Mati Zorina. Spisala Antonija. ^ Pod veliko košato hruško je sedela mati Zorina v nedeljo popoldne iu premišljevala. Bilo je tako mirno in prijazno v naravi, vetrič je pihljal tako prijetno po di'cvji in se poigraval s cvetjem po trati okrog, da hi še bile' 'akoro zaprle trndne oči matere Zorinc v sladko spanje, če hi jej ne bile rojile po glavi različne misli, fvako hi' človek dremal, ako ima l.red sahoj v dnhu sto in sto načrtov! In sto načrtov se je res vršilo i v glavi matere Zorino. Koliko pa je trcha misliti dohri uzorni gos])odinji, ako si hoče postaviti trajen spomin še pri pozniii iinnkih. Odkar se je omožila na svoje sedanje posestvo, je vršila svojo gospodinjsko dolžnost s'pravo bučelično pridnostjo. Od zore do mraka je hitela od dela do dela in povsodi je imela svoje pridne roke, zato pa si ne more očitati, da hi bila zagrešila najmanje, kar hi bilo v kvar njeni gospodinjski časti Z neko samozadovoljnostjo je ogledovala svoje od dela utrjene roke, ter jih obračala z jedne na drugo stran. Ob nogah jej je ležal vehki Antonija : Mati Zorina. 35 (lomači pes, in njcfiovo zvesto oko se je zatapljalo v obraz ljubljene go-sjiodinje. Prav kakor bi citai v duši matoi-e Zorine, imelo je to njegovo oko izraz globokega sporazuniljenja in l)rezmejne udanosti. Toda mej tem, ko je zrl neprestano v lice svoje gospodinje zvesti liišni čuvaj, je zrla sem iz okna svoje koče, soseda Rozala z nekako zavistjo ta prizor pod hruško. Dejala je sama seboj : ,Kako je vendar lepo, ako ima človek vsega zadosti kakor ondile niati Zoiina ! Res je, ves teden je na nogah, kakor biičela in ne privo či si počitka. A ko [iride nedelja, posedi lahko z veselim si-cem, ker sedi v zavesti, da je ime!« njeno delo blagoslova. Toda kako je pi'i nas ? Ves teden se trudim, da me boli duša in telo, a vse je brez vspeha in naposled ostajam revica kakoršna sem bila. Kako je ondi vse drugače ! Kakor b' jim padalo z neba, vsega imajo dovolj in človek meni, da bi že zadostovalo tiščati se njihovega zidu, pa bi obogatel Zato pa tudi rada povasnjem ondi, dasi me — sama sebi povem - tare včasih malo zavist. Toda mati Zorina je dobi'a, rada me vidi in prav mnogo mi je že storila dobrega. Poleg tega se rada pogovaija o kiižih in nadlogali, ka-teiili prav za prav ni, samo da more malce potožiti. No tudi sedaj hočem malo tja, ker je sama, in se jo njen mož ki me ne more trpeti, odpeljal od doma. Vzemši dete v naročje, se je napotila k materi Zorini pod hruško, ter sedla poleg nje na nizko klop ; materi Zorini pa se še sanjalo ni, kako velika izkušnjava se je približala njeni dobri duši baš isti trenutek. Dober dan boterca! nagovori jo Rozala, prav dolgo se že nisva pogovorili, kaj ko bi se danes nekoliko ? Res, res, Rozala, prav da jirideš, da se kaj ppnienive, saj s teboj se lahko pogovarjam in tebi tudi lahko kaj potožim .... Ó molčite! Vi se pač nimate pritoževati. Glejte vendar kako imate lepo [iosestvo, vse kipi od blagostanja in to je vse delo vaših pridnili roti'! In vaš mož, kako dober in blag, z vsemi ljudmi je tako prijazen, Jn rti kakor moj, ki ne pozna lepe besede. (Znala je. da Zorini to dobro dé.l To je nekaj vredno, prijazen mož! Kaj pa vaša jedinka, lepa vaša hčerka Tončica? Ali ni to biser, ki se dandanašnji tako težko najde. Tako pridna in blaga ! Vse to imate, in po vrhu gotovo še lep kupček gotovine, katero ste si pridobili se svojimi varčnimi rokami, in vi da bi imeli tožiti? Materi Zorini so besede mlade sosede ugajale a zadele posebno one o hčerki Tončici, katera jej je bila nad vse draga, za katero bi bila žrtvovala celo svoje življenje. Dobro govoriš, Rozala, toda--— no, to moram reči : križ je, če je tudi zlat! To sem si mnogokrat mislila, in Bog mi gaje zares naložil takega. Da, to pač ! Lepo posestvo, lepo, ali pa tudi veŠ, koliko truda in skrbij stane to blagostanje? Toda tega ti ne razumeš, ker no Antonija : Mati Zorina. i izkušaš in lastna skušnja najbolja skušnja ! Moj mož je res dober in prijazen, toda ima tudi svoje muhe. Moja Toncica mi je še jedino, zares jedino, kar mi dela življenje lepo, kar me bodri v vsem mojem delu. Prosim Boga, da mi jo ohrani zdravo in — lepo, kakor praviš ti. A to še ni vse, Rozala! Pomisli, Bog nas varuj nesreče, ako hi so dekle kedaj spridilo, na svetu je pač vse možno, o potem hi od žalosti nmrla ! Materi Zorini so pri teh besedah solze porosile oči in kedo ve, morda, bi bila tožila še dalje o izmišljenoj nesreči, da ni priskakljala v istem hipu Tončica in se jej glasno smejoč obesila okoli vratu, vskliknivša: ,,0j' mamica pa vže zopet tarnate in tožite sosedi Tlozali svoje gorje To jc i)rav soseda, da pridete tu in tam k mamici, sicer hi ne imeli živo duše na svetu, katerej hi tožili kako hudo se jim godi na svetu, ha, ha! Le tiho hodi srček, ki še ne veš, kaj je življenje! Ali čemu bi to znala uže sedaj, le veseli se, dokler si mlada, pa v klet mi steci in pri. nesi'nama steklcničico boljšega vina. Toda ne veliko, veš?! Vem, Vem, mamica! In Tončka je odfi'ćala kakor gazela. Šaj ne da hi človek užival čez mero svoje življenje -- je dejala mati Zorina, mej tem ko je prinašala Toncika vino in kupice -- a tu in tarii vender prijetno diši, ako si ga človek privošči kapljico po truda-polnem delu. To je res, in človek se gotovo ne pregreši, ako poželi včasih kaj čez navado. In vi teta Zorina, kako lahko bi si ga več privoščili, ker ga imate doma v svoi kleti. In vendar se mi zdi, da se vi malo menite zanj. Pomislite, da tu in tam nekoliko zdravega vinca in kak prigrizek pomlaja človeka in mu daje moči. Prav praviš, Rozala, toda varuj se ! Gospodinja mora imeti vedno bistro glavo, in naloga njena je delo in skrb. To je jedino pi-avo načelo in Bog mi je priča da mi je bilo sveto vselej Tako sta se pogovaijali mati Zorina in njena soseda, solnce je uže zahajalo, ko je odhajala Rozala z detetom na svoj dom. Ko pa je bila mati Zorina zopet sama^ olihajale so jo dokaj čudne misli. Jele so jej rojiti po glavi Rozaline besede, in mislila je sama v sebi : \ . , Ali morda ne govori prav ta ženska ? Čemu je človek na svetu, ako bi ne smel uživati sadov svojega truda ? Kakor da naj hi bila gospodinja samo za delo in skrb, in bi si ne smela semtertja privoščiti kak slasten požirek ali kak grižljaj, ko ima vendar polno shrambo. Samo drugi naj bi uživah, kar pridobiva ona sé svojo varčnostjo in marljivostjo. Ne, odslej mora biti zares nekoliko drugače. Koj jutri hočem poskusiti, kako je, ako gospodinja tudi uživa. Antonija : Mati Zorina. 37 Drugo jutro zarana se je odpeljal moiž matere Zorine v oddaljeni kraj na kupčijo in mati Zorina je bila s Tončiko in posli sama doma. Topoldne, ko je odpravila posle zopet na polje k delu in poslala Tončiko za njimi pogledat, je sedla mati Zorina za mizo, ter si privoščila merico dobrega vina in lep košček gnjati. Zelo jej je šlo v slast, zdelo se jej je, da je danes vse nekako bolje, nego drugekrati, kajti uživala je s polno zavestjo, da je sad njenega truda, in blažen smehljaj se jej je razlil po zarudelem licu. Ko je izpraznila prvo kupico dobrega šentjan-žcvca, je dejala: — Hm, zdaj mi je začelo šo-4e prav dišati. Še jedna kupica se bode prilegla in pa še košček gnjati. — Tako se je tudi zgodilo. Toda nasledki te improvizirane pojedine, bili so materi Zorini takoj za petami. Ko je še nekaj časa posedala vesela, stopala je potem počasi iz sobe proti kuhinji da ponese delavcem na polje vže pripravljeno malo južino, se jej je dozdevalo, da so jej noge nekako težke. In v kuhinji pa, ondi so jeli lonci po policah plesati ne-umevcn ples, in vedno več in več jih je bilo pred pečjo, po policah in kotih, tako, da se je materi Zorini jelo dozdevati vse to jako čuduo. Hotela je napraviti red med to neubogljivo lončeno šoro, in jela prestavljati jih sem in tja. Ko pa je dvema izmed njih pod spretnimi rokami matere Zorine zares zmanjkalo trdnih tal in se razbilo na sto koscev, tedaj je opustila mati Zorina brezvspešno delo in sedla za mizo ter zadremala. Na polji pa so mej tem posli jeli godrnjati, ker ni bilo tako dolgo vže težko pričakovane južine in stara šaliva dekla Mica je dejala : „Ljudje božji, danes pa je dolgo popoldne. Mislim, da so mati pozabili na nas, ali i)a je ura zaostala". Med splošnimi pritcrjcvalnimi -- jaz tudi — jaz tudi — odtegnila se je Tončika od di'ugih iu tekla domov da se uveri o vzroku nenavadne zamude Približavši se domu, je bilo vse mirno, in tudi vedno marljive matere ni bilo nikjer. Kaj to pomeni ? Prestrašena Tončika hiti v kuhinjo in ondi vidi > atcr mirno spečo ob mizi, a črepinje i)obitih loncev po tleh. Sklicala je brzo s polja služkinjo, kojej je zaupala najbolj, da jej svet'.ije in pomaga, kaj storiti z bolno materjo, kajti zaresno je mislila, da je ljubljena mati h kratu obolela. V tem se je zmračilo in tudi mož matere Zorine se je vrnil s kup-čijskega pota. Ko so mu sporočili, kaj se je zgodilo, se je prestrašil in takoj zopet dal napreci, da se je odpeljal v bližnje mesto po zdravniško pomoč. ' Toda zdravnika dolgo ni bilo ; med tem pa se je mati Zorina polagoma zopet zavedla in sramuje se, prav modro zamolčala pravi vzrok te' čudne bolezni. Ko je prišel zdravnik, je bilo vse že popolnoma dobro, in njegova pomoč nepotrebna. Prav resno se je kosala tega edinega napačnega ko- 38 Vilma Sokolova : Dopis s Češkega. raka, ki se jej dozdeval kakor črn madež v dobi njenega gospodinjstva in rekla je sama pri sebi.- Nikoli se ni zgodilo, a se tudi nikoli več ne zgodi. Vendar je bilo dobro tudi to, zdaj vsaj vem, da je edino prava pot v uživanju ta, po kateri sem hodila dos'ej, naj reče soseda Rozala kar ji drago !