KARELEWALD-GRADIŠČAN
Pripovedka o dobrem možu.
ekoč je živel mož. Bil je tako strahovito dober, da ni movfd več prebivati na tem božjem svetu.
Kamorkoli je pogledal, je videl med ljudmi pre-pir. Vsak je bil v skrbeh zase in se je trudil, da ukani soseda. Kralj se je boril s kraljem, ljudstvo se jc pretepalo z ljudstvom. Tudi kramarji tam na oglu so si bili radi cen v laseh. Ljudje niso pomagali in ne odpuščali drug drugemu.
Torej si je onemu možu ogabil svet. Sklenil je, da sc umakne kam daleč na kmete. In je storil tako. Iztaknil je čudovito majhno hišico hekje v smrečju ob morski obali. Najel je hišico od kmeta in se je še tisto uro naselil v njej. Tam je odslej stanoval in kadil iz pipe. Tudi na obali je posedal in gledal tja po morsM gladini. Bil je ves poln prepričanja, da mu ne bosta zloba in okrutnost nikdar več trgali dobrega srca.
Mož je bil prinesel seboj mnogo dobrot. Med temi je bila tudi čudno lepa, ne preveč osoljena krača. Skrbno jo je bil spravil v kleti, da bi se mu ne pokvarila. In ko se mu je nekega dne zahotelo svinjine, je šel, da bi si odrezal kos krače. A krače ni bilo več. Pravzaprav je bila še, nam-reč kost. Mesa ni bilo prav nič. Ko se je ozrl mož po kleti, mu je zamigljal pred očmi kjonček mišjega repka, ki je baš izginil v luknji.       r
Skoraj bi se bil mož razjokal. Da bi se s prihodnjo kračo ne zgodilo ravno tako, se je napotil h kmetu, ki je bil gospodar najete hišice.
Na lesi pred kmetovo hišo je scdela mačka. Predla je. Dobri mož jo jc pozdravil:                                                                             .     .  .
»Čuješ, mačica; v moji kieti so miši«. »Oh,« je rekla mačka. »Ali bi jih požrla?« je izpraševal mož dalje. »Bi,« je pritrdila mačk^.
Pa sta šla mož in mačka v hišico nazaj. V kratketn je bila miš snedena.
»Iivala lepa!« je rekel mož. »Mijavk!« je odgovorila mačka.
Drugi dan se je izprehajal dobri mož po smrečju. Stopil je k ptičjem gnezdu, ki je bilo blizu tal. V njeni je že večkrat opazoval tri mladiče str nadke. Prav blizu si nikoli ni upal. Bal se je, da bi splašil mater.
In ko je stopil danes do gnezda, je videl, da je prazno. Tedaj je vedcl, da se je zgodila nesreča, zakaj mladiči bi še dolgo ne bili godni. Pa ma-niica strnadkia je sedela vrhu smreke in čivkala nad vse žalostno.
Prav ko se je hotel mož ves potrt vrniti, je za.dedal kmetovo mačko. Na plotu je sedela in predla.
»Ti mačka,« jo je ogovoril, »včeraj so sedeli tamle v gnezdu trije strnadki«.
»Aaa... !« je zavijala mačka.
»Jn ti si jih požrla!«
»Sem,« je rekla mačka.
»Pa boš zdajle tepena!«
»Lažeš,« je zavreščala mačka.
Dobri mož je pobral kamen in ga je vrgel za njo. Ampak zadel jo ni, ker je bila mačka v hipu na drevesu. Tam je sedela in se spakjovala.
»Ne morem ti dopovedati, kako me žalosti tvoje vedenje,« je tožil ¦ ; mož. »Ušel sem človeški zlobi in krvoločnosti sem v prirodno zatišje. Tu zalotim tebe, razbojnico. Ali imaš sploh kaj srca. Ali nisi bila vesela ne-dolžnih strnadkov, ki so komaj zazrli svet, pa njih mamice, ki je bila tako srečna. In tudi časti in ponosa ni v tebi. Taka stara, osivela mačka, pa se loti treh ubornih strnadkov!«
In je zopet pobral kamen in ga je zalučal. Pa tudi tokrat ni zadel. Mačka je splezala višje.
»Ne lučaj več,« se je rogala. »Lahko bi se zmotil in me zadel.« Sedi na prelaz. Nekaj ti povem.
»Če se opravičiš, bom jako vesel,« je rekel mož.
»Nimam namena, da bi se opravičevala. Storim satno kar smein. Tebi pa hočem dokazati, da uganjaš hinavščino.
»Kaj praviš?« se je začudil dobri mož, pa je šel na prelaz.
»Lep ptiček si, res,« je pričela mačka. »Včeraj si prišel po mene na naše dvorišče, da bi snedla miš v tvoji kleti. In si rekel, da sem dobra mačka, krasna mačka, taka kakršna mora biti mačka. Ko sem dovršila delo, si me božal in hvalil. Zak<aj mi nisi rekel, da sem razbojnica, kakor danes, ko sem požrla tiste tri ničvredne strnadke?«
»Miš je snedla mojo kračo,« je odgovoril mož.
»Aha! sedaj pa misliš, da si se odrezal. Kaj si pa kosil včeraj?«
»Piščančke sem imel,« se je spomnil mož.
»Vem, vem! Slišala sem, ko si jih naročeval pri kmetu. Na svoje oči sem videla, kako jim je dekla zavila vrat. Povej, ali so ti piščančki tudi snedli kračo? Ali so ti sploh storili kaj zlega?«
»Ne, ne,« je zanikal mož. Zamislil se je.
»Torej si mi — bratec,« se je režala mačka.
Mož je izpustil katnen, ki ga je bil namenil mački. Ta ga je pa šc je-zila: »Ali mi nečeš povedati, odkod je bila krača, ki si ji pripravil prostor v svojem želodcu? Le slučajno je prišla v želodec miški.«
—«   101    '*•—
»Bila je svinjska krača,« je vzdihnil mož.
»Tako je! In poznala sem tisto svinjo. Tam iz našega hleva je bila. Krulila je in jedla, pa nikogar ji ni bilo mar. Videla sem, kako so jo klali. No, in kaj ti je storila svinja, da si hotel pojesti kračo?«
»Pravzaprav govoriš resnico.«
»Takle si!« je nadaljevala inačka. Hvališ me, če lovitn miši, pa gra-jaš, če požrein strnadke. Ti ješ svinjino in piščančke, pa iinaš lahko vest ob tem. In si človek, ki je baje modrejši od nas živali.«
Mož je videl, da mački ni kos. Vrnil se je na dom. Tam je sedeč raz-mišljal o tem in onem. Dovolj mu je bilo vsega. Prebridko je bilo poslu-šati, kako je tožila in čivkala strnadka. Pa tudi piščančki so imeli rnamico, ki sedaj brez njih sameva. In miška je imela morebiti mlade, ki so brez inaterine oskrbe poginili lakote. Tudi sorodstvo zaklane svinje gotovo objokuje nesrečnico.
Dobremu možu se je krčilo srce ob teh mislih. In ko je nekaj časa razmišljal, je vstal in udaril s pestjo po niizi:                                   i
»Mesa ne boiti jedel nikdar več!« je sklenil.
A skrb in raztnišljanje sta povzročila neizmeren glad. Zato je stopil inož na vrt, da bi izpulii pest solate in kakšno redkvico, pa da bi nabral krožnik jagod.
Priklonil se je in z enim prijemom zagrabil več sočnih solat. V tistem hipu je začul klic:
»Oj nesreče! Ali moramo že ufnreti?«
Mož je prestrašen odskočil in strmeče gledal solato.
»Ali ttidi ti živiš?« je vprašal.
»Zakaj bi ne? Ali zato, ker ne letam kakor ptice, in ne tekam kakor miš, pa ne mijavkam kakor mačka? Saj vidiš, da rastem in uspevam, da srkam s koreninicaini hrano kakor ti z usti, da jo prebavim v listih kakor ti v želodcu. Solnca se veselim kakor ptica ali pa ti. Če me puste živeti, cvetem in vzredim seme. To so moji otroci. Ampak sedaj moram umreti,« je tožila solata.
»Ne! gotovo ne!« je zaklical mož. »Ne izpulim solate za vse na svetu. Olad si utešim z redkvico.« Pa je stopil do sosednje gredice, da bi izpulil rcdkvico. In je izpulil najdebelejšo.
»O joj!« je vzdihnila redkvica, pa je umrla.
Mož je zaječai. Redkvica mu je padla iz rok.
»Tudi ti si bila živa?« se je zavzel.
Redkvica mu ni odgovorila, ker je bila že mrtva. Oglasila se je mesto fije tovarišica z gredice:
»Seveda smo žive. Kajpa! \n vemo, da moramo umreti. Samo zato nas sejejo, da rastemo, in da smo grodne za jed. Ljudje so požeruhi, ki imajo v mislih le želodec in njega napolnitev. Karkoli dosežejo, nabasajo vanj. Ves svet ne premore večjih razbojnikov in grabežev.«
—*+i   102   ¦¦*—
»Nisem razbojnik in ne grabež. Nikdar več vas ne bom jedel. Nabe-
rem si jagod.«
»Seveda, samo da ubijaš! Tudi jagode so žive.«
Mož je zbežal z vrta. V sobi se je milo razjokal. Bil je srašno lačen, pa tudi strašno dobrega srca. Ubijati ni hotel več. Videl je torej, da mu je umreti lakote.
Ker pa ni mogel umreti kar v naglici, in ker je bila lakota vsevečja, je odprl omaro. Tam je vso zimo hranil krasno rdeče jabolko.
»Tole pojem,« si je rekel.
Komaj pa je zastavil zobe, je jabolko milo zastokalo:
»Tako je. Zdelo se mi je. Že ko so me morilci utrgali z drevesa, se mi je zdelo. Namesto, da bi prišle peške v zeinljo in bi iž njili vzrastla dre-vesca, jih pljune mož v pljuvalnik.«
Možu je padlo jabolko iz rok in se je trkljalo preko sobe.
Nekoliko časa je gledal za njim. Potem je okrenil glavo. Na oknu je nekaj zašuštelo. Mačka je bila poskočila na polico. Prav udobno se je raz-položila po njej. Rep je ovila okrog sprednjih nosr. Oči so se ji luidobno svetile.
»No, kako je?« je vprašala. »Ali si jedel kaj?«
»Ne—e,« je zastokal mož.
»Ahm! Dobro, bratec,« se je rogala mačka.
»Ko bi imel zadosti moči, bi že vrgel kaj v tebe,« je vzdihnil niož.
»Nimaš moči! V kratkem te zadavi lakota. Frav ti je! Ni ga veejega bedaka pod solncem. Kaj pa uganjaš budalosti? 2ivi, kakor si ustvarjen. Delaj po svoje, pa pusti druge, da store po svoje. Miš sne kračo, če ji pustiš. Mačka požre miš, če jo dobi v kremplje. Življenje je boj in ru-vanje!«
Mož je strmel v mačko. Pa samo trenotek. Nato je planil do vrat in zakričal:
»Anka, Anka! Pripravi mi hitro kosilo! Uiniram lakote! Najprej pri- . nesi redkvice! Potem velik kos krače! Piščančka zakolji in speči! In so-lato zraven, seveda! Končno tudi jagod! Pa vsega veliko! In hitro!
Ko je dovršil naročilo, je pobral jabolko. Trikrat je ugriznil, pa je bilo po njem. lObgrizek je vrgel v mačko. Zadel jo je prav na nos, da je kihnila. Pobegnila je jadrno.