dimir Gajšek .î - ifíříi mílwí in, wraHii - © Vladimir Gajšek, 2002, vse pravice pridržane. © INTELYWAY, elektronski spletni medij za širjenje umetnosti, razvoj kulture in napredek ustvarjalnosti, 2009, vse pravice pridržane. e-knjiga http://www.intelyway.com/literatura/poezija/ vladimir_gajsek-med_odmori_in_urami.html CIP - Kataložni zapis o publikadji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-1(0.034.2) GAJŠEK, Vladimir Med odmori in urami [Elektronski vir] / Vladimir Gajšek ilustrator Vid Gajšek. - 1. izd. - El. knjiga. - Ljubljana : Intelyway webmedia, 2009 Način dostopa (URL): http://www.intelyway.com/literatura/poea'ja/vl adimir_gajsek-med_odmori_in_urami.html ISBN 978-961-6799-02-7 247991296 • f KAZALO ŠOLSKI ODMORI............................................1 2....................................................................2 3....................................................................3 4....................................................................4 5....................................................................5 6....................................................................6 7....................................................................8 8....................................................................9 9..................................................................11 1 0................................................................13 1 1................................................................14 1 2................................................................16 1 3................................................................18 1 4................................................................19 1 5................................................................20 1 6................................................................21 1 7................................................................22 1 8................................................................23 1 9................................................................24 2 0................................................................25 2 1................................................................26 ŠOLSKI ODMORI In je človeček zlepljen v kot in se režijo znoreli razredni biriči, a žrtvena usta suha zapojó pesem otroške iztekle krvi. Preveč je muke za današnji dan slovenske osnovne šole, o tukaj pobijajo na hodnikih, v razredih vsaka svojo žrtev - nasilne tolpe. Razredi otroških mučencev v odmorih odžvrgolijo hlipanje, zadržani jok, zvezki se tarejo, prepolni psovk in čudne discipline razredne. Nihče ničesar ne vidi, ko se dogaja satanizem krvave muke, ko se dogaja osnovna šola v lastnem niču in je sonce na nebu umrlo in čudno. Samo tovarišica pride uradno v razred, že je šolska ura med sprijenimi zidovi, že je učilna zidana, češ, se ni nič zgodilo, redovalnica srepi in je strogo pripravna. Bog, o Bog, zakaj si ustvaril odmor, in že hlepotni satani tepejo šibkega fanta, o Bog, bodi usmiljen in dober, n^e pusti tolik^o gorja v solzi in n^a vratu! Davitelji mučitelji imajo svoj posel protislovenski v odmorih, nihče jih ne zasači, slovenska vlada je liberalna. Razredna zavest šolskih copatov, tukaj: urejene ure in izpisane šolske table in pobrisane šolske table, črne ko noč, zelene ko groza in somrak. Na prazno tablo otroškega srca zabijajo ustrahovavci in nasilneži psovko, vrstniško režanje vrešči vsevprek odzrcaljeno z znaki satanskega somraka. Žrtev leži na tleh in hlipa - Bog, o Bog, zakaj si ustvaril odmor? začenja se muka niča v otroški solzi, ni še pozvonilo, ni še pozvonilo v šoli. Na te hodnike nihče ne pride v odmorih, tovarišice imajo urejeno kot prej v partiji, otročad se tepe vmes, kriči in se lasa, krvavo biriško veselje ni niti otroško. Kdo bo koga, kdo bo koga prekosil v slovenski vojni urnikov, v mali slovenski vojni razslovenjene šole, v šoli izprijenosti, kredno pobledelega niča. In le izničene žrtve še hlipajo v slovenščini, ocenjene bodo komaj zadostno, a šolski gospodarji odmorov se bahajo na koncu z izvrstnimi spričevali. Šolski odmori so krvavi v podplutbah, znorelo kričanje jugopsovk je gmajna dežurna, ta šola je čudna, ta šola je huda, nikjer ni več niti enega samega otroškega nasmeha. Nihče ne pride na mrzli hodnik v odmoru, ti hodniki so zahudičani, živi porogljivi pekel, oderuško lakomna gomazi garderoba in pekel se nadaljuje večno. Mala večnost je šolski odmor, mala večnost. Moj otrok prihaja pretepen iz šole domov in nesrečen. Tovarišice se igrajo Evropo s svojimi šminkami in tvidom, Slovenija umira vsak dan v šolskih odmorih. Urniki zla tečejo v prazno, urniki zla tečejo v odmorih. Ura, škilava na tričetrt, zbesnelo neučakljivo bije v obraz. Šolski pogromi na Slovence so čisto vsakdanja stvar, za nič prodajo mater, za dvojko prodajo očeta. Nasilnežem je vse dovoljeno, žrtev ne sme ničesar. Pusti se biti in ubiti -tako ukazuje odmorni pravilnik. Mi smo otroci linča, mi smo otroci linča, linčamo zastonj, tepemo zastonj, mi smo u^en^ci rablji^,mi smo lin^^. Mi imamo petke,mi imamo štirke, tepeni sošolec je zani^, pripravljen je naš linč, mi smo otroci linča! Psss psujemo tjavendan^, naj bo slovenski sošolec zaklan, v od^mor^h je zamorjen^o vsen^a^okrog, mi smo otroci linča, mrtev je Bog! Mi lažemo potuhnjen^o vsevprek^, čeprav je večkrat krvav šolski parket, mi suvamo pa tepemo, mi imamo svojo žrtev, d^a bo vid^ela Kristusa! Tovarišice nam pomagajo, tovarišice tihe so, le da je ura^dn^o po urniku -in nič ne vedo, nič ne povedo, v šolskem dnevniku ni nič zapisano. Mi zapišemo s šolskimi batinami v čas, mi zapišemo šolsko v žrtvin obraz šolski zakon linča, šolski zakon linča! Ko je konec šole, se sesipa pesek v oči, zadnji dnevi šole so ničes, samo nasilneži gredo naprej: - od zmage do zmage gredo nasilneži in ustrahovavci, konec je zbesnelega vihranja v odmorih, konec brcanja, primeža, udarcev. Slovenija, izobražena cesta in vzgoja v jugopsovki zadržani, zasmeh lepote, resnice in dobrote z novimi supergami, rolko in biciklom. Slovenija vsepovsodnjega tepeža v šolskih odmorih, le tukaj, le tukaj, v Sloveniji! Slovenija brez Slovenije! Ko je konec šole, gre vsak nasilnež iz zmage v zmago, samo tovarišice so veseljaško preklete na vekomaj in ostajajo na konferencah. Slovenija gradi učilnice krotilnice za čim več muke in iztrebljanja: Ausschwitz ni več potreben, urejen je vsak šolski konclager. Ko je konec šole, se sesipa pesek v oči, prihajajo novi nasilni rodovi, tovarišice jih sprejemajo uradno mrzlo. Samo nasilneži bodo končno uspešni. Ko greš po cesti, zbrlizga mimo drhal hijensko z rokami v žepih, pobliskuje nevarno z očesci, nesramno krulinca tjavdan. Križanci podgan in šolskega reda se kotijo v slovenskih zakotjih, oslovske klopi imajo vsaka svojega mučenca, imajo vsaka svojega učenca. Jutra so šolsko zasmrajena v ponižanju, jutro slovensko je grožnja: pretnje, režanje, pretepanje: šoloobvezno, šoloobvezno^ Trrllll, trrlll telefonski trilček, klic na pomoč šele po šoli, kdo pa ti naj pomaga v odmoru, koga pa pokličeš v šolskem odmoru!? Nihče ne priskoči na pomoč, tepežniki se v jugopsovkah režijo, nihče jih ne zasači, nihče jih ne zasači, tepež, šolsko birištvo po urniku! Zverinice iz Slovenije, razredna zavest, gonja, agonija na gmajni šolskih odmorov! Šolski zvonec šteje mučence. Pojdi se očedit v šolski klozet, pojdi se očedit v šolski klozet, ker se ni nič zgodilo, obriši si kri z ustnic! O kako maščevalno sralno tiho in tako rekoč potuhlo olikano in tako rekoč s tovarišicasmi žegnano šminkano se reži nasilje razrepenčevcev! Tukaj je slovenska šola, še vedno učijo začuda v nekakšni slovenščini, iztrebljanje je brezdanje oholo, sovraštvo je tekmovalno: kdo bo koga! In že stepejo pa zlepijo žrtev v kot, že tepejo in je slišati cmihanje in proti cmihanju podganje cviljenje in svinjsko krulincanje zanalašč! Naša mama je povrgla iz obrejane podlosti zlikovca v sloven^ski svet? Šoloobvezni otročki vadijo na vrstnikih karate. Zdaj gre zares, zdaj gre zares: Slovenijo iztrebljajo v osnovni šoli, s suho gobo jo izbrišejo med odmori. Slovenija - zakotni šolski kot! Zvrtinčene sence pretepenih otrok se odvrtevajo v trepetavi jok, vse dokler se pretepač ne ozaljša z ukradeno radirko in igračo. Ko odzvoni v šolski odmor, je v Sloveniji najbolj mučno in zbito, na šolskih dvoriščih, v razredih, na hodnikih se bohoti zlo s psovko neprikrito. In se začne mučenje, nasilje pogubno, ulični tolovaji se derejo v šoli poskočno, pribili bi Kristusa na križ zbarantano, počutijo se opičje močno. In se dviga v šolskih odmorih prah in so nekje omotično nezavestna okna, luč ugasne v žrtvinih očeh, režava usta rabljev so skrivenčeno sočna. Sočne psovke zaplešejo svoj mušji vrtinec pred očmi polzavestne, preplašene žrtve. Na slovensko šolo bi obesili napis: Hočemo batinati na žive in mrtve! Od tepeža so podpluta vzgojna načela, tovarišice se sprehajajo razredno zavedno, nobena ne ve, hoté od samega pedgoškega dela za trpinčenje in renčanje nečedno. In je odmor vse tanjši in ožji, ko se pod udarci in brcami žrtev zvija, za žrtev so v šoli kriteriji strožji in je še bolj umazana šolska svinjarija. Od jugopsovk je nasičen šolski zrak ter je rentačenje zasmehljivo, kajti kdor je tukaj slovenski otrok, ga zadene mučenje in rezanje v živo. "Ku ku kúri ku, ku ku kurikulum -Šta je to Slovenija? En^d^eha i Sr^bija! -Ku ku kurikulum!" Ti bomo v glavo vbili v šoloobvezni šoli, še med odmorom in v sili: dol z Gajškom in Prešernom! Mi hočemo odvrteti slovensko kri, da bo nestrpno prepovedan vsak količkaj slovenski glas, zbijemo ti slovenske zobe in usta! Razredni rabeljčki tepejo med šolskimi odmori vsakogar do pekoče samote, za posladek so pohvaljeni pri pouku. Nasičeno nasilstvo, nestrpno ustrahovanje, osnovna šola v odmorih in ubite otroške sanje. Reklama za posladek ko v zaporih. "Ku ku kúr^ ku, ku ku ku^kulum -Šta je to Slovenija? Endeha i Srbija! - Ku ku ku^r^kulu^m!" Sonce je umrlo v šolskem odmoru in že prej pri pouku. Kul je v razrednem zavednem zboru, v šolskem glasilu se sladijo laži. Tovarišice ne vejo za gorečo bolečino, nobena ne zaščiti otroške žrtve, zanje je dnevnik poln samih prelesnih prelesti in so ocene gajžle za žrtvenega otroka. Tukaj se vsaka tovarišica lahko piše Mengele in podobno, tudi jugoslovansko na -ić, tukaj uspevajo otroški pazniki in dežurni in razrepinčena nevednost se ocvetliči v petkah. In pater katehet nažene sinka s skavtskega zimovanja, šola je druga cerkev in verouk je v šolskem letu, da si ne bi kdo kaj mislil! Gospod, milost! Slovenski otrok je obsojen na izobčenje s skavtskega zimovanja in šolskega razreda, - nikar se ne igraj, ker boš obtožen, obsojen, kaznovan, izgnan, ubogi slovenski otrok! Razkljuvane otroške oči ležijo po šolskih straniščih, ena sama tema je v osnovni šoli, in temnó je na skavtskem mrzlem zimovanju. In ostanejo vmesniki, vmesniki, vmesniki in poguba v zastekljenih oknih, ki so umrla med odmori kričavo, a zamolčano ko ugasli monitorji. In že zalučajo kamen v svojo žrtev in že vadijo torej zgodovinsko tuje ciljno, v osnovni šoli je poučno nasilno in vsak otroški birič je odlikovan za nameček. Razjarjeni živžav, prostaška objestnost, tovarišice gredo namrgodeno mimo, pogledajo proč, zanje je otrok komaj kup dreka, pretepeni otrok. O, v odmoru je umrlo otroško sonce, odzvonilo je tudi v cerkvenem stolpu: zdaj je odmor, učni poučni mučni odmor, začela se je mala večnost, šolska neskončnost. V kotu se lepi kri v grlu in ni več besede. Pretepeni otrok se preprosto sesede. Šele zdaj se začne pravica močnejega, opičjak skoči na človečka razredno. V šolskem letu je hišni red takole za šalo nekje, nekje: važno je imeti papirnate robčke, šolske copate in malico. Slovenija je polna osnovnih šol, teh mučilnic učilnic in zbornic, v govorilni uri je zamolčana duša in se razkokodajsa tovarišica z redovalnico. Slovenija je polna osnovnih šol pa plačanih tovarišic svetovalnih delavk pa tovarišic pedagoških delavk pa postkuministične nevednosti par excellence. Samo pretepeni otroci slovensko klamajo domov, mimo njih hitijo, drvijo tapridni pretepači pretepačke, svinjsko podganji rilci, šapaste tačke, bahajo se z urami zla, in uradno tovarišijo. Slovenska šola živih mrličev! Slovenska šola božjih hudičev! Kazen - in na koncu kazni mimo se oglasi šolski zvonec in čez cerkveni zvon. Začenja se strašno krvavo šumenje, začenja se prostaško bučno rjovenje, začenja se slovensko lučno trpljenje: o gorje, o šolsko, o verno učno gorje! In iz slehernega šolskega zakotja, izza slehernega slovenskega zaplotja lezejo pretepeni otroci in čez zakristijo^ Kaj slišim? Očenaš molijo in zdravomarijo Kdo je žrelna žrtev - žrebiček? Jahalna šola v cirkusu lipicancev za mesarja sekača koljača, za tovarišico -polne police so otroških glavic, dobiček! Ura odzvoni za začetek počiščenih tal, tabla je zelena uniforma kuščarja, o bujna zélen otroških igrač, z žogo na igrišču, plezala: Bog je ukor, ukaz in ukana okobal. Živžav je potihnil. Razred pridno dela. Disciplina! V kotu stoji sam in za kazen deček. Kot kamela. Ocena je povpreček. V pustinji razreda stoji šotor lipicancev. Ringa ringa raja, rinčice na šolskem sejmu, ring malih boksarjev in bokserjev z rodovnikom! Kategorični imperativ. Kant, a za smeti. Kdo rine v šolsko uro? Kdo rine v malo večnost? Ringa ringa raja našega naraščaja in ograja - šolski copatki na proslavi, šolski zvezki v torbici. med grmičjem, v teku veveričjem brez klicaja se sprehaja Bog nevidni: udarili so ga do krvi! Ta s pestjo, ta s palico, ta s kamnom, so ga, ko je ležal na asfaltnih tleh pločnika, zakrvavel umazan in raztrgan, ko je zahropel, pobledel in padel v nezavesti na čelu z rdečim ciklamnom. Šolski ples, novoletna jelka, okraski, zunaj sneg in zima, zima bela^ Zunaj tišina in še tišja gaz do šole. V hišah brlijo luči skozi večerni mraz. Kdo pozna zvezdo, ki prižge zimske počitnice? Božiček, osliček in voliček, slama, krep papir_ mama in ata kje v kotu, vsi skupaj - tam: v veliki dvorani, medtem ko hrešči neka tuja viža. Danes ne bo nihče nikogar tepel, ne bo se igral z nožem, z vrvco, z boksarjem, z vžigalnikom^ nihče ne bo žgal lesa in iztrganih šolskih listov. Nihče ne bo krulil in tulil ko nori volk. Ples, prosim! Se je čas ustavil, ni več redovalnice? Ne bo prišla strašna, strašna tovarišica in sedla k mizi in ne bo kaznovala fantka, ker si je v rokav obrisal nos? Konec šole. Jutri bo nov dan. Bo novi razred in red, bo reditelj ob vratih pri vratarju. Kdaj jutri. Že kdaj. Pod jutro. Ko si zmenca fant oči in skoči iz postelje. Gruča šolarčkov s torbicami, živ živžav, žlobudranje, žmerikanje v soncu -ampak kdo tam prihaja ves teman in grčav, Kateri pretepač kričač, strašni renčač? Šola! Papirnati zmaji v zraku, med oblaki in daljnimi gorami, dišečimi po snegu marjetic in krvavih metuljev: en^, d^va, tri - ti loviš! Sakramiš sapramiš, ko sence ugašajo pod razredčenimi zvezdami solz, juriš na hašiš, dilerji v begu pobliže brž pred pendreki in policaji, da se izognejo žepnemu zasegu, medtem ko kričijo kričaji otročaji: en^, d^va, tri - ti loviš! in nič ni treba sponašati, z ničimer odlašati, treba je s kašico niča druge prekašati, bajbaj s spogledljai spod nizkega čela^ Vse više nad hiše krožijo pisani zmaji, do gorskih vršacev, da jih obližejo scela. Živalci prešpiči hrbtenico, jo natakne na dolgo šibo šibico, skok čez kamen, slepec na nabodalu, kuščar zdruznjen, žabica zelenka zmendrana, vse-nič, hudič! Junaki brezimni, angelčki in vražički, lasje v zlati pšenički, s fračko David nad Goljata, na žički ujeta živalca, na špički žoga, žogica marogica, vse je igra in pomlad! V hlačkah in fračkah tekmujejo še mrlički za spričevalo, kóliko cvekov prineseš domov, jutri bojo možgančki zabeljeni, žgančki ajdovi, jutri bo meh za smeh, obraz pobeljeno nov. Na tnalu glava katerekoli živali, kri brizgne, krik brlizgne skozi strašne sanje: nihče se ne izmakne! ooo, na počitnicah, kanibali s pokali splezajo ven, k mamini špranji^ Šleva r^eva, šleva reva - čudna pleva do razseva -rojen med male okostnjake slatinščake. Šoloobvezniki prestrezniki v šolo drvijo, na koncu ure se skozi vrata prerivajo, pohitijo: na koncu ure veš, kdo je plonkal, brezveznik, veš, kdo se je gulil in piflal, hitropoteznik, veš, kdo se je stojé grdo zlagal, o kako je Ivanček mamo zatajil in se zbrbral. Potuhne se v razredu naš odličnjak, vsak prvak, bolečina učuhne, razred je ta dan razigran -a ko si vprašan, še stena, kaj bi, prisluhne in mokra goba in tabla, in vse je zaman_ Šleva reva, šleva reva - tako nekam odpeva -nisi udaril, nisi zezal, nisi igral angelčka in sam samcat pred razredom si stal: ampak zakaj so v razredu vsi tiho in brez odmeva?! Šola vkristali zrkla skozi svetlobo razreda, ko med prsti škrtajo svinčniki čez papir in možgane - daleč so misli, daleč - bliz redovalnica v tihi grozi in dnevnik na mizi, tovarišica govori belo, čez torbice, iz njenih ust padajo prazni beli listi - zagorijo odsotno, grenčica v suhih ustih, kdo pa je vžigalico uprasnil na nebu? Med smehci se zadaj v klopi zbadajo, ko se v brezglasje spredaj izliže vsak divjegled, šolska vaja, disciplina in red kot v kletkah-razredih skesani šolarčki vladajo^ Aha, spet v zadnji klopi se gumpec klumpec reži, zavija z očmi, danes ni šprical pouka -po šoli pa bi spet tepel do krvi in igral klovna in groznega prismuka? Šola z visokimi okni vase strmi. Povsod tišina, tišina, tišina pred vrati. Koga cvek ali dvojka skrbi? Koga angelci krilati in koga bosi podplati? In je človeček zlepljen v kot - Bog, o Bog, zakaj si ustvaril odmor -, na te hodnike nihče ne pride v odmorih, mala večnost je šolski odmor_ Mi smo otr^oci lin^č^a, mi smo otr^oci lin^^a^, ko je konec šole^ ko greš po cesti, zbrlizga mimo drhal, zverinice iz Slovenije. Zvrtinčene sence pretepenih otrok: "Ku ku kúri ku, ku ku kurikulum -" sonce je umrlo v šolskem odmoru, v kotu se lepi kri v grlu in ni več besede. Kdo je žrelna žrtev - žrebiček? ringa ringa raja, rinčice na šolskem sejmu, šolski ples, novoletna jelka, okraski, zunaj se je čas ustavil, ni več redovalnice? \ . \ ta s ď- ^ I » « VLADIMIR GAJŠEK MED ODMORI IN URAMI 1. izdaja, 2009 založila in izdala Intelyway webmedia za založbo Vladimir Gajšek uredil Vladimir Gajšek jezikovni pregled Vid Gajšek opremil in tehnično uredil Vid Gajšek ilustrator Vid Gajšek © Intelyway webmedia, 2009, Ljubljana ES vladimir.gajsek@intelyway.com ES vid.gajsek@.intelyway.com ŠOLSKI ODMORI je krat-fea^-birka pesmi, ki izpovedujejo in pojo muko otroštva v post/socialistični mestni šoli, ko so tovarišice in tovariši počeli s šoloobveznimi otroki, kar so hoteli, v resnici pa so krvave, pretepaške posle prepuščali odmorom, kakor da češ nič ne vejo... Vladajoči osnovnošolski • okrutneži in fičfiričasti pretepači in izsiljevalci so lahko počeli ob razredničarskem sprenevedanju domala vse objestno^ razvrto..., objestno so se izživljali nad »malimi«, sicer pa so »vladali«... Mnogi šolarji so bili med poukom tudi kaznovani, namreč tisti šibki..., tovarišice in tovariši so jih tudi slabše ocenjevali, so jih obravnavali zviška zaničevalno in jim jemali otroško veselje. Vmesna, tranzicijska doba v osamosvojeni slovenski državi je lahko z nekaterimi otroki ravnala sprevrženo ibermenševsko, saj so šolske tovarišije tovarišic in tovarišev počele le v šoli kot edina oblast, kar so hoteli, kakor prej partijsko... Označeni šoloobvezni otroci so nekateri čutili breme nanašalne moči celo v verskih razmerah, primeroma skavtsko... - metode nasilja kot kaznovanja so bile enake, * seveda ob sprenevedanju. Tudi po pouku so nekateri pretepači «delovali okrutno, tudi celo gangstersko... v mestnem gangu. Večkrat so šolski nasilneži v šolskih odmorih počeli okruti pa niso bili kaznovani... • f -, V ► Vladl^r Gajšek ISBN 978-961-6799-00-3 9 > 9789616799003