Ljubljanski Zvon INladežda Ganeva. Macedonska drama. »©dhaj aš že od mene proč r Sneg mete, temna pada noč! »Volkovi z Nerečke planine derö zdaj trumoma v doline. »Oh, Konstantin, predragi moj, ostani tukaj vsaj nocoj! »Ne ljubiš več neveste svoje? . . .« »»Nadežda, sladko dekle moje, »»kako te ljubim, Bog ve sam! . . . A drug zdaj glas me kliče tam! »»O Macedonija prekrasna! Kdaj pač svobode zarja jasna »»zašije tudi tebi, kdaj ? Kdaj sužnosti bo tvoje kraj ? »»Ah, raja tvoji smo sinovi, železni naši so okovi! »»Vsak branijo nam prost korak . . . In kamor se obrneš, mrak . . . »»A zdaj budijo se trpini! Bojijo že se nas Turčini! i »»Nocoj je počil vstaje čas . . . Hajduk, to veš, sem tudi jaz! >l4 »izpregovori o prijetnem hladu tule v hladnici,« ... pa spomnil sem se Prešernove ». . . kdor peti kaj ne ve —« in propadla je tudi ta misel. »Nekaj boš pa vendarle bleknil, ti burklež burki asti! . .« sem se jezil sam nad seboj in si mislil: »Vidiš, takole človek odreveni, če nikdar ne pogleda iz svoje lupine; koliko sem pa že pravzaprav občeval v svojem življenju z ženskami ?.. Z materjo se govori povsem drugače nego z drugimi ženskami, sestre so mi zgodaj pomrle.. . kot dijak sem pač pomagal z dekleti norce briti, intimneje pa nisem ž njimi občeval nikdar . . . no, in potem ... potem sem se zakopal v papirje...« Iz tega neprijetnega stanja me je rešila Zlata sama; vprašala je namreč: »Gospod profesor, vi imate gotovo dosti zanimivih romanov, ker vedno čitate, kajne?« Razveselilo me je to vprašanje, osobito ker je bilo tako naivno, tako priprosto. »Gotovo, gospica, bogato knjižnico imam . . . tudi romanov je v njej v izobilju. Ali radi čitate povesti in romane?« »Oh, z največjo .slastjo. Pa tudi naše pesnike prav rada prebiram. Pred kratkim sem dobila v roke Kettejeve poezije. Kako prisrčkano piše . . . kakor iz šopka diši vam nasproti iz njegovih poezij . . .« »Katera izmed njegovih pesmi vam je posebno ugajala ?« »O vse, od konca do kraja . . . posebno pa tista: »O Jurček, Jurček, ta otrok nevgnan . . . pomagaj nam, o sveti Florijan . . .« in pa ona — ne vem več prav na pamet — »Nežica . . . ima drobnega mopsa . . . sladek gospod nosi ji v žepu roks-dropsa . . .«« Tako je čebrnjala še dalje, neprisiljeno in priprosto . . . Tudi meni se je razvezal jezik, da sem se čudil samemu sebi. Govorila sva še mnogo o slovenski literaturi, o gledišču, koncertih in godbi. Potekal nama je čas bliskoma, in že se je mračilo, ko sva bila stopila iz glorjete. Mlačen večerni hlad, nasičen s prijetnim vonjem vrtnic, je ža-moril in pihljal nad grmičjem. »Ah, kak omamljiv vonj!« je vzkliknila ona in potegnila sapo globoko v prsi, da so se visoko vzpele in pri upadcu valovito zazibale. »In vam prav pod okno kadijo svojo vonjavo,« sem pripomnil jaz. »Res, dostikrat mi v sobo pridiŠijo! . . Do vašega okna pa je nekoliko predaleč ... Ali si kdaj natrgate šopek?« »Nisem si ga še nikoli!« »Ali niste prijatelj cvetic?« »Nasprotno, ljubim jih zelo . . .« »Pa se jih ne dotaknete!« »Nočem kvariti veselja vašemu stričku!« »Kaj še, on sicer zelo pazi na svoj vrt, vendar tega vam bi pa ne zameril, če si utrgate eno ali dve . . . No, če pa že res nočete, vzamem jaz greh na sebe ... in vam jih natrgam.« Povila mi je šopek žoltih, opojno dehtečih tej — a ko mi jih je izročila, je skremžila svoj obrazek pol na jok, pol na smeh ter vzdihnila: »Oh, sedaj pa pridem v vice . . . zaradi vas! . .« »Da bi vi trpeli v vicah? . . Zame?. . A jaz bi se zadovoljno gugal na fotelju v nebesih . . . Naka! Rajši grešim tudi jaz! . .« In utrgal sem najkrasnejšo, črnordečo »Prince Camille de Rohan« ter jo poklonil Zlati. Poslovila sva se prisrčno kakor stara znanca. Tisti večer je z vso svojo silo prevzela vulgarna duša moje bistvo... Šopek sem skrbno vtaknil v wedgewood-žaro pa vzbiban korakal po sobi gori in doli. — »Kako priprosto se vede . . . kako neprisiljeno ti kramlja! . . Ljubka čečica to! . . Pa njene oči: dva smaragda, dve potočnici ... In kako sc je razveselila podarjene vrtnice! Kar k nosku pa k ustom jo je pritiskala. — Pa da se nisem tedaj izčajmal in ji napravil poklona: »Vaša ustna .. .kakor vrtnica...«, ali pa: »Saj ni resnica, kar pravijo: duh cvetic provzroča hripo . . . vi vendar prepevate kot Škrjanček v mladem jutru . . .« Res, njen glas je čist in mehak, kakor bi napel solnčnih žarkov na harfo .. . In njena samorasla sodba o slovstvenih pojavih, o godbi! . . Naj reče kdo, kar če: dražestno dekle to, zala čečica! . .« Taka kodrcija mi je blodila po glavi, a na prsi mi je leglo nekaj kakor mora . . . Otožne, črmožljive misli so me obšle: »Kolika razlika med tabo in njo! Ona se veseli življenja kakor škrjanček belega dne ... ti pa vrtaš in riješ po možganih kakor krt ... a kam pririjeŠ navsezadnje: — V krtovo deželo! .. Kam hočeš z vsemi visokimi mislimi? Na grm jih boš obesil pa legel v grob! . . Žeja me, po kapljici vode mrem . . . moje srce je žejno . . . moje srce je suha goba. . . O Bog, vzemi mojih možganov, a porosi moje uvelo srce le z eno kapljico —« Kri mi je plala v glavo, da sem žchtcl kot razbeljena peč. Razgreto lice sem pritisnil na mrzlo šipo . . . Žaluzije na njenem oknu so bile tesno zatvorjene; le tuintam je brlela svetla iskrica v razpoki in je pritrepetal rumen pramen skozi presledek ... pa temna noč je prežala zunaj in ga hlastno posrkala v svojo brezdanjo grod. »Kaj neki počenja sedajle?« mi je butilo v glavo. »Ali sedi sklonjena ob mizi ter čita ? . . Misli li celo name! . .« Zamahnil sem z roko, kakor da mi nagaja sitna muha. Ko sem legel spat, se mi ni dalo zadremati. Cumel sem in gledal samo njo — Zlato. V jutranji obleki a la princesse je pospravljala po moji sobi . . . razmetane knjige je de-vala na kupček . . . zakrožila je veselo pesem . . . pobrisala prah s pisalne mize . . . zavrtela se na peti kot žvrklja, pričvržila k meni in mi pogladila gube na čelu — a jaz . . . jaz sem jo poljubil, strastno poljubil ... Prestrašen sem se vzkolebal v postelji in hušknil: »Jezero modrasov! Človek, ti si zaljubljen! . . Krvavo zaljubljen!« Zleknil sem se zopet v postelji in tuhtal: »Kaj naj počnem?.. Ali ji naj razodenem svoja čuvstva? . . Pa kje in s katerimi besedami? . . Ali se mi ne zasmeje v lice in mi podrobi pod nos: »Ženilo se vas prijemlje?. . Ah, kako ste hudomušni! . . Padli boste iz vic v pekel« — »Ne ... ne ... da bi se mi ona rogala — da bi se mi jezik zapletal — da bi kekljal in zardeval . . . Nikoli! . . . Napišem ji pismo, razložim ji pismeno vse do piČice . . . prepričevalno . . . ognjevito! . . .« Razbral sem vse natanko, kako ji razložim svoja žareča čuvstva, in sklenil sem v poluspanju za trdno: »Da, da, napišem ji pismo — pisma ne jecljajo, pisma ne zardevajo . . .« »Epistola non erubescit,« je potrdil dr. Smetana, brž ko je opazil vrzel, kamor se je prilegal Ciceronov kratkorek. f Konec prihodnjič.) Spomini. v majski noči plava iz višave lune svit; mlačni zrak opajajo dišave rožnih mit; zemlja v sanjah spava, skozi sanje plava bajka v majsko noč; grmi in cvetlice slusajo pravljice: . . . Bilo je nekoč . . . Z lipami, z zvezdami tudi jaz bedim, v bajni svet nad nami omamljen strmim; tudi moja duša sluša skozi noč: . . . Bilo je nekoč . . Da, nekoč je bilo, bilo, pa minilo — bajka še živi . . . Duh mi bajko shvača, moj spomin se vrača v odprhnjene dni! . . tb. {Wanes v Hagenbundu. Spisal I. Vavpotič. (Konec.) ovoril sem nekaj o risarjih; ne sme se me razumeti tako, kakor da slikarjev v pravem in prvotnem pomenu besede ni tu; poleg Uprke jih je še celo lepo vrsto samih odličnih krajinarjev. Hu deček v svojih barvnih simfonijah, svojih prekrasnih nokturnah, — Kal v oda v svojih monu mentalnih, tako zelo dekorativnih krajinah,— Houza v svojih intimnih jesenskih večerih in jutrih, — Slavičekv svojih sanjavih pastelih: komu naj dam prednost ? Meni osebno pač najbolj ugaja Hudeček in od njegove marine, te čarokrasne slike, sem se le težko ločil. Ta nepopisno mehki, svečani in tožni akord, v katerem igrajo Čarobni toni, modri in zeleni, prehajajoč iz jasnih kobaltovih modrin, iz prozorno blestečega smaragdnega zelenja v globoke, site indigove sence, ta tropično-krasna, sanjava noč, ki lega črez te daljne šumeče vode, to morje, ki vzdiha zadnjič, predno leže k počitku — kako naj o vsem tem pripovedujem! Pač prav je imel gospod Aškerc, ko je tožil, da se slovenski slikarji ne menimo za to večnolepo morje, to morje, ki je tudi naše, to morje, ki je večna poezija, večna glasba in večna slika, — da ni bilo na II. slovenski umetniški razstavi niti ene marine! Nič ne de, da spominja ta slika nekako vsiljivo na Knüpfer-jeve marine; tako čarobnih modrih in zelenih tonov nisem videl pri Knlipferju še nikjer. Še lepša, še globlje občutena je sosednja slika: »Večer na ribniku«, morda poleg Uprkove slike »Vseh svetih dan« najboljša slika na tej razstavi. Ta globoka modrina, tako sanjava, tako suge-stivna, ti mehki, srebrno-rjavi zvoki, drhteči iz lahno silhuetiranega pobrežja, ki v temnili, nepremičnih sencah zrcali svoje vrhove v sanjajočih, modrih vodah, srebrina mesečnega odseva v tem veličastnem, širokem modro-rjavem akordu: vse to je tako nepopisno krasno, da nisem imel drugega občutka kakor željo, postati kar mahoma majhen milijonar, da si kupim to sliko —. In vedno, vedno bi jo gledal in nikdar se je ne bi nagledal. Modro-zelena simfonija kakor gori omenjena marina je tudi njegov »Kamenolom pri Sirakuzah«. Kako mojstrsko obvladuje tudi plein-air, jc dokazal s sliko »Po leti«, in da omenim še neizrečno mične »Po solnčnem zahodu« s svojimi zlatimi oblački, sem povedal o umetniku dovolj. Ne slabši, a povsem drugačen temperament je K al vod a. Njegove krajine so tako zelo osebne, da res ne poznam umetnika, ki bi stvarjal podobno. V tem Kalvodi vstajajo sile, tako nove in življenja vesele sile, da bode treba prihodnjim kritikom ž njimi računati. Koliko krepke, sveže in odkrite individualnosti je v teh monumen-talnih in dekorativnih krajinah, začutimo šele, ko si umetnik nekoč ustanovi svojo »šolo«. Ti hladni, srebrni in vendar solnčni toni v drznem kontrastu z valovitimi, težkimi sencami na njegovi impozantni sliki »Pred nevihto«, ta krepka, rezka tehnika v izražanju viharju klanjajočih se vrhov, podečih se oblakov, ta povsem originalna tehnika, ki obvladuje vse s silno, da, predrzno začrtanimi linijami, vse to je pač glavni karakteristikon za Kalvodovo umetništvo. Slike, kakor »Osat« s svojim delikatnim, bledo-zelenim obzorjem, »Po solnčnem zahodu« ali pa »Noč« in »V močvirju« spominjajo po svojem dekorativnem, linearnem načinu na moderne angleške tapete. — Da slika umetnik večkrat kar neposredno na surovo platno, znači pač jasno njegov krepki in drzni način, ki je pač popolno nasprotje sanjavega Iludečka. Hudečku bližji je Jan Houza. Kakor slika I-Iouza megleno jesensko jutro, tako ga ne slika za njim nihče! Te goste in vendar tako prozorne megle! Ti čudno-modri mrakovi vzbujajočega se dneva ali pa te večerne sence v še intenzivnejši modrini! Na prvi pogled se zdi, da so te skrivnostne megle ena sama velika modra ploha — a ko se vglobite v te modrine, vstaja pred vami vasica s cerkvijo, visokim zvonikom, drevjem in poljem, mična priprosta krajina. Isti motiv ponavlja umetnik tudi na drugi sliki »Ob solnčnem zatonu«. Nehote sem se spomnil meglenih jesenskih juter in tistih brez na naši slovenski umetniški razstavi — pa rajši molčimo; le nekaj bi rad na tem mestu poudaril! Manesovci so gotovo moderni in najmodernejši, a da bi prišel kdo k občinstvu pa zahteval, da naj se oddali od vsake slike vsaj 25 korakov (vsaj tako je nekdo, če se ne motim, nekje poudarjal), če hoče imeti od nje pravi umetniški užitek — ni prišlo pač še nikomur na um. To stališče je morda umestno pri plakatih. Slike pa so vendar namenjene v prvi vrsti, da krase človeku dom, da mu napravljajo bivališče prijetno in udobno, da se mu ob njih izpočijeta oko in duša po trdem delu, trdi borbi za vsakdanji kruh. In kdo pa prebiva po dvoranah, ki merijo 25 korakov v širini in dolžini ? Kaj naj si ogleduje svoje težko in drago priborjene umotvore z ulice skozi odprta okna, ali imamo pri nas mar tako prostorne galerije — ali kaj} — Uprka in Kalvoda, Iludeček in Kupka in ž njimi več drugih slikajo ob vsej svoji modernosti tudi za domače penate — in zato pa tudi za normalne oči — pa čemu vzbujati neprijetne spomine! — Bogato je zastopan Anton in Slav i ček. Kakor sem že omenil, nastopa tudi ta umetnik v vrstah krajinarjev, in v kolikor je pa-stelist, ga smatram tudi za najboljšega zastopnika te pri nas tako malo kultivirane tehnike. Najboljša njegova slika je pač »Deževen večer«, v svoji lilasti intonaciji tako mehko, tako lirično ubrana jesenska velikomeŠka slika, da jo smemo prištevati najboljšim na tej razstavi. »Noč« s svojim čarobnim, zvezdnatim nebom nikakor ne zaostaje. »Ob keju« bi bila prav tako krasna slika, da ne bi motilo nedelikatno zelenje pobrežnih dreves. V oljnatih slikah pač ni tako srečen; sicer so tudi vse te slike, kakor »Vaška steza«, »Gorska vas«, zlasti manjša »Oblak« jako lepe in mične stvari — a vse nekam hladne v barvi, nesigurne v tehniki ter niti od daleč ne dosegajo Slavičkovih pastelov. »Gozd«, tudi pastel, je prav tako krasna, sanjava slika, samo da ima to veliko hibo, da ni Slaviček, marveč Böcklin, da je kakor kopija onega več-nolcpcga »Schweigen im Walde« s to razliko, da prihaja skozi gozdno tišino mesto samoroga in gozdne vile zelo prozaična krava — liska. Navesti bi moral pač še več slikarjev, ki so izključno kolo-risti, tako n. pr. visoko nadarjenega in elegantnega Böttinge rja-ki je razstavil nekaj zelo ljubeznivih stvari, kakor n. pr. tako diskretno sličico »Kopajoči se dekleti« in ono ljubko, v svojih intimnih, gorkih tonih tako prikupno študijo »Dame z boo«, dalje bi moral posvetiti nekaj vrstic tudi Hof bau er ju, znanemu plakatistu, ki pa je donesel le dve mali impresijonistni študiji: akvarel »Na snežcu« in interesantno koloristno študijo v pastelu, predstavljajočo slavno igralko »Sada Yacco« v zadnji sceni japonske tragedije »Kesa«; — par vrstic tudi še Milošu Jiranku, enemu iz najmlajših, a ble-stečih talentov, ki le prerad zahaja k Spancem v vas in ki se ni še otresel vseh trdosti. Neprijeten postaja tudi njegov nekako umazan kolorit, kateremu bi se bil na slikah, kakor »Festball« in »Na plovu« pač lahko ognil. Mnogo boljši jc njegov interijer iz ko-vačnice, kjer so ti umazani toni na mestu. Kar sem rekel q Jiränku, velja tudi o mladem Karlu Mysl-beku, sinu slavnega češkega kiparja. Homolač je razstavil dva damska portreta, katerih eden mi v priprostosti in eleganci poze zelo ugaja; prijeten je kontrast, ki ga tvorita živordcči okrasek na klobuku in diskretno osenčeni pikantni profil- Škoda, da je zastopan znani Dvorak z edino sliko »Poljska steza«, ki pa druži v svoji svežosti vse vrline v Francozih že dolgo priznanega umetnika. Jelinek in Wiesner sta razstavila dva portreta; Wiesnerjev »Materin portret« je morda čisto dobra stvar, da ne bi spominjala tako zelo na znane »Gartenlaubne« slike, še bolj pa na plakate za Kneippovo sladno kavo.« O P o 11 a k o v e m, naravnost neukusnem damskem portretu pa pač ne vem, kako da je zašel med te prvovrstne umotvore. In sedaj Še Simon in Preisler! Dva rutinirana umetnika, mimo katerih pač ne morem kar hitrih korakov, dasi se bojim, da že dolgočasim cenjene Čitatelje. Alegorija je v današnjem slikarstvu ona panoga, ki se, dasi davno preživela, še največ kultivira, kultivira v oni čudni mešanici modernega plein-airja z angleškim prerafaelizmom. Te neoromantičnc alegorije, naslanjajoče se zdaj na Wattsa, zdaj na predstoletne bene-čanske figuralne dekore, postajajo danes že fadne in spričo Preisler-jevih slik je kritiška ocena težka stvar. V kolikor je Preisler neosimbolist, res ne vem, kaj da naj počnem ž njegovimi nejasnimi pasteli; to je neko otroško ječanje »barv«, ki mi pa kar prav nič ne gre do srca. Sličnih igraČic sem videl tudi na drugih razstavah že polno — a trdil ne bodem, da sem se kdaj ž njimi sprijaznil. V kolikor pa je neoromantik in zlasti v kolikor slika »1' art pour 1' art«, mu pa nikakor ne odrečem priznanja. V krasnem dečku iz dekorativnega panoja »Pomlad«, ki sanja pod drevesom pomladni sen, sen vzbujajoče se prve ljubezni, je toliko duše, toliko nežnega in globokega čuvstvovanja, da mu rad odpuščam ostale ekstravagantnosti. Dražestna je tudi njegova mala sličica, predstavljajoča rožnat, v vertikalnem stebru rastoč oblak, pač ena najinteresantnejših zračnih Študij na tej razstavi. Mnogo globlja in senzitivnejša osebnost je Šimon. Tudi Simon je na vnanje nekak alegorist, v istini pa mehek, sentimentalen lirik, kateremu ne manjka velikih in monumentalnih potez. Tudi je deko-rativnejši od Preislerja ter spaja v sebi vse lastnosti dobrega slikarja. Skoro na Segantinija spominja njegovo »Večerno solnce«. Ti zeleno-rumeni toni, drhteči na tem velikem in jasnem nebu, v tehniki in sili barve — brezmadežni Segantini! Morda se bode zdela marsikomu primera s Segantinijem pretirana in neumestna — brez vzroka nisem tega napisal. Polna diskretnih zračnih valerjev je njegova elegantna slika »V loži«, krasen njegov zeleno-višnjevo ubrani plakat za to razstavo, a najlepša pač in ena iz najlepših sploh dekorativna »Simfonija«. To so zadnji zvoki iz Beethovnove zadnje simfonije, ki umirajo, noseč s sabo novo veliko življenje, v daljini, neznani, nepristopni — in deklica se je sklonila nad svoje gosli in še enkrat utriplje srce z zadnjim trepetom strun, ki so izdrhtele; tem strunam je izvabila vse, vse, kar ji je sami prekipevalo v srcu, sen o večni sreči, večni lepoti, večni pomladi in večni ljubezni — in to hrepenenje jo obkroža in ji boža lice, tako mehko — že davno so izdonele strune — a v njeni duši odmeva silneje in veličastneje visoka pesem ljubezni. Vse naokrog jesen, listje pada, zamrl je zadnji veliki akord —. Toda Čas hiti — požuriti se je — ogledati si je treba tudi naše risarje. Ti risarji dajejo razstavi še prav posebno lice in vsi družijo v sebi le najboljše kvalitete. Pred vsemi Švabinsky! Kdo že danes ne pozna Švabinskega, tega portretista par excellence, ki si je znal v tako kratkem času priboriti ne le priznanje svojih somišljenikov, marveč — in to pri modernih, in zlasti če so mladi, ni lahka stvar — priboriti si celo priznanje oficijalnih krogov. Švabinsky stoji danes v prvih vrstah in brezdvomno je največji sedanji češki portretist. Pirnerjev ljubljeni učenec se je kmalu otresel vseh akademičnih spon in v teku dveh, treh let kar skokoma povzpel se do umetnika, okrog katerega se zbira danes vsa češka umetniška in literarna mladina. Kot portretist ni samo psiholog z Lembachovimi vrlinami, marveč tudi kot tehnik izvrsten virtuoz, ki je s svojo široko in energično risbo in svojimi koloriranimi perorisbami ustanovil popolnoma novo, svojo tehniko, morda tudi svojo šolo. Kar je drugim čopič, to je Švabinskemu pero, in kadar riše ta veliki umetnik, čigar tragičnih začetkov se bode tudi marsikateri izmed Ljubljančanov, ki so ga svoječasno podpirali, spominjal — tedaj ne riše več, marveč slika. Kako krasni, kako temperamentni in zaglobljeni so njegov portret starca, portret sedeče dame — umetnikove soproge — kako »Ljubljanski Zvon« 3. XXIII. 1903. 10 markanten portret profesorja Masaryka, kako sugestiven in energičen portret pesnika Kaminskega in kako vznesena, da, monumentalna »inspiracija Rodinova«-, ki jo je poklonil »Manes« velikemu mojstru v spomin na praško razstavo . . ! Samega sebe pa je prekosil v portretu stare dame, ki ga smatram pač za najboljše njegovo delo. Kako obvladuje tudi krajino in njene čare, je pokazal v solnčni sliki, — imenujmo jo sliko — »Košnja«. Edina oljnata slika, »portret dame v rdečem«, spominja preveč na vsiljiv plakat. Morda so ti rdeči in zeleni valerji mogoči, a delikatni v svoji sestavi gotovo niso, in skoro da bi bilo boljše, da umetnik te slike ni razstavil. Tudi Parižan Stre t ti je eminenten risar, ki pa se bavi skoro izključno le z radirankami. In v teh je popoln Parižan. Elegantnej-šega in delikatnejšega si ne morem misliti nego njegovo »Notre Dame v Parizu«, njegov genijalno začrtani portret, ali pa »Večer« »Drevesno skupino«, »Zdenčo« in »Slovaško kočo«. Stretti pa pozna tudi pristno monakovsko »Bierlaune« in v takih srečnih trenotkih, ko se mu smeje srce notranjega zadovoljstva, so se porodile one mične, vesele slike, kakor »Stara Praga« v »Bie-dermeierjevem stilu«, ali pa novelistično zabarvana cestna arhitektura iz pariškega »Quartier latin«. Eleganten in poln humorja je njegov portret prijatelja, pravega montmartrskega bohemijena, samo da je več Zuloaga nego pa Stretti. Pa odpustimo mu to! Rudolf Be m, ki menda prvikrat debutuje, je razstavil le malo stvari, ki pa so vseskozi umotvori. Kar je Svabinskcmu pero, to je Bčmu oglje in s tem primitivnim materijalom ume pričarati na papir obraze, tako mehko in vendar krepko modelovane, da se strme vprašujemo, ne tiči li v tem mladem Bčmu več kiparja nego pa risarja. Pravi biseri so »portret umetnikovega očeta«, »Kristova glava« in psihološko kakor barvno interesantna študija v pastelu »Rdečelaska«. Ce omenjam še enkrat Preislerja, ki mi kot risar gotovo bolje ugaja nego pa Preislcr-slikar, Zdenko Braunerovo, ki je razstavila mično radiranko »Iz stare Prage« in končno še elegantne keramike Ane Boudove iz umetniškega obrta — menim, da smem končati. Le nekaj mi je še na srcu: Kdaj se tudi naša slovenska umetnost povzpne tako visoko, da stopi kolektivno pred dunajsko kritiko — in ta je tudi že svetovna — če ne že v Hagenbundu ali Secesiji, vsaj pri Mietkeju ali pa v salonu »Pisko« . . .? Ščip. 0 bledi ščip, ki svojo luč mehko z neba sanjave lijeŠ nam višine, sodrug nam zvest razsvitljaš pot temno, ko solnca nam dobrotni žar premine! V domovih tvojih vlada smrt in mraz, tam kal ne vzklije, cvet se ne oplodi: a jasen je in mil je tvoj obraz in tih smehljaj odziv tvoj zli usodi. — Po trdem tlaku v nočni, gluhi mir korake zadnje mrak odvel je kasne, nekje v daljavi sanja še klavir, za oknom okno razsvetljeno gasne. Tačas doma me tvoj poseti žar in tja na skromno mizo, tja po stolih srebra nasuje svetlega mi v dar in cvetnih stke preprog po stenah golih. Na postelje prisede moje kraj, in želj breznadnih trudna bol poleže in v dušo tvoj prisije mi smehljaj, tak zmagovit in prost vse zemske teže . . . Ivan Prosekar. ---♦>*<♦-- Roža. »G, 'Vete roža krasna, cvete, čudno moč ima; ž njo dekletu vžgeš ljubezen sredi mladega srca.« — Hvala, selske modrijanke, Dejte, žene, in povejte tö le rad bi znal: ta mi kraj zemljč! kje v prirodi široširni Rožo vašo čudotvorno klije bajni roži kal? položim njej na srce! — Ivan Kavčič. Trenotki iz učiteljskega življenja. Spisal Josip Dolinar. I. Čitelj Idolnik je imel svoj prvi dekret v žepu. Ponosno in s prazničnimi čutili je stopal prvič proti vasi, ki bi mu imela postati novo domovje, torišče njegovega bla-gonosnega delovanja za narod in domovino. Danes si je torej hotel ogledati kraj, ki bo v njem gotovo užil mnogo sreče, mnogo veselja. Hotel je videti in spoznati ljudstvo, ki mu bode kdaj hvaležno za njegov trud, za njegovo požrtvovalnost. Saj to je dobro vedel, da se bode trudil in pehal in žrtvoval do skrajnosti za to ubogo ljudstvo, ker mu je to narekovala njegova ljubezen do lepih slovenskih tal. Toda to ne bode trud, to ne bode pehanje in žrtvovanje, to bode slast njegovega življenja, to bode veselje njegovega veselja! Bilo je še zgodaj. Jesensko solnce se je pravkar prikazalo na obzorju in njegovi rumeni žarki so se gnetli in lovili po presledkih med košatimi bukvami, ki so v gostih, nerednih vrstah rasle po obronkih ob cesti. Na robidovju, gabrovju, leskah, na črnem in belem trnju se je svetlikala rosa v debelih kapljah in semtertja se je katera utrnila in težko zdrknila v obcestni prah. Visoko gori v vrhovih se je čulo tožno jesensko ptičje petje, vmes se je mešalo hripavo kro-kanje vran, ki so krožile nad vrhunci najvišjih dreves in so s svojimi velikimi perutnicami metale črne sence po orumenelem listju. Tamle pred njim je črez cesto skočil zajec. Postal je na sredi, prisluškal, potrepal z nogo ter nato izginil v goščo. A iz daljave se je glasilo klepanje kos, ki so jih brusili k pogrebu visoki, gosti otavi. In solnce je lezlo više in zrlo je s svojim zlatim obrazom veselo navzdol ter vzbujalo toploto v vsakem bitju, v vsaki stvarici. Cesta pa se je vila dalje in vedno je bila bolj bela, vedno lepša, kolikor bolj je zapuščala ozko dolinico, kolikor bolj so se ji umikali ob straneh smehljajoči se griči. A glej, tam v daljavi, tam na koncu jo je hipoma zastrl griček in na njem je zablestala bela cerkev. In pozlačeni križ in jabelko sta odbijala svetlobne pramene in bleščala sta v sijajnem blesku daleč po dolini. Okoli cerkve se je gnetlo drevje daleč navzdol in izmed njega so se svetlikale male hiše s pobeljenimi svojimi zidovi. Idolnikovo oko je zažarelo in noga se mu je ustavila. Hkratu se mu je storilo milo in v srcu se mu je nekaj mehčalo. »Ah, to je gotovo Vrbje, moj cilj in konec!« je viknil skoro glasno in še vedno je strmel tja gori. Izza ovinka mu je prihajalo nasproti kmetiško dekle. Lahko je stopala kakor srna, na desnici ji je visela debela rjuha, a levica je nosila srp. Njene oči so se za hipec vprle v mladega moža in pozdravila ga je z zvonkim glasom. »Ali ni to Vrbje, deklica ?« »Je.« »Aha, to je Vrbje,« je ponavljal Idolnik ter zrl za odhajajočo. »Ni napačno, da sem srečal najprej mlado kmetiško krasotico. To pomeni nekaj dobrega!« Pospešil je korake in hitel je, da bi bil prej tam gori, da bi prej mogel seči v roke temu in onemu, ki bode imel pozneje ž njim opraviti. Vse okoli njega je bilo svetlo, vse se je zrcalilo v najjasnejših bojah. In ta bela cesta pred njim, ta je prava podoba njegove življenske ceste, ki mora ostati vedno tako lepa, tako ravna, brez kamenja in jarkov, ki bi se ob njih spotikala noga njegova. Dalje! In prišel je pod hrib. Vznožje mu je pral bister potoček in okoli njega je plul svež, duh teč vzduh, vzduh, ki Širi prsi in krepča živce, vzduh, ki bi moral ozdraviti napol mrtvega človeka. Potokovo dno je bilo čisto, na njem se je videl sleherni kamenček, se je zrcalil drobni pesek, zibajoč se lahko pod rahlimi valovi. Kreniti je bilo treba z velike ceste Črez mali most nad potokom in nastopiti drugo pot, ki se vije strmo proti vrhu. In Idolnik je veselo stopal više in više . . . Pred hišami so se igrali otroci, bosi, gologlavi, manjši v samih srajcah. Večjidel so mesili kupe blata ter zidali iz njega hiše in delali možičke z debelimi glavami in kratkimi nogami. Pri neki taki gruči je nehote obstal. Opazoval je otroke od blizu ter iskal med njimi talentov, ki je slišal praviti o njih, da se baje nahajajo pod vsako slamnato streho. In glej, tamle oni je gotovo talent! Majhen je sicer še tako, da sega največjemu komaj do prsi, a napravil je možičku v usta pipo, ki je bila res pipa, kakršno so nosili med svojimi brezzobimi čeljustmi nekdaj kmetiški dedi, a je danes prišla ob vso svojo veljavo. Idolnik je pristopil k njemu ter ga pogladil po rami. »Ti si res bistroumen fantek, ti,« mu je dejal prijazno ter hotel povedati še kaj lepega. Toda fantič se Njeno okno je temno. Pri domaČi hiši se odpirajo vrata. Morda se je kakšna nesreča pri-godila, in on leži na vozu in ne pomaga! Koliko nesreč se je prigodilo v Zagrebu, koliko ljudi je bilo tam ranjenih! Brž si je nategnil suknjo, nataknil klobuk — pa nov sunek ga vrže nazaj v voz. Obenem se usuje cela ploha kovinskega denarja na tla in tudi nanj je padlo nekaj komadov. Pa ta trenotek že ni utegnil pogledati okrog sebe, ker zdajci je zdrdral njegov voz, ki so mu kolesa bila prišla ob silovitem sunku izven podloge, po močno nagnjeni trati proti Smoletovi gostilni. Vse je zaplesalo okrog njega ob godbi strašnih podzemskih demonov. Zdelo se mu je, da drevesa skačejo drug k drugemu in zopet nazaj na svoje mesto in sam da se ziblje v vozu, ko da je v leteči zibelki. Voz je letel kakor ptica, zadel ob vogel gostilne, odskoČil, obrnil se v stran in zavil na travnik pod cesto, kjer se je ustavil. Vil. Eden naših prijateljev, ki je preživel nekaj let na Ogrskem, nam je pravil, da se je nekoč peljal ob hudi uri preko »puste« in kraj njegove poti da se je pasla velika čreda konj- Grmelo je in treskalo, da je bilo groza, in hiše ni bilo videti na široki ravnini nikjer nobene. Kar udari strela v čredo: dve živali sta se zvalili na tla, ostalo krdelo se je v divjem diru med gromom in treskom razpršilo po nepregledni planjavi. Bedni čikoš (konjski pastir) se je hotel zavihteti na svojega konja, da sam poleti kakor vihar po polju in z bičem uganja in kroti neposlušno brzonogo druhal; ali njegov iskri konj je bil nemiren in ni dal sesti nase; neprenehoma se je vrtel na mestu in plašen odskakoval. Urni zarjaveli sin »puste« je gibčno skakal na konja, ali ta mu je vselej odskočil. Ko se je naposled po velikih naporih vzpel na preplašeno, zbegano žival in, nagnivši se k vihrajoči grivi, zagnal se v daljo, izginilo je bilo bežeče konjsko krdelo že za mejami obzorja. Tako po priliki se godi nam, pišočim to povest: velikonočni potres je zbegal krdelce oseb, o katerih pripovedujemo, in potrti in oplašeni se zaganjamo na suhega konjička svoje borne domišljije, raz katerega z mrkim očesom motrimo, kdo iz razkropljenega krdelca se pokaže prvi našemu vidu. Lahko si je pridobil priznanja — in privoščimo mu ga — izborni pripovednik, ki je opisal milansko lakoto in kugo; lahko je razgrnil pred svoje neštevilne bralce kos zgodovine svojega velikega rojstnega mesta in jo mojstrski spojil z osebami svoje imenitne povesti, ker kamor je pogledal, tja je lahko tudi segel po vzroke onih strahovitih šib božjih. Kje je nam iskati vzrokov kranjskega potresa, ko so skriti v kamenenih skladih zemlje in še ne do kraja razjasnjenem delu prirode. Nepričakovano, nenadno, kakor strela z jasnega neba je zadel veliki potres nesrečni rod slovenski. Le učinke tega strašnega pojava prirode moremo po vrsti narisati, kolikor se tičejo oseb, ki so nam znane. Na mah je podzemski demon prebudil vso vas, ki je sladostno dremala po velikonedeljskem slavju. Vse je bežalo iz poslopij, vse je šumelo in kipelo, kakor v mlinu vse na mah oživi in se zasuče, kadar mlinar spusti zatvornico in zaklopočejo kolesa, stope, vretena in sita, nekatera počasno in tiho, druga hitro in glasno. Malo je bilo takih ljudi, ki jih ni minila ob katastrofi mirna hladnokrvnost, mnogo pa je bilo takih, ki so odvrnili svoje misli od posvetnih stvari in izkušali kakor si bodi sprijazniti se z večnostjo in potolažiti strogega sodnika. Mnenje, da bo treba zdaj zdaj storiti samo en skok iz časnosti v večnost, mnenje, da je prišel sodnji dan, se je ukore-ninilo pri lahkovernih Gabrovčanih. In tudi vsa znamenja so kazala na to. Že po dnevi je nekatere najbabjevernejše vaščane prevzela misel, da vrag stika pri Cijazovčcvem kozolcu. Ce si je že po dnevi upal na božji svet, kaj bi si po noči ne, saj noč je po gabrovških nazorih nalašč ustvarjena za črne pošasti. Vera, da bo imel kralj pekla na sodnji dan mnogo opravila, je naslikala v domišljiji temu in onemu to peklensko seme, prežeče na pogubljenje kristjanske duše. Pokazalo se je, da Gabrovčani niso samo veliki sovražniki tega pasjega bitja, ampak da se ga tudi zelo boje. Marsikdo se ga je spomnil, seveda ne več v kletvi, ampak v babjem strahu, tako da nič preveč ne porečemo, trdeč, da je tisto noč v peklu vsemu rogatemu rodu zvonikalo v levem ušesu, nekaterim dostojanstvenikom repatega plemena pa se je poleg tega nemara tudi kolcalo. Več dogodkov kaže na to, da je tisto noč pravi pravcati satan komaril po vasi, marsikomu viden. Najpoprej povemo o Anžiču, o katerem ste že slišali, kako neprijeten poljub je dobil od Lenkincga okna doli, stoječ kraj češplje. Pogledal je ljubezni potrebni mož okrog sebe, ali ga ni nemara zasačil kakšen tekmec in mu nasul peska na glavo, ker ni imel pri rokah izdatnejših sklestkov in polen. Ljubosumnost je vsega zmožna! Pri tej priči zagleda temno, na vse strani mahajočo in lovečo se postavo, ki se je speljala brez konja od kozolca preko vasi, in to od onega kozolca, o katerem je toliko slišal črez dan in zvečer. Vedel je Anžič, da so se v starih časih godili na svetu čudeži, verjel je, da se čudeži gode tudi dandanes, dasi tajno in nevidno za nas, ali da je to, kar se je baš zgodilo pri kozolcu, čudež od Boga, tega mu njegova utrjena kristjanska zavest ni potrdila. Sploh pa o Čudežih tisti hip ni utegnil natančneje premišljevati, ker, še predno je zadel voz z neznanim voznikom ob Smoletovo gostilno, je udaril Anžič v noge in dirjihal preko drni in strni domov, kjer si ni upal iti v hišo, ampak je legel v hlevu pod kravji žleb. Tu ga je začela peči vest in očital si je, da je on zakrivil jezo božjo, ki je ob takih ogromnih pojavih za kazen poslala vraga na svet, zakrivil s tem, da je na velikonedeljsko noč molil Cijazovčevi hčeri fantovske litanije. Mari bi bil čakal ponedeljka ali pa prihodnje sobote. In tem bolj ga je zapekla vest, ko je začelo iznova bobneti pod njegovim ležiščem, ko je hlev zahrcščal nad njim, ko mu je kravica bolestno zamukala v obraz, kakor bi mu tudi ona očitala veliko krivdo. Odpustimo siromaku njegove grehe in pustimo ga, naj v potu svojega obraza pod žlebom dela pokoro, moleč lav-retanske litanije! Ko sta bila zapustila Anžič in Tone Smoletovo gostilno, se je preselil Krulčcv Peter od zakotne mize pri peči k zalitrskima prijateljema Martanu in Marnu. Peter in Maren sta začela razpravljati važno vprašanje, kakšno oblast ima vrag do človeškega rodu. In morda bi bila spravila na dan imenitnih stvari, vrednih, da se natisnejo v knjigo, da ni naredila prirodna sila, tajno delujoč pod zemljo, vsem pogovorom, kar se jih je vršilo tisto trudno in pozno uro, nepričakovan konec. Martan po svoji navadi ni govoril dosti, le namežiknil je včasi dobrovoljno se smejočemu Smoletu, Češ, kako neizobražena moža sta ta dva. Ko pa se je prigodil prvi sunek in so se jeli gugati in priklanjati kozarci in se je podstavek z lučjo vred, kakor bi bil pijan, zavrtel na mizi in je jelo pod mizo bučati in je tam nekaj zarenčalo, tedaj so se vsem zježili lasje in vsi so pohiteli pogledat pod mizo, kaj bi to pomenilo. Tja se je bil zvečer tajno priplazil Martanov pes Čokelj, ki je bil že vajen iskati svojega gospodarja po gostilnah in ga spremljati po noči domov, kjer sta skupno povečerjala mlečno kašo, ki ju je čakala v skledi na peči. Težko se je vdolbsti v pasjo misel in premalo smo vajeni brskati po tujih možganih, zato nismo mogli dognati, zakaj je za-renčal Cokelj ob prvem potresnem sunku: ali je hotel izraziti svojo nevoljo, da ga je motilo sladko dremajočega, ali je zinil zgolj od dolgočasja, kakor zija gospoda ob večernih urah v gledališčih in klubih, ali se je že naveličal čakati gospodarja in ga je hotel opomniti, da prestana kaša ni dobra: naj bo to tako ali tako, kmetje so pogledali pod mizo baš v enem trenotku, ko je Čokelj široko zinil in zdehaje pomolil dolgi jezik v podobi zakrivljenega strgala na dan. Ko so se očanci vgledali v odprti pasji gobec in v žareče pasje oči, jih je prešinila strahovita misel, da preži hudič pod mizo in voha po krščanskih dušah, ki bi bile godne za njegovo pasje kraljestvo. Takemu pogledu niso mogli odoleti. »To je hudič!« sta zastokala složno Maren in Krulčev Peter. Smole in Smoletova sta plašno strmela na stensko uro, ki je obstala, kakor bi hotela reči: Potekla je vajina ura in več ne bosta prilivala ob pozni uri božji kapljici vode! OČanci so skočili izza mize, ta gologlav, drugi pozabivši suknjo in — daj nam Bog lahke noge! — ubrali so svojo pot. Pred gostilno so postali in pogledali na nebo in v temni svet, kaj je tam kaj novega. »Slabo vreme se nam obeta,« je jecal modri Martan in že je hotel utemeljiti svojo sodbo na podlagi nebeških prikazni, da bi prikril svoj strah, ko se zdajci iznova in še huje potrese in pri-dirja voz brez vprege. »Oh, Kristus se nas usmili . . . antekrist, an-tekrist!« je javknil Martan v nepopisnem strahu, ko je vršel mimo grozni voznik, in vsa družba se je, mahaje z rokami, razkropila po vasi. Kar plotovi so se udirali pod bežečimi očanci. Dasi štirideset-letnik, je tekel Martan brzo, kakor bi bil šele lansko leto doslužil vojake. Za njim je priskakoval in tulil njegov Cokelj, vesel, da se je njegov gospodar naposled ganil izza mize. No, Martan Čoklja ni spoznal za svojega. Kam se je dela njegova modrost! Menil je, da se mora ob takem podzemskem grmenju odpreti zemlja in ga požreti in da je pošast, ki se plete preko plotov za njim, sam vrag, ki ga potegne nocoj na dno pekla, ker je pred letom baš ob tej pozni uri skrivaj in zločinski premaknil mejnik na svoji njivi za celo ped v zemljo soseda Poreneta. Dospevši domov, se je zavihtel mož na osek ter se zaril v slamo, kjer je goreče molil za srečno zadnjo uro. CokeJj je nekaj časa usmiljeno gledal za njim, potem se je namesto večerje obliznil pod nosom in s krulečim želodcem potepel pod napušč v listje, odkoder je tisto noč večkrat javljal svoj nemir in svoje razočaranje gabrovški vasi. Tudi Maren je v velikem strahu sopel domov. Ko so vaški psi sredi vasi zaslišali Čoklj ev glas, so vsestranski odgovorili z raz-rivnim lajem, ki je votlo odmeval po hribih. Marnu se je zdel pasji laj nenavaden in strahovit in njegova pamet ni mogla drugega nego ukreniti, da je to peklenska gonja, ki se bo vršila na sodnji dan, kakor je slišal nekoč v pridigi. Ko je prisopihal v svojo vežo, je našel ženo čepečo na tleh, ni živo ni mrtvo. Marnulja je po prvem potresnem sunku iz postelje zbežala v vežo. Tu se ji je pojavilo nekaj groznega: na sredo veže je skočila mačka Bog ve odkod v bledo svetlobo, ki se je lila skozi okno. V hiši niso imeli nikdar mačke, odkod se je torej vzela? In obstala je žival v tisti bledi svetlobi, sukljala rep, bliskala z očmi in poredko je tiho mijavknila, kakor bi tožno vprašala nekaj. Marnulji se je vrezala obupnost v srce, ker se je spomnila, da je slabo opravila velikonočno izpoved, ko je pozabila povedati, da je preteklo zimo prevarila svojega moža za dva mernika pšenice, katero je skrivaj prodala žitnemu prekupcu, denar pa potrošila za svoj priboljšek. Žena se je ob takem spominu sesedla groze, ker zdajci je mačka jela godrnjati tako čudno. »Oh, Neža — antekrist . . . antekrist razgraja s svojo druhaljo po vasi! Obžaluj svoje grehe in moliva!« tako je zakričal Maren, ko je planil v vežo. »Oh . . . tisto pšenico ... saj veš . . .«je ihtela žena. »Kakšno pšenico meniš?« je poprijel, pozabivši drugih nadlog, živahno Maren, ko je bil zaslišal o pšenici. »Tista dva mernika, ki si ju bil pogrešil po zimi . . .« »Kje sta, Neža? Govori!« »Oh, jaz sem ju vzela in prodala.« »Ljuba moja, naj ti Bog tako rad odpusti tvoj greh, kakor jaz lahko pogrešam tista dva mernika!« je dejal Maren, pomagal Neži na noge in jo peljal na trato pod oreh. Zadovoljen nasmeh je ogrnil njegov obraz, ker dobro se mu je zdelo, da je še pred smrtjo zvedel, kdo mu je kradel v shrambi. Niti ob smrti ne moremo svojih misli do kraja vkopati v večnost, četudi se nam smejejo onostran groba najsijajnejša nebesa: vedno je še nekaj za nami, kar nas mami in slepi. Zvedeli smo, da je Marnu pozneje, ko se je polegla potresna burja, postalo žal, da je tako poceni odpustil Neži. Smole in njegova žena sta se rila po prvem sunku za pivci iz gostilne. V vseobčni zmešnjavi sta bila še zmožna misliti o tem, kar jima je bilo drago in milo. Obema sta prišli na skrb deklici v podstrešni sobi. Ko pa je gospodar zaslišal Poloničin glas na dilah, je menil, da se deklicama nt prigodilo zlega, in šel je pogledat okoli poslopja. (Dalje prihodnjič.) Plamenčki. "V mladem jutru za gorami za gorami sivimi so mi vstali, vztrepetali zlati solnčni plamenčki. Poljubili so gorico, poljubili vrt in odgnali raz gredico tiho, mračno smrt. In sedaj na vrtu mojem zopet, zopet vse cvete, rdečekrili tulipani in deviške lilije. Solnčece pa jih poljublja, ljubko ž njimi kramoljä, solnčece — oči so tvoje, vrt — je moja dušica. II. Rdečekrili tulipani mehko trepetajo, ko plamenčki jasno-čisti ž njimi ščebetajo. Ko jim pravijo pravljice rajsko-lepe, mične, k lilijam deviškim nežne dvigajo glavice. In jih vabijo proseče, da bi se sklonile, da na rdeče tulipane bi poljub dahnile. Lilije so zadrhtele, se sklonile, tulipane, tulipane poljubile. III. Oj, povej mi, solnce moje, kje si se kopalo, kje plamenčke zlate svoje si opralo? Po srebrnih rekah mari? Mari v temnem morju? V mladi rosi, ko si vstalo na obzorju? »Plulo sem po nebu sinjem, božalo gredice, v kelihih srebrnih lilij si umilo lice. Pilo sem ljubezen toplo, čisto — nepoznano, iz rudečih tulipanov tu pod mano.« Utva. 0 gozdu in nekaterih njegovih ljudeh. Načrtal dr. H. Dolenec. Gozd vedno govori, pO zimi in kadar zeleni! eka posebnost naše domovine mineva, posebnost naših gozdov. Ne rečem, da gozdove pri nas uničujejo, ne; $ bolj skrbe sedaj zanje nego nekdaj. Skrbe tudi, da se popravi, kar je uničila neskrbnost prebivalcev in nemarnost oblastev. Posebno lepo napreduje pogozdovanje kraških tal in bi lahko še bolj, ko bi se potrošilo toliko za potrebne reči kakor se za nepotrebne. Posebnost, o kateri hočem govoriti, se tiče minolih časov, ko gozd pri nas Še ni imel določenih postav, ko je bil še bolj skupen gospodarju in številu upravičenih in neupravičenih užitkarjev. Ravno o poslednjih, ki jim je doba domalega minila, hočem zabeležiti, kar sem sam doživel in kar sem rad poslušal in si zapomnil, ko sem prišel ž njimi v dotiko. Še pred petdesetimi leti so se pri nas nahajala pragozdna tla. Jelenov, mogočnih kakor malokje v Evropi, je bilo kar trumoma po gozdih. Zimska doba je izgnala iz njih krdela volkov, in zgodilo se je večkrat, da je medved preplašil otroke, ko so šli jagod nabirat. Pa še bolj nego ti mogočnjaki gozdnih tal ostanejo zanimivi za našo domovino posebne vrste gozdarji, kakor polharji, gobarji in kunarji. Nikar pa ne mislite, da so se vrste teh gozdarjev druga od druge ločile. Pravi gozdar, ki se je znal ob gozdu živiti po zimi in po leti, je bil pravi »magister omnium bonorum silvae«. Znal je rabiti tudi pušo in raznovrstne pasti, ki si jih je večinoma sam napravljal. S takim možakom po gozdu pohajati, je bila prava slast prijatelju narave. Nemogoče bi bilo, da se nisi kratkočasil ž njim, ako se nisi nameraval pomenkovati o Linčjevem sistemu ali o prirodoznan-stvu s kemičnega stališča. Vsako drevo, vsako večje zelišče, tudi prav male cvetice, vse je poznal po imenu in po pomenu za gozdno življenje. Nobene stopinjice v snegu ali še tako malo znatne v blatu ali v prahu in še celo po listju ni prezrlo njegovo oko. Ravno tako natanko so bili registrovani tudi vsi glasovi, ki se v gozdu Čujejo, bodisi po dnevi ali po noči. Naši gozdovi, ki stoje na kraških tleh, nimajo studenčin, zato se je v letnem času silno bati hude žeje. Gozdar pa ve v velikem krogu za vsako skalbo, ki hrani vodo, za vsako votlo drevo, ki vodo »drži«, in za vsako podzemsko jamo, v kateri se nahajata tudi v poletni dobi sneg in led. Neizogibni za vsakega gozdarja pa sta bili in sta dve reči: ogenj in tobak. Ogenj slovi med gozdarji za najboljšega prijatelja, in če se mu pridruži Še tobak, potem je mogoče vendar še prestajati glad in žejo. Ponavljam besedo tobak, pod katero ne spada kako drugo kadivo, na primer smodke. Prigodilo se mi je, da sem imel, ko sem šel na petelinji lov, osem verzink s seboj. Ko smo se prvi večer najedli in tudi zadostno zalili, sem dal trem svojim spremljevalcem vsakemu po eno veržinko, pa niti eden je ni prižgal, ampak je z menoj vred posegel po svoji lulici, jo natlačil, prijel za glavnjico, odkrhnil ogeljček na tobak in vzdihnil, kakor kadar se človeku izpolni najboljša želja in se za kratek čas počuti tako, da si ne želi nikake izpremembe. Ko smo šli tretji dan iz gozda, sem imel s seboj še pet verzink, spremljevalci pa Še vsak svojo, eden jo je pa po poti zrezal, da jo je iz lule pokadil. Brez ognja pa v gozdu ni biti. Eno samo noč sem domalega prebil brez njega v gozdu, pa ne bi si želel tega nikdar več doživeti. Imel sem opravek drugega dne visoko nad dolino. Odpravil sem se opoldne od doma, pa nisem mogel dobiti spremljevalca. Sel sem na Javorje, kjer je še stala koliba, v kateri je dalje časa no-čeval zemljemerec. Pušo in psa sem imel s seboj, živeža in pijače dovolj in torej vsega zadosti. Toda, še predno sem dospel na Vrh, je jel pihati jug in kmalu potem je začelo tudi deževati. Psa sem zgrešil že sredi pota, pa misleč, da je šel za kako srno, sem se nadejal, da pride h kolibi za menoj. Ni ga bilo, pač pa je padal dež gost in vedno bolj izdaten; bil sem skoro že premočen, ko sem prilezel do kolibe. Toda malo sem se zmenil za vse to, ker sem le mislil na dobrega prijatelja, ki me bo osušil in kratkočasil. Nekoliko drv in suhih ogorkov je bilo še v kolibi in hitro je zagorel prijazni ogenjček. Kadilo se je pač, ali menil sem, da takoj poneha, ko se koliba razgreje. No, motil sem se! Zmerom silnejŠi jug je udrihal ravno proti vhodu kolibe in tlačil dim nazaj. Preložil sem ognjišče, ali pomagalo ni nič. Prepričal sem se, da v kolibi ni moči prebivati z ognjem, in stopil sem pod veliko, gosto hojo, ki je rasla tik kolibe, iščoč si prostorčka, kjer bi zakuril. Nemogoče; kapalo je skozi vejevje kakor s strehe. Da sem imel sekiro s seboj, odbil bi bil par desk od kolibe, da jih vprem proti deblu in postavim na kole. Tudi tega pomočka ni bilo in vrnil sem se v kolibo. Še je bilo nekoliko dneva, še sem se nadejal, da pride pes za menoj in da z mrakom vred poneha dež, ali varal sem se docela. Noč se je zagrnila, jug je bučal, veje so Škripale in koliba se je stresala. Zopet sem zakuril, da bi imel vsaj toliko svetlobe, da bi mogel použiti, kar sem s seboj prinesel, pa tudi to sem storil le stoje, ker me je dim preganjal iz kota v kot. Da ni bilo take teme, da roke pred očmi ni bilo videti, vrnil bi se bil v dolino k ljudem, ali še misliti ni bilo, da bi pri belem dnevi poldrugo uro dolgo pot v taki noči premagal in ne zašel. Strašna noč je to bila. Ako sem hotel biti miren, jelo me je zebsti, ker sem bil že od hoje poten in domalega premočen, utrujen pa tudi toliko, da sem že težko stal in po kolibi prestajal. Sreča je bila, da sem imel obilo vžigalic pri sebi, kajti vsako četrt ure sem zopet zakuril. Enkrat me je celo popadla misel, da bi požgal kolibo, da bi se vsaj ogrel. Marsikdo, ki sem mu to pravil, mi je že rekel: »Prijatelj, vsaj si imel tobak pri sebi!« Da, tobak sem imel pri sebi, pa jaz spadam v tisto vrsto ljudi, katerim ne diši tobak, ako dima ne vidijo, in torej v temi ne kadijo. Bilo je okolo polnoči, ko sem se dodobrega utrujen stisnil v kot kolibe in zadremal. Predramil me je silni občutek mraza in bobnenje. Skočim pokoncu. Strah in groza se me poloti, kar deroče je dež udrihal po kolibi. Posvetim si z vžigalico, da pogledam na uro. V tem trenotku se zablisne, da je bilo kar jasno po kolibi, in potem zagrmi, da se je vse streslo. Na mah sem bil zopet ves pri sebi, blisk in grom sta me oživila. Takoj sem spoznal, da se je sapa obrnila; skozi vhod ni več bučal jug. Kar sicer človeka potre in ga stori malodušnega, to je bilo zame znak odrešenja. Spoznal sem, da bom mogel zakuriti in s tem si premeniti neprijetni položaj. Za par minut pa je žarel bister ogenjček po kolibi. Kar je še bilo drv v kolibi, pometal sem jih na ogenj. Potem pa parkrat, ko je blisk posvetil, sem se zapodil po drva pred kolibo, da sem si napravil dober ogenj in imel kaj pokladati. Joj, kako dobro je dela gorkota! Kadilo se je od moje obleke kakor iz meglene jame in zmerom bolj me je obhajala gorkota. Tudi pipico sem potegnil iz torbe in si jo prižgal. Ali še predno sem jo izkadil, sem se iztegnil po tleh poleg ognja, in ko sem se prebudil, je sijalo solnce in ptički so se glasili. Torej brez ognja ni življenja v gozdu, to ve in pove vsak gozdar. Ne samo, da ogenj greje in služi za pripravljanje hrane, kot dober prijatelj služi tudi za kratek čas v gozdu. Kot najhujše zlo bo omenil gozdar to, da takrat, ko je bil s pušo ali sekiro v gozdu in se je moral umikati pred nadležnimi logarji, še ognja ni smel kuriti, da bi ga dim ne ovadil. Kjer se ogenj naredi, tam je takoj dom in bivališče v gozdu. Kar je na poti, vse se požge. Prostorček postane mahoma suh in posnažen. Po bližnjih drevesih se hitro napravijo kljuke po odsekanih vejah, po katerih se povesijo puše, torbice in druga prtljaga. Posebno varno se hrani, kar je steklenega, kajti vsaka kapljica postane tem imenitnejša in, dejal bi, dragocenejša, kolikor dalje je prinesena od doma. Središče naših gozdov je, bi rekel, Snežnik na Notranjskem. Od postojinskega Javornika in daleč doli v Hrvaško in nekdanjo Granico je zmerom gozd, ki se razteza po severnih in južnih rebrih. Kot jelovina premaguje hoja; smreke so bolj redke in si navadno delajo krajevno ime, na pr. Smrekovec, Smrekova dolina i. t. d. Prevladovala pa jc vse drugo drevje, posebno v prejšnjih časih, bukev. Okolo tega drevesa se suče, rekel bi, vsa gozdna romantika, kajti nje sad, žir, živi medveda, polha in na njej raste goba. Seveda mora biti med bukovimi mogoČnjaki tudi kaka starodavna hoja, ki košata in mogočna tudi debelemu snegu ne pusti do tal in je tudi pri hudih nalivih precej časa dober dežnik. Ako si ni kak dogar ali ogljar stesal in napravil kolibice, ki se je, ako je na primernem kraju, poslužuje potem vsak gozdar, se navadno opro štirje koli na košato hojo. Ti koli se zvežejo s povprečnimi koli in vrh teh se zložijo široke treske in . . . dom je ustanovljen. Ako si bil le noč in dan pod tako strešino, nikdar več ne pozabiš mirnega ognja, ki te je grel, sladkega spanja, ki te je okrepčalo, in ptičkov, ki so te prvi ob dnevi pozdravili. Ne morem si kaj, da bi pri tej priliki ne izpregovoril nekoliko več o ptičih. Te živalce so mi pravzaprav obudile misel, da sem pred svoje črtice postavil moto. Prvikrat sem prenočil na visočini v debelem gozdu, ko sem bil star okolo 18 let. Bil sem na lovu za divjim petelinom in že pred dnevom na nogah. Vodil me je star lovec, ki pa ni več dobro slišal in, kakor sem se pozneje prepričal, ko sem se za ta lov dodobrega izuril, tudi ni bil prav kos svoji nalogi. Petelina sva preplašila že ob zori. Toda, ko se je jelo daniti, sem se kar zavzel ptičjih glasov. Od mladih nog sem bil na deželi ter kakor vsak otrok na kmetih ptiče zalezoval in lovil, jih poslušal zgodaj na jutro in tudi na večer; ali dokler nisem bil prvikrat po dnevi v debelem gozdu, nisem vedel, koliko teh živalc je na svetu in kako različno se glasijo. Seveda slavčkov in penic ni bilo med njimi, toda drozgov, ščinkavcev, raznovrstnih sinic, detlov, žoln, taščic, kukavic, lcšnikaric in nad vse veselih kraljičkov pa toliko, da se je čivkanje in žvrgolenje, kukanje in žvižganje kar mešalo in sem, ker tega še nikdar nisem slišal, starega spremljevalca povprašal, kaj da to pomeni. Mož je bil sploh proti mladini osoren in tisti dan Še posebno slabe volje, ker sva petelina preplašila, in odrezal se je na kratko: »E kaj, ptiči so, v gozdu imajo mir, ker ni otrok!« In bil sem črez 20 let zopet na istem kraju nad petelinom. Kar sem med tem časom opazoval, o tem sem se tudi tukaj prepričal. Ptiči minevajo. Kolikor jaz pomnim, jih je komaj petino nekdanjih, in to so mi priznali tudi možje, o katerih nameravam pripovedovati. Gotovo je ptičev po leti, ko so se že izlegli, več v gozdu nego na spomlad, toda v letni dobi zanje ne veš toliko, ker so bolj mirni in ne pojejo, mladiči pa tudi tega še ne znajo; vendar bi vsak, ki je to izkušal, trdil, da je ptičje zborovanje v gozdu spomladi, da jih je takrat več zbranih nego pozneje, ko so se že pomnožili. Ko je jasna noč in polna luna, se ti oglaša kukavica še po noči. Kosa sem v taki noči že večkrat slišal, ko je med enajsto uro in polnočjo žvižgal kakor fant na vasi, in tudi taščici se večkrat na glas sanja. Gozdarji, ki se ne dado prepričati, da se za gozd in drevje dandanes bolj skrbi nego nekdaj, pravijo, da z gozdom minevajo tudi ptiči in da svet ni več »ta pravi«. Razen kosa in zajca je bil polh med gozdnimi živalmi ena prvih, ki me je zanimala. Nekdaj je imela tudi SenožeŠka loža tako se imenuje gozd, ki pripada k senožeški grajščini — svoje velike bukve in take, da je samo ena dala pet voz drv brez vej! Polha je bilo torej v tem gozdu dovolj. Vendar jaz ne pomnim, ko so ondod polhe lovili še na stave. Za mojega časa se je po tem gozdu le »duplalo«. Temu smo se bili privadili tudi otroci. Okrog tega gozda in po lazih je bilo še obilo starih bukev in hrastov, ki so imeli votline, in take votline so bile, kadar je bil polh, malokdaj brez njega. Rekel sem, kadar jc bil polh; zakaj? To razložim pozneje. Ako si v tako votlino ali duplo z ravno ali nekoliko zakrivljeno šibico ali paličico podrezal, odzval se ti je prebivalec takoj: »drgen, drgen«. Ako si ga le nadlegoval in, ako je bilo treba, tudi s kljukico nase vlekel, dobil si ga iz dupla. Pravi duplarji, ki so se v jesenskem času pečali z lovom, so pa imeli s seboj tudi sekirico in železno žico in s to pripravo so hodili po gozdu in po lazih in so polhe duplali. Sekirica je služila prvič v to, da se je ž »Ljubljanski Zvon« 3. XXIII. 1903. 12 njo, ako drugače ni bilo mogoče polha izgnati, luknja povečala, drugič pa tudi za to, da se je ž njo po drevesu, v katerem se je bilo polha nadejati, spodaj dobro potolklo, potem pa uho na deblo naslonilo in poslušalo, ako se je že vsled potresa polh oglasil. Za duplanje sta se zedinila navadno po dva lovca. Prvi je drezal, drugi jc imel roko pred izhodom nastavljeno, da je polha takoj zgrabil, ali bolje rečeno, stisnil, ko je z naglim skokom hotel pobegniti. V ta namen je obkrožil luknjo s palcem in kazalcem, da je takoj stisnil za glavico ali vrat; kajti kdor je polha bolj zadaj prijel, tega je neusmiljeno ugriznil. Pravi nastavljači rok so bili imenitni tudi radi tega, da niso izpustili polha, ako jih je Še tako v prst ugriznil. Tak lov seveda ni bil izdaten, pa vendar si v jesenskem času, posebno ob nedeljah nahajal obilo polharjev, ki so prehajali po gozdu in lazih. Gozdov in starih dreves ni več po Krasu in tudi polharstvo je v teh krajih že domalega ponehalo. Silno dosti polha je bilo nekdaj na Nanosu in v Vipavskem gozdu. V kolikor sem jaz poskušal ta lov, najbogatejši plen sem domov prinesel iz tega kraja; mogoče, da radi tega, ker Vipavci se s polharstvom niso nikdar pečali. Na Nanos in v Vipavski gozd pa je speljal mene in mojega tovariša mlinar, ki se je bil preselil iz Ribniške doline v naše kraje. Polhovo leto ali »kadar je bil polh« ni bilo in še sedaj ni brez pomena za naše gozdne kraje. Polh daje dober živež, dosti masti in s kožicami dober zaslužek. Polh je pa le takrat, kadar bukev rodi, to je, kadar ima žir. Polh gre tudi za sadjem, posebno za kostanjem in za lešniki; ali to ni merodajno za množico, kakršne je treba za polhovo leto. Polh se pokaže kasno spomladi, kadar se drevje in posebno bukev muži. Takrat objeda lubje, da pride clo soka in ga liže. Kakor hitro pa bukev jame c vesti, onda je polh za poletje preskrbljen: cvet in sad bukovega drevesa ga preživita. Ako pa cveta ni na bukvi, potem polh izgine. Kam r O tem ne vedo naravoslovci ničesar povedati. Cital sem več naravoslovnih knjig, posebno Brehma, in izreči moram trdo obsodbo, da ti gospodje vedo dosti več povedati o ameriških in avstralskih živalih nego o nekaterih domačih, med katere spadata tudi polh in medved. Spomladi pridejo na dan izprva sami samci, kasneje pa samice, a oboji tako tolsti, kakor so jeseni, ko izginejo. Ko se pokaže cvet, se začne ženitev in polhi mahoma shujšajo. Bukev pa rodi komaj vsako tretje leto. Vprašanje torej nastane: Kje so pa polhi dve in tudi tri leta in kako, da ves ta čas ohranijo svojo tolščor Dosti sem povpraševal in govoril o tem tudi s knezom šneperškim, ki ga je stvar zelo zanimala. On je trdil, da se polhi umičejo, kadar ne najdejo živeža v kakem kraju, vedno naprej, dokler ne pridejo do cvetočih bukev in tako do svoje hrane. Sam sem bil dosti po gozdu in povpraševal sem najstarejše in izurjene gozdarje, ali nihče ni vedel povedati, da bi bil on kdaj zapazil kako selitev polhov, bodisi že po dnevi ali po noči. In to bi se moralo opaziti, kajti selile bi se trume in to ne le par ur daleč, ampak iz cele Kranjske in še sosednje Hrvaške. Kajti žir, kadar je, je navadno povsod, lc po posameznih krajih je malokdaj. Kaj je torej s polhi, kadar ni žira, in odkod se zopet prikažejo, kadar je žir? Ali se plodijo ali ne, kadar ni žira, in kako je to, da so vselej tolsti, kadar se zopet prikažejo? Ker se bomo z medvedom večkrat srečali, ko bomo hodili za našimi gozdarji, hočem tudi o tej živali staviti uganko našim priro-doslovcem. Medvedka rodi že meseca februarja in tudi Še poprej. Ni pa res, da bi si medved kaj živeža v brlog nanosil. Bil sem že v dosti brlogih, pa niti najmanjšega znaka ni bilo opaziti nikjer o kakem živežu ali njegovih ostankih. Medvedka pa pride s svojimi mladiči Šele v začetku aprila na dan; o tem sem prepričan, ker poprej ni nikdar videti sledov te živali po gozdu. Vprašanje torej nastane, kako je mogoče medvedki preživiti svoje mladiče približno dva meseca, ne da bi sama kaj uživala? Res je, da proti svoji velikosti nima nobena žival tako malo zaroda kakor medved, vendar se vidi zagonetno, da bi dojila žival, ki sama nič ne uživa, posebno, ko je dokazano, da medvedka rodi po več mladičev. Vem, da so jih našli petero pri medvedki, ki so jo iz brloga pri učebranskem Jar-movcu pregnali in ubili. Jaz bi menil, da jih precej veliko pogine lakote, posebno v dolgi zimi, ko medvedka ne more do tal. Kajti prva nje hrana so samo mravljišča. Da bi medved sneg razkopaval ali drugo divjačino lovil, nisem nikdar slišal, dasi sem o tem dosti poizvedoval. No, naj bo dovolj te modrosti. Naši gozdarji, o katerih hočem govoriti, so pač bolj ali manj častilci narave in nje krasote. Filozofov pa, ako ne v šaljivem pomenu, sem med njimi našel malo, tem več pa vernikov vraž in gozdnih prikazni, ki jih jim pa ne bo nihče izgovoril. z ' (Dalje prihodnjič.) 0 Korytku in drugih prognanih Poljakih. Priobčil dr. Fran Ilešič. jubljanski Zvon je leta 1899. sprožil vprašanje o času dohoda Poljaka Emila Korytka v Ljubljano. Stanko Vraz nam je sporočil leto 1837., a Kolberg je trdil, da je bil Korytko radi političnega prestopka I. 1834. ali 1835. interniran v Ljubljano. Sedaj je pač nedvomno, da je pritegniti Vrazu. Odkod pa potem Kolbergova trditev? Po zatoru poljske vstaje 1. 1831. so poljski svobodnjaki baš iz Galicije preplavljali poljsko zemljo z revolucijskimi brošurami in knjigami. Tiskale so se tajno v Osolinjskega zavodu in dijak Emil Korytko jih je mnogo razpečal med levovske knjigarne. To se je razkrilo 1. 1833. Začele so se preiskave in Korytko je bil obsojen. Kakor Korytko je bil že 1. 1833. v Levovu zatvorjen Mihael Giersza, a 1. 1837. poslan v Kufstein na Tirolsko. Sploh se je tega leta začela s Poljaki nova akcija; tega leta so bili v Kufstein poslani: Ljudevit Kempinski, Marcelli Kropiwnicki, Gaspar Cišglevicz, Štefan Mutkowski, Stanislav Marinowski, Fortunat Stawnicki, a od leta 1833. je bil že v Kufsteinu Leopold Biatkowski (Bialkowski?). Pomladansko solnce 1. 1848. je raztopilo »črevelj debela železna vrata« groznih zaporov kufsteinskih in Poljaki so zopet dihali dolgo pogrešani vzduh. Dne 8. aprila 1. 1848. so bili že na Dunaju. Večer tega dne — bila je nedelja — se je zbralo v Sperlovi dvorani kakih 300 Slovanov, da bi slišali kabinetni dopis o čeških peticijah, ki ga je mislil čitati poznejši poslanec Trojan. Kabinetni dopis je bil hladno sprejet. Nato so govorili razni Slovani, izražajoč Čehom hvalo in svoje upe o bodočnosti. Ze se je zbor hotel raziti, kar stopi upognjen starček na govorniški oder in v poljskem jeziku spomni mrtvaškega prta ostro-lenškega. »Vendar vse ni padlo«, je dejal, »oni, ki jih je premeteni državniški račun zatvoril za mreže kufsteinske, še žive in žive v vaši sredini, kličejo sedaj z vami, med vami, v tej dvorani pozdrave dolgo zaželjeni domovini, ki so jo smatrafi za izgubljeno !« Vsi so zahtevali videti poljske jetnike kufsteinske. Desetero žalostnih upognjenih postav: oko žari se živo, a bled jim je obraz. Stopijo na oder. Tedaj objame govornik enega izmed njih, postavnega moža srednje velikosti, ki mu je pobelila lase tuga, ne starost, ter vzklikne s tresočim glasom in s solzami v očeh: »Zatiwski, o Zatiwski! Takega Te zopet vidijo Tvoji Poljaki!« Ob teh besedah je govornik padel pred prerano osivelim možem na jtla, sklonil svojo glavo do tal in vzkliknil: »V Tebi pozdravljam Poljske na novo vstalo svobodo; v Tebi molim tisoče junakov, ki so pred osemnajstimi leti v najplemenitejšem boju brez ploda prelili svojo kri.« Globoko ganjen je bil ves zbor in vsako oko se je solzilo. Zatiwski (Zaliwski ?) je bil polkovnik v poljski armadi, eden izmed najodločnejših borilcev za svobodo. V Slovanih 1. 1848. je moral tem bolj zbuditi sočutje, ker so se vsi bali — Palacky jim na čelu — ruskega absolutizma. Deseti jetnik je bil Leopold K m ie t o wie z, svečenik, ki je bil malo mesecev prej, ker se je udeležil vstaje 1. 1846., že na smrt obsojen in ji je ušel le po pomoči svojega škofa. (Prim, zagrebško »Luno« z dne 6. maja L 1848.) Kufsteinske ječe so bile pač za hujše krivce. Naš Korytko je očividno kazen zapora prestal v domovini in je bil Šele po prestani kazni 1. 1837. interniran v Ljubljano. Tu je plodovito deloval kakor njegov rojak Gregorowicz pred 1. 1848. in Še tega leta v Zagrebu. Kolberg je sigurno vedel, da je bil Koritko zatvorjen že 1. 1833., oz. 1834., tudi, da je bil interniran v Ljubljano, ter je pomotoma oboje spojil. V samotnem drevoredu. .a zemljo pretiho sneg pada . . . V aleji ob zmrzlem kostanju slonita zaljubljenca mlada, v očeh jima solnčni sijaj . . . »Ah, mene je strah te noči!« — »»Le bliže se k meni privij, na prsih se mojih počij, krog naju je mraz, a tu maj!«« — . . . Ljubezen, ljubezen, Bog znaj, kako je zašla sem v ta kraj ? . . . Na zemljo pretiho sneg pada in pada na ljubljenca mlada. Petruška. jp^ Književne novosti ^fl Anton Aškerc: Balade in romance. 2. izdaja. »To jc Aškerc: pesnik z velikanskim obzorjem, najblažjo dušo, nedosežen pripovedovalec; na zunanje včasi malo trd in robat, toda to spada k njegovemu značaju; da bi postal hipoma prav polzno gladek kakor Stritar, to bi se začudil vsakdo, in marsikdo bi bil celo nezadovoljen. Prerokujejo mu, da ne postane popularen, in prav pravijo. V narodu, Čigar »estetiki« zahtevajo, da njegova literatura vsaj za petdeset let zaostaja za sosednimi, v takem narodu nc more biti popularen pesnik, kakršen je Aškerc« — tako je končal Cankar svojo študijo o Aškercu v XVI. letniku »Zvonovcm« (1. 1896.), ko so izšle njegove »Lirske in epske poezije«. Letos pa je šele 12 let, odkar je zagledal beli dan prvi zvezek Aškerčevih pesmi, in pa tisto leto, ko so se popolnoma razprodale ter je založnik priredil drugi natisk. Enake usode je učakal pri nas edino le še Gregorčič. Drznil bi se torej vprašati, je li Aškerc popularen ali ne? Sicer je čisto vseeno, če je umetnik priljubljen pri občinstvu ali nc, in dejstvo je, da največjih umetnikov sodobna publika ni oboževala, ker stoje izven nje in hodijo tako daleč pred njo, da jih spozna in takorekoč najde šele poznejši rod. Ko je Cankar zapisal zgornje besede, je mislil najbrž reči, da Aškerc ne stvarja po okusu občinstva, gotovo pa ni menil, da bi si ne mogel priboriti priznanja. Kakor vidimo, priboril si ga je v kratkem. Realist ruskega kova, kar je v resnici Aškerc, se je seveda razlikoval od drugih sladkih, lirskih poetov, ki so tedaj prevladovali. Že slog Aškerčev je bil nekaj posebnega. Med pripovedovalci, ki so nastopali tedaj, ni bilo umetniških individualnosti, bili so gladki leposlovci. Aškerc pa je nastopil z lapidarno dikcijo, ki je plastična, kakor iz kamena izrezana; krepki verzi, polni pestrih barv, brezobzirno tekoči, kakor je Aškerc sam brezobziren, dičijo »Balade in romance«. Nietzsche je dejal nekje, da je stvarjanje pravega epika podobno umetnosti kiparjevi, v kiparstvu pa, ki se bliža arhitekturi, jc potrebna pred vsem skladna kompozicija in skladna izvršitev. Prav radi završe-nosti in skladnosti bi imenoval Aškerca kiparja v pesništvu, vsled česar so njegove pesmi tako jasne in v bistvu tako priproste. Brez dvoma najboljše Aškerčevo delo jc baš njegov prvi zvezek. Krasne so »Lirske in epske poezije« in tudi v »Novih poezijah« se nahajajo mnogi biseri, n. pr. »Za služboj« in drugi, toda »Balad in romanc« vobče poslednja zvezka ne dosegata. Stvari, kakor so »Dvorski norec« ali pa »List iz kronike Zajčke«, treba iskati z lučjo opoldne po svetovnih literaturah. Sploh je težko soditi, za katero stran bi se odločil človek, kajti cela knjiga se sveti lepote. Težko pa tudi in nepotrebno se mi zdi, iznova poudarjati vrline pesnikove, ker se jc o njem že pisalo pri nas in drugod toliko, da ga pozna vsak, kdor se količkaj zanima za slovensko poezijo. Bistveno Aškerc druge izdaje ni izpremenil, niti ni dodal nobene nove pesmi, niti ni izpustil kakšne prejšnje.. Črtal je n. pr. drugo kitico pri »Vaški lipi«, popravljal pač tuintam dikcijo ter jo pdnekod tudi v resnici popravil, tako v »Poslednjem pismu« in v »Zmaju« (Stara pravda, III.); čudno pa jc, da je v »Črnošolcu« izpremenil v četrti kitici rimi besän — stran v tiran — stran. Prav tam je spravil v predzadnjih stihih »žaluzije« v kmečko hišo, vsled česar gotovo ni »Črnošolcc« postal boljši; radi neznatne besede trpi včasi ves umotvor, če se razdere »nastrojenje« (Stimmung), in v našem primeru se je gotovo razdrla priprosta kmečka slika, ki jo je hotel tudi v novi izdaji podati pesnik: »Pa pride tja na kraj vasi — tam bela hišica stoji«. »Trem pticam« tudi ne bi bilo v škodo, če bi ne bilo dveh novih verzov. V ostalih pesmih pa ono malce pile — veliko je v istini ni bilo treba — ni nič škodovalo. Pred vsem je črtal slovniške napake, kar se jih je vrinilo v prvo izdajo: opisani futurum (z »bom«) je iztrebil ter ga nadomestil z blagoglasnejšo, okretnejšo dovršniško obliko. Popravil je tudi nekatere zastarele samostalniške končnice in pisal je po novem pravopisu. Dalje se je oziral po rimah in prelil zlasti nekaj tekočih »Gregorčičevih« v krepke moške. Krasni so bili in krasni so ostali ti stihi; preko njih je razlita lepota moči. Strune, iz katerih so pozveneli, niso strune lirne, ki segajo mehko do srca, ampak strune na harfi, ki pretresajo dušo in pojo v jasni dan, poln solnč-nega žara. V »Baladah in romancah« Aškerc ni še eminentno socijalen pesnik, ali tudi tu se že prikazujejo bledi, izstradani obrazi in žulja ve roke. V prvem Aškerčevem zvezku prevladuje klic po svobodi slovenskega naroda, ki se je razvil v »Stari pravdi« v grandijozen protest. Pa li ni ta motiv pravzaprav občečlo-veški? Meni vsaj se zdi, da je spojena pri Aškercu s svobodo naroda tudi svoboda človeka; poleg nedosežnih balad, za katere jc izumel Aškerc svoj lastni način in ki imajo lc umetniško misel, je vendar tudi »Prva mučenica« in tudi siccr se razlega klic po svobodi duha. Pozneje šele je postal v prvi vrsti so-cijalcn pesnik ter nam ustvaril umotvore, ki ne izgube nikdar svojega bleska. Da ni Aškcrc spesnil ničesar drugega kakor lc »Balade in romance« in bi nam nc zapustil niti ene pesmi več, živel bi vendar nesmrten v svojih delih. Knjiga stane 2 K, elegantno vezana 4 K. A. Sever. Aleksandrov. Pesmi in romance. V Ljubljani 1903. Založil Lavoslav Schwentner. Krasna knjiga kakor po vsebini, tako po zunanjem licu! Razen del pokojnega pesnika prinaša obširno, s toplim in globokim čutom pisano oceno pesnikovega delovanja in pa njegov životopis iz peresa g. dr. Iv. Prijatelja. O knjigi izpregovorimo pozneje kaj vcČ. Za danes jo samo kar najbolj 'priporočamo v nakupovanje! Cena broširanega zvezka je K 3 50, po pošti K 3'70, elegantno vezana pa stane knjiga K 5, po pošti K 5"20. Družba sv. Cirila in Metoda je izdala ravnokar »Vestnik«, v katerem poroča o rednih skupščinah svojih, ki so se vršile od 1. 1898.—1901. v Ribnici, na Vrhniki, v Radovljici in v Mariboru. Ima nekaj pomena to, če izdaje družba »Vestnik« za več let skupaj, ker se da na ta način laglje presoditi njen razvoj. Žal, da iz podatkov, ki pred nami leže, nc moremo posneti tistega trajnega napredovanja te najkoristnejše družbe naše, ki si ga želi vsako v resnici rodoljubno srcc! — Obenem z »Vestnikom« je izšel tudi 14. zvezek »Knjižnicc družbe sv. Cirila in Metoda«. Zvezek prinaša nabožne in slovstvene liste, katere je v prid družbi zbral župnik g. Ivan Vrhov ni k. Nadalje je izšla pripovedna pesem »Ta r bul a«, speval Janez Bile, ter črtica pokojne pisateljice Lujizc Pcsjakove: »Smrt pravi čn'cga«. Te tri knjižice z »Vestnikom« vred razpošilja družba društvom in posameznikom ter izreka nado, da nobeden adresat ne vrne prejetih knjižic brez novcev. Vse štiri knjižico skupaj veljajo samo 1 K, a mi želimo odkritosrčno, da bi vsak prejemnik ta znesek vsaj podvojil. Z. Ročni kažipot po Goriškem, Trstu in Ljubljani in koledar za navadno leto 1903. Sestavil Andrej Gabršček. IX. letnik. V Gorici. Tiskala in založila »Goriška Tiskarna« A. Gabršček 1903. Cena K 1*60» s pošto 10 h več. Zelo vestno sestavljena, pregledna, praktična knjiga, kakršne Slovcnci dozdaj nismo imeli. —k. Mali vitez (Pan Volodijevski). Tvrdka Klcinmayr & Bamberg je razposlala 3. in 4. sešitek slovenskega prevoda tega slavnega Sienkicwiczcvega romana. Slovensko-amcrikanski koledar za leto 1903. Izdalo in založilo uredništvo »Glasa Naroda«. IX. letnik. Cena 25 centov ali 1 krono. New York. Odkar so se začeli naši amerikanski bratje duševno probujati in organizovati, nc vidi se nam izseljevanje našega ljudstva v Ameriko več tako tragično kakor spočetka. 5 koledarjem za leto 1903. so amerikanski Slovcnci iznova dokazali, da se duševno gibljejo, in ni se nam torej treba preveč bati, da bi potonili v morju drugih narodnosti. Koledar je prav čedno opremljen in obsega razen strogo koledarske tvarine več različnega leposlovnega berila. Nekateri spisi, kakor na pr. »Na pragu nove domovine«, bi utegnili nas v Evropi bolj nanimati nego amerikanske Slovence same, ki so vse to, kar se ondi popisuje, bolj ali manj sami okusili. Osupnilo nas je v navedenem spisu dejstvo, da se omenjajo v njem Rusi v nekakem protislovju s — Slovani. Kakor bi Rusi Slovani ne bili! Mogoče, da se jc pisatelj le nerodno izrazil! Tudi slovenske slovnicc bi se morali naši amerikanski pisatelji malo bolje učiti! — Koledar priporočamo v nakup, prvič, ker jc zanimiv, drugič, ker jc iskreno želeti, da dobe naši amerikanski bratje, ki si prizadevajo ohraniti svojo narodnost v novem svetu, nc-t koliko opore v svoji stari domovini. — b— »Škrat«. V založništvu tiskarne »Edinost« v Trstu je začel izhajati ilustrovani šaljivi list »Škrat«. »Škrat« izhaja vsako soboto in stane celo leto 6 K, za pol leta 3 K in za četrt leta K 1*50. Posamezne številke se dobivajo po 10 h. »Das nationale Leben der Windisch-Bücheln im Jahre 1848/49«. To jc naslov male knjižice, ki jo je v samozaložbi izdal kot poseben odtisk iz »Süd-steierische Presse« gospod dr. Fran Ilešič in katero jc dobiti v Schwentnerjcvi knjigarni za 20 h. Knjižico je smatrati po izjavi gospoda pisatelja kot popolnilo večjega dela, ki ga pripravlja o letu 1848. Podaje pa mnogo velezanimivih podrobnosti izza časa našega narodnega probujenja. Kdor jo jc vzel v roke, je ne odloži, dokler je ni prečital do konca. Želimo, da bi dobila mnogo naročnikov. Z. Stanko Dušic. Myrrh a. Drama u tri čina. Prag. 1902. Vlasnik i nakladnik Vladimir Jelovšck. Tiskao Em. Stivi'n. M. S°. 50 str. Cijena 0*50 kruna. — Ta drama je peti zvezek »Zbornika pouke in zabave«, katerega jc urejal in izdajal znani hrvaški pesnik in pisatelj najmodernejše struje, Vladimir JclovŠek. Zbornik je prinesel v prvem letniku: I. Br. Drechslcrja spis »Prvi hrvatski pjesnici. II.—III. Przybyszewskega »Zlatno rutio«. IV. Dr. F. Drtine »Ideale uzgoja« in V. Stanka Dušica »Myrrho«. S tem zvezkom jc 'ustavljeno nadaljnje izdavanje tega zbornika. Po besedah urednikovih »uz materijalne razloge ima žalibože još više moralnih, koji sile na ovakvu odluku«. Snov drami je vzeta iz 10. knjige Ovidijevih metamorfoz (298.—502.); isto snov je obdelal tudi I-Iyginos (Fabulae). Kinyras in Kenchrcis (Dušic piše nedosledno »Kinyras«, pa »Ccnkreida«) sta imela hčer Myrrho, ki jc bila tako lepa, da se je mati njena bahala, da je njena hči lepša od same Afrodite. Razdražena boginja se jc maščevala s tem, da je v snu zapovedala Myrrhi, da naj rodi rodoskvrno z očetom Kinyrasom sina, ter ji zato obečala večno nagrado. Vžgala je v njej grozen ogenj poltne ljubezni do očeta. Myrrha se jc hotela obesiti, zabranila pa jc to dejanje dojilja, kateri se je Myrrha končno izpovedala, kaj ji jc v snu Paphea (= Afrodita, pravilna oblika jc »Paphia«) naročila. Žena Kinyrasova je bila ob neki svečanosti dalj časa z doma; to priliko je porabila dojilja, upijanila jc starca ter mu dovcdla hčer. Ko jc spoznal Kinyras> kdo jc bila deklica, s katero se jc spečal, jo je hotel usmrtiti; ona pa je zbežala ter izprosila od bogov izpremeno v myrrho (neko drevo, iz katerega teče sok, nazvan z istim imenom). To snov je porabil pisatelj in priznavamo, da je delo, kar se tiče dikcije in tehnike, uspelo (neke malenkosti izvzete). Drugo vprašanje pa je, ali je drama uspela glede na nravstveni princip, katerega očividno zastopa pisec. Predno opisuje Ovid gori opisani dogodek, poziva matere in hčere, da naj se oddalijo in nc poslušajo groznega Čina, ali pa naj ga ne verujejo; in če ga vendarle verujejo, naj verujejo tudi kazen, katera jc zadela Myrrho za svoje zlo-činstvo. In ako je narava dopustila tak greh, blagor deželi, kjer se kaj takega nc zgodi in ki je daleč od onih iztočnih dežel. S peklensko baklo je podžgala Myrrho furija. Tako govori Ovid. Naš pesnik pa nič ne omenja sovraštva Afrodit in ega zaradi bahatosti Myrrhine matere, ki vsaj nekoliko pojasnjuje vražji naklep njen, nego brez vsakega povoda daje devici takele nauke: »Neka tc ne smetu (m. pravilnega »smeču«) zakoni ljudski: oni su nepravedni i sebični, oni su prolazni. Ljepota i ljubav su vječne: samo je ono grijeli što njima ne služi«. — Myrrha se sicer dolgo ustavlja, a ne izkusa se osvoboditi nesrečne strasti s tem, da si jemlje življenje, kakor pri Ovidiju, nego ona zameta tudi dobre svete dojilje, katere lc-ta daje, dokler se ne odreši pomoči Myrrhi, da zadovolji svoji poželjivosti. Tudi oče Kinyras ni upijanjen, ko sprejme svojo hčer v svoj oder. In nobena beseda pri Dušidu ne da slutiti kazni, ki je zadela Myrrho. — To nas upravičuje misliti, da tudi pesnik Dušic pritrja onemu principu, izraženemu od Afrodite, ki se še večkrat ponavlja v drami in ki stoji celo kot gaslo na čelu drame »Sve za ljubav i ljcpotu, Myrrha! Neka te ne smetu itd.« — Ako smo prav razumeli te besede kot gaslo in vodilo, potem moramo resno obžalovati, da je nravstveno čuvstvo modernega pesnika daleč zaostalo za čuvstvom lahkomiselnega Rimljana. To ni napredek kulturni, nego je korak nazaj k živalski morali. — R. Perušek. V. N. Korabljev. Nikola Vasiljevič Gogolj (18094-1852—1902). U Novom Sadu. Štamparija srpske književne brade M. Popoviča. 1902. V. 8°. 65 str. Pre-štampano iz letopisa Matice srpske. (V cirilici.) — Knjiga je prevedena iz ruskega originala Korabljevega, ki razpravlja v tej zgodovinskoliterami sliki o značaju ruskega društva v 30 letih, o Gogoljcvem rojstvu, o roditeljih, učenju njegovem, značaju pesnikovem. V drugi glavi govori o Gogoljcvem bivanju v Petcrburgu, prvem neuspehu in o nevoljah njegovih v službenem in privatnem delovanju. Tretje poglavje govori med drugim o »Revizoru« in drugih delih ter o poslednjih letih življenja, ko jc Gogolj se potikal po svetu. Četrto poglavje pa raz- pravlja o »Mrtvih dušah«, o Gogoljevem humorju itd. Knjiga je pisana prav gladko ter jo priporočamo Slovencem, veščim srbščini, ki se žele poučiti o važnosti Gogoljevi v ruski literaturi ter jim niso pristopni spisi v ruščini. R. Perušek. Matica Hrvatska je naklonila svojim članom i letos prekrasen knjižni dar. Razposlala jc sledečih deset del: 1. Stjepan Miletič: Hrvatski kraljevi. Pentologija. Prvi dio: Tom is lav. Historija u 5 čina. 2. Ivo Vojnovič: Dubrovačka trilogija. Zabavna knjižnica, svezak CCLVIH.— CCLIX. 3. Tugomir Alaupovič: Prob rane pjesme. (Od 1891.—1901.) Zabavna knjižnica, svezak CCLVI. — CCLVII. 4. Živ ko Bertič: Ženski ude s i. Tri pripovijesti: Paraskina sreča. Sirota. Udala se. 5. J. E. Tomič: Udovica. Pripovijest iz XVIII. vieka. Zabavna knjižnica, svezak CCLII.—CCLV. 6. Djevojački svi et. Izabrane pripoviesti Čeških spisateljica. S českoga preveo i uvodom o kulturnom radu češke obrazovane ženske popratio Stj ep an Radič: Slavenska knjižnica, knjiga X, 7. Koloman Rac: Život starih Grka. (Sa 66 slika u slogu.) Knjižnica za klasičnu starinu, knjiga VI. 8. Milo rad M edini: Po v jest hrvatske književnosti u Dalmaciji i Dubrovniku. Knjiga I. XVI. stoljeca. Črtice iz hrvatske književnosti. III. 9. Ferdo Šišič: Vojvoda HrvojeVukšič Hrvati nič i njegova doba (1350—1416). S jednim tlorisom i zemljevidom to s četiri rodoslovne table. 10. Fran Mi-lobar: Izabrana poglavja iz narodnoga gospodarstva (političke ekonomije). I. svezak. Obči dio. Poučna knjižnica. Knjiga XXVII, Kaj več o teh lepih knjigah pozneje! —k. Slovensko gledišče A Slovensko gledišče. A. Drama. Tako malo koncesij se ni delalo pred-pustnemu času v našem gledišču menda še nikoli kakor letos. To je veselo znamenje in sicer tem bolj, ker je videti, da se občinstvo popolnoma strinja v tem, kajti obisk gledišča je bil tudi v tem kritičnem času vseskozi povoljen. Dne 27. januarja smo videli prvič na našem odru iz češčine prevedeno »Morsko deklico«, veseloigro v treh dejanjih, spisal dr. Jos. Š t o 1 b a. Dobra igrica kozmopolitičnega sujeta! Kaj takega se dogodi lahko povsod in se bolj ali manj v istini tudi dogaja. Vse delo preveva zdrav humor in tudi brez dovtipov ni v njem. Dejanje se razvija naravno, skoro vsakdanje in je brez onega duhovitega zavozlanja, ki izzivlje često naše občudovanje v francoskih igrah. Tuintam je malo pretiravanja, toda nikjer toliko, da bi ga ne prenesla veseloigra. Vsekakor prekaša glede vrednosti to češko delo marsikatero nemško igro te vrste. Ponavljala se je dne 2. in 22. februarja. Dne 31. januarja in 10. februarja se je vprizoril v našem gledišču kot noviteta Maksa Dreycrja »Poskusni kandidat«. O tej igri bi se dalo kaj več izpregovoriti, žal, da nedostaje prostora v to. »Poskusni kandidat« je nekako nadaljevanje O. Ernestovega »Lanovca«'— tu ljudski učitelj, ondi učitelj srednjih šol! Treba samo še drame, katere junak bi bil vseučiliški profesor, pa bi imeli nekako trilogijo iz učiteljskega življenja! Ne da se tajiti, da sta si »Lanovec« in »Poskusni kandidat« jako podobna, ne samo kar se tiče ideje, temveč tudi kar se tiče značajev, ki nastopajo v obeh igrah. Človek bi dejal, da je obe igri spisala ena in ista oseba. Prednost, ki jo ima »Poskusni kandidat« pred »Lanovcem«, je ta, da se konča Dreyerjeva igra mnogo naravneje in verjetneje nego Ernestova. Tendenca obeh dram je vsekakor lepa. Kdo bi se ne ogreval za ideje, za katere se ogrevata Ernest in Dreyer? Kdo ne čuti ž njima, da je duševno suženjstvo bridkejše od vsakega drugega suženjstva? Vendar se mi zdi, da nima ni ena ni druga teh dram posebno veliko absolutne pesniške vrednosti. V obeh se nahaja nekoliko tiste znane Marlittine oslade, ki je menda prirojena Nemcem. Obema nedostaje tiste moči, ki bi segala preko krajevnih in časovnih mej. Obe jc prištevati k umotvorom one vrste, ki učinkujejo samo tam, kjer se njih upravičenost dejansko čuti. Drugi kraji, drugi časi, druge razmere in veljava drame — se izniči! — Navzlic temu seveda je staviti kakor Ernestovo tako Dreyerjevo delo visoko nad vsakdanje pojave dramatične literature. V proslavo 25letnega delovanja g. A. Danila pri slovenskem gledišču se je igral dne 6. februarja prvič v sezoni »Deseti brat«. Pri tej priliki je naše občinstvo pokazalo na sijajen način, kako zna ceniti zaslužne člane našega igralnega osebja. — »Deseti brat« se je ponavljal kot popoldanska predstava dne 8. februarja. Dne 17. februarja je gostoval v Anzengru berj evem »Krivopri-sežniku« gosp. Ig. Borštnik iz Zagreba. O veliki nadarjenosti tega našega rojaka smo prepričani vsi in bilo bi odveč, naštevati njegove umetniške vrline, ker so predobro znane. Le semtertja se nahajajo v njegovi igri še nekatere praznine. Če bi se mu posrečilo odpraviti še te, potem bi bil Borštnik igralec, kakršnega bi morali iskati! Razen navedenih nam je omeniti še sledeče dramske predstave izza zadnjega časa: Dne 2. februarja popoldne se je predstavljal spet enkrat »Revček Andrej ček«, dne 22. februarja tretjič »Morska deklica« popoldne, zvečer istega dne »Njen ko rp oral«, 24. februarja (pustni torek) pa »Lumpacius Vagabund us«. B. Opera. Operno noviteto smo imeli zadnji 'čas samo eno, in siccr so se pele dne 12., 14. in 20. februarja »Hoffmanove pripo vesti«, fantastična opera (s prologom in epilogom) v 3 dejanjih, besedilo spisal Jules Borbier, godbo zložil Jaques Offenbach. Vsebina te »opere« je originalna, a tudi preccj — čudna, godba pa pač — Offcnbachova: lahka, pikantna in često frivolna! Dne 29. januarja so sc peli četrtič: »Psoglavci«, dne 8. februarja tretjič v sezoni »Faust«. Dr. Pr. Zbašnik. k^t Med revijami jj _ »Zvonček«, ta slovenski mladini namenjeni ilustrovani list pod spretnim uredništvom g. Engelberta Gangla, vidno napreduje. Letos dobivajo mladi naročniki list v ukusnih platnicah. Podobe, ki jih donaša,' so jako čedne, čtivo vseskozi primerno in raznovrstno. V nobeni narodni hiši, kjer se nahaja deca, bi ne smeli pogrešati tega lista. Prava hrvatska misao. Smotra za politiku i knjigu. Izlazi prvoga i pct-naestoga svakoga mjeseca. Izdavatelj i odgovorni urednik Dinko Politeo. Upravu vodi g. Ante Polič. Godina I. Broj 1. 1. siečnja 1903. Ciena: Za cielu godinu 12 kruna, za po godine 6 kruna; za tri mjeseca 3 krune; za mjesec krunu. Svaki broj naposc 60 para. Uredničtvo i uprava nalazi se u Mcdulicevoj ulici br. 2. U Zagrebu. Tisak C. Albrcchta (Jos. Witasck). v. 8°. 44 str. To je najnovejše glasilo čiste stranke prava in je naperjeno proti »Hrvatski misli«, ki je po izreku urednika nove smotre »per eminentiam« nagodbena. V vodilnem članku 1. številke razpravlja urednik smotre o »programu iz leta 1894.«, katerega jc sklenila hrvaška zedinjena opozicija, stoječ na temelju državnega prava in narodnega načela, in po katerem hoče z vsemi zakonitimi sredstvi delati na to, da se narod hrvaški, ki stanuje v Hrvaški, Slavoniji, Dalmaciji, na Reki z okrajem, v Medjumurju, Bosni, Hercegovini in Istri zediniti v eno samostalno državno telo v okviru habsburške monarhije, ter podpirati z vso silo tudi prizadevanje bratov Slovencev, da se tudi slovenske dežele pridružijo temu državnemu telesu. — II. Istotako bode delala zedinjena opozicija, da se uredi kraljevina Hrvatska kot pravna država ustavno in svobodno, tako da bode narod po svojih zastopnikih v vseh vejah državnega življenja po načelih parlamentarne vladavine vršil v hrvaškem »saboru« zakonodavno oblast sporazumno s kraljem. Na čelu parlamentarne vlade stoji ban kraljevine Hrvatske. III. Posle, skupne celi monarhiji, ki izvirajo iz pragmatične sankcijc, bode reševala kraljevina Hrvatska, ravnopravno kraljevini Ogrski z ostalimi deželami Njegovega Veličanstva. IV. Delovala bode vobče, da se ustava, svoboda in zakonita neodvisnost kraljevine Hrvatske oživotvorijo z vsemi zakonitimi sredstvi, naposebej s svobodoumnim izbornim redom, s pravico združevati se in shajati se ter s svobodo vesti, govora in tiska. V. Provedenje tega programa se poverjava cksc-kutivnemu odboru, ki more dovoliti sodelovanje v tem delu tudi drugim rodoljubom, četudi niso članovi stranke. Urednik »Prave hrv. misli« razpravlja potem o tem, da priznava program edino ime za narod, ki stanuje v Hrvaški, Dalmaciji, Slavoniji, Reki, Medjumurju, Bosni, Hercegovini in Istri, in to je hrvaški narod. V drugič trdi, da je vse zemljišče od Drine do morja in na jugu do Bojane hrvaško. Za program so Dalmacija, Hrvaška, Slavonija, Istra in Ilerceg-Bosna integralni del hrvaške države. — Hrvaško državno pravo in narodno nač el o se raztezava na Hercegovino, Bosno in Dalmacijo ter Istro, kakor na Hrvaško in Slavonijo. To je prava narodna in državna hrvaška misel, ne nagodbena. Nobene druge misli ne sme biti v hrvaških zemljah. Hrvaška misel skriva eno misel in odtod važnost hrvaškega imena. Ta program torej razumeva pod hrvaško državo vse hrvaške dežele, navedene v programu. Oživotvorjenje tega programa reši Hrvaško in ne dovoli, da bi jo pogoltnila katerakoli druga državna misel. Borba za državno pravo pa ne sme odvračati od teženj za gospodarskim blagostanjem. Ali v ime gospodarskih koristi ne sme se napustiti borba za oživotvorjenje hrvaških idealov. Prva zahteva je torej, da se ne smejo nobeni časoviti slogi na ljubav pojmovi motiti, niti situacija prepletati. Ena stranka mora imeti eden program, eno misel. — To je vse prav lepo, samo čc bi se ta program dal /vršiti! Drugi članek je »Hrvatski jezik i hrvatska književnost«. Kaj je mislil pisatelj, ko je napisal vrstico: »To su zemlje, kojima su prošli seleči se arijevci i Napoleonove vojske; Skiti i Sarmati kao i skandinavski čo- pori; Byzantinci, Turci i Nihil i s ti s poslednjimi »Nihilisti«, ne urnem. V »Galeriji« slika izdajatelj dve ličnosti pravaške stranke: drja Šandorja Bre-šccnskega in Evgenija Kumičiča. Slednjič razpravlja v »Listku« o različnih stvareh. Časopis priporočamo onim, ki se hočejo pobliže seznaniti s težnjami čiste pravaške stranke hrvaške. R. Perušek. »Vienac«. Uredništvo »V i ene a«, tega najstarejšega hrvaškega beletri-stičnega lista, ki ga je dozdaj izdajala »Matica Hrvatska«, sta prevzela z novim letom znana slovstvenika hrvaška gg. K saver Šandor Gjalski in dr. M. Dežman-Ivanov. Dosedanje številke, ki so izšle pod novim uredništvom, se reprezentujejo v vsakem oziru prav ugodno. List bode prinašal zdaj poleg navadnih ilustracij tudi umetniške priloge v barvotisku. Razen tega ima »Vienac« prilogo, v kateri bodo izhajala v prevodu najznamenitejša dela moderne literature. Cena listu je ostala stara. Upravo je prevzela »Dionička tiskara« v Zagrebu. Uredništvo se nahaja v Dalmatinski ulici br. 13. »Luč«. Kakor se nam javlja, začne z dnem 1. marca t. 1. izhajati v tiskarni Janka Dujaka v Sisku nova književna smotra »Luč« s prilogama »Djevojačko srce« in »Gospojinsko ogledalo«. Iziti ima vsakega četrtletja po en zvezek. Izdavatelj in urednik smotre bo g. Šandor Lovašen. Naročnina znaša za celo leto 8 K, posamezni zvezki stanejo 2 K. IVbJtrapcKa ciObpko, mI>cc iho ciiucaiiue 3a KHflHUUiKa, ncroi»ii'iecKn i oöiuecTBeHHU 3HaHHH. — V Sofiji izhaja letos že deseto leto ta litcrarno-znan-stvena revija, ki jo urejuje St. Bob če v. Med njenimi leposlovnimi sotrudniki se odlikujejo Kir. H ris to v, Iv. Arnaudov, Iv. Vazov; seveda odmeva v prošlem letu v njih pesmih šipčenska slavnost. Smotra dela v dodatku reklamo za ruske liste, n. pr. za »Njivo« in za ruska leposlovna ter tudi znanstvena dela; v »letopisu« sledi za Bolgarijo na prvem mestu Rusija. Vse to kaže, kako blizu je Bolgarom Rusija. Dr. Fran Ilešič. »Slavjanski vek« je prinesel v svoji 60. številki sliko in životopis gospoda dr. Ljudevita Jenka, ustanovitelja in predsednika »Ruskega kružka« v Ljubljani. Spominja pa se tudi zaslug gospe Tcrezine dr. Jenkove za ustanovitev »Ruskih kružkov«, katerih imamo zdaj petero, in sicer razen v Ljubljani še v Idriji, v Celju, v Trstu in v Gorici. V ravno tisti številki »Slavj anskega veka« nahajamo prevod Blaž Potočnikove pesmi »Kdor ima srce« in Cegnarjeve »Rojakom«. Prevod je oskrbel N. Novic. »Slovanski Obzor«. V Pragi je začel izhajati pod navedenim naslovom nov tednik, ki ima približno tisti smoter kakor »Slovanski P fehl cd«. Izdavatelj in urednik jc g. Jaroslav Rozvoda. List stane za celo leto 20 K, za pol leta 10 K, za četrt leta 5 K. Posamezne številke se dobivajo po 50 h. Redakcija in administracija: Praga, Reznickä ul. č. Ia. (parter). W/ Splošni pregled ^ --- Jaroslav Vrchlick^, ta čudovito plodoviti, svetovnoznani pesnik češki je praznoval dne 16. februarja svoj petdeseti rojstni dan. Čehi so se primerno spominjali tega dne, a spominjali so se ga spoštljivo tudi drugi narodi, da, celo Čehom vsekdar sovražni Nemci. »Ljubljanski Zvon« je prinesel že lansko leto iz izbornega peresa g. Jana Vobornika temeljito študijo o Vrchlickcm, na katero opozarjamo ob tem pomenljivem jubileju. Naj bi ohranilo nebo našim bratom Čehom in nam vsem, ki smo ponosni na velikega slovanskega genija, še mnogo let tega pesnika-prvaka! Slovenija se klanja Ljubljani, nova alegorična slika naše sedaj v Sarajevu nastanjene slikarice Ivane Kobilčcve. Umetnica, ki je pred nekaj leti za mestni dom naslikala krasno dovršen portret biskupa Strossmayerja, je izdelala sedaj po naročilu ljubljanskega mestnega sveta s podporo istega mc-cenata za magistratno posvetovalnico namenjeno alegorijo. Podoba je jako prikupljivo izvršena. Kar pa krasno delo naše umetnice posebno odlikuje, je to, da je vse na sliki pristno domače; umerjena polnoudnost in brdka lepota, družeča se z zdravo zastavnostjo, sami krepkostni slovenski tipi, primerni pred-stavitelji skromnega a zdravega slovenskega naroda. Obširnejše strokovno poročilo priobčimo, ko bo slika postavljena na svojem pristojnem motrišču. Novi dopisujoči člani imperatorske ruske akademije v Peterburgu V zadnji seji te akademije so bili izvoljeni za dopisujoče člane naš rojak, profesor slavistike na graškem vseučilišču, dr. K. Štrckelj, dalje prof. zagrebškega vseučilišča dr. Milivoj Šrepel in izredni prof. dunajskega vseučilišča, dr. Milan Rešetar. Leonid Andrejev. Hitro za Maksimom Gorkim, pisateljem ruskih »bos-jakov«, ki si je v tako kratkem času zadobil svetovno slavo, se je v ruski literaturi pojavil nov pripovednik, Leonid Andrejev, ki je skoro še hitreje nego Gorkij opozoril nase tudi inozemstvo. Pred letom dni je bil še čisto nepoznan žur-nalist, a danes ga imajo za najnadarjenejšega mladih ruskih pisateljev in njegove povesti se prodajajo na deset tisoče. V nobeni drugi deželi ne hrepene tako po novem literarnem talentu kakor v Rusiji. Kar koprnc po njem, ker ima vsak talent poleg svoje umetniške naloge izpolnjevati še drugo važno misijo. Kjer jc vse duševno gibanje pod morečim pritiskom, tam velja talent kot edini zastopnik svobodnega mišljenja. V produktih leposlovja si jc potlačeni ruski duh ustvaril bojevito sredstvo, s katerim protestuje; pred tem orožjem se tresejo mogočniki, ker jim je zadal že marsikak udarec. Kaj jc v tem pogledu v Rusiji mogoče, za to je Tolstoj živa priča, ta velikan, ki za duševni razvoj moderne Rusije morda še več pomeni nego enciklopedisti za Francijo, ker Tolstoj korenini močneje nego ti v svojem narodu in deluje širše na ljudske mase. V zadnjih dveh desetletjih je izvzemši Tolstega ta literarni protest, ki se je v petdesetih in šestdesetih letih minolega veka cul najmočneje, polagoma utihnil. Talent je na videz v Rusiji izumrl; Gljeb Uspenskij je zapadel blaznosti, mnogo obetajoči Garšin jc končal s samomorom, Korolenko se je umaknil na udobno žurnalistiČno polje, tenkočutni Čehov je bil za Ruse premalo tenden-cijozen. Čvrsti, kljubujoči protest se je našel zopet pri Gorkem, in sicer zveni pri njem polno in drzno, da se rado pozabi na vse male, zunanje pomanjkljivosti, ki so lastne proizvodom tega genijalnega pisatelja. Leonid Andrejev je kakor Gorkij mojster novele in kratke povesti. Gorkij je tudi nanj vplival nemalo, dasi je v mnogih stvareh od njega popolnoma različen. Motivom, ki jih Andrejev obdeluje, manjka one dražesti, ki se nahaja v snovi sami in ki je lastna Gorkemu. Ljudje, ki jih Andrejev opisuje, so prav vsakdanji, in situacije, v katerih nam jih predočuje, niso vedno originalne. Ali posebna dražest leži v načinu njegovega predstavljanja, v nadrobnem slikanju in fini psihološki analizi, ki kaže pravega pesnika in mojstra jezika. Mračni motivi so Andreju posebno ljubi; skoro vsaka druga povest obdeluje problem smrti. On rad opisuje svoje s ujete v mistični svetlobi. Posebno se javlja ta mistični element v skici »Molk«, ki je doslej ena najpopolnejših njegovih črtic, in ga kaže na vrhuncu originalnega ustvarjanja. — Iz življenja dijakov in dijakinj jemlje Andrejev posebno rad svoje snovi. Vendar poseza tudi v milieu meščanskega filistra in delavca. Vedno ve izreči svoje posebnosti v mameči obliki. Andrejev se je pokazal kot izviren, samonikel talent, ki se zna poglobiti v svoje snovi in ki ima čudovit dar za opazovanje in slikanje. Rusi upajo, da postane eden največjih ruskih pisateljev. Od njegovega nadaljnega razvoja je odvisno, v koliko se jim te nada izpolni. C. G. Novi ruski pripovedniki. V. Ven saje v in Ivan Bunin sta dva nova ruska pisatelja, katerih imeni sta zadnji čas zasluli preko mej ruskega carstva. Julij Verne, znameniti francoski romanopisec, je obhajal dne 10. februarja 75lctni rojstni dan. Nova drama Gorkega. V »Malem gledišču« v Berlinu so predstavljali nedavno novo dramo Gorkega: »Prenočišče« (»Na dnu«). Dasi »Prenočišče« ni drama v navadnem pomenu besede — Gorkij sam imenuje svoje delo »Prizore iz nižin življenja« — je napravila predstava vendar naj-globočji vtisk in to na občinstvo, kateremu je rusko življenje docela tuje in neznano. Tu se jc pokazala pač spet enkrat moč poezije! —k. Kipar Rendič. Najnovejše delo hrvaškega kiparja Rcndida je kip pisatelja Evgena Kumičica. Kip je izgotovljcn v naravni velikosti. Razstavi se aprila meseca v Pragi. Društvo čeških umetnikov »Manes«, ki je priredilo nedavno na Dunaju razstavo, o kateri jc poročal »Zvon« natančneje na drugem mestu, je izdalo svoje izvestje. Tu se pritožujejo moderni slikarji češki, da ne najdejo doma nikake prijaznosti. Dočim je dosegla na Dunaju njih scccsijska mer mnogo priznanja, jim doma tudi »Češka akademija za znanost in umetnost« odreka podporo. Kakor znano, izdaje društvo jako odličen umetniški list »Volne smery«. »Društvo sv. Jeronima«, ki vrši v bratih Hrvatih tisto nalogo kakor »Družba sv. Mohorja« pri nas, je imelo za 1. 1903. svoje glavno zborovanje dne 12. februarja. Iz dotičnega izvestja posncmljemo, da so dobili člani družbe lansko leto štiri knjige in da se jim obeta za letos ravno toliko knjig. Vseh članov je imela družba lani 15.878 — v primeri z »Družbo sv. Mohorja« jako malo! Če se vpošteva, da ima »Družba sv. Mohorja« med 120.000 koroškimi Slovenci, kjer so razmere skrajno neugodne in kjer se Slovenci v šoli v materinem jeziku niti citati ne uče, nad 6000 udov, potem je pač naravnost neu-mevno, da »Društvo sv. Jeronima« bolje ne napreduje. Zdi se, da imajo oni, ki bi društvu lahko koristili, premalo vneme! Da se dosežejo taki uspehi, kakor jih ima »Družba sv. Mohorja«, je treba pač tudi žrtev, in sicer velikih žrtev od posameznikov! Ljudstvo, kjer je zanemarjeno, kjer nima zmisla za napredek in prosveto, treba izpodbujati, treba bodriti. V tem oziru se ne sme strašiti nobenega truda! Ako prigovarjanje izpodleti devetkrat, desetič se morda posreči! In kjer je ljudem preveč plačati neznatno udnino, treba jo zanje tudi založiti! Polagoma začno potem uvidevati dobrote, ki jim jih donaša čitanje knjig, in radi žrtvujejo naposled tiste novce. Tudi naše ljudstvo je bilo treba šele vzgajati. Naj bi se bratje Hrvatje učili enkrat pri nas, kakor se mi v drugih zadevah radi učimo pri njih! Kajti le tedaj bode hrvaškemu narodu cksistenca zagotovljena, ako bodo tudi nižji sloji njegovi doccla prešinjeni od narodne zavesti. In potem šele, ko bode tudi priprosto ljudstvo z veseljem čitalo v materinem jeziku pisane knjige, zadobi tudi »Matica Hrvatska«, ki tako krasno procvita in katero bomo vedno stavili naši »Matici« v zgled, pravi pomen. Nove češke opere. Zadnjič smo poročali o novih čeških operah. To poročilo nam je popolniti danes. Opero »Kupec benatsky«, katere besedilo je spisal Jaroslav Vrchlicky, zlaga I. B. Focrster v Hamburgu. Profesor H. Trneček pa izdeluje opero »Mastičkaf, h kateri je tekst spisal znani kritik, prof. Ladislav Dolansky. —i— Rusko predavanje. Dne 5. februarja je predaval v »Ruskem kružku« pred številnim občinstvom gosp. Grigorij Andrejevič Iljinski o Gogolju. Razpravljal je zlasti o Gogoljevih odnošajih do drugih tedanjih književnikov, zlasti do Puškinovega kroga in do romantične struje. Andrej Rovšek, znani podobar, je umrl pred kratkim v 68. letu svoje dobe v Gabrju pri Moravčah. Dvestoletnica Pcterburga. Zadnje tri dni letošnjega leta bodo obhajali v Rusiji na slovesen način dvestoletnico glavnega mesta Pcterburga. Način, kako se namerava ta jubilej obhajati, je povsem vreden idej, ki so napotile Petra Velikega, da je zgradil novo prestolnico. Pctcrburžani nameravajo tem povodom zgraditi več krasnih poslopij, novo vseučilišče, veliko bolnico, mestno hišo in dvajset drugih šol. Stroški so proračunjeni na dvanajst milijonov rubljcv. -k. O »Ljubljanskem Zvonu« se širijo zadnje čase razne neistiriitosti, ki imajo menda vse en in isti vir in namen. Najprej se je trdilo, da »Ljubljanski Zvon« več izhajal ne bo. To jc bila gola izmišljotina. Potem se je začela trositi vest, da so »Zvonu« odpadli vsi sotrudniki. Tudi to je bila neresnica, kakor svedočijo dejstva. A zdaj se pripoveduje »zaupno« okrog, da ima »Zvon« samo še 500 naročnikov. Baš taka laž, kajti »Zvon« ne čuti niti kake najmanjše konkurencc! — Toliko se nam je videlo potrebno omeniti, da se ne poreče morda: »Qui tacet, consentue videtur«. Sicer pa se zaradi takih stvari prav nič ne razgrevamo."