£ KMETIJSKA ZALOŽBA Andrej Šalehar Prispevki k zgodovini razvoja reje in pasem prašičev v Sloveniji Prispevki k zgodovini razvoja reje in pasem prašičev v Sloveniji Pripravil: zaslužni prof. dr. Andrej Šalehar Slovenj Gradec, 2013 Prispevki k zgodovini razvoja reje in pasem prašičev v Sloveniji Avtor in urednik: zaslužni prof. dr. Andrej Šalehar Odgovorni urednik: Andrej Golob Lektoriranje: Marjana Cvirn Fotografije: Avtorji in izvor fotografij so označeni pri posameznih fotografijah. Fotografije brez podatkov o avtorju so iz fototeke enote za prašičerejo, oddelka za zootehniko, Biotehniška fakulteta. Tisk in oblikovanje: Cerdonis d.o.o. Naklada: 150 izvodov Izdajatelj: Kmetijska založba d.o.o. Kraj in leto izdaje: Slovenj Gradec, 2013 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 636.4(497.4)(091) 636.4.082(497.4X091) ŠALEHAR, Andrej Prispevki k zgodovini razvoja reje in pasem prašičev v Sloveniji / pripravil Šalehar Andrej. - Slovenj Gradec : Kmetijska založba, 2013 ISBN 978-961-6418-20-1 268454656 To delo je posvečeno spominu na mojega očeta Rudolfa Šaleharja (1910-1945). Pitanci (fototeka enote za prašičerejo) KAZALO 1. Uvod............................................................................................................................7 2. Najstarejši viri..............................................................................................................9 3. Srednji vek.................................................................................................................11 3.1. Razvoj........................................................................................................................11 3.2. Pasme prašičev..........................................................................................................12 4. Od XVI. stoletja do konca prve svetovne vojne...........................................................13 4.1. Razvoj........................................................................................................................13 4.2. Obseg reje.................................................................................................................25 4.3. Pasme........................................................................................................................28 5. Med svetovnima vojnama..........................................................................................39 5.1. Razvoj........................................................................................................................39 5.2. Obseg reje.................................................................................................................43 5.3. Pasme........................................................................................................................45 6. Po letu 1945...............................................................................................................49 6.1. Razvoj........................................................................................................................49 6.1.1. Šestdeseta leta so postavila temelj moderni selekciji prašičev v Sloveniji.............50 6.1.2. Odbor za prašičerejo pri Živinorejski poslovni skupnosti (kratek povzetek)...........53 6.1.3. Vzrejna središča na kmetijah..................................................................................61 6.1.4. Slovenska prašičereja in EU....................................................................................62 6.1.4.1. Pred vstopom......................................................................................................62 6.1.4.2. Po vstopu.............................................................................................................63 6.1.4.3. Primerjava podatkov o reji prašičev v letih 2000 in 2010 za Slovenijo in po statističnih regijah.......................................................................................................63 6.1.4.4. Primerjava - prašičereja Eu : Slovenija v letu 2006 in v letu 2002.......................64 6.1.4.5. Kaj naj stori slovenska prašičereja?.....................................................................65 Ureditev prometa s prašiči v Sloveniji..............................................................................65 Pravica do kmetovanja.....................................................................................................66 Slovenski zaščiteni kmetijski pridelki in živila...................................................................66 Izboljšati prirejo prašičev in zmanjšati stroške.................................................................66 Več znanja v slovensko prašičerejo...................................................................................67 6.1.4.6. Misel za zaključek: slovenska prašičereja in EU...................................................67 6.2. Obseg reje.................................................................................................................69 6.3. Pasme........................................................................................................................71 7. Stalež prašičev v Sloveniji v letih 1869 2012..............................................................77 8. Glosar.......................................................................................................................79 9. Prispevki k bibliografiji: Kranjska klobasa..................................................................83 10. Viri...........................................................................................................................95 11. Slikovno gradivo....................................................................................................109 12. Priloge....................................................................................................................121 Sesni pujski (fototeka enote za prašičerejo) Uvod V Sloveniji ima prašičereja večstoletno tradicijo. O reji prašičev govori že listina iz let okoli 804 (Kos, 1906), ko so Istrani zahtevali vrnitev pravic do svinjske paše. Dokaze najdemo tudi v urbarjih (Haupt-mann,1954), na srednjeveških freskah (Šale-har, 1990) in v srednjeveških listinah (Kos, 1985). Eden zadnjih objavljenih dokazov je izpod peresa Mlinariča (2001), ko v knjigi Kartuzija Bistra piše o številu svinj na samostanski pristavi, o plačevanju žirnine za svinjsko pašo v gozdovih in da je bil med samostansko služinčadjo tudi svinjar. Vse navedeno pa nič ali prav malo pove o prašičih, ki so jih takrat redili. Z veliko verjetnostjo sodimo, da so bili to potomci evropskega divjega prašiča. K temu nas spodbujajo tudi upodobitve prašičev na srednjeveških freskah (Fučic, 1992) - freska Beg v Egipt - cerkev sv. Marije na Škriljinah v Beramu (leto 1474) in morfologije prašičev ob nogah sv. Antona puščavnika na srednjeveških skulpturah (Ekl, 1982) - v podružnični cerkvi sv. Antona opata v Savičenti (14.stol.) in v podružnični cerkvi sv. Antona opata v Slavi-čicih (leto 1457) v Istri. O razvoju pasem prašičev v Evropi je na splošno znano, da so sedanje mesnate pasme prašičev nastale z oplemenjevanjem domačih (avtohtonih, domorodnih) pasem prašičev s pasmo veliki beli prašič (large white, veliki jorkšir) (Sambraus, 1994). Razvoj slovenskih pasem prašičev in čas ter način njihove reje so predmet naše raziskave. V novejšem času je pomembno leto 1959, ko je bila na-kupljena velika količina plemenskih prašičev pasem švedska in holandska landrace (Šale-har,1999) in ko so bile zgrajene farme prašičev. Ti dve pasmi in še uvozi drugih pasem (large white, nemška landrace, pietrain in duroc) so popolnoma spremenili pasemsko strukturo prašičev v Sloveniji, zgraditev farm pa je spremenila način prireje prašičev in rej-sko delo v slovenski prašičereji. Slovenska prašičereja je bila slabo pripravljena na EU pogoje in je po osmih letih po našem vstopu zelo ogrožena. Zaradi tega smo obsežneje povzeli dogajanja, povezana z rejo prašičev v Sloveniji v času pred našim vstopom v EU in po njem. Z rejo prašičev je v Sloveniji tesno povezana kranjska klobasa in v posebnem poglavju je na koncu dodana bibliografija s starejšimi kratkimi izpiski. Dodana sta glosar, ki pojasnjuje nekatere stare strokovne pojme, in slikovno gradivo, kjer so zbrane slike prašičev različnih pasem, ki so bile objavljene v nekaterih objavah ali smo jih našli na bolšjem sejmu, v antikvariatih in so v fototeki enote za prašičerejo na oddelku za zootehniko Biotehniške fakultete. Na koncu so v prilogah kopije nekaterih dokumentov s področja prašičereje, ki so bili ali objavljeni ali jih hranijo v arhivih ali pa so bili najdeni na bolšjem sejmu oziroma v antikvariatih. Skulptura prašiča iz cerkve sv. Antona puščavnika v Savičenti (1542) (foto Andrej Šalehar) s Najstarejši viri Prašiče so redila že ljudstva, ki so živela na našem ozemlju pred prihodom Slovanov. V »Blätter aus Krain« je leta 1864 objavljen v nadaljevanjih sestavek »Über Phalbauten (o koliščih)« in v zadnjem delu pišejo, da so koliščarji redili domače živali in med njimi poseben rod prašičev - šotne prašiče. O reji prašičev najdemo dokaze v pisnih (listine, urbarji ...) in drugih virih. Najstarejši do sedaj poznani vir je iz let okoli 804, ki poroča o zboru istrskih prebivalcev, ki je bil na prostem v Koprskem okraju blizu tam, kjer se rečica Rižana izliva v morje (Kos, 1906 in Kos, 1985). Izvoljeni in zapriseženi glavarji, ki so zastopali prebivalce istrske pokrajine, so cerkveni in drugi gosposki odgovarjali tudi na vprašanja o krivicah in običajih tam živečih ljudi. Med pritožbami zoper škofe je bila tudi: »Kar se tiče pravice do sena in trave (de herbatico) ter do svinjske paše po hrastovih gozdih (de glandatico = tako se je imenovala pravica, pošiljati prašiče v gozde, da so v njih pobirali želod), je ni nihče prej po naših vaseh s silo zahteval, ampak tako, kakor je bilo to navadno med našimi predniki«. Vojvoda Ivan jim je odgovoril: »O gozdih in pašnikih, o katerih ste govorili, sem mislil, da so državna lastnina. Ker pa ste pod prisego izpovedali tako, hočem jih vam vrniti...« Cesarski odposlanci so zahtevali, da vojvoda Ivan da poroštvo, da se krivice popravijo, tudi glede pravice do svinjske paše in živinske krme. Kos (1911) opisuje gradivo iz leta 1040, ko je kralj Henrik III. potrdil oglejski cerkvi »pravice do pašnega davka in do svinjske krme (herbaticum sive escha-ticum)«. Poleg dokaza, da so takratni prebivalci redili prašiče, povedano sporoča, da je bila v rabi pašna reja prašičev. Krškopoljska svinja s pujski (foto Andrej Šalehar) Srednji vek 3.1. Razvoj O reji prašičev v srednjem veku v Sloveniji so poznana številna pisna in slikovna pričevanja in med njimi: a. Urbarji - tlačani so morali plačevati tako imenovani svinjski davek, ki so ga obračunavali po različnih denarnih vrednostih - po vsej verjetnosti po velikosti prašičev (Hauptmann, 1954). Štih (1984) v svojem prispevku o tolminskem urbarju iz leta 1598 piše: »Glavne dajatve od vrst domačih živali so prašiči (frischling), ko-zliči (kitz) in koštruni (costraun)«. V kamniškem urbarju je zapisano, da je imel kmet Anže Wolf leta 1477 med dajatvami tudi svinjski davek v višini 30 šilingov. (Gorenje, Lukovica - Wikipedija, 2008). Za pašo prašičev v gozdu je bila posebna dajatev, imenovana žirovščina. b. Kos (1985) opisuje listino iz Hrasto- velj iz let okoli 1300 - opisan je spor med kmeti iz Hrastovelj in iz sosednega Kube-da ter plen, ki so ga odnesli Kubečani. V Hrastovljah je bila razvita živinoreja, verjetno bolj reja ovc in prašičev kot govedi. Med plenom je pogosto tudi omemba prašičev (porci) in svinj (sues), od teh so taki enoletne starosti (porci, sues unius anni), pitani prašiči (porci nutricii), breja svinja (sus plena) in velike svinje (magne sues). c. Srednjeveške freske so svojevrsten dokaz o reji prašičev in jih je opisal Šalehar (1990 in 1995). V enajstem medaljonu stenskega koledarja v cerkvi sv. Trojice v Hrastovljah. iz l. 1490, ki prikazuje za mesec november, podobno kot koledarček iz samostana v Bistri iz l. 1415 - Golob (1988), klanje prašičev. Mnenju, da bi moralo biti to kmečko opravilo pokazano mesec kasneje, v decembru, je težko pritegniti, ker je bila takratna pašna reja prašičev odvisna predvsem od razpoložljive hrane v gozdu (želod in žir). Omeniti velja še en dokaz o reji prašičev iz leta 1474, ki je v cerkvici sv. Marija na Škriljinah pri Beramu. Na freski, ki upodablja Beg v Egipt, sta naslikana dva domača prašiča, ki s svojo obliko omogočata sklepanje, da sta potomca evropskega divjega prašiča. Okoli leta 1600 je bil naslikan Celjski strop, ki v upodobitev letnega časa Zima vključuje tudi klanje prašiča. Stenski koledar v cerkvi sv. Trojice v Hrastovljah - enajsti medaljon »Klanje prašičev« (1490) (foto Andrej Šalehar) č. Mlinaric (2001) v knjigi Kartuzija Bistra piše o svinjaku in številu svinj na samostanski pristavi, o plačevanju žirnine za svinjsko pašo v gozdovih in da je bil med samostansko služinčadjo tudi svinjar. d. Novak (1970) poroča, da je bila »prašičereja zelo pomembna že v srednjem veku, ko so na vseh kmetijah redili prašiče in je bila njih oddaja ponekod do 14. stol. zelo splošna. V gorah okoli Gorice, v Vipavski dolini in v Brkinih so dajatve prašičev celo prevladovale. Po prašičih so na Slovenskem poimenovani nekateri kraji, npr. Svinjska vas, Svinjak, Svinje, Svinjsko...«. 3.2. Pasme prašičev Na že omenjeni freski »Beg v Egipt« v cerkvi sv. Marije na Škriljinah pri Be-ramu sta naslikana dva domača prašiča, česar v ikonografiji tega biblijskega prizora na drugih freskah ne zasledimo. Domači prašiči, ki so jih v tistih časih redili v Istri, so verjetno neposredni potomci evropskega divjega prašiča.Oba na beramski freski naslikana prašiča s svojo morfologijo to tudi nakazujeta. Imajo močneje razvit prednji del telesa, dolgo glavo z ravnim nosnim profilom in pokončnimi ušesi ter sorazmerno visoke tanke noge. Freska »Beg v Egipt« - cerkev sv. Marija na Škrilinjah pri Beramu (1474) (joto Andrej Šalehar) Od XVI. stoletja do konca prve svetovne vojne 4.1. Razvoj Novak (1970) poroča: »Prašiče so sprva redili predvsem na paši. Posebno važna je bila paša v hrastovih, cerovih in bukovih gozdovih, ki jih je bilo še v 17. stol. dosti več, kot jih je danes. V teh gozdovih so se prašiči hranili z želodom in žirom. Prašiče so gonili na tako pašo tudi od daleč. Za pašo so gospostva dobivala žirovščino (glandaticum, aasrecht) v denarju, pa tudi v plečetih. Pravico do žirjenja so gospostva na Primorskem dajala v zakup. Posebno je narasel pomen prašičereje v 16. stol., ko so pričeli uporabljati mast. V nekaterih krajih na Kranjskem so že zgodaj prašiče kupovali, zlasti na Hrvatskem, od koder so jih v tropih gonili vsako leto. Pitali so jih za domačo potrebo, za preskrbo mest in trgov, mnogo pa so jih tudi prodajali na Beneško, tako žive kakor tudi kot mast in prekajeno meso. Na slovenskem Štajerskem je bila morda zavoljo pomanjkanja hrastovih gozdov in zaradi uvoza s Hrvatskega in iz Slavonije ter z Ogrskega v 16. in 17. stol. reja prašičev neznatna. Po mitniških podatkih za dobo 1710-1720 so uvozili na Kranjsko letno okoli 5000 plemenskih prašičev«. Britovšek (1960) opisuje, da je »med služnostne pašne pravice spadala tudi pravica podložnikov do svinjske paše. Obseg svinje-reje je bil v XVI. in XVII. stoletja odvisen predvsem od razprostranjenosti bukovih in hrastovih gozdov. Na podložnih posestvih so navadno redili le po nekaj svinj, na graščinah pa je njihovo število kolebalo od 10 do 20, v mnogih primerih je bilo to število preseženo. Podložniki so svinje navadno pasli skupno z drugo živino na pašnikih ali v gozdovih, kjer so imeli pravico do paše. V XV. in XVI. stol. so pričeli ponekod zviševati dajatve za svinjsko pašo, drugod pa so začeli celo omejevati pravico do nje. Mnoge zemljiške gosposke so dovoljevale svinjsko pašo le, če sta želod ali žir dobro obrodila. Kot je razvidno iz številnih urbarjev iz XVI. in XVII. stoletja so domači podložniki to pravico večinoma uživali, ne da bi zato plačevali posebne dajatve izven okvira rednih urbarskih dajatev; tuji podložniki so morali plačevati predpisane denarne ali naturalne dajatve, katerih višina se je ravnala predvsem po starosti svinj. Pravice do svinjske paše so nastale na osnovi dogovorov, pogodb in zastaranih pravic. Delili so jih na določene in nedoločene. Določene so bile, če je bilo število svinj za pašo s predpisi točno določeno, v obratnem primeru so bile nedoločene. Prehod svinjereje izpašni-škega gospodarstva na hlevsko rejo je bil na Kranjskem izveden do druge polovice XIX. stoletja. Pospeševale so ga predvsem nove agrarne razmere v pomarčni dobi in večje izkoriščanje krmnih rastlin in okopavin, ki so jih začeli na Kranjskem uvajati v skladu s fiziokratskimi prizadevanji.« Leta 1769 je avstrijski dvor izdal uredbo štev. 1109, s katero je bilo prepovedano, da bi prašiči tekali naokoli (Die Schweine herumlaufen zu lassen, wird verboten). Zanimiv zapis o reji prašičev je objavljen za leto 1822 v »Annalen der kaiserl. königl. Landwirtschafts-Gesellschaft in Laibach« (Kurze Beschreibung ..., 1830) Povzemamo: »Zaradi pomanjkanja primernih pašnikov praktično nobeden ne vzreja prašičev, ampak kupijo spomladi ali poleti eno- do dvoletne prašiče, katere deloma priženejo iz Štajerske, večino pa iz Hrvaške in potem spitajo. Pri tem je dana hrvaškim belim prednost pred štajerskimi črnimi prašiči, ker se ti hitreje zamastijo in imajo več slanine, čeprav imajo slednji občutno bolj nežno meso in slanino .....Spitajo jih na dva do štiri cente in večjo telesno maso..... Več sto spitanih prašičev in mnogo stotov slanine je letno prodanih v Trst .....Prašiči redko zbolijo, če se skrbi, da v vročih poletnih časih niso zamaščeni in če dobijo več tekoče hrane in zelenjave.« Ilirski list je v letu 1842 (Fleischconsumati-on ..., 1842) objavil podatke o konzumaciji mesa v Trstu. V letu 1840 je bilo konzumi-ranih 5744 in v letu 1841 4047 prašičev, ki so bili spitani na Kranjskem. Kmetijske in rokodelske novice (Hvala pre-šičje 1851) spodbujajo rejo prašičev, ki jih lahko redi vsak kmetovalec, mali in veliki. Dve svinji dasta več dobička kot ena krava in pri tem potrebujeta enako količino krme. V članku »Pri reji prešičev je snažnost potrebna« (1845) je najprej poduk, da se dela krivica, če se prašiču pripisuje nesnažnost. Po zemlji rije, ker si išče hrane, in po lužah ter mlakah valja, da se ohladi. Da je to čedna žival, se vidi tudi po tem, da v svinjaku opravlja potrebo vedno na istem mestu in nikoli na prostoru, kjer počiva. Svinjake je treba redno čistiti in še posebej v zimskem času dobro s suho steljo nastiljati. Bleiweis (1855) je v knjižici »Zgodovi- na ces. kralj. Kranjske kmetiijske družbe s statističnim popisom kmetijstva na Kranjskem« popisal tudi prašičerejo. Takole piše: »Do zdaj smo le srednje in celo slabe oddelke živinoreje pregledovali; zdaj pa se nam vendar nekoliko boljše odpre. Posebno veselje nam ravno reja prešicev napravlja. Priprosti kmetič za goved in konje le malo skerbi, prešiče pa tako skerbno redi in pita, da si veče marljivosti o ti reci skor nikdo želeti ne more. Pitanje z želodom in žirom je po Dolen-skem močno v navadi. Izmed 75200 prešičev se jih vsako leto več kot polovica tako odebeli, da tergovci izmed pridelkov krajn-skega kmetijstva po špehu (zaski, slanini) najbolj vprašujejo. Krajnci pa ne pitajo samo domačega pri-redka; vsako leto se jim po več tisuč horvatov priganja, ktere manjši vlastniki celo kajžarji ali sobenki kupujejo, pitajo, zaklane in otrebljene v Terst in na Koroško prodajajo. Tako prirede kak grošek in z ostanki si še pred pustom postrežejo. Klobase umejo Krajnci kaj dobre delati; okajenih mesenih po veliko v Terst pošiljajo in tudi sami precej poručajo, zatorej se pa tudi s čevi močno kupčuje«. Bleiweis (1855) v svojem zapisu omenja tedanjo trgovino s hrvaškimi prašiči. Bogataj (1992) opisuje svinjsko ali prašičjo pot - preko Slovenije je stoletja vodila znamenita svinjska ali prašičja pot, ko so iz Hrvaške gonili mlade prašiče na Kranjsko, jih tu spitali, uporabili za lastno prehrano in za prodajo v Benečijo. V Ilirskem listu (Historisches Tagesbuch ., 1821) najdemo za 25. januar v zgodovinskem dnevni- ku za Kranjsko naslednji zapis: »Velikansko množico prašičev so gnali iz Hrvaške skozi Kranjsko proti sosednjim deželam (l. 1715)«. Dolenjske novice (Stanje živinoreje ..., 1888) poročajo, da skozi krški okraj gonijo Hrvatje prašiče in Kmetijske in rokodelske novice (Novičar iz ..., 1854), da so na ljubljanski sejem (češpljev semenj) iz Hrvaške prignali veliko prašičev, posebno svinj za pleme. Kristan (1876) pa sporoča, da iz Štajerske in zahodne Hrvaške vsako leto v velikih trumah priganjajo prašiče (kratkouhe prašiče) na Kranjsko in Primorsko naprodaj. Slovenski gospodar (1881) je zapisal, da so na postaji Rogatec in Poljčane leta 1880 prignali iz Hrvaške 60000 prašičev, ki so jih naložili na vlake ter odpeljali na Nemško. Lampe in drugi (1850) so v svoji knjigi »Berilo o svetkih in nedeljah za dorašeno mladost« zapisali: »Prešički se redijo v svinjakih, prešiči pa v gojzdih ali borštih.« O prašičereji v Sloveniji v XVII. do XIX. stoletju najdemo podatke tudi v delih: Stefančič (1951 in 1966), Ferčej (1988 in 1996), Hlubek (1846 in 1860) in v članku »Zgodovinski razvoj cene za odstavljene pujske na Kranjskem«, ki ga je objavil neznani avtor v Kmetovalcu leta 1916. Iz tega članka povzemamo: »Konec XVIII. stol.: Prašiči so se redili le za domačo potrebo in za neznatno potrebo naših mest in trgov, kajti izvoza prašičev ni bilo nikakega. Kmet je bil takrat silno skromen, ni potreboval toliko zabele kakor danes in razna mlečna jedila so morala na-domestovati mast in meso. Na Kranjskem je bilo konci 18. stoletja kakih 50.000 sa- mostojnih kmetij in nekako ravnotoliko je utegnilo biti v deželi prašičev. Prašičereja je pa bila le v nekterih pokrajinah doma in v drugih pokrajinah so kupovali že odrasle medle (shujšane) prašiče (večinoma 1/2 do 3/4 leta stare), ki so jih v jeseni in pozimi poredili. Prašičje krme takrat ni bilo veliko, kajti krompirja še nismo imeli in istotako ne pese, ki je še bolj pozno prišla v deželo. Prašičereja je bila okoli l. 1800. na Kranjskem neznatna; imeli smo komaj 50.000 prašičev, in ko se je v drugi polovici prejšnjega stoletja pričel živahnejši trgovski promet, je prašičereja celo nazadovala, dasi se je jelo število prašičev hitro dvigati. Kmetje so pozabili na prašičerejo, kajti ravnanje z brejimi svinjami in s pujski je zamudno, težavno in riskantno, zato so rajše kupovali cenene odrasle hrvaške prašiče, ki so dohajali v mnogoštevilnih tropah po prekupcih v deželo po vseh cestah preko Dolenjske na Gorenjsko in Notranjsko. Na Hrvatskem, v Bosni in tudi na Ogrskem so prašiči posebne pasme živeli leto in dan takorekoč zastonj v hrastovih in bukovih gozdih ter so prihajali k nam po zelo nizki ceni. Krme za prašiče je bilo vedno več, kajti krompir se je splošno razširil, vpeljala se je pesa in kmet ni mislil več na lakoto, saj mu je železnica lepše žito ali naravnost moko cenejše pred vrata pripeljala, kakor ga je domače žito stalo. Reja prašičev se je konci prejšnjega stoletja jela naglo razvijati, a vzreja prašičev je pa vendarle še ostala neznatna. Prašičereja je postajala vedno bolj dobičkonosna panoga kmetijstva in zato jo je c. kr. kmetijska družba kranjska na vse načine in z znatnimi državnimi podporami pospeševala. Uspeh tega pospeševanja je pa bil seveda silno počasen, kajti kmet ni lehko pristopen novostim. K sreči je temu nedostatku prišla na pomoč nesreča. Na Hrvatskem in Ogrskem se je razpasla prašičja kuga in zato je bila naša meja proti Hrvatski glede uvoza prašičev večinoma zaprta in končno je sedaj uvoz prašičev tako otežkocen, da s hrvaškimi ali ogrskimi prašiči niti več računati ne moremo. Mi vedno več potrebujemo prašičev doma in naša dežela veliko zasluži z izvozom prašičev v sosednje dežele. Vsled zaprtije je jelo manjkati prašičev in kmetovalci so bili prisiljeni doma pričeti s prašičerejo. Sedaj imamo plemenske svinje in mrjasce v celi deželi. Za današnje gospodarske razmere in za današnje zahteve svetovnega trga ni več primerna hrvaška prašičja pasma, ki silno počasi rase in se počasi debeli le pri dobri žitni krmi. Namesto hrvaške pasme je stopila žlahtna angleška, ki ima vse potrebne vrline. Kmetijska družba je v teku zadnjih 50 let vpeljala na stotine čistokrvnih angleških plemenskih prašičev, in sicer svinj in mrjascev, ki so našo kranjsko prašičjo čredo tako požlahtnili, da se lehko imenuje našim razmeram popolnoma privajena, kranjska žlahtna prašičja pasma. L. 1850. so na Kranjskem našteli 75.000 in 1.1910. pa 177.000 prašičev« Goriško kmetijsko društvo je v Gospodarskem listu (Pravila ..., 1876) objavilo pravila za skok merjascev. Kupili so 24 mladih »merjascev berkširske pasme, ki so jih bili pripravljeni zastonj podariti občinam, če se te zavežejo, da se bodo držale naslednjih »pogojev (pravil): - merjasci se oddajo osebam, katere so zmožne, dobro rediti to žival. Merjasci ne smejo se rabiti za skok, dokler ne dosežejo 10 mesecev, - gledati se mora na to, da se ne pripušča skoku premladih svinj, ali pa če niso dovolj izraščene, nar manj pa če so bolehne, - kolikrat da se pripušča mrjasca na dan k skoku, se bo ugotovilo tako, da mrja-sec ne oslabi, - za skok mrjasca se ne plača više ko 30 kr., - pritožbe se pošiljajo predsednijštvu c. k. kmetijskega društva, - najmanj enkrat v letu morajo županstva, katerim so se omenjeni mrjasci oddali, semkaj o stanji teh živali in o po-množenju tega plemena poročati.« V Katalogu ob koroški deželni razstavi živine (Die viehwirtschaftlichen 1877) je poudarjen pomen prašičereje, še posebej v južni Koroški, ki je najpomembnejša pri oskrbi gospodinjstev z mesom in maščobami. Zanimiv je tudi sestavek »Kaj naj se iz kmetijstva uči mladina kmečkih starišev v nadaljevalnih šolah«, ki so ga objavile Kmetijske in rokodelske novice (Gospodarske stvari ..., 1877). Pri predmetu Svinjereja so bila vključena »naslednja poglavja: - najboljša svinjska plemena, - izreja prascev, - pripravna hrana, - strežba prešičem in njih debelenje, - ugodni svinjaki, - bolezni svinj (ikre, trakulja, trihine).« V Kmetijskih in rokodelskih novicah (O izbiranju ..., 1892) in Kmetovalcu (O izbiranju ..., 1892) je bil objavljen članek »O izbiranji prašičev za pleme«, ki poučuje, kako je treba odbirati prašiče za pleme. Poleg drugih navodil je tudi zapisano, da so svinje z večjim številom seskov plodnejše, da dajo večja gnezda. Kramer (1882) je v Naznanilih objavil sestavek »Vzorni načrt kmetijskih stavb na Kranjskem« in za gradnjo svinjaka svetuje: proti mratirn vewvflm. Privsakem svinjaku. nahajali a« uiora *rač«u prostor • friim» vnelo, v kaierejjfa it. vsakega oddelka »vinjaka drfce vrata. Taki proatari so pravilnemu tulesnttmu nucvitku mlftdjh prascev ju L o korintni.. Svinjak rsutcitili naj tu v računi na •Bo svinjo t prosilki vred 3 da 4 kvudrntndi iiidifov, na ©nega pitanr.ga preSiča 1'5 do 1! kvadratna m>inc nt eno krneli j Pc&la in v popisu /sjeti cnoia Leto Število gospodar- Velita živi 11 Praitii PrcrnCuiut- win Skuf^j na i i it» gotvdi konj skupaj vel. Imr* Siajttika Urad Rcmteik na Kobamkcm Vzhodne Haloze Ural Zavrt Urad Bela Urad Lakov« Vu/eniu Kranfsto Loiko (flspoitvo 2upa 1 [lesni vrh 1542 14J 1 t 10.49 1542 60 5.S1 o.;, 6. H IS42 66 'y> 0.). 6.95 IS4! a 6,71 0,39 7.11 1)7(1 224 ? 1 a,11 5,35 6,98 6,96 7.6J 0.76 11,2} 1 ] JOT 7,61 1 1.40 1 1.» K,49 12,61 1.» Y,<; 2b|m iiri Primorska 15l0 34 9.6» O.bS 10, IS 1630 M ti.il 9.67 uio M 4.14** t>M\\ 4 lew ti 11,91 ZJ2 12,69 14.71 2^7 1MJ 10, HI 1.06 DJ4 11,611 1.17 6,13 7,40 0,74 13,4 J 1627 2» 1,02 162 203 1*27 47 3.23 1127 11 4.QS Nižinske vasi pri Tretu Tržaški Biifi Pod Sla'mik(trn Scvtrns CJČarlja x Faktor pri praliiih 1 :drobnici I : 10, m Bra&A vofrift in hvitmkc fcioteent!_ t.05 2,09 2,87 4.09 7.B 0,7» 9.19 0.92 7.01 2S.70 2.S7 J.44 S3,ni 1.» 12,401 Novak (1970, str. 376) SlatisiiSnj pregled od 1869 dalje Leto Kranjska Slovenska KoroSka Slovenska Štajerska Primorska Prek- murje Slovenija po cenitvi Skupaj PmSiti 1K69 ISBO 1 890 1900 19tO 63. Ji 8 73.130 94,98 S 107.836 177.300 53.568 55,413 57.685 61.419 97 048 142.556 195.715 214.903 187,873 296.216 26.165 18.563 16.846 1 8.734 36,568 42.017 46.141 287.647 342.lt 2 3 426.436 375.862 653.27? Novak (1970, str. 385) okraju največ prašičev: na 6052 gospodarstvih 14.579 prašičev (2,4 prašiča na gospodarstvo) in najmanj v litijskem okraju: na 2211 gospodarstvih 4081 prašičev (1,8 prašiča na gospodarstvo). Prašičev je bilo v novomeškem okraju l. 1880 za 3350 rilcev več kakor pred desetimi leti. Kmetijske in rokodelske novice (Ljudska štetev ..., 1901) poročajo, da so v Ljubljani 31. decembra 1900 našteli 549 prašičev. Povše (1886) je opisal živinorejo na Kranjskem in poroča, da je na staležu 79.314 prašičev. Prašičereja je bila po pomembnosti druga panoga živinoreje. Na 100 prebivalcev so na Kranjskem redili 16,4 prašičev. Največ prašičev so redili v okrajih: Rudolfovo (Novo mesto), Krško, Kostanjevica, Mokronog, Metlika; manj pa na Gorenjskem. Narodni gospodar (1911) je objavil podatke o štetju živine v letu 1910 in jih kritično presodil. Število prašičev v letih 1880-1910 po nekaterih deželah Avstroogrske Narodni gospodar (1911, str. 372) Na 1 km2 produktivne površine (njive, travniki, vrtovi, vinogradi, pašniki, planinski pašniki in gozd.) je bilo leta 1910 na Kranjskem: 55 prebivalcev, 23,9 govedi, 18,7 prašičev in 2,5 ovac. Na 1000 prebivalcev (skupaj 525 083 ljudi) pa 432,3 govedi, 337,7 prašičev in 46,1 ovca. Plemenska mladica krškopoljske pasme (foto Andrej Šalehar) 4.3. Pasme Wenko (1933) v obširnem zapisu o živinoreji v Dravski banovini iz starih virov povzema, da je bila »prvotna svinja« v naših krajih dolga, črna svinja z dolgimi visečimi uhlji, baje laškega izvora. Bila je izvrstna slaninarica. Zapisal je: »To so verodostojni podatki iz sredine preteklega stoletja. Odslej so sledili, spočetka slučajni, pozneje sistematično organizirani importi plemenskega blaga bele barve.« Stefančič (1966) piše o oplemenjevanju domačih prašičev naslednje: »Prašičerejo so začeli izboljševati že graščaki ob koncu XVIII. stoletja z uvozom plemenskih merjascev iz Anglije. Za napredek prašičereje med širšimi plastmi ljudstva pa so večjega pomena bili šele nakupi plemenskih merjascev, ki so jih začele v drugi polovici prejšnjega stoletja uvažati kmetijske družbe.« Wolštajn (1792) opisuje prašiče v petem poglavju knjige »Bukve od kug inu bolezen goveje shivine, tih ovac inu svin, popisane sa kmete«. Glede »sorte» prašičev svetuje, da naj se ne gleda toliko na barvo, ampak bolj na sorto, od kjer prihajajo. Redijo naj take, kateri se po velikosti in obliki telesa ločijo od drugih. Odberejo naj dolge, na straneh široke, trebušaste, s kratkim in močnim vratom, širokih prsi, širokih in kratkih nog, s tankimi kostmi in ješče. Hlubek (1846) poroča, da so na spodnjem Štajerskem pogosto redili črno, podolgasto (potegnjeno, dolgo), italijansko pasmo prašičev z visečimi ušesi. Kmetijske in rokodelske novice (Glas iz ..., 1846) pišejo, da ja na Pohorju veliko »pše- natnih (drobnih) ali strokastih (dolgih, ozkih) svinj in da vsako leto krepajo«. V knjigi »Poduk, kateri uzhi pre&izhe plemeniti, rediti in debeliti ...« (Vpr. 8. Kako ..., 1850) so opisane različne pasme prašičev v zahodni in severni Evropi: ogrski, poljski, bošnjaški, moldavski in drugi. Opisani so tudi kitajski, angleški ali šampanjski in nemški ali parski prašiči. Zalokar (1854) je v knjigi »Umno kmetovanje in gospodarstvo« opisal tedanja »plemena« (pasme) domačih prašičev. Razdelil jih je v skupine: • »velike, stegnjene svinje, • kratke, okrogle, (naše navadne svinje), • kratke, okrogle hervaške in ogerske bele svinje, • bosnjaške, serbijanske ali turške, • engleške ali kitajske.« V nadaljevanju poudarja »iz teh plemen so se mnoge pomešane svinje zaplemenile; postavim, štajerske, iz laških in domačih, podolgovate, s pobešinimi ušesi, pa vendar manjši od čistih laških.« Neznani avtor v poglavju »Živinorejske drobtinice« v koledarju »Velika pratika za prestopno leto 1856«. piše o plemenih prašičev in našteva ter opiše: ogerske (horvaške), poljske, laške (francoske) in kitajske prašiče. Bleiweis (1871) piše o prašičjih rodovih in našteva: srbsko-ogerski, poljski, francoski in kitajski rod. Posebej predstavlja angleške prašiče in opisuje njihov nastanek s križanjem azijskih, laških in domačih prašičev. Za izboljšanje domače prašičereje svetuje oplemenjevanje domačih prašičev z angleškimi pasmami: jorkšir, suffolk in essex. Erjavec (1888) za naše domače prašiče navaja, da z gotovostjo izvirajo od evropskega divjega prašiča. Na spodnjem Koroškem (Katalog . , 1877) so redili že v starih časih južnonem-škega domačega prašiča, črne, včasih rdeče barve, z belimi lisami, z dolgo koničasto glavo, pokončnimi ušesi, visokim nogami; na gornjem Koroškem so tega prašiča delno izboljšali s prašiči italijanskega izvora. Štefančič (1951) opisuje slovensko živinorejo na Slovenskem v 19. stoletju in za pasme prašičev med drugim piše, da so na Štajerskem vse do polovice 19. stol. redili tako imenovane šiška prašiče. Domači prašiči pa so se s križanjem s prašiči angleških in nemških pasem skoraj popolnoma izgubili. Oblak (1927) piše, da je bila domača pasma v naših krajih dobra. Prašiči imajo visoke noge, rilec raven, hrbet zelo viden, skoraj oster. Ta prašič je bil kakor kmet tedanjega časa slabega vajen. Saj so pred 50 leti imeli v vsaki hiši komaj kruha zadosti za vse leto, kar se še danes večkrat dogaja. Ti prašiči so dobili spomladi zelenjavo, na jesen krompir, pozimi nekoliko turščice za priboljšek, drugega žita niso videli. Kužne bolezni so bile takrat skoraj neznane. Za mraz niso bili posebno občutljivi. Suho meso od domačih prašičev je bilo prav dobro in se je tudi dolgo obdržalo nepokvarjeno. Rasli so počasi in niso imeli oblik, ki jih zahteva današnji trg. Vozniki so jih nakladali na vozove in vozili v Trst, z Gorenjske tudi na Koroško. O pasmah prašičev in njihovem nastanku zelo poučno piše članek »Povzdiga svi- njereje«, ki ga je objavil Gospodarski list (1871). Za parjenje domačih svinj je treba izbrati angleškega merjasca prave pasme. Predstavljen je nastanek modernih angleških pasem s križanjem azijskih in evropskih pasem. Med navadnimi domačimi prašiči razlikujemo: «... krotke, pogojzde-ne, take, ki kmalu zrastejo in take, ki potrebujejo za njih rast dolgo časa. Imamo tudi take prašiče, od katerih dobimo večidel masten špeh; tako imenovane špehaste prašiče in zopet take, od katerih dobimo veliko mesa, pa le malo špeha ali masti in te imenujemo mesnate prašiče.« Na koncu članka je nasvet, da naj se opustijo dosedanji slabi merjasci in nadomestijo z merjasci angleške pasme. Slovenski gospodar (Razdelitev plemenskih ..., 1873) objavlja notico o razdelitvi 50 plemenskih prašičkov sufolške in ber-kširske pasme, ki jih je z državno podporo ponudila rejcem štajerska kmetijska družba. V drugem sestavku »Katero svinjsko pleme bi se naj odbralo?« (1877) pa piše, da razločujemo tri vrste prašičjih pasem: domače prašiče, žlahtne prašiče in križance med obema skupinama pasem. Raba ene ali druge pasme je pogojena z možnostmi za rejo in trgovanjem. Na koncu drugega dela članka pa so zapisana pravila, po katerih naj se ravna gospodar: Konef-no pnrtamo :i plavili h pravil, pi> katerih iRnioni g»«podlr odlirali pravo svinjsko |>! .'m ■ I. KdiT svinje nit pni" ali v f,\t gonijo, tam >..ili le navadno domafn svinjsko |Htn». 2. Kder h vi njo v hlevih Urejajo, fam poll:ifi:jNir .n ■ -i- if k« Ml lli.: pari»-tu -I- ,i-in.-r Jrjll» i-J sijtoJjtr lufrtv. ; -, {mllnUh pnJ^r» dj j^^-.fcd-iiri ji-h.. i4k pri : bhpd .......... ii ui t ud nji h In.h itnlr .jbruif mi'-: o pnT pOT-l/ni» u.^rfT.. p dr-.'!* ■ I ! Lk h f |ll I ,'^J i hk L| n 'm V IPTJJU-. l m trinj : ±* p > . Ii^ji iT kjdjiF^T in lEinj. l>if«Uj i-ljnn* LilAJlMlIn h |--.L»j«# a h-. ijJLaj ■ !■ u fr.irt-, ;.r, 1...1 ■- ^Ni H-i nI i. T p- ■■-.I*1I ni™ m Hi ■ , ■ M-T- ■ L r> > *rHiL Kmetovalec (1903, str. 112) Kmetovalec (Občni zbo r..., 1906): »iLSjirfji - I.I. »M" di-h. t ««ime «lUOJtOi pnua^i «MU M* «mt» IP»||..-. »U,ib«r.li ii jrfniujiili rnj I Hil.i ¡ni i (■HM^It ,h It, ar ludpiri pm tmbiilmu IhliLJn » W •lupil mri (MI Hmniii tli Mnru)i 4ntt« Inn «kjhntjk- (Jtl tmm druU™ puJnin k It |t iif.«lu. Iir=mn IL.IJH fj.ji umu ^J.h'-. tianj ..itni« nf>tx idi IiiiiiIikiaI.ii .... i: .... . n . .■ ; nUju M4* djiljul OUJMti, Mk> H« (ti U T uHitjLl' Ii'. I C-l- Inkrt«» tklfir nmdi» )lll po,„||iiu ia|M.. v- , . , ■ I I I ■..... volk • ta» H * m n|«. Al n- 4MM« nvji "J™" tok»» u iiumiruiik m-4 I» it kitih MU tttdli* m htt i—|ih-,. i':*- ji ■-J.lj f«i" |I| Hl«in- . ...Mt» ..I». M» fnin Hr f$ fdnl h^ll [llJ- Ull*4l »V« ll.JjL.ll.. I rt irtiu Mj B-uhlma TrlUr^. puinilH nMl fc IMIIMII lii i u |imii m u ]» u4'jul, iLt h tali fii w :!■..-. - L . KI........i - - . i !■'■■>.............— ..... Lr=:L . Ji.L)...................■- 'j --* *hwii T. J.»*« poW|F n i* irnrTvJ It fnitnjt imienih piilAf, ■!-■ -n '■■: - .-! ■ »"J 'Klitll | - :-■■ ; >1 |-l ■ T.. J L.'- arjHv iWkm Hal* u4Mt> m» Uum ruti «J mm ■loll" J" (^»Hlrfli NKM pH f«i lin« nqi> pipltn. pki ¡t pr.4n »hid «nfilk lnsp.L^r.1 upirirl r.al.h Kmetovalec (1906, str. 112) Kmetovalec (Občni zbor ..1907, 1908): 4>Jmira|s i.ijhu ■ IJ p -m,;. / ., .i- ., ,.1 ., .i | ..." I .11 k i | ■ ■ > t...... i 1 1..... | • r- i ■ ■ ....... u:. . . rt. ■ r. s—■ = " | - - . =" HM.il.. - .v j >t |. .j IVI h:< i.. ■ ■- i I ■ "1 ■ I I-1- I ........ V* jM^i- m (J,— nM -ir.il,.*, d*...... ■ ■ ■ ■ i. . ■ ¡r J"l r- L bi- ■ II I-*. |. r . „ .......... ■ ......i,. . . .. .,. , : .1.. ■ . ....... k< ■'........... ■ ' .............. ,-ilv, I , .-. 1. ■ , , . , .. .J, (ti»™ rii^-fi., -. j.. ■ Lnll .«> .......... - ■> '"I ■ P * IH I« il J,HH ........... j;,-. lL r i i i .„j .1 , „i- . 4 l ■ feljv .-■■.- . ....,.- .■,-■■. I .,. . : . ■ J. I j,- r-••••' -i i - ■■ ................ i i-.,,' i' v ii-i Kmetovalec (1907, str. 152; 1908, str. 167) Kmetovalec (Občni zbor ..., 1909): Srlnjopijo jg i: r .i ? :>i. r iiuii^j obifajno, pospolevala i oddajo čistokrvnih p3 crtir-ii t k: k p r.i stikov veliko bdti .] ngleike p is in e, hi so Ee nadobaviii iz p r: z i: I. rej. Oddajali «i&i po-tnoijn državno podporo po milani roni. Gddato so jo vsega Ekupaj 111 plemenskih ; nai&otf- Stroški pri leni so maiali 5049 K hp dohodki pa 2362 K 90 h. Primanjkljaj so jo pokril i državno podporo. Cepljenj« pratiCvi proti rdečici je 'iz Kranjsko silno vaino, ker jo rdečica zelo razširjena in vjnko leto prizadeva naftim gospodarjem ogromno SkuJo. Vsled Loga je glavni odbor s pomočjo deželne io drlavne podpore i. 1908. prijel to cepljenje uvajati ter je bilo te v tem letu več tisoč prašičev cepljenih. Op-Ijenje sc jo «veda izborno sponeslo. N ez n s i n o ILcvilo prašičev, ki so zaradi premočnepa cepiva v enem kraju polnili] jc -■ kr. kreu-lijsko ministrstvo takoj odredilo po vsi vrednosti odfikodovati, ker se cepivo izdeluje pod državnim nadzorstvom. Kmetovalec (1909, str. 176) Narodni gospodar (Sprememba v reji . , 1905) kritično poroča o problemih pri reji prašičev angleške pasme jorkšir (s kratkim rilcem, slabo poraščeni s ščetinami). Ti prašiči se niso dobro obnesli, poroča Kmetijska družba na Dunaju. Nadomestili naj bi jih z živalmi z daljšim rilcem in gostejšo dlako. Konec leta 1906 je goriški deželni odbor povprašal kranjsko kmetijsko družbo »po kakih splošnih načelih se je postopalo pri akciji glede izboljšanja svinjereje, oziroma kaka svinjska plemena so se v to svrho izbrala.« V odgovoru so zapisali: i *** hrai ■ ^ -rta: rfjlt* TffiWi k »»i ■ r-« .«frl Unk. t Lr. . ,r\. . mrli" - *■»« j™." «J e - t. itv n lirJlfl* M Hill» L» Li th-lcll: , ^ ■ ■ /V'' ll , H illlL' - t» fttiM K 1< M".-rr ili, H trnur ,. . „:.L .. L ti -Udit 1m-.l Mtljm Elnlb :ti im =J .1—! Stdi: * iti*. i. rf» rr«-.r,rL Li h ;|i k: . dA T. Ji dilti L F riil Sporočilo goriškemu deželnemu odboru o pospeševanju prašičereje na Kranjskem - 1907 (SI AS 533, P12 prašičereja) Berbuč (1906) je opisal nastanek in morfologijo velikega belega jorkširskega prašiča. Za izboljševanje prašičereje na Primorskem je vlada s podporo pri nakupu merjascev pospeševala oplemenjevanje domačih prašičev. Neznani avtor v Kmetovalcu (Nekaj o prašičereji ..., 1911) sporoča, da se je na Kranjskem zaplodila posebna prašičja pasma, ki jo v nadaljevanju poimenuje kranjski prašič. Podlaga te pasme so bili deloma domači, največ pa hrvaško-ogrski prašiči, ki so se polagoma prekrižali s prašiči žlahtnejših pasem, zlasti z veliko belo angleško pasmo. Cizej (1992) je v knjigi Prašičereja zapisal, da je bila prašičereja v Sloveniji do prve svetovne vojne precej ekstenzivna oziroma zaostala. Prevladoval je primitivni domači prašič črne barve s sicer dolgim trupom, vendar slabih proizvodnih lastnosti. Kmetijske šole in veleposestva so uvažala in zrejala tudi tedanje evropske pasme prašičev. Šele ob koncu prejšnjega stoletja in pred prvo svetovno vojno so slovenski prašičerejci za zboljšanje prašičereje začeli uvažati merjasce nemške oplemenjene pasme. Pospeševanje prašičereje na opisane načine in pa razvoj prašičjih pasem v Sloveniji kažejo, da se je današnji tip bele svinje začel razvijati ob križanju z merjasci angleških pasem. Zato je tudi današnji naziv »žlahtni tip bele svinje« pravilnejši in primernejši od prejšnjih dveh »nemška oplemenjena« in »nemška plemenita pasma«, ki sta bila v rabi. Gospodarske Novice (Kakšne naj so . , 1913) so zapisale, da morajo biti plemenske živali dobre pasme. Zato je kratkou-ho kakor hrvaško svinjo od reje za pleme vnaprej izključiti. Plemenski prašiči morajo biti odporni, dobrega zdravja in brez vsake telesne napake (kila, zverižene noge itd.), pomembno je, kakšni so starši, da so iz drugega in tretjega gnezda, da so rojeni pozno spomladi ali začetkom poletja. Merjasci morajo biti »vzorne« živali in štajerska kmetijska družba zalaga štajerske prašičerejce z merjasci sama, in sicer izključno z merjasci velike bele žlahtne pasme. Poudarjajo, da je posebno važno, da merjasci niso v bližnjem sorodstvu s svinjami. Za svinje bodo večinoma dol-gouhe domače pasme ali pa požlahtnjena domača svinja. Poudarjen je pomen števila seskov, ker je tista svinja z večjim številom seskov navadno rodovitnejša. Podrobno so opisane pasme v Gospodarskih Novicah (1913) v članku z naslovom »Osnovna vprašanja umne svinjereje«. Ločijo tako imenovane naravne (danes: avtohtone) pasme, ki so nastale vsaka na svojem ozemlju vsled ondi se nahajajo-čih podnebnih in drugih razmer in nih- če ne ve, odkod izvirajo. Iz teh pasem so se tekom stoletij, zlasti v zadnjem stoletju razvile pod vplivom posebnih rej ter skrbi rejcev tako imenovane kulturne pasme. Pri tem je glavno vlogo igralo križanje. Prašič naravne pasme naših krajev (spodnja Štajerska) je velik in dolgouh, ki ga zato imenujemo veliki dolgouhi domači prašič. Ima dolga, naprej in dol viseča ušesa, na hrbtu grebenaste, po ostalem telesu deloma ravne, deloma kodraste, barve pa prav različne: navadno rumenkaste, rjavkaste, sivkaste, pa tudi črne in črnobele (cikaste). Dobre lastnosti teh prašičev so, da postanejo zelo veliki: dolgi do 1,8 m, visoki do 92 cm, tehtajo pa po 3-4 q, da dajo jako okusno meso in trdo slanino, da so zelo utrjeni in da so samice prav rodovitne. Med slabe lastnosti štejejo: stisnjeno telo, dolga in ozka glava, dolg, ozek in suh vrat, ozek in vzbočen hrbet, malo mesnate visoke noge in debele kosti. Poleg te domače naravne pasme je tu prisotna hrvaška pasma, ki se je razširila iz Hrvaške. Poznan je tudi tako imenovani kratkouhi prašič, ki je podoben velikemu dolgouhemu domačemu prašiču, a je manjši po velikosti. Včasih ima črno telo ali je samo okoli prsi prepasan z belo progo. Nahajajo se pa tudi popolnoma črni in popolnoma beli kratkouhi prašiči. Za izboljšanje prašičereje je pomembno izboljšati velike dolgouhe domače prašiče s primernimi križanji. Poudarjajo, da se še nikjer ni izkazalo za dobro, če se domača pasma popolnoma izgubi. Za križanja so najbolj priporočali veliko belo angleško pasmo, ki so jo pri nas poimenovali velika bela žlahtna pasma, in križance imenujejo požlahtnjeni domači prašiči. Ti prašiči so najboljši oparjenci (imenovani tudi prolenki ali pršutniki; zaklani tehtajo 100-130 kg in so samo ogarani) in najboljši izkoženci (težji izkoženi prašiči). V dokumentu »Poročilo o prvi kranjski svinjerejski družbi z o.z. v Lukovici« je opisan »kamniški prašičji rod. Tega ni mogoče še imenovati kot samostojna in konstantna pasma. Podlaga kamniškemu prašiču je lisasta planinska prašičja pasma, ki je toliko od kranjske, kolikor od štajerske strani pomešana precej močno s tujimi pasmami, zlasti z veliko belo angleško pasmo. To je domača deželanska pasma z lastnostmi, ki so prav vrle za naše razmere. Te živali so namreč trdne, skromne, se zadovoljijo s slabo oskrbo in krmo ter so navzlic temu rastne in se lahko dado opitati.« V letu 1914 (Dokumenti »Spomenica o vpe- Krškopoljski prašič na dvorišču v kokošji družbi (foto Andrej Šalehar) ljavi ..., 1914) so bili dani predlogi, da se v Belo krajino vpeljejo turopoljski prašiči. Zanimiva so poimenovanja pasem, kot so bila zapisana v raznih dokumentih v času od leta 1890-1920. Kot primere navajamo: • žlahtna pasma, • velikouha nemška pasma, • velika nemška pasma, • požlahtnjena nemška jurkšerska pasma, • prašič iz Št. Jernejskega polja, • turopoljsko prašičje pleme, • hoschovo pleme, • jorkshirska pasma, • jorkširec, • polnokrvna jorkširska pasma, • velika bela angleška pasma, • deželansko pleme, • mešano pleme, • domače pleme. Med svetovnima vojnama 5.1. Razvoj Zavrnik (1979) opisuje prašičerejo med svetovnima vojnama: »Svinjereja je bila na Slovenskem med vojnama izrednega pomena. Tržnih viškov prašičjega mesa ni bilo dosti, zato so ga veliko uvažali iz svinjerej-skih področjih mnogih območij Jugoslavije... Klali so krmljenke in prolenke. Krmljenke so bile stare svinje, spitane za slanino, prolenki ali projniki pa so bili mlajši prašiči, ki jim pri klanju niso odirali kože. Izraze smo povzeli iz štajerske ljudske govorice. Kmetje niso redili velikega števila prašičev, razen v nekaterih krajih Štajerske in Prekmurja. V kmečkem gospodarstvu je bilo redko več kot 10 prašičev. Večjih svinjerejskih kmečkih obratov skorajda ni bilo. Nekaj jih je bilo le na Štajerskem in v Prekmurju, torej v žitorodnih območjih. Okrog Murske Sobote se je v omejenem obsegu razvila reja mesnatih prašičev (bekonov), ki jih je zahtevalo evropsko tržišče. Pri nas pa je bila slanina še vedno cenjena, saj je bila njena cena dvakrat višja od mesa. Nekaj večjih obratov za pitanje prašičev je sicer bilo, vendar ne pri kmetih. Lastniki teh pitališč so bili nekmetje, ki so poceni dobivali različne odpadke živilske industrije ali pa kupovali ceneno koruzo v vzhodnih delih države. Živa je bila tudi trgovina s pujski. Nekatera območja so se specializirala za zrejo pujskov, ki so jih na sejmih prodajali v območja, kjer svinj niso pripuščali v večjem številu.« Prijatelj (1920) v svojem prispevku svetuje, katere pujske bomo odbrali za pleme. Poudarja: • veselo in živo naravo, bistra in jasna oče- sa, dolg, okrogel, povit in stegnjen život, široke in obilne prsi, širok in raven hrbet in križ, trdne in narazen stoječe noge, • število seskov - deset in več, • pujski iz drugega ali tretjega gnezda, • spomladanski pujski, • pujski, ki sesajo na prednjih seskih, • dolgost sesanja vpliva na zdravje, trdnost in krepkost pujskov, • rejo na prostem. Kmetovalec (1923) opisuje v članku »Napake v reji merjascev« primer slabo razvitega merjasca, ki je bil odbran iz prvega gnezda nedorasle svinje, v katerem so bili le štirje pujski. Poudarja, da so merjasca pripuščali tudi na sestre (v sorodstvu), kar je huda rej-ska napaka in vodi k slabi rodovitnosti svinj in piškavem zarodu. Gospodarski list (Prašičja velereja ..., 1925) poroča o prašičji velereji v Krminu, kjer je bilo ob času ogleda na staležu 255 prašičev. Krmo za prašiče predstavljajo kuhinjski odpadki iz bližnjih vojašnic in dokupljena krma. Prašiči so bili večinoma nemške požlahtnjene pasme, prodajali so tudi mlade prašiče. V drugem članku Ravnik (1925) opisuje stanje svinjakov, ki je na splošno slabo, še posebej tisti, ki so bili betonirani. Opozorjeno je na pravilno prezračevanje. V slabih svinjakih je vzreja čistih pasem težja in v takšnih razmerah je boljša in trpežnejša domača pasma ali kvečjemu požlahtnjen domači prašič. Leta 1927 pa najdemo v Gospodarskem listu kratko notico »Prašič v odstotkih«, kjer je opisana sestava telesa prašiča: »Teža slanine in gnjati znaša pri prašiču 79 % skupne teže; glava, jezik in noge 4,50 %; pljuča, srce, jetra in ledvice 2,50 %; ostalih 14 % se razdeli na kri 3,50 %, čreva z vsebino 6 %, ščetine inparklji 0,65 % itd.« V Gospodarski čitanki (Prašičereja ..., 1925) je poučen članek o reji prašičev, ki opisuje pomen hleva in čistoče pri reji prašičev, o pitanju prašičev ter o rdečici. Podgornik (1925) piše o pomenu živinoreje v povojnem času. Poudarja, »da prašičereja donaša dohodke z rejo in odprodajo plemenskih prašičev, mladičev in pitancev. Tudi dobro urejene domače preka-jevalnice ter pravilno solenje in prekajevanje prašičjega mesa in špeha bi nam pripomogle, da bi črpali iz prašičereje boljše dohodke. Saj je znano, kako okusna in dobra je naša domača gnjat (peršut), ki bi lahko konkurirala z gnatjo iz tujih krajev. Treba jo je le pravilno pripraviti.« Dornik (1932) pa pojasnjuje in opozarja na napake v prašičereji. Trgovski list (Stanje svinjereje ..., 1924) opisuje stanje prašičereje v Sloveniji in Hefred (1923) prašičerejo v Jugoslaviji. V članku »Špeharstvo v Mariboru in Ptuju« (1930) je opisano črno prekupčevanje zaklanih prašičev, špeha in mesa. Važna poročila (Izreden učinek ..., 1924) sporočajo o dobrih uspehih pri pitanju prašičev, ki so dobivali »krepilna« krmila (krmni dodatek). Hugon (1937) je opisal poimenovanje kategorij prašičev (kvalifikacija prašičev): Wernig (1926) je napisal 12 navodil za rejo svinj in med njimi: • za plemensko rejo so najbolj prikladni pujski iz spomladanskih gnezd, • za pleme je treba odbrati živali, ki so dobro porasle s ščetinami in imajo dolg in raven rilec, • ne odbirati iz prvega gnezda, • živali morajo biti dolge, • ne jih plemeniti pred 11. oz. 12. mesecem starosti, • izogibati se je treba prasitvam v zimskih mesecih, še posebej v mrzlih svinjakih, • plemensko svinjo je treba uporabljati za več prasitev, • za plemenenje je treba poiskati najboljšega merjasca, • če svinja po prasitvi požre svoje mladiče, jo je treba izločiti, • svinje morajo imeti najmanj 12 seskov; svinje, ki so slabo mlečne, je treba izločiti. V Domoljubu (1927) je bil objavljen kratek sestavek »Plemenitev v sorodstvu pri prašičih«, ki pouči, kako velike škode prinaša prašičereji plemenenje v sorodstvu. Zaradi tega svetuje, da se domače svinje vedno plemeni s tujim merjascem. In na koncu zapiše: »Mešanje in osveževanje krvi je pri prašičereji posebno potrebno, kajti samo na ta način se doseže največji uspeh v reji.« ščetin ar je Imenujemo: merjasec, prašič, t j. rezan merjasec, svinja in skopljena s v i n j a. ščetmarje, ki Se sesajo, imenujemo eesne p r a S £ Č k e. O d d o j n i k 1 so mladi odstavljeni ščetinarji, ne glede na njihov spol. Tekači (Laufer) so nepitani mladi pražički ne glede na njihov spol, čez Štiri mesece stari. PerSutarji so pražiči (ne glede na spol) čez Štiri mesece stari, rejeni na meso. Frojniki, pro-I e n k i so mladi praSIČki pol, tri četrt do enega leta stari, ki imajo že nekal t o 1 S Č e. Hugon (1937, str. 738) Suštič (1932) piše, da se prašičereja goji, iz-vzemši nekaj okolišev, skoraj samo za domačo porabo. Reja prašičev je važen steber v malem gorenjskem kmetijskem obratu. Tega se kmet zaveda in posveča tej panogi največjo skrb. V svrho izboljšanja prašičereje je potrebna akcija za ureditev svinjakov in napravo tekališč. Delati je tudi na tem, da se ustali enotna pasma. Wenko (1933) sporoča, da so »pospeševalni ukrepi preprosti. Širom banovine imamo pri večjih posestnikih in na nekaterih banovinskih zavodih naša svinjerejska središča, ki gojijo čistokrvno blago po navodilih banovinskih strokovnjakov. Ta vzgajališča dobivajo od časa do časa svežo kri: merjasce pa tudi svinjke. Vodstvo rodovnikov žal še ni vpeljano. V teh rejskih sre-dišcih se nabavijo po primerno višji ceni dobri 3-5-mesečni mrjaščki, katere oddajamo boljšim gospodarjem širom banovine po zelo znižani ceni v dvoletno plemensko rejo. V letu 1932. smo n. pr. na ta način oddali okoli 220 mrjascev. V tej panogi bo treba še mnogo storiti. Dve najvažnejši nalogi sta: uvedba obveznega ocenjevanja mrjascev in ureditev sistematične selekcije po modernih metodah v vseh rejskih središcih, za katere bo treba predpisati pravilnik.« Na osnovi določil zakona o pospeševanju živinoreje iz leta 1929 je po poročanju Ferjana (1970) prevzela skrb za zamenjavo plemenskih merjascev na terenu Banska uprava v Ljubljani. Merjasce so nabavljali pri izbranih rejcih, jih ocenili po zunanjosti in jih načrtno razdeljevali. Niso pa še upoštevali preizkušenj o proizvodnih lastnostih merjaščevih prednikov. Napredek v prašičereji je bil torej možen le slučajno, ako so merjasci po naključju izhajali iz boljšega rodu. Malasek (1934) je kritično presodil dolenjsko prašičerejo. Večje povpraševanje je bilo po belih prašičih nemške požlahtnjene ali angleške pasme. Opozarja, da so pri zadnjem ocenjevanju merjascev na Dolenjskem opazili, da so redili svinjčeta v »velikosti psičkov«, za katere je že 100 kg merjasec prete-žak Svetuje: »Živinorejci, redite rajše 1 glavo manj, zato pa lepe in razvite živali.« Wernig (1939) svetuje rejo prašičev na paši. Zavrnik (1919) je v treh sestavkih v Ptujskem listu opisal tri bolezni prašičev: Svinjska kuga, svinjska rdečica in slinavka in parkljevka. Žibert (1922) je kritično ocenil slovensko prašičerejo in svetoval zmanjšanje števila sejmov zaradi preprečevanja širjenja bolezni, pomen preprečevanja širjenja prašičje kuge iz Hrvaške, rabo svinj za več prasitev, pravilno prekajevanje izdelkov in drugo. Podobno sta kritično ocenila slovensko prašičerejo Rohrman (1922) in Go-mišček (1930). Rebek (1933) je opisal probleme in škodo zaradi bolezni. Našteje tudi nekaj navodil za njihovo preprečevanje. Wenko (1937) v krajevnem leksikonu dravske banovine pri predstavitvi prašičereje piše: Oblak (1938) meni, da je glavno delo pri po- Pospeševalili ukrepi so sledeči. Sirom banovine iiiiuma pri večjih posestnikih in na nekateri! bun. zavodih mišn svinj Grajska središča, ki gojijo ¡islokrvuo blugo po navodilih bati. strokovnjakov Tu vicajulisču dobivajo od čustt do času. sveiu kri; j tir j ni cc pa tudi svinjke. Rodovniki se bas vpeli ujejo. Wenko (1937, str. 25-26) speševanju prašičereje preskrba dobrih merjascev. V ta namen je banska uprava organizirala na kmetijskih zavodih rejska središča za vzrejo mladih merjascev. Na teh rejskih središčih, ki so tudi pri večjih posestnikih, se odberejo najboljše svinje ter zaznamujejo. O rejskih središčih za prašiče je poročala tudi Urbasova (1989). Oblak (1938) je v svojem predavanju na »Kmetijski anketi« opisal pomen rejskih središč za vzrejo mladih merjascev in predstavil tedanjo selekcijo prašičev: • odbira in zaznamovanje najboljših čisto-pasemskih svinj, • čistopasemska parjenja z najboljšimi merjasci (deloma iz uvoza, kar je sofinancirala takratna kraljevska banska uprava), • nadzor strokovne službe banske uprave nad odbranimi živalmi in naraščajem, • odkup najboljših mladih merjaščkov v starosti 3-5 mesecev, • razdeljevanje plemenskih merjaščkov po subvencionirani ceni (okoli 200 letno), • odbira je bila na osnovi zunanjosti, dobre rodovitnosti in hitre rasti. Predlagal je posebno strokovno službo za vodenje in nadzor rejskih središč ter uvedbo testiranja merjascev. Hladnik (1940) opisuje napredek prašičereje v ško^eloškem okraju po spoznanjih, ki so jih pridobile kmečke gospodinje na strokovnem izletu po Dolenjski. Spremenili so rabo svinj za več prasitev in poskrbeli za dobrega merjasca oplemenjene pasme, ki so ga nabavili v Stični. Orač je objavil več zanimivih in aktualnih strokovnih člankov o prašičereji: • K odbiri prašičev za pleme (1940), • Vpliv merjasca v prašičjereji (1940), • Škodljivost plemenjenja svinj v sorodstvu (1941), • O pitanju prašičev (1941), • Ureditev svinjakov (1940), • Ubogi prašiči, revne kokoši (1940). Krškopoljski prašič (fototeka enote za prašičerejo) 5.2. Obseg reje Zavrnik (1979) navaja statistične podatke o staležu prašičev na območju Dravske banovine: • leta 1910 - 501.171 prašičev, • leta 1921 - 303.917 prašičev, • leta 1931 - 307.225 prašičev, • leta 1938-39 - 314.708 prašičev. Stalež prašičev je bil v obdobju med vojnama za okoli 200.000 prašičev ali 40 % manjši kot leta 1910. Ptujski list (Štetje živine ..., 1919) je poročal o številu živine v Ptujskem okraju. Pri 13.557 posestnikih so našteli 36-675 prašičev vseh kategorij - 2,7 prašiča na posestnika. Bilo je 17.342 plemenskih svinj in 234 plemenskih merjascev - 74 svinj na enega merjasca, kar kaže na slabo oskrbo z merjasci. Kmetijski list (Stanje živine ..., 1919) je objavil podatke o staležu govedi in prašičev pred in med prvo svetovno vojno in po prvi svetovni vojni po okrajnih glavarstvih: . Okrajno . glavarstvo i ..Goveda i(l P; ra 91£i "S 1910 1918 1919 1910 [ 1918 1919 Črnomelj . -. 14.700 14.353 13.i11 13.197 8.063 -7.921 K.-uncik. .". 20.621 17.726 18.677 15.481 11.449 -6.330 Kočevje. ." • 20.016 17.733 1S.7B7 mes 6.976 8.543. Kranj. • - < -r 27.349, 21.600 24.067 15.165 7.963 3.119 Krško ... 22.714 21.12D 22.764 32 876 20.289 21. 641 Litij*.". v . 19.596 17.706 19.(61 12.155 7.93! 9.330 Ljubljanski okolica.. ; 28.944 25.M 6 27.! »2 11,643 12.750 13 516 Novo mesto. 22 771 20 011 22-366- 25.1(12 11 970 15 931 Radovljica . .12.964 11.325 11-116 11 209 6 SSI 6.083 Skupaj... . 190.235{l66.621i 179.J61 |l 52.098 |94.26l]97.89+ Kmetijski list (1919, str. 4) Pri obeh vrstah domačih živali je stalež po vojni manjši. Večja zmanjšanja so pri prašičih, ker med vojno ni bilo krme. V Spominskem zborniku (Živinoreja ..., 1939) so objavljeni naslednji podatki o staležu živine: stnnje "51 1. 1921 stjinje 1. 1917 govedo . . 479.106 govedo , . 171.021 konj i . 58.647 konj t . 52.627 svinje . . 501.91? svinje , . 298.225 ovce - 75.427 ovce . 14.24! koze . 21.69« koze . 10.152 Spominski zbornik (1939, str. 333) Slovenec (Živinoreja Slovenije ..., 1927) je objavil statistične podatke o živinoreji v Sloveniji v letih 1919 do 1927. Kot posledico vojne navaja pri prašičih zmanjšanje staleža za 55 %. Leta 1919 so našteli 259.483 in leta 1927 276.661 prašičev. Wenko (1933) piše, da največ prašičev gojijo v ljutomerskem srezu, kjer pride 725 prašičev na 1000 ljudi, za tem sledijo sosedni srezi Ptuj, Murska Sobota, Maribor levi breg in Dolnja Lendava, torej ves skrajni severovzhod banovine. Oblak (1938) je objavil podatke o staležu prašičev po okrajih na Dolenjskem v letu 1936: Okraji svinje Črnomelj .... 7.262 Kočevje , . . . 7.W8 Kr&ko..... 18.(>2t Litija...... 7 jm Novomestn , , , 14,171 skupaj . . . 54.953 Dnvaka banovina 290,539 Oblak (1938, str. 201) Plemenske mladice (fototeka enote za prašičerejo) 5.3. Pasme Zavrnik (1979) piše: »Izrazitih pasem ni bilo, pač pa je bilo precej križancev. V tem obdobju so prevladovali prašiči mesnatega tipa in bele barve, razen na Krškem polju, kjer se je zadržala črno bela »krškopoljska svinja«. Takšen tip prašičev so dosegli z uvozom plemenitih ali oplemenjenih nemških in angleških svinj še za časa Avstro-Ogrske. V medvojnem obdobju so to prakso nadaljevali. S tem so postopoma dosegli, da so svinje prej doraščale, imele okusnejše meso in dajale več pujskov. Prašičerejo so pospeševali podobno kot konjerejo in govedorejo z uvozom plemenic in plemenjakov prek kmetijskih organizacij in državne oblasti.« Zidanšek (1920) piše o pomanjkanju ple-menjakov in spodbuja domačo vzrejo dobrih merjascev. Grašič (1922) poroča, da starinske istrske pasme prašičev velikega telesa in črne barve ni več. Največ so sedaj v reji pasme, ki so bile vzrejene s križanjem domačih pasem in uvoženih pasem prašičev (jokrširski prašiči). Gospodarski list (Ureditev postaj za spuščanje ..., 1924) poroča o nakupu 12 merjaščkov in 18 mladic izvirne nemške požlahtnjene pasme z visečimi ušesi. Premerstein (1925) pa, da so v idrijskem in cerkljanskem okraju dobili za izboljšanje prašičereje v letu 1923 tri merjasce in štiri mladice nemške plemenite pasme. Pasmo je v drugem sestavku opisal Klavžar (1925). V Kmetovalcu (Razglas I. Oddaja ..., 1923) je objavljen razglas o oddaji subvencijskih merjascev. Kmetijska družba bo posredovala nabavo dobrih plemenskih merjascev, ki jih bodo nakupovali pri najboljših domačih pra-šičerejcih in jih oddajali s popustom do naj- več polovične nakupne cene. Jamstvena doba za merjasca traja do izpolnjenega drugega leta starosti, to se pravi, po tem času preide merjasec v polno last prašičerejca, ki se mora zavezati, da bo merjasca pravilno oskrboval, skoke vpisoval v »spuščalni« zapisnik in merjasca pripuščal proti zmerni skočnini. Rohrman (1923) piše o zboljšanju domačih prašičev do prve svetovne vojne z uvajanjem angleških in nemških pasem in da imamo danes požlahtnjene prašiče, ki jih ni potrebno več oplemenjevati s tujimi pasmami. Svetuje načrtno vzrejo domačih merjascev. V nadaljevanju opiše križance z nemško žlahtno in nemško požlahtnjeno pasmo (imenovana tudi heševa pasma). Malasek (1926) imenuje z nemškimi heše-vskimi prašiči požlahtnjene domače prašiče požlahtnjeni dolenjski prašiči, ki imajo dolgo in široko telo, trdne noge z bolj tankimi kostmi, dolga viseča ušesa in dobro razvito mišičje, v hrani niso izbirčni, so odporni proti boleznim, primerni za pašo in hlevsko rejo ter dajejo slastno meso in mast. Svinje so rodovitne in imajo dobro mlečnost. Svetuje redno zamenjavo merjascev, ki niso v sorodu. Rohrman (1926) je napisal zelo poučen sestavek »Najboljša prašičja pasma«. Takole meni: »Na to vprašanje dobimo različne odgovore. Eden hvali angleške jorkširce, drugi nemško Hešovo pasmo, tretji berkširce, zopet drugi turopoljce itd. Prav pa nima seveda nobeden, ker nimamo danes nobene pasme, ki bi odgovarjala v vsakem oziru našim zahtevam in našim razmeram. To je tudi naravno, ker so vse te različne pasme nastale v razmerah in za potrebe, ki se v marsičem in močno ločijo od naših. Vsaka pasma ima svoje posebnosti, ima svoje dobre strani, ima pa tudi lastnosti, ki se ne prilagajo vsakemu kraju. Najbolj se sponašajo cepljenci, ki imajo dosti domače krvi, tedaj izboljšani domači prašiči ... Ako bomo plemenske živali skrbno odbira-li in začeli razen v pasmi iskati boljših uspehov v reji sami, kakor so to delali povsod, kjer imajo danes sloveče pasme, potem bo tudi pri nas ponehalo to stikanje po tujih pasmah. Vzgojili bomo iz domačih živali pasmo, ki bo najbolj odgovarjala našim potrebam.« Suštič (1926) kritično presoja pasme prašičev, še posebej pri reji v planinskih krajih. Trdi, da so jorkširski prašiči kljub dobri rasti prezahtevni za rejo na planinah. Imajo tudi slabšo kakovost mesa kot kranjski podeželski prašiči. Sloves kranjske klobase temelji na reji domače podeželske pasme. Hvali podeželsko pasmo heševskega tipa in črnolisasti tip gorenjskih prašičev. Zidanšek (1931) je opisal pasmo nemški oplemenjeni prašič. Pasmo, ki so jo rejci sprejeli tudi zaradi visečih ušes, predstavi tudi s primerom 11 mesecev starega skoplje-nega merjasca, ki je tehtal 200 kg in dal ob zakolu 90 kg mesa in 80 kg masti. Suštič (1932) poroča, da se v gorenjskem sre-zu goji beli, močno oplemenjeni podeželski tip prašičev. V zadnjih letih se je pričel uveljavljati oplemenjeni črnopasasti prašič starega kranjskega izvora. Wenko (1933) poroča, da »danes gojimo povsod belo svinjo, med katero je le še malo lisastega in še manj črnega blaga. Edino Gorenjska sistematično goji »črnopasasto« svinjo. Ker smo importirali največ nemške oplemenjene in le malo plemenite nemške in angleške svinje, smo v glavnem ohranili telesne oblike prvotne podlage. Danes je naš tip dolga bela svinja z visečimi uhlji, srednje hitre rastnosti in dobre pitovnosti. V zadnjih letih se pojavljajo v glavnih centrih Prlekije, Prekmurja in Dolenjske stremljenja za žlahtnim angležem, ker hitreje raste, ima finejše kosti in lepšo šunko. Pasemsko vprašanje še ni zakonito urejeno, ker se razen v Prekmurju ne izvaja obvezno ocenjevanje plemenskih mrjascev. Stvarni položaj pa je ta, da v glavnem priporočamo nemški oplemenjeni tip. Poleg tega v Prekmurju in deloma na Dolenjskem angleški, na Gorenjskem pa domači črnopasasti tip. Potrebno bo, da se pasemsko rajoniranje čimprej striktno izvede.« Šustič (1934) meni o pasmah prašičev naslednje: »Za naše malokmečke razmere najbolj ugaja polžlahtni prašič. Žlahtni prašiči, n. pr. angleški »jorkširci« ali nemški žlahtni prašiči, niso priporočljivi za malo kmetijo, ker na tej ni dovolj pogojev za uspešna rejo žlahtnih živali. Vsled tega se kmalu izprevržejo in razočarajo neprevidnega kmeta. Polžlahtni prašic je najbolj prikladen za malo kmetijo. Ta je dolgega, povitega života, srednje visokih nog, čvrstih, ne predebelih kosti, širokega križa, globokih im širokih prsi, širokega čela, srednje dolgega rilca in ima velike, ohlapne, viseče uhlje. Živali so zelo rodovitne, odporne in skromne. Dobre so za uporabo mesa, dajo dovolj slanine in masti in sploh odgovarjajo parabnosti in potrebam na mali kmetiji. Barve so povečini čisto bele, pa tudi črnopasaste oziroma progaste. Dasi je barva postranskega pomena, vendar dokazujejo izkušnje, da so čr-nopasasti prašici odpornejši in trdnejši. Za hribovite in planinske kraje so ti najboljši.« Ferjan (1970) pravi, da leto 1934 pomeni za našo prašičerejo nov kakovostni napredek. Tega leta so namreč iz klavnice v Murski Soboti izvozili prve bekonske polovice v Anglijo. V Prekmurje so takrat začeli uvažati tudi merjasce pasme veliki jorkšir. Drolc (1934) je zapisal: »Naš kranjski prašič je po svojem okusu poznan v precejšnem delu Evrope in ravno radi tega ga moramo vestno gojiti, da se njegova kakovost ne bo zgubila in da ne bi s časom sam kot tak izginil s površja svinjereje .... Zadnja leta uvažajo k nam trgovci s svinjami prašiče iz savske banovine, kar predstavlja nevarnost za mešanje s kranj-skimiprašiči in prenos bolezni .... Bomo rajši ostali pri naših kranjcih, ker le-ti so dobri in okusni in dokler bomo to vrsto redili, bo imela kranjska klobasa svoj starodavni sloves.« Wenko (1934) je načrtoval slovensko živinorejo v prihodnjih letih in za prašičerejo piše: mkiiiillii h p «dnov dkrtiicv. ¡'ptiJi-iJai.i m,i ilva [ji okoUf. kh-r ft- vvj||jl'| |*]-1 it kffilu i ll V ■ i ■. i i i l ■ hlij- ■ i k ■ j . i l i l c rjiviu bi-F nmtivilil ituiiuln k viliKi mvw. f i-OiJ 11 Ho škilit...... ivi- njn. ] 31 uljjr vitl ii p/KlpIi^ liih 111 l>ixv;pi*iE ppiuftpp i h pbL44Ki !..i iloinuio uiKirabos Ohranil ho liotliililiifein ddiiiiniu ii.11 ii Hi, V i n-j lia-iiuvJdl Umjji.' jnvi.iU prUctl 4 ultotiltim twei i jev 11 k1 m im]tiM;(v i,p ^nlpiii« 111....... Foir^kviiiki Du ¿liinvli.» nj rvirklU ■. r L'.l[i i Lhi pri vtCflh ^pniiiili j it ni bsnuvhi-■ 1 ..■■ uHli, ti^J«liippp truJifilthi ]JI> (lolo- viiujt; «IOHL» r>r&riii >. ^sviintkom /-i |j r i j.ikjiiijl1 | r i i |iruvi|i|t|((qn CH vji Ui n iir ultiijr I ..ifniliL rrj-nk.iTi -r.'Ji>-.. litiji- oreinijrpAlI v št upu;» urxi»pi i.iijju - kJiKvnim. «innlia^ijiKiil. H:i-nfrvlnsk:i 1'liiiillll.l^ljj bi p VdM.iL.1 rodvVtift n.iiJjftlJ^H ivinj in nirfiiCvv. Po ncurcb: hi 11 i ■.!.■'. ■ u i □ jlI \ tL'i>L'ih![niitr)i! \i najbolj i j. i rii trhliu ijndir jnvf.iv. jliii viiu Ko it l-iJ no ml i ik' pkJ mfo j.i L c > vm Jii.ijr lunvvlne, k.iMii iJcLimu Ik uiltt PltltvutU b'jmii tkLJ:jli i ni Vciju prilik vodu |-> beliikovliiMii krme, m uumvni ki uiLimk' fUlOvu liluim. lin pr.itiljiu II.I iiiinu rnmcrno pitanje bodi i i probkirv il: t*r*imrja\ tadtoi dšitnuirk -it ri.i ¿.mvi p rnJirli'* v uincpiHi lilcvJb. Nll£e vclirtailfc p J CuJu Icfka. ■ Ilvli-:. - -j r i- : i m.ii i.; ;i. dn iini.i,< ivtajrrdo učuvajg vsuk^iitnlli uiroinp Lmih p< Lu/nlh hoiiiiicli, l.i iuhii villt1 »LiIuu iPKPii/jj

i r>131•11 jl-■ t v' .J ilkfi li. h'T>4i kni jHtomeUcL predujf.čiln glade Itje v vg?! bivij Kranj;«!; I. tiojii S Upi; »v.uj, Lu ^ ¡« »■j lirin evJujo x vijedml n&esl ter pOfcoitfalmE ter glattl v kr»k«eri oitraju Ib mneft* dantaflli L sv. !rn« psPBfltLh urliij. D0l«nk&LL zalaga a ni.idfcM druge krije., kjer a« nc-lavij-i Iplifco s »>'in|-.ti<}<>,. zlati i [i&rt-ikj^ka. Hfe Doliujskem ::iu fa&bdtJ uprava i veja najboljša. ^vliijp-Tc-jafcii v z: rej. (¡Tališča. kjer rnliiv nakupu;*! mladr |iI:^-tii rbftkfi ni rja&utn za diujT ke n ji- N.s. j h- -1 j j nrtiia rtr^jr-i-jil&ča v ^i^raiivi $1%!*, pri knidij^kl zadrugi * ŠL. Vidu [ "i frličiii, v fln^jHicIinjs.* i «iili v 'Mati. LtifcJ in ■i.l kn:HiJ>-k|j na Crnuu. fld M. n-jhkili «-r mLi m-Sirija .tirih nit trta]* [-> celi IMen^ki, iVlig rfrjskiJ i,-r«J iV' ¡tu EJole-rajiikn rhcijr pilnlinT ia svinji* in tufr-r v >jini--*:.uui Kiirikn !i-r >. St l^-mt-iirii. V vplfciif-m fgdJ dnlrei^ik; fcrn#-f hotj, tfijfr in pil- Dolenjska (1938, str. 205) V Spominskem zborniku (Živinoreja . , 1939) so za prašičerejo zapisali: V Oraču (1941) so v članku »Stanje naše svi-njereje« opisane pasme prašičev: Ilc (1941) je v prvem delu objave poudaril pomen reje prašičev in v drugem opisal udomačitev prašiča in poznejši razvoj pasem. Za slovenske kmečke razmere priporoča pasmi nemški žlahtni prašič in nemški oplemenjeni prašič. Dolenjski rejci, še posebej tisti iz Krškega polja, redijo črnopasaste prašiče. Kmetovalec (1943) je objavil zanimivo raz-48 pravo o seskih pri svinjah. Najprej je opisan pomen seskov za preživetje novorojenih pujskov, nato jih predstavi številčno ter razdeli v tri skupine: normalne, nadštevilne in rektalne. Domače pasme imajo manjše število normalnih seskov, oplemenjene več in največ kitajski prašiči. Pri odbiri je treba paziti na zadostno število seskov tako pri merjascih kot pri svinjah. Mnenje, da je med številom seskov in plodnostjo povezanost, pa še ni dovolj potrjeno. m | H irniiir »i in|Lr ki tip -m- ild.nfi.j- k.torliu.il.-i-ti pn Iui.i.ii — Jj- Ul. ...--,Jjr..|. t Invrrlri .rL.| pir-r.-JUfc ->»I.Ar pirTriiftiliP |I4H Spominski zbornik (1939, str. 333) Prvolni» ji.1 I h pri na* fiJ.ii rjL ven de r h'!, r.l«:|llll i h š!i(k>- 111:1, I. L i -.kil-lili < j p it' [imej ir.pi^lnnjJ.k v prvi Vr]-i In .'. vi^i niiM i:it-«i|. i !»-Ij.-ii m h • -kf,i lili Kr^iii in ]\ikv-n rooshs, im!i niinšl^ji £ljjIhiiil vvjiijiL i-i |Hkk>:»n^ihki:ii niesi ) Ob« pašni K ?\ ■ 1 i | ? I n fi 11 iii nI.i h rt i! i h i I ■ . | Jj [ir*w-izvodn je* ^m k ¿t km pu Ju-nMi. Orač (1941, str. 139) Po letu 1945 6.1. Razvoj Po drugi svetovni vojni si je prašičereja sorazmerno hitro opomogla in razvijala na kmetijah. V letu 1959 je bilo na staležu 550.000 prašičev in od tega 98,8 % na kmetijah. Po drugi svetovni vojni so že kmalu uvedli spremljanje plodnosti svinj, rodov-ništvo in organizirali rejska središča. Prva poročila o plodnosti svinj so bila objavljena v letu 1953. Ferjan (1970) je predstavil slovensko prašičerejo v petdesetih letih. Redili so predvsem pasmi bela požlahtnjena in bela žlahtna, ki so ju oplemenjevali z občasnimi uvozi plemenskih prašičev. Razvita je bila prašičereja na kmetijah, državna posestva pa so bila pri tem bolj malo uspešna. Pomembno je tudi, da so leta 1953 pričeli uvajati sistematično kontrolo rodovitnosti, najprej na nekaterih državnih posestvih in pozneje še v zadrugah. V tistem času so bile zgrajene prve moderne perutninarske farme in pričela se je gradnja prašičerejskih farm. Šalehar (1995) je predstavil načine reje prašičev v Sloveniji na začetku devetdesetih letih prejšnjega stoletja: »1. Farmska reja prašičev: V Sloveniji je osem prašičerejskih farm s skupno zmogljivostjo 335.000 100 kg pitancev in plemenskih prašičev na leto, kar je slaba polovica celotne slovenske letne prireje. Na farmah so v osnovnih čredah prašiči sodobnih mesnatih pasem (švedska landra-ce, nemška landrace, large white, duroc in pietrain) in njihovi križanci. Tod poteka tudi pretežni del selekcije in testiranja pra- šičev za celotno državo. Na farmah je dober strokovni kader, ki ima veliko vsestranskega in specialističnega znanja o prašičereji. 2. Tržna prireja na kmetijah: V zadnjih dvajsetih letih se je razširila tržna prašičereja na kmetijah. Konec leta 1990 je bilo v osnovni čredi približno 8000 svinj, v klavnice pa je bilo oddanih okoli 90.000 pitancev. Zgrajeni oziroma obnovljeni so bili številni objekti (po podatkih iz leta 1986 je 12.181 stojišč za svinje in 47.946 stojišč za pitance) in nastale so nove v prašičerejo usmerjene kmetije. V osnovnih čredah so večinoma svinje linije 12, intenzivnost reje pa je zelo raznolika in tesno povezana z vloženim delom strokovnjakov. Pri reji pujskov porabijo približno 70 %, pri pitanju pa 40 % krme, ki jo pridelajo na kmetijah. Po analizah iz let 1990-1992 redijo na prašičerejskih kmetijah v povprečju 14 plemenskih svinj ali 50 pitancev, kar kaže na slabo produktivnost in rejcu ne prinaša zadostnega dohodka. Po letu 1988 so bila organizirana prva rejska središča na kmetijah. 3. Domača reja prašičev: Domača reja prašičev je še precej razširjena in namenjena predvsem samooskrbi gospodarstev s prašičjim mesom. Vse strokovno delo je omejeno le na obnovo merjascev za naravni pripust. Za to rejo ni nobenih strokovnih podatkov (plodnost, rast, konverzija krme in mesnatost prašičev). Zelo malo je storjenega za preprečevanje parjenja v sorodu, za načrtno menjavanje pasem in za prehrano prašičev. Ta reja da tretjino prašičjega mesa letno, je pa praktično prepuščena sama sebi.« Povedano dopolnjujejo podatki o zakolu prašičev v Sloveniji v letih 1993-1996: Leto 1993 1994 1995 1996 Zakol - skupaj 692.898 708.668 696.979 700.313 Zakol v klavnicah 472.556 486.146 459.240 498.326 Dokup 7.463 15.601 25.442 9.075 Farme 312.276 314.537 329.737 320.768 Kmetije 152.817 156.008 104.061 168.483 Povp. masa trupov (ka) 81,2 78,2 79,0 77,0 Domači zakol 220.342 222.522 237.739 219.711 Prireja praš. mesa (t) 60.626 60.491 60.292 60.562 Največja in najzaneslivejša prireja klavnih prašičev za klavnice je bila na farmah - okoli dve tretjini. Ostalo je bilo prirejeno na kmetijah ali pa dokupljeno, okoli 225.000 prašičev je bilo v domačem zakolu. Zgraditev prašičjih farm je omogočila kontinuirano tržno prirejo klavnih prašičev, dala je znatne dopolnitve tedanjih tehnologij reje prašičev, omogočila je moderno selekcijo prašičev in bila spodbuda raziskovalnemu in strokovnemu delu na področju prašičereje. 6.1.1. Šestdeseta leta so postavila temelj moderni selekciji prašičev v Sloveniji. Konec petdesetih in na začetku šestdesetih let so se izvedli za selekcijo prašičev v Sloveniji izredno pomembni strokovni ukrepi, ki jih brez razvrščanja po pomenu naštevamo v nadaljevanju: • uvoz modernih mesnatih pasem prašičev v in po letu 1959, • uveljavitev pravilnika za ustanavljanje in poslovanje rejskih središč za prašiče, • izgradnja progenotestne postaje za prašiče v Prevojah in uvedba testiranja prašičev v letu 1961, • uvedba osemenjevanja svinj v letu 1960, • intenzivno znanstveno raziskovalno delo na področju selekcije v prašičereji, • itn. Temelji moderne selekcije prašičev v Sloveniji so bili zgrajeni v šestdesetih letih. Takrat so bile položene osnove raziskovalnega dela, zgrajena je bila progenotestna postaja za prašiče v Prevojah, uvožene so bile moderne mesnate pasme prašičev in uvedeno je osemenjevanje. V študijskem letu 1961/62 sta bila na Biotehniški fakulteti uvedena predmeta Populacijska genetika in Selekcija domačih živali. Vse to je bilo v času, ko so bila tudi v Evropi opravljena šele prva ocenjevanja de-dnostnih deležev za nekatere gospodarsko pomembne lastnosti prašičev. Že v prvih letih je selekcijo prašičev spremljalo intenzivno raziskovalno delo. V tem času je bil raziskan spolni dimorfizem, izračunane so bile heritabilitete za debelino hrbtne slanine, izvrednotena je bila zanesljivost meritev nekaterih klavnih lastnosti in drugo. Moderne mesnate pasme prašičev so zahtevale številne dopolnitve tehnologije reje in prehrane. Selekcija prašičev pa se je vse bolj umeščala na nove farme prašičev, ki so v tistem času prestopile prve razvojne stopnje. Pomembne razvojne napredke je dosegalo testiranje prašičev. Že takrat so bile postavljene osnove testa lastne proizvodnosti merjascev, ki je po letu 1975 edina metoda preizkušnje prašičev v Sloveniji. Pomembne so tudi raziskave letalnih in semiletalnih napak. Posebej natančno so bile raziskane dedne napake: slepi seski, hernia scrotalis in atresia ani. Vrsto let je potekal tako imenovani »letalni test«. V šestdesetih letih so bile v preskušnji številne nove pasme: pietrain, belgijska landrace, large white in nemška landrace ter druge. Potekala so intenzivna proučevanja depresije zaradi inbridinga in raziskave kombinacijskih sposobnosti. Raziskanih je bilo 16 različnih kombinacij križanja. V letu 1969 je bilo na farmi Ihan raziskano in odkrito tropasemsko križanje 12 x 55. To križanje je bilo v sedemdesetih ter osemdesetih letih najpogosteje uporabljena kombinacija parjenja v slovenski prašičereji. Z zgraditvijo prašičjih farm v letih 1958 do 1964 in uvozom moderne mesnate pasme prašičev švedska landrace v letu 1959 se je rejsko delo osredotočilo večinoma na farme ter se na kmetijah omejilo na licenciranje merjascev. Samo na območju Pomurja so v manjšem obsegu nadaljevali z rejskim delom s pasmo bela žlahtna tudi v široki reji. Testiranje prašičev na progenotestni postaji Prevoje (v letih od 1961 do 1972) in na testni postaji na farmi Ihan (od leta 1975 do 2004), uvedba osemenjevanja svinj, načrtne raziskave križanj (proučenih je bilo 16 različnih kombinacij križanj), uvoz novih pasem za križanje (pietrain - leta 1964, belgijska landrace - leta 1964, large white - leta 1967, nemška landrace - leta 1968, 1969), izselekci-oniranje tropasemskega križanja 12 x 55 in delitev selekcij skega dela so ukrepi, ki so v zgodnjih sedemdesetih letih precej vplivali tudi na pasemsko strukturo prašičev in na organizacijo prašičereje v Sloveniji. Začetek novega obdobja v selekciji prašičev v Sloveniji je v letu 1974. Takrat so bila zaključena proučevanja križanja 12 x 55 na drugih slovenskih farmah in na kmetijah. V letu 1974 je bil v okviru Živinorejske poslovne skupnosti Slovenije ustanovljen odbor za prašičerejo, ki je postavil novo organizacijo selekcije prašičev in uvedel regresiranje plemenskih prašičev, ki se je ohranilo vse do leta 1999. Odbor je sprejel selekcijski program za prašiče (Šalehar, Zagožen 1977) in postopek testiranja prašičev ter nato vodil in usmerjal razvoj prašičereje vse do leta 1992. V letu 1975 je uvedeno testiranje prašičev na farmah, izbrana je nova tehnologija pre-skušnje in ob intenzivnem raziskovalnem delu postavljen optimalen postopek odbire merjascev. Uvedena je stopenjska selekcija, izdelani so prvi računalniški programi za obdelavo lastnosti plodnosti, ugotavljanja sorodstva, odbiro direktno testiranih merjascev in druge obdelave. To je čas začetka zglednega in uspešnega sodelovanja med rejci, stroko in znanostjo, ki je samo potrdilo osnovno misel, da je le s skupnim delom mogoče doseči dobre napredke posameznih gospodarsko pomembnih lastnosti prašičev. Osnova delitve selekcijskega dela je bilo tropasemsko križanje 12 x 55. Najpomembnejša selekcijska opravila in testiranje prašičev izhodiščnih pasem so opravljale selekcijske farme, prirejo svinj križank linije 12 razmnoževalne farme, reprodukcijo in pitanje prašičev pa vsi ostali rejci. Taka organizacija selekcije prašičev in spodbujanje širitve pre-skušenega plemenskega materiala sta omogočili vsem organiziranim pa tudi neorganiziranim rejcem prašičev v Sloveniji nepo- sredno soudeležbo pri selekcijskem napredku. S testiranjem prašičev (merjascev) so pričeli še na farmah Nemščak (1980-2005), Ptuj (1986-2003) in Podgrad (1989-2003). V letu 1982 sta kupljeni dve novi pasmi (du-roc in ponovno pasma pietrain) ter izselek-cionirana nova križanja (12 x 33, 12 x 44, 12 x 53 in 12 x 54). Po letu 1987 je promet s plemenskimi prašiči zaradi zdravstvene zapore nekaterih farm delno okrnjen in začeli so graditi vzrejna središča za prašiče na kmetijah. Izredno plodni so bili v tem obdobju tudi rezultati raziskovalnega dela. Opravljene so bile raziskave rasti in razvoja prašičev: potek rasti, nadomestna rast, mišična vlakna in maščobne celice. Rezultati teh raziskav so pripomogli k dopolnitvam postopkov odbire tako pri 60 kg kot pri 100 kg. Ugotovljene so bile nekatere temeljne zakonitosti pojavljanja heterozisa pri lastnostih plodnosti in odkrita je bila tran-slokacija pri merjascu pasme large white z ušesno številko 69/17. To zadnje odkritje je eno izmed devetnajstih do takrat poznanih translokacij, odkritih pri prašičih v svetu. Nadalje so izrednega pomena tudi raziskave, povezane z ocenjevanjem plemenske vrednosti. Raziskani so genetski parametri za lastnosti, ki so vključene v indeks, in izračunan je obrazec za indeks. Uvedeno je primerjalno povprečje pri odbiri merjascev in izdelan je postopek za izračun medpa-semskih razlik. Posebne pozornosti so bile deležne lastnosti, povezane s plodnostjo. Raziskane so bile mere plodnosti svinj in merjascev ter izračunani genetski parametri teh lastnosti. Poudariti je treba neposredno in hitro aplikacijo raziskovalnih dosežkov z njihovim sprotnim vključevanjem v računalniške programe. Strokovno delo je vključevalo izdelavo enotne dokumentacije, enotnih postopkov obdelave podatkov in enotnih postopkov testiranja ter odbire merjascev. Velik poudarek je bil dan raziskavam plodnosti. Raziskane so bile medpasemske razlike v življenjski prireji svinj, metoda hiperprolifičnih svinj in plodne kitajske pasme prašičev. Zmogljivost rasti je osnova za selekcijo prašičev za pitanje na večjo telesno maso. Raziskave na domačih kuncih in dveh sojih laboratorijskih miši so med drugim potrdile veliko variabilnost v odrasli velikosti. Dopolnitev postopka testiranja merjascev do telesne mase 120 kg je eden od neposrednih selekcijskih ukrepov za povečanje zmogljivosti rasti prašičev. Pomembna je tudi ponovitev raziskave maščobnih celic v prvem oziroma drugem sloju podkožnega maščobnega tkiva. Primerjava z rezultati podobne raziskave pred desetimi leti je potrdila hipotezo, da je zmanjševanje debeline drugega sloja verjetno posledica manjšega števila maščobnih celic. S selekcijo na manjšo zamaščenost naj bi bila dana prednost živalim z manjšo hiperplazijo maščobnih celic. Informacijski sistem v prašičereji je v sredini osemdesetih let dobil nova izhodišča in dosegel razvojno stopnjo neposredne aplikacije. Pomembni so novi postopki ocenjevanja plemenske vrednosti, ki so predstavljali skupaj z informacijskim sistemom PigyBank, računalniškim programom PEST in neposrednimi genskimi testi osnovo bodočega razvoja v selekciji prašičev v Sloveniji. Podroben rejski program za prašiče SloHibrid so napisali Kovač in sod. (2005, 2010). 6.1.2. Odbor za prašičerejo pri Živinorejski poslovni skupnosti (kratek povzetek) V letu 1973 (28. februar) je bil v organizaciji Biotehniške fakultete in Kmetijskega inštituta Slovenije na Raziskovalni postaji Rodica seminar »Selekcija prašičev" in predavanja so bila objavljena v prilogi Sodobnega kmetijstva (april, 1973). Skupaj je bilo šest predavanj, ki so osvetlila tedanje znanje iz selekcije prašičev, in predstavljeni so bili rezultati dela na selekciji prašičev v Sloveniji. To je bil čas, ko je bilo prekinjeno testiranje prašičev na testni postaji Prevoje in ko so bila zaključena raziskovanja prvih križanj. Takrat je bil tudi velik zastoj v redni in smiselni oskrbi s plemenskimi prašiči in je bila obnova čred svinj in merjascev nestrokovna. Rezultati raziskovalnega dela so bili obetajoči in slovensko prašičerejo je bilo potrebno drugače organizirati. Krivec (1973) je predlagal novo organizacijo praši-čerejske proizvodnje in selekcije. Predstavil jo je z naslednjo shemo: Ta predlog novega organiziranja slovenske prašičereje je bil z ustanovitvijo odbora za prašičerejo pri Živinorejski poslovni skupnosti dne 12. 9. 1974 v veliki meri realiziran. Ob ustanovitvi odbora za prašičerejo je bilo v slovenski prašičereji sedemdesetih let naslednje stanje: • samooskrba s prašičjim mesom je bila 66-odstotna, • tržna prireja: 200.000 pitancev, • kooperacija na začetku razvoja, • ni bilo selekcijskega programa, • testiranje prašičev je zastalo, • prašičerejci nepovezani, • začetek merjenja mesnatosti, • nove tehnološke rešitve (zgodnje odstavljanje pujskov), • za področje Pomurja je bil izdelan plan razvoja prašičereje, • izdelan je bil dolgoročni plan razvoja slovenske prašičereje do leta 1990, ki je predvideval v letu 1990 prirejo 644.000 klavnih prašičev. Odbor za prašičerejo je izdelal program dela, ki ga lahko strnemo v naslednje točke: • premiranje plemenskih prašičev, • sofinanciranje selekcijskega dela, • pospeševanje prašičereje, • sofinanciranje raziskovalnega dela. Delo odbora, v katerega so bili vključeni predstavniki farm, kooperacije, samoo-skrbne prašičereje, strokovnih in znanstvenih inštitucij, je bil naslednji: • razvoj prašičereje, • zastopanje interesov panoge, • selekcija, testiranje, obnova čred, • zdravstveno varstvo, • gospodarnost, kakovost, • raziskave, tehnologije ... Posebna pozornost je bila namenjena organiziranemu prometu s plemenskimi prašiči. Sprejet je bil pravilnik o uporabi sredstev prašičerejskega sklada (del sredstev se je zbiral od zaklanih prašičev) in sprejet nacionalni selekcijski program za prašiče, ki sta ga izdelala Šalehar in Zagožen (1977) in je imel za osnovo tropasemsko križanje 12 X 55. Cilj je bil v načrtnem širjenju preskušenih in kakovostnih plemenskih prašičev in izkoriščanja heterozisa s širokim izvajanjem načrtnih ter preizkušenih križanj. S pravilnikom so bili določeni osnovni kakovostni in zdravstveni pogoji za selekcijske, razmnoževalne in ostale prašičerejske obrate. Odbor za prašičerejo je stalno dopolnjeval kriterije za priznavanje statusa selekcijskih in razmnoževalnih farm ter vzrejnih središč in kakovostne pogoje za plemenske prašiče v prometu in za obnovo osnovnih čred. V letu 1989 so bili naslednji: Selekcijska farma: • v osnovni čredi mora imeti najmanj eno čisto pasmo prašičev (svinje in merjasce), ki šteje najmanj 100 glav, • v čredi merjascev morajo biti samo testi-rani merjasci z nadpovprečno plemensko vrednostjo (kategorije PD - pleme dom in PO - dom ohranitev linije); za uporabo uvoženih merjascev je potrebno dovoljenje (priznanje) republiške komisije za li-cenciranje merjascev, • v okviru farme mora imeti testno postajo, ki ima letno kapaciteto najmanj 300 živali, • testiranje in odbira merjascev poteka po postopku, ki ga sprejme odbor za prašičerejo; • organizirano mora imeti lastno selekcijsko službo, ki jo vodi diplomirani kmetijski inženir živinorejske smeri ali strokovnjak drugega profila, ki se naknadno usposobi za ta dela na posebnih podiplomskih tečajih na VTOZD za živinorejo, • imeti mora ažurno selekcijsko in zdravstveno dokumentacijo, ki jo določi odbor za prašičerejo, • izpolnjevati mora pogoje, ki so predpisani z zakonom o ukrepih v živinoreji in v njegovih podzakonskih aktih. Razmnoževalna farma: • v osnovni čredi mora imeti svinje ene čiste pasme, ki šteje najmanj 100 glav, • v čredi merjascev morajo biti samo testi-rani merjasci z nadpovprečno plemensko vrednostjo (najmanj kategorije PO); za uporabo uvoženih merjascev je potrebno dovoljenje (priznanje) republiške komisije za licenciranje merjascev, • organizirano mora imeti lastno selekcijsko službo, ki jo vodi diplomirani kmetijski inženir živinorejske smeri ali strokovnjak drugega profila, ki se naknadno usposobi za ta dela na posebnih podiplomskih tečajih na VTOZD za živinorejo, • imeti mora ažurno selekcijsko in zdravstveno dokumentacijo, ki jo določi odbor za prašičerejo, • izpolnjevati mora pogoje, ki so predpisani z zakonom o ukrepih v živinoreji in v njegovih podzakonskih aktih. Vzrejno središče: • v osnovni čredi mora imeti svinje ene čiste pasme, ki šteje najmanj 15 glav, • v čredi merjascev morajo biti samo testi-rani merjasci z nadpovprečno plemensko vrednostjo (najmanj kategorije PO); za uporabo uvoženih merjascev je potrebno dovoljenje (priznanje) republiške komisije za licenciranje merjascev, • v okviru pristojnega živinorejsko-veteri-narskega zavoda mora biti organizirana selekcijska služba za prašiče, ki jo vodi diplomirani kmetijski inženir živinorejske smeri ali strokovnjak drugega profila, ki se naknadno usposobi za ta dela na posebnih podiplomskih tečajih na VTOZD za živinorejo, • imeti mora ažurno selekcijsko in zdravstveno dokumentacijo, ki jo določi odbor za prašičerejo, • izpolnjevati mora pogoje, ki so predpisani z zakonom o ukrepih v živinoreji in v njegovih podzakonskih aktih. Premiranje, regresiranje in ostale materialne spodbude Premiranje testiranja merjascev: • testiranje in odbira merjascev sta najpomembnejši selekcijski opravili, • do premije so upravičeni vsi merjasci, ki so ob koncu testiranja dobili atest, • višina premije je določena z razliko med stroški testiranja in pitanja prašičev. Regresiranje plemenskih prašičev: • regres za plemenske prašiče pomeni razliko med plemensko in klavno vrednostjo, ki pripada rejcu plemenske živali, če tako žival proda po klavno ceno drugemu rejcu ali pa jo uporabi za razmnoževanje v lastni reji, • do regresa so upravičeni samo tisti rejci, ki imajo status selekcijske ali razmnoževalne farme oziroma vzrejnega središča, • plemenska vrednost se določa z naslednjimi razmerji do klavne vrednosti: Plemenske mladice: Čistopasemske plemenske mladice - nebreje 1,8 - breje 2,5 Križane plemenske mladice - nebreje 1,4 - breje 1,9 Plemenski merjasci: Merjasci brez testa lastne proizvodnsti 2,0 Merjasci s testom lastne proizvodnosti po kategorijah: PP - pleme pripust 2,3 PO - pleme osemenjevanje 2,9 PD - pleme dom 3,5 DO - dom ohranitev linije 3,2 Kakovostni pogoji: Plemenske mladice morajo izhajati od očeta, ki ima znano plemensko vrednost in je bil ob odbiri uvrščen v kategoriji PD oz DO - selekcijske farme in najmanj v kategorijo PO - razmnoževalne farme in vzrejna središča. Za plemensko mladico mora obstajati dokaz, da je bila pri masi okrog 90 kg stehtana, da ji je bila zmerjena debelina hrbtne slanine (ultrazvok) in da je bila odbrana. Plemenski merjasci: merjasci brez testa lastne proizvodnosti in vse kategorije merjascev s testom lastne proizvodnosti morajo izhajati od očeta, ki ima znano plemensko vrednost (test lastne prozvodnosti) in ki je bil ob odbiri uvrščen najmanj v kategorijo pleme - dom ali dom ohranitev linije. Merjasci s testom lastne proizvodnosti morajo imeti atest, ki jih uvršča v kategorije pleme. Pri tem morajo biti merjasci za selekcijske farme uvrščeni v kategoriji PD oz. DO, za razmnoževalne farme in rejska središča pa najmanj v kategorijo PO. Drugi kakovostni pogoji: druga merila kakovosti plemenskih prašičev, kot so: noge, zunanjost, število seskov, kondicija in kon-stitucija, libido in kakovost semena, presoja kupec ob nakupu oz. rejec pri odbiri sam. V prometu s plemenskimi prašiči veljajo garancije, ki jih sprejme odbor za prašičerejo. Kriterije odbire merjascev in razvrstitev v kategorije sprejme vsako leto odbor za prašičerejo. Kakovost plemenskih prašičev preverja katedra za prašičerejo. V prometu so lahko le prašiči iz tistih rej, ki izpolnjujejo določila zakona o zdravstvenem varstvu živali in spremljajočih pravilnikov. Dokumentacija in testiranje je enotno za celo Slovenijo, plemenska vrednost se ocenjuje z indeksi, rejske dokumente pa potrjujejo republiške kmetijske inštitucije. Podatki o številu regresiranih plemenskih mladic in merjascev v letih 1974 do 1989 so v spodnji preglednici in potrjujejo, da je bila v tem obdobju načrtna in kakovostna obnova osnovnih čred svinj in merjascev, kar je prispevalo h kakovosti slovenskih klavnih prašičev ter gospodarnosti v slovenski prašičereji: Leto Plemenske mladice Plemenski merjasci Skupaj 1959-1973 270 letno 1974 802 256 1.058 1975 1.292 368 1.660 1976 2.902 468 3.365 1977 3.708 556 4.264 1978 3.425 530 3.955 1979 6.362 619 6.981 1980 6.202 578 6.780 1981 9.068 617 9.685 1982 8.936 686 9.622 1983 11.702 860 12.562 1984 11.576 693 12.269 1985 11.232 672 11.904 1986 13.966 709 14.675 1987 12.618 570 13.188 1988 12.713 453 13.166 1989 11.467 895 12.362 Skupaj: 1974-1989 127.966 9.534 137.500 Odbor za prašičerejo je po letu 1977 vsako leto organiziral prašičerejski dan, kjer so bili predstavljeni rezultati dela na področju selekcije in testiranja prašičev ter raziskovalni in drugi projekti. Poleg tega je skrbel še za druge oblike izobraževanja: redna vsakoletna strokovna posvetovanja na kmetijskem sejmu v Gornji Radgoni, razstave plemenskih prašičev, strokovne ekskurzije itd. Leta 1985 je bil na 34. seji (12. 9. 1985) odbora za prašičerejo pri Živinorejski poslovni skupnosti Slovenije sprejet Program razvoja prašičereje v Sloveniji v letih 1986-1990, ki ga je izdelal Šalehar (1985), in s tem je bil sprejet sklep, da v Sloveniji ne bomo nadaljevali z gradnjo velikih farm, ker tega ne dovoljujejo geografska struktura, poseljenost Slovenije in težko rešljivi problemi v zvezi z varstvom okolja. Če temu dodamo še slabšo samooskrbo slovenskih prašičjih farm s krmo, potem je odločitev, da bomo v naslednjem obdobju v Sloveniji le ohranjali zdajšnji obseg farmske prireje prašičev, razumljiva in gospodarsko pravilna. Največ pozornosti bo dan razvoju tržne prireje prašičev na kmetijah. Razvoj te prašičereje bo odvisen predvsem od možnosti povečevanja velikosti kmetij ter od uspešnosti preusmeritve kmetij v prašičerejo. Razvoj tržne prašičereje na kmetijah je potrebno spodbujali predvsem na kmetijah: • ki imajo dovolj zemlje in možnosti za pridelavo krme za prašiče, • ki imajo dovolj zemlje za smotrno uporabo gnojevke ali prašičjega gnoja, • ki imajo primerno lokacijo za ekološko ustrezno rejo prašičev. V letu 1987 je bil zaradi izbruha TBC in CE (klostridijski enteritis) na nekaterih selekcij- skih farmah okrnjen promet s plemenskimi prašiči. Posledice so bile slabša kakovost obnove čred in deloma spremembe organizacije selekcije - povečalo se je število razmnoževalnih središč. Po osamosvojitvi je odbor nadaljeval delo do leta 1992. Poleti 1991 je minister za kmetijstvo na predlog odbora za prašičerejo imenoval strokovno skupino za izdelavo študije »Slovenska prašičereja do leta 2000« (Šalehar in sod. 1991/92), ki je bila javno predstavljena marca 1992. V zaključkih je med drugim zapisano: »Geografska struktura in poseljenost Slovenije ter težko rešljivi problemi glede varstva okolja ne dovoljujejo nadaljnje gradnje velikih farm. Leta 1985 je bil na odboru za prašičerejo sprejet sklep, da v Sloveniji ne bomo nadaljevali z gradnjo velikih farm. Če temu dodamo še slabšo samooskrbo slovenskih prašičjih farm s krmo, potem je odločitev, da bomo v naslednjem obdobju v Sloveniji le ohranjali zdajšnji obseg farmske prireje prašičev, razumljiva in gospodarsko pravilna. Na obstoječih farmah bo treba odpraviti pomanjkljivosti: zmanjšati onesnaževanje okolja, izkoristiti gnojilno vrednost gnoja oziroma gnojevke in povečati samooskrbo s krmo. V prihodnje bomo namenjali največ pozornosti razvoju tržne prireje prašičev na kmetijah. Pospeševali in razvijali jo bomo na tistih kmetijah, ki bodo imele dovolj lastnih oziroma najetih površin za pridelavo krme in za neškodljivo ter pravilno uporabo gnoja oziroma gnojevke. Pospeševali ali bolje rečeno ohranjali bomo tudi domačo rejo prašičev, in sicer kot dopolnilno dejavnost na kmetijah. Za prehrano prašičev bo treba bolj kot doslej uporabiti tudi vse užitne odpadke mlekarn, klavnic, pekarn in drugih obratov živilskopredelovalne industrije. B. PRESTRUKTURIRANJE SLOVENSKE PRAŠIČEREJE CILJI: Temeljni cilji: Slovensko prašičerejo je potrebno prestrukturirati v skladu z zahtevami tržnega gospodarstva in varstva okolja ter si prizadevati za socialno znosno reševanje problemov, nastalih s prilagoditvijo kmetijstva na nove pogoje. Strukturni cilji: Zagotoviti take organizacijske oblike reje prašičev, ki bodo omogočale ekološko in etološko sprejemljivo rejo, racionalno rabo odpadkov in zadovoljiv dohodek rejcem. V ta namen bomo spodbujali predvsem razvoj prašičerejskih družinskih kmetij z lastno krmo in s primernim dohodkom za gospodarjenje v čisti in mešani obliki gospodarstva. Razvoj oz. obstoj velikih farm bo odvisen od sposobnosti njihovega prilagajanja veljavnim predpisom o ekologiji in etologiji reje prašičev ter konkurenčnosti na trgu. Varstvo okolja: Razvoj prašičereje v skladu z zahtevami okolja, kar mora biti urejeno z ustreznimi normativnimi akti; omejevanje naravovarstveno in socialno pretirane aglomeracije prašičev. Strokovna skupina ocenjuje, da bi si v Sloveniji morali v skladu z naravnimi danostmi in dosedanjimi strateškimi gospodar-sko-političnimi opredelitvami prizadevati za povečanje stopnje samooskrbe s prašičjim mesom. Stopnja samooskrbe bo tem večja, čim večja bo vloga prašičereje pri nadomeščanju govedorejske prireje v pretežno poljedelskih območjih (vloga prašičereje pri usklajevanju prehranske bilance). PRAŠIČEREJA NA KMETIJAH Podatki kažejo, da je na kmetijah slabo razvita predvsem tržna prašičereja. Ta naj bi imela po načrtih v zadnjih desetih letih nesporno razvojno prednost. Po prašičerejski krizi v letih 1984/85 pa se tržna prašičereja na kmetijah praktično ni razvijala. Ostala je na obsegu prireje v letih 1986/87. Ključen za ohranitev oz. povečanje samooskrbe s prašičjim mesom v Sloveniji v obdobju do leta 2000 je prav razvoj prašičereje na kmetijah. Predstavljala naj bi tudi nadomestno usmeritev prireji mleka v poljedelskih območjih. DOMAČA REJA PRAŠIČEV Prizadevati si moramo, da bo domača reja prašičev ohranila sedanji obseg in da bo predstavljala dopolnilno dejavnost na kmetijah (izkoriščanje užitnih odpadkov). Za potrebe domače reje je treba zagotoviti dovolj pujskov, ki bodo vzrejeni v bližnjem okolišu, in tako preprečiti stalno nevarnost prenosa nevarnih kužnih bolezni zaradi nekontroliranega prometa s prašiči. Optimalni rešitvi sta organiziranje kmetij za prirejo pujskov (10 in več svinj) ali preskrba s pujski za pitanje iz farm. Na takih kmetijah bi redili kvalitetne in selekcionirane plemenske svinje in merjasce, ki bi jih kmetije dobivale iz selekcijskih farm ali zasebnih rejskih središč. Za domačo rejo je potrebna stalna skrb za načrtno in kvalitetno zamenjavo plemenja-kov oz. nabavo kvalitetnega semena. Ustrezna podpora selekcijske službe in podpora rejcem pri nabavi plemenskih prašičev bi morala biti v interesu slovenske kmetijske politike. Spodbujati je treba tudi tržnost in unovčiti posebno kvaliteto te prireje, ki ima osnovo v posebni prehrani (korenovke, paša ...) in v ekstenzivni rasti prašičev. Kmetije lahko povečajo prihodek iz prireje prašičev, če same izdelujejo kvalitetne tipične domače trajne izdelke, ki jih organizirano ponudijo na trgu. TRŽNA PRAŠIČEREJA NA KMETIJAH Slovenske kmetije so na splošno majhne in le malo jih je na primernih lokacijah, da bi lahko organizirali tako obsežno prirejo prašičev, da bi dobil rejec z rejo prašičev dovolj velik dohodek za normalno življenje. Prestrukturiranje kmetij bo kljub denacionalizaciji potekalo sorazmerno počasi. Večina strokovnjakov računa, da bo to trajalo štirideset in več let. Tako imamo v času, ko se v svetu občutno povečuje obseg prireje prašičev na rejca in ko se zmanjšuje število kmetij, ki redijo prašiče, v Sloveniji na voljo veliko število majhnih kmetij. Čista prašičerejska kmetija bi po mnenju strokovne skupine morala v naših razmerah v sredini devetdesetih let imeti 25-40 ha obdelovalnih površin in letno prirejo 400-500 pitancev skupaj z osnovno čredo, če želi biti vsaj do neke mere konkurenčna s kmetijami v zahodni Evropi in njegovi družini prinašati primeren dohodek. Smeri razvoja prašičereje so bile nedvoumno postavljene že v letu 1985 in ostajajo enake tudi za naprej: razviti je treba tržno prašičerejo na kmetijah. To naj bo intenzivna prašičereja, katere sestavni del so tudi okolju prijazne tehnologije reje. S slednjimi v Sloveniji (pa tudi drugod) nimamo veliko izkušenj. Veliko je odvisno od družbene usmeritve in podpore. Tudi nove tehnologije morajo ustrezati tehnološkim standardom in morajo biti ekonomsko racionalne in učinkovite. Razvoj te prašičereje bo odvisen predvsem od možnosti povečevanja velikosti kmetij ter od uspešnosti preusmeritve kmetij od govedoreje v prašičerejo. Razvoj tržne prašičereje na kmetijah bomo spodbujali predvsem na kmetijah: • ki imajo dovolj zemlje in možnosti za pridelavo krme za prašiče, • ki imajo dovolj zemlje za smotrno uporabo gnojevke ali prašičjega gnoja, • ki imajo primerno lokacijo za ekološko ustrezno rejo prašičev. Potrebno bo izobraziti rejce ter postaviti živinorejsko in veterinarsko strokovno službo. Postaviti ustrezno organizacijo prireje prašičev na zadružni osnovi -- avkcijske prodaje pujskov za pitanje, plemenskih prašičev in pitancev, organiziran nastop na trgu s krmili, z reprodukcijskim materialom in trgu s klavnimi prašiči... Prav tako je treba zagotoviti in zavarovati gospodarsko zanesljivost prireje prašičev. Možen je le postopen razvoj zasebne tržne prašičereje, ki jo morajo spremljati sprotne analize in dopolnjevanja razvojnih usmeritev. Ob predpostavki 100-odstotne samooskrbe s prašičjim mesom potrebujemo do leta 2000 180.576 novih stojišč za tržno prirejo prašičev na kmetijah. Nova stojišča ne pomenijo v vseh primerih samo novogradenj, ampak tudi adaptacije obstoječih objektov na kmetiji. Po oceni bo potrebno vložiti v povprečju na stojišče okoli 1.000 DEM ali za celotno postavitev hlevskih zmogljivosti okrog 181 mil. DEM. PRAŠIČEREJSKE FARME Pomembna in nesporna dejstva, povezana z velikimi farmami, so naslednja: • na farmah so nepopolno rešeni ekološki problemi predvsem zaradi pomanjkanja kmetijske zemlje za uporabo gnojevke (v tem so med farmami razlike), • tehnologija reje prašičev na farmah (enako tudi na kmetijah) ni etološko preskuše-na po novem pravilniku o reji prašičev, ki je bil sprejet v okviru Evropske skupnosti, • izvajanje selekcije prašičev na farmah ima določene prednosti, • na farmah je letna prireja prašičjega mesa 19.900 ton (51 % slovenske prireje). Po podatkih s farm in ocenah bi bilo potrebno za usposobitev (predvsem ekološko) vložiti na farmah okoli 18 mil. DEM. Glede nadaljnjega obratovanja velikih farm je strokovna skupina mnenja, da je treba na področju prašičereje vzpostaviti tako normativno, usmerjevalno in tržno ureditev, ki bo farmam omogočila, da se bodo same, po podjetniških principih odločale o nadaljnjem obratovanju. V okviru normativne ureditve je potrebno: • opredeliti največjo dovoljeno obremenitev okolja, • sprejeti oz. dopolniti zakonodajo na področju etologije, zdravstvenega varstva in selekcije domačih živali. V okviru usmerjevalne politike razvoja prašičereje je treba čimprej sprejeti in objaviti spodbujevalne ukrepe z jasno opredelitvijo, za kakšen tip prašičereje posamezen ukrep velja. Skupina je mnenja, da naj bi večina teh ukrepov veljala le za spodbujanje razvoja prašičereje na kmetijah (investicijske spodbude, premije za ekološko in etološko neoporečno rejo, premiranje strukturnega spreminjanja). Velike farme tovrstnih spodbud pra- viloma naj bi ne bile deležne (razen, če bodo izpolnile pogoje za dodelitev spodbude). S čimprejšnjo vzpostavitvijo tržne ureditve na področju žit in mesa je treba zagotoviti razmere, ki bodo omogočale enakopraven nastop na trgu vsem rejcem prašičev. Ocenjujemo, da bi v razmerah urejene zakonodaje in ustrezne spodbujevalne politike potreba po arbitražnem odločanju po obstoju velikih farm odpadla. Pri presoji bodočega razvoja slovenskega gospodarstva in s tem tudi kmetijstva in prašičereje imamo opraviti z velikim številom neznank. Število le-teh se dodatno še poveča z učinki transformacije družbenega sistema in osamosvojitve. Tako niti približno ni moč napovedati stanja čez nekaj let. Ne smemo pozabiti, da nas verjetno čaka še nadaljnji tehnični razvoj predvsem na področju biotehnologije. Napovedi o bodočih oblikah proizvodne strukture v kmetijstvu so zato še posebej rizične.« S tem pa je tudi prenehalo delo odbora za prašičerejo, ki je za skoraj dve desetletji povezal vse slovenske prašičerejce. Njegovo delo se je še posebej odrazilo v kakovostnem in količinskem razvoju ter boljši gospodarnosti slovenske prašičereje, kar je dobilo tudi vsestransko priznanje v drugih delih Jugoslavije in Evrope. Delo odbora za prašičerejo je prispevalo k boljši gospodarnosti prireje prašičev, kar potrjujejo podatki iz slovenskih farm v letu 1980 in letu 1988. Podatki v gornji preglednici so zgovorni in dokazujejo med drugim, da smo z izboljšavami v tehnologijah, menedžmentu itn. dosegli boljšo gospodarnost. Brez boljših in gospodarnejših prašičev pa takega napredka s prašiči iz leta 1980 ne bi dosegli v nobenem primeru. V letu 1996 je bila opravljena obsežna anketa »Možnosti za preusmeritev kmetij v prašičerejo« in kmetijski svetovalci so bili ob vprašanju, kakšno je njihovo osebno strokovno stališče do razvoja prašičereje v Sloveniji in kako bi zastavili njen razvoj, enotnega mnenja: »Prašičereja na kmetijah naj bo v ravninskem delu Slovenije in usklajena z ekološkimi ter etološkimi pogoji, da je pomembna usposobitev rejcev za intenzivno tržno prirejo prašičev in da naj bo to prireja kakovostnih klavnih prašičev.« 6.1.3. Vzrejna središča na kmetijah Spremenjene zdravstvene razmere v slovenski prašičereji in razvoj tržne prašičereje na kmetijah sta zahtevala nove oblike organiziranosti pri izvajanju selekcije prašičev. Ša-lehar (1988) je izdelal osnovna izhodišča za vzrejna središča v zasebni prašičereji, ki jih je sprejel odbor za prašičerejo na svoji 45. seji 18. 2. 1988. Pravilnik je določal: • kaj je vzrejno središče v zasebni prašičereji, • kakovost čistopasemskih svinj in merjascev, • selekcijo čistopasemskih svinj in merjascev, • selekcijo mladic AB (linija 12) na vzrej-nem središču, • dokumentacijo, obdelavo podatkov in označevanje živali, • prodajo plemenskih prašičev, • strokovno delo in strokovnjake. Prva tri vzrejna središča na kmetijah so bila potrjena na 51. seji odbora za prašičerejo dne 22. 6. 1989 in prve plemenske mladice iz teh središč prodane 14. 9. 1989. Razvoj števila vzrejnih središč za prašiče na kmetijah po letu 1989 Leto/ zavod Murska Sobota Ptuj Novo mesto Celje Ljubljana Nova Gorica Kranj Skupaj 1989 3 3 1990 3 1 4 1991 6 1 1 8 1995 12 9 2 1 23 2000 21 14 5 1 41 2005 16 9 5 1 31 2009 15 11 4 1 1 32 2010 15 11 4 1 1 32 2011 12 9 3 1 25 Razvoj vzrejnih središč na kmetijah je bil po pričakovanju največji na področju Pomurja in na Štajerskem. Sledi področje Dolenjske, kjer so tri vzrejna središča. Nobenega ni na Gorenjskem in na Primorskem. Prodaja plemenskih mladic (brejih in nebre-jih) iz vzrejnih središč za prašiče na kmetijah v letih 1989-1998 Leto Breje mladice Nebreje mladice Skupaj 1989 42 5 47 1990 123 59 182 1991 307 95 402 1992 517 90 607 1993 721 70 791 1994 1013 89 1102 1995 1692 218 1910 1996 1966 335 2301 1997 2606 340 2946 I.-IX. 1998 2219 260 2479 Prodaja plemenskih mladic se je v zadnjih letih povečala na skoraj 3000 živali, kar je za izboljševanje kakovosti prašičev na kmetijah velikega pomena. Ukinitev regresiranja plemenskih prašičev pa je to uspešno delo močno ogrozilo ali pa celo popolnoma zavrlo. 6.1.4. Slovenska prašičereja in EU 6.1.4.1. Pred vstopom Na tradicionalnem posvetovanju prašičerej-cev v času mednarodnega kmetijskega sejma v Gornji Radgoni dne 27. 8. 1997 je potekala tudi razprava o pripravi slovenske prašičereje ob sprejetju Agende 2000 in pričetku priprav na vstop Slovenije v EU. Izhodišče razprave je bilo predavanje »Agenda 2000 in slovenska prašičereja« - Šalehar (1997, 1998). Ugotovitve in sklepi so bili naslednji: • Osnovne razlike slovenske prašičereje v primerjavi s prašičerejo v EU so v znatno slabši samooskrbi s prašičjim mesom, slabši strukturi (majhnost prašičerejskih kmetij) in slabši produktivnost, drugačni so ekološki in etološki predpisi, neurejena sta trženje ter plačevanje po kakovosti, manjša je prireja prašičjega mesa na prašiča na sta-ležu, slabo je sodelovanje med rejci in klavno industrijo in razdrobljena organiziranost ob drugačnih pogojih gospodarjenja. • Izredno pomembna so predvidevanja EU, da se bo rast prireje prašičev nadaljevala in da bo leta 2005 na trgu EU 700.000 ton viškov prašičjega mesa in pri kandidatkah za vključitev v EU še dodatnih 252.000 ton viškov, kar pomeni, da bo na trgu izredno huda konkurenca. • Priprava slovenske prašičereje na vstop Slovenije v EU pomeni konkurenčno usposobitev prašičerejskih obratov za uspešno gospodarjenje na zahtevnem evropskem trgu. • Predlogi programa ukrepov in državnih podpor v obdobju 1998-2003 za pripravo slovenske prašičereje na skupno kmetijsko politiko EU vključujejo: strukturne spremembe, povečanje produktivnosti in povečanje intenzivnosti prireje, prilagajanje zakonodaji na področju ekologije in etologije, izboljšanje kakovosti klavnih prašičev in trženja prašičev, enotno organiziranost in izvajanje nacionalnega se-lekcijskega programa za prašiče ter usposobitev rejcev in strokovnjakov. Vse našteto je bilo posredovano slovenskemu kmetijskemu ministru s prošnjo za podporo in realizacijo predlogov. Omeniti velja tudi raziskavo, ki je bila predstavljena v sestavku »Slovenska prašičereja pred vstopom v EU« (Šalehar in sod. 2004), kjer je bila ponovno primerjalno predstavljena in kritično ocenjena prašičereja v EU in v Sloveniji, naštete so bile najpomembnejše pomanjkljivosti slovenske prašičereje in predstavljeni predlogi nekaterih ukrepov. Analizirana je bila realizacija predlaganih ukrepov za konkurenčno usposobitev slovenske prašičereje iz leta 1997 in na osnovi te analize ugotovljeno, da je slovenska prašičereja slabo konkurenčno usposobljena za EU. Ponovno so bili predlagani ukrepi, kateri bi pomagali slovenski prašičereji po vstopu v EU: • dovoljene državne pomoči v kmetijstvu (investicijske pomoči, pomoči za nadomestilo škode, podpora živinoreji), • ureditev prometa s prašiči v Sloveniji, • izboljšanje prireje prašičev in tako zmanjšanje stroškov, • poslovna povezanost slovenske prašičereje, • znanje v slovensko prašičerejo, • ohranitev lastne selekcije prašičev in • imenovanje strokovne skupine za spremljanje in usmerjanje razvoja prašičereje v Sloveniji. 6.1.4.2. Po vstopu Sedaj, v letu 2013, po vstopu v EU, že lahko naredimo prve ocene, kaj nam je prinesel odprt evropski trg in kakšno je sedanje stanje v slovenski prašičereji. Prašičereja je med tistimi kmetijskimi panogami, ki je z odprtjem tržnih pregrad izpostavljena zelo hudi konkurenci. V EU se je srečala z na splošno nižjimi cenami prašičev, intenzivnejšo prirejo, boljšo velikostno strukturo obratov, presežkom prašičjega mesa in zahtevnejšimi etološkimi ter ekološkimi normativi. Skupna kmetijska politika za prašičerejo predvideva le nekatere manjše možnosti njene posebne tržne zaščite. Sprostitev prometa s prašiči in prašičjim mesom pa prinaša s seboj tudi večjo nevarnost za prenos bolezni, ki so v zadnjih letih naredile v nekaterih delih Evropske unije veliko škode. Tudi slovenski prašičereji ni bilo prizaneseno. 6.1.4.3. Primerjava podatkov o reji prašičev v letih 2000 in 2010 za Slovenijo in po statističnih regijah Podrobnejši vpogled v dogajanja v slovenski prašičereji nam kažejo podatki iz Popisa kmetijstva v letih 2000 in 2010 (začasni podatki, marec 2011). Reja prašičev v Sloveniji v letih 2000 in 2010 - primerjave (Vir osnovnih podatkov: Statistični urad Republike Slovenije) V zadnjem desetletju je rejo prašičev opustilo več kot 40 % gospodarstev in med njimi tudi tri farme (Stična, Ptuj, Podgrad). Prašiče redi le še dobra tretjina slovenskih gospodarstev. Le nekaj manj se je zmanjšal tudi stalež prašičev. Za sedem odstotkov se je povečalo število prašičev na gospodarstvo, a je še vedno nekajkrat manjše od povprečja v EU in slovenska prašičereja ostaja nekonkurenčna. Na 1 km2 površine je leta 2010 le še 18,8 prašičev, na 1 ha kmetijskih površin pride 0,75 prašiča in na 100 prebivalcev 18,7 prašičev. Ni kaj, veliko smo izgubili na številu prašičev in še bolj se je zmanjšala že itak slaba samooskrba s prašičjim mesom. In koliko smo s tem izgubili delovnih mest - po oceni najmanj 2000. Reja prašičev v Sloveniji v letih 2000 in 2010 - primerjave po statističnih regijah (Vir osnovnih podatkov: Statistični urad Republike Slovenije) Statistična regija Število prašičev gos z re Število podarstev jo prašičev Število prašičev na gosp. 2000 2010 2010/ 2000 2000 2010 2010/ 2000 2010/ 2000 Pomurska 223.952 157.821 0,70 9548 5.609 0,59 1,20 Podravska 176.424 102.388 0,58 11.542 7.253 0,63 0,92 Koroška 10.656 6.117 0,57 2.227 1.407 0,63 0,91 Savinjska 38.082 25.132 0,66 8.736 5.378 0,62 1,07 Zasavska 1.443 6.91 0,48 493 254 0,52 0,93 Spodnje-posavska 37.739 18.093 0,48 3.637 2.294 0,63 0,76 Jugovzhodna Slovenija 38.652 15.916 0,41 3.426 1.952 0,57 0,72 Osrednje slovenska 63.348 47.146 0,74 2.161 993 0,46 1,62 Gorenjska 4.457 3.355 0,75 864 425 0,49 1,53 Notranjsko-kraška 1.596 925 0,58 440 229 0,52 1,11 Goriška 4.788 3.416 0,71 1.189 550 0,46 1,54 Obalno-kraška 1.716 1.065 0,62 360 107 0,30 2,09 Primerjave po statističnih regijah kažejo, da je geografija prašičereje v Sloveniji ostala nespremenjena in da več kot dve tretjini pra- Leto popisa Število gospodarstev z rejo prašičev Delež od vseh gospodarstev (%) Število prašičev Število prašičev na gospodarstvo GVZ/ gospodarstev 2000 44623 51,6 601953 13,5 2,0 2010 26451 35,5 382065 14,4 2,2 2010/2000 0,59 0,63 1,07 1.1 šičev redijo v Pomurski in Podravski statistični regiji. V prvi, Pomurski, je število prašičev za 30 % manjše in število gospodarstev za dobrih 40 % manjše, a na gospodarstvo so redili leta 2010 dvajset odstotkov prašičev več. V drugi, Podravski, se je število prašičev zmanjšalo za 42 %, število gospodarstev za 37 % in na enem gospodarstvu je leta 2010 kar za osem odstotkov prašičev manj. To kaže na slabe obete za rejo prašičev v naslednjih letih. Od ostalih statističnih regij je še posebej zanimiva Osrednjeslovenska, kjer je sicer rejo prašičev opustilo več kot polovica gospodarstev, a je število prašičev na gospodarstvo za 62 % večje. Reja prašičev se je ohranila na farmi Ihan in opustila so jo manjša gospodarstva. Povečevanje števila prašičev na gospodarstvo je še v Savinjski, Gorenjski, Goriški, Obalno-kraški in No-tranjsko-kraški statistični regiji. V teh regijah redijo skupaj le slabih deset odstotkov slovenskega staleža prašičev. Pitanci (fototeka enote za prašičerejo) 6.1.4.4. Primerjava - prašičereja EU : Slovenija v letu 2006 in v letu 2002 Primerjava - prašičereja EU : Slovenija v letu 2006 Prašičereja v EU in Sloveniji v letu 2006, deleži slovenske prašičereje v EU v letih 2006 in 2002 (viri: SURS in spletna stran EU) EU Slovenija Slov/EU (%) 2006 2006 2006 2002 Stalež prašičev (000 rilcev) 151.143* 575 0,4 O,5 Štev. prašičev na 100 prebivalcev 32,9* 28,8 88,0 101,9 Število prašičev na gospodarstvo 70,2 15,9* 22,6 6,9 Prireja prašičjega mesa (000 t) 21.306 64,2* 0,30 0,4 Prireja praš. mesa na prašiča na staležu (kg) 139,7 106,8 76,4 68,4 Povprečna cena za razred E (€/100kg polovic) 145,3 147,9 101,8 Uvoz (000 t) 13 17,8 Izvoz (000 t) 1.563 0,02 Poraba prašičjega mesa (000 t) 19.743 82,0 Poraba prašičjega mesa na prebivalca (kg) 42,9 41,0* 95,6 89,0 Samooskrba (%) 107,6 78,3 72,7 71,7 *Podatki za leto 2005. Podatki kažejo, da je delež staleža prašičev v Sloveniji okoli pol odstotka in da je bil v letu 2006 stalež prašičev v Sloveniji nekaj manjši kot v letu 2002. To potrjuje tudi podatek o številu prašičev na 100 prebivalcev, ki je bil v letu 2002 v Sloveniji praktično enak kot v EU in je bil v letu 2006 v Sloveniji 12 % manjši. Slabo strukturo prašičereje v Sloveniji potrjuje število prašičev na gospodarstvo, ki je bilo v letu 2002 v povprečju 14,5-krat manjše kot v EU. V letu 2006 je sicer naraslo, a je to bolj posledica manjšega povprečnega števila prašičev na gospodarstvo v EU zaradi pridružitve novih desetih članic kot pa povečanje števila prašičev na gospodarstvo v Sloveniji. Prireja prašičjega mesa v Sloveniji je za EU praktično brez pomena. V zadnjih štirih letih pa je v Sloveniji večja prireja prašičjega mesa na prašiča na sta-ležu, kar potrjuje povečanje intenzivnosti. Še vedno pa naša prašičereja zaostaja za EU v intenzivnosti za okroglih 25 %. V povprečni ceni skoraj ni razlik med EU in Slovenijo, kar pomeni, da se je v Sloveniji cena prašičev po vstopu v EU zmanjšala. Po podatkih lahko sodimo, da v slovenski prašičereji prvi leti našega polnopravnega članstva v EU ni bilo večjih sprememb. Vse bolj pa so prihajale v ospredje zakonitosti skupnega trga, na katerega pa, podobno kot številne druge gospodarske panoge ne, tudi slovenska prašičereja ni bila dovolj dobro pripravljena in usposobljena. Tako beležimo do leta 2012 drastično zmanjšanje staleža prašičev - konec leta 2011 je na staležu samo še 347.000 prašičev - za dobrih 40 % manj. Že itak nepopolna samooskrba s prašičjim mesom pa dosega le 30 %. EU načrtuje do leta 2013 povečanje prireje prašičjega mesa za 3,7 % in večjo porabo prašičjega mesa na prebivalca od 42,9 kg na 44,1 kg (za 2,8 %), kar pomeni, da bodo viški prašičjega mesa v EU še večji. Povečano ponudbo bomo občutili tudi na slovenskem trgu, kar pomeni, da bo konkurenca vse večja in »ostanki« naše slovenske prašičereje še bolj ogroženi. 6.1.4.5. Kaj naj stori slovenska prašičereja? Med možnostmi, ki so še na razpolago, jih bomo nekaj izbrali in predstavili v nadaljevanju. Ureditev prometa s prašiči v Sloveniji Svobodna trgovina s prašiči v EU je veli- ka sprememba, ki zahteva drugačno preventivo v slovenski prašičereji. Evropski predpisi določajo svobodno trgovino, ne zahtevajo in ne predpisujejo, da je obvezno tudi kupovati v drugih državah EU. To je svobodna odločitev kupca. In ravno v tem je možnost za zmanjšanje vnosa novih bolezni. Drugače rečeno, od nas samih je odvisno, kako in kaj bomo vnašali v naše populacije prašičev. Nenačrten in nekontroliran vnos tujih prašičev v domače črede pa je samo znak nizke stopnje osveščenosti, slabe organiziranosti in premajhnega znanja rejcev in strokovnjakov. Prosta in svobodna trgovina je zahtevnejša od predpisane. Urediti in dogovoriti je potrebno tudi promet s prašiči med obrati, ki ga je treba zmanjšati na nujno potrebno mero, ter skupno načrtovati nakupe plemenskih prašiče za namene osveževanja pasem. Osnovne preventivne ukrepe, kot je preprečevanje mešanja prašičev različnega izvora, pa izkušeni rejci vedno izvajajo in dobro vedo, kakšni nevarnosti bi izpostavili svojo rejo, če bi kupovali »prašiče v žaklju«. Koristno bi bilo, da bi po vzoru ureditve prometa s prašiči na Danskem napisali in sprejeli pravila o prometu s prašiči v Sloveniji, ki bi bila obvezna za vse člane priznane rejske organizacije v prašičereji. Z ureditvijo prometa s prašiči bi pridobili osnovne pogoje za izvajanje določil potrjenega selekcijskega programa in tudi realne možnosti za izboljšanja proizvodnosti, še posebej tistih lastnosti, ki zaostajajo za možnimi in pričakovanimi vrednostmi (recimo izgube od rojstva do konca pitanja). Pravica do kmetovanja Socialna struktura slovenskega podeželja se je znatno spremenila in vse pogosteje prihaja na vaseh do problemov, povezanih s kmetovanjem in z rejo domačih živali. V vseh dokumentih, ki določajo pravila za kmetovanje, pridelavo lastne hrane in ohranitev obdelovalne zemlje, manjkajo oz. so premalo upoštevana nekatera osnovna zagotovila za realizacijo zastavljenih ciljev. Med temi je na prvem mestu zakonska zaščita kmetovanja kot gospodarske dejavnosti na podeželju. Slovenska prašičereja je neenakomerno razporejena in tako so tudi okoljske obremenitve po posameznih območjih zelo različne. Večina prašičerejskih kmetij je umeščenih sredi vasi in v bližini sosedov. Pomembno je tudi, da na vasi samo eno tretjino nekmečkih gospodinjstev reja živine ne moti. Zaradi tega je razumljivo in pričakovano, da na vaseh prihaja pogosto do medsebojnih napetosti in tudi sodnih sporov. Poudariti je treba, da se je socialna struktura podeželja znatno spremenila in da se bo v bodoče trend spreminjanja samo še povečal in vse več bo tudi medsosed-skih sporov. V Sloveniji pa smo zakonsko zaščitili kmetovanje kot gospodarsko dejavnost na podeželju šele v letu 2008 (zakon o kmetijstvu). Popolnoma napačno bi bilo, če bi opustili kmetovanje, ker se v nobenem primeru ne smemo odpovedati lastni pridelavi večine hrane ter drugim funkcijam kmetijstva, in zaradi tega je treba kmetovanje skupaj z rejo živine kot gospodarsko dejavnost na podeželju zakonsko zaščititi. Slovenski zaščiteni kmetijski pridelki in živila Na spletnem naslovu MKO so objavljeni podatki o slovenskih zaščitenih kmetij- skih pridelkih (Slovenski zaščiteni kmetijski pridelki in živila - 2010), kjer so tudi slovenski proizvodi iz prašičjega mesa: A. Zaščitena označba porekla - ZOP: • prekmurska šunka. B. Zaščitena geografska označba -ZGO: • kraški pršut, • kraška panceta, • kraški zašink, • prleška tunka, • kranjska klobasa. Poudariti je treba, da je bilo na področju zaščite slovenskih izdelkov iz prašičjega mesa v zadnjih letih opravljeno veliko dela in da lahko pričakujemo, da bodo postopoma uvrščeni na spiske posebnih proizvodov v EU še drugi proizvodi. To bo povečalo gospodarske in poslovne možnosti tako slovenske prašičereje kot mesne industrije. Izboljšati prirejo prašičev in zmanjšati stroške V primerjavi s prašičerejo v EU imamo za okoli 25 % slabšo intenzivnost prireje. Zmanjšati je treba izgube, povečati plodnost in priraste v pitanju, prevelika je poraba krme in drugo. Poiskati je treba boljše tehnologije. Življenjska prireja svinj in merjascev mora biti večja, obnova čred svinj in merjascev pa manjša. Uvesti je treba ločeno uhlevitev in pitanje pitancev po spolu in genetskih skupinah, individualen pregled nad rastjo pitancev, tehnologijo »ALL IN, SUCCESSIVE OUT», določiti optimalno telesno maso ob zakolu za posamezne vrste pitancev, izboljšati kakovost osnovnih surovin za pripravo krmnih mešanic, urediti prehrano pitancev (delež koruze in beljakovin), zmanjšati gostoto naselitve in zagotoviti pravočasno prodajo slabo rastnih in zamaščenih prašičev. S smiselno uporabo predlaganih ukrepov lahko s sigurnostjo pričakujemo povečanje dnevnih prirastov in zmanjšanje konverzije krme v pitanju ter povečanje mesnatosti. Več znanja v slovensko prašičerejo V slovenski prašičereji je premalo znanja. Da bi ljudje na kmetijah lahko sprejemali sodobna tehnološka spoznanja in jih uporabljali pri svojem delu ter bili hkrati sposobni prilagajati se novim razmeram trajnostnega kmetovanja na vasi, je ena ključnih nalog izobraževanje (tudi splošno). Izobrazbena struktura ljudi na kmetijah je slaba in večina rejcev nima ustrezne izobrazbe, preslabo so usposobljeni za intenzivno tržno prirejo prašičev. Prav tako je malo ustrezno usposobljenih strokovnjakov. V rejo prašičev je vključenega vse več najrazličnejšega znanja ter moderna informacijska in molekularno biološka orodja. Intenzivna in tržna prašičereja je postala zahtevna kmetijska panoga, ki jo obvladujejo in gospodarsko uspešno vodijo le ustrezno izobraženi rejci in strokovnjaki. 6.1.4.6. Misel za zaključek: slovenska prašičereja in EU Slovenska prašičereja je že leta 1997 po sprejetju Agende 2000 sprejela in kmetijskemu ministrstvu uradno predlagala programe ukrepov in državnih podpor v obdobju 19982003, ki za pripravo slovenske prašičereje na skupno kmetijsko politiko EU vključujejo: • strukturne spremembe (povečanje zmogljivosti, novogradnje, obnovitev in dograditev obratov ter infrastrukture - povečanje produktivnosti in povečanje intenzivnosti prireje), • prilagajanje zakonodaji na področju ekologije in etologije, • kakovost klavnih prašičev in trženje prašičev, • povezati rejce in klavnice v skupen interes, • nacionalni selekcijski program za prašiče, testiranje prašičev, osemenjevalni centri in vzrejna središča na kmetijah, • organizirati enoten odbor za prašičerejo, • usposobitev rejcev in strokovnjakov, strokovne službe in zakonodaja. Pravega odziva in podpore tem predlogom na ministrstvu ne takrat in tudi pozneje ni bilo. Slovenska prašičereja je bila slabo pripravljena na vstop Slovenije v EU in to je samo dodatno prispevalo, da je sedaj v tako slabem stanju. V članku »Ali so to znaki ali že prve posledice globalizacije v prašičereji?« - (Šalehar, 1998), ki ga je objavila revija Reja prašičev, je v zaključkih zapisano: »Za dolgoročne rešitve pa ostane predvsem slovenski prašičereji sami, da najde pota svojega preživetja. Pri tem bo neuspešna, če ne bo enotno organizirana, neposredno povezana s klavno industrijo in če ne bo imela kvalitetnih klavnih prašičev. Predvsem pa mora poskrbeti, da se bo razvila nacionalna zavest - slovenski prašič je dober prašič. Tudi časi, ko je bila prodaja za prašičerejce zaključena z zakolom prašičev, so mimo. Poiskati je treba nove proizvode, ki bodo zanimivi za potrošnike doma in v svetu. Prav to spodbuja tudi EU s politiko nacionalnih produktov, ki so poleg vsega izvzeti iz pravil notranjega trga.« Zapisano je veljalo pred desetletjem, velja tudi danes in bo veljalo v prihodnjih letih. Ob koncu še misel iz študije »Slovenska pra- ki jo je napisal Kastelic (2010): šičereja šest let po vključitvi Slovenije v EU«, Strm ¡t;. v katerem jc ftlOVCsistfii prflisiervjEt ji; mnrTito popraviti ]e s '-.kiajnim naporom in JJU vtutpnj ptipmvljiiOim m tiskliiicnmii imCriLi. Uj[(,Ajori v sinislU^ potrebujemo slovcuiJtc pj^ši^cfcjc In rtii je slovanij;? £kod-n za prašičerejo no di iijo, saj k [u kmetijska punuiza m/.\ uu ^ industrijsko nvvilih držuvuli. med dniinm iulIi t, sosednji Avstriji, ki se posebej pazi na ¿vcije okolje Rnzvttii prašičereje hn tudi omHjlii priiisk kmetov na prirejo i vi I tik. i; lega (pmmo /e ¡vtdaj kd| dovolj. Kastelic (2010, str. 76) Svinja s pujski (fototeka enote za prašičerejo) 6.2. Obseg reje Stalež prašičev in plemenskih svinj Leto □ ŠTEVILO PRAŠIČEV □ ŠTEVILO PLEMENSKIH SVINJ IN BREJIH MLADIC Leto Število prašičev Število plemenskih svinj in brejih mladic 1946 433715 58787 1950 446684 52990 1955 480899 50753 1960 508880 63482 1965 500068 60156 1970 449188 56152 1975 467561 54508 1980 467108 48136 1985 620460 61089 1990 557878 57871 1995 592034 56232 2000 603594 56895 2001 599895 55646 2002 655665 57567 2003 620506 55799 2004 533998 47332 2005 547432 47273 2006 575116 47976 2007 542590 45425 2008 432011 36326 2009 415230 33601 2010 395593 29630 2011 347310 25509 2012 296097 24389 PRIMERJAVA 2010/2000 - Kmetijska gospodarstva in število prašičev VELIKOSTNI RAZREDI GLEDE NA ŠTEVILO PRAŠIČEV Velikostni razred (število prašičev na gospodar.) Število prašičev Število kmetijskih gospodarstev 2000 2010 2010/ 2000 2000 2010 2010/ 2000 SKUPAJ 601.953 382.031 63,5 44.623 26.441 59,3 1 do 2 28.580 18.348 64,2 16.361 10.630 65,0 3 do 4 44.950 25.173 56,0 12.992 7.342 56,5 5 do 9 51.694 27955 54,1 8.293 4.446 53,6 10 do 19 49.499 25.867 52,3 3.654 1.949 53,3 20 do 49 61.434 34.403 56,0 2.081 1.143 54,9 50 do 99 47.429 27.942 58,9 692 401 57,9 100 do 199 48.779 42.671 87,5 356 302 84,8 200 do 399 38.733 41.428 107,0 148 151 102,0 400 ali več 230.855 138.244 59,9 46 77 167,4 Opombe: Vir: Statistični urad Republike Slovenije, 2012 Podatki o staležu prašičev in plemenskih svinj in brejih mladic kažejo, da je po koncu druge svetovne vojne stalež naraščal in se je po letu 1985 ustalil. Po vstopu Slovenije v EU leta 2004 je opazno znatno zmanjšanje staleža in je v letu 2012 dosegel 296.097 prašičev, kar je skoraj 140.000 prašičev manj kot v letu 1946, ko je bilo opravljeno prvo štetje domačih živali po drugi svetovni vojni. (tabela Primerjava 2010/2000, stran 69) V Sloveniji je bil leta 2000 in 2010 statistični popis kmetijstva, kar omogoča podrobnejša analiziranja spreminjanja staleža prašičev v Sloveniji v zadnjem desetletju. Splošna ugotovitev je, da se je stalež prašičev zmanjšal za 40,7 % in da je opustilo rejo prašičev 36,5 % kmetijskih gospodarstev. Največje zmanjšanje števila prašičev je bilo v rejah, ki so imele na staležu 3-99 prašičev. Manjše zmanjšanje je opazno v rejah s 100-199 prašiči. V rejah z 200-399 prašiči je stalež večji - 107 % in večje je tudi število kmetijskih gospodarstev - 102 %. Pri velikostni skupini 400 ali več prašičev, kamor so uvrščene prašičje farme, so največje spremembe - prašičev je manj za 30,1 % in število kmetijskih gospodarstev večje za 67,4 %. Tri farme so bile opuščene, več pa je kmetij, ki so preusmerjene v prašičerejo. Merjasec švedske landrace (fototeka enote za prašičerejo) 6.3. Pasme Cizej (1946) je svetoval, da sta za ponovno obuditev prašičereje po drugi svetovni vojni najustreznejši pasmi požlahtnjeni in žlahtni prašič. Enako meni tudi Sustič (1950), ko pravi, da je mogoče doseči dobre rezultate s požlahtnjenimi prašiči domačega izvora, kakor tudi z žlahtno belo pasmo. Na splošno je bil najbolj razširjen beli požlah-tnjeni prašič. Omenja pa tudi črnopasaste-ga prašiča, ki se je ohranil na Dolenjskem in posamič tudi na Gorenjskem. Eiselt in Ferčej (1952) sta poročala, da sta v Sloveniji v glavnem razširjeni beli pasmi - požlah-tnjena in žlahtna ter da imamo še ostanke domače črnopasaste - krškopoljske pasme. Ferjan (1953) je pisal, da so bili na prvi republiški razstavi živine razstavljeni prašiči različnih pasem in pri tem omenja: belo po-žlahtnjeno, belo žlahtno, veliko belo angleško in črnopasasto - krškopoljsko pasmo. Največ je bilo prašičev dveh pasem, ki ju je poimenoval: dolgouha požlahtnjena in krat-kouha žlahtna svinja. O istih pasmah, ki jih je poimenoval bela kratkouha, bela klapo-uha in domača črnopasasta pasma, je pisal tudi Veble (1954). Puppisova (1955) pa jih je imenovala: bela plemenita, bela oplemenje-na in krškopoljski pasasti prašič. Pomembno sporočilo je v poročilu Kmetijskega inštituta Slovenije (Rejski centri in pitališča ..., 1959), da je bil 1947 leta uveden rodovnik za plemenske prašiče. Ferjan (1970) to dopolnjuje, ko piše, da je tedanje ministrstvo za kmetijstvo pričelo uvajati kontrolo rodovitnosti svinj bele požlah-tnjene in žlahtne pasme. To delo je pozneje prevzel Kmetijski inštitut Slovenije, ki je leta 1953 uvedel sistematično kontrolo rodovitnosti na nekaterih tedanjih državnih posestvih, ki jo je dve leti kasneje razširil tudi na nekatere zadruge. Objavlja tudi podatke o uvozu plemenskih prašičev. Uvoz plemenskih prašičev v Slovenijo v letih 19471959 (Ferjan, 1970) Leto Število Kategorija Pasma 1947 2 merjasca veliki jorkšir 1948 48 merjasci velika češka 1954 50 svinje in merjasci veliki jorkšir 1956 16 svinje holandski landrace 1959 809 svinje in merjasci švedska landrace 1959 265 svinje in merjasci holandski landrace Ferjan (1958) poroča, da so bile v letu 1956 v kontroli proizvodnosti naslednje pasme: bela požlahtnjena dolgouha pasma, žlahtna ali bela plemenita kratkouha pasma (obe ima za domači pasmi), veliki jorkšir, holandska landrace in črnopasasta pasma. V analizi stanja slovenske prašičereje pa Ferjan (1959) piše, da preko 80 % prašičev v Sloveniji pripada belim pasmam (bela po-žlahtnjena, bela žlahtna in v ožjem obsegu še pasmi veliki jorkšir in holandske landra-ce) in le dobrih 15 % je prašičev črnopasaste pasme. Ločniškar in Mežan (1958) sta opozorila, da stare, nekoč tako priljubljene pasme prašičev, za rejo za meso večinoma niso primerne. Med tistimi, ki so primerne, pa naštevata bele pasme: požlahtnjena, žlahtna, veliki jorkširec, holandska in švedska pasma mesnatih prašičev. Med ostalimi pasmami, ki so jih redili v tistem času, je primeren za meso črnopasasti prašič, še boljši so križanci med črnopasastimi svinjami in belimi merjasci. Ločniškar in sod. (1962) trdijo, da so se bele mesnate pasme - požlahtnjena in žlahtna, katerih izvor poteka iz Nemčije, z ostanki domačih pasem tako asimilirale in aklimatizirale našim pogojem, da jih lahko označujemo kot domače pasme. Leta 1959 smo v Slovenijo uvozili 1074 plemenskih prašičev - 768 svinj in 41 merjascev pasme švedska landrace in 256 svinj in 9 merjascev pasme holandska landrace - Šalehar (1999). V prilogi je naslovna stran zapisnika odbire na Švedskem v mesecu avgustu 1959. Uvoženi plemenski prašiči so bili porazdeljeni med tedanja družbena posestva z namenom, da bi razmnoževala ta plemenski material za potrebe prašičereje na območju Slovenije in v drugih republikah. Že samo število uvoženih plemenskih prašičev je nenavadno veliko. Kakorkoli že, dobili smo moderni mesnati pasmi prašičev in tudi s tem so bili postavljeni temelji moderne intenzivne prašičereje v Sloveniji. V poročilu Kmetijskega inštituta Slovenije štev. 14 (Proizvodnost plemenskih svinj ..., 1961) je zapisano, da je odbor za prašičerejo pri Zadružni poslovni zvezi Slovenije sprejel takrat sklep, da se uvozi večje število plemenskih svinj in merjascev tipa »landrace«. Ta sklep je bil sprejet z namenom, da bi z zboljšanjem domače žlahtne in požlahtnjene pasme dosegli kakovstnej-šo tržno proizvodnjo bekonov za tuje trge. Po kasnejšem sklepu odbora je bila za rej-ska središča predpisana čistopasemska reja švedskih prašičev »landrace«, zato so vsa rejska središča postopoma opuščala rejo ostalih pasem. Švedska landrace leta 1959 (arhiv Zadružne poslovne zveze Slovenije) O nakupu plemenskih prašičev pasme švedska landrace je takrat poročalo tudi švedsko časopisje in objavilo sliko komisije pri odbiri prašičev. Odbira plemenskih prašičev na Švedskem (slaba fotografija; v podpisu pod sliko je zapisana sestava slovenskega dela strokovne komisije: veterinar Zoltan Šiftar, inž. Zmago Hrušovar, inž. Vojislav Vuksanov - arhiv Zadružne poslovne zveze Slovenije) Po prvem uvozu plemenskih prašičev v februarju 1959 je Slovenija takrat uspela, da je Zvezni sekretariat za kmetijstvo in gozdarstvo Jugoslavije s posebnim odlokom (štev. 02-900/1 z dne 19. 5. 1959) odločil, da se na farmi Ihan v okviru Agrokombi-nata Ljubljana organizira razmnoževalni center za pasmo švedska landrace. S tem so bile pridobljene možnosti, da so poleg prvega uvoza 280 plemenskih prašičev, ki so bili uhlevljeni na farmo Ihan, realizirali s pomočjo zveznih sredstev še drugi uvoz plemenskih prašičev (529 živali). Ta drugi uvoz, ki je prispel v Slovenijo v dveh transportih v mesecu septembru 1959, je bil porazdeljen na osem drugih državnih posestev, ki so dobili status podcentrov razmnoževalnega centra na farmi Ihan. Ta državna posestva so bila: kmetijska gospodarstva Rakičan, Ljutomer, Beltinci, Apače, Dravsko polje, Ptujsko polje in Snežnik ter Zadružna poslovna zveza Brežice. Slovenija pa se je obvezala, da bo uvožene plemenske prašiče razmnožila in jih dala na razpolago tudi drugim republikam (že v letu 1960 je bilo prodanih v druge republike 354 plemenskih merjascev in 1499 plemenskih mladic). O pasmi holandski landrace ni veliko podatkov. V poročilu Kmetijskega inštituta Slovenije štev. 17 (Proizvodnost plemenskih svinj v rejskih središčih ..., 1963) je zapisano, da se je pri rejcih bolj uveljavila švedska landrace in da so manjše število plemenskih svinj holandske landrace obdržali le na štirih posestvih. Nova moderna mesnata pasma švedska landrace je imela povsem drugačne zahteve za rejo kot tedanji domači prašiči v Sloveniji. Zaradi tega je povsem razumljivo, da je bila skupaj s plemenskimi prašiči kupljena na Švedskem tudi krma za prvih štirinajst dni in da je Zadružna poslovna zveza obvestilu o prispetju plemenskih prašičev priložila kratka navodila za krmljenje in nego svinj, ki so jih sestavili na Kmetijskem inštitutu na podlagi dotedanjih izkušenj, prehrane in nege iz Švedske uvoženih svinj na Farmi bekonov Ihan. V izvlečku poročila »Problematika v prašičerejski proizvodnji družbenih obratov« (povzeto po Šalehar, 1999) lahko preberemo tudi naslednje: • Uvožene, visokovredne plemenske svinje so bile razmeščene v glavnem v nove, povečini nedograjene objekte. Povečevanje staleža prašičev je bilo hitrejše od izgradnje potrebnih objektov. • Problemi uhlevljenja: živali so uhljevlje-ne v nepresušene hleve; zaradi tega so se pojavljale respiratorne bolezni in atrofični rinitis. • Problemi prehrane: neupoštevanje strokovno pravilne prehrane mesnatih prašičev in neizbalansirani obroki so močno vplivali na rezultate reje, reprodukcijske probleme (slabe obrejitve), pojavljanje anemije, driske in zahiranja pujskov. • Zdravstveni problemi: poleg že omenjenih zdravstvenih težav je omenjena aga-lakcija, mastitis, garjavost prašičev. Med te probleme sta vpisana tudi pojavljanje tako imenovanega belega mesa in zgodnja em-brionalna smrtnost pujskov, ki naj bi bila posledica prezgodnjega pripuščanja. • Problemi kadra: pri uvajanju nove pasme prašičev ni bilo na farmah izkušenega kadra, ki bi bil sposoben voditi intenzivno in specializirano proizvodnjo. Kolikor so posamezni obrati dobili strokovnjake za vodstvo prašičerejskih farm, so bili to mladi in neizkušeni strokovnjaki, ki so se s problemi proizvodnje spoznali šele na farmi. • Pri izvozu bekona v Veliko Britanijo je Slovenija naletela še na problem nizkih cen zaradi slabe kakovosti jugoslovanskega bekona. Slovenski strokovnjaki so uspeli, da je bil sprejeta posebna kakovostna kategorija, tako imenovana »Yugoslav special«, ki je imela višje kakovostne zahteve (večja dolžina polovic in tanjša debelina hrbtne slanine) ter zato boljšo ceno in so jo izpolnjevali pitanci švedske landrace pasme. • Vse našteto je spodbudilo med drugim tudi naslednje: • raziskovalno delo v prašičereji: takratni odbor za prašičerejo je strokovne in znanstvene inštitucije pozval, naj predlagajo raziskovalne teme, ki jih bo financirala Zbornica za kmetijstvo in gozdarstvo, • program izobraževanja kadrov v praši-čerejski proizvodnji; na Kmetijskem inštitutu Slovenije so tako v času od 25. do 27. 5. 1961 za strokovnjake organizirali strokovni seminar iz prašičereje, • izgradnjo Progenotestne postaje Prevoje in uvedbo moderne selekcije prašičev, • pravilnik o delovanju in zdravstveni zaščiti rejskih središč, • pravilnik o načinu prevzema, odkupa, prevoza, uhlevljenja in ocenjevanja kakovosti prašičev za bekon - začetek plačevanja prašičev na osnovi dosežene klavne kakovosti, • pričetek osemenjevanja svinj. V tistih letih žal ni uspel načrt izboljšanja kakovosti prašičev, ki so jih takrat redili predvsem na kmetijah. Ferjan (1970) piše, da so poskusi spričo visoke zahtevnosti landrace prašičev ob ekstenzivnih pogojih kmečke reje že v drugem rodu propadli. To je tudi čas pričetka zmanjševanja prašičereje na kmetijah, ki je bila ob koncu petdesetih let zelo dobro razvita - leta 1959 je bilo v Sloveniji na staležu 549.669 prašičev in od tega na kmetijah 98,8 %. Po tem letu se je število prašičev v Sloveniji pričelo zmanjševati in šele v letu 1983 je bilo na staležu več prašičev kot v letu 1959, ko smo imeli na 100 prebivalcev 34,88 prašičev, kar je med največjimi v vsej zgodovini slovenske prašičereje. Z zgraditvijo prašičerejskih farm se je preneslo selekcijsko delo na farme. Šestdeseta in začetek sedemdesetih let je obdobje intenzivnega raziskovalnega dela, ki je dalo osnove za organizacijsko preureditev slovenske prašičereje v sedemdesetih letih. Dobili smo nove pasme prašičev - uvoz novih pasem za križanje (pietrain leta 1964, 1982, belgijska landrace leta 1964, large white leta 1967, nemška landrace leta 1968, 1969, duroc leta 1982), izselekcionirali križanja 12 x 55, 12 x 33, 12 x 44, 12 x 53 in 12 x 54. V letu 1978 je bil sprejet zakon o ukrepih v živinoreji in uvedeno je licenci-ranje merjascev. V skladu z določili zakona o ukrepih v živinoreji je bila vsako leto imenovana republiška komisija za pregled in odbiro merjascev za osemenjevanje in merjascev v selekcijskih središčih. Na farmah je bilo od čistopasemskih prašičev največ prašičev pasme švedska landrace. Poleg tega so imeli v manjšem obsegu predvsem za potrebe načrtnih križanj še pasme large white, nemška landrace, pietrain in duroc. Na večini farm in na prašičerejskih kmetijah so po letu 1976 uporabljali za proizvodnjo pujskov svinje križanke linije 12 in merjasce nemška landrace, po letu 1982 pa tudi merjasce pasem duroc in pietrain ter križance. V široki reji z uporabo merjascev mesnatih pasem oplemenjujejo obstoječe populacije prašičev. Še posebej po vstopu Slovenije v EU se je zelo povečalo nakupovanje, pogosto povsem nenačrtno, plemenskih prašičev v tujini in z njimi so prišle tudi različne bolezni, ki so nekdanje dobro zdravstveno stanje slovenskih prašičev povsem spremenile. Ravno to pa je verjetno glavni vzrok za propad številnih farm in kmetij z rejo prašičev, za propadanje slovenske prašičereje. Svet za živinorejo pri MKGP je leta 2005 sprejel Rejski program za prašiče SloHibrid, ki so ga izdelali Kovač, Malovrh in Sedmi-nek (2005). Dopolnjen in ponovno potrjen je bil v letih 2010 in 2012. Zadnji je dostopen tudi na spletu: http://agri.bfro.uni-lj.si/Eno-ta/html/RP/RP_SloHibrid 12.pdf. Pasme, ki so vključene v rejski program, so bile imenovane na novo in so predstavljene v prilogi: Slovenske pasme prašičev (str. 106) ter na str. 31-37 v Rejskem programu za prašiče SloHibrid (Kovač, Malovrh, 2012). Merjasec large white (fototeka enote za prašičerejo) Stalež prašičev v Sloveniji v letih 1869-2012 Leto Število prašičev Število plemenskih svinj in brejih mladic 1869 287.647 * 1880 324.823 * 1890 440.326 * 1900 375.862 * 1910 553.273 * 1921 317.000 * 1931 490.000 * 1939 470.000 * 1946 433.715 58.787 1947 366.352 51.062 1948 * * 1949 429.061 59.658 1950 446.684 52.990 1951 516.568 53.638 1952 452.091 53.112 1953 418.826 43.297 1954 438.000 * 1955 480.899 50.753 1956 424.087 * 1957 434.135 * 1958 491.524 * 1959 549.669 68.767 1960 508.880 63.482 1961 513.797 60.110 1962 517.086 60.886 1963 478.284 58.488 1964 491.448 58.372 1965 500.068 60.156 1966 428.289 54.937 1967 452.866 53.045 1968 480.294 54.855 1969 444.963 54.677 1970 449.188 56.152 1971 471.145 57.855 1972 444.608 51.304 1973 408.680 49.920 1974 446.640 54.535 1975 467.561 54.508 1976 442.997 49.442 1977 455.098 50.971 1978 484.767 51.418 1979 460.288 47.333 1980 467.108 48.136 1981 509.117 54.680 1982 544.318 51.850 1983 566.652 55.233 1984 635.112 67.262 1985 620.460 61.089 1986 565.690 58.469 1987 596.438 58.468 1988 607.275 59.259 1989 576.263 57.485 1990 557.878 57.871 1991 587.815 57.707 1992 529.041 51.890 1993 601.850 55.511 1994 591.514 55.130 1995 592.034 56.232 1996 552.273 47.899 1997 578.193 52.829 1998 592.378 52.212 1999 558.459 51.183 2000 603.594 56.895 2001 599.895 55.646 2002 655.665 57.567 2003 620.506 55.799 2004 533.998 47.332 2005 547.432 47.273 2006 575.116 47.976 2007 542.590 45.425 2008 432.011 36.326 2009 415.230 33.601 2010 395.593 29.630 2011 347.310 25.509 2012 296.097 24.389 Glosar Angleški cepljenci: križanci domačih prašičev z angleškimi prašiči. Cepljenec: prašič križanec. Čisto domače pleme, domače prešičje pleme: prvotni prašiči, prašiči na visokih nogah, z dolgimi suhimi rilci, pokonci stoječimi ušesi, ostrimi (ozkimi) grebenastimi hrbtišči, slabo rastjo, dopitani imajo velik delež kosti v primerjavi z mesom in mastjo. Črno bela »krškopoljska svinja«: krško-poljski prašič. Črno bijela slovenska svinja: krškopolj-ski prašič. Črnolisasti tip gorenjskih prašičev: je nastal s križanjem stare podeželske pasme, tj. prašiči prvotne pasme z jorkširci in deloma s prašiči nemškega heševskega tipa. Na to pasmo je znatno vplival tudi krškopoljski prašič. Črnopasasta gorenjska svinja: gorenjski črnolisasti prašič. Črnopasasti, pasasti ali krškopoljski prašič: domači primitivni prašič, ki je bil dolg, na visokih nogah, z ravnim, toda ozkim in strehastim hrbtom, z dolgim in ravnim rilcem. Ta prašič je bil počasne rasti, slabše rodovitnosti, vendar izredno odporen in skromen. Tudi za mraz ni bil občutljiv. Klali so ga v drugem letu starosti, ko je dosegel telesno maso celo 400 in več kilogramov. Meso je bilo zelo okusno, lepo pretkano z mastnim tkivom, cenjeno za sušenje, ker se je dolgo ohranilo nepokvarjeno, zlasti pa je bilo iskano za izdelavo kranjskih klobas. Prašič je bil črn z značilnim belim pasom čez hrbet in trebuh za plečetom. Deželska svinja: prvotni prašiči, trdnejše narave, dobro prenašajo slabšo rejo in prehrano. Deželski ščetinarji: prvotni prašiči; de-želski prašič ima goste, dolge, včasih celo kodraste, na hrbtu grebenaste ščetine; domači ščetinec je trden, da se ne zmeni za vsak dež, za vsako sapico in za vsak mra-zek; tudi vročino lažje prenaša. Dolenjska krškopoljska pasma: krško -poljski prašič. Domača črnopasasta - krškopoljska pasma: krškopoljski prašič. Domača črnopasasta ali krška svinja: prvotni dolenjski prašič; krškopoljski prašič; na Dolenjskem imenujejo te prašiče pasaste, prekaste ali progaste. So črni, le sredi života imajo belo liso. Glava je srednje dolga, ozka, z velikimi, visečimi uhlji, vrat je kratek, močan, noge so srednje velike. Domače prašičje pleme: prvotni prašiči. Domače požlahtnjeno deželno prašičje pleme: oplemenjeni prvotni prašiči. Domači dolenjski čisto navadni prešiči: dolenjski domači neoplemenjeni prašiči; veliki po velikosti, niso dobri za pitanje, velik delež kosti v primerjavi z mesom in mastjo. Domači prašiči: prvotni prašiči; dobre lastnosti domačih prašičev so utrjenost, dobra rodovitnost in rastnost, da se radi rede, da so pripravni za pašo, da dajejo prav slastno meso, ki je posebno pripravno za mesene klobase in fine gnjati (ali šunke). Meso domačih prašičev je čvrsto, jedrnato ali bolj temnordeče barve, preka-jeno je bolj stanovitno in bolj okusno kakor meso jorkširskih prašičev. Prav zaradi tega nam dajejo domači prašiči najboljše mesene klobase in sočne gnjati. Gorenjski črnopikasti prašič, črnopa-sasta prašičja pasma, gorenjska črno-pasasta prašičja pasma, črnolisasti tip gorenjskih prašičev, prašiči črno-belo lisastega ali črnopikatsega tipa: gorenjski črnolisasti prašič. Gorenjski podeželski tip prašičev: prvotni gorenjski prašiči. Heševec: nastal je s križanjem severnonem-ških pasem z veliko angleško belo pasmo -jorkširci. Poimenovan tudi nemški žlahtni prašič, nemška oplemenjena pasma. Izkoženci: prašiči, ki so jim pri klanju odirali kožo, zaklani tehtajo 150 kg in več. Karbonadni prašič: prašiči ob zakolu stari % do 1 leto s telesno maso 100-120 kg; za svežo svinjino, za pečenko, za karbonade (za kotlete ali karmenateljce). Kranjska krškopoljska pasma: krško-poljski prašič. Kranj ski podeželski prašič, prvotna pokrajinska pasma, domača podeželska pasma, stara podeželska pasma: prvotni prašiči na Gorenjskem, dajejo izborno meso (kranjske klobase), odporni so proti kužnim boleznim in vremenskim neprilikam v planini. Kranjski prašič, kranjec: prvotni prašič. Kratkouha svinja: prvotni prašiči na spo- dnjem Štajerskem; pasma je verjetno nastala iz križanja velikih dolgouhih domačih svinj s hrvaškimi in nazadnje še z laškimi svinjami. Ščetine so večinoma na prednjem delu telesa bele, na zadnjem pa črne ali tudi včasih rjave. Včasih je ves život črn in samo okoli prsi prepasan z belo progo; nahajajo se pa tudi popolnoma črne in popolnoma bele kratkouhe svinje. Prašiči so utrjeni, niso izbirčni v krmi in dajo slastno meso in slanino. Krmljenka, izkoženka: prašiči za pitanje, spitani za slanino. Krškodoljska svinja: krškopoljski prašič. Krškopoljska ali černopasasta svinja: kr- škopoljski prašič. Krško-poljski - črnobeli slovenski prašič: krškopoljski prašič. Krškopoljski prašič: pokrajinska pasma, ki so jo poimenovali po kraju, kjer se nahaja; Dolenjci jim pravijo pasasti prašiči ali pa tudi prekasti prašiči, ker so take barve. Krškopoljsko svinjče (dolenjska pasmi-na): krškopoljski prašič. Lisasta pasma: domači prašiči oplemenje-ni z angleško - jorkširsko ali požlahtnjeno nemško (heševsko) pasmo. Naravna pasma (pleme): pasme (plemena), ki so nastale vsaka na svojem ozemlju vsled ondi se nahajajočih podnebnih in drugih razmer in ni poznano, od kod izvirajo. Naravna ali prvotna plemena: sem spada tudi naše domače »prekasto« pleme, to so trdni prašiči, ki so za zgodnje pitanje manj sposobni, ker se bolj počasi razvijajo. Tudi nimajo za pitanje najugodnejših telesnih oblik. Prav dobri pa so za poznejše opita-nje, ko so stari eno leto in pol ter več. Naši navadni prašiči: domači neopleme-njeni prašiči, prvotni prašiči. Navadna deželska pasma: prvotni prašiči. Navadna domača pasma prašičev: prvotni prašiči; to so počasi rastni prašiči, pri pitancih je v primerjavi s slanino preveč kosti. Meso je iz predebelih in pretrdih vlaken, slanina pa je premalo razstopljiva in daje preveč ocvirkov. Primerna za pašo ali za žir. Navadno črno pleme: domači neopleme-njeni prašiči, prvotni prašiči. Nekdanji prekasti ali pasasti (črnolisasti) prašiči: prašiči z dolgimi rilci, visokimi nogami, krivim hrbtom in ploščatim životom. Nemški cepljenci: križanci dolgouhih nemških prašičev z velikimi angleškimi prašiči. Nemški heševski prašič: prašiči se odlikujejo v tem, da so dolgega in širokega života in imajo dolga in viseča ušesa. Noge so trdne. Mišičje je močno razvito. Prašiči se hitro razvijajo; svinje so rodovitne in imajo za mladiče dovolj mleka. V hrani niso izbirčni, imajo utrjena prebavila, zaradi česar so prav sposobni za pašo kakor tudi za hlevsko rejo. Sprememba v podnebju ali v hrani jim ne škoduje. Tudi proti boleznim so zelo utrjeni. Dajejo slastno meso in mast. Oparjenci: prašiči, ki jim pri klanju niso odirali kože, zaklani tehtajo 100-130 kg -pršutniki. Oplemenjeni črnopasasti prašič starega kranjskega izvora: gorenjski črnolisasti prašič, oplemenjen z jorkširom in/ali s heševcem. Pasasti prašiči ali prekasti prašiči: krško-poljski prašič. Peršutar: mesnati prašiči, zaklani tehtajo 100-130 kg; imenovani tudi prolenk, projnik, probenk (?), pršutar, oparjenec, pršutnik; prašič za pršut. Pikci ali mali hrvaški turopoljci: domači prašiči, prekrižani s hrvaškimi prašiči; pikci so dobri za pitanje in se močno opi-tajo (verjetno je mišljeno zamastijo), pikci so ob koncu pitanja majhni v primerjavi z domačimi prašiči. Polžlahtni prašič: križanci med domačimi prašiči in žlahtnimi prašiči (angleški jorkširci, nemški); prevladuje delež domačih prašičev; so dolgega, povitega života, srednje visokih nog, čvrstih, ne predebelih kosti, širokega križa, globokih in širokih prsi, širokega čela, srednje dolgega rilca in imajo velike, ohlapne, viseče uhlje. Živali so rodovitne, odporne in skromne, dobre so za meso, dajejo dovolj slanine in masti in so primerne za male kmetije. Barve so povečini čisto bele, pa tudi črnopasaste oziroma progaste. Mnenje je, da so črnopasasti prašiči odpornejši in trdnejši ter primerni za hribovite in planinske kraje. Požlahtnjena plemena (pasme): so nastala s »cepljenjem« naravnih plemen z žlahtnimi prašiči in po naših krajih jih imenujejo »cepljenci«; izboljšane domače pasme. Požlahtnjeni dolenjski prašiči: domači prašiči (pasasti, črni) oplemenjeni (požlah-tnjeni) z nemškimi heševskimi prašiči. Požlahtnjena domača svinja: križanci velike dolgouhe domače pasme z veliko belo žlahtno pasmo. Prekasti prašič: krškopoljski prašič. Prekec: krškopoljski prašič. Primitivni domači prašič, prvotna domača pasma, stara domača pasma, domači prašič starega tipa: prvotni prašiči; odporni prašiči, prilagojeni domačim, običajno revnim razmeram. Iz domačih pridelkov dajejo sorazmerno več kakor uvožene pasme. Prolenk, projnik, probenk (?): prašič pri telesni masi okrog 80-100 kg, ki se mu ostrga ščetine (se ga gara), meso je namenjeno za uporabo skupaj s slanino in kožo; ime tudi za tekače za pitanje ali peko (odojki). Pšenatne ali strokaste svinje: prvotni prašiči, ki jih je bilo veliko na Pohorju; verjetno so to drobni, podolgovati prašiči? Slaninarica: ime za prvotno svinjo v naših krajih, dolgo črno svinjo z visečimi uhlji; svinja, ki daje mnogo slanine. Solčavski črni (črnopasasti) prašič: prvotni prašiči v Solčavi; so črne barve in se pasejo vse poletje po visokih planinah; odporni. Starinsko istarsko pleme: prvotni prašiči v Istri; veliki po velikosti in črne barve. Ščetinar: s ščetinami porasla žival, zlasti prašič: nakrmiti ščetinarje. Ščetinovec: zastarelo ščetinar, ščetinec: za-klati ščetinovca. Štajerski črni prašič: prvotni prašiči na Štajerskem; imajo fino meso in okusno slanino; slovijo štajerske svinjske gnjati. Velika dolgouha domača svinja: prvotna oz. naravna pasma na spodnjem Štajerskem; ima dolga, široka, naprej in dol viseča ušesa. Ščetine so na hrbtu grebenaste, po ostalem telesu deloma ravne, deloma kodraste in različne barve: navadno rumenkaste, rjavkaste, sivkaste, pa tudi črne in črno-bele (ci-kaste). So zelo velike, utrjene in dajo okusno meso in trdno slanino. Hvala prof. dr. Ivanu Štuhcu in Petru Pribo-žiču za pomoč pri nastajanju glosarja. Farma Ihan (fototeka enote za prašičerejo) Prispevki k bibliografiji: Kranjska klobasa NIdvi'P»ILII IICÀI'IH- IrrlinH tiilprr, Ulj Iliri »ki fffflifjr tf hi«i!n C ivujii *uh" rul» iirii-lili itlczolrih mitli, cfr bo tuj, nltvn fcr*Jn*Xlli lliibu kp lu r|a Ju Mh(Vlc-RtMflu rn jth im tiren arw»k iuliflr rx „pik ■ Iti" - tulliuvii prFVllVuMlf, Ah linlr lollljc NihM-jiLuli urit, ¡»rt1 /¿llifc HAbcJill In irijn- tlf puHCr ni rojili, ta [ifllluin ali nar Slovenija, 1849, štev. 19, str. 74 I.JaiJji! ijiluh minlpjfl. lin Molilna Urim lil |iti?jiča, |lll ......i bin . l.uU.4jr rt HVLEijsniin. Kmetijske in rokodelske novice, 17(1859)40, str. 312 Ozir jiu svetu. Pisma iz il c Ji i k c 24, 'tccombrn o poluočf »vili ■ ■ Vi . I> ■ ::i li-_' .■■■■.: ire|fl i i . ¡-- . i iutii ' ' tka ■ ■ . ■■;.., , !. i. ju i : ni pet >1 in Ltsnrju^a H ■ i- :■■■. i n. ■ i c .. i:, t v.-i ■■ jjii t&liSiooa J!.i-"■L:j.in,t LulirLjkn. Kmetijske in rokodelske novice, 23(1865)18, str. 143 tghit Igrftcifluiifl aeg Zrijjlnu. fid> ttitlbcttim junger mit tiner ftiftüp »uurt&trfc;ii Ätbiikt aBurít Urb einem ©litt! Aörot otítiUt bullía, itusrfr ííii fiáifi^tr ¿djkud n.u irr H \ l a j ch c mit ¿ctitft'i? frftpKroitjimtiii ftimaJjL Laibacher Tagblatt, (1869)186, str. 2-3 Spomini napi a n i h t- dili. K o prisppilntnct it's flirnm Ljubelj ca t L«-ovac, bo f>tninmo t kr6no, d* bi ii onai i kmpljico vi trn n n močili «roja auhii grit in p« St iuk-i Cruijtko klobaso alt kuj driiz<^'i in prihodnji dio k ipi L. Nismo Kmetijske in rokodelske novice, 35(1877)9, str. 66 Hnj ValvAz^r pripoveduj!1 « Niariii K raí Jf ill in 'hriiiijiuiii, n boiitiu. - „Ateden» íp (htüüi'b potici" in pa „itibs klgbmit" na i« Ja] ilufudi.vti» origin al» Krapjika, kateri tu ó i Mckrtrnjcgro S? dobro diiiu._ Kmetijske in rokodelske novice, 35(1877)11, str. 83 Riiet X Jt> I v ■> ic mutin kuhal Tdifta, »k «KMI kinuj ■kc klobtar ya klurih níet dobita k |u ■ 14 tir Iv. Slovenec, 6(1878)94, str. 1 liuijEidp ju i;ibfji: liraincr «t t.h.ninti. m™mui»ii itCi*trt4nf4n Bhmlf rt «ni iiTntimirftC, sni mit t »T« MI ti ii i*l I ' pbn*t 1'. rl nrr Hi W krilili Tli' Itlfil p: HJL-I 10* I i P ?! C Laibacher Tagblatt, 11(1878)208, str. 4 (oglas je objavljen tudi v drugih številkah) m I inili s hibo lili e35 up, ncmiCina njoiin jo res kltmitua, imriireii uka, hI.l jo mi iipiii^kcm nikjer no ilobiS. Krški raki, bohjujtiki f gniie I, kmijako klokiHo in Ijuljljanitkji aew£&u&1 kiikvr-Shd ienutvo govori, — no Kiiri rti i. kakorinih ttionda |io vfwtn a\#tu nikjer tiE, I« ila pno tr^jo ulovi ¡ta voljo uvaje ilolirote |hi h volti, /iiUnji-fin ]ui su uii-,i junij ^ ii'l" Tjžcgj. himni ne i-rnmn)r. Ljubljanske slike, Ljubljana 1879, str. 169-185 Slovenec, 7(1879)63, str. 2 Rova knjiga. kjr lan njeijura ihmMTiiu il lillV i m ■ Fttlj kr ■ J L-k!t !■ u. Hrnvu <1 lazita kitf-V' in hIiuot i A ki; ■ I-. ti: mk ¿no (imiritl i. . ■ i ■ ■ :. i i ji r L r:11L j Zvon, 6(1880)7, str. 109-112 Iz rimi d opisi . lOlil tU. K tj jf liuktiil. bc ti m. litlibif ■t ]ifit(ir d* Ifptsi trdni k u knnjika k le-luni ■ btvnn m ktr j» m prenotil, tuli kujtjo. • kijs <■■ la;ci u piiaJfjB, Ni iprtlui« | ¡■ulirtrji, »4 kod i« klpbur, 0'liM'nri ttiulUrti »Ukir, k*ksr m vctidfl tu njrmii IHUIH tiini.j ii, H «(»mttfU , <1i M I« Bftijt l* OnMili_ Slovenec, 8(1880)51, str. 2-3 Gostilna „pri fajfi", Llnerarje-vo vvllc«. *Hkl> a*!!»!» (Mfr— 11 frisne pii-ene klolmsco, jeterne, krvave ¡rt kranjske klttbaso. Slovenski narod, 13(1880)249, str. 4 (oglas je objavljen tudi v drugih številkah) Tol.ko priljubljen? in irfimi *vi iti iinoe,, knt-D^kt' klobinr" tmiln tulrj trg* h»lj mi bolj >1 biTh>lF priilr, Mi lodlino, ne «tehnikom d o toll. da mffo prelite doirm kluii, rtu hI to tudi krinmrir 10 lih ko talilo. Kir rfr litf Slovenec, 9(1881)118, str. 4 Poslano. Lis lic, katerega v Ljubi j« ni miktio tiskati n«Ce, u malokdo ¿itn, nupada zbog |>omjiltjkaojB HrftrltTi slovenska dramatiko, (j|H)ii«»ii]r jej. dn ju v ni'klij I Igri t>il k'«vur tudi u kranjiloh ktobuah in prctiUh. I« do tie lih gUvu t ri v uj j ilvomJjivej dulicmtonti Dramiidita. i[;l iu uineiiieua j lira vzetn ix umltlDS, d» so klobase, puot'bno p» .Wurst mit Sauerkraut" ■» Nemfiji jiiku v ti hI u in ila Nemili razločujejo toliko vrst klobas kolikor flloeoASaib liatemoi. Zikvj nam tedaj zavidiui klobasa, tO nkorn i/Ujuiljivo uetnfko jedilo'( Zlaati jM p* knmjfke klubiue ¡ji k o dobre in okusne, tlolcsa temu je, tla se raipodi|jaja po Lvlern ceurstvu in So dalje, tU ji h telo itnraitdu uiiVB, ki bi ¡O S umu/an i m pereftom liai to- liko Kiisluiil, tli al kranjsko Uji1u>i> in ¡hrfislo — fi Wikm le le un ne plafa. Bieer niJ bi pi rtnp!*uii bil nesel, da s* u])lnli igra aloreniki in mu j« tata dana prilika nuditi luknjo v sTDvjem listu, kitari je in estanu »blat", naj izhaja vsak ali te vsak osmi i(jih. Krnnj^kn klobasa $t Coup. Slovenski narod, 15(1882)3, 04.01.1882, letnik 15, str. 2 -3 Ten im j« i; Krainer Würste, i. -.«■.■ .,».-. 1'iniii» in liUlhwrh. Amtsblatt zur Laibacher Zeitung (30.09.1882, številka 224), str. 1915 (oglas je objavljen tudi v drugih številkah) Listek Jiilmiuan nacovori Ko&rorit slovenski. Kotcvur pa se zareži nad njim: — „Kis knlDerisch.' ItifmifAii si jt? to doW m-pomnil, ter pufltil mialej Kotcvarju t ki potrtem v mirti. N"n Senunejingu pa jniteKiic tttbiiicjin iz jedne^a ¿epa kranjsko klolmso, i* ilnueeg« pa malo steklenico bnujeTCi Z nekaku čudno poiflljiTOBtjo m ledni je Koi«v* r na RiiniOana. ki (w jc - uki:-..i k,.- ■ ::i -1:1 .' . i; ... :■■..:., . , . Škrat, 1(1883)3, str. 6 Kratka pevest v d"ch :dstivl:ih. \ -■■ l ] ■ ': ' ■ ; ■ ■ 1 i i i Si Lik ilm^ iv.lj :. (jrnilnjt'i /jknj In ne plMAli r pi krjinj-kih ktübüNili l> | J.- k ;i I : --1 ■ -. =. r I - -1 - ■ . - : ,. • kn '_Lil! iVflt S., i 'Ulmji iij . i r:.- : ............. in j ir|n : - tiiej uti ran n.'»:, kili ]L-r.■■- !■■ jin \ jjrv^j vi ti .n..n '■■.! kcj }!■ i-.-!.il.L J |J(i J ;,., ... jii- : . 1 . in ji" ni impuli niliilnr piv./o 11 ik bi se !■ 11 š-^iiriti ti-kor hlotc imkn k lohnst imj ivcL \ drug"j ^rslL ji-i uliili i';..:, i.'i ■ !■■-:! ■ ■ ■!■ ■ i i nilj j<) illJJ* lt. An vi i "... tli i/ 11 . -! i -. - ■■■..,::. ;... . JtnU'iv ilruye lijfc. ki ne pefii klokisnrijo in ji- t. - L-■-1 \fiT ali milili na al;)»]._ Škrat, 1(1883)20/21, str. 79-81 7. Bodežiče. Cesta iz Radovljice na Bled, poleg bohinjske Save, pelje, ko pride po slabem mostu na levi breg reke, nekaj časa pod visokim, skalnatim robom. Vrhu tega roba je na brdovitem svetu mala vas Bodežiče z majhno cerkvico, pri kateri se je shajalo pred več stoletji mnogo romarjev. Bila je tu nekdaj imenitna božja pot. Cerkvica je predelana in prezidana; a ostala je neizpremenjena severna in zahodna stena in slike na zunanji strani. Na korovi steni sta dve podobi: sv. Krištof, čeznaravne velikosti, in podoba Križanega pod naravno velikostjo. Svetnik je mladega brezbradnega obraza in dolgih kostanjevih las, prsi do pasa so v jeklenem oklopu, okoli ledij blizu do kolen je svetlo-rudeče ovijalo, položeno v bogate vertikalne gube, noge so gole. Ta slika je podobna onim pri sv. Janezu v Bohinji; način nagleda in slikanja je isti; mora biti z onimi sočasna. Tudi male rozete po ovijalu so nanešene istim načinom. Druga podoba, predstavljajoča Kristusa na križi, je po vnanjosti nekoliko mlajša, vendar je prištevati vsaj srednji gotski dobi; golo je bolje razumljeno in energičneje modelovano, barve ne tako sveže in vesele, ker vlečejo nekoliko na rujavkasto. V srednjem in spodnjem delu podobe se vidijo reči, ki simbolizujejo prestopanje božjih zapovedij. Muzikalna in poljska orodja nečeščenje praznikov; klobasa, prava „kranjska klobasa« (po ti sliki že srednjeveškim Kranjcem priljubljena) prelom posta i. t. d. Strešica je varovala zgornji del slik pred vremenom, spodnji del je pa že precej poškodovan. Na steni ladje sta dve podobi iz 16. stoletja, ki predstavljata neko povest, katero pripoveduje P. pl. Radič v svojem vodilu za blejsko okolico na drobno.*) Umetniške starine na Gorenjskem (1885, letnik 5, številka 1) Avtor(ji): Franke, Ivan Vir: Ljubljanski zvon, 5(1885)1, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:D0C-7A38UP0M Kaj človek skusi, ako pes na Dunaj gre, t tem oziru politiku da Kranj* k ein bolje, kajti kri— mir jeva .mati- Imajo vsaj kaka „suho* Unbusu v kak ¿nem predalu, li jo z veseljem ličnemu potniku poiiajo — kakorčne si ta Seli, surove ali kuhano; na tujem pa nimajo .kranjskih ki oba sv_ Slovenec, 13(1885)47, str. 2 Ausgcieichnetc. cchtc Krainer Würste H ItlMiv Sr^oTiKil- >H L.' Mlud i ' tr . mt«»^ -mm. a - ü Bratwürstel Barluira Kopač. IT itituiurin _r * i - i ■ ■; ;;.. i V i;_ Anzeigeblatt zur Laibacher Zeitung (02.10.1886, številka 225), str. 1848 (oglas je objavljen tudi v drugih številkah) S v i f t i i a d a. i; i'!i . j (Ti J ftaj^iluj» h | ■] ■■ ii 11.1 h iiluii fluaniuclb If.J 1:1 ■Ittl A f'r l' -. i ru J.ii.J.i -ju upj||» ^r,f-.i.'jn n n-UBinltliiaU •r,,i'( K.L- m iuji.lt BITI ki i n-nFgtt-ltT\f- IVJifdSj« 11 Mi Jljitjiuj» i:ql ,n tns-H FAJtiir. ti tuli ninlluh utMm n misjitii» rn^i It iij.i l ■ i..' ■ -i l , .m 1: ; « ■. kitoifc mu lia nnliimv j j (m tuldviiii jlifl t'.i;:rh Hhcl PritUn* kmIl r»doljiiti»l i-lm-Li......»r .v itrliii- J±l|ti" T(ft)i lilmli inilltfvil ■ j .u-.;n bi' llliriBijitU J u up L ititLim trJiN r,7j«k*in ti u|*m k '■ l'1'iin ' hi Hii'k-1. H!f[, In ■-■, ............ klik»»* KiljlJl fl 'I Im (HU(jj lil* t» talili D | L- L,.» Pltbll- IJmjc,_3111 Ujm »tf. Slovenec, 16(1888)93, str. 1 I1I>II» »hrtlu^l. NrknLeiv *tmfci> ki.ut^kt1 h^n^ ubrUi^ti tm -r ivniltrli1 itlirunile in celo ti»|imli]\iL|'i'-. kU?taretvfi -J« me in |(wffl| in Iv JI; i, Ilm^i j/ilt>llii hita* »hrttioalt, jimM katarih grenili iiiiV;n*k^|i-.lh'i klikni " -.■ ii:uijiti■ t -hmji bieiAii Iiihih- otut-h..vfi ,>/:f-< iinli mi ii^ki i.i,'.hi tj Ii- -lii,L<- Učiteljski tovariš, 30(1890)19, str. 223 Razne vesti. (flj»trn|ilj*ajft k klobaso) V Ulruu na Nem »kam ihoifilo j« 13 Tojakov mit-d užitka pokvarjenih kluinist. Jdon je že umrl. Pri kranjekili kMii^alj ae take nezgod« unč nt bati._ Rodoljub, 1(1891)4, str. 35 — (S »t FtllkiiU* Stiu> lltill1" DUI D , TllllVj L'tllfclltl, h m j P T» TifU t B«Tla U ciSti * ItfbuJni rib» rfi jmj- 11»- Tli v 11 run |r«Hni m Iiij.ji tvJi 1 feittifcUt hlrttaAi t«f* Itt I» rir^nl m Ail luHj«rjH| blHis it i D, ki h- » nrkl «a- «lilJI I t ftlbbi ¡."iM UMJU fcluHlur fl.lt >1 m idi tht, i:» ■) j j ti« i fam ki.u is rv tnU nl^vii «opngj, I» |nn[ii ¿„t M prelum UaluH, lto J» J« »Ituh»!*. Ii nlat i r im. i, i trJ*Ek. HI i* »>l Penili nrilin itniiui Mš To I Ji I hi tli aH liliLtl |i (- L),, J» |c t IIUiI krftMtfai LOji^li It »trt« jrnl Lu Uj hk K lllu tu i: nam fl i ^ r*knri i li^mi tbtli |ifuki.h!i i finimi", )') bi (vriJIa U Hrt In ti. lir Ji bib ufeo Knajtlu UelMH m t* ■ 31 ili Jshm <■* |.v, min. i« id tli J» ki tT.-i*lr. <11 ii i In mIhJ*j« rr'.i i UM |ti>rtol, ,™ifciinl il* It to t« ptur4 fTI T bl-lmii iiiu,i:, vujm jj« mm k4er imi" h-.h-m, Lu it ti Iif^a fmilim, t •» tuli- ki|T aJif: i:i<:, ulj ,ur lull itlip!jii"h lii^ eii libb'i ,ii i. A Ihi-infir T MiLijtl Mi_ Slovenski narod, 25(1892)9, str. 3 J«ako Ev« Kirc v Kranj! ftl+tf^M ll>|l IVf.UltKfl ti It špecerijskega blaga. F »iti - • kt knftV » hlvfa«** p* ""', t* pJri» In gnili, »uha rtl»Q. MUmi uHr»k» i i4 ^ 1 i ' l» pi Ji »M» «t,« ■ k Mi. bfinj.lt I brinJ.T.f Ll» t * t — «• 1* «IJ-V**k« f I t* i Mlitm |.n,vt 'vrti«-"* mi i «U1 1 ...............- Domoljub, 6(1893)16, str. 201 Xa slovanski sever. Ali res ne V Potem h' nje ¿->.4.111 povh?m: bulj 'Jtit.iinrjiiiii jed na ktaIu sq — ImNjftlit' klobase. Tmtt izvestno v^i pritrdite, Kud bi poznal. kaL-ri bi tn tajil._ Koledar Družbe sv. Mohorja: za navadno leto 1893, str. 50 nJ V li-nt laeikiiiu k tuili CiLiiL „dij n l'['j]v_lit.u'. '.'jf h> (Jje Ca^Lhwju nLí|;c".I" hjl il-i [lic WhAt gtniÉíliL, i*lilt i^l. 4S lir.'' Tini, liif Li « ie itn» nei.feljeii; bd* ihlieigi niitiüi !*t blM iwll mtviii 'umerim ¡e uditli UuiiK h huTO lt[u IcLd ncli risibi- hihmij 'it'ro '. I>n lfi 1«* I »tj »o Lili mli iLdmt iviijh ■UviOHin li!n|™*J 'lLi> ni verjeti» I ü*íii iwim mjii, d* J» Migpjiiitji- v ruVnm: le iiMilfi-i.m |¿r=n¡l. ih [HJlUMO kriuij^t ¡01 libbiMiii njih kolikor nfiojtoit i»*1i|o Ljubljanski zvon, 14(1894)12, str. 730 [!!. Hhnrnifri iTPíoilt t'sliki Stira o |>ra- tunju C. t. oler.ejt* glaTanfka v H„ aHu m Ir.at iiji\ ÍEdip obíln-gft Bit* m L*íT*iíiuije p?ela ptvatiiliíU» obr ¡JL tTirum¡L iíJidovaciji iji praliapfliraoja liínr^ViJi tlfilifls ilf-ijr.nr-se flprtgled in'n'^n «pri' ísyiLi kup« ir ni adjanaloar o ifebiol ¡iMbr. ZlMÍTElka ^ foí w *urij¥Fg papjftlll DI & fc, jubibo tIíUo e da* li junij* ¡s9í. it, fíi imkk (1a 71ILÍ !h.' Mi'..ja v ¡n-tjreHi; pj^ijVn'ji: üfl OÍCikíiÍL Ir ji kk i:íi¡ ir. drugii^L prukitjaviüuii. [d i_a iwj ¿«iifjHf cwb» pouífl, d^aoíí pravita Ir-O-yjj r.jM v :-r k.-;-«n i'r.i fcrnnj--lti irti lelúliNAAinl. M. C. katere bu tO vpnihUj» '.ife |>ní* i« atoio JU let s praVajeTan;ein in ¡»dulifVAnjíni klohnut, in U obrL, í-i Jfl lat dnnih¡Ht irvrínj«, Oíist dnlímji in ttjoTci ii J un-iju. "-"tJiA Calina ju drufcii. ULíit-hO Ji ivijjji najboljSe aprímalo, da ¡raijo n¡;roe kt-nc:-sis ilübiai ch|Ií:.I Si :£□! in (1a tíS latí? inulta LVt'i: no o<: drupih dobüi -ith^ilVl;._ Kmetijske in rokodelske novice, 57(1899)52, str. 46 iyt-m/< i- rit« K* j» i»,» o »taw frim ifitjila kl?Ult. t « utt (*DUf !n j Taa? iVwim u rmUrn (VI*. fir BI 'K.f1 i Un ¡1 1IK1 ltlj>lil. lin- |< i*m lirua Ik HUM (Iim-ii 1<. JtJib t [1 it. rl) (Mjniif: H.ilitin IIIpIMI ti:- bujnih k.ctn u. k L -. ■ I S» i. iLi-«.. H irilf «I. jtrinkxn pnntrtt drohot bKt in» prd lthl 13 n>lMlll lr m tiNt iti tli pu), bitxr dipih likv *t bit, 14 m. t'» »«ti M Iflinfi i Vpii'1 Kit bf ■ l^llAp* > pi print Clttl v [it^téi 11 ti tiun d k/d ]□ pfcrrt Ikhur it itù* ■ i I il t pt. ti i I v i-dim L il T pti;t»kn Dviolj iq-( r»' i« prrttj«]« k'bti» -ou: i It «brtLi I É 11 I li «bli, id bril h' t lift! lil r 1^>|h] sur imp p j tLrrtj t Yiifc- h-Il -r' î,iipc t DtTidt xi'bnw ■■ -ItIt, p|i i: -i > l:'ij.|;t. k: lEii <] T I-j Ekittl IlLobl -. Kij DU tp*> hit*, kiti h Htm o j bli.t bitPltkt ibktrt Ji i U li p.-rob] bo:t< H bi krtn-iht klVK', km imt 1« ipctiul« U^ifit iiUJi iTrlatnlf* 'n ^itjtriktffi. hi l b--.; i : u|t urni 1ji. miiiie'-n lrtùijti KWfttiai h -i nu Kmetovalec, 20(1902)2, str. 17 - . Kralnnr» MTilrila — dent, h*« Erzaugnls ji.-nufi Ufdk4 Hitiiiici rveaiEKof.icijiiiinljim tinJcm K. L. In Jtjc Jnli M Ktaqpkciq It . it nt Ur f.in h' Jnii'v ku&imilfcieil fu Udu, da I/.|it |Ji m-k^ pi Ji Minder Sad I v lo „«drli 1" Slovenec: političen list za slovenski narod, 33(1905)7, str. 3 Kmetovalec, 22(1905)12, str. 102 KrAnjfLcih Jflobs» nvCi — — EjpnrLiiitiJU: flrllf ca]si(i;it delta Carnkrij. ttmt Karel, Spod, Sitlii. I lilnn Jfiip, Akuijalofc». J^neiii Ivan, Ljuliljuia-Jtflin Ivan. Kitn), Jttflicli Fran. Knnj, Knnriiu t»m. Zpliflu. Ko Ahjrij. Vrfcnika. Ki:i Ivan, Gioiupljc. 5flfo»it brni«, Tj4c4i, Sirk Ivin, l.jubljjull. TumJič Viktor, ilirska Biilj-Lu. Urbm julija. I.jubljiicu, UH>u Mnrijn. Ljubljana. Urlmi VirttfiitijA, Ljiibfj n na. Zajce Ivan, Ljubljana, Adresar, Splošna naslovna knjiga za Kranjsko, 1912, str. 114 Kldbatt (irctdovanjr) — Wgnl«nt^g; ~ Pradurlunc dL «hitet. Aiitk Anton. Njinilu entj f>Q. C&iflk Ivnp, ŠoJjki Hrrvurrd, Oiilujiiti ]itin. Stari trj Čmm Kjrol, Poljajirfca rerta 29. ScUn Nrit PotjamVa «*ta S3. LTrJi.ii JuFJga. Slani lijj I i, Urbas VihitiKiji, Koin(nil((||i c, 10, Z»j« Iv^ii, Puljnmk* «rt» 73._ Adresar, Splošna naslovna knjiga za Kranjsko, 1912, str. 141 Bleiweis (1855) je v knjižici »Zgodovina ces. Kralj. Kranjske kmetiijske družbe s statističnim popisom kmetijstva na Kranjskem« popisal tudi prašičerejo. Takole piše: »Do zdaj smo le srednje in celo slabe oddelke živinoreje pregledovali; zdaj pa se nam vendar nekoliko boljše odpre. Posebno veselje nam ravno reja prešicev napravlja. Priprosti kmetič za goved in konje le malo skerbi, prešiče pa tako skerbno redi in pita, da si veče marljivosti o ti reci skor nikdo želeti ne more. Pitanje z želodom in žirom je po Dolenskem močno v navadi. Izmed 75,200 prašičev se jih vsako leto več kot polovica tako odebeli, da tergovci izmed pridelkov krajnskega kmetijstva po špehu (zaski, slanini) najbolj vprašujejo. Krajnci pa ne pitajo samo domačega priredka; vsako leto se jim po več tisuč horvatov priganja, ktere manjši vlastniki celo kajžarji ali sobenki kupujejo, pitajo, zaklane in otrebljene v Terst in na Koroško prodajajo. Tako prirede kak grošek in z ostanki si še predpustom postrežejo. Klobase umejo Krajnci kaj dobre delati; okajenih mesenih po veliko v Terst pošiljajo in tudi sami precej poručajo, zatorej se pa tudi s čevi močno kupčuje«. Bleiweis, J. Zgodovina ces. Kralj. Kranjske kmetiijske družbe s statističnim popisom kmetijstva na Kranjskem. Ljubljana, 1855, 32 strani Članek »Nekaj o svinjereji« (1908) opisuje živahno trgovino z zaklanimi prašiči iz Kranjske na Koroško. Veliko prašičjega mesa in špeha ter kranjskih klobas izvozijo iz Kranjske, kar spodbuja razvoj reje prašičev. V nadaljevanju govori o oskrbi brejih svinj in novorojenih pujskov. Svinje naj se uporabljajo koristno za rejo toliko časa, dokler se število mladičev ne zmanjšuje, kar se zgodi navadno, ko prasile 6 do 10 krat. Nekaj o svinjereji. (1908)19, str. 3-4, Korošec Suštič (1926) kritično presoja pasme prašičev, še posebej pri reji v planinskih krajih. Trdi, da so jorkširski prašiči, kljub dobri rasti prezahtevni za rejo na planinah. Imajo tudi slabšo kvaliteto mesa kot kranjski podeželski prašiči. Sloves kranjske klobase temelji na reji domače podeželske pasme. Hvali podeželsko pasem Hoschovega tipa in črnolisasti tip gorenjskih prašičev. Sustič, Josip. Gorenjski črnolisasti prašič. 43(1926)20, str. 166-167, Kmetovalec Drolc (1934) je zapisal: »Naš kranjski prašič je po svojem okusu poznan v precejšnem delu Evrope in ravno radi tega ga moramo vestno gojiti, da se njegova kakovost ne bo zgubila in da ne bi s časom sam kot tak izginil s površja svinjereje.... Zadnja leta uvažajo k nam trgovci s svinjami prašiče iz savske banovine, kar predstavlja nevarnost za mešanje s kranjskimi prašiči in prenos bolezni.. Bomo rajši ostali pri naših kranjcih, ker le ti so dobri in okusni in dokler bomo to vrsto redili bo imela kranjska klobasa svoj starodavni sloves.« Drolc, Jože. Črtice iz svinjereje. 16(1934)14, str. 3, Kmetski list. Itobre Ift&tnofiti'dom»rth prašičev treUa^ottnuiJtL Mtd dobre 1 a «'no Mi doujhth pníifiíT ni le pri Ate viti icb, da to utijrui u na£r rarrntrr, da no rodovitni in raelni. d* u« radi r«Jé, in da ao pnpr&voi tudi i* p*šot ampak ludí te, dn i.aiu d*ji*je praT elafltno me», ki j« posebno pripor no 7rñ mfjiene klobas in fine lin jat i i ali ¿uukf). M^eo domaéih prasi&T j« Čirato, jedrnato íd bolj trmao-ru'lttí barve; prekajeao je bolj manoTitno in bolj okiisno kakor m «so jorkiirskih praijív*. Pri v tundí lep» ram dajejo d umiti prašiči nai boljše morene klobase in pr*T fiae íd nofrift g^'ü*_ Dolenjske novice, 15(1899)24, str. 217 Plemenski merjasec (fototeka enote za prašičerejo) Viri 1. Absec, M.O. O pitanju prašičev. 2(1941)10, str. 152-153, Orač 2. Arhiv Zadružne poslovne zveze Slovenije, mapa Bekoni, Ljubljana 1959-1964 3. Berbuč, Ivan. Veliki beli jorkširski prešiči. 2(1906)14, str. 216, Primorski gospodar 4. Bleiweis, J. Zgodovina ces. kralj. Kranjske kmetijske družbe s statističnim popisom kmetijstva na Kranjskem. Ljubljana, 1855, 32 strani 5. Bleiweis, J. O reji prašičev. V: Nauk o umni živinoreji. Ljubljana, C.k. kmetijska družba kranjska, 1871, str. 80-88 6. Bogataj, Janez. Živinoreja - Prašičereja. str. 114-115. V: Sto srečanj z dediščino na Slovenskem. Prešernova družba v Ljubljani, 1992 7. Britovšek, Marijan. Razkroj fevdalne agrarne strukture in prehod na individualizirano kmetijstvo na Kranjskem. I. del. 8(1960)2, str. 81-90, Kronika 8. Britovšek, Marijan. Razkroj fevdalne agrarne strukture in prehod na individualizirano kmetijstvo na Kranjskem. II. del. 8(1960)3, str. 159-165, Kronika 9. Cizej, D. O naši svinjereji. Umni Kmetovalec, 11. 7. 1946, štev. 7, str. 26 10. Cizej, D. Prašičereja. Maribor, Založba Obzorja, 1992, str. 22-23 11. Deželne naprave za povzdigo praši-čerje na Kranjskem. 12. 27(1910)5, str. 51-54, Kmetovalec 13. Die viehwirtschaftlichen Verhältnisse Kärntnes. V: Katalog der I. Kärntner Landes-Tierschau 20 bis 23 September 1877. Celovec 1877, str. 1-18 14. Dokumenti »Prva kranjska svinje-rejska družba z o.z. v Lukovici«. Ljubljana 1913, 10 strani. (SI AS 533, P12 - prašičereja) 15. Dokumenti »Spomenica o vpeljavi turopoljske prašičje pasme v Belo-krajino«. Ljubljana 1914, 5 strani. (AS 533, P12 - prašičereja) 16. Dolenjskim prešičjerejcem. 16(1900)8, str. 77-78, Dolenjske novice 17. Določbe o ustanovitvi zavodov in postaji za prašičjo rejo, potem o oddaji posameznih mrjascev. 15(1899)7, str. 62-63, Dolenjske novice 18. Določbe o ustanovitvi zavodov in postaj za prašičjo rejo, potem o oddaji posameznih mrjascev. 57(1899)15, str. 144-145, Kmetijske in rokodelske novice 19. Določba o ustanovitvi zavodov in postaj za prašičjo rejo. 16(1899)4, str. 29-30, Kmetovalec 20. Določbe za ustanovitev postaj za prašičjo rejo. 20(1903)6, str. 50, Kmetovalec 21. Določitev starosti pri prašiču. 5(1904)7, str. 106, Narodni gospodar 22. Domače vesti. 3(1887)11, str. 85, Dolenjske novice 23. Dornik, G.. Napake pri prašičjereji. 1932, str. 75-78, Koledar Goriške matice. 24. Drobtine (Prasci angležkega plemena). II(1894)4, str. 31, Poljedelec 25. Drolc, Jože. Črtice iz svinjereje. 16(1934)14, str. 3, Kmetski list 26. Dular, Fr. Zakaj reja prašičev mnogokrat ne uspeva. 16(1899)8, str. 58-59, Kmetovalec 27. Dular, F. O prašičjih pasmah. Str. 81-100. V: II. knjiga: O pasmah in umni reji domače živine. Celovec, Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1895, 205 strani 28. Ekl, V. Gotičko kiparstvo u Istri. Zagreb, Krščanska sadašnojst, 1982, LXVIII, 163 strani 29. Eiselt, E., Ferčej, J. Prašičereja. Ljubljana, Založba Kmečka knjiga, 1952, str. 6-9 30. Eiselt, Erik. Okopavine in silaža izdatna krma za prašiče. 4(1955)13, str. 310-311, Naša vas 31. Erjavec, F. Domače in tuje živali v podobah. 9. Svinja. Celovec, Družba sv. Mohorja, 1888, str. 105-115 32. Erste allgemeine Versammlung im Jahre 1822. Die Verteilung der a. b. Erste bestimmten Praemien zur besseren Emporbringung der Viehzucht. Str. 41, Jahrgang 1822 und 1823, 1830, Annalen der k. k. Landwirthschafts-Gesellschaft in Laibach (ni siguren podatek) 33. Ferčej Jože. Razvoj živinoreje na Kranjskem v Bleiweisovi dobi. V: Dr Janez Bleiweis in njegov čas, Gorenjski muzej Kranj, 1996, str. 65-75 34. Ferčej, Jože. Razvoj živinoreje v Sloveniji. Zbornik Biotehniške fakultete Univ. E. K. v Ljubljani. Supl. 12, 1988, str. 51-81 35. Ferčej, Jože, Eiselt, Erik. Reja prašičev v Sloveniji. 8(1954)7, str. 328-333, Stočarstvo 36. Ferjan, Jakob. Prašičereja v Sloveniji nekoč in danes. Koledar družbe sv. Mohorja za leto 1970, str. 170-173 37. Ferjan, J. Republiška razstava v očeh prašičereje. Živinorejec, 1(1953)11, str. 81-82 38. Ferjan, J. Uspehi prašičerejskih središč Slovenije v letu 1956. V: Koledar kmečke knjige. Ljubljana, Kmečka knjiga, 1958, str. 175-178 39. Fučic, B. Vincent iz Kastva. Zagreb, Krščanska sadašnjost, Pazin, Istarsko književno društvo »Juraj Dobrila«, 1992, 167 strani 40. Fleischconsumation in Triest. 10. marec 1842, štev. 10, str. 37-38, Illyrisches Blatt 41. Gavrilovic, Lj. Nekaj o pospeševanji rodovitnosti pri peršičih. 42(1884)32, str. 253, Kmetijske in rokodelske novice. 42. Gerstner, R. Važnost svinjereje. (1894)16, str. 195-198, Gospodarski Glasnik za Štajersko 43. Glas iz Štajerskega. Letn. 4(1846)7, str. 27, Kmetijske in rokodelske novice 44. Golob, Nataša. Koledarček (MS 160) v ljubljanski narodni in univerzitetni knjižnici. Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta XXIV (1988), str. 33-44 45. Gomišček, G. Naša prašičereja. 11[prav12](1930)1, 6-7, Kmetski list 46. Gorenje, Lukovica. Wikipedija, 2008. http://sl.wikipedia.org/wiki/Gore-nje,_Lukovica (18. 6. 2008) 47. Gospodarjem, kteri imajo čisto pleme Sufolških prašičev. 31(1873) 39, str. 39, Kmetijske in rokodelske novice 48. Gospodarske skušnje. 14(1856)21, str. 81-82, Kmetijske in rokodelske novice 49. Gospodarske stvari. Kaj naj se iz kmetijstva uči mladina kmečkih sta-rišev v nadaljevalnih šolah. 35(1877) 9, str. 65 in štev. 10, str. 73-74, Kmetijske in rokodelske novice 50. Gospodarske skušnje. 18(1860 )18, str. 138, Kmetijske in rokodelske novice 51. Grašič. Živinoreja, ovčarstvo in svi-njereja v Istri. 1(1922)6, str. 87-89, Gospodarski list. 52. Hauptmann, Ljudevit: Starosloven-ska družba in obred na Knježnem kamnu. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1954, 162 strani 53. Hefred, P. Jennis. Svinjereja v Jugoslaviji. 6(1923)32, str. 2, Trgovski list 54. Historisches Tagesbuch für Krain. Štev. 3., petek 19. januar 1821, str. 9, Illyrisches Blatt 55. Hladnik, J.. Lep napredek svinjereje v ško^eloškem okraju. 1(1940)9, str. 199, Orač 56. Hvala prešičje reje. 9(1851)51 , str. 257-258, Kmetijske in rokodelske novice 57. Ilc, Karel. Naša prašičereja. 1(1934)4, str. 58-59, Rejec malih živali 58. Ilc, Karel. Naša prašičereja. 1(1934)6, str. 94-95, Rejec malih živali 59. Ing. T. K. K odbiri prašičev za pleme. 1(1940)4, str. 81, Orač 60. Ing. T. K. Vpliv merjasca v prašičereji. 1(1940)5, str. 105-106, Orač 61. Izreden učinek pri pitanju svinj. 1924, str. 7, Važna poročila 62. Izvleček iz rodovnika. Deželni praši-čerejski zavod (postaja) v .... Kupljeno na boljšem sejmu v letu 2008 63. Iz Hrvatskega. 15(1881)1, str. 7, Slovenski gospodar 64. J. Nekaj o svinjereji. 2(1874)34, str. 7-8, Slovenski tednik 65. J. B. O izbiri prašičev za rejo in pleme. 4(1894)9, str. 88, Rodoljub 66. Jeli treba tudi svinje snažiti? 55(1897)53, str. 518-519, Kmetijske in rokodelske novice 67. Juvan. Glavni pogrešek v svinjereji. 8(1907)19, str. 6-7, Štajerc 68. Kaj je krivo slabih vspehov pri svinjereji? 53(1895)43, str. 429-430, Kmetijske in rokodelske novice 69. Kaj je krivo slabih uspehov pri svinje-reji. 12(1895)22, str. 170, Kmetovalec 70. Kako je ravnati s sesnimi praseti angleških plemen. 2(1892)5, str. 49, Rodoljub 71. Kako pasmo prašičev kaže rediti? 8(1896)7, str. 71, Rodoljub 72. Kako pri nas drobno živino koljejo. 46(1888)2, str. 11, Kmetijske in rokodelske novice 73. Kako svinje pitati. 45(1887)12, str. 9091, Kmetijske in rokodelske novice 74. Kako svinje pitati. Let. 45 (1887) 7, str. 50, Kmetijske in rokodelske novice 75. Kako svinje rabiti za narejanje komposta. 45(1887)16, str. 121, Kmetijske in rokodelske novice 76. Kako preprečiti, da svinja mladičev ne pomečka. 19(1902)10, str. 73, Kmetovalec 77. Kakšen bodi vzoren svinjak. 10(1893)15, str. 87-89, Kmetovalec 78. Kakšne naj so plemene svinje?. 6(1913)23, str. 178-179, Gospodarske novice 79. Kakšni naj bodo plemenski prašiči. 26(1909)7, str. 71-73, Kmetovalec 80. Kastelic, Miran. Slovenska prašičereja šest let po vključitvi Slovenije v EU. Domžale 2010, 78 strani 81. Katero svinjsko pleme naj bi se odbralo. XI(1877) 4, str. 28 in štev. 5, str. 35-36, Slovenski gospodar 82. Klavžar, Milton. Nekaj o nemškem plemenitem prašiču. 3(1925) 10, str. 204-205, Gospodarski vestnik 83. Koliko je na Dolenjskem živine?. 3(1887)1, str. 3-4, Dolenjske novice 84. Koliko prostora naj ima razna živina. 4(1908)17, str. 270, Primorski gospodar 85. Kos, Franc. Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Druga knjiga (l. 801-1000). Gradivo št. 23. Ljubljana 1906, str. 19-27 86. Kos, Franc. Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Tretja knjiga (l. 1001-1100). Gradivo št. 104. Ljubljana 1911, str. 71-72 87. Kos, Milko. S kmečkih domačij v Hrastovljah ok. 1300. V: Kos Milko: Srednjeveška zgodovina Slovencev. Slovenska matica, Ljubljana, 1985, str. 325-329. 88. Kos, Milko. Slovani na zboru pri Rižani. V: Kos Milko: Srednjeveška zgodovina Slovencev. Slovenska matica, Ljubljana, 1985, str. 322-324 89. Kovač, Milena, Malovrh, Špela, Čop--Sedminek, Darja. Rejski program za prašiče SloHibrid. Ljubljana 2005, 379 strani 90. Kovač, Milena, Malovrh, Špela. Rej-ski program za prašiče SloHibrid. Ljubljana 2010, 398 strani 91. Kovač, Milena, Malovrh, Špela. Rej-ski program za prašiče SloHibrid. Ljubljana 2012, 394 strani -(http:// agri.bfro.uni-lj.si/Enota/RP/RP_Slo-Hibrid12.pdf - 19.6.2013) 92. Kramer, Ernest. Vzorni načrt kmetijskih stavb na Kranjskem. Ljubljana 1882, Dodatek, str. 12-20, Naznani-la-Mittheilungen 93. Kristan, J. Živinoreja. 2(1876)6, str. 43-44 in št.9. str 67-69 in št. 11, str. 83-85 in št. 12, str. 91-93 in št. 15, str. 113-115 in št. 16, str. 122-125 in št. 17, str. 131-132, Kmetovalec 94. Krivec, Lucijan. 41 let s farmo Ihan ter prispevek ihanske tehnologije evropski in svetovni prašičereji. Ljubljana 20 09, 374 strani 95. Krivec, Lucijan. Organizacija pra-šičerejske proizvodnje in selekcije. 8(1973)4, str. 213-216, Sodobno kmetijstvo 96. Ktera zračna toplina ugaja živalim? 56 (1898) 16, str. 154-155, Kmetijske in rokodelske novice 97. Ktere pujske bomo odbrali za pleme. 16(1899)17, str. 134, Kmetovalec 98. Kuralt, Franjo. O reji prašičev. 28(1870)12, str. 94, Kmetijske in rokodelske novice 99. Kuralt, Franjo . O reji prašičev. Kakošni naj prešiči bodo za pleme? 28(1870)13, str. 102-103, Kmetijske in rokodelske novice 10 0. Kurze Beschreibung der Landwirtschaft im herrschaftsbezirke Reifniss. III. Viehzucht. str. 68-73, Jahrgang 1822 und 1823, 1830, Annalen der k. k. Landwirthschafts-Gesellschaft in Laibach 101. Lampe, Frančišek, Valjavec, Ivan, Radizza, Bartolommeo (domnevni avtor): Berilo o svetkih in nedeljah za dorašeno mladost . Poglavje: Vodila za kmetovanje s posebnim oziram na primorsko in dalmatinsko kmetijstvo (poslovenil Malavašič Franc). Trst 1850, str. 230-248 102. Ljudska štetev v Ljubljani. 59(1901)8, str. 72, Kmetijske in rokodelske novice 103. Ločniškar, F., Mežan, F. Reja mesnatih prašičev. Ljubljana, Založba Kmečka knjiga, 1958, str. 10-16 104. Ločniškar, F., Ferjan, J., Urbas, J. Usmeritev prašičerejske proizvodnje v LRS in metodika progenotestiranja prašičev. Poročilo za SBK. Ljubljana, Kmetijski inštitut Slovenije, 1962, str. 20-23. 105. Malasek, Franc. Zboljšanje prašičereje na Dolenjskem. 43(1926)3, str. 19, Kmetovalec 106. Malasek, Franc. Dolenjska prašičereja. 51(1934)24, str. 356-357, Kmetovalec 107. Mlinarič, J. Kartuzija Bistra. Ljubljana, Družina, 2001, strani 229, 274 in 449 108. Najboljša prašičja pasma. V: Viljem Rohrman. Zbirka kmetijskih naukov. II. zvezek. Ljubljana, 1926, str. 134-137 109. Napake pri prašičji reji. 11(1894)22, str. 171, Kmetovalec 110. Napake v reji merjascev. 40(1923)4, str. 33, Kmetovalec 111. Nekaj besed o reji prašičev. 44(1886)12, str. 89-90, Kmetijske in rokodelske novice 112. Nekaj o izreji telet in prašičev. 42(1884)12, str. 91, Kmetijske in rokodelske novice 113. Nekaj o reji prašičev. 5(1888)7, str. 51-52, Kmetovalec 114. Nekaj podatkov iz zadnjega štetja živine. 12(1911)24, str. 368-377 + 6 tab., Narodni gospodar 115. Nekaj o prašičereji. 28(1911)10, str. 95-97, Kmetovalec 116. Nekaj o pospeševanji rodovitnosti pri prašičih. Let. 42(1884)32, str. 253, Kmetijske in rokodelske novice 117. Nekaj o svinjereji. (1908)19, str. 3-4, Korošec 118. Nekateri nasveti gospodinjam o sušenji svinjine. 38(1880)47, str. 375, Kmetijske in rokodelske novice 119. Nekoliko o reji prašičev. Letn. 14(1856)87, str. 347-348. Kmetijske in rokodelske novice 120. Neuspehi pri svinjereji. 57(1899) 1, str. 4-5, Kmetijske in rokodelske novice 121. Novak, Vilko. Živinoreja. V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. Ljubljana 1970, str. 343-394 122. Novičar iz austrianskih krajev. 12(1854)75, str. 299-300, Kmetijske in rokodelske novice 123. Občni zbor c. kr. kmetijske družbe kranjske. 20(1903)14, str. 111-114, Kmetovalec 124. Občni zbor c. kr. kmetijske družbe kranjske. 23(906)12 , str. 112, Kmetovalec 125. Občni zbor c. kr. kmetijske družbe - del poročila. 25(1908)17, 166-168, Kmetovalec 126. Občni zbor c. kr. kmetijske družbe -del poročila, 26(1909)16, str. 175-176 in štev. 17, str. 186, Kmetovalec 127. Oblak, A. Pitališče v Št. Lovrencu. 6(1914)5, str. 33-35, Domoljubova priloga za naše gospodarje, Naš kmečki dom 128. Oblak, Anton. Naša prašičja reja. Ljubljana 1927, 77 strani 129. Oblak, Ivan. Pasme svinj, njihova razširjenost in glavne lastnosti. V: Živinoreja, II. svinjereja. Ljubljana 1938, str. 3-5 130. Oblak, Ivo. Živinoreja Dolenjske. 1938, str. 200-207, Dolenjska 131. Oblak, I. Svinjereja. Za izboljšanje življenjskih pogojev našega kmetijstva. Poročilo o kmetijski anketi. II. Ljubljana, Kraljevska banska uprava dravske banovine, 1939, 362-377 132. Odbiranje mladih svinj za pleme. 21(1905)20, str. 197, Dolenjske novice 133. Odstavljanje praset. 48(1890) 23, str. 177-178, Kmetijske in rokodelske novice 134. O izbiranji prašičev za pleme. 50 (1892) 14, str. 112, Kmetijske in rokodelske novice 135. O izbiranju prašičev za pleme. 9(1892)12, str. 70, Kmetovalec 136. O legi in napravi svinjskih hlevov. 43(1885)3, str. 17-18, Kmetijske in rokodelske novice 137. O reji in strežbi domače živine. 26(1868)41, str. 329 - 330, Kmetijske in rokodelske novice 138. O živinoreji na Dolenjskem. 23(1895)135, str. 4, Slovenec 139. O prašičjih pasmah in njih gojitvi. 20(1903)9, str. 73, Kmetovalec 140. Od reje prašičev. Velika pratika za prestopno leto 1856. C.K. družba, Ljubljana 1856, 7 strani 141. Orožen, F. Slovenska zemlja. IV. del: Vojvodina Kranjska. Ljubljana, Matica slovenska, 1901, str. 222-226 142. Osnovna vprašanja umne svinjereje. 6(1913)20, str. 153-154 in štev. 21, str. 162-164, Gospodarske novice, Glasnik za Štajersko 143. Ovsenik, Janez. Živinoreja in mlekarstvo. Spital, 1948, 172 strani 144. Pasma. V: Oblak, Anton. Naša prašičja reja. Ljubljana 1927, str. 26-38 145. Par besed o prašičjereji. 6(1914)3, str. 8, Slovenski dom 146. Pengov, Frančišek. O naši živinoreji. 5(1904)18, str. 279-282 in štev. 19, str. 297-299 in štev. 20, str. 308-311, Narodni gospodar 147. Pišek, Franc. O svinjereji. 44(1910)25, str. 1-2, Slovenski gospodar 148. Podgornik, Anton. Pomen živinoreje s posebnim ozirom na povojne razmere. 1925, str. 48-56, Gospodarska čitanka 149. Pomembnejši podatki Popisa kmetijstva: zemljišča, tržno vrtnarstvo, število živine, kmetijska mehanizacija, Slovenija, 2010 - začasni podatki. SURS, 30.3.2011; http://www. stat. si/novica_prikazi.aspx?id=3818 (29.4.2011) 150. Premerstein pl. Štefan. Živinoreja v idrijskem in cerkljanskem okraju. 3(1925)5, str. 99-100, Gospodarski vestnik 151. Plemenitev v sorodstvu pri prašičih. (1927)4, str. 64-65, Domoljub 152. Poročilo o porabi državnih podpor dovoljenih c. k. kmetijski družbi v Gorici od leta 1869 do konca 1875.. 7(1876)14, str. 4 in št. 15, str. 4 in št. 16, str. 4 in št. 17, str. 4 in št. 19, str. 4, Gospodarski list 153. Poročilo o delovanju glavnega odbora c. kr. Kmetijske družbe Kranjske v letu 1906; občnemu zboru dne 27 junija 1907. 24(1907)14 , str. 151-153, Kmetovalec 154. Poročilo dež. živinorejskega nadzornika inž. Jan Rataja - Prašičereja na Dolenjskem. Ljubljana 23.6.1911, 5 strani (SI AS 533, škatla Razno) 155. Postaje za prašičjo rejo. 19(1903)10, str. 91-93, Dolenjske novice 156. Postaje za mrjasce. 22(1906)18, str. 159, Dolenjske novice 157. Povše. Kako na Goriškem sušijo svinjsko meso. 36(1878)4, str. 26, Kmetijske in rokodelske novice 158. Povše, Franc. Živinoreja na Kranjskem. 3(1886)19, str. 63-85 in štev. 20, str. 88-90 in štev. 21, str. 94-95 in štev. 22, str. 98-100 in štev. 23, str. 104, Kmetovalec 159. Poziv kranjskim gospodarjem, ki se pečajo s prašičjo rejo. 8(1889)20, str. 168, Kmetovalec 160. Povzdiga svinjereje. 3(1871)3, str. 2224 in št. 5, str. 35-37, Gospodarski list 161. P.P. Razni načini po katerih se napravi dobra gnjat ali pršut. 9(1913)2, str. 26-27, Primorski gospodar 162. Prašič v odstotkih. 6(1927)9, str. 169, Gospodarski list 163. Prašičereja. 1925, str. 84-88, Gospodarska čitanka 164. Prašičereja. Kvalifikacija svinj. str. 738. V: Hugon. Domače živali. [1937] II, str. 710-754, Za vsak dan. 165. Prašičerejska zadruga. 20(1903)11, str. 89, Kmetovalec 166. Prašičja razstava v Novem Mestu, 11(1894)16, str. 123-124 in št. 17, str. 135-136 in št. 19, str. 132 in št. 20, str. 153-154. Kmetovalec 167. Prašičja reja. 48 (1890) 5, str. 36, Kmetijske in rokodelske novice 168. Prašičja reja na Dolenjskem in nje povzdiga. 8(1907)3, str. 37-38, Narodni gospodar 169. Prašičja velereja v Krminu. 4(1925)11, 217, Gospodarski list 170. Prašičja zaprtija na Dolenjskem. 23(1906)10 , str. 85-86, Kmetovalec 171. Pravila deželnih zavodov za plemenske prašiče. 11(1910)5,, str. 76-77, Narodni gospodar 172. Pravila deželnih postaj za plemenske prašiče. 11(1910)5,, str. 77-79, Narodni gospodar 173. Pravila deželnih postaj za plemenske merjasce. 11(1910)5,, str. 79-80, Narodni gospodar 174. Pravila za skok merjascev. 7(1876)19, str. 3. Gospodarski list 175. Pravilnik o ustanovitvi, upravljanju in uporabljanju banovinskega živinorejskega sklada. IX(1938)33, str. 399-400, Službeni list kraljevske banske uprave dravske banovine 176. Prešič Poland-China. 41(1883)5, str. 5, Kmetijske in rokodelske novice 177. Pri reji prašičev je snažnost potrebna. 3( 1845)19, str. 74, Kmetijske in rokodelske novice 178. Prijatelj, Ciril. Katere prašičke bomo odbrali za pleme? 37(1920)7, str. 80, Kmetovalec 179. Priloga "Selekcija prašičev" , Sodobno kmetijstvo, 8(1973)4, s. 201-216 180. Promet s prašiči v l.1896. 13(1896)3, str. 20, Kmetovalec 181. Proizvodnost plemenskih svinj v Sloveniji za leto 1959-60. Kmetijski inštitut Slovenije, Zavod za živinorejo, Ljubljana 1961, štev. 14, 20 strani 182. Proizvodnost plemenskih svinj v rejskih središčih Slovenije v letih 1961-62. Kmetijski inštitut Slovenije, Zavod za živinorejo, Ljubljana 1963, štev. 17, 56 strani 183. Puppis, N. Akcija za unapredženje svinjarstva NR Slovenije. Demon-stracioni ogledi sa svinjama u FNRJ. Novi Sad, Zavod za stočartsvo, 1955, strani 61-66 184. Ravnik, Anton. O izboljšanju svinjakov. 4(1925)11, str. 217-218, Gospodarski list 185. Razdelitev plemenskih prašičkov. VII(1873)30 , str. 238, Slovenski gospodar 186. Razglas o oddaji plemenih prašičkov jorkširske (velike bele angleške) pasme. 10(1893)14, str. 80, Kmetovalec 187. Razglas o oddaji plemenih prašičkov jorkširske (velike bele angleške) pasme. 15(1898)7, str. 56, Kmetovalec 188. Razglas o oddaji plemenih prašičkov jorkširske pasme. 19(1902)5, str. 46, Kmetovalec 189. Razglas o oddaji plemenskih prašičkov jorkširske (velike bele angleške) pasme. 20(1903)7, str. 58, Kmetovalec 190. Razglas I. Oddaja subvencijskih merjascev. 40(1923)1, str. 8, Kmetovalec 191. Razglas o razdelitvi državnih podpor za zboljšanje hlevov v l. 1908. 25(1908)4, str. 45, Kmetovalec. 192. Razstava goveje živine, konj, ovac in prašičev v Celovcu. 35(1877)40, str. 315-316 in štev. 41, str. 323-324 in štev. 42, str. 331-332 Kmetijske in rokodelske novice 193. Razstava prašičev in kuretine. 1(1907)4, str. 68, Samouprava 194. Razvoj živinoreje od začetka XVIII do konca XIX stoletja. V: Ante Stefančič. Začetek in razvoj veterinarstva na Slovenskem do prve svetovne vojne. SAZU, Ljubljana, 1966, str. 11-27 195. Rebek, Pr. Nekaj nasvetov o svinjere-ji. 15(1933)43, str. 6, Kmetski list 196. Reja goveje živine; reja drobnice. 1877, Dodatek I, str. 26, 28, 30, 32, 34, 36, Naznanila-Mittheilungen 197. Rejski centri in pitališča. V: Razvoj strokovnega, raziskovalnega in po- svetovalnega dela v kmetijstvu na Slovenskem ob 60. letnici. Ljubljana, Kmetijski inštitut Slovenije, 1959, str. 38-42 198. Rigler, Franc. Ubogi prašiči, revne kokoši. 1(1940)8, str. 177, Orač 199. Rodovitnost ene svinje. VI(1874)13, str. 103, Štajarski gospodar 200. Rohrman, Viljem. Prašičje pleme na Dolenjskem. 16(1899)2, str. 9-11, Kmetovalec 201. Rohrman Viljem. Prašičje vzrejališče v Valdeku. Gospodarski nauki. I. knjiga. Celovec 1905, str. 134-139 202. Rohrman, Viljem. Deželne postaje za rejo plemenskih mrjascev in prašičev na Dolenjskem 26(1910)12, str. 90, Dolenjske novice 203. Rohrman, Viljem. Napake pri naši prašičjereji. 4(1922)42, str. 3, Kmetijski list 204. Rohrman, Viljem. Kdo naj skrbi za rejo mrjascev. 26(1909)21, str. 216, Kmetovalec 205. Rohrman, Viljem. Pitanje prašičev. 26(1909)19, str. 199, Kmetovalec 206. Rohrman, Viljem. Leseni svinjaki. 20(1903)11, str. 83-84, Kmetovalec 207. Rohrman, Viljem. Zakaj ne izrejamo doma potrebnih mrjascev jorkširske-ga plemena. 19(1902)10, str. 73-74, Kmetovalec 208. Rohrman, Viljem. Napake pri lesenih svinjakih. 20(1903)9, str. 69-70, Kmetovalec 209. Rohrman, Viljem. Merjasci žlahtnih pasem. 40(1923)24, str. 193-194, Kmetovalec 210. Die Schweine nicht herumlaufen zu lassen. Nr. 1109, 2. Mai 1766. Sammlung aller k.k. Verordnungen und Gesetze vom Jahre 1740 bis 1780, die unter der Regierung des Kaisers Joseph des II. ..., Wien, 1786, Fuenfter Band, str. 420 211. Sambraus, H.H. Atlas der Nutztierrassen. Stuttgart, Eugen Ulmer, 1994, str. 276-297 212. Schafzucht, Ziegenzucht, Schweinezucht. V: Hlubek F.X. Die Landwirtschaft des Herzogthumes Steiermark. Gratz 1846, str. 131-133 213. Schweinezucht. V: Hlubek F.X. Ein treues Bild des Herzogthumes Steiermark. Gratz 1860, str. 199-200 214. Skrb za rejo mrjascev. 4(1911)7, str. 53, Gospodarske novice 215. Slovenski zaščiteni kmetijski pridelki in živila. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in okolje, Ljubljana 2010, 32 strani (http://www.mko.gov.si/ fileadmin/mko.gov.si/pageuploads/ podrocja/Varna_in_kakovostna_ hrana_in_krma/zasciteni_kmetij-ski_pridelki/Publikacije/BROSSU-RA_2010.pdf - 21. 6. 2013) 216. Sprememba v reji čistokrvnega angleškega prašiča. 6(1905)4, str. 61, Narodni gospodar 217. Stefančič, Ante: Slovenska živinoreja v 19. stoletju. 1(1951)1, str. 28-31 in št. 2, str. 33-36 in št. 3-4, str. 95-105, Živinorejec 218. Stanje naše svinjereje. 2(1941)9, str. 139-140, Orač 219. Stanje svinjereje v Sloveniji. 7(1924)154, str. 2, Trgovski list 220. Stanje živinoreje v krškem okrajnem glavarstvu. 4(1888)9, str. 69, Dolenjske novice 221. Stanje živine in prašičev. 1(1919)12, 1 tab., Kmetijski list 222. Staudacher. Reja prascev brez matere. 42(1884)36, str. 284-285, Kmetijske in rokodelske novice 223. Strokovno mnenje glede pitališča v Št. Lovrencu. Datum ni zapisan, 13 strani. (SI AS 533, škatla Razno) 224. Sustič, Josip. Gorenjski črnolisasti prašič. 43(1926)20, str. 166-167, Kmetovalec 225. Sustič, Josip. Ureditev svinjakov. 1(1940)12, str. 272, Orač 226. Sustič, Josip. O prašičjereji. V.: Štre-kelj Josip: Kmetijsko berilo. I. del. Ljubljana 1934, str. 38-42 227. Sustič, J. Pasme prašičev v državnih vzrejališčih Slovenije. Državne nabave, (1950)2, str. 41-44 228. Svinje. Kuretina. V: Zalokar J. Umno kmetovanje in gospodarstvo. C.K. kranjska kmetijska družba, Ljubljana 1854, str. 165-169 229. Svinjerejo. 3(1887)1, str. 5, Dolenjske novice 230. Svinjereja. 2(1899) 4, str. 2-4, Gospodarski list za tržaško okolico 231. Šalehar, A. Domači prašiči na sre- dnjeveških freskah v Sloveniji in Istri. Sodobno kmetijstvo, 23(1990)5, str. 194-195 232. Šalehar, Andrej, Štuhec, Ivan, Bohm, Oskar, Erjavec, Emil, Rednak, Miroslav, Plantarič, Alojz, Bratuša, Ludvik, Krivec, Lucijan, Ločniškar, Franc, Slavič, Alojz, Leskošek, Mirko, Cankar, Andrej, Nekrep, Franc Viktor, Amon, Marko, Šabec, Drago, Potočnik, Franc, Kokol, Janez, Krek, Viktor, Šivic, Niko. Slovenska prašičereja do leta 2000. Domžale: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Strokovna komisija za pripravo programa razvoja prašičereje v Sloveniji, 1991/1992, 60 strani 233. Šalehar, A. Krškopoljski prašič. Predavanje 16. 5. 1995. Slovensko genetsko društvo 234. Šalehar, A. Odbor za prašičerejo 1974-1989 - Slovenska prašičereja. Posvetovanje, Gornja Radgona 23.8.1989, 18 strani 235. Šalehar, A. Genetika in selekcija prašičev v Sloveniji. Povzetek dela v letih 1960 do 1992. Sodobno kmetijstvo, priloga »Slovenska prašičereja IV«, 27(1994)7/8, str. 307-310 236. Šalehar, Andrej. Prašičereja v Sloveniji. Tipkopis, Rodica 1995, 5 strani 237. Šalehar, A. Vzrejna središča v zasebni prašičereji (Osnovna izhodišča). Tipkopis, katedra za prašičerejo, 1988, 3 strani 238. Šalehar, Andrej. Agenda 2000 in slovenska prašičereja. Predavanje dne 27. 8. 1997 na mednarodnem kmetijskem sejmu v Gornji Radgoni. Tipkopis, 11 strani 239. Šalehar, Andrej. Agenda 2000 in slovenska prašičereja. 31(1998)7-8, str. 366-370, Sodobno kmetijstvo 240. Šalehar, A. Slovenska prašičereja in vstop Slovenije v Evropsko Unijo. 31(1998)7-8, s. 366-370, Sodobno kmetijstvo 241. Šalehar, A, Štuhec, I, Kovač, Milena. Nekatere presoje in možnosti za povečanje kakovosti in gospodarnosti slovenske prašičereje. 31(1998)7-8, s. 344-349, Sodobno kmetijstvo 242. Šalehar, A, Zagožen, F. Selekcijski program za prašiče v Sloveniji. Poročilo za Živinorejsko poslovno skupnost, Domžale, februar 1977, 69 strani 243. Šalehar, A. Prašičereja v Sloveniji in smeri njenega razvoja v letih 1986-1990. 18(1985)12, str. 499-504, Sodobno kmetijstvo 244. Šalehar, A. Vzrejna središča na kmetijah v letih od 1989 do 1999. 2(1999)2, s. 11-14, Reja prašičev 245. Šalehar, Andrej. Ali so to znaki, ali že prve posledice globalizacije v prašičereji? 1(1998)4, str. 3-5), Reja prašičev 246. Šalehar, Andrej. Slovenska prašičereja in zakaj je leto 1959 njen mejnik. 2(1999)3/4, str. 2-4, Reja prašičev 247. Šalehar, Andrej. Slovenska prašičereja včeraj, danes in jutri. Zbornik referatov. Murska Sobota: Živinorejsko veterinarski zavod za Pomurje: Vete- rinarski zavod Slovenije [Območna enota Murska Sobota], 2001. str. 4-41 248. Šalehar, Andrej, Štuhec, Ivan, Malovrh, Špela, Čop, Sedminek, Darja, Jordan, Dušanka. Slovenska prašičereja po vstopu v EU. 7(2004)1, str. 17-28, Reja prašičev 249. Šalehar, Andrej. Prispevki k zgodovini razvoja reje prašičev v Sloveniji. IV. po letu 1945 - drugi del: od leta 2000-2010. XIV(2011)2, str. 6-9, Reja prašičev 250. Šalehar, Andrej. Kranjska klobasa. Prispevki k bibliografiji. Rodica 2011, 5 strani 251. Šalehar, Andrej. Kranjska klobasa. Prispevki k bibliografiji. Druga dopolnjena izdaja.Rodica 2013, 15 strani 252. Špeharstvo v Mariboru in Ptuju. 13(1930)45, str. 1-2 in štev. 46, str. 1-2 in štev. 47, str. 2, Trgovski list 253. Štetje živine. 1( 1919 )3, str. 2, Ptujski list 254. Štupar, Franc. Množina živine na kmetiji. 9(1892)2, str. 8-9, Kmetovalec 255. Über Phalbauten. 8. letnik, 3.september 1864, štev. 35, str. 138-140, Blätter aus Krain 256. Umna prašičjereja. 54(1896)24, str. 234, Kmetijske in rokodelske novice 257. Urbas, Joža. Rejska središča za prašiče v Sloveniji. Referat na odboru za prašičerejo, Gornja Radgona 23.8.1989, 10 strani 258. Uredba živinoreje. V: Viljem Rohr-man. Kmetijsko gospodarstvo. Za kmetijske šole in praktične gospo- darje. Celje, 1906, str. 61-66 259. Ureditev postaj za spuščanje bikov in nakup plemenskih prašičev na Goriškem. 3(1924)6, str. 114, Gospodarski list 260. Uspešna prašičereja. 24(1907)10, str. 107, Kmetovalec 261. Vpr. 8. Kako se delijo prešiči po rasnih plemenih. V: Poduk kteri uzhi prefaizhe plemeniti, rediti in debeliti, mefo in plezheta prekajevati, in bole-sni pre&izhov fpoznavati in sdraviti. Ljubljana 1850, str. 7-11 262. Važna peticija. 55(1897)45, str. 438440, Kmetijske in rokodelske novice 263. Veble, F. Naše pasme prašičev. V: Opis, vrednost in zdravje domačih živali v zvezi z zavarovanjem. Ljubljana, Državni zavarovalni zavod, 1954, str. 166-169 264. Velika pratika za prestopno leto 1856. Ljubljana, Jožef Blaznik, 1856 265. Vide, Franc(?). Škodljivost plemenje-nja svinj v sorodstvu. 2(1941)5-6, str. 102, Orač 266. Vichodil, G. A. Kranjska krško-poljska pasmina. str. 113-117. V: O pasminama svinja i njihovoj gojitbi. Osijek 1902, 118 strani 267. Vprašanje pasem. V: Spiller- Muys. Planšarstvo in kmetijstvo na naših planinah. Sustič Josip. O prašičereji. Ljubljana 1926, str. 230-235 268. Wenko, Beno. Živinoreja. V: Kmetijstvo dravske banovine. Ljubljana, 1933, str. 76-101 269. Wenko, Boris. Živinoreja v priho- dnjih letih. 51(1934)4, str. 86-90, Kmetovalec 270. Wenko Boris. Živinoreja. Str. 24-27. V: Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana 1937, 776 strani 271. Wenko, Boris. Živinoreja v Solčavi. 74(1940)41, str. 2-3, Slovenski gospodar 272. Wernig, F. Svinje tudi na pašo. 3(1939)7, str. 220-222, Kmečka žena 273. Wernig, Franc. Važna navodila glede reje svinj. 43(1926)23, str. 192, Kmetovalec 274. Wolstein, Johann Gottlieb. Bukve od kug inu bolezen goveje shivine, tih ovaz inu §vin / popissane sa kmetf ... Ljubljana 1792, 208 strani 275. Z. Svinjereja na Štajerskem. V Grad-ci, 28. februarja, 1900, št. 4, str. 6162, Gospodarski glasnik za Štajersko 276. Za povzdigo reje goveje živine; za povzdigo reje drobnice; za povzdigo čebelarstva. Letnik 1874, zvezek I, str. 10-14, 30, Naznanila-Mittheilungen 277. Za povzdigo živinoreje; za povzdigo reje drobnice; za povzdigo čebeloreje. Letnik 1873, zvezek II, 1875, str. 22, 24, 26, 28, 30, Naznanila-Mittheilungen 278. Za prašičjerejce. 6(1914)11, str. 8-9, Slovenski dom 279. Zakaj bodo izboljšali črnopasasto svinjo. 4(1955)24, str. 585, Naša vas 280. Zavrnik, Velimir. Živinoreja. V: Kratka zgodovina veterinarstva na Slovenskem med obema svetovnima vojnama 1918-1941. Zbornik BF , Veterinarstvo, Suplement 5, 1979, str. 97-109 281. Zakon o pospeševanju živinoreje z dne 21. decembra 1929. Zbirka zakonov, Tiskovna zadruga, Ljubljana 1930, str. 118-139 282. Zakon o pospeševanju kmetijstva z dne 6. septembra 1929. Zbirka zakonov, Tiskovna zadruga, Ljubljana 1930, str. 1-34 283. Zavezno pismo. Merjasci. Vrhnika, Unec 1927, 2 strani. (SI AS 533, škatla Podružnice 1914-20-31) 284. Zavrnik. O svinjski kugi. 1(1919 )11, str. 3-4, Ptujski list 285. Zavrnik. Slinavka in parkljevka. 1(1919)25 str. 1-2, Ptujski list 286. Zavrnik. Svinjska rudečica. 1(1919)9, str. 1-2, Ptujski list 287. Zgodovinski razvoj cen za odstavljene pujske na Kranjskem. 33(1916)13, str. 100-101 in štev. 14, str. 108-109, Kmetovalec 288. Žibert, Šimen. O naši svinjereji. 4(1922)41, str. 5, Kmetijski list 289. Zidanšek, Josip. Vzrejajte plemenske bikce in merjaščke! 54(1920)3, str. 2, Slovenski gospodar 290. Zidanšek, Josip. Nemški oplemenjeni prašič - uspehi reje. 48(1931)1, str. 10, Kmetovalec 291. Zlata pravila za prašičerejce. 2(1901)24, str. 375, Narodni gospodar 292. Zweite algemeine Versammlung im Jahre 1822. Viehzucht. str. 48-54. Jahrgang 1822 und 1823, Ljubljana 1830, Annalen der k. k. Landwirthschafts- -Gesellschaft in Laibach 293. Živinoreja Slovenije 1919-1927. 55(1927)142, str. 7, Slovenec 294. Živinoreja v Slov. Korotanu. 37(1920)12 , str. 142-144, Kmetovalec 295. Živinoreja. Spominski zbornik Slovenije. Ljubljana 1939, s. 332-336 296. Živinoreja. V: Kmetijstvo kranjskega sreza. Prva sreska kmetijska razstava v Kranju 1932. Srezki kmetijski odbor v Kranju, 1932, str. 23-30 297. Živinorejske subvencije; subvencije za rejo drobnice; subvencije za čebe-lorejo. Letnik 1875, zvezek I, 1876, str. 28-30, Naznanila-Mittheilungen 298. Živinorejska zveza za kamniški politični okraj. 14(1913)14, str. 227-230, Narodni gospodar Slikovno gradivo Krškopoljska pasma (Rohrman, 1899, str. 10); Kranjska krškopoljska pasma (Vichodil, 1902, str. 115); Dolenjska krškopoljska pasma (Oblak, 1927, str. 29) Kmetovalec (1923, str. 193) Poti. 42. Gorenjski Čmolisasti mer j iste, 12 mesecev star iz Suhaiiol pri Kamniku;* sedaj na plem. postaji ,\ Žirovnici. Kmetovalec (1926, str. 166) Poti. Gorenjska črnotisasta svinja, po odstavitvi n>1tlili6e\\ Skotila ji' Irikijil [n> 10 do H .pujskov ter SC jL' odlikovala Imli j. vel i kn mlečnostjo. Vire jena ji- bila v Lf-iuah pri Radovljici. Kmetovalec (1926, str. 166) Uta. TM tr, iL ''"1- kwbu. ■ ■■- 1=.- i--- : ■■. - ■ : 1 i. ■. ......ji n-, li nlrjin :!.,'. I1 -.1 ¿1 I ■'■■ ■ ■ I! I .-;-!.---. |h'|i:ii|, IIFVI-JHH* i IA I ■■ .1 .:. ■ ■ ■ - . ■■ .1 ■ ■ I ■ ■:■'.■ ■! i-lru. Planšarstvo in kmetijstvo na naših planinah (1926, str. 230) Ih- H ',1a h* P, V ITI r " - J - ' -' : . 'ii I M ,.,,■. lElvijn «^L Bviiij, nn «tikci *1run ¡OV Inillijiytrihi i_ ■ •_i_■ • • •_ Planšarstvo in kmetijstvo na naših planinah (1926, str. 233) flhrt «lar* |p1piiiiU Orač (1940, str. 4) Wenko (1933, str. 91) Stočarstvo (1954, str. 331) St- B«!Q fclapouha «finja Veble (1954, str. 167) Veble (1954, str. 168) SI. 171, Domadc čtnopasaita fktikat svinia Veble (1954, str. 169) ¡ilcu UljlivlJSili rejcev p .4M ju1 Crnupuullti praSJCev Anion KccrT Vi Šentjerneja, /.noneca rej&kcea stcdiSfa — Svinja »Seka*, ki Je Imela v sedmih gnezdih 74 pujskov Naša vas (1955, str. 585) Uvoicm svinja bcrkilrsk« pisiuc Naša vas (1955, str. 311) Krškopoljska svinja s pujski (foto Andrej Šalehar) Krškopoljska svinja s pujski - kmetija Ivanšek (foto Andrej Kastelic) Krškopoljska svinja s kmetije Jamnik - Ložar (foto Andrej Kastelic) Krškopoljska svinja s kmetije Lipičar (foto Andrej Kastelic) Švedska landrace, large white, nemška landrace, pietrain in duroc (fototeka enote za prašičerejo) Rejski program za prašiče SloHibrid (2010) Priloge Poziv kranjskim gospodarjem, ki se pečajo s prašičjo rejo. Podpisani odbor je n kreni t v seji dne 7. t, m, pospeševati tudi prašičjo rejo, in sicer hoče udomačiti boljše prašičje pleme. Vsled tega ukrepa bode oddajal plemenske mladiče jorkairskega plemena s sledečimi poboji: t. Prašički se bodo oddajali po dva. tri in morda tudi po štiri mesece stari, in sicer kakeršnih bode dobivati. 2. Cena prašičkom bodo tolikokrat |*o H gld., po kolikor mesecev bodo stari, to je polovico^ cene, kajti odbor mora plačevati po C do 7 gld. za vsak mesec starosti. 3. Oddajali se bodo sami merjasci ali pa s svinjami vred. Same svinje ne bode dobiti. 4. Kdor bode dobil prašiče, moral so bode zavezati: a) da ga bodo obdržal za plemet dokler bo sposoi>en; b) da bode naznani) podpisanema odboru, kadar bode prašiča nehal rediti; e) da bode merjasca puščal tudi k svinjam bližnjih gospodarjev, kolikor kaže umna prašičja reja, in da bode dotično pristojbino znižal za svinje, ki so ndov kmetijske družbe kranjska. Tisti gospodarji, ki žele imeti takih plemenskih prašičkov z gori navedenimi pogoj i , vlože naj proSnje do 15. novembra t. I. pri podpisanem odboru ter naj določno povedo, ali hočejo samo merjasca ali tudi svinjo. Opomba: JorkSirsko pleme ima te prednosti, daje zelo rodovitno, da hitro raslo, da jo kmalu sposobno za pleme, da se izvrstno debeli, ni izbirčno za krmo ter postane tako težko, kakor nikdar domači prašiči. Te prednosti pokaže pa le, če jc v snažnem in suhem hlevu, ki ni po zimi premrzel in po leti no pretopej. Kdor nima takega hleva in kdor ne skrbi za snago prašičem, naj rajSi nc poskusi z jorkSirskimi prašiči. Glavni odbor c. kr, kmetijske družbe kranjske. V Ljubljani, dne 7. oktobra 1889. Ivan M urni k b. r., predsednik. Gustav Pire s. r., tajnik. Kmetovalec (1889, str. 168) PRAŠIČJA katere priredi c. kr. kmetijska družba kranjska V %m m MESTI) v torek, dne 22. oktobra 11. v zvezi s 11 raji i jem šcninjcuL p roïkIi n : Namen razstavi in i njo zdnižfflemu pr^lcjeimi semnju je: 1.J d. ** .¿d, ki « je *»m*H prl^ji A.inji-lh In hfjih plemen: l-rliMTjtinjem pftrJerr DfKiBa » napndrk t f*..|t]i reji In bttj nir i»r t-'fiT ptronrnir »rrfr mi»U> r>nj|i HvuB. fUulntn 4 h «Je i dva oddelku, v prvi o d do [oh M- pitfiuU-jJ« plomojïi prosi ¿i, .» *J p««mrani 1'rtMii. liiUef : J,I i» »fUt«H4)t prtpntlii ®rj»ifi, ï.f Wfjr «rjajr |„ „la}« , ^„„j niUdl MijM-J j« ralnJe »rfaje 4, rttrl^i K» ¡¡lü^A tfT-* P""*»1. S i M»*rn. -Hoj h pni» L prašiči, m MitlT: najvrfJUi km IMi-nJtVein, hl tirrt nu prostoru lijef t* [ifnifiiTilc )i>irrliiit ti|n)e o drugi Oddoluk « priputtaj» pitani F 1>) »tmrjij todti »ftrji» hMI AommttK». lujrsa Ml »H-twii itne». Z. lep* litiji p *|*M 2Q premij, in .«r h, v SI t fnniÎL 20 in lO kron, Jlr, .. *** drlcMi firmi * r atrju. u jiii nuutari. ' J pri km etil. Ki „JmlJ, .' „l,u M < knttccf ¡i (vMrtku, naj so sRlacilo gUmenoi tiÄÄSÄSibS J« «^SrK11 IldflJ1 d"" 11 *•» _ .. "T noDBjo rauiavlti. da ,j,nDrr>. ].n|irjv|ij u^rtli*- ucnl«. Ä' d° 0051111 ° urm****, ¡xfccri , aH oddelek po lO premij * sinkih jm t}> najmanj utc pol lota biti lastnina lw»«Tt» (¡0"F>- > plnmcrno ali unttticrno L, te p daj namanljo, tfltmjc, jircdpimiku in «<• merijo parna ti p* Glavni odbor c, kr. krni Y UBBUAHL Jo,. |. lsw. Ivan M urnik m, p., iptjjske družbe kranjske. Gustav Pire m. p, Letak za prašičjo razstavo v Novem mestu 22.10.1894 (SI AS 533, P12 - prašičereja) -P// ' y% n- a FW,,v © i?/ ¿f , j/), „ is i- i J. . jt s Prošnja za plemenskega merjasca in mladice - 1897 (SI AS 533, P12 prašičereja) Prošnja za plemenskega merjasca in mladice - 1898 (SI AS 533, P12 prašičereja) , /J? tlirlHJ"?' živinski polni list. ' ifj . JLA ¿¿¿L. / . . J>! K 'i . ....__^ 1 '^J^Zli^ Ji» Živinski potni list - 1902 (SI AS 533, P12 prašičereja) ^tiiLbm(td>iin(v, BftzglM. _ _ flTr it a BI. Sk, mir nrf£T rini* fW)i*»u*n; Si Kdchri HL ul MIhi ui-b irn gi««t hr S «Mmi hi Bimfhri'» M 3«MW- hs 3«»V. » pravt»^. I» b^u». m Mam m m vm* ! Kt Hrt f** *a,f' 11 * I». ws1*mbr» 1900. u™t tw 1H. ealnt^rr 1«». K. «I «Srt, „t 11«. 1», H V »p-jfEzun-. jrtja . teli tw (H. SKlanht I «O, K. «. Kt- 1». »irb nei iisMr* 1-» > I-10 a PrUdd u nj/o . K i-TO . 1« . . l'll ¿1 EteKipr Hi 1 1} Hm I C. %i»f4ariH tHBMiit lrtiiiHiii iB-.^Dtl-.rJ! ohl (IflftK ^iftl; L) ftnitl ki u a «Jiurn K 2-i) Hi m 1 t.) P I i) F 30 i" Cr Pmitfs x* rrjo sj e * i; 1-38 1.1 Pniifki do 3 um t) Pi.tiii Jo 1 k;« . 3.) ItaliCj ul I kU fWt |rw čdnrlv. sulic Wa aatiimni «rtNfl »i ««s-r, ftfirrB..r hfBBto «tV». nub KTtibfllrlufc t« tVfimfcFPifd trt & i unb S ker (ni ^.-'banna mm l.b &?(nV! IS(H>. -'M' is Ptdf«ninn dvtvnrtMm Hnb<, riar «ngth»« hm £ias1lVbJ|< nut Lb ««hjt ion (0 !(w>l brl »t ifn I!Vi!'1:rifil qr!fi|t<1. Pt 1 dfl I li^tl n. 3 tmt ts bn hn c-Hsri ijri*- S*,', Ji«WlJ VMI (I 3C i« - lb. BfiTbnhi , Za m miiet, kf m. klui m h pri aiib o«Ui d* •« bib «jkot.ni. ■ f » pfi^iltoni iolofiJ h 4l io i. i [|l>u i d m lb. fept* - br« M« H k tO Fin atUkodmai« ii' , dodihk AlfaL uredb« od J« INrfi 1900». f, tBalfltfflLrrrtitj fft» Utais. on K. «fnl 19CH, C.kr. deželna vJada » Kru^jako- V llakljui, dM * »prit« Razglas o odškodnini za preprečevanje in zatiranje svinjske kuge - 1904 (SI AS 533, P12 prašičereja) Del zapisnika prejemnikov prašičev jorkširske pasme - 1904 (SI AS 533, P12 prašičereja) i>m iHtimMI uidlBlUbli___ Izvleček iz rodovnika. Merjasec ^ Svln|u "" /\ Obrazec rodovnika - kupljeno na bolšjem sejmu (2008) ' ^ «s M, / . ^-'„c t^Vfc. Sita£, C ¡&.A ^iici tti Načrt svinjaka za prvo kranjsko svinjerejsko družbo v Lukovici - 1913 (SI AS 533, P12 - prašičereja) * /f , . . __ f t- t ? Začetna stran »Strokovno mnenje glede pitališča v Št. Lovrencu«. Datum ni zapisan, 13 strani. (SI AS 533, škatla Razno). Zvezek Prašičereja in Prutninarstvo (SI AS 533, podružnice 1914-20-31) /tt*-v. tU t T* t* / (, i», •«I. m ^ ■< *. Li * i' J " i' ^ J. 1" i «Jt ^ It-Uviifci t- ii . twM&f&U h"t l (wm tt pUili. t zi-li ¿6/'} U/iotm Ht^ it**» »J iit^f'")' » /vivV**^ ^ < V .A - i -tt^l-A fjusritt'** »H ^ f Ki (f ttm i mtfHl**-*. f * s • r ' * t «¿ t, li;; . tf < H , Gt4tJL ff i < ( ! . > > / L JTl V- f I*« fi iZi/M« * 2 1 ¿C t V • J" * * • ^ > it ( U / i* UM ¿L*t t.i ¿t, . i-i f^iti^, iuAfUti^. ^ Lt-ttJr-n ■Mit ■ « t". J-.itolA. U*u U-iJ tSu^. U-i.ii-,^, j-t- «¿^«u btftiin. Ponudba plemenskih prašičev - 1913 (SI AS 533, P12 prašičereja) Žig deželnega zavoda za plemenske prašiče, Graščina Križ pri Komendi - 1913 (SI AS 533, P12 prašičereja) ■^..„ji,, ,' "i-^.,,,, s,. ¿.S,,, ,/,..,; ,„,,..„, , " "...... JgS ' 'j , ' ' f K r ' " ' Vi - ■ —- O'-' ®""i « - . .»i-- " r j --------- i^ :"..............' ^ ^ ~ ¿Tjv - - j - • - ^ «AS; "«}'*» 1-K.i, ' ' ■ f /i r - S*** MiS « ¿»i ,, j. r^ ---- . ........--^C- si .——¿v ' i a*_.„^ jpss Program premovanja prašičev v Kamniku - 1908 (SI AS 533 P12 prašičereja) ?JfJII tifaori €t cA. /i/nfl/j/ff innie ° (j Ki {/Jtjiri/ ¿Pit ji & SI //'jH&eJJo) _ /S (vfhsTm '// SI iS) jm ft/6H (Ci- cct mmjnič/t« M»ifiiu(.) '¡f 'Uf//j 'i'* htikittči yj//f "iti fifffs.t<* ' / 1 i ?t(* m ohmrrstMhev A «7 TiffSOtihA. tfff/ ** X r ^ t. itoirte hti4/tetti itk»} nŠ p t/Vit p —s, / r * t/i tr{ // a s nt f tu /ičiitji. 4 /ti tdfnt ¿Uitvt/f HCHU mtii&cMi ii, A i 1 f . t \ ' -F* ■ * * -/ * ■ i ntrtm^-fc- mm ; W r l/ { /itj Alfi itt f- t ' ■ /?ti JfltJtt i -f -t} a litij ¡}CH&l in jiS/B "t c -ii t C tm. w f fJl točij t-j C4d, Uiti ift/it Iranci "" - j -''< ffi i- tU,t/t Jeijti ¡t g h hfiftittjoieei (b j ■ ,J- nt tačke ¡iti¡td >j matt k ukinit Jt/m ji ituiri Ptshi. ■AH ' '</*]* C k. Hm i t ti ¡fa. /t i j/z/f%~~ šAtf m t/ * * . / , v-' Ci j "J/f t 'nih AttiJj,' j, i 1L ¡h Mo/čitj t it/iVtci / y'jii točit;; jf ¿ti(t.j//, v J/itd/etiff/, /t ik Prošnja za zamenjavo merjascev - 1914 (SI AS 533, P12 prašičereja) 1 ANr>WIRTSCHAFTS. 08SIJLL.SCHAP —i* ■ P1"1" * j» Tli Krvi j t'™ mv) ^ Trot» oI:Ti'« tcoir .1 pri 1 jx TJ!!»! j, c . ' liko pr*Ti-«|% 2 Urnim i, PA *o. Vrt M nJh „ J " Jfl t, T . »rti M»; «j wxl TrN{ pnei^kt pod limon , ,, o^ po»Bo4 tw,kjir *kst*nsi*n« .oMsiinfca riir^n to pia» t» »«-b» uws-.to nir*H "i i],; n«iibjr*»n ti- o« KiMmm j (sjsiib nr«ivl ji.Tur». psljie j» ™.i ro-Jaiit»n lil iMunij* done« fc^BJr taiijil i*«. Ojj-nH io-iriflti prisi* hs t Bit:-i.1:» v i io) iVari.il Ud jn-ii SitljiV« ':rvi t«r r- v rj -■-■•-.-.- = -i lobi liafnl) li j-K-i irici*i ,ki h j« ?te o"'.rit pl#m1nll s iij"f~ prMi^ii.Ti s -Biti pni:!* j- ril piiTniSrih in v .^z^i:. T^insTv. '.-'-¿ii m > - * y11A v krvnem Kirolctva p ■ ■ ; *qr * j\ ■ * • r: - . V c ? "ih fdiirtrin * i v "! i pi:i-i v r ..I l, v Srbiji *.ir v ^ jl*^ J- '.". 'ira_.'i Bo Sli ji in po '1 i .'■ ; i *. r " J py i : ' 'r? '■ ici , * interni c,r v "ir i priti Trt 1 u j» pa- itir. : ' r m »r« "to 71.1^*3) en i inni J JBJS.pustil arivipti .i O ; i ^ «1 i '1 orl. c -ih 21 oslinijo '.tii Sijc^n,^ pr\ri" ii^ij« metrt t i p iiaii,Iti j" in" S n» OsrBltni in nsiirjm», it riBT-^ri :) rani t.l.Turoi>i>l'd[i nrici* s" " biiitOTK nrikz bt>Bnl*>iif,pronvtn« rumr- to runtnj" iz^iHno irrt p. IMroUaenki prirt" j- o*o>™ «jirtjil P«»1' 15 ir, ■ ■ »nrt; v r.vrooi.On srtj utrjin in ::vlir j- Honc«! - D. „ i „„J, „ tO:,- 1.4» '.-r j" « ,,1"r,t" / b'ohl u /«] jivo.Io pr-inoBti B««!«» 'it-rim 1» int^rotl ..'«ji »■) iVo ,1 utrinl. Spomenica o vpeljavi turopoljske prašičje pasme v Belo krajino (prva stran) - 1914 (SI AS 533, P12 prašičereja) Z iv y i g. c. Fotrjuje.i,da «KJ j).-6j»l ¡ileiMudtt aviiije la siesrt jarjoHCtt t«i!:jjga k; . .5. ¿J iz . . .[ftl&ki..... iujieo(e) M • ■ ■ i: V'f ne . le zivL-l -v.-ejel ..o Z.i;.ft-i (pclovi&ji) cHiiijiie zavezuj^ da 1 r.d * ■: I.Dotilje »o £lvali s vbo ;joj,očo eki-b flat jo ¡?>jil, 1J Skrbel bodo? ved.o za sh^o, ta.':o v evirijaku,kakor iia živalih biui'i. Pobelil bode..' ta ¿i&u&i avoja ¿vliijakti cd z/iot^j, četudi tw lose/ii, spo^lajJ: i ¡i jeei..i z svinje aaoie pa večliMii ubil. Z)Poekrtel loda:i,da todo i lele svi.ije vecbio dovolj svetlob9.V ta najeti bodeči OKSOft ¡.'/i eviujakih ved-io fliiaiiie držal,če okefij UEGaJIta jih borau takoj o prvi priliki napravil, ali pa vaaj line povečal, in Če ao z ajdovce 1 nr.o jih odmaiSil in za si;,» dejal Sipe note:*. 3 )3trbnl bedea veluo za dobe .- zrak v evinjaliih.T ta nsnu boj Liel okiia tu lin' p« leti 7edi o odprte, po ::i...: pa tudi vsak d&i avi.^ja^e prezračil, ali pa napravil sial-jo prearačevaliiike. 4)Skrbel bodeu vediio sa sadoet-.i projBiih živali, zato fccu akuiel ¡jTi-ije iijati po leti vcdiO to. 'Ajfpo jih pa tudi veak d&; za nekaj tir pustil ;la p1-oboo, da se p .'oskačejo prozrečijo, »d te.i pa pustil svi.ijake vsaj "nokaj čaaa 0deu tJdi o prvi priliki pri c.k:\ kaetijaki d -uzbi knjižico:Soseda FiL2it.Vii!;a prašičereji, da ae bode.; toa iao^el o v si'", vp:ra3& ijih ititie avijjereje pcučiti, IT.krzal bodetj svinje *aaj dre leti za plaie in veako iiaijeravajio ^pre' iiftjfco prej .'Az.ii,.: 1 c.kr.k^otijaki d vabi. III.Števil bodeti veejker bi Se y&eobej od družba ZehtAT nt n. I.M i;i prlijok: Zavezno pismo 1914 (SI AS 533, P12 prašičereja) "feticet............ . & ^' Z"1!,'''^ .............^¿>¿2 OJ? iecZ jkttČsAe>m ¿¿vdfežne .cZo^e -M £r d,i^ajfetUm irt^uJiC c . . . , ^ P-jAtč^ia* r /Gt iirižajrtt -f^-iJi^i^Atirt^ ¿¿t. tvčetž -n^itA,t^e^ie^^pt^ .¿.o, fi^oi//¿¿¿¿če*, Amss i t iN»« *,mt ijit.. d&t '/ 4£j4£?n ¿¿¿jt&m Pnit/Oi^i rf&J ^»»t/ičlsTTT. ¿^¿¿¿č c "¿2-t fl^-' ^CV-te , ¿ta*1-€ /bi'vi-»^¿¿¿u^ti-rtc'i/se * ' ^ t^ž^nti^ . ^..... i. Zavezno pismo. Merjasci. Unec 1927 (SI AS 533, škatla Podružnice 1914-20-31) s . . „j ,f /-;4fsr v /* 7 ***yy ~ , Je/ /¿„ i <"*/ , /f ^ € M / A*-***"- f~*-~rL - - ■ ' J , /j ■ V rfi 'f ' ■ ^ - _ i-"4 / J / , ^ , * - /;rrl ii fT-' .-.-S,,^ s f >t r T ' 1 J. ■ (t /j/til : f(. ^C- .f J," " / ..¿i JTT- ¿¡6'lf, -/t l^V M"* f* r * i/ -=•«! ¿/L iftcTiii^tiV- t- ^ ^ „ «A; /i' «A^ 'f^ f / / Prošnja za pomoč pri obuditvi prašičereje v Slovenskih goricah - 1920 (SI AS 533, P12 prašičereja) SVERIGES LANTBHUKSFČRiUND Auslandssekretariat August 1959. ZUCKTSCHWEIHE DER SCHWEDISCHEN LANDRASSE POR LIEFERUNG MCH FIRMA gftVK1 . 1 JURI. JAMA. Nr ZOehter Geschl. Ciurennr Geboren Bedeckt 1 Georg ttässman ..... weibl. 269 16,10.58 27.7.59 2 Badelunda prästgärd „ 26B * 2s:T:59 3 « 296 20.11.58 28.7.59 4 rt 291 * - 5 männl» 272 16.10.58 — 6 406 4,10,58 -- 7 TLbble 409 » 21,7.59 8 it 401 12.11.58 3.7,59 9 H 400 • 13,7,59 10 450 18.11.58 — 11 Skälby 449 » 22,7.59 12 m 457 9.12.58 — 13 m 459 ■ -- 14 Stig Reimersson.» " 919 5.10.58 8,7.59 15 Norrback p 973 2S.12.58 .... 16 974 — 17 ■ 977 11.1.59 — la • 983 H — Bengt Reimersson * 28 6 15.1.59 — 20 Porsbo t, 285 m — 21 * 287 M — 22 ■i 268 12.^2.58 — 23 n 269 tr -- 24 » 262 1* -- 25 n 283 It 26 K. G, Insul and er...... H 1084 14.1.59 — 27 Vapca m 1079 H -- 28 * 1083 ■t Uvodna stran zapisnika o odbiri plemenskih prašičev švedska landrace avgusta 1959 (Arhiv Zadružne poslovne zveze Slovenije) Kl-i ski pruiínini za prašiče S!oHibrid Naslovna stran in selekcijski piramidi - SloHibrid (2012) Svinja s pujski (fototeka enote za prašičerejo)