Damijan Guštin Teritorialna obramba - vojaška potreba in politi čni projekt 1968 : 1988 279UDK 355.351(497.4)"1968/1987" Damijan Guštin* Teritorialna obramba – vojaška potreba in politični projekt 1968 : 1988 I. V začetku septembra 1968 je slovensko državnopoliti čno vodstvo v nekaj dneh od prve odločitve, brez resnih priprav ustanovilo Glavni štab odredov vse- ljudske obrambe SRS ter sočasno ukazalo ustanoviti partizanske odrede. Novi partizanski odredi so bili ustanovljeni že septembra 1968.1 Kakor je razvidno iz prvih organizacijskih zasnov, naj bi bilo v teh enotah 60 občinskih teritorialnih čet, s skupaj 7380 vojaki in častniki, 60 občinskih poveljstev s skupaj 900 mož- mi, 63 mladinskih odredov, v katere bi uvrstili obveznike predvojaške vzgoje; skupaj ocenjeno na 52.000 mož.2 Šlo je za hipno obnovitev organizacije partizan- skih odredov Jugoslavije (in štabov partizanskih odredov vseh šestih republik), ki je bila ustanovljena v času informbirojskih zaostritev in poinformbirojevskega časa. Zaskrbljena jugoslovanska državnopoliti čna elita se je nareč po 20. avgustu 1968, ko so vojske petih članic Varšavskega pakta vdrle v Češkoslovaško, od- zvala s trdno odločenostjo, da bo državo branila pred morebitnim sovjetskim posegom. Ustanovitev nove vojaške formacije je bil eden prvih ukrepov, da si povečajo obrambno moč. Ponovna ustanovitev partizanskih enot – vojaških enot za obrambo prostora – tako ni bila slovenska posebnost ali celo samovolja, pač pa odraz ukrepanja jugoslovanskega političnega in vojaškega vrha, ki se je po 23. avgustu 1968 zatekel k že preizkušeni varianti okrepitve obrambne sposobnosti sistema in države, s čimer naj bi povečali moč odvračanja morebitne agresije. Prostorske sile naj bi podprle Jugoslovansko ljudsko armado, ki nikakor ne bi mogla – niti v primeru mobilizacije vseh zmogljivosti – braniti vsega državnega ozemlja. Do konca leta so v Jugoslaviji ustanovili okoli 6000 takih enot z250.000 vojaki. 3 *Dr., znanstveni sodelavec, direktor, Inš titut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: damijan.gustin@inz.si 1 Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Ce ntralni komite Zveze komunistov Slovenije (AS 1589), Komisija za splošni ljudski odpor, šk. 276, ae 709, zapisnik 1. seje komisije vseljudske obrambe SRS pri CK ZKS, 16. 9. 19 68; Stanje in problematika na podro čju narodne obrambe v SR Sloveniji, 14. 9. 1968. 2 ARS, AS 1589, šk. 276, Stanje in problematika na podro čju narodne obrambe v SR Sloveniji, 1968, str. 5–7. 3 Miljenko Živkovi ć: Teritorialna odbrana. Beograd 1986, str. 277. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 280Za razliko od podobnega ukrepa v zgodnjih petdesetih letih je jugoslovanski politični vrh jeseni 1968 pobudo predal v roke republiških oblasti. S tem pa je postopoma nastal povsem druga čen položaj, ki je sicer bil na črtovan v skladu s procesom delnega – sprva bolj nazivnega kot dejanskega – prenašanja pristoj-nosti za obrambo tudi na republike. Slovensko politi čno vodstvo je pobudo t a- koj vključilo v središ če svojega zanimanja, jo ozna čilo za politi čno nujno in t a- koj začelo pripravljati vojaško formacijo Ljudsko obrambo Socialisti čne repu b- like Slovenije. Septembra 1968 so že izoblikovali predlog za ustanovitev 34 od-redov, ki bi jih usmerjalo 6 pokrajinskih poveljstev oziroma sprva štabov grupodredov. Le o številu pripadnikov se še niso mogli odlo čiti, po dveh var iantnih predlogih bi bilo 30.000 ali 42.000 mož. 4 Prenos dela obrambnih pristojnosti s federacije na republike je bil možen za- radi procesov, ki so se medtem dogodili znotraj doktrinarnih zasnov obrambe v državi. Vojaški teoretiki Jugoslavije so od začetka šestdesetih let v medsebojni, strogo notranji polemiki razvijali tudi alternativni koncept obrambe. Ta je bil v delnem nasprotju s prevladujo čim modelom in, kar ni nepomembno, z vodilno vojaško strukturo. Obrambna zasnova Jugoslavije je tedaj temeljila na klasični vojaški doktrini obrambe z lastnimi vojaškimi silami. Jugoslavija se je namreč po koncu informbirojevske krize znašla s stališča nacionalnovarnostnega vidika v težkem položaju. Zavezništvo s Sovjetsko zvezo izpred leta 1948 ni bilo več možno, zamrznila je približevanje paktu NATO skozi Balkanski pakt z Grčijo in Turčijo, z novoustanovljenim Varšavskim paktom ni imela nič. Vojaške pomoči Zahoda je bilo po letu 1958 po odpovedi jugoslovanske strani konec. Sovjetski zvezi se je Jugoslavija od leta 1962 približala le pri opremljanju vojske, saj je bila ta ugodnejša in bolj voljna dobaviteljica orožja in oborožitvenih sistemov ter celo licenc za njihovo proizvodnjo.5 V obrambi države se je tako po volji poli- tičnodržavnega vrha morala opreti le na lastne sile. Ker pa se je državnopoliti čni vrh čutil močno ogroženega (hladna vojna je dosegla v poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih vrhunec), je bila učinkovita obramba države ena od njegovih najvišjih prioritet. Državno vodstvo je s politiko odmika od obeh vo- jaških zvez, ki ju je Jugoslavija imela na svojih mejah, ustvarila obrambno težko vzdržne razmere, ne toliko v geopolitičnem in strateškem smislu kot zaradi nujno potrebnih visokih vojaških izdatkov, ki jih je terjal takšen obrambni sistem. Gi- banje neuvrščenosti na vojaškem in obrambnem področju Jugoslaviji ni prinašalo še ničesar, razen posrednega zmanjšanja nevarnosti globalnega vojaškega spo- 4 ARS, AS 1589, šk. 276, Predlog za organizacijo odredov Narodne obrambe SRS, pred 24. 9. 1968. 5 Omer Pezo: Opremanje naoružanjem. Beograd 1989 (Razvoj oružanih snaga SFRJ : 1945– 1985; 17), str. 49–51; Bojan B. Dimitrijevi ć: Jugoslovenska armija 1945–1954 : nova ideo- logija, vojnik i oružje. Beograd 2006, str. 379–398. Damijan Guštin Teritorialna obramba - vojaška potreba in politi čni projekt 1968 : 1988 281pada zaradi pritiska tretje strani v OZN.6 Jugoslavija je tako svoje vojaške izdatke ohranjala na visoki ravni, sicer manjši kot ogromnih 22% proračuna v kriznih informbirojevskih letih, a vendar med najvišjimi v Evropi.7 Zaradi visoke gospodarske rasti v šestdesetih letih, odpiranja na tuje trge in selitve odvečne de- lovne sile v Zahodno Evropo, od koder so nato prihajali dodatni (devizni) prilivi, je to bilo ekonomsko vzdržno, politično pa neproblemati čno, saj niti javnost niti politične strukture vprašanja zmanjšanja obrambnih izdatkov niso mogle načeti. Logika ogroženosti s strani 'velikega brata' na Vzhodu, ki komaj čaka na jugo- slovansko slabost, in ogrož ujočega pakta NATO vprašanja vojaških izdatkov ni dovoljevala postavljati v ospredje. Gospodarska reforma leta 1965, ki naj bi gos- podarstvo postavila na učinkovitejšo raven, pa je odprla tudi vprašanje vojaških izdatkov, ki so tedaj znašali približno 6% proračuna.8 Ko se torej vprašamo, kaj je bil prvotni namen vzpostavitve šestih repub- liških štabov za SLO in sil pod njihovimi poveljstvi, je najbrž pravi odgovorpredvsem element odvra čanja v konkretnem ogrožujo čem položaju, pove čanje pristojnosti in iniciativnosti republiških elit v obrambi ter predvsem obramba vladajočega sistema, ki se je sam prepoznal za dejansko ogroženega. Politični naboj novega obrambnega sistema se je polno izrazil šele post o- poma. Splošna ljudska obramba je prinašala možnost za okrepitev pristojnosti republik na vojaškem podro čju in s tem mo či in vpliva na podro čju, ki je bilo do tedaj v izklju čni domeni zveznega centra, Josipa Broza - Tita in zlasti vrha JLA. Republike so namre č, za razliko od ob čin, ki jim je prav tako bila dana v roke (splošna ljudska) obramba, imele realno avtoriteto na tem podro čju in nekatere tudi ambicijo. Med slednjimi je bila tudi slovenska politi čna elita. Le nekaj mesecev prej so republike dobile možnost, da so prvi č po letu 1945 ustanovile upravne organe za ljudsko obrambo. Izvršni svet SRS je tako med svoje sekre-tariate prvič prištel sekretariat za ljudsko obrambo. 9 Prva zasnova novih smernic ljudske obrambe je izpostavila prav (lo čeno) odgovornost SR Slovenije za svojo obrambo: »V pogojih okupacije /.../ redna operativna armada zgubi povsem svojo voljo – vse pristojnosti za vodenje celot-nega ljudskega odpora pa prevzame vojno-politi čno vodstvo republike, po kra- jine, občine in krajevne skupnosti na svojem obmo čju; to velja tudi za part i- zanske brigade in divizije in druge teritorialne enote /.../, tudi tiste enote ope- 6 Prim. Damijan Guštin, Vladimir Prebili č: From regional pact to the supranatio nal organisation : Yugoslav military security 1948–1971. V: Regions, regional organizations and military power. Stellenbosch, Sun Press, 2008, str. 337–352. 7 Dragan Bogeti ć: Ekonomska i vojna pomo ć zapada Jugoslaviji u vreme sukoba sa Kom- informom. V: Jugoslavija v hl adni vojni / Yugoslavia in the Cold War. Ljubljana–Toronto 2004, str. 278–281, 288–294. 8 Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedi njena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992. Ljubljana 2005, str. 1015–1024, 1039–1042, 1045–1048. 9 Lado Kocijan: Doktrina in strategija splo šne ljudske obrambe – Teritorialna obramba kot najvišja oblika organiziranosti za odpor in kot de l oboroženih sil (dalje Kocijan, Doktrina in strategija SLO). V: Vojstvo, maj 1999, št. 5, str. 30–31. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 282rativne armade, ki so se znašle izza frontne linije na okupiranem ozemlju.«10 To je bil velik prelom, ki dobro ilustrira namen republiškega sekretariata za ljudsko obrambo, da med enote pod svojo pristojnostjo vklju či vsaj vseh 7 teritorialnih bataljonov s 3000 možmi, stražarske enote, skupaj 2457 pripadnikov, morda pacelo vse tri obstoje če partizanske divizije in 5 samostojnih brigad, kar bi zneslo 15.400 mož. 11 II. Nevarnost sovjetskega vdora, kolikor je bila realna, je hitro minila. Štab partizanskih odredov Slovenije pa je obstal in pozno jeseni 1968 je nastopil čas za politično odločitev, ali se njegov obstoj spremeni v dejstvo za daljše obdobje. Strateška odlo čitev o vklju čitvi nove formacije v jugoslovanski obrambni sistem je gotovo padla v najožjem krogu politi čne oblasti. Po pri čevanju naj bi v to privolil Josip Broz - Tito na vztrajno prigovarjanje Edvarda Kardelja in Vla- dimirja Bakari ća, torej dveh vplivnih politikov, ki sta bila tudi v tistih letih n e- formalna voditelja Slovenije in Hrvaške. Ustanovitvi posebnih republiških po-veljstev naj bi nasprotoval zvezni sekretariat za ljudsko obrambo in armadnastruktura sploh. 12 Vendar pa druga pri čevanja kažejo, da je ob tem vprašanju, ki je bilo izrazito postavljeno iz politi čnih struktur, vojaški vrh precej razdeljen, kot je bil tudi razdeljen in celo konflikten do snovanja nove doktrine oboroženeobrambe sploh. Na seji sveta za ljudsko obrambo poleti 1968 na Brionih naj biTito kategori čno zahteval od vojaškega vrha, da takoj organizira ljudski odpor in sploh oboroži družbo, da bo sposobna uspešne obrambe pred agresijo. 13 Odpor vodilnih generalov JLA je zlahka razumljiv, saj se je tako formalizirala vojaška struktura, ki ni bila pod njihovim neposrednim nadzorom, poleg tega paje ustanovitev padla v čas politične napetosti z republikami, kar je lahko po- menilo dodaten problem. Pravi prelom je torej nastal z ohranitvijo republiških štabov za splošni ljudski odpor. Prvotne partizanske štabe iz petdesetih let so namreč vojaške strukture povsem vklju čile v svoj sistem in jih kon čno spre- menile v teritorialne sile (partizanske brigade in divizije, teritorialne bataljone),ki so bile del armadnih sestavov. 14 To pot, v letu 1968 in še v naslednjih treh letih tega vo jaškemu vodstvu ni uspelo izvesti. Splošne politi čne razmere, nas- 10 ARS, AS 1589, šk. 276, Stanje in problematika na podro čju narodne obrambe v SR Sloveniji, 1968, nedat., str. 1–2. 11 Prav tam, str. 8. 12 Tomaž Kladnik: 40 let razvoja Teritorialne obrambe Slovenije. Posebna izdaja revije Ob- ramba. Ljubljana, november 2008, str. 9 (dalje Kl adnik, 40 let TO). Avtor se sklicuje na iz- javo Bojana Polaka. 13 Jak Koprivc: Generalov let : spomini generala Ivana Dolničarja. Ljubljana 2006, str. 152–153; Bojan Polak: Zgodovinski razlogi za ustanovitev TO in njen razvoj na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta leta. V: Vojstvo, 1999, št. 5, str. 20; Kocijan, Doktrina in strategija SLO, str. 28. 14 Kladnik, 40 let TO, str. 7; ARS, AS 1589, šk. 27 6, Stanje in problematika na podro čju narod- ne obrambe v SR Sloveniji, 1968, nedat., str. 6. Damijan Guštin Teritorialna obramba - vojaška potreba in politi čni projekt 1968 : 1988 283protja med federalnim vrhom in opazno samozavestnimi republiškimi oblastmi in razdeljenost generalskega vrha glede vprašanja obrambnega sistema so pri- peljale do tega, da se je nekoliko bolj samostojna – kar je pomenilo bolj podnjihovim lastnim vplivom – vojaška struktura zdela dobro izhodiš če za dodatno krepitev lastnih, republiških pozicij. 15 Institucionalizacija procesa splošne ljud- ske obrambe je pomenila tudi njegovo preživetje in, v ugodnih politi čnih oko- liščinah, tudi njegovo polno uveljavitev. Koncept splošnega ljudskega odpora je namreč prenašal eno od težiš č na občino kot osnovno samoupravno in upravno celico družbe ter celo na krajevno skupnost in delovne organizacije. Ne glede natakšno dejansko organiziranost, vgraditev neposredne odgovornosti ob čine za enote splošnega ljudskega odpora (teritorialne obrambe) in njihovo opremljanje ter popolnoma teritorialen na čin popolnitve pa se je ob čina izkazala v pri- merjavi z republiko za malo pomemben del novega obrambnega sistema inkoncept vseljudske obrambe je dejansko postal predvsem republiška domena. 16 Akcija postavljanja partizanskih enot in njihovih štabov je sprva potekala prek partijskih organov, zato je bila prva nuja novo vojaško organizacijo legalizi- rati, vstaviti v državno strukturo. Izvršni svet skupščine SRS je tako 20. novemb- ra 1968 uradno ustanovil Štab za splošni ljudski odpor SR Slovenije, mu zagoto- vil denarna sredstva in imenoval člane štaba, ki jih je sicer izbrala komisija za vsenarodno obrambo pri CK ZKS že 25. septembra 1968. Za načelnika štaba so imenovali Bojana Polaka, generalmajorja v pokoju, politični komisar pa je postal Albert Jakopič, do tedaj sekretar CK ZKS. Vodstvena struktura teritorialne ob- rambe je v veliki meri temeljila na ponovno aktiviranih upokojenih častnikih, nekdanjih poveljnikih partizanske vojske, funkcije političnih komisarjev pa so opravljali politični funkcionarji ZKS.17 V smislu vojaškega poveljstva so se obla- sti torej oprle na razpoložljiv vojaški kader, ki je poleg tega imel izkušnjo parti- zanskega bojevanja izpred več kot dveh desetletij. Na drugi strani so bili mlajši kadri brez vojaških izkušenj, še zlasti v takšni obliki bojevanja, saj je bil pou- darek šolanja na vojaški akademiji in v šolah za rezervne oficirje na klasičnih vojaških taktičnih in operativnih postopkih. V tistem prvem hipu večjega števila aktivnih častnikov niti ni bilo. Šele postopoma je bilo mogoče pomladiti povelj- niški kader.18 Značilno pa je, da je bila politična dimenzija splošnega »vsena- 15 ARS, AS 1589, šk. 276, Stanje in problematika na podro čju narodne obrambe v SR Sloveniji, 1968, nedat., str. 8, 9. 16 Skrb vrha, da nove obrambne pris tojnosti republik ne bi preve č okrepile, nazorno kaže po u- darek Josipa Broza - Tita v pogovoru s Francem Popitom leta 1969, da teritorialna obramba ne sme biti organizirana centralisti čno (tj. v domeni republiškega vrha, op. a.), pa č pa mora dopustiti pobudo delovnih organizacij in krajevni h skupnosti, ki je najpomembnejša. Glej Božo Repe, Jože Prin čič: Pred časom : portret Staneta Kav čiča. Ljubljana 2009, (dalje Repe, Prinčič, Pred časom) str. 178. 17 Janez Slapar: Razvoj Teritorialne obrambe v Sloveniji. V: Vojnozgodovi nski zbornik, 1998, št. 1, str. 82–84. 18 Prim. Rudolf Hribernik-Svarun: Spomini : k lic svobode. Ljubljana 1995 (dalje Hribernik, Spomini), str. 277. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 284rodnega« odpora močno poudarjena in institucionalizirana, saj so dolžnosti političnih komisarjev opravljali aktualni politični funkcionarji kar po položaju. Posebej pomenljivo je, da so splošni ljudski odpor opredelili kot izključno od- govornost Zveze komunistov Slovenije (Jugoslavije).19 Socialistična zveza de- lovnega ljudstva kot najširša politična organizacija institucionalno v splošnem ljudskem odporu ni imela vloge niti potem, ko je neposredna nevarnost minila. V slovenskem primeru se je pri ve čanju pomena vseljudske obrambe med- sebojno podprlo še nekaj dodatnih dejavnikov: Slovenija je tudi v vojaških načrtih JLA veljala za tisto območje države, ki bi ga izrabila oba bloka v primeru njunega globalnega ali omejenega spopada. Smer južna Madžarska–Zagreb–Ljubljana–Furlanija skupaj s smerjo zahodna Madžar- ska–Gradec–Celovec–Trbiž–Furlanija je veljala za vzporedno, pomožno bojišče svetovne ali evropske vojne med obema vojaškima zvezama. Slovenija po vojaš- kih ocenah torej ne bi mogla ostati pod nadzorom JLA, tako da je bilo treba okre- piti prostorsko komponento, ki bi ostala na »začasno zasedenem« ozemlju, na terenu Slovenije in bi vojaško delovala proti enemu ali drugemu okupatorju. Če sledimo velikemu vojaškemu manevru Svoboda 1971, je bil njegov namen pre- izkusiti oborožene sile vsesplošne ljudske obrambe in celo politične strukture, potem ko se vojska umakne iz Slovenije na obrambno črto na Korani in Kapeli.20 Vsaj del slovenske politi čne elite je že od za četka leta 1945 ostajal v pri ča- kovanju, da bo prej ali slej mogo če tako reorganizirati jugoslovansko v ojsko, da se bo v njej vsaj odrazila slovenska državnost tudi na vojaškem p odročju. Kakor koli se je vojaška in centralna politi čna struktura pretvarjala, da tega vprašanja ni, je v ozadju ostajalo, še posebej ker zaradi togosti centralis tične ureditve in odpora pretežno srbohrvaško govore čih vojaških struktur ni bilo dobro urejeno niti jezikovno vprašanje v JLA, ne za Slovence, ne za Makedonce, ne za po-večujoče se število albanskih nabornikov. 21 Upoštevaje realnost sestave in delo- vanja vojske sta se jezikovno vprašanje in vprašanje organizacije JLA oziroma oboroženih sil povezovala. Glede na dejanska razmerja v JLA je bila delitev nabornikov po jeziku edina možnost uporabe slovenskega jezika v jugoslo-vanski vojski, saj je bilo nerealno pri čakovati, da se bodo srbohrvaški govorci (častniki, generali, ve činski del nabornikov) v vojski prilagodili rabi treh je- zikov ali se jih celo (na)u čili. Ureditev, ki bi lo čevala nabornike po narodnosti (republiškem državljanstvu), pa je bila politi čno povsem nespr ejemljiva, saj je vedno veljala kot ustvarjanje republiških vojsk. Prav ob vprašanjih novih pri- 19 Republiški sekretar za ljudsko obrambo in poznejši poveljnik RŠTO Slovenije (1973–1977) general Rudolf Hribernik navaja pr imer, ko eden od predsednikov ob činske skupš čine ni bil član ZKS in s tem tudi ni mogel sodelovati v obrambnih nalogah, čeprav so mu sodile po po- ložaju. Hribernik, Spomini, str. 266. 20 ARS, AS 1589, šk. 203, ae 467 , Informacija o manevru »Svoboda 71«; Boris Bolfek: Teri- torialna obramba 1968–1990: Magistrsko delo. Ljubljana 2009 (dalje Bolfek, Teritorialna obramba 1968–1990), str. 80–95. 21 JLA je tedaj s predpisi o alternativnih menijih uredila problem prehrane vojaških obveznikov muslimanov. Damijan Guštin Teritorialna obramba - vojaška potreba in politi čni projekt 1968 : 1988 285stojnosti republike na podro čju obrambe in novih vojaških formacij se je prvi č tudi v javnosti odprlo vprašanje jezikovne neenakopravnosti slovenskega jezika v Jugoslovanski ljudski armadi. Potem ko z osebnim posredovanjem pri naj-višjih organih oblasti ni dosegel ni č, je to vprašanje v javnosti najbolj gore če zagovarjal upokojeni general Jaka Avši č. 22 Prav tako javno vlogo je, sicer na drugi ravni, lahko opravljala teritorialna obramba. Sprva je formacijo 'Teritorialne obrambe' v SR Sloveniji tvorilo šest conskih štabov s podrejenimi ob činskimi štabi, od enot pa 24 odredov (za obmo čje ene ali več občin), samostojni bataljoni, čete, divizioni in baterije.23 Leta 1969 je imela TO SR Slovenije že 31.284 pripadnikov, 54 štabov in 331 njim podr e- jenih enot.24 Ob taki izjemni rasti vojaške formacije se moramo vprašati, od kod toliko pripadnikov. JLA je sicer delu obveznikov spremenila vojni razpored, jihje torej preusmerila v Teritorialno obrambo, vendar to ni bilo dovolj. Pomem-ben vir dodatnih mož, potrebnih za enote, je postala mladina. Vanjo so dejanskozačeli vključevati mladino, ki še ni odšla na služenje vojaškega roka, se pravi mlajšo kot 18 let, in to obeh spolov. Poglavitno odprto vprašanje pa je bilo, ali vključiti v enote vseljudske obrambe mladino v posebnih enotah ali med ostale. V Sloveniji so se odlo čali za enotne, torej starostno mešane enote. 25 Leta 1969 je jugoslovanski politi čni vrh obravnaval koncept splošne ljudske obrambe na 9. kongresu ZKJ. Sprejete politi čne usmeritve so bile toliko o b- vezne, da jih je operacionalizirala tudi vojska. Še istega leta so v generalštabuizdelali novo doktrino jugoslovanske obrambe, ki je zaostrila doktrino splošneljudske vojne iz leta 1958. Enotam splošne ljudske obrambe so namenili, da postanejo poseben del oboroženih sil, hkrati pa uvedli obsežen program mo der- nizacije vojske in vojaške industrije. Ozna čevati so jih za čeli kot teritorialno obrambo. »Teritorialno obrambo tretiramo kot strateško komponento oborože-nih sil (ne ve č v sestavi JLA), ki naj po številu ljudi postane najmnoži čnejša, vgrajena v vse organizme družbe in raznovrstna po oblikah o rganiziranja. /.../ Operativna armada predstavlja udarno mo č, teritorialna obramba pa množi čno oboroženo organizacijo za boj na vsakem delu našega ozemlja.« 26 Toda ne gle- de na pristojnost republik za organiziranje teritorialne obrambe in sprva razli čna organizacijska izhodiš ča (slovenska so zbujala skrb, da ima republika svoje posebne namene) je vojska za TO ustanovila poseben organ, ki je skrbel za »enotna na čela« pri na črtovanju prehoda iz mirnodobne v vojno organizacijo TO, uskladitev oboroževanja TO, usposabljanje in organ izacijska na čela. Te 22 Damijan Guštin: Vojak, častnik, general petih vojska, vedno Slovenec. Lju bljana 2008, str. 41–45. 23 Slapar, Razvoj TO v Sloveniji, str. 84–85. 24 Kladnik, 40 let TO, str. 9. 25 Bolfek, Teritorialna obramba 1968–1990, str. 68. V SR Hrvaški, Makedoniji in Bosni in Her- cegovini pa so se nasprotno odlo čili za oblikovanje posebnih mladinskih enot Vsenarodne obrambe. Živkovi ć, Teritorialna odbrana, str. 95, 98. 26 Načelnik Generalštaba JLA Miloš Bubanj na po svetu Sveta za ljudsko obrambo 1. 7. 1970; cit. po Kocijan, Doktrina in strategija SLO, str. 28. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 286naloge je sprva prevzela Uprava za civilno zaš čito Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, ki se je leta 1970 preimenovala v Upravo za teritorialno ob- rambo in civilno zaš čito, naslednje leto pa je postala del gene ralštaba.27 Vse burno dogajanje okoli pospešenega razvoja teritorialne obrambe in splošne ljud-ske obrambe je kon čno zajel tudi nov zakon o ljudski obrambi, ki je bil sprejet v skupščini SFRJ februarja 1969. Zakon je uvedel Teritorialno obrambo kot komponento enotnega sistema ljudske obrambe in oboroženih sil SFRJ. Odgo- vornost za ustanavljanje in oskrbovanje je prenesel na republike in ob čine, hkrati pa jim je predpisal enotna na čela organiziranja. 28 Istega leta je reorganizacija JLA prinesla SR Sloveniji z republiškimi meja- mi usklajeno vojaško organiziranost. Ustanovljena so bila armadna obmo čja. Skoraj vse ozemlje SR Slovenije, z izjemo ilirskobistriškega obmo čja,29 je ob- segla novoustanovljena IX. armada s sedežem v Ljubljani. Za njenega prvegakomandanta je bil postavljen generalpodpolkovnik Franc Poglajen in gotovo nepo naklju čju je bilo njeno poveljstvo odtlej do leta 1985 stalno v rokah generala slovenske narodnosti; v krajšem obdobju sredi sedemdesetih let pa so bili v njenem štabu kar štirje generali slovenske narodnosti. 30 Iz slovenskih pri čakovanj glede vojske, samozavesti republiške politi čne elite, zlasti skupine okoli Staneta Kav čiča, geopoliti čnih in strateških okoliš čin ter spremenjene vojaške doktrine se je napajalo slovensko vztrajno posve čanje »vsenarodni obrambi«. Dodali bi lahko tudi ve čjo organizacijsko kulturo glede na druge jugoslovanske republike in, kar ni nepomembno, pomembne politi čne tutorje. Še dolgo v sedemdeseta leta je to bil predvsem upokojeni, a nadvse vplivni Ivan Ma ček, ki ga je politi čno vodstvo pooblastilo, da je »imel roko« nad vojaško organizacijo in vsenarodno obrambo sploh.31 Ta je lahko povezal svojo posebno skrb za zaprto obmo čje na Kočevskem z novo vojaško organi- zacijo v enovit sistem, čeprav je bilo vojno poveljniško mesto repu bliškega štaba TO sprva v Polhograjskem hribovju in nikoli na Ko čevskem.32 Je pa Ma- ček zagotovil s silami TO nadaljevanje nekdanje ureditve, ko je bilo zgrajeno zaklonišče za politi čno elito in vojno poveljniško mesto v Gotenici na Ko- čevskem, kjer so v bližini za čeli graditi novo modernejše zakloniš če za r epub- liški vrh za primer vojne.33 27 Živković, Teritorialna odbrana, str. 92–93. 28 Prav tam, str. 97. 29 To je iz vojaških razlogov, obrambe smeri Trst–Reka, pripadlo 4. armadi. 30 Gojko Miljani ć: Kopnena vojska, I. Beog rad 1988, str. 156–162, 240 ; Marjan F. Kranjc: Slovenska vojaška inteligenca – generali in admirali. V: Borec, 2000, št. 579-580-581-582, str. 304. 31 Prvi predsednik komisije za splošni ljudski odpor pri CK ZKS je bil Albert Jakopi č. ARS, AS 1589, Komisija za splošni ljudski odpor, šk. 203, zapisnik seje komiteja CK KPS za splošni ljudski odpor 12. 11. 1970. 32 Kladnik, 40 let TO, str. 9. 33 Za logisti čno podporo in zavarovanje umika politi čnega vrha iz Ljubljane v Ko čevsko Reko je v okviru TO delovala posebna Zaš čitna brigada TO. Prim. Boris Bolfek: Zaš čitna brigada Damijan Guštin Teritorialna obramba - vojaška potreba in politi čni projekt 1968 : 1988 287V sestavi jugoslovanskega obrambnega sistema je bila TO le dopolnilni vojaški organizem, pripet na JLA, ki sprva ni bil avtonomen niti v mirnem času niti v mogo či vojni ali oboroženem spopadu. Za TO niso razvili nobenega avtonomnega sistema šolanja častnikov niti nobenega vsebinsko druga čnega šo- lanja kadra. Poveljniško strukturo v vrhu TO so tvorili častniki in generali, ki so se šolali v vojaških akademijah, ki jih je na te položaje dolo čila kadrovska služba JLA (redkeje je bilo zaznati tudi vpliv republiških organov). Pa č pa je bila njena prednost in hkrati slabost množica rezervnih častnikov, ki so zasedali formaci jske položaje v ob činskih štabih in enotah. Slabost v tem, da je bila njihova vojaška izobrazba manj temeljita, saj so v šestih mesecih usvojili najpo- membnejše vsebine šolanja na vojaški akademiji, prednost pa v tem, da so bili bolj homo gena struktura, ki se je popolnjevala iz okolja, kjer so živeli in delali. V slovenskem primeru je to pomenilo tudi nacionalno homogenost, saj je bilarazen nekaj desetin poklicnih častnikov velika ve čina kadra v enotah slovenske narodnosti, ki so med seboj govorili slovensko ne glede na normativno ureditev. Tudi pred uradno uvedbo slovenskega poveljevanja in ob čevanja v slovenskem jeziku v TO je bila jezikovna praksa enot TO dale č od običajne vojaške srbo- hrvaščine, čeprav, to moramo poudariti, so jo vsi znali in uporabljali v jezi- kovnih položajih, ko so imeli stik z vojaškimi strukturami JLA ali iz jugo- slovanskega centra. Soditi je mogo če, da so bili vojaki, ki so bili prav tako rezervisti, pre- usmer jeni v enote TO, tudi zato bolj zavzeti v času svojega vpoklica na vaje TO. Kako je potekal izbor moštva, rezervistov po služenju vojaškega roka, med enotami TO in rezervo JLA, je težko re či; v načelu naj bi v TO prešli starejši vojaki, ne pa najbolje usposobljeni. Velja pa re či, da je razporeditev zadevala le tisto večino, ki je imela enaka specifi čna znanja t. i. VED, v obeh vojaških formacijah – torej predvsem pehotnih strelcev, mitraljezcev, minercev ipd. Daobrnemo, kdor se je npr. med služenjem vojaškega roka usposobil za voznika tanka, seveda v teritorialno obrambo ni mogel biti dodeljen, saj tankov TO ni imela. 34 Moštvo TO je torej sestavljalo splošno usposobljeno (pehotno) moštvo, bivajoče na ozemlju ob čine, kjer je imela enota sedež, po navadi srednjih let. Da bi to popravili, pa tudi iz politi čnih vzrokov, so v prvih letih v TO množi čno pridobivali mladince – torej tiste, ki še niso odšli na služenje vojaškega roka, in tudi mladinke; služili so kot prostovoljci.35 Z zgodnjim obdobjem razvoja teritorialne obrambe je povezana tudi afera z njenim opremljanjem z orožjem. Danes, ko lahko precej realno ocenimo njenedejanske razsežnosti, vidimo da je šlo za sicer morda resen potencialni problem, TO = Security brigade of the territorial defenc e forces. V: Vojaška zgodovina, 2008, št. 2, str. 79–95. 34 Na oklepne enote TO se veže le anekdota, da je Ivan Ma ček (Matija) uspel nekje v JLA prido biti izločene tanke, ki jih je nato ukazal pripeljati na Ko čevsko, kjer so oblikovali tankovsko enoto in z njo vadili na zaprtem obmo čju. 35 Kladnik, 40 let TO, str. 9. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 288ki pa bi se šele moral razviti po obsegu in ki je bil posledica togosti in ne- ustreznosti samega sistema oskrbe teritorialne obrambe z nujno potrebnim orož- jem. Problem je namre č bil v tem, da je totalna obramba terjala pove čanje šte- vila razpoložljivih kosov orožja, predvsem lahkega pehotnega orožja. Sre dstva je sistem zagotovil – zakonsko je namre č za 0,5 % družbenega proizvoda obre- menil vsako od ob čin, ki je morala opravljati tudi obrambno funkcijo, sre dstva pa je zakonsko izdvajala tudi republika. Ob čine so zakonsko dolo čena sredstva sicer izdvojile, same pa niso nabaviti potrebnega orožja in vojaške opreme, sajjugoslovanska vojaška industrija ni bila pripravljena na nenaden skok zahtev ponjenih izdelkih. Tako so teritorialni obrambi – namenoma ali naklju čno – v prvem hipu dodelili velik del trofejnega orožja, ki je bilo že izl očeno iz enot in hranjeno v vojaških skladiš čih ali je čakalo na uni čenje. Vodstvo pa je vztrajalo, da je treba TO opremiti s sodobnim orožjem. V pomanjkanju orožja je vodstvoTO začelo iskati možnost nakupa le-tega v tujini, s čimer je poseglo v pristoj- nosti posebnega organa, ki ga je vodil Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo. V akcijo so vklju čili tudi nekaj pripadnikov Službe državne varnosti, devize za nakup orožja so dobili ob sodelovanju Ljubljanske banke z njihovim zbiranjemprek podjetij in s preprodajo cigaret. Orožje so nakupovali prek razli čnih po- srednikov, ki so imeli zveze z jugoslovanskimi in tujimi ob veščevalnimi in varnostnimi službami. Iskanje posebne poti za nakup nekaj posebnega orožja za slovensko TO je bilo kljub državnemu odobravanju splošnega ljudskega odporavarnostno-politi čno visoko tvegano in, kot se je p okazalo, se je ob dokaj pre- prostih okoliš činah ta politi čna tveganost tudi udeja njila. Tri leta pozneje je prav ta nepravilnost odnesla s položajev prvo pove ljniško vodstvo slovenske teritorialne obrambe, poveljnika Polaka in politi čnega komisarja Jakopi ča. Afera je postala del spopada med slovenskimi 'trdorokci' in partijskimi 'liberalci'iz kroga Staneta Kav čiča. 36 Preiskovalna komisija CK ZKS ni mogla ugotoviti neposredne odgovornosti Staneta Kav čiča, predlagala pa je razrešitev koman- danta TO Polaka in politi čnega komisarja Jakopi ča. Oba sta prevzela odgovor- nost za poskus nabave orožja nase in po seji sekretariata CK ZKS napisaladecembra 1973 odstopni izjavi, 7. februarja 1974 pa bila razrešena. 37 Teritorialno obrambo so ustavne spremembe v letih 1971 in 1974 še utrdile in jo postavile, ob JLA, kot poglavitno oboroženo sestavino splošnega ljudskega odpora in hkrati »najširšo obliko organiziranega oboroženega odpora«. Ustavniamandmaji in tudi nova ustava niso sprejeli korenitejših predlogov reorgani-zacije jugoslovanskih oboroženih sil, kot je bil npr. (slovenski) predlog, da»državni sekretariat (za ljudsko obrambo, op. p.) ostane le upravni organ, 36 Repe, Prin čič, Pred časom, str. 176–179. 37 ARS, AS 1589, Komisija za splošni ljudski odpor, šk. 203, ae 466, pi smo štaba za splošni ljudski odpor SRS Josipu Brozu - Titu 15. 8. 1969; Odgovor na pitanja koja je Glavni štab NO SR Slovenije postavio u pismu dostav ljenom predsedniku republike dana 18. avgusta 1969. godine; Božo Repe: »Liberalizem« v Sloven iji. V: Borec, 1992, št. 9–10, str. 673–949; Mirko Munda: Beograjska spletka. Maribor 2001, str. 28–33, 44, 73–76. Damijan Guštin Teritorialna obramba - vojaška potreba in politi čni projekt 1968 : 1988 289generalštab naj postane institucija, vezana na Vrhovnega komandanta, vojna inšpekcija naj bo organ Zvezne skupš čine«.38 Teritorialna obramba je postala predvsem vojaško organizirana sila, zelo števil čna, a hkrati tudi negibna, saj so ji organiziranost predpisovala natan čna pravila, ki so veljala za celotno državo. Njeni štabi so se leta 1974 preimenovali v štabe Teritorialne obrambe (najvišjije bil Republiški štab Teritorialne obrambe, RŠTO), njena formacija pa se je dopolnjevala z razvojem v »prostorsko komponento« (60–70% vseh sil) za ob- rambo na lokalnem nivoju in v »manevrsko komponento« (30% sil), ki je bilazadolžena za širšo obrambo »za časno zasedenega obmo čja«. V letu 1975 so ta- ko začeli voditi prvi srednjero čni (petletni, 1976–1980) na črt razvoja Terito- rialne obrambe. Slovenija je v smeri splošnega ljudskega odpora obrambni sistem dopolnila še z or ganizacijo Narodna zaš čita. 39 III. Do dvajsetletnice svojega obstoja, ki ga je praznovala v času polnega me- dijskega spopada z JLA, se je Teritorialna obramba medtem spremenila v dog-mo, nesporen sestavni del sistema socialisti čnega samoupravljanja in splošnega ljudskega odpora, in to ne glede na to, da so se njena vloga in naloge deloma vsebinsko izpele. Zanimivo je, da je to prej opazilo vojaško vodstvo kot pa tisti, ki so politi čno skrbeli za obrambni sistem. V Evropi je hladna vojna popustila, z nadzorovanim procesom popuš čanja napetosti v okviru KEVS. Zlasti v taboru Sovjetske zveze, kjer je na oblast prišel novi generalni sekretar KPSZ Mihail Gorbačov, so nastajale nove razmere. Varšavski pakt je vedno bolj slabel – no- tranji problemi s članico Po ljsko v začetku osemdesetih let so mu vzeli dobršen del opravilne sposobnosti. Strateška pobuda »vojna zvezd«, ki jo je zagovarjalpredsednik ZDA Ronald Reagan, je odprla nova obzorja v vojaškem na črto- vanju in strategiji. 40 Totalnost obrambe Jugoslavije je postajala vprašljiva in celo nepotrebna. Poleg tega je medtem prišlo po volji najodgovornejših do inte- gracije obrambne doktrine (»splošnega ljudskega odpora«) in varnostne kompo-nente (»družbene sam ozaščite«), ki je izhajala iz definicije specialne vojne proti SFRJ iz leta 1977. Oba sistema je v enotnega integriral novi zakon o splošnem ljudskem odporu, ki je bil sprejet leta 1982. 41 Toda za slovensko republiško vodstvo in deloma tudi za javnost je prav TO simboli čno opravljala vlogo ozna- čevalca republiške s uverenosti, enega od pomembnih stebrov zapletenih raz- merij med republiko in federacijo.42 38 Polak, Zgodovinski razlogi za ustanovitev TO, str. 21. 39 Živković, Teritorialna odbrana, str. 127–128, 135–150. 40 Prim. Anton Bebler: Geopoliti čni in vojaškopoliti čni položaj Slovenije. V: Demilitarizacija Slovenije in nacionalna varnost : zbornik, Ljubljana 1991, str. 110–115. 41 Kocijan, Doktrina in st rategija SLO, str. 31–32. 42 Roman Novak: Podoba Teritorialne obrambe Slovenije v časniku Delo med leti 1968 in 1989: Diplomsko delo, Ljubljana 2005, str 102–103. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 290Teritorialna obramba SR Slovenije se je do zgodnjih osemdesetih let zgradila v velik, v sebi zaključen vojaški organizem. Obrambni načrt je omogočal, da je TO rasla po obsegu iz leta v leto in končno v zgodnjih osemdesetih letih dosegla 86.000 pripadnikov.43 Leta 1980 je imela TO SR Slovenije, po reorganizaciji leto prej, namesto 6 conskih 13 pokrajinskih štabov, 60 občinskih štabov TO, 19 brigad, 13 navadnih in 8 specializiranih odredov, 3 divizione protioklepne in pro- tiletalske artilerije in 14 lahkih protiletalskih baterij, 29 minometnih oddelkov, vrsto specializiranih čet, med njimi celo odred oboroženih ladij in 6 letalskih oddelkov za zvezo, 810 štabov TO v krajevnih skupnostih, ki so vodili 46 čet, 324 vodov in 285 oddelkov teritorialne obrambe; 13 čet, 104 vode in 114 od- delkov v delovnih organizacijah; skupaj 74.176 predvidenih, dejansko pa 80.375 pripadnikov, kar je znašalo 4,25% prebivalstva republike.44 Ne vemo sicer na- tančno, koliko državljanov Slovenije je bilo v istem času rezervistov JLA, vendar je mogoče oceniti, da je bila v TO okoli polovica vseh razpoložljivih vojaških rezervistov na ozemlju republike. Tudi TO je razvila manevrske in prostorske enote; manevrske so bile po doktrini namenjene skupnemu bojevanju s parti- zanskimi brigadami JLA, prostorske enote pa nadzoru in obrambi ožjih območij. Vrsta (velikih) delovnih organizacij je imela svoje posebne enote TO, ki so bile vključene v občinske štabe, namenjene pa le obrambi delovnih organizacij. Leta 1983 se je v jugoslovanskem vojaškem vrhu prvi č po smrti Josipa Broza - Tita pojavila pobuda za razformiranje TO kot posebnega dela jugoslo-vanskih oboroženih sil. Zunanja dimenzija evropske varnosti je bila ob temgotovo zelo pomembna, a vendar se lahko upravi čeno vprašamo, koliko je bila pobuda pogojena z zaznanimi strateškimi spremembami v globalnem razmerju sil. Le najve čji optimisti, in med njimi ni bilo vojaškega vrha SFR Jugoslavije, so tedaj lahko menili, da je Sovjetska zveza že strateško poražena v globalnem(hladnem) spopadu, da komunizem kot družbeni sistem razpada. Tako je trebaiskati vzroke predvsem drugje. Analiza jugoslovanskega vojaškega vrha, ki je medtem izgubil Josipa Broza - Tita, svojo absolutno politi čno in osebno avt o- riteto, je kazala, da bi bilo za jugoslovansko vojsko dobro, da se vrne v klasi čni vojaški sistem, da postopoma odpravi sistem splošnega ljudskega odpora.Avto ritete, ki bi sistem splošnega ljudskega odpora politi čno obranila, ni bilo več. Jugoslavija je bila v gospodarski in sistemski politi čno-organizacijski krizi. Zmanjšanje izdatkov za obrambo se je kazalo kot eden od nujnih ukrepov zaizhod iz krize. Hkrati je vojska v krizi postala pomembna sila. Leta 1981 je pravvojaški poseg ustavil burne demonstracije albanske mladine v AP Kosovo. Vo-jaški vrh si je podredil partijsko organizacijo v vojski, ki ga je nadzorovala, in 43 Milovan Zorc: Teritorialna obramba Slovenijev letih njene dozorelosti. V: Vojstvo, maj 1999, št. 5, str. 49–51. 44 ARS, AS 1589, Komisija za SLO in DS, šk. 533, ae 5378, poro čilo Repu bliškega štaba za teritorialno obrambo, Ljubljana 1981, str. 5–6; prim. Slapar, nav. d., str. 94–109. Damijan Guštin Teritorialna obramba - vojaška potreba in politi čni projekt 1968 : 1988 291prek nje že mo čno vplival na politi čna razmerja.45 Toda politi čna vodstva, ki so po republikah prišla na oblast sredi sedemdesetih let, so želela ohraniti status quo, tj. svojo na obmo čju republike precej trdno oblast. Zaradi tega so branila tudi sistem, kot so ga zgradila na vojaškem podro čju. Nastal je protislovni po- ložaj, da je namre č slovenska republiška oblast, ki je od srede osemdesetih le težila k reformi politi čnega sistema, gospodarski sprostitvi in redefiniciji druž- benih razmerij, v pogledu obrambe branila doktrino totalne vojne, splošnega ljudskega odpora in družbene samozaš čite ter seveda teritorialno obrambo, ki ji pa je edini dajal pris tojnosti na vojaškem podro čju.46 Notranjepoliti čno je hkrati jugoslovanski vojaški vrh za čel premišljevati, kako braniti sistem, ki je bil globoko prizadet s krizo in mednacionalnimi, po njihovi opredelitvi »ekstremno nacionalisti čnimi« spori. V tem položaju je predvidel, da bo vojska, ki je sicer klasi čni državni stroj za represijo in obrambo navzven, zmožna odigrati v notranji krizi socialisti čnega sistema vlogo int egra- torja Jugoslavije in morda celo ohranjevalca socialisti čnega sistema.47 To je na več ravneh tudi poskušal nakazati. Vojska se je prilagodila krizi z zmanjša njem svoje stalne sestave pod orožjem, iskanjem »notranjih rezerv«, vzpostavljanjemsamopreskrbne ekonomije (farme, zelenjavni vrtovi na vo jaških zemljiš čih), po- večanim prodajanjem orožja in oborožitvenih sistemov v politi čno naklonjene države neuvrš čenega gibanja, vrh pa je vse skupaj doseglo z vklju čitvijo prodaje vojaških tehnologij, s pomo čjo katere bi izšli iz krize. Prav tedaj so izdelovali novo razli čico tanka (T-81, projekt »Kapela«), ki je postal pomemben izvozni artikel; pri ponujanju u činkov proizvodnje novega nadzvo čnega lovca pa je šlo že v marsi čem bolj za vojaški marketing kot pa za dejanski tehnološki pr eboj. 48 Toda ob dvajsetletnici Teritorialna obramba in splošni ljudski odpor nista bila v ospredju vojaško-civilnega dialoga, prej obratno, popolnoma sta ponik-nila v ostrem, prvi č javnem spopadu vodstva oboroženih sil (Jugoslovanske ljudske armade) in slovenskih državnih struktur ter slovenske in širše jugosl o- vanske javnosti. Javna in interna polemika pa se je osredoto čala na konkretne vloge in dejanja vojaškega vrha, od prodaje in preprodaje orožja do vprašanjacivilnega služenja vojaškega roka, za republiške organe pa tudi vprašanja vlogevojske v jugoslovanski družbi, njene pravice do posredovanja pri spreminjanju družbenih razmerij, čeprav so se še gibala znotraj socialisti čnega miselnega kroga. »Napadi na JLA« so vojaški vrh, navajen na usmerjano ustvarjanje jav-nega mnenja, prepri čevali, da se Slovenija prej ali slej namerava odtegniti Ju- 45 Ljubica Jeluši č: Spreminjanje odnosov med vojaštvom in civilnim okoljem v postsocializmu. Perspektive sodobne varnosti : iz obramboslo vnih raziskav II. Ljubljana 1998, str. 83–84. 46 Prim. Ljubica Jeluši č: Jugoslovanska ljudska armada leta 1991 v Sloveniji – za četek konca ene najve čjih evropskih vojsk po koncu hladne vojne. V: Slovenska osamosvojitev leta 1991 : pričevanja in analize. Ljubljana 2002, str. 224–226. 47 Živković, Teritorialna odbrana, str. 151–174. 48 Prim. Ali H. Žerdin: Generali brez kape : čas odbora za varstvo človekovih pravic. Ljubljana 1997, str. 63–64. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 292goslaviji in socializmu. In to so nameravali vsekakor prepre čiti. Tako je v naslednjih letih sledilo ve č dejanj: od reorganizacije oboroženih sil v letih 1985–1987, v kateri so republiška poveljstva Teritorialne obrambe podredilipoveljnikom vojaških obmo čij, zahtevanih represivnih ukrepov proti napada l- cem na JLA leta 1987, pa prek poskusa prepoznavanja kontrarevolucije vSloveniji marca 1988, aretacij » četverice« vse do oboroženega posega junija 1991. 49 V tem procesu pa je bilo vredno onemogo čiti tudi Teritorialno obrambo. Kot je bilo na drugi strani smiselno iz prakti čnih razlogov – bila je legalni sestavni del sistema in hkrati že vzpostavljena organizirana vojaška sila –Teritorialno obrambo ohraniti kot zametek vojske Republike Slovenije, fede- ralne, konfederalne ali do trenutka neodvisnosti. Ustavni amandmaji septembra 1989 in nadaljnji septem bra 1990 ter zakona o o obrambi in zaš čiti in o vojaški dolžnosti iz marca in aprila 1991 so to jasno nakazali. IV. Ko postavimo kot osrednje vprašanje sklop splošnega ljudskega odpora in Teritorialne obrambe kot vprašanje razmerja med vojaško upravi čenostjo in političnim projektom, lahko ugotovimo, da postavljamo vprašanje, ki je imelo jasno sistemsko ozadje. Tudi in zlasti v socializmu je bila politi čna zasnova oblike pred vojaško (strokovno) izpeljavo. Razlikovala se je le v tem, da jestrokovni krog (JLA) imel tudi veliko družbeno mo č, tako da je mo čno vplival na samo izpeljavo politi čne zamisli. Tudi glede projekta teritorialne obrambe lahko rečemo, da je skozi ve č razvojnih faz zadovoljeval politi čne potrebe tako federalnega kot republiških vodilnih krogov, čeprav ne vedno enako. Vojaški strokovnjaki, generali, pa so morali politi čno zamisel strokovno izpeljati tako, da je postala vojaško upravi čena. Teritorialna obramba in sistem splošnega ljudskega odpora sta sledila tej viziji. Čeprav je izpeljava njunega oblikovanja odstopala od same zamisli, saj je vklju čevala veliko ve č hierarhičnosti, pa je sistem vendarle deloval. Vojaški strokovnjaki so namre č sistem po svoji logiki tudi približali sistemu redne vojske, saj so izhajali iz vojaške hierarhi čne stru k- tuiranosti. Teritorialna obramba SR Slovenije je lahko vzor čni primer, kako je politična ideja postala tako pomembna, da je bila tudi strokovno izpeljana. Seveda pa ostaja vprašanje, ali je zaradi pogostih vrhunskih ocen vojaških nad-zornikov in ocenjevalcev dejansko predstavljala tako velik odskok v primerjavis teritorialnimi obrambami ostalih republik. Na to pa nam bodo odgovorile šeleprimerjalne študije, ki bodo temeljile na primarnem gradivu in bodo upoštevale gradiva Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo. 49 Prim. Božo Repe: Slovenci v osemdesetih letih. Ljubljana 2001, str. 38–46; Zdenko Čepič: Politizacija jugoslovanske vojske v obdobju demokratizacije in osamosvajanja Slovenije.Prispevki za novejšo zgodovino, 2008, št. 2, st r. 127–129, 133–136. Damijan Guštin Teritorialna obramba - vojaška potreba in politi čni projekt 1968 : 1988 293TERRITORIAL DEFENCE – MILITARY NECESSITY AND POLITICAL PROJECT 1968 : 1988 SUMMARY In the summer of 1968, the Yugoslav political and military leadership, facing the crisis in Czechoslovakia, undertook the already tested strengthening of the Yugoslav defence capabilities – with the increased role of the territorial forcesintended for the support of the Yugoslav People's Army, which could not de-fend the whole of the Yugoslav territory and prevent the occupation of at least a part of the territory. Thus the forces of the Warsaw Pact were also made aware that Yugoslavia intended to defend itself. In Slovenia, like in all other republics,headquarters and partisan units were established in August of 1968. Even when the imminent danger passed, there were other reasons to preserve the territorial units. Territorial units were exactly right for the new concept of Yugoslav defence, introduced as the Czechoslovak example gained momentum. They also represented an investment of that part of the military elite whichargued for the new doctrine of state defence, against the part of the military elitewhich remained reserved but still very influential. And, ultimately, the organi- sation of territorial units within the individual republics on one hand represented an obligation for the republics, while on the other hand it also gave them anopportunity to promote the republican jurisdictions in the field of defence, eventhough simultaneously emphasising municipalities as defence units. The Slovenian political elite took advantage of the opportunity that presented itself, despite the crisis of 1971, and developed its Territorial Defence, as these unitswere named, to the maximum. In the beginning of the 1980s, its militaryformations had room for over 80.000 positions; mobile and local forces as wellas units up to the size of brigades had been developed, and heavy artillery had also been introduced. Formally these units used the Slovenian language as the language of command. The attitude of the military elite towards Territorial Defence has gradually focused on its reduction, in terms of military doctrine as well as in actuality. The dissolution of the Total National Defence system started when the military elite was released from the weight of its untouchable supreme commander, butin the actual context of the Yugoslav social crisis this began with the 1981 crisisof the Kosovo autonomous territory, which also represented a security and evenmilitary risk. Thus as early as in 1982 a new defence concept of the state was outlined, and Territorial Defence was to be strongly integrated into the whole of the military force; in reality this would mean subordinating Territorial Defenceto the military leadership, while the state political elites of the republics wouldlose their influence over these forces. In regard to this issue, the actual interests of the republican elites once again proved different. The Slovenian elite per- sisted in preserving the concept of Total National Defence and Social Self- Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 294protection, as well as tried to protect its influence over the Territorial Defence of Slovenia. It lost this struggle due to internal politics as well as expert opi- nions, for the changing security situation in Europe proved to be in favour of thenew defence ideas. In 1987, the new defence arrangements included the Slo-venian Territorial Defence into the defence of the north-western staging area,thus also changing its role. This change took place mostly due to political rea- sons.