Pred novim odlokom mesta Ljubljana
Pasje srce
Kadai se v velikem stanovanjskem blo-ku sredi noči hlastno in ostro oglasi pasji lajež, se v topli postelji nejevoljno obrne-mo in zamrmramo: »Prekleta mrcina...« Iz minute v minuto raste bes. Ščeneta bi kar pohodili, zmazali, vrgli čez balkon, zave-zali v vrečo, morebiti togotno zalajali na-zaj...
•  Novi odlok mesta Ljubljane bo pre-cej omejil število   človekovih   štirinbžnih prijateljev, skrčil njihovo gibanje in točno predpisal posedovanje. Vendar pa je pes človeku spremljevalec že tisočletja. Šter-man Franc, eden izmed vodij šolanja psov pri Društvu za vzrejo športnih in službenih psov, je povedal:
•  »Preden    kupimo    psa,    pomislimo, kakšne življenjske razraere bo imel.  Ra-zumljivo, da so v stanovanjskem bloku pes in njegovi iztrebki na skromrri zelenici v nadlego. Nihče si ne da rad kaliti svojega miru, od tod tudi pogoste zahteve in pro-testi občanov proti psom. A rešitev je v bistvu preprosta. Psa je treba vzgojiti. V Ljubljani' bi morali biti vsi psi vzgbjeni.«
•  Starši pogosto ustrežejo želji, ptroka in kupijo psa. Kmalu   otročje   zanimanje uplahne, doma in v soseščini pa nastane problem. Nesrečna žival teka sem in tja, nihče se ji ne zna prav približati, pasji Ijubljenec lahko postane nenadoma odveč-no breme. Seveda je lahko tudi drugače:
•  »Pasje šolanje se začne pri starosti devet mesecev do enega leta. Pribiižno eno leto si žival nabira znanje, dopolnjuje ga lahko tja do četrtega   leta.   Bistvo   šola-nja je hvala, zahteva in graja. Lahko ga šolamo, vzgajamo ali pa ga pošljemo na šolanje. Če se odločimo za prve možnosti, je jasno, da se moramo s psom ukvarjati. Po naravi je to žival, ki se podreja volji svojega   gospodarja.   Razumeti mora, kaj hočemo, ko to dojame, lahko na zahteva-
nem vztTajamo. Vse to se dogaja na ielaciji človek—pes—zaupanje. Pes se ne zmoti, človek se zmoti. Tako lahko vzgojimo psi-hično prijetno žival, prilagodljivo okolju. Psa moramo razumeti. Dobro razvita ima dva možganska centra, nima pa možnosti abstraktnega mišljenja. Mi sami smo dolžni doumeti, kako nas pes razume.«
•  Ljubljansko Društvo za vzrejo šport-nih psov obstaja s krajšo prekinitvijo med vojno že od leta 1922. Načrtno vzreja in šola športne pse. Od 1972. leta sodeluje z Gorsko    reševalno    službo na Bledu pri vzgoji lavlnskih psov, od lani vzgajajo tudi pse za reševanje izpod ruševin. Pošteno se trudiijo   dokazati   družbeno   upravičenost društva. Društvo ima nekako 1.500 članov. Sicer pa je moj sogovornik tovariš Šter-man prav navihan:
•  »Glejte, kako je lahko s psom. Člo-vek se vrne na primer domov, vesela sta ga žena in pes. Pes to res odkrito pokaže, žena pa se morda le pretvarja... Da, to so lahko globoke vezi...«
Kar je lord Byron napisal o psu, najbrž lahko mime duše proglasimo za resnico:
V bližini tega kraja so pokopani
ostanki nekoga,
ki je imel lepoto brez nečimrnosti, moč brez predrznosti, pogum brez okrutnosti, in vse človekove kreposti brez
človekovih slabosti...
Bogomir Šefic