ISSN 0040-7712 9 770040 771 MAREC 2000 LETNIK XXXVIII CENA 300 SIT POŠTNINA PLAČANA PRI POŠTI 1 102 Vajenim PtavSiaUon ^4 srw WD SUNWHELL • Razpetina 900 mm. Mode! kategorije slow-fly. izdelan iz stiropora, namenjen za pogon z motorjem speed 280 z zobniškim prenosom. DIRKALNI MODEL*/ M* ČOLNA FORMULE - 1 S Dolžina približno 820 mm. Polmaketa dirkalnega katamarana, predvidena M za pogon z izvenkrmnim ^ električnim motorjem ali I izvenkrmnim motorjem 1 OS MAX 21 XM. mc -12 14-kanalna mikroračunalniška naprava za RV, ki dopolnjuje ponudbo uspešnih oddajnikov GRAUPNER/JR mc za začetnike. BO 105 CBS Dolžina brez rotorja 1370 mm. RV-maketa znanega večnamenskega helikopterja. HOTSPOT Razpetina 1570 mm. Model RV-jet na pogon z reakcijsko turbino JET CAT P 80, edinstvena reakcijska turbina, ki jo je mogoče pognati samo s pomočjo RV-oddajnika. LIEBHERR HYDRAULIK RADLADER L 574 Polmaketa delovnega stroja z električnim pogonom. Katalog dobite v modelarskih trgovinah. KAZALO Revija za tehniško ustvarjalnost mladih MAREC 2000, LETNIK XXXVIII, CENA 300 SIT, POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI PRI POŠTI 1102 Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d. d. Naslov uredništva: Lepi pot 6, 1001 Ljubljana, p. p. 541, telefon: 061/17 902 20, faks: 061/17 902 30, e-pošta: joze.cuden@tehniska-zalozba.si internet: http://www.tehniska-zalozba.si Naročniški oddelek: telefon: 061/17 902 24, faks: 061/17 902 30, e-pošta: tzs-lj@siol.net Revija izide desetkrat v šolskem letu. Naročite jo lahko na naslovu uredništva ali po telefonu. Posamezna številka stane 300 SIT, naročnina za prvo polletje pa 1500 SIT. Žiro račun pri Agenciji za plačilni promet Ljubljana: 50101-601-280532 Celoletna naročnina za tujino znaša 6000 SIT (66 DEM oziroma 36 USD). Devizni račun pri Novi Ljubljanski banki, Ljubljana d. d., Trg Republike 1, 1000 Ljubljana: 900-27620-3250/6 Urednik revije: Jože Čuden Odgovorni urednik: Andrej Gogala Lektoriranje: Ludvik Kaluža Računalniški prelom in izdelava filmov: Lucija Martinčič, Anton Zupančič Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jože Čuden, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Aleksander Sekirnik, Miha Zorec, Roman Zupančič. Tisk: Tiskarna Ljubljana, d. d. Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. Na podlagi zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS št. 89/98) sodi revija med proizvode, za katere se obračunava in plačuje davek na dodano vrednost po stopnji 8 %. Prispevkov, objavljenih v reviji TIM, ni dovoljeno ponatisniti brez pisnega dovoljenja uredništva. Fotografija na naslovnici: Po daljšem premoru bomo pri nas spet lahko spremljali tekmovanja letalskih akrobatskih RV-modelov. Foto: Jože Čuden KAZALO 186671 2 5 6 8 10 25 27 28 30 32 33 INTER-EX 1999: NEVERJETNO TIMOV PORTRET KOLEDAR MODELARSKIH PRIREDITEV V SLOVENIJI ZA LETO 2000 TEKMOVANJA MODELOV ČOLNOV NA ELEKTRIČNI POGON FSR-E . MAKETA CESSNE 172 IZ PAPIRJA . ELEKTRIČNI POGON - ELEKTROMOTORJI (1. DEL) NOVO NA TRGU TERENI ZA JADRANJE Z RV-MODELI PO SLOVENIJI (5. DEL) KOROŠKA MAKETA LADJE HMS BOUNTY (7. DEL) . TIMOVO IZLOŽBENO OKNO - JEANNE D'ARC IZKRCEVALNA LETALONOSILKA U. S. S. SAIPAN NENAVADEN ELEKTRIČNI MOTOR. 34 36 38 40 STOJEČA URA IZ KEROKA . . . POMLAD NA STEKLU ŠKATLE IZ KARTONA Z UTORI UGANKARSKI KOTIČEK 'Triu 7 marec 2000 i REPORTAŽA lnter-Ex 1999: neverjetno GUY REVEL Inter-Ex je edinstveno srečanje graditeljev radijsko vodenih modelov, ki se odvija izmenično v Nemčiji in na Nizozemskem. Na srečanju je mogoče videti vse mogoče in nemogoče vrste modelov. Sodelujoči graditelji prihajajo iz Nizozemske, Nemči¬ je, Belgije in Francije, pa tudi iz bolj oddaljenih držav, kot sta Italija ali Švica. Zadnje tekmovanje se je odvijalo na Nizozemskem v organi¬ zaciji Model Flight Cluba iz Nedenveerta pod budnim očesom Paula Vissersa. Priljubljenost tega poskusnim modelom namenje¬ nega srečanja je v stalnem vzponu in na tokratnem smo lahko videli nad sto modelov od tistih skoraj navadnih do popolnoma neverjetnih. Velika večina jih je tudi poletela. Miselnost, da so vse nove, izvirne in nenavadne stvari že od¬ krite, videne in preizkušene, tu nikakor ne pride do izraza. Prav letos je bila bera novih izvirnih idej med najbogatejšimi. Graditelji na tekmovanje prinašajo veliko nenavadnih mode¬ lov. Stopnjo nenavadnosti pričnemo meriti s "preprosto ne¬ običajnim", naraste pa lahko do "absolutno edinstvenega". Na tokratnem srečanju se je v zadnjo kategorijo uvrstilo manj mo¬ delov kot ponavadi, vendar sta dve povsem nori konstrukciji za¬ senčili vse drugo. Kljub nenavadno slabemu vremenu z dežjem, močnimi vetrovi in nevihtami so ti najbolj nenavadni modeli za¬ gotovili letošnji prireditvi še posebno odmevnost. V koledarju modelarskih prireditev in tekmovanj zaseda In- ter-Ex edinstveno mesto. To ni tekmovanje, pač pa srečanje v najbolj prvinskem pomenu besede, med katerim je dosti časa za Peter Haas iz Berlina se je specializiral za gledalcem zanimive ve¬ like modele s strukturo iz karbonskih letvic, ki nosijo (skoraj) običaj¬ no krilo. Ta, imenovan po priljubljeni francoski pevki Edith Piaf, je bil zgrajen za podobno srečanje pred dvema letoma v Franciji (sli¬ ka spodaj). Izjemen vtis naredi pogon modela z nič manj kot štiri¬ indvajsetimi Graupnerjevimi motorji speed 400 (slika zgoraj). REPORTAŽA Boobtoob je le ena od nenavadnih stvaritev Stevea Webba. Kaj takega je Gotovo je le redkokateri obiskovalec Inter-Exa verjel, da takšen ce- težko opisati; še najbolj je podobno dvokrilniku z vzporednima kriloma. vast model sploh lahko leti. Nizko nameščena motorja in deli RV-opre- me zagotavljajo obročastemu krilu zado¬ stno stabilnost, da lahko leti. Z dodajanjem in odvzemanjem plina obeh ali posamez¬ nega motora se model vzpenja ali spušča oziroma zavija. Tako si Peter Haas zamišlja leteči čoln. Izdelal ga je posebej za srečanje na Nizo¬ zemskem in ga poimenoval Leteči Holandec. Težko je verjetiti, da kaj takega resnično leti. razprave in izmenjave izkušenj med ude¬ leženci, ki s svojimi modeli letijo, kadar jih je volja. Poudarek je na neformalno- sti, tako da majhno nizozemsko mesto v Limburški provinci blizu meje z Belgijo in Nemčijo modelarji obiskujejo celo brez predhodnih prijav. Udeleženci In- ter-Exa so prav posebna modelarska "zvrst". Njihovo delo je posvečeno preiz¬ kušanju bodisi novih konstrukcij bodisi neobičajnih aerodinamičnih konfiguracij ali preprosto čudnih oblik modelov, ki navidez nimajo nobenih možnosti, da bi se sploh dvignili s tal. Da bi se lahko potegovali za kakšno od (izključno čast¬ nih) nagrad v številnih kategorijah, mora¬ te izpolnjevati le en pogoj; vaša stvaritev mora leteti, pa čeprav komaj. Modelov manj, a več kakovostnejših Povprečno se na poljanah Model Flight Cluba iz Nedenveerta ob tekmova¬ nju zbere okoli sto modelarjev s približno dvesto modeli. Med tednom prevladujo¬ če slabo vreme se je tokrat potegnilo tudi na konec tedna in tako mnogim udeležencem preprečilo sodelovanje na srečanju. Kljub temu smo si tako na tleh kot tudi v zraku lahko ogledali čez sto modelov. Na srečanju se je vedno mogoče za¬ nesti na udeležbo tako imenovanih "kla¬ sičnih" modelov. Tako nikoli ne bo manjkalo vseh mogočih letečih kril, naj¬ različnejših konstrukcij z racakovimi krili ter od začetka devetdesetih vse več mo¬ delov ptičev "v merilu". Tem njihovi kon¬ struktorji seveda odstranijo vse navpične krmilne površine, včasih pa jim uspe pri¬ čarati tudi premikanje kril (zgolj kot pri¬ kaz in ne kot način letenja), premikanje glav in odpiranje kljuna, elektronsko sin¬ tetizirane zahvale in pravo ptičje vrešča¬ nje po vgrajenem zvočniku, posneto na magnetofonski trak. V mnogih takšnih modelih je vgrajena vsaj ena inovacija, njihovi poleti pa so atrakcija, ki je doma¬ čini nikoli ne zamudijo. Tudi konstrukcije "raček"privlačijo gradite¬ lje. Obe na tej sliki ženejo elektromotorji. Spodnja je zanimiva predvsem zaradi svoj¬ ske namestitve dveh motorjev mabuchi 380. Stalni gosti Veliko modelarjev se srečanja udeležu¬ je leto za letom, ker jim to pomeni edino priložnost za srečanje z drugimi sorodno usmerjenimi modelarskimi dušami. Dosti jih je že starih mačkov. Mednje spadata dr. Dienlin iz Mayencea s svojima mini¬ aturnima modeloma Mikrosol in Nanosol, gnanima s sončnimi celicami, ter Stefan Dolch iz Ludwigshafna, znan po svojem počasi letečem sobnem modelu Stuben- fliege, oba iz Nemčije. O Eriču van den Hoogenu in njegovemu sotekmovalcu Aadu van Sorgenu s svojima modeloma Hortena na električni pogon in Westland- Hillovem Pterodaktilu smo v Timu že go¬ vorili. Ne smemo pozabiti niti na Petra Haasa iz Berlina, ki vsakič preseneti s po¬ sebej za tekmovanje narejenim modelom; tako nam bo ostal v spominu mnogokril- mr 7 marec 2000 3 REPORTAŽA Aad van Sorgen in Erič van den Hoogen z zadnjim modelom mahokrilca, ki jima ga je zapustil njun prijatelj Tbeo Gordijn. nik z Inter-Exa izpred dveh let, ki se je ponašal s kar sedemnajstimi krili. Presenečenja Kot smo že omenili, je neobičajno sla¬ bo vreme oklestilo število udeležencev, tako da je bilo predstavljenih modelov manj kot prejšnja leta. A drznost novih zamisli je več kot odtehtala njihovo manj¬ še število. Že prej omenjeni Peter Haas je nastopil s kar tremi odličnimi novimi modeli in težko je presoditi, kateri je naj¬ boljši ali najbolj nenavaden. Fotografija takega modela pove vse. Pogled na takšno letalo v zraku pri gledalcih izzove meša¬ nico navdušenja in nejevere, ki ji vedno sledi glasen aplavz. Letos je Peter Haas osvojil priznanje za pri gledalcih najpri¬ ljubljenejši izdelek, prav tako pa visoko cenjeno nagrado za najbolj nenavadno idejo, ki jo prispeva Jupp Wimmer, idej¬ ni začetnik Inter-Exa. Če so takšni dosežki pri Petru Haasu nekaj običajnega, tega prav gotovo ne bi pričakovali od zvezd letošnjega srečanja. Prvi je bil Britanec Steve Webb, sicer red¬ ni udeleženec Inter-Exa, s svojimi električ¬ no gnanimi modeli. Navadno so njegovi modeli komaj prestopili mejo neobičaj¬ nega, šlo je za leteča krila ali konstrukci¬ je raček s tu in tam kakšnim nenavadnim dodatkom. Tokrat pa je Steve Webb pred¬ stavil nekaj, za kar skoraj ni bilo mogoče verjeti, da bi lahko letelo. Še najbolj so njegova "letala" spominjala na obroče ali nekakšne cevi. Krila krožne oblike sicer niso popol¬ noma neznana in v Franciji so jih v šest¬ desetih celo uporabili na poskusnem reaktivnem lovcu z navpičnim vzletom Pripravljen na vzlet. Opazen je zložljiv pro¬ peler, ki ga ni videti, ko je ptič v zraku. Iz ptičjega kljuna štrli pogonska gred, na ka¬ tero se pritrdi zložljivi propeler s spinerjem. Prvič v zgodovini Vrhunec lanskega Inter-Exa je bil vse¬ kakor model Alberta Kempfa, imenovan Truefly. Podrobneje bomo o tem mode¬ larju in njegovem izdelku še pisali, za začetek pa le krajša osvetlitev nastanka tega modela. Poskusi z mahajočimi krili segajo do začetkov letalstva in še dlje. Tudi na In- ter-Exu so se takšni prototipi redno pojav¬ ljali. Na zadnji prireditvi je bilo mogoče videti zelo dodelan model nizozemskega modelarja Thea Gordijna, ki se je s tem konceptom ukvarjal že desetletja. Kljub temu še nikomur na svetu, če izvzame¬ mo nekontrolirane polete majhnih igrač- kastih modelov, ni uspelo v vodenem poletu spraviti v zrak mahokrilca, ki bi mu tako vzgon kot tudi potisk zagotav¬ ljalo premikanje njegovih kril. Na začetku leta 1999 se je Theo Gor¬ dijn odločil ponuditi posebno nagrado za mahokrilce ter tako spodbuditi zani¬ manje za ta način letenja tudi pri drugih. Sam takrat še ni vedel, da čisto pravi ma- hokrilec že leti, in sicer od spomladi leta 1998 v Franciji. Le nekaj tednov zatem je Theo Gordijn nepričakovano preminil, Podrobnosti mehanizma kril mahokrilca Thea Gordijna in pristankom, coleoptere. Webbove kon¬ strukcije so bile tako nenavadne, ker so bile popolnoma brez krmilnih površin, celo brez navpičnega in vodoravnega re¬ pa. Kljub temu so vsi trije modeli leteli! Za lažje razumevanje delovanja tega nenavadnega sistema si oglejmo fotogra¬ fije. Kot je znano iz teorije, krožno krilo ustvarja vzgon ob ustreznem vpadnem kotu in pravilni legi težišča letala. Zaradi teže opreme za radijsko vodenje, aku¬ mulatorjev in motorjev je to precej nizko, kar nam pomaga do vsaj nekakšne sta¬ bilnosti, določi pa nam tudi zgornjo in spodnjo stran našega modela. Kot je vi¬ deti na fotografijah, je motor nameščen pod simetrično osjo naprave. Ni težko razumeti, da je rezultat večje moči mo¬ torja sila, ki deluje pod prijemališčem zračnega upora in tako zavrti model nav¬ zgor v vzpenjanje. Pri zmanjšani moči prevlada težišče letala, ki model prevesi v strmoglavljanje ali vsaj v spust proti zemlji. Za krmarjenje po smeri je mogo¬ če ločeno povečati ali zmanjšati moč enemu motorju. Več moči levega motor¬ ja tako pomeni desni zavoj in obratno. Trditi, da sistem deluje kot pri vsak¬ danjem letalu, bi bilo čisto pretiravanje, a modeli Steva Webba kljub vsemu letijo in so praktično neuničljivi, hkrati pa poskr¬ bijo tudi za veliko zabave med gledalci, ki radi opazujejo čudne premike še bolj čudnih letečih prstanov, s katerimi se ti odzivajo na krmarjenje z zemlje. 4 marec 2000 mr REPORTAŽA Albert Kempf in njegovo frčalo pred poletom. Krila so povsem običajne letalske konstrukcije zelo različna od drugih poskusov te vrste. z izrazito nizko skrajno spodnjo lego, svoj zadnji dokončan tovrstni model pa je zapustil svojima prej omenjenima prija¬ teljema, Eriču van den Hoogenu in Aadu van Sorgenu. Ko sem v začetku leta 1999 Alberta Kempfa in njegov mahokrilec napotil na Inter-Ex, za zadnje poskuse in posebno nagrado Thea Gordijna nisem vedel. Ko sem si ogledal izjemen polet Albertovega Trueflyja, sem ga prepričal o sodelovanju na edinem modelarskem srečanju, kjer bo našel prave modelarske pionirje, ki bodo njegovo delo znali ceniti. Kljub temu so Alberta Kempfa na Inter-Exu spiva spreje¬ li z nezaupanjem. Njegov mahokrilec je imel trdna, povsem običajna letalska krila, ki se nikakor niso skladala s splošno pred¬ stavo o uspešnem "frčalu" te vrste. Kot na¬ lašč je bil njegov prvi polet neuspešen. Da je bil za to kriv en sam močno preobreme¬ njen akumulator, ki je gnal celoten model že od aprila in je bil za svojo nalogo pre¬ prosto prestar, ni vedel nihče. K sreči sva o preobremenjenem aku¬ mulatorju (zmeraj uporablja le enega za vse sisteme na modelu) z Albertom Kemp- Leti, leti, leti mahokrilec! Kljub omejeni mo¬ či svojega pogona Truefly Alberta Kempfa leti brez težav v vseh razmerah. Krila so pravkar na začetku zamaha navzdol. fom že razpravljala in za vsak primer sem s seboj prinesel enega svojih popolnoma novih akumulatorjev za svoja električna modela jadralnih letal. Potrebno je bilo krajše preoblikovanje in prilagajanje nje¬ gove oblike novemu modelu ter hitro pol¬ njenje (sicer ne najbolj priporočljiv posto¬ pek za nov akumulator) in mahokrilec je lahko poletel na svoj prvi kratki, večerni polet. Ta je zmotil mirno večerjo drugih modelarjev, ki so prihiteli iz organizator¬ jevega šotora ter najprej presenečeno strmeli v mahokrilec v zraku, nato pa nav¬ dušeno zaploskali izjemnemu dosežku. Še isti večer je bil akumulator znova napolnjen, tokrat brez nepotrebne nagli¬ ce, kar je zagotovilo dovolj energije za daljše polete naslednjega dne, ko je prvi pravi vodljivi mahokrilec v zgodovini, kljub dežju, vetru in vrtinčenju zraka, znova nekajkrat poletel. Stoletne sanje so postale resničnost. Ne dvomim, da bo z izboljševanjem tehnologije in spoznavanjem novega na¬ čina letenja kmalu letelo še več maho- krilcev, morda celo s človeško posadko, kar bi bila resnična izpolnitev Ikarovih in da Vincijevih sanj. Nihče ne bo pozabil prvega človeka, ki je te sanje uresničil, ko je po besedah začetnika Inter-Exa, Juppa Wimmerja, opustil utečena razmiš¬ ljanja ter se podal po svoji poti in uspel. Se na mnoga leta Že sam uspeh mahokrilea zagotavlja, da se bodo srečanja, kot je Inter-Ex, vrstila še leta in leta. Med vsemi vrstami modelarjev, ki najbolj uživajo bodisi v gradnji, tekmovanjih, ali preprosto lago¬ dnem letenju z modeli, so prav raziskoval¬ ci in konstruktorji poskusnih letal najbolj trdoživi. Z Inter-Exom bo, po zaslugi ustanovitelja Juppa Wimmerja iz Nemčije in organizatorja, Nizozemca Paula Visser- ja, v modelarstvu vedno kaj novega. Timov portret Jernej Vuga iz Nove Gori¬ ce že od leta 1992 tekmuje na dirkah RV-modelov avtomobi¬ lov v razredu "1: 81. C. tačk" oziroma z modeli velikosti 1 : 8 za asfaltne steze, ki jih poganja motor z notranjim zgorevanjem. Jernej, zdaj dvaj¬ setletni študent, se namerava še kar nekaj časa ukvarjati s tem športom, ki zanj že dolgo ni več samo hobi. Vse skupaj se je pravzaprav začelo pred desetimi leti, ko je Jernej za rojstni dan dobil RV-model avtomobila off-road 1 : 8. To sicer ni bil pravi tekmovalni model, se je pa z njim na bližnjih travnikih pa tudi na asfaltiranih igriščih precej naučil. Takrat je izvedel, da je v bližnjem Gradišču ob Soči (Gradisa dlsonzo) v Italiji pravi mini avtodrom z asfaltirano stezo, kjer se je tudi navdušil za dirkanje s cestnimi modeli. Svoj model off-road je kmalu zamenjal s cestnim nizozem¬ skim modelom serpent 6000. Z očetom sta skoraj eno leto hodila trenirat na stezo v Gradišče, kjer se je spoznal in spo¬ prijateljil s tamkajšnjimi tekmovalci, od katerih se je marsiče¬ sa naučil, in začel tudi tekmovati. Kmalu se je pokazalo, da serpent 6000 po voznih lastnostih zaostaja za italijanskim BMT 891, zato ga je bilo treba zamenjati. Glede motorjev pa je vselej ostal zvest italijanskemu proizvajalcu Novarossiju, Leta 1993 je z resnejšim pristopom do tekmovanj na dir¬ kah v Italiji (Gradišče, Gaio, Bologna) dosegel nekaj zmag. Nastopil je tudi v Zagrebu, kjer je zmagal na mednarodni dir¬ ki Croatia cup 93. Naslednje leto je bilo še uspešnejše. Tekmoval je na istih progah kot leto poprej, le da je postal hitrejši in uspešnejši. Vsaka kakovostna dirka je bila tako za Jerneja kot za njego¬ vega očeta, ki mu je vseskozi mehanik, tudi nova "učna ura". Uspešni mladi tekmovalec si je kmalu zaželel udeležbe na tekmovanjih višjega ranga - evropskih prvenstvih. Ko je Ser¬ pent s svojim novim modelom excell italijanskemu BMT zno¬ va odvzel primat, se je Jernej, da bi ostal v vrhu, vrnil k temu proizvajalcu. Prvič se je udeležil evropskega prvenstva (EFRA-B) v Sintri na Portugalskem, kjer je z dovoljenjem EFRE nastopil za Hrvaško, saj Slovenija takrat še ni bila člani¬ ca te evropske zveze. Zasedel je 22. mesto med 68 tekmoval¬ ci. Jeseni istega leta se je v Sloveniji spet obudilo dirkanje z modeli avtomobilov, Jernej je uspešno nastopil na dirki pred halo Tivoli za pokal Gimnazije Šentvid. Od leta 1996, ko imamo pri nas spet prvenstva z RV-mo- deli avtomobilov, je Jernej v svojem razredu (1 : 8) vseskozi državni prvak. Ker pa se dirke pri nas, žal, odvijajo na raznih parkiriščih in asfaltiranih igriščih, tekmovalci nimajo možno¬ sti za spodoben trening. Leta 1996 je Slovenija končno postala članica evropske zveze za RV-modele avtomobilov EFRA in odtlej je Jernej dvakrat zastopal naše barve na EP. Obakrat so mu vidnejšo uvrstitev preprečile tehnične težave. Na prvenstvu EFRA-B v Belgiji je pristal v prvi tretjini med 90 tekmovalci, na prven¬ stvu EFRA-A v Franciji (kjer je bilo seveda tudi mnogo pro¬ fesionalcev), pa je zasedel mesto v prvi polovici med 130 tekmovalci. Istega leta je postavil tudi nov rekord zagrebške¬ ga miniavtodroma, ki velja še danes. Leto kasneje se je udeležil dirke za srednjeevropski po¬ kal v Egerju na Madžarskem. Po doseženem prvem štartnem mestu (pole position) in novem rekordu steze mu je v fina¬ lu, medtem ko je bil v vodstvu, odpovedal sprejemnik in vsega je bilo konec. Zadnji dve leti je uspešno tekmoval tako na dirkah za pr¬ venstvo Slovenije kot v tujini. Lani se je Jernej končno prvič udeležil tudi svetovnega prvenstva v francoskem Clermont- Ferrandu. Medtem je Serpentov model excell zamenjal z bolj¬ šim vectorjem, ki je trenutno najboljši minibolid v tej kate¬ goriji. Na SP je v pisani druščini 150 najboljših tekmovalcev z vsega sveta, vključno s tovarniškimi vozniki in pravimi profesionalci, zasedel 44. mesto in prejel poseben pokal za najlepše poslikano karoserijo. Letos ima Jernej v načrtu seveda vnovično osvojitev na¬ slova državnega prvaka ter udeležbo na nekaterih dirkah v Italiji. Če bo našel sponzorje, pa bi se zelo rad udeležil evropskega prvenstva EFRA-A na Portugalskem in vsaj ene ^od dirk za GP EFRA. Upamo, da mu bo to tudi uspelo. TTRf 7 marec 2000 5 KOLEDAR MODELARSKIH PRIREDITEV V SLOVENIJI ZA LETO 2000 2. 4. 141 8. 4. 8. 4. 8.4, Zračni boji (RV-combat) (ciklus) POKAL NOVE GORICE MK (pokal SLO) DP F5M PRVENSTVO SEV. JADRANA - 1. TEKMA F1H (A 1) F1H (A1) ml. F3J MČ-1.2,3 jadrnice - P jadrnice - G RV-modeli avtomobilov, cestni (RALLY, hrošč C, 1 : 5) (ciklus! POKAL ŠKOFJE LOKE POKAL AJDOVŠČINE ODPRTO MESTNO TEKMOVANJE ODPRTO MESTNO TEKMOVANJE 2. DIRKA (CESTNA) MK (pokal SLO) MK (pokal SLO) MK MK MK DP NOVA GORICA PORTOROŽ ŠKOFJA LOKA AJDOVŠČINA LJUBLJANA (Belinka) LJUBLJANA (Belinka) NOVA GORICA DM NOVA GORICA JK PIRAT MD ČUK AK AJDOVŠČINA DM LJUBLJANE DM LJUBLJANE DM NOVA GORICA DP MK (pokal SLO) KRŠKO (Žadovinek) ARK VEGA 19.-20.5. Mestna tekmovanja: Zmaji Modeli avtomobilov - cilj, RV-dirka (elektro) ARG 20.5. Plastične letalske makete Letala 1939-45 (1 :72,1:48, diorame - člani) Letala 1939-45 (1 : 72,1 :48, diorame - ml.) civilna in potniška letala 1:144 in več 28. 5. FSR-E (ciklus) LJUBLJANA (OŠ B. Jakca) MZDTK LJUBLJANA 6, POKAL MMK LOGATEC MK LOGATEC (OŠ Tabor) DP VELENJE MMK LOGATEC DM MODELAR VELENJE JUNIJ 6 marec 2000 TEK-L MODELARSTVO Rang tekmovanja: DP - državno prvenstvo MN - mednarodno FAI - mednarodno po koledarju FAI MK medklubsko DP - m - mladinsko državno prvenstvo WC - svetovni pokal SP - svetovno prvenstvo Dodatne informacije o posameznih tekmovanjih dobite pri naslednjih posameznikih oziroma organizacijah: LETALSKO MODELARSTVO - (prostoleteči modeli): Janez Oblak, tel.: 041/618-888 LETALSKO MODELARSTVO - (RV-modeli): Boštjan Čač, Keltska 12, 2103 Maribor, tel.: 041/900-424, e-pošta: bostjancac@yahoo.com LETALSKO MODELARSTVO - (RV-combat): Sašo BabiC, Stanka Bloudka 10, 5280 Idrija, e-pošta: saso.babic@fmf.uni-lj.si RAKETNO MODELARSTVO: Jože Čuden, Uredništvo revije TIM, Lepi pot 6,1001 Ljubljana, tel.: 061/179-02-20, faks: 061/179-02-30, e-pošta: joze.cuden@tehniska-zalozba.si LADIJSKO MODELARSTVO: Peter Burkeljc, Janez Holc (e-pošta: dmljubljane@yahoo.com), DM Ljubljane, Rimska 13,1000 Ljubljana, tel.: 061/222-987 (petek po 18. uri) AVTOMOBILSKO MODELARSTVO: Janez Nebec, C. Andreja Bitenca 36,1000 Ljubljana, tel./faks: 061/152-50-46, e-pošta: mantua@mantua-model.si PLASTIČNO MAKETARSTVO: Združenje graditeljev plastičnih maket Slovenije, Tržaška 48,1111 Ljubljana, ali Sašo Štefanac (sekretar), Regentova 9, 2000 Maribor, tel.: 062/307-366 ŽELEZNIŠKO MAKETARSTVO: Matjaž Siard, Na gmajni 9,1210 Lj. Šentvid, tel.: 061/152-34-55 in 061/171-81-68, e-pošta: matjaz.siard@guantum.si mr marec 2000 7 REPORTAŽA Tekmovanja modelov čolnov na električni pogon FSR-E Flota Petra, Gregorja in Simona Vide pred tekmo na Koseškem bajerju JANEZ HOLC Lani je za državno prvenstvo ladijskih modelov FSR-E štelo pet tekem. Zaradi slabega vremena v aprilu so se tekme za¬ čele šele konec maja v Velenju. Repre¬ zentanti so tu lahko preizkusili tudi svoje modele čolnov hidro in mono, kar je bilo pomembno zaradi bližajočega se nasto¬ pa na svetovnem prvenstvu avgusta v Duchcovu na Češkem. Koprski modelarski klub Navtimod je v juliju prvič organiziral tekmo na zajetju Vanganel pri Kopru. Na zadovoljstvo vseh smo ladijski modelarji tako našli še eno "zatočišče" za svoje dejavnosti v Slo¬ veniji. Jeseni smo izpeljali še tekmi za pokal Mladi tehnik, ki ga je sponzorirala trgo¬ vina Gasilska oprema Mladi tehnik, in za pokal Graupner, ki ga je podprlo podjet¬ je Mibo modeli iz Logatca. Končne uvrstitve in osvojene točke za državno prvenstvo v minuli sezoni si lahko ogledate v preglednici. Ob tem ve¬ lja posebej poudariti, da smo končno tudi na naših tekmah v kategoriji ECO pre¬ segli magičnih 30 krogov na tek. Prevo¬ zila sta jih Bojan Burkeljc in Miha Holc na tekmi v Velenju. Ponovitve tolikšnega števila prevoženih krogov na domačih tekmah še ni bilo. Na vseh tekmah se je pokazalo, da so tekmovalci pridobili že veliko izkušenj, saj je bilo izredno malo trkov in poškodovanih modelov. Aleš FIribar preverja model brata Roma¬ na pred štartom v kategoriji ECO junior. Prvič smo organizirali tekmo v novi kategoriji ECO team, v kateri tekmujejo ekipe, ki jih sestavljajo po trije tekmoval¬ ci. Čas teka je 15 minut, na progi pa je lahko vedno samo en tekmovalec iz eki¬ pe. Če se nekomu pokvari model, lahko Starta njegov sotekmovalec, toda šele, ko reševalni čoln pripelje model na štartno mesto. V lanskem letu se je močno zmanjša¬ lo število modelarjev, ki sodelujejo v ka¬ tegoriji ECO junior standard. Leta 1998 smo začeli zelo obetavno. Oblikovala se je skupina mladih modelarjev, ki so se dokaj redno udeleževali tekmovanj. Lani pa tekem v tej kategoriji ni bilo, saj so bili vsakokrat prijavljeni manj kot trije tekmovalci. Precejšnjo nejevoljo med mo¬ delarji je povzročilo tudi dejstvo, da se običajni motorji 540 pri uporabi 7 celic za pogon zelo hitro izrabijo. Optimalna je uporaba 6 celic, hitrosti modelov pa zato niso nič manjše. Res je tudi, da mo¬ rajo biti modelarji na ekipnih ladijskih tekmah mnogo previdnejši in bolje pri¬ pravljeni kot denimo na tekmovanjih MČ ali na tekmah avtomobilov na električni pogon. Pri ekipnih tekmah s čolni je tre¬ ba upoštevati vse tekmovalce v skupini, znanje drugih modelarjev, vozne lastno¬ sti vseh modelov, razmere na vodi in v zraku. Tekme modelov čolnov so veliko bolj podobne pravim dirkam; manj je tr¬ čenj, kar lahko pripišemo tudi dokaj strogemu tekmovalnem pravilniku. Da bi popravili stanje v tej kategoriji, ki je vse prej kot spodbudno, pozivam vse men¬ torje šolskih krožkov, naj obetavne mo¬ delarje, ki se izkažejo z modeli MČ, usmerjajo na tekme radijsko vodenih la¬ dijskih modelov. Letos se nam na dirkah za državno prvenstvo obeta kar nekaj novosti. Kot prvo naj omenim, da je po pravilniku Navige odslej dovoljena tudi uporaba ce¬ lic na osnovi kovinskih hidridov, kar so dosedanja pravila prepovedovala. Glavni vzrok za razvoj in proizvodnjo teh celic je bil, da se nadomesti strupeni kadmij v celicah Ni-Cd z okolju manj nevarnimi kovinskimi hidridi. Tako naj bi celice na osnovi kovinskih hidridov (večina jih označuje kot Ni-MH) do leta 2005 popol¬ noma nadomestile celice Ni-Cd. Na tržišču se je pojavilo kar nekaj ti¬ pov celic Ni-MH. Za modelarje so najbolj zanimive Panasonic in Saft 3000, ki ima¬ jo trenutno največjo kapaciteto, in sicer celih 3000 mAh. Panasonicu so sledili tu¬ di drugi proizvajalci. Tako so se pojavile celice Ni-MH Sanyo 2200. Kot protiutež visokokapacitivnim celicam Ni-MH pa je Sanyo ponudil tržišču še celice Ni-Cd s kapacitete 2400 mAh. Kako bodo te celice vplivale na tek¬ movanja modelov čolnov? Časi posamez¬ nih tekov v vseh kategorijah ostajajo isti, torej bo ostalo več energije, le izrabiti jo 8 marec 2000 TEM bo treba. Optimistično lahko napovemo, da bo pri večji zalogi energije 30 krogov na tek zelo povprečen rezultat. Realno lahko pričakujemo 33 in več krogov na tek, vendar pa so hitrosti na trikotni pro¬ gi že zdaj na meji vodljivosti današnjih modelov ECO. Na svetovnem prvenstvu v Duchcovu smo opaziti, da zelo hitri modeli ne vozijo po optimalni liniji, am¬ pak je ta vsaj 2-3 m pomaknjena nav¬ zven. Zavoji so zelo blagi, kar po eni strani nakazuje, da je treba progo za ECO spremeniti v ovalni ali M-tip. Regat¬ ne tekme hitrih modelov na tako majhni progi zahtevajo veliko znanja in koncen¬ tracije tekmovalcev ter zelo stabilne mo¬ dele. Žal Naviga kljub predlogom, naj se proga spremeni, še vedno vztraja pri ob¬ stoječi obliki. Vsaj malo pa bo občasno zmedo na progi ECO zmanjšalo pravilo, da se vo¬ ženj čez prevožene boje ne sme ponav¬ ljati. Za vsako prevoženo bojo se bo od¬ štel en krog. Še enkrat opozarjam na troje varnost¬ nih pravil Navige za kategorije M, in sicer: • model mora imeti na levi strani, gle¬ dano s krme, stikalo za prekinitev glavnega tokokroga med pogonskimi celicami in motorjem, ki mora biti vidno označeno; • model mora imeti prekinitev napaja¬ nja radijskega sprejemnika, razen če uporablja BEC; • 1/3 površine dna modela mora biti pre¬ barvana z živo barvo (rumena, rdeča, oranžna). Kdor ne zna namestiti stikala, se lah¬ ko obrne na naslov našega kluba (DM Ljubljane), kjer mu bomo svetovali, kako najlaže naredi primerno prekinitev. Časovni razpored tekem z modeli čolnov na električni pogon za državno prvenstvo v letošnjem letu si lahko ogle¬ date v koledarju, ki ga objavljamo v tej številki Tima. Če nam katere od tekem ne bo uspelo izpeljati, smo za rezervni termin določili 1. oktober v Ljubljani v Kosezah. Razporeda po kategorijah zaenkrat še ni, ker ne vemo, koliko tekmovalcev bo sodelovalo v kategorijah hidro in mo- no. Vsi, ki se za to zanimate, nam lahko svoje namere o nastopih v posameznih kategorijah sporočite na naslov: Društvo modelarjev Ljubljana, Rimska 13, 1000 Ljubljana, ali po elektronski pošti: dmljubljane@yahoo.com. Nekaj informa¬ cij o dogajanju na področju elektromotor¬ nih modelov čolnov pa lahko dobite tudi na internetu na naslovu: http://www. i-rose. si/users/dml/. (MSIISKfl ©re» .. Trgovina "MLADI TEHNIK" Levstikov trg 7, 1000 Ljubljana Odprto: od 8.00 do 19-00 ure, ob sobotah do 13-00 ure Tel.: (061) 121-87-80, faks: (061) 126-22-43 Vedno na zalogi ves osnovni material za izdelavo modelov letal, čolnov in avtomobilov! RV-naprave: MULTIPLEX in GRAUPNER Modeli letal: MULTIPLEX, GRUPNER, MIBO, SIMPROP, IKARUS, JAMARA ModeU čolnov: BILLING BOATS, GRAUPNER, SIMPROP ModeH avtomobilov: MULTIPLEX, GRAUPNER, GM-RACING Regulatorji hitrosti: MULTIPLEX, KONTRONIK, LRP, GRAUPNER, GM-RACING, IKARUS Elektromotorji: MULTIPLEX, GRAUPNER, GM-RACING, LRP, SIMPROP in brezkrtačni elektromotorji KONTRONIK Akumulatorji: Ni-Cd in Ni-MH, (tudi posamezno), od 50 mAh do 3000 mAh Makete hiš v merilu 1 : 32 Lesene sestavljanke: živali (dinozavri, žužel¬ ke in ptice), avtomobili, letala, vodni mlin, mlin na veter s solarnim pogonom in pohištvo Plastične makete letal, plovil in vozil: REVELL, AIRFIX, DRAGON, ITALERI, ERTL in HELLER OBČASNO POSEBNI POPUSTI NA DOLOČENE IZDELKE! OBIŠČITE NAS! s umu p ©iaidmjjuž mi 7 marec 2000 9 PRILOGA Maketa cessne 172 iz papirja MARJAN KLENOVŠEK Uvod Ljudje so od nekdaj izdelovali pomanjšane statične modele za¬ nimivih zgradb in drugih predmetov, pa tudi ljudi in živali. Tem modelom pravimo makete. Snovi, iz katerih so makete izdelovali, so bile v različnih časovnih obdobjih seveda različne. Prve make¬ te so bile najbrž izdelane iz gline, kosti, kamna, lesa in drugih na¬ ravnih snovi. Danes je večina maket izdelanih iz polistirena in drugih umetnih snovi, včasih pa je bilo zelo priljubljeno izdelova¬ nje maket iz papirja. Prve papirnate makete so bile nabožne, npr. jaslice, in so jih izdelovali povsem ročno. Razvoj tiska pa je prine¬ sel tudi prve tiskane predloge za izrezovanje in izdelavo maket. Ena prvih tiskarn, ki je tiskala predloge za makete, je bila tiskar¬ na "JF Schreiber" iz Esslingena v Nemčiji, ki jih je tiskala že leta 1831 in to dela še danes! Makete iz papirja seveda težko primerjamo z maketami iz umetnih snovi, kljub temu pa ima njihova izdelava svojevrsten čar in celo nekaj prednosti. Ker je papir poceni, omogoča izdelavo razmeroma velikih maket ob majhnih stroških, osnovno orodje za izdelavo imamo vsi doma, z nekaj spretnosti papirnate makete zlahka dopolnjujemo, pa tudi barvanje je preprosto. Ko je že vse kazalo, da bodo makete iz papirja zatonile v po¬ zabo, pa so se pojavili osebni računalniki in razmeroma poceni tiskalniki, ki so omogočali računalniško pripravo in tiskanje papir¬ natih predlog za makete kar doma. Piko na i je dodal še internet in danes lahko iz svetovnega spleta ''snamemo" celo kopico brez¬ plačnih predlog, še veliko več pa jih lahko naročimo. Najdemo lahko predloge za makete gradov, hiš, avtomobilov, letal, ladij, motociklov, raket in še bi lahko našteval. Nekatere predloge so že obarvane, nekatere pa imajo le narisane linije, pobarvamo pa jih sami. Najpogostejši formati slikovnih predlog so jpg, gif in pdf. Za ogled in tiskanje prvih lahko izberemo kar enega od brskalnikov, npr. Internet Explorer ali Netscape Navigator, boljše rezultate pa seveda dobimo z uporabo programov za obdelavo slik, npr. s pro¬ gramom Paint Shop Pro ali Photo Shop. Za ogled in tiskanje da¬ totek formata pdf moramo uporabiti Adobe Acrobat Reader, ki je brezplačen in si ga lahko naložimo s spleta, pogosto pa ga najde¬ mo tudi na zgoščenkah, priloženih računalniškim revijam. Makete iz papirja izdelujemo iz že natisnjenih predlog, ki jih naročimo po pošti ali po internetu, digitalno zapisane predloge pa lahko z barvnim tiskalnikom natisnemo sami. V navodilih za izde¬ lavo poiščemo podatek, kolikšna gostota tiska je najustreznejša in tiskalnik nastavimo nanjo. Običajno je gostota od 150 do 300 dpi, kar omogoča zadosti kakovostno in dokaj hitro tiskanje. Predloge navadno tiskamo na liste formata A 4, vendar moramo uporabiti nekoliko debelejši papir gostote 135 do 180 g/m 2 . Papir ne sme biti pregladek, ker ga bomo sicer težko lepili. Nosilni deli maket so pogosto izrezani iz kartona. Izdelamo jih tako, da predlogo na¬ tisnemo na pisarniški papir gostote 80 g/m 2 , nato jo prilepimo na karton in dele izrežemo. Za izdelavo maket potrebujemo preprosto orodje in lepila. Za rezanje papirja bomo rabili škarje ali modelarski nož in kovinsko ravnilo. Za lepše pregibanje papirja nam bosta v pomoč okrogla lesena paličica premera približno 5 mm in jeklena žica premera 2 do 3 mm. Ravne robove bomo krivili ob robu plastičnega ali ko¬ vinskega ravnila, za prepogibanje najmanjših delov pa bomo upo¬ rabili pinceto. Dele makete lepimo s kakovostnim lepilom za papir, npr. z lepilom UHU alleskleber, včasih pa uporabimo tudi 10 marec 2000 mr PRILOGA cianoakrilatno lepilo, ki papir ne samo zle¬ pi ampak tudi utrdi. Opozorim naj, da mo¬ delarska lepila, kot je npr. UHU hart, za lepljenje papirja niso primerna, ker se pri sušenju preveč skrčijo in papir deformira¬ jo. Za lepljenje papirnatih predlog na kar¬ ton uporabljamo t. i. kontaktna lepila, kot sta npr. Neostik SK 121 in Henkel moment. Izdelava papirnatih maket je lahko pri¬ jetna Cin poceni) popestritev tehničnega pouka v nižjih razredih osnovnih šol, ki učencem nudi obilo užitka ob delu, hkrati pa razvija njihove ročne spretnosti. Pri¬ merna je tudi za mlade modelarje začetni¬ ke, ki se pri modelarskih krožkih prvič srečujejo s škarjami, modelarskim nožem in lepili. Za tiste, ki bi radi poskusili izdelati maketo iz papirja, smo pripravili predlogi za izdelavo makete letala cessna 172 sky- hawk II, ki ju lahko "snamete" s spletne strani naše založbe: http://www.tehniska- zalozba.si. Tisti, ki bodo gradili maketo po predlogah iz revije, pa morajo vse risbe iz priloge prej prefotokopirati na debelejši papir (135 do 180 g/m 2 ). Cessna 172 je eno najbolj razširjenih štirisedežnih lahkih letal na svetu. To viso- kokrilno letalo je prvič vzletelo leta 1955 in kljub temu, da ga ne izdelujejo več, ostaja še vedno zelo priljubljeno za šola¬ nje pilotov in krajša potovanja. Vzroki tolikšne uspešnosti cessne 172 in njene naslednice cessne 182 so dobre letalne lastnosti, močna in zdržljiva zgradba, pre¬ prosto in razmeroma ceneno vzdrževanje, prostorna in udobna kabina, velika nosil¬ nost, pa tudi razumna cena. Večino od 35.773 cessen 172 so izdelali v Wichiti v Kansasu v ZDA, nekaj pa tudi v Franciji, kjer jih je po licenci izdelovalo podjetje Reims Aviation. Letalom serije 172 je sledi¬ lo še skoraj 20.000 različnih izvedb serije 182 in prav ti dve letali tvorita hrbtenico današnjega lahkega letalstva po svetu. Ne¬ kaj jih leti tudi v slovenskih aeroklubih ali pa so last zasebnikov in podjetij. Pri nas jih uporabljajo predvsem za panoramske polete in treninge pilotov. Izdelava makete Naša maketa cessne 172 je izdelana v nekoliko večjem razmerju, kot so ponava¬ di izdelane papirnate makete letal, in ima razpon kril 430 mm. Predloga obsega šest Tehnične lastnosti letala: dolžina. 8077'mm razpon kril. 11.023 mm višina. 2718 mm masa praznega letala. 573 kg naj večja vzletna masa. 1043 kg največja hitrost. 220 km/h dolet. 950 km največja višina leta. 5486 m motor.Continental 0-300 moč motorja. 145 KM listov formata A 4. Na prvih štirih listih (na prilogi) so deli iz debelejšega papirja, na petem so deli, ki jih izrežemo iz kar¬ tona, na šestem pa je narisana sestavna risba makete. Pred¬ loga je prirejena za tiskanje z ločljivostjo 300 dpi. Za kontrolo nastavitve tiskalnika sta na listu 3 narisa¬ ni vodoravna in nav¬ pična merilna skala, dolgi 100 mm. Da je izdelava makete lažja, so njeni deli oštevil¬ čeni. Pripravili smo dve predlogi, eno za tiste, ki bodo maketo pobarvali po svoje, in drugo za izdelavo makete cessne 172 skyhawk II, ki jo imajo v Aeroklubu Celje. Napotki za izdelavo so za obe različici enaki, da pa bo delo lažje, smo dodali še fotografije faz izdelave. 1. Iz lista 5 izrežemo del z narisanimi rebri trupa R 2, R 4, R 6, R 8, R 9 in R 10 in 18 ter jih s kontaktnim lepilom prilepi¬ mo na 0,8 do 1 mm debel karton (slika 1). Iz kartona nato izrežemo rebra (slika 2), iz lista 1 pa še vezne dele trupa 3, 5, 7 in 11. Prilepimo jih ob rob reber, kot je narisano na sestavni risbi (slika 3). Vezne trakove nato s škarjami prirežemo tako, da jih bo¬ mo lahko pri sestavljanju trupa prilagajali. 2. Po zunanjih črtah iz lista 1 izrežemo osrednji del trupa 1, prekrižanih odprtin za podvozje pa še ne izrežemo. Papir ob robu mize ali ob ravnilu ukrivimo in ga spredaj in zadaj povežemo z dvema vez¬ nima deloma (slika 4). Delo nadaljujemo z vstavljanjem reber. Najprej vstavimo rebro R 4, z notranje strani trupa pa nato še re¬ bri R 2 in R 6. Končno prilepimo še rebro R 8 in trup prečno utrdimo z delom R 9 (slika 5). 3. Iz lista 5 izrežemo kos z narisanima nosilcema navpičnega in vodoravnega re¬ pa 14 in 20, ga prilepimo na karton in ob robu kovinskega ravnila z modelarskim nožem nosilca izrežemo. Zadnji del trupa 13 in njegov vezni del izrežemo iz lista 2. Utorov za nosilec vodoravnega repa še ne izrežemo, ker bomo trup sicer težko zvijali! Ob leseni okrogli paličici zvijemo zadnji del trupa, ga na spodnji strani povežemo z veznim delom, končno pa vanj prilepi¬ mo še nosilec navpičnega repa 14. Zadnji del trupa prilepimo na srednjega tako, da TTE.r 7 marec 2000 11 PRILOGA 12. Rebro 18 prilepimo v del 19 tako, da rebro poravnamo s sprednjim robom, na¬ to pa stik z notranje strani zalijemo z lepi¬ lom. Na trup spredaj najprej prilepimo del 12 (slika 7), končno pa še del 19 (slika 8). 5 . Trup za nekaj časa odložimo, da se lepilo posuši, in se posvetimo izdelavi re¬ pov. Dele navpičnega repa 15, 16 in 17 in njihov vezni del ter oba dela vodoravnega repa 21 in 22 izrežemo iz lista 2. Na delu navpičnega repa 15 ob robu ravnila pre¬ pognemo vezne robove in dela 15 in 16 skrbno zlepimo samo na robovih. Z okrog¬ lo jekleno paličico nato oblikujemo spod¬ je nosilec repa pravokoten na zgornjo rav¬ nino kabine (slika 6). 4 . Lotimo se izdelave nosa trupa. De¬ la 12 in 19 izrežemo iz lista 1, ju ukrivimo in spodaj povežemo z veznimi deli. Da maketa ne bo visela na rep, na rebro R 10 z vijakom in matico M 3 ali M 4 pritrdimo okroglo svinčeno ploščico, težko približ¬ no 7 g. Rebro nato spredaj prilepimo v del nji del smernega krmila tako, da se bo rep lepo prilegal trupu. Del 17 je narisan nesi¬ metrično. To omogoča natančnejšo izdela¬ vo obe stranic. Ob robu ravnila del 17 prepognemo, nato pa z modelarskim nožem ob kovinskem ravnilu odrežemo odvečni papir na desni strani. Oba dela navpičnega repa povežemo z vmesnim veznim delom. Izdelava obeh polovic vo¬ doravnega repa je nekoliko preprostejša. Tudi na delih 21 in 22 najprej prepogne¬ mo robove za lepljenje, vzdolž tanke črte nato obe polovici prepognemo, končno pa ju zlepimo (slika 9). Navpični rep nato skrbno in natančno prilepimo na zadnji del trupa (slika 10). Trup je tako zlepljen in čaka nas izdelava krila. 6. Krila naše makete so razmeroma ve¬ lika, zato so okrepljena s kartonskim no¬ silcem in rebri. Iz lista 6 izrežemo kos papirja z rebri 26 in kos z levim in desnim nosilcem krila 24 in 25 ter veznim delom nosilca 25 in jih s kontaktnim lepilom pri¬ lepimo na karton, nato pa dele izre¬ žemo. Vse tri dele nosilca zlepimo v celoto, končno pa prile¬ pimo še rebra (slika 11). Nosilec in rebra lahko okrepimo tako, da jih omočimo s ci- anoakrilatnim lepilom. Iz lista 3 izrežemo srednji del krila 28 in oba vezna trakova 27, iz lista 4 pa levi in desni končni del krila 29 in 30. Vezna trakova 27 bosta po¬ vezovala srednji del krila s končnima, zato ju prilepimo na obe končni rebri. Vezni rob srednjega dela krila 28 prepognemo ob ravnilu, nato pa del 28 po sredini pre¬ pognemo in ob leseni paličici oblikujemo sprednji rob krila. Nosilec z rebri prilepi¬ mo na spodnjo ploskev krila (slika 12), nato pa ob rebra, nosilec in vezne robove prilepimo zgornjo ploskev. Podobno, kot smo oblikovali srednji del, oblikujemo tu¬ di oba končna dela krila in ju zlepimo po veznih robovih. Levi in desni zaključek krila upognemo nekoliko navzdol. Pred lepljenjem preizkusimo, kako se deli krila prilegajo (slika 13), nato pa krilo zlepimo v celoto in oblikujemo zadnje okno ka¬ bine. 7. Sestavljanje trupa in krila ni kdove kako težko. Krilo prilepimo na vezne ro- 12 marec 2000 mr PRILOGA bove na zgornji strani kabine, pri tem pa pazimo, da je krilo nameščeno natančno na sredino in pravokotno na trup. Ko se lepilo na stiku posuši, prilepimo zadnje okno kabine ob trup (slika 14). Iz lista 1 izrežemo sprednje okno kabine 31, ga ob leseni paličici oblikujemo in najprej prile¬ pimo na zgornjo stran krila. Ob nos trupa pa ga prilepimo tako, da bosta stranici ok¬ na zataknjeni ob notranjo stran sprednjega dela kabine (slika 15). Zdaj v trupu izreže¬ mo luknje za nosilec vodoravnega repa in za podvozje. Nosilec repa prilepimo v trup tako, da je vzporeden s krilom. Pre¬ izkusimo, kako se trupu prilegata leva in desna polovica repa, manjše napake od¬ pravimo s škarjami, nato pa obe polovici prilepimo. 8. Maketa je zdaj že podobna pravemu letalu, manjka ji le še podvozje. Iz lista 5 izrežemo kose papirja z deli 32, 33, 35 in 39 ter kos z bočnimi deli koles 34, 37 in 38 in jih s kontaktnim lepilom prilepimo na karton. Ko je lepilo suho, dele izrežemo. S koničastim modelarskim nožem najprej izrežemo utore v obeh delih 37 (slika 16), nato pa bočne dele koles izrežemo s škar¬ jami. Ob kovinskem ravnilu z modelar¬ skim nožem izrežemo trakove 35 in 39 ter jih ukrivimo tako, da se prilegajo bočnim delom koles. Po eno bočno stranico in trak kolesa nato zlepimo. Ker v nosno ko¬ lo sega nosna noga podvozja 32, je trak 35 nekoliko krajši in kolo ni povsem zaprto. Na kolesa prilepimo še drugo stranico, de¬ lo pa dokončamo z lepljenjem trakov 36 in 40, ki jih izrežemo iz lista 2 (slika 17). 9 - Oba dela 32 nosne noge podvozja in dele 33 glavnega podvozja izrežemo z modelarskim nožem, ki ga vodimo ob ro¬ bu kovinskega ravnila (slika 18). Dele zle¬ pimo in, če je potrebno, jih okrepimo s cianoakrilatnim lepilom. Deli podvozja so izdelani (slika 19) in preizkusimo le še pri¬ leganje koles na nosilne dele podvozja. Manjše napake odpravimo z modelarskim nožem, nato pa se lotimo izdelave aerodi¬ namičnih oblog koles, ki jim po domače pravimo tudi "copatki". 10 . Copatki so razmeroma majhni, zato njihova izdelava zahteva spretne ro¬ ke in nekaj potrpežljivosti. Dele copatkov izrezujemo sproti, da se ne pomešajo. Začnimo npr. z izdelavo copatka 41 za de¬ sno glavno kolo. Del 41 previdno izreže¬ mo iz lista 4 in ob robu ravnila prepog¬ nemo vse robove, nato pa najprej zlepi¬ mo zadnji del copat¬ ka in konico (slika 20) . Izrežemo vezne trakove in z njimi na srednji del copatka na bokih najprej pri¬ lepimo zadnji (slika 21) , nato pa še spred¬ nji del (slika 22). © © © TTRT 7 marec 2000 13 Sprednji del copatka zlepimo še na spod¬ nji strani (slika 23), končno prilepimo ko¬ nico in copatek desnega kolesa je gotov (slika 24). Na isti način izdelamo tudi co¬ patka levega in sprednjega kolesa (slika 25), s konico modelarskega noža v copa¬ tek sprednjega kolesa izrežemo luknjo za nogo podvozja ter se lotimo izdelave pro¬ pelerja in njegove kape (spinerja). 11 . Najprej izdelamo kartonsko rebro spinerja 44 in oba nosilca krakov prope¬ lerja 46. Nosilca sta na koncih zelo tanka, zato ju okrepimo s cianoakrilatnim lepi¬ lom. Iz lista 1 izrežemo spiner 45. Ob je¬ kleni žici ali žeblju premera 2 do 3 mm ga zvijemo, nato pa zlepimo. Na dnu vanj prilepimo rebro 44 (slika 26). Počakamo, da se lepilo posuši, s konico modelarske¬ ga noža v spiner izrežemo utora za nosil¬ ca krakov propelerja, konici nosilcev z nožem nekoliko stanjšamo in ju prilepimo (slika 27). Iz lista 1 izrežemo dele prope¬ lerja 47 in 48 in jih prilepimo na nosilca; daljša dela 47 zgoraj, krajša dela 46 pa spodaj (slika 28). 12 . Izdelava makete se bliža koncu. Čaka nas le še izdelava obeh opornic kri¬ la, izpušne cevi in sestavljanje makete. Iz lista 3 izrežemo opornici 49, ju ob robu ravnila prepognemo, nato pa njuna ravna dela zlepimo. Zaključka opornic razpre¬ mo, da ju bomo lahko prilepili ob krilo in trup (slika 29). Na listu 1 poiščemo del 50, ga izrežemo in ga vzdolž daljše stranice zvi¬ jemo na jekleni žici. Nato ga na spodnji strani namažemo z lepilom in zlepimo v cev. Skozi luknje na boku trupa potisne¬ mo nosilec levega in desnega kolesa, ma¬ keto postavimo na mizo in nosilec na¬ mestimo tako, da so krila vzporedna z mizo. Nato z nekaj kapljicami cianoakri- latnega lepila zlepi¬ mo stik nosilca in trupa. Na nosilec prilepimo obe kolesi in se lotimo sestavljanja nosne noge podvoz¬ ja. Najprej na njen spodnji del nataknemo copatek, nato pa prilepimo kolo. Zgornji del nosne noge z modelarskim nožem pri- koničimo in ga namažemo z lepilom. No¬ sno nogo podvozja potisnemo skozi odpr¬ tino na spodnji strani trupa ter stik trupa in noge utrdimo s cianoakrilatnim lepi¬ lom. S koničasto okroglo pilico izvrtamo v nos trupa še luknjico za izpušno cev 50 in jo prilepimo. V copatka levega in desnega kolesa izrežemo utora za nosilec in ju na¬ mestimo na kolesi. Copatke vseh koles natančno naravnamo in jih prilepimo. Pri¬ lepimo še obe opornici ter propeler in na¬ ša maketa je končana (slika 30 in 31). 14 marec 2000 ;TTE£ 7 PRILOGA Izdelano maketo zaščitimo s prozornim akrilnim lakom iz pršilke. Za tiste, ki so maketo izdelali iz barvne predlo¬ ge, je delo končano, druge pa čaka še barvanje. Najboljše rezultate dosežemo z akrilnimi barvami, seveda pa lahko uporabimo tudi druge. Če na maketi ni večjih obarvanih površin, lahko uporabimo kar t. i. permanentne markerje. Če vam je maketa cessne 172 po naši predlogi všeč, nam to sporočite. Potrudili se bomo in za vas pripravili še kaj zanimivega. Kartonske okrepitve modela cessna 172 skyhawk (list 5) Dele za okrepitev modela prefotokopiramo ali natiskamo na "navaden" papir gostote 80 g/m 2 , nato jih prilepimo na karton debeline 0,8 do 1 mm in izrežemo. mr marec 2000 15 PRILOGA Sestavna risba modela cessna 172 skyhawk (list 6) 16 marec 2000 TTKf! 7 MODELARSTVO Električni pogon Elektromotorji (i.del) BOŠTJAN PERDAN Modelarji imamo danes na voljo širok izbor različnih elektromotorjev za pogon letalskih modelov od preprostih in cene¬ nih, ki jih masovno proizvajajo za različ¬ ne namene, do vrhunskih skoraj povsem ročno izdelanih mojstrovin. Glede na konstrukcijo jih delimo na krtačne in brezkrtačne motorje. Slednji so še dokaj novi in zaradi zahtevne tehno¬ logije precej dragi. Oboji delujejo po istem načelu, razlika je le v konstrukciji rotorja in statorja. Krtačni motor je enosmerni motor, ki ima stator sestavljen iz dveh ali več traj¬ nih magnetov. Rotor je izdelan iz fero- magnetne pločevine v obliki treh ali več polov, nanj pa je navita žica. Električni tok se v navitje dovaja prek krtačk. Smer toka za magnetizacijo rotorja se spremi¬ nja s pomočjo kolektorja in krtačk, kar je bistvo krtačnega motorja. Na stičnem me¬ stu med vrtečim se rotorjem in krtačkami prihaja zaradi stalnega drsenja in rahlega odskakovanja krtačk do iskrenja in zaradi tega do motenj sprejemnika. Ta pojav je lahko zelo moteč, posebno ko kolektor zaradi obrabe dobi nepravilno obliko in je odskakovanje krtačk močnejše. Brezkrtačni motor je sestavljen iz sta- torskega navitja in magnetnega rotorja. Izmenični tok se dovaja v statorsko navitje, za komutacijo pa skrbi pripadajoči regula¬ tor hitrosti. Rotor je izdelan iz dveh ali več (ponavadi štirih) trajnih magnetov. Brez¬ krtačni motor je sicer po konstrukciji pre¬ prostejši od krtačnega, zato pa je regula¬ tor hitrosti veliko bolj zapleten. Motor pre¬ poznamo po treh žicah, ki vodijo iz ohišja. Prednosti brezkrtačnih motorjev • Kot že pove samo ime, ti motorji ni¬ majo krtačk, zato pri njih ni kontaktnih izgub med krtačkami in kolektorjem, ka¬ kor tudi ne izgub, ki so rezultat električne upornosti med kolektorjem in krtačkami. Ti motorji so zelo učinkoviti, saj je njihov izkoristek približno 90 %. • Mehanska komutacija pri krtačnem motorju povzroča iskrenje med krtačka¬ mi in kolektorjem, to pa povzroča radij¬ ske motnje. Ker je pri brezkrtačnih mo¬ torjih komutacija izvedena v regulatorju elektronsko, se tovrstne motnje sploh ne pojavijo. • Poleg dobrega izkoristka je njihova ključna prednost velika zanesljivost in dolga življenjska doba. Pri krtačnih mo¬ torjih se zaradi trenja krtačke obrabljajo, grafitni prah pa se nabira v motorju, zato je treba krtačke menjavati, motor pa re¬ dno čistiti. Pri brezkrtačnih motorjih vse te težave odpadejo. Ko motor vgradimo v model, lahko nanj preprosto pozabimo. Občasno preverimo in po potrebi nama¬ žemo ležaje, kar pa je tudi vse. • Manj težav je tudi zaradi segrevanja motorja, saj se ti motorji manj grejejo in bolje odvajajo toploto. Ker navitje motorja miruje v ohišju, se lahko toplota odvaja neposredno skozi njegove stene. • Brezkrtačni motorji so kot nalašč za pogon modelov, saj imajo zelo široko ob¬ močje delovanja, padec že sicer dobrega izkoristka pa je pri velikih obremenitvah zelo majhen. Motor, namenjen pogonu z 20 celicami, bo imel dober izkoristek ob primerni obremenitvi že s 7 celicami. Tak motor lahko poganja celo vrsto različnih modelov, z uporabo reduktorja z nastav¬ ljivimi prestavnimi razmerji pa se ta nabor še precej poveča. • Brezkrtačni motorji so bili sprva pre¬ cej dragi. Njihove cene so se v zadnjem času sicer znižale na razumno mero, so pa za večino še vedno previsoke. Čeprav so preprostejši od krtačnih, se vzrok za visoko ceno skriva v regulatorju hitrosti. Za komutacijo tu skrbi poseben elektron¬ ski regulator hitrosti, ki je precej bolj za¬ pleten od navadnega in ustrezno drag. Cene se bodo verjetno še nekoliko zni¬ žale, a kakega čudeža ni pričakovati. Gle¬ de na to, da so tovrstni motorji splošno prilagodljivi, pa je nakup kljub visoki ce¬ ni opravičljiv. Brezkrtačne motorje je prvo ponudi¬ lo ameriško podjetje Aveox, kasneje pa sta se mu pridružila še Astro Flight in MaxCim. Vse več je tudi evropskih pro¬ izvajalcev, med katerimi prednjačita nem¬ ški podjetji Kontronik in Plettenberg. Sled¬ nje izdeluje tudi Graupnerjeve motorje Ultra. Brezkrtačne motorje izdelujeta še dve nemški podjetji, Lehner in Ikarus. Še posebej ugodni so Ikarusovi motorji, ki so bili sprva namenjeni za pogon njiho¬ vih helikopterjev, potem pa so svojo po¬ nudbo močno razširili. Na lanskoletnem modelarskem sejmu v Pragi pa je brezkr¬ tačne motorje ponudilo tudi češko pod¬ jetje Mega. Glede na material, iz katerega imajo izdelane magnete, jih delimo na motorje s feritnimi magneti in motorje z magneti iz elementov redkih zemelj. Slednje deli¬ mo naprej še na kobaltove in neodimske, ki pa imajo precej podobne lastnosti in jih zato uvrščamo kar v isto skupino. Brezkrtačni motorji imajo magnete le iz redkih zemelj, saj magnetni material ne pomeni več poglavitnega deleža v stro¬ ških izdelave in zato nima smisla skopa¬ riti z uporabo feritnih magnetov. Večina krtačnih elektromotorjev ima stator iz feritnih magnetov. Magnetno je ta material najslabši, a je poceni za pri¬ dobivanje in preprost za obdelavo. Ker so si proizvajalci prizadevali izdelati čim cenejši motor, so poleg cenenih magne¬ tov uporabili še ceneno ohišje, izdelano iz valjane pločevine. Osnovne izvedenke imajo bronaste drsne ležaje in drobcene nezamenljive krtačke, ki se ob velikih Brezkrtačni motor spoznamo po treh žicah, ki vodijo iz motorja. Slika prikazuje Kontro- nikova motorja BL400 in BL480. Kot naka¬ zuje že samo ime, sta alternativa motorjema speed 400 in 480, imata pa precej boljše zmogljivosti. BREZKRTAČNI MOTOR KRTAČNI MOTOR Primerjava konstrukcije krtačnega in brezkrtačnega elektromotorja VIJAKI ROTOR KRTAČKA ^ KOLEKTOR PREDNJI OKOV OHIŠJE Z MAGNETI ZADNJI OKOV Na sliki so prikazani glavni sestavni deli krtačnega motorja Astro Flight 25. mr 7 marec 2000 25 MODELARSTVO Od leve proti desni: preprost motor speed 400 s feritnimi magneti, izboljšan motor speed 480 s feritnimi magneti in dva kakovostna motorja Plettenberg z neodimskimi magneti Brezkrtačne motorje po ugodni ceni ponuja tudi nemško podjetje Ikarus, ki je znano predvsem po električno gnanih helikopterjih in modelih slow-fly. obremenitvah hitro obrabijo. Teh motor¬ jev praviloma ne moremo popravljati in jih vzdrževati. Ko se krtačke obrabijo, motor preprosto zamenjamo z novim. So najcenejši in imajo najmanjši izkoristek, ki običajno sega tja do 70 %. Med vsemi imajo najkrajšo življenjsko dobo in redko zdržijo dlje od ene sezo¬ ne, ne glede na to, kako ravnamo z nji¬ mi. Seveda bodo bolj obremenjeni zdrža¬ li še manj. Feritni magnetni material je tudi najmanj termično stabilen in se mu pri pregrevanju moč magnetnega polja hitro zmanjša. Ob čezmerni obremenitvi ga lahko celo trajno uničimo. Kljub vse¬ mu pa imajo motorji s feritnimi magneti povsem zadovoljive zmogljivosti za po¬ gon preprostih jadralnih in športnih modelov. Zaradi nizke cene so zelo po¬ pularni in jih modelarji množično upo¬ rabljajo. Proizvajalci znajo narediti tudi iz teh magnetov relativno kakovostne motorje. Nekateri so na voljo s krogličnimi ležaji, zamenljivimi krtačkami in nastavljivim "timingom". Tudi ti so zaradi nizke cene popularni in zanimivi za uporabo. Nekateri motorji imajo tudi snemljiv obroč za ojačitev magnetnega polja traj¬ nega magneta. Z namestitvijo obroča se nekoliko zmanjšajo obrati, poveča se na¬ vor motorja in praviloma tudi izkoristek. Te obroče srečamo predvsem pri mo¬ torjih s feritnimi magneti, pri motorjih z magneti iz redkih zemelj pa so zelo redki. Predhodniki danes najbolj množično uporabljanih motorjev s feritnimi magne¬ ti so bili motorji Mabuchi. Ker so bili že od vsega začetka preprosti, zanesljivi in poceni, so osvojili svet. Dobimo jih še danes, pod različnimi imeni pa jih proda¬ jajo tudi vse modelarske hiše. Pri Graup- nerju jim pravijo speed, Pri Robbeju power in pri Multiplexu permax. Nedav¬ no tega so se na našem trgu pojavili še motorji češkega porekla Velkom. Te mo¬ torje lahko uvrstimo v skupino dobrih motorjev s feritnimi magneti, saj imajo že kakovostno ohišje in kroglične ležaje. Verjetno imajo tudi zamenljive krtačke, vendar uvoznik tega v svojem katalogu ne omenja. Motorji z magneti iz redkih zemelj so boljši od motorjev s feritnimi magneti, vendar tudi dražji. So zelo zanesljivi, ima¬ jo dolgo življenjsko dobo, dober izkori¬ stek in so praktično neuničljivi (razen mehansko seveda). Dobri so tako za šport¬ no kakor tudi tekmovalno letenje. Na vo¬ ljo so v številnih velikostih, poganjajo pa lahko tako majhne kot tudi zelo velike modele v merilu 1:4. V motorjih za pogon letalskih mode¬ lov se najpogosteje uporabljajo samarij- kobaltovi ali kratko kobaltovi magneti. Ta zlitina redkih zemelj ima zelo veliko moč magnetnega polja, je izjemno draga za proizvodnjo in se težko obdeluje. Ter¬ mično je zelo stabilna, magneti so koro¬ zijsko odporni, vendar zelo krhki, zato moramo pri razdiranju motorja paziti, da jih ne okrušimo ali celo razbijemo. Podobne lastnosti ima magnetni ma¬ terial, imenovan neodim, ki pa je dejan¬ sko zlitina neodima, železa in bora. Mag¬ netno je odličen in daleč prekaša vse druge magnetne materiale. Žal ima ne¬ koliko manjšo temperaturno obstojnost. Neodim ima sicer večjo moč magnetne¬ ga polja kot kobalt, ki pa se hitro zmanj¬ ša pri povišanih temperaturah. Nekoliko slabša je tudi korozijska odpornost. Mo¬ torji s takimi magneti so močni, vendar so konstruirani pretežno za kratke čase delovanja. Primerni so predvsem za po¬ gon jadralnih modelov, pri katerih je v kratkem času potrebna velika moč mo¬ torja, da se model lahko hitro povzpne na ustrezno višino za jadranje v termič¬ nih dviganjih. Med jadranjem se magneti motorja spet ohladijo do naslednjega vzpona. Seveda jih lahko brez težav upo¬ rabimo tudi za pogon drugih modelov, kjer niso preveč obremenjeni in so do¬ bro hlajeni. Dobre in poceni motorje z neodimskimi magneti izdeluje češko pod- Večina proizvajalcev ponuja za svoje motorje različne vrste krtačk. jetjeMega. Na sliki sta dva motorja iz njihove ponudbe, mini 10 in S7. Izbiramo lahko med različnimi trdotami in sestavo krtačk. 26 marec 2000 im 7 MODELARSTVO Magneti iz redkih zemelj so močnejši in precej dražji od feritnih, zato jih pro¬ izvajalci uporabljajo le pri zmogljivih motorjih s kakovostnim ohišjem. To sicer dodatno poveča stroške izdelave, vendar dobimo vrhunski izdelek, ki bo v mode¬ lu dolgo časa zanesljivo opravljal svojo nalogo. Visoko zmogljive motorje odlikujejo kakovostni kroglični ležaji z majhnimi tolerancami, velike zamenljive krtačke, nastavljiv "timing" in kompaktno ohišje. Motorji so skrbno izdelani in imajo tudi opazno boljše izkoristke, ki znašajo okoli 80 %, K izboljšanju izkoristka na primer pripomore, če ima motor manjšo zrač¬ nost med rotorjem in statorjem. Tako do¬ bimo bolje izkoriščeno magnetno polje. Ležaji morajo biti nameščeni tako, da ni¬ so deformirani oziroma čezmerno obre¬ menjeni, saj se sicer v materialu pojavijo notranje napetosti, poveča pa se tudi tre¬ nje v ležaju. Ceneni motorji s feritnimi magneti imajo običajno tanke gredi, ki se, če uporabljamo fiksni propeler, ob trdem pristanku modela brez podvozja hitro skrivijo. Pri kakovostnih motorjih te bo¬ jazni ni, saj imajo večinoma gredi večje¬ ga premera (običajno 0 5 mm), ki so še dodatno kaljene. Njihovo vzdrževanje in popravljanje je preprosto, na voljo pa so tudi vsi rezervni deli. Nekateri proizvajal¬ ci ponujajo možnost, da zamenjamo npr. le rotor motorja in tako dobimo motor s popolnoma drugačnimi lastnostmi. Ob ustreznem ravnanju bodo imeli tudi po nekajletni uporabi enake zmogljivosti kot takrat, ko so bili novi. Tudi te motorje ve¬ činoma izdelujejo že omenjeni proizva¬ jalci. Tako so motorji astro flight postali v Ameriki kar sinonim za samarij-kobal- tove motorje, saj imajo največji tržni de¬ lež. V Evropi prevladuje nemško podjetje Plettenberg, ki izdeluje tako motorje s kobaltovimi kakor tudi neodimskimi magneti. Robbe ponuja svojo serijo sports z obema vrstama magnetnega materiala ter Kellerjeve motorje. Odlične motorje izdeluje tudi podjetje Lehner, ki so name¬ njeni predvsem za pogon tekmovalnih modelov. Ne smemo pa pozabiti na raz¬ meroma poceni motorje z neodimskimi magneti češkega podjetja Mega. Naj za konec spregovorimo še nekaj besed o krtačkah. Te so večinoma izdela¬ ne iz kompozitnega materiala v kombina¬ ciji baker-grafit ali še boljši srebro-grafit. Pogosto lahko izbiramo med trdimi ••in mehkimi krtačkami. Če z njimi nočemo imeti preveč opravka, izberemo trde, ki se v nasprotju z mehkimi počasi obrab¬ ljajo, zato pa se te lepše prilagodijo obli¬ ki kolektorja. Moč motorja tako sicer ne¬ koliko naraste, vendar pa jih moramo po¬ gosteje menjavati. Nekatere krtačke ima¬ jo na kontaktnih ploskvah zareze zaradi boljšega hlajenja. Novo na trgu RV-NAPRAVA HITEČ FOCUS 3 SS Znameniti focus 3 SS je trikanalka AM, ki deluje v frekvenčnem območju 40 MHz. Naj poudarim, da AM ne pomeni nujno naprave slabše vrste. Ta naprava je znana po tem, da ima na desni roki pravi križ in še vgrajen V-mešalnik. Zato je ide¬ alna za letalske modelarje začetnike, za tiste, ki so zadovoljni s tremi servomehanizmi in za tiste, ki letijo z modeli HLG. Oddajnik je oblikovan ta¬ ko, da ga z lahkoto držimo v levici, medtem ko z desnico mečemo model. Cena kompleta z enim standardnim servomehanizmom je 14.900 SIT. Nedvomno je ta hip to najcenejša naprava za vo¬ denje letalskih modelov. Robbe d.o.o., Center Murgle, 1000 Ljubljana, tel.: (061) 339-675 POWER PANEL Andersonov power panel je štartni napajalnik za svečke motorjev z notranjim izgorevanjem. Napa¬ jamo ga iz modelarske baterije 12 V, ki jo sicer potrebujemo za štarter. Poleg običajnih pritiklin ima ta napajalnik vgrajeno tudi črpalko za nata- kanje goriva. Stane 7900 SIT. Robbe d.o.o., Center Murgle, 1000 Ljubljana, tel.: (061) 339-675 SPAD S13 IN PFALZ DIII Simpropovi modeli slow-fly so leteče polmakete. Deli modelov so narejeni iz zelo lahkega ekspan- diranega polistirena v kalupu. Spad S13 ima raz- petino 80 cm, pfalz DIII pa 93,5 cm. Masa enega kot drugega je okoli 300 g. Poganja ju elektromo¬ tor velikosti 280 ali 250 ter šest celic Ni-Cd zmoglji¬ vosti 270 mAh. Oba modela sta ne samo skoraj narejena, temveč tudi že pobarvana. Cena obeh kompletov je 19.900 SIT. Mladi tehnik, Levstikov trg 7, 1000 Ljubljana, tel.: (061) 121-87-80, faks: (061) 126-22-43 MIKROSERVOMEHANIZEM GWS Ikarus ponuja za svoje modele tudi 5,4-gram- ske servomehanizme proizvajalca GWS. Zmore¬ jo 7 Nem navora pri hitrosti 0,18 s za zasuk 90°. Cena znaša 4700 SIT za kos. Mladi tehnik, Levstikov trg 7, 1000 Ljubljana, tel.: (061) 121-87-80, faks: (061) 126-22-43 POGONSKI KOMPLETI ZA SLOW-FLY Simpropovi pogoni modelov slow-fly so na voljo v izvedbi z motorji velikosti 250 in 280. Imenuje¬ jo se eco drive 300, vario drive 300 in pare dri- ve 300. Imajo zobniški prenos od 4 : 1 do 5 : 1. Zračni vijak v vseh treh kompletih je APC slow prop 10 x 4,7 palca. Cena pogonskih kompletov je od 5800 do 8300 SIT. Mladi tehnik, Levstikov trg 7, 1000 Ljubljana, tel.: (061) 121-87-80, faks: (061) 126-22-43 ZRAČNI VIJAKI SLOW PROP APC Zračni vijaki slow prop APC so na razpolago tudi posebej in v več izvedenkah. Najmanjša velikost je 8 x 6, največja pa 11 x 7. Seveda je vmes tudi 10 x 4,5, standardna velikost za motorje 280 (300 ali 250). Cena 1400 SIT je enotna za vse vijake. Mladi tehnik, Levstikov trg 7, 1000 Ljubljana, tel.: (061) 121-87-80, faks: (061) 126-22-43 LESENE MAKETE ZGRADB Graditelji maket bodo veseli modelov lesenih hišic, mlinov na veter, cerkvic in podobnega v merilu 1 : 32 češkega proizvajalca Walachia. Na voljo so po ceni od 500 do 4500 SIT. Mladi tehnik, Levstikov trg 7, 1000 Ljubljana, tel.: (061) 121-87-80, faks: (061) 126-22-43 im 7 marec 2000 27 Tereni za jadranje z RV-modeli po Sloveniji (s.dei) Koroška VITAL PRETNAR Tokrat bomo preučili razmere za jadra¬ nje z RV-modeli na Koroškem. Tudi tu zelo razgiban relief omogoča veliko možnosti za pobočno jadranje. Izvrstne razmere ponuja Pohorje, vendar tudi v dolini najdemo števil¬ na pobočja z dovolj močnimi vzgorniki. V tem delu Slovenije so pogosti vetrovi jugo¬ zahodnih smeri, ki so termičnega ali fron¬ talnega izvora. Glede na to, da je večina pobočij usmerjenih na jug, je tu obilo mož¬ nosti za letenje v vseh letnih časih. Rahtelov vrh Lokacija Prostor se nahaja na 677 m visokem Rah- telovem vrhu, ki leži le kak kilometer sever¬ no od centra Slovenj Gradca. Dostop je mo¬ žen z avtom po dobro urejeni gozdni cesti do gostišča, kjer je urejeno tudi parkirišče, od tam naprej pa nadaljujemo še kakih 100 m ob robu gozda. Teren je okoli 100 m dolgo in 200 m široko pobočje, ki je precej strmo, poraslo s travo in z vseh strani obdano z gozdom. 1 - Rahtelov vrh, 2- Vovkove ozare, 3 - Met- virškov breg, 4 - Mala Kopa, 5 - Velika Kopa Način jadranja Jadrati je mogoče čez vse leto ob vseh vremenskih razmerah razen ob severnem vetru. Ob vetrovih jugozahodnih smeri pride do nastanka močnega pobočnega vzgornika, ki je v toplejši polovici leta po¬ gosto kombiniran s termičnimi vzgorniki. Razmere za jadranje so stabilne in omogo¬ čajo več ur dolge polete. Ob močnih jugo¬ zahodnih vetrovih pride v spodnjem delu pobočja za drevesi do nastanka močnih turbulenc, na katere moramo biti pozorni zlasti ob pristajanju. Posebnost tega poboč¬ ja je, da se ob poletnih večerih pojavi ve¬ černa termika, ki zagotavlja šibke, vendar konstantne vzgornike. Pristanek Pristanek zahteva nekaj znanja in izku¬ šenj, saj je mogoč le s hrbtnim vetrom v hrib. Prostor, ki je na voljo za pristanek, je sicer precej velik (100 x 200 m) vendar je zelo strm in z vseh strani omejen z go¬ zdom, tako da ponesrečenega pristanka skoraj ni več mogoče ponoviti. Ob moč¬ nem vetrn (nad 5 m/s) ta manever postane zelo zahteven, zato je priporočljivo, da je model opremljen z učinkovitimi zračnimi zavorami. Ob pristajanju moramo biti po- 1 - Rahtelov vrh, 2 - Vovkove ozare zorni na električne pastirje in daljnovod na zahodni strani pobočja. Prisilni pristanki niž¬ je na pobočju niso mogoči. Zahtevnost terena, najprimernejši modeli Jadranje na tem pobočju ob ugodnih vremenskih razmerah ni težavno, saj so vzgorniki stabilni in zanesljivi, poleg tega pa oblika terena omogoča dobro pregled¬ nost med letenjem. Zahtevni so le pristanki, ki terjajo obvladovanje natančnega pristaja¬ nja v hrib s hrbtnim vetrom, zato ta teren ni primeren za začetnike. Najprimernejši so bolj prodorni in hitri modeli z razpetino pod 3 m in vgrajenimi zračnimi zavorami. Letenje z velikimi in počasnimi maketami ni priporočljivo. Vovkove ozare Lokacija Pobočje se nahaja ob vznožju Rahtelove- ga vrha in je od Slovenj Gradca oddaljeno le okoli 500 m. Obrnjeno je na jugozahod, dokaj položno, z leve, desne in od zadaj obdano z gozdom ter okoli 400 m široko in 300 m dolgo. Pod pobočjem so obsežni travniki, kjer je možno tudi učenje letenja. Dostop iz centra mesta je mogoč peš, s ko¬ lesom, pa tudi z avtom. Med lokalnimi mo¬ delarji je ta teren zelo priljubljen. Način jadranja Ob jugozahodnih vetrovih nastane mo¬ čan, konstanten pobočni vzgornik, ki je brez turbulenc. V toplejši polovici leta je pogo¬ sta kombinacija pobočnega in termičnega vzgornika. Tu je možna povezava poboč¬ nega in ravninskega jadranja, in sicer tako, da na pobočnem vzgorniku naberemo oko¬ li 200 m višine, potem pa model odpeljemo pred pobočje, kjer nad travniki in njivami izkoriščamo termične vzgornike. Pristanek Pristaja se bočno na pobočje ali pa s hrbtnim vetrom navzgor po pobočju. Ma¬ never zaradi zelo obsežnega pristajalnega prostora in dokaj položnega pobočja ni preveč zahteven. Prisilni pristanki so mo¬ goči vse do vznožja pobočja, pa tudi na okoliških travnikih. Večjih ovir na pobočju ni, le na sredi raste smreka, ki zlasti začet¬ nike zelo moti. 1 - Vovkove ozare, 2 - Rahtelov vrh Rahtelov vrh 28 marec 2000 rrn v MODELARSTVO Zahtevnost terena, najprimernejši modeli Teren je povsem nezahteven in je pri¬ meren za začetnike. Letimo lahko z vsakr¬ šnimi modeli od začetniških pa do velikih maket. Dobro se obnesejo modeli, s kateri¬ mi je mogoče izkoriščanje šibkih termičnih vzgornikov in ki dobro jadrajo (modeli ka¬ tegorije F3J). Metvirškov breg Lokacija Pobočje leži okoli 300 m od ceste Slo¬ venj Gradec-Velenje v bližini športnega le¬ tališča Koroškega aerokluba. Dostop je pre¬ prost in mogoč tudi z avtom. Pobočje, ki je obrnjeno na jugozahod, je dokaj nizko, po¬ raslo s travo, strmina pa se proti vrhu po¬ stopoma veča. Na obeh robovih postopoma prehaja v gozd. Način jadranja Tu prevladuje pobočno jadranje, in si¬ cer ob južnih do zahodnih vetrovih. Vzgor- niki so stalni in brez močnejših turbulenc. Jadranje na termiki je mogoče ob lepem vremenu, ko na pobočju pridobljeno višino izkoriščamo za iskanje termičnih vzgorni¬ kov nad travniki pred pobočjem. Pristanek Ponavadi se pristaja bočno na pobočje. Prostora je veliko, pa tudi ovir ni, tako da pristanki niso zahtevni. V primeru nagle izgube višine je mogoče pristati pod po¬ bočjem. mr marec 2000 Zahtevnost terena, najprimernejši modeli Teren ne spada med zahtevne, kljub te¬ mu pa ni primeren za popolne začetnike. Tu lahko letimo z vsemi vrstami modelov, tudi z velikimi maketami. Mala Kopa Lokacija Teren je na vrhu hriba Mala Kopa na zahodnem delu Pohorja na nadmorski vi¬ šini 1524 m. Dostop je mogoč z avtom iz Slovenj Gradca v smeri smučišč Kope do Partizanskega doma, kjer je urejeno parki¬ rišče. Od tam je do vrha še okrog 15 minut hoje. Pobočje je obrnjeno na jugozahodno stran in je obdano z gozdom. Travnati del pobočja je širok okrog 250 m in dolg 60 m. Oblika terena omogoča zelo dobro pregled¬ nost med letenjem. 1 - Mala Kopa, 2 - Velika Kopa Način jadranja Tu gre ponavadi za kombinacijo poboč¬ nega in, ob lepem vremenu, termičnega ja¬ dranja. Pobočni vzgorniki so uporabni čez vse leto in so že ob relativno šibkih vetrovih konstantni in zanesljivi. Ob pihanju frontal¬ nih vetrov pred prihodom fronte so vetrovi in turbulence tako močni, da letenje ni pri¬ poročljivo. Termične razmere so tu v toplej¬ ši polovici leta dokaj ugodne, pogosto pride tudi do nastanka večerne termike, ki omo¬ goča jadranje v poznih večernih urah. Pristanek Prostor za pristanek je velik približno 250 x 60 m in je v svojem spodnjem delu pre¬ cej strm. Ponavadi se pristaja bočno na po¬ bočje. Prisilni pristanki nižje na pobočju niso mogoči. V primeru izgube višine se odločimo za pristanek v krošnjah. Pri vetrovih, moč¬ nejših od 5 m/s, so pristanki zelo zahtevni. Zahtevnost terena, najprimernejši modeli Jadranje tu zahteva sposobnost, da pre¬ sodimo, kdaj so zračna dviganja dovolj močna za naš model, ker smo v primeru, da model po Startu prične izgubljati višino, prisiljeni pristati v krošnje dreves. Pristanki niso zahtevni, kljub temu pa je zanje treba imeti nekaj izkušenj. Najprimernejši so mo¬ deli kategorij F3F in F3B. Letenje z velikimi modeli tu ni priporočljivo. Velika Kopa Lokacija Velika Kopa (1542 m) je od Male Kope oddaljena le kak kilometer. Teren se nahaja na samem vrhu hriba, ki ima obliko planote. Pobočje se po približno 100 metrih od vrha strmo spusti in preide v gozd. Travnati del je le 80 do 100 metrov okrog vrha, ki ga označuje kamen. Dostop je mogoč po cesti do Grmovškovega doma na Pungartu, kjer je tudi parkirišče, od tod pa je do vrha še okrog pol ure hoda. Način jadranja Način in tehnika jadranja sta zelo podob¬ na, kot na Mali Kopi. Pristanek Pristaja se lahko s čelnim ali bočnim ve¬ trom na prostor krožne oblike s polmerom okoli 80 metrov. Zasilni pristanki nižje niso mogoči, poleg tega pa lahko ob nenadni izgubi višine model izgine za grebenom. Zahtevnost terena, najprimernejši modeli Enako kot na Mali Kopi se moramo tudi tu prepričati, ali so zračna dviganja dovolj močna za naš model, ker ponesrečenemu Startu ponavadi sledi pristanek v krošnjah. Ko pa je pobočni vzgornik dovolj močan, so razmere stabilne in omogočajo varno letenje. Pristanek zahteva sposobnost natančnega pristanka poleg pilota, ker lahko, če prista¬ jamo nižje, model hitro izgubimo iz vida. Najprimernejši so hitrejši in težji modeli, opremljeni z zračnimi zavorami. 29 Maketa ladje HMS Bounty (7. dei> MATEJ PAVLIČ V tokratnem nadaljevanju serije prispev¬ kov, v katerih podrobno opisujemo gradnjo makete zgodovinske ladje HMS Bounty v me¬ rilu 1 : 60, si bomo najprej na kratko ogledali izdelavo vseh treh jamborov, prečk in jambor- nih košev. Temu bo sledil nekoliko obširnejši opis nekaterih izredno uporabnih pripomoč¬ kov, s katerimi si je mogoče zelo olajšati na¬ penjanje vrvic na maketah starih ladij. Njihova druga dobra lastnost je v tem, da ne stanejo skoraj nič, izdelamo pa jih kar sami. (Kaj dru¬ gega nam pravzaprav niti ne preostane, saj jih v trgovinah tako ali tako ni mogoče kupiti.) S tem smo prišli do tiste stopnje gradnje makete, ko žago, kladivo, skobeljnik, pile, rašpe, mo¬ delarske spone in še nekaj takšnega orodja zamenjajo pinceta, britvica, ščipalnik za nohte, šivanka, kvačka, povečevalno steklo, lak za nohte, majcene ščipalke (krokodilčki) in pri¬ pomočki, ki smo jih omenili nekoliko prej. Čeprav se morda komu zdi naštevanje teh stvari še tako smešno, se bo sam prav hitro prepričal, da je za napenjanje vrvic šivalni pri¬ bor veliko uporabnejši kot modelarski. V prilogi na sredi revije je objavljen za po¬ lovico pomanjšan delni stranski ris ladje HMS Bounty, na katerem so narisana jadra in ozna¬ čene vse mere jamborov (dolžine posameznih delov ter njihovi prerezi), ob strani pa so na¬ risani tudi nekateri najpomembnejši detajli. Izdelava jader in njihovo robljenje ter prive¬ zovanje k prečkam sicer pride na vrsto šele v prihodnjem nadaljevanju, vendar so posamez¬ ni detajli objavljeni že v tej prilogi. Enako velja za shemo in razpored napenjalnih vrvic. "Siljenje" jamborov poteka enako kot pri poševniku, katerega izdelava je bila opisana v prejšnji številki Tima. Tudi spojniki (91, 97, 117, 121 in 134) so skoraj popolnoma enaki. Nekoliko več dela je z jambornimi koši (93, 116 in 133) ter stranskimi oporniki (92, 113 in 130), ki jih je treba oblepiti s koščki letvice 0,5 x 3 mm. Previdno jih obrusite, izvrtajte luknjice ter nato še pred nadaljnjim sestavlja¬ njem in lepljenjem prebarvajte s toniranim zaščitnim premazom za les. Opornike jam- bornih košev (poz. D in poz. E) naredite iz letvic 2 x 3 in 2 x 6 mm, vzdolžne ojačitve jamborov (poz. N) pa iz letvic 0,5 x 3 mm. Vse dele posameznega jambora poskusno se¬ stavite in odpravite morebitne nepravilnosti, nato pa jih prebarvajte. Šele sedaj pride na vrsto ovijanje z vrvico in na koncu lepljenje. Risba 1. Vdevalnik za sukanec je mogoče v nekaj minutah predelati v koristen pripomoček za pretikanje vrvic na maketi. Jamborne prečke, ki so iz nekoliko tanjših letvic, obdelate enako kot jambore. Tudi pri tem si pomagajte z načrtom in povečanimi risbami v prilogi. Drsnike naredite iz 0,8 mm debele medeninaste žice, ki jo ukrivite tako, kot kaže risba (poz. C), izdelavo ojačitev iz letvic 0,5 x 3 mm pa kaže risba (poz. G). Na¬ rejene jambore prilepite v odprtine na krovu. Ne varčujte z lepilom, sicer vam bo kasneje pri napenjanju vrvic žal. Jambori ne smejo biti nagnjeni na levo ali desno stran, ampak mo¬ rajo stati natančno drug za drugim. In sedaj k na začetku tega prispevka ob¬ ljubljenim pripomočkom, brez katerih je sko¬ raj nemogoče res natančno in predvsem z zdravimi živci dokončati maketo. Ne glede na to, da ves čas ponavljamo, da je naša maketa narejena v merilu 1 : 60, ta podatek velja le za mere trupa, višino jamborov, velikost in obli¬ ko jader ter še nekaj detajlov na krovu. Vse druge mere so namreč malce "pogoljufane". Goljufija vsaj v tem primeru seveda ni nič sla¬ bega, saj je tudi edini možni izhod. (Samo za¬ mislite si, kako bi se lotili dela, če bi morali na maketi razpeljati nekaj deset metrov vrvic, ki bi bile debele 0,25 mm, ker bi le tako na¬ tančno ustrezale 1,5 cm debelim vrvem na pravi ladji!) Pretikanje vrvic skozi ušesca, luk¬ njice škripcev in različne pripone je dokaj zahtevno opravilo, ki si ga močno olajšamo z orodjem na risbi 1. V trgovini s šivalnimi po¬ trebščinami kupite pripomoček za vdevanje sukanca. Sestavljen je iz pločevinastega drža¬ la in kot las tanke jeklene žičke. Njen vrh po¬ tisnemo skozi šivankino uho, na drugi strani v zanko vdenemo sukanec, žičko potegnemo nazaj skozi uho - in nit je v šivanki. Kot ka¬ žejo risbe, je treba ta preprosti, toda učinko¬ viti pripomoček le malenkost predelati, in že ustreza našim potrebam. Na obeh straneh obre¬ zano držalo prilepite na 10 cm dolgo okroglo 30 marec 2000 TIK 7 paličico ali pa ga vpnete v univerzalno drža¬ lo modelarskega skalpela. O načinu uporabe nima smisla izgubljati besed. Čeprav se od maketarja pričakuje, da ima "spretne roke", se vse prevečkrat zgodi, da njegovi prsti preprosto niso kos kakemu, na prvi pogled povsem preprostemu opravilu. Čeprav jih je deset, je z njimi težko, denimo, hkrati trdno držati drobcen škripec in vrvico ter vse skupaj še ovijati s tanko nitko. S pripo¬ močkom, ki ga kaže risba 2, pa to gre. Izpraz¬ njeno kovinsko mino kemičnega svinčnika na obeh straneh odščipnite in oblikujte tako, kot je narisano na risbi. Iz tanke jeklene žice zvijte zanko in jo na sploščenem delu potisnite v cevčico. Dobili ste nekakšen "zategovainik", s katerim je mogoče brez težav izdelati na pri¬ mer zaključke pripon pri jambornih mrežah (risba 3). Te so nasploh poglavje zase. Na prvi pogled je izdelava jambornih mrež videti preprosta, toda zelo pogosto je mogoče videti makete starih ladij, katerih gra¬ ditelji so pri tem detajlu naredili celo vrsto grobih napak. Najpogostejša je prav gotovo prevelika oziroma neenakomerna razdalja med očesci (risba 4), sledijo pa preveliki vozli, neustrezen vrstni red vrvic in na daleč vidni kupčki lepila. Enakomerno razdaljo je najlaže zagotoviti z uporabo pripomočka na risbi 5 (levo). Najprej na načrtu natančno izme¬ rite razdaljo med zgornjo in spodnjo vrsto očesc nad bočnimi priponami. Nato v tanek košček trdega lesa s čim manjšim svedrom izvrtajte šest luknjic, ki se morajo popolnoma ujemati z luknjicami v očescih. V luknjice s cianoakrilatnim lepilom prilepite slab centi¬ meter dolge koščke bucik, ki morajo biti se¬ veda tanjše od luknjic. Narejeni distančnik najprej nataknite na očesce v spodnji vrsti, na zgornje tri "izrastke" pa nataknite drugo oče¬ sce - in že lahko čezenj napeljete in zavozla- Risba 4. Nepravilno (zgoraj in na sredini) ter pravilno razporejena očesca nosilnih vrvi jamborne mreže (spodaj) PRILOGA te napenjalno vrvico (risba 5, desno). Razda¬ lja med vsemi očesci bo tako vedno enaka. Pravilni razpored vrvic, ki povezujejo zgornjo in spodnjo vrsto očesc, je prikazan na risbi 6. Ni namreč vseeno, kje začnemo in kje kon¬ čamo, če želimo dobiti s sprednje strani vi¬ dne tri navpične in vzporedno potekajoče linije. Vsi vozli, pa naj bodo še tako veliki, so v tem primeru skriti na hrbtni strani in ne kvarijo videza. Ko so glavne vrvi nameščene, je na vrsti "pletenje" mreže. Obstaja sicer več načinov, vendar so najpogosteje uporabljani trije (ris¬ ba 7). Pri prvem načinu tanjše vrvice napelje¬ te kar prek glavnih vrvi, stik pa utrdite s Risba 5. Šablona, ki zagotavlja enakomerno razdaljo med očesci na koncu nosilnih vrvi jamborne mreže Risba 6. Pogled od zadaj (!) in način pretika- nja povezovalnih vrvic med očesci; na spred¬ nji, vidni strani vrvice potekajo navpično in vzporedno. Risba 7. Trije načini izdelave jambornih mrež: "šivanje" (zgoraj), lepljenje (na sredini) in vozlanje (spodaj) kapljicami lepila, ki obenem ponazarja tudi vozle. Pri drugem načinu, ki je narisan na sre¬ dini, tanjšo vrvico s pomočjo šivanke speljete skozi glavne vrvi. Stik utrdite s kapljico črne¬ ga laka, ki ga nanesete s kolikor mogoče majh¬ nim čopičem. Tretji način je najzahtevnejši, saj je treba pri vseh križanjih tanjše vrvice z debelejšo narediti majcene vozle. Da ne bi popustili, jih utrdite s prozornim lakom za nohte. Ko se ta posuši, končiče vrvice, ki na obeh straneh štrlijo čez zunanji rob mreže, odrežite z ostrim modelarskim nožem oziro¬ ma skalpelom. Še veliko bolje se obnese maj¬ hen ščipalnik za nohte, ki je tudi sicer izredno uporaben pripomoček. Njegova edina slaba stran je ta, da je z njim težko doseči čisto vsa mesta na maketi, ker je kratek in ga moramo držati z dvema prstoma. Na koncu na kratko omenimo še kvački podoben pripomoček, katerega obliko in način uporabe kaže risba 8. Lahko je iz lesa, debelejše bakrene žice ali pa iz plastične paličice, ki jo segrejete nad plamenom, splo¬ ščite s kombiniranimi kleščami in potem, ko se ohladi, z iglastimi pilicami izoblikujete v zahtevano obliko. Risba 8. "Kvačkanje" v (skoraj) pravem pomenu besede ... Najbrž je nesmi¬ selno posebej poudar¬ jati, da mora maketa med vsemi opisanimi postopki trdno stati na dovolj veliki in z vsaj dveh strani osvet¬ ljeni ravni površini. Pri delu bodite natanč¬ ni in zbrani. V nobe¬ nem primeru ne hitite, kajti prav vrvi, škripci in napenjala lahko vi¬ dez makete obogatijo - ali pa ga popolno¬ ma skazijo. T?EKi_ 7 marec 2000 31 MAKETARSTVO I Timovo izložbeno okno ieanne d'Arc, (Heller, kat. št. 81199, M 1 :12) JAKOB KLEMENČIČ Figure so na slovenskem make tarskem trgu velika redkost, vzrok za to pa gre prej- kone iskati v dejstvu, da gre za zvrst, ki se ji z največjim uspehom posvečajo manjši pro¬ izvajalci, ki najkakovostnejše izdelke po pra¬ vilu odlivajo v umetno smolo ali kovino in prodajajo v majhnih serijah. V katalogih več¬ jih tovarn, ki prek uvoznikov preskrbujejo slovenski trg, jih najdemo le sporadično in zanimivo je, da je eden zelo redkih tovrstnih izdelkov kljub skoraj obvezni militaristični obarvanosti ženskega spola. Jeanne d'Arc oz. Ivana Orleanska je bi¬ la dekle iz revne francoske družine. Ozem¬ lje današnje Francije je bilo po bitki pri Agincourtu 1. 1415 razdeljeno med Franco¬ ze, Angleže in Burgundce. V najstniških letih je imela vizije - Bog naj bi ji zaupal nalogo, da neodločnemu prestolonasledni¬ ku Karlu pomaga rešiti Francijo. Ta jo je oborožil, ji dal na voljo nekaj vojske, ki jo je razglasila za božjo vojsko, in jo poslal re¬ ševat Orleans, ki so ga bili že nekaj časa oblegali Angleži. Uspeh je bil bliskovit in Karel je postal Karel VII, francoski kralj. Za¬ lomilo pa se je - tudi zaradi Karlove naiv¬ nosti - pri obleganju Pariza, ki je bil v bur¬ gundskih rokah. Ko je Jeanne d'Arc odšla na pomoč v Compiegne, je padla v angle¬ ško zasedo, ti pa so jo predali francoski Cerkvi. V verjetno najbolj znanem inkvizi¬ torskem sodnem procesu je bila obsojena in 30. maja 1431 sežgana na grmadi. Že 1456 je bila spoznana za nedolžno, 1920 pa kanonizirana v svetnico. Pri Hellerju so 36 v svetlo sivo plastiko ulitih delov makete, pri kateri utemeljeno sumimo, da gre le za ponovitev izdaje par desetletij stare Airfixove figure, zapakirali v razkošno, dosti preveliko škatlo. Francoska narodna junakinja stoji v drži, kakršnih smo pri figurah tega tipa vajeni: leva noga je ne¬ koliko dvignjena in se opira na dvignjeni del sicer zelo pustega podstavka, v spušče¬ ni desnici drži meč, v desni pa, po izbiri maketarja, sulico ali prapor. Slednji je, ne¬ koliko zamaknjeno, odtisnjen na listič z vodnimi nalepkami. Sam prapor bi lahko bil odlit tudi v plastiko, prav tako ne bi ško¬ dilo kakšno ogrinjalo, saj bi gube na drape- riji maketo precej poživile. Jeanne d'Arc je namreč v celoti oblečena v oklep, katerega površina ni povsem gladka, detajli kot npr. sponke, so odliti neostro, povrh vsega pa bomo na njegovi površini zaman iskali za¬ kovice, s katerimi so bili na dele oklepa spodaj pritrjeni povezovalni jermeni za spe¬ njanje posameznih delov med seboj in na telo. Zato pa oklep nekoliko razgiba sulični opornik, kakršni so bili navadno namenjeni turnirskemu bojevanju. Pri razdeljevanju oklepa na sestavne dele makete bi proizva¬ jalec lahko v celoti sledil njegovemu členje¬ nju in ob tem npr. stranske vezne jermene, ki povezujejo prsno in hrbtno ploščo, odlil v enem kosu, saj bi s tem maketarjem prihra¬ nil kar nekaj kitanja in brušenja. Pasovje, ki drži nožnico, je iz dveh delov, od katerih je U. S. S. Saipan sodi v razred izkrcevalnih letalonosilk - nosilk helikopterjev ameriških marincev tarawa. Pet ladij tega razreda so zgradili v začetku sedemdesetih let in so do danes doživele le manjše dopolnitve. Saipan in Tarawo v merilu 1 : 700 so upodobili že pri Dragonu in Revellovi dvojčici ne skriva¬ ta svojega porekla. Vse to pa pomeni lično oblikovane sestavne dele z detajli, ki jih po¬ trebujejo makete ladij v merilu 1 : 700, ko je vse tako majhno, pa vseeno še vidno očesu. Revellova maketa omogoča gradnjo ma¬ kete s polnim trupom ali pa z odrezanim dnom, kar potrebujejo graditelji dioram. Spoj spodnjega dela trupa z zgornjim terja v vsa¬ kem primem nekaj kita. Prileganje sestavnih delov pa je sicer dobro. Pred sestavljanjem priporočamo barvanje vseh delov, še pose¬ bej pa notranjosti obeh izkrcevalnih palub, ki sta vidni, če se odločimo maketo zgradi¬ ti z odprtim zadnjim delom. Prvotno raketno oborožitev so nadomestili sodobnejši siste¬ mi, zato štejemo Revellovo maketo za pona¬ zoritev sodobne U.S.S. Saipan. To dokazuje- en ulit skupaj z oklepom; tudi tu bo potreb¬ nega nekaj malega "krpanja", pri nožnici pa bi lahko bila odprtina za meč vsaj naka¬ zana. Roki sta oblečeni v debele usnjene rokavice in skriti za jeklenima ščitnikoma, odprtini, skozi kateri prideta ročaja sulice oz. prapora in meča, pa sta precej preveliki. Obraz ima mehke, vendar jasno definirane poteze in je zato primeren za učenje senče¬ nja, problem pa so oči. Te imajo namreč navrtane šarenice, kar ima smisel pri eno¬ barvni skulpturi, ko tja pade senca in da obrazu pogled, medtem ko je za natančno barvanje oči to slej ko prej ovira. Maketar pa ima za oči na voljo še eno možnost: na lističu z nalepkami sta odtisnjeni tudi obe očesi in celo živordeče ustnice! Figura resnih maketarjev, razvajenih s kristalno jasnimi, detajlov polnimi epoksidni- mi odlitki, ne bo navdušila. Kljub mnogim pomanjkljivostim pa zaradi relativno velikih dimenzij in, vsaj v primerjavami z večino drugih figur, dostopne cene (1650 SIT pri Mladem tehniku v Ljubljani) pa pomeni pri¬ meren študijski poligon za učenje senčenja obraza in barvanja večjih kovinskih površin. jo tudi lične upodobitve helikopterjev in le¬ tal harrier II ter palubnih vozil. Nadgradnja palube je tipično velika za izkrcevalne nosil¬ ke helikopterjev in polna različne radijsko- navigacijske in druge elektronske opreme ter oborožitve. V merilu 1 : 700 so ponujeni plastični deli še sprejemljivo oblikovani. Drobni sestavni deli terjajo skrbno ravnanje. Nalepke so dobro natisnjene z nesvetle- čim nosilnim filmom. Površina pristajalne ploščadi ima reliefno ponazorjene označbe, ki jih pred nanosom nalepk lahko odstrani¬ mo. Načrt za barvanje in nanos nalepk je pregleden. Večinoma siva površina ladje terja ponazoritev obrabe in površinskih detajlov, kar rahlo reliefno oblikovana po¬ vršina tudi omogoča. Maketa U.S.S. Saipan je dobra maketa, ki je navkljub oznaki 4. razreda zahtevnostne stopnje primerna tudi za manj izkušene gra¬ ditelje. Vsem tistim pa, ki maketi namera¬ vate dodati še kakšno malenkost, priporo¬ čamo komplet fotojedkanih kovinskih delov Gold Medal Models 700-26. Izkrcevalna letalonosilka U. S. S. Saipan (Revell, kat. št. 05033, M 1 : 700) MITJA MARUŠKO 32 marec 2000 mi 7 ELEKTROTEHNIKA Nenavaden električni motor MIHA ZOREC Kdo pravi, da je izdelati elektromotor- ček težko? Seveda se ne bomo lotili čisto "pravih" elektromotorjev. Delujoči šolski model elektromotorčka (slika 1) pa lahko izdelamo že v nekaj minutah. Kot vsak pravi elektromotor bo tudi naš sestavljen iz dveh osnovnih delov. Mirujočega statorja in vrtečega se rotorja - tuljavice. Princip delovanja se tudi ne bo v ničemer razlikoval od "pravih": tulja- vica, skozi katero bo tekel električni tok in pri tem ustvarjal njeno magnetno polje, se bo vrtela v magnetnem polju stalnega magneta, pritrjenega na stator. Do vrte¬ nja bo prišlo zaradi delovanja magnetne sile, ki bo poskušala tuljavico zavrteti (in tam tudi zadržati), tako da bi se smer njenega magnetnega polja poravnala s smerjo magnetnega polja stalnega mag¬ neta. Pri tem borno neumorni magnetni sili nekoliko ponagajali. Vsakokrat, ko ji bo to skoraj uspelo, bomo s preprosto zvijačo prekinili električni tok, zaradi če¬ sar bo tuljavica izgubila magnetno polje in magnetna sila je ne bo mogla zadrža¬ ti v magnetnem polju stalnega magneta. Tuljavica se bo nemoteno zavrtela naprej vse do točke, ko bo skozi njene priključ¬ ke znova stekel električni tok. Takrat bo spet dobila magnetno polje, magnetna sila jo bo zavrtela naprej in tako znova in znova, dokler ne bo usahnil električni tok iz baterije. Gradivo: - alkalna baterija tipa "D", - elastika, - dve večji kovinski sponki za papir, - keramični magnet pravokotne oblike, ~ debelejša bakrena lakirana žica, - tulec toaletnega papirja, - fin brusilni papir ali modelarski nož. Sedaj pa k izdelavi. Najprej se bomo lotili rotorja - tuljavice. Izdelamo ga iz debelejše (vsaj 0,5 mm) lakirane bakrene žice, ki jo sedemkrat ovijemo okoli tulca za toaletni papir ali podobnega okroglega predmeta s približno enakim premerom. Tmr 7 marec 2000 Slika 1 Priključna konca, ki bosta služila tudi kot os tuljavice, pustimo dolga približno 5 cm. Tuljavico snamemo s tulca in priključna konca točno v težišču tuljavice nekajkrat ovijemo okoli navitja, s čimer celotno na- vitje utrdimo. Če priključka na nosita tu¬ ljavice točno v težišču, se tuljavica le s težavo vrti ali pa se sploh ne. Zvijača, s katero prekinjamo električ¬ ni tok skozi tuljavico in s tem nagajamo magnetni sili, je očem skoraj nevidna (slika 3)- Zato se bo marsikateri opazo¬ valec našega motorčka zaman spraševal, kako je mogoče, da se tuljavica sploh vrti. Zadeva je sila preprosta. Če želimo skozi tuljavico spuščati električni tok, moramo odstraniti izolacijski lak s pri¬ ključkov. Vendar ne z obeh enako. Na enem priključku s finim brusilnim papir¬ jem ali modelarskim nožem popolnoma odbrusimo izolacijski lak. Drugi priklju¬ ček pa obrusimo le polovično. Tuljavico položimo na mizo in previdno obrusimo le zgornjo stran priključka. S tem bomo dosegli, da v določeni legi tuljavice elek¬ trični tok ne bo mogel teči. Stator motorčka bo kar velika 1,5-volt- na baterija. Na njena priključka bomo s pomočjo elastike in dveh plutovinastih podložk pritrdili nosilčka za tuljavico (sliki 2 in 4). Večji keramični magnet pa se kar sam "prilepi" na kovinsko (cink) telo baterije. Slika 2 Podložki naredimo iz plutovinastega zamaška, ki ga z modelarskim nožem previdno narežemo na 2-3 mm debele ploščice. Nosilčka s pomočjo koničastih klešč izdelamo iz večjih žičnih sponk za papir. Pri tem seveda ne kaže izgubljati besed, da sponki za papir ne smeta biti plastificirani. Nosilčka bosta namreč slu¬ žila tudi kot vodnika za električni tok. Na koncu izdelamo še preprost pod¬ stavek, ki naj bo dovolj visok, da se bo tuljavica lahko nemoteno vrtela. Tuljavico postavimo na zakrivljena no¬ silčka, jo narahlo zanihamo in že se bo za¬ čela presenetljivo hitro vrteti. Če do vrte¬ nja ne bo prišlo, ne izgubimo poguma, temveč raje preverimo, ali je na priključ¬ kih izolacija dovolj in pravilno odstranje¬ na. Če pa je vrtenje neenakomerno, po¬ meni da priključka nista v težišču, zaradi česar tuljavica ni uravnotežena. Nekaj namigov za dodatne poskuse: • Izdelajte tuljavice različnih oblik (kva¬ dratno, ovalno ...) in poskusite ugoto¬ viti, ali je okrogla res najboljša oblika tuljavice elektromotorčka. • Ugotovite, kako je število ovojev pove¬ zano s hitrostjo vrtenja. Ali je pomemb¬ no, če ima tuljavica liho oziroma sodo število ovojev. • Poskusite motorček predelati tako, da bo opravljal kakšno delo. 33 IZDELEK ZA DOM /\ In FR Stoječa um iz keroka MARIJA STRAH V oddelkih šestega razreda smo pri tehnični vzgoji v obliki projektnega dela izdelovali ure iz keroka. Projekt je trajal več šolskih ur. Učenci so pri delu dobili celostno podobo o organizaciji proizvod¬ nje in o delitvi dela. Spoznali so pomen dobre organizacije dela in medsebojnih odnosov. Izdelek smo načrtovali tako, da smo pri obravnavi umetnih mas izdelali sestavne dele ure iz keroka in sestavili ohišje, pri poglavju o elektriki pa smo vanj vgradili urni mehanizem. Kerok (kerrock) je umetni material, na videz podoben marmorju, ki se dobi v različnih barvah. Odporen je proti kemika¬ lijam in samougasljiv. Struktura keroka ni porozna. Obdelujemo ga enako kot trši les s stroji za obdelavo lesa. Plošče kero¬ ka lahko tudi poljubno toplotno preobli¬ kujemo. Navadno ga lepimo z dvokom- ponentnim epoksidnim lepilom, če pa ga spajamo z drugimi vrstami materialov, uporabimo elastična silikonska lepila. Naloga in motivacija Učenci se seznanijo z načini in pri¬ pravami za merjenje časa. V literaturi po¬ iščejo ure različnih vrst in oblik, jih po¬ skušajo opisati ter poimenovati sestavne dele. Skupaj z učiteljem pripravijo zasno¬ vo izdelka, potek delovnih operacij in ocenijo uporabnost izdelka. Eden izmed učencev nariše na tablo idejno skico, drugi učenci pa po svoji zamisli na liste skicirajo izdelek in ga tudi kotirajo. De- lavniško risbo po skici narišejo z raču¬ nalniškim programom cicicad. Pri risanju učencem delno pomaga učitelj s pomoč¬ jo prosojnice, vendar risbe pripravijo sa¬ mostojno, saj imajo načrtovani izdelki različne oblike in velikosti sestavnih de¬ lov. Po končanem risanju risbe kotirajo, izpolnijo opisno polje in jih natisnejo s tiskalnikom. Potek praktičnega dela učitelj: - načrtuje projektno učno delo, pripravi material, orodja in stroje; - natančno pojasni postopek dela in po potrebi demonstrira posamezne ope¬ racije; - vodi delo, pomaga in svetuje; - ves čas opozarja na varstvo pri delu in tudi sam uporablja ustrezna zaščitna sredstva. Učenci: - se razporedijo po delovnih mestih in delo opravljajo po korakih; - pri delu uporabljajo ustrezna zaščitna sredstva ter upoštevajo pravila za var¬ no delo; - tisti, ki hitreje končajo delo na svojem delovnem mestu, pomagajo sošolcem, nekaj učencev izračuna ceno izdelkov. Oblike sestavnih delov s svinčnikom in drugim risalnim orodjem (šestilo, rav¬ nila) prenesemo z načrta na material. Se¬ stavne dele izžagamo z vbodno ali tračno žago. S svedrom (najboljši je sveder s kar¬ bidno konico), ki ga vpnemo v namizni vrtalni stroj, izvrtamo luknjo 0 8 mm - tolikšen je premer navoja urnega meha¬ nizma. Ker je površina keroka gladka, je ne brusimo. S tračnim brusilnim strojem po- brusimo le robove sestavnih delov. Naj¬ prej brusimo z grobim, nato še s finim brusilnim papirjem zrnatosti 220-240. Nato površine še poliramo s polirno pasto, da so popolnoma gladke. Večje površine poliramo ročno z vato, na kate¬ ro nanesemo polirno pasto, medtem ko za poliranje robov uporabimo polirni kolut iz klobučevine, ki ga vpnemo v vrtalni stroj. Na nosilno ploščo s šestilom nariše¬ mo številčnico in na označena mesta pri¬ lepimo samolepilne številke, ki jih kupi¬ mo v papirnici. Pri delu si pomagamo s pinceto. Sledi lepljenje nosilne plošče na pod¬ stavek z dvokomponentnim epoksidnim lepilom, ki ga zamešamo tik pred upora¬ bo. Uporabno je le nekaj minut, nato se strdi in ga moramo zavreči. Pred leplje¬ njem stične ploskve očistimo s čistim al¬ koholom. Lepimo pri sobni temperaturi. Nosilno ploščo od zadaj podpremo še z ojačitveno ploščico. Na koncu vgradimo urni mehanizem s kazalci, ki ga lahko kupimo v trgovinah z elektroniko ali pri urarjih. Okrasitev izdelka Za dodatno okrasitev lahko upora¬ bimo ostanke keroka. Nažagamo ga na ozke trakove, jih pobrusimo in spoliramo. Material segrejemo v električni pečici na 180 °C, da se popolnoma zmehča. Nato trakove z rokavicami, odpornimi proti vi¬ soki temperaturi, ob modelu ukrivimo v različne oblike. Ko se ohladijo, jih prile¬ pimo na izdelek. Zaključek projektne naloge - Učenci preizkusijo uporabnost izdel¬ kov. Nastavijo urni in minutni kazalec, v mehanizem vstavijo baterijo 1,5 V in opazujejo delovanje. - Predlagajo nove ideje in drugačne možnosti v smislu funkcionalnosti in estetskega videza izdelka, organizacije dela (vsak učenec izdela svoj izdelek in opravi vse delovne faze), tehnolo¬ ških postopkov, uporabe materiala, orodij, strojev in ekonomske plati pri¬ prave izdelka. - Primerjajo svoje delo z delom v tovarni. - Ugotavljajo vzroke za previsoke ali prenizke cene izdelkov. Upoštevajo, da na ceno izdelka vpliva cena materiala (kerok, urni mehanizem, številke), ce¬ na porabljene energije, obraba orodja, strojev, vloženo delo učencev in učite¬ lja ter vrednotenje dela in izdelkov. 34 marec 2000 mr se IZDELEK ZA DOM /\ In fr 20 . 1 o o o n I / M = 1 : 4