ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA LETNIK VI. LJUBLJANA 1958 ZVEZEK 2 PTUJSKI GRAD STAVBNO-ZGODOVINSKA SKICA) JOŽE CURK Tam, kjer se južni obronki Slovenskih goric in diluvialne prodnate terase najbolj približujejo Dravi, se je razvilo mesto Ptuj, katerega krona arhitektonsko izredno po- memben grajski kompleks, ki je zasedel konglomeratni grič nad mestom ter se preko obzidja neprisiljeno povezal z mestno veduto v zaokroženo, tipično srednjeveško naselit- veno enoto. Grad kot zaključek mestne kom- pozicije, ki najde v njem svojo kulminacijo, je postal simbol obrambne organizacije mo- stišča ter fevdalno urejene srednjeveške družbe. Ker se je novoveški Ptuj razvijal iz srednjeveškega po kontinuiteti teritorialnih in političnih razmer, a se zaradi periferne lege od 18. stol. dalje ni več močneje spre- minjal, je ostal grad slej ko prej znamenje ptujskega mesta. Kot daleč vidna mestna krona je ptujski grad že od nekdaj zbujal pozornost potnikov, pa tudi zanimanje znan- stvenikov, vendar se ni doslej še nihče razen prof. Fr. Baša v razpravi »Mali grad v Ptuju« (Zgodovinski časopis IV. 1950, p. 127—150) resneje pozanimal za njegovo gradbeno zgo- dovino. Gotovo je naselitvena in utrdbena konti- nuiteta grajskega griča prastara, saj je bilo treba od nekdaj varovati mostišče znane » Jantarske ceste«, ki je vodila tod mimo iz Srednjega Podonavja na Jadran. Izredno strateško lego komaj 45 m visokega graj- skega griča so spoznali tudi Rimljani, ki so v njegovi zaščiti zgradili zidani most preko Drave, grič sam pa utrdili. V dobi preselje- vanja narodov je Ptuj večkrat menjal go- spodarje. Imeli so ga v lasti Zahodni Gotje, Huni, Vzhodni Gotje, Langobardi in končno Sloveni, kot to dokazujejo arheološke zgod- njesrednjeveške predvsem staroslovenske najdbe na Hajdini in na grajskem platoju. Kazno je, da se je Ptuj ohranil preko vseh naštetih viharjev v času preseljevanja naro- dov vsaj kot skromna naselbina, kajti okoli 1. 850 se zopet omenja kot civitas ter ima most, trg in dve cerkvi. Leta 874 so dobili Ptuj salzburški nadškof je, ki so ga obdržali v svojih rokah malodane 700 let. Toda s po- sestjo v začetku niso imeli sreče, kajti v 10. in 11. stol. so te predele neusmiljeno ro- pali nomadski Madžari, ki so uničili tudi Ptuj. Konkretna umetnostna zgodovina Ptuja se začenja šele s prenehanjem madžarskih navalov v Srednjo Evropo, to je z 12. stolet- jem. Okoli 1. 1125 je salzburški nadškof Kon- rad I. obnovil »že oddavna v razvalinah le- žeči grad Ptuj«, ki naj bi ščitil salzburške posesti v Podravju. Iz citirane izjave Kon- radovega življenjepisca moremo sklepati, da je ptujski grad obstajal že v 11. stol., graj- ska lega v okopu na vzpetini nas sili, da po- maknemo čas injegovega nastanka v 10. sitol. Na kratko lahko rečemo, da se je iz sloven- skega gradišča preko dvora kot razvojnega tipa zgodnjefevdalnih fortifikacijskih na- prav polagoma razvil zidani ptujski grad s središčem na osrednji kopi ptujskograjskega griča. Ta razvoj dokazuje vrsta listin, ki ne- posredno omenjajo grad in njegove sestavine, in katere v naslednjem na kratko navajam: Leta 1203 se omenja v Ptuju salzburški dvor; leta 1230 se omenja Matildin dvor; leta 1231 se omenjata castrum maius in minus; leta 1235 se omenja grad viteza Hermana; leta 1249 se omenja castrum minus; ca. leta 1265 omenja kronist Otokar Štajer- ski v svoji rimani kroniki dva salzburška gradova v Ptuju; 18.7.1280 se v pogodbi med Friderikom Ptujskim in salzburškim nadškofom o med- sebojnih fevdalnih odnosih omenjajo ptujski gradovi (Vesten) kot nedeljivi in dedni ter imajo v lasti s kastelanstvom tudi 12 posesti okoli ptujskograjske gorice z vrtovi za stra- žarje. Ptujski ministerial je moral ob vsa- kem obisku salzburškega nadškofa zapustiti grad in ga dati nadškofu na razpolago za prebivanje. Poleg tega je moral vzdrževati žitnico na gradu za salzburškega nadškofa. Leta 1322 se omenja stanovanje ministe- rialov v gradu ter 12 hiš na grajskem hribu za posadko in poslugo. Leta 1338 se omenja hiša na grajski go- rici, ki jo je kupil Friderik iz Jablanja. Leta 1428 zapusti Friderik Ptujski v na- sledstveni pogodbi Janezu Schaumburškemu 57 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO hišo in grad Ptuj, posesti pod hišo in v ptuj- skem mestu. Leta 1433 naštevata Hartnid in Friderik Ptujski salzburške fevde v Ptuju: grad, graj- ski stolp, hišo in vse, kar je na grajski go- rici, ter 12 stražarskih posesti okoli nje. Leta 1443 se omenja hiša na ptujskograj- skem grebenu nad stopnicami (»na Kamnu« na vzhodnem grajskem platoju). Leta 1487 omenja Santonino utrjeni in ne- zavzetni ptujski grad. Po listinah sodeč, je moral biti ptujski grad med največjimi v deželi, saj vemo iz 13. stol., da je ptujski ministerial vodil v deželni brambi 200 svojih bojevnikov in da je zanj plačeval letno 200 mark deželne kastelnine. Poleg tega je na gradu po 1. 1222 delovala nekaj časa babenberško-salzburška kovnica denarja, kar tudi predpostavlja večjo stavbo. Ce poskušamo iz navedenih listin rekon- struirati srednjeveški razvoj ptujskega gra- du, pridemo do naslednje slike. Ptujskograjska gorica je po svoji geograf- ski legi in izobliki že od nekdaj vabila k iz- rabi v utrdbene namene. Njen greben nam- reč ščitijo proti jugu strma konglomeratna pobočja, proti severu pa peščene glinaste strmine plazovitega značaja, tako da je po- ložne jši dostop nanj možen samo iz severo- zahodne strani. Tako izoblikovani greben je bilo mogoče že z manjšimi zemeljskimi deli spremeniti v terasasti plato, v katerega osred- njem, deloma skalovitem delu je z nasipa- njem zraslo gradišče. Kdaj se je to zgodilo, se ne da reči. Antične najdbe v okopih in dejstvo, da ležijo v nivoju zahodnega platoja staroslovenski grobovi iz 10. do 11. stol., da- jejo splošen časovni okvir, ki sovpada z dobo nastajanja zgodnjesrednjeveških zemeljskih utrdb, splošno imenovanih gradišča. Ali je ptujskograjsko gradišče predslovenskega ali slovenskega nastanka, bo morala odločiti arheološka lopata, gotovo pa je v njem treba iskati tudi starejšo kontinuiteto. Arnulfova listina iz 1. 890 in naslednje potrditve iz 10. in 11. stol sicer govore o dvorih v Ptuju, izrecno pa ne omenjajo no- benega na grajski gorici. Vendar moramo vsaj za 11. stol. takega predvidevati. Nje- gova lokacija je po obrambni logiki terena možna samo v okopih osrednjega gradišča kot centralne in vse obvladajoče točke. Ker pa je pri nas 10. in 11. stol. še izrazita doba dvorov kot razvojnih tipov zgodnjefevdal- nih fortifikacijskih naprav pred nastopom gradov, smemo tudi za Ptuj takega domne- vati. Dvori so bili večinoma lesene, ali pa na pol zidane stavbe, obdane z okopi, jarki in palisadami, torej bolj produkti tesarskega in zemeljskega stavbarstva kot zidarstva. Gradovi se pri nas pojavijo šele v 12. stol., ko je zidarstvo postalo splošni sestavni del fevdalne kulture in se je tesarsko in zemelj- sko stavbarstvo omejilo le na podložnike iu nastajajoče tržane. Eden izmed madžarskih navalov je moral ta dvor uničiti. Kdaj se je to zgodilo, se ne bo dalo verjetno nikoli ugotoviti, terminus ante queni pa je začetek 12. stol. Za vlade nadškofa Konrada L je bil med leti 1125 do 1131 »Bethovve antiquum extitit castrum, sed derutum multis temporibus, atque sicut ho- diie cemituT reodificatum esit«. Doba 12. in 13. stol. je doba stolpastih gradov. Zidan večnadstropni stolp je istočasno utrdba, sta- novanje, kapela in tudi ječa. Stolp je prva stopnja v razvoju fevdalnih gradov, ki še ne združujejo v sebi uprave, ampak služijo samo utrdbenim in stanovanjskim namenom. Kot tak je stolp tehnični razvojni člen med dvorom in zidanim gradom kot središčem fevdalne uprave. Stolpasti gradovi so nasta- jali na obrambno najbolj ugodnih mestih višinskih postojank. Ta geografska lega je njihova glavna značilnost. V Ptuju je bila lega gradu določena že s predhodnikom, uničenim dvorom, ki je moral stati v pri- bližni sredini ovalnega gradiškega okopa. Na njegovem mestu je postavil nadškof Kon- rad I. svoj stolpasti grad — castrum maius. Ta stolp se omenja 1. 1555 kot »visoki« stolp, v katerem je bila nameščena grajska oro- žarna. Na skici ptujske trdnjave iz sredine 17. stol. je lepo vidna stolpova centralna lega. Stolp ni stal točno na mestu današnjega Leslijevega južnega trakta, temveč je bil pomaknjen nekoliko severneje, precej daleč v današnje dvorišče. Po skici sodeč, je bil velikih dimenzij, skoraj kvadratnega tločrta ter postavljen v približnem naklonu današ- njega Leslijevega trakta. Po poročilu iz leta 1555 se more sklepati, da je bil vsaj štiri- etažen, sicer ga ne bi izrecno imenovali »vi- soki« stolp (glavni stolp!). Kot sedež ministerialov, ki jih je na gradu umestil Konrad I. z nalogo, da branijo salz- burško Podravje in upravljajo mestno mit- nino, carino in sejmarino, je moral ptujski grad obvladovati ptujsko mesto s prehodom čez Dravo in nastopati proti Madžarom v sistemu utrdb severno in južno od Drave. S pacifikacijo madžarske meje okoli 1. 1200 in z razvojem denarnega gospodarstva v 13. stol. pa se je uprava salzburških posesti utrdila in se skoncentrirala na mesto in grad Ptuj. S koncentracijo gospodarstva in uprave v Ptuju se je moral paralelno razvijati tudi njegov grad, ki je bil v tej dobi že sestavina upravnih, gospodarskih in stražnih stavb in 58 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Skica stavbnega razvoja Ptujskega gradu 59 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kapele, ki so bile z obzidjem, okopi ali pali- sadami povezane v eno celoto. V naraščanju upravno-gospodarskih funk- cij ptujskega ministerialstva je treba iskati tudi razlog za nastanek drugega ptujskega gradu. Leta 1231 in 1249 se izrecno omenja castrum minus — manjši grad, 1. 1235 »ca- strum domini Hermani«, okoli 1. 1265 ga ome- nja kronist Otokar, ko govori o dveh ptuj- skih gradovih, in 1. 1280 ga indirektno na- števa listina, ko govori o ptujskih gradovih (Vesten). Brezdvomno gre pri vseh omembah za isto stavbo, zidani stolpasti grad, ki je najverjetneje stal v zahodnem delu mesta, približno tam, kjer stoji danes t. im. »Mali grad«, ter zapiral vhod v prvotno mestno jedro. V njem je stanoval ministerialov po- močnik — vazal, a v primeru nadškofovega obiska tudi sam ministerial. Grad je služil predvsem upravnim namenom pa tudi za obrambo mestnega jedra. Poleg obeh stolpov je spadalo v sestav ptujskega gradu tudi 12 stražarskih posesti, ki so bile vse v neposredni zvezi z gradom ter razmeščene tako, da jih je bilo dvoje na vzhodnem, 10 pa okoli zahodnega pla- toja. Stražarnice so bile gotovo lesene, po- zneje tudi zidane stavbe (take se omenjajo 1338 in 1443 kot hiše!), ki so služile za stano- vanja stražarjev, poleg tega pa kot obramb- na oporišča na robu obeh ravnic. Na ravnici sami so bili vrtovi, katerih obdelava gotovo ni poškodovala slovenskega pokopališča in katerih tradicija se je ohranila prav do 17. stol., ko se na zahodni ravnici omenja grajski vrt. Stražarska posestva so ležala na poboč- jih in ob vznožju grajske gorice. Zitnica kot tradicionalna posebna pravica salzburških nadškofov, ki se izrecno omenja 1. 1280, je morala stati v gradiškem okopu v bližini glavnega stolpa. Za to govore po- leg obrambnih momentov — saj je bila zit- nica prehranjevalni garant grajske posadke — tudi drugi dokazi. Predvsem kaže sedanja žitnica enotno gradnjo, ki ni mogla nastati pred 18. stol. Njeni oporniki, ki vzbujajo videz starosti, so naknadno dodani iz teh- ničnih razlogov (zaradi tektonskega premi- kanja nasute terase pred žitnico so njeni oboki počili skoraj v vsej dolžini stavbe, zato jih je bilo treba stabilizirati!). Poleg tega žitnice ne kaže nobena slika pred sre- dino 18. stol. niti načrt in poročilo strokovne komisije iz sredine 17. stol., ki bi jo kot va- žen fortifikacijski element (po Bašu!) gotovo upoštevala. Hišo (Burghus, Burghaus, Haus), ki se omenja 1. 1428 in 1433, je treba lokalizirati v bližino glavnega stolpa, vsekakor pa v osrednji gradiški okop. Nasledstvena pogod- ba iz 1. 1428 govori izrecno o hiši in posestvih pod njo, torej o upravni stavbi na zahodnem obronku osrednjega gradiškega okopa in stražarskih vrtovih ter posestvih na zahod- nem platoju in njegovih terasah pod njo. Baševo domnevo »hiše« na prostoru poznejše renesančne bastije pri Karlovih vratih (ka- mor se je naselila grajska uprava šele v 18. stol., torej brez zveze s kako srednjeveško tradicijo!) negira izoblika južnih pobočij grajske gorice in izrecna lokacija iz 1. 1428. Listina iz 1. 1433 našteva poleg grajskega stolpa, hiše, vsega, kar je na grajski gorici in 12 stražarskih posesti okoli nje, tudi grad. Pod pojmom »grad« je mišljen stanovanjski del gradu (palas in kemenate), ki se je raz- vil s povečanimi potrebami življenjskega standarda poleg grajskega stolpa. Prav ta listina nam najbolje kaže sestavo srednjeve- škega grajskega kompleksa kot produkta 300-letne stavbne zgodovine. Grad so sestav- ljali stolp, palas s kemenatami, hiša in žit- nica na osrednji gradiški kopi, kjer je bilo za vse naštete grajske dele dovolj prostora, ter 12 stražarnic (deloma zidanih) z vrtovi okoli nje. Tako je zrastel ptujski grad kot sestav enega samega kompleksnega gradu z vzporednimi utrdbenimi, upravnimi in po- možnimi zgradbami v sistematsko trdnjavo. Z razvojem mesta Ptuja v osrednjo trd- njavo na Dravskem polju (izgradnja do- minikanskega samostana med 1. 1230 do 1260, minoritskega samostana med 1. 1250 do 1270 in mestnega obzidja okoli 1. 1250) je njegov grad polagoma izgubljal na svoji ob- rambni samostojnosti. 14. stoletje kot doba zidarskega grajskega stavbarstva ga je po- vezalo z mestno župnijsko cerkvijo na vzhodu in preko zahodnega stolpa z dominikanskim samostanom na zahodu v enotno utrdbeno linijo, ki je varovala mesto Ptuj pred na- padi s severa in obenem obvladovala mokri nižinski svet ob Grajeni, katerega je že od sredine 13. stol. dalje branil tudi minoritski samostan. Današnji zahodni stolp kaže vse gradbene značilnosti predrenesančne dobe (z močno uporabo antičnih balvanov) ter je moral nastati kot zvezna utrdba med gradom in dominikanskim samostanom v času, ko sta onadva prevzela osrednji položaj ptujske mestne trdnjave; to pa je bilo v prvi polovici 14. stol. (v 17. stol. se omenja kot »stari stolp«). Mogoče je istočasno nastal tudi t. im. »smodniški stolp«, pravokotna utrdba, ki se na starih slikah Ptuja vzdiguje izza jugo- zahodnega grajskega pobočja ter je služila predvsem za obrambo severozahodnih mest- nih vrat in za stražo nad položnejšim severo- zahodnim grajskim pobočjem. Z zgraditvijo zahodnega stolpa je nastala potreba, grad- 60 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA beno ga povezati z grajskim jedrom na osred- nji kopi. Zato sta nastala oba zidna kraka vzdolž zahodnega platoja kot mlajša in grad- beno naprednejša naslednika okopov, palisad in deloma stražarnic. Njihova gradbena teh- nika je še visokosrednjeveška, ker temelji na sistemu širokih osnov, iz katerih raste zid, ki se polagoma zožuje, dokler ne doseže vertikale. Medtem ko je severni krak ostal tudi kasneje brez stolpastih oporišč (poročilo komisije iz sredine 17. stol.), je bil južni krak opremljen z dvema stolpoma in eno ostrogo. Pravokotni stolp je v osnovi gotovo srednje- veški, a je bil kasneje povečan za ca. 2,5 m proti jugu. Brezdvomno je bilo to povečanje v zvezi z izgradnjo ostroge in delno prestavi- tvijo južnega zidu. Ostroga kaže pravilno gradnjo iz klesancev, ki se bistveno ločuje od poligonalne gradnje ostalega zidu, kaže pa sličnost z gradnjo notranje bastije. Tudi okrogli stolp je gotovo predrenesančnega iz- vora, ker pa spada že v obrambni sistem ožjega grajskega jedra, ga bom podrobneje obravnaval kasneje. Vzhodno od grajskega jedra je tekel zid po severnem robu platoja brez posebnih utrdbenih oporišč do vznožja grajske gorice, kjer je stal polkrožni »župniščni stolp«, ki je bil v 16. stol. opremljen z bastijo. , Pri obravnavi obrambne in stavbne orga- nizacije grajskega jedra moramo najprej upoštevati njegove dohode. Iz južne, mestne strani sta vodili na grajsko gorico dve poti: prva po trasi sedanjega dostopa na grad in dalje skozi ašelon, druga pa v vijugah iz mesta na vzhodni plato. Na severu je bila speljana vozna cesta po položnem severo- zahodnem pobočju do roba starega okopa, nato ob njem dalje na zahodni plato in v grajsko jedro. Sedanja trasa te ceste je plod renesančne predelave gradu v 16. stol. Kot sem že omenil, je predstavljalo grajsko jedro sestavo stolpa, gradu, hiše in žitnice, razmeščene v ovalnem okopu starega gra- dišča. Najstarejša dela gradu sta bila stolp (zgrajen ca. 1130) in žitnica (omenjena 1. 1280), najmlajša pa grad in hiša, ki se ome- njata šele 1. 1428 in 1433. Pojma »gradu« kot stanovanjskega in »hiše« kot upravnega po- slopja predpostavljata zidano gradnjo, ki je morala nastati v teku 14. ali pa celo šele na začetku 15. stol. Kaže, da je z osredotoče- njem dejanske oblasti nad salzburškimi po- sestvi v rokah Ptujskih gospodov rastel tudi ptujski grad v sestav kompleksnega gradu z utrdbenimi in upravnimi poslopji. Jedro sedanje dvonadstropne grajske pod- kve izvira iz tega časa. To jedro zajema juž- Ptuj z gradom okoli 1. 1580—1700 61 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ni trakt do renesančnega stopnišča (sledovi ometa z beležem na podstrešju, vidna pri- zidava vzhodne traktove partije, okrogli stopniščni stolp na jugovzhodnem oglu, got- ski oboki v pritličju), zahodni trakt s polža- stimi stopnicami in sanitarijami ter severni trakt do konca tretje arkade (v kleti je za sedanjo zahodno steno in zasutim vmesnim prostorom ohranjena prvotna zunanja ome- tana grajska stena, do katere sega tudi itali- janski severni obodni zid, na katerem stoji danes severni Leslijev trakt). Grajska pod- kva stoji, kot kaže, s severnim traktom na prirodni ravni, z zahodnim deloma na živi skali, deloma pa skupaj z južnim na samih okopih, katerim se tudi celotni koncept tlo- črtno prilagaja. Grajsko jedro je bilo, sodeč po zašiljenem portalu v prvem nadstropju zahodnega trakta, po obeh stopniščih (v jugovzhodnem zunanjem in severozahodnem notranjem oglu) in po ohranjenem ometu na podstrešju, že od začetka dvonadstropno ter se glavnega stolpa ni neposredno dotikalo. Verjetno je grajsko jedro v pozni gotiki do- živelo ponovne predelave, za kar bi govorila oblika notranjega dvorišča, v katerega regu- larnosti se že kažejo daljni odmevi renesanč- nega duha. Tako urejeno grajsko jedro je bilo treba tudi sodobneje utrditi. V ta namen so vdelali v obdajajoče okope obzidje, katerega južni (predelani) in zahodni krak sta še ohranje- na, krožno izpeljana severni in vzhodni pa manjkata. Od tega utrdbenega sistema sta predvsem ohranjena oba okrogla stolpa, ka- terih južni stoji na stičišču južnega in zahod- nega obzidja, severni, imenovan »zaporni stolp«, pa osamljen severno od gradu. Južni stolp lahko datiramo po ohranjeni konsoli v podobi z listjem obdane volovske glave, se- verni pa po obliki strelnih lin, splošno v 15. stol. Ko govori Santonino 1. 1487 o dobro utrjenem in nezavzetnem ptujskem gradu, misli predvsem na te utrdbe. Povezavo utrje- nega grajskega jedra z njegovo neposredno okolico sta v tej dobi tvorila zahodni portal s stopnicami in vrati v prečnem zidu z za- hodnim platojem, in položno speljani ašelon v jugovzhodnem delu gradu z južnim in vzhodnim platojem. V skicirani obliki je grad doživel novi vek. Razburljivi dogodki madžarske okupacije (1478—1490) in deželnoknežjega intermezza (1490—1511) so bili že pozabljeni, ko se je pojavila nova nevarnost, ki je usodno po- segla v preoblikovanje ptujskega gradu — turške vojne. Turki se mesta sicer niso nikoli lotili, niti 1.1532 ne, vendar je vrednost Ptuja za mejno obrambo postala tako očitna, da je kralj Ferdinand poskušal Ptuj na vsak način dobiti v svoje roke, a mu je za to vedno manjkalo denarja. Kljub temu je porabil del dohodkov, ki jih je dajala dežela, za utrje- vanje Ptuja. Pod vodstvom družine delFAllio so v deceniju po 1. 1549 modernizirali pred- vsem zastarele mestne utrdbe, čeprav točno ne vemo, kaj se je delalo. Za leto 1556 zvemo slučajno, da je polir Antonio de Piva dal podreti nek star stolp (mestni ali grajski?). Kralj Ferdinand je končno vendarle dobil toliko denarja — posodili so mu ga vitezi de Gera —, da je lahko na Jurjevo 1. 1555 kupil mesto in grad Ptuj skupaj z gospoščino od salzburških nadškofov. 15. maja tega leta je salzburški oskrbnik Adlger Nosslinger iz- praznil grad in prepeljal ves njegov inventar v Leibniz. Ptuj je postal dokončno deželno- knežja lastnina, grad in gospoščino pa je Ferdinand zastavil de Gerom, s pogojem let- nega prispevka za utrjevanje ptujske trd- njave. Odločneje so se lotili utrditvenih del na obmejnih trdnjavah šele z nastopom vlade nadvojvode Karla (1564—1590). Glavno bese- do so imeli Italijani, posebno deželna grad- bena mojstra Francisco Teobaldi in Salust Peruzzi. Od slednjega nam je ohranjeno po- ročilo iz aprila 1570 o potrebah po utrditvi mest Graza, Fiirstenfelda, Radgone in Ptuja. Po tem poročilu naj bi on gradil t. im. Nova vrata pri dominikanskem samostanu v Ptuju, vendar se je kameralna uprava temu upirala. Utrditvena dela na gradu so se začela ta- koj po nastopu vlade nadvojvode Karla 1. 1565 in so zajela predvsem grajsko jedro ter južni in vzhodni plato. Te novogradnje so bistveno spremenile lice srednjeveškega gra- du ter mu dale podobo, ki jo je v glavnem ohranil do danes. Južna raven je bila z mo- gočnim opečnim eskarpnim zidom spreme- njena v bastijo, ki je s svojimi topovi z lahkoto obvladovala celotno mesto pod seboj. Vhod nanjo je vodil po sedanji trasi, preko dvižnega mostu in skozi Karlova vrata, ki so še danes opremljena z originalnimi vrat- nicami in okrašena z nadvojvodovim grbom. Strelna lina ob portalu je branila sovražniku dostop do vrat, stražarjevo stanovanje nad njim pa omogočalo stalno kontrolo nad graj- sko varnostjo. Na bastiji ni bilo sicer nobe- nih stavb, kar dokazujejo skica in razne slike iz 17. stol. V tem času je bil obnovljen tudi zid od okroglega stolpa do notranje ba- stije, o čemer priča skrbna opečna gradnja in močan okrogel zidec, ki je splošen indicij za vsa italijanska poznorenesančna dela pri nas. Tudi vzhodni plato je v tem času dobil svoje severno in južno obzidje, ki sta spodaj eskarpnega, zgoraj parapetnega značaja. Se- verni zid, opremljen z okroglim zidcem, je 62 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA naslednik srednjeveškega obzidja. Na vzho- du je brez stolpastega oporišča pravokotno objel vzhodno ravnico ter se zaključil pri mestnem opazovalnem in požarnem stolpu sv. Pankracija (nasledniku ene od stražar- nic). Tudi južni zid ni tekel vzdolž vsega vzhodnega grebena, marveč se končal tam, kjer še danes neha okrogli zidec, in je tako puščal prost dostop po že omenjeni poti iz mesta k opazovalnemu stolpu na jugovzhod- nem hrbtu grajskega griča. Ker je stražni stolp imel zvon, s katerim je stražar opozar- jal meščane na grozečo nevarnost, je bil opremljen s posebnim stolpičem. Ostalih stavb na tem platoju še ni bilo. Največje predelave je doživelo grajsko jedro. Srednjeveško obodno zidovje je bilo na severu nadomeščeno z zidom, ki je po- vezal severni krak zahodnega platoja z za- ključkom severnega trakta. Od tu dalje je teklo obzidje tako, da je pustilo severni stolp ob strani, se preko severovzhodnega stolpiča uvilo vzdolž vzhodnega okopa, ga eskarpasto oblikovalo ter z dvojno vrsto strelnic učinko- vito branilo dovozno cesto na vzhodni plato. Zid spremlja okrogli zidec, ki teče tudi okoli že omenjenega stražnega stolpa, na katerega je Leslijeva obnova okoli 1. 1670 postavila sedanji oktogonalni kapelin stolpič, ter se zaključuje pri severnih vratih. Kot kažejo sledovi renesančnega, iz klesancev zgraje- nega zidu v jugovzhodnem kotu severne graj- ske kleti in kot to nakazuje tudi skica iz sredine 17. stol., je bil na mestu današnje kleti globok cvinger, ki ga je na zahodu za- ključeval severni grajski trakt. Močne predelave je doživel tudi južni del grajskega jedra. Od južnega grajskega krila je bila v smeri današnjega Leslijevega graj- skega trakta eskarpasto speljana notranja bastija (klesanci, opeka, rimske in gotske spolije), ki je s svojim trikotnim čelom se- gala globoko v južni in vzhodni plato ter v svoji notranjosti skrivala kazemate, ki so bile vkopane v gradiški okop ter na vrhu pokrite s prsteno plastjo. Srednjeveški ašelon je bil opremljen z novim portalom, za kate- rega je izdelal načrte že imenovani Salust Peruzzi 1. 1570. Elegantne oblike in lepo pro- filirani dorski kapiteli pilastrov izdajajo po- membnega umetnika. Vrata so tedaj gotovo nosila nadvojvodov grb, ki je bil odstranjen, ko je deželni knez dokončno izgubil oblast nad ptujskim gradom. Zalom bastijinega, z zidcem okrašenega zidu nekoliko pred seda- njim vhodom v kazemate, ki ga nakazuje tudi skica iz sredine 17. stol., dokazuje, da se je od tu eskarpni zid nadaljeval v severo- zahodni smeri do severovzhodnega ogla glav- nega stolpa in tako zaključeval ostrogasto notranjo bastijo. Med stolpom in severnim cvingerjem je obstajal sorazmerno ozek pre- hod na notranje dvorišče, ki pa verjetno ni bil posebej utrjen. Tudi notranje dvorišče je moralo ob koncu te stavbne periode doživeti precejšnje pre- delave. Predvsem je bilo med južnim graj- skim traktom in poševno stoječim glavnim stolpom vdelano renesančno stopnišče, po- tem vsi trije trakti povezani z dvonadstrop- nimi hodniki, ki so imeli spodaj slopast arkadast, v nadstropjih pa stebriščen galerij- ski značaj in končno je bil severni trakt (v razmerju z južnim!) povečan proti vzhodu za dvoje nadaljnjih prostorov. V prvi polovici 17. stol. je grad naglo menjaval gospodarje: deželnim knezom so 1. 1622 sledili Eggenbergi, tem 1. 1634 Tann- hauseni, ki so ga 1. 1642 darovali zagrebškim jezuitom; ti so ga pa 1. 1656 prodali bogate- mu cesarskemu generalu Škotu Walterju Leslieju, katerega nasledniki so ga obdržali do 1. 1802. Ker je vojaška komisija zaradi naraščajoče turške nevarnosti ravno v tem času (1. 1657) prepotovala vse obmejne trd- njave, je zanimivo vedeti, kaj je ugotovila glede Ptuja. Iz njenega poročila vidimo, da jo je posebno skrbela severna stran zahodne grajske planote, ki je bila najmanj utrjena (o žitnici ni govora!), zato predlaga izgrad- njo ostroge na ogroženem mestu med starim (zahodnim) stolpom in grajskimi vratci. Z izgradnjo ostroge bi bil grad dodobra za- varovan, obenem pa zaščiteno tudi mesto v smeri Novih vrat in dominikanske bastije na eni in grajski breg v smeri stare porušene ulivalnice proti vzhodu na drugi strani, isto- časno pa pod učinkom topov tudi nasprotni breg (Panorama), od koder bi mogel sovraž- nik sicer obstreljevati grad. Še važnejša kot poročilo je za nas skica utrdbenih objektov, ki skoraj v celoti ustreza stanju iz 1. 1858, ki ga je posnel F. Raisp in ga objavil v svoji znani knjigi »Pettau, Steiermarks al te- ste Stadt und ihre Umgebung«. Skice iz 1. 1657 mi ni treba posebej opiso- vati, ker je tedanje stanje gradu razvidno že' iz mojih dosedanjih izvajanj. Opozoril bi edino na nekatere njene, doslej napačno tol- mačene detajle. Predvsem so močno poteg- njene črte grafični izrazi za obrambno pomembne zidove, tanko potegnjene pa za obrambno manj ali celo nepomembne. Tako je treba gledati tudi na skico grajskega jedra. Narisana podkev ne predstavlja graj- skih traktov samih, ampak le njihove arkad- ne hodnike, na katerih južnem koncu je stari stolp z eskarpnim zidom, ki sega do ašelona; na severnem pa se nadaljuje že omenjeni cvinger do severovzhodnega roba obodnega 63 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO zidovja. Zaporni stolp je popolnoma osamel, iz severozahodnega boka grajskega jedra iz- stopata dve pravokotni ostrogi, za katerih obstoj ni več dokazov, razen mogoče na- stavka zidu na zaključku starega gotskega trakta. Severni zid zahodnega platoja, imeno- vanega »grajski vrt«, se nadaljuje v ravni liniji do grajskega jedra ter oklepa s krajšim paralelnim zidom stopnice, ki vodijo skozi prečni zid na zahodni plato. Sicer v zahod- nem in osrednjem delu gradu ni večjih spre- memb. Precej drugačna pa je stvar na vzhod- nem platoju. Tu se južni zid končuje tam, kjer pripelje pot iz mesta na plato, severni pa v pravokotni kljuki objame vzhodni zaključek platoja ter se končuje ob stolpu, ki ga skica imenuje ;»Stražni stolp«. To je že omenjeni mestni opazovalni stolp sv. Pankracija, ki je bil opremljen z zvonom in stražarnico. V takem stanju je prevzel grad general Walter Leslie, ki se je takoj lotil njegove prezidave. Ze naslednje leto (1657) je opre- mil Peruzzijev portal z atiko, flankirano od dveh potlačenih volut, na katerih stojita ognjeni krogli (vojaški milieu). Atiko krasi Lesliejev grb (3 okrogle zaponke) ter napis in letnica 1657. Leta 1664 je prišel "Walter Leslie v hud konflikt s ptujskimi meščani, ker jim je osporaval njihov opazovalni stolp na jugovzhodnem hrbtu grajskega griča. Te- ga leta je neimreč zgradil današnji vzhodni stolp in ker je naslednje leto potegnil južno obzidje do njega, je s tem meščanom zaprl do- stop do njihovega stolpa. Deželni knez je na- stali spor poravnal v tem smislu, da je moral grof postaviti novo stražarnico z zvonovim stolpičem na mestu starega stolpa. Leta 1669 je isti grof prezidal tudi zahodni stolp, ga opremil z dvojnimi zunanjimi stopnicami ter okrasil z železno zastavico, v katero sta vre- zana Lesliejev grb in letnica 1669. Istočasno je obnovil tudi severozahodno obzidje (nje- gov grb!) ter popravil severni portal, nad katerega je namestil svoj grb. Največje delo, katerega so izvedli v času od ca. 1660 do ca. 1680 na gradu, pa je prizidava obeh vzhod- nih grajskih traktov. Kaže, da je starejši med njima severni trakt, katerega so zgradili na italijanskih zidovih severnega cvingerja ta- ko, da je cvinger postal njegova (deloma nadstropna) klet, katero so s posebnim pre- hodom zvezali s starejšimi kazematami. Pri tem so novi trakt, ker se ni mogel razviti proti vzhodu, podaljšali za en arkadni lok proti zahodu. V njegovo nadstropje so na- mestili veliko viteško dvorano (predelano konec 18. stol.) s kapelo, ki so jo prenesli sem iz zahodnega grajskega trakta. Okrogel italijanski stolp so ob tej priliki oktogonalno nadzidali ter ga spremenili v kapelin stolpič. zaključen s krepko čebulasto streho. Nekaj kasneje je začel nastajati južni trakt. Naj- prej so podrli stari »visoki« stolp ter na po- ševni renesančni eskarpi zgradili sedanji trakt, v katerega pritličju so drvarnice in pralnica, v nadstropjih pa reprezentančni prostori grajske uprave. Letnica 1697 na no- tranjem portalu tega trakta je gotovo datum za nastanek portala, ne pa trakta samega, ki ga kaže že Vischerjev bakrorez iz 1. 1681. Oba trakta sta opremljena z bogato uokvir- jenimi okni, okrašenimi z lesliejevskimi grbi, severni pa tudi s sončno uro, katere letnica ni več čitljiva. Istočasno z obema traktoma je nastala tudi baročna stražarnica ob kape- linem stolpiču ter gospodarsko poslopje (že v sedanji obliki in velikosti) na vzhodnem platoju. Takrat so dobile tudi kazemate svoj sedanji vhod, notranja bastija pa balustrad- no ograjo, ki je danes ni več. Ker se s Visceherjevima bakrorezima iz 1. 1681 začenja dovolj gosta vrsta podob ptuj- skega mesta in gradu, da moremo z njimi za- sledovati njegov nadaljnji stavbni razvoj, se jih bomo v nadaljnjih izvajanjih kritično poslužili. 1. Georg Mathei Vischer: »Topographia Ducatus Stiriae«, Graz 1681. Oba bakroreza sta delo Vischer-Trosta. Prvi kaže pogled na celotno mesto, drugi samo na grad. Oba po- gleda sta vzeta z juga. Sta precej nekritična in v detajlih neenotna. Grajska enceinte kaže približno sedanjo podobo, le da je na vzhodnem platoju še ohranjena mestna stra- žarnica z zvonovim stolpičem, na južnem še ni za Karlovimi vrati nobenih stavb (viden zid je le priključek južnega obzidja na no- tranjo bastijo), grajsko jedro kaže že sedanjo podobo, na zahodnem platoju pa je poleg samovoljno oblikovanih stolpov omeniti samo »smodniški stolp« na zahodnem obronku, ob- čuten višinski skok v južnem obzidju ter ostrešje majhne, po videzu sodeč, lesene stav- be poleg pravokotnega stolpa. Karlova vrata imajo še dvižni most, zahodni dovoz sprem- lja obzidje z vhodnim portalom na vznožju hriba, vzhodno pot pa leseni latasti plot. 2. Slika o. pl. iz ca. 1700. Hrani jo ptujski Mestni muzej. Avtor ni znan. Kaže južni po- gled na mesto in grad z lahne ptičje perspek- tive. Slika je mnogo verodostojnejša od Vischerjevih bakrorezov. Grajsko jedro kaže sedanjo podobo, na vzhodnem platoju ni več mestne stražarnice, pod njegovo južno ob- zidje je prislonjena lesena stavba, stoječa na stebrih. Južna bastija je še brez stavb, le Karlova vrata so zamenjala dvižni most s fiksnim lesenim. Zahodni dovoz je brez ob- zidja, vzhodno pot spremlja latasti plot. Po- sebno lepo je viden zahodni plato z obzidjem 64 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA in stolpi (k pravokotnemu stolpu je prislo- njena majhna stavba, od katere je vidna le streha) ter bočno obzidje s »smodniškim stol- pom«. V zahodnem prečnem zidu so vidna vrata, ki so vodila iz gradu na zahodno ravan. O žitnici še ni nobenega sledu. 3. Skica iz popotne knjige neznanega Šle- zijca (hranjena v arhivu Gornje Avstrije) iz 1. 1713. Skica kaže južni pogled na mesto in grad in je zelo površna. Grajsko jedro je nerazčlenjeno, pod njim vidna Karlova vrata s prislonjenim triosnim poslopjem. Na vzhod- nem platoju stoji 4-osna stražarnica s streš- nim stolpičem in nekoliko dalje proti vzhodu stolp z zelo visoko streho. Na zahodnem pla- toju kaže zid s stolpom razpotegnjeno linijo, ki vodi do dominikanskega samostana. 4. Risba iz 1. 1730 (po kopiji v Povodnovi zapuščini). Južni pogled. Zelo površno delo, iz katerega se da bore malo razbrati. Raz- ločno je le grajsko jedro, vzhodno od njega na mestu obeh portalov strešasta stavba, dalje gospodarsko poslopje, stolp in na koncu visok, ozek stolpič s piramidasto stre- ho. Na zahodu so vidni vsi trije stolpi ter že omenjeni zidni višinski skok. Karlova vrata so brez prizidka, dovoz k njim brez obzidja. 5. Slika o. pl. Ex voto 22. januarja 1766. Hrani jo ptujski Mestni muzej. Grajsko jedro je nespremenjeno, vzhodni plato z obema portaloma, hlevi in stolpom, zahodni z okro- glim in zahodnim stolpom, od katerega teče mnogo predolg razkrušen zid mimo poruše- nega »smodniškega stolpa« do dominikan- skega samostana. Zadaj prvič vidimo ogrom- no stavbo žitnice. Karlova vrata so dobila triosen prizidek in fiksen most, do katerega vodijo zahodni dovoz z obzidjem in vzhodna pot, ki je bila 1. 1701 (kot to dokazuje kamen z letnico in Lesliejevim grbom) stopničasto dodelana. 6. Risba v Deželnem arhivu v Grazu. Ima napis: Leopold Schickelgruber fecit Pettau die 21*«'' hornung 1792. Pogled z juga. Graj- sko jedro kaže sedanjo obliko, le da ima še baročno balustrado na notranji bastiji. Vzhodni plato je nespremenjen, Karlova vra- ta so dobila že vse prizidke (6-osne), pred' njimi je zidan most in dvojni dostop. Na za- hodu stojita dva oglata stolpa ter rekon- struiran mestni zid z okroglim »smodniškim stolpom«. Zadaj je vidna žitnica. 7. Lesorez iz Schiitzove ptujske tiskarne. Čas nastanka: 1794. Je v glavnem enak prejšnji sliki, pred Karlovimi vrati je še viden kamenit most. 8. Mestni načrt iz 1. 1824. V glavnem kaže sedanje stanje, le da sta žitnica in grajsko jedro še povezana z obodnim zidom, sodni stolp in severni grajski trakt pa s pritlično stavbo, ki so jo podrli šele na začetku naše- ga stoletja. 9. Litografija: Ptuj, avtor: Runk, čas nastanka: ca. 1820. Grad ima že sedanjo ob- Ptujski grad konec 18. stoletja (s pomočniškega potnega lista) 65 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO liko, zadaj je vidna mogočna streha žitnice, južni dostop ni upodobljen. 10. Tuš-risba, avtor: M. Steinbach, čas na- stanka: 1832. Hrani jo Deželni arhiv v Grazu. Grad kaže sedanjo podobo. Iz redosleda naštetih podob lahko zasle- dujemo posamezne faze gradbenega razvoja ptujskega gradu v 18. in 19. stol. Grajsko jedro samo se bistveno ni spre- minjalo. Pritlična stavba, ki je povezala sod- ni stolp s severnim grajskim traktom, je bila nepomemben prizidek, ki je služil pomož- nim gospodarskim namenom, zato je bil z majhnimi vratci povezan s kletjo. Odstranili so ga na začetku 20. stol. Tudi vzhodni plato je ostal v glavnem ne- spremenjen. Problematičen ostane edino čas odstranitve mestne stražarnice z njenim strešnim stolpičem. Vse kaže, da se je to iz- vršilo okoli 1. 1715. Zahodni plato fungira na vseh slikah kot vrt, v katerega vodi zahodni grajski portal preko stopnic in vrat v prečnem zidu. Na oljni sliki iz ca. 1700 je že odpadel južni od obeh paralelnih stopniščnih zidov, medtem ko je severni kot obodni zid ostal še preko leta 1824. Ob pravokotnem južnem stolpu se pri Vischerju (1681) in na oljni sliki iz ca. 1700 pojavlja manjše, verjetno leseno po- slopje, ki kmalu izgine. Po slikah sodeč (ona iz 1. 1766), je bila ogromna žitnica ob sever- nem robu zahodnega platoja zgrajena kot prva na svojem mestu šele v drugi četrtini 18. stol. Ob tej priliki je nastala tudi sedanja velika terasa pred njo kot manevrirni prostor za voznike. Verjetno je bila žitnica popreje v stavbah na vzhodnem platoju, še pred tem pa v samem grajskem jedru. Večje spremembe je doživljala tudi južna bastija. Prvotna dvoosna Karlova vrata so dobila pred 1. 1713 severni, proti sredini 18. stol. prvi južni (3-osni) in v zadnji tretjini istega stoletja drugi južni (3-osni) prizidek. Ti prostori so bili namenjeni grajski upravi, ki se je, kot vidimo iz gradbenega razvoja, stalno večala (trgovina z žitom!) ter polago- ma zasedla skoraj vso južno bastijo. Kaže, da so jarke pred obema grajskima vhodoma zasuli šele v začetku 19. stol. Od južnih dohodov je moral zahodni dobiti že konec 17. stol. svoj parapetni zid, vzhodni pa 1. 1701 svoj stopniščni dohod. Z letom 1683 je grad kot trdnjava odigral svojo vlogo in v teku 18. stol. (čas fiziokra- tizma!) dobil drugačen pomen; postal je gospodarsko in upravno (razvoj gospoščin) središče veleposestniško urejene gospoščine (izgradnja ogromne žitnice, novih upravnih in gospodarskih poslopij, izgradnja velike pristave na severnem vznožju grajskega griča). Ker je grof Walter Leslie, ki se je poročil z neko Dietrichstein, določil te za potomce svojega rodu, so Lesliejem 1. 1802 slediM knezi Dietrichsteini v posesti gradu. Ker pa je bila hčerka zadnjega kneza Tere- zija vdova po Herbersteinu, je 1. 1858 pri- dobila gospoščino in grad Ptuj za svojo rodbino. Terezija je popravila vsa poslopja, vendar gradu bistveno ni spreminjala. Iz njenega časa so naslikani aliančni grbi (Die- trichstein-Herberstein) po hodnikih grajske- ga jedra. Zadnji fevdalec, ki je popravil grad, je bil grof Johann Jožef Herberstein. Kot pravi napis na notranji atični strani Peruzzi- jevega portala, se je to zgodilo 1. 1912. Grad je tudi notranje opremil. Leta 1945 so Her- bersteini izgubili grad in posestvo Ptuj, ki sta postala nacionalna lastnina. Tega leta je bila v gradu urejena kulturno-historična zbirka ptujskega Mestnega muzeja, ki v glav- nem ohranja Herbersteinovo stanovanjsko ureditev kot edini ohranjeni primer pozno- fevdalne življenjske ureditve pri nas. Z vstopom v najnovejšo dobo zaključujem stavbno zgodovino ptujskega gradu. Kot vi- dimo, je bila zelo pestra. Začela se je v eri Ilirov, se preko antike in dobe preseljevanja narodov razvila v gradiško postojanko starih Slovenov, rastla iz zgodnjefevdalnega dvora preko visokosrednjeveškega stolpastega gra- du v poznogotski grajski kompleks, doživela metamorfozo kasnorenesančne trdnjave in visokobaročne rezidence, se v 18. stol. pre- levila v središče fiziokratsko urejene gospo- ščine in končno v gospodarsko postojanko odmrlega fevdalizma. LITERATURA Ferdinand Raisp: Pettau, Steiermarks alteste Stadt luij ilire Umgebung. Graz 1858., okt. 306 str.; — Ferdineind Raisp: Das Schloss Ober Pettau und seine Besitzer. Der Aufmerksame 1856., št. 2, 5, 10; — Damiisch Edvard: Mu- seum 2U Ober Pettau. MhVSt VI — 1855., p. 2A7; — Zahn Josef: Zur Geschiehte von Pettau in der Zeit der Gegen- refoirmation. MLVSt XXXII — 1884, p. 3—32; — Sechann Moritz: Das Marmorportal im Scbl&sse zu Oberpettau. MCKD IV. p. 24i — Zur Geschiehte der Befestigung von Graz, Furstenfeld und Pettau 1570. StGschBl. za 1883, p. M—78; — Beckh-Widmannstetter: Ober Pettau. MCKD NF XVII za 1894, p. 78—79; — Gaupmann Rudolf: Pettau. MCKD NF XVII za 1894, p. 126; —Kos Franc: Doneski za krajevne kronike (Ptuj). CZN VIII, XV, XVI; - Hans Wutschnig: Steirische Stadte und Markte im Reisebilder- buch eines Schlesiers (1710—171i4).BIFHmtkd 1941, p. 13—24. Pirchegger Hans: Schloss Ober Pettau v Hausmannovi iSiid- steicrmarkc, Graz 1924, p. 570—374; — Pirchegger Hajas: Pettau als Grenzfeste v Festzeitung XII. Gauturnfestes des Sudosterreichischen Turngaues. Pettau 1906; — Pirchegger Hans: Geschiehte der Stadt und Herrschatt Pettau im Mit- telaliter. 54. in 35. Jahresbericht des K. F. J. Gymna- siums Pettau 1902/03, p. 1—22, 1903/04, p. 9—35; — Pirch- egger Hans: Archivalische Beitrage zur Geschiehte Pettaus und des Pettauer Feldes. 37. Jahresbericht des K. F. J. Gymnasiums Pettau 1905/05, p. 1—22; — Baš Fran jo: Histo-- rično-geografski razvoj Ptuja. CZN XXVIII za 1. 1933; — Josef Felsner: Pettau, 1895; — Baš Franjo: Mali grad v PtuJTi. Zgodovinski časopis IV. 1950, p. 127—150; — Biblio- grafijo Ptuja do 1. 1933 je zbral Franjo Baš in jo objavil v Ptuju posvečeni številki CZN, letnik XXVUI, za leto 1933. — Splošnih del in onih o gradovih ne navajam posebej, n. pr. Pipper, Zahn, Kos, Schuchardt, Baravalle-Knapp, Pirchegger, Dapsch, Pinder itd. 66