tako so bile zahteve po ponatisu vse glasnejše. To so storili v Franciji, ob izdaji jim je pa pomagal širši uredniški odbor, ki mu je predsedoval Eric Birley. Ta odbor jc usmerjal prenavljanje knjige, ki ga je zdaj. tudi za leta 1945 umrlega Stanficlda. v celoti opravila Grace Simpson. Knjiga jc zdaj bistveno razširjena z uvodnim poglavjem, v katerem so korekture k dataciji. Sledi zgodovina knjige in bibliografija. Tudi ta je razširjena s seznamom del. ki so izšla 1958-1989. Sledi razdelek z razčlenitvami stila mojstrov iz Trajanovega časa in razdelek z razčlenitvami mojstrov iz Hadrijanovega in poznejšega časa. Ob tem. ko želim tudi našo arheologijo opozoriti na pomem- bno izdajo, se mi zdi pomembno poudariti dvoje. Sigilata se je zdela - občasno - orodje za raziskovanje, ki samo po sebi skoro vselej zadošča za datiranje, pa tudi za interpretacije trgovskih potov in gospodarskih tokov. Toda nadaljnja razisko- vanja vedno spet opozorijo na meje, prek katerih ne moremo. Tako temeljne razprave, zlasti one o neokrašeni sigilati in o sredozemskih faktorijah. v zadnjem času vse bolj poudarjajo potrebo po naravoslovnih raziskavah pred interpretacijo najdb. Ob tem pa vemo. da so naravoslovne raziskave po eni strani zelo zahtevne in samo rezultati zelo majhnega števila izredno specializiranih laboratorijev v svetu so zares uporabni. Tudi ti laboratoriji pa za začetek vsake analize potrebujejo arheo- loško interpretacijo gradiva, ki ga analizirajo. Tako sc nam naenkrat zazdi, kot da jc vse proučevanje sigilate in s pomočjo sigilatc začaran krog brez izhoda. Kljub temu jc tcrra sigillata odlično kronološko in interprctacijsko pomagalo, le ob začetku dela moramo biti pozorni na vse več podatkov. Za metodološki vzorce pri tem lahko služi tudi razvoj vedenja o srednjegalski sigilati. Vedenje o srednjegalski sigilati ima odlično kronološko podlago, kajti teh izdelkov jc bilo največ med uvoženimi dobrinami v posameznih, tudi zelo kratkotrajnih vojaških postojankah v Veliki Britaniji. Take kronološke sheme, kot so jo omogočile te postojanke, v krajih okrog Clermont-Fcr- randa v Franciji, kjer so srednjegalsko sigilato delali, nc bi bilo nikoli mogoče zgradili, saj je med odpadki lončarij praviloma še marsikaj, kar na prvi pogled z značilnim stilom dclavnic nima niti najrahlejšega stika. Datacija britanskih postojank se jc z leti še izpopolnila in izostrila. Tako jc, zanimivo, treba začetek dclavnic v Lczouxu v marsikaterem pogledu pomakniti za nekaj let nazaj in vse bolj jc jasno, da jc le ena skupina manufaktur, tistih - mi bi na podlagi našega gradiva rekli, najbolj značilnih - okrog Patcrna II in Laxtucissc ali Cinnama, delala do leta 190. Pri tem je zanimivo opozoriti na novo interpretacijo dejstva, da so delavnice nehale delati, ko so dosegle svojo popolnost in največji obseg izvoza, tako rekoč nenadoma. To G. Simpson povzema po Birlcyu in prenehanje delavnic naj bi bilo povezano s proskripcijami. ki so zadele podpornike premaganega Albina s strani zmagoval- nega Septimija Severa. Tudi nova stilna analiza na podlagi starih, odličnih Stanfiel- dovih in dodanih novih risb kaže. da je treba šc pri srcdnjc- galskih lončarjih nekoliko bolj paziti na dejstvo, da vsi mojstri niso razvijali osebnega stila. Vendar pa še vedno drži, da je bila organizacija izdelave v srednji Galiji taka, kot smo jo pred časom napačno prenašali na vso sigilato: mojster je ustvarjalno sestavljal motive v kalupu in jih ročno povezal po svojem okusu z določenimi veznimi elementi, potem pa tudi naprej nadziral proces proizvodnje. Tako je ravno pri tej sigilati, to kaže tudi nova obdelava, pomot pri opredeljevanju izvora malo ali vsaj mnogo manj kot pri više organiziranih in bolj specializiranih lončarskih združbah v Italiji ali južni Galiji. Poudariti želim tudi. da popravki v knjigi potrjujejo objav- ljene analize ptujske srednjegalske sigilate. Poleg nekaj zgod- njih primerkov je skoro vsa srednjegalska sigilata s tega področja iz zadnje faze velike skupine lezujskih delavnic in sodi tako v čas po prvem sunku markomanskih vojsk. Z velikim uvozom te sigilate, prav gotovo po zgornji Donavi, so v Panoniji in v velikih vojaških oporiščih, med katere je Petoviona gotovo sodila, oskrbovali armado in nekoliko tudi krpali rane markomanskega vdora. Pri nas, v zaledju limesa, se torej drugače kaže tisto, kar je pred časom opazil Denes Gablcr v vojaških postojankah ob Donavi, ko je zapisal, da je bila lezujska sigilata povezana le z žganino prvega marko- manskega vdora. Verjetno moramo misliti na to. da so v času markomanskih vojn obdonavske postojanke večkrat gorele in v njih tudi sigilata, ki so jo tedaj vozili še izključno ali vsaj mnogo več iz srednje Galije kot iz rastočega Rheinzaberna. Tistemu, ki ga podrobnosti teh vprašanj manj zanimajo, bo pa staro uvodno poglavje k prenovljeni knjigi dragocen priroč- nik, ki na kratko povzame bistveno o sigilati. na novo pa opozori tudi na nerešene probleme. Iva MIKL-CURK Slobodan Kidanovski: Rimska keramika Ulpijane. Centar za arheološka istraživanja, knjiga 10. Beograd 1990. Slobodan Fidanovski je sodelavec Prištinskega muzeja in je pripravil študijo o rimski keramiki Ulpiane, izkopani v letih 1978/79. V uvodu nam oriše zgodovino tega mesta, ki jc bilo ustanov- ljeno v začetku 2. st., živelo polnih pet stoletij, potem pa bilo porušeno v avarsko-slovanskih vdorih. Zraslo naj bi na ob- močju staroselskc naselbine, nastale zaradi rudarstva. Ta domneva pa ni bila potrjena z arheološkimi izkopavanji, ki so zajela le manjši del mestne naselbine. Ustanovitev mesta sega v Trajanovo dobo, katere značilnost je bila pospešena urbanizacija provinc. Ulpiana jc bila v začetku manjše rudarsko mesto, ki pa jc verjetno že v času Trajana postalo municipij. Mej njenega ozemlja še nc poznamo natančno; verjetno je zajemalo celo Kosovsko kotlino. Na jugu sc je na Kačaniku stikalo z ozemljem Scupija, na severu pa s postajo Ad Fincs pri sedanji Kuršumliji. Zahodna meja sc jc, kot domnevamo, nahajala v območju Prekoruplja vse do Mctohijskc kotline, vzhodna in južna pa sta tekli po Binački Moravi. Mesto jc ležalo ob ccstah Naissus-Ulpiana-Scupi in Naissus- Lissos; v imenu postaje Viciano sc skriva tudi njegovo ime. Vrhunec razvoja jc doseglo v 3. in 4. st., ko jc bilo drugo po velikosti v novo nastali provinci Dardaniji. Bilo jc mesto krščanskega mučcnca Flora in jc kmalu postalo episkopalni sedež. Imena škofov srečamo med seznami udeležencev zbora v Serdici 343, na carigrajski sinodi sc pojavi ime škofa Pavla leta 533. Jordancs omenja v svojih spisih o gotskih vojnah porušenjc Ulpiane 471. Marcclinova kronika pripoveduje, da so leta 441 hunske vojske vpadlc v Ilirik, uničile Singidunum in Naissus in osvajale Ulpiano. Po tem času je bilo mesto delno obnovljeno, večjo obnovo pa je doživelo v času ccsarja Justinijana. v prvi polovici 6. st. Meščani so ga v znak hvaležnosti poimenovali Justiniana Secunda (Prokopij, De aedificiis, IV). Staro, dotrajano mestno obzidje iz začetka 3. in konca 4. st., ki jc bilo poškodovano tudi v potresu leta 518, so obnovili in utrdili. Mestu pa ni uspelo zdržati slovanskih vpadov. Kmalu po obnovi je prišlo